m Pisma mlademu prijatelju.
XIII.*) ^M^f                  Dragi!
\]*2potruduikom nNovic" prištevaiuo  nadalje vpč pisatoljev,  ki so se trudili fFtf*   posebno na zgodovinskem in jezikoslovuein polji sloveuskem.
Matej Eavnikar (Požcnčau) se je porodil 1802. 1. v Požeuku na Gorenjskem in umrl kot župnik v Predosljih 1864. 1. Bil je jako trudo-Ijubiv in obširno izobražcn, nabral je mnogo narodnega blaga, pesnikoval izvdrno,  prevajal vzlasti iz nernščine in ruščine ter punnrojal narodno. jmsni.
 Pisal je i cerkvene stvari (Ignacija Loj. izreki) tor sodeloval pri SlomSekovcm nBejanji svetuikov" in pri Wolfovem sv. pismu. Posebuo je bil vešfc v zgo-dovini in jezikoslovji, o čemer jo pisal obširne razprave (iz atare zgodovine slovrmske) iu njegova ognjeua slovanska navdnšenost jo bila tolika, da je zašel 6asih celo v svojih preiskavali prodalei v tein obzini. Leta 1836. se je i pridruzil tudi Gajevim .ilirskim" pristašem in ilopisaval v njihove novine. Pridno jo podpiral eNovice" z raznimi spfsi, .Sloveusko BSelo", ^r.jubljanski časnik", .Zgodnjo Danico" ... Mnogo Bjegovih (zgodovinskih) spisov je ostalo v rokopisu, izmej katerih se je uatisnilo nekaj v letopisu .Matice Slovenske" (1868. in 1869. I.), pre-vedeno povest ^Utopljenci" pa je izdala družba sv. Mohorja.
Peter Hieinger (Podlipski, Znojemski) je zagledal lue sveta v Tiiiči 1812. I.. Solal se je v Novem mestu in Ljubljani, umrl pa kot dekan iri šolski nadzornik v Postojini 1867. 1. Vže zgodaj se je vnel za slovenšuino in 1843.1. (Novice) je za6eJ stalno piaariti. Posknšai se je v najvaŽDejšib strokah in zanimsil za vsak nov pojav v slovcnakej književnosti. Pisal je v vezanej in ncvozanej besedi po ^Novicah", nZgodujej Danici", v Einžpielerjev ^Prijatel", v ncmska ,,Poroči!a zgod. družtva" . . . Zlagal je pesni najraznejže vsebine in mere, vzlasti eerkvene, bodi si izvorne, bodi si prevodone ali popravljene. \ Najve6 pa si je pridobil zaslug v starinoslovji in zgodoviiti, osobito domačej. Preteklost naša je temna in zalo je velike vredaosti za naa vsaka najmanjša drobtinica; in ravno H i e i n g e r je spvavil maraikaj na dan , kar je velikega pomeua za naš narod tor soznanjal nas in Nemco se slovensko zgodovino. Pisal je tudi o cerkvenej umetalnosti iu raznc flankc na obrambo vere in cerkve. Pisal je rad o slovpnskih slavnih svetcih in doinoljubih, o narodufim petji iu o pesništvu. o domačih mestib, krajih in župab; izdal je več kole-darjevT spisal nzgodbe katoližke cerkve" in druge zgodovinske in zemljevidske poljudne knjižiee. Tudi iia jezikoslovno polje je stopil, pišoč o novej in starej ¦ sloTeuščini, o pravopisji. črkopisu itd.                                                                  U
Darorin  Trstenjak sc je porodil 1817. I. v Kraljevcib pri sv. Jurji      I poleg Ši-avnice.    Latinske solc je pohajal  v Mariboru,   inodroslovje v Oradci      H in Zagrcbu,   bogoslorje pa jc dokončal 18+i. I. v tiradei.    Pozneje vzprejme      ¦ slnžbo profesorja Da mariborskej gifflnaziji za Teronk. slovenšCino in zgodovino, odtod otidc za župnika k sv. Jurju pri Cclji,  potem v Ponikvo iD 1879. 1. v Slari trg pri Slov. (iradui, ijfr šo daues župuikuje ia pisateljuje. •) Frejinja pianu glej ,Vrtec" 1886. leta.
•             u_
Vže v ranej mladosti se je unel in uneraal druge za materin$čino —¦ in to je bilo takrat vse kaj drugega nego li danes — ter se jc pečal za mladili let »rečno s pesništvom, zloživši več krepkih pesuij. Pridružil se je tudi' Bl]ircem" ter jih je zapel nekaj po ¦.ilirski". Po ,,Novieab* in drugod je spisal tudi več poetično pisanib povesti, v Rvojib šaljivih spisih, dopisili in potllistkih pa ao jo pokazal pod razuimi tvrdkami sprrtnega huraorista (saljivca) in aatirika (zbadljivea). A največje zasluge si je pridobil na zgodovinsketn polji.   Z neuavadno temeljitostjo in korenitim raziskavanjem, z veliko bistro-          fl
umnosljo  in obCudovanja vredno učeDostjo,  z obiSirno iz.obraženostjo iu pre-          ¦
pričcvaluo raočjo je spisal  brez  števila sestavkov  o Dajstarejšej  d5bi   uašib.          H
irajev, dokazujoč, da so stauovali pn naših slovenskih. krajih (Panouiji in * I Noriku) Slovani vžo pred Kristoviin iHsom iu ita so bili storodavni adfijanski          H
Veneti Slovani.   Strokovnjak je Trstenjak tudi ua bajeslovnem polji, spisafši          B
korcnita raziskavauja o staroslovanskem bajoslovji. Dopisaval in pisal je malo ne ^^^| v vscli pogjavitnejših slovenskili ("asopisih in hnli v ranogili neiuških listili. ^^^| \Tes &V8 je bil prideu duševen podpinUelj ,Norie", ,Slov. Bčele", »Slorenije", ^^^B Celortkega nSlovenes",  »Slov. (rlasnika", ,Slov. Gospodarja", ,Slov. Narodn",          B
,Ijetopisov Matice iSlovenske' itd. — Osnoval in urejeval je nekaj čaaa zabavno-          ¦
poučno nZoro"  in   znanstveni ^Vestriik",   sodeloval pri nKresu" ia izdal vee          H
kojižic: ^Triglav", bajeslovno raziakavanje (1H7O). ^slovanščiua v romanšeiDi" ^^B (1878) in 1884. 1. zgodovinsko-rodoslovno razpravico nWeriaud do Crraz", kjfir ^^^U pojasnuje temno dobo iz stovetiske zgodoviue iz 12. stoletja. — Trstenjak ^^^H dela nemnorno in vseutransko z železao pridnostjo in ogromuo znanostjo vže ^^^H 50 ]e-t na slovcnskem literarnetu polji. dopisuje razuim učeuim drustvom, usta- ^^^H novil jo. vže 1872. 1. rpisateljsko podporno društvo", ki se je prod uedavnim Sa- ^^^H som zopet oživelo, ter zasluži po vhoj pravk-i im6 nstaroste sioronskih pisatcljev".   ^^^H
Oroslav Caf se jc porudil 1814. 1. na Bočici pri sv. Trojici. Lalinske ^^^| Sole je dovršil v Mariboru, modroslovje in bugoslorje v Uradci. Potcm je ^^^| kaplanoral dalje časa v Frainu , kjer je sloril mnogu za porzdigo narodovo ^^H ter se pečal posebno mnogo in vscslransko z jezikoslnvjem. Od tod je iel za          fl
profesorja in podvodjo v maviborsko bogoslovjo in naposled je bil nadarbenik          f
na Ptaji, kjer je izdibnil svojo dušo 1874. 1. Ponudili ao mu tudi dvakrat vseu^ilišČDO stolieo za jezikoslovje slovausko v Pragi in y Peterburgu, a odbil ¦ jo jo obakrat. — Prevel je na sloven&čiuo ^Robinzona" in šg dve drugi kajigi, ki so pa narodu niso omilile zaraiii preufcnoga jezika. Dopisaval je v .Noviee" iu dnigam ter priobtil nekaj zanimivib in korvuitih i"azpvay (Jugosl. Zora, Vestnik). A najverji trud njegov je ostal v rokopisu. Imel je uajveujc veselje do jezikoslovja iu v njem je t\H\ od jutra do večera. S čebelično pridnostjo je oabiral jezikoslovoega gradiva po vspb slovenskib krajib in po svojej obširuej           ¦
vcdnosti v DajrazllČDejsib jezikih iu aarečjib, osobito slovanskib,  nakopičil je           I
neizmerno  veliko zaJogo jezikoslovufiga blaga.    In  ua podlagi tega blaga je          fl
mislil dati v deicl velik .alovensko-nemški slovar in slovnico".   Ali smrt inn          H
je prepreiila njegov nainen. — Poleg Kopitarja in Miklošiča ima Caf pri nas          B
prvii mesto gledo na osnovno učenost v jezikoslovji, iu pričakovani ^slovensko-          H
Incmški slovar" bode pa6 še bolje oslavil njegovo ime. Matija Majar (Ziljski) je zagledal lnč sveta v Goričah v Ziljskej dolini
12
Ma na Križnej gori kot župnik v pokoji, od koder je Sel prpd tremi leti v zlato Prago, kjer še sedaj prebiva. — Vse Majarjevo življpnje je neprestan in •oeupogljiv trud za zbližanje slovanskih narpčij in za vzajemnost slovarisko. Za njo jp posvetil vse svoje raoti, dušne in telfisnp, za njo je deloval in živfl ves ias svojega trudapolncga iivljenja, za njo je potrosil vsc svoje imetje do zadnjega l>ora, za njo je žrtvoval tudi pogled svoj. Kot sovremenik Vrazov se je vnel za ,ilirizem" in pisal po Jlirski". Vže zgodaj je dopisaval v .Kovice", „810-vcnijo"... ima zaslugp za uvedbo ,gajice", nabiral jp pridno narodno blago, izdal cerkvene peani z oapcvi, spisal slovnico iu spisje ?.a Slovcnco, a 1848. I. v Ijub-Ijani: rPrarilo, kako izobraževati ilirsko narpfje". Tisti {as so sejeli namret pre-porajati malo nu vsi slovanski iiarodi in ni čuda, da so tudi Slovonci razpeli prilpor vsestranske zavodnosli in izobraževanja. Izpodbujeni vžn prej od ilirske ideje (misli) in slavnega vscslavjanskcga pcsnika Kolarja „FlCei-i Slave" (velik soncteu venec v Mkem jeziku, popevajof; slovanski prcporod, slavo in bodočuost), j«^ll so čatiti svojo oncmoglost in maložtovilnost in ziivajati uad boljšo bodotnostjo maloštevilnega in malozavednega narocia. Zalo so se zljali tnfli za lcpi slo-venski jezik ter so iskali zaretja pri bratih Hrvatib. Predočevali pa so si najrazličnejsa načela o slovanskoj vzajcmnosti. Jedni so boteli povzdignili mrtvo staro8lovenšiSino za viSji in vzajemni pismeni jezik stovaDski, drugi mo-gof uo ruščino, tretji pa so lioteli imeti slovanske jezike razdcljenc na 4 glavna narečja (rusko, polsko, češko in jngoslovansko). Najvee se jib je obesilo na ziulnjo stranko in res so uslanovili veliki ilirski, pozneje jugoslovauski jezik, za kateri so 8i izbrali brvaščino (štokavšfiino) in v katerej bi pisali Slovenci, Srbi, Hrvatje in Bolgari. J«aš Majar pa jo šel še dalje, in odloiMvši se izrecno niti za slovensčino (kajkavšSino) niti za Stokavštino, hotol je zliti in je zlival obi narečji v jedno. ITstvarjal ali vsaj hotel jo ustvariti jezik na umetalen način, toda jezikov ne ustvarjajo učenjaki kar ^rez noč, ampak jezike ustvarjajo narodi sami stoletja in stoletja. Da-si ni imel mnogo pristašev in še ti so odcepali od ujega, vender je gojil Majar šp naproj svoje nazorc, samo da je je popolnoval in priše! od ilirskega narečja ua vsesiavjaiiski jezik, o katerera se je od 1850. do 1853. I. mnogo pisalo po slovenskih ^'aso-pisih. Izdal jo nadaljc. v vseslavjanskem jeziku knjižico: sv. Ciril in Metod, vzajemno slovnico slavjansko, rusko alovnico za Slovenee, do 1873. 1. je v vseslavjauskem jeziku začel dajati v dežel v Celovci po desetkrat na leto ža-sopis. pod naslovom: RSlavjan, Casnik slovstven i uzajemon za Slavjane književno i prosvetljene", ki jp bil pisan v ^latiniei" in rcirilici" in je imel nanien, sezuanjati čitatelje so slovanskiini joziki, slovanftko zgodovino, slovan-skirai razmerami in vseslavjansko mešanieo. In da sivi staroek še vedno živi v 8vojih utrjeniti nazorih, da mu še vedno bije gorko srce za slovansko vza-jemnost tam na severu, kaže nam knjiga nSr. l'iril in Metod*. ki jo jc izdala 1885. I. družba sv. Mohora. Da-si njegovo goreie slovansko srce še ne more uživati vseh uspehov svojega trnda, vender živi v preprifanji, da njegova misel prodre in da se je sloranska ideja vže toJiko utrdila sosebno v nas Slo?encih, pač jc najvcčja zasluga njegova. ilajar jo res ,mož bodoenosti". Srečno novo leto Ti žoli od vsega arca  Tvoj P.B..