List 23.
Naj jo tudi jez povem: zakaj je Kras
goličava?
V 20. listo t. L na strani 157 pod naslovom: „Še nekaj: zakaj je Kras puščava?" se med uzroke, zakaj je Kras ogolel, štejejo tudi pomanjkanja grunt-nih bukev in prodaje na rešilo („vendita verso ri-cuperaa pravijo pri nas Lahi).
Res je, da gruntnih bukev ni povsod; al prodaje se zapisujejo v bukve „notifikea, ktere so v vsaki primorski okrajni že davno vpeljane. Nasproti pa je moja misel: Krasa malokdo rna rešilo proda", zakaj upnik vzame raji njivo, travnike ali vinograde, in ako kdo tudi kak krask gojzd kupi in ga v posesti dolžniku pusti, ga brani ogulenja. Ako pa upnik gojzd v posestvo dobi, ga sicer rabi, pa ga nikoli ne oguli do puščave, ker se nadja, da bo sčasoma njegov.
Poglaviti in po mojem prepričanji edini uzrok puščave na Krasu je občinstvo.
Poglejte pusti Kras od Komna do Tersta, in dalje do visoke Učke (Montemaggior) blizo Reškega morja in še dalje na Horvatsko, prašajte, je li lastnina posamnih gospodarjev ali pa občinsk svet, in zvedili bote, daje cela puščava občinsk ali srenj s k pašnik. Vidi se tu le sem ter Ije kak hrastov, gabrov, žestilov germič; al komaj ozeleni spomladi germič, in že ga lačna goved in koza pobersti, in kar poleti ostane, ga pozimi človek za ogenj poreže in celo korenine izkopa, češ, to moram užiti, — ako ne poberem jez, bo pobral pa kdo drug. Tako^ se godi blizo vasi. Na višinah dalječ od vasi imajo pri nas Ciči še nektere lepe gojzde; al vsako leto se sekaje više pomi-čejo, vsako bukev in gaber poderejo in v oglje spremene. Gaber tudi iz štora mladike požene, pa spomladi jih živina omuli, in drevo ne more rasti; bukev pa ne rodi vsako leto semena, in ako ga tudi naredi, in seme v zemljo pade in iznikne, ga večkrat suša zamori in preč je gojzd; ako pa tudi ozeleni, ga živina pokonča in potepta, in žalostna puščava se širi.
Gojzdnarja, razun cesarskih v Motovuni in v Klani, ni nobenega; srenjski čuvaji pa še zabranjenih srenjskih gojzdov ne branijo; večkrat so sami pervi tatovi nad prepovedanim lesom.
Da je Kras ogolel in da se ne more obrasti, vidi vsak, kdor ni slep; krive tega pa so občine (soseske, srenje) in nobeno daslih bogato družtvo ga ne bode pogojzdilo. To iz večletne skušnje govorim, zakaj mnogo let se poganjam za pogojzdenje golega Krasa. Denarjev se bo toliko potrosilo, da bi les cenejši bil, ako bi ga iz rusov-skih in amerikanskih gojzdov dobivali; zakaj vsako drevesce bi moral z orožjem v rokah čuvaj posebej braniti; ako podnevi ni mogoče ga uzeti, bo zginil ponoči, in česar bi se možje sami uzeti bali, bi pa žene in otroke porezat poslali.
Občinskemu Krasu nasprot stoje kraški lepi gojzdje v uajgerjih pečinah, ki jih ima ta ali uni v svoji lasti. Leta 1855 se je pri nas vsakemu kmetu zavoljo cesarskega posojila za   15 gold.    Krasa   v lastnino  prodalo.    Tega je
vsak ogradil in kake breste nasadil, klaverne hrastiče in gabre je očistil, na goličini je sem ter tje kak želod zakopal — in pomlajeni gojzdič se nadepolno vzdiguje.
Ako hočemo gotovo in brez stroškov Kras pogoj-zditi, občinstvo obernimo v lastnino, to je, razdelimo ga! V tem duhu si upam jez Ročki Kras sam brez pomoči družbe v kratkem času pogojzditi.
Po želji slavnega gospoda barona Mertens-a, primorskega deželnega poglavarja, so se vlani mnoge skušnje za pogojzdenje Krasa napravile. V Slu mu smo jelko in borovec, želod, žestil, gaber in jesen na zagrajeni Kras sejali; lepo je vse izniknilo, in celo jelka in borovec sta suši protila in ojstro zimo preživela ter letošnjo pomlad lepo pognala. — V Roču smo mnogo jelk in borovcov, ktere smo iz gorenskih gojzdov dobili, lansko pomlad v zagrajeni Kras nasadili, pa tudi nekoliko semena posejali. Tudi to lepo napreduje.
Res je, da sem drevju v lanski suši prilival, zato se ni posušilo; ojstra zima je le nektere popalila, v obče pa jelke in bori tako veselo poganjajo kakor na Krajnskem. In zakaj bi ne rastli? Saj se v Lupoglavskih bukvah najde, da je bil Plavnik s šilnatim lesom pokrit, okoli Roča pa je po ustmenem sporočilu smrekov in borov boršt pogorel. Na wVerhu" blizo Buzeta v sredi Istre ste dve jelki, jedna poltretji čevelj debela in primerno visoka; okoli Kastve vidiš najlepše jelke, ktere so se iz gojzda presadile. V marsikaki goščavi najdemo jelko; al kmali jo kdo zaleže, izkoplje in presadi, pa tako tudi zatare. Kdor hoče jelke presajati, naj drobne izbere, mesca svečana lepo izkoplje, in v primerno zemljo presadi.
S tem pa ne da bi terdil, naj bi ves Kras s šilnatim drevjem zasadili; le sem ter tje se more to drevje gojiti. Listno drevje bo po Krasu bolje uspešilo, posebno pa žestil (Riistenahorn) po moji skušnji vse drugo prekosi. Tega vidiš izmed golih sten, okoli kterih ne vidiš mervice zemlje, čversto rasti. Od kod nek vlago dobiva? Med stenami in pod stenami dobi predel dobre zemlje. Sicer pa napreduje na Krasu vsaktero drevje, kakor učeni profesor Hlubek dokazuje.
Zgor imenovane skušnje na ograjenem Krasu spet moje besede poterjujejo, ktere so in bodo: Ako hočemo Kras s lesom zasaditi, dajmo vsakemu svoj part, to je, razdelimo ga! Naj to možje, kterim je pogojzdenje Krasa na razsodbo dano, resno premislijo!*")
V Roču 30. maja 1858.         Urban Golmajer, župnik.
*) To je beseda veljavnega moža.    Naj bi ne  bila glas upijo-cega v puščavi!                                                                 Vred.