enako, da so mlajše delitve zemljišča upošte- vale starejše vsaj glede njihove usmeritve. Kljub nekaterim pomislekom se mi zdi, da je metrična analiza polja eden od vidikov, ki je pri retrogradni analizi poljske razdelitve lahko poveden - v nekaterih primerih bolj, v drugih manj. In morda je imela Diepolderjeva smolo in je začela prav z nejasnimi primeri. To bo - seveda - pokazalo šele bodoče delo. Knjiga o Aschheimu v zgodnjem srednjem veku je polna iskrivih razlag in lepe predsta- vitve metode dela, zato jo je vredno brati. Iz nje se lahko marsikaj naučimo. Andrej PLETERSKI Branko Marušič: Starohrvatska nekropola u Žminju. Posebno izdanje »Histrie archaeolo- gice«, sv. 1, Pula 1987, 154 str., 53 slik, 28 tabel, 2 prilogi. Izid »staroslovanske« monografije je pri nas še vedno praznik. Enega takih nam je pripra- vil Branko Marušič, ko je objavil staroslovan- sko grobišče iz Žminja v Istri. Izkopano je bilo v letih 1955-1957, in sicer pod vodstvom Bo- risa Bačiča. Našli so 227 grobov, ki sestavljajo skoraj celotno grobišče. Zato in zaradi veliko- sti je najdišče izredno pomembno ne samo za poznavanje zgodnjesrednjeveške zgodovine Istre, ampak tudi mnogo širšega prostora. Knjiga ima topografski uvod, ki mu sledi katalog. Nadaljuje se z razčlenitvijo posame- znih oblik grobov in prikazom pogrebnih obi- Cajev. Obširnejše je poglavje, v katerem je Marušič oblikovno razčlenil posamezne sku- pine predmetov v grobovih in jih ovrednotil po njihovih bistvenih značilnostih. V zaključ- nem poglavju je izsledke povzel in jih postavil v širši okvir staroslovanskega naseljevanja Istre, pri čemer je že na kratko sintetiziral svoje dosedanje proučevanje te problematike. Knjiga ima tudi obširen nemški povzetek. V načrtu se grobovi združujejo v pet skupin, ki jih je avtor označil od Z proti V z 1-5. Izziv Casovno-prostorskega plastenja je v celoti sprejel in predstavil vrsto nazornih kart raz- prostranjenosti posameznih predmetov in lastnosti na grobišču. Tudi po tej poti je prišel na misel, da so se naselile najprej tri družine Patriarhalnega tipa, nekaj pozneje pa sta se Jim pridružili še dve. Šlo naj bi za priseljence 'z Hrvatskega primorja, ki so prinesli s seboj že oblikovano kulturo. Na predstavljenem grobišču so pokopavali v času od 840 do 950. Vendar pa pri pozornejšem branju naletimo na nekatere podatke, ki jih navaja avtor in ki se s to sugestivno podobo ne skladajo. Iz si. 43 se poučimo, da so v skupinah 1-3 označeni starejši in mlajši grobovi, v skupinah 4-5 pa le starejši. Že to nakazuje, da je vzhodni del grobišča starejši. To potrjuje tudi si. 44, ki kaže, da je največ poganskih pogrebnih običa- jev v skupini 4, nemalo pa tudi v skupini 5. Nadalje kaže si. 47, da so bili obsenčniki z odebelitvami na konceh najdeni le v skupinah 1-3. Ker gre med žminjskim nakitom za raz- meroma mlado obliko nakita, tudi ti potrjuje- jo večjo starost področja skupin 4-5, kjer jih ni. Avtorjeva misel, da sta skupini 4 in 5 najmlajši, tako ne more držati. Povedano ka- že, da je bilo ravno obratno. S tem je razrešeno tudi dozdevno nasprotje, na katerega je nale- tel avtor, ko je ugotavljal zastopanost posame- znih oblik grobov v skupinah grobov. Grobna obloga tipa D, ki bi morala biti po razvojni shemi najstarejša, je najpogostejša v skupinah 4-5, kar se seveda ne sklada z njuno predvide- no mladostjo, pač pa z njuno starostjo. Če sta skupini 4 in 5 v resnici najstarejši, pa seveda ne drži tudi predlagana podoba prebivalstvenega razvoja. Enako se mi zdi še odprto vprašanje, od kod so prišli ljudje, ki so na prikazanem grobišču pokopavali. Avtor sam ugotavlja, da v Hrvatskem primorju ni f -obov z oblogo iz plošč, medtem ko so v minju že prvi grobovi taki, kar naj bi bil odraz želje prišlekov, da bi pokazali privrže- nost novi domovini. Morda odgovori na to- vrstna vprašanja glede na stopnjo raziskanosti v Jugoslaviji in ponekod v sosedstvu še niti niso mogoči. Morali bi natančno poznati tvar- no in duhovno kulturo posameznih časovnih stopenj in področij, v okviru žminjskega gro- bišča pa natančno izločiti najstarejši sloj gro- bov, torej grobove prišlekov in njihovo kultu- ro. Šele primerjava obojega bi morda lahko pokazala izhodišče naselitve. Pri sicer zelo vestni obravnavi posameznih vrst nakita na žminjskem grobišču bi njeno razumljivost močno povečala preglednica ti- pov, kakršna je bila, npr., predstavljena za različne vrste grobnih oblog. - V času, ko so izkopavali grobišče, terenska dokumentacija še ni zajemala vsega, kar bi si danes želeli. Tako ni risb posameznih grobov, ni podatkov o legi predmetov v grobovih, ni geodetskega posnetka površine najdišča, ki bi morda lahko pomagal pojasnjevati lego posameznih gro- bov. Gledano v celoti pa je delo vzorno: urejeno, vestno, natančno. Brez tega celo zgoraj nave- deni pomisleki ne bi bili mogoči. Po zaslugi te knjige in drugih del Branka Marušiča po- staja istrski zgodnji srednji vek izjemno razi- skan in le želimo si lahko tudi drugod po Jugoslaviji tako sposobnih avtorjev. Prijetna knjiga nam vzburja domišljijo in vedno znova jo bomo z veseljem jemali v roko. Andrej PLETERSKI