Stran 215. Obrtnija. Trgovska in obrtniška zbornica za Kranjsko. O redni seji trgovske in obrtniške zbornice za Kranjsko v Ljubljani dne 30. marca 1900, kateri je predsedoval predsednik gospod Josip Kušar in priso-stovali vladni zastopnik gospod c. kr. deželnovladni svetnik dr. pl. Ruling in naslednji gospodje zbornični člani: Ivan Baumgartner, Oroslav Dolenec, Franc Hren, Anton Klein, Franc Kollmann, Josip Lenarčič, Karol Luckmann, Andrej Mejač, Franc Omersa, Friderik Pauer, Josip Rebek, Feliks Stare, Feliks Urbane, Jernej Žitnik. Predsednik otvori sejo, pozdravi zbornične člane ter se zahvali za izvolitev za predsednika, katero je gosp. c. kr. trgovinski minister potrdil in zatrdi, da se bo trudil po vsej svoji moči za interese, katere ima zbornica zastopati, in prosi, da bi ga pri tem delu kakor do zdaj podpirali zbornični člani. Za ove-rovatelja sejnega zapisnika imenuje gg. Antona Kleina in Feliksa Urbanca; gosp. Gassner in Krajec sta opravičila svojo odsotnost z neodložljivimi opravki, gosp. Souvan pa z boleznijo. I. Zapisnik zadnje seje se odobri. II. Provizorični predsednik Iv. Baumgartner poroča o oddaji službe zborničnega koncipista in predlaga, naj se le ta provizorično odda dr. Viktorju Murniku. Enoglasno sprejeto. III. Zbornični svetnik Friderik Pauer poroča o vprašanju, če ima F. D. v Udmatu kot krčmar iu branjevec pravico, doma prodajati pečen kruh. F, D. je bil ovaden, da prodaja doma pečen kruh in je bil vsled tega radi prestopka obrtnega reda obsojen na 5 gld. denarne kazni. Zoper to se je D. pritožil in podpira to svojo pritožbo s tem, da je kot gostilničar in branjevec opravičen doma pečen kruh v svoji špecerijski prodajalni prodajati in to tembolj, ker vsi gostilničarji in branjevci v Avstriji tudi kruh prodajajo. Res je, da na Kranjskem že od pamtiveka obstoji navada, da posebno na deželi gostilničarji pečejo za svoje goste kruh. Ta navada je gotovo vsled tega nastala, ker v prejšnih časih na deželi ni bilo dovolj pekov. V mestih in trgih je to manj navada. Za deželo je bila ta navada gotovo zelo potrebna, kajti gostje so v gostilni poleg pijače in jedi zahtevali tudi kruh. Ker pa ni bilo peka v kraju in okolici, je moral gostilničar to sam oskrbeti — sam peči. Gostilničarji so tedaj po mnenju odsekovem upravičeni, da pečejo kruh in ga prodajajo svojim gostom, upravičeni pa niso, svoje izdelke obrtoma, kakor peki, čez cesto prodajati. Še manj imajo pa branjevci pravico, kruh peči in prodajati. To pravico imajo le peki, ker izdelovanje in prodajanje kruha ni nič drugega nego izvrševanje pekovskega obrta, in se mora za ta rokodelski obrt imeti posebno dovoljenje, katero gotovo ni obseženo v pravici za izvrševanje branjarije. Poročevalec tedaj predlaga v odsekovem imenu: Zbornica naj v tem zmislu poroča c. kr. deželni vladi. — Predlog se sprejme. IV. Provizorični predsednik Iv. Baumgartner poroča o vprašanju, če se naj smatrajo gosp. T. ope-karji v Breitenau-u za poljedelske delavce in če so kot taki podvrženi dolžnosti zavarovanja za slučaj bolezni. § 3. zakona z dne 30. marca 1. 1888, zade-vajočega bolniško zavarovanje delavcev, izvzema kmetijske in gospodarske delavce od dolžnosti bolniškega zavarovanja, ne karakterizuje jih pa natančneje. Po mnenju odsekovem je smatrati za poljedelske in gozdarske delavce poleg pravih tudi uslužbence pri obratih, ki so kot poljedelski in gozdarski postranski obrtu po čl. V. a) ces. pat. z dne 20. decembra 1. 1859, drž. zak. št. 227 izvzeti od obrtnega reda. Če se ne morejo smatrati za take postranske obrte, spadajo pod obrtni red. Obrtni red pa obsega po mnenju odsekovem strogo obrtna podjetja, tako da se obrati, ki se sicer izvršujejo na kmetijah ali gozdarstvih, pa se imajo subsumirati obrtnemu redu, ne morejo več smatrati za kmetijske in gozdarske obrate, ampak za obrt v pravem pomenu besede. Kajti v resnici se razločujejo ti obrati, ki sicer obdelavajo lastne pri- delke, ki pa vsled načina in obsega obdelovanja izgube potrebno zvezo s kmetijskim delom in spadajo pod obrtni red — od drugih istovrstnih obrtov, katere pa ne izvršujejo kmetovalci oziroma gozdarji le v tem, da dobivajo materijal za obrat takorekoč zastonj. In resnično bi ne bilo prav, če bi se jim dalo radi te, lahko bi rekli, prednosti še tri druge prednosti pred drugimi jednakimi obrti: izvzetje od obrtnega reda, oprostitev od pridobnine in slednjič še oprostitev od dolžnosti bolniškega zavarovanja. Kakor hitro se mora torej take obrate soditi po obrtnem redu, niso po mnenju odsekovem več kmetijski in gozdarski obrati in pri njih uslužbeni delavci tudi ne več kmetijski in gozdarski delavci; torej se izjema § 3. zakona o bolniškem zavarovanju se nanaša nanje. To mnenje odsekovo podpira tudi odlok upravnega sodišča z dne 6. junija 1897, št 2055, Budw. 10.606, vsled katerega „se morejo" v zmislu § 3. zakona o bolniškem zavarovanju „le oni delavci šteti za kmetijske in gozdarske delavce, ki se rabijo pri kmetijstvu t. j. pri prvotnem pridelovanju in njegovih strokah". To so pa ravno tiste, katere ima tudi raz-glasilni patent k obrtnemu redu v čl. V. a) v mislih. (Dalje sledi.) Stran 216. Stran 224. Obrtnija. Trgovska in obrtniška zbornica za Kranjsko. (Dalje). Mnenje odsekovo je torej, da T-ove opekarne niso kmetijski postranski obrti. Že tovarniški obrat, veliko število le pri obratu in ne tudi sicer pri kmetijstvu uslužbenih delavcev, prav znatna množina izdelanih opek, ki se gotovo ne smejo več šteti za surovino, katere značaj v kmetijskih postranskih obrtih predelani izdelki ne smejo izgubiti — kažejo, da gre tu za podjetje, ki spada pod obrtni red; tega Stran 225. mnenja je tudi posestnik opekarn, vsaj jih izvršuje na podlagi obrtnega lista. Toda ne glede na to se ta obrat pred vsem že zaradi tega ne more imenovati kmetijski postranski obrt, ker opekarne sploh, brez ozira na obseg in na to, če je opeka surovina ali ne, niso obrati, ki se pečajo s kmetijskimi produkti. Materijal za opeke se dobiva iz zemlje, zemlja pa ni nikak kmetijski izdelek. Tega mnenja je odsek, kakor tudi upravno sodišče, ki je v razsodbi z dne 8. maja L 1894, št. 1578 izreklo, da pri opekarni nikakor ne gre za kmetijsko industrijo. Pri tej mora namreč „iti za kmetijski produkt, pri čemur se more pod pojirom kmetijstvo po običajnem in v kmetijstvu stalnem pomenu besede subsumirati le poljedelstvo, gozdarstvo in živinoreja. Pri izdelovanju opeke pa ni govora o kakem kmetijskem produktu, kajti zemlja, iz katere se dobiva materijal za izdelovanje opeke, tvarja sicer potrebno podlago in pogoj kmetijstva, nikakor pa ni njegov produkt". Po trdnem prepričanju odsekovem torej niso T-ove opekarne nikaki kmetijski obrati in tudi pri njih uslužbeni delavci — Lahi, ki so le opekarji in se ne pečajo s kmetijskim delom — niso kmetijski delavci, torej tudi ne izvzeti od dolžnosti bolniškega zavarovanja. Tudi c. kr. obrtno nadzorništvo za IV. nadzorni okraj v Gradcu smatra T-ove opekarne za brezdvomno obrtne obrate, katerih delavci so dolžni, da se zavarujejo za slučaj bolezni. Odsek torej predlaga: Zbornica se naj izjavi v tem zmislu. Zbornični svetnik Josip Lenarčič vpraša, kako utemeljuje T. svojo pritožbo. Zbornični tajnik pojasni, da pritožnik trdi, da so delavci obeh opekarn poljedelski delavci, kateri ne izdelujejo iz tuje ilovce, temveč iz te, katera je pri opekarnah na njegovem svetu. — Pri glasovanju se sprejme odsekov predlog. V. Zbornični podpredsednik Anton Klein poroča o prošnji krojaške zadruge v Ljubljani za prispevek v pokritje stroškov za krojaški tečaj. C kr. trgovinsko ministrstvo je dovolilo, da napravi c. kr. tehno-logični obrtni muzej na Dunaju v Ljubljani tečaj za krojaške mojstre in pomočnike. Taki tečaji se vrše na Dunaju, zunaj Dunaja pa je bilo mesto Ljubljana prvo, ki je napravilo tak tečaj. Tečaj se je vršil od 8. februvarja