Jan Kasprowicz
Veroniki« prt
Tine Debel j ak
Dom lesen bogat je: v kotu se nahaja slika, slikana na steklo: Žena prt podaja.
Polodprta usta, pogled kvišku uprt je, v rokah pa Veronikinih razprostrt bel prt je.
Prt, ves kot predpasnik: krogi  v njem, cvetlice, kot jih — kupljene za odpustek nosijo kmetice.
A na sami sredi
rožne, bele rute:
strašni lik Gospoda Krista,
o, in rane krute!
Krona trnovita, las še kri drži se, solze — biserne rosice — lijejo iz oči se.
denem dlan pod glavo, — kaj ne vem početi — in razmišljam, v kakšno muko človek je na sveti;
kakšna skrb in briga vsakega napada in da zdaj k nam ne prihaja nič več božja gnada;
znoj in pot: usoda,
ki nas vse udarja,
vsak pod lastnim križem kleca,
čaka ga Kalvarija;
le da na tej poti, ki spe na morišče, ni Veronike ne prta, da ti pot obriše.
Komaj to pomislim: že iz kota vstaja lik Veronike na sliki: Žena prt podaja.
Od povsod znoj lije: s čela, z lic, spod veka; pravijo: tak pot poti Bog v skrbi za človeka.
K meni se približa
dobra žena, mila,
s prtom z lica briše skrb mi,
ki me je ranila.
A nekoč zgodi se — kdor če, naj verjame —, da napuhnjenost človeška me vsega prevzame:
Znoj moj briše s čela, pot umiva slani, na tej poti na Kalvarijo pred obupom brani...