festival
anja naglic
diagonale
2001:
kdo je
michael klier?
■	m
■	'fr * -
• i i? ^

V Gradcu seje konec marca - v spremljevalnem programu festivala avstrijskega filma Diagonale - odvrtela zanimiva retrospektiva malo znanega nemškega režiserja Michaela Kliera Rodil seje leta 1943 v Karlovyh Varyh, bil po vojni zaradi sudetskonemškega porekla s starši izgnan iz Češkoslovaške, mladost preživel v Vzhodni Nemčiji, od koder je 1961. pobegnil na Zahod, in bil nato dolga leta razpet med Berlinom in Parizom. Kliera filmski kritiki uvrščajo med t.i. pozne oziroma nove realiste. S svojim (igranim) opusom je namreč bolj kot sodobnim filmom blizu neorealizmu, ki seje sicer v povojnem času v nemški kinematografiji pojavii zgolj kot obrobna epizoda. S filmom seje začel ukvarjati že leta 1963, toda prvič je nase zares opozoril šele pri 46-ih - s ceiovečernim igranim prvencem Povsod, kjer nas ni, je bolje.
Pred tem seje skoraj izključno posvečal (kratkometražnim) dokumentarcem, navadno snemanlm z beta kamero, ki so bili v tehnlčno-formalnem pogledu sicer vse do začetka 80-ih povsem neinovativnl in okorno-statični, toda Klier se je v njih loteval zanimivih tem, zlasti iz filmskega sveta. V intervjuju z Jean-Marie Straubom je 1970. razpravljal o politiki In fiimu, z Rossellinijem je - leto pred njegovo smrtjo - govoril o neorealizmu, s Sautetom in Godardom (1977) o njunih povsem različnih filmskih poetlkah in s Truffautom (1978) o ženskah. Ob režiserjih je portretiral tudi kamermane: leta 1987 genialnega Henrlja Alekana (kije med drugim za Cocteauja posnel Lepotico in zver ter za Wendersa Nebo nad Berlinom), dve leti zatem pa mladi Sophie Maintigneux in Caroline Champetier (ki sta uspešno sodelovali z Godardom, Rivettom in Rohmerjem, Maintigneuexova pa kasneje tudi s Klierom pri njegovi igrani trilogiji). Dva dokumentarca je posvetil igralcem: leta 1982 je nastala pronidjiva satira na račun togega in patetično-gledališkega igranja, značilnega za novi nemški film, štiri leta kasneje pa zgodba o uspehu Juliette Binoche, Christopherja Lamberta in Béatrice Dalle.
Daleč najbolj nenavaden je med Klierovimi dokumentarci dolgometražni Der Riese (Velikan) iz leta 1983. Režiserjev njem spretno zmontiral posnetke, ki so jih zabeležile nadzorne kamere, nameščene na letališču, v psihiatrični kliniki, na policijski postaji ... in jih dopolnil z video simulacijami. Rezultat je bil neke vrste znanstvenofantastičen dokumentarno-igrani kolaž, kije navdih nedvomno črpal tudi pri Orwellovem Velikem bratu, razumemo pa ga lahko tudi kot daljnovidno kritiko današnjih voyeursko-ekshibicionističnlh banalizacij.
Michael Klier
V nasprotju s slavnimi in uspešnimi filmskimi osebnostmi iz Kllerovih dokumentarcev pa so protagonisti njegovih treh igranih celovečercev mali ljudje. Skupna tema filmov Überall ist es besser, wo wir nicht sind (Povsod, kjer nas nI, je bolje, 1989), Ostkreuz (Vzhodni križ, 1991) in Heidi M. (2001) je iskanje novega, lepšega življenja. Prvi, posnet na črno-bel 16mm trak, pripoveduje zgodbo o poljskih emigrantih Jerzyju (igra ga Miroslav Baka iz Kratkega filma o ubijanju) in Ewi, ki se po naključju srečata na poti na Zahod; najprej v Berlinu, nato v New Yorku. Ko prispeta v Ameriko, sreče ni od nikoder, "a veliko dlje na Zahod ne gre več', pravi Ewa Jerzyju, ko sedita v zakotnem newyorškem lokalu. "Vseeno, kje živimo, povsod smo lezačasno," ugotavlja Jerzy in s tem natančno opiše občutek tiste generacije, ki je s padcem berlinskega zidu izgubila svojo nekdanjo domovino, svoj svet. Vsi kraji so le prehodna območja in podobe iz Varšave, Berlina in New Yorka se med seboj prav v ničemer ne razlikujejo - povsod umazani lokali, razpadajoče hiše, prazne ceste. S črno-belo sliko, skopimi dialogi in zadržano emoclonalnostjo film zelo spominja na Jarmuschov ßo/y čudno kot raj (Stranger Than Paradise, 1984). Medtem ko Klier v dokumentarcu iz leta 1976 sprašuje Rosselllnija, ali se trideset let po obdobju neorealizma še najdejo filmi, narejeni v njegovem duhu, leta 1991 z Vzhodnim križem in deset let zatem na nek način tudi s Heidi M. ponudi svojo Nemčijo, leta nič. Vzhodni križ se dogaja v Berlinu, tik po padcu zidu. 14-letna Elfle, ki je z mamo pred letom dni pribezala iz Prage, živi v enem od zabojnikov na Potsdamskem trgu, nekdanji Nikogaršnji zemlji. Krasni novi svet je poln ruševin in revščine. Elfle vztrajno čaka na konec prehodnega obdobja, na srečo v novi domovini. Da bi si prislužila denar, skupaj s poljskim tihotapcem Darlusom opravlja črne posle. Obeti so slabi, a upanje ostaja.
Deset let kasneje se v eni od vzhodnoberlinskih četrti Heidi M., pravkar ločena lastnica majhne trgovine, malo pred 50. rojstnim dnem znajde na točki, ko se mora izkopati iz ruševin svojega preteklega življenje in začeti znova. Mož ima novo družino, hči se osamosvaja, Heidijlno življenje pa je vse bolj prazno. Potem pride Franz in ko se že zdi, da je spet našla zadovoljstvo in trdnost v sebi, se Heidl nenadoma vrne v samoto. Toda konec je tokrat dober.
Dobro je torej, da med nemškimi režiserji nekatere spet zanima življenje .
20 ekran 3,4 2001 : festival