avstrij sko-ogerske monarhij e Spisal Janko K rs ni k. Založila in na svitlo dala MATICA SLOVENSKA. Drugega, popravljenega natisa. X Ljubljani. Natisnila J. Blaanik.ova tiskarnica. im*?"?. -v J Zgodovina avstrijsko - ogerske monarhije. Spisal Xaako Krsnik Drugega, popravljenega natisa. Založila in na svitlo dala MATICA SLOVENSKA. V Ljubljani, Natisnila J. Blaznikova tiskarnica. 1 f es 97983 UlulliJM S l J. kax&L®. Stran Razdelitev avstrijske zgodovine ...........; • • * I. Predzgodovinska doba. Od prvih zgodovinskih poročil do vlade Babenbergovcev (do 1. 976. po Kr.)................1 Preseljevanje narodov ............................5 Preseljevanje Slovanov............................8 Kralj Samo....................................8 Srbi in Hrvatje..................................9 Bavarci in Franki................10 Slovanske države............• ... . 12 Madjarji...................15 Ponovitev Vzhodne-pokrajine............15 II. Doba. Vlada Babenbergovcev in medvladje do nastopa vladarske rodovine habsburgovske (976.—1282. 1.)..................16 Leopold I., Svetli................16 Henrik I., Močni................17 Adalbert I., Zmagoviti (victoriosus)..........17 Ernst Hrabri (strenuus)..............18 Leopold II. (III.), Lepi..............18 Leopold III. (IV.), Sveti..............18 Leopold IV. (V.), Radodarni............20 Henrik II. Jazomirgot ..............20 Leopold V. (VI.), Krepostni.............21 Leopold VI. (VIL), Slavni.............23 Friderik II., Bojevni...............24 Pregled češko zgodovine (do Premisla Otakarja II. 1. 1253.) . 25 Pregled ogerske zgodovino do izmrtja vladarsko rodovine ar- padovske..................29 Pregled hrvatsko zgodovine do zedinjenja trojedne kraljevine z Ogersko.................32 Nasledstvena vojska in Premisl Otakar II...... . . 34 III. Doba. Vlada Ilabsburgovcev do zedinjenja Ogerske in Ceske z Avstrijo pod Ferdinandom I. (1282-1526.)................39 Albrecht 1...................39 Friderik Lepi in Leopold I. „cvet viteštva".......41 Albrecht II. in Oton Veseli.............42 Rudolf IV., Vstanovnik..............44 Albrecht III. in Leopold III.............46 Vlada Ilabsburgovcev po razdelitvi..........46 Albertinska vrsta. Albreht IV., Potrpežljivi.......4(i Albrecht V. kot nemški cesar Albrecht II........47 Stirsko-leopoldinska vrsta.............49 Stran Tirolska vrsta. Friderik IV. „s praznini žepom".....49 Štirska vrsta. Friderik V., III. kot nemški cesar.....51 Maksimiljan 1..................54 Češka zgodovina na dalje.............5G Ogerska zgodovina na dalje ............61 IV. Doba. Avstrija pod habsburgovsko dinastijo do izmrtja moškega zaroda te rodovine. (1526—1740.)......................63 Ferdinand 1...................63 Maks II....................66 Rudolf II....................67 Matija....................69 Ferdinand II..................70 Ferdinand III..................75 Leopold 1...................76 Jožef 1....................78 Karel VI....................79 Pregled notranjega razvitka za Karla VI........81 V. Doba. Avstrija pod habsburško-lotarinško dinastijo od Marije Te- rezije do sedanjega časa. (1740—1875.)..................83 Marija Terezija.................83 Jožef II. kot samovladar..............90 Pregled notranjega-duševnega razvitka za Jožefa II.....92 Leopold II...................93 Franc II................. . . . 94 Avstrija cesarska država. Cesar Franc I. ....... 9G Pregled notranjega razvitka za Franca II........100 Ferdinand I. Dobrotljivi..............102 Franc Jožef 1..................104 Razdelitev avstrijske zgodovine. Avstrijska zgodovina se deli navadno na pet dob: 1) predzgodovinska doba, od prvih zgodovinskih poročil do vlade Babenbergovcev (od x do 1. 976 po Kr.); 2) vlada Babenbergovcev in medvladje do nastopa vladarske rodovine habsburgovske (976— 1282); 3) vlada Ilabsburgovcev do zedinjenja Ogerske in Češke z Avstrijo pod Ferdinandom I. (1282—1526); , 4) Avstrija pod liabsburgovsko dinastijo do izmrtja možkega zaroda te rodovine (1526—1740); 5) Avstrija pod habsburško-lotarinško dinastijo, od Marije Terezije do sedanjega časa (1740—1875). I. Predzgodovinska doba. Od ■prvih zgodovinskih poročil do vlade Babenbergovcev (do t. 976 po Kr.). Zgodovinska poročila o deželah sedanje velike naše očet-njave, avstrijsko-ogersk e monarhije, segajo le malo črez rojstvo Kristovo nazaj, in kar se nam pripoveduje iz prejšnjih časov, naslanja se bolj ali manj na stare pripovedke. lvteri narodje da so bili prvotni prebivalci naših dežel, tega nij mogoče na tanko določiti, da so pa uže od prastarih časov bile naseljene, to priča na raznih krajih izkopano orožje, orodje in mnogotere dragotine. Po teli izkopanih rečeh ločijo navadno najstarejšo zgodovino osrednje Evrope in tedaj tudi Avstrije v kamnito, bronovo in železno dobo. V prvej ali karani tej dobi ljudje še niso znali porabljati rud; narejali so si tedaj razno orodje in posodo iz kamenja ali kosti. Zapustili so tudi stavbe, tako zvane palisadnike (Pfahlbauten), postavljene na visokih stebrih ob bregovih jezer pa tudi sredi voda. V br o no vej dobi pa so si narejali razno orodje in dragotine iz brona ali'nicdi. Stoprv v zadnjih treh stoletjih pr. ZKoilovinu uvstr.-ogersko monarhijo. Kr. so jeli v naših deželah železo rabiti; imenuje se zato ta doba železna doba. Ostankov iz kamnite dobe so izkopali na raznih krajih v Dolenjej in Gorenjej Avstriji, na Češkem, Moravskem, v Galiciji in na Ogerskem, zadnji čas tudi na ljubljanskem močvirji, in če sklepamo po človeških črepinjah, izkopanih iz grobov kamnite clobe, moramo ljudi te dobe prištevati ali finskemu ali pa iberskemu rodu. Bolj mnogolični so ostanki iz bronove dobe, kterih so zlasti v Gorenjej-Avstriji in na Ogerskem mnogo izkopali. Ako si ogledamo starožit-nosti dobljene iz grobov v praslovanskih pokrajinah med Vislo in Dneprom, vidimo, da so te onim na raznih mestih naše širje domovine izkopanim celo podobne. Iz tega smemo z veliko sigurnostjo sklepati, da so v bronovej dobi, kakor tam tudi tu bivali — Slovani. Za to imamo pa tudi dokazov v zgodovini. *) Slavni ruski zgodopisec Nestor (iz začetka 12. stoletja) poroča, da so uže v prastarem času v donavskih pokrajinah (v Panoniji) in dalje proti jugu do Jadranskega morja (v Iliriji) bivala razna plemena slovanska, ali da so je pozneje iz teh sedežev izpodrinili Vlahi (= Keltje) ter jih za Karpate k soplemenikom potisnili. S tem poročilom se vjema drugo rimskih in grških zgodopiscev, po kterem so Vlahi okolo 350—336. pr. Kr. v istini napadli omenjene pokrajine, se v njih naselili, ter prejšnje prebivalce deloma zatrli, deloma prognali. I)a ti stari pisatelji med prognanimi plemeni Slovanov ne navajajo, je celo naravno, ker jih zarad njih oddaljenosti uiti poznali niso. Tudi mnoga imena¥mest, rek, gor itd. n. pr. Plešo (Blatensko jezero), Tsierna (= Črna), Patisus (= Potisje), Serbitium (Srbeč), Bu-stricius (Bistrica), Karpatus (= Hrebet) in druga nahajajoča se za poznejših dob v pokrajinah donavskih, pričajo o davnih njihovih prebivalcih slovanskih. Mimo Slovanov ali kot njih nasledniki bivali so v bronovej dobi v pokrajinah današnje avstrijsko-ogerske monarhije uže omenjeni Keltje, **) od Slovanov Vlahi imenovani. Bili so to velik indoevropski narod, ki se je okolo IG. stoletja pr. Kr. naselil v zapadnej Evropi. Tu so posedli Vlahi Galijo in sosedne dežele na za- in vzhodu, namreč velik del pirenejskega polotoka, severno Italijo in južno Nemčijo. Posamezne keltske čete razširjale so se s časom na jugu do onkraj Save in Drave, v ilirske in traške dežele, proti severu pa do virov reke Visle in celo do Dnčstra, v slovanske pokrajine, llimljanje, ki so prišli z Vlahi često v sovražno dotiko, imenovali so je Galjce, Grki pa Galate. Leta 389. pr. Kr. so napadli Galjci Rim, ter ga, razven *) GI. Šafarik, Slavische Alterthiimcr T. 10. **) Gl. Safarik, Slavischo AltertUumer I. 17. s kapitola, popolnem razdjali. Nekoliko pozneje (okolo 350—336. pr. Kr.) pridrle so druge roparske drhali v ilirske in podonavske pokrajine, ki so ondotne Slovane po mnogoletnih krvavih bojih premagale, ter je deloma zatrle, deloma pa za Karpate potisnile. Od tedaj nahajamo Vlahe v pokrajinah med Donavo, Savo in Drino, pod imenom Skordiščanov. Nij pa misliti, da bi ondaj vsi Slovani bili zapustili deželo, marveč so gotovo nekteri ostanki vbrežnatih, težko pristopnih krajih zaostali, ter prihoda novih bratov pričakali. Najmogočnejše in naj bolj razširjeno pleme keltsko na avstrijskih tleh bili so Boji, na današnjem Češkem, po kterih je ta dežela dobila svoje, sedaj le od neslovanov rabljeno ime Bojohemum, Bojeuheim, Boheim, Bohmen. Razven Bojev naj navedemo tudi Tavriščane, pozneje od Rimljanov Noričane imenovane. Bivali so v goratih pokrajinah današnjega Štirskega, Koroškega in južnega Solnograškega. Njih ime se odvaja od keltske in staronemške besede taur, t. j. gora, pomeni tedaj to, kar gorenci, hribovci. Iz teh prvobitnih sedežev pomikali so se Tauriščani bolj in bolj proti jugu, ter se zmešali s Kami, Japodi in drugimi plemeni ilirskimi. Tudi uže omenjeni Skordiščani med Donavo, Savo in Drino bili so pozneje brž ko ne z Ilirci zmešani Keltje. Ilirce so imenovali Ilimljanje vsa plemena med Jadranskim morjem, srednjo Donavo in Balkanom. Kakove narodnosti da so bili pravi Ilirci, tega učenjaki nikdar ne bodo določili. S samim etimologičnim razlaganjem krajevnih in ljudskih imen, brez po-trjevalnih zgodovinskih podatkov se tu nič ne da dokazati. Mogoče in skoro gotovo pa je, da so uže v davnini na današnjem Hrvatskem in na jadranskem pomorji mimo ilirskih plemen bivali Slovani. Podoba je tudi, da so nektera iz današnje Ogerske od Vlahov pregnana slovanska plemena v Ilirijo pribežala in v brežnatih, težko pristopnih krajih svojo narodnost ohranila. To mnenje podpirajo slovanska imena krajev, rek itd., nahajajoča se za poznejših dob v pokrajinah ilirskih. Še bolj verjetno je, da so jadranski Veneti na ilirskem obrežji bivajoči, slovanskim Venetom ob Donavi in onkraj Karpatov bili v rodu, popolne gotovosti pa tudi tu nejmamo. Vsi ti navedeni narodi prišli so v prvem stoletji po Kr. pod rimsko gospodstvo, kar jim je prinašalo tudi rimsko omiko. Velik je bil rimljanski vpliv na te narode uže za časa Julija Cezarja, kar kažejo po njem imenovana mosta: Julium Carnicum (Zulio v Karniji), Pietas Julia (dan. Pulj), Vališ Julia (Zilska dolina na Koroškem) itd. Z rimskim vplivom se začenja za naše kraje tako zvana železna doba, ker so se ljudje naučili od Rimljanov tudi železo rabiti. Po Cezarjevem umoru skušali so ti razni narodi iznebiti se rimskega vpliva iii ilirski J a p o d i napadali so rimske naselbine Oglej in Trst (Tergeste). Ali 1. 34. pr. Kr. polastil se je O k ta vi an mesta Metula, junaško hranjenega od Ja-podov, ter podvrgel ilirske razrode, keltske pa je izročil svojima pastorkoma Drusu in Tiberiju, ki sta je podjarmila in rimsko oblast tje do Donave razprostranila (1. 15. pr. Kr.). Donava je bila odsihdob rimske oblasti severna meja, ktero so Rimljanje deloma z majhnim ladjevjem, deloma s trdnjavami in vojaškimi stanišči proti napadom surovih narodov zavarovali. Med temi stanišči so bila najvažnejša Laureacum ob Aniži (dan. Lorch, kjer se Aniža izliva v Donavo) in Carnuntum (dan. Petronell). Osvojene dežele so ločili Rimljanje v provin-cije, med kterimi ste bile Norika in Pano ni j a posebno važne. Noriška provincija je obsegala Bistriško dolino (Puster-tlial) na Tirolskem, Solnograško, Gorenjo-Avstrijo do Donave, Dolenjo-Avstrijo na desnem obrežji Donave do Golovca (Kalen-berga), Koroško, Štirsko in majhen del Kranjskega. Rimljanje so jo delili v p ob rež no (podonavsko) Noriko (Noricum ripense), poleg Donave do grebena severnih apnenih Alp, in v notranjo Noriko (Noricum mediterraueum) na južnej strani prve. Najbolj znamenita mesta v pobrežnej Noriki so bila: uže omenjeni Laureacum, Ovilia al>Ovilavis (dan. Wels ob Travni), Juvavo (Solnograd), Lentia (Line); v notranjej pa: N prej a (Novi trg na Štirskem), Celeia (Celje), Viru nuni in Tib ur nia (na Koroškem). — Pano ni j a na desnem obrežji Donave od Golovca do ustja reke Save, (ki je bila tudi južna meja te provincije) je obsegala današnjo Ogersko takraj Donave, Slavonijo, severo - vzhodno stran Hrvatije in vzhodno stran Kranjske, Štirske in Dolenje Avstrije. Pozneje za cesarja Trajana (98. do 117. 1. p. Kr.) so razločevali Gorenj o-Panonijo (severo-zahodno) od Dolenje (jugo-vzhodue). Znamenita mesta v Gorenjej Panoniji so bila: Vin dob on a (dan. Dunaj), uže omenjeni Carnuntum (priHaimburgu), potem Scarabantia (Šopronj, Oedeuburg) Sabaria (Ogerska Sobotica, Steinamanger), Petovio (Ptuj), Siscia (Sissek), kjer se Kolpa izliva v Savo), Aemona (Ljubljana), Nauportus (Vrhnika); v Dolenjej-Pa-noniji pa: Bregetio (Szony priKomornu), Aquincum (Stari lludim), M u r s a (Osek v Slavoniji), T a u r u 11 u 111 (Semlin), S i ligi dun 11111 (Belgrad), Sir mi u m pri Mitrovici ob Savi). — Na zahodnej strani Norike sejo sprostirala Retiška provincija, ki je obsegala današnjo Grizijo (v Švajci), Predarelsko, velik del Tirolske (razven Bistriške doline) in ozko progo nekdanjega loiubardiško - beneškega kraljestva. Prebivalci teh krajin so bili po večem keltskega plemena, in so prišli za cesarja Avgusta pod rimsko oblast. Ob enem so si podjarmili Rimljanje tudi V i n d e 1 i k e, ki so prebivali od Like do Ina in od bavarskih Alp do Donave. To novo provincijo pa so zsdinili z Recijo in jo pozneje „Rhaetia secunda" imenovali, med tem, ko se je južna, gorata dežela „Rhaetia prima" zvala. Znamenita mesta za časa Rimljanov so bila: Brigantia (Bregenca pri Boden-skem jezeru), Veldidena (Vilten pri Inspruku), Tri d en t um (Trient na Adiži), Augusta Vindelicorum (Avgsburg), Ar-t ob riga (Regina castra, Rezen, Regensburg), Ser vi o dur um (Straubing), Bojodurum (Castra batava, Pasov). — Od Pa-nonije proti vzhodu je ležala rimska provincija Dacija,**) ktera je obsegala vzhodno Ogersko, Erdeljsko, Valahijo, zahodno Moldavo in Bukovi no. Na južnej strani Panonije pa so se sprostirale sledeče provincijc: Dalmacija, najjužnejši del Ilirije, Liburnija, zahodni del Hrvatije in severni del današnje Dalmacije, Japidija, med rekama Arzijo in Tedanijo (Zermagna). — Med deželami na severnej strani Donave, ki spadajo dandanes k našej domovini, je posebno znamenita Oeska, ki je bila po pregnanji Bojev del markomanske države, ktera se je tudi Črez Moravsko in Šlezko (domovino Kvadov in Li-gijev) razprostirala. Da so osvojene dežele lože ohranili in je porimčili, posluževali so se Rimljanje teh-le sredstev: Narejali so iz njih rimske provincije, ter jim dajali rimsko upravo; napravljali so velike ceste in mostove za vojaške in kupčijske potrebe; praznili so te dežele s tem, da so vso za orožje sposobno inladež izbirali, ter jo v daljnih deželah v rimske legije vvrstevali. Vstanovili so dalje več novih mest z močnimi posadaini, ki so kot bivališča naj viših gosposk razširjale rimsko omiko po celej deželi. Preseljevanje narodov. Rimljanje so skušali svojo oblast tudi onostran Donave in Rena razširiti, pa prišli so tu z do tedaj še malo znanim narodom — z germanskim v sovražno dotiko. Poznali so je Rimljanje uže za časa Cimbrov in Tevtonov (1. 113 — 101.) in poslej so se rimski cesarji (Avgust, Tiberij, Mark Avrelij 167—180., p. Kr.) mnogo ž njimi (zlasti z Markomani in Kvadi) bojevali. Vstanovitev daške provincijc je germanska plemena tako rekoč iz spanja predramila, da so za svoj obstanek jela skrbeti. In da bi se Rimljanom lože v bran stavili ali je celo vkrotili, sklepali so Germani med seboj velike zaveze, ter odslej neprestano za- *) Nckteri preiskovalci hočejo dokazati, da so tudi Vindeličani bili Slovani, ne pa Keltje. **) Napadal jo jo uže Domitian (okolo 1. 89 pr. Kr.), podvrgel pa stoprv Trajan (101—10(5.). ganjali se na meje rimske države. Zlasti tri germanske zaveze so se protivile našim deželam: Alemani napadali so Vindeli-cijo in Recijo, Markomani in druga sorodna plemena prihruli so v Noriko in Panonijo, in Gotje, naseljeni ob dolenjej Donavi in na severnej strani Černega morja, pretili so Daciji in Meziji, dokler jim nij cesar Avrelijan prepustil Dacije (1. 275.), ter se umaknil na južno bregovje reke Donave. Leta 375. po Kr. so pridrli iz osrednje Azije divji Huni v Evropo in vzročili silno gibanje med narodi, ktero preseljevanje narodov" imenujemo. Podjarmili so si skoro vse narode, ki so jim na pot prišli in se naselili slednjič v nižinah ob Donavi, Tisi in Dnestru. Zapadni Gotje pobegnili so pred divjim sovražnikom v rimsko državo, ali zelo tlačeni od pohlepnih rimskih cesarskih namestnikov prijeli so za orožje, ter (1. 378.) premagali cesarja Val en s-a pri Drenopolji. Sicer je je bil Valensov naslednik, Teodozij I. ukrotil, toda po nje-govej smrti vzdignili so se pod vodstvom izvrstnega Al arih a, polastili se skoro cele Italije, ter za nekoliko časa tudi pridobili No*iko in Panonijo. Po odhodu zapadnih Gotov prišli ste obe provinciji zopet pod rimsko oblast, dokler se Panonije nijso polastili divji Huni (1. 450.). Naj bolj strahoviti bili so Huni pod svojim kraljem A til o, (1. 443—453.), kterega so Germani Godegisel (== šibo božjo) imenovali. Z namenom, podjarmiti si rimsko državo napadel je Atila naj prvoVzhodno-Rimsko, ter prisilil cesarja Teodozija II., da mu je deželo na desnem obrežji dolenje Donave odstopil. Leta 451. pa se je vzdignil proti zahodno-rimskej državi. Divje hun8ke čete so zapustile Panonijo, ter se ob desnem obrežji donavskem podale preko Norike in Vindelicije v Galijo. Kamor so prišle, pokončale in razdjale so vse, tako da je nastal znani prigovor: „Kamor je stopila liunska peta, nij je rastlo trave več". Pa po strašnej bitki na katalun-skem polji (pri Chalons-sur-Marne) se je moral Atila v Panonijo vrniti, kjer se je zdaj na vojsko z Italijo pripravljal, ktero je v pomladi 1. 452. pričel. Ko je bil pokončal in vpe-pelil krasni Oglej, napotil se je proti Rimu, kterega je le papež Leon I. s svojim krepkim postopanjem obvaroval iste osode. Ko je pa Atila uže prihodno leto nagle smrti umrl, razpadla je hunska oblast in v bitki ob Netadu (1. 455.) osvobodili so se zatirani germanski in slovanski narodi barbarskega jarma. Mali ostanki Hunov vrnili so se v Azijo, od koder so pa pozneje s sorodnimi Bolgari in Obri (Avari) zopet nazaj prišli. Po zapuščenih hunskih deželah so se zdaj naselila razna germanska plemena. Deželo med Tiso, Donavo in Karpati so posedli Gepidi, pokrajino od Sirmija do Vindobone (Dunaja) in od dalmatinskega obrežja do Donave pa Vzhodni-Go t je. Na severnem obrežji Donave so nastopili poleg Kvadov Rugiji in Heruli, ki so odsihdob rimsko provincijo Noriko neprestano napadali. Stan podonavskih dežel je bil po odhodu Hunov sploh jako žalosten. Rimljanje so tu le še po imenu vladali in mejna mesta od rimskih cesarjev zapuščena morala so se sama v bran stavljati barbarom. Ubogih prebivalcev pa, s kterimi so barbari jako ljuto in nečloveško ravnali, čakala je le trda sužnost ali pa smrt in polastila se jih je splošna obupnost. O tem času je v stari Noriki nastopil mož, ki se po pravici imenuje apostol avstrijski — sveti Severin. Živo-topis tega moža, kterega je spisal njegov učenec Evgipij, nam na tanko pojasnuje položaj te nesrečne dežele. Prišel je kmalo po Atilovej smrti, okolo leta 454. iz jutrove dežele, ter se naselil v A s turi, malem mestici v pobrežnej Noriki, na ktero so barbari baš hudo pritiskali. Polajševal je stan ubogih prebivalcev na razne načine; preskrboval jim je hrano in obleko, ter je k pogumu spodbujal, da so se krepko v bran stavili svojim sovražnikom. Barbarske kralje je pa's svojo mogočno besedo često tako omečil, da so jeli bolj človeško ravnati s premaganci. Sveti Severin je bil s kratka varuh deželi, rešitelj zatiranim, oče ubogim, učitelj in vodnik vsem po resnici hrepenečim. Njegove izreke so imeli narodi in knezi za zanesljive. Prišel je k njemu nekdaj Odoaker, vojvoda Ilerulov, mlad mož visoke rasti, da bi se ž njim posvetoval. Severin ga blagoslovi in mu prorokuje, da si bo podjarmil veliko deželo in postal mogočen kralj, kar se je malo potem tudi vresničilo. — Vstanovil je sv. Severin tudi samostan II eil i gen s tad t za mnihe, živeče po njegovem redu; ti so njegovo delo nadaljevali in krščanstvo razširjali po naših deželah. Med tem so se godile znamenite reči, ktere so spremljale propad zapadno-rimske države. Rugije, ki so se bili polastili Norike, premagal in izpodrinil je Odoaker, knez herulski, ki je tudi zapadno - rimsko državo razrušil, ter se imenoval kralja nemških narodov v Italiji (1. 476). Tega pa je izpodrinil Teodorik Veliki, kralj Vzhodnih-Gotov, ki je s svojimi podložnimi zapustil Panonijo in Mezijo, ter se v Italiji naselil. Tukaj je vstanovil veliko vzhodno - gotsko državo, h kterej so brž ko ne tudi južni deli Panonije in Norike spadali. Na mesto Rugijev pa so pridrli v pobrežno Noriko Longo-bardi, kterim je Justinijan, car vzhodno-rimski, po razpadu vzhodno-gotske države tudi Panonijo odkazal. Tukaj pa so prišli v sovražno dotiko s svojimi sosedi G e p i d i, ktere so končno premagali. Toda uže prihodno leto so zapustili tudi Longobardi omenjene pokrajine, ter se podali v Italijo (1. 568), kjer so si novo državo vstaiiovili. Panonijo pa so morali prepustiti Obrom, svojim zaveznikom v vojski z Gepidi. Bili so to konjiški in pastirski narod turško-finskega rodu, ki je črez 200 let nad vsemi sosednimi narodi, od Aniže do nekdanje Dacije, strahovito gospodoval. Po velikej izgubi pri oblegi mesta Carigrada jela je njih oblast propadati in kmalo so se morali umakniti drugemu evropskemu narodu, — Slovanom. Preseljevanje Slovanov. Ko je po preselitvi Longobardov v Italijo nehalo več ko šeststoletno preseljevanje germanskih plemen po deželah današnje avstrijsko-ogerske monarhije, kakor tudi po drugih deželah evropskih, naselila so se v zapuščenih pokrajinah razna slovanska plemena. Do tedaj so živela povečem onostran Karpatov v odprtih pokrajinah današnje Poljske in v sredi veliko-ruske care-vine. Pečala so se že od pradavna s poljedelstvom in z drugimi mirnimi opravili, ter živela po vaseh, pa tudi po vtrjenih mestih, ktera so jim bila o vojskinem času v zavetje in bran. Kakor drugi narodje evropski razpadali so tudi Slovani v več manjših plemen (v županije), ki so bila zopet pod skupnim knezom v jeden narod združena. Med drugim in šestim stoletjem po Kr. so poselili celi vzhodni del današnje severne Nemčije do Lahe in Zale, veči del avstrijskih dežel in večino evropskih pokrajin vzhodno-rimske države. Med deželami današnje avstrijske carevine je bila Galicija uže od pradavna od Slovanov naseljena. Gorati del te dežele na pobočji Karpatov se je nekdaj imenoval Velika-Hrvati j a in bolj severne odprte pokrajine Veli k a ali Bel a-Srbija. Iz Velike-IIrvatije so se brž ko ne Cehi v drugej polovici petega stoletja preselili v nekdanjo Bohemijo (domovino starih Bojev), malo potem, ko so bili Markomani zapustili to deželo. Za njim so prišli Moravci in posedli po odhodu Herulov in poslej Longobardov, Moravsko, Slovaško na Ogerskem in Do-lenjo-Avstrijo do Donave. Drugi slovanski narodje, predniki današnjih južnih Slovanov, so pa pridrli iz ruskih step, ter se naselili v pokrajinah na jugo-zahodnej strani Donave. Tako Slovenci ob dolenjej Donavi, ob Dravi, Savi in Soči, potem Hrvatje in Srbi v današnjej Ilrvatiji, Srbiji in Dalmaciji. Kralj Samo. Dolgo časa so zdihovali Slovani pod strašnim jarmom obrovskim, dokler jilt nij neki Samo, izvrsten vojskovod, trde sužnosti otel (od 1. 623.), ter jib zedinil v veliko in mogočno državo, katero jo slavno vladal 35 let (627—662.). Vendar nahajamo tako malo gotovih poročil v sočasnih virih, da še o obsegu Samove oblasti nič zanesljivega ne vemo. Večina zgodovinarjev, na čelu jim slavni Palackv, ima Sama za severnega Slovana in trdi, da je jedro njegove države bilo Češko in da oblast njegova nij segala črez Donavo in črez Alpe. Drugi učenjaki pa so tega mnenja, da je bil Samo korotanski Slovenec, ter da se je država njegova vstanovila na Slovenskem in še le potem tudi črez Donavo se razširjala. — Brž ko ne je Samo v istini severni Slovan, ki je najpreje osvobodil Čehe in Moravče, ter v teh pokrajinah osnoval slovansko državo; ali tudi korotanski Slovani otresli so takrat obrovski jarm in Samova država obsegala je tedaj združena slovanska plemena na severu in na jugu od Donave. Novo vstanovljeno državo branil je Samo tudi proti fran-kovskemu kralju Dagobertu, katerega je 1. 030. pri Voga-tisburgu (leži?) popolnem premagal. Po Samovej smrti (1. 662) razpadla je velika država zopet v več majhnih kneževin s posebnimi knezi. Tako je vladal na Češkem neki K rok in po njegovej smrti Libuša, njegova hči, kakor se pripoveduje, jako učena, bistroumna in duhovita kne-ginja, zaročena s Pfemislom, od kterega se odvaja dinastija Pfemisličev na Češkem. Druga knežja rodovina je vladala Moravče na Moravskem, Avstrijskem in Ogerskem; druga zopet vse korotanske Sloyane. Srbi in Hrvatje. Samo je porabil za slovansko ustajo zoper Obre jako ugoden slučaj : da so bili Obri ravno takrat v hudem boji z vzhodno - rimsko državo. Leta 626. so v zvezi s perzijskim kraljem Kozroom oblegli Carigrad, pa hrabri car Heraklij je je srečno odbil. Ko se je pa pozneje bojeval s Perzijani in Sa-raceni v Aziji, porabili so Obri to priliko, ter so se Dalmacije polastili. (1. 630.). Osoda Dalmatincev je bila strašna; Obri so jim razrušili starodavna mesta (tako Salono), prebivalce pa deloma pomorili, deloma iz dežele prognali. Da bi se teh divjih in grozovitih sovražnikov iznebil, pokliče zdaj Heraklij Slovane, namreč Srbe in Hrvate, iz zakarpatskih pokrajin („Bele-Hrvatije") na pomoč. Po pogodbi, ktero je ž njimi sklenil, izročil jim je vse od Obrov posedene pokrajine v prebivališča, toda pod bizantinsko vrhovno oblastjo. Slovani so zdaj z vso močjo pridrli, odvzeli Obrom te dežele, ter vstanovili iz njih tri kneževine: srbsko, ki je obsegala današnjo Srbijo in Bosno, d alma ti nsko - h rv atsko v Dalmaciji in velikem delu današnjega hrvatskega Primorja, in panonsko-hrvatsko (posavsko) med Dravo in Savo v Hrvatiji in Slavoniji. A grški carji nijso dolgo teh kneževin nadvladali, samo nekoliko znamenitih mest, kakor Jadera (Zader), Spljet in Ragusium (Dubrovnik) in nekoliko otokov ohranili so si še dolgo časa. Ob istem času, kakor Čehi in drugi Slovani, vzdignili so se tudi Bolgari, iz prva Obrom soroden narod, ki si je del južnih Slovanov v bizantinskej državi podvrgel, se med njimi naselil, in s časom slovanskega jezika in slovanskih običajev poprijel, s kratka popolnem se pošlovanil. V zvezi s Slovani so vstanovili Bolgari bolgarsko državo med dolenjo Donavo in Balkanom, ki je bila Obrom jako sovražna. Bavarci in Franki. Čim bolj so Obri propadali, tim bolj so se povzdigovali njih zahodni sosedje, Bavarci. Glede na izvir bavarskega plemena so učenjaki raznih mislij. Starejši (na pr. Pallhausen) odrekali so jim nemško prvotno narodnost, ter so je imeli za potomce keltskih Bojev, ki so bili stoprv v srednjem veku ponemčeni. Tudi Sembera je ima za zarojence starih Bojev, kteri so pa po njegovem menenji Čisto slovansko pleme bili. Ali jezikoslovne preiskave so dokazalo nemško prvotnost Bavarcev, bodi-si, da so izvirali od raznih gotskih plemen (od JRugijev, Herulov, Skirov), kakor Miillenhof trdi, bodi-si, da so potomci Markomanov, kakor Zeus, ali Kvadov, kakor Quitzmann pravi. Pod tem imenom so bili nastopili y zgodovini leta 590. in sicer ne samo na današnjem Bavarskem, ampak tudi na Tirolskem in v Gorenjej-Avstriji (tje do Aniže), kjer so se mnogo bojevali s Slovenci in Obri. Posebno hudi sovražniki bili so Bavarci Slovencem, pradedom našim. Bili bi je radi v zvezi s Franki iz njihovih sedežev dalje proti vzhodu izrinili ali pa popolnem potolkli in ugonobili. Na čelu je stal Bavarcem vojvoda agilofingovskega rodu, ki je bil nekoliko zavisen od fran-kovskih kraljev. Izmed teh bavarskih vojvod naj navedemo vojvodo Tesla i. (Tasila), ki je dvakrat — leta 595. in 59G. — roparski napadel naše slovenske dežele. Prvič je bil srečen, v drugo pa so se Slovenci zedinili z Obri, ter popolnem potolkli bavarsko vojsko. Nič manj sovražen nij bil našim pradedom Teslov sin in naslednik Garibald II., ki je tudi pogostoma napadal Slovence in grozovito razsajal po njihovej zemlji. Ko so frankovski kralji iz rodovine inerovingovske čim dalje bolj propadali, pridobili so si Bavarci kmalo popolno sa-mostalnost. Posebno znamenita pa je bila vlada vojvode Teoda, (okolo 1. 700.), ki je Bavarce osvobodil in krščanstvo v svojej deželi vpeljal. Sveti Rupert, škof vormski, je vstanovil vladi-kovino Solnogradsko (1. 696.) kot cerkveno središče, sveti Emeran iz Poitiers-a drugo v Rati s bon i in sveti Korbin-jan tretjo v Brizingu. Popolnem vredil pa je cerkvene razmere stoprv sv. Bonifacij (1-739.), ki je vse te vladikovine podredil nadškofiji mogunstki. Ko so se pa Franki za časa hrabrega Karla Martela iz nova bili povzdignili, izgubili so Bavarci zopet svojo samostalnost. Martelov sin in naslednik Pip in je premagal Odila, vojvodo bavarskega, ter ga prisilil, mu skoro celo severno Po-donavje odstopiti. In ko je bil Odilo umrl (1. 748.\ zapustivši nedoraslega sina Tesla, prevzel je Pip in (poslej frankovski kralj) s svojo sestro Hiltrudo, materjo mladega Tesla, namestno vladarstvo. Tesel, ki je bil na kraljevem dvoru odgojen, dobil je Bavarsko stoprv 1. 757., ko je bil prisegel podložen biti kralju frankovskemu, pa uže leta 763. se je skušal osvoboditi, ter je z Longobardi zvezo sklenil. Cerkvene oblastnike pa si je Tesel pridobil s pobožnimi vstanovami, med kterimi naj se imenujeta samostana Kremsmiinster in Innichen. Hotel si je vlado tudi s tem vtrditi, da je razširil bavarsko oblast črez korotanske Slovence, ki so potrebovali njegove pomoči proti sili obrovskej. Ko so namreč 1. 738. Obri s tako ogromno vojsko pritisnili na naše očete, da jim ti nijso sami mogli kos biti, obrnil se je Borut, prvi nam po imenu znani korotanski vojvoda, do Bavarov, ter je prosil pomoči proti Obrom. Bavarski vojvoda Odilo res pride Slovencem na pomoč in potolče ropajoče Obre, pa za plačilo morali so naši predniki zopet priznati vrhovno oblast bavarsko. V poroštvo zvestobe in vdanosti moral jo Borut mnogo tal-nikov Odilu poslati, mod njimi svojega sina Gorazda in bratranca Kajtimara (Hotemara). Ta dva sta bila na bavarskem dvoru v krščanskej veri izrejena in sta pozneje kot naslednika Borutova na vojvodskem prestolu krščanstvo med poganskimi Slovenci razširjala. Se se je ustavljala močna stranka ba-varskej oblasti in krščanskej veri, ali uže okolo 1. 772. gospodoval je bavarski vojvoda Tesel po vsej korotanskej deželi. Ko je bil pa Karel Veliki (1. 774.) premagal Longobarde in si s tem pridobil rimskega papeža, ki ga je bil zoper nje na pomoč poklical, izgubil je Tesel glavni podlagi svoje moči. Moral je tedaj 1. 781. Karla zopet za svojega kralja izpoznati in mu več talnikov dati. Ko se je bil pa za časa saksonskih vojsk iz nova odtegnil frankovskej oblasti in malo potem celo Obre, odvečne sovražnike Nemcev na pomoč poklical, ga je Karel brez težave v Ingelheimu odstavil in v samostan poslal (1. 788.), kajti celo njegovi podložniki mu nijso mogli odpustiti, da je divje čete v deželo privabil. Bavarsko pa, ki je tako izgubilo svojo samostalnost, je razdelil Karel Veliki po svojej navadi v okrajine (Gaue), ter je posebnim grofom v oskrbovanje izročil. S tem, da si je podvrgel Karel Bavarsko, razširil je svojo oblast tudi nad korotanske Slovence, kterim je pa brž ko ne pustil lastne župane z oblastjo nemških okrajnih grofov (Gau-grafen). Svojega svaka Gerolda je postavil za svojega namestnika na Bavarskem in Koroškem. — Pipin, sin Karla Veli- kega, je napadel leta 788. tudi sosednje Hrvate, ter jim naložil letno dačo. Obre, ki so Teslu prepozno na pomoč prišli, vkrotili so frankovski kraljevi poslanci (missi regii) v Furlaniji in pri Ipuši (1. 788.). Leta 790. se je pa začela velika vničevalna obrovska vojska, ki se je končala (1. 799.) s propadom obrovske oblasti. Začel je bil to vojsko Karel Veliki osebno (1. 791.), Erih, grof furlanski jo je pa srečno nadaljeval; ko je bil namreč Obrom vzel glavni ostrog (Ring) med Donavo in Tiso (1. 795.), morali so se kmalo Pipinu vdati (1. 796.). Premagani Obri so se zdaj deloma v Bolgarijo preselili, deloma pa so v Panoniji ostali. Sredi 9. stoletja so pa popolnem izginili. V zapuščene dežele obrovske je naselil Ilarel Veliki deloma Nemce z Bavarskega, veči del pa moravske Slovane (Slovake), ki so se v pokrajinah jim odločenih pod svojimi župani vselili in zemljo obdelovali. Tako so tudi Bolgari preselili mnogo Slovanov iz bizantinske eareviue na vzhodno Ogersko. Dežela na desnem obrežji donavskem je dobila zopet svoje staro ime, Pano nij a. Dolenjo Avstrijo pa je zedinil Karel Veliki z Bavarskim. Toda že po smrti Geroldovej — ta je padel 1. 799. v nekej bitki z Obri, ki so se bili z nova vzdignili — ločil je Karel Veliki mejno deželo obrovsko od Bavarske in jej postavil posebnega mejnega grofa s sedežem v Lorhu, ki je gospodoval nad deželo od Aniže do tje, kjer se Drava izliva v Donavo, in nad Karantanijo (Korotanom), to je današnjo Štirsko — razven celjske okrajine — in Koroško. Vsa ta oblastnija se je imenovala zdaj obrovska, zdaj panonska, zdaj vzhodna mejna dežela, vendar se imena posameznih delov: „Karan-tanija", „Panonija", „Avarija" nijso popolnem izgubila. Ta vzhodna mejna dežela (vstanovljena okolo 1. 800.) mora se pa dobro ločiti od pozneje vstanovljene Vzhodne krajine („Ost-mark"-e), ki je bila le zahodni del te dežele. — Mejna grofija Furlanska pa je obsegala poleg Furlanije dežele med Dravo, Savo in Donavo, tedaj južno Štajarsko, Kranjsko, Hrvaško in Slavonsko, potem Liburnijo, Istro in del Dalmacije. — V cerkvenem oziru so te dežele spadale k nad škofij i solnogradskej in pod pa-triarhat oglejski. Meja med obema je bila pozneje Drava, vendar je spadal velik del dežele na severnej strani Drave, zlasti Vzhodna krajina in Gorenja Panonija, pod škofijo pasovsko. A m o, škof solnogradski (od 1. 798. nadškof), in Pavi in, patriarh oglejski, sta se med škofi posebno odlikovala, ter si veliko zaslug za razširjenje krščanstva med poganskimi Obri in Slovani pridobila. Slovanske države. Ko je po Karlovej smrti karolingovska oblast bolj in bolj propadala, povzdigovali so se v vzhodnih pokrajinah velike države slovanski narodje. Naj prvo so se poslužili homatij v frankovskej državi panonski Hrvatje med Dravo in Savo, ter se pod vodstvom vrlega kneza L j ude vi t a podpirani od kranjskih in koroških Slovencev in od Srbov vzdignili zoper vedno hujše tlačenje in zatiranje furlanskih grofov. Pa Ljudevit je bil premagan in od svojega rojaka Ljudomisla, dalmatinsko-hrvaškega kneza, ki se je hotel prikupiti nemškemu cesarju, zavratno umorjen. Strašno so zdaj divjali Franki po deželi, ter samovoljno postavljali in odstavljali kneze. Ko so pa jeli svojo oblast razprostirati tudi črez bolgarsko mejo, prišli so v sovražno dotiko z Bolgari, ki so si vzhodni del Hrvatije (Srem in del Slavonije) podjarmili in po celej Panoniji hudo razgrajali. Ob enem so se vzdignili tudi Hrvatje, so svoje Frankom vdane kneze pomorili in se po mnogoletnem strašnem boju zopet osvobodili. Hrvatski kneževini (dalmatinska in posavska) ste se zdaj zedinili in Porin je bil nju prvi skupni knez. Bolj znameniti ste bili dve drugi slovanski državi, namreč Slovaška v Dolenj ej-Panoniji in Velika-Moravska. Vrhovno oblast je imela Velika-Moravska. Ker se j[e pa P ribi na, knez slovaški, hotel iznebiti vrhovne oblasti moravske, napadel ga je Moj mir, knez moravski, ter ga je premagal in iz njegove kneževine prognal (838. L). Prognani knez pribeži k Ljudevitu Nemškemu, ter se pokristjani. Ta ga prijateljsko izprejme in mu podeli lepo pokrajino ob Szali (dotoku Blatnega jezera) kot lastno kneževino. Pribina je vstanovil tu krasno mesto Mosaburg-Szalavar in razprostiral svojo oblast po Dolenjej-Pa-noniji. Naslednik mu je bil sin Kocelj (1. 860.), pod kterim je grški misijonar Metodi j v deželo prišel, krščanstvo razširjal, ter slovanske cerkvene obrede in glagolitsko pisavo vpeljal. Po Kocljevej smrti (1. 873.) pa je pripadla ta dežela Veliko-Moravskej. *) Prvi knez veliko-moravski je bil Moj mir, kterega je Ljudevit Nemški napadel, premagal in odstavil (1. 846.). Na njegovo mesto je postavil Rastislava, ki je moral vrhovno oblast nemškega kralja priznati. Pa pri tej volitvi se je Ljudevit jako *) Pod tem imenom so bilo v raznih časih zapopadene razno dežele. Za časa svoje največe obširnosti pod Svetopolkom jo obsegala ta država celo današnjo Moravsko z delom Avstrijo in slovanske pokrajine na severnem Ogerskem, od tam, kjer so Morava izliva v Donavo do reke Torise iti na jugu do Matro in do Vaeova (Waitzen). V daljnem pojnenu so spadalo k Ve-likej Moravi tudi dežele Češka, Mis nje, Lužico, kos Slezke in Male-Poljske, ki so iiuelc sicer svoje lastne kneze, pa so priznavale vrhovno oblast rno-ravsko. Glede na njeno lego na obeli straneh Donave imenovala se jo ta država v dvojnikovej obliki „Morave", in glede na bolgarsko Moravo, na južnem Ogerskem in v danasnjej Srbiji „visnii Morave" (gorenji Moravi) ali tudi „viŠni Morava" (gorenja Morava). prevaril. Rastislav je porabil razprtije v kraljevej rodbini med Ljudevitom in njegovim sinom Karlmanom v razširjenje in vtrjenje svoje oblasti, zlasti, ko je bil Karlman celo zavezo ž njim sklenil. Da bi svojo državo tudi v cerkvenem oziru ločil od Nemčije, izprosil si je od bizantinskega cara Mihela izvrstna misijonarja, Konstantina (Kirila) in Metodija, ktera se po pravici slovanska apostola imenujeta (863. 1.). Sostavila sta novo, slovansko azbuko, prestavila sveto pismo v slovanski jezik, ter razširjala in vtrjevala krščanstvo po Moravskem in po drugih deželah slovanskih. Dosihdob je spadalo Moravsko (s Panonijo vred) v cerkvenem oziru pod nadškofijo Solnogxadsko in škofijo Pasovsko; ker ste pa bili te vladikovini preobširni, izpolnil je papež Hadrijan II. Ratislavu željo, ter ukazal za Moravsko in Panonijo posebno nadškofijo vstanoviti (871.1.), Metodija pa je posvetil za prvega nadškofa moravskega (panonskega). Dolgo se je kralj Ljudevit nemški brezvspešno bojeval z Rastislavom. Slednjič pa je Rastislava njegov strijčnik Sveto-polk (Svatopluk) izdajalski vlovil, ter Ljudevitu izročil (1. 870.), ki ga je dal oslepiti in v zapor djati. Malo potem pa je pridrl Karlman na Moravsko in postavil tej deželi mejna grofa Viljema in Engiskalka za oskrbnika, ki sta nedolgo potem tudi Svetopolka vlovila, ter ga Karlmanu izročila. Nemški škofje pa, ki so Metodija zbog vstanovitve moravske nadškofije in vpeljave slovanskih obredov s posebno slovansko (glagolitsko) pisavo hudo črtili, porabili so to priliko, vlovili Metodija, ter ga iz dežele odpeljali. Pa kakor jeden mož vzdigne se zdaj ves narod moravski zoper svojega tlačitelja, branit svetih pravic drage mu domovine (1. 871.). Karlman, ne vedoč drugači si pomagati, izpusti Svetopolka iz ječe, ter ga postavi za kneza moravskega. Vendar mu mora ta pred svojim odhodom zvestobo priseči. Pa Svetopolk, prišedši na domača tla, da spremljajoče ga bavarske vojake zvijačno zajeti in pomoriti, sebe pa na moravski prestol povzdigniti. Tudi mejna grofa Viljem in Engis-kalk sta padla v tem boju. Svetopolk se je zdaj v zvezi s češkim vojvodom Bofivojem (1. 872.) tako krepko v bran stavil nemškemu kralju, da je moral ta končno ž njim mir skleniti in nezavisnost Moravskega od Nemčije slovesno priznati (v Forchheimu 1. 874.). Odsihmal si je Svetopolk na vso moč prizadeval, vstanoviti veliko državo slovansko. Ko je bil Svetopolk po Kocljevcj smrti zedinil Pribinovo deželo z Moravskim, sklenil je tudi ozko zvezo s Češkim, vsled ktere je prišla ta dežela pod moravsko vrhovno oblast. Svojo nezavisnost od Frankov pa je hotel vtrditi z vstanovitvijo narodne cerkve moravske, kterej je grškega mniha Metodija na čelo postavil, ko so ga bili nemški škofje po mnogokratnem ukazu papoža Ivana VIII. iz zapora izpustili. Toda nemška du- hovščina je Metodija neprestano črtila in obrekovala, — po nje-govej smrti pa se jej je celo posrečilo, vse slovanske duhovnike pregnati, ter je z nemškimi nadomestiti (1. 886.). Ko se je jel Svetopolk tudi v notranje zadeve vzhodno-frankovske države mešati, nastala je med Vijim in Arnulfom, poznejšim kraljem frankovskim, vojska, ki je do Svetopolkove smrti trajala. — Vsled razprtij med njegovima sinoma pa je po Svetopolkovej smrti moravska država bolj in bolj propadala, dokler je nijso slednjič Madjarji podjarmili (1. 905. in 906.). Madjarji. Madjarji, divji konjiški narod finsko-tartarskega rodu, so zapustili v začetku 9. stoletja svojo altajsko pradomovino v osrednjej Aziji, ter se naselili v deželi sorodnih Kazarov med Uralom in Donom. Kazarski glavar (Chagan) jim je dal Ar-pada za voditelja, ki jih je v sredi 9. stoletja peljal v pokrajine ob dolenjej Donavi, v današnjo Moldavo in Besarabijo. Tukaj so se jih posluževali Bizantinci v bojih z Bolgari, pa o priliki, ko so baš na bojišči bili, vojskujoči se za svoje zaveznike, zedinili so se Bolgari s Pečenegi, napadli njih nezavarovano deželo, ter se je polastili. Madjarji so si morali tedaj nove domovine iskati in našli so jo v nižinah ob srednji Donavi in Tisi. Zdaj pa se jih je posluževal Arnulf, kralj nemški, v bojih s Svetopolkom, kar so pa morali Nemci kmalo obžalovati. Ko so bili namreč Madjarji Veliko-Moravsko podjarmili (1. 905.), jela jih je tudi mikati lepa in bogata Nemčija. Zgodilo se je tedaj, da so po Arnulfovej smrti, za časa Ljudevita Otročjega, pridrli skozi Dolenjo-Avstrijo na Bavarsko (1. 900.), oplenili deželo, razdjali cerkve in mnogo ljudij v sužnost odpeljali. Ljut-polda, vojvodo Bavarskega, ki se jim je bil v bran postavil, premagali so leta 907. tako odločno, da jim nij le Vzhodna krajina prišla v oblast, temveč da so odsihmal divje madjarske čete brez ovire razgrajale tudi po Nemčiji in Italiji. Za kralja Henrika I. pa so Nemci zopet se okrepčali in te čete čestokrat določno pobili, toda stoprv nemški cesar Oton I. jih je v odlo-čilnej bitki ob Liku pri Avgsburgu (1. 955.) tako popolnem potolkel, da se nijso odsihmal več upali napadati in nadlegovati bližnjih dežel. Ponovitev Vzhodne - pokrajine. Da bi Nemčijo madjarskih napadov ubranil, ponovi zdaj Oton I. uže od Karla Velikega (proti Obrom) vstanovljeno Vzhodno-krajino (marko), ter jo izroči posebnemu mejnemu grofu, Burkardu (ok. 1. 970.). Cela krajina, začetek sedanje velike države avstrijske, je obsegala komaj kakih 40 milj. Naslednik Otona I., Oton II., je podelil to krajino grofu Leopoldu iz imenitne rodovine babenbergovske, da bi na ta način zmanjšal oblast bavarske vojvodine, ktero mu je bila zelo nevarna, kakor kaže njegov boj s Henrikom bavarskim (I. 976). (Pripovedka o ulomljenem loku.) Baš tisti Čas je zedinil nemški cesar današnje dežele Štirsko, Koroško, Kranjsko in Primorsko v jeduo samo vojvodstvo — Koroško, ktero pa je razpadlo na več manjših okrajin s posebnimi grofi. Še enkrat, od 1. 989 — 1. 995. bilo je Koroško zedinjeno z bavarsko vojvodino, ali po smrti bavarskega Henrika (t 995. 1.) bilo je definitivno ločeno od Bavarskega. II. Doba. Vlada Babenbergovcev in medvladje do nastopa vladarske rodovine habsburgovshe. {976.—1282. L) V današnjem bavarskem kraljestvu, blizo tam, kjer se Reznica v Men izliva, vzdigujejo se častitljive razvaline ba-benberškega (Starega-) gradu, dedine onih grofovskih Ba-benbergovcev, ki so 270 let (976-1246) preslavno vladali Avstrijo. Kakor je bil pa v drugih vojvodstvih, kjer so bile krajine ali mejne grofije (marke, marchise od lat. marca, slov. meja) vstanovljene, mejni grof vojvodi podredjen, tako so bili tudi Babenbergovci nekoliko zavisni od bavarskih vojvod. Mejnim grofom je bila naloga, braniti meje nemške države sovražnih napadov. Uže njih poklic je tedaj zahteval, da so se razločevali od navadnih grofov po svojej večej oblasti. Tako so imeli v hrambo dežele svojo lastno vojsko in pravico, mejaške pogodbe sklepati. Avstrijski mejni grolje so si pridobili s časom toliko nenavadnih pravic in cesarskih privilegijev, da so skoro samo-stalno vladali v svojej grofovini. Celo podedljivo je bilo gro-fovsko dostojenstvo v rodovini babenbergovske j, vsaj dejansko, ker so cesarji vselej dopustili, da je umrlega grofa nasledoval sin ali brat, dasiravno so imeli pravico samovoljno izvoliti naslednika. Leopold I., Svetli. (976-994.) Leopold I., Svetli je dobil zraven Vzhodne-krajine tudi Podonavje (okoli Rezna) in „Traungau" (okrajino ob reki Travni). Dasiravno je bil uže 60 let star, ko je nastopil vlado, vendar je vkrotil Ogre in si podvrgel njih mejno trdnjavo Melk, kjer je sezidal krasen samostan. Razširil je tudi meje svoje grofovine do Dunajskega lesa. Ko je bil zopet mir dal svojej deželi, jelje tudi skrbeti za izboljšanje notranjega stanu. Poklical je nasel-nike iz Bavarije in Frankonije ter je naselil po zapuščenih mestih in trgih. Škofom in plemenitnikom je pa dovolil mesta in trge vstanovljati. Požgane vasi je iz nova sezidal ter se na vso moč prizadeval, popolnem propadlo poljedelstvo zopet povzdigniti. • Umrl je pri svečanosti sv. Iviljana v Vircburgu (10. jun. 994) smrtno ranjen od pšice nekega zaslednika, ki pa nij bila njemu namenjena, ampak njegovemu strijčniku Henriku Schweinfurt-skemu. Henrik I., Močni. (994—1018.) Leopolda I. naslednik je bil njegov najstarejši sin Henrik I., ki si je Melk za stolno mesto izvolil. Krepko je branil meje svoje dežele proti napadom Čehov in Moravcev ter si tako pridobil priimek Močnega, Za njega je tudi Vzhodna-krajina nekoliko narasla, ker mu je nemški cesar Henrik II. podelil pokrajino med Lisingo, Pistiugo in Dunajskim lesom. — V nekej listuini cesarja Otona III. iz Časa Henrikovega vladarstva (od 1. 996.) se nahaja prvikrat ime „Ostirrichi". Adalbert I., Zmagoviti (victoriosus). (1018—1056.) Henriku I. je bil naslednik njegov brat Adalbert I., najmlajši sin Leopolda I. Bojeval se je dostikrat s Čehi in Madjari, zlasti v zvezi z nemškimi cesarji. Tako s Konradom II. proti Štefanu (1027 —1030), in pozneje s Henrikom III. za svojega svaka Petra. Ko so bili namreč Ogri prognali Petra, naslednika Štefana I., pribežal je ta v Vzhodno-krajino k svojemu svaku Adalbertu. Sedaj pribiti nemški cesar Henrik III. ter z Adal-bertovo pomočjo Petrovega naslednika Abota popolnem premaga (1044) in dosedaj neodvisno ogersko državo v nemški fevd spremeni. Vže 1.1043 morali so Ogri celo pokrajino na obeh straneh Donave do Morave in Litave Henriku odstopiti. Iz te vstanovi posebno krajino (marko), ki se s t a r e j krajini nasproti N o v a-k raj in a (Neumark) imenuje, ter jo podeli sinu Adalberta I., hrabremu Leopoldu (1.1043.). Ker je pa Leopold kmalu na to umrl, podelil je cesar Novo-krajino nekemu Sigfridu, uže 1048. leta pa mejnemu grofu Adalbertu. Tako je Vzhodna-krajina zopet precej narasla ter zadobila svojo določeno vzhodno mejo. Adalbert si izvoli Tuln za stolno mesto svoje razširjene dežele. Dasiravno njegovemu sinu Leopoldu nikdar nij pripadla vlada, vendar ga vvrstujejo nekteri med mejne grofe babenber- Zgodoviuu avstr.-ogorsko monarhijo. ^ govske, kot Leopolda II. — Ker je starejši sin Adalberta I. še pred svojim očetom umrl, uasledoval ga je mlajši sin Ernst Hrabri (strenuus). (1056—1075.) Ernst je bil cesarskej rodovini salskej jako zvest in vdan, zato mu je podelil cesar Henrik IV. mnoga posestva. Bil je mimo Vratislava II., vojvode češkega, edini knez, ki je nesrečnemu svojemu cesarju do smrti zvestobo ohranil. Ko so se bili vsi nemški knezi vzdignili zoper svojega vladarja, hitel je Ernst zapuščenemu cesarju na pomoč ter mu pomagal upokoriti uporne Saksonce v bitki ob reki Unstruti (9. junija 1075.). Pa umrl je uže drugi dan za ranami, ktere je dobil v tej bitki (10. junija 1075). Leopold II. (III.), Lepi. (1075-1096.) Za časa njegove vlade je nastal nesrečni prepir med cesarjem Henrikom IV. in papežem Gregorjem VII. zarad tako zvane investiture, to je zarad postavljanja škofov in drugih cerkvenih dostojanstvenikov. Podščuvan od Altmana, tedanjega škofa pa-sovskega, zvestega privrženca Hildebrandovega (Gregorjevega), pristopil je tudi on k papeževej stranki, ki je bila cesarju sovražna. Toda cesar pridere z vojsko v njegovo deželo ter si ga zopet vpokori (1. 1079.). Pa kmalo se spet vzdigne Leopold zoper svojega cesarja, se zaveže z njegovim protikraljem Hermanom luksenburškim ter obleže Avgsburg. Zbog tega ga cesar prekliče in podeli avstrijsko krajino svojemu zvestemu zavezniku Vratislavu H., vojvodi češkemu. Ta pridere lota 1082 z veliko vojsko v Vzhodno-krajino ter premaga Leopolda pri M au er-bergu (dan. Mailbergu; 12. maja.). Vendar so Čehi kmalu zapustili avstrijsko deželo in tako si je ohranil Leopold svojo mejno grofijo do svoje smrti (1. 1096, 12. oktobra). Leopold III. (IV.), Sveti. (1096—1136.) Ker je Leopold 111. svojega očeta brez ovire uasledoval, se da soditi, da se je oče li koncu svojega življenja s cesarjem Henrikom IV. spravil, ali pa da so mnoga opravila na Nemškem cesarja zadržavala ovirati nasledstvo Leopolda 111. v tako važnej krajini nemške države. Leopold je pristopil k Henriku (V.), ko se je bil ta vzdignil zoper svojega očeta ter se zaročil z njegovo sestro Nežo, udovo Friderika liohenstaufskega, vojvode švabskega. Ko je bila s Henrikom V. pomrla cesarska rodoviua saljska, ponudili so Leopoldu nemški knezi cesarsko krono, ktere pa nij hotel sprejeti. V prvo dolžnost si je štel Leopold III. povzdigovati omiko in blagostanje svoje dežele. To je pa mislil naj lože s tem doseči, da je podpiral cerkev s pobožnimi vstanovami. Tako je vstanovil samostanKlosterneuburginSveti-križ (Heiligen-kreuz), druge uže ustanovljene samostane (Seitensteten, Her-zogenburg, Kremsmiinster, St. Florijan) pa je bogato obdaril. Sezidal je tudi na onem delu Golovca, ki se še danes Leopoldov hrib po njem imenuje, grad, v kterem je stoloval s svojo ženo Nežo, ki mu je osemnajst otrok porodila. Med temi sta dva sina (toda ne najstarejša), Leopold in Henrik, očeta nasledovala, tretji pa je bil znani nemški letopisec, Oton, škof brizinški (živel H09—1158.). Prve križanske vojske, ki je ob istem času nastala, vdeležil se sicer Leopold nij osebno, pomnožil pa je navdušena krščanska krdela s 300 vitezi, ktere je celo njegova uže zelo stara mati Ida spremila v Palestino. O njenej daljšej osodi se nič gotovega ne ve; gotovo je le, da se nikdar več nij vrnila v svojo domovino. Zbog njegovih velikih zaslug za cerkev vvrstil je papež Inocenc VIII. leta 1484. Leopolda med svetnike in še dan današnji ga časte Dolenji-Avstrijanci za svojega deželnega patrona. Po Leopoldovej smrti se je obrnila njegova vdova Neža do cesarja Lotarja II. ter ga prosila, naj bi avstrijsko mejno grofijo njenej rodovini prepustil. Cesar jej prošnjo usliši in^ izvoli Leopolda IV. — enega iz med mlajših sinov Leopolda III. — za mejnega grofa avstrijskega. Rodovinsko drevo babenbergovsko: Neža v 1. zakonu s Friderikom svabskim. Friderik, ž. Judita, sestra Henriku Ošabnega. FRIDERIK I. lidečobradcc. 1158—1190. FRIDERIK II. 1212—1250. KONRAD III. 1187-1152. LEOPOLD I. (976-994.). HENRIK I. Ernst Popo. Adalbert. !)94—1018. 1018-1056. Leopold ERNST., f 1043. 1056-1075. ' LEOPOLD Ii: 1075-1096. LEOPOLD III. 1096—1136, poročen z Nežo. Adalbert LEOPOLD IV. Oton, HENRIK II. Jazorairgot. 1137-1141. f 1158. 1141-1177. LEOPOLD V. 1177-1194. FRIDERIK I., 1194—1198. LEOPOLD VI. 1198—1230. Margurita t I. zakonu s Henrikom (VU.). Henrik f 1227. Jera. FRIDERIK H. 1230-1246. llonrik (VII.) Konstancija, žena Henrika inišenjskega. Albert, Ditrih. Konradin. Leopold IV. (V.), Radodarni. (1137-1141.) Kaj vgodno je bilo za novega mejnega grofa, da so nemški knezi po smrti Lotarja II. izvolili njegovega po poli brata Konrada frankovskega, iz rodovine hohenstaufske, za kralja nemškega (1. 1138.). Ker se je pa tudi mogočni vojvoda bavarski in saksonski, Henrik Ošabni, iz rodovine velfske, poganjal za nemško krono, nastali so oni hudi boji med Velfi in Hohen-staufi (Guelfi in Ghibellini), ki napol nujejo velik del nemške in laške zgodovine. Ker Henrik Ošabni novega nemškega kralja Konrada III. nij hotel priznati, ga je ta leta 1138. preklical ter mu obe vojvodstvi vzel. Saksonsko je zdaj podelil Albrehtu Medvedu, Bavarsko pa svojemu po poli bratu Leopoldu avstrijskemu. Po smrti Henrikovej (1. 1139.) se je sicer njegov brat Velf vzdignil zoper Leopolda, ter skušal nedoraslemu sinu umrlega, Henriku Levu, zopet pridobiti Bavarsko ; pa Konrad hiti svojemu po poli bratu na pomoč, in oba premagata Velfa pri Veinsbergu (1.1140.). Ko je bil Leopold uže drugo leto (1141.) umrl, nasledoval ga je njegov brat Henrik II., dotedanji posestnik grajščine Medlingske v mejni grofiji avstrijskej, in ne dolgo potem tudi v v o j vodstvu bavarskem. Henrik II. Jazomirgot. (1141—1177.). Da bi si ohranil in zavaroval Bavarsko, zaročil seje Henrik Jazomirgot z Jero, udovo Henrika Ošabnega in materjo Henrika Leva, ki je svojega neodraslega sina pregovorila odpovedati se Bavarskej. Stari Velf hotel je sedaj sebi pridobiti Bavarsko ter se je stoprv 1.1150, premagan od Henrika Jazomirgota pri Floch-bergu, odpovedal svojej terjatvi. Potem pa je vže dorasli Henrik Lev, čegar mati Jera je vže 1. 1144. bila umrla, preklical prisiljeno odpoved in poskušal polastiti se bavarskega vojvodstva. Friderik L Itudečebradec pa, ki je po smrti Konrada III. bil izvoljen za nemškega cesarja fl. 1152.), sklenil je Velfe, kterim je bil po svojej materi, sestri Henrika Ošabnega v rodu, zadovoliti in tako končati mnogoletne zlonosiie boje. Pa tudi Babenbergovcev nij hotel žaliti, kajti tudi tem je bil, po svojej babi Neži, v rodu. Pozval je tedaj često Henrika II. pred državni, v Goslarju sklicani zbor, da bi v pričo zbranih knezov dogovoril se ž njim o tej reči. Ker pa Henrik II. k državhemu zboru priti nij hotel, vzel mu je Friderik Bavarsko in jo podelil mogočnemu Henriku Levu, ki mu je bil zato v nastalej laškej vojski krepko podporo obljubil. Toda Henrik II. se je stoprv črez dve leti v državnem zboru liezenskem odpovedal Bavarskej (1. 1156.). Da je pa tudi miroljubnega Henrika odškodoval, ločil je zdaj Fri- derik I. deželo nad Anižo od Bavarske, ter jo za vselej zedinil z Avstrijo (1. 1156.). Ob enem je pa podelil babenbergovskej rodovini tako zvani manjši privilegij*) (pri-vilegium minus), (gl. str. 41.) po kterem so zadobili avstrijski vladarji vojvodski naziv, pravico do dedinskega tudi ženskega nasledstva in razne druge pravice. Henrik II. je bil prvi avstrijski vladar, ki si je Dunaj izvolil za svoje stolno mesto. Tu je sozidal grad in poklical učene škotske mnihev deželo, da so tudi tukaj, kakor po drugih nemških mestih, povzdigovali znanstveno življenje. Na strani cesarja Konrada III. se je vdeležil Henrik cele druge križanske vojske, in vrnivši se v svojo domovino živel je še do leta 1177. Umrl je v boju s Čehi vsled nesrečnega padca raz konja, zlomivši si nogo. Leopold V. (VI.), Krepostni. (1177—1194.). Velikodušnemu Henriku H. je bil naslednik njegov najstarejši sin Leopold V.; mlajši Henrik pa je dobil medlingsko grajščino za doto. Najvažnejša dogodba, o kterej naih zgodovina iz časa Leopoldovega vladarstva poroča, je pridobitev Štajerske. Tedanjemu mejnemu grofu štirskemu, Otakarju VIII. (VI.) iz rodovine Traungauske, je bil cesar Friderik Rudečebradec 1. 1180. podelil vojvodski naziv. Ker je pa ta vojvoda vsled neozdravljive bolezni hiral in vse upanje izgubil, kakega potomca zapustiti, odstopil je svojo deželo po dedinskej pogodbi sorodnemu Leopoldu V., v kar so privolili tudi štajerski stanovi (1. 1186). Vendar Otakar nij imel pravice, samovlastno zaukazovati s svojo deželo; manjkalo je tedaj k veljavnosti omenjene odstopne pogodbe še potrditve nemškega cesarja. Eno leto pozneje prišlo je v Evropo žalostno poročilo, da so se mohamedanci zopet polastili Jeruzalema. Zdaj so osnovali prvi glavarji krščanstva novo križansko vojsko, namreč cesar Friderik Rudečebradec, Filip Avgust, kralj francoski in Rihard I„ Levosrčni, kralj angleški. Pa tudi Leopold V. se je vdeležil te vojske ter se pri obleganji mesta Accon-a (Ptolomais-a) jako hrabrega skazal. Ko je bilo mesto Accon, zlasti po junaštvu angleškega kralja z naskokom vzeto, izbral si je vojvoda Leopold posebno odlično poslopje v stanovanje ter ukazal na njem razobesiti avstrijsko zastavo. Pa prevzetnega Iliharda — tako nam poroča pripovedka — to tako razdraži, da veli zastavo strgati in v blato vreči. Ta čin in pa ošabno obnašanje angleškega kralja sploh razžalilo je junaškega vojvodo tako, da nevtegoma zapusti Palestino ter se vrne v svojo domovino (v jeseni 1.1191.). *) Tako se imenuje ta privilegij, . _1298-1308._■{• 1281._Noža, hči Otakarja II. Rudolf, + 1,(07 KRlDEltlK LEl'l Leopold Albreht II. Henrik Oton. Ivan parririda kralj češki. 1314—1331). f 1.120. ;- 1358. f 1327- i l.l.'i'). f 1313. Rudolf Ustanovnik Friderik Albreht III. Leopold. Friderik, Leopold t 1305. f 1302. f 1895. t 1380. vstanovitelj, vstanovitelj albert, vrsto, lcopold. vrste. Albreht I. je zapustil pet sinov: Friderika Lepega, Leopolda I. „cvet viteštva", Albrehta Modr ega, Henrika Priljudnega in Otona Veselega. Njegov prvorojeni sin Rudolf, bivši češki kralj (1. 1306), pa je bil še pred svojim očetom (1. 1307.) umrl. Friderik Lepi (1308—1330) in Leopoldi. „cvet viteštva" (| 1326). Po umoritvi Albrehta I. se je poganjal Friderik za cesarsko krono nemško; pa knezi izborniki si izvolijo raji manj mogočnega Henrika VII. Luksenburgovskega. Habsburgovska brata sta bila iz prva novemu nemškemu cesarju zelo nasprotna, ker je bil svojemu sinu vIvanu pridobil češko krono, za ktero sta se ona potezavala. Češki stanovi, nezadovoljni s Henrikom Koroškim, poprosijo namreč nemškega cesarja, naj bi jim svojega sina Ivana za kralja dal. Cesar v to privoli ter pošlje Ivana z vojsko na Češko. Ta premaga Henrika Koroškega ter ga prežene iz dežele; rodovina luksenburgovska pa si tako pridobi vladar s t v o na Češkem (1. 1310.). Ko sta se bila slednjič Friderik in Leopold z nemškim cesarjem spravila ter se odpovedala Českej, potrdil ju je ta v avstrijsko-štirskih in tako zvanih Prednjih deželah, to je v habs-burgovskih dedovinah na Švabskem, v Alzaciji in Švajci. Friderik je vladal nad vzhodnimi vojvodstvi, Leopold pa je prevzel upravo „Prednjih dežel". Bojaželjni Leopold je spremil celo cesarja v Italijo ter ga v ondotnih bojih krepko podpiral. Po smrti Henrika VII. je izvolila ena stranka Friderika Lepega za nemškega kralja (19. okt. 1314), druga pa Ljudevita Bavarskega. Vsled te dvojnate volitve je nastala notrajna vojska, ki je osem let razgrajala po nemških deželah. Švajcarje, ki so bili z Ljudevitom potegnili, napadel je Leopold z veliko vojsko med tem, ko se je Friderik pripravljal na vojsko z Ljudevitom Bavarskim. Pri Morgarten-u se vname ljut boj (1. 1315.) in Leopold s svojimi okornimi konjiki popolnem premagan, si komaj otme življenje. Še bolj nesrečen pa je bil njegov brat Friderik na Nemškem. Ljudevit ga je pri M ii h 1 d o r f - u na Bavarskem popolnem premagal (28. sept. 1322) ter ga z njegovim bratom Henrikom v jetništvo odpeljal. Leopold je bil sicer le en dan hoda oddaljen od bojišča, pa zamudil je na pomoč priti svojemu bratu. Zbog tega je tako žaloval, da ga nijso več videli veselega od tega dne , in prizadeval si je na vso moč, osvoboditi svojega ljubega brata. Kmalo se je pa Ljudevit spri z mogočnimi Luksenburgovci na Češkem in s papežem Ivanom XXII. Ivana, kralja češkega je namreč cesar s tem raz-žalil, ker je spraznjeni brandenburški fevd podelil svojemu lastnemu sinu Ljudevitu in ker je mejnega grofa mišenjskega, ženina Ivanove hčere, s svojo lastno jhčerjo poročil. Papež pa, ki je ta čas v Avignon-u stoloval, si je na vse kriplje prizadeval, pribaviti nemško krono Karlu IV., kralju francoskemu. V tej zadregi se pogodi Ljudevit z v Travsnici zaprtim Friderikom ter ga osvobodi s tem pogojem, da se odpove s svojima bratoma nemškej kroni. Tudi mu mora Friderik obljubiti, vrniti se v jetništvo, ko mu ne bi bilo mogoče izpolniti pogodbe. Friderik hiti zdaj na Dunaj k zvestej svojej ženi Elizabeti in ljubečemu bratu. Pa kako strašen sprejem! — Njegova žena si je bila med tem oči izjokala, Leopold pa ga je karal in zavrgel prisiljeno pogodbo. Ker je tedaj Leopold nadaljeval vojsko z Lju-devitom, vrnil se je blagi Friderik v Monakovo ter se iz novega Ljudevitu izročil za jetnika. Ljudevit pa, ki je previdel, da mu mir s Friderikom le hasniti more v takej zadregi, se dela, kakor da bi ga bila premagala čudovita zvestoba Friderikova ter sklene ž njim pogodbo, po kterej naj bi odsihmal Ljudevit in Friderik skupno vladala, čegar pa knezi odborniki nijso odobrili. Tudi je ostal Friderik do svoje smrti brez vsakega vpliva na državne zadeve. Otožen in bolehen je preživel Friderik zadnje svoje dni v samotnem gradu Guttenstein-u s svojo oslepljeno ženo. Njegov sin Friderik II. (1322) in njegova brata Leopold (1326) in Henrik (1327) so bili pred njim brez zaroda umrli; nasledo-vala sta ga tedaj še živeča brata. Albreht II. (1330—1358) in Oton Veseli (f 1339.) Ker ju je nemški cesar Ljudevit neprestano napadal, sklenila sta habsburgovska brata odbojno zavezo z Ivanom, kraljem češkim. Ta pa je po mnogem prizadevanji dosegel, da sta se avstrijska brata v miru, dogovorjenem v Hagenau-u (1. 1330.) tudi z Ljudevitom Bavarskim spravila in ga za postavnega cesarja priznala. Zato jima pa je cesar potrdil njune pravice in posestva ter ju odškodoval z denarjem in mesti. Odsihmal sta habsburgovska brata v prijateljstvu živela z nemškim cesarjem in celo zavezo ž njim sklenila proti pretečemu razširjenji luksenburgovske oblasti. Tisti čas se je spri cesar z Ivanom Češkim zarad Koroške in Tirolske. Ljudevit je bil namreč Henriku, vojvodi koroškemu in grofu tirolskemu, sinu Majn-hardovemu, dovolil, naj ga po njegovej smrti, — ker je bil brez možkih dedičev — nasledujejo njegove hčeri. Z istim Henrikom pa je sklenil Ivan Češki pogodbo, v kterej se je Henrik za 40.000 mark srebra odpovedal Českej in svojo mlajšo hčer Marga-rito Široko ustno poročil z Ivanovim sinom, 8 let starim Ivanom Henrikom, kteremu so tirolski stanovi uže za naprej spolnovali fevdno dolžnost. Po smrti llenrikovej pa je ce- sar, brez ozira na omenjeni privilegij, avstrijskima vojvodoma podelil Koroško in del Tirolske; drugi del Tirolske pa je hotel Ljudevit svojej rodovini pribaviti. Ker je pa tirolsko plemstvo z Margarito potegnilo, zamogla sta avstrijanska vojvodi samo Koroško z delom zastavljene Kranjske posesti. Vsled tega je nastala zdaj vojska med češkim kraljem, kteremu so pomagali Ogri, in vojvodama, ktera je cesar podpiral. Pa ko se jey bil cesar v tem kritičnem slučaju ž njima spri, sklenila sta s Čehi in Ogri mir Anižki (1. 1336.), vsled kteregaje ostalo Koroško pri Avstriji, Tirolsko pa si je obdržala Margarita. Dve leti potem (1. 1339.) je umrl Oton, zapustivši dva sina Friderika in Leopolda, kterima je bil Albreht oskrbnik. Ta se je pa malo potem s cesarjem Ljudevitom zopet spri. Ko je bil namreč Henrik, vojvoda dolenje-bavarski, brez dedičev umrl (1. 1340.), posedel je Ljudevit kot njegov naj bliži sorodnik njegove dežele, ktere je Albreht za svoja varovanca tirjal, ker je njuna mati Eljzabeta bila sestra poslednjemu vojvodi dolenje-bavarskemu. Še važnejša pa je bila razkačenost, ki je nastala med vitelsbahsko in luksenburgovsko rodovino, ko je bil cesar nesrečni zakon Margarite z Ivanom Henrikom samovoljno razvezal in bežečo Margarito s svojim sinom Ljudevitom Bran-denburškim poročil, da bi tako svojej rodovini pribavil Tirolsko (1. 1342.). Obe stranki ste si prizadevali, Albrehta zase pridobiti; pa ta nij hotel z nobeno potegniti. Proti koncu svojega življenja se je moral Albreht še z upornimi Š vaj car j i bojevati, a le z majhnim vspehom; bolj srečen je bil pri pomnoževanji svojih rodovinskih posestev, deloma po ženitvah, deloma po nakupovanji. Ker je bil za iste čase izredno omikan in učen gospod in ob enem previden in dober vladar, imenuje ga zgodovina Modrega. Leta 1340. je podelil dunajskemu mestu posebno mestno pravstvo. Uže v prvem letu svojega vladanja so neki zasledniki njemu in Elizabeti, ženi njegovega brata Otona, zavdali pri obedu. Ona je vsled toga umrla, Albrehta pa, kteremu so le komaj življenje rešili, lotilo se je trganje po udih, ktero ga je potem nadlegovalo celo življenje. Zbog tega so ga imenovali tudi „Hromovega". Tri leta pred svojo smrtjo je izdal tako imenovani hižni red, po kterem naj bi najstarejši sin v imenu ostalih sinov vladal skupne in nerazdeljene avstrijske dežele. Za časa njegovega vlftdarstva prišle so hude nezgode nad Nemčijo in , tudi Avstrijo. Ogromno trope kobilic so uničevale in pustošile deželo. Ne dolgo potem je nastala strašna ,,crna kuga", ki je dve loti tako hudo razsajala in morila, da jo tretjino vseli prebivalcev pograbila. Cole vasi so bilo pomrle in po mestih je bilo mnogo liiž popolnem izpraznjenih. Samo na Dunaji je umrlo na dan okolo 500 — 700 ljudi. Da bi jezo božjo potolažile, osnovale so se družbo tako imenovanih flagelantov, to je bieovnikov. Klatili so se namreč ljudje vseh stanov v procesijah, z zakrito glavo, gorečimi svečami in bičem v roci po mestih in deželi, ter se pretepali po nagem životu. Ljudje so iz prva mislili, da je tej kugi vzrok neredni tek planetov; kmalo se je razširilo krivo mnenje, da so jo židje vzroeili. Nastalo je zdaj grozovito preganjanje nesrečnih Židov po vseh mestih in trgih. Požigali so jim hiže ter je nevsmiljeno klali; po nektorih mestih so je skoro popolnem zatrli. In ker zavoljo kuge nihče nij hotel polja obdelovati, pridružila se je tej morivki njena sestra — lakota. V teh nadlogah se je skazal Albreht dobrega očeta in ljubeznjivega dobrotnika svojih podložnikov, kajti prizadeval si je na vso moč polajšati jim njih nesrečni položaj. Rudolf IV., Vstanovnik. (1358—1365.) AlbrehtuII. je bil naslednik njegov najstarejši sin Rudolf IV., ki je v pospeševanji znanstev in umetnostij posnemal tedanjega nemškega cesarja Karla IV. Vstanovil je leta 1365. vseučilišče dunajsko ter jel zidati imenitno stolno cerkev sv. Štefana. Zbog tega ga imenuje zgodovina vstanovnika. Kakor se je Rudolf s svojimi notranjimi napravami ohranil v spominu svojih potomcev, tako si je tudi na vso moč prizadeval povekšati čast svoje rodovine in razširjati njeno oblast. Hotel se je popolnem neodvisnega storiti od nemškega cesarja ter samostalno vladati. Da bi to dosegel, pozival se je na tako imenovani veči privilegij (privilegium majus), po kterem bi bil cesar Friderik I., Rudečebradec podelil avstrijskim vojvodam neomejeno cesarsko oblast med mejami njih države in častni naziv ,,nadvojvoda", kar si je Rudolf tudi v resnici prisvajal. Vsled tega se je pa spri s svojim tastom Karlom IV., nemškim cesarjem, ki te dokaznice priznati nij hotel. Toda uže leta 1361. moral je Rudolf v miru Budejeviškem odjenjati od svojih nepravičnih tirjatev. Tudi nadvojvodski častni naziv se nij ohranil pri Rudolfovih naslednikih, stoprv Friderik III. ga je leta 1453. potrdil svojej rodovini. Za Avstrijo naj važnejša dogodba pod vladarstvom Rudolfa IV. je pridobitev Tirolske (1. 1363.). Margarita Širokoustna je bila sicer v svojej zakonskej pogodbi sorodnej rodovini dolenje-bavarskej zagotovila Tirolsko, ako po svojem možu nobenih dedičev ne bi zapustila. Pa ko sta jej bila Ljudevit (1. 1361.) in poslej tudi njen edini sin Majnhard (1. 1363.), mož Rudolfove sestre Margarite, umrla, odstopila je Tirolsko Rudolfu IV., kar so tudi stanovi tirolski v miru B o 1 z a n s k e m odobrili (11. sept. , 1363). Vojska, ki je nastala vsled tega z Bavarijo, končala je s tem, da se je Bavarija (1. 1369.) za 116.000 zlatov odškodnine odpovedala svojim pravicam. Tudi Karel IV. je uže leta 1364. na velikem shodu Bernskem potrdil avstrijskim vojvodam to važno pridobitev. Z rodovino luksenburgovsko (na bernskem shodu 1. 1364) in z ogerskim kraljem Ljudevitom sklenil je Rudolf dedinski pogodbi zastran vzajemnega podedovanja, kteri ste zbog tega jako važni, ker ste bile povod poznejšemu zedinjenju Češke in Ogerske z Avstrijo. Tudi z Albrehtom III., grofom goriškim, sklenil je Rudolf (1. 1364.) dedinsko pogodbo, po kterej naj bi kosovi Kranjske in t. i. Slovenske krajine*) (windische Mark) po Albrehtovej smrti, ko bi brez lastnih zakonskih dedičev umrl, pripadli habsburgovskej rodovini, kar se je leta 1374. tudi vresničilo. Tirolsko je bilo za časa vsesvetnega vladarstva rimskega del Recije, današnje Predarelsko je spadalo k Vindeliciji, Bistriška dolina pa k Noriki. Po razpadu zahodno-rimske države posedli so Longobardi južne pokrajine, Bavarci pa severne. Longobardi so vstanovilivojvodstvo Tridentinsko. Od 6. stoletja je spadalo Tirolsko k Bavariji in pozneje deloma h Koroškej. Leta 961. je zedinil cesar Oton I. Tridentinsko s krajino Veroneško. V 11. stoletji pa so se politične razmere tirolske popolnem predrugaeile. Da bi si zvezo z Italijo zlajšali in vtrdili, izročevali so namreč nemški cesarji važne planinske prehode in ž njimi cele grofovine svojim zvesto vdanim privržencem, zlasti pa duhovniškim knezom, na ktere so se naj bolj zanašali. Cesar Konrad II. je podelil škofu Ulriku II. tri grofovine, Tridentinsko, Bolzansko in Vintschgau-sko. Ob enem je podelil isti cesar škofu Hardvvig-u grofovino Briksensko, kterej je Henrik IV. 1. 10'Jl. tudi Bistriško dolino pridružil. Razven teh duhovniških oblastnikov bilo jo v deželi še mnogo drugih posvetnih samostalnih posestnikov, tako, da je za časa vojskovanja nemških cesarjev na Laškem v dobi boja za investituro imela dežela skoro toliko gospodarjev, kolikor holmcev s proteČimi gradovi in stražnimi stolpi. Daje moč tridentinsko in briksenske vladikovine, kterima se k ur ska v zahodnih Tirolah še primirjati nij mogla, tako hitro propadla, bili so po večem vzrok škofje sami. Oni namreč nijso neposredno upravljali svojih grofovin, ampak izročevali so jih mogočnim posvetnim veiikašem. Tako so tridentinski škofje upravo Vintschgau-sko izročili grofom Tirolskim, grofovine Bolzansko podelili so polovico grofom Eppan-skim, drugo polovico pa so skupno upravljali z grofom Tirolskim. Samo upravo Tridentinsko grofovine so si popolnem pridržali. Briksenski škotje pa so celo vse svojo grofovine podelili enej rodovini, razdeljenej v dve vrsti, v vrsto grofov Wolfratshausen-skih in Ambraških in v vrsto grofov iz A u d o k s a. Po pre-klicbi Henrika Leva (1. 1180.) zadobili so vsi ti grofje svobodo, to je, bili so neposrednje nemškemu cesarju podvrženi. Odsihdob odlikovali so se najbolj Tirolski grofje, — po svojem dedinskem gradu polegAdiže tako zvani— in pa bavarski grofje iz Andeksa. Zadnjim je cesar Friderik I. (pod Ber-.thoidom III.) podelil vojvodsko dostojenstvo in imenovali so so odsihmal po svojih posestvih v Istri in Dalmaciji (am Meere) vojvode Meranske. Ko je bila ta rodovina leta 1248. z Bertholdovim vnukom Otonom II. pomrla, pripadel jo velik del njenih posestij Albrehtu III. grofu Tirolskemu. Temu gre zasluga zedinjenja Tirolske dežele v eno politično celoto. Ker je Albreht 111. leta 1253. brez možkega zaroda umrl, bil mu jo naslednik njegov zet Majnhard 111. Goriški. Njegovemu sinu, Majnhardu IV. pa je podelil cesar Rudolf Koroško in delyKranjske. Henrik, Majnhardov sin je dobil — pa le za malo časa — Češko (1. 1306.); tega pa je nasledovala omahljiva in odurna njegova hči Margarita, ki jo slednjič Tirolsko Avstriji odstopila (1.1363.). Ker Rudolf lastnih dedičev nij zapustil, nasledovala sta ga njegova brata. *) Slovonska krajina (slovenska stran, Windische Mark) je bila del dolenjega Štajerskega z delom Kranjskega. Albreht III. (1365-1395) in Leopold III. (1365—1386.) Albreht III. in Leopold III. sta bila tako različnega mišljenja in prizadevanja, da jima nij bilo mogoče dalje časa skupno vladati. Albreht je ljubil mir in pobožno premišljevanje ter se pečal z znanstvi, Leopold pa je bil junašk in bojaželjen. Po smrti Albrehta Goriškega (1.1374.) so vsled leta 1364. dogovorjene dedinske pogodbe ko s o vi Kranjske in Slovenske k r a j i n e pripadli vojvod am a a v s t r ij s k i m a. Ko sta bila vojsko zarad Tirolske s Štefanom Bavarskim končala (1. 1369.), delila sta zoper hišni red Albrehta II. dežele med seboj. Nič manj nego petkrat delila sta vojvodi habsburgovske dežele; pri zadnjej delitvi (23. sept 1379), pridržal si je miroviti Albreht le Avstrijo, vse druge dežele pa je odstopil svojemu burnemu bratu Leopoldu. Od tedaj so se ločili Habsburgovci v dve vladajoči vrsti, v avstrijsko -a Ibre h tins k o in štirsko-1 e o p o 1 d i n s k o vrsto. Vže premedeni cesar Karel IV. gledal je z velikim veseljem, kako da se mogočna habsburgovska ro-dovina sama slabi; tudi njegov sin in naslednik Vaclav je (1.1380.) odobril konečno razdelitev. Vlada Habsburgovcev po razdelitvi. A. Albertinska vrsta. Albreht III. „s kito" je bil jako miroljuben; bojeval se je le, če ga je neogibna potreba k temu prisilila. Skrbel je za notranji mir in red svoje dežele ter kaznoval roparske velikaše, kalilce deželnega miru. Razširil je dunajsko vseučilišče in sezidal lakseuburški grad, kjer je tudi 1.1395. umrl. Po Leopoldovej smrti (pri Sempah-u 1. 1386.) bil je tudi oskrbnik njegovih sinov. Albreht IV., Potrpežljivi, (j 1404,) Po smrti Albrehta III., ki je zapustil edinega sina Albrehta IV., zahteval je Viljem I., iz leopoldinske vrste, kot naj starejši Habsburgovec, zedinjeno vladarstvo, opiraje se na Rodovinsko drovo Albertincev in Leopoldinoev: ALBREHT MODRI -j- 1358. Albrecht III. f 139.r>. Leopold lil. 138(1. ALBERTINSKA VRSTA. LEOI'OLDINSKA VRSTA. Albrocbt IV. {• 1404. Viljem ■;- no«. Leopold IV. •;• 1411. Ernst f 1424. Friderik IV. f 1439. ------8TIRSKA VRSTA. TIROLSKA VRSTA. Albrecht V., kot nemški---——- -—-- cosar II. f 1439. Friderik V. (III.) Albrecht VI. Ernst Sigisinund ---+ 14113. 1403. t 1433. + 1-190. Ladislav Posmrtnfk. i t 1457. MAKS t 101!». hižni red Albrehta II. Pretila je domača vojska, vendar sta se zedinila bratranca 1. 1395. v holenburgškej pogodbi. Albreht je bil jako pobožen in romal je celo leta 1400. v Jeruzalem, kar ga je v očeh njogovih vrstnikov tako povzdignilo, da so ga od tedaj „čudež sveta" (mirabilia mundi) imenovali. Pri prepiru med Luksenburgovci obnašal se je Albreht kaj previdno; izdatno je podpiral kralja ogerskega Sigismuncla v njegovih bojih z Ogri, zato je Sigismund ponovil prešnje de-diuske pogodbe Habsburgovcev z Ogersko in Češko ter postavil Albrehta za svojega naslednika na Ogerskem. Ko mu je Sigismund v varstvo izročil svojega ujetega brata, češkega kralja Vaclava, ravnal je z ujetnikom z velikim spoštovanjem. Sicer se je Vaclavu posrečilo, uiti iz Dunaja in vrniti se v Češko, vendar je Albreht razkačenega Sigismunda prepričal o svojej nekrivdi ter ohranil staro dragoceno prijateljstvo. Ko se je pa v zvezi s Sigismundom bojeval proti Prokopu, mejnemu grofu moravskemu, ki si je bil več čeških in avstrijskih mest prilastil ter napadal avstrijske iii ogerske pokrajine, zbolela sta oba pri obleganji Znojma. Sigismundu so le komaj življenje oteli, Albreht pa je za disenterijo umrl v 27. letu svoje starosti (14. sept. 1. 1404). Zapustil je neodraslega sina Albrehta V. in hčer Margarito, ki se je poročila s Henrikom, vojvodo landshutsko-bavarskim. Albreht V. (kot nemški cesar: Albreht II.) (1404-1439.) Ker je bil Albreht pri smrti svojega očeta stoprv sedem let star, vladal je za-nj iz prva Viljem, vojvoda štirski (do 1.1406.), po njegovej smrti pa njegova brata Leopold IV. Ponosni in Ernst Železni. Ker sta se Leopold in Ernst vedno prepirala zarad tega varstva, nastali so ljuti notranji boji; po vsej pravici prištevajo se ti časi naj bolj žalostnim dobam avstrijske zgodovine. Nazadnje so nezadovoljni avstrijski stanovi sami odstranili varstveno vlado vojvode Leopolda, kateri je kmalo potem umrl (3. jun. 1411) in kralj Sigismund, pokrovitelj albertinske vrste, proglasil je stoprv štirnajstletnega Albrehta za dostoletnega. Albreht je bil eden naj slavniših avstrijskih vladarjev. Sigismund, tedanji nemški cesar, ob enem kralj ogerski in češki, ga je poročil s svojo hčerjo Elizabeto in mu podelil Moravsko (1. 1423.). Ker mu jo bil Albreht v bojih s Iiusiti krepko pomagal, odločil ga je Sigismund 1. 1437. tudi za svojega naslednika na Ogerskem in Češkem. Po Sigismundovej smrti so tedaj Ogri Albrehta izvolili za svojega kralja, amoral jim je volitveno pogodbo podpisati. Na Češkem pa je povzdignila husitska stranka Kazimir j a Poljskega na prestol. Toda Albreht premaga Ilusite in Poljake ter si ohrani Češko krono. Tako je prišla Ogerska v prvo in Češka v drugo pod habsburgovsko žezlo. Nemški knezi izborniki so izvolili Albrehta za rimsko-nemškega cesarja (1. 1438.); pa predno se je mogel vtrditi v svojih novih deželah, umrl je za grižo, vrnivši se iz boja z Muradom, sultanom turškim, kije napadal Ogersko (1. 1439.). Po njegovej smrti so nastale na Ogerskem notranje borbe. Ena stranka, kterej je znani Ivan Hunjadi Korvin na čelu stal, poklicala je Vladislava III., kralja poljskega, na ogerski prestol, med tem, ko je druga Ladislava P o smrtnik a, sina Albrehta V., priznala za svojega kralja. Ko je bil Vladislav na Ogersko pridrl, zbežala je cesarina Elizabeta s svojim sinom in ogersko krono k novemu nemškemu cesarju Frideriku III., vojvodi avstrijskemu iz leopoldinske vrste. Ta je sprejel mladega Ladislava v svoje varstvo in ga izročil slovečemu Eneju Silviju v izrejo. Na Ogerskem se je bojeval Ulrik, grof celjski, za Ladislava, Ivan Korvin pa za kralja poljskega. Ko je pa bil Vladislav vbitkisTurci pri Varni padel (1.1444.), priznali so Ogri složno Ladislava za svojega kralja, pa pridali mu junaškega Ivana Hunjadi j a za namestnika. Tudi Čehi so hoteli po Albertovej smrti izvoliti si novega kralja. Ponudili so svojo krono iz prva Albrehtu Bavarskemu in poslej Frideriku III., cesarju nemškemu. Ko sta pa bila oba odvrnila to ponudbo, priznali so slednjič Čehi Ladislava za svojega kralja, pa mu pridali mogočnega in p remedenega Jurija Podč-brada za namestnika (1. 1450.). Ker se Friderik III. nij hotel odpovedati oskrbništvu, dasiravno je bil Ladislav uže odrasel, primorali so ga avstrijski stanovi se silo, odpovedati se varstvu ter izročiti jim mladega kralja. Zdaj si je pa pridobil Ulrik celjski kot avstrijski namestnik velik vpliv na mladega kralja. Pred vsem si je prizadeval slovečega Ivana Hunjadija Vladislavu pričrniti ter ga iz njegove prevažne službe izpodriniti, kar se mu pa nij posrečilo. Po Ilunjadovej smrti — padel je pri junaškem odboju turške sile od belgradske trdnjave 1. 1456. — hotel je celjski grof ob veljavo spraviti krepke njegove sinove, pa eden izmed njih (Ladislav Hunjadi) se je nad njim maščeval ter ga umoril. Ker je kralj zbog tega zločiustva morilca s smrtjo kaznoval (1. 1457.), nastal je tako nevaren upor na Ogerskem, da je moral deželo zapustiti. Leta 1457. se je podal Ladislav v Prago, da bi tu obhajal svojo poroko z Margarito, kraljičino francosko, hčerjo Karla VII., pa umrl je (23. nov. 1.1457.) še predno se je bila ta ženitev izvršila uže mod pripravljanjem v 17. letu svoje starosti. Ž njim je pomrla avstrij sko-albertinska vrsta. Po njegovej smrti ste kronovini Ogerska in Češka zopet odpali od Avstrije: Ogri so si izvolili Matjaža K o r v i n a , sina Ivana Hunjadija, za svojega kralja; Cehi pa izvedenega Jurij a Podčbrada. B. Štirsko-leopoldinska vrsta. Med tem, ko je Albreht mirno vladal v svojej deželi, mešal se je Leopold med tedanje boje ob Renu, na Laškem in v Švici, ter skušal pri vsakej priložnosti razširiti svojo oblast. Tako je kupil leta 1375. za 30000 zlatov grofijo Feldkirh, 1. 1394 grofijo BIudene, obe v današnjej Predarlskej deželi; in od denarja potrebnega nemškega kralja Vaclava deželna poglavarstva na dolenjem in gorenjem Švabskem (1. 1379.). Mesti Freiburg v Brisgavi in pa Trst*) s svojim obmestjem (1.1382.) ste se mu prostovoljno podvrgli. Pa njegova želja, zaročiti svojega sina Viljema s Hedviko, dedičinjo poljsko, hčerjo Ljudevita, kralja ogerskega, se mu nij spolnila; ker se je ta po volji poljskih velikašev poročila z Jagelom, vojvodo litovskim. Švabska mesta, s kterimi je Leopold prestrogo ravnal, osnovale so resno vstajo, pri kterej so je švicarski zarotniki krepko podpirali. Zbog tega je napade Leopold z vojsko, pa v krvavej bitki pri Sempah-u — proslavljenej v zgodovini, ker je v njej junaški Arnold vinkelridski (von Winkelrid) se žrtoval za svobodo svojih rojakov (?) — izgubi zmago in življenje (9. jul. 1386). Leopold je zapustil štiri sinove: Viljema Priljudnega, Leopolda Ponosnega, Friderika IV. „s praznim žepom" in Ernsta Železnega. Ker so bili ti vojvodiči še nedorasli, vladal je za nje njih strijc Albreht III., vstanovitelj albertinske vrste, do svoje smrti (1. 1395.). Ta je sklenil s Švicarji, ki so bili Avstrijance v bitki pri Nafels-u (1. 1388.) v drugo popolnem premagali, 201etno premirje, vsled kterega jim je moral privojskovana mesta prepustiti. Ko sta bila Viljem in Leopold (1.1411.) brez otrok umrla, sklenila sta ostala brata Ernst in Friderik med seboj delitno pogodbo, po kterej je dobil Ernst Štirsko, Koroško in Kranjsko; Friderik pa Tirolsko in Prednje dežele. Tako se je leopoldinska vrsta ločila v dve podvrsti: v štirsko in tirolsko. a) Tirolska vrsta. Friderik IV. „s praznim žepom". (1411—1439.) Iz prva je nadeljeval nesrečne boje svojih prednikov v Ilel-veciji, pa kmalo je izprevidel, da se proti junaštvu za svobodo *) Tržačanjo so bili dosihdob zdaj pod beneško, zdaj pod oglejsko oblastjo, pa od obeh stranij hudo tlačeni, podvrgli so se raji rodovini habs-"burgovskej. Zgodovini* ttVBtr.-ogorsko monarhijo. 4, vnetih Švicarjev nič ne da opraviti. Prisiljen je bil, skleniti ž njimi 501etuo premirje. Zdaj je pa prišel v sovražni dotik s Si-gismundom, tedanjim cesarjem nemškim. Tačas so bili namreč trije papeži ob enem na prestolu sv. Petra: Gregor XII., Ivan XXIII. in Benedikt XIII. Odstraniti ta nevarni razkol, zbrali so se laški, nemški, francoski, angležki in španski prelati v občnem cerkvenem zboru v Konstancu. Gregor XII. se je prostovoljno odpovedal papeštvu, Ivana in Benedikta pa so morali odstaviti. Potovaje skozi Tirolsko si je bil Ivan XXIII. Friderika za-se pridobil s tem, da ga je imenoval generalnega kapitana katoliške cerkve. Zato pa mu je zdaj Friderik pripomogel k begu iz Konstanca v tedanje avstrijsko mesto Schafhausen ter ga v svoje varstvo vzel. Zbog tega je cerkveni zbor Friderika izobčil, cesar Sigismund pa preklical in Švicarje pooblastil prisvojiti si njegovega posestva (1. 1415.). V vojski, ki je nastala sedaj s Švicarji, izgubil je Friderik Aargau in Kyburg. Pobit vsled tolikih izgub predstavi se zdaj cesarju v Konstancu za vjetnika, ta ga pa le s tem pogojem pomilosti, da mu izroči vsa svoja posestva na Tirolskem, Švabskem in v Alzaciji. Denarja potrebni Sigismund proda Aargau in zastavi mnogo mest, Friderika pa vendar ne izpusti. Zato pobegne nesrečni vojvoda (1. 1416.) iz Konstanca na Tirolsko, kjer je bilo plemstvo njegovemu bratu Ernstu uže vdanost priseglo, med tem, ko sta kmetovščina in meščanstvo Frideriku zvesta ostala. Ernst se slednjič za svojega brata ponese ter prisili cesarja, muvMftrs-burg-u iz nova v fevd podeliti Tirolsko (1. 1418.). Prodanim posestvom se je moral Friderik odpovedati, zastavljene pa je smel odkupiti, kar se mu je pri njegovem dobrem gospodarstvu kmalo posrečilo. Svoje sovražnike, ki so mu bili ob času njegove reve ime Friderik „s praznim žepom" nadeli, je s tem osramotil, da je skora vsa zastavljena posestva zopet odkupil in dal pozlatiti bakreni nastrešek („zlata strehca") svoje palače v Inšpruku, za kar je porabil 200.000 cekinov. Svojemu edinemu sinu Sigismundu pa je zapustil Friderik ne majhen zaklad, kar je dokaz velike njegove varčnosti. Ker je bil Sigismund *) pri smrti svojega očeta še nedorasel, prevzel je nemški cesar Friderik III. (iz štirske vrste) varstveno vlado na Tirolskem. Pa komaj je bil nepokojui in strastni Sigismund sam nastopil vlado, uže se je spri s Friderikom zastran rodoviuskih posestev avstrijskih. Leta 1458. mu je moral cesar odstopiti en del Koroške in po smrti Albrehta VI. (iz štirske vrste) pridobil sije tudi P r ednje-a vstrij ske dežele. Dalje si je nakupil en del grofije Bregenske obBoden- *) Ker se je pod njegovim vladarstvoin mnogo srebrnih rudnin našlo, imenovali so ga njegovi vrstniki „denarja bogatega". skem jezeru (1. 1451.): potem grofiji Nelenburg in Sonnen-b er g (1.1474.). Tudi s tedanjim papežem Pijem II. se je Sigismund spri, ker je bil novo izvoljenega škofa briksenskega Nikolaja iz Kuze, v Inšpruk odpeljal in v zapor djal. Papež ga je zategadelj izobčil in Tirolsko interdiktu podvrgel, Švicarje pa nagovarjal, naj bi ga z vojsko napadli. V tej vojski pa je bil Sigismund jako nesrečen, moral je s Švicarji skleniti neugoden mir ter jim Turgau prepustiti (1. 1461.). Da bi se zavaroval pred vedno rastočimi švicarskimi zarotniki, zastavil je svoja posestva v Prednjih deželah Karlu Drznemu, vojvodi burgundskemu, ki je bil odslej Švicarjem mogočen in nevaren sosed. Pa Karlov sovražnik, francoski kralj Ljudevit XI. pregovori Sigismunda, skleniti s Švicarji „večno zavezo", po kterej se obe strani med seboj zavežeti, braniti druga drugo. S pomočjo Švicarjev se je Sigismundu kmalo posrečilo pregnati burgundske posadke iz zastavljenih svojih mest. Ker je bil Sigismund brez otrok, po-sinil je svojega bratranca Maksa iz štirske vrste (1. 1496.) ter ga odločil za svojega naslednika na Tirolskem. Tako je Maks po Sigismundovej smrti (1. 1496.) zopet zedinil vse avstrijske dežele po 1301etni ločitvi. Bil je tedaj drugi vtemeljitelj habs-burgovske slave in mogočnosti! b) Štirska vrsta. Vstanovitelj te vrste je bil Ernst Železni, tako imenovan zbog svoje telesne kreposti. Umrl je 15 let pred svojim bratom Friderikom (1. 1424.), zapustivši tri nedorasle sinove: Friderika V., Albrehta VI. in Ernsta, kterim je bil Friderik IV. oskrbitelj. Nekateri pisatelji poročajo, da so za Ernesta Turki prvikrat skozi Slavonijo na Štirsko pridrli in da jih je krepki vojvoda pri Radgoni (1. 1418.) popolnem premagal. Vendar to nij zgodovinsko dokazano in bržkone je takrat turška sila le od daleS pretila našej domovini. Friderik V. (III. kot nemški cesar.) (1435—1493.) Leta 1435. je nastopil vlado notranje-avstrijskih dežel Friderik V., kterega so nemški knezi po smrti Albrehta II. tudi za nemškega cesarja (1.1440.) izvolili. Bil je edini Habsburgovec in zadnji nemški cesar, ki je v Ilimu od papeža sprejel cesarsko krono (1. 1452.). Njegova vlada nij bila ni za Avstrijo ni za Nemčijo krepka in dobrodejna, kajti manjkalo mu je spo-sobnostij za vladanje potrebnih. Sedel je več nego pol stoletja na nemškem prestolu, med tem, ko so prevažue reči godile se po svetu. Leta 1453. so Turki vzeli Carigrad ter vničili bizantinsko državo; 1. 1486. je našel Diaz pomorsko pot v Vzhoduo-Indijo in 1. 1492 Kolumb novo zemljino na zapadu. — Omenili smo uže, da se Friderik nij hotel odpovedati oskrbništvu 4* črez Ladislava Posmrtnika, dokler ga nijso avstrijski stanovi z obleganjem Dunajskega-Novegamesta prisilili, izročiti jim mladega kralja (1. 1452.) Ko je z Ulrikom Celjskim bil pomrl možki zarod celjskih grofov (1.1456.), polastil se je cesar, opiraje se na neko dedinsko pogodbo, grofovine Celjske, ktero pa je stoprv po Ladislavovej smrti (1. 1457.) pridružil vojvodini Štirskej. Celjska kneževina se je jela razvijati v 14. stoletji. V soneškem gradu so živeli namreč hrabri injako bogati plemenitaši. Tem so zastavljali razni zapravljivi plemenitniki na Štajerskem, Koroškem in Kranjskem svoje posesti in ker jih ti navadno nijso mogli več rešiti, ostale so soneškim gospodom. Kakor ti plemenitniki, delali so tudi denarja potrebni avstrijanski vladarji, ter zastavljali soneškim „grofom" — tako so se jeli sami imenovati — mesta in gradove (n. pr. Celje). Tudi to je po večem ostalo tem grofom, tako, da se je njihova oblast kmalo po vseh slovenskih pokrajinah razširila. Kmalo so bile skoro vse slovenske pokrajine celjskim grofom podložne, in o grofu Hermanu vemo, da je bil celo vrhovni poglavar Slavonije in Bosne. Posebno naklonjen jim je bil nemški cesar Sigismund, čegar druga soproga, razuzdana Barba, je bila hči Hermana grofa celjskega. L. 1436. povzdignil je cesar celjsko rodbino v stan državnih grofov ter jo popolnem odvezal vsake odvisnosti in pokorščino do avstrijskih vladarjev. Vedno rastoča in razširjajoča se oblast celjskih grofov je jela avstrijskega vladarja zelo skrbeti; žalilo ga je tudi, da jih je nemški cesar odtegnil njegovej oblasti. Vsled tega jo nastala pogubljiva domača vojska med avstrijskim vladarjem Friderikom V. in celjskim grofom Friderikom. Začetek te vojske bil je boj Friderika Celjskega s krškim škofom, kteremu je Friderik Avstrijski pomagal. Vojskina sreča je bila zdaj na tej, zdaj na unej strani, dokler ste se obe stranki boja naveličali in mir sklenili. Friderik V. prizna Ulrika (Friderikovega sina in naslednika) za samostojnega, od Avstrije nezavisnega vladarja, Ulrik pa določi, da naj vse celjske posesti zopet Avstriji pripadejo, ako bi utegnil brez lastnih dedičev umreti. To so je tudi spolnilo, ko je bil Ulrik lota 1456. od razkačenega Ladislava Hunjadija v Belemgradu napaden in umorjen. Pa dasiravno Ulrik nobenih otrok nij zapustil, vendar so stavljali Frideriku razni pretendenti mnogo nepravičnih ovir. Tako je prišlo Celje in ž njimi, druge slovenske pokrajine zopet pod avstrijsko vlado. Slovenci pa so našli v Avstriji svojo širjo domovino, kterej so odslej nepremakljivo zvesti ostali do današnjega dno, ter radovoljno prelivali za-njo svojo kri! — Skoro v istem času zodinil je Friderik Gorenjsko, Dolenjsko, Metliko, Pivko in več drugih delov Notranjega v eno politično celoto — „vojvodstvo Kranjsko". Po Ladislavovej smrti (1. 1457.) ste kronovini Ogerska in Češka zopetyodpadli od Avstrije; Ogri so si izvolili Matijaža K or vi na, Čehi pa Jurija Podčbrada za svojega kralja. Zastran avstrijskih dežel Ladislava Posmrtnika pa je nastal prepir med Friderikom, njegovim bratom Albrehtom VI., vladarjem Prednje-avstrijskih dežel, Sigismundom Tirolskim, ki je leta 1458. s tem končal, da je po predlogu deželnih stanov Friderik dobil Dolenjo-, Albreht Gorenjo - Avstrijo , Sigismund pa tretjino dohodkov cele Avstrije in en del Prednjo-Avstrijskih dežel, Dunajsko mesto pa je ostalo skupna lastnina teh treh vladarjev. Z Matijažem Korvinom je sklenil Friderik po mnogih bojih pogodbo v Šopronju (1. 1463.), vsled ktere se je Ogerskej sicer odpovedal, pa pridržal si kraljevi naziv in pravico do dedinskega nasledstva za-se in svoje potomce, ko bi utegnila Matijaževa rodovina pomreti. Ob enem je izročil Matijažu zastavljeno ogersko krono za 60.000 cekinov. Poleg ogerskega kralja imel je Friderik še druge nasprotnike v svojih deželah; nepokojni Albreht, kmalo nezadovoljen s prejšnjo delitvijo, napravi vstajo zoper svojega brata ter ga celo v njegovem gradu na Dunaji obleže. Zdaj pa prihiti PodČbrad s češkimi vojaki Frideriku na pomoč in ga otme te obsede. Na to sklene Friderik s svojim bratom pogodbo, po kterej mu celo Avstrijo za 8 let prepusti, vendar je trajal prepir še do Albrehtove smrti (1. 1463.). Ker ta lastnih dedičev nij zapustil, zedinil je Friderik vse habsburške dežele, raz ven Tirolske in Prednjih dežel, pod svojim žezlom. Malo potem je nastala vojska med Friderikom in kraljem Podčbradom, kterega je papež Pij II. izobčil, ker nij hotel h ka-toliškej cerkvi prestopiti in se bazelskim, od papeža ovrženim, „kompaktatom" odpovedati. Vsled tega so nektera katoliška mesta na Šlezkem in Moravskem se vzdignila zoper svojega kralja in ne dolgo potem tudi večina katoliškega plemstva na Češkem (1. 1465.). Pavel II., Pijev naslednik, je osnoval križansko vojsko zoper krivoverstvo na Češkem ter ogerskega kralja Matijaža pooblastil, z vojsko napasti razkolnega kralja češkega. Tudi Friderik je potegnil zdaj s sovražniki Podčbradovimi (1. 1468.), ktere je pa le slabo podpiral. Po Podčbradovej smrti (1. 1471.) spri se je Friderik zopet s kraljem Matijažem, ker sta oba po českej kroni hrepenela. Pa Čehi so si izvolili raji poljskega kraljiča Vladislava za kralja, kar je vzročilo vojsko med Poljsko in Ogersko. Cesar Friderik se odpove Českej, stopi na stran Poljakov ter prizna Vladislava za kralja češkega (1. 1474.). Zatoraj napade Matijaž cesarja z vojsko, posede skoro celo Dolenjo-Av-strijo, ter ga prisili mu v miru Kornajburškem (1. 1477.) Češko v fevd podeliti. Toda uže črez tri leta ponovil je Matijaž vojsko, ker cesar vojskinih stroškov nij hotel plačati. Pri tej priložnosti se polasti Matijaž Dunaja in skoro cele avstrijske države (1. 1485.) in zdelo se je, da bo odsihdob Ogerska središče velike monarhije. Pa po smrti Matijaža Korvina (1. 1490.) posrečilo se je Maksu, sinu cesarjevemu, v novo si pridobiti avstrijske dežele. (Gl. str. 55.) Omena vredno je tudi, da so Turki pod vladarstvom Friderika V. (med 1. 1469. in 1493.) nič manj nego devetkrat prilo-mastili v naše slovenske dežele (na Štirsko, Kranjsko in Koroško), požigaje in ropaje, ter tisučo naših očetov pomorili ali pa v suž-nost odpeljali. Vkljub vsem nezgodam se je vendar oblast habs-burgovske rodovine pod Friderikom V. močno razširila. Zagotovljeno je bilo tej rodovini ne samo nasledstvo na Ogerskem in Češkem, ampak po poroki Maksa, sina cesarjevega, z Marijo, dedičinjo burgundsko, hčerjo Karla Drznega, tudi v burgundsko nizozemskih deželah. In ker je bil Sigismund Tirolski za sina vzel Maksa, bilo je gotovo, da se bode Tirolsko združilo z Avstrijo in da bode en vladar veleval vsem avstrijskim deželam. Povekšati čast in slavo svoje rodovine bilo je glavno pri-zadetje sicer nedjavnega Friderika, zatorej je uže 1. 1453. avstrijskim vojvodam svoje vrste podelil nadvojvodski častni naziv. Maksimiljan I. (1493—1519.) Po smrti Friderika III. je prevzel vlado avstrijskih dežel njogov sin Maks I., kterega so bili nemški knezi uže poprej izvolili za kralja rimskega (1. 1486.) Bil je eden naj bolj priljubljenih avstrijskih vladarjev, in živo se je ohranil v spominu naroda. Na pragu nove dobe, ko je ginulo srednjeveško življenje ter se umikalo novim osnovam, bil je on zadnji sijajni zastopnik propadajočega viteštva. Po vsej pravici ga tedaj imenuje zgodovina „Zadnjega viteza". Bil je pravičen, vesel, uljuden in radodaren, podvzeten in hraber; mirovati nij mogel, vedno se je pečal z velikanskimi namerami in gojil daleč segajoče, često-krat neizpeljive in celo smešne naklepe. Tako potrebnej reformi nemške ustave je več nasprotoval nego jo pospeševal, v avstrijskih deželah pa je skrbel za red in mir in se trudil za pov-zdigo kupčije in obrtnije, za znanosti in umetnosti. Dvorno knjižnico na Dunaji je on vstanovil in skrbno zbiral zgodovinske in slovstvene spominke. Za nemško državo se nij toliko brigal; ali svojo rodovino do slave in mogočnosti povzdigniti, to mu je bila prva skrb. Z Maksom je Avstriji napočila nova doba; dosihmal le mali del nemške države, postala je vsled njegovega prizadevanja kmalo vrhovna evropska oblast. Še ne dvajset let star, poročil se je (1. 1477.) z Marijo, dedičinjo burgundsko, edino hčerjo Karla Drznega, najbogatejšega vladarja tiste dobe, ki je s Švicarji se vojskovaje v bitki pri Nancyju (1. 1477.) izgubil svoje življenje. Tako je prišlo bogato Nizozemsko, država, segajoča od ženevskega jezera do nemškega morja, pod habsburško žezlo. Vsled tega se je pa zapletel Maks v vojsko s francoskim kraljem Ljudevitom XI., kije želel s svojim daufinom (kraljičem naslednikom) poročiti Marijo. Vname so bitka pri GuinegatuvPikardiji (1. 1479.),v kterej Maks Francoze popolnem premaga. Po Marijinej zgodnej smrti (1. 1482.) moral se je Maks mnogo bojevati z nemirnimi nizozemskimi stanovi, ki njegovega oskrbništva črez sina Filipa nijso hoteli priznati; 1. 1488. bil jo celo zaprt od meščanov Handerskega mesta „Briigge". Po smrti Matijaža Korvina, kralja ogerskega (1. 1490.) pridrl jo Maks z vojsko v Avstrijo ter si zopet podvrgel vso deželo z Dunajem, kjer so ga prebivalci radostno sprejeli. In ko je Maks zvedel, da so Ogri vkljub dosedanjim pogodbam, s Habsburgovci sklenjenim, Vladislava Češkega za kralja izvolili, napadel je celo Ogersko, vzel Stolni-Belgrad ter prisilil Ogre skleniti ž njim mir Požunski (1. 1491.), po kterem se mu je, ako bi utegnil Vladislav brez lastnih dedičev umreti, zagotovilo nasledstvo na Ogerskem. Sploh je bil Maks pri pomnoževanji svojih rodovinskih posestev posebno srečen. Ko je po smrti vojvode Sigismunda iz tirolske vrste (1. 1496.) podedoval tudi Tirolsko in velik del Prednjih-dežel, zedinil je iz nova vse habsburške dežele pod svojim žezlom. Ko je 1. 1500. rodovina goriških grofov z Leonhardom bila pomrla, dobil je Maks vsled prejšnjih dedin-skih pogodeb tudi grofijo Goriško s Bistriško dolino na Tirolskem. Kot deležnik bavarsko-landshutske nasledstvene vojske pridobil sije 1. 1505. Kufstein in druga do tedaj bavarska posestva na severnem Tirolskem, in po mnogih bojih z Benečani Roveredo in druga mesta na jugu, ktera je pridružil Tirolskej deželi. Leta 1494. se je Maks po dvanajstletnem udovstvu zopet poročil in sicer z Marijo Blank o, sestro vojvode milanskega, upaje, tako tudi Milan pribaviti svojej rodovini. Pa ta ženitev gaje zapletla v italjske vojske za politično ravnotežje, kterih so se tudi Francozi vdeležili, ker je njih kralj Karl VIII. hotel Milan in Neapolj si podvreči. Da bi to ovrl, sklenil je Maks zavezo z vojvodo milanskim, Ljudevitom Moro-tom, s papežem Aleksandrom VI., z Benečani in Ferdinandom, kraljem aragonskim. Pri tej priliki je poročil svojega sina Filipa Lepega z Jo van o, hčerjo Ferdinanda Aragonskega in Izabele Kastiljske in tako pridobil svojej rodovini obširne španske dežele. Uže Filipov sin Karel je 1. 1516. nastopil vladarstvo vseh h kastiljskej in aragonskej kroni spadajočih dežel. Z drugo prevažno dvojnato ženitvijo pa je napeljal Maks pridobitev Češke in Ogerske. Zaročil je namreč svojega vnuka Ferdinanda, mlajšega sina Filipa Lepega, z An o, hčerjo Vladislava, kralja češkega in ogerskega, in svojo vnukinjo (sestro Ferdinandovo) Marijo z Vladislavovim sinom Ljudevitom (II.). Tudi je ponovil stare dedinske pogodbe med Avstrijo, Ogersko in Češko, po kterih naj bi, ko bi utegnil Ljudevit II. brez lastnih dedičev umreti, njegov svak Ferdinand nastopil vladarstvo na Ogerskem in češkem. Kot nemški cesar je oznanil Maks v državnem zboru Vormskem večni deželni mir (1. 1495.), razdelil državo v 10 kresij in osnoval državno komorsko sodnijo. To ga je zapletlo v vojsko s Švicarji, ki te sodnije priznati in državnih davkov plačevati nijso hoteli. Po mnogih krvavih bojih prisilili so Švicarji cesarja, skleniti ž njimi bazeljski mir (1. 1499.), v kterem so bili oproščeni sodnje oblasti državne komorske sod-nije in vseh državnih davkov. Baš tako je izpodletel cesarjev namen Avstriji pridobiti volilno pravico; kajti knezi izborniki so se sešli v Frankobrodu ter zavezali se, nobenega novega uda ne sprejeti v svoj zbor. Slednjič naj še omenimo, da je Maks vpeljal novi policijski red in prevažno poštarstvo; zboljšal je vojaške zadeve ter osnoval prve stalne armade v Avstriji. Filip Lepi je zapustil dva sina: Karla in Ferdinanda kterima je bil Ferdinand, kralj aragonski, oskrbitelj. V 15. letu svoje starosti nastopil je Karel vladarstvo na Nizozemskem in v Kastiliji, in po smrti Ferdinanda Katoliškega (I. 1516.) nasledoval je tega v Aragoniji in Neapolju, kakor tudi v neevropskih deželah španskih. Po smrti cesarja Maksa (1. 1519.) izvolili so ga nemški knezi tudi za rimskega cesarja (Karla V.) ter ga leta 1520. v Ahenu kronali. Po srečnih ženitvah se je tedaj habsburgovska oblast tako močno razširila in povzdignila, da se je za Karla V. po pravici reklo: v njegovej državi solnce nikdar ne zahaja. Te srečne ženitve avstrijske rodovine izrazuje tudi vrstica: Bella gerant alii, tu felix Austria nube. Ko je Ferdinand Kortez 1. 1521. tudi Mehiko bil podvrgel cesarju in ko se je Franc Pizzaro L 1532. polastil peruvanske države gospodoval je Karl V. nad nemškoavstrijskimi deželami, nad Nizozemskim, nad Španijo, Sicilijo, Sardinijo, Mehiko in nad velikim delom južne Amerike. Ker je pa bilo Karlu V. nemogoče tako obširnih dežel vladati, delil je je čestokrat s svojim bratom Ferdinandom, naposled pa mu je odstopil v tretjej pogodbi (7. febr. 1522.) vse nemške dežele z vojvodstvom Virtenberškim, ktero je bil 1. 1520. kupil od švabske zaveze. Tako se je ločila habsburgovska rodovina v dve glavni vrsti, v špansko in avstrijsko. Češka zgodovina na dalje. Po smrti Otakarja II. podelil je nemški cesar Rudolf Češko njegovemu sinu Vaclavu II. (1278—1305.), kteremu jo bil iz prva njegov strijc Oton, mejni grof brandenburški, oskrbitelj. Po svojej drugej ženi Elizabeti, kraljičini naslednici poljskej, pridobil si je Vaclav tudi poljsko krono. Njegovega sina Vaclava je izvolila narodna stranka na Ogerskem za svojega kralja pod imenom Ladislava V.; pa papež Bonifacij VIII. in cesar Albreht I. ga nijsta hotela priznati; zadnji je celo z vojsko napadel Češko. Po Vaclavovej smrti je Poljska zopet odpadla od češke in ko je njegov sin in naslednik Vaclav III. nameraval z vojsko napasti Poljake, ter je prisiliti, da zopet priznajo češko vrhovno oblast, umorila ga je neznana roka zaslednikova iz dozdaj še neznanih vzrokov. Ž njim je pomrla rodovina Premisličev na Češkem (1. 1306.) Zdaj se je tedanjemu cesarju Albrehtu I. posrečilo, svojemu sinu Rudolfu, možu Elizabete, udove Vaclava II. pribaviti, češko krono (1. 1306.). Pa le prav malo časa je ostalo Češko pod habsburgovsko oblastjo, kajti uže drugo leto (L 1307.) je kralj Rudolf umrl in češki stanovi so povzdignili zdaj Henrika Koroškega, ki je bil z Vaclavovo sestro Ano poročen, na češki prestol. Cesar Albreht si je sicer prizadeval svojega starejšega sina Friderika Čehom za kralja vriniti, in uže mu je bil neko stranko pridobil na Češkem; pa nagla smrt ga je ovrla to izpeljati. Vendar tudi Henrik nij dolgo vladal: ž njim nezadovoljni Čehi ga odstavijo in pokličejo Ivana Luksenburgov-skega, sina tedanjega cesarja Henrika VII., na češki prestol. Ta prežene Henrika in njegove privržence iz dežele in luksen-burgovska rodovina je vladala posihmal Čehom skozi 128 let (od 1. 1309. do 1437.) Kralj Ivan (1310—1346) se je poročil z Elizabeto, drugo hčerjo Vaclava II. Iz prva je bil cesarskej rodovini vitelsbah-skej jako zvest in vdan; ko je pa Ljudevit bavarski po zadnjem Askancu izprazneni braniborski fevd podelil svojemu lastnemu sinu, ne pa, kakor je bil nekdaj obljubil, Ivanu Češkemu, razdrla se je dosedanja zaveza z Bavarijo, in Ivan je sklenil mir z Ljudevitovim nasprotnikom, Friderikom Lepim. Akoravno nij imel Ivan pravih lastnostij dobrega vladarja, vendar je bil vte-meljitelj luksenburško-Česke moči. Pridobil si je Lužice ter prisilil več slezkih vojvod priznati češko vrhovno oblast. S poljskim kraljem Kazimirom je sklenil pogodbo (1. 1335.), vsled ktere se je ta odpovedal svojim pravicam do Slezke, Ivan pa nazivu poljskega kralja, kterega so se bili češki vladarji (od časa Vaclava II.) povla-stili. Po oženitvi svojega sina IvanaHenrika z Margarito Sirokoustno, hčerjo Henrika Koroškega, pridobil je svojej rodovini tudi Tirolsko (1. 1335.); toda uže črez malo let (1. 1341.) moral je Ivan Henrik umakniti se mejnemu grofu Ljude-vitu, sinu cesarjevemu, ki se je z njegovo ločenico Margarito poročil. Kot zvest zaveznik Francije, padel je Ivan v bitki z Angleži ev in Anžuviucev: KAREL ROBERT j 1342. Ljudevit I., v 1382. Andrej +1846. Karel IV. j 1378. ~ Ivan Henrik f 1375 Marija. Hedviga ž. Vaclav Sigisimind Ivan 'joiit I'rokop I Jil«e)il 1,tovsk-+ 1419, + 1437. f 1395. j 1411. I 1405. __ Elizabota ž. Albrehta V., avstrijskega '"Ladislav f 1457. Rodovinsko drevo Luksenburgovo VACLAV II HENRIK VIL f 1313. Elizabeta. ivlin f 1346. pri Crecyju 1. 1346. Malo pred svojo smrtjo pa je doživel, da so nemški knezi Ljudevita Bavarskega odstavili in njegovega sina Karla, dosedanjega mejnega grofa moravskega, izvolili za rimskega kralja. Karel IV. (1346—1378) je bil eden naj izvrstniših, ne le čeških, ampak splob srednjeveških vladarjev. S posebno ljubeznijo je skrbel za Češko, svojo dedno deželo. Po svojih notranjih napravah, kakor tudi po novih pridobitvah povzdignil jo je do nenavadne slave in mogočnosti. Praga, njegov rojstni kraj, mu je bilo glavno in naj ljubše mesto. Tukaj je vstanovil razven drugih cerkva veličastno stolno cerkev svetega Vida na Hrad-šinah; poleg te pa je sezidal nov krasni grad, ki stoji še dan danes. Sozidal je dalje predmestji Novomesto in Malo stran, kakor tudi velikanski kamniti most prek Veltave, ki se še dandanes po njem imenuje. Še važnejša pa je vstanovitev praškega vseučilišča, prve visoke šole v nemških in slovanskih deželah, po kterej se je povzdignilo znanstveno življenje ne le na Češkem, ampak tudi v sosednih deželah. Praško (1. 973. vstanovljeno) vladikovino povzdignil je v nadškofijo ter olepšal mesto s krasnimi poslopji. Tudi imenitni trdnjavi Karlovemu Tiuu blizo Prage, shrambi državnih dragocenostij, bil je Karel vstanovitelj. Kakor znanstva pospeševal je tudi lepe umetnije, kupčijo in poljedelstvo. Za njega so se izrovali gojzdi ter v njive in seuožete spremenili. Tudi prvi vinogradi in umetni hmeljniki nasajali so se na njegovo povelje. — Skrbeč za notranji mir in red, dalje izdelati za svojo deželo prvi pisani zakonik („Majestas Carolina"), katerega je pa moral kmalo preklicati zarad odpora plemenitašev in v svojem „zlatem pismu" (1356.) odločil je češkemu kralju prvo mesto med posvetnimi knezi izborniki. Češko kraljevo do-stojenstvo je bilo posihmal podedljivo v rodovini luksenburgov-skej in sicer ne le za možke, ampak tudi za ženske potomce. Na drugej strani pa je pomnožil Karel svojo državo z novimi pridobitvami: po svojej drugej in tretjej ženi zedinil je velik del Gorenjega-Palatinata in Sle z k o, po nekej dedinskej pogodbi pa mejno grofijo Braniborsko s Češko. Grofijo Gladsko in kresijo Egersko pridružil je kraljestvu češkemu. Po Otakarjevem zgledu želel je tudi on, da bi se češke in avstrijske dežele danes ali jutri pod skupnim vladarjem zedinile, zato je sklenil z Rudolfom IV., vojvodo avstrijskim, d e d i n s k o p o g o d b o, vsled ktere naj bi te dve rodovini druga za drugo dedovali (1. 1364.); pa ta pogodba nij bila luksenburgovskej, ampak habs-burgovskej rodovini v srečo. Pred svojo smrtjo razdelil je Karel državo med svoje sinove: Vaclav je dobil Češko in Slezijo, Sigismund Braniborsko, Ivan Lužice; Moravsko pa njegova strijčnika Jošt in Prokop. Karlov sin in naslednik Vaclav IV. (1378—1419) nij imel onih vladarju potrebnih lastnostij in sposobnostij, da bi zamogel v tako nemirnem času vladati državo. Bil je sicer po svojej naravi dobrodušen, pa jako strasten in pozneje celo pitji vdan; njegova malomarnost je zelo pospeševala propad češke in nemške države. Prvih deset let je Vaclav vsaj na Češkem mirno vladal, izvrševal pravico ter skrbel za notranji red v svojej državi. Pri narodu bil je priljubljen; ali ker je preziral plemenito gospodo ter jemal svoje ljubljence in svetovalce iz meščanstva ali iz nižjega plemstva, spri se je kmalo z višo duhovščino in plemenitaši. Hud nasprotnik mu je bil praški nadškof Ivan Jensteinski, katerega je se svojo duhovščino strastno preganjal. (Legenda o sv. Ivanu NepoiAucenu.) To ravnanje je češke ple-menitaše tako razdražilo in vznemirilo, da so sklenili med seboj zavezo, kterej sta tudi Vaclavov brat Sigismund in Albreht Avstrijski pristopila. Zavezniki so celo dvakrat vlovili kralja, pa ga vselej kmalo zopet oprostili. Tudi kot nemški kralj vzročil je Vaclav s svojo nemarnostjo tako nevoljo, da so ga Nemci odstavili in Ruprehta V. iz Palatinata za kralja izvolili (1. 1400.). Češki velikaši pa so pridali nesposobnemu kralju vladno svetovalstvo (1. 1401). Proti koncu njegovega življenja počila je husitska ustaja, ktero so prouzročile verske in politično-narodne razmere. Dolgi pogubljivi razkol, kije vže od 1.1378. trajal in čestokrat nepravilno življenje duhovenstva izbujalo je splošno nevoljo, ter napotilo Angleža Wicleffa, proglasiti nazore, ktere je cerkev kmalo za krivoverske izpoznala. Po pražkej univerzi zasejali so se kmalo na Češko, kjer se jih je prijel sloveči pridigar Jan H u s, učen in pobožen mož; on je imel sicer plemenite namere, pa bil je pregoreč in prenagel. Iz prvega protivil je le zlorabi, potem pa je tudi na versko polje segal ter vse cerkvene naprave napadal, ktere se nijso'dale opravičiti in dokazati se sv. pismom. Ustavljali so se mu nemški Člani pražkega vseučilišča, ali po izgubljenih svojih predpravicah so zapustili Prago 1.1409, Tudi to ga nij motilo, da je bil izobčen od pražkega nadškofa, kajti branila sta ga dvor in plemstvo. Kmalo so se po vsej deželi razširjali Ilusovi nauki. Ko je Sigmund kot nemški cesar osnoval cerkveni zbor v Konstancu (1. 1414—1418) s trojnim namenom: a) odpraviti vedno rastoči cerkveni razkol, (ker prepirali so se uže trije papeži za prestol sv. Petra: Ivan XXIII. Gregor XII. in Benedikt XIII.); b) reformirati in izboljšati cerkvene razmere; e) zatreti Wicleffova in Ilusova krivo-verstva, — povabil je tudi Ilusa na zbor ter mu izročil sprevodno pismo. Ali v Konstancu se nijso ozirali na varstveni list temveč so češkega reformatorja v zapor dejali ter ga, ker se svojim nazorom nij hotel odpovedati, po grozovitem srednjeveškem običaju 6. jul. 1415. kot krivoverca sežgali. Ista bridka osoda zadela je 1. 1416. tudi Husovega zvestega prijatelja, Hie-ronima Pražkega. Vsled tega pa je nastalo notranje gibanje na Češkem, ki je bilo tem nevarnejše, ker se je verskej opoziciji pridružila tudi politično-narodna. Po Vaclavovej smrti (1. 1419.) Čehi nijso hoteli Sigismunda za svojega kralja spoznati, husitje so se pod vodstvom hrabrega Žižke vzdignili, vzeli Prago (1. 1420.), povlastili se vladarstva cele Češke ter Koributa, kraljiča litovskega, za kralja si izvolili. Sigismund, ki se je bil na Moravsko umaknil, je prišel sicer z vojsko na češko, pa husitje so ga premagali pri Nemškem Brodu (1. 1421.). Ko so husitje po Žiž-kovej smrti (1. 1424.) pod vodstvom obeh Prokopov pokonča-vali tudi bližnje dežele , Slezko , Lužice, Gorenji-Palatinat in Frankonijo, osnovale so se zoper nje križanske vojske; pa tudi te so husitje dvakrat premagali (pri Srebru 1427. in Domažlicah 1431.). Stoprv potem, ko je cerkveni zbor bazeljski z zmerno hu-sitsko stranko se pogajal in ko sta bila oba Prokopa v boju pri Lipanu 1. 1434. padla, bili so končani ti nesrečni in pogubljivi boji (1.1436.). Sigismund je umiril Čehe v iglavskej pogodbi, v bazeljskih kompaktatih pa se je Husitom, ki so se posihmal utrakviste zvali, dovolilo svobodno pridigovanje in obhajilo tudi v podobi vina. S Sigismudom je pomrl možki zarod luksen-burgovski na Češkem (1. .1437.). Njega je nasledoval po prejšnjih dedinskih pogodbah med Češko in Avstrijo in s privoljenjem katoliških stanov mož njegove hčere Elizabete, Albreht V., vojvoda avstrijski, kterega so nemški knezi tudi za cesarja (Albrehta II.) izvolili. Po njegovej zgodnej smrti (1. 1439.) nastale so na Češkem nove zmotnjave, ker so češki stanovi najprvo Albrehtu, vojvodi bavarskemu, in poslej cesarju Frideriku III. ponudili svojo krono, slednjič pa po cesarjevem nasvetu izvolili dva namestnika, Jurija Podčbrada in Maj n h ar d a iz Henrikovega gradca (Neuhaus), ktera naj bi za časa Ladislavove maloletnosti vladala državo. Toda predrzni Podčbrad izpodrine svojega tovariša ter se povlasti celega namestništva; po Ladislavovej smrti (1. 1457.) izvolili so ga Čehi celo za svojega kralja. Ko je pa tudi jako nadarjeni pa preveč častilakomni Podčbrad 1. 1471. umrl, povzdignili so Čehi Vladi si a v a, sina kralja Kazimirja Poljskega, na kraljevi prestol češki, ki se je pa s svojim sovražnikom kraljem Matijažem ogerskim mnogo moral bojevati. V olomuškem miru (1. 1479.) bil je Vladislav prisiljen odstopiti zmagovitemu svojemu sovražniku Moravsko, Slezko in Lužice in' mu celo češki kraljevi naziv priznati. Ko je pa Matijaž 1. 1490. še pred Vladislavom umrl, bil je ta tako srečen, da je prišel tudi naogerski prestol. Vladislav je ponovil (1.1515.) z Maksom I. staro dedinske pogodbe med Avstrijo, Češko in Ogersko, tako da je 1. 1526. po smrti Vladislavovega sina in naslednika Lj ude vi ta II. — padel je ta namreč pri Mohaču v nesrečnej bitki s Turci — njegov svak Ferdinand I. zasedel češki prestol. Ogerska zgodovina na dalje. Ko je z Andražem III. bil pomrl možki zarod Arpadovcev (1.1301.), povzdignila je ena stranka Karla Roberta Neapoli-tanskega, iz neke stranske vrste francoske kraljeve rodovine an-žuvinske, druga pa kraljeviča Vaclava, sina češkega kralja Vaclava II. na kraljevi prestol ogerski. Karel Robert je bil vnuk sestre Ladislava V., Marije, in tedaj tudi arpadovskej rodovini v rodu. Ker se Vaclav se svojo stranko nij mogel držati nasproti od kralja Albrehta in od papeža podpiranemu Anžuvincu, zapustil je Ogersko ter se vrnil v svojo domovino. Karel je skrbel za mir in red v svojej deželi in je bil eden najizvrstniših kraljev ogerskih. Njega je nasledoval njegov sin Ljudevit I. Veliki (1342 do 1382), ki je povzdignil Ogersko do najviše slave in mogočnosti. Po mnogih težavnih bojih odvzel je Benečanom zopet Dalmacijo (I. 1358.); tudi Bosno, potem Valahijo in Moldavo podvrgel je Ljudevit kroni ogerskej. Baš tako srečen je bil v vojski z Bolgari, ktere je dvakrat (1.1365. in 1366.1.) premagal, ter je prisilil priznati njegovo nadoblast. Leta 1370. prišel je Ljudevit I. kot strijčnik rajnkega poljskega kralja Kazimirja tudi na prestol poljski. Bil je zdaj najmogočnejši vladar svoje dobe v Evropi, kajti vladal je od Baltiškega morja do Balkana in Črnega morja. Pa skrbel je tudi za notranje blagostanje svoje države, pospeševal obrtnost in kupčijo ter vstanovil, po zgledu svojih vrstnikov, cesarja Karla IV. in Rudolfa Vstanovnika avstrijskega, vseučilišče v Pečuhu (1. 1382.). V istem letu je umrl in po njegovej smrti ste se državi zopet ločili. Poljsko je dobila njegova mlajša hči Hedvika, poročena z litovskim knezom Jagelom, na Ogerskem pa ga je nasledovala njegova starejša hči Marija s svojim možem Sigismundom luksenburgovskim. Sigismundova vlada na Ogerskem je bila jako viharna in le po mnogoterih bojih ohranil si je Sigismund ogerski prestol do svoje smrti (1. 1437 ). Pa tudi z vnanjimi sovražniki imel je Sigismund opraviti. Turki so prihruli v deželo ter povsod nečloveško požigali in morili, Benečani pa so se povlastili pomorskih mest dalmatinskih. Ker je Sigismund edino hčer Elizabeto zapustil, nasledoval ga je njen mož, nemški cesar Albreht II. (V.) Avstrijski, in tako ste bili leta 1438. kronovini Ogerska in Češka prvikrat zedinjeni pod habsburgovskim žezlom. Po Albrehtovej zgodnej smrti priznala je ena stranka njegovega sina Ladislava Posmrtnika, druga pa je izvolila poljskega kraljiča Vladislava, za kralja ogerskega. Ko je pa bil Vladislav uže leta 1444. v bitki s Turci pri Varni padel, priznali so ogerski stanovi složno Ladislava Posmrtnika za svojega kralja, pa pridali mu junaškega Ivana Hunjadija Korvina za namestnika, ki je pri tedanjih neugodnih razmerah izvrstno vladal državo. Vedno rastočej turškej sili bil je Hunjadi mogočna jez. Posebno slave vreden pa je odboj turškega napada od trdnjave belgradske, kjer je Hunjadi skazal se junaka ter sovražnika v beg zagnal. Malo potem pa je umrl junaški premagalec Turkov za kugo. Po Ladislavovej smrti (1. 1457.) nijso Ogri izvolili habs-burgovca Friderika ni. za kralja, ampak sina velikega Hunjadija, šestnajstletnega Matija ž a Korvina (1457—1490.) Priimek Korvin izvira od tod, ker so Hunjadiji krokarja (lat. corvus) z zlatim prstanom v kljunu nosili v svojem grbu. Ko je namreč Ivan Hunjadi še kot otrok s svojo materjo in njenim bratom potoval iz Erdelja, svoje domovine, v Budim, priletel je, kakor nam poroča pripovedka, krokar ter odnesel igrajočemu detetu dragocen zlat prstan; pa ujec umori predrznega roparja s svojim samostrelom. Matij a ž Korvin se je moral z nasprotno stranko, ki je Friderika III. bila za kralja izvolila, bojevati, pa si nij le ubranil ogerskega prestola, temveč odvzel je cesarju skoro celo Avstrijo ter si jo obdržal do svoje smrti. Baš tako je primoral Vladislava Poljskega, ki je po smrti Jurija Podčbrada bil zasedel češki prestol, odstopiti mu v olomuškem miru (1.1479.) Slezijo, Moravsko in Lužice ter mu celo češki kraljevi naziv in vzajemno nasledstvo priznati. Pa kakor o vojskinein času bil je Matijaž tudi velik ob miru; zboljšal je upravstvo, sklical umetnike in učenjake v deželo ter vstanovil vseučelišče v Požunu (1. 1465.), tako, da se čas njegovega vladarstva po pravici imenuje ogerskega naroda zlati vek. Po njegovej smrti izvolili so naj mogočnejši velikaši slabega češkega kralja Vladislava II. tudi za kralja ogerskega, ki je pa moral v svojej volitvenej pogodbi v bistveno prikrajšanje kraljeve oblasti privoliti. Njegovo vladarstvo je ena naj žalostniših dob ogerske zgodovine. Pod njim ste narasli moč in razujzdanost ogerskega plemstva do najvišega vrhunca ter bili v pogubo deželi. Zatirani kmetje so se (1. 1514.) zoper svoje tlačitelje uprli ter se grozovito maščevali nad njimi, dokler je nij slednjič erdeljski vojvoda Ivan Zapoljski odločno premagal in potem s strašnimi mukami pokončal. Poveljnik vstajnikov, Jurij Dozca, je bil vjet in k groznej smrti obsojen. Posadili so ga na razbeljen železen prestol, in mu razbeljeno, z dolgimi žebli obito krono v glavo zasadili. Odsihmal je bila vsa kmetovščina ogersko države ne-svobodna in še bolj tlačena nego do ,zdaj. S svojim zopernikom Maksimiljanom I. je ponovil Vladislav vpožunskem miru (1, 1515.) stare dedinske pogodbe med Avstrijo, Češko in Ogersko, ter zgovoril se ž njim zastran vzajemne poroke med svojima otrokoma in Maksovoma vnukoma, ktera se je pozneje tudi izvršila. Proti tej dedinskej pogodbi se je pa vzdignila narodna opozicija, kterej so Zapoljski na čelu stali. Te notranje zmešnjave so uporabljevali Turki ter čestokrat napadli deželo. Vladislava K. (1.1516.) je nasledoval njegov sin L j u de vi t II. (od 1516 do 1526.). Celo njegovo vladarstvo je napolnjeno z notranjimi boji in homatijami, ktere je mogočni turški sultan Sulejman v svojo korist porabil. Vzel je prevažno ogersko mejno trdnjavo Belgrad ter z 200.000 Turki napadel Ogersko. Vnela se je bitka pri Mobaču, v kterej je Ljudevit svoje življenje izgubil. Ker pa Ljudevit nobenih otrok ni zapustil, pripadli ste zedinjeni kronovini Ogerska in Češka vsled slovesnih, često ponovljenih dedinskih pogodeb med Avstrijo, Češko in Ogersko nadvojvodi Ferdinandu I., možu Ljudevitove sestre Ane; vendar je bila ogerska krona še dolgo časa kaj negotova posest rodovine habsburške. IV. Doba. Avstrija pod habsburgovsko dinastijo do izmrtja moškega zaroda te rodovine. (.1526—1740) Ferdinand I. (1519-1564.) Ferdinand je imel sicer po prejšnjih dedinskih pogodbah veljavne pravice do nasledstva na Češkem in Ogerskem; vendar so obeh držav stanov trdili, da stoprv njih svobodna volitev za-more veljavo dati onim pogodbam. Ferdinand se temu nikakor nij upiral, ampak dovolil je celo, da sta naroda izvrševala pravico svobodne volitve. Češki stanovi ga enoglasno izvolijo za svojega kralja, Ferdinand pa jim potrdi volitno pravico in druge svoboščine (1. 1526.). Na Ogerskem pa je samo ena stranka velikašev, pod vodstvom palatina Štefana Bathorija in kraljeve udove Marije, priznala Ferdinanda za kralja; kajti druga mu je Ivana Zap oljskega, vojvodo erdeljskega, postavila za proti-kralja. Ivan Zapoljski je bil najbogatejši in najmogošnejši velikaš ogerske dežele in uže pod zadnjima kraljema načelnik nemirnega plemstva. Med obema protikraljema se je vnela zdaj vojska, ki je bila neizmerno nesrečo naklonila deželi ogerskej. Zapoljskega je Ferdinand sicer premagal ter primoral iz Ogerske na Poljsko pobegniti; pa Zapoljski, kteremu je lastna korist več bila nego blagor domovine, se je obrnil zdaj do turškega sultana Sulejmana II., ter ga prosil pomoči zoper svojega zopernika. Ta pa se radostno poprime lepe prilike, s pomočjo Zapoljskega stranke podvreči si celo deželo ter razširiti svojo oblast tje do Nemčije. Sulejman pridere 1.1529. z ogromno vojsko na Ogersko in na istem bojišči, kjer je 3 leta poprej ogersko plemstvo prelivalo svojo kri (pri Mohaču), priseže zdaj Zapoljski turškemu sultanu vdanost in zvestobo ter mu kot njegov fevdni podložnik roko poljubi. Od tod gre Sulejman s svojo ogromno vojsko nad Dunaj, ter ga jame oblegati (1. 1529.), pa junaški Dunajčanje s svojo po-sado, pod vodstvom hrabrega grofa Nikolaja Salmskega, tako srečno odbijajo turške naskoke, da je Sulejman primoran odjenjati od oblege ter se domov vrniti. Zdaj pridere Ferdinand na Ogersko, ter si gorenj o Ogersko in pokrajino na desnem obrežji Donave zopet podvrže. Pa uže po dveh letih (1. 1532.) napade Sulejman Ogersko v novo, in zdaj z večimi trumami nego prej. Vendar male trdnjave Kisek, od ktere je hrabri Nikolaj Jurišič z le 700 možmi junaško odbijal turške naskoke, Sulejman nij mogel vzeti. Cesar Karel V. in Ferdinand sta z 80.000 možmi stala pri Dunaju ter pričakovala Turkov. Pa Sulejman jo vdari zdaj na Štirsko, opustoši deželo, ter se vrne z 30.000 vjetimi kristijani skozi Hrvaško v Bosno. Vendar Ferdinand nij mogel popolnem si podvreči ogerske dežele, ampak razcepljena je bila odsihdob na tri dele. Južni del in sredino dežele z glavnim mestom Budimom (1360 □milj) s0 posedli Turki; nad Erdeljskim in bližnjimi ogerskimi komitati (1470 □milj) je vladal s turškim privoljenjem Zapoljski; severno Ogersko in del zahodne (3000 □milj) si je pa ohranil Ferdinand. Da bi vednim vojskam v okom prišel, sklenil je Ferdinand 1.1538. z IvanomZapoljskim pogodbo Veliko-Varadinsko, v kterej je Ivana Zapoljskega priznal za kralja na Erdeljskem in v bližnjih komitatih ogerskih, Ivan pa se odpovedal vsakej zavezi proti habsburgovskej rodovini ter določil, da naj po njegovej smrti njegova dežela Ferdinandu pripade. Vendar je bil po Ivanovej smrti njegov sin Ivan Sigismund še kot otrok v zibeli za kralja izvoljen in njegova mati lzabela ga je turškemu sultanu v varstvo izročila. Zdaj pa napade Sulejman zopet Ogersko (1.1541.), ter vstanovi iz pokrajine med Blatnim jezerom in Tiso (z Budimom) turško provincijo, Ivanu Sigismundu pa prepusti samo Erdeljsko in ogerske pokrajine na vzhodnej strani Tise pod turško nadoblastjo. Ferdinand ponovi sicer vojsko s Sulej-manom, pa brez vsakega vspeha; bil je celo primoran sultanu v petletnem premirji (1. 1547.) prepustiti osvojene pokrajine ter se zavezati, mu odslej 30.000 cekinov letne davščine plačevati. Pod vladarstvom Ferdinanda I. jelo je tudi luteranstvo naglo se razširjati po avstrijskih deželah. Lutrov nauk o evan-gelskej svobodi, kterega priprosti ljudje nijso razumeli, vzročeval je, kakor na Nemškem, tako tudi v Gornjej-Avstriji, na Tirolskem in Štirskem kmečke vstaje (1. 1525.). Najdaljše trajal je upor na Tirolskem; toda velikih vspehov kmetje uporniki tudi tukaj nijso dosegli. Po dolgem prizadevanji bil je Karel V. uže leta 1531. dosegel, da so katoliški knezi kljub vsemu nasprotovanji protestan-tovskih stanov njegovega brata Ferdinanda izvolili za kralja rimsko-nemškega. Tri leta pozneje prisilili so „šmalkaldski zavezniki"*) Ferdinanda, kteremu je baš isti čas na Ogerskem bilo se vojskovati, pregnanemu Ulriku Virtemberškemu v k a d a n-skem miru (1. 1534.) zopet odstopiti njegovo dedovino — vendar s pogojem, da naj bode ta dežela odsihdob avstrijske države podfevd. Kakor Karel V. bil je tudi (njegov brat) Ferdinand vsaj s početka novej veri jako nasproten in ko se je bila šmalkaldska zaveza vzdignila zoprn- Karla V., hitel je Ferdinand svojemu bratu na pomoč. Na Ceskem so potomci nekdanjih husitov poganjali se za stvar protestantovskih knezov ter celo z vojsko podpirali šmalkaldsko zavezo. Pa tedanjim Čehom manjkalo je vodnika, kakor je bil Žižka in pozneje grof Turn; po bitki pri Miihlbergu (1. 1547.), v kterej je Karel V. Šmalkaldsko zavezo razkropil, prikrajšal je Ferdinand upornej Pragi in mnogim drugim mestom na Češkim njih dosedanje svoboščiue in posestva. Neposreduje državno mesto Kostnica, ki se je bilo te vojske vdeležilo, izgubilo je svojo svobodo in postalo avstrijske države p r o v i n c i j a 1 n o mesto. Ko so se protestantje pod vodstvom Moriea Saksonskega v novič vzdignili ter cesarja Karla V. na Tirolskem napadli, sklenil je Ferdinand ž njimi pasovsko pogodbo (1. 1552.) in tri leta pozneje sloveči avgsb urški verski mir (1. 1555.), v kterem se je luteranskim državnim stanovom zagotovila prostost bogočastja. Ko je Karel V. 1.1556. odpovedal se nemškej kroni, prevzel je Ferdinand brez dovoljenja knezov izbornikov vladarstvo na Nemškem, po Karlovej smrti (1. 1558.) pa ga je brez zapreke nasledoval tudi na cesarskem prestolu. Poznejša leta bil jo Ferdinand luteranstvu nasproti bolj toleranten nego iz prva; kajti izkušnje so ga učile, da osornost le draži, nikakor pa ne ovre prosvete človeškega duha. S svojo zmernostjo in previdnostjo dosegel je Ferdinand tudi, da je Nemčija po tridesetletnem gibanji zopet bila upokojena, dasiravno se mu nij posrečilo, protestantov zopet zediniti s katoliško cerkvijo. Uže Ferdinand I. se je moral tedaj z mnogimi težavami boriti, ki so bile novovstanovljenej državi avstrijskej jako nevarne. Te so bile: preteča turška sila, upornost ogerskill *) Ivor jo Karel V. nameraval b silo si vpokoriti uporne kneze prote-stantovske, sklenili so ti in mnoga državna mesta zavezo v Selim al kad en-« (1. 1531.) ter se zavezali, vzajemno si pomagati. Zgodovina avhtr.-ogorslco monarhijo, g in čeških stanov in slednjič luteranstvo. To je bilo sredstvo, kterega so se stanovi pri svojej opoziciji posluževali, to plašč, s kterim so knezi zakrivali svoje politične namene in tako se je početno nabožensko gibanje izpremenilo kmalo v politično. Ferdinand I., vstanovitelj avstrijske države, je umrl po dva in štirdesetletnem vladanji (1. 1564.) zapustivši tri sinove: M a k s a, Ferdinanda in Karla, med ktere je bil razdelil avstrijske dežele. Maks II. je dobil Avstrijo, Češko in Ogersko, in po Fer-dinandovej smrti nasledoval je svojega očeta tudi na nemškem prestolu; nadvojvoda Ferdinand (mož Filipine Welserjeve, hčere nekega avgsburškega trgovca) Tirolsko in Prednje dežele; nadvojvoda Karel notranje avstrijske dežele (Stirsko, Koroško, Kranjsko in Goriško). Tako so nastale v Avstriji tri vladajoče vrste habsburške: avstrijska, tirolska in štirska. Starejša vrsta je pomrla z Maksovimi sinovi; druga (tirolska^ s svojim vstanoviteljem Ferdinandom (1. 1595.), ker njegovi sinovi prvega zakona s Filipino Welser-jevo nijso imeli pravice do nasledstva v Avstriji; po svojej drugej ženi pa nobenih možkih dedičev nij zapustil. Tako je pozneje štirska, obe druge pre-živeča vrsta zopet zedinila vse avstrijske dežele. Vstanovitelj te vrste Karel je vpeljal v istej nasledstvo po prvenstvu (1. 1584.). Maks II. (1564—1576.) Maks II. je bil sicer jako omikan in razsvetljen vladar, pa manjkalo mu je stanovitnosti, lastnosti, ki je bila vladarju v istem času notranjih razprtij in verskih prepirov tako zelo potrebna. Maks je bil celo reformaciji vdan in bati se je bilo, da bode k novej veri prestopil. Tega sicer nij storil, pa bil je v verskih rečeh tako toleranten, da se je luteranstvo naglo razširjalo po njegovih deželah. Dunajsko mesto je bilo takrat po večem lu-teransko. Ker je pa cesar Maks le slabo vladal svoje dežele, razvila se je pod njim ona mogočnost avstrijskih stanov, ki je bila pozneje (v 301etnej vojski) državi tako pogubljiva. Na nemške zadeve imel je Maks le malo vpliva. Pod njegovim vladarstvom seje ponovila tudi vojska s Turki. Vzročil jo je Ivan Sigismund Zapoljski, ki je po Ferdinandove]' smrti Szatmar nenadoma vzel ter tako mir prelomil. Maks pošlje vojsko na Ogersko, ter si v kratkem celo Potisje podvrže. Te izgube sultana tako prestrašijo, da pribiti z 80.000 krimskimi Tatari Zapoljskemu na pomoč. Sulejman II. sam vodi turško vojsko ter se zopet nameni Dunaj obleči. Maks pričakuje Turka z močno vojsko pri llabi; pa Sulejman se obrne proti trdnjavi S i g e t ter jo jame oblegati; a slavni Nikolaj Zrinjski jo tako junaško brani, da se Turkom stoprv po velikej izgubi posreči polastiti se trdnjave (1.1566.). 20.000 Turkov je izgubilo tu svoje življenje in sultan Sulejman sam je umrl v taboru, še predno je bila trdnjava vzeta. Sulejmanov sin in naslednik Selim II. sklene 1.1568. z Maksom osemletno premirje na podlagi obojestranskega posestva. Zapoljski se mora kraljevemu nazivu odpovedati (1. 1570.), ter s svojo kneževino in kosom gorenje Ogerske tastran Tise zadovoljen biti. Vendar so zadobili erdeljski stanovi pravico, po Ivano vej smrti svobodno izvoliti si novega kneza, samo da je bil fevdni podložnik ogerske krone. Po Zapoljskega smrti 1571.) izvolili so Erdeljci njegovega dosedanjega ministra Št etana Bathoryja za svojega kralja, kterega sta tudi Maks in Selim priznala. Pa kmalo potem se je Maks s svojim nasprotnikom zopet spri. Leta 1572. je umrl Sigismund II., zadnji poljski kralj iz rodovine Jagelonov. Za njim so povzdignili Poljaki Henrika anžuvinskega, brata francoskega kralja Karla IX. na poljski prestol, ki je pa uže leta 1574. skrivaj zapustil Poljsko, da bi po smrti svojega brata nastopil francoski prestol. Zdaj je izvolil en del poljskega plemstva cesarja Maksa, veČina pa izvrstnega erdelj-skega kneza Štefana Bathoryja, za svojega kralja. Maks je hotel zdaj z vojsko veljavo pridobiti svojej pravici, pa prehitela ga je smrt (1. 1576.) in Štefan Bathory, ki je Erdeljsko svojemu bratu Krištofu prepustil, si je ohranil poljsko krono. Rudolf II. (1576—1612.) Maksimiljan II. je zapustil pet sinov: Rudolfa, Ernst a, Matijo, Maksa in Albrehta. Naj starejši med njimi Rudolf II. je nasledoval očeta na Avstrijskem, Ogerskem in Češkem, kakor tudi na nemškem prestolu. Uže s početka Rudol-fovega vladarstva so razne razprtije med brati razdrle dosedanjo edinost v habsburgovskej hiži. Matija, kterega so (1. 1577.) zoper špansko vlado vstajni Nizozemci za namestnika izvolili, se je moral tej časti (1. 1580.) zopet opovedati. Po smrti Štefana Bathoryja 1. 1586. je povzdignila ena stranka Poljakov (1. 1587.) Sigismund a Švedskega, druga pa Rudolfovega brata Maksa na kraljevi prestol poljski. Maks pridere z vojsko na Poljsko, pa nasprotna stranka pod vodstvom kaucelirja Zamojskega ga premaga pri Krakovem, (1. 1587.) prežene iz dežele in pri By čini na Slezkem vnovič potolče (1. 1588.). Maks sam je bil vjet in stoprv po poldrugem letu osvobojen (1.1589.), ko se je bil odpovedal poljskej kraljevej kroni, ter 40.000 tolarjev odkupnine plačal. Maks je umrl leta 1618., kot veliki mojster nemškega viteškega reda. Albreht, poprej kardinal in nadškof toledski, je dobil sicer po svojej ženi, špan-skej infantiiii (kraljičini) Izabeli Evgeniji, (1.1598.) špansko Nizo- zemlje; pa ker po svojej smrti (1. 1621.) nobenih otrok nij zapustil, pripadlo je Nizozemsko zopet španskej vladi. Ko je z nadvojvodo Ferdinandom bila pomrla tirolska vrsta (1. 1595.), nastal je med avstrijsko in štirsko vrsto prepir zarad nasledstva v Tirolskem in Predarelskem, dokler se nijste prepirajoči stranki (1. 1602.) pogodili ter določili, da naj nadvojvoda Maks v obeh vrst imenu vlada izprazneni deželi. Cesar Rudolf II. se je skoro izključljivo pečal z znanstvi in umetnostimi, za ktere je bil navdušen. Cele dni mudil se je v svojem laboratoriji, skrbno je zbiral slike, starine in dragocenosti in najbolj sloveča astronoma T y c h o de B r a h e in K e p-ler živela sta na njegovem dvoru. Pri tem pa je zanemarjal više dolžnosti in opravila vladarjeve ter tako vzročil, da so velike nerednosti vrinile se v državno upravo; ljudstvo so tlačili in zatirali sebični in lakomni uradniki, in vojaki so bili brez vsake plače. Vrh tega cesar v verskih rečeh nij bil tako potrpen, kakor njegov oče Maks II. in je zopet odpravil versko svobodo, ktero je bil ta protestantom podelil. Vsled tega je nastalo na Ogerskem novo, kaj nevarno gibanje, baš ko se je bila vojska s Turki ponovila (1.1592.). Vendar je šlo Rudolfu iz prva vse po sreči, zgodilo se je celo, da mu je erdeljski knez Sigismund Bathory (1.1602.) za50.000 cekinov letne plače Erdelj-sko odstopil. Ker je pa cesarjev namestnik, grof Basta, s svojim energičnim in ostrim postopanjem zlasti proti protestantom, narod razdražil, nastala je (1.160-4.) velikanska vstaja pod vodstvom Št efana Botskaja, kterega so Erdeljci za svojega kneza izvolili. Ker je tudi turški sultan to vstajo podpiral, imel je cesar dvojnega sovražnika na Ogerskem. V tej zadregi je imenoval Rudolf svojega brata Matijo za deželnega poglavarja (gubernatorja) na Ogerskem ter mu izročil vojsko z Botskajem in Turki. Pa tudi ta nij mogel dosti opraviti; v dunajskem miru (1.1606.), kterega je v imenu svojega brata s sovražniki sklenil, moral je Botskaju in njegovim možkim dedičem zagotoviti Erdeljsko in več ogerskih okrajiu, protestantom pa popolno versko svobodo podeliti. Turki so si ohranili v miru Zsitva-toroškem osvojena posestva na Ogerskem, pa odpovedali so se letnemu davku. Po Bot-skajevej smrti so izvolili Erdeljci iz prva (1.1607.) S i g i s m u n d a Rakoczy-a in po njegovej prostovoljnej odpovedi (1. 1608.), Gabrijela B a t li o r y j a .za svojega kneza, kterega je tudi cari-gradski dvor potrdil. Ker se Rudolf za vse te politične dogodke še zmenil nij, postavili sohabsburgovski nadvojvode Matijo za poglavarja svoje hiže. To je pa Rudolfa tako razsrdilo, da dunajskega miru s Botskajem in Zsitva-toroškega s Turki, ki jo kraljevo oblast na Ogerskem tako zelo prikrajšal, še potrditi nij hotel in da si je prizadeval nasledstvo v avstrijskih državah štirskej vrsti pribaviti. Zdaj pridere Matija z vojsko na Češko (1. 1608.) in prisili cesarja, mu v liebenskej pogodbi Avstrijsko, Moravsko in Ogersko odstopiti. Ker so pa protestantje Matiji k temu vspehu naj več pripomogli, podelil jim je v Avstriji iste pravice in svoboščine, ktere so na Ogerskem uže v dunajskem miru zadobili. To češke protestante take izpodbudi, da se tudi oni s svojimi tirjatvami oglase ter cesarja primorajo (1. 1609.), jim v tako imenovanem veličanstvenem pismu popolno versko svobodo in pravico dovoliti, nove cerkve in šole vstanovljati, in jim pražko vseučilišče in konsistorij prepustiti. Iste verske pravice je moral Rudolf tudi Slezakom privoliti (1. 1609.). Ta mir med habsburgovskima bratoma pa nij dolgo trajal. Rudolf je bil prehudo razžaljen in Matijeva neizmerna vladoželj-nost le deloma zadovoljena. Rudolf je zbiral na skrivnem vojake ter hotel ž njimi Čehom veličanstveno pismo zopet odvzeti in nadvojvodi Leopoldu iz štirske vrste Češko pribaviti. Vsled tega nastane nova vstaja. Matija pride iz nova z močno vojsko na Češko in primora cesarja (1.1611.), da mu tudi Češko, Lužice in Slezko odstopi. Raz prestola pahnen se obrne Rudolf do Nemcev ter je v norimberškem zboru pomoči prosi; pa smrt ga reši novih ponižeb, ktere so ga še čakale. Matija. (1612—1619.) Po Rudolfovej smrti je nastopil Matija tudi nemški cesarki prestol, na kterem pa nij bil srečnejši od svojega brata. S po-četka so mu dajale mnogo opravila erdeljske zadeve, kjer je cari-gradskidvor Gabrijela Bathory-ja zarad neizplačanega davka odstavil in Bethlen-a Gabor-ja za kneza izvolil (1. 1613.). Po nasvetu svojega najimenitnišega ljubljenca, dunajskega škofa in kardinala Klezelna, skliče Matija občni stanovski zbor iz svojih čeških, ogerskih in avstrijskih dežel v Line, od kterega se je pomoči zoper Turke nadjal. Stanovi pak, ki se za občne državne zadeve še zmenili nijso, mu odločno odbijejo prošnjo, in cesar je primoran, premirje s Turki za 20 let podaljšati, Bethlenu paErdeljsko prepustiti (1.1615.). Še manj pomoči pa je bilo pričakovati od stanov v vojski, ki je nastala še tisto leto med Ferdinandom in Benečani, zarad senjskih Uskokov, ki so ne le turške, ampak tudi beneške ladije roparsko napadali. Vojska je stoprv potem končala, ko se je bil Ferdinand v madridskem miru (I. 1617.) zavezal, roparske Uskoke iz Senja in morskega obrežja sploh odpraviti. Ker je bil Matija uže prileten in brez otrok, posinil je nadvojvodo Ferdinanda iz štirske vrste ter ga odločil za svojega naslednika. Ko sta se bila Matijeva brata, Maks in Albreht, Ferdinandu na korist odpovedala svojim dedinškim pravicam, kronali so Čehi (v Pragi) in Ogri (v Požunu) Ferdinanda za svojega kralja. Dasiravno je Ferdinand pri tej priložnosti obema narodoma s prisego potrdil njune državljanske in cerkvene pravice in svoboščine, vendar protestantje temu izrejencu jezuitov nijso dosti zaupali, kajti znano jim je bilo, kako strogo je ta netolerantni in fanatični vladar v svojih dedovinah ž njihovimi soverniki ravnal, kterim je bil vse od njegovega očeta Karla jim podeljene pravice zopet odvzel. Iz te splošnje nezadovoljnosti je nastala na Češkem kmalo očitna vstaja. Ta je sprožila ono pogubljivo vojsko, ki je celih 30 let Nemčije blagoslovljena polja pokončevala ter jo s krvjo namakala in skoro celej Evropi neizmerno nesrečo naklonila. Češki protestantje so si namreč na cerkvenih tleh dve novi cerkvi sezidali, eno v Brunovem, drugo v Klostergrab-u. To je dal pražki nadškof porušiti, uno brunovski opat zatvoriti. Pritožeb razžaljenih protestantov Matija še slušati nij hotel. Ko se je bilo to po deželi razglasilo, zbrali so se pro-testantovski stanovi v Pragi, napadli kraljevi grad ter cesarska namestnika Jaroslava Martinica in Viljema Slavato, kakor tudi njunega tajnika Fabric i j a Plate rja skozi okno vrgli (23. maja 1618.). Vstajniki so se zdaj polastili vrhovne oblasti, jo tridesetim vodjam izročili in jezuite, svoje naj veče nasprotnike, iz dežele prognali. Slednjič so zbrali veliko vojsko, ter poveljništvo grofu Matiji Tu mu izročili. S pomočjo zunanjih protestantov si podvržejo kmalo celo Češko razven Budejevic. Grof Ernst Mansfeld, poveljnik pretestantovsko zaveze (Union), jim hiti na pomoč, vzame Pelzenj ter cesarska vojskovodaBuquoy-ja in Dampierra premaga in iz dežele prežene. Med tem, ko so se vstajniki uže avstrijskim mejam bližali, umrl je cesar Matija (20. marca 1619.), zapustivši državo na kraju strašnega propada. Ferdinand II. (1619-1637.) Ko je Ferdinand II. (kot avstrijski nadvojvoda III.) nastopil vladarstvo, bil jevsilnej zadregi. Češki stanovi ga nijso hoteli za svojega kralja spoznati in grof Turu je celo na Avstrijsko pridrl ter Dunaj oblegel. Bethlen Gabor, od protestantovskih stanov ogerskih za kralja izvoljen, je bolj in bolj širil svojo oblast po Ogerskem ter se uže avstrijskim mejam bližal. Tudi avstrijski stanovi so se sprli; napadli so cesarski dvor ter tirjali od Ferdinanda, naj privoli v zvezo z upornimi češkimi stanovi. Pa v razsodilnem slučaju prijezdi polk oklopnikov (kirasirjev), raz-podi protestantovske stanove in otme cesarja iz velike nevarnosti. Turn, ki je zastonj pričakoval Bethlen Gabor-jeve pomoči, mora se zbog zmage, ktero je Bouquoy nad Mannsfeldom priboril, na Češko vrniti. Ferdinand pa hiti v Frankobrod, kjer ga večina knezov za nemškega cesarja izvoli (1. 1619.). H krati pa se zbero češki, moravski, sleški in lužiški stanovi v Pragi, odstavijo Ferdinanda, ter izvolijo Friderika, kneza izbornika palatinskega, načelnika protestantovske zaveze, za svojega kralja. Pa tudi Ferdinand nij bil popolnem zapuščen. Na njegovej strani je bila španska vrsta habsburške hiže, s ktero je zavezo sklenil, potem katoliška liga, ž njenim načelnikom, mogočnim Maksi-miljanom bavarskim, kateremu je Gorenj o - Avstrijo zastavno prepustil, in celo izborni knez saksonski, ki je kot načelnik luteranov bil nasprotnik reformiranega (kalvinskega) grofa palatinskega. Friderikovo vladanje na češkem je trajalo le malo časa. Maksi mil j an bavarski pridere leta 1620. z vojsko skozi Avstrijo na Češko in premaga češke vstajnike v odločilnej bitki na Bele j gori pri Pragi (8. nov. 1620.). Stem je končalo vladarstvo „pozimskega kralja". Friderik je bežal v Holandijo, cesar pa ga je preklical in njegovo kneževino bavarskemu vojvodi podelil. Vsled te prevažne bitke na Belej gori se je morala vsa Češka Ferdinandu zopet podvreči. Strašno je zdaj kaznoval cesar odpadnike, zlasti začetnike češke vstaje. Ene je dal usmrtiti, druge je iz dežele pregnal ter njih premoženje ltonfisciral. Veličanstveno pismo je lastnoročno raztrgal, protestantom vse pravice odvzel, jezuite zopet v deželo poklical in Češko pozneje v dedno državo spremenil (1. 1627.). Češka dežela, prej cveteča in bogata, je po belogor-skej bitki propadla in ubožala ter vso politično važnost izgubila. Lužice, ktere mu je bil Janez Jurij, izborni knez saksonski, s Sleškim vred zopet podvrgel, zastavil je Ferdinand temu knezu, pozneje pa v p r a ž k e m miru (1.1635.) popolnem odstopil Saksoniji. Z Bethlen Gaborjem je sklenil Ferdinand mir v Miku 1 o v e m na Moravskem in potrdil Ogrom njih državljanske in cerkvene svoboščine. Komaj so bili nekoliko pomirjeni notranji viharji, uže se je bližala nova strašna nevihta od zunaj in pretila pogubiti Avstrijo. Odstava palatinskega grofa Friderika in nepričakovano rastenje in krepenje avstrijsko - habsburške moči je tako prestrašilo in vznemirilo protestantovske stanove v dolenjej Saksoniji, da so sklenili zavezo, volili danskega kralja Kristjana za svojega načelnika ter se oborožili zoper cesarja. Angleži in Holandci so z denarjem podpirali to zavezo in Bethlen Gabor, Avstrije neutrujeni sovražnik, je njim v korist ponovil vojsko na Ogerskem. V takej nevarnosti in zadregi nij mogel cesar še dalje za-visen biti od ptuje pomoči, tudi je bila ligina moč preslaba; zatorej je silno potreboval svoje lastne vojske. Pa manjkalo je cesarju denarja, potrebnega za oboroženje in vzdržavanje take množice vojakov. Iz te zadrege ga reši nek češki plemenitaš, po imenu Wallenstein, cesarski polkovnik in knez (pozneje vojvoda) Friedland-ski. Ta se ponudi cesarju češ, da mu hoče hipoma 20.000 vojakov nabrati ter je brez državnih stroškov vzdržati. Cesar v to privoli, in res, komaj je bil Wallenstein na boben vdaril, uže so prihiteli od vseli krajev boja- in ropaželjni možje ter se v ogromnem številu zbrali pod njegovo zastavo. Skrivnost, s ktero je Wallenstein brez državnih stroškov vzdrževal svojo vojsko, pa je bila ta, da je po zgledu palatin-skega vojskovoda Mansfelda, toda v mnogo večej meri, nakladal deželam velikanske kontribucije ter ž njimi živil svoje vojske. S to vojsko pa je rešil zdaj Wallenstein državo. On napade palatinskega vojskovoda Mansfelda, ga premaga (pri Desavi leta 1626.) in sledi bežečega skozi Sleško na Ogersko. Tukaj je hotel Mansfeld z Bethlen Gaborjem se zediniti. Ko pa je ta s cesarjem se jel pogajati, zapustil je Mansfeld Ogersko z namenom, na Angležko se odpeljati, pa v Dalmaciji, ne daleč od Spljeta, ga prehiti smrt. Stoje na dva častnika naslonjen, v celej vojaškej napravi, je izdihnil svojo dušo. Med tem je ligini vojskovod Tilly premagal danskega kralja Kristjana pri Lutru na Barenbergu (v Brunsviškem 1. 1626.) in v Ilolstinijo pregnal. Potem se zedini Wallenstein s Tilly-jem, se polasti Ilolstinije, Jutlaudije, napade meklenburška vojvodi, Kristjanova zaveznika, ju prežene iz dežele in jame Stralsund oblegati; pa hrabri meščauje tako srečno odbijajo vse naskoke, da je Wallenstein primoran, po štirimesečnem praznem prizadevanji odstopiti od oblege. Vendar sta spravila cesarska vojskovoda Kristjana v tako zadrego, da je sklenil mir v Ljubeku (1.1629.), v kterem je sicer nazaj dobil svoje deželo, pa moral odpovedati se vsakej zavezi s cesarjevimi sovražniki. VVallenstein-u je podelil zdaj cesar vojvodstvo Meklenburško, Maksimiljanu Bavarskemu pa Gorenji-Palatinat in del Dolenjega. Gorcnja-Avstrija jo pripadla zopet cesarju. Isti čas so se vzdiguili protestautovski kmetje v Gorenjej-Avstriji, da bi si pridobili cerkvene pravice, ktere jim je bil cesar zopet odvzel. Pa kmalo je zadušil Ferdinand to vstajo in potem popolnem zatrl luteranstvo v Gorenjej- in Dolenjej Avstriji. Po tej zmagi nad protestanti je- nameroval cesar, po svojej starej želji, katoliškej cerkvi pridobiti zopet poprejšnjo oblast in edino veljavo na Nemškem. Izdal je tedaj posebni ukaz, povračilni edikt (Kestitutionsedikt i. 1629.), po kterem naj bi protestantje katoličanom vsa ona posestva nazaj dali, ktera so jim po pasovski pogodbi (1. 1552.) bili odvzeli. Izvršitev tega edikta je izročil Ferdinand Wallensteiu-u, ki pa jo s svojimi surovimi in roparskimi vojaki tako zelo nadlegoval protestante in katoličane, da so ga jeli sploh sovražiti. Protestantovski knezi se zedinijo z načelnikom katoliške lige, Maksimiljanom Bavarskim, ter prisilijo cesarja, da je Wallenstein-a v rezenskem zboru (1.1630.) od vojskovodstva odstavil. Tako je izgubil Ferdinand svojega najboljšega vojskovoda ob času, ko bi ga bil naj bolj potreboval. Komaj se je bilo namreč to zgodilo, uže je pretil cesarju nov nevarnejši sovražnik — švedski kralj Gustav Adolf, kterega je Richelieu, slavni minister francoskega kralja Ljudevita XIII., Avstrije največi sovražnik, po dolgem pogajanji pregovoril, z vojsko napasti nemškega cesarja. S tem je sklenil Richelieu pogodbo, v kterej se je zavezal, z denarnimi pomočki podpirati švedsko vojsko. Da bi nemškim protestantom, svojim zatiranim sovernikom, pomagal in pregnana meklenburška vojvodi, svoja bratranca, re-stauriral, zraven pa svojej častilakomnosti kakor si bodi ustregel, stopi Gustav Adolf 20. jim. leta 1630. na nemška tla, kjer je iz prva srečno napredoval. Skupna nevarnost zedini zdaj katoliške kneze zopet s cesarjem, in Tilly prevzame vodstvo liginih, kakor tudi cesarskih bojnih moči. Protestantovski knezi so deloma prostovoljno, deloma prisiljeni prestopili k Švedom. Ligina vojskovoda Tilly in Pappenheim se obrneta najprvo proti De-vinu, (Magdeburg), ktero mesto se nij hotelo podvreči povračilnemu ediktu cesarjevemu, ga po dolgem obleganji vzameta in popolnem razrušita (20. maja 1. 1631.). Pa to je bilo tudi vse, kar sta ligina vojskovoda izvršila v tej vojski. Uže 17. sept. 1631. so Švedi Tilly-ja na Širokem polji (Breitenfeld) pri Lipskem popolnem premagali. Po tej bitki je poplavil Gustav Adolf dežele katoliških knezov, med tem, ko je izborni knez saksonski, Gustavov zaveznik, na Češko pridrl, Prago brez ovire vzel ter se v kratkem cele deželo polastil. Drugo leto je napadel Gustav Bavarsko, in Tilly-ja v krva-vej bitki ob Liki (april 1. 1632.) v drugo premagal. Tilly sam je umrl za ranami, ktere je dobil v tej bitki. Zdaj vzame Gustav Adolf Ingolstadt in Monakovo, se zedini s Saksonci in bliža avstrijskim mejam. V tej silnej zadregi se obrne Ferdinand do Wallenstein-a in mu iz nova izroči vojskovodstvo. Dolgo se je branil razžaljeni Wallenstein, vstreči cesarjevim prošnjam. V treh mesecih nabral je dobro vrejeno vojsko 50.000 mož, ali povelje prevzel je stoprv potem, ko mu je cesar v Znojmskej pogodbi izročil neomejeno vojaško in politično oblast, tako da je bil poveljnik cesarske armade v istini mogočnejši od cesarja samega. S to vojsko prežene Saksonce iz Češke in se poda potem v Gorenji - Palatinat, kjer se z Maksimiljanom Bavarskim zedini. Pri Norimbergu si prideti obe vojski nasproti, Gustav Adolf naskoči Wallenstein-ove ograde, pa ta ga srečno odbije. Gustav Adolf se obrne zdaj zopet na Bavarsko, misle, da mu bode tje tudi Wallenstein sledil, pa ta gre na Saksonsko in vzame Lipsko in Mezibor. Ko Gustav to izve, hiti za njim in 16. listop. leta 1632. se vname krvava bitka pri Liitzen-u, v kterej so Švedi sicer zmagali, pa izgubili svojega junaškega kralja, ki je smrtno ranjen umrl. Tudi cesar je izgubil v tej bitki svojega naj pogumnišega vojaka, generala Pappenheim-a. Gustav Adolfova ideja, protestantovsko cesarsto vstanoviti na Nemškem, je ž njegovo smrtjo propala in bilo je upati, da se bode enkrat sklenil zaželjeni mir. Pa Francozom še nij bila Avstrija tako oslabljena in ponižana, da ne bi mogla ovirati njihovega razširjanja proti Renu. Bilo je tedaj Francozom v korist, da bi se vojska nadaljevala, zato je Ljudevit XIII. še dalje z denarji podpiral švedske vojne. Vrhovno poveljništvo črez švedsko vojsko je dobil vojvoda Bernhard Veimarski, Axel Oxenstierna, previdni švedski kancelir, pa je vodil diplomatično stran tega podvzetja. Zdaj pa je začel Wallenstein jako sumljivo se vesti; med tem, ko so Švedje po Nemčiji razgrajali, ostal je Wallenstein mirno na Češkem, kamor se je bil po bitki pri Liitzen-u umaknil. Jel je celo pogajati se s Švedi, Saksonci in Francozi. Cesar, podpihovan od Wallensteinovih sovražnikov, od bavarskega kneza, od španskega poslanca in od veljavnih jezuitov, ga je zbog tega iz nova odstavil, on pa je šel s svojimi zvesto mu vdanimi polki v trdnjavo Eger, da bi bil bližje Švedom in Sak-soncem, zaveznikom svojim. Ko nij bilo mogoče drugače odvrniti nevarnosti, ktera je pretila cesarju in državi, sklenila sta cesarju zvesto vdana častnika Buttler in Gordon izdajnika umoriti, kar se je v noči med 25. in 26. sveč. leta 1634. tudi izvršilo. Cesar k temu sicer nobenega povelja nij dal, pa odobril je storjeno in konfisciral Wallenstein-ova posestva. Na Wallenstein-ovo mesto je prišel cesarjev najstarejši sin Ferdinand, kralj ogerski in češki, komur je skušeni G alias na strani stal. Ferdinand je premagal, z Bavarci zedinjen, Švede pri Nordlingen-u (1.1634.) tako odločno, da so protestantje jugozahodne Nemčije pri Francozih jeli pomoči iskati. Prvi nasledek te zmage je bil, da je izborni knez saksonski, najmogočnejši med pro-testantovskimi knezi, sklenil s cesarjem pražki mir (1.1635.), po kterem seje izvršitev povračilnega edikta za 40 let odložila, prav za prav pa za vselej opustila. Pražkemu miru so pristopili tudi knezi severne in srednje Nemčije, razven Hcssen-Kassel-na. Zdaj pa je Francija nehala biti skrivna zopernica Avstrije in stopila s svojimi armadami med očitne njene sovražnike. Švedski vojskovod Baner pridere v Brandenburg in premaga cesarsko vojsko pri Wittstock-u ter obleže Lipsko (1. 1636.). Konca te vojske Ferdinand II. nij doživel; umrl je, ko je nekoliko tednov poprej svojemu sinu Ferdinandu III. bil zagotovil nasledstvo. Ferdinand III. (1637-1657.) Za Ferdinanda III. so posedli Francozi Alzacijo, Švedi pa pod Torstenson-om (16421.) napadli Sleško in Moravsko, pretili Dunaju in premagali cesarsko vojsko na Širokem polji (Brei-tenfeld). Cesarju v srečo je nastala zdaj vojska med Danskim in Švedskim in Torstenson je moral (1. 1644.) proti severu oditi. Ko se je pa z Danci bil pomiril, pridrl je iz nova na Češko, premagal cesarsko vojsko pri Jankovem (1. 1645.) ter zopet napotil se proti Dunaju. Pa nadvojvoda Leopold, ki je bil med tem Francoze Črez Ren odgnal, je prihitel in Torstenson-a pri-moral, zapustiti avstrijska tla. Torstenson se je kmalo potem odpovedal vrhovnemu poveljništvu, kterojezdaj Wrangel prevzel. Ta se zedini s Francozi in vdari na Bavarsko. Od ondod pri-dere švedski general Kouigsmark celo na Češko in vzame Prage Malo stran z naskokom. Med tem, ko je Staro- in Novo-mesto oblegal, prišlo je veselo poročilo, da se je uže sklenil dolgo zaželjeni mir. Tako je končala pogubljiva vojska na istem mestu, kjer je bila pred tridesetimi leti se sprožila. Ker se je pogajalo v dveh vestfalskih mestih, med Francijo in Nemčijo v Monastru, med Švedi in nemškimi protestanti na enej in cesarjem in nemškimi katoličani na drugej strani pa v Osnabruck-u, imenuje se ta mir vestfalski (1. 1648.) V tem miru je odstopila Avstrija Franciji gorenj o- in dolenjo-Alzacij o, deželno poglavarstvo črez deset državi neposrednje podvrženih mest v Alzaciji *), Sun d ga u in trdnjavo Breze (Breisach). Ob enem je omejil ta mir cesarsko oblast, ono državnih stanov pa povekšal. Pro-testantje so dobili, razven na Češkem in v Avstriji, iste cerkvene in državljanske pravice s katoličani. Švica in Nizo-zemlje ste bili odslej samostalni, od Nemčije popolnem neza-visni državi. Ferdinand III. je preživel vestfalski mir skoro devet let. V tem času se je neutrudljivo prizadeval iztrebiti strašne nasledke te pogubljive vojske, kteri so zlasti Češko, Moravsko in Sleško hudo zadeli. Ker je njegov najstarejši sin Ferdinand IV., ki je bil uže za češkega in ogerskega kakor tudi za rimskega kralja izvoljen, še pred očetom umrl, nasledoval ga je drugi sin Leopold v avstrijskih deželah in po dolgem medvladji (18. jul. 1658.) tudi na cesarskem prestolu. *) Ta mesta so bila: Colmar, Hagonau, Schlettstadt, Landau, Weissen-burg, Oberenheim, Kosheim, Miinster, Kaiserbeeg in Tiiringheim. Leopold I. (1657—1705.) Dasiravno je bil Leopold jako miroljuben, vendar se je moral skoro celo svoje življenje neprestano bojevati, nekaj s Turki, nekaj z vladoželj nim in osvojljivim francoskim kraljem L j ude vi to m XIV., nekaj z nezadovoljnimi Ogri. Kmalo ko je bil Leopold nastopil vlado, nastala je vojska s Turki, ktera je uže pod Ferdinandom III. pretila državi. Sprožile so jo zopet erdeljske razmere. Erdeljskega kneza Jurija R a k o c z y - j a je namreč sultan M a h o m e d IV. (1.1657.) odstavil, ker je zoper njegovo voljo Karlu X., kralju švedskemu, v vojski s Poljaki bil pomagal. Na njegovo mesto je postavil sultan Ahaca Barcsaja; pa Rakoczy se je trdno držal, dokler nij padel v bitki pri Kološu (1. 1660.). Zdaj so izvolili erdeljski stanovi Ivana Kemeny-ja za kneza, kije s cesarjem Leopoldom bil v prijateljskej zvezi. Tudi sultan ga je priznal, a tirjal je od njega večo davščino nego od prejšnjih knezov. Ker se je pa Kemeny upiral tej tirjatvi in celo pri cesarju pomoči iskal, odstavil ga je sultan in Mihaela Apa-fija postavil na njegovo mesto. Iz vsega tega je bilo razvidno, da je hotel sultan Erdeljsko v turško paševstvo spremeniti. Pa cesar tega nikakor nij mogel dopustiti, ker bi bilo potem skoro nemogoče, da bi ta dežela še kedaj pripadla Ogerskej. Cesar je poslal svojega izvrstnega vojskovoda Montecuculi-ja na Erdeljsko, ki je Kološ vzel in potem Turke pri sv. Grothardu (1. 1664.) odločno premagal. Pa pogoji miru, kterega je zdaj Leopold sklenil s Turki v Vasvaru (1. 1664.), nijso bili primerni takej zmagi. Turškega varovanca Apafija je priznal cesar za kneza erdeljskega, in prepustil sultanu Štiri ogerske županije, med Erdeljskim in Tiso ležeče. Tudi Novigrad in Nove Zamke obdržal je sultan. Ta sramotni mir in pa novo zatiranje protestantov sta vzroČila veliko nezadovoljnost na Ogerskem. Nekteri izmed naj-odličniših velikašev (palatin Veselenyi, Peter Zrinjski, Nadasdy, Franc Rakoczy, Tattenbach in Frangipani) so sklenili celo zavezo s Turki in s francoskim kraljem Ljudevitom XIV., ki je Ogersko zoper cesarja hotel nahujskati. Pa ta zaveza se je bila kmalo raz-odela in cesar je dal načelnike nezadovoljnikov („malkontentovu) usmrtiti. Zdaj je spremenil cesar tudi ogersko ustavo. Na palatinovo mesto je postavil nekega Nemca (velikega mojstra nemškega viteškega reda Ivana Kasperja Ampringen-a) za cesarskega namestnika in je sploh naj više državljanske in vojaške službe podeljeval le ptujcem. To jo vzročilo novo vstajo pod vodstvom grofa Emeriha T o ko 1 i j a, kterega je tudi turški sultan podpiral. Podščuvan h krati od Ljudevita XIV., poslal je ta svo- jega velikega vezirja Karo Mustafo z ogromno vojsko nad Dunaj (1. 1683). Česar je bežal v Line, brambo glavnega mesta grofu Starembergu izročivši. Ko je Kara Mustafa uže dva meseca bil oblegal Dunaj, prišla je še v pravem času zaželjeua pomoč. Poljski kralj Ivan Sobieski in vojvoda Karel Lota-rinški pripeljeta namreč veliko vojsko, prepodita ž njo prestrašene Turke ter rešita mesto in ž njim vso državo. Odsihmal ostala je vojskina sreča pri avstrijskih zastavah. Karel Iotarinški je vzel Ostrogon, Nove Zanke (Neuhausel) in Budim. Krvava sodba v Prešovu (Eperies) je nezadovoljne Ogre k smrti obsodila in cesar je v državnem zboru požunskem (1. 1687.) spremenil Ogersko v dedno državo možkega zaroda avstrijskih Ilabsburgovcev. Tudi vojsko s Turki je cesar srečno nadaljeval. Ljudevit Badenski je je vkrotil pri S al an kern enu (1. 1691.) in pozneje še bolj odločno veliki avstrijski vojskovod Evgenij Savojski pri Senti (1. 1697.). Mihael Apafi II. je odstopil cesarju Erdeljsko za 10.000 gld. letne pokojuiue (1.1696.) Tudi oslabljeni in ponižani Turki so sklenili s cesarjem mir v Karlovici (1. 1699.) ter mu prepustili celo Ogersko s Slavonijo in Erdeljskim; samo Banat je še ostal Turkom. H krati se je vojskoval Leopold tudi z vladoželjnim francoskim kraljem Ljudevitom XIV., čegar glavno prizadetje je bilo: razširjati svojo oblast nad posestvi svojih sosedov. Ko je namreč Ljudevit nizozemsko republiko hotel z vojsko napasti, sklenili so Leopold, nemška država, Špansko in Branibor zavezo zoper Francijo. Ljudevitu so sicer spodleteli njegovi naklepi, pa v miru Nimvegenskem (1. 1679.), kterega so ž njim sklenili zavezniki, moral je Leopold Freiburg v Brisgavu prepustiti svojemu svaku. Popolnem pa je končala vojska s Francozi stoprv z mirom, izgovorjenim v liiswicku (1. 1697.), v kterem je Leopold Freiburg in Breze nazaj dobil, Ljudevit pa obdržal Strasburg in državna mesta v Alzaciji. Komaj je bila ta vojska končana, uže se je vnela druga, nič manj pogubljiva, ktere izida pa Leopold nij doživel. Leta 1700. jo umrl španski kralj Karel II., zadnji potomec starejše vrste habsburgovske, zapustivši le dve sestri: Marijo Terezijo in Margarito Terezijo. Prva, starejša, je bila poročena z Ljudevitom XIV. in se je pred svojo poroko za 500.000 kron dote bila odpovedala svojim dedinskim pravicam. Pozneje pa je Ljudevit ovrgel to odpoved iz dveh vzrokov: 1. ker je bila zoper španske dedinske postave in 2. ker izgovorjena dota nikdar nij bila izplačana. Druga, mlajša sestra, je bila žena cesarja Leopolda I., in se pri svojej poroki nij bila odpovedala svojim dedinskim pravicam. Sicer je bila Margarita Terezija vže 1. 1673. umrla, ali zapustila je hčer, Marijo Antonijo, ktera je bila omožena z bavarskim izbomim knezom Maksom E m a n u e 1 o m. Jožef Ferdinand, njen sin, bi moral tedaj podedovati veliko državo španskih Habsburgovcev. Ali legitimen dedič, Jožef Ferdinand, umrl je uže 1. 1699. v Briiselnu in sedaj pregovori francoski poslanec na španskem dvoru slabotnega Karla II., da je v svojej oporoki Filipa anžuvinskega določil za svojega naslednika. Precej po Karlovej smrti je peljal Ljudevit svojega vnuka črez Pireneje ter ga dal v Madridu kronati. Po tem je poslal svoje vojske na Nizozemsko in v Neapolj, da bi tudi te dele španske monarhije za njega posedle. Ker je pa Leopold I. svojemu mlajšemu sinu Karlu hotel pribaviti špansko krono, nastala je nasledstvena vojska španska med Francijo in Avstrijo, ktere se je cela zapadna Evropa vdeležila (1701—1714.). Angleški kralj Viljem III., Holandija in izborni knez Friderik Braniborski, kteremu je bil cesar podelil kraljevi naziv, bili so cesarjevi zavezniki; Maks Emanuel, izborni knez bavarski in njegov brat, izborni knez Kolonij ski, sta pa Franciji pomagala. Vojsko je pričel slavni pre-magalec Turkov, princ Evgenij sa vojski, se zmagami pri Carpi in Chiari na Laškem. H krati se je polastil angleški vojskovod, imenitni Marlborough, več važnih mest na Nizozemskem in posedel izborno kneževino Kolonjo. Med tem pa so Bavarci v zvezi s Francozi pridrli na Tirolsko ter Kuf-stein in Inšpruk vzeli (1. 1703.). Domoljubni Tirolci so je sicer kmalo iz dežele pregnali, pa cesarske vojske, ki so zdaj sovražnike na Bavarsko sledile, bile so nesrečne. Izborni knez je vzel Pasov in bližal se avstrijskim mejam. Pa zdaj pribiti Evgenij iz Italije, se zediui z angleško vojsko pod Marlborough-om in premaga sovražnika v krvavej bitki pri Hochstiidt-u (1. 1704.). Vsled te zmage so morale francoske vojske preko Rena nazaj se pomakniti, Bavarsko pa cesarju se podvreči. Pa te zmage Leopold I. nij dolgo preživel. Umrl je uže drugo leto (1. 1705.) zapustivši dva sina, Jožefa in Karla. Prvi ga je nasledoval v avstrijskih deželah in na cesarskem prestolu, drugi pa je bil uže 1. 1703. (kot Karel 111.) nastopil vlado na Španskem. Leopold I. bil je mnogostransko omikan, pravičen in do- ' brosrčen vladar, ali duhovenstvu je bil vdan, in srčnosti in energije nij imel. Za njegovo vlade bili ste vstauovljeui vseučilišči v Inspruku in v Vratislavi. Jožef I. (1705—1711.) Jožef I. je bil vladar, kakoršen je bil Avstriji in nemškej državi uže dolgo potreben. Bil je mnogostransko omikan, v državnih zadevah moder in jako energičen. Za svojim očetom je podedoval špansko nasledstveno vojsko, ktero je po svojem izvrstnem vojskovodu Evgeniju srečno nadaljeval. Ta je premagal Francoze pri T urinu (1. 170G.) tako odločno, da so morali Lombardijo prepustiti cesarju. Tudi na Nizozemskem je bila vojskina sreča zaveznikom ugodna. Tu je užugal Marlborough francoskega maršala Villeroi-ja pri Rami!lies-u (1. 1706.). Vsled tega poboja je izgubil Ljudevit skoro celo deželo, med tem, ko je cesarski general Daun Neapolja in Sardinije se po-vlastil in Evgenij, čeravno brez vspeha, Toulon oblegal. Karla III. so zdaj po vseh podvrženih deželah spoznali za postavnega vladarja. Potem sta se zedinila Evgenij in Marlborough ter Lj ude vita v dveh bitkah, pri O ud ena rdi 1.(1708.) in pri Mal-plaquet-u (1. 1709.) tako odločno premagala, da je jel pogajati se z zavezniki. Gotovo bi se bili pogoji miru nevgodnejši glasili za Francijo, če bi se ne bil po premembi ministrov in Marlborough-ovem padu na Angleškem in pa po zgodnjej smrti cesarja Jožefa, ki nobenih možkili dedičev nij zapustil, bistveno spremenil politični položaj velikih držav evropskih. Isti čas so nastale na Ogerskem nove vstaje, ktere je Francija na vsak mogoč način podpirala. Vstajniki so pregnali cesarske posade iz več mest in vse prizadevanje cesarja Jožefa z lepim utešiti vstajo, bilo je zastonj. Celo priznati ga nijso hoteli več za svojega kralja in Rakoczy je vodil Avstrije nasprotno stranko. Zdaj pa je poslal cesar generala Sigberta Heisterja na Ogersko, ki je Rakoczy-ja premagal priTrenčinu (1. 1708.) ter ga iz dežele pregnal. Na to je pomiril cesar Ogersko s pogodbo, dogovorjeno v Szathmar-ju (1. 1711.), v kterej je zagotovil vstajnikom splošno pomiloščenje, protestantom pa cerkveno svobodo ter obljubil le domačinom podeljevati državne službe. Rakoczy je pobegnil na Poljsko, potem na Francosko in še pozneje v Carigrad, kjer je 1. 1735. umrl. Malo pred svojo smrtjo je še dosegel Jožef, da so izborni knezi zopet sprejeli Češko v svoj zbor (1. 1708.). Umrl je 1. 1711. za kozami, v 33. letu svoje starosti. Ker nobenih možkili dedičev nij zapustil, okreuila je po njegovej smrti evropska politika v popolnem novo mer. Zapustil je le dve hčeri, Marijo Jožefo(odl. 1719. poročeno s kneževičem saksonskim Friderikom Avgustom) in Marijo Amalijo (od 1.1722. poročeno z kneževičem bavarskim Karlom Albrechtom). Nasledoval gaje tedaj njegov mlajši brat Karel na avstrijskem (1. 1711.) in na cesarskem prestolu. Karel VI. (1711—1740.) Po smrti svojega brata bi bil Karel z obširno špansko monarhijo zedinil še avstrijske dežele in nemško cesarstvo. Pa zedinjenje takih oblastnij v enej roci je bila razmernosti evropskih držav jako nevarna. Zatoraj se zavezniki nijso hoteli dalje bojevati za Karla VI., ampak sklenili so s Francozi mir v Utrecht-u (1. 1713.), kteremu je pozneje tudi cesar v Rastatt-u pristopil (1. 1714.). Filip V. je obdržal Špansko in prekmorska posestva španska, pa s tem pogojem, da se te dežele nikdar ne smejo zediniti s Francijo. Karel VI. je dobil Nizozemsko, Neap olj, Sardinijo, Milan in Man-tovo. Sicilija je pripadla Savoji, pa je bila pozneje za Sardinijo zamenjena. V Bad en-u (v Aargau-u) je pristopila temu miru tudi nemška država. Anglija je dobila Gibraltar in Mi-norko in Nizozemcem se je v tako imenovanej mejobran-binej pogodbi („Barrieretractat") dovolila skupna posadna pravica v mejnih trdnjavah belgijskih. Filipov minister, časti-lakomni kardinal Alberoni, je skušal sicer nekdanja španska posestva na Laškem zopet pridobiti svojemu gospodu ter posedel Sicilijo in Sardinijo, med tem, ko je cesar s Turki se bojeval. Pa Velika-Britanija, Francija in Holandija so sklenile s cesarjem četverozvezje („Qnadrupelallianz") 1. 1718. ter prisilili Filipa po kratkej vojski, odpovedati se postranskim deželam španskim. Savoja, ki je s Španijo bila zavezana, morala je Sicilijo Avstriji odstopiti in je dobila za to Sardinijo s kraljevim nazivom (1. 1720.) Isti čas se je vnela zopet vojska s Turki. Ko so bili namreč Turki Benečanom odvzeli polotok Morejo, poganjal se je Karel VI. za nje; zato so mu Turki napovedali vojsko. Ev-genijeva zvedenost v vojvodstvu se je skazala tudi tukaj: vkrotil je Turke pri Petro v ar dinu (1. 1710.) in vzel Tcmišvar, potem v drugo pri Bel gradu (1. 1717.) ter vzel tudi to trdnjavo. Oslabljeni Turki so sklenili zdaj mir Požare v ski (1. 1718.), v kterem so odstopili Avstriji mesto in Banat Temišvar, celo Srbijo z glavnim mestom Bel grad o m, Valahijo do Alute in turški delež Slavonije in Bosne do Save. Po tem miru in onem s Francijo se je Avstrija močuo raz-prostranila. Ker so pa dežele obsegale narode raznih jezikov in različne omike, in so tudi zemljepisno predaleč vsaksebi ležale, tako da nektere celo v nobenej zvezi nijso bile z jedrom monarhije: zato je bilo vladanje jako težavno, in jo ta obširnost prej slabila, nego krepila skupno državo. Ker Karel VI. nobenega sina nij imel in je za Avstrijo veljala postava, da morejo le možki habsburgovci prestola in vlade deležni biti, in ker so ga skušnje iz španske nasledstvene vojske učile, v kake nevarnosti zamore pripraviti državo dvomljivo nasledstvo, izdal je (1. 1713.) novo hižno postavo, tako zvano pragmatično sankcijo, ktera je določila: 1. da se avstrijske dedne dežele nikdar ne smejo razdeliti, 2. da naj, ko bi utegnil možki zarod vladarske rodovine izmreti, na-sleduje ženski, po prvenstvu v istem redu, kakor možki, in sicer naj prvo cesarjeve hčere, poslej one njegovega brata Jožefa I., dalje njegove sestre i. t. d. Poglavitna skrb Karla VI. bila je zdaj tej temeljnej postavi pridobiti veljavo ne le v svojej državi, ampak tudi na ptujem. Sklenil je za to posebno zavezo s Španijo, kterej nasproti je nastala druga (v Herrnhausen-u) med Anglijo, Francijo in Rusijo. Pa tudi te države so priznale pozneje pragmatično sankcijo: samo Bavarija in Saksonija ste se upirali. Da bi Saksonijo si pridobil, podpiral je Karel v poljskej nasledstvenej vojski stranko izbornega kneza Avgusta Saksonskega, sina umrlega poljskega kralja Avgusta II. Pa Francija je predlagala prejšnjega kralja Stanislava Lesczinskega, tasta kralja Ljudevita XV. Vsled tega se je vnela vojska zoper Avstrijo, ktere ste mimo Francije tudi Španija in Sardinija se vdeležile. Avgust III. je sicer z rusko pomočjo prišel na poljski prestol, pa Avstrijanci so bili na Laškem povsod premagani. V dunajskem miru (1. 1738.) je moral cesar Neapolj in Sicilijo odstopiti španskemu infantu (kraljiču nasledniku) Don Karlu, pa dobil je zato Parmo in P i ac ene o. Savoji je odstopil nekaj lombardskih okraj i u. Franc Štefan Lotarinški, mož cesarjeve hčere Marije Terezije, moral je svojo vojvodstvo odstopiti Stanislavu Lesczinskemu in dobil je zato veliko-vojvodstr o T o s k a n o, ki je po smrti zadnjega Medicejca (1.1737.) bilo izpvaznjeno. Lotaringija pa naj bi po Stanislavovej smrti pripadla Franciji. Vse mir sklepajoče države so priznale zdaj pragmatično sankcijo. Vsa diplomatična pogajanja Karla VI. z raznimi državami pa so bila, kakor nam naslednje dogodbe kažejo, brez basni, in cesar bi bil dosti boljše storil, ko bi bil poslušal besede svojega previdnega in izvedenega vojskovoda, slavnega princa Evgenija, ki je dejal: naj boljše poroštvo za pragmatično sankcijo bi bila močna vojska (armada) in pa dobro napolnjene denarnice. Zaveza med Avstrijo in Rusko je zapletla cesarja v novo vojsko s Turki. Pa slavnega premagalca Turkov princa Evgenija nij bilo več, umrl je 1. 1736. v veliko izgubo cesarju in državi. Nesposobni vojskovodje so prišli na njegovo mesto. Po treh nesrečnih vojskah je sklenil cesar sramotni mir v Bel-gradu (1. 1739.), v kterem je moral Srbijo z Belgradom in avstrijsko Valahijo zopet odstopiti Turčiji. Odsihdob je Sava in Donava do Ršave meja med Avstrijo in Turčijo. Cesar teh zadnjih izgub nij preživel dolgo. Umrl je 1. 1740. in ž njim vos mož ki zarod habsburške hiše v Avstriji. Pregled notranjega razvitka za Karla VI. Verske homatije, iztiranje protestantov in neprestane vojske zdaj s Turki, zdaj z uepokojnimi Francozi, imele so za avstri- Zgodoviua avstr.-ogorske monarhijo, 6 janska ljudstva žalostne nasledke. Blagostanje je povsod ginilo in največa revščina je vladala. Zato si je Karel na vso moč prizadeval, zopet osrečiti svoje dežele. Da bi to dosegel, obrnil je vso svojo pozornost na povzdigo omike in notranjega blagostanja svoje države. Osnoval je povsod nove, pripravnejše in krajše ceste, vredil je reke in skrbel za kupčijo na Jadranskem morji. Trst in Reka sta dobila tedaj svobodni pristanišči. Tudi velika in pripravna cesta od Trsta skozi Kranjsko in Šta- ~ m g** •o •t ^ »2 5' nit ifS •o -"S tr° K D » H g. a F » S."* °g Sr-i- «9 JT i' w -I- f 1 h- ° -J """ f ce t« f H " • • O N N N o WKKt-i 5Tp P o a i—i o ° t ' OT5 S *1" P O _ »SH |b w 5'K-n =■2 &< ss i» g > B P 2 E i- P S p t3. m o P 0 ' [> o n -I- te • W §| d "s- a a. s > p o M p <0 n p. o to »i -i a • ' H "S. -i p p P-B P" a p g' S65« S IT1 P CI p a.tfj Kp:f- "m ct Bb? fS- n K- jersko do Dunaja napravila se je za Karla VI. Iz tega razvi-dimo, da je vlada Karla VI. posebno za naše (slovenske) kraje bila koristna in blagotvoma. Takrat je imela Avstrija pet vseučilišč: stari dve v Pragi in na Dunaju, tretjo v Trnavi in dve novi od Leopolda I. vstanovljeni v Inšpruku in v Vratislavi. Vodniki in učitelji avstrijskih viših in nižih šol bili so tačas po večem jezuiti. Vendar so bile šole jako slabe in neugodne razmere, zlasti ojstra cenzura, so zaduševale znanstveno življenje. Gojila se je le zgodovina in nekatere manj važne vede, n. pr. numizmatika (denaroslovje). Dvorsko knjižnico je Karl VI. po nakupovanji raznih zbirk sijajno pomnožil. Lepo so napredovale za Karla VI. različne umetnosti. V nekem nikakor ne popolnem imeniku one dobe nahajamo 56 medorezcev in 52 slikarjev. Karel VI. je bil velik prijatelj in poznalec glasbe; zložil je sam eno opero. Najimenitniši skladalci (Ant. Caldara, dvorski kapelnik, J. Fuchs i. dr.) so bivali na njegovem dvoru. Tudi kiparstvo se je skrbno in marljivo gojilo. Med vsemi umetnijami pa je za Karla VI. najbolj cvetelo stavbarstvo. Najodličnejši stavbar te dobe je bil Fischer iz Erlacha. Ne le na Dunaju, ampak po vseh večih mestih monarhije nastala so najlepša poslopja, najkrasnejše palače. Kakor cesar, pospeševal je tudi izvrsten njegov vojskovod, slavni Evgenij Savojski, vede in umetnije, zlasti pa naposled omenjeno stavbarstvo. Krasni belveder, sedanja Liechtenstein-ova palača, sedanja denarnica in druga velikanska poslopja, zidana so bila na njegovo povelje. V. Doba. Avstrija pod habtburško-lotarinško dinastijo od Marije Terezije do sedanjega Časa. (1740—1875.) Marija Terezija (1740-1780.) Ko je s Karlom VI. pomrl možki zarod habsburgovske rodovine (1. 1740.), prevzela je njegova najstarejša hči Marija Terezija vsled pragmatične sankcije vladarstvo avstrijskih dežel. Svojega moža Franca Lotarinškega, velikega vojvodo toskanskega, imenovala je sicer za svojega sovladarja, pa prepuščala mu je le malo vpliva na državne zadeve avstrijske, ktere je s pomočjo svojih ministrov (zlasti slovečega grofa Kaunitz-a), sama vodila. Pa komaj je bila nastopila vlado, uže jej je pripravila tedanja nesramna politika evropskih držav največe zadrege in nevarnosti. Resničnost znanega izreka princa Evgenija se je kmalo očitno pokazala. Ker je namreč moč avstrijske monarhije vsled mnogih vojsk Karla VI. bila zelo pr<^ 6* padla, poslužile so se sosedne države te ugodne prilike, in so začele nasledstveno vojsko, da bi razdelile med seboj obširno državo. Izborni knez bavarski Karel Albreht je na to opiral svoje dozdevne pravice do nasledstva v Avstriji, ker je bil rodu starejše hčere Ferdinanda I. in vrh tega mož druge hčere prejšnjega cesarja Jožefa I. Avgust III., izborni knez saksonski, pa se je oglasil s svojimi tirjatvami kot mož najstarejše hčere Jožefa I. — Tudi španski kralj je tirjal nasledstva v avstrijskih deželah, opiraje se na neko pogodbo Ferdinanda II. od 1.1617., v kterej bi bil Ferdinand ženskemu potomstvu španske vrste prednost dal pred svojo lastno žensko vrsto. Pa ta trditev je bila izmišljena, kajti Ferdinand II. je v omenjenej pogodbi možkej, ne pa ženskej vrsti španskej prednost dal pred svojo lastno žensko. To priliko je porabil mladi pruski kralj Friderik II. ter ponavljal stare pravice braniborske hiže do sleških vojvodstev Legnice, Brega, Olove, in do kneževine Kernovske. Nenadoma je posedel dolenjo Slezijo, ter premagal cesarsko vojsko pri Molvici (1. 1741.). (Prva slezka vojska.) Ker je Marija Terezija zavrgla njegove nepravične tirjatve, zavezal se je Friderik ž njenimi sovražniki. Marija Terezija je bila v siluej zadregi, zlasti ker so njeni sovražniki sklenili zoper njo nevarno zavezo in uže v duhu razdelili med seboj avstrijsko državo. Bavarija se je zedinila s Saksonijo in obe je podpiral minister kralja Ljudevita XV., kardinal Fleury, ki je na vse kriplje delal, da bi se razdelila avstrijska monarhija, enako kakor se je bila španska pred 30 leti. Zaveze, ktero je Francija sklenila z Bavarijo in Saksonijo v Nymphenburg-u (1. 1741.), vdeležile so se tudi sledeče države: Prusija, Španija, Sardinija, Palatinat in Kolonja. Bavarija naj bi dobila Češko, Avstrijo nad Anižo, Tirolsko in Brizgavo, izborni knez pa (kot Karel VII.) dostojenstvo nemškega cesarja; S a k so nij a Moravsko in Slezijo; Španija Lombardijo, Sardinija Milano in Francija avstrijsko Nizo-zemlje. Dolenjo-Avstrijo, Štirsko, Koroško, Kranjsko in Ogersko pa so hoteli zavezniki velikodušno (!) prepustiti Karlovej naslednici. — — Izborni knez bavarski je pridrl v Gorenj o-Avstrijo in odtod na Češko, kjer je posedel Prago. Potem je šel v Fran-kobrod, kjer so ga nemški knezi za cesarja (Karla VII.) izvolili in kronali (1. 1742.). Nevarnost, v kterej je bila Marija Terezija, rastla je od dne do dne. Karel VI. jej je bil zapustil le majhno armado in izpraznene denarnice; vendar junaška gospa nij izgubila po- guma, dasiravno so jo obdajali od vseh stranij mnogobrojni in mogočni sovražniki. V tej stiski je bil angleški kralj Jurij II. Mariji Tereziji zanesljiv prijatelj in zaveznik. Prihitel jej je z dvema armadama na pomoč. H krati se je obrnila stiskana cesarica osebno do državnega zbora Požunskega, kjer je s svojo žensko lepoto in možko dostojnostjo tako ganila zbrane stanove ogerske, da so sklicali narod pod orožje ter jej z veliko vojsko na pomoč prišli. Med tem so Bavarci, Francozi in Saksonci na Češko pri-drli in se Prage polastili. Friderik II. je napadel Moravsko ter vzel Olomuc, Iglavo in Znojm. Vojvoda Kari Lotarinški ga je sicer zopet pregnal iz Moravskega; pa odtod je pridrl Friderik na Češko in premagal sledeče ga Avstrijance pri Časi a vi (1. 1742.). Da bi se najnevarnejšega sovražnika iznebila, sklenila je zdaj Marija Terezija s pruskim kraljem mir Berolinški (1. 1742.), v kterem je skoro celo Slezijo (razven treh kneževin) in grofijo Gladsko odstopila Prusiji. Rečica Opa je bila odslej meja med obema državama. Temu miru je pristopil tudi Avgust III., izborni knez saksonski in kralj poljski. Zdaj je zamogla Avstrija vse svoje vojaške moči obrniti proti Bavariji in Franciji. Francozi in Bavarci so morali z veliko izgubo zapustiti Češko in po bitki pri S imp ah u polastili so se Avstrijanci celo Karlove dedovine. Cesar Karel VII. je pobegnil iz Monakovega ter se brez dežele klatil po Nemčiji. Cela Bavarija se je morala Avstriji podvreči. Med tem je prišel tudi angleški kralj Jurij II. s svojo „pragmatično armado" cesarici na pomoč in premagal Francoze pri I)ettingen-u ob Menu (1. 1743.). To srečno napredovanje Avstrijancev pa je vznemirilo Friderika II. in boječ se, da ne bi zopet izgubil pridobljeno Slezijo, prelomil je mir ter začel drugo sleško vojsko. Pridrl je na Češko z 80.000 mož ter se polastil Prage. Malo potem je umrl cesar Karel VII. (1.1745.) Ž njegovim sinom Maksom Jožefom je sklenila Marija Terezija mir v F ii s s e n - u (1,1745.) ter mu zopet prepustila Bavarsko. Zdaj so izvolili nemški knezi Marijinega moža, velikega vojvodo toskanskega za cesarja nemškega (Franca I. 1. 1745—1765.). Marija Terezija je še vedno upala nazaj dobiti izgubljeno Slezijo, tem bolj, kor je tudi Saksonsko sklenilo ž njo oroženo zavezo zoper kralja pruskega. Karel lotarinški pridere na Sleško, pa Friderik ga naglo zaporedoma premaga (pri Hohenfried-berg-u, Sorr-u in Ilennersdorf-u). Saksonce je vkrotil pri Kesselsdorf-u. Zdaj se je Marija Terezija odpovedala upanju, še kedaj nazaj dobiti Slezijo in sklenila je s svojim sovražnikom mir v Draždanah (1. 1745.). Friderik je obdržal Slezijo in Glaclsko; le kneževine Opav, Kernov in Tešin so ostale Avstriji. Samo Francozi in Španci so še nadaljevali vojsko na Nizozemskem in na Laškem; ko je pa ruska carina Elizabeta, s ktero je bila Marija Terezija zavezo sklenila (1. 1746.), pomoči poslala Avstrijancem, sklenili so uže oslabljeni sovražniki z Avstrijo mir v Ah en u (1.1748.). Vtem miru je odstopila Avstrija vojvodstva Parmo, Piacenco in Guastallo španskemu infantu Filipu, Nizozemsko pa je zopet pripadlo Avstriji. Sardinija je dobila nekaj milanskih okrajin. Tako si je ohranila avstrijska monarhija po tej nasled-stvenej vojski svojo nedavno od Karla VI. določno izrečeno enoto in nerazcepljivost. Res, da je našej velikej očetnjavi odpadla marsikaka deželica, pa povzdignilo in okrepilo se je zato samosvestje vseh ostalih dežel. Pokazalo se je tu očitno, kaj da zamore Avstrija z zedinjenimi močmi vseh svojih narodov, ki so baš v tej vojski kakor en mož krepko nasproti stali skupnim svojim sovražnikom. Kratki čas miru, ki je zdaj nastopil, porabila je velika vladarica za izboljšanje vseh raznih delov državne uprave. Da bi se državna enota okrepila in povzdignila, vstanovila je Marija Terezija najvišo osrednjo gosposko v Beču: „directorium in publicis et cameralibus", kterej je izvrstni in prebrisani Haugwitz na čelu stal. Tej je podredila tako imenovane gu-b e r n i j e (deželna poglavarstva) v posameznih kronovinah, kterim so bile kresije (okrožne gosposke) podvržene. Gubernije so zadobile zdaj mnogo pravic dosedanjih deželnih zborov, ti pa odsihmal nijso imeli drugo oblasti, nego dopolnovati vladna za-htevanja. Tudi plemstvo in duhovščina ste izgubile mnogo svojih dosedanjih predpravic in dobile so je zdaj kresije, kterih poglavitna naloga je bila braniti kmetovščino pred silo privili-giranih stanov. Srenje so izgubile svoje dosedanje svoboščine, in država je prevzela izvrševanje vseh pravosodnih, kakor tudi policijskih pravic. Prevažne so tudi prenaredbe cesaričiue v šolstvu, denarstvu in vojaštvu. Vstanovila je vojaško višo akademijo za izobraževanje častnikov, obdarila hrabre vojake z redovi (red Marije Terezije) in pomnožila invalidnice za ranjene in oslabljene vojake. Bila je Marija Terezija tudi pokroviteljica poljedeljstva in obrtnij, izboljšala jo postavodajstvo, odpravila nečloveško tezavnico, omejila tlako in polajšala ne-svobodno podloštvo kmetovskega stanu. Vse to in drugo prenaredbe pa je izgotovila Marija Terezija s pomočjo izvrstnega ministra grofa Kaunitz-a. Avstrije najnevarnejši sovražnik je bil uže nekaj Časa pruski kralj Friderik II., ki si je na vso moč prizadeval svoje mlado, pa po zadnjih bojih vtrjeno in povzdignjeno kraljestvo v škodo sosedov razširjati. Jako ugodno mu je bilo tu staro sovraštvo med avstrijsko hižo in Francijo. Zveza s to državo mu je prinašala to korist, da so morali Avstrijanci v vsakej vojski raz-cepljati svoje moči, ker je bilo ob enem potreba tudi Nizozemsko, Lombardijo in druge pokrajine braniti francoskih napadov. Temu sovraštvu je storil konec grof (poslej knez) Kaunitz, tedanji minister vnanjih zadev avstrijskih, ki je bil delj časa za poslanca pri verzeljskem dvoru. Jel se je namreč pogajati s Francijo in posrečilo se mu je omenjeno sovraštvo med obema hi-žama spremeniti v prijateljstvo. (Neresnično je, da bi bila Marija Terezija sama v ta namen pismo pisala Pompadouri, ve-ljavnej priležnici francoskega kralja.) Vsled tega pa se je zmanjšalo dosedanje prijateljstvo med Anglijo in Avstrijo. Ko se je bila leta 1756., vsled mejaških prepirov med severo-ame-rikanskimi posestvi obeh držav vnela vojska med Anglijo in Francijo, prizadevala si je Anglija na vso moč za se pridobiti Avstrijo in ko se jej to nij posrečilo, sklenila je zavezo s pruskim kraljem Friderikom II. Tej zavezi nasproti pa je sklenila zdaj Marija Terezija zavezo s Francijo. Rusija, kjer je vladala ta čas carina Elizabeta, pruskega kralja huda sovražnica, zedinila se je z Avstrijo in Francijo in celo Švedsko je pristopilo tej zavezi. Tudi z Avgustom III., izbornim knezom saksonskim in kraljem poljskim, pogajala se je Avstrija na tihem. Ko je Friderik II. o tej zavezi in skrivnem oroženji zvedel, sklenil je pVehiteti svoje sovražnike. Napadel je nenadoma nepripravljeno Saksonijo ter zasačil saksonsko vojsko pri Pirn i. Cesarskega generala Brown-a, ki je Saksoncem na pomoč hitel, premagal je Friderik pri Lo-vosicah na Češkem (1. 1756.). Cela saksonska vojska (17.000 mož) se je morala zdaj na milost in nemilosty vdati kralju. Prihodnje leto (1757.) je pridrl Friderik II. na Češko, zmagal pri Pragi ter oblegel to mesto. Zdaj je šel drugi avstrijski voj-skovod Daun glavnemu mestu češkemu na pomoč. Friderik pa to izvedevši, mu je hitel do Kolina naproti. Tu se je vnela bitka, v kterej je bil Friderik tako popolnem premagan (18. junija 1757.), da je moral hipoma zapustiti Češko ter se na Sleško umakniti. Ta poboj je uničil vero v nepremagljivost pruskega kralja, ki se je bila med ljudstvom uže vtrdila. V spomin na to sijajno zmago vstanovila je Marija Terezija imenitni vojaški red „Marije Terezije". K tej zmagi je pripomoglo Avstrijancem močno in izvrstno topništvo, ki je bilo delo slavnega kneza Liechtenstein -a. Isti čas je pridrla francoska armada prek Rena v Nemčijo ter angleško opazovalno vojsko premagala pri Hastenbeck-u. Francoski vojskovod Soubise je pridrl zdaj v Turingijo do Er-furta, hote se tu s cesarjevimi zediniti in Friderika v svojih de- želah napasti. H krati je napadla ruska armada vzhodno Pru-sijo in švedska Pomoranijo. Avstrijanci so posedli celo Slezijo ter vzeli Švidnico in Vratislavo. Od vseh stranij od sovražnikov obdan se obrne Friderik najprvo proti Francozom ter je v bitki pri Rossbacli-u popolnem premaga. Potem se vrne na Sleško in premaga tudi Karla Lotarinškega pri Lisi. Avstrijanci so morali zdaj Sleško zapustiti. Leta 1758. je napadel Friderik Moravsko ter oblegel Olomuc. Pa slavni avstrijski vojskovod Lav d on ga primora, zopet zapustiti Moravsko. Zdaj se obrne Friderik proti Rusom, ki so bili uže Kraljevca se polastili, in je premaga pri Zorndorf-u; potem zopet proti Avstrijancem, ki so bili med tem y novo na Sleško pridrli, pa pobit je bil v drugo od avstrijskega vojskovoda Dauna pri Hochkirch-u. Drugo leto se zedini Lavdon z ruskim vojskovodom Soltikovom in premaga pruskega kralja pri Kunnersdorf-u (1. 1759.). Daun pa napade Saksonijo, vzame Draždane ter zasači pruskega generala Finka pri Maxen-u s 13.000 možmi. Leta 1760. vzame Lavdon Gladsko ter užuga generala Fouquet-a pri Landshut-u na Sleškem. Zdaj se pa obrne pruski kralj sam proti njemu in ga premaga pri L eg niči in malo potem tudi Dauna pri Torgau-u na Saksonskem (1. 1760.). Pa uže leta 1761. so pridrli Avstrijanci zopet v Saksonijo, Branibor in Slezijo, kjer je Lavdon Švidnico vzel z drznim naskokom. H krati so tudi Rusi, Švedi in Francozi od drugih stranij napadli Prusijo. Mnogobrojni sovražniki bi bili Friderika gotovo po-gubili, ko ne bi bila smrt ruske carine Elizabete rešila ga silne zadrege. Njen sin in naslednik Peter III., dozdaj skrivni če-stitelj pruskega kralja, sklenil je ž njim prijateljsko zvezo ter podpiral ga s svojimi vojskami. Kmalo na to je končala sedemletna vojska" s Francijo in Anglijo z mirom, dogovorjenim v Fontainebleau-u in poslej z Avstrijo v Hubertsberg-u (na Saksonskem 1. 1763.). Friderik je obdržal vse, kar se mu je bilo v draždanskem miru odstopilo (status quo). Črez dve leti po miru hubertsburškem je umrl cesar Franc I. (1. 1765.), mož in sovladalec Marije Terezije. Njega je nasledoval na cesarskem prestolu njegov in Marije Terezije sin Jož of II. Tudi tega je imenovala Marija Terezija sovladarja, pa kakor njegovemu očetu, prepuščala je tudi njemu le mak) vpliva na vladne zadeve avstrijske. Njen drugi sin Leopold je nastopil po svojem očetu vladarstvo velikega vojvodstva T o s k Ruskega. Ta dežela nij bila združena z drugimi avstrijskimi deželami, ampak Franci, sam je bil določil (1. 1763.), da naj po izmrtji tamošnjih vladarjev nasleduje vselej drugo-rojeni sin avstrijskega vladarja. Proti koncu svojega življenja je povekšala Marija Terezija avstrijsko državo s prevažno pridobitvijo. Poljsko kraljestvo je i Ljubim \ bilo uže od nekdaj najnemirnejša država evropska; po izmrtji Jagelovcev pa so postale njegove razmere še dosti žalostnejše. Pri vsakej volitvi novega kralja so se ponovile notranje nepo-kojščine. Popačeno plemstvo se je zoperstavljalo vsakemu postavnemu redu ter prodajalo poljsko krono največ ponujajočemu. Nastale so notranje stranke, ki so neprestano med seboj se borile in Često ptuje moči v deželo pozvale ter jim razsodstvo prepustile. Kraljeva moč pa je tako propadla, da se je strankam nasproti le komaj vzdrževala. Iz teh razmer se je razvila anarhija, ki je učinila strašni propad poljske države. Ko je bil leta 1763. kralj Avgust III. umrl, nastal je zarad volitve njegovega naslednika zopet velik nemir. Pametnejša stranka je volila sina umrlega kralja, druga, tej nasprotna, pa je ovrgla to volitev. Pri tej priliki se je pokazal mogočni vpliv ruske vlade na notranje razmere poljske. Carina Katarina II. pošlje rusko vojsko na Poljsko ter prisili Poljake, Avgustovega sina preskočivši, nekega poljskega plemenitaša Stanislava Poniatovskega postaviti na prestol. Pa miru vendar nij bilo. K političnim razprtijam pridružile so se tudi naboženske. Stanislavu nasprotna stranka je osnovala zoper kralja oroženo zavezo, tako zvano konfederacijo Barsko (1.1768.), ter se ustavljala enakopravnosti „disidentov" t. j. protestantov in sta-rovercev. Vzdigne se nova, krvava notranja borba in zopet pride ruska vojska stiskanemu kralju na pomoč. Rusi se pri tej priliki povlastč skoro cele dežele. Ker so se isti čas Rusi tudi s Turki srečno vojskovali ter se Moldave, Valahije, Besarabije, Krima in drugih delov turške države polastili, vznemirilo je to prenaglo rastenje ruske sile Avstrijo in Prusijo. Skupna nevarnost je zedinila ta dva, dozdaj si nasprotujoča dvora. Cesar Jožef in Friderik II. sta se osebno sešla v Moravskem-Novemmestu (1. 1770.) ter se pogajala o tej reči. Da ne bi Rusija odnesla ves obilni plen in se tako na škodo sosednih držav krepila in širila, sklenil je Friderik II. s carino Katarino II. pogodbo, vsled ktere naj bi si vsaka teh dveh držav osvojila nekaj delov poljske države. Tudi Avstrija je bila povabljena vdeležiti se te deiitve. Marija Terezija se je dolgo časa branila, podati se v to pogodbo, ker je to nasprotovalo njenej vestnosti in pravičnosti. Ko jej pa nij bilo drugega storiti, nego privoliti ali pa v korist tako nevredne države podajati se v jako nevarno vojsko z zedinjenimi Rusi in Prusi, podpisala je blaga cesarina z notranjo nevoljo dotične pogodbe. Ruske, pruske in avstrijske vojne so zdaj vdarile na Poljsko ter posedle tretjino cele dežele brez vsake ovire. In tako se je vršila leta 1772. prva razdelitev Poljske. Pri tej je dobila Avstrija Rudečo Rusijo, polovico krakovskega pala-tinstva, trinajst Poljskej zastavljenih sipuških mest, voj- vodstvi Zator in Osviecim in nekaj delov Podolije, Sen-domira, Belskega in Pokutije. Sipuška mesta je zedinila Marija Terezija zopet z Ogersko (1775), vse druge novo pridobljene dežele skupaj pa so bile pod imenom kraljestva Galicije in Vladimiri j a pridružene avstrijskej državi. Kmalo po teli pridobitvah je odstopila Turčija (1. 1775.) Mariji Tereziji med Erdeljskim in Galicijo ležeči del Moldave, tako zvano Bukovino. Ta odstop je priznala Rusija v posebnej pogodbi. Ne dolgo potem so nastale nove razprtije med Avstrijo in Prusijo. Ko je bil namreč z Maksom Jožefom (f 1777.1.) pomrl možki zarod vitelsbahski na Bavarskem, poganjal se je cesar Jožef II. za dolenjo Bavarsko, nekaj delov Gorenjega-Palatinata in druge manjše pokrajine. Karel Teodor, iz starejše vrste palatinske, dedič umrlega kneza, je priznal cesarjeve pravice ter sklenil ž njim pogodbo, vsled ktere naj bi več delov Bava-rije pripadlo Avstriji. To pogodbo pa je zavrgel Karel Zwei-brlicken-ski, ki bi imel, ko bi utegnil Karel Teodor brez lastnih dedičev umreti, naj bliže dedinske pravice do nasledstva. Friderik II. boje se, da Avstrije moč ne bi preveč narasla, poganjal se je za njega. Pruska in Avstrijska vojska ste si uže nasproti stali, kar sklene miroljubna Marija Terezija s sovražniki mir Tešinski (1. 1779.), vsled kterega je Bavarija odstopila Avstriji kresijo insko (med Inom, Donavo in Salco), ki je današnjega dne del nadvojvodstva Avstrijskega nad Anižo. Mir Tešinski je bil zadnji čin uže postarane Marije Terezije. Ne dolgo potem je umrla velika vladarica po 401etnem premodrem vladanji (1. 1780.). Njen spomin čisla vsak domoljubni Avstrijanec. Svojemu sinu je zapustila vrejeno, razširjeno in vtrjeno državo. Jožef II. kot samovladar. (1780—1790.) Jožef II. je bil mnogostransko omikan in ljudomil vladar, čegar glavno prizadetje je bilo pospeševati gmotni in duševni blagor svojih narodov, in razširjati duh napredka in prosvete po svojih deželah. Pa imel je eno veliko napako; med tem, ko so drugi vladarji zaostajali za časovnim duhom, prehitel ga je Jožef preveč. Zraven je bil pri svojih prenaredbah prenagel in predrzen in pri izvolitvi svojih sredstev premalo izbirljiv. S svojim brezozirnim postopanjem je razžalil vse stranke in stavil tako svojim prenaredbam nepremagljive ovire. Eno najblažih njegovih del je razglas verske po trpnosti („Toleranz-Edikt") (1781), po kterem so prej zatirani protestantje in nezedinjeni pravoslavni zadobili versko svobodo in več državljanskih pravic. Tudi stan nesrečnih Židov je polajšal Jožef. Pred vsem pa je hotel cesar povzdigniti veljavnost svoje države vedno rastočemu duhovstvu nasproti. Odpravil je mnogo samostanov (takih, ki nijso imeli nobenega določenega namena), in odkazal njihovo premoženje deloma cerkvenemu, deloma šolskemu zalogu. Vrednim samostanom in vladikovinam pa je dal večo svobodo in nezavisnost od rimskega prestola ter jim podelil več pravic, ktere je dozdaj le papež imel. Ker je pa Jožef II. celo v cerkveno obredstvo se jel vtikati ter vse delovanje duhovstva vladnemu nadzorovanji podvrgel, naredil je cerkev „služabnico državi". Odvrniti cesarja od njegovih cerkvi nasprotnih naklepov, prišel je papež Pij VI. sam na Dunaj, pa vse njegovo prizadevanje bilo je zastonj. Robstvo kmetovskega stanu, ktero je bila uže njegova mati polajšala, odpravil je Jožef II. popolnem v svojih deželah. Tudi meščanstvo je povzdignil cesar s tem, da je odpravil rokodelske in obrtnijske družbe in cehovstva omejujoče pred-pravice. Reformiral je celo sodnijstvo in pravdstvo ter vpeljal splošen, bolj enakomerno porazdeljen zemljišni davek. H krati je povzdignil pomorsko kupčijo na jadranskem morji ter naredil Ostende na Nizozemskem za svobodno pristanišče. Zoprno mejobrambino pogodbo (gl. str. 74) je s tem razveljavil, da je one nizozemske trdnjave dal razdjati, v kterih so bile holandske posade. Glavno njegovo namera vanje pa j e bilo, centralizovati svojo državo, to je, vpeljati isto ustavo in upravo po vseh avstrijskih deželah, brez ozira na razne predpra-vice in posebnosti posameznih kronovin. Tudi Ogersko naj bi se ne izjemalo; zato se cesar nij dal kronati za kralja ogerskega. Krona sv. Štefana naj bi odsihmal le kot dragocen spominek ležala v dunajskej blagajnici. Uradni jezik naj bi bil po vseh kronovinah nemški. To drzne prenaredbe sicer dobrotnega cesarja so vzročile močno in mnogostransko opozicijo. Cerkvenim njegovim reformam se je upiralo duhovstvo, ki nij dopuščalo, da bi se cerkev podvrgla državi. Brezozirno cen-tralizo vanje in po nem če vanje pa je vznemirilo posamezne kronovine, ki se svojim raznim pravicam nijso hotele odpovedati. V Belgiji so je celo vzdignila vstaja (1. 1787.), ki je zarad turške vojske stoprv po Jožefovej smrti bila zadušena. Še pred to vstajo jo nameraval cesar Jožef, od središča avstrijske države tako zelo oddaljeno Belgijo zamenjati za bližnjo z Avstrijo meječo Bavarijo. Uže je bil izbornega kneza Karla Teodora pridobil za to zameno, kar pregovori zavistni Friderik II. bodočega dediča Karla dvomoščanskega, protestirati zoper ta cesarjev naklep in sklene z izbornim knezom saksonskim in kraljem angleškim kot izbornim knezom hanoverskim tako zvano kneško zavezo (1. 1785.), kterej je tudi mnogo drugih nemških knezov pristopilo. Ta močna opozicija je pri-morala Jožefa II. odstopiti od svojega naklepa. Zaveza, ktero je bil cesar (1. 1787. v Kersonu) sklenil z rusko carino Katarino, zapletla ga je v novo vojsko s Turki (1. 1788.). Kajti mimo porazdelitve poljske države bilo je pre-gnanje Turkov iz Evrope najljubša misel mogočne in sla-vohlepne carine. Pa ta vojska je imela, zarad kužnih boleznij, ktere so razgrajale med vojaki, le malo vspeha, dasiravno sta Coburg in Suvarov pri Mar tin j est j ah (1. 1789.) zmagala in je Lavdon z naskokom vzel Bel grad (1. 1789.). Izida te vojske cesar Jožef nij doživel. Baš ko je na smrt bolan ležal v Beču, pretila je avstrijskej državi vsled njegovih naredeb velika velika nevarnost. Belgijska vstaja je čimdalje močnejša prihajala, nezadovoljnost Ogrov je od dne do dne naraščala in pruski kralj je nameraval pomoči poslati Turkom. Izprevidevši, v kakošno gorje bi vtegnile pahniti državo njegove naredbe, preklical jih je vse, razven razglasa verske potrpnosti in odprave nesvobodnega podloštva kraetovskega stanu. Umrl je 20. febr. 1790. leta; spomin njegov pa je neumrljiv. Kmalo za njim je umrl tudi izvrstni njegov vojskovod, silni, v narodnih pesmih proslavljeni Lavdon. Pregled notranjega-duševnega razvitka za Jožefa II. Cesar Jožef je skrbel tudi za duševni razvitek svojih pod-ložnikov, izboljšal in pomnožil je šole ter mnogo učenjakov, zlasti nemških profesorjev sklical v deželo. Vstanovil je Jože-fovo akademijo (Josefinum) na Dunaju za izobraževanje spretnih vojaških zdravnikov in vseučilišče Levovsko. Duševno življenje v Avstriji, manj prosto od dobe protireformacije, jelo se je zopet razvijati. Na pesniškem polju se sicer nij mnogo dobrega doseglo ; pesniki so bili večidel posnemovalci tedanjih veljakov na Nemškem, brez vsake izvirnosti, dostikrat tudi brez estetičnega in moralnega čuta. Naj bolj znani so: Kornelij Ayrenhoff, ki je po francoskih izgledih drame zlagal, Blumauer („travest. Eneida") Alxinger posnemovalec Wielandov, Mastalier in Denis, posnemovalca Klopstokova. — Zgodovina je v tej dobi dobro zastopana; Dobner, Dobrovsky in Pelzel na češkem, Katona in Prai na Ogerskem, Adrian Ranch in brata Pez na Avstrijskem; vsi ti pridobili so si veliko zasluge kot vestni nabiratelji in resni preiskovalci. Zvezdoslovec Ma-ksimilian Hell, sloveči numizmatikar Eckhel, anatom van Svieten, prirodopisca Scopoli in Jacquin — vsi ti možje pričajo jasno, da je za Jožefa II. vistini nova doba nastopila vedi in omiki. Slikarstvo je bilo za Jožefa v lepem cvetu; posebno so se odlikovali F tiger, brata Hikbel in dr. — V glasbi sta si Mozart in Haydn pridobila neumrljivo ime. Da bi se gojila tudi dramatična umetnost, ustanovil je Jožef 1.1776. dvorno gledališče na Dunaji, katero je kmalo doseglo klasično dovršenost ter še dandanes slovi kot prvo med vsemi nemškimi gledišči. V ožjej našej domovini oživilo se je za Jožefa zopet dolgo zaostalo pisanje v domačem jeziku in prve prave domoljube in goreče prijatelje slovenščine (Žigo Zoisa, Vodnika, Linharta, Kopitarja i. dr.) vzbudila in izgojila je ta doba, dasiravno cesar nij bil prijatelj našej narodnosti. Leopold II. (1790—1792.) Ker Jožef II. lastnih dedičev nij zapustil, uasledoval ga je njegov brat Leopold II., dozdanji veliki vojvoda toskanski. Toskano svojemu drugorojenemu sinu Ferdinandu izročivši, podal se je po smrti svojega brata iz Florenca na Dunaj. Prva in poglavitna skrb mu je bila, mir in pokoj zopet dati svojej državi. S Turki je sklenil mir v Si sto vi (1. 1791.) na podlagi poprejšnega stanu obojestranske posesti (status quo) in končal tako za svojim bratom podedovano zlonosno vojsko. — Koj po svojem nastopu sklical je uže od Jožefa II. obljubljeni državni zbor v Budimu (1. 1790) ter ponovil ogerskej deželi staro ustavo, ktero je bil cesar Jožef odpravil. Baš tako pomiril je tudi Češko in vse druge dežele svoje države. Tudi nizozemskim stanovom podelil je Leopold njih prejšnjo ustavo. Ker se pa Nizozemci vkljub temu nijso hoteli vrniti pod avstrijsko vlado, poslal je tje močno vojsko, premagal vstajnike ter vpokoril si celo deželo. Na Francoskem se je začelo med tem ono velikansko gibanje, ki je kot „francoska revolucija1' ne le Francije državne in socialne razmere popolnem pretreslo in spremenilo, ampak tudi na druge države evropske imelo silen in mogočen vpliv. Vedno bolj so se zamota vale francoske notranje razmere; po nesrečnem begu kraljeve rodovine (1. 17*91.) bilo je Leopoldu celo bati se za življenje svojega svaka Ljudevita XVI. in njegove žene Marije Antonijete. Da bi pomagal nesrečnej kraljevej rodbini, priporočal je Leopold v posebnem oklicu, naj branijo vse evropejske sile francoskega kralja ter ž njim skupne koristi vseh vladarjev. Vendar pa nikakor nij nameraval, začeti vojsko s Francijo, tudi potem ne, ko se je (avg. 1791.) v Pil niči na Saksonskem sošel s pruskim kraljem Friderikom Viljemom II., z izbornim knezom saksonskim in z drugimi nemškimi vladarji. Zaveza, katero ste sklenili (7. febr. 1792.) Avstrija in Prusija, bila je le odbojna, defenzivna zaveza. Ker so pa vedno neugodnejše novice prihajale iz razburjenega Francoskega, pretila je vojska ukljub miroljubnosti avstrijskega vladarja. V tem važnem trenotku umrl je Leopold II. nenadoma (1. marca 1792.), zapustivši državo svojemu 241etnemu sinu Francu. Franc II. (1792—1804.) Med tem se je vršila strašna prekucija na Francoskem, ki je od dne do dne hujša prihajala. Mnogo francoskih plemeni-tašev je zapustilo svojo domovino ter na Nemškem pribežališča si iskalo. Ti naselniki, nezadovoljni z novimi razmerami svoje domovine, izkušali so z orožjem je zopet odpraviti. Ker pa so sosedni nemški knezi dovolili in celo podpirali množenje nezadovoljnih in republikanskemu duhu francoskemu nasprotujočih izselnikov ob mejah lrancoskih, pritožili so se Francozi zoper to, ter Francu II. kot kralju ogerskemu in češkemu (ta čas še nij bil za cesarja izvoljen) vojsko napovedali. Tako se je vnela ona velikanska in pogubljiva vojska, ki je s kratkimi prenehljeji 23 let vznemirovala vse države evropske. Še predno se je bil cesar nadjal, začeli so Francozi vojsko ter napadli Belgijo (1. 1792.). Da bi nemško državo branila, sklenila sta cesar Franc in pruski kralj med seboj zavezo. Nju zedinjene armade so pod vodstvom vojvode brunsviškega pridrle na Francosko, pa bile so kmalo prisiljene, preko Rena nazaj se pomakniti. Tudi na Nizozemskem bili so cesarjevi nesrečni: francoski vojskovod Dumouriez je užuga pri Jemappu ter se polasti skoro cele dežele. Vojska z vnanjimi državami je podnetila divje strasti francoskega naroda. Krvoločni vstajniki so Ljude-vita XVI. in malo potem tudi njegovo ženo, kraljico Marijo Antoinetto, Iz cesarske rodovine habsburgovsko-lotarinške in več drugih udov kraljeve luže bourbonske z giljotino usmrtili, Francijo pa za ljudovlado proglasili (1. 1793.). Na Nizozemskem, kjer se je vojska nadaljevala, napredovali so Francozi srečno ter avstrijske in pruske vojne preko Rena odganjali. Zdaj sklene pruski kralj s Francijo (1. 1795.) posamezni mir v Basel-u ter se loči od zaveze z Avstrijo. Na to so Francozi vse svojo moči obrnili proti osamljenemu cesarju. Leta 1796. je poslal ustavodelni narodni zbor francoski tri ogromne armade na bojišče. Dve ste pod vodstvom Moreau-ovim in Jourdan-ovim pridrle na Nemško, s tretjo pa je mladi, pa izvedeni vojskovod Napoleon Bonaparte napadel Laško. Tu premaga Napoleou vojskovoda avstrijskega Beaulieu-a zaporedom pri Montonotti, Millesimu in x Degu in primora kralja sardinskega in poslej druge kneze laške ločiti se od zaveze s cesarjem. Potem pridere preko Pada v Lombardijo, premaga Beaulieu-a pri Lodi-ji in drugega avstrijskega vojskovoda Wurmser-ja v bitkah pri Lo-nadu in Castiglioni. Nato se obrne še proti tretjemu voj-skovodu avstrijskemu Alvincy-ju in tudi tega vkroti v bitkah pri Arcoli in Rivoli (1. 1797.). Trdnjava Mantova, junaško hranjena od starega generala Wurmserja, se je morala zdaj udati francoskemu poveljniku. Srečnejši so bili med tem cesarjevi na Nemškem. Tu je potolkel nadvojvoda Karel Francoze pri Amberg-u in pri Vircburgu ter primoral obe armadi preko Rena nazaj se pomakniti. Zdaj prevzame hrabri Karel poveljništvo laške armade, pa tudi njega premaga Napoleon ob Tagliamentu (1. 1797.), podvrže francoskej republiki Beneško in jo mahne potem na Koroško, Štirsko in Tirolsko. Zdaj sklene cesar z Napoleonom p o mir je v Ljubnem in malo potem mir v Campoformiji pri Vidmu (17. okt. 1797. L). Avstrija mora Nizozemsko odstopiti Franciji, Lombardijo pa novo vsta-novljenej republiki cisalpinskej. Zato pa dobi Benedke z okolico (do Adiže), beneško Istrijo in Dalmacijo. Med tem ste Rusija in Prusija v drugej porazdelitvi Poljske (1. 1793.) zopet nekaj delov države si osvojile. Avstrija se te porazdelitve nij bila vdeležila. Ko so pa razdraženi Poljaki pod vodstvom hrabrega Kosciuskega osnovali močno vstajo, pridrle so vse tri države s svojimi armadami na Poljsko, ter v tretjej porazdelitvi popolnoma uničile veliko državo slovansko. Avstrija je dobila takrat ostali del vojvodstva Krakovskega z glavnim mestom Krakovom, vojvodstvo Sen-domir in Lublin in več drugih pokrajin med Pilico, Vislo in Bugom. Ta nova pridobitev se je pod imenom Zap a dne-Galicije pridružila poprejšnjej 1. 1772. storjenej. Avstrijski delež Poljske se je ločil tedaj odslej na dva dela: na Vzhodno- in Zapadno-Galicijo. Mir, sklenen v Campoformiji, nij trajal dolgo časa. Fosilno in prevzetno vedenje francoske republike proti njenim sosedom je vzročilo, da so Anglija, Rusija in Turčija sklenile med seboj novo zavezo proti Franciji (1. 1798.). Tudi Avstrija je pristopila (1.1799.) tej zavezi ter nadaljevala vojsko na Nemškem in na Laškem. Nadvojvoda Karel premaga Jourdana v več bitkah ter prežene francosko vojsko iz Nemčije. Tudi na Laškem so bili cesarjevi srečni, zlasti ko se je bila ž njimi zedinila ruska pomočna armada pod poveljnikom Suvarovom. Zedinjeni Avstrijanci in Itusi premagajo Moreau-a, vrhovnega poveljnika francoskega v Italiji pri Cassan-u (ob Adi) in ga iz Lombar- dije v Piemont potisnejo. Drugo francosko vojsko pod Macdo-nald-om sta Suvarov in avstrijski vojskovod Mela s v tridnevnej bitki ob Trebiji skoro popolnem pokončala. Suvarov se polasti Turi na in napade Švico, kjer je vojskovod Maseua vodil francosko armado. Kar pokliče nestanovitni ruski car Pavel I. svojo armado iz Italije nazaj, in zopet je ostala Avstrija sama na bojišči. Kljubu temu pa je avstrijski vojskovod Me las podvrgel cesarju celo Sardinijo in zajel francoskega generala Mase no v Genovi. Med tem, ko so Francozi bitko za bitko izgubljali, bojeval se je Napoleon, najizvrstniši vojskovod francoski, v Egiptu, boteč to deželo Turkom vzeti in potem odtod napadati angleške naselbine v Aziji. Zdaj se vrne na Francosko, odpravi dozdanjo vlado in postavi sam sebe pod imenom prvega konzula na čelo republiki. Na to hiti z novo armado na Laško in premaga osern-desetletnega vojskovoda Melas-a v odločilnej bitki pri Mare ugu (1. 1800.). Tudi na Nemškem se obrne vojskina sreča. Moreau premaga cesarjeve v bitki pri Hohenlinden-u na Bavarskem, pridere v Avstrijo, vzame Solnograd ter se bliža Dunaju. Zdaj se jame cesar s Francozi zopet pogajati in sklene ž njimi mir v Lune vili-u. Avstrija mora vojvodi modenskemu odstopiti Brizgavo (v današnjem velikem-vojvodstvu Badenskem) in ta prepustiti svojo deželo Cis alpinskej republiki (Lom-bardija in Piemont). Cesar je dobil za to oblastuiji škofov tri-dentinskega in bresanonskega v južnih Tirolah. Veliki vojvoda toskauski je moral odstopiti svojo deželo vojvodi parm-skemu, pa dobil je za-to oblastuijo nadškofa solnograd-skega kot podeljivo kneževino. Po mnogih krvavih prekucijali, vršivših se na Francoskem, ustanovil je Napoleon zopet stanovituiši red v deželi. Odpravil je Ijudovlado ter se za dednega cesarja francoskega (Napoleona I.) dal kronati (1. 1804.). Zdaj pa tudi Franc II. nij odlašal, cesarsko dostojeustvo v bodoče ohraniti svojej rodovini, glede na nemškej državi preteči propad. Vstauovil je tedaj 11. avg. 1804. cesarsko dostojeustvo avstrijsko ter postavil se za dednega cesarja avstrijske monarhije. (Franc I.) -,t^jVrstrija cesarska Cesar .Franc I. (1804—1835.) Strašna revolucija je bila končana, francoske notranje razmere bile so zopet vrejene in vsa Evropa nadjala se je stanovitnega miru. Pa kar je bila Francija sosednim državam kot republika, ostala je tudi kot cesarstvo. One dežele, kterim je bil Napoleon poprej vsilil republikansko ustavo, spremenil je zdaj v provincije svoje države. Tako je prestvaril prej vsta-novljene laške republike v zedinjeno kraljestvo laško, ter se dal v Milanu z železno krono lombardsko kronati. Pa tudi druge dežele je izkušal Napoleon na razen način podvreči svojej oblasti. Da bi se to zavrlo, sklenile so leta 1805. Anglija, Rusija in Avstrija odbojno in udarno zavezo zoper Napoleona. Vsled tega pa je nastala nova, bolj pogubljiva vojska s Francijo. Napoleon sam pridere s svojo armado na Nemško ter pri-mora izborne kneze badenskega, bavarskega in virtemberškega k njemu pristopiti. Po tem zajame avstrijsko vojsko pod cesarskim vojskovodom Mack-om v Ulmu; napade Avstrijo, vzame Line in Dunaj ter hiti na Moravsko, ruskej vojni naproti, ki je pod carjem Aleksandrom na pomoč prihajala. Med tem je nadvojvoda Karel potolkel francosko vojsko (pod Massenom) pri C al die ru na Laškem. Izvedevši o zmagalnem napredovanji Francozov na Nemškem hiti Avstriji na pomoč; pa bilo je uže prepozno. Zedinjeno rusko in avstrijsko vojsko je bil namreč Napoleon pri Slavko vem (Austerlitz) blizo Berna tako popolnem potolkel, da se je cesar Franc jel ž njim pogajati. Kmalo potem se je sklenil Požunski, za našo očetnjavo jako nesrečni mir (26. dec. 1805). Cesar Franc mora Beneško in Dalmacijo odstopiti kraljestvu laškemu, Tirolsko s Predarelskim ♦ Bavariji, vse Prednje avstrijske dežele pa deloma Badenskej, deloma Virtenberškej in Bavarskej. Za vse to je dobila Avstrija le vojvodstvo Solnogradsko; njega dozdajni posestnik, veliki vojvoda Ferdinand, pa je bil odškodovan z vireburško vla-dikovino. Prvi nasledek požunskega miru je bil popolen razpad nemške države. Knezom bavarskemu, virtemberškemu in poslej tudi saksonskemu je podelil Napoleon kraljevo dostojenstvo ter sklenil s šestnajstimi knezi južne in zapadne Nemčije tako zvano rensko zavezo (1. 1806.). S tem je raztrgal poslednje vezi, ktere so še vkupaj držale posamezne dele propadajoče države nemške. Za to so je cesar Franc 6. avgusta 1.1806. o d-povedal praznemu dostojenstvu cesarja nemškega. Renskej zavezi nasproti izkušala je Prusija osnovati drugo zavezo vseh ostalih nemških knezov; pa to jo je zapletlo v jako pogubljivo vojsko s Francijo. Izgubila je namreč dobro polovico svojih dežel. Iz onih delov prusko države, ki so nekdaj k Poljskej spadali, vstanovil je Napoleon veliko vojvodstvo Varšavsko ter jo podelil kralju saksonskemu. Tako je v enem samem letu skoro celi politični zemljevid evropski dobil drug obraz. Samo Anglija in Rusija nijste se bile nič izpremenile, kajti bile ste nepremagljive vsesvetuemu mogotcu. S ruskim carjem Aleksandrom je sklenil Napoleon prijateljsko zavezo, ki pa nij dolgo trajala. Še enkrat je zbrala Avstrija vse svoje moči ter izkušala rešiti se od Napoleona jej proteče pogube. Cesar Franc se zaveže z Anglijo ter napove (9. aprila 1. 1809.) Napoleonu zopet vojsko. Med zavezniki Napoleonovimi je bil v tej vojski tudi ruski car Aleksander. Nadvojvode avstrijski so prevzeli po-veljništvo posameznih oddelkov avstrijske armade in sicer, brata cesarjeva Karel na Bavarskem, Ivan na Laškem in bratranec cesarjev Ferdinand v Galiciji. Z bavarsko vlado nezadovoljni in od nekdaj jako domoljubni Tirolci se vzdignejo ter pod vodstvom hrabrega Andreja Hofer-ja trikrat preženejo bavarske in francoske vojne iz dežele. Tudi na Laškem in v Galiciji bili so cesarjevi srečni, na Nemškem pa, kjer je Napoleon sam zapovedoval, bili so Avstrijanci pri Abensbergu, Lands-hut-u in Eckmtihl-u premagani. Zdaj napade Napoleon Avstrijo, posede Dunaj in gre preko Donave. Tu se udari ž njim nadvojvoda Karel pri Aspern-u in Esslingen-u (21. in 22. maja), ter potolče do zdaj še nepremaganega Napoleona. Pa sad te zmage ni bil izdaten. Kmalo na to premaga Napoleon Karlovo vojsko v odločilnej in spomina vrednej bitki pri Vagram-u (5. in 6. julija), ter jo prežene na Moravsko. Tudi v Galiciji se je bila med tem obrnila vojskina sreča. Rusi in Poljaki so posedli skoro celo deželo. V tej zadregi sklene cesar Franc I. z Napoleonom mir Dunajski (14. okt. 1. 1809.). Avstrija mora tu odstopiti velike pokrajine in sicer: Bavariji Solnogradsko, kresijo insko in en del kresije hausrukske v Gorenjej Avstriji; velikemu vojvodstvu Varšavskemu zapadno Galicijo z glavnim mestom Krakovom; Rusiji kresijo tarnopolsko v vzhodnej Galiciji; Napoleonu slednjič Kranjsko, kresijo beljaško na Koroškem, grofijo Goriško s Furlanijo, avstrijsko Istrijo s Trstom, Hrvatijo in en del Vojaške krajine tje do Save. Po dunajskem miru opominjal je nadvojvoda Ivan hrabre Tirolce, naj se podvržejo bavarskej vladi. Iz prvega se je Hofer udal, ali zapeljan po nekaterih prenapetežih hotel je na novo vojsko osnovati. Ker je bilo to početje neizvršljivo, skril se je v nekej planinskej koči, ali tam so ga Francozi zasačili, v Mantovo peljali ter na Napoleonovo povelje ustrelili. Po tej vojski jo bila Avstrija jako osljabljena; preveliki državni dolg je pretil pogubiti našo očetnjavo. Za kar si je bila Francija uže več stoletij prizadevala, to je zdaj dosegel cesar Napoleon. Nij manjkalo veliko in izginila bi bila Avstrija iz vrste velikih držav evropskih. Pri vsem tem pa je bila Napoleonovim nameram še vedno mogočna jez. Napoleon to iz-poznavši, izkuša tedaj sprijazniti se z avstrijsko hižo, ter si cesarjevo hčer Marijo L j ude vi t o vzame za ženo (1. 1810.). Avstrija in Prusija skleneti zdaj celo zavezo z Napoleonom; ta pa gre z vojsko nad ruskega carja Aleksandra, dozdanjega svojega zaveznika, v vojski z Avstrijo. Leta 1812. udari namreč Napoleon z ogromno, iz vseli dežel svojega cesarstva nabrano vojsko na Rusko. Pa tu ga zapusti dozdanja sreča. (Požar Moskve!) Skoro celo ponosno armado mu pokončajo mogočni Rusi ter ga pahnejo iz vrhunca njegove slave. Sedaj se vzdigne Prusija, da bi se maščevala nad Napoleonom ter si zopet priborila prejšnjo oblast; tudi Avstrija pristopila je rusko-pruskej zavezi, ker nij minister Metternich ničesar opravil se svojim posredovanjem. Napoleon premaga sicer zedinjeno vojsko zaveznikov pri Draždanah; pa bila je to zadnja njegova zmaga. Zavezniki, kterim se je pridružila tudi Anglija, premagajo Napoleona v odločilnej tridnevnej bitki pri Lipskem (16., 17. in 18. oktobra 1. 1813.) ter ga na Francosko preženo. Spomladi leta 1814. pa udarijo zavezniki preko Rena na Francosko in pridejo po mnogih krvavih bitkah celo v Pariz. Vsled miru Parižkega (1. 1814.) se mora Napoleon odpovedati cesarskemu dostojenstvu francoskemu ter podati se na Elbo, majhen otok v sredozemskem morji. Na izpraznjeni prestol pa postavijo Francozi burbonca Ljudevita XVIII., brata umorjenega kralja Lju-devita XVI. Zdaj konča se tudi vojska na Laškem. Avstrija sklene z na-mestniin kraljem Evgenijem pogodbo, vsled ktere Francozi Laško zapuste ter laške trdnjave Avstrijancem izroče. Da bi vravnali zopet razmere evropske in zlasti nemške, snidejo se poslanci raznih evropskih držav na shodu Dunajskem (1. avg. 1. 1814.). Med tem se vrne Napoleon 1. marca 1815. nenadoma na Francosko, prežene Ljudevita XVIII. iz dežele, ter se zopet povlasti vladarstva. Pa vojne vseh držav evropskih se obrnejo zdaj proti njemu, ter ga v odločilnej bitki pri Waterloo-u (18. jun.) še enkrat popolnem premagajo. Po tem poboju odpeljejo ponižanega Napoleona na otok svete Helene, onostran ravnika, kjer je 5. maja 1. 1821. v 53. letu svoje starosti zapuščen umrl. Na dunajskem shodu je prepustila Avstrija Belgijo kraljestvu Nizozemskemu in zapadno Galicijo kraljestvu Rusko-Poljskemu; dobila pa je za-to nazaj kresijo tarnopolsko in soline v Velički. Bavarija jej je zopet odstopila Tirolsko s Predarelskim, Solnogradsko, kresijo insko in kresijo hausruksko. Tudi Lombardija, Beneško in vse 1. 1809. Napoleonu odstopljene dežele pripadle so zopet Avstriji. Iz laških dežel je vstanovil cesar Franc kraljestvo L o m-b a r š k o - B e ii e š k o in iz ilirskih kraljestvo Ilirsko. Mesto Krakovo z majhno okolico je bilo za republiko proglašeno. Zopet prevzeti otemnjeno cesarsko krono nemško branil se je Franc I. odločno, pa pristopil je s svojimi nemško-slo-vanskimi deželami k novo vstanovljenej „zavezi nemške j." V zboru nemške zaveze v Frankobrodu ob Menu dobil je avstrijski cesar predsedništvo. Da bi se zavaroval Evropi dolgo zaželjeni mir, sklenili so vladarji avstrijski, ruski in pruski med seboj ,.s v e t o zavez o", h kterej so pristopile vse druge države evropske razven Anglije in papeža. Ta zaveza pa je imela tudi namen, zadušiti vsako prevratno in svoboščinsko gibanje med narodi evropskimi. Tako je bila naša očetujava po dolgih in težavnih bojih s prevzetnim Napoleonom veča in mogočnejša nego prej. Po svojih patrijarhaličnih nazorih skrbel je sedaj cesar Franc marljivo za blagor svojih dežel. Takrat so si prizadevali skoraj vsi evropski narodi, priboriti si ustave ter preustrojiti obstoječe neomejene vlade v ustavne, konštitucijonalne. Po vsej moči ustavljala sta se cesar Franc in njegov minister Metternich tem nameram. Leta 1820. je spremenila vojaška revolucija zoper Ferdinanda VII. Španijo v ustavno monarhijo. Isto se je zgodilo v Neapolju in Portu-galiji. Tudi Francija nij uživala dolgega miru. Leta 1830. je bila starejša vrstaBurboncev raz prestol pahnena, in Ljudevit Filip orleanski na njega postavljen. Poljaki so se hoteli od Rusije ločiti, pa vpokorila jih je sila orožja ruskega. Leta 1831. pokazalo se je prevratno gibanje zopet v Parmi, Modeni in v državi papeževej. Tudi Nemčija in Avstrija niste bile proste demagogičnega gibanja. (Umor ruskega dvornega svetovalca Kotzebue-a). Da bi zadušili nevarni duh puntarski po raznih deželah nemških in avstrijskih, sklicali so se po nasvetu takrat vsegamogočnega M e 11 e r n i c h - a razni shodi v Ahenu, v Karlovih varih, na Dunaji, v Opavi, Ljubljani in Veroni (1818— 1822.). Avstrijska vojna je pridrla zdaj v Piemont in Neapolj ter po bitkah pri N o v a r r i in R i e t i podvrgla si obe deželi. Po strašnej in grozovitnej reakciji zoper vsako svoboščinsko gibanje sledil je za malo časa nekak pokopališki mir! Pregled notranjega razvitka za Franca II. Dasiravno je moral Franc II. na vedne vojske obračati svojo pozornost, vendar ga te nikakor nijso zadrževale, skrbeti tudi za notranji blagor svojih narodov. Da bi se o stanu svojih dežel prepričal, potoval je od kraja do kraja ter bival med svojimi podložniki, po očetovsko se ž njimi posvetovaje. Vredil je pred vsem pravosodnje zadeve svoje državo. Njegov zakonik za kazenske zadeve (izdan 1. 1804.) je najmilejši in najboljši med vsemi enakimi zakoniki evropskimi, in avstrijski občni državljanski zakonik (izdan 1.1812.) ostane večen spominek njegove vlade. Velika je bila tudi skrb Franca II. za javno šolstvo. Pomnožil je ljudske šole in gimnazije ter vstanovil prve realke. Med drugimi mesti dobila so tedaj tudi slovenska mesta Ljubljaua, Celje in Gorica svoje gimnazije. V Pragi (1808) in na Dunaju (1816) so se odprle više politehnične šole. Vseučilišča v Gradcu, Inšpruku, Lvovu in Olomucu bila so 1.1827. deloma ponovljena, delo dopolnjena. Po mnogih mestih, kakor v Brnu, v Pešti in Pragi, vstanovljali so se muzeji. Pri vsem tem pa znanstva za Franca II. nijso posebno napredovala. Vlada je pospeševala in podpirala le tehnične vede, one pa, ki ne zadevajo razvitka gmotnih moči, je skoro zame-tavala. Francu II. vede nijso bile nič drugega, nego služabnice vnanjih — gmotnih namenov; on nij hotel učenih, ampak dobrih državljanov. Zato so pa tudi vede prinašale le malo sadu in nijso mogle napolniti in poblažiti življenja človeškega. Nesrečni mehanizem nadomestoval in izpodrinil je povsod živo in svobodno gibanje duhov. Sploh je bila tedaj Avstrija proti vsakemu zunanjemu duševnemu vplivanju s kitajskim zidom zavarovana ! Ta kitajski zid bila je cenzura, največa ovira domačega slovstva. Človeka, ki se je ta čas pečal s filozofijo, zgodovino ali s pesništvom, imeli so za nevarnega ali pa neumnega, tedaj za vsako javno službo nesposobnega. Kljub vsem oviram se je pa vendar ravno v zasramovanih vedah za Franca II. marsikaj zgodilo. Med nemškimi pesniki te dobe slovijo posebno kot liriki Nik. Lenau, An a s t. Griin (Auersperg, rojen v Ljubljani 1806) in Seidl; znana epika sta Ladislav Pyrker in Egon Ebert, v dramatiki pa so se odlikovali H. Collin, Fr. Grillparzer in Frid. Halrn, kteri so v tej stroki med potomci klasično-nemške dobe dosedaj še neprekošeni. Tudi pri nenemških avstrijskih narodih začela se je razvijati poezija. L. 1817. našel je V. Hank a slavnoznani „kra-ljedvorski rokopis" in Kol ar in Čelakovsky bila sta vredna zastopnika češkega naroda na pesniškem polji. Slovencem bilje Val. Vodnik (1758—1819) prvi dobri pesnik in v Francetu Prešernu (1800—1849) rodil se je našemu malemu narodu velik pesniški genij. Madjari se ponašajo z imeni: K i s f a 1 u d y in V o r o s m a r t y, katerima se pozneje pridruži Al. Petofi. Zgodovina je bila kot nevarna, duh upornosti razširjajoča veda zaničevana in zanemarjena. Kljub temu pa je zgodovinsko slovstvo v tej dobi za marsikako dobro knjigo se pomnožilo. Omeniti hočemo tu le najboljša dela, kakor so: H orni a y e r -jev „Avstrijski Plutarch", J. K u r z - ova ,,Avstrija od Albrechta I. do Friderika IV.", M a i 1 a t h - ova „Zgodovina Madjarov," in istega pisatelja „Zgodovina avstrijskega cesarstva", slednjič H a m e r - jeva „Zgodovina osmanske države"; kmalo se jim je pridružil slavni P a 1 a c k y , najboljši zgodovinar slovanski, se svojo imenitno „Česko zgodovino". Posebno marljivo pa se je gojilo zgodoznanstvo po samostanih; redovniki Chmel, Muchar in Frastl so gotovo vsakemu prijatelju domače zgodovine znani pisatelji. Veliko več, nego za duševni napredek, storila je vlada cesarja Franca za gmotno blagostanje državljanov. Poljedelstvo so posebno pospeševale v novo vstanovljene kmetijske družbe, zavarovalnice zoper ogenj, hranilnice in posojilnice. Tudi ljubljanska hranilnica je bila ta čas osnovana. Obrtnost in kupčijo pa so posebno podpirale novo osnovane tovarnice in velikanske ceste. Tudi železnice in parobrodstvo, najvažnejši napravi novejše dobe, jele so se za Franca II. razvijati. Cesar Franc je umrl 2. marca 1. 1835. Naj ga ima v vrednem spominu vsak Avstrijauec, kajti rešil je našo očetnjavo vesoljne monarhije Napoleonove. Naslednik mu je bil Ferdinand I. Dobrotljivi (od 2. marca 1.1835. do 2. dec. 1.1848.). Ker je bil cesar Ferdinand I. vedno bolehen, bil je tudi pod njegovim vladarstvom državni kancelir, knez Metternich, pravi vladalec države in duša konservativne politike v Evropi. Leta 1840. se je vdeležila Avstrija vojske zoper namestnega kralja egiptovskega, ki je od turškega sultana bil odpadel. Leta 1846. je pretresla nova krvava revolucija vse dežele nekdanje države Poljske, ki je imela svoje središče v mali republiki Krakovski. Vendar se je posrečilo s pomočjo vladi zvestih in vdanih kmetov, kmalo zadušiti to vstajo. Republika Krakovska je bila zdaj z dovoljenjem Rusije in Prusije Avstriji pridružena (1. 1846.). Tej vstaji je sledila leta 1848. dosti hujša, zlasti na Laškem in Ogerskem. Podnetila jo je nova februarska revolucija na Francoskem, ki je bila meseca februarja 1. 1848. Ljude-vita Filipa raz prestola pahnila ter Francijo v novo za republiko proglasila. Od tod se je razširjala revolucija po celej Evropi in zlasti med narodi avstrijskimi. Glavne tirjatve so bile: Zastop narodov, svoboda tiskanja, pravica zborovanja, narodna straža in verska svoboda. 13. marca 1. 1848. se je vzdignila vstaja v stolnem mestu Dunaju. Metternich, duša konservativne politike v Avstriji, se je moral ministerstvu odpovedati ter na Angleško bežati. Dobrotljivi in miroljubni cesar Ferdinand je izkušal z lepim pomiriti revolucijo, pa dasiravno je bil jako radovoljon in je bil celo obljubil ustavo proglasiti, vendar je moral tudi on v Inšpruk bežati, od koder je stoprv 12. avgusta, po začetku ustavodajnega zbora državnega se na Dunaj vrnil. Skoro v istem Času nastalo je avstrijskej vladi nasprotno gibanje tudi na Laškem. Uže pred francosko februarno preku-cijo je gojila mladolaška stranka pod vodstvom genovčana Jožefa Macini-ja staro idejo zedinjenja celega naroda v eno državo laško. Ta stranka je napadala posebno avstrijsko vlado na Laškem, opiraje se na Sardinijo, od ktere si je naj prej nadjala izpolnitve svojih želja. To gibanje sledil je kmalo očitni odpad Lombardije in Benedek od Avstrije. Med tem, ko je odvetnik Manin Benedke za republiko proglasil, prekoračil je Karel Albert, kralj sardinski, meje lombardske, kjer je „Morte ai Tedeschi" že davno bilo geslo vseh strank. Pa 821etni maršal grof Radecky je v več krvavih bitkah odpadnike in njih po-magače, zlasti pri Custozzi (25. jul. 1. 1848) in pozneje pri Mortar i in No vari (23. marca 1.1849) tako odločno premagal, da je Karel Albert se odpovedal vladi in da je njegov sin Victor Emanuel II. mir sklenil z Avstrijo. Tudi Benedke so se morale zdaj vrniti pod avstrijsko vlado. Na čelu ogerske vstaje je stal odvetnik L. Košut, jako nadarjen in čestilakomen mož, ki je s svojo premagovalno zgovornostjo za popolno nezavisnost navduševal svoje rojake. Madjarji so si napravili miuisterstvo, ali Hrvata nijso nobenega vanj sprejeli; zato tudi Hrvatje nijso marali za zapovedi tega ministerstva. Tedanji hrvaški ban Jelačič je osnoval močno opozicijo Hrvatov in Srbov, ter ovrgel madjarsko suprematijo. 11. septembra je šel celo s 45.000 mož črez Dravo, ter vzel Madjarom Medjimurje. Med tem so se na Dunaju vršile žalostne dogodbe. Minister vojaštva grof Lato ur je bil od vstajnikov umorjen in cesarski dvor prisiljen, v Olomuc se preseliti. Knez Windischgratz prihiti iz Češke, kjer je bil že neko vstajo zadušil, in vkroti Dunajčane po trdovratnem boju (23.—31. okt. 1. 1848.). Madjarsko vojsko pa, ki je Dunajčanom na pomoč hitela, potolkel je ban Jelačič pri Schwechat-u, Kmalo na to se je cesar Ferdinand z otožnim srcem odpovedal vladarstvu, ter se kot zasebnik v Prago umaknil (2. dec. 1. 1848.). Ker se je tudi njegov brat Franc Karel svojemu sinu na korist odpovedal prestolu, zasedel ga je ta, stoprv 18 let star, z imenom Franc Jožef I. (od 2. dec. 1. 1848.) Zdaj so Ogri popolnem odpadli od Avstrije, kajti državni zbor ogerski Franca Jožefa nij hotel priznati. Namesto dozdanje vlade postavili so Ogri tako zvani odbor za bra m bo dežele, ktcremu je Košut na čelu stal. V državnem zboru, sklicanem v Debreczinu (14. aprila 1. 1849.) so hiži habsburško-lota- rinškej odrekli krono ogersko. Ker je pa ruska vlada se bala. da bi po ogerskej vstaji razširile se svoboščinske ideje tudi med Poljake, poslala je Avstriji radovoljno dve pomočni armadi, kteri ste pod vodstvom Rtidigerja in Paskeviča pridrli na Ogersko. General Windischgratz premaga poglavitno vojsko vstaj-nikov pri Kapolni, in ogerski vrhovni poveljnik G or gey mora ruskemu vojskovodu Riidiger-ju udati se pri Vila-goš-u favg. 1. 1849.). Košut, poljska generala Bem in Dem-binsky in drugi, ki so se bili vdeležili te vstaje, bežali so na Turško, vhvateni začetniki pa so bili v Aradu s smrtjo kaznovani. Zdaj je cesar Franc Jožef odpravil ogersko ustavo ter srbsko vojvodino, Hrvatijo (s Slavonijo in Primorjem) in Er-deljsko kot samostalne dežele ločil od Ogerske. V vojski zapadnih držav (Anglije, Francije in Sardinije) in Turčije zoper Rusijo (v krimskej vojski 1854—1855), bila je Avstrija sicer neutralna, pa k boju pripravljena. Njene opazovalne armade so stale ob dolenjej Donavi in v Galiciji, Ruse v njihovem početji oviraje. Med tem si je bil sardinski kralj Viktor Emanuel II. po pogodbah z Napoleonom III. zagotovil pomoč francosko ter zopet vojsko napovedal Avstriji. Vnela se je leta 1859. Avstrijski general Gyulai je šel preko Ticina, pa zamudil je napasti Sardince pred zedinjenjem s Francozi. Zato je bila avstrijska armada pri Magenti (4. jun. 1.1859.) in Solferinu (24. jun. 1859. 1.) od zedinjenih Francozov in Sardincev premagana, da-siravno se je pod vodstvom cesarja samega s prečudovito hrabrostjo bojevala. Po vvodnem pogajanji v Villa'franki (12. jul. 1. 1859.) sledil je leta 1860. mir, sklenjen v Zurich-u. Vsled tega odstopi Avstrija Lombardijo, razven Mantove in Pešiere, Napoleonu, ta jo pa za Savojo in Nico prepusti Sardiniji. Rodovi nsko drevo lot a rinško -habsburške rodovine: Franc I. Marija Torezija. __T 1765. f 1780. _ Jožef II. i 1790. Leopold 11. i 1792. Ferdinand. Marija Ucatrii. Maks. t 1806. Modenska. FrancIV. Modenski. Maks. -i- 18-16. „ Franc V. Franc IL Ferdinand Toxkanski. Karel. Jožef. Anton. Ivan. Bainer. Ljudevit. Kudolf. t 18.15. -j- 1824. f 18-17 t 1847. 11835. t »859. t 1853. 7 1861. v 1831. Leopold II. Ferdinand. Karel. Ljndevit. Marija Lujza. Ferdinandi. Franc Karel. 1'arnuka. 1875. I „ •> 1847. _I_;____ Franc Jožef 1. Ferdinand Maks, Karel Ljudevit. Ljudevit Jožef. , cesar Meksike. Giscla.-f Rudolf- f 1867. Po tej nesrečni vojski je izdal cesar Franc Jožef I. „oktobersko diplomo" (20. okt. 1. I860.). Ta proglašuje Avstrijo za ustavno državo ter določuje, da naj posihmal iz zbornice poslancev in gosposke zbornice sestavljen „državni zbor" deli s samovladarjem postavodalno oblast in nadzorovanje državne uprave. Po načelih te diplome imeli bi imeti deželni zbori posebno važne pravice. A v februarskem patentu (26. febr. 1. 1861.) priobčilo je Šmerlingovo ministerstvo ustavo, ki je deželnim zborom pravice prikratila in mimo ožjega državnega zbora (za nemško-slovanske dežele) za zastopanje celega cesarstva ustvarila širji državni zbor. Izpeljava te ustave je našla pri Ogrih in Slovanih nepremagljivih ovir. S papežem je sklenila Avstrija konkordat (18. avg. 1855). Ta je pooblastil avstrijske škofe, cerkvi nasprotne knjige in časnike prepovedati, izročil duhovščini vodstvo javnih šol ter odpravil tako zvani „placetum regium", to je vladarsko dovolitev, razglaševati po deželi ukaze papeževe in drugih cerkvenih oblastnij. Leta 1864. je sklenila Avstrija s Prusijo zavezo zoper Danijo, zarad Šlezvika in Holstina. Uže leta 1848. se je nemška zaveza bojevala z Danijo zarad teh vojvodstev, ker ju je hotel danski kralj Friderik VII. s svojo državo zediniti in njima njuno nemško narodnost odvzeti. Ko je po smrti Friderika VII. njegov naslednik Kristijan IX., prisiljen od premogočne „eiderdanske stranke" v Kodanju (Kopenhagen) zopet izkušal sproglašenjem nove skupne ustave za Danijo in Šlezvik vtelesiti to vojvodstvo svojej državi, zahtevale ste veliki državi Avstrija in Prusija, naj se prekliče ta ustava. Ko se pa to nij spolnilo, posedli so Prusi pod Wrangel-nom in Avstrijanci pod Gablenzom Holstin, Šlezvik, en del Jutlandije in celo otok Alsen. Danski kralj je bil primoran, v miru Dunajskem (30. okt. 1864. I.) Šlezvik, Holstin in Lauenburg odstopiti zaveznikom. Kneževina Lauen-burška je popolnem pripadla Prusiji, in vsled gasteinske pogodbe prevzela je Prusija upravo Šlezvika, Avstrija pa Holstina. Toda prusko prijateljstvo nij bilo odkritosrčno. Prusija je nameravala obe polabski vojvodstvi v posest vzeti, Avstrija pa je hotela definitivno razpoznavo šlezviško-holstinskih zadev prepustiti nemškej zavezi. Zdaj pridere pruski general M anten ffel z vojsko v Holstin, ter prežene slabo avstrijsko posado iz dežele. Avstrija se obrne do nemške zaveze in večina njenih udov (Saksonsko, Hanoversko, Kurhesija, Bavarsko, Virtenberško, Nasov) se pridruži Avstriji. Prusija pa se zaveže z Italijo, Avstrije odvečno sovražnico. S prečudovito hitrostjo postavila je Avstrija dve armadi, eno na Češkem in eno na Laškem. Vrhovno poveljništvo na Češkem je prevzel general vitez Bene de k, na Laškem pa maršal nadvojvoda Albreht. Prusi so posedli Hanoversko in Saksonsko ter se českej in sleškej meji bližali, med tem, ko so Lahi, Mincio in Pad prekoračivši, na avstrijska tla pridrli. Na Laškem so bili Avstrijanci srečni, ter so pod nadvojvodo Albrehtom pri Cu-stozzi(24. jun. 1.1866.) na suhem in pod admiralom Teget-h off-o m pri Lissi (20. julija) na morji premagali sovražnika. Tudi prostovoljci Garibaldijevi, ki so bili Tirolsko napadli, nijso tu nič opravili. Jako nesrečna pa je bila severna armada. Prusi so ob enem na treh straneh na Češko pridrli ter Avstrijance v več majhnih bitkah pri Trutnovi, Nahodu, Skalici, Gičinu in slednjič v odločilnej bitki pri Kraljičnem gradcu (3. jul. 1. 1866.) premagali. Po tem strašnem poboju je bila severna armada popolnem razkropljena, in Prusi so skoro brez vsake ovire skozi Cesko in Moravsko proti Dunaju koračili. Južna armada je hitela glavnemu mestu na pomoč in razsnovala se je uže nova bitka, kar pride veselo poročilo o pomirji, izgovorjenem v Miku lov em, kteremu je kmalo sledil pražki mir (23. avg. 1. 1866.). Cesar Franc Jožef se loči od nemške zaveze in privoli v prevravnavo Nemčije brez vdeležbe cesarstva avstrijskega. Avstrija odstopi svojo soposest polabskih vojvodstev Prusiji, vendar naj se severne pokrajine šlezviške, z večidel danskimi prebivalci, ako želš, zopet zedinijo z Danijo. Benedke odstopi Avstrija Napoleonu III., ta pa jih prepusti Italiji. — Vrh tega plača Avstrija 20 milj. tolarjev vojskine odškodnine. — Mir Dunajski, kterega je cesar sklenil z Italijo (30. okt. 1. 1866.), potrdil in odobril je odstop Benedek. Tako je Italija, dasiravno v dveh bitkah zmagana, vendar imela velik dobiček od te vojske. V največo korist pa je bila ta vojska Prusiji, kajti razven Šlezvika in Holština, pridružila je svojej državi tudi Hanoversko, Kurhesijo, Nasov in svobodno mesto Frankobrod poleg Mena, tako da je od 5086 [^milj z 19—20 milj. prebivalcev do 6398 □milj, z 23'/a milj- prebivalcev narasla. Z državami na severnej strani Mena osnovala je Prusija severo-nemško zavezo, v kterej je sama prvo mesto zavzela. Celo jugonemške države sklenile so s Prusijo odbojno in udarno zavezo, dasiravno je Francija temu nasprotovala in uže 1. 1871. vstanovilo se je po velikej francosko-nemškej vojski novo vse nemške države obsegajoče cesarstvo s pruskim načelništvom. Posebno važni so bili tudi nasledki vojske 1. 1866. za avstrijske države uotranje-ustavne razmere. Baron (zdaj grof) Beust stopi na čelo mi-nisterstva, se pogodi z Ogri in izkuša na dualističnej podlagi zopet krepiti državo, po zadnjih izgubah oslabljeno. Pod nje- govim ministerstvom (21. dec. 1. 1867.) je bilo priobčenih šest novih osnovnih postav, ki so sistirano (Šmerlingovo) ustavo zopet vpeljale, ter jo nekoliko prenaredile. Cesar Franc Jožef je bil v Pešti slovesno kronan in je zedinil Hrvatsko, Slavonijo, Pomorje in Erdeljsko s krono ogersko. — Odprava dotedanjih zakonskih in šolskih postav je jako omajala konkordat od leta 1855. (1868.) Denarstvene razmere državine so se po boljšem gospodarstvu in po povzdigi vseh gmotnih moči od narave bogato obdarjene dežele bistveno izboljšale. Odsihdob je cesarstvo razdvojeno v dve enakopravni polovici (avstrijsko in ogersko državo Cislajtanijo in Translajtanijo), ki imate vsaka za se posebno ustavo in posebno upravo (dualizem). Avstrijske dežele so zastopane „v državnem zboru na Dunaju". Ta se deli v gosposko zbornico in zbornico poslancev. Število članov gosposke zbornice je nedoločeno. Cesar sam va-nje poziva razne članove: nekterim podeli to čast z dedinsko pravico, nekterim pa le dosmrtno; nekteri (n. pr. knezoškofje in knezi iz cesarske rodovine) so tudi vsled svojega stanu članovi te zbornice. Zbornica poslancev šteje po postavi od 2. aprila 1. 1873. 353 članov, ktere v posameznih deželah neposredno volijo prebivalci, razdeljeni v razne skupine, te so: a) veliki posestniki, b) mesta in trgi, c) (ponekodi tudi) kupčijske in obrtnijske zbornice, d) kmečke srenje. Ogerske dežele so zastopane v »ogerskem državnem zboru v Pešti.'v' Ta se deli v zbornico ve-likašev in zbornico zastopnikov. Članovi velikaške zbornice so vsi katoliški in pravoslavni škofje in nadškofje in še nekteri drugi imenitni duhovniki — duhovski velikaši — ogerski in erdeljski veliki župani — pa dva zastopnika hrvaško-slavonskega zbora. Zastopniška zbornica šteje 435 poslancev, izmed kterih je 330 izvoljenih na Ogerskem, 1 na Reci, 75 na Erdeljskem, 29 pa jih posije zbor trojedne kraljevine. — Vsej državi skupne zadevo (vnanje zadeve, občno denarstvene razmere in vojaštvo) obravnavajo tako zvano delegacije, ktere (po 60 poslancev) ogerski in avstrijski državni zbor izmed sebe izbereta. — Zastopi posameznih dežel imenujejo se deželni zbori; tak deželni zbor je tudi hrvasko-slavonskej kraljevini. Deželni zbori zastopajo zlasti deželne koristi ter sklepajo dotične postave. Upravno in iz-vrševalno oblast v obče deželnih zadevah izročajo deželni zbori izmed sebe izbranemu deželnemu odboru. Z rečenimi zastopi deli cesar postavodalno oblast; izvrševalna pa je njemu samemu pridržana. n nh r