Pri ožagi
"im^l^aj pa to? Ožaga? Te besede nisem še niti slišal niti bral."
'ILs*^ Tak° vas slišim popraševati, otroci ljubi. ,,Ees je to, tudi jaz je še nisem nikjer bral, in vender v našej vasi ne le da sJišite lehko vsaki dau to besedo, ampak lehko si ogledate tudi v resnici ožago, kakeršna je. Ne sraete si misliti bogre kake palaee ali tovarne, ki naj bi bila naša ožaga. Bog ne daj! Prestavite se le v duhu z menoj v našo vas na dolenjem konci ribniške doline in pokažem vara jo. Krepko jo mahamo po glavnej cesti do sredi vasi, ali kar nehote vam obstanejo radovedne oči na odimljenej bajti, ki stoji poleg ceste. Ako smo tako srečni, opazimo, kako se ?ali sivi dim iz predora na strehi pod sinji nebeški obok. Tu in tam švigne žareč plamen v ta temni curek, a pred vrati, katere je na polu priprl, krepča se zagoreli strijc Jarnejec s pečenim torunora (krompirjem), da se nam nehote vzbudi slast po tej izvestno ukusnej pečenki. V levej roci drži krevljo, raz čelo pa mn kaplje pot, da morarao sldepati, da mu je pač vroče. Glejte, ljubčeki moji, to je naša ožaga. Da-si je zbita- le za silo iz vže zaernelib. desak, vender je ponos našega lonžarja, ki se baš hladf pi-ed njo. Tudi meni se je ta ožaga vže zdavnej jako prikupila. Zakaj neki? Le potrpite, kmalu izveste tudi to, samo po-zdraviti moramo lončarja in jaz stopim še prej domov po nekaj lepih koninov. kmalu sem nazaj. —
,,Kaj ožigate danes, strije Jarnejec," tako ga nagovorim, ,,vroče vam je vroče, kaj ne, pozna se vam?"
nVroče vroče, pa še kako. Mara se vam otrokom, ki takole postavate brez vseh skrbij. I nu, saj sem bil tudi jaz tak, kakor vi. Blaženaleta! A zdaj se mo-ramo truditi za vas, pa naj bi si bilo, da bi bili le pridni!"
„0) pridni smo pridni, strijc Jarnejee! Glejte pripeljal sem vam nekaj novih znancev, ki so želeli videti vašo ožago. Saj dovolite, da si spečeino vsak svoj korun, vam pa pouesem krevljo v vodo, kadar ogenj podpišete."
,,No, če bodete res pridni, le specite si jih, ne brauim vara, samo pazite, da mi kake kvare ne naredite."
Vsedemo se na klop. Le čakajte, jaz vam vse pripravim. Vrežem šibieo in nataknem korune nanjo in jih denem v peč. V tem pa, ko se koruni peko, oglejmo si ožago tudi od znotraj. Tii ridite veliko zidano peč, ki ima vhod proti vratim obrnen. Huda vročina puha iz te peči. Od zunaj vidimo ]e črepinje, ki a&m za-krivajo celo posodo v peči, kakor: louce, kozice, sklede in — saj jih poznate — lončene piščalke, jelene, konjiče i. dr. Vsega tega ne vidimo. Ob straneh peči vidimo še dve votlini, v katere lončar naklada drva, da gori kakor v peklu. Včasih mora ogenj s krevljo podpihati, da more znova naložiti. Ožiga pa lončar 5 do 6 ur nepretrgoma, potem so še le lonei ožgani. Tako jih pusti, da se do jutra shlade, in še le zdaj jih jemlje skrbno iz peei in razpostavlja pred ožago. Tu in tam po-trka lonec ali skledo in kako je vesel, ako ima zvonek glas, ker mu prorokuje boljšo prodajo na sejmu. Kakor suho zlato svetijo se tu kozice, sklede in lonci. To posodo naloži na voz in čez nekaj dnij odrine v Eeko ali v Koper ali v Istro in bogve še kam.
Toda pozabili smo na korune. Le hitro, da se nam ne sežgo! Glejte jih, kako lepo so pečeni! Zdaj vam jih še iepo ostržem, in potem naj vam Jiii Bog blagoslovi.
Kaj ne, Ijubčeki, da je prijetno v našej ožagi? Zato se je meui tako omilila. Zal mi je le, da morate vi zopet domov. In ko bi vedeli, kako prijetno je v našej ožagi, kadar se zbero modri možje in pripovedujejo na dolgo in široko o starih časih, o pesoglavcih in o drugem, izvestao bi rae zavidali, da sem doma v vasi, ki ima ožago. Bog vas čuvaj!                                                                J. Kromar   .