Stran 215.
Obrtnija.
Trgovska in obrtniška zbornica za Kranjsko.
O redni seji trgovske in obrtniške zbornice za Kranjsko v Ljubljani dne 30. marca 1900, kateri je predsedoval predsednik gospod Josip Kušar in priso-stovali vladni zastopnik gospod c. kr. deželnovladni svetnik dr. pl. Ruling in naslednji gospodje zbornični člani: Ivan Baumgartner, Oroslav Dolenec, Franc Hren, Anton Klein, Franc Kollmann, Josip Lenarčič, Karol Luckmann, Andrej Mejač, Franc Omersa, Friderik Pauer, Josip Rebek, Feliks Stare, Feliks Urbane, Jernej Žitnik.
Predsednik otvori sejo, pozdravi zbornične člane ter se zahvali za izvolitev za predsednika, katero je gosp. c. kr. trgovinski minister potrdil in zatrdi, da se bo trudil po vsej svoji moči za interese, katere ima zbornica zastopati, in prosi, da bi ga pri tem delu kakor do zdaj podpirali zbornični člani. Za ove-rovatelja sejnega zapisnika imenuje gg. Antona Kleina in Feliksa Urbanca; gosp. Gassner in Krajec sta opravičila svojo odsotnost z neodložljivimi opravki, gosp. Souvan pa z boleznijo.
I. Zapisnik zadnje seje se odobri.
II.  Provizorični predsednik Iv. Baumgartner poroča o oddaji službe zborničnega koncipista in predlaga, naj se le ta provizorično odda dr. Viktorju Murniku. Enoglasno sprejeto.
III.  Zbornični svetnik Friderik Pauer poroča o vprašanju, če ima F. D. v Udmatu kot krčmar iu branjevec pravico, doma prodajati pečen kruh. F, D. je bil ovaden, da prodaja doma pečen kruh in je bil vsled tega radi prestopka obrtnega reda obsojen na 5 gld. denarne kazni. Zoper to se je D. pritožil in podpira to svojo pritožbo s tem, da je kot gostilničar in branjevec opravičen doma pečen kruh v svoji špecerijski prodajalni prodajati in to tembolj, ker vsi gostilničarji in branjevci v Avstriji tudi kruh prodajajo. Res je, da na Kranjskem že od pamtiveka obstoji navada, da posebno na deželi gostilničarji pečejo za svoje goste kruh. Ta navada je gotovo vsled tega nastala, ker v prejšnih časih na deželi ni bilo dovolj pekov. V mestih in trgih je to manj navada. Za deželo je bila ta navada gotovo zelo potrebna, kajti gostje so v gostilni poleg pijače in jedi zahtevali tudi kruh. Ker pa ni bilo peka v kraju in okolici, je moral gostilničar to sam oskrbeti — sam peči. Gostilničarji so tedaj po mnenju odsekovem upravičeni, da pečejo kruh in ga prodajajo svojim gostom, upravičeni pa niso, svoje izdelke obrtoma, kakor peki, čez cesto prodajati. Še manj imajo pa branjevci pravico, kruh peči in prodajati. To pravico imajo le peki, ker izdelovanje in prodajanje kruha ni nič drugega nego izvrševanje pekovskega obrta, in se mora za ta rokodelski obrt imeti posebno dovoljenje, katero gotovo ni obseženo v pravici za izvrševanje branjarije. Poročevalec tedaj predlaga v odsekovem imenu: Zbornica naj v tem zmislu poroča c. kr. deželni vladi. — Predlog se sprejme.
IV.  Provizorični predsednik Iv. Baumgartner poroča o vprašanju, če se naj smatrajo gosp. T. ope-karji v Breitenau-u za poljedelske delavce in če so kot taki podvrženi dolžnosti zavarovanja za slučaj bolezni. § 3. zakona z dne 30. marca 1. 1888, zade-vajočega bolniško zavarovanje delavcev, izvzema kmetijske in gospodarske delavce od dolžnosti bolniškega zavarovanja, ne karakterizuje jih pa natančneje. Po mnenju odsekovem je smatrati za poljedelske in gozdarske delavce poleg pravih tudi uslužbence pri obratih, ki so kot poljedelski in gozdarski postranski obrtu po čl. V. a) ces. pat. z dne 20. decembra 1. 1859, drž. zak. št. 227 izvzeti od obrtnega reda. Če se ne morejo smatrati za take postranske obrte, spadajo pod obrtni red. Obrtni red pa obsega po mnenju odsekovem strogo obrtna podjetja, tako da se obrati, ki se sicer izvršujejo na kmetijah ali gozdarstvih, pa se imajo subsumirati obrtnemu redu, ne morejo več smatrati za kmetijske in gozdarske obrate, ampak za obrt v pravem pomenu besede. Kajti v resnici se razločujejo  ti  obrati, ki sicer obdelavajo lastne  pri-
delke, ki pa vsled načina in obsega obdelovanja izgube potrebno zvezo s kmetijskim delom in spadajo pod obrtni red — od drugih istovrstnih obrtov, katere pa ne izvršujejo kmetovalci oziroma gozdarji le v tem, da dobivajo materijal za obrat takorekoč zastonj. In resnično bi ne bilo prav, če bi se jim dalo radi te, lahko bi rekli, prednosti še tri druge prednosti pred drugimi jednakimi obrti: izvzetje od obrtnega reda, oprostitev od pridobnine in slednjič še oprostitev od dolžnosti bolniškega zavarovanja. Kakor hitro se mora torej take obrate soditi po obrtnem redu, niso po mnenju odsekovem več kmetijski in gozdarski obrati in pri njih uslužbeni delavci tudi ne več kmetijski in gozdarski delavci; torej se izjema § 3. zakona o bolniškem zavarovanju se nanaša nanje. To mnenje odsekovo podpira tudi odlok upravnega sodišča z dne 6. junija 1897, št 2055, Budw. 10.606, vsled katerega „se morejo" v zmislu § 3. zakona o bolniškem zavarovanju „le oni delavci šteti za kmetijske in gozdarske delavce, ki se rabijo pri kmetijstvu t. j. pri prvotnem pridelovanju in njegovih strokah". To so pa ravno tiste, katere ima tudi raz-glasilni patent k obrtnemu redu v čl. V. a) v mislih.
(Dalje sledi.)
Stran 216.
Stran 224.
Obrtnija.
Trgovska in obrtniška zbornica za Kranjsko.
(Dalje).
Mnenje odsekovo je torej, da T-ove opekarne niso kmetijski postranski obrti. Že tovarniški obrat, veliko število le pri obratu in ne tudi sicer pri kmetijstvu uslužbenih delavcev, prav znatna množina izdelanih opek, ki se gotovo ne smejo več šteti za surovino, katere značaj v kmetijskih postranskih obrtih predelani izdelki ne smejo izgubiti — kažejo, da gre tu za podjetje, ki spada pod obrtni red; tega
Stran 225.
mnenja je tudi posestnik opekarn, vsaj jih izvršuje na podlagi obrtnega lista. Toda ne glede na to se ta obrat pred vsem že zaradi tega ne more imenovati kmetijski postranski obrt, ker opekarne sploh, brez ozira na obseg in na to, če je opeka surovina ali ne, niso obrati, ki se pečajo s kmetijskimi produkti. Materijal za opeke se dobiva iz zemlje, zemlja pa ni nikak kmetijski izdelek. Tega mnenja je odsek, kakor tudi upravno sodišče, ki je v razsodbi z dne 8. maja L 1894, št. 1578 izreklo, da pri opekarni nikakor ne gre za kmetijsko industrijo. Pri tej mora namreč „iti za kmetijski produkt, pri čemur se more pod pojirom kmetijstvo po običajnem in v kmetijstvu stalnem pomenu besede subsumirati le poljedelstvo, gozdarstvo in živinoreja. Pri izdelovanju opeke pa ni govora o kakem kmetijskem produktu, kajti zemlja, iz katere se dobiva materijal za izdelovanje opeke, tvarja sicer potrebno podlago in pogoj kmetijstva, nikakor pa ni njegov produkt".
Po trdnem prepričanju odsekovem torej niso T-ove opekarne nikaki kmetijski obrati in tudi pri njih uslužbeni delavci — Lahi, ki so le opekarji in se ne pečajo s kmetijskim delom — niso kmetijski delavci, torej tudi ne izvzeti od dolžnosti bolniškega zavarovanja. Tudi c. kr. obrtno nadzorništvo za IV. nadzorni okraj v Gradcu smatra T-ove opekarne za brezdvomno obrtne obrate, katerih delavci so dolžni, da se zavarujejo za slučaj bolezni. Odsek torej predlaga: Zbornica se naj izjavi v tem zmislu.
Zbornični svetnik Josip Lenarčič vpraša, kako utemeljuje T. svojo pritožbo.
Zbornični tajnik pojasni, da pritožnik trdi, da so delavci obeh opekarn poljedelski delavci, kateri ne izdelujejo iz tuje ilovce, temveč iz te, katera je pri opekarnah na njegovem svetu. — Pri glasovanju se sprejme odsekov predlog.
V. Zbornični podpredsednik Anton Klein poroča o prošnji krojaške zadruge v Ljubljani za prispevek v pokritje stroškov za krojaški tečaj. C kr. trgovinsko ministrstvo je dovolilo, da napravi c. kr. tehno-logični obrtni muzej na Dunaju v Ljubljani tečaj za krojaške mojstre in pomočnike. Taki tečaji se vrše na Dunaju, zunaj Dunaja pa je bilo mesto Ljubljana prvo, ki je napravilo tak tečaj. Tečaj se je vršil od 8. februvarja <lo 3. marca t. 1. v dvorani mestnega doma. Na tem tečaju je učil od ministrstva imenovani strokovni učitelj Matija Kune 19 mojstov in 11 pomočnikov. Pouk je obsegal vsa važna ročna dela krojačev, anatomijo, jemanje mere, urezovanje vzorcev, strokovno risanje itd.
Zadruga krojačev je morala za tečaj preskrbeti učni lokal, razsvetljavo, kurjavo in snaženje, dalje učne pripomočke, kakor potrebno število miz, stojala, table, oder, papir, merila, črtovnike, svinčnike, kredo, Spričevala itd.
Učni prostor, kurjavo in razsvetljavo je mestni magistrat zadrugi brezplačno prepustil. Druge stroške pa, ki znašajo skupaj 230 gld. tj je 460 kron, pa bi morala plačati zadruga. Zadruga pa nima toliko premoženja, da bi mogla te stroške poravnati in zaradi tega prosi zbornico podpore. Ker je odsek prepričan, da so taki tečaji za prospeh krojaškega obrta zelo koristni, in ker v drugih deželah take tečaje podpirajo trgovska in obrtniška zbornica, dežela in dr., in ker je tudi tukajšnja zbornica dovolila leta 1898 podporo črevljarskemu tečaju v Ljubljani in leta 1899 črev-ljarskemu tečaju v Tržiču, priporoča odsek, da bi zbornica imenovani zadrugi za stroške tečaja dovolila podporo v znesku 90 gld. to je 180 kron. — Predlog se sprejme.
VI. Zbornični svetnik Fran O mer s a poroča o prošnjah za dovoljenje, da se napravi v Zagradcu javna tehtnica. C. kr. okrajno glavarstvo v Novem mestu je poslalo zbornici prošnji J. H. iz Fužin pri Zagradcu in I. O. iz Zagradca za dovolitev javne tehtnice v izjavo.
Na prvotni dopis c. kr. okrajnega glavarstva v Novem mestu izjavila se je zbornica, da so krajevne razmere občine Za gradeč primerne, da se dovoli naprava javne tehtnice v Fužinah.
Ker pa ima po glasu § 11 postave z dne 11. junija 1. 1866, drž. zak. št. 85 za napravo javne tehtnice prvo pravico občina Zagradec sama, opozorila je zbornica okrajno glavarstvo na to, da bi po njenem mnenju trebalo, predno se dovoli H. javna tehtnica, sklepa občinskega odbora. Na to je občina sklenila, da ona ne napravi javne tehtnice. Gori omenjeni zakon določa v § 3, da se morajo zapriseči osebe, katerim se podeli pravica za javno tehtnico, pri trgovskem ali v to delegiranem okrajnem sodišču glede na njih dolžnosti natančnega tehtanja, glede naprave potrdil in natančnega vodstva knjig.
§ 4. določa, da prevzame lastnik javne tehtnice, kateri ta posel izroči drugi osebi, za vse poslovanje dotičnega vso odgovornost in jamči za vso škodo, katera bi nastala vsled napačnega tehtanja.
§ 8. pa določa, da se mora vsako tehtanje upi-sati v posebni register ter natančno navesti ime stranke, oznamenilo blaga in plačano pristojbino ter o tem stranki kot potrdilo izročiti soglasno boleto.
Ker pa od prosilcev glasom pozvedb ne zna H. ne pisati ne brati, C. se je pa pri vojakih navadil samo svoje ime pisati, tedaj bi po mnenju odseka ta dva prosilca ne mogla ta posel opravljati in ko bi dobila javno tehtnico, bi morala za izvrševanje tega posla najeti zmožne osebe.
Ker je pa težko mogoče, da bi se moglo dati takim osebam pravica za javno tehtnico, ker je vender težko reči, da je kdo odgovoren, o katerem se ve, da mora zanj drug službo opravljati, ne da bi ga   mogel nadzorovati, za to bi morda bilo  le  bolj
Stran 226.
umestno, da se jima da pravica za napravo privatne tehtnice, ako se za to oglasita.
Odsek pa povdarja potrebo za napravo javnih tehtnic, ker je v teh krajih promet z živino dokaj živahen, in ker bi se tudi drugo blago tehtalo, in omenja, da bi bilo najpripravnejšo mesto na kraju, kateri leži ob cesti, ki pride iz Zvirč, Ambruza (okrajna cesta) in Grosupljega (deželna cesta). Povdarja
v
se dalje, da je v Zužemperku že tehtnica, in da se bode pri postaji v Zatičini naredila nova tehtnica, tedaj bode preskrbljeno za one kraje, ki leži na drugi strani Zagradca.
Poročevalec nasvetuje v odsekovem imenu: Čestita zbornica naj v navedenem zmislu poroča c. kr. deželni vladi. Predlog se sprejme.
VII.  Zbornični svetnik Andrej Mejač poroča o tarifi semnjev za živino in blago v Brusnici. Občina Brusnice je predložila tržno tarifo deželni vladi v odobrenje, in deželna vlada jo je z dopisom z dne 1. marca 1. 1900, št. 3248 poslala zbornici, da naj se le ta izjavi o postaji tarife.
Če se te postavke cenika primerja s pristojbinami, kakor jih določa postava z dne 3. decembra 1868, dež. zak. št, 17 se vidi, da prvi ne presegajo teh, in da so z ozirom na stroške vzdrževanja prostora, živinozdravniškega nadzorstva semnjev in na druge stroške, zelo nizki.
Vsled tega stavi odsek predlog: Zbornica naj v svojem dopisu c. kr. deželni vladi priporoča predloženo tarifo. — Predlog se sprejme.
VIII.   Zbornični svetnik Jernej Žitnik poroča o prošnji J. Š. za podelitev koncesije za samostojno izvrševanje dimnikarskega obrta v političnem okraju ljubljanske okolice. Postavno predpisane zmožnosti za samostojno izvrševanje tega obrta ima prosilec.
Gre v tem slučaju le za vprašanje, ali je treba okraju ljubljanske okolice še jednega dimnikarja. V tem okraju so 4 dimnikarji. Poleg teh pa so do 1. julija 1. 1898 tudi mestni dimnikarji izvrševali svoj obrt v ljubljanski okolici in vsled tega so bile krajevne potrebe za okolico pokrite.
Mestni dimnikarji in oni iz okolice pa so se konečno dogovorili tako, da prvi svoj obrt v okolici od 1. julija 1. 1898 naprej ne bodo več izvrševali in nasprotno, da oni iz okolice izvrševanje obrta v mestu opuste. Vsled tega izvršujejo 4 dimnikarji svoj obrt v celem okraju ljubljanske okolice. Eden ima sedež na Vrhniki, drugi v Šmarju, tretji v Vodmatu in zadnji pri D. M. v Polju.
Glede na oddaljenost teh krajev je v nekaterih občinah dana potreba še za enega dimnikarja. Iz izjav raznih občin, ki so poročale, da proti podelitvi nimajo ugovora in nekatere, da priporočajo podelitev koncesije Š., je tudi razvidno, da sedanji štirje dimnikarji  svoj  obrt le  prav malo  izvršujejo v dotičnih
občinah; dalje da hodi v nekatere občine dimnikar iz Kranja itd.
Po mnenju odsekovem bilo bi jako umestno in koristno, ako bi si dimnikarji, ki so v okolici opravičeni svoj obrt izvrševati, razdelili svoj delokrog, kar bi bilo z ozirom na ugodne oddaljenosti njih stajališč zelo prikladno.
Ako se vpošteva krajevne razmere, oddaljenost stajališč dosedanjih upravičenih dimnikarjev, dalje okolščino, da ljubljanski dimnikarji v okolici svojega obrta ne izvršujejo več in slednjič izjave vprašanih županstev, je odsek mnenja, da bi se J. Š. mogla podeliti koncesija za izvrševanje dimnikarskega obrta v sledečih občinah: Studenec, Brezovica, Dobrova, Borovnica, Želimlje in Log.
Odsek predlaga: Zbornica naj v tem zmislu poroča c. kr. okrajnemu glavarstvu v Ljubljani.
Zbornični svetnik Friderik Pauer trdi, da že zdaj nimajo štirje dimnikarji v okolici ljubljanski dosti opravila in le malo zaslužka. Ko bi se še jeden dimnikar nastavil, bi se opravila še bolj razdelila, in že zdaj pičli zaslužek bi se zmanjšal. Akoravno se prositelju ne more odrekati zmožnosti izvrševati samostojno dimnikarski obrt, vender bi ne mogel on podpirati predloga za pomnožitev dimnikarjev, dokler se željam dimnikarjev ne ustreže, da se namreč okraj razdeli v oddelke za posamezne dimnikarje in uvede obligatorično ometanje dimnikov. On tedaj nasvetuje, zbornica naj se izreče, da bi se prositelju za zdaj ne podelila dimnikarska koncesija za okolico ljubljansko.
Zbornični tajnik omenja, da je prositelj sposoben izvrševati samostojno dimnikarski obrt, da je uže prvo polletje 1. 1894 izvrševal istega v Ribnici, se nastanil v drugem polletju 1. 1896 kot samostojni dimnikar v Mengšu in bi se zdaj rad nastanil v Št. Vidu nad Ljubljano. Ker so se županstva občin Studenec, Brezovica, Dobrova, Borovnica, Želimlje in Log izrekla za prositelja, zato je bil odsek mnenja, da bi se mu dala pravica v teh občinah izvrševati obrt.
Poročevalec Jernej Žitnik omenja, da se je v zadnjih letih mnogo novih hiš zgradilo, in da se je tedaj tudi dimnikarsko delo, pomnožilo in za to priporoča odsekov predlog. — Pri glasovanju se sprejme nasvet Friderika Pauerja.                      (Konec prih.)
Stran 234.
Obrtnija.
Trgovska in obrtniška zbornica za Kranjsko.
(Konec.)
IX. Zbornični tajnik poroča o vprašanju, če se naj parna žaga v Radohi dr. R 6. smatra za gozdarski postranski obrt ali za samostojen obrten obrat, in se ga mora tedaj naznaniti obrtni oblasti. Iz predloženih aktov, kakor tudi iz naznanil, katera je dobila zbornica, je razvidno, da ima dr. R G. v Radohi parno žago, na kateri dela čez 20 delavcev, in se sežaga na  leto  do  2400 m1  lesa,   ki  se  dobiva  iz
Stran 235.
lastnih gozdov, in iz katerega se izdelujejo tavoleti, leseni zabojčki, furnirji in drugo blago in izvažajo v Trst, Reko, na Laško in drugam. Po mnenju od sekovem se v tem slučaju ne more govoriti o gozdarskem postranskem obrtu, na katerega se ne nanaša po členu V. a) ces. pat. z dne 20. decembra 1. 1859, drž. zak. št. 227, obrtni red. Omenjeni člen govori o poljedelski in gozdarski produkciji in njenih postranskih obrtih, v kolikor se pečajo s predelovanjem lastnih izdelkov. Brezdvomno velja to zakonito določilo za predelovanje lastnih zemeljskih pridelkov v ta namen, da se na ta način podpira izkoriščevanje zemeljskih produktov, toda ne sme se pa teh produktov tako predelati, da izdelki popolnoma zgube značaj surovin. Pri določevanju, če je tako delo poljedelski ozir, gozdarski postranski obrt — ali ne, se mora gotovo tudi na to ozirati, če je to delo povsod v navadi, če se ga le v ta namen poljedelci poslužujejo, da njihova posestva več donašajo. Dalje ne sme to opravilo biti glavno opravilo, kajti kot tako bi ne podpiralo poljedelstva, oziroma gozdarstva, pač pa obratno: poljedelstvo, oziroma gozdarstvo bi to opravilo, ta obrt podpiralo z dobavo produktov, ki naj se predelajo.
Sicer pa že beseda „postranski" obrt označuje to opravilo kot postransko.
Odsek lahko utemeljuje svoje naziranje z neko razsodbo upravnega sodišča, ki pravi, da se more o poljedelski industriji le tedaj govoriti „če se poljedelec le postransko peča s predelovanjem produktov, ki jih pridela na svoji kmetiji, in sicer na ta način, da s tem predelovanjem produkti ne izgube značaja surovin". (Razsodba upravnega sodišča z dne 8. oktobra 1. 1894, št. 1578). Ožje omejuje ukaz finančnega ministerstva z dne 28. oktobra L 1873, št. 27.466 poljedelske postranske obrte: pridobitni davek nalaga namreč žagam, ki se pečajo le s predelovanjem v lastnih gozdih dobljenih lesnih surovin, v trgovinsko blago in oprošča le ona poljedelska podjetja davka, ki se pečajo s pridelovanjem in prodajanjem surovin, za katero smatra les v gozdu in hlode, ki so pripravni za nadaljne predelovanje, dočim se morajo smatrati vsi na mehanični način dobljeni izdelki za produkte industrije.
Vsekako je istina, da dr. R. G. predeluje le pridelke lastnih gozdov; toda ne predeluje jih v furnirje in tavolete, o katerih se še more trditi, da imajo znake surovin — ampak izdeluje tudi lesene zaboje, katerih se pa ne more več prištevati surovinam, da še celo kot poluprodukte se jih ne more smatrati, temveč kot prave izdelke industrije. Čeprav torej dr. G. morda večji del surovine strži iz svoje žage, vender izdeluje tudi predmete, katerih ne morem več označiti kot surovine, in s katerimi se torej ne peča gozdarski postranski obrt.
Dr. G. ima več nego 20 delavcev, za katere je sezidal še celo delavske hiše, dela s parno žago za deske na tri pile in s cirkularno žago, predela na leto 2400 m8 lesa, katerega potem izvaža v Trst, Reko, Italijo. Obrat je tedaj tako obsežen, da se ne more govoriti o kakem postranskem opravilu. Obseg naprave in spečavanja, nadalje ta okolščina, da se v obratu skozi celo leto dela, kakor tudi gotovo pre-radikalno izkoriščevanje gozdov, pri katerem ne gre samo za boljšo uporabo gozdnih pridelkov, ampak, da se pripravi kolikor mogoče veliko materijala za žago, je odsek dovedlo do prepričanja, da to ni postranska stroka gozdarstva, temveč glavno podjetje, katero gozdarstvo le podpira. Ne more se torej tega podjetja smatrati za gozdarski postranski obrt, ki ni podvržen obrtnemu redu.
Sploh je pa tudi posestnik obrata sam tega mnenja. Za svoje delavce je namreč predložil obrtni oblasti v zmislu § 88 a) obrtnega reda delavski red. Ta delavski red je predpisan le za tovarne in ona obrtna podjetja, pri katerih dela čez 20 delavcev v skupnih lokalih. Če ni smatral svoje „Gewerbsnieder-lassung", svojega „gewerblicher Betriebtt — kakor je njegov bivši zastopnik Franc Hafner nazval žago — za obrt, ki je podvržen obrtnemu redu, tedaj bi gotovo ne predložil delavskega reda. Tudi označuje V. G. dr. G.-ja v posebnem pooblastilu kot posestnika tovarne; slednjič je tvrdka dr. R. G. po glasu dopisa c. kr. okrožnega sodišča v Novemmestu z dne 19. avgusta 1. 1896 omenjeno žago vpisala v trgovski register c. kr. okrožnega sodišča v Novemmestu, česar bi dr. G. gotovo ne storil, če bi smatral žago za gozdarski postranski obrt. Po navedenem se torej parne žage ne more smatrati za gozdarski postranski obrt, to tem manj, ker tako predelovanje ni na Dolenjskem splošno v navadi. Poročevalec predlaga v odsekovem imenu, zbornica naj v zmislu poročila poroča c. kr, deželni vladi.
Zbornični svetnik Feliks Stare pravi, da je omenjena parna žaga obrtno podjetje in opomni, da je tudi upravno sodišče o enakih slučajih razsodilo v tem zmislu ter priporoča odsekov predlog. Ko se je še zbornični svetnik Karol Luckmann potegnil za odsekov predlog, se je isti sprejel.
X. Zbornični tajnik poroča o dopisu c. kr. deželne vlade, s katerim ista zbornico vsled ukaza c. kr. trgovinskega ministerstva z dne 28. nov. 1. 1899, št. 30 214 vabi, da se izreče o nameravani upeljavi perjodičnega zopetnega preskušanja meroskusu podvrženih sodov za vino in špirit. Zbornica se je obrnila do vseh udeleženih zadrug, da izrečejo svoje mnenje o upeljavi zopetnega preskušanja meroskusu podvrženih sodov, in ker so sodi za pivo podvrženi že od 1. 1875 periodičnemu zopetnemu meroskusu, tedaj le glede sodov za vino in špirit. Dobila je pa zbornica le 3 odgovore:
Stran 236.
1.) Od zadruge gostilničarjev in kavarnarjev v Ljubljani, ki priporoča upeljavo zopetnega meroskusa;
2) od zadruge trgovcev in rokodelcev v Kostanjevici, ki istotako priporoča periodični zopetni me-roskus in naglasa, da bi bil o interesu trgovine, ker sod gotovo v teku časa spremeni  svojo  prostornino.
3.) od gremija trgovcev v Ljubljani, ki meni, da nameravani zopetni meroskus nima nikakoršnega praktičnega pomena in smatra; da bi trgovcu in obrtniku pripravljal le neprilike in nepotrebne izdatke. Na sode iz mehkega lesa se razen tega ne more ozirati, ker so po dveh letih že nerabljivi; sodi iz trdega lesa pa le tako malo spremene svojo prostornino, da zopetni meroskus niti potreben ni. Nadalje omenja neprilik, katere napravlja zopetni meroskus trgovcem na deželi, katerih stanovališče je zelo oddaljeno od meroskusnega urada. Gremij dvomi, da bi se z zopetnim meroskusom zabranilo nameravano nereelno preminjevanje prostornine, ker se lahko zamenja doge pri sodih, katere imajo vtisnen mero-skusni pečat.
Končno naglasa, da bi bilo zelo koristno, če bi se na to delalo, da bi rezultati meroskusov v ogerski državni polovici soglašali s temi o tostranski državni polovici, kar dosedaj ni bilo, ampak vedno na škodo avstrijskega kupca. Po členu XII. zakona z dne 23. julija 1. 1871, drž. zak. št. 16 ex 1872 se sme vino, pivo in žganje, prodajano v sodih, kupcem izročati samo v takih sodih, na katerih je po predpisu s pečatom potrjeno, koliko litrov vsak drži. Izjema je le, kar se tiče tacega neavstrijskega vina, piva in žganja, katero se v prvotnih sodih dalje prodaja.
Po § 4., oddelek drugi, ministerskega ukaza z dne 28. marcija 1. 1881, drž. zak št. 30 se mora preskusu podvržene sode za vino, pivo in žganje vnovič preskusiti po vsakem popravljanju, vsled katerega se jim spremeni prostornina.
Sodi za pivo se morajo periodično vsako leto vnovič preskusiti, kar je popolnoma opravičeno z ozirom na to, kako se rabijo, z ozirom na večkratno uporabo in z ozirom na to, da se pri uporabi le malo pazi. Sodi, v katerih se pivo prevaža, se morajo itak po preteku treh let vnovič preskusiti. Vpeljane poizvedbe so dognale, da sodov za vino, špirit in žganje, ki so v prometu, ni treba — če se količkaj pazi na nje — deset, da celo petnajst let popravljati; toda tudi le prav malo spremene svojo prostornino. Navada pa je, da tako kupec, kakor tudi prodajalec da preskusiti prostovoljno vsake 3 do 4 leta vse sodove, da ima pri kupčijah popolnoma reelne in zanesljive posode, in da si prihrani vsakokratno merjenje prostornine. V mnogih slučajih se tedaj sode prostovoljno vnovič preskusi. Ker se je odsek prepričal, da je ta naprava v interesu kupca in poštenega prodajalca, četudi napravlja morda neprilike, in da bo zadoščala potrebam  udeleženih krogov, predlaga  poro-
čevalec v odsekovem imenu, zbornica naj se izreče, za uredbo zopetnega meroskusa, in tudi za to, da bi se termin za periodični zopetni meroskus določil na 6 do 10 let, toda ne na manj nego 6 let. — Predlog se sprejme.
XI.  Zbornični tajnik predlaga z ozirom na poročilo ravnateljstva c. kr. strokovne šole v Ljubljani da naj zbornica premeni svoj sklep z dne 20. janu-varija 1. 1900. S tem sklepom se je namreč podelila pletarju Josipu Petriču ustanova v znesku 160 kron, le ta je pa med oddajanjem ustanov izstopil iz pletar-skega oddelka in postal izredni obiskovalec strokovne šole za lesni obrt. Vsled tega je ipso facto resigniral na svojo ustanovo kot pletar. Poročevalec je tedaj mnenja, da se teh 160 kron razdeli trem drugim učencem, in sicer Jožefu Jernejčiču: 50 kron, Frančišku Ferkovu: 60 kron in Rudolfu Šturmu: 50 kron — ter predlaga, zbornica naj sprejme ta predlog. — Predlog se sprejme.
XII.   Zbornični svetnik Feliks Stare omenja nedostatke pred dvema letoma upeljanega osebnega dohodninskega davka. Industrijalcu se navadno naloži previsok davek, ker se oblastva ne prepričajo dovolj o obstoječih razmerah. Fatira se do 15. febru-varija in v kakih dveh mesecih se dobi poziv, naj se opraviči nekatere številke, ki niso oblasti nič kaj verjetne. Tako je bilo tudi s poročevalcem, ki ima lesno industrijo. Ko se je opravičil, je mislil, da pride v stopinjo 199 gld., morda tudi eno stopinjo višje, toda dobil je nalog, da plača 630 gld. Zoper to se pritoži in priloži tudi prizivu dokaze in potrebne račune; toda meseca marca je vse nazaj dobil s pri-stavkom, da se na te dokaze ne more ozirati, in da mora plačati 630 gld., poleg tega pa še, da nadaljna pritožba proti temu odloku ni več dovoljena. Ali ni to postopanje oblastev vzrok, da industrija propada, da noče nihče ustanavljati industrijalnih podjetij, ampak raje svoj denar naloži v hranilnico, vsled česar so hranilnice prenapolnjene in se denar izposojuje v tujino. Ni čuda tudi, da domačini zapuščajo rodno zemljo ter se selijo v tujino. Na podlagi teh razmo-trivanj predlaga poročevalec sledečo resolucijo:
Zbornica naj se obrne na merodajne davčne oblasti, da bi se bolj natančno prepričale o pravih čistih dohodkih pri industriji, da bi se verodostojni dokazi bolj vpoštevali. Če se to ne zgodi, se mora čut pravičnosti zatreti, se daljši razvoj industrije onemogoči in si marsikateri premisli, kako industri-jalno podjetje pričeti, ker naloži raje svoj denar v hranilnico.
Zbornični svetnik Karol Luckmann opomni, da ima malo upanja, da bi se doseglo to, kar je gospod predgovornik omenil; če bi pa to dosegli, bi na vsak način veliko dosegli. Ko so novi davčni zakoni v veljavo prišli, naglašalo se je od mnogih strani, da bodo stranke lojalno postopale.  Vsakdo je morda
Stran 237.
pri tem tudi upal, da bodo c. kr. davčna oblastva pri odmerjanju davka lojalno postopala. Toda to postopanje gotovo ni hvale vredno, stranka fatira koncem decembra, in davek se mora plačati v marcu, ne da bi se poznal predpis. Stranka mora tudi za svoje uslužbenoe plačati, in pri tem se tudi zgodi, da se mora za koga plačati, ki že ni več v službi; oni, ki imajo veliko uradnikov in uslužbencev, so takorekoč „davkarjia.
Zbornični svetnik Josip Lenarčič omenja, da je kranjska industrija zelo obdačena, ker se zelo na to dela, da bi se davkoplačevalci v višji razred pomaknili, in je težko marsikaterikrat zabraniti to tudi komisiji, ker njeni člani ne morejo biti o vsakem posamnem obrtu zadostno poučeni.
Zbornični svetnik Karol Luckmann predlaga, zbornica naj se obrne do c. kr. finančnega ravnateljstva, da naj ono poskrbi, da se odmerjenje davkov pravočasno strankam naznani.
Pri glasovanju se sprejmeta predloga zborničnih svetnikov Stareta in Luckmanna.
XIII. Zbornični svetnik Josip Lenarčič navaja vzroke, vsled katerih propada kranjska mlinska industrija, in nasvetuje primerne odpomočke. Poročevalec predlaga: Zbornica naj naroči svojemu zastopniku v industrijskem svetu, da izposluje, da vpliva trgovinsko ministerstvo na železniško ministerstvo, da se uredi eksportni in lokalni promet.
Zbornični svetnik Karol Luckmann podpira kar najtopleje predlog in pripomni, da morajo vsi pomagati, da se kaj stori v odpravo teh nedostatkov. — Predlog se sprejme.
Ker se nikdo več ne oglasi, zaključi predsednik sejo.