Naše zahfeve \n naSi uspthf Pred dvajsetimi leti je padel zastor po najtežji dobi, ki jo je do takrat preživelo slovensko učiteljstvo. Z zlomom avstro-ogrske monarhije je doživel svoj konec tudi sistem, ki je do takrat urejal naše slovensko šolstvo ter rezal bedni kruhek najbolj zatiranemu sinu našega naroda — slovenskemu učitelju. Nastopila je nova doba za slovensko šolstvo ter nova doba za učiteljski stan. Ob dvajsetletnici tega novega časa je pač potrebno, da se ozremo nazaj in ugotovimo, kaj in koliko smo v tem času zahtevali in dosegli v korist našega šolstva in stanu. Prve dni meseca novembra leta 1918. so se zbrali v Ljubljani zastopniki slovenskega učiteljstva. Na tej seji je bila izdelana »Spomenica narodni vladi SHS«, v kateri slovensko učiteljstvo iznaša potrebe slovenskega šolstva in učiteljstva. Med drugim predlaga spomenica, naj narodna vlada prevzame vse javno šolstvo in učiteljstvo ter proglasi vse šolstvo za narodno last in vse učiteljstvo za državne uradnike. Nadalje predlaga spomenica, da se kot najnujnejša zadeva učiteljske eksistence ter kot prvi pogoj njegovega uspešnega kultumega in narodnega delovanja nemudoma zenačijo in urede njegovi službeni prejemki, kakor tudi prejemki upokojenega učiteljstva ter preskrba učiteljskih vdov in sirot s prejemki in z vsemi dokladami, kakor jih imajo državni uradniki od dotedanjega enajstega činovnega razreda naprej (navzgor). Spomenica zahteva istočasno, da se uredi skladno z ostalimi državnimi uradniki tudi službena doba učiteljstva. Glede šolskega nadzorstva zahteva spomenica, da ga je tako urediti, da nadzorniki ne bodo uradniki okrajnih glavarjev (sreskih načelnikov), marveč samostojni pedagoški in didaktični voditelji šolstva v okraju, podrejeni edinole svojim višjim instančnim oblastem. Za svoje pisarniške posle imej vsak nadzornik na razpolago svoje pisarniško osebje. V zvezi z novo dobo zahteva slovensko učiteljstvo v tej svoji spomenici, da hoče v novi dobi narodne svobode in demokracije v interesu šolstva in svojega stanu in v interesu narodne vzgoje za šolske nadzornike novih mož svojega zaupanja, strokovnega znanja in take narodne kakovosti, ki daje poroštvo za plodonosno samopovzdigo narodne kulture služeče delovanje v harmoničnem skladu z narodnim učiteljstvom. Učiteljstvo, ki pride v poštev za šolske nadzornike, naj nominirajo vladi učiteljska združenja. Pri imenovanju nadzornikov naj poizve vlada za mnenja učiteljstva.. . To so glavne zahteve, ki jih je takoj prve dni stavilo slovensko učiteljstvo prvi narodni vladi v svobodni Jugoslaviji. Te zahteve so bile še posebno podprte z obiskom posebne učiteljske delegacije poverjeniku za šolstvo ter poedinim članom takratne narodne vlade. Naknadno je učiteljstvo predložilo še poseben načrt za ureditev učiteljskih plač, ki je bil osvojen na seji narodne vlade z dne 3. januarja 1919. Na tej seji je stavil poverjenik dr. Ravnihar predlog, naj se sprejme načrt učiteljstva. Ta predlog je bil brez ugovora soglasno sprejet. Poudarjati je pa treba pri tem, da je kazal poverjenik za uk in bogočastje dr. K. Verstovšek za ugodno rešitev tega učiteljskega materialnega vprašanja ves čas živo zanimanje in je storil tudi od svoje strani vse, da je bilo vprašanje končno tako ugodno rešeno. K temu uspehu prinaša »Učiteljski tovariš« med drugim tudi sledeče: »Končno še odkrito besedo: Če bi se organizacije s tako vnemo ne zavzele, bi še ne imeli takih plač. Tisti posamezniki našega stanu, ki tega ne vidijo, nimajo nobene stanovske zavednosti — oni so zajedalci na našem stanovskem telesu! Malomarno stoje ob strani, a hočejo vse imeti! Takih nezavednih Ijudi ne bomo več trpeli. Bojkotirajmo jih! Od vsakega, ki hoče od nas kaj imeti, odločno zahtevamo, da je član naših organizacij. Kdor ni organiziran — tega ne štejemo za člana našega stanu! Proč z njimi!« Tako je učiteljstvo tudi javno dokumentiralo, da je edino složni nastop vsega organiziranega učiteljstva prinesel prve res vidne uspehe. Prvič v zgodovini slovenskega učiteljstva se je zgodilo, da je bil predlog učiteljstva glede gmotnega položaja v celoti in brez ugovora soglilsno sprejet. Tako je dobila učiteljska sloga še poseben poudarek, ker se je manifestirala ravno ob desetletnici najhujše borbe za izboljšanje učiteljskega gmotnega položaja, ki se je bila leta 1909. v kranjskem deželnem zboru, v katerem so propadli vsi predlogi za zboljšanje učiteljskega gmotnega položaja. To leto so rešetali mizerni materialni položaj kranjskega učiteljstva na štirih sejah, in sicer v mesecu januarju in mesecu cktobru kar po dvakrat. Predlogi za izboljšanje so pa seveda propadli, saj sta proti njim glasovala še celo dva učitelja, poslanca... S tem enotnim nastopom je učiteljstvo ravno cb desetletnici svojega najtežjega poraza dobilo v svoji svobodni domovini najdostojnejše zadoščenje. V toku dvajsetih let so se večkrat menjale gospodarske in politične prilike v naši državi. Tako je tudi učiteljstvo v tej dobi zašlo čestokrat radi nezadostnih plač v prav težak gmotni položaj. Stanovska organizacija je prav budno stala na straži za očuvanje gmotnega položaja učiteljstva na vsaj eksistenčni višini. S smotrnim nastopom je učiteljska organizacija neštetokrat pripomogla, da so se našle možnosti, da se je gmotni položaj učiteljstva dvignil vsaj do najskrornnejše eksistenčne ravni. Tudi so se v gotovih dobah upoštevale želje celokupnega učiteljstva pri nastavitvah šolskih nadzornikov ter so se za šolske nadzornike postavljali res učitelji z zmožnostmi in kvalifikacijo kot je zahtevalo učiteljstvo v spomenici, ki jo je predložilo leta 1919. prvi »narodni vladi SHS v Ljubljani«, in sicer da hoče v novi dobi narodne svobode in demokracije v interesu šolstva in svojega stanu in v interesu narodne vzgoje za šolske nadzornike mož svojega zaupanja, strokovnega znanja in take narodne kakovosti, ki dajc poroštvo za plodonosno samo povzdigi narodne kulture služeče delovanje v harmoničnem skladu z narodnim učiteljstvom... Ako se pa željam celokupnega učiteljstva v toku dvajsetih let mnogokrat ni ustrezalo, ni tega kriva učiteljska organizacija, nego so krivi pocdinci našega stanu, ki so jim bile njihove osebne koristi bližje kot pa dobrobit vsega stanu. Taki ljudje pa prav gotovo ne spadajo v občestvo našcga stanu ter se moramo tudi danes strinjati z besedami »Učiteljskega tovariša«, ki jih je na račun teh parazitov izrekel že leta 1919. in za katere je zahteval samo eno obrambo, to je — bojkot.. Tudi je učiteljska organizacija vseh teh dvajset let krepko stala na stališču, da je za nemoteno delovanje našega šolstva neobhodno potrebna učiteljska stalnost. Nepobitno je tudi v tem oziru dejstvo, da so osebne koristi posameznikov v veliki meri krive, da si učiteljstvo še do danes ni moglo ponovno priboriti stalnosti, te za naše šolstvo in stan življenjske potrebe, ki jo je po osvobojenju že imelo. Učiteljska organizacija se je v vsej tej dobi dvajsetih let borila tudi za depolitizacijo našega šolstva: Ločitev šolstva od političnih oblasti, in sicer v organiziranju samostojnih sreskih šolskih oblasti. ki so direktno podrejene samostojnim banovinskim šolskim oblastem, te pa ministrstvu prosvete. Vsem tem šolskim oblastem naj stoje na čelu šolski strokovnjaki. In končno, oglejmo si še organizačni arhiv vseh teh dvajsetih let. Koliko je primerov, za katere se je zavzemala naša organizacija. Pa naj bodo to vprašanja učiteljic ročnih del, otroških vrtnric, poročenih učiteljic, kontraktualcev, brezposelnih učiteljskih abiturientov ali vprašanje celibata, napredavanja in učiteljskih odsotnosti, dopustov, oddaljevanja iz službenega kraja ter sto in sto velikih in majhnih vprašanj, splošnih in načelnih odločb. V vseh teh predmetih je posredovala naša organizacija ter zelo velikokrat dosegla uspehe, pa naj bo to za vse učitelje, ali le za poedine skupine in posameznike. Ko bi sedaj ob dvajsetletnici obstoja naše narodne države tekli na filmskem traku vsi brezštevilni predmeti, ki jih je rešila v dobrobit celokupnega stanu ali posameznih članov v dobi teh dveh decenijev naša stanovska organizacija in bi slovensko učiteljstvo opazo valo ta trak in vsa ta neštevilna imena, ki so uvrščena v arhivu organizacije, pa bi le moral povesiti pri svojem imenu oči, ob spominu, da mu je organizacija nekoč le bila potrebna ...