© Nova univerza, 2018
DIGNIT AS
Revija za človekove pravice
Slovenian journal of human rights
ISSN 1408-9653
Pravni položaj otrok med paternalizmom in avtonomijo
Anita Goršek
Article information:
To cite this document:
Goršek, A. (2018). Pravni položaj otrok med paternalizmom in avtonomijo, 
Dignitas, št. 59/60, str. 165-182.
Permanent link to this doument:
https://doi.org/ 10.31601/dgnt/59/60-13
Created on: 07. 12. 2018
To copy this document: publishing@nova-uni.si 
For Authors:
Please visit http://revije.nova-uni.si/ or contact Editors-in-Chief on 
publishing@nova-uni.si for more information.
This work is licensed under a Creative Commons Attribution-NonCommercial 4.0 
International License.

165
DIGNITAS n Pravni položaj otrok med paternalizmom in avtonomijo
1
POVZETEK
Prispevek obravnava razmerje med pravnimi normami, ki otro-
ke varujejo z omejevanjem svobodnega odločanja, ter pravili, ki 
otrokom omogočajo izraziti svoje mnenje. Zaradi teh nasprotujo-
čih si načel so otroci razpeti med paternalizmom, ko o njihovih 
interesih odločajo odrasli, in avtonomijo, ki jim omogoča, da svo-
je interese določajo sami. Ta dihotomija je prisotna na številnih 
področjih pravno urejenega družbenega življenja, kjer bi otroci 
morali biti udeleženi bolj, kot jim omogoča veljavna zakonodaja. 
Avtorica obravnava vprašanje ustreznosti meje med paternalistič-
no ureditvijo in zakonodajo, ki varuje otrokovo avtonomijo. Pri 
tem posamezna področja obravnava z vidika odnosa do avtono-
mnih otrok. Po preučitvi zakonodaje o odločanju o zdravljenju ter 
v starševskih sporih ugotavlja, da pravni red do določene mere 
priznava otrokovo porajajočo se avtonomijo, vendar z rezultatom 
še ne moremo biti zadovoljni. Nasprotno pa so obravnavana pravi-
la o volilni pravici strožja in se očitno opirajo na idejo o zmanjšani 
razsodnosti otrok. Avtorica meni, da določene omejitve ne ustre-
zajo sorazmernosti. Priznava, da sta vidika varstva otrok in javnega 
reda utemeljena, vendar ne moreta upravičiti prav vseh omejitev. 
Bolj fleksibilen pristop bi takšnim zahtevam zadostil, hkrati pa bi 
upošteval tudi avtonomijo mladoletnikov.
Ključne besede: paternalizem, avtonomija, Konvencija o otro-
kovih pravicah, diskriminacija glede na starost, medicinski posegi, 
starševski spori, volilna pravica.
1 
Ministrstvo za infrastrukturo in prostor, anita.gorsek@gmail.com.
Pravni položaj otrok med 
paternalizmom in avtonomijo
Anita Goršek
1

166
DIGNITAS n Človekove pravice
Legal Status of Children between paternalism  
and autonomy
ABSTrACT
This article is exploring the relationship between protective 
norms, limiting children’s liberty and rules enabling children to 
express their opinions. These two conflicting sets of rules cause 
children to be torn between paternalism, whereby their interests 
are determined by adults, and autonomy, which enables children 
to set their own interests. Described ambivalence can be observed 
in numerous regulated areas of social life that pertain to children 
or should perhaps concern them more than they do presently. The 
author discusses the appropriate boundary between paternalistic 
and autonomy protecting regulation, whereby she in particular 
explores a few problem areas with special regard to autonomous 
children. r eviewing pertinent civil law legislation on medical de-
cision-making and parental disputes as well as public law right to 
vote, she notices that in civil law children’s emerging autonomy 
is protected to a certain degree but the result is still not adequate. 
r eviewed public law area on the other hand is far more stringent, 
resting seemingly on the presumption that children are not capa-
ble of discernment. Author deems that certain restrictions are not 
proportionate. Protection of children and public order concerns 
are necessary considerations but they cannot justify all legal limi-
tations. A more flexible approach would achieve this aim while 
simultaneously respect the minors’ autonomy.
Keywords: paternalism, autonomy, Convention on the rights 
of the Child, age-related discrimination, medical decision-making, 
parental disputes, right to vote.
I. Uvod
Otrok je običajno obravnavan kot objekt pravnega varstva, ki 
zaradi svoje neizkušenosti potrebuje posebno zaščito. Hkrati je 
otrok pravni subjekt, ki z razvojem postopoma oblikuje lastnosti, 
potrebne za samoodločanje. Takšna dvojnost pravnega položa-
ja izhaja tudi iz Konvencije Združenih narodov o otrokovih pra-

167
DIGNITAS n Pravni položaj otrok med paternalizmom in avtonomijo
vicah. Namen pričujočega prispevka je prikazati pravni položaj 
otrok med varstvom (princip paternalizma) in priznavanjem nji-
hovega samoopredeljevanja (princip avtonomije) ter ugotoviti, ali 
je razmejitev postavljena ustrezno.
V II. delu članka so predstavljena teoretična in normativna iz-
hodišča obeh skrajnosti, ki opredeljujeta otrokov pravni položaj 
in zlasti njegov prostor samoizražanja. Predstaviti skušam relevan-
tne pravne dileme. V III. delu prispevka pa z analizo nekaterih 
vsebinskih primerov ugotavljam, ali se slovenska pravna ureditev 
ustrezno sooča z izzivi obravnavane problematike.
II. Med paternalizmom in avtonomijo
1. Paternalizem
Paternalistično ravnanje se praviloma ne nanaša na razmerje 
med starši (oziroma drugimi odraslimi) in otroki. Koncept na-
mreč označuje razmerja med odraslimi (dosledneje: razumnimi) 
posamezniki; gre za to, da druge osebe, institucije ali zakonodaja 
obravnavajo poslovno sposobne subjekte »kot otroke«.
2
 Zato se 
kritična obravnava paternalističnih
3
 ravnanj nanaša na meje, ko 
je ravnanja še mogoče šteti za sprejemljiva. Paternalizem mora 
biti benevolenten, usmerjen torej v koristi dotičnega posamezni-
ka.
4
 Paternalistični poseg je lahko namenjen varovanju obstoječih 
koristi ali ustvarjanju novih, pri čemer naj bi bil varovalni smoter 
sprejemljivejši.
5
 Kultgen meni, da je ravnanje paternalistično, če 
v posameznikovo življenje posega brez njegove privolitve, ven-
dar mora nujno biti v njegovo dobrobit.
6
 Odsotnost privolitve je 
pravzaprav ključna lastnost paternalističnega posega, ki v svojem 
bistvu pomeni zanikanje svobode, nadomestitev odločitve svobo-
dnega posameznika z odločitvijo drugega.
7
 Zato se nekateri av-
2 
J Feinberg, Harm to self: the moral limits of the criminal law, 3. zvezek, 1989 (Kindle e-book); loc. 
215. 
3 
V teoriji se uporablja tudi pojem parentalizem kot nevtralna opredelitev, ki ne poudarja dominantne, 
moške oz. »očetovske« vloge in pojmu odvzame kanček negativne konotacije. Gl. J Kultgen, Autono-
my and intervention: parentalism in the caring life, New York, 1995; str. 47.
4 
Feinberg (op. pod črto št. 1), loc. 235. Nebenevolentni paternalizem, namenjen koristim tretjih oseb, 
je po njegovem mnenju manj sprejemljiv. 
5 
Kultgen (op. pod črto št. 2), str. 66.
6 
Ibid., str. 62. Tako tudi TM Pope., Counting the dragon's teeth and claws: the definition of hard pa-
ternalism, Georgia State University Law r eview, 2004, No. 3, str. 660, in G Dworkin, Paternalism, The 
Monist, Vol. 56, No. 1, 1972, str. 65. 
7 
G Dworkin, The theory and practice of autonomy, Cambridge, 1988, str. 107.

168
DIGNITAS n Človekove pravice
torji sprašujejo, ali je mehki paternalizem (soft paternalism) sploh 
še šteti za paternalizem, ker ne posega v pravo voljo posameznika 
(njegovo ravnanje bistveno ni voljno),
8
 pri čemer je pri kriteriju 
zadostne volje, kot problematiko podrobno analizira Pope, treba 
upoštevati tudi različne stopnje izražanja volje.
9
 Meje med meh-
kim in trdim paternalizmom (hard paternalism), ki je za Feinberga 
edini paternalizem in kot takšen nesprejemljiv,
10
 namreč nikakor 
ni enostavno postaviti. Da je paternalizem nesprejemljiv, je trdil 
že J. S. Mill, saj je menil, da je dejanje prisile ali nadzora, ki pomeni 
poseg v svobodno ravnanje posameznika, nedopustno, četudi ta 
samemu sebi povzroča škodo. Upravičeno je le, če prepreči ško-
do, ki bi nastala drugim, »njegova lastna korist, bodisi telesna ali 
moralna, ni zadosten razlog«.
11
 Sodobnejša teoretična stališča so 
pri tem vprašanju različna; avtorji pod določenimi pogoji dopu-
ščajo tudi posege, ki izključno zasledujejo posameznikovo korist 
in ne škodijo tretjim.
12
Če se paternalizem torej ne nanaša na otroke, ali lahko potem-
takem v zvezi z otroki sploh govorimo o paternalističnem ravna-
nju? Menim, da lahko. Status otroka je omejen s starostjo.
13
 Otrok 
nima poslovne sposobnosti oziroma je omejeno poslovno spo-
soben.
14
 Otroci potrebujejo posebno varstvo zaradi nižje stopnje 
zmožnosti in sposobnosti, saj so zato bolj ranljivi.
15
 Zgolj ta lastnost 
je lahko predpostavka posebne obravnave otrok.
16
 Sprejemanje 
odločitev za otroka je torej smiselno in ni paternalistično, če otrok 
ni sposoben odločati sam. Če je otrok za določene odločitve že 
8 
Feinberg (op. pod črto št. 1), loc. 342; TL Beauchamp/JF Principles of biomedical ethics, New York, 
2001, str. 181. Pri mehkem paternalizmu namreč odločitev ne temelji na zadostnih informacijah ali 
je sprejeta v okoliščinah, ki onemogočajo razumno presojo; zato ne gre za odraz prave volje. Beau-
champ in Childress, str. 181.
9 
TM Pope, Is public health paternalism really never justified? A response to Joel Feinberg, Oklahoma 
City University Law r eview, 2005, No. 31, str. 202.
10 
Feinberg (op. pod črto št. 1), loc. 401.
11 
JS Mill, On liberty, , London, 1974, str. 68.
12 
Feinberg (op. pod črto št. 1) dopušča ravnanja, ki v določenih primerih predstavljajo razumne in 
legitimne omejitve, loc. 549. Gl. tudi Pope (op. pod črto št. 8), str. 207; Dworkin (op. pod črto št. 5), 
str. 83; Beauchamp/ Childress (op. pod črto št. 7), str. 186. Kultgen (op. pod črto št. 2), str. 4 in 67.
13 
Konvencija Združenih narodov o otrokovih pravicah (Uradni list SFr J-MP, št. 15/90, Uradni list rS-
MP, št. 9/92), 1. člen določa: Otrok je oseba, mlajša od 18 let.
14 
Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list rS, št. 69/04-uradno prečiščeno bese-
dilo).
107. in 108. člen. 
15 
M Freeman, Taking children's rights more seriously; v: M Freeman: The moral status of children: 
essays on the rights of the child, Hague, 1997, str. 36.
16 
To je razlikovalni element med otroki in odraslimi, ki omogoča, da so posegi kvalificirani kot različ-
no obravnavanje in ne kot diskriminatorno ravnanje. Gl. C Breen, Age discrimination and children’s 
rights: ensuring equality and acknowledging difference, Leidon Boston, 2006, str. 20–21 ter 32–33.

169
DIGNITAS n Pravni položaj otrok med paternalizmom in avtonomijo
sposoben, pa je varovalni poseg lahko samo paternalističen. Spre-
jemljivost paternalističnega ravnanja do sposobnega otroka bi se 
morala presojati po načelih za oceno sprejemljivosti paternalistič-
nih odločitev za odrasle.
Konvencija o otrokovih pravicah (KOP) v 3. členu postavlja 
načelo otrokovih koristi, ki morajo biti glavno vodilo pri vseh 
dejavnostih v zvezi z otroki. To načelo, ki naj bi po nekaterih mne-
njih omogočalo paternalistične posege v odločitve, ki zadevajo 
otroka,
17
 ima varovalno funkcijo
18
 in se nanaša na vse otroke, tj. 
mladoletne osebe. Zagotavlja upoštevanje otrokovih koristi v vseh 
postopkih in historično gledano pomeni pomemben premik od 
časov, ko oblast odraslih nad otroki ni bila omejena.
19
 V literaturi 
pa najdemo opozorila, da je načelo lahko problematično zaradi 
pomenske nedoločenosti in posledično nejasnosti,
20
 kar naj bi 
bila njegova največja hiba.
21
 Postavlja se tudi vprašanje, ali je nače-
lo res vedno praktično izvedljivo, saj bi ga bilo mogoče razumeti 
tudi tako, da je interese staršev in drugih družinskih članov mogo-
če povsem zanemariti.
22
Evropska konvencija o človekovih pravicah (EKČP) tega načela 
posebej ne ureja, prav tako ne posebnih otrokovih pravic. Vendar 
se tudi Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) sklicuje na 
KO P.
23
 V zadevi Sahin vs. Nemčija
24
 je odločilo, da mora (nacional-
no) sodišče uporabiti pravo razmerje med otrokovimi koristmi in 
koristmi njegovih staršev (66. točka). Pri tem mora biti otrokovim 
koristim namenjena posebna pozornost, lahko celo prevladajo 
nad koristmi staršev.
25
17 
Ibid., str. 4.
18 
S Elliston, Best interests of the child in healthcare, New York, 2007, str. 9.
19 
J Zermatten, The best interests of the child: literal analysis, function and implementation, Institut In-
ternational des droits de l'enfant, Working report, 2010; članek dostopen na: http://www.childsrights.
org/html/documents/wr/wr_best_interest_child09.pdf (zadnjič obiskano: 18. 11. 2013), str. 7. Standard 
namreč postavlja koristi kot mejo odločitvam odraslih.
20 
U Kilkelly, The child’s right to religious freedom in international law: the search for meaning; v: M 
Fineman/K Worthington, What is right for children: the competing paradigms of religion and human 
rights, Farnham, 2009, str. 245; Breen (op. pod črto št. 15), str. 5.
21 
Elliston (op. pod črto št. 17), str. 18. Avtorica navaja, da je po drugi strani pomenska odprtost načela 
lahko tudi njegova največja prednost, ker omogoča prožnost pri prilagajanju konkretnim okoliščinam 
posameznih otrok.
22 
Več o tem L r oss Friedman, Children, families, and health care decision making, New York, 1998, 
str. 10.
23 
Več o tem na: http://www.crin.org/resources/infoDetail.asp?ID=18061&flag=report (zadnjič obiska-
no: 18. 11. 2013).
24 
Sahin vs. Nemčija, št. 30943/96 z dne 8. 7. 2003.
25 
S tem je ESČP tudi odgovorilo na večkrat postavljeno vprašanje, ali so otrokove koristi glavno ali 
edino vodilo. Gl. npr. Elliston (op. pod črto št. 17), str. 14, ki predstavlja problematiko. Pomembno je 
poudariti, da razen v posebnih okoliščinah obravnavanega primera uporaba načela otrokovih koristi 

170
DIGNITAS n Človekove pravice
2. Avtonomija
Avtonomija je v svojem bistvu nasprotje paternalizma. Enači se 
s svobodo, samoobvladovanjem, odgovornostjo.
26
 Feinberg meni, 
da je avtonomija vzor ter »dobra in občudovanja vredna lastnost«, 
h kateri stremimo.
27
 Za teoretična prednika tega načela se štejeta 
Kant, ki spoštovanje avtonomije izvaja iz brezpogojne vrednosti 
posameznikov, ki so sposobni določati lastno moralno usodo,
28
 
ter Mill, ki posameznikom priznava absolutno svobodo pri odloči-
tvah, ki zadevajo njih same.
29
 V teoriji je močno zastopano stališče, 
da avtonomija ne terja popolne neodvisnosti posameznika. Tako 
lahko tudi nesvobodna oseba sprejme avtonomno odločitev, po-
membno je, da ima možnost izbire.
30
 Prav tako ne izgubi avtono-
mije posameznik, ki sprejme stališča drugih.
31
 Beauchamp in Chil-
dress opozarjata, da je avtonomna izbira pravica in ne dolžnost,
32
 
kar pomeni, da je avtonomna odločitev tudi tista, s katero se izbira 
prepusti drugemu.
33
Sposobnost je poleg svobode druga predpostavka avtonomije. 
Ta lastnost ni absolutna, temveč je odvisna od konkretne odloči-
tve, ki je lahko bolj ali manj zahtevna in terja obdelavo določene 
količine informacij. Zato tudi avtonomija ni absolutna, lahko je 
večja ali manjša.
34
 Ni odvisna od stopnje življenjskega razvoja;
35
 
avtonomen je lahko tudi otrok, ki včasih lahko sprejme avtono-
mno odločitev, drugič pa ne,
36
 kar bo odvisno od teže odločitve.
37
 
Avtonomna oseba je vsak posameznik, ki je sposoben sprejeti 
ne sme privesti do kršitve pravic družinskih članov (pravica do družinskega življenja iz 8. člena), če 
to ni nujno za varstvo otroka. To izhaja med drugim tudi iz zadeve S. I. vs. Slovenija, št. 45082/05, z 
dne 13. oktobra 2011 (gl. 74. in 75. točka). Gl. tudi S Choudry, Clashing rights and welfare: a return to 
a rights discourse in family law in the UK?; v: M Albertson Fineman/K Worthington, What is right for 
children?, Farnham, 2009, str. 271.
26 
Gl. Dworkin (op. pod črto št. 6), str. 5–6, kjer navaja več različnih opredelitev avtonomije iz litera-
ture.
27 
Feinberg (op. pod črto št. 1), loc. 640. 
28 
V delu Utemeljitev metafizike nravi (Grundlegung zur Metaphysik der Sitten), objavljenem v letu 
1785. Navedeno po Beauchamp /Childress (op. pod črto št. 7), str. 64. 
29 
Mill (op. pod črto št. 10), str. 69.
30 
Dworkin (op. pod črto št. 6), str. 18. 
31 
Ibid., str. 45.
32 
Beauchamp/Childress (op. pod črto št. 7), str. 63.
33 
Ibid., str. 62.
34 
Ibid., str. 59. Takšno stališče navaja tudi O'Neill Onora, Autonomy and trust in bioethics (Gifford 
Lectures), Cambridge, 2005 (Kindle e-book), str. 29.
35 
Freeman (op. pod črto št. 14), str. 35.
36 
Beauchamp/ Childress (op. pod črto št. 7), str. 59.
37 
Gl. P Alderson, Young children's rights: exploring beliefs, principles and practice, London, 2000, 
kjer navaja več različnih primerov, ki kažejo, kako so otroci različnih starosti sposobni sprejemati 
avtonomne odločitve v določenih okoliščinah. 

171
DIGNITAS n Pravni položaj otrok med paternalizmom in avtonomijo
utemeljeno odločitev glede na svoje vrednote in prepričanja.
38
 Av-
tonomija torej nastopi že pred polnoletnostjo in postopoma na-
rašča vzporedno z manjšanjem starševske oblasti.
39
 Spoštovanje 
otrokove avtonomije zahteva, da otroka obravnavamo kot osebo 
in kot nosilca pravic.
40
V KOP se načelo avtonomije izraža v 12. členu,
41
 kjer je otroku 
priznana pravica do svobodnega izražanja lastnih mnenj, ki 
jih je sposoben izoblikovati, tehtnost izraženih mnenj pa se preso-
ja v skladu z otrokovo starostjo in zrelostjo. Ta določba je poveza-
na s 5. členom KOP, ki od držav podpisnic zahteva, naj na način, 
prilagojen otrokovim razvojnim zmožnostim, zagotovijo ustrezno 
usmerjanje in svetovanje otroku pri uveljavljanju njegovih pravic, 
priznanih s konvencijo. Usmerjanje in svetovanje nadomesti mo-
rebitno pomanjkanje znanja, izkušenj in razumevanja, tako da bo 
otroku omogočeno izražanje mnenj.
42
V pravnem okviru EKČP je otrokovo pravico do izražanja mnenj 
utemeljeno iskati v okviru določb, ki se nanašajo tudi na odrasle. 
Tako bi se otrok lahko skliceval na 10. oziroma 14. člen EKČP, prav 
tako tudi na pravico do spoštovanja družinskega življenja iz 8. čle-
na, ki je lahko kršena zaradi nezaslišanja otroka v postopku.
43
3. Pasti lebdenja med paternalizmom in avtonomijo
Otrokov pravni položaj se v KOP ureja po eni strani z varoval-
nimi pravicami, v okviru teh pa s paternalističnim načelom var-
stva največjih koristi (best interests of the child). S participativnimi 
pravicami mu konvencija daje pravico do svobodnega izražanja 
mnenj. Načelo otrokovih koristi lahko torej prevlada nad izraže-
nim mnenjem, če pristojni organ ugotovi, da otrokova želja ni v 
njegovo korist, saj je slednje načelo glavno vodilo.
38 
W Vaught, Autonomy and the rights of minors; v: DN Weisstub in G Díaz Pintos, Autonomy and hu-
man rights in health care: an international perspective, Dordrecht, 2008 (Kindle e-book), loc. 1975.
39 
F Kernaleguen, The adolescent and medical treatment in French law; v: Feuillet-Liger in dr., Ado-
lescents, autonomy and medical treatment: divergence and convergence across the globe, Bruselj, 
2012, str. 12.
40 
Freeman (op. pod črto št. 14), str. 36.
41 
Odbor za otrokove pravice poudarja, da je pravica iz 12. člena ena od temeljnih vrednot KOP. Od-
bor za otrokove pravice, Splošni komentar št. 12 (2009); The right of the child to be heard. Cr C/C/
GC/12, 20. 7. 2009; http://www2.ohchr.org/english/bodies/crc/comments.html (zadnjič obiskano: 18. 
11. 2013), 2. točka.
42 
Ibidem, 84. točka.
43 
A Daly, The right of children to be heard in civil proceedings and the emerging law of the European 
Court of Human rights, The International Journal of Human rights, 15:3, 2011, str. 444–445. V tem 
smislu se avtor sklicuje na zadevo Elzholz vs. Nemčija.

172
DIGNITAS n Človekove pravice
Sta načeli torej v nasprotju? Gre za sistemsko nedoslednost ali 
pa ju je mogoče obravnavati kot logično celoto? Načeli iz 3. in 12. 
člena naj sicer ne bi bili v konfliktu. razumeti ju je treba v poveza-
vi, v smislu, da so organi dolžni otroka pritegniti v postopek, kajti 
to omogoča identifikacijo največjih otrokovih koristi. Načela otro-
kovih koristi namreč ni mogoče pravilno uporabiti brez seznani-
tve z otrokovim mnenjem.
44
 Poleg tega za sodelovanje otroka v 
postopkih ni nujna visoka stopnja sposobnosti, otroku je mogoče 
prisluhniti v vsakem primeru.
45
Ali je mogoče ravnati v nasprotju z izraženim otrokovim mne-
njem, če organ meni, da to terjajo otrokove koristi? Menim, da 
je poseg v izbiro otroka, ki ne dosega potrebne stopnje razu-
mevanja, da bi zmogel sprejeti (tudi dolgoročno pomembno) 
odgovorno odločitev, upravičen; temu so varovalni ukrepi tudi 
namenjeni. Bistveno pri tem je, da otrok ne ravna avtonomno, 
kar pomeni, da ne pride do posega v odločitev avtonomnega 
subjekta. Do konflikta lahko pride, če otrok sprejme avtono-
mno odločitev. Takšno odločitev pa je treba spoštovati, saj otro-
ka sicer ne obravnavamo kot osebnost in mu ne priznavamo, 
da je subjekt pravic.
46
 Seveda lahko otrok stori napako, vendar 
napake delajo tudi odrasli, poleg tega je marsikatero napačno 
odločitev mogoče popraviti.
47
 Na napakah se učimo in otrok se 
bo tudi skozi napake naučil avtonomnega ravnanja.
48
 Če otrok 
ni pritegnjen v odločanje, bo ob nastopu polnoletnosti težko 
ravnal odgovorno. In, kot utemeljeno poudarja Freeman, če bi 
spoštovali avtonomijo le takrat, ko se posameznik odloči pra-
vilno, bi njegovih pravic ne jemali resno.
49
 Obenem pa spošto-
vanje otrokove integritete zahteva, da otroka obvarujemo pred 
dejanji, ki bi lahko resno ogrozila njegovo bodočo avtonomijo. 
Zato mora biti poseg omejen tako, da se odvrne neposredna 
grozeča nevarnost.
50
 Ob tem menim, da ne smemo zanemariti 
dejstva, da so za otroke še vedno odgovorni starši (materialno in 
moralno), zato je poseg v odločitve, ki bi nujno privedle do re-
sne odgovornosti staršev, dopusten. Vendar bi tak poseg lahko 
44 
Splošni komentar št. 12 (op. pod črto št. 40), 70.–74. točka.
45 
Breen (op. pod črto št. 15), str. 7.
46 
Freeman (op. pod črto št. 14), str. 36.
47 
P Alderson, Children’s consent to surgery, Buckingham, 1993, str. 50. 
48 
Id.
49 
Freeman (op. pod črto št. 14), str. 97.
50 
Id.

173
DIGNITAS n Pravni položaj otrok med paternalizmom in avtonomijo
opredelili kot odvrnitev škode tretjim, kar pa v bistvu izključuje 
paternalistično naravo posega.
51
Problem predstavljajo tudi zakonske omejitve, ki otrokom 
kot kategoriji onemogočajo izvrševanje nekaterih pravic, ki so 
dostopne polnoletnim. Te so, kadar se sklicujejo zgolj na sta-
rostno mejo, ne da bi se upoštevali še drugi dejavniki, posebej 
problematične tudi zato, ker vodijo do stereotipiziranja.
52
 Ome-
jitve same po sebi niso nedopustne, če je različno obravnavanje 
mogoče utemeljiti z legitimnimi razlogi.
53
 Takšen legitimen ra-
zlog je lahko tudi večja ranljivost otrok in večja potreba po nji-
hovi zaščiti. Ob tem Breen utemeljeno opozarja, da kadar ome-
jitev ne zasleduje razumnega cilja in ukrep ni nujen za dosego 
zasledovanega cilja, ne moremo več govoriti o različni obravna-
vi, temveč o diskriminaciji.
54
 Takšen zaključek lahko nedvomno 
izvedemo tudi iz naše ustavne ureditve. Po naši ustaljeni ustav-
nosodni praksi Ustavno sodišče pri vsaki omejitvi, ki pomeni 
poseg v človekove pravice, presodi, ali temelji na legitimnem, 
stvarno upravičenem cilju in ali je ta v skladu z načelom soraz-
mernosti, ki prepoveduje prekomerne posege države. V okviru 
t. i. strogega testa sorazmernosti Ustavno sodišče presodi, ali 
gre za prekomeren poseg, pri čemer oceni, ali je poseg nujen in 
primeren za dosego zasledovanega cilja ter ali je teža posledic 
ocenjevanega posega v prizadeto človekovo pravico proporci-
onalna vrednosti zasledovanega cilja oziroma koristim, ki bodo 
zaradi posega nastale (načelo sorazmernosti v ožjem pomenu).
55
 
Ni videti razloga, da ne bi na tak način presojalo tudi posege v 
pravice otrok, pri čemer menim, da bi bilo otrokovo omejitev 
človekovih pravic težko zagovarjati v primeru, ko je otrok avto-
nomen. Na to je Ustavno sodišče že nakazalo v odločbi št. U-I-
127/01 z dne 12. 2. 2004, ko je ob grajanju ureditve po Zakonu 
o nalezljivih boleznih ugotovilo, da bi moral zakonodajalec pri 
urejanju obveznega cepljenja upoštevati tudi položaj razsodne-
ga otroka in ustrezno urediti postopek.
56
51 
Tudi Mill (op. pod črto št. 10), str. 68, izrecno dovoljuje posege v svobodo posameznikov, če so 
potrebni, da se odvrne škoda tretjim. Posameznik je svoboden, dokler s svojimi dejanji ne ogroža 
drugih. 
52 
Breen (op. pod črto št. 15), str. 27.
53 
Ibid., str. xii.
54 
Id.
55 
Opisana ustaljena ustavnosodna presoja sorazmernosti je bila uporabljena in obrazložena v več 
ustavnih odločbah, med drugim v odločbi št. U-I-127/01 z dne 12. 2. 2004 (Uradni list rS, št. 25/04 in 
OdlUS XIII, 10). 
56 
Ibid., 26. točka.

174
DIGNITAS n Človekove pravice
Starostna meja sicer predstavlja jasno postavljeno, objektivno 
in enostavno določljivo merilo, vendar lahko služi le kot izhodi-
šče, kajti otroci se razvijajo različno.
57
 Pri zakonskih omejitvah 
določenih ravnanj so prizadeti tisti mladoletniki, ki so sposobni 
izražati določena stališča ali so sposobni za določeno ravnanje, 
se tega zavedajo, vendar jim zgolj zavoljo starosti to ni dovoljeno 
oziroma omogočeno. Z vidika navedene ustavnosodne presoje bi 
bilo vedno treba oceniti, ali je omejitev res potrebna in kakšen je 
njen smoter. Pri tem ni nepomembna okoliščina, ali je omejitev 
namenjena zgolj varstvu mladoletnika samega ali preprečevanju 
predvidljive škode tretjim. Morebitna napaka, ki bi prizadela zgolj 
mladoletnika samega (in ne bi resno ogrozila njegovih dolgoroč-
nih interesov), je sprejemljivejša, saj se tako, kot smo že ugotovili, 
uči odgovornega ravnanja, medtem ko je preprečevanje škode tre-
tjim lahko razumen razlog za omejitev. Oceniti bi bilo treba tudi, 
ali je nedopuščeno ravnanje takšno, da ga mladoletnik res ne bi 
mogel ustrezno izvršiti. Dobrodošla bi bila tudi primerjava z od-
raslimi glede vprašanja, ali res obstajajo tolikšne razlike v sposob-
nosti, zlasti v primerjavi s starostniki, pri katerih se sposobnost 
domneva. Omejevanja pravic slednjih sicer nikakor ne podpiram, 
menim pa, da se primerjavam ni mogoče izogniti in da sprožajo 
relevantna vprašanja.
III. Kritična presoja določenih omejitev otrokovega 
izražanja v luči obravnavane problematike
V nadaljevanju so na kratko predstavljena tri področja, ki bi lah-
ko sodila v konfliktno polje, obravnavano v prejšnjem delu. Po 
eni strani gre za odločitve v postopkih, ki se bistveno nanašajo na 
otroka; vprašanje je, v kolikšni meri pravni red omogoča upošte-
vanje otrokovih odločitev oziroma koliko lahko otrok sploh vpli-
va na končno odločitev (1. in 2. točka). Na drugi strani pa gre za 
normativne omejitve, ki jih v določeni meri lahko terja tudi javni 
interes, utemeljen na zadostni stopnji zrelosti pri odločanju; tu gre 
za vprašanje, ali je fiksna starostna omejitev na točki polnoletno-
sti res povsem utemeljena (3. točka). Pri vseh izpostavljenih pro-
blemih izhajam iz predpostavke, da je otrok avtonomen in da se 
torej glede na doseženo stopnjo sposobnosti njegovo odločanje 
57 
Breen (op. pod črto št. 15), str. 33.

175
DIGNITAS n Pravni položaj otrok med paternalizmom in avtonomijo
oziroma ravnanje ne bi (bistveno) razlikovalo od postopanja pol-
noletne osebe.
1. Odločitve o zdravljenju
Medicinski posegi oziroma drugi ukrepi zdravstvene oskrbe 
predstavljajo poseg v telesno integriteto in so s tem najbolj in-
timno povezani z osebo, na katero se nanašajo. Zato je prav-
zaprav nujno, da se, kolikor je le mogoče, upošteva otrokovo 
mnenje. Na tem področju Zakon o pacientovih pravicah (ZPa-
cP) postavlja privolitveno sposobnost pod mejo polnoletnosti, 
in sicer pri starosti 15 let.
58
 V tem delu ureditev ocenjujem za 
primerno
59
 in sistemsko skladno, kajti starost 15 let pomeni tudi 
pridobitev omejene poslovne sposobnosti. Zlasti je ustrezno, da 
se zakonodajalec ni zadovoljil zgolj s postavitvijo fiksne staro-
stne meje, temveč omogoča zdravniku tudi vsebinsko presojo 
sposobnosti odločanja otroka o sebi,
60
 ki ni omejena s spodnjo 
starostno mejo. Glede okoliščin, ki govorijo o sposobnosti od-
ločanja o sebi, se zdravnik praviloma posvetuje s starši oziroma 
skrbnikom.
61
 Primerno je, da se zdravnik ni dolžan v vsakem pri-
meru posvetovati s starši (uporaba besede »praviloma«), temveč 
bo to storil glede na okoliščine primera. V nasprotnem primeru 
bi v konfliktu med interesi avtonomnih otrok in staršev lahko 
prevladala odločitev staršev. Četudi otrok ni sposoben odloča-
nja (privolitve), ima pravico, da se, kolikor je najbolj mogoče, 
upošteva njegovo mnenje, če ga je sposoben izraziti in če razu-
me njegov pomen ter posledice.
62
Glede obsega odločanja zakon za otroke ne uporablja izraza 
»sposobnost odločanja o sebi«, kakor sicer velja za druge pacien-
te, temveč izrecno govori zgolj o »sposobnosti privolitve«; zato 
je pomembno vedeti, koliko se upošteva avtonomna zavrnitev 
predlaganega posega. Po splošni določbi 30. člena ZPacP ima 
58 
Zakon o pacientovih pravicah (Uradni list rS, št. 15/08; ZPacP), 35. člen.
59 
Privolitvena sposobnost pred polnoletnostjo je tudi primerjalno pravno povsem običajna. Npr. 
Švica, Francija, Nemčija. 
60 
Sposobnost odločanja o sebi je v 19. točki 2. člena ZPacP opredeljena kot sposobnost pacienta, 
da samostojno uveljavlja pravice iz zakona, še zlasti odloča o izvedbi medicinskega posega oziroma 
zdravstvene oskrbe; šteje se, da je pacient sposoben odločanja o sebi, če je glede na starost, zrelost, 
zdravstveno stanje ali druge osebne okoliščine sposoben razumeti pomen in posledice uveljavljanja 
pacientovih pravic, še zlasti privolitve, zavrnitve ali preklica zavrnitve medicinskega posega oziroma 
zdravstvene oskrbe.
61 
ZPacP, drugi odstavek 35. člena.
62 
ZPacP, osmi odstavek 35. člena.

176
DIGNITAS n Človekove pravice
pacient, ki je sposoben odločanja o sebi, pravico poseg zavrni-
ti, razen kadar bi to ogrozilo življenje ali huje ogrozilo zdravje 
drugih. Otrok te zavrnitvene sposobnosti nima, saj je določba 
35. člena specialna; mladoletnik torej ne more veljavno zavrniti 
predlaganega posega ne glede na njegovo težo. Menim, da je ta-
kšna ureditev diskriminatorna do avtonomnih mladoletnikov.
63
 
Njihov položaj bi bilo treba posebej upoštevati, na kar je, kot 
je bilo izpostavljeno zgoraj, izrecno opozorilo tudi že Ustavno 
sodišče v odločbi št. U-I-127/01 z dne 12. 2. 2004.
64
 Poleg tega 
ureditev, ki ne upošteva zavrnitvene sposobnosti avtonomnega 
otroka, neutemeljeno postavlja v pravno in psihološko nemo-
goč položaj njegove starše, kadar ti nosijo odgovornost za zavr-
nitev posega. Tako je po Zakonu o nalezljivih boleznih roditelj 
ali skrbnik mladoletnika odgovoren (in kazensko sankcioniran), 
če onemogoča ali se izmika obveznemu cepljenju (oziroma ne-
katerim drugim zdravstvenim ukrepom) za svojega mladoletne-
ga otroka, če je takšno ravnanje neposredna posledica opusti-
tve dolžne vzgoje in skrbi za mladoletnika.
65
 Slednji kriterij je 
lahko podvržen subjektivni presoji v prekrškovnem postopku. 
Ker je avtonomen mladoletnik že sam privolitveno sposoben, 
je kaznovanje njegovih staršev najbolj verjetno v primeru, ko se 
tudi otrok posegu upira. Starši, ki spoštujejo avtonomijo svojega 
otroka, so lahko za to kaznovani.
Kritiko zasluži tudi ureditev upoštevanja vnaprej izražene vo-
lje, saj lahko le pacient, ki je dopolnil 18 let, določi svojega zdra-
vstvenega pooblaščenca za primer nesposobnosti
66
 oziroma 
izrazi voljo o tem, kakšne zdravstvene oskrbe ne dovoljuje, če 
bi se znašel v položaju, ko ne bi bil sposoben dati veljavne pri-
volitve. Za primerjavo kaže omeniti, da otrok pridobi oporočno 
sposobnost s starostjo 15 let,
67
 kar kaže na določeno sistemsko 
neskladnost ureditve.
63 
Ne glede na to pa si je praktično težko predstavljati prisilno izvršitev posega na avtonomnem 
mladostniku, ki se temu upira. Za primerjavo ureditve, ki upošteva avtonomno izraženo voljo posa-
meznika ne glede na starost, gl. švicarsko ureditev, opisano v Manaï Dominique, The rights of adole-
scent patients in Switzerland; v: Feuillet-Liger in dr., Adolescents, autonomy and medical treatment: 
divergence and convergence across the globe, Bruylant, Bruselj, 2012, str. 260–271.
64 
Odločba UstS, št. U-I-127/01 z dne 12. 2. 2004, 26. točka.
65 
Zakon o nalezljivih boleznih (Uradni list rS, št. 33/06 – uradno prečiščeno besedilo), 57. člen.
66 
ZPacP, 33. člen.
67 
Zakon o dedovanju (Uradni list SrS, št. 15/76, 23/78 in nasl.), prvi odstavek 59. člena.

17 7
DIGNITAS n Pravni položaj otrok med paternalizmom in avtonomijo
2.  Upoštevanje otrokove volje v sporih iz razmerij  
med starši in otroki
V sporih iz razmerij med starši in otroki
68
 so otrokove koristi 
vodilno načelo, kar je razvidno tako iz relevantnih določb Zakona 
o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDr) ter Zakona o 
pravdnem postopku (ZPP). Zato je relevantno vprašanje, v koli-
kšni meri se upošteva otrokova avtonomno izražena volja, saj gre 
za odločanje o vprašanjih, ki otroka bistveno zadevajo. O varstvu 
in vzgoji skupnih otrok se morata starša sporazumeti v skladu z 
otrokovimi koristmi.
69
 Ugotavljanje koristi je torej v prvi vrsti pre-
puščeno staršem.
70
 Ker starši izkazujejo otrokovo korist tudi s spo-
štovanjem otrokove osebnosti, je utemeljeno pričakovati, da upo-
števajo tudi njegovo mnenje.
Če starša sporazuma sama ne moreta doseči, jima pri tem po-
maga center za socialno delo.
71
 Sodišče v nepravdnem postop-
ku sporazuma ne upošteva, če ugotovi, da ni v skladu s koristjo 
otrok.
72
 Če se starša ne moreta sporazumeti, odloči sodišče v prav-
dnem postopku, kjer mora glede otrokovih koristi pridobiti mne-
nje centra za socialno delo. Otrokovo mnenje sodišče upošteva, če 
ga je otrok izrazil sam ali po osebi, ki ji zaupa in jo je sam izbral, in 
če je sposoben razumeti njegov pomen in posledice.
73
 Smiselno 
podoben postopek velja tudi za odločanje o stikih
74
 in o roditeljski 
pravici.
75
Pri tem je zanimivo naslanjanje na otrokovo razsodnost, kar v 
bistvu že predpostavlja avtonomijo.
76
 V tem smislu je zahteva, da 
68 
V skladu z drugim odstavkom 406. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list rS, 73/07-ura-
dno prečiščeno besedilo in nasl.) so to spori o ugotovitvi ali izpodbijanju očetovstva ali materinstva 
ter spori o varstvu, vzgoji in preživljanju mladoletnih otrok in polnoletnih oseb, nad katerimi je po-
daljšana roditeljska pravica, in spori o stikih otrok s starši in z drugimi osebami.
69 
Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list rS, št. 69/04-uradno prečiščeno bese-
dilo; ZZZDr), 105. člen.
70 
Kot izhaja iz drugega odstavka 5.a člena ZZZDr, delajo starši v otrokovo korist, če zadovoljujejo nje-
gove materialne, čustvene in psihosocialne potrebe z ravnanjem, ki ga okolje sprejema in odobrava in 
ki kaže na njihovo skrb in odgovornost do otroka ob upoštevanju njegove osebnosti in želja.
71 
Centri morajo v vseh dejavnostih in postopkih v zvezi z otrokom skrbeti za njegovo korist (ZZZDr, 
prvi odstavek 105.a člena).
72 
Gl. drugi odstavek 105. člena ZZZDr in drugi odstavek 5. člena Zakona o nepravdnem postopku 
(Uradni list SrS, št. 30/86 in nasl.), ki določa, da mora sodišče po uradni dolžnosti ukreniti vse, da 
se zavarujejo pravice in pravni interesi mladoletnikov. Pojem pravni interesi je v tem okviru mogoče 
enačiti z otrokovimi koristmi.
73 
ZZZDr, tretji odstavek 105. člena.
74 
ZZZDr, 106. člen.
75 
ZZZDr, 113. člen.
76 
Prim. Buchanan Allen/Brock Dan W., Deciding for others: the ethics of surrogate decision making 
(Studies in philosophy and health policy), New York, 1990, str. 23–25, ki menita (sicer konkretno za 
odločanje o zdravljenju), da sposobnost odločanja vključuje zmožnost razumevanja informacij, njiho-

178
DIGNITAS n Človekove pravice
sodišče upošteva otrokovo mnenje, če oceni, da je sposoben razu-
meti njegov pomen in posledice. Podobno sodišče v sporih prizna 
procesno sposobnost otroku, ki je dopolnil 15 let in je sposoben 
razumeti pomen in pravne posledice svojih ravnanj.
77
 Otrok, ki je 
sposoben razumeti pomen postopka in posledice svoje odločitve, 
je povabljen, da izrazi svoje mnenje.
78
 Pri tem je mogoče zavzeti 
stališče, da gre v naštetih primerih za upoštevanje mnenja avtono-
mnega subjekta. Problem nastane, ko se otrokovo mnenje ne bi 
upoštevalo, če bi organ ocenil, da njegovo stališče ni razumno.
Seveda se postavlja tudi vprašanje položaja otroka, za katerega 
je ocenjeno, da ni zmožen razumeti pomena in posledic postop-
ka.
79
 Vendar, kot utemeljeno opozarja Breen, nesposobnost še ne 
pomeni, da otroka ne pritegnemo v postopek odločanja, saj tudi 
odrasli niso vedno sposobni sprejeti razumnih odločitev.
80
 Otrok 
ima namreč lahko relevanten čustven odnos do določenih okoli-
ščin, kljub temu da ne presodi vseh dolgoročnih posledic.
3. Volilna pravica
Vsak državljan, ki je dopolnil 18 let, ima pravico voliti in biti vo-
ljen.
81
 Ustavodajalec je torej izenačil sposobnost za aktivno in pasiv-
no volilno pravico in jo vezal na polnoletnost. S tem so otroci kot 
skupina v neenakopravnem položaju s polnoletnimi, kar pomeni 
različno obravnavanje glede na starost. Ustava v 56. členu ob tem 
določa, da otroci uživajo človekove pravice in temeljne svobošči-
ne (med katere sodi tudi volilna pravica) v skladu s svojo starostjo 
in zrelostjo. Gotovo ni mogoče trditi, da številni mladoletniki niso 
sposobni avtonomno izraziti svoje volje na volitvah. To bi predpo-
stavljalo, da se npr. srednješolci ne zanimajo za družbeno dogaja-
nje, da ne oblikujejo svojega mnenja in da nimajo interesa v zvezi 
s političnimi odločitvami, ki bodo vplivale na njihov položaj (npr. 
šolska prehrana, urejanje izobraževanja, težave, ki pretežno zadeva-
jo mlade). Ne glede na dejstvo, da gre za ustavno določbo, si lahko 
postavimo vprašanje, ali je cilj razumen in ukrep sorazmeren oziro-
ve obdelave in sporočanja odločitve, pri čemer je v odločanje treba vključiti tudi otrokove predstave 
o tem, kaj je zanj koristno. 
77 
Zakon o pravdnem postopku (ZPP), 409. člen. 
78 
ZPP, 410. člen. 
79 
V tem okviru ni odveč pripomniti, da bi nevključitev otroka v postopek lahko kršila njegovo pravico 
do družinskega življenja iz 8. člena EKČP. G. Daly (op. pod črto št. 42), str. 444–445. 
80 
Breen (op. pod črto št. 15), str. 7.
81 
Ustava r epublike Slovenije (Uradni list rS, št. 33/91 in nasl.), 43. člen.

179
DIGNITAS n Pravni položaj otrok med paternalizmom in avtonomijo
ma ali ne bi bilo mogoče z ureditvijo, ki bi upoštevala potencialne 
probleme, vključiti avtonomne mladoletnike v odločanje. Predpo-
stavimo, da je omejitev namenjena javni koristi, da se v zvezi s tako 
pomembnimi odločitvami, kot so volitve, ne sprejemajo nerazu-
mne odločitve.
82
 Pri pasivni volilni pravici je pomembno tudi, da 
je izvoljena oseba popolnoma poslovno sposobna, saj bo morala v 
nadaljevanju sprejemati najpomembnejše odločitve. Upoštevati je 
treba tudi težave pri ugotavljanju dejanske razsodnosti, saj je ugota-
vljanje starostne meje enostavnejše. Vendar kljub temu menim, da 
ureditev ni sorazmerna in da je mogoče najti rešitve, ki bi vsaj delno 
pristopile k rešitvi problema. Morebitno rešitev v tej smeri bi kazalo 
iskati v ločitvi pasivne in aktivne volilne pravice ter pravico voliti 
priznati 15-letnikom, ki se jim sposobnost priznava tudi na nekate-
rih drugih področjih.
83
 Ob tem je dejstvo, da nekateri pravni redi 
volilno pravico priznavajo tudi mladoletnikom.
84
IV. Sklep
Bistvo obravnavane problematike je neupoštevanje oziroma 
nezadostno upoštevanje avtonomije otrok na posameznih podro-
čjih. Predpostavka nezrelosti oziroma nesposobnosti za razumne 
odločitve je gotovo ključen razlog paternalističnih ukrepov. Otro-
ci nedvomno potrebujejo posebno varstvo. Pri tem pa pozablja-
mo, da njihova nezrelost ni zamrznjena točka v času, temveč da 
se otrok stalno razvija. V trenutku, ko lahko v določenih okolišči-
nah ravna avtonomno, pretirano varovanje postane paternalistič-
no. Obravnava, ki ne izpolnjuje več pogojev za dopustno različno 
urejanje neenakih življenjskih razmerij in torej izgubi svoj legiti-
mni cilj, lahko postane diskriminatorna.
85
 Tako standard največjih 
otrokovih koristi kot otrokova pravica do izražanja mnenj sta v raz-
merjih z otroki potrebna: ti glede na različne okoliščine obenem 
potrebujejo tako zaščito kot aktivno participacijo. Vendar je med 
njima treba najti zdravo mero in presoditi, kdaj je uporaba katere-
ga načela ustrezna. Vsekakor pa je mogoče zaključiti, da je spošto-
vanje avtonomnega otroka v njegovo največjo korist.
82 
Vendar ob tem ne moremo z gotovostjo trditi, da se prav vsi polnoletni državljani odločajo skrajno 
premišljeno oziroma da so vsi sposobni sprejeti tehtno odločitev.
83 
Omejena poslovna sposobnost, oporočna sposobnost, privolitvena sposobnost za odločitve v zvezi 
z zdravljenjem.
84 
Gl. http://en.wikipedia.org/wiki/Youth_suffrage (zadnjič obiskano: 18. 11. 2013). 
85 
Breen (op. pod črto št. 15), str. 209.

180
DIGNITAS n Človekove pravice
VIRI IN LITERATURA
Monografije:
Alderson Priscilla, Young children's rights: exploring beliefs, principles and practice, 2. izdaja, Jessica 
Kingsley Publishers, London, 2000.
Alderson Priscilla, Children's consent to surgery, Open University Press, Buckingham, 1993.
Beauchamp Tom L., Childress James F., Principles of biomedical ethics, 5. izdaja, Oxford University 
Press, New York, 2001.
Breen Claire, Age discrimination and children's rights: ensuring equality and acknowledging diffe-
rence, Martinus Nijhoff Publishers, Leidon Boston, 2006.
Buchanan Allen, Brock Dan W., Deciding for others: the ethics of surrogate decision making (Studies 
in philosophy and health policy), Cambridge University Press, New York, 1990.
Dworkin Gerald, The theory and practice of autonomy, Cambridge University Press, Cambridge, 
1988.
Elliston Sarah, Best interests of the child in healthcare, r outledge, Chapman & Hall, New York, 2007.
Feinberg Joel, Harm to self: the moral limits of the criminal law, 3. zvezek, Oxford University Press, 
New York, 1989 (Kindle e-book).
Kultgen John, Autonomy and intervention: parentalism in the caring life, Oxford Universiy Press, 
New York, 1995.
Mill John Stuart, On liberty, Penguin Books, London, 1974.
O'Neill Onora, Autonomy and trust in bioethics (Gifford Lectures), 3. izdaja, Cambridge University 
Press, Cambridge, 2005 (Kindle e-book).
r oss Friedman Lainie, Children, families, and health care decision making, Oxford University Press, 
New York, 1998.
Članki:
Choudry Shazia, Clashing rights and welfare: A return to a rights discourse in family law in the UK?,; 
v: Albertson Fineman Martha/Worthington Karen, What is right for children?, Ashgate Publishing 
Limited, Farnham, 2009, str. 269–282.
Daly Aoife, The right of children to be heard in civil proceedings and the emerging law of the Euro-
pean Court of Human rights, The International Journal of Human rights, 15:3, 2011, str. 441–461.
Dworkin Gerald, Paternalism, The Monist, Vol. 56, No. 1, 1972, str. 64–84.
Freeman Michael, Taking children's rights more seriously; v: Freeman Michael, The moral status of 
children: essays on the rights of the child, Martinus Nijhoff Publishers, Hague, 1997; str. 19–45.
Kernaleguen Francis, The Adolescent and medical treatment in French law; v: Feuillet-Liger in dr., 
Adolescents, autonomy and medical treatment: divergence and convergence across the globe, 
Bruylant, Bruselj, 2012, str. 5–19.
Kilkelly Ursula, The child’s right to religious freedom in international law: the search for meaning; v: 
Fineman Martha in Worthington Karen, What is right for children: the competing paradigms of 
religion and human rights, Ashgate Publishing Limited, Farnham, 2009, str. 243–268.
Manaï Dominique, The rights of adolescent patients in Switzerland; v: Feuillet-Liger in dr., Adoles-
cents, autonomy and medical treatment: divergence and convergence across the globe, Bruylant, 
Bruselj, 2012, str. 251–272.
Pope Thaddeus M., Counting the dragon's teeth and claws: the definition of hard paternalism, Geor-
gia State University Law r eview, Vol. 20, No. 3, 2004, str. 659–722.
Pope Thaddeus M., Is public health paternalism really never justified? A response to Joel Feinberg, 
Oklahoma City University Law r eview, Vol. 30, No. 31, 2005, str. 121–207.
Vaught Wayne, Autonomy and the rights of minors; v: Weisstub David N. in Díaz Pintos Guillermo, 
Autonomy and human rights in health care: an international perspective, Springer, Dordrecht, 
2008 (Kindle e-book), loc. 1895–2090.
Zermatten Jean, The best interests of the child: literal analysis, function and implementation, Institut 
International des droits de l'enfant, Working report, 2010; članek dostopen na: http://www.childs-
rights.org/html/documents/wr/wr_best_interest_child09.pdf (18. 11. 2013).
Wikipedia, Youth suffrage, članek dostopen na: http://en.wikipedia.org/wiki/Youth_suffrage (18. 11. 
2013).

181
DIGNITAS n Pravni položaj otrok med paternalizmom in avtonomijo
Pravni viri:
Organizacija združenih narodov:
UN Committee on the rights of the Child, General Comment No. 12 (2009); The right of the child to 
be heard. CrS/C/GC/12, 20. 7. 2009; http://www2.ohchr.org/english/bodies/crc/comments.htm 
(18. 11. 2013).
Konvencija Združenih narodov o otrokovih pravicah (Uradni list SFr J-MP, št. 15/90, Uradni list rS-MP, 
št. 9/92).
Judikatura Evropskega sodišča za človekove pravice:
Sahin vs. Nemčija, št. 30943/96 z dne 8 7. 2003.
S. I. vs. Slovenija, št. 45082/05 z dne 13. oktobra 2011.
Odločbe Ustavnega sodišča r epublike Slovenije:
Odločba U-I-127/01 z dne 12. 2. 2004 (Uradni list rS, št. 25/04 in OdlUS XIII, 10).
Slovenska zakonodaja:
Ustava r epublike Slovenije (Uradni list rS, št. 33/91, 42/97, 66/00, 24/03, 69/04 in 68/06).
Zakon o dedovanju (Uradni list SrS, št. 15/76, 23/78, Uradni list rS/I, št. 17/91 – ZUDE, Uradni list rS, 
št. 13/94 – ZN, 40/94 – Odl. US, 82/94 -ZN-B, 117/00 – Odl. US, 67/01, 83/2001 – OZ, 73/04 – ZN-C, 
in 31/13 – odl. US).
Zakon o nalezljivih boleznih (Uradni list rS, št. 33/06 – uradno prečiščeno besedilo).
Zakon o nepravdnem postopku (Uradni list SrS, št. 30/86 (20/1988 popr.), Uradni list rS, št. 87/02-
SPZ, 77/08-ZDZdr).
Zakon o pacientovih pravicah (Uradni list rS, št. 15/08).
Zakon o pravdnem postopku (Uradni list rS, 73/07-uradno prečiščeno besedilo, 45/08-ZArbit, 43/11 
in 92/13 – odl. US).
Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list rS, št. 69/04-uradno prečiščeno besedi-
lo).

182
DIGNITAS n Človekove pravice