^Trilogija hitra frekvencah
JANJA SREČKAR
SKATUR
Naslov izvirnika: SKATUR © Janja Srečkar, 2010. Vse pravice pridržane.
CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana
821.163.6-312.9(0.034.2)
SREČKAR, Janja
Skatur [Elektronski vir] / Janja Srečkar. - 1. izd. - El. knjiga. - Ljubljana : samozal. J. Srečkar, 2011
Način dostopa (URL): http://www.janja-sreckar.com/
ISBN 978-961-276-259-9 (pdf) ISBN 978-961-276-260-5 (ePUB)
258156544
Besedilo je zaščiteno v skladu z določili 174. člena zakona o avtorskih in sorodnih pravicah. Brez pisnega dovoljenja avtorice je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnem koli obsegu ali postopku, hkrati s fotokopiranjem, tiskanjem ali shranitvijo v elektronski obliki, v okviru določil Zakona o avtorski in sorodnih pogodbah.
JANJA SREČKAR
SKATUR
PRVI DEL ZYNA
PREDGOVOR
Kairon, zavij levo! sem hitro zavpila v mislih, ko sem videla, da se približuje veliki shrambi. Zavil je proti meni.
Koliko časa imava?
Ne vem, ampak zdi se mi da ne prav dosti! sem pohitela.
Prosojne krste s prosojno rumeno tekočino so bile naložene ena nad drugo in letela sva, kolikor hitro sva lahko.
Poglej, tukaj! sem pokazala s prstom. Kot naju je mentorica usmerila - zares je ena izmed krst bila postavljena bolj ven, kot ostale.
Približala sva se in pogledala v notranjost. V tekočini je počival mlad fant s črnimi lasmi, tankimi ustnicami in nekoliko kvadratnim obrazom. V tem trenutku je moj spomin postal kristalno jasen. Nad krsto je bil laser s številčnico, kjer je pisalo:
»Zbrisano: 95%«.
Oh, ne, pohiteti morava! sem zatarnala.
Kairon je prijel spodnji del krste in zagrabil za dva ročaja. Enega je potegnil ven, drugega noter. Pokrov se je odprl in z roko sem segla v tekočino.
Na glavi je imel pritrjeno elektrodo, ki se je nadaljevala v iglo, zapičeno v možgane. Pritisnila sem zatič in elektroda se je odprla. Snela sem iglo. V istem trenutku sva zaslišala še bolj glasen alarm. Fant pa je odprl oči.
»Kaj se je zgodilo?«
»Zdaj ni časa za obrazložitve,« sem hitro rekla. »Pojdi z nama, če želiš preživeti!«
Podala sem mu sveža oblačila, čelado s kisikom in brisačo. Hitro je zlezel na Kaironovo lebdečo ploščad. Kljub temu, da sva oba vozila z izjemno hitrostjo, nisva bila prepričana, če bova pravočasno dosegla izhod. Opazili so naju in vrata so se pričela zapirati.
Še hitreje, Zyna! me je vzpodbujal Kairon. Njegova ploščad se je morala obrniti navpično, da je prišel skozi.
»Ne bom te izpustila,« sem rekla sama pri sebi. »Še vedno je mogoče, da pridem skozi!« Vrata so bila pred menoj že zelo ozko odprta, ko sem še močneje pritisnila na tipko za vzgon...
1. OD KOD
»Mami, zakaj sem jaz rožnato-oranžna, ti si pa zelena?« sem jo vprašala že petič isti dan. Neprestano sem je mučila z vprašanji, ampak baje da je tako pri vseh otrocih, ki dopolnijo pet let. No, vsaj pri človeških. Elohimski otroci začnejo spraševati že pri treh. Kar naprej sem jo zalezovala in ji postavljala vprašanja.
»Mami, zakaj imam nos na sredini glave, ti ga imaš pa na tilniku - in zakaj tvoj izgleda čisto drugače?«
»Mami, zakaj imaš rep, jaz ga pa nimam?«
»Mami, zakaj je ati rumen in poln lusk? A to pomeni, da bi jaz morala biti modre barve, pa sem potem kasneje zbolela in sem zato postala rožnata? Mami? Kako sem nastala?«
Moja uboga mami je kmalu imela dovolj ugibanj. Ustavila se je. »Raketa te je prinesla, srčica. Kot vsa ostala bitja na tem planetu.« »Od kod je pa raketa prišla?«
»Hja, iz vesolja.« S prstom je pokazala v našo svetlo-vijolično atmosfero. »Ostalo boš izvedela, ko boš stara osemnajst let. Kot ostali Skaturji.«
»Kje pa... Kako pa...« sem skušala povezati dogodke.
»Ali vesolje vali jajčka? Ali je vesolje noseče?«
Šokirano me je pogledala.
»Kje si pa to slišala!?«
»Ati mi je pokazal čip z enciklopedijo.«
Mami je nemudoma odložila pladenj s piškoti in se opravila proti očetovi sobi.
»Xator? Xator? Kje si?« čutila sem, da mu ima povedati nekaj pomembnega, zato sem se potiho splazila do vrat sobe, kamor je šla.
»Da, draga?«
Mami ga je nagovorila z jeznim glasom, hkrati pa je skušala šepetati, da bi zagotovila, da ju ne bo nihče slišal.
»Kaj sta gledala z Zyno? Katere čipe? Veš, da so enciklopedije prepovedane do njenega osemnajstega leta?!«
»Seveda vem, ampak.«
»Veš, da imava lahko zaradi tega resne težave...« »Ampak draga, pomiri se.«
»Kako pa naj se pomirim? Že to, da živi tako blizu s svojim človeškim prijateljem, je popolnoma nesprejemljivo! Sedaj pa nas boš ogrozil še ti, ali kaj? Mislila sem, da sva na isti strani.«
»Seveda sva. Samo zanimalo jo je, pač.«
»Od danes naprej niti besedice več. Da sploh ne pomislim o tem, kako jo bom odvadila besed 'valiti jajčka' in 'nosečnost'. Kaj bomo rekli v mestni upravi? Da si je vse skupaj izmislila!?«
Ati se je zavedel svoje odgovornosti.
»Ne skrbi, Tara, govoril bom z njo. Nihče ne bo izvedel.«
»Ne potrebuješ govoriti z njo. Zdaj moramo na to pozabiti. Enostavno pozabiti!«
»Prav.«
»Grem, da ne bo kaj narobe,« je še rekla, ko je pričela hoditi preko sobe, »Pustila sem jo samo.«
Hitro sem se umaknila in skušala kar najhitreje priti najdlje. Želela sem, da me najde v položaju, ki bo jasno nakazoval, da nisem bila še pred nekaj sekundami z ušesom prislonjena k vratom.
Pridrvela je iz sobe, jaz pa sem v roke hitro prijela topel piškot. Ugriznila sem vanj in - v dokaz, da sem se ves čas posvečala le njemu - pohvalila mami:
»Odlični piškoti, mama!«
»Že prav, pikica,« me je ošinila s pogledom, »Pridi mi sedaj pomagat pri Ska-Linu.« Uslužno sem šla za njo.
2. SKA-LINE IN PLANET SKATUR
Moja starša sta bila zaposlena v veliki okrogli stavbi, kjer so skrbeli, da smo vedno lahko ostali povezani. Vsak izmed nas je na roki nosil zapestnico, ki je bila - zaradi svoje širine - skoraj bolj podobna ročnemu oklepu kot zapestnici. Vse zapestnice so bile povezane med seboj preko satelitov, ki so neprestano obkrožali naš planet. Če smo potrebovali karkoli - informacije, novice, izmero psihičnega stanja ali pa zgolj pogovor s prijateljem - smo za to uporabili svoje zapestnice. Njihovo povezavo pa so strokovnjaki poimenovali Ska-Line.
Vsaka zapestnica je imela tudi svojo barvo in svojo vibracijo. Iz leta v leto pa se je spreminjala tudi njena velikost. Otroci smo imeli ožje, starejši pa širše. Iz leta v leto se je tudi spreminjal obseg informacij. Starejši kot je bil zapestničin lastnik, večji dostop informacij je vsak dan dotekal na njegovo Ska-line zapestnico.
Mami in oči sta se vsak dan peljala tja, hkrati pa se jima je pridružil tudi sosed Sam. Bil je dvospolnik, imel pa je sina Kairona, ki je bil v okolici edini, ki je bil podoben meni. Peljali so se na velikih premikajočih ploščadih, kamor smo lahko sedli. Vse skupaj pa je navadno upravljal svetleči Ska-robot. Ta bitja so mi bila všeč, čeprav so se obnašala drugače kot mi: svetila so se in vedno so bila prijazna.
Stavba, ki je v naši okolici vzdrževala signal Ska-Line, je bila zares velika in mogočna. Večina ljudi iz našega mesta - ki se je imenovalo Nox - je delalo tu. Za vse ostalo - za hrano, pijačo, promet, oblačila,... - pa so skrbeli Ska-roboti.
Sicer pa je planet Skatur bil razdeljen na dve celini: Levo in Desno. Vmes je tekla prosojna vroča tekočina, ki smo ji rekli laza in bila je strupena. Če smo bili poredni, so nas starši strašili, da nas bodo zli duhovi posrkali vanjo. Sicer pa so čez takšne prelaze vodili dobro zaščiteni in zastraženi mostovi. Le redki predeli so bili, kjer so jo prebivalci planeta lahko videli na lastne oči.
Dostikrat me je mami povabila, da sem jo pospremila v službo. To sem imela tako rada! Ko me je pripeljala skozi veliko kroglo, ki je na vhodu skenirala vstopajoča bitja, je moja zapestnica zlato zasvetila, glas znotraj kupole pa me je pozdravil: »Dobrodošla pri nas, Zyna!«.
Hkrati pa sem bila vedno malo razočarana, ker sem imela tako majhno zapestnico. Odraslim se je ob prihodu vedno naložil še cel kup novih informacij, meni pa so po ekranu, ki sem ga imela na podlaktnici, začele poskakovati svetleče živalice, kot nekakšen ohranjevalnik zaslona.
Hkrati pa je bil to eden redkih prostorov, kjer sem se zares počutila svobodno! Nikjer ni bilo tako prostrano, tako svetlo in tako domače, kot tukaj. Hlepela sem za novimi stvarmi, novicami in idejami in v tej ogromni kupoli sem imela občutek, da jih bom lahko nekoč našla. Da se ta trenutek le skrivajo pred mano. Ampak nekega dne bodo moje.
S Kaironom sva se dostikrat igrala, kot da sva generala postojanke Ski-lina. Hodila sva po kupoli gor in dol in kadar naju nihče ni gledal, sva se pretvarjala, da dajeva
bitjem, ki tukaj delajo, natančna navodila, kaj naj storijo in kam naj gredo. Ves čas pa so jih obkrožali tudi Ska-roboti, ki so ustregli vsaki njihovi potrebi po hrani ali pijači.
Sredi kupole pa je bil tudi velik laserski zbiralnik. Kot velika svetleča krogla je lebdel pri vrhu steklenega stropa. Tu so se sklapljali signali vseh satelitov Desne celine, namenjeni za naš blok.
Če bi moja zapestnica bila lahko povezana s tem zbiralnikom, bi lahko izvedela čisto vse, sem včasih hrepeneče pomislila. Imela sem občutek, da obstaja veliko skrivnosti, za katere ne vem. In za katere ostali prebivalci planeta niti nočejo, da bi jih izvedela. Zato se mi je svetleči zbiralnik zdel tako zelo vabljiv.
Nekoč bom povezana s tabo, sem pomislila. Čeprav še ne vem, kako...
Samo Vodje planeta so lahko imeli dostop prav do vsega. In jaz sem to vedela. Čeprav se je zdelo nemogoče, sem ves čas čutila, da mi bo nekoč uspelo. Kairon se je včasih želel dotakniti svetleče zvezde sredi kupole z roko. Pa vendar... bil je veliko predaleč. Hkrati pa sva si - poleg hrepenenja po informacijah - delila tudi mnogo drugih lastnosti.
3. KAIRON
Bil je moj najboljši prijatelj. Ker sva bila edina, ki sva si po izgledu bila podobna, sem se ob njem počutila še posebno domače. Nikomur nisem mogla toliko zaupati, kot njemu. Enostavno ni bilo mogoče.
Imel je svetle kodraste lase in modre oči. Sama pa sem imela rjave lase in dostikrat sva jih primerjala. Bila sva edina v našem mestu, ki sva jih imela - in na njih sva bila zelo ponosna. Nihče drug ni mogel stresati z njimi, ali pa spletati kitk. Samo midva. Pa čeprav je imel Kairon enkrat krajše lase od mojih.
Vsak od naju je imel tudi svojega osebnega Ska-robota, učitelja. Moji robotki je bilo ime Naia, njegovemu robotu pa Gai. Kadar sta naju učila, se nismo smeli družiti. Na splošno najina robota nista bila vesela, če sta videla, da se igrava skupaj. Vedno sta iskala načine, da smo šli vsak po svoje. K sreči sva učne ure imela le dopoldne, popoldan pa sva lahko bila sama.
Nekega dne, ko sva se igrala na dvorišču naše kupole - dom, kjer sem živela s starši je bil v celoti okrogel - sem začutila, da bi ga rada nekaj vprašala.
»Kairon?«
»Ja?«
»A ... se ti kdaj spomniš, kako sva prišla sem?« »Ja, v raketi.«
»To že, ampak. Kaj je pa bilo pred raketo?«
To vprašanje me je mučilo že dlje časa. Večkrat sem sanjala slike, ki jih nisem znala povezati. Videla sem temnolasega fanta, ki mi maha preko steklenega ohišja rakete, kot da bi me skušal zabavati. Poleg mene je Kairon v raketi, ki se ravno tako smeji. Naenkrat naju zajame svetel tunel.
Ozrl se je okrog sebe. »Tega pa ne smeva povedati, se spomniš?« »Ne. Česa?«
»Še sam ne vem natančno. Vem samo to, da se ne smem spominjati ničesar. Če me kdo kaj vpraša, moram reči: 'ničesar se ne spomnim'.«
Tudi meni so bile te besede znane.
»Ampak meni lahko poveš, če se česa spomniš.«
»Saj vem, da lahko. Ampak tako dolgo sem ponavljal te besede, da se v resnici ničesar ne spomnim.«
»Kaj pa . Črnolasega fanta?«
»Ne.«
»Rakete?«
»Ne.«
Ni mi bil pretirano v pomoč. Bila pa sem vesela, ker se je vsaj nečesa spominjal. Čutila sem, da prihajava iz istega vira in to me je nekako pomirilo. Bil je moja edina vez s svetom, za katerega sem čutila, da je del mene. Za katerega sem čutila, da bi mu mogoče lahko rekla 'dom'...
4. POSTOJANKA 3. DO 7.
Na ta planet sem priletela, ko sem bila stara tri leta. Takoj sem dobila svojo zapestnico, svojo družino in svojo Ska-robotko Naio. Za vsako novo leto mojega obstoja na Skaturju, je moja učiteljica dodala na mojo zapestnico nove podatke, do katerih sem lahko dostopala. To je bilo nekaj, zaradi česar sem se veselila vsakega novega rojstnega dne! Svečano je pristopila do mene in mi v zapestnico vgradila dodatno ploščico, zaradi katere je bil predmet ki sem ga nosila na roki, vsako leto malo širši.
Zaradi pomembnosti dogodka sem vsak svoj novi rojstni dan poimenovala kar 'postojanka'. Četrte postojanke se ne spomnim prav dobro. Vem, da se je moja zapestnica takrat pričela bolj roza bleščati, to pa je tudi vse.
Peta postojanka je bila že pomembnejša, ker sem se s pomočjo zapestnice že lahko pričela učiti prvih znakov, črk in številk. Kadarkoli sem si želela, sem pritisnila tipko na bleščeči ploskvi in laser, ki je posvetil iz malega ekrana, je pred menoj ustvaril večjo sliko. Iz te slike sem se lahko učila, v njej pa je bilo tudi nekaj otrok s planeta Skatur, ki so imeli tisti trenutek vklopljene zapestnice in sem se z njimi lahko igrala in pogovarjala. Hkrati pa me je Naia že pričela uvajati v posebne gibe za umirjanje telesa in za to, da se lahko zaščitim pred nevarnostjo. Rekla jim je borilne veščine. Povedala mi je tudi, da za moje telo veljajo posebne zakonitosti, ki jih moram upoštevati. Kuščarji - na primer - se ne morejo boriti na tak način, ker imajo drugačno telo. Razumela sem.
Šesta postojanka je bila še bolj zanimiva. Ker sem že znala brati, sem dobila prve informacije v obliki zapisa. Tudi slike in informacije so se bolje ločevale. Če sem hotela klepetati, sem pritisnila eno tipko, če pa sem hotela zgodbice, sem pritisnila drugo. Mami mi je dostikrat pomagala, če česa pri reševanju nalog ali računov nisem razumela. Včasih je vklopila tudi svojo zapestnico, da mi je bila še bolj v pomoč. Vedno, ko je to storila, pa je ekran označila s poljem 'prisotnost otroka', zato, da je tudi njena zapestnica posredovala samo tiste podatke, ki so zame bili primerni.
Učila sem se tudi o Skaturskih živalih in vodah. Ob šesti postojanki sem tudi izvedela, da sem človek. To naj bi bilo posebno bitje, z dvema nogama in dvema rokama, lasmi na glavi in srcem na levi strani prsi. Moja mati je Skaturski kuščar. S turkizno zelenimi luskami, repom, ki sega do tal in svetlikajočimi izrastki po vsem telesu, velja ta vrsta za eno najlepših in najnaprednejših na našem planetu.
Moj oče je Skaturski plazilec. Vrsti sta si precej podobni, le da je on živo rumene barve, hkrati pa ima šest okončin namesto štirih. Hodi lahko, po katerih koli si želi -to mu omogočajo močne mišice. Pripada namreč eni izmed najmočnejših vrst na našem planetu. Tudi rep je debelejši in bolj okreten.
Kaironov starš je dvospolnik. To pomeni, da bi lahko imel otroke kar sam s sabo. Vendar jih ne sme imeti.
»Zakaj pa ne?« sem vprašala Naio.
»Tega ti še ne morem odgovoriti,« mi je hitro rekla. To izjavo sem vedno najbolj sovražila. Kadarkoli sva prišli do meja tega, kar smem izvedeti in česa ne, je enolično zdrdrala stavek 'Tega ti še ne morem odgovoriti'. To je bila ena redkih stvari, ki me je vedno opomnila, da je Naia samo robot. Kairon mi ni nikoli rekel česa podobnega. Vedno je odgovarjal drugače. Nikoli mi ni odgovoril na različna vprašanja z enim in istim stavkom. Naia pa kar dostikrat. In to me je spravljalo precej ob živce.
Sedma postojanka je bila pa v primerjavi z ostalimi pravo doživetje. Naia me je povabila v raketo in mi predstavila vso Desno celino. Bila je tako velika! Potrebovali sva kar nekaj časa, da sva jo preleteli. Bila je zelo simetrična - kot polovica natančno zgrajene krogle. Majhne kroglice, ki so pomenile naše domove in večje krogle, ki so večinoma bile postojanke Ska-Line-a, so se gnetle na Desni celini, kot majhni mehurčki.
Razložila mi je tudi, da je naše življenje, življenje planeta Skatur in navsezadnje tudi Ska-line odvisen od Zvezde, ki je svetila na naš planet s svojo vijolično barvo. Okoli našega planeta pa je krožilo devet lun, ki so včasih, ko je Zvezda ožarila Levo celino, svetile na površino Skaturja.
Ravno tako sem izvedela tudi, da je Leva celina namenjena drugim vrstam in da je ne smeva obiskati.
»Zakaj pa ne?«
»Tega ti.«
».ŠE NE MOREM ODGOVORITI!« sem jezno zaključila njen stavek.
5. POSTOJANKI 8. IN 9.
Na osmi postojanki pa sva se z Naio že pošteno učila. Kadarkoli je opazila, da sem se preveč potopila v lastne misli, sva šli teč. Ker je vsak Ska-robot bil po sestavi in udih podoben svojemu učencu, je tudi vedno znal izmeriti njihovo splošno počutje in meje njihovih sposobnosti. Tako je Naia vedno čutila, koliko kilometrov smeva preteči in kdaj sem zares utrujena. Hkrati pa me je vedno vzpodbujala, da sem raziskovala, koliko lahko svoje telo presežem s pomočjo svojega uma.
Naia me je - poleg Skaturščine, seveda - že pričela učiti tudi druge jezike. Pokazala mi je angleški jezik. Zelo lepo je tekel in zdel se mi je domač.
»Od kod izvira ta jezik?« sem jo vprašala, čeprav sem že slutila kakšen bo odgovor.
»Tega ti še ne morem povedati.«
Globoko sem vdihnila in upala, da bo nekoč prišel čas, ko na to trditev ne bom več naletela.
Na deveti postojanki je moja zapestnica bila že enkrat večja, kot takrat, ko sem prispela sem. Bila sem ponosna, ker sem dobila - poleg prelepe flurescentno rumene obrobe - tudi poseben laserski čitalec, ki sem ga lahko usmerjala kot lučko, lahko pa mi je služil tudi za prebiranje čipov. Naia me je namreč prvič peljala v knjižnico.
Tam me je čakala cela skladovnica okroglih čipov, ki so bili veliki približno toliko, kot moja dlan. Ko sem vanj usmerila svoj laserski čitalec, je čip spregovoril. Vsak čip je imel svojo vsebino in bilo jih je malo morje. Bila sem zelo vesela, ker sem končno dobila veliko snovi za raziskovanje! Malo večje razočaranje pa je bilo, ko sem ugotovila, da je velika večina čipov predstavljala zgodbice ali pravljice. Mene pa so zanimali resnični podatki, enciklopedije; kdo sem in od kod izviram. Zakaj je planet Skatur poln različnih bitij in od kod so se ta bitja vzela.
Ko sem o tem spraševala Kairona, s katerim sva se še vedno družila, mi je odgovoril, da Gai tudi njemu ničesar ne pove. Gai je bil njegov osebni Ska-robot. In tudi on ga je vedno bolj strogo gledal, če je opazil, da je v moji družbi. Kot da bi najino druženje zares bilo prepovedano. Tako me je bilo v Kaironovi družbi ves čas po malem strah, da se bo od nekod pojavil Gai ali Naia. Hkrati pa mi je bil ta občutek tudi prijeten; zdelo se mi je, kot da končno lahko na nek način kršim pravila.
Če mi Naia ni mogla ali hotela povedati vsega, kar me je zanimalo in me je s tem jezila, sem ji jaz na nek način vrnila s tem, da sem se še z večjim užitkom družila s Kaironom. Vendar ni šlo samo za to. Kairon je bil zares moj pravi prijatelj. Spreminjal se je, tako kot jaz, bil je moje rasti, tekel je enako hitro kot jaz in rad je jedel podobne stvari. Ni mi bilo jasno, zakaj ne bi smela biti z njim, ko pa je bilo vsako druženje z njim tako prijetno. Tudi smejal se je enakim šalam, kot jaz. Kadarkoli sva se sprla, je eden od naju kmalu popustil. Zaradi preprostega razloga: nisva mogla biti drug brez drugega.
Za mojo deveto postojanko mi je podaril obesek prijateljstva. Bil je okrogel in moder. Obkrožalo ga je nekaj svetlorjavih likov, ki so bili nepravilno oblikovani - nekateri so
bili med seboj tudi povezani. Na vrhu in na dnu obeska sta bili dve beli lisi, kot da bi šlo za nekakšna bela, nepravilno oblikovana zamaška na vsaki strani.
»Uau, kaj pa je to? Mislim, kaj predstavlja?« sem ga vprašala.
»Ne vem. Našel sem ga v trgovini s spominki in ga kupil. Ko sem vprašal Gaia, mi je odgovoril, da mi tega še ne sme...«
»Povedati, ja. Že prav. Potem ga bom pa še z večjim veseljem nosila!« sem ponosno zaključila.
Niti sanjalo se mi ni, kako zelo prepovedan predmet sem dobila za rojstni dan. Kajti že naslednji dan mi ga je Naia zaplenila.
»ZAKAJ?!« sem besno vprašala.
»Vidiš, kaj je problem tvoje vrste,« je mirno rekla. »Tako hitro se razburite zaradi malenkosti.« Tokrat je prvič komentirala to, da sem različna od ostalih bitij. »Zato je dobro, da se ne družiš s Kaironom. Mogoče tega še ne čutiš, ampak. Z njim boš vedno bolj takšna, kot je tvoja vrsta: vedno bolj jezna in nemirna. Tega pa ti ne morem dovoliti. Ne na tem planetu.«
Čeprav se mi njen odgovor niti malo ni zdel smiseln - ob Kaironu sem bila vedno bolj srečna, ne pa vedno bolj jezna - sem bila vseeno zadovoljna, da sem vsaj enkrat v življenju dobila nazaj trditev, ki ni bila le 'tega ti še ne smem povedati'.
»Lahko dobim prosim obesek nazaj?« sem poskusila reči čimbolj umirjeno.
»Dobila ga boš nazaj, ko boš dovolj stara, da ga boš nosila.«
In tako sem izgubila še eno izmed mojih redkih dragocenosti.
6. POSTOJANKE OD 10.- 14.
Deseta postojanka je bila veliko manj naporna. Naia me je znova peljala po vsej desni celini, tokrat pa mi je predstavila veliko več bitij, ki so živela tu. Opisovala mi je pokrajine in njihova podnebja, vse od hladnih severnih modrih pokrajin pa do toplih rdečih peščenih obal. Ko sva prišli do meja Desne celine, je znova preusmerila raketo.
»Ali bova sploh kdaj lahko leteli preko?« sem počasi vprašala.
»Ne,« mi je odgovorila, »Prebivalci Leve in Desne celine so strogo ločeni. Tja potujejo samo rakete s posebnim dovoljenjem«.
Hotela sem vprašati zakaj, pa mi je segla v besedo. »Na to ti bom odgovorila, ko boš stara osemnajst let.«
Čeprav nisem bila preveč zadovoljna z odgovorom, sem dobila vsaj podatek, ki se ga lahko veselim. Očitno bom čez nekaj let lahko dobila bistveno več odgovorov, kot sedaj. Samo počakati moram.
Enajsta postojanka je bila zanimivejša zato, ker mi je Naia prvič predstavila, iz česa je podrobneje zgrajeno moje telo, da je normalno tudi to in da za dihanje potrebujem kisik (moja mama, ki je Skaturski kuščar, ga recimo ne). Hkrati me je tudi seznanila s spremembami, ki se bližajo in me opozorila, da to ni nič nenavadnega. Pokazala je razlike med človeškim samcem in človeško samico.
»Ali sva jaz in Kairon edina človeka na Skaturju?« sem jo nekoč vprašala.
»Ne. Več podrobnosti izveš naslednje leto.« je rekla Naia.
Morda je ravno zato moje enajsto leto teklo najpočasneje do sedaj. Vleklo se je in ni ga hotelo biti konec. Odštevala sem dneve, na koncu pa tudi ure in minute. Končno je prišla.
Dvanajsta postojanka. Že navsezgodaj sem poklicala Naio. Prišla je z nasmehom. Vedela je, da sem neučakana, čeprav tega občutka ni mogla razumeti. Kairon pa.
Počasi mi je voščila vse najboljše in moji zapestnici dodala novo ploščico. Takoj sem pritisnila na gumb. Pojavila se je slika, na kateri je bil človek, takšen, kot sem jaz. Le da je bil videti drugačen: imel je debelejši vrat, redkejše lase in mnogo več gub na obrazu. Naia mi je razložila, da je takšen zato, ker je starejši. Na sebi je imel oblečeno belo haljo.
»Dobrodošli na predavanju: Kdo je človek!« je rekel gospod.
Sedla sem na stol in se udobno namestila. Večinoma je govoril o stvareh, ki sem jih že vedela. Bilo pa mi je v veselje, ker jih tokrat prvič slišim od nekoga drugega. Od pravega, čisto pravega človeka! Edina novost, ki sem jo izvedela, je bila podana čisto na koncu.
»Človek je naseljen po vsem planetu Skatur. Število prebivalcev te vrste pa je 12.523. 6.794 je moških, 5.729 pa žensk.«
Prvič sem slišala besedi »moški« in »ženska«. Zdelo se mi je zabavno, da ima vrsta ime za takšno stvar. Do sedaj smo vedno uporabljali izraze samec, samica in dvospolnik.
Predavanje se je zaključilo prekmalu. Imela sem toliko vprašanj. »Naslednje leto,« je rekla Naia.
Tako sem tudi dvanajsto leto vse leto bila na preži, česa novega se še lahko naučim. Včasih mi je pomagal tudi Kairon in od Gaia izvedel kakšno malenkost več. Primerjala sva informacije in glede na to, da so bile enake, sva sklepala, da so resnične. Tako je bila vsaka novost več kot dobrodošla.
Opazila pa sem tudi, da se je njegov glas pričel lomiti in rahlo spuščati. Ni me motilo, pravzaprav mi je bilo prav prijetno. Včasih je želel iti stran od mene, kadar je njegov glas rahlo pisknil. Šele ko sem ga ustavila in mu rekla, da mi je to v bistvu všeč, je začudeno rekel: »Vsi ostali pa se ravno zaradi tega norčujejo iz mene. Kuščarji, Elohimi in Dvospolniki nikoli ne piskajo. Tudi ti ne piskaš. Jaz pa.«
»Ampak to je čisto normalno. Naia mi je govorila o tem. To imaš zato, ker si moški,« sem ponosno rekla.
»Kdo pa je to?«
»Človeški samec.« sem bila še bolj ponosna. Kairon očitno ni dobil dokumentarnega filma. Vprašala sem ga in v resnici je dobil drugačno ploščico. Poiskala sva miren kraj in ga skupaj pogledala.
»Uau,« je bil navdušen. »Najlepša hvala, Zyna. Zdaj se mnogo bolje počutim.« »Malenkost,« sem hitro rekla. »Pa še kdaj.«
Štirinajsta postojanka je bila veliko manj zabavna. Večinoma ploščica ni vsebovala novih informacij. Res pa je vsebovala čip, ki mi bo prišel prav, ko bom stara osemnajst let.
»To je še tako daleč,« sem nemočno rekla in skušala od Naie izvedeti kaj več.
»Nič ne pomaga,« se je nasmehnila. »Za letos je to vse. Ti si definitivno najbolj radovedno bitje, ki je kdajkoli živelo na planetu Skatur!«
7. POSTOJANKE 15., 16. in 17.
Postojanki petnajst in šestnajst sta minili hitro in nepomembno. Spomnim se edino tega, da sem dobila nekaj novih čipov s podatki planeta Skatur.
»Morda so bolj pomembni, kot se ti zdi,« me je opozorila Naia.
Meni pa je bilo mnogo bolj zanimivo poslušati o moji vrsti in spremljati namige, od kod je moja raketa priletela na ta planet. Pa me je čisto prepogosto ustavila izjava »Tega ti ne morem odgovoriti«. Prebrala in pregledala sem vso vsebino čipov, na koncu pa sem jih shranila za pozneje. Bilo je veliko podatkov - velikost planeta, celin, širina morja Laze, itd.
Sedemnajsta postojanka pa je bila najzanimivejša do sedaj. Naia je celo dovolila, da sta se nama pridružila Gai in Kairon. Z Gaiem sta namreč za naju pripravila posebno predstavitev, od borilnih veščin pa do plesa. Učili smo se tradicionalnega plesa planeta Skatur, in plesov drugih dimenzij. Povedala sta nama, da poleg Skaturja obstaja še pet svetov.
»Galaktika, Airon, Lunar, Pteor in . Kanter.« je rekla Naia. Zadnjega je izrekla z nekakšno mero previdnosti.
Gai jo je hitro dopolnil:
»Galaktika: planet, ki je zelo vroč. Bitja na njem vibrirajo z izjemno hitrostjo. So zelo svetla in skrbijo za ravnovesje v vesolju.
Airon: planet, ki je v nasprotju z Galaktiko precej mrzel. Njegovo skorjo pokriva led in bitja, ki tu živijo, lahko preživijo le v zelo hladnih razmerah.
Lunar: planet, ki povezuje ostale svetove s pomočjo svetlobnih mostov. Je postojanka in križišče vseh naštetih planetov.
Pteor je planet, ki je še najbolj podoben Skaturju, le da je na njem razpored populacije nekoliko drugačen.
In še. Kanter. Planet za shranjevanje. Kot shramba.«
Zadnji planet je v meni zbudil še posebno pozornost. Že tako ali tako sva bila oba s Kaironom lačna znanja. »Shramba? Kakšna shramba?«
»Tega vama še ne moreva odgovoriti,« sta v en glas rekla Naia in Gai.
Gai je nadaljeval.
»Kot je navada vsakega mladiča, ki dopolni sedemnajst let, vaju prisrčno vabiva na posebno usposabljanje, ki bo čez en teden, na drugem koncu Desne celine.« ko je videl, kako sva se razveselila skupnih počitnic, je dodal: »Samci in samice pa so v tem taboru strogo ločeni!«
Pogledala sva v tla. Čutila sem, da sta robota nad tem dejstvom še posebno zadovoljna. Zato jima očitno tudi ni bilo težko teh nekaj ur, ko smo bili vsi skupaj. Ker sta vedela, da naju bosta kmalu lahko znova ločila.
Teden priprav je hitro minil in kmalu sva bila oba s Kaironom pripravljena na taborjenje. Moja mami mi je pripravila tudi nekaj najnujnejših pripomočkov za takšno potovanje in za učenje na taboru. Tako ali tako sem od Naie že dobila nov košček ploščice, mami pa ga je obogatila s posebnim ščitnikom, da ga ne bi v naravi s čim obdrgnila. Ti ščitniki so bili tudi sicer precej moderni in za njeno darilo sem ji bila izjemno hvaležna.
Hkrati pa mi je dala tudi nekaj nepremočljivih oblačil; očala, ki so naznanjala prisotnost novih živih bitij in zavibrirala ob vsaki novi frekvenci ter pomanjšani satelit, ki sem si ga lahko vgradila na zapestnico, ki bi ga lahko vklopila in bi me avtomatsko vodil domov.
Ko sva se s Kaironom srečala, preden sta naju robota posadila v različni raketi, mi je potiho šepnil: »Ne skrbi, bova že našla način, da se vidiva tam!«
Njegova močna želja, da bi se dobil z mano me je tokrat napajala z drugačnim veseljem, kot do sedaj. Občutila sem močno bitje srca in v obraz mi je postalo vroče.
Živčno sem zamomljala: »Ja. Z veseljem.« Ko sem sedla v svojo raketo, pa sem pričela razmišljati o tem, kaj si je ob mojem jecljanju moral misliti. Da se nočem videti z njim? Da se mi mudi? Da mi ni pomemben? Zakaj naenkrat tako trepetam? Ali nisva prijatelja..?
Ko smo odrinili in mi je pomahal iz svojega okenca, sem dobila nekakšen preblisk. To sem že videla. Videla sem njega, kako mi maha iz rakete. Le da sva bila takrat mnogo mlajša.
Kako veliko stvari se nama je že zgodilo! Odraščanje na planetu Skatur, nenehno spraševanje, kdo sva. Njegov piskajoči glas, ki je v enem letu dobil veliko lepši in malo nižji zvok. Ta zvok me omami, vsakič, ko ga slišim. Ampak, zakaj je temu tako!? Zakaj me ne omami zvok skaturskega kuščarja, elohima ali pa hermafrodita? Zakaj ravno Kaironov glas?
In njegov vonj. V zadnjem letu me je pričel vabiti bolj, kot karkoli. Vonj, ki ga nima nobeno drugo bitje. Nekakšen sladko-slan parfum, ki se nežno dotika mojih čutil, vsakič, ko me objame ali pa samo stoji poleg mene. Ko govori z menoj, mu iz ust puhti podobna sladikavost in vedno me prevzame želja, da bi se približala njegovim ustnicam in na njih prislonila svoje. Zakaj? Zakaj ravno njegova usta? Nisem imela občutka, da je to le zato, ker oba pripadava isti vrsti bitij. Bilo je nekaj več. Vendar si tega nisem znala razložiti.
Hkrati pa sem se spraševala. Ali tudi on čuti podobno? To vročico, kadar grem jaz mimo? Včasih sem se ogledovala v ogledalu in moje rjave oči se mi nikakor niso zdele tako magične, kot njegove, ki so modre. Moji rjavi lasje so štrleli na vse strani, njegovi pa so bili naravno valoviti v popolnih zlatih kodrih. Moje telo je dobilo na prsih čudne izbokline. Njegove prsi pa so bile lepe, dišeče, vabljive in ravne. Težko mi je bilo, ko sem videla, da ob meni ni živčen, kot sem bila jaz. Očitno ne čuti enako. Mogoče pa mu je všeč katera druga samica. Ob tej misli me je še posebno zabolelo v prsih.
Ko sem že bila skoraj na tem, da se vdam lastnim čustvom in začnem točiti solze, me je predramila Naia:
»Zyna, pripravi se, prispeli smo!«
Ugotovila sem, da Kaironova raketa ni pristala daleč od naše in to dejstvo me je znova navdalo z upanjem.
»Ne skrbi, bova že našla način, da se vidiva tam!« mi je še odmevalo v glavi, ko sem opazovala njegovo raketo, kako je pristajala. Znova je prišel do okna in mi pomahal. Mu je res mar zame? Ali želi biti le prijatelj? Ali sploh ve, da čutim tako? Kaj za vraga sploh čutim!? In kaj čuti on!?
Naia me je znova vrnila v resničnost.
»Tvoje stvari, zaspanka,« me je opozorila in mi podala torbo.
Hitro sem se odmajala z rakete in skrivaj opazovala področje, kjer je pristala Kaironova raketa. Obe območji je sicer razmejevala ograja, ni pa bilo videti, da bi bila zastražena. Imela sem občutek, da je Kairon razmišljal podobno. Zvečer ga bom poskusila poklicati.
8. TABOR
Ko smo prispeli do postojanke, sem opazila kar nekaj robotk, ki so usmerjale svoje varovanke.
Najprej nas je pozdravila vodja tabora, ki je bila nekoliko večja od ostalih bitij, hkrati pa je bila po malem podobna vsem. Kot neke vrste konglomerat vseh prebivalcev na tem planetu. Ko se je njena koža enakomerno zableščala, sem ugotovila, da je robotka.
»Drage samice, prisrčno pozdravljene na taboru za uvajanje v zrelost,« je svečano napovedala. »Ime mi je Xeina in sem vaša vodja na tem taboru.«
»Vsak dan boste dobile posebno nalogo, ki jo boste morale izpolniti. Lahko se sicer posvetujete s svojo robotko, ampak opraviti pa jo boste na koncu morale same. Pri življenju v taboru se boste morale držati pravil, ki tukaj veljajo! Nobene hrane in pijače - vse imamo tukaj! Nobenih dodatnih čipov - v pomoč vam je le zapestnica, ki jo bomo prej pregledali. Oprema je jasno navedena na seznamu, ki smo vam ga že poslali preko Ska-Linea. In kar je najvažnejše: nobenih prehodov na stran tabora samcev!«
Očitno se je to že dogajalo, sicer tega ne bi tako zelo poudarila. Meni pa je bilo vseeno. Velika kuščarka namreč ni omenila, da jih ne smemo klicati in se preko Ska-Linea pogovarjati z njimi.
Komaj sem čakala, da je končala s svojim govorom in nas napotila do svojih bivališč. Bila sem vesela, ker mi je mami za šestnajsti rojstni dan kupila šotor: samo pritisnila sem na gumb in že je pred menoj stala manjša okrogla kupola z modro lučko na sredini strehe. Ta lučka je služila tako kot svetilka, kot tudi kot vodilo, kateri šotor je moj. Vsaka lučka je namreč bila drugačne barve.
Ko smo postavile vsaka svoj šotor - Nain je bil čisto blizu mojega - je naš tabor izgledal kot zbirališče samih barvitih mehurčkov in bilo je zelo lepo. Jaz pa sem ves čas razmišljala o tem, kje, kdaj in kako bom poklicala Kairona. Bilo je več kot očitno, da v mojem šotoru stvar ne bo izvedljiva: bil je preblizu Nainega in robotka bi me s svojim izostrenim sluhom slišala.
Odločila sem se, da tabor podrobneje raziščem. Če me bo kdo kaj vprašal, bom rekla, da sem iskala stranišče.
Tabor je bil razdeljen v tri dele: velik in prostran del s šotori, kjer so se gnetli naši mehurčkom podobni šotori z lučkami različnih barv, velika kupola, kjer je bila vodja, kuhinja in stranišča, ter največji del, ki se je raztezal vse do taborišča samcev. Ta del je obsegal tudi gozd, razmejevala pa ga je ograja. Videla sem, da so prva drevesa bila zastražena in zelo težko bi se izmuznila mimo. Razen, če bi poskusila ob robu ograje... Ravno tako me je zanimalo, katera bitja so pravzaprav stražarji. Ali stražijo roboti ali katera druga bitja? Roboti so težja naloga, ker ne spijo in se nikoli ne utrudijo. Veliko bolje slišijo in zaznavajo svet kot ostala bitja.
Ko sem šla mimo stranišč, sem se skrila v temi in še bolj previdno stopala proti prvim drevesom. Odločila sem se, da se gozdni meji približam po robu. Ostale samice so se gnetle pri straniščih in umivalnikih, zato sem upala, da ne bom tako opazna, če se uspem za hip izmuzniti.
Bila sem zelo vesela, ker je moj načrt očitno uspel. Prišla sem do prvih dreves in preučila situacijo. Mejo z gozdom sta stražili dve bitji, ki nista izgledali kot robota. Prva je bila Skaturska kača, ki je bila malo večja od ostalih in je stražila območje z glavo, dvignjeno navzgor. Morda je ravno zato njena senca v temi bila videti skoraj tako kot elohim.
Drugo bitje pa je bila Skaturska kuščarka. Ker očitno ni bilo te navade, da bi samice hotele kršiti Xeinina pravila, je delovala precej zdolgočaseno. Odnos obeh me je napajal z upanjem, da bom v temi ostala neopazna.
Ko sem prehodila približno pet korakov, sem skoraj bila že mimo. Gledala sem ju v hrbet in se veselila, da bom očitno lahko nemoteno nadaljevala svojo pot. Naenkrat pa se je moja zapestnica sijoče zableščala. V temi je zasvetila kot sonce. Ugotovila sem, da me kliče Kairon, sama pa sem pozabila nastaviti svojo zapestnico na neopazno klicanje. Obe stražarki sta se obrnili k viru svetlobe in pričeli hoditi proti meni.
»Pa bo večer navsezadnje le zanimiv,« se je posmehnila kača. Otrpnila sem od strahu in čakala na kazen.
9. POSLEDICE
»Kaj pa ti delaš sredi gozda, mlada dama?« me je ustavila kača.
»Amm... Iščem... Stranišče?« sem se nebogljeno zlagala. Bilo je več kot očitno, kje so sanitarije. In kje sem jaz.
»Aha. Stranišče je pa tamle. Te bom kar pospremila,« je pomenljivo rekla kuščarka. Skupaj sva odšli do stranišča.
»Najlepša hvala,« sem prijazno rekla. Upala sem, da je moja laž navsezadnje vseeno uspela prepričati stražarki.
»Ja, ja, ni za kaj.« je rekla kuščarka in me ponovno pogledala. »Zdaj pa poslušaj, Človečka: Nama je obema jasno, da nisi iskala stranišča. Čez gozd pa na smeš brez Xeininega dovoljenja. Torej ti svetujem, da se tega dela tabora enostavno izogibaš, če nočeš težav. Razumeš?«
Preplašeno sem zamomljala: »Razumem,« in izginila v sanitarnih prostorih. Ko sem se zaklenila v eno izmed kabin, sem opazila zapestnico na svoji levici. Bila sem jezna, ker me je tako izdala!
Tik, preden sem se do konca uredila, pa me je prešinilo: lahko mu vendar pošljem sporočilo! Tukaj, v zaklenjeni kabini tega nihče ne bo opazil ali slišal!
Takoj sem pričela s tipkanjem.
Živjo, Kairon,
Ugotovila sem, da je edina pot do vašega tabora skozi gozd, ki je precej dobro zastražen. Imaš kakšno idejo? Sicer pa sem se skoraj prebila skozi prvo stražo, ko si me poklical in jih opozoril na to, kje sem!
Pozdravček,
Zyna.
Poslala sem sporočilo in se odločila, da za vsak slučaj še malo počakam v kabini. Nisem čakala dolgo.
A to se je v tisti temi tako svetilo? Bil sem deset metrov oddaljen od tebe, ob robu ograje. Videl sem dve stražarki, ki sta nekoga odpeljali in ugibal, če nisi bila to ti...
Sicer pa sem še vedno tukaj. Lahko si zapestnico nastaviš na neopazno zvonenje, jaz pa obljubim, da te ne bom več poklical... V ograji sem našel način, kako razmakniti nekaj veznega materiala in naredil sem luknjo.
Povabljena, da jo skupaj razširiva. Lahko pa te obveščam tudi glede razporejenosti vaše straže.
Lepo te pozdravljam, Kairon.
Ob tako hitrem odgovoru mi je znova srce pričelo hitreje biti. Torej je bil tako zelo blizu? In me še vedno čaka? Hitro sem začela tipkati nazaj.
Se bom potrudila. V nekaj minutah bom tam. Te pokličem.
Odločila sem se, da še enkrat poskusim, ne glede na karkoli. Morala sem ga videti. Hitro sem odklenila kabino in se počasi oddaljila od sanitarij. Splazila sem se ob zidu in upala, da me ni nihče opazil. Ko sem zavila proti temi, sem hitro natipkala sporočilo.
Blizu sem. Kako je s stražo..?
Izhodišče je v redu. Kača drema, kuščarka pa je ravnokar ugriznila v malico. Mislim, da ne boš imela težav. Poskusi se čimbolj približati ograji in hodi naravnost naprej.
Kaj pa drevesa?
Brez skrbi, tukaj so samo manjša grmovja. Kot nalašč, da se človek potuhne.
Koliko korakov še imam?
Še deset. Ravnokar si šla mimo straže, vidiš?
Vidim, ja. Zdajle bi bilo zares dobro, da bi bila čimbolj tiho...
Res, ja. Še pet korakov. Zdaj se pa ustavi. Vidiš grmovje, z zelenim cvetjem in velikimi belimi prašniki? Za njim sem jaz.
Pohitela sem do grma. Za njim je bil majhen prostorček, ki je bil pokrit s travo, hkrati pa je ob njem bila ograja, ki je bila na spodnji strani rahlo načeta. Vezno tkivo ograje na dnu je bilo že pošteno nacefrano in razširjeno.
»Ti je všeč? To je moje maslo,« se je z druge strani pohvalil Kairon.
»Kako bova pa to zakrila?« sem vprašala v zmesi veselega presenečenja in strahu, da naju zasačijo.
»Se bova že česa domislila. Sedaj mi pa pomagaj,« mi je rekel in mi pokazal, kako se rahlja zapleteno narejeno konstrukcijo ograje.
Bila sva hitrejša, kot bi si mislila. Luknja je bila kmalu dovolj velika, da sem se splazila skozi. Pomagal mi je in me prijel za roke. Potegnil me je skozi in mi pomagal, da sem vstala.
»Tukaj pri nas so gozdovi manj zastraženi,« mi je šepnil. »Ne vem, zakaj. Mogoče ste bolj ve, samice, navajene delati več neumnosti!«
Uprla sem se. »Sploh ni res. Samo malo bolj smo radovedne.«
»No, te zanima naš gozd, radovednica?«
»Seveda, prosim,« sem lahkotno odvrnila, ko sem videla, kako se oddaljujeva od mojih straž.
10. SVOBODA
V temi me je prijel za roko in čutila sem, kako je moja vedno bolj potna. Bilo me je strah, da bo tudi on to začutil in da mu bo neprijetno. Suha roka, suha roka, sem si govorila, ko sva hodila. Želela sem biti čimbolj sproščena in hkrati ... Privlačna zanj. Prišla sva do malo večje nočne jase, s katere sva lahko videla kar tri lune. Tega ne vidiš vsako noč. Naenkrat se je obrnil proti meni.
»Kako se ti zdi?« me je zadihano vprašal, pa čeprav nisva ravno hitro hodila. Spustil je mojo roko in zaskrbljeno sem pomislila, da ga je moje potenje navsezadnje le motilo. Hitro sem si obrisala roko ob majico, da bi jo vsaj malo posušila. Za naslednjič, morda.
Žal je to opazil in se nasmehnil. »Ja, vem. Prosim oprosti, ker imam tako potne roke.«
Ravno sem želela razložiti, da je to bilo ravno obratno, ko je nadaljeval: »Ne, vem, zakaj. Ampak zadnje čase. Se počutim tako. Eh, brezveze, kaj ti bom to govoril. Mislila boš, da sem čuden.«
Mene pa ni moglo bolj zanimati. »Ne, ne, prosim, kar povej. Zares me zanima!« Lune so ožarile njegov pogled, ki se je zapičil vame izpod zlatih kodrov. »Res?« »Čisto zares.«
»Zyna...« je nerodno začel. Sedel je na travo in jaz sem mu sledila. »Ob tebi se počutim drugače. Srce mi čudno bije in moje telo se obnaša drugače kot prej. Tega nisem še nikoli izkusil. Veselim se vsake sekunde, ko sem s tabo, hkrati pa sem ob tebi ves čas nekako živčen. In . Mislim. da te imam rad.« Ko je to izrekel, je bilo čutiti v njegovem glasu močno olajšanje. In hkrati pričakovanje na moj odziv, kajti jaz še vedno nisem bila sposobna reči besede, tako sem bila iz sebe. Vsaka celica mojega telesa je utripala v pričakovanju.
»Lahko kaj odgovoriš?« je še plašno vprašal. Jaz pa nisem zmogla odgovoriti. Moje roke so kar same od sebe segle po njegovem obrazu in moje ustnice so se željno prilepile na njegove.
Ponovno je dišal, tokrat še bolj kot po navadi. Ker sem končno lahko vonjala in okušala njegov božanski obraz in mehkobo njegovih ustnic, je ta okus postal še močnejši. Opojnost, ki sem jo čutila, pa se je še okrepila, ko si je Kairon opomogel od presenečenja in pričel z menoj sodelovati. Rahlo je razširil usta in še bolj sva se zlila v poljubu. Objel me je in z menoj legel na travo. Valila sva se po nočni prijetno ohlajeni travi in uživala v opojnosti trenutka. Ko sva se uspela vsaj malo umiriti, sva nekaj časa samo ležala in gledala v nebo.
»Uau,« je presenečeno rekel.
»Ja.« sem pritrdila.
»Torej...«
»Ja. Tudi jaz čutim natančno to, kar ti,« sem samozavestno razložila. Zdaj mi je bilo veliko lažje. Čutila sem nepomembnost prejšnjih čustev, ki so se raztopila kot milni mehurčki in bila sem srečna, kot še nikoli dozdaj.
»Kaj bova pa sedaj?« me je vprašal.
»Glede na obnašanje Naie in Gaia bi bilo najbrž najbolje, da nikomur ne poveva,« sem negotovo zaključila. Čeprav bi najraje povedala celemu svetu!
»Ampak jaz. bi najraje to povedal vsem,« je nežno dodal. Čutila sem, da me ima zares rad.
»Jaz tudi,« sem se obrnila k njemu. Znova sem približala svoj obraz in pričel ga je raziskovati, božati z rokama ter poljubljati z ustnicami. Zaprla sem oči in se v celoti prepustila njegovemu ljubkovanju.
11. PRVI DAN V TABORU
Ko sva se le s težavo poslovila, sva se dogovorila, da se vidiva naslednji večer, ob enakem času. Tako ali tako je bilo vseeno, ali sva bila vsak v svojem šotoru ali ne. Vso noč nisem mogla spati in mislila sem lahko samo nanj. Ko je Xeina prebudila vse samice z glasnim zvoncem in novico, da je jutro in naj vstanemo, sem se počutila čudno budno. Vso noč nisem zatisnila očesa in moji čuti so bili nekako izostreni, telo pa mehko. Naia je to takoj opazila.
»Hej, zaspanka,« me je podražila, »če ne boš spala v tem taboru, se ti ne bo preveč dobro godilo!«
»Zakaj pa ne?« sem jo vprašala, s še vedno izklopljenimi možgani. »Boš kmalu videla, zakaj.«
Xeina je robotom naročila, da so nam razdelili zajtrke. Meni pa bi veliko bolj kot zajtrk prišla prav Kaironova družba. Še enkrat sem pomislila na prejšnjo noč in se nasmehnila. Kako sem se obremenjevala zaradi nepomembnosti. On pa je na drugi strani ravnal podobno. Čutila sem, da se je močna praznina, ki sem jo čutila v sebi, pričela polniti. Iz sanj me je predramila Naia.
»Ali nisi lačna ali kaj?« je presenečeno vprašala. »Tabor ponavadi naredi samice še bolj lačne. No, vsaj človeške.«
»Ja, ja, seveda,« sem hitro odgovorila in ugriznila v pripravljen sendvič iz mehkih klešč Skaturskega raka.
Takoj za zajtrkom nas je Xeina seznanila z urnikom tistega dne. Čakalo me je učenje borilnih veščin z bitjem, ki ni enake vrste, kot sem jaz; učenje oponašanja različnih zvokov narave ter tekmovanje v teku.
V prvem delu dneva mi je šlo zares slabo. Moje mehko telo se ni in ni moglo privaditi trdemu kondicijskemu treningu. Prav vsa bitja ki so se borila z mano, so me premagala. Ko je kdo videl, da se bo boril z mano, je naveličano vzdihnil in me po navadi premagal v roku nekaj sekund.
»Kaj ti je danes?« je vprašala Naia in me potipala po čelu. »Bolna sicer nisi.«
... ampak zaljubljena, sem pomislila. Ti pa tega seveda ne moreš razumeti, ker si robot, sem še radostno dodala.
Končno je prišel čas za malico, ki sem jo z užitkom použila. Padanje po tleh me je kar zlakotnilo. Zanimivo mi je bilo tudi oponašati različne živali. Učiteljica oponašanja - ki je ravno tako bila Ska-robotka - nam je pokazala veliko zanimivosti o tem, kako lahko preživimo v skaturski divjini samo s pomočjo oponašanja plenilcev ali njihovih žrtev.
Zvečer pa je bilo še tekmovanje v teku in bila sem popolnoma zadnja. Zaostajala sem kar nekaj krogov za ostalimi in naši časovni dosežki so se razlikovali za nekaj minut. Po končanem tekmovanju me je Xeina poklicala k sebi.
»Draga človeška samica,« mi je realno rekla. »Priznati ti moram, da tako slabega rezultata v našem taboru še nismo izmerili. Si zelo šibka glede na svojo telesno konstitucijo. Takšni tabori mogoče niso zate. Te pošljem domov? Ali pa meniš da bi se lahko malo bolj potrudila in si želiš ostati?«
Kar otrpnila sem. Da bi me poslali domov - ravno sedaj? Ni govora, borila se bom!
»Ne, ne, v redu bom, obljubim,« sem dvignila interes. Bom pač več spala ali kaj. Zares sem hotela ostati tu, s Kaironom.
»Jutri me ne boste več prepoznali, tako bom hitra!«
»No, le glej da boš,« je rekla rahlo presenečena Xeina.
Pred spanjem sem napisala sporočilo Kaironu.
Pozdravljen, dragi.
Če želim ostati tukaj, moram veliko bolje sodelovati, kot sem danes. Ker sem vso noč mislila nate, sem danes bila daleč najslabša v vseh tekmovanjih in skoraj so me poslali domov! Zato se danes moram naspati. Se vidiva jutri? Poljubček,
Zyna.
Kmalu sem dobila odgovor.
A potem nisem edina mevža v taboru, hehe? Tudi jaz sem imel težave. Se vidiva jutri. In iskreno - komaj čakam.
Jaz tudi.
Dobro spi.
Kako pa naj spim, če nisem dobila poljuba za lahko noč? Pridem tja?
Je že v redu. Nočem, da te naženejo, ker nadleguješ uboge pripadnice tabora samic.
V bistvu eno in edino pripadnico.
Le glej, da samo eno. Lahko noč, dragi. ©
Lahko noč.
12. ŽIVLJENJE V TABORU
Tako sem naslednji dan resnično vstala kot prerojena. In na predavanjih sem zares sledila in poslušala. Vsak gib mi je predstavljal izziv. Ko me je imelo, da bi misli preusmerila drugam, sem pomislila na Kairona in se znova zbrala. Ves interes, da se zvečer vidim z njim, sem preslikala tudi na učne ure in lekcije. Tako sem kmalu začela premagovati tudi svoje nasprotnice. Najtežje se je bilo boriti s Skatursko plazilko, ker je poleg rok in nog uporabljala tudi peto okončino - rep. Vendar pa nas je Ska-robotka vedno opominjala, da je vse v glavi. In res je pomagalo. Če sem se osredotočala na svetel izzid boja, mi je takšno bitje predstavljalo zgolj izziv in ne strahu.
Po malici sem z veseljem obnovila znanje prejšnjega dne - o oponašanju. Hkrati pa smo se učile tudi plezati. Zanimivo je bilo, kako različno smo se lotevale tega podviga - vsaka z različnimi okončinami. Najbolje je šlo kačam. Kmalu za njimi so bile Legvanke, nato elohimke, jaz, ter Skaturska plazilka. Bilo je edinkrat, da sem bila boljša od nje. Plezanje ji resnično ni šlo.
Zvečer pa smo se pomerile v teku. Xeina se kar ni mogla načuditi veliki spremembi, kateri je bila priča: na tekmovanju sem bila druga. Edino Skaturska kuščarka je tekla hitreje od mene. Imela sem tudi rekordni rezultat glede na telesno konstitucijo. Nobena človeška samica na tem taboru še nikoli ni tako hitro tekla. Ko me je Xeina vprašala, kaj se mi je zgodilo, nisem znala povedati ničesar konkretnega. Imela sem močan interes, to je resnica. Zares sem si želela ostati.
Tisti dan sem komaj čakala večer. Žal pa sem s svojo preobrazbo zbudila veliko pozornosti in morala sem se kar močno potruditi, da sem se po vseh čestitkah v miru lahko izvlekla do stranišč in po tem tudi do gozda mimo straž. Pri ograji - kjer luknje še vedno ni nihče opazil - me je že čakal Kairon.
»Kje si, junakinja?« me je pozdravil.
»Kako, prosim?« sem začudeno vprašala.
»Danes smo v taboru slišali, da se je pri vas zgodil čudež. Ena izmed samic je začela premagovati vse ostale.«
»Eh, to ni nič. Samo močen interes po tem, da me ne vržejo ven. Bom poskusila biti manj vpadljiva.«
»Je že v redu. Ker jaz sem imel podobne težave!« je rekel in me poljubil.
Tako se je nadaljevalo ves teden. S Kaironom sva se zares z veseljem učila, ker sva vedela, kaj naju čaka zvečer. Kmalu je našel tudi bolj zasebne dele njihovega gozda, ki sva ga kmalu že v celoti spoznala. Najbolj nama je bil všeč turkizno zeleni tolmun z vodo. Izviri z vodo so bili na našem planetu namreč prava redkost.
Ležala sva ob vodi in se veliko pogovarjala. Kairon se je sprva obotavljal, nato pa mi je kmalu zaupal čisto vse. Kako je z negotovostjo opazoval spremembe na svojem telesu in kako se z nikomer ni mogel pogovoriti o tem, ker enostavno ni drugih ljudi v
našem mestu. Jaz sem mu pritrdila in spoznala sva, da bi vse to lahko končala veliko prej, če nama ne bi bilo tako nerodno. Tudi sama sem mu priznala, da sem se bala nekaterih stvari, ki so baje značilne za žensko: mesečno krvavenje in izbokline na prsih.
»Za kri sicer ne vem. Ampak to drugo mi je pa pri tebi zelo všeč,« je rekel in z roko nežno zdrsnil po moji majici.
Znova sem zadrgetala in se prepustila njegovemu božanju. Kmalu me je od želje, da bi se mu lahko vsa predala, bolelo vse telo. Vendar je šlo za nekakšno sladko bolečino, ki me je prevzemala vse od trebuha navzven. Vse skupaj pa je spremljalo globoko dihanje, ki si ga prav tako nisem znala razložiti. Pri Kaironu je bilo enako.
Naia mi je ob moji sedemnajsti postojanki rekla tudi, da bo kmalu prišel čas, ko si bom zbrala svojega samca, s katerim si želim ustvariti družino.
»Si že razmišljal o tem?« sem na zadnji večer najinega tabora vprašala Kairona.
»Seveda,« mi je lahkotno odgovoril. »In sem se tudi že odločil.«
»Si se..?«
»Saj veš. Kako pa naj bom s katero drugo kot s tabo?« se je nasmehnil. »Bi želela postati moja družica?« me je vprašal, medtem, ko mi je gledal v oči.
»Seveda! Jasno!« sem mu odgovarjala, medtem, ko sem ga poljubljala po obrazu. Komaj sem čakala, da svojo odločitev razglasiva staršem in svojima Ska-robotoma. Nisva pa se zavedala posledic najine odločitve.
13. SELITEV
»Mama, se spomniš tistega pravila, da imam eno leto, da se odločim, s kom si želim ustvariti družino?« sem nasmejano rekla ob svojem prihodu.
»Seveda, ljubica.« mi je nejeverno odgovorila in prevzela čajni pribor, ki ji ga je prinesla njena Ska-robotka.
»No, odločila sem se. V bistvu sva se oba.«
Videla sem njen zaskrbljeni pogled. »Ja?«
»Izbrala sem Kairona. S Kaironom sva izbrala drug drugega.«
Tisto, kar se je meni zdela zelo dobra novica, je mojo mamo tako pretreslo, da je spustila iz rok ves čajni pribor, ki se je s truščem razletel po tleh. Čeprav je še nisem videla jokati, so jo tokrat zalile solze. Skaturski kuščarji jočejo samo ob smrti, pa še to poredko.
»Mama?«
»Vedela sem, vedela sem. Kako sem mogla to dopustiti? Kje je Kairon? Je že povedal staršu..?«
»Ja, seveda. Ravnokar.«
»Oh, ljubica moja, tako mi je žal. Butasta pravila! Pa kaj potem, če ti ne smem povedati - rekla bom, pa če me takoj izselijo!«
»Kaj pa..?«
»To naj bi izvedela šele takrat, ko boš stara osemnajst let. Jaz pa ti bom vsaj namignila. Ne smeš si izbrati človeka. To ni dovoljeno. Planet Skatur je reševalni planet za tiste vrste, ki nimajo svojega lastnega planeta. Te vrste so prenevarne, da bi lahko živele skupaj v sožitju. Zaradi tega je ta planet tako raznolik. Ker Vodilni ne želijo, da bi se zgodovina ponovila.«
»Vodilni?«
»Prebivalci planeta Galaktika. Skrbijo za ravnovesje v vesolju in takšna je bila njihova odločitev. Tvojega rodnega planeta že nekaj časa ni več. Ljudje so bili enostavno preveč agresivni. Zato so Vodilni privolili v to, da njihova nasprotna rasa, Temačni, planet razgradijo. Šlo je za neke vrste reciklažo...«
Tokrat so solze oblile mene.
»Moj. Planet. Ne . obstaja..?«
»Ne, in tudi Kairona ne boš nikoli več videla!«
»KAJ?« bila sem popolnoma presenečena.
»Če je povedal Samu to, kar si ti povedala meni, je bil dolžan poklicati upravo. Ker ne smeta bivati ali komunicirati skupaj, ga bodo prepeljali na Levo celino. Zato tudi ta celina obstaja. Ker tja ne moreš poslati nobenega signala. Nemogoče je.«
Hitro sem si oblekla suknjič.
»Ne nori, otrok. Nemogoče je!« je še vpila za mano. Meni pa ni bilo mar. Stekla sem ven in v najkrajšem času bila pred Kaironovo hišo. Trkala sem, pa se ni nihče javil. Tulila sem, hodila sem okoli kupole, da bi našla vsaj odprto lino ali okno. Ničesar. Tišina. Kot da se je odselil tudi Sam. Skrušeno sem sedla pred vrata, ko sem pred seboj zaslišala glas.
»Ali je to Nox 385?« je vprašal visok glas. Pogledala sem gor in opazila družino, ki je vsebovala elohima, dvospolnika in Skatursko želvo.
»Je to pravi naslov?« me je še enkrat vprašala želva.
»Je, ja. Zakaj?«
Razveselili so se. »Ker je to naš novi dom!«
Zagotovo jim v njihovi sreči ni bilo jasno, zakaj sem objokana med ihtenjem stekla stran.
14. SPOROČILO
Ko sem se dovolj oddaljila, me je prešinilo: morda pa le ni še vse izgubljeno! Če sedi na raketi, ki leti nad Desno celino, lahko še vedno dobi moje sporočilo! Hitro sem natipkala sporočilo.
Dragi Kairon,
Če si še vedno med letom na Levo celino, mi prosim pošlji odgovor. Zagotovo lahko to še vedno prebereš. Prosim vedi, da bom naredila vse, da bom prišla k tebi. Boriti se morava. Danes sem izvedela nekaj novosti o najinem planetu. Zagotovo najdem signal in način, kako priti do tebe. Če ga ne boš že ti prej. Mora nama uspeti. Prosim, pomagaj mi. In toliko da veš. Ne nameravam si iskati drugega partnerja. Ne bi imelo smisla. Pa naj me ubijejo, če želijo.
Prosim odgovori mi.
Tvoja Zyna.
Znova se je odgovor pojavil zelo hitro. Ampak bil je zelo kratek. Draga Zyna,
Nikoli več se ne smeva videti. Žal mi je, da se je tako končalo. Rad te...
Po tem nisem več dobila ničesar. Želela sem znova vzpostaviti stik z njim, a ni šlo. Linija je bila prekinjena. Zrušila sem se na tla in jokala. Bil je moj pravi prijatelj. Moj družabnik. Moj fant. Moja ljubezen. Moje vse. Kako naj živim brez njega?
Po kakšni uri žalovanja sem začutila prisotnost drugega bitja. Ob meni se je ustavila Naia in v rokah je držala obesek.
»Ker ti je tako že mama povedala vse podrobnosti, se tudi jaz lahko malo pregrešim,« se je nasmehnila. »Ta obesek predstavlja planet. Tvoj planet. Izbrisani planet. To je planet Zemlja. To je vse, kar boš kdajkoli lahko izvedela o njem.«
Vrnila mi je obesek izpred štirih let. Jaz pa nisem hotela obeska, hotela sem Kairona! Hotela sem, da se vrne! V roki sem držala njegovo darilo in se spomnila vsega, kar sva skupaj doživela. Znova so me premagala čustva.
»Z jokom ne boš rešila ničesar,« me je opomnila.
»Kaj pa ti veš!? Kaj pa veš o ljubezni, kaj pa veš o občutkih, ki jih lahko čuti človeško bitje!? Ničesar! Ker si samo neumni stroj! Nimaš pojma, kako se počutim! Nimaš pojma, kaj doživljam! Nimaš pojma, kako je ljubiti nekoga, ki ga hladnokrvno preselijo na drugi konec planeta! Zato mi ne deli nasvetov, ki jih ne morem razumeti, razumeš? Daj mi mir!«
Bilo je prvič, da sem se tako drla nanjo. Stekla sem proti domu. Pa vendar v resnici nisem hotela iti tja. Pred domom sem naredila ovinek in sedla na ploščad, ki je peljala
proti Ska-linu. Želela sem odgovore. Pa čeprav nisem vedela, kako bom prišla do njih.
Kako pridem na Levo celino? Kako vzpostaviti z njo kontakt? Mora obstajati rešitev. Kairon mi že ne bi napisal česa takega. Mogoče mi sploh ni pisal on. Ali pa je pisal po nareku. On se že ne bi sprijaznil s tem, da se nikoli več ne smeva videti. Vem, da ne.
Ko sem prispela, sem se zagnala v stavbo. Znova sem pri vrhu kupole - kot že tolikokrat - opazila svetlečo zvezdo, združenje vseh podatkov planeta Skatur.
Zrla sem vanjo in iskala rešitev, kako priti do njih...
15. KAZNIVO DEJANJE
Ob opazovanju svetlečih pikic, ki so žarele znotraj velike zvezde sem se domislila, da imam v zapestnici laser, ki bere čipe. Ali bi lahko bral tudi podatke iz zbiralnika? Bi lahko bilo tako preprosto? Čeprav je bila ideja brez dvoma protizakonita, sem se odločila, da jo izpeljem. Svojo zapestnico sem nastavila na neopazen signal. Čeprav je stavba bila več kot očitno zastražena, sem upala, da me v gneči ne bo nihče opazil.
Vključila sem laser in pričela z usmerjanjem. Ciljala sem direktno v sredino zvezde. In zadela. Na ekranu se mi je izpisalo:
Vstop v sistemski center. Nadaljujem?
Odtipkala sem: Da.
Kmalu se je pojavil nov zapis.
Dostop dovoljen samo vrhovnim oblastem Desne celine planeta Skatur. Izberite svojo identiteto.
Pomislila sem, da je najbrž dovolj, če odtipkam vodjo našega mesta Nox. Gnosis Dral. Nov napis.
Pozdravljeni, Gnosis Dral. Vaše geslo?
Presneto, na to pa nisem pomislila. Osredotočila sem se na to, kaj bi našemu vodji pomenilo toliko, da bi si to izbral za geslo. Ima hčer, ki ji je ime Kaia in ženo z imenom Ika. Tigra Gaulia. Odločila sem se, da grem kar po vrsti.
K-a-i-a
In tipka potrdi.
Dobrodošli, gospod Gnosis, se je izpisalo na zapestnici.
Ne morem verjeti, notri sem! Sem vzhičeno pomislila in roka se mi je pričela tresti. Zdaj moram izkoristiti vsako sekundo!
Hitro sem pričela s tipkanjem iskalnih pojmov.
/Leva celina/ /Kairon Katir/ - /Sam Katir/ /Območje?/
Pred menoj se je prvič v mojem življenju prikazal zemljevid Leve celine. Bila je precej podobna Desni, le da je morda imela malo več področij z vodo. Na jugo-vzhodni strani se je prikazala utripajoča puščica.
Pritisnila sem nanjo. Povečaj.
Povečevala sem jo toliko časa, da se je izpisal naslov.
Hax 231. Ko sem sliko še bolj povečala, se je pokazala okrogla hiša, zraven nje pa je bila parkirana raketa. Torej sta ravnokar prispela! Oči so se mi napolnile s solzami, ko sem ponovno zagledala Kairona, za katerega sem bila prepričana, da ga ne bom nikoli več videla.
Bil je zelo nesrečen in njegove oči so bile podprte z velikimi kolobarji. Celo od daleč sem videla, da je jokal. Gai ga je skušal pospremiti v stavbo, a ga je Kairon nasilno odrinil, nanj pokazal s prstom in jezno govoril proti njemu. Ker je šlo za satelitski prenos, kjer nisem mogla uloviti še zvoka, ga seveda nisem slišala. Je pa izgledalo precej podobno temu, kar sem sama isti dan izrekla Naii.
Če bi vedel, dragi moj, da te vidim, sem pomislila, potem zagotovo ne bi bil tako slabe volje. Prihajam.
Med tem, ko je Kairon krčevito stekel v hišo, in sem sama iskala možnost, da se satelitsko spustim za njim, sem na rami začutila roko. Otrpnila sem.
»Kaj pa počnete, gospodična!?« sem slišala strogi glas Ska-robota, čuvaja.
16. KAZEN
Še preden sem mu lahko odgovorila, je prijel mojo roko, na kateri sem imela zapestnico. Takoj je ugotovil, kaj sem naredila. Trdno me je prijel za ramena.
»Prosim, pojdite z mano.«
Saj niti nimam izbire, sem pomislila, ko sem hodila v njegovem železnem prijemu.
Prišla sva do dvigala, nato pa me je obrnil stran od številčnice. Pritisnil je nekaj gumbov in dvigalo se je pričelo spuščati. In spuščalo se je celo večnost. Včasih se mi je zdelo, da nisva potovala samo navzdol; čutila sem tudi ovinke v levo in desno. Po desetih minutah potovanja sva se ustavila. Vrata so se odprla in ugotovila sem, da sva na zelo zastraženem prostoru. Povsod okrog naju so bili oboroženi Ska-roboti.
Čuvaj me je pripeljal do sprejemne pisarne in rekel:
»Mladostna prestopnica.«
»Soba 231,« je rekla kuščarka za pultom.
Še vedno nič manj nežno me je odvedel do omenjene sobe. Potrkal je in ko sva slišala odobritev, me je privedel noter. Tam me je čakala Naia.
Pritekla je do mene.
»Kaj si storila, Zyna? Ali ne veš, da je to hud prekršek? Zaradi tega gredo bitja v zapor ali pa še kaj hujšega.«
»Kaj je pa lahko hujše, kot zapor?« sem nejeverno vprašala.
»Upaj, da tega ne boš nikoli izvedela,« mi je odgovorila. Sama pa sem bila brez skrbi - kar naj me zaprejo, bom že našla način, da pobegnem. Glavno, da vem naslov: Hax 231. In hiša - natančno se spomnim, kako je izgledala. Ni me skrbelo, kaj bodo naredili z mano. Žal mi je bilo edino zanjo - zadolžena je bila zame in za to, da do osemnajstega leta ne počnem neumnosti.
V prostor je vstopila Skaturska kuščarka, za katero sem imela občutek, da je po svojem statusu višja od ostalih. Imela sem prav; bila je sodnica.
»Kaj imamo tukaj?« je vprašala, medtem ko so tudi mene že posadili na klop. Vzela je čip in vanj usmerila svoj laser. Ko je opazovala dogajanje na svojem zaslonu, je njen obraz začudeno onemel.
»Vdor v bazo podatkov? Pod imenom našega vodje? Si pa upate, mlada dama!« čeprav naj bi predstavljala pravico in avtoriteto, si ni mogla kaj, da se ob tako velikem prekršku ne bi razburila.
»Žal mi je,« sem potiho bleknila.
»Čisto vseeno mi je, ali vam je žal ali ne,« je hitro odgovorila. »Kazen bo takšna, kot vedno: doživljenjska .«
»Prosim, vaša milost, Zyna je še otrok!« je rekla Naia. Zares je bila programirana zato, da me ščiti. Tudi pred težavami, ki si jih sama skuham.
»Kaj je?«
»Mislim, ona je še mladoletna,« se je popravila Naia.
»In že čez eno leto ne bo več,« je vztrajala sodnica. Bilo je smešno, ko sem ju opazovala, kako se prepirata za mojo prihodnost, jaz pa sem ju samo nemočno opazovala. Sama sem se odločila, da bom tiho. Kaj pa naj jim rečem - »vsa ureditev tega planeta je zgrešena«? »Vrnite mi Kairona«? Le kdo bi bil na moji strani?
»In če čez eno leto ponovi takšno dejanje, jo lahko obtožite kot vsa ostala odrasla bitja na tem planetu. Prej pa - če se strinjate - ne.« je spoštljivo zaključila Naia.
»No, da vidimo, kaj bomo s teboj, prestopnica.« je ponovno rekla sodnica. Znova je ogledovala podatke na svojem ekranu. Spet je dobila ogorčen izraz.
»In uporaba medcelinskega satelita!«
»Še vedno je mladoletna,« je vztrajala Naia.
»Prav,« je po dolgem premisleku rekla sodnica. »Ti bomo pa dodelili kazen za mladoletne. Ampak najstrožjo kazen, da si boš zapomnila, da se teh stvari ne počne,« me je navidezno oštela, čeprav sem čutila, da bi mi z užitkom pripisala dvojno ali trojno kazen za zločin takšnih razsežnosti.
»Odvzem zapestnice in izbris spomina zadnjega meseca.«
Tega nisem zdržala. Vstala sem in na glas kriknila.
»NE! Tega ne morem dopustiti!«
Sodnica je bila vesela, da mi je vsaj z nečim stopila na žulj.
»In zakaj ne? Kar si storila, je proti zakonu, zato moramo to popraviti.«
Čutila sem, da niti malo nima pojma, kakšno rano bi mi s tem povzročila. Izbrisala bi najlepši čas mojega bednega obstoja tukaj. Tega pa nisem mogla dovoliti.
»Ne, prosim! Prekličite, prosim, prekličite! Ne veste, kaj se lahko zgodi. Prosim, prekličite!«
Obupano sem se ozrla na Naio, ki je tudi ostala brez besed. Zrušila sem se na stol in oblile so me solze. Po končani razsodbi sta me dva Ska-robota odvedla iz prostora.
Nemočno sem pogledala proti Naii, ki mi je še rekla: »Brez skrbi, obvestila bom tvoje starše.«
Kmalu pa je sodna soba izginila za prvim ovinkom in robota sta me že pripeljala do nekakšne bolniške sobe. Nisem se vdala. Bila sem proti vsakim posegom v moje razmerje s Kaironom. Prvič, ko mi je uspelo prodreti v zvezdo s podatki, bodo izbrisali najlepše, kar sem imela: Kairona in dom. Vse, kar mi je povedala mama o planetu Zemlja.
Robota sta me prestavila na posteljo in moje telo fiksirala s posebnimi železnimi pasovi. Nisem imela možnosti, da se kamorkoli premaknem. V glavi sem si ponavljala: Hax 231, Hax 231, Leva celina, Kairon, Kairon,.
Brez posebnega napora sta mi vzela zapestnico.
»Brez skrbi, dobila boš drugo,« je rekel prvi, »Le da bo ta popolnoma brez zmožnosti, da še kdaj škoduješ planetu Skatur.«
»Kaj pa moj spomin? Prosim, izbrišite eno uro, en dan. Ne pa celega meseca!«
»Navodila so navodila.« je rekel Ska-robot. Čutila sem, da ga z ničemer ne bom mogla prepričati. Nemočno sem obležala in ga gledala, kako je pripravljal injekcijo zame.
Prosim, bog pomagaj mi, sem šepnila, ko se mi je približal. Hax 231, Hax 231, Hax 231.
Ko je igla prodrla mojo kožo, sem občutila rahlo skelenje. Hax 231, Hax 231, Hax 231.
V ponavljanju vedno iste fraze sem zaspala.
17. SANJE IN RESNIČNOST
»Hitro, ni časa za igrice,« nama reče črnolasi fant. Pripne nama varnostne pasove. Čutim, da nekaj ni prav pa ne vem kaj. Pogrešam mami.
»Kam pa greš, stric Derek, in kje je mami?« ga vprašam.
»Vse je v redu, mala,« mi odgovori, »Šla boš na kratek izlet...«
Oglasi se Kairon, ki poleg čaka v sondi poleg moje. »Grem jaz tudi lahko?«
Fant se smeji, jaz pa še vedno čutim, da nekaj ni prav. »Tudi, tudi, ampak biti morata čisto tiho!«
»Preko tegale se lahko pogovarjata,« reče in nama pokaže srebrn gumbek. Kako lepo se blešči.
»Sta pripravljena?« naju nasmejano vpraša. Rada se igram. In rada imam čarobne izlete.
»Jaaa,« navdušeno odgovoriva. Opazim, da so njegove oči polne vode. »Je vse v redu, stric Derek?« vprašam.
»Vse, vse. Nekaj mi je padlo v oko. Sedaj pa takole. Šla bosta na čarobni izlet. In ko pristaneta, mi morata nekaj obljubiti. Ta svet bo poln pravljičnih bitij, vseh vrst in barv. Nekaj pa vama mora biti jasno: če vaju kdo vpraša, od kod sta, morata reči, da se ničesar ne spomnita, prav? To je zelo pomembno!«
»Ampak stric Derek.« protestira Kairon.
»Če ne bosta tega storila, me bodo ta bitja tako skrila, da me ne bosta nikoli več mogla videti,« reče stric, kot da bi želel povedati razburljivo pravljico. »Kajne, da bi me še rada videla..?«
»Seveda, stric,« mu pritrdim.
»No, prav. Sedaj gremo pa zares.« Poljubi naju in zapre steklena pokrova.
»Se vidimo,« nama pomaha. Namesti naju tako, da bova lahko potovala. Ko vzletiva, pritiskava srebrni gumb in se pogovarjava. Nato opaziva nekaj temnih senc, ki švignejo mimo naju. Kmalu pogledava nazaj in izlet ni več tako pravljičen. Modri planet izginja! Mami, kje je mami?
Pričnem jokati na ves glas in Kairon tudi...
»Mami, kje si!? Kje je oči!?«
Zbudila sem se in ugotovila sem, da sem popolnoma preznojena. Ko sem hotela vstati, sem ob svoji postelji zagledala mamo.
»Mami? Kaj pa je?« sem jo vprašala, ko sem opazila njen zaskrbljeni obraz.
»Ah, nič ni, pikica, mora te je tlačila,« mi je razložila. »Preobleci se potem pa pridi na zajtrk.«
Počasi sem se preoblekla. Čutila sem nekakšno žalost, pa nisem vedela, zakaj.
Sanjala sem Kairona, s katerim že nekaj časa nisem govorila. Le kje je?
Pomislila sem na to, kdaj sem ga nazadnje videla. Pred kakšnim mesecem? Očitno se je nekako odgradil od mene. Nisem si znala razložiti občutkov, ki so me prevevali. Počutila sem se, kot da je pretekli mesec minil v sanjah, ki se jih obupno skušam spomniti, a že vnaprej vem, da mi ne bo uspelo. Na površje je priplavala le ena beseda.
Hax.
Kaj neki naj bi to pomenilo.
Zapisala sem si jo v zapestnico - ki je ravno tako bila precej drugačna, kot prej - in se odpravila na zajtrk.
18. POVEZAVA
Moji naslednji dnevi so si bili precej podobni. Nobenega vznemirjenja nisem čutila, nikakršnih želja, čustev. Bila sem popolnoma otopela. Vsak dan me je obiskala Naia - kot vedno - in skupaj sva se učili. Ni mi preveč dobro šlo. Včasih se je celo njej to zdelo nenavadno. Učenje je potekalo, kot da bi učili papigo. Nekatere stvari sem mehanično ponovila za njo, ostale pa sem pozabila, takoj ko jih je izrekla. S telovadbo in borbo je bilo podobno. Prav nič me ni zanimalo.
Drugače pa je bilo, ko sem legla spat. Ko sem zaspala, sem dostikrat sanjala nepovezane slike tabora, Kairona, velike zvezde sredi kupole, skrivnostne ženske z rjavimi lasmi in neizmerne žalosti. Dostikrat sem se v kriku prebudila. Ko sem bila budna, se znova nisem spomnila ničesar. Samo še otopel občutek zadušenega žalovanja me je opominjal, da sem v sanjah doživljala nekaj pomembnega.
Po kakšnem mesecu takšnega življenja - še vedno se nisem spominjala ničesar, razen besedice Hax - pa se je nekaj spremenilo. Ko sem zaprla oči, sem dobila občutek, da nisem sama. V svoji otopelosti sem ta občutek ignorirala in se pripravila na spanje.
Pozdravljena, Zyna, sem slišala glas v svoji glavi. Hitro sem vstala. »Je kdo tukaj?« Prižgala sem luč.
Da in ne. V bistvu se povezujem s teboj preko misli. Danes si želim, da si budna, ko bom govorila s tabo.
Preverila sem svojo budnost. Zares, bila sem zelo budna. Še nikoli ni nihče z menoj vzpostavil stika na tak način. Znotraj uma, znotraj glave. Bilo je rahlo neprijetno - kot da bi se nekdo želel pogovarjati z menoj znotraj nekega zelo intimnega prostora, ki sem ga še pred kratkim imela samo zase. Recimo znotraj kabine na stranišču.
Zaslišala sem lahkoten smeh.
Ta občutek bo kmalu izginil in se me boš navadila.
Opazila sem, da to bitje, očitno samica, zna brati misli in je prav vseeno, ali govorim ali ne. Zato sem naslednje vprašanje kar pomislila.
Kdo si?
Na nek način sva v sorodu. Ampak to zaenkrat ni pomembno. Če ti povem, kdo sem, boš padla v naval čustev, tega pa nočeva. Ne želim, da te znova omamijo...
Kako, prosim?
Seveda se tega ne spominjaš. Prav dobro pa se zavedaš dejstva, da se vsako jutro zbudiš prepotena, da skušaš povezati dogodke, ki jih sanjaš, pa se jih ne moreš spomniti; nekaj te moti, pa ne veš kaj. Edino, kar te žene naprej, je močan občutek žalosti, ki te prepričuje, da je nekaj bilo resnično...
Kako veš vse to?
Moja naloga je, da vem. Želiš vedeti tudi ti? Seveda.
Ampak potem mi moraš nekaj obljubiti. Kaj pa?
Da - ko ti pokažem, kdo si - ne boš podivjala kot divja žival. Ravno zaradi tega sem čakala tako dolgo, da se svoje otopelosti navadiš. Ker te bodo znova omamili, če boš preveč podvržena občutkom jeze in zamere. Mi obljubiš, da boš mirna?
Prav. Obljubim.
Zdaj ti bom razkrila svojo prisotnost. Prosim, ostani mirna.
Naenkrat sem v kotu sobe zares opazila belo ogrinjalo, ki ga prej tam ni bilo. Kot da bi ga nekdo odkril. Ugotovila sem, da gre v resnici za postavo pod kapuco. Ko jo je snela, so se pokazali njeni ravni rjavi lasje, ki so ji segali do ramen, obraz pa je bil nedoločljivo mlad. Nedvomno je bila človek; čeprav se je drugače obnašala, kot jaz. Bila je mnogo bolj mirna in na nek način vesela. Globoko srečna.
Bila sem osupla, ker takšnega bitja nisem srečala še nikoli. Njene ustnice so bile polne, ves čas se je rahlo smehljala. Kot da bi poznala resnico vsega vesolja. Njene obrvi so bile lepo oblikovane in dolge, pod njimi pa se je bleščal par večnih oči. Z lahkoto bi jo primerjala z bitji iz legend in pravljic, ki mi jih je Naia dala ob devetem rojstnem dnevu. Bila je, kot da bi nekdo ustvaril popolno bitje. Popolno človeško bitje.
Za takšne superlative trenutno nimava časa, ampak vseeno najlepša hvala, se je nasmehnila.
Pozabila sem že, da zna brati misli, kar me je vedno znova rahlo presenetilo. Pridi sem, na sredino sobe in sedi na tla, tako kot jaz. Prekrižala je obe nogi in sedla. Jaz sem naredila podobno. Sprosti se, mi je še rekla, in zapri oči.
Zaprla sem oči. Po kakšni minuti sprostitve sem začutila svoje telo, ki je zares bilo še bolj sproščeno, kot takrat, ko zaspim. Bilo je nekako težko, moja duša pa je bila lahkotna. Čutila sem, kako sta si moje telo in duša precej različna. Nato pa se je zgodilo nekaj nenavadnega. Prav na sredini čela sem občutila, kot da bi mi nekdo tja položil prevodno električno napravo. Skozme je šinila velika količina svetlobe in nisem imela druge izbire, kot da se ji prepustim.
Ta svetloba je kmalu zajela mojo glavo, razširila pa se je po vsem telesu. Naenkrat sem dobila občutek, kot da sem prej imela omrtvičeno telo, ki ga sama nisem bila sposobna upravljati, kot bi si želela. Kot takrat, ko ti del telesa »zaspi«. Samo da je v mojem primeru spalo vse telo in duša hkrati. Ostala je le žalost, ki si je nisem znala razložiti.
Zdaj pa se je tudi žalost umaknila in dala prednost spominom, ki so sunkovito blisnili na površje:
Zakaj ravno on? Njegov vonj... Zakaj se ob njem počutim tako? Ali tudi on tako čuti? Tabor. »Tega nisem še nikoli izkusil... Mislim, da te imam rad.« ... »Ampak jaz bi to najraje povedal vsem«. Odločitev. »Izbrala sem Kairona. S Kaironom sva izbrala drug drugega.« Njen zaskrbljeni obraz. »Nikoli več ga ne boš videla!« Potovanja. Sporočila. Krogla in laser. Hax 231. Njuna okrogla hiša. Kairon odrine robota in steče v hišo. »Kaj pa počenjate, mlada dama?« Sodba. Injekcija.
Potem pa sem opazila nov prizor, kot da se gledam skozi oči nekoga drugega. Še vedno sem ležala na postelji, okoli mene pa sta se sukala dva spretna Ska-robota. Očitno zdravnika.
»Zdravilo Kantar?«
»Da.«
»Tudi odmik čustev?«
»Da, seveda. Kaj takega se ne sme ponoviti!« »Prav.«
Drugi Ska-robot je vzel nekaj stekleničk in pričel mešati zmes. Ko je končal, mi jo je vbrizgnil v žilo. Čeprav med spanjem, sem zaječala.
»Kako močna navezanost,« je presenečeno zaključil prvi. »Še nihče do sedaj se ni tako odzval. Zapisnik.«
Ska-robot asistent mu je podal zapisnik. Zdravnik je zraven napisal: »Posebej nevaren subjekt. Strog nadzor in opazovanje.«
Nato sta zapustila prostor. Čez nekaj časa sta v sobo prišla starša, ob njima je stopala Naia.
»Naredila sem, kar sem lahko,« je mirno rekla. »Že prav, Naia, saj nisi ti kriva,« je rekla moja mami.
»Sedaj bo vsaj končno pozabila na vsa vprašanja, od kod je in kakšen je njen planet,« je zaključil moj oče.
V	moji zavesti se je pojavilo močno vprašanje.
Zakaj pa njiju ne zanima, od kod izvirata? Zakaj na tem planetu nikogar ne zanima, zakaj smo si tako raznoliki in zakaj so pravila bivanja takšna, kot so?
Dobro razmišljaš, mi je odgovorila obiskovalka, ki sem jo opazila poleg mene. Bolj natančno poglej serum, ki sta ti ga zdravnika vbrizgala v žilo...
Pogledala sem. Zelenkasto-modrikast serum, ki se je pretakal po mojem spečem telesu, je imel posebno frekvenco. Ker sem tako ali tako imela občutek, kot da sanjam, mi niti ni bilo tako nenavadno, da sem lahko videla preko telesa. videla sem vibracije stvari in ljudi. Podoben serum, kot sem ga prejemala jaz, pa sem opazila tudi v krvi svojih staršev.
Vsi... Imamo v sebi... zdravilo? Sem začudeno vprašala. Pokimala je. Vsi, razen vaju s Kaironom.
Kakšen planet je to? Sem zgroženo vprašala. In kako to, da midva nimava zdravila?
Za takšne odgovore bo še čas, mi je rekla. Pomembno je, da veš, kdo si.
Znova je približala svojo levico mojemu čelu in me s sunkom svetlobe prestavila nazaj v mojo sobo. Hitro sem odprla oči in lovila sapo.
V	sobi ni bilo nikogar več.
»Halo? Gospodična?« sem gledala okoli sebe. Nikjer nisem videla ne nje, ne njenega belega ogrinjala. Imela pa sem spomin. In svoje telo. Čutila sem močen mir in srečo. Znova sem vedela, kdo sem. Vse podatke, ki sem se jih spomnila, sem vnesla v svojo zapestnico. Nisem želela ponovno tvegati, da jih izgubim. Srečna in globoko pomirjena sem se odpravila spat. Še preden me je odneslo, sem lahkotno pomislila:
Nisem imela moči, Kairon. Zdaj bo drugače. Prihajam.
19. IGRA
Naslednje jutro sem se prebudila brez vsakršnega tuljenja. Samo odprla sem oči in občutila lahkotnost v moji glavi. Bila sem popolnoma sveža in čila. Nikjer ni bilo več žalosti in moje srce je znova bilo v svojem lastnem ritmu. Spomnila sem se čisto vsega, čemur sem prejšnjo noč bila priča in bila sem neizmerno hvaležna rjavolasi obiskovalki, kdorkoli je že bila.
V mojo sobo je vstopila mama. Spomnila sem se, na kakšen način sem jo videla prejšnji dan in končno sem razumela, zakaj sva si tako različni. Zakaj smo si tako različni. In zakaj sem se vse življenje počutila tako osamljeno. Zakaj sem se edino s Kaironom lahko pogovarjala zares normalno - brez občutka steklene stene med nama.
Sedaj sem jo razumela, saj sem tudi sama bila en mesec ujeta v učinkih drog, za katere še sama ne vem, kako so lahko kar čez noč izpuhtele. Spomnila pa sem se tudi nasveta, da ne smem privabljati pozornosti. Če se počutim dobro in če sem srečna, bi to bilo dobro zadržati zase. Enako velja, če sem jezna. Navsezadnje mi na zdravniški kartoteki piše: posebej nevaren subjekt, strog nadzor in opazovanje.
Odločila sem se, da bom poskušala igrati sebe izpred enega dneva. Mirno sem jo pogledala, v svojo obrazno mimiko pa sem skušala vložiti kar največ otopelosti. Skoraj preveč, kajti skrbno me je vprašala:
»Si v redu?«
»Seveda,« sem se narahlo nasmehnila. »Včeraj te nekam. Dolgo ni bilo iz sobe.« »Saj sem rekla, da grem spat.«
»Vem, vem. Ampak . zdelo se mi je, da nisi šla takoj spat. Iz sobe sem slišala glasove.«
Je mar imela uho prislonjeno k vratom, ali kaj? Je ona del projekta »Strog nadzor in opazovanje«..?
»Ne, samo malo sem si prepevala neko pesem,« sem si skušala na hitro izmisliti. »Aha, no prav.« je rekla, in me povabila na zajtrk. »Takoj pridem,« sem še zaklicala za njo.
Ko sem se oblačila, sem znova zaslišala tako dobro poznani glas.
Kar nadaljuj z oblačenjem, Zyna. Prosim, delaj se, kot da me ne slišiš. Tvoja soba je namreč opremljena s kamerami.
Kaj? sem pomislila, medtem, ko sem si začela prepevati naključno pesem ki naj bi si jo že včeraj.
To sem ti pozabila omeniti. Naj te nič ne skrbi. Videla si me samo ti. Zato pa boš morala biti toliko bolj previdna, kaj počenjaš. Nobenih zapisovanj podatkov v zapestnico. Vse, kar imaš notri, izbriši. Hkrati pa skušaj biti čimbolj normalna.
Saj poskušam!
Bodi še bolj prepričljiva, tvoja mami ti namreč ne verjame preveč.
Nemogoče, sem pomislila. Strog nadzor in opazovanje... Ali je mogoče, da živim na takšnem planetu!?
Kontroliraj svoja čustva, Zyna, sicer ne bova daleč prišli. No, prav.
Pojdi na zajtrk. Potem, ko bo primeren čas, bom znova vzpostavila stik s tabo... Pa dober tek. In izogibaj se pijač v kuhinji!
In že je nisem slišala več. Hitro sem iz vsebine zapestnice izbrisala vse, kar sem vanjo vnesla. Če bo šlo tako naprej, si bom tako ali tako vse zapomnila! Bila sem pomirjena in hvaležna. Pa čeprav niti nisem poznala svoje prihodnosti niti nisem vedela, kaj me čaka. Vedela pa sem eno: končno sem znova v boju. In tokrat imam močnega zaveznika!
20. UČITELJICA
Ko sem se na zajtrku komajda izgovorila, zakaj nisem žejna - zraven sem morala biti tudi popolnoma mirna in rahlo otopela - sem dobila dovoljenje, da grem k Naii. Ko sva se učili, me je vse skupaj samo za odtenek bolj zanimalo, kot po navadi.
»Uau, napredujeva!« je bila zadovoljna. Jaz pa sem želela samo čim prej končati z lekcijami.
Ko sva končali, sem po navadi odšla domov. Tokrat pa sem se obrnila k njej.
»Naia?« sem jo poklicala.
»Ja?«
»Se grem lahko prosim sprehodit za kakšno urico? Bi lahko to sporočila mojim staršem?« sem jo mirno vprašala.
»Seveda,« mi je rekla in ni kazala znakov sumničenja. Morda so roboti tukaj manj občutljivi.
Res je, sem zaslišala dobro znani glas. Kar nadaljuj. »Najlepša hvala,« sem še prepričljivo dodala. »Se vidiva zvečer!« Odlično. Zdaj pa se počasi sprehodi do glavnega trga. Kaj bova pa tam? Boš videla.
Počasi sem hodila do trga. Na sredini trga je stal kip našega vodje Gnosisa Drala.
Odlično, tukaj je koncentracija bitij največja, kar pomeni, da je zaradi velikega števila zapestnic in različnih signalov najtežje ujeti tvojega. Pojdi do kipa.
Naredila sem, kot mi je rekla in pri dnu zagledala majhna vratca.
Naredi se, kot da jih nisi opazila! Pojdi okoli! Hitro!
Hitro sem se obrnila in naredila še en krog.
Ko ti bom dala znak, boš odšla do vrat.
Kako veš vse to? sem bila začudena.
Kmalu boš izvedela. Za zdaj pa samo čakaj v bližini. Pojdi do napisa in ga preučuj. Šla sem do napisa ob vznožju kipa in se delala, kot da prebiram Dralov življenjepis.
Ko rečem »zdaj«, sem slišala njen glas. Tri, štiri, zdaj!
Mimo mene sta odhiteli dve kuščarki, ki sta se prerekali glede barve njunih oblačil. Odhitela sem do vrat in jih odprla. Hitro sem smuknila skoznje in jih za seboj takoj zaprla. Pred menoj je stala dobro poznana obiskovalka prejšnje noči. Šla je do vrat in jih dodatno zapahnila.
Lepo, ne? je pomislila.
Se bova tudi tukaj pogovarjali na tak način?
Nimava izbire. Ne moreva si privoščiti, da bi naju sredi trga kdo slišal. Hkrati pa je to najbolj varen del mesta za vajo. In, ironično, najbolj nevaren.
Votlinica je bila dovolj velika za sprostitev hkrati pa bi se dalo izvesti tudi nekaj karate gibov, če bi bila previdna. Na sredini stropa je visela majhna lučka in očitno je tukaj bil že nekaj časa skrit prostor.
Ta prostor je namenjen za skrivne sestanke Vodij vašega planeta. Takšnih točk je tukaj več. Tale je tretja v vašem mestu in hkrati najbližja tvojemu domu. Ker je namenjena zasebnosti, je to eden redkih prostorov, ki nima kamer ali kakršnih koli satelitov. Hkrati pa je - kot sem že omenila - obkrožen z motečimi signali, ki ne morejo izslediti nikogar, ki se prikrade v to votlino. Res pa je, da moraš najti primeren čas, da se približaš vratom. Po vsem trgu je nameščenih deset kamer, ki krožijo. Ujeti moraš trenutek, ko nobena kamera nima v objektivu kipa Gnosisa Drala.
Deset kamer? Kako pa si videla...
To ti bom še razložila. Kmalu boš sama znala izračunati vstop, brez moje pomoči.
Če je ta votlina namenjena skrivnim sestankom, kako pa potemtakem veva, da naju ne bo nihče motil? Mislim, kako lahko veva, da tukaj ne bo sestankov, dokler sva notri.. ?
To vprašanje pa mi je že bolj všeč. Veva - po občutku. Sicer pa Vodje nikoli ne sestankujejo čez dan, ker bi sicer bili odsotni na svoji dolžnosti. Tega pa si ne smejo privoščiti. Naučila pa te bom tudi, kako boš prepoznala njihov urnik ne glede na to, ali bo dan ali ne.
Bila sem popolnoma prevzeta. Ne samo, da imam zaveznico, očitno se bom naučila tudi stvari, ki so se mi do sedaj zdele popolnoma nemogoče.
Ampak, sem povzela, nimava veliko časa. Naii sem rekla, da pridem že čez eno uro.
Prav, torej boš čez eno uro doma.
Kako pa se bova učili, če bom vsak dan imela na voljo le eno uro? sem hlastno vprašala. Najraje bi ždela tam dneve in noči.
Kmalu boš ugotovila, da lahko nekatera pravila obideva. Na primer, tvoje dogovore z Ska-robotko. Ugotovila boš, da roboti niso tako zelo nepremagljivi, kot se zdi. In Naia nama lahko pride v veliko pomoč. Če jo bova le znali uporabiti. Lahko bi celo prišla s teboj...
Kaj? Z menoj? Sem notri? Da dobi vse te podatke?
Ne razumeš. Ko boš dovolj močna, jo boš lahko usmerjala ti in ne ona tebe... Ostaja samo še eno vprašanje.
In to je? sem vprašala.
Pogledala me je v oči. Ali si želiš, da te učim? Ali si zares želiš? je rekla s poudarkom.
Po vsem, kar sem ravnokar slišala, sem čutila, da se celice mojega telesa polnijo kot lačna baterija, ki je bila že popolnoma izrabljena. Nujno sem potrebovala to znanje, od nekdaj. Za to bi bila pripravljena tudi umreti.
Seveda si želim, sem željno pomislila.
Prav. Vidim, da govoriš resnico, je zadovoljno pomislila. Če želiš, da te učim, moraš vedeti, kdo sem. Ime mi je Brezčasna, je rekla in mi podala roko, in sem ena izmed redkih preživelih bitij, ki so povezana s tabo.
Kako...
Zaenkrat je to dovolj. Pojdi sedaj, je skrbno dodala, ura je potekla. Se vidiva jutri.
21. PRVE LEKCIJE
V naslednjem tednu se je moje življenje kar prerodilo. Doma sem vedno težje igrala otopelost in nezaineresiranost do življenja, ko pa me je tisto znanje, po katerem sem hrepenela toliko časa, končno našlo! Vesolje se je odpiralo pred menoj in Brezčasnino znanje sem srkala kot goba.
Pomembno je, da se zavedaš, da si - dokler obstajaš v tej obliki - precej odvisna od svojega telesa. Kot da bi vozila vozilo, ki ima svoje zakonitosti: vžig, zavora, plin,... Vse to nisi ti, ti si samo voznik vozila.
Kaj misliš s tem? sem željno vprašala.
Tvoje telo je kot vozilo - sestavljeno je iz različnih delov, ki lahko delujejo dobro ali pa manj dobro. To, da čutiš določena čustva, je samo znamenje, da eden tvojih organov ne deluje dobro, nič drugega. Nujno moraš vedeti naslednje: ledvica-strah, jetra-jeza, vranica-razmišljanje, pljuča-zamera, srce-zmeda.
Bila sem presenečena. Nikoli nisem razmišljala o svojem telesu na tak način. Mislila sem, da čustvujem jaz in ne moje telo.
To so mislili tudi vsi pripadniki tvoje vrste, se je nasmehnila Brezčasna. Mislili so, da so to, kar doživljajo, oni. Zato so v tej agoniji vztrajali tako dolgo, dokler njihov planet ni bil obsojen na propad.
Je res mogoče, da nekdo vztraja tako dolgo?
Če nimaš znanja, potem je.
Tako sem se učila gledati na svoje občutke veliko bolj tehnično, kot napaka na vozilu. To mi je zelo pomagalo, posebno, kadar so me napadle negotove misli na Kairona, misli o kontroli, kateri sem bila izpostavljena in o pritisku, ker sem ves čas vedela, da sploh nimava veliko časa.
Kadarkoli sem občutila strah, da me bodo zasačili in me ponovno strpali v sobo z injekcijami, sem pomislila, da imam očitno še vedno šibka ledvica. Kot da bi morala zamenjati rezervni del ali pa program v svojem vozilu. Takšno razmišljanje me je takoj navdalo z dobro voljo in s prijetnim občutkom odločenosti. Nisem svoje telo -sem samo tisti, ki ga upravlja. In moje telo mi bo sledilo, ne glede na karkoli.
Tako sem se tudi veliko bolje nadzorovala. Borila sem se bolje, tekla sem hitreje, svoje misli sem uspela lažje utišati. Učila sem se intenzivneje, saj sem vedela, da moram svoje misli umakniti in um pripraviti na novo znanje.
Vse je potekalo z mnogo večjo hitrostjo, kot kdajkoli prej. Kot da bi vezi, s katerimi so me skušali povezovati vsa ta leta, naenkrat nekdo pretrgal in me pripel na raketo, ki drvi proti cilju. Brezčasna je vsako svojo trditev podkrepila s prakso. Ko sva se sproščali, sem morala zares slediti njenim navodilom. Ker mi je brala misli, ni bilo možnosti, da bi se razvajala in med tem razmišljala na primer o poljubljanju s Kaironom.
Pomembno je, da to živiš, da to zares delaš, me je pokarala. Kako ga boš rešila, če boš o njem samo razmišljala..? Če boš o njem filozofirala in govorila? Kako boš dobila nove sposobnosti, če boš o njih samo govorila z mano? To moraš delati. Zares delati. Vsak dan. Vsako sekundo. Preverjaj svoje misli. Tvoje bitje naj bo kot visoko zastražen alarmni sistem. Ves čas bodi na preži: »Ali zares izvajam znanje, ki se ga učim? Ali o njem samo razmišljam?«.
Moram priznati, da sprva zares ni bilo preprosto delati tega, kar mi je naročila. Ko mi je uspelo, je šlo hitro, včasih pa nisem bila sposobna videti nekaj centimetrov pred seboj. To se je posebno dobro pokazalo teden kasneje, ko mi je Naia po dolgem času omenila Kairona.
22. NAPAKA
»Pridi, greva teč,« mi je rekla, kot po navadi, ko sva končali z vsakodnevnimi lekcijami.
Tekla sem z veseljem, čeprav me je včasih nekoliko bolelo v trebuhu. Naia me je že zdavnaj naučila, da je to zgolj znamenje, da se moje telo krepi in pridobiva na kondiciji. Med tekom, pa tudi tekom dneva sem se po navadi dostikrat spomnila na Brezčasno. Kako prijetno mi je bilo imeti zaupnico na tem planetu pozabe!
Hkrati pa ni bila prizanesljiva do mojega ega niti za sekundo. Takšnega ali drugačnega razvajanja enostavno ni trpela. Trening je bil zelo strog; res pa je, da za kaj drugega niti nisva imeli časa. Premagali sva lahko čas samo z vojaško natančnostjo. Do Kaironovega osemnajstega leta sva imeli le še slabo leto časa. V tem časovnem obdobju lahko še pobegnemo. Po obredu polnoletnosti bi tak postopek bil veliko težje izvedljiv.
»Kaj pa razmišljaš, zaspanka?« me je premotila Naia. Bila sem vesela, ker še vedno ni ničesar posumila, čeprav sem hodila »na sprehode« že kakšen teden. Ti sprehodi pa so tudi bili iz dneva v dan daljši, tudi po več ur. Naia je mojim staršem dejstva vedno uspela lepo razložiti.
Odločila sem se, da poizvem, kaj mi Naia lahko pove o Kaironu. Seveda bom morala igrati otopelost.
»Pravzaprav o Kaironu.«
»Kaj natančno?«
Malo sem počakala, da bi oblikovala kar najbolj brezbrižen stavek. »Nekam dolgo ga že ni, se ti ne zdi?«
»Seveda ne, odselili so se.«
»Res? Tega pa nisem vedela,« sem se zlagala. Zares mi namreč tega ni nihče povedal, odkar sem se zbudila.
»Ja, nismo te hoteli obremenjevati s tem,« mi je razložila. »S Samom sta odšla.« »Kam pa?« sem neprizadeto vprašala.
Naia je zamahnila z roko. »Kaj pa vem. Pa to sedaj niti ni tako pomembno. Nikoli več ga ne boš videla.«
Čeprav sem vedela, da te besede niso resnične, me je njihova vibracija zapekla po vsem telesu.
Kaj pa ti veš, neumna robotka, kdo sem jaz in s kom se dobivam? Mrtva si, razumeš? Nimaš pojma o meni!
Takšne misli so se mi pričele dvigovati iz podzavesti in polnile mojo zavest.
Takoj nehaj! sem slišala strogi glas v moji glavi. Nehaj, če želiš, da te še naprej učim!
Brezčasna?
Seveda. Zakaj ti dajem znanje, če ga nato uporabljaš v zle namene? Morda ima Naia prav: vaša vrsta je zares preveč nevarna.
Oprosti, žal mi je...
Saj ne gre za to. Vedeti moraš, kdo si.
Kdo... sem? sem v mislih vprašala. Še vedno sem tekla, Naia pa se tudi ni dosti zmenila zame.
Tega ti zdaj ne morem razložiti. Pridi, ko boš končala s tekom. Kot po navadi. Če pa te še kdaj slišim razmišljati takšne bedarije... Se pa lahko že kar zdajle posloviš od mene.
Ne, ne, v redu je. Pridem. Danes. Najlepša hvala, sem ponižno pomislila. Linija pa je že ostala prazna.
23. PREIZKUS
Pritekla sem do Gnosisovega kipa. Kot po navadi sem čakala, da me bo Brezčasna usmerila in mi povedala, kdaj so kamere dovolj odmaknjene, da lahko smuknem notri. Čakala sem na navodila, linija pa se ni in ni odprla.
Brezčasna? Kako naj pridem notri? sem se trudila nekako misli usmerjati proti njej. Ni delovalo. Če je želela, je svoje misli lahko popolnoma skrila pred menoj. In linija je izpuhtela v nič. Če ne bi videla majhnih vratc na dnu kipa, bi si še pričela domišljati, da se mi je vse skupaj samo sanjalo.
Seveda se mi ni sanjalo, sem pomislila. Kako se počutim? Kaj vse vem? Kako razmišljam? Seveda je vse bilo resnično! Mora biti!
Navsezadnje me je po desetem krogu okoli kipa prešinilo, da me Brezčasna morda testira. Ali bom prišla noter brez njene pomoči? Glede na strog pogovor, ki sva ga imeli, bi takšen preizkus bil popolnoma smiseln. Krut, ampak smiseln. No, tudi prav.
Malo sem se oddaljila od kipa in sedla na najbližjo klopco. Koliko kamer že moram najti? Deset? Kmalu sem se pričela soočati z vsemi negativnimi mislimi in idejami, ki so mi priplavale na površje.
Kaj, če mi ne uspe? Samo ena kamera bi bila dovolj, da me ponovno privežejo na posteljo. Samo en nepravilen gib. Moje telo je preplavil strah. Šibka ledvica, kaj? sem se pošalila. Sedaj nimava časa za to, Zyna. Najdi izhod. Čustva, ki jih doživljaš, so samo odraz tvojega telesa, nič več.
Pomirila sem se. Začela sem iskati kamere. Prve tri, ki so bile pritrjene na okoliških hišah, so bile precej očitne. Ko sem jih opazovala, sem videla, da so med seboj usklajene. Vse so se vrtele z enako hitrostjo, v isto smer.
Naslednji dve sta bili že bolj zanimivi. Bili sta pripeti na vrhu trga in gledali sta navpično navzdol. Spremljali sta vse objekte, ki se premikajo, zato se nista obnašali povezano. Vsaka je iskala v svojo smer.
Kako pa je tukaj Brezčasna vedela, kdaj mi naj da znak? sem nemočno pomislila. Obsedela sem na klopci in razmišljala o tem, da bi se mogoče vrnila domov. Zmeda. Kaj je zmeda? Šibkost srca. Brezciljnost. Moj stroj je očitno spet pokvarjen. To je samo telo, sem znova pomislila. Samo moje telo. Če ga želim uporabljati, mu ne smem slediti - telo mora slediti meni!
Znova sem občutila večjo moč in olajšanje. Znova sem zgrabila svoj cilj in si predstavljala, kako se mi Brezčasna hihita znotraj kipa in me čaka.
Že prav, saj sem si zaslužila, sem vzdihnila, zakaj sem pa zlorabljala negativne misli... Nikoli si nisem mislila, da so posledice lahko tako usodne.
Opazila sem šesto kamero. Bila je na vrhu najbolj severne stavbe na trgu. Lahko bi rekla, da je imela pregled čez vse.
To ni mogoče! sem jezno pomislila. Ali v tem mestu ni ene same kamere, kateri bi se lahko izognila?!
Postala sem nestrpna in zares me je jezilo, ker očitno stvari ne morem priti do dna. Ne morem in ne bom! Zakaj pa bi ponovno tvegala svoje življenje? Rešena sem in nekaj znanja imam. Mogoče pa je to znamenje, da grem naprej lahko sama. Brez njene pomoči. Tako ali tako mi noče in ne želi več pomagati. Zaprla se je vase in to je to.
Čutila sem svoj povišan srčni utrip in del mene se je ustavil. Zakaj sem nemirna? Če bi izjave, ki sem jih pomislila, bile tisto, kar si zares želim, ne bi čutila takšne napetosti. Jeza. Znova je šlo za moje telo. Natančneje: jetra. Občutila sem, s kakšno precizno resničnostjo je prežeto vse, kar me je Brezčasna učila. Govoriti o tem je bilo prvo. Delati to na lastno pest pa nekaj popolnoma drugega.
Znova sem se zbrala. Uspelo mi bo. Če nisem zadovoljna s svojimi sposobnostmi, nimam razloga za to, da se jezim. Veliko bolje bi bilo, da dvignem sposobnosti, namesto tega, da iščem krivca zunaj sebe...
Še enkrat sem preštela kamere. Tri, ki se vrtijo. Dve na vrhu. Šesta na severni strani.
Na južni, vzhodni in zahodni strani pa sem opazila tudi sedmo, osmo in deveto. Tudi te so bile nameščene zelo pregledno. Lahko bi ujele kogarkoli.
Dobro. Recimo, da lahko ulovim prve tri. Če se premaknem točno takrat, ko vse gledajo stran od mene, bi mogoče šlo. Kako naj potem prelisičim gornji dve? Če se na robu trga prične kaj dogajati, se bosta najbrž obrnili tja. Vsaj ena od njiju dveh. To pomeni, da bi se na vsaki strani trga moralo dogajati nekaj, kar bi zahtevalo veliko premikanja in s tem zamotilo vrhnji kameri. Če bi se to zgodilo, moram počakati prve tri kamere, da se obrnejo stran, nato pa smukniti v kip. Ampak tukaj so bile še kamere, ki so bile nameščene glede na vse strani neba... Kam snemajo? Kakšen je njihov donos? Ali so natančne? Poleg tega sem pozabila omeniti, da desete niti še nisem našla... Razbijala sem si glavo in nisem našla rešitve. Razmišljala sem in razmišljala...
Počakaj, sem znova pomislila. Razmišljanje. Veliko misli. Vranica. Znova nečesa ne morem spoznati, ker me zavira moje lastno telo...
Spet sem se ujela na omejitve lastnega telesa.
Zdaj sem se odločila, da bom zares ravnala po pravilih. Zakaj imam znanje, če ga ne uporabljam?
Zaprla sem oči in se sprostila. Zares sem bila pripravljena. Sprostila sem se in si predstavljala mir. Samo to. Mir. Mir v mojem telesu. V mojih organih. Prisluhnila sem zvokom okoli sebe.
Uspelo mi bo. Kjer je močna negotovost, tam se skriva tudi močna moč. Verjamem. Popolnoma verjamem. Vesolje, pomagaj mi.
Poslušala sem zvok ljudi, ki so hodili mimo. Slišala sem Prhutanje skaturskih žerjavov, ki so preletavali kupole trga. Zvonenje zapestnic, igro laserjev otrok, ki so se igrali v južnem delu trga. Navsezadnje sem slišala tudi rahlo brnenje, kot nekakšen dodatek - kot ozadje, ki je ves čas prisotno. Slišala sem, kako je to brnenje povezano z vsemi ostalimi kamerami.
Odprla sem oči. Pri glavi kipa se je na županovi čeladi vrtela majhna okrogla kovinska stvar. Ko sem podrobneje pogledala, sem prepoznala brnenje. Deseta kamera!
Ostala sem v svojem miru in opazovala kamere, kot da so moje prijateljice. Kot da niso življenjsko nevarna grožnja. Samo kamere so. Beležijo gibanje in premikanje v tem majhnem koščku vesolja. Brez njih tudi meni življenje ne bi bilo takšen izziv. Rada jih imam. In danes mi bodo ravno one podarile novo sposobnost. Kako priti v notranjost kipa, ne da bi me katerakoli izmed njih ujela!
Še vedno sem sedela, moje oči pa so počivale na novo odkritih prijateljicah. Brnenje se je oddaljevalo in približevalo. Oddaljevalo in približevalo. Občutila sem resnično povezanost z okoljem, kjer sem. Prav nič strašnega me ni čakalo. Moja prihodnost je svetla. Samo svetla in nič drugega. Test, ki mi je dan, pa ni težji kot sem ga sposobna rešiti. Sicer mi ne bi bil dan.
Na koncu sem lahko videla samo še kamere. Okrogle, zazrte vsaka v svojo smer. Trg so prečkale štiri skupine. Okoli mene je bilo veliko bitij, vsako je hitelo v svojo smer. Naenkrat sem v sebi začutila impulz.
Zdaj.
Vedela sem. Mirno sem odkorakala do vrat, stopila skoznje in jih zaprla za sabo.
24. EGO
Ko sem zaklenila za sabo, sem znova slišala glas v moji glavi. Odlično, prišla si. To pomeni, da si pripravljena. Obrnila sem se in za seboj zagledala Brezčasno. Je bilo tako lahko, kot je izgledalo? Nasmehnila sem se. Seveda ne.
Ali zdaj čutiš, kaj pomeni delati - zares izvajati to, kar te učim? Pokimala sem.
Zdaj tudi veš, kdo si. Zelo hitro padeš pod vpliv pozitivne in hkrati tudi negativne energije. Naučiti sem boš morala odpreti se pozitivnim frekvencam, ki ti pomagajo in zaščititi se pred nizkimi frekvencami, ki te pogubljajo. Borba, ki si jo bila pred kipom, bi lahko bila mnogo krajša, če bi TI vedela, kdo si. Če bi se znala upreti lastnemu telesu.
Občutila sem rahlo razočaranje - sama sem bila zelo ponosna, ker sem uspešno opravila preizkus.
Mnogo prepočasi, je bila stroga Brezčasna.
In še to: biti ponosen na preteklost je močna ovira. Predstavljaj si, kako bi glasbenik odigral skladbo, če bi se ob vsakem tonu, ki ga zaigra, ustavil in bil ponosen nanj? Vedno glej naprej. Ni časa, da bi se ozirala nazaj.
Bolelo me je, pa čeprav sem vedela, da ima prav.
To je pa tvoj ego, je pomislila. Saj sem ti že povedala, da se rad polasti tvojega telesa in da boli, ko ga želiš odstraniti. Ampak - govoriti o tem je eno...
...čutiti to pa nekaj čisto drugega, sem jo dopolnila.
Res je. Zdaj pa je čas, se da lotiva nečesa zares zabavnega.
Česa pa? sem bila radovedna.
Nove dimenzije dojemanja, ki je nihče na tem planetu ne pozna. No, skoraj nihče. Sedli sva in pričela je z učenjem...
25. NOVA DIMENZIJA
Lahko bi te učila tudi večjih sposobnosti, ampak žal za njih nimava časa, je pomislila. Za začetek se poskusi sprostiti.
Zaprla sem oči. Kmalu sem dobila zanimiv občutek, kot da je Brezčasna začela hoditi po prostoru. Mimo mene je namreč hušknila senca. Bila sem presenečena, da bo kar odšla sredi lekcije. Priprla sem eno oko in pokukala proti njej.
Neverjetno. Sedela je čisto pri miru - še vedno nasproti mene! Ponovno sem zaprla oči in ponovno je nekdo šel mimo mojega telesa, tokrat v drugo smer. Kot da bi se nekdo sprehajal okoli mene. Znova sem priprla oči in nisem videla ničesar drugega, kot mojo sedečo mentorico.
Ti nisem naročila, da se sprosti? sem slišala glas v glavi. Naenkrat sem otrpnila. Nisem vedela, da me vidi.
Seveda te vidim. Kmalu boš razumela, kako. Če boš sledila mojim navodilom, seveda.
Zaprla sem oči in se sprostila. Kaj drugega mi tako ali tako ni preostalo. Pet minut se ni zgodilo ničesar. Samo jaz in moje misli, kaj se bo zgodilo. Ko sem jih končno uspela utišati, sem začutila odmik od lastnega telesa. Kot da telo, v katerem sem bivala, niti ni tako zelo moje. Ta čuden občutek se je še bolj stopnjeval, ko sem na glavi začutila pritisk. Pričelo me je dvigovati.
Sprosti se, sem slišala močno in jasno navodilo.
Dvignila me je vsaj pol metra nad tlemi.
Zravnaj noge in vstani.
Naredila sem, kot mi je rekla. Ko sem odprla oči, sem videla popolnoma drug svet. Videla sem energijo svojega telesa, ki je še vedno mirno sedelo na tleh, toploto votline, videla sem skozi kovino.
Kaj vidiš? me je vprašala.
Ne znam razložiti, sem osuplo pomislila. Vidim VSE. Kot da prej nisem uporabljala oči.
Pazi edino na tole, mi je rekla, ko je pokazala na svetlečo vrv, ki je povezovala mojo snovno in ne-snovno levo nogo. Hitro je odpela popkovino iz mojega sedečega telesa in jo spretno ovila okoli moje nesnovne leve noge. Vsa stvar je bila nekoliko podobna modni svetleči vezalki.
Sedaj pa zares lahko potuješ - kamorkoli bi si zaželela, je rekla. Res? Tudi h Kaironu?
Vedela je, da bo sledilo to vprašanje. Da, tudi k njemu, je spravljivo rekla. Proseče sem jo pogledala. Prosim?
Brezčasna mi ni odgovorila. Stopila je na steno votline in se brez težav uprla zakonom gravitacije.
Ponovi!
Šla sem za njo in dvakrat sem padla.
Ali imaš občutek, da ima tvoja duša kakorkoli opraviti z gravitacijo v tem prostoru..? me je smeje vprašala.
Ne...
Potem pa se osvobodi gravitacije! je rekla in stopila na strop. Predstavljaj si, da je mogoče in bo mogoče. Vse je mogoče, je prepričano rekla.
Vse je mogoče, vse je mogoče, vse je mogoče, sem si ponavljala, ko sem stopila na steno.
Znova mi je spodrsnilo.
Kaj pa, če ti rečem, da bova po končani lekciji morda obiskali ... Kairona? me je z nasmehom vprašala.
V trenutku sem se zbrala. Mora obstajati način, da premagam oviro, ki je več kot očitno zgolj plod mojega uma. Začela sem si zares predstavljati, da mi je uspelo. Stopila sem na steno. Naredila sem tri korake. Kot nora sem se oklepala misli, da sem še vedno tam. Da stojim na steni. Kmalu sem zakorakala proti stropu. Z desno nogo sem stopila na strop in priključila levo. Pomislila sem, da bi lahko poskusila odpreti oči, a sem se bala, da bom zgubila koncentracijo.
Odpri jih, je pomislila, in vedi, kje stojiš. Bodi trdno prepričana, da ti bo uspelo.
Še enkrat sem prilepila noge na strop in odprla oči. Pred menoj je stala Brezčasna, ravno tako na stropu in imela sem občutek, da sva edino midve obrnjeni pravilno, ostala votlina pa narobe.
In sedaj se spusti, je pomislila in naredila lahkoten preval na tla.
Sledila sem ji. Čeprav je bil moj pristanek malenkost trši, sem se vseeno ujela na noge.
Se zavedaš, kaj se je ravnokar zgodilo? me je vprašala.
Pogledala sem jo.
Kaj?
Zakaj ti na začetku nikakor ni uspelo, potem ko sem pa omenila Kairona, si vse izvedla brez težav? Moraš razumeti, zakaj.
Zaradi interesa..?
Točno tako. Ko si vadila prehajanje na steno, ti cilj kot tak ni pomenil ničesar. Bilo bi »cool« znati takšno veščino, to pa je bilo tudi vse.
Zdelo se mi je zabavno, ko sem jo slišala izreči takšen izraz.
Ko pa si slišala ime Kairon, za katerega si zainteresirana bolj kot za karkoli na tem svetu, pa se je tvoj interes naenkrat prenesel na nalogo, ki si jo morala opraviti. V tem, da stopiš na zid, si videla smisel življenja. Svoj interes za izpolnitev naloge si podeseterila, postoterila.
Na začetku je njena razlaga izgledala preprosto, sedaj pa nisem bila več prepričana, da ji sledim.
Za vse, kar želiš doseči v življenju, moraš imeti interes. Drugače ti ne bo uspelo. Močan interes. Razumeš?
Razumela sem. Občutila sem razliko v moči svojih dejanj na začetku in na koncu. In za vse je bil kriv Kairon.
Narobe. Za vse si odgovorna TI. Koliko ti Kairon pomeni, je tvoja stvar. Znova je imela prav.
Še ena malenkost, in lahko se odpraviva na pot. In to je?
Brezčasna se je v trenutku pojavila pred mano, v naslednji sekundi pa je stala čisto ob steni votline.
Teleportiranje duše, je zaključila. Deluje popolnoma enako, kot hoja po steni, le da si predstavljaš, da si na drugem kraju. In da si prihraniva nekaj časa, ki bi ga sicer porabili za tvoje neuspele poskuse: ko se naučiš to, greva v mesto Hax! Natančneje, Hax 231.
V trenutku sem bila pri njej.
Odlično, je pomislila. Se še spominjaš, kako izgleda tista okrogla hiša..?
26. OBISK
Prijeli sva se za roke in zaprli oči. V svojem spominu sem jasno videla okroglo kupolo s steklenim pročeljem. Notranjost je bila kovinska in okrogla. Na odprtini, ki se je lahko odprla kot drseča vrata, je pisalo: Hax 231.
V	trenutku sva bili tam. Na drugi strani planeta je bila noč in na nebu so se bleščale lune in zvezde. Stopili sva na okroglo steno in se sprehodili po njej.
Tukaj, je rekla Brezčasna in se z nogo ugreznila v notranjost. Sledila sem ji. Oziroma svojemu več kot močnemu interesu.
V	sobi je bilo temno in videla sem Kaironovo posteljo. Ko sva se ji približali, sem opazila, da ja v njej samo njegovo telo, ni pa bilo tistega življenja, duše.
Za tabo, sem slišala njegov mehek glas. Obrnila sem se.
Kairon!
Objela sva se in čeprav je občutek bil popolnoma drugačen, kot prej, ko sva bila v svojih telesih, sem po vsem svojem bitju začutila srečo in ljubezen. Poljubila sem ga in imela sem občutek, da mu preko ustnic pošiljam čisto svetlobo. Še bolj me je objel in zdelo se je, da sva obstala v nekakšnem zlitju... Zdelo se mi je, kot da sem Kairon, da sem oba. Da sva eno.
No, golobčka, sem slišala Brezčasnin glas, ki naju je predramil iz omamnega zlivanja, tole naj bi bil poslovni sestanek...
To boš pa zelo težko dosegla, ji je smeje odgovoril Kairon. Vidva se poznata.. ?
Kaj pa si mislila? Da sem medtem stal križem rok? me je nežno vprašal. Tudi jaz sem močno hrepenel po tebi. In Brezčasna se je odzvala temu ... Močnemu interesu.
Bolj obupanemu klicu na pomoč, ampak pustimo sedaj podrobnosti, ga je popravila najina mentorica.
Pogledala sem jo in čutila sem, da je v mojem pogledu zaznala vprašanje. Želela sem te presenetiti, mi je razložila.
Uspelo ti je, sem se nasmehnila. Zato pa sem si jaz prislužila še eno minutko s svojim izbrancem...
Ponovno sem ga objela in tokrat me je prijel še močneje. Dvignil me je iz tal in obstala sva v zraku. Ko me je poljubil, je vame ponovno šinil tok svetlobe. Uživala sva v prisotnosti drug drugega - še bolj, kot kdajkoli prej. Bolj globoko. In morda ... za malenkost bolj zrelo. V tišini, ki naju je prevzela, sem pozabila na vso žalost in na vse preizkuse, ki sem jih morala prestati, da sem lahko ponovno z njim. Enostavno
sem uživala v tišini in v luči, ki sva si jo delila. V zraku sva se pričela vrtinčiti in šele po nekaj krogih in lupingih v zraku sva se zavedela, da nisva sama.
No, prav, sem zaključila, ko me je spustil na tla.
Pa pričnimo s sestankom!
27. NALOGA
Kot sta že ugotovila, sta edina Zemljana na tem planetu, ki ne vsebujeta seruma Kanter.
Uslužno sem dvignila roko.
Kaj je ta serum in od kod izvira? Spominja me namreč na...
Ja, na ime planeta. Res je. Tako se imenuje, ker ga ravno tam največ uporabljajo, mi je odgovorila Brezčasna.
Nadaljevala je z razlago. Planet Kanter naj bi v splošnem merilu bil planet za shranjevanje. Jaz pa ga veliko raje imenujem »Planet Pozabe«. Na tem planetu namreč obstajajo ogromni shrambni prostori, kjer shranjujejo bitja, katerih planet je bil razgrajen. Da ta bitja ne bi ponovila enake napake, kot so jo v času razkroja planeta, jim v posebnih hranilnih krstah praznijo um. Oziroma, brišejo spomin. Hkrati pa telesu dovajajo vse življenjsko pomembne sestavine.
Bila sva presenečena.
Ali ne obstaja noben drug način..? je vprašal Kairon.
Poskušali smo na vse mogoče načine, je razložila Brezčasna, vendar brez uspeha. Človeška vrsta je bila še posebej trdoglava.
Pokušali ste... To pomeni, da je Kanter vaša ideja..?
Kanter je sporazumni planet Vodilnih in Temačnih bitij. Vodilni skrbijo, da je v vesolju vedno več svetlobe in miru, kot pa teme. Skrbijo za ravnovesje v univerzumu. Temačni pa izvajajo ukaze in so vršilci skrajnih dejanj. Njihova vibracija je mnogo nižja od vibracije Vodilnih, pa vendar obstajajo stične točke, kjer se morata obe sili med seboj pogoditi. Ena takšnih točk je planet Kanter. Bitja lahko preživijo, vendar morajo pozabiti čisto vse, kar jih spominja na planet, od koder so prišla. Če bi vedela, kakšno preteklost so pustili za seboj, bi na planetih, kamor jih nato razvozijo rakete, bilo preveč žalovanja in kaosa. Zato so vsi prebivalci tega planeta pod vplivom seruma Kanter. Da ne bi podivjali kot si ti, Zyna.
Da ne bi komu naredila krivice, se je obrnila še na drugo stran.
Ali ti, Kairon.
Zakaj pa... Zakaj pa midva nimava seruma? sem vprašala.
Ta razlaga je zelo zanimiva. Ker sta trdila - tako kot vsi ostali, ki jih pošljejo sem iz planeta pozabe - da se ničesar ne spomnita. Ska-roboti so prepoznali pravilen odgovor in sklepali, da sta že 'očiščena'. V resnici pa sta priletela naravnost iz vajinega izvornega planeta - planeta Zemlja.
Obstala sva v tišini. Znova me je prešel preblisk spominov. Jaz in Kairon - vsak v svoji raketi. Gledava se preko stekla in vsa stvar se nama zdi precej zabavna. Zunaj najinih raket je črnolasi fant, ki nama maha in se smešno pači, kot da gre za nekakšno igro...
Prav njega morata poiskati, nama je naročila.
Ime mu je Derek Blake. Zaradi njega sta edina na tem planetu, ki morda lahko obrneta prihodnost na bolje. Samo najprej ... Morata rešiti njega. Zato sem vaju pripravljala.
Spogledala sva se in se nasmehnila.
Še sreča, je pomislil Kairon, da sva tako pomembna za prihodnost. Ker sicer ne vem, kako bi prišel do tebe...
Že prav, golobčka, je rekla Brezčasna. Zdaj vesta, kakšna je vajina naloga. Kakšna vprašanja?
Še preden sem uspela odlepiti pogled s Kaironovih oči, je že nadaljevala: potem pa lahko za danes zaključimo!
Počakaj! sem hitro rekla. Saj se še vrneva, kajne..?
Zavila je z očmi. Seveda. Še naveličala se bosta drug drugega.
Pobožal me je po laseh in me objel. Nikoli se te ne bom naveličal, je še pomislil.
Kmalu sva se z Brezčasno že znašli v jami kovinskega kipa, pri svojih telesih. Ko sva se priklopili nanju, sem občutila močan mir in srečo. Hkrati pa sem prvič v življenju verjela, da imam močnejše orožje, kot ga ima katerikoli prebivalec planeta Skatur: pravo znanje in čisto ljubezen.
28. POVABILO
Naslednji dan me je Brezčasna prosila, naj kmalu pripeljem s seboj tudi Naio.
»Ampak Naia je robot,« sem se uprla in se ustrašila, da bo razkrita vsa zasebnost mojega učenja.
»Točno tako.«
»Sprogramirana je zato, da vse - ampak čisto vse informacije posreduje naprej. Vključno s to, kje se učiva.«
»Ali res misliš, da bi te jaz želela izpostaviti takšni nevarnosti?«
Pomislila sem na to, kako sem sama morala najti primeren trenutek, da sem prišla v jamo sredi kipa. Tudi tisto je bilo nevarno. Malo za šalo in malo zares sem ji odvrnila:
»Mogoče.«
»Ni se ti potrebno bati. Kmalu boš namreč ugotovila, da nama je Naia lahko v veliko večjo pomoč, kot se ti zdi na prvi pogled.«
»Kako pa..?«
»Vsako bitje, ki se premika po planetu Skatur, ima svoje telo, tudi roboti. Se strinjaš?«
»Ja, se, ampak.«
»S to razliko, da so nekatera telesa bolj tehnične, druga pa bolj biološke narave. Prva potrebujejo za delovanje zunanjo energijo - energijo sonca ali elektrike, druga pa potrebujejo energijo hrane, pijače in seveda dušo, ki se napaja z energijo univerzuma. Slediš?«
»Komajda.«
Brezčasna je globoko zajela zrak, ki ga tako ali tako ni potrebovala. Zato sem sklepala, da ga je zajela zaradi mojega počasnega dojemanja.
»Pomembno je, da razumeš. Če robotu odvzameš energijo, dobiš zgolj njegovo ohišje. Če komu drugemu vzameš dušo, dobiš zgolj truplo. Brez hrane lahko zdržiš kakšen mesec. Brez vode nekaj dni. Brez energije pa niti eno sekundo!«
»Kaj hočeš reči?«
»Želim ti namigniti, kako pomembna je v resnici energija, ki nas napaja.« Zamislila sem se.
»Da boš lažje razumela, jutri pripelji s seboj Naio. Vama bom že jaz pomagala, da bosta varno prišli noter.«
Kljub temu, da nisem razumela vsega, kar mi je rekla tisti dan, sem se odločila, da ji bom še naprej zaupala.
»Prav. Seveda. Jo bom pripeljala.«
»Odlično,« je še zaključila in čutila sem, da pripravlja zame posebno presenečenje.
29. NEGOTOVOST »Naia.« sem naslednji dan plašno začela, ko sva končali s tekom. »Ali bi želela. Danes iti z menoj do centra?« »Zakaj pa?« me je vprašala.
»Ah, kar tako. Nekaj bi ti rada pokazala.« Nič pametnejšega mi ni padlo na pamet.
Doma sem se preoblekla, robotka pa me je počakala pri vhodu. Mojim staršem je rekla, da greva skupaj ven do centra in bila sta zelo zadovoljna. Nikoli jima ni bilo preveč všeč, če sem sama hodila po mestu. Bila sta vesela, ko sem zraven končno povabila tudi Naio.
»Zyna, si že?« je zaklicala.
»Ja.« Pritekla sem do vhoda in skupaj sva se odpravili. Ves čas sem razmišljala, kako jo bom spravila v notranjost kipa. In še pomembnejše, kako jo bom prepričala, naj nikomur ne pove ničesar.
»Naia?« sem jo ošinila s pogledom ko sva se sprehajali. »Ali. ali si sprogramirana tako, da vedno vsem poveš vse? Mislim, recimo, da. Bi ti jaz želela povedati skrivnost.«
»Ali imaš skrivnost?« mi je na vprašanje odgovorila z vprašanjem.
»No, recimo, da bi jo imela,« sem znova načela svojo temo. »In recimo, da bi ti jo zaupala. Ali bi jo povedala mojim staršem?«
»Zagotovo,« je rekla prepričano. »Roboti nimamo skrivnosti. Posebno ne pred ostalimi bitji.«
Bila sem precej obupana. »Ampak. Zakaj pa mi potem nisi hotela povedati nekaterih podatkov vse do mojega osemnajstega leta?« sem se oklenila zadnje rešilne bilke. »Pred menoj si pa imela skrivnosti!«
»Tisto je bilo drugače,« me je zavrnila. »Sprogramirana sem tako, da ti nekaterih stvari nisem mogla povedati.«
Zavzdihnila sem.
»No in če imaš skrivnost, mi jo kar hitro povej, da jo bova razčistili. Ni lepo imeti skrivnosti, veš?«
Zdaj pa še to, sem nebogljeno pomislila.
Preveč se trudiš, sem slišala Brezčasnin glas v svoji glavi. Vsaj njena bližina mi je predstavljala olajšanje. Z Naio sva se namreč hitro bližali trgu.
Kaj pa naj storim? Vse bo povedala staršem in kdo ve, komu še, sem povzela. Ti se samo sprosti. Povej ji. Vse ji povej. In pusti, da jaz poskrbim za ostalo. No, prav.
»No, bo kaj?« me je pričakujoče pogledala.
»No,« sem debelo požrla slino in se pripravila na najbolj nesmiselno stvar, ki sem jo kdajkoli storila. »Z nekom se dobivam.«
»S človekom?« me je strogo vprašala.
Pomislila sem na Brezčasnine posebne sposobnosti. Najbrž ni navaden človek. »Niti ne, vsaj mislim, da ne,« sem ji rekla. »in dobivanja nikakor niso romantične narave!« sem hitro dodala.
»Kakšne pa? Saj se boš kmalu morala odločiti za svojega samca,« me je spomnila.
Ob misli, katerega izmed bitij na planetu bi si izbrala - kuščarja, vijoličnega elohima, dvospolnika ali plazilca - me je oblil srh.
»Za te stvari imam vseeno še dovolj časa. Danes sem ti mislila pokazati nekaj čisto drugega.«
»Kaj pa?« me je z zanimanjem vprašala. Znova se mi je uprlo, da bi ji karkoli povedala.
Nadaljuj, je rekla Brezčasna v moji glavi. Nimava celega dne časa... Saj poskušam, sem se uprla. Prispeli sva do kipa.
»Želela sem ti pokazati.« čutila sem, kako mi je pot pričel teči po zadnjem delu hrbta, »Tale kip. Ta-da!«
»Ta kip poznam. Kip Vodje Gnosisa. Je s teboj vse v redu, Zyna? Čemu mi kažeš ta kip, ki ga vsi poznajo?«
Zyna, daj že. Kmalu bo prišel čas, ko bodo kamere v pravih položajih... sem slišala Brezčasno.
»No, vsi poznajo kip. Nihče pa ne ve, da je mogoče v ta kip tudi stopiti. skozi majhna vratca.«
»Kako veš to?« me je vprašala. »Tega nihče ne ve. Tudi ti ne bi smela tega vedeti.« »Ti pa veš?« sem jo presenečeno vprašala.
»Na svojem trdem disku imam ves zemljevid dovoljenih in prepovedanih krajev. In ta je zate prepovedan.« Prijela me je za roko. »Pridi, morava se pogovoriti z oblastmi.«
Brezčasna, pomagaj mi, sem v mislih zavpila.
Saj se vendar držita za roke, mi je mirno odgovorila. Na moj znak jo privleči sem.
»Zyna, ne bodi trmasta. Pridi,« me je močneje prijela.
Brezčasna je pričela odštevati. Tri, štiri, ...
»Naia, takoj bova odšli tja. Še prej pa pridi z mano!«
Zdaj!
Hitro sem jo povlekla za seboj skozi vrata in jih nemudoma zapahnila.
30. TELO ROBOTA
»Prepovedan kraj. Prepovedan kraj. Prepovedan kraj.« Tako je Naia vztrajala v nekakšni točki zamaknjenosti. Očitno brez dobrega signala tudi roboti na teh krajih niso dobro delovali.
Samo še utišati te moramo, je pomislila Brezčasna in nanjo položila roko. Ska-robotka je nemudoma utihnila.
Bila sem osupla. Kako si pa to naredila?
Nisi mi postavila pravega vprašanja. Vprašanje je, s čim sem to naredila, mi je razložila Brezčasna.
No prav. S čim?
Kmalu boš videla. S prekrižanimi nogami je sedla na tla. Prisedi, mi je namignila.
Ko sva se sprostili, sva zapustili telesi. Znova sva si lahko oddahnili. V takšnem stanju naju nihče ni mogel niti videti niti slišati.
»In sedaj si lahko zares pogledava, iz česa so sestavljeni roboti,« je začela.
Znova me je presenetilo, kako veliko stvari sem lahko na Nai opazila, ki jih prej nisem. Videla sem toploto, ki se je na nekaterih delih kovine zgoščevala. Videla sem majhne in velike žičke, ki so bile med seboj povezane in prepletene v notranjosti kalupa. Zanimivo je bilo to, da so bile zgoščene na področju glave in srca.
»Vsi roboti so poskusi približkov živih bitij. Vendar pa ima Naia samo fizično telo. Brez drugačnih vsebin. Njo napaja zunanji vir energije, zato je njeno telo - ko pride na mesto brez signala - enako truplu. Brez življenja. Samo obstaja. Ti imaš - kot si že opazila - več teles: fizično, eterično, duhovno. Za svoje delovanje ne potrebuješ zunanjega signala. Zato si v prednosti. Zato boš vedno v prednosti!« je prepričano zaključila.
Kar nisem mogla verjeti, kako se je Naia umirila. Čeprav je prenehala delovati, so žičke v njenem telesu še vedno utripale.
»Njeno telo je v stanju pripravljenosti. Takoj, ko jo boš prenesla ven, se bo spominjala vsega, kar sta govorili.« znova sem trznila.
»Razen,« je s poudarkom dodala, »če narediš, to, kar nameravava napraviti sedaj,« me je pomirila.
»Potrebno bo opazovanje,« me je opomnila. »Dobro jo preuči - poglej, kje potekajo najdebelejše žice - to je njen živčni sistem.«
Po sredini je v notranjosti trupa potekala glavna debela žica, ki se je začela debeliti pri nekakšnem trtici podobnem zavoju, končala pa se je v glavi. Kot nekakšna hrbtenjača. Na njo sta bila pritrjena glavna živčna spleta - možganski in srčni.
Čeprav bi to ime bilo primerno zgolj glede na lokacijo. Naia v sebi ni imela nikakršnih človeških organov. Srednje velike žice so se razraščale v obe roki in nogi.
»Glavna živčna spleta sta torej srce in glava,« je povzela moje razmišljanje. »Srčni del je zadolžen za posnemanje človeškega načina dojemanja, do neke mere celo čustvovanja. Uravnava tudi čustveno zrelost glede na starost, hkrati pa pošilja energijo po vsem živčnem sistemu. Glava pa skrbi za koordinacijo gibov, v njej je tudi trdi disk in sistem presojanja.«
»Sistem presojanja..?«
»Robot ima v sebi program, ki podatke klasificira glede na to, kako je sprogramiran. Vsak program pa se da spremeniti ali prilagoditi. Če seveda poznaš njegove kode. Tukaj znova nastopi pravilo, ki sega preko meja znanja robotike.«
»In to je?«
»Če imaš PRAVO znanje, imaš v rokah vse kode!« Nikakor mi ni bilo več jasno, kaj je mislila s tem.
»To je vendar nemogoče! Nihče ne more imeti vseh kod!« sem nasprotovala.
»Glede na to, koliko časa te učim, bi pa že lahko vedela, da je mogoče čisto vse,« je razočarano odvrnila. »Pridi, vabim te na demonstracijo!«
31. DEMONSTRACIJA
Brezčasna se je približala Naii. S svojo dušo je vstopila v telo robota in nekaj časa v njem mirovala. Opazila sem, da je od časa do časa kakšna žička zasvetila drugače, kot sicer. Zdelo se je, kot da se njena duša in Naino telo med seboj spoznavata.
Nato je - po nekajminutnem mirovanju - odpela s svoje leve noge svetlečo vrvico, ki je prej povezovala njeno snovno telo z eteričnim. Pritrdila jo je v sredino Naiinega srčnega živčnega spleta. Od tod se je razširila svetloba po vseh - tako velikih kot malih - žičkah in nazadnje je svetloba zadela še glavo. Naino telo je odprlo oči.
Znova sem ostala brez besed. Brezčasna pa je skozi Naino telo pričela premikati roke, noge, glavo,.
Zdaj vidiš? je pomislila, Nain obraz pa se je mirno smehljal. Tako imaš dostop do vseh programov. Lahko se odločiš, kaj boš povedala ostalim in česa ne. Sama imaš v rokah robotov sistem presojanja. Podatke lahko klasificiraš in shranjuješ, kot se ti zazdi. Ko se bo Naia zbudila, bo nadaljevala tam, kjer si ti končala.
Neverjetno, sem pomislila, ko sem videla, kako se Naia premika s pomočjo usmerjanja Brezčasne. Naia z Brezčasnino dušo.
Lahko prosim izbrišeš tisti del, ko sva prišli do parka in se je Naia odločila, da me pelje k oblastem? To bi bilo zares v redu... sem pomislila.
Pravzaprav ne, mi je nasmejano odgovorila. Ta del boš opravila ti.
Jaz?
Saj ni tako zapleteno, me je pomirila, medtem ko se je lahkotno sprehajala po sobi. Še vedno mi jo je bilo zanimivo opazovati: robot z dušo človeka. Kar nisem se mogla tega nagledati.
Moram pa te opozoriti, da je struktura telesa popolnoma drugačna, je dodala. Kaj misliš s tem?
Telo, na katerega se boš pripela, je bolj prazno od tvojega, na katerega si navajena. Prazno?
Nikakršnih notranjih organov, teža je popolnoma drugačna, ravno tako tudi razporeditev živčnega sistema. To telo nima energijskih centrov in meridianov, tako kot tvoje. Na začetku bo občutek malo čuden, to moraš vedeti. In bodi previdna, da se ne vdaš refleksom.
Refleksom?
Ko prvič vstopaš v telo robota, je nadaljevala, medtem ko je v Nainem telesu še vedno hodila okoli mene, vstopaš v telo, ki je le veliko redkejše sestave, kot tvoje in
drugega materiala. Zato, ker tega nisi navajena, pride do refleksnih dražljajev. Roke so lažje, noge prav tako. Glava in srčni splet delujeta popolnoma drugače. Na to bodi pripravljena, me je opozorila.
Zdaj sem že komaj čakala, da se zadeve lotim.
Lahko poskusim? sem bila neučakana.
Kar vzemi si čas, je pomislila. Medtem je znova vzela svetlečo nit, ki jo je s pomočjo misli usmerila ven z robotinega srčnega spleta in jo znova pritrdila na svojo levo nogo.
Nekaj časa je obmirovala v telesu, kot da bi se s spoštovanjem od njega poslavljala. »Čemu pa to?« sem vprašala, ko je končala.
»Ker je občutek spoštovanja in privajanja zelo pomemben. Tako za pretok elektrike znotraj robota, kot za tvojo substanco duše. Če bi se priklopila ali odklopila prehitro, bi to lahko bilo nevarno, posebej zate.«
»Lahko pričnem?« sem bila neučakana.
»Najprej stoj znotraj telesa nekaj časa. Nato sledi samo mojim navodilom,« je s poudarkom rekla. Barva njenega glasu je naznanjala, da se bliža postopek, ki bi lahko bil nevaren.
32. ZAVEST ROBOTA
Stopila sem v Naino telo. Že prej sem opazila šviganje električnega toka skozi žičke. Tokrat pa me je na trenutke tudi zaščemel. Kot da bi na trenutke začutila po vsem telesu nekakšno mravljinčenje. Vendar drugače. Električno mravljinčenje.
Ta občutek sem zaznavala vedno močneje.
Prepusti se mu, je pomislila Brezčasna. Vzemi ga za svojega.
Vedno bolj sem zaznavala električno brnenje po svoji koži, ki je tokrat bila kovinska. Nekakšna zlitina mehkega jekla, prevlečena s posebnim ovojem, ki je preprečeval odrgnine. Hkrati pa je bil ta ovoj iz tako močne mešanice snovi, da bi lahko čezme položili hišo, pa me ne bi strlo.
In sedaj se počasi priklopi, mi je dala navodila. Pomembno je, da si predstavljaš, kako vstopaš v samo srčiko žičnatega spleta. V sredino. Tvoja svetleča vez bo sledila misli.
Res sem vzela popkovino in jo nesla do živčnega spleta. Približala sem jo in si jo predstavljala, kako je že v njegovi notranjosti. Svetlikajoča nit je nežno zdrsnila mimo prvih žičk celotnega vozla in se ustavila na sredini.
Sedaj si predstavljaj priklop, je jasno rekla. Čisti priklop!
Pomagalo mi je, da sem v glavi videla vtičnico in vtič. Nekaj, kar se spoji skupaj. Naenkrat me je močno streslo po vsej duši in kovinskem telesu. Začutila sem glavo, ki je bila veliko bolj zapletena od moje - hkrati pa je njena teža bila mnogo lažja. Ker je bila lažja, kot je moja človeška glava, sem jo preveč dvignila, in z njo butnila nazaj. Vse telo je padlo po tleh.
Ko sem se želela pobrati, sem veliko previsoko dvignila svoje lahke roke. Refleks se je prenesel na noge, kjer sem doživela nekakšen krč. Ker je moje telo bilo na tleh, so moje noge nebogljeno mencale po površini in želele shoditi.
Lezi, mi je ukazala Brezčasna, in umiri svoje telo!
Legla sem. Drugega mi tako ali tako ni preostalo. Izgledalo je tako preprosto, pa očitno temu ni bilo tako. Ko sem ležala na tleh, sem znova začutila mravljinčenje, za katerega sem dobila nekakšen enakomeren občutek. Kot da nadomešča utrip srca.
Zaprla sem svoje kovinske oči, ki so videle jamo mnogo jasneje, kot oči v mojem biološkem telesu in se skušala zbrati. Hotela sem zajeti kisik, pa ga nisem potrebovala. Ko sem hlastala z usti, sem čutila zgolj odpiranje in zapiranje mojih kovinskih čeljusti. Želela sem pogoltniti slino, ki je ni bilo nikjer. Vsi postopki, ki sem jih bila navajena, ko sem bila pripeta na svoje telo, so izginili. Ostalo je le enakomerno lahno brnenje srca.
Sedaj se zberi in se spomni, kako je bilo, ko si prišla na trg, mi je dala naslednje navodilo.
Ko sem se poskušala spomniti, kako je bilo, ko sem prišla na trg, nisem več imela v mislih sebe in Naie. Temveč mene - kot Naio in dekle, s katerim se sprehajam, Zyno. Zanimivo je bilo dojemati sebe skozi oči robotke. Kot da jaz na nek način nisem več jaz.
Odlično, me je pohvalila Brezčasna. Spominjaj se celotnega prizora! Prispeva na trg.
»No, bo kaj?« ji rečem. Ljudje so zapleteni, ko je govora o čustvih. »No,« mi odgovori, »Z nekom se dobivam.«
To ni prav. Ne bi se smela dobivati na skrivaj. Posebno ne s prijatelji svoje vrste. Preverjam podatke. »S človekom?«
Dobim odgovor. »Niti ne, vsaj mislim, da ne,« mi reče in ta odgovor je čuden. »in dobivanja nikakor niso romantične narave!«
»Kakšne pa? Saj se boš kmalu morala odločiti za svojega samca,« jo vzpodbudim. Lepo, da je spoznala, da njeno mesto ni ob samcu njene vrste. Osebek ni več nevaren. Naloga je uspešna.
»Za te stvari imam vseeno še dovolj časa. Danes sem ti mislila pokazati nekaj čisto drugega,« nadaljuje.
»Kaj pa?« vprašam. Podatke bom vnesla v mapo 'Povej naprej'.
Prispeva do kipa. Njeno obotavljanje še bolj izostri mojo pozornost. Široke zenice - strah. Hiter utrip srca. Njena nevro-slika je nad pričakovano. Vročina je povečana. Zaznavam večjo vlago v bližini njene kože.
»Želela sem ti pokazati...« še vedno se obotavlja. Osebek je očitno še vedno nevaren. Sumljivo obnašanje se konča s kazanjem na objekt. »Tale kip. Ta-da!«
Vklopim ton skrbi. Upam, da sledila mojemu glasu. Najbrž je prišlo do napake vnosa seruma Kanter. Potrebno ga bo obnoviti. »Ta kip poznam. Kip Vodje Gnosisa. Je s teboj vse v redu, Zyna? Čemu mi kažeš ta kip, ki ga vsi poznajo?«
»No, vsi poznajo kip. Nihče pa ne ve, da je mogoče v ta kip tudi stopiti. skozi majhna vratca,« nadaljuje. Skeniram. Slika se ujema z nedovoljenim prostorom. Osebek je visoko nevaren. Ima dostop do mesta sestankov Vodij planeta.
»Kako veš to?« vprašam. »Tega nihče ne ve. Tudi ti ne bi smela tega vedeti.«
»Ti pa veš?« me vpraša. Osebek Zyna je visoko nevaren. Odgovorim na njeno vprašanje, nato jo peljem do oblasti.
»Na svojem trdem disku imam ves zemljevid dovoljenih in prepovedanih krajev. In ta je zate prepovedan.« Primem jo za roko. »Pridi, morava se pogovoriti z oblastmi.« Osebek Zyna se upira. Čez pol minute bom vklopila alarm. Peljati k oblastem.
»Zyna, ne bodi trmasta. Pridi,« močneje primem. Peljati k oblastem. Osebek Zyna me povleče k sebi, česar navadno ne stori.
»Naia, takoj bova odšli tja.« Osebek se strinja, to je dobro. »Še prej pa pridi z mano!«
Odhod skozi vrata. Prepovedan kraj. Prepovedan kraj.
Znova sem odprla oči. Spet sem opazila Brezčasno, vendar sem videla manj, kot prej. Moje oči so zaznavale vedno več snovnega in vedno manj tega, čemur je Brezčasna rekla duša.
Tvoje oči vedno bolj vidijo samo snovni svet - kot ostali roboti, mi je razložila Brezčasna. Sicer pa moram pohvaliti tvoj odličen spomin.
Hvala, ampak tega se zares ne želim spominjati, sem jo opomnila.
Potem pa je čas za spremembo, je nasmejano pomislila.
33. PREOBRAT
Zdaj pa sedi in zapri oči.
Prekrižala sem svoji kovinski nogi, ki sta ustvarili zanimiv zvok, ko sta se rahlo obdrgnili med seboj, in sedla. Zaprla sem oči.
Spomin, ki se ga spominjaš, ima drugačne lastnosti od človeškega spomina. Ta spomin namreč lahko OZNAČIŠ.
Ko sem slišala to besedo, je slika v moji glavi takoj postala vijolična. Kot da bi filmski izsek, kar sem ravnokar doživela, označila. Bila sem pripravljena, da z njim naredim karkoli. Lahko bi ga obdelovala, brisala ali montirala.
Ga bova kar izbrisali in posneli novega, je trdno rekla Brezčasna.
Briši. Rahlo brnenje v mojem spletu glave in že ga ni bilo več. Prišli sva do trga in od tedaj se nisem spominjala ničesar več. Brezčasna je mirno nadaljevala.
Poslušaj moj glas in si predstavljaj, kar bom govorila. Glas njenih misli je bil prodoren in prepričljiv. V mojo zavest se je vtiskal, kot močan spomin. Njen glas me je vodil, jaz pa sem si povedano predstavljala in ustvarjala nov spomin.
Prispeva na trg. Zyna se obnaša primerno in sproščeno.
»Kako rada sem na tem trgu,« mi reče. Strinjam se. Lep je.
»Da. Lep je,« pritrdim.
»Prosim, greva lahko do trgovine z oblačili?« mi reče.
»Seveda,« rečem. Lepo je, da jo zanima moda. Po nekaj ogledih si ni izbrala ničesar. Tukaj ima prav. Danes ni bilo primernih oblačil.
»Ali se dobro počutiš?« preverim. Osebek Zyna je živahen in se umiri.
»Dobro,« mi reče. Serum kanter odlično deluje. Njena toplotna slika je normalna, zenice so srednje velike, nevro-psihološko stanje umirjeno.
»Ali še vedno kdaj hrepeniš?« preverim.
»Po čem pa?« me vpraša.
Popolna pozaba človeškega prijatelja. Serum je učinkoval nad pričakovanji dobro. Stoprocentni izbris podatkov preteklega meseca in čustvena razrešitev. Osebek Zyna ni več nevaren. Sporočiti na upravo.
»Po ničemer,« ji odgovorim. »Življenje je preveč lepo, da bi ga onesnažili s hrepenenjem.«
»Strinjam se,« mi reče. Prispeva do kipa Vodje Gnosisa Drala. Sedeva na klop, ki je ob njem.
»Hvala, ker mi stojiš ob strani,« mi še reče. Nato se nasloni na mojo ramo in zapre oči. Posnemam človeška čustva. Zaprem oči.
Odlično, je pomislila Brezčasna. Čas bo, da se odklopiš. Samo še shrani ta spomin, me je opozorila.
Shranila sem ga.
Sedaj pa ne premikaj telesa. Imej zaprte oči. Ničesar več ne smeš zaznati. Sicer bova ustvarili nov spomin.
Razumela sem.
Ko sem odklopila svojo svetlečo nit iz srčnega spleta, sem se mnogo lažje počutila. Nevarnost, da ustvarim še kak spomin, je bila mimo. Nekaj časa sem samo bivala v kovinskem telesu in se poslavljala od električnih signalov, ki so še pred nekaj minutami predstavljali bitje mojega nadomestnega srca.
Brezčasna mi je dala navodilo, da se počasi oddaljim od telesa. Stopila sem stran in ponovno začutila svobodo. Nisem bila več ujeta med kovinsko vezje.
Nato mi je nekaj časa govorila o razvoju robotov in Ska-robotov.
Tudi ljudje na planetu Zemlja so imeli in uporabljali robote, saj so temeljito lajšali njihov način življenja, je pomislila Brezčasna.
Kmalu pa se je bliskovit razvoj robotike povzpel tako visoko, da je ustvaril dva dela družbe: ljudi, ki so zavestno trenirali stanje višjih frekvenc in s tem - kot si že sama opazila - presegli zmogljivosti vsakega robota. Hkrati so ti ljudje bili visoko kreativni, našli so tudi način, da se njihova telesa s pomočjo dodatne energije iz vesolja niso več starala. Z večjo količino energije, ki so jo pridobili, so pomagali vsem, ki so jim zares želeli prisluhniti. Njihove sposobnosti so bile zelo visoko razvite, podobne sposobnostim prvih Lemurijcev, ki so živeli na tem planetu. Letenje in teleportiranje, ki so ga razvili, pa so uporabljali izključno v dobre namene.
Druga vrsta ljudi pa so bili ljudje, ki so imeli nižje sposobnosti kot stroji. Njihova delovna mesta so prevzeli humanoidni assimi. Ta skupina ljudi se je močno podredila negativnim vibracijam. Niso si želeli priznati, da so njihove sposobnosti prenizke in da jim samo manjka znanja. Zato so pričeli kriviti prvo skupino ljudi. Postali so izjemno primitivni in zelo lahko vodljivi. Ne glede na to, kako se je prva skupina ljudi trudila, da bi ozavestila planet, je bil preskok vedno večji. Dokler ni število ljudi v drugi skupini tako močno naraslo, da je prišlo do odločitve, da je planet potrebno izbrisati.
Vodilni smo dobili nalogo, da obvestimo vse visoko zavedajoče ljudi, da morajo zapustiti planet, če želijo preživeti. Večina je to storila. Nekateri pa ... So ostali na planetu prav do njegovega razkroja. Bili so odločeni, da bodo planetu vseeno lahko pomagali.
Sta med njimi bila tudi moja starša..? sem previdno vprašala. Pripravljena sem bila sprejeti katerikoli odgovor.
Da, Zyna. Tvoja in Kaironova starša.
Pogledala sem stran. Želela sta rešiti planet. Želela sta pomagati. Sta si to bolj želela, kot pa poznati mene.. ?
Ne razmišljaj tako, Zyna. Žalost je v resnici zelo pogubno čustvo. Posebno zato, ker še vedno obstaja način, da kaj popraviš.
Ampak, kako? sem začudeno vprašala. Moji in Kaironovi starši so mrtvi!
Če opravita nalogo, ki sta jo dobila, morda lahko kaj spremenita, me je bodrila. Pridi sedaj, čas je, da odneseva robotko ven. Ura je potekla.
34. NEVARNA ROMANCA
Ko je Brezčasna ugotovila, da so kamere v pravilni legi, mi je pomagala odnesti robotko do klopi. Zelo hitro sva se poslovili, kajti Naia se je pričela prebujati.
Pogledala je okoli sebe in rekla: »Kako, zaspanka? Si imela dovolj nakupovanja?«
Spomnila sem se na film spomina, ki sva ga z Brezčasno vsadili vanjo in nekoliko mi je šlo na smeh. Seveda. To je edino, česar se Naia spominja.
»Ja, dovolj,« sem igrala izčrpanost, »Čas bi že bil, da se odpraviva domov.«
Ko sva prišli domov, sem opravila še zadnji preizkus: odšla sem v svojo sobo, Naia pa je še nekoliko pokramljala z mojimi starši. Svoja vrata sem priprla, da sem slišala njihov pogovor.
»Kako, dekleti? Sta se imeli lepo?« je vprašala mama.
»Zelo lepo, hvala,« je odgovorila Naia. »Preizkušali sva oblačila, šli sva na glavni trg,. Zyna je bila zelo pridna.«
Smešno mi je bilo slišati takšno izjavo - kot da sem stara pet let. Hkrati pa sem vedela, čutila, kako Naia razmišlja. Spomnila sem se miselnih vzorcev, ki so kot enačbe prehajali po žičnatih ovojih. Bila sem nevaren osebek Zyna. Kasneje pa pridna Zyna. Ko se je Naia poslovila, sem tudi sama zaprla vrata in legla na posteljo. Toliko stvari se je zgodilo! Nikoli si nisem mislila, da je življenje lahko tako polno in tako nevarno hkrati. Da obstaja toliko različnih možnosti. In toliko preprostih rešitev. Naenkrat se mi je zazdelo, da v prostoru nisem več sama. Sprostila sem se in se odklopila od telesa.
»Sem vedel, da te ne morem presenetiti!«
»Kairon!« sem vzkliknila in se materializirala ob njem. Bil je na drugem koncu moje sobe. »Kaj pa ti počenjaš tukaj?«
»Opazujem te. In hkrati čakam na lekcijo z Brezčasno.«
»Ali se danes dobimo tukaj?«
»Najbrž. Nisem ji povedal, da grem k tebi, ampak najbrž bo to kmalu ugotovila. Želel sem biti malo sam s tabo.«
Njegova iskrenost me je ganila. Tudi jaz sem že nekaj časa hrepenela po kančku zasebnosti. Čeprav sem pogrešala njegov vonj, mi je že samo njegova prisotnost bila opojna. Še bolj sem se privila k njemu in približala svoj obraz njegovemu. Ko sva se poljubila, me je po vsem bitju stresel močan val poželenja. Želela sem postati eno bitje z njim. Kot dvospolniki, ki jih je na našem planetu toliko. Počasi sem razumela, zakaj ne potrebujejo nikogar ob sebi in zakaj so mnogo bolj mirni, zakaj imajo večje sposobnosti, kot vsa ostala bitja. Ker so izpolnjeni sami s sabo. Ko sva se zlivala drug z drugim, se je zgodilo, da je Kairon nekako vstopil vame. Njegova duša se je
zlila z mojo in čutila sem, da sem končno to, kar mi je usojeno biti. Obstala sva v tišini in se predajala občutku absolutnega miru. Moja substanca je pričenjala prevzemati lastnosti njegove. In obratno. Najino prelivanje je prekinil strog glas.
Takoj prenehajta!
Slišala sva ogorčeni glas Brezčasne in zdelo se nama je, kot da naju je zasačila pri nečem prepovedanem.
Se zavedata, kako nevarno stvar sta ravnokar izvajala? Spogledala sva se. Ne, sem plašno odgovorila. Če bi nadaljevala, bi morala umreti, je nadaljevala. Zakaj? je vprašal Kairon.
Kar predstavljajta si. Dve duši se združita v eno. Vse lepo in prav - zelo romantično. Ampak, v katero telo naj se takšna duša vrne? Eno telo bi že na začetku moralo umreti. In tisto telo, ki bi ostalo, ne bi bilo več ujemajoče s substanco, ki bi se želela nanj priklopiti. Tako bi umrlo tudi drugo telo, oba bi ostala ujeta v tej dimenziji in vprašanje je, kdaj bi znova dobila dovoljenje za utelesitev.
Razumela sva.
Takšne postopke izvajajo samo visoko napredna bitja, izključno v družbi Vodilnih. Sta me razumela?
Prikimala sva.
Sedaj pa preidimo k bistvu sestanka, je nadaljevala.
Kairon, midva bova kmalu odšla na Levo celino. Zate, Zyna pa imam navodilo. Jutri se dobimo na travniku ob robu parka Hrylon. In pripelji Naio.
Ampak, tudi ta park ima kamere, sem se spomnila. Si prepričana, da je to dobra ideja?
Seveda sem, me je pomirila. Če bo ob tebi Naia, se nimava česa bati. Mene pa kamere niti ne bodo ujele. Pridita tja in bodi pripravljena na strogi trening. Dobro se spočij do jutri.
Velja, sem pomislila. Se vidimo jutri.
Lepo se imej, draga, mi je še rekel Kairon. Še enkrat sva se poljubila, nato pa je izginil skupaj z Brezčasno.
35. PRIKLOP
Naslednji dan sem zelo hitro prepričala Naio, da morava nujno na sprehod do parka Hrylon. Z veseljem mi je sledila, hkrati pa sem tudi sama bila mirna: staršem sva povedali, kam greva in bili so zadovoljni, da se ponovno tako rada družim s svojo Ska-robotko. Seveda, še pred kratkim sem vse, kar ni bilo s planeta Zemlja, močno zavračala, tudi robote.
Počasi pa so iz mojega stanovanja začeli odstranjevati tudi kamere. Naia je oblastem zatrdila, da sem zelo kultiviran osebek in da vbrizgani serum na meni izvrstno deluje. Bila je skoraj ponosna - kolikor je tak mehanizem lahko - ker tako dobro vpliva name. Ne vedoč, da sem v resnici jaz vplivala na njene spomine in na zavest.
Prispeli sva do parka in Naio sem prosila, da se za minutko umiriva. Razgrnila sem majhno odejo, ki sem jo vzela s seboj in sedli sva nanjo. Sprostili sva se. Tudi Naia je zaprla oči. Jaz pa sem se odklopila od telesa. Takoj sem opazila Brezčasno.
»Danes pa bo lekcija malo težja, kot po navadi,« me je pozdravila.
»Zakaj?«
»Poglej Naio. Še vedno je priklopljena. Ker jo napaja dober signal, ni več tako dostopna, kot je bila včeraj. Potrebno jo bo razmagnetiti.«
Znova sem bila presenečena. Vedno novi izzivi.
»Tako je povsod v življenju. Če želiš nove sposobnosti, se moraš soočati z izzivi. No, če želiš, pa lahko odidem in.«
»Ne, ne, v redu je! Ostani, prosim,« sem vzkliknila, ker me je zares zanimalo, kaj me čaka. Hkrati pa sem znova bila jezna nase, ker sem pozabila, kako hitro Brezčasna ujame mojo vibracijo misli.
Nasmehnila se je. Očitno je prebrala tudi mojo zadnjo misel.
Približala se je in skupaj sva pristopili k Nai. Videla sem, da je njeno živčevje bilo veliko bolj živahno, kot prejšnji dan. Žice, ki so pred enim dnem bile skoraj prazne in so samo na trenutke utripnile, so zdaj bile polne elektrike.
Kaj pa sedaj? Sem pomislila. Kako naj se priklopim nanjo..?
Stvar je preprosta, je pomislila Brezčasna. Vedeti moraš, kje se napaja.
Pokazala mi je senzor na Nainem tilniku.
Tukaj robot prejema energijo. Če uspeš razmagnetiti ta center, se lahko nemoteno priklopiš nanjo, kot prejšnji dan. Ali pa celo še lažje. Poskusi. Približaj roko.
Približala sem roko Nainemu tilniku in začutila močno vibracijo električnega toka. Vrtinčil se je z leve proti desni, nato pa ga je posrkalo v notranjost žic.
Če želiš razmagnetiti to energijo, jo moraš obrniti v nasprotno smer. Tako onemogočiš mehanizem za dovolj časa, da vstopiš vanj. Potem, ko se napaja in premika zaradi vibracije tvoje duše, pa je popolnoma vseeno, ali je prisoten zunanji signal ali ne. Tako kot pri tvojem telesu.
Bila sem presenečena nad teorijo, kako preprosto je nadvladovati robote. Od nekdaj so se mi zdeli tako nevarni, vsevedni in vsemogočni. Zdaj pa sem imela Naino telo na svoji dlani in lahko sem storila z njo, karkoli bi se mi zahotelo.
Še vedno sem držala svojo desnico pri Nainem tilniku in pričela razmišljati o toku, ki teče v nasprotno smer.
Ne razmišljaj o njem; ti postani tok! mi je zabičala Brezčasna.
Še bolj sem se zbrala. Sebe sem pričela zaznavati kot zmes atomov, ki se vijem v Naine žice. Le da sem spremenila smer gibanja. Pričela sem se vrtinčiti v obratno smer.
Odlično, me je vzpodbujala. Nadaljuj!
Še hitreje sem pričela obračati tok elektrike. Čutila sem nekakšen odpor, ki je naznanjal, da se Naia bori. Ni želela izgubiti zavesti. Ni vedela, zakaj se izklaplja in zakaj se signal spreminja. Še močneje sem zavrtela vrtinec. Po nekaj minutah boja sem bila že pošteno utrujena.
Ne popuščaj! Pojdi preko svojih zmožnosti! Skoraj si že tam! me je znova vzpodbujala Brezčasna.
Čeprav sem bila na robu svojih zmožnosti, sem nadaljevala. Vrtinčila sem električni tok in se trdno odločila: raje umrem, kot da preneham! Ko sem to začutila z vsem svojim bitjem, je naenkrat bilo končano. Nain senzor je prenehal s sprejemanjem in robotka se je izklopila. Kot da signala sploh ne bi bilo.
Lepo, me je pohvalila Brezčasna. Sedaj pa hitro, preden se zbudi.
Sedla sem v Naino telo in ponovila postopek priklopa. Ker sem se na stanje njenega telesa navadila že prejšnji dan, mi je tokrat bilo mnogo lažje. Nisem se več spotikala in opotekala. Brezčasna pa me je opozorila še na eno malenkost.
Včeraj se je tvoje zaznavanje realnosti spreminjalo. Kmalu si dojemala samo še snovni svet. Danes poskusi imeti oči odprte za oba svetova. Da me ne izgubiš. Uporabljaj tako Nain vid, kot svoj vid.
Prav, sem rekla.
Sedaj pa imam zate presenečenje, je svečano rekla. Kar za menoj.
Sledila sem ji in za grmom me je čakala bleščeča kovinska ploščad. Imela je sedež, hkrati pa tudi prostor, kamor sem lahko naslonila roki. Na sredini je bila večja
laserska konzola, ki se je bleščeče svetila. Imela je veliko možnosti za usmerjanje in za obvladovanje vozila.
Uau, sem pomislila, ko sem jo zagledala. Hkrati pa mi je bilo popolnoma jasno, da bo trajalo leta, preden se bom naučila pilotirati takšno stvar.
No, no, nikar tako črnogledo, me je opomnila. Zdaj si robot, se spomiš? Kaj, ko bi malo pobrskala po svojih dokumentih...
Pričela sem iskati po svojem spominu. Gledala sem ploščad pred menoj, ki je bila le malo večja od mojega telesa, in v Nainem spominu iskala slike, ki bi se ujemale z upravljanjem takšnega vozila. Kmalu sem dobila celo morje ujemajočih odgovorov. Med drugim sem naenkrat dobila uvid v natančna navodila za pilotiranje.
Vidiš, da ni tako hudo, se je nasmehnila. Zdaj pa se spravi gor in mi pokaži, kako se tej stvari streže!
36. PRESENEČENJE
Ko sem se odlepila do tal, me je rahlo zaneslo. Hitro sem ustavila vozilo in moje telo je poskočilo navzgor. Za trenutek sem obvisela v zraku, nato pa sem se z eno roko ujela na konzolo. Hitro sem dodala tudi drugo roko in v zraku poskusila svoje telo poravnati s ploščadjo. Kmalu me je sila težnosti pritisnila nazaj v sedež. Oddahnila sem si.
Zdaj pa malo bolj previdno, če želiva, da se Naia vrne živa domov, se je pošalila Brezčasna.
Kmalu mi je pričela dajati tudi bolj specifična navodila. Naravnost! Nazaj! Zavoj v levo! Zavoj v desno! Obrni za 360 stopinj!
Navzgor, leti tri metre in obrni navzdol ter naravnaj! Naravnaj vozilo, nato pa naredi luping v levo. Ustavi v zraku!
Pojdi do konca parka in nazaj!
Ko sem izvajala vse te ukaze, mi je šlo vedno bolje. Hkrati pa sem videla nekaj začudenih pogledov pod menoj. Bitja, ki so me opazovala, so bila namreč priča zanimivemu prizoru: robotka, ki se sama pelje na ploščadi in se očitno izživlja nad zmogljivostmi svojega stroja. Takšno obnašanje robotom zares ni v navadi. In kmalu so to opazili tudi roboti, ki skrbijo za red v mestu.
Pod menoj se mi je na ploščadi približal Ska-robot, ki se je svetil modro. Pomahal mi je.
Čeprav se v tem telesu nisem bila sposobna prestrašiti, kot v svojem lastnem - ker nisem imela organov - sem vseeno pomislila na Brezčasno.
Kaj pa sedaj?
Nič. Obnašaj se kot robotka, mi je lahkotno odvrnila. Ustavila sva se. Ska-robot je prišel do mene.
»Pozdravljena, Naia.« Seveda, pozabila sem, da se vsi roboti med seboj poznajo -glede na vibracijo ohišja.
Ime mu je Ron, mi je Brezčasna poslala misel.
»Pozdravljen, Ron,« sem skušala odgovoriti v čimbolj robotskem slogu. Verjel mi je.
»Kaj pomeni ta vožnja?« me je hitro vprašal.
»Aja, to.« sem pogledala na svojo ploščad. Nekako nisem našla odgovora. Zberi se, Zyna. Ti si robot, sem še enkrat slišala Brezčasno. »Jaz sem robot,« sem ponovila za njo. »Kako, prosim?« me je vprašal Ron.
»Jaz sem robot,« sem še enkrat ponovila, tokrat glasneje. »Zynin Ska-robot.« in pokazala sem na svoje/Zynino sedeče telo na odeji.
»Zyna je moja lastnica in prosila me je, da ji pokažem nekaj manevrov. Očitno nisem bila preveč uspešna, ker je med mojimi demonstracijami zaspala.« Ta razlaga se mi je zdela zelo dobra in smiselna.
Saj tudi je, me je opogumljala Brezčasna.
»A tako,« se je nasmehnil Ron. »Potem pa se lahko vrneš k njej. Očitno ji ni tako zabavno, kot je bilo videti.«
»Res. Ja. Očitno.« Še vedno sem oponašala čimbolj robotski način govora.
»Pa lep dan še naprej. In pa - previdno s ploščadjo.«
»Prav. Hvala.« Ko je odšel, sem si oddahnila.
Kje bova pa sedaj vadili? sem pomislila, ko je odšel.
Ne bo potrebe. Še malo, pa boš pripravljena. Kar se praktičnega dela tiče, se mi zdi, da ti gre kar dobro. Sedaj pa je čas, da se znova potuhneva. Dovolj je bilo pozornosti.
Ko sva končali z vajo, sva Nai izbrisali spomin. Ko sem znova v svojem telesu pospremila domov svojo robotko, sem komaj čakala naslednji dan. Znova se nama bo namreč pridružil Kairon.
37. VOJAŠKA STRATEGIJA
Naslednji dan smo se dobili pri meni. Kamer v moji sobi tako ali tako ni bilo več. Sicer pa smo vsi trije v prostoru obstajali kot duše. Nihče nas ni videl.
Po teku z Naio sem se izgovorila, da se počutim slabo in da sem zaspana. Odšla sem v svojo sobo in legla na posteljo. V bistvu se nisem zlagala: ko sem zapustila svoje telo, je zares na nek način spalo. Vedela sem, da niti ni potrebe, da bi sobo zaklenila - kdorkoli bi vanjo vstopil, bi se lahko prepričal o tem, da spim. Hkrati pa bi takoj bil prisoten preplah, če bi soba bila zaklenjena: spraševali bi se, kaj neki počnem notri.
Brezčasna in Kairon sta bila izjemno točna. Ko sva se pozdravila in se objela, naju je Brezčasna že usmerila na začetek sestanka. Prosila naju je, da sedeva.
Ko sva uslužno sledila njenim navodilom, je pričela z razlago.
»Bliža se čas, ko bomo odšli na pot. Znanje, ki sta ga do sedaj le vadila, bo potrebno uporabiti v praksi. Morda to niti ne bo tako prijetno, kot na vajah.«
Spomnila sem se nekaterih čipov iz knjižnice, ki so bili bolj akcijsko obarvani in zdelo se mi je »cool«, ko sem pomislila, da bi tudi sama bila del takšne zgodbe.
»Hja, v čipu takšna zgodba morda izgleda moderno, v resničnem življenju pa je za pustolovščino, ki vaju čaka, potrebna zelo velika mera koncentracije. Se spomnita, kako je bilo, ko je bilo potrebno deaktivirati robota?«
Spogledala sva se. Očitno sva oba imela s tem težave.
»Ja.«
»Pomnožita to koncentracijo z deset, pa bosta dobila približno sliko, o čem govorim.«
»Ali to pomeni, da bo potrebno deaktivirati deset robotov naenkrat?« sem vprašala.
»To pomeni, da bo potrebno improvizirati,« mi je razložila. »In kar je najbolj pomembno, sploh nimamo več veliko časa.«
»Zakaj pa ne?« je vprašal Kairon.
»Se spomnita, čemu je planet Kanter namenjen?« nama je skoraj očitajoče rekla. »Brisanju spomina.«
»Tako je. Ko je spomin človeka očiščen, ga lahko prepričuješ na vse pretege, pa ti ne bo verjel. Dokler obstajajo vsaj majhne luknje, kot je to bilo pri tebi, Zyna, pa je stvar še vedno izvedljiva. Zato moramo pohiteti tja, kolikor hitro se bo dalo. Derek bo namreč kmalu ... Očiščen.«
Čutila sem, da se očitno zares mudi.
»Kako bomo pa potovali?« sem vprašala. »Z raketo?«
»Ne, z dvema ploščadama,« je odgovorila.
»Ploščadama?« je zazijal Kairon. »Ampak najino telo potrebuje kisik.«
»Kdo pa je rekel, da bomo potovali v vajinih telesih?« se je nasmehnila Brezčasna. »Zakaj pa mislita, da smo trenirali v robotih? Zaradi zabave?«
Bilo je zelo smiselno. Telo robota je tudi mnogo bolj vzdržljivo.
»Ampak ta planet je oddaljen svetlobna leta od našega.«
»Zato pa smo se danes dobili. Da vama razložim vozni red,« se je pošalila, »Oziroma: zakon črvin!«
38. ZAKON ČRVIN
Brezčasna naju je povabila, da se še bolj zbereva. Preko slik v njeni zavesti nama je pokazala zemljevid in povezave šestih planetov. Povezani so bili s tuneli. Hkrati pa je en tunel vodil v prazno.
»Tu je včasih bil planet Zemlja,« nama je razložila. Nato je kazala preprosto shemo, ki je v resnici predstavljala ogromen del vesolja.
»To pa so vsi ostali planeti, ki so med seboj povezani. Obstajajo tudi drugi planeti, ki vsebujejo življenje, vendar imajo drugačne kode in povezave.« Nato je pokazala na shemo in naštevala planete od zgoraj navzdol. »Planeti, ki so nam zanimivi, pa so: Galaktika, Airon, Lunar, Pteor in Kanter. K zadnjemu pa smo tudi namenjeni.«
»Kakšne pa so razdalje med njimi?« je zanimalo Kairona.
»Med planetoma Skatur in Kanter je razdalja šest biljonov let.«
V glavi sem računala, koliko milijonov je to. Številka se mi je zdela nepredstavljivo velika.
»Saj tudi je,« se je nasmehnila Brezčasna. »Zato niti ni pomembno, kolikšna je razdalja. Pomembno je, kako prideš tja.«
Vedno bolj sem izgubljala rdečo nit.
»Da dolgo zgodbo skrajšamo: pomembno je poznavanje črvin,« je znova pokazala na povezave med planeti.
»Črvine so posebni prehodi, katerih delovanje je poznano le redkim bitjem. Mnogi mislijo, da takšni prehodi sploh ne obstajajo. So pa bitja, ki vedo za njih, vendar nimajo dostopa, da bi jih lahko uporabili. Takšno prehajanje podari namreč zelo veliko moč, ki bi jo marsikdo lahko zlorabil.«
»Kako pa?« me je zanimalo.
»Možnosti je veliko. Če bi prebivalce planeta Airon, ki je zelo mrzel, poslal na planet Galaktika, bi lahko pogubil celotno raso. Lahko bi pridobil ves planet in njihove dragocenosti, ki jih na planetu Airon ni malo. Kdor bi posedoval planet Lunar, ki povezuje vse ostale, bi lahko zavladal vsem šestim planetom.«
»Aha. Razumem.«
»Zato mora tisti, ki dobi to moč, da potuje po črvinah, to uporabljati izključno v dobre namene. Vodilni, torej prebivalci planeta Galaktika, so zadolženi, da preskenirajo vsako dušo, ki ji je ponujena priložnost, da se spozna s tem znanjem. In to danes čaka vaju.«
»Skeniranje..? Duše?«
»Aha.« ko je opazila najine poglede, se je znova nasmehnila.
»Brez skrbi. Postopek je popolnoma neboleč. Vse kar morata storiti je, da sta še naprej mirna, Vodilni pa bodo opravili vse ostalo.«
»Kje pa so?« je vprašal Kairon.
Še preden je zaključil vprašanje, se je okoli naju izoblikoval krog popolnoma belih in svetlikajočih bitij, ki so sicer bila drugačna od naju - bolj podolgovata in nekoliko večja - hkrati pa sva takoj čutila njihovo radost in nekakšno globinsko srečo.
39. INICIACIJA
Brezčasna je dala naslednja navodila. Zaprita oči!
Zaprla sva oči in se skušala sprostiti. Meni, ki sem bila precej radovedna, kaj se dogaja medtem, ko čakam, da me »preskenirajo«, je bilo kar težko izpolniti ta ukaz. Slišala sem smeh.
Prav, pa jih odpri, je rekla Brezčasna in videla sem, da je dobila njihovo potrditev.
Sedela sva v sredini kroga in obkrožala so naju bela bitja. Če ne bi bila navajena na raznolikost bitij, ki je tako ali tako bila prisotna na našem planetu, bi se jih najbrž ustrašila. Imeli so svetlikajoče bele luske, ki so pokrivale vse njihovo telo, hkrati pa sem čutila, da so ta telesa hitrejša in mnogo zmogljivejša od katerega koli robota.
Še vedno so stali v krogu in dvignili roke. To se mi še ni zdelo nič kaj nenavadno. Nato pa sem opazila nekakšno lasersko povezavo med njihovimi prsti. Kot da bi vsi skupaj v krogu držali ravno belo nitko. Ta nitka se je kmalu spremenila v prosojno belo ploščad, ki je povezovala roke vseh sodelujočih v krogu. Hkrati pa je ta ploščad nama s Kaironom predstavljala nekakšno streho.
Vodilni so pričeli spuščati roke in tudi svetleča ploščad se je pričela spuščati. Kmalu je bila tik nad najinima glavama. Nagonsko sem zaprla oči. Občutila sem rahlo ščemenje na glavi, ki se je vedno bolj razširjalo navzdol. Močna in zelo hitra vibracija je kmalu zajela vse moje telo. Hkrati pa ne bi mogla reči, da se v njej nisem počutila prijetno. Bila je drugačna, kot vse, kar sem do sedaj izkusila. Imela sem željo po premikanju, hitrem dihanju in teku. Pa čeprav kot duša nisem potrebovala kisika.
Vibracija se je še nekajkrat dvignila in znova spustila. Nato se je nakopičila v naju s Kaironom. Vse hitrejša je bila in čutila sem, da bi jo kot robot morda lažje prenesla. Kmalu pa je pričela izgubljati svojo intenzivnost; pričela se je razgubljati znotraj najinih teles. Ko je izginila, sem znova odprla oči in opazila smejoča bitja, ki so še vedno bila prisotna v krogu, le da so tokrat sedela.
Imata naš blagoslov, je rekel največji med njimi. Poleg tega, da vaju na trenutke prime radovednost, v vaju ni nobene zle misli ali namere. Ker sta vajini duši čisti in mladi, predstavljata močen temelj za izpolnitev vajine naloge. Vso srečo.
Bitja so znova vstala, vsako od njih pa je na naju položilo roko. Znova sem začutila močno in hitro vibracijo, ki je kot elektrika švigala v naju. Na to se bom morala še privaditi, sem pomislila.
Za to bo še čas, je rekel Vodilni. Kmalu so izginili v njihovi značilni hitri frekvenci in znova smo ostali sami.
40. SLOVO
Naslednji dan nama je Brezčasna dala jasna navodila: »Vedno bolj naj vaju vleče k tlom in če vaju kdo kaj vpraša, recita, da sta zelo zaspana!«
Razumela sem. Šlo je za načrt. Če bova pripravila starše in ostale v najini okolici na to, da dobivava spalno bolezen, bosta najini telesi lahko spali tudi po več dni, medtem pa bomo v telesih robotov lahko popolnoma brez težav izpeljali svojo nalogo.
Na dan odhoda sem bila popolnoma pripravljena. Kar naprej sem prosila Naio, naj bo z menoj. Moja mami je bila zelo navdušena, ker sva se očitno tako zelo zbližali.
Ob dogovorjenem terminu sem ležala v postelji, Naia pa je sedela poleg mene. Zapustila sem svoje telo in se znašla za njenim tilnikom. Ko sem jo razmagnetila, sem bila hvaležna, da sva z Brezčasno to tolikokrat vadili. Šlo je lažje, kot sem pričakovala. Ali pa je tisti dan bil tudi signal nekoliko slabši.
V telesu robotke sem znova pogledala proti svojemu telesu. Avtomatično sem prijela za roko spečega telesa in rekla: »Drži se, kmalu bom nazaj.«
Medtem je tudi Brezčasna že pričela izpolnjevati načrt. Pozvonila je pri vratih in odprla je moja mami.
»Dober dan. Pošilja me uprava mesta Nox. Ali je pri vas zaposlena Ska-robotka Naia?«
»Da, seveda,« je rekla moja mami, ki česa takega še ni doživela.
»Nov protokol, spoštovani,« je uradno rekla Brezčasna. »Za vašo večjo varnost smo organizirali obvezen pregled robotov, enkrat na leto. Naia bo morala z menoj za nekaj dni.«
»Nekaj dni? Ojoj, veste, ravnokar je pri hčerki, ki preboleva spalno bolezen. Zelo ji je v pomoč. Ali ne bi mogli priti čez nekaj dni..?«
»Žal mi je, spoštovana, ampak takšen je postopek. Zaželjeno pa je, da ste vi lahko ob postelji hčere, če zares potrebuje družbo. Vendar, če res spi, potem je najbrž tako ali tako vseeno.«
»No, prav. Počakajte, jo grem iskat,« je rekla moja mama. Hitro sem znova sedla ob svojo posteljo in se pripravila na igro vlog. »Naia?« mi je rekla, ko je prišla do sobe. Robotsko sem obrnila glavo. »Da?«
»Pregled. Mislim, moraš iti do vrat, ker te bodo pregledali.«
»Vem. Ravnokar sem prejela signal in sporočilo,« sem skušala biti kar najbolj prepričljiva. Da bi še bolj poudarila pomembnost prejetega, sem se z eno roko držala za sence, kot da sem zares prejela signal.
»Spodaj te čaka serviserka.«
»Odlično,« sem rekla in vstala. »Lepo se imej, Zyna,« sem pomahala proti svojemu telesu.
Ko sem prišla do Brezčasne, mi je že šlo nekoliko na smeh. Vse skupaj je bilo lažje, kot sem mislila, da bo.
Počakaj, nismo še na planetu Kanter, me je opozorila. Ker je moja mami gledala za nama, sva morali kar nekaj časa hoditi tako, kot se je za najini vlogi spodobilo. Jaz v stilu robota, ona pa v slogu moje serviserke.
Lep klobuk, sem pomislila, ko sva se oddaljili.
Kot se za serviserja spodobi, se je pošalila. Kmalu pa se je znova zresnila ob misli na naš načrt.
Pridi, Kairon naju že čaka.
41. POTOVANJE Na parku Hrylon naju je čakal Kairon v Gaiovem telesu. »Lep oklep, Zyna,« mi je pomahal.
»Enako bi lahko rekla zate, Kai,« sem mu vrnila. Brezčasna naju je znova prekinila.
Tudi park je opremljen s kamerami. Bodita previdna s pravimi imeni. Zaenkrat sta Naia in Gai.
Prav, sva pomislila v en glas.
Kairon je poleg sebe imel parkirani dve ploščadi, eno večjo in eno manjšo.
Manjša je zate, Zyna, je pomislila Brezčasna. Lažje boš vstopila v shrambeni prostor. Večja je pa za nas tri.
Tri?
Mene, Kairona in Dereka. Aja, saj res.
Zapomnita si: bolj, kot se bo vibracija vajinih teles spreminjala, bolj se morata sprostiti. Ne glede na to, kako bi želela ubogati reflekse kovine, v kateri sta.
Prav, sva znova pomislila.
Ko smo poleteli proti nebu, me je prevzel občutek pomembnosti. To je to, sem pomislila.
Glej naravnost, Zyna, mi je odgovorila Brezčasna. Sledi nama!
Pod seboj sem kmalu opazila mesto Nox in zavedela sem se, da s ploščadjo še nikoli nisem tako visoko letela. Seveda, da bi lahko letela tako visoko bi potrebovala čelado.
Smo vzeli kakšno pomožno čelado za Dereka? me je zanimalo.
Brez skrbi, vsa oprema je tukaj notri, mi je zagotovila in s prstom pokazala na prtljažni del večje ploščadi.
Kmalu smo prispeli do neba, kjer je kazalo na nekakšno nevihto. Oblaki so se pričeli čudno vrtinčiti.
To ni nevihta, je pomislila. To je portal, preko katerega bomo potovali. Moja frekvenca misli se je povezala z upravnikom planeta Lunar in za nas je odprl črvino. Pohiteti moramo. S povečano hitrostjo naprej! nama je dala navodila, nato pa sta
pred menoj izginila v tunelu. Tudi sama sem se pognala notri in posrkalo me je hitreje, kot sem pričakovala.
Drži se konzole, sem slišala glas v glavi, sicer pa se sprosti. Ne upravljaj stroja, ker v tej vibraciji tako ali tako ne deluje. Zapri oči!
Zaprla sem oči, ki so bile že utrujene od vrtinčenja. Po nekaj sekundah rahlega tresenja, sem občutila da moje telo pričenja vibrirati hitreje, kot je potoval električni tok skozi moje žice. Upala sem, da se moje telo ne bo razmagnetilo...
O tem sem vama govorila, naju je opozorila Brezčasna. Sprostita žice in ves sistem. Prepustita se valovanju...
Kmalu po tem sem začutila nenaden mir. Vibriranje se je ustavilo in zdelo se mi je, kot da plavam v brezčasnem prostoru. Iz sanj me je predramil glas:
Zyna, primi vozilo!
Ugotovila sem, da sem v resnici zunaj črvine. Pred nami se je bohotil temen planet, katerega površje je bilo od daleč videti kovinsko in nagubano. Ujela sem se za ploščad, ki mi je skoraj ušla in sledila Kaironu in Brezčasni. Magnetno polje tega planeta je bilo težje, kot na planetu Skatur in čutila sem, kako me bolj vleče k tlom, kot po navadi.
Uravnaj svoje vozilo, sem slišala novo navodilo. Pobrskaj po svojih podatkih, kako pilotirati na planetu Kanter.
Zbrala sem se in zelo hitro našla, kar sem iskala. Težava je bil edino v tem, da sem tako velikokrat pozabila na to, da odgovore na svojo težavo že imam, samo pobrskati moram po svojih datotekah.
Ker je planet Kanter večji od planeta Skatur, sem potrebovala več moči, da sem lahko vozila normalno. K sreči je Brezčasna poskrbela za zelo dobro pripravljeni vozili.
Ko smo se še bolj približali nagubanemu površju, sem opazila, da je prepredeno z nekakšno svetlobno rdečo mrežo.
To so laserji, katerim se moramo izogniti, naju je posvarila.
Približali smo se in pristali na eni izmed rjavih grbin. Mreža laserjev je bila ravno tako velika, da sem lahko brez težav zapeljala skoznjo. Ko sem se razgledala, je pred menoj bil zares ... ne ravno idiličen prizor.
42. SHRAMBA
Rjave nagubane kovinske grbine so očitno predstavljale nekakšno streho.
Kmalu bosta videla, zakaj gre, nama je rekla, ko smo parkirali. Vsaka grbina je na eni strani imela ročaj. Brezčasna je prijela za enega izmed njih in odprla loputo. Očitno je shramba imela vrata na vsakem koraku!
Toliko vrat je zato, ker je tudi ogromno vrst. Kdor želi dostopati do določene vrste, mora samo poznati zemljevid, kje se omenjena vrsta nahaja.
Oditi pa bomo morali drugje, naju je opozorila.
Ko bomo enkrat odprli Derekovo skrinjo, se bodo vsa strešna vrata namreč zaprla. Pomagajta mi prenesti ploščadi, je še pomislila.
Tudi ploščadi smo prenesli skozi vhod in komajda sta se stlačili skozi.
V	notranjosti shrambe smo pristali na nekakšni majhni polički. Znova aktivirajta ploščadi, ampak zelo potiho, je pomislila.
V	svojih dokumentih sem našla podatek, kako pilotirati ne da bi naprava oddajala kakršen koli zvok. Kairon je naredil enako.
Sedli smo na vozila in počasi zapustili polico. Pod polico se mi je odprl popolnoma nov svet: globoko v globino se je odprl prostor prosojnih krst, napolnjenih s prosojno rumeno tekočino.
Zyna, Kairon, najdita zemljevid tega prostora.
Začuda je bilo znova povsem preprosto. Kako veliko podatkov je vsebovala Naina zavest!
Tako je pri vseh robotih, mi je odgovorila Brezčasna. Ustavi tamle!
Pokazala je na polico nad enim izmed ogromnih dokov. Ustavili smo se, Kairon in jaz pa sva pregledovala zemljevide znotraj dokumentov, ki sta jih vsebovala najina robota.
Od tod naprej gresta sama, je pomislila Brezčasna.
Kako, prosim? sem vprašala. Zdelo se mi je nemogoče nadaljevati brez njenega vodstva.
Pridružim se vama takoj, ko opravita nalogo. Manj bosta opazna, če gresta samo vidva. Jaz imam svoje načine za potovanje. Samo usmeriti sem vaju morala do sem. Se vidimo zunaj.
Sicer pa smo tako ali tako na liniji, se je pošalila. Derekova skrinja je postavljena malo navzven. Za to sem poskrbela - da jo bosta lažje našla.
Vsak od naju je znova sedel za konzolo na ploščadi in odpravila sva se proti pravi krsti. Očitno sva se v nekem trenutku preveč približala steni, kajti nekaj je zapiskalo. Kot nekakšen alarm. V svojem zemljevidu sem našla najhitrejši načrt, kako priti do Dereka. Vozila sem prva in preverila sem, če mi Kairon še vedno sledi.
Kairon, zavij levo! sem hitro zavpila v mislih, ko sem videla, da se približuje veliki shrambi. Zavil je proti meni.
Koliko časa imava?
Ne vem, ampak zdi se mi da ne prav dosti! sem pohitela.
Prosojne krste s prosojno rumeno tekočino so bile naložene ena nad drugo in letela sva, kolikor hitro sva lahko.
Poglej, tukaj! sem pokazala s prstom. Kot naju je Brezčasna usmerila - zares je ena izmed krst bila postavljena bolj ven, kot ostale.
Približala sva se in pogledala v notranjost. V tekočini je počival mlad fant s črnimi lasmi, tankimi ustnicami in nekoliko kvadratnim obrazom. V tem trenutku je moj spomin postal kristalno jasen. Nad krsto je bil laser s številčnico, kjer je pisalo:
»Zbrisano: 95%«.
Oh, ne, pohiteti morava! sem zatarnala.
Kairon je prijel spodnji del krste in zagrabil za dva ročaja. Enega je potegnil ven, drugega noter. Pokrov se je odprl in z roko sem segla v tekočino.
Na glavi je imel pritrjeno elektrodo, ki se je nadaljevala v iglo, zapičeno v možgane. Pritisnila sem zatič in elektroda se je odprla. Snela sem iglo. V istem trenutku sva zaslišala še bolj glasen alarm. Fant pa je odprl oči.
»Kaj se je zgodilo?«
»Zdaj ni časa za obrazložitve,« sem hitro rekla. »Pojdi z nama, če želiš preživeti!«
Podala sem mu sveža oblačila, čelado s kisikom in brisačo. Hitro je zlezel na Kaironovo lebdečo ploščad. Kljub temu, da sva oba vozila z izjemno hitrostjo, nisva bila prepričana, če bova pravočasno dosegla izhod. Opazili so naju in vrata so se pričela zapirati.
Še hitreje, Zyna! me je vzpodbujal Kairon. Njegova ploščad se je morala obrniti navpično, da je prišel skozi.
»Ne bom te izpustila,« sem rekla sama pri sebi. »Še vedno je mogoče, da pridem skozi!« Vrata so bila pred menoj že zelo ozko odprta, ko sem še močneje pritisnila na tipko za vzgon...
V naslednji sekundi se je vse odvijalo kot v počasnem posnetku. Pred seboj sem videla vrata, ki se zapirajo, hkrati pa nisem imela dovolj hitrosti, da bi se zmuznila skozi. Ko sem bila že čisto blizu vrat, sem se odločila. Zaprla sem oči in skušala odklopiti svojo vez duše od srčnega spleta Naie. V naslednjem trenutku pa sem že zaslišala močan trk kovine, ki se je razletela na koščke.
DRUGI DEL DEREK
PREDGOVOR
Stali smo v krogu. Vedeli smo, da imamo samo en poskus. Kmalu smo dobili poslednje svarilo od Vodilnih:
»Pojdite, drugače ne boste le umrli. Razgradilo vas bo.« Pogledali smo se.
»Že v redu,« je rekel vodja skupine in pogledal proti meni, »Če bi bilo potrebno, veš, kaj moraš narediti. Zaščiti Zyno.«
»In Kairona,« je dodala svetlolaska.
»Za zdaj pa: kar nadaljuj.«
Pred seboj sem držal usb ključek. Bil je majhen, ovalen - v obliki kapsule in komaj opazen. Dva para sta pristopila bližje. Dvignila sta roke in poslala vsebino, o kateri smo se pogovarjali, v malo napravico, ki sem jo držal v rokah. Svetloba, ki se je kot precizen laser kar sama usmerjala med mikroskopsko majhno vezje, je naposled le našla primeren prostor in se ugnezdila v napravi. Vsi štirje so olajšano vzdihnili.
»Končano je,« sem potrdil.
»Prav imaš, res je končano!« sem slišal raskavi glas za svojim hrbtom. Ne da bi se obrnil, sem hitro pogoltnil usb ključek.
»Derek, pojdi sedaj,« je mirno rekla svetlolaska. »Ti nisi na naši strani! Kdor se je podredil temi, za tega ni prostora med nami!« čutil sem, da bi v svoje besede lahko vložila več dramatičnosti in nisem bil prepričan, da ji bodo Temni verjeli. K sreči sem se zmotil. Obrnil sem se in počasi odkorakal proti kleti.
»Mislite, da ste opravili z nami. Na žalost, ste ravnokar začeli!« je še rekel raskavi glas. Temna bitja so se razkropila po prostoru in kmalu nisem videl ničesar več. K sreči so mene za začetek pustili pri miru. Kot smo pričakovali. Za seboj sem zaprl vrata, ki so kmalu pričela pokati. Z grozo sem opazoval preciznost načrta. Zares je bilo dogovorjeno, da se planet razkroji!
V mešanici žalovanja za prijatelji sem hitro stekel, da bi rešil še zadnjo dragocenost, ki mi je bila zaupana: otroka.
1. INTERVJU
Jezik sem pomočil v sake in ga položil nazaj na pladenj. Niti pijača, s katero se kitajske restavracije po navadi odkupijo, če je katerikoli del obroka bil zanič, ni bila užitna. Kosilo, ki sem ga naročil, sem komaj pojedel do polovice, pa še to samo zato, ker sem bil zares lačen. Sicer pa sem se že vnaprej odločil, da v svojem članku ne bom ovinkaril. Hrana je bila zanič.
Čakal sem samo še na nekoga, ki ga bom lahko zaslišal glede higiene. Na pladnju sladko-kislega piščanca, ki sem ga naročil, je bilo nekaj pack, ki niso sodile zraven. Komaj sem čakal, da mi nekdo obrazloži, zakaj takšna restavracija sploh obratuje. Vseeno mi je bilo, da so cene za polovico nižje od ostalih. Restavracije s takšno hrano bi morali zapreti.
»Hvala, ker ste obiskali Rdečega Zmaja, tradicionalno družinsko restavracijo v središču Tijanina,« je naveličano zrecitirala natakarica, ko sem s stisnjenimi zobmi plačal račun.
»Oprostite,« sem ji rekel, ko mi je vrnila drobiž. Seveda ji nisem dal nikakršne napitnine. »Sem novinar Derek Blake in danes sem tukaj zmenjen z nekom, ki mi bo predstavil to restavracijo.«
»Ah, ja,« je ugotovila natakarica in nemudoma spremenila ton. Iz zdolgočasenega v malo manj zdolgočasenega. »Takoj bo prišla,« se mi je še prijazno nasmehnila.
Odšla je do pulta, kjer je očitno poklicala nekoga po imenu. Kitajska imena so se mi vedno med seboj tako podobna. Ni čudno, da je v gimnaziji krožila šala, da Kitajci izbirajo imena svojim otrokom tako, da vržejo pločevinko po stopnicah in poslušajo zvoke ki jih oddaja. Kitajki sta momljali v svojem jeziku in se nekajkrat pomenljivo nasmehnili. Druga mlada natakarica je prišla do mene in mi segla v roko.
»Ching Lan, me veseli,« je nasmejano rekla.
»Derek Blake,« sem bil uraden. Želel sem ji dati vedeti, da intervju ne bo ravno prijeten. Bolje da mi obrazloži njihov princip higiene ter razloge za zanič hrano.
»Vem, kdo si,« se je nasmehnila. Še enkrat sem pogledal navzgor. Čeprav se mi vse Kitajke zdijo enake, se mi je ta morda zares zdela malo bolj znana od vseh ostalih. Kje sem jo že videl..?
»Mi lahko prosim osvežite spomin..?« sem negotovo rekel.
»New York. Gimnazija pri Central parku. Eno leto sva bila sošolca. Derek Blake -fant, ki bo napisal uspešnico!«
Naenkrat mi je postalo strašansko nerodno. Niti zapomnil si nisem njenega imena, ona pa si je presneto dobro zapomnila, kako mi je ime, kdo sem in celo to, kakšne so moje dolgo pozabljene sanje! Vedno sem si želel postati priznan pisatelj. Dobil bi idejo, ki bi postala hit - po mojih knjigah bi snemali velike hollywoodske filme, postal bi del najbogatejših in najvplivnejših ljudi na svetu,. Ne tako kot moj oče, ki še
vedno v Afriki fotografira živali in piše nepomembne članke o fotosafarijih. Želel sem biti nekaj več. Kot moja sestra, Emma. Po samo nekaj letih truda je postala uspešna manekenka, v Londonu. Začela je s preprostimi tečaji, seminarji in še preden sem se zavedel, me je že vabila na modne revije. Potihoma sem ji bil nevoščljiv, ker sem tudi sam hrepenel po uspehu. Ona pa je vso stvar jemala mnogo bolj samo po sebi umevno in z nekakšno mero prizem ljenosti. Kadarkoli so jo novinarji napadli, je to vzela kot izziv, kot šport. Vedno je poznala pravi odgovor. Čeprav je bila mlajša od mene, sem včasih imel občutek, da je vseeno bolj zrela kot jaz. Morda zato nisem nikoli dosegel njenega uspeha...
Ko po petih letih nisem dobil nobene ideje in ko sem ostal popolnoma brez prihrankov, sem moral priznati poraz: zaposlil sem se kot novinar pri mali turistični reviji, ki pač piše nepomembne članke o nepomembnih stvareh. Na primer, o manjšem potresu na tihomorskih otokih. Ali pa o vrstah hišnih ljubljenčkov na Škotskem. In seveda o družinski tradiciji kitajske hrane v mestu Tianjin, južno od Pekinga. Edino, kar mi je bilo pri moji službi všeč, je bilo to, da sem lahko potoval. Tako sem dobil poceni turistično vstopnico do mesta Tianjin, hkrati pa tudi nekaj denarja za dvodnevno bivanje v mestu in za ogled nekaterih znamenitosti.
Naenkrat pa se mi je ves čas, ki sem ga preživel kot novinar, zazdel bedno ponižujoč. Oseba, ki je sedela nasproti mene, me je poznala iz časov, ko sem še imel sanje... Še preden sem postal tako obupno razočaran nad svojim bednim življenjem. Nič čudnega, da sem v svojem nezadovoljstvu iskal samo slabosti in se včasih v svojih člankih z užitkom spravljal na ljudi, ki po mojem mnenju svojega dela niso opravljali profesionalno. Ne samo, da so moje domiselne ironične žalitve nekatere bralce zabavale, temveč so tudi meni prinesle kratkoročno zadovoljstvo. Našel sem namreč ljudi, ki so še manj uspešni kot jaz. Zato se iz njih lahko norčujem. Z restavracijo, v kateri sem sedel, sem nameraval narediti podobno. Vse dokler me ni moja bivša sošolka potisnila na rob groze, ko sem se znova moral soočiti s tem, kar sem nekoč bil. Svojih občutkov ponižanja sploh ne morem opisati. Popolnoma me je razorožila.
Jaz pa o njej nisem vedel ničesar. Vedno sem se družil z ljudmi, ki so imeli približno enako velik ego, kot jaz. Zdelo se mi je »cool«, ko sem za razredno glasbeno skupino pisal besedila in si predstavljal, da nekoč postanejo uspešnice. Pisal sem za šolsko glasilo in si predstavljal, da je to v resnici poglavje ene izmed mojih knjig. Tudi kasneje, ko sem se preselil in dokončal gimnazijo in faks, sem se vedno videl kot enega izmed glavnih atrakcij na pomembnih zabavah, kjer ljudje komentirajo moja večkrat nagrajena dela, ki so jih seveda vsi prebrali.
Zato sem vedno iskal pozornost ljudi, ki so bili videti pomembni. Nikoli pa se nisem družil s skromnimi ljudmi, kot je bila sošolka nasproti mene. Vedno je bila bolj plašna in nikoli se ni pretirano izpostavljala. Zdaj mi je bilo naenkrat zelo žal, da sem se delal norca iz kitajskih imen. Vse bi naredil, da bi ji lahko vrnil pozdrav. Kako že - Chong Lang, Chao Long, Chin Lin.
»Oh, seveda, neverjetno!« sem rekel z iskrenim veseljem in zadrego hkrati.
»Prosim oprosti mi, toliko let je že od tega. Pozdravljena, draga sošolka..?« še enkrat sem ji ponudil roko.
»Ching Lan,« se je nasmehnila. »Saj vem, zahodnjaki si malo težje zapomnijo naša imena. Kot da bi poslušal zven pločevinke po stopnicah ali kako že,« se je spomnila šale iz srednješolskih dni.
Znova mi je postalo nerodno. Nikoli več se ne bom delal norca iz kitajskih imen, sem pokorno pomislil, medtem, ko sem si mrzlično ponavljal dva zloga, ki sta predstavljala njeno ime: Ching Lan, Ching Lan, Cihng Lan.
»Seveda, Ching Lan,« sem skušal biti sproščen. »Saj veš, samo eno leto sem bil v tej gimnaziji in tudi ostalih se spomnim bolj. Tako-tako.«
»Že v redu,« je zamahnila z roko. »Prišel si, da bi pisal o naši družinski restavraciji, a ne?« je spremenila temo. Znova sem bil v zadregi.
»V bistvu. Ja.« Ker je v meni zbudila skeleče rane iz preteklosti, katerim očitno ne morem ubežati - ne glede na to, kako se trudim, sem se odločil, da bom o tej restavraciji skušal pisati kar najbolj objektivno. Če že ne morem napisati nobenega komentarja o dobri hrani, se bom pa poglobil v njihovo zgodovino.
»Koliko časa je ta restavracija last vaše družine?« sem z zanimanjem vprašal.
»Kar dolgo. Stopetnajst let.«
»To pa je tradicija,« sem se nasmehnil. Občutil sem potno srago, ki mi je stekla po sredini hrbta in ugotovil, da sem pravzaprav zelo živčen.
»In, ali. Imate kakšno posebno specialiteto, ki bi jo lahko priporočili bralcem?« sem bil znova čimbolj objektiven.
»Mravlje, ki plezajo na drevo,« je zdolgočaseno rekla. »Ampak večinoma dobimo kar klasična naročila. Večinoma sladko-kislega piščanca. Ali pa ribo.«
»In.. Tudi tvoji mislim, vaši starši. Mislim, ali se vsa družina že vsa ta leta ukvarja s tem poslom?« počasi mi je začelo primanjkovati vprašanj. Seveda, preden je prišla, sem že imel izdelan načrt, kako jo bom v celoti ponižal. Ne vedoč, da bo danes intervju potekal ravno obratno.
»Tudi moji starši, ja,« je bila sproščena. Pogledala me je in izgledalo je, kot da me želi vprašati nekaj iskrenega.
»Te lahko še jaz nekaj vprašam?« je rekla.
»Prosim, prosim,« sem z zanimanjem odložil zvezek.
»Ti je bila všeč hrana?« je nasmejano vprašala.
»Oh, ja, no. Mislim, okusi so pač različni. To je le kitajska tradicija,«sem se izgovarjal in po hrbtu mi je tekel že cel slap.
»Meni tudi ni. V bistvu mi je prav nagnusna,« se je na ves glas nasmejala. »A tako..? Zakaj pa potem.«
»Delam tu? Dolga zgodba. Si za en sprehod?« je sproščeno vprašala. Nikakor je nisem mogel zavrniti. Poleg tega pa sem komaj čakal, da se poberem iz tiste smrdljive restavracije. Pa četudi se bom v njeni družbi znova osmešil.
»Ja, z veseljem,« sem rekel in čutil sem, da je bila moje pritrditve zelo vesela. Do konca sem spil kozarec vode, ki je bila edina približno užitna stvar, ki so mi jo postregli tisti dan.
Vzel sem plašč, Ching Lan pa se je na hitro preoblekla in se na hitro poslovila od prijateljice. Znova sta se nasmejali nekemu dovtipu - seveda izrečenemu v kitajščini - nato pa je prišla do mene. Svoje črne lase je spela v čop in glavo pokrila s kapo. Zunaj je namreč bilo kar precej mrzlo.
»Greva na pravo hrano?« se je nasmehnila. »Jaz te povabim.«
2. PRELEPA ORHIDEJA »Ching Lan?« sem se obrnil k njej.
»Da si boš lažje zapomnil. To ime pomeni prelepa orhideja,« se je nasmehnila in pokazala na svoje telo. »Če te do sedaj nisem spominjala na steblo z listi, te bom od sedaj naprej zagotovo!«
»Ne, mislim, ne v tem smislu. Res si lepa,« sem se zgovarjal, hkrati pa me je prešinilo, da sem mogoče bil preveč neposreden. »Mislim, kot orhideja.«
»No, hvala,« se je vživela v pohvalo in se znova obrnila naprej. Bilo je pozno popoldne in hodila sva ob cesti. Zanimivo, kako veliko različnih vozil je bilo na njej, katerim pri meni doma, v Londonu ne bi nikoli dovolili voziti niti po dvorišču, kaj šele po cesti. Mešanice cize in motorja, kolesa in prtljažnika, avta in trikolesnika.
»Gledaš promet?« je pomignila z glavo.
»Ja.«
»Sama skropucala, kaj?«
Bil sem presenečen, kako mi je že ves popoldan brala misli. »No, ne ravno skropucala.«
»V bistvu. ja. V Ameriki ali Angliji se kaj takega ne bi nikoli vozilo po cesti,« se je nasmehnila. Znova me je razorožila. Ker sem videl, da se vsakršna fasada pred njo sesuje v prah, sem odložil vse igrice, ki sem jih po navadi igral pred dekleti. Preden bi si premislil, sem bleknil:
»Ching Lan?«
»Prosim?«
»Oprosti.«
»Za kaj?« je bila radovedna. »Ko sem bil v restavraciji, sem.«
»Želel osramotiti njene lastnike? Že v redu, jaz bi na tvojem mestu naredila podobno,« je znova zaključila.
»Ampak to ni bilo prav.«
»Saj je vseeno. Vzdušje je težko, svetloba je slaba, glasba je ves čas ista in kar je najvažnejše: hrana je neužitna. Še vedno si želim, da to napišeš.«
»Meni pa ni več do tega.«
»Kaj pa bi sicer napisal?«
»Članek naj bi govoril o tradiciji. Mogoče pa sploh ne bom pisal o vas. Da vas čimbolj zaščitim,« sem skušal popraviti situacijo.
»Ja, mogoče res.«
Zavila sva desno proti malo večji ulici, ki je izgledala kot velika tržnica. Ljudje so kupovali majice, spominke, školjke, kipce.
»Tukaj bova zagotovo našla kaj užitnega,« je z nasmehom rekla.
»Tukaj?«
»V mestu Tijanin je po navadi tako, da dobre stvari najdeš tam, kjer jih najmanj pričakuješ!« je zaključila in pokazala na tržnico z nekakšnimi ražnjiči za žar.
»Kaj boš? Jaz bom lososa.«
»Bom isto, prosim,« sem se ponudil. Glede na to, da sva si bila enaka glede njihove hrane, sem imel občutek, da bo tudi tukaj podobno. Fant pri žaru nama je postregel dve zajetni porciji, zraven pa je priložil tudi nekaj posebnega kruha.
»Tradicija,« se je zasmejala Ching Lan. »Kot pri vas Fish&Chips.«
Nasmehnil sem se nazaj. Ves večer sem bil popolnoma brez besed. Lahko bi mi rekla karkoli, pa ne bi bil sposoben izoblikovati domiselnega odgovora. Res pa je, da sem se v njeni družbi počutil nekako ... Mladega. Srečnega.
Hodila sva mimo stojnic in jedla, kar sva dobila. Bilo je res zelo dobro.
»Tole je pa super,« sem bleknil, medtem, ko sem hlastno jedel odlično pripravljen ribji ražnjič.
»Sem ti rekla, da te vabim na pravo hrano,« se je zasmejala.
Nekaj časa sva jedla v tišini. Če bi se vrvežu okoli naju lahko tako reklo. Ko sva končala, je Ching Lan odnesla papirnate krožničke v smeti. Hodila sva naprej, med stojnicami. Zares so prodajali čisto vse. Od blaga, majic, slik,. Znova sva se približala še eni stojnici s hrano. Kot že zelo velikokrat, je bilo ozadje plakata rdeče barve, nad sliko nekakšnega sufleja pa je bilo ogromno kitajskih pismenk. Niti besedice v angleščini.
»Tega ti zanalašč ne bom prevedla, lahko ti povem samo to, da gre za sladico,« je skrivnostno nadaljevala.
»To pa jaz plačam,« sem hitro povzel.
»Prav, ampak jedel boš na lastno odgovornost!« je hitro dodala.
Nekaj je rekla prodajalcu - seveda v kitajščini - in zasmejala sta se. Ko sem jo pogledal, je rekla: »Izgledaš, kot da so te obsodili na smrt.«
»Ne, samo ne vem v kaj se spuščam, to je vse,« sem poskušal ohraniti svoje dostojanstvo.
Sploh pa sem opazoval vse pripravke, ki jih je slaščičar potreboval, da je napravil, kar je pač ponujal: veliko različnih sestavin, ki jih nisem poznal, zraven pa je imel tudi nekakšen velik zlat čajnik s cofki na stojalih, katerega vsebina pa mi je ravno tako ostala neznana. Ko je pripravljal dve porciji sladic za naju, je zamešal vanju vse sestavine, na koncu pa je polil čez mešanico tudi nekaj tople tekočine iz čajnika. Nastalo brozgo je premešal in nama jo dal. Ko sem plačal, sva se odpravila naprej.
»Najprej ti,« mi je pomignila proti sladici.
Vzel sem priloženo žličko in jo pomočil v skodelico. Ko sem jo dal v usta, pa se je stvar končala v neverjetnem presenečenju: v sladki mešanici vseh mogočih sestavin - morda lešnikov, oreškov in ruma - sem začutil tudi nekakšno opojnost, kateri nisem vedel imena. Vsa stvar se je razlezla po mojem jeziku in se raztopila v fenomenalno simfonijo okusov. Prvič v življenju me je zaščemelo po vsem telesu. Tako dobre hrane še nisem jedel.
»O, moj bog,« sem dahnil, ko sem pogoltnil grižljaj. »Ti je všeč?« je ponosno vprašala. »Ja. Zelo,« sem bil iskren.
»Odlično. Recept je sicer tradicionalen, ampak glavno skrito sestavino pa sem mu svetovala prav jaz. In od tedaj je na njegovi stojnici ves čas gneča. Bila sva sošolca v osnovni šoli, veš.«
»Res?« ne vem, zakaj sem na lepem postal ljubosumen. Zberi se, Derek, saj je niti ne poznaš!
»Kaj pa pomeni ta barva glasu? Si ljubosumen?«
Znova sem se pričel potiti. Iz njenih ust se je slišalo kot šala, hkrati pa me je znova prebrala kot odprto knjigo. Želel sem se čim lepše izmazati.
»Ljubosumen sem na recept. Jaz bi z njim obogatel,« sem se skušal znajti. Kmalu sva prišla do mosta, kjer se je bohotilo veliko razgledno kolo.
»Oko Tinjanina,« je napovedala Chin Lan. »Si za vožnjo? Poznam upravnika.«
»O, če pa lahko preko vez pridem notri, ne da bi mi računali za to, potem pa sploh ni vprašanja,« sem se pošalil. Želel sem izpasti duhovito, vendar sem imel močen občutek, da je vsak trud zaman. Samemu sebi sem se zdel v njeni družbi majhen in nepomemben.
Ko sva pojedla, je stopila do okenca in znova nekaj rekla po kitajsko. Ženska na drugi strani se je nasmehnila, nato pa naju je pospremila do kabine.
»Ali se pri vas vsak pogovor spremlja z nasmehom?«
»Vidiš, na to pa še nisem pomislila,« je rekla, »Ampak očitno imaš prav.«
Vrata so se zaprla in počasi sva se začela premikati. V kabini sva bila sama, opazil pa sem, da so dostikrat prisotne tudi vodičke, ki razlagajo, kako daleč in kaj se pravzaprav vidi.
»Lahko bi ti razlagala o razgledu, ampak to boš najbrž tako ali tako pozabil,« je rekla. »In sploh, niti ni tako pomembno.«
Gledal sem jo. Sonce je počasi pričelo zahajati in v njegovem oranžnem žaru je njena brezhibna polt še bolj prišla do izraza. Polne ustnice, ki si jih je prav pred kratkim morala z nečim namazati, so se vabljivo naravno bleščale in njene velike oči so se naenkrat zapičile vame. Hitro sem umaknil pogled, ker mi je postalo nerodno, ker me je znova zasačila.
»Te zanima, zakaj delam v tisti restavraciji?« je vprašala. »Ja, prosim,« sem rekel z zanimanjem.
»V bistvu sem tudi sama imela velike sanje. Trenirala sem karate. Kmalu po končani gimnaziji sem se nameravala vpisati na eno izmed največjih tekmovanj. Že v predfinalnem izboru pa sem dobila nedovoljen udarec v koleno. In tako se je moja kariera končala.«
»Kar tako?« nisem mogel verjeti, da se po letih truda lahko sanje tako hitro končajo.
»Če je udarec dovolj močan, kar tako - ja. Dekle, ki je to naredila, so sicer diskvalificirali. Jaz pa sem ostala takšna, kot pač sem. Vsako leto sem se poskušala vrniti, pa mi ni uspelo. Istočasno sem v New Yorku doštudirala učenje jezikov. Angleščina, Kitajščina, Japonščina in Francoščina. Bila sem pripravljena delati karkoli, da mi le ne bi bilo potrebno iti domov. Ampak očitno učiteljic jezika nihče ni potreboval. Kmalu pa mi je umrla tudi mama, ki je pred tem vodila posel v gostilni. Včasih je bila hrana tam boljša, ona je zares imela čut za te stvari. Jaz pa sem jo podedovala izključno zaradi krvnega sorodstva. Po več letih poskušanja v New Yorku, sem morala priznati poraz in se vrniti domov. Ker nisem imela dovolj moči, da bi gostilno prodala - bilo je veliko kreganja glede družinskega dedovanja- sem ostala tu. In hrana tukaj ni nič boljša od mojega življenja.« se je grenko nasmehnila.
Osupnilo me je, kako podobna je njena zgodba moji. Kako z veseljem bi jo odrešil tega trpljenja! Znova sem v naglici izrekel nekaj popolnoma nesmiselnega.
»Pa pridi živet k meni.«
»Kaj?«
»V London.«
»Potrebuješ cimro, za razdelitev stroškov?« se je pošalila. »Niti ne.«
»Kaj pa potem?« vprašujoče me je pogledala.
»Eh, nič pozabi,« sem znova skušal prikriti svojo zmedenost. Zares nisem vedel, kaj naj si mislim o njej. Še ob nobeni ženski se nisem počutil tako . Domače. Zares bi si želel živeti z njo - tega občutka si nikakor nisem znal razložiti. Ona me je prisilila, da sem bil to, kar sem. Navadni Derek. Brez vseh mojih floskul in filozofiranj. Bila je edina, ki me je zares razkrinkala.
»Pa sva na vrhu!« je rekla.
»Kako, prosim?«
»Poglej ven!«
Pogledal sem in pod nama se je razprl fantastičen razgled. Reka, ki je tekla pod mostom, se je bleščala v čistem soncu in mestne luči so se pričele prižigati. Ko je tako stala poleg mene, sem čutil njeno prisotnost še bolj močno. Svojo roko sem nežno, a z veliko mero živčnosti položil na njeno ramo.
»Derek,« je potiho rekla. »Tole ne bo šlo.«
»Zakaj pa ne?«
»Ker sem jaz tukaj, ti si pa tam,« je hitro zaključila.
»In sploh, ti nisi tip za v družinsko restavracijo. Ne spadaš k mojim sestram in očetu.« »Saj tudi ti ne. Lahko te pa odpeljem stran,« sem vztrajal. »Saj me niti ne poznaš!« je vztrajala.
Tukaj bi morala imeti prav. Nisem je poznal - hkrati pa sem imel občutek, da jo poznam mnogo dlje, kot izgleda na prvi pogled.
»Prav imaš. Ne poznam te.«
Umaknil sem se. Kmalu se je vožnja pričela približevati koncu. Tudi sam sem bil presenečen nad izidom dneva. Še popoldne sem bil pripravljen zagreniti življenje novi žrtvi. Do konca večera pa sem bil že . Na nek način zaljubljen. Želel sem biti z njo, pa si še sam nisem znal razložiti, zakaj. Enostavno se mi je zdela tako meni podobna, tako ujemajoča, tako nežna in lepa, da bi vse kar ne bi vključevalo nje, meni predstavljalo nesmisel. Odločil sem se, da bom vztrajal.
Ko sva prispela do vznožja »Očesa Tinjanina«, sva še vedno hodila v tišini.
»Nazaj moram,« je rekla. Zvenelo pa je kot opravičilo.
»Prav.«
»Koliko časa si še tu..?« »Dva dni.«
»Aha,« je zaključila. Čutil sem, da tudi njej ni vseeno. In da se bori, kaj bi naredila. Ali bi zaupala tujcu in mu predala svoje življenje za dva dni? Kar tako? Ne glede na posledice?
»Jutri pridem spet,« sem vztrajal.
»Če uživaš v slabi hrani, ti kar,« se je posmehnila.
»Ne. Uživam ob tebi.«
Še preden mi je uspela odgovoriti na zadnjo izjavo, sva prispela do vrat »Rdečega Zmaja«. Samo pomahala mi je in že je izginila v notranjost.
3. DRUGI DAN
Kot poblaznel sem divjal po hotelski sobi in iskal primerno srajco. Tista bela z modrimi črtami je edina, ki se mi zares poda. Ko je nisem našel, sem bil prepričan, da so mi jo ukradli. Pritekel sem do recepcije, kjer me je pričakala prijazna Kitajka.
»Dobro jutro. Mogoče veste, kje je moja srajca? Bela, z modrimi črtami - karirasta?«
Pogledala me je in začela nekaj momljati v kitajščini. Oziroma, v tijaninskem narečju kitajščine.
»Sraj-ca,« sem zlogoval in pokazal svoj trup, da bi me lažje razumela.
»Še vče-raj je bila gori v so-bi,« sem govoril in kazal, kar sem povedal.
Še vedno je njen odgovor bil podoben prejšnjemu. Slekel sem tisto srajco, ki sem jo imel na sebi in pokazal nanjo.
»Srajca! Sraj-ca!« sem krilil z njo po zraku.
»Sraj-ca,« je ponovila za mano s kitajskim naglasom. »Ja, ja, sraj-ca! Tukaj,« je rekla in me povabila, naj ji sledim.
Ko sem šel za njo, me je peljala mimo kuhinje, dokler nisva prišla do tesnega prostora, ki je spominjal na pralnico. V enem izmed strojev je v prosojnem pokrovu bila vidna moja srajca.
»Ampak, saj je vendar bila sveža!« sem se pričel razburjati. »Sraj-ca, tla, prati,« je kazala Kitajka.
Spomnil sem se hotelskih pravil. Če je stvar na tleh, s tem hočeš sporočiti osebju, naj jo operejo. In tukaj so to vzeli presneto zares. Očitno mi je pomotoma padla na tla. Zdaj, ko sem jo videl vrtinčiti se v bobnu, pa je bilo že čisto prepozno, da bi jo rešil in jo oblekel za na zmenek.
»Kdaj?« sem vprašal in pokazal najprej na uro, nato na srajco.
»Jut-ri,« je znova zlogovala Kitajka in s prstom pokazala navzgor, da bi nakazala, da se jutri nahaja v prihodnosti.
»O, ne,« sem zastokal; ko pa sem videl, da pri njej ne bom več ničesar opravil, sem se odpravil proti svoji sobi. »Hvala, nasvidenje,« sem ji še pomahal, da bi me razumela. V svoji sobi sem se znova zakopal v ostale bedne možnosti, ki sem jih še imel.
Ker sem že ravno na Kitajskem, sem vzel še eno rdečo srajco, v kateri sem izgledal kot natakar »Rdečega Zmaja«, imel pa sem tudi srajco, ki sem jo že imel oblečeno prejšnji dan.
Očitno ne bo šlo drugače, sem pomislil, ko sem nase navlekel tisto rdečo grozo. Naslednjič pa definitivno s sabo vzamem vse, kar imam.
Ching Lan je tisti dan namreč privolila, da jo peljem v kino. Igral naj bi nek romantični film, ki ga je pohvalila njena prijateljica. Po telefonu mi je rekla, da konča popoldne ob štirih. Najprej bi lahko šla nekaj pojest, nato v kino. Ob sami misli, da bom popoldne preživel z njo, sem bil bolj živ, kot kdajkoli prej. Še nikoli mi ni ženska v parih urah tako zelo zmešala glave. Še sam sem bil presenečen, ko sem opazil, da sem evforičen, ko izbiram katere čevlje bom oblekel k tisti grozni srajci.
Saj je samo zmenek, sem si govoril. Hkrati pa mi je bilo kar slabo od razburjenja.
Ob pol štirih sem se pogledal v ogledalo in iskreno upal, da nisem preveč »polikan«, za v kino. Nisem imel pojma, kakšne navade so pri njih prisotne glede zmenkov ali oblačenja.
Hitro sem poklical taksi in pri njeni gostilni sem stal natanko pet minut pred četrto -seveda s šopkom rož v rokah.
Ko se je prismejala ven, jo je že samo podoba mene s šopkom pričela zabavati. Najbrž pa je k njenemu smehu veliko pripomogla tudi rdeča srajca, ki se je bleščala izpod moje jakne.
»Kaj pa je?« sem negotovo vprašal.
»Nič. Ti.« je rekla in z obema rokama pokazala name. »Lepo si se uredil.«
Tudi ona je bila videti lepa. Hlače, ki jih je nosila prejšnji dan, je zamenjala s krilom, na očeh pa je imela malo več ličil, kot prejšnji dan. Torej le nisem preveč udaril mimo. Tudi ona se je uredila za zmenek.
»Tudi ti si ... Zelo lepa,« sem nesproščeno mencal in ji ponudil rože. Počutil sem se kot osnovnošolec.
»Oh, hvala,« jih je s spoštovanjem prejela. »Bi imel kaj proti, če jih dava v vazo kar tukaj..?«
»Ne, ne, sploh ne,« sem pritrdil. Sploh pa je to bila edina dobra ideja. Sploh ne vem, zakaj sem ji nosil rože - kako sem si predstavljal večer. Da jih bo ves čas nosila ob sebi, ali kaj? Kako nepraktično.
Ko se je vrnila iz gostilne - kjer se je na glavnem šanku že bohotil moj šopek - sva šla jest. Ker nisem imel denarja za limuzino, sem jo peljal kar v enem izmed njihovih mestnih taksijev. In bilo mi je zelo nerodno. Taksist je neprestano govoril po telefonu in mi šel izjemno na živce. Ching Lan se je nasmejala.
»Težave ima v družini,« mi je potiho rekla. »Z ženo se pogovarja.«
»Res?« mi je postalo zanimivo.
»Ja. In ni mu všeč, ker naju mora peljati v restavracijo, z ženo pa že celo večnost nista jedla zunaj.«
»Zdaj si pa že izmišljuješ,« sem jo pogledal postrani.
Zasmejala se je. »Samo hotela sem, da bi bil boljše volje. En moški na telefonu nama pa menda ne bo uničil večera!«
Znova je imela prav. Tokrat sva šla jest v restavracijo, ki mi jo je priporočil hotelski receptor. Ta je delal od enih popoldan naprej in je celo govoril angleško.
»Če je dekle Tianjinka, je ne peljite v tradicionalno Tianjinsko, temveč v kakšno evropsko ali ameriško restavracijo,« mi je svetoval. »Tukajšnji ljudje imamo drugačne interese kot turisti.«
Tako sva prispela do restavracije »Island bar & Grill«.
»Pravijo, da tukaj dobiš zelo okusne chimicange,« sem skušal narediti vtis.
»Bova videla,« je skrivnostno odgovorila.
»Si že bila kdaj tu..?«
»Ne še. Ti?« se je nasmehnila.
»Vsak dan sem tukaj,« sem ji vrnil.
Ko sva sedla za mizo, je vzdušje postalo malo bolj sproščeno. Naročila sva, nato pa je začela ocenjevati prostor. Bilo mi je všeč, da sem jo uspel presenetiti. Vsaj enkrat ni prebrala čisto vsega, kar se je napletalo v moji glavi.
»Ching Lan.« sem začel. »Oprosti, ker sem se včeraj tako nepremišljeno obnašal.« »Že v redu,« je odgovorila, »Tudi jaz sem se obnašala . Neodgovorno.« »Kaj mi misliš s tem?«
»Če bi bila odgovorna in pametna, se ne bi zalju...«
»Dvakrat chimicanga z črnim fižolom in rižem, prosim!« naju je prekinila natakarica.
Nasmejano je postavila pred naju pladnje in pijačo ter naju vprašala, če še kaj potrebujeva. Meni pa za stvari na mizi ne bi moglo biti manj mar.
Ching Lan se je lotila hrane. »Pa dober tek.«
Ko je končala s prvim grižljajem, se je obrnila k meni. »Hrana je odlična. Ti nisi lačen?«
»Čakam, da boš nadaljevala stavek, ki si ga začela pred eno minuto,« sem bil vztrajen. »Šele potem bom lahko jedel. Šele potem bom sploh lahko dihal.«
»Potem pa bova preverila, koliko časa zdržiš brez diha,« se je pošalila in znova nesla polno vilico v usta.
»Oh, prosim, no,« sem jo rotil. »Kaj si mi hotela povedati?« »Da je hrana res odlična!« »Pred tem!«
»Da ti želim dober tek. « »Pred - tem!«
Pogledala je navzdol. »Da ... tudi meni ni vseeno.«
»Vseeno za kaj?«
»Zate.«
Postal sem pozoren, Ching Lan pa je znova pričela hitro jesti. Ustavil sem jo. »Zanima me še malo več kot to.«
»Ni kaj za reči. Hrana je res super.« hkrati pa sem opazil, da so njene oči postale rahlo vlažne. Odložil sem svojo hrano.
»Kaj je narobe, Ching Lan?«
»Ne bi rada pokvarila večera. Lahko samo jeva, prosim?«
Uslužno sem prijel za vilico in pričel jesti. Medtem, ko sem ugotovil, da je hrana zares dobra, sem hkrati pogledoval proti njej. Medtem, ko je hitro jedla, je hkrati vsake toliko časa na njen krožnik kapnila solza. Nisem vedel, zakaj.
Med najinim hranjenjem sem tako lahko razmišljal samo o tem. Nasmejane natakarice in precej dobra glasba, ki je igrala v ozadju sploh niso prišli do izraza. Moja draga je bila žalostna in nisem vedel zakaj. Ko sva pojedla, sem hitro plačal, nato pa sva se šla sprehajat. Ko sva hodila proti kinu, sem jo prijel za roko.
»Me lahko prosim spustiš?« je mirno rekla.
»Zakaj?« sem vprašal in jo še bolj čvrsto prijel.
»Zato, ker me držiš za roko pet let prepozno, prav?« je rekla, tokrat že bolj naglas in izvila svojo roko iz moje. »Nekaj ti moram povedati!«
»In to je.«
»Zaljubljena sem bila vate, Derek.« Nisem vedel, kaj misli s tem.
»Takrat, v gimnaziji. Bil si tako. Pameten in iz tebe je žarela nekakšna živahnost. Bil si drugačen od vseh ostalih. Dostikrat sem hotela govoriti s tabo, pa me nekako nisi opazil. Predstavljala sem si, kaj vse bi lahko počela skupaj. Lahko bi hodila na koncerte, hodila na zmenke; ostala bi tam, v New Yorku. Vse počitnice sem se veselila novega šolskega leta, ko te bom znova lahko videla. Potem pa. si izginil.«
»Ching Lan.«
»Pusti. Dolgo je že tega.«
»Ching Lan,« sem spet začel drezati vanjo. Bil sem globoko ganjen. »Takrat sem bil žal preveč poln svojega ega, da bi opazil kogarkoli. Ampak zdaj te vidim. In noro si mi všeč.« ustavila sva se, jaz pa sem z rokama objel njen objokani obraz. Odločil sem se tvegati in si ga primaknil bližje. Zaprla je oči. V soju mestnih luči je bila tako lepa. Ker nisem hotel tvegati, da bi si premislila, sem njene ustnice prislonil k mojim. Bile so tako mehke... Čutil sem, da si želim biti z njo. Ne glede na karkoli.
»Ampak pojutrišnjem odideš,« je rekla, ko si je opomogla od presenečenja.
»Ja, res je,« sem povzel. »Ampak lahko se vrnem, če želite, milostljiva.« sem rekel v igrivi dvorni angleščini in se priklonil pred njo.
Nasmehnila se je v mešanici smeha in joka.
»In potem, kaj boš potem?«
»Potem te bom pa ugrabil, odpeljal te bom v Ameriko in te peljal po vseh koncertih, ki sva jih pred petimi leti zamudila. Potem bova živela skupaj, ustvarila si bova družino in živela srečno do konca svojih dni,« sem naredil povzetek. »Sem bil preveč konkreten?«
»Ne. v redu je. Če se boš... res vrnil.«
»Obljubim, da se bom!« sem trdno rekel in jo objel. Dvignil in zavrtel sem jo okrog svoje osi in čutil sem, da je srečna. Bila sva tako zatopljena drug v drugega, da sva pozabila na film.
»Saj res, kino!« se je spomnila. »Zamudila sva!«
»Saj sva ravnokar bila priči eni izmed romantičnih komedij, se ti ne zdi?« sem se nasmehnil. »Dekle, ki ponovno najde stik s srednješolsko ljubeznijo.«
»Prav imaš, ja. Res.« je dodala.
Pospremil sem jo do doma. Njena hiša je bila blizu. Preveč blizu. Takoj sva se zmenila, da jo pridem tudi drugi dan iskat.
Upam, da bo takrat tista srajca z modrimi črtami že suha, sem pomislil, preden sem se poslovil. Na pol poti do svojega taksija pa sem se obrnil in opazil, da me še vedno opazuje. Vrnil sem se in jo znova prižel k sebi. Ne spomnim se, koliko poljubov za lahko noč sem ji dal. Ampak ko sem se vračal v svoj hotel, sem še vedno bil mnenja, da premalo.
4. SLOVO
Slonela sva na vratih mojega taksija in se objemala.
»Ne hodi,« mi je zašepetala. »Uredim ti vizo, bivanje, kar hočeš, samo ne hodi,« me je prosila. Tudi jaz nisem želel iti, vedel pa sem da moram. Istočasno pa sem bil odločen, da se vrnem že naslednji teden.
»Vrnem se naslednji teden,« sem ji zagotovil. »Imam namreč presenečenje zate.«
To jo je spravilo v boljšo voljo. »Res?«
»Res.«
Še enkrat sem jo objel in skušal čimbolj vsrkati vonj njenih las in njene kože. Kako je mogoče, da je v celem letu svoje gimnazije nisem opazil, ko pa je vendar tako lepa?
Ker sem bil že pozen na letalo, sem se moral posloviti.
»Imaš prav. Kar pojdi. Kdo te pa potrebuje,« se je šalila.
Sedel sem v taksi in ko sem bil v njem, sem odprl zadnje steklo.
»Če te čez en teden ne bo, si bom našla fanta,« mi je v šali zagrozila.
»Pridem, draga. Ti samo glej, da boš pripravljena na odhod.« Zažarela je, tako kot zna samo ona.
»Če res misliš.«
»Res.« taksi je speljal, jaz pa sem ji poslal poljub. Ko sem izginil za ovinkom, sem pomislil, da sem najbrž bil preveč osladen. Pošiljanje poljubov je veliko preveč pocukrano glede na resničnost ljubezni, ki sem jo čutil da nje. Komaj sem čakal, da se vrnem. Ching Lan mi je dala tudi podrobne naslove in telefonske številke - tako od restavracije, kot od doma. Tudi na letališču sem lahko razmišljal samo o njej.
Pot do doma se je vlekla, kot še nikoli. Na letališču je deževalo, zato so naš vzlet prestavili za pol ure. Ko smo končno vzleteli, na televiziji ni bilo nič pametnega. Ko sem vzel mobilca, da bi vsaj malo surfal po spletu, me je stevardesa opomnila, da je uporaba mobilnih telefonov na letalu prepovedana. Tako sem se lahko samo naslonil nazaj in koval načrte, kako bo, ko pridem domov.
Nekaj denarja sem v tem letu, kar sem bil zaposlen, uspel prihraniti. Mogoče bi lahko dobil celo kakšen hiter potrošniški kredit. Nato pa bi odložil bremena odraslosti in se znova spustil v mladostno avanturo z mojo drago: šla bi po celem svetu, potovala bi ih hodila na rock koncerte. Odštekano, odbito in noro. Bil sem zaljubljen in dovolj mlad, da sem si upal narediti nekaj tako nenavadnega in popolnoma neodgovornega.
Če že nisem uspešen, se bom v življenju vsaj zabaval, sem pomislil. Življenje je prekratko, da bi životaril iz dneva v dan. In vzel bom dopust, dolg dopust. Bova potem videla, kaj bova storila, ko se vrneva.
Do tedaj pa je bila še dolga. Planiral sem morda kakšno leto. Ali pol leta. Kolikor bo Ching Lan želela. In končno bom dobil tisti odklop, po katerem hrepenim že vse življenje. Okus po čisti mladosti, po neodvisnosti, po divjini, po ljubezni. In komaj sem čakal, da bom to lahko delil z njo.
5. PRESENEČENJE
Šoferju sem dal cd in ga prosil, naj ga predvaja čimbolj naglas. Že pred tem sem namreč po telefonu poklical v gostilno in naročil njeni prijateljici, naj natanko ob štirih pošlje Ching Lan ven po zelenjavo. V rokah sem imel vrtnico, ki so mi jo v cvetličarni lepo uredili. Čeprav me je moja ljubljena tisti dan že skušala dobiti na telefon, se ji nisem javil. Morda bi celo pokvaril presenečenje, če bi se. Ob štirih sem tako čakal pred taksijem, ki je predvajal ljubezensko pesem China Girl, ki se mi je zdela kar precej primerna in za katero sem upal, da ji bo všeč.
Malo čez četrto so se vrata odprla in ven je stopila ona. Kmalu je zaslišala glasbo nasproti ceste in pogledala gor. Ko me je opazila pri taksiju, je znova zažarela, kot pred enim tednom, ko sem ji govoril o presenečenju. S takšnim pogledom bi pogrela katerikoli hladen zimski dan. Vsa ožarjena je pritekla k meni in sproščeno skočila name. Noge je oklenila okoli mojega pasu in čutil sem, kako je lahka. In kako je moja. Držal sem jo v svojem naročju in se predajal njenim ljubečim poljubom.
»Prišel si! Zares si prišel!« je vzdihovala med poljubi. Kot bi hotela reči: Bog zares obstaja.
»Obljubil sem, a ne?« sem nasmejano odvrnil.
»In ti, si izpolnila svoj del obljube..?« sem jo še podražil in jo spustil na tla. »In to je..?«
»Si spakirala kovčke?« sem jo pogledal izpod obrvi.
»Ah, ne,« se je začela hihitati. »Ampak vse lahko uredim. Bi lahko počakal tukaj, pri meni, teh par dni..?«
»Misliš, da bi spal pri tebi, namesto v hotelu?«
»Aha. Imam celo svojo sobo,« se je ironično pošalila in čutil sem, da si že zelo dolgo želi selitve.
»Kaj pa če ti prideš k meni v hotel?«
»To pa sploh ni slaba ideja!« je bila navdušena, kot da bi nekdo pogojno izpustil kaznjenca, ki je bil obsojen na doživljenjsko ječo. »Medtem pa urediva stvari za na pot. Veš, moram ti priznati,« tukaj je imela že pošteno vlažne oči, »da nisem povsem verjela v to, da se boš vrnil. Da se boš sploh kdaj vrnil.«
»Zdaj sem tukaj in samo to je pomembno,« sem mehko dodal. Čutil sem, da bi ji rad bil vse življenje ob strani, ne glede na karkoli. Posebno zato, ker je v mojih rokah bila hkrati tako polna ljubezni in hkrati tako. Krhka.
»Samo še povedat jim grem, potem pa se greva lahko pripravljat,« je živahno rekla.
»V bistvu že vsi vedo,« mi je čez obraz hušknil nasmeh. »Vsi so bili del mojega načrta. Lahko kar greva!«
»Kaj? Tudi.«
»Ja. V bistvu NE potrebujete zelenjave. To je bil samo izgovor, da si prišla k meni. Poglej,« sem pokazal proti izložbi njihove restavracije. Skozi okno je gledalo približno pet Kitajskih deklet in starejši Kitajec, domneval sem, da je to Ching Lanin oče. Vsi so nama radostno pomahali.
»Res pa je, da vedo samo za prvi del zgodbe - da sem prišel k tebi. Kot presenečenje. Ne vedo pa še tega, da odhajaš za ... Pol leta? Eno leto? Kolikor boš pač želela.«
Ching Lan se je znova sproščeno nasmejala. »Vse življenje,« je potiho zašepetala na moje uho in me narahlo ugriznila v ušesno mečico. Ko so mi mravljinci šinili po vsem telesu, sem jo znova še močneje prižel k sebi.
6. TEŽAVE
»Ali se sploh zavedaš, kaj delaš?« je rekla njena mlajša sestra Chan-juan.
»Seveda se,« je zaljubljeno odvrnila Ching Lan. »Prepuščam ti gostilno. In jaz grem z njim. Rada se imava. To je to. Odhajam.«
Medtem, ko se je pregovarjala na vratih, sem jo čakal pri taksiju in malo sem bil neučakan, ker sva že zamujala na letalo.
»Ne nori, Ching Lan. Kako greš lahko kar z nekim tujcem? Tukaj imaš družino in varnost.« se je vmešal oče.
»Nimam pa njega,« je rekla in pomignila proti meni. »In sploh, našla si bom službo.«
»Tako, kot pred petimi leti v New Yorku, a ne?« je bila zajedljiva druga mlajša sestra Dao-ming. »In on tako ali tako ne bo ostal. Še nihče ni.«
Ching Lan se je napotila stran. »Ne razumete. Pa srečno.«
S težkimi koraki in vlažnimi očmi se je napotila proti meni in čutil sem, da na tak način ne bova daleč prišla. Družinske vezi so jo omejevale in jo tudi bodo, ne glede na to, kam bova šla. Šel sem proti njej in jo ustavil. Prijel sem jo za roko in jo znova privedel pred gostilno. Občutek sem imel, da so se skorajda zanalašč kregali v angleščini, tako da bi jih tudi jaz lahko razumel. Torej sem dojel njihov namig in pristopil.
»Chan-juan, Dao-ming, Ching Lanin oče.« sem spoštljivo začel. Potihoma sem se zavedel, da sem postal že pravi poznavalec v kitajskih imenih. Vsako je bilo tako edinstveno in unikatno, da mi je pričelo predstavljati izziv. Posebno, ker je hkrati bilo obogateno še z unikatnim pomenom besede: milostna luna, sijoča pot, prelepa orhideja,.
»Zares imam rad vašo Ching Lan. In nikoli ne bom dovolil da bi se ji karkoli zgodilo. Spoštujem vašo skrb, ki kaže, kako radi jo imate. Čeprav bo živela pri meni, bova redno hodila na obiske, saj so dandanes velike razdalje s pomočjo različnih medijev in hitrih načinov potovanj postale veliko manjše, kot so včasih bile. Prosim pa vas za . Blagoslov. Če ne želite, da gre in da je srečna z mano, potem ne bova šla.«
Ching Lan me je pogledala z mešanico začudenja in razočaranja hkrati, sam pa sem čutil, da delam pravo stvar. Njena družina ji tako ali tako ne bi želela odreči sreče. Ne na tak način. Hkrati pa bova tako dobila mir, zaupanje in dovoljenje, ki je vredno več kot katerikoli pobeg.
Vsi, ki so prej govorili eden čez drugega, so v trenutku utihnili. Nisem si mislil, da jih bom tako presenetil. Zdaj, ko je breme odločitve za hčerino in sestrino srečo padlo na njih, so bili bistveno bolj ponižni. Naenkrat ni bilo več krivca, kamor bi lahko stresali jezo.
Prva si je opomogla Chan-juan. »Oprosti, ker sem bila jezna. Ampak saj veš, da ti želim le najboljše. Mislim, če. Boš z njim srečna, in če boš res prišla na obisk. Potem - « v negotovosti je še enkrat pogledala proti očetu, ki niti s trzljajem ni izdal svojega počutja, »potem nimam nič proti, da greš.«
»Jaz se tudi strinjam,« je pokimala Dao-ming. »Pa glej, da kaj pokličeš. Mislim, da veliko pokličeš!« zdaj se je že smejala.
»Khm, Khm,« se je odkašljal oče. »Tako z lahkoto pa ne bo šlo!«
Pogledala sva proti resnemu gospodu, ki je nosil rjavo kapo s kratkim šiltom in ki je sodila k jakni, hkrati pa je na njegovem strogem obrazu usoda narisala že kar nekaj gub. »Kaj pa moje dovoljenje, moj blagoslov?«
Ching Lan je proseče pogledala proti njemu.
»Pridi k meni, punčka!« je razširil roke, usta pa zakrivil v nasmeh. »Če te ne pripelje nazaj v enem kosu, mu bom pokazal vse prepovedane udarce v karateju.« je še zaključil. Nato se je obrnil k meni. »Si pa upaš, da kar takole v enem tednu prepričaš mojo hčer, da gre za teboj, kot račji mladički sledijo mamici. Upam, da ve, kaj dela,« je z nasmehom dodal in mi segel v roko.
»Če še ne ve, jo bom pa prepričal,« sem mu odgovoril in trdno stresel njegovo roko.
Ko sva odhajala, je mahala vsa gostilna. Ching Lan se je v tesnem taksiju stisnila k meni in čutil sem njeno olajšanje.
»Ne bi ti bilo treba narediti tega,« mi je skrbno rekla.
»Ampak zdaj je pa bolje, a ne?« sem jo pobožal po licu.
Pogledala me je in zažarela. Rekla je samo prepričani »Ja,« nato pa se še bolj stisnila k meni.
7. LONDON
»Ching Lan, to je moja sestra Emma,« sem s ponosom predstavil moje novo dekle svoji sestri. Odkar sem bil z njo, sem jo vedno z veseljem predstavil družbi, kjer sem bil. Tako je bila lepa, tudi nekako notranje lepa, da sem vedno bil ponosen na to, da sem z njo. In ona je to čutila.
»No, me veseli, da sem te končno spoznala,« se je zasmejala Em. »Da tudi jaz vidim, čemu se je Derek cel teden obnašal kot poblazneli bik. In to zaradi malenkosti. Ker ni našel primernih srajc, ker stanovanje ni bilo do pikice pospravljeno, in tako naprej.« Obe sta se zasmejali, meni pa je bilo vseeno o čem se pogovarjata. Sem pa komaj čakal, da mojo damo odpeljem domov.
»Hvala za lepo dobrodošlico, ne bi bilo treba,« sem hitro rekel. Želel sem ji dati vedeti, da sem ji zares hvaležen za presenečenje - že celo večnost me ni nihče pričakal na letališču, posebno pa ne moja slavna sestra - hkrati pa sem upal, da bo razbrala, da se nama mudi.
»No prav, zagotovo se vama mudi,« je dojela namig. »Samo želela sem pač spoznati svojo bodočo svakinjo, je to kaj tako slabega?« je še opravičujoče dodala.
V bistvu sem zares bil pozitivno presenečen. Kljub temu, da je bila tako slavna, je še vedno ohranila tisto preprostost, da sem ob njej še vedno imel občutek, kot da se ni nič spremenilo. Če bi mene vsak mesec fotografirali za naslovnice revij, bi se obnašal drugače. Čisto drugače. Em pa - ne samo, da naju je prišla pospremit, tudi pomagala je nosit kovčke. Bila je drugačna, kot ostale zvezde.
»Meni je pa všeč,« je rekla Ching Lan, ko sva sedla v taksi in se poslovila od moje sestre. »In kako popolno polt ima.«
»To je del njene službe,« sem odvrnil. »In ja, tudi jaz sem vesel, da naju je prišla pozdravit. Hkrati pa komaj čakam, da te odpeljem k sebi domov.«
». Da razpakirava, kajne?« je vedoželjno vprašala.
»Tudi to.«
»In še kaj? Moram te opozoriti, da smo Kitajke zelo tradicionalne, kar se tiče intimnosti. Če imaš v mislih kaj takega, boš moral počakati do poroke.«
»Ja, in? Te bom pač poročil,« sem nasmejano rekel. Obrnil sem se k taksistu in zavpil: »V katedralo, prosim!«
Zmedeno me je pogledal, Ching Lan pa se je presenečeno smejala.
»Je že v redu, hecal sem se,« sem hitro rekel, ko me je Ching Lan začela tresti za rokav.
»Ne morem verjeti, da si naredil kaj takega!«
»Če pa sem zaljubljen vate!«
»Zanimivo, kako podobna sta si vzorca zaljubljenosti in norosti,« je komentirala.
Kmalu sva prispela do mojega stanovanja. Že na stopnicah so jo pričakali cvetovi vrtnic. Torej se je sosed John držal najinega dogovora. Povedal sem mu, kdaj si želim, da potrese cvetove in on je to storil. Hkrati pa sem mu dal dvajset dolarjev, da je to storil še z malo večjim veseljem. V užitek mi je bilo zapravljati denar za Ching Lan. Na vratih je počival napis: »Dobrodošla doma, Ching Lan«.
Ko je prišla do napisa, ga je snela in ga pridržala pri srcu. Znova so ji solze napolnile oči.
»Zdaj pa nisi več prelepa orhideja, ampak si rosna orhideja,« sem se pošalil, ko sem prišel do nje.
Objel sem jo in jo odnesel po stopnicah v prvo nadstropje. Ko sva prišla do vrat, sem s težavo našel ključ v žepu in moja draga se mi je lahkotno smejala, medtem, ko je čakala v mojem naročju. Ko sem odklenil, sem jo odnesel skozi prag, kot to naredijo mladoporočenci. Medtem, ko sem jo nosil, sem ji na hitro predstavil prostore:
»Tole je kuhinja, dnevna soba, kopalnica je tamle - to te ne zanima, tole je pa spalnica!« sem rekel in jo položil na posteljo.
Pričela sva se poljubljati in slekel sem ji plašč in šal. Bila je tako čudovita, da sem imel občutek, da bi ji rad podaril vse najlepše in najboljše stvari tega sveta. Rad bi bil uspešen, da bi ji lahko podaril ves denar na svetu. Rad bi bil močan, da bi bil najbolj trden temelj za najino družino. Rad bi bil nežen, da je ne bi poškodoval. In rad bi jo ljubil, ko je ni še nihče.
Ko sem tako ležal ob njej in se s komolci podpiral tako, da sem lahko gledal njen božanski obraz, so se njene prelepe temne oči zazrle vame.
»Veš, tisto. o poroki. Nisem preveč resno mislila,« je dahnila, medtem, ko se je ljubeče zvijala pod mojim objemom.
»Jaz pa,« sem se nasmehnil in jo poljubil. »In kako bi ti bilo všeč, da se poročiva? V Vegasu, v cerkvi, imaš kakšno posebno verstvo, kateremu se moram priključiti..?« sem našteval, kot da gre za jedilnik v restavraciji.
»Nič posebnega,« se je nasmejala moji šali. »Matični urad bo kar v redu.« Ob njenih besedah sem občutil mir. Kot da sem si to na skrivaj želel vse življenje. »In povabljenci?« sem nadaljeval. »Jaz imam tristo sorodnikov. Večina je v Afriki.« »In to so..?«
»Moj oče in ostalih dvestodevetindevetdeset ljubljenčkov, ki jih fotografira.«
»Kaj pa mama?« je previdno vprašala. Tokrat sem bolj resno nadaljeval.
»Nimava je. Z očetom sta si sicer bila zelo blizu, a je. Pred desetimi leti umrla, v prometni nesreči.«
Pobožala me je. »Žal mi je,« je rekla in dodala: »Tudi jaz nimam mame.«
»No, da preidemo k bolj veselim temam,« sem rekel, ker nisem želel, da bi se moja draga že na prvi dan novega življenja počutila žalostno, »Tole je urnik, ki ga lahko po mili volji preurejaš,« sem rekel in izpod postelje izvlekel urnik s koncerti. Bil sem prav ponosen na to, kako mi je uspelo najti veliko kvalitetnih izvajalcev, hkrati pa so se lokacije odlično dopolnjevale, ena za drugo. Videla bova London, New York, San Francisco, Los Angeles, delček Afrike, kjer sem jo nameraval predstaviti očetu, na koncu pa se vrneva v London. Kot nekakšna najina turneja.
»Zelo mi je všeč,« je bila presenečena, ko je prebrala moj načrt. Znova me je pričela poljubljati, ko sva za hrbtom zaslišala zadržani »Khm, Khm«. Obrnila sva se in zagledala Johna, mojega soseda.
»Se opravičujem, bilo je odprto, pa sem mislil, če lahko kaj pomagam,« je rekel. »Ni problema, John,« sem ga pomiril in mu z užitkom predstavil moje novo dekle.
8. LONDON IN NEW YORK
»In to sami dobri izvajalci,« je še dodala Ching Lan, ko je zjutraj znova pregledovala moj seznam.
»Me veseli, da so ti všeč,« sem navdušeno rekel s polnimi usti. Zajtrk z njo je bil naravnost božanski. Že samo zaradi tega, ker je bila ona za mizo.
»Želel sem najti glasbo, ki je hkrati malo rock, mogoče včasih tudi malo pop in hkrati malo romantična,« sem se namuznil. Nisem je želel ravno peljati na nekakšno razbijanje. Izbral sem izvajalce: Bryan Adams, Robbie Williams, Jon Bon Jovi, Sting in Jesse Roy.
»Že jutri lahko začneva,« mi je rekla, ko je opazila, kdaj se prvi koncert začne. »Ja, res je.«
»In končava lahko čez pol leta,« je zaključila, ko je opazila shemo koncertov. »Saj veš, prenehati je treba takrat, ko je.«
»Najbolj prijetno, ja. Prav. Zmenjeno.«
Tako sva začela s pripravami. Ponovno sva pripravila kovčke in dokumente. V prvih dneh sem jo peljal po Londonu, da si je ogledala vse pomembne znamenitosti, preden odideva. Seveda nisva naročila vodičev, program sem povezoval kar sam. In ker marsičesa nisem vedel, sem svoje turistično vodenje dostikrat začinil s podrobnostmi, ki seveda niso bile resnične. Na primer:
»In tole je Big Ben. Ime je dobil po arhitektu, ki ga je zgradil. Imel je zelo velik. Nos,« sem pomenljivo dodal. Ching Lan pa se je smejala.
Po treh dneh ogledov sva se odpravila proti New Yorku. Tudi tokrat si je Emma znova našla čas, da se je poslovila od naju. Ko sva priletela v New York, sem se znova spomnil na svojo mladost in postal sem še bolj vesel. Ching Lan je bila ob meni in tokrat sem prvič pomislil, da spominjanje na čase, ko sem želel uspeti, ni nič slabega. Bil sem živ in imel sem sanje. Še vedno mi lahko uspe, ni še prepozno. Dokler bom živ, ne bo prepozno. Še vedno želim uspeti, sem se zavedal. Vendar tokrat si želim uspeti zaradi nje, ne zaradi sebe.
Ko sva razpakirala svoje stvari v hotelu Park Central, je Ching Lan izrazila željo po sprehodu. Ko sva se šla sprehajat, sva šla tudi do najine bivše gimnazije.
Še vedno naju je pozdravilo grajsko in skoraj orientalsko pročelje, le da je tokrat bilo za odtenek bolj pravljično. Zdelo se mi je, kot da hodim mimo najinega gradu. Sivina stavbe je spominjala na stare čase, ki so v pozabi risali sence žalosti in izgube. Hkrati pa je živahen portal naznanjal najino svetlo prihodnost.
Pred vrati sem se ustavil. Želel sem jo presenetiti.
»Čeprav prepozno, ampak. Si lahko predstavljaš, da se tole dogaja pred petimi leti?«
Bila je rahlo presenečena, ker ni vedela, kaj nameravam.
»No, takole: ravnokar smo zaključili s poukom. Midva pa sva prišla ven. Zdajle mi želiš pomahati v slovo, ko te ustavim,« prijel sem jo za roko, »in te nagovorim.«
»Ching Lan,« sem jo nagovoril.
»Prosim?« se je vživela.
»Veš, zelo si mi všeč. Ali bi lahko. Obstajala kakšna možnost, da bi postala moja punca?« sem mencal kot srednješolec. Nasmehnila se je.
»Ja, no, bom morala razmisliti.«
»Kaj!?« sem bil razjarjen. »V scenariju piše: JA! Zdaj, takoj!«
Uklonila se je mojim željam. »Ja, ja, zdaj takoj, ja seveda.« Poljubila sva se in se objela.
»Aja, saj res. A bi šla z mano na koncert Bryana Adamsa?« »Ja. Zdaj, takoj,« je še vedno ponavljala Ching Lan.
Ves popoldan sva preživela v ljubkovanju, sprehajanju po parku, ki je v februarskem dnevu kdaj pa kdaj pričel dobivati toplejše odtenke, zvečer pa sva se prepustila absolutni romantiki koncerta.
9. SAN FRANCISCO
Naslednja dva koncerta sva si ogledala v San Franciscu. Imela sva kar dva meseca, da zamenjava lokacijo, se nagledava lepot mesta in tam zares zaživiva. Mesto je bilo mirnejše in čistejše, kot New York in tudi zrak je bil bolj čist. Ker nisva planirala nikakršnih vodičev, sem tudi tukaj improviziral. Seveda sva kasneje kupila tudi brošure, da sva ugotovila, katere so resnične znamenitosti mesta. Bilo pa je na primer zabavno ugibati, kdo je pustil na parku ogromen lok in puščico, ki se je zapičila v tla. Na nekem stopnišču sva videla veliko zlato srce in Ching Lan je ob njem pozirala, kot da je njeno in mi ga daje.
Nekega dne sem jo celo peljal po Kitajskem mestu.
»Tole naj bi bilo zelo staro in tradicionalno Kitajsko mesto.« sem začel oponašati vodiče.
»Veš kaj? Prav moti me že, da obstaja Kitajska četrt kamorkoli grem,« je ugotovila. »Kjerkoli sem, se počutim, kot doma. Ampak jaz bi pa rada videla svet, rada bi bila turistka! Pa ne morem biti, ker - kamorkoli grem, vedno pridem domov!«
Tokrat je pa mene spravila v smeh. Na nek način je imela prav. Zaobšla sva Kitajsko mesto in znova odkrivala lepote ostalih koncev San Francisca.
Dostikrat sva samo obstala in opazovala plaže, življenje ljudi ali pa meglico, ki se je dvigovala nad morjem. Bilo je prelepo. Golden Gate Bridge je vsako jutro zasanjano pozdravljal svoje meščane in mesto je bilo s svojo čistočo, lepoto in tihim zasanjanim čarom več kot samo romantično.
Najprej sva si pogledala koncert Robbiea Williamsa v Fort Mason Centru, ki je tukaj ravno imel turnejo. Ves večer sva norela, uživala in se objemala ob romantičnih pesmih. Nekajkrat sem jo celo dvignil, da je lahko bolje videla. Smejala se je, jaz pa sem bil srečen, ker sva tukaj. Oba sva bila oblečena v kavbojke in majice, še vedno dovolj mlada, da sva neodgovorna in še vedno dovolj nora, da sva se spustila v to.
Hkrati pa se mi je Ching Lan vedno bolj odpirala. Čutil sem, da ni več poti nazaj. Tudi jaz sem ji zaupal kar nekaj podrobnosti in temnih skrivnosti iz mojega življenja, ki jih nisem povedal še nikomur. Zagotovo bi se nekomu zdele majhne in nepomembne, Ching Lan pa je s posebno tenkočutnostjo dojela, prebrala in prejela čisto vse, kar sem ji rekel. Še nikoli me ni nihče poslušal s takšnim zanimanjem in ljubeznijo. Imel sem občutek, da je zares ona tista, s katero si želim preživeti preostanek svojega življenja. Pa čeprav sva bila skupaj šele nekaj mesecev. Ko veš, enostavno veš.
V eni izmed mrzlih noči, ko naju je narava še dodatno vzpodbujala, da pritiskava svoji telesi eno ob drugega, sva se grela pod odejo. Bilo je več kot očitno, da sva bila oba že v celoti razvneta. Ching Lan me je vzpodbujala s poljubi, jaz pa sem kljub vsemu zares želel počakati.
»Saj se lahko poročiva takoj po turneji,« me je že skoraj rotila. »Vem, ampak.«
»Kako, ampak? A ti nisem všeč?« se je užaljeno obrnila stran in občutil sem, kakšno moč imajo ženske lahko nad nami.
»Ravno zato.«
»No, kakor hočeš,« se je užaljeno obrnila na drugi konec postelje. Zunaj je dež ustvarjal prijetno vzdušje škrebljanja dežnih kapljic in zares sem se želel družiti z njo.
»Ching Lan.«
»Lahko noč!« mi je užaljeno zabrusila. Nisem želel, da to vzame tako resno. Enostavno se mi je zdela tako dragocena. Hkrati pa sem se tudi sam že težko upiral njeni opojnosti. Namesto, da bi jo skušal pregovoriti z besedami, sem se odločil za dejanja.
Počasi sem zdrsnil preko njene rame in zadrgetala je. Ko sem prispel do gumbov, kjer se je njena pižama odpirala, sem jih počasi pričel odpenjati. Ko se je obrnila proti meni, sem se v celoti prepustil žgoči želji po tem, da nadaljujem in tudi ona me je pričela slačiti. Nisem več odpiral gumbov enega za drugim, temveč sem nadaljeval tako, da sem potegnil kar vse naenkrat. Ob tako hitrem potegu je kar zaječala od težko pričakovane strasti.
»Končno,« je še rekla, potem pa nisva govorila več. Vso noč sva se zlivala v užitku bivanja drug z drugim. Njene roke so me vodile tja, kamor je želela, jaz pa sem
užival, ko me je dražila s svojim nežnim ljubkovanjem.
*
Zbudil sem se v mrzlo jutro, hkrati pa sem bil globoko notranje srečen, ko sem na svoji rami začutil njen dih. Nekaj minut sem užival v njeni prisotnosti, nato pa sem se potiho splazil do telefona in naročil sobno strežbo. Sobarico sem pričakal že z odprtimi vrati, da se Ching Lan ne bi zbudila. Hitro sem ji dal napitnino, nato pa sem izginil v notranjost.
Pred njo sem postavil pladenj in jo začel nežno božati po obrazu.
»Dobro jutro, gospa Ching Lan Blake,« sem ji rekel, ko je počasi odprla svoje velike oči.
»Kako? Kaj? Uau, to je zame?« je še vedno sestavljala slike novega jutra. »Ja, to je ... No, najbrž malo tudi zame,« sem dodal.
»Glede na včerajšnje dogodke sva očitno poročena,« sem se pošalil, ko sem ugriznil v sveže pečeni toast z božanskim ribjim namazom, »če ne po pravilih, pa vsaj simbolično.«
Smejala se je in s polnimi usti dodala: »A zato sem Ching Lan Blake,« malo je pomislila in nadaljevala: »Saj se niti ne sliši slabo.«.
10. LOS ANGELES
Ker je San Francisco predstavljalo za naju posebno vez, sva se zelo težko ločila od njega. Nekaj posebnega je bilo na njem. Nekakšna notranja lepota. Kot pri Ching Lan. Včasih sem mislil, da so 'vse Kitajke enake'. Zdaj pa sem presneto dobro ločil oči moje ljube od naključnih oči katerekoli izmed ostalih Kitajk. Njen obraz je bil bolj srčast in enostavno bolj odprt od ostalih. Polne ustnice, kot jih je imela Ching Lan, so bile med ostalimi Kitajkami prava redkost. Njena čista duša pa se je svetila izza prelepih temnih oči kot diamant.
Že na Los Angeleškem letališču sva občutila drugačno vibracijo mesta. Bilo je bolj odprto in manj skrivnostno. V treh mesecih so se nama tu obetali trije različni koncerti: Jon Bon Jovi, Sting in Jesse Roy. Prvega sem izbral jaz, drugega je želela ona, tretjega pa sva izbrala že samo zato, ker sva oba poznala izvajalca. Jaz sicer samo za eno leto, pa vseeno. Na brošuri je tudi pisalo: »Nepozaben spektakel in nori odrski efekti. Nekaj, kar morate videti!«
Kmalu pa sva se živahnega mesta uspela navaditi. Uživala sva ob barviti ulici Walk Of Fame. Ob tem sem nehote pomislil, da poznam kar nekaj ljudi, ki so bili del moje preteklosti - pa naj gre za sošolce, prijatelje, sorodnike - ki jim je v življenju uspelo, zares uspelo okusiti uspeh in slavo. In mogoče sem ravno zato tudi sam tako hrepenel po njej. Ko je Ching Lan opazila, kako sem zamišljen, me je vprašala, kaj je narobe. Povedal sem ji.
»To je mogoče še sreča,« je smeje rekla. Imel sem občutek, da njej za uspeh ali slavo ne bi moglo biti manj mar. »Toliko uspešnih ljudi poznaš zato, da bi se lahko od njih učil. Ne pa zato, da bi jim bil nevoščljiv.«
»Saj jim nisem nevo-«
Ching Lan me je prekinila tako, da je name pokazala s prstom. »Kaj? Kaj? Poslušaj svoj glas - si jim nevoščljiv ali ne?« se je smejala. Seveda me je znala prebrati kot odprto knjigo.
»No, prav. Sem jim. Ampak meni se to zdi logično.«
»Moj oče je večkrat rekel: nevoščljivost pomeni misel: če njega/nje ne bi bilo tam, bi bil jaz! Veš, kako strupeno čustvo je to? Iz tega se rodijo najslabša dejanja na svetu. Ker želiš onemogočiti tistega, za katerega misliš, da ti je na poti!«
Čudil sem se modrosti starega Kitajca, pa čeprav je nisem še želel povsem sprejeti.
»Torej hodiš z morilcem.«
»Ne še,« se je zasmejala, ko je opazila moj kisel obraz. »Zdaj, ko to veš, lahko spremeniš stvari in tem ljudem zares privoščiš njihov uspeh.«
»Ne potrebujem jim ničesar privoščiti,« sem rekel in jo prižel k sebi, »Ker sem na boljšem od njih. Oni mi lahko zavidajo mojo prelepo orhidejo!« sem se pošalil. Tako sva prišla do konca Pločnika Slave in kar malo mi je odleglo.
Po eni strani mi je tudi bilo všeč to, da so naju skoraj na vsakem koraku spremljale palme. Vzdušje je bilo sproščeno in odprto. Znova naju je pozdravilo Kitajsko mesto in Ching Lan je bila že prav obupana. Fotografiral sem jo ob kitajski četrti, kjer je pozirala, kot da ne more verjeti, da je že spet prispela domov.
Iz teh fotografij bom naredil fantastičen album, sem pomislil.
Sicer sva si v sledečih treh mesecih šla pogledat nekaj znamenitosti, hkrati pa sva iskala kotičke, kjer sva lahko bila sama. Čas je čisto prehitro mineval. Bon Jovi je imel kljub letom še vedno precej mladosten nastop. Sting naju je očaral s svojo romantiko. Ko pa je prišla vrsta za koncert Jesseja Roya, pa sva ga spremljala . Nekoliko drugače.
11. USODNI PREOBRAT
»Kaj? Sto dolarjev za eno karto? A se vam je zmešalo?« sem bentil na okencu blagajne.
»Pomiri se, Derek, saj je samo karta,« me je mirila Ching Lan.
»Ta tip ni normalen! Sto dolarjev - a dobiš zraven še pralni stroj ali kaj?« se nisem zmogel umiriti.
»Mogoče je pa spektakel res vreden tega denarja. Moja prijateljica je.«
»Ni govora. Pridi, greva,« sem rekel in naju potegnil iz vrste. Ustavila se je in me resno pogledala.
»Nisem si mislila, da si tak skopuh. Žal ti je za dvesto dolarjev in to samo zato, ker Jesseja poznaš. Misliš, da ni mogoče, da bi njegov koncert bil tega denarja vreden. V sebi pa čutiš, da če njega ne bi bilo tam, bi bil ti.«
»Ni res! Saj nisem niti glasbenik!«
»Vseeno. Občutki nevoščljivosti so isti. Ko boš sposoben trezno razmišljati, mi pa povej,« je rekla in se obrnila.
Mogoče sem res malo pretiraval, sem pomislil in stekel proti njej.
»Ching Lan, oprosti, samo.« želel sem si izmisliti pameten izgovor za svoje ravnanje, pa ga nisem našel. Ko me je pogledala v oči, sem znova ugotovil, da bi vsako sprenevedanje bilo brez smisla.
»Vse življenje sem želel biti uspešen in . Ko vidim, kaj si nekateri lahko privoščijo. Veš, koliko denarja je to? Dvajset tisoč sedežev krat sto dolarjev.«
»In imaš občutek, da ti bo pomagalo, če boš čutil to, kar čutiš sedaj? To bolečino, da bog ni pravičen, ker ti nisi na njihovem mestu, to jezo, zakaj njim uspe, tebi pa ne, to grozo nad tem, kako si reven oni pa so bogati? Imaš res občutek, da boš s tem pomagal sebi ali nama?«
»Ne,« sem zamomljal.
»Čestitam, uspelo ti je uničiti romantični večer. Nimam več želje iti na ta koncert.«
Zdaj sem naenkrat bil jaz tisti, ki sem želel, da greva. Imel sem občutek, da sem nanjo napravil prav beden vtis. Kot da nimam dvestotih dolarjev. Kot da sem najbolj nesposoben človek na planetu. Noro sem si želel iti. Ko se je že obrnila, da bi odšla stran, sem prišel do nje, jo povlekel za ramo in jo živčno obrnil proti sebi.
»Jaz pa hočem iti, Ching Lan,« sem otročje rekel.
»Pa ne greva.«
»Kakor hočeš, ampak jaz bom kupil karti.« sem vztrajal. Šel sem do blagajne in se znova postavil v vrsto. Medtem, ko sem čakal, sem pogledoval proti njej, ki se je umaknila na samo. Še vedno sem jo videl, kako je obrnjena stran. Tako dolgo sva se pričkala, da se je že uspelo zvečeriti. Opazil sem modro in svetlo zeleno svetleči napis, ki je obiskovalce še bolj vabil k sebi. Gladek pločnik se je svetil v jasnem večeru in za menoj se je naredila precej dolga vrsta. Ching Lan se je še malo oddaljila in postal sem živčen. Hotel sem iti za njo, ampak sem se trdno odločil, da brez kart ne grem nikamor.
Ko sem končno prišel na vrsto, sem zmagoslavno rekel: »Dve karti za Jesseja Roya.«
Blagajničarka me je pogledala rahlo postrani, ker ni vedela, čemu sem izgovoril svoje naročilo s takšnim zanosom. Ker sem bil tako zaposlen z nakupom kart, sploh nisem opazil, da se je na nasprotni strani ceste vnel nekakšen prepir med dvema tolpama. Očitno je bil nekdo nekomu nekaj dolžen.
Ko sem pospravil karte, sem videl, da je eden s pištolo grozil drugemu. Ta je hitro zagrabil njegovo roko in jo umaknil s svojega obraza. Strel, ki se je sprožil, je tako očitno odjeknil nekam mimo. Prišli so policaji in prijeli oba mladeniča. Naenkrat pa je Ching Lan, ki je dogodek opazovala z nasprotne strani ceste, padla po tleh. Takoj sem bil pri njej.
»Kaj pa je?« sem jo hitro vprašal.
»Boli me, pri srcu.« je zatarnala. Pogledal sem na njen prsni koš in ugotovil, da je na levi strani temno rdeč madež, ki se je pričel večati.
»Ne morem verjeti,« sem rekel bolj sam pri sebi, »Zadeli so te!«
V paniki sem začel naglas vpiti. »Rešilca! Rešilca! Policija!«
»Je že v redu,« je tiho rekla. »Saj me samo malo skeli,« madež pa se je še kar večal. Pričela je težko dihati, sam pa nisem vedel, kaj naj storim. Obupano sem se skušal spomniti katerega koli položaja iz prve pomoči, ko sem opravljal izpit za avto.
»Ali kdo zna prvo pomoč? Metek ima v prsih!« sem tulil, medtem, ko se je naredila že kar lepa gneča. Ljudje pa so le stali in gledali. Očitno nihče ni bil vešč ničesar drugega, kot pasti zijala. Čeprav sva imela publiko, mi ni bilo mar. Odločil sem se, da jo držim pri zavesti.
»Ching Lan, oprosti za moje obnašanje,« sem ji rekel. Mirno me je pogledala. »Je že v redu.«
»Ne, ni v redu. Če sem nevoščljiv, sem kot. Najšibkejši človek na svetu, kot morilec. Razumem. Vem. Jaz pa bi rad bil močen, zate.«
»Saj si močen. Že samo zato, ker se lahko o tem pogovarjaš. Ker se ne braniš,« se mi je nasmehnila in njena polt je bila vedno bolj bleda. Na njenem prsnem košu pa je nastajala vedno večja luža. Spomnil sem se, da je bilo na praktičnem delu prve pomoči za vozniški izpit potrebno nekaj poviti. Če je krvavitev iz prsnega koša, smo morali močno poviti žile, ki peljejo od srca. Snel sem majico in jo pod pazduho ovil okoli njene leve roke. Želel sem pomagati, bolj kot karkoli.
»Veš, kupil sem karti,« sem ji rekel, ko sem opravil.
»Eh, saj ne bi bilo treba,« je rekla.
»Ja, pa je treba. To bo vrhunski spektakel, samo za naju,« sem romantično nadaljeval.
»Meni je že samo biti s tabo vrhunski spektakel,« se je nasmehnila. Zaprla je oči. »Ching Lan, bolje, da ne spiš, poklical sem rešilca,« sem ji hitro rekel. Dihala je skoraj neslišno in plitko. »Če . pa . moram.«
Prijel sem jo za roko, ki je medlo visela ob telesu. Pograbila me je še večja panika.
To ne more biti, vse bo v redu, zagotovo bo vse v redu, to ne more biti, mi je zvenelo v glavi.
Prišel je rešilec, jaz pa sem se začel nemočno dreti: »Tukaj, tukaj, hitro!«
Prispeli so do mene in jo dali na prenosno posteljo. Odpeljali so jo v kombi, jaz pa sem šel za njimi.
»Ste njen bližnji?«
»Da, njen fant.« žal mi je bilo, da nisem mogel reči kaj več - recimo zaročenec ali mož.
Peljali smo se do najbližje bolnišnice. Stavbe so v krutem mraku noči imele leden lesk. Čeprav je bila noč topla, me je mrazilo po vsem telesu. Dva uslužbenca, ki sta takoj pričela z oživljanjem, sta vedno bolj hitela. Eden od njiju je dajal navodila vozniku.
»Hitreje! Vžgi sireno! Mudi se!«
Ko smo prispeli do urgence, sta jo hitro peljala naprej. Tekel sem za njimi.
Kmalu smo prispeli do sobe za intenzivno nego. Seveda sem želel iti naprej.
»Počakajte na hodniku!« me je odrinil zdravnik. Če bi on vedel, koliko mi pomeni oseba na postelji, če bi on čutil to, kar sem takrat čutil jaz, bi me razumel. Tako pa sem lahko le nemočno stal pred vrati in si nejasno ponavljal: zagotovo bo vse v redu, mora biti, Bog, prosim te, zagotovo, mora biti...
Čakal sem debeli dve uri. Nikamor se nisem premaknil. Znojil sem se in pred vrati ponavljal eno in isto. Solze so mi tekle po licih in še nikoli nisem bil tako na koncu z živci. Bolela me je glava in sedel sem kar na tleh, ker se mi je prva klop zdela predaleč. Slišal sem pridušene zvoke in piskanja, nisem pa vedel, kaj pomenijo. Zagotovo sta to bili dve najdaljši uri v mojem življenju.
Ko je iz sobe prišel zdravnik, sem vstal. Bil je presenečen, da me je našel tako blizu.
»Kako je z njo? Jo grem lahko pogledat? Ste odstranili metek?« sem pričel z vprašanji. Seveda sem bil prepričan, da so zagotovo opravili dobro delo, če pa so bili toliko časa notri. Zagotovo bo Ching Lan še nekaj uric tukaj, potem pa se odpraviva proti hotelu. Čez dva dni pa koncert, kjer bova že zdavnaj pozabila na to neprijetno izkušnjo.
Zdravnik je pogledal v tla.
»Pravzaprav bi bilo dobro, da sedete,« me je z roko prijel za ramo. Odrinil sem jo. »Čisto v redu sem, hvala.« Prav na živce mi je šel. »Vaša. partnerka. Nismo je mogli rešiti.«
Ko gledaš filme, kjer osebam povedo takšno novico, navadno vidiš osupljivo igro igralcev, ki pričnejo jokati, kriliti z rokami in se drugače čudno obnašati. Jaz pa sem se že dovolj najokal. Želel sem videti svojo drago in to je bilo vse. Nisem verjel človeku v halji. Še pred kratkim je Ching Lan bila pri zavesti. In videl jo bom, tako ali drugače.
»No, prav, pametnjakovič,« sem ga zavrnil, »Kje je kamera? Vem, da je živa, ni mogoče, da ne. Jo lahko vidim, prosim?«
»Niste me prav razumeli -« je skušal biti strpen z mano. Jaz pa sem ga prekinil. »Tukaj, a ne?« sem pokazal na vrata. Vstopil sem.
Na postelji je ležala Ching Lan, roki je imela iztegnjeni ob telesu. Izgledala je, kot da spi.
»Saj sem vedel, da samo spiš,« sem potiho rekel. Še vedno je bila bleda, vendar sem upal, da se bo rdečica povrnila, ko se bo naspala. Osebje okoli mene je bilo srhljivo resno. Prišel sem do postelje. Bila je popolnoma mirna. Tudi njene polne in blede ustnice so bile popolnoma zaprte in so tiho počivale. Ko sem jih pobliže pogledal, sem ugotovil, da so popolnoma mirne. Nos je ravno tako bil čisto pri miru. Če bi spala, bi tudi dihala. Potipal sem njeno žilo na vratu, ki je bila čisto mirna. Kot da bi se dotaknil majhne mrtve cevčice.
Še vedno pa je bila topla. Njen vonj, ki me je v zadnjih mesecih neprestano razveseljeval, pa so uslužbenci bolnice uspeli zakriti z razkužili in drugimi substancami, ki so jih uporabljali za oživljanje. Zavedel sem se, da je Ching Lan
zares mrtva. Počasi sem stegnil roko in jo pobožal po laseh. Brez odziva. Hrepenel sem po tem, da bi znova odprla svoje velike, ljubeče, temne oči in z njimi znova razsvetlila prostor. Da bi mi rekla: »Saj se samo hecam,« in vstala. Ne. To telo je brez odziva čakalo na postelji, kot prečudovita, a hladna izložbena lutka. Nisem mogel verjeti očem.
»Ching Lan.« sem še izrekel, nato pa so me prekrile solze. Stisnil sem jo k sebi. Nekaj časa sem jo držal pri sebi in jo samo objemal. Kmalu pa se mi je zazdelo, da je malo trznila.
»Nekaj se je premaknilo, še je živa!« sem vzkliknil. Pogledal sem po sobi, kjer je bilo le še nekaj asistentov. »Še poskušajte!« sem jih nadrl.
»To so refleksi po električnih šokih,« mi je razložil eden izmed njih.
»Kaj me briga,« sem zalajal. »Zagotovo je živa!« Prijel sem za dve elektrodi in razmišljal, kje se naprava prižge. Medtem so že poklicali zdravnika in varnostnike.
»Gospod, prosim, pojdite z nami,« mi je strogo rekel varnostnik. Jaz pa se nisem pustil preveč motiti. Kaj če je še živa?
»Ne bom stal tukaj, če mi nihče noče pomagati,« sem vztrajal. Kmalu pa sem začutil trden prijem, ki me je skušal odvleči stran od postelje. Uprl sem se, ga odrinil in znova nadaljeval, kjer sem končal.
»Močnejši je, kot sem mislil,« je rekel debeli črnec in me znova prijel. Tokrat tako močno, da sem v trenutku pristal na drugem koncu sobe, kjer so me čakali tudi ostali. Odvlekli so me iz sobe, sam pa se ne spomnim več, kaj vse sem jim vpil. Kmalu sem začutil rahel skelet na zadnjici in ugotovil, da so mi očitno morali nekaj vbrizgati. Ne spomnim se, kako sem pristal na bolniški postelji.
12. PRESENEČENJE
Ko sem odprl oči, sem pred seboj uzrl utripajočo bolnišnično luč. Glava me je bolela in moja usta so bila suha. Odločil sem se, da se bom premaknil na bok. Ko sem želel obrniti telo in si pomagati za rokami, sem ugotovil, da sem privezan na posteljo. Mrzlično sem začel premikati roke, ki so mi še enkrat dokazale, da sem precej trdno pripasan k postelji. Slišal sem glasove.
»Zbudil se je,« je rekel ženski glas pred vrati.
»Ali že spet preklinja?« je vprašal moški.
»Ne, tokrat je samo tiho in očitno stresa z rokami,« je sledil odgovor.
Nič čudnega, da stresam, če pa sem privezan, sem pomislil. Vrata so se odprla.
»Kako smo kaj danes, gospod Blake?« mi je prijazno rekel zdravnik. Ton njegovega glasu je bil čuden. Zdelo se mi je, da me ne jemlje tako, kot navadnega pacienta. Po njegovi barvi glasu sem imel občutek, da me ne bi resno vzel, ne glede na to, kaj bi mu rekel.
»Kje sem?« sem hripavo vprašal.
»No, to vprašanje smo pa že obdelali, se vam ne zdi?« me je prijazno zavrnil.
»Ne, resno, moram izvedeti,« sem nadaljeval. Zadnje, česar sem se spomnil, je bilo nekakšno prerivanje na bolnišničnem hodniku. Počasi pa sem začel dobivati tudi druge prebliske.
Soba... Telo, ki leži na postelji... Ching Lan, moja draga... Je mrtva... Moram k njej! Kaj se je zgodilo? Kje za vraga sem?
Trznil sem in se oklenil pasov na postelji, ki bi jih najraje izruval. »Kje sem? Kje je Ching Lan? Kaj se dogaja?« bil sem zelo jezen. »Ah, ne že spet. Sestra,« je poklical zdravnik.
Prišla je sestra in pričela pripravljati injekcijo. Ko sem videl, da je stvar očitno resna, sem se skušal vsaj malo umiriti. Zares sem želel izvedeti, kje sem in kako pridem ven.
»Se opravičujem za svoje obnašanje,« sem se popravil. »Bi mi lahko prosim povedali samo to, kje sem in kje je Ching Lan, moja zaročenka?« zanalašč sem uporabil ta naziv. Moralo je zveneti vsaj malo bolj resno.
»Zaročenka?« me je izpod čela pogledal zdravnik. »V kartoteki ja pa pisalo, da je vaše dekle.«
»Zaroka je bila skrivna,« sem se zlagal. »Mislila sva jo objaviti šele čez kak teden.«
»No, pa saj veste, kaj se je zgodilo z njo, kaj ne..?« je resno vprašal zdravnik. Seveda sem se spomnil, kaj naj bi se zgodilo. Spačil sem se in se znova skušal umiriti, da ne bi dobil predčasne vzpodbude za lahko noč, v obliki injekcije, ki jo je sestra že imela pripravljeno.
»Ja. Vem.« vzdihnil sem. »Prosim, morate me spustiti. Sporočiti moram njeni družini. Pogreb.«
Zdravnik in sestra sta se pomenljivo spogledala. »Pogreb je že bil. Že zdavnaj. Ko ste . Se znašli v tem stanju, smo poklicali njene sorodnike, ki so prileteli sem iz Tinjana in organizirali vse potrebno.«
»Res? Kdaj?« sem znova postajal jezen.
»Hja, kakšne dva meseca bo že.«
Dva meseca? Tukaj sem dva meseca? In pogreb je že minil? In ti ljudje mislijo, da sem nor? Moj bog! Kakšna krivica!
»KAJ? Pogreb je že minil?!?« sem jezno vprašal. Nič čudnega, da so mi dali injekcijo, vsakič, ko sem se zbudil. Ni čudno, da sem vsakič znova vse to pozabil. Bilo je enostavno preveč boleče!
»Kakšna škoda, pa tako sem se veselil napredka. Sestra - « je pokazal proti meni, jaz pa sem se upiral in se tresel po vsem telesu. Morda pa me tokrat ne bo mogla zadeti z iglo.
Zdravnik je prišel do mene in me rutinsko prijel za stegno. Sestra je vanj zapičila pripravljeno injekcijo, vbrizgala vsebino in se oddaljila.
»Vedite, da vam nočemo nič slabega,« je še rekel zdravnik. Kmalu me je zagrnila tema.
13. ILUZIJE
»Je vse v redu s tabo?« sem zaslišal tako dobro znani glas. Vame sta zrli dve temni očesi, polni ljubezni.
»Kakšno vprašanje je pa to?« sem bil začuden, ko sem jo ponovno zagledal. »Raje povej, ali je vse v redu s tabo?« sem jo vprašal. »Še pred kratkim sem izvedel, da si.«
»Da sem kaj? Tukaj?« mi je rekla in pokazala okoli sebe. Živo zelena trava, med katerimi so počivale raznobarvne cvetlice je izstopala iz ostalega okolja. Ležal sem na zeleni mehkobi in se čudil okrogli arhitekturi okoli mene. Kar nekaj krogel se je bleščalo okoli naju in zdelo se mi je, da gre za nekakšne stavbe.
»Ti je všeč tukaj?« me je vprašala in pokazala naokoli.
»Zelo,« sem ji odgovoril. Zdelo se mi je, da oba še vedno veva, da sodiva skupaj, pa čeprav je tokrat vse potekalo čisto drugače. Zaslišala sva klic in se obrnila. Šele sedaj sem opazil, da sem ležal na nekakšni modrozeleni ploščadi. Približala se nama je svetlolaska.
»Derek! Je vse v redu s tabo?« me je vprašala. Zakaj me vsi to sprašujejo? Ja, v redu sem, sem pomislil.
Moja ljubljena me je še vedno držala v naročju in me božala po laseh. »Čestitam ti, Derek,« mi je še rekla in me poljubila.
Čutil sem kako je veter zapihal po vsem telesu in opazil sem svoje raztrgane hlače. Kaj neki se mi je zgodilo? Zaprl sem oči in se skušal predati vetru, da bi si zbistril spomin.
Ko sem ponovno odprl oči, sem se zbudil v bolnišnični sobi. Znova sem sanjal. Vsaj enkrat pa dolgem času se mi je zgodilo, da so me ljudje imeli za normalnega. Po treh mesecih v norišnici se človek začne spraševati vse vrste stvari. Kdo sem? Zakaj sem tukaj? Bom sploh lahko še kdaj šel ven? Kaj se je v resnici zgodilo? Prosil sem tudi za telefonski klic, ki mi ga niso omogočili.
Odločil sem se, da tokrat ne bom rožljal s pasom. Tako ali tako vedno sledi nova injekcija, ki je tokrat zares nisem več hotel. Zdelo pa se mi je, da se je v sobi nekaj premaknilo. Dvignil sem glavo, da bi bolje videl. V mraku sem zagledal človeško postavo. Ko je ugotovil, da sem ga opazil, se mi je približal. Bil je mlad fant z rjavimi lasmi. Čeprav ga nisem poznal, se mi je zdel rahlo znan, ko se je približal moji postelji.
»Pozdravljen, Derek,« mi je tiho rekel. »Se mogoče poznava?«
»Poznava se, res pa je, da se že zelo dolgo nisva videla. Ime mi je Aaron.«
Niti malo se nisem spomnil, odkod ga poznam. Odločil sem se, da bom iskren. Očitno je bilo, da me je fant jemal veliko bolj resno kot ostali in da me niti ni imel za prismojenega.
»Žal se ne spomnim, odkod te poznam.« sem rekel v želji, da bi mi povedal podrobnosti.
»To niti ni tako pomembno. Če bi ti zdajle začel razlagati, mi tako ali tako ne bi verjel,« se je nasmehnil in pokazal rahlo poševne a še vedno simetrične zobe.
»Zdajle je najina glavna naloga, da te odpeljem odtod. In prosim, naredi kar ti bom rekel, prav?«
Strinjal sem se. Tako ali tako nisem imel kaj zgubiti.
»Danes čez dan te bom obiskal. Prosim, bodi čisto tiho, ne glede na to, kaj bom govoril. Karkoli te bodo vprašali, karkoli bodo želeli izvedeti od tebe, ni važno. Tvoja edina naloga je, da molčiš. Prav?«
»Prav. Do kdaj pa?«
»Dokler ne bova zunaj. Obljubiš? Če ne, ti ne bom mogel pomagati.« »Prav. Obljubim.«
»Najlepša hvala. Zdaj pa se naspi. Jutri te čaka naporen dan.«
Zaprl sem oči. Hotel sem ga še nekaj vprašati, zato sem jih znova odprl.
»Hej, Aaron?« Pogledal sem po prostoru. Soba je bila popolnoma prazna. Zdaj sem pričel verjeti, da se mi je očitno zares zmešalo. Obupano sem naslonil glavo na blazino, ki je bila nekoliko preznojena. V mešanici upanja, da se mi vseeno ni bledlo in groze, kako sem lahko tako močno haluciniral, sem skušal zaspati. Po nekajurnem trudu mi je le uspelo.
14. IGRA
Zbudilo me je rožljanje ključev. Slišal sem glasove, ki so prihajali od zunaj. Zdravnik je govoril s sestro in še z nekim človekom. Odločil sem se, da vseeno ne bom več govoril, ne glede na karkoli. Nisem želel več injekcij. Zato ne bom sodeloval. Želel sem samo izvedeti, kaj se dogaja. Ampak to očitno ne bo mogoče. Ne na tak način.
»Kar semle, gospodič Blake.« je rekel zdravnik.
Napel sem ušesa. Gospodič Blake? Jaz sem »gospodič Blake«! Bilo je kot v grozljivih filmih, kjer se glavnemu junaku - ne samo meša, temveč doživlja zelo resne halucinacije! Super, zdaj bom pa videl še sebe, sem pomislil. Kot da vsa situacija ni dovolj surrealistična! Navsezadnje je to edina čudna stvar, ki se mi še ni pripetila!
Skozi vrata je vstopil zdravnik s sestro, za njima pa rjavolasi fant. Prepoznal sem ga.
»Upam, da še ni prepozno,« je rekel Aaron in me prijel za glavo. »Derek, ali me slišiš?«
Bil sem tiho. Kot sva se dogovorila.
»O, ne. Mudi se,« je pomembno rekel Aaron. Zdravnik, ki mu je bilo vedno manj jasno, kaj se dogaja, je hitro vprašal: »Kako se mudi? Pacient je pod profesionalno zdravniško oskrbo.«
»Ravno zato! Ne razumite me napak, gospod doktor, ampak to bolezen imamo v družini. Tudi najin oče jo je imel. Po materini smrti. Sprva napadi histerije, nato pa je postal mutast. Takšen je bil nekaj tednov, preden je umrl.«
Zdravnik je pričel povezovati dogodke in zagotovo se je spominjal naših burnih srečanj, kajti pritrdil je.
»Kaj pa bi mu lahko pomagalo?« se je začel zanimati. Bil sem vesel, da je Aaron uspel napraviti tako močan vtis.
»Nujno mora domov, kjer bo znova videl zelenje in domači gozd.« šlo mi je že na smeh, tako si je izmišljeval. Zvenelo je kot nekakšna zgrešena patetična poezija.
»Če tako mislite, vam pa ne bom odrekel. Ampak bilo bi dobro, da pride še na preglede in na preiskave.«
»Za božjo voljo, kako? Ko vendar sami vidite, da bolezen v teh prostorih samo še napreduje! To je psihična bolezen in posamezniku se stanje v takšnih ustanovah slabša. Vem, da ne izgleda smiselno, vendar tudi človeška psiha dostikrat ni. Tukaj se mu bo vse skupaj samo še poslabšalo!« je suvereno zaključil.
»Če res tako mislite.«
»Ne mislim, vem. Videl sem že, kaj je bolezen naredila najinemu očetu.«
»Prav. Napisal bom nalog za odpust,« se je strinjal zdravnik. Bil sem presenečen, kako preprosto je šlo.
»In pohitite,« je nadaljeval Aaron. »Vsaka minuta je lahko usodna.«
Zdravnik je odšel skozi vrata, sestra pa mu je sledila. Pogledal me je in se nasmehnil. Bil sem mu neskončno hvaležen in to je najbrž opazil.
»Ni še konec,« me je pomiril. »Prosim, bodi tiho, dokler ne bova zares zunaj.«
Zdravnik se je hitro vrnil in nama dal prepustnico. Po neskončno dolgem času so mi sneli pasove in zapestja sem imel že popolnoma ožuljena. Bil sem zelo vesel, da sem ponovno svoboden, hkrati pa bi najraje zadavil tistega, ki me je spravil sem. Sam se že nisem. Bilo bi nemogoče, da bi me strpali sem samo zato, ker sem pač imel rahel napad panike ob smrti moje drage. Zagotovo se ljudje ne pomirijo kar tako, ko jih zdravnik sooči s takšno novico. In namesto, da bi mi spoštljivo voščili sožalje, so me strpali sem. No, bom že ugotovil, kaj se je v resnici zgodilo. Zdaj sem svoboden!
Iz postelje so me premestili na voziček. Ko sem sedel, sem občutil, kako mojemu telesu prija drug položaj, kot ležanje. Vsake sekunde, ki jo bom smel preživeti zunaj, sem se neskončno veselil.
»Potem pa srečno, gospodič Blake!« je rekel zdravnik in Aaronu stresel roko. Očitno se mu je moral prestaviti kot moj brat ali kaj podobnega.
»Hvala za vse. Srečno.« se je poslovil tudi Aaron.
Vozil me je po neskončno dolgih hodnikih in velikokrat sva prišla do prehodov, kjer sva morala pokazati prepustnico. Včasih me je imelo, da bi kar vstal in se sam pognal v dir. Takšno dejanje pa bi me privedlo tja, kamor se nikakor nisem želel vrniti. Zato sem pač skušal umiriti svoj utrip kolikor se je dalo in čakal, da prideva ven. Zunaj je bil zrak popolnoma drugačen, kot notri. Zdaj, ko sem čutil, kako mi svežina polni pljuča, sem pomislil, da ni čudno, da ljudje notri še bolj znorijo. Že samo zaradi popolnoma enostavnih in bioloških razlogov: ker jim primanjkuje kvalitetnega kisika.
Zdrdrala sva še po poslednji dovozni poti, kjer naju je čakal njegov taksi. »Mi boš zdaj povedal, kdo si in od kod te poznam?«
»Za te stvari bo še čas,« me je hitro zavrnil. »Letališče, prosim!« je zavpil proti taksistu.
»Kam pa greva?«
»Čas je že, da zapustiš to mesto. Obleci tole, mislim, da je to tvoja številka,« je rekel in mi podal kavbojke z majico. Sonce se je ravnokar pokazalo izza oblakov in ugotovil sem, da je precej toplo.
»Kaj si pa pričakoval, sredi julija?« se je posmehnil Aaron. »Julija?« sem bil presenečen.
»Ojoj, veliko morava nadoknaditi,« je rekel in pogledal naprej. Preoblekel sem se in se veselil časa, ko bom končno izvedel odgovore.
15. RESNICA Na letališču sva čakala v vrsti za New York.
»A tja greva, torej,« sem skušal načeti pogovor. Najini vlogi pa sta se tekom vožnje s taksijem uspeli zamenjati: vedno bolj sem govoril in spraševal jaz, Aaron pa je bil vedno bolj tiho.
Let je po mojem mnenju trajal celo večnost. Aaron namreč še vedno ni želel govoriti. Približno pol ure pred pristankom sem ga le vprašal:
»Če si me že rešil, zakaj si potem kar naprej tiho?«
»Ker ti še ne želim odgovarjati na vprašanja.«
»Zakaj pa ne?«
»Ker nočem, da delaš sceno,« je zaključil. Kot da sem majhen otrok. Pa je - iskreno rečeno - on izgledal mnogo mlajši od mene.
Ko sva končno prispela, so me seveda preplavili spomini. Spomnil sem se vsakega kotička, kjer sva se s Ching Lan ustavila in tudi letališče je bilo nekako . Najino. V srcu me je zapeklo in pomislil sem, da je mogoče prišel čas, da si končno vzamem čas za normalno žalovanje, kot vsi ostali smrtniki. Brez pasov in privezovanja na posteljo.
Aaron se je nasmehnil.
»Mogoče bi bil v tej gneči čas, da ti povem, kdo te je spravil v norišnico,« je rekel na ves glas. Ljudje okoli naju so se glasno pozdravljali in lahko bi vpila da bi nama glasilke skočile iz grla, pa naju še vedno ne bi nihče slišal.
»Kdo?« sem hitro vprašal.
»Jaz,« je mirno rekel.
»Kaj?!« sem se zadrl nazaj. Prav vesel sem bil, da lahko po mili volji vpijem. Čeprav sem vedel, da bi ga naglas ozmerjal, tudi če okoli naju ne bi bilo nikogar. Tudi če bi mi to povedal sredi klasičnega koncerta. In on je to dobro vedel.
»Se sploh zavedaš, kaj si mi storil?!« sem začel. »Mesece sem se spraševal, če sem sploh normalen in kaj se je v resnici zgodilo! Nihče mi ni dovolil telefonskega klica in ničesar podobnega. Se sploh zavedaš, kako boleče je vsak dan prenašati dejstvo, da si privezan na posteljo!? Muke, ki jih nikomur ne privoščim - ti pa si jih več kot očitno privoščil meni! Tebe bi bilo potrebno nekam prikleniti!« in potem sem ga obsipal še z ne preveč lepimi besedami. Kar sem se pač spomnil.
»Ko boš končal, kar povej,« mi je mirno rekel in gledal predse. »Vedi pa: kar sem storil, sem storil za tvoje dobro. In tudi jaz imam svoje meje. Z lahkoto te predam mejni policiji.«
Videl sem, da očitno misli resno in utihnil. Imel je večjo moč, kot jo je kazal navzven. O meni je odločal kot da je moj lastnik. Kot da si je kupil sužnja, sedaj pa on odloča o tem, kaj bo z njim storil. To se mi je pa zdelo še bolj ponižujoče, kot ležati v norišnici. Vseeno sem požrl svoj ponos in se odločil, da se bom s tiranom poskusil pomeniti na lep način. Izvedel bom, zakaj me je priklenil tja, kaj se je zgodilo in kako se ga znebim. Dokler pa ne izvem odgovorov, pa bom poskusil biti čimbolj ... Uglajen.
16. SPREHOD
Taksi naju je pripeljal do hiše, kjer sva odložila stvari, Aaron pa mu je naročil, naj naju počaka pred vrati. Po nekaj mesecih niti nisem več vedel, kje imam svoje stvari in dokumente, niti mi ni bilo preveč pomembno. Kot bi bral moje misli, je hitro rekel:
»Najbrž te sicer ne zanima, ampak tvoje stvari in dokumenti so v kovčku znotraj hiše.«
Tiho sva zložila kovčke na hodnik in znova sedla v taksi. Peljal naju je do Centralnega parka.
»Ah, tukaj se pa že lažje diha, kajne?« je rekel. Razmišljal sem, kaj bi mu odgovoril. Hkrati pa sem ga še vedno ocenjeval, od kod ga poznam. Če bi vedel malo več o njem, bi ga mogoče lažje obrnil, da bi mi povedal več o meni. Preučeval sem njegove gibe, njegov obraz, kadar ni gledal proti meni, njegove rahlo poševne zobe in njegov britanski naglas, ki se mu je od časa do časa izmuznil v pogovorno angleščino. Star je bil približno sedemnajst let. In rekel je, da se že dolgo nisva videla. Kaj pa lahko tak mulec ve o meni?
»Ja, res je,« sem skušal biti prijazen.
»No, kaj si me še hotel vprašati?« je naenkrat postal ustrežljiv. Jaz pa sem ga še vedno ocenjeval.
»Že veš, kdo sem?« se je skoraj igrivo nasmehnil. Meni pa ni bilo do igric. Vsaj ne s človekom, ki je tako krut.
»Ne, ne še.«
»Ne?« me je presenečeno pogledal. »Hja, res je dolgo tega.«
Zdaj mi bo kmalu dovolj, sem pomislil. Dolgo ta pamž še na svetu ni. Zdaj pa modruje pred malo, kot da je star petdeset let. Ali pa še več.
»Star sem petinpetdeset let. Če verjameš ali ne,« je mirno odgovoril na mojo misel. Zasmejal sem se. Znova me testira, koliko sem nor.
»Norost je zgolj stvar pogleda, od kod gledaš na situacijo. Vsi veliki možje so bili v svojem času označeni za nore. Mene bi v tem času z lahkoto označili za norega. Ti to počenjaš že ves čas.«
Nisem vedel, kaj naj mu odgovorim. Presenetil me je. Prvič po Ching Lan se mi je zgodilo, da me je nekdo prebral kot odprto knjigo. Ob misli na Ching Lan me je znova zabolelo v srcu.
»Če me že ne želiš vprašati, ti bom kar sam odgovoril: poskrbel sem, da so te zaprli tja iz enega samega razloga: ker nisem želel, da bi se smilil samemu sebi, kot to želiš početi sedaj. Kar si imel s svojo družico, je bilo zares dragoceno in prelepo, ampak
zdaj je ni več. Če boš žaloval za njo ne vem koliko časa, je to ne bo prineslo nazaj. Zaradi tvojih solza se ne bo nihče prebudil od mrtvih.«
Ko je govoril o tem, sem občutil do njega močno zamero. Ta mulec nima pojma, o čem govori. Nima pojma, kako je, če ti nekdo bližnji umre. In to o čemer je govoril, mi je bilo popolnoma nagnusno in nečloveško.
»Prav imaš, to ni človeško. To je nadčloveško,« mi je odgovoril. Znova sem se ustrašil, ker ničesar nisem rekel naglas. Ali je res, zares bral moje misli?
»Žalovanje je znova stvar pogleda, kako gledaš na stvari. Obstaja ljudstvo v Avstraliji, ki žaluje, ko se otrok rodi - verjamejo, da je za dušo zelo boleče, ker se je ujela v malo telo. In veselijo se, ko človek umre - ker je končno spet svoboden. Vse je odvisno od tega, iz katere perspektive gledaš na stvar. Pa če se ti moje govorjenje zdi še tako noro, vedi, da sem preizkusil grenkobo žalovanja na lastni koži. Dvajset let me je dušila lastna depresija, dokler me ni rešil moj sin in njegovo dekle. Če ne bi bila oba tako močna, me danes ne bi bilo tukaj.«
Znova me je pogledal in dobil sem nekakšen preblisk. Njegove oči, ki so bile modre. Včasih pa sta očesi bili drugače obarvani. Njegovi lasje, ki so bili rjavi. So včasih bili beli. Njegov obraz, viseče ličnice, ki so se sedaj popolnoma prilegale mlademu obrazu. Gospod ravnatelj Davies. Je to mogoče!?
»Vse je mogoče,« je mirno rekel. »Vendar moraš premagati veliko lastne teme, preden to spoznaš,« je rekel z grenkobo v glasu. »Mene je žalovanje skoraj stalo življenja. Zblaznel sem in moril. Prosim, ne govori mi, da je to koristno čustvo, ker vem, da ni. Je ena izmed največjih norosti, zaradi katerih ne moremo ravnati v skladu z naravnimi zakoni. Če bi sam ravnal po njih, bi morda celo prišel v stik z njo. Tako pa sem se utapljal dvajset let, preden mi je sin odprl oči.«
Odkašljal sem se in prvič spregovoril ne da bi skušal preračunavati njegov odgovor. »In zakaj točno si uredil, da so me zaprli..?«
»Ker nisem želel, da ponoviš enako napako, kot sem jo jaz. Ko si bil zaprt, si razmišljal o drugih stvareh. Sanjal si, kar je dobro. Svojo pozornost si usmerjal stran od žalosti - le od časa do časa si pomislil na Ching Lan. Ona je bila ves čas ob tebi. Seveda si bil tako zaposlen, da je nisi opazil. Si pa o njej sanjal.«
Hotel sem nekaj reči, a me je prekinil.
»Ko so meni sporočili, da mi je umrla žena - in verjemi, imel sem jo neskončno rad -sem bil svoboden, da se odločim karkoli. Seveda sem se potopil globoko v žalost. Zajele so me vse mogoče sence in temne vibracije. Misli. Kupil sem si veliko pripomočkov, s pomočjo katerih bi lahko prišel v stik z njo. Moje misli so postajale vedno intenzivnejše, dokler nisem imel občutka, da jih slišim. Postal sem pozoren in se še bolj povezoval z njimi. Šepetale so mi vse mogoče. Da je Ina škodljiva, da me Ravi želi službeno onemogočiti, da bom - če bom škodoval Ini - prišel do svoje drage, in tako naprej. Vse to je norost. In takoj, ko se odločiš za žalost, že sodeluješ v tej norosti. Ne glede na to, kako daleč prideš. Ti pa si bil na nek način zaščiten.«
»Pred samim sabo?« »Tako je.«
Še vedno sem bil na nek način jezen nanj. Vendar je bilo vse, kar mi je povedal, nekako smiselno. Nisem se mogel braniti, ne glede na to, kako zelo se mi je zdelo, da imam prav. Ko sva hodila po parku, se nama je približala mladenka s svetlimi skodranimi lasmi.
17. PREDSTAVITEV
»Pozdravljen, Derek, me veseli, da si že boljše,« me je nasmejano pozdravila, kot da smo dolgoletni prijatelji.
»Mi lahko prosim nekdo razloži, kaj se dogaja? Ker nje pa res ne poznam,« sem si komaj opomogel od presenečenja.
»Ah, seveda,« se je ustavila in se skoraj starinsko priklonila. »Ime mi je Keisha. In res je, ne poznava se še,« mi je pritrdila. »Sem pa slišala veliko o tebi. Od Jesseja.«
»Jesseja Roya?« sem bil začuden. Torej se me spominja!
»Ja, od njega. Sošolca sta bila, kajne?«
»No, samo eno leto, ampak.«
»In ti si zanj pisal prve tekste.« me je opomnila Keisha. »No, to je najbrž res.«
»No, vidiš. Potem si pravi Derek!« je zaključila. Iz nje je izžarevala sreča in milina. Keisha je pogledala nazaj in iz daljave se je kmalu pričela približevati skupina ljudi. Vsi so se smeje pogovarjali in kazali proti meni.
»Lepo te je videti po dolgem času, Derek,« je rekel Jesse, ki je med njimi prvi prispel do mene. »Da ti predstavim še vse ostale: spomniš se sošolcev Rodneya, Jeanette, Gine, Ine in Ravija, kajne, tu pa so še Hannah, Jessica, Tim in Justine«.
Ko mi je predstavljal ljudi pred menoj, sem ostal brez besed. Vsi so brez izjeme izgledali natanko tako kot v gimnaziji, prav nič starejši. Sedemnajstletna mularija. Vendar pa je iz njih sijalo nekaj več kot to. Bili so nekako. notranje srečni. In modri. Občutkov, ki so jih vzbudili v meni, nisem znal razložiti. Kot da na nek način niso ljudje.
»Boš kaj rekel?« me je podražila Rodneyeva punca. »Na primer: 'me veseli..?'«
»Aja, seveda me veseli,« sem zamomljal. Še vedno sem bil v nekakšni mešanici čustev, ki jih nisem znal opredeliti.
»Mislim, da se mora Derek malo spočiti,« je rekel Aaron, ko je opazil, da sem popolnoma v svojem svetu. Ostali so se strinjali in se poslovili na način: »Se vidimo doma«. Tudi tukaj nisem vedel, kaj naj bi to pomenilo.
Doma? Kje pa je to? Spomnil sem se na svoje najemniško stanovanje v Londonu. Prav zanimalo me je, kaj je lastnik naredil z njim, ko me ni bilo domov več mesecev. In kje bom spal danes? Tam, v tisti hiši? Kar tako? Mogoče pa najdem način, da ponoči kako pobegnem.
»In, ti je všeč tukaj?« me je vprašal Aaron in me znova predramil iz načrtovanja.
»V New Yorku?«
»Hja, na splošno. V New Yorku, v hiši, kjer sva bila,. Iskreno se opravičujem za nevljudnost. Želel sem te vprašati, če bi želel preživeti kakšen mesec v moji vili.«
»Vili?«
»Veliki hiši, v kateri sva bila. Je zelo sodobno opremljena, bivanje je zastonj, vključno z vso hrano in pijačo.«
Nekaj mi je bilo sumljivo.
»Zakaj?« sem vprašal.
»Ker. Ne bom ovinkaril. Ker imaš ... Sposobnosti.«
Zvenelo je kot v filmu o Supermanu. »Sposobnosti, kaj?« sem nejeverno vprašal.
»Sposobnosti, ki so lahko zelo koristne za ta svet. In poleg vsega ti morda lahko omogočim, da bi znova lahko videl svojo ljubljeno.«
Znova me je stisnilo. Zakaj se norčuje iz mojih čustev na tako krut način? Ching Lan je mrtva!
»Poglej me,« me je prijel za ramena in me usmeril k sebi.
»Če je mogoče, da izgledam star sedemnajst let, ali se ti ne zdi, da obstaja možnost, da je mogoče tudi kaj drugega kot to? Zakaj bi ti lagal?« njegove besede so znova zarezale v mojo zavest kot nož resnice, ki ne dovoli ugovarjanj.
»Resnica boli samo tiste, ki je ne marajo. Sicer pa je resnica nekaj najlepšega na svetu. Pridi sedaj,« mi je odprl vrata, ko sva prišla do taksija.
18. MESECI PREBOJA
Obdobje, ki je sledilo, je za vedno spremenilo moje življenje. Bil sem v šoku, ker sem v borih nekaj mesecih doživel toliko sprememb. Ne samo, da so me v turistični reviji, kjer sem delal, seveda odpustili, ker se nisem javljal na njihove klice. Hkrati sem v preteklih šestih mesecih izgubil dekle, ki sem jo ljubil, bolj kot karkoli. Poleg vsega pa sem bil tudi proglašen za norega. Nazadnje pa sem pristal v družbi ljudi, ki so bili nekako ... srečni. In sedaj so od mene pričakovali enako.
Jaz pa. Sem na nek način razvil dvojno osebnost. Del mene je dejansko čutil povezanost z njimi. Želel sem si biti eden izmed njih. Ves čas nasmejan, hiter, mladosten; ugotovil sem, da vsi obvladajo tudi borilne veščine in kdo ve kaj še vse. Včasih se mi je zdelo, da imajo med seboj še vedno nekaj skrivnosti, ki jih jaz nikoli ne bom mogel izvedeti.
Seveda sem šel tudi na nekaj njihovih koncertov - tokrat zastonj. Vendar jih nikoli nisem smel spremljati izza odra - vedno so me prosili, da grem preverit, kako se vidi med publiko. Jesse se je dostikrat pošalil, da sem edini, ki lahko pove, kako koncert izgleda in kaj meni o njem publika. Ker so ostali v zaodrju tako zaposleni z odrskimi efekti, da si ne morejo privoščiti, da bi še koga poslali v »izvidnico«. In čeprav sem dostikrat želel ugotoviti, kako izvedejo vse te nore trike - ki so bili, milo rečeno, zares nad pričakovanji neverjetni - mi nikoli ni uspelo. Vedel pa sem, da mora biti način, da to ugotovim.
Zakaj se lahko Jesse pojavi na enem koncu odra, sekundo kasneje pa že lebdi na popolnoma drugem delu scene. Kako je mogoče, da so gibi glasbene skupine tako usklajeni. Najbolj pa so mi bile fascinantne borilne veščine. Rodney in Jesse sta uprizorila tudi nekakšen boj s kitarami. Med igranjem sta hkrati izvajala tudi kung fu. Ampak vse to je potekalo tako hitro, da zares nisem mogel dognati, kakšni efekti so uporabljeni in na kakšen način. Kar se igranja tiče, je zagotovo šlo za playback, v to sem bil prepričan. Za ostalo pa. Bilo je enostavno preveč . Nemogoče.
Drugi del mene je potuhnjeno opazoval potek dogodkov. Želel sem vedeti več, tudi če bi moral zato pogledati kam, kamor ne bi smel. Bil sem radoveden. In nihče ni bil zares na moji strani. Nihče me ni želel tolažiti, ko sem bil osamljen, nihče me ni zares razumel. Jaz pa sem želel razumeti, kaj se dogaja.
Včasih sem na skrivaj spremljal njihove vaje. In nisem odkril ničesar pomembnega. Par udarcev, malo klepeta v zvezi s koreografijo in to je to. Tudi Jesse in Keisha sta izžarevala nekakšno zrelost in videlo se je, da zares uživata v družbi drug drugega. Kot Ravi in Ina. In Rodney in Jessica. Ob njihovi mirni sreči sem včasih postal nevoščljiv. Imel sem občutek, da so me oni ločili od moje ljubljene. Oni so mi onemogočili, da bi šel na njen pogreb. In hkrati sem vedno, ko sem z Aaronom o tem spregovoril, izpadel kot nekakšen negativec. In on naj bi bil edini, ki naj bi me razumel.
Sicer pa sva se veliko pogovarjala. Tudi zato, ker sva preživela podobno življenjsko izkušnjo. Motilo me je, da je bil tako presneto pomirjen z vsem skupaj. Kako si lahko srečen v življenju, če ti nekdo ubije osebo, ki jo imaš rad? On pa je ves čas izžareval
mir in sploh ni bil nevoščljiv vsem srečnim parčkom, ki so ga obkrožali. Nasprotno, privoščil jim je.
In še nazadnje: tretji del mene. Ta del je samo tiho opazoval. Čutil sem svojo razdvojenost med prvim in drugim delom. Po eni strani sem hotel biti tak kot oni, po drugi strani pa sem jih sovražil. No, ne ravno sovražil. Bil sem jim samo nevoščljiv. Včasih sem se spomnil, o čem sva se s Ching Lan pogovarjala na večer, ko je umrla.
Da si - ko si nekomu nevoščljiv - podoben zločincu. Če ne bi oni bili na tem mestu, bi bil jaz. In nato odstranjuješ ljudi, ki so ti v napoto. Je to čustvo takšna norost? Kako naj se ga znebim? Se ga želim znebiti?
Aaron je bil z menoj precej vztrajen. Pripravljen se je bil pogovarjati z menoj toliko časa, kot bo potrebno, da nekatere stvari prepoznam. Vedno, ko sem se vsaj malo predal čustvom, je to poimenoval kot »reakcijo«. Tudi to se mi ni zdelo preveč smiselno. Če čustvujem, pač čustvujem.
»Ni res. To je samo tvoja reakcija. To čustvo nisi ti. To je odraz tvojega telesa, ega in genetike. Tvojih misli, ki ravno tako niso resnične. Niti malo pa ta čustva ne predstavljajo tebe. To nisi ti, razumeš?« mi je govoril, kot da bi mi želel razložiti neverjetno rešitev čudovite enačbe. Meni pa se ni zdelo niti malo čudovito. Če ta čustva nisem jaz - kdo sploh sem?
»Tukaj se zabava šele začne. Tukaj začneš odkrivati svojo moč in svoje skrivne sposobnosti. Kdo sploh si?«
Tisti del, ki je omenjal 'skrivne sposobnosti', mi je bil zanimiv. Ostalo pa je izzvenelo v moji glavi kot poezija, ki sicer lepo zveni, vendar gre skozi eno uho noter, skozi drugo pa ven.
Tako sem živel približno tri mesece. Kmalu zatem pa me je poklicala Emma in moral sem v London. Naznanila je, da se bo poročila s slavnim fotografom in želela je, da bi bil prisoten na poroki. Hkrati pa sta obetala tudi večji projekt, ki naj bi zaenkrat ostal skrivnost. Tako sem se za kakšen teden poslovil od prijateljev in se odšel soočit s svojo družino, ki je nisem videl že lep čas.
19. POROKA
»Kje si, izgubljeni bratec?« mi je rekla Emma na letališču. »Kje pa imaš. Ching Lan ji je ime, kajne?« je s ponosom rekla. Nekako se mi ni dalo razlagati po telefonu. Vedel pa sem, da ji bom enkrat moral povedati.
»Ching Lan je . umrla v nesreči.« sem počasi rekel. Ta stavek mi je še vedno delal težave, ne glede na to, kdo me je vprašal. Čutil sem, da bi lahko preprečil, kar se je zgodilo, če le takrat ne bi delal težav zaradi cene vstopnic. Hkrati pa je odziv ljudi vedno bil nekako neprijeten. Povesili so pogled in nastala je neprijetna tišina. Voščili so mi sožalje in vsaka stvar, o kateri je pogovor tekel v nadaljevanju, je imela grenak priokus. Tako je bilo tudi tokrat.
»Aha,« je rekla Emma in pogledala v tla. Nato me je znova pogledala v oči in njen pogled je bil poln pomilovanja: »Moje sožalje. Si v redu?« je še pokimala, kot da bi mi hotela sugerirati, kakšen naj bo odgovor.
»Ja, saj bo,« sem žalostno rekel. Objela sva se. Končno sem imel občutek, da me nekdo želi vsaj malo potolažiti in zato sem malo dlje obstal v njenem objemu. Ko sva pobrala moje torbe, se nama je že pridružil njen zaročenec Arnando.
»Živjo, jaz sem pa bodoči gospod od moje gospe,« je rekel z rahlim španskim naglasom. Ker je njegov stavek očitno bil mišljen kot domiseln dovtip, sem se nasmehnil.
»Lepo, lepo,« sem rekel in mu podal roko.
Vzela sta moje kovčke in me pospremila do taksija. En dan nas je še ločeval od velikega dogodka in nisem hotel biti preveč vsiljiv.
»Me boš prišel še kaj pogledat, pred velikim dogodkom?« me je Emma vprašala skozi okno.
»Pridem,« sem odgovoril. Hkrati pa nisem vedel, o čem bova govorila. O Ching Lan? O moji norosti ali o še bolj norih prijateljih, ki sem jih dobil..? Odgovor sem prepustil prihodnosti. In svoj taksi usmeril proti hotelu.
Zvečer sem znova prejel Emmin klic.
»Kdaj prideš?« Očitno res ni pozabila najinega dogovora. Bil je četrtek. »Kdaj pa si želiš, da pridem?« sem zdolgočaseno vprašal.
»Zdajle bi bilo super!« je živahno rekla, ne meneč se za moje več kot očitno zaspano vedenje. Obložila je slušalko in odpravil sem se k njej.
»Kaj dogaja, bratec?« me je že na vhodu navdušeno vprašala. »In kje si bil ves ta čas?«
Globoko sem ujel sapo, ker nisem želel znova uničiti njenega poročno-veselega vzdušja. Vseeno sem moral vsaj malo povzeti dogodke.
»Hja, saj veš. Vzel sem si malo časa zase, da stvari . Prebolim. V New Yorku pa sem naletel na stare prijatelje, ki so me seznanili z bolj zdravim načinom življenja.« To je bilo vse, kar sem ji nameraval povedati. A zanjo očitno premalo.
»Bolj zdravim? To pa mene tudi zanima. Ravnokar sem na dieti.«
»Ne, ne. Mislim, bolj celostno. Veš kaj? Tudi sam si še nisem čisto na jasnem. Ko bom vedel več, ti bom lahko povedal podrobnosti. Nekaj v zvezi z pozitivnim načinom razmišljanja.«
»A res? Super, jaz imam tudi rada takšne stvari,« je bila znova navdušena. »Moja prijateljica je bila tukaj v Londonu na seminarju, kjer sta bila tudi dva režiserja.« je začela razlagati, meni pa enostavno ni bilo do takšnih pogovorov. Za vikend sem bil svoboden in nisem se želel pogovarjati o njih.
»Že v redu, odlično,« sem jo prekinil. »Kako pa kaj ti in tvoji projekti?« sem se zanimal.
»Očitno je tole bolj skrivnostna zadeva, kot sem si mislila,« se ni dala motiti. »No, prav. Mi boš povedal, ko boš pripravljen.«
»Ja.«
»Moji projekti? Super. Tisto, o čemer sem sanjala vse življenje, se bo zgodilo čez pol leta. Prva velika modna revija, ki jo bova organizirala izključno midva in vsi častni gostje so že potrdili, da pridejo. Vouge je ta dogodek že vnaprej označil, kot dogodek leta, si misliš? Z Arnandom sva čisto vse vložila v to. Noro bo!«
»Odlično,« sem se nasmehnil. In ji bil znova nevoščljiv. Zaljubljena, poročena in še kreativna hkrati. Čestitke za tako popolno življenje.
Klepetala sva še kakšne pol ure, nato pa sem šel. Ker mi ni bilo več do sedenja, sem
se malo sprehodil. Hoja je mi je tako dobro dela, da sem še prehitro bil v hotelu.
*
Poroka je bila povsem v belem. Moja sestra je očitno pri teh stvareh bila bolj konzervativna, pa čeprav je bila obleka zelo moderna. Volani, ki so ustvarjali vtis valovanja morja so se pri vrhu zlili v eno samo naramnico, ki je povezovala sprednji in zadnji del. Bila je zelo lepa. Arnaldo pa za nevesto ni zaostajal. Tudi on je nosil svetlejšo obleko in videlo se je, da je bila ravno tako izdelana po zadnji modi.
Po dolgem času sem videl celo očeta. Ob obredu je oddal svojo hčer, kasneje pa smo se lahko tudi v miru kaj pogovorili. Večinoma je šlo za lahkotne družinske stvari. Nisem ga želel obremenjevati z dejstvom, da sem imel dekle in kaj se je potem zgodilo. Ko je vprašal, če je kaj novega, sem rekel: »Niti ne«.
Celoten dogodek je bil organiziran do najmanjše podrobnosti. Znova sem pomislil, kaj vse lahko narediš, če imaš denar! Vse je bilo idealno: okrašeni prostori, razgled, hotel s presežkom zvezdic, prestižna večerja in uglajena glasba. Po vsem tem glamurju se mi je zahotelo iti nekam, kjer bi bil lahko sam in srečen. Brez blišča, brez smokinga in metuljčka. Samo jaz.
V mali restavraciji Island Bar & Grill v Tinjanu. Ali pa pod mostom San Francisca. Na sredi zelenice Centralnega parka. Na vrhu griča z napisom Hollywood.
Naslednji dan sem precej hitro spakiral kovčke. Moral sem oditi nazaj. Po eni strani sem se veselil, saj sem vedno znova upal, kdaj bom deležen njihovih skrivnosti - na tak ali drugačen način. Bolj kot vse drugo sem zares želel postati del njih. Pa vendar me je nekaj ustavljalo. Na nek način sem se jih bal, pa nisem vedel zakaj. In sebe sem se bal, ker se mi je zdelo, da nisem vreden njihove družbe. Po drugi strani pa sem jim zameril, ker so se od časa do časa umaknili od mene, hkrati pa še vedno nisem pozabil doživetij iz norišnice... Vse to se je teplo v meni in ustvarjalo še večji razkol. Tako zmeden sem sedel na letalo za New York.
20. OBRED
Okoli mene so bila bela bitja, ki so imela vse telo pokrito z luskami. Bila so večja od mene in zelo svetleča. Krog se je pričel lesketati, ko so si pričeli podajati laserju podoben žarek. Kmalu je ta žarek obkrožil ves krog. Povezali so ga po sredini in nad mojo glavo naredili nekakšno lasersko ploščad.
Ta ploščad se je svetila v prosojno beli barvi, hkrati pa so bile prisotne vse barve mavrice. Ko so ga pričeli počasi spuščati name, sem na glavi začutil rahlo ščemenje. Ta občutek se je spremenil v vibriranje in se počasi pričel spuščati vzdolž mojega telesa. Ko so lasersko ploščad spustili prav do mojih stopal, so jo ponovno pričeli dvigati. Ta postopek so trikrat ponovili.
Na koncu so počasi odvzeli žarke, ki so krog povezovali v ploščad. Tudi žarek, ki je tvoril krog, se je razpustil. Ostali so samo še oni. Največji med njimi se mi je približal.
»Končno,« je rekel. »Veš, meni je vzelo kar nekaj časa, da sem ugotovil, kako strupena je zamera. Spusti to, saj te morda čakajo nepredstavljivo čudovite stvari, ko odgrneš zaveso zamere...«
»Sem opravil test?« sem ga vprašal. Več kot očitno je šlo za to. Nasmejal se je. »Seveda. Zdaj boš končno lahko opravil to, po kar si prišel.« »In kam grem sedaj?« sem ga vprašal. »VNew York.«
»Kako?« Zdelo se mi je nesmiselno, da me pošilja tja.
»Letimo nad New Yorkom, prosimo pripnite si pasove in se pripravite na pristanek,« sem zaslišal po zvočniku. Zbudil sem se in ugotovil, da sem vse skupaj samo sanjal. Bilo pa je zelo resnično.
Na letališču me je že čakal Aaron.
»Kaj si pa ti tako zamišljen?« me je vprašal, ko sem zgrešil svoj kovček, na tekočem traku.
»Eh nič. Samo sanje,« sem mu odvrnil.
Naenkrat se mu je stvar začela zdeti zanimiva. Pogledal me je, kot da bi že vedel, kaj sem sanjal. Resno me je vprašal.
»Kakšne sanje?«
»Eh, čista fikcija. O nekih belih bitjih, ki me pregledujejo z nekakšno lasersko ploščadjo gor in dol. Kot sem rekel, nič posebnega.«
»Ste kaj govorili?« je hotel vedeti.
»Ja, smo. No, največji med njimi je. Ampak zakaj te to tako.« »Kaj pa je rekel?« me je prehitel z vprašanjem.
»Da sem prestal nekakšen test. Kaj pa vem. V sanjah se mi je zdelo smiselno. Zdaj pa bolj ko gledam nazaj, bolj se mi zdijo čudne. Tebi ne?«
Olajšano se je zasmejal in nisem vedel, kaj naj to pomeni. »Prav kmalu boš izvedel,« mi je prepričano rekel. »Kmalu boš izvedel vse, kar te zanima.«
Ko sva pobrala stvari in sedla v taksi, sem komaj čakal, da pridem domov. Očitno me končno čaka razodetje.
21. RESNICA
Ves čas vožnje je bil Aaron presenetljivo dobre volje. Spraševal me je o poroki in o tem, kako sem se imel. Ko sva prispela, mi je pomagal odnesti kovčke in me prijazno odslovil v mojo sobo z besedami:
»Kar namesti se. Vzemi si čas,« in zaprl vrata za mano.
Seveda me je zanimalo, zakaj je tako skrivnosten. Počakal sem nekaj sekund, da sem slišal korake, ki so se oddaljili. Potiho sem stopil do vrat in jih odprl. V okroglem hodniku, ki se je odprl pred mano, sem videl samo še njegovo senco, ki je vstopila v Ravijevo sobo. Ko je zaprl vrata, sem slišal smeh. Potiho sem se splazil tja.
»Zdaj že sanja prihodnost. In to že drugič,« je rekel Aaron. »Vsi vemo, zakaj je Derek tako pomemben. Ker je med nami edini, ki ima to sposobnost, da.«
Slišal sem pridušeni »Šššš.«
»In kaj potem?« sem slišal tihi Aaronov glas.
»Moram mu povedati, zagotovo bo razumel,« je še zaključil.
»Ja, kot sem razumel jaz takrat,« se je nasmehnil Jesse.
»To je drugače. Čeprav ima še veliko blokad, je on drugačen. Vem.« mu je odgovoril Aaron.
»In če ne bo..?«
»Bo pač odšel. Prisiliti ga ne morem, da bi ostal.«
»No, prav. Demonstracija?« je še vprašal Jesse, nato pa so se vrata naenkrat odprla. Stal sem pred njimi in več kot očitno je bilo, da so me zasačili. Čeprav sem dobil občutek, da so v resnici ves čas vedeli, da sem tam.
»Živijo, Derek, kar naprej,« me je povabil Aaron - kot da smo se dogovorili, da bom čakal tam. To mi je vlilo nekoliko poguma in vstopil sem. Vsa skupina je bila v sobi. Sedeli so v krogu in naredili prostor še zame. Jaz pa sem čakal na razodetje.
»Ne prestraši se. Prosim, poskusi biti kar najbolj miren, kot si lahko. Prav?«
Pokimal sem. Nisem vedel, kaj lahko pričakujem. Sedel sem na tleh in »se umirjal«, kot sem dobil navodilo. Vsa soba je obstala v tišini. Naenkrat sem v svoji glavi zaslišal misel. To me je tako presenetilo, da sem trznil. Kot da bi nekdo nastavljal primerno frekvenco za radio.
Derek? Me slišiš? sem slišal Aaranov glas.
Odprl sem oči. Aaron je sedel na drugem koncu sobe in oči je imel zaprte. Znova sem sedel kot prej in se skušal sprostiti.
Derek? sem spet slišal glas. Odločil sem se, da bom enostavno poskusil odgovoriti z mislijo.
Ja?
No, vidiš, da gre! mi je rekel. Samo uglasiti se moraš na pravo frekvenco misli. Čeprav trenutno to zate opravljam jaz, se je nasmehnil.
Kako?
Za podrobnosti bo še čas, mi je odvrnil. Danes bi ti rad pokazal nekaj, kar te je zanimalo vse, odkar si prišel sem. Kako nastanejo tisti odrski efekti, med nastopom in zakaj? Odgovor je preprost: da bi privabili čimveč ljudi. Zakaj čimveč? Zato, ker bi s poslušanjem naše glasbe lahko prepoznali sporočila, ki bodo v zelo bližnji prihodnosti več kot pomembna za rešitev človeštva. Pomemben del te sestavljanke pa si tudi ti, Derek. Zaradi tega te moram prositi, da skušaš prizor, kateremu boš priča, spremljati čimbolj... Prizemljeno.
Prav, bom.
Si prepričan?
Ja, seveda, sem neučakano pomislil. Zdaj sem vsaj ugotovil, zakaj se mi je tolikokrat zdelo, da je Aaron odgovarjal mojim mislim. Očitno jih je moral zares slišati. Zares. Po vsem, kar sem doživel do sedaj, sem se tega že skoraj navadil.
No, prav. Videl boš skrivnost našega teleportiranja. Prosim, odpri oči.
Odprl sem oči in pred menoj je sedela Keisha. Ponudila mi je roko in prijel sem jo. Zraven je primaknila tudi mojo drugo roko, tako da sem z obema držal njeno desnico. Nato se je zgodilo nekaj nenavadnega: naenkrat se je njena desna roka v mojem prijemu stopila in opazil sem jo čisto na drugem koncu sobe. Pred menoj pa je že sedel Jesse. Bil sem osupel, še vedno pa sem se odločil, da bom ostal pri miru. Želel sem dajati vtis nekoga, ki ga ni strah.
Jesse je naredil podobno. S to razliko, da je mojo levico prepletel s svojo desnico tako, da sva se na koncu držala za rameni. Vendar roki je bilo skoraj nemogoče razplesti. Znova se je njegov prijem v trenutku raztopil in že je stal na drugem koncu sobe. Pred menoj pa je že sedela Ina. Objela me je in tudi jaz sem jo objel. Sledil je podoben postopek. Izginila je in se pojavila nasproti mene, v krogu.
Gledal sem okoli sebe in vsi v skupini so bili navdušeni, ker sem vse to očitno tako z lahkoto sprejel. Med tem, ko sem še vedno ugibal, če ni kje skrit kakšen laser, sem skušal dojeti, kaj mi je Aaron želel dopovedati.
Te sposobnosti bodo kmalu nekaj samo po sebi umevnega, je nadaljeval glas v moji glavi. Dobiš pa jih glede na to, koliko se uspeš prečistiti, je poudaril.
Prečistiti?
Da. Za koliko negativne energije in čustev si lahko priznaš, da so del tebe in koliko poguma imaš, da jih odstraniš. Da se prečistiš. Ko bomo spoznali to tehniko, bomo močnejši od vsake zunanje sile, od robotov in od moči nizkih vibracij. To bo najmočnejše orožje na svetu.
Orožje?
Ja. Prihaja ena izmed glavnih prelomnic v zgodovini človeštva in ravno ti imaš sposobnost, ki bo morda lahko rešila planet.
Komaj sem čakal, da bi izvedel, kaj je to.
To boš izvedel med treningom, če le želiš ostati z nami.
Se hecaš? Seveda želim ostati tukaj, sem hitro odgovoril.
Olajšano se je nasmehnil, kot bi hotel reči: saj sem vam rekel. Skupina v krogu je zaploskala in me na nek način pozdravila v svojem ožjem krogu.
Končno se nam ne bo potrebno več skrivati, sem še slišal Keishin glas v moji glavi, nato pa so vsi, razen Aarona, v trenutku izginili in v sobi sva ostala le midva.
22. MOČ SANJ
»Zakaj mi nisi povedal?« je nesrečno rekla in pogledala v tla.
»Saj sem ti poskušal...«
»Zakaj nisi še bolj poskušal!?« je bila obupana.
Njen obraz je bil star in zguban, ustnice pa so uvelo sledile njenemu govoru. Videl sem, da je njena operacija očitno izpadla slabše, kot je mislila, da bo. Nekaj let so bile sočne, seveda. Nato pa so uvenele še hitreje, kot bi sicer. Plastičnih popravkov nikoli nisem preveč maral in ni mi bilo jasno, zakaj se je takšna lepotica, kot je Emma, odločila za kaj tako nesmiselnega.
»Zakaj me nisi takrat... Na silo odvlekel s seboj?« je že vpila. Videl sem, da si s tem, ko se vdaja lastnim čustvom, še bolj predaja nizkim vibracijam, ki jih je okoli nje bilo vedno več. Tema se je pričela širiti.
»Oprosti. Nisem vedel, kako naj ti pomagam. Ampak še vedno greš lahko z menoj,« sem ji ponudil roko.
»Ne. Prepozno je.« glavo je obrnila stran, da ne bi znova kazala svojega zgubanega obraza. Ko je to storila, se je v celoti predala svoji žalosti. Še preden bi ji lahko razložil, da ta žalost nikakor in nikoli ni bila ona, se je že zgrudila po tleh. Nekdo je potrkal. Trkanje je bilo močno in resnično.
Ugotovil sem, da sem spet sanjal. V zadnjih letih sem velikokrat sanjal ljudi, ki sem jih poznal, v čisto drugačnih okoliščinah, kot sem jih vajen. Že eno leto sem se učil v New Yorku, največ od Aarona. Največje težave mi je predstavljalo učenje borilnih veščin. Najbrž zaradi tega, ker na levo oko vidim slabše, kot na desno. Že od nekdaj. Ko me je Aaron učil udarcev z desne, sem se včasih celo uspel ubraniti. Ko pa je šlo z leve. To zame enostavno ni bilo mogoče. Aaron je zato odložil učenje borilnih veščin na čas, ko bom pripravljen.
Dostikrat pa sva se samo sprehajala in govoril mi je o načinu življenja, kot ga zahtevajo naravni zakoni. Kako priti do visoke morale in do novih sposobnosti. Marsikaj od tega znanja sem sprejel za svoje in ugotovil sem, da je zares neprecenljivo. Nisem si mogel več predstavljati svojega življenja na prejšnji način. In v celoti sem razumel, zakaj so člani banda vedno dobre volje. Seveda pa tudi to, kakšno moralo moraš imeti, da prideš do sposobnosti, kot jih imajo oni. Meni še ni uspelo. In zdelo se mi je tudi, da mi še kar nekaj časa ne bo.
Medtem, ko sem si bistril glavo, je nekdo še enkrat potrkal. Ko sem zamomljal, da so vrata odprta, so se odprla. Skoznje je pogledal Aaron.
»Si spet sanjal?«
»Ja.«
»Si pripravljen, da greva?«
»Samo še malo, da se preoblečem. Pa še Emmo bi rad poklical,« sem proseče dodal. »Bi imel kaj proti, če se ustaviva še v Londonu..?«
»Se bova pogovorila. Čakam te zunaj.«
Bilo mi je všeč, da se je odločil, da me bo vseeno pospremil, čeprav mu ne bi bilo treba. Ostali so se že zdavnaj teleportirali tam. On pa se je odločil - glede na to, da še nisem opravil iniciacije v teleportiranje - da gre z mano v Avstralijo na klasičen način. Z letalom.
Ko sem bil pripravljen, sem izvlekel še telefon. Nisem točno vedel, kaj ji bom rekel. Čutil sem samo noro željo, da bi jo rad zaščitil.
»Kaj dogaja, bratec?« mi je rekla po telefonu.
»Hej, živijo, Emma,« sem živčno rekel.
»No, povej, kaj rabiš.«
»Prosim?«
»Kadar si živčen, po navadi nekaj potrebuješ,« se je zasmejala. »Ne, samo obiskal bi te rad,« sem se izgovoril. »Si prepričan, da samo to..?«
»Ja. No, pa še nekaj bi ti rad povedal. Ne morem tako, po telefonu. Lahko pridem?«
»Je to dobra ali slaba novica?« je skušala iztisniti iz mene.
»Dobra, dobra, brez skrbi,« sem jo skušal pomiriti.
»No, prav. Pa pridi,« je zaključila. »Komaj čakam, da te vidim!«
»Jaz tudi. Takoj grem na letalo. Se vidiva.«
Tako sem odložil slušalko in se odločil, da grem še nakupovat. Zares sem želel, da bi zanjo to bila prijetna izkušnja, hkrati pa sem ji želel nekaj podariti. Nekaj, kar bi jo morda vseeno lahko zaščitilo. Kot nekakšen amulet ali kaj podobnega. Podoba v sanjah je bila tako srhljiva, da bi kupil cel svet, samo da bi šla z mano.
23. ODLOČITEV
Čeprav je Aaron imel pomisleke, sva se vseeno odločila za postanek v Londonu.
»Ampak govorita raje o čem drugem,« me je prosil. »Če že moraš, pa ji naš trening samo na hitro omeni. Veš, ljudje si včasih stvari narobe predstavljajo.«
»Prav,« sem odvrnil. Nisem pa preveč resno mislil.
»To je pomembno,« mi je rekel. »Včasih narediš več, če ne siliš v ljudi. Prosim, verjemi mi.«
»Prav,« sem rekel, da bi obnovil svojo prejšnjo potrditev.
Na poti do Londona sva bila vsak v svojem svetu. Imel sem občutek, da se povezuje tudi z ostalimi, ki so že prispeli - seveda pa je linija zame bila odprta samo takrat, ko je bilo kaj namenjeno meni. Jaz pa sem se povezoval z Emmo.
Tako zelo sem si želel, da bi jo lahko zaščitil. Sanje o njej so bile najbolj žive do sedaj. Ko sem pomislil na to, kaj se ji lahko zgodi, so me oči avtomatsko zapekle od solz. Takšna usoda se mi je zanjo zdela nedopustna. Zavedel sem se, da jo imam rad. Zares rad. Moja sestra je. In ne morem in ne bom dovolil, da se ji zgodi kaj takega. Nikoli.
Aaron je spregledal mojo namero in spregovoril.
»Če je tako, lahko pilot že sedajle obrne svoje vozilo proti Avstraliji, zaradi mene,« je hitro dodal. Moje misli je videl, kadarkoli se mu je zahotelo. Ni bilo pošteno. Zato sem se odločil, da vseeno razmislim o možnosti, da ji ne bi rekel ničesar.
»Tako, ja. Bo že izvedela, ko bo pripravljena,« me je bodril Aaron. »Obljubi mi, da ji ne boš povedal vsebine svojih sanj. Včasih ni dobro, da ljudje preveč vedo o svoji usodi. Če bi ji bilo namenjeno, bi jih sanjala ona, ne ti.«
Gledal me je toliko časa, da sem mu obljubil. Očitno pač to ni dovoljeno. Čeprav sem zares bil radoveden, zakaj bi me bog želel tako mučiti in mi posredovati takšne sanje, če potem ne morem narediti ničesar, da bi lahko zaustavil njihov potek.
Prispela sva na letališče. Ker sem bil zgoden, sem še vedno lahko hitro skočil po darilo zanjo. Želel sem kupiti nekaj zares posebnega. Hotel sem, da bi se me spominjala in da bi jo tista stvar ščitila. V neki zlatarni sem našel zlat obesek, posut s prosojnimi diamanti. Obesek je predstavljal srce in krila. Imel je lepo izdelane zaobljene linije in zdel se mi je kot nalašč za njo.
Kupil sem ga, ga dal lično zaviti v cvetličarni in se odpravil proti njej. Aaron me je počakal na letališču.
Ko sem pozvonil, se mi je javila njena hišna pomočnica. »Kar sem gor pridi,« sem zaslišal sestrin glas, ko sem vstopil.
Šel sem skozi lepo opremljeno predsobo, po stopnicah do njene sobe. Ko sem odprl vrata, je že planila k meni in me objela.
»Saj nisi jezen, ker te nisem prišla čakat, kaj? Takšna namreč nisem za med ljudi. Aja, saj res: presenečenje!« je pokazala na svoje ustnice.
»Kaj?« sem zazijal. Očitno so se moje sanje že pričele uresničevati, ne da bi se sploh tega zavedal. Njena usta so bila . modra.
»Ja, saj vem, morda barva te je presenetila. Brez skrbi. To je rutinski postopek, oteklina, ki nastane, je namreč sprva modre barve. Že jutri bodo v redu,« je zamahnila z roko.
»Vse življenje sem želela imeti nekaj takega,« je razlagala, medtem, ko mi je ponudila piškote.
»Zakaj?« sem nemo vprašal.
»Ja, zakaj. Zato, ker se mi to zdi lepo,« je rekla.
»Ampak takšne stvari z leti.«
»Popustijo, ne? Napaka,« je zmagoslavno rekla. »Tole je delo specialistov. In sploh, če bi že karkoli 'popustilo',« je oponašala mene, »greš pa na dodatno polnenje, a ne?«
Ne rečem, zdelo se mi je logično, da je perfekcionistka, ker je pač manekenka. Njeno telo je njen kruh. Ampak izgubiti prelepe ustnice, ki jih je imela ona. Še vedno sem bil v šoku. Tako zelo, da sem se odločil, da jo odpeljem s seboj. Ne glede na karkoli.
»No, kaj si mi hotel povedati?« me je vedro vprašala. Odločil sem se, da bom poskusil biti čimbolj prijazen in nasmejan.
»Emma, veš. Najprej bi ti rad samo rekel, da te imam rad,« sem rekel in ji dal darilo. »In da sem ti hvaležen za vso tvojo sestrsko ljubezen in podporo.«
»Oh, kako lepo,« je bila vesela. »Obesek, zame? Saj ne morem verjeti. Hvala. Res hvala,« je bila vidno ganjena. Še nikoli ji nisem kupil česa podobnega.
»Zdaj pa. bi ti rad še rekel. A se spomniš, ko si mi pred enim letom pred poroko rekla, da te zelo zanima ta zdravi način življenja, s čimer se ukvarjam..?«
»Ja, seveda.«
»No, rad bi te povabil na izlet, v Avstralijo.« Pogledala me je.
»Zakaj pa to? Veš, tega sicer ne bi smela nikomur povedati, ampak ti tako ali tako ne boš nikomur povedal.«
Pogledala je okoli sebe, kot da bi želela preveriti, ali jo kdo snema ali opazuje in nadaljevala: »Jaz ravnokar snemam pomembno serijo, o kateri sem sanjala vse od začetka kariere. Sicer je projekt tako velik, da se nikakor ne sme razvedeti, sicer bo kasneje vsa reklamna kampanija šla po zlu. Igram eno izmed glavnih vlog in dela imam na pretek. Čez dva dni začnemo. Pomisli, postala bom igralka!«
Otrpnil sem. Česa takega pa nisem pričakoval. Ostala bo tukaj.
To ne bore biti. Moram jo rešiti. Moram ji povedati po resnici, sem pomislil.
»Emma, nekaj bi ti rad povedal.« sem počasi začel. Nisem vedel, kako naj ji na lep način opišem srhljivost svojih sanj.
»Je to kaj, česar se moram bati?« je igrivo vprašala.
»Pravzaprav, ja.« sem nadaljeval.
»Kaj pa je..?«
Pogledal sem jo in si zares želel, da bi jo lahko zaščitil pred vsem, kar prihaja.
»Veš, zadnje čase. Sanjam stvari. Najbrž je to zaradi treninga. Dostikrat se mi je sanjalo o ljudeh, ki se jim je . kaj zgodilo. In to je kmalu postala resničnost. Včeraj pa sem sanjal. Tebe. Ne smem ti povedati, kaj sem sanjal, samo vedi, da si zelo želim, da greš z mano.«
Medtem, ko sem pripovedoval, je postala zelo resna. Obesek, ki ga je še pred kratkim držala v rokah, je pospravila nazaj v škatlico.
»O čem govoriš? Kaj si sanjal?«
»Ni dovoljeno, da bi ti govoril o tem,« sem se izmikal. Zares sem obljubil, da ji ne bom povedal.
»KAJ - SI - SANJAL?« je postajala vedno bolj nebogljena. Pred menoj je v trenutku postala zelo ranljiva in v očeh so se ji svetile solze. Bilo je kot da bi jo napadla zelo močna sila nizkih vibracij. Imel sem občutek, da sem ta negativec jaz. Ampak kako naj bom to jaz, če pa jo želim zaščititi?
»Ne razumeš, da ni dovoljeno, da ti povem. To je usoda. Lahko jo spremeniš. Pridi z mano.«
Po licu ji je stekla solza in darilo, ki ga je dobila, je zavila nazaj. Vrnila mi ga je.
»Se sploh zavedaš, kaj si mi storil? Tik pred projektom, ki sem ga čakala vse življenje, se naenkrat pojaviš z nekakšnimi darili in lepimi besedami. Nato pa mi zagroziš z nekakšno usodo! Čutim zelo močno negativno energijo v tebi,« je dodala -
vedel sem, da tudi ona hodi na nek tečaj joge, pa vendar sem jo prvič slišal uporabiti besedo 'energija'.
».in močno škodo. Razmišljam, da bi se pogovorila z mojo odvetnico.« Še enkrat se je zvila od bolečine, meni pa nikakor ni bilo jasno, kaj se dogaja. »Ampak ne, ti si moj brat. Ne morem narediti tega,« je v joku dodala.
»Emma, dobro ti hočem.«
»Ti sploh ne veš, kaj delaš! Izvoli, vračam ti darilo. Lahko prosim greš?« je mirno dodala. Imel sem občutek, kot da sem jo ravnokar skoraj ubil. Pa nisem vedel, kako naj to popravim.
»Ampak Emma, rad te imam.«
»Ja, seveda, prav,« je hitro rekla. »Želim ti lepo življenje. Ne kliči me in ne skušaj priti z mano v kontakt. Pa veliko uspeha ti želim,« je še rekla, kot da sem ji skušal vzeti vse, za kar se je trudila v življenju. Pokazala mi je vrata. Mene pa so - nasprotno kot pri njej - zajeli občutki otopelosti. Tako zelo sem ji želel zares pokazati, kaj čutim do nje in kako si želim, da bi jo lahko zaščitil. Pa nisem mogel niti splezati iz nevidne lupine, ki je zrasla okoli mene. Lahko sem le nemočno vzel svoje darilo in odšel. Želel sem jokati. Pa nisem mogel. Želel sem si dreti. Pa nisem imel moči. Vedel sem samo to, da sem prizadel osebo, ki jo imam neskončno rad. Pa nisem vedel, kako se je to zgodilo.
Ko sem prišel na letališče, me je tam že čakal Aaron. Seveda je vedel, kaj se je zgodilo. Takoj je pograbil vrečko z darilom in jo podaril naključni gospe, ki je v lokalu sedela zraven njega.
»Promocijsko darilce letališke zlatarne,« je hitro rekel in se obrnil proti meni.
»No, je že boljše. Ta dama bo znala temo v tem obesku veliko lažje premagati, kot bi jo ti.«
»V tem obesku?«
»No, v bistvu je v tebi. Razširila pa se je tako na obesek, kot tudi na tvojo sestro. Upam, da je rekla, da te ne želi več videti?«
Sklonil sem glavo.
»Prav ima. Dovolj škode si ji že naredil.« »Škode?! Želel sem pomagati!«
»Pomiri se, vse ti bom razložil. Čaka naju dolg let,« je še hitro rekel in se približal vrsti za oddajo prtljage.
24. LET DO AVSTRALIJE
»Ko si prišel do mene, sem resno razmišljal, da bi te pustil kar tam, v Londonu,« je rekel, ko sva že sedela na letalu.
»Zakaj pa to?« sem bil začuden.
»Zato, ker počneš ravno obratno kot to, kar sem te prosil. Strašiš nedolžne ljudi.« »Ampak jaz sem hotel pomagati.«
»Pa se ti zdi, da si dosegel svoj učinek? Si ji pomagal?« me je oponašal. »Če bi zares hotel pomagati, bi ji pomagal. Če bi ti bilo zares mar, bi naredil to, kar sem te prosil. Malo smeha, malo sproščenega druženja in to bi bilo to. Sčasoma bi jo zanimalo, kam si odšel. In bi prišla za teboj. Sedaj sem v njenih mislih videl besede kot so 'kult', 'zloba', 'kako je lahko padel tako nizko' in 'zakaj mi hoče škodovati'.«
»Nisem ji hotel škodovati.«
»Najprej iskrenost, Derek. Najprej moraš vedeti, kdo si. Tvoje sposobnosti so izjemno močne, zato pa imaš zelo močan negativni pol. Tvoja zamera do nas in tvoja nevoščljivost do uspešnih ljudi. So veliko večje in veliko bolj potuhnjene, kot si misliš.«
Otopelost okoli mojega srca se je začela topiti in počasi sem razumel, kaj je mislil s tem povedati. Je res mogoče, da sem tako močno nasedel samemu sebi..? Je moj pohlep po uspehu še vedno bil tako močen, da sem tako zelo škodoval drugim?
»Če bi jo imel res rad, je ne bi poškodoval z grožnjami. In ji ne bi povedal resnice. Pač pa bi jo zaščitil z mirom in ljubeznijo. Pozitivna energija. To je najboljša zaščita.«
Znova je imel prav. Čeprav sem zares težko doumel, kaj se je zgodilo. Naenkrat sem začutil, kako zelo narobe sem ravnal. Vame je udarilo, kot strela. Tresel sem se po vsem telesu in čutil svojo šibkost. Čutil sem svojo dvojno osebnost. Kot da bi bil hkrati bog in hudič, dober in slab, policaj in morilec. Težko pričakovane solze, ki sem jih še pred eno uro tako zelo pogrešal, so se mi usule po licih in prežemalo me je spoznanje, kako zelo neuravnovešen in slab človek sem. Zdaj sem zaradi lastne zgrešene identitete izgubil že dve osebi, ki sem ju imel rad. In želel sem si umreti. Zares.
»Znova ravnaš narobe,« me je opomnil Aaron. »Vdajaš se lastnim čustvom. Lastni drami, za katero veš, da nisi ti.«
»Že-lim si um-re-ti!« sem hlipal kot otrok. Stevardesa, ki je opazila obračajoče glave sredi letala, je prihitela do naju.
»Je vse v redu?«
»Ja, ja, vse, brez skrbi. Prijatelj ima čustvene probleme - strah ga je letenja.« je hitro pomiril stevardeso. Izvlekla je majhno svetlorjavo stekleničko.
»Popijte tole,« je rekla in mi stisnila stekleničko v pest. Zraven mi je dala še kozarec. Jaz pa nisem hotel piti - hotel sem umreti!
»Saj to je skoraj eno in isto,« je rekel Aaron in mi nalil kozarec. »Pij.« Izpil sem ponujeno in v slabi minuti sem se umiril.
»Kraj, kamor sem te mislil peljati, še ni primeren zate.« je rekel. »Živel boš čisto blizu nas. Prišel pa boš k nam, ko boš pripravljen,« hkrati pa je tiho dodal: »Pa je Jesse le imel prav.«
Vedno manj sem lahko sprejemal, kar je govoril. Okolica, potniki na sedežih in notranjost letala se je začela zlivati v eno meglico, dokler nisem zaprl oči. Zbudil sem se šele, ko smo pristali.
25. PREHOD V MESTO SREČNIH
Ko sva prispela v Sydney, me je opogumil: »No tako, Trnuljčica, zdaj pa imava dva dni, da se naužiješ zadnjega normalnega mesta, ki ga boš videl v življenju!«
»Normalnega?«
»Vidiš tisto reklamo tam?« je rekel in pokazal na jambo plakat assima, ki streže ljudem. »Čez eno leto ga bo imelo vsako gospodinjstvo. Kdor ga ne bo imel doma, bo zelo zastarel.«
Pomislil sem na razvoj tehnologije v zadnjem desetletju. Tudi pri računalnikih je bilo tako. In pri mobitelih. Zakaj ne bi bilo pri assimih? Še vedno mi ni bilo jasno, kaj je mislil z izrazom normalno mesto.
»Normalno mesto je bilo do sedaj mesto, kjer so ljudje različnih načinov mišljenja živeli skupaj. Zdaj pa kmalu temu ne bo več tako. Posebno razvoj robotike bo to še dodatno pospešil. Kmalu pozitivni ljudje - ljudje, ki bodo imeli višje sposobnosti od robotov in drugačni ljudje - ki bodo delali z roboti ali za robote, ne bodo več mogli živeti v istem mestu. Živeli bodo ločeno. In vsak sloj bo srečen, ker ne bo oviral napredka ostalih slojev ljudi. Zato se bodo imenovala »Mesta Srečnih«. Ko bo posameznik zrel, da prestopi v naslednji sloj, bo poklican, da opravi test. Pravila pa bodo izjemno stroga in prehodi bodo zelo zavarovani. Takšna mesta bodo brez težav obstajala nekaj desetletij. Dokler ne pride do odločitve.«
»Kakšne odločitve?«
»Tega ti ne morem reči. Ker ne bomo odločali mi, temveč pripadniki drugih planetov. Glede na to, kako se bomo obnašali na planetu Zemlja. Ampak to naj te ne skrbi -nismo še tam.«
Prispela sva do hotela.
»Kaj bi si šel pogledat? Opero? Plažo Bondi? Pristaniški most?« »Pravzaprav bi si najraje šel pogledat Mesto Srečnih,« sem iskreno rekel. »Si prepričan? Nič več normalnega življenja?« me je pogledal izpod obrvi. »Ne. Dovolj ga imam.«
Znova sva sedla v taksi in Aaron je kovčke pospravil nazaj v avto. »No, prav, če res tako hočeš,« je zavil z očmi. »Veš, da po tej odločitvi ni več poti nazaj, kajne?«
»Vem,« sem več kot prepričano rekel. Zares sem želel videti to mesto.
»Prav,« je skomignil Aaron in šoferju taksija nekaj zašepetal. Šofer se je namuznil in odpeljal.
Kmalu smo prišli do neverjetno širnih puščavskih območij. Kamorkoli sem se ozrl, je bila puščava. Navsezadnje smo tudi mesto pustili za seboj in tudi na obzorju za menoj je bil sam pesek in kamenje.
Tukaj pa ne bi rad doživel nesreče z avtom, sem pomislil. Nikjer žive duše - samo pesek in kamenje. Tudi avtomobilov ni bilo, ki bi vozili v nasprotno smer. Kot da smo edini na svetu.
Po večurni vožnji pa sem na obzorju le zagledal nekaj svetlikajočega. Izgledalo je kot velika krogla, ki je na vrhu imela luknjo. Kot da bi na vrhu bila rahlo nalomljena. To kroglo sta obkrožali dve plasti, ki sta izgledali kot dva ločena sloja pri čebuli. Vmes je zagotovo bilo kar nekaj prostora, vendar se tega tako na daleč ni dalo razločiti. Videl pa sem, da je stvar res ogromna.
Nad srednjo kupolo sem opazil majhne bele pikice, ki so se dvigale in spuščale.
»Trening posebnih sposobnosti,« mi je razložil Aaron. Komaj sem čakal, da vidim to na lastne oči.
Ko je taksist pripeljal do mesta, smo hitro razložili kovčke. Taksist pa je odpeljal. Ostala sva sama pred velikimi mestnimi vrati. Stražil jih vojak, ki je bil oblečen v belo.
»Ta človek prepušča ljudi v Mesto srečnih. On odloča, v kateri krog mesta sodiš. Kasneje ocenjujejo tvojo moralo in te premeščajo glede na njo. Zapomni si to. Glede na moralo.«
»Moralo?«
»Skupek tega, kar veš o življenju in koliko to izvajaš v praksi,« mi je hitro razložil. »To je vse, kar ti še lahko povem. Zdaj pa morava iti.«
Aaron je prišel do stražarja. Priklonila sta se drug drugemu. Nekaj časa sta se samo gledala in zdelo se mi je, da se sporazumevata s pomočjo misli. Naenkrat pa je stražar močno udaril proti Aaronovemu trebuhu. On pa se mu je spretno umaknil, kot da bi to vadila. Tako je sledilo še nekaj udarcev, za katere je Aaron vedel vnaprej.
Očitno skrita koda, sem pomislil. Jaz sem tako ali tako z njim.
Ko sta končala, sta se z nasmehom pričela zelo hitro pogovarjati v približno petih različnih jezikih, ki jih sam nisem še nikoli slišal. Niti nisem vedel, da Aaron govori toliko jezikov. Nikoli mi tega znanja ni razkril. Če bi sam znal vse to, bi se zagotovo želel pokazati pred ostalimi.
Kmalu pa se je tudi ta pogovor zaključil, v smehu, seveda. Veselilo me je, ker je bil stražar očitno tako dobre volje. Kmalu je Aaron pokazal še name. Pomahal sem mu in postal rahlo živčen.
Ko je Aaron šel skozi vrata, sem mu želel slediti. Stražar pa se je postavil predme.
»Jaz sem z njim,« sem mu rekel. Še pred kratkim smo se skupaj smejali. »Aaron! Pomagaj mi!« sem vpil za njim. Njega pa že zdavnaj ni bilo več za vrati. Spustili so ga naprej.
Stražar me je samo nemo opazoval. Nekaj časa me je gledal, nato pa me je močno sunil v trebuh, da sem ostal brez diha.
»Jaz - sem - res - z - njim,« sem skušal obrazložiti, med tem pa sem z eno roko kazal, kar sem govoril, z drugo pa sem se držal za trebuh.
Kmalu je sledilo še kar nekaj udarcev in ker nisem poznal njihove skrite kode, je čisto vsak našel pot do mene.
Aaron... Zakaj? Zakaj ne morem noter..? sem pomislil. Brez odgovora.
Ko mi je stražar začel napletati nekakšne nesmisle v tujih jezikih, so mi v oči privrele solze. Nikoli več jih ne bom videl, sem pomislil. To je kazen za vse, kar sem naredil...
Stražar pa je bil vedno slabše volje. Še enkrat me je udaril po glavi, nato pa je tekoče spregovoril v angleščini.
»Nepoznavanje principa življenja, samopomilovanje, jok, žalost, brez kondicije ali želje po njej, brez energije in življenja. Tretji sektor!«
Prišla sta dva, ki sta bila precej podobno oblečena, kot prvi. Zagrabila sta me za ramena in me dobesedno odvlekla. Vrata za tretji sektor so bila v zadnjem ovoju čebule.
Torej spadam v najnižji sloj, sem grenko pomislil. Ob tem pa sem se spomnil še enega pomembnega Aaronovega stavka: »Si prepričan? Ker po tem ni vrnitve.«
Krivica! Krivica! Mi je bobnelo po glavi. Stražarja pa se nista menila za moje misli. Pahnila sta me skozi vrata na katerih je pisalo »Tretji sektor« in jih zapahnila za mano.
26. DOBRODOŠLICA TRETJEGA SEKTORJA
Ko sem skupaj s svojimi kovčki pristal na tleh, sem se hitro ozrl okoli, da bi videl, kaj me čaka. Morda tolpa razbojnikov, morilcev, ali pa še kaj hujšega? Ulica, ki se je odprla pred menoj, je izgledala precej normalno. Na obeh straneh so bile hiše, kakršne vidiš v nekaterih predmestjih. Hkrati pa je - poleg umazanije, ki se je nabirala okoli nekaterih hiš - mesto izgledalo še kar normalno. Za seboj sem slišal otroški glas.
»Potrebuješ pomoč?«
Obrnil sem se in pred menoj je bila prijetna deklica, ki je držala moj kovček.
»Ja, prosim,« sem hitro odgovoril. »Pravzaprav niti ne vem, kam sem namenjen.« sem začel svojo zgodbo. Nje pa ni mogla manj zanimati. Ob hišah so se pojavili tudi ostali otroci, ki so pritekli do ostalih stvari, ki so predstavljale vse, kar sem imel -vključno z denarjem in dokumenti - vsak je pograbil nekaj in v trenutku so izginili. Kmalu sem ugotovil, da sem ravnokar ostal brez vsega.
Očitno se le nisem motil o roparjih. Stopil sem nekaj korakov naprej, da bi ocenil varnost ulice. Hiše so izgledale zares prijazne. V notranjosti so ljudje gledali televizijo, hkrati pa ni bilo videti, da bi kdo izmed njih bil napadalen. Odločil sem se, da bom trkal po vratih, dokler me kdo ne sprejme naprej in mi ponudi večerje.
Ko sem potrkal po prvih vratih, sem v sosednjem oknu opazil, kako je nekdo nejevoljno vstal iz kavča.
»Če je spet kakšna prodajalka ali pa verski fanatik, mu bom odpihnil glavo!« je bentil plešasti gospod. Besno je odprl vrata.
»Kaj je?«
Gledal sem ga in ocenjeval, na kakšen način bi mu približal svojo situacijo.
»Oprostite, ker motim,« sem prijazno začel. »Pravzaprav nisem ne prodajalec in ne verski fanatik,« sem se nasmehnil in skušal narediti vtis. »Samo lačen sem. Ravnokar sem prispel v tretji sektor in so me oropali.«
»Aha, klošar, torej! To je pa še slabše! Presnete gnide, lažnjive! Poberi se, če ne ti odpihnem tvojo lažnjivo betico!« je rohnel. Ker nisem želel težav, sem se hitro umaknil. Voščil sem mu še »Lahko noč« in hitro šel naprej. K sreči je kmalu zaprl vrata, ne da bi privlekel na dan še puško.
Pri drugih vratih sem skušal oceniti lastnika že vnaprej. Lepo urejena fasada, rože na oknih. Lahko bi si pa izmislil, da sem prodajalec in bi dobil vsaj kakšen piškot. Zares sem bil že lačen. Zdelo se mi je nesmiselno jesti, ko sva z Aaronom prispela, ko pa sem se tako ali tako nadejal obilne večerje v Mestu srečnih. Le da nisem vedel, da nanjo ne bom povabljen.
Pozvonil sem in prišla mi je odpret starejša gospa. Verižica, ki je povezovala vrata in podboj se je napela le toliko, da sem skozi videl lice lastnice, ki je nezaupljivo zrla vame.
»Dober dan, milostljiva,« sem začel s svojo pravilno angleščino, »Jaz pa prodajam posebne storitve za vaš dom. Čiščenje na poseben način, pranje, likanje in pomivanje. Če bi mi dovolili, da vstopim in pojem kakšen piškotek, vam z veseljem demonstriram vse navedeno.« Ideja se mi je zdela zelo domiselna.
Gospa pa je hitro rekla: »Ne potrebujem, hvala.« in urno zaprla vrata.
Tole bo pa težje, kot sem mislil, sem pomislil. Bolj kot sem obračal svoje zmožnosti, bolj brezizhodna se mi je zdela situacija. Vseeno sem se odločil, da ne bom odnehal. Mora obstajati način, sem se bodril. Mora.
Tisti večer, ki se je kmalu prevesil v noč, sem poskusil še pri približno dvajsetih vratih. In vsa so bila zgolj različice prvih dveh. Na koncu je prišla še topla najstnikov, ki so me pretepli in mi vzeli še tisto malo malenkosti, ki sem jih imel v žepih. Bil pa sem vesel, da so me pustili pri življenju. Kmalu sem obupal nad iskanjem doma in zaspal na neskončni peščeni poti predmestnih hiš.
27. ŽIVLJENJE V TRETJEM SEKTORJU
»Ronnie, podaj klado!« sem zavpil, ko sem izpraznil zabojnik. Kmalu mi je moj sodelavec in prijatelj Ronnie začel podajati nove lesene klade, ki bodo nekomu predstavljale novi dom.
Bil je edini, s katerim sem se v tem svetu lahko normalno pogovarjal in razumel. Bil pa je robot. Meni so to ni zdelo nič sramotnega. Ljudje v tretjem sektorju so bili neuravnovešeni in nezanesljivi. Robot Ronnie pa me je vzel k sebi domov že drugo noč, odkar sem prispel v Tretji Sektor. Tega je bilo že pet let. Postala sva prava prijatelja, kolikor lahko postaneš prijatelj z robotom. Povedal sem mu vse o meni. On pa je tudi navrgel nekaj podrobnosti o sebi: kdo ga je ustvaril, kdaj so ga aktivirali in tako naprej. Hkrati pa je vedno ravnal po pričakovanjih in nikoli ni kradel ali kako drugače napačno postopal proti meni. Ustvarila sva prav idiličen odnos.
Tako, kot mi je pomagal, da me ljudje niso več pretepali ali ropali na vsakem ovinku, mi je tudi priskrbel službo v tretjem sektorju. Da sem končno lahko prevzel odgovornost za svoje življenje. Prvič v življenju sem zares garal za svoj kruh in pravzaprav sem na to bil kar precej ponosen.
Hkrati pa mi je pomagal premostiti tudi težavo z mojimi očmi. Naučil me je posebne vaje, s pomočjo katerih sem si izboljšal vid levega očesa.
»Vse je samo stvar anatomije,« je preprosto razložil. »Tisto, kar premika oko, je mišica. Kot moje vezje. Če le malo verjameš, da je to res, jo lahko treniraš. Kot fitness. In odpraviš svojo sistemsko napako, ki je povezana s strahom, da nečesa ne želiš videti.«
In res. Z rednim trudom sva odpravila mojo »sistemsko napako«. Čeprav je bil Rodney kar se tega tiče do mene precej nepopustljiv, sem mu bil zelo hvaležen, ko nama je uspelo in me je zaradi tega še lažje učil borilnih veščin. Bil sem osupel, koliko programov je imel v sebi. Kmalu sem ga spoštoval kot pravo človeško bitje.
Všeč pa mi je bil tudi zato, ker sem se od njega lahko učil odzivov. Bil je popolnoma imun na vso norost ljudi, ki ga je obdajala. Ker ni bil zmožen čustvovanja, ga nikoli nobena krivica ali norost najinih sosedov ni vrgla iz tira. Enostavno je vedel, da so ljudje, ki se jezijo, samo poškodovani.
»Poškodovani program,« mi je rekel. Takoj sem se lažje počutil.
Tudi prazniki z njim so bili nekaj posebnega. Božič, novo leto, velika noč. V sebi je nosil ogromno receptov in skupaj sva lahko ustvarjala po mili volji. Zelo mi je pomagal tudi takrat, ko sem potreboval koga za pogovor. Razčlenila sva prav vse moje življenjske izkušnje in moje zamere. Govoril sem mu prav od otroštva dalje, ko je Emma dobivala večja darila za Božič, kot jaz. Ko smo v osnovni šoli s tremi sošolci naredili plesno skupino. Nekega dne so se odločili, da si želijo nadaljevati brez mene. Tako so kot trio odšli nastopat na neko tekmovanje talentov in zmagali. Postali so ena izmed najbolj prepoznavnih plesnih skupin v državi. Govorila sva o nevoščljivosti in zameri. Kako me ti vzorci spremljajo že vse življenje.
Ko mi je vso stvar predstavil iz svojega, robotskega vidika, me je vse skupaj zelo zabavalo. Govoril mi je o programih in o tem, da se lahko sam odločim, kaj bom obdržal v trdem disku. Vsako stvar je predstavil na zanimiv in drugačen način.
Zares sem se zabaval v njegovi družbi. Veselilo me je tudi to, ker ga nisem mogel prizadeti. Nisem ga mogel užaliti in nisem mu mogel škodovati. Razumel sem, zakaj je razvoj assimov tako pomemben za ljudi. Da nas razbremeni. Seveda je človeška družba zame še vedno bila nenadomestljiva. Vendar v Tretjem sektorju zares ni bilo nikogar, s katerim bi se lahko družil. In moji kriteriji so bili zelo visoki.
Nekega dne pa je na najin dom potrkal serviser, ki je povedal, da mora Ronnie v delavnico. Nekaj naj bi bilo narobe z njegovim vezjem. Poslovila sva se in prvič v življenju sem začutil, da je Ronniejeva elektronika čudno utripala.
»Navezal se je na vas,« je razložil serviser. »Ker se je navadil na vašo frekvenco bivanja, bi težko deloval brez nje. Tak program je potrebno reciklirati, ker ni več funkcionalen za vse ostale.«
Nisem točno vedel, kaj mi je želel povedati, ampak izluščil pa sem, da želi Ronnieja ubiti. Upiral sem se, on pa mi je zagrozil, da v Tretjem Sektorju obstaja tudi ječa.
»In verjemite mi, tega ne želite doživeti.« je jezno rekel in odvlekel mojega edinega prijatelja. Čez kakšno uro so prišli ljudje, ki so trdili, da živijo v tej hiši, kjer sva pet let živela z Ronnijem in me nasilno pahnili ven.
Bil sem jezen in razburjen.
Zakaj se mi to dogaja? Pa ravno sedaj, ko sem pričel uživati tu, sem pomislil. Obstal sem. Uživati. Sreča. Zadovoljstvo. Ta občutja so v skladu z naravnimi zakoni. Spomnil sem se na Aaronove besede preden sva se poslovila:
»Tukaj ocenjujejo tvojo moralo in te premeščajo glede na njo. Zapomni si to. Glede na moralo.«
»Moralo?«
»Skupek tega, kar veš o življenju in koliko to izvajaš v praksi.«
Morda pa je vse skupaj samo test. Morda sem zrel, da me premestijo na višji sektor. Morda sem se v teh petih letih vseeno uspel kaj naučiti.
Moram biti srečen, sem pomislil, ne smem se znova vdati čustvom obupa. Ne zdaj, ko sem mogoče čisto blizu tega, da dobim nove sposobnosti. Da se osvobodim.
28. TEST
Stal sem pred hišo in se začel smejati. Sreča je resnica, ne glede na karkoli! Zagotovo je obstajal razlog, da sem bil tako dolgo v tretjem sektorju. Tako ali tako sem imel vedno občutek, da me nekaj ločuje od ostalih. Nekakšna nevidna značilnost v moji osebnosti, zaradi katere sem bil še vedno preveč nevaren, da bi o Jesseju in ostalih vedel preveč.
Želel sem biti del njih, pa očitno še nisem imel dovolj znanja. Zdaj pa sem stal pred hišo in gledal v nebo. Pričelo se je oblačiti in prve debele kaplje so že padale na moj obraz. Kmalu se je oblak dokončno utrgal in ulilo se je kot iz škafa. Ker sem tako ali tako bil brez strehe nad glavo, sem pomislil, da se vsaj lahko pošteno umijem.
Slekel sem srajco in užival v poletnem dežju. Smejal sem se, kako je življenje lepo in skrivnostno. Vedel sem, da sem v težavah, hkrati pa mi je to bil izziv. Kako se bom izvlekel tokrat. In pričelo me je zabavati. Umival sem se in si pričel žvižgati.
Do mene je pristopil policaj.
»Kaj vendar počnete, gospod?« me je vprašal.
»Kaj neki, umivam se,« sem mu nasmejano odgovoril. »Imate morda milo in kakšno brisačo..?« sem ga še nasmejano vprašal.
»Kakšno nezaslišano obnašanje pa je to? Seveda ne. Kar takoj pojdite za mano.« Odlično, sem si mislil. Pa bom le prišel do strehe nad glavo.
Policaj me je odvedel po majhnih zavitih uličicah do majhne policijske postaje. Prispela sva v preddverje, kjer se je prostor razdelil na dva dela. Levo je bila usmeritev za »Ječo«, desno pa za »Drugi sektor«. Peljal me je proti desni strani, odprl neka vratca in me porinil naprej. V sobi je sedelo pet ljudi, razvrščenih kot nekakšna komisija. Trije mladi moški, oblečeni v temno modra oblačila in podobno oblečeni dve ženski.
Ko sem vstopil v prostor, so me vprašali, če vem, kaj delam tukaj. Odgovoril sem jim.
»Tukaj sem zato, da spoznam, da je vse le preiskus. Nikomur nimam česa zameriti, ker mi ljudje okoli mene le kažejo mojo lastno temo, ki jo moram premagati. Vse, čisto vse je test. Zdaj to vem. Pa čeprav sem potreboval pet let, da sem prišel do tega.«
Spogledali so se, kot da bi se posvetovali. Čeprav niso ničesar govorili, sem slutil, da se odločajo, kaj bodo naredili z menoj.
»Prav,« je rekla starejša članica komisije. »Če vam uspe priti skozi tista vrata, ste sprejeti v Drugi sektor. Vso srečo.«
Pogledal sem v smer, ki jo je pokazala in ugotovil sem, da me do svetlo modro obarvanih vrat loči le nekaj metrov. Stvar je izgledala preveč preprosta, da bi lahko bila resnična.
Stvari niso vedno takšne, kot izgledajo, sem pomislil. Zato sem postal še bolj pozoren, ko sem naredil prvi korak proti vratom. Bil sem vesel, da sem se pripravil. Sledilo je namreč presenečenje.
Pred menoj sta se pojavila dva moška in mi zaprla pot. V glavi sem zaslišal rahlo šumenje. Nisem vedel, kaj je to, zvenelo pa je kot radijska frekvenca.
Levo! sem zaslišal moški glas. V trenutku je iz moje leve priletel udarec in me pahnil na tla. Ker je priletel pod moja rebra, sem še nekaj časa lovil sapo. Bil je močen, a precizen. Moška mi nista hotela namenoma prizadejati bolečin, niti mi nalomiti reber. Udarec je bil točno tolikšen, kot sem ga lahko prenesel, da bi lahko znova vstal in se boril naprej.
Pobral se bo, sem znova slišal.
Mislim, da se mu je uspelo povezati, je pomislil drugi.
Saj je bil že čas, sem slišal ženski glas. To bo zaradi robota. Ronnie je odlično opravil svojo nalogo.
Pogledal sem po prostoru in člani komisije so se spogledovai in se rahlo smehljali. Kot takrat, ko se je Aaron sporazumeval s stražarjem. Takrat nisem razumel njune komunikacije. Zdaj pa se mi je zdelo veliko lažje. Če mi bodo narekovali, od kod bo priletel udarec, mi bo seveda veliko lažje. Zdaj sem bil bolje pripravljen.
Človeka pa sta še vedno stala pred menoj.
Pod noge! sem znova zaslišal. Hitro sem se pognal v zrak, medtem, ko je drugi fant bliskovito zaokrožil z nogo po tleh, kjer sem prej stal. Če ne bi slišal opozorila, bi v trenutku pristal na tleh.
Aha, je že bolje, sta pomislila. Sledil je trening, kot da bi se igral računalniško igrico. Vsak udarec, ki sta ga izvedla, sta narekovala pol sekunde, preden sta ga izvedla.
Levo zgoraj! Desno - rebra! Naravnost - noga! Glava - stransko! Bočni lok!
Jaz pa sem se izmikal. Kmalu pa me je tudi to pričelo utrujati. Na tak način sem sicer preživel, nisem pa se približal vratom niti za centimeter. Ugotovil sem, da bom moral spremeniti taktiko.
Pričel sem napadati. Očitno pa sta tudi ona dva bila priklopljena na mojo frekvenco. Natanko sta namreč vedela, kaj nameravam. Vsak moj udarec je bil že vnaprej ubranjen. Nekaj časa smo si podajali poteze, kot pri šahu. Moje telo je bilo že popolnoma mokro in prepoteno, sam pa še vedno nisem vedel, kako bi se lahko približal vratom.
Če res bereta moje misli, torej točno vesta, katere udarce bom uporabil. Kako naj ju presenetim? sem pomislil. Videl sem, da se med bojem smehljata, torej sta tudi to mojo misel prejela.
Brez misli, sem slišal njun odgovor. Ali je res mogoče, da sta mi - pomagala?
Seveda, je odgovoril eden izmed njiju. Vse je le test. Zakaj bi torej bilo prepovedano pomagati nekomu, ki ga opravlja? Navsezadnje - si povezan z nama.
Torej. Brez misli, sem pomislil. Med tem, ko sem še vedno branil njune udarce, sem pričel slišati tišino v svoji glavi. Ugotovil sem, da sta prenehala razmišljati, kako me bosta napadla. Znova sem naenkrat ležal na tleh.
To ni pošteno, sem pomislil.
To je test, je sledil odgovor. Nisem se vdal. Pobral sem se. Brez misli. Kdaj sem brez misli? Kadar spim? Zdelo se mi je logično. Svoje telo sem pripravil na boj. Hkrati pa sem se odločil, da bom svoj um pripravil na spanje. Vsaka moja odločitev bo odraz nečesa drugega, kot moje odločitve. Pustil se bom voditi nečemu večjemu od mene. Začutil sem , da je moje telo prevzela podobna sladkost, kot takrat, ko sem tik preden zaspim. Moj um je pričel toniti v nekakšnem alfa stanju, moje telo pa je še vedno bilo pripravljeno na boj.
Stopil sem proti njima in z delčkom zavesti videl, kako sta me pričela napadati. Svoje telo sem prepustil enaki sili, ki je vodila njiju. Brez misli. Začutil sem tišino, kot med spanjem, moje telo pa se je borilo in zdelo se mi je, da ga lahko celo opazujem, kako zmaguje. Postal sem hiter. Hitrejši kot kdajkoli. Čeprav sta napadalca bila dva, sem ves potek boja videl vnaprej. Ves čas pa sem se moral namenoma truditi, da sem ostal sproščen in da me moje stanje, ki se je zdelo tako preprosto, ni pahnilo v samovšečnost.
Zdaj sta prvič onadva obležala na tleh. Moje telo je skočilo in z nogama sem podrl oba napadalca. Iztegnil sem roko proti kljuki na vratih. Pred menoj se je pojavilo dekle, ki je še pred kratkim sedelo pri mizi. Prijela me je za roko in me v trenutku lahkotno zavrtela po zraku, da sem znova pristal na tleh. Zdaj sem se moral bojevati že s tremi. Če sem jih želel premagati, sem poleg tega, da sem se v celoti moral boriti brez misli, še dodatno povečati moč moje energije.
Ko sem se umaknil iz svoje glave, je del mene zgolj spremljal situacijo. Izgledalo je kot v kung fu filmih. In kot rahel ščepec lahkotnega baleta. Kmalu sem našel način, da sem premagal vse tri. Ko sem tokrat segel po kljuki, nisem bil preveč presenečen, ko sta se pridružili še ostali dve članici komisije.
Ko sem se boril z vsemi petimi člani, sem moral zbrati vse svoje moči, da sem ostal miren. Čutil sem še močnejši val nečesa gostega, svetlega in večjega od mene, ki je steklo skozi moje telo, kot močan električni tok. Postal sem izjemno hiter in kmalu tudi sam nisem spremljal svojih udarcev, ampak sem se enostavno prepustil toku, ki me je vodil.
Izid borbe sem videl vnaprej. Čutil sem, da imam ljudi, s katerimi se borim, v resnici rad. Vedel sem, da mi želijo izključno in samo dobro. Ta občutek me je napolnil z novo močjo. V prijateljstvu, ki sem ga čutil do njih; sreči, ki me je prežemala kot velik val in tišini znotraj glave, ki je nisem čutil še nikoli prej, sem začutil, kdo sem v resnici.
V	resnici nisem to, kar sem želel biti vse življenje. Nisem tisti, ki hlepi po uspehu in ki je drugim nevoščljiv. Sem popoln mir. V resnici želim ljudem dobro. Ker nosim v sebi tako veliko moč, pa imam v sebi hkrati tudi temu primerno veliko teme, ki jo moram premagati. Samo to.
V	miru, v katerem sem neizmerno užival, sem se zavrtel okoli svoje osi in podrl vseh pet ljudi okoli mene. Pognal sem se proti vratom, segel po kljuki in jih odprl. Nihče več ni prišel za menoj, da bi me ustavil. Ko sem odprl vrata, so se člani uglajeno pobrali s tal in pred seboj sklopili roke. Istočasno so se mi rahlo priklonili in slišal sem njihovo misel.
Prijetno bivanje v Drugem sektorju. Čestitke.
29. PRAVA DOBRODOŠLICA
Ko sem prišel skozi vrata, sem opazil, da je stena, ki je razmejevala oba sektorja, bila ena izmed tistih velikih lupin okoli še večje krogle, ki sem jo opazil pred petimi leti, ko sva z Aaronom gledala mesto od zunaj. S tretjega sektorja ta stena niti ni bila tako opazna. Ker je kakor sloj čebule bila obrnjena proti drugemu krogu - Drugemu Sektorju, je bila vidna samo iz notranje strani, torej od tu, kjer sem stal. Vedel sem, da sem na sredini in zelo sem veselil dejstva, da sem očitno uspel prestati test.
Mesto, ki se je odprlo pred menoj, je bilo bistveno večje od prejšnjega. Prejšnje mesto je bilo vidno podolgovato in je segalo okrog in okrog Drugega Sektorja. Stene pa so bile tako visoke in gladke, da bi jih bilo nemogoče preplezati.
To mesto pa je bilo širše. Očitno je v tem sloju bilo več ljudi, ali pa so samo potrebovali več prostora. Hiše, v katerih so ljudje bivali, so bile svetle in odprte, veliko je bilo okroglih linij. Vrata niso imela več ključavnic in čutil sem nekakšno vsesplošno zaupanje. Ljudje so bili nasmejani in odprti. Kdor je namreč prestal test, kot je bil moj, je zagotovo vedel, da se mu v življenju splača ohranjati stanje sreče.
Do mene je pristopil mlad fant, ki je dajal vtis azijskega bojevnika.
»Dobrodošel v Drugem sektorju, Derek,« me je nasmejano pozdravil. »Ime mi je Chang in prišel sem te pospremit. Zagotovo te zanima, kje boš živel, kajne? Kar za menoj.«
Presenetilo me je, na kako prijazen način sem bil sprejet. Šel sem za njim in podzavestno še vedno pričakoval tolpe pretepačev ali roparjev na vsakem ovinku. Če pet let živiš v takšnem okolju, se tega enostavno navadiš.
»Tega pa tukaj ni več,« se je nasmejal. »Tukaj je sreča standard. Ljudje se dobro zavedajo, da se jim še kako splača ravnati se po naravnih zakonih. Nimajo pa še dovolj visoke morale, da bi razvijali posebne sposobnosti. Ne vedo, da se v njih skrivajo fenomenalne sposobnosti, ki so popolnoma nad njihovimi pričakovanji. Cilj tega sektorja je spoznati, da je življenje izziv.«
»Samo to?« sem vprašal.
»Hja, samo to. Ampak to je potrebno . Zares spoznati. Zares verjeti in zares živeti.« Slišati je bilo tako preprosto.
Še enkrat me je pogledal, da bi poudaril resnost svoje izjave: »Nekateri ljudje ostanejo tukaj do konca življenja, ne vedoč, da jim niti ne bi bilo potrebno umreti.«
Ta novica je tudi mene presenetila. Vsakdo umre. To je naravni cikel življenja.
»Ni nujno. Svoje telo lahko razviješ do neomejenih potencialov. No, o tem bi ti lahko govoril leta in leta. Tukaj sva,« je pokazal na veliko stavbo, katere robovi so bili rahlo zaobljeni navznoter, enake linije pa so imela tudi okna in vrata. Delovala je kot ogromen popek cveta.
»Ti je všeč?« me je vprašal.
»Ja, seveda,« sem rekel in se spomnil na svoj prejšnji dom, ki je bil neprimerljivo slabše kakovosti. Počasi sem dojel, da se najbrž ujamejo v tem sektorju tudi zato, ker se tukaj počutijo tako varne.
»Včasih ravno zaradi tega lahko ponovno padeš v Tretji Sektor,« se je nasmehnil moj spremljevalec.
»Kako? Kaj niso ljudje, ki so opravili test.«
»Za večno lahko tukaj? Ne. Če si preveč zadovoljen in če se nisi pripravljen razvijati, z lahkoto zdrsneš nazaj. Ljudje še sami ne vedo, kako so zdrsnili nazaj. Nekega dne se enostavno zbudijo na drugem koncu stene.«
To je šele šok, sem pomislil. Vzel sem svoje nove stvari, ki so mi jih prinesli in se preselil v notranjost hiše.
30. DRUGI SEKTOR
Ljudje v drugem sektorju so zares bili popolnoma drugačni od prebivalcev tretjega sektorja. Ves čas so ohranjali stanje sreče. Kasneje sem ugotovil, da je to v bistvu pogoj za bivanje tam. Kajti po vsem mestu so bile nameščene kamere. Če so kamere več kot petkrat zapored ujele nekoga, ki je bil slabe volje, so ga izprašali pred posebno komisijo, ker je »s svojo negativno energijo okužal ostale«. Tudi mene so posneli približno trikrat, ampak samo na začetku.
Zanimivo pa je to, da denar v Drugem Sektorju ni več obstajal. Kar sem zaslužil v Tretjem Sektorju, sem lahko kar vrgel stran. Trgovine so sicer bile in prodajalke so z laserjem beležile, kar smo vzeli. Vendar samo zato, da so vedele, kaj morajo še naročiti in česa bo kmalu zmanjkalo iz zalog.
Ljudje so bili še vedno različnih ras in starosti, kot v prejšnjem sektorju. Na južni strani mesta je bilo tudi lepo urejeno pokopališče. Mesto je seveda bilo ves čas čisto, hiše pa so bile odklenjene. Prebivalci so se po mestu gibali svobodno in vsak je imel svoj namen. Ljudje so ohranjali stanje kreativnosti - pa naj bo to na področju arhitekture, umetnosti ali znanosti. Otroci so hodili v posebne šole, kjer so jih trenirali za življenje. Ljudje v tem sektorju so veliko meditirali in se učili, da je vsak test v resnici izziv.
Tudi sam sem dobil službo, glede na svoje sposobnosti. Ko me je drugi dan mojega bivanja tam Chang odpeljal v njihov urad, me je komisija za kreativnost vprašala, kaj sem počel prej v življenju.
»Pisal sem,« sem odgovoril.
Člani komisije so se spogledali in čutil sem, da jim odgovor ni preveč všeč. Znova je sledilo vprašanje,
»In kaj ste pisali?«
»Turistične članke, večinoma. Sicer pa želim napisati knjigo.« sem nadaljeval. Čeprav sem čutil, da pisanje knjižne uspešnice ni več moja primarna želja.
»Ali veste, da je pisanje knjig. zastarelo?« me je vprašala starejša članica komisije.
»Kaj mislite s tem?«
»S tem mislim, da je veliko bolje živeti življenje, kot pa filozofirati o njem. Zaradi tega se pisanju in branju knjig v Drugem Sektorju izogibamo.«
»Aha,« sem hitro rekel in utihnil. To je torej bilo tisto, kar sem čutil v sebi. Počasi me je življenje pričenjalo tako prežemati, da se mi ni več zdelo vredno, da bi o njem pisal ali bral. Čutil sem, da nimam več potrebe po pisanju. Ampak da se mi je razvijala vedno večja potreba po tem, da bi ga zares živel. Tista »uspešnica« lahko počaka na moje naslednje življenje.
»Kaj pa še znate?« me je vprašal starejši moški.
»Znam. Borilne veščine, znam govoriti z ljudmi, . Znam biti brez misli.«
Te sposobnosti pa so jih mnogo bolj očarale, kot prejšnje. Dali so mi nalogo, da treniram najstnike, ki zaključijo osnovno šolanje. Kot neke vrste srednješolski pouk telovadbe. Sprva se mi je misel na to zdela preveč razsežna. Čutil sem strah, da tega ne bom zmogel. Potem pa sem se kmalu pomiril in sprejel novi izziv.
Izkazalo se je, da mi je dana naloga v resnici bila precej pisana na kožo. Najstniki Drugega Sektorja so se namreč precej razlikovali od najstnikov normalnih mest, ali pa Tretjega Sektorja. Skrbeli smo za redne treninge, ohranjali moč telesa, hkrati pa sem jih učil, kako se boriti, ne da bi za to uporabljali misli. Ker sem prebral misli vsakogar, s katerim sem bil v dvoboju, so se morali presneto potruditi, da so me premagali. Jaz pa sem se potiho čudil razvoju lastnih moči. Niti sam nisem vedel, kdaj sem začel tako dobro brati misli. Vendar pa se je ta sposobnost z vsako lekcijo, ki sem jo dal svojim učencem, vedno bolj krepila. Kmalu sem se lahko priklopil na frekvenco misli, tudi kadar se nisem boril. Seveda pa sem čutil, da je takšen priklop namenjen samo tistim, ki ga uporabljajo v dobre namene in nikakršnemu prisluškovanju.
Kmalu sem se zavedel, da bom star že štirideset let. Življenje v Drugem Sektorju me je tako prevzelo, da sem popolnoma pozabil na čas. Spomnil sem se Changovih besed, da nekateri ljudje preživijo tu vse življenje. Kmalu se je zgodil dogodek, ob katerem sem se še bolj zavedel velike razlike v mojem načinu življenja pred prihodom v Mesto srečnih in življenju, kot sem ga živel sedaj. Vendar pa je to spoznanje imelo zelo grenak priokus.
31. OBISK
»Obisk imaš,« mi je rekel Chang, ko sem ga vprašal, čemu me je pričakal pred zelenico, kjer smo ravnokar končali s treningom.
Zdelo se mi je rahlo neverjetno, da bi me kdorkoli želel obiskati sem, kjer sem se nahajal. Nameraval sem se vrniti po očeta; takšno znanje bi mu zelo prav prišlo posebej glede na spremembe, ki so se nam obetale. Emma pa. tako ali tako ni želela govoriti z menoj. Dokler ne bi dobil drugačnih navodil, sem se nameraval držati tega da jo moram enostavno pustiti pri miru. Ne glede na karkoli, pa čeprav sem jo zelo pogrešal.
»In kdo ... me je obiskal...?« sem previdno vprašal.
Chang se je nasmehnil. »Saj boš videl. Res pa je, da moraš pohiteti, ker te res nestrpno pričakuje.« ob njegovem opisu sem skušal vsaj malo pokukati v njegovo vibracijo misli, ki je tokrat ostala zaprta.
»Saj boš kmalu videl. Moj edini nasvet je, da ne podležeš občutkom žalosti. Zapomni si, da je vse samo test - ali še bolje, vse je izziv.« podal mi je zapestnico, ki so jo sestavljali simetrični kamni različnih barv. Vsak je imel vgraviran nekakšen zemljevid in ko sem jih pogledal natančneje, sem ugotovil, da bi nemogoče bilo napraviti kopijo. Gravure so bile namreč neverjetno natančne.
»Ta zapestnica je znamenje, da živiš v Drugem sektorju. Da boš lažje prišel nazaj. Če boš seveda obdržal stanje sreče.«
Nisem vedel, kaj misli s tem. Kot da me čaka še en preiskus. In imel sem prav.
Vratar me je peljal do izhoda Drugega sektorja, kjer je majhen zavit tunel vodil vse do vhodnih vrat. Prepoznal sem celo prostor, kjer me je stražar pred leti poslal v Tretji sektor. Ob misli, da je vse to zdaj le še spomin, sem se olajšano nasmehnil.
Pri glavnem vhodu je čakala starka v raztrganih oblačilih. Njen videz je bil rahlo nenavaden: nosila je kavbojke in moden površnik - kot so jih nosili mladi ljudje. Hkrati je vsa njena oprava bila močno odrgnjena in opraskana. Njeni lasje - svetli s sivimi prameni - so že na daleč bili videti neurejeni in bili so sprijeti v večje gmote, kot nekakšne neurejene kite.
To je torej moj veliki preiskus, sem olajšano pomislil. Ta starka? Le kaj hoče od mene...
Pogledala je proti meni. Njen zguban obraz se je spačil in obraz je obrnila stran. Približal sem se ji.
»Zakaj mi nisi povedal?« je nesrečno rekla in pogledala v tla.
Še enkrat sem se zazrl v njen obraz in jo zgroženo prepoznal. Seveda, mladostna in modna oblačila. Starka, ki ni starka. Njen obraz je bil uničen zaradi umetnih
posegov, ne zaradi dolgega življenja... Je to mogoče? Nisem je prepoznal zaradi obraza. Prepoznal sem jo po glasu. Nemo sem odgovoril:
»Saj sem ti poskušal.«
»Zakaj nisi še bolj poskušal!?« je bila obupana.
Ustnice so uvelo sledile njenemu govoru. Videl sem, da je njena operacija očitno izpadla slabše, kot je mislila, da bo. Nekaj let so bile sočne, seveda. Nato pa so uvenele še hitreje, kot bi sicer. Plastičnih popravkov nikoli nisem preveč maral in ni mi bilo jasno, zakaj se je klasična lepotica, kot je Emma, odločila za kaj tako nesmiselnega.
»Zakaj me nisi takrat . Na silo odvlekel s seboj?« je že vpila. Videl sem, da si s tem, ko se vdaja lastnim čustvom, še bolj predaja nizkim vibracijam, ki jih je okoli nje bilo vedno več. Tema se je pričela širiti.
»Oprosti. Nisem vedel, kako naj ti pomagam. Ampak še vedno greš lahko z menoj,« sem ji ponudil roko.
»Ne. Prepozno je.« glavo je obrnila stran, da ne bi znova kazala svojega zgubanega obraza. Ko je to storila, se je v celoti predala svoji žalosti. Še preden bi ji lahko razložil, da ta žalost nikakor in nikoli ni bila ona, se je že zgrudila po tleh.
Hitro sem stekel do nje in ugotovil, da je le padla. Njeno šibko telo se je uprlo na mojo roko in ponovno je vstala. Pogledala me je v oči.
»Sovražim te.« je rekla s prezirom. »Nihče mi še ni naredil takšne krivice, kot ti.«
Čeprav me je njen odnos zabolel, sem skušal vnesti v situacijo pred menoj čimveč znanja, ki sem ga pridobil v teh letih.
»To vendar ni res,« sem odgovoril in čutil sem, da imam prav. Da je vse skupaj precej smiselno.
»Če me zares sovražiš, zakaj si se potrudila in prišla vse do sem, da mi to poveš?« Nasmehnil sem se in vedel sem, da imam prav. Začutil sem mir. Tako jo imam rad, sem pomislil. Tudi, kadar misli, da mora trmasto vztrajati na svojem.
Ona pa je po daljšem razmisleku rekla: »Ker grem. Na operacijo v Sydney.«
Zdrznil sem se. »Zakaj?« Poskusil sem se povezati z njenimi mislimi. Če ne bi imel dobrih namenov, mi dostop do njih tako ali tako ne bi bil dovoljen. Kmalu sem zagledal sliko majhne spominske kartice. Slišal sem o njih. Postajale so vedno bolj moderne v zunanjem svetu. Zagotovile naj bi. Dobro počutje. Poseg je bil hiter in mogoče ga je bilo opraviti kjerkoli. Videl sem jo ležati na premični bolniški postelji, kako jo peljejo na poseg.
»Emma, ne.« sem nežno rekel in ji znova ponudil roko. »Pridi z mano.«
Gledala me je in videl sem, da se v sebi bori. Po eni strani sem čutil, da sem jo zaradi svojega neznanja pred leti zelo prizadel. Prav trmasto mi je zamerila. Po drugi strani pa me je še vedno imela rada. Videl sem, da si zares želi iti z menoj.
Počasi mi je ponudila roko. Prijel sem jo. Naenkrat pa so se njene misli zmračile. Z drugo roko me je zadela njena klofuta.
»Tako! To je zato, da boš vsaj približno začutil, kaj si mi naredil. Želim ti prijetno pot do slave in do uspeha, po katerih tako hrepeniš!« spustila me je in odkorakala proti taksiju, ki jo je čakal.
»Emma, ne bodi trmasta,« sem še rekel za njo. »Oprosti za tisto pred leti, žal mi je!« »Saj bi ti moralo biti!« je zavpila.
Spomnil sem se, da bi ji lahko povedal, da sem sanjal točno to, kar se je zgodilo. Tako bi lahko razumela mogočen plan, na katerega ne moremo vplivati, dokler se vdajamo čustvom. Morda bi me razumela.
»Emma, točno to sem sanjal!« sem ji odgovoril, ampak ni me več slišala. Sedla je v avto in še preden sem lahko pritekel do njega, je taksi odpeljal.
Občutil sem praznino, ko sem zrl v velik oblak prahu, ki ga je dvignil taksi. Napadla so me čustva obupa, brezizhodnosti in žalosti, ker me je ponovno narobe razumela. Njena klofuta je še vedno počivala na mojem licu, čez njo pa so kapljale moje solze. Emma jih ponovno ni videla. Že spet je odšla, misleč, da mi ni mar. Občutil sem čustva, ki jih nisem že zelo dolgo. Vsaj nekaj sem vedel: živa je. Skozi megleno zaveso solza sem se nasmehnil. Naenkrat je razgled na puščavo postal drugačen.
Pred menoj so se materializirali trije člani komisije, ki me je ocenjevala ob vstopu v Drugi sektor. Ženska se nama je približala.
»Ali kršimo pravila, Derek?«
»Prosim?«
»Čustva žalosti napolnjujejo tvoj razum,« mi je razložila. »Se želiš vrniti v Drugi sektor, ali želiš ponovno v Tretjega?« je mirno vprašala.
Obrisal sem solze. Nisem želel nazaj, hkrati pa nisem več čutil sreče, kot prej. Pokazal sem zapestnico in se namenil proti vratom.
»Ti se boš vrnil, ko boš pripravljen,« je še rekla in izginila je v notranjost. Ponovno sem stal pred vrati in gledal za njimi. Ostal sem na začetku.
32. VRATAR
»No, ne ravno na začetku,« sem zaslišal globok glas.
Obrnil sem se in pred menoj je stal velik stražar, ki me je pred leti poslal v Tretji sektor.
»Potrebuješ samo moje dovoljenje,« je še dodal. »Vidim, da si v teh letih zelo napredoval,« je pomembno rekel.
Sam nisem čutil tako. Boril sem se z občutki žalosti in krivde, da sem sam kriv za to. Pogrešal sem Emmo in v glavi so se mi zavrteli vsi filmi najinega skupnega druženja. Zabave. Načina, kako se je znala pogovarjati z menoj. Nikoli več.
»Mogoče imaš prav,« je vratar hitro prekinil moj tok misli. »Zmotil sem se.«
Meni pa je šele sedaj prišlo v zavest, kaj mi je prejle skušal povedati. Če ostanem tukaj pred vrati, ne bom nikoli zmogel popraviti škode, ki sem jo storil. Spomnil sem se stavka, ki ga je dostikrat ponavljal Aaron, ko so se pogovarjali o meni: »Derek ima sposobnosti, da nas reši.«
Kaj, če je imel prav? Kaj če zares skrivam sposobnost, ki bi lahko popravila krivico, ki sem jo storil? Ki bi lahko izničila moj negativni pol in mi vrnila osebi, ki sta mi pomenili največ? Je zares vse mogoče? So imeli prav? Srce mi je znova začelo biti v bolj zdravem ritmu ob misli, da morda lahko vsaj nekaj popravim. Če odkrijem, kdo sem v resnici. Znova sem se obrnil proti stražarju.
»Premislil sem si. Zares želim priti nazaj noter.«
»Tako se govori,« se mi je nasmehnil. »Kar naprej!«
»Kaj pa preiskus.?« sem bil previden.
»Zakaj bi ga opravljal dvakrat, ko pa si več kot očitno dovolj zrel, da prideš skozi vrata?« se je nasmehnil.
Šel sem mimo njega. Moj korak je bil nagonsko hitrejši, kot po navadi - da si stražar ne bi premislil.
Ko sem prišel domov, sem se ponovno spomnil svojih prijateljev izpred desetih let in ugotovil, da imam močen cilj, da jih najdem. Ker nisem vedel, kako naj opravim prehod do Prvega Sektorja, sem poiskal Changa. Imel sem prav. Poznal je odgovore na vsa moja vprašanja.
34. PREHOD
»Prehod v Prvi Sektor marsikdo smatra za nemogočega. Tja ne vodijo nobena vrata in noben drugačen prehod. Za takšno potovanje moraš imeti posebno moralo in velik pogum.«
»Potovanje? Ves čas sem mislil, da se Prvi Sektor skriva za naslednjim zidom.«
»Seveda se,« mi je skušal obrazložiti. »Ampak, pot do tja je mogoče malo daljša, kot izgleda na prvi pogled. In za prehod tja moraš imeti . Prav posebne sposobnosti.«
To ovinkarjenje me je že rahlo utrudilo. Zares sem želel izvedeti dejstva.
»Kako pridem do tja?«
»Najti moraš mestno komisijo in jih prositi za izziv. V Drugem Sektorju morajo prebivalci mesta sami prepoznati, da želijo iti na višji nivo. Nihče jih ne more prisiliti. Zato mnogi ostanejo tukaj do konca življenja. Ker jim je tukaj preveč udobno.«
Po večih letih sem končno ugotovil pomen tega sektorja. Tudi sam sem se očitno ujel na udobje, sicer ne bi bil tu tako dolgo. Odšel sem domov, kjer sem se kar nekaj časa pripravljal na izziv, ki me čaka. Spakiral sem nekaj stvari, za katere sem mislil, da jih bom potreboval na dolgem potovanju, kot ga je opisal Chan. Majhen in priročen šotor, ki se je razprl s pritiskom na gumb, nekaj opreme za pohod in nekaj hrane. Vse to sem stlačil v nahrbtnik.
Ker nisem vedel, koliko časa mi bo potovanje vzelo, sem se odločil, da pošteno poskrbim tudi za svojo higieno. Obril sem se in se pogledal v ogledalo. V zadnjih desetih letih sem se kar precej spremenil. Iz fanta sem zrasel v starejšega moškega. V gimnazijskih letih se mi je zdela številka štirideset prava starost. Zdaj pa sem jo živel in zdela se mi je še bolj nemogoča kot pred leti. Sicer sem še vedno skrbel za svojo nepreklicno telesno kondicijo, kot sem učil svoje učence. Vendar pa zares nisem užival v občutku staranja.
Tako sem se zatopil v svoje misli, da sem skoraj pozabil na svojo namero. Znova sem si s hladno vodo, ki sem si jo pljusknil v obraz, zbistril um. Odpravil sem se od mestne komisije. Vsi so bili že zbrani in zdelo se mi je, da čakajo prav mene.
»Najbrž že veste, po kaj sem prišel,« sem jim rekel, ko sem vstopil skozi vrata velike dvorane, sredi katere je bilo pet stolov in podolgovata miza.
»Po izziv,« so mi odgovorili in se smehljali. Očitno ni ravno veliko takšnih primerov, kot sem jaz.
Člani komisije so nekaj časa sedeli mirno in zaprli oči. Tako sem čakal, kakšna bo njihova odločitev. Videti je bilo, da se posvetujejo. Po kakšni uri so mirno odprli oči.
»Prav,« je rekla ena izmed prisotnih. »Če najdeš izhod v tem prostoru, lahko preideš na Prvi Sektor. Saj veš, vse je izziv.«
Komisija je vstala in pred menoj izginila v nič. To me niti ni tako presenetilo, saj sem že zdavnaj bil priča vsemu, kar so počeli Jesse in družba. Malo bolj me je begalo dejstvo, da naenkrat za menoj ni bilo več vrat. Povsod, kamor sem pogledal, je bila stena, nikjer pa nobenih vrat.
Najprej sem obhodil prostor in z rokami drsel po zidu. Mogoče sem pa vseeno kaj spregledal. Ničesar nisem našel. Nato sem preučil strop. In tla. Znova brez rezultatov. Postal sem tudi lačen in žejen.
Bil sem vesel, ker sem s seboj vzel hrano in prigrizke. Pa vendar sem imel čudno slutnjo, da jih najbrž ne bo dovolj, preden najdem izhod. Člani komisije so namreč odšli in zdelo se mi je, da jih ne bo nazaj. Dvorana pa je bila zares . brez izhoda.
Odločil sem se, da se bom lotil iskanja ter poskusil čimbolj štediti s hrano in pijačo. Prvi dan sem tako približno dvesto petdesetkrat obhodil vse stene in pretipal tla. Trkal sem na marmorne ploščice, ki so bile na tleh in poslušal, če je kje slučajno bolj votlo zadonelo. Potrkal sem na čisto vsako, izmed deset tisoč tristo dvaindvajsetih ploščic. Ničesar nisem odkril.
Drugi dan sem ponovil vajo prejšnjega dne. Bil sem mnogo bolj utrujen, kot prejšnji dan. Najbrž zaradi tega, ker sem čutil, da se v tipanju in trkanju po ploščicah ne skriva tista rešitev, ki sem si jo želel. Hrane sem imel samo še za dva dni.
Tretji dan sem oplemenitil svoje raziskovanje s tolčenjem in brcanjem v stene. Kmalu pa sem začel tudi vpiti na pomoč. Nič pametnejšega mi ni padlo na pamet. Ker nisem imel več veliko časa, sem zares skušal izkoristiti vse možnosti, ki sem jih imel. Vključno s to, da se nenazadnje vrnem nazaj. Zares nisem želel umreti v tisti veliki dvorani.
Kmalu zatem, ko sem se utrujen zgrudil po tleh in ugotovil, da očitno nikogar ne bo, sem začel resno iskati izhod iz tega prostora. Ugotovil sem, da sem do tedaj samo poskušal najti izhod. Poskušal sem po svojih najboljših močeh.
Kaj me brigajo moje najboljše moči, sem pomislil, če me pa ne spravijo ven. Malo več kreativnosti bo treba!
Čutil sem, da si ne bom prav nič pomagal, če obupam in se prepustim dobesedni brezizhodnosti, kateri sem bil priča. Sedel sem in pričel meditirati. Pomislil sem na to, da me nekaj, kar je v meni ovira, da bi opravil ta izziv. Pomislil sem na Aarona, s kakšno lahkoto se je odpravil skozi prehod. Čeprav sem po mnogih letih bivanja v Tretjem in Drugem sektorju odpustil precejšnjo mero negativnih čustev, sem ugotovil, da mu še vedno zamerim. Bil mi je zares pravi prijatelj. Hkrati pa je očitno želel, da se soočim z vsem tem.
Ne morem in ne smem ostati v tem, sicer bom umrl, sem pomislil. Ali res želim končati življenje v tej dvorani? Ne - prihodnost je absolutno svetla. Moram najti izhod. Moram odpustiti vse bedarije iz svoje preteklosti.
Samemu sebi sem se zdel kot smešna marionetna lutka, ki je niti slučajno ne upravljam jaz in je tudi nikoli nisem. Vodilo me je znanje - ali pa neznanje.
Zagotovo najdem izhod, sem pomislil.
Kakšno uro se ni zgodilo prav nič. Sedel sem pri miru in se skušal povezati s tistim pretokom, ki me je po navadi vodil med bojem. Kmalu zatem sem začutil popolno sproščenost vsake mišice v mojem telesu. Pa vendar bi bil lahko vsako sekundo v celoti pripravljen na napad. Popolna budnost in popolna sproščenost hkrati. Začutil sem tudi, da nisem sam. Prostor se mi je naenkrat zdel poln ljudi. Natančneje, poln bitij. Odločil sem se, da odprem oči in da preverim, kaj se dogaja.
Okoli mene so bila bela bitja, ki so imela vse telo pokrito z luskami. Bila so večja od mene in zelo svetleča. Krog se je pričel lesketati, ko so si pričeli podajati laserju podoben žarek. Kmalu je ta žarek obkrožil ves krog. Povezali so ga po sredini in nad mojo glavo naredili nekakšno lasersko ploščad.
Ta ploščad se je svetila v prosojno beli barvi, hkrati pa so bile prisotne vse barve mavrice. Ko so ga pričeli počasi spuščati name, sem na glavi začutil rahlo ščemenje. Ta občutek se je spremenil v vibriranje in se počasi pričel spuščati vzdolž mojega telesa. Ko so lasersko ploščad spustili prav do mojih stopal, so jo ponovno pričeli dvigati. Ta postopek so trikrat ponovili.
Na koncu so počasi odvzeli žarke, ki so krog povezovali v ploščad. Tudi žarek, ki je tvoril krog, se je razpustil. Ostali so samo še oni. Največji med njimi se mi je približal.
»Končno,« je rekel. »Veš, meni je vzelo kar nekaj časa, da sem ugotovil, kako strupena je zamera. Spusti to, saj te morda čakajo nepredstavljivo čudovite stvari, ko odgrneš zaveso zamere. «
»Sem opravil test?« sem ga vprašal. Več kot očitno je šlo za to. Nasmejal se je. »Seveda. Zdaj boš končno lahko opravil to, po kar si prišel.« »In kam grem sedaj?« sem ga vprašal.
»Sedaj si pripravljen. Pomisli na to, kjer bi rad bil in tvoje novo telo te bo popeljalo tja,« mi je še odgovoril. Kmalu zatem pa se je skupina razblinila v nič.
Še vedno sem sedel na tleh. Ko me je zajela tišina dvorane, v kateri sem sedel, sem hitro pomislil, če nisem vsega skupaj samo sanjal. Tako znano se mi je zdelo. Odprl sem oči in ugotovil, da sem popolnoma drugače oblečen, kot sem bil prej. Namesto pohodnih hlač in bluze sem imel na sebi nekakšno belo opravo. Hlače, ki so bile podobne jeansu in bela majica, ki sem ju imel na sebi, definitivno nista bili moji. Vsaj prej ne.
Še enkrat sem pogledal po prostoru in znova ugotovil, da se poleg moje menjave oblačil v dvorani ni nič spremenilo. Znova sem se uzrl po svojem telesu in presenečeno ugotovil, da se je na meni poleg oblačil očitno spremenil tudi videz. Segel sem v nahrbtnik, kjer sem imel veliko potrebščin. Med drugim tudi malo
praktično ogledalce. Lahko bi ga uporabil za usmerjanje svetlobe. Tokrat pa sem ga uporabil tako, da sem se pogledal vanj.
Moje telo je zares bilo. Kot novo. Prerojeno. Izgledal sem kot kakšen najstnik. Nikjer niti sledu več o štiridesetletnem gospodu učitelju. Znova sem bil zgolj Derek. Sicer pa se mi je v času bivanja v različnih sektorjih Srečnega mesta zgodilo toliko neverjetnih stvari, da bi se na njih že lahko privadil.
Spet sem se spomnil na svoj cilj in pospravil ogledalo. Sedel sem na tla in pomislil na Prvi sektor. Kako naj bi izgledal. Najbrž je tam zelenje. In okrogla arhitektura. Modro nebo.
Prvi sektor. Želim v Prvi sektor. Ponovno sem se sprostil in se povezal s tako dobro poznanim pretokom. Prvi sektor. Prvi sektor.
Moje telo se je popolnoma prepustilo novi vibraciji in kmalu nisem videl, slišal ali čutil ničesar več. Zajela me je svetloba in še preden sem se zavedel, sem pod seboj začutil mehkobo trave.
35. SESTANEK »Derek, ravno smo govorili o tebi,« je rekel Jesse.
Odprl sem oči in ugotovil, da sem se znašel sredi kroga svojih prijateljev. Mirno so sedeli okoli mene na velikem cvetočem travniku. Poleg Ravija in Ine je sedela majhna punčka. Poleg Jesseja in Keishe pa trileten fantek. Ko sem se jim nasmehnil, so mi veselo zaploskali. Uspelo mi je.
Vstali smo in se objeli.
»Tole sta pa Zyna in Kairon,« je rekla Ina in otrokoma naročila, da sta se predstavila. Bila sta nasmejana in neverjetno lepa.
Še enkrat sem ganjeno pogledal po skupini, ki je nisem videl vsa ta leta. Pogrešal sem jih.
»Kako smo šele mi pogrešali tebe,« je rekel Aaron. »Vsako leto sem odšteval sekunde do tvojih prepoznav. Ampak - saj ni važno, zdaj si tukaj. Veliko dela nas čaka.«
»Dela?« sem bil osupel. Prvi sektor je spominjal na raj. Veliko je bilo travnikov, ki so bili naravnost nebeški. Vse skupaj je obkrožala okrogla arhitektura, ki je spominjala na razne vesoljske filme. Vse se je popolnoma ujemalo med seboj. Ko sem pogledal v zrak, sem ugotovil, da znajo ljudje v Prvem sektorju dejansko leteti. Brez drugih plovil. Premikali so se tako, da so leteli.
Zdelo pa se je, kot bi se čas v tem sektorju ustavil. Ni se mi zdelo, da so tukaj ljudje pod stresom ali pa da bi bili zasuti z delom.
Si mislil, da tukaj ne delamo, kaj? se je pošalil Jesse. Nasprotno, še bolj, kot drugje. In izzivi so veliko večji.
Odpravili smo se do naše velike hiše, kjer je vsakdo imel predelek, kjer je bival. Te hiše niso imele niti stopnic, niti dvigal. Nadstropja so bila odprta, kot pri čebeljem panju. Vsak je lahko odletel ali pa se teleportiral, kamor je pač želel.
Še isto popoldne je Aaron sklical sestanek.
Vem, da ste nekateri tukaj precej novi, vendar se nam kar precej mudi, je pomislil, ko smo se zbrali.
Mislim, da se vsi strinjamo, da je stanje precej kritično. Nisem vedel, kaj je mislil s tem.
Pokazal ti bom, je resno pomislil Aaron. Prosim zapri oči.
Zaprl sem oči in mojo zavest so preplavile slike, ki niso bile moje. Bilo je enako, kot pri prenosu misli, le da je pri prenosu slik bila energija veliko bolj zgoščena. Da bi
lahko videl, kaj me je obkrožalo, sem se moral sprostiti. Če sem želel sliko izostriti na silo, so se znova razpršile v meglice. Kot pri Ronnijevih vajah za oči.
Uspel sem se uglasiti s frekvenco Aaronovih slik in ugotovil, da so to filmi, ki prikazujejo boj. Milijoni ljudi, ki so kot podivjani kričali in tekli proti Srečnim mestom. Spremljale so jih temne sence in več kot očitno je bilo, da ti ljudje nekako niso pri sebi. Zdeli so se mi kot umetno vzgojene živali, ki so narejene za to, da ubogajo ukazom.
Saj to tudi so, je pomislila Jessica in se zgrozila. Ena izmed njih bi lahko bila jaz... Rodney pa jo je prijel okoli ramen. Pogledal sem Aarona. Kaj je mislila s tem?
To so vodeni ljudje, Derek. V letih, ki si jih preživel v Srečnem mestu, so se stvari zunaj temeljito spremenile. Se spomniš, ko sem ti rekel, da si zadnjič v normalnem mestu? V mestu mešanih ljudi? Imel sem prav. V letih, ki so sledila, je sreča tudi drugje postala standard. Ljudje so začeli hrepeneti po njej, kot so včasih hrepeneli po denarju. Denar pa je postal ničvreden. Nekakšna energijska inflacija, bi lahko rekli. Ker večina ljudi ni poznala načina, kako bi do takšnega stanja prišli na naraven način, so si pričeli pomagati z nekakšnimi vstavki, ki so postali vedno bolj moderni.
Spominska kartica, je pomislila Jessica. Otopi tvoj razum in tvojo zavest loči od tvojega telesa. Zelo neprijetna izkušnja, verjemi. Ampak res pa je, da tvoje telo prisili, da se ves čas smehlja. In da nekako ne čuti potrebe po spremembi. Odgovarja in dela namesto tebe. Srhljivo.
Kot pa smo pričakovali, se je v centrali satelitov, ki so usmerjali takšne kartice, skrivala neverjetna moč. Predstavljaj si, da bi lahko imel oblast nad vsem planetom. Samo pritisnil bi gumb in ves svet bi ravnal tako, kot bi mu ti ukazal. Takšna moč je lahko izjemno nevarna in tik pred tem smo, da izgubimo planet...
Ves planet?
Po današnji iniciaciji domnevam, da že veš, da nismo edini v vesolju, a ne? Je nadaljeval Aaron. Spomnil sem se belih luskastih bitij in pritrdil.
Ker smo ljudje padli v premočno uničenje, so se Vodilni in Temačni pogodili, da bodo planet razgradili, je razložil Ravi. Obstajajo zatočišča, planeti za preživele. Ravno tako pa bodo Vodilni kmalu razglasili uradni datum razgradnje. Tukaj pa nastopiš tudi ti, Derek. Tvoja sposobnost potovanja. So ti Vodilni povedali, v kaj vse si bil injiciiran? me je vprašal.
Ne. Edino, kar vem, je to, da sem po postopku imel drugačna oblačila in veliko mlajše telo, kot prej.
Potem pa sem mnenja, da bi moral še nekoga spoznati, je rekla Keisha. Tamle, je pokazala proti jugu.
V zeleni travi me je pričakovalo dekle z rjavimi lasmi. Gledala je proti meni in mi pomahala, naj pridem bližje k njej. Pogledal sem ostale in se poslovil. Ko sem hodil proti njej, sem pospešil svoj korak, ker sem čutil, da me čakajo odgovori, ki se jih veselim že kar nekaj časa.
36. ZGODBA O MOČI
»Pozdravljen, Derek,« mi je rekla, ko sva se srečala. »Ime mi je Elizabeta. Večina pa me pozna pod drugim imenom. Moj vzdevek je Brezčasna.«
Segel sem ji v roko.
»Povedati ti moram, da sva si precej podobna. Zato ti bom zaupala zgodbo, ki je nisem še nikomur do sedaj.«
»Prosim,« sem rekel z zanimanjem. Zdelo se mi je tudi, da je dekle, ki je pred menoj, mnogo starejše, kot je izgledalo. In čutila se je njena izjemna moč.
»Tudi sama sem kot ena izmed vodilnih dobila nalogo, da očistim ta planet,« je nadaljevala. »Kot Ravi in Ina. Vendar pa sem sama padla mnogo globlje, kot kdorkoli izmed nas. Že moje prvo rojstvo je bilo zaznamovano z učenjem, ki sem ga želela predati ljudem okoli sebe. Seveda pa se nisem zavedala, da bo vibracija človeškega telesa tako težka in tako polna čustev. Tako sem znanje, ki sem ga imela v sebi, ko sem prišla na svet, kmalu pričela uporabljati za svoje namene. Ko sem videla, da ljudje ne želijo slediti znanju, ki sem ga imela, sem ga pričela izkoriščati. Želela sem si slavo in si jo omogočila. Želela sem bogastvo in ga dobila. Želela sem ljubezen in jo izsilila. Seveda je vse to bilo neskladno z naravnimi zakoni. Vendar pa je v tistem času vladalo težje magnetno polje, ki mi je takšno zlorabo omogočalo. Ljudje so bili popolnoma opijanjeni od moje moči. Lahko bi imela karkoli in kogarkoli.«
Takšna zgodba se mi je že vnaprej zdela obsojena na propad.
»Saj tudi je. Med mojim vladanjem sem pritegnila pozornost bitij, ki se imenujejo Temačni. V tem telesu sem tako ali tako imela bistveno nižjo vibracijo duše, kot prej, ko sem bila ena izmed Vodilnih. Po pohlepu po še večji moči, sem se predala njihovi sili. Zgodilo pa se je ravno obratno, kot sem pričakovala: izdali so me. Vzeli so mi moje moči in me pahnili v najnižje območje bivanja v vesolju. Tam pa je upanje na pobeg skorajda nemogoče. Lahko bi rekla, da sem tam bila celo večnost, preden sem se domislila, kako bi lahko prišla ven.«
»In kako ti je uspelo?« sem vprašal.
»Spoznala sem, da je v meni bilo veliko šibkosti. Ampak kjer je velika šibkost, tam je tudi velika moč. Tako močno sem obžalovala svoje dejanje, da sem s posebnimi postopki odkrila svojo sposobnost, ki jo imajo le redka bitja v vesolju.«
»In to je?«
»To je moj vzdevek,« se je nasmehnila. »V svoji duši sem našla frekvenco mostov, ki povezujejo vesolje. Nekateri mostovi ali črvine povezujejo velike razdalje. Druge pa povezujejo čas.«
Skorajda nisem več uspel slediti.
»Časovne črvine. Ugotovila sem, kdaj in na kakšen način se moram povezati z njimi. Ko sem jasno izrazila svojo namero, je čas deloval zame. In ker sem zares hotela dobro, se je moja sposobnost potovanja v času izpopolnila do takšne natančnosti, da so mi Vodilni - ki so me znova sprejeli medse - dali vzdevek Brezčasna. Seveda sem se vrnila v čas, pred mojo vladavino in v celoti popravila vso škodo, ki sem jo prizadela planetu. Od tedaj sem znana kot ena izmed najbolj pravičnih kraljic na svetu. Kmalu pa sem začutila potrebo po tem, da se umaknem in Vodilni so to začutili. Naredili smo načrt, kako naj bi konec mojega obstoja izgledal in ga izpeljali. Od tedaj se skrivaj gibljem med vsemi, ki si zares želijo znanje. In iskreno pomoč planetu.«
Bil sem začuden nad pestro zgodbo, kateri sem bil priča. Dekle mi je bilo znano, to je res. Niti malo pa se mi ni sanjalo, da ima tako pestro zgodovino.
»In to podobnost čutim tudi v tebi,« je dodala. »V tebi je veliko obžalovanja, ker si storil stvari, ki jih v resnici nisi hotel. Vendar obžalovanje ni pravo čustvo - bolj primerno je zaupanje v svetlo prihodnost, ki premaga vse. Verjameš v svetlo prihodnost, Derek?«
»Da.« do sedaj sem uspel svoj um naučiti do te mere, da sem tak odgovor lahko dal hitro in brez razmisleka, pa čeprav me je včasih zavirala teža moje preteklosti. Spraševal sem se, kaj je z Emmo... In ali bi Chig Lan bila še živa, če ne bi.
»To so same zastarele misli. Pozabi, kaj si storil v preteklosti. Sama sem pobila na tisoče ljudi in morala sem se soočiti z močno temo, da sem smela preseči moč usode in jo popraviti.«
»Se pravi, da lahko - popravim usodo?«
»Z močjo, ki jo nosiš v sebi lahko storiš več kot le to,« mi je pogumno rekla.
»Bojim se samo, da nimaš več veliko časa. Zato ti moram povedati, da ti je danes ob iniciaciji bilo podarjeno prav posebno telo. Telo, ki se lahko teleportira in telo, ki lahko potuje skozi čas. Ti imaš moč, da privabljaš črvine vesolja, tako kot jaz. Edino ena malenkost je zelo pomembna. Ker naravni zakoni takšnih potovanj ne podpirajo več, so lahko bolj izjeme, kot pravilo. Tvoje telo lahko biva v preteklosti eno uro, nič več. Vibracija tvojih celic je prilagojena vibraciji tega časa in ne preteklosti. Ker pa želiš svojo sposobnost izkoristiti za dober namen, ti bo takšno potovanje vseeno omogočeno, ko boš pripravljen.«
Znova sem bil osupel. Presenečenj kar ni bilo konec.
»Vedeti pa moraš, da na tej poti obstajajo nevarnosti, ki se jih moraš zavedati. Planet Skatur, ki je sicer mišljen za obnovo in rešitev prebivalcev vesolja, zate predstavlja veliko nevarnost. Zaradi želje po absolutnem miru bodo na planetu Kanter izbrisali spomin vsakomur, ki ga najdejo v tem območju in ga šele nato poslali na reševalni planet Skatur. Ti tega ne smeš biti deležen - če ne, ne boš mogel izpolniti svoje naloge. Če te kdo vpraša, ali se česarkoli spominjaš, naj bo tvoj odgovor ne, misli pa naj bodo prazne. Tega si se menda do sedaj že naučil tu.« Pogledala me je naravnost v oči.
»Si želiš rešiti ta planet?« me je vprašala.
Spomnil sem se na hordo podivjanih ljudi in se zdrznil. »Seveda,« sem odgovoril. »Potem pa moraš napisati knjigo.«
Pogledal sem jo izpod obrvi. To je bilo zadnje, kar sem pričakoval.
»Knjigo?« sem jo nejeverno vprašal.
»Pravzaprav tri,« me je popravila.
»TRI knjige? V Drugem Sektorju so mi pa rekli da.«
»Ja, res je. To je življenje v sedanjosti. Ti pa potuješ v preteklost. Sploh pa bo to pisanje izgledalo popolnoma drugače, kot včasih.«
Nisem vedel, kaj naj ji odgovorim.
»Pojdi do Ravija in Ine. Do Keishe in Jesseja. Skupaj boste našli pravilno rešitev. In vedi, da se mudi. Razgradnja planeta je dogovorjena za jutri,« je mirno zaključila. »Brez skrbi, ko bo prišel primeren čas, boš vedel, kaj moraš storiti,« mi je še rekla, nato pa izginila v sončni svetlobi.
37. RAZKROJ
Stali smo v krogu. Vedeli smo, da imamo samo en poskus. Kmalu smo dobili poslednje svarilo od Vodilnih:
»Pojdite, drugače ne boste le umrli. Razgradilo vas bo.« Pogledali smo se.
»Že v redu,« je rekel Ravi in pogledal proti meni, »Če bi bilo potrebno, veš, kaj moraš narediti. Zaščiti Zyno.«
»In Kairona,« je dodala Keisha.
»Za zdaj pa: kar nadaljuj.«
Pred seboj sem držal usb ključek. Bil je majhen, ovalen in komaj opazen. Dva para sta pristopila bližje. Dvignila sta roke in poslala vsebino, o kateri smo se pogovarjali, v malo napravico, ki sem jo držal v rokah. Jaz sem storil podobno. Tudi iz moje levice je prišel svetel žarek, ki je potoval v ključek. Svetloba, ki se je kot precizen laser kar sama usmerjala med mikroskopsko majhno vezje, je naposled le našla primeren prostor in se ugnezdila v napravi. Vsi štirje so olajšano vzdihnili.
»Končano je,« sem potrdil.
»Prav imaš, res je končano!« sem slišal raskavi glas za svojim hrbtom. Ne da bi se obrnil, sem hitro pogoltnil usb ključek.
»Derek, pojdi sedaj,« je mirno rekla svetlolaska. »Ti nisi na naši strani! Kdor se je podredil temi, za tega ni prostora med nami!« čutil sem, da bi v svoje besede lahko vložila več dramatičnosti in nisem bil prepričan, da ji bodo Temni verjeli. K sreči sem se zmotil. Obrnil sem se in počasi odkorakal proti kleti.
»Mislite, da ste opravili z nami. Na žalost. ste ravnokar začeli!« je še rekel raskavi glas. Temna bitja so se razkropila po prostoru in kmalu nisem videl ničesar več. K sreči so mene za začetek pustili pri miru. Kot smo pričakovali. Za seboj sem zaprl vrata, ki so kmalu pričela pokati. Z grozo sem opazoval preciznost načrta. Zares je bilo dogovorjeno, da se planet razkroji!
V	mešanici žalovanja za prijatelji sem hitro stekel, da bi rešil še zadnjo dragocenost, ki mi je bila zaupana: otroka.
V	predelku za odpadno železo so me že čakale tri pripravljene komore.
»Hitro, ni časa za igrice,« sem jima rekel. Vsakomur sem tesno pripel pas in pripravil igrače. Če bo vse po sreči, bosta kmalu pristala na Skaturju.
»Kam pa greš, stric Derek, in kje je mami?« me je vprašala mala Zyna. Preveč težko bi mi bilo razložiti, da je njena mami že nekaj minut mrtva. »Vse je v redu, mala,« sem hitro rekel, »Šla boš na kratek izlet.«
»Grem jaz tudi lahko?« se je oglasil Kairon.
»Tudi, tudi, ampak biti morata čisto tiho!« sem šepetal. Z zadnjimi močmi sem se trudil držati obrazne mišice v nasmehu, da otroka ne bi bila preveč prestrašena. Tako ali tako ju čaka dolga in nevarna pot.
»Preko tegale se lahko pogovarjata,« sem jima rekel in pokazal na srebrn gumbek na kontrolni plošči. Pripravil sem tudi nastavitve za avtomatizirano pilotiranje in za varen pristanek.
»Sta pripravljena?« sem ju hitro in čimbolj nasmejano vprašal.
»Jaaa,« sta bila navdušena. S težavo sem skril solze, ker ju najbrž nikoli več ne bom videl.
»Je vse v redu, stric Derek?« je rekla tenkočutna Zyna. To ima po mami, sem pomislil.
»Vse, vse. Nekaj mi je padlo v oko. Sedaj pa takole. Šla bosta na čarobni izlet. In ko pristaneta, mi morata nekaj obljubiti. Ta svet bo poln pravljičnih bitij, vseh vrst in barv. Nekaj pa vama mora biti jasno: če vaju kdo vpraša, od kod sta, morata reči, da se ničesar ne spomnita, prav? To je zelo pomembno!«
»Ampak stric Derek.« je protestiral mali Kairon.
»Če ne bosta tega storila, me bodo ta bitja tako skrila, da me ne bosta nikoli več mogla videti,« sem skušal resnico narediti malo bolj pravljično. »Kajne, da bi me še rada videla..?« sem ju prosil.
»Seveda, stric,« je rekla Zyna.
»No, prav. Sedaj gremo pa zares.« skušal sem čimbolj igrivo spustiti glavna steklena pokrova, še prej pa sem poljubil otroka.
»Se vidimo,« sem jima pomahal. Obe komori sem namestil vzletni tulec in pritisnil Start.
Držita se, otroka, zares si želim, da bi se še kdaj videli... sem še pomislil, ko sta se tunela odprla. Poslednjič sta mi pomahala in izgledala sta, kot da gresta na vožnjo z vlakcem v zabaviščnem parku. Tudi sam sem jima igrivo pomahal in poskusil smešno zaplesati, da bi kar najdlje ohranil njuno otroško brezskrbnost. Komaj štiri leta sta stara, pa sta že izgubila vse, sem pomislil. Čisto vse.
Zajela ju je svetloba črvine. Izginila sta v poblisku sekunde.
Sedaj sem pa jaz na vrsti, sem pomislil.
Zlezel sem v malo večjo komoro, ki so mi jo ravno tako pripravili v sosednjem vzletnem tulcu. Ko sem zaprl svoj pokrov, sem opazil, da se je razgrajevanje že
pričelo v kletnih prostorih in le vprašanje sekund je bilo, kdaj bo doseglo mene. Vsaj otroka sta pravočasno odšla, sem se tolažil.
Ni mi ostalo več veliko časa. Ko sem pritisnil na Start, sem opazil, da se je tunel le delno odprl. Izstrelilo me je in zadnja stvar, ki sem jo videl, je bila srhljiva: le polovica oble planeta, ki je še skušala kljubovati, se je vrtela okoli svoje osi, pa vendar je bila že popolnoma zajeta s temo.
Tunel, ki me je oddaljil od planeta, je v hipu izginil. Očitno tudi povezava ni bila več mogoča! Moja komora se je ustavila komaj na začetku poti in samodejno začela oddajati signal S.O.S.
Presneto, sem pomislil, ne bo mi uspelo!
Kmalu je bila pri meni ena izmed Skaturjevih ladij in vedel sem, da me ne pelje tja. Vedel sem, kje bom pristal. Kakšna je moja usoda.
Oprostite mi, ker je moj načrt spodletel, sem še poslednjič pogledal proti izginulemu planetu in zaman iskal izgubljene prijatelje. Kmalu se je tudi druga polovica oble razpuhtela v nič.
38. RAZSODBA
Vibracijo moje komore je ujela ena izmed vesoljskih ladij, ki jih je v bližini Zemlje kar mrgolelo. V trenutku so omrtvičili vse moje instrumente in me prisesali nase. Kmalu sem dobil navodilo, naj odprem vrata.
Ko sem vstopil na njihovo precej večjo ladjo, so me odpeljali do poveljnika. Videl sem bitja, ki jih nisem še nikoli prej. Poleg večjih belih luskastih Vodilnih, ki so bili le redki na tej ladji, so prevladovali rumeni kuščarji, vijolični ljudje ki so bili bolj ozki, kot ostala bitja, ter zelo velike zelene kače.
Poveljnik je bil rumeni kuščar, kot večina.
»Pozdravljeni na patrulji Skatur, je rekel. Zanima me, ali mogoče veste, kam ste namenjeni?«
Do mene sta pristopila dve vijolični bitji in čutil sem, da se povezujeta z mojo frekvenco misli. Spomnil sem se navodil Brezčasne. In spomnil sem se na moj mir, ko sem se boril s komisijo v Drugem Sektorju.
Brez misli. Brez misli.
»Ne, ne vem,« sem zmedeno rekel. Bitji ob meni sta pokimali kuščarju. »Ali veste, kako vam je ime?« Brez misli.
»Ne,« sem znova rekel, s prazno glavo.
»Očitno je že bil na planetu Kanter, kar je zelo zanimivo. Zakaj je torej plovilo tukaj, v območju Zemlje..?« se je pogovarjal z vijoličnima osebkoma zraven mene.
Za trenutek sem pomislil na Zemljo, ki sem jo videl, ko se je pred mojimi očmi razkrojila in popolnoma pozabil, da sta bitji še vedno priklopljeni na mojo frekvenco misli.
»Kanter, Kanter,« sta pričeli odgovarjati.
Še preden sem se zavedel, so me že ožigosali in mi dali nekakšno zapestnico. Peljali so me v komoro, kjer sem opazil še kar lepo število ljudi, Zemljanov. Vibracija komore je bila pretežka, da bi se lahko teleportiral. In tudi če bi bilo to mogoče, kam pa naj bi šel? Zemlja je bila uničena.
Kmalu smo preko hitre črvine prispeli na planet Kanter. Slekli smo obleke in vsak je dobil svojo številko, ki so nam jo pritrdili na zapestnice. Na zadnji del glave so nam pritrdili elektrode, ki so se prilepile na lasišče kot magnet. Ko smo legli v rumeno tekočino, sem na zadnjem delu glave čutil rahlo utripanje. Vodja skupine je rekel, da se moramo sprostiti. Še zadnjič sem pomislil na to, kako mi je žal, da je moj načrt očitno spodletel in upal, da se bom spomnil vsaj kakšne malenkosti, ko se zbudim.
Zanalašč sem si pričel ponavljati besedo »usb-ključek«, preden sem zaspal. Mora obstajati način, da vseeno izpeljem nalogo.
Ko sem tako ležal v tekočini, je vibracija elektrode postajala vedno močnješa in hitrejša. Čutil sem, da iz nje prihaja igla, ki mi je prodrla globoko v možgane. Čeprav ni bolelo, je občutek vseeno bil zelo nenavaden. Toplota v glavi se je mešala s ponavljanjem fraze »usb-ključek«, kot da bi poslušal enakomerno preskakovanje pokvarjenega gramofona. V rumeni mešanici, ki smo jo lahko vdihnili, nismo potrebovali kisika. Vsa hranila in kisik, ki ga je telo potrebovalo, je tekočina vsebovala. Lebdel sem v njej kot v maternici in se pričel počutiti varnega. Zraven pa sem ponavljal vedno prisotne besede.
Usb-ključek, usb-ključek...
39. PREBUDITEV
Čutil sem pritisk na glavi. Nekaj me je potegnilo iz tekočine. Otrl sem si jo z obraza, lovil sapo - kisik je namreč zunaj bil redkejši - in odprl oči. Pred menoj je bila robotka in več kot očitno se ji je mudilo. Takšnega obnašanja ne bi pripisal robotu. Oglasil se je glasen alarm.
»Kaj se je zgodilo?« sem jo vprašal.
»Zdaj ni časa za obrazložitve,« mi je hitro rekla. »Pojdi z nama, če želiš preživeti!«
Podala mi je sveža oblačila, hitro me je obrisala z brisačo in mi na glavo posadila čelado. Znova sem lahko dihal. Na drugi ploščadi je sedel še en robot, ki mi je ponudil roko. Sedel sem na njegovo ploščad in hitro smo odpeljali.
Midva sva vozila prva, robotka pa je svojo ploščad vozila takoj za nama. Ko sva se približevala izhodu, ki se je pričel sunkovito zapirati, sem zaprl oči. Za las nama je uspelo izogniti se vratom. Robotka za nama pa ni imela te sreče. Zaslišala sva močen trk njene kovine, ki se je ob stiku z vrati razletela na tisoče koscev. Robot, ki je upravljal najino svetlečo ploščad, je ustavil plovilo in zavpil:
»Zyna!«
Za menoj se je pojavilo dekle, ki mi je bilo nekoliko znano. Sedelo je na ploščadi, takoj za menoj.
»V redu je, Kairon, odklopila se je. Če pohitimo proti domu, jo morda še rešimo,« je hitro rekla. »Pojdi!«
Robot je svoje plovilo usmeril stran od planeta in opazil sem, da se približujemo nekakšnemu prehodu. Tunel nas je posrkal vase in naenkrat smo se znašli pred vijoličnim planetom, ki se je bleščal v lepoti lun in sonca.
Robot je usmeril plovilo proti desni celini planeta. Kmalu smo pristali pri eni izmed okroglih hiš. Ne vem zakaj, ampak ko smo pristali, sem pomislil na besedo usb-ključek. In ni mi šla iz glave.
»Najprej bomo poskrbeli za Zyno, nato pa za tvoj usb-ključek, prav?« mi je rekla rjavolaska.
Hecno, prav ničesar je nisem vprašal in že mi je odgovorila. Pozvonili smo pri vratih in odprla nam je rumena kuščarka. Tudi takšno bitje mi je bilo znano, pa nisem vedel, od kod. Spet sem pomislil na usb ključek. Rjavolaska je nase poveznila kapo.
»Žal vam moram sporočiti, da je robotka Naia bila pokvarjena in smo jo morali razstaviti. V kratkem dobite novo,« je rekla.
»Škoda, mi smo se je pa tako navadili,« je rekla velika kuščarka. »In Zyna jo je imela rada.«
»Zaradi preventive, da se ni slučajno nalezla robotkinih vibracij - ali jo lahko pregledamo?« je vprašala rjavolaska.
»Sicer ne vem, kako bi to lahko vplivalo, ampak. Prosim. Zgoraj je. Saj veste, še vedno spi.«
Odšli smo po stopnicah. Odprli smo vrata in na postelji je ležalo mlado dekle. Robot poleg mene je stekel k njej in jo objel.
»Zyna,« je šepnil in jo pobožal.
Rjavolaska je zaprla vrata.
»Kairon, obvladaj se, ne želimo, da te kdo vidi,« je strogo rekla.
»Ti nam boš pa v veliko večjo pomoč, če boš vedel, kdo si,« se mi je nasmehnila. »Navsezadnje je le nekaj ostalo. Če bi izbrisali vse, bi bila povrnitev spomina skoraj nemogoča. Morda si nas rešil prav ti, s tako trdovratnim ponavljanjem besede usb-ključek!« se je nasmehnila.
»Pridi sem in sedi ob meni.«
»Pa pohiti!« je rekel robot. »Njen utrip se upočasnjuje!«
»Mirno, Kairon!« je še rekla, nato pa je pogledala mene. »Poskusi se čimbolj sprostiti.«
Zaprl sem oči. Občutil sem nekakšno gosto substanco, ki je preplavila moje telo. Kot da bi se vsaka celica mojega telesa kopala v njej popolnoma domači frekvenci. Ponovno sem občutil, da dobivam nazaj vibracijo telesa, kot sem jo imel preden sem prišel na planet z rumeno tekočino. Prešinil me je blisk, ki se je razširjal iz sredine mojega čela po vsem telesu. Ime mi je Derek. Prišli pa so tudi drugi spomini. Ching Lan... Emma... Ina, Ravi, Kairon, Zyna,... Rešiti planet Zemlja - usb-ključek!
Naenkrat mi je vse postalo jasno. Pogledal sem Brezčasno in nasmejano rekel:
»Usb-ključek!«
»Pred tem pa moramo rešiti Zyno, se strinjaš?« je še rekla Brezčasna.
40. ZAKLJUČEK
Sedeli smo ob njeni postelji in ji pomagali. Videli smo njeno dušo, ki se želi priklopiti na telo, vendar je njena vrvica bila delno strgana, zato ni zmogla priklopa. Ko sem v to vibracijo vstopil tudi jaz, sem s pomočjo goste frekvence, ki sem jo poslal v konico popkovine, zakrpal raztrganino. Brezčasna in Kairon sta dodala veliko moči in Zyna je končno uspela opraviti priklop. Stopila se je s svojim telesom in sunkovito odprla oči. Začela je hitro dihati, kot nekdo, ki je ravnokar prišel izpod gladine vode.
»Zyna!« je rekel Kairon, še vedno v podobi robota.
»Kairon! Nisem si mislila, da te bom še kdaj videla!« je rekla Zyna in ga objela. Poljubila sta se in pogled nanju je bil videti rahlo nenavaden: robot in dekle.
Brezčasna me je potegnila stran od postelje in položila roko na moj trebuh.
»Upam da ni prepozno.« je še rekla. V trebuhu sem občutil rahlo mravlinčenje. Vedel sem, kaj išče in pomagal sem ji. Kmalu je v rokah držala usb ključek, ki sem ga pogoltnil pred tolikimi leti.
»Čas za sprostitev,« je rekla Brezčasna.
»Kairon, ti boš naš predvajalnik,« se je nasmehnila. »Priklopili se bomo na njegovo vibracijo misli.«
Kairon je vzel usb-ključek in ga vtaknil v svoj tilnik. Podatki, ki so spali v ključku kar nekaj let, so v njegovi glavi oživeli. Svetloba se je razširila v barvit film, ki smo ga vsi konzumirali istočasno. Prenos podatkov je trajal nekaj minut. Ko se je svetloba znova skrila v ključek, smo vsi globoko vzdihnili.
»Moj oče je bil rock zvezda,« je počasi rekel Kairon.
»In moja dva. Kakšna moč.« je rekla Zyna in oči so ji napolnile solze. »Kako sta me imela rada.«
»No, no,« je hitro rekla Brezčasna. »Če jih želimo rešiti, moramo pohiteti. Črvina se odpre čez nekaj minut.«
»Derek,« je še rekla Zyna. »Mogoče pa obstaja razlog, zakaj si moral priti sem.« »Kaj misliš s tem?« sem jo vprašal.
»Daj mi ključek,« je odločeno rekla. V tišini sobe ji je Kairon podal ključek.
Zyna je podržala ključek pred seboj in videlo se je, da vanj vlaga ljubezen, ki jo lahko premore le izjemno čisto človeško bitje.
»Mami, oči, tole je za vaju,« je tiho rekla. Zaprla je oči in naenkrat je soba bila polna luči. Ves prostor se je kopal v mavričnih barvah, ki so se vrtinčile okoli njene postelje. Kmalu pa jih je ključek, ki ga je Zyna držala pred seboj, pričel vrtinčiti vase. Ko je
svetloba in vsebina njene zgodbe v celoti pristala v vezju, sem ugotovil popolnost načrta vesolja. Namenjeno mi je bilo, da pridem sem. Da spoznam Zyno in da dobim tudi njen delež zgodbe. Ni naključij. V vsem, kar se zgodi, je ključ.
Podala mi je usb-ključ.
»Tako, sedaj je pa pripravljen. Srečno pot, Derek. Zares srečno pot,« je še rekla in me objela. Čutil sem izjemno moč njene ljubezni.
Uspelo mi bo, Zyna - že samo zaradi tebe, sem pomislil, ko sem z Brezčasno pohitel proti izhodu hiše.
*
Sedel sem na svetlečo ploščad in se dvignil. »Tam, vidiš?« je pokazala s prstom. Opazil sem barvit tunel.
Ne pozabi, ena ura, me je še spomnila. Leto 2011.
Zajel me je vrtinec, sam pa sem v glavi ponavljal svojo zahtevo: 2011, 2011, 2011.
Naenkrat se je vrtinčenje ustavilo in z zaletom sem priletel v vodo. Okoli mene so bili ljudje in ugotovil sem, da sem očitno pristal v reki. Na obeh bregovih pa so sedeli ljudje. Hitro sem zlezel iz vode in skušal biti čimmanj opazen. Moja ploščad pa se je zataknila pod lepo okrašenim belim mostom.
Pogledal sem okoli sebe. Hitro sem splezal po lepo urejenem betonskem bregu in si skušal zapomniti, kje imam ploščad.
»Oprostite, kje se nahajam?« sem vprašal prvo dekle, ki je sedelo na betonski stopnici.
Pogledala me je, kot da je to nekaj samo po sebi umevnega in mi odgovorila v tekoči angleščini. »V Ljubljani. V Sloveniji.«
»Aha, najlepša hvala,« sem ji rekel. Odlično, tukaj me zares nihče ne bo motil. Opazil sem, da ljudje v tem kraju in času še niso okuženi s spominskimi karticami in tudi tega sem bil zelo vesel.
Prišel sem na trg, ki je bil tlakovan z majhnimi kockami, ob robu pa je bil velik kip človeka, ki je držal pero in list papirja. Ker sem vedel, da imam le eno uro, sem pohitel kar po prvi ulici, ki sem jo videl - peljala je navzgor.
Prebivalci mesta, ki sem jih ustavljal, so me usmerili do prve knjižnice. Prosil sem za računalnik, ki ima internet. Hitro sem sedel in pogledal na uro: še petinštirideset minut.
Svoj usb-ključek sem vtaknil v procesor in pričel z delom. Imel sem srečo, ker je računalnik kljub vsemu bil - za svoj čas - precej zmogljiv. Izmislil sem si psevdonim avtorice in naslove treh knjig: Hitra frekvenca, Floodlight in Skatur. Za ustvarjanje spletne strani sem porabil petnajst minut.
Tole mora uspeti, mora, sem še pomislil, ko sem instaliral gumbek »Kupi«. Ko sem aktiviral stran, sem imel na voljo še pet minut, da se vrnem pod most. Hitro sem se odjavil in upal, da tako lepega planeta vseeno ne bo potrebno razgraditi.
Ko sem prišel pod most, sem tam znova našel svojo ploščad.
Kam pa sedaj? sem pomislil. Ostal bom na tem planetu, ne glede na karkoli, sem se odločil. Tudi če umrem skupaj z ostalimi.
Peljal sem se vzdolž reke, dokler nisem prišel do dovolj samotnega toka, da nihče ni videl mojega vzleta. Na nebu me je že čakal mavrični vhod v tunel.
Avstralija, leto 2021, sem pomislil. Srečno mesto. 2021.
Zanalašč sem izbral leto po razkroju sveta. Svojo zahtevo sem neprestano ponavljal
v svoji glavi, dokler nisem občutil močnega trka ob mehko zeleno površino.
*
»Je vse v redu s tabo?« sem zaslišal tako dobro znani glas. Vame sta zrli dve temni očesi, polni ljubezni.
»Kakšno vprašanje je pa to?« sem bil začuden, ko sem jo ponovno zagledal. »Raje povej, ali je vse v redu s tabo?« sem jo vprašal. »Še pred kratkim sem izvedel, da si.«
»Da sem kaj? Tukaj?« mi je rekla in pokazala okoli sebe. Živo zelena trava, med katerimi so počivale raznobarvne cvetlice je izstopala iz ostalega okolja. Ležal sem na zeleni mehkobi in se čudil okrogli arhitekturi okoli mene. Kar nekaj krogel se je bleščalo okoli naju in zdelo se mi je, da gre za nekakšne stavbe.
»Ti je všeč tukaj?« me je vprašala in pokazala naokoli.
»Zelo,« sem ji odgovoril. Zdelo se mi je, da oba še vedno veva, da sodiva skupaj, pa čeprav je tokrat vse potekalo čisto drugače. Zaslišala sva klic in se obrnila. Šele sedaj sem opazil, da sem ležal na nekakšni modrozeleni ploščadi. Pritekli sta še Keisha in Emma. Obe sta izgledali čudovito, pa vendar rahlo zaskrbljeno.
»Derek! Je vse v redu s tabo?« me je vprašala Emma.
Zakaj me vsi to sprašujejo? Ja, v redu sem, sem pomislil.
Moja ljubljena me je še vedno držala v naročju in me božala po laseh. »Čestitam ti, Derek,« mi je še rekla. Moje ustnice je približala svojim in me pozdravila v novi resničnosti.