Sili:!! S* mm BuhoDno n||iiii La Boctrina Social de la Iglesia es tambien un modo de vida Eln un menisiaje gmbaidio -en video, para, oommemorar el esmtieinarm de la enciclica “Rerum novamm”, del papa Leon XIII, Juan Pablo II s-enala que la Doctrlna Social de lia Iglesia “no es isiolamente una docfcrim.: 'is un modo ds vida, es una especie de fragua, un lugar que inbetrpela a ilas personas a empenarse para que la humanidad pueda fobjar instrumentos nuevos que isiuperen toda amemazai y resptinda asi mejior al llamado divino1'’. Eli Santo Padne se dilrige a ®n' audlencia comio. a “bombne® y mujeres deseosos de h a cer 'suyos los ungentes neto s de un rpundo: »ediento de justicia y paz, de iliibertad y Bolidarddad”. 'La- 'enciclica de Ledin XIII, affirma, abrio una nueva era en “l.a herencia preeiosa de la Dootrina. Social de la Iglesia”. Y tieiira que “leeme en el comitextiO' aetiuail para poidler apr-eciar ®u vaftor per-manente”. PSALM Prepojeni smo z vero kakor z lučjo, v nas rasto marjetice in zvončki, velika drevesa, z oblaki nad vrhovi, v nas stoje gore s čermi, z večnim snegom in ledom, v nas plivkajo vode brez,breznih morij. Iz zemlje smo namreč ustvarjeni, spleteni iz rož in trave kot sveža kita, kakor dragulj na tenki zlati niti visi v nas svetiinica duha, z dišečim oljem milosti do roba, nalita. Stvarstvo gneto božji prsti, dajejo rast novini in umirajoče pokladajo v plasti, ki segajo do Niča, iz katerega je bil svet ustvarjen. S čelom bijem ob zemljo ■—• zemlja ob zemljo! — Svetiinica duha niha v meni od sreče1, da sem bil rojen. Karel Mauser ” '*5nw 9:"7 DUHOVNO ŽIVLJENJE SLOVENSKA VERSKA REVIJA leto 58 julij 1991 2 ljubeznijo za pravico Kreposti si med seboj ne morejo nasprotovati. Zato tudi o razmerju med pravičnostjo in ljubeznijo v načelu ni pravde. V medčloveških odnosih spadata skupaj, kajti obe se med seboj Rujno dopolnjujeta kot možgani in srce v organizmu. V praktičnem redu pa se krščanskemu človeku pogosto postavi vprašanje, katera naravnava naj prevlada v določenem življenjskem primeru. Odločitev ni brez nevarnosti. V skrajnosti bi S£tnta pravica dopuščala beneškemu trgovcu rezati meso iz živega telesa in slepa vseodpuščajoča ljubezen bi odpirala vrata vsemu družbenemu zlu. Ko se še danes moramo potegovati za to, da se popravi slovenska uradna zgodovina in prizna nikoli izgubljena čast mrtvim m živim, nas k temu najprej nagiba čut pravičnosti. Za naše mrtve ln zase terjamo to, kar nam in njim po pravici gre:' priznanje dobrega imena, povračilo moralne in tvarne škode, soudeležbo pri Vedenju družbe, pa tudi, da se uradno in formalno ugotovi krivda ln naloži zadoščevanje. To zahteva stroga pravičnost in za nje Uveljavljenje se smemo in moramo zavzemati. A ne samo čut pravičnosti, tudi ljubezen do ljudi nas nagiba, da se za to prizadevamo. Pravičnost terja, ljubezen daje. Vsakdo Zase ve in očitno postaja vsej slovenski javnosti, koliko smo daro- vali za vzdrževanje slovenskega duha in rast narodne kulture, kateri smo napisali pomembno poglavje za zgodovino. Tudi kar je bilo v tem protestnega, obsojajočega, zahtevajočega, je k temu nagibala ljubezen do trpečih v domovini, do poedincev prihodnjih rodov in končno do nasprotnikov, ki jim tudi hočemo dobro, vsaj da puste zlo voljo in si z odstopanjem od svojih zmot pomirijo vest. Upravičeno lahko upamo, da smo vsak čas ohranjali ravnotežje med pravico in ljubeznijo. Nikoli se nismo zapirali v misli na trenutek, ko bo naša roka pravice s silo vrgla ob tla nasilje, še manj smo se zatekali v zasebno maščevalnost. Nismo pa tudi ne ponujali brezpogojnega odpuščanja nasilnežem iz kakega preveč prostosrčnega upanja v dobro, ki je v vsakem človeku. Res smo kdaj zahajali v medsebojna razpravljanja o taktičnih potezah, a to nas ni slabilo, prej nam je pobujalo še večjo življenjsko silo. Taka uravnovešenost nas tudi v novih razmerah ne zapušča. Razumljivo je, da se sprašujemo, kakšno naj bo zdaj naše ravnanje. Nova doba v Sloveniji ni nastopila s prevratom, ampak no postopnem obračanju. Proces torej ni končan, še vedno so v slovenski družbi dejavne sile, ki so pol stoletja imele vso, tudi formalno oblast in so jo po končnem izčrpanju zapustile. A dejanska moč je še zdaj pri njih, pluralistična demokratičnost se le počasi uveljavlja. Zunanjemu procesu, ki bi bil v spreminjanju struktur lahko prav kratek, sledi preobražanje miselnosti, ki pa ne more delati skokov. Svobodnemu človeku se je težko vživeti v duševnost ljudskih plasti, ki so bile dolga desetletja predmet načrtne manipulacije mišljenja. Tu stopa pred nas nov moment za preizkušanje naše moralne zrelosti: koliko bomo hoteli vztrajati pri potegovanju za resnico in pravico in koliko bomo znali razumevati ljudi, ki so na poti k sprejemanju resnice. Pri tem bomo morali upoštevati, da zgodovinska resnica ni aksiom in da pri ocenjevanju zgodovinskih odnosov in odločitev ni uporabno suho logično sklepanje. O tem, kdo je med revolucijo imel prav, je res treba razkrivati dejstva in njih posledice. Ta naša naloga se nikakor ni zmanjšala. Prav tako se nam nalaga dolžnost, da delamo bilanco vseh dejavnosti zdomstva-A da bo resnica sprejeta, je prav tako treba „logike“ prijaznih obrazov in lepih besed. Brez lahkoverne preproščine bi naj sprejemali vsakogar, ki se nam bliža z dobro voljo, čeprav ima še kake pridržke. Tudi pridobivanje prijateljev je služba resnici in pravici. Tako ravnanje nam ne bo samo „diplomacija“, propagandna tehnika, ampak bo izviralo iz globokega prepričanja, da smo vedno d o'eni posvečati sile za uveljavljanje vse pravice, obenem pa, da mora naša prizadevanja spremljati dobra volja do vseh, ki nam postajajo bližji. Ne slepa ljubezen, le i krena želja po vsem dobrem. ki se bo izražala tudi v našem zunanjem ravnanju, bo lahko raztapljala led in gradila mostove, da se uveljavijo vrednote za boljše čase. Bozid r Fini; S POTI PO MSCHIGA-NU 0 Gospod, zahvaljen ,za veter, ki raznaša pelod in razporeja oblake v 'ljubki igri. Zahvaljen za obzorje, nazobčano- s hribi, kjer mi počivajo oči, liro so trudne od cest. Zahvaljen za zelenje smrek in beloto brez in Bi večnostno plivkanje jezera, ki spira obalo. Ne morem skleniti rok na volanu, toda vem, da vozim sk-o-z Tvojo lepoto in -moje molitve so barve, ki se prelivajo druga v drugo. Karel Mauser DAR OČETA LEČI 0 sveta vera, dar Očeta luči, na ozki poti do neba svetilka in, ko skrušnjavec nas na poti muči, nad brezni in prepadi rešnja bilka. O ščit srebrni, ki ob njem ognjene skušnjavčeve pogasnejo puščice! Bolj ko žila to minljivo dragocene vezi so vere, do neba vodnice. O draga vrv in ljubljena veriga, ki že na zemlji na 'Boga nas veže: s tega sveta pred božji prestol dviga, rešuje -dvomov nas okov in teže. Nekoč bo ta svetilka ugasnila in ž njo bo- rešnja vez odveč -postala. Odtlej ljubezen bo edina sila, ki nas na božje bo Srce vezala. STVARJENJE Ko Bog ustvarjal je nebo in zemljo, na stvarstvo sipal svojo je dobroto; narejal vse po svoji je Besedi, vse storil v njej, vse njej je dal za doto. Ko Bog je zemlji temelje postavljal, urejal vse po- svoji je Modrosti. Vsa zemlja njej naj služi in jo hvali, nikdar hvalila je ne bo -zadosti. Ko Bog ves svet prav dobro je naredil, po svoji je Po-dobi nas ustvaril. Da bi spoznavali jo in ljubili, nam um in prosto voljo je podaril. Modrost, Podoba in Beseda božja, za tvojo čast in hvalo naj živimo! Ustvarjeni po tebi in za tebe naj v tebi se dokončno umirimo! Zdenka Serajnik J Verujem v svelo katoliško Cerkev Vsak 'človek je nov začetek, toda z nobenim od nas -se n,e začenja povsem nova zgodovina. Ro-dimo se v skupni življenjski povezanosti. Iz te povezanosti sprejemamo izročilo. Tako nihče sam ne izumi svojega jezika, marveč se ga nauči od lj-udi, ki sa pogovarjajo z njim. Nihče -si ne zasm-uje in ne izoblikuje- svojega življenja čisto znova in čisto sam. Na naše življenje vseilej vpliva življenje 'naših prednikov in naših sodobnikov. Ob ljudeh se učimo živeti -drugače, ker nas njihov -način bivanja ne prepriča. Mnogi v naši družbi trpijo zaradi tega, ker nimajo ljudi, ob katerih bi se učili ž-iveti. V n-aših šolah ise -morejo in -se morajo doraščajoči -sicer marsičesa naučiti; kljub 'temu pa lahko ostanejo brez ljudi, -ki bi jim po Iranali, kako -naj upajo in zaupajo, ravnajo v okviru možnosti, ki so jim dane, kako naj razllikujej-o po membno -od manj pomembnega, ka ko morejo -sprejeti smrt. Priznavam, da pripadam Cerkvi, ker sem srečal kri-stjane — torej ljudi Cerkve — ob katerih in s ka terimi sem ise naučil verovati. Ti ljudje -niso bili brez napak in pomanjkljivosti, toda živeli so za ntiki cilj; ob njih sem tudi jaz spoznal ismisel svojega bivanja. V njih je bilo upanje, po 'katerem sem tudi jaz prejel luč, močnejšo od vsake teme. Kristjani so mi predali tisto, za kar so že njihovi predniki živeli in umirali. K temu je tudi spadalo, 'ksllro so molili, kako so obhajali znamenja božje bližine v svojem življenju, krilc o so peli pesmi svojega zaupanja in delili drug z drugim podobe svojega upanja. Pri tem so za seh°' in tudi z:a mene poinavprčevalLi preteklost, spomin na ljudi, ki -so se odpirali dobrotni volji Boga, se zaupali njegovi moči in šli naproti njegovi prihodnosti. V središču je stala zgodovina o Jezusovem življenju in trpljenju, smrti in vstajenju. In v tej zgodovini so mi kristjani pripovedovali -c- svoji veri, da nam Bog, vsemogočni Oče, po Jezusu izkazuje svojo ljubezen, nam daje moči z;a naše 'življenje in budi v nas pričakovanje na izpolnitev vseh naših hrepenenj. Po njihovi veri sem prišel do -svoje- vere. In tako se -dogaja, vedno dalje-. Po verujočih, upajočih in ljubečih kristjanih prihajam — včasih kakor nanovo — d-c- svoje vere v (Boga, do svojega -upanja vanj in do svoje ljubezni do njega. Kot kri-stjan živim iz občestva vere, torej iz Cerkve. Kar sem prejel in sprejemam iz nje, me- povezuje z njo. V njej moram s svojimi besedami in s -svojimi dejanji predajati naprej, kar mi je bilo dano. -Cerkev označujemo kot ,,svcto“, čeprav smo in so 'kristjani v njej tudi grešniki. Po kristjanih se -namreč zgodi še marsikaj drugega 'ka-kor le dobrotna božja volja. Kljub temu pravimo rda je »sveta", ker v njej postaja ::a nas navzoče to, kar je Bog, Oče, -v svojem Sinu podaril nam in h-eča podariti vsem -ljudem v-soh časov: resnično življenje. Začelo se je s podelitvijo- Duha na -binkošlni dan in se nam vedno še naprej podeljuje, ko se zberemo v imenu Jezusa Kristusa. Biti skupaj v njegov:m imenu pomeni: -poslušati njegovo besedo in se drug -z drugim pogovarjati o njej; skupaj z njim predstaviti svoje življenje Bogu, OčeVj. v zahvalni, prosi ni ali žaluj o'i molitvi; deliti veselje in trplien.ie drug z drugim kot Jezusovi bratje in sestra; -na njegovo bes-do iskati poti k miru in prav1 čnosti v svetu; obhajati njegova oz iraVlju-joča in prenavljajoča znamenja. Kjer delamo to in sm-o tako Geričev Jezusa Kris-ču-sa, je- on pri nas po svojem Duhu in deduje v nas. Tud-i mi i":ot Cerkev sicer nismo n en a če ti svet; vendar živimo z izkušnjo moč1', ki nas vedno znova dviga. Kliče -nas ven iz naših zožitev in odklonitev. Brez božje besedo v -svoji -sredi bi bili gotovo še manj ljudie, i * katerih "'zhaja mir. Brez svoj e molitve bi bi’i gotovo- revne "5". Gotovo bi imeli manj •moči in upanja za na svojo -pot, ce ne bi več -slavili znamenj božje bližine. K zgodovini Cerkve sicer prav do danes spadata slafbost in greh kristjanov; toda 'k njej spada tudi dejstvo, da je božja moč delovala in deluje v slabotnih ljudeh. Del nje so tudi ljudje, kj nam jih vedno znova podarja Bog, da nas spominjajo na njegovo voljo in kličejo, naj se napotimo naproti božji prihodnosti. Če izpovedujem, da verujem v sveto Cerkev, tedaj to torej pomeni: verujem v Boga, ki ostaja zvest novemu začetku, ki ga je sprožil, ko nam je podaril svojega Sina in Svetega Duha. S to •božjo zvestobo se srečam v Cerkvi — oe jo iščem. »Katoliška" pomeni: „za vse ljudi in nanode"; talko imenujemo našo (a najprej božjo, Kristusovo) Cerkev, iker je in naj bo božje znamenje vesoljne sprave. V Jezusu, svojemu Sinu, in po moči Svetega Duha hoče Bog vse zediniti s seboj in med seboj. Cerkev naj bo za ta namen nekakšno orodje. Kristjani nismo nikdar te zase. Tudi Cerkev ni le za tiste, ki ji pripadajo. Vsem naj kaže, da Bog hoče in more vzpostaviti mir-med ljudmi. Po njej naj postaja vidno, 'kako Bog deluje, da bi si ljudje med sehej pomagali in delili dobrine drug z drugim, drug drugega sprejemali in drug drugemu odpuščali, skupno iskali svojo pot k Bogu in imeli usmiljenje drug z- drugim. O tem ne morem govoriti brez žalosti. Z nepokorščino božjemu Duhu je Cerkev izgubila svojo edinost. Mnogi kristjani se niso razumeli in se ne razumejo predvsem kot mirovna znamenja svojega Boga. Delili so in delijo odtujenosti, rivalstva ali celo sovraštva svoje socialne skupine ali naroda zoper druge skupine ali narode. Tako so mogli i,n morajo kristjani nič teže zgrabiti za orožje 'kakor vsi drugi — pogosto celo zoper druge skupine ali narode. Tako so mogli in morajo kristjani nič teže zgrabiti za orožje kakor vsi drugi — pogosto celo zoper druge kristjane, s katerimi naj bi skupaj penavzo-čeviali božjo moč sprave. Pa tudi v naših malih svetovih — v 'zakonih, družinah in skupnostih — kristjani pogosti niso bili in nismo znamenja dobrohotne in miroljubne moči našega Boga. Čo se Iti juh teinu imam za del svete, katoliške Cerkve ne govorim o tem, da smo kristjani bili in smo zvesti božjemu klicu. Govorim o tem, kaj zvesti Eog hoče in zmore storiti v nas po svojem Eiuhu. Govorim o tem, kaj Bog hoče od mene in od drugih v naši Cerkvi. Sredi našega raztrganega .sveta išče Bog ljudi, ki so znamenja tega, da je njegova moč sprave močnejša kot vse, kar nas lahko ločuje od njega in med seboj. Po njih hoče' delovati, da bi se spoznali 'kot bratje in sestre, ker delijo drug z drugim dar njegovega Duha in ker Bogia vsi kličejo za svojega Očeta. Ne vidim nobenega drugega znamenja, po katerem ti lahko ljudje bolj upali v mir, Ikot Cerkev, v kateri je na delu božji Duh. Dieter Emeis - Janko Bohak Čistost v zakonskem življenju Morda, bi 'kdo mislil, da je čistost samo za neporočene in da je zakon prav ustanova, kjer čistost ni več potrebna, ker da bi bilo v zakonu vse dovoljeno, kar se tiče spolnosti. Kdor bi tako sodil, bi se motil, čistost je tudi v zakonu potrebna, tudi zakonci so dolžni gojiti krepost čistosti. Seveda pa ima ziakonska čistost drugačne nahteve kot pa samska. Že1 smo videli, da čistost samskih obstoji v tem, da se vzdržijo vsakega spolnega užitka, bodisi sami bodisi z drugimi. Zakonska čistost pa prepoveduje zakoncem le tisto rabo spolnosti, ki je v nasprotju z namenom spolnosti. Z drugo besedo, ker je stvarnik človeku spolnost dal, da se> po njej množi človeški rod in se to more goditi urejeno le v stalnem prijateljskem združenju med enim moškim in eno- žensko, zakonska čistost zahteva od zakoncev, da si izpovedni e ta svojo prijateljsko intimno ljubezen tudi s spolnimi dejanji, s katerimi pa istočasno ne izključita z umetnimi sredstvi spočetja novega življenja, marveč nasprotno jih postavita v službo življenja, kadar je to primerno. Krepost čistosti od zakoncev zahteva torej, da je njihovo spolno dejanje in z njim vse, kar ga spremlja, res izraz prave ljubezni in svojim spolnim dejanjem ne jemljejo naravne moči do prebu- janja novega življenja, če dobro razmislimo to načelo, je v njem izraženo vse, kar zadeva zakonsko čistost. Seveda pa ima ta krepost večjo ali manjšo popolnost, čim bolj bo njuna medsebojna ljubezen, tudi spolna, res nesebična, torej da ne -bo iskala svojega užitka, tem bolj popolna bo tudi -njuna krepost čistosti. Zato kot vsaka druga krepost tudi zakonska čistost lahko raste, se spopolnjuje. Rast bo obstajala prav v tem, da bo vsak vedno bolj iskal srečo bližnjega, sozak-onca, če je tre-ba, ■tudi na račun -sv-oje lastne- sreče. Kajti tudi tu velja -zlato pravilo, ki ga skušnja potrjuje tudi na vseh drugih -področjih: čim manj človek išče svojo lastno srečo in zadovoljstvo, tem več sreče najde. Kdor veliko da, tudi veliko prejme in sicer prav v dejanju, s katerim je' dal. In kolikor bolj kdo sebično išče svoj lastni užitek in srečo, tem -manj je dobi. Tudi zakonsko ljubezen lahko gloda črv sebičnosti in jo končno lahko celo popolnoma uniči, čeprav se na. videz in na zunaj gleu -dano- zakonca nista nikdar pregrešila. proti čistosti. Zlasti žene -so pogosto lahko žrtve sebičnega postopanja -svo-jih mož. čutijo, in za to imajo pose-ben čut, da so bolj predmet spolnega uživanja svojih mož ko-t pa predmet njihove resnične in zatorej tudi nesebične 1 ju- Kisala Bara Remec bežni. Vendar imata zakonca vso pravico, da hvaležno sprejmeta in tudi iščeta spolni 'užitek, saj ga je Bog temu dejanju pridejal, le da to ne delata v sebičnem izrabljanju drugega. Zato 'krepost zakonske čistosti ni enostavno prirojena zakoncema, je ne dobita že pri poroki, temveč jo morata neprestano gojiti. Drug način, kako se zakonca lahko pregrešita proti stanovski čistosti, je pa, če umetno skušata -preprečevati nova rojstva. Že smo povedali, -da spolnost ni samo v -službi sreče zakoncev samih, temveč -da ima tudi splošno človeški namen, namreč prav skrbeti za porajanje novega življenja. Kdor je zaradi starosti ali pa zaradi kakšnega drugega razloga nezmožen, da. bi imel otroke, ima vso pravico do spolnega življenja kot izra- za medsebojne zakonske ljubezni. Kdor pa more imeti otroke, ima tudi stanovsko dolžnost, da jih ima, kadar in kolikor jih po načelu „od-govornega očetovstva" more imeti. O umetnem preprečevanju rojstev je Cerkev zadnje čase veliko govorila, zato na -tem mestu ne bom o tem več razpravljal. Prešuštvo Zakonci imajo vso pravico-, da živijo urejeno spolno življenje. To je njihova pravica in v neki meri tudi njihova dolžnost. A to pravico laih-ko uporabljajo samo- v zakonu. Zato je eden težkih grehov proti zakonski čistosti prav zakonska nezvestoba -ali prešuštvo, če se poročeni .spolno pregreši z neporočeno a i pa kar je še hujše, s po-ročeno osebo. Hujše, pravim, ker se je v tem zadnjem primeru pregrešil proti zvestobi, ki jo dolguje svojemu lastnemu sozakoncu. in je sckri-v nezvestobe, ki jo je ona -druga os-e-ba cagre-šila proti -svojemu sozakoncu. Da je to zelo težak greh, je razvidno delno že iz dejstva, da je npr. v Stari zavezi ta greh, če so ga zagrešile poročene ‘žene, -bil kaznovan s smr tjo. Tudi danes imajo nekatere ea-konodaje težke kazni -za prešuštva. Tudi Cerkveni zakonik določa, da je .zakonec, ki je bil na ta način prevaran od svojega sozakonca, Upravičen, da se za vedno loči od njega, čeprav ga po drugi strani Cerkev -vzpodbuja, naj mu vendarle1 odpusti in ga -znova pripusti k zakonsktmu sožitju. V današnji novopoganski' družbi, v Ikateri nam je živeti, se tudi ta greh n'e samo vedno pogosteje zagreši, temveč tudi z lahkoto sprejema in celo upravičuje. Včasih si celo zakonca sama dasta medsebojno „proste roke" za te vrste nezvestobo. Skušnjava in nevarnost nezvestobe lahko ogroža vsak zakon. Ker skoro noben zakon ni popolnoma shečen (popolna sreča na tem svetu je pač redka), zato obstoji nevarnost, da mož ali žena vidita zunaj svojega zakona bolj idealnega moškega, bolj idealno žensko, kjer bi bila sreča večja. Zakon ne obvaruje zakonca vseh nevarnosti, če bi bilo tako. bj Bog ne dal kar dveh zapovedi proti zakonski nezvestobi: šeste in devete. Nevarnost ogroža lahko oba, moškega in žensko. Zdravilo proti tej nevarnosti je, da .se oba trudita, da v majhnih vsakdanjih stvareh izkazujeta eden drugemu pravo 'ljubezen in jo take poglabljata in povečujeta. Napačno bi bilo, če bi .mož po poroki počasi prenehal z izrazi nežne pozornosti do svoje žene, kot je tega bil vajen, ko sta bila še fant in dekle, češ zdaj je že moja. Enako bi storila napak tudi žena, če ne bi skušala vsak dan znova ugajati svojemu možu, kot da bi jo poroka odvezovala te dolžnosti. Ni dosti, slasti danes ne, sklicevati se samo na poročno knjižico, češ, sedaj sva že zakonca, sva za zmeraj privezana eden na drugega. Že marsikdo je moral na lastni koži občutiti, da .sama sklenitev zakona še ne garantira zakonske zvestobe. Krepost tudi zakonske čistosti zahteva neprestanega boja in truda in pa milosti božje, za katero je treba tudi nenehno prositi in do katere imata zakonca pravico, pridobljeno z zakramentom sv. zakona. Zakonec je lahko nezvest svojemu soza.koncu ne le v dejanju — to je zadnja stopnja, do katere pa še ne pride hipoma — temveč tudi v željah. Zato 'pravi Kristus: „Kdor pogleda drugo ženo, da bi jo poželel, je' v srcu že zagrešil prešuštvo". D’eveta zapoved proglaša isto: „Ne poželi svojega bližnjega žene!" Neredko ,so žal v neki meri vsaj žene same krive, če imajo njihovi možje težave z zakonsko zvestobo. Spolno življenje jih ne privlači redno tako kot moške, zato je' možno, da se temu začno počasi izmikati ali pa vsaj kazati, da jim ni veliko zanj. Da s takšnim zadržanjem lahko povzročijo svojim možem nevarne težave, da bodo namreč drugje iskali, .kar v svojem zakonu ne dobijo v zadostni meri, je lahko uvideti. Zakonsko življenje seveda ni samo v urejenem spolnem življenju, je pa spolnost eden od važnih elementov srečnega zakonskega življenja. In to pa lahko, zlasti od 'žena, zahteva s časom pravih žrtev, ki jih bodo pa poskušale do-prinašati iz resnične ljubezni do mož in do družine. Lojze Kukoviča Papež Pij XII. 1939 -1958 Konklave 1939 se je dokaj hitro odločil: 2. marca 1939 je bil izvoljen za novega papeža dotedanji državni tajnik kardinal Eugenio Pacelli, ki si je privzel ime Pij XII. Pacelli se je rodil 1876 v Ri- mu, odlikovala ga je velika naravna inteligenca in otroška pobožnost. 1899 je postal duhovni!:, 1911 podtajnik kongregacije za izredne zadeve pri državnem tajništvi^ 1914 tajnik iste kongregacije in s tem ožji sodelavec Benedikta XV. Že naslednje leto ga je papež poslal na Donu j, da bi posredoval v spona med Avstrijo in Italijo, tvlaja 1917 je Pacelli prevzel službo nuncija v Mimchnu in bil posvečen v čTecfa. Spet je pripravil poziv vsem vojskujočim s e stranem, da bi prenehale, vendar ni imel uspeha. 1920 je postal nuncij v we:mars'ki republiki. Viden sad njegovega dela sta konkordata z Bavarsko 1925 in Prusijo 1929. Pij XI. ga je 1929 povzdignil v kardinala in mu 1930 poveril državno tajništvo. Tudi kot državni tajnik je osebno vodil vse zadeve, ki so se nanašale na Nemčijo. 1932 je dosegel sklenitev konkordata z Badnom, 1933 pa še s celotnim nemškim Reichom. Kot osebni papežev legat je bil 1934 v Buenos Airesu, 1935 v Lurdu, 1937 v Lisieusu in Parizu, 1938 v Budimpeišti. Pri pripravi okrožnice, s katero je 29. junija 1931 Pij XI. obsodil nacistično nasilje na verskem področju in absolutistične težnje države, je imel nedvomno precejšen delež. Naraščajoče nasilje nacizma je skušal Pij XI. ustaviti z okrožnico Mit bren-nender Sorge, napisano 14. marca 1937; v soglasju z nemškimi škofi in ob dejavnem sodelovanju državnega tajnika Paoellija je odločno nastopil proti vse pogostejšemu kršenju osnovnih človekovih pravic in proti rasističnim tedencam na-cističnea režima. Kmalu po izvolitvi za papeža se je Pij XII. sestal z nemškimi kardinali. Obstajala je bojazen, da bi nacistični režim lahko prepovedal vsakršno pastoralno dejavnost. Obenem je spodbujal, da bi prišlo do konference tedanjih evropskih sil, Ikar pa po okupaciji Češke ni bilo več mogoče. Dne 24. avgusta 1939 je še 'enkrat ves svet pozval k ohranitvi mira. Vojna se je začela. Piju XII. se je 'zdelo še posebej pomembno, da ohranja nevtralno politiko. Nemčija je dvakrat odločno zavrnila papežev poziv, naj bi vojno vsaj omejila, pa tudi njegovo ponudbo, da fci preko Vatikana stekle informacije o vojnih ujetnikih, sta Nemčija in Sovjetska zveza odklonili. Papež je še naprej ohranjal diplomatske stike z nacističnim režimom. Nikoli ni pokazal nobenega znamenja naklonjenosti temu režimu, bal pa se je, da bi prekinitev teh stikov močno škodila Cerkvi na Nemškem. Nemška vlada si je zelo prizadevala, da bi v okupiranih deželah papež imenoval za škofe Nemce, vendar se Pij XII. niti v enem samem primeru ni uklonil tej zahtevi. Nemška propaganda se je trudila, da bi papeža v javnosti predstavila kot sovražnika Nemčije in duhov- ščino kot sovražnico države. Odkar se je razplamtel vojni spopad, sta si obe strani močno prizadevali, da bi papež odkrito zavzel stališče ene strani proti drugi. Ko je papež izrazil okupiranim narodom svojo solidarnost, je italijanska vlada že menila, da Sveti sedež krši nevtralnost, nemška propaganda pa je Cerkev predstavljala kot nevarnost za nemški narod. Nasprotno pa. je Nemčija junija 1941 po napadu na Sovjetsko zvezo pritiskala na papeža, naj javno obsodi komunizem, česar pa ni storil. Pij XII. je tako kot v nacizmu videl veliko nevarnost za svet tudi v komunizmu, vendar se je1 kljub pritiskom z raznih strani med vojno vzdržal kakršnekoli obsodbe komunizma. Mnogi, ki so papežu očitali , mo’lk“, ko je šlo za ,,neobsodbo“ nacizma, so prezrli ali mirno zamolčali njegovo „ne-obsodbo" komunizma. Papež je odločno zavrnil nemške zahteve, da bi pohod proti Rusiji potrdil kot „kri'3arsko vojno" proti komunizmu. Po' vojni, ko je bil stalinizem na višku, pa je ob volitvah v Italiji 1948 odločno pozval ves -narod, naj se- ne odloča po 2. vatikanskem koncilu. Nalog in nujnosti je toliko, da ne najdemo vedno pravega ravno, težja .med njimi. Radi bi naredili več kot moremo, kar mas včasih zavede, da se posvečamo nalogam, ki so trenutno nujnejše, iin puščamo ob strani istvani, ki so .na daljšo roko važnejše. En,a od nalog, h kateri nas poziva papež v 'zaidimje.m času, je, da se posvetimo boju proti ateizmu in splošni sekularizaciji. Kar je bil protestantizem za 16. stoletje, to in še hujše je ateizem in sekularizacija za današnji čas. Od komunizma osvobojeni svet potrebuje, da ga na novo evan-geliziramo, prepojen kot je >z ateizmom. V to smer bo morala iti nova evamgelizacija Evrope in Severne A. merike, medtem ko bo treba Južno Ameriko versko poglobiti in utrditi. To je naloga Cerkve in v to poziva papež tudi jezuite. Kot dejansko pfrvi ustavno-misijonski red so jezuiti v svoji zgodovini izpričali izjemen misijonski žar in pogumno misijonsko dejavnost. Sv. Frančišek Ksaver velja za naj večjega misijonarja, saj je izredno uspešno deloval v Indiji, Indoneziji in na Japonskem in 1552 44-leten umrl izčrpan pred vrati Kitajske, ka-mor pa je uspelo priti 1583 p. Mateju Ricciju. Jezuiti so zgodaj ponesli evangelij v Afriko, na Daljnji vzhod, v novo odkrito Ameriko. Ali je tudi, v sedanjem času čutiti v redu si'ni misijonski naboj, ki je toliko članov Jezusove družbe vodil v zagnano misijonsko delo in večkrat tudi v mučeniško smrt? Noben red — nobena človeška u-stan-ova — ni -po stoletjih ista, kot je ibi'!a oib ustanovitvi. Zdi se, da se tudi v duhovni rasti in razvoju v neki meri uveljavljajo zakoni fiziolcn-kegia reda. Koliko je bilo redovnih družin, ki so bile v svojem času cvetoč-3, -ki jih -pa danes sploh ni več. Nočem s -tem reči, da je tudi z jezuiti tako. Vendar spet ne -smemo hiti slepi za res-nic-o. N.i več tistega misijonskega ognja, 'ki je Družbo preveval v njenih začetkih, ko so -trume misijonarjev odhajale v novi -svet — v A-meriko in drugam — zavedajoč se, da se me bodo verjetno več vrnili -v svojo domovino. Tolikšnega ognja da. nesi res ni več. Res pa je tu-di, da im-a vsako duhovno telo — in Družba Jezusova je takšno — v sebi zadoisti rezerv, da znova prebu-di v sebi misijonski ogenj. In že se kažejo znaki, da smo tudi v Družbi Jezusovi pred n-ovo misijonsko pomladjo. Prav misijonski duh je tudi tisto, kar največ mladih ljudi pripelje v -naše novici jate. Slavno poglavje jezuitskega člove- čanskega in versko-kulturnega prizadevanja so znamenite indijanske redukcije na argentinsko-paraguajsko-brazilskem stičišču, kjer so jezuiti od 1610 »hirali Indijance in jih uvajali v urejeno življenje, v civilizacijo in krščanstvo. Tragično je bilo, da je španski kralj Karel III. leta 1767 „iz razlogov, skritih v njegovem kraljevskem srcu,“ izdal odlok o izgonu jezuitov iz njegovega kraljestva in vseh prekomorskih kolonij. To je povzročilo propad tako posrečenega in obetajočega misijonskega prizadevanja. Kako danes gleda Cerkev na ta dogajanja? Indijanske redukcije s-o bile morda največji dulhovni in kulturni podvig (pole-g bo-nbe proti protestantizmu), ki ga pozna, jezuitski red. Sto petdeset let ,so- jezuiti delali med Indijanci v redukcijah. Njihovo -gigantsko delo se d-o sedaj' š-e -niti ni -zadosti peznalo. Nove stvari se odkrivajo na tem polju, ki spravljajo v začudenje tudi -Cerkvi nenaklonjene l'udi. Kaj takega je zmogla le globoka vera, in pa neutrudna zavzetost za vsestransko dobro preprostih Indijancev, ki so tulili v nevarnosti, da se jih izitreb-i. ‘Politične spletke in pa -sovraštvo, ki ga je razsvetljenstvo gojilo do vere An vsega -cerkvenega, zlasti do njenih najbolj, vnetih in -sposobnih eksponentov, so preprečile, da je m-c-ra.l ta to’iko obetajoči poskus propasti. Indijanske redukcije so ena najiVpr-ih strani v 'kroniki Družbe Je. 'Tisove. Ravno jezuiti so v svoji misijonski vnemi in iznajdljivosti iskali dopust. ne prilagoditve kulturam in načinu življenja v misijonskih deželah, da bi v njih prepoznali in chranili vse pozitivno in dopolnili z evangelijem in s tem olajšali pokristjanjenje. Primer inkulturacije patrov Mateja Riccija in Roberta de Nobilija, ki ju je Rim zavrnil, je bil bridek in najbrž usoden za nadaljnje pokristjanjenje Azije. Kako presojati prepoved iz današnjega vidika? Ihkulturacijia, ;ki so jo poskusili izvesti jezuiti že v 'začetku -svojega misijonskega dela, ‘takrat ni bila razumeta. Tudi ne od rimske kurije. Čas še ni bil zrel za to. Danes se nam zdi isaimo ipio sebi umevno, da se mora Cerkev prilagoditi različnim kulturam. In papež pogosto govori in spominja misijonske delavce, kako morajo prežeti kulturo vsakega naroda s krščanstvom-, ne da bi pri tem poskušali zanesti hkrati tudi svojo lastno kulturno bagažo v tuje narode. To pomeni seveda velike nesebične uvi-devrJccti 'itn spoštovanja dio vsega tujega s strani misijonarja. Vse to v duhu Kristusa, ki je nam postal vsem enak razen v grehu, kot pravi sv. Pavel. Ta proces uteleševanja krščanstva v razne kulture je geslo misijonskega de a. Kako naj si razložimo, da je papež Klement XIV. leta 1773 zavoljo spletk raznih vlad in krogov, ki so bili sovražni jezuitom ravno zavoljo zvestobe apostolskemu sedežu, ukinil Družbo-? Kar osupljivo je, da se je Družba ohranila le v Rusiji, kjer pravoslavna cesarica Katarina II. ni sprejela papeževe odločitve, in pod drugim imenom v IŠleziji. Tudi ni lahko razumljivo, da je Cerkev ponovno vzpostavila Družbo šele 1814. Ukinitev Dražbe Jezusove je možno. razumeti samo v zgodovinski perspektivi. Papež je izbral manjše zlo, da ne bi moral trpeti večjega. V pro. eesiu razkristj-anjevanja tedanje družbe is strani političnega absolutizma je 'bila ukinitev Družbe Jezusove velik uspeh Cerkvi nasprotnih sil. Žal je bilo papeištvo tedaj ipreveč kompromitirano v politiki in tako se ni moglo učinkovito upreti zahtevi političnih sil po razpustu jezuitskega reda. To Je bila velika trenutna zmaga Cerkvi sovražnih sil. Ukiniti Družbo je bila stvar papeževe -odločitve. Za ponovni priklic v 'življenje pa je til potreben v neki meri skoroda neki nov ustanovitelj in ta se ni načeli takoj, šele Jožef Pignatelli, ki se po pravici imenuje drugi ustanovitelj Jezusove dru. žbe, je lahko iz ostankov prejšnje Dražbe priklical v življenje novo. A to Iš-ele po 40 letih. Ali niso nekateri vplivni jezuiti v zadnjih desetletjih podlegli skušnjavi marksizma na gospodarskem področju in vplivu protestantizma in se-kularizma v duhovnem pogledu? Ali niso postali nekateri člani vaše Druž. be preveč kritični do cerkvenega učiteljstva? Včasih je slišati glas, da je Družba izgubila nekdanje zaupanje cerkvenega vodstva in da je njeno vlogo prevzel Opus Dei. Da bi jezuiti podlegli vplivu protestantizma, ne bi rekel. Pač pa je resnica, da je precej dobro namernih in zelo aktivnih ter sposobnih jezuitov podleglo vplivni marksistične analize družbenega im ,gospo danskega po. 'ložaj,a zlasti v Južni Ameriki. Izredno težki socialni in gospodarski položaji so 'bili v neki meri krivi za te spodrsljaje. C'b propadu komunizma je tudi teologija osvoboditve sama po sebi zgubila vso privlačno silo. Nihče več resno ne govori o tem, da je marksistična analiza družbe pravilna odskočna točka za prenovo sveta. Glede odnosa Družbe oz. bolje, nekaterih jezuitov do cerkvenega učiteljstva je re.s, da smo imeli težave. Večja,-upra. viaera svoboda do izražanja mnenj znotraj Družbe je nekatere zavedla, da :so pretiravali in da tudi predstojniki niso vedno znali pravočasno, preprečiti preveč kritičnih stališč do cerkvenega učiteljstva. Temu, žal, še danes ni najdeno zadostno zdravilo. Ni lahko spraviti v sklad upravičene svobode do različnosti v. Cerkvi s po. trebmo pokorščino do cerkvene oblasti in do tradicionalnega katoliškega nauka. Glede Opus Dei je pa jasno, da je to nova apostolska sila, ki si je pridobila zelo spoštovano mesto v Cerkvi. Ali je vizija Teilharda de Char-dina (1881—1955), duhovnika-jezuita, humanista, misleca, paleontologa, filozofa in teologa, ki je skušal najti skupni jezik med krščansko in sodobno mislijo, danes še sporna ? Tri nje. Seve najvažnejše knjige: Božje okolju, Pojav človeka in Hvalnica zemlji so prevedene tudi v slovenščino. Cerkev ni spremenila svojega mnenja o Teilhardu! de Chardinu. Kot znanstvenik ima veliko ime. Tudi kot filozof je utrl nove in drzne poti, vendar ne vedno v skladu s krščansko teologijo. Ni zatorej čudno, da Cerkev ne sprejema vsega, kar je ta nedvomno veliki mož napisal. Zato. tudi ni čudno, da za njegovega življenja nekateri najvažnejši njegovi spisi niso hiši objavljeni. Izšli so čele po njegovi smrti in ne ravno po iniciativi reda, temveč laikov. Kdor hodi nova pota, prav lahko kdaj zabrede na stranpot a. Papež Paveil VI. je 1965 naročil članom Družbe, naj ,,se krepko in z vsemi močmi bojujete ateizmu", tej „strašni nevarnosti, ki ogroža člo. veliko družbo". Papež Janez Pavel II. pa je v poslanici leta 1990 zapisal, da vas to poslanstvo posebej obvezuje v novih razmerah ob polomu ateističnih ideologij, da pričakuje od Družbe, da učinkovito prispeva k u-resničevanju 2. vat. koncila, in posebej je priporočil tudi ekumenizem, poglabljanje povezav z nekrščanskimi verstvi in pogovor Cerkve s kulturama. 'Se pravi, da od vas veliko pričakuje. .Res je, da nas Cerkev ,,priganja", naj na teh poljih začnemo resno delati. Potrebovali bi novega Suareza ali iBeUa-rmina, da bi tej nalogi bili kos. Nimamo .ga. A tudi manjšega imena teologi, zlasti pa pastoralni delavci na teh poljih mnogo lahko store. In ne ememo reči, da se ni še mnogo naredilo in se še dela. Res pa je tudi, da je naloga daljnosežna in ji bo treba posvetiti še mnogo naporov. O narodni spravi Iz predavanja dr. Zdravka Inzka ..Slovenija s perspektive širšega sveta“ v Diegi 1. septembra 1990. Slovenija naj bo demokratična in pravna država, država človekovih pravic in svoboščin, država, ki omogoča in pospešuje iskanje in uveljavljanje resnice in pravice. Iskanje resnice morda v nekaterih krogih Sovemje ni zaželeno, tudi brskanje po preteklosti ne, s.aj se nekateri ravno bojijo preteklosti, ki še lahko pride, preteklosti, ki se še lahko odkrije. Vendar se zgodovine ni treba bati. Nasprotno, šele odkrivanje pretek'osti nam omogoča varno prihodnost, razčistiti jo mora vsak narod oiradi svoje psihohigijens, tudi ponižani in izmaličeni slovenski narod, drugače bo ostala Slovenija ...duhovna Biafra", kot bi Kaj si obetate oh praznovanju teh vaših jubilejev? Pričakujemo in z;a to tudi praznujemo te jubileje, da bi se vrnili k Ignacijevemu duhu — če in v kolikor smo .ga morda 'Zgubili — in pa da (postanemo znova v vsej celoti ustrezno orodje v rokah Cerkve za reševanje tolikih problemov, ki jih danes 'Cerkev ima,. Najvažnejše pa je, da v vsef; polnosti isipet 'zaživimo duha Duhovnih vaj. Tam je v.se povedano, kar si jezuit -more in mora želeti. Pogovarjal se jte Jože škerbec rekel Louis Aragon. Besnica mora na dan, pa četi udi bi se izkazalo, da je cela Slovenija eno samo pokopališče. Gre za bodočnost, gre za nove temelje Slovenije, gre za osnovna načela humanosti. Zato nikakor ni sprejemljivo, da bi se iskanje resnice zaviralo ali preprečevalo z namigom na revan-šizem. Ta velikokrat zlorabljena beseda je dejansko samo strašilo ljudi, ki imajo slabo vest in ki se bojijo za svoja mesta in po’oža-je. Kajti, bodimo odkriti: sedanja cJltipa ne more izvajati nobenega revanšizma, niti ga ne načrtuje. V Sloveniji sploh ni nobene oblasti, verjetno na celem svetu ni nobenega .sodišča, Uti bi vse stotisoč-krat storjene krivice mog'o obravnavati ali primerno popravljati. Revanšizam je zaradi neskončnih grozot neizvedljiv in govorjenje o njem je prazno in čista demagogija. V poglavje o Sloveniji kot pravni državi seveda nujno spada tudi odlomek o narodni spravi, oziroma razmišljanje o tem pojmu. Mislim namreč, da uporaba tega pojma ni povsem definirana in da prihaja v tej zvezi do vrste netočnost’. a) Ali je sprava z zmotami sploh mogoča? b) Ali je možna sprava s partijo, katere 'Zgodovinska krivda je neizbrisna ? c) Sprava je možna le med spornimi strankami. Danes pa na- sprotna tabora nimata več institucionaliziranega predstavništva. Tako Cerkev ne predstavlja takratnega katoliškega političnega tabora, sedanja državna oblast pa ne tedanje KPS. Zato gledam v klicu ‘k spravi le vabilo k pomiritvi med ljudmi, saj formalna sprava, akt med tabori, ni realistična in bi prinesla le zunanjo umiritev, ne pa dejanskega pomirjen ja. To pomirjen je pa ibhaja iz moralne, is notranje duhovne drže. Da bi pa se sploh moglo govoriti o kakem trajnem pomirjenju, bi se po mojem morale nujno upoštevati tudi sledeče okolnosti, oziroma pogoji: 1. Prkmnje legitimnosti boja proti fcoljševizaciji Slovenije, saj je bilo že takrat neizpodbitno, kakšni so bili načrti revolucije na Slovenskem, .spomnil bi samo na pesem: ..Slovenija, sovjetska bodeš ti!“ 2. Prenehanje moralnega ocenjevanja zgolj taktičnih potez z izdajstvom, kvizlinštvom in kolaboracijo, ker nikoli ni šlo za skupne cilje domobranstva in vaških straž z okupatorji. 3. Umik nekdanjih partijskih kadrov z vseh mest, ki imajo politično konotacijo, kot so sodišča, vodilna mesta v prosveti itd. Sploh bi se morali razpisati vsi tisti položaji, ki so jih ljudje zavzemali samo zato, ker -so bili na kadrovski listi. Sposobni med njimi bi seveda svoja bivša službena mesta po razpisu zopet lahko zasedli, ampak samo zaradi svoje strokovne sposobnosti in poštenosti. 4. Odpraviti bi se morale vse diskriminacije, npr. liste ob meji, in priznati bi se morala nikdar izgubljena narodna čast tistim, ki so bili diskriminirani. 5. Urediti bi se morala oskrba po revoluciji prizadetih in popraviti materialna krivica, kolikor mogoče. 6. Odpreti bi se morali vsi viri za odkrivanje zgodovinskih resnic, katerih se ne smemo bati. Saj -bi ta -resnica ne služila nikomur v osebno zadoščenje-, ampak bi to iskanje imelo pogled odprt naprej. Po moje naj bi mrtvi dobili poleg zaznamovanja grobov tudi večji zid, kot ga imajo v Wash'n-tonu za 58.000 žrtev vietnamske vojne, z vklesanimi imeni vseh padlih. Emigracija naj se izrecno povabi nazaj v S ovenijo in vsakomur naj se poniu-di tudi državljan s-tv o. Ne verjamem, da bi se vrnilo več kot 3.000 Slovencev, kar je zelo malo v primerjavi z Izraelom, ki bo samo letos sprejel 140.000 Židov s celega sveta. Ko bodo vse te točke izpolnjene, ali vsaj večji del, potem -bi tudi jaz rekel, da bodo dani pogoji za pomiritev na Slovenskem, pogoji za -lepšo -bodočnost Slovenije, saj bo le-t'a slonela na -solidnih osnovah, na ideji o resnici, na zamisli o enkratnosti človeškega bitja, . njegovega življenja in njegove -svobode. Popolna svoboda pa je samo tam, kjer vlada popolna resnica. Naporna pot v samostojno in demokratično Slovenijo Nova, svobodna Slovenija si utira v tem času dve poti: zunanjo v državno neodvisnost in samostojnost, notranjo v gospodarsko ozdravljenje in demokracijo. Obe sta zelo naporni, druga še bolj kot prva. 'Zunanja pot mora premagovati ovire pri raadriuževanju od Jugoslavije, ker bi Jug hotel na vtike živeti od slovenskih žuljev, in ovire v mednarodnem svetu, ker bi ta imel rad na B ni kanu mir, pa četudi mir grobov. V obeh smereh bo treba veliko potrpljenja, pogovorov in dogovorov. Bolj zaskrbljujoča ja notranja pot. Rdeče enoumje je pripeljalo gospodarstvo na rob bankrota. Blagajne so prazne, delavcev po podjetjih je preveč, inflacija na pohodu. Trezni opazovalci računajo, da bodo za ozdravljenje potrebna štiri leta. Usmerjano gospodarstvo se je izkazalo iza nesposobno. Tržno gospodarstvo je' pa resna zadeva: zahteva sposobnih direktorjev, zavzetega dela in poštenih odnosov. Samo na takih temeljih ga je mogoče zgraditi. Naši 'ljudje doma tega niso vajeni. Prejšnji režim se je zadolžil do amena, da jim je dajal posojila, ki so se z naraščajočo inflacijo skrčila na smešno vrednost. Delavnost po podjetjih je nizka, saj v starem režimu doslej niso nikogar odpustili, pa naj je delal ali ne. Cela armada ljudi ima posebne pravice, ker imajo rdečo knjižico. Sedaj se bliža kriza, brezposelnost narašča, prihodnost ni nič kaj obetavna. In ljudje postajajo nestrpni. Prav ta nestrpnost je kakor voda na partijski mlin. Namesto da bi se posuli s pepelom za vse gorje, ki iso ga v zadnjih petdesetih letih slovenskemu narodu prizadejali, se delajo, kot da niso sprožili revolucije proti Slovencem, kot da niso med vojno in po vojni vzeli življenja toliko najboljšim rojakom in kot da niso narodu petinštirideset let jemali svobode in pripeljali gospodarstvo na boben. Namesto da bi vsaj sedaj pomagali uglaje vati pot v demokracijo, jo otežkočujejo in spet sebe proglašajo za mesije. Vendar spomin v narodu ostaja živ. In tem prenoviteljem in njihovi žlahti se ne bo pustil več preslepiti. Demokracijo je predrago plačal. (Naša luč. 4/1991) Zvezda na slovenski zastavi Ljudje začudeno sprašujejo, kako da nam na zadnji seji parlamenta ni uspelo izglasovati ustavne spremembe za izbris zvezde z zastave. Izkazalo se je, da opozicija („bivši“ komunisti) še ni pripravljena na izbris zve zde. Ozadje zvezdne vojne ni tako nedolžne, kot se zdi. Izbris zvezde z zastave bi narodnoosvobodilnemu boju in ljudski revoluciji (izrazoslovje si sposojam pri dosedanjem ocenjevanju — tudi glede n.a to, da bomo še1 kar naprej dajali denar za delovanje muzeja ljudske revolucije) odvzeti zvezdo vodnico1, pod sijem katere so se mogle in smele zgoditi tudi nekoliko manj sijoče reči. Morda pa je v ozadju tudi strah, da bi prav z izbrisom zvezde polpretekla zgodovina nenadoma postala še manj sijoča. Na zadnjem zasedanju parlamenta so bile najprej velike besede proti odločitvi, da gre zvezda z zastave, kjer so nekateri še vedno iskali blato- v rekah drugih, ki naj bj na ta način blatili revolucijo. Potem pa izajedljive besede Proti sedanjemu načinu osamosvajanja Slovenije. Tisti, ki so govorili preti tema dvema rečema, so bili v bistvu proti sedanji oblast^ kar je povsem razumljivo-, saj igrajo opozicijo-. Pravim igrajo, ker še niso prava, opozicija. Jamrati, kako ne moreš biti zraven pri vsakem koraku oblasti, lahko pomeni, da se preprosto ne počutijo v opozicijski koži. Sicer pa, kdor se razgleduje po zvezdah in hrepeni po njih, ta bo tako vedno žalosten, ker bo ob zori moral pasti na tla. To pa je temeljna težava te opozicije, ki noče ali pa ne zna hoditi po tleh, kar mora početi oblast. Mislim, da je priložnost zamudila opozicija, ker ni -dovolila sneti zvezde. Utegne se ji še bleščati. Nace Polajnar (Družina, Lj., 3. 3. 91.) Ločitev duhov Ločevanje duhov — kakšen zabaven očitek kristjanom . . . Ko da nas, kar nas je Ijiudi, ni ena sama neznanska razloče-nost na vseh ravneh. Eni so prepričani, da je psihoanaliza znanost, drugi, da je šar-latainstvo. Eni vidijo gonilno silo zgodovine v gospodarstvu, drugi v duhu. Za milijone je Sadam Husein kriminalec, za druge milijone mesija. Za koga je največji pesnik Dante Alighieri, za ženo Mihe Prehlajena pa Miha Prehlajen. Preidimo na slovensko razloče-nost. Kdo misli, da: je povojna slovenska poezija velika reč, kdo drug pa bi jo dal v bloku za Kettejev sonet Na očeto-vem grobu ali za Murnovo Ko dobrave se mrače. Eni mislijo;, da je Osvobodilna fronta prinesla Sloveniji Primorsko, drugi pa, da bi bili brez nje dobili Trst in Gorico. Eni so za to, da se objavijo seznami zaupnikov Udbe, drugi so iza njihovo nadaljnje skrivanje. Eni so za to, da se bivša Partija samo preobleče, drugi pa, da se skoplje in dez-inficira. In če ostanemo na še ožjem področju, med kristjani: eni so za obhajilo na roko, a kdo vidi v tem -nekaj -bogoskrunskega; za ene je Kocbek velik katoličan, za druge napol protestant; za ene je Med-jugorje enakopravno Fatimi, drugi še na Fatimo gledajo s pridrž- kom. Eni so za to, da se Cerkvi pravično vrne vse odvzeto premoženje do- zadnje smreke, drugi pa, naj Cerkev svoje ustanove vzdržuje s klicanjem Svetega Duha. Naštevanju vsega, Ikar se lahko razčleni pojem »ločitev duhov", ne bi bilo konca. Biti raz-ločen (po spolu, narodu, jeziku, značaju, kulturi ...) je maša človeška usojenost. Še globlja je ta razlo-čenost, kadar gre za dobro in za -zlo, seveda v kolikor takšno razloeenost priznamo. Tisti, ki je -bil tokaj največji ločevalec, je bil Kristus. „Ne mislite, da sem prinesel mir...“ Ločevanja pa ni prinesel toliko med ljudi, kolikor v nas same: med dobrim in zlim v nas, v naših mislih, besedah in dejanjih. Heraklitov© ločevanje — Oče vsega je boj — je Kristus prenesel na področje moralnega Ugotoviti kategorialnost »ločitve duhov" pomeni torej ugotoviti dejstvo, ki je kratko malo sobitno zgodovini in -človeku. Toda izgovori besedi ločitev duhov v slovenščini in glej, že smo na špiritistič-ni seji, kjer se ob trkanju prikaže duh strašnega Kraševca Antona Mahniča ob zamolkli spremljavi Gregorčičeve človeka nikar. .. Resnica je seve-da drugačna od plehkega -protikrščanskega klišeja. Mahnič j;e z dobronamernim, a kulturno preozkim čutom idejno registriral ločitev, ki je dejansko 'že obstajala. Že trideset let prej je -Slomšek lahko bral v časopisih o svojem ,,narodnem odpad-ništvu“... Kristjan si mora biti brez vsake sentimentalnosti na jasnem, da odločitev za Kristusa neizbežno pomeni ločitev od vsega, kar je proti njemu. Drugo vprašanje pa je, ali bc- svojo o-dločitev-ločitev živel v neki sektaški na;eženo-sti, v ozkosti misli in srca, ali pa v humanistični odprtosti vrednoti, kjerkoli jo bo videl, tudi pomanjkljivo, tudi samo nakazano. Ločitev duhov je stara beseda ca moderno drugačnost. Problem ni v drugačnosti, ki je kategorija samega življenja, ampak kako to drugačnost živeti v čim bolj izpeljani rezultanti med resnico na eni strani in ljubeznijo na drugi. Problem ni v tem, da se bomo Slovenci idejno in politično loče1-vali. Problem je v tem, s koliko človeškosti bomo znali to ločenost živeti. Alojz Rebula (Družina 12-13/91) Indoktrinacija proti indoktrinaciji Doslej so -nas indoktrinirali komunisti : mj nas zdaj indoktrini-rajo katoičani ? Parcla prod verouku v šoli. Nična lažnivost j s rodna sestra oni dingi, ki primerja Cerkev in Partijo. To se pravi postavi-'ati ramo ob rami Cerkev ki ne sloni na ničemer drugem kot- na spontanosti vernikov in nima ne V1'de ne policije n e vojske ne uprave ne kulture, s Partijo, ki je slonela na P risi" i -'n je imela dvojno oblastveno strukturo (CK in vlado), dvojno policijo (javno in tajno), vojsko z letali in tanki, vso upravo in v dobi odjug recimo 90% kulture, sicer pa, v normali diktature, 100%. Tukaj je razvidno, na kakšno puhlico je- obešena sintagma Cerkev—Partija, ki se je- je večkrat znebijo tudi kakšna častivredno liberalna, a neozdravljivo protikr-š-čanska usta. Isti hokuspokus je z verouk-o-m. V demokracijah je verouk v gl ar vnem fakultativen predmet, h kateremu se dijak sam prijavi. V Italiji pri določanju srednje ocene ob semestru verouk ne pride v poštev. V Trstu sem učil štirideset let, pa se ne spominjam konference, kjer bi se zataknilo zaradi verouka. V komunističnih diktaturah pa je marksizem „z-nanstven“, torej obvezen svetovni nazor, ki kot tak ni omejen na predmet, ampak hoče prešinjiati ves pouk, vso filozofijo, vso kulturo, tako rekoč di- hanje podnevi in sanje ponoči. To ni eden od učnih predmetov, ampak ozračje: topla greda, kjer naj raste spaček. Z veroukom torej ni kaj primerjati: obema je skupno samo kulturno brezno, 'ki ju loči. Verouk: informacija o religiji, dedinji treh največjih svetovnih kultur, judovske, grške in rimske: materi evropske civilizacije z njeno humanistiko in tehniko; razla-galki najbolj humanistične etike, ki si jo je mogoče zamisliti, etike resnice in ljubezni. Marksizem: primitivno posnemanje in maličenje krščanske vizije, slepota pred bistveno prob’e-matiko človeka, malikovanje moči in 'uspešnosti, na zgodovinski ravni pa filozofija za policijsko diktaturo in za gospodarsko in družbeno polomijo. Nasprotovati verouku pomeni nasprotovati informaciji o bistvenem, kar je naredilo Evropo, njeno umetnost in kulturo, Božansko komedijo in Rafaelove sobane, ro-maniko in gotiko in barok... Konkretno na Slovenskem, pomeni nasprotovati temu. kar je neizbrisno opečatilo naš narodni genij, od Trubarjevega Katekizma do Prešernovega Krsta pri Savici, od Slomškove Mohorjeve družbe do Krekove socialne akcije in Plečnikove ur hit ektu re. Nasprotovati verouku praktično pomeni, ljubi antikristjan, ne privoščiti mlademu človeku, da bi na primer vedel, kdo je bil Mojzes, kdo sta bila David in Goljat, kaj je bilo z Avgustovim ljudskim štetjem, ali je bilo evangelistov troje, četvero ali petero, zakaj so znameniti Nazaret, Niceja, Cluny, zakaj je znamenito leto 313 po Kristusu, kaj so ustanovili Benedikt, Frančišek, Dominik, Ignacij, ali je imel Don Bosco kaj z mladino. ali je moderna znanost postavila na laž prikazovanja v (La Salette, Lurdu, Fatimi, ali je Bog res izmišljotina ali pa je' resnica vseh resnic... Tajnik, Komunistične partije Italije Palmiro Togliatti je pohvali’ nečakinjo, ker je hodila k verouku. Ni j; mogel želeti vere, tisti Stalinov prijatelj in prevajalec. A želel ji je kulturnega obzorja... S’c er pa, 'ljubi antikristjan, nikar se ne boj, da bo Tvoj otrok stekel od verouka v samostan. Vse velike evropske barabe, od Stalina navzdol, so obiskovale verouk. Nekdo je tri leta hodil k verouku, ki ga je učil sam Kristus. Pa je bi'l tisti verouk zastonj. Sam verouk ne naredi kristjana, še zdaleč ne. Kakor planinska knjiga ne naredi planinca ... Alojz Rebula (Družina, 14) Prvo pismo Edvardu Kocbeku na Novo zemljo Dragi Edij kakšen bralec Družine, lci s svojimi sodbami prehiteva sodni dan, mi bo zameri1] že naslov tega sestavka, še preden -se bo lotil branja, če ga sploh bo. Saj bi po njegovem moral pismo nasloviti ne na Novo zemljo, temveč za komunista" Kocbeka, kam drugam. Ampak če bi pisal Prešernu, Ketteju, Kosovelu, bi mogel nas’o-viti pismo edinole na Novo zemljo. Kako naj bi ga torej ne naslovil tja. zate, ki si hotel biti bolj Kristusov od njih ? No, odgovornost je moja. Sicer pa me je1 v času, ko me je Udba imela v a ,,agenta Vatikana", kakšna krščanska duša zaradi prijateljstva s Tabo (ne v Tvojih srečnih ministrskih časih, ko Te J e vse ob’etovalo, ampak v nesrečnih, ko so se te Tvoji ,,krščanski" socialisti Brecelj, Fajfar, Javoršek, Stanovnik, Zerriljak sramovali) imela za „napol komunista". No, vse to je že bilo. Takrat je bila med nama, kadar sem Te obiskal na Veselovi 8 v Ljubljani, do’ga miza s črno kavo in pepelnikom (in ob nama, onkraj ekna, krošnja platane nad la-ja;oč’m bronastim Kidričem), da-n''s pa je med nama večnost. Zdaj med nama lahko odpade zadnja koprena. Ti si onkraj našega bednega prostora in časa, kjer Te moja iskrenost ne bo mogla več raniti; jaz pa sem še v tem prostoru in času, a kjer s svojo iskrenostjo ne morem ničesar več pridobiti ne izgubiti. Pišem Ti seveda zaradi Dnevnika 1945—1946, ki je zdaj izšel. Zaradi knjige, kj je Ti — o tem nimam dvoma — takšne, kakršna je, ne bi bil nikdar in nikoli dal 'v javnost, če ne zaradi drugega — spričo čistosti" Tovarišije in Lis tin S' — zara di neke nedvoumne besede v Evangeliju glede i a zmerja meškega do ženske (Mt 5, 28). Če ne zaradi drugega, zaradi današnjega civilnega občutja, ki ne more verjeti, da je Kocbekova roka napisala tole: „če gremo na ostrino v radikalni družbeni diferenciaciji, potem je treba tudi spoštovanje pravic, človekovih pravic, ki jih danes oznanja Organizacija združenih narodov, smatrati ca parole reakcije', za njihov manever, in jih torej kot škodljive odhiti . . .“ (25. I. 1946). Preden sem vzel pero v roke, me je dejansko obšel dvom: imam sploh pravico govoriti o stvari, ki je avtor, tako ljubosumen na svoj •ugled, v takšni obliki ne bi objavil ? Sklenil sem, da mi to pravico daje kruto dejstvo, da je knjiga na pultih, na voljo vsem, torej tudi meni. Edi, spadam med tiste Tvoje prijatelje, ki jih ta knjiga tudi sicer ne osrečuje. Tovarišijo sem premozgal šestkrat in Listino nekajkrat, preden sem napisal zadevni esej, ki je potem čez leta izšel v tržaškem zborniku ob Tvoji 70-letnici. Ta Dnevnik bom težko bral več kot enkrat. Morda, ker sem Te v njem, ministra za Slovenijo in podpredsednika Prezidija, našel manj človeka? Ne, čeprav bi bil kot zasebnik morda še tenkočutneje prisluhnil klicem na pomoč v popovi barbarstva. No, da si za pokole zvedel šele jeseni 1946, kakor si reke] v znamenitem intervjuju Pahorju, mi je že takrat ovenelo sumljivo. Zdaj pa najdem tiste pokole omenjene kakšnih desetkrat že v jeseni/zimi 1945/46. Tisto ,,neznanje" ni bilo vredno Tvoje inteligence, da pustiva ob strani resnicoljubnost. A po eni Tvoji smreki ne bom sodil Tvojega gozda. Saj tudi v tem Dnevniku ostajaš Kocbek: človek, ki s svojim etičnim in intelektualnim formatom astronomsko prekaša morje povprečnežev pod sabo, svetovljan sredi provincia'lcev, Evropejec sredi Balkancev, človek z nabojem absolutnega v sebi sredi iiliputancev (tisti „junaški“ Kidrič, ki daje iz strahu za notranjega ministra v 2. slovensko vlado Mačka, čeprav celo Vidmar sprva bruha žveplo nad Ikrvoloka.. .). Ali Te bom težko bral drugič zato, Iker sem Te našel manj umetnika? Res, umetnika te je neprimerno manj. Gradiva nisi literarno obdelal, poleg tega to ni hvaležen scenarij bunkerjev in gozdov, ampak oblastvenih forumov, večerij, sprejemov, izletov: tegoben scenarij oblasti, totalitarne oblasti, v kateri dejansko ostajaš naprej ilegalec. So pa tudi v Dnevniku umetniški prebliski, vredni Tebe. Vendar: kolikor nisem našel v Dnevniku umetnosti, sem našel zgodovine, predragocene upodobitve dobe, ki se je proglašala za zarjo novega sveta, a v kateri — navajal bom Tebe — „je bila O F votla prazna, mrtva organizacija" (13. VII. 1946), „SNOS samo na papirja" (1. VII. 1946), v S'oveni ji najnižja moralna baisse, ki je v novi zgodovini sploh kdaj bila" (22. VIII. 1946), „splošna de-mcralizacija, politična in etična" (3. VII. 1946), »žalost nad vsem okrog mene" (3. VII. 1946), , nevarna. apatija, posledica absolutizma" (13. VII. 1946), »volitve povsod izpeljane v duhu načrtne mistifikacije" (28. XI. 1946), »divje premeščanje učiteljev" (16. V. 1946), »Ozna hudičeva ustanova" (2. III. 1946), »mladina razdvojena, ustrahovana, med seboj in v sebi sprta, špronski elementi tako v zboru kakor v razredu, sektaš-tvo, poplava nesvobode, mrtvilo v dušah, strast v telesih, dogmatična strumnost, slepo izpolnjeva- nje, pomanjkanje iniciative.. (13. III. 1946). „MoIoh laži, goljufije, nasilja se zažira v slovensko telo" (6. I. 1946).. . In to ne v ..svinčenih sedemdesetih letih", ampak v sami zarji nove 'odrešene dobe, v medenih tednih socializma. In v njih se ti je Kidrič javljal kot »bik, človek nasilja in nekulture" (25. VII. 1946), Brecelj kot ,,instrument talitike, nosilec varanja" (28. XI. 1945), Vidmar kot ■ .velik lisjak", Šentjurčeva kot , .klasi če n primer povprečne intelektualke, ki se je ujela za demonično ustanovo in se ji prodala" (8. XII. 1946), Mikuž kot „v bistvu amoralen človek" (20. III. 1946). Na zasedanju skupščine gledaš »nebogljene in lisjaške člane CK, kako je to parvenijsko, tuje, nerodno, enodnevno, bre-z toplote"; »člani zbornic mrtvi, ledeni, plos- kajo, kadar !kdo začne", med ceremonijo odlikovanj v Oficirskem domu si »znova čutil, da so ti ljudje same riti" (27. X. 1945). . . In okrog sebe si čutil samo sovraštvo: „lMed temi ljudmi me nihče ne ljubi" (4. II. 1946). Napisal si zgodovino socializma. Edi, kakršne »znanstveni" zgodovinar ne bi znal. Postal si Tacit našega liberijskega polstoletja. A to nekako proti svoji lastni volji, kolikor je brezkompromisni umetnik v Tebi izpodrival kompromisarskega intelektualca, sicer strastno zazrtega v misterij človeka in zgodovine. A 'vendar intelektualca, ki v trenutku, ko se je slap revolucije usmrajal v močvirje režima, ne bi bil smel v njem gojiti svojih lokvanjev. A o tem v prihodnjem pismu. Alojz Rebula (Družina, 15/1991) ČAKANJE Vem: nekoč bom ob gorečem grmu sezul1 obuvalo in ob glasu,ki ga bo nosil veter poln vonja zrelih brinjevih jagod, bom šepetaje molil confiteor. Nato bom. prestopil rob puščave, zadnje grmičje bo utonilo v poplavi peska in v noči bom na terasah ob pojočem pesku čakal na odhod. Karel Mauser Bara Remec - umetnost, ki povezuje Tik pred vojno, leta 1938, je Bara Remec stopila pred publiko na razstavi likovnih umetnic Male Antante ; takrat so razstavljale Jugoslovanke skupaj s Čehinjami in Romunjkami, najprej v Pragi, nato v Zagrebu in Bukarešti. Po sodbi Toneta Kralja je bila Bara med ženskami, ki so se uveljavljale v slikarstvu, najmočnejša in najbolj samostojna. Bilo ji je osemindvajset let (12. I. 1910) Prve uspehe v risanju je pokam’a Bara že v L i c h t e n t hu rn o ve m zavodu; pozneje, na obrtni šoli, sta bila njena profesorja Mirko Šubic in Saša San tej. Po končani šoli jo je oče hotel poslati na višjo obrtno šolo v Pragi, vendar jo je profesor Kambič prepričal in dosegel, da je odšla v Zagreb in tam dovršila štiri leta slikarske akademije, na kateri je bil takrat rektor Ivan Meštrcvic. Njeni učitelji so bili impresionist prof. Becic, znani slikar Mvjadjič in prof. Vanka. Be-cič je bi] tisti, ki je Bari svetoval, naj se vsa posveti slikarstvu, kar je tudi storila, ne vedno z lahkoto. Po študiju je poučevala dve leti na uršulinski gimnaziji v Ljubljani. V tistem času je potovala z očetom v Italijo, kjer so jo pritegnile predvsem Firence; dvakrat je šla tudi v Prago. V prostih dneh je z domačimi veliko hodila na pla- nine. Ljubezen do gorskega sveta ji je ostala vse življenje; v Argentini je bila vneta članica Slov. planinskega društva in je v času zadnjih trideset let nenehno obiskovala argentinski visoki sever in bariloško andsko pogorje. Razstavljala je Bara kot slikarka najprej v Zagrebu s šolo. Vidna je bila razstava leta 1939 v Jakopičevem paviljonu v Ljubljani. Na otvoritvi jo je pozdravil mojster Vavpotič s primernim nagovorom. Oblikovna govorica Bare Remčeve prihaja iz tišine liričnega navdiha, v njej je občutje za sončno barvitost in nje slikarska živahnost se giblje samoniklo v mejah pozne impresionistične slikovitosti. Poleg i zračnosti v barvah je mojster pohvalil tudi energični razmah Barine' risbe. Kritika je razstavo dobro sprejela; ban je kupil njene „Rdeče rože" za vilo na Bledu, mestna občina pa sliko „Turja;k“. Motivno je v tisti dobi slikarka ustvarjala pokrajino, rože in tihožitje. Med vojno j!e Bara sodelovala pri mnogih knjižnih izdajah kot ilustratorka. Njena oprema je imela vedno- umetniški nadih. Leta 1939 je -opremila Slowackega „0-četa okuženih" v prevodu Tineta Debeljaka, Puškinove pesmi, Mic-kiewiczev „Šopelk“, Kasprovviczeve „Himne in podobe na steklo", Er-benov ,,Zaklad". Ilustrirala je za-glavja Doma in sveta in naslovne strani nekaterih knjig S'ovenčeve knjižnice. Pozneje — že v Argentini — m n oga knjižna ivdanja Slovenske kult. akcije. Opremila je Balantiča, D e,bel jakovo „6rno mašo" in njegov prevod Dantejevega Pekla. Za desetletnico slovenske tragedije je izda’a SKA bibliofilsko knjigo z naslovom , Kyrie elei-®on“, v kateri je Bara prispevala e naj st svojih s tušem zarisanih skic. Od raznih umetniških prilog v reviji Mcddobje naj omenim v Prvem letniku (1954, št. 1-2, čr-nobel posnetek slike „Oapilla“ (Ba-riloče), kjer leži v ospredju jezero, v dalji ga obkroža skupina Sora; nad vso gorsko in vodno pokrajino pa plava obris moškega °braza, ob katerem se vij6 vodne vile. Ko je šla v maju 1945 slikarka Bara z družino na Koroško, je kljub vsemu zunanjemu neredu zmogla vliti svojim „popotnim“ delom 'občutek reda in tehnično formalne preglednosti. Tudi ni klonila pred usodo: v Lienzu je že prvi mesec razstavila nekaj begunskih motivov; pozneje v Rimu je skupaj z drugimi slovenskimi umetniki razstavila motive iz Ser-vigliana in Tirolskega. Portreti, ki prevladujejo v oni prehodni dobi po taboriščih, kjer j c imela priložnost srečati se z mnogimi obrazi, kažejo realno trdnost, skladnost in smotrno likovno zgradbo. Ko je že v novem svetu — v bueno-saireškem argentinskem okolju — razstavljala dela iz taborišč, smo lahko opazovali sintezo poetičnih barv, obenem pa racionalno prostorno plastiko oblike, če bi v umetnostno zgodovinskem jeziku opredeTli Barino umetnost, bi do Italije govorili o njeni impresionistični dobi, nato pa — že na južnoameriškem 'kontinentu — o vedno večjem prodoru v ekspresionizem. V vsem času pa je Bara rasla v smotrni koncentraciji ob uporabi dognanih tehničnih izkušenj. Govorila je: temelj umetnikovega izpopolnjevanja je tehnično' znanje, najbolj potrebna pa je vztrajnost. Ob razstavi, ki jo je priredila Bara Remec v buenosaireški galeriji Huemul, julija 1956, je napisala pisateljica Marica Meštro-vič o Bari sledeče: „Vsa njena dela zadnjih let in predvsem nešte-vilne grafične stvaritve pričajo, da je bila med nami prva, ki je odkrila samotni čar svoje nove domovine. Zdi se, da so krajine in obrazi, ki jih je šla Bara iskat prav na skrajni kotiček sveta, kjer temotne gore 'Ustvarjajo okvir nepredirnim gozdovom in skrivnostnim jezerom, s polnim zadoščenjem odžejali njen ustvarjalni nemir." Za Baro je pomenila naselitev -v novem svetu predvsem vračanje v polno naravo, v pomensko bogato in izvirno. Tu je našla, poleg drugih vrednot, tudi svojo mistiko. Vendar se pravi umetnik naravi ne »prepusti", ampak jo obvladuje in presnavlja v sebi primerne in svoji osebnosti potrebne oblike. Tako je našla Bara v novo odkritem svetu stare Amerike svoje estetske vrednote in z njej lastno intuitivno in ustvarjalno močjo je tudi nam pomagala do globljega spoznanja lepote tujega sveta. Vabilu na tisto razstavo Ba-rino umetnosti se je poleg njenih roj alkov — dogodek je pomenil važno slovensko kulturno prireditev — odzvalo tudi mnogo gostov drugih narodnosti, zlasti Hrvatov in Argentincev. Razstavljenih je bilo 25 del. Večina slik olj je bila iz jezerskih pokrajin okrog mesta San Carlos de Bariloche in iz kraja San Martin de los Andcs. Tja, v Bari loče, se je Bara vsako leto podajala za nekaj mesecev in tam našla tudi svoje večno bivališče (1. 3. 1991). Že takrat, ob razstavi v Huemulu, je poročevalec zapisal: „Dolga je bila pot, vsako njeno delo je pričevanje zase." Poglavje zase je Barino zavzeto sodelovanje v Umetniški šoli, ki jo je ustanovila Slovenska kult. akcija. Od oktobra 1955 je Bara poučevala risanje, slikanje in grafiko in darovala nešteto ur mladim slovenskim talentom v Buenos Airesu in okolici. Pobudo za šolo je dala ona, ki je ob priliki prve šol sike razstave napravila o-snutek za katalog in z odločno potezo napisala na naslovno stran: Raratava umetnostne akademije Slov. kult. akcije. Ko je bila v aprilu 1960 ena zadnjih šolskih razstav, je pred številnim občinstvom predsednik SKA Ruda Jur-čec odprl razstavo, čestital učencem ob 'koncu študija ter se zahvalil profesorskemu zboru, zlasti Bari Remec za njeno ljubezen in požrtvovalnost pri vzgoji in formiranju mladih slikarskih osebnosti. Od številnih razstav — samostojnih in skupinskih — ki jih je priredila in na katerih je sodelovala Bara Remec, omenim samo najbolj izstopajoče. Leta 1957 je razstavljala na Danskem; predstavila se je z lesorezi, risbami v tušu an z nekaj akvareli, med katerimi je bil tudi velik akvarel ,,'Življenje San Martina iz Andov". Danski kritik je zapisal, med drugim: „Njene poteze niso površne, Ikot to tako često opazujemo pri mnogih modernih umetnikih — nasprotno': v napetosti linij slutiš notranje življenje." — Razstava v galeriji Libertad, v Bs. Airesu, septembra 1960, je bila tudi izjemna. Galerija, !ki ima manjše Risala Bara Remec prostore, je komaj mogla zajeti veliko število povabljenih. Bara je takrat razstavljala olja in netkaj akvarelov. Kritike so objavili vidni argentinski dnevniki ,,Clarin“, „la Prensa" in „Argentinisches Tageblatt"; poročale so tudi radijske postaje. Pomen in vsebino del je na vabilih pojasnil znani argentinski kritik Cordova Itur-buru. — Nadvse zanimiva in pomembna je bila skupinska razstava ..Slovenski portret v Argentini", avgusta 1966, kjer je imela Bara največ del (48). Videli smo, kakšna svojska ,,pokrajina" je portret, ki zahteva od slikarja posebno oster čut za dojemanje oblike in vsebine. Umetnik, ki hoče obvladati ..pokrajino", kjer prebiva človeška duša, mora odkriti, razmejiti in si osvojiti konkretne in abstraktne predele, vidna in skrita bivališča, zajeti mora čas z njegovo lirično in epsko vsebino življenja. Leta 1972 je Slovenska‘kulturna akcija pripravila umetniško razstavo oljnatih del akademske slikarke ‘Bare Remec, ki jo je ona sama poimenovala ,,Argentinski sever in jug". To je’ bil spet eden velikih kulturnih dogodkov v slovenskem zdomstvu na ameriškem jugu. Vsa razstavljena dela so bila edsvit prastarega indijanskega severa in juga. Umetnica se je z iskrenostjo in polnim umetniškim zamahom približala pristnemu Amerikancu — Indijancu Goji, visoko v andskih vzpetinah. Ta indijanski svet je odslej vsebina in epos Barinega ustvarjanja. Tri leta zatem (1975) je' slikarka ponovno odgrnila zaveso predko-lumbovskc Amerike z razstavo 38 olj ..Argentinski sever in jug, II.“. Mitični .svet vročega argentinskega severa in hladni svet juga pod Tronadorjem, okrog južnih jezer, je Bara odkrila na platnih z u-metno obdelanim kamenjem, figuraliko ritualnih kosti, andskimi bogovi, pobožanstvenimi živalmi, figurami iz kamna in lesa. To Ba-rin-o slikanje je po zasnovi in izvedbi že popolna ekspresija Živi in mrtvi svet, podan na platnu z nenavadnim zamahom, s silovito dinamiko v barvnih, svetlobnih in senčnih tonih. Leta 1985 se je bue-nosaireška slovenska publika ponovno izbrala ob Barini umetnosti. Slovenska kult. akcija je pripravila razstavo ..Argentinski sever in jug v olju in dekoraciji". Takrat se je bilo mogoče zamisliti že nekoliko bolj v bistvo Barine ustvarjalnosti in povzeti že znano o njenem neutrudnem delu. Po teoriji vživi jan j a; ki jo je na 'začetku stoletja razvil Wilhelm IVorringer in so jo nato sprejeli in obdelali drugi umetnostni zgodovinarji in filozofi, je bistvo u-metniškega ustvarjanja v tem, da ustvarjalec-umetnik vdihne v kamen, barvo, besedo in zvok to, kar je v njem — svojo občuteno,st, ljubezen, žalost, krik in svobodo. Umetnik ,,včuti“ umetnini lastno duhovno podobo in kdor nato u-stvarjeno umetnino gleda, posluša, uživa, najde v njej spet to, kar je sicer v njem latentno, a ne izraženo: občutenost in ljubezen do stvari, lepoto, smisel in sploh lastno duhovno vsebino. Ob razstavah Pare Remec bi dejal, da ni majhna publika, ki njeno umetnost doživlja in čuti ter najde v nji lastno podobo lepote in duhovnosti. Bara je hodila ustvarjat na argentinski sever, v Tafi del Valle, v Tucuman ali če dalje, v Jujuy, v Tilcaro. 'Tam je odkrivala skrivnostno zemljo, stare bogove in ljudi, prečudno kamenje in rastline, predvsrm pa sonce in nebo. To umetniško sporočilo nam je novo, razumljivo in vredno. — Obenem pa so 'Sarine slike nekaka mitologija argentinskega severa, kjer je človek — tako so čutili svet prvi osvojevalci — silno daleč od doma, zato pa blizu božjemu. Na mnogih razstavljenih delih Bara Remec smo videli, kako' dosega umetnica neko plastično poezijo, ki ja poezija daljne zemlje, a nas zajame, čutimo, da je to naša umetnost. Vendar, kaj je umetnost? Kaj se pravi biti umatnik? Kot rečeno, umetnik najde v stvareh nekaj, kar je lahko božansko, predvsem pa najde svoje, človeško. To je množen ,,vživeti" v umetnino, v kateri najdemo potem mi svoja čustva, svojo ljubezen in svojo iskano lepoto. Ko je v eni zadnjih razstav Bara Remec prišla — septembra 1988 — v malo dvorano' Slovenske hiše v Buenos Airesu, sem prešel v duku vsa postaje njene likovne dejavnosti iz perspektive Sloveni-ja-Amarika. Nagelj in cvet aman-caya. V mislih sam šel po neskončnih grapah argentinskega - severa, kjer se rumena trava bori za obstanek, šn vendar ima tudi vsak 'kamen nekaj prostora za cvetje. Pot pelje čac strma pobočja — ponoči je videti tik nad obzorjem Veliki voz. Mc-rda bi ob vstopu v tisti svet vzdihnil: Kako si daleč, domovina! A ne — naši umetniki so še vedno slovenski umetniki. Lepota, kako nas vežeš in ohranjaš v svetu! France Papež Ob 400- leinici smrti Jakoba Petelina Gallusa Letos se bo ves glasbeni svet, v Prvi vrsti pa slovenski, spominjal 400-letnice smrti enega najpomembnejših glasbenih ustvarjalcev 16. •stoletja in največjega skladatelja slovenske glasbene preteklosti, Jakoba Petelina — Gallusa. Naj bo ta skromni in preprosto napisani članek nas prispevek. k jubilejnim proslavam tega našega glasbenega velikana. Prvi je med nami nanj opozoril •sredi preteklega stoletja skladatelj Kamilo LVUdšek, za n'im so začeli o njem razpravljati še Fajgelj, J- Leban in vrsta drugih, najbolj resno' pa se mu je posvetil dr. Mantuani, za njim pa še drugi, zlasti dr; Dragotin Cvetko, ki je v L 1968. izda] lepi izbirki njegovih del Harmoniae moraies in Moralia ter o njem napisal tudi obširnejše delo pod naslovom Jacob Gallus Carniolus, ki je v založbi Slovenske matice v Ljubljani izšlo d. 1965. Muzikološki inštitut Slovenske akademije znanosti in umetnosti pa jev letih 1985—1990 v uredništvu Dragotina Cvetka, soured-ništ.vu Danila Pokorna in s sodelovanjem dr. Edota Škulja izdal kar 15 zvedkev Gallusovih mote-tov. Ta celotni Gallusov Opus mušicam obsega 374 motetov oziroma 445, če vpoštevamo, da je med njimi več takih, 'ki imajo dva ali veš delov, od katerih je vsak zase samostojno delo. Predvidene pa so še druge izdaje Gallusovih del (maše in madrigali). Njegovih življenjskih podatkov je ohranjenih celo malo in še ti so dostikrat pomanjkljivi. Tako npr. nikjer ne zasledimo njegovega slovenskega priimka Petelin in sam tega svojega priimka ni nikoli uporabljal. Živel je pač v dobi, ko so ljudje, ki so prihajali v dežele, kjer iso govorili drugačen jezik, v mnogih primerih svoje priimke in imena prilagodili tujim pravopisom in izreki ali pa jih tudi v celoti prevedli v 'raji jezik, f.atinščina je' sploh veljala za jezik izobražencev, zato je bil Petelinov polatinjeni priimek za takratne čase nekaj povsem običajnega in so se tega procesa posluževali tudi drugi izobraženci slovenskega rodu, 'ki so v tem času odhajali iz domovine kot npr. Gabrijel Plautzius (Plaveč), Jo-annes Baptista Dollar ali Tol la r (Janez Krstnik Dolar); oba skla-dateljta. Točnih in zanesljivih podatkov o skladateljevem rojstvu ni, ker krstnih matic v tistih časih še niso povsod vodili. Ohram.l pa se je napis na izvirnem lesorezu v četrtem zvezku Gallusove zbirke Opus musieum, iz katerega jasno sledi, da je bil rojen leta 1550. Ni pa mogoče ugotoviti niti meseca niti dneva rojstva. Vemo tudi, da je imel dva brata —- Petra in Jurija !in da je očetu 'bilo ime Jurij. Brat Jurij je izdal posmrtno zbirko Jakobovih madrigalov. Zanima pa nas seveda, kje se je rodil. O tem je bilo veliko debat. Zlasti sta kot rojstna hiša tekmovala med seboj Ribnica in Idrija. Zmagala, je Ribnica, ki se v skero vseh leksikonih in glasbenih encik'opedijah navaja kot Gallusov rojstni kraj, čeprav ni izključevati možnosti, da se je rodil kje drugje, kajti priimek Petelin je v 16. - 17. stoletju pogost in bi ga lahko našli marsikje na Sloven-skem. Najpomembnejši podatek o svojem rojstnem kraju nam daje Gallus sam, ko je svojemu priimku dodal še pridevek. Carniolus (kranjski), kar je bržkone storil zato, da bi se ločil od drugih glasbenikov istega priimka in povedal, da je doma iz s’ovenske pokrajine Kranjske. Izraz »kranjski" pa je v tej dobi pomenil isto kot »slovenski". S tem skladatelj samo potrjuje svoje narodnostno poreklo. Kot o njegovem rojstnem kraju, nimamo zanesljivih podatkov o njegovi mladosti. Zato ne Vemo z gotovost]o_ kdaj in zakaj je odšel iz, domo/ine. Nekateri navajajo verske razloge, češ da se je v takratni dobi luteranstva hotel umakniti in ostati zvest katoliški veri. Vendar je iz dobe njegovega delovanja znanih dovo’j primerov, da je bil v zelo dobrih in prijateljskih odnosih z marsikaterim protestantskim skladateljem. Zato je veliko bo'j verjetno, da ga je gnala v svet irkaželjnost in želja, da bi se v glasbenem ustvarjanju, ki se mu je že kot deček posvečal, čimbolj ob vzgledih drugih sodobnikov izpopolnil. Sam je namreč v uvodu prve zbirke svojih maš napisal, da se je že 'kot deček posvetil glasbenemu študiju, ne v 'Upanju na donosnost, temveč iz* notranjega nagiba in zaradi veličine glasbe. Ob drugi priliki ponavlja isto in dodaja: „Izbral sem glasbo, da v njej prebijem in preživljam svoja leta, porafo'jam svoje moči in vanjo za Bogom usmerjam vsa svoja razmišljanja. — Glasbe sem se učil kot otrok, gojim jo kot dozorel mož, njo bom, če mi bo dano življenje, krasil še kot starček." Kje se je učil glasbe? Največ brvih sledi vodi v stiski samostan. A tam je dobil kvečjemu podlago za svoje delo, vse potrebno za njegov poznejši široki skladateljski razmah je gotovo dobil zunaj slovenskega ozemlja. Vise Ikaže, da je njegovo prvo mesto v tujini v benediktinskem samostanu v Meliku, kjer je bil verjetno pevec v samostanski kapeli, a se tudi omenja že kot skladatelj. Prvi zanesljivi podatek pa je znan šele iz 1. 1574., ko njegovo ime zasledimo na Dunaju, kjer ga omenjajo v -zvezi is še sedaj svetovno nnanim zborom Dunajskih slavčkov (Wienersangerknaben), ki so peli v dvorni kapeli. Tu se je seznanil z mnogimi pomembnimi mojstri takratne evropske glasbe, Ilci so posredno ali neposredno Vplivali na oblikovanje njegovega duha na splošno in še posebno na formacijo- njegova nastajajoče u-stvarjalne osebnosti. Ko je zapu-stil Dunaj in začel potovati fv svojih pismih sam omenja češko, Moravsko in Šlezijo), je moral biti v glavnem 'že dovršen skladatelj, a seveda študij ni opustil, ampak stalno sledil takratnim evropskim glasbenim dogajanjem. Tako ga v letih 1580—1585 najdemo kot vodjo škofijske kapele v Olomucu na Morav-skm, odkoder pa je verjetno iz izdravstveni-h pa tudi iz gmotnih razlogov odšel v Prago. Morda najmočnejši nagib za to je bila njegova želja, da bi lahko tiskal svoj obširni opus. V Pragi, ki je bila njegova zadnja postojanka, je bil kapelnik in organist v cerkvi Sv. Jana na Bregu, ki je bila pod cesarskim patronatom in je-zato omogočala Gallusu stike z dvorom. Tu je nadzoroval tisk svojih del. Čeprav v stalnem stiku z glasbeniki svoje dobe, ni v svojem ustvarjanju hodil po ustaljenih potih in se držal v takratni glasbeni ustvarjalnosti ustaljenih pravil. Zato je bil dostikrat deležen različnih kritik, prav zato pa je njegov pomen tudi v tem, da je hodil svoja pota, zaradi česar se mu je godilo tako, kot se v-edno godi ustvarjalcem, ki prekašajo splošno raven svoje dobe. Je kdaj npr. — če vzamemo skromen primer iz naše skupnosti — neko glasbeno delo všeč vsem poslušalcem? — A mnogim so bile Gallusove skladbe všeč, sicer ne bi bilo toliko izdaj njegovih maš, mo-tet.ov in madrigalov, ki so jih omogočali razni mojstrovi meceni, cerkveni in svetni, skratka vsi, ki jim je posvečal posamezne zvezke in knjige svojih zbirk. Umrl je v Pragi leta 1591. Gle- de dneva smrti pa so verzije spet različne. Po eni je bil to 4. julij, po drugi 12. julij in spet po drugi 18. julij. Vsa njegova dela razdelimo v glavnem v tri velike skupine. V prvj sc njegove1 maše. Kar dve desetini sta jih. Izšle so v štirih zbiikah Selectiores quaedam mis-sae vse v 1. 1580. Drugo skupino tvorijo njegovi moteti. Moteti so za vse cerkvene priložnosti in dobe pripravljene skladbe. Izšli so v štirih zvezkih v letih 1586, 1587 in 1590 pod imenom Opus musi-cum in predstavljajo najpomembnejše skladateljevo delo s 374 skladbami za 4 do 24 glasov, enega, dveh ali več zborov. Tretja skupina pa so njegovi madrigali. So to skladbe s svetnim besedilom. Izd'd jih je najprej v letih 1589 in 1590 pod naslovom Harmomae mor-ales, ki vsebujejo 53 skladb, po njegovi smrti pa je izšlo leta 1596 še 47 madrigalov v zbirki ! .'orali \ Skupno je torej uglasbil točno 100 madrigalov. — Izven omenjenih zbirk je znanih še nekaj njegovih skladb (npr. Svečani i"bor, 'Žalospevi). Celotni skladateljev opus je v latinščini, le eno samo delo je znano z nemškim besedilom. Svetni glasbi — madrigalom — se je Gallus posvetil pozno. Smatral jo je za lažjo- glasbo v očitno nasprotje religiozni, ki ji je vsepovsod pripisoval resen in težji značaj. Kar poleg vsebine njegovega ustvarjalnega duha zvemo o njem kot človeku, je najprej njegova skromnost, ki se kaže predvsem v uvodih, ki jih je sam napisal svojim zbirkam. V ocenjevanju svojih del je -bil do sebe dostikrat celo prestrog. Na svojih službenih mestih je svoje delo opravljal zvesto, marljivo in njegovo obnašanje' je bilo pošteno in katoliško, vendar ni bil versko nestrpen in se je dobro razumel tudi z glasbeniki drugačnih verskih prepričanj. — V svojih madrigalih ne išče spolzkih tekstov, tu in tam se je odločil za vedre tekste. Najrajši je iskal motive, ki so govorili o vprašanjih resnice in pravice. Dva primera: ,.Komur se sreča smehlja, prijateljev šteje obilo, / ko se mu sreča, stemni, tudi prijateljev ni. / Dokler boš srečen, -boš štel prijateljev lepo število, / kadar nad tabo- nebo mračno -bo, sam boš ostal.“ / Ati: »Kadar umre bogataš, se zbirajo trume meščanov, / kadar umre siromak ga komaj kdo spremi do groba.11 / Zakaj se je od’očal za -takšne tekste ? Zelo verjetno so ga življenjske izkušnje navajale k temu. Všeč mu je bila resnica, grajal je slabo, sovraštvo, zvijačnost, slabe namene in m vi st. Nadvse pa je ljubil svobodo-, kar je tudi v svoji skladbi pove-da’:: ,,Kdor je na njej bogat, ne more biti bogatejši.11 Ob smrti mu je pevec napisal hvalnico in v njej med drugim dejal: ,,Handl (Gallus, Petelin) še živi na svetu, nad zvezdami živ je v blagem duhu, tu na svetu pa živi neumrljivi genij del njegovih." Res je tako. Ves glasbeni svet danes pozna Gallusa — Slovenca. V „Gallusovem letu", ki ga bodo doma slovesno proslavljali s koncerti, simpoziji, z izdajami njegovih del itd., bo šlo njegovo ime še bolj v isvet, saj pričakujejo na simpozij okrog 35 pomembnih znanstvenikov iz Evrope in ZDA in tudi nastope tujih zborov z iz- ključno Gallusovimi skladbami. Doma so poleg drugega veliki dvorani Cankarjevega doma dali ime ..Gallusova dvorana" Prav bi -bilo, če bi si tudi kateri od odličnih pevskih zborov slovenske pre-sto-lice nadel njegovo ime. Na primer znanj stari Akademski pevski zbor (APZ), lici od h 1945 nosi ime po ,.heroju“, ki niti za glasbo, še manj pa za narod nima nobenih zaslug. Julij Savelli Binkoštsra vizitka s črkama ©J. Nocoj je veter dim v temo odnesel, nekje tja daleč, kjer 'že reka spi. Nocoj od zvezd neba bleste zavese, kot da me Svetega Diuha oči motrijo, da, tako mi je. In veter, ki je dim odnesel, giba zavese zvezd; za njimi dih globin utripa, svet ozvezdij rahlo iziba — kot da Svetega Duha milina vabi me, tako mi je. A spet nad srcem spomnim se bremena. Kot da bi stegnil Sveti Duh roke, Ljubezen rok, in snel pritisk jermena, talko mi je. Ker Sveti Duh vse ve. Oseba Dar Mu je ime. - Vladimir Kos Spomini na težke dni PRIPRAVA NA BEG 20. in 21. junij 20. jiunija je v taborišču vladala med partizani velika nervoza in mrzličnost. Razne šarže so hodile ■s spiski v rekah po taborišču. Ali nas bodo spet klicali po imenu in vozili? Zadnje čase se je dogodilo, da so nas ž& dvakrat 'klicali, avtomobilov, ki bi nas odpeljali, pa ni 'bilo. Slutili smo, da hočejo dobiti iz domobrancev še vse oficirje. To je bilo tembolj verjetno ker smo videli nekaj domobrancev, ki so se vrteli okoli partizanov in jim zaupno nekaj pripovedovali. Stražarji so. se medtem večkrat ozirali po nas. Nehote mi je v teh okoliščinah prišla misel na beg. Vedel sem, da partizasi kujejo nove naklepe in načrte proti nam. Ali naj še čakam? Kaj ko bi skušal uiti? Toda uiti prek -dveh ograj in mimo treh neposrednih stražarjev z brzostrelkami ? Bedarija! Vse misli sem pokopal in računal le še na beg iz avtomobilov med vožnjo. Po prvi menaži pa pride k meni Lojze Debevec, študent domobranec iz 47. čete, doma iz Begunj pri Cerknici. Šla sva nekobko stran od ostalih domobrancev in sedla na šctorko, ki jo je prinesel s seboj. Nato je načel: „Janez, jaz bom danes ušel, razumeš, moram uiti. Tega nasilja in trpljenja ne bom več prenašal, razumeš! Danes ponoči moram uiti. Z Opeko sva se zmenila, da bova ušla. če hočeš, se lahko pridružiš, toda ne pripoveduj tega nilkomur, niti naj-ožjim prijateljem. Če nas bo preveč, bj se beg ponesrečil in potem je 'konec z nami! Janez-, greš?“ Niti najmanj se nisem obotavljal. Pogledala sva drug drugemu v oči in bilo je domenjeno. Bil je to sklep, ki bi ga lahko uničila le nadčloveška, nadnaravna moč. Še sedaj ne morem razumet’, kako je možno v tako Ikra tkem času brez nagibov in brez razlage načrta le z besedama „moram uiti“ popolnoma spremeniti mnenje in privoliti v najbolj tvegano, blazno misel. Ne vem, kakšen psihološki zakon je 'to, če sploh je zakon, ali pa je bila to- le milost božja. Prepričan sem, da je bilo zadnje. Z Lojzom sva se nato natančno pogovorila o begu. Domenila sva se tudi, da lahko povem in pridobim le oba brata Mehleta. Šel sem k njima. Oba sta bila takoj pripravljena. Zanimivo je, da sta tudi onadva ve,s čas mislila na beg, toda sta bila iste misli Ikot jaz: i:c taborišča bežati je gotova smrt. Sedaj pa sta. prav tako hitro kot jaz Lojzu obljubila. Mlakarju, Jermanu in Ježu nisem hotel povedati. Zdelo se mi je, da ne bi bežali, oziroma če bi, da bi se v zadnjem trenutku zaradi strahu premislili in nam vse pokvarili. Potem bi Marijan Tršar, Teharje, 1945 nas pa čakala nelahka smrt. Pred begom sem hotel urediti vse 2 Bogom. Šel sem h kurau Poldi in ga prosil za spoved. Takrat sem mu omenil, da mislim bežati. Na vso moč me je prepričeval, da je to noro in da me čaka gotova smrt. Nisem se' dal omajati. Na vse ugovore s:m mu prepričljivo ugovarjal: ..Jutri zjutraj bom svoboden, pa bodisi na zemlji ali na onem svetu." Tobko' časa Sva se pogovarjaj in menila, da. sem ga pridobil,-da je sklenil z nami bežati. Povedal sem to Lojzu. Tudi njemu sta lse že dva pridružila. Tako nas je -bi"o sedaj že °3em. Je že Bog tako hotel! Po drugi menažj smo se vsi kandidat je za be.g presedli iz svojih Prostorov in se namestili ob juž- nem koncu barake V. Legli smo na ibeko in čakali. Bili smo vsi izredno dobre' volje in mirnih živcev. Med tem pa je prišel med nas. —• kar se je prvič zgodilo — komandant taborišča poročnik Škulj in nam v priliznjenih besedah govoril : ,,-Da vi tako trpite, so krivi Ha oficirji, ki jih še skrivate med seboj. Jaz zagotovo vem, da jih je še veliko med vami. če jih poveste boste dobili več in boljše hrane, če ne, pa sploh ne boste' dobili ničesar, dokler jih ris pokažete in zanjo ne poveste." Hodil je okrog in n-1 oga iskal. Nenadoma zakliče: ,,Kje je narednik Rabu'za(?)?“ Bil je to mlad diplomiran klasični filolog, vodnik na Štampetovem mestu. Jaz sem ga. pozna] iz Ljubljane. Ležal jie na tleh tik nas. Ko je Ž!':;u!j poklical, se je takoj javil. Škulj ga je vprašal, zakaj ni pri zaslišanju povedal, da jo narednik. Odgovoril je, da ga za čin sploh niso vprašali. Škulj je1 nekaj zamrmral in se škodoželjno zasmejal : ,,Mi pirav za vse vas vemo, kaj in kdo ste. Se bomo kmalu videli. Prijateljsko vam svetujem, da čimprej poveste m oficirje." Nato je odšel. Hotel nas je zastre .Siti. Toda med domobranci ni našel odziva. Nam pa je njegovo’ vprašanje po Rabuzi mnogo pome-ni'o. Sumnje o domobrancu ciganu Hudoroviču bodo držale. Prav gotovo jim je on povedal za Rabu-zo in za druge. Da tudi za druge,, 'smo takoj videli. Komaj je Škulj odšel, j>2 partizanski stražar zaklical, naj gre It njemu ,,en far Polde" (mislil je Poldo, kurata). Polda s;3 ni javil. Ko pa je stražar še enkrat zavpil, je Polda šel k njemu. Stražar .se je škodoželjno zasmejal, nato pa mu je’ velel 's stolom ,,čučati“. Obenem ga je pretepali, zafrkaval in zasmehoval kot duhovnika. Prav vse priimke im je nametal. Mučil ga je eno uro. Ko je prenehal, se je Polda še komaj privlekel do nas. Takoj smo ga štirje nesli k vodovodu in mu z mokrimi robci hladili rane. Na rokah in telesu je imel debele temno plave podplutbe. Rok ni mogel uporabljati, mlahavo so mu visele ob telesu. Vendar si je v kratkem opomogel in se vrnil. Tisti dan je bila velika vročina, vode pa nismo dobili niti kapljice. Stražar je namreč ni pustil pr'na-šati. Zvečer se je nekoliko omehčal. Rekel je, naj prej vsi vstanemo in zapojemo Hej Slovenci, nato jo bomo pa dobili, kclikor bomo hoteli, g težavo smo se dvignili s tal in z razsušenimi grli in usti zapeli nekaj podobnega, kot je pesem Hej Slovenci. Stražar je bil zadovoljen, mi pa tudi. Domobranci smo v skupinah in brez straže odšli k vodovodu, se umili, napili vode in osvežili. Kaj takega se do sedaj še ni pripetilo. Nam, ki smo se pripravljali na beg, ja to zelo koristilo. Polagoma se je zvečerilo. Ob osmih smo že' ,Ležali, stražar pa je hodil gor in dol in opazoval. Mi pa smo po1 glasno molili rožni venec, litanije, pa zopet rožni venec. Molili smo skoraj eno uro. Nato pa smo na Lahko zadremali, nekaj pa jih je bedelo. Bilo nas je enajst, še trije so se' pridružili: dva Mehleta (brata), brata Korošca, poročnik Pavlič, Švigelj, Polda, Opeka, Debevec, Grmek in jaz. Povedali smo tudi dr. P ra perju, ■pa- ni hotel bežati. Ker nas je bilo precej, smo se razdelili v dve skupini. Eno je vodij poročnik Korošec, drugo poročnik Mehle. Korošec in še štirje drugi bi bežali skozi vrata, koder smo hodili po vodo in na stranišče, drugi pa skozi odprtino, ki bi jo napravili na prvi ograji, nato 'pa mimo latrin: preko druge. Okoli 23. ure smo se začeli pripravljati na beg. Sezuli smo čevlje. ,Ta:-> sem s; nekoliko zavihal rolkava, bluzo dal pod hlače, da me ne bi preveč ovirala. Na noge sem nataknil dva para močnih zimskih nogavic, čez sem spustil hlače, čez oboje pa močno zateg-n"l gamaše. V žepu sem imel rezervna nemška očala in ovoj za prvo' pomoč. Tako pripravljen sem čakal n a ugodno priložnost. Med tem je poročnik Švigelj s p?lo, ki jo je že ves (Vs nosil pri sebi Mehletov Tine, prepilil na prvi ograji posamezne žice in napravil pri tleh precej vekko odprtino Komaj se je vrni] od opravljenega dela, pride k naši skupini Korošec in pove, da je na njihovi strani beg nemogoč, ker stalno hodita po dva ■stražarja sem in tja. Sporazumeli smo se, naj se vsi potihoma priplazijo do nas. To je trajalo skoraj pol ure. Čakali smo le še na pri- meren čas, 1’to bodo stražarji manj čuječi. Ura se je bližala pol tretji. Na vchodu ,se je 'že videla prva jutranja svetloba. Prišla je odločilna ura. Splazili smo se slkozi prvo ograjo. Prvi je bil Andrej Mehle, drugi sem bil jaz, tretji Lojze Debevec. 'Mi trije smo bili določeni, da bomo onesposobili stražarja. Pobrali smo s kupa, ki je bil poleg, primeren Lomen in oprezovali. Vse je bilo tiho. Približno 30 metrov od nas sta se pod lučjo potihoma pogovarjala dva partizana, petnajst metrov pred nami pa je bil stražar, ki smo ga morali mi trije „-oko,l prinesti". Gledal je v temo proti nam. Od brzostrelke, ki mu je visela na prsih, se je' odbijala lunina svetloba. Počasi se je še ostalih osem splazilo skozi ograjo. Vsi smo bili pripravljeni, da planemo in zbežimo. Bil sem miren, tako kot še nikoli, čutil sem se gospodarja nad vsem svetom, kakor da bo vse od mene odvisno in se bcmo s temile partizanskimi stražarji le malo poigrali. Stražar se je obrnil od nas in Pričel korakati vzdolž barake. Napočil je ugodni trenutek. Z nečloveškim rjovenjem in vpitjem smo Planili pokonci, vpili vsak svoje Povelje, da bi partizane zmešali ]'n It Trli proti stražarju in ograji. Stražar pa je — zbežal. Odvrgli smo proti njemu kamenje in se Pognali z levjim skokom na ograjo. šele, drugič ali tretjič mi je UsPelo, da sem prek treh S-rol pri- šel na vrh in se oprijel smreke, ki je služila ca steber ograji. Na drugi strani je bila sama gošča, v logorju pa partizani niso vedeli pri čem, da so. Večina fantov je že bila na drugi strani ograje. Prvi streli in rafali so že' sikali za njimi, ko sem jan še stal na žici in z vso močjo, ki sem jo imel v sebi, vlekel in suval z nogo, da bi skočil čez, p:a se je nogavica zapiela in nisem mogel nikamor. Pritekel je partizan in iz nekaj metrov bližine izstrelil proti meni cel šaržer, pa me ni zadel. Tedaj pa sem z vsem naporom, 'kolikor sem ga 'še zmogel, sunil z nogo. Nogavica je ostala na ograji, jaz pa sem se zavalil v goščo in kot divja zver tekel, teke! v svobodo... Janez Zdešar MOLITEV Brez. tebe, Bog, smo vsi ubogi, edino ti si res 'bogat; vir neizčrpen si bogastva, vseh milosti prepoln zaklad. Brez tebe, Bog smo nebogljeni, sami od sebe brez moči; vsa- moč prihaja nam od tebe, le tvoja milost nas krepi. K studencu milosti hitimo, iz njega črpamo moči; ob njem nam duša se spočije, ob njem srce' se umiri. Zdenka Serajnik Spomini na leto 1945 Milijonske množice beguncev so po izadnji vojni postale skrb Cerkve. Njim je papež posvetil okrožnico Begunska družina; v njej daje navodila za dušnopastirsko. delo med njimi. Določil je tudi svoje zastopnike, delegate, ki po raznih deželah prevzamejo skrb in odgovornost zanje. Z'-a begunce v Avstriji je imenoval za delegata mons. dr. Joža Jagodica. Bival je v 'župniji Tristah pri Lienzu. Taborišča, kjer so bili večinoma Slovenci, so bila: Pe-getz, Spittal, Kellerberg, Judenburg in Asten pri Linzu. Avta ni imel, vozil ga je privatnik Z njim sem se peljal tudi v Asten pri Linzu, kjer je kakor povsod maševal, pridigal, birmoval in urejeval dušno pastirstvo. Ker je imel obširno delo in ker sem bil prost, me je imenoval za pomožnega tajnica. Ker tedaj zaradi ruske zone ni mogel [c papeškemu nunciju na Dunaj, jaz pa sem si preskrbel potrebna dovoljenja, sem šel dvakrat zanj k nunciju in tam uredil, kar mi je bilo naročeno. Na Dunaj sem hodil rad, ker -sem imel tam tudi znance, stanoval pa sem pri sestrah CARITAS Socialis. Nekoč sem se zopet pripravil iza pot na Dunaj. Pri nas je bil znan pregovor: Kdor hoče iti na Dunaj, mora pustiti trebuh zur.aj. Nabasal sem si nahrbtnik z- raznim živežem ; to je teci lj v lačnemu Dunaju odstrani.o vsa ovire. Mimogrede sam im:! nekaj opraviti v Celovcu na škofiji in sem nahrbtnik pustil v lepi pred vrati. Ko pridem iz pisarne, ni bilo nahrbtnika nikjer. Prebrisani tat je izrabil priložnost in se mastil, Bog mu naj pdžegna! Tudi jaz bi moral pustiti tedaj trebuh zunaj, ker nisem ima! malice in je med vožnjo trebuh zelo krulil. Delegat mons. dr. Jagodic je moral iti poročat papežu v Rim o svojem delu in razmerah v Avstriji. Vzel me je s seboj, iker sem znal nekaj italijanščine, in videl sam, da je bilo to res potrebno. Bil sem že1 preje dvakrat v Rimu in sem ga ‘že malo poznal. Stanovali smo pri slovenskih šolskih sestrah, kjer je bila vrhovna predstojnica č. m. Terezija HanJžehč. Tam so se zbiral Krnski Slov nci, med njimi je bil najuglednejši p. Anton Prešeren’ generalni tajnik jezuitskega reda za vse slovanske dežele. Srečali smo s-e iz mnogimi vplivnimi 'begunci. Papež Pij KIL je sprejel delegata v privatni avdienci in mu je delegat izročil obširno poročilo. Mene je sprejel med drugimi osebnostmi, povedal sem mu svoje ime in ga prosil za blagoslov vseh mojih in za vse naše begunce. Leta 1945 so se pričela stalna potovanja do švicarske meje. Fer- dinand Babnik je v Švici organiziral nabiralno akcijo ob"ek in parila in to je prevrela zelo plemenita in požrtvovalna gospa Weiss. Ko je nabrala dovolj in napravila zavoje, mi je pisa'a, kdaj pripelje te zavoje iz Zuricha do meje. Na srečo so imela sestre frančiškan-ke misijonarke dve hiši ob meji, eno v Švici, drugo v (Avstriji, le reka je bila vmes. Ko je od postaje postrežčck pripeljal zavo"e do meje, jo carini; kak zavoj pogledal, potem pa sem jih prevzel jaz in pripravil na pošto v Gei-ssauu, in ta jih je spravila naprej v Spittal. Talko sva se skoraj vsak mesec srečala z gospo Weiss prj sestrah v Geissauu, se vs-e pomenila, sestre pa so nama kar predobro .stregle. Tam sem vedno preb:val dva dni in ne morem prehvaliti, kako so bile1 sestre gostoljubne, prijazne in vesele. Mene pa so cariniki ■tudi pustili čez mejo v Švico za kratek čas v drugi samostan. Zavoje je sprejela Caritas v taborišču v Spittalu in razdeljevala najpotrebnejšim. Ker je tedaj veljala ra tuja pisma cenzura in zlasti niso .smeli denarja pošiljati v pismih, so dobrotniki iz Amerike pošiljali pisma z do’arji sestram v Švici, te so jih prinesle čez mejo in .sem jih sprejel jas in oddal g. msgr. Jagodicu. Denar so porabili predvsem za podpiranje begunskih dijakov, ki so študirali na univerzi v Gradcu. Ko sem se vozil v Vorarlberg, som med potjo obiskoval znance: V Schwa.rzach-St. Veitu je bila v bolnišnici .slovenska sestra, v župniji dva duhovnika, v Innsbrudku sem ime] sorodnika, v Zamsu, kjer je velika bolnišnica sester usmiljenk je bila ekonominja Slovenka, v Brege.nzu sem imel znanca. Sikoro vedno sem se1 ustavil za dva dni v Stamsu na Tiroskem kjer je velik cistercijanski samostan, po vojni pa brez menihov in zelo poškodovan zaradi vojnih dogodkov. Tja so prišli po vojni cistercijanski patri in bratje iz Stične in so tako oživili in prenavljali častitljivi samostan. Vožnja z vlaikom je bila tedaj zelo poceni, bi'o pa je zalo težko potovati jeseni, ko so sestradani Dunajčani trumoma z velikimi Kovčki navalili na vlak. Hodili so kupovat sadje v Vorarlberg, kjer ga ja bilo prepolno. Ko sem v Schwarzachu moral prestopiti na tisti Vlak, je bilo že vse tako natlačeno, da se nisem mogel ganiti, in vem, da sem nekoč le na eni nogi stal do Brege n za. I-? teh potovanj do Švice sem si najbolj zapomn"! tale dogodek: Ko sam nekoč slučajno bil zopet v Geissauu ob meji, me je ponoči zbudilo ropotanje, 'tekanje sem in tja, mislil sem, da imajo nune revolucijo. Ponoči, nekako o po’noči, prideta dve .sloverndki družini, očeta sta bi’a brata, s sedmimi otroki, ■"n to v dežju, in prikličejo sestre. Družini sta namreč hoteli skrivaj čez mejo v Švico, pa so jih obmejni stražniki dobili in zavrnili nazaj. Ker jim je gospod Babnik dal naslov sester, so v tej sili vsi premočeni prišli tja. In kaj sedaj? Sestre so vstale, vse sprejele, jim postregle in za vse pripravile postelje, tako da so 'še sestre dale svoje 'žimnice. Vse pribegle so obdržale1 več tednov, popolnoma zastonj in so jim dajale vse mogoče dobrote, zlasti otroke so vzljubile. Kot prave Frančiškove sestre so pokazale pravo krščansko ljubezen do bližnjega, in to do tujca, in so jim bili vsi skupaj ena prisrčna družina. Ko sem bil v poznejših letih večkrat v Argentini pri teh dveh družinah, smo se vedno spominjali tega dogodka. Leta 1948 so se razmere že toliko uredile, da sta organizaciji „Unra“ in pozneje „IRO“ lahko začeli preseljevati begunce 'v prekomorske dežele: ZDA, Kanada, Venezuela. Brazilija, Čile, Argentina in Avstralija. Preseljevanje jie trajalo celo leto. Z begunci iz taborišč so šli tudi tisti, ki so delali zunaj na 'kmetijah. Tudi begunski duhovniki so se jim pridružili. Tako so šli tile v Čile: Janez Mohar iz Pliberka, Jože Guštin iz Šmihela, Martin Turk iz Globasnice, France Kupljenik s Krčanj, Janez Lavrih pa v ZDA. Salezijanci so ostali na Koroškem. Sam niti malo nisem mislil na izselitev. Nisem zato prišel na Koroško. Škof dr. Rožman mi je sicer že priprav:.! mesto .sredi Amerike, toda kako bi jia;z mogel zapustiti to zeleno Koroško z gorami in vse te ljudi, saj bi mi tam usahnilo srce. Tudi odhajajočim sobratom je bilo težko. Od slovenskih rojakov odhajajo v drug svet na drugem koncu sveta. Ob slovesu nismo vedeli, ali se še kdaj srečamo. 'Marsikdo je že ob sedanjem pomanjkanju duhovnikov rekel: „Le zakaj so odšli! Škoda jih je !“ Pomislimo pa: Meja tedaj še ni bila določena. Strah jih je preveval. Niso hoteli že drugič priti pod grozotni komunizem. Dovolj so ga doživeli, le kdor ga doživi, ga pozna. Ob tem omenim na pod kriminalno zgodbo. Preden so odšli na ladjo, so poromali še v Rim. Med vožnjo je g. Kupljeniku neki žepar (tat; ki je izurjen v kraji denarnic iz žepa) ukradel denarnico. Bil pa je toliko „pošten“, da je vzel le1 dolarje, vse drugo je pustil in denarnico vrgel v poštni nabiralnik. Pošta jo je dala policiji,; policija jo je poslala, iker je imela naslov na dokumentu, italijanskemu konialu v Celovec. Ta jo je dal škofiji, ta jo je poslala delegatu msgr. Jagodicu. Ta jo je poslal meni, jaz sem jo poslal lastniku v Čile. Napravil pa sem tole šalo: Po 'letalski pošti sem mu pisal, da je neki časopis v Sloveniji objavil njegovo sliko in marsikaj hudega o njem napisal. Seveda je on moral verjeti in mi je hitro odpisal, naj mu pošljem tisti časopis, in ali vem, kako so prišli do podatkov. Ko je prejel tudi denarnico, mu je bilo vse jasno. Ker so se taborišča izpraznila, nj bilo več potrebno mojega dela, bil sem bolj prost. 'Zato me je prijatelj župnik Jožko Picej povabil v -Šmihel, -da mu po -odhodu Guština pomagam. Rad sem sprejel to* povabilo-, ker s'2m tudi želel bolj — zaradi omejenega prostora v štiristopih. Procesijo je posebno povzdignilo petje velikonočnih pesmi in izredno veliko število mož itn fantov v procesiji. Prebivalci taborišča 'so tudi lepo okrasili okna barak, mimo katerih je iši’a procesija. Tudi blagoslov velikonočnih jedil se je izvršil kakor s mio ga bi 1 navajeni doma, na veliko soboto ob štirih. Na veliko noč (21. aprila) je imel narodni delegat papeške misije za jugoslo. varuške begunce v Nemčiji in Avstriji misgr. dr. Jože Jagodic slovesno sv. mašo. Po maši je podelil papeški blagoslov s poipioln,im odpustkom. Velikonočni prazniki so vzbujali v nas silno domotožje, a so nam tudi vlivali poguma in upanja, da to Kristus zmagali tudi v naši domovini. Majnik — šmarnice — prvo sv. obhajilo Majnik leta 1946 nas je spet zbral okoli Marijinega oltarja. Ob 7. zvečer igo bile šmarnice za nradino, ob ?>45 zvečer pa je bil rožni venec, na- šmarnice za odrasle. Pri šmarni- cah so duhovniki govorili in razlagali j,rakovniieke obljube". Cerkvena oznanila (11. maja 1946 št. 46) pravijo: „Pridige imaijto dvojini namlen r 1. iztrgati hočejo iz, našega srca vse grešimo in nekrščamsko; 2. obleči hočejo naše duše v svatovsko oblek,o pravega globokega 'krščanskega življenja. Tako očiščeni bomo mogli is>-krerto obnoviti ploisvečenje1 Marijinemu srcu." 19. maja je 56 otrok prejelo prvo sv. obhajilo'. Otroci so se ob pol osmih zbrali v šolski baraki (XVII.), ob 7,45 iso odšli v sprevodu v kapelo, kjer je imel narodni delegat msgr. dr. Jože Jagodic sv. mašo, in govor prrvocbhajancem. Zvečer 30. maja 1946 — na praznik 'Gospodovega vnebohoda -— smo pri šmarnicah slovesno obnovili posvetitev Marijinemu brezmadežnemu Sircu. 29. maja 1946 je 'bila črna peta isv. maša za rajne 'domobrance. 1. junija — na spominski 'dan narodnih mučencev — so vsi duhovniki v tablo, rišiou maševali za rajne domobrance. Od 1. do 8. junija je bila priprava na sv. 'birimio in na binkoštni praznik. Ob 7,45 zvečer je bil rožni venec, ob osmih kratek govor o sv. Duhu in njegovih darovih, litanije. Namen te pobožnosti je bil, pripraviti birmance in botre, da bi pri isv. 'birmi gledafli predvsem na nadnaravne darove, ki jih Ihirmamcem deli sv. Duh. Sveta birma 9. junija 1946 'Na binkoištni praznik •— 9. junija 1. 1946 — je bila v taboriču Peggez sv. birma. Ob 9. je imel narodni de- legat msgr. dr. Jože Jagodic slovesno -sv. mašo, nato pa je podelil otrokom zakrament sv. birme. Cerkvena oznanila z dne 15. junija 1. 1946, Išt. 52, poročajo o sv. -birmi takole: „Sivete birme v našem taborišču ne bomo -nikoli pozabili. 192 otrok, nekaterih ‘že precej odraslih, je prejelo na binkoštni praznik ta zakrament. Oaemidtoevma priprava na sv. birmo in revščina, v kateri živimo, sta srca odprii delovanju sv. Duha tako kakor še nikoli. Otroci so se veselili v prvi vrsti darov sv. Doba, -darove -pa, ki so jih ploklanjali skrbni -botri in botre, so- birmanci z veselj-e-m in z veliko hvaležnostjo- sprejemali. Z vsakim darom so bili zadovoljni. Posebno so bili veseli -rožnih vencev. Tako se je -vojski Kristusa Kralja -pridružilo 19-2 novih Vojakov Kri. -stusovih. Naj jih Bog blagoslavlja, da -b-i -se junaško- borili' za Kristus-a Kralja in m-u do Ikon-ca življenja ostali -zvesti! Veren mož je -dejal: ,,Dolgo -sem že na svetu, a mislim, da se nismo še na -nobeno birmo tako lepo pripravili kakor letos." Zato bodi naš sklep: ,,Vsako leto se b-om-o tu-di doma na prihod sv. Duha tak-o pripravili kakor letos v begunstvu". Telc-vska procesija Na -praznik pr-esv. Rešnjega telesa (2. j-u-n-ija) j-e bi’a ob devetih dopoldne sl-oves-na -sv. maša, potem pa procesija. Taboriščniki so z veseljem -postavili štiri oltar je i-n jih zelo lepo ■okrasili. Veliko udeležbo na -procesiji, 'lepo p-etj-e in pobožno molitev so tudi domačini Tirolci občudovali. Velik-o deklet v -begunstvu je pogrešalo Marijine -družbe. Na praznik sv. Rešnjega telesa (20. junija 1946) je Ibiill ob dveh popoldne prvi shod. S-bo-di so bili odtlej redno vsako drugo nedeljo v mas-ecu. V Cerkvenih -oznanilih 6. ju -ija 1946, letnik II. -.štev. 1, je bilo tole Oznanilo: ,;Na prvo — moško nede-Ijto -— ja -cb 7. skupno sv. obhajilo mož in fantov. Ves sprednji prosto-r v kapeli, tudi stranske kapele, naj zavzamejo sarmo mio-ški. Tudi spovedovanje bo v soboto zvečer in -nede jo -zjutraj s-a-m-o z-a moške. Na željo mož v taborišču Peg-gez smlo 2. in 3. a-vgusta 1946 priredili 24-urno češčenje sv. Rešnjega telesa, da bd po presv. -srcu Jezusovem in brezmadežnem Marijinem s-reu izprosili milost -rešitve nalši domovini in vsem beguncem, -češčenje sv. Rešnjega t-eiesa se |je začelo -na prvi -petek 2. avgusta zvečer ob -osmih. Ob osmih zvečer je bila pridiga in litanije presv. srca Jezusovega. Gib 9. sv. -križev pot in litanije Matere božje. Od 10. -do 11. so ime'e molitveno uro žene, -od 11. dio 12. dekleta, od 12. ponoči do -štirih zjutraj so m-olili -samo meški, o-d' 4. do 5. zjutraj -so s-pet molile žen:-ke. O-d 5. do 11. je bila vsako u-ro sv. mrf-a. C-d 8. -do 10. ure so mo’ili -prebivalci barak VII. do XXII. Od 10. do 11. ure je molila dijaška kongregacija, O-d 11. do 12. Hrvati (baraka XV.), od 12. do 1. ure prebivalci barak XXIII.—XXIX.. od 1. do 3. so molili, otroci ljudske šole (deklice in deč-ki). Od 3. do 4. ure prebivalci barak XXX.—XXXIV. Od 4. do '5. -p-rgio-ldne sip-et ženske, od 5. VZGAJAJMO ZA LJUBEZEN Otroški vrtec Veliko otrok obiskuje otroški vrtec. Tam se srečujejo z otroki iz različnih socialnih slojev. Edinčki se družijo z naraščajem iz večjih družin; med seboj so različno nadarjeni in razviti. Tako je podoba takšne' skupine lepo pisana. Vzgojne metode staršev segajo od razvajanja in dopuščanja pa do stroge dresure k ubogljivosti. Otroci prihajajo iz popolnih in motenih zakonov, od pripadnikov nudizma in predstavnikov pretirane sramežljivosti. Nekateri otroci morda še verjamejo v štorkljo, drugi vedo, „od kod pridejo otroci", spet drugi so več kot poučeni. do 6. moški, od 6. do- 8. so molili vsi čez dan zadržani. Ob 8. zvečer je bil slklep, govor in pete litanije Matere božje, 24-urmo čelščemje preav. Rešmjega Telesa se je izvršilo v najlepšem redu. Vse ure so bile illepo obiskano." France Pemišek (Konec prihodnjič) Otroci si dan za dnem izmenja jejo svoja znanja in se neprestano soočajo z vrstniki, ki drugače mislijo, drugače govorijo in drugače ravnajo kot eni sami. Ta srečevanja z drugače mislečimi pomagajo pri spoznavanju ljudi in oko’ja, pomagajo razumevati svet. Drugače je1, če- osebe, ki so za otroka pomembne, različno nrslijo in ravnajo. O-trclc spoznava vedenjske oblike,, s katerimi se lahko istoveti, se pravi, da jih lahko posnema, če si ti učni modeli nasprotujejo, -bo otrokova podoba človeka in sveta polna nasprotij. Ker otroci v tej starosti še ne' morejo primerjati in predelati različnih gledanj na življenje, jih vzgojitelj^ ki si med seboj nasprotujejo, resno ogrožajo'. Otrok, ki odrašča -na d-v-eh različnih vzgojnih poljih, izgubi potrebno oporo,, se- čuti negotovega in nemočnega. Zato nam ne sme biti vseeno, 'kakšni vzgojitelji se v otroškem vrtcu ukvarjajo z našimi otroki. Ni dobro, če se vrednote, ki jih poudarja vrtec, preveč razlikujejo-od naše le-stvi-ce vrednot. Zato se zanimajmo, kakšen vz- gojni program ima otroški vrtec, v 'katerega pošiljamo svoje otroke. Vedeti moramo, kako zgleda v njem vzgojna praksa in kakšna pedagoška teorija se' skriva za njo. Če so se otroci doma naučili, da se slačijo le v družinskem krogu, ni dobro, če se morajo v vrtcu slačiti pred drugimi. Še manj smejo starši' trpeti, da bi v vrtcu dovoljevali ali celo pospeševali spolno igračkanje, če so se otroci doma naučili, da jih nihče ne sme prijemati za spolovilo, ker je občutljivo in jim ga drugi lahko rani. Končno ne smejo starši dovoliti da bi v vrtcu rušili zaupanje med njimi in otrobi, ker so prav na tem gradili velik del spolne vzgoje. Če so med -vzgojnima poljema dom — otroški vrtec močna nasprotja, otroka ne smemo izpostaviti temu konfliktu, ki mu lahko poruši eksistencialno gotovost in omaje njegovo zaupanje v svet. Na srečanjih staršev se lahko z vzgojiteljicami pogovorimo o konkretnih vzgojnih vprašanjih in utemeljeno predstavimo svoje stališče. K 'temu spada tudi področje spolne vzgoje. Sodelovanje med starši in vzgojitelji Na -tem področju se nam ponujajo vprašanja in možnosti v vsakdanjih srečanjih in situacijah, zlasti v čustvenem stiku med otrokom i-n vzgojiteljico. Na nekaj primerih želimo pokazati, kako lahko starši in vzgojitelj smiselno sodelujejo. Vzgojiteljica v vrtcu je običajno prva zaupna oseba zunaj doma. Zato jo otrok sprašuje, kar ga zanima, seveda tudj s spolnega področja. Za vzgojiteljico v vrtcu, načelno velja, da jasno in na otroku ustrezen način po resnici odgovori na vsako Vpraanje Kakor mati bo tudi vzgojiteljica odgovarjala na vprašanja o nosečnosti in rojstvu, če jo- ctrck vpraša na samem, naj bo odgovor osebnejši, če jo vpraša v skupini, naj odgovori vsem. Skupinski pogovori kot prispevek spolni vzgoji v otroškem vrtcu niso redki: Otroci -vedno znova poročajo o rojstvu bratca ali sestrice, če je otrok doma zvedel resnico o svojem izvoru, lahko vzgojiteljica le' potrdi njegovo veselje. Od reakcije otrok je odvisno, -koliko se v takšni situaciji spuščamo v podrobnosti. Izjave otrok, 'ki so jih doma krmili s pravljicami, ne preslišimo, marveč jih mirno popravimo. Posameznemu otroku kot tu-di skupini povejmo resnico. Pri tem pa se na vsak način izogibajmo, da jbj rekli kaj negativnega na račun staršev. Vzgoji' telica 'lahko le obzirno reče, da očka in mamica gotovo še nista vedela, kako velikega in pridnega sinka ali hčerko že 'mata. Morda sta meuila, da njihov otrok tega še ne bi mogel razumeti. V takih erimerih je priporočljivo, da vprašanje načelno obravnavamo pri naslednjem srečanju s starši. Mor- da povabimo usposobljenega predavatelja ali pa sami pripravimo referat. Staršem lahko priporočimo tudi ustrezno knjigo. Vzgojiteljica pa naj mater nepravilno informiranega otroka povabi na pogovor in ji ponudi pomoč. Poleg „naravnih" povodov za pogovor pride pogosto do posebnih situacij. Štiriletna Renata in Bernard sta šla na stranišče. Renata je1 malo prej končala pa je 'videla Bernarda, lito je imel še odprte hlače in je iz njih molel lulček. Šla je k njemu, mu ga potipala, nato pa se vrnila v skupino. Bernard se je tudi vrnil v svojo skupino in učiteljici poročal, da ga je Renata ugrabila tu spodaj". Poklicali so Renato, Iki je potrdila Bernardovo poročilo. Vzgojiteljica je ni kaznovala, marveč jo je vprašala, zakaj je to storila. Renata je odgovorila, da ji je mamica pripovedovala, da dečki „lulajo iz lulčka", da pa še ni nobenega videla. Bernardu pa je vzgojiteljica ob tej priložnosti Povedala nekaj o telesni zgradbi deklice. Morda se vzgojiteljica s starši dogovori, da proti koncu otroškega vrtca v skupinskem pogovoru i otroki obdela osnovna vprašanja spolne vzgoje. S starši prenrsli, na kakšen način bi bilo to najbolje storiti. Morda jim prej pokaže slikovni material, ki se ga bo po-shržila. če ni iniciative za to s strani otroškega vrtca, lahko starši predlagajo tak razgovor. Kako pomembno je sodelovanje med starši in otroškim vrtcem, nam postane jasno, če vemo, da so prav prva leta življenja odločilna. Tedaj se polagajo temelji vsake, tudi spolne vzgoje. Odnos človeka do svoje lastne in do spolnosti drugih se bistveno oblikuje v prvih c. s mi h letih' življenja. Mi dvoma, da imajo starši pri tej skupni nalogi absolutno prednost. Otroški vrtec naj bi starše le dopolnjeval in podpiral. Zato smejo starši od 'vzgojiteljic pri čar kovati, da ne bodo nasprotovale njihovim vzgojiteljskim prizadevanjem. Obratno pa sme tudi vrtec računati na pomoč in sodelovanje staršev. Le skupni vzgojni cilji otrokom labko posredujejo tisto gotovost in zavarovanost, ki ju danes tako nujno potrebujejo. Tudi pri predšolskem verouku se navadno obravnavajo nekatera vprašanja s področja spolne vzgoje. Otrokom je treba pomagati, da bodo s krščanskega stališča „gle-daili" na človeško spolnost. To pa ni lahka stvar. Zato je potrebno, da katehet in starši tesno sodelujejo in enotno vzgajajo otroke. Dietmar Rost - Janko Bohak NAMEN APOSTOLATA MOLITVE ZA JULIJ Splošni: Da bi bili zvestoba, poštenost iin prijateljstvo v središču vsakega 'športnega tekmovanja. Misijonski: Da bi redovne skupnosti, ki se posvečajo misijonski dejavnosti, iz vedno- novim navdušenjem služile Cerkvi. 2^ KBAJ ZAČETI S PRIPRAV® NA ZAKON? Nekdo je dejal, da se vzgoja začenja sto -let pred rojstvom S tem je hotel reči, da vplivi na človeka segajo daleč nazaj in da je' zato že zelo zgodaj treba misliti na bodoče vzgajanje. Tudi s pripravo na zakon je 'tako. Začenja se davno pred poroko. Ne samo eno leto ali dve prej, ko fant in dekle hodita skupaj, kot pravimo. Skušajmo odgovoriti na vprašanje, kdaj bi bilo pametno, da fant in dekle 'začneta hoditi skupaj. Kratko bi lahlko odgovorili: Ko sta za to — zrela. Sadje je užitno-, ko je zrelo, ali celo, ko že zrelo -še po dozori. Tako je tudi s „hojo“ ali poreko. Kaj pa pomeni biti zrel, ni mogoče odgovoriti z enim stavkom, ker potrebujeta več vrst sre los ti. Najprej polno telesno zrelost. Za naše kraje je pred osemnajstim letom ni 'veliko-. Neki časopis je poročal o petnajstletni, ki je rodila, a se je tudi še potem večkrat hodila z drugimi otroki igrat. .. Sama sposobnost rod nje še ne pomeni resnične telesne zrelosti. Breme porajanja zahteva zdrav, razvit in odporen organizem. Seveda tudi še tako telesno zrel fant ali dekle še nista zrela za zakon, če nista duševno razvita-Pri nas -dekleta redno dozorevajo c krog dvajsetega leta ali malo po dvajsetim. Fantje celo nekaj let pozneje. Pred tem časom na primer očetovski nagon v fantu še -precej spi. Dekle pa pred svojo duševno zrelostjo življenje in predvsem 'ljubezen ter zakon navadno jemlje preveč romantično, premalo 'življenjsko. Gre torej za razvoj moških in ženskih lastnosti, ki so spet vse zelo potrebne in nujne za zakonsko življenje. Brez te duševne zrelosti je zakon pretežak in ostaja vse življenje — nezrel. Tretja, poklicna ali neka gmotna zrelost, je bolj važna, kot bi mlad človek mislil. Trden poklic je nujni pogoj za znosno življenje v zalkonu in družini, ki zahtevata tvarno podlago. Zelo težko je paru, ki šele po poroki končuje svojo poklicno usposabljanje V tem smislu se res ne da živeti samo od ljubezni, kot pravijo. Gotovo je za kristjana potrebna tudi neka verska zrelost, če hoče svoj zakon živeti krščansko z-relo. Ta zrelost je predvsem v tem, da imata fant in dekle osebno vero, se pravi vero iz prepričanja, vero iz znanja in prakse, se pravi, vero iz življenja, ne pa samo podedovano vero, ki se ne ozira na dru-'85e, kot :se ne oziraš na sošolca, ki pri matematični nalogi napiše Ha primer, da je sedemkrat osem oseminpetdeset, ko veš, da je šestinpetdeset. Za osebno doživetje Boga gre, ko te nihče več ne more Prepričati, da Boga ni in da ni oudovit, kot te nihče ne bo prepričal, da so gore grde, če si že ple-zal po njih, ali da je morje, če si ?a videl. luža. Taka vsaj začetna Verska z-relo-st je potrebna krščanskima zakoncema, če hočeta sredi Sodobnega sveta svoj zakon začeti in potem dalje živeti res krščansko. Mnogi ga namreč žive drugače. Kaj storiti, če je eden od kandi-datov za bodoči zakon neveren ali slabo veren, bomo skušali odgovo- riti v naslednjih razmišljanjih o bližnji pripravi na zakon. Še nekaj bi bilo potrebno z-a dva mlada, ki začenjata bližnjo pripravo na zakon. To namreč, da se ne osamita, človek je v vsem in povsod družbeno bitje, tudi v ljubezni in 'tudi v zakonu. Sam je lahko, le čudak ali samorastnik. Kakorkoli je torej prav in razumljivo, da fant in dekle sama rešetata svoj namen stopiti na skupno življenjsko pot, jima bodo vendar vrstniki in starejši, s katerimi se bosta od časa do časa pogovorila o svoji nameri, lahko pri tem veliko pomagali. Tudi to pomeni biti zrel — vedeti, da ne moreš vsega sam. Odlomek iz pesmi Toneta Pavčka Brez naslova razmišlja o zrelosti in potrebnem času za to takole : To pa je čas, ko fant v dišečem mraku nerodno je objel dekle čez pas, ko nič ne teče voda na vodnjaku, kot bi za hip ustavil se še čas. Pa ne velja življenje le obiti in reči tisti grenki: kaj mi mar, kot ne velja v samoti se solziti! Življenje ni tako preprosta stvar. Zato naj teče voda na vodnjaku in tisti fant doraste naj v moža, da deklica v dišečem svežem mraku 'bo voljna z njim na težko pot odšla. Vital Vider Sergej Kurdakov Odpust/ tuLJjutušui Policijski boj Prvi maj je v Sovjetski zvezi čas proslav, izletov in parad. To je tudi dan, ko gredo ljudje na pokopališče, da obiščejo grobove sorodnikov in prijateljev ter položijo vence in šopke. Prvega maja leta 1970 mi je telefoniral Nikifc-rov. Postavil je ne-navadno zahtevo: ,,Kurdakov/1 mi je vznemirjeno dejal, ,,zberi akademsko godbo in pojdite na pokopališče v južnem dolu mesta.“ Godba z akademije na pokopališču? Se je Nikiforovu zmedlo? „Za kaj gre?“ sem vprašal in upal, da z glasom ne bom izrazil svojih misli. „Zopet verniki. Nekaj sto se jih je zbralo tam, >s seboj imajo orkester in godbo in igrajo hvalnice." ,,Kaj pa naj storimo? Se jim pridruž;mo ?“ „Ni čas za šale, Kurdakov," mi je hladno odvrnil Nikiforov. ,,Poskrbi le, da boste z godbo prišli tja čimpinej. Postavite se poleg vernikov in igrajte, kolikor g’asno morete." Aha, za to gre! C,-lotiti moramo njihovo -petje in jih preglasiti. Ide- ja je bila povsem nora, vendar se je z-d-ela dokaj zabavna. Vernike sem občudoval. Bili so res izredno pametni. Zborovanje so imeli na pokopališču, in to na praznik 1. maja. Vedeli -so, d'a jih bo obkrožalo sto in sto -drugih ljudi in da si jih ne bomo upali prijeti v tem času. Kakšna predrznost! Kar se da hitro -sem zbral člane akademske godbe kolikor sem jih seveda mogel- v tako kratkem časni (naš-el sem jih 'le nekaj) in jih odpeljal na pokopališče s tovornjakom, ki nam ga je poslal Nikiforov. Ko smo prispeli tja, smo izagledali velikansko množico ljudi, liti se j g zbrala okrog vernikov. Mnogo mimoidočih -se je ustavljalo na robu -skupine, da bi opazovali več kot dvesto vernikov. Sredi med njimi je nekaj glasbenikov igra'o krščanske pesmi. S svojo godbo smo se začeli prerivati skozi množico, če hočejo -ljudje glasbo, jo bodo pa dobili! »Tukaj! Tukaj!" sem vpil. »Pustite nas -skozi, umaknite se!" sem klical ljudem, medtem ko smo se prerivali proti vernikom. Prišli smo jim čisto b’iz-u in ukazal sem godbi, naj zaigra. Pričeli so zelo glasno igrati vojaško koračnico. Naša godba je imela boljše inštrumente in je kolje igrala od glasbene skupine vernikov. ..Glasneje,6* sem vpil, ..gasneje! Preglasite jih 1“ Igrali smo Internacionalo in druge komunistične in sovjetske pesmi in zl ahka zatrli krščanska hvalnice. Medtem ko- je godba igrala, so rekatere policijske operativne skupino k; so prišle z nami, fotogra--''.rale vernike da bi jih kasneje identificira j. Ves ta čas sem ss Razburjal in jezi1, ter sem bil btko nemočen ob dejstvu, da jim raradi tol I:o prič ne moremo do Kivega. „Ne skrb’, Sergej/1 mi jia tovoril Viktor, ki je opazil moje Razočaranje in prizadetost. ,,Kas-hej-e bomo poravnali račune, saj vemo', kdo so.“ Za zdaj pa smo mora'; tem neukrotljivim vernikom dovoliti, da Nadaljujejo svoje zborovanje na Pokopališču. Nismo mogli v akcijo sredi pr?'mične množice. Ko so končno fotografirali vse vernike, sem ukazal godbi, naj odide, sam Na sem bil trdno odločen, da bodo za gotovo dobili, kar jim gre. Pri ožncst se je kmalu ponuja. Racije zoper tajne cerkve so sledile povprečno vsake- štiri dni. Številne napade smo izvedli) ne ‘•ato da bi .zmotili zborovania v skrivnih cerkvah, temveč zato, da j našli in zasegli skrito krščan-sram- REMEC c;e Papež) .................................... 352 GALLUS Ob 400-lietnici smrti Jakoba Petelina Gallusa (Julij Slavelffii) ............................. 357 IZ NAŠE Spornimi na težka dni (Jiacieiz Zdešar) ....... 362 ZGODBE Spomčlhi na leto 1945 (Vtir.Bcio Zaletel) ..... 366 DdšlnO’ pastirstvo v taborišču Peggez in Lienz (Frisnce Pernilšek) .......................... 370 V DRUŽINI Vzgajajmo za ljubezen (Diletmar Riost - Janko Bohak) ................................................................... 375 ZA MLADINO Kdaj začeti s pripravo na zaton? (V. Vider) 376 PODLISTEK Odpusti mi, Natalša! (Sergej Kurdakov) -------- 378 KRONIKA Med nami v Argentini ............................ 382 POEZIJA KaireCl Mausier: Psalm (platnice), S poti po Michiganu 323, Čakamjie ...................... 351 Zdenka Serajnik: Dar Očlsta luči, Stvarjenje 334, Molitev ................................. 365 Bnkoataa vizitka s čnkamia O. D. (V. Kos) . 361 Malo za šalo. . . „Zakaj pravijo temu boksarju 'križanka’ ?“ „,Zato, iker vsako tekmo začne navpično, konča pa vodoravno." ,,Tole je slika mojega .ubogega moža." „0h, kdaj pa jie umrl ?“ „Ni umrl, samo ubog je.“ Sredi noči zazvoni telefon pri zdrav, niku. »Tukaj Kos! Gospod doktor, pridite brž, mislim, da ima moja žena vnetje slepiča!" ..Nemogoče, isaj sem ji ga že pred čašo,m izrezal. Nisem pa še slišali, da bi imeil kdo š,e drugi slepič." ,,Ali tudi tega niste še nikoli slišali, da 'bi imel kdo drago ženo?" •Gostitelj’ je zaigral pred gosti na k a vir neko skladbo. Eden od gostov drugemu: ,,Ta bi moral igrati na radiu!" »Ker igra tako dobro ? “ „Ne, ampak ker radio lahko ugas- neš." Več delaš, več zaslužiš. Več zaslužiš, več porabiš. Več porabiš — manj iman. — Manj delaš, manj1 zaslužiš. Manj zaslužiš, manj porabiš. Manj porabiš, več imaš. »Konjak, ki sem ga vam nalil, je star več kot petdeset let." „Za svojo starost je majčkeno majčken." Uvoženo iz Slovenije Vsakdo ima pravico do dela: v domovini in v tujini. Šef je kot rastlina: pe je me zalivaš, u veneš. Koliko jie podgan, se vidi šele, ko ■— ladja torne. Tudi naši dedi so 'živeli za lepšo prihodnost. Družba, ki v njej živimo, ni veliko vredna, tudi mi smo njen del. Balkanci smo takšni požeruhi, da imamo še šale najraje, če so mastne. Tudi spomenike mrtvim postavljajo živi sebi. Kadar so -mučitelji spretni, kritikov ni slišati. Drugače kot ideaisti imajo realisti idealen vid. Budini .so pričakovali zarjo, zdaj pa se jim drema. MirriO' lahko rečemo, da ne znamo mirno govoriti. Kaj previsoka pllača ni podkupnina ? Dio zvezd ne prideš peš. Slepci n’e vidijo, da imajo drugi oči, DUHOVNO ŽIVLJENJE SLOVENSKA VERSKA REVIJA Izdaja ga konzorcij (Slovensko dušno pastirstvo); urejuje uredniški odbor (Jože Škerbec) — Ramon L. Falcon 4158, (1407) Buenos Aires, Argentina. — Registre de la Propiedad Intelectual N? 90.877. — Tiska VILKO s. r. 1., Estados Unidos 425, (1101) Buenos Aires, Argentina. POVERJENIKI ARGENTINA: Dušnopastirska pisarna, Ramon L. Falcon 4158, Buenos Aires. ZDA: Slovenska pisarna, Baragov dom, 6304 St. Glair A ve., Cleveland 3, Ohio 44103, USA. — KANADA: Ivan Marn, 131 A Treview Dr. Toronto M8W 4C4, Canada. — TRST: Marijina družba, Via Risor-ta 3, Trieste, Italia. — ITALIJA: GORICA, Riva Piazzuta 18, 34170 Gorizia, Italia. — AVSTRIJA: Naročnino pošiljajte Mohorjevi družbi v Celovec. NAROČNINA Naročnina v Argentini za leto 1991: A 400.000.- in izdatki za pošto; drugod v odgovarjajoči valuti. Denarna nakazila na bančni (ne osebni) ček na ime: Luis Starc, Ramon L. Falcon 4158, (1407) Buenos Aires, Argentina. La Vida Espiritual Revista mensual religiosa. Editor: Mision Catolica Eslo-vena (dr. Luis Starc), direetor: Jose Škerbec - Ramon L. Falcon 4158, (1407) Buenos Aires, Argentina. - Registre Nacional de la Propiedad Intelectual N*? 90.877. — Talleres Graficos “Vilko” S. R. L., Estados Unidos 425, (1101) Buenos Aires, Argentina. ooooooooooo V ^ V V