O IZOBRAZBI
KMEČKE MLADINE

LIUBUANA 1939

FRAN E R J A V E C

O IZOBRAZBI
KMEČKE MLADINE

PONATIS

IZ LETNEGA POROČILA
KMETIJSKE ZBORNICE

V LJUBLJANI 1939

IZDALA KMETIJSKA ZBORNICA DRAVSKE BANOVINE

58285

O Mo

NATISNILA ZADRUŽNA TISKARNA V LJUBLJANI (MAKS BLEJEC)

I.

Eden izmed vzrokov precejšnje zaostalosti našega kmetijstva
in s tem združenega siromaštva sta nedvomno prenizka
splošna itn strokovna izobrazba  našega kmečkega
ljudstva. Res je, da stoje vzhodna ter južno vzhodna (razen Bol¬
garije) in deloma tudi južna Evropa še daleč za nami Slovenci,
a prav tako res je tudi, da so pa srednja, severna in zapadna
Evropa v tem pogledu že daleč, daleč pred nami in da jih bomo
le prav težko še dohiteli. V polni meri upoštevam, da so dežele
srednje, severne in zapadne Evrope po večini industrijskega
značaja, zaradi česar ima tamošnji kmet dober in zanesljiv do¬
mači trg, kar se je zlasti v zadnjem desetletju pokazalo za enega
najvažnejših činiteljev uspešnega kmetijskega gospodarstva, a
če pogledamo n. pr. malo Dansko i. dr., vendarle vidimo, da mo¬
rejo tudi kmetijske eksportne države še vedno dobro gospodariti,
ako so dani za to potrebni pogoji. In med najvažnejšimi pogoji
sta nedvomno zadostna splošna in strokovna izobrazba.

Kako stoji z izobrazbo kmečkega ljudstva pri nas? L j u d -
s k a šola  pri nas ni od včeraj, temveč ima pokazati že na
večstoletno svetlo tradicijo. Že Marija Terezija je skušala uvesti
celo splošno šolsko obveznost, vendair je prišlo do nje šele
polagoma po uveljavljenju okvirnega avstrijskega Ijudskošol-
skega zakona iz 1. 1869. in pripadajočih deželnih šolskih zakonov.
Po podatkih, ki sem jih mogel zbrati, smo prinesli Slovenci v
današnji dravski banovini leta 1918. s seboj v Jugoslavijo okoli
800 ljudskih šol, do konca šolskega ileta 1937. je pa naraslo njih
število še za kakih 60, to je na 860.

Slika našega ljudskega šolstva ob navedenem času je bila

naslednja:

vseh ljudskih šol je bilo. 860

vseh oddelkov na teh šolah je bilo.4.022

vsega ljudskošolskega učiteljstva je bilo.4.154

vseh ljudskošolskih učencev in učenk je bilo . . . 174.879

• na 1 oddelek je odpadlo povprečno učencev ... 47

1 šola je odpadla na prebivalcev . .. 1.380

1 oddelek je odpade na prebivalcev.. 288

Šolski obisk po posameznih okra jih je znašal od 80,5—98.6 % .

4

Za primerjavo naj navedem, da kažejo tozadevne številke za

Nemčijo iz leta 1936. tole sliko:

1 javna šola je odpadla na.1.278 prebivalcev

1 oddelek je odpadel na. 548

na 1 oddelek je odpadlo. 41 otrok.

Seveda imamo pa na drugi strani tudi na primer Dansko,
kjer odpade ena ljudska šola že na 762 prebivalcev in na enega
učitelja le po 50 učencev.

Sprednje številke so torej za nas vsekakor ugodne, vendar
moramo pripomniti, da je organizacija  maši h .ljudskih
š o,l po odročnejših, zlasti hribovskih krajih še jako pomanj¬
kljiva zaradi odločno prevelikega števila eno in dvorazrednic,
ki otrokom ne morejo nuditi tistega znanja, ki bi bilo potrebno
(v črnomel jskem okraju je na primer med 35 šolami 12 enoraz-
rednic in 9 dvorazrednic, v dravograjskem med 31 šolami 9 eno-
razreclnic in 7 dvorazrednic itd.). Te šole ,so navadno tudi skrajno
pomanjkljivo opremljene z učili. Tu odpade na eno učno moč
večkrat kar nad 100 učencev, kar vpliva seveda zelo kvarno n-a
pouk in prav občutno poslabšuje ugodno sliko, ki jo dajejo
povprečne številke za vso Slovenijo.

Šolska obveznost  je 'bila do prevrata po kmetih na Kranj¬
skem dejansko šestletna, a tej sta sledili potem še 2 leti tako
imenovane ponavljalne šole po enkrat na teden. To se tudi po
vojni ni mnogo izpreimenilo. Po zakonu imamo namreč sedaj res
osemletno šolsko obveznost, toda že § 12. predvideva v kmečkih
vaseh za zadnje razrede redni pouk le v petih zimskih mesečih
(to je od 1. novembra do 31. marca), poleti pa tako imenovani
skrajšani pouk, ki se pri nas protizakonito izvaja celo tako, da
se v poletnih mesecih pouk sploh ne vrši. Razen tega se večina
otrok kmečkih staršev po dovršenem 14. letu sploh popolnoma
oprosti nadaljnjega obiska šole. Na ta način moremo torej pri
nas še vedno govoriti nekako le o šestletni šolski obveznosti in
se tozadevne predvojne razmere po vojski torej niso izboljšale,
raje še poslabšale.

Ker tudi meščanske šole  navzlic svojim velikim orga¬
nizacijskim napakam niso čisto brez pomena za izobrazbo na¬
šega kmeta, naj navedem, da je bilo konec šolskega leta 1936/57.
tudi teh v Sloveniji skupno 46 z 258 razredi jn 9474 učenci in
učenkami. Le žal, da je imelo izmed navedenih 46 meščanskih
šol kmetijsko smer le 8 šol s 33 razredi, to je komaj dobrih 12%
razredov, čeprav je pri nas kmečkega prebivalstva ravno petkrat
toliko, to je 60%. Še bolj porazni sta pa dejstvi, da je bilo izmed
9474 učencev in učenk iz kmečkih hiš komaj 1622 (17%) in da so
izmed 1173 absolventov in absolventk odšli potem še na kme¬
tijske šole samo 4. a izmed absolventov vseh 8 meščanskih šol
kmetijskega tipa je ostalo doma le 8 učencev, z vseh meščanskih
šol pa komaj 59. a še od teh mnogi najbrž samo začasno, ker

pač niso mogli dobiti takoj »primerne službe«. Koliko jih je pa
po dovršitvi meščanske šole ostalo doma v kmečkem gospodar¬
stvu, pa žal nimamo podatkov. Toda že navedene številke kažejo,
da je meščanska šola vsaj za naše kmečko gospodarstvo skoraj
brez pomena, zaradi česar se v nadaljnjih izvajanjih nanjo tudi
ne bom več oziral.

II.

Kako stoji s poukom kmetijstva v naši ljudski
šoli?  Pred vojno se v vsakdanji ljudski šoli kmetijstvo sploh
ni poučevalo, pač je bil pa ta pouk predviden potem do neke
mere v p o n a v 1 j a 1 n i šoli.  Koliko se je to tudi res izvajalo,
je bilo odvisno zgolj od dotičnega učitelja. Na splošno lahko
trdimo, da ,so pridobili naši kmečki otroci v tem pogledu v
ljudski šoli navadno le prav malo.

Prav bistveno so se pa te razmere izpremenile po vojni. Že
§ 42. sedaj veljavnega šolskega zakona  iz leta 1929. pred¬
videva namreč -med predmeti tudi »praktična gospodarska znanja
in razumevanja z ozirom na potrebe kraja« ter »gospodarstvo
(gospodinjstvo)« in § 44. dalje izrečno predpisuje, da naj ljudska
šola »razvija pouk in smisel za kmetijstvo...«, kajti treba je,
»da se pouk prilagoduje življenjskim potrebam v kraju, v ka¬
terem se šola nahaja«. V smislu teh zakonitih določil sta potem
tudi podrobna učna načrta, to je za osnovne šole (iz leta 1935.)
in za višje ljudske šole (iz leta 1932.) predvidela kmetijski, go¬
spodarski in gospodinjski pouk že začenši od 3. šolskega leta
dalje, in sicer za 3. -in 4. šolsko leto po 2 uri, za nadaljnja šolska
leta pa celo po 3 ure tedensko.

Jz tega je že razvidno, da je naš -sicer -slab šolski zakon ravno
v tej točki tako pozitiven,  kot noben drug, kar jih poznam
v Evropi. So pa z izvajanjem teh postavnih določil prav precejš¬
nje težave. Zadnja leta postaja v učiteljiščih  odstotek
kmečkih sinov in hčera vedno manjši (konec 1. 1937. samo 11%),
zaradi česar prihaja v naše vasi učiteljstvo, ki nima nobenega
vpogleda in navadno tudi ne razumevanja za kmečko življenje
in seveda tudi prav nobenega poznanja kmetijstva. Res je, v
učiteljišču je za prva tri leta predvideno nekaj malega kmetij¬
skega pouka, a v tako majhnem obsegu (1. leto po 2, v nadalj¬
njih 2 letnikih pa po 1 uro tedensko), da je gojencem popolnoma
nemogoče dobiti vsaj najpotrebnejše in najosnovnejše pojme
s tega področja. Če nazadnje pomislimo, da se pa na ženskem
učiteljišču kmetijstvo sploh ne poučuje, temveč le gospodinjstvo
(v enakem obsegu kakor kmetijstvo na moškem), a da te učite¬
ljice potem poučujejo tudi večino naših kmečkih sinov, je jasno,
da jim tudi nobenega kmetijskega pouka dati ne morejo, če so
bile same brez njega. Nadalje je pa -še uradni podrobni
učni načrt  zaradi svojih trmastih unifikacijskih teženj ab¬
solutno neraben, kajti on predpisuje na primer za kršno Dal-

6

macijo, kjer skoro ne uspeva drugega kot vinska trta in južno
sadje, natančno isto snov kot za izključno žitorodno Vojvodino
ali za našo alpsko Gorenjsko. Na tem prav močno trpe tudi vsi
ostali predmeti in če pomislimo, da je poleg tega pretežna večina
učiteljstva še popolnoma odtujena kmečki miselnosti, nam bo
lahko razumljivo, zakaj naša ljudska šola ne more in ne more
pognati potrebnih korenin v srcu našega kmečkega ljudstva.

To so razlogi, zakaj pri nas kmetijski pouk navzlic dobrim
zakonskim določilom ne uspeva in uspevati ne more. Kot šol¬
skemu nadzorniku mi je to stanje znano prav podrobno. Ko isein
svoj okraj prevzel, po večini razredov tega pouka sploh ni bilo,
a kjer se je vršil, je bil pa brez vsake smotrnosti, tako da niso
imeli otroci od njega navadno ničesar. Le redko kateri razred
je bil, ki je v tem pogledu zadovoljeval.

Če pogledamo tedaj na našo ljudsko šolo, bi lahko vsa svoja
izvajanja strnil v naslednji stavek: zakonodajalec je v naši
ljudski šoli ustvaril pogoje za tako intenziven kmetijski pouk.
kot morda v nobeni drugi državi, toda izvršilni organi, to so
šolske oblasti, so odrekle popolnoma, zaradi česar ljudska šola
v tem pogledu danes niti od daleč ne daje tistega, kar bi lahko
dajala, kar ljudstvo od nje upravičeno zahteva in kar predvi¬
deva tudi zakon. Kako naj bi se to stanje popravilo, o tern bom
razpravljal še pozneje.

Kakšne so nadaljnje možnosti za splošno in kmetijsko stro¬
kovno izobrazbo naše kmečke mladine? Po vzorcu raznih
drugih držav, zlasti bivše Avstrije, je začela že nekdanja po¬
krajinska uprava za Slovenijo leta 1922 . misliti na posebne
kmetijske nadaljevalne in gospodinjske na¬
daljevalne šole  za kmečko mladino od 14 . do 16 . leta.
Ker zanje pri osrednji vladi ni bilo nobenega razumevanja, je
prišlo šele leta 1925 . do ustanovitve prvih petih takih šol in tem
se jih je v poznejših letih pridružilo še nekaj. Vse te so živo¬
tarile do leta 1928 ., ko sta vzeli to vprašuje v roke bivši oblastni
samoupravi. Sprejeli sta primerne smernice za pravilnik za te
šole, poskrbeli tudi za precejšnje kredite in priredili sta prvi
tečaj, ki naj bi usposobil potrebno število učiteljstva za pouk
na teh šolah. Ti ukrepi so omogočili, da je delovalo že v šolskem
letu 1928 / 29 . v Sloveniji skupno 50  kmetijsko nadaljevalnih in 53
gospodinjsko nadal jevalnih šol s skupno 1565  učenci in učenkami.

Z odpravo oblastnih samouprav je prišla potem ta panoga
v delokrog kmetijskega oddelka banovinske uprave, kjer je
ostala do danes. Ta je dne 26 . januarja 1930  odobrila definitivni
pravilnik in učni načrt za obe vrsti nadaljevalnih šol, toda pred¬
videvala je pa istalno prenizke kredite zanje, in tudi primernega
učiteljstva je zelo primanjkovalo. Vsako leto je bilo sicer usta¬
novljenih nekaj novih takih šol, toda na drugi strani so ugašale
že obstoječe, vsled česar je v šolskih letih 1928 / 29 . do 1937 / 38 .
delovalo v Sloveniji:

7

a) kmetijsko nadaljevalnih šol 45—72 z 998—2301 učencem;

ib) gospodinjsko nadaljevalnih šol 31—58 s 496—861 učen¬
kami.

Lansko šolsko leto se je vršil .pouk na 65 kmetijsko nada¬
ljevalnih šolah s 1531 učenci in na 36 gospodinjsko nadalje¬
valnih Šolah s 518 učenkami. To se pravi, da je odpadel 1 razred
nadaljevalne šole v lanskem šolskem letu približno na 7200 pre^
bivalcev, dočim odpade na primer na Bavarskem en tak razred
že na 350 kmečkih prebivalcev.

Če si to stanje še nekoliko natančneje ogledamo, tedaj vi¬
dimo, da deluje kmetijsko nadaljevalna šola komaj pri. vsaki
13. ljudski šoli, gospodinjsko nadaljevalna šola pa celo komaj
pri vsaki 24. Če računamo, da je pri nas morda kakih 11.000
moške mladine v starosti 15 let in približno prav toliko ženske,
tedaj zajamejo te nadaljevalne šole kvečjemu 5 %  moške in
2.5% ženske mladine, kar je nedvomno mnogo premalo. Nimam
sam neposrednega vpogleda v delo teh šol, a več učiteljev, ki
stanje poznajo, mi je priznalo, da kljub mnogi dobri volji, ki
je vanje vložena, občutno šepajo v mnogih pogledih. O vzrokih
bom še razpravdjal. Že iz povedanega je pa nedvomno razvidno,
da imajo te šole navzlic svoji dobri zamisli med našim kmečkim
ljudstvom le prav zelo, zelo skromen pomen.

Tretja možnost pridobitve večje splošne ,in primerne stro¬
kovne izobrazbe, ki pride za našo kmečko mladino praktično še
v poštev, so nadalje nižje kmetijske strokovne šole.
Če izvzamemo specialna viničarska tečaja (v Pekrah in Kapeli),
tedaj smo imeli po stanju konec šolskega leta 1936/37. v Slove¬
niji samo 3 kmetijske šole, to je na Grmu, v Št. Juriju in v 7  Ma¬
riboru. Šele zadnji čas sta se jim pridružili še kmetijski šoli v
Rakičanih (v Prekmurju) in v Poljčah (na Gorenjskem). Konec
šolskega leta 1936/37. so imele vse te tri kmetijske šole komaj
106 učencev. V vseh povojnih letih, to je od leta 1918. do 1937.,
so izšolale vse te tri kmetijske šole skupaj 1508 učencev, a še
od teh jih je ostalo na domovih komaj 1112, to je 74 %. Ker ima
Slovenija 64.087 kmečkih gospodarstev v velikosti 5 do 50 ha,
bi to pomenilo, da ima v Sloveniji komaj 1,7 %  kmečkih domov
absolventa kmetijske šole, kar je nedvomno naravnost porazno
majhna številka. Iz tega potem tudi nujno sledi, da je vpliv
kmetijskih šol na naše kmetovanje žal naravnost malenkosten.
To žalostno stanje nam stopi živo pred oči šele, če pomislimo,
da bo tudi potem, ko začneta redno delovati še kmetijski šoli v
Rakičanih in v Poljčah, prišlo na eno našo kmetijsko šolo še
vedno 158.000 kmečkega prebivalstva, dočim ga pride v bivši
Avstriji le 21.500, na Češkem 19.400 in v Švici 20.000. To pomeni,
da je v teh deželah nižjih kmetijskih šol približno sedemkrat
toliko kot pri nas, ne glede na to. da je tudi število učencev na
naših kmetijskih šolah najnižje izmed vseh kulturnih  držav. Na
Danskem imajo nižjo kmetijsko šolo kratko in malo skoraj vsi

■8

kmečki gospodarji. Če bi osialo število učencev na naših kme¬
tijskih šolah na dosedanji višini, bi morali ustanoviti samo Ti’
Sloveniji še 78 kmetijskih šol, da bi preskrbeli strokovni pouk
vsem našim kmečkim gospodarjem, a če bi povečali število učen¬
cev na vsaki naši kmetijski šoli na 80, ikar bi bilo vsekakor
potrebno, bi jih rabili še 12. Prav posebno važno je še dejstvo,
da je predizobrazlba gojencev naših nižjih kmetijskih šol na
splošno tako majhna ali vsaj neenakomerna, da so te prisiljene
tratiti mnogo dragocenega časa s poukom elementarnih znanj,
ki bi jih morali prinašati gojenci že s seboj.

Dalje bi prišla glede strokovnega kmetijskega pouka našega
kmečkega naraščaja v poštev še priložnostna strokovna
predavanja  oziroma nekaj dnevni tečaji.  Kmalu po
vojni smo doibili tudi pri nas prepotrebno ustanovo okrajnih
kmetijskih referentov  in ti bi morali v smislu sicer do¬
brega zakona o pospeševanju kmetijstva iz leta 1929. »obiskovati
kmetovalce v svojem območju zaradi poučevanja in propagande«
(§ 10.), v dobi od 1. marca do 1. novembra bi morali vsaj enkrat
na mesec obiskati vse občine svojega okraja, priti v hišne oko¬
liše, na vrtove in na polja ter dajati na licu mesta kmetom
nasvete in pouk (§ 12.), a v zimski dobi bi morali prirediti po
občinah vsaj po 1 išesttedenski do štirimesečni tečaj o gojenju
rastlin in živali, razen tega pa prirejati po potrebi tudi krajše
specialne tečaje (§16.).

Kako se ta zakonita določila izvajajo, mi menda ni treba še
posebej poudarjati. Ostala so skoraj v vsem obsegu zgolj na
papirju. Do neke mere je preskrbljeno le za izobrazbo viničar¬
jev z devetmesečnima tečajema v Pekrah in v Kapeli. Po drugih
državah vrše to izobraževalno delo sicer v prvi vrsti kmetijske
strokovne organizacije, a pri nas sta na tem področju delavni
v pomembnejši meri le čebelarsko in sadjarsko društvo.

Nekoliko boljši je pa položaj glede gospodinjske  g a
p o u k a. Pri nas imamo danes 2 banovinski kmetijsko gospo¬
dinjski šoli (v Svečini in na Mali Loki) ter 7 zasebnih kmetijsko
gospodinjskih šol (v Kranju, v Repnjah, v Ljubljani, v Škofji
Loki, v Mariboru, v Šmihelu pri Novem mestu in v Št. Jerneju
na Dolenjskem), ki so imele leta 1937. skupno 211 učenk, kar
znači, da jih odpade na 1 šolo povprečno po 22. Seveda je pa
tudi to število za naše razmere še mnogo, mnogo prenizko. Ne¬
koliko zamaše to občutno vrzel trimesečni kmeti j s k o
gosp o d i n j s k i tečaji,  katerih se vrši v Sloveni ji vsako
leto po 27 in ki jih obiskuje letno povprečno po 500 deklet.
Čeprav seveda tudi to še ne zadostuje, vendar ne moremo opo¬
rekati, da je za gospodinjski pouk preskrbljeno mnogo bolje
kakor za kmetijski, kajti iz kmetijskih šol prihaja vsako leto
komaj po dobrih 100 absolventov, dočim jih prihaja iz gospo¬
dinjskih šol in tečajev sedemkrat toliko.

9

Končno bi prihajal za strokovno izobrazbo našega kmečkega
ljudstva v poštev še strokovni tisk.  Tudi v tem pogledu
moramo priznati svojo revščino. Od leta 1843. dalje, ko so začele
izhajati znamenite Bleiweisove »Novice«,  pa do lanskega leta
je bilo pri nas sicer ustanovljenih 51 raznih kmetijskih stro¬
kovnih listov, od katerih je pa po stanju od lanskega leta živelo
ali vsaj životarilo komaj še 10, a še od teh so večjega pomena
le »Kmetovalec«, »Slovenski čebelar«, »Sadjar in vrtnar«, »Slo¬
venski hmeljar« ter priloga »Domoljuba« (»Gospodar itn gospodi¬
nja«) in »Slovenskega gospodarja« (»Za gospodinje«). Več kot
zanimivo je, da se pri nas ne more vzdržati skoro prav noben
kmetijski strokovni list, razen tistih, ki so obvezni za vse člane
kake organizacije ali pa izhajajo kot priloge raznih političnih
listov. Kar se pa tiče ostalega kmetijskega strokovnega tiska, je
naša kmetijska strokovna literatura naravnost obupno revna, saj
niti Mohorjeva družba ne izdaja takih del več za vse člane,
temveč le za doplačilo. Zato je danes pri nas tudi razmeroma
malo kmečkih hiš, ki bi imele doma kmetijske strokovne knjige.

Če bi hoteli sedaj vse povedano na kratko posneti, bi dobili
glede naše kmetijske strokovne izobrazbe nekako tole sliko:

1. ljudska šola bi jo v smislu postavnih določil morala nuditi
precej, a iz raznih razlogov izvršuje to svojo dolžnost samo v
pičli meri;

2. kmetijskih in gospodinjskih nadaljevalnih šol je tako
malo, da imajo še komaj kak pozornosti vreden vpliv;

3. tudi obisk nižjih kmetijskih strokovnih šol je pri nas še
tako pičel, da te nikakor še ne morejo bistveno vplivati na dvig
naše kmetijske kulture;

4. ker se zakon o pospeševanju kmetijstva premalo izvaja,
tudi priložnostno kmetijsko izobraževanje pri nas v primeri z
drugimi kmetijsko naprednimi državami še ni prispelo niti do
povojev;

5. končno je tudi kmetijski strokovni tisk v primeri z osta¬
lim tiskom še zelo zaostal.

Glede na ta dejstva se potem seveda tudi ne smerno in ne
moremo čuditi, če je vse naše kmetovanje še zelo. zelo zaostalo
ter se to stanje vsaj zadnjih 20 let, ko so naredili po drugih
državah ogromne korake naprej, pri nas ni skoro prav nič izbolj¬
šalo, temveč je obratno v marsikaterem pogledu celo nazadovalo.
To je precej trpka ugotovitev, zlasti ker se mi vsi tako radi
zazibavamo v nekako samoprevaro in že 20 let le preradi in le
preveč samozavestno gledamo nase kot na najnaprednejši in
najkulturnejši del Jugoslavije, pri čemer se pa žal pozabimo
ozreti še na druge kulturne in napredne države. Ni moja naloga,
da bi to trditev še obširneje dokazoval, a naj zadostuje že samo
neizpodbitno dejstvo, da pridela in priredi kmet v kmetijsko
res naprednih deželah skoro trikrat toliko kot pri nas.

10

111 .

Glede  ,s  p 1 o š n e izobraz  !b e našega kmečkega ljudstva
sem govoril deloma že v začetku, zato naj se omejim le še na
nekatere ugotovitve. Ljudska šola bi nas — kakor sem omenil
že spredaj — morala za silo zadovoljevati, če bi upoštevali le
številčne podatke, kajti v tem pogledu bi na papirju stali pri¬
bližno na isti višini kot Nemčija, daleč bi pa seveda še zaostajali
za kako Dansko ali Švico. Zelo, zelo pa poslabšuje to zgolj
statistično sliko dejstvo, da je pri nas za kmečke otroke šolska
obveznost dejansko le šestletna in ne osemletna, dalje prenizka
organiziranost večine ljudskih šol po zgolj kmečkih krajih (pre¬
napolnjene eno- in dvorazrednice) in končno premalo življenjski
učni načrti, ki premalo upoštevajo resnične razmere in potrebe
svojega šolskega okoliša, kar je posledica nevzdržnega držav¬
nega in banovinskega centralizma. Če k temu dodamo še dejstvo,
da je velika večina našega učiteljstva iz raznih razlogov mnogo
preveč odtujena svojemu šolskemu okolišu in ljudstvu, med ka¬
terim živi, potem nam bo tudi razumljivo, da bi lahko nudila
ljudska šola, za katero žrtvuje naše ljudstvo težke desetine
milijonov, mnogo, mnogo več kakor mu pa v resnici nudi.

Daljni činitelj, ki naj bi nudil naši kmečki mladini širšo
občo izobrazbo, so potem meščanske šole,  o katetrih sem
tudi povedal svoje mnenje že spredaj in k temu nimam kaj do¬
staviti. Na tem mestu naj le še omenim, da večina severnih in
zahodnih kulturnih držav sploh nima šol, ki bi odgovarjale
našim meščanskim šolam, da jih pa navzlic temu smatram, za
zelo koristne in potrebne tudi za naše kmečko ljudstvo, toda
imeti bi morale čisto drugačen notranji ustroj kakor ga imajo
sedanje.

S tem bi bili s šolstvom, ki prihaja v poštev za splošno
izobrazbo naše kmečke mladine, pri kraju. Pri nas je pa jako raz¬
vita še ena ustanova, ki je v tem pogledu zelo velikega pomena,
to je naša ljudsko prosvetna organizacija,  ki je
nima v taki obliki in v talkem obsegu slkoro noben drug narod.

Društva  so že sama na sebi važen kulturni činitelj in
društveno življenje je pri nas jako razvito, morda še preveč. Po
uradni statistiki iz leta 1957. imamo v Sloveniji 4558 samostojnih
društev s 1125 podružnicami, ki so združena v 133 zvezah iii
centralnih organizacijah. To pomeni, da odpade pri nas pov¬
prečno na vsako občino po 14 društev oziroma podružnic in na
vsakih 213 prebivalcev po 1 društvo oziroma podružnica. Kul¬
turnih prireditev je bilo leta 1956. pri nas 5168, med katerimi
zavzema glavno mesto dramatika s 3260 predstavami. Nadalje
imamo v Sloveniji razen 906 mladinskih knjižnic po šolah še 268
javnih knjižnic za odrasle in 519 društvenih knjižnic, ki pa
delujejo v povojnih letih manj intenzivno nego so delovale
pred vojno.

11

Če se omejimo le na društva, ki imajo svoj glavni kader na
kmetih in ki v večji ali manjši meri vplivajo tudi na dvig
splošne izobrazbe, tedaj bi prihajala v poštev zlasti naslednja:

Precej se že te številke seveda skrčijo, če izločimo vsa dru¬
štva s humanitarnim, gospodarskim in stanovskim značajem in
se omejimo le na prosvetna društva,  katerih je po na¬
vedenih uradnih podatkih pri nas 681. Tista, ki prihajajo v
poštev tudi za kmečko ljudstvo, so združena pri nas v štirih
velikih 'zvezah, to so:

1. Prosvetna zveza v Ljubljani z 248 društvi in 26.500 člani;

2. Prosvetna zveza v Mariboru z 222 društvi in 16.900 člani;

3. Zveza kmečkih fantov in deklet;

4. Zveza kulturnih društev z 381 društvi.

Ker ima zadnja med kmečkim ljudstvom le prav malo ko¬
renin in je med navedenimi 381 društvi velika večina takih, ki
nimajo izrečno prosvetnega značaja, gremo v naših razmotri-
vanjih lahko mirno mirno nje. Zato moramo pa tem bolj pod¬
črtati:

a) Zvezo fantovskih odsekov z 392 odseki;

b) Zvezo dekliških krožkov 'z 151 krožki.

Če te podatke podrobneje premotrimo, vidimo, da imamo v
Sloveniji precej več prosvetnih društev, fantovskih odsekov pa
približno toliko kot je občin. Tudi njih resnična razporejenost
po deželi nam kaže, da ibo najti pri nas le redko kako občino
še brez lokalnega prosvetnega društva in fantovskega odseka,
To je ugotovitev, s katero ne moremo biti samo zadovoljni, tem¬
več smo nanjo lahko Celo ponosni.

Manj zadovoljivo je pa delo velikega dela teh prosvetnih
društev. iNiti najmanj ne trdim, da ne delajo, obratno, mnoga
delajo celo izredno pridno, a ves sistem tega dela se mi zlasti
pri pr: - dnih društvih ne zdi vedno dovolj smotrn. V prvi vrsti
se delo raža v prirejanju gledaliških predstav in predavanj.
Gledaliških predstav  je pri nas toliko kot le pri redko
kateremu narodu iše. Res je, da kulturnega pomena dramatike
ne more zanikovati, ne smemo ga pa pretiravati, zlasti za
gledalce, t igralske skupine, ki imajo od iger največ izobra¬
ževalnega dobička, pa tvorijo komaj nekaj odtisočev prebival¬
stva. Večjega splošno izobraževalnega pomena so predava-

12

lija,  ki pa pri nas nekako popuščajo in se vrše tudi s tako
majhno smotrnostjo, da našemu ljudstvu ne nudijo tistega, kar
l>i mu lahko, če hi hila ta plat delokroga bolje organizirana. Še
mnogo bolj zaostalo je pa podeželsko k n j i ž n i č a r s t v o, pri
čemer ne morem preko ugotovitve, da se posveča danes tej naj¬
važnejši ljudsko prosvetni panogi celo manj pažnje, nego se ji
je posvečalo zadnja leta pred vojno. Na splošno se najbrž ne
motim, če trdim, da izvršeno ljudsko prosvetno delo naših pro¬
svetnih društev ne odgovarja njih visokemu številu, zaradi česar
bi bila nujno potrebna njih precejšnja reforma v vseh pogledih.

Važnejši ljudsko prosvetni činitelj so fantovski odseki
in  dekliški krožki,  ki so zajeli cvet naše kmečke mladine
in katerih delo je spričo danih okoliščin sicer še nekoliko ozko,
vendar tako smotrno in gre tudi talko na globoko, da bi bila
morda to organizacija, ki ima za dvig splošne izobrazbe naše
kmečke mladine prvenstveni pomen. Žal le, da zajema v primeri
s številom vse naše kmečke mladine s svojimi 11.000 člani in
članicami, gledano z občega vidika, še vedno mnogo premajhen
odstotek našega kmečkega naraščaja.

Končno seveda tudi pri obravnavi splošno izobraževalnih
sredstev našega podeželja ne moremo prezreti še tiska,  ki je
sicer jako razvit, vendar pa njegovo stanje še ni povsem zado¬
voljivo. Za ogromno število naših kmečkih domov prihajajo v
poštev zlasti tedniki, ki so dobili pri nas že kar nekako ustaljen
tip in tradicijo in ki so »Domoljub«, »Slovenski gospodar«, »Do¬
movina« in »Kmetijski list«. Vsi skupaj utegnejo imeti kakih
90.000 do 100.000 naročnikov, kar pomenja, da bo pri nas še
■vedno vsaj 50% kmečkih domov brez lista.

Še neugodnejšo sliko daje pogled na razširitev knjig. "V tem
pogledu prihajajo pri nas praktično v poštev prav za prav le
naše knjižne družbe. Če računamo, da ima »Vodnikova družba«
morda toliko naročnikov na kmetih kot Mohorjeva družba med
meščanstvom, potem bi redno prihajale knjige le v kakih 40.000
do 45.000 kmečkih domov, kar tvori komaj tretjino naših kmeč¬
kih domov. To je na eni strani sicer lepa številka, vendar se z
njo še nikakor ne moremo zadovoljiti. Razen tega se pa zdi, da
zadnja leta tudi nekako obledeva njeno nekdanje izrečno kmeč¬
ko obeležje, ki prehaja v obče narodno. Če je to prav ali ne,
tu seveda ne moremo razmotrivati.

S tem bi bili izčrpani menda vsi činitelji, ki prihajajo v po¬
štev pri razmotrivanju o splošni izobrazbi našega kmečkega
ljudstva, zlasti njegovega naraščaja. Če primerjamo to plat s
činitelji kmetijske strokovne izobrazbe, tedaj je stanje nedvom¬
no ugodnejše. Posneli bi ga lahko nekako takole:

1. ljudska šola ima zadovoljivo osnovo, rešiti bi jo bilo treba
le centralističnih vezi, temeljito predelati učne načrte in najti
sredstva, da jo močneje zakoreninimo v njen okoliš, obenem pa
tudi učiteljstvo močneje navežemo na naše ljudstvo;

2. popolnoma bi bilo treba preosnovati meščansko šolstvo;

3. društveno življenje je zadostno, toda naša ljudsko pro¬
svetna organizacija potrebuje širših in globljih vidikov in večje
smotrnosti, naša fantovska in dekliška organizacija pa še večje
razširjenosti;

4. tudi tisk zadovoljuje, potrebuje le še večje razširjenosti
in v nekaterih panogah tudi večje smotrnosti.

S tem sem pa že nekako zašel v pozitivne predloge, bi bi jih
imel navesti pri razpravi o izobrazbi naše kmečke mladine. Toda
preden preidem v to, morda ne bo odveč, če se ozremo še ne¬
koliko po kulturnem svetu in pogledamo, kako skrlbe za to važno
vprašanje drugod.

IV.

Pri obravnavi raznih kmečkih in kmetijskih vprašanj se mi
najraje sklicujemo na avstrijske in češke vzorce, večkrat tudi
še na nemške, tu in tam omenjamo še Dansko in Švico, a zlasti
zadnji dve že prav malokdo tudi res pozna, popolnoma pa pre¬
zremo vedno Nizozemsko, Luksemburško in Belgijo, ki bi nam
imele prav tako pokazati in povedati marsikaj koristnega. Kakor
sem dejal, se na navedene države in narode radi sklicujemo,
a kolikor me uči izkušnja, je vse to sklicevanje navadno le
zaradi lepšega, kajti posnemamo navadno le bivšo Avstrijo, kjer
se pa res nismo mogli kaj posebno koristnega naučiti.

Kakor se uči vsak posameznik do smrti, tako se morajo
učiti tudi vsi narodi in stanovi. Ker so v tem pogledu izkušnje
dragocenega pomena, je popolnoma naravno, če se ob vsaki pri¬
liki ozremo tudi po drugih naprednejših narodih in državah,
kjer najdemo lahko cele kopice dragocenih pobud ter se lahko
okoristimo že tudi z njih bogatimi izkušnjami.

Poznani več kot pol Evrope in vsaj na polju, ki ga obrav¬
navam v tej razpravi, bi mogli najti izmed držav vzhodne
Evrope kake koristne pobude le v kmetijsko jako napredni
Bolgariji.  Južna Evropa z Italijo in vseskozi zaostala Špa¬
nija nam ne morejo nuditi po mojem mnenju prav ničesar.
Ostaneta zato le še srednja in severna Evropa ter deloma tudi
zapadna Evropa, čeprav je n. pr. nizozemsko kmetijstvo skoro
popolnoma specializirano, francosko pa v nekaterih pogledih
skoro zaostalo in najdemo n. pr. v Sloveniji skoro laže lep mo¬
deren hlev nego v Franciji. Po mojih mislih bi se mi Slovenci
lahko in morali največ učiti od Dancev in od Čehov ter deloma
še od Nemcev in od Švicarjev.

Zašel bi predaleč, če bi opisoval tu podrobnejše vse toza¬
devne razmere po navedenih deželah. Zalo naj se omejim le na
vprašanje vzgoje in izobrazbe kmečke mladine po nekaterih
najvažnejših državah.

Najbliže nam je bivša A v s t r i j a. Tu je imel kmečki oirok

14

osemletno ljudsko šolo in dveletno ponavljalno šolo, kakršno
smo imeli tudi prii nas do prevrata. To je bil temelj splošne
izobrazbe kmečke mladine, a sinovi bogatejših staršev so po-
sečali tudi meščansko šolo. Tako ljudska kakor tudi meščanska
šola sta bili nekoliko boljši, nego sta naši, ker sta bili zaradi
avtonomistične ureditve bivše Avstrije lahko bolj prilagodeni
živim potrebam in razmeram ljudstva.

Po dokončani ljudski oziroma meščanski šoli avstrijski
kmečki otrok v krajih, ki so bili bolj oddaljeni od večjih kul¬
turnih središč, ni imel večje prilike za razširitev splošne iz¬
obrazbe nego jo ima povprečni slovenski kmečki otrok. Tisk tam
ni bil bolj razširjen nego je pri nas, ljudsko prosvetne organi¬
zacije v naši obliki in v našem obsegu pa avstrijske dežele sploh
niso imele, temveč le nešteto raznih specialnih društev, kakor
pevskih, godbenih, folklornih itd. Glede na vse to splošna iz¬
obrazba povprečnega avstrijskega kmeta tudi ni vidno prekašala
izobrazbe našega kmeta.

Nekoliko boljše je bilo pa poskrbljeno za strokovno iz¬
obrazbo kmečke mladine. Za mladino po dovršeni ljudski šoli
so ustvarili tako zvano »kmečko nadaljevalno šolo«
(Landliche Fortbildungssdhule). Po nekaterih deželah je bila
neobvezna, po drugih pa obvezna le v tistih občinah, kjer je
tako sklenil občinski odbor, a teh je bilo razmeroma malo. Ta
nadaljevalna šola ni imela kmetijsko strokovnega značaja, tem¬
več je služila le bolj utrditvi in nekoliko tudi razširitvi znanja,
ki so ga prinesli otroci iiz ljudske šole, a čim bolj prilagodenega
na krajevne potrebe in razmere. Le ponekod se je posvečalo
nekaj pažnje tudi kmetijskemu pouku. Takih nadaljevalnih šol
je bilo v vsej Avstriji okoli 400 in še 90 gospodinjsko nadalje¬
valnih šol. Pouk se je vršil po eno tedensko popoldne v zimskih
mesecih. Te šole niso bile mnogo vredne in tudi sposobnega
učiteljstva zanje je primanjkovalo, zato tudi niso mogle najti
v kmečkem ljudstvu nobene prave naklonjenosti. Nekako du¬
hovno središče zanje je bilo pri Sv. Martinu pri Gradcu, kjer
so se vršili tudi tečaji za izobrazijo učiteljev za te šole.

Jako razvito je bilo pa tam kmetijsko strokovno
šolstvo.  Čeprav ni imela bivša Avstrija niti trikrat toliko
Kmečkega prebivalstva kot Slovenija, je vzdrževala vendarle
petnajstkrat toliko kmetijskih šol kot smo jih pa imeli pri nas
do zadnje dobe, namreč 68 eno- oziroma dvoletnih kmetijskih
šol in 38 zimskih kmetijskih šol, razen tega pa še 25 gospodinj¬
skih in celo vrsto specialnih šol. ki prihajajo neposredno v po¬
štev za kmeta. Glede na to ima v hivši Avstriji tudi ena tretjina
kmečkih gospodarjev kmetijsko šolo, zaradi česar potem tudi
lahko razumemo silen dvig avstrijskega kmetijstva v povojnih
letih.

Po priklopiitvi Avstrije k Nemčiji  se je začelo seveda
izenačevanje na vseh poljih in tudi na tem. Pred nastopom na-

15

rod no socialističnega režima iso imele razne nemške zvezne
države urejeno to vprašanje različno*, nekatere slično kakor v
Avstriji, a leta 1935. so izvedli temeljite reforme vsega nižjega
šolstva. Danes ima vsa Nemčija izvedeno osemletno Ijudsko-
šolsko obveznost. Kmetijstvo se v ljudski šoli ne poučuje, vendar
je izrečen ukaz, da mora biti vsaka ljudska šola čim najbolj
prilagodena krajevnim razmeram in potrebam.

Največja zanimivost nemškega nižjega šolstva je tako zvana
»poklicna šola«  (Berufsschule). Da se mladina strokovno
čim bolj usposobi, so uvedli Nemci za vse stanove obvezno
2—5 letno poklicno šolo, tako da torej traja v Nemčiji šolska
obveznost v resnici 10—11 let. Tudi v.si kmečki otroci morajo
namreč obiskovati 2 leti »kmečko poklicno šolo«,  kjer se
vrši. pouk vsako leto po 40 tednov s 160 učnimi urami. Namen
•teh šol ni dajati kmečki mladini pravega kmetijsko strokovnega
pouka, kajti ta je prihranjen za nižje kmetijske šole, katerih
obisk še tudi nameravajo uvesti obveizno, temveč ustvariti pri
mladini razumevanje za naloge in za pomen kmečkega stanu in
dajati le temeljno kmetijsko izobrazbo kot podlago za razume¬
vanje  in za napredovanje praktičnega kmečkega dela. Učna snov
obsega vse panoge osnovne kmetijske izobrazbe, razen tega pa
še jako smotrn ljudski in stanovski pouk.

Po izkušnjah, ki so jih dobili, Nemci niso hoteli podrediti
teh šol kmetijskim oblastem, kakor so pri nas, temveč šolskim,
a poučujejo na njih Ijudskošolski učitelji z ddbro kmetijsko
izobrazbo ter deloma tudi kmetijski strokovnjaki, ki pa morajo
dobiti poprej potrebno pedagoško izobrazbo. Nadzorujejo jih
nadzorniki ljudskih šol.

la poklicna šola se v Nemčiji šele splošno ovaja in imajo
še težave z izobrazbo potrebnih učiteljev, a že dosedanje iz¬
kušnje kažejo, da bo v ogromno korist kmečkega ljudstva in
nemškega kmetijstva, kajti globoko zamišljeni učni načrti in
njih temeljita izvedba obetajo vzgojiti čisto nov, samozavesten
kmečki stan, ki se bo popolnoma razlikoval *od dosedanjega.

Kmetijska strokovna izobrazba v ožjem pomenu besede je
pa prihranjena kmetijskim šolam. Ker mi gre v tej razpravi
le za izobrazbo širokih kmečkih množic, se na najrazličnejša
specialna, srednja in višja kmetijska učilišča ne oziram, temveč
le na nižje kmetijske strokovne šole. Teh je bilo pozimi leta
1956/37. v Nemčiji 720, kar znači, da obstoji v Nemčiji za vsakih
18.750 duš kmečkega prebivalstva po 1 nižja kmetijska šola,
(ločim odpade pri nas šele na 138.000 duš. Omeniti pa moram, da
nemške kmetijske šole navadno nimajo lastnih gospodarstev, ker
je njih pouk predvsem teoretičen, češ da morajo učenci prinesti
praktično znanje že s seboj in ne gre še v kmetijskih šolah
izgubljati s tem časa. Podobno stališče zavzema tudi večina dru¬
gih modernih držav. Pri tako silno razvitem skrbstvu za kmečko

16

in kmetijsko izobrazbo se potem tudi ne moremo čuditi, če je
kmetijstvo v Nemčiji napredovalo zadnja leta naravnost sko¬
koma.

Razen tega pa skrbi Nemčija tudi sicer jako intenzivno za
kmečko izobrazbo. »Državna prehranjevalna korporacija« (»Der
Reichsnahrstand«) v svojem delokrogu ne zajema le vsega skrb¬
stva za ves kmečki stan in za kmetijstvo, temveč za vso prehra¬
njevalno proizvodnjo in tudi za ves tozadevni trg, vodi tudi
brigo za vso politično, stanovsko in strokovno izobrazbo kmeč¬
kega ljudstva v obliki neštetih predavanj in kratkih tečajev,
obenem pa izdaja še celo vrsto napol strokovnih, napol splošnih
in dobro urejevanih časnikov, iz katerih zajema kmet vse. kar
potrebuje.

Iz navedenega je razvidno, da so v Nemčiji zlasti v zadnjih
letih naravnost vzorno poskrbeli za strokovno izobrazbo in za
stanovsko vzgojo vsega kmečkega ljudstva, pomanjkljiva je pa
v primeri s to nedvomno še splošna izobrazba, oziroma je ta
izrazito enostranska, to je: prikrojena je izrečno in izključno
jiarodnosociailisličnim političnim tendencam, kes sistem opisane
vzgoje kmečkega naraščaja pa odgovarja nemškemu značaju,
kajti Nemci oeividno sploh nimajo smisla za vzgojo izrazitih in
samostojnih osebnosti, temveč v prvi vrsti za vzgojo čim spret¬
nejših izvrševalcev ozko začrtanih nalog.

V tem pogledu se od njih prav bistveno in popolnoma raz¬
likujejo Danci.  Vpliv demokratične in svobodoljubne Anglije
ter vpliv njih velikega narodnega ipreporoditelja Grundtviga.
ki je deloval približno v času kot pri nas A. M. Slomšek, sta
vzgojila pri tem majhnem, a visoko kulturnem in izredno za¬
nimivem narodu predvsem izredno močno svobodoljubje in pa
hrepenenje po izobrazbi. Cilj vse danske vzgoje in šolanja ni
izobraziti umnega kmeta ali spretnega obrtnika, temveč izključno
le kulturno čim najvišje stoječega Danca, izoblikovati iz njega
nravno, umsko in duhovno osebnost.

Ljudska šola na Danskem je na zunaj podobna ljudskim
šolam po drugih državah, a le na zunaj, kajti ogromna večina
ljudskih šol je občinskih in ne državnih. To ima na Danskem
tudi velik pomen, kajti občin na Danskem nimajo zato, da bi
nosile le stroške za razne potrebe in izvrševale le ukaze oblasti,
temveč so tudi res gospodarji šol. One določajo učne načrte in
počitnice, imenujejo učitelje itd. Država te občinske šole le
močno subvencionira, za kar zahteva izvrševanje nekih malen¬
kostnih pogojev. Toda marsikje se nočejo kmetje vezati niti
na te pogoje ter rajši popolnoma sami vzdržujejo popolnoma
svobodne ljudske šole, ki niso za svoje delo odgovorne nikomur
razen vzdrževateljem. In takih šol je več sto. Pouk in življenje
v teh danskih ljudskih šolah pa nima tudi nobenih sledov tistega
policajskega duha, ki smo ga dobili pri nas od Nemcev in tudi
vaško učiteljstvo je v na j popolnejšem pomenu besede živ ud

17

kmečkega občestva. Kmetijstvo kot tako se v ljudski šoli ne
poučuje, pač pa je ves pouk močno prdlagoden duhu in potrebam
kmečkega stanu.

Ko dovrši kmečki sin ljudsko šolo, ostane nekaj časa doma,
potem ga pošlje oče na kako oddaljeno, večjo lin res napredno
kmetijo, kjer ostane 1—2 leti na pol kot hlapec, na pol kot kme¬
tijski vajenec. Celo država sama je določila nekaj najvzornej-
ših kmetij kot nekaka učilišča za kmečke sinove in daje tistim
mladeničem, ki gredo na te kmetije, posebno podporo. Tako se
kmečki mladenič seznani z ljudmi in razmerami izven domačega
kraja, obenem pa tudi praktično izuči res umnega kmetovanja.
Ker obstoja pri večini ljudskih šol tudi tako zvana večerna šola,
ki jo poseča šoli odrasla mladina in tudi starejše prebivalstvo,
obiskujejo ti kmečki vajenci potem vedno tudi te večerne šole.
Podobne so nekako našim kmetijsko nadaljevalnim šolam, le da
je njih naloga bolj utrjevati in razširjati 1 judskošolsko znanje
kot pa dajati kmetijski pouk.

Po »vajeniški dobi« se vrne kmečki sin k svojim staršem, a
ko dopolni 18 let, gre navadno v ljudsko visoko šolo,  ki
traja 5 zimskih mesecev, to je od 1. novembra do konca marca.
Te ljudske visoke šole so izrečna danska posebnost in soglasna
sodba vseh je, da tvorijo ravno one ključ do razumevanja iz¬
redno visoke stopnje, na kateri stoje Dancii v vseh pogledih. To
so zasebne ustanove (vseh je 60), ki leže izven mest. Sredi parka
je večja ali manjša skupina poslopij, ki jih napolni vsako zimo
po kakih 100 gojencev (od aprila do junija pa prav toliko gojenk),
po ogromni večini iz kmečkih hiš, ki so dopolnili vsaj 18 leto
in so torej že zreli za resnejšo obravnavo raznih vprašanj. Tu
žive v popolni družinski skupnosti z vsemi učitelji in njih rod¬
binami, tako da je mogočen že stalni osebni vpliv. Osnovno na¬
čelo teh ljudskih visokih šol je, da ne marajo dajati gojencem
nobene strokovne izobrazbe, temveč le občo, zato se o kmetijstvu
predava le na nekaterih redkih ljudskih visokih šolah in še na
teh le kot čisto postranski predmet.

Namen ljudskih visokih šol namireč ni napolniti gojencev
s kakimi specialnimi znanji (zato ne izdajajo tudi nobenih iz¬
pričeval), temveč vzgojiti predvsem njih značaje in izoblikovati
njih osebnosti. Zato tudi nimajo stalnih učnih načrtov, še manj
pa kakih učnih knjig, temveč se vrši ves pouk v obliki preda¬
vanj in razgovorov, ker vplivata živa učiteljeva beseda in oseb¬
nost čisto drugače kot pa mrtva črka v učbeniku. Pouk traja po
8 ur dnevno. Temelj tvorijo veronauk, zgodovina in jezik.
Obveznih je okroglo dve tretjini ur. v ostali tretjini si izbirajo po¬
tem učenci predmete po svojih nagn jenjih. Poučujejo se namreč
na teh ljudskih visokih šolah svetovna zgodovina, domača zgo¬
dovina. cerkvena zgodovina, umetnostna zgodovina, socialna
zgodovina, književna zgodovina, literarne vede, računstvo, jezik,
zemljemerstvo, razne prirodopisne in prirodoslovne vede, družbo-

2

18

slovje, razni jeziki, državoznanstvo, vse panoge zemljepisja.
narodno gospodarstvo, ženska ročna dela, petje in godba, gim¬
nastika itd. itd. Na vsaki šoli obstojita potem še velika čitalnica
in knjižnica, kjer presede gojenci ure in ure v prostem času ter
se poglabljajo s pomočjo učiteljev v vprašanja, ki jih še posebe
zanimajo. Ker so zbrani na takih šolah gojenci iz vseh mogočih
vetrov, večkrat tudi iz drugih držav, sklenejo mladi ljudje tu
številna znanstva in prijateljstva, ki vplivajo potem najugod¬
nejše za vse življenje.

Po petih mesecih ljudske visoke šole se vrne kmečki fant
duhovno ves prerojen in seveda s silno razširjenim obzo.rjem
zopet domov. Marsikdo odide prihodnjo zimo še na kako drugo
ljudsko visoko šolo, večina se pa mora seveda zadovoljiti z eno,
saj ima že ta neverjetno globok vpliv na občo kulturno izobli¬
kovanje mladega Danca. In na to solidno podlago se začne sedaj
šele graditi tudi teoretična strokovna izobrazba. Par let po
obiskovanju ljudske visoke šole gre namreč kmečki mladenič
potem še na zimsko kmetijsko strokovno šolo, ki je zaradi obšir¬
ne obče predizobrazbe gojencev tudi lahko čisto drugačna nego
naša.

Z obiskovanjem kmetijske šole pa Dančeva strokovna iz¬
obrazba seveda še od daleč ni dovršena, kajti vsako zimo se vrši
potem po vaseh na stotine navadno šestdnevnih kmetijskih spe¬
cialnih tečajev (n. pr. za molžo, za krmljenje živine, za zatiranje
poljskih škodljivcev, za knjigovodstvo, za travništvo, za bolezni
rastlin itd. itd.), ki jih obiskuje staro in mlado. Povprečni danski
kmet ima zato razen ljudske visoke šole in zimske kmetijske
šole še po 10—20 takih tečajev, potem se pa tudi ne moremo
čuditi, če namolze povprečna danska krava po 4.500 1 mleka na
leto in če sem sam govoril s kmetičem, ki je nažel 65 q ječmena
na 1 ha in ker mu nisem mogel verovati, mi ga je pokazal, a ena
izmed njegovih krav mu je dala lani 6431 kg mleka. Tako zvani
:>kmetijski konzulenti«, ki odgovarjajo približno našim okrajnim
kmetijskim referentom, le da navadno to niso državni nameščen¬
ci, temveč nameščenci raznih kmečkih organizacij, so dobesedno
neprestano med ljudstvom in ne zapravljajo časa le s pisar¬
jenjem potrebnih in nepotrebnih aktov. Kmet se v vsaki strokovni
zadevi obrne nanje in če je vprašanje laže, dobi pismen odgovor,
sicer pa pride konzulent na lice mesta, izvrše se obhodi pol j ali
hlevov in izčrpne odgovore dobe interesenti na vsako vprašanje.
Menda je ni vasi, kjer se ne bi vršile leto za letom tudi pre¬
izkušnje gnojil, semen itd.

Izredno visoka kulturna stopnja danskega kmeta in demo¬
kratični duh sta popolnoma odstranila sleherne socialne razlike
med stanovi ter povzročila, da se je donos danskega kmetovalca
že v zadnjih 30 letih več kot podvojil, da vladajo tam resnično
obče blagostanje, globoka kultura, popolna svoboda in splošno
zadovoljstvo. Bil sem v hiši kmetiča s 4 L /2ha zemlje, ki je začel

19

s praznimi rokami (v mladosti je ibil industrijski delavec), imel
je 2 salona, žena in hčerka sta igrali klavir, sam mi je pa dejal:
>>iNe želim si ničesar in ne menjal bi z nikomur.«

N a slično visoki stopnji stoji tudi nizozemsko kmetijstvo, le
s to veliko razliko, da je Danska po veliki večini dežela majhnih
mešanih kmetij, kakor naša Slovenija, dočim so na Nizozem¬
skem  po večini srednji kmetje (30—40 ha zemlje), a kmetijstvo
je specializirano. Navzlic temu pa ne bo odveč, ako si ogledamo
še organizacijo vzgoje nizozemske kmečke mladine.

Šolska obveznost traja na Nizozemskem od 6—14 leta. Ljud¬
ska šola je v vsakem pogledu vzorna, toda kmetijstvo se vsaj
kot predmet tudi v nizozemskih ljudskih šolah ne poučuje, pač
pa ima velik del učiteljstva prav temeljito kmetijsko izobrazbo.
A to svrho posečajo učitelji 2—3 leta po enkrat tedensko posebne
tečaje na bližnjih kmetijskih šolah ter se še z intenzivnim pri¬
vatnim študijem pripravljajo na posebni državni izpit iz kme¬
tijstva. Ti učitelji in tudi taki brez izpitov, ki imajo pa zato
nekoliko manjšo nagrado, vodijo potem na vasi posebne ne¬
obvezne dveletne zimske večerne kmetijske te¬
čaje,  katerih je vsako leto okoli 1800 z 32.000 učenci, kar znači,
da obstoja približno na vsakih 1000 kmečkega prebivalstva po
en tak tečaj, ki je naravnost vzoren, dočim nimamo pri nas niti
na vsakih 10.000 kmečkega prebivalstva po ene kmetijske na¬
daljevalne šole.

A oditelji teh tečajev, ki tvorijo temelj in vir strokovne
izobrazbe nizozemskega kmeta, so vedno učitelji, ker imajo ti
poleg zadostne strokovne izobrazbe tudi neobhodno potreb n,o
pedagoško izobrazbo, sodelujejo pa na njih v znatni meri tudi
kmetijski strokovnjaki (agronomi, veterinarji i. dr.). Učna snov
obsega le razne kmetijske predmete (rastlinstvo, gojenje rastlin,
nauk o kmečki zemlji, mlekarstvo, kemijo, živinorejo itd.). Pouk
traja 2 zimi po 150 ur, učitelji pa dobe za to 50 gld. letne splošne
nagrade in še po 2,50 gld. od vsake ure, kar znaša za vsako zimo
okroglo 400 glcl. (10.000 din), to je toliko kot pri nas sploh vsa
plača mladega učitelja začetnika.

Razen navedenih zimskih tečajev pri ljudskih šolah so pa
Pa Nizozemskem začeli že zadnja leta ustanavljati za kmečko
mladino še posebne zimske kmetijske nadaljevalne
šole.  Teh je trenutno že kakih 80 in so se jako dobro obnesle.
Pouk je štirileten in urejen tako, da ga obiskujejo mladi kmečki
fantje v prvem letu po 2 popoldneva tedensko (400 ur), drugo
leto eno popoldne (200 tir), tretje in četrto leto pa tudi po eno
popoldne, a le po 150 ur. Te šole vodijo prav tako ljudskošolski
učitelji, ki imajo spredaj navedene kmetijske skušnje in ki so
se dobro izkazali pri vodstvu poprej navedenih tečajev. Seveda
so pa oproščeni potem pouka v ljudski šoli. Prvi dve leti sta
posvečeni v prvi vrsti razširitvi in poglobitvi splošne izobrazbe

20

in se poučuje jezik, računstvo, zgodovina, zemljepisje, državo-
zuanstvo, kemija, prirodoslovje, rastlinstvo in živalstvo, naslednji
2 leti se pa poučujejo potem kmetijski predmeti v ožjem smislu,
to je kmetijski prirodopis in kemija, veda o poljedelski zemlji,
njeni obdelavi in o melioracijah, potem kmetijsko rastlinstvo
ter njega gojenje in bolezni, dalje živalstvo, živinoreja in mle¬
karstvo, gnojenje, kmetijsko knjigovodstvo in kmetijsko obrato-
slovje.

Kakor sem dejal, imajo Nizozemci s temi šolami izborne
izkušnje in kmetje grade sami zanje po vaseh posebna poslopja,
bogato opremljena z vsemi potrebščinami. Vzporedno s temi so
ustanovili tudi slične gospodinjske šole za kmečka dekleta, ki
so pa samo dvoletne, a pouk na njih traja 2 polni leti po trikrat
tedensko dopoldne in popoldne. Kako skrbe zanje, naj zadostuje,
če povem, da sem našel daleč zunaj na kmetih v učilnici take
kmetijske gospodinjske šole 26 plinskih štedilnikov, 4 električne
ter 3 petrolejske in vsak štedilnik je imel popolno kuhinjsko
opremo, tako da ni treba nobeni učenki samo gledati, temveč
lahko vsaka res sama vse dela. Razen tega pa imajo učenke na
razpolago še vse druge potrebščine, kakor električne likalnike
itd. Ni treba še posebej poudarjati, da sploh nikomur ne pade v
glavo uvajati kakih enotnih učnih načrtov, temveč so ti popol¬
noma prilagodeni potrebam in razmeram svojega okoliša.

Jasno je, da imajo Nizozemci potem tudi veliko število
(okoli 30) kmetijskih strokovnih šol, ki jih posečajo že odrasli
kmečki fantje in trajajo navadno po 2 zimski polletji. Pouk na
njih je samo teoretičen, ker mora praktično znanje prinesti vsak
že s seboj in imajo gojenci predpisano zanje tudi precej visoko
predizobrazbo. Kakor v Nemčiji in na Danskem, tako so namreč
na Nizozemskem in tudi še po večini drugih kulturnih držav
mnenja, da v kmetijskih šolah ne kaže izgubljati časa s prak¬
tičnimi deli. Za kake poizkuse itd. jim popolnoma zadostujejo
majhni šolski vrtovi.

Izobraževalno delo v obliki nekajdnevnih tečajev, prilož¬
nostnih nasvetov, predavanj, obhodov po poljih im po hlevih itd.,
ki ga vrše kmetijski konzulenti, je slično kakor na Danskem,
zato ga ne bom še podrobnejše opisoval. Dodam naj le še, da
vzdržujejo velik del navedenih tečajev in šol jako razvite kmeč¬
ke organizacije same z izdatno podporo države, učenci in učenke
pa plačujejo tudi nekaj šolnine, ki je odmerjena po iinovinskih
razmerah staršev (do 30 gld. letno).

Kakor je razvidno že iz tega kratkega orisa, je izvedena
organizacija pouka kmečke mladine silno intenzivno. Skoro vse
kmečko prebivalstvo (torej tudi kmečki delavci) ima vsaj zim¬
ske kmetijske nadaljevalne tečaje, večina tudi kmetijske na¬
daljevalne šole in nižje kmetijske strokovne šole, zato je tudi
nizozemsko kmetijstvo obenem z danskim danes prvo na svetu.
Videli smo, da je pa ves vzgojni sistem popolnoma različen od

danskega in čeprav je nizozemski kmet bogat, njegov življenjski
sfandart (hrana, stanovanje itd.) vendar zaostaja za danskim.
Tudi nizozemsko kmetijsko zadružništvo močno zaostaja za dan¬
skim, zaradi česar prodaja n. pr. tam kmet mleko še enkrat
ceneje nego ga pa plačuje mestni konsument. Ali je morda to
posledica različnega vzgojnega sistema, ki nudi nizozemskemu
kmetu znatno manjšo splošno izobrazbo, dočim je strokovna
izobrazba najbrže še višja nego na Danskem? Nagibam se k
temu, da bi odgovoril na to vprašanje pritrdilno.

Nekoliko pa zaostaja za nizozemskim kmetijstvom belgij¬
sko,  kajti ta izrazito industrijska država je začela posvečati
kmetijstvu šele zadnja leta nekoliko več pažnje. Šele v naj¬
novejši dobi je bilo uvedenega v zadnji 2 leti osemletne ljudske
šole tudi po 4 ure tedensko kmetijskega pouka, za katerega se
učitelji za silo usposobijo na učiteljiščih. Kakor na Nizozemskem,
je ljudski šoli za mladino po dovršenem 14 letu navadno pri-
k 1 j učena še večerna kmetijska nadaljevalna šola,
ki traja dve zimi po 100 ur. Te vodijo le ljudskošolski učitelji,
ki imajo v to svrho deloma posebne tečaje na kmetijskih stro¬
kovnih šolah. Ta večerna kmetijska nadaljevalna šola se otvori,
če se priglasi vsaj 6 učencev. Belgija ima danes kakih 800 takih
šol in vzporedno z njimi še kakih 200 gospodinjskih za deklice,
skupno s kakimi 14.000 učenci in učenkami, kar znači, da jih
obiskuje približno ena polovica moške in petina ženske kmečke
mladine. Značilno je, da so po flamskem delu Belgije razvite
mnogo bolj nego po valonskem (francoskem). Njih notranji
ustroj je jako sličen nizozemskim večernim kmetijsko nadalje¬
valnim tečajem.

Razen tega imajo Belgijci za 17 in 18 letno kmečko mladino
še kmetijske nadaljevalne tečaje,  ki so nekako
nadaljevanje zgoraj omenjenih šol in ki trajajo 2 zimi po 100 ur
(2  popoldneva tedensko). Vseh so ustanovili doslej že okoli 100
za fante in okoli 40 vzporednih za dekleta, vsak ima pa povpreč¬
no po 25 učencev. Deloma jih ustanavlja država, deloma okrajni
zastopi, deloma pa kmečke organizacije z državno, okrajno in
občinsko podporo, a vodijo jih okrajni kmetijski strokovnjaki
(konzulenti) s pomočjo veterinarjev i. dr. Ustanavlja namreč
lahko po demokratičnih državah kakršno koli šolo vsak, le za
pridobitev državne podpore so predpisani neki jako lahki pogoji.
Navedene šole imajo popolnoma kmetijsko strokovni značaj.

Končno imajo Belgijci seveda tudi prave kmetijske srednje
šole. Teh je 17, razen tega pa še 14 vrtnarskih in 50 gospodinj¬
skih, kar vsekakor ni mnogo. \ zrok tiči najbrže v tem. da ima
Belgija po večini male kmete, ki ne zmorejo dolgotrajnega štu-
diranja svojih otrok. Organizirane so namreč po večini popol¬
noma drugače nego naše. Pouk na njih traja polna 3 leta. Prvi
dve leti je po 18 ur tedensko posvečenih še splošni izobrazbi,
14 ur pa raznim prirodopisnim in prirodoslovnim predmetom, ki

22

tvorijo temelj teoretičnemu kmetijstvu, a tretje leto je name¬
njeno potem le kmetijski strokovni izobrazbi v ožjem pomenu
besede. Nekaj zasebnih kmetijskih šol (ki jih razen ene vse
vodijo razni redovi, zlasti šolski bratje) ima pa le po dva zimska
semestra z zgolj teoretično kmetijsko izobrazbo. Večji kmetje
imajo pa v znatni meri tudi štiriletne kmetijske visoke šole. ki
obstojajo v mali Belgiji kar tri.

Zaradi popolnosti naj še omenim, da so v Belgiji zelo raz¬
širjena priložnostna kmetijska strokovna predavanja po vaseh.
Samo kmetijsko ministrstvo jih priredi letno po kakih 5.000, še
več pa razne kmečke organizacije, zlasti zadruge. Zato stoji tudi
belgijsko kmetijstvo precej visoko, a velike težave se pa pojav¬
ljajo v tem, da uhaja vse kmečko prebivalstvo v mestne tovarne
in morajo zato marsikje njive izpreminjati v pašnike. Zaradi
šibko razvitega zadružništva sta tudi rentabilnost in donos kmetij
jako različna po pokrajinah.

Na splošno bi torej za Belgijo lahko rekli naslednje: država
je izrazito industrijska in to omogoča tudi malini kmetom zado¬
voljiv obstoj, čeprav jim država ne posveča prav posebne paž-
nje. Toliko je pa vendarle tudi tu poskrbljeno, da bi mogla vsa
kmečka mladina dobiti vsaj temeljno kmetijsko strokovno izob¬
razbo, dobil sem pa vtis, da bi bila splošna izobrazba kmečkega
ljudstva lahko večja. In ravno to bi utegnilo imeti deloma ne¬
ugodne posledice na splošno raven belgijskega kmečkega ljudstva.

Popolnoma nasprotno sliko nam pa nudi mala sosednja Lu¬
ksemburška,  ki zavzema po površini komaj našo Gorenj¬
sko in šteje kakih 350.000 prebivalcev, od katerih je 30% kme¬
tov s 16.000 kmečkimi obrati. Kultura in blagostanje vsega pre¬
bivalstva te srečne državice sta naravnost neverjetna. Ljudska
šola se nahaja v vsaki vasi in šolska obveznost traja 7  do 8 let.
Nanjo je potem navezana dveletna obvezna nadaljevalna zimska
šola za mladino od 14. do 16. leta, kjer se vrši pouk po dva
popoldneva ali po tri večere tedensko. Po kmetih ima seveda
kmetijski značaj. Nudi osnovno kmetijsko izobrazbo, posebno
veliko pažnjo pa posveča gojitvi ljubezni do kmečke grude,
doma in življenja. Poučujejo tu dobro usposobljeni in še bolje
plačani Ijudskošolski učitelji.

Za pravo kmetijsko strokovno izobrazbo pa skrbi kmetijska
šola v Ettelbriicku,  ki' traja dve leti in ima po kakih 120
učencev, a mnogi kmečki sinovi gredo tudi na kmetijske šole
v sosednje države, zlasti v Belgijo. Na tej šoli je osredotočeno
tudi vse luksemburško znanstveno delo v prospeh kmetijstva.
Šola je naravnost razkošno opremljena prav z vsem, kar si more
kdo le poželeti. Za tisto kmečko mladino, ki pa iz kakršnega koli
razloga ne more obiskovati kmetijske šole, je pa poskrbljeno
z mnogoštevilnimi trimesečnimi zimskimi kmetijskimi tečaji, ki
se vrše po raznih središčih in traja njih pouk po 5 ure dnevno.
Izredno velik pomen za izobrazbo luksemburškega kmečkega ljud-

25

stva pa imata tudi silno razvita kmetijska organizacija in tisk.
Y§ak kmet je član raznih kmetijskih zadrug ter strokovnih in
stanovskih društev in skoro vsako izdaja tudi svoje glasilo, ki
je navadno obvezno. Tako prihaja v vsako kmečko hišo po več
stanovskih in strokovnih listov, iz katerih črpa potem kmet svojo
obsežno splošno in strokovno izobrazbo, zato je tudi naravnost
užitek hoditi po luksenburlških kmečkih vaseh, kar je tem laže,
ker tam sploh ni nobene neasfaltirane ceste več. Da prirejajo
te številne kmečke organizacije neprestano tudi brez števila
strokovnih predavanj in nekajdnevnih specialnih tečajev po
vaseh, ni treba še posebej poudarjati.

Če pride iz take državice potem človek v Francijo,  ni
čudno, če se mu bo zdela naravnost zaostala. To je edina država
na evropski celini, ki ima sama vsega dovolj in se zato tudi ne
smemo jeziti, če na primer noče kupovati naših kmetijskih pri¬
delkov in nima tudi sama doma nobenega posebnega interesa na
dvigu kmetijske proizvodnje. (Francoska 'krava da na primer le
2.000 litrov mleika letno.) Lani so pridelali na primer toliko pše¬
nice (30 milijonov kvintalov preveč), da so se v novembru vršila
posvetovanja, kako bi zadržali napredek kmetijske produkcije,
ker ne vedo kam z njo. Razen tega francoska kmečka vas tudi
izumira in vanjo se selijo tujci.

Glede na to je tudi razumljivo, če za izobrazbo tiste kmečke
mladine, ki oistaine doma, ni preskrbljeno ravno v najvišji meri.
Sicer imajo tudi Francozi približno iste ustanove kakor ostale,
spredaj opisane države, toda njih kakovost in razširjenost ven¬
darle zaostajata za spredaj omenjenimi državami, navzlic temu
najdemo pa tudi v Franciji stvari, ki jih kaže prav vidno pod¬
črtati, zlasti v njenem severnovzhodnem delu. Nekaj kmetijskega
pouka nudi po kmetih že ljudska šola, a ministrstvo zelo pritiska
na to, da se osnuje pri vsaki šoli vsaj kmetijski poizkusni vrt.
Potem imajo Francbzi seveda tudi zimsko večerno kmetijsko
nadaljevalno šolo, priključeno ljudski šoli, le da je teh razme¬
roma malo. V vsem departmaju Metz, • ki spada med napred¬
nejše, jih je na primer samo 18. Ta je namenjena poglobitvi in
razširitvi splošne izobrazbe v kmetijski smeri in daje tudi precej
kmetijske strokovne izobrazbe. Šole so prostovoljne, okraji jih
pa lahko razglase za obvezne. Tu uče ljudskošolski učitelji, ki
dobe v ta namen že nekaj kmetijske izobrazbe na učiteljiščih,
nekateri imajo pa še posebne državne kmetijske strokovne skuš¬
nje in dobe zato po 1.000 frankov posebne doklade, dočim jo
dobe tisti brez s k e šen j le po 600 frankov, razen tega pa dobe še
od vsake učne uri_ po 20 frankov. Stroške zanje nosijo predvsem
občine in departmaji. Pouk traja štiri zimske mesece po dva
večera tedensko, kih učnih načrtov pa sploh ni, temveč ga
sestavi vsak učitelj za svojo šolo in za vsako leto sproti, tako
da je res lahko v najvišji meri prilagoden izrečno dotičnemu
kraju in času. Te učne načrte potrjujejo le šolski nadzorniki

24

in posebne komisije za te šole v vsakem departmaju, v .katerih
so ravnatelji kmetijske službe, šolski nadzorniki ter zastopniki
kmetov. Nadzorstvo nad temi šolami vodijo, kakor tudi po večin:
drugih držav, v prvi vrsti šolski nadzorniki, razen teh pa tudi
kmetijske zbornice in profesorji kmetijskih šol. Te šole so v
splošnem prav dobre, le zanimanja zanje ni preveč, kar je pač
posledica današnje miselnosti francoskega ljudstva, ki je usmer¬
jena mesta. Država preskrbi in nudi vsakemu francoskemu
kmetu vso možnost zadostne strokovne izobrazbe, toda zanima¬
nja zanjo ni preveč iz že omenjenega in iše iz drugih razlogov.

V navedenih šolah dobe lahko kmečki otroci nekaj naj¬
osnovnejše kmetijske strokovne izobrazbe, oistalo jim dajejo pa
potem kmetijske strokovne šole, ki jih je precej (v Alzaeiji-
Loreni v vsakem okraju po ena). Pouk na n jih traja dva zimska
semestra in je navadno le teoretičen, čeprav so pri takih šolah
večkrat tudi velike ekonomije. Tudi pri teh šolah je najvažnejša
zanimivost ta, da zanje navzlic temu, da je Francija izrazito
centralistična država, sploh ni kakih učnih načrtov, temveč si
ga ustvari vsaka šola sama zase, da je lahko res popolnoma
pril ugoden potrebam in razmeram svojega okoliša. To velja
poudariti zlasti še zato, ker se mi zde pri nas centralistični učni
načrti, bodisi državni, bodisi banov inski, ena izmed velikih ovir
uspešnih napredkov v vseh vrstah strokovnih šol. Omenim naj
še, da se poučujejo na teh šolah poleg običajnih predmetov še
francoski jezik, fizika, uprava vodnih zgradb, gradnja kmečkih
poslopij in zemljemerstvo ter osnovni pojmi raznih obrti, ki jih
kmet v svojem gospodarstvu stalno potrebuje (na primer kova¬
štvo, kolarstvo, mizarstvo, sedlarstvo itd.). Vzporedno s temi ob¬
stojajo tudi podobne gospodinjske šole za dekleta.

Za kmetijsko strokovno izobrazbo imajo dalje v Franciji še
28 posebnih središč na velikih zasebnih kmetijah, ki so name¬
njena vzgoji kmečkega delavstva in kjer žive dečki kot nekaki
kmetijski vajenci. Prav zanimivo pa postaja v 7  Franciji novo in
živahno zasebno k m e .č k o mladinsko gibanje,  posebno
katoliško, ki ima v svojem programu poleg obravnavanja in
reševanja strokovnih, stanovskih, socialnih in drugih vprašanj
tudi dvig strokovne izobrazbe, zlasti po tako imenovanih dopis¬
nih šolah. Snujejo po vaseh tudi posebne »študijske krožke«, ki
jih vodita navadno duhovnik ali učitelj, a podpirajo jih zelo
kmetijske zbornice. V nekaterih pogledih so ti krožki podobni
našim fantovskim odsekom. Samo v departmaju Metz je na pri¬
mer 25 takih krožkov, njih vodilni člani so pa navadno absol¬
venti kmetijskih išol. Končno vrše tudi kmetijski strokovni jaki
s predavanji in tečaji podobno strokovno izobraževalno delo,
kakor smo videli to že v poprej opisanih deželah in kakršno
bi morali po zakonu vršiti tudi pri nas.

Ugodnejšo sliko nam nudi potem zopet demokratična in kme¬
tijsko silino napredna Švica.  Ker sestoji ta iz 25 skoro popol-

Homa samostojnih kantonov, je to vprašanje urejeno v vsakem
kantonu samostojno, a zelo podobne življenjske okoliščine so
same nanesle, da imajo vendarle precej enak ali vsaj zelo po¬
doben značaj. Jaz bom vzel tu za primer kanton Ziiricli. Že
vzorna osemletna ljudska šola se precej ozira na kmetijstvo,
čeprav se to ne poučuje kot samostojen predmet. Zato dobita
kmečki sin ali hči prvo sistematično osnovno kmetijsko izobrazbo,
kakor po vseh kulturnih državah, tudi v Švici v dveletni kme¬
tijski zimski nadaljevalni šoli (po 140 ur), ki je po nekaterih
kantonih obvezna, drugod pa neobvezna. \ ziiriškem kantonu,
kjer je na primer neobvezna, je takih šol 25. Ena kmetijska
nadaljevalna šola je navadno za več občin in jo obiskuje 70%-
kmečke mladine. Nudi občo in strokovno izobrazbo, kajti po¬
učujejo se jezik, državoznanstvo, gospodarstvo, kmetijsko račun¬
stvo, knjigovodstvo in kmetijstvo. Splošne predmete poučujejo
ljudskošolski učitelji, ki dobe za to poseben honorar od 4,5 do
5,5 frankov (to je okroglo 50 din) od ure, kmetijstvo pa pouču¬
jejo kmetijski strokovnjaki. Tudi v Švici so te šole, kakor skoro
po vseh drugih kulturnih državah, podrejene učni upravi in ne
kmetijski, kakor pri nas. Vzdržujejo jih navadno občine s po¬
močjo kantonov in države, obiskuje jih navadno mladina po
dovršeni ljudski šoli, mnogo je pa tudi že čisto odraslih učencev.
Za deklice obstoje vzporedne gospodinjske nadaljevalne šole, ki
so pa navadno obvezne, zato je na primer teh samo v ziiriškem
kantonu 83.

Pravo kmetijsko strokovno izobrazbo pa dobi švicarski kmet.
kakor po vseh drugih državah, v dveletni zimski kmetijski na¬
daljevalni šoli, katerih je samo v mali Švici, ki ima komaj
dober milijon kmečkega prebivalstva, nad 50, to je približno na
vsak naš okraj po eno. Zato imajo kmetijsko šolo tudi tri četr¬
tine kmečkih gospodarjev. Razen tega skrbijo sijajno razvite
kmečke organizacije tudi za prirejanje neštetih strokovnih pre¬
davanj in krajših specialnih tečajev iz kmetijstva in kmečkega
gospodarstva, istočasno pa seveda tudi za zelo bogat kmetijski
strokovni tisk, ki ne manjka v prav nobeni kmečki hiši.

Končno obstoje tudi v Švici ljudske visoke šole,  le
da so te organizirane popolnoma drugače nego na Danskem.
Zelo velika organizacija, ki jo vodi poseben kantonalni odbor,
sestoječ iz zastopnikov oblasti, predavateljev, slušateljev ter
raznih prosvetnih organizacij, ima po občinah še posebne
krajevne odbore (v kantonu Ziiric-h jiih je bilo na primer leta
1936. kar 35). Ti prirejajo potem pozimi krajše tečaje. Letošnjo
zimo se vrše na primer iz matematike, iz fizike in kemije, iz
meteorologije in astronomije, iz geologije in biologije, iz ana¬
tomije in fiziologije, iz zemljepisa, iz medicine in higiene, iz
umetnosti in umetne obrti, iz glasbe, iz slovstva, iz zgodovine,
iz verstva in modroslovja, iz dušeslovja, iz družboslovja in vzgo-
jeslovja, iz prava in gospodarstva ter končno še tečaji o raznih

26

tekočih perečih švicarskih vprašanjih, a priključeni so jim tudi
tečaji za pouk tujih jezikov. Čim se priglasi na vasi za kak tečaj
dovolj udeležencev, se ta takoj priredi. Samo v sezoni 1. 1955/36.
se je vršilo na ta način v ziirilškem kantonu, ki je skoro polovico
manjši od naše Gorenjske, 167 tečajev z 20.056 udeleženci, a
od leta 1920., ko je bila ta organizacija ustanovljena, se je ude¬
leževalo njenih tečajev skoro četrt milijona udeležencev,« to je
skoro polovica vsega prebivalstva.

Glede na to se seveda tudi ne moremo čuditi visoki kulturi
švicarske kmečke vasi, saj jih je vsaj v nemškem delu Švice
le malo brez asfaltiranih cest, kanalizacije, električne razsvet¬
ljave itd., brez radia ni menda 'nobene kmečke hiše in velik del
pastirjev lahko s planine domov gospodarju telefonira, koliko je
opoldne ali zvečer namolzel. Skratka: življenjski standard Švi¬
carja je za 12% višji nego Amerikanca, kakor so nedavno ugo¬
tovili ameriški strokovnjaki sami.

Ker nam Mussolinijeva Italija  na tem polju nima po¬
vedati ali celo pokazati kaj posebnega, razmer tani ne bom opiso¬
val, pač pa naj se ozrem končno še na bratsko bivšo Češko¬
slovaško,  ki je v tem pogledu sicer ne poznam iz lastnega
opazovanja in se zato oziram le na podatke svetnika g. Krošlja
na poletni kmetijski anketi. Da je češka ljudska šola prvovrstna,
je obče znano. Tudi tam je od leta 1929. dalje navezana nanjo
tako imenovana »ljudska kmetijska šola« (lidove školy hospodar-
ske). Ustanavljajo jih po prostem preudarku občine, a če jih usta¬
nove, so potem obvezne za mladino od 14. do 16. leta. Njih
namen je utrjevati in poglabljati 1 judskošolsko znanje mladine
in ji nuditi osnovno kmetijsko izobrazbo rte:r jo tako priprav¬
ljati za obisk kmetijskih strokovnih šol. Pouk je skupen za fante
in za dekleta ter traja dve zimi po pet mesecev. Stvarne izdatke
zanje nosijo občine, osebne pa država. Poučujejo v njih ljudsko-
šolski učitelji, ki so se za to usposobili v posebnih tečajih, a
sodelujejo tudi učitelji kmetijskih šol. V šolskem letu 1936/37.
je bilo v Češko-Slovaški 1.172 takih šol s 46.000 učenci in
učenkami.

Pravo kmetijsko strokovno izobrazbo pa dajejo tudi v Češko-
Slovaški šele kmetijske šole, katerih velika pozitivna značilnost
je ta, da so zelo prilagodene živim razmeram in potrebam kme¬
tijstva ter jim stalno sledijo. Vseh kmetijskih šol sploh imajo
tam 276, od katerih je 30 nižjih kmetijskih šol in 141 zimskih,
ostale so pa višje, specialne in gospodinjske.

O ostalih sredstvih za dvig splošne in strokovne izobrazbe
češko-slovaškega kmečkega prebivalstva ne bom govoril, ker sta
njih Visoka razvitost in kakovost znana. Češko-Slovaška je pre¬
plavljena z meščanskimi šolami, znaten odstotek srednjih gospo¬
darjev ima poleg popolne strokovne tudi celo srednješolsko
izobrazbo, kmečka stanovska in strokovna organizacija ter za-

27

družništvo so na višku, enako tisk, radio itd. Zato je tudi živ¬
ljenjski standard češkega kmečkega ljudstva daleč pred našim.

Tako smo pregledali sedaj prav na kratko 9 kmetijsko naj¬
naprednejših evropskih držav. Na podlagi tega pregleda bi lahko
ugotovili tole:

1. V. ljudskih šolah, ki so povsod sedem ali osemletne, se
kmetijstvo poučuje kot predmet le v razmeroma redkih državah,
pač pa polagajo skoro vse države zelo veliko pažnjo na to, da
so ljudske šole v čim najvišji meri prilagodene res razmeram
in potrebam svojega okoliša.

2. Osnovno kmetijsko izobrazbo dolbi kmečka mladina šele
v zimskih kmetijskih nadaljevalnih šolah, ki jih imajo vse kul¬
turne države in ki so na vezane na ljudske šole. Ponekod imajo
predvsem kmetijsko strokovni značaj, drugod pa nudijo tudi
poglobitev in razširitev obče izobrazbe, ki jo je prinesla mladina
iz ljudskih šob Vodijo jih povsod ljudskošoilski učitelji, ki imajo
v ta namen navadno še posebno usposobljenost in so zato tudi
še posebe nagrajeni. Le ponekod sodelujejo pri njih tudi kme¬
tijski strokovnjaki. Podrejene so skoro povsod šolski in ne 1  kme¬
tijski upravi, vzdržujejo jih pa navadno občine in kmečke orga¬
nizacije z močno državno podporo. Vzdrževatelji imajo pri njih
seveda tudi vso besedo.

3. Pravo in popolno kmetijsko strokovno izobrazbo pa nu¬
dijo bodočim kmečkim gospodarjem povsod šele kmetijske stro¬
kovne šole, za katere je v vseh državah poskrbljeno v nepri¬
merno večji meri nego pri nas. Pouk na njih je navadno le teo¬
retičen. Nižje kmetijske strokovne šole trajajo ponekod eno,
drugod pa tudi po dve zimi.

4. Skoro povsod zavzemajo pri dviganju kmetijske strokovne
izobrazbe velevažno mesto tudi kmetijski strokovnjaki, posebno
okrajni kmetijski referenti (konzulenti), katerih glavni delokrog
je ravno neprestani in neposredni stik s kmeti in njih gospo¬
darstvi. Ti prirejajo povsod kratke specialne tečaje, kmetijska
predavanja, vodijo razne poskusne postaje, stalne obhode po
kmetijah itd.

5. Prevažni čini tel ji na tem polju so povsod tudi kmečke
stanovske in strokovne organizacije z zadružništvom. \ neka¬
terih ravno najnaprednejših državah (na primer na Danskem)
so te naravnost nositeljice vsega tozadevnega dela.

6. Po mnogih najnaprednejših državah (zlasti na Danskem
in v Švici) se razen tega prav dobro zavedajo, da tudi za kmeta
ne zadostuje le strokovna izobrazba, temveč da je treba to opreti
tudi na primerno splošno izobrazbo, ki jo dajejo ponekod ob¬
enem s strokovno, drugod pa zopet s posebnimi izobraževalnimi
ustanovami (na primer z ljudskimi visokimi šolami).

7. Nobenega dvoma ni. da je vsestranska izobrazba širokih

'28

množic kmečkega ljudstva v tesni zvezi tudi z njih gospodar¬
skim blagostanjem, oziroma še več, da je to v precejšnji meri
naravnost odvisno od izobrazbe, za kar nam nudita lep dokaz
na primer Italija v negativnem in Danska v pozitivnem pogledu.

V.

Že ta pregled nam dokazuje, da posvečajo vse kulturne
države splošni in strokovni izobrazbi kmečke mladine in kmeč¬
kega prebivalstva sploh izredno veliko pažnjo, kajti vse se dobro
zavedajo, da so tozadevni izdatki jako rentabilni. Bolj nego
dolgo opisovanje nam dokazuje to že naslednji pogled:

Res je, da na visoko proizvodnjo ponekod (na primer na
Danskem, na Nizozemskem, v Franciji) vplivajo tudi ugodnejše
podnebne razmere in boljša kakovost zemlje, a zlasti glede zad¬
nje ne smemo pozabiti, da so to boljšo kakovost marsikje šele
ustvarili z dolgotrajnim trudom in z velikimi žrtvami. Večkrat
se tolažimo tudi s tem, da imajo navedene napredne države tudi

29

mnogo ugodnejše tržne pogoje, a zlasti glede teh velja, da so si
tudi te morale marsikatere šele trdo priboriti in jih tudi danes
vzdržujejo le z visoko kakovostjo svojega blaga.

Ne, ne bom trdil, da je že v sami izobrazbi vsa rešitev kmeč¬
kega vprašanja, nobenega dvoma pa ni, da je ona vsaj ključ do
rešitve velikega dela stisk, ki tarejo kmeta. Splošno in strokovno
zadostno izobražen kmet namreč ne bo le več pridelal, temveč
bo tudi laže delal, njegovi pridelki bodo kakovostno boljši, imel
bo več smisla za zadružništvo in za samopomoč, sploh bo poli¬
tično zrelejši in si bo s tem ustvarjal tudi primernejše gospo¬
darsko politične pogoje za svoje kmetovanje itd. Da je to res,
nam naravnost nazorno kažejo zlasti Danci, Holandci in Švicarji.

Glede na vse povedano ni nobenega dvoma, da moramo tudi
pri nas začeti posvečati tej strani reševanja kmečkega vprašanja
mnogo več pažnje nego doslej. Že iz uvodnega pregleda našega
tozadevnega današnjega stanja smo videli, da imamo res tudi
pri nas že marsikaj, a da je skoro vse še precej pomanjkljivo
v tem ali drugem pogledu. Imamo na primer številčno močno
ljudsko šolstvo in ljudsko prosvetno organizacijo, a vsebinsko
bi bilo treba obe močno prenoviti, imamo kmetijske (gospodinj¬
ske) nadaljevalne šole, a se ne premaknemo s prvih začetkov.
Ponašamo se is svojim zadružništvom, a če odštejemo lepo raz¬
vito kreditno zadružništvo, ostane precejšnja, precejšnja rev¬
ščina in tudi zadružni cluh stoji pri nas na zelo steklenih nogah.

Skratka: šele primerjava z drugimi, res naprednimi deže¬
lami nam pokaže, koliko dela nas čaka skoro na vseh področjih
dviga izobrazbe našega kmečkega ljudstva, ki mora temeljiti na
tozadevnem delu za njegovo mladino, zlasti v mladeniški dobi.
Tu je pomanjkljivost pri nas največja, kajti v teh letih, ko se
prav za prav oblikuje bodoči kmečki gospodar, ne nudimo mi
kmečkemu fantu skoro ničesar, dekletu pa premalo. Če jima v
teh prevažnih letih ne bomo ustvarili potrebnih temeljev, tudi
v poznejših letih navadno ne bosta kazala zadostnega smisla za
svoje umsko dopolnjevanje na eni strani in za res smotrno
samopomoč na drugi strani.

Predaleč bi zašel, ako bi hotel v tem kratkem pregledu po¬
drobno razmotrivati in očrtati vse naloge, ki nas za dogledno
bodočnost na tem polju čakajo in ki ne dovoljujejo več dose¬
danjih odlašanj in polovičarstev. Že gornja izvajanja nam pa
kažejo, da bi se morala naša prizadevanja že v najbližji pri¬
hodnosti nujno gibati v naslednjih smereh:

I. Ljudsko šolo  po kmetih je treba prav  močno izbolj¬
šati v vseh pogledih, zlasti ji pa:

a) preskrbeti bolje kvalificirano  u č i t e 1 j s t v o. V
ta namen je treba pospeševati dotok učiteljskega nara¬
šča  ja  iz kmečkih vrst, mu nuditi na učiteljiščih mnogo širšo
in globljo kmetijsko in gospodinjsko izobrazbo ter ustvariti bolj

50

ugodno razmerje med številom moškega in ženskega učnega
osebja. Sedanja stkoro popolna odtujenost  večine učitelj¬
stva prebivalstvu njih šolskega okoliša je v veliko škodo šoli.
ljudstvu in učiteljstvu samemu.

ib) Večjo pažnjo je treba posvečati ravno ljudskim šolam
po odročnejših kmečkih krajih s tem, da jim preskrbimo pri¬
mernejša poslopja  in odpraviti je treba sedanjo pre¬
napolnjenost razredov.  Marsikateri šolski okoliši so še
vedno mnogo preveliki.

c) Takoj je treba odpraviti nesmiselne podrobne učne na¬
črte  za vso državo ter jih nadomestiti z okvirnimi po bano¬
vinah, a prave podrobne učne načrt naj si sestavi vsak okraj
Zase po smernicah okvirnega banovinskega učnega načrta, a še
tu bi morala biti celo posameznim šolam z individualnim social¬
nim in gospodarskim značajem svojega okoliša dana možnost, da
si sestavijo podrobne učne načrte, ki bi res odgovarjali živim raz¬
meram in potrebam svojega okoliša. Le na ta način bo mogoče
vliti našim ljudskim šolam potrebno življenjskost ter jih vklju¬
čiti v 'živo kmečko občestvo in le na ta način bo postala ljudska
šola res tak činitelj našega podeželja, kakršna bi lahko in
morala biti spričo velikih gmotnih žrtev zanjo.

č) Odpraviti je treba sedanje preliberalno izvaja¬
nje zakonite osemletne šolske obveznosti,  ki je
postala vsaj na kmetih v resnici komaj šestletna. Obenem je
treba ukreniti vse potrebno, da tudi najrevnejša kmečka mladina
ne bo prav nič prikrajšana vsaj pri sadovih osnovne izobrazbe.

2. Za vso kmečko mladino je treba uvesti obvezne  dve¬
letne zimske kmetijske in g o s p o di n j s k e nadalje¬
valne šole,  bodisi po eno tedensko popoldne ali po dva
tedenska večera. Te naj bi zaokrožile splošno izobrazbo, ki jo
je podala mladini ljudska šola, v smislu živih kmečkih potreb.
V prvi vrsti naj (bi pa podajale te šole osnovno kmetijsko (go¬
spodinjsko) izobrazbo, združeno z gojenjem ljubezni do kmeč¬
kega doma, do kmečke zemlje in do kmečke tradicije. Seveda
je treba zanje usposobiti tudi zadostno število učiteljstva ter jim
preskrbeti vse druge pogoje za uspešno delo.

3. Treba je izvesti temeljito reformo meščanskih  šol
v že spredaj označeni smeri. Cilj te reforme mora biti, da bi
imel vsaj vsak naš srednji kmet meščansko šolo, ki bi bila tudi
pogoj za vstop v kmetijsko šolo. Ona mora slej ko prej nuditi
mladini širšo, višjo in globljo splošno izobrazbo, vendar mora
biti ta popolnoma prikrojena potrebam in razmeram absolven¬
tov v njih bodočem praktičnem poklicu, bodisi kmečkem, bodisi
obrtniškem.

4. Močno je treba pomnožiti število nižjih kmetijskih
(gospodinjskih) strokovnih  šol  ter povečati njih
gibčnost v zadoščevanju živih potreb kmetijstva v njih okolišu.
Vsekakor bo treba čimprej ustanoviti za Slovenijo tudi k me-

31

t i j s k o srednjo šolo, na kateri naj bi se morda osredo¬
točilo vse naše domače znanstveno raziskovanje in delo na polju
kmetijskega tehničnega napredka.

5. Okrajne kmetijske in gozdarske referente
ter živinozdra vnike  in sploh vse strokovno osebje z
učnim osebjem kmetijskih šol vred bi bilo treba napotiti res
v polni meri v tisti delokrog, ki ga ima podobno osebje v dru¬
gih kmetijsko naprednih državah in ki je pri nas v precejšnji
meri predviden že tudi v zakonu o pospeševanju kmetijstva.

6. Za pospeševanje splošne izobrazbe, zlasti mlajše genera¬
cije našega kmečkega ljudstva, tvori gosta in že tradicionalna
mreža naših prosvetnih društev  jako dober temelj, njih
delo bi pa bilo treba dvigniti iz dosedanje že precej okorele in
razmeroma ozke šablone ter ga smotrno razširiti, poglobiti, siste¬
matizirati in organizirati. Y njih okviru je neodložljivo poživeti
skoro umirajoče knjižničarstvo, uvesti zimske čitalnice, večjo in
čim pestrejšo množino tečajev, organizirati čim več krajših in
daljših poučnih izletov itd.

7. Poglobiti, še razširiti in organsko povezati bi bilo treba
kmečke stanovske in strokovne organizacije,  iz¬
med katerih nekatere že doslej jako lepo delujejo v vseh sme¬
reh, do čim se nekatere morda preveč omejujejo le na propa¬
gandno delo, zanemarjajo pa izobraževalno.

8. (Naša zadružna organizacija  se že sedaj udej-
stvuje nekoliko tudi na izobraževalnem polju, morda bi pa ne
bilo odveč, ko bi se reorganizirala tako, da bi se ustvarile ne¬
kake njene podzveze po strokah in bi se potem te v še večji
meri udejstvovale tudi na izobraževalnem polju, kar bi bilo
gotovo v nedogledno korist tudi zadružni misli sami.

9. Takoj je treba razveljaviti prav vse zakonske in druge
določbe, ki kakor koli zavirajo, omejujejo in celo
preprečuje  j o sv  o ib o d no  n d e j s t v o v a n j e posamez¬
nikov ali katerih koli organizacij na ljudsko izobraževalnem
polju. Odpraviti je treba vse enostranske privilegije in država
ter samoupravna telesa bi morala vsa ljudsko izobraževalna
prizadevanja čim bolj moralno in gmotno podpirati.

10. Prav posebno pažnjo bi bilo pa posvetiti še kmetij -
S k emu tisku,  zato bo treba poiskati potov in sredstev, da
pridemo do močnega in vsestranskega kmetijskega strokovnega
periodičnega tiska, na drugi strani pa do vseh nujno potrebnih
modernih in cenenih priročnikov, ki jih pogrešamo še skoro v
vseh panogah. Tudi na tem polju naj bi pokazala iniciativo
morda Kmetijska zbornica v tesnem stiku z obstoječimi kmeč¬
kimi stanovskimi in strokovnimi organizacijami.

11. Naše ljudstvo je treba vzgajati v tej ismeri, da ne bo
čakalo le na iniciativo od strani oblastev in zahtevalo ustanav¬
ljanje in vzdrževanje raznih ustanov in finansiranje raznih ukre¬
pov le iz javnih sredstev, temveč da se zavzame za realizacijo

32

raznih načrtov tudi iz lastne pobude in z lastnimi
sredstvi, a dolžnost vseh javnih činiteljev, od države preko
banovine in okrajev do občin je, da vsako tako zasebno inicia¬
tivo vsestransko in čimbolj podpro.

To bi bila nekaka pot, po kateri bi lahko tudi pri nas v
dogledni dobi vzgojili kmečki stan s splošno in strokov izobrazbo,
ki bi odgovarjala današnjim potrebam naprednega kmetovanja.

Najbolj pereče je to vprašanje za kmečke fante in dekleta
po dokončani I judskošolski dobi. Naloga ljudske šole je dati
mladini le osnovno splošno 'izobrazbo, prikrojeno in usmerjeno
v smislu razmer in potreb kmečkega ljudstva, kajti otrok v tej
dobi še ni zrel za kako strokovno izobrazbo, niti ne more še
samostojno razmotrivati kakih globljih vprašanj. To je šele
naloga kmečke mladine v mladeniški in dekliški dobi, ki jo sma¬
tra veliki danski ljudski vzgojitelj Grundtvig za odločilno v
človeškem življenju, kajti tedaj gre za to, da ne bo pozebla
tista mlada setev, ki je bila vsejana v otroška srca od staršev
in v ljudski šoli, tedaj se polagajo v človeka temelji vsega bo¬
dočega duševnega in telesnega življenja ter oblikujejo bodoči
značaji, bodoči kmečki gospodarji in gospodinje, očetje in ma¬
ter«'. Glede na to je neobhodno potrebno, da posvetimo vzgoji
in izobrazbi kmečke mladine teh let čim največ jo pozornost,
zlasti ker je bila doslej prepuščena navadno le sama sebi ter jo
je razmeroma le majhen del zajemala naša ljudska izobraževalna
organizacija, ki ji pa, razen do precejšnje mere fantovskih od¬
sekov in dekliških krožkov, doslej tudi še ni mogla nuditi vsega
tistega, iz česar bi ta mladina srkala prepotrebno veselje do
življenja, lepoto in znanje.

Nikjer nisem trdil, da bo že sama izobrazba rešila težko in
zapleteno socialno in gospodarsko vprašanje slovenskega kmeta,
popolnoma sem pa prepričan, da je močan dvig te izobrazbe
eden izmed prvih pogojev za navedeno rešitev, kajti ravno po¬
manjkljiva izobrazba našega kmečkega ljudstva je neposredni
ali vsaj posredni vzrok prav velikega dela tegob našega kmeta
in njegovega vidnega skoro vsestranskega, zlasti gospodarskega
nazadovanja v povojni dobi. Ravno to nazadovanje nam je do¬
volj jasen dokaz, da smo se za ta vprašanja v povojnih letih
premalo brigali, oziroma da je bil način reševanja teh vprašanj
doslej pomanjkljiv. Eden izmed najvažnejših vzrokov te pomanj-
klj ivosti leži pa v dejstvu, da je ljudstvu onemogočen skoro
prav vsak neposredni vpliv na reševanje teh in takih vprašanj,
saj nam že samo bežen pogled po ostali Evropi dovolj jasno
kaže in priča, da cvete kultura le v demokratičnih državah, po¬
sledica obeh teh dveh činiteljev je pa navadno tudi gospodarsko
blagostanje ljudstva.

NARODNA IN UNIVERZITETNA
KNJILNICA

llllllll

00000479625

H
• V J$


vr.


\- t' 'ks . <  ,■'•• ■•■;> -

<"V.  1 " 'a .' V'- f>X;"\žy

' a v  '’ .■'■ " ■ ‘Z v''-,  a ;  -v-'-'•••- >■ N>'- -Vvv v*.-.;-: U ' ; *Vc>W >' - -•■a.*-> a

a-.; : ava ! 'aa: aa:, t-ia ra r ra, -^a,rir ■.&■%<■■>■>.  ;


aar-M

&

*■,> .va rar,?v>a-.-/ varr : r>: < } ;■< a y

[:,;■% 4# %r' x  a? j? <)■>■- ra« ar, a • 'Sr-.'-K- ,5r ' ar aa •;,

rt. \ MV ' ^ i  w\‘ ^ / y ).' K  a pa Vij' 1  *V

Kmetijska zbornica Dravske banovine

je izdala in ima v zalogi
naslednje publikacije:

L e t n b poročilo za leti 193?, in 1938.

Str. 216.din 50.—

Erjavec Fr.: O izobrazbi kmečke mladine.

Str. 32.. ,, 8—

Dr. Lavrič J.: Prerez gospodarskega polo¬
žaja leta 1938. Str. 16.. 5.—

Dr. Pergar Fr.: Zavarovanje živine. Str. 18. „ 6.—

Ing. Suhadole J.: Umetna gnojila. Str. 24. . „ ?.—

Dr. Šlebinger Janko: Bibliografija slovenske

kmetijske literature za 1.1918—1938. . (v tisku)

Zemljevidi:

Slovenija z vrisanimi okraji in občinami.

Merilo 1 : 300.000 .din 15.—

Sloyenija z vrisanimi okrajnimi mejami.

Merilo 1 :500.000 ..,, 15.—

Slovenija, govedorejska pasemska okrožja. „ 8.—