DOBRO SE SPOMINJAM TISTIH ČASOV...
Prijetnoje vzeti v roke dobro knjigo, sesti v naslonjač in se ob tihi glasbi preselili v svetpisane besede. Nič manjprijetno ni vzeti vroke kak inštrument, kitaro naprimer, in si prav na tiho zaigrali pesem, ki nam je še posebno všeč. Glasba. Čudovil svet nam odkriva, pomaga nam prebroditi iivljenjske tegobe in celo pisanje takšnegate prispev-ka. Tolepišem ob veselih zvokih izradia in radbi, da bi vseizzvenelo v veselem tonu. Na žalostpa ne bo čislo tako, čeprav sva si to s sogo-vornikom oba od srca ielela. Če rečem, da meni pomeni glasba kaj več od konjička, pa lahko rečem zo Zorana Azmana, da mu pomeni VSE! Vrsto let je igral prvo trobento v Ijubljanski filharmoniji, še dlje v operi. To pa za agilnega človeka, kakršen je Zoran, ni bilo dovolj. Pri kulturni sekciji Sokola je že pred vojno pričel z vzgojo amaterskih glasbenih ansamblov, nato pa nadaljeval s strokovno vzgojo pihalne godbe glasbenega društva Polje. Med vojno je zbral inštrumente in jih poslal na osvobojeno ozemlje, vendarso llalijani nanesrečopošiljkoprestregliinjouničili. Bil je medustanovitelji OF v opemem gledališču in med vodilnimi organizatorji dela in akdj Osvobodilne fronte. Po vojnije nadaljeval z delom in leta 1953 usta-novil dmštvo opemo-simfoničnih glasbenikov Slovenije ter bil sou-stanovitelj zveze opernosimfoničnih glasbenikov Jugoslavije.
Vseskozi je bil družbenopoli-tično izredno aktiven in opravl jal je vrsto dolžnosti v takratni ob-čini Polje in operni hiši.
Ves čas svojega ukvarjanja z glasbo pa je imel Zoran v mislih ustanovitev prave glasbene šole; vendar mu je to uspelo šele po osvoboditvi. Ustanovil je glas-beni krožek na Vevčah in takoj po ustanovitvi, oktobra 1946, je predlagal takratni državni nižji glasbeni šoli v Ljubljani, da bi v Polju odprla podružnično šolo. Ministrstvo za prosveto ga je februarja 1947 obvestilo, da zaradi velikega pomanjkanja sredstev to zaenkrat ni možno. Kljub temu je dobil spodbudo profesorja Miklaviča, načelnika poverjeništva za kulturo MLO Ljubljana in Radovana Gobca naj z delom v krožku nadaljuje do nadaljnjega razvoja glasbe-nega šolstva. Septembra 1948 učenci niso več obiskovali glas-benega krožka, temveč pravo glasbenošolo. Šeletakratsobila namreč v veliki meri uresničena Zoranova hotenja.
»Seveda se dobro spominjam tistih časov, le kdo se jih ne bi,« pravi danes.
»Spoprijemal sem se z velikimi težavami, najhujše pa so bile finančne, saj me v mojih priza-devanjih razen žene ni podpiral nihče. Sam sem učil in vodi! krožek — do oktobra 1948 pov-sem brezplačno. Ne Ie to. Celo iz svojega žepa sem marsikaj dodal in celo kurjavo sva zženo vozila v šolo.
Poglej, Zoran, mi je takrat večkrat rekla žena, doma imava dojenčka, kurjava je na bone, tebe pa nihče ne vidi, kaj počneš. Toda vsi bi te videli, če bi peljal voziček s kurjavo iz glasbene šole in ne obratno.
Prvo finančno pomoč sem dobil šele oktobra 1948 od po-verjeništva za kulturo mestnega ljudskega odbora Ljubljana. Le-ta je kasneje do leta 1958 prispeval za šolo svoja proračun-ska sredstva, od takrat naprej pa občina Ljubljana-Polje.
No, poleg finančnih so bile tudi druge težave. Šestkrat sem se z vso kramo selil iz prostora v prostor, a vsi ti so bili po večini neprimerni za bivanje in delo. Dobre prostore sem pridobil šele leta 1953,pašeteletako, dasem
se vselil nasilno — te prostorc ima glasbena šola še danes.«
Od kod in kako ste dobili inš-trumente za delo, saj to takrat gotovo ni bilo lahko.
»Seveda ne, a ministrstvo za prosveto in kulturo me je poo-blastilo, da napravim popis inš-trumentov iz fonda narodne imovine. Kar je bilo uporabnega, sem lahko torej izkoristil za normalno delo glasbene šole. Iz teh časov lahko povem tudi zanimivo anekdoto.
V Zalogu smo odprli oddelek glasbene šole, in sicer v osnovni šoli, Zalog, ki je dala na razpo-lago prostor. Dve leti je bilo zanimanje izredno, nato pa je naglo upadlo. Zato so klavir odpeljali v zadružni dom. Če je to narodna imovina, so rekli, je
Zoran Ažman
prav tako naš kot vaš — in je bilo konec besedi. Ker smo klavir zelo potrebovali, sem organiziral pravo ugrabitev. Z odrskimi delavci opere sem — na podoben način kot pri Rigolettu, ko so ugrabili Gildo — ugrabil lastni klavir! Obljubljali so mi marsi-kaj, celo to, da me bodo dali v časopis. No, nič ni bilo in tako je ta prigoda objavljena v časopisu skoraj dvajset let kasneje. Rad bi
se tovarišem opravičil za tisto dejanje. Danes bi seveda krep-keje razmislili in tega gotovo ne bi napravili, toda danes so tudi časi drugačni.
Tedanji učenci so vadili na šolskih klavirjih, saj sta bila v vsej bližnji okolici v zasebni lasti le dva klavirja. Študij glasbe je dolg, zahteva vsakodnevno vadbo in prav gotovo ni mogoče nadomestiti nobenega dneva, ko nismo vadili; zato je takratna »ugrabitev« toliko razumljivej-ša. Posebna zahvala, da smo tako dobro uspevali, gre zlasti danes žal že pokojnima profesorici Vidi ¦ Jesih in inž. Zmagoslavu Pipanu, Mariji Pravs-Bezlaj in Stanislavu Miheliču; pa tudi pokojnemu Poldetu Mačku, Stanetu Bob-narju, Ladu Mazovcu in Marjanu Srakarju se lahko zahvalim za vsestransko pomoč in razumeva-nje. Ob tej priložnosti pa se rad spomnim tudi prvega ravnatelja glasbene šole Moste, Jožeta Zupančiča.s katerim sva odlično sodelovala. Poleg tega, da smo učili otroke igranja na inštru-mente in glasbene teorije, smo prirejali koncerte s svojim orke-strom, gostovali pa so tudi ljub-ljanska  opera,  filharmonija  in
drama z zares izbranim progra-mom. Dolžan sem se zahvaliti vsem, predvsem pa Vilmi Bu-kovčevi, Vandi Gerlovičevi, Rudolfu Franclu, Ladku Koroš-cu, Miru Brajniku in Rajku Ko-ritniku.«
Ko Zoran Ažman vse to pri-poveduje, nenehno brska po li-stih, časopisih, pismih, listinah. Zdaj mi pokaže odgovorministr-stva za prosveto in kulturo na dopis iz leta 1946. zdaj spet torbo z dvojnim dnom, s katero je med vojno prenašal propa-gandni material, pa slike iz teda-njih časov. Zoran je zares enci-klopedija v malem. Vse hrani in šegavo pripomni:
»Svetovali so mi, naj hranim ta papir toliko časa, da bo dobil vrednost kot — papir.
Živel sem za glasbo in glas-bena šola, ki sem jo vodil s to-likšno ljubeznijo, mi je pomenila izredno veliko.«
Tu se je pričel tisti bolj žalostni del najinega pogovora. Več kot deset let boli Zorana način, kako je odšel, zapustil glasbeno šolo in to tako, da ni več prestopil nje-nega praga. Po združitvi glas-bene šole Moste in Polje je dobil dekret o razrešitvi brez vsakršne zahvale za dolgoletni trud in samoodpovedovanje.
»Tale venček je vse, kar sem dobil,« žalostno pripomni. »Saj ne zahtevam nobenih priznanj in tudi ne spomenika. Zadovoljen sem, da je toliko učencev v osemnajstih letih, kolikor sem vodil     glasbeno     šolo,     le-to
uspešno zaključilo. Toda po združitvi sva s tovarišem Štruk-ljem, tedanjim ravnateljem glas-bene šole Moste, postala odveč. Povabili so me sicer k nadalj-njemu sodelovanju, vendar so bili pogoji za sodelovanje zame nesprejemljivi, da ne rečem celo žaljivi. Zato sem se umaknil. Ko je bila proslava 25. obletnice glasbene šole, sem se moral ogla-siti, saj je bila to obletnica glas-bene šole Moste, ne pa tudi šole v Polju. Pri fuziji dveh zavodov se običajno kot ustanovni datum šteje starejši, ne pa mlajši. Ta-krat je torej šlo za 28. in ne za 25. obletnico, če seveda štejemo delo glasbenega krožka; pa tudi , če gremo izključno na delo glas-bene šole, bi bila obletnica na-pačna. Takrat mi je Rado Simo-niti napisal tole pismo:
Dragi in spoštovani Zoran!
Sprejmi moje iskrene čestitke za delo, ki si ga opravil na glasbe- ! nem področju, bodisi v slovenski * filharmoniji, bodisi v operi ali v J Polju kotpedagog. Rezultati tvo- i jega dela so tako očitni, da res ni važno 25 ali 28 let, kajti deta in truda je bilo za skupno številko, ta pa je 53. Iskrena hvala za vse! Čestitam!    Tvoj    vdani    Rado Simoniti.
Takale topla beseda je več vredna kot vsa priznanja. Žal pa od tistih, ki njegovo delo nada-Ijujejo in tudi uživajo sadove tega dela, ni bilo niti tople besede.
I.G.