TO IN ONO.
„Tekma.
Pisatelj gosp. Anton Funtek je spisal — kakor so že poročali dnevniki — novo dramo „Tekma". Nje vsebina je  ob  kratkem naslednja:
Andrej Lesovin, ravnatelj umetniške akademije, se je udeležil tekme za razstavo. Prvo nagrado pa dobi njegov bivši učenec Danej, ki mu je pred tremi leti ministrstvo podelilo popotni štipendij. Slučajno je prišel Danej v mesto v Švici, kjer je bila Lesovinova hči Stana v vzgajališču. Videla sta se tamkaj samo kot tujca, vendar sta si v prijetnem spominu. — Ko Danej zve, da je prejel prvo nagrado, ga veselje prižene k Lesovinu, o katerem pa mu ni znano, da se je tudi udeležil tekme. Skrajno častiželjnega Lesovina zadene Danejev uspeh do živega. Razjarjen ga pozove na novo tekmo: Ministrstvo mu je poverilo skupino za novi muzej; to skupino naj izdelata nezavisno drug od drugega, da se bo videlo, kdo je mojster. Danej se izprva brani, naposled pa mu ob Lesovinovem sarkazmu zavre kri,  da pristane na tekmo, —
Kritika je večinoma odklonila Lesovinov kip, Da-nejevega pa brezpogojno pozdravila z navdušenimi besedami. Lesovin trpi, toda vse muke zapira v sebe. — Danej in Stana si priznata ljubezen. Deklica je, dasi miluje očeta, ogorčena nanj, ker jemlje Daneju pravico do umetnosti. Danej pove Lesovinu, da noče tekmovati z njim, ker ljubi njegovo hčer. Stana vpričo očeta prizna, da tudi ljubi Daneja. Lesovin jo pahne od sebe, kar razljuti Daneja do skrajnosti. Zaroti se, da si pridobi Stano in da ga bo Lesovin moral priznati za umetnika. Zato pravi, da izvrši skupino in da tako izvede boj  do konca.
V teku nastopnega tedna povzročita neprestana razburjenost in v zvezi z njo uživanje težkih vin, da se Lesovin nekega dne nezavesten zgrudi na tla. Mimo tega se pri njem pojavljajo znaki duševne zmedenosti. Zato pride Stana Daneja prosit, naj odide v tujino, sicer pritira očeta v smrt. Danej se da preprositi. Lesovina prižene nemir k Daneju, da vidi, kako napreduje skupina za muzej. Danej jo razbije. Toda Lesovin noče takega ,,usmiljenja". Mladostna moč Danejeva in zavest svoje lastne onemoglosti ga vrhutega razdražita tako, da natoči Daneju strupa v vino. Ko hoče Danej piti, pa mu izbije kozarec iz roke, zakaj morilec vendarle noče biti. Njegova razburjenost je prikipela do vrha. Zviškoma se zgrudi na tla, zadet od kapi. Zemlja ga je potegnila nase, ko v brezmejni častiželjnosti ni hotel živeti med ljudmi.
„Ljudski oder." Dne 2. in 11. februarja je gostoval na „Ljudskem odru" g. Verovšek, član deželnega gledališča. Nastopil je v svetovnoznani burki „Pri belem konjičku", katero si je tudi lansko leto izbral za svoj častni večer ob priliki 25 letnega delovanja kot igralec. Da je igral dovršeno, ni treba niti posebej omenjati. Z burnim aplavzom sprejet, je stal ves čas na višini   igre   in   podal   podobo ne bas preveč pre-
brisanega in duhovitega „žajfarja" na letovišču na tak način, da se bo pač vtisnil vsakemu v trajen spomin, Vsi drugi igralci so se očividno potrudili, napraviti igro kar mogoče popolno, tako da je ta predstava odločno precej presegala vse dosedanje. Gostilničarka „Pri belem konjičku" je bila prav ljubka in zraven gorenjsko resolutna vdovica. Dr. Kovač se je pošteno potrudil; zdi se nam, da včasih celo preveč. Advokat naj bo sicer živahen, a vendar nekoliko umerjenejši in starejši. Saj mora vendar šteti vsaj nekaj nad 30 let! Maks Jerina nam je ugajal; bil je neroden in nekoliko neokusno oblečen — a to zahteva vloga in prav to ga dela pripravnega za kontrast drugim ljubimcem v tej igri. Natakar Žan je očividno s prav dobrim uspehom opazoval natakarje v njih obnašanju nasproti podrejenim in nasproti gostom. Tilka je bila prav ljubek mestni čmrlj. Pravtako so se tudi ostale dame in   gospodje vobče   dobro   podali v okvir vse burke.
L D. Zajcev učenec — komponist opere „Krst pri Savici". Dne 8. februarja je priredilo društvo „Bratje hrvatskega Zmaja" v Zagrebu svojemu častnemu članu skladatelju Iv. pl. Zajcu proslavitveni večer k njegovi 80letnici. Pri tej priliki je domobranska godba pod izbornim vodstvom Muhviča prvikrat javno izvajala uverturo „Novela od Stanca", prvo večjo samostojno skladbo nadebudnega mladega glasbenika, cand. phil. Božidara Širola, najboljšega učenca Zajčeve šole. Takoj ob prvem svojem nastopu si je osvojil mladi Širola zagrebško občinstvo, kakor sodimo po kritikah v zagrebških listih. Namenoma navajam nekatere doslovno. Tako piše Hrvatska (9. februarja): „Ali i Zaje se odu-žio svima nama — predao je jučer javnosti jednoga svoga učenika, da dalje ponese njegove ideje, kad sma-laksa stari lav. — Starac maestro uživao je u svome učeniku, a ganuto občinstvo obojici je nebrojeno puta aplaudiralo. — Mladome skladatelju naše iskrene čestitke." — Neues Tagblatt (istega dne); „Der junge Mann, ein Jiinger Zaje', trat mit dieser Komposition zum erstenmal vor die Offentlichkeit. Sein Debut war von schonem Erfolg begleitet. Er bot uns ein Ton-gemalde zur Novelle vom Stanac, einer Komodie von Marin Držič. — Die Komposition weist entschiedenes musikalisehes Talent auf. Die mit G e s c hi c klich-keit angeschlagenen volks ttiml i ch en Tone erheben noch ihren Wert." — Dalje uradna Agra-mer Zeitung: „Vorerst wurde von der Landwehr-kapelle als Erstlingswerk von Zaje' talentiertem Schu-ler Božidar Širola aus der Taufe gehoben, das dem jugendlichen Komponisten rausehenden Beifall und viel ehrliche Anerkennung einbrachte." — Narodne Novine: „Napokon nam je osobito iztaknuti i pohvaliti ,Predigru noveli od Stanca', skladbu darovitoga i marljivoga mladiča Božidara Širole, koju je na po-četku svirao domobranski orkestar. Ovaj učenik Zajcev obriče več danas, da če nam danas sutra biti na čast, Njegova   kompozicija  vrlo   je   živa,   osnovana   na