#
Črez sedem let
prejela me s smehljajem je presrčnim,
pozdravila ko ljubega me znanca
in mi podala belo je roko
črez sedem let, črez sedem dolgih let . .
In sedel sem na nizki   kanape; diskretno sedla ona je kraj  mene.
Ko težka mora nad vasjo leži
sopar poletni. Skozi žaluzije
pa šviga dnevna luč v polmracno sobo.
Pokaj  sem prišel pravzaprav v to hišo, kaj gnalo me je na obisk  nenadni? Kaj delam tu?  Najrajši bi izginil neviden tam skoz okno ven makari .  .
In vendar — rad sedim pri tebi spet.
In ti me gledaš z lepimi očmi,
z očmi velikimi in mehkimi
ko žamet ... V teh očeh si ti,
ti sama. Dušo tvojo vidim v njih.
Ta duša tvoja bila je nekdaj
del duše moje. In s poljubom prvim
strnili sta se bili tisti hip
ko dve plameni duši najini.
No, to je bilo, a sedaj ni več —-
črez sedem let, črez sedem dolgih let .
»Ljubljanski Zvon« 11. XX. 1900.
44
654
Carmen: Slutnja. -   Slovo.
In midva ne zapaziva, kako
pomiče naglo se kazalec tam-le
na uri iri kako poteka čas.
Sam sebe ne poznam in čudim se,
kako sem v družbi tvoji se razvnel.
Dovtip in smeh, beseda resna vmes . . .
Tako je pač, tako je pač, če dva
že nista videla se sedem let! . . .
Ce filozof sem še ko svoje dni ?
Filozofija — to je moja strast!
Tako-le rad modrujem na primer:
Če stopi ti življenje kdaj nasproti
s šampanjca polno čašo se penečo —
ne pij, obrni hrbet, pojdi mimo! . .  .
A če pogledaš me takisto toplo,
ko solnca žar pomladnjega pogreje
pogled ta tvoj  mi hladno dušo mojo:
In vrag jo vzemi vso filozofijo
in ž njo vred mrtvo resignacijo!
Objel bi te, poljubil strastno, blazno —
črez sedem let, črez sedem dolgih let . . .
Stoj! Skoro sem pozabil  . . . Tu nasproti
sedi molče tvoj mladi, srečni ženin . . .
Onjegin.
—>— m   4 •
Slutnja.
JLvoji poljubi, strastni poljubi          Drugega morda skoraj  goreče
ko ogenj na ustnah me žgo;         in strastno poljubljala boš;
tvoje besede, sladke besede          drugemu  morda skoraj porečeš:
pa v srce obup mi lijo.                 »Preljubi moj ženin, moj mož!
Carmen.
0
Slovo.
dhajam! . . . Kar ti si mi bila,      Plakaje nasloni na prsi nobena ne bo več nikdar;            mi ličece svoje, bledo . . .
v
božanstvo mi bila si jasno,           Crez naju je žarke plamteče
pred tvoj sem poklekal oltar...    razlivalo solnce zlato.
Carmen.