Stev./№ 3 Ф marec / marzo 1992 letnik/anno II TARTINI - uspešna promocija portoroškega turizma? "Tartinfjeva glasba privlači, predvsem s svojo Izraznostjo , odkritostjo, lirično toplino in melodičnostjo", je zapisal David Ojstrah, eden največjih violinistov naše dobe. Glasbeni del pri proslavljanju 300 - letnice rojstva najslavnejšega Pirančana predstavlja vrhunec prireditev. Levji delež pri tem nosi elitni koncert violinista Uta Ughija in ansambla I Solisti Veneti v stolni cerkvi Sv Jurija v Piranu, Prav gotovo je premalo, če povemo, da je Uto Ughi trenutno med vodilnimi svetovnimi violinisti, da mnoga pomembnejša mesta čakajo tri leta in več na njegov prihod, da je oče Uta Ughija pravzaprav Pirančan in prav temu dejstvu se lahko zahvalimo, in pa predvsem Italijanski skupnosti v Piranu, da bo ta koncert v Piranu. Seveda bo televizija koncert snemala. Turistični delavci bodo s tem dobili praktično zastonj enega najboljših načinov promocije Portoroža in Pirana v svetu. Vendar, kaj vse so lani počeli Avstrijci z Mozartom in kaj počnejo letos Italijani s Kolumbom! Prepričan sem, da seje vsak šiling, vložen v reklamo, Avstrijcem mnogokratno povrnil. Predvsem pa sta se lik in ime Mozarta pojavljala vsepovsod, tudi na robu okusa. Poizkusite kupiti v Piranu ali Portorožu (kmalu bo poln zapravljivih turistov - takšne potrebujemo) ploščo s Tartinijevo glasbo, kipec ali zlatnik z njegovim likom, knjigo z njegovim življenjepisom, majico, nalepke, svinčnike, obešanke, značke, obtežilnike. Ali si lahko v restavraciji lahko naročite 'Tartinijevo kosilo"? V piranskem arhivu, kolikor ga je še ostalo, lahko najdete račun s točnim popisom hrane, ki jo je kupila g. Tartini. V občinsko blagajno bi se nateklo, sicer po kapljicah, kar precej denarja od koncesij, ki bi jih podeljevala uporabnikom Tar-tinijevega imena ali lika. Eden od takih poizkusov je tudi Tartinijeva nalepka, katero boste lahko kupili še pred koncem tega meseca, kot tudi priložnostno znamko, ki bo izšla 8. aprila. Tartinijeva nalepka je zanimiv poizkus spremembe načina zbiranja sredstev v kulturne, humanitarne (Rdeči križ, Karitas) ali ekološke namene. Spominske nalepke boste lahko kupili v karnetu z desetimi nalepkami. Potem, ko boste polepili deset pisem, s katerimi boste vabili goste v Portorož, vam bosta ostali še dve razglednici, ki predstavljata ovitek karneta. Če odmislimo dobro delo, ki ga boste storili z nakupom Tartinijeve Nerealiziran (junijska vojna) os- nalepke, bo to najcenejša rek-nutek nalepke, ki ga je izdelal lama, s katero boste znance Makedonec,akademski slikar opozorili na slavnega Pirančana. Dimitrije Čudo v. Mitja Jančar PlIMN-PIRkNO PREVEČ IN PREMALO ZA PORTOROŽ Do leta 1970. je bil Portorož bolj ali manj zaplankana turistična vas. Takrat je s svojo spremenjeno podobo naredil znaten korak, da bi postal turistično mesto. Z vsemi sončnimi in senčnimi stranmi. Še zdaj ga marsikaj vleče v vaško idiličnost in ga ovira, da bi končno prestopil prag povezane mestne urejenosti. Kar naprej plenjajo vprašanja, pomisleki in predlogi, da bi bilo manj senc preteklega in več svetlobe prihodnjega. Ob takšnem sila raznolikem pretakanju misli in pogledov je v glavah bolj ali manj enotna predstava : v Portorožu je nekaj okolij, ki morajo dobiti -bolje danes kot jutri - drugačno, urejeno podobo. Eno izmed njih je območje nekdanjega "Vojkovega doma". Zanemarjenost, neurejenost je sramotna legitimacija kraja. Ze nekaj časa se lomijo kopja ob zasnovi zazidalnega načrta. Pred meseci, ko je osnutek bil na rešetu javne obravnave, smo o tem pisali v "Portorožanu". Zdaj je kot predlog že goden za sprejem v občinski skupščini. Javna razprava je s prstom pokazala, da bi nekaj res radi, ne vemo pa, kaj pravzaprav hočemo. Staro pravilo, da ni dovolj hoteti, treba je tudi znati, se je še bolj potrdilo, ko se je nedavno za zidavo hotela v "Vojkovem" kompleksu kot potencialni investitor začel za to lokacijo zanimati v Avstraliji živeči Slovenec Jose K. Zrim. Kot predstavnik podjetja TONCITY ANSTALT je začel pogovore na različnih ravneh, da bi v tem delu Portoroža zgradil poslovni hotel z 250 bivalnimi enotami v rangu petih zvezdic. Zajemal naj bi vrsto sporednih objektov, restavracijo, banketno dvorano, rekreacijske prostore, zabaviščni del z nočnim klubom in seveda prostor za parkiranje za okoli 250 vozil, od tega dve tretjini v pokritih boksih. Hotel naj bi imel tudi ekskluzivni del kopališke peščine s potrebnimi objekti. Na prvi pogled mikavna možnost je sprožila vrsto pomislekov : od tega, daje celotna infrastrukturna ureditev hudo deficitarna, do najbolj skrajnega, kako morje Portoroškega zaliva ne prenese več dodatnih obremenitev, ki jo prinaša s seboj vsaka nadaljnja zazidava. Vsak pomislek ima gotovo tudi svoje racionalno jedro. Žal pa je marsikatera trditev izrečena bolj na pamet, kot na skrbnem pretehtavanju dejstev. Občutek odgovornosti do vsega, kar se bo iz tega izcimilo, je velika vrednota in tudi pripomoček, da bi se odločili za nekaj najbolj pametnega. Res velja upoštevati pravilo, da moramo hiteti, toda hiteti počasi. To pa še ne pomeni, da bi smeli zamujati. Dobro desetletje Portorož glede svojega razvoja stopica na mestu. Ureditev "Vojkovega doma" je lahko znaten korak naprej. Seveda ob pravilu : zbrati čim več predlogov in pomislekov z edinim namenom, da bi sklenili nekaj dolgoročno koristnega, predvsem za celoten kraj in ljudi, ki tu prebivamo. Gustav Guzej NAŠA ANKETA - NAŠA ANKETA - NAŠA ANKETA Kaj mislijo Portorožanke in Portorožani o namenu, da se v območju "Vojkovega doma" zgradi nov, luksuzen hotel ? MATJAŽ REŠEK s poti Pod anteno : "Celotno območje okoli Vojkovega doma bi morali biti turistični objekti z urejeno okolico." __(Dalje na strani 3) NAŠI OBRAZI • NASI OBRAZI • NASI OBRAZI • PORTOROŽANI in PORTOROŽ v očeh komunalnega inšpektorja Mogoče ste ga že kdaj srečali v njegovi temno modri uniformi, ko se sprehaja po portoroškem centru ali drugod, z debelejšim zvezkom pod pazduho, v katerega si kdaj pa kdaj kaj zapiše ?! Ko ste se vozili po stari cesti za Strunjan, ste ga nemara uzrli, kako vneto brska po divje odvrženem kupu gradbenega materiala, papirja in drugimi smetmi - iščoč kakršnokoli sled za storilcem -pa vas je prešinila malce ironična misel, mar išče zaklad ...? Nekoč vam je "pajek", iz - z avtomobilsko pločevino zatrpanega in od poletja razbeljenega - Portoroža, odpeljal avto, ki ste ga "samo za pet minut" parkirali na pločniku. Pa ste potem stresali nanj (ne na avto) svojo jezo, ko ste izvedeli, da stoji "On" za vsem tem. Še veliko podobnih priložnosti je najbrž bilo, ko bi se bili lahko seznanili s svetlolasim mladim možem, skorajda še deškega videza, s komunalnim inšpektorjem Bogdanom PAJK-om. Ne, Bogdan PAJEK ni Portorožan, vendar naš kraj pozna skorajda kot svoj žep, do obisti - do njegovih najbolj skritih, neuglednih in umazanih ulic in kotičkov. Zdaj živi na Seči, k morju pa je iz rodnega Prekmurja prišel pred dvanajstimi leti, ko je začel službovati kot policaj. Odtod ne bi več odšel; všeč mu je tukajšnje milejše podnebje, pa novi prijatelji, ki jih je večinoma spoznal pri športu, s katerim se najraje ukvarja. Živeti moraš s krajem Nekaj mesecev so mu pri nadzoru pomagali komunalni nadzorniki, zdaj je zopet sam, odgovoren za opravljanje nadzora po osemnajstih odlokih. Pokličejo pa ga zaradi marsičesa, tudi za tisto, kar ni povsem v njegovi pristojnosti - npr. v Fieso, ko so delavci začeli podirati borovce ali pa zaradi nekega mačka, kije našel smrt pod avtomobilskimi kolesi... Vendar Bogdan Pajek nikoli ne reče, da ne pride, še celo ob praznikih, če je treba. "Za komunalnega inšpektorja je pomembno, da živi s krajem", pravi, "včasih sicer lažje nekomu napišeš mandatno kazen, če nisi domačin, po drugi strani pa se za svoj kraj bolj zavzemaš, niti vseeno, kakšen je... Poznaš ljudi, poizveš pri njih, kdo npr. je odvrgel smeti ali napisal grafit na sveže obnovljeno fasado, namerno polomil klopco ..." Pravzaprav bi morali ljudje pogosteje prijaviti kršilce, kar seveda ne pomeni, da bi vsi postali "špiclji". "Le zavedati se moramo, da smo vsi odgovorni za to, v kakšnem kraju živimo!" Nekateri na primer zelo vzorno skrbijo za svoj vrt in dvorišče, potem odvečno kramo odvržejo kamorkoli, samo da ni njihovo. Ko pa odpadke odvrže eden, se kmalu najde še kdo, ki doda svoj kupček! "Če lahko eden, zakaj ne bi še jaz ?!" Žilica komunalnega inšpektorja pa mu ne da miru, vse dokler ne odkrije kršilca, potem vztraja, dokler ta ne odstrani, kar je odvrgel. Čistoča je odvisna od ljudi Da, čistoča je najbolj pereč problem, zavisi pa predvsem od ljudi, saj smeti "delamo" ljudje - in seveda tudi od smetarjev, od tega, kako čistijo. Kar bolje pokukajte na zelenico, mimo katere hodite vsak dan, pa boste odkrili na stotine cigaretnih ogorkov, ki jih ljudje odvržejo brez sence slabe vesti ali sramu!" Brez sodelovanja ljudi tudi komunalni inšpektor ne more veliko doseči!" In najbrž ima prav. Posebno velik problem so psi, oz.njihovi lastniki. Nekateri, brezvestni, nekaj dni pustijo svojega psa privezanega, brez hrane, da jim čuva njivo. Pes seveda s svojim nenehnim laježem moti soseščino. Večini lastnikov še na kraj pameti ne pade, da bi osnažili javno površino, ki jo je onečedil njihov kuža. "Videl sem pa že nekaj tujcev, ki so počistili za svojim psom." Na obali, po njegovem, nujno potrebujemo azil za domače živali, kjer bi našli zatočišče izgubljeni ali zapuščeni psi in mačke. V azilu pa bi zanje skrbeli tudi, če npr. lastnik odpotuje na dopust. Kdo so najpogostejši kršilci ? Več je moških, ki so agresivnejši od žensk. "Z ženskami je sploh lažje kontakti rati", trdi. Nekateri so že stalni kršitelji, najdejo pa se tako med izobraženci kot med delavci. "Ni moj cilj zgolj kaznovanje. To je skrajni vzgojni ukrep." Najbolj često ljudi le prijazno opozori, včasih jim pusti listek, na katerem jih opomni, kaj bi morali postoriti okoli svoje hiše. "Pri tem delu pa moraš biti tudi kanček psihologa", pravi Bogdan Pajek. Livija Sikur Zorman KDO JE KDO V PORTOROŽU KDO JE KDO ŠE O OSEBJU VIŠJE POMORSKE IN PROMETNE SOLE ... Ob ustanovitvi je imela Višja pomorska šola le tri redno zaposlene: direktorja Franca Potočnika, tajnika Hermana Kralja in administratorko Danico Majnlk; njihov sedež je bil v sobici v pritličju občinske hiše v Piranu. Tajniške posle so opravljali še prof. Joslpina Jeglič iz Portoroža (1962-71), Vladimir Prelc (1974-85), dr.Boris Filli (1986-88) in Marija Stojanović-Frković (1988-92), vsi iz Ludje. Knjižnico so vodili prof. Marija Nardin (1963-67) iz Pirana, Julljana Del Giusto (1967 -) iz Lucije, ki je bila vmes tudi tajnica (1972-74) in Boža Pagon (1972-74) iz Kopra. V referatu za študente so delovale Danica Majnik (1960-86) iz Pirana, Boža Pagon (1972-74), Metka Uhelj (1975-86) iz Portoroža, Karolina Doria (1986) iz Izole in Dragica Bončina-Bolanča (1986-) iz Pirana. Z administrativnimi deli se ukvarja Marija Alajbegovič (1986-) iz Lucije. S kadrovskimi zadevami sta se ukvarjali Marisa Godina (1975-86) iz Portoroža in Alenka Grašič (1986-) iz Pirana. Finančne posle in računovodske knjige so vodili Ivan Bobnar (1966-74), AlbaGodnič (1973-), VeraPirjevec (1977-86), vsi iz Pirana, ter Ivan Konstan-tinovič (1986-88) iz Izole in Alenka Smitek-Valentin (1988-) iz Lucije. Zlaborantskimi opravili so se ukvarjali Adolf Šmon (1962-66) iz Pirana, ing. Hinko Gregore (1966-84) iz Portoroža, ing. Anton Berlot (1974-76) iz Pirana, Leo Loben vaj n (1974-82) iz Strunjana, Orlando Ruzzier (1977-88) iz Portoroža in dipl.ing. Bojan Ivančič (1988-) iz Izole. Hišniška opravila so imeli na skrbi Albin Barbarič (1964-84) ter Karol Ravbar (1984-), oba iz Portoroža. Pospravljale pa so Marija Juriševič (1962), Petra Barbarič (1962-79), iz Portoroža, Ana Vuk (1977-92) iz Lucije in Stelia Tuljak (1979-) iz Pirana. Mag. Zdravko Klasek PORTOROŽ - VISOKOSOLSKO MESTO Na zadnji (marčevski) seji republiške skupščine je bil sprejt zakon, ki je našo VPPŠ povzdignil v VISOKO ŠOLO!