Ali je ..Planinski dom" uifteljstvu potreben Mnenje tovarišice k predlogu v zadnjem »Učiteljskem tovarišu«1 Predlog za lasten učiteljski »Planinski dom« v zadnji številki »Učiteljskega tovariša« je pač moral vzbuditi pozornost med vsemi tistimi tovariši in tovarišicami, s katerimi se leto za letom srečavamo v počitnicah v planinah. Res je, da vsak ni za morje, še bolj res je, da jih je ravno v našem poklicu mnogo, ki moramo v počitnicah v planine. Zdravnik nam tako nasvetuje in — zapoveduje. Po težavnem 10 mesečnem službovanju v prašnih in prenapolnjenih razredih trpe glasilke, zlasti pa pljuča. Le poglejte na Golnik. koliko je vedno naših ljudi tamkaj, največkrat takrat, ko je že — prepozno! Letovanje v planinah je resnično potrebno, zelo potrebno. — »Da bi le bila za to tudi sredstva na razpolago!« tako tarnajo vsi, ki si tako letovanje želijo, a — na žalost ostanejo želje le — želje. Ker sem sama, si lahko še toliko prihranim, da si 4 tedensko bivanje v planinah prištedim, ker — kakor rečeno — iz zdravstvenih razlogov to moram storiti že več let. In kaj doživljam? Vsekakor je globoko doživetje vsako leto — prirodna lepota naše krasne Slovenije. »Krasota, da bi jo objel«, tako pravijo tujci, ki v množinah prihajajo na Gorenjsko, v Logarsko, pod Peco in na Pohorje. So pa tudi naši gosti petični ljudje; ki jim dnevna oskrba po 50 din ali še več (mondenih letovišč sploh ne računam) »nije ništa«. Seveda smo potem v ta vrtinec draginje potegnjeni tudi mi, ki štejemo naše mesečne prejemke po stotakih, nikdar pa ne po tisočakih ... In — družba? Človek si želi vedno vsaj sebi enako misleče ljudi v svojem okolju. Tega pa žal vsak najbolj pogreša! Res je, da je prvo zrak, sonce, priroda, vendar se človek tujega »družabnega tona« n. pr. po večerjah v planinskih kočah kaj kmalu naveliča, zlasti še, če ga forsirajo meščanski ljudje, ki iščejo samo zabavo brez vsake resnobe. Učiteljski poklic pa je po svoji naravi tak, da želi več nego ostali letoviščarji. Nisem proti njim — Bog ne daj! Le to hočem poudariti, kar smo že neštetokrat izrazili učitelji, kadar koli smo se znašli v planinah: »Dajte nam naš ,Planinski dom'!« Še eno dejstvo smatram za važen argument, da se tak dom pomakne m e d 1 j u d i ! Vse slovenske planinske postojanke so izolirane daleč od našega naroda! Na Pohorju n. pr. sem videla, da so se domači skrivaj — po ovinkih — ogibali postojank; celo prinašanje živeža v koče se vrši neopaženo... Za človeka - individualista ali samotarja je morda to ugodno. Učitelji po večini nismo taki tipi! Mi hočemo biti v ljudski sredini! Najbolj srečna sem bila v neki gorenjski vasi v čisti kmetski hiši, kjer sem sodoživljala vso bol in veselje domačih. Tudi v a s je bila v bližini in v taki okolici je človek res — doma. Oddih je v slovenskem narodnem okolju najlepši, kar mnogi nevede prezrejo. — Živčno bolni so tu izvzeti in spadajo res kam v samoto. Reči pa moram, da sem med učitelji(cami) našla največ le takih, ki so istih misli: Učiteljski planinski dom spada v planinsko vas, kjer učitelj ostane v stiku z ljudmi, jih spoznava in zna ceniti veseljc in trpljenje planincev. Če bi se to vse godilo še v ogroženem o b m e j n e m predelu, blagor vsem tistim, ki bi tak »O b m e j n i planinski dom« uresničiln Kakor napreduje »Obmorski dom« v Omišlju, ki bo kmalu postavljen, tako bi se naj realiziral tudi naš »Učiteljski planinski dom« na meji. Tako misel moramo res z veseljem pozdraviti! Tov. organizatorji, na plan! A.. r • 1 V tozadevnem članku v prejšnji številki »Učit. tov.« je pri oddaljenosti Sv. Duha na Ostrem vrhu tiskovna pomota, ker je od Drave eno in pol, ne pa samo pol ure hnda. — Ur.