Velika noč. Ko pride denešnji list večini naših bralcev v roke, se je že zvonov mili glas veliko saboto zaslišal ter so zapeli v cerkvi ,,Aleluja", ki preSine cel6 posebnim, rajskim veseljem srce in dušo vernemu kristijanu. Cudežna prikazen zares je sv. kat. cerkev v svojkih svetkih! Kdorkoli še iskrico krščanstva v svojem srcu ima, čuti v sebi nekaki odmev nebeskih skrivnosti, Jttere slavi sv. cerkev po svojih lepih svetkih. Se cel6 njega, kteremu je duh neverstva denešnjih dni nekako mrzenje do sy. cerkve v srce zas-adil, še njega se polasti nehote velikonočno veselje ter postane v njegovi, sicer mrzli duši nekako svečano, mirno in blago. Vse to prav jasno kaže, da veje v sveti cerkvi duh Božji, kteremu se človeški duh; ako še ni popolnem zatopljen v greh in zmote; upirati ne more. Tudi priroda je nekako v soglasji s sv. cerkvijo in človeškim srcem. Kakor je o trpljenji in smrti Božjega Rešenika otemnela bila in v strašnih potresih tarnjala, tako je tudi v postnem času pusta in kakor nečutljiva. Ko pa velikonočno zvonenje veseli ,,Aleluja" v bribe in doline, v mesta in vasi odnese, skuša tudi priroda svoje soglasje s človekom pokazati ter se za velikonočne praznike s prvim cvetjem in opresnim zelenjem nakinča, da slavi s človekom vred spomin ustajenja, po kterem tudi ona — zadeta kletstvom zarad greba — vzdihuje. Tako vnema ljnba velika noč veseljem in upanjem človcka in vso prirodo, vnema pa tudi sv. kat. cerkev samo. Za tibim postnim časom in velikim tjednom, posvečenim spominu trpljenja in smrti Kristove, slavi sv. cerkev preveseli spomin ustajenja, zmagc Zveličarja nad smrfjo in peklom. — Tako se tudi v življenji sv. cerkve vrsti žalost z veseljem; boj sfe zmago, trpljenje s tolažbo, smrt z novim življenjem. Naj se njeni sovražniki začasno veselijo ter kat. cerkev psujejo in zasmehujejo; naj si liberalne vlade domisljujejo, da so s6 svojimi ,,postavami" in policijskimi nukazi" kat. cerkvi jamo izkopale in se že lehko den pogreba napove; naj zbegani vladarji kat. cerkev v zasmehovalni plašč zagrinjajo in liberalni drhali v zasramovanje prepuščajo; naj napuhnjeni nučenjaki" cerkev Božjo pred svoj sodnji stol kličejo ter jo dolžijo, da so njeni uauki umnemu napredku nasprotni; naj se liberalni katoličani družijo z židovi, framasoni , luterani, jožefinskimi tihotapci ter pod krinko spoštovanja ,,postave" in potuhnjeno kazaje na cesarja proti kat. cerkvi in svobodi njenih služabnikov hujskajo, slaboumnim in površno podučenim vero in spoštovanje do sv. kat. cerkve jemljejo: — Fse to ne bode vzelo ali ustavilo katoliški cerkvi vesele velikonocne nedelje njene zmage in njenega ustajenja, ko bode namreč za njene sovražnike nastopil postni čas in tihi tjeden! A nastopil bo gotovo in — kakor se kaže — skoro. Boj zoper krščanstvo in kat. cerkev se je vselej končal s tem, da so popačene in razbrzdane drhali se vzdignole proti onim, kteri so jim vero, zadovoljnost, poštenje in mirno vest pokopali. Prekucija zoper kat. cerkev je slednjič se vsikdar požrla prekucneže same. — Ker ima den denešnji vsak capin več pravice kakor kat. cerkev, ktera se dan na dan v sto in sto hudobnih novinab, knjižurab, podobah, gledišcinih igrab, v zbornih nagovorih itd. brez vse kazni zasramovati sme, se širi enako grozni povodnji neverstvo, spačenost in črt zoper v s a k o, bodisi cerkveno ali posvetno oblast. Nestevilne množice obertnikov in delalcev, kterim lakomnost ne privošči več nedelj in pvaznikov, pač pa vsakovretno razuzdanost, se po vsem svetu pripravljajo na silno prekucijo, po kterej bi se lastinske pra- vice prekrižale vsem, ki imajo kaj premoženja. Že zdaj najdeš tisoe in tisoč pridnib in poštenih obertnikov, ki ne morejo več shajati, ker so delalci gospodje, mojstri in obertniki pa njih sluge. — Po liberaluem bujskanji rase strašanško moč ,,internacijonale", ki bode s krvavo šibo tepla liberalno Evropo in t splošnem polomu dopričala vladam in narodom, da brez krščanstva države obstati ne morejo! Tudi v svoji ožji slovenski domovini nahajamo mnogo znaminj bližajočib se hudih časov. Vse toži nad hudobo ia razbrzdanostjo mladeži, nad nezvestobo in prevzetnostjo družine; sodnije nemajo dosti pesti in dežela ne zraore vcč stroškov, poloviti in pozapreti konči najdrznejše hudodelnike. Liberalni postavodajalci so pa š o 1 e dotle doterali, da v premnogib krajih, posebno pa v mestih, kateketi pri mladih rabeljnih obstati več ne morejo, o krščanski vzrcji pa ni ne duha ne sluba. Iz take mladeži brez vere, brez strabu, brez pokorščine uavstane v malih letih zarod, ki bode krog in krog vse okužil, hodobnim pa slažil za orodje njib prekucijskih namenov. Osoda, ktero je brezbožni liberalizem kat. cerkvi pripravil, bo zadela njega in vseone, kteri so njemu pomagali, da se je človeštvo zneverilo Bogu in Zveličarju sveta in — poživinilo. Socijalna prekucija bode veliki petek za liberalno Evropo, pa tudi zgodnj a danica veselevelike noči za sv. kat. cerkev po mnogein trpljenji, ki jo zdaj stiska. To npanje jej vzbuja vsakoletna velika noč; kajti življenje njenega začetnika, Božjega Sinu in Rešenika sveta, je tudi njeno življenje. Iz trpljenja, muk in smrti pelje pottudi njo k ustajenju in veselju, sovražnike njene pa v osramotenje in propad!