1994-
vi^ KRONIKA èM^
-2/42
Časopis za slovensko krajevno zgodovino
Matjaž Ambrožič, Zvonarstvo na Sloven-
skem, Ljubljana (AES. 15) 1993, 217 str.
Ob 15. obletnici delovanja Inštituta za zgo-
dovino Cerkve pri Teološki fakulteti v Ljubljani,
kar je sama po sebi bila priložnost za praz-
novanje in pregled opravljenega dela, je v zbirki
Acta ecclesiastica Sloveniae, ki jo izdaja Inštitut,
z isto številko izšla zanimiva razprava M. Am-
brožiča Zvonarstvo na Slovenskem, uspešno
diplomsko delo, ki ga je pripravil na Teološki
fakulteti. Avtor sam je že od zgodnjih let 'okužen'
z melodijo cerkvenih glasnikov, saj je v pri-
83
1994-
KRONIKA èM^
2/42
Časopis za slovensko krajevno zgodovino
trkovalskih skupinah sodeloval že od malega, je
kasneje pa se je kot študent teologije priključil
Pritrkovalskemu krožku slovenskih bogoslov-
cev, kjer so poleg praktičnega uvajanja v tovrst-
no uporabo zvonov sistematično zbirali podatke
o zvonovih v slovenskih cerkvah. K sodelovanju
so pritegnili tudi zunanje sodelavce in z njihovo
pomočjo začeli pripravljati popise zvonov. To je
bilo obdobje razmaha pritrkovalstva in nastaja-
nja številnih skupin, ki so na občasnih srečanjih
in sistematično odkrivali skrivnosti pritrkovanja.
O zvonovih in zvonarstvu na Slovenskem ni
veliko literature, čeprav je glas zvonov sestavni
del utripa vsakega dne. Razen maloštevilnih
člankov, ki so izšli v periodiki, med katerimi so
bili kot avtorji najpogosteje I. Šašelj, V. Fab-
jančič in I. Mercina, se je avtor lahko oprl na
knjigi Josipa Lavtižarja Zgodovina župnij in
zvonovi v dekaniji Radolica (Ljubljana 1897) in
Cerkve in Zvonovi v dekaniji Kranj (Ljubljana
1901). Obe deli sta izšli že pred prvo svetovno
vojno, znano pa je (pregledu ukrepov za odvze-
manje zvonov in dogodkom, ki so jih spremljali,
je avtor namenil posebno poglavje), da so v času
prve in druge svetovne vojne in ponekod še po-
slednji zvonovi doživeli toliko uničevalnih pose- .
gov, da sta omenjeni deli lahko služili le kot me-
todološka opora. Trdno pomoč so delu nudili so-
razmerno natančni in številni arhivski doku-
menti, ki so nastajali kot popisi ob rekvizicijah.
Velik del informacij je moral avtor z metrom,
beležko in glasbenimi vilicami zbrati na kraju
samem. Pri tem je posebno pozomost posvetil
tistemu delu zvonov, ki jih običajni poslušalci ne
zaznamo, to je napisom na zvonovih, reliefnim
upodobitvam svetnikov, omamentiki ter imenom
mojstrov, ki so zvonove ulili.
Razprava Zvonarstvo na Slovenskem se za-
čenja s pregledom mesta zvonov v liturgiji in
kratkim orisom zvonoslovja na Slovenskem.
Osrednji del (str. 45-146) vsebuje pregled zvo-
narjev in zvonarskih delavnic na Slovenskem, pri
čemer imajo največji delež ljubljanski zvonarji,
saj jim, kakor ugotavlja avtor, "zaradi izjemnega
števila pripada tudi ugledno mesto v širšem ev-
ropskem prostoru"; med temi pa izstopa zvo-
narska družina Samassa. Najstarejši, to je potu-
joči zvonarji, ki jih je uspelo identificirati, so
zvonove na Slovenskem izdelovali že v 14. sto-
letju. V teku stoletij so pomembnejše zvonarske
delavnice nastale še v Celju, Ptuju, Mariboru,
Žužemberku, Slovenj Gradcu, Kopru, Kranju,
Novem mestu in nazadnje v Žalcu, kjer zvonove
ulivajo od leta 1967. Dodan je tudi kratek
pregled zvonarjev v slovenskem zamejstvu. V
času med obema vojnama so na Jesenicah izde-
lovali cenejše jeklene zvonove, ki so služili kot
nadomestilo za iz višjih razlogov odvzete bro-
naste; livarni, ki je ostala brez dela, pa so nudili
možnost zaposlovanja. Zadnji del razprave obse-
ga pregled napisov in ikonografije. Napisi z
nabožno, teološko in posvetno vsebino so bili
izoblikovani v latinščini, slovenščini, nemščini,
madžarščini, srbohrvaščini in vrsti drugih jezi-
kov, neredko tudi v dveh jezikih. Med upodob-
ljenimi liki so najpogostejši križani Kristus,
Marija in posamezni cerkveni oz. stanovski za-
vetniki. Priloga vsebuje seznam zvonarjev. Be-
sedilu so dodane številne, večinoma že objav-
ljene ilustracije in fotografije.
Čeprav se avtor sam zaveda, da je z dose-
danjim zbiranjem informacij uspel pregledati in
sistematizirati le del kulturnega bogastva, ki ga
na Slovenskem ohranjajo zvonovi in da bo z
zbiranjem nujno nadaljevati, pomeni pričujoče
delo izviren in dragocen prispevek k boljšemu
poznanju slovenske kulturne zakladnice in zlasti
še krajevne zgodovine. Z veseljem bomo zato
pozdravili naslednje objave.
Bogdan Kolar
84