276
Ob šestih popoldne se usidramo pred mestom. Komaj čakamo, da zasedemo čolne in se popeljemo na suho, kar zapoje trobenta ter nas pokliče k večerji. Skrbni stewardi nam pravijo: Predvsem si podkrepite telo, potem se pa izprehajajte po celini, če hočete, do polnoči; ob eni čez polnoč morate biti vsi na ladji!
„VSTAL JE!" (Oltarna slika v cerkvi v Molele.)
Poleg mesta stoji 80 m visok griček. Tjakaj se spravimo najprej. Lične stezice nas vodijo mimo lepih nasadov do vrha, kjer so meščani napravili prostorno verando. Krasen razgled se nam nudi odtod. Gosto obrasli otočiči kipe iz fjorda, ki je na las podoben velikemu alpskemu jezeru. Od vseh strani ga oklepajo visoke gore, ki so pa žal zastrte z neprodirno meglo.
Po širokem javorjevem drevoredu dospemo med hiše.  Neka posebna ličnost mesta je velika, v gotskem slogu zgrajena lesena cerkev.  Vsak potnik si jo ogleda,  ker  se v  njej  nahaja  krasna  oltarna slika: „Paskemorgen" (Velikonočno jutro).  Temna skalna  duplina nam  kaže Kristusov grob.   Na od-valjenem kamnu sedi angel  v snežnobeli obleki;   s prstom nam kaže proti nebu. Poleg vhoda stojita dve ženski v pisani  jutrovski obleki in se držita za roko.   Prestrašeno zreta v angela in v odprti grob. Zunaj dupline stoji še tretja ženska postava. Pod sliko so zapisali: „Han er opstanden". (Vstal je!) — Vstajenje Kristusovo so slikali že neštetokrat in vendar je ta oltarna slika nekaj posebnega. Izvedenci pravijo,  da  je umetnik barve in senco pogodil tako izvrstno kot malokdo, da je nasprotje med  angelom  in  ženami,   med  nadnaravnimi  in zemeljskimi   bitji  izrazil tako plastično,   da slika očara vsakogar,  ki jo ogleduje. Priredili so brez števila posnetkov in fotografij;  v vseh trgovinah nam jih ponujajo in v vseh mogočih oblikah.
Izprehajamo se po snažnih ulicah prijaznega mesta, pod visokimi javorji, ki v nepregledni vrsti stoje takraj in onkraj ceste, po mestnem parku, ki so ga meščani okrasili z najlepšimi nordskimi cveticami. Pred glavnim hotelom »Aleksandra" se širi prostorna veranda; Blucherjevci so jo zasedli do zadnjega kotička; ob pogrnjenih mizicah sede in srebljejo pivo, črno kavo ali pa limonado. Koncem verande na vzvišenem prostoru so se postavili Bliicherjevi godci; priredili so nam večerni koncert, ki je trajal od poludesetih do polu-dvanajstih. Ljudstva se je zbralo, da nas je bilo kot mravelj na mravljišču. Z nami vred sta se usidrali pred mestom dve nemški bojni ladji, „Hansa" in „Hertha". Brhki mornarji in prešerni častniki so se ponašali s svojo pisano uniformo. Zmračiti se kar ni hotelo Ko mi je po deseti uri Manning ušel na ladjo, sem izvlekel knjigo in čital do enajstih. Tedaj se mi je zdelo premračno, da bi bral še dalje; spravil sem knjigo ter se z godci vred prepeljal do parnika. Uro kesneje so se vračali zadnji vasovalci.
Ob šestih   zjutraj  je  Blucher  zapuščal   Molde ter nas v dveh urah prepeljal do tretje postaje, malega sela N a e s, konec Moldefjorda. Ravno so spuščali v morje mačka,  ko sem prikobacal iz ležišča. (Dalje.)