Cc bratfc mro... Koroško pismo. Tudi na Koroškem vlada gospodarska kriza. Kmet ne more prodati svojih pridelkov, ali pa le za prav nizko ceno. Tarejo ga visoki davki, ki jih je cela vrsta. Eden najbolj nadležnih davkov je davek na blagovni pr>omet. Od vsake svinje, od vsake živali sploh, ki jo kmet proda, mora posebej plačati daveik. Celo >od čebel je treba plačati davek. — Poleg davka pa kmeta enako ali pa še bolj tlačijo socialne dajatve. Posestnik, ki je lani prodal svinj za 3000 šilingov, t. j. 24.000 Din, je moral lani plačati za svoje posle 2700 šilingov, t. j. 21.600 Din za socialno zavarovanje pbslov. Torej skoro ves izkupiček, ki ga je dobil od prodanih svinj, je šel za kmeta težko obremenjujočo socialno dajatev. Pri vsem tem pa je treba pomniti, da zavarovani posel, če zboli, dobi v lekarni zelo pogosto manjvredna zdravila, ker se lekarne branijo dati draga zdravila, češ da jim bolniške blagajne slabo plačajo. Če hoče torej res dobra zdravila, si mora zavarovanec ista še sam plačati. Nadaljno veliko zlo na Koroškem je danes priseljevanje Nemcev iz Nemčije ali nemška kolonizacija, Do zdaj &o kupili Nemci iz Nemčije na Koroškem 4811 oralov sveta za 4,592.000 šilingov, t. j. za 36,736.000 Din. Od tega največ v slovenskem delu Koroške. Ta n&mška kolonizacija je slovenskemu življu na Koroškem piosebno nevarna. Danes šie najdete skoro po vseh slovenskih župnijah in občinah na Koroškem nemškq priseljence. Po vrhu vsega so ti navadiio še luterani. Ta.ko ima na p<rimer .mala slovenska župnija Vogrče pri Pliberku že dvajset nemških priseljenceY — luteranov iz Nemčije. To je za imalo župnijo, ki šteje komaj nekaj nad 300 duš, zelo visoko število. Z vsemi <ž-redstvi se trudijo, da ponemčijo koroške Slovence. Ker jim gre ponemče¦vanje potom šole še prepočasi, še naiseljuijejo nemške luterane med Slovenci. To delo vrši koroško nemško društvo »Heimatbund« (domovinska zveza). Bolj pravilno bi se reklo »Heimatverrat« (izdajstvo domovine), kajti druŠtvo vlači tujca v deželo, da izpodriva domačina, predvsem Slovenca. »Heimatbund« je nastal iz »Heimatdiensta«, ,to je društvo, ki je imelo v rokah vso *iemško propagando ob plebiscitnem času. Zelo žalostno je tu<Si v župnijah, ki so jih po plebiscitu zasedli nemški duhovniki. Ti so deloma slovenščino popolnoma izrinili iz cerkve in iz kateheze, ali pa so jo močno omejili. V Velikovcu, kjer je bila v dobi stare Avstrl\e vsako nedeljo po ena slovenska !r_ ena nemška pridiga, evangelij pa se je pri obeh pridigah bral v obeh jezikih, danes ni nobene slovenske p-ridige več in tudi evangelij se čita samo nemški. V Grebinju so bile prej samo sloveoiske pridige, le evangelij se je čital tudi nemški, danes je ^sako nedeljo nemška i>n slovenska pridiga, poje se pri maši samo nemški in tudi popoldanska nedeljska pobožnost je nemška (prej slovenska). In vendar šteje župnija 1400 duš, od tega trg Grebinj 400 duš; okolica 100 duš, ki so Slovenci. Tudi tržani so po narodnosti Slovenci, seveda nemškutarji. Še slabše je v celovški oikolici. Popolnoma ponemčene so cerkve v Grabštajnu, Št. Jakobu pri Celovcu, Žrelcu, Vetrinju, Timenici, Št. Lipšu, Št. Tomažu. Poslušajmo, kaj piše »Koroški Slovenec« od 13. maja t. 1. pod naslovom Št. Tomaž pri Celovcu: »Junija 1926 je škofijstvo odredilo, da mora biti vsako drugo nedeljo slovenska pridiga. Teh pridig ni vec. Dalje je škofijstvo odredilo, da se morajo otroci učiti tudi slovenske molitve. Pa se ne učijo sloven&kih molitev, marveč samo riemške. (Župnijo oskrbuje. koroški nemški duhovnik, ki je slovenščine _e za silo vešč.) Lani je župnijo ap^skrboval župnik Kruger iz Timenice. (G. Kruger je Nemec iz Virtemberškega, slovenščine nevešč, čeprav je Timenica slovenska župnija.) Na Šentflorijanovo so lani prišle tri procesije. Prvo mašo je bral šentjakobski župnik. Takoj ob pričetku je začel tdmeniški župnik glasno moliti rožni venec v nemškem jeziku. Med celo drugo sveto mašo je bila nemška pridiga, četudi &o hoteli peti domači pevci. Zadnjo sveto mašo bere domači župnik. Tukaj pevska zbora (domači in šentjakobski) nista vedela, ko sta že dvakrat pogorela, kako naj si razdelita vloge. Pa ni bilo treba razdelijevati vlog, ker pred zadnjo mašo je.prišel župnik Ki*uger v albi na kor in ukazal, da se sme pri njegovi maši peti samo nemški.« Ubogi, ubogi koroški Slovenci, ko jim zdaj še iz cerkve izrivajo materinsko slovensko besedo! L&ta 1925. je izda/la celovška škofijstvo stenski zemljevid župnij krške škofije. Na tem zemlievidu so označene župinije: Timenica, Št. Lipš ob Krki in St. Tomaž kot slovenske župnije. Dan&a v cerkvi v Timenici in v Št. Lipšu na slišiš več slovenske besede, v Št. Toma< žu ni več slovenske pridige! Župnija Grabštanj, Žrelec, Št. Jakob, Vetrinj — vse v celovški okolici — so na zemlj.evidu označene kot slovensko-nemšk^, torej kot pretežno slovenske; a ne odrasli verniik, ne otrok ne sliši več v teti cerkvah ali v šoli be«ede božje ali nio« litve v svojem slovenskem materinskem jeziku! Župnija Otmanje, ležeč? na južnem pobočju in ob južnem vznožju slovite Magdalenske gore, je označena na imenovanem zemljevidu kot nemško-slovenska župnija (še pred 50. leti je bila to popolnoma slovenska župnija), pa i šola i cerkev sta popolnoma ni_mški. Ne ene slovenske besedice ne tod ne tam! — Žalostoa nam majka, če bo šlo tako dalje, nam bodo Cisto po.nemčili Koroško! Ali pa vzemite lerpo slovensko župniijo Marija na Zili pri Beljaku, kjer je dolgo vrsto let pasitiroval pisajtelj gosp. Ksaver Meško. Tedaj je seveda je bilo v ceo-kvi pri Mariji na Zili vse slovensiko. Danes je pri Mariji na Ziii n&mški duhovnik, cerkev je ponemčeoia in tudi ljudstvo se brzovito ponemčuje. Tako se tepta naravno nairodno prt*. vo naših bratov v Korotaru. Na smrt so oibsojeni, in ob&odba se že brezob< zirno izvršuje.