Anton Debeljak
Ščinkavec
Skoz okno zarana           Ko maček se plazi,
me ščinkavec kliče:        da vzel bi goliče,
¦»Kje moja je hrana?      ga ščinkec opazi,
Potreben sem piče.          se burno pomiče
Me slišiš, gospod?«         čez pot in čez plot.
Nato bo pred hosto        Oj časi prezlaii
na glas rogooilčal,           za gibkega ščinka:
pri tem pa pogosto         navadil zobati
čroiče kosilčal                 že hčer je in sinka . . .
vse tod in onod.              Čink! zanj je to god.
Na pomlad izooli            Ob dobi pa hudi
prelepo neoesto,              brez ženke prezeba,
oesel ko nikoli                zato menda tudi
si čuva jo zuesto            velijo le »zeba«
pa pita sooj rod.            činkčinku nekod.