
1

Opomba. Naslovni list s predgovorom izide z IX.-snopičem I. zvezka.

svetnikov in svetnic Božjih

Po najboljših virih spisal

dr. J. Rogač,

duhoven ljubljanske škofije.

Izdala

družba sv. Mobora.

Z dovoljenjem visokočastitega kerškega knezoškofljstva.

Pervi del.

V Celovcu 1867.

Natisnil Jožef Blaznik v Ljubljani.

J % *&.?() K,


! N ' l (q

KAZALO.

I. Mesec prosinec ali januar.

Stran.

1. Obrezovanjo Gospodovo ....  1

2. Sv. Makari, puščavnik ....  8

3. Sv. Genovefa, devica.11

4. Sv. Tit, škof.16

6 . Sv. Simeon, stolpnik.19

6 . Sv. trije kralji ali razglašenje Go¬

spodovo .23

7. Sv. Valentin, škof.27

8 . Sv. Severin.29

9. Sv. Julijana in sv. Bazilisa ... 33

10. Sv. Pavel, puščavnik.36

11. Sv. Teodozi, očak menihov ... 40

12. Sv. Arkadi, mučenec.44

13. Sv. Veronika Milanska, nuna . . 47

14. Sv. Hilari, škof in cerkven učenik 49

15. Sv. Maver, opat.53

16. Sv. Honorat, škof.56

kven učenik.107

28. Sv. Pavla vdova in njena hči Eusto-

hija, devica.114

29. Sv. Frančišek Šaleški, škof . . 119

30. Sv. Janez miloščinar, škof . . . 127

31. Sv. Peter Nolaški.132

II. Mesec svečan ali februar.

Stran.

1. Sv. Ignaci, škof in mučenec . . 138

2 . Darovanje Jezusa Kristusa in očišče¬

vanje Device Marije ....  144

3. Sv. Blaž, škof in mučenec . . . 151

4. Sv. Andrej Korzinov, škof . . . 157

5. Sv. Agata, devica in mučenka . . 162

6 . Sv. Doroteja, devica in mučenka . 168

7. Sv. Romuald, opat.172

8 . Sv. Janez Matajski.176

“ v ' Apolonija, devica in mučenka 182

10. Sv. Skolastika, devica ....  186

11. Sv. sedem začetnikov reda služab¬

nikov Device Marije ....  191

12. Sv. Melecij, škof.p 9 g

13. Zveličani Jordan.tjgp

14. Sv. Valentin, mašnTk in mučenec . 204

15. Sv. Efrem, cerkven učenik . . . 207

Stran.

16. Sv. Julija, devica in mučenica . . 213

17. S v<  Silvin.218

18. Sv. Simeon, škof in mučenec . .221

19. Sv. Konrad.226

20. Sv. Vilfrik.231

21. Sv. Feliks, škof in mučenec . . 234

22. Sv. Marjeta Kortonska, spokornica 237

23. Sv. Peter Damijanov, škof in cer¬

kven učenik.243

24. Sv. Matija, apostelj .251

25. Sv. Valburga, devica.258

26. Sv. Porfiri, škof.264

27. Sv. Baldomer.271

28. Sv. Roman, opat.275

29. Svetniki brezimeni, mučenci kerščan-

ske ljubezni.281

III. Mesec sušeč ali marec.

Stran.

1. Sv. Suitbert, škof ......  287

2. Blaženi Karol, grof Flandrijski . 292

8. Sv. Kunegunda, cesarica in devica 298

4. Sv. Kazimir, kraljevič in spoznova-

vec.305

5. Sv. Perpetua in Felicita, mučenici 312

6. Sv. Fridolin, opat.322

7. Sv. Tomaž Akvinski, cerkven učenik 327

8. Sv. Janez od Boga.341

9. Sv. Ciril in Metod.348

10. Sv. štirdeset mučencev ....  357

11. Sv. Frančiška Rimljanka, vdova . 364

12. Papež Gregori veliki.372

13. Sv. Evfrazija, devica.382

14. Sv. Matilda, kraljica.387

15. Sv. Longin, stotnik in mučenec . 393

16. Sv. Marija, spokornica .... 397

17. Sv. Jedert, devica.401

Stran.

18. Sv. Narcis, škof in sv. Afra, mu¬

čenica .406

19. Sv. Jožef.411

20. Sv. Patrici, škof.420

21. Sv. Benedikt.425

22. Zveličani Nikolaj Flijan, ali brat

„Klavs“.432

23. Sv. Irenej, škof in mučenec . . . 436

24. Sv. Gabriel, arhangelj.439

25. Oznanjenje Devici Mariji ali včlove-

čenje Sinu Božjega.442

26. Sv. Ludger, škof.446

27. Sv. Rupert, škof.451

28. Sv. Janez, puščavnik.456

29. Sv. Jona in Barahjezus, mučenca . 460

30. Sv. Angela Folinjska, vdova . . 463

31. BI. Modest, škof.467

d. Prosinec ali januar.

Obrezovanje Gospodovo.

Š3v„‘V

&

5JJlfBL,lA.\X3

C(i*S»s


JOs?azkropil se je bil Človeški rod po babilonski zmešnjavi
iSlpiaP 0 razn ^ 1  krajih sveta, in edini jezik se je bil razcepil v
^ mnogo jezikov. Bledela je luč vere v edinega Boga če¬
dalje bolj, in vse ljubeznjivo prizadevanje Gospodovo, človeški rod
poboljšati in za prihod obljubljenega Odrešnika pripravnega
storiti, vse to je bilo zastonj; sprideno človeštvo seje  čedalje
bolj pogrezovalo v hudobije in malikovanje. Med trumo brez-
božnikov pa je živel prav pobožen mož, ime mu je bilo Abram.
Njega si izvoli Božja previdnost, da bi se po njem in po nje¬
govih mlajših prava vera v edinega Boga ohranila in razširila,
ter upanje v prihodnjega Odrešnika vedno oživljalo. Da bi ga
slabi zgled njegove lastne družine ne pohujšal, veh' mu Bog iti
v  tujo deželo — Kanaansko. In ko je bil 99 let star, prikaže
se mu Bog zopet ter reče, da On je Bog vsegamogočni in da naj
le zvestd njegove zapovedi spolnuje. Zanaprej mu bo ime Abra¬
ham,  to je oče velikega ljudstva, zakaj on hoče zavezo ž njim
storiti, njegov zarod ko zvezde na nebu pomnožiti, kanaansko
deželo jim v posest dati ter ž njimi biti vekomaj; pa da mu
morajo tudi oni zmeraj zvesti biti, to je, njega samega moliti
in njegove zapovedi na tanko spolnovati. Znamenje te z Bogom
storjene zaveze je bila obreza: vsako dete namreč moškega spola
Življenje svetnikov in svetnic božjih. 1

2

je moralo osmi dan po rojstvu obrezano biti, in kdor ni bil
obrezan, ta je bil izbrisan iz števila izraelskega ljudstva. To za¬
poved je bil Bog pozneje po Mojzesu ponovil, da se je po tem
znamenji izvoljeno ljudstvo Božje ločilo od poganov ali nevernih
narodov. Duhoven pri tem opravilu ni bil potreben, večidel je
oče sam otroka obrezal ter zraven molil: „Hvaljen bodi Bog,
ki svoje izvoljene posvečuje že od maternega telesa, in svoje
sinove zaznamuje z znamenjem zaveze, da so sprejeti v blagoslov
Abrahamov. 11  — Po vnanjem je sicer obreza pomenila telesno
snažnost, po skrivnostni plati pa dušno čistost. Bog jo je Abra¬
hamovim naslednikom zapovedal, ker je iz njih imel iziti prečisti
Mesija; to veselo upanje je cvetelo slednjemu obrezanemu Izraelcu.
Pa s tem bolečim kervavim obredom je je hotel tudi opomniti,
da so mu popolnoma pokorščino dolžni in da morajo svoje me¬
seno poželenje in svoje strasti krotiti in berzdati, in se takd
dušno in telesno očistiti. Spričeval pa je tudi spoznanje nekake
omadeževanosti ali pregrešnosti pred Bogom, v kteri je slednji
Adamov otrok rojen na svet, ktero mu izbriše le gnada odre¬
šenja, obljubljena Abrahamu in mlajšim njegovim. Zatorej kteri-
koli verni Izraelec je hrepeneče pričakoval prihodnjega Zveli¬
čarja, dosegel je v tem znamenji tudi odpuščenje izvirnega greha.
Bila je obreza podoba sv. kersta in zatorej se sme v nekakem
pomenu zakrament starega zakona imenovati.

2. Ko je bilo osem dni dopolnjenih, bilo je tudi Božje
dete po postavi obrezano, menda v Betlehemu, da je bila že
zjutranja zarija Tistega, ki nas je prišel s kervjd odrešit, kervava.
Njega, Gospoda postave, ki je bil spočet od sv. Duha v pre-
Čistem telesu Device Marije in je bil vsigdar brez najmanjšega
greha, postava nikakor ni vezala, pa pokoren jej je bil iz raznih
namenov: pervič da nas je prepričal svojega resničnega včlo-
večenja, da je namreč res pravo Človeško natoro na-se vzel, v
kteri je hotel za nas terpeti in umreti; drugič,  da je spričal,
da je res Abrahamovega rodil, ker iz njega mora iziti prihodnji
Odrešnik; tretjič,  da je pokazal, da je prišel za nas terpet
in s terpljenjem nas greha rešit in poslednjič,  da bi se tudi
mi učili po njegovem zgledu pokorščine, ponižnosti in poterpež-
ljivosti. Pa s poniževanjem Odrešnikovim se je začelo tudi že
njegovo povikševanje. Njegovo rojstvo v skalnati votlini so an¬
gelske trume s hvalnim petjem v višavah slavile; njegova po¬
korščina do sramotne boleče postave obrezovanja se je počastila
po imenu, ki mu je bilo takrat dano, po imenu Jezus,  ki je
čez vsa imena. To ime,  takrat izrečeno po človeških jezicih na
zemlji, je hipoma zadonelo po vseh nebeških prostorih, in ster-
meče so je izgovarjali vsi prevzvišeni angeljski kori. Bog sam
je svojemu sinu dal to ime, še preden je bil rojen na svet. Kdo
namreč drugi bi bil imel pravico, temu Detetu ime dajati ali kdo

3

drugi bi bil bolje vedel, življenje in djanje Odrešnikovo tudi v pri¬
merno ime okleniti. In oznanil je je svetu po enem najviših ne-
beščanov, po angelju Gabrielu, kteri po Božjem povelji Devici
Mariji v Nazaretu govori: „Glej, spočela boš v svojem telesu
in rodila sinu in ime Jezus mu daj.“ Enako tudi Jožefu angelj
reče: „Marija bo rodila sina in njegovo ime imenuj Jezus, ker
On bo rešil svoje ljudstvo njegovih grehov. 14  In Jezus si je to
prečastito ime popolnoma zaslužil s svojim trudapolnim življenjem,
s svojim bridkim terpljenjem in s svojo grozovito s m er tj o; za¬
služil, da se mu je v grozni samoti in natorni strahoti mertvemu
na križu nad nagnjeno glavo svetilo. Tega slavnega imena se
še zdaj v nebesih veseli in se ga bode na veke.

3. V raznoverstnih podobah se je v starem zakonu obri-
sovalo življenje in djanje prihodnjega Odrešnika; tudi po nje¬
govem imenu  so bili pomenljivo zvani nekteri možje in sicer
t’aki, ki so izraelsko ljudstvo ali časnih nadlog rešili, ali pa mu
srečo in blagor posebno naklonili, kakor: Jozua, naslednik Moj¬
zesov, ki je izraelsko ljudstvo iz puščave peljal v obljubljeno
deželo; Jezus, sin Jozedekov, vikši duhoven, ki je judovsko
ljudstvo s Corobabelom peljal iz babilonske snžnosti in zopet
sezidal tempelj in mesto; Jezus, sin Sirahov, ki je v nevednih
in zanikernih Judih na novo budil duha modrosti in je v svetih
bukvah, po njem imenovanih, pravi zaklad zveličanskih naukov
založil. V pravem pomenu pa in za vekomaj je bilo to ime le
tistemu dano, ki ni samo enega ljudstva, ampak je vse Človeštvo,
ne samo za nekoliko časa, ampak za vse veke od začetka do
konca sveta, ne samo telesnih in časnih, ampak tudi dušnih in večnih
zlegov rešil, mu prinesel popolni mir in mu pridobil večno zve¬
ličanje. Očaki in preroki starega zakona niso sicer izgovorili tega
imena, ali ko so razsvetljenih oči gledali prihodnjega Mesija in
veličast njegovega kraljestva, pridevali so mu prekipevaje navduše¬
nih besed prepomenljiva previsoka imena. Imenovali so ga Zaže¬
lenega ljudstev, velicega kralja, ki bo združil na svoji glavi vse
krone, v svoji roki vsa žezla; Sina, ki je pred jutranjo žarijo
rojen iz Boga pri Bogu bil, preden so bila nebesa razpeta in
zemlja storjena; Gospoda svetov, lcterega morajo vsi kralji častiti,
ga vsi narodi moliti; zaznamovali so ga ko čudovitega svetovavca
m visocega. učenika, ki bo kakor svetla danica in žareča luč
svetil vsem, ki hodijo po temi in bivajo v mertvaških sencah;
popisovali so ga ko prepravičnega, polnega duhd modrosti in
kreposti;, oznanovali so ga ko angelja zaveze, ko kneza mini,
ko srednika med Bogom in ljudmi, ko maziljenca Gospodovega,
ko večnega velicega duhovna, ki bo zajezil derečo reko pre¬
grehe in vstanovil kraljestvo čednosti in blagostanja; pozdravljali
so ga ko očeta prihodnjih časov, ko hrabrega junaka, ko vč-
Hcega mogočnega Bogd,, Imenuje ga novi zakon luč sveta, pot,

1*

4

resnico in življenje, dobrega pastirja itd. Ali vsa ta slavita imena
so le plameneči žarki, ld svetlijo iz edinega imena „Jezus“
in se zopet' v njem strinjajo. V tem imenu hipoma obsežemo
vse, karkoli je on v naše zveličanje učil, storil in terpel; vi¬
dimo ga stopiti z nebes v Marijino deviško teld; vidimo in sli¬
šimo ga pot zveličanja nam kazati z besedo in zdjanjem; vidimo
ga bolezni človeške čudovito ozdravljati, za nas na križu ker-
vaveti, po svojem oslavljenji pred nebeškega Očeta neskončno
zasluženje svoje smerti vedno pokladati in svoje odkupljene ov¬
čice do konca vladati in voditi.

4. In dano mu je bilo ime „Jezus“ — ime, ki ima nad
seboj skoro prav nasprotne lastnosti. Ime „Jezus“ je sladko in
milo, kakor dišeče mazilo in olje razlito, ljubeznjivo ko rajske
pesme glas, topljeno ko gladke strune don; je pa tudi častito
in mogočno, polno čudovite kreposti in oblasti. Pred tem ime¬
nom so se rušili stebri in stene marmeljnatih poganskih tempelj-
nov; okinčani darilniki, bronasti kipi malikov so se drobili v
prah in pepel; pred solnčnimi žarki, ki se iz tega imena izlivajo,
je zbežala černa tema nejeverstva, zginil je zmote puščobni mrak
in dvoma siva megla. S tem imenom so stopali oznanovavci
evangelja pred kralje in narode sveta ter jim oznanovali enega
živega Boga, kterega veličast nebo in zemljo napolnuje, kterega
svetost ima dopadanje le nad ljubeznijo med ljudmi in nad čistim
njihovim življenjem. V tem imenu so se godila neznanska čuda,
odpirale so se slepim oči, gluhim ušesa, mutastim se je razve¬
zoval jezik, ozdravljali so se udje hromim, oživljala trupla mertvim.
— To ime je presladko ime, ker je ime Zveličarjevo, je živ
studenec vsega blagoslova in zveličanja; Bog nam podeli vse
darove in gnade, kterih koli ga v imenu Jezusovem prosimo:
„Karkoli boste Očeta v mojem imenu prosili, vse vam bo dal,“
in: „Ni ne ljudčm dano pod solncem drugo ime, v kterem bi
mogli zveličani biti.“ Veliko bridkosti ima pozemeljsko življenje, ki
je mora tudi najsrečniši Adamov otrok okušati, in kterih nič dru-
zega osladiti ne more, kakor le vera v Jezusa, upanje v Jezusa,
ljubezen do Jezusa. Vse bridkosti tega življenja pa lahko v tri
oklenemo, namreč v nepokoj vesti, v razne dušne in telesne
bolečine in naposled v smert. To trojno grenkost mora slednji
Človek piti, berač in kralj; zakaj kdo je brez grehov? kdo nima
bolečin terpeti? kdo je rešen smerti? In zoper vse te grenkosti
je edino zdravilo ime Jezus.  če pekoča vest tvoje serce gloje,
če te tlači breme zadolženja, če te greha teža mori — le pri
Jezusu najdeš tolažbo in mir. če ti otožni dvom in plaha skerb
duha mami, in ko ledena burja po tvojih mračnih notrinah
buči, tedaj ti Jezus ko prijazna zvezda migi j d, in ko žarno
sobice megle po tebi topi. Ce se pušice obrekovanja v naše dobro
imč zadirajo, če ga hudobno natolcevanje po blatu tepta, z laj-

5

nom gerdf, de ga bleda nevoščljivost nenasitljivo zjeda, in nam
sovražno preganjanje pokoja ne dd, tedaj je Jezus naš škit, naše
varstvo, naše zavetje. Ce nam medla siroščina vedno le svojo
nadležno tovaršijo ponuja, nam lačnim le nemilo reže pičlo kruha,
nas gole le z revno obleko odevlje, nas trudne le pod stergano
streho sprejema, takrat je Jezus naše upanje, naše bogastvo,
naš zaklad. Če nas hiravost oblezuje, bolezen grabi, telesna bo¬
lečina prepeka in nam muka vse ude lomi, vse žile kerči,
—■ Jezus je naše hladilo, on naš rešnji zdravnik. Kedar nam
bližnja smert nataka in podaja grenki kelih in ga nam nagiblje
na zamerla trepeča usta — Jezus je naše zaupanje — zakaj on
je smert premagal. — Ali to sladko blago vito ime ne razodevlje
nad slednjim svoje moči: ime Jezusovo, njega pohlevnega in po¬
nižnega, je prazno za prevzetneža; ime Jezusovo, njega čistega in
svetega, je nično za nečistnika, pohotnika in sladneža; ime Jezu¬
sovo, njega ljudomilega pomočnika in dobrotnika, je nerazum¬
ljivo za sebičnika, kteremu serce ne bije za potolažbo in se mu
roka ne steguje v podporo bližnjega; ime Jezusovo, njega volj¬
nega terpina in križenosca -— kaj naj pomeni za nepoterpežlji-
vega, kteri križe in težave le z nejevoljo, cehi s preklinjevanjem
prenaša? — Jezusovo ime je sveto  ime, je tolikanj častito in
hvale vredno, da je zamore le kristjan napolnjen s svetim Du¬
hom , to je, z Duhom pobožnosti in bogaboječnosti spodobno in
brez zagrešenja izgovarjati: „Nobeden ne more reči: Gospod
Jezus, kakor le v sv. Duhu.“ (1. Kor. 12, 3.) in da se mora vse,
karkoli svetovne prostore napolnuje, globoko pred njim pripo¬
gibati. — Jezusovo ime je pa tudi strahovito  imč, ker imč
je sodnika angeljev in ljudi. To grozno moč nam spričuje sv.
evangeli, kako so se namreč hudobni duhovi v obsedenih bali
pričujočnosti Jezusove, in so že od daleč kričali: ,,Zakaj nas
prideš terpinčit; saj vemo, da si Kristus, sin Božji! 41  Od te moči
nam pripoveduje cerkvena zgodovina, kako je ime Jezusovo, ki
so je pervi kristjanje nad obsedenimi izgovarjali, kakor ognjena
žarjdvica prepekalo hude duhove, da so nesterpljivih muk kar
zbežali. Ta grozna moč se bo enkrat razodela nad hudobnimi,
kedar bo ljubeznjivi Zveličar, ki je pervilcrat prišel vse zveličat,
drugič prihajal, sodit živih in mertvih. Kdor torej ne ljubi  slad¬
kega imena Zveličarjev ega, naj trepeče  pred strahovitim ime¬
nom Sodnikovim, ker strašen dan bo dan plačila!

5. Praznovanje tega dneva se je le polagoma razširilo, in
začetkoma je bil ta dan le dan pokore. Ker so namreč poganski
Rimljani začetek novega leta svojemu dvoglavnemu maliku Janu
na čast obhajali z gerdobnimi igrami, s pojedanjem in popivanjem,
in z druzimi nesramnostmi, in so se celd taki tega nagnjusnega
radovanja vdeleževali, ki so sicer med letom Čisto in zrn črn o ži¬
veli, morda so se tudi celo nekteri kristjani jim pridruževali in

6

keršansko čednost omadeževali: zavoljo tega so nekteri škofje na
ta dan ne samo pridigovali, in vernim slednje vdeleževanje ostro
prepovedovali, ampak tudi procesije napravljali in post jim na¬
povedovali. Tako n. pr. govori sv. Avguštin (v gov. 198): »Opo¬
minjam vas, ljube brate, ker vas vidim danes nekako slovesno
in bolj obilno kakor po navadi zbrane, da se spomnite, kar ste
ravno zdaj peli, da vam ne bode v mutastem sercu le jezik te¬
koč: da, kar ste si zdaj nasprotno na ušesa odpevali, kličete s
sercem tudi do Božjih ušes. Peli ste pa: „Reši nas, o Gospod,
naš Bog, in odberi nas od nejevernikov, da bomo hvalili tvoje
presveto imč.“ (Ps. 105.) In tedaj, če vas slovesnost poganov, ki
se obhaja današnji dan v posvetnem in mesenem veselji, v hramu
prenečimurnih prenesramnih popevek, v pojedinah in gerdobnih
plesih itd., če vas ne veseli, kar počenjajo nejeverniki, tedaj
boste izmed njih odbrani. 41  itd. In ta napaka se je še v 10. sto¬
letji semtertje nahajala. Kdo da je novega leta dan ali dan obre¬
zovanja Gospodovega kot praznik  vpeljal, to se ne more ve¬
deti. V navadnem življenji obhajamo na ta dan tudi začetek no¬
vega leta. Kako čudovito pomenljivo tedaj sega verstvo ker¬
šansko v vsakdanjepozemeljsko življenje človeško! Praznik ime¬
novanja Gospodovega in pa novega leta dan se skup obhajata
-—- zakaj? — L judern v resen poduk in opomin, da morajo no¬
vemu letu ime Jezus na čelo zapisati; to imč namreč še le daje
življenju našemu pravi pomen, našemu djanju in gibanju pravo
posvetilo in pravo namembo — da moramo novo leto v imenu
Jezusovem začeti, blažiti in je posvečevati z živo, s serčno lju¬
beznijo, s stanovitnim zaupanjem v krepko varstvo, milo do¬
brotljivost in nebeški blagoslov Jezusa ,,očeta vekov,“ pred kte-
rim je tisoč let kakor en dan, kteri kakor premogočen kralj
vlada od vzhoda do zahoda.

Bravec! kaj ti družba sv. Mohora daruje za vezilo?

Upri nas je lepa in prijazna navada, da si, kar se med seboj zvesto
in serčno ljubi, srečno novo leto vošči, pa da se ljubim in dragim majhni
darovi podele. Tudi družba sv. Mohora bi svojim udom in bravcem rada
kako vezilo podarila, ali godi se jej kakor nekdaj aposteljnoma Petru in
Janezu. Ko gresta ob uri molitve gori v tempelj, poprosi ju hrom iz telesa
svoje matere milodara, pa Peter mu odgovori: „Srebra in zlata nimam;
kar pa imam, to ti dam: V imenu Jezusovem vstani in hodi ! 44  Tudi mi
nimamo srebra in zlata, kar pa imamo radi damo — ime Jezusovo. To
je pač najlepši novoletni dar, najlepši novoletno voščilo.

Jezus bodi novoletni dar za verne vseh stanov; kakor kraljevi pevec
poje: „Kralji in narodi zemlje, knezi in sodniki svetd, mladenči 'in device,
stari in mladi naj hvalijo Gospodovo ime , 44  tako voščimo tudi mi Jezusovo
življenje in njegov zgled slednjemu brez razločka. Oblastnikom in služab¬
nikom cerkve voščimo Jezusa ■ — kako je on učil ne samo z besedo svojih

. 7

ust, ampak tudi z glasom svojega življenja, naj svoje čiste nauke tudi
terdijo s čistim življenjem, in naj ne bodo podobni sveči, ki drugim gori,
pa sama sebe topi. Deželskim gosposkam voščimo —'Jezusa, kako je pro¬
daj avce in kupčevavce iz tempeljna izganjal: naj varujejo spodobni očitni
red in ved, naj zatirajo napake in pohujšanje in kaznujejo ostro s šibo
pravice. Učenikom in rednikom voščimo Jezusa — kako je otročiče miloval
in blagoslovil: naj se prijazno do priprostosti malih ponižujejo, ter jim
ljubeče ljubezen vlivajo v mlado serce. Zakonskim voščimo Jezusa-—kako
se je v' Kani galilejski svatovskega veselja vdeležil, je s svojim čudo¬
delnim blagoslovom pomnožil: naj si z zvestobo in ljubeznijo povikšujejo
domače veselje, naj si terdo skorijo v rahlo sredico, in hladno vodo"v
zlato kapljo spreminjajo. Vikšim, očetom in materam voščimo Jezusa —
kako je pri zadnji večerji ljubeznjivo govoril svojim učencem, jim lomil
kruh življenja, podajal kelih zveličanja.: naj tudi oni svoji družini dajejo
zdrave in tečne jedi, in prijaznost naj namestuje, kar v obilnosti primanj¬
kuje. Otrokom, poslom, podložnim voščimo Jezusa v hiši Jožefovi v Na¬
zaretu •— kako je bil pokoren in poslušen; naj svojim staršem in vikšim
vse radi, na tanko in ročno po volji store. Bogatim in premožnim voščimo
Jezusa •— kako je na gori na tavžente ljudi nasitil: naj lačnih in žejnih
ne pozabijo, in naj ne samo, kar jim ostaja, potakajo v struge uboštva,
ampak jim tudi lastni kruh lomijo, iz lastnega kozarca piti dado. Revnim
voščimo Jezusa — ki ni imel, kar imajo živali po gozdu in tiče pod ne¬
bom, berloge in gnjezda: naj jim zaupanje v Boga nikdar ne poide, in
naj v maloserčnosti lenobe ne pasejo, pa tudi v zgolj časnih skerbeh ne
tope. Žalostnim in jokajočim voščimo Jezusa na oljski Gori—kteri čeravno
trepetaje v smertnih težavah, je vendar z vso, udanostjo v voljo Božjo
molil: naj v svojih žalostih in bolečinah tolažbe in okrepčanja pri Bogu
iščejo, in se z otroškim zaupanjem ogrevajo na njegovem očetovskem sercu.
Bolnim in umirajočim voščimo Jezusa na križu: njegova smert bodi njihova
smert, njegovo vstajenje njihovo vstajenje.

Molitev.

Presveto ime Jezus! bodi počeščeno vekomaj. O daj! da te bomo
nosili v svojih sercih, se te spominjali noč in dan, da te bomo sveto iz¬
govarjali, te nikdar z jezikom ne skrunili; bodi zakopano v naše roke,
da bomo vse za te in le za te storili. Bodi hvaljeno na vekomaj, o pre¬
sladko Jezusovo ime! Amen.


8

2. Prosinec ali januar.

Sv. Makari, puščavnik.

;odili so tega svetnika v Aleksandriji pobožni keršanski
starši okoli 1. 306 in so ga iz mladega že učili pridno mo¬
liti in delati. Res, od zgodnjega jutra do poznega mraka pro¬
daja po mestu sadje in sladkarije, pa ne tolikanj, da bi si služil
vsakdanjega kruha, ampak da bi si kaj premoženja pridobil.
Večkrat ga vendar obhaja pri tej prizadevi misel, ali mu bo
pač to neprenehoma tekanje za pozemeljskim blagom kaj pri¬
pomoglo k večnemu življenju, dokler mu
očt ne odpre beseda Gospodova, da ne
moremo Bogu in mamonu služiti. Proda
torej vse, razdeli' med uboge in menda
30 let star zapusti' svet, ter gre v teba-
jiško puščavo, kjer je živelo mnogo po¬
božnih puščavnikov. Tam pod vodstvom
sv. Antona, kterega ljubljenec je bil,
visoko visoko raste v vseh čednostih.
Tukaj, okoli 28 let čez mero ostro živi,
naposled pa sklene, v dolenji Egipet se
podati, v tako imenovano puščavo celic
(kolibic) in tam še bolj spokorno živeti.
Ta puščava se je tako imenovala od
mnogih celic, po lcterih so puščavniki
čisto posamno živeli; le ob sabotah in
nedeljah so se shajali k službi Božji in
pa k mizi Gospodovi. Če kterega brata
ni bilo, precej so vedeli, da je oslabel,
in so ga jeli obiskovati in tolažiti.
Sicer so sami za-se vedno molili in delali; pletli so koše, ki
so je potem po kterem tovaršu prodajali, z denarjem pa so
sebi hrane kupovali in uboge podpirali. Živeli so jako spokorno,
kruh je bil njih jed, voda njih pijača; najhujše pa se je pokoril
Makari.  Nepretergoma skoro se je postil in molil. Ali željen
je bil še bolj popolnoma prihajati. Ko torej zvč od imenitnega
kloštra Tabenskega, kteremu je bil sv. Pahomi opat, napravi se
v obleki ubornega delavca tje do tega slovečega učenika. Branijo
se sprejeti ga v samostan, češ, da ne more nikakor njim enako
živeti, ali tako milo prosi, da ga vendar sprejmd. Tu tedaj to¬
likanj spokorno živi, da je groza družili puščavnikov in opata
poprosijo, naj se umakne iz njih družbe ta tujec, ki nima ne
kervi' ne telesa. Pahomi ga spozna po božjem navdihnjenji, in

9

se mu zahvali, da je bratom tako dober zgled dal ter jim poterl
to domišljevanje, da nihče ne more v ostrosti življenja ž njimi
se meriti, kaj še le je pretčkati.

2. Makari se verne v svojo poprešnjo celico. Glas njegovih
čednosti zbira mnogo učencev okoli njega, ki hrepene po nje¬
govem napeljevanji, Bogu služiti. Da bi pa ta hrum ne dramil
preveč tihe samote, podučuje on v posebni celici blizo Nitrije,
in da bi to še z večo veljavnostjo in še z boljšim vspehom delal,
zatd ga škof aleksandrijski za mašnika posveti. In kako žlahten sad
res je obrodilo njegovo poduČevanje! Pokloni mu enkrat prijatel
iz zgolj spoštovanja lep velik grozd. Makari hoče enega boleh¬
nega brata ž njim razveseliti in mu ga pošlje. Ta se ga ne do¬
takne, ampak ga pošlje sosedu in tako dalje; in tako hodi grozd
od celice do celice, dokler se naposled nepozoban ne poverne
do sv. Makarija. Ta bratovska ljubezen in zderžljivost ga gine
do solz. Položi grozd na oltar ter reče: ,,Bratovska ljubezen in
zatajevanje samega sebe je najlepši dar, ki se more dati Bogu.“

3. Ali med tem, ko Makari tolikanj raste v keršanskih
čednostih, vojskovati se mu je z mnogoterimi in kaj hudimi
skušnjavami. Zlato se mora v ognji Čistiti, človek pa v skuš¬
njavah. Zlasti s to mislijo mu je hudobni duh hudo pripekal, da
naj bi samoto zapustil, šel v Rim in bolnikom tam stregel s
čudopolnim ozdravljanjem. Pa to je bila le skrita zaderga na¬
puha in samoljubnosti. Makari jo spozna in se z mesta ne gane,
oklene se praga svoje celice ter kliče: „Zdaj odtergajte me, če
me morete!“ Drugikrat ga obhaja meseno poželenje, da se da
komarjem vsega opikati. Zopet ga napada maloserčnost in ga
plaši misel, ali bo pač mogel doveršiti započeto delo; pa pre¬
žene jo s tem, da se še bolj v voljo božjo izroči. Za tako za¬
upanje mu Bog podeli dar, zvijače hudobnega duha spregledo¬
vati in je ltrepkd presekavati. Eden njegovih učencev, Paladi,
hoče zavoljo razmišljenja, s kterim je bil vedno terpinčen, mo¬
litev opustiti. Makari to spazi in ga pokara rekoč: ,,Nikar ne
nehaj moliti, ampak le še bolj moli; reci hudemu sovražniku:
Ker me ne pustiš pokojno moliti, bom nehal, ali zavoljo Kri¬
stusa hočem vse celice bratom posn;tžiti.“

4. Tudi je prejel od Boga moč čudeže delati. Nekega dne,
ko samotno v celici sedi, prinese mu levinja pred duri dva slepa
mladička. Sveti mož preč spozna, kaj bi zver rada; pljune torej
slepima mladičkoma v oči in kar spregledata. Levinja ju nadoji
in odide, ali drugi dan pride zopet in mu v zahvalo prinese
veliko ovčjo kožo. Makari pokara zverino, zakaj da je umorila
pohlevno ovčico ter jej prepovč, še kdaj kaj tacega storiti. Le¬
vinja pobesi glavo, kakor bi hotela reči, da bode pokorna nje¬
govemu povelju, in odide. Svetnik pa vzame kožo, pokloni jo
pozneje sv. Atanaziju in ta pozneje sv. Melaniji.

10

5. Dodelil je Bog sv. Makariju to milost, da je smel za
sv. vero preganjanje terpeti. Takrat je bilo mnogo Arijanov, in
cesar Valent jim je bil prijazen, katoličane pa je preganjal. Ma-
kari se je pri slednji priložnosti trudil, da bi zmotene krivoverce k
pravi veri, da je Kristus pravi Bog, nazaj pripeljal. Njegova ne¬
navadna svetost mu besedo mogočno podpira, in veliko se jih
spreoberne. Drugi pa, razdraženi zavoljo tega, zatožijo ga pred
cesarjem, in cesar ukaže, naj ga iz puščave prežemi ter tirajo
med zgoli divjake na daljen otok. Ali ravno s tem so sovraž¬
niki sami pripomogli, da se je še bolj razširila katoliške vera. Ma-
kari postane apostelj temu otoku, ker ravno njegova beseda,
njegova čudodelnost in njegova svetost je tolikanj blagovito pre¬
vzemala serca teh divjakov, da so se zmoti odpovedali in zopet
terdili katoliško vero. Arijani osramoteni ga odpeljejo s tega
otoka in on se zopet verne v svojo samoto, kjer je kmalo, kakor
je sveto živel, tako tudi sveto umeri okoli 1. 395.

Obrazuje se v puščavniški obleki s svetilko ko podobo modrosti.

Skušnjava in boj.

ifles, da je življenje med svetom vse prepleteno z mnogoterimi ne¬
varnostmi, in da je velikrat treba, izmed svetnega hruma umakniti se v
tihotno samoto; ali gotovo je tudi, da samota še ni za človeka popolnoma
varno zavetje in ga ona sama ne stori še svetnika. Sv. Makari se je
ogibal sveta, je iskal in ljubil samoto, ali tildi tam ni bil terdno zavarvan.
Razne skušnjave so ga obhajale in moral se je neprenehoma bojevati, da
ga niso premagale: Kamorkoli se obernemo, sovražnike zmeraj seboj no¬
simo: ali poželjivost, ali nečimurnost; in tudi v skrito kloštersko izbico
si hudobni duh ve verzel narediti. Marsikdo tega ne mara verjeti, ali bolj
bi se bilo nam čuditi, ko bi res tako ne bilo. —

Telo naše biva med vidnim svetom, vidne in čutljive moči na vse
plati nevarno na-nj bijejo: mraz, vročina, kužni sopari, nagli vremenski
spremeni in brezštevilne druge nezgode. Duh naš je nekaj nevidnega, ali
kakor ni samo telo naše nekaj vidnega, tako ni tudi samo duh naš nekaj
nevidnega; zakaj zraven našega duha bivajo še drugi duhovi, dobri in hu¬
dobni, in ti hudobni duhovi skušajo duhu našemu ravno tako škodvati,
kakor telesu našemu škoduje mnogo natornih reči.

In tako je Job resnico govoril rekoč, da je življenje človeško na
zemlji neprenehljiv boj.

Le s tem neprenehljivim bojem sam seboj, s svojimi slabimi nag-
njenji, z vednim pokorjenjem samega sebe, in s stanovitno molitvijo je
sv. Makari slavno zmago dosegel. Tako stori tudi ti, ljubi kristjan!

Posebno imenitno je, da skušnjavo spoznaš in zaznaš, da mnogo
misli in nagonov le prihaja od hudobnega duha, ki te hoče zvijačno v
greh zapeljati in pogubiti. Tako je naše perve starše preslepil pripovedovaje,
kako koristno bo za nju, če jesta prepovedani sad; našega Odrešnika je
v puščavi skušal z besedami sv. pisma in tako še dandanašnji človeka z
raznimi zvijačami v greh lovi. On ti zna greh tako olepševati in ti ga z

11

napak obračanimi besedami sv. pisma tako priporočati, da se ti na zadnje
to ali uno pregrešno djanje zdi kakor kaj pripuščenega ali cel6 nedolžnega.

Kako tedaj boš razločil njegovo laž in pa resnico? Le prevdari svoje
misli kakošne so? Vsaktero navdihovanje, ktero te ziblje v lahkomi¬
selnosti, da boš pred Bogom že obstal tudi brez veliko poboljšanja; da
to in uno, čeravno prepovedano, ni greh; slednja ničimurna misel, kakor
bi ravno ti kaj posebnega bil in veljal, ali da ni mogoče po keršansko
živeti, da tako še ni bil nobeden razžaljen kakor ti itd. -- glej, vse to
prihaja od hudobnega duha.

Ako si sam ne veš svetovati, zaupaj se duhovnu, da boš pokojen;
toda na tanko se mu moraš razodeti in mu pokoren biti.

Ako te obhajajo skušnjave, ne slabih misli, ampak hudega nag¬
njenja in poželenja, n. pr. lakomnosti, nečistosti, požrešnosti, prevzetnosti,
jeze itd. bojuj se, brani se z umom, s sv. pismom, z molitvijo; premišljuj
nasledke, zaupaj v božjo pomoč, posebno pa čuj, varuj se in — bodi
ponižen,  ker veš, da človek takrat naj lože uteče nastavljenim zadergam
in pastem, kedar spozna, da je slab in pregrešen, in božje pomoči potreben.

Kedar ti sicer kaj pride na misel pregrešnega, celo bogokletnega,
ne straši se, to še ni greh, ampak le stiska  duha. Ce te je tacih misli
groza, vedi, da niso tvoje, ampak le peklenske omame.

Molitev.

O Zveličar Božji, Jezus Kristus! kteri si rekel, da bode kronan,
kdor zmaga; pomagaj mi, da se bom stanovitno bojeval zoper sebe, zoper
svet in zoper hudobnega duha, in bom krono zmage srečno dosegel. Amen.

3. Prosinec ali januar.

Sv. Genovefa, devica.

ariz je eno najveČih mest na svetu. Tam stoji krasna cer-
jfep kev sv. Genovefe, in to svetnico časti Pariz ko svojo patrono
ali varhinjo in pomočnico. Med svetimi ženami, ki so le¬
pota katoliške cerkve na Francoskem, ni nobene imenitniše
mimo sv. Genovefe. Pa ona ni tista Genovefa, o kteri je povest
in branje, da je zaverženo od lastnega moža košuta v gozdu s
svojim mlekom živila itd., ampak ta Genovefa je bila in je ostala
devica. Rodila se je v selu Nanterres blizo Pariza okoli 1. 422.
Njeni starši, Sever in Geroncija, so bili kmečkega stanu in po¬
božni, in so tudi otroka v strahu božjem skerbno izrejevali.
Stara je bila osem let, ko pride gredč v Anglijo sv. škof German
iz Afhcerre v Nanterres in ondi prenoči. Komaj ljudstvo njegov

Al

12

prihod zve, hitro se zbere olcoli njega, da bi videlo njegovo
častito obličje in prejelo njegov blagoslov. Tudi Genovefa s
svojimi starši je bila med množico. Mila lepota jej cvete po licih,
in angeljska nedolžnost jej sveti iz očf. Ko jo sv. škof zagleda,
pokliče jo po navdihnjenji božjem pred se ter reče staršem:
„Blagor vam, ker imate tako hčerko; izredite jo za Gospoda, ker
on si jo je izvolil za nevesto. Ona je jutranja zarija, pa ko
solnce svetlo bo sijala in oživljala . 11  Prijazno popraša deklico,
ali ne bi hotela le Bogu služiti in se le nebeškega ženina z vso
ljubeznijo okleniti. Genovefa mu obljubi in ko mu tudi drugi
dan svojo obljubo ponovi, da hoče devica vedno ostati, da jej

13

škof bakreno svetinjico s podobo Križanega ter jej reče: „Nosi
to na vratu, dete moje, v moj spomin in v spomin svoje ob¬
ljube." Odsihmal se Genovefa skerbno sveta ogiblje in nima je
druge želje, kakor le čedalje bolj v čednostih rasti. Najrajša je
bivala v hiši Gospodovi in njeno najljubše opravilo je bila molitev.

2. Nekega dne gre mati v cerkev in Genovefa jo lepo
poprosi, da naj jo seboj vzame; ali mati je noče in ko Genovefa
le ne neha prositi, razserdi se mati tako, da hčerko po licih
vdari, ali pri tej priči oslepi. En in dvajset mescev slepa ostane,
dokler se naposled ne spomni .besed, ki jih je bil sv. škof o
njeni hčerki spregovoril. Tedaj jej reče: „Vzemi verč, in pojdi
mi k studencu po vode." Deklica se plaka pri studencu, ker je
ljuba mati zavoljo nje oslepela, in solzice njene v vodo kapljajo.
Potem zajme vode in jo materi nese. Mati stegne roke proti
hčerki ter jej veli, da naj sv. križ čez vodo stori. S to blago¬
slovljeno vodo si potem izmije oči in —• spregleda. Ko je Ge¬
novefa stara 15 let, sprejme jo škof pariški med družbo sv.
devic, ko je bila storila obljubo vednega devištva. Po smerti
svojih staršev se preseli v Pariz k svoji botri, in je tam kakor
angelj živela. V preostri spokornosti jedla je le po dvakrat na teden
in prečula je slednjo noč od sabote na nedeljo. Od sv. treh
kraljev pa do velicega četertka ni šla iz svoje sobice in njeno
sladko premišljevanje jo je tolikanj v Boga potopilo, da se je
velikrat zamaknila. Bila je ona živa svetost. Ali kakor vsaki
drugi svetnik, morala je tudi ona poskušena in čiščena biti v
ognji preganjanja.

3. Njeno v Bogu skrito življenje jej je naklonilo mnogo
natolcevanja med hudobnim svetom. Razvpivali so jo, da je hi¬
navka in da ljudi zapeljuje, in so si na vso moč prizadevali
njeno pobožnost v slabo ime pripraviti. To neprenehljivo oprav¬
ljanje je storilo, da jo je svet res začel sovražiti. Ali Genovefa
se je tolažila s tem, da se Gospod človeku takrat najbolj dobrot¬
ljivega skazuje, kedar ga tepe, in mu grenkost svojega kelha
daje okušati; zatorej je bila vedno mirna in vsa Bogu udana. In
Bog jej je pomagal. Ravno takrat namreč jej pošlje sv. German
v znamenje, kako visoko jo ceni, sv. hostijo, — obrekovavci
omolče in ljudstvo jej je zopet prijazno. Pa čez malo časa se
preganjanje z novega prične; ah tedaj se Bog sam zadnjo po¬
tegne s čudežem, ki ga po njej stori. V Parizu je zavoljo vojske
razgrajala huda lakota, in Genovefa jim je čudodelna pomoč¬
nica iz te nadloge. — Hunski kralj Atila prihrumi s svojo silno
vojsko na Francosko. Preplašeni Parižani hočejo kar vsi iz mesta
pobegniti; le Genovefi ne upade serce, in v svesti jim obeta, da
se jim ne bo nič žalega zgodilo, ako le z molitvijo in s postom
pri Bogu pomoči iščejo. Ljudstvo, zlasti moško, imenuje to njeno
zaupanje prederzno, njo pa izdajavko in se tako stogotf, da jo

14

hoče umoriti. Le nekoliko pobožnih devic se jej pridruži, se ž
njo posti, moli in v milost božjo kliče. — Atila pridem', ali
ogne se mesta in — Genovefi ves Pariz največe spoštovanje in
ljubezen skazuje.

4. Poganski kralj Kilderik sam jo visoko^ spoštuje in njena
beseda in prošnja je pri njem veliko veljala. Ce tudi so kterega
že v smert peljali, ako je Genovefa za-nj prosila, kralj mir je
prizanesel. Ravno tako jo je cenil tudi njegov sin Klodovik, ki
je mnogo jetnikov na njeno prošnjo osvobodil. Pa tudi iz daljne
Azije so jej pogostoma v dohajala* znamenja visoke časti, ki jo je
po vsem svetu vživala. Škofje in mašniki, mnihi in puščavniki so se
priporočevali njeni molitvi, in glasoviti sv. Simeon stolpnik jej je s
svoje sterme višine pošiljal sveta pozdravila. Ali nasledek sled¬
njega tacega počeščevanja je le bil, da je bila še bolj ponižna
pred Bogom, še bolj ostra sama proti sebi. Naposled je imela
zvesta služabnica božja plačilo prejeti. Umerla je 3. januarja 1.
512, stara 89 let in bogata čednosti in zasluženja. Precej po
njeni smerti so nad njenim grobom postavili leseno kapelico,
potem pa so njeno truplo prenesli v cerkev sv. Petra in Pavla,
ki jo je Klodovik na njene želje • in po njenem obrisu v Parizu
bil sezidal in se jej zdaj pravi cerkev sv. Genovefe. Po njeni
smerti si jo je Pariz izvolil za svojo pomočnico zavoljo mnogo
čudežev, s kterimi je Bog oslavljal njen grob. Med čudeži pa je
najimenitniši ta, da je Pariz po njeni prošnji rešen bil kuge,
zvane „sveti ogenj ‘, ker je od nje napadene moril nekak notranj
ogenj. Ko je bila vsa lekarska moč prazna, zateče se mesto k
sv. Genovefi. Vzdignejo njene sv. ostanke in je v slovesnem
sprevodu nes6 proti veliki mestni cerkvi. Komaj pa pridejo do
vrat, že vsi okuženi čutijo, da so ozdraveli razun treh, ker so
imeli premalo zaupanja. To se je zgodilo 1. 1129. V spomin tega
čudeža je zapovedal papež Inocenci II., ki je bil leto potem
prišel v Pariz in to prigodbo preiskati dal, da naj se vpelje
vsakoletna slovesnost, ktera se še dandanašnji obhaja.

H koncu in v razloženje te slike sv. Genovefe še to-le po¬
božno pripovedko. Nekoliko let potem, ko je bil grozoviti kralj
Atila zapustil francosko deželo, stopa neka ženska, v temno
halo skerbno zavita, proti vratom stolne cerkve v Parizu, da bi
tam noč v molitvi prečula. V roči nese svetilko, ali ko se že
bliža oltarju, huda sapa potegne in jej svetilko ugasi. Zena, ki
je že davno poznala moč molitve, poklekne, moli in glej — v
trenutku se vse svetilke po cerkvi vžg<5 in veličastne svete pro¬
store razsvetli. Tu se je pokazalo, kako mogočna da je molitev
pravičnega.

15

Koliko ljudem pobožnost drugih koristi.

Nikar ne misli, ljubi moj ! da pričakujem od tebe, da bi ravno
tako spokorno in sveto živel kakor sv. Genovefa; — tega ne, vendar pa ne¬
kaj druzega in sicer veliko ložega od tebe želim, namreč: Skoraj v vsacem
kraji se nahaja po ena ali po več oseb, ki imajo ta dar od Boga in ta
poklic, da se edino le pečajo s spolhovanjem pobožnih del. Take osebe
ostajajo v samskem stanu in najbolj je veseli, če morejo pogostoina v
cerkev hoditi, veliko moliti in postiti se. Oblečene so revno, ne potrebu¬
jejo mnogo, skrivaj milošnjo dele, obiskujejo bolnike itd. Po gostem pri¬
dejo posvetnjalci in jim začno očitati, da so puhle pobožnice, da to ni¬
kamor ne kaže, da lenobo pasejo, da je vse to le sleparija. Ali ti, ljubi
bravec, si spoznal nad sv. Genovefo, da je resnica, kar je pisal sv. apostelj
Pavel, da je pobožnost za vse koristna. Ona je resnično več svetu koristila
s svojo molitvijo, s svojim svetom, in s svojimi prošnjami, kakor ko bi
bila v zakon stopila in bi bila kakor navadna domača gospodinja kuhala,
prala, šivala, in bi bila vse svoje noči le za časne reči in potrebe obra¬
čala. Nočem ne žaliti pridnih gospodinj ; vse časti so vredne, ako Boga
ne pozabijo in otroke svoje v strahu božjem izrejajo. Pa mislim si: Če se
po vertu večidel posadi sočivje, zelišče in sadno drevje, kteri pametni
človek se bode spotikal, ako na tem vertu tudi ktera roža raste in kak
limbar cvete?

Res, tacega cvetja v kuhinji ne potrebujemo; ali vendar vsak člo¬
vek ga je vesel, je rad poduha, in ono ravno tako Boga slavi kakor
hruška in zel. Taka je tudi z ljudmi in ž njih stanom. Čeravno mora ve¬
čina ljudi polje obdelovati, z rokodelstvom se pečati, domače reči oskerbovati,
zakaj bi pa vendar nekteri ne bili, ki vse svoje misli in djanja le v Boga
obračajo. Zavoljo tega ne moremo misliti, da so taki ljudje lenuhi, da
niso nič vredni in da svetu niso na nikakoršno korist. V mnogo cve¬
ticah že razim tega, da so za pogled krasne, je skrita kaka zdravilna
moč, ktera bolnim ljudem k zdravju pripomore; tako tudi take pobožne
osebe velilcrat drugim neznansko koristijo, kakor smo to brali v življenji
sv. Genovefe. Zatorej se ne pregrešili, ne spotikaj in ne brusi svojega
jezika nad njimi, ampak pomisli, da Bog drugim manj pobožnim na nji¬
hovo priprošnjo velikrat in veliko pomaga. Gospod Jezus sam je rekel,
da si je Marija, ker je besedo božjo poslušala, boljši del izvolila mimo
Marte, ki je za-nj obed pripravljala. Tedaj spoštuj , kar Bog sam visoko
ceni, in je poganski kralj sam nad sv. Genovefo spoštoval. In zatorej je
najmanjše, lcar se more od kristjana zahtevati, da se namreč takim po¬
božnim osebam ne posmehuje, jih ne zaničuje.

Molitev.

O Bog! kteri si sv. Genovefi podelil tako gorečo ljubezen do mo¬
litve, in takč popolnoma udanost v tvojo presveto voljo: dodeli tudi nam
po njeni prošnji dar pobožnosti in svete udanosti, da bomo pobožnost pri
drugih visoko cenili, jo sami spolnovali in tako tebi prijetni. Amen.

16

4. Prosinec ali januar.

Sv. Tit, škof.

je se je sv. Tit rodil, tega ne vemo. Sv. Janez Krizostom
W^lmeni, da v Korintu. Gotovo je, da so bili starši njegovi po¬
gani. Ko je bil prišel sv. Pavel v Korint in je ondi ozna-
noval Kristusa križanega, segla je njegova beseda tudi v serce
blagemu mladenču gerškega rodu. Veroval je, dal se je v ker-
šanski veri dobro podučiti in je prejel sv. kerst. Zatorej ga sv.
Pavel imenuje svojega sina v Kristusu Jezusu.

Kolikanj da je moral napredovati v keršanski učenosti
in spolnovanji bogoljubnih čednost berž po svojem spreobernjenji

h keršanki veri, to se odtod

razodevlje, ker je sv. Pavel
sklenil ž njim zvezo najpri-
serčnišega prijateljstva. On mu
daje v svojih listih najlepše
pridevke, imenuje ga svojega
brata, svojega sodelavca ter
ga popisuje ko moža za zve¬
ličanje duš vsega vnetega, in
Čeravno malo vemo iz nje¬
govega notranjega in vnanjega
življenja, vendar njegovo ime
med vsem keršanskim svetom
mogočno slovf.

3. V Antijohiji so bili
začeli nekteri, ki so se bili iz
judovstva h keršanski veri spre-

obernili, derzno terditi, da ne more zveličan biti, kdor se ne da
po Mojzesovi postavi obrezati. Da bi ondašnji kristjani res¬
nico pozvedeli, pošljejo 1. 51 sv. Pavla v Jeruzalem in Tit ga
je spremljal na tem poti. Bil je tam pričujoč pri cerkvenem zboru,
ki so ga aposteljni obhajali, da bi te prepire med kristjani po¬
ravnali. Tudi tukaj so eni kristjani iz Judov, ki so se še zdaj
potegovali za Mojzesovo postavo, naravnost zahtevali, da bi bil
tudi Tit obrezan. Ali Pavel in Tit se krepko upreta zoper tako
zahtevanje, sldicovaje se na evangeljsko svobodo.

4. Konec leta 56. pošlje Pavel svojega ljubljenega učenca
v Korint, gerško mesto, v kterem je cvetla že množna keršanska
občina, da bi ondi pohujšanje zaterl, prepire poravnal, ldčine

17

potolažil. Bil je sprejet s spoštovanjem in s preobilno telesno
postrežbo; ali Titu se je bila že tolikanj priljubila evangelska
ubožnost, da še skoro najbolj potrebnega živeža ni hotel od ni¬
kogar prijemati. Poln iskrene ljubezni in ravnaje s slednjim s
prav priljudno krotkostjo, s tem je kmalo dosegel, da se je po¬
hujšanje na vse plati odpravilo in so bili krivični nazaj pripe¬
ljani na pot pravičnosti. Po dokončanem delu pomnjenja se
verne k sv. Pavlu, da mu sporoči o blagovitem vspehu svoje
apostolske prizadeve. Nekoliko časa potem je bil v drugič poslan
v Korint, da bi tam mile darove nabiral za uboge v Jeruzalemu
in po Judeji.

5. IVled tem je bil sv. Pavel kot jetnik v Rim odpeljan.
Izpuščen iz ječe pride, gredč v vzhodnje kraje, na otok Kreto
in ondi sv. evangeli oznanuje. Ko pa otok zapusti, Tita postavi
za škofa, ter mu naroči, da naj spreobernjenje tega otoka do-
veršl. Krečani so bili vse popačeno ljudstvo, posebno lažnjivi,
sirovi, leni in razuzdani. Tit tedaj je imel veliko opraviti, ko
je to sprideno ljudstvo za keršansko vero pridobival in ga v
njej poterjeval. Da bi mu pa ta apostolski trud osladil in ve¬
ljavnost njegovo med Krečani povikšal, pošlje mu sv. Pavel to-
laživen list, v kterem mu daje najlepše nauke, kako naj se ko
vikši pastir med svojo čredo obnaša, zraven pa mu naroči, da
naj pozneje prihiti k njemu v Nikopol.

L. 65. ga pošlje apostelj med slovanski  narod v Dal¬
macijo , da hi tudi tam sv. evangeli oznanoval. Ondi je zasadil
korenine novega življenja, je odperl vernikom vse vire svoje
apostolske ljubezni, ter bival med njimi ko svetla luč terdne
vere in krepkega zaupanja. Vernil se je potem na Kreto, kjer
je do smerti, ki ga je dohitela v 94. 1. njegove starosti, z ne-
utrudeno gorečnostjo in veliko pastirsko modrostjo verne ovčice
vodil po potu zveličanja.

Svetnik ta se obrazuie v škofovski obleki in z žarečim obličjem,
ker je obraz umirajočega obdajal čeznatoren svit.

Duhovstvo.

!tč*akor so bili sv. Pavlu v Antiohiji (ap. dj. 13) po polaganji rok
anhovsko oblast podelili: tako je tudi Tit to posvečenje po Pavlovih rokah
prejel. Duhovstvo v splošnem pomenu je postavljeno, da daritev opravlja,
in duhovska služba je tako stara, kakor star je običaj, Bogu darovati.
Ni ga naroda na svetu, da bi bil brez duhovnov in brez daritev. Pogani
in Judje, . častivci pravega Boga in klanjavci praznih malikov so imeli
svoja svetišča in svoje altarje, svoje daritve in svoje duhovne. In kakor
modrost Božja le polagamo k popolnosti vodi, tako se je godilo tud se
službo duhovslco. Kako mnogotero se je ona pač opravljala od daritvi
Abelnove do posvečenja sv. Tita!

Življenje svetnikov in svetnic božjih. I. zv.

2

18

V natornem ali izvirnem stanu (status naturae) ko je slednji, kar
je dobro, imel storiti le poleg svojega notranjega glasu, takrat je slednji
tudi daroval, kar je hotel,, sam (Kajn, Abel). — 1  Ko Noe po splošnem
potopu daruje, že opazimo, da si je poglavar, glava rodovine, prila-
stoval duhovno opravilo. — V drugi dobi, v stanu zakona (status legis)
je bila volja božja zapisana na kamenite plošče. Tedaj je Bog sam na
tanko odločil, kdo ima darovati, in kaj se ima darovati, in kdaj in kako
darovati. (Leviti rodu Aronovega). Najpred so darovali v šotoru, potem v
tempelj nu Salomonovem.

Ali vse to so bile zgolj le priprave, podobe in pomeni tiste daritve,
ki jo je hotelo o polnosti časa opraviti samo Jagnje Božje — Jezus Kristus.
Ko je bil on opravil na Golgati tisto daritev, ki so jo pomenili bronasta
kača v puščavi, odMojzesa nakviško postavljena, velikonočno jagnj  e, z
nezlomljenimi kostmi, Izak,  od očeta na goro v darovanje peljan; — takrat
je nastala tretja doba v zgodovini človeškega rodu, stan milosti (status
gratiae); prenehale so daritve goved v tempeljnu jeruzalemskem, začela
se je daritev novega zakona, in ž njo se je doveršila tudi popolnost službe
duhovske. In da se je vedelo, kako naj duhovni to daritev novega zakona
opravljajo: zato je postavil Jezus Kristus pri poslednji večerji to daritev
v nekervavih podobah,  kakor je od nje prerokoval Malahija, kakor
jo je v podobi opravljal Melkizedek, kakor jo je pomenila mana v pu¬
ščavi, tedaj je vstanovil, da naj jo opravljajo v podobah kruha in
vina.  Takrat se je povzdignila duhovska služba v zakrament novega za¬
kona, ker namreč ravno zat6, ker se ktera bolj vzvišena daritev misliti
ni mogla, se je spodobilo, daje  tudi duhovska služba dosegla svojo naj-
višo dostojnost. Pri zadnji večerji namreč je svojim aposteljnom rekel: „To
storite v moj spomin!"  Precej po svojem vstajenji pride med nje in
dihne va-nje rekoč: „Prejmite sv. 'Duha, kterim boste grehe odpustili, ti¬
stim so odpuščeni, kterim jih boste zaderžali, tistim so zaderžani.“ Tedaj
jim je izročil oblast nad svojim pravim in duhovnim  telesom, ktero
so verni kristjani. Ta posvečevavni obred, s kterim se duhovska oblast po
škofovih rokah osebam za to pripravljenim deli, imenuje se zakrament
mašnikovega posvečevanja.

Molitev.

O Gospod Jezus Kristus! ti najviši duhoven, kteri si službo du-
hovsko na čast zakramenta novega zakona povzdignil: dodeli nam to mi¬
lost, da bomo duhovne ko namestnike tvoje častili, je ljubili in poslušali,
in zato tebi najvišemu Pastirju naših duš prijetni. Amen.


19

5. Prosinec ali januar.

Sv. Simeon, stolpnik.

ne kmalo kteri svetnik tako velicega občudovanja dosegel
vernimi pa tudi med nevernimi narodi, kakor sv. Si¬
meon stolpnik, in nad njim se je resnično dopolnilo, da je
Bog prečuden v svojih svetnikih. Priprost človek ubeži v gorsko
samoto in za ubozega puščavnika ved<5 narodi po vzhodu in za¬
hodu, daljni Indijani in zagoreli Afrikani; po košatih gozdih na
severji in po cvetečih poljanah na jugu slovi njegovo ime, in
še dandanašnji sterml svet nad to čudno prikaznijo katoliške
cerkve.

Sv. Simeon  se je rodil v malem tergu Sisanu na meji
Cilieije in Sirije. Njegov oče je bil pastir in tudi on je začel
čede pasti. Na paši ga začne poprijemati nekako otožno čutilo
praznote in minljivosti in serčno hrepenenje v njem se buditi
po kakem drugem visocem poklicu. Zgodi se, da velik sneg
zapade, da ne more na pašo" gnati. Takrat, trinajst let star, gre
s svojimi starši v bližnjo cerkev in sliši tam evangeli o osmerih
blagrih: „Blagor žalostnim, blagor njim, ki so čistega serca itd.“
Te besede so tako prevzele njegovo serce, da berž starega raz¬
umnega moža poprosi, naj mu je razloži. Ko sliši, da more
le s pomočjd globoke ponižnosti in vednega zatajevanja samega
sebe večno zveličanje doseči, urno sklene to v djanji spolnovati.

2. Ko goreče Boga poprosi, naj bi ga učil in mu pomagal
hoditi po poti zveličanja, poterka na duri bližnjega samostana
in sprejet, čeravno še otrok, mimo vseh najostreje živi. Ker
se mu pa tukajšnje življenje ne zdi dovolj ostro, gre v še hujši
klošter blizo Antiohije, kterega je vodil pobožni opat Heliodor.
Deset let je tukaj neznansko pokoril svoje telo in ga neusmi¬
ljeno uklanjal pod oblast daha. Ker pa pobožni opat jame ber-
zdati njegovo silno mertvenje, poprosi ga, da bi se smel vsaj
skrivaj kolikor mu ljubo pokoriti. Ali enkrat ga najdejo tako
sterpinčenega po telesu, da se ga kar prestrašijo in ga opat
vpraša: „1, kaj pa imaš vendar tako hudega na vesti?“ — „Oh“
odgovori Simeon ,,saj je rekel David, da je v grehih spočet, ali
nisem tudi jaz?“ Opat se čudi visoki modrosti tega priprostega
hlapca,. m mu veli rane izceliti; da bi se pa drugi puščavniki
ne spotikali nad njegovim preostrim življenjem, češ, daje  ne¬
spametno divjanje, zato ga iz kloštra poslovi. Simeon se skrije
za nekoliko časa blizo v vodnjak, in tam nekaj dni in noči tak6
na glas psalme prepeva, da ga opat veli poiskati in v klošter

2 *

20

nazaj pripeljati. Ali Simeon ne ostane dolgo; enkrat na dan
kruh s sočivjem zavživati, to se mu ne zdi  preveč in preslastno.
V znožji gore Talanisa se vseli v majhno revno celico. Tukaj
sklene, cel post tudi dotakniti se ne jedi ne pijače in tako Go¬
spoda prav posnemati. Spovednik njegov Bas mu sicer pustf
tam 10 kruhov in pa verč vode, ali ko ga po minulem postu
obišče, najde kruhe nepovžite, vodo nepopito, njega pa vsega
terdega na tleh ležati. Namoči mu usta z gobo, poda mu sv.
rešnje Telo, in ta nebeška hrana ga zopet okrepča.

3. Odsihmal se je slednji post tako postil noter do visoke
starosti; tedaj je moral od te ostrosti odnehati. Čez tri leta za¬
pusti to puščavo in se preseli na verh tiste gore. Tam si ogradi
iz kainnja kočo brez strehe, da ni bil nič zavarvan ne proti
dežju ne proti solnčnim žarkom. In ker sam sebi dovelj ne za¬
upa, da se z železno verigo k skali prikleniti, da bi se od tam
ne premeknil. Ali ker mu škof antiolienski opomni, da ne pri¬
siljeno, ampak radovoljno djanje pred Bogom kaj velja, dd se
zopet odkleniti. Lesk njegovih čednosti, posebno njegova poniž¬
nost, pokorščina, njegova ljubeznjiva prijaznost in njegovo ne¬
navadno spokorno življenje je vabilo k njemu neštevilne množice
iz vseh in tudi naj dalj niših krajev. Celo neverniki so k njemu
prihajali in ga blagoslova prosili. Veliko jih je odšlo potolaženih,
samo da so se njegove obleke mogli dotakniti. Da bi se temu
navalu ljudstva odtegnil, sklene, kar se dosihmal ni videlo, ni
slišalo, — iti na stolp ali steber in na njem prebivati. L. 403 si da
postaviti 6 vatlov visok steber, sčasoma pa čedalje višega in
višega, dokler si naposled ne dd postaviti 40 vatlov visocega,
na kterem je prebival poslednjih 22 let. Na tem ozkem, le 3
čevlje širocem in nizko ograjenem prostoru, pod milim nebom,
na solncu, na dežji in mrazu, kjer ni mogel ne sedeti ne ležati
in le na ograjo se nekoliko nasloniti, je on stal ali klečal in
Boga hvalil noč in dan skozi 37 let. In kedar je z razpetima
rokama po več ur včs v Boga zatopljen gori stal, bil je sam
videti kakor križni steber. S tega visocega stebra je donel glas
zračnega puščavnika po svetu tje; po dvakrat na dan je zbranim
množicam pokoro oznanoval, in živa gorečnost njegove besede
in duh njegove ljubezni sta grešna serca mečila in h kesanju
budila. Pred Simeonovim stolpom so se sprave delale, krivice
poravnavale, stanovitne pokore sklepale. In tako je Simeon na
svojem odru več dobrega in koristnega storil, ko malokteri
vladar na zlatem prestolu.

4. Ali njegovo prečudno neznano življenje ni uteklo obre¬
kovanju sveta. Očitali so mu, da te prazne ničemurne posebnosti
zato uganja, da bi ga svet občudoval, da pravi duh ponižnosti
pač ne more prebivati v človeku, ki se tako očitno vsem na
razgled postavlja. Škofje in opati jamejo na-nj paziti, ter skle-

21

nejo njegovo pokorščino in ponižnost poskusiti. Pošljejo torej k
njemu nekoliko puščavnikov s tem poveljem, naj neutegoma
gre s stebra in naj ž njimi po njihovo živi. Komaj sliši povelje,
urno jame s stebra lezti in ravno zavoljo te gladke pokorščine •
mu je zopet dovoljeno na stebru ostati. Bog sam ga je postavil
na steber, da bi tedanjemu zmehkuženemu svetu krepkd pokoro
oznanoval. Molitev njegova je imela čudno moč; zatorej so k
njemu zahajali kralji in škofje, in se njegovi molitvi priporoče-
vali ter ga prosili svčta in blagoslova. — Ko po Antiohiji kuga
razgraja in potres tudi Simeonov stolp omaje, vse mesto k svet¬
niku privre. On plaka ž njimi in moli, pa jim tudi rezno očita
njihovo razuzdanost ter jim reče: „Ne stegujte proti nebu svojih
nečistih rok, jaz sam hočem za vas moliti. 11  In ko moli, nov
potres zemljo in steber razmaje, ljudstvo pa prestrašeno na ko¬
lena popada. Zdaj jim .dovoli, naj tudi sami kličejo in zaupljivo
Boga pomoči prosijo. Cez nekoliko časa jim oznani, da je Bog
molitev uslišal in da se hoče mesta usmiliti, ali da je med vso
množico en sam, kterega molitev je toliko pri Bogu zamogla;
pokaže s perstom na-nj, bil je — priprost kmet.  Ko mu
ga bliže pripeljejo, vpraša ga Simeon: „Sin moj ! povej mi, s čim
si ti to pri Bogu zaslužil. 11  Kmet pa se brani povedati rekoč, da
je grešnik, kakor so drugi. To Simeona še bolj poterdi v tem,
kar muje  bil Bog sam razodel; ko mu torej še bolj prigovar¬
jajo, naj resnico pove, tedaj prav boječe reče, da je vse
svoje pridelke delil na tri dele: enega je dajal revežem, z enim
je plačeval najemnike, z enim pa je preživljal svojo družino.

5. Bog ga je bil obdaril z močj<5 čudeže delati. Ali kolikor
bolj ga je Bog oslavljal, toliko bolj se je sam poniževal. Imel
se je za najvecega grešnika in se je torej še hujše pokoril. Z
nebeško potrpežljivostjo je terpel bolečine na nogi in je le z
besedico ni omenil. In ko je sam s seboj tako ostro ravnal, spre¬
jemal je s premilo prijaznostjo in priljudnostjo vse, kterikoli so
ga obiskali. V molitvi, v premišljevanji nebeških reči, in po¬
sebno v presvetem rešujem Telesu, ktero so mu sosednji duhovni
pogostoma donašali, zajemal je moč in neizrekljivo tolažbo. Na¬
posled Bogu dopade, zvestega služabnika k sebi poklicati. Kle¬
čečega in kakor v molitvi potopljenega ga najdejo enega dne
sladko v Gospodu zaspalega. Bilo je to 1. 459. v 69. 1. njegove '
starosti.

Njegovo sv. truplo je bilo od patriarha antiohijskega,
spremljanega od 6 škofov in neštevilne množice, preneseno v An- j
tiohijo in pokopano v pozneje sezidani cerkvi. Bog je oslavil
njegov grob z mnogimi in veli cimi čudeži.

'Obrazuje se na stolpu stoječ.

Kaj pa vendar pomenijo ta neznansko spokorna dela

svetnikov?

Kar beremo o sv. Simeonu, tega bi naravnost ne verjeli, ko bi
nam tega ne poterjevalo premnogo takrat živih prič kraljev, škofov-in
mašnikov, ki so tega svetnika videli. Pa čemu neki tako prečudno djanje,
jih mnogo poreka, to ni nikakor znamenje prave pameti? Cuj! Pravijo,
da imajo umetniki  na goslih vse strune na svojem orodji nekako više
napete, kakor drugi vsakdanji goslarji, in tako, ljubi bralec, so tudi med
svetniki taki izverstniki ali umetniki v svetosti, ki jih ne moremo posne¬
mati, kterih zgled pa mora našo mlačnost v dobrem osramotiti. Ko namreč
vidimo, kako oni delajo več, kakor bi jim, bilo treba, mora nas res
sram biti, ko vemo, aa še tega ne storimo, kar bi prav storiti morali.
Sv. Simeon je bil za to, kar je delal od sv. Duha vneman in gnan, on
je imel svetlo žarno luč, živo oznanovanje pokore za tedanji, v vse pre¬
grehe, nesramnosti, požrešnosti in lenobe zagreznjeni svet. —•

Kakor so v starem zakonu vstajali preroki, in so gnani od sv.
Duha, ogernjeni v rJševnate hale in zaničevani — ostro spokorno živeli,
da bi Jude, zabredle v nagnjusno malikovavstvo, iz pregrešne omamnosti
drebudili, in na pokoro obračali; tako je Bog tudi v novem zakonu obudil
može, ki so s svojim resnično spokornim življenjem svoje samopašne verst-
nilie podučevali, da druga pot ne pelje v nebesa, kakor le pot križa,
po kteri je hodil Jezus Kristus, sin Božji, sam, njegova preblažena Mati,
sv. aposteljni, brez števila sv. mučencev. In tebe, ljubi kristjan! naj
to opominja, da vsaj, kolikor moreš, mertviš svoje telo, ko vidiš,
kako se pobožni Simeon že z mladega posti, plaka, moli in z razpetima
rokama stoječ k Gospodu kliče, da se ga usmili. In čeravno Bog od
tebe ne tirja enako ostrega pokorjenja, vendar tudi tebi velja beseda Go¬
spodova : „Kdor hočeš za menoj iti, vzemi svoj križ nd-se, zatajuj sam sebe
in hodi za menoj“ (Mat. 16, 38.) — Kraljestvo nebeško silo terpi, in le
kdor je silen, ga na-se potegne.

Tedaj, dvigni se kristjan, začni mertviti svoje telo, to je, vsako
slabo poželenje v sebi zateri zavoljo Kristusa, in kedar te s težka stane
ali se ti celo nemogoče zdi, poglej najpred na križanega Jezusa in potem
na Simeona stoječega na stolpu, in čem večkrat se boš premagoval, tem
bolj se ti bo to zatajevanje in mertvenje priljubivalo. Tedaj začni pogla¬
vitno svoje nagnjenje premagovati. Ali storiš to? ktero je? —

Molitev.

O Zveličar Božji, Jezus Kristus! kteri si dal sv. Simeonu tako go¬
rečemu biti v spokornosti, dodeli tudi meni, da bom, kolikor po svojem
stanu premorem, križe v duhu pokore za Teboj nosil in tako večno slavo
dosegel. Amen.

23

6. Prosinec ali januar.

Sveti trije kralji ali razglašenje Gospodovo.

gjanašnji praznik se šteje med najstarejše in največe praz-
Pnike katoliške cerkve. Njen poglavitni pomen je prika¬
zanje in razglašenje Gospodovozatorej  sv. cerkev s pri¬
hodom Modrih sklepa tudi spomin kersta Jezusovega v reki Jor¬
danu, ko ga je Oče nebeški sam razglasil za svojega prelju-
beznjivega Sina, ter spomin svatovščine v Kani galilejski, kjer
je Jezus s pervim čudežem svojo vsemogočnost slavito razodel.
Sploh pa se imenuje praznik sv. treh Kraljev,  ker je milost
Božja na današnji dan'po  njih ko pervinah tudi nevernike po¬
klicala k sv. veri, k spoznanju edinega in pravega Bogd, ali pa
razglašenje Gospodovo,  ker je po njih tudi med neverne
narode prišel glas o Zveličarji sveta.

2. Ob času Kristusovega rojstva se je bila pogubila med
narodi vera v enega pravega Boga ter se umeknila ostudnemu
malikovanju. Ali skozi žalostno temoto se je kakor leskeča nitka
vila in od ust do ust tudi med neverniki izročevala povest, da
se bo o tistem času rodil velik Zveličar, kteri bo slednjega Člo¬
veka ponovil in oblažil. Hrepenenje po njem je bilo sploh živo
po vesoljnem svetu. Ta povest je izvirala iz obljube Božje, v
raju storjene, ki je kakor iskra tlela v zavesti zgubljenega sveta,
posebno pa so jo po Arabiji hranili ko predrago izročilo, ker
je ondi o preseljevanji Izraelcev iz Egipta v obljubljeno deželo
Balaam prerokoval, da bo enkrat svetla zvezda vzšla iz judov¬
skega ljudstva. Modri in imenitni možje na Jutrovem, ki so
tuhtali zvezde na nebu, in so brali v svetih bukvah ali pa sli¬
šali od vernih Judov o tem prerokovanji, ti so goreče tudi
hrepeneli zagledati zvezdo, ktera bi jim oznanila prihod tega
od Boga obljubljenega judovskega kralja.

3. Čas pričakovanja se dopolni, in glej! v tihi noči se na-
nagloma nebo na vzhodu razžari in prečudno svetla zvezda na
njem priplava. H veta nada, skrivnosten glas jim povč, da ravno
ona je rojna zvezda zaželenega prenovitelja sveta. Urno otovorijo
velblode in se odpravijo na pot,  da bi za sledom čudne zvezde
poiskali dete Božje, mu skazali čast in mu poklonili spodobnih
darov. Ne straši jih ne neznana daljava, ne puščavna težavnost
in nevarnost pota, ne sopari ne viharji, ne strupene ne goltne
zveri, —- gredd ter gredč dolgo, dokler ne dospejo v Jeruzalem,
včliko mesto judovsko. Tam upajo, da najdejo zaželenje vseh
vekov, pričakovanje vseh narodov. Vprašajo torej s priprosto


25

besedo: ,,Kje je rojen kralj judovski ? Zakaj, videli smo njegovo
zvezdo na jutrovem in smo g  a prišli molit. 11  Kakor strela vdari
to vprašanje med ljud in derhal. „Herod se prestraši in ves Je¬
ruzalem ž njim.“ Preplašeni kralj urno skliče zbor — vse velike
duhovne in pismouke in jih skerben poprašuje, kje bi imel
Kristus rojen biti. Oni pa mu rekd: „V Betlehemu na Judejskem,
zakaj tako je pisano po preroku, da iz njega bo prišel vojvoda,
kteri bo vladal ljudstvo izraelsko. 11  Modri tedaj malo p oz vedo,
ali vera njihova v Božjo obljubo ne peša.

5. Vera njihova je skalnata. Herod je pošlje v Betlehem,
da, kedar dete najdejo, mu pridejo nazaj povedat, da tudi on
gre in ga moli. In glej, zvezdo, ki so jo videli na Jutrovem,
zopet ugledajo in se je silno obveselč. In ona pred njimi gre,
dokler ne obstane vzgorej tam, kjer je dete bilo. Bila pa je pred
mestom Betlehemom na vzhodnji plati skalnata votlina, v ktero
so pastirji o deževnem ali merzlem času svoje čede uganjali.
Nad to uborno votlino, nad to živinsko stajo zvezda obstane,
in svoj žarni ogenj na-njo razlije, kakor bi rekla: „Tukaj je,
kterega iščete!“ Kaj neki! Ta kraj torej bodi zaželeni konec
njihove dolge poti? Naj ravno v hlevu med govedi in bravino
arabljanski modrijani iščejo in častb prenovitelja sveta? Kdo bi
to mislil! Ali to jih ne moti. Berž raztovorijo velblode, in s po¬
nižnim spoštovanjem stopijo v votlino. Kaj vidijo? Vidijo pre¬
milo Dete, vidijo preljubeznjivo Mater, kako rajsko zamaknjena
gleda na čudovitega sinka v naročji, vidijo Jožefa miloresnobnega
na strani stoječega in v nebeške misli vtopljenega. Vidijo pa tudi
zgolj le revščino in pomanjkanje. Ali je zdaj vera njihova oma¬
hovala? Nikakor ne.

5. Vero pobožnih Modrih, obdanih s kraljevo Čas tj <5, ta
vnanja ubožnost ne moti. Pred Detetom, ktero so v žareči zvezdi
na jutrovem spoznali, v goreči ljubezni padejo na kolena, in ga
molijo; odpr<5 tudi svoje zaklade in mu darujejo zlata, kadila in
mire. In se vernejo v domovino z zvezdo žive vere v sercu, in
pripovedujejo, kaj so čudnega videli in slišali o Detetu in Ma¬
teri njegovi. Več ko trideset let, tako se sporočuje, živ6 doma
pobožno in sveto, vesele se sladkih spominov ter premišljujejo,
kaj da bi pač potem iz Deteta bilo? In glej, pripelje jim Bog
sv. Tomaža v daljno Jutrovo (v Perzijo), da je kersti v imenu
Jezusovem, in da tudi oni potem po tisti deželi sv. evangeli
oznanujejo. Njih svete ostanke so prenesli najpred v Carigrad,
potem pa v Milan, dokler niso bili v 12. stoletji po cesarji Mi¬
roslavu I. preneseni v mesto Kolin na Rajnu, kjer jih še zdaj
katoliški svet pobožno častf.

Molitev in daritev.

At omisli kristjan! ali ne moreš tudi ti kje svojega Boga in Gospoda
poiskati; ali ni tudi zdaj še najti v Betlehemu, to je, v „hiši kruh  a,“
in ti ne daje tam lepe priložnosti, pokloniti se mu? Glej, to utegneš pri
vsaki sv. maši storiti. Takrat je Jezus na altarji pričujoč; zakaj resnična
vekomaj je njegova'beseda, ki jo je izgovoril pri zadnji večerji, ko je
postavil daritev sv. maše, rekoč: „To je moje teloIn  kedar pri povzdi¬
govanji poklekneš in mašnik posvečeno hostijo povzdigne, glej, tu imaš
pred seboj, kar so imeli Modri, ko so Dete v Marijinem naročji molili.

Pomisli, kaj so poklonili ti sv. možje, ki so bili vendar le never¬
niki , da bi nebeško Dete spodobno počastili, in sicer ne zato, da bi od
njega kaj prejeli, ampak poklonili so mu zgolj le v počeščenje in
v dar: in pomisli, kaj si ti poklonil. Marsikteri ne gredo v cerkev k sv.
maši, ker gre dež, ker je mraz, ker je predaleč, ker ne utegnejo zavoljo
obilo opravkov; marsikteri nočejo iti vsaki dan, ker to bi se morda drugim
čudno zdelo. Mnogo njih pa gre vsaki dan v cerkev, pa ne zato, da bi
Jezusa tam počastili, ampak da bi od njega kaj prejeli. Sicer je tudi
to dobro; ali kako lepo bi bilo, ko bi kterikrat tudi iz tega namena šli
tje kakor sv. trije kralji, da bi namreč Jezusa tam počastili, ko bi tudi
zavoljo tega kako škodo terpeli ali druzega kaj nadležnega prestali.

Pa tudi darovati moramo Jezusu, odpreti svoje zaklade in mu darov
prinesti, njemu ravno tako ljubih, kakor so zlato, kadilo in mira. In kaj
postavim? I no! kaj lepega mu obljubi, da n. pr. hočeš bolj pogostoma v
cerkev hoditi, večkrat sv. zakramente prejemati, da nočeš po samopašnih
plesiščih in rajališčih se potikati, da hočeš staršem bolj pokoren biti, da
nočeš bližnjemu dobrega imena jemati itd. Ce boš ponižno in pobožno
prosil in molil, razodel ti bo morda Jezus sam, kaj bi najrajši od tebe v
dar prejel, da bi n. pr. v to ali ono hišo ne hodil, da bi sovražnika, ke¬
dar ga srečaš, lepo ogovoril, mu prijazno roko podal itd.

Na svetih treh kraljev dan naj bi nikdo ne pozabil, Gospodu Je¬
zusu kaj darovati, ker to se res spodobi za vredno posvečevanje tega
praznika. Ce pa ravno ne veš, kaj-li vendar bi mu utegnil v prijeten dar
prinesti, podeli ubozemu kaj milošnje, in ako se ti hoče zahvaliti, reci
mu, da naj se zahvali Gospodu Jezusu, ki se je storil brata ubogim.

Molitev.

O Gospod, nebeški Oče, kteri si pri sv. kerstu po sv. Duhu ne¬
beški dar vere v me vlil in me za svojega otroka sprejel: dodeli mi to
milost, da se vedno ravnam po nauku sv. vere, in tak6 večno luč kedaj
v nebesih dosežem. Amen.

27

7. Prosinec ali januar.

Sv. Valentin, škof,

J CjLaj vsa gorečnost za čast Božjo in zveličanje duš zamore,
JpŽto se lepo vidi v življenji sv. Valentina  škofa. Leta
440 po Kristusovem rojstvu pride v mesto Pasavo na Ba¬
varskem ondi sv. evangeli oznanovat. Pa žalibog, nihče od Je¬
zusa Zveličarja kaj slišati noče. Prebivavci tistega kraja, nemški
pogani in arijani ga pr epodd, torej roma v Rim in ponižno
poprosi svetega očeta Leona Vdlicega za blagoslov k temu apo¬
stolskemu delu. Poverne se in svoje sveto delo z novo goreč¬
nostjo začne; močno je namreč njegovo bogoljubno serce hre¬
penelo po zveličanji duš. Ker
pa zopet vidi, da seme besede
Božje le na skalo pada in da
je vse njegovo prizadevanje za¬
stonj , poda se zopet v Rim ter
prosi, da ga v drug kraj k
druzemu ljudstvu pošljejo, kjer
bo sad spreobernjenja in po-
boljšanja obrodilo.

2. Ali sv. papež Leon Vd-
liki ga opomnijo po nauku in
zgledu sv. aposteljna Pavla be¬
sedo Božjo oznanovati, bodi-si ljuddm priležno ali nepriležno,
škofa ga posvetd in mu dovolijo, da se le tedaj k drugemu
ljudstvu poda, ko bi tudi zdaj njegovo prizadevanje ostalo
brez sadil

3. Okrepčan po prejeti milosti in napolnjen Duha Božjega
sveti škof zopet začne svoje apostolsko delo, goreče in neutrud¬
ljivo sv. vero oznanuje, ali prebivavci gori imenovanega mesta,
ki so bili večidel še neznabogi ali pa krivoverci, ga zdaj še
manj poslušajo, kakor poprej; zgrabijo ga, gerdo ž njim delajo,
iz mesta ga izsuvajo in iz tistih krajev čisto izžend.

4. Kakor se je nekdaj Jezus milo razjokal nad nespokornim
m terdovratnim mestom Jeruzalemom, ktero je tolikrat zbrati
hotel, kakor kokla piščeta zbira pod peruti, tako se je jokaje
tudi sv. škof še enkrat na mesto ozerl, slepemu hudobnemu ljud¬
stvu Boga usmiljenja prosil in ga za zmeraj zapustil. P odd se
v kraje sedanjega S^ajcarskega, povsod sveti nauk Jezusov
oznanuje in si močno prizadevlje, ljudi k spoznanju resnice in
večnemu zveličanju pripeljati. Poslednjič pride na današnje Ti-

28

rolsko. Tukaj najde pripravno zemljo za seme besede Božje ter
jih veliko spreoberne in kersti; mlada deda pa v gorečih mo¬
litvah hvali Gospoda, ter skerbnemu pastirju dela sladko veselje.

5. Postavil je tukaj v mestu Majs-u blizo Merana hišo za
nekoliko duhovnov, ki so ga pri njegovih duhovskih opravilih
podpirali, in kterim je po svoji smerti lepo zadeto delo izrodil.
V to hišo se je podal, kedar se je dasi od svojih težkih in mno-
goternih opravil nekoliko opoditi in z branjem in premišljevanjem
svetih redi okrepčati hotel. Leta 470 je Bogu dopadlo , ga po
zasluženo plačilo k sebi poklicati. Častito so ga pokopali v mestu
Majs-u; odtod so ga prenesli v Trident, pozneje pa v Pasovo,
kjer se je bilo ljudstvo iz svojega grešnega spanja prebudilo, k
katoliški veri spreobernilo in nekdaj preganjanega oznanovavca
varha Pasovske škofije izvolilo.

Obrazuj e se v škofovski obleki.

Podpiranje misijonarjev in oznanovavcev sv. vere.

,;ik.4or vas sprejme, mene sprejme, in kdor sprejme mene, sprejme
njega, ki je mene poslal. Kdor sprejme preroka v imenu preroka, ta bo
plačilo preroka prejel, in kdor sprejme pravičnega v imenu pravičnega,
bode plačilo pravičnega prejel. In kdor koli da piti komu izmed teh naj¬
manjših le kozarec merzle vode v imenu učenca, resnično vam povem, ta ne
bo ne zgubil svojega plačila.” (Mat. 10, 40—42.) Te besede Gospodove
nam jasno razlagajo veliko zasluženie ne samo tistih, ki se trudijo z ozna-
novanjem sv. vere, ampak tudi njih, kteri. take delavce v nogradu Go¬
spodovem podpirajo.

„Brez vere je nemogoče Bogu dopasti” (Hebr. 11, 6.) In: „To pa
je večno življenje, da spoznajo tebe, samega pravega Boga in Jezusa Kri¬
stusa, kterega si poslal.” (Jan. 17, 3.) Ali koliko jih je še dandanašnji,
Id edinega pravega Boga ne poznajo, in od Jezusa, Zveličarja sveta, še
nič slišali niso, ki še tavajo po smertnih sencah poganstva in krivoverstva.
-- Marsikteri izmed njih utegne resnično hrepeneti po resnici in poleg
svojih želj veren biti. Ivo bi torej k tem dobrim dušam, kakor'nekdaj k
ajdovskemu stotniku sv. Peter, katoliški duhoven prišel, jim kazal podobo
križanega Jezusa, jim oznanoval besede zveličanja, o kako bi oni v do¬
brem rastli, kako bolj goreče Boga ljubili, ga hvalili, koliki izmed njih
veliki svetniki postali. To nam zgodovina slednjih časov glasno spričuje.
Koliko izmed poganov in krivovercev pa je, ki so taki iz lastnega zadolženja,
ker si premalo prizadevajo pravo vero spoznati, ali pa ne marajo po njenih
zapovedih živeti, in zatorej rajši ostanejo pri svojih malikih in svojih krivih
naukih. Ali kakova grozna sodba jih čaka! ko bi pa vendar usmiljeni Bog
tudi njim kterega apostolskega moža poslal, da bi jim s sv. Duha kre¬
postjo vero oznanoval, s svetim življenjem njih občudovanje in ljubezen
si pridobival, ali bi jih ne bilo veliko rešenih? Gotovo! In ker si sv. cer¬
kev že od njega dni prizadevlje vse narode sveta v svoje naročje zbrati,
s tem kaže, da je ona katoliška, in katoličani se tudi njeni otroci spri-
čujejo, če po svoji moči razširjevanje sv. vere podpirajo. „Posvečeno bodi
tvoje ime, pridi k nam tvoje kraljestvo!”

29

In kako naj to podpirajo? O, ni ne treba čez morja jadrati in ajdov
po gozdu iskati; domd jih dovelj najdemo kerščenih ajdov. Ni ne treba,
da bi kdo duhoven bil, tudi sicer se z lepim opominjanjem, svarjenjem
podučevanjem veliko stori. Kolikrat je že priprosta pobožna žena prevzetnega
bogotaja k veri spreobernila! Ce nam ni dana moč besede, naj dobre
bukve namesto nas govore, ali pa peljimo zmotenega, dvomečega k razum¬
nemu duhovnu. In kedar vsega tega nič ne moremo storiti, ostane nam
vendar še trojno orožje, s kterim zamoremo nejevero zatirati, in pravo
vero s sveto zmagovavno silo razširjati, in tega orožja se nam nikdar ne
zmanjka, namreč: molitve, spokornih del in inilošnje,  s ktero se
podpirajo taka društva, kterih posebni namen je razširjevanje sv. vere in
taki možje, kteri hodijo v daljne kraje sv. evangeli oznanovat, tudi če
treba življenje zanj darovat. S temi priročnimi pripomočki zamore slednji
kristjan apostelj biti; zatorej naj katoliški verniki nikdar ne zanemarjajo,
velikrat, da vsaki dan za povikšanje sv. cerkve, za razširjanje prave vere
moliti in z vsemi pripomočki k zveličanju duš pomagati.

Molitev.

Prosimo te, o Gospod, prizanesi svojim služabnikom po častitem
zasluženji svojega svetega škofa in spoznovavca Valentina, da bomo po
njegovi priprošnji vseh zopernost rešeni. Po Jezusu Kristusu Gospodu
našem. Amen.

8. Prosinec ali januar.

Sveti Severin.

smerti groznega Atila, hunskega kralja, v polovici 5. sto-
letja so divje trume raznih narodov hrumele po rimskih
pokrajinah ob Donavi. Kakor ogromna nevihta se je narod
za narodom valil. Požari in kervavi potoki so bili njih sled.
Rimljani so imeli sicer še nekoliko terdnjav v oblasti, v
kterih so katoliški prebivavci nekoliko zavetja dobivali; ali aj¬
dovski in arijanski narodi so je vedno stiskali, in vse zunaj
mest ropali, morili ali v grozne verige kovali, lepo zemljo pa
v puščo devali. Bil je povsod le strah in trepet in obup. O tej
prehudi sili se nanagloma prikaže ob bregovih Donave angelj
tolažbe in pomoči, mož častitljive postave in miloserčnega obličja
— sv. Severin. Nihče ne vč, odkod je prišel. Ko ga enkrat ime¬
niten duhoven popraša po domovini njegovi, mu šalno odgovori:
„Ako misliš, da sem begun, skerbi, da veliko odkupnino za-me
dobiš,“ resno pa pristavi: „Kaj neki naj služabnik Božji govori

30

o rodu in domovini, skerbimo
mar za dom v nebesih; to pa
vedi, da me je Bog poslal,
tolažit to ljudstvo v njegovih
stiskah in nadlogah." Jezik
njegov pa je razodeval, da je
prišel od vzhoda, ali vsaj, da
je mnogo let tam moral živeti.

2. Pričel je svoje apo¬
stolsko delo v Asturih (morda
sedanji Stockerau ali pa Klosterneu-
burg) pri Donavi 1. 455. Prebivavci
tega mesta so bili pogreznjeni v vso
hudobijo. Opominja je k pokori, toda
ne marajo; tedaj jim zažugajezo Božjo
in odide. Res, sovražnik napade mesto
in vse prebivavce pokoned. Dopol¬
njenje njegovih prerokeb in čudeži,
ki jih je delal, so razglasili njegovo
ime po dolgem in širokem. Popotoval
je po sedanjem zgornjem in zdoljnem
Avstrijanskem, Korotanskem, Stajar-
skem in zdoljnem Ogerskem. Po rim¬
ljanskih terdnjavah v Pavijani (Du-
naji), Batavi (Passau) in Juvaviji
(Solnogradu) je zbiral razkropljene
vernike, verdeval njih duhovske za¬
deve, je opominjal, učil, tolažil, va¬
roval. Kamorkoli je prišel, povsod
je širil blagoslov Božji med ljudstvom.

Kteri so poslušali njegove besede, te
je očitno varovala roka Božja, da so sovražnike ali srečno pre¬
magali ali pa čudežno bili rešeni sužnosti.

3. Kjer je bilo pomanjkanje in je glad terl uboge, tam je
bogatim serca mečil, da so jim hrane dajali. Prebivavce seda¬
njega mesta Dunaja je stiskala huda lakota. Ko' pozvedd od ču¬
dodelne moči Severinove, poprosijo ga, da bi k njim prišel, ter
jim v tej silni nadlogi pomagal. Pride. Prokula, bogata vdova,
je imela polne kašče žita, pa ni hotela pomagati revežem, ki so
pomanjkanje terpeli. Severin jej sredi na ulicah resno očita njeno
lakomnost rekoč: ,,Ti si plemenitega rodit, ti si kristjanka, in
vendar si sužnja gerde lakomnosti, ali gorje tebi! Bog bo že
skerbel za svoje otroke, ti pa boš svoje žito v Donavo pometala
in boš ribe pasla, ker nočeš ljudf. Še utečeš šibi Božji, ako hitro
revežem pomagaš!" Vdova se prestraši in žito berž med uboge
razdeli.

31

4. Skor trideset let je mož apostolski neutrudno popotval
od kraja do kraja. Povsod je svetila njegova keršanska modrost,
njegovo terdno zaupanje v Boga, njegova čudodelna moč in go¬
reča ljubezen do bližnjega. Ubogi so bili njegovi ljubljenci in
kjerkoli je mogel, povsod jim je pomagal. Živel je grozno spo¬
korno. Prebival je v prav ozki celici, postelja mu je bila plahta
na terdih tleh. Postil se je vsaki dan do večera, tudi v najhujši
zimi je hodil bos in razoglav. Ljubil je ponižnost čez vse, čertil
pa napuh in ničemurnost. Dar čudežev in prerokovanja, glas in
moč njegove žive besede, žar njegovih oči, miloserčno njegovo
obličje in ogenj njegove ljubezni, — te čudne prikazni so z vso
niočjd prevzemale serca ljudi. Ne samo verniki so ga visoko ča¬
stili, ampak tudi sirova arijanska ljudstva prek Donave so ga
ko svetnika spoštovala in se ga — bala. Pri njih vojvodih je
veliko veljal; mnogokrat so ga popraševali za svet ter ga prosili
blagoslova. Enkrat pride k njemu visok mlad junak, Odoaker,
kralj Herulov, toda revno opravljen. A11 Severin ga preč spozna
ter mu reče: ,,Le pojdi v Italijo, zdaj se sicer še s kožami ogri¬
njaš, ali kmalo boš dosegel mogočno oblast.“ Ko res Odoaker
malo let potem s svojo vojsko Laško premaga in mogočen kralj
tam postane, sporoči sv. Severinu, da mu hoče spolniti vse, česar¬
koli ga bo prosil. Severin ni želel za sč ničesar ko samo to, da bi
kralj nekoliko jetnikov izpustil, in zgodilo se je. Za jetnike sploh
si je Severin vedno veliko prizadeval in njegova prošnja jih je
brez števila rešila. — Po mnogih krajih je zasadil klošterske na¬
selbine, sam pa je najrajši prebival v kolibici pod ozidjem Du¬
najskim. Njegovo sveto življenje je zbiralo mnogo učencev okoli
njega in za-nje je postavil samostan v Heiligenstadt-u, v kterem
jih je k sv. keršanski popolnomosti napeljeval. Velikrat so ga
hoteli za škofa posvetiti, ali ponižnemu varim ubozih je bila nizka
celica ljubša, ko visoka škofovska čast.

5. S tacim vspehom se je sv. Severin neprenehoma trudil
za čast Božjo, za dušni in telesni blagor ljudi. Daleč na okrog
se je svetil lesk njegovih čednosti; koderkoli je stopala noga nje¬
gova, povsod se je prikazal blagoslov Božji. Naposled seje izgorel,
kakor se sveča izgori pri službi Božji in bližal se je čas, da je
imel prejeti plačilo za svoja dela. Konec 1. 482 ga poprimejo
hudi bodljaji; prejme sv. popotnico, zaznamva se z znamenjem
sv. križa in z besedami psalmovimi: „Vsaki duh hvali Grospoda!“
preseli se s tega sveta ravno tisto leto, ktero je bil prerokoval,
8. pros. 483. Njegovo truplo počiva v Napolu.

Sv. Severin se imenuje apostel noriški,  ne zatč, ker
je ljudstvo h keršanski veri spreobernil, ampak zavoljo svoje
apostolske delavnosti po tistih krajih.

Obrazuje se v obleki opata nesoč cerkev ali bukve, kot pomenivno
znamenje svoje apostolske delavnosti.

32

Kako lepo je ljubiti bližnjega in kako gerdo ljubiti le

samega sebe.

Ufelika je bila ljubezen sv. Severina do ubozih in nesrečnih. Ža¬
loval je z žalujočimi in plakajočimi in kjerkoli je mogel, tolažil je svoje
brate, jim svetoval, jim pomagal. Da je pa čutil, da je terpel s terpeeimi
in nesrečnimi, to ni izhajalo iz njegovega mehkega občutljivega serca,
ampak izviralo je iz živega studenca njegove goreče ljubezni. Le ljubezen
do Boga gaje  gnala in vnemala, da seje  tolikanj trudil za bližnjega.
On vidi svojega Odrešnika, kako viseč na lesu križa se daruje za vse
ljudi in celo za sovražnike svoje, in kako da tudi od učencev želi, da bi
svoje brate ljubili. Ta pogled je tudi njemu dajal moč, da je najtežavniša
dela ljubezni spolnoval. Zato je sam na-se pozabil in ni sebi živel, ampak
drugim; ni poznal ne počitka, ne preneha, ni porajtal ne nevarnosti ne
težav; kjerkoli je slišal klic, tje je hitel na pomoč. O duša keršanska!
kako lepa pač je ta čednost — sveta darovavnost! Očisti tudi ti po zgledu
sv. Severina svoje serce vse samoljubnosti in sebičnosti.

Zakaj neki Bog ni zapovedal, da bi človek sam sebe ljubil,
ampak da naj bližnjega ljubi kakor samega sebe?  Ker človek
že brez tega sam sebe čez mero ljubi. Vsaki je že od rojstva sam sebičnik;
le sebi je dober, le za-se hoče vse . in pod-se koplje vse, le sam nd-se
gleda, le sebi vse pripisuje, le sam sebi vse velja in misli, da je solnce
celega svetd. Ta samoljubnost, ta sebičnost oterpni človeško serce, da se
nobeno sočutje in nobeno usmiljenje v njem ne more obuditi. „Da se le
meni dobro godi, kaj mi za druge mar!“ to je modrost in ljubezen tega
sveta.

Ali to ostudno samoljubnost Gospod Jezus prav ostro zavračuje.
On hoče, da ljubimo tudi bližnjega in se ravnamo po pravilu: „Kar ti
sam sebi želiš, to stori tudi bližnjemu, in česar ti sam sebi
ne želiš, tega tudi njemu ne st6ri.“  In zavoljo tega hoče Jezus vse,
karkoli bližnjemu storimo, tako sprejeti in poplačati, kakor bi bili njemu
samemu storili. Gorje torej na sodnji dan vsem, kteri so se s hudičem
tukaj tovaršili v sebičnosti, tovarši mu bodo tudi v pogubljenji. Zatorej
pa, duša keršanska! olevi (iznebi) se še danes kačje kože samoljubnosti.
Ali bi ne hotela torej še danes v ta namen ubogemu milošnje podeliti, bol¬
nika obiskati itd? —

Molitev.

Usmiljeni Oče nebeški! ki si iz ljubezni do nas grešnikov svojega
edinorojenega Sina na križu pustil grozovito smert storiti, dodeli mi to
milost, da slednjo samoljubnost zatarem v svojem sercu in da iz ljubezni
do Tebe ubogim po moči pritečem na pomoč! Amen.


33

9. Prosinec ali januar.

Sv. Julijan in sv. Bazilisa.

f v. Julijan, edini sin bogatili in pobožnih staršev, je bil rojen v
Antiohiji. Verli keršanski učeniki so mu zgodaj vcepili ljubezen
do sv. vere, ž njo pa tudi ljubezen do deviškega stami. Ko
pa 18 let dopolni, zaročijo ga starši, da bi njih rod ne zameri,
s plemenito devico Baziliso; ali ko sta bila sklenjena v zakon,
po njegovi mili prošnji tudi ona vedno devištvo Gospodu obljubi
in živela sta skupaj kakor brat in sestra. Po zgodnji smerti
staršev, ki so njima veliko premoženje zapustili, posvetita se
edino le opravljanju usmiljenih del. Hišo svojo spremenita v go¬
stišče, v ktero sta preganjane kristjane sprejemala in jim stregla,
Julijan moškim, Bazilisa ženskim. Zatorej se imenuje mučenec
Julijan ,,radogost“ ali „gostoljub.“

2. V tej dobi zahrumi novo preganjanje zoper kristjane
in ta sv. družina goreče prosi Boga, da bi jej podelil stanovit¬
nost do konca. Bazilisa je bila pred morijo poklicana v deželo
miril Julijanu paMarcijan zapovč, da naj na svojem domu ma¬
like časti. Julijan, ki je imel pod svojo streho veliko duhovnov,
odgovori, da hoče le Jezusu služiti. V grozovitosti svoji veli
Marci jan njegovo hišo zapaliti in vse, ki so v njej, žive požgati,
njega pa zvezanega pred sodbo pripeljati. Marcijan si prizadeva
vse z lepa in z gerda, da bi ga Kristusu izneveril, ali zastonj.
Julijan ostane stanoviten, in čeravno enemu beriču izbito oko
ozdravi, vendar se ne potolaži trinog.

3. Marcijan da Julijana v težke verige vkovati, in sredi
terga mučiti, da bi kristjane ostrašil. Ali ravno, ko ga mučijo,
gredd otroci iz šole in med njimi edini sinček oblastnikov, Celz.
Zagledati mučenca, gine ga takd, da kar od sebe verže bukve
m halo, k mučencu steče, se njegovih nog oklene in ga milo
prosi, naj ž njim terpl in umerje. Oblastnik zaukaže, naj
ga stergajo proč, ali ne morejo ga. Oba skup morajo, ker se
tako terdno deržita, v ječo peljati. Po noči pride tje mašnik An¬
toni, in kersti ondi 20 vojakov, 7 druzih mož in pa malega Celza.
Komaj oblastnik to zvč, urno sporoči cesarju, kteri zaukaže, naj
se dalje mučijo, potem pa naj smert storč.

4. Tedaj postavi Marcijan sodnji stol na tergu; svete spo-
znovavce pred njega pripeljejo in cesarjevo povelje se jim oznani.
Pri tej priliki obudi Julijan mertvega pogana, ko ga ravno k
pogrebu nes6. . Obujeni Anastazi hvali pravega Boga in prejme
sv. kerst. Drugi dan so bili zopet pred sodbo peljani in obsojeni,

Življenje svetnikov in svetnic božjih. I. zv. 3

34

v kadeh, do verha z vrelo smolo napolnjenih, grozno smert sto¬
riti. 31 tacih kadi je bilo postavljenih, za vsacega ena. Brez
strahu se jim bližajo hvalne pesmi prepevaje. Marcijan, ker ne
more gledati sirovih muk, domii odide. Slišati, kako junaško se
obnašajo, okrutnika sicer pretresne, ali ne omeči ga ne; materi
pa serce poka, videti hoče dete svoje, sinčeka svojega. Z dovo¬
ljenjem moževim gre v ječo, da hi nedolžno ovčico Kristusu uro-
pala; prosi ga tri dni, in se mu prilizuje z vso učenostjo materne
obupnosti, ali naposled sama kristjanka postane in mašnik Antoni
jo kersti. Ko oblastnik to sliši, ljutega serda skipf. Tistih 20
vojakov berž da pomoriti, unih 7 bolj plemenitih mož na ger-
madi sežgati, z druzimi pa hoče še poslednjo poskušnjo storiti.

5. V najlepšem tempeljnu napravi prekrasno daritev in
tudi Julijana s tovarši pozove tje, da hi tudi oni ondi darovali.
Ko Julijan tje pride, vpričo trume malikovavskih duhovnov pade
na kolena ter moli, in glej, ko bi trenil, rušijo se maliki, zidovi
pokajo, in mnogo duhovnov z grobljo zasujejo. Tedaj so bili
kakor le mogoče mučeni, ali ogenj, zverine in druga mučila niso
nič zmogla nad njimi. Poslednjič so bili z mečem ob glavo djani
in so tako slavo nebeško dosegli 9. januarja. Grozoviti oblastnik
tudi kmalo plačilo prejme, čer vi ga živega zglojejo.

Sv. Julijan se obrazuje z mečem v roči — okoli njega razrušeni
kipi malikov.

Kako so bili kristjani mučeni.

Ljub i kristjan! glej, s kalcovim orodjem so kristjane mučili.

Fig. 1. T e z avnica  (equuleus, konjiček, ker je bilo to orodje podobno
lesenemu konju). Mučenci so bili znak položeni na ta dva trama (aa), in noge
so jim z vervmi križem zvezali. Te vervi so bile napeljane po majhnih va-
ljarčkih ali škripcih, in ko so se začele okoli vreten ovijati, bili so udje
iz sklepov izmaknjeni, kosti so se lomile in nohtovi po rokah in nogah
so pokali. Zraven tega so jim rabeljni po bokih meso tergali z železnimi
kremplji in aki, ali pa ga cefrali z biči, ki so imeli na koncu železne
kavkeljčke; ali pa so je palili z bakljami. Večkrat so morali po več ur te
strašne muke preterpevati. Ko so bile vervi zopet odvite, tedaj sta se tra¬
mova razmaknila, in truplo je obviselo na rokah in nogah kakor na vislicah.

Fig. 2. 1. Železni kremplji  (ungulae). To orodje je bilo podobno
železnim kleščam s špičastimi zakrivljenimi zobmi. Ž njimi so meso mu¬
čencem tergali. — 2. a k (uncus), ostro, le malo zakrivljeno kopje, s kterim
so parali kožo in meso. — 3. Železne grablje ali greben  (pecten),
orodje v ravno ta namen.

tako

Fig. 3- 1. Šibe  (virgae) kratke šibe kakor v metlo zvezane; 2. ravno
daljše šibe (flagra); 3. kij ali k o 1 (Tustes), lcrepelec na koncu ves

z ze-

gerčav; 4. jermeni  (lora); 5. š k o r p i j o n ali korobač,  bič
leznimi kavkeljčki. Tudi šibe ali metle s kavciji ali vozali so bile tako
imenovane. 6. Šibe,  ki so imele na konceh svinčene čblice (plumbatae),
bile so volovske kite ali pa spletene iz jermenov, s kterimi so mučence

3

36

tepli. Tudi so mučence devali v klado (nervus). Klada  je bila nare¬
jena iz dveh velicih širocih tramov, v kterih so bile izdolbene luknje, v
ktere so noge, časi tudi vrat mučencev vtikali. Velikrat so morali mučenci
dle časa in sicer v temnih smradljivih ječah v to trapilo vkambani prebiti.

Fig. 4- 1. Baklj  e (taedae) jeldve: 2. 3. posebne baklje (funalia) zvite
iz vervi in polite z voskom ali pa z mastjo, s. kterimi so mučence žgali;
4. o s t e n (stimulus) , s kterim so mučence bodli. — Železne plošče
(laminae) so bile razbeljene, da so na njih mučence po straneh pražili.

Fig. 5. 1. Železna mreža ali lesa  (craticula) in 3. železna  po¬
ste  1 j a (lectus ferrens); pod tema dvema so kurili, da so mučence žive
na njih pekli. 2. Kotel  (lebes) poln vrelega olja, smole ali voska; 4.
peč polna vrelega apna.

Fig. 6- 1- sekira, 2. meč, 3. raženj, 4. žaga, 5. kolo  s špiča-
stirni zakrivljenimi železnimi zobmi; 6. mesto posuto s črepinjami,  na
kterih so morali mučenci vsi ranjeni m raztepeni ležati.

Fig. 7- Amfiteater  ali glediščno okroglišče, v kterern so se
ljudstvu razne igre kazale in v kterih so mučence stavili pred divje zve¬
rine, da so je raztergale. Amfiteater v Rimu (Collossaeum) je obsegal
okoli 80000 gledavcev.

To je bilo mučeniško orodje, in to so bile navadne razne muke,
ki so je morali kristjani terpeti za Kristusovo vero, in ki so je terpeli z
največim junaštvom in z nepremagljivo stanovitnostjo. 300 let so divjali
z ognjem in mečem zoper kristjane — mnogo milijonov jih je bilo tistih
dob mučenih. Samo v podzemeljskih rakah (katakombah)  v Rimu jih
počiva poleg poveršnega števila poltretji milijon.

Ali resnica se je poterdila, „da je,“  kakor piše stari Tertulijan,
„kri mučencev bila seme kristjanov."

Molitev.

O Bog! kteri si svojim sv. mučencem dal vse muke za Tvojo vero
stanovitno preterpeti: dodeli tudi meni to milost, da bom vse svoje slabo
poželenje krotil in kazni, ki je za svoje grehe zaslužim, v duhu pokore
voljno prenašal. Amen.


lO. Prosinec ali januar.

Sv. Pavel, puščavnik.

tistih dobah, ko je poganstvo v kervavih bojih divjalo,
tJ?T(zoper kcrščanstvo, in je na tisoče vernikov moralo v mu¬
kah grozovito smert storiti, bežalo jih je veliko, peljanih
od sv. Duha, v puščavo, da hi tam molili za brate terpine, se
pokorili za grehe poganov in svet razsvetljevali z lučjo svojih

37

čednosti. Pervak teh pobožnih puščavnikov je sv. Pavel, rojen
od bogatih staršev v egiptovski pokrajini dolenji Tebaidi. Star
15 let zgubi očeta in mater. Od zgodnje mladosti je služil Bogii,
strah Božji je bil njegov vodnik po poti pobožnega življenja.
Ob času Decijevega preganjanja, ker si ne upa prestati strašnih
muk, zbeži najpred k svoji omoženi sestri, kmalo potem pa v
puščavo. Po dolgem popotovanji pride do pod visoke gore, kjer
zapazi skalnato votlino z velicim kamnom zakrito. Gre va-njo in
najde tu prostorno, ozgorej svetlo plan obsenčeno s košatimi ve¬
jami visoke palme, ki je žarkom opoldanjega solnca branila
va-njo pripekati. V votlini je vervral studenec bistre vode, ki
se je po kratkem toku zopet pod zemljo ponikaval.

2. Tukaj v tej prostorni votlini si izvoli Pavel bivališče
svoje. Studenec mu je dajal pijačo, palma s širocim listjem in
sočnatim sadjem pa ga je preskerbovala obleko in brano. Bil je
star 22 let, ko je bil v to puščavo prišel. Hotel je tukaj ostati,
dokler vihra preganjanja ne potihne in potem se med svet po-
verniti, ali Bog je imel ž njim druge namene. V molitvi in pre¬
mišljevanji mu podeli Bog naj slajšo tolažbo in samotarno življenje

38

se mu tolikanj priljubi, cla terdno sklene, nič več se ne vračati
med svet, ampak tukaj neprenehoma za-nj moliti. Do 43. leta je
vžival edino le palmov sad, ali ko mu ostarela palma sadil več
ne rodi, nasituje ga usmiljeni Bog vsa pozneja leta kakor dru-
zega preroka Elija po krokarju, ki mu vsak dan pol hleba kruha
prinese. Kaj je svetnik teh 90 let, ki jih je v puščavi preživel,
delal, to sam Bog vč. Gotovo je spolnoval, kar je najlepše;
spolnoval je namreč voljo Božjo in kdor to spolnuje, dela to,
kar je najimenitniše.

3. Ali to sveto življenje ni imelo med svetom neznano
ostati. Včlicega sv. Antona, 901etnega starčka, jamejo obhajati
skušnjave ničemurnih misli. Domišljuje si, da nikdo ni tako dolgo
v puščavi služil Bogu, kakor on. V to domišljevanje potopljen
zasliši glas Božji, kteri mu veli, naj poišče v puščavi enega slu¬
žabnika Božjega. Čez dva dni in dve noči hoda po sledu žejne
volčiče dospč do temne votline, v kteri zapazi nekako svetlobo
in tukaj je bilo prebivališče sv. Pavla, ki pa se je bil zaperl.
Po dolgem terkanji, zdihovanji in jokanji mu Pavel odpre in ga
serčno sprejme. Svetnika, ko se zagledata, pokličeta se po imenu,
se objameta, poljubita in hvalita Boga. Vsedeta se na kamen in
Pavel jame govoriti: ,,Glej, tukaj je tisti, ki si ga tako skerbno
iskal. Vidiš pred seboj človeka belih las, sive brade, ki ga teži
breme let in bode kmalo prah in pepel. Ali povej mi, kako se
še na svetu godi, ali je hudobije še toliko, ali greh še toliko
zlega napravlja, ali je še kaj malikovavcev?“ Ko se pogovarjata,
prileti krokar, vsede se najprej na palmovo vejo, potem pa na
zemljo zleti, položi cel hleb kruha pred Pavla in zopet zleti.

4. Anton se Čudi, ali smehljaje mu reče puščavnik: „Glej,
kako dobrotljiv je naš Bog! Že 60 let mi pošilja dan na dan
po pol hleba po tej ptici; danes, ker si ti k meni prišel, pošlje
celega, da bi pokazal, kako skerbi za tiste, ki njemu služijo. 14
— Na to zahvalita Boga, se vsedeta k studencu, lomita kruh
in jesta in se s hladno vodo okrepčata. Celo noč potem preču-
jeta z molitvijo, s prepevanjem psalmov in s svetimi pogovori.
Drugo jutro reče Pavel svojemu gostu: ,,Ljubi brat! pač bi me
serčno veselilo in bilo bi mi sladko tolažilo, še dalje s teboj
se pogovarjati, pa prišla je ura moja. Gospod mi je obljubil,
da te bom videl pred svojo smertjo; želja se mi je dopolnila.
Bog te je sem pripeljal, da moje truplo pokoplješ v zemljo, iz
ktere je vzeto. Idi torej in prinesi mi plašč, ki ti ga je dal
škof Atanazi, da boš ž njim moje truplo ogernil. 44  Bridke so te
besede za Antona, ali vendar se neutegoma poda na pot, da bi
sv. Pavlu voljo spolnil. Ko se bliža svoji celici, prideta mu dva
učenca naproti. „Oče! kje si se pa tako dolgo mudil, 44  ga vpra¬
šata. „Jaz sem ubog grešnik, 44  odgovori jima, „in nisem vreden
služabnik Božji imenovan biti. Videl sem Elija, videl sem Janeza,

39

videl sem — Pavla!“ Izgovori, vzame plašč in se urno verne
k prebivališču sv. Pavla. Pa že preden tje pride, vidi, da dušo
sv. puščavnika angelji v nebesa nesč. Anton osternri pri tej pri¬
kazni in zdihne v bridkih solzah: „0 preljubi oče! ali sem te
zatč tako pozno spoznal, da bi te tako naglo zgubil!“

5. Ko pride v votlino, najde Pavla mertvega. Kleči kakor
bi bil zamaknjen v gorečo molitev, ali duša njegova je bila že
v raj odhitela. Zavije tedaj sv. truplo v plašč ter ga nese iz
votline psalme prepevaje. Ali kakci ga bo pokopal? Ko to pre¬
mišljuje, glej pritečeta dva leva in se žalostno rujoveča vležeta
k sv. truplu, potem pa s kremplji izkopljeta globoko jamo in
va-njo Anton truplo Pavlovo položi. Ko ju sv. Anton blagoslovi,
zveri zopet v puščavo zdirjate. Anton se verne v svojo celico,
seboj pa vzame obleko, ki si jo je bil Pavel sam naredil iz pal¬
movih listov. Imel jo je v časti, ko najdraži zaklad in nosil
jo je le o največih praznikih. Sv. Pavel, očak puščavnikov, je
umeri 1. 343 star 113 let.

Obrazuje se v obleki iz palmovih listov, zraven njega pa krokar s
hlebom v kljunu.

Kako naj v Boga zaupamo.

Kad sv. Pavlom se očitno razodeva, da Bog ne zapusti svojih slu¬
žabnikov, kteri zvesto spolnujejo njegovo sveto voljo, in da tudi v njih
časnih potrebah po očetovsko za nje skerbi. Sv. Pavla je bil Bog namenil
za vodnika tistemu obilnemu številu sv. spokornikov, ki naj v puščavi,
daleč od sveta, za rešenje in zveličanje ljudi molijo in se pokore ter sami
sebe posvečujejo z neprenehoma delom in z molitvijo, ki naj svetu zagrez-
njenemu v vsaktere gerdobije in krivice svetijo kakor živi svetli zgledi
nasledovanja Kristusovega po križevem potu. — To je bila volja Božja
in sv. Pavel jo je na tanko spolnoval. Zato je Gospod s prav milo skerb-
nostjo nad njim cul ter mu po ptici pošiljal vsakdanjega kruha. Zavoljo
tega pa se predrami, keršanska duša, in vso svojo skerb Gospodu prepusti.
Mi sicer ne smemo čudežev pričakovati, dokler hodimo po navadnih potih
življenja, in si tudi zamoremo po navadnih potih potrebne hrane pridobi¬
vati, in dokler lahko tergamo s palme sad, se ne ozirajmo, da nam pri¬
nese hleb ptica izpod neba; tega pa se smemo nadjati, da nam bo Bog
gotovo pomagal, samo da se njemu izročimo. On nam more vselej poma¬
gati tudi brez očitnih čudežev, da nam nakloni ali serca usmiljenih ljudi,
ah da natorne postave tako ugodno oberne, da nam zemlja rodovitno na¬
ročje obilo odpre. Kteri Boga ljubijo, tem se vse reči k dobremu iztekajo.
Kjer nam navadni natorni pridelki ne zadoste, tam si Bog ni rok zvezal
in se ni djal ob svojo moč čudeže delati. In tako slednje čase pogostoma
nahajamo v.življenji pobožnih ljudi, da se skoraj mora reči, da le po
čudežu se jim je v sili pomagalo.'Zatorej ni keršansko mučiti se s skerbmi
zarad prihodnosti, kako se nam bo godilo, kako bomo otroke preskerbeli,
kje živeža dobili, kaj bomo počeli, če bo suša, lakota, vojska, itd.; pa
še bolj nekeršansko je, iz zgolj strahu, da bi glada ne pomirali, legati,
goljufati, krasti, ropati, odirati, s prepovedanim blagom ali po prepove-

40

danih potih kupčevati (kontrabantirati) in sploh po krivičnem zaslužku
segati itd. Taki ljudjč sami od sebe odbijajo ljubeznjivo roko Gospodovo.
Oni ne pogubljajo samo duše svoje, ampak tudi časne nadloge je tepo,
da bi spoznali, da Bog je Gospod, človek pa je slab in kerhek. Kdor pa
v Boga zaupa, ta si ne dela praznih skerbi in mu jih delati si tudi treba
ni. Bog sam prevzame njegove skerbi in potrebe, in pomaga mu o pravem
času in ko bi tudi moral s čudežem. „Iščite najpoprej Božjega kraljestva
in njegove pravice, in vse drugo se vam bo priverglo.“ (Mat. 6, 33). Se
nikdo ni lakote poginil, kdorkoli je Bogu zvesto služil in teran o va-nj zaupal.

Molitev.

O Bog, nebeški Oče! kteri si dal svojemu svetemu služabniku Pavlu
tako veliko zaupanje v tvojo dobrotljivost in tako gorečnost v spolnovanji
tvoje volje: daj tudi meni to milost, da me bo vedno le tvoja sv. volja
vodila, in se potem tudi v terdnem zaupanji v tvojo očetovsko skerbnost
vedno ohranim. Amen.


11. Prosinec ali januar.

Sv. Teodozi, očak menihov.

slednjem času nahajamo ljudi, kterih svet s svojim šu-
'Sne čim gibanjem, s svojimi puhlimi blagotami ni mogel
nasititi, kterih serca so čez meglene pozemeljske nižave
hrepenele le gori v svetle raje nebeške. In kakor Izraelci iz de¬
žele sužnosti — iz Egipta — v obljubljeno deželo, romali so
tudi oni skozi samotno puščavo v večno domovino. — Teodozi
je bil rojen 1. 423 v Magariasu, majhnem tergu v Kapadociji
od premožnih in pobožnih staršev. Takrat se je vernemu ljud¬
stvu vselej pri službi Božji nekoliko iz sv. pisma bralo. Teodozi
se je zgodaj vadil v branji teh sv. bukev, in zatorej je bilo temu
pobožnemu mladenču izročeno to lepo cerkveno opravilo. Ali
vsaka beseda, ki jo je ljudstvu bral, segala je njemu samemu
takč v sercč, da sklene, edino le Gospoda Jezusa nasledovati.
Zapusti tedaj starše in dom in roma v Jeruzalem, da bi svete
kraje obiskal, in tam se z Jezusom posvetoval, po kakošnem
potu bi najvspešneje za njim mogel hoditi. Izroči se tam vod¬
stvu starega puščavnika Longina, in od njega si tudi samoto
priljubi. Po prošnji pobožne žene, ki je na cesti v Betlehem
bila cerkev sezidala, nagne Longin Teodozija, da oskerbovanje

41

te cerkve prevzame. Ali toliko ljudi jek njemu prihajalo in toliko
časti se mu je skazovalo, da se tega zboji; in da bi se teh časti ne
prevzel in bi kacih ničemurnosti ne začel pasti, v samoto zbeži.

2. Na visoki samotni goličavi v skalnati votlini najde pri¬
pravno zavetje in ondi prebiva 30 let. Kakor se v temni gori
verh tanke jele kviškoma vzdiga, tudi njegovo plameneče hrepe¬
nenje le proti nebu kipi in neprenehoma molitev in premišlje¬
vanje nebeških reči mu le še večo žejo po njih budi. Ne dd si
počitka nobenega in hrana mu je pičla — sočivje in divje rast¬
line, kruha ne okusijo usta njegova. Kakor medonosno cvetico
v gozdu, če tudi daleč od bučelnjaka, hitro najdejo pridne ži¬
valce -—- Bog sam je tje pelje: tako tudi pobožni ljudje najdejo
samotarnega Teodozija in gred<5 za njim, kakor bučele za ma¬
tico. Da bi se učili svetu odmirati, uči je, naj si kopljejo
grob; kedar namreč človek misli na smert, takrat iz dna serca
shrepeni po samoti. Ko je bila ena jama izkopana, vpraša sv.
Teodozi: „Kdo pač bo pervi izmed nas v tem grobu počival ?“
Tu pristopi mašnik Bazili, poklekne pred Teodozija ter reče:
„Blagoslovi me, jaz bodem pervi.“ In res, čez 40 dni je sladko
v Gospodu zaspal.

3. In čedalje več ljudi je k njemu prihajalo, imenitnih in
bogatih, ki so želeli pod njegovim vodstvom v samoti živeti. Ko
bi bil smel on po lastnem serčnem nagnjenji ravnati, vse
bi bil poslovil, ali pa sam jim ubežal, ker je najrajši samoten
hotel Bogu služiti; ali on vedno premišljuje, da človek ni sam
za-se na svetu, ampak tudi za blagor bližnjega. Zatorej prosi
Bogd, naj mu razodene, kaj mu je storiti. In Bog mu raz¬
odene, da serce zamore v njem prebivati, če tudi človek po te¬
lesu med svetom biva. Tedaj zapusti samoto in postavi klošter,
v kterem so vsi skupaj živeli v prelepi keršanski druščini.
Samostan se je čedalje bolj širil, in postal je prostorno mesto
bratovske ljubezni, molčeče tihote in blagega miril Obsegel je
tri cerkve za menihe raznih narodov, v kterili se je v treh jezicih
noč in dan Bogu hvala prepevala. Pa ne samo z molitvijo, am¬
pak tudi z ročnimi deli so se menihi pečali, da so si potrebnega
živeža pridobivali in niso nikomur nadlege delali; verh tega pa
so najlepša dela usmiljenja doprinašali. Klošter je stal blizo Bet¬
lehema, in zatorej je bil zmeraj poln popotnih ljudi. Tudi so
bile v kloštru tri bolnišnice, v ktere so vsakoverstne bolnike
sprejemali ter je oskerbovali, če tudi so morali sa m i pomanj¬
kanje terpeti. In Teodozi vedno prizadevaje si, dobrote deliti,
revo tolažiti, bolečine hladiti, solze otirati, žalost v veselje spre¬
obračati v tem miloserčnem djanji vedno ohrani tisto mirnost
serca, kakor v največi samoti. Vodil je svoje učence z razsvet¬
ljeno modrostjo in očetovsko ljubeznjivostjo in kraljevala je med
to sveto družbo nebeška edinost serca in duha.

42

4. Pride pa nad Teodozija huda skušnja. Takrat se je bil
velik del kristjanov poprijel krive vere, ki jo je cesar Anastazi
sam podpiral, da ste namreč obe natori v Kristusu — Božja in
človeška ■— v eno samo natoro stopljeni. Cesarju je bilo veliko
mar, da bi tudi Teodozija zvabil na svojo plat. Pošlje mu torej
veliko denarja, češ za reveže, zares pa, da bi ga za-se pridobil.
Teodozi denar ubogim razdeli; ko mu pa Anastazi kmalo potem
ta krivoverski člen pošlje v podpis, skliče menihe, je opominja,
naj pravo vero zvesto ohranijo, cesarju pa piše: „Ce nam
je dano na izbiro, ali v krivi veri sramotno živeti, ali pa v pravi
slavno smert storiti, vedi, da si izvolimo smert. Rajši bi videl,
da bi se vse cerkve zapožarile, kakor pa krivi nauki po njih
se oznanovali.“ Zdi se, da je to pismo cesarja nekoliko osupnilo.
Ali vendar kmalo potem zopet nove naklepe kuje zoper pravo
vero, razposlal je namreč vojake, ki so morali paziti, da ni
nihče veri zope/val. Tu hiti 94letni starček Teodozi v Jeruzalem
stopi na lečo, pred vsem svetom glasno oznanuje pravo vero,
cesarjevo zmoto pa nestrahoma očitno prekolne.

5. Hodil je potem od krajci do kraja, da je tudi drugod
ljudstvo zmote varoval, ga učil, opominjal, naj se resnice
derži' in je v ta namen tudi svoje učence razpošiljal. Cesar serdit
nad tem, zapodi gorečega starca v pregnanstvo. Po nagli smerti
cesarjevi pa se Teodozi berž verne v samostan, v kterem je še
enajst let živel v prejšnji ostrosti in svetosti, dokler ga 105 let
starega smert ne preseli 1. 529 v domovino, v ktero je tolikanj
hrepenelo njegovo serce. Poslednje leto je hude bolečine terpel.
Reče mu star menih: „Prosi Boga, da ti bolečine nekoliko po-
tolaži.“ „Ne govori mi tako,“ zaverne Teodozi,,mnogo  sem
dobrega na svetu že vžil; ko bi nič hudega ne terpel, ne bi imel
nobenega zasluženja in Gospod bi mi lehko rekel: „Ti si dovolj
dobrega že na svetu prejel. 11  Tako krepka je bila duša njegova,
Čeravno se je kakor vela mladika komaj še debla deržala. Bog
pa je pokazal z mnogo čudeži, kako prijetno mu je bilo njegovo
djanje.

Samota.

življenji sv. Teodozija vidimo posebno dvoje: eno, da je iskal
samoto, drugo, da mu je bila samota koristna za krepostno djansko živ¬
ljenje. Kedar začne pšenično zerno v zemlji kliti, ne spušča se precej
nakviško, da bi delalo klas, ampak razžene najpred po tihi temni zemlji
korenine, še le ko se doli razprosti in zemlje terdno oklene, prikaže sc
na dan, odganja peresca, se vzraste v steblo, razcvete v klas in obrodi
zopet tečnega zernja obilo. Tako se godi tudi z dušnim življe¬
njem.  Kedar človek biva v tihi samoti, takrat duša njegova korenine od¬
žene. Zemlja njena pa je Bog sam.

43

Mojzes je bil najpred 40 let pastir v puščavi ,  predno ga je Bog
postavil za slavnega vodnika izraelskemu ljudstvu.

Sv. Janez kerstnik se je s preostrim življenjem v puščavi v najhujši
samoti pripravljal, predno je nastopil svoje imenitno poslanstvo ko pred¬
hodnik Gospodov.

In Odrešnilc sam je najpred v tihoti in nepoznanosti živel v Naza¬
retu, potem se je postil v puščavi 40 dni in 40 noči, in tudi tista tri leta,
ko je povsod očitno učil, čudeže delal, dobrote delil, se je večkrat od
svojih učencev ločil, šel na samotno goro : in ondi sam s svojim nebeškim
očetom v goreči molitvi se pogovarjal.

In tako je tudi sv. Teodozi in ž njim vsak pravi kristjan že od
njega dni ljubil samoto, ker zlasti v nji se človek najtesneje s svojim
Bogom sklepa, najglobeje v nebeške reči vtaplja in duša najbolj spo¬
znava in čuti svoj stan, svoje bolezni, hibe in rane. Samota je kopel,
v ktero se duša potopi, da se zamore očiščena in ozdravljena zopet med
svet verniti.

Ljubi kristjan! če tudi ne moreš zapustiti doma in rodovine, da bi
za cele dni v samoto se podal, vendar pa pridejo ure, ob kterih se z lah-
koma nekoliko umakneš in pred njim skriješ, da bi nekoliko časa sam
bival v družbi svojega Boga. N. pr. kedar vsi ljudje iz cerkve odidejo,
se lehko sam še kaj tam pomudiš, ali kedar se spraviš k počitku, ali
kedar greš po svojem delu, o kako lehko povzdigneš svoje serce k Bogu,
da se v njem žejno napoji, žalostno potolaži, trudno opočije in naserka
novih moči. Kako lepe misli se tedaj v človeku obude, kako se duša
omili in po nebeški domovini skrepeni! O koliko lepše je to, kakor po
hišah se potikati, prazne marnje delati, s pustimi pomenki zlati čas tratiti,
ljudi obrekovati, presojevati, in tako dušo natrošati s strupenim prahom
slabih misli in žal besed, kteri se kakor ujeden merčes vsede na mladi sadež,
ki ga je morda beseda in pa očitna služba Božja v nas posadila. Saj mora
človek že tako več, kakor je za-nj hasno, med šumom in hrumom prebi¬
vati in se med njim gibati. Kdor se torej nikdar iz tega posvetnega ropota
v tiho samoto ne umakne, ta se ne ohrani v čednostih ih nima moči po
keršansko zmeraj misliti, delati in se raznim skušnjavam v bran postav¬
ljati. Poprimi se torej kristjan slednje priložnosti, ko utegneš sam biti.
Kdor se v samoti le dolgočasi, kdor le med svet rad zahaja, le za raja¬
njem oprezva, to je slabo znamenje; kaže le, da Boga pač malo ljubi, da
mu Bog ne zadostuje, ali pa da hoče s tem vednim preganjanjem in derv-
ljenjem le svojo slabo vest dušiti, da mu pregreh njegovih očitati ne more.

Koliko koristna da je samota, beri tudi v Tomažu Kempčanu pogl.
10. in 20.

Molitev.

O Bog! kteri si sv. Teodoziju tako veliko ljubezen do samote vlil
m ga v njej do tolikanj nenavadne svetosti pripeljal; dodeli tudi meni to
milost, da Te bom rad v samoti iskal, in v tebi tudi našel največo radost
m veselje. P 0  Jezusu Kristusu Gospodu našem. Amen.

--

44

12. Prosinec ali januar.

Sv. Arkadi, mučenec.

p|nogoverstne prikazni hitč v naglih spreminih v vsakdanjem
življenji mimo nas: hrumeče terzine in molčeče planine,
visoke palače in nizke kolibe, prek valovitih voda košati
logi in travniki zeleni, bistra učenost in otroška prostost, burno
gibanje in skrito djanje, ogromno bogastvo in tuhla sirošČina,
čezmerno vživanje in hudo pomanjkanje, glasna radost in nema
žalost; — tako tudi sv. cerkev dan na dan nove podobe in pri¬
zore mimo nas prepeljuje, nam nove svetove katoliške vere v
zgled razkazuje. Včeraj nam je kazala mirovito ljubeznjivo rav¬
nanje matorega slovečega opata blizo Betlehema, danes nam
oči obrača na kervavo morišče mladega komaj poznanega moža
v Afriki. Iz življenja sv. Arkadija nam ni nič znanega, le o nje¬
govem mučenstvu nam je sporočeno. V Cezareji mavretanski se
vname proti koncu 3. stoletja grozno preganjanje zoper kristjane.
Pogani napravijo slovesne daritve svojim malikom, in kdor se
k darovanju ne gnjeti, malikom na čast na glas ne prepeva,
kadila na žerjavico ne trosi, vencev ne plete, že obvelja za so¬
vražnika bogov. Kdor se umika, silijo ga, ovenčane klavne
živali po mestnih ulicah prepeljevati, ogenj na altarji netiti, in
dišave na-nj trositi. Gorje torej očitnemu kristjanu. Derhal mu
hišo razbuha, njega pa terpinči ter tira v ječo in v smert. Ar¬
kadi, da bi temu divjanju utekel, zapusti vse svoje bogato pre¬
moženje, zbeži iz mesta, in se skrije na samoč kraji, kjer čuje,
moli in se posti, da bi od Boga moč zadobil za prihodnje terp-
ljenje. Ko cesarski oblastnik zv6, da je Arkadi zginil in ga ni
pri malikovavskih daritvah, pošlje vojake preiskat njegovega sta¬
novanja. Namesto njega zasačijo samo enega sorodnika in tega
privlečejo pred sodnji stol.

2. Oblastnik zapovč, da ga tako dolgo v ječo priprd, dokler
Arkadija samega ne zgrabijo. Komaj Arkadi to zvč, že se živo
hrepenenje po mučeniški smerti v njem obudi; hiti' torej sam
pred sodnika ter reče: ,,Ako si mojega hišnika zavoljo mene v
železje vkoval, izpusti ga, nedolžen je; sam sem prišel, da ti
odgovorim, karkoli me hočeš vprašati. 11  Oblastnik mu hoče še
zdaj prizanesti, samo da malikom daruje. Arkadi pa mu odgo¬
vori: „Kaj tako nespametno govoriš? Ali morda meniš, da boš
služabnike Božje ostrašil, če jim žugaš, to revno življenje po¬
gubiti in tudi v najbolj grozovito smert je obsoditi? Mi vemo,
da je pisano: Kristus je moje življenje in umreti je za-me do-

45

biček. Izmisli si nova trapila, znajdi muke najhujše, raztogoti se
kar moreš, ali vedi, da od prave vere nas nikdar odvernil ne boš.

2. Po teh besedah poprime trinoga peklenska serditost in
izmisli si muke nove neznanske. Usta togote peneča — velf ra-
beljnom: ,,Zgrabite tega brezbožnika, naj se prenasiti smertnih
muk. Razpnite ga na križ, in odsekajte mu ud za udom; odre¬
žite mu perst za perstom, dlan za dlanjo, komolec za komolcem,
ramo za ramo; ravno tako na nogah, razsekajte je, da nič razun
trupla ne ostane. Ravnajte počasi, da v zverhoma meri okusi,
česar je želel, da bo zvedel, kaj se pravi domače bogove zani¬
čevati in ptujim se uklanjati.

4 .  Komaj oblastnik to strašno povelje izreče , že vlečejo
rabeljni na morišče serčnega spoznovavca. Prišed tje, poklekne
ter moli, in ker misli, da mu bodo glavo odsekali poda jim sam
vrat; ali rabeljni mu reko, da naj roke raztegne. In ko mu začnd
perste odrezovati, zakliče: „Tvoje roke, o Gospod, so me vstvarile
in naredile, daj mi stanovitnost!“ Rabeljni pa po povelji počasi
nadaljujejo svoje mesarno delo in ud za udom odrezuje ostri nož.
Arkadi pa z vso poterpežljivostjo terpi te grozovite muke, in to-
likanja Itrepost ga navdiha, da veselega obličja gleda na odre¬
zane ude ter vsklikne mile besede: „0 vi blaženi udje, ki ste
vredni tako svojemu Bogu služiti. Nikdar vas nisem tolikanj ljubil,
ko ste bili združeni s telesom, kakor sem zdaj vas vesel, ko vas
odločene gledam. Zdaj ste udje Kristusovi, in tudi jaz, vem, da
sem Kristusov; to sem zmeraj in želel Čez vse/ 1

5. Na 1 6  se oberne k gledavcem ter jim spregovori: ,,Gle-
davci nenavadnih muk! malo je kar terpim in lehko je za tega,
kteri pričakuje presrečne večnosti v nebesih. Zapustite vendar
prazne malike, ki vam nič pomagati ne morejo. Spoznajte
mojega  Boga, kteri vam moč daje; za-nj umreti, pravi se, živ¬
ljenje pridobiti. Za-nj terpeti je veselje; njegova ljubezen se nik¬
dar ne zmanjša, njegova čast vedno raste; k njemu grem po
tako kratkih mukali, ž njim se večno veselit. 11  Pogane stermeče
te besede do živega presunejo, njegova vesela poterpežljivost pa
je gine do solz. Ko sodnik vidi, da Arkadi še ni umeri, zapovč
trebuh mu prerezati in čreva mu iztergati. Zdaj mučenec še en¬
krat oči proti nebu povzdigne ter s klicem: ,,Zahvalim te, o
Gospod! da smem gledati tvoje nebo, odkoder svojega zveličanja
pričakujem, 11  svojo prelepo dušo v roke Jezusove izdihne (12. jan.)
Kristjani pa, čudno poterjeni v veri, zb er (5 njegove sv. ude in
je z vso Častjo pokopljejo.

Obrazuje se z nožem v roči ko orožjem svojega mučenstva.

4G

Kako si nravno ali v duhovskem pomenu odrezujmo

roke in noge.

log hoče od nas, da hi tudi mi posnemali Arkadija, ter Njemu
darovali ude svoj ega telesa, samo da v drugi podobi. Gospod Jezus pravi:
„Ako te pa tvoja roka ali noga pohujša, odsekaj jo in verzi jo od sebe;
bolje ti je hromemu ali kraljevemu iti v življenje, kakor dve roki ali dve
nogi imeti, pa verženemu biti v večni ogenj. In ako te tvoje oko pohujša,
izderi ga in verzi ga od sebe.“ (Mat. 18 .) To se pravi: Morda imaš kako
reč ravno tako rad, kakor svojo roko ali nogo, in da bi bilo ravno tako
težko od nje se ločiti, kakor bi ti hotli odrezati roko ali nogo, in vendar
se mora to zgoditi, ako se nočeš veri odpovedati in od Boga zaveržen biti;
n. pr. utegnil bi si pri svoji obertniji ali kupčiji veliko premoženja prido¬
biti, ali to premoženje bi bilo krivično; utegnil bi morda koga za mnogo
denaija ogoljufati in nikdo bi ti pred sodbo krivice skazati ne mogel —
nikar tega ne delaj in ako si storil, poverni, kar si po krivici pridobil,
in če tudi te potreba pritiska in če tudi bi se teže od tega mamona ločil,
kakor od roke in noge, nič ne pomaga — proč ž njim. Ali n. pr. imaš
znanje s kako malopridno osebo in se imata rada in sta velikrat v nevarni
priložnosti greh storiti, ali pa sta že grešila: oj! odpovej se jej, in ko
tudi bi bilo še tako bridko za tvoje serce, in ko tudi bi bilo življenje brez
nje neprenašljivo breme, nič ne pomaga, zvezo ž njo moraš razdreti in
ko tudi bi te tako bolelo, kakor bi si z razbeljenim železom oko v glavi
žgal. — Ali n. pr. je med dvema narobe ljubezen — sovraštvo, in slednji
nju misli, da ne more drugemu odpustiti, ž njo spravo storiti, jej prijazno
roko podati: nič ne pomaga — to mora biti in ko tudi bi jo tako stežkoma
stalo, kakor bi mogla z lastno roko nogo si odsekati, sicer se ves človek
pogubi po duši in po telesu.

Enako tudi v druzih rečeh, n. pr. stran zapravljivosti, če gospodar
rad po kerčmah popiva, pa mošnja tega ne premore; ali če kdo pri igrali
poseda, da bi kaj priigral; pregrešni plesi, samopašno radovanje itd.; v
tacih rečeh mora kristjan Bogu in zveličanju svoje duše dar prinesti— ne-
lcervav sicer pa vendar boleč, in sicer grozno skleč, če se je bil v te reči
zaljubil, se ves va-nje zatelebal. Tu je le dano na izbiro, izvoliti namreč
Kristusa in izveličanje svoje duše, ali pa greh in pogubljenje. Prevdari,
kaj ti je storiti. Pomisli, bolečine, ktere je terpel sv. Arkadi, so se mu
spremenile v večno veselje; veselje pa, od kterega se zdaj kdo noče ločiti,
bo minulo, ko sanje, in se mu spremenilo v večno žalost. Oserči se, kri¬
stjan, odsekaj, odreži škodljive odrastlike in živel bodeš.

Molitev.

O Bog! ki si dal svojemu služabniku sv. Arkadiju moč, tako gro¬
zovito smert za vero preterpeti, dodeli mi, da bi mogel zgled njegov po¬
snemati in vsemu rajši se odreči, kakor pa z grehom tebe razžaliti. Po
Jezusu Kristusu Gospodu našem. Amen.

47

15. Prosinec ali januar.

Sv. Veronika Milanska, nuna.

'W3|Lse ljudi je Bog vstvaril, vse ljudi je Bog odrešil, zatorej si
fK) izbira 011  izvoljence svoje iz vseli narodov in stanov. In časi
** "" kakor apostelj govori, izvoli si Bog ravno, kar je slabo
pred svetom, da osramoti, kar je mogočnega, ali kakor je pela
preblažena mati Gospodova, on mogočne pahne s sedežev in

pa je je tolikanj terla, da hčerke svoje še v šolo niso mogli po¬
šiljati. Veronika se ni torej naučila brati ali to je ni oviralo,
Bogu z vsem sercem služiti; saj so jej starši sami v tej reči bili
naj lepši zgled. Molitev je bila njeno najljubše opravilo in vedno
je prav zvesto poslušala nauke, ki so je drugi otroci v šoli pre¬
jemali. Že od prav zgodnje mladosti jej je bil sv. Duh podelil
prav globoko spoznanje skrivnosti sv. vere, in po notranji mo¬
litvi ter vednem premišljevanji je njena vednost v nebeških reččh
in rast v pobožnosti vedno veča prihajala.

3. Z molitvijo in z druzimi pobožnimi vajami je sklepala
prav marljivo delavnost; skerbno se je varovala postavanja in
svoje starše in druge vikše je poslušala tudi v najmanjših rečeh.
S svojimi verstnicami je živela v preserčni slošČini, jim je storila
dobro, kjer je mogla in imela se je le za najmanjšo, poslednjo
med njimi. Posebno si je prizadevala, svojo lastno voljo zataje¬
vati in tako visoko stopnjo je v tem zatajevanji dosegla, da ji
kaj lastne volje skoraj ni bilo nič več zaznati. Njeno občevanje
je bilo v nebesih, njene misli vedno pri Bogu, in tudi med

ponižne povzdigne. To vidimo
poterjeno nad svetnico, ktere
god in praznik katoliška cer¬
kev današnji dan obhaja.

2. Sv. Veronika se je
rodila v neki vasi blizo Mi¬
lana. Njeni starši so bili revni
seldki, pa bogati v keršanskih
čednostih. Posebno oče njen
je bil zgolj poštenost, naj¬
manjša goljufija mu je bila
največa gnjusoba. Kedar je
kaj predajal, vselej je kupec
naravnost in natanko spoznal,
kaj je nad njegovim blagom
dobrega, kaj slabega. Revščina

48

mnogo opravili in sredi med ljudmi ni pozabila svojega ljubega
Boga; samoto je posebno ljubila, svetnega hruma se je skerbno
ogibala, ali bila je pri vsem tem vedno veselega obraza in milo-
rahle besede, čeravno je imela časi s solzami zalite oči, ki je
je točila v tihi molitvi. In ravno njena ljubezen do samote je v
nji obudila misel in sklep, iti v klošter.

4. Ali kako naj ta sklep tudi spolni, ko ne zna brati ne
pisati? Pa ne pomišlja se dolgo. Ker mora po dnevi pridno de¬
lati, nekoliko noči oberne v to, da se uči' brati in pisati, se vč,
kolikor se more brez učenika. Težava je bila sicer velika, vspeh
pa vendar le majhen; ali Devica Marija, ktero je že od mladega
sem serčno častila in se jej priporočevala, tolaži jo ter okrepčuje
z notranjim navdihovanjem in opominjanjem. Enkrat v prikazni
jej govori Devica Marija : ,,Potolaži se in ne delaj si toliko skerbl,
dovolj je, če poznaš tri čerke; perva Čerka je čistost serca,
ktera v tem obstoji, da Boga čez vse, stvari pa le v njem in
zavoljo njega ljubimo; druga čerka je poterpežlj ivost,  da
namreč nikdar nismo nejevoljni in ne godernjamo, in če vidimo
slabosti bližnjega, se nad njimi ne jezimo, ampak je tiho in
voljno prenašamo in za-nj molimo; tretja čerka je, da slednji dan
nekoliko časa premišljujemo  terpljenje Gospodovo.

5. Naposled je Veronika po triletnem pripravljanji sprejeta
bila v klošter Avguštink pri sv. Marti v Milanu. Njeno življenje je
bilo skrito, sveto -— svetu je popolnoma odmerla in le Jezusu
je živela, njemu se je-popolnoma zaročila. Brez vse lastne volje
in pokorna kakor nedolžno dete, se vso izroči vodstvu svojih
vikših zadovoljna z vsem, karkoli jej Bog odloči ali nad njo pri¬
pusti. Dve leti jo ven in ven muči huda bolezen in čeravno jo
prosijo, da naj vsaj nekoliko gleda na svoje slabo zdravje, ven¬
dar na tanko po vsej ostrosti pravila spolnuje rekaje: „Moramo
delati, dokler je še čas!“ Čeravno je bilo vse njeno življenje
zgolj angeljska nedolžnost, imela se je vendar za najmanjšo med
sestrami in najbolj zaveržena dela je najrajše opravljala. Nepre¬
nehoma je bila z Bogom v molitvi sklenjena in serce njeno je
bilo tolikanj ljubeznjive mehkote raztopljeno, da je slcor zmeraj
solze pretakala; njene besede nasproti pa so bile tako rahle in
mile, da so tudi najbolj terdovratnega grešnika omečile. Naposled
se jej je želja spolnila za vekomaj z nebeškim ženinom Jezusom
združeni biti, zapustila je njena sveta duša svojo deviško po¬
sodo 1. 1497 ravno o napovedani uri v 52. letu svoje starosti,
Bog je oslavil svojo služabnico z mnogimi, čudeži in papež Bene¬
dikt XIV. jo je postavil med versto svetnikov.

49

Kako treba je, dolžnosti svojega stanu na tanko spolnovati.

&2>v. Veronika si je prizadevala posebno, da je dolžnosti svojega
stanu na tanko in po volji Božji spolnovala. Rada je molila, z vso goreč¬
nostjo se daritve svete mase vdeleževala, zmeraj po samoti hrepenela in
le v premišljevanji nebeških reči veselja iskala; ali vendar nikdar ni po¬
zabila ne na očetovem domu ne v kloštru dolžnosti svojega stanu na tanko
spolnovati. Njena poglavitna skerb je bila, da bi nič ne zgrešila, kar je
imela storiti, in da je to z vso pridnostjo doveršila. O koliko kristjanov
ne posnema v tej reči sv. Veronike, in z neizrekljivo lahkomiselnostjo
zanemarja dolžnosti svojega stanu!

Mnogo jih je, ki zmeraj nekaj delajo, ali ravno tistega ne, kar bi
delati morali. Nekteri bi bili zmeraj radi v cerkvi, zmeraj bi radi molili,
dela pa se ogibljejo; nekteri pohajkovajo le za radovanjem in iščejo le
kratkočasovanja in kratijo čas le s postavanjem, na dolžnosti svojega
stanu pa čisto pozabijo; nekteri sicer pa jih spolnujejo, ali ne zavoljo
Boga in po njegovi sveti volji, ne spolnujejo jih skerbno in z veseljem,
ampak le, da je opravijo, ali pa zavoljo kacega pozemeljskega dobička.
Tako ni ravnala sv. Veronika, ona je videla v vsem in povsod le sv. voljo
Božjo; njo si je prizadevala v molitvi in pri delu spolnovati; Bogu na
čast je storila vse; zatorej je bilo njeno življenje nepretergana versta dobrih
djanj in njen konec tolikanj od Boga blagoslovljen.

O duša keršanska! v kteremkoli stanu si, zamoreš sveta biti in
zveličana, samo da zvesto in vse svoje dolžnosti spolnuješ Bogu na čast.
Bog vč za vse tvoje pote in stopinje, in bogato ti je bo poplačal, karkoli
si jih storila v povikšanje njegove časti. Ne žabi torej nikdar prelepega
gesla keršanskega: „Vse na čast in hvalo Božjo!“ — vse iz ljubezni do
Jezusa.

Molitev.

Moj Bog in Gospod! dodeli mi milost, da bodem zmeraj na tanko
spolnovalv svojem stanu tvojo naj svetejšo voljo, da bodem enkrat ko zvest
služabnik tvoj prejel od tebe obljubljeno plačilo. Amen.

14. Prosinec ali januar.

Sv. Hilari, škof in cerkven učenik.

JjOLedar divje nevihte v katoliški cerkvi zabuči, uimni oblaki
jsjšjf^solnces svete vere zatemnč, tedaj se ladiji Kristusovi lomijo ker-
mila,. tergajo sidra; kedar divji volkovi pritulijo med čredo
vernikov, in mirne ovčice z ostrimi zobmi krivih naukov mesa¬
rijo : tedaj milost Božja obudi krepke vodnike, mile tolažnike,

Življenje svetnikov in svetnic božjih. I. zv. 4

50

serčne pastirje, da viharne
valove ukrotč, zmote razderd,
razkropljene vernike zopet
zb er 6 v zveličavnem naročji
e. — Bila je v
ta zmija arijan-
e s svojim re-
skoro ves ker-
in med izverst-
ki so jej stru-
terli, sveti se
Hilari s svojo

gorečnostjo, pogumnostjo, učenostjo in jedernato zgovornostjo,
in kakor žarna zvezda je svojo milo luč razpošiljal med žalostno
temoto tedanje razvihrane dobe; zatorej ga sv. Avguštin imenuje
razsvetljenega cerkvenega učenika. -— Iiodili so ga v francoskem
mestu Piktaviji plemeniti in bogati, pa poganski starši, ki so tudi
njega v vseh poganskih vednostih skerbno dali podučevati. Spešno
je v njih napredoval in posebno v pravicah se je uril in pa v
zgovornosti. Oženil se je zgodaj z ljubeznjivo devico. Učen je bil
sicer malike častiti, ali milost Božja ga je, kakor sam pripove¬
duje, z rahlo močjd napeljevala k spoznavanju resnice, po kteri
je duh njegov tako goreče hrepenel. Njegov po spohotah nepo¬
kvarjeni razum kmalo sprevidi, da je človek, stvar obdarjena s
prosto voljo, zatč postavljen na ta svet, da se tukaj v poter-
pežljivosti, zmernosti in v druzih čednostih vadi, in po tem živ¬
ljenji od kacega najvišega bitja primerno plačilo prejme. Ali
ktero je tisto najviše bitje? Tedaj dobi v roke sv. pismo. Pre-
biraje ga z vso zvestostjo, ne more se načuditi visoki modrosti
njegovih naukov in čedalje bolj se prepriča resnice Božje besede,
pa tudi slepote in ostudnosti malikovavstva. Gospod, ki mu je
razsvetlil um, pa mu tudi nagne serce, da goreče zaželi kerščen
in med keršansko družbo biti sprejet.

2. S sv. kerstom se prerodi v novega človeka. Na tanko
po evangeljskih naukih uravnd svoje življenje in z besedo in z
zgledom tudi druge vnema k čednosti ter je opominja, terdno
se deržati vere v presveto Trojico, ki so jo arijanski krivoverci
kalili. Zavoljo njegove pobožnosti, učenosti in gorečnosti za sv.
vero ga hoče piktavijsko ljudstvo za škofa imeti. Ponižnost nje¬
gova mu brani sicer to visoko čast prevzeti, ali spolniti mora
gorečo prošnjo vernikov, in bil je posvečen za mašnika in škofa.
Imenovaje se nevrednega hlapca Gospodovega obrača vse svoje
žive dni in vse moči le v spreobračanje grešnikov in krivovercev.
Z oznanovanjem in pisanjem razlaga in brani sv. vero zoper na¬
pade sovražnikov, prečuje cele noči prebiraje sv. pismo ter iskaje
novih razlogov za spričevanje in v obrambo resnice, za ktero

matere cerkv
4. stoletji zvil
ske krivover
pom ovila že
šanski svet, :
nimi možmi,
peno glavo
posebno sv.

51

je bil tolikanj vnet, da nič serčneje ne želi, kakor za njo tudi
svojo kri preliti. Zatorej ga ne straši nobena nevarnost. Do ce¬
sarja Konstancija, ki je krivo vero podpiral, v imenu pravo¬
vernih škofov po Galiji napiše list, v kterem mu s prav rezno
besedo očita njegovo krivično ravnanje, ker kleto krivoverstvo
širi in brani, katoliško cerkev pa tako kruto preganja, in proti
mu z nebeškim serdom, ako od svoje hudobije ne odneha. In
da svoj stud nad zmoto prav očitno pokaže, odloči se od škofov
sprejetih v milost cesarjevo , in v zboru biterijskem ko tožnik
zoper nje vstane.

3. Da bi gorečnost njegovo ukrotil, pošlje ga cesar v Fri-
gijo v prognanstvo. Hilari voljno terpl to silno krivico, njegovi
duhovni in ljudstvo v Piktaviji pa mu ostanejo zvesti in tudi
drugi pravoverni škofje po Francoskem združeni ž njim, tako
da se nikdo ne derzne na njegovo mesto druzega škofa voliti.
Ali tudi v prognanstvu sv. mož ne počiva, ampak si prizadeva, v
preučenih spisih zlasti o skrivnosti presv. Trojice kat. cerkve
izverstno dokazovati in zmoto na vso moč razdevati. Ti spisi
so bili povsod z največim spoštovanjem sprejeti. Sv. Hilari
je bil oženjen poprej, predno je bil za škofa izvoljen in imel
je nekaj otrok. Ob času svojega prognanstva zvč, da se hoče
njegova hči Apra omožiti, ali njegova želja je, da bi ona vedno
devica ostala. To milost ji zmeraj prosi od Boga in zato ji piše
ljubeznjiv list, v kterem ji z vneto besedo razlaga visoke pred¬
nosti deviške čistosti in pokazuje na preimenitno plačilo, ktero
je Gospod Jezus vsem svojim dragim nevestam obljubil, in res,
v sercu preljube hčere vso ljubezen vname do deviškega stanu.
Spolni torej očetove nasvete in ko zvesta nevesta Kristusova
umeije ravno, ko se Hilari iz prognanstva poverne.

4. Ceterto leto njegovega prognanstva obhajajo kat. škofje
cerkven zbor v Selevciji. Tudi Hilari je med njimi. Ker se je
dosihmal tako junaško zoper krivo vero bojeval, ga škofje k
cesarju v Carigrad pošljejo, da mu vse obznani, kar se je v
zboru govorilo in sklenilo. Prišed tje zahteva, da mu bode pri-
puščeno, očitno se z Arijani razgovarjati in njihovo krivovero
spričati; ali obide je tak strah, da svetvajo cesarju, naj Hilarja
raji reši prognanstva, ter v njegovo škofijo nazaj pošlje. Cesar
privoli in z veličina veseljem in slavjem ljudstvo svojega ljublje-
nega pastirja sprejme.

5. g plamenečo marljivostjo Hilari zdaj pravo vero raz¬
širja, rane, ktere je krivoverstvo zasekalo, celi, cerkveno kaz¬
novanje vravnuje, in izročene ovčice k pobožnemu življenju na-
peljuje. Njegova skerbnost zarešenje duš se steguje tudi po druzih
škofijah. Popotoval je v Milan, da je tudi tam zmoti se v bran
postavil, ponovil čistost vere, v red djal cerkveno kaznovanje;
in res, tudi Avksenci, milanski škof, se po njegovih naukih od-

4 *

52

povž krivi veri in poverne v naročje katoliške cerkve; ali to
prizadevanje mu je naklonilo novo preganjanje, novo terpljenje.

6. Prisiljen v Piktavijo se poverniti, čuti, da so se skerhale
njegove moči v trudili in naporih, kakoršnih si mi v sedanjih,
stran vere mirnih ali merzlih časih še misliti ne moremo. —
Boj na zemlji je dosegel svoj konec, bližal se je smertni hoj;
ali Hilari je bil tako pokojen in vesel, da ga nekdo vpraša:
,,Oče! ali se nič ne bojiš?“ Smehljaje mu odgovori Hilari:
„Smert in sodba sta mi stara znanca, že 60 let jima zrem v oči
dan na dan.“ Umeri je 1. 368.

Obrazuje se v škofovi opravi, z nog6 na kači krivoverstva. Papež
Pij IX. ga je 1. 1852 postavil med cerkvene učenike (Doctor Ecclesiae).

O priprostosti serca.

gv. Hilari vsem, kteri hočejo biti učenci Kristusovi, priporoča po¬
sebno lepo čednost priprostosti serca.  Govori o njej takole: „Odre-
šenik nam zaterjuje, da nihče ne more iti v nebeško kraljestvo, kdor ni po¬
doben otroku in s priprostostjo otroku prirojeno ne premaguje slednjega
slabega nagnjenja svojega serca. V čem pa se razodevlje ta de tinska pri-
prostost? Kaj opazujemo nad otrokom? On je pokoren svojemu očetu; on
ljubi svojo mater, ne pozni napuha, ne sovraštva, ne lakomnosti; posluša
in terdi verno vse resnice, v kterih koli je bil podučevan.

Srečen tak človek, kterega serce je tako vredjeno! On hodi po
potu, ki pelje v nebo. Zatorej se povernimo k detinski priprostosti, ktera
edina nas dela podobne ponižnemu Odrešniku, ker on sam je postal ne¬
zmožno dete, da nas je storil za otroke Božje.

Nad otrokom je ni nobene hinavščine, ne zvijače, ne goljufije; on
se ne skriva, ampak je odkritoserčen in resničen; ne pozni ne jeze ne
sovraštva, ne maščevanja, ne lakomnije; otroku mir in ljubezen  sladita
nedolžno življenje, in on se popolnoma izroči skerbnosti mile matere.

Te lastnosti detinske si moramo tudi mi prilastiti, tudi v nas mora
kraljevati čista ljubezen do Boga in do vseh ljudi; vedno moramo blago
misel imeti z Bogom, sami seboj in z vsemi ljudmi in se popolnoma iz¬
ročiti v voljo Božjo. V tem obstoji prava priprostost serca, in ona le v
zveličanje pelje.

O duša keršanska! za to sveto priprostost si prizadevaj z vsomočjč,
premaguj in zatiraj v sebi vse hinavstvo, vso zvijačnost, vse sovraštvo,
vso samoljubnost; ne imej besed, da bi ž njimi svoje misli zakrival,
kakor se to dandanašnji tako rado godi med tako zvanim olikanim svetom,
ampak bodi odkritoserčen in resničen in Gospod Jezus ti bo gotovo po¬
magal, da bodeš tako prav priprost otrok Božji postal.

Molitev.

O prijatel Božji otrok, odrešnik Jezus Kristus! podeli mi iz svo¬
jega najsvetejšega serca nebeško čednost priprostosti, da bodem ž njo do¬
segel večno zveličanje, ktero si malim obljubil. Amen.


53

15. Prosinec ali januar.

Sv. Maver, opat.

najbolj divjem gorovji laške zemlje je živel 500 let po
Kristusu pobožen mož, ki se je bil v to samoto umaknil,
^ da bi odločen od čisto spridenega sveta edino le Bogu
mogel služiti. Ta mož je bil sv. Benedikt. Njegov spomin obha¬
jamo meseca sušca. Grlas njegove svetosti in njegove ljubeznjivosti
se je razširjal okrog in okrog; veliko učencev se je okoli njega

zbiralo in imenitni možjč so k
njemu zahajali: eni, da so sebe
in vse svoje premoženje po nje¬
govem napeljevanji Bogu po¬
svečevali, eni pa, ki se svetnih
vezf niso mogli popolnoma re¬
šiti, da so svoje sinove njemu
izročevali v duhovno poduče-
vanje. Pripeljejo tedaj k njemu
tudi plemeniti starši iz Rima
svojega 121etnega sinčeka Mavra.
Modri učenik si prizadeva naj-
pred napake njegovega serca
zatreti, namreč nekako svoje-
glavnost in vetrdvo lahkomi¬
selnost. Vspeh je bil tako obilen,
da Benedikt med vsemi učenci
Mavra najbolj ceni, ki je pa
res tudi zgled svojega učenika
prav na tanko posnemal glede posta, čuvanja, prenašanja mraza
in druzih neugod, gledč stanovitne molitve in zvestega molčanja,
tako da je moral učenik bolj berzdati njegovo gorečnost, kakor
vnemati njegovo mlačnost. V malo letih je on prava podoba
svojega duhovnega očeta, kteri ga ne zove več svojega učenca,
ampak svojega mlajšega brata in ga vnemarnim učencem za živ
zgled gorečnosti postavlja.

2. Posebno natanka je bila njegova pokorščina. Nekega
poletnega jutra gre mladi učenec Placid k bližnjemu jezeru po
vode. Nepremišljeno stori nekoliko korakov v pluskajoče valovje,
kar mu zmanjka tal, in val ga za streljaj daleč od brega od¬
nese. Benedikt sprevidi nevarnost in zakliče Mavru, naj hiti na
pomagdnje. On se ne pomišlja dolgo, pozabi, da ne zna plavati,
ne meri ne daljave od brega, ne globočine jezera, le ene misli

54

je poln, rešiti tovarša. Plane v vodo, pa gre po nji, kakor po
terdi gladki cesti ; v  s krepko roko zgrabi Placida in ga srečno
na suho prinese. Se le zdaj se nazaj ozre po jezeru in groza ga
spreleti; tedaj pade na kolena in goreča zahvala mu iz serca
proti nebu zaplamenf za čudno pomoč. O prelepota in moč po¬
korščine in ljubezni! Beseda učenikova ga pluskne v valovje,
pa ljubezen ga nese in deržl nad vodo, ljubezen, ki ne mara
za lastno življenje, da brata otmč.

3. Glas svetega življenja očeta Benedikta in njegovih re¬
dovnikov gre po vsem keršanskem svetu. Mnogo knezov in
škofov po svojih deželah in škofijah njegov red vpelje. Manski
škof na Francoskem pošlje do Benedikta prošnjo, naj bi mu
nekoliko svojih pobožnih učencev poslal, ker tudi on si je na¬
menil, tak benediktinski samostan v svoji škofiji postaviti. Sv.
Benedikt izvoli ljubljenega Mavra, mu pridruži še 4 druge brate
ter je pošlje na Francosko. Ko pa tje pridejo, bil je škof že
umeri in njegovega naslednika ni vnemal enaki duh pobožnosti.
Žalostni in zapuščeni menihi se hočejo domu verniti, ali Maver
je tolaži z Božjo previdnostjo; va-njo torej zaupajo in res jim
ona tudi pomaga. Imeniten, bogat in pobožen mož, Flor po imenu,
ki je pri francoskem kralju Teodobertu veliko veljal, nakloni
jim vso svojo serčno prijaznost, ter jim po krdljevem dovoljenji
sezida na svojih posestvih imenitni klošter Glanfenil. Kralj sam
jim podeli veliko sveta in ljudi, ker je želel, da naj se tam
za-nj in za njegovo rodovino vedne molitve opravljajo.

4. Flor jim podari vse, kar je bilo treba za zidanje, za
notranjo in vnanjo opravo. Maver in njegova družba se mu to¬
likanj priljubi, da jim najprej svojega osemletnega sinka v izrejo
izroči; ko je bil pa klošter zgotovljen, sklene sam med redov¬
nike se vverstiti. Gre torej h kralju in ga prosi dovoljenja, da
bi se vsem svetnim častem na kraljevem dvoru odpovedal in
potem v kloštru ko ponižen redovnik z molitvijo, s postom in
druzimi spokornimi deli za grehe svoje zadostoval. Kralj mu
tega ne more odreči in mu dovoli, čeravno nerad, ker se le
težko in z žalostjo od njega loči. Vendar pa še nekoliko dni
Flora prideržl in ga na tanko izprašuje, kakošno daje  življenje v
Mavrovem kloštru, kakošna so pravila, kakov je red njegov.
Kralja vse to tolikanj zanimiva, da zaželi vdeležiti se slovesnosti,
ko bode Flor s svojim sinom vred storil meniške obljube. Sprejet
je bil kralj od Mavra in njegovih redovnikov z največo Častjd,
ali vendar je globoko občutil, kako velik razloček da je med
svetno imenitnostjo in pa med pravo svetostjo. V svoji kraljevi
obleki pade pred Mavra na kolena in zasolzenih oči ga prosi,
naj za-nj moli in njegovo ime med redovnike zapiše; tudi je
kloštru velike darove poklonil.

5. Zgled Mavrov in Florov privabi veliko druzih imenitnih

55

in plemenitih mož v klošter, da se odpovedo ničemurnostim in
skerbdm sveta in sladki jarem Gospodov na-se vzamejo. Tako
je štel klošter kmalo čez 100 udov in v kratkem so se še druge
veče in manjše klošterske naselbine iz njega zastavile. Iz vseh
okrajin so ljudje k Mavru vreli, da so mu svoje spoštovanje
skazovali, se greli v žarkih njegove svetosti in se priporočevali
njegovi mogočni in čudodelni prošnji pri Bogu. Velike reči je
storil nad bolnimi, hromimi in nadležnimi s svojo molitvijo, pa
še veče in lepše nad trumami nevednih in grešnih ljudi, kterim
je s svojim ukom in s svojo ljubeznijo luč prižigal, tolažbo in
mir v ranjena serca vlival. 38 let je vodil postavljene kloštre in
noč in dan je skerbel za izročene duše, da bi se nobena po nje¬
govi znemarnosti ne pogubila. In tako se je približal večer nje¬
govega trudapolnega življenja. Odpove se opatiji, sezida si ti¬
koma cerkve sv. Martina celico in se tjekaj z dvema tovaršema
umakne, da se more pokojno pripravljati za uni svet. Poltretje
leto tukaj med vednim pričakovanjem klica Gospodovega v po¬
božnih vajah živi, dokler mu res ne zadoni 15. januarja 583.
Sin Florov, Bertulf pa je bil naslednik njegov v vodstvu in v
čednostih.

Leta 1621 je sklenilo več ko 100 benediktinskih kloštrov
po Francoskem zvezo -— imenovano „družba sv. Mavranjena
namemba je bila zraven ostrega spolnovanja benediktinskih
pravil tudi učenosti se terdno poprijemati: preslaviti možje so iz
nje izhajali, kterih učena dela in imena bodo preživela rodove
in rodove. Prekucija pa je tudi ta sad katoliške cerkve pokončala.

Obrazuje se ko opat.

Moč dobrega zgleda.

Ida ver se je posvečeval po zgledu sv. Benedikta, velemožni gospod
Flor je postal ponižen redovnik po zgledu sv. Mavra, in sin Florov se je
vverstil med svetnike, ker ga je Maver postavil za svojega naslednika.
In tako potem drugi redovniki, ki so v ta klošter pristopali in v njem po
njegovih pravilih svetd živeli, so bili v to spodbudovani le po dobrem
zgledu svojih svetih prednikov. Zakaj dober zgled  ima veliko vabivnost
in moč do ljudi, in z dobrim zgledom človek več opravi, kakor s sto
prošnjami in z dolgimi pridigami. Zgled  je pridiga, ki jo sme delati
tudi.hlapec svojemu gospodu, in se ta nič ne sme nad njim togotiti; je
pridiga, s ktero zamore tudi priprost, neučen kristjan učenemu na dre¬
motno vest.terkati; je pridiga, s ktero zamore otrok staršem, podložni
vikšim svojim oči brihtati, jim serčne ledine prekopavati. Naj tedaj spre¬
govorim besedo o  dobrem zgledu. Glej! kedar se lepo po keršansko ob¬
našaš, ne koristiš samo sebi, ampak vsem, kteri s teboj žive. I! zakaj pa
svet tako rad černi tiste, ld so resnično pobožni, se jim posmehuje, je
tako miluje? Ravno zatč, ker dober zgled njih slabi vesti dremati ne pusti,
in bi oni ravno zavoljo tega brihtanja radi, da bi se jim dober zgled po-

56

bral  izpred oči.  Ali ker se zavoljo te njih pogubljive želje vendar
ne umakne, se mnogo grešnikov po njem spreoberne in o tem bi se lahko
veliko povedalo. Dobri ljudje pa se po dobrem zgledu čedalje, bolj v do¬
brem poterjujejo, da se ne dajo z lahkoma s prave poti zapeljati, ampak
da tolikanj krepkeje po njej hodijo. Zlasti pa je na tvojem dobrem zgledu
veliko ležeče, če imaš okoli sebe otroke ali mlad svet. Za take je dober
zgled ravno to, kar je ljubo solnce in rahel dež za cvetoče drevesce in
poljski sadež; natihoma in nevidoma priliva in pospešuje krepko rast
mladostnim sercem, da obrode obilen tečen sad. Toda zapomni si, da to
ni nikakor dober zgled, če se kdo le pred drugim pobožnega in pošte¬
nega dela; to je potajba in hinavstvo, ki nima nobenega blagoslova
od Boga; dober zgled mora biti resničen, to je, rastoč iz pravega ker-
šanskega serca. Ti moraš keršanski govoriti in ravnati zat6, ker res po
keršansko tudi misliš, in ne zavoljo tega, ker te ta ali uni posluša in
gleda. In takovega dobrega zgleda je malo na svetu. Veliko se mladosti
pridiguje z besedo, malo pazdjanjem. Pa tudi ti sam išči dobrega zgleda;
pečaj se le z resnično pobožnimi ljudmi, da bodeš kakor cvetica na solncu
se grel, razvijal in rasteh Velikrat je že mar sikteri zdravi na dušiš svojim
dobrim zgledom obudil lcterega mertvega po duši h keršanskemu življenju,
bolnemu pa pripomogel k zdravju. Pomisli torej to!

Molitev.

O Bog! kteri si nas ljudi na svetu v družbo zvezal zat6, da bi
drug druzemu z dobrim zgledom pot kazali: dodeli mi milost, da bodem le
s pobožnimi se družil in družim z lučjo dobrega zgleda zmeraj svetil.
Amen.

sc^rv'-

16. Prosinec ali januar.

Sv. Honorat, škof.

f v. Honorat se je rodil iz plemenite rodbine na sedanjem
Francoskem. Njegov oče, pogan, bogat in imeniten mož,
ga je skerbno dajal v nauke, da bi mogel visoke službe
kdaj opravljati. Ali Bog je bil drugače ž njim namenil. Honorat
občevaje s pobožnimi kristjani je kmalo jel spregledovati
praznoto in gnjusobo malikovavstva ter spoznavati lepoto in
krepost Kristusove vere in zatorej je sklenil, edino Je pravemu
Bogu služiti; pa tudi brata svojega je to storiti pregovoril. Obd
sta čutila v sebi hrepenenje, svet zapustiti in v znamenje, kako
se mu studijo vse ničemurnosti svetd, dal si je Honorat svoje
prelepe las6 odstriči, in ko je prejel sv. kerst, podal se je z

67

bratom na samotno selo na deželi, da bi tam živel tihotno le v
molitvi in v premišljevanji svetih redi.

2. Njegov oče pa, terd pogan, ovira na vso moč ta bla-
goviti sklep vnetih sinov ter ju sili, kar se da, da bi še zanaprej
ostala v kolobaril posvetnega življenja. Ali sveta brata se ne
dasta od svojega pobožnega življenja odstrašiti, in s svojo po¬
nižnostjo in poterpežljivostjo sta poslednjič tolikanj zmogla, da
so ju celd njuni starši jeli v časti imeti. Glas njunih čednost jima
je pridobival splošno hvalo, ali kaj malo sta za-njo marala, pa
ker ji le nista mogla uiti, sta sklenila, dom in domovino za¬
pustiti. S pobožnim puščavnikom, ki , sta si ga za svojega du¬
hovnega vodnika bila izvolila, gresta v Masiliji na ladijo, da bi
unkraj morja v kaki puščavi svetu neznana le Bogu služila.

3. Ali Venanci brat umerje smerti pravičnega, in Honorat,
ker je bila tudi njega huda bolezen poprijela, videl se je pri¬
moranega nazaj v domovino se verniti. Podal se je tedaj k sv.
Leoneju, škofu v mestu Frejusu, in seje  ž njim posvetoval, po
kteri poti življenja naj bi jo dalje ukrenil; odbrana pot ga je
peljala na otok Lerinski in tam si je svoje prebivališče izvolil.
Ta otok je bil zgolj puščava, in edina kačja golazen se je po
njem plazila; ali Honorat, poln zaupanja v Boga, je začel zemljo
pridno obdelovati in kačji zarod je vpričo zginil.

4. Berž se za njim spusti veliko druzih mož gorečih za
zveličanje svojih duš, kteri so se izročili njegovemu vodstvu in
ž njihovo pomočjo je vložil Honorat na tem otoku vogelni
kamen za tisti klošter, ki je v pozne j ih dobah toliko
imenitnost dosegel,  iz kterega je toliko učenih in svetih
škofov izšlo, med njimi sv. Hilari, slaviti cerkveni pisatelj Vin¬
cenci Lerinski in drugi. Sv. Honorat je svetil svojim tovaršem z
najlepšim zgledom, posebno s svojo globoko ponižnostjo, in zat<5
se je le nerad in po veliko prigovarjanji dal za mašnika posvetiti,
ker se je za prenevrednega štel tako Visoke časti. S svojo pri¬
jaznostjo in s svojo ljubeznjivo skerbnostjo za telesne potrebe
bratov si je vseh serca naklonil. Kar sam z lastno pridnostjo
ni mogel pridobiti, to si je prizadeval doseči s stanovitno molitvijo.
Po njegovi molitvi je pritekel studenec sladke vode iz skale, in
ker je enkrat zavoljo premnogo bratov hrane jim zmanjkalo, in
ker si sveti gospodar ni vedel kako pomagati, dal je ravno
mimogredočemu beraču poslednji denar s temi besedami: „Vem,
da je že nekdo na potu, da nam bo nove pripomočke za mi-
lošnjo prinesel. In res, že drugi dan jim je prišla zaloga živeža.

5 .  Tako svetla luč ni mogla ostati skrita pod mernikom;
zatorej ko je bil 1. 426 škof arelaški Patrokel umeri, izvolijo si
ljudjč preč sv. Honorata za škofa. Branil se je in ugovarjal, kar
je mogel, ali zastonj, prevzeti je moral to imenitno službo, se
vč, da tudi njeno težavnost. Pa škofova čast nikakor ni spre-

58

menila njegovega življenja, le še pomnožil je svoja spokorna
dela, njegova ljubezen do Boga in do bližnjega je le še goreč¬
ni š a postala, tako da njegov sv. učenec Hilari v hvalnem go¬
voru o njem pravi, da, ko bi imel ljubezen vidno izobraziti,
naslikal bi le obraz sv. Honorata. In ravno ta ljubezen je po-
serkala njegove moči; čez tri leta je sladko in mirno v večno
življenje zaspal 1. 429.

Obrazuje se v škofovi opravi.

Moč dobrega zgleda,

(Dalje).

Ufidimo mladega človeka Honorata v rodovini, v kteri ni imel no¬
benega dobrega zgleda krog sebe, in vendar on je bil dober. Vidimo
njegovega brata, ki je imel pred seboj slabi zgled očetov in dobri zgled
bratov; ravnal se je po dobrem zgledu. V tem zerkalu lahko razločimo
trojni nasledek zgleda; 1) eni vidijo z mladega dober zgled in zatorej so
tudi oni dobri; 2) eni vidijo dobrega in slabega, pa se raji ravnajo po
dobrem, kakor Venanci; ali pa 3) vidijo pred seboj slab zgled, in se
vendar dobrega poprimejo, kakor sv. Honorat. Se ve, da ima takov naj-
večo ceno in da se s tem kaže, da je terdna njega pobožnost. — Ali bodi
Bogu potoženo, da se med svetom najrajše četerta nezgoda godi, namreč:
da čeravno ima otrok zgolj dobre zglede pred seboj, čeravno se mu
doma, v cerkvi in šoli samo dobri zgledi pred oči postavljajo, vendar,
ko šoli odraste in se vnese med svet, nazadnje s hudobijo in gerdobijo

B "azno tovaršijo dela; odkod to? — To prihaja odtod, ker človek raji
o posnema, kakor dobro, kar je že poganski modrijan spoznal, in je
sv. Pavel z žalostjo izrekel. Ta izgovor: „Saj tudi drugi tako delajo!“
slepi in mori brez števila ljudi, da se sproščavajo po široki poti, po kteri
se sicer res bolj položno hodi, ali ona vendar pelje nazadnje v pekel.
Ali, ljubi moj! zapomni si dobro besede nebeškega Učenika, kteri pravi:
,,Pojdite noter skozi ozka vrata, zakaj široka so vrata in prostorna je pot,
ktera pelje v pogubljenje, in mnogo jin je, kteri po nji noter hodijo. Kako
tesna pa so vrata in kako ozka je pot, ktera pelje v življenje; in malo
jih je, ki je najdejo. „(Mat. 7, 13. 14.) Ako tedaj delaš v svojem stanu
in v svojih okolnostih, kakor jih dela večina tvojih stanovnih verstnikov,
čuj! gotovo si na široki cesti, ki pelje v pogubljenje; ako hočeš pa v živ¬
ljenje iti, moraš vse krepkeje se obnašati, kakor se jih večina tvoj ega stanu;
ravnati se po mali peščici tistih, ki so najbolj pobožni in vestni. In ko
bi tudi sam imel dober biti, kakor Lot v Sodomi, ne bi smel popustiti
čednosti, ampak drugim bi moral z dobrim zgledom vedno svetiti.

Molitev.

O Bog! kteri nas med drugimi nagibi k čednosti tudi z zgledi svojih
svetnikov učiš, da bi za njimi, kakor za svojimi vodniki, po ozki in
grudavi poti proti nebu hodili, dodeli mi, da bodem spešno in stanovitno ža
njimi hodil, in nikdar ne zašel na široko cesto, ki pelje v pogubljenje. Po
Jezusu Kristusu, Gospodu našem. Amen.

———-

59

Prosinec ali januar,

Sv. Anton, pušcavnik,

A.GABER.s  C.

60

» akor se na nebeškem oboku leskeČejo trume zvezd, tako
se tudi na cerkvenem nebu svetijo neštevilne zvezde svet¬
nikov; in kakor na ponočnem nebu ene zvezde svetleje
žar 6  mimo druzih, tako tudi na cerkvenem nebu eni svetniki
svetleji po čednostih, bogateji po zasluženji mimo druzih bolj
plameneče žarke po keršanskem svetu usipljejo. Med te se šteje
sv. Anton, očak puščavnikov, začetnik klošterskega življenja po
jutrovem. — Bil je rojen v srednjem Egiptu blizo mesta Herak-
leje 1. 251. Bil je sin bogatih in plemenitih staršev, ki so svo¬
jega otroka skerbno učili po veri Jezusovi živeti v tihem strahu
Božjem, zatorej ga že ko mladenča ne mikajo in veselč radosti
in igre njegovih verstnikov in čeravno bistre glave, vendar ne
razodevlje nikakoršnega hrepenenja po učenosti in vednosti, pač
pa serčno nagnjenje do molitve in premišljevanja. Star okoli
19 let, ko nima razun mlade sestre nikogar več na svetu, sliši
enkrat v cerkvi besede Gospodove, govorjene bogatemu mla-
denču: „Ako hočeš popolnoma biti, idi, prodaj, kar imaš in daj
ubogim, in boš zaklad imel v nebesih. 11  (Mat. 19.) Globoko si je
vtisne v serce, kakor bi bile prav le njemu rečene; sklene torej
je na tanko spolnovati. Svojo sestrico preskerbt in jo pobožnim
ženam v varstvo izroči; soseski prepusti 140 oralov svoje zemlje;
vse drugo blago pa razproda in skupiček med uboge razdeli. V
tacem radovoljnem. uboštvu, rešen vseh časnih ovir, poda se v
puščavo, v zgolj zatajevanji samega sebe dni svojih na zemlji
preživljat. Ali ko se spusti v ta nevarni hudi boj zoper svet in
me s 6, ve, da zraven škita terdne vere mora imeti tudi orožje
druzih čednost, in tolikanj se za nje vname, da, kjerkoli vidi
koga v kteri čednosti posebno izverstnega, si ga na vso moč
prizadeva posnemati. Nikdo ni mimo njega bolj zderžljiv, bolj
Čuječ, nikdo ni dosegel njegove poterpežljivosti, pohlevnosti, po¬
nižnosti, miloserčnosti, delavnosti, prebiranja sv. pisma. Noč mu
je za molitev prekratka, zima nikdar za njo preostra, vročina
ne prehuda, da bi jo okrajšal. Košček kruha je njegova hrana,
voda njegova pijača, pa še tega pred solnčnim zahodom ne za-
vžije, in mnogokrat se tudi po dva,- tri dni vse jedizderžl. Gola
zemlja je njegovo ležišče, uborna raševina njegova obleka.

2. Presvetega mladenča sovražnik človeškega rodil ne more
pustiti v miru in junaškega vojščaka Kristusovega z raznimi in
hudimi skušnjavami napada, z groznimi prikaznimi straši. Skli¬
cuje mu v spomin zapuščeni dom in razdeljeno premoženje, živo
mu popisuje ljubeznjivo tovaršijo mile sestrice, opominja ga ime¬
nitnega stanil, v kterem bi bil zlahkoma mnogo časti in slave
dosegel, mu našteva, koliko dobrega bi bil lehko med svetom
storil, koliko hvale si pridobil, koliko veselja vsakterega lehko

61

vžival; plaši ga, da svojega namena, sveto pred Bogom živeti,
ne bo izpeljal, posebno dokler je še mlad; zraven ga skuša s
hudobnimi mislimi in si prizadeva nečiste želje v sercu mu obu¬
diti. — Premagoval je te in enake skušnjave z molitvijo in s
postom. Ali vendar kakor huda žerjavica mu ti silni boji s pek¬
lenskim sovražnikom dušo prepuhtčvajo, omamna otožnost mu
ogreba serce in kerčevita bolečina mu prepeka vse ude telesne.
Ves pobit in polomljen leži večkrat na zemlji; tedaj se žalostno
ozre proti nebu in milo zakliče: „0 moj Jezus! kje si se tako
dolgo mudil, zakaj si me zapustil? 41  In odgovor mu je vselej:
„Zmeraj sem bil pri tebi; bil sem priča tvojega boja. 44  Po neki
taki strahoviti uri stopi ven pred svojo kolibo, vije roke in iz
dna razbeljenih pers proti nebu zakliče: ,,Gospod! rad, rad bi
bil popolnoma, pa ne morem, ne morem; moje misli me motijo,
me kvarijo!“ Tedaj zasliši glas: ,,Ako hočeš Bogu prijeten biti,
moli, in če ne moreš moliti, delaj; naj ti nikdar ne počiva ne
roka, ne serce. 14

3. Anton tako stori; moli in dela neprehorna. Tako je tudi
najhujše skušnjave premagal. Luč in gorkota Božje milosti se
razlije v njegovo sercč; zmage pa mu pridobe mirnost serca in
zdravje telesa. — Tedaj star 33 let sklene v še bolj divjo pu¬
ščavo se umakniti. Izvoli si najprej prebivališče v neki grobni
votlini, potem pa v podertini starega gradu. Ondi živi 20 let
tako odločen od sveta, da nikdo za-nj ne v6, razun tistega, ki
mu je hrano nosil. Ali svetost njegovega življenja jame daleč
okrog sloveti. Od vseh krajev prihajajo k njemu poduka željni
možjč; iščejo pri njem sveta, tolažbe in zdravja, mnogo tudi jih
želi pri njem ostati in njemu ko vednemu učeniku in vodniku
se izročiti. Po njih gorečih prošnjah zapusti prebivališče na gori
in postavi za nje okoli 1. 305 pervi ldošter po imenu F ajum,
pozneje pa še več druzih. Dal je bratom mnogo zveličanskih na¬
ukov in jim načertal prav domača pravila za pobožno življenje,
toda polne keršanske modrosti; sam pa jim je z najlepšim zgle¬
dom svetil. — L. 311 ponovi cesar Maksimin preganjanje krist¬
janov v Aleksandriji. Antona poprime sveta želja, stiskane brate
okrepčevati, tolažiti in če je volja božja, ž njimi kri preliti. Gre
torej v Aleksandrijo in ostane tam, dokler preganjanje terpl, ob¬
iskuje jetnike, je oserčuje in jim ljubeznjivo pomoč deli. Njemu
se nič žalega ne zgodi, in ko vihar potihne, verne se spet v
svoj klošter, kjer v poprejšnjem svetem miru živi in dela. Kakor
ponočna luč morskega svetilnika brodnikom pot kaže v varno
zavetje, tako njegova svetla prikazen na trume ljudi vabi iz
posvetnega hruma v tiho samoto, da se zdi, kakor bi bilo ker-
šanstvo iz mest pobegnilo in v puščavi novo kraljestvo si po¬
stavilo. Peščene goličave se spreminjajo v rodovitne planjave in
zelene vertove, molkla puščava biva okrajina posebnega živ-

62

ljenja, prepevanje psalmov dom tje po plani in odmeva od skal
noč in dan. Družba puščavnikov se množi dan na dan in število
njihovo doraste do 6000 glav. Naselijo se torej po novih samo¬
stanih in vsem je bil iz pervega sv. Anton vodnik. Ti samostani
so bile dolge raj de kolibic, po kterih so menihi po samem živeli,
koše in štorije pletli in se le k skupni molitvi in k pičlemu obedu
zbirali. S tem ročnim delom so si vsakdanjega kruha služili in
kar jim je ostajalo, to so med uboge delili.

4. Slovele so besede in dela tega moža Božjega po vsem
cesarstvu, pa njegova ljubeznjiva priprosta ponižnost se nikdar
ne zataji. Cesar Konstantin Včliki mu piše prav prijazen
list. Učenci se čudijo tolikanji časti. Anton pa jim reče: „Nikar
se ne čudite, da umerljiv človek piše enako umerljivemu člo¬
veku; mar se čudite, da je Bog sam nam pisal po sv. pismu in
nam govoril po svojem sinu Jezusu.“ Ko je bil videl sv. Pavla
puščavnika, rekel je zdihovaje, da on ni vreden tega imena. —
Raznim razne nauke daje. Kupčevavcem z blagom, ki so ga
mimogredč obiskovali, govori o pridobljenji neprecenljivega ne¬
beškega bogastva. Učenim, ki s term č nad njegovo brez knjig pri¬
dobljeno modrostjo, razodene to skrivnost rekoč: „Moja knjiga
je vesoljna natora. Vse stvarjenje je pismo Božje, v njem berem
dan na dan o moči, modrosti in dobrotljivosti Božji 11  itd. Pri¬
hajali so k njemu vsakoverstni terpini na duši in telesu, podučil
je je po očetovsko, in zapuščali so ga ozdravljeni ali vsaj serčno
potolaženi. Ali preponižnega moža je bolelo, da ga svet tolikanj
spoštuje in tako slavi njegovo ime; pogostoma obiskovanje ga
moti v pobožnih vajah in poteguje med vsakdanjo kolobar-
nost; zdi se mu, kakor'bi se bil med svet povernil. Zatorej se
skrije niže v puščavo v skalnato votlino, in da bi tudi učenci
njegovi preveč k njemu ne zahajali, zasadi si sam ondi vertič,
na kterem si potrebnega živeža prideluje. Le malokrat zapusti
svojo milo samoto, da obišče svoje učence, ter je s svojo besedo
razveseli in blagoslovi. Enkrat na tacem potu sreča tudi svojo
sestro, ki je bila vodnica ženskega kloštra. Pa vendar tudi tjekaj,
čeravno 3 dni hoda po zgolj puščavi, ne nehajo romati puščav -
niki in drugi ljudjč in hočejo pri njem prebivati; ali on jim tega
ne dovoli, temuč postavi jim 12 ur hodd proč nov samostan, v
kterem je obišče na vsacih 8 ali 14 dni.

5. Videl je tudi razne prikazni, n. pr. enkrat vidi po vsem
poveršji zemlje zaderge nastavljene. Strahoma zakliče: ,,Bog!
kdo bo utekel toliko zadergam? 11  In sliši glas: ,,Sam<5 po-
nižni!“ In ponižnost je bila njegova najkrepkejša čednost. —■
Arijanski krivoverci so besedili, da tudi puščavnik Anton je nji¬
hove vere; zatorej se po prošnji škofa Atanazija in družili škofov
1. 355 poda v Aleksandrijo, da bi tam svojo vero v Jezusa Kri¬
stusa, edinorojenega večnega Simi Očeta, očitno spoznal in kri-

63

voverce overgel. Njegova prikazen v poglavitnem mestu spravi
vse na noge in obrodi najbolji sad. Ravno in pokonci stoji sto¬
letni starček; njegove moči niso opešale, spohote mesene ga niso
zgerbile, bistro se mu svetijo oči, vsa njegova obnaša je častit¬
ljiva in je prav izraz njegove ljubeznjive duše. Z navdušenjem,
ki mu je iz terdnovernega, ljubezni gorečega serca na jezik ki¬
pelo, oznanuje sedaj očak Kristusa ko pravega Boga od vekomaj
do vekomaj. Kristjani in ajdje skupaj vro, da bi videli slavi tega
„moža Božjega u  in poslušali njegovo oznanovanje; veliko jih je
bilo poterjenih v pravi veri, in veliko se jih je k njej spreober-
nilo — krivovercev in ajdov. Po doveršenem delu se verne v
puščavo. Ko ga škofje nazaj prideržujejo, jim reče: „Pustite me,
riba more le v vodi in menih le v samoti živeti." Prišedši nazaj
k bratom, se od njih poslovi, ker čuti, da čas njegov se izteka.
Le dva učenca seboj vzame, in ker se boji, da bi njegovega
trupla ne mazilili po egiptovski šegi, jima naroči, naj ga
preč ko umerje, kakor so nekdaj sv. očake, na skritem kraji
pokopljeta in njegovega groba nikomu ne pokažeta. Ravno pred
smertjo ponovi še enkrat to naročilo ter pristavi: „Ko pride dan
vstajenja, prejmem to telo od Gospod Jezusa nepokvarjeno;
moja oblačila razdelita; škofu Atanaziju dajte moj plašč, škofu
Serapionu mojo ovčjo šavbo in raševno halo za-sč obderžite.
Sicer pa, ljubi otroci! blagor vam vedno bodi; vaš oče Anton
gre od vas po potu vseh očetov, in ne bo ga nič več med vami,
ker kliče ga glas Gospodov!“ Pri teh besedah sladko v Gospodu
zaspi 17. januarja 356, star 105 let, bival pa jih je v puščavi 90.

Vendar pa so 1. 561 našli njegovo truplo in so je pre¬
nesli v Aleksandrijo, pozneje pa v Carigrad, in v 11. ali 12.
stoletji na Francosko, kjer počiva zdaj v mestu Arles-u.

Sv. Anton se obrazuje ko puščavnik v obleki, ki jo je nosil namreč:
raševnato lialo, plašč iz ovčjih kož in pa kapuco čez glavo; pa že od
njega dni so mu dajali plamen v roko v znamenje goreče ljubezni njego¬
vega serca poleg besed psalmistovih: „Moja duša je v mojih rokah. 1 ' V
11. stoletji je razgrajala po Evropi, zlasti po Francoskem,’ nekaka huda,
pekoča kožna bolezen; imenovali so jo „ogenj sv. Antona" in so njega na
pomoč zoper njo klicali. Tudi se vidi na nekterih podobščinah tega svet¬
nika svinja pri njegovih nogah — pač pomenljivo znamenje hudobnega
nečistega duha, kterega nas varuj Bog in sv. Anton.

Prava pobožnost ne dela človeka otožnega In nepri¬
ljudnega.

Anton je samoto tako ljubil, da je 90 let v njej prebival, in
vendar ni nikdar nobene želje občutil po občevanji z ljudmi; in čedalje
dle se je umikal v puščavo, kolikor bolj se je hvala njegova gnala med
svetom. Tedaj bi se utegnilo pozdevati, da ga je le nekaka čmerna mer-

64

zota obhajala do ljudi, ali pa da je v tej oddaljenosti od vsega človeškega
občevanja slednjo veselost duha potopil. Ali temu ni bilo tako.

Sv. Anton se ni plašil človeških obrazov; on ni bil nikdar čmeren,
otožen, osoren človek, in ni prebadal ljudi z jezovitim bliskavim očesom;
ampak na njegovem obrazu je bilo znati le prijazno smehljanje, in ne-
bešlto veselje, blag mir in preserčna priljudnost se je na njem svetila,
kedar je s 'kom govoril ali kaj opraviti imel.

Pobožnost ne dela človeka za sovražnika ljudi, da bi se jim umikal,
se jih ogibal in sramoval; prava pobožnost v človeško serce le veselje
vliva, blage misli v njem budi, vso otožnost pa in čmernost naravnost
podi. V resnično pobožnem sercu prebiva sv. Duh; on pa je Duh po¬
hlevnosti, mirnosti in priljudnosti! Marsikteri si misli, da redovniške
osebe ali menihi so navadno le otožni, čmerikasti, osorni 1 judje, ki
se vedno med seboj pikajo, koljejo in se nikdar sprijazniti ne morejo;
ali ravno po kloštrih, kjer je resnično prizadevanje po popolnosti vodilo
vsakdanjega življenja, ravno v njih se nahaja prava radost duha in pravi
mir, ker tam v sercih vseh le ljubezen Božja kraljuje. O duša keršanska!
naj te nikakor ne plaši kričanje sveta, da bi si ne prizadevala za ker-
šansko popolnost, ktere pa ne najdeš med svetnim hrumom, v praznem
razvedanji z ljudmi, ampak edino le v samotnem, skritem življenji, v ob¬
čevanji z Bogom, v molitvi in premišljevanji, v zvestem spolnovanji svojih
dolžnosti. In kedar boš okusila radosti tega občevanja, tedaj se ti bo pri-
studil svet, in našla bodeš pravo veselje in pravi mir.

Molitev.

O predobrotljivi Jezus! kteri si sam samoto tolikanj ljubil, uči tudi
mene, ogibati se hrumečega svetA in le v tihotnem življenji, v občevanji
in zedinjenji z Bogom iskati prave radosti in miru serca. Amen.

18. Prosinec ali januar.

Sv. Petra stol v Rimu.

JIpLo so bili aposteljni prejeli od sv. Duha dar raznih jezikov
-ž njimi tudi moč, spolnovati poslednje povelje Gospo¬
dovo , oznanovati namreč evangeli vsem narodom svetd,
kerščevati je v imenu troj edinega Boga in sprejemati ko verne
ovčice v zveličavno naročje katoliške cerkve: razkropili so se ti
izvoljeni delavci Gospodovi po vesoljnem svetu, sejali so po
njegovih okrajinah seme nebeških naukov, zbirali so keršanske
občine, ter je pasli ko viši pastirji s hrano Božje besede in jim
lomili kruh večnega življenja. Vstanovljali so tedaj po tedanjih

65

večih terzinah ali poglavitnih mestih posamezne cerkve ali ško¬
fije, ktere so v začetku obsegale cele pokrajine, sčasoma pa,
ko je množica vernikov čedalje obilniša prihajala, so se iz teh
večih škofij, kakor zale hčerke iz častitljive matere rodile, kakor
krepke mladike iz čverstega debla se vzraščale druge manjše, ki
so pa v vedni nekako podložni zvezi s pervotnimi ostale. Od sta¬
rodavnih časov sem pa so kristjani obletnico tacega vstanovljenja
svoje škofijske cerkve s hvaležnim spominom obhajali. Tako na
današnji dan tudi rimska cerkev praznuje začetek svojega ško-

Življenje svetnikov in svetnic božjih. I,

6

zv.

66

fovega prestola in ž njo vred vse druge cerkve, ktere rimsko
cerkev ko svojo mater častč.

2. Zveličar nas je bil izvolil 12 aposteljnov, in njim kakor
tesno sklenjeni družbi je bil izročil z oznanovanjem sv. vere luč
med narodi prižigati; in da se edinost te družbe ni razkruŠila,
postavil jej je enega izmed njenih udov za glavarja, in ta je bil
Simon, sin Jonov, mož poln krepostnega duha in terdnovernega
serca. Pri trikratni priložnosti mu je Gospod izročil to najvišo
oblast in čast v cerkvi. P er vik r at: precej ko začne Jezus
očitno učiti, pripelje Petra brat njegov Andrej k njemu, Jezus
mu globoko v serce zre ter mu reče: „Ti si Simon, sin Jonov;
ti boš imenovan Kefa (kar je prestavljeno Peter.)“ Jan. 1 , 42; tu
ga zaznamva za podlago, na kteri naj se dviga poslopje Kristu¬
sove cerkve. Drugikrat  sredi svojega očitnega djanja; prišed
namreč v kraje Cezareje Filipove vpraša Jezus učence: „Kdo
pravite, da sem? Tedaj odgovori Peter: ,,Ti si Kristus sin ži¬
vega Boga!“ In Jezus mu reče: ,,In jaz ti povem, da ti si Peter
(skala) in na to skalo bom svojo cerkev sezidal in vrata pek¬
lenska je ne bodo premagala. In tebi bom dal ključe nebeškega
kraljestva. In karkoli boš zvezal na zemlji, zvezano bo tudi v
nebesih, in karkoli boš razvezal na zemlji, razvezano bo tudi v
nebesih;“ (Mat. 16.) tedaj mu je izročil oblast velicega duhovstva.
In tretjikrat  — po svojem vstajenji, konec svojega pozemelj-
skega bivanja: Trikrat zapored Petra vpraša: ,,Peter, ali me
ljubiš ?“ in po trikratnem priterjenji, da ga ljubi, reče mu Go¬
spod: „Pasi moja jagnjeta, pasi moje ovce.“ S temi besedami
mu podeli najvišo vladarsko oblast v cerkvi. Ti trije izreki Go¬
spodovi so tisti terdni stebri, na kterih sloni viši pastirski stol
Petrov v cerkvi.

3. Po vnebohodu Gospodovem je Peter ko postavljen gla¬
var po Palestini cerkvene zadeve verdeval; najprej je učil ljud¬
stva, ki so se iz judovstva bila spreobernila h keršanski veri,
je vstanovil potem antijohijsko cerkev, kjer se je porodila ča-
stitost keršanskega imena, in je po Pontu, Galaciji, Kapodociji,
Bitiniji itd. postave evangelske oznanoval, dokler ni naposled 1.
42 pod cesarjem Klavdijem zasadil znamnji sv. križa na rimskih
terdnjavah, da bi se luč resnice, ki je bila razodeta v zveličanje
vseh narodov, tolikanj bolj razlivala raz glavo po udih vesolj¬
nega sveta. Tukaj niso bile zavračati napačne učene snove, am¬
pak razdevati so bile ničemurnosti posvetne modrosti, tukaj za¬
tirati klomba malikovavska, tukaj pokončevati hudobnost vsa-
kterih skriunb, ker sem je bila premama vražnost nagomilila
vse, karkoli je kriva zmota kdaj stovorila na dan. V to mesto, v
ta temni gozd divjih zveri je previdnost Božja vodila Petrove
stopinje, in po preglobočinah te okužene splavi je on krepkeje
hodil kakor nekdaj po morskih valovih, Petru samemu se pač

67

ni dozdevalo, kak6ve velikanske nasledke, kakovo polnoto bla-
govitih prikazni bo njegov sedež v Rimu v toku časa obrodil.
Leseni stol ubozega ribiča iz Galileje spodrine zlati cesarski pre¬
stol , in kolikor bolj slabf moč cesarske oblasti, toliko bolj se
krepi moč Petrovih naslednikov, dokler mertvaške spone po¬
ganskega Rima v grob ne pogreznejo, in se na gomili sedmerih
holmov ne povzdigne keršanski Rim. Rim, glavno mesto starega
sveta, postane tudi glavno mesto novega; zgodovinsko središče
predkeršanskih ljudstev postane tudi središče keršanskih spomi¬
nov vseh omikanih narodov sveta. Terl je stari Rim narode s
svojo nenasitljivo, roparsko, trinoško roko, osrečeval je je novi
z oznanovanjem evangelja, z blagotami sv. vere, z varstvom
keršanske svobode; zakaj z verha rimske cerkve je zvezda sv.
Ki'iža s svojimi žarki posevala v temotne poganske pokrdjine;
po širocih rimskih cestah, po kterih so hrumeče bojne čete vi¬
hrale z ropom in morom v razne dežele, so zdaj poslanci mini
nosili blago nebeško vest tudi v najdaljniše kraje. Stari Rim je
skozi stoletja verižil osodo narodov z nemilo pestjd, je najbolj
različne narode v eno sodergo gnjetel, je s silo orožja tesal po
svojih oblikah, zaviral vse svobodno narodno gibanje; — novi
Rim je vladal z vse milejim žezlom, — z žezlom oživljajoče
besede in ne z žezlom morivnega jekla. Na razvalinah zahodnjega
rimskega cesarstva so se po burovitem ljudskem preseljevanji
vstanovile nove deržave; rimski prestol jim je vdihoval terdnoto,
ker je je z vezjo sv. vere družil v edinost; rimski papež, šibek
duhoven, brez orožja, brez obrambe, je bil glavar vladarjev;
knezi in ljudstva so slušali njegove besede; poravnaval je hude
prepire in pravde, je ustavljal kervave vojske, je kerhal ostrino
že sukanih mečev, gasil je ogorke sovražnih požarov, in med
razdražene narode zasajal oljko miru.

4. Pač so na morji časa silni viharji bučali zoper rimsko
skalo in hude skušnje na njo udrihale! Kako so kervava pre¬
ganjanja skozi 300 let posebno zoper njo divjala! Pošastne zmot-
njave so rile po njenih notrinah, razdraženi valovi krivoverstva
so kakor orjaške gore peneče zoper njo šumeli, in je niso oma¬
jali; so ladijo cerkveno semtertje premetavali, jej sidra tergali,
jambore lomili, vertinci so brodnike požirali, ali ravno ko se je
že vse zgubljeno zdelo, obudil je Bog kterega moža, ki je s
cversto in veščo roko poprijel za kormilo in ladijo v varno za¬
vetje pripeljal. Kužne sape spridenih hudobnih časov so tudi njo
vehkrat opihavale; temnile so njen svit vlažne megle raznih pre¬
greh, zjedale njen prestol razpertije, samopridne hlepote in druge
človeške slabosti — p a sa p e  so potihnile, megle so zginile, in
čistota keršanska se zopet poverne v katoliško cerkev. — Oholi
škofje carograjski sp od 9. stoletja sem z vsemi zvijačami laži
in natolcevanja v rimski prestol buhali, in najvišo oblast v cei’kvi

6 *

68

samosilno sebi prilastovali; res, veliko kristjanov so preslepili,
veliko jih z rimske skale sprožili, pa še večjih je ostalo zvestih
rimski cerkvi, in so se je tolikanj terdneje oklenili ko svoje prave
Matere. — Menih na Nemškem, močen sicer po duhu, pa še
groznejši po strasti, se v 16. stoletji serdito zlegžti zoper papeža,
zoper edinost, nauk in naprave katoliške cerkve, in vse moči
napenja, da bi rimski prestol na kosce razdrobil, ali tudi ta
vihar je z drevesa sv. cerkve otresel le velo listje in suhljad. ■—-
Konec minulega stoletja podira mogočen narod, omamljen od
strupa peklenske hudobnosti, altarje in cerkve; s kervavim lo¬
vorjem ovenčan ošaben vojvoda vleče častitljivega naslednika
Petrovega v gerdobno .sužnost; sovražniki katoliške cerkve so jej
že mertvašnico bobnali, pa padli so oni, ostala sta cerkev in
papež.

5. Vse od družili aposteljnov vstanovljene cerkve — ni
jih več, pokopane so pod grobljo, ki jo je divje turštvo na-nje
nasulo, le samo v Jeruzalemu je zdaj spet katoliški patrijarh in
škofje se imenujejo po tistih mestih, kjer so nekdaj aposteljni in
njih nasledniki škofe postavili. Pa ostala je zmeram rimska cerkev
sv. Petra, kteremu je bil Gospod sam obljubil, da njegova vera
ne bo opešala, ker je on za-nj prosil. Koliko je že v teh 18 sto¬
letjih minulo! Kraljestva so razpadla, ljudstva se razkropila in
zginila, prestoli so se v trohnobo zvernili, mesta pogreznila, ro¬
dovi so pomerli — na skalo zidana cerkev — ona je ostala.
Koliko je v tem dolgem času novega vstalo! Povsod nove der-
žave, novi vladarji, nove postave in snove, novi vstavi in redi,
nove iznajdbe in umetnije — med vsemi temi novostmi stoji vedno
le stari Petrov stol. Ko bi stol sv. Petra terdno ne stal, bila bi
velikanska stavba keršanske cerkve že davno v razvaline se raz¬
rušila, že davno ne bi imeli nobenega pravega živega keršanstva.
Gerška cerkev na vzhodu, nekdaj tako cvetoča in lepa in bla-
gonosna — odločena od Rima se čedalje bolj kerči v venoči su-
hoti in njenih udov ne prešinja noben duh, nobena gorkota,
nobeno življenje; protestantiške ldčine na zahodu, glej! njih lastni
sinovi spodkopavajo vero v Kristusa, Sinu živega Boga in evan¬
geljske resnice v zgolj pravljice in basni spreminjajo, njih lastni
učeniki oznanujejo nejevero z jezikom in s peresom. Rimski prestol
— le on stoji, tudi v sedanjih stiskah ne pade in stojf, ne
trohlčn, ampak terden ko skala, in bo stal, dokler bo obstala
cerkev Kristusova na zemlji, dokler ne bo človeški rod le ene
same vere terdil, le ene postave ljubezni spolnoval, le enega
upanja večnega življenja gojil, dokler se ne spolni obljuba
Gospodova, da bo le en hlev in en pastir.

Današnji praznik tedaj kristjani obhajajo, da se zahvalijo
Bogd za posebne milosti, ki je je sv. rimski cerkvi skazoval,
in jo tako čudovito zmeraj varoval, in da se zahvalijo, da so

69

združeni s to cerkvijo, ker ona je središče edinosti; ker zdru¬
ženje ali občevanje s to cerkvijo je očitno znamenje, da smo
pravi verni učenci Jezusa Kristusa, in da, če nauke te cerkve
zvesto ohranimo, gotovo pojdemo v nebeško kraljestvo.

Kako je sv. cerkvi vidnega poglavarja treba.

postavljenjem vidnega poglavarja v cerkvi je ravno taka, kakor
z vkladanjem terdne podlage pri poslopji. Ko bi se zidovi na terdno kam¬
nito podlago ne opirali, kmalo bi se razvežili. Ko bi Kristus ne bil svoji
cerkvi poskerbel za poglavarja, ki čuje nad njeno celoto, kmalo bi morala
v nji zavladati zmota, razdor in razpad. In res prečudno je, kako mo-
č a n j e bil Petrov stol,  to je, kako krepka je bila papeževa vlada od
apostoljskih časov do današnjega dne. Najslavniše, najmogočniše vladarske
liiše so se podsule, kraljestva so razdjana, in skoraj vsaka dežela je čez
nekoliko časa spremenila rod svojih vladarjev, in zdaj je ni nobene der-
žave na zemlji, da bi že od apostoljskih časov sem trajala. Samo vidna
glava katoliške cerkve je ostala od takrat do danes.

Drugi oblastniki so imeli velike dežele, brojne vojske, čverste si¬
nove — zameri je njih rod; papež je duhoven, večidel že starček blizo
groba, nima zaroda inlemajheno deželo, majheno moč, in kakor z jetnikom
so ptuji vladarji že večkrat ž njim ravnali, — in vendar traja vlada nje¬
gova že 1800 let in je razširjena povsem svetu, kjerkoli bivajo katoličani.

To prihaja odtod, ker svet in ljudjč na njem zamorejo obstati, če¬
ravno se razne okrajine in ljudstva vsake svojim oblastnikom uklanjajo;
ali v katoliški mora biti sr e dni k edinosti,  ki vse posamezne dele v
eno terdno celoto sklepa. In zatorej je Gospod tako stanovitnost prestolu
sv. Petra ali skali Petrovi obljubil, in to obljubo je spolnoval do zdaj, in
jo bo do konca sveta.

Zatorej se ne plaši, keršanska duša zavoljo stisk, v kterih biva
zdaj naš sv. Oče Pij IX., ampak poslušaj, kar ti rečem zdaj: Ni je veče
sreče za človeka na zemlji, kakor je ta, da ostane v združenji z Gospod
Jezusom. On pa je vso resnico in milost svojo založil v naročje svoje
cerkve, in ona jo potem uči in deli. Katoliška cerkev bi ne imela nobe¬
nega ne življenja ne zdravja, ko bi je v redu ne ohranovala ena vidna
najviša glava; kakor bi tudi v človeškem telesu kri po žilah zastala in se
zgnojila, ko bi se serce  iž njega iztergalo. Zatorej se tolaži, da si ud
katoliške cerkve, da si deležen vseh njenih naukov in njenih zakramentov;
in za to tolažilo se imaš zahvaliti le tej okolnosti, da v katoliški cerkvi
biva in jo vlada vedno vidni najvikši poglavar. •

Zatorej je današnji dan, ko se v Rimu obhaja spomin nastoljenja
pervega papeža, za vsacega kristjana praznik, v kterem mora Boga serčno
zahvaliti, ker je tako lepo in blagonosno vse preskerbel, kar je za zve¬
ličanje njegove duše naravnost potrebno. Moli tedaj danes goreče za povik-
šanje sv. cerkve. In tu, glej ! imaš molitev za to, ktera se pri sveti maši
za papeža opravlja.

Molitev.

O Bog! pastir in vladar vseh vernikov, glej milostivo na svojega
služabnika, našega papeža I, ki si ga za poglavarja svoje cerkve po-

70

stavil: dodeli mu, da tistim, nad ktere je postavljen, z besedo in z dja-
njem k dobremu služi, in tako s čedo, ki mu je izročena, večno življenje
doseže. Kteri živiš in kraljuješ z Očetom v edinosti sv. Duha Bog ve¬
komaj. Amen.

19. Prosinec ali januar.

Sv. Kanut, kralj in mučenec.

11. stoletji je bilo keršanstvo na Danskem tolikanj se
vkoreninilo, da se je smelo to kraljestvo med keršanske
deržave šteti. Ali kralji, v vednih vojskah z Angleži in
Norvežani,' niso mogli za cerkveno rast spodobno skerbeti in
cerkvene zadeve v red djati po zgledu družili keršanskih dežel.
Za tč je previdnost Božja sv. Kanuta izvolila. — Bil je on osmi
sin kralja Svena II. in v tedanje dobe vedah dobro podučevan.
Zgodaj že je kazal nenavadno krepost duha in posebno nag¬
njenje do cerkvenih reči. Zvesto je ohranil nedolžnost in čistost
serca, in nježna sramožljivost mu je krasotila lici. Poleg stanu
in običaja se je vadil ko mladeneč v orožji in se je skazal hra¬
brega vojnika in premetenega vojvoda. Po smerti očetovi se je
poganjal za kraljevo krono, pa ljudstvo je poleg šege izvolilo
njegovega naj starejšega, čeravno manj zmožnega in izobraženega
brata Heralda. Kanut pobegne iz domovine, pa vendar nič so¬
vražnega zoper njo ne kovari. In po zgodnji smerti bratovi po¬
sadi ljudstvo 1. 1080 njega na kralj č vi danski prestol.

2. Precej v začetku svojega vladarstva v slavnih zmagah
ukroti divje sovražne narode po Litvaniji in Samogiciji; pa pre¬
maganim nobene druge kazni ne naloži, kakor da se malikom
odpovedd in keršansko vero sprejmč, zatorej jim pošlje po¬
božnih duhovnov, da bi je uklonili pod sladki jarem Gospo¬
dove postave. Vsa njegova deržava je dobila keršansko obličje;
njegovi podložni so bili vsi kerščeni in po vnanjem h keršanski
veri spreobernjeni, ali pasli so še veliko poganskih vraž.
Sodniki n. pr. so terdili, da ropar ali ubijavec že pravici zadosti,
da le poškodvanemu ali njegovim domačim narejeno škodo po-
verne, pred Bogom pa, ker je grešil, se mu ni treba pokoriti;
duhovne si je ljudstvo mislilo, da so Čarmani, ki v jezi svoji
lahko napravljajo bolezni, kužne sopare in slaba vremena; škofje
so bili kakor ptujci v deželi brez pravice, brez oblasti. Kanut

71

je hotel tem zlegom v okom priti; za¬
torej povzdigne škofe na čast pervega
stanu v kraljestvu, -postavi je v eno
versto s knezi in udi kraljeve rodovine
in jim podeli razne pravice. Namesto
lesenih cerkva zida kamnite, in je ob¬
dari z obilnim premoženjem, da bi za-
mogli duhovni poleg stanu spodobno
živeti in tolikanj vspešneje delati. Z
neutrudno skerbnostjo čuje nad zasa¬
jenim drevescem Božjega kraljestva, nad
mlado cerkvijo, da bi krepko rastla in
veliko sadri obrodila, živo namreč je
bil prepričan, da ga Bog ni zatd po¬
klical na kraljevi prestol, da bi v ni-
čemurni bleščobi se svetil in v gizdavih
sladnostih se zibal, ampak da kar le
more, vero širi in varuje, ker le ona
je prava podlaga vsemu ljudskemu bla¬
gostanju.

3. Po dokončanih vojskah se za¬
roči z bogaboječo hčerjo grofa Roberta
iz Flandrije. Iz tega zakona se je rodil
sv. Karol, imenovan „dobrotlj  ivi. u
On in žena njegova ne poznata lepšega
prizadevanja, kakor to, da bi se sv. vera
povsod razširila in globoke korenine v
sercih vseh podložnikov odgnala. Z mo¬
drimi postavami skuša po vsem svojem
kraljestvu lepo keršansko življenje buditi
in zaterditi, in v tem je sam z najlepšim zgledom svojim pod¬
ložnikom svetil. Njegova palača je bila prebivališče prave ker-
šanske pobožnosti; v njej je kraljevala čistost, zmernost, lju¬
bezen. On sam je živel kakor svetnik. Z ostrim postom je po¬
koril svoje telo,' in z gulečo raševino berzdal svoja poželenja.
Z vedno gorečo molitvijo ni nehal sebe in svoje ljudstvo nebeški
milosti priporočevati. Do duhovnov, ko pravih človeških dobrot¬
nikov, je razodeval največe spoštovanje in ljubezen, in enako
obnašanje do namestnikov Božjih je tudi svojemu ljudstvu vcepljal.
In ko je tako skerbel za pobožno življenje, za duhovne in cerkve,
nikakor ni zanemaril druzega deržavnega vladstva. Dal je bil
hude postave zoper morske tolovaje, zoper roparje in nepokoj-
neže, zoper samosilstvo in krivo priseganje, in ravnal je po njih
z vso ostrostjo, zoper prijatle in sovražnike, zoper visokemu
nizke, brez ozira na stan in imenitnost krivičnega, brez ozira
na dozdanje navade, pa tudi brez pravega pretehtanja okolnosti

72

in brez natancega prevdarka mogočih škodljivih nasledkov. Ta
nastranska osornost je velikaše zoper njega zgnjevila, in med
njimi je bil njegov lastni brat Olaf,  ki je že davno segal po
kraljevi kroni in je le čakal prilike, da bi izveršil svoje naklepe.
Ponudila se je.

4. Eno namreč je bilo Kanutu posebno mar: duhovnom
gotove dohodke preskerbeti in sicer s tem, daje  vpeljal cerkvene
desetine. Marsikaj je bil že iz tega namena poskusil, pa zastonj
so bile vse njegove prošnje, zastonj vse zapovedovanje in mo¬
ranje. Kar mu nenadna prigodba obudi, toda žalibog, le go¬
ljufivo upanje, ki ga zapelje v ravnanje, da se ljudstvo njegovo
nasposled s kraljemorom oskruni. Viljem Normanec si je bil
osvojil Anglijo, do ktere so imeli danski kralji nekako pravico.
Zdihovala je dežela pod žulečim jarmom krutega zmagavca po
odrešenji, in zatorej pokliče Kanuta na pomoč. Res, s pomočjfi
norveškega kralja Olafa in svojega tasta Roberta zbere do 1.
1085 mogočno brodovje. Ali danskim velikašem ni bila ta vojska
všeč, ker niso marali, da bi se kralj6va moč kaj povikšala.
Viljem verh tega je še z zlatom podkupuje in jih mnogo na svojo
plat dobi, tudi brata njegovega Olafa. Zbrano brodovje čaka
dolgo, da bi odrinilo. Kralj namreč se pogaja s sosednimi ven-
diškimi knezi, da bi med tem časom nič sovražnega zoper nje¬
govo deželo ne počeli. Ker pa to pogajanje predolgo terpi, se
danska armada, ki je morala na svoje stroške živeti, naveliča
čakati, in večidel domfi pobegne. Kralj prišed, ptuje vojake s
častjo razpusti, svojim ubežnim podložnim pa hudo sodbo na¬
pove. Obsojeni so bili v velike globe ali denarne kazni, kterih
pa se zamorejo rešiti, če obljubijo desetino cerkvam dajati. Ali
prevaralo ga je. Kmetje so rajši globo plačali, kakor desetino
dajati se zavezali. Kralj tedaj zapovč to globo z vso ostrostjo
pobirati, kar pa kmete tako razdraži, da se zoper kralja uprfi
in potegnejo s plemenitaši, ki so že prej serd zoper njega ku¬
hali. Kralj se jim postavi v bran. Ženo in otroka pošlje v Flan¬
drijo, zveste svoje pa okoli sebe zbere. Uporniki se ne upajo
očitno na-nj udariti, zatorej ga sklenejo z zvijačo v pest dobiti.

5. Hinavski prijatli ga pre,slepe, delaje mu upanje, da mu
pride vojska na pomoč, ali pa, da se bo razpor že z iepa po¬
ravnal, ker se puntarji že v svoje kraje povračajo. Kralj verjame
tem izdajavcem in s tremi brati v Odensee-u ostane. Brez strahu
in slcerbi gre v bližnjo cerkev sv. Albana k večernicam, ali tedaj
vihar zabuči. Uporniki skriti in pripravljeni planejo nad grad in
cerkev; zvesti prijatli in služabniki ga hite branit in stražijo
znotraj v cerkvi pri vratih; pa sovražniki razbuhaj o lesene stene,
in splezajo do oken; kamni letč, pušice ferčč v cerkev; Kanut
se hitro spovč, prejme sv. popotnico, in se z obema rokama al-
tarja oklene — s silno močjfi zadegana sulica ga prebode, ko

73

m<51i: „OG-ospod! rad ti darujem svoje življenje, iskal sem zmeraj
le tvoje in tvoje cerkve častf. Sprejmi milostivo to daritev in do¬
deli, da bodo sovražniki moji enkrat spoznali svojo krivico, da
bodo tudi od tebe odpuščenje zadobili, kakor jim jaz iz serca
odpuščam. 11  — Hudobija je bila dopolnjena; čert pa se kmalo v
bridko kesanje spreverne; ljudstvo, ki je svojega kralja prega¬
njalo, umorilo, ga kmalo ko svojega deželnega patrona in varha
časti in zaupljivo kliče na pomoč. Bog je oslavil svojega slu¬
žabnika z mnogo čudeži, ljudstvo pa je obiskal s hudo lakoto
in draginjo, ki je terpela 8 let in 3 mesce.

Sam sebi škoduje, kdor duhovne zaničuje.

es človeški rod je po besedah sv. Pavla (Rim. 12.) podoben člo¬
veškemu telesu, ktero mnogo udov ima. Za celoto telesno so vsi udje
enako potrebni, čeravno so ozir svojega opravila eni bolj važni in
imenitni kakor drugi. Ravno tako je za slednjega kristjana enako častno
in vredno, da je ud Kristusovega telesa — ud katoliške cerkve, čeravno
je tudi tukaj poleg razne službe, ki jo ti udje opravljajo, prav in spo¬
dobno, da se enim veča čast skazuje, kakor drugim. Glava pa, ki misli,
usta, ki govore, so pri vsacem telesu posebno imenitni udje, in tako mo¬
rajo tudi pri Kristusovem telesu, ki je sv. cerkev, glava in usta prednost
pred drugimi udi vživati. In ta glava, ta usta — kdo je to v cerkvi Božji?
— Kdo drugi, — kakor tisti, kterim je Gospod Jezus tako na tanko rekel:
„K a k orje Oče mene poslal, tudi jaz vas poš ljem; idite in
učite vse narode!"  (Mat. 27.) Kdo drugi, kakor aposteljni in učenci
Gospodovi? Kdo drugi, kakor njihovi nasledniki ali duhovni? Zatorej so
verniki proti duhovnom v ravno tako razmerje postavljeni, v kakoršno so
drugi telesni udje proti glavi in ustom, in iz tega izhaja, da kdor duhovne
zaničuje, sam sebe v obraz bije.

Kdor duhovnov ne spoštuje, tudi ne spoštuje ne altarja, ne prestola,
je torej sovražnik reda in pravice, kakor to dandanašnji skušamo v prav
obilni meri. Kako namreč svet duhovne rad gerdi in zasmehuje, kako mu
je mar je oh spoštovanje, zaupanje in veljavnost pri ljudeh pripraviti,
'dobro vedoč, da so, ako se mu pogodi, duhovstvo oskruniti, veljavo nje¬
govo spodkopati, tudi keršanskemu življenju žile spodvezane, keršanski po¬
božnosti vrat zadergnjen: in da s podertim altarjem padajo tudi prestoli
in vladarji.

Človek, kedarse keršanskega duha iznebi, je divja zverina in sicer
najgroznejša; to žalostno resnico dan na dan lahko vidimo, kako se spolnuje.

Zatorej pa, duša keršanska! nikar, nikar, da bi duhovne zaničevala,
in. ko tudi bi videla, da so napačni in slabostni; nikar ne žabi njihove
visoke vrednosti, •— solnce ostane zmeraj solnce, čeravno ga ^emtertje
megle zakriva,)o, oblaki temne. Brez slabosti ga ni pod solncem človeka,
tudi duhovna ne; zakrivaj raji njegove slabosti s plaščem ljubezni; ne raz¬
galjaj nagote svojega duhovnega očeta, sicer si grozno prokletstvo nakoplješ,
kakor nekdaj Kam. Bog sam bo duhovne sodil, ti si pa te sodbe nikar
ne prilastuj, sicer gorje tebi!

74

Molitev.

O Bog! dodeli mi, da bom spoštovanje do tvojih visocih služabni¬
kov duhovnov vedno v svojem sercu nosil in v djanji razodeval, ter nji¬
hove besede in opominjevanja zmeraj zvesto poslušal in ohranil, da bom
tako tvojo sveto voljo spolnoval, da bom tukaj pravičen in enkrat zve¬
ličan. Amen.


20 .  Prosinec ali januar.

Sv. Fabjan in sv. Boštjan, mučenca.

sicer nista
kri preli-
m v Rimu

in od Boga za največo čast na zemlji, namreč za papeža odločen.
Ko se je duhovstvo z rimskim ljudstvom zbralo novega papeža
volit, prigodi se, da ste obe stranki enako glasov imeli. V tem
se prikaže ko sneg bel golob, ki se sk viškoma na glavo sv.
Fabjanu spusti. Niso več dvomili, kdo naj se za papeža izvoli.
Sv. Fabjan prevzame zdaj vlado keršanskega sveta ter spolnuje
svoje težke dolžnosti 15 let kakor skerben in zvest namestnik
Kristusov na zemlji. Leta 252, ko je cesar Deci kristjane grozo¬
vito preganjal, dosegel je tudi sv. Fabjan ko serčen Kristusov
vojščak krono mučencev.

Mučenec sv. Boštjan po vesoljni cerkvi posebno slovi. Bil
je plemenitega, imenitnega rodu. Rodil se je berž ko ne v mestu
Narbonne na Francoskem, izrejen pa je bil v Milanu in že od
zgodnje mladosti je bil goreč služabnik Jezusa križanega. Kaj
da je krepostnega mladenča nagnilo med vojake se vverstiti, ne
vemo, gotovo pa ga ni gnala kaka slavohlepnost in želja, po
kervavih bojiščih Časti in bogastva si iskati; morda ga je vnemalo
le sladko upanje, da bo v vojaškem stanu najlože koristil ker-
šanskim spoznovavcem in mučencem, do kterih je zmeraj iskreno
sočutno ljubezen razodeval; zakaj čeravno je takrat sploh mir
vživala cerkev, vendar so morali v Rimu kristjani vedno kako
preganjanje terpeti. Njegovo lepo moško obnašanje in redno živ¬
ljenje, njegova premetenost in pogumnost ga priljubi vsem vo¬
jakom in ga v visoke službe povzdigne. Ali on ostane vedno
tisti pobožni služabnik Gospodov; sredi med zapeljivostmi teda-

anašnji dan obhajamo spomin dveh mučencev, ki
obd eno leto, vendar pa obd na ravno tisti dan
vala za keršansko vero. -— Sv. Fabjan je bil roji

75

njega sveta on skerbno va¬
ruje nedolžnost in čistost
serca ko najsvetejši zaklad.
Bogati platež ga ne tira na¬
pajat se s strupenimi sladnost-
mi, ampak obrača ga v to,
da ž njim lačne nasituje,
nage oblači, jetnike rešuje in
pomaga, kjerkoli se utegne
z denarjem pomagati. Nje¬
gova olikanost, preserčna
zgovornost in njegove časti
so mu le služile, daje svoje
poganske tovarše rahlo na¬
peljeval k spoznanju ker-
šanske resnice, omahujoče
kristjane v veri poterjeval,
preganjane tolažil in serčne
spoznovavce po ječah ob¬
iskoval, jim vse mogoče olaj¬
šanje in vsaktero pomoč delil.
Delal je to on sicer skrivej,
ali njegova gorečnost je pri-
jatloin delala velike skerbf;
pa jim reče: „Ali se sme vojak ktere nevarnosti bati, če
svoje življenje za cesarja zastavlja, zakaj bi ga za Boga ne? u

2. Med vjetimi spoznovavci, ki jih je sv. Boštjan s svojo
gorečo besedo za stanovitnost vnemal, bila sta posebno dva
bi’ata dvojčka, Mark in Marcelijan (,18. junija.) Bila sta v smert
obsojena, pa mogočni sorodniki jim izprosijo odloga 30 dni, in
si vse prizadenejo, da bi ju pregovorili, keršansko vero zatajiti.
Pride žalostni oče, sivo glavo s pepelom potrošeno in reče: „Oj
da bi bilo moje serce že nehalo biti in bi se bile moje oči že
zatisnile, da bi ne videl vajine kervi teči pod rabelj novo sekiro!“
Pride mati z razkodranimi lasmi: „Sina, prizanesita moji sta¬
rosti! Glejta persi, ki so vaju dojile, kaj bo z menoj o tem
abotnem času, ko se vela starost tako za življenje bon, cvetoča
mladost pa radovoljno smerti v naročje hiti!“ Pridete njune ženi,
in ju objemate; slednja solza je prošnja; z mutasto zgovornostjo
kažete na otroke, ki se ju strahoma oklepajo. Mlada moža sta
vsa presunjena. Ob takem prizoru pristopi sv. Boštjan, ki ju je
slednji dan obiskoval in reče: „Brata! oserčita se, vojaka Kri¬
stusova, bodita junaka; možato sta se začela bojevati, verige va¬
jinih rok so znamenja slavne zmage, ali vaju bodo poderle
prošnje in solze žen in otr6k!“ Z iskreno besedo jima popisuje
ničemurnost sedanjega in veličastvo prihodnjega življenja; ginljivo

on

tolaži sorodnike, da nista brata izgubljena, da se le za malo
Časa od njih ločita, da jim bosta pri Bogu milost sv. vere iz¬
prosila in bodo v neizrekljivem veselji vekomaj ž njima zdru¬
ženi. Celo uro je sv. Boštjan govoril s tako plamenečo zgo¬
vornostjo, da so pričujoči mislili, da le angelj z nebes mu deržf
bukve odperte. Premagal je serca vseli. Pa mnogo je k temu pri¬
pomogla tudi čudna prikazen, ki so jo v tem času videli. Svetla
luč švigne po celi sobi in Kristus sam se v družbi angelov
Boštjanu približa ter ga poljubi rekoč: „Boštjan vedno boš pri
meni.“ Godilo se je to v hiši sodnijskega uradnika Nikostrata, v
kteri sta bila brata jetnika. Njegova žena Zoa, ki je bila po
neki bolezni mutasta postala, je bila tako presunjena, da pred
navdušenega govornika na kolena pade, in z nemo prošnjo roke
povzdiguje. Boštjan pa slovesno jame: „Ako sem jaz pravi slu¬
žabnik Božji, in ako je zgolj resnica, kar sem govoril, naj Go¬
spod tej verujoči ženi usta odprč.“ In pri tej priči ona na glas
zakliče: „Bodi blagoslovljen, poslanec Božji, in bodi blagoslov¬
ljena tudi tvoja beseda!" Vsi pričujoči so omečeni, vsi spreober-
njeni in prejmd sv. kerst. Vse to se je menda godilo 1. 284 pod
cesarjem Karinom; pod njegovim naslednikom so vsi ti slavno
smert za sv. vero terpeli.

3. Trideset dni odloga namreč preteče, in oblastnik Kro-
maci pokliče očeta vjetih dveh bratov, Trankvilina po imenu,
in ga vpraša, kako je s sinoma in kaj je opravil? Tranlcvilin
odgovori: „SreČna sta moja sina in jaz ž njima. Ona z menoj
in jaz ž njima sem spoznal resnico tiste vere, brez ktere ni
zveličanja upati." Kromaci to slišati se zavzame rekoč: ,,Kaj si
tudi ti v svojih starih letih ob pamet prišel?" — ,,Pokristjanil
sem se,“ povzame oče besedo, ,,in sem v tem modro ravnal.
Grozna bedarija je bila, da smo dozdaj neme bogove Častili na¬
mesto pravega živega Bogti To bedarijo sem opustil." Oblastnik
Kromaci pozveduje, kaj ga je k temu pripravilo, in Trankvilin
mu tako jasno in živo dokaže, da je le eden pravi Bog, vsi
drugi bogovi pa so le zgolj neumnost, da je Kromaci po Bošt¬
jana poslal, ker je želel še več o tem slišati. Sv. Boštjan
ga kmalo prepriča, da je keršanska vera od Boga, in oblastnik
precej sklene sv. kerst prejeti. Ž njim so bili kerščeni tudi nje¬
govi strežaji in pa mnogo jetnikov in sužnih, ktere je vse potem,
ko so kerščeni bili, osvobodil. Na to se odpovč cesarski službi,
se poda na svoja posestva, ki jih je zunaj mesta imel, in tam
sprejema kristjane, ki so iz mesta pretirani bili, ali pa so sami
zbežali.

4. Eno leto mine. Karina pahnejo s prestola in Dioklecijan
se polasti cesarske oblasti. Častnike sprednikove obderžf v službi
in posebno sv. Boštjanu toliko prijaznost nakloni, da ga postavi
za stotnika svoje telesne straže in ga bivaje v Rimu vedno ima

77

v svoji družbi. Med tem se jame s kristjani vedno huje rav¬
nati. Papež Kaj svetuje vsem, ki se preslabe čutijo strašne
muke terpeti, naj se nesreči umaknejo in zunaj mesta poskrijejo,
dokler huda nevihta ne mine. Tudi sv. Boštjana je tako nago¬
varjal. Ali serčni vojak Kristusov noče od bega nič slišati, temuč
reče sv. Kaju, da hoče rajši v mestu ostati, da bi kristjanom
serca vnemal za slavni boj, in v mukah je oserčeval, da ne
obnemagajo. Kaj, tolike serčnosti vesel, mu reče: „Ostani tedaj,
moj sin, na bojišču, in brani ko stotnik cesarski cerkev Kristu¬
sovo!" Kmalo potem vojak, ki je bil od vere odstopil, pri ce¬
sarji Dioklecijanu sv. Boštjana zatoži, da je kristjan in da druge
k stanovitnosti v keršanski veri nagovarja. Cesar Boštjana k
sebi pokliče in ga ostro posvari zavoljo njegove prederznosti
očitaje mu, zakaj je tako nehvaležen, da vkljub vsem dobrotam,
ki jih je prijel, ni le sam h keršanski veri pristopil, ampak še
druge k temu napeljuje. Sv. Boštjan mu ponižno pa odkritoserčno
povč, kaj ga je k temu naklonilo, ter mu reče: „Vedno sem
Kristusa molil za tvoje zveličanje, in Boga, ki je v nebesih, sem
prosil za blagor rimskemu cesarstvu; nespametno pa se mi je
zdelo moliti bogove, ki so iz kamna sekani." Cesar se na to
razserdl in zapove, Boštjana k stebru privezati in s pušicami
va-nj streljati. Zapoved cesarjeva se dopolni. Oblačila ž njega
stergajo, z vervmi ga privežejo, ter tako dolgo va-nj streljajo,
dokler se jim ne zdi, da je že dušo izdihnil. Po noči pride po¬
božna žena po imenu Irena, ki je bila vdova necega mučenca,
in hoče sv. truplo Boštjanovo s pomočjo nekaj kristjanov spo¬
dobno pokopati. Ko pa zapazi, da mu življenje še ni ugasnilo,
spravi ga na svoj dom, ga krepča in oživlja, in Bog njen trud
s tem veseljem poverne, da Boštjan zopet ozdravi.

5. Ko berž občuti pogumni Kristusov vojak, da je zdrav
in terden, gre sam od sebe k cesarju, da se mu pritoži, zakaj
toliko kristjanov neusmiljeno terpinči in grozovito mori, nje, ki
niso nič hudega storili. Dioklecijan, njega videti, ostermi in ga
vpraša, je-li on tisti Boštjan, kterega je bil ukazal s pušicami
usmertiti? „Jaz sem tisti," odgovori svetnik, „in ravno iz tega,
da še živim, spoznaj, kako mogočen je Bog, kterega jaz molim,
in kako krivično ravnaš, ker služabnike njegove preganjaš." Te
besede cesarja še bolj raztogotijo. Berž ukaže neustrašenega ker-
šanskega junaka na teržišče peljati, ga s šibami, gorjačami in z
bati s svincem zalitimi tako dolgo pretepati, dokler pod grozo¬
vitim tepenjem ne umerje. Rabeljni doveršč kervavo zapoved in
sv. Boštjan prestojl svoje grenko terpljenje leta 288. Grozoviteži
so njegovo sv. truplo v smerdljivo jamo vergli; pa sv. Lucina
ga izpotegne in kristjani ga natihoma v rimskih katakombah
pokopljejo. Leta 680 so bile njegove kosti prenesene v prelepo
cerkev, ki jo je bil cesar Konštantin že davno prej sezidal. Ker

78

je ob času prenesenja njegovih ostankov strašna kuga bila kar
nehala, začeli so kristjani sv. Boštjana pomočnika častiti zoper
kužne bolezni in so že velikrat po njegovi priprošnji rešeni bili.

Keršanska serčnost.

§v. Boštjan je živel in umeri kakor pravi hrabri vojak svojega
kralja Kristusa. In kedar, ljubi bralec! tega svetnika in njegovo smert ob-
čudovaje premišljuješ, zdi se ti, kakor bi stal pred krasnim velikim hra¬
stom in se oziral v to ogromno, visoko drevo. Celega tega drevesa — si
misliš — ne morem seboj vzeti, ko bi ga tudi hotel, rajši si ulomim ve¬
jico ž njega in si jo v spomin zataknem za klobuk.

Kakor sv. Boštjan — mi ne moremo ne živeti, ne umreti; vendar
pa se od njega tega lehko učimo, da moramo krepko besedo spre¬
govoriti in resnobno ravnati, kedar je treba za kako dobro
sveto reč.  Priložnosti je dovelj n. pr.: Kedar mora človek res serčen
biti, da resnico pove, pa si z resnico nakoplje sovražnike, škodo, nadlege;
v tacih priložnostih se prava keršanska serčnost pokaže ; tedaj namreč iz
strahu ne molči, ampak nestrahoma govori. Med pobožnimi ljudmi pobožno
govoriti, kakor oče svoje otroke opominjati, ali kakor duhoven vernim
ovčicam pridigovati — za kaj tacega ni ravno treba veliko pogumnosti.

Drugače je tam, kjer se vera zasramuje, se od nesramnih reči po-
menkvajo, gerdobijc počenjajo, se zoper gosposko šunta, krivica hvali in
čednost zasmehuje — tukaj je treba pogumnosti, da se krepka beseda
spregovori.

Kedar slišiš v kaki druščini, kako bližnjefnu njegovo dobro ime
gerde in ga obrekujejo, natolcujejo, in morda ravno tisti, ki nepričujočega
tako žali, je tvoj vikši: tu je res treba keršanske pogumnosti, da se ne-
pričujočemu bližnjemu njegovo dobro ime brani.

Ali pa ti je pričati pred sodnikom v imenitni reči. Prijatli zatože¬
nega ti sporoče, da boš, ako zoper nje pričaš, ubit ali pa ti bodo dom
zapalili: zdaj boš pokazal, ali ti več velja resnica in pravica, ali več strah
pred ljudmi.

In tako se večkrat v življenji prigodi, da je res treba serca, i’esnico
terditi zoper tistega, ki jo pači ali taji. Ko si bil od škofa birman, si prevzel
dolžnost, pa prejel tudi milost za to, da boš sv. vero pred svetom spo-
znoval in po njej živel. Pokaži tedaj, ali si res vojak Kristusov. Časi je
bolje molčati kakor govoriti, postavim pri pijancih, togotnih, nečistih in
povsod, kjer lepo opominovanje nič ne koristi, ampak le še bolj razdraži
in še huji ogenj vname, saj je Gospod sam djal: „Nikar ne metajte bi¬
serov svinjam, in ne dajajte psom, kar je svetega.“

Ali kedar gre za čast Božjo in za blagor bližnjega, in lehko
pomagaš, takrat bodi serčen, ne boj se in govori! In s tem pokažeš, da
si res pravi vojak Kristusov.

Molitev.

O Gospod Jezus Kristus! kteri si dal svojemu služabniku Boštjanu
tako prečudno ljubezen do bližnjega: razvnemi tudi moje serce z ognjem
enake ljubezni, da bom rad spolnoval dela usmiljenja in bom nestrahoma
pred svetom spoznoval tvoje presveto ime. Amen.


79

21 .  Prosinec ali januar.

Sv. Meža, devica in mučenica.

'M

a  bhajali smo včeraj spomin junaškega vojaka, ki se je
^vpričo vseh pertečih smertnih nevarnost zvestd v bran po¬
stavljal za keršanske brate, in je slavno krono mučenstva
v neminljivo plačilo za to prejel; danes se oziramo v nežno dek¬
lico, v zalo deklico, ki je svoje mlado cvetoče življenje radostno
za Kristusa izdihnila. Med vsemi sv. devicami, ki so za sv.
vero kri prelile, menda sv. Neža najbolj slovi, ko perva juna¬
kinja keršanska. Sv. Hieronim pripoveduje, da njeno življenje
visoko hvalijo vsi narodi in že od starodavnih časov je veljala
sv. Neža za najlepši zgled deviške čistosti in nepremagljive kre¬
posti, ko prečudna cvetica v vertu Gospodovem, snežnobela v
svoji nedolžnosti, kervavo rudeča v svojem muČenstvu. — Ro¬
jena v Rimu od plemenitih in premožnih staršev konec tretjega
stoletja se je razcvetala v rajski lepoti in ko še ni dopolnila tri¬
najst let, že so jela serca mladenčev goreče po njej hrepeneti.
Najbolj imenitni rimljanski sinovi so si prizadevali njeno serce
si pridobiti in si jo zaročiti, zakaj bila je bogata in lepa; an-
geljska nedolžnost je svetila iz njenih oči' in sveti žar keršanske
ljubezni je puhtel iz njenega obličja, sladek mir in tiha blaže¬
nost sta jej polnila serce. Ko enkrat sramožljivo iz učilnice gre,
zagleda jo sin cesarskega namestnika Simfronja. Njen krasni
obraz se mladenču tako globoko v serce vtisne, da je noč in
dan pozabiti ne more. Ljubi jo z ognjevito strastjo in kmalo se
mu ponudi priložnost, jej to razkriti. Z zgovornostjo iskreno lju¬
bečega serca jej popisuje svoja čutila, ali Neže ta plamen ne
vname; z radodarnostjo koperneče ljubezni poklada pred Čisto
devico dragocene darove, odklepa jej bogate zaklade, obeta vse
radosti življenja, pravi raj že tukaj na zemlji. Ali ona, ki je
spoznala, da ni lepšega blaga na zemlji, ko deviška čistost, je bila
že sveto obljubo storila, se popolnoma Bogu darovati in devica
ostati; zatorej mu miloresno odgovori: ,,Pusti mene! Imam že
druzega ženina, kteremu sem poklonila svoje serce, in zvesto
ljubezen mu hočem zmeraj ohraniti, le njemu udana biti.“

2. Z začudenjem poprašuje mladeneč: „Kaj! druzega že¬
nina? Kdo li more ta izvoljeni biti? Kdo je bolj plemenit, bolj
bogat ko jaz ? V kom li enaka ljubezen do tebe ko v meni
gori?“ Tedaj sv. Neža vsa navdušena glasno hvalo svojemu že¬
ninu zapoje: „Lep je moj ljubi izmed vseh sinov zemlje, lju-
beznjiv je kakor jutranja zarija, častitljiv ko v sinjem zraku

80

kopa gore; solnce, luna in zvezde obledi pred žarnatim svitom
njegovega obličja; beseda njegovih ust obuja živo krepost in ra¬
dost življenja; pogled njegovih oči vliva mir in veselje v serce.
Plemenit je moj ljubi, s plamenečimi čerkami je na nebu zari¬
sano njegovo ime, kraljeva Devica ga je rodila, njegov Oče je
Gospod vojskinili trum, Kralj vseh kraljev od vekomaj. Mo¬
gočen in veličasten je: nebo in zemlja sta mu podložna, duhovi
so njegovi služabniki, vetrovi njegovi sli, zvezde njegove Čuvajke,
vse moči so mu pokorne. Bogat je: vsi zakladi sveta, vse zlato in
v«e drago kamenje v naročji zemlje, vsi biseri na dnu morja so

81

njegova last, njegovo bogastvo je neizmerno; njegovih blagot
je brez števila. Ljubeznjiv je: kakor on noben človek ne ljubi,
tako prešeren o, iskreno, zvesto do smerti; in njegova ljubezen
je tako sveta, tako čista: če se njega ljubeče oklenem, ostanem
čista, če se njemu zaročim, ostanem devica. Moj ljubi ga nima
verstnika; v nebesih je njegov dom, in iz ljubezni je na svet
prišel, da bi svoje izvoljene poveličal; le njega samega ljubim,
neizrekljivo ljubim vekomaj!“

3. Morivna otožnost omami mladenčevo serce; meni, da
je po kaki hudobni moči vneta ljubezen jej pamet zmešala, da
si svojega ljubega misli ktero nebeško bitje, ali pa da jo je pri¬
siljena vera tako oslepila, da se jej vedno le senja od posebne
prijaznosti kterega izmed neumerljivih bogov. Smiljenje in lju¬
bezen mu ne dasta miril ne pokoja; o jasnem dnevi in v temni
noči ga mučijo otožne misli, upa prazne želje, in izmišljene po¬
dobe za-nj izgubljene sreče. Ljubezen je podobna zjutranjemu
solncu, ki svetlobo in gorkoto v dušo vliva, in vse njene moči
iz spanja predrami, pa je tudi podobna pekočemu poldanjemu
solncu, ki s svojimi žarki vse cvetje, vse rožice sered, vse krepke
kali in korenine življenja opali in usuši. Tako se je godilo tudi
temu mladenču. Hrepenenje izserka njegove moči in zgolj lju¬
bezni zboli. Ko mladenčev oče Simfroni zvč, kaj je vzrok te
bolezni, pošlje sam na dom device, prosit jo nevesto svojemu
sinu. Ali Neža mu sporoči, da ne more nezvesta biti svojemu
ženinu, da od njega ne odstopi. Oče pozveduje, kdo bi bil ta
ženin, da mu je deklica tako udana. Pričujoč priliziin pa mu
reče: „Tega ni treba popraševati; Neža je kristjana in si do-
mišljuje, da je Kristus njenženin.“ Simfroni to zvedeti, si misli:
ker je Neža kristjana, pa jo smem v ječo zapreti. Kot njen sodnik
jo ukaže pred sč pripeljati. Ponovi poprešnjo ponudbo, napeljuje
jo po medenih besedah in lepih obljubah; ko pa s tem ničesa
ne opravi, jame jej hudo pertiti. „Ali se odpovej Kristusu —
reče jej — in privoli v zakon, ali pa, ako hočeš res devica
ostati, pokloni darove boginji Vesti in se njenim devicam pri¬
druži. Ako ne, dam te v nesramno hišo odpeljati, da vsakdo
s teboj razuzdanost uganja. 11  — Sv. devica mu odgovori: „Zastonj
čakaš, da bom privolila. Svojemu ženinu ne morem take krivice
storiti. Tudi darovala ne bom, ne boginji Vesti, ne kteri drugi,
le samo živemu Bogu gredč darovi. Da mi pa z nesramno hišo
žugaš,, to me nikakor ne pldši. Angelj Gospodov bo branil moje
telo, m me varoval hudobne sile. Vaši bogovi so pričetniki ne¬
sramnih del, moj Bog pa je — Bog čistosti, kteri me vašega
peklenskega početja rešiti zamore in me tudi bode rešil!“

4. Te besede oblastnika tak<5 razkačijo, da ukaže čisti de¬
vici obleko mahoma s trupla potegniti in jo nago v nesramno
hišo odpeljati. Ko jej pa tudi belo glavno ogrinjalo odvežejo,-

Življenje svetnikov in svetnic božjih. I. zv. 6

82

glej! usujejo se jej kodrasti lasje čudovito gosto po celem životu
od verha do tal, in kakor svilnat plašč pokrijejo njeno deviško
telo. Hiša pregrehe postane svetišče; nesramnih del začernele
stene se zažarč v nebeškem svitu; čudna groza osupneva sled¬
njega in nihče se jej bližati ne upa; videlo se jim je, kakor bi
angelj nebeški deklico varoval. Le eden, prederzniši mimo druzih,
se Neži bliža s hudobnim namenom, in jo vkljub svaritve hoče
prijeti; pa opahne ga nebeški ogenj, da se slep in kakor mertev
na tla zgrudi. In ta je bil njen poprešnji snubač, oblastnika
Simfronija sin. Oblastnik to slišati, prileti ves razkačen, ker
misli, da se je to po čaru (coperniji) zgodilo. Preklinjevaje sv.
Nežo jo psuje ko gadno copernico ter se jej grozi, da jo bo
strašno umoriti dal. Sv. Neža pa mu mirno in sramožljivo od¬
govori: „Ni ne copernija kriva nesreče tvojega sina, ampak nje¬
gova lastna spohotnost. Prej, ko je on k meni prišel, so že drugi
tukaj bili, pa se niso upali kaj jiesramnega od mene tirjati, ker
so videli, da me Bog brani. Sli so zdravi od mene in se jim
nič hudega ni zgodilo. Tvoj sin pa nič ni maral za mojega an-
gelja varha, in je hotel storiti po svojem nesramnem nagonu;
zatd ga je moj desni angelj tako strašno kaznoval, ko je svojo
prederzno roko po meni stegnil. 44  Togotno serce oblastnikovo se
ohladi in pohlevno začne prositi: „Ako je tako mogočen tvoj
Bog, glej, da moj sin spet oživi in ozdravi. 44  Sv. Neža povzdigne
svoje serce k Bogu in moli — in za smert udarjen vstane in
na ves glas reče: „Resnično, Bog kristjanov sam je pravi Bog ! 44  —
5. Ta čudež se naglo po vsem mestu razglasi. Ali glej!
služabniki krivih bogov začnd trepetati, da bi se malikom čast
ne kratila. Podšuntajo torej ljudstvo in raztrosijo laž, da je Neža
copernica, ki hoče ukončati bogove, zatorej se mora v smert
obsoditi, sicer bodo nad ljudstvom bogovi svojo jezo razsuli.
Oblastnik Simfroni se noče nič več s tem pečati, in izroči sodbo
podsodniku Apaziju. Ta se ne pomišlja dolgo, hitro ukaže ger-
mado napraviti in copernico sežgati. Devica mora na njo in pod¬
kuri se na vseh platčh. Pa glej čudo, kakor nekdaj v babilonski
peči, razdeli se tudi tu plamen na dva kampa, ter šviga v okoli
stoječe, da jih mnogo opali; Neža pa v sredi stoji neoskrunjena
in z ginjenim sercem slavi in poveličuje Boga in hvali njegovo
mogočnost. Ali zvitim malikovavcem to ni po volji. Rekajo, da
je tudi to skrivna copernija ter šuntajo ljudstvo in nadlegvajo
Aspazija, dokler ne zapove, da Neži rabelj z mečem gerlo
prebode. Ali rabeljnu se roka groze trese, da si ne upa povelja
spolniti. Pa Neža ga s prijaznim glasom nagovori rekoč: „Kaj
se mudiš? Naj umerje telo, ktero dopada oččm, kterimjaz dopasti
nočem. 44  Povzdigne tedaj oči proti nebu in veselo moli: „Sprejmi
o Gospod! mojo dušo, ktero si tako drago odkupil in jo tako
neizrečeno ljubil!“ Ko takd govori, vbode jej rabelj meč v gerlo.

83

Tako je končala nepremagljiva, še le 13 let stara ker-
šanska devica sv.'Neža svoj slavni boj 1.304. Njeni lastni starši
so jo častito pokopali. Pripoveduje se tudi sledeče: Ponoči, ko
so na njenem grobu starši jokaje molili, prikaže se jim velika
truma devic. V sredi njih zagledajo tudi svojo hčerko v nebeški
krasoti, in zraven nje snežnobelo jagnje, iz njenih ust pa slišijo
sledeče besede: „Ne jokajte več, ljubi starši! saj vživam rajsko
veselje. Radujte se tudi vi z menoj; zakaj Tisti, ki sem ga iz
serca ljubila, dal mi je nebeško veselje in krono večne slave.“
V spomin te prikazni se v Rimu vsako leto v cerkvi sv. Neže
na njenega godli dan blagoslovite dve mladi jagnjeti in iz njune
volne se potem tkajo palije za nadškofe, ki jim je papež po¬
šilja. Pdlija je tri perste širok, z rudečimi in černimi križi pretkan
pas, ki ga nadškofje čez rame in na persih nosijo, in je zname¬
nje polne nadškofove oblasti.

Zakaj moramo čistost ljubiti in jo zvesto hraniti.

2P'o zgledu sv. Neže moramo tudi mi skerbno varovati čistost serca
in sicer:

1. Ker smo po Božji podobi vstvarjeni.

Slednji bi za veliko brezbožnost imel, ko bi častitljivi obraz Odre¬
šenikov z blatom ometdval ali z drugo nesnago skrunil. To pa delaš, ke-
dar dušo svojo, podobo Božjo, z nečistim djanjem gerdiš. Nečisti človek
neha podoba Božja biti in je bolj podoben tisti živali, ki se najraji po
blatu valja in po nesnagi rije. (3. Mojz. 11, 44.)

2. Ker smo odkupljeni s predrago kervjo Jezusa Kri¬
stusa.

Kedar zdravnik bolniku z velikim trudom in prizadevanjem spet k
zdravju pripomore: ali bi ne bil ozdravljeni velik nehvaležnik do tega do¬
brotnika in čuden sovražnik samega sebe, ko bi se sam nalašč v poprešnjo
bolezen povračal? — Tako pa ravnaš ti, kristjan! kedar svoje telesne
spohote nespametno tolažiš, in tak6 svojo za drago ceno odkupljeno dušo
pogubljaš ter delo Odrešnikovo nad seboj ukončavaš. (1. Kor. 6, 20.)

3. Ker vživamo Gospoda samega v zakramentu presv.
r e š n j e g a Telesa.

Altar mora biti pokrit s čistim platnenim pertom; kelih in patena
morata biti iz zlata ali pa iz pozlačenega srebra; monštranica se sveti v
drazih kamnih; duhoven si pri sv. maši roke umiva in to vse se godi iz
prespoštovanja do najstvetejše skrivnosti. Kedar se nese sv. Popotnica k
bolniku, pogerne se miza z najlepšimi perti; kdor hoče Telo Gospodovo
prejeti, mora tešč biti. Vse to’ razodeva bojazno spoštovanje do prevzvi-
šene skrivnosti.

Ti tedaj, kristjan! bi Gospoda Jezusa gerdd onečastil in skrunil s
sercem, z jezikom in s telesom, ko bi pasel v sebi nečiste misli in želje,
gerde reči govoril ali nesramnosti v djanji počenjal. (1. Kor. 10, 21.)

4. Ker smo tempeljni sv. Duha, kteri v nas prebiva.

Kedar se v cerkvi kak posebno velik greh stori, zlasti nečistost

ali poboj: tedaj je cerkev oskrunjena in mora zopet posvečena, to je tega

6 *

84

madeža očiščena biti, da se sme v njej služba Božja opravljati. Ravno tako
tudi človek neha biti tempelj sv. DuM, v lcakoršnega je bil pri sv. kerstu
posvečen, kedar se omadežva z nečistimi mislimi, besedami in dianii.
(1. Kor. 6, 18. 19.)

5. Čisti in čedni vživajo zdravje, so veselega serci,  in
Bog je blagoslovi; nagnjusni in samopašni nečistnik pa hromi in mori svoje
telo, nakopava si zaničevanje ljudi, oropa se miru in pokoja serci in
svojo kratko meseno slast mora pogostoma plačevati z nesrečnim koncem
in naposled s prežalostno večnostjo. (Efež. 5, 2—5.)

Molitev sv. Neže pred njeno smertjo.

Vsegamogočni, vsega počeščenja in povikševanja vredni Bog! Oče
Gospoda našega Jezusa Kristusa! zahvalim Te, da sem s pomočjč Tvojega
edinoroj enega Sina utekla naklepom hudobnih ljudi. Glej, kar sem vero¬
vala, to že gledam, kar sem upala, to že imam, po čemur sem hrepenela,
to že objemljem. Glej! zdaj grem k Tebi, edinemu pravemu Bogu, kteri s
svojim sinom, Gospodom našim Jezusom Kristusom in s sv. Duhom živiš
in kraljuješ vekomaj. Amen.

22 .  Prosinec ali januar.

Sv. Vincenci, mučenec.

\ d začetka že je bil Zveličar znamenje, kteremu je svet zo-
|^!&per govoril; prišel je v svojo lastino, pa njegovi ga niso
sprejeli; čertili so ga in preganjali od jasli do križa; po
njegovem vnebohodu so judje in ajdje svoje besne strasti hujskali
zoper oznanovavce in spoznovavce njegove sv. vere in je po-
končevali z ognjem in z mečem; ali vse sovražne moči so ope¬
šale v silovitem boji in keršanstvo je slavno zmago obhajalo.
On je smert premagal; to se je čudovito poterdilo ne le sploh
v zgodovini svetd, ampak tudi v posameznih ljudčh, posebno
pa tudi nad slavnim mučencem, kterega spomin sv. cerkev danes
obhaja. — Sv. ^Vincenci je bil od imenitnih staršev rojen v me¬
stecu Oski na Španskem. Ze v zgodnjih letih pride v Saragoso
k sv. škofu Valeriju, pri kterem se je čversto vadil v svetnih,
pa tudi v keršanskih vednostih in krepostih. Blagi mladeneč,
obdarjen z vsemi lepimi dušnimi in telesnimi lastnostmi, se zgodaj
izmed sveta umakne. Kipeči nagoni mladosti, vabljive radosti in
sladkosti življenja, priliznjene besede zapeljevanja, zbadljivo pf-

85

kanje lahkomiselnih tovaršev, vse to ni zmagalo mile resnobe,
s ktero je duh bogaboječnosti in nedolžnosti njegovo serce pre-
plival. Mlad po letih, pa bogat po čednostih in vednostih je bil
za dijakona škofijske cerkve posvečen in je delil vernim kelih
zveličanja — predno je sam imel piti kelih terpljenja; čez ne¬
koliko časa mu škof Valeri, ki je težko govoril, naroči tudi, be¬
sedo Božjo namesto njega oznanovati. Opravljal je to imenitno
službo z neutrudljivo gorečnostjo, in njegovo življenje je spri-
čevanje dajalo resnici njegovih naukov. Veliko nejevernikov in
zmotenih je njegova krepka beseda za evangeli pridobila, veliko
po valovih dvomov metanih, veliko v vertince mesenih sladnosti
in posvetnega šuma zanesenih v varno zavetje spoznanja in bo-
goljubnega življenja nazaj pripeljala.

2. Star cerkven učenik imenuje Saragoso rojstno mesto
svetnikov in mučencev, ker vsa hujša ali manjša preganjanja
kristjanov so tudi to mesto zadela; tako tudi 1. 303 pod cesarjem
Dioklecijanom, ki je bil zaukazal, naj se kristjani po vsem
cesarstvu polov4 in prisilijo, od svoje vere odstopiti. Cesarjev
namestnik Dacijan, silovit sovražnik kristjanov in v zgodovini
španskih mučencev kervavo znan, zapovč škofe, mašnike in slu¬
žabnike cerkvene. zgrabiti in je primorati, da bi malikom da¬
rovali. Vincenci in njegov častitljivi škof sta bila v težke že¬
lezne verige vkovana, v Valencijo tirana in v temno ječo pah-

86

njena. Pač je Vincenci poprej velikrat gledal pogumne mučence
s svetim zavidoin in je blagroval, pač je tudi zdaj v ječi ver¬
nike vnemal za kervavi boj, sedaj naj se njegova lastna serč-
nost dene na skušnjo. Težavno popotovanje v verigah, zatulili
zrak v ječi, prerevna hrana ni skerhala njegovih moči, kakor
si je Dacijan domišljeval. Po dolgem terpinčenji in izstradovanji
v ječi ju velf pred sč pripeljati. Pa kako se začudi, ko ju za¬
gleda pri polni telesni moči in spozna, da njuna pogumnost ni¬
kakor ni poterta. Tedaj ju začne nagovarjati, naj vero zatajita,
in jima strašno pertl, ako od svoje terme ne odstopita. odpo¬
vejta se, Nazarencu!" tako jima kliče, „odpovejta se Križanemu
in darujta bogovom, kterim se cesarji sami uklanjajo!“ Vincenci
pa mu neprestrašeno odgovori: „Povedala sva ti, da sva krist¬
jana, pripravljena za sv. vero vse preterpeti. Izmisli si najgrozneje
muke, ne bodo ne naju primorale, svojemu Učeniku nezvestima
biti. Ti se uklanjaš malikom iz lesa in kamna narejenim, mi pa se
uklanjamo Bogu življenja in svetlobe, njemu edino pravemu Bogu
in njegovemu Sinu Jezusu Kristusu. Vaši bogovi so neobčutljivi,
nemi, gluhi in slepi iz kamna sekani ali pa iz brona liti; vaši
bogovi so nečisti ali hudobni duhovi, varhi hudobije in krivice;
le nespametnik se njim pripogiblje!" Raztogoteni oblastnik ukaže
sv. škofa na ptuje prognati, Vincencija pa strašno mučiti.

3. Rabeljni zgrabijo serčnega dijakona ter ga najprej hudo
bičajo, potem zvežejo, na tezavnico veržejo in tako nategujejo,
da žile in kite pokajo in udje iz sklepov gredč; z železnimi gre¬
beni mu strani tergajo, da se mu drobovina vidi, pa njegove
stanovitnosti ne premagajo. Smehljaje očita rabeljnom, da z gre¬
beni preslabo delajo, čeravno jim že roke omagujejo. To Da-
cijana tako razljuti, da rabeljne pretepati dd, kakor bi bili pre¬
rahlo z mučencem ravnali. Vincenci pa poln nebeške tolažbe
kliče sodniku: „Mar li meniš, da me boš s tem umoril, ker me¬
sariš moje ude, ki morajo vendarle enkrat strohneti; telo, kte-
rega ude mesariš, je kakor kerhka posoda, ki se poprej ali kasneje
razbije; v meni pa živi drug neviden Človek, ki se ga telesne
bolečine ne dotaknejo, in se tebi posmehuje, ker ga ne moreš
pokončati. 11  Sodnik spoznavši, da ga s hudim in gerdim ne prisili
Gospoda zatajiti, skuša ga s prijazno besedo pridobiti, ter ga
nagovarja, naj mu sv. pisma izroči, da bi je sežgal. Ali
Vincenci mu odgovori: „Sv. pisma so mi ljubša, ko moje teld;
to utegneš sežgati, svetih pisem pa ne dam v ogenj; ti sam boš
gorel v ognji."

4. Oblastnik Dacijan ne vč, kaj bi jeze poččl. Togote za-
povč, da položijo Vincencija na ražen, ki je bil z ostrimi
železnimi zobmi nasajen in naj žerjavice pod njega naspb, od
vzgor ga pa z razbeljenim železom žg6  in rane s soljd potrosijo,
da ga bo še huje peklo. Pa sv. mučenik vse voljno in veselo

87

terpl in Še prosi okrutneže, naj si izmislijo še hujših muk,
ker želi še več terpeti za Jezusa. Njegovo telo je že ena sama
režeča rana; pa on se smehlja, kakor bi raj okoli njega cvetel
in govori tako prijazno, kakor bi najljubši prijatli okoli njega
stali; ali triko smehljanje in govorjenje še bolj razdraži besnost.
Človeški slabosti bi bilo nemogoče preterpevati take grozovite
muke, kterih popisovanje nam že presunja mozeg in kosti; le
čudna Božja moč je ohranila kerhko telesno posodo, da se hi¬
poma ni zdrobila. Zdaj ga vlečejo še v temnico, in ga veržejo
na tla, ki so bila z ostrimi črepinjami posute in djanemu v klado
in zvezanemu na rokah ne dajo ne jesti ne piti, da bi vsega
hudega konec vzel. Nekoliko časa leži tu na bodečem ležišču ra¬
njeni nebeški vojščak, kar ga Božja milost v sladko spanje za¬
ziblje in z nebeškimi prikaznimi okrepča; svetli angelji pridejo in
cvetice na njegovo posteljo trosijo, razvežejo mu roke in noge,
ga okrepčajo z nebeškimi sladčicami in ž njim hvalo in slavo
Božjo prepevajo. Stermeči čuvaji, slišati premilo prepevanje, za¬
gledajo, da rajska svetloba temnico napolnuje in mnogo izmed
njih se spreoberne.

5. Povest o tem čudu prileti urno tudi do namestnikovih
ušes, ki zaškriplje z zobmi. Ali hudobnež se hlini, kakor bi mu
bilo žal, da je tako grozovito s sv. dijakonom delal. Torej ga
veli v mehko posteljo položiti, mu rane obvezati in zaceliti. Se
vč da ga ni miloserčnost k temu nagibala, ampak zla želja,
Vincencija ozdravljenega še hujše mučiti, ali pa, da ne bi krist¬
jani, ker utegne zavoljo prehudih ran umreti, za mučenca ga
razglasili in častili. Kristjani, ko to slišijo, prihajajo k njemu od
vseh strani; eni so otirali njegovo kri, eni poljubovali njegove
verige, eni tanke perte v njegovo kri pomakali, da so jo hranili
ko drago svetinjo. Komaj pa so svetnika na mehko posteljo po¬
ložili, že je izročil Bogu svojo dušo 1. 304. Togota odertnikova
pa se še ni potolažila. Ko Dacijan smert Vincencijevo zvč, ne¬
jevoljen, da mu je skazila divjaško veselje, zapove, truplo nje¬
govo tje ven na plan vreči, da ga ptice in divje zverine požro;
pa Bog ga je varoval in mu je kakor nekdaj preroku Eliju kro¬
karja poslal, ki je z ostrimi kremplji in mogočnimi peruti zve¬
rino in ptice od njega podil. Potem truplo s težkim kamnom po-
topč v morje, da bi je pogoltnili morski zmaji. Pa truplo ostane
na verhu in valovi ga h kraju prinesd, kristjani pa ga Častno
pokopljejo v jamo, ktero je bilo morje izjedlo. Kasneje so bili
sv. ostanki zopet izkopani in v majheno cerkvico zunaj Valencije
preneseni.

Obrazuje se v dijakonski opravi z železnimi grebeni in razbeljenimi
ploščami zraven sebe — kot znamenjem svojega mučenstva, semtertje tudi
s krokarjem varhom na strani.

88

Kaj ni in kaj je sv. poterpežljivost?

Jfad sv. Vincencijem vidimo prekrasen zgled lceršanske poterpež-
ljivosti in začudeni se poprašujemo, v čem da prav za prav obstoji taka
poterpežljivost. Ta poterpežljivost ne izhaja 1. iz oholnosti, ne 2. iz to¬
posti, ne 3) iz prevaarnosti.

Oholo so stoiki terpljenje prenašali domišljevaje si, da na svetu
vlada železna osoda, da je torej zastonj, upirati se zoper to, kar je komu
odsojeno. Kdor tedaj kakor oni, terpljenje prenaša le, da bi se ne kazal
slabega in ponižnega, ampak silnega in nepolomljivega, in zatorej tudi v
nadlogi ne tarna in ne godem j d — taka poterpežljivost ni keršanska čed¬
nost, kakoršno je razodeval sv. Vincenci. Taka čednost je tako malo
vredna, kakor milošnja, ki se dari iz hvalelakomnosti.

Sv. Vincenci ni terpel iz toposti.  Nekterili ljudi se nobena ne¬
sreča ne prime, bodi si, ker so tako lahkomiselni, da kar nobene
žalosti ne morejo vživati, ali ker so tako topi in neobčutljivi, da svoje
nesreče še ne spregledajo ne, ali tudi, ker so tako sirovi, da za nobeno
sramoto nič ne porajtajo, samo da imajo dovolj jesti in piti itd. Taka po¬
terpežljivost ima tako malo cene pred Bogom, kakor poterpežljivost ži-
vinčeta, ki ima terdo kožo kakor slon in zato nobenega tepenja nič ne občuti.

Sv. Vincenci naposled ni terpel iz prevdarnosti.  Nekteri ljudje
namreč bolečine terpe iz nekake prevdarne boječnosti, da bi se jim ne-
poterpežljivim morda še kaj hujšega ne primerilo; n. pr. ta ali uni si je
roko, nogo zlomil; voljno terpi in mirno leži ter rad roko ali nogo na¬
ravnano pokojno derži, ker si misli, ako ne bodem pri miru, mi bo še
huje, bo treba morda roko, nogo odrezati. Tako so tudi pogani in neje-
verniki bili poterpežljivi, ali vendar — to ni keršanska čednost.

Sv. Vincenci je terpel iz prepričanja 1. da je Bog te muke terpeti
mu pripustil, da bi bila njegova vera kakor zlato v ognji očiščena in
uterjena; 2. da mu bo Bog dal tudi dovolj moči vse to preterpeti, _ in 3 .
da vse to terpi po zgledu svojega Učenika, kteri se mu je bil prikazal
in ga potolažil. Taka poterpežljivost je pravi sad keršanske vere in je
čednost Bogu mila in neskončno zaslužna.

Molitev.

O Bog! kteri si dal sv. Vincenciju dar sv. poterpežljivosti, podeli
tudi meni v bolezni in terpljenji, v nadlogah, stiskah in skušnjah pravo
poterpežljivost, da bom vselej le poboljšan in poterjen iz njih izšel in
tak6 dosegel obljubljeno plačilo. Amen.


89

25. Prosinec ali januar.

Zaroka Device Marije.

Mif  d vekomaj je bilo pri Bogu sklenjeno in po prerokih pre-
J^^rokovano, da bo Odrešnika sveta cista devica rodila. Kakor
s “  je bil od vekomaj rojen od Očeta brez matere v nebesih,
tako naj se v času od Matere brez očeta rodi na zemlji. Ko bi
pa bila devica zunaj zakona rodila, gotovo bi Judje ne bili
verjeli, da je dete svoje spočela od sv. Dulia, ampak kakor ne-
čistnico bi jo bili obsodili, dete pa, ker nezakonsko, potopili.
Previdnost Božja je torej tako modro napeljala, da je Devica
Marija v zakon stopila, in vendar še devica ostala, „ker je tisti,
ki je človeški rod madežev greha očistiti imel in Človeško meso
obleči hotel, moral neomadeževano devico za mater imeti, iz
ktere se je neomadeževan in čist rodil u  (sv. Bernard.) Zakaj da
se je pa vendar devica omožila, sv. očetje več vzrokov povedd.
Pervič, pravi sv. Hieronim, je hotela Beseda Božja od omožene
device se roditi, da bi iz bukev rodu sv. Jožefa tudi rod De¬
vice spoznali; drugič, da bi je Judje ne bili za nečistnico imeli
in kamnjali; tretjič, da bi o begu v Egipet tolažnika in pomoč¬
nika imela. Sv. Ignaci mučenec še pristavlja, da bi njen porod
hudiču skrit ostal, ker je mislil, da Kristus ni od device, ampak
od žene rojen. ,,Bogu bi bilo tudi drugače lahko mogoče, čast
Kristusovega poroda in poštenje njegove Matere neoskrunjeno
ohraniti, ali on ni samo svoje moči, ampak tudi svojo modrost
pokazati hotel. Dopadlo je njemu, da se človek ravno tako
reši, kakor se je zagrešil. Kakor je namreč hudi duh pervič ženo
zapeljal in po nji moža premogel, tako ga naj tudi žena, ki je
pa devica bila, omoti, da ga potem mož, namreč Kristus pre¬
maga 11  (sv. Bern.)

2. Marija, prelepa duša, je bila spoznala duh sv. evan¬
gelija in deviški stan ko najbolj popolnoma, najlepši, najsvetejši
stan. Star pisatelj sporoča, da se je Marija dolgo branila, v za¬
kon privoliti, ter svoje starše prav ponižno prosila, da jo puste
v tempeljnu z nedolžnim, skritim, vseh časnih vezi rešenim
življenjem le Gospodu služiti, ali njene prošnje niso razumeli.
Kaj! očetovo ime naj zamerje? To se je Judom skor brezbožno
zdelo,. ker so si v največo nesrečo šteli, ako je njihovo ime
ugasnilo med izraelskim ljudstvom. Od svoje obljube vednega
devištva jim ni. smela nič povedati. Judje visokosti te čednosti
niso. vedeli ceniti, in sklepa Marijinega — ki je tolikanj zoperval
mišljenju in djanju poprejšnjih časov, niso mogli umeti in zatorej

90

karkoli je ona navčdala, da ki se ubranila zakonskega stanii,
ki je njeno predrago obljubo tako nemilo podreti žugal, vse to
ni nič pomagalo. Deviška čistost, med kristjani slavljena ko kra¬
ljica Čednost, se je Judom, ki so v vednem pričakovanji Mesija
živeli, zdela zgolj nespamet. Marija tedaj je bila častiželjni po¬
božnosti svoje rodovine, ki se za ves svet ne bi bila tvegala tega
upanja, enkrat med svoje ude šteti Odrešnika sveta — dolžna
sina poroditi. To upanje je je tolažilo, ko je je Asirjan tiral
na bregove Evfratove; še s hujšim plamenom se je v njih ko
nekaka bridka maščevavnost to upanje vnemalo, ko je Rimljan
po njihovi deželi gospodoval. Hebrejci so se nadjali kmalo do¬
živeti dneva, ko bode orel rimljanski bežal pred zelenim ban¬
derom izraelskim. Nikdar dosihmal pa se spolnjenje Mesijanskih
prerokeb ni tako blizo zdelo, kakor zdaj. Za prošnje torej Ma¬
rijine je bil isti čas kaj nepriležen.

3. In kako res je hotela svojo rodovino prepričati, ko je
Božja volja sama jej nasprotvala. Saj je bilo od vekomaj zater-
jeno v skritih sklepih previdnosti Božje, da svojo roko Pravič¬
nemu  poda, ki bo spričeval čistost njenega življenja, ki jo
bo odtegnil snubljenju druzih Hebrejcev, ki bo njo in njenega
sina varoval ob uri nesreče, ter pomagal, skrivnost včlovečenja
zakrivati pred opreznimi jeziki spridenega svetd,. Po verjetnem
ustnem sporočilu je znano, da je bila Marija takrat 14 let do¬
polnila. Neutegoma jej torej rodovinci ženina volijo in ker je
bila, kakor piše sv. Hieronim, suha oljkova vejica Jožefa, sinil
Jakobovega, zjutraj cvetoča najdena, je bil on Mariji izvoljen
za moža. Marija, vedno navajena, svojo voljo Božji uklanjati,
spozna v tem čudu višo naredbo in se serčno v svojo osodo
udih Z živo vero Bogu ta veliki dar prinese, še predno je, kakor
legenda pravi, po razsvetljenji sv. Duha vedela, da ta pravični
bode za njo 1<? oče in varh njenega devištva. Kaj hoče več?
Gospod jo je uslišal; dodelil jej je spolnjenje njene obljube, in
pridjal jej precenite zasluženje natanke pokorščine. Zatajila je
svojo voljo, zapustila je milo prebivališče v tempeljnu, poslovila
je radost tihega in skritega življenja in se sklonila v jarem za¬
kona, ter vzela na-se butaro njegovih trudov in težav sredi med
hrumom sveta, ker — Bog je tako hotel.

4. Zaroka sv. Device se je godila po stari lepi navadi.
Jožef jej poda vpričo jerobov in nekoliko druzih perstan rekoč:
„Ako dovoliš, da boš moja žena, vzemi tole oporoko. 41  Marija
vzemši perstan se slovesno zaveže, in le beseda sodnikova bi jo
bila mogla rešiti. Kratka zahvalna piolitev k Gospodu, ki je
zakon postavil, ta obred konča. Poleg navade je nekoliko mesecev
preteklo med zaroko in med pravo poroko. Rodovinci in. prijatli
zaročene so 'ta čas skerbeli vse prav lepo pripraviti. Svatovščina
sv, Device se je v Jeruzalemu obhajala in najbolj imenitne osebe

91

iz njene rodovine so si štele v dolžnost, pri tej slovesnosti pri¬
čujoče biti s tisto sijajnostjo, kakoršna se le po jutrovih deželah
nahaja, čeravno sv. zveza Jožefa in Marije nobenega deleža ni
imela z ničemurnim posvetnim radovanjem in čeravno sta prav
dobro spoznala njegovo nično praznoto, vendar sta se poleg
šege morala ravnati in se iz spoštovanja do običajev svojih pred¬
nikov podati v hrum, ki je njuno življenje prešvignil, kakor
oblake blisk. Nekega lepega pozimskega jutra, ko zadnji krajec
lune plava za gorč, se lepa versta praznično oblečenih žen po¬
rniče proti domu Marijinemu. Gredo v notranjo sobo, v kteri je
mlada sveta nevesta v družbi nekoliko pobožnih žen iz njene
rodbine. Hvalijo Boga, ker jej je varlia dal in jej voščijo srečo
k poroki, ktere slovesnosti so se tudi one prišle udeležit. Marija
ta serčna voščila sprejema s prijazno ponižnostjo in s sveto ča¬
stitljivostjo. Tedaj se svatje podajo z godbo in veselim prepe¬
vanjem v ženinovo hišo. Marija ovenčana in zala ko kraljica
devic ima za tovaršico tisto Marijo Kleofovo, ktera jo je ko
zvesta in pogumna prijatlica tudi po kervavi poti na goro Kal¬
varijo spremljala. Ko pridejo do hiše, reče Jožef Mariji: „Glej,
ti si moja žena po postavi Mojzesovi in po šegi Izraelskijo
pokrije s svojim plaščem, kakor nekdaj Ruto Boz; en sorodnik
vina v čašo natoči, sam pije in tudi zaročenima piti da, hva-
16č Gospoda, ker je moža in ženo vstvaril in zakon postavil;
potem raztrosijo pest pšeničine moke ko podobo rodovitnosti, en
otrok pa čašo razdrobi. Po dokončani poroki v tempeljnu Go¬
spodovem gredd v svatovsko obednico in slovesnost se veršf
sedem dni kakor ob času očakov; zakaj pri Judih, ki niso drugih
mimo verskih radovanj poznali, bila je svatovščina za vse mesto
vesela, željno pričakovana prigodba. Zatorej so preroki, kedar
so v navdušenosti svoji obupnost Izraelovo hotli popisati, klicali:
Jeruzalem, glej tvoje ulice so prazne ko puščava in nčme ko
sužnost; godbe glas se ne razlega več in Gospod je zaterl veselo
prepevanje zaročencev. Predno pa gresta Jožef in Marija za
svati v obednico, spregovorita še natihoma nekoliko besed pod
milim nebom in njegovimi zvezdami: ,,Bodi mi kakor mati, reče
sv. ženin devici, in jaz te bom častil ko Jehove altar. u  Sv. To¬
maž misli in naravnost terdi, da sta Jožef in Marija precej po
poroki deviško čistost bila zaobljubila in ko brat in sestra skupaj
živeti sklenila.

5 .  Po minulih slovesnostih se zaročenca, spremljana od ve¬
liko sorodnikov napravita na pot v Galilejo.  Pri vodnjaku
Anatotu se ti iz Jeruzalema od nju poslove, izrekovaje najpre-
serčniša voščila in se vernejo, drugi pa dalje gredo. Pot je pelje
med gorovjem Samarije,  kjer je krilati orel zre iz svojega
visocega skalnatega gnjezda. S ih e m raduje njihovo oko s svo¬
jimi vedno zelenimi logi, s svojo bistro vodico in z zalimi, s ko-

92

šatim drevjem obsenčenimi poslopji. Pust4 zad goro Garizim
in njeno rudečkasto kamenje, kjer vidijo razvaline razkolniškega
tempeljna, sramotnega nasprotnika Jeruzalemskega svetišča, ki
ga je Janez Hirkan v svetem serdu požgal. Prikažejo se jim vi¬
soki verhovi Hebalski  in naposled krasne nove palače mesta
Sebasta.  Drugi dan zagledajo Tabor,  ki je svojo zeleno glavo
dvigal proti srebernemu nebu galilejskemu, v daljavi pa visoke
snežne Libanonske  kope, ki so svoje cedre skrivale v oblakih.
Cez obraščene H er m on sk e rebri pridejo na krasno planjavo,
ki se je kakor neizmerna cvetična greda sprostirala med griči,
obraslimi s košatimi dobi in z mirtami in obsajenimi s tertami
in z oljkami. Ta rodovitna planjava je ezdrelonska, na kterem
koncu se blišči majheno, lepo v reber postavljeno mesto kakor
bela cvetica zasajena na zelenem polji. To prijazno mestece je
Nazaret,  rojstno mesto Device Marije in Odrešnikova zibel.—
Popotniki gredd v hišo sv. Ane, v kteri je še prijetni vonj (duh)
Joahimove in Anine pobožnosti puhtel. Kmalo pa je imelo to
stanovanje še veče svetišče postati, kakor tempelj v Jeruzalemu,
hiša namreč samega včlovečenega Boga. Jožef in Marija pa sta
Čisto in sveto živela ter zvesto spolnovala obljubo vednega de-
vištva, kakor sta jo bila Bogu storila. God poroke prečiste De¬
vice Marije s sv. Jožefom, ktero je Božja previdnost tako ču¬
dovito oskerbela, in ki je živa podoba zveze Kristusove s sv.
cerkvijo in je tako pripravna, v zakonskih ljubezen do zderžnosti
in zakonske zvestobe buditi, so že v 15. stoletji s posebnimi
cerkvenimi molitvami na Francoskem obhajati začeli; sčasoma
se je tudi drugod ta spomin vpeljal, dokler ga niso po pripu-
ščenji sv. očeta Benedikta XIII. od 1.1725 po vsem keršanskem
svetu ta dan praznovati začeli.

O vrednosti zakonskega stanu med kristjani.

|§v. apostelj Pavel pravi od zakona, daje  to velika skrivnost,
t. j. pomenljivo in gnadljivo vnanje znamenje, toda le oziroma na Kri¬
stusa in njegovo sv. cerkev (Efež. 5, 32,) Zakon je podoba tiste zveze, ki
je med Kristusom in njegovo cerkvijo. Kakor Kristus s voj o. cerkev ljubi,
varuje, oskerbljuje za večno življenje, tako naj tudi mož svojo ženo ljubi.
In kakor je cerkev Kristusu ko glavi podložna, ga spoštuje in ljubi, tako
bodi tudi žena svojemu možu podložna (Efež. 5, 22.) In kakor Kristus na
vekomaj zvest ostane svoji cerkvi in ona njemu, tako morajo tudi zakonski
vedno neomadeževano zvestobo si skazovati.

Pred prihodom Kristusovim ni bilo tako tesne, svete, nerazvezljive
zakonske zveze, a) Med možem in ženo ni bilo tako resničnega vzajem¬
nega spoštovanja, ne tako iskrene ljubezni in natanke skerbnosti — žena
je bila mar sužnja  svojega moža. b) Zakonski niso živeli v dosmertni
nerazločljivi zvezi, ampak kedar se mu je zljubilo in zdelo, je mož ženo
zapustil, c) Tudi niso skupaj živeli, da m se za večno življenje posveče-

93

vali, ampak da bi si kratke dnove na zemlji olajševali in sladili in d) ke-
dar so se jim otroci rodili, so ž njimi storili, kar so hoteli, in se niso
zmenili za njih neumerljive, v oskerbovanje jim izročene duše. Nekteri
pogani, kakor še zdaj Turki,  imajo po več žen; tudi Judje so smeli
ženo zapustiti zavoljo vsake malenkosti in drugo si vzeti. Pred Kristusom
ni bil še zakon podoba zveze Kristusove ž njegovo cerkvijo.

Ali to, kar se je pred Kristusom godilo, ni bilo po volji Božji, in
tudi začetna naprava zakona ni bila taka, ampak le slabost človeške na-
tore, terdovratnost in terdoba spridenega serca in pa svojeglavno obder-
ževanje starih navad je bilo krivo teh zakonskih napačnost. Kristus prišed
na svet je zakonsko vrednost obnovil, je zakon v zakrament nove zaveze
povzdignil in primerno milost va-nj založil, da bi mogel biti prava podoba
njegove zveze s cerkvijo in sicer ker podeluje zaročencema tisto posveču¬
jočo milost, ktera ju pripravna stori, v zakonu spodobno izrazovati tisto
zvezo, ki je med Kristusom in njegovo cerkvijo; zatorej sv. cerkev ko
skerbna mati namenjene v zakon serčno opominja, naj se pobožno pri-

S ravljajo, da ta sv. zakrament vredno prejmo. To milost zaročena za-
obita, kedar pred altarjem stojita, in pred lastnim fajmoštrom ali drugim
od njega pooblastenim duhovnim ter pričami poterdita, da zakonsko zvezo
med seboj skleneta in večno zvestobo drugi drugemu obljubita, duhoven
pa njuno nerazvezljivo sklenitev blagoslovi.

Molitev.

O Bog! kteri si že v raji postavil častitljivi zakonski stan in ga po
svojem Sinu, Gospodu našem Jezusu Kristusu, v zakrament nove zaveze
povzdignil: dodeli vsem zakonskim to milost, da bodo častitljivost svojega
stanu spoznali, njegove dolžnosti natanko spolnovali in tako zmeraj po¬
trebnih milost od Tebe zadobivali. Po ravno tistem Kristusu Jezusu, Go¬
spodu našem. Amen.


24. Prosinec ali januar.

Sv. Timotej, škof in mučenik.

je razloček med Božjim in pa človeškim jezikom; Božji
'fPfje kratek, zadeven, obsčžen, tehten; človeški je beseden,
^ ^ omahljiv, brez vse prave kreposti in terdnosti. — Kolikor
bolj mi koga ljubimo, spoštujemo in v sercu nosimo, toliko obil-
niše nam dere hvala mnogokrat iz naših ust, toliko bolj se vnema
beseda naša v slavo njegovo. Drugače pa dela sv. pismo; ono
veliko misli v malo besed oklene, popiše veliko plati z enim
samim stavkom, ženim risom popolnoma sliko zver ši. „Mož Božji,

94

otrok Božji!“ Kako pomenljiva beseda,
ki ne naznanja samd stvari, od Božjih
rok storjene, ne samo bitja, ki gaje
dobrotljivost Božja s posebnimi darovi
in milostmi obdelila, ampak človeka,
ki vedno raste v spoznanji Božjem in
v svetosti, čegar duh in serce se vedno
bolj potapljata v nebeške reči in čegar
ime je Bog zapisal v svoje rodovinske
bukve —- v bukve življenja. Tako ime¬
nitno hvalo pa daje apostelj narodov
sv. Pavel svojemu duhovnemu sinu in
učencu, ljubemu in zvestemu apostol¬
skemu tovaršu Timoteju, s kterim je
bil preserčno sklenjen.

2. Timotej je bil rojen v Listri
na Likaonskem. Oče mu je bil pogdn,
mati pa Evnika judinja. Ona in njegova
stara mati Loida, obč pobožni ženi, ste
ga prav skerbno izrejevali in v rahlo
serce čverstega in učnega dečka zgodaj zasajali strah Božji in
ljubezen do njegove sv. besede; prebirali ste ž njim sv. pismo
in ga učili živeti po gorečnosti Davidovi in modrosti Salomonovi.
Ko sv. Pavel o svojem pervem apostolskem popotovanji s sv. Bar¬
nabom v Listro pride, hromega iz maternega telesa na noge
postavi in oznanuje edino pravega Boga, ki je vstvaril nebo in
zemljo in vse, kar je v njih, stermele so množice in zavzdignile
glas, da sta bogova v človeški podobi doli k njim prišla in so
imenovali postavnega Barnaba Jupiterja, gibčnega in zgovornega
Pavla pa Merkurija. Jupiterjev duhoven jima pripelje juncev in
vencev pred vrata in hoče z ljudmi darovati, aposteljna komaj
to gnjusobo ubranita. Med tem pa pride nekoliko besnih Judov
iz Antiohije in Ikonije v Listro in slepo omahljivo ljudstvo na-
šuntajo, da Pavla karanja in na pol mertvega iz mesta vleče;
pa Božja roka in skerbna postrežba učencev, ki jih je bil tudi
v Listri za evangeli pridobil, ga kmalo ozdravi in berž ko ne
ste bili tudi uni gori imenovani ženi in Timotej med številom
spreobernjencev.

3. Ko sv. Pavel o drugem svojem popotovanji 1, 51 ali 52
zopet v Listro pride, glej! bil je učenec ondi po imenu Timotej,
kteremu so dobro spričevanje dajali bratje, ki so bili v Listri
in v Ikoniji. Tega hoče sv. Pavel imeti, da bi ž njim hodil: za¬
torej ga vzame k sebi in ga dd obrezati zavoljo Judov, kteri
so bili v tistih krajih, zakaj vsi so vedeli, da je bil njegov oče
pogan. Pavel je to storil zavoljo slabostnih Judov, ker se z ne¬
obrezanimi niso hoteli pečati. Ni tedaj tega storil kakor kaj po-

95

trebnega, ampak kakor kaj koristnega, kar mu je serce Judov
bolj nagibalo. Posveti ga za mašnika in škofa in ga privzame
za tovarša po svojih popotovanjih, za družabnika pri svojih apo¬
stolskih trudili. Kakor sin z očetom dela zdaj Timotej s Pavlom
za evangeli in hodi ž njim od dežele do dežele, ž njim oznanuje,
ž njim se trudi, ž njim tudi ječo terpf. Kamor sv. Pavel sam
ne more iti zavoljo silnih opravil, pošlje ljubljenega Timoteja,
kteri zveršuje najtežavniša naročila, najvažniša opravila s po¬
sebno apostolsko skerbnostjo, gorečnostjo in razumnostjo, da ga
sv. Pavel sam mnogokrat v svojih listih zavoljo te zveličanske
delavnosti močno hvali.

4. Efez, največe teržišče ob pomorskem bregovji male Azije,
ni bilo samo zavoljo obilnega spreveda imenitno, ampak tudi
zavoljo pogostnega romanja do prekrasnega tempeljna boginje
Dijane, ki je bil štet med sedmera čuda sveta, prav bogato mesto.
Tukaj se je apostelj Pavel čez dve leti mudil. Oznanoval je Je¬
zusovo vero najpred v shodnici, pozneje pa v učilnici, v ktero
so tudi ajdje zahajali. Zbere se sčasoma velika keršanska ob¬
čina, ktere ime je daleč slovelo. Bilo pa je v Efezu veliko umet¬
nikov, zlatarjev in srebrarjev, kteri so iz Dijaninega malikovanja
velike dobičke zajemali, ker so majhene tempeljčke in kipe,te
boginje izdelovali in je ko svetinje prodajali. Z rastdčim ker-
šanstvom pa se je zmanjšal ta poprodaj, pojemal tudi zaslužek.
Tedaj srebrar Demetri zažene velik hrup zoper Pavla, in kriči,
da „velika je Dijana Efežanov, vsa Azija in ves svet jo časti. 11
In serdita derhal kar iz enega gerla ž njim vpije, da „velika
je Dijana Efežanov!“ Vse mesto je bilo polno zmešnjave, da je
gosposka komaj ta hrup potolažila. Da bi se ne ponovil, urno
Pavel iz mesta gre ter se podd že na poprej namenjeno pot v
Macedonijo, tam pa pusti Timoteja za svojega namestnika, da
bi ko viši pastir za ondašnjo keršansko občino skerbel. Pozneje
najdemo Timoteja še večkrat pri Pavlu, kakor v Troadi, v Ko¬
rintu in posebno v Rimu, kamor ga je bil sv. Pavel, takrat
pervič v ječi, povabil, ker je še enkrat želel videti njegovo pre¬
drago obličje in je s Pavlom vred nekoliko časa tam jetnik bil.
Po smerti sv. aposteljnov Petra in Pavla pa si poleg verjetnih
ustnih sporočil stanoviten sedež v Efezu izvoli. — Sv. Pavel je
dva lista do njega pisal, enega menda iz mesta Filipi, enega
pa iz Rima. V obeh listih svojemu ljubemu sodelavcu daje modre
nauke za koristno opravljevanje njegove vikše pastirske službe.
Oba sta živ in obilen studenec podučevanja, opominjevanja in
tolažbe za vse, kterim je najvikša vseh služb, služba duhovnega
pastirstva, izročena. Po enem teh listov se vidi, da se je Timotej
ostro postil in vina popolnoma se zderžal. Sv. Pavel, ki je skerbel
tudi za telesno zdravje svojega ljubega učenca, mu svetuje,
naj vina vendarle nekoliko povživa, ker boleha na slabem želodcu.

96

5. Mnogo se je trudil sv. škof Timotej, ko je nejevernike
spreobračal in kerščene v veri poterjeval; slavno pa je tudi sklenil
svoje življenje, ker je za sv. vero ko mučenec umeri. Bilo je
leta 97., ko so malikovavci v Efezu velik praznik boginje Dijane
obhajali. Neznano oblečeni so v šemah podobe malikov po mestu
nosili, zraven pa nespodobno in razuzdano se obnašali. Sv. škof,
ves vnet za Božjo čast, gre sredi med nje, ko ravno gluhi bo¬
ginji darujejo. Z živo in ostro besedo jim dokazuje brezumnost
in pregrešnost malikovanja ter je prosi in opominja, da za-
puste gerdo službo mertvih bogov in naj rajši služijo pravemu
Bogu, ki je vstvaril nebo in zemljo. Ali brezbožni neverniki se
raztogoti nad njegovim svarjenjem, zgrabijo ga po zverinsko,
vlačijo ga po ulicah in naposled s kamenjem pobijajo. Kristjani
to videti, naglo priletč, in izderd svojega škofa šiloma iz rok
malikovavcem ter ga nesd na bližnji hrib. Tu sv. Timotej hvali
Boga, da se mu je serčna želja spolnila za Jezusovo vero ter-
peti in umreti. Kmalo potem dušo Bogu izroči.

Na podobah se navadno obrazuje ko škof, kij in kamenje zraven sebe.

O pijančevanji.

Iv. apostelj svetuje Timoteju, naj le nekoliko vživa vina za¬
voljo slabega želodca. Malo vina vživati je zdravo za tistega, ki ima slab
želodec; preveč pa vina piti je škodljivo za vsacega, če tudi ima zdrav želodec.
Veliko več jih je že vinopija pokončala, kakor pa jih je vodopivstva zbo¬
lelo. Vino nam je dano, da slabemu truplu k moči pripomore, ne pa spod¬
kopava dušnega zdravja. Torej poslušajmo sv. Pavla, ki veli le malo  vina
piti, in bodimo zmerni. Pa nikar ne misli, da si zmeren, če po mnogo
popivanji vendar še na nogah stojiš, in ne vehraš. Ce v kerčmo hodiš,
keaar bi mogel pridno delati, če denar zapravljaš, ki ga doma kervavo
potrebuješ za hrano, obleko, davke ali druge potroške, vedi, da si že na
poti, da boš velik pijanec. V orni se, dokler je čas, zakaj pijančevanje je
huda huda strast in le preresničen je domači pregovor, da „pijanec se spre-
oberne, lcedar se v jamo z verne. “ Ta navada tako raste, da je pozneje
skoro ni mogoče premagati. Glej, kako se mu godi, kogar je pijančevanje
ko sužnjega v svoj jarem vklenilo. Berž ko pride pijančevanja čas, kar
nič mu ni več doma obstati, kakor obsedenega ga vleče v kerčmo omamna
strast, in bolj ko pije, huje ga žeja. Kmalo mu je navadna mera pre-
majhena, vino je predrago, pivo premalo zda, torej naj koperneče gerlo
žganje potolaži — to je naposled pijancu edina oživna pijača in vsako
jutro je bolen in se trese, dokler se te peklenske vode ne nažlevi. In v
kakov hasen? 1. Zdravje si je pohabil, vročinske bolezni, vodenica,
pljučni prisad, jetika oprezva po ubogem pijancu, ako se prej ne ubije
ali v ka!ki mlaki ne potopi. 2. Premoženje hira, dolgovi se narejajo in ra¬
stejo, zaslužek neha; na zadnje ga mora soseska rediti, otroci pa zapuščeni,
zanemarjeni in sami zanikerni se dorml drugim v nadlogo sem pa tj e,
ali pa po tujem klatijo. 3. V pijančevi hiši mir Božji nikoli ne pre¬
biva; ali sam razsaja,'kolne, preteplje, pobija, ali pa žena joka, zmerja,
tudi sama kolne, ker jej lastni mož ko pravi vrag, življenje greni, otroci

97

pa se ga nauči: zaničevati, ko bi ga morali, ker je oče, spodobno spošto¬
vati. 4. Poštenje pred ljudmi je zgubljeno; živina je bolj v čislu kakor
pijanec; živina vsaj ostane živina; pijanec pa, človek, Božja podoba se
poživini. 5. Ko se 'iz pijanosti predrami in se prepijača iz njega izkuha,
tedaj je pijancu še le prav hudo v glavi in v želodcu, najhuje pa mu vest
pripeka. In 6. je najgrozneje naposled to, kar sv. Duh po aposteljnu Pavlu
žuga: „Da noben pijanec ne bo posedal nebeškega kraljestva." (1. Kor. 1.)
In nadloga ti, hujša ko kužna bolezen, kako si se raztepla po zemlji
slovenski!

Molitev.

O dobrotljivi Bog! kteri si nam tečno vodo za pijačo, vino pa
vstvaril za lek in za razveseljevanje serca; dodeli mi to milost, da bom
oboje poleg tvoje svete volje s prav hvaležnim sercem vžival in slednje
pijanosti skerbno se obvaroval. Po Kristusu Jezusu, Gospodu našem. Amen.

-—

25. Prosinec ali januar.

Spreobernjenje sv. Pavla.

'Jpuri kraji sirske puščave, šest dni hoda od Jeruzalema, stoji,
kakor zelen otok sredi peščenega morja, prestaro in lepo
" J  mesto Damask. Jutrovci ga imenujejo rajsko mesto. Kosta¬
njevi gozdiči in oljkovi logi so krog njega zasajeni, prepuhteva
ga vonj cvetičnih gred in dišavnih sadežev ter hladi ga ver-
vranje bistrih studencev in voda obilo vodnjakov. Skozi 100 let
so kalifi (mohamedanski čari) tam stolovali; tam brušene sablje
in noži kovani daleč slovd; mekanski romarji se tam zbirajo;
včlike karavane ali tovornije bagdanske in halebske tam poči¬
vajo in njegova kupčija je velika; za kristjane pa je to mesto
kaj imenitno zavoljo spreobernjenja sv. Pavla.

Pavel, ki mu je bilo poprej Savel ime, je bil sin judovskih
staršev, naseljenih v Tarzu, glavnem mestu Cilicije, kjer so rim¬
ljansko občanstvo vživali. Oče, farizej, nameni ga za učiteljski
stan in zatorej ga pošlje v Jeruzalem, da bi se tam v učilnici
slovečega rabi j a Gamaliela v svetem pismu in v farizejskih po¬
stavah iz kčrena izučil. Pridni in učni Savel vse tovarše v znanji
prekosi. Kmalo se privadi po šegi farizejev ostro živeti, ker
misli, da družba farizejev vse bolj popolnoma živi kakor drugi
ljudjč in vse obrede judovske na tanko spolnuje; ali farizeji so

Življenje svetnikov in svetnic božjih. I. zv. ”

bili napihnjeni svetohlinci,
najbolj serditi sovražniki
nauka pohlevnega Jezusa in
od njih se tudi Savel ves
navzame čerta do sv. vere
Jezusove. On ves gori za
slavo svojega od Boga iz¬
voljenega in tolikanj obda¬
rovanega ljudstva, za ve¬
ljavo Mojzesove postave in
za častitljivost farizejskih iz¬
ročil; in zatorej mu je Jezus
le kriv, goljufen prerok, so
mu kristjani le gerdi izda-
javci Mojzesa in Boga. Na¬
pihnjen svoje krive učeno¬
sti, resnice Jezusovega na¬
uka ne spozna in bolj ko
gori za judovsko vero, huje
sovraži keršanstvo. Notranji
ogenj razrine ozke ograje
serca in zašvigne v puhtčč
plamen, da začne prega¬
njati učence Kristusove in
hoče vse pokončati. v  Pač je morda slišal bistroumno prepi¬
ranje razsvetljenega Štefana, morda tudi mogočno pridigo apo-
steljnov pred vsem ljudstvom, videl tudi čuda in znamenja, ki
so je delali v njegovem imenu; bil je priča prelepih čednosti
vernikov, njih neomagljive vere, njih goreče ljubezni, njih ve¬
sele poterpežljivosti v življenji in v smerti: ali vse to le še bolj
draži njegov serd do kristjanov. Silo hudega počne po svoji laž-
njivi vesti zoper cerkev Jezusovo, nadraži Jude nad sv. Štefana
in varuje oblačila tistih, ki so ga kamnjali. Savel sliši Stefana
moliti za svoje kamnjavce, in ta molitev je tudi sovražnemu
Savlu milost spreobernjenja izprosila. Zatorej pravi sv. Avguštin,
da bi cerkev Pavla ne imela, ko bi sv. Stefan za-nj molil ne bil.

2. Prelita kri sv. Stefana še ne pogasi ognja serditosti
Savlove zoper kristjane. Savel po Jeruzalemu od hiše do hiše
verne iztika in je judovski gosposki izdaja, da je hudo kaznuje.
On sam povč, da je bil med sovražniki imena Jezusovega naj¬
hujši, ki je cerkev Božjo preganjal. Može in žene v shodnice
goni in je daje kervavo s šibami tepsti, ako niso Jezusa kleli,
ter misli, da Bogu posebno služi, če kristjane preganja. Vsi
verni blizo in daleč zvedo Savlovo neusmiljeno djanje in se tresejo
že, če le slišijo ime takovega sovražnika. Pa Savlu je še vse to
premalo; še hujše se jim grozi, ker hoče keršansko ime povsod

99

do gladkega zatreti. Naprosi
torej velike judovske duhov¬
ne, da mu napišejo oblastna
pisma v mesto Damask do
tamošnjih shodnic, da gre
in vernih poišče, in ako jih
najde, moških ali ženskih,
vklenjene v Jeruzalem pri¬
žene. — Poglejte, govori sv.
Avguštin, Savlova dela, ve¬
like so bile njegove zasluge,
pa v pogubljenje bi mu bile,
ko bi ga ne bil Bog, kteri
ga je bil že v maternem te¬
lesu izvolil, po svoji milosti
z vsemogočnim glasom za¬
klical in spreobernil.

3. Savel potuje v Da¬
mask in več serditih Judov,
njegovih hudobnih pomaga¬
čev ž njim. Bilo je ravno
opoldne in on že blizo mesta,
pa glej! nanagloma Savla
nebeška svetloba obsije, in
on pade na tla. Bog je hotel njegov napuh ponižati, pravi sv.
Krizostom, da bi ga pripravil, povelja njegova v ponižnosti spre¬
jeti; na tla ga je vergel, da bi ga zopet vzdignil, in iz derečega
volka pohlevno jagnje, iz serditega preganjavca neprestrašenega
oznanovavca sv. evangelija, verlega učenika narodov prenaredil.
Savel natlehležč zasliši glas: „Savel! Savel! kaj me preganjaš?“
On pa reče: „Kdo pa si, Gospod?“ In glas mu odgovori: „Jaz
sem Jezus! kterega ti preganjaš; težko ti je proti ostnu bercati“
(se meni ustavljati in tvoja opornost bi bila tebi v škodo.) Savel
stermč in trepetaje reče: „Gospod! kaj hočeš, da storim?" In
Gospod mu veli: ,,Vstani in pojdi v mesto, in tam se ti bo po¬
vedalo, kaj ti je storiti." Tisti možje pa, ki so ž njim hodili,
oster me in st oj 6, ker so sicer slišali glas, pa nikogar niso videli.

4. Savel vstane, pa z odpertimi očmi nič ne vidi. Pe¬
ljejo ga torej za roke in ga pripeljejo v mesto Damask. Bog
ga je na telesu oslepil, uči sv. Avguštin, da bi ga na duši raz¬
svetlil. Savel je imel v Damasku znanca, Juda po imenu; pri
njem ostane, in tri dni ne jč in ne pije, ampak le moli in joka,
obžalovaje zmote in pregrehe svojega dozdanjega življenja, ter
prosi Boga, da bi mu je milostivo prizanesel. Bil je pa v Da¬
masku prav pobožen in bogaboječ mož, Ananija po imenu, ves
goreč učenec Jezusove vere; njemu Gospod v prikazni reče:

7 *

100

„Ananija! vstani in idi v
ulice, ki se imenujejo rav¬
ne; in vprašaj v Judovi hiši
po Tarzanu, Savlu po ime¬
nu; zakaj glej, on moli.“
Tisti hip vidi tudi Savel v
prikazni moža, Ananija po
imenu, noter iti in roke
na-nj polagati, da hi spet
pogled prejel. Ananija pa
ves prestrašen odgovori, re¬
koč: „Gospod! slišal sem
od mnogo ljudi, koliko hu¬
dega je storil ta mož tvojim
svetim (služabnikom) v Je¬
ruzalemu, in tukaj ima oblast
od velikih duhovnov, zve¬
zati vse, kteri kličejo v tvoje
ime.“ Gospod pa mu reče:
„Idi, ker izvoljena posoda
mi je on, da nese moje ime
pred nevernike in kralje in
Izraelove otroke. Zakaj po¬
kazal mu bom, koliko mu
je treba terpeti za moje imč.“
5. In Ananija gre in stopi v hišo in roke na-nj položi ter
reče: „Savel, brat! Gospod Jezus, kteri se ti je prikazal na potu,
po kterem si šel, me je poslal, da spregledaš in bodeš napol¬
njen s sv. Duhom. 11  In zdajci so padle od njegovih oči kakor
luskine in je spregledal in vstal. Ananija mu dopovč, kako ga
je Bog izvolil, njegovo imč po vsem svetu oznanovati ter ga kersti.
In Savel vzame jedi in se pokrepča in ostane še nekoliko dni
pri učencih, ki so bili v Damasku. Savel ves napolnjen s sv.
Duhom začne brez odloga Jezusovo vero serčno oznanovati in
pričati, da je Kristus Sin Božji in obljubljeni Mesija. Vsi se za-
vzemd, ko to slišijo ter reko: „Ali ni ta tisti, ki je preganjal
v Jeruzalemu nje, kteri so klicali v to imč in je zatd sem prišel, da
bi je zvezane peljal k včlikim duhovnom ?“ Ali Savel čedalje
močnejši prihaja in terdovratne Jude v Damasku krepko zavra-
čuje. Oni pa se tolikanj nad njim razserdč, da ga hočejo umoriti.
Zatorej ga strežejo pri vratih noč in dan, ali učenci ga denejo
v koš in po zidu doli spustč. Ko srečno v Jeruzalem pride, boje
se ga vsi verni; ko pa zvedd njegovo čudno spreobernjenje in
serčno obnašanje v Damasku, zveselč se vsi in hvalijo Bogd,.—
Res, neznansko veliko je deial in terpel za Jezusovo ime, to
ham zgodovina spričuje. Komaj prejme sv. kerst, in že nima no-

101

bene druge misli in želje kakor le Kristusa križanega; Kristus
je njegovo življenje in njegova ljubezen, njegovo hrepenenje in
njegovo zveličanje; če tudi so ga Judje natolcevali, preklinjali,
preganjali, če tudi so ga pogani zaničevali, zasramovali, pred
sodbo vlačili — on ni nič maral za to: on je bil Kristusov v
življenji in v smerti. Spreobernjenje Pavlovo je spreobernjenje
polovice svetd, in zatorej hvaležna cerkev obhaja spomin tega
blagovitega čuda.

O pravem kesanji ali spreobernjenji.

Sp v. cerkev, ko obhaja spomin čudnega spreobernjenja sv. Pavla,
ima trojni namen. Naj pred, da Boga zahvali, ker jej je v sv. Pavlu podelil
gorečega oznanovavca njegovega Sina Jezusa Kristusa in njegovih naukov;
drugič da nam pokaže, kako neskončna je milost Božja, da tudi najter-
dovratniše serce more omečiti in spreoberniti, in da ni mogoče, vsega-
mogočni volji Božji se ustavljati, in tretjič, da nam pred oči postavi zgled
pravega kesanja in spreobernjenja. Da spreobernjenje sv. Pavla ni bilo le
videzno, to je sam v djanji pokazal; ker postal je ves drugi nov človek.
Bil je poprej prevzeten, napihnjen, zdaj je bil ponižnega serca; bil je
poprej togoten, serdit, zdaj ves krotek; poprej ni poznal prave lju¬
bezni do bližnjega, zdaj je bil do vseh ljudi poln sočutnosti, poln poter-
pežljivosti; vsem je hotel vse biti, da bi vse Kristusu pridobil. Bil je poprej
sovražnik križa, zdaj je križ tako ljubil, da je le v njem iskal vse svoje
slave, vse časti, in da ničesa bolj želel ni, kakor s Kristusom križan
biti. K tej iskreni ljubezni do križa ga je posebno nagibalo njegovo grenko
kesanje zavoljo poprejšnjih grehov. Imenoval se je vedno le največega greš¬
nika in je noč in dan svoje nekdanje zmote objokoval. In zatorej je sv.
Pavel res lep zgled pravega spreobernjenja.

O ko bi tudi ti, kristjan! dobro pomislil in v serce si vtisnil to
spreobernjenje sv. aposteljna. Kako pač marsikteri se ziblje v tej goljufni
misli, da pravo skesanje obstoji v tem, da človek le svoje grehe spozna
in se jih spove, če tudi mu ni mar, res poboljšati se ali v drugačnega
človeka se spremeniti. Tako spreobernjenje se le na videz zgodi, pred
Bogom pa nima nikakoršne cene. Ako si imaš očitati pregrešno življenje,
moraš se z vsem sercem k Bogu oberniti; moraš si prizadevati, da čisto
novo življenje pričneš; moraš torej ravno narobe delati, kakor si prej na¬
vajen bil, kakor je storil tudi sv. Pavel, in v zatiranji svojih slabih nag¬
njenj ne smeš nikdar opešati, dokler jih nisi popolnoma ukrotil. Tudi sv.
Pavel se je do konca bojeval, in ker je bil stanoviten, je krono dobil.

Molitev.

O usmiljeni Jezus! ki si sv. Pavlu milostivo podelil moč, da je
dober boj bojeval: pridi tudi meni na pomoč, da bom svoja slaba nag-
njenja, zlasti napuh in ljubezen do sveta stanovitno premagoval, tvoj križ
ljubil in tako krono večne slave dosegel. Amen.


102

26 .  Prosinec ali januar.

Sv. Polikarp, škof in mučenec.

fv. Polikarp je izmed častite verste tistih učencev, ki so iz
ust aposteljnov samih sprejemali nauke Kristusove vere; ki
so nadalje imeli znanje s tacimi, ki so še sami Gospoda
videli; ki so se posebno v Efezu okoli evangelista Janeza
zbirali in iz njegovih bogatih virov zajemali keršansko mo¬
drost. Bil je Polikarp tolikanj srečen, da je sv. Janez sam

svoje deviške roke na-nj položil in
ga posvetil za škofa v Smirni v mali
Aziji okoli 1. 100. Od njegove do¬
movine in njegovih mladih let ni¬
mamo nič gotovih sporočil; kar Časa
pa je on škofovo službo opravljal,
nam tam pa tam ohranjeni spominki
dovelj dopovedd visokost njegovih ker-
šanskili čednost, njegovo vnetost za
Jezusovo vero in za razširjanje nje¬
gove sv. cerkve. Vladal je svojo čedo
z besedo in z djanjem kakor pravi
pastir in apostelj Kristusov. Verniki
so ga tako ljubili, da so si v veliko
čast šteli, če so mu smeli čevlje sezuti ali njegove obleke se do¬
takniti. Kakor njegov učenik sv. Janez, je tudi on zbiral okoli
sebe učence, kterim je radostno pripovedoval od svojega znanja
z Janezom in z druzimi učenci: kaj je od njih videl in slišal,
posebno kar so mu pravili od besed in djanj Gospodovih; eden
njih, sv. Irenej, sporočuje z ginljivo ljubeznijo, kako živo se
spominja častitljivega Polikarpa, njegovih besed, njegove postave,
hoje in vsega njegovega obnašanja. Njemu samemu izmed vseh
škofov po mali Aziji Jezus v skrivnem razodenji prelepo spri-
čevanje daje ter pravi, da čeravno ubožen, je venda,r bogat po
čednostih in milostih, in da mu bo dana krona življenja. Leta
106 ali 107 je doživel žalostno veselje, da je videl svojega to-
varša v mladih letih, škofa Ignacija iz Antijohije, kterega so
ravno v Rim peljali, da bi ga divje zverine raztergale. Lista,
ktera je Ignaci po svojem odhodu pisal do občine smirnske in
pa do njenega škofa, sta obema v veliko pohvalo; v njih prosi
Polikarpa, da bi svojo pastirsko skerb tudi tje obračal, da bi so¬
sednje cerkve omajano antijohijsko podpirale in varovale in z vso
ljubeznijo ko sestro objemale.

103

2. In res njegova delavnost je segala daleč čez meje smirn-
ske škofije. Goreča ljubezen do Zveličarja ga je storila skerbnega
čuvaja verne Čistosti, da je krepko zavračal krivoverce, ki so
Kristusu ali le človeško natoro prisojevali, Božjo pa mu popol¬
noma tajili, ali pa čeznatorno bitje tako čezmerno v njem po¬
vzdigovali, da so od Človeške natore le prazno senco na njem
puščali. On ko učenec aposteljnov, ki so mu sami nauke svoje
izročevali v zvesto ohranjenje, je bil najbolj pripraven in zmo¬
žen za t<5. In kakor je bil za Čistoto vere skerben, tako je bil
vnet za natanko spolnovanje njenih zapovedi. Okoli 1. 160 po¬
tuje v Rim k papežu Anicetu, pogovorit se ž njim o nekterih
cerkvenih zadevah; v obravnavah svojih prideta tudi do ne še
rešenega vprašanja, kdaj prav za prav naj se velikonočni praznik
obhaja. Kristjani namreč na vzhodu so obhajali spomin križanja
in vstajenja Gospodovega zmeraj 14. in 16. dan po mlaji mesca
sušca, kterikoli dan v tednu je že bil. Kristjani na zahodu pa v
petek in nedeljo, ki prideta po 14. dnevu po mlaji tega mesca,
ker je Gospod v petek umeri in v nedeljo vstal. Nista se sicer
sv. moža v tem porazumela, pa v duhu sta vedno edina ostala
in v znamenje te edinosti povabi Anicet častitljivega Polikarpa,
naj namesto njega daritev sv. maše opravi — res za tiste
čase kaj posebna čast. Tudi v Rimu se je sicer sv. mož veliko
prizadeval za edinost sv. cerkve, in mnogo v krivoverske zmote
zapletenih je on v naročje katoliške resnice nazaj pripeljal. En¬
krat ga  na ulicah sreča krivoverec Marcijan. Polikarp se gajioče
ogniti, ali Marcijan derzno pred-nj stopi in ga vpraša: ,,Skof!
ali me poznaš ?“ Pa Polikarp mu rezno zaverne: „Pač te poznam
pervorojenca satanovega!“ Res huda beseda, pa kaj? krivoverci
so se mu bili tako priskutili, da si ušesa maši, kedar sliši o njih
govoriti. In po pravici. Skrivno zapeljevanje krivovercev je bilo
za cerkev takrat bolj škodljivo, kakor očitno preganjanje. Kri¬
voverci, večidel možjč, polni napuha in spridenega serca, so
kristjane motili z nečimurnim tuhtanjem in puhlim modrovanjem,
je pohujševali s svojim uporom zoper cerkveno od Boga po¬
stavljeno oblast, so napravljale razdore po občinah, so morili
duha ljubezni, klicali pa vraga prepira in sovraštva na dan. •

3. Več let potem še vlada Polikarp svoje ovčice v apo¬
stolskem duhu ljubezni in gorečnosti in verni so bili bogati vseh
darov in milost sv. Duha — terdni v veri, popolnoma v ljubezni.
— Leta 166 o času rimskega cesarja Marka Avrelija se po Aziji,
nova vihra zavzdigne zoper kristjane. Cesarski namestnik v Aziji,
Stati Kvadrat, da najprej 12 kristjanov v Smirni med divje
zveri vreči. To Polikarpa v dno serca zaboli. Ko skerben oče
gre od hiše do hiše, tolaži, vnema svoje verne ter je opominja,
naj se hrabro vojskujejo in voljno ter p e, da stanovitni in zvesti
ostanejo zveličanski veri. Ali serčni kristjani se niso bali ne muk

104

ne smerti, le skerbelo jih je stran ljubljenega škofa in ne zastonj.
Po Smirni so očitne igre hrumele in na tisuče jih vrč v gledišče
med razuzdano veselje; veliko kristjanov je življenje izdihnilo
pod kremplji in zobmi divjih zveri. Kervi pijana in še žejna
derhal pa kriči: „Smert tem prokletim, smert vsem kristjanom;
kaj morite le ude, glave pa ne: Polikarpa poiščite!“ On to zvč,
in vendar hoče vpričo tolike nevarnosti v mestu ostati, pa po
silnem prigovarjanji prijatlov vendar beži na bližnjo pristavo,
kjer noč in dan moli za stiskano cerkev in za svoje ovčice. Pa
Bog mu je bil krono mučencev odločil. Eno noč, tri dni, predno
so ga neverniki zasledili in zgrabili, vidi v sanjah, da mu izpod
zglavja plamen šviga. Ves vesel drugo jutro reče tovaršem: „Ne
skerbite več za-me, ljubi moji! v kratkem bom v ognji Boga
poveličeval in Kristusu spričevanje dajal!“ Iiitfo sicer ga skerbni
tovarši še dle v kraj odpeljejo, ali ne rešijo ga ne. Neverniki
namreč pridno preiskujejo vse mesto in vso okolico, in ker tudi
na zapuščeni pristavi nobenega njegovega sledii ne najdejo, zgra¬
bijo ondi dva mladenča, služabnika Polikarpova, in enega tako
dolgo mučijo in natezajo, dokler jim njegovega zavetja ne izdd.
Drugi dan že rabeljni in vojaki hišo obstopijo. Lahko bi jim bil
ušel, pa ni hotel, ampak ves udan v previdnost Božjo reče:
,,Zg6di se volja Božja! 44  Pride iz zgornje sobe, kjer je ravno
molil, sam doli in je prijazno pozdravi. Dd jim ko ljubim gostom
postreči z jedjd in s pijačo ter jih prosi eno uro odloga, da bi
se sam tudi okrepčal za hudo in poslednjo pot. Moli, ne eno,
ampak dve uri s toliko gorečnostjo, da je bilo cel<5 nevernim
vojakom žal, da so šli tako častitljivega starčeka lovit. Prav zo-
perno jim je, ko ga ponoči na osla posadč in proti mestu od¬
peljejo. Blizo mesta jih dojdeta Herod, vojaški desetnik in njegov
oče Niket. Sv. škofa vzameta k sebi na voz, ter mu na vso moč
prigovarjata, da bi vero zatajil. Dolgo ju molče posluša, na¬
posled pa naravnost reče, da tega nikdar ne stori. To ju tako
razkači, da ga jameta gerdo psovati in ga naposled tako silovito
z voza suneta, da se ubogi starček na nogi hudo pobije. Pa on
ne mara nič za bolečino, in veselo proti mestu gre.

4. Pripeljejo ga v gledišče. Glas z neba mu zakliče: ,,Po¬
likarp! bodi močen in serčen!“ Ta glas slišijo tudi pričujoči
kristjani. Oblastnik mu veli, naj Kristusa zataji in preklinja
in naj z ljudstvom kliče, da „smert tem prokletim (kristjanom.) 41
Polikarp se oberne proti poganski množici, se ozre v nebo in
milo zdihne: „Smert jim (poganom.) 44  Oblastnik ni zadovoljen
s temi besedami in ga še bolj zaroti, naj se vendar usmili
svoje visoke starosti, naj priseže pri gčniju (duhu, varhu) v ce¬
sarjevem in naj se Kristusu odpovč. Polikarp mu odgovori: „Sest
in osemdeset let sem že Kristusu služil in mi še nikoli nič ža¬
lega ni storil; kako bom preklinjal njega, svojega kralja, ki me je

105

odrešil? 44  Oblastnik mu žuga z zvermi. „Le pokliči jereče
Polikarp, „vesel sem, ako me zverine požrd. 44  — „Ako se zverin
ne bojiš,“ se sodnik jezno zadere, „te bom z ognjem ukro-
til.“ In Polikarp mu odgovori: „Groziš mi z ognjem, ki le
kratko časa gori in ugasne; pa ognja ne poznaš, ki večno gori,
kterega se bolj ko tvojega bojim. —- Pa kaj se mudiš? Daj da
pridere zverina, ali stori kar hočeš; kristjan sem in Kristusa ni¬
koli ne zatajim. 44  Oblastnik zdaj razglasi, da Polikarp nikakor
Kristusove vere ne zataji. Tedaj se udere med derhaljo ko val
in splav, vzdigne se velik hrum in šum in jud in ajd — vse
križem vpije: „On je učenik prokletih, oče kristjanov po Aziji,
zaničevavec postave, sovražnik bogov — med leve ž njim!“
Ker so bile pa zverinske igre že minule, obsodijo ga na germado.

5. S peklensko urnostjo zvlači derhal, zlasti judovska, iz
kopel in tovdrnic derva in smolo in slamo. Polikarp odloži plašč
in črevlje sezuje. Hočejo ga poleg navade, z žreblji h kolu pri¬
biti. Pa Polikarp jim reče: „Ne trudite se, Bog, kteri mi po
svoji milosti pomaga, da goreč plamen voljno terpim, on me
bo tudi krepčal, da bom v ognji mirno obstal, če tudi mi trupla
ne pribijete. 44  Tedaj mu samo roke na herbtu zvežejo in ger¬
mado zažg<5. Predno se razgori, povzdigne častitljivi starček oči
proti nebu in moli na glas: ,,Gospod, vsegamogočni Bog, Oče
ljubeznjivega, hvaljenega Sina, Jezusa Kristusa, po kterem smo
prejeli milost, da Tebe poznamo, Bog angeljev in moči, Bog
vseh pravičnih, zahvalim Te, ker si mi milostno dal dočakati
te ure, ob kteri bom med versto tvojih mučencev prištet. Sprejmi
moje življenje ko prijeten žgaven dar, rad Ti ga darujem v
tvojo čast in slavo Tvojega Sina Gospoda našega. Amen. 44  Ko¬
maj to zmoli, že germada od vseh strani plameča gori. Ali glej!
Bog svojega služabnika sredi gorečega plamena čudno ohrani.
Na levi in desni šviga kviško nad njim v podobi ognjenega oboka
ali v vetru napetega jadra; sv. škofa se ne dotakne. Stoji sredi
ognja in se zdi' kakor zlato ali srebro v ognji čiščeno; okrog in
okrog pa se širi prijeten duh, kakor bi se žgale najboljše di¬
šave, sovražno množico pa omami plaho stermenje, ki se kmalo
preverže v šumeče godernjanje, v perteče gibanje. Tedaj zapove
sodnik rabeljnu, da ga z mečem prebode. Iz rane režeče vi¬
dijo snežnobelega golobčeka proti nebu zleteti, in toliko kervl
iz nje priteče, da germado pogasi Tako je skor stoletni škof,
poslednji apostolski mož, berž ko ne leta 166 svoje slavno živ¬
ljenj® končal, ko je 70 let smirnsko cerkev vladal in je brez
števila nevernikov za sv. vero pridobil. Kristjani bi bili radi
truplo njegovo pokopali, ali pogani zlasti pa judje oblastnika
pregovorč, da jim tega ne dovoli, češ, da bi mu kristjani
Božje časti ne skazovali. Da je bil mir besedi, veržejo ga vojaki
zopet v ogenj. Kristjani poberd potem kosti in je ko najdraži

106

zaklad shranijo na spodobnem kraji, in so tam obletnico njego¬
vega mučenstva obhajali. Se dan današnji je v mestu Smirni
majhena kapela, v kteri je grob sv, Polikarpa,

Obrazuje se v škofovi obleki, zraven njega stoji goreča germada.

Kako tolažbe polna je vera, da je Jezus Kristus včlo-

večen Bog.

fffjuša keršanska! vem, da bi tudi ti rada ktero teb obžganih kosti,
da bi jo ko drag spominek branila in častila. Ali jaz ti podam ostanek
veliko dragoceneji, in sicer iz njegovega duha.  Sv. Polikarp je namreč
napisal list do Filipljanov, v kterem se nahaja tudi ta tolažbe polni nauk, da
je Gospod Jezus Kristus včlovečen Bog. On je videl sv. aposteljna Janeza,
od njega je bil v keršanski veri podučevan, od njega tudi za škofa po¬
svečen. Slišal je od njega popolno zlato, tedaj tudi to imenitno resnico,
da je Jezus Kristus Sin živega Boga, da ni torej zgolj človek, ampak
Bog in človek skupaj.

Ti, duša keršanska! vem, da še nikdar nisi dvomila o tej resnici,
ti si se zmeraj zvesto in vemo oklepala Jezusa Kristusa ko Sina Božjega;
ali gotovo si slišala že, da dandanašnji je več ljudi, ki v Jezusa Kristusa
nočejo verovati, kterim on velja le za modrega moža, kteri tedaj tudi ne
verujejo, da se je Sin Božji včlovečil, in je na križu umeri, da bi nas
greha in večnega pogubljenja rešil. Kteri tedaj ne verujejo v Jezusa Sina
Božjega, oni taje tudi vstajenje od mertvih in sodbo, čeravno je tudi to
J ezus učil.

Zdaj pa poslušaj, kaj pravi sv. Polikarp o teb nevernih ljudeh. V listu
do Filipljanov piše takole: „Kdor ne terdi, da se je Jezus Kristus včlo¬
večil, je antikrist. Kdor taji, da ni Jezus na križu terpel, je hudič. Kdor Božjo
besedo poleg svojega spridenega serca razlaga in uči, da ne bo vstajenja
od mertvih, ne sodbe, je pervorojenec satanov.'' Na to pa nadaljuje:

„Imejmo torej pred očmi svoje upanje in ne ločimo se nikdar od
zastave svoje pravičnosti, ktera je edino le Jezus Kristus."

Vidiš tedaj, duša keršanska! kako sveti učenec aposteljna Janeza
sodi o tistih, ki taje Božjo natoro Kristusovo; on je imenuje antikriste in
satane. Ne daj se nikakor slepiti tacim sovražnikom tvojega Božjega Od-
rešnika, če tudi se ti zde imenitni, olikani in učeni. Taki ljudje so večidel
zatelebani v krivičnosti in sladnosti tega sveta, in ker Jezus krivico ob-
sojuje, napuh in sladnost pa zametuje, zatorej tudi od njega nič nočejo
vedeti in ž njegovim naukom tudi njega vred taje.

Ti pa se terdno derži Jezusa, Sina Božjega in križanega Zveličarja.
On je tvoja pomoč, tvoja krepost, on tvoja luč, tvoja tolažba v življenji
in v smerti. Kdor va-nj veruje, ta ima večno življenje. Obudi torej večkrat
vero, upanje in ljubezen in reci: „0 Jezus! v Tebe verujem; o Jezus! v
Tebe upam; o Jezus! Tebe ljubim vekomaj. Amen."

Molitev.

O Jezus, Sin živega Boga! daj mi živo vero, da se te bom zmeraj
zvesto deržal, da bom tako hotel za-te tudi umreti. Amen.


10T

217 .  Prosinec ali januar.

Sv. Janez Krizostom, škof in cerkven učenik.

K  bi človek zgodeb polno, vere terdno, ljubezni goreče
vljenje slavnega cerkvenega učenika Janeza Krizostoma
spodobno popisal, in cel6 v majhenih obrisih, moral bi
imeti njegovo zgovornot in njegovega duha. Janez rojen v An-
tijohiji, glavnem mestu Sirije, je bil mladika imenitnega in bo¬
gatega debla. Starše njegove je bil škof Meleci spreobernil. Oče

Sekund mu zgodaj umerje; nje¬
gova mlada, pobožna mati,
že z 20. leti vdova, noče v novo
zakonsko zavezo stopiti, da
bi sinu vso svojo materno
ljubezen darovala. Vodila ga
je kakor angelj varil po nje¬
govih pervih potih življenja,
budila je v njem potrebo po
tesnem zedinjenji z Bogom ter
mu vlivala v mlado serce vi¬
soko spoštovanje do Božje be¬
sede. Ker se njegove dušne
zmožnosti Čedalje lepše in bo-
gateje razcvetajo, poskerbf mu
najboljše učenike in Janez to¬
likanj napreduje, da je
izverstni učenec govornika Li-
banija (ajda), kteri mu reče
enkrat, da kakošne matere imajo pač ti kristjani, in da bi no¬
benega boljšega naslednika v svojem učeništvu ne imel, ko bi
ga le kristjani ne bili premotili. Po doveršenih šolah stopi v
pravdarski stan, v kterem so se dosegale najviše deržavne službe
in časti. Zlasti do vdov in sirot se kaže miloserčnega zagovor¬
nika, ter prejema njih tožbe in pravde in sicer brez plačila. Pa
raznotere zaveze in zahajanje med vsakoverstni svet, kamor so
ga zapletala in zanašala njegova pravdarska opravila, skerhajo
in oslabč njegova verska čutila in strahoma opazi, da so gle-
diščne veselice in drugi plesi le preveč oblasti dobili čez nje¬
govo serce. Sklene torej izmed hruma se umakniti in razhlapiti
spone, ki so ga na svet naklepale. Umakne se v domačo tihoto,
v spokorno življenje in polno zatajevanja, prebira sv. pismo,
(znal je novi zakon ves iz glave), v modrost Jezusovih naukov se

108

bolj in bolj potaplja in si prizadeva, njihovega duha po vnanjem
in notranjem se ves navzeti. Tako pripravljen prejme sv. kerst
in škof Meleci ga za lektorja — cerkvenega bravca — postavi.
Ne sliši se več kaka zbadna, napačna ali zaprisežna beseda iz
njegovih ust, in ne meni se za šale druzih. Dozdanji prijatli in
tovarši pikajo sicer njegovo molčečnost in skromnost, ali kmalo
jim njegova neogibna značajna terdnota usta zapahne, in — spo¬
štujejo ga. Leta 374 po materni smerti ga poprime živo hrepe¬
nenje, da bi si po zgledu in v družbi bogomiselnih puščavnikov
in redovnikov duha še bolj prebrisal, serce še bolj oživil. Gre
torej v bližnje gorovje in se tam po napeljevanji sivega samo-
tarca v vse vaje in mertvenja podd, potem pa sam dve leti pre¬
živi v skalnati votlini v zgolj molitvi, učenji in preostrem kri¬
žanji mesd. Samota nese človeka v jasne višave, pa obrodi v
njem tudi škodljive domišljave; izredf čverste možč, pa tudi kla-
verne ljudi, ki se le v včšastih sanjah zibljejo; osorno mertvenje
pač duha svobodnega in krilatega stori, pa je tudi mati duhovne
toposti in grenkosti sercd. Krizostom menda pač spregleda po¬
sebne nevarnosti samotarnega življenja, morda se zboji tudi, da
bi je njegov duh po napačnih potih ne ukrenil in da bi on v
samih pobožnoostrih vajah ne zamudil zblaževati prave človeške
bitnosti, posebno pa ga straši po tolikanji spokornosti shirano
zdravje in medleva storivnost — kar že bodi, Božja previdnost
ga pelje 1. 380 v Antijohijo. Tam je posvečen za dijakona, 1. 368
pa za mašnika.

2. Spolnil je zdaj 40 let. Melecijev naslednik Flavijan mu
naroči besedo Božjo oznanovati, kar so tistihmal le škofje oprav¬
ljali. Poln svete vednosti, vajen v vseh keršanskih Čednostih in
obdarjen z izverstno zgovornostjo, jo oznanuje 12 let, in nikdar
mu vir ne usiha. Zajemal je iz bogate struge sv. pisma, iz pol¬
nega zaklada svojega sercd, in iz derččine vsakdanjega življenja.

— Znal je namreč posebno urno in bistro spreumevati vsakdanje
dogodbe in po njih segati v serce poslušavcem. Ni jih prevzemal
z vnanjo bleščobo, ne z leskom preopiljenih besed, ampak vnemal
je je z bogastvom misli, z živim popisovanjem, z naglostjo, s
ktero so se verstile primerne opombe, krasne slike in terdni do¬
kazi. Glas mu je čist in doneč, njegovo gibanje olikano, očf se
mu žarč v milem ognji ljubezni, kakor očf Janeza evangelista,
kedar je hladna serca ogreval, ali kakor rahel dežek po njih
poljanah škropil ali kakor hladeče mazilo tolažbo va-nje vlival;

— ali kedar se je s plamenečo gorečnostjo Janeza kerstnika
vzdignil zoper tedanje pregrehe: zoper lakomnost velikašev, zoper
lišp ženskega spola, zoper terdoserČnost bogatinov, zoper mlač¬
nost meščanov, zoper duhovno lenobo ljudstva: tedaj je bil
njegov glas oster in silovit, kakor nož, ki rane reže, kakor
kladvo, ki terdovratna serca drobi; žarne strele so mu švigale

109

iz oči, gromovite besede mu bobnele iz ust, njegovo gibanje je
bilo enako gibanju junaka, ki z gotovo roko kopje meče, in z
zmagovito desnico podiravne mahe bije. Tako izversten govornik
je bil, da mu enkrat poslušavci med nagovorom kar ploskajo in
ga na glas hvalijo; ali on je posvari rekoč, da niso v gledišču,
in da naj njegovo besedo raji ohranijo kakor hvalijo. Obudil je
bil novo keršansko življenje po mestu, in veliko krivovercev,
poganov in judo v spreobernil h katoliški veri. Iz vseh krajev in
iz vseh stanov, tudi judje in ajdje so se gnjetli okoli njegove
leče. Po vsem vzhodu sluje njegova zgovornost.

3. Proti koncu 1. 397 umerje včliki škof — očak Nektari
v Carigradu. Dvorska ničemurnost, glas duhovnov in želja ljud¬
stva se združijo v izvolitev mašnika Janeza v Antijohiji, pervega
duhovnega govornika tistih časov, kterega tudi poznejši svet časti
s priimkom „Krizostom u  (Zlatoust). Ali ker vedo, da se Janez
visocih časti ogiblje, da ga tudi ljudstvo antijohijsko ne bi ra-
dovoljno izmed sebe pustilo, torej cesar Arkadi nekemu poslancu
naroči, naj ga z zvijačo v Carigrad pripelje. Res, poslanec
prosi sv. moža, da mu grobe mučencev pokaže, ki so zunaj
mesta. Pa komaj Janez na vozu sedi, poslanec zapovč, naglo
po cesti v Carigrad voziti. Tako je bil ponižni mašnik šiloma
v glavno mesto odpeljan, in tam čez leto in dan za škofa po¬
svečen. Njegova čast je bila zdaj perva za papeževo po vsem
svetu in perva za cesarjevo po vsem cesarstvu. Ali ž njo mu je
bilo tudi neznansko breme naloženo. Na cesarskem dvoru so go¬
spodovale kovarne, časti in denarja lakomne ženske, in pa skop¬
ljenci po duhu in telesu, kterim so bile mar le zvijače in po¬
tuhe. Duhovščina prevelike škofije, ki je segala čez 28 pokrajin,
je bila v žalostnem stanu: podložni škofje so se med seboj pre¬
pirali o dlakocepnih bogoslovskih vprašanjih; niži duhovni so
pohajali za posvetnimi veselicami; krivoverci Arijani so se po¬
vsod šopirili. Pogumno se novi škof dela loti. Z vso močjd se
vzdigne zoper grozno spridenost keršanske črede, zato pa najprej
duhovščino zaverne pod jarem cerkvenih postav, in v ta namen
poprijema za slednji pripomoček: on ljubeznjivo opominja, ostro
svari, tudi kaznuje in odstavlja, ker hoče najprej čuvaje sijonske
iz spanja predramiti, ki so poklicani, da bi nad druzimi čuli. Sam
sveti svojim duhovnom v vseh čednostih; živi ostro, ogiblje se
vseh družeb in veselic, sam nikdar ne gosti in tudi k drugim
v gostije ne zahaja; bogate dohodke obrača v vstanovljanje in
popravljanje bolnišnic in za druge blagotne naprave; obiskuje
bolnike in jetnike; je zagovornik vsem stiskanim in zatiranim in
za-nje zastavlja vso svojo imenitnost nestralioma pred kterokoli
oblastjo na zemlji. Cesarica Evdoksija ubogi siroti krivično vi¬
nograd vzame. Krizostom jej napiše list, naj krivično blago
poverne. Prazen trud. Gre sam k nji — zastonj. Pride cesarica

110

k cerkvi o križevem. Ali Krizostom stoji med vratmi, in jej ne
pusti' va-njo. Cesarica se togoti, vojak že meč izdere, da bi sv.
škofa prebodel, kar mu mahoma roka odervenl in se ne da kre¬
niti, dokler svetnika odpuščanja ne prosi. In takd pri druzih pri¬
ložnostih. Pervi cesarjev služabnik Evtropi, nenasitljiv ropar, ne¬
sramen spohotnik, pade vendar. Ljudstvo dolgo tleči gnjev in
čert do njega se razbuhtl v veselo kričanje in grozno rotenje.
Mož, ki se mu dan poprej vse priklanja in ga vse lažnjivo časti,
ne najde nobenega zavetja. Cerkvam je bil vzel zavčtensko pra¬
vico in zdaj sam beži v cerkev in se bled in plah altarja oklepa.
Hrupeča derhal plane za njim, kar se nanagloma Krizostom pri¬
kaže in reši trepetiina. Vojaki burovito od cesarja zahtevajo,
naj se gerdunu kri pocedi; zopet ga Krizostom obvaruje in
ljudstvo s prelepim govorom potolaži.

4. Prava velikost se nikdar lepše in svetleje ne pokaže,
kakor v temi bridkosti in v noči terpljenja. S svojo neozirno
gorečnostjo za Božjo čast, s svojo apostolsko pogumno odkri-
toserčnostjo, s ktero je govoril zoper dvorske gerdobnosti in ne¬
spodobno življenje vikših duhovnov, mu pridobi hude sovraž¬
nike, kterim je cesarica Evdbksij a sama glavarica bila. Sklenejo,
kakorkoli si bodi pahniti ga s sedeža carigrajskih očakov in po¬
godi se jim. Teofil, očak aleksandrijski, mož ohol in slavohlepen,
ki že davno jezo kuha zoper njega, menda ker je sam hotel
sedeti na škofovem prestolu carigrajskem, iz nitrijske puščave pre¬
žene več egiptovskih redovnikov, češ, da so krivoverniki. Ali
oni pri Krizostomu pribežališče najdejo in pri cesarju zoper ale-
ksandrijca tožbo vzdignejo. Teofila v Carigrad pokličejo, da bi
se pred duhovno sodbo pod predsednikom škofom tam odgovoril.
Ali on zna to reč vedno odrivati in sam sebi zveste prijatle na¬
birati, nasprotniku pa hude sovražnike nakopavati, kterih dovelj
dobi med duhovni in pa dvorjani. Ti tožijo Krizostoma, da ne
živi poleg svoje visoke časti; da iz zgolj skoposti vsej dostojnosti
v zobe bije; da je ošaben, terdoserčen, lakomen mož, ki s člo¬
veško slabostjo nima nikakoršnega usmiljenja in jeze svoje krotiti
ne zna; da niko.mu ne prizanese, in da posebno napake najviših
žen na leči naravnost i-azkriva; tudi to mu v hudodelstvo šte¬
jejo, da ga svet primerja — Mojzesu, Eliju in Janezu kerstniku!
Opiraje se na cesaričino veljavnost se zbere unkraj Bospora okoli
30 večidel egiptovskih škofov, kteri ga obsodijo, naj se iz
službe pahne in po cesarjevem povelji iz dežele prežene. Ko
ljudstvo to zvč, noč in dan straži okoli škofove palače, in zdi
se, da hoče tudi s silo svojega vikšega pastirja braniti. Še le
tretji dan se razide. Tedaj se Krizostom sam natihoma cesarskim
stražnikom izroči. Peljejo ga zvečer proti loki; on pa reče pri-
jatlom, ki ga žalostni spremljajo: „ Grozi se morje in valovi
šumč, pa ne gremo ne v zaton. Česa bi se bali? Smerti? Kristus

111

je moje življenje in smertje moj dobiček. Pregnanstva? Vesoljna
zemlja je Gospodova." Po noči prebrodijo morsko ožino, in potem
ga izpustč. Serda klik zatreptf drugi dan po Carigradu — verni
otroci ne morejo molčati, kedar jim ljubljenega očeta uropajo.
Goste trume plakajočega ljudstva ne napolnujejo samb cerkva,
ampak se tudi po ulicah in tergih valč. Teofil s svojimi družab¬
niki pride v mesto — vriš pa je čedalje glasneji in ponočen
potres ga najhujše razvihtf: oplašeni dvor škofa nazaj pokliče.
Pride in sprejme ga ljudstvo z nepopisljivim veseljem ter ga v
cerkev pelje; Krizostom stopi na lečo ter vernim govori: „Hva-
ljen bodi Gospod! To je moje pozdravljenje do vas o moji ver-
nitvi. Naj pride, karkoli hoče, za vse bodi hvaljen Gospod!"

5. Ali mini. ne vživa dolgo. Na tergu pred cerkvijo sv.
Zofije si da cesarica Evdoksija na pozlačenem stebru postaviti
svoj srebern kip in njegovo postavljanje z javnim igranjem in
rajanjem obhajati. To je službo Božjo v bližnji cerkvi zelč motilo
in škof je to po pravici grajal ko gerdo nespodobnost in pohujš-
ljivo razsajanje. Evdoksija to zvč, in je kervavo razdražena. Kuje
in verta na vse platf, da bi ga zopet iz Carigrada iztirala, in
ne da si mini; dokler se drugi zbor škofov ne skliče. Nepre-
strasljivi škof pa njeno hudobno počenjanje v očitnem govoru
razkrije. Govore namreč o smerti Janeza kerstnika, hudo šiba
babjo samopašnost in med drugim reče: „Še se togotf in pleše
Herodijada in bi rada na plošči Janezovo glavo!" Te besede, se
vč da merjene na cesarico, njegovo sodbo zapečatijo. V drugič
ga odstavijo in žend v prognanstvo 1. 404. Peljejo ga v Kukuz,
uborno mestece male Armenije, kamor čez 70 dni trudapolnega
hoda ves bolehen pride. Mnogo terpf sv. mož v tem pustem
kraji, kjer po zimi strašen mraz pritiska, po leti pa silna vročina
med stermimi gorami pripeka. Pa ljudstvo, ki ga je bilo z ve-
licim spoštovanjem sprejelo, to mu prav skerbno streže, da se
polagoma zopet okrepča in se mu minule muke in nevarnosti v
veselje spremenč. Od vseh platf tudi od daleč daleč dohajajmo
duhovni in svetni k njemu, da se z besedo in z djanjem poklonijo
največemu možu vzhodnje cerkve. Tudi v tej puščavi med Ta-
verskim gorovjem Krizostom ustmeno in pismeno blagovito dela
za Božje kraljestvo. Na vse kraje pošilja do svojih prijatlov —
gorečih duhovnov — liste polne tolažbe, v kterih je vnema, da
stanovitno prenašajo slednjo terpljenje. Tudi k poganom pošilja
duhovne, in sam jih z oznanovanjem in z zgledom veliko za pravo
vero pridobi. Prijatli njegovi se tega veselč, sovražnike pa zopet
zbada nejevolja in nevoščljivost, da se ime v pusto zakotje sveta
prognanega škofa čedalje lepše posvita; ne nehajo torej, dokler
premehkemu cesarju novega povelja ne izsilijo, naj se nemu¬
doma tira v Piti, v naselbino med divjaki na skrajnih mejah
cesarstva, na vzhodnjem bregu černega morja. Dva sirova vojaka

112

češarke straže spolnita to kruto povelje, in viša služba jima je
bila obljubljena, če tako naravnata, da jima med potjo umerje.
O slednjem vremenu popotujejo, po vročini in dežji, nikoli ne
prenočujejo po mestih, ampak po revnih kočah; veliko dalje
mora peš hoditi in ni mu dovoljen noben počitek, ni mu pre-
skerbljena nobena postrežba; merzličnemu je hrana terda ples-
njeva skorja kruha, in smerdljiva voda je njegova pijača. Cez
tri mesce ga prižend v Komano, mesto v Pontu, pa gred<5
kar skozi, da bi ne daleč proč prenočili pri cerkvi, v kteri so
počivale kosti sv. škofa in mučenca Baziliska. Tam se po noči v
spanji prikaže Janezu sv. Bazilisk s sv. Lucijanom mašnikom in
mučencem antijohijskim in mu reče: „Potolaži se, brat moj Ja¬
nez, jutri se snideva!“ Ta prikazen ga z nebeško tolažbo na¬
polni; in hoteč se za smert pripravljati poprosi vojaka, da bi
odhod do enajste ure odložila. Pa neusmiljeno ga le naprej ri¬
neta skor dve uri hoda. Tu se jima bolnik na tla zgrudi, da ga
komaj do une cerkve nazaj spravita. Nazaj došel že čuti, da se
mu smert bliža. Dene torej od sebe stara oblačila, ter je raz¬
deli. Obleče se v novo belo obleko, kakor bi šel na svatovščino,
prejme sv. zakramente, se zaznamva s sv. križem in z navad¬
nimi besedami: ,,Bogu bodi čast in hvala za vse! Amen 11  — iz¬
roči svpjo dušo v stvarnikove roke 1. 401. v 60. letu svoje sta¬
rosti. Štiri dni potem Bog tudi cesarico Evdoksijo na sodbo
pokliče.

Po smerti cesarja Arkadija vlada njegov sin Teodozi II.
Pobožni sin hoče, kolikor mogoče, poravnati krivico svojih
staršev in zapove 1. 438, da se truplo Krizostomovo iz Ko¬
mane v Carigrad prenese, ker je ljudstvo tudi po mertvem pa¬
stirji hrepenelo. Zgodi se to s tako slovenostjo, kakoršne še
mesto nikdar ni videlo. Ko se ladij a s sv. truplom bregu pri¬
bližuje, zanese jo veter proti ravno tistemu vinogradu, ki se ga
je bila cesarica polastila. Ljudstvo vrč iz vseh krajev. Cesar
Teodozi sam z vsemi dvorskimi služabniki in očak z vso duhov¬
ščino gre truplu naproti. Bilo je pozno zvečer; bregovi se žare
v rudečkastem plamenu, zvezde na nebu migljajo v sreberni
svetlobi, pljuskajoče morje pa šumi in radosti priglasva; raz¬
svetljene, okinčane in ovenčane ladije sidra pripnd; sveti ostanki
se na cesarskem vozu peljejo v cerkev sv. aposteljnov in pod
altarjem shranijo. To se je godilo 27. januarja 438. Grrof Stoll-
berg opomni o tem prav lepo in resnično: „Ako se oblažen in
v morje sladkosti in luči topeč duh še udeležva djanj svojih nek¬
danjih bratov, o, s kakovim dopadenjem je moral pač zdajci
Krizostom se ozirati na to slovesnost, o kteri mu je neizmerno
cesarstvo spravni dar žgalo za vse tukaj doli okušane muke in
terpljenja! 11  — Pozneje je bilo sv. truplo iz Carigrada v Rim
prepeljano, kjer še zdaj v vatikanski cerkvi počiva. Krizostom

113

ni bil sarmi najizverstniši govornik, ampak tudi najboljši tolmač
sv. pisma v izhodnji cerkvi, V duhu sv. Pavla, kterega je po¬
sebno častil, je govoril in pisal, kakor bi mu bil ta apostelj
sam na uho narekoval. Z nekako bojaznijo prebiramo še zdaj čez
skoro poldrugi tisuč let njegove bukve: stermeče občudovanje
nas prehaja -— tiho ponižno se pripogibljemo pred velevitim
duhom, kteri zdaj v Bogu — ne počiva  ne, ampak dela še
zdaj za Božje kraljestvo na zemlji.

Obrazuje se ko škof s knjigo v roki.

O poglavitni keršanski čednosti, ki se zove serčnost.

llfse čednosti so čudovito cvetele v življenji sv. Janeza; bil je po¬
hleven in ponižen, poterpežljiv in miren; živa je bila njegova vera, ne-
zvenljivo njegovo upanje, plameneča njegova ljubezen do Boga in do ljudi;
ali ena čednost se posebno sveti nad njim in ta je serčnost.  Ona je tista
čednost, s ktero človek premaguje vse zapreke, kterekoli ga opovirajo v
spolnovanji njenih dolžnosti, po kteri je človek pripravljen in voljen, rajši
tudi vse preterpeti, kakor pa dolžnosti svoje ne spolniti. Bral si, ljubi
moj! kako je sv. Janez nestrJhoma in brez vse prizanašbe pridigovalzoper
pregrehe visokih in nizkih, ker je bil prepričan, da ima škof tako visoko
in široko oblast, da sme in mora vsacemu resnico naravnost povedati.
Bral si, kako je tudi takrat, ko so na-nj vse hudobne sile udrihale, ven¬
dar druge tolažil in dolžnosti svojega stanu na tanko spolnovati si prizadeval.
Njemu je bilo mar le poviliševanje Božje časti; odtod tudi njegova na¬
vadna prislovica, da „čast in hvala bodi Bogu za vse, Amen Kakor siva
skala sredi treskanja in bobnečega groma je on terdno stal; edina smert
je konec storila njegovi gorečnosti. — Kristjan! vprašaj sam sebe: Ali
imam tudi jaz tako serčnost, tako gorečnost, tako zaupanje v Boga, ali
nisem marveč kakor terst, ki ga sapa semtertje maje? Kavno dandanašnja
doba ni taka, da bi se dalo sem pa tj e omahovati med Jezusom in svetom,
med resnico in blodnjo, med pravico in krivico, med vero in nejevero!
Vsak pošten človek se mora zdaj odločiti, s kom da hoče potegniti in
vleči, in sicer ravno zdaj, ko satanovo kraljestvo vse orodje brusi in kreše
ob rimsko skalo, da kar iskre lete!' Ako hočeš deržati z Jezusom in ž
njegovo sv. cerkvijo, mora ti to tudi resnično mar biti, in ne smejo te
nikakor ne človeški oziri, ne poguba imena in premoženja, ne posmeho¬
vanje, zaničevanje in preganjanje zaderževati, da bi dolžnost pravega ka¬
toliškega kristjana in učenca Jezusovega ne spolnoval. Ne bodi torej, hi¬
navec! Ako si katoličan, bodi ves, zvest in stanoviten, in podeljena ti bo
krona, ktero je Jezus Kristus obljubil vsem svojim zvestim učencem. Kaj
boš tedaj storil? —

Molitev.

O sveti, mogočni, večni Bog! podeli mi milostivo, da bom zvestč
in nestrahoma terdno stal v veri, v upanji v Tebe in v ljubezni do Tebe
do smerti. Amen.

——

Življenje svetnikov in svetnic božjih. I. zv.

8

114

28. Prosinec ali januar.

Sv. Pavla, vdova, in njena hči sv. Evstohija, devica.

MjsA  ože bo kameli iti skozi šivankino uho, kakor bogatemu
^j^^priti v Božje kraljestvo.“ Skušnja in zgodovina nas uči,
da kakor gobe po deževji iz tal, tako nevarnosti in skuš¬
njave iz bogastva pičč, in človeka z mogočno silo od Boga od-
peljujejo in med ničemurnosti sveta potegujejo. Da bi te besede
Gospodove prav razumeli, in ne mislili, da bogati in premožni
nikakor ne morejo priti skozi ozka vrata življenja, revežem pa
so duri nebeške na stežaj odperte. Zveličar prav pomenljivo pri¬
stavi: „Vendar pri Bogu je vse mogoče. 11  (Mat. 19, 24. 26.) Bo¬
gastvo in zakladi tega sveti niso že sami na sebi zaničevati n
zamotati; oni so dar Božji in prava dobrota, ne zato, ker nam
dajejo zavžitek in nam veselje napravljajo, ampak ker nam do¬
brotljivost Božjo razodevljejo, da naše serce k hvaležnosti in
ljubezni nagibljejo; pa še veče vrednosti so, kedar je obračamo
v duhu keršanske radodarnosti, ali pa se jih celo čisto tvegamo
in tako pokažemo, da Boga čez vse ljubimo, bolj ko sami sebe
in vse pozemeljsko. Blagor bogatemu, ki to stori in s tem vele-
serčnim djanjem mogočnosti milosti Božje spričevanje daje.

2. Pavla je bila prav starega in imenitnega rodil. Njen
oče, Gerk po rodu, je veljal za rodovinca kralja Agamemnona;
njena mati, Rimljanka, je štela sloveče Scipijone in Grahe med
svoje preddede. Rojena je bila 1. 347. Od njenih otročjih in
mladih let molči popisovavec njenega življenja sv. Hieronim, pa
iz njenega poznejšega življenja povzamemo, da je bila prav
skerbno izrejena in po gerški šegi gladko izolikana, kakor je
bila takrat navada po imenitnih in bogatih rodovinah. Ko v
prava leta stopi, zaroči se s plemenitim Rimljanom Toksocijem,
ki je svoj rod od Eneja in Julijev izpeljeval. Nad njenim obna¬
šanjem se zgledujejo vse rimljanske gospč; njen čut za nra¬
vnost in blago ponosnost je bil tako močen, da je slastno pri¬
lizovanje in slastno zapeljevanje po visocih družbah poglavitnega
mesta čisto nič ne opuhne; njena vestnost je bila tako čista in
natanka, njeno vedenje tako častito, da si tudi najbolj izbrušena
natolcevavnost ne upa puščice zoper njo sprožiti in skruniti njeno
im6. Ljubezen njenega moža, kteremu petero otrok porodi, spo¬
štovanje sorodnikov in znancev jej v domačem krogu sladke ra¬
dosti nataka, slajše kakor izvirajo iz bogastva in družili sijajnosti.
Okoli 1. 381, blezo čez 15 let zakonske sreče, pokosi jej smert
ljubega moža, s kterim je v serčni edinosti živela. Grenke solze

115

tofii za njim in žalosti hoče skopferneti. Cvetje serca je bilo sicer
popaljeno, ali mladike niso bile odčehljane in moč življenja ni
bila zaterta. Ljubljenega je sicer zgubila, ne pa ljubezni, ne
očesa, da bi kaj višega ne mogla spoznati, ne roke, da bi je
v bolj blagonosnem delu ne gibala. Po besedah in zgledu po¬
božne prijatlice bogate vdove Marcele vnemana sklene, odšle
vse svoje premoženje in življenje le v slavo Božjo posvečevati.
Gre torej za nekoliko časa v samoto, da bi se za novo živ¬
ljenje prerodila in pripravila. Dene s sebe ves lišp in se odpovč
vsem mehkužnostim. Veliko svojega premoženja razdeli med
uboge, revnim bolnikom na svoje stroške oskerbi postrežbo in
siromašnim merličem spodoben pokop, obiskuje po hišah zapu¬
ščene stare, slabe in hrome in deli v slednji stiski in nadlogi
zdatno pomoč. Miloserčnost jo nagiblje, hvaležnost jo plačuje,
storivnost podeljene pomoči jo razveseljuje in zatornice njenega
usmiljenega serca za nove darove odpira. Skazovanje dobrot
okrepčuje njenega pobožnega duha; saj kristjan v6,  da je revež,
ki prosi, otrok Božji — Kristus sam. Zatorej ko jo sorodniki
opominjajo, da bolj varčno ravna in lastnih otrdk ne pozabi,
reče: „Nikar se ne bojte, otrokom zapustim postavni del in še
prebogat zaklad — zaklad usmiljenja Kristusovega. 11  L. 382 je
vživala to srečo, da je sv. Epifanija, ki je bil z druzimi škofi
v cerkvenih zadevah v Rim prišel, pod svojo streho sprejela, in
da je tudi sv. Pavlina, škofa antijohijskga večkrat smela obiskati.

3. Tisti Čas je bival v Rimu sv. Hieronim in ker je veljal
za posebno izverstnega učenika, so pobožne gospd te priložnosti
se serčno poprijele, da jim je razlagal sv. pismo in je vodil po
potih bogoljubnega življenja. Med njimi slovi zlasti gori imeno¬
vana vdova sv. Marcela in sv. Pavla s svojo hčerjo sv. Evstohijo.
Čeravno so bili nameni sv. Hieronima pri občevanji s temi uka-
željnimi ženami vsi čisti in blagi, vendar se ne more ogniti hu¬
dobnih jezikov; verh tega pa še umerje 1. 384 sv. papež Damaz,
čegar prijaznost ga je dosihmal za vse natolcevanje obilo od¬
škodovala , in ker se Damazov naslednik za-nj tolikanj ne zmeni,
sklene Rim zapustiti in v vzhodnje kraje se verniti. Tudi sv.
Pavli je mnogotero obiskovanje, ki ga mora poleg svojega vi-
socega stanfi ali sama delati ali pa sprejemati, zoperno in vse¬
stranska hvala, ki se jej daje zavoljo njene radodarnosti, jej
močno preseda, zatorej tudi ona želi domovino in vse zapustiti
m z Evstohijo na vzhod se preseliti. Evstohija je po maternem
zgledu zgodaj se učila svet, njegove prijetnosti in časti zaničevati
in s časnim blagom večne zaklade si kupovati. Za lišpanje ni¬
kakor ne mara in obljubo stori, v deviškem stanu Gospodu sa¬
memu služiti. Mati, ko se umakne v nunski samostan, izroči jo
sv. Marceli, pri kteri v vsem dobrem vidno raste. Kmalo pa jo
obide huda skušnjava. Pride namreč v hišo ujca Himecija. Ta

8 *

116

veli ženi Pretekstati, da devici obleko spremeni in jej lase
po posvetni šegi razčeše, da bi tako obljubo devičino in ma¬
terno željo presekal. Ali glej! v spanji vidi Pretekstata angelja,
ki jej z gromovitim glasom kazen zažuga: „Ti se prederzneš
moževo povelje nad Kristusa postavljati, in glavč Bogu posve¬
čene device s skrunečo roko se dotikati; glej, v trenutku naj se
ti posuši, da v v mukah spoznaš, kaj si storila in čez pet mescev
boš mertva. Ce pa terdovratna ostaneš, boš tudi moža in otroke
zgubila. 11  Vse se po versti zgodi in nagla smert vseh spričuje
prepozno kesanje nesrečne žene. (Hieronim.) Tako po Božji milosti
nevarnosti oteta, se z materjo in druzimi ženami terdno oklene
sv. Hieronima, ki je v hiši sv. Pavle stanoval. Kako je on za
njo skerbel, vidimo iz njegovega njej namenjenega spisa o de-
vištvu, in iz besed, s kterimi po hčei-i Blezili preveč žalujočo
Pavlo posvari, ker s tem mladi Evstobiji slab zgled daje. Blezila
namreč, najstarejša hči, je 20 let stara, po polletnem zakonu
že vdova. Gre potem za materjo v Palestino, in tam prav spo¬
korno živi, pa že čez 4 mesce umerje. Hieronim se je z veliko
pohvalo spominja.

4. Po odhodu sv. Hieronima iz Rima gre tudi Pavla
z Evstohijo in nekoliko služabnicami v vzhodnje kraje. Solze
in mile prošnje (jruzih otrdk je ne morejo ustaviti, ali boj v
maternem sercu je tako hud in bridkost tako silna, da nima
moči, še enkrat se z ladij e ozreti na plakajoče ob bregu. Vse
njeno popotvanje je pobožno romanje. Na otoku Ponciji, posve¬
čenem po prognanstvu Flavije Domitile o preganjanji cesarja
Domicijana, obišče celice, po kterih je una mučenka dolgo zdi¬
hovala. Na otoku Cipru se mudi pri sv. Epifaniji 10 dni in v
Antijohiji obišče sv. Pavlina, kjer se berž ko ne s sv. Hieronimom
snide. Na vsem daljnem popotovanji, zlasti v Jeruzalemu in Bet¬
lehemu in po druzih sv. krajih se v pobožnih čutilih topi, in
spokorno življenje puščavnikov v Egiptu jo tolikanj mika, da
se le zavoljo želje, v sv. deželi svoje dni preživeti, njim ne pri¬
druži. Iz Egipta se verne v Betlehem. Perva tri leta stanuje v
ozki hišici, potem pa sezida velik iz treh razdelkov obstoječ
samostan, in gostišče za ptujce, da, ko pridejo v Betlehem,
ne bodo kakor nekdaj Jožef in Marija brez prenočišča. Okoli
sebe zbere veliko pobožnih devic iz vseh stanov in živi med
njimi ko revna tovaršica v postu, delu, premišljevanji in molitvi.
Živi pa tako spokorno in je tako radodarna, da njen duhovni
oče, ki je vendar sam še v visoki starosti se hudo mertvičil,
večkrat poskuša, tej čezmernosti meje zastaviti. Ali ona mu od¬
govori : „Ako hočem zdaj za Kristusa živeti, moram ravno na¬
robe delati, kakor sem poprej, ko sem za moža in za svet ži¬
vela, — kar se za Boga stori, ne more nikdar preveč biti.“
Pravi jej, da čezobilno vbogajme dajanje tudi miloščini konec

117

stori, da je sicer apostelj Korinčane za mile darove nagovarjal,
ne „da bi se družim lahkota, njim pa teža delala, ampak po
enakostida  je po besedah evangeljskih zadosti, od dveh su¬
kenj le eno dati; pa ona zaverne: ,,Ce lačnemu svoj edini in
poslednji košček kruha dam, ga bom jaz v svoji  potrebi lože
pri druzih dobila, kakor pa ubogi berač, ki ga nihče ne poznd.“
Sv. pismo mnogo prebira po napeljevanji svojega učenega pri-
jatla; prizadeva si ga ne samo po zgodovinski plati poznati, am¬
pak tudi po duhovni razumeti; pri branji si najlepših psalmov in
rekov ne zapomni samb, ampak presadi te cvetice Božje z ne¬
beškega travnika tudi na vert vsakdanjega življenja in se nauči
celb hebrejsko, da psalme v tem svetem izvirnem jeziku moli
m prepeva. Naposled jej posveti zaželeni dan rešenja iz poze-
meljskih nižav in, popolnoma zedinjena z Bogom, zaspi v naročji
hčerinem vpričo sv. Hieronima, škofa Jeruzalemskega in veliko
mašnikov in menihov, 26. januarja 404; v cerkvi nad rojstno vot¬
lino Gospodovo jo slovesno v grob položb.

5. Sv. Evstohija je bila zvesta materna tovaršica. Ona se
ne ravna samo na tanko po klošterskih pravilih, ki nakladajo
nunam pogosto molitev, ponižno in pohlevno obnašanje, pri-
prosto obleko, ljubezen do uboštva in zatajevanja, ampak ona
z materjo vred vsa ponižna najmanjša dela v kloštru opravlja.
Zažiga svetilke, kuri na ognjišču, pometa hišo, snaži sočivje,
cedi posodo, pogrinja mizo itd. Tako goreča je v molitvi in
spokornosti, da sv. Hieronim, ves vesel njenega velicega na¬
predovanja v vednosti svetnikov, v listu do Furije te-le besede
o njej spregovori: ,,0 ko bi ti videla sestro . in slišala govor
njenih svetih ust, v majhenem telesu bi našla velikanskega duha.
Slišala bi, kako jej vsi zakladi starega in novega zakona iz serca
tek<5. Post jej je igrača in molitev njena radost. Timpan v roki
poje po zgledu Mirjame pred zborom devic, uči hvalne pope-
vavke Kristusa in vadi Gospodu igravke na strunah. Tako mine
dan in mine noč, z oljem v posodah in svetilkah se pričakuje
ženinov prihod.“ Po materni smerti prevzame ona nadzorništvo
po samostanih, kterim je tako izverstna predstojnica, da jo sv.
Hieronim v listu do Avguština in Alipija imenuje zveličano in
častitljivo devico ter pravi, da je ravno njena smert tudi vmes
kriva kesnega odgovora. Pelagijani, krivoverci, kterim je sv.
Hieronim hudo na pbte bil, našuntajo sirovo druhal, da proti
Betlehemu prihrani e in ko divja zver nad mirne menihe in nune
plamjo. Evstohija z mlajšo Pavlo komaj uteče meču in plamenu.
Umerla je 1. 419, in katoliška cerkev obhaja njen spomin 28.
septembra.

118

Keršanska ukaželjnost.

življenje teh dveh svetnic nam jasno kaže, kaj da je za začetek
in konec keršanskega življenja posebno treba, namreč besedo Božjo pridno
poslušati, vedno premišljevati in zvesto ohraniti. To nam sv. Duh sam v
1. psalmu Davidovem lepo pripoveduje. Poslušaj! „Blagor človeku, kteri
ne hodi po svetu hudobnih, in ne postaja na potu grešnikov, in ne sedi
na stolu kuge" (1. v.) Te besede se smejo obračati na slehernega, kteri
besede Božje ne mara pridno poslušati. Po čegavem svetovanji namreč
hodi? Po svetovanji hudobnih, to je, svojega mesenega poželenja, svojega
napuha in sveta, to je, tacih ljudi, kterim velja minljivi svet za pogla¬
vitno reč, Bog pa malo ali celo nič ne. In hodi po svetovanji največega
hudobneža, to je hudiča, ki ga z lažj6 in goljufijo zapeljuje iz greha v
greh. Blagor pa človeku, ki ljubi postavo Gospodovo in jo noč in dan
premišljuje (v. 2), ker on je našel v Bogu pervi vir srečnega življenja.
„On je enak drevesu, ki je zasajeno ob potocih, in daje sad ob svojem
času; njegovo perje ne obleta in vse karkoli počenja, mu gre po sreči"
(v. 3.) Po jutro vem je vroče in časi po več mescev ne dežuje, da se vsa
zelenjad popali. če pa drevo stoji pri potoku ali studencu, da korenine
zmeraj vlago serkajo, lepo zeleni in od svojem času tečen sad obrodi.
Tako tudi človek. Posvetno življenje ga suši, da je leto na leto za Boga
bolj mertev. Kdor se pa s koreninami duha in serca Božje besede oklepa,
jo rad prebira in premišljuje: zajema iz nje hrano in veselje do bogoljub-
nega življenja, vsako leto obrodi sad dobrih del in njegova svetost pri¬
haja zmeraj terdnejša, viša in bolj popolnoma. In kar kristjan, ki voljo
Božjo preiskuje, stori, mora tekniti, ker je v Bogu storjeno. In kar stori,
to je njemu v prid in drugim v korist. „Nc pa tako hudobneži," (to je,
taki, ki žive in delajo brez ozira na Boga) „oni so ko prah, ki ga sapa
z zemlje popiše" (v. 4.) Pleve se na kupu ne razločijo ko j od oklenega
žita, še le vevnica pokaže njih praznoto. Tako tudi grešnik. Naj velja
pred svetom za poštenega, pohlevnega, zmernega, delavnega, varčnega,
pametnega človeka; ko pripiše sapa — sodba, pokažejo se njegove čed¬
nosti ko prazne pleve. On spolnuje take čednosti zavoljo sveta, zavoljo
zdravja in blagostanja, — iz zgolj natornih nagibov, ne pa v veri v Kri¬
stusa in iz ljubezni do Boga.

„Zakaj Gospod pozna pot pravičnih; pot hudobnežev pa zgine."
(v. 6.) Pot hudobnih se razteka na brez števila plati, in brez števila ljudi
po njem hodi; eni so igravci, eni pijanci, eni nečistniki; eni se prevze-
tujejo, eni blepe po blagu in premoženji; eni žive v sovraštvu, eni zane¬
marjajo otroke; eni odirajo delavce in dolžnike; eni so zanikerni v svojih
dolžnostih; eni se hudo pregrešajo z jezikom —; o! kdo bi vse hudobne
pote naštel? Ali vse peljejo v en konec — v pogubljenje, kakor vsaka
bolezen v smert, ako se ne ozdravi. Pot pravičnih je ena sama, kakor je
tudi eno samo zdravje, in to pot nam kaže Božja beseda. Zatorej je treba,
da jo kristjan do konca svojega življenja zmeraj posluša in premišljuje
ter se v vsem svojem djanji le po njej ravna. Kes, da nazadnje ne boš
vprašan, kaj si slišal in kaj si bral, ampak kai si hotel in kaj si storil:
ali dobrega ne moreš ne stanovitno hoteti ne delati, ako te Božja beseda
za to ne vnema in ti poti ne kaže.

Če nimaš časa in priložnosti, toliko vednosti si pridobiti, kakor sv.
Pavla in sv. Evstohija: stori vsaj, kolikor moreš. Hodi pridno h keršanskemu
nauku, prebiraj podučne bukve, bodi rad pri tacih, od kterih se zamoreš

119

navzemati keršanske modrosti, poprašuj o dvomih svojega dušnega pa¬
stirja itd. Nobenega svetnika ne poznamo, da ne bi bil imel velike lju¬
bezni do Božje besede; pač pa vemo za veliko grešnikov, ktere je be¬
seda Božja prebudila in spreobernila, in za veliko mlačnih kristjanov, ki
jih je ona v svetnike prerodila.

Molitev.

O moj ljubeznjivi Učenik in Zveličar, kteri se sam imenuješ večna
Beseda, in si rekel, da blagor njemu, kteri besedo Božjo posluša in jo
ohrani, daj mi tako ljubezen do nje, da bom po njenem zvestem poslu¬
šanji in spolnovanji po poti, ktero kaže, srečno prišel v nebeško domo¬
vino. Amen.


20 .  Prosinec ali januar.

Sv. Frančišek Šaleški, škof.

cerkev razgrinja pred nami v svetosti doveršeno po-
JPgdobo, ki nam ne vsiluje občudovanja zavoljo preobsežne
nastave, velikanskih obrisov, natankili izrazov in živega
lesketanja barv; ampak ki s svojo miloto, gorkoto in voljnoto,
in z nekako priserčno živahno oliko oči naše na-se vleče, na-se
pripenja; razgrinja nam lepo, ljubezni polno življenje, ktero ne
plava nad zračnimi višinami Božjih gora in se ne pretaka po
globocih ostrili nižavah spokorne samotarnosti, ampak hodi in
se giblje po tirih vsakdanjega življenja v — zgolj ljudnost med
ljudmi. V listu, ki ga je sv. Frančiška Šantalska, duhovna hči
sv. Frančiška Šaleškega, pisala do nekega redovnika, in v kte-
rem s kratki mi  pa resničnimi besedami čednosti tega blazega
škofa obrisuje, bere se proti koncu: ,,Ali smem reči, o moj Bog,
kar mislim? Rečem tedaj, da je bil moj oče živi obraz, v kterem
so bili vtisnjeni vsi gibi Jezusa Kristusa: jaz, in ne samo jaz,
tudi mnogo drugih je mislilo, da vidijo Gospoda našega na
zemlji . 11  ,—. Resnico teh besedi nahajamo poterjeno, ko beremo
popis življenja tega svetnika. Ker pa ni mogoče, vse njegovo
življenje popolnoma obrisati (res bi bilo treba cele bukve napi¬
sati), hočem ti, ljubi bralec! le nekoliko prav posebnih prikazni
v njegovem življenji pred oči postaviti.

Vedi najprej, da je bil Frančišek prav imenitnih in bo¬
gatili, pa tudi pobožnih staršev. Rodil se je v grofovem gradu

120

Salezu, odtod Šaleški,
v škofiji Genevski, 21.
avg. 1. 1567. Njegova
pobožna mati, Frančiška
Sionaška, predno ga po¬
rodi, prosi Bogd, da bi
se njeno dete vedno či¬
sto ohranilo; po porodu
pa mu večkrat milo vaj e
ga reče: „Sinček moj!
rajša bi te vidila v grobu
kakor pa v smertnem
grehu.“ V zali, pa kerhki
telesni posodi cvete lepa
in krepostna duša. Že
v zgodnji mladosti raz-
odevlje nežni deček ne¬
kako čudno ljubeznjivost
v svojem obnašanji, in
nekako preserčno milino
v vsem djanji — iz an¬
gelskega obličja sije an¬
gelsko serce. Oče Fran¬
čišek skerbno zaliva na-
depolne kali duh d in serca, vodi sam pervotno podučevanje in čut
za vse dobro in lepo v sineku budi. Verla mati pa ga vadi v
strahu Božjem in v ljubezni do bližnjega; moli ž njim, ga vodi
v cerkev, ga jemlje seboj k revežem in bolnikom, in darove in
miloščino njegovim ročicam izročuje, da je dele, da bi se zgodaj
učil usmiljenemu biti in bi zgodaj že občutil sladkost radodar¬
nega djanja.

2. Ko 12. leto dopolni, pošlje ga oče v Pariz, da bi se
bistre glave mladeneč na visocih šolah vseh potrebnih ved iz¬
učil. Priložnosti in zapeljevanja v greh je bilo dokaj; zlasti med
lahkomiselnimi učenci je ljuba čistost pogostoma v nevarnosti.
Zatorej Frančišek med učenjem ne zapozabi molitve in ne za¬
nemari pobožnih vaj. Bojč se za svojo nedolžnost si izvoli sku-
šenega spovednika in se mu popolnoma zaupa. Z mogočnim
orožjem presv. rešnjega Telesa, ktero vsaki teden pobožno pre¬
jema, brani, hrani in krepi svojo dušo, truplo pa vedno kroti
in ga opasuje z ostrim pasom pokore. Verhtega se zvestd obrača
do Marije, preblage Gospč, da bi ga varovala ko izvoljena Mati
njegova. Kakor dete se poln zaupanja njenim maternim rokam
izroči, in da bi ga tolikanj rajša v svoje varstvo sprejela in mu
čistost ohranila, zaveže se pred njenim altarjem z obljubo ved-
nega devištva. Kmalo zavžije sad te veleserčne zaobljube. Ko se

121

čedalje bolj vadi molitve, premišljevanja in mertvenja, da bi se
ljubemu Zveličarju bolj in bolj upodobil, glej! obišče ga grenka
skušnja: kar zgine mu namreč ves notranji mir. Otožne misli,
strahotne podobe mu plašijo duM, burno gibanje, grenka čutila
mu persi nevihtijo, obupnost merzlotna mu stiska serce; na¬
posled ga trapi še ta huda pošast, da ga je Bog za vekomaj za-
vergel. Te muke mu ne dajo mirti, ne podnevi, ne pokoja po noči,
zgrenč mu jed in pijačo in zatrd veselje do molitve. Poprej tako
cvetoči mladeneč, zdaj klavern, bled in prepadel ko senca mert-
vaška, le še v bridkih solzah olajšanja išče. V taki prehudi stiski
s ere d gre en dan v cerkev Matere Božje, kamor je večkrat za¬
hajal. Tam se skoro v obupni otožnosti verže na tla pred podobo
Device Marije in ker se ima za nevrednega, da bi se naravnost
obernil do Boga samega, do Očeta slednje tolažbe, kliče na po¬
moč preljubeznjivo Mater Zveličarjevo, da bi ona za-nj prosila
in mu pridobila to milost, da bi mogel Boga, .najvišo dobroto,
vsaj tukaj na zemlji ljubiti , ker je zaveržen in ga na vekomaj
tam gledal ne bo. — Vihdr je potolažen, in solnčni žarki mi¬
losti Božje posvetijo skozi Černe oblake; ozdravljeno je telo in
serce; tihi nebeški mir za zmeraj va-nj p orosi in njegovo živ¬
ljenje je podobno potoku, ki po mehkih travninah in terdih pe¬
činah , po planjavah in tokavah zmeraj bistro teče in se ne¬
skaljen v reko izliva. Lej, ljubi bralec! zdaj vidiš mogočno pri¬
prošnjo preblage Gospč. O, zatekaj se k njej v slednji skušnjavi;
ona te ne zapusti, ona ti hoče in more pomagati, zakaj ona je
Božja, pa tudi naša Mati. Sv. Frančišek je bil v mladosti prav
zale in čverste postave, ali še lepša je bila duša njegova. Pe¬
klenski sovražnik je vse poskušal, da bi bil to krasno telo po¬
kvaril, to čisto dušo oskrunil. V 18. letu pride Frančišek po
očetovem povelji v Padovo, da bi se tam pri slovečih učiteljih
pravice učil. Ondašnji učenci so bili razuzdani in zeld je je grizlo,
ko opazijo, da Frančišek le sam za sč živi in da ž njimi noče
nobene pajdašije imeti. Naj tedaj občuti to samotarnost. Nalažejo
se mu, da je prišel v mesto glasovit pravoslovec, pri kterem
je neki zgolj učenost na prodaj, da naj ga torej gre poslušat.
Res, željen ga videti in slišati, gre ž njimi; ali oni ga peljejo
v hišo nečistnice,  češ, da je hči unega slovečega moža, in
tam ga v tej kužni ženski družbi samega pustč. Tedaj se mu
ženska sladko prilizuje, ga na vso moč zapeljuje, toda zastonj.
In tako se tudi druga poskušnja te nesramnice skerha nad sta¬
novitnim mladenčem. Ali sredi tacih nevarnost še manj v sč
zaupa, bolj pa v Boga; zatorej pomnoži svoje mertvenje, tako
da ga slabotni život ne more prenašati. Loti se ga huda bo¬
lezen, in zdravniki ga že med mertve zapišejo; on pa se veseli,
da bo rešen tega spridenega sveta. Ali Bog je bil drugače sklenil:
Frančišek naj človeškemu rodu koristi ne s smertjo, ampak z živ-

122

Ijenjem. Ozdravi nenadoma, in šole slavno doverši. Davno stor¬
jeni sklep pa zdaj v njem prav dozori, vsem svetnim častem se
odpovedati in v duhovski stan stopiti. Verne se namreč v domo¬
vino na Rim in Loret, kjer v cerkvi Matere Božje svojo obljubo
ponovi.

3. Pač se staršem nad zalim in izučenim mladenčem serce
radosti topi in zibljejo se v marsikakem sladkem upanji. Izberd
mu tudi preblago nevesto. Ali kaj ? Zaobljuba vednega devištva
vse te namene podere. Res, da mu otroško serce ne pripusti, da
bi jo naravnost očetu razodel in tako mu vse svetne nade skalil.
Razodene jo pa stricu Ludoviku Šaleškemu, kanoniku Genov¬
skemu in ž njegovo pomočjo dobi pisano pravico do ondašnje stolne
proštije. S tem listom stopi pred očeta in ga tako milo privo¬
ljenja prosi, da mu naposled solzen reče: „Sin moj! to je perva
žalost, ki si mi jo napravil; vendar ako je Božja volja, spolni
jo; bodi srečen ti in tudi drugi po tebi, •—- to je moja preserčna
želja.“ Posvečen za mašnika in postavljen v proštijo 1. 1593 spol-
nuje svoje duhovne dolžnosti z gorečnostjo popolnega duhovna;
dela neprenehoma, oznanuje besedo Božjo s plamenečo zgovor¬
nostjo; spoveduje z ljubeznjivo voljnostjo, je grešnikom mil to-
lažnik in moder svetovavec, prehaja vso škofijo po tergih in vaseh,
obiskuje bolnike in umirajoče, deli dušno in telesno pomoč in
si s svojim pohlevnim in prijaznim obnašanjem pridobi spošto¬
vanje in ljubezen sploh vsega ljudstva. Posebno mar mu je za
podučevanje pri prostega, siromašnega, nevednega ljudstva in za
spreobernjenje krivovercev. V kratkem je okoli mesta Anesi-a,
kjer je posebno se trudil in delal, skoro vse spremenjeno, in po¬
božnost zopet povsod zacvete. V tem mestu namreč je njegov
škof prebival, ker v Genevi je strahotno kalvinsko krivoverstvo
svoje Černe peruti bilo razprosterlo, in veliko ljudi od katoliške
cerkve odcepilo. Te spreoberniti sv. Frančišek serčno hrepeni in
priložnost za misijonsko delo se mu kmalo ponudi. Vojvoda Sa¬
vojski pridobi zopet krajino Sablesko (Chablais), ktere prebi-
vavci so bili sploh v krivoverske zmote zapleteni; prosi torej
škofa Genevskega, da bi po v  gorečih in modrih duhovnih skerbel
za njihovo spreobernjenje. Čeravno strahoma se vendar mladi
prošt, ki se je bil že poprej skazal tako izverstnega misijonarja,
berž oglasi za to trudapolno delo, in spremljan od strica Ludo-
vika, pobožnega in vnetega duhovna, poda se v krivoverske
kraje, kjer že tako dolgo niso videli katoliškega mašnika, kjer
so imeli papeža za antikrista in duhovne za njegove pomočnike,
kjer se nič druzega ni videlo, kakor oskrunjene cerkve, zapu¬
ščeni kloštri, poderti križi; kjer so serca prebivavcev kipela le
čerta in sovraštva do vsega, kar se zove katoliško. Tu tedaj se
podpiran od nekoliko kapucinov loti težavnega dela. Peš prehaja
gorato deželo ter išče razkropljenih ovčic. Njegovo orožje je sv.

123

pismo in brevir v žepu, in palica v roki. Začetkoma ga krivo¬
verci ne marajo poslušati; kar beže pred njim in sega ogibljejo
na vse plati; duri mu zapirajo, in še za denar ga ne vzem<5 ne
pod streho, mu ne postrežejo s hrano; nasproti pa mu strežejo
po življenji, ga psujejo in preganjajo z najhujšim, to je verskim
sovraštvom. Neizrekljivo je njegovo terpljenje, ali Frančišek
ostane vedno pokojnega in tolažbe polnega serca ter vedrega
lica; in čem veče so težavnosti, tem terdnejše je njegovo za¬
upanje. Hodi od kraja do kraja, govori zmeraj priserčno in pri-
prosto, deli miloščino ubogim, daje prijazne svete nadložnim,
tolažbo žalostnim, ljubeznjive nauke otrokom. Njegovo gorečnost
za rešenje duš posebno to-le spričuje. Dobro veddč, da ni bolj¬
šega pripomočka za spreobernjenje narodov, kakor molitev in
pridiga, in da najlepša priložnost za molitev je daritev sv. maše,
je sleherni dan nedolžno Jagnje Božje nebeškemu Očetu daroval
za rešenje grešnikov in krivovercev. Da je pa sv. daritev opravil,
je moral dle časa, tudi sredi zime, hoditi v daljno kapelo, kamor
pa je čez derečo reko le ozka, po zimi vsa ledena in polžka berv
peljala. Glej! kolikošne ljubezni je gorel sv. misijonar do Je¬
zusa in do neumerljivih duš! In Bog je preobilno blagoslovil
njegove apostoljske trude, kajti vsa okrajina je bila katoliški
cerkvi pridobljena. Zgodovina priča, da je sv. Frančišek še več
ko 72.000 krivovercev k pravi veri pripeljal. Vstanovi več far,
postavi vredne duhovne in se verne v Anesi. Tukaj posebno s
pridigovanjem dela v vinogradu Gospodovem: iz skalnato ver¬
nega, ljubezni plamenečega serca mu ognjevite besede v usta
tekd; v neznanskih trumah se ljudstvo okoli njega zbira, in
stermf nad navdušenim oznanovavcem kakor nad angeljem, ob¬
darjenim s čeznatorno močjd in nebeško zgovornostjo. Enkrat,
malo pred pridigo, se mu sporoči očetova smert; žalostnega serca
pa milomirnega obraza gre na lečo in govori od vstajenja, od
zveličanskega upanja do zopetnega združenja unkraj groba s tako
terdno svetostjo, da vse poslušavce do solz gine; ko konča,
prosi zbrano ljudstvo, da naj mu privošči nekoliko dni počitka,
da se bo ko človek nad smertjo očetovo jokal in ko kristjan
za-nj molil, kakor je tudi Zveličar sam na grobu Lazarjevem
jokal in molil.

4. Stoteroglasna hvala slavi po’ vseh krajih njegovo ime.
Njegov sivolasi škof ga želi za pomočnika in naslednika. Fran¬
čišek gre v Rim; sv. oče ga preprijazno sprejmo; store ga za
titularnega ali naslovnega škofa Nikopolskega ter ga postavijo za
koadjutorja ali pomočnika Genevskega škofa. Po pogodbi pride
nekoliko Genevske škofije Francozom v last; vsled tega potuje
Frančišek v Pariz, kjer mu vso čast skazujejo in tam ima 1. 1602
v včliki kraljevi kapeli postne pridige s tako prepričevavno besedo,
da se več imenitnih kalvincev zmotam odpovč. Gredočemu nazaj

124

na Savojsko mu dojde sporočilo o škofovi smerti; tedaj se podd
s svojim spovednikom jezuitom Posevinom na očetovski dom, da
bi se tam skozi tri tedne v tihi samoti za škofovo službo pri¬
pravljal in si natanke načerte obrisal za prihodnje življenje. 8.
dec. tistega leta je bil za škofa posvečen. V tej visoki časti
ostane on v svojih očeh vedno nizek in majhen, poln ljubeznjive
priprostosti, serčne ponižnosti in otroške pohlevnosti. Ne odeva
se s svilnato obleko in v njegovem poslopji se ne nahaja drago
orodje; na njegovi mizi, h kteri sme vsakdo prisedati, se ne
sveti sreberna priprava, se ne vživajo posebne jedi, ne natakajo
žarna vina — razun če kterega imenitnega Človeka gosti; nima
ne v6z ne kčnj, ker peš obiskuje vse kraje svoje prostrane ško¬
fije. S svojimi, se ve da — izvoljenimi služabniki in domačini
živi skor v bratovski družnosti; zbira je zjutraj in zvečer k skupni
molitvi in jim vsaki mesec sam deli presv. rešnje Teld; ne bojč
se ga ko ostrega gospoda in zapovednika, ampak časte ga ko
dobrotljivega očeta in milega prijatla. On si ne dopada v poseb-
nijah, ne sega po velicih in visocih reččh in ne dela nič čezna-
vadnega, ampak hodi v vseh zadevah bolj po navadnih potih,
toda prizadevlje si, tudi vsakdanja in na videz malenkasta opra¬
vila prav natanko spolnovati; zvestd se ravna po običajnih spo¬
dobnostih in se prav olikano vede po vseh verstah družnega
življenja — po dvoranah knezov, pri pojedinah in igrah veli-
kašev in po družbah gospd; pa ravno tako neposiljeno priljudno
se obnaša tudi po nizkih kočah gole revščine in po temnih ber-
logih blede siroščine; ogiblje se skerbno vse ostrine, ne razka¬
zuje nobene posebne spokornosti in nenavadne pobožnosti. Kdor
ga obišče, vsakega sprejme prijazno in s primerno častj 6 , ve
slednjemu kaj ljubega in dobrega povedati, se zna v slehernega
serce in duha vtopiti in v vsacern tako dobrodevna čutila obuditi,
da se le nerad od njega poslovi. Njega ni treba Častiti z viso-
kohvalnimi naslovi, ker on v slednjem vidi le td, kar je sam
— neumerljivo po Božji podobi vstvarjeno bitje. Zatorej je nje¬
govo rahločutno serce odperto vsem, tudi grešnikom in sovraž¬
nikom. Kakor rajska cvetica je bila pohlevnost po njegovem
sercu korenine razpognala, in je posipala cvet in vonjavo po
vsem njegovem bivanji in ravnanji; po njegovem čelu se nikdar
niso dervili temni oblaki* iz njegovih oči ne švigali stermi po¬
gledi, iz njegovih ust ne bobnele osorne besede; sklenil je zvezo
s svojim obrazom, da bo vedno miren, z jezikom, da bo vedno
molčdn, kedar bi se mu jela kaka nejevolja v sercu gibati. Ta
njegova dušna mirnost in serčna pokojnost se ne zataji tudi
vpričo najhujših sovražnikov ne. Enkrat sreča enega svojih naj¬
bolj zakletih nasprotnikov; prijazno mu roko poda ter reče:
,,Vem, da me sovražite, jaz vas pa ne; ko tudi bi mi eno oko
izderli, z drugim bi vas še prijazno pogledal. 44  Ta neskaljlva

125

pohlevnost pa ni bila prirojena lastnost, ne nasledek tope neob¬
čutljivosti ali dušne lenobe, ampak le po stanovitnem premago¬
vanji in krotenji pridobljena čednost. To nam spričujejo njegove
lastne besede. Enkrat ga začne neki hudobnež kar vpričo strašno
zmerjati in preklinjati. Frančišek ga pohlevno posluša in mu be¬
sedice ne odgovori. Čudijo se mu, zakaj da gerduna ne pokrega.
„Čutil sem“ — reče, „da me jeza grabi. Sklenil sem pa že davno,
da nočem v jezi nikoli ne besedice spregovoriti, ampak raji po¬
čakam, da se posvarilo bolj prileže, ko se jeza uleth“ Zopet
drugikrat je hudo psovan in razžaljen in nekdo mu zameri, da
tolikanj mirno in ponižno posluša obrekovavne besede preklinje-
vavca. Sv. Frančišek mu odgovori: „Že dvajset let se vadim po-
terpežljivega se skazati v tacih priložnostih; zakaj bi neki zdaj
na enkrat to navado opustil? Je li vredno, da bi zasluge, ki
sem je, ako Bog da, do zdaj nabiral, na enkrat pogubil? Le
poterpi, hočem ga hasnovito posvariti. 14  — Sv. Frančišek namreč
je bil po natori živahnega, iskrenega dului in tankočutnega
zgrabljivega serca; zatorej pa je bil pri vsej pohlevnosti stano¬
viten v svojih sklepih, krivicam se je možato v bran postavljal,
svojo pravico in veljavnost pa nestrahoma terd.il.

5. Njegova škofija, odkler se je bilo poglavitno mesto Gre-
neva z okolico v kalvinstvo potopilo, sprostirala se je večidel
po daljnih gorskih dolinah. Za blagor duš ves vneti pastir jo
zopet in zopet prehodi v neznanskih trudila in težavah. Kakor
pravi misijonar premerja divje doline, v ktere od razbeljenih
pečin morivna soparica pripeka, dviga se na sterme berdine,
koraka po globocih tokavah prek zijavnih prepadov, in ga nese
derzna stopinja tje čez snežne kopč in ledene višine do najdalj-
niših selišč, da tudi najbolj samotnim ljudem svojo ljubezen in
milost Božjo prinese. Deli sv. zakramente, blagoslovi kapele,
kelihe in križe, oznanuje Božjo besedo, uči otroke, obiskuje
bolnike, podpira uboge, opominja, tolaži, poravnava prepire in
razširja povsod veselje in mir. Svojega premoženja, časa in svojih
skerbi le kolikor je naravnost treba, za-se obrača; vsega druzega
je verno ljudstvo deležno; zatorej povsod njegov prihod s pravo
radostjo obhajajo, odhod pa s tihimi solzami pa tudi z glasnim
jokom spremljajo. — Pa, pičli prostor ne dovoli bolj obširno
o njegovem djanji in zasluženji govoriti: storil je, da so se šab-
leske cerkvene dobrine povernile; izdal je nove obredne bukve
in napravil duhovne zbore; povzdignil je iz groblje poderte opa¬
tije in kloštre in obudil je zaspale postave duhovskega življenja;
vpeljal je akademijo (visoke šole) in vstanovil je s sv. Frančiško
Santalsko red „obiskanja Marijinega 11  itd. V opravkih svojega de¬
želnega poglavarja, vojvoda Savojskega, popotuje čeravno bo¬
lehen 1. 1622 na Francosko, ali v Lionu do terdega zboli in
mertud ga tako opahne, da se z nobenim udom, razun z jezikom

126

ganiti ne more; žg<5 ga z razbeljenim železom po glavi in po
zatilniku, in ko ga bolečina prepeka do solz, reče: „Gospod.!
čemi sem še tukaj?“ Eden pričujočih ga opomni, naj raji
moli s sv. Martinom: ,,Rad umerjem, o Gospod, pa tudi živeti
se ne anam, ako me je ljudstvu tvojemu še trebaali  Frančišek
mu odgovori: „Oh, jaz nisem sv. Martin, jaz sem le nevreden
hlapec, kterega ne potrebuje ne Bog ne ljudstvo. 11  Zvečer
28. decembra izdihne svojo prelepo dušo, star 56 let. Truplo je
bilo prav slovesno preneseno v mesto Anesl 29. januarja. Obleko
in orodje njegovo pober<5 verni ko drage spominke in ostanke;
— ti bodo prešli, vekomaj pa bo živel duh ljubezni, ki ga je
svojim zlatim spisom vtisnil, ki posebno iz njegovih prelepih
bukev: „Filoteja ali napeljevanje k pobožnemu življenju“ milo
puhti. Tisti glas, ki je njega dni tako sladko donel po savojskih
gorah in dolinah, govori tudi zdaj iz njegovih spisov, in na ti-
suče in tisuče vernih sere zajema še dandanašnji iz njih pod-
učenje; pobožnost in tolažbo.

Obrazuje se v škofovi opravi, z bukvami ali s sercem z rožami
opletenim v roki, pa tudi z golobom — podobo pohlevnosti — na rami.

Knjiga: „Duh sv. Frančiška Šaleškega .* 4

J^fasleduj tedaj, keršanska duša! sv. Frančiška posebno v tem, da
boš tudi ti si pridobila krasno čednost pohlevnosti, ki bode tudi tebe kakor
njega Božjemu sercu tako podobno in ljubo storila. Zdaj pa poslušaj še
nekoliko čertic iz njegovega življenja in si je dobro zapomni. Posnete so
iz knjige: „Duh sv. Frančiška Saleškega.“ Napisal jo je eden najboljših
njegovih prijatlov, ki ga je dobro poznal in opazoval.

Njegova ljubezen do čistosti je bila tako velika, da ni terpel naj¬
manjšega djanja, tudi najmanjšega nespodobnega gibanja ne, ktero bi svit
in lesk te čednosti utegnilo oskruniti. Imenoval jo je navadno krasno v in
belo čednost in je storil o njej dve prav krepki primeri. Perva je: „Ce-
ravno je steklo zerkala gladko in čisto, vendar ga dih va-nj tako skali,
da ne more nobenega obraza na tanko kazati. Druga je: lepa lilija je po¬
doba čistosti; ona ohrani svojo čisto barvo in svojo ljubkost tudi med ter-
njem; kedar jo pa utergaš, tako hudo zadiši, da te glava boli.

Da se čistost obvaruje, pravi, je treba prav ostre in natanke sra-
možljivosti. Zatorej ni terpel, da bi se kdo dotikal obraza ali roke tudi v
šali in norčevanji ne, ker vse to, čeravno sramežljivosti ne umori, jo
vendar oslabi. Posebno o spravljanji v posteljo se je treba spodobno, sra-
možljivo in pošteno obnašati. „Pomisli, da te oko Božje vidi, da so an-
gelji pričujoči in da ti hudobni duhovi zaderge stavijo. Obnašaj se tako,
kakor bi imel vpričo Boga in svojega Zveličarja spati.“

Pobožnost je sv. škof visoko cenil in je blagoslovil tistega, kteri s
svojim dobrim zgledom to lepodišečo čednost po svetu razširja, zatorej je
sam napisal knjigo „Filotejo,“ da bi pobožnost tudi svetnim ljudčm omilil
in prijetno storil. „Ni ne dvomiti, pravi on, da se bo tisti, kteri z dišavo
svojega dobrega zgleda svet napolnuje in drugim pot pravičnosti kaže, en¬
krat ko žarna zvezda na nebu svetil. Ako je Tisti, ki legati ne more,

127

tako grozno prokletstvo izrekel nad pohujševavci: kak6 pač bodo blago¬
slovljeni ti, kteri s svojim pobožnim življenjem in z lepimi čednostmi tudi
druge za nasledovanje vnemajo!“

V sv. Frančišku je bilo tudi veliko pesniškega duha; vse namreč
stvari so mu bile ko lestva, po kteri človek k Bogu pristopa. Vedoč, da
človek je središče vsega stvarjenja ali svet v mali meri (saj sta duša in
telo v njem v eno osebnost zedinjena), zatč je tolikanj rad od vidnih
stvari podobe in primere jemal za duhovne in nebeške reči.

Kedar postavim je videl cvetico, spomnil se je precej, da je tudi
on zasajen kakor cvetica na vertu Gospodovem v čast in radost Božjo, in
da mora v v  čast Božjo in v zveličanje ljudi rasti in prijeten duh okoli sebe
razširjati. Ce je videl lepo poslopje ali cerkev, urno si je opomnil, da je
tudi on krasna stavba in mojstersko delo Božje, in da ima biti prebiva¬
lišče sv. Duha. Ce mu je prišla pred oči lepa podoba, je rekel: „In vendar
ni je lepše podobe mimo Božje, to je, človek z neumerljivo dušo!“

Stoječ pri viru bistre vode se je vprašal: „Ali pa mi kaj radi in
pogostoma zajemamo iz studencev Zveličarjevih? Ali pa teče v nas živa
voda —■ Kristus s svojim življenjem ?“  Ko enkrat premišljuje reko, kako
se s svojimi valovi v morje izliva, spozna z žalostjo, da ljudje ne hodijo
tako zvesto po potih, ki peljejo v duhovno morje, ki se imenuje Bog.

Zlasti so ga zanimivale gore, ker so tako blizo neba; zatorej je
večkrat klical s psalmopevcem, da rad povzdiguje oči proti goram (ne¬
beškim višavam), ker mu od ondod dohaja pomoč.

Tako je sv. Frančišek v vseh rečeh videl le Boga. Na enega sa¬
mega se je oziral, in ta edini mu je bil vse. In ta edini in vse inu je
bil Bog.

Molitev.

Dodeli mi milost, o Bog! da bom tudi jaz kakor Tvoj sv. služabnik
Frančišek le Tebe ljubil, le Tebe v vseh rečeh iskal in le v Tebi našel
svoj mir in svoje zveličanje. Amen.

30. Prosinec ali januar.

Sv. Janez miloščinar, škof.

Janez se po vsi pravici zove miloščinar, ker je to častit-
r o  ime resnično ko skerben oče ubozih zaslužil s svojo
Čeznavadno radodarnostjo ali miloserčnostjo do revežev in
sploh do pomoči potrebnih. Rojen je bil v Armati, mestu na
otoku Cipru, in je zgodaj stopil v zakonski stan, pa je tudi
zgodaj zgubil ženo in otroke. To ga je nagnilo svetu popolnoma
se odpovedati in le Gospodu Jezusu služiti. Svoje obilno premo¬
ženje je razdelil večidel med uboge, da bi potem tolikanj hitreje

128

mogel do keršanske popolnosti dospeti. In ker mu je bilo
resnično mar in je goreče si prizadeval za zveličanje svoje duše,
dosegel je kmalo visoko stopnjo svetosti, ž njo pa tudi škofovo
čast, ker je bil 1. 606 izvoljen za očaka (velicega škofa) v Ale¬
ksandriji. Svoje imenitno pastirovanje prične s tem, da skliče
vse očete ubozili aleksandrijske cerkve in zbranim vpričo ljudi
tako govori: „Bratje moji! ni ne spodobno, da bi za koga dru-
zega bolj skerbeli kakor za Gospoda Kristusa. Idite torej po
vsem mestu in zaznamvajte mi vse gospode, in ne enega samega
ne izvzemite. 14  Čudijo se in poprašujejo, kteri bi bili ti gospodje?
On pa jim odgovori: „Ktere vi imenujete berače in gospode, te
jaz imenujem in je imam za svoje gospode, ker resnično! oni
nam morejo v nebesa pomagati. 11  Popisani tedaj so bili reveži
po vsem mestu in naštelo se jih je čez 7000. Za vse te je očak
Janez slednji dan po očetovsko skerbel.

2. Po svojem posvečenji razdeli samostanom in bolnišnicam
8000 zlatov, ki so bili založeni v cerkveni blagajnici in vse svoje
bogate škofijske dohodke ubozim odkaže. Njegovi služabniki mu
to presilno radodarnost očitajo , ali on je zaverne na Božjo pre¬
vidnost ter jim razodene tole prikazen: ,,Ko sem bil še mladeneč
pri sedemnajstih letih, vidim v sanjah preljubeznjivo devico,
ktera je s svojo svetlobo solnce temnila in s svojo krasoto
previševala vse, karkoli sem kdaj videl. Ona stoji tik moje po¬
stelje in se me s perstom dotakne, da se na to prebudim.
Prestrašen,. ker vidim devico tik svoje postelje, delam križ in
jo vprašam, kdo da je, in kako je mogla v mojo sobo priti?
— Ona pa je imela na glavi krono iz oljkovih vejic spleteno.
Prijazno me gleda v oči in naposled mi ljubo smehljaje se reče:
„Jaz sem pervorojena kraljeva hči; ako me za svojo prijatlico
izvoliš, popeljem te pred obličje Najvišega, zakaj nihče nima do
njega take moči, kakor jaz. Jaz sama sem ga nagnila, da je
prišel na svet in odrešil človeški rod.“ Po teh besedah zgine.
Ko se zavem, spoznam, da je bila ta devica „Mil o s er čno st;“
zato je imela glavo z oljkovo krono ovenčano. Vstanem, se oble¬
čem in grem proti cerkvi; neb6 je ravno rudečila jutranja zora.
Na potu me sreča človek, ki se je mraza ves tresel. Plitro slečem
svojo halo in dajaje mu jo si mislim: „Iz tega hočem spoznati,
ali je bila nocojšnja prikazen resnična ali le kaka sleparna pre¬
vara. 11  Pa predno pridem do cerkve, glej, me sreča nekdo v
snežnobeli obleki, ki mi poda mošnjo s 100. sreberniki ter mi
reče: „Vzemi, brate! in razdeli, kakor ti je ljubo. 11  —■ Jaz vza¬
mem mošnjo in se spotoma vernem k unemu na pol zmerznje-
nemu človeku, da bi mu ta denar dal, ker berž ko ne mu ga
je bilo treba; pa ni ga bilo nič več videti. Iz tega sem spoznal,
da ponočna prikazen ni bila prazna, ampak da je bila res ljuba
Milošerčnost  se mi prikazala.

129

3. To prikazen usmiljeni Janez zmeraj v sercu nosi. Nje¬
gova radodarnost ne pozni ne mere ne meje. On sam je ubog,
da ubogim deli. Po noči počiva na uborni postelji in se odeva le
s staro volnato plahto. To zve bogat gospod, in mu pošlje prav
dragoceno plahto, ki je veljala 36 zlatov. Sv. Janez se odene
ž njo eno noč, ali spati ne more, ker ta misel, da toliko ubogih
revežev, kterim vsega primanjkuje, in popotnikov pod milim
nebom spi brez odeje na mrazu in burji, brez milosti spanec od
njega podi. Tedaj vsklikne: ,,Nikdar se ne sme reči, da se Janez
odevlje s plahto, ki velja 36 zlatov, ko toliko revnih bratov
Kristusovih mraza premira!“ Na vse zgodaj veli plahto na tergu
prodati. Uni bogati gospod to slišati, sam plahto kupi in jo zopet
očaku podari. Janez jo zopet neutegoma pošlje na prodaj, ali
kupec zanjo je v tretje uni gospod, in v tretje jo Janezu izroči.
Tedaj reče Janez bogatinu: ,,I vendar že hočeva videti, kteri
naju bo poprej omagal, ti ali jaz?“ In tako je od tega premož¬
nega meščana veliko denarja dobil, ki pa je vsega med uboge
razdelil. Tako namreč, si Janez misli, se sme bogatinu tudi
srajca z života potegniti. •— časi sv. Janez sam silo terpi, ali
vendar ubozili ne pozabi. On vse svoje zaupanje stavi le v Božjo
dobrotljivost in nobenega reveža praznega ne poslovi, ko bi bil
še tolikrat prišel. Nekemu kupcu se ladija trikrat razbije in vselej
se k sv. Janezu po pomoč zateče. Res, vselej mu pomaga, naposled
mu še ladijo oskerbi in s 1000 korci žita obloži, ktero kupec
drago prodi in vso poprešnjo škodo zaravna. Neki skopuh po Ja¬
nezovem povelji, pa le z nejevoljo, veliko denarja med uboge raz¬
deli, ali to ga tako boli in peče, da ga celč merzlica strese. Očak
mu na to naznani, da mu ni zares zapovedal, toliko ubozim po¬
dariti; torej mu pošlje denar nazaj, samo naj mu skopuh poterdi
z listom, da ne mara stran miloščine za nobeno povračilo —
to skopuha predrami, če kteri gospodar gerdo ravna s posli
(takrat s sužnji, s kterimi je storil, kar je hotel), tega Janez pred-se
pokliče in po očetovsko posvari rekoč: „Sin, pomisli vendar, da
se Bog ravno na nizke milostno ozira. Tudi suženj je človek,
zavoljo njega je Bog nebesa, zavoljo njega je zemljo, je zvezde,
je solnce, je morje in vse vstvaril; tudi sužnja spremlja angelj-
varh in zavoljo njega je Kristus terpel. Ti pa zaničuješ tistega,
kterega Bog sam časti. Povej, ali bi ti rad, da bi ti Bog za vse
tvoje grehe povernil? Gotovo ne. Odpusti torej tudi ti svojemu
sužniku, kedar se kaj pregreši. 11

4. Obilna miloščina, veliko posta, ali molitve nam nebes
še ne zagotovi: ljubezen moramo imeti.  In da je sv. Janez
pravo ljubezen imel, ni pokazal samo z delitvijo milih darov,
ampak tudi po. drugi poti, ker je skerbel za vse, karkoli je
bližnjemu milo in drago , njemu v mir in zveličanje. Povsod se
je potegoval za .čast in dobro ime bližnjega. Enkrat se mu pri-

Zivljenje svetnikov in svetnic božjih. I. zv. 9

130

peti, da dd meniha bičati, ki je pa po krivici zatožen bil. Ko
se njegova nedolžnost skaže, ne da se Janez potolažiti in od-
tistihmal nič huje ne sovraži kakor opravljanje, krive sodbe in
tožbe zoper druge. Znanih obrekovavcev, zapovč služabnikom,
ne smejo nikdar pred-nj puščati. Oe je pa njega kdo zmerjal,
to je voljno poterpel. Enkrat se berač zavoljo premajhnega daru
hudo nad njim togoti. Služabniki hočejo ^nesramneža kar pre¬
tepsti, ali on jim tega ne dovoli rekoč: „Ze šestdeset let žalim
Kristusa s svojim djanjem, zakaj neki bi jaz nekoliko razža-
ljenja ne preterpel?“ Sv. Janez je imel bratovega sina Jurja pri
sebi, kterega je serčno ljubil. Ta zajde enkrat v prepir s Člo¬
vekom nizkega starih, in je od njega gerdo psovan. Jurja to
hudo boli, zlasti ker se je to očitno zgodilo, in si domišljuje, da
je tudi čast njegovega strica očaka oskrunjena. Gre domu in se
bridko joka, da zgolj ihtenja govoriti ne more. Sv. Janez po
druzih zvč, kaj se mu je primerilo. Tedaj reče ,Jurju: „Obetam
ti, da se bom tako zmaščeval, da se bo vse mesto čudilo."
Serditi mladeneč res misli, da bo škof unega človeka kar sredi
terga dal pretepsti, kakor so škofje oblast takrat imeli. Ali škof
ga objame, poljubi ter reče: „Ce si res moj sorodnik, bodi tudi
sorodnik moje ponižnosti, in razžaljenje se uči voljno prenašati."
In kako se je zmaščeval nad unim človekom? Razne dolgove
mu je izbrisal. — Posebno si prizadene sovraštva zatirati in
sprave delati. Bil je v mestu imeniten mož, ki je zoper nekoga
druzega zmeraj jezo v sebi kuhal. Sv. Janez si vse prizadene,
da bi ju spravil, ali vedno zastonj. Tedaj mu Janez sporoči, da
naj po imenitnem opravku k njemu pride. Ko pride, povabi ga
seboj v domačo kapelo, ker hoče prej tam maševati. Razun po¬
vabljenega je en sam služabnik pričujoč, s kterim se pa Janez
že prej pogovori. Takrat je bila navada, da so „Očenaš"vsi pri¬
čujoči verni zmašnikom molili. Ko pridejo do prošnje: „Odpusti
itd.", Janez in služabnik kar obmolčita in uni mož sam to prošnjo
izrekuje. Tu se Janez oberne in reče: „Pomisli, kaj si ta sveti
trenutek rekel Bogu: odpusti, kakor jaz odpuščam." Terdovrat-
nemu možu se vse notrine pretresnejo, pade pred Janeza in
reče: „Gospod, kar hočeš, storim" in se z resničnim sercem z
nasprotnikom spravi. — Stran pravovernosti in službe Božje je
bil prav natančen. Učil je, da celd takrat se ne sme s krivoverci
zakrament sv. rešnjega Telesa prejemati, ko tudi bi se moglo
brez sv. obhajila umreti, kakor se žena, kedar moža doma ni,
ne sme z družim omožiti. Kdor je v cerkvi govoril, tega je kar
izgnal. Nekoliko ljudstva je imelo navado, da je po evangelji iz
cerkve hodilo. Enkrat gre tudi Janez ž njimi, se vsede sredi med
ljudstvom in začudenim reče: „Kjer so ovce, ondi mora tudi
pastir biti." In tako je bila ta razvada odpravljena. —

5. Tako je sv. Janez ljubezen do bližnjega spolnoval, in

131

tako je bil pravi učenec Jezusov. -— Najlepše sprifievanje nje¬
gove ljubezni do bližnjega pa je njegova oporoka, ki jo je na
smertni postelji pisarju narekoval: ,,Jaz Janez, služabnik, ali
vsled visoke duhovske časti, ki mi jo je Bog podelil, svobodnik,
te zahvaljujem, o Gospod! ker si mene nevrednega v tem uslišal,
da bi se pri meni konec življenja nič več ne_ našlo, ko 3 denarji.
Ko sem se v škofovo palačo vselil, dobil sem tam veliko zlata;
kar so mi prijatli Kristusovi darovali, to se prešteti ne more.
To vse sem imel za premoženje Najvišega in sem mu po ubozih
vse povernil. Ker pa imam še tri denarje, je moja poslednja
volja, da se še tf ubogim podel<š.“ Pred smertjo se mu prikaže
zal mladeneč z zlato popotno palico v roki in mu reče: ,,Pojdi,
ker kralj kraljev te čaka.“ Ko umerje, vidi sv. mož v Aleksan¬
driji, Sabina po imenu, v zamaknjenji, kako Janez z gorečo
svečo v roki v sprevodu vsega duhovstva iz palače gre, in kako
ga spremlja ljubeznjiva prelepa devica, ki se je bolj svetila ko
solnce, in je imela oljkovo krono na glavi. Tako se je nad Ja¬
nezom poterdilo , kar mu je bila v mladosti obljubila Božja Mi-
loserčnost: ,,Ce mene za prijatlico izvoliš, popeljem te pred
obličje najvišega kralja!“ — Janez je umeri 11. novembra 616
ne v Aleksandriji, kjer si je dal grob napraviti in si je o po¬
sebnih slovesnostih velel klicati: ,,Grospod, tvoj grob še ni do¬
delan , daj ga dokončati, ker ne veš, kdaj pride tat,“ ampak na
otoku Cipru, kamor je moral bežati pred Perzijani.

O miloščini.

---] an ! kedar boš ležal na smertni postelji in boš poln strahu
in trepeta gledal tje v večnost, v temno prihodnjost, kamor se boš moral
tudi morda kmalo preseliti in pred sodnji stol Božji stopiti: O kako si boš
želel, da bi imel na tisti nevarni poti kaj dobrih prijatlov, ki bi te spre¬
mili in za-te pred sodnikom pravdo prevzeli.

Ali kristjan: nikdo nikdo s teboj ne pojde, ne oče, ne mati, ne
sorodniki, ne prijatli; moral boš čisto sam tje; kako bo to za-te težavno,
kako bridko! Pa potolaži se. Jaz ti vem za enega dobrega prijatla, ki te
ima po tej težavni poti spremljati, tolažiti, okrepčevati, ki te zvesto po¬
pelje pred sodnji stol Božji, ki te bo tam zagovarjal, branil, prosil
za-te, dokler se ti milostna sodba ne sklene. In kdo je ta dobri prijatel?
Miloščina! — O njej stoji pisano: „Blagor mu, kdor se usmili ubozega
in reveža, njega bo o liudem dnevi rešil Gospod." (Ps. 40, 2.) — ;,Dajaj
vbogajme od svojega premoženja, in ne obračaj svojega obličja od nobe¬
nega ubozega, in tako se bo zgodilo, da tudi od tebe ne obrača svojega
obličja Gospod.“ (Tob. 4, 7.) — ■ Miloščina reši smerti, in ona je, ki gre¬
hov očiščuje ter stori, da milost dosežeš in večno življenje." (Tob. 12, 8. 9.)

Pa nikar ne misli, da, če le miloščino deliš, lahko zraven greh
delaš; da ti bo Bog že zavoljo te miloserčnosti vse grehe odpustil. Sv.
Avguštin pravi, da moramo to drugače razumevati, namreč: kdor daje
vbogajme, temu Bog rajši in več milosti podeli, da svoje grehe spozna,
se jih skesa in tako odpuščenje zadobi.

9 *

132

Miloščina tedaj nam manjša  kazni pri Bogu, množi  pa časno
premoženje, zakaj kdor rad daje, temu tudi Bog vse bolj blagoslovi. In
naposled, kar smo ubogim dali, saj ima pred Kristusom ravno tako ve¬
ljavo, kakor bi bili njemu samemu dali. Sicer pa iz življenja sv. Janeza
sprevidiš, da ne delimo miloščine samo z denarjem, ampak z vsacim dušno
in telesno usmiljenim djanjem.

Zatorej začni precej danes in podeli kacemu revežu dar; išči ubogih,
zakaj marsikterega je sram očitno prositi in raji tudi najhujše pomanj¬
kanje terpi. Kar daš vbogajme, spraviš v zaklad, ki ti sčasoma velike
obresti pri Bogu ponese.

Molitev.

O Jezus! prijatel ubogih, vlij v moje serce veliko ljubezen do re¬
vežev in terpinov, da jim vedno usmiljenje skazujem, Tvoje obljube de¬
ležen postanem in tako svojo dušo smerti rešim. Amen.


31. Prosinec ali januar.

Sv. Peter Nolaški.

a mena svetnikov so vse v zlate bukve ljubezni zapisane.
gjNaj se je njih vnanje življenje in djanje še tako razno-
'verstno razravnavalo, še na tako različne plati se raztalcalo,
bila je vendar usmiljena ljubezen gonilo in krepilo vsega njiho¬
vega prizadevanja. Razodevala se je v dušnih in telesnih dobrih
delih v sto- in stotero oblikah; kjerkoli je bila tolažiti dušna
bridkost, lajšati telesna nadloga, manjšati človeška reva, tjekaj
so ljubezni diliteči služabniki Božji nosili zdravilo, podporo in
pomoč.

Sv. Peter Nolaški je bil plemenitega rodu in je zagledal
luč svetd okoli 1. 1189 v Rekavdu blizo Karkasčne na Fran¬
coskem. Vse njegovo življenje se sveti v posebni ljubezni do bliž¬
njega, in to njegovo čednost so pridne bčele napovedale. Ko je
namreč še ko nezmožno dete ležal v zibeli, prileti roj in mu sat
medil v desnici zadela. Po skerbnem odgojevanji staršev raste v
dušni in telesni čverstosti. Resnobni oče lika njegov bistri um
z modrim podučevanjem, pobožna mati pa mu vnema ljubezen
v rahločutnem sercu. Cvetoči mladeneč se potem v neki samo¬
stanski šoli uri v potrebnih vedah, kakor je bila tedanja navada
za plemenite sinove, ali nad svetno učenostjo vedno plava nje¬
gova miločutna pobožnost. Že s petnajstimi leti po smerti očetovi

133

je on gospodar velicih posestev, ki je pod materno nadzornostjo
previdno oskerbuje. Mladi dedič se ne potopi v prešerno potrato
časa in blaga, ne zahaja v hrumeče družbe, kjer se sladko vince
potaka, ne v gizdave tovaršije, kjer mesena spohotnost kolo vodi,
ne tava v ničemurnih puhlobah in se ne teleba v samopašno
ver vranje; on išče veselja, vžitka in okrepčevanja v pravem stu¬
dencu sreče — v miloserčnem djanji, v podpiranji ubozih, v
molitvi in tihi pobožnosti. Mati in sorodniki ga nagovarjajo,
naj se zaroči z blago nevesto, da stari rod plodi in zarodi'
družino, ki jo bode z ljubeznjivim modrim gospodarstvom osre¬
čeval in sam sebi vesele dni napravljal; ali vse to nagovarjanje
mu zakonske vezi ne priljubi; njegovo serce se bolj in bolj po-
zemeljskim radostim zaklepa; natihoma stori sklep se jim po¬
polnoma odpovedati ter svoje premoženje v Božjo čast in bližnjim
v blagor oberniti; le kako bi to izveršil, se mu dobra .jasna
misel še noče ponuditi. V terdnem zaupanji, da mu bo Božja
previdnost, ki je v velikanskem domu sveta slednjemu bitju pri¬
merni prostor odločila, že o pravem času pot življenja odkazala,

po kteri naj hodi, in delo, ktero naj do-
veršf, se vversti med križansko vojsko,
ki jo je hrabri vojvoda Simon Montforški
peljal zoper silovite albigenske krivoverce.
Temu je bil od vseh plati stiskani Peter II.
kralj aragonski svojega sina Jakoba v
varstvo izročil. Ko pa ta kralj sam z gla¬
varji albigenskimi zvezo sklene, in v ne¬
srečnem boji pri Muretu smert stori, iz¬
roči Simon šestletnega kraljeviča našemu
Petru v izrejo. Po prošnji aragonskih ve-
likašev ga pošlje nazaj v Barcelono in
tudi Nolaški gre ž njim. Sv. Peter takrat
25 let star, učf ga v strahu Božjem v
zvestobi in spoštovanji do cerkve.. Kar
utegne zraven teh opravil, pomudi se v
iskreni molitvi, prebira sv. pismo in druge
pobožne bukve, ter se vadi v spokornih delih, da se na dvoru
vsi nad njegovimi čednostmi zgledujejo.

2. Tisti čas so mohamedanski Mavri oblastovali še po naj¬
lepših španjskih okrajinali in so že svobodne keršanske podlož¬
nike vklepali v težek žuleč jarem; strahotna pa je bila osoda
keršanskili sužnikov, ki so bili na vojski vjeti. Ti nesrečniki so
morali — noge v verige vkovane, prav siromašno oblečeni, o
slabem vremenu najteža dela doma in na polji opravljati; per-
gišČe moke, košček terdega kruha je njih hrana, smerdljiva voda
njih pijača, kakošna nesnažna luknja brez svetlobe in zraka njih
prenočišče; gerdo ravnanje in neusmiljeno pretepanje je njih po-

134

čitek; zmeraj jim grozno preklinjevanje na ušesa genru, zmeraj
jim bič šviga nad glavo, zmeraj palica pada na gerbo; in ko
jim moči opešajo, serce žalosti poči, in vsi hromotni v smertnih
težavah ječ6, večidel tudi umerjo brez vse duhovne pomoči in
tolažbe. Petra taka neznanska reva terdnovernih keršanskih bra¬
tov vsega pretresne in ljubezni goreče serce mu usmiljenja in ža¬
losti kervavi. Vidi velike nevarnosti, ktere prcte veri in Čednosti
teh sužnikov in vpričo tacih grozot mu oči grenke solze zalivajo.
Goreče prosi Boga, da bi rešenje poslal tem kopernečim ker-
sanskim dušam in nevernike Mavre iz lepe španjske dežele pre¬
gnal. Ko pride z drugimi v pogovor stran teh kristjanov, več¬
krat ves navdušen zakliče: „Lejte, kako lahko se neminljivi za¬
kladi pridobe!“ In te besede poterdi z lastnim zgledom, ker
sklene, vse svoje premoženje in žive dni le obračati v odkupo¬
vanje, sužnikov. Gre torej v Valencijo, bližnje mavriško kra¬
ljestvo; tolaži uboge jetnike, jih veliko odkupi in seboj v Bar¬
celono pelje. In ker tudi usmiljeni ljudje njegovo blago delo z
milimi darovi podpirajo, obudi' se v njem misel, stanovitno po¬
moč tem revežem oskerbeti — tedaj poseben red vstanoviti, kte-
rega poglavitna naloga bi bila keršanske sužnje reševati.

3. Že 20 ali 30 let sčm je bila v Kataloniji družba vitezov
in duhovnov, kteri so po bregovih srednjega morja stražili zoper
Saracene, bolnikom stregli, jetnike obiskovali in mile darove za
odkupovanje sužnikov nabirali. S temi miloserčnimi delavci se
jame Peter pogovarjati, da bi v ta namen poseben duhovni red
vstanovili, pa najde veliko ovir. Dvorjani ga ko tujca po
strani gledajo in mu zavidajo kraljevo prijaznost; njegovo da¬
rova vno ljubezen izlagajo ko hinavstvo, s kterim hoče pregrešno
hlepenje po časti zakrivati; drugi s piškavimi domoljubnimi raz¬
logi njegovemu miloserčnemu namenu zapreke grade, da je nam¬
reč doma dovelj revežev in nesrečnikov, da torej ni treba tem
dobrot kratiti, in denar po ptujem med sovražnike keršanskega
imena.trositi itd. Tem vnanjim težavam se pridružijo pri Petru
še notranji dvomi, ali bo pač njemu slabemu mogoče to delo iz-
veršiti, alibi ne bilo morda boljše, med gorske pečine se umak¬
niti in v tihi samoti Bogu služiti, uno delo pa, ki človeka vedno
gnjete med šumeči svet, bolj krepkemu in vrednemu orodju
Božje previdnosti prepustiti. V tem premišljevanji in omahovanji
se po navadi zateče k molitvi; tisto noč pred praznikom Petro vili
verig kleči ves potopljen v iskreno molitev, ter prosi za se raz¬
svetljenja in milosti, jetnikom pa rešenja: da bi Bog njih verige
pretergal, kakor jih je nekdaj temu aposteljnu. — Tedaj se mu
prikaže sama nebeška kraljica, pohvali njegovo miloserčnost in
mu oznani, da je Bogu in njej ljubo, ako vstanovi duhoven red.
kterega udje bi se posebno pečali z reševanjem jetnikov. Peter
razodene to prikazen svojemu spovedniku sv. Rajmundu Pena-

135

fortskemu, ki je sam tudi ravno tisto noč enako prikazen videl.
Oba gresta h kralju Jakobu, kteremu je bila nebeška Mati voljo
Božjo v tej zadevi tudi že razodela. Nolaški zahvali Boga, da mu
je svojo voljo oznanil in ga izvolil v orodje za to sveto reč.
Kralj obljubi blagoserčno delo s svojo veljavnostjo in radodar¬
nostjo podpirati in tudi škof barcelonski poterdi to ljudomilo
početje. Pravila pa, po kterih naj bi udje živeli, osnuje sv.
Rajmund.

4. Na dan sv. Lorenca 1. 1223 se vstanovi novi red. Raj¬
mund in kralj peljeta Petra v stolno cerkev, kjer po slovesni
službi Božji pred škofom tri navadne obljube stori, in še četerto
pridene, s ktero se zaveže, da hoče, ko bi treba bilo, v odkup-
ljenje jetnika tudi samega sebe ponuditi. Potem prejme iz rok
sv. Rajmunda redovno obleko in je postavljen za pervega pred¬
stojnika. Z njim vred še druzih 13 udov, 6 mašnikov in 7 vi¬
tezov enake obljube stori. Njihova obleka je bila navadne noše,
samo da bele barve v znamenje čistosti. Na persih nosijo poleg
želje kraljeve aragonski gerb: tri stebre na rudečem polji s sre-
bernim križem na verhu. Po vstanovljenji jim kralj za stanovanje
odloči eno stran svoje palače in za cerkev svojo dvorno kapelo.
Ker se število redovnikov po pristopu vitezov iz vseh krajev
močno pomnoži, zat<5 mu kralj iz hvaležnosti, ker je v boji zoper
Mavre posebno Petrova molitev mu zmago pridobila in je po
njegovem prerokovanji tudi mesto Valencijo bil sovražniku vzel.
v Barceloni sezida velikanski samostan, ki je bil posvečen sv.
devici in mučenki Evlaliji, varhinji tega mesta. Tri leta potem
poterdi papež Gregor IX. že močno razširjeni red po imenu
„red naše ljube Matere usmiljenja za odkupovanje jetnikov. 11
Peter se umakne v samoto samostansko, da bi se okrepčal za
spolnovanje svojih težavnih dolžnost in le enkrat jo zapusti, pa
le s tem namenom, da bi dva mogočna pregovoril spravo sto¬
riti, kterih prepir je mir dežele kalil. Redovniki pa neutrudljivo
jetnike rešujejo, toda v začetku ne prestopajo mej keršanskih
deržav; ali to sv. Petru ne zadostuje. Zavračaje je na slovesno
storjene obljube hoče on, da dva uda za odkupovanje jetnikov
tudi med nevernike pošljejo, in glej ! v to težavno nevarno opravilo
ravno njega in še enega tovarša izvolijo. Imenovali so ju rešnika.
Perva pot v saracensko kraljestvo Valencijo se je prav dobro
obnesla, ker ta in še ena 'v Granado je okoli 400 jetnikov re¬
šila. Ne muke, ne verige na teh potih svetnika molčati ne pri¬
morajo, da bi nehal nevernikom očitati njih brezbožne zblode
in zmote.. Preganjanja se je veselil, in zavoljo Kristusa je hre¬
penel tudi kri preliti, da so cel6 mohamedanci občudovali nje¬
govo serčnost, gorečnost, poterpežljivost in ljubezen. Ko se po
mnogem terpljenji, preganjanji in čudnem rešenji na ljuknastem
čolnu brez vesla verne iz Afrike v Barcelono, mu slabost in bo-

136

lehnost nič več ne pusti, da bi sv. Ludovika, francoskega kralja,
ki mu je posebno prijaznost skazoval, v sv. deželo spremil, ker
vsled težavnih del in ostrega pokorjenja ga moči čedalje bolj
zapuščajo.

5. L. 1249 se odpovč predstojništvu in rešništvu, ktero
je 31 let s tolikanjo prizadevnostjo oskerboval, in prevzame s-
pravo bogomilo ponižnostjo najmanjša opravila v samostanu Bar¬
celonskem. Ljubezen do bližnjega je bila lastnost še nježnega
otroka, ona je spremljala čverstega mladenča po tihotnih potih,
je vodila resnobnega moža v blagonosni delavnosti in ni zapu¬
stila trudnega starca o bolehavem večeru. Odšle je njegovo naj¬
ljubše opravilo pri klošterskih durih miloščino deliti, ker mu to
delo priložnost daje, zraven telesnega kruha tudi dušnega re¬
vežem lomiti, namreč podučevati in tolažiti je. Enkrat obišče še
grob že 15 let mertvega redovnika sv. Rajmunda (Nerojenca),
in zraven kapele, v kteri je sv. truplo počivalo, sezida samostan.
Vedno veča hromotnost mu je mila napovedovavka bližnje smerti.
Ko čuti, da mu čas življenja poteka, pokliče k sebi svoje du-
hovske sinove ter je lepo po očetovsko opominja, naj nikar
ne opešajo v ljubezni do ubogih jetnikov; potem prejme prav
pobožno sv. zakramente, moli psalm: „Hvalim te o Gospod!“
in pri besedah: „Kešenje je Gospod poslal svojemu ljudstvu
— razvežejo se spone telesne, in duša se v višave povzdigne
prepevat z angelji na sv. večer 1. 1256. Nolaški je večkrat želel
obiskati grob svojega varlia in pomočnika sv. ap. Petra; pa
nikdar mu ni prilike to željo spolniti in to mu veliko žalost pri¬
zadene. Pripoveduje se, da se mu apostelj sam prikaže rekoč:
„Naše želje, čeravno svete, se vselej spolniti ne smejo. Večkrat
je Bog z željo zadovoljen. Vem, da bi me rad v Rimu obiskal,
pa Bog je sklenil drugače. In ker me ti obiskati ne moreš, zato te
jaz obiščem in te bom varval do konca. Okrepčevala ga je več¬
kratna prikazen angelja varha in posebno Device Marije. Zatorej
on že umiraje zdihne: „0 kako sladko se urnerje pod varstvom
Marijinim!“ Petdeset let po njegovi smerti so vstali razpori med
*  vitezi in duhovni, in zatorej je bil red v zgolj meniškega pre-
stvarjen.

Ker on sam mašnih ni bil, obrazuje se v beli viteškoredovni obleki
z gerbom Aragonskem na pcrsili.

Kako rešujmo grešnike jarma in sužnosti greha.

»IL e jte!“ je rekal sv. Peter, kedar je keršanske sužnike zagledal —.
„ lej te, kako lahko si neminljive zaklade pridobimo, namreč z reševanjem
teli nesrečnikov iz rok njih okrutnikov. Zdaj si sicer nobenih nebeških
zakladov ne moreš s tem nabirati, zamoreš pa še kaj boljšega doseči, še

137

kaj bolj zaslužnega storiti, ako si prizadevaš, da bi sužnje greha, ki je
ima hudič v verige vkovane, rešil njih vezi, to je, kedar kakega grešnika
skušaš spreoberniti, ali vsaj spreoberniti pomagaš/' Kdor grešnika verne
od njegove krive poti, rešil bo njegovo dušo smerti in pokril veliko število
grehov," tako piše sv. Jakob (5, 20). Ako si grešnikovo dušo rešil smerti,
rešil si s tem tudi svojo lastno. Kako tedaj grešnika spreobračaj?

1. Moli  goreče za spreobernjenje grešnikov  in zatorej se
zatekaj k presvetemu sercu Marijinemu. Kakor se je ta mila gospa' po¬
tegnila za sužnike, tako in še bolj se bo potegnila za grešnike.

2. Sveti jim sam z dobrim zgledom.  Koliko grešnikov je
bilo že ž njim spreobernj enih. Veliko Saracenov je videlo, kako sv. Peter
uboge sužnje ljubi, čudili so se tej ljubezni in so kristjani postali.

3. Op ominjaj  je, kteri hodijo po krivih potih, pri vsaki dobri
priložnosti, posvari je in odvračaj  od hudega. Ali stori to z vso
ponižnostjo in poterpežljivostjo.  Dobra beseda najde povsod do¬
ber prostor.

4. Obudi sam v sebi za spreobernj enje grešnikov kake kesne vzdih-
ljeje in za njih grehe zadostuj s spokornimi deli. In če tako storiš in ne
nehaš Boga prositi, da bi ti podaril dušo kterega grešnika, ki ga hočeš
spreoberniti, verjemi, Bog ti bo to milost podelil. In ko bi se to blago-
serčno delo ne zgotdvilo, tudi zgolj dobre želje Bog brez plačila ne pusti.

Molitev.

O moj nebeški Odrešnik Jezus Kristus! kteri si za vse duše, da
bi je večnega pogubljenja rešil, svojo predrago kri preliti hotel, odpri
meni in vsem grešnikom oči, da pogubljivost greha spoznamo in se ober-
nemo k Tebi, ki si resnica in življenje. Amen.

1. Svečan ali februar.

Sv. Ignaci, škof in mučenec.

trumo svetili mdž in žen, ki bodo ta mesec mimo nas
, vodi ko častit veliki duhoven ta slavni mučenec.
Enkrat popotovaje po Galileji zaidejo učenci nekako
v prepir, kdo izmed njih bo veči v Mesijevem kraljestvu. Ko
pridejo proti Kafarnavmu, vpraša jih Gospod: „Kaj ste se na
potu med seboj menili ?“ Oni pa osramoteni moleč. Tedaj se
Jezus usede, pokliče iz trume berhkih otrdk zalega dečka, ga
objame in med učence postavi rekoč: ,,Kdorkoli se poniža, kakor
ta-le otrok, ta bo največi v nebeškem kraljestvu. 14  Od Gospoda
blagoslovljen, od njegovih rok objeman deček zopet teče k svojim
cveticam in igram; ali v njegovo otroško serce se globoko vtisne
ljubezen do Jezusa, raste in se razcvete v življenje Gospodo¬
vemu podobno. Ta deček, pravijo, da je bil sv. Ignaci. Pa bil
je berž ko ne v poganstvu rojen vAntijohiji v Siriji ali saj blizo
tega mesta. Od njegove mladosti in njegove olike, od okoliščin
poprešnjega življenja nam ni nič znano. V pervi keršanski dobi,
ko je živa vera in serčno upanje le na uni svet merilo, ko je
pozemeljsko djanje in nehanje le toliko veljave imelo, kolikor
se je v njem Kristusovo življenje razodevalo, tedaj je bilo za¬
znamovanje vsakdanjih prigodeb ničemurno in brez pomena. Le
to je zgodovinsko spričano, da je bil on učenec sv. aposteljna
Janeza in od njega ali od sv. Pavla za škofa antiohijskega po¬
svečen. Od zgodnje mladosti že je nosil Ignaci v sercu ognje¬
vito ljubezen do Gospoda — imč Jezus, ki je vir vsega živ¬
ljenja, blažilo je vse misli in djanja; zatorej njegova duša misli
in Čuti le Jezusa, njegova usta le od njega govore, v družbi
prijatlov, v javnem zboru, v vsem občevanji s svetom, v veselji
in terpljenji — pri slednji priložnosti: njegova ljubezen, njegovo
življenje je bil le križani Bog. O preganjanji cesarja Domicijana
je ko skušen in serčen kermar krepko deržal za veslo svoje
cerkve in jo srečno vodil skozi burne viharje; neutrudoma je
učil, opominjal, tolažil, oserčeval in vžival je veselje, da je nje¬
gova občina terdno stala v veri, in da je veliko njegovih ovčic
s prelivanjem kervi Kristusu spričevanje dajalo. Veselil se je njih
zmage in slave, ali vendar tej tihi žalosti ni mogel zapirati duri

139

svojega serca, da tudi on vreden ni bil take sreče, — ne vreden,
da bi svoje življenje za Kristusa v znamenje ljubezni daroval.
Se le Čez nekaj let poterpežljivega hrepenenja po nebeški do¬
movini mu dojde osoda, po kteri edino so puhtele njegove go¬
reče želje. Med tem pa ne neha ko zvezda nebeška serca vernih
razsvetljevati z učenjem in opominjanjem. Njegova duša je bila
Boga tako polna, da je iz vsega njegovega djanja in govorjenja
božja navdušenost žarela. Zatorej so ga imenovali tudi Teofora
to je,  človeka, ki Boga v sercu nosi.

2. Cesar Trajan, ves prevzet od slavne zmage, pridobljene

140

nad Skiti in Daki in druzimi sovražnimi narodi, zasukne nabru-
šeni med zoper Kristusovo cerkev, in zapove, da se morajo vsi
kristjani malikom uklanjati, ako ne — morajo lmdo kaznovani
biti. Sv. Krizostom pravi, da je hudič to preganjanje posebno
zoper škofe nameril, da bi potem toliko lože čedo razkropil in
raztergal. Cesar Trajan tedaj, grede z vojsko nad Armence in
Parte, pride 1. 107 vAntijohijo in sliši tam veliko od škofa, ki
je bil zavoljo svoje pobožnosti, učenosti in štirdesetletnega vla¬
danja svetla luč cerkve po Siriji. Pokliče ga pred sč in se osorno
nad njim zadere: „Kakdv li zlodej si ti, da se prederzneš zoper
moje povelje upirati se in še druge zapeljevati in v nesrečo po¬
kopavati ?“ Neprestrašeno stoji' častitljivi pastir pred serditim
vladarjem in mu smehljaje odgovori: ,,Nikdo Teofora zlodeja ne
imenuje, zakaj hudobni duhovi bežč pred služabniki Božjimi.
Ako me pa zavoljo tega, ker take duhove sovražim, zlodeja ime¬
nuješ, ti naravnost priterdim. Jaz imam Kristusa, kralja nebe¬
škega v sebi, in se njih napadov nič ne bojim. 44  — Trajan
vpraša: „Kdo pa je Teofor? 44  Ignaci reče: „Kdor Kristusa v
svojem sercu nosi.“ Trajan: ,,Ali misliš, da tudi mi v sercu ne
nosimo svojih bogov, ki so naši pomočniki zoper sovražnike?“
Ignaci: „Motiš se, ako poganske duhove (hudobne) bogove ime¬
nuješ. Le en Bog je, ki je vstvaril nebo in zemljo, le en Kri¬
stus Jezus, njegov edinorojeni Sin, čegar kraljestvo doseči
iskreno želim.“ Trajan: ,,Ti misliš tistega, ki je pod Poncijem
Pilatom križan bil? 44  Ignaci: ,,Da, tistega, ki je moje grehe z
začetnikom vred križal, in je vso zvijačo in hudobnost hudičevo
sodil in podvergel tistim, ki njega v sercunosijo.“ Trajan: ,,Te-
daj ti križanega v sercu nosiš?“ Ignaci: ,,Nosim ga, zakaj pi¬
sano je: v njih hočem prebivati in med njimi hoditi. 14  Tedaj
Trajan sodbo sklene: „Zapovem, da Ignacija, ki pravi, da
križanega v sercu nosi, vojaki zvezanega v veliki Rim peljejo,
da bo divjim zverinam v kermo in ljudstvu v razveseljevanje. 44

3. Sveti škof, slišati to sodbo, ktera se je le največim hu-
dodelnikom sklepala, s serčnim veseljem hvali Bog;i, ker ga je
vrednega spoznal, da bo v verige vkovan kakor nekdaj apostelj
Pavel, in da mu smč s smertjo svojo popolnoma ljubezen do
njega pokazati. Sprejme železne vezi, ko bi bile zlato in
srebro; moli za svojo cerkev, in jo solze prelivaje priporoča
Božjemu varstvu. Tedaj se odpravi na daljno pot v grozovito
smert. Izročč ga desetim vojakom, ki ga ves pot do Rima noč
in dan stražijo in neizrekljivo terpinčijo. Ignaci sam to popisuje
v listu do Rimljanov: „Od Sirije do Rima se bojujem z divjimi
zverinami na morji in po suhem, po dnevi in po noči, vklenjen
z desetimi levi, to je vojaki, ki so moji stražniki; kteri, če jim
dobro storiš, še bešneji prihajajo. 44  Ali kakor se pravemu krist¬
janu mnogokrat veliko grenkosti in veliko sladkosti ob enem na-

141

taka, tako tudi sv. Ignaciju verniki po mestih, skozi ktera so
ga peljali, posebno spoštovanje in ljubezen skazujejo. Po¬
vsod mu gredo naproti, prinašajo mu vse, kar mu utegne jet-
ništvo in težavno pot olajšati, ga spremljajo v trumah in mu
tudi duhovno podporo dele z molitvijo, in z veseljem, ktero mu
delajo s svojo zvestobo. Na drugi plati pa tudi Ignaci kristjanom
veliko koristi, ker je s svojim opominjanjem še bolj pa z lastnim
zgledom*v ljubezni do Jezusa in v vsem dobrem poterdi. — V
pomorskem mestu Selevciji gre na ladijo, in se pelje po morji
do mesta Smirne. Spremljata ga dva dijakona. Tukaj mu je
dovoljeno na suho stopiti, svojega prijatla, sv. škofa Polikarpa
ki je bil tudi sv. Janeza učenec, obiskati in nekoliko časa pri
njem se pomuditi. V veselji nad svojim železjem njega in druge
kristjane milo prosi, naj ž njim molijo, da bi ga Bog po¬
krepčal in poterdil za stanovitno preterpevanje vsakterih muk;
da bi res mučenec bil in kmalo izginil izpred človeških oči ter
se prikazal pred Božjim obličjem. Keršanske občine okoli Smirne
pozdravljajo Ignacija po svojih škofih, mašnikih in dijakonih. V
zahvalo za to ljubeznjivost napiše liste do njih, in sicer do ob¬
čine Efeške, Magnezijske in Traleške, v kterih je z apostoljsko
gorečnostjo opominja k vsej pravičnosti in jim svojo gorečo željo
naznanuje, vse njemu namenjene muke za Jezusovo ime ra¬
dostno terpeti. Ali se mu je le v duhu dozdevalo ali mu je bilo
res sporočeno, da ga hočejo verni v Rimu osvoboditi ali z upo¬
rom, ali s prošnjo pri cesarji, ali z gorečo molitvijo, ali vsaj
dopolnjenje grozne sodbe ubraniti — on, boje se, da bi zdaj
ko so mu krasna vrata mučenstva široko odperta, bratovska
ljubezen ne ovirala njegovega odhoda k Jezusu, napiše list do
Rimljanov, v kterem razodevlje svoje plameneče hrepenenje
po mučenstvu ter je milo prosi, da mirujejo in nobene sto¬
pinje za-nj ne storč; „saj nima nikdar take lepe priložnosti k
liogu priti, kakor zdaj; naj ga nikar po mesu ne ljubijo, in ne
ovirajo njegove smerti, ker je zdaj altar pripravljen, na kterem
se hoče Bogu darovati; naj raji vsi skup Boga zahvalijo, da ga
zdaj zavoljo Kristusa hoče peljati s tega sveta v svoje veličastvo;
torej naj molijo, da bi svoj dobri sklep z Božjo pomočjo res
tudi spolnil; naj zdaj nobenega nepriličnega smiljenja ne kažejo,
zakaj ko bi ga zverine same ne hotele, bi je sam dražil, da bi
ga raztergale; da le Kristusa najde, ne straši se ne ognja, ne
križa, ne zveri, ne podrobljenja kosti, ne razsekanja udov, ne
vsega telesnega pokončanja, ne nobenih peklenskih muk. Nje¬
gova ljubezen je križana; ogenj v njem ne potrebuje nobene vode;
Kristus v njem govori: ,,Pridi k Očetu!“ On je žito Kristusovo;
naj ga zmlejo zobje zverin, da bo čist kruh Kristusov."

4. Iz Smirne jadra ladij a v Troado, kjer zopet nekaj časa
ostane, in Ignaci tam tri druge liste napiše, namreč do občine

142

v Filadelfiji (v Lidiji) in v Smirni, in pa do škofa Polikarpa.
Prišedši po vodi v Macedonijo gredo po suhem v Dalmacijo in
odtod jo zopet čez jadransko morje ukrenejo v sirensko morje
ter stopijo na suho v Portu pri Ostiji. Berž se razvč njegov
prihod in kristjani mu vsi veseli, pa tudi vsi žalostni naproti
hitč — veseli, ker imajo priložnost, slavnega Teofora videti in
ž njim govoriti, žalostni, ker je tako častitljiv mož v smert
peljan. Mnogo jih v svoji gorečnosti misli, pogansko ljudstvo
pregovoriti, da ne bi zahtevalo Ignacijeve smerti, ali še mileje
ko v listu je prosi, da mu nikar ne branijo, berž ko berž priti
k Gospodu. Tedaj poklekne in moli z vernimi za cerkev, da bi
se je Gospod usmilil, njeno kervavo preganjanje ustavil in slogo
ter ljubezen med brati ohranil. Ker so se zverinske igre že skon-
čevale, peljejo ga neutegoma v Rim, kamor pridejo 20. dec. 1.
107. S cesarskim listom vred ga izročč oblastniku, kteri ga na-
naravnost v gledišče (amfiteater) tirati velf. Ko zasliši rujovenje
levov, reče: „Ali slišite trombo mojega kralja, ki me kliče na
boj in v zmago ?“ Stoje na planem v ograji milo in svetomirno
natihoma moli sivolasi pastir, ki ga naj zdaj zdaj divje zveri
raztergajo, potem pa zakliče na glas: „0 moj Jezus, žito Božje
sem, zobje teh zven me morajo zmleti, da bom Čist kruh na

tvoji mizi!“-Dva leva planeta na-nj, hipoma raztergataga in

vsega podrobita, da nič njegovega trupla ne ostane razun naj-
večih kosti, kakor je sam želel. Kristjani te njegove kosti častno
poberfi, je v tanko platno zavij(5, seboj v Antijohijo nes<5 in kakor
drago svetinjo z veliko častjo zahranijo. To je najstarejši zgled
češčenja sv. ostankov. (Eni terdijo, da tudi njegovega serca se
nista leva dotaknila, ker je bilo v njem zapisano Jezusovo imč.)

5. Kristjani, kteri so njegovo mučenstvo sami videli in je
tudi popisali, pripovedujejo nadalje: „Ko smo z lastnimi očmf
videli to grozno moritev, zavoljo ktere smo veliko grenkih solz
prelili, smo celo noč v hiši skupaj ostali, čuli in molili. Na ko¬
lenih smo prosili Gospoda, da bi nas zavoljo te smerti potolažil
in nam z gotovim znamenjem razodel, da je Ignaci slavo ne¬
beško dosegel. Vsled splošne plahote vsi trudni nekteri zaspč in
tedaj vidijo Ignacija hitoma v sobo iti in nas objemati; drugi
ga vidijo za nas moliti in nas blagosloviti. Enim se prikaže ves
znojen, kakor Človek, ki pride iz hudega boja, in ga vidijo
stati pred Gospodom v velikem veselji in v neizrekljivi svetlobi.
Tedaj smo hvalili Očeta vseh dobrot in smo se veselili nebeške
sreče, ki jo je temu svetniku podelil. Zapisali smo si dan in čas
njegove smerti, da se moremo zbirati v obhajanje njegovega
mučenstva ob času, ob kterem je je terpel, v zaupanji, da bomo
tudi mi deležni zmage tega hrabrega vojaka Jezusa Kristusa, ki
je hudiča poterl in do konca vse njegove zaderge pretergal s po-
močjd Gospoda našega Jezusa Kristusa, po kterem in v kterem

143

bodi čast in gospostvo Očetu s sv. Duhom na vekov veke. Amen.“
Gerška cerkev obhaja njegov spomin še zmeraj 20. decembra;
rimska pa na današnji dan, berž ko ne zavoljo prenesenja nje¬
govih ostankov iz Antijohije v cerkev sv. Klemena v Rimu, ali
pod cesarjem Justinijanom ali Heraklijem, se ne v4 na tanko.

Prišlo je do nas 15 listov po imenu Ignacijevih, pa le se¬
dem jih je gotovo od njega pisanih.

Obrazuje se v škofovi opravi, in zraven njega lev, ali pa tudi z
imenom Jezusovim na persih in z verigami v roki.

Pšenica in ljulika.

"ffeliko je zemlje, ki je še nobena človeška roka ni obdelovala;
po njej se širi temnogosto lesovje: ogromni hrasti, debele bukve, tanke
jele in drugo košato drevje. Kedar je ostra sekira poseka, raz6rje se
prostor in z zernom naseje, tedaj zemlja več let bogato rodi, bolj kakor
polje, ki je že dle časa obdelovano. Potem rodovitnost čedalje bolj odje-
njuje, in nova zemlja se po izserkanih šokih med drugo trudno polje
vversti. In če se zmeraj pridno ne obdeluje, zerna nič več ne obrodi, pa
tudi gozd na njej zopet ne zraste, ampak po vsem prostoru se sprozva le
pusti plevel. Kristjan, kam naj to obernemo?

Sv. Ignaci je bil rojen v poganstvu, in iz poganstva je še veliko
tisuč tacih blazih pšeničnih zern vzšlo, ki so se zmlevale v sveti nebeški
kruh Kristusov. Keršanstvo je tisto imenitno seme, tisto nebeško zerno,
ki naj se po vesoljni zemlji naseje. Bila je pa dvoja zemlja za to: judje
in pogani. Judovstvo je bilo kakor že od njega dni obdelovano polje, in
zatorej je seme besede novega zakona le pičlo sprejemalo. Poganstvo pa
je bilo kakor divji gozd; ko ga prešine luč sv. evangelija, ga je razsvet¬
lila in ogrela in nova zemlja je dajala bogato žetev. In na tem polji je
bil sv. Ignaci klas, je bil sv. Polikarp, brez števila mučencev in toliko
tisuč pravih svetih kristjanov.

Pa zdi se, da je dandanašnji po nekterih deželah polje že izmol¬
zeno in starikasto, to je, veliko ljudi že za keršanstvo ne mara; podobni so
suhemu pesku in prebojnemu prahu na solncu. Uče se sicer keršanskega
nauka, in ga slišijo oznanovati, ali za-nj ne marajo; dolgočasen jim je
in zopern.

Ali bo po taki zemlji, ki noče pšeničnega zerna nič več sprejemati,
še kdaj se zarastla lesna goščava? Ali bodo te keršanske dežele in ti
keršanski otroci, pri kterih keršanstvo vedno bolj umira, zopet pogani?
— Nikdar ne! Res da, pogani so bili veliki grešniki, pa vendar se je
mnogo blazega, poštenega, krepkega življenja med njimi nahajalo. Veliko
jih je natanko spolnovalo, kar so obljubili, veliko jih je bilo čistih in zvestih
v zakonu, veliko jih je bilo usmiljenih do ubogih in nesrečnih; res veli-
krat so bili divja, ali vendar krepka gozdna drevesa. Rod pa, ki sicer
keršanske nauke posluša, pa jih v serce ne sprejema, o, ta bo ostudno
pusto plevelišče: bolehove, nevoščljive, nečisto umazane, strahopetne, hi¬
navske, ničemurne, spohotne spake, za Boga in za ves svet terhleno pe-
zdirje. Pravi pogan, ki brez lastnega zadolženja v poganstvu živi, je proti
tacemu kerščenemu človeku brez vere kakor ogromen hrast proti zveže-
nemu ločku v močvirji.

144

In ti kristjan! ki imaš biti pravo okleno žito Kristusovo, kakošna
moka bo iz tebe? Ali si se v plevel sprevergel, ali tečno zerno v duši

rodiš? Nikar se ne tolaži z uvelim sodom okoli sebe; glej na može, kakor

je bil sv. Ignaci, po njih se ceni. In če spoznaš, de nisi ne košato drevo,

ne bogat klas, ampak le pritlikovec in prazna smet; pomisli, da si du¬

hovni sadež, in da se moreš, dokler še nisi iz zemlje izruvan, še zmeraj
k dobremu sprevemiti; pa pomisli tudi, kaj se bo poleg besede Gospo¬
dove z ljuliko zgodilo, in kam se bo pšenica shranila. —Vzdihni torej:

O Jezus! ohrani me živega uda svete katoliške cerkve, da bom
obrodil sad za večno življenje, in ne bom z ljuliko veržen v peklenski
ogenj. Amen.


2. Svečan ali februar.

Darovanje Jezusa Kristusa in očiščevanje Device
Marije ali svečnica.

^JpHlo je štirdeset dni preteklo, odkar so angelji o polnoči
prepevali po višavah. Marija in Jožef sta bila globoko vpe¬
ljana v Božje skrivnosti. Pastirji so Dete molili, zvezda na
jutrovem je Modre povabila novega Kralja počastit in mu po¬
klonit skrivnostnih darf. Svet se je sukal po navadnem tiru.
Vsako jutro so se cule politiške novice v Rimu, slednji dan se
slišali modroslovski prepiri po učenih šolah atenskih. Množne
karavane so izhajale in prihajale skozi vrata belega Damaska
in solnce je po navadi sijalo po krivudno tekočem Orontu v
Antijohiji. Cesarski uradniki so izverševali popisne knjige v Je¬
ruzalemu in Jožef in Marija sta bila številjena v davkariji Pale¬
stinski. Po tiru navade in poleg postave je Jezus 1. januarja
pervikrat kri prelival; koliko tedaj se je že dogodilo od 25. de¬
cembra sčm. Od tistega dne je bil Stvarnik viden v svojem stvar¬
jenji, čeravno skoro pod zemljo v nekaki skalnati duplini ali v
nalašč narejeni staji za živino in bravino. Napoči februarja drugi
dan. Marija in Jožef zapustita z Detetom mesto, na kterem je
bilo štirdeset dni preteklo, kakor pride in zgine berzotna ne¬
beška prikazen. Grred<5 ob robu ozkega griča, na kterem mesto
Betlehemsko stoji. Prijazni otrebljeni vinogradi po bi'egovih —
z ndrazom ranjeni ravno točijo spomladanske solzč; žitno polje,
po kterem je nekdaj Ruta klasje pobirala, je zeleno in ljubo
solnce zgodnje pomhidi obseva sivo skalovje pri gomili Rahelini,

145

Od daleč se vidijo plošnjate strehe svetega mesta in krasni tem¬
pelj v svojem lesku veličastno na višavi kraljuje. V tisti tempelj,
v njegov lastni tempelj nes<5 zdaj kot vidno nezmožno dete — Bogd.

2. Marija je dvanajst let svojega brezmadežnega življenja
bivala po pritvornih dvoranah tega tempeljna. Tukaj je tudi po
vnanjem Bogu posvečevala svoje devištvo, ktero je bila že v
pervem trenutku svojega preČistega spočetja Njemu obljubila.
Tukaj je premišljevala starozakonsko sv. pismo ter spoznavala
Mesij e ve skrivnosti. Tj e se zdaj povrača še kot Devica ali — o
skrivnost nebeške milosti! — tudi kot Mati z Detetom. Gre, da
bi se očistila, ona, ki je Čistejša, kakor mladi sneg po gori liba¬
nonski. Gre svoje Dete Bogu darovat; nese mu dar, kakoršnega
nobena druga stvar prinesti ni mogla, dar, ki je njemu popol¬
noma enak. Ko so drugi tempelj zidali, zavzdigovali so otožne gla¬
sove in se milo jokali, ker njegova lepota nikakor ni dosegala
lepote poprešnjega; ali pervi tempelj ni videl dneva temu ena-
cega, ki je zdaj zažarel nad Herodovim tempeljnom. Veličast
Najsvetejšega, ki je v presvetišču kraljevala, je bila le podoba
pravega Veličastva, ki ga zdaj Marija tjekaj nese v naročji. Ima
pa dvojin dar seboj; enega nese sama, enega Jožef; ona nese
Dete, on dve gerlici ali dva golobiča za njeno očiščevanje. Ve¬
liko jih je videlo mimo iti, ali nič posebnega ni bilo nad njimi,
za gledavce nič kaj mikavnega ne. Taka je zmeraj ondi, kjer je
Bog. Zdaj, ko je viden, je prav za prav ravno takd neviden,
kakor je bil zmeraj, samo za vero in ljubezen ne.

3. Tudi drugi gred<5 v tempelj k jutranjemu darovanju,
med njimi sivolasi Simeon. Grobne cvetice so mu gosto zase¬
jane po glavi. Dopreživel je lastno dobo ž njenimi ljudmi in
rečmi, ž njenimi radovijami in homatijami. S tedanjim svetom
in njegovimi namerami ni bil zraščen, ni se po njem obračal,
ne ž njim vertinil, ni se menil za njegove kolobarje, bil je so¬
vražnik hlimbe farizejske in sladnosti saducejske, in zvesto se
je ogibal njihovih neslanih prepirk. Svet mu je prihajal Čedalje
bolj nadležno hudoben, prostor med seboj mu je čedalje bolj
kerčil, zmeraj manj je postajal pripravno bivališče za njegove
trudne kosti in življenja naveličano sercč. Ali eno še videti je
serčno hrepenel. Rajši naj se mu nebesa odlašajo, da bi le še
enega videl na zemlji — Mesija. Bog mu obljubi, da se bo zgo¬
dilo. „Prejel je odgovor od sv. Duha, da smerti ne bo videl,
predno ne vidi Maziljenca Gospodovega. 44  Tudi on pride tisti dan
k jutranjemu darovanju. Bila je tisto jutro še druga oseba v tem-
peljnu, štiri in osemdeset let stara vdova Ana, hči Fanuelova,
rodu Azerjevega, s planjave Akranske, z oljkami bogato obsa-
jene, ob kterih se v položnih zavinkih ziblje zapadno morjč.
Preroški duh je bival nad njo. Ni jej bilo treba v tempelj priti,
ker se od njega ni nikdar ločila, služeča Bogu tam z molitvijo

Življenje svetnikov in svetnic božjih. I. zv. 10

147

in s postom noč in dan. In tedaj stopita v tempelj z Detetom
Marija in Jožef. Kakošnih priprav pač ni bil Bog storil v usmi¬
ljenji svojem za visoko slovesnost na drugi dan februarja! Ko¬
liko milost je moralo starega Simeona posvečevati! Koliko dolzih
let ostrega zatajevanja in kako visocih stopinj goreče molitve
je bilo treba zali duši prerokinje Ane! Več dela in lika se je
potrebovalo za dušo Jožefovo, kakor za vesoljno stvarjenje. Ma¬
rija je izvoljena dika Božje velevitosti. Bukve in bukve so se
pisale o njenih darovih, milostih, notranjih lepotah in vendar,
kako malo še vemo! Nadalje je tukaj Beseda,  ki se je včlo-
večila, ki jo molčeči angelji molijo s trepečim počeščenjem, ko
stopi čez prag svojega pozemeljskega svetišča. Ali se je pač vi¬
delo Detetu oko zažareti, ko lastni tempelj v posestvo prejemlje?
ali so pač v presvetisču ugasnile luči, ko Najsvetejši sam zunaj pred
zagrinjalom biva, kraljevaje na rokah umerljive Matere ? Marija
prinese dar in opravi vse po postavi Gospodovi. Duh Jezusov
je bil duh pokorščine in čeravno je svetloba angeljske nedolž¬
nosti le bleda proti njeni čistosti, vendar je postavo Gospodovo
dopolnila stran očiščevanja in sicer toliko radovoljniša, ker je s
tem milosti svoje zakrila. Pa nosila je na svojih rokah tudi pravo
svojo gerlico, da je tudi za-nj storila, kar je bilo po postavi
zapovedano. Položi ga v naročje starega duhovna Simeona, kakor
je odtistihmal toliko svetnikom storila, in nebeška luč se užge
v duši sv. moža. Z rokami, starosti trudnimi in šibkimi, objame
on svojega Bogd. Nosil je vso težo svojega Stvarnika, in vendar
je po koncu stal. Gleda detetu v obličje, in vidi pravo Božjo
veličast. Sv. Duh mu je obljubo spolnil. Simeon vidi Maziljenca
Gospodovega, derži ga v rokah. O presrečni duhovnik! čeravno
so ti lica starosti vela, in si truden mnogoletnega čakanja na
tolažbo Izraelovo ter ohranjen še pri življenji o dnevih, z duhom
tvojim nikakor ne soglasnih, kakor se je evangelistu Janezu za
teboj godilo. On, ki te je vstvaril, ki te bo kmalo sodil, ki te
zdaj z milim smehljanjem z naročja pozdravlja, on pač edini ti
zamore s svojo vsegamogočnostjo krepost vlivati v preradostno
serce, sicer bi moral omagati veselja, ki ti kipeče prevreva
persne notrine, preopliva duha. Poglej ga še enkrat; zri v te
rožnate ustnice, ki bodo kmalo ti sodbo govorile, sodbo, večnega
raja. Užigaj serce pri- plamenu teh malih očf Kristus je: o ko¬
liko prerokovanj je dopolnjenih! V izveršitev se sklepa zgodo¬
vina svetd. .Stvarjenju je krona spletena. Dolgo dolgo so hrepeneli
očaki, kralji, preroki — videti lepoto tega detinskega obličja; z ne-
potolaženo. željo so se selili v unkrajne prostore kopernenja in
nade; ti si videl Kristusa. Ta beseda vse obsega, vse povč. Videl
si nebesa, zemlja nima nič več s teboj opraviti. Najbolje bi bilo,
ko bi se berž ko berž odperla pod tvojimi nogami in bi te spre¬
jelo, objelo neskončno naročje Očetovo; lepota njegovega Simi

10*

148

te utegne končati in tedaj sladko in mirno v rajske veke
zaspiš. —

4. O težko ga stane, ločiti se od tega sladkega bremena.
V sivi starosti se mu odprd zatvornice petja in po tempeljna ti¬
hoti se razlega njegova pesem: „Nunc dimittis (Zdaj pustiš)“,
kakor je prepeval Caharija svoj „Benedictus“ in Marija svoj
,,Magnificat.“ Vek za vekom bo to pesem prepeval. Vse pesništvo
keršanskotrudnega življenja je v njej založeno. V njej se izrazuje
prav nebešk razpon s svetom, kakor ga je že brez števila svet¬
nikov občutilo. Ona je za milijone vernikov zasolnčni svet, ve¬
černa zarija po trudapolnih urah solznodolinskega dneva. Se po¬
slednji ,,kompletori,“ *) ki ga bo cei-kev pela pred polnočjo, ko bo
stiska med narodi, in plak in kopernenje zavoljo strašnega šu¬
menja morja in valov, ko se bodo zvezde utrinjale, moči ne¬
beške se gibale, se rušilo nebeško obočje, ko bo Sin človekov
s svojim veličastnim prikazanjem ko blisk posvetil od žarečega
vzhoda v zapadne temote, ko bodo angeljev trombe klicale žive,
mertve budile in se bo človeški rod zbiral k vesoljni sodbi v
dolini Jozafatovi, — še on se bo topil miloglasne lepote te gin-
ljive Simeonove pesmi. Jožef se zamakne svetega občudovanja.
Marija sama „se čudi“ tem globočini, prelepim in resničnim be¬
sedam , ker vedela je, kakor sicer nikdo ne, kako čudovito da
je njeno Dete res prava luč svetd. In ko preponižno poklekne,
da bi prejela blagoslov razsvetljenega duhovna; — ali je še on
deržal Jezusa na rokah, ko jo je blagoslovil in storil čez-njo z
Detetom križ, kakor pri keršanskih blagoslovilih, ali je že ona
imela Sina v naročji, ter ga poklonila pred njegovo lastno
stvar — tega ne vemo. Na vsako plat, kako čudna skrivnost!
Ali kako čuden tudi blagoslov za-te, srečna, brezgrešna Mati!
Ali čuj! vse inakoglasna pesem zadoni zdaj iz Simeonovih
ust, vse drugačni žarki posvitajo zdaj iz njegovega preroškega
duhd, žarki temnega osupnega prerokovanja. Vse druge strune
napnč in zabrenka sv. Duh v sercu postarnega duhovna in po
duši Marijini se razlegajo grozni glasovi: „Glej, to Dete je v pad
in v vstajenje mnogo njim v Izraelu, in v znamenje, ki se mu
bo zopervalo. In tvojo dušo bo meč presunil, da bodo misli ve¬
liko sere razodete. 11

5. Simeon omolkne, ali v duši Marijini se zgodi neizrek¬
ljivo spremenjenje. Morda je šele zdaj pozvedela, česar poprej ni
vedela, pa berž ko ne se je zdaj po drugi poti s tem seznanila.
Vendar se je zgodilo spremenjenje, podelila nova milost, povik-
šala svetost, doveršilo neizmerno delo Božje. Jasno, na tanko
sprevidi bolečine, zlasti ki je bode terpela o Sinovem grozovitem

* Kompletori — dopolnivna ali poslednja zapovedana vsakdanja molitev kato¬
liških duhovnov.

143

morjenji in si je hipoma v dušo vtisne, njeno precisto serce pa
preoblije morje poleg verste in sile neznanske čeznatorne brid¬
kosti. Zdelo se je, kakor bi ta razvidnost naravnost od Jezuso¬
vega obličja prihajala, kakor bi jo njegove oči va-njo vsvetivale.
Videla je njegovo serce vse razkrito z vsemi njegovimi mislimi
in občutki. Bilo jej je, kakor bi jo nova moč sv. Duha obsenčila
v zopetno spočetje večne Besede, samo po drugem načinu. Po¬
vzdignjena je bila na nove višave svetosti in je stopila v nove
neizmerne prostore pripomožne deležnosti svoje ko Odrešnikova
Mati. Bila je ravno ista in vendar vsa druga Marija, kakor tista,
ki je bila malo poprej v tempelj prišla. Nič ne razodevlje za¬
vzemanja nad tem čudnim spremenjenjem, nič ne kaže slabot¬
nega trepetanja, nikakoršne nepokojnosti duha. Njen nerazdirljivi
mir se še bolj vstanovi po bridkosti, ki se je va-njo razlila. Luč
sveta se je posvetila v naročji, v petji Simeonovem, in potem
je nastopila temota veča, gostejša, kakor po okrajinah upornega
Egipta. Mahoma se vidi iz obsolnčja Betlehemskega postavljeno
v strahotno mračje na Golgati, ali miru jej ta treskoviti pretres
nikakor ne skali. Ona ohrani ravno tisto Častitljivost, ki ne znd
ostermevati, ravno tisto pokojnost neizrekljive ljubezni, in ravno
tisto moč Božjega zedinjenja; ohrani pa tudi meč, ki se jej je
zasadil skozi sredino užaljenega serca, ki naj ostane v njem
skozi osem in štirdeset let, in ko ga bo Jezus iz rane potegnil,
bo ona kar ljubezni skervavela.

Skerbno tedaj opravi vse tudi najmanjše reci, ktere po¬
stava zapoveduje, in potem se verne z Jožefom in Detetom nazaj
v dolino Galilejsko, na sterme ulice odstranskega Nazareta, s
tistim ostrim mečem sv. Duha v sercu. Odkar je mesca decembra
dom zapustila, koliko se je dogodilo! Ali — zahajajoče solnce
jemlje slovd od njegovih belih pohištev, kakor bi se nič spre¬
menilo ne bilo. Kako se vendar nespremenljiva natora zdi ne¬
usmiljena sercu, s kterim se brez lastne pripomoči tako spreme-
njenje zgodi! —

Vpeljevanje zakonskih porodnic in blagoslovljenje sveč.

Hifarija je svetel zgled ponižne pokorščine sosebno za ženske, ki
so v enacem stanu. V starem zakonu je bilo to očiščevanje po postavi za¬
povedano, v novem ga tirja hvaležnost. Kam neki naj ozdravela mati svoje
perve vnanje stopinje oberne, ako ne k Tistemu, ki je ob uri nevarnosti
in bolečin življenje jej ohranil in še drugo draže jej dal? Slednja mati je
nekako Mariji podobna. Kakor Marija svojega Sina v tempelj, tak6 nas
je tudi naša mati nesla v cerkev, ker le v keršaaski občini prebiva sv.
Duh, ki nas vse razsvetljuje, okrepčuje, tolaži in posvečuje; in ker nas
je cerkvi darovala,, nas je Bogu darovala, in ko dar njegove ljubezni
varstvu nebeškemu izročila. Ponižno pa radostno srečna je stala pred cer-

150

kvenimi durmi in pritiskala dete na ljubeče serce; pobožno oko je v tihi
molitvi proti nebu povzdigovala in mislila, kakošno namembo pač da je
Božja previdnost njenemu detetu na tem svetu odločila. Njeno dušno oko
ni moglo predreti zagrinjala temne prihodnosti, pa njeno serce je bilo
mirno in potolaženo, ker dobro je vedela, da Božja previdna ljubezen ne
dremlje, ne spi. Z iskrenim zaupanjem je molila: „Oče nebeški! tebi da¬
rujem, tebi izročujem in posvečujem dete preljubo; tvoje oko naj čuje
nad njim, tvoja roka ga vbdi po vseh potih življenja; razsvetljuj ga z
žarki svoje luči, napolnuj ga z duhom resnice in spoznanja, ogrevaj ga z
ognjem svoje ljubezni; daj mu pohlevno, pobožno, ukaželjno serce; osrečuj
ga s svojim blagoslovom, podeli mu svoj mir!" In cerkveni obredi pri iz¬
peljevanji so res prav pripravni taka čutila buditi in oživljati. Z gorečo
svečo  v roki mati pred cerkvenimi durmi poklekne. Mašnik jo poškropi
z blagoslovljeno vodo in reče: „Pomoč naša je v imenu Gospodovem, ki
je vstvaril nebo in zemljo." Potem moli 23. psalm, kterega je zložil David
tisti čas, ko se je nesla skrinja zaveze v šotor na goro Sijonsko. „Gospo-
dova je zemlja in vse, kar jo napolnuje; vesoljni svet, in vsi, ki na njem

E rebivajo. Kdo bo šel na goro Gospodovo in kdo bo stal na njegovem sv.

raji? Kdor je nedolžnih rok in čistega serca, kdor ne obrača svoje duše
v ničemurno in ne v prisego krivo svojemu bližnjemu; — on bo prejel bla-
godar od Gospoda in usmiljenje od Boga svojega rešitelja. Takošen je za¬
rod njih, ki ga iščejo, ki iščejo obličja Jakobovega Boga." Zatorej „od-
prite, pervaki! svoja vrata (v šotor), in odklenite se večna vrata, da pojde
noter slavni kralj." Na to jej poda štolo in jo pelje v cerkev  rekoč:
„Pojdi v tempelj Božji, moli Simi presv. Device Marije bolečine, ki ti je
dal poroditi otroka. Ko pred altarjem poklekne, moli mašnik: „Ysegamo-
gočni večni Bog! ki si po porodu presv. Device Marije bolečine vernih
porodnic v veselje spremenil, ozri se milostivo na to svojo služabnico, ki
je prišla v tvoj sv. tempelj radostno Tebe zahvalit in dodeli, da bo vredna
po tem življenji po zasfuženji in prošnji ravno te presv. Marije v veselje
večnega zveličanja s svojim otrokom vred priti. Po Gospodu našem, Jezusu
Kristusu. Amen." Naposled jo poškropi rekoč: „Mir in blagoslov Boga
vsegamogočnega Očeta, Sina in sv. Duha pridi nad-tc in ostani vekomaj.
Amen." — Ljubi bralec, vprašaš me: kaj pomeni goreča sveča v materni
roki? Nič druzega ne, kakor terdno Yero, da za-njo in za ljubo dete ni
druge luči razun Kristusa, ki je luč sveta.

In detinstvo Jezusovo! kako izverstna šola in prebogat vir je ker-
šanske modrosti. Kakošen nauk je za otroška leta in za odraslo mladost!
Kakor ljubeča mati med svojimi otroki otrok postane, tako je on otrok
postal, da je otroke učil pokorščine, pohlevnosti in ljubezni. Kakošen nauk
je za očete in matere! Pač ljubijo starši svoje otroke, ali njihova ljubezen
kako poredkoma je prava! Res, da skerbe za njih telesno izrejo, ali jim
pa tudi likajo mehko serce in blažijo nježno dušo, da bodo podobni De¬
tetu Jezusu? Kakošen nauk za nas v slednji starosti in v vsacem stanu!
Ali nimamo vsi otroci biti — po duhu in po sercu?" „Ako ne bodete, ka¬
kor ti mali, ne pojdete v nebeško kraljestvo." Otroci moramo biti poduku:
brez zvijače in hinavščine, brez plahe skerbečnosti za časne reči; otroci
po sercu: prijazni, ponižni, pohlevni, usmiljeni, zavedni svoje slabosti.
To je šola, v kteri je Dete Jezus naš učenik. Ozrimo se še enkrat na
dogodbo, ktere spomin danes obhajamo, in kličimo iz dna serca: Bodi po-
češčena na vekomaj , preblaga Devica Marija s svojim preljubim Detetom
Jezusom!"

Besede Simeonove, da je Jezus luč v razsvetljenje narodom, kakor
se je tudi On sam kasneje imenoval „luč sveta," in'pa ta preobsežna, vi-

151

sokopomenljiva misel, da, kdor hodi za njim, bo imel luč življenja v sebi
•— to je cerkev nagnilo, da je že v prestarih časih ta praznik' obhajala
s slovesnim sprevodom z gorečimi svečami, na ta dan blagoslovljenimi.
Blagoslovnih molitev je pet in mašnik prosi

v pervi:  „da bi vsegamogočni Oče, kije  vse iz nič vstvaril, prid¬
nim bčelam vosek za te sveče pripraviti velel, in na današnji dan pra¬
vičnemu Simeonu želje dopolnil, ravno te sveče v rabo človeško, za dušno
in telesno zdravje, ali na suhem ali na vodi, po poklicanji njegovega sv.
imena in po prošnji presv. Device Marije in drugih svetnikov blagosloviti
in glas ljudstva, ki jih želi častito v rokah nositi in njega s petjem hvaliti,
s svojega nebeškega sedeža milostivo uslišati hotel

v drugi:  „da bi večni Bog, ki je danes svojega Edinorojenega v
naročje sv. Simeona položil, te sveče, 'ki je njegovi služabniki v povik-
šanje njegovega imena žele nositi, on sam z lučjo nebeškega blagoslova
prižgal, da bodo, kteri je bodo nosili, z ognjem njegove presladke lju¬
bezni užgane, enkrat v nebeški tempelj pred njegovo obličje postavljeni
v tretji:  „da bi Jezus Kristus, ki je prava luč, ki razsvetli vsa-
cega človeka, kteri pride na svet, blagoslovil te sveče in dodelil, da bodo,
kakor te z vidnim ognjem prižgane nočne tmine preženo, tudi naša serca,
z nevidnim ognjem sv. Duha razsvetljeno, vse slepote greha rešena, in
da bomo po temnih in nevarnih potih tega življenja srečno prišli v večno
svetlobo

v čet er ti: „kakor je Bog svojemu služabniku Mojzesu zapovedal,
najčistejšega olja napraviti za svetilnice, ki bodo stale pred njegovim
obličjem, tako naj Bog tudi nad te sveče milostno razlije svoj blagoslov,
kakor one po vnanjem razširjajo svetlobo, tako naj po njegovi milosti tudi
našim sercem ne manjka notranje luči sv. Duha.“

V poslednji  pa prosi tudi ti, kristjan! z mašnikom na današnji dan:
„0 Gospod Jezus Kristus! ki si se na današnji dan z našim mesom
obdan med ljudmi prikazal in si bil od staršev v tempeljnu darovan; ki
te je častitljivi stari Simeon, od sv. Duha razsvetljen, spoznal, sprejel in
blagoslovil: dodeli milostno, da te bomo, z milostjo ravno tistega sv. Duha
razsvetljeni in podučeni, resnično spoznali in zvesto ljubili. Ki živiš in
kraljuješ itd. Amen.

5. Svečan ali februar.

Sv. Blaž, škof in mučenec.

se Človeku prigodi, kar skusi, kar ga veseli in kar terpi,
to ga učf, to razvija in razjasnuje lastnosti njegovega
duhd in posebnosti serca; potem razgleduje življenje, meri
svet, presojujejo vrednost ali nevrednost pozemeljskih reči, to
mu lika značaj in njegovo osebnost določno obrisuje. Ali vse to
ne vstvarja nič in nič ne rodi v človeku, ampak le v gotove

152

oblike deva, to kar je
že seboj prinesel na svet
in spravlja na dan, kar
je bilo ko kal skrito v
persnih notrinah, ter raz¬
piše v plamen, kar je
ko nedoločeno nagnje¬
nje in gnanje v člove¬
škem sercu tlelo. Izreja
in pa mladostne navade
so šola, ki sklicuje dušne
kali v razrast; ki dušnim
zmožnostim odkazuje,
v čem in kako naj se
urijo; ki zaježenim nag¬
njenjem koplje predor,
jih poganja v tok in
včverstuje ter človeka
napelje na tir, po kte-
rem navadno vse svoje
življenje hodi. Ona ga
zagradi med meje, ki
je malokdaj prestopi,
in med ktere ga nekaka
čudna moč vedno vleče nazaj. Da bi se moglo življenje tega ali
unega poleg resnice obrisati, njegova čednost in zasluženje poleg
vrednosti preceniti, morali bi vse njegove izrejne in likavne oko¬
liščine na tanko poznati. Zatorej je res škoda, da od marsikterih
svetnikov, kterih sloves je velik med keršanskim svetom, malo
vemo. In v tej versti je tudi sv. Blaž. Blaž  je bil okoli polovice
tretjega stoletja rojen v Sebastah v mali Armeniji ali vsaj blizo
tega mesta, zakaj nahajamo ga kot škofa v tem mestu. V lepem
vencu njegovih čednost je zlasti njegova miloserčna, djanj bo¬
gata ljubezen do bližnjega se svetila, in menda ravno ona ga
je, ko se je poleg vsega dozdevanja še z zdravništvom pečal,
na ta škofovi sedež povzdignila. Ko cesar Licini, premagan in
tepen od cesarja Konštantina Včlikega (314), sovraštvo, ktero je
v sebi kuhal zoper tega nasprotnika, tudi zoper druge kristjane
začne puhati in tudi grozoviti cesarski oblastnik v Kapadociji in
mali Armeniji Agrikolaj s peklensko zlobo med keršansko čedo
divja, tedaj beži Blaž v argejsko gorovje in se skrije tam v skalnati
duplini. Zapustil je svojo cerkev, ker je ogenj preganjanja buhtel
posebno zoper duhovne in vojake, drugim vernikom pa se je
dozdaj bolj prizanašalo.

2. V tihi gorski samoti, v odljudni goščavi si zbere ubežni
dušni pastir drugo, posebno čedo. Njegovemu milemu sercu je

153

bila dobrodelna ljubezen živa potreba in nepremagljivo ga je
gnalo, jo kakor si bodi v djanji razodevati. Pri živalih zazna¬
vamo skrivnost, da so rade okoli človeka, kakor bi imele ne¬
kako temno dozdevanje, da je on bitje izmed viših vstvarjenih
krogov, izmed plemenite verste oblagodarjenih duhov, in kakor
bi blizo njega le v njegovi družbi občutile, da je prehaja neka
dobrodevna oživljajoča moč, ki od njega puliti. Blaž, iskren pri¬
jatelj Božji, v kterem najmanjša hudobija ni gospodovala, pri¬
vabi kmalo okoli sebe gozdne prebivavce, zverine iz temnih
berlogov in krilate ptice; z jasnim pogledom svojega očesa daje
zdivjanim krotkost, plašnim jemlje boječnost; ene mu donašajo
hrane, enim daje piče z lastno roko; varuje je vremenske ne¬
zgode, obezuje jim rane in prijazno ž njimi občuje in one mu
prijetno tovaršijo delajo, ker spoznajo in čutijo njegovo ljubezen.
Vse ga spoštujejo ko svojega pravega gospoda. Stirinogate
zverine, levi, medvedje, volkovi, lesice mu delajo radost s svojim
poskočnim igranjem; ptice ferfrajo okoli njega in ga razvese¬
ljujejo s petjem in berhkim skakljanjem ter spremljajo njegovo
molitev s krasnimi glasovi. Tako se sv. škofu temotno in samotno
skrivališče spremeni v živo prijetno bivališče.

3. Vilnh' preganjanja pa še na dalje buči; mnogo kristjanov
izkervavl življenje v ostrih krempljih divjih zverin, in kosti jim
drobe njih grozne čeljusti. En dan odmevajo višave in tokave
tuljenja rogov in glasnega lovskega vpitja, — Agrikolaj je bil
razposlal svoje služabnike, da bi zverine nalovili za moritev
kristjanov. Preplašene živali begajo semtertje, večidel pa dirjajo
proti skriti duplini varha prijatla in tako izdajo njegovo zavetje.
Lovci namreč ves dan po gozdu gonijo, in le malo zveri vidijo.
Ko pa pridejo do skrivališča Blaževega, je kar trume zagledajo,
ah v trenutku jim zgine izpred oči. Ko gredo nadalje po sledu
za nj<5, glej, v votlini zagledajo zverino zbrano okoli klečečega
Blaža kakor okoli dobrega pastirja. Nad tem se lovci silno za-
vzemd in spoznajo, da je ta mož dobro znani škofSebaški. Berž
se v mesto vernejo in oblastniku povedd, da niso mogli nič
zverine naloviti zato, ker je v duplini Blaževi dobila obrambo
in zavetje. Agrikolaj se raztogoti in neutegoma zapovč Blaža
zgrabiti in v mesto prignati. Beriči hit6 to povelje spolnit. Med
tem pa nastane noč. V molitvi zamaknjenemu Blažu se prikaže
Jezus Kristus in mu reče: „Vstani, ker zdaj mi imaš darovati. 14
Blaž urno vstane in gre iz votline; zunaj pa že stoj 6 beriči, ki
mu povedč oblastnikovo povelje: „Idi z nami, ker cesarjev na¬
mestnik te na sodbo kliče. 44  On pa jim prijazno reče: „Otroci
moji! rad grem z vami, zakaj Gospod se je mene spomnil in
me hoče v dar imeti. 44  Ko se odpravijo na pot, tek6 za njimi
trume zverin, in beriči se prestrašijo; ah Blaž je potolaži rekoč:
„Nikar se ne bojte, nikomu ne bodo nič žalega storile. 44  Tedaj

154

veli zverinam, zadej ostati. Ostanejo in dolgo gledajo otožno
za njim, potem pa se vernejo v gozd. Po potu uči beriče in
druge nevernike Jezusove vere in jih mnogo spreoberne, ker
svoje govorjenje poterjuje tudi s čudeži, ki je stori v Jezusovem
imenu. Mladeneč, edini sin matere vdove, je bil požerl ribjo
kost, ktere mu nikakor niso mogli iz gerla izpraviti. Mati mla-
denčeva plakaje prosi sv. Blaža, da bi jej edinega sina smertne
nevarnosti rešil. Blaž poklekne, moli, mladenča blagoslovi in ga
ozdravi. On — sam vklenjen, jih mnogo reši vezi raznih bole¬
zen, zares imeniten telesen in dušen zdravnik, ne po človeški,
ampak po Božji umetnosti, ker ne z natornimi zdravili, ampak
z milostjo Kristusovo bolnikom zdravje pridobiva.

4. Oborožena četa ga pripelje v mesto in sodniku izroči.
Namestnik ga skuša s sladkim prilizovanjem pridobiti, in mu
to in uno z zapeljivo prijaznostjo do serca govori ter le kakor
mimogrede pristavi, da bi tako moder in ljubezni poln mož,
kakoršen je Blaž, ki življenje in vse žive stvari s tolikanjo pri-
serčnostjo obsega, pač tudi vladnim bogovom skazal dolžno spo¬
štovanje. Agrikolaj namreč se je zibal v tej abotni misli, da je
bil Blažev beg le nasledek njegovega verskega omahovanja in
strahu od smerti. Ali kako nemilo ga iz teh nespametnih sanj
tele bi Blaževo odrekovanje in možato pogumno besedovanje!
„Vaši maliki so vragi, in kdor je časti, bo v večni ogenj pah-
njen.“ Krivica se urno poprime sile, ako se je le more. Tudi
zavoljo nenadnega osramotenja serditi oblastnik berž poseže po
mučilih. Zapovč ga s palicami neusmiljeno tepsti, in otepenega
zopet v ječo zapreti. Tam ga oskerbljuje uboga vdova, ktero
Bog za to usmiljeno delo očitno in obilo oblagodari. •— Nekoliko
dni potem ga ukaže Agrikolaj zopet pred sodbo postaviti in mu
reče: „Blaž! ali moliš bogove, ali raji umerješ? 44  Sv. škof mu
odgovori: ,,Spravi se s svojimi maliki, ki niso vstvarili nebes
in zemlje. Žugaš mi s terpljenjem in s smertjo, ali ravno to
me bo v večno veselje pripeljalo. 44  Razkačeni sodnik ga ukaže
na kol privezati in z železnimi grebeni mesd ž njega stergati. V
strašnih mukah govori sodniku: „Neusmiljeni! moj Gospod Jezus
Kristus je z menoj, in močno me podpira. Ce stanovitno pre-
terpim, bom prejel dobrote nebeškega kraljestva, ktere je Jezus
svojim obljubil. 44  Zopet ga tirajo v temnico, in gre za njim se¬
dem pobožnih žen, ktere nabirajo kri, ki mu ščurkoma teče iz
ran; tudi te zgrabijo in po mnogem mučenji ob glavo denb. —
V tretje zapove sodnik Blaža iz ječe pripeljati in mu reče: „Vsaj
zdaj boš našim bogovom daroval; ali se še braniš? 44  ,,Hudobnež!
ves slep si, ker te nebeška luč ne razsvetljuje; kak(5 ti bo ma¬
like molil on, ki pravega Boga spozna? Ti ga ne spoznaš, ker
kamnite podobe moliš. Ne tresem se ne od tvojega žuganja; z
mojim telesom stori, kar hočeš, duša pa je v Božji oblasti. 44

155

Agrikolaj mu reče: „Dam te vreči v jezero; potopi se, bomo
videli, kaj ti pomaga tvoj Kristus. 44  Blaž mu odgovori: „Ti se
zanašaš na svoje malike, od njih pričakuješ blagote in sreče;
jaz pa zaupam v pravega živega Bogd, in ravno v teh vodah,
ako hočeš, ti pokažem njegovo moč. 44  Veržejo ga v vodo, ali
Blaž jo blagoslovi in na njej terdno stoji kakor na suhi zemlji
ter reče poganom: ,,Zdaj pokažite, ali so vaši bogovi pravi, in
idite sem k meni po vodi. 44  Ali prederzno zanašanje na malike
jih mnogo potopi. V tem se zabliščl obličje sv. Blaža v nebeški
svetlobi; po vodi hodi, kakor po suhi zemlji in zopet stopi na
breg, ter slavi vsemogočnost pravega Boga, ktera se je never¬
nikom tako očitno nad. služabnikom Božjim razodela.

5. Stanovitnosti se naposled podeli krona. Peklenska gro¬
zovitost se izprazni, in mera Blaževega mučenstva se dopolni.
Agrikolaj mu sodbo sklene, da bo ob glavo djan. Po neznanskili
mukah ves oslabljen komaj na morišče pride; ves miren nastavi
vrat rabeljnovenm meču 1. 316, in pobožna žena Oliva ga po¬
koplje z vso častjd.

Ob času križanskih vojsk so njegove ostanke v zahodnje
kraje prenesli. Vsled čudopolnih ozdravljanj, ki so se po nje¬
govi priprošnji med keršanskim ljudstvom godile, se je njegovo
češčenje po vseh krajih razširilo. Mnogo samostanov se je po
njegovem imenu nazivalo, veliko cerkev njemu na čast zidalo;
mogočna mesta, tudi Dubrovnik, so njega volila za varha in
pomočnika. Posebno znan med keršanskim svetom je sv. Blaža
blagoslov, ki ga ljudje zlasti zoper vratne bolečine prejemajo.
Duhoven derži vernemu dve goreči, po posebnem obredu bla¬
goslovljeni sveči križema krog vrati!, ter moli: Po priprošnji
sv. Blaža, škofa in mučenca te reši in obvaruj Gospod slednjega
zlega in bolečine v gerlu v imenu Očeta in Sina in sv. Duhd.
Amen. 44  Ze gerški zdravnik iz 6. stoletja, Aeci, pripoveduje o
tej navadi ter pravi, da so pač nektera natorna zdravila, da se
ribja kost ali kaj enacega iz gerla izpravi, vendar pa da je še
eno zdravilo, namreč: Primi terpina za gerlo in reci: Blaž, slu¬
žabnik Božji, ti zapovč, idi gori, ali idi doli, kost! 44

Obrazuje se ko škof, v levi roki z dvema gorečima svečama; časi
tudi kakor puščavnik, okoli kterega je vsakoverstna perutnina in zverina.

Zdihovanje in hrepenenje stvari.

llfdo se nam stori, kedar beremo V življenji svetnikov, da so divje
zverine le s prijaznim pogledom, nagovorom in znamenjem sv. križa spre¬
menili v krotke živali in da so tudi druge natome moči se jim uklanjale
ter jim radovoljno služile. Milo se nam to stori, ker se spomnimo tistega
blaženega človekovega stanja, ko ga je Stvarnik postavil za „gospoda nad

156

ribe v morji in ptice pod nebom, nad zverine in vso zemljo in nad vso
laznino, ki se giblje po zemlji;“ zlasti, ker nas sedanje obličje zemlje,
nepokorščina in sovražnost živih stvari in druzih natornih moči le prehudo
opominja grozne sodbe, ki je grešnemu Adamu donela iz Stvarnikovih
ust, da bo zemlja zavoljo njega prekleta; opominja tiste vekovite postave,
pod ktero je bil človeški rod obsojen, da se bode le v trudu od nje živil
vse dni svojega življenja; postave, ki jo je Kristus podpisal s svojo ker-
vijo, potercfil s svojo smertjo, da le s poterpežljivim prenašanjem križev
in težav smemo upati doseči krono večnega življenja, in da je ni druge
poti iz solzne doline v nebeško domovino, razun tiste, ki pelje čez goro
Kalvarijo. Po Božji naredbi je težko breme zavaljeno na vesoljno zemljo,
pod kterim ne zdihuje samo človek, ampak stoka pod njim tudi nezavedna
stvar. In kakor upa kristjan neskončno veče veličastvo doseči, kakor je
vse terpljenje tega življenja, tako ž njim vred tudi nezavedna stvar pri¬
čakuje dneva odrešenja, da bo iz sužnosti v stan svobode postavljena.
Odkod neki to splošno silno pritiskanje, ki ne tere samo človeka, ampak
tudi druge vidne stvari; odkod to stokanje in zdihovanje, ktero kakor
udarjena struna brenči skozi vse zemeljsko stanje in gibanje? — Vera
nas uči, da le zavoljo človekovega greha je Bog podvergel natoro tej spa¬
čenosti. Bog je pervega človeka postavil v nedolžen, srečen stan, in tudi
druge stvari so ga bile ko služabnice z gospodom deležne ter se gibale v
velikanskem redu in soglasji. Po storjenem grehu, po zgubi nedolžnosti in
svetosti pa je moralo tudi vnanje stvarjenje svoj stan spremeniti, „zdiho-
vati in stokati kakor na porodu. “ S stvarmi se godi kakor s človekom.
Greh človeških zmožnosti ni pokončal, ampak le popačil; tako tudi druga
vnanja natora zavoljo človekovega greha ni bila pokončana, ampak le
spridena. Zatorej kakor v človeku, se tudi v njej še zdaj nikjer ne za¬
tajuje Božja velikost, milost in modrost. Koliko je bogastva, lepote, ra¬
dosti v njej! Povsod je v njej videti Stvarnikova mogočnost, modrost in
ljubezen, ktera življenje in veselje deli. Vendar pa se sledi tudi greh in
kazen  človekova v njej. Zraven lepega, dobrega in velicega nahajamo
zdivjanost, ostudnost, sovraštvo, moritev, bolečino in smert; zraven plo¬
dovitih okrajin nerodovitne goličave in puščave; zraven košatega lesovja
in sadonosnega drevja pritlikasto germovje, ternje in osat; zraven bistrih
studencev in potokov, tečnih zrakov in rahlodeževnih oblakov burne vi¬
harje, plohe, toče, povodnji in razdražene moči, s kterimi natora svoje
lastno delo pokončava. Enako pri druzih prikaznih: zraven pridne delav¬
nosti in obertnosti vidimo največo brezskerbnost, zraven pametne varčnosti
zapravljivo rajanje, zraven zmernosti, pohlevnosti in prijaznosti najgeršo
požrešnost, nesramnost, prepirljivost, osornost. Tako pri živalih: zraven
krotke, domače živali oprezevajo divje kervi žejne zverine, da ima slednja
versta svoje zaklete sovražnike, ki jo preganjajo, more in pogoltajo. Konj
pod oblastjo sirovega, nerazumnega, togotnega gospodarja ali hlapca,, ko¬
liko terpi! Vol, voljan za delo, pa počasen in težek, kako ga neusmiljeno
bije oratar! Ali ne vidimo tedaj greha izraženega po vsem stvarjenji, ne
vidimo prekletstva, s kterim je zavoljo človekovega greha udarjeno? Ali
živali nič ne čutijo, se nič svoje reve ne zavedajo? Gotovo, da! One zdi¬
hujejo in hrepene, če tudi nezavedno, po odrešenji, stokajo kakor na po¬
rodu in. milo ječanje gre po vesoljni natori.

Ce je pa zemlja prekleta in v omenjeno stisko obsojena zavoljo
človeka in greha njegovega, ali se ne bo človek, ko vidi to naloženo
grozno breme, spomnil svojih grehov? Ali ga ne bo obhajala nekaka otož¬
nost in usmiljenost? — Ali kaj? če ravno nasproti zraven dozdanjega in
od Boga naloženega bremena še sam kaj teže naklada, če nezavedno stvar

157

terpinči in preganja, neusmiljeno preteplie in sirovo preklinja? — Človek
je postavljen gospodovati nad vsemi živalmi, in ima nad njimi vso oblast.
Ali je pa Bog zat6 človeka za svojega namestnika na zemlji postavil, da
terdoserčno, silovito, neusmiljeno s stvarmi ravna; ali zato da s Stvarni¬
kovo ljubeznijo in skerbnostjo nad njimi gospoduje? Ako tedaj človek ko
okruten oblastnik nad živaljo razsaja, gotovo ostremu odgovoru ne uteče,
in tolikanj huje ga bo enkrat mutasta para pred sodbo tožila., ker je
ravno zavoljo njega  s tolikanj o revo obiskovana in je tedaj njegova
ostra dolžnost, tudi proti živali usmiljenemu biti in kjer jej more, poma¬
gati. Že v Mojzesovi postavi je pisano: „Ako vidiš, da je osel ali vol
tvojega brata padel na poti, ne zanemarjaj, ampak ž njim ju vzdigni. Ne
zavezuj gobca volu, ki na gumnu mane tvoje žito. Ne kuhaj kozliča v
mleku njegove matere. Ne orji z volom in oslom skupaj/'

Molitev.

O Bog! kteri si vse iz zgolj ljubezni vstvaril in za vse po oče¬
tovsko skerbiš, dodeli, da bomo vsi skupaj po poterpežljivem zdihovanji
rešeni sužnosti trohnjenja in poveličani v častitljivo prostost Božjih otrok,
v Kristusu Jezusu Glospodu našem. Amen.

4. Svečan ali februar.

Sv. Andrej Korzinov, škof.

ŠOL akd veliko moč ima preblaga Devica Marija do sere greš-
ffeCpžnikov, in kako visoko stopnjo popolnosti njeni častivci do¬
sežejo, nam je priča sv. Andrej,  imenovan Korzinov,
ker je bil tega plemenitega florentinskega rodu. Njegovi starši
so bili brez otrdk, zato so goreče prosili, da bi Bog blagoslovil
njihov zakon, ter so Devici Mariji obljubo storili, da^ hočejo
sina, ako jim ga Bog podari, njegovi službi posvetiti. Zelje se
jim spolnijo. Na dan sv. aposteljna Andreja 1. 1302 se jim sinček
porodi, kterega aposteljnu temu na čast Andreja imenujejo. Ker
so ga bili pobožni starši že od zibeli sem Bogu posvetili, je
bila dobra keršanska izreja njegova za-nje najsvetejše opravilo.
Zali nadepolni deček je njih življenje in njih ljubezen; varujejo
ga ko predrag zaklad, ki jim ga je Bog izročil; njegove dušne
zmožnosti budd in kr ep 6 z modrim podučevanjem, njegovo serce
pa blažijo z najboljšim naukom •— lastnim zgledom. Odrastke
otročjih napačnost kaznujejo z mehko šibo, ki so jo ulomili
na drevesu ljubezni poleg pregovora: ,,nespamet je navezana

158

njega potrebi. 44  Bil je

na mlado serce, ali
pokorilna šiba jo iz

njih veselje in tolažba;
o njegovem otroško
jasnem pogledu in ne¬
dolžnem smehljanji so
se jim nebesa odpi¬
rala; draže je zlato
jutranje solnce, kedar
mu po licih žarke lije,
mileji lune sreberni
svit, kedar mu na
temnokodraste lasce
sije. Ubogi stai'ši! ka¬
ko grenko in bridko
se premotijo. Vsa

očetova skerbnost, vsa materna ljubezen je prazna proti silnemu
zapeljevanju sveta. Kakor zasukan od nevidne moči se ognjeviti
mladeneč zvertini v razuzdano kolobarjenje nepremiselne, pre¬
vzetne mladosti; vedno košatejše se razraščajo v njem želje
po samopašnem rajanji ter zadušč nježne sadeže nedolžnosti in
strahii. Božjega, čedalje bolj ga zanaša pogubljiva derečina in ga
obvijajo in opletajo igravci in sladneži, nesramnice in neugnani
klateži, da ga po dnevi in po noči ne izpuste iz svoje nesrečne
pajdašije.

2. Dobra mati joka in moli, opominja, svari in prosi ne¬
prenehoma — kaj neki ne stori prava materna ljubezen? Kliče
na pomoč Devico Marijo, da bi se ga usmilila in njena prošnja
je uslišana. Enega dnč, ko se Andrej zopet nespodobno proti
materi vede, ona — z nemim obupanjem v sercu, pa s svetim
serdom na obrazu — z vso žaljeno častitljivostjo naravnost pre¬
denj stopi in mu z nepopisljivim glasom reče: „Pobčri se od
mene, hudobnež! Ravno ti si tisti volk, od kterega se mi je
senjalo, da sem ga porodila. 44  Andrej gre, pa kmalo se verne,
in prosi matere, da bi mu razložila pomen teh besedi, kajti
kakor kavkelj so se bile zapele v njegovo serce. Milo. plakaje
mu mati povč, da se jej je, ko ga je še pod sercem nosila, prav
živo senjalo, da je porodila volka, ki je v cerkev šel in se ondi
spremenil v jagnje; da je dan potem njega .porodila, in da zdaj
volka pač poznd, ali jagnje — jagnje? Sina to pretresne, in
materna bolečina njegovo razuzdanost ukroti. Hiti tedaj v bližnjo
karmelitovsko cerkev, poklekne pred oltar Matere Božje in se
bridko izjoka nad svojim dozdanjim življenjem. Sklep je storjen.
Andrej prosi, da bi ga v samostan sprejeli, da bi s svetno obleko
slekel tudi posvetnega človeka, z redovniško pa novega oblekel.

159

3. Z vso ponižnostjo opravlja meniški novinec najmanjša
opravila po samostanu. V duhu pokore prenaša najhujše mert-
venje, da bi v sebi zaterl napuh življenja, poželenja mesa in oči,
tega triglavega jastreba, ki kljuje serce; ali kako s težkoma ga
stane! Zakaj skušnjava gre zmeraj za človekom, kakor senca
njegova; spremlja ga v družinsko življenje in v tiho samoto, na
hrumeče terzine in v skrito kloštersko izbo. Imeniten sorodnik
pride k Andreju. Na vso moč ga nagovarja, naj vendar to na¬
pačno halo s sebe verže, naj zaničljivemu meništvu slovo da, in
se verne med svet vživat sladkosti in radosti življenja, da bode
v časteh slavljen veljak. To zapeljivo nagovarjanje globoko seže
v mlado serce in dolgo hudo bojevanje v njem vname: tam ši¬
roki prijazni svet, tukaj ozki, puščobni samostan; tam v omamni
bleščobi vedno tekoči viri radovanja, tukaj morilno enolično klo¬
štersko zatajevanje; tam razveselivna miloba ljubezni in prijatlov,
tukaj duha in serce dušivna samotarnost; tam ponosno čutilo ve¬
ljavnosti med svetom, tukaj boleča zavednost lastnega niča; tam
upanje, kaj velicega in koristnega izveršiti med ljudmi, tukaj
otožna misel počasnega umiranja med zastarelimi stenami in na¬
posled brez Čisla reven pogin. — Ali vendar Duh Božji v njem
zmago obhaja in Andrej stori slovesne obljube.

4. Poleg vikših volje se pridno uri v bogoslovskih vedah
in je tudi za mašnika posvečen. Sorodniki pripravljajo za novo
mašo velike slovesnosti in sijajnosti, ali ponižni redovnik ne mara
te ničemurne bleščobe in kar natihoma pervo daritev sv. maše
opravi. Potem ga pošljejo v Pariz, da tam na slovečem uči¬
lišču svoje šole doverši, in ko se verne v domovino izvolijo ga
očetje za vikšega vseh karmeliških samostanov po Etruriji. Ko
predstojnik je oster sam proti sebi, pa krotek in rahel proti
drugim. Po notranjem in po zunanjem je priprost in resničen,
brez hlirnbe in prikrivanja in miloserčna ljubezen se razodevlje
v vseh njegovih besedah in delih. Bil je živ zgled prave me¬
niške pobožnosti, in Bog je na njegovo priprošnjo mnogo ču¬
dežev storil. Na priliko: Njegov sorodnik, Janez Korzinov, za
kostno gnjilino hudo zboli. Da bi bolečin pozabil, začne si z
igro čas krajšati, ali ona mu tolikanj pride v navado, da je hiša
njegova kmalo zbirališče igravcev. Andrej, tega žalosten, gre k
njemu, in mu reče: „Ako želiš ozdraveti, poslušaj moj svet.
Zderži se jgre sedem dni in slednji dan moli prav serčno „Oče-
naš“ in „Ceščenomarijo,“ šest dni pa se posti; obljubim ti, da
ti bo presveta Devica od svojega Sina zdravje izprosila. 14  Bolnik,
zdravja željen, to stori, in sedmi dan je popolnoma zdrav, pa
ne samo po telesu, ampak tudi po duši. — - Bil je bogat mož
v Florenci, kteremu so vsi sinovi pomerli, in ostala mu je ena
sama hčerka, komaj 10 let stara. Ali šp ta za sušico boleha in
zdravniki jej ne morejo nič pomagati. „Cesa želiš, dete moje, da

160

bi ti Se storil? 41  vpraša jo enkrat zdihovaje žalostni ode. Jokaje
mu hčerka odgovori: „Dragi oče! za-me ni pomoči, ako mi ne
pomaga Bog in Devica Marija. Pošljite torej k služabniku Bož¬
jemu, bratu Andreju, da bi on za-me molil in mi kako zdravilo
pripravil; če mi to ne pomaga, ne pomaga mi nič. 44  — Oče
urno teče v klošter po brata Andreja. Ko pride k deklici, vzame
kruh, pomoči ga v vino ter moli: „Vsegamogočni Bog in Zve¬
ličar Jezus Kristus, kteri verne s svojim mesom in svojo kervjo
pod podobo kruha in vina hraniš v svoj spomin, blagoslovi ta
v vino pomočeni kruh, da bo temu dekliču, ki v te zaupa, v
zdravje duše in telesa. 44  Na to dd ta kruh zavžiti deklici, ktera
pa kmalo zaspi. Ko se prebudi, vsklikne: „Oče, mati! dajte mi
hitro mojo obleko, brat Andrej me z6ve. Oblečena gre zdrava
v samostansko cerkev, in Bogd na glas hvali za veliko dobroto
zaželenega zdravja. — Enkrat vidi Andrej slepca, ki na cerk¬
venem pragu miloščine prosi, ter ga vpraša, kako je oslepel.
Odgovori mu: ,,Bil sem zlatar, pa imam še ženo in otroke. Da
bi je pošteno preživil, sem veliko delal. Pa ker sem vedno v
ogenj in na drobno gledal, pokvaril sem si očf in popolnoma
oslepel. Najhujše mi to d6 zavoljo malih otročičev, ker jih ne
morem prerediti. Prosim te, moli za-me.“ Andrej gre v cerkev
in dolgo moli. Potem se verne k slepcu, in ga poškropi z bla¬
goslovljeno vodo rekoč: „Naš Gospod in Bog Jezus Kristus, ki
je od rojstva slepemu spregledati dal, naj po svoji vsegamogoč-
nosti tudi tebi vid poverne. 44  In glej, v trenutku slepec spregleda,
hvali Boga in povsod razglasuje, kaj se mu je zgodilo. 44

5. Ali kako ponižen je bil pri vsem tem Andrej, spoznamo
iz naslednjega. Bližnja fezulanska cerkev zgubi svojega duhov¬
nega pastirja, in ondašnji stolniki ga 1. 1360 enoglasno za škofa
izvolijo. Ker se je nevrednega štel take časti, z at d beži in se
skrije zunaj mesta v samostanu Kartuzijanskem. Že hočejo dru-
zega voliti, kar tri leta staro dete na glas med množico zakliče:
„Bog sam je postavil Andreja za našega duhovnega pastirja;
pri Kartuzijanih je, tam ga najdete. 44  Po tem čudopolnem razo-
denji Božje volje se Andrej da za škofa posvetiti, star 58 let in
odslč dela neutrudoma in edino le za Božje kraljestvo in za
dušno zveličanje izročenih ovčic. Postavljen v to čast se še bolj
vadi v ponižnosti, ki jo je že sicer vedno ljubil, in s pastirsko
skerbnostjo združuje še druge čednosti, zlasti usmiljenje do ubo¬
gih, kterim je bil pravi oče. Slednji četertek jim je noge umival
in je jmel tudi posebno pisarnico za potrebe in stiske revežev,
bolnikov, vdov in sirot. Njegova radodarnost ni poznala mej.
Enako so se druge njegove čednosti svetile, zakaj on je bil
terdne misli, da kolikor veča je čast, toliko spokorniše in sve¬
tejše mora biti življenje, zatorej tudi je svoja mertvenja podvojil.
Do sebe je bil čez mero oster, do drugih, posebno do grešni-

161

kov, zgolj milost in ljubezen; on je vprašal le lastno serce, ke~
dar je bilo treba odpuščati in prizanašati, in ni dal skesanim
krivičnikom leta in leta koperneti pod dvojno težo pekoče vesti
in pa kazenske postave; storil je kakor je molil: „Odpusti nam,
kakor tudi mi odpuščamo. 44  Imel je tudi dar prerokovanja in
posebno dar sovražnike pomiriti in spravo med njimi storiti,
kajti njegove ljubeznjive besede so morale vsacega omečiti. Nje¬
gova svetost tedaj seje slavila povsod, in to je papeža Urbana V.
nagnilo, da je Andreja poslal v Bononijo, ondašnje razpore po¬
ravnat. Po hudem terpljenji kervavo sovraštvo med meščani z ve¬
liko modrostjo pogasi, in se verne v svojo škofijo. Zavoljo nepre¬
nehoma dela in truda ter radovoljnega mertvenja ves oslabljen zboli
na sv. večer 1. 1372, ravno ko se pripravlja za sv. opravilo, in 6.
jan. 1373, star 71 let, se preseli v nebeško kraljestvo, ravno na dan,
ki mu ga je bila Devica Marija napovedala. Zavoljo mnogih in ve-
licih čudežev, ki so se na njegove priprošnje godili, ga papež
Urban VIII. razglasi za vrednega, da ga katoliški svet ko svet¬
nika časti in v altarje postavlja. Njegovo truplo počiva v krasni
kapeli karmeliške cerkve v Florenciji, in verno ljudstvo mu visoko
spoštovanje skazuje, ker mu je bil ne malokrat v hudih nevar¬
nostih pomočnik in rešitelj.

Obrazuje se v škofovi opravi in zraven sebe ima volka in jagnje.

Zdihovanje in hrepenenje stvari.

n.

Sv. Andrej je bil velik grešnik. Živel je v veliki razuzdanosti; ali
ga je potolažila? 'Nikdar ne. Kolikor bolj grešnik Boga iz serca podi, to¬
likanj bolj se v njem zaseda nekako čudno neizrekljivo kopernenje, dokler
se po resničnem poboljsanji va-nj ne poverne mir Božji. Zakaj, ako je ve¬
soljna zemlja zavoljo greha v žalostni stiski, mora tolikanj bolj grešni člo¬
vek sam stiskan biti, zlasti če verh izvirnega greha še z lastnim hudob¬
nim djanjem prokletstvo na zemlji množi. In res se do današnjega dne
spolnuje sodba, ktero je Bog zoper grešnega človeka sklenil, sodba, da
bo v potu svojega obraza kruh jedel, dokler se ne poverne v zemljo, iz
ktere je vzet. Ako gre tedaj milo ječanje po vesoljni natori, gre tolikanj
bolj koperneče zdihovanje skozi vse narode sveta. Ali ni to bridka osoda?
Res bridka je, kazen  je, ali vendar bolj milost  ko kazen. Ta kazen
namreč človeka dviguje, ozdravlja in posvečuje. Komu n. pr. se imamo
zahvaliti za vse iznajdbe in zemeljske vednosti, kakor le skoposti in sovraž¬
nosti vnanje natore, ki nas sili, da tuhtamo, kako bi vsakdanjega kruha
od nje pridobivali in se njeni zopernosti branili? Komu se imamo zahvaliti
za krepkega duha, za čversto in gibčno telo, za možato serce, kakor le
potu obraza, v kterem svoj kruh jemo? Od kod prihaja, da čutimo svojo
podložnost pod Boga, da ga prosimo, va-nj kličemo, ga zahvaljujemo, ga
ljubimo in mu služimo, od kod drugod kakor od rose, dežja in solnca, ki ga
potrebujemo in od treska, toče in viharja, ki se ga bojimo? Brez tega:
koliko hi jih maralo za Boga? In kaj bi se zgodilo, ko bi se človek ne
Življenje svetnikov in svetnic božjih. I. zv. H

162

bal telesnih bolečin in jih tudi ne terpel, zlasti ko bi pred seboj ne videl
gotove smerti? Resnično, njegova prevzetnost bi bila brezmerna vekomaj,
njegova hudobnost bi neznansko razsajala, in hudodelnika bi ne strašila
nobena moč. Prokletstvo tedaj, s kterim je udarjena natora, in pa obso-
jenje človeka v trud in smert, po storjenem grehu ni tolikanj kazen in
zlo, kakor je res velika dobrota in naravnost potrebna neskončna milost
Božja. Ko bi le mi nadlog na svetu z lastnimi grehi ven in ven ne množili,
ampak je po Božjem namenu obračali v svoje očiščevanje in posvečevanje!
Natora namreč terpi to stisko nezavedno,  človek pa zavedno.  Ktero
terpljenje ti je bolj všeč? Nezavedno sicer manj boli, ali zavedno ima
veliko prednost.  Res, ako človek v živem občutenji svojih rev zgolj
plakanja in tarnanja koperni, ravno kakor živina terpi, ki tudi v svojih
bolečinah poginja, vendar pa ga huje boli kakor živino, ker on zavedno
terpi; ali pa mora tudi on v bolečinah poginjati?  Ali ne more
terpeti z jasno mislijo, da Bog tak6 hoče, in reči, da tudi on tako hoče
in dokler Bog hoče? — In če terpi s to jasno mislijo, s tem popolnoma
izročenjem v Božjo voljo, s to zavedno krepostjo, ali ni v svojih stiskah
neskončno povišan nad nezavedno terpečo živino? Da! plemenita pri¬
kazen je kreposten terpin?  Ljubezni in zvestobe do Boga ne more
noben angelj iz nebes (kjer ni ne plaka ne solz) v tako veličastni lepoti
razkazovati, kakor jo razkazuje terpin, kteri, goreč v ognji bridkosti,
hvalo Božjo prepeva!

Molitev.

O Bog! kteri v svoji cerkvi vedno nove zglede čednosti budiš, daj
svojemu ljudstvu tako hoditi po stopinjah sv. Andreja, da bo doseglo tudi
plačilo. Po Kristusu Gospodu našem. Amen.


5. Svečan ali februar.

Sv. Agata, devica in mucenka.

, zmed neštevilne trume zveličanih nebeščanov, kteri kakor
|cj|svetle zvezde milo pozdravljaje doli na našo zemljo migljajo,

1  smehljd se nam danes posebno ljubeznjiva devica, devica
prežala in angeljska vsa, z rudečerožnatim vencem okoli
glave in z belim limbarjem v roki. — V pervi polovici tretjega
stoletja je zrastla v plemeniti, bogati rodovini na otoku Siciliji
(berž ko ne v Kataniji) nježna, telesno in dušno visokoobdarjena
deva ter je zaslužila svoje lepo ime: „Agata“ (Blaga). Neki po¬
božni popisovavec njenega življenja posebno štiri darove nad
njo hvali: visoko plemenitost, veliko bogatost, rajsko lepoto in

163

angeljsko Čistost; krona teh darov pa je bila njena keršanska
vernost in pobožnost. Njeni bogoljubni starši so jo zgodaj pod-
učevali v Kristusovih naukih in jej v sprejetno serce zasajali zlasti
to imenitno resnico, da je telesna milota in lepota zapeljiva in
ničemurna; da le bogaboječnost je prava ženska krasota in vred¬
nost; da veselje in vživanje svet;! hitro mine in je podobno cve¬
ticam, ktere utergane in diihane kmalo zvenejo; da nezemeljske
dobrine, ampak da le blage lastnosti duha in serca so zares

osrečevavni zakladi živ¬
ljenja. V tacih naukih
in pravilih izrejena dek¬
lica se razcvete v pol¬
noletno devico in živi
tiho in pohlevno, vsa
nedolžna in blaga, lju¬
bezen dihteča, radost
kipeča, kakor angelj
nebeški po tihih pro¬
storih velevitega ddma.
Visoka popolnost ne
ostane skrita, ampak
njena žarna svetloba se
izliva med vnanji svet,
zlasti če jo povzdiguje
še lesket bogastva in
lepote: in Agata je bila
bogata in lepa. Kakor
bčele okoli cvetoče rože
na polji letajo, jo z ve¬
selim šumljanjem po¬
zdravljajo in pridno
sladki med iz nje ser-
kajo, tako kmalo tudi
mnogo Častivcev raja kolo okoli te prežale device; ali zastonj,
Agata nima serca za zemeljsko ljubezen, ker se je z dušo in s
telesom Bogu posvetila in polna ljubezni do Jezusa nima zdaj
druge želje, kakor za svojega nebeškega očeta umreti. Zgodi se.

2. Med snubači je bil tudi Kvincijan, deželni poglavar tega
otoka. Grenkopekoče čutilo, da je tudi njega zavergla, obudi
čert in maščevanje in vSe divje strasti v tem napuhnjenem in
jezovitem možu. Za cesarja Decija se vname strašno preganjanje
kristjanov^ in ravno razkačenemu Kvincijanu so bile dane za¬
povedi kaj lepa priložnost; ukaže keršansko devico zgrabiti in v
Katanijo pripeljati, da bi jo zdaj popolnoma v svoji oblasti imel
in jo primoral, potolažiti mu nesramne želje, ali pa da bi
vso svojo serditost nad njd ohladil. Agata pač v6, kaj je čaka

11*

164

— neznanske muke in kervava smert; zatorej pokliče na pomoč
svojega nebeškega ženina s temi krasnimi besedami: ,,V61iki
Bog! kteri si v slabih močen in mogočen, vlij orlovo moč v
persi golobice in pogumnost levovo v serce ovčice! Jezus Kri¬
stus! ti vladar vesoljnega sveta, ti vidiš v moje serce in veš, česa
želim. Tvoje je vse, kar sem in kar imam. Ti si moj pastir, o
moj Bog! in jaz sem tvoja ovčica; le močno me stori, da zma¬
gam v boji s hudičem!" Blaga devica pač misli le na boj s te¬
lesnimi bolečinami in mučensko smertjo; ali treba jej bo poprej
še v veliko hujšem in bolj nevarnem boji moči svoje poskušati.
Komaj jo Kvincijan ugleda, že ves nesramnih želja gori do nje;
ali ne upa se je sam dotakniti in s silo jo k temu pripraviti.
Zatorej Agato s tem gerdim upanjem, da se bo njeno Čisto serce
vendar oskrunilo in nagnilo streči njegovi spohoti, izroči ne¬
sramni ženski Afrodiziji, ki je s svojimi peterimi hčerami očitno
uganjala gerdobije, ki jih Čisto uho ne sme slišati, sramožljivo
oko ne videti. Ali zastonj je vse prilizovanje in milovanje, za¬
stonj vse popisovanje radostnega ljubovanja in objemanja, za¬
stonj vse obetanje zemeljske visokosti in oblasti. Zastonj, kakor
sladko pregovarjanje, je tudi osorna beseda in plašivno žuganje.
Ali kakovo dušno muko terpl devica, ki se bolj ko peklenskega
ognja boji slednjega nesramnega puha! Obličje jej sicer sramnosti
žari, ali njeno serce ostane merzlo in čisto kakor sneg v globo¬
čini gorske tokave. Trideset dni mora devica prebivati v tacih
zapeljivih priložnostih in terpeti take, res hudičeve skušnjave.
Noč in dan moli in plakaje prosi Boga, da bi mogla za Kri¬
stusa kri preliti. Ko Afrodozija sprevidi, da Agate nikakor ne
more pregovoriti, sporoči Kvincijanu svoje prazno prizadevanje
in da bi se lože terd kamen omečil, kakor ta devica od ker-
šanske vere odvernila.

3. Sramotna ljubezen ogoljufanega oblastnika se spremeni
v divjo togoto. Ukaže torej Agato pred sodbo pripeljati in jo
vpraša: „Kak<5vega rodil si?“ Ona mu odgovori: „Jaz sem svo¬
bodnega in plemenitega rodil. 11  On : ,,Svobodnega in plemenitega
rodu si in te ni sram, revno ko sužnja živeti?“ — „Jaz sem
služabnica Kristusova; njemu služiti je naj veča svoboda, najviša
plemenitost, v njegovi službi dobimo neminljive časti, nebeške
zaklade in večno zveličanje.' 4  — „Ali mi nismo svobodni, ki ne-
umerljive bogove častimo?" — „Vi ste sužnji gerde slepote, ker
malikom iz kamna in lesa skazujete čast, ki gre samemu živemu
Bogu." — ,,Ne preklinjaj mi bogov!" — „Pač so lepi vaši bo¬
govi ! Ko bi ti kako Venero za ženo imel, morda bi mislil, da
si Jupitru enak!" Kvincijan ves razkačen nadnjo zarohni: „Molči,
nesrečna nora!" in jo veli po licih biti, zakaj hudo ga je zasklela
zasramovavna beseda. Potem jo ukaže v ječo peljati. Ona tam
goreče Boga prosi, da bi jo krepčal v tem okrutnem boji. Drugi

165

dan zopet stoji pred oblastnikom, kteri jo vpraša: „Ali si si kaj
premislila v svoj blagor?“ „Moj blagor je Kristus," odverne
Agata. — „Idi in potrosi kadila na žerjavico in daruj bogovom;
ako ne — bo trapilo podrobilo tvoje ude in tvojo terdovratnost;
plamen naj te omeči, in strašna smert, ki ti jo napovem, naj
ti pretresne mozeg in kosti, da boš klečč življenja prosila." —
„Nikakor ne," zakliče navdušena devica, „železje in verige me
bodo še tesnejše s Krisusom zvezale, plamen bo mojo ljubezen
do njega še bolj vnel, bližnja smert bo moje hrepenenje po njem
še bolj povikšala; usmiljeni in mogočni Bog bo moj tolažnik in
pomočnik."

4. Tedaj jo razpnd na tezavnico, jo der6, palijo in različno
mučijo. Agata vse tiho terpi; v oččh, v nebo obernjenih, se sve¬
tijo solze neznanih bolečin, obledeli ustnici pa šepetate tihe mo¬
litve; noben glas, noben zdihljej se jej ne dviga iz bobnečih
persi. Peklenskega serda kipeč zavpije Kvincijan: „Kdj, revna
ženska naj mi kljubuje? Odrežite jej persi, saj ne bo nobenega
deteta dojila!“ Zagorela rudečica oblije Agati lica in v svetem serdu
se oglasi: „Grozoviti okrutnež! ali te ni sram rezati pri ženski,
kar si sam pri materi sesal? Ali te je divja zver dojila? Naj bo
le moje telo razmesarjeno, saj bode zopet ponovljeno in pove¬
ličano vstalo." Vsa s kervjo oblita in mertvaška je zopet v ječo
peljana, in oblastnik ostro prepovč, jej rane obvezati, kaj leka
in hrane jej dati. Ali o polnoči se prikaže v njeno temnico s
svetlobo obdan častitljiv mož, pred njim pa stoji mladeneč z go¬
rečo svečo. Mož z zlato mazilno pušico jo pozdravi rekoč: „Ljuba
hči! nič ni storil trinog zoper tebe z mukami svojimi, one niso
tebe, ampak ti si nje premagala. Trinog bode za svoje gerdobno
delo v pekel pahnjen na vekomaj. Bil sem priča tvojega terp-
ljenja in tvoje stanovitnosti in prišel sem, da te ozdravim." —
Agata mu reče: ,,Telesnega zdravila nič ne potrebujem; imam
Gospoda Jezusa, ki me more z eno samo besedo ozdraviti." —
Mož jej odgovori: ,,Jaz sem njegov apostelj, in v njegovem imenu
rečem: bodi ozdravljena." Rekši zgine: „Sveta devica popolnoma
ozdravi. Serčno se zahvaljuje ženinu Jezusu, kteri se je neveste
svoje tako čudovito spomnil. Stražniki, ko vidijo to svetlobo,
utekč, in tudi Agata bi bila lahko ušla; ali ona želi častno mu-
čeniško krono doseči, in zatorej v ječi ostane.

5. Kvincijan pozvč, kaj seje  z Agato v ječi prigodilo;
ali on, ne da bi spoznal čudovito moč Kristusovo, mar to de-
vičino ozdravljenje prilastuje čarodelnim umetnostim, torej čez
štiri dni. zopet Agato pritirajo pred sodnji stol. Žuga jej še z
groznejšimi mukami, ako malikom ne daruje. Ali ona mu na¬
ravnost reče, da je njegovo besedovanje prazno in neumno:
,.Kako bi se mogla zdaj kamnu priklanjati in ne edinemu Bogu,
ki mi je rane tako čudno zacelil!" — „Kdo pa te je ozdravil?"

166

— „Kristus, Sin Božji. 44  — »Nehaj mi o Kristusu govoriti, tega
imena kar slišati ne morem.“ — Agata: „To ime pa bodem jaz
izgovarjala in povikševala, dokler bom živa. u  Serd Kvineijanov
še hujše skipf. Obsodi jo v smert na žerjavici in ostrih Črepinjah.
Razbeljeno oglje se zajeda v nježne ude, črepinje se vpikajo v
mehko meso. Ali — zemljo omaje potres, blizo mučenišča se
podere zid in ubije dva najboljša prijatla in svetovavca Kvinci-
janova. „Krivični sodnik!“ zahrumi ljudstvo, nehaj; bogovi sami
se maščujejo za to nedolžno. 14  Trinog se preplaši in veli mučenko
v ječo peljati. Pa njene moči so bile že opešale; le še roke po¬
vzdigne in moli na tihem: ,,Gospod, moj Bog! moj varh in moj
pomočnik! zahvalujem te, ker si me ljubil, in ker si mi dal sta¬
novitnost in zmago; zdaj zapustim to revno zemljo, milostno
sprejmi mojo dušo. 44  In med to molitvijo sladko v Gospodu za¬
spi na današnji dan 1. 251.

Po njeni smerti ste se dve mesti prepirali, ktero da je
rojstni kraj te slavite mučenke. Prazna ničemurnost! Agata je
obeh mest in vsega keršanskega sveta; njena prava domovina
pa je nebeško kraljestvo. —

Njeno „djanje“ nadalje pripoveduje: ,,Leto po njeni smerti,
l.febr. so neki poganski prebivavci okoli Katanije, ko je ognje-
bljuvna gora Etna jela iz sebe bruhati, zagrinjalo ali pert, s
kterim je bil zagernjen njen grob, ognjenim valovom nasproti
nesli in tako ustavili pokončevanje. Za resnico te dogodbe ne
bodemo sicer prisegali, ali družili enacih poznejih nikakor ne
moremo v tajbo devati. Tako se n. pr. na tej gori odpre 1.1634
novo žrelo, in kar reke žveplenega plamena se iz njega vlivajo,
kakor bi se morje goreče smole razpljuskalo in bi s svojimi og¬
njenimi valovi vso deželo hotelo preplaviti; hiše in vasi za¬
siplje z gorečo derečino, razbeljeni kamni sikaje ferče po zraku,
zemlja se stresa in plahi ljudjč semtertje begajo. Katanija je v
največi nevarnosti. Tedaj gredd meščani z zagrinjalom Agatinim
v slovesnem sprevodu proti bljuvni gori; tam se veržejo na tla;
goreče, kakor tla, so njih solze; kakor bruhanje gore je bilo
njih hrumenje po Agatini priprošnji in usmiljenji Božjem. Molitev
svetnice in njenih častivcev je bila uslišana: gora omolkne, pla¬
men pogasne.

Obrazuje se Agata v deviški obleki in z mučilnim orodjem: s kle¬
ščami in škarjami v roki ali zraven nje.

Zdihovanje in hrepenenje stvari.

in.

@bčudoval si, mili bralec, živo hrepenenje lepe in bogate Agate
po nebeški domovini; da bi hitro va-njo prišla, muke terpi, da nas le

167

groza prešinja. Ali tedaj tudi pobožnemu  človeku stiskana zemlja ne
zadostuje, mu pokoja ne da? Tudi ne. — Pobožni —posvečeni niso samo
v tisti stiski, v kteri človeški rod sploh žaluje, ampak oni imajo še mnogo
druzega terpljenja, od kterega svet nič ne ve, in sami pri sebi zdi¬
hujejo,  ko se otroci sveta smejejo. In kakovo je to terpljenje, pobožnim
lastno? Žalost  je, kedar je obhajajo nečiste, samoljubne, prevzetne,
nevoščljive, škodoželjne misli ali čutila; žalost,  kedar se prenaglijo, ali
iz slabosti kak pregrešek store, ali kedar se s korena niso zaterle kake
napake ali pregrehe, ktere so dolgo premagovali; žalost,  kedar njihovi
domači bolj svetu kakor Bogu služijo, in malo marajo za njih nauke,
opomine, svarjenja in prošnje. Bolečina  je, ki jo občutijo zavoljo ne¬
jevere med svetom, zavoljo nehvaležnosti, s ktero se Bogu in Kristusu
povračuje, zavoljo lahkomiselnosti in zanikernosti, ki jo okoli sebe vidijo.
Ser d je, ki v njih sercu kipi zavoljo hudodelstev med svetom, zavoljo
vnebovpijočega zatiranja, zavoljo kervavih vojsk in drugih gnjusob, zavoljo
lažnjivih duhov in po njih zapeljevanih itd.; žalost  zavoljo sto in stote¬
rega zlega, ki človeški rod tlači in edino le iz greha izvira.

Ce imajo tedaj pravični zraven splošnih nadlog še veliko lastnih bo¬
lečin terpeti, ali niso torej še bolj nesrečni, kakor drugi ljudje? Nikakor
ne. Že brez tega, da pride enkrat čas, ko se bo žalost v veselje spreme¬
nila, bi pravični nikdar svojega žalovanja ne zamenjal za smejanje sveta.
Saj je v tem žalovanji velika ljubezen in visoka imenitnost, v smejanji pa
zgolj lahkomiselnost, merzlota in sirovost. Ob času preroka Jeremija je
bilo veliko smejavcev po Babilonu in drugod. Prerok pa je sedel na jeru¬
zalemskih razvalinah in je objokoval pregrehe svojega ljudstva in razdja-
nje sv. mesta; na kteri strani je pa bila ljubezen do domovine, visoka
misel in častita obnaša? Ob času Jezusovem je bilo veliko smejavcev po
Jeruzalemu in drugod. Jezus pa gleda z oljske gore na prelepo mesto, ter
se joka zavoljo njegove slepote in njegove prihodnje strašne osode. Za
kterega se bo tvoja duša občudovanja in ljubezni vnemala? — Oh, žalost
pravičnega je sveta in vsega spoštovanja vredna, in ko tudi bi se mu en¬
krat solze ne obrisale, vendar bi se mogel veličasten in vse ljubezni vre¬
den imenovati, dokler je še kaj čutila med duhovi za velikost in dobrot¬
ljivo miloserčnost.

Molitev.

O Jezus, Ti moj Gospod in Kralj! Tebi hočem služiti, Tebe na-
sledovati: daj mi tukaj s Teboj terpeti in žalovati, in se enkrat unkraj s
Teboj veseliti. Amen.

168

6. Svečan ali februar.

Sv. Doroteja (Rotija), (levica in mučenka.

^fevetice, te nježne, iz barve in vonja storjene rojenke zem-
•Sp^lje, kako lepe so, in kaka milota diha iz njih! One so kakor

oživljene misli, čutila in hrepenenje rodivne natore; tiho
in prijetno klijejo iz maternega telesa in se zvesto oklepajo njenih
dojilnih pers, da se milo ginjeni na nje oziramo in se jih v sercu
nedolžno veselimo. Ljubeznjive in lepe so te cvetice zemlje, ki
prijazno ko svetle zvezdice po polji migljajo, ali še lepše, še bolj
dišeče, še z bolj sijajnim lesketom obdane so cvetice, ki rastejo
v nebesih, na vertu Božjega raja: po teh je enkrat z vso močjd
hrepenela blaga devica, mila in draga, kakor onč.

Doroteja je bila poleg verjetnih sporočil v drugi polovici
tretjega stoletja rojena v Cezareji v Kapodociji. Njena rodovina
imenitna, je bila še bolj plemenita zavoljo spoznanja keršanske
vere in njenega zvestega spolnovanja. Ljubeznjiva deklica pri¬
raste pod skerbnim varstvom pobožnih staršev v leta milores-
nobne device, in njena lepa postava ter modropohlevna obnaša
tudi najbolj blagorodne moške nagiblje, da si jo v zakon snu¬
bijo. — Ženin nebeški je sklenil drugače.

2. Cesar Dioklecijan zopet kervavo sodbo kristjanom pod¬
piše. Novi cesarski namestnik v Kapadociji, Saprici (Fabrici?
Aprici?) prinese seboj ta povelja in je začne tudi spolnovati. Po
altarjih malikov se žari razbeljeno oglje, kadila pričakovaje, ali
le redkokrat roka kterega oplašenega mehkužnega kristjana tre¬
petaje kaj zern po njem potrese. Doroteja se malokrat očitno
pokaže; le natihoma in bolj skrivaj ona okrepčuje bolj mlačne
vernike ter je poterjuje, stanovitnim biti v spoznanji vere Gospo¬
dove. Saprici to zve, jo ukaže zgrabiti in pred sodbo prignati.
Zapovč jej, da po povelji vladarjev bogovom daruje; ona pa
odgovori: ,,Nikdar jaz vaših slepih malikov molila ne bodem;
jaz sem kristjana; moj Bog, kralj nebes in zemlje, mi zapo¬
veduje, njemu samemu služiti." Po enacem semtertje pregovar¬
janji jo veli sodnik na škripec nategniti, toda le na videz, ne
zares, da bi jo že z znano strahoto tega mučila premagal in od
keršanske vere odvernil. Krepkodušna devica, ne vedoča, da jo
sodnik hoče le strašiti, vendar nič o tem pokladanji na tezavnico
ne prebledi, ampak, ker se rabeljni obotavljajo, serčno zakliče:
„Storite, kar vam je zapovedano in nikar se ne mudite: za lju¬
bečo je rajsko veselje, terpeti za ljubljenega."

3. Saprici jo po tem praznem plašenji izroči sestrama Kresti
in Kalisti, ki ste nedavno strahu pred mukami sv. vero zatajili

169

— češ, kar osorno žuganje iz ust oblastnega moža ni premoglo,
to najfopravi sladko prilizno besedovanje gladkega ženskega je¬
zika. Ali Božja milost je veča, kakor človeška lcovarna hudob¬
nost. Ne da bi bili one njo Kristusu izneverili, mar je ona nji
Kristusu pridobila. „Veči greh je nad Božjo milostjo dvomiti ali
cel<5 obupati, kakor pa praznim malikom darovati; obernite se
zopet k svojemu nebeškemu zdravniku in milostno vaji bo spre¬
jel/ 4  Obudi se v njunih sercih zaupanje do Božjega usmiljenja
ter ji napolni s tisto verno krepostjo, ki tudi v muki in smerti
ne omaga. Plakaje padete pred Dorotejo, se priporočite njeni
priprošnji pri Bogu in svetu obljubite, da hočete svoje zatajenje

170

očitno preklicati in ko kristjani umreti. —- Saprici sestri vpraša,
kaj ste pri Doroteji opravili, ali kako se začudi slišati iz njunih
ust, da nič, in da tudi onedve ste grešili, ker ste se bili Kri¬
stusu izneverili, in da zdaj prekličete svoje zatajenje ter hočete
za Kristusa umreti. Saprici ji berž zapovč v kotel poln goreče
smole vreči in tako ste s pogumnim spoznanjem izbrisali stra¬
hopetno zatajenje, ter z grozovito smertjo plačali svoj dolg.

4. Zdaj pa tudi Dorotejo zares na tezavnico razpne, njene
mehke ude z biči mesarijo, z ognjem žg<5, pa ona vse veselo
preterpl; ne ozira se doli na rane telesne, ampak gori v nebeške
radosti. Naposled se jej sodba sklene, da bo ob glavo djana.
Devica zakliče: „Gospod! bodi zahvaljen, da me kličeš v raj in
vabiš na svatovščino. u  Kakor nevesta k poroki v smert gre.
Veliko vernikov jo spremlja, eni z glasnim ihtenjem in jokom,
eni z molčečim zdihovanjem. Bil je viharen pozimski dan, merzlo
in rezno je burja pihala, in naletovanje snega je ledeno zemljo
z otožno meglimo pokrivalo. Tedaj mučenka žalostnim tovaršem
smehljaje reče: ,,Glejte vendar, kako pusta in otožna je zemlja;
blagor meni, ker grem v lepšo deželo, v kteri pod sinjim nebom
rahle spomladne sapice pihljajo, višave žare, planjave zelenč,
studenci šumljajo; kjer se na vertu mojega ženina bele lilije le¬
sketajo, dišeče mazilo cedi, sladko sadje zori; — o kako se ve¬
selim tega raja!" To sliši po naključbi mlad odvetnik, Teofil,
ki je kristjane zmeraj z zbadljivim pikanjem preganjal in se ra-
doval nad njih mučenjem. Te besede se mu zd6 abotna norija,
zatorej pristopi in reče posmehovaje se: „Zala deva! oj pošlji
mi vendar šop teh lepih cvetic in korbico tistega sladkega sadja,
ki raste na vertu tvojega ženina.“ V smert peljana devica ga
resno pogleda, pa mu rahlo spregovori: ,,Zgodilo se bode, prejel
boš dar, pa bodi ga vreden in tekne ti naj.“ Ko na morišču po
kratki molitvi vstane, glej, stoji v hipu prežal deček pred njo,
z belim pertičem v roki, in reče: „Ljuba sestra, to ti pošlje tvoj
ženin." Z ozirom presrečne ljubezni proti nebu reče dečku: „Idi
tje k Teofilu in mu reci, da mu pošljem, kar sem mu oblju¬
bila." — Ostri meč švigne, lepa duša se proti nebu dvigne. —
Leto, v kterem se je Agata preselila v nebeško domačijo,, ni znano.

5. V veseli družbi Teofil ravno norčevaje se pripoveduje,
da slednji trenutek se nadja cvetic in sadja iz elizije (poganskega
raja) od kaj lepe in ljube roke; glej, ta deček v sobo stopi, mu
pomigne na stran in pertič izroči: tri jabelka in prelepo dišeče
rože so v njem. „To ti pošlje Doroteja z verta svojega ženina."

— Reče in zgine. — Cvetic in sadja se ne more Teofil nagle¬
dati. In zima  je! — Nebeška luč ga prešine. ,,Resnično ni ga
Boga, razun Boga kristjanov. Vera v Kristusa — ni ne golju¬
fija. Njemu samemu se hočem uklanjati, njemu samemu služiti."

— Ta dar mu je edina misel po dnevi, edine sanje po noči,

171

poprime ga neizrekljivo hrepenenje po njegovi domovini. Svo¬
jega spreobernjenja ne skriva, in pred s ter meči mi tovarsi in pred
druzimi ljudmi očitno oznanja Kristusa ko pravega Boga. Tudi
naposled pred sodbo keršanske vere ne taji. Kakor Doroteja
umreti je edina njegova želja, edina slava in skozi grozna vrata
mučenske smerti pride tudi on v rajski vert.

Na podobah se kaže Doroteja navadno ko lepa devica s korbico
polno rož in sadja v roki; ali pa ona derži meč in deček s korbico stoji
zraven nje; semtertje je njena glava tudi z rožnatim vencem ovita.

Zdihovanje in hrepenenje stvari.

iv.

ff^aj ne, ljubi moj! ko bi tudi nama poslala sv. Doroteja kaj cvetic
iz raja, o le eno samo rožico, da bi najino serce skipelo svetega hrepe¬
nenja po Zveličarji, tej prečudni roži iz Davidovega rodu, da bi nebeško
upanje naji povzdignilo nad osatno perhlino zemlje in naji okrepčalo na
življenja ternjevi poti! •— Vprašaš, ali bo tam kaj bolje? Gotovo bode. —
Ali kako prideva berača tje v svetle sobane rajskega poslopja? Doroteja
in sestri in Teofil nam kažejo ključ do nebeških vrat. Terpiva!  Saj pravi
sv. Pavel sam, ki je bil v tiste kraje zamaknjen, da se terpljenje seda¬
njega časa ne da primerjati prihodnji časti, ki ima nad nami razodeta
biti. Irt drugače tudi biti ne more. Ali ne vlada vsemogočni in pravični
Bog? Ce človeka terpljenje, v ktero ga je greh obsodil — ravno v  greha
očisti, ali se ne bo povernil v svoj pervi srečni stan? — Se več: Ce člo¬
vek po boji z grehom boljši, čistejši, po skušnjah in skušnjavah zvestejši,
terdnejši — bolj ljubijoč postane, ali ne ho njegovo poznejše stanje sreč-
niše, kakor pa izvirno? •— Za svoje tukajšnje bolečine imamo besede, za
srečo zveličanih pa jih nimamo, ker je noben jezik ne more popisati. Kar
je Lazar pred bogatinovimi durmi terpel, bilo je hudo, ali vendar se ne
da primerjati veselju, ktero je občutil v Abrahamovem naročji. Kar je
sv. Stefan o kamnjanji terpel, in kar so vsi sv. mučenci terpeli, bilo je
strašno, vendar je vse le kaplja bridkosti proti morju nebeške radosti.
Grozovito je Kristus terpel — kdo premeri njegove bolečine! — ali ž nje¬
govim sedanjim povikšanjem je nimajo mere. Zakaj Bog mu je dal zato
ime, ki je čez vsa imena. Res, njegovo terpljenje je bilo neznansko, ven¬
dar je njegovo počeščevanje že na zemlji  veče mimo unega. Na milijone
ljudi ga že tukaj slednji trenutek moli, hvali, ljubi, povikšuje do konca
sveta. Kaj li še njegovo poveličanje v nebesih in sicer na vekomaj !

Zatorej, ljubi moj, prenašajva terpljenje v upanji. Kedar terpiva
zavoljo lastnega zadolženja, se hočeva poboljšati. Kedar terpiva vsled
splošne človeške osode, hočeva terpljčnje ponižno obračati v svoje zbolj-
ševanje in uterjenje, sicer pa poterpežljivo odrešenja čakati. Marsikteri stavi
kaj denarja, ker upa zadeti. Ali ta dobiček je kaj negotov. Zakaj pa bi
midva ne stavila keršanske poterpežljivosti, ki obrodi upanje? Upanje ne
bo osramoteno, ampak pridobilo nama bode krono večnega življenja. Po¬
tujemo v daljne dežele, ker upamo ondi kaj pridobiti si. Ne straši nas ne
trud ne nevarnost. Zakaj bi pa midva po odločeni težavni poti poterpež¬
ljivo ne hodila, ker naji gotovo pripelje v večno domovino.

172

Molitev.

O Bog! kakor me tolaži Tvoje usmiljenje, tako me straši Tvoja
pravičnost in svetost: dodeli mi torej da ne obupam nad Tvojo milostjo,
Tvoja pravičnost pa me vedno greha varaj. Amen.


7. Svečan ali februar.

Sv. Romuald, opat.

S dovitno drevo, ktero je sv. Benedikt zasadil na vertu
rospodovem, je odgnalo mogočne veje in mladike, in ena
njih je red kamaldolski,  ki ga je vstanovil častitljivi
Romuald.

Bil je imenitnega rodu imenovanega „vojvodi Ravenaški.“
Izrejen po plemenitaški šegi tistega „temnega ali železnega veka,“
kteri ni maral za nobeno vednost in izobraženost, še za branje
in pisanje ne, zraste v vsej gizdavosti med konjskimi hlapci
in lovci v viteškega, toda divjega in sirovega mladenča. Brez
vseh viših namenov življenja se suče v omotnem vertincu me¬
senega radovanja do 20. leta svoje starosti. Pa kolikor manj ga
je likala izreja, tolikanj bolj je delala v njem moč milosti Božje.
Skrivnostna čutila prehajajo semtertje njegove notrine, temno
hrepenenje po kaj boljšem ga časi poprime in mu priskuti prazno
vodlanje, ter ga mnogokrat tira iz hrumečih krogov posmehu-
jočih se tovaršev. Glas vpijočega v puščavi — v puščavi njego¬
vega življenja — mu bije opominovaje na uh<5. Kedar omamni
kozarec nastavlja na usta, spomni se sreče tistih, ki jasnih oči
in neskaljenega uma skozi življenje gred<5. Kedar mu v slastni
družbi ogenj poželjivosti po udih buhtf, spomni se blazega po¬
koja tistih, ki so čistega serca. Kedar pride na lovu v temnem
gozdu v veličastno tihoten dol, po kterem se bister potok vije,
misli si nehotč, kako milo prijetno pač mora biti, preč od svet¬
nega kolobarjenja v svetem miru živeti. Čuti sicer rahlo pihljanje
Božjega Duha, pa presu nit  ga vihar sladnosti in strasti. Hoče
drugače živeti in vendar noče,  in tako visi vertoglavo med ne¬
bom in svetom. Tedaj ga žalostna prigodba v rodovini prižene
v premišljevanje in k terdnemu sklepu. Njegov oče Sergi se z
nekim sorodnikom v pravdo zaplete. Poleg tedanje sirove na¬
vade se je pravda le s peresom ostrega meča reševala. Boj se

173

vname in Sergi nasprotnika ubije. Ali je Romuald kaj kriv pre :
lite kervi? Vest mu očita, kervojeval je na očetovi strani. Grenko
kesanje ga žene v bližnji samostan, da dela tam od cerkve na¬
loženo štirdesetdansko pokoro.

2. Odločen od sveta, rešen pritiskovanja dozdanjih oblastnih
močf in serčno opominovan od samostanskega, v sveti pripro-
stosti modrega brata stori sklep, svetu se čisto odpovedati in
službi Gospodovi posvetiti. Prosi, da bi ga med menihe sprejeli,
kar se po hudih ovirah od rodovinske strani 1. 927 zgodi. Uri
se v vseh samostanskih vajah in čednostih s tako gorečnostjo in
neutrudljivo stanovitnostjo, da kmalo vse nadvišuje. In vendar
tudi v samostanu ne najde popolnega pokoja življenja, ne pra¬
vega dušnega miru: v svoji silni vnetosti zapozabi, da so ljudjd
povsod ljudjd — navdani s slabostmi in spridenim nagnjenjem,
in to stori, da lene in zanikarne ostro opominja, hudo graja.
To mu nakoplje nasprotnike in sovražnike: mlačne in široko-
vestne, ki niso bili preveč natanki stran redovnih pravil; — lene
in zanikerne, ki so se vsega mertvenja anali; — duhovnopre-
vzetne in svetodelne, ki so mislili, da je topo opravljanje nekaj
pobožnih vaj že popolnost. Vsi ti se zaprisežejo zoper njega v
kletem sovraštvu in mu celb strežejo po življenji. Zapusti torej
samostan po triletnem bivanji po podeljenem opatovem privo¬
ljenji in gre na Beneško k slovečemu puščavniku Marinu. Ta
Marin je bil priprost in pobožen, pa tudi kaj čuden mož, ki je
celi ljubi dan po puščavi se sprehajal, pod različnimi drevesi
tam 20, tam 30 ali 40 psalmov omolil, in nasproti stoječega
učenca pri slednjem napak branji po levem ušesu s šibo udaril,
tako da Romuald začne na njem glušeti in Marina prositi, da
bi ga vprihodnje po desnem šibal. Prekucija v Benetkah nagne
puščavnika z dvema druzima tovaršema 1. 978 domovino zapu¬
stiti in se skozi Verčele in Narbono na španjsko mejo preseliti.
Eden teh tovaršev je bil Urseoli, ki je vojvoda beneškega z me¬
niško halo zamenjal. Ta gre v samostan Kuksan (v Kataloniji),
da bi ondi novinstvo opravil, ker poleg benediktinskih pravil
ne sme nihče puščavnik postati, kdor ni bil poprej v samostanu
poskusen in poterjen. Romuald se blizo Kuksana naseli in kmalo
se razglasi njegovo ime zavoljo ostrega življenja in zavoljo po¬
gumnosti njegove, s ktero se poteguje za priprosto ljudstvo ter
ga brani zatiranja plemenitašev. Cez tri leta zve, da se je nje¬
gov postarani oče ali radovoljno ali iz strahu pred kervnim ma¬
ščevanjem zavoljo ubitega sorodnika umaknil v samostan sv. Se¬
vera pri Raveni, pa da se je tihega življenja naveličal in zopet
hotel med svet. Poda se torej na pot, da bi hitel proti Raveni,
ali le z zvijačo uide, kajti vražno ljudstvo bi ga bilo s silo za-
deržalo, celd umorilo, da bi le „svetnika“ ali živega ali mert-
vega med seboj imelo — tako gerdo je bilo zašlo češčenje svet-

174

nikov in ostankov. Romuald očeta le z velicim trudom in s
silnim ravnanjem  do skesanja pripravi in pregovori, da
menih ostane. (Osorni duh namreč tistega veka ni imel v dosego
„pobožnih namenov 11  nakladanja posta, kovanja v verige in te-
penja za nobeno krivico.) Potem se p odd v Klaško krakovje, in
biva tu in tam po puščavah blizo samostanov, iz kterih so po
viši popolnosti hrepeneči menihi zahajali v samoto, in je bil on
učenik in vodnik tacih puščavnikov.

3. O veliki noči 1. 996 pride cesar Oton III. v Raveno in hoče
med družim tudi poskerbeti za to, da se Klaski opatiji izvoli
opat. Menihom samim pustf, kogarkoli hočejo izvoliti. Vsi hočejo
Romualda, ki pa prav nerad in še le po cesarjevem nagovarjanji
to čast prevzame. Novi opat, se ve da, neutegoma začne re¬
dovna pravila po vsej natančnosti v veljavo vpeljevati in se pri
tem na nobenega meniha nič ne ozira, ali je olikan in plemenit,
ali pa neveden in nizkega stanii. Kmalo se menihi te izvolitve
kesajo. Spoštovanje do opata se spremeni v zopervanje in čer-
tenje, in to obrodi skrivej kljubovanje in očitno upornost. Ro¬
muald z žalostjo vidi, da se nravni stan samostana čedalje bolj
na slabšo stran nagiblje; on ne more dalje prenašati težke od¬
govornosti, torej se že drugo leto opatiji odpovč in gre s ce¬
sarjem v Rim, odkoder roma pozneje na goro Kasinsko.

4. Po laških samostanih benediktinskega reda je tisti čas,
nekoliko zavoljo človeške slabosti in spiddenosti, nekoliko vsled
prepirov in bojev, ki so takrat po Italiji hrumeli, pobožnost in
rednost bolj ali manj pojemala. Romuald se loti trudapolnega
dela, da bi je nazaj pripeljal v pervotno rednost in ostrost. Za¬
torej prehaja deželo na vse plati, kajti vojvodi in škofje so
njegov prihod v njihove dežele in škofije cenili ko milost iz
nebes. Povsod skuša razvade, ktere je posvetnost med sveto zi¬
dovje zanesla, zatreti in odpraviti zavijanje in zametanje redovnih
pravil. Postavlja in upira se z vso dušno in serčno krepostjo
zoper pačivno derečino; prizadevlje si, da bi kanoniki in drugi
duhovni, ki so dozdaj posamezno živeli, zanaprej skupaj prebi¬
vali. Bojuje se z ostrimi govori zoper simonijo (kupčevanje s cer¬
kvenimi službami), ki je bila med duhovnimi častniki tako v na¬
vadi, da je že nihče več ni za kaj pregrešnega imel. Pota, po
kterih je v teh opravilih hodil, niso bila mehka in gladka, ne s
cveticami posuta, ne s častmi ograjena, ampak polna ternja in
vsakoršnega terpljenja. Njegovim najboljšim namenom se ni ver¬
jelo, ampak raji kaj nepoštenega podtikalo, njegovo djanje z
gerdovanjem in psovanjem plačevalo; po nekterih samostanih,
ki so se prestrojitvi ustavljali, je bil cel<5 pretepan in s silo pre¬
gnan; večkrat je le po čudu utekel očitni smertni nevarnosti,
pa to ni zmanjšalo in ne zaverlo njegove gorečnosti. Za hvalo
ali grajo ljudi se ne meni, le Božja čast mu je mar; njegova

175

volja je v Božji utonila, kakor se potok v morji pogubi. Krepko-
dušno prenaša sovraštvo hudobnih, vedno ostane njih iskren pri-
jatel in njegova ljubezen ne neha za nje delati z besedo in z
djanjem, z živim zgledom in molčečim grajanjem. Tako je tudi
nespametne v  pridobil za tisto modrost, ki pride od zgoraj in zopet
gori vodi. Še več ko stoletni starček roma po deželah okrog in
oznanuje pokoro s tolikanj o ginljivostjo, da se mu besede v sol¬
zah potopč. Trume učencev zbira krog sebe. Vstanavlja in pre¬
navlja samostane in puščave v tolikošnem številu, da se je zdelo,
kakor bi hotel ves svet v en samostan predelati, vse ljudi v zgolj
menihe in puščavnike prestvariti.

5. Najimenitniši njegov zavod pa je Kamaldolski. Romuald
pride v začetku 1. 1012 na Toskansko, se na odstranskih krajih
škofije fezulanske z nekoliko učenci naseli in ostane tam, dokler
ni puščava nastavljena in v red djana, potlej pa po svoji na¬
vadi hiti odtod, da bi bolj pripravnih prostorov za puščave po¬
iskal. Meščan v Arezu, Maldoli po imenu, mu za naselišče po¬
nudi lep kos zemlje (campo) med bukovjem, ki se razprostira
po Apeninskih verhovih, „ker je enkrat v sanjah videl lestvo
do neba segajočo, po kteri so belo oblečeni menihi hodili.“ Ro¬
muald vidi, da je prostor kaj priležen, ker je sedem studencev
po tisti dolini teklo, in postavi tam kapelo ter pet kolibie za-se
in za štiri naj zvestejše učence. Ta po prejšnjem lastniku imeno¬
vani samostan je bil potem glavar vse iz tako imenovanih pu¬
ščav obstoječe „družbe Kamaldolske.“  (To ime izpeljujejo
eni tudi od ,,campus amabilis“ = ljubeznjivo polje, kakor se
večkrat bere. Učeni še niso razsodili.) Menihi — z obrito glavo,
dolgo brado in bosi — so kloštersko s puščavniškim življenjem
združevali. Vsak je imel posebej svojo hišico z vertičem in ka¬
pelico; zbirali so se le, kedar so imeli duhovne ure moliti, sicer
so vsaki sam za-se molili, premišljevali in delali. Z učenostjo se
niso pečali. Te kolibice, postavljene prek redoma ulic, so skup
bile podobne majhnemu mestu z zidom ograjenemu. Zunaj zida
so bila kmetijska poslopja. — Živeli so ostro, vendar ne presi-
ljeno, zakaj Romuald, oster proti sebi, je bil voljen proti družim.
Predolzega psalmovanja ni poterdil, kajti boljše je en psalm
pobožno moliti, kakor razmišljeno sto. Cmerno tuhtanje mu ni
bilo všeč, ampak delavnost in brihtnost, ki izvira iz.prave po¬
božnosti in modrosti. Po vstanovljenji Kamaldolskega samostana
gre na goro Sitrijo, in tudi tam v enem letu toliko puščavnikov
zbere, da mu rek<5: „Glej, toliko nas je, da ni več prostora. 41
— Konec 1. 1026 gre v samostan ,,Val di Kastro,“ si v bližnjem
gozdu kolibico napravi in se od bratov poslovi; samo dva gresta
ž njim zeld bolehnemu v postrežbo. En večer 19. junija 1027 naj¬
deta častitljivega očeta — mertvega. Sel je v nebesa prejet stotero
krono, ki si jo je zaslužil s svojimi sto leti v službi Gospodovi. —

176

Sto in dvajset let!

ILljubi bralec! kako jih je Romuald doživel? Z dušnim mirom in
natanko zmernostjo; to so skrivne moči, ki duha krepčajo, telesu moč in
zdravje ohranijo, in v visoka leta človeka pripeljejo, „kdor je zderžljiv,
primeta svojemu življenju.“ Vendar pa, ljubi moj, ne želi si Romualdove
starosti, zakaj, ne kako „d o 1 g o,“ ampak „k a k o“ si živel — to bo pri
sodbi pretehtno vprašanje. — Zatorej: „0 Gospod! da nam zaneseš, da
nam odpustiš, da nas k pravi pokori pripelješ, Tebe, mi grešniki prosimo.
Usliši nas. Amen.


8. Svečan ali februar.

Sv. Janez Matajski.

£ vertu Božjem, to je, v katoliški cerkvi raste mnogo krasnih
etic, naj lepša pa in naj milejša je cvetica mil o s erčno  sti.
uospod Jezus sam jo je vsadil in s svojo kervjd zalil in
usmiljenje hoče od vseh, kteri hočejo usmiljenje doseči. — Ka¬
kor je v začetku stvarjenja Duh Božji se razprostiral nad vo¬
dami, da je pusto in prazno zemljo ogrel, in raznotero rodo¬
vitnost jej podelil, tako je tudi beseda Gospodova: „Karkoli naj¬
manjšemu izmed mojih bratov storite, meni storite,“ svojo ro-
divno in storivno moč vedno razodevala po vseh prostorih in ob
vseh časih sv. cerkve. Ona je obudila vsakoverstne naprave in
vstanovila velikanske zdvode keršanske ljubezni, da bi se člo¬
veška reva po vsakterih zadevah in v vseh mogočih podobah
zlajševala, da bi se Adamovemu rodu v dušnih in telesnih zlegih
rešenje nosilo — delila pomoč.

V srednjem veku so se po severni Afriki tako zvane bar-
barčške ali roparske deržave vstanovile, kterih prebivavei so
keršanske ladije na morji lovili, po španjskih, francoskih in
laških bregovih ropali in vjete ljudi v sužnost odpeljevali. Ža¬
lostna je bila osoda teh jetnikov. Iztergani iz predrage domovine,
iz naročja preljube rodovine in iz blagega okrožja keršanske ob-
čevine — morajo lačni in žejni, v mrazu in v vročini noč in
dan na ladijah vkovani veslati, pod težkimi bremeni se kriviti,
po terdi zemlji plug vlačiti, sploh najhujša dela opravljati. Ni¬
koli ne slišijo iz ust trinoških gospodarjev prijazne ali pohlevne
besedice, in pri vsem neznanskem terpinčenji ti „keršanski psi“

177

še te uborne tolažbe ne
vživajo, da bi pri svojih
domačih in prijatlili vi¬
deli kako znamenje milo-
vanja in smiljenja, ker
presekana je vsa njih zveza
z domovino; pozabljeni,
izbrisani so iz bukev živ¬
ljenja, spomina in sreče.
Njihove muke povikšuje
tudi vse pomanjkanje slad¬
ke tolažbe sv. vere: ni¬
kjer se jim ne sveti zve-
ličansko znamenje sv. kri¬
ža, po ušesih jim ne odmeva in serca ne ogreva zvona mili don,
iz ust jim ne sme prihajati presladko Gospodovo imč, in burno
valovje bridkosti in bolečine polnih notrfn se ne odtakati po
strugi glasne, plameneče molitve. Nimajo ne cerkve, ne altarja,
ne duhovna, ne nobenega zakramenta. Semtertje so pač ljubezni
goreči škofje, kolikor seje  dalo, premoženje svojih cerkev in
usmiljeni verniki darovali obilo v rešenje teh nesrečnikov; bila
so to sveta sicer ali le posamezna dela in prizadevanja, ki pa
niso mogla zdatno pomagati. Duhoven red tedaj s to namembo,
osodo keršanskih jetnikov med nevernimi roparji olajševati in
reševati teh okrutnih verig, je bil ob času, ko se križanske vojske
niso ravno srečno skončevale, prava potreba tiste dobe in vseh
dobrih kristjanov serčna želja. Zakaj izverševanje tako velikan¬
skega započetja je zahtevalo čeznavadno serčnost in neutrudlji-
vost, kakoršno zamore le svetnik imeti in z djanjem poterditi.
Velikanu v keršanski ljubezni, kterega spomin danes obhajamo,
je bilo prihranjeno, bolj obsežno, bolj zdatno pomoč ubogim
keršanskim jetnikom oskerbeti — duhoven red vstanoviti.

2. Sv. Janez je bil okoli 1. 1160 rojen v Falkonu v Pro-
vinciji na Francoskem od pobožnih in plemenitih staršev, Mata
imenovanih. Mati ga še ko dete Bogu zaobljubi. Že v mladosti
razodevlje tihotno, v nebeške reči zaljubljeno natoro, zatorej ga
oče po dokončanih pripravnih ukih pošlje na visoke šole v Pariz,
kjer se je kakor v središču stakala modroslovska in bogoslovska
učenost. Izversten po zmožnosti in pridnosti, kakor tudi po zgled¬
nem življenji v malo letih doseže dohtarsko čast in pariški škof
ga za mašnika posveti, da bi drugim učencem svetil s svojo po¬
božnostjo in modrostjo. Ko v škofovi kapeli z angeljsko pobož¬
nostjo pervikrat daritev sv. maše opravlja, osreči ga nebeška
prikazen. Med povzdigovanjem sv. hostije vidi angelja v podobi
prezalega mladenča svetlobelo oblečenega in z rudečemodrim
križem na persih. Na vsaki plati njegovi vidi sužnjega v težke

Življenje svetnikov in svetnic božjih. I. zv. 12

178

verige vkovanega; eden se mu zdi kristjan, eden pogan. V tej
prikazni spozna sv. novomašnik razodenje Božje volje, ktera ga
kliče na prelepo delo reševanja jetnikov iz oblasti nevernikov.
Komur Bog milostno podeli v duhu jasne poglede storiti, komur
se v čeznatornih prikaznih razodevlje, ta je iz ponižnosti pazen
in molčan. Tudi Janez je bil. On ne stopi z neprilično nepre¬
mišljeno gorečnostjo s svojim namenom med svet, ampak
svoje misli in čutila zakrije pred ljudmi. On sam se mora prej
živo prepričati, da ta prikazen ni bila omama razvnetega duha,
ne kaka veša razvihrane domišljije, ne pena kipečega serca, am¬
pak res le Božji opomin in klic. Po zgledu sv. Pavla, ki po ču-
dopolnem spreobernjenji ni delal poleg gnanja lastne natore
„mesa in kervi,“ ampak je tri leta samotno živel, tako gre tudi
Janez, da bi voljo Božjo še bolj na tanko spoznal, v samoto
temnega gozda v škofiji Meldenski (Meaux), kjer se po Božji
naredbi pobožnemu in v duhovnem življenji zvedenemu puščav-
niku Feliksu valeškemu (Valois) pridruži. Tri leta živita služab¬
nika v preserčnem prijateljstvu. Ko se enkrat pri bistrem stu¬
dencu, ki je cerljal mimo kolibice, pogovarjata o neskončni do¬
brotljivosti Božji, glej! pride jelen iz goščave z rudečemodrim
križem med rožjem. Ko Feliks nad to čudovito prikaznijo stermf,
razodene mu Janez, kaj je on že popred videl med pervim ma-
ševanjem v škofovi kapeli. Tedaj še gorečniše Boga razsvetljenja
prosita in ko sta še trikrat v spanji opominjana, jima je jasno,
da sta poklicana, lceršanske jetnike reševati iz oblasti mohame¬
danske.

3. V svetem navdušenji skleneta temu usmiljenemu delu
svoje moči in svoje življenje posvetiti. Zatorej se neutegoma na¬
pravita v Rim, in enemu največih papežev, Inocenciju III., ki
je bil ravnokar za vidnega poglavarja sv. cerkve izvoljen, svoje
prikazni in želje razodeneta. Papeža veself tolikanja dušna go¬
rečnost in to reč Bogu v molitvi priporoči. Ko tedaj 28. januarja
v lateranski cerkvi prevzvišeno daritev opravlja, vidi ravno tako
prikazen, kakor Janez poprej. Po tolikratnem čudapolnem raz-
odenji volje Božje papež slovesno poterdi vstanovljenje reda
„bratov presv. Trojice v reševanje jetnikov“ in postavi mašnika
Janeza za pervega redovnega poglavarja. Blagoslovljena od pa¬
peža se verneta na Francosko. Tam dobita od kralja Filipa
Avgusta privoljenje novi red vpeljati, od mnogo drugih veljakov
in plemenitašev pa tudi pripomočkov, da pervi takov samostan
postavita in sicer na tistem mestu, kjer se jima je bil jelen pri¬
kazal, ki je bil lastina in dar grajščaka Šantiljonskega. Zatorej
je bil imenovan ta samostan „pri jelenovem studencu" in je ostal
pervak vseh samostanov tega reda. Feliks je njegov pervi opat.
Tudi papež podari redu hišo v Rimu za drugo naselišče. Kmalo
se jima pridruži mnogo imenitnih, učenih in pobožnih mož, ki

179

so serčno usmiljenje imeli z ubozimi sužnjimi. Radovoljno vpe¬
ljevanje tega reda po vseh deželah in njegova hitra rast je
bilo očitno znamenje, da ga je Bog blagoslovil in da so mu
nebesa varh. Janez se neutegoma dela loti, nabere veliko milih
darov in hoče sam v Afriko popotovati. Pa priderži ga papež v
drugih opravilih in namesto njega gresta dva druga brata tj e.
Brez strahu in s krepkim zaupanjem v Božjo pomoč veslata čez
morje, stopita med nevernike, poljubujeta okove vjetih, tola¬
žita je in kolikor moreta odkupita. Leta 1200 se verneta z 186
rešenimi jetniki v preljubo domovino. Ko pridejo v Pariz, na¬
stane neznano veselo gibanje med ljudstvom: trume jim nasproti
liitč, ulice in ceste so vse polne, bolni in hromi plezajo do oken,
do vrat, da bi videli te reveže — te srečne, jim ogledovali proge
verig na rokah in nogah in pazili, ali je kteri znanec med
njimi; povsod jim mahajo roke v prijazen pozdrav, in veselo
hrumenje ljudstva je radostno spremlja. V tihi ponižnosti, pa z
rajsko ginjenim sercem gresta častitljiva brata za trumo, skromo
pobešaje veselja zasolzele oči in le semtertje plameče ozire proti
nebu hvaležno povzdigovaje.

4. Tedaj si Janez ko posebno milost izprosi od papeža,
da sme sam v Afriko iti. Na Španjskem, koder ga pot pelje,
vnema kralje in kneze za vstanovljenje zavodov v reševanje
keršanskih jetnikov. Odtod prevesla v Tunis, in reši tam po ne¬
znanih trudili in težavah 120 jetnikov; kterih pa ne more od¬
kupiti, je preserčno opominja, da naj svoje terpljenje s poter-
pežljivim upanjem prenašajo in rajši umerjd, kakor pa Kristusa
zataje. To goreče poterjevanje v veri mu nakloni od strani besnih
mozlimov (mohamedanov) veliko nezgode in hudega preganjanja.
Kakor le morejo, psujejo ga in pretepajo invelikrat je v smertni
nevarnosti. Pa on z veseljem prenaša vse in s terpljenjem svo¬
jemu usmiljenemu delu krono plete. Enkrat ga najdejo vsega
raztepenega in kervavega, pa on je tega vesel in le želi, mu-
čensko smert storiti, ali saj v mohamedanski sužnosti svoje živ¬
ljenje skleniti. O drugem popotovanji v Afriko, ko se hoče z
rešenimi jetniki ravno v domovino verniti, glej! tu neverniki
samega vklenejo, češ, da jih je ogoljufal, v resnici pa, da bi
še. več denarja iz njega izmolzli. Rad terpi Janez železje, le ta
misel ga peče, da bodo odkupljenci zdaj zaderžani. Nima ne ve-
narja denarja, in po vsej deželi nobenega prijatla ne, da bi se
k njemu po pomoč zatekel. Tedaj pade na kolena, prime po-
dobo^Matere Božje, ki jo na persih nosi, jo ljubuje in Mater
Odrešnikovo milo prosi, da bi nikar ne dopustila, da bi ti od¬
kupljeni kristjani morali še v sužnosti zdihovati. Tedaj se mu
prikaže čudozala gospd, in mu toliko denarja v roke položi, da
je lahko potolažil roparsko lakomnost. Ali še zdaj mu zlobneži
ne pustč v domovino se verniti. Komaj z ladijo odrine, planejo

12  *

180

za njim, polomijo mu kormila, poder<5 jambore, razporjejo jadra,
da bi se ladija gotovo na morji razbila in potopila. V tej sili
se zateče Janez z iskreno molitvijo k Bogu, razpnč svoj in plašče
tovaršev kakor jadra po ladiji, prosi Boga, da bodi on kormar
in stoj6 na ladiji s križem v roki psalme prepeva. Ugodna sapa
pripiše in tisti, ki vetrovom in valovom zapoveduje, čez malo
dni srečno v loko Ostijsko (blizo Rima) ladijo priplovf. — En¬
krat potuje na Spanjsko, kjer so si neverni Mavri vse mogoče
prizadjali, da bi jetnike tudi ob zaklad sv. vere pripravili. Mnogo
sicer jih odkupi, ali več jih ne more, ker denar mu poide. V
tej sili pribeži k svoji mili pomočnici Mariji. Pri sv. maši se jej
iskreno priporoča. In komaj jo konča, že zraven altarja toliko
denarja leži, kolikor ga potrebuje. —

5. Janez, čeravno ves oslabljen vsled mnogo truda in ter-
pljenja, vendar potuje po Laškem, Spanjskem, Francoskem, da
svoje samostane obiskuje, kjer more, nove postavlja, besedo
Božjo oznanuje, in albigensko krivovero razdevlje. Napravi tudi
posebno pobožnost v počeščevanje presv. Trojice in izroči svoj
red, kakor tudi samega sebe, varstvu Device Marije. Kralj Filip
ga izvoli za svojega dvornega bogoslovca, duhovnega svetovavca
in kapelana, in ta naslov je vsem poznejim glavarjem tega reda
zaostal. Po papeževem povelji gre Janez iz Pariza v Rim, kjer
poslednji dve leti vso svojo skerb obrača v obiskovanje jetnikov,
revežev in bolnikov. Zraven telesnega reševanja sužnikov so nam¬
reč ti redovniki skerbeli tudi za njih dušne potrebe, podučevali
so je v keršanskih resnicah in jim sv. zakramente delili. Sprem¬
ljali so tudi križanske vojske, učili vojake, stregli bolnikom
in umirajoče za smert pripravljali. Kedar si odkupljeni zavoljo
starosti in slabosti niso mogli sami živeža pridobiti, in bi bili
tako le iz reve v revo zašli, oskerbeli so jim ti bratje kruha
in strehe in so v ta namen postavili posebne ,,liiše usmiljenja. 44
Pa ne sam<5 sužnim pod oblastjo mohamedansko, ampak tudi
grešnikom in krivovercem  je drobil satanove spone;
njegovo oznanovanje besede Božje je neizrekljivo veliko sadu
obrodilo, ker nikdo ni mogel zopervati Duhu, ki je iz njega go¬
voril. Enkrat med pridigo v Rimu se mu nekdo kaj čudno pači.
Veh tedaj tega gluhomutca pred-se pripeljati, in hudobni duh,
ki ga je bil obsedel, spotoma iz njega zbeži. Ni pa mogoče po¬
pisati, koliko duš je sv. Janez pogube otčl, koliko žalostnih po¬
tolažil, koliko bolnih ozdravil, koliko lačnih nasitil. Vse nje¬
govo življenje je bilo neprenehljivo usmiljeno delo in naposled
je ves opešan 21. decembra 1213 v Grospodu zaspal. Na današnji
dan pa se obhaja njegov praznik in god. Sv. Feliks je šel ne¬
davno pred v večnost (20. jan. 1212.) Te redovnike presv. Trojice
(Trinitarce, Trojičane) so po Francoskem navadno imenovali
„Maturince, 44  po kapeli sv. Maturina, zraven ktere so bili sa-

181

mostan postavili; ljudstvo pa je je nazivalo tudi „oslovske brate,“
ker so le to tovorno živino smeli na svojih potili rabiti. Posedli
so v 18. stoletji okoli 300 samostanov po vseh deželah in tret¬
jino svojih bogatih prihodkov so morali obračati v odkupovanje
jetnikov. — Ljubezen dela po okoliščinah in potrebah časa, in
kakor se te spremenč, spremeni se tudi delavnost ljubezni. Une
prekmorske roparske deržave so razrušene, in keršanski jetniki
ne stokajo več v verigah nevernikov. Tedaj je padla tudi na¬
memba tega reda. Na Francoskem ga je bila že prekucija po¬
teptala, in tudi na Spanjskem so pod kraljico Kristino njegovim
ostankom mertvaško pesem zapeli.

Obrazuje se v beli redovniški obleki z rudečemodrim križem na
p er,sib, in z zlomljeno verigo v roki; ali pa je zraven njega vklenjen
sužnik, ki mu obleko iz spoštovanja ljubuje.

„Luč v razsvetljenje narodov.“

življenji sv. Janeza in njegovih miloserčnih tovaršev vidimo, da
je posebno s pripornočj 6 Device Marije  veliko kopernečih keršanskih
jetnikov žulečih verig bilo rešenih. Dandanašnji sicer se delavnost ker-
šanskega usmiljenja ne more na enake plati razprostirati, ker milo je¬
čanje keršanskih sužnikov nam nikjer iz nevernih dežel na ušesa ne doni.
Ali koliko brez števila poganom so še veliko grozneje okove dušne slepote
drobiti, koliko prostora je še dandanašnji za misijonsko delavnost! In
Marija je luč v razsvetljenje poganom.  Kakor svetloba noč pre¬
žene, tako prepodi Marijino češčenje duhovno noč poganstva. Saj to je
založeno že v natori Marijinega maternega serca, da se tj e ka j najprej
in najraji z milostjo in pomočjo svojo oberne, kjer je največa nesreča.
Kje pa je veča nesreča, kakor BogŽ ne poznati? Ako Marija grešnikov
ne zapusti, ki so vendar sami krivi svoje nadložnosti, kolikanj bolj se bo
usmilila ubogih poganov, ki za svojo slepoto ne morejo kaj? Zatorej za¬
čenjajo misijonarji svoje apostoljsko delo tako radi z Marijo, zatorej ka¬
žejo divjakom popred podobo Matere Božje, jim jo razkladajo in pripo¬
vedujejo od njene prečudne materne ljubezni. In polagoma jame doneti po
teh temnih sercih in noč poganstva gine pred svetlobo keršanstva, ker
je Marija luč in sicer luč v razsvetljenje narodov.

Pri spreobračanji poganov se na tanko spolnuje velika beseda sv.
Bernarda: „Po Mariji k Jezusu!"  Ko okusijo presladko ime Marijino,
ko spoznajo usmiljeno ljubezen Matere Božje, ko občutijo zveličansko ra¬
dost, ki se jim cedi iz njenega češčenja, tedaj zlahkoma najdejo pot do
Kristusa, in z veseljem spre j mč keršanske resnice. Sv. apostelj pravi, da
imamo še terdnejšo, preroško besedo, na ktero, dobro storimo, če pazimo,
kakor na luč, ki sveti na temnem kraji, dokler dan ne napoči in zjutranja
zvezda v naših sercih ne vzide. Sv. pismo, beseda večne Resnice, ki je
bilo poganom tako dolgo skrito in temno, to se jim svetlo pojasni pred
duhovnim očesom, kedar se jim približuje Marijin dan, in Danica Marija
v njih sercih vzide. 1

.. tedaj P re hiramo sporočilo misijonarjev, najdemo, da so si mi¬

sijonarji jhod do poganskih dežel, vrata do sere nevernikov odklepali le
po Mariji, in da se je od Kine in Japonskega do ravno najdenih otokov

182

Avstralije vpeljevanje keršanstva vselej pričelo s češčenjem Marijinim.
Odtod pa tudi prihaja,  da se spreobernjenci s tako navdušeno lju¬
beznijo Marije oklepajo, jo tolikanj radi kličejo, se tako srečne čutijo,
kedar dobe ktero njeno podobo; da se molitve rožnega venca ne naveličajo,
da v eno mer pobožne pesmi njej na čast prepevajo, takd da se njihovi
glasovi milo tope s šumenjem drevja, jezera in morja! Odtod tudi pri¬
haja,  da se blagoviti nasledki Marijinega češčenja tako naglo in očitno
pri njih kažejo, da so oni, ki so poprej ljudi malikom klali, z mesom so¬
vražnikov se gostili, zdaj pohlevni kakor jagnjeta; da oni, ki so prej v
najgerdobniših slastih živeli, in se po najostudnešem blatu strasti valjali,
zdaj čistost visoko cenijo in deviški rod izivsjajo.

Zatorej, kristjan! alto se ti smili nesrečni stan in žalostna osoda
naših bratov, ktere pokriva še temotno poganstvo, oberni se k Mariji, k
luči v razsvetljenje narodov, in kliči v njeno mogočno priprošnjo pri Bogu,
da bodo tudi oni Gospoda spoznali, in kterega je poslal, Jezusa Kristusa.
Mi daru, ki ga misijonarjem delimo, ne moremo tečnejšega storiti, kakor
če mu pridenemo tudi molitev k nebeški Kraljici, ktere luč slednjo te-
moto prežene. In to bo tudi nam koristilo.  Ko namreč prosimo, da
bi Marija ko luč razsvetlila poganom noč, se bo ta svetloba tudi v naših
sercih odlesketavala; ko zdihujemo, da bi drugi dar sv. vere po Mariji
prejeli, bo ona našo vero oživila, pomnožila, poterdila. Zatorej : Zgodnja
Danica! prosi za nas. Amen.

9. Svečan ali februar.

Sv. Apolonija, devica in mnčenka.

* > ne vsega besnega divjanja in kervavega preganjanja,
ero so morali verni v pervili stoletjih preterpevati, krive
zgolj le okrutna povelja trinoških cesarjev, ki so se zmage
in slave napihnjeni mislili že žive bogove na zemlji, ampak naj¬
hujši viharji zoper kristjane so bučali iz zaraščenega sovraštva
poganske derhali do Kristusovega imena in njegovih spozno-
vavcev. Rimljani kakor tudi vsa druga malikovavska ljudstva,
so bili vendar tako poterpežljivi, prizanašljivi in pohlevni proti
inakovernim brezbožnijam, so spoštovali verske šege družili na¬
rodov, in se nad tolikanj različnim ptujim bogočastjem nič niso
spotikali. Le zoper kristjane so kipeli serda in zlobe, ker oni
so jim bili lččina, ki je vse bogove ko peklenske duhove so¬
vražila in zametala, ki je le sebi spoznanje edino pravega Boga
prilastovala; ki nezvesta svojemu narodu in svoji izreji vse vezi
terga domačega in družnega življenja, in brez milosti vse ko
vraže obsojuje, kar je bilo dedom Častitljivo in sveto. Kristjani

183

so jim bili kakor odpadniki od naroda in domovine, ko brez-
božniki, ki so se vsem bogovom izneverili, ko uporniki zoper
svete deržavne zakone, ko izdajavci splošnega ljudskega blago¬
stanja, ko sovražniki, ki v svojih ponočnih zborih le-kovarne
zarotbe kujejo in snujejo. Odtod tedaj serditost poganov zoper
spoznovavce nove vere, odtod ljuto čertenje, ki je pri vsaki pri¬
ložnosti v zapožaren plamen zabuhtelo.

2. Pa nikjer po širokem krogu rimskega cesarstva ta so¬
vražnost ni bila hujša, kakor v Egiptu, v tej deželi stanovitnosti,
v kteri sta poganstvo in ostudno malikovanje takd terdno in
nepremakljivo stala, kakor piramide; v kteri so gorati spominki

184

in velikanski tempeljni skrivnosti polne starodavnosti ravno ko
za večne čase podporo delali sramotivnemu malikovavstvu — v
deželi tedaj, v kteri je bil slednji spremin, slednji odstop in po¬
pust od starih navad, slednje prosto gibanje duha smerti vredno
hudodelstvo.

3. Že v prestarih časih keršanske cerkve je bila sv. Apo¬
lonija visoko češčena in sv. Dijonizi Veliki, takrat škof aleksan¬
drijski, je popisal njeno mučenstvo v listu do Fabija antiohij¬
skega takole: „Neki vražar v Aleksandriji je 1. 249 svojim me¬
ščanom vddeževal in prerokoval, da bode njih mesto velika
nesreča zadela, ako ne pomord kristjanov bogovom na čast.
Tedaj so pogani planili nad kristjane, so je mučili in morili in
menili, da s tem svoje bogove prav časte. Najprej popadejo ne-
cega starčeka, Metra po imenu, in ga silijo, da bi nespodobne
reči zoper Boga govoril. Ker pa tega nikakor noče storiti, ga
s kiji bijejo, mu obličje razmesarijo, ga poslednjič v predmestje
p etnijo in s kamenjem pobijejo. Na t6 neko pravoverno ženo,
Kvinto, v poganski tempelj vlečejo, in jo tam silijo, da bi krive
bogove častila. Ker je kaj tacega za gnjusno imela, se branila
in odvračevala, jo po tleh vlačijo in bičajo. Tako razmesarjeno
zavlečejo v predmestje in ga s kameni potolčejo."

4. „Za tem so vsi hruli v hiše pravovernih kristjanov, so
je iz prebivališč izmetali, domove obropali, razrušili, premoženje
ugrabili in odnesli. Poslednjič so vjeli tudi Apolonijo, gospd
verlo pobožno in tedaj že nekaj priletno, so jo tako grozovito
po licih bili in tako okrutno tolkli, da so jej vsi zobje iz ust
izpadli, ker ni hotela krivih bogov moliti. Ona je glasno zavpila:
„Jezus Kristus je pravi Bog; njega molimo." Njeni sovražniki
pogani se razserdijo, v predmestji germado derv nanosijo, in se
sv. Apoloniji grozd, da jo bodo zažgali, ako bi ž njimi vred ne
hotela nespodobno od Boga govoriti. Ona pa neprestraŠeno od¬
govori: „Ali njemu bi se imela odpovedati, kterega sem si za
ženina izbrala, — Jezusu Kristusu, kterega sem zmeraj ljubila?
Tega pa ne! Mučite me, kakorkoli hočete, pripravljena sem vse
poprej preterpeti, kakor svojega Jezusa zapustiti." — „Zdaj da¬
ruj našim bogovom, pri tej priči, ali pa te veržemo v gorečo
germado!" tako so vpili na njo. Sv. Apolonija pa si poprosi
nekaj časa, kakor bi se hotela nekoliko premisliti — potem se
jim naglo izvije, sama od sebe berzo na germado smukne in
prostovoljno v ogenj skoči. Vsi ostermd, ko vidijo, da je ta de¬
vica hitreja iz ljubezni do Jezusa umreti, kakor oni sami jo
umoriti. Naglo zgori in kar njenih večih kosti ostane, te krist¬
jani poberd in z veliko čas tj 6 ohranijo. Zunaj imenovanih mu¬
čencev je o tem preganjanji terpel tudi sv. Serapijon na svojem
lastnem domu, kjer so ga mučili, mu ude polomili, s hišne
strehe vergli in umorili."

185

5. Tedaj je sv. Polona sama v ogenj skočila? Nekteri očetje
keršanske starodavnosti so se na to dogodbo sklieovali in poleg
nje terdili, da sme kristjan sam sebe umoriti, da uteče prega¬
njanju in skrumbi; drugi učeniki pa so to po pravici tajili in
so skušali djanje sv. Polone s tem izgovoriti, da je namreč ona
le vsled posebnega Božjega navdihujenja in gnanja sv. Duha
tako ravnala; ladija človeškega serca se mora tako obračati,
kakor piše veter Božjega Duha in tjekaj plavati, kamor jo valovi
neso, — da tedaj ni spodobno, čeznavadne reči z navadno mero
meriti, in tehtati s tehtnico vsakdanjega življenja. — Mi pa se
hočemo le na to imenitno okoliščino ozirati, da je Apolonija
pač sama, vendar pa ne radovoljno v ogenj planila; da je ona
le na zber imela, ali Kristusa preklinjati in tajiti, ali pa umreti,
da je ona le storila, kakor je že na tisuče visoko češčenih mu¬
čencev pred in za njo storilo, ki so tudi brez vnanjega siljenja
sami od sebe na germado stopili, divjim zverinam naproti šli,
sami razgaljeni vrat ostremu meču nastavili. Apolonije prosto¬
voljni skok je le prehitel silovito pahnjenje, in jo je poprej
združil s tistim, ki je bil tukaj na zemlji njeno življenje, njena
ljubezen — njeno vse.

Se dandanašnji verno ljudstvo sv. Polono na pomoč kliče,
kedar hude bolečine v zobeh terpf.

Obrazuje se v deviški obleki s palmo in s kleščami v roki, ki zob
derže. Kar menda sploh njene muke na zobeh pomeni.

Hrepenenje po smerti in samomor.

.ffi ili Bog! koliko je kristjanov, kteri si iz otožnosti nad svojim ne¬
srečnim stanjem, iz žalosti nad svojimi nadlogami in svojim terpijenjem
iz dna bridkosti polnega serca kličejo: O ko bi me vendar že konec bilo!
Ko bi me vendar že smert rešila! — Kteri tako tarnajo, ti ne pomislijo,
da so nesreče, bolezni, terpljenja in bridkosti le dozdevni, časni zlegi,
lctere nam Bog pošilja, da bi nas za naše grehe kaznoval, ali pa nas po¬
skušal; oni ne pomislijo, da brez križev nobeden ne more v nebesa priti;
da nas ravno terpljenje in nadloga k Bogu pripelje, v brezskerbnem živ¬
ljenji pa se človek poleni, postane samopašen in Boga pozabi. In tudi
s smertjo človek še ne najde pokoja. Kdor noče zdaj  terpeti, moral bo
pa na unem svetu. Saj je moral tudi Kristus terpeti in tako v svojo slavo
iti. On je terpel in nam zapustil zgled, da tudi mi po. njegovih stopinjah
hodimo. .Res,  da so tudi svetniki velikrat po smerti hrepeneli, ali ta
želja je izvirala iz njihove ljubezni do Jezusa in pa iz strahu, da bi lju¬
bega Zveličarja z grehom ne razžalili. Zavoljo terpljenja in bridkosti ni
še nobeden smerti klical; mar je vsaki le hrepenel po terpljenji, ga je
iskal, in ko ga je bil deležen, ga je poterpežljivo prenašal iz ljubezni do
križanega Jezusa.

Pravi kristjan tedaj si nikdar smerti ne želi, kedar je z bridkostmi,
boleznimi ali bolečinami obiskovan; še manj pa jim uhita s samomorom.
Bodi Bogu potoženo! da je nekteri človek 'tako špriden in zmehkužen in

186

nepomiseln, da sam svoje življenje konča, kedar ga kaka nesreča zadene,
nadloga obišče, ali pa zavoljo velicili svojih pregreh nad milostjo Božjo
obupa. Taki človek je čisto brez vere v Boga vsegamogočnega,  brez
zaupanja v Boga neskončno usmiljenega.  On je naslednik Išlcarjotov
ki je bil obupal, in njemu tovaršijo dela v večnem pogubljenji.

Nikdo ne sme segati v Božje pravice: Bog nam je življenje dal in
on edini ima oblast nad njim.

Slednji taki, zlasti hišni oče, ki se s samomorom dolžnostim svojim
odtegne, stori bližnjemu krivico, ki je nikdar več poravnati ne more. Sa-
momorec je ubežen vojak, ki je s straže utekel, predno je bila Božja volja.

Samomor je grozno hudodelstvo in taka gnjusoba, da samomorcem
katoliška cerkev ostro odrekuje keršanski pokop.

Duša keršanska! stoj torej terdno v veri in zaupanji v Očeta vse¬
mogočnega in neskončno usmiljenega, kteri slednjemu grešniku, če se
skesano k njemu oberne, milostivo odpusti, kteri ima vse lase tvoje glave
preštete in vse v tvoj blagor ravni in obrača. Nikar v stiski ne obupaj,
ampak verzi vso skerb na-nj, zakaj on zate skerbi, on te ne zapusti; in
kedar si stanovitno preterpei in se do konca pogumno vojskoval, te po¬
kliče ob svojem času v večni blagor, kterega je vsem obljubil, ki se njega
hoje, njega ljubijo.

Molitev.

O moj Bog in Oče nebeški! dodeli mi milostivo, da v nobenih te¬
žavah svojega življenja ne zgubim zaupanja v Tebe, ampak da bom v
vseh svojih potrebah se zatekel k Tvoji očetovski dobrotljivosti in ljubezni
in vse križe in bolečine do konca stanovitno prenašal. Amen.

; -'V=sg£ o.

lO. Svečan ali februar.

v

Sv. Skolastika, devica.

Jo k. akor je bil sv. Benedikt s svojimi redovnimi pravili že
JlSflj^brez števila moškim skušen vodnik po potu pobožnega živ¬
ljenja, tako je njegova sestra Skolastika na tisuče ženskam
pot kazala v nebeško domovino. Ona je začetnica samostanskega
življenja, je duhovna mati redovnih hčeri, ki so po Benediktovih
pravilih Čisto in sveto Bogu služile in kakor bele lilije in dišeče
cvetice rastle na vertu Gospodovem, mati toliko devic, ki zdaj
tam gori spremljajo Jagnje, kamor gre.

Skolastika, s svojim bratom po duhu in sercu še tesneje
sklenjena, kakor po rodu in kervi, vneta od njegovega svetlega
zgleda, se že v zgodnji mladosti odpovč vsem minljivim vžitkom

187

in radostim tega svetd. Vse prednosti, ki jih je bila deležna po
plemeniti kervi, po imenitnih sorodnikih, po bogastvu in lepi
telesni postavi, so za njo le zato kaj vrednosti imele, ker jih
je zamogla Bogu posvetiti, njemu v prijeten dar prinesti. Od
njenega življenja in djanja v mladosti nam zgodovina nič ne
sporočuje; berž ko ne je pri starših v Nurziji živela po navadi
resnično keršanskih devic v tihi pobožnosti in domači samotnosti.

2. Cez nekoliko let, ko je Benediktovo ime že po vseh
laških okrajinah slovelo, ko so visoki in nizki k njemu romali,
spoštovanje svoje mu skazovat, ko so se od njega vstanovljeni
samostani že sadonosno razcvetali, zapusti tudi Školastika svoj

188

dom ter gre blizo svojega visoko spoštovanega brata prebivat.
Vsa vneta od blage priprostosti in lepote Benediktovih pravil
in po svojih notrinah vsa polna gorečega hrepenenja po viši po¬
polnosti, zbere nekoliko pobožnih devic in vstanovi z bratovo
pripomočjd menda blizo S uh lak a žensko samostansko družbo.
Tukaj živi in dela mnogo let v duhu miru in ljubezni; milo pri¬
jazno se ravna poleg posebnost sestra, napeljuje in vodi njih
serca ter njihovo življenje po modrih Benediktovih vodilih in za-
saja raj nedolžnosti okoli sebe. Tiha priprosta modrost in ne-
prenehano prizadevanje za rast v svetosti — v tem se giblje vse
njeno življenje. Sčasoma k njej prihaja toliko devic in vdov, da se
več duhovnih ženskih družeb v okolici zbere. Skolastika je ka¬
kor mati, vseh učenica in oskerbnica, in je vodi z ljubeznjivo
gorečnostjo in z modro sprevidnostjo. Tako jej v pobožni, sveti
delavnosti urnega teka minejo dnevi in leta. Le redkokrat, ve¬
čidel sam6 enkrat v letu, obišče svojega brata; tedaj se navadno
snideta v hiši pod goro Kasinsko; pripovedujeta si, kaj sta do¬
živela in skusila, kaj sta veselega vžila, žalostnega skusila, drugi
pred družim odpirata bogate predale serca, in se nasprotno to¬
lažita ter okrepčujeta s sladkim upanjem lepšega in višega živ¬
ljenja, s presrečno večnostjo, kjer se neminljive neizrekljive
radosti delč. y

3. Enega dne pride Skolastika zopet in k njej doli gre z
učenci častitljivi brat ter jo sprejme z velicim veseljem in z bra¬
tovsko preserčnostjo. Potopita se v pobožne pogovore, pripove¬
dujeta si, kar je veselega njima serce dvigalo, kar je žalostnega
njima persi stiskalo, pripovedujeta svoje duhovne boje in zmage,
skušnje in tolažbe; preobilnost misli in čutil jima v nezmanjklji-
vem govoru rekama dere iz ust. V hvali Božji in svetih pogo¬
vorih se nagne dan; skupaj zavžijeta pičlo večerjo ali od svetega
pomenkovanja prenehati ne moreta, ker si imata še toliko po¬
vedati in poprašati; naposled vidita, da po zahodnjem nebesu
že zadnji žarki večerno rudečico razlivajo. Tedaj Skolastika
serčno ginjena poprime bratovo roko in s čudno otožnim gla¬
som reče: ,,0 ko bi bila moja ločitev iz tega življenja enaka
ločitvi tega lepega dneva; čutim, da že večerni mrak moje dni
kliče v zat(5n — o tam ne bo nobene bolečine zavoljo ločitve,
tam bomo vekomaj združeni živeli v svetlobi miru in zveličanja. 11
— Ponočna temina se čedalje bolj razgrinja, zvezde na nebu se
prižigajo in Benedikt se urno odpravlja na odhod: „Pozno je
že; sestra, ostani z Bogom!“ Ali sestra ga zaderžuje, in milo
prosi: „Oj ostani vendar in ne zapusti me to noč, da se do zju-
tranje zarije pogovarjava o veselji nebeškega raja. Saj se morda
nikdar več ne vidiva!“ Benedikt jej prijazno zaverne to nepri-
lično prošnjo rekoč: „Sestra, kaj govoriš, kaj od mene zahtevaš?
Za-me se nikakor ne spodobi, zunaj samostana bivati po noči

189

— pusti me iti; bodi zdrava!“ Bilo je pa nebo tako jasno, da
najmanjši oblak po zraku ni plaval.

4. Ko sv. devica sliši bratove odrekavne besede, moleč
nagne glavo, položi roke na mizo in med sklenjene dlani obličje
zakrije ter iskreno zaprosi vsegamogočnega Boga, da bi se njena
želja spolnila. Komaj pa glavo vzdigne, glej, se v hipu černi
oblaki privale, zatemnč lune svit in zakrijejo migljanje zvezd,
grom bobni, blisk žari, strela šviga in taka ploha se vliva, da
ne more ne Benedikt, ne Ibratje tovarši se z mesta premakniti
in v samostan se verniti. Skolastika namreč, ko je glavo na
mizo med roke naslonila, je vire solzd po mizi točila, in ž njimi
na jasno nebo ogromne oblake pridervila, zatvornice plohi od-
perla. In nekaj kasneje po molitvi je ta splav z viškega priderla,
pak tako ob enem se je prošnja zgodila in ploha ulila, da je
devica že med germenjem dvignila glavo. Tedaj mož Božji med
gromom in treskom in splavi silno derečino, ko vidi, da se ne
more v samostan verniti, jame tožiti in žalostno rčkati: „Sestra,
sestra, ti si za nevihto prosila. Prizanesi ti vsegamogočni Bog,
kaj si storila ?“ Ona pa mu odgovori: „Lej, prosila sem tebe,
in me nisi hotel uslišati; prosila sem svojega Bogd, in on me
je uslišal; idi zdaj ven, če moreš, in verni se v samostan.“
On tedaj, ker ne more iti izpod strehe, ker radovoljno ni hotel,
mora prisiljen ostati. Ostaneta torej celo noč skupaj v molitvi,
prepevanji hvale Božje in v nebeških pogovorih; o solnčnem
vzhodu pa se ločita in se nikdar več živa ne vidita.

5. Za Skolastiko je bilo to sveto pogovarjanje z bratom,
zlasti o veselji zveličanih v nebesih, pripravljanje za smert.
Premišljevanje in molitev sp peruti, na kterih se duh k Bogu
povzdiguje; na njih je tudi Skolastika vedno bliže proti Večnemu
se povikševala; počivanja v Bogu, tega ni doseči na zemlji, to
nastopi le tam gori, kjer se žejni duh v morje svetlobe in spo¬
znanja potopi, kjer hrepeneče serce v naročji večne Ljubezni po¬
čiva. — Čas njenega bivanja na zemlji poteče, in nebeški ženin
jej kliče: „Zima je minula, cvetice so se prikazale v naši deželi
in glas gerlice se sliši: Vstani, prijatlica moja, zala moja, in
pridi, ker kronana boš. u  čez tri dni vidi Benedikt, ko se kviško
ozre, dušo svoje sestre, ločeno od telesa in spremljano od an-
geljskih korov, v podobi goloba proti nebu se povzdigovati.
Veseli se tolikanje njene slave, s hvalnim petjem povikšuje vse¬
gamogočnega Boga, in njeno smert bratom oznani. Neutegoma
tudi jih pošlje, da njeno sv. truplo v Kasinski samostan prenesd
in položč v grob, ki ga je bil sam za se pripravil, da, kakor
ste bili njuni serci v življenji v Bogu zedinjeni, tudi njunih trupel
ne loči hladni grob. Umerla je 1. 543.

Obrazuje se v černi nunski obleki in nad ni o bel golob proti
nebu leti.

190

O druščinah in njihovih pogovorih.

Benedikt in Školastika sta sicer naj raj ša bivala v samoti, kjer sta
iz občevanja z Bogom zajemala naj slajšo tolažbo. Ali enkrat na leto se
vendar snideta in pogovarjata, pa le zato, da bi drugi druzega za novo
gorečnost vnemala. Zatorej je časi koristno, iti v druščino pametnih, po¬
božnih in učenih ljudi, ker se človek tam olikuje in mnogega nauči.

Ali, mili Bog! takovih druščin malo najdemo. Kaj se ljudje naji’ajši
pomenkvajo? Od denarja, kupčije in dobička, od politike in novičarstva;
od službe in plače; od psov, konj in gledišč; od plesa in lišpa; ali pa še
uganjajo šale in spletajo obreke. In če tudi pogovori niso ravno pregrešni,
vendar so večidel prazni in puhli in za duha in serce netečni.

Ni sicer mogoče, zmeraj le od Boga in svetih reči besedovati, tudi
ne v eno mer le od učenih in imenitnih zadev se razgovarjati; vse ima
svoj čas. Ali tega ne moremo dovolj obžalovati, da ravno sihdob smo že
tako daleč zabredli, da po največih druščinah, bodi si visoke gospode
ali priprostega ljudstva, za kaj nepriličnega in nesposobnega velja, kedar
jame kdo od Boga in svetih reči z ljubeznijo in spoštovanjem govoriti,
ker ravno nasproti ima svet tolikanj rad, kedar se od Boga, od cerkve
in služabnikov njenih derzno in nesramno govori, ali pa gerde laži o du¬
hovnih in redovnih osebah trosijo.

Kaj je storiti?

Kjer nikar ni varno, od sv. reči ktero besedico spregovoriti, da bi
se kakor Zveličar pravi, biseri pred svinje ne metali, nikar v take hiše
in med take ljudi ne zahajaj. — Nekteri ljudje sicer tudi sveto go¬
vore, pa iz hinavske pobožnosti in zavoljo kacega dobička; ti naj te nikar
iz uma ne denejo. Govori odkrito in pošteno, kar imaš na sercu, alco
meniš, da tvoje besede ne bodo bob v steno.

Kakošen razloček da je med druščinami in njihovimi pogovori, spo¬
znamo lahko po tem, kedar v druščini nagla smert koga zadene. Kedar
namreč v takovi druščini mertud koga udari, da se pri tej priči mertev
na tla zgrudi, v lcteri so veseli bratci šale in norce uganjali in s kroho¬
tanjem je začinjali — tedaj nas velika groza obide; večo tolažbo pa občuti
človek, kedar sliši, da se je taka nesreča zgodila med pametnimi in po¬
božnimi pogovori.

Kristjan! kar govoriš, govori tako, da bi to, ko bi se napisalo, vsi
ljudje lahko brali.

Molitev.

O moj Jezus! obljubim Ti, da se hočem slednje slabe priložnosti
posebno pa slabe druščine ogibati, in med ljudmi le take besede govoriti,
ki so Tebi na čast, meni pa in drugim v podučenje, tolažbo in zveli¬
čanje. Amen.


191

11. Svečan ali februar.

Sv. sedem začetnikov reda služabnikov Device
Marije ali servitov.

dor raste v  v pobožnosti do Matere Božje, raste v vsem
n^^dobrem. Časa bolje obračati ne more, in varniše ne sker-
beti za večnost. Nič nam nad našo preblago Materjo lju¬
bezni do nje bolj ne vnema, kakor njene žalosti. Res, veselja in
straha pobešamo oči, kedar se žarna luč njenega prečistega spo¬
četja z vso nebeško svetlostjo nad nas razliva; res, s stermečim
spoštovanjem merimo njeno povikšanost do časti Matere Božje;
res, z veselim občudovanjem nas napolnujejo vse njene oblago-
darjenosti, ker so last naše Matere. Ali sčasoma se vendar utru¬
dimo zmeraj zreti le v razsvetljeni nebeški obok. Še celo Sre-
bernati robi oblakov težko dejo našim oččrn in kmalo iščejo hla¬
dila po prijetni zelenjadi zemlje. Lepa je luna, kedar z rožnatim
zlatom svoje okrožje na nebu presvita, ali mileja je njena svet¬
loba za naše bolno, otožno serce, kedar se zliva čez goro in
plan, nad dereče vode in sinje morje. Zakaj zemlja je vendar
le domovina, po kteri se človeku pri vseh nezgodah in nadlogah
jame tožiti. Zatorej občuti naša pobožnost, ko je po razumnem
bogoslovskem razlaganji lepote Marijine v njenih previsocih skriv¬
nostih spregledovala, nekako trudnost. Kakd torej pa po dolgem
premišljevanji njenega brez madeža spočetja ljubezen iz vseh
votlin našega serca kipi, če mislimo na tisto žalostno Mater, ki
je s prebodenim sercem in s kervavo oškropljenimi rokami stala
pod križem. Res da! utegnemo se veselja jokati nad njenim ve¬
ličastnim prestolom v nebesih; ali to niso solzd, kakoršne za-
moremo ž njo pretakati na gori Kalvariji; one nam ne delajo ena-
cega pokoja, enacega mirti. Ko vidimo njeno sladko žalostno
obličje, po kterem se razgrinjajo mraki materne bridkosti, ko
vidimo po bledih licih teči grenke solzč, vidimo pokojnost njene
neznanske boli in vidimo njeno modro ogrinjalo, o! tedaj se nam
zdi, kakor bi zgubljeno zopet našli, in kakor bi bila ona vsa
druga Marija, kakor tisto častito čudo na nebu, zdi se nam vsaj,
kakor bi bila ona vse bolj prava Mati za nas na nizkem verhu
Kalvarije^ kakor na svetlem kraljevem sedežu v neizmernih ne¬
beških višavah. Plameneča čutila puhtč proti njej z novo ljubez¬
nijo iz doslč nerazkritih serčnih globin njenih otrdk, ki tam na
sdmoč stoječo Mater svojo kakor z dereČo reko oplivajo, ravno
ko bi jo hoteli z neusušljivim studencem solz preskerbeti in jo

192

z visoko široko mejo, ki jo je ljubezen zgradila, braniti zoper
vsaktere napade nove bridkosti. Vsa ljubezen njenih otrok se
zbira okoli nje, stoječe pod križem v morji bolečin. Tam je naše
porodišče, tam smo njeni otroci postali. Zatorej jej nobena po¬
božnost, nji na čast opravljena, ni tolikanj prijetna, kakor po¬
božnost do njenih sedem žalost. To je ona jasno pokazala, ker
je sama vstanovila red služabnikov Device Marije in sicer v ta
namen, da bi serca vseh vernikov vnemal za počeščevanje ža¬
lostne Matere Božje.

2. Živelo je v začetku 13. stoletja med druzimi veljaki v
Florenciji sedem po rodu in bogastvu, še bolj pa po svetosti
imenitnih mož, ki so Devico Marijo posebno goreče častili. Ime
j im  je bilo: Bonfili Monaldov, Bonajunkta Manetov, Manet An-
telenski, Amidej Amidejski, Uguči Ugučijonov, Sostenej Soste-
nejski in Aleš Falkonijerski. Takratni hudi prepiri in rdzdori po
Laškem so te može v serce boleli, in toliko hudobijam v okom
priti je bila vsa človeška moč preslaba; zatorej se k Bogu ober-
nejo in Devico Marijo pomoči prosijo. Bila je v Florenciji po¬
božna družba, ktere udje so si posebno prizadevali Marijino čast
povikševati. Med njimi je bilo tudi teh sedem tovaršev, ki so
Marijine praznike z vso slovesnostjo obhajali. Ko leta 1233 god
vnebovzetja Marijinega z iskrenim hvalnim prepevanjem posve¬
čujejo, glej ! prikaže se jim nebeška kraljica sama v prečudni
svetlobi in rajski lepoti, vlije v njih serca neizrekljive radosti
ter jim reče, da naj svet, njegove časti in vse premoženje za¬
pusti in se v vsi čistosti in z vso gorečnostjo njeni službi po-
svetč, čeravno ne razodene, zakaj jim to storiti veli. Devica pre-
modra namreč hoče poprej vse priprave oskerbeti, ki jih je treba
za namenjeno imenitno delo. In kako spolnijo ti izvoljeni možjč
povelje, ktero so slišali iz njenih lastnih ust? Ko se s svojim
škofom dobro posvetvajo, razdelč premoženje med uboge, svetu
svetne skerbi prepuste, ogernejo si ude z grudavo rdševino, in
z revno spokorno obleko pepelnate barve, ter se na dan rojstva
Marijinega umaknejo daleč od mestnega hruma v uborno kmečko
hišico, da bi tam v viši svetosti živeti začeli, na dan, ko je
preljubijena Mati v umerljivem telesu zagledala luč sveta. Tam
z ostro spokornimi deli, z gorečo molitvijo in z druzimi pobož¬
nimi vajami vkladajo vogelni kamen za velikansko stavbo, za
ktero je Devica Marija sama obris naredila.

3. Kedar so po kacih opravkih v mesto prišli, je ljudstvo
skupaj vrelo, in jim veliko svoje spoštovanje skazovalo. Tako
namreč je Gospodu dopadlo delo pospeševati. In med množico
so dojenčki na maternem naročji klicali: „Glejte, tam gredd slu¬
žabniki Device Marije, tam so služabniki Matere Božje!“ To
čudo se ponovi o raznih priložnostih in sv. Filip Benici je tudi
tako klical. Bil je takrat pet mescev star in kasneje prežala dika

193

ravno tega reda, ki ga je mnogo razširil. Gibanje, ki je vsled
tega čuda med ljudstvom vstalo, je bilo tolikošno, da jih je kar
trumama hodilo obiskavat v njih ubornih celicah. To pa je po¬
nižnim samotnikom težko djalo. Presveta Devica, ki je izveršitev
tega dela na-se vzela, odkaže jim še bolj odljudne kraj e na vi¬
soki gori Senariju, tri milje od Florencije, da naj se tje gori
umaknejo motilni gnječi. To storč 31. maja 1234. Tam pre-
modra Devica skozi 7 let teh 7 stebrov, na kterih naj njena
stavba sloni, proti terdni popolnosti vodi. Pride leto 1239; tedaj
jim po milem čudu razodene, da je prišel čas, da se poslopje
nad vloženo terdno podlago kviško dvigne. Zgodi se namreč,
da terta malo pred zasajena veliko in sicer prav lepega grozdja
obrodi. In Ona sama ondašnjemu škofu to skrivnost razloži z
besedami Sirahovimi: „Jaz sem kakor terta sladek in dišeč sad
rodila, in iz mojega cvetja je častit in obilen sad.“ (24, 23.)
Povč, da hoče s temi 7 možmi redovniško družbo vstanoviti,
ktera naj se edino le povikšanju njene časti posveti. Vsled tega
razodenja pomnožč ti tovarši svoje molitve in poste, da bi Marijo
nagnili, da bi jim še bolj na tanko svojo voljo naznanila. Res,
ko včliki petek tistega leta 25. marca, tedaj na dan včlovečenja
Sina Božjega s prav pobožnim duhom premišljujejo bridko ter-
pljenje njegovo pa tudi grenke bolečine, ktere je Devica Ma¬
rija ta dan občutila, se nebesa odprd in iz njih stopi prevzvi-
šena Kraljica, spremljana od neštevilnih angeljskih korov. Na
njenem obličji kraljuje ljubezen s svojimi bolečinami, in milina
polna žalosti. Eni angelji nesd mučilno orodje, eni pa druga
spomnila, eni so deržali nekaka černa oblačila, in eni so nesli
bukve s pravili sv. Avguština; eden je dvigal škit, na kterem
je bilo z zlatimi čerkami zapisano: „Služabniki Marije,“ in eden
naposled prekrasno palmo. Devica pa reče pobožnim možčm:
da je njena volja, da se vstanovf samostanska družba ali red,
kteri bodi namemba, sebe in ves Človeški rod s premišljevanjem
terpljenja Jezusovega in njenih žalost posvečevati, da odiožč
dozdanjo spokorno obleko, in v spomin njenega groznega ter¬
pljenja zanaprej. to černo halo nosijo. Izroči jim pravila, po
kterih naj žive in imenuje novo družbo ,,red služabnikov Ma¬
rijinih, in ko jim, ako bodo na tanko spolnovali njena povelja
in zapovedi njenega Sina, obljubi večno zveličanje, ktere je
tista palma pomenila, — zgine.

4. Zvesto in natanko dopolnijo služabniki Marijini, kakor
jim je bilo razodeto, in ko leto svojega novinstva dostojč, store
večne zaobljube v tem redu živeti; njih škofje posveti za maš-
nike razun Aleša, ker se je branil iz ponižnosti in je hotel dru¬
gim kakor brat služiti. Papež Gregor IX. poterdi novo družbo
in Bonfili jej je postavljen za glavarja. Njih veselje je bilo zdaj
na tem svetu doveršeno, ali Božja volja je bila, da bi luč njih

Življenje svetnikov in svetnic božjih. I. zv, 13

194

svetega življenja tudi družim svetila. Bogati in ubožni, gosposki
in kmečki ljudjč zdaj romajo na Senarsko goro, svetili mož za
svet p opraševat, in se njih molitvi priporočat; mnogo mladenčev
jih prosi, naj je vzamejo v pobožno družbo. Ali red ima še
skušnje prestati. Pozneji papež Inocenci IV. je imel dokaj ne-
pokojne skerbi zastran vstanovljenja in poterjenja tega čudno
novega reda servitov. Več namreč malopridnih in spačenih redov
je takrat po katoliški cerkvi rogovililo in homatije in zmešnjave
napravljalo. — Zatoraj se je papežu prav treba zdelo preiskati,
ali morda tudi ti nedavno vFlorenciji vpeljani serviti niso ravno
take malopridne verste. Naroči toraj sv. Petru mučencu, domi-
nikanu, to reč preiskati. Prikaže se temu preiskovavcu Mati Božja
sama. Vidi namreč visoko goro vso s cveticami obsejano, vso
svetlo in žarečo, verh nje pa sedi Marija in angelji jej cvetlične
vence podarujejo. Naposled jej prinesd sedem prav lepih limbarjev,
ki je za nekaj časa vtakne v njedro, potem pa si je kakor ve¬
nec okoli glave oplete. Razodene se sv. Petru, da teh sedem lim¬
barjev je ravno tistih sedem vstanoviteljev novega reda servitov,
ktere je bila navdihnila, da ta red vstanovč na čast njenih
sedem žalosti, ki je je v življenji, terpljenji in smerti Gospo¬
dovi terpela.

5. Po tem očitnem poterjenji Božje volje, da se novi red
širi in množi, oglaša se za-nj čedalje več novincev. V Flo-
renciji se vstanovi pri prekrasni cerkvi „Oznanjenja;“ tukaj je
redu tekla druga zibel, ker od tod se je po širokem svetu raz¬
prostiral. Kakor je pa vseh sedem bratov za slavo svojega sv.
reda skupaj skerbelo, tako je tudi slednji svoje posebne čednosti
in zasluženje imel. Pervi glavar Bonfili,  poseben častilec Ma¬
tere Božje, vlada družbo 23 let, jo močno razširi, tudi za ženske
redovnice samostan postavi, in 1. 1262 ko samotarec umerje.
Drugi — Bonajunkta  — sloveč zavoljo svoje velike svetosti
in daru prerokovanja, kteri, čeravno visocega stanu, se ni sra¬
moval za brate 23 let vbogajme prositi, umerje po dveletnem vla¬
danji 1. 1258. Manet,  v sv. pismu čudno učen, zna tudi najter-
dovratniše krivoverce kaj krepko zavračati. Pošlje redovnike na
Francosko in se eno leto za srečno smert pripravlja. Arni dej,
vikši senarskega samostana, mnogo bolnikom s svojo molitvijo
pomaga. Uguči  se sveti v posebni pohlevnosti in poterpežljivosti.
Sostenej  s svojo zgovornostjo veliko imenitnih naslednikov
pridobi in zavoljo njegove modrosti se cel 6 francoski kralj ž
njim posvetuje. Alešu  pa je bila ponižnost naj ljubša, in družim
služiti njegovo največe veselje. V vednem postu doseže 110 let
in poslednji med začetniki tega reda umerje 1. 1310, ko je, kakor
terdijo serviški pisatelji, družba že se bila narastla nad 10.000
udov, brez mnozega števila ženskih redovnic, „mantelate“ ime¬
novanih, in brez neštevilnih obojega spola udov tretjega reda.

195

Sv. Filip Beniški pa, peti glavar, je bil krona tega reda v
njegovem začetku, in ga je razširjal po Laškem, Nemškem in
Poljskem in drugod posebno s pripomocjo Ugučijevo, kterega
svetle čednosti so svet silno v ta red vabile. — Mnogo udov
njegovih je dosegalo visoke časti in slovelo zavoljo učenosti.
Serviti, Čeravno po prav obljudnih mestih še dandanašnji nase¬
ljeni, vendar ne pozabijo, da so se v puščavi rodili, in da so
njihovi pervi očetje na goličavem verhuncu Senarskem svoje dni
sklenili; zatoraj tamošnji redovniki še dandanašnji v ostri spo-
kornosti živč in mnogo njih, ki so svoja čversta leta po samo¬
stanih velicih mest preživeli, se na stare dni v to samoto umakne
v duhoven počitek, tako da senarska gora zmeraj po 30—40 tacih
serviških puščavnikov šteje. Po našem cesarstvu imajo samostane
na Dunaji, po Tirolskem več, v Pestu in v Jageru (Erlau).

Moč pobožnosti do žalosti Matere Božje.

fOeravno so Bogu vse pobožnosti prijetne, utegne mu vendar ta
ali una bolj prijetna, bolj z milostmi obdarovana biti. Malo pobožnostim
pa je Bog toliko obljubil kakor tej. Vemo namreč, kako mogočna pripo-
močnica do milost nam je preblažena Mati in naša pobožnost do nje se
mora ravnati ali po njenih žalostih ali po njenih radostih. V veselji svojem
je Marija, kolikor pravi sv. Sofroni, naravnost dolžnica svojega Sina, v
njenih žalostih pa je v nekakem pomenu Sin njen dolžnik. Sv. mučenec
Metodi ravno tako uči. Zatorej je ona, če smemo tako besedovati, Sinu s
svojimi žalostmi prav za dolžnost naložila, vse jej dopolniti, vse dovoliti,
česarkoli ga prosi, je ž njimi pri Sinu pravico in moč zadobila, vse do¬
seči, česarkoli želi. Pa pustimo z nimar to dolžnost, le pomislimo serce
Jezusovo in njegovo neizmerno ljubezen do Marije in neznanske bolečine,
ki je je sam terpel, zraven pa videti tudi njo v toliko bridkost potopljeno:
tedaj ne moremo ne en trenutek dvomiti nad posebno močj6, ki jo ima
pred njim pobožnost do njenih žalosti; pobožnost, ki jo je sam pričel, po¬
božnost, ki je bila resnično poseben del njegovega na veke hvaljenega
terpljenja. Zvabimo ga k sebi, kedarkoli začnemo misliti na žalosti nje¬
gove Matere. Kakor pravi sv. Anzelm, tiste celo prehiteva, ki je pobožno

S remišljujejo. In —ali nobene mogočne podpore z nebes ne potrebujemo?

.oliko nam je še storiti in doveršiti naa svojo dušo, in kako malo se je
še le zgodilo! Kako po malem še le smo izkoreninili svoje poglavitne
strasti, kako po pičlem zaterli svoje priljubljene grešne navade! Kako
dremoten, poveršen je duh naše molitve, kako otročje strahopeten je duh
naše spokornosti in kako le memogredoče je naše združenje z Bogom!
Kreposti nam je treba, serčnosti, stanovitnosti, terdnosti in bolj iskrenega
prizadevanja po nebeških rečeh. Ob kratkem: naše dušno življenje potre¬
buje moči in krepke podpore. In tukaj je pobožnost tako jedernata in
zdatna in najbolj pripravna, to moč nam podeliti, bodi si zavoljo možatih
sklepov, ki je v našem duhu vari in kuje, bodi si zavoljo velike veljav¬
nosti pred sercem Jezusovim. Kdo, če premisli, svetnike, in vidi, koliko
dušne koristi jim je ta pobožnost obrodila, v nebesih za-nje storila, se je
ne bo z veseljem poprijemal in čedalje bolj je v sebi netil?

13 *

196

V zadevah tega sveta, v pozemeljškili ozirih stanovitnost s starostjo
prihaja; v duhovskih rečeh se ravno narobe godi. Oh, le gorečnost je
tukaj stanovitnost, ali ta velikrat le trenutke terpi. Ce smo nekaj let po
svojem umerjenem potu hodili, kar začnemo trudni prihajati in pešati.
Naše lepe navade začnč lilapneti, kakor se pri vretenu zgulijo zobje in
nočejo več poprijemati. Naše življenje začne neredno postajati kakor kola
poterta. Pri vseli rečeh, ki stoje na nizki stopnji vrednosti, tu je moč
navade krepka dovolj, da se smemo nanjo zanašati; ali v najboljših rečeh,
v naporih, v bojih, v sterpežnosti in stanovitnosti se zdi, da prihajamo
čedalje bolj omahljivi, čmerni, neredni, nestanovitni, ob kratkem, čedalje
slabeji. Se huja  slabost, kakor una v mladosti, nas zopet napada; huja,
ker nimamo toliko upanja, da se bo pogubila; huja, ker bi bil mogel čas
staro slabost že ozdraviti, in glej! ravno čas to slabost zopet rodi; huja,
ker nas bolj v zanimarnost zazibava; zakaj privadili smo se tej misli, da
smo že v mladosti preveč poskusili in da nas premetena prevdarnost za¬
vrača na niže višave, po kterih pihljajo bolj rahle sape in je v milejem
zraku lože dihati. Ali ne čutijo nekteri izmed nas, da svet za nas toliko bolj
mikaven biva, kolikor mi stareji prihajamo? To je sad mlačnosti!
Starost pozabi veliko reči, ali gorje, če se jej skerha terdna volja, po-
zgubi upanje! Pokoj je veliko vreden, je velika potreba za starost, ali
vendar se ne smemo vleči, dokler nam ura za to ne bije. Oh, kolikokrat
je ognjevita mladost sredi življenja svet za rahlo posteljo poravnala, in
če se je naposled svet izpod nje izmaknil, kam je padla? Tedaj, ali ži¬
vimo in se gibljemo le v tihotnem domačem krogu, ali se sučemo med
vertinci hrumečega sveta, zmeraj moramo v duhu Marijinem z Jezusom
živeti, ako ne — smo zgubljeni. Učimo se tega v rastoči pobožnosti do
njenih žalosti, če se vležemo, da bi nekoliko počivali, o kako lahko se
pregovorimo, da smo se le za malo časa položili in da ne bomo zaspali.
Pa če le glas te preginljive dogodbe žalosti Marijinih v naših ušesih za¬
doni in terlca na duri našega serca, se bo pocedil v nas vedno tekoč stu¬
denec, ki nas bo najbolje čistil vsega natvezovanja na svet. Ohlapnenje
mogoče ne bo, in znimarnost do nebeških reči neznana prikazen; čutili
bomo, da bi bil za nekaj časa pokoj prijeten, ali to skušnjavo bomo z
zaničevanjem in z nejevoljo prepodili. Marija nas bo učila stati  pod
križem! —


12 .  Svečan ali februar.

Sv. Melecij, škof.

"^^j-nanje telesne nevarnosti, kakor ogenj, voda, zverine, niso
tolikanj za človeka pogubljive, kakor notranje, kakoršne
' v ' so razne bolezni. Če sto in sto ljudi po vnanjih nezgodah
sraert zadene, je meč poseka, voda potopi, umerje jih na mi¬
lijone za raznimi boleznimi. Tako se godi tudi s Kristusovo cer-

197

kvijo. Kolikor so jo judje in ajdje tudi preganjali, to ni bilo za-njo
tolikanj nevarno, kakor pa znotranje hibe, verski razdori, ali krive
vere. Čez 300 let so jo judje z ognjem in mečem pokonča vali, in
čeravno je bilo brez števila kervavih mučencev, vendar njih duša
zraven ni nobene škode terpela. Tedaj pa po minulih prega¬
njanjih vstane kriva vera v cerkvi, ktera po cele dežele od prave
vere odcepi in vendar so ljudjč mislili, da resnico terdijo. Tri
sto let po Kristusu začne mašnik Arij učiti, da Jezus Kristus
ni pravi Bog, ampak le pervo in najviše od Boga vstvarjeno
bitje. Veliko se jih tega nauka poprime, cel<5 cesarji in nekteri
škofje so ga terdili in preganjali tiste, ki so zvesti ostali katoliški
veri, da je Jezus Kristus pravi Sin Božji in Očetu svojemu v
vsem enak. O tem času je živel Melecij, kterega spomin ker-
šanski svet danes obhaja in čeravno se smejo na-nj.obračati be¬
sede sv. pisma, da je konec govora boljši ko začetek, ki veljajo
sploh od človeškega življenja, pridobil si je vendar on s svojim
poznejim bojevanjem in terpljenjem za vero toliko zasluženja,
da ga šteje cerkev med najslavniše spoznovavce Jezusovega imena.

2. Melecij je bil iz imenitne rddbine v Mitilenah na malem
Armenskem in je zgodaj razodeval pobožno serce in pa iskreno
ljubezen do zveličanskih naukov. Še bolj ko po častitem rojstvu
se je svetil v svoji preljubeznjivi prijaznosti in pohlevnosti, v
svojem čistem življenji in v resnični pobožnosti, brez madeža
v djanji — je bil dobrotljiv in pravičen, mil in resnoben, po¬
nižen in ponosit; mir Božji mu je žarel na obličji in iskrena
ljubezen mu poseva iz oči; na čelu mu lesketd Čista nedolžnost
in na ustnicah mu šepta milo detinsko smehljanje; njegove roke
so vedno pripravljene dobrote deliti in blagoslov rositi — zdru¬
ževal je v sebi vse čisto Človeške in prav keršanske čednosti v
redki popolnosti. Tako si je pridobil ljubezen ljudstva in pri-
serčnost vseh dobrih in blazih, s kterimi koli je bil v kakem
občevanji. L. 357 je bil izvoljen za škofa v Sebastah v Armeniji.
Ali izročene ovčice so bile tako terdovratne, nepokorne in uporne,
da je pastir z veliko bridkostjo zapusti in gre v Berejo v Siriji
tihotno samovat.

3. O tem času, 360 ali 361 je bil izpraznjen velikoškofijski
sedež v Antijohiji. Pri novi volitvi storč spravo Arijani in kato¬
ličani in vsi glasovi so za Melecij a. Arijani ga štejejo za svo¬
jca* ker je bil zmeraj prijazen ž njimi in morda tudi, ker on
svoje verske izpovedi ni bil dosihmal še na tanko in določno
očitno  obznanil; katoličani pa, ker so po njegovem posebno
pobožnem. življenji in njegovi preserčni ljubezni do Zveličarja
sodili, da je terdno pravoveren. O doveršeni volitvi se tedaj javna
listina napiše in cesar Konstanci sam ga povabi, da zasede
škofijski prestol. O prihodu ga z nenavadno slovesnostjo sprejmd.
Vsi zbrani škofje, vsi duhovni, skoro vsi meščani mu gredd

198

naproti, cel<5 judje in ajdje se vmes gnjetejo, da bi videli moža,
o kterega čudovitih lastnostih in visocih čednostih se je gnala
tolikanj a hvala. Poleg volje cesarjeve govori čez nekoliko dni
več škofov o besedah: „Grospod me je vstvaril v začetku svojih
potov“ (Preg. 8, 22.) Obračali so te besede na Sina Božjega in
so je bolj ali manj tako vili, da je On, čeravno v višem po¬
menu, vendarle vstvarjeno bitje. Tedaj pa nastopi Melecij in po¬
kaže v jasnem in natahcem govoru, da te besede niso obračati
na Sina Božjega, ampak da veljajo od modrosti Božje, ki se je
razodevala v začetku stvarjenja, in je katoliški nauk, da je Sin
Očetu v vsem popolnoma enak, tako krepko in očitno zaterdil,
da so pravoverni točili solze veselja in da se je veliko omahlji¬
vih povernilo k zveličanskemu nauku, da je Kristus pravi Bog.
Sovražniki resnici pa škripljejo z zobmi, da so se nad Melecijem
tako premotili in z zvijanjem in natolcevanjem nič moškega ce¬
sarja napravijo, da sv. škofa že čez 30 dni po nastopu v pro-
gnanstvo zapodi Ko ga cesarski oblastnik na svojem vozu iz
mesta pelje, razdraženo ljudstvo skupaj vre, in vojake in oblast¬
nika s kamenjem nadervf. Melecij pa oblastnika s svojim plaščem
zakrije in ljudstvo k pokorščini in mirovanji opominja. Komaj
ga pripeljejo v Samčzato, kamor je bil pregnan, že ga oprav¬
ljajo, da ga niso zavoljo tega, ker je vero branil, ampak za¬
voljo drugih prepirov na ptuje pognali. Celo Hieronim je mislil,
da so ga zavoljo nespodobnega obnašanja odstavili.

4. Zdaj se je verstilo v Antijohiji več arijanskih škofov,
ali katoličani se jim niso hoteli uklanjati, in ne ž njimi obče¬
vati. Pa tudi med katoličani se začne žalostno razdirati. Krepka
čeravno manjša stranka je ostala zvesta že pred leti odstavlje¬
nemu, pa zdajci tudi že mertvemu škofu Evstatiju in je terdila,
da Melecijevo izvoljenje ni bilo veljavno, toraj tudi nično, ker
so posebno Arijani zanj glasovali. Vse besede, da bi se z dru¬
gimi katoličani zedinili, so terdovratno odbijali in so sami za-se
svojo Božjo službo opravljali. Drugi katoličani pa so se pregna¬
nega škofa Melecij a deržali s tako zvesto terdnostjo in s tako
navdušenim spoštovanjem, da so svoje otroke po njegovem imenu
nazivali, da so njegovo podobo ko kipe iz vsaktere tvarine, ko
slike vsaktere verste po svojih poslopjih in sobah postavljali,
njegovo ime napisavali na posode in orodje, in je zarezavali v
svoje pečatnike, da bi je pač vse ljubljenega Melecija spomi¬
njalo. Ni ga zgleda, da bi bil v starodavnih časih kteri še tako
slavit mož enako čezmerno častitovanje vžival, kakor ga je Me¬
lecij med svojimi ovčicami. — Ali ti žalostni razdori v cerkvi
Antijohijski, v zibeli keršanskega imena, niso samo Meleciju,
ampak vsem, kteri so edinost cerkve ljubili, veliko žalost na¬
pravljali. Najbolj imenitni, najbolj goreči škofje si prizadevajo,
da bi je poravnali. Zbrani škofje v Aleksandriji so si to po-

199

sebno namenili. Ali terdnoverni sicer, pa zavoljo svoje hudour-
nosti večkrat v nespametno ravnanje zapeljani škof Lucifer Ka-
laritanski gre sam v Antijohijo, in sam z vso svojo imenitnostjo
in veljavnostjo edinost sklepa, toda Evstatijani ostanejo terdi ko
skala. Zdaj si izmisli ta nesrečni pripomoček, da jim njihovega
glavarja, sicer pa vse hvale vrednega mašnika Pavlina za škofa
posveti. Malo potem, o carovanji Julijana odpadnika, se verne
tudi Melecij iz prognanstva. Tedaj sta dva katoliška škofa sto-
lovala v Antijohiji: Melecij je bil od vzhodnje, Pavlin od za-
hodnje cerkve pripoznan za pravega škofa. Nadloga toraj je še
veča. Cesar Valent, iskren Arijan, ki je pravoverne preganjal,
Melecija, ker se mu ustavlja, zopet in zopet prežene. Tako mora
sv. pastir trikrat bežati od svoje čede, ker je stanovitno terdil
katoliško vero. In to je silno množilo žalost, ki jo je v sercu
prenašal zavoljo zapuščene svoje cerkve.

5. Valent pade na vojski in Gfracijan, zopet dober kato¬
ličan, poprime za deržavne vajete. Zdaj, 1. 378 se verne pastir,
kteremu je dolgo prognanstvo že lase pobelilo, k svoji čedi in
z nepopisljivim veseljem ga sprejmč. Srečen je bil, kdor je saj
od daleč mogel slišati njegov glas in videti njegovo obličje,
pravi Krizostom. Njegova serčna želja je zdaj, kakor je bila vselej:
mir! Melecij stori tedaj škofu Pavlinu ponudbo rekoč: ,,Brat!
Gospod ovčic je meni in tebi vsacemu en del njih v varstvo iz¬
ročil; vse imajo eno vero; združiva je torej vse v en hlev in
pasiva je s skupno skerbnostjo in ljubeznijo. Glej! škofov sedež
v Antijohiji je prostoren dovolj, vsediva se oba na-nj in polo¬
živa bukve sv. evangelija med s6. Ako Bog mene pred teboj po¬
kliče, ostaneš ti edini pastir, če tebe prej, ostanem jaz.“ Pa
Pavlin le v drugo ponudbo privoli, in razkolnost ostane, pa
vendar se nekoliko tolaživnega upanja posveti.

Proti koncu svojega življenja je bil poklican na cerkven
zbor v Carigrad. O tem času (381) je prav goreč katoličan ce¬
sarski prestol zasedal — Teodozi Veliki. Ta je malo dni poprej,
predno je bil za cesarja izvoljen, videl Melecija v sanjah, kako
ga je s cesarskim plaščem ogernil in kronal. Melecija pa Teodozi
ni poznal po obrazu. Zatoraj zapove, da, ko pridejo škofje na
cerkven zbor, mu Melecija, škofa antiohijskega, nihče ne sme
pokazati, da hoče sam videti, ali ga bo poleg sanj spoznal. Ko
pridejo škofje vsi skupaj k cesarju, Teodozi v hipu Melecija
spoznd, hiti k njemu, ga objema, poljubuje ter očitno svoje
sanje povč. — Melecij, med zbranimi najimenitniši in najslavniši,
je v zboru pervosedoval, in je s svojo pohlevnostjo in ljubez-
njivostjo vseh serca nagnil do mirnega in prijateljskega posve¬
tovanja — to je bilo njegovo poslednje delo! v

Med zborom doverši svoja leta in svoje zasluženje. Škofje
ga objokujejo z bratovsko ljubeznijo, ker so čutili, koga so zgu-

200

bili. Častitljivo truplo je bilo v Antijohijo preneseno in z veliko
sijajnostjo v cerkvi sv. Babila v rakvo položeno.

Edino prava vera.

JI ek t eri ljudje tako malo vedd, kaj se pravi s Kristusom delež
imeti, da blodijo, da je vse eno, ali je človek Jud ali Turek, ali kristjan
ali pogan, da le pošteno živi. Taki ljudje so prav za prav sami še po¬
gani, vsaj kristjani niso, ker ne verujejo, da zamoremo le po Kristusu
zveličani biti. Mučenci so pokazali, da moramo raji svet zapustiti in
tudi kri preliti, kakor pakeršansko vero zatajiti, ker je onanajveče dobro.
Pa tudi med tacimi, kterim se keršanslce vere treba zdi, jih je mnogo,
ki vgibljejo, da ni veliko mar, ali se kaj od katoliške cerkve odstopi ali
ne. Tem naj zgled sv. Melecija pokaže, kako se moramo zvesto, skerbno
in stanovitno naukov katoliške cerkve deržati. Kakor vemo, so pred 300
leti Luter, Kalvin itd. velike razdore napravili, in so se od katoliške cer¬
kve odkerhnili. To odcepljenje od cerkve pa ne more ne Kristusu dopasti
in ne v zveličanje biti odcepljenim. Kristus hoče, da je le en pastir in le
ena čeda. On je glava cerkve; ena glava pa ne more dveh ali treh teles
imeti; zatorej zamore Kristus le glava katoliške cerkve biti, ker ona je
bila zmeraj, odločene spake pa so še le kasneje se rodile. Tako tudi sv.
apostelj Pavel v 1. listu do Timoteja (3, 15) imenuje cerkev steber in
terdnost resnice;  zatoraj se mora v tisti cerkvi resnica iskati, ki je
stala že od aposteljnov sem, ne pa pri tisti, ki sta jo še le Luter ali
Kalvin stesala. Nobenega nočemo pogubiti; vendar pa ne more vse eno
biti, ali je človek vseh naukov in zakramentov deležen, ki jih katoliška
cerkev uči in deli, ali pa če veliko njih zameta in ne prejema kakor
protestantje. Na vsako plat je nesreča za drugoverca, da ni ud katoliške
cerkve. Utegne se sicer s tem izgovarjati, da ni bil drugač podučevan.
Ali s čem se bo katoličan izgovarjal, ki pravo vero in obilnost milost, ki
mu je katoliška cerkev v sv. zakramentih ponuja, zameta ali vsaj zani-
kerno v tej reči ravna? Kes, poterpežljivi moramo biti proti drugovernim,
in ravno zato svojo pravo vero v veči ljubezni razodevati, ker je Gospod
sam rekel, da sev tem spozna, da smo njegovi učenci, ako se med seboj
ljubimo. Nikdar pa ni dovoljeno, zmote drugovercev terditi. Zatoraj je
velik greh, ako v namešanem zakonu katoliški del privoli, da se otroci
po luteransko izrede, ker s tem tako rekoč on sam katoliško vero zataji.
In ker je prava vera tolikanj imenitna reč, tudi ne hodi luteranskih
pridig poslušat, ne kupuj tistih ponujanih dobrokupnili luteranskih bukvic,
tudi ne išči službe po luteranskih hišah, zlasti, ker te v obiskovanji ka¬
toliške Božje službe ovirajo in ti ne puste po zapovedih katoliške cerkve
živeti. Išči podučenja pri razumnem duhovnu. Pomisli dobro, prava vera je
neskončna dobrota; celo kdor hudo greši, se v pravi veri vendar le poprej
spreoberne in reši. Kdor pa od prave vere odpade, od tega veljajo besede
v listu do Hebr. (6, 4—6): „Zakaj kteri so enkrat razsvetljeni'bili, tudi
okusili nebeški dar in se vdeležili sv. Duha, okusili pa tudi dobro Božjo
besedo in moči prihodnjega svetil in so odpadli, tacim je nemogoče, da
bi se spet povemili k spreobernjenju.“ Slovenci! veliko očitnih in skritih
zaderg se vam stavi, pazite in molite:

Da nas vse v svoji sveti veri in službi poterdiš in obderžiš, pro¬
simo te, O Gospod! usliši nas.


201

13. Svečan ali februar.

Zveličani Jordan.

red 600 leti je sv. Dominik vstanovil red, po njem ime-
novan dominikanski, poleg namembe pa pridigarski,, ker
:  je imel ljudstvu besedo Božjo oznanovati. Po smerti sv.

Dominika je bil za redovniškega poglavarja izvoljen Nemec Jor¬
dan. Bil je vreden, za tacega postavljen biti, ker je v vseh ozirih
prav sveto živel, tako da so se na njegovo molitev celo čudeži
godili; pa tudi zato, ker je imel čeznavaden dar, ali zbrani mno¬
žici, ali posameznemu človeku prav do serca govoriti. Smert ga
je tako zadela, da bi se mogla za vsacega posvetnega Človeka
le velika nesreča imenovati, ki je pa za svetnika, kterega vse
življenje je le venomerno pripravljanje za smert, le nizek prelaz
na uni svet. Jordan namreč roma v sveto deželo, da bi kraje
obiskal, kjer je Jezus živel in terpel. Ko po morji veslajo, pri-
bučl hud vihar tako, da se ladija potopi in Jordan z 29 dru¬
gimi tovarši v valovih smert stori. Bog pa je po mnogoterih
znamenjih razodel, kako prijetna mu je Jordanova duša in da
je bila v družbo svetnikov berž po smerti sprejeta.

Sv. apostelj Pavel piše v listu do Kološanov 4, 6: „Vaše
govorjenje bodi vselej prijazno in s solijo osoljeno, da boste vi¬
deli, kako je treba vsacemu odgovoriti. 41  Slednjemu dobro in
zadevno odgovoriti — ta dar je imel posebno zveličani Jordan.
Hočemo torej tukaj več njegovih odgovorov navesti in ljubi
bralec se nad njimi uči, kako kristjan naj ne bo samo goreč
za dobro (slepa gorečnost mnogokrat veliko zlega napravi), am¬
pak kako naj tudi razumno in pametno ravmi, da o pravem
času s pravo besedo druge za Kristusa pridobi.

Enkrat je bil menih dominikan v Bononijo poslan, da bi
tam pridigoval. Njegove besede so tako globoko segale, da
ljudstvo iz mesta in iz vse okolice poslance pošlje do Jordana,
da bi jim tega pridigarja zmeraj pustil. Svojo prošnjo po¬
sebno s tem podpirajo, da je zdaj res besedo Božjo pri njih
razsejal, ali sad, ki je iz nje pričakovati, se utegne zopet po¬
končati, ko bi on odšel. Jordan je pohvali za to dobro misel,
ali njemu se tudi bolj koristno zdi, tako izverstnega pridigarja
še kje drugej v prid obračati, in jim reče: „Ni navada, da bi se-
javec, ko je polje posejal, svojo posteljo tje nesel in se na njo
vlegel, da bi počakal, dokler seme sadil ne obrodf. Mar pripo¬
roči Bogu seme in polje in gre na drugo polje sejat. Saj je tudi
Zveličar rekel, da mora tudi drugim mestom kraljestvo Božje
oznanovati. 44

202

Zanikern človek, ki se je delal ubozega in bolnega, silno
od Jordana sredi ulic kaj vbogajme hoče. Jordan, brez vsega
denarja, mu podari eno oblačilo. Berač gre naravnost v kerčmo,
da bi dar zapil. Eden menihov zapazi to in vikšemu očita, kako
pač slabo je tukaj svojo milodarnost obernil. Jordan mu odgo¬
vori: „Dobroserčnost hoče, da se Človeku da, ki je videti reven
in slab. In tudi zdaj sem raji ob obleko, kakor ob miloserČnost. u

V pridigi o terdovratni nespokornosti je rekel: „Ko bi ti
videl mladega človeka sedeti pri klošterskili vratih danes, jutri
in tako veliko dni zapdred, bi si pač mislil: ta Človek hoče go¬
tovo med redovnike sprejet biti. Greh se pa v svetem pismu
imenuje vrata peklenska. Kdor toraj dneve in leta v grehu ostaja,
sedi dneve in leta pri vratih peklenskih; kam bo na zadnje
prišel ?“

Nekdo, ki je bil vero zatajil, se zopet spreoberne in hoče
prav zvesto Bogu služiti ter v dominikanski red stopiti. Le en
sam je nasprotval. Jordan reče: „Ta mož je sicer veliko grešil,
pa morda bo še več, če ga svetu ne iztergamo in ne sprejmemo. 11
Menih odgovori: „To meni nič mar.“ Tedaj spregovori Jordan
prelepo besedo: „Gotovo, brat, ko bi bil ti za tega grešnika le
eno samo kapljo kervi prelil, kakor je Kristus vso zanj potočil,
gotovo bi ti bilo drugače zanje mar.“ Ta odgovor meniha tako
osramoti in presune, da skesano pred Jordana poklekne in rad
privoli.

Menih vpraša Jordana, kaj je bolj koristno, ali zmeraj
moliti, ali zmeraj učiti se. Odgovori mu: „Kaj je boljše, ali
zmeraj jesti ali zmeraj piti. To se mora verstiti, uno tudi.“

Vsled hude bolezni na enem očesu oslepi. Premišljevaje, v
koliko skušnjav je Človek po očesu zapeljan, pa zopet, kako
velika dobrota Božja je svetloba oči, skliče brate in jim reče:
,,Bratje! z menoj zahvalite Boga, da sem enega sovražnika zgubil;
pa tudi Gospoda prosite, da bi mi ohranil drugo oko, ako je
njemu dopadljivo in meni koristno.

Nekdo mu reče: „Odkod to, da ni več tako dobrih letin
ko prej, odkar ste vi, menihi, prišli? — Jordan reče: ,,Sicer bi
to lahko tajil in narobe terdil; pa ko bi tudi tako bilo, bi se
svetu nobena krivica ne godila. Odkler namreč mi pridigujemo,
ljudem oči odpiramo, da spoznajo za greh, kar poprej niso za
greh imeli in vendar se ne poboljšajo. Evangelij pa pravi, da
bo tisti hlapec, ki pozna voljo Gospodovo in je ne spolni, bolj
tepen, kakor pa uni, ki je ne ve in tudi ne stori. Ce se toraj
ne poboljšate, ko po naših pridigah veste, kaj Bog od vas hoče,
zaslužite več kazni, več slabih časov, kakor poprej.“

V svojem ljubeznjivem duhu je znal, kaj pohujšljivega v
spodbudo obuditi. Enkrat o popotvanji več novincev pridobi, to
je, tacih mladih ljudi, ki so sklenili redovniki postati. Ko en-

203

krat na prenočišču skupno večerno pobožnost opravljajo, začne
se en novinec smejati. Drugi, ko to vidijo, začnd se na glas
smejati. Eden menihov jim pomigne, naj bodo tiho, ali smeh
je še veči. Tedaj reče častitljivi Jordan mladenčem: „Preljubi!
le prav iz serca se smejajte, jaz vam dovolim. Saj se smete po
pravici veseliti in smejati, da ste vezi sveta in okove satanove
pretergali in ste zdaj prišli v svobodo bogoljubnega življenja.
Zatoraj le smejajte se. u  Te besede krepko spodbodejo mladenče
in ves smeh jim poide.

Klošterski brat, ki je imel gospodarstvo, to je, časne reči
klošterske oskerbovati, milo prosi, da bi ga rešili tega opravila.
Jordan mu reče: „Cetvero utegne s tako službo sklenjeno biti,
namreč zanikernost, nepoterpežljivost, trud in zasluženje. Per-
vega dvojega te odvežem, drugo dvoje pa ti naložim v odpu-
ščenje^grehov. 11

Gasi je v svojih pridigah ravno tako podučil in^posvaril,
kakor že kterikrat poprej. Ko mu to očitajo, reče: ,,Oe se je
kaj dobrih zelišč dobilo in v tečno jed pripravilo, ne bilo bi
ravno pametno, je berž proč metati in druzih s trudom iskati. 11

Pobožnost je za vse koristna.

Iz zgleda sv. Jordana, kristjan, spoznaš, da so resnično pobožni
ljudje naposled vendarle razsvetljeni  ljudje. Darovi sv. Duha so že
od rojstva različni. Eden ima več, eden manj razumnosti itd. Mnogo je
tudi na tem ležeče, koliko si je kdo sam prizadjal, sam bral, se uril
in učil.

Zatoraj se ne more naučiti ali zapovedovati, da bi kdo hitro in
vdarno  se odgovarjal. Marsikteri je boječ ali pa počasen v mislih itd.
Ali vsaj en pripomoček imamo, da se moremo prave modrosti navzeti,
in kdor se tega pripomočka poprime, bo znal lepše in primerniše odgo¬
varjati, kakor pa drugi sicer premeteni in visokoučeni možje, in ta pri¬
pomoček je prava, nenališpana pobožnost,  ali resnično keršansko
življenje. Ona je močnejša, kakor kar je prirojeno ali naučeno, ona daje
mnogokrat priprostim ljudem takov razum in tako zlato večne modrosti,
kakoršno se z vso človeško učenostjo ne more pridobiti.

Molitev.

O Gospod Jezus Kristus! daj mi dar prave pobožnosti, pa tudi to¬
liko razuma in duha, da bom mogel z vselej pripravno besedo mnogo duš
Tebi in za nebesa pridobiti. Amen.


204

14. Svečan ali februar.

Sv. Valentin, mašnik in mučenec.

?ed junaškimi vojaki Kristusovimi, kteri so drevo sv. vere
s svojo kervjo zalivali in ime Jezusovo s svojo smertjo
povikševali, je bil mašnik Valentin slednji čas visoko če-
ščen. — Cesar Klavdij II. kterega so 1. 268 vojaki bili za ce¬
sarja povzdignili, je med svojim kratkim vladanjem razodeval
pri trinoškili rimskih cesarjih nenavadno krotkost in človečnost,

pa vendar preganjanju kristjanov
ni duri zapahnil; njegovi namest¬
niki in poveljniki so hlepeli po
kervi ali iz čerta, ali pa iz la¬
komnosti kristjanov. Med biva¬
njem Klavdijevim v Rimu je
bil med druzimi zgrabljen tudi
mašnik Valentin, kterega so za¬
voljo njegove priljudne prijaz¬
nosti in miloserčnosti, zavoljo
njegove učenosti in svetosti tudi
pogani visoko spoštovali. Njegovo
najljubše opravilo je bilo, sv.
mučence po ječah obiskovati, jim
streči in za njih spodoben po¬
greb skerbeti. Bil je pravi oče
ubozih. —

2. Cez dva dni ga peljejo
pred cesarja, kteri ga je željen
poznati, in ta mu govori s prijazno besedo: „Slišim te hvaliti,
da si pošten, moder mož, ali tvoje življenje me vendarle moti;
zakaj nočeš naš prijatelj biti, , zakaj se pajdašiš s tistimi, Id so
s svojo abotno vero naši in našega cesarstva sovražniki ?“ —
Valentin terdi resno in ponosito, da gorko ljubezen do vladarja
in do njegovega ljudstva v svojem sercu nosi, da je zvest ce¬
sarskim postavam, da slednji dan za blagor celega cesarstva
moli in je vedno priporoča vsemogočnemu varstvu Gospoda ne¬
bes in zemlje: „0, cesar! ko bi ti poznal dar Božji, kako srečen
bi bil ti in celo tvoje cesarstvo! O, ko bi se ti pristudili nesramni
maliki in njihove podobe in bi ti poznal edino pravega Boga,
stvarnika nebes in zemlje in se uklanjal le njemu in njegovemu
edinorojenemu Sinu Jezusu Kristusu! —

3. Ko to sliši učen pričujoč pogan in sodnik, zboji se moči

205

teh pametnih besed do cesarjevega serca, zatoraj seže naglo v
besedo in vpraša Valentina: „Vem, da govoriš od svojega ker-
šanskega Boga, ali kaj pa meniš od naših bogov, od Jupiterja
mogočnega in dobrega, od Merkurija, modrega in veštega?“
Valentin odkritoserčno odgovori, da misli, da nikdar nista živela,
ali pa da sta svoje dni v mesenih slastih in strastih, v gerdo-
bijah in nesramnijah preživela, kakor zgodovinarji in pesniki
sami brez vsega ananja pripovedujejo. „On preklinja naše bo¬
gove/ 4  zakričč, „Valentin je smerti vreden!“ Cesarja pa ne raz¬
dražijo te besede, in to sv. Valentin zapazi, ga poprosi, da ga
le še malo posluša, da bo spričal, kar je govoril. Nato razloži
tolikanj razumno praznoto malikov pa resnico kerščanske vere,
tako jasno dokaže, da cesar ves vnet pričujočim reče: „Moram
spoznati, da je razumen ta mož in da se njegovemu nauku nič
oporekati ne da.“ Ali komaj to sliši hudobni mestni poglavar
Kalfurnij, že ves preplašen, da bi se cesar ne pokristjanil, na
glas zavpije: „Slišite, očetje ljudstva, kako ta vražni človek ce¬
sarja mami! Ali mi naj zapuščamo božanstvo svojih očetov, ki
smo se ga z maternim mlekom nasesali in naj je na enkrat za-
veržemo ko gerdo laž? Mi naj zapustimo mogočne in velevite,
neumerljive bogove, varhe in branitelje rimskega ljudstva? Va¬
rujte nas bogovi take nezvestobe!“ Cesarja prestrašijo te strastne
besede in pa viharno gibanje med okoli stoječim ljudstvom, za¬
toraj zapusti sodišče in izroči vjetega mašnika zlobnemu glavarju
Kalfurniju v daljno razpravdo, da ga po postavi ali obsodi ali
pa odveže. Glavar se v tacih opravilih po navadi ni prehitel,
ker niso prinesla ne dobička ne veselja; tedaj tudi on Valentina,
zlasti ker je še cesarska svetlost po videzu nekoliko zanj marala,
nižemu uradniku Asteriju v začasen zapor odda.

4. Rimljani so po svojih dvoriščih in ognjiščih majhne kipe
svojih hišnih in rodovinskih malikov postavljali, ktere so pri-
hodniki ptujci ali gostje varstva in blagoslova prosili za prebi-
vavce tiste hiše. Ko stopi Valentin v čuvajevo hišo, pade na
kolena in moli: „0 Gospod! razsvetli vse, kteri so še v temah
malikovavstva pogreznjeni in daj jim spoznati, da je Jezus Kri¬
stus prava luč sveta. 4 ‘ Ko Asterij to molitev sliši, reče z rahlo
zbado, iz ktere pa je nekaka tiha bolečina, grenka žalost od¬
mevala: ,,Ti imenuješ svojega Boga luč, ki vse razsvetli; kmalo
bi me mikalo, poskusiti moč, ki mu jo ti prilastuješ; imam de¬
klico , preljubljeno varvanko. Njene oči že dve leti ogreba temna
noč, ali bi je mogel tvoj Kristus svetlobi dneva odpreti? Ako
se to zgodi, hočem spoznati, da je Kristus pravi Bog, prava luč
sveta, in karkoli boš od mene hotel, to bos dosegel. 14  — Va¬
lentin veh deklico pripeljati, pade na kolena, in s povzdignje¬
nimi rokami in s terdnim zaupanjem kliče v Gospoda: „Jezus
Kristus! prava luč, razsvetli služabnico svojo! 44  In glej — zlep-

206

ljene trepavnice se odprč, in v veselem stermenji se lesketate
dve žarni očesi. Asterij, radosti preplivan in svete groze pre-
tresnjen zdersne pred Valentinove noge in ves solzen prosi: „0,
odpri tudi meni oko, sprejmi tudi mene v svojo družbo in vero,
v njej hočem živeti in umreti.“ Potem podrobf vse kipe domačih
malikov, izpusti vse keršanske jetnike in z vso svojo hišo v sv.
cerkev pristopi.

5. Grlas te Čudopolne prigodbe in Asterijevega spreober-
njenja razdoni naglo po vsi soseski. Verni se veselč in poveli¬
čujejo Boga, „kteri je ljudem dal tako moč in oblastpogani
pa se ljuto raztogotč in v besni zlobi hrumč nad Častitljivega
mašnika. S silo priderd v hišo, ga psujejo, kolnejo, sujejo, bi¬
jejo, tepd, vlečejo na morišče in mu tam glavo odsekajo 1.269.

Keršanska gospa truplo sv. mučenca častito pokoplje; kes-
neje, pod papežem Julijem, se je lepa cerkev nad njegovim
grobom zidala.

Obrazuje se v mašni opravi z mečem v roči.

Prava luč — Kristus.

&§llišal si že, ljubi bralec! da gre kterikrat pred popotnim člove¬
kom, kedar po tihi noči samoten meri korake, nekaka neznana luč. Ko
bi popotnik za to lučjo šel, zašel bi s prave ceste, zabredel v rove in
močvirja in naposled bi se ne vedel kam oberniti, ne kako izgaziti. Za-
toraj se imenujejo take zapeljive luči vese. Zdaj si pa dobro zapomni:
tem vešam je prav podobno razno besedovanje tako nazivanih razsvet¬
ljencev ali olikancev  današnje dobe, kteri nič druzega nočejo za i-es-
nico spoznati, nego to, kar jim njih lastni razum  pove in poterdi.
Njih samopašni razum je zabredel s pravega pota, in potem tudi druge v
jarke seboj potegujejo. O, koliko tisoč jih je prišlo po tacem poti ob res¬
nico, in ž njo ob pokoj in mir serca! Žatoraj ne verjemi tacim blodežem;
ne verjemi nikomur, kdor svoje plitve misli za čisto zlato prodaja; ne
verjemi nikomur, kdor naših dob sv. nauke Jezusove, ali sv. katoliško
vero derzno presojuje in njene skrivnosti, ker jih razumeti ne more, za¬
sramuje in zametava. Ena sama  luč  je,  ktera ne premoti in ta luč je
Jezus Kristus. On je prava luč, ki edina pelje v življenje. Kristus je

i 'asna čista luč s svojim sv. zgledom in svojimi sv. nauki, ktere edino
;atoliška cerkev v popolni čistosti v svojem naročji hrani in varuje. Ako
za Kristusom hodiš, če si ponižen, pohleven, pokoren, miroljuben, čist,
zadovoljen s svojim stanom, Bogu udan, proti vsem ljudem ljubeznjiv,
proti revnim in slabim poterpežljiv kakor Jezus; tedaj nisi na napačnem
poti. Ako paziš na njegov glas, ki se oznanuje iz ust mašnikov njegovih
in njegove besede obraniš; tedaj ne zajdeš na napačne pote in poprej
spoznaš, da je zgolj in vse resnica, kar Jezus govori, in tvoje serce bode
polno mirti in pokoja. Glej! vsi svetniki so hodili za Jezusom ko za pravo
lučjo in niso zgrešili pravega pota. „Nespametnih očem se je zdelo, da
umerjejo in njih ločenje, so menili, da je nadloga, in njih odhod od nas
pogubljenje; pni pak so v miru,“ — so otroci Božji in deleži nebeškega
kraljestva. Ali ne bi hotel tudi ti po njih stopinjah hoditi in enkrat v njih
družbo priti?

207

Molitev.

Tedaj, o Jezus, ljubeznjivi moj Odrešnik! hočem za Teboj hoditi.
In kam sicer hočem iti? — Ti edini imaš besede večnega življenja; le
kdor za Teboj hodi, ne hodi po temi. Ti tedaj me pripelji k sebi, Ti
me razsvetli, Ti me vodi. Amen.

-—

15. Svečan ali februar.

Sv. Efrem, cerkven učenik.

zjoLdor se povišuje, bode ponižan. 14  Ta obljuba Gospodova se
nad sv. Evfremom že na zemlji popolno poterdila. Ime
priprostega kmečkega simi brez olikane izreje, ubornega
puščavnika brez vseh potreb, ponižnega služabnika Božjega, ki
se aua za mašnika posvečen biti, — Efremovo imč je slavila
polovica keršanskega sveta. Najbolj razsvetljeni očetje vzhodnje
cerkve so hvalili njegovo učenost, versko gorečnost in svetost;
imenovali so ga tolmača Božjega, harpo sv. Duha, steber cerkve,
učenika keršanskega sveta, največega, najsvetejšega moža istega
veka; verniki pa so. ga spoštovali in častili ko doveršenega svet¬
nika. — Efrem je bil rojen v začetku 4. stoletja v Nizibi, v ve-
licem in starem mestu Mezopotamije. Njegovi ubožni starši, ki
so z obdelovanjem polja kruh si služili, so ga z zvesto skerb-
nostjo vodili po poti keršanske vere, mu posebno skerbno pri¬
poročali branje sv. pisma in mu tako vnemali gorko ljubezen
do besede Božje. Hudourna natora in kipeča kri pa zapelje verlega
mladenča v marsikako presernost, lahkomiselnost in v druge na¬
vadne napake mladih let, dokler že bolj postaven in resen v
18. letu sv. kersta ne prejme. Ali po prejeti milosti prerojenja ga
začnd hudi dvomi nad Božjo previdnostjo nadlegovati. Da bi jih
bil rešen, da bi se še bolj prestrojil in odvezal od sveta, pripo¬
more čudopolna prigodba, ktera ga podučf, da je eno oko,
ktero vse previdi.  Na popotvanji po notranji Mezopotamiji
mora enkrat pri ovčarji v logu prenočiti. Pastir se upijani, vol¬
kovi pritrdijo m vso čedo ali raztergajo ali pa razpodč. Zarana
pride gospodar, misli, da so mu tatje čedo ukradli, dolži Efrema,
da je njihov pomagač in ga d4 v ječo zapreti. Ž njim je bilo
tudi 7 druzih hudodelnikov zapertih. Efrem milo plaka in ierdi,
da je nedolžen; čez sedem dni pa se mu njegov angelj varh pri-

208

kaže v podobi mladenča in ga vpraša, zakaj je v ječi? Efrem
mu vse dopovč in terdi, da je nedolžen. Angelj mu reče: „Vem,
da tega nisi kriv; vem pa tudi, kaj si kravi reveževi storil, ki
si jo bil s kamenjem nagnal, da je padla in jo je zver raztergala;
za to moraš zdaj terpeti. Tudi dva tvoja sojetnika nista tega
kriva, česar nju dolži, ali v drugem sta se pregrešila. Spoznaj
iz tega, kako modro in pravično Bog v vseh reččh ravna.“ Čez
dva dni jih žen<5 pred sodnika, in najprej tovarša Efremova na
tezavnici terpinčijo, Efrema^pa, ki ves trepeta, za zdaj brez mu¬
čenja nazaj v ječo peljajo. Gez dva mesca se mu vdrugič angelj
prikaže in reče: ,,Efrem, ali si zdaj prepričan, da Bog svet pra¬
vično vlada, in nobene krivice ne stori?“ „Dobro, Gospod! ne
bom ne več dvomil, da so pravične njegove sodbe. Ker si mi
pa milost skazal in me potolažil, pomagaj mi tudi iz ječe priti. 11
Angelj mu‘obljubi. In ker je ovčar Efremovo nedolžnost pričal,
je bil izpuščen.

2. Rešen iz otožnega jetništva čez 70 dni spolni storjeno
obljubo in gre, da bi za storjene grehe pokoro delal, med pu-
ščavnike v gorsko samoto med Nizibo in Edeso. Tu se izroči
vodstvu modrega svetega puščavnika, da bi se po njegovem na¬
peljevanji rešil vezi počutnosti, se povzdignil v prostost duha in
se učil modrosti, ki pride iz nebes. Skesano se mu obtoži svojih
grehov (zlasti tistega, ki je bil reveža ob kravo pripravil in pa,
ker je dvomil nad previdnostjo Božjo) in jih ne neha objokovati.
V spokornem zatajevanji živi in deli svoj čas med delo, molitev,
učenje in premišljevanje posebno strašnega sodnjega dne, in do¬
seže visoko stopnjo popolnosti. Posti se ostro, leži na golih tleh,
prebedi cele noči, mami svoje počutke, da ga v nobeno nespo¬
dobno djanje ne dražijo, čuje nad svojim sercem, da ga v ne-
omadežani čistosti ohrani, in kroti svoje prirojeno nagnjenje do
jezovite skipečnosti s tolikanjim vspehom, da je bil pravi zgled
poterpežljive pohlevnosti. — Lačen po dolzem postu veh na večer
enega praznika enemu tovaršu nekoliko kuhanega sočivja mu
prinesti; ali ta med potjo po nerodnosti pade in lonec ubije. Ves
boječ povč Efremu svojo nesrečo, pa Efrem mu smehljaje od¬
govori: „1 no, ker noče večerja k nama priti, morava pa midva
k nji iti.“ Gre in z zahvalo zavžije, kar je bilo še po črepinjah
ostalo. — Uboštvo je tako ljubil, da je lahko na zadnjo uro
svojim učencem rekel: „Efrem nima ne mošnje, ne zlata, ne
srebra, nima svoje zemlje, ne lastnine na tem svetu. 14  — Z njim
v samotnih gorah živi pobožen mož, Julijan po imenu. Kakor
Efrem, je tudi on imel od Boga dar s o Iz d. Enkrat opazi Efrem,
da njegove knjige niso v dobrem stanu. Marsiktera beseda, po¬
sebno pa ime Božje in Zveličarjevo je bilo vse zamazano. Efrem
ga vpraša, zakaj to? — „Ne morem ti nič tajiti, 44  mu odgovori
Julijan: „glej, ko se je Magdalena približala Gospodu Jezusu,

209  v~pwnmž}

močila je s solzami njegove noge in svojimi lasmi.

Kakor ona, oblivam tudi jaz ime „Bog ; “ kedar ga najdem v
knjigi, s solzami in prosim Boga, da bi mi grebe moje odpu-
stil.“ — Efrem se mu nasmeje in reče: „Naj ti Bog poplača po
milosti tvojo pobožnost, ali prosim te, knjig varuj. 11

3. Po mnogih letih, ktere je tak<5 v svoje posvečevanje
obračal, obudi se v njem serčna želja počastiti ostanke sv. To¬
maža in obiskati pobožne puščavnike okoli Edese, poglavitnega
mesta okrajine Ozroenske. Previdnost — skrita vodnica človeške
osode, posluži se tega hrepenenja, da ga pripelje na odločeno
mesto njegove blagonosne delavnosti. Blizo mesta, prosi Boga,
naj bi koga srečal, ki bi mu dober nauk dal. Ko pride do mestnih
vrat, zagleda žensko vso posvetno oblečeno; serce ga zaboli in
misli, da se od take osebe ne bo kaj čednega naučil. Ko vidi,
da ga ženska stermd gleda, reče jej: „Kaj tako oči v mč vpiraš?“
Ona mu odgovori: „Jaz imam pravico za to, zakaj žena je iz
moža vstvarjena; ti pa moraš v zemljo gledati, ker si iz nje
vzet.“ Sveti mož se začudi, in zahvali za ta modri nauk. — V
mestu stanuje ženski nasproti, ki je po nobenem lepem imenu
ne kličemo. V eno mer se v njegovo okno ozira, ker posebno
dopadanje nad njim občuti. Efrem je bil visoke rasti, lepe po¬
stave, pomenljivega obraza in prijazne besede. Enkrat se mu
bliža in mu z rahlim nastavljanjem in priljudnim popraševanjem
svoje nesramno nagnjenje do njega razodevlje. Efrem razume
njene poglede in migljeje in kaže na videz, da ž njo vred pase
nesramne želje; pelje jo na javni terg in reče: ,,Tukaj — —“
„Kaj tukaj, kjer nas vidi toliko ljudi?“ „Tedaj se ti sramuješ
ljudi, da bi ne videli tvojega gerdega djanja; zakaj te pa pred
Gospod Bogom ni sram, ki vse vidi in vse vč, in te za tako
pregreho v večno terpljenje obsodi? 11  Te besede kakor strela z
jasnega treščijo v njeno serce. Vsa osupnjena pade pred-nj na
kolena in ga prosi, naj jej pomaga na pot poboljšanja in po¬
kore. — V Edesi vstanovl šolo, ki je še dolgo po njegovi smerti
slovela, v kteri se je zraven sirskega jezika posebno učilo tol¬
mačenje sv. pisma. Duhovstvo in ljudstvo v Edesi spoznajo Efre-
move visoke darove in čednosti, in ga silno nagovarjajo, da bi
se dal za ruašnika posvetiti, ali on se naravnost brani, ker se
ima za nevrednega služiti pri oltarji Gospodovem, in le z boje¬
čim in težkim sercem stopi ko dijakon med duhovnikov versto.
Ponižnost je bila naj lepši biser v vencu njegovih čednosti. Nje¬
govih oči ni mikal lesket pozemeljske imenitnosti in posvetne
časti; videl je, da je človeška moč in razumnost goljufiva in
kerhka, zatorej se ni na njo opiral, da bi le milost Božja v njem
se kazala ko svetla luč in terdna krepost. Ponižnost je pravo
spoznanje tega, kar smo, brez pridevanja, brez odjčmanja. Tudi
Efrem se je zavedel svoje dobre volje, svojega resničnega priza-

Življenje svetnikov in svetnic božjih. I. zv. 14

210

devanja po keršanski pravičnosti, ali on svojih čednosti ni go-
milil nad grobom, polnim trohnobe in gnjusobe, jih ni vezal v
hlapno obočje nad jamo svojih pomanjkljivosti in slabosti, da
bi se prevzetno na-nje vsedal; pripoznal je dobro na sebi ko
dar Božji in je ostal v svoji nizkosti, v občutenji svoje nevred¬
nosti pred Bogom. Hvalo in čast, ki so mu jo zoper njegovo
voljo skazovali, je na Boga obračal; zatorej je pač lahko molčal,
kedar so ga hvalili, je lahko bil nepokojen, pobešal oči, spre¬
minjal lica, se tresel po vseh udih in si s težavo otiral potne
srage, ki so mu sramožljivemu stale na čelu.

4. Ko dijakonu mu je bila tudi beseda Božja oznanovati.
Imel je čezmeren dar govora, kterega je z vednim prebiranjem
in tuhtanjem sv. pisma in s pridno vajo še bolj zolikal. Njegov
govor je izviral iz živega serčnega prepričanja in tekel mu je
kakor valovita reka po gladkem produ. Kedar je govoril od smerti
in sodbe in od stanja v večnosti, se je kar tergalo zagrinjalo,
ki zakriva umerljivim očem radosti nebeške in pa strahote pek¬
lenske; milosvetli žarki so posijali iz raja, kervavi plameni več¬
nega ognja so buhteli in švigali iz tal. — Mogočen v besedi in
djanji brani s sveto gorečnostjo katoliško vero zoper razne kri¬
voverce, ki so tajili Božjo natoro sv. Duha, moč sv. pokore in
vstajenje od mertvih. Krotek in prijazen proti krivovercem samim
se je kakor silo bojevit junak boril zoper krivoverne zblode —
hotel je duha prepričati brez žaljenja serca. Skladal je tudi himne
in druge cerkvene pesmi, v ktere je resnice sv. vere s primerno
besedo vpletal, in so je popevale v zboru pobožne device „hčere
zaveze,“ da je tako z milino petja tolikanj globeje in živeje lju¬
dem resnice vtisnil v serce in spomin. — Efrem je ljubil pu-
ščavno samotarnost, pa ljubil jo je, da je v njej si nabiral in
zoblikoval modrost življenja ter jo potem djansko koristno obra¬
čal in delo Božje tudi v bližnjem pospeševal. Semtertje se je iz
Edese umaknil na bližnjo goro, da bi se vedno globeje potapljal
v spoznavanje sv. skrivnosti in kar bi slišal na uho, potem raz
streho oznanoval; da bi zajemal moč in krepost zoper kvaritelje
in sovražnike sv. evangelija. Molitev ga je klicala v tiho celico,
pa ljubezen ga je zopet gnala med šumeči svet. In tako mine
mnogo let. Efrem zopet enkrat samotari na svoji gori, kar poči
glas na njegovo uho, da vEdesi razsaja kuga — nasledek hude
lakote. Serce mu splava v žalosti in usmiljenji. Zapusti torej ne¬
mudoma srečni samotami pokoj in tiho občevanje z Bogom, ter
hiti v stiskano mesto kakor pravi angelj Božji z mečem ostrega
žuganja zoper terdovratne bogatine in z mazilom tolažbe za re¬
veže terpine; une pretresa, da svoje žitnice odprd, svoje zaklad¬
nice odklenejo, te spodbuja k terdnemu zaupanju v Boga. Po¬
stavil je po dvoranah in sobanah javnih poslopij 300 postelj.
Noč in dan je bival med bolniki in jim stregel z lastno rokd.

211

Bog je podelil sedemu starcu mladenča čverstost, da je 12 mescev
preterpel v svojem miloserčnem djanji, dokler ni nova žetev
obilo živeža donesla, da se je ž njim povernilo zdravje in ve¬
selje v življenje. Od zahvale in molitve rešenih spremljan gre
v svojo ljubo celico nazaj.

5. Leta 372. se podd na daljno pot iz Edese v Cezarejo v
Kapodociji k sv. škofu Baziliju velicemu, kterega je videl v pri¬
kazni kakor ognjen stolp, ki se je dvigal do neba, Ko pride v
Cezarejo, gre precej v cerkev, kjer je sv. Bazili pridigoval. Med
pridigo vidi, kako sv. Duh v podobi goloba temu svetniku vse
narekava, kar ima govoriti. Ko ga privedb pred Bazilija, vpraša
ga ta: „Ali nisi ti Efrem sirski?“ — „Sem, oče! pelji me na
pot rešenja.“ Bazili ga poduči v pobožnem življenji in Efrem se
verne v Edeso. Enkrat berž ko ne popotva tudi v Egipet, kjer
ga Bog s čudeži poveliča. — Pa Božji poslanci se oglasč, ki ga
kličejo v nebeško domovino. Vse mesto se zbere okoli celice
umirajočega, da bi njegov blagoslov prejelo. Z omahujočo roko
piše še svojo „oporoko“ ne stran pozemeljskega premoženja, ki
ga nič ni imel, ampak govor do ljudstva za slovo, v kterem
tudi prosi, da bi v  ga ko priprostega človeka pokopali in za dušo
njegovo molili. Čez nekoliko trenutkov tiho in mirno svojo dušo
Bogu izroči 1. 379. ali 380. — Rimsko-katoliška cerkev obhaja
njegov spomin 1. februarja. —

V svoji oporoki pripoveduje Efrem, da se mu je še ko
dečku enkrat v sanjah zdelo, kakor bi rastla iz njegovega jezika
vinska terta, se visoko do neba po kolji ovijala s sadjem in
listjem brez števila, in se čedalje bolj razprostirala, in cel svet
je tergal njeno debelo grozdje, ki ga pa nikdar ni zmanjkalo;
grozdi pa, da so bili pomenljiva podoba njegovih homilij in
pesem. In res, Efremova pisateljska delavnost je bila silo rodo¬
vitna. V njegovih spisih: pobožnih premišljevanjih, molitvah,
pesmih, spodbudnih govorih in razlagah sv. pisma plameni luč
in žar sv. Duha; oni so natorni izliv Božjega ognja polne duše,
ki zdaj svojo hvaležnost do Boga in vdanost v njegove sv. sklepe,
zdaj svojo bridko skesanost in terdno zaupanje v njegovo usmi¬
ljenje iz sebe puhti. Na mnogo krajih pokaže, da mu tudi gerško
in hebrejsko slovstvo ni bilo neznano, in tako poterdi sijajno
spričevanje učenosti, ki mu ga dajejo sv. očetje; ali od svetnih
vednosti, se zdi, da si je le toliko prilastil, kar mu je služilo za
više in svete namene, in je smel po pravici reči, da je človeška
modrost daleč od njega.

Obrazuje se večidel ko puščavnik in svitel steber nad njim. Med
sirskimi cerkvenimi očeti je on pervak.

14 *

212

Božja pa človeška pravičnost.

tsSv. Efrem se je zato tako bal sodbe Božje, ker je dobro vedel,
v čem da se loči Božja pa človeška pravičnost.

1. Ljudje sodijo le po vnanjem,  Bog pa „tehta ledja in serca
naša;“ to je, mi ljudje vidimo le poveršek človeka, kar je pod kožo nje¬
govo skrito, ledja in serce, tega ne vidimo, še manj pa poznamo skrivne
misli in želje njegovega serca. Bog pa je vidi, kakor mi vidimo male ri¬
bice v čisti vodi mergoleti; in te misli in želje je on. svoji sodbi podvergel.

2. Ljudjč sodijo le to, kar je veliko, v dobrem in v sla¬
bem; Bog pa sodi tudi to, kar je malenkasto,  n. pr. majhno po¬
strežbo, ali potolažno besedico, za kar se ljudje še ne zmenijo ne; pri
otrocih starši ne kaznujejo časi laži in kradeža, zlasti če so manjši pre-
greški. Ali Bog poplača tudi kozarec vode in vinarja vdove, in kaznuje
vsako ničemurno besedo.

3. Čl oveški sodniki se večkrat dajo v pravični sodbi
premotiti injsodijo poleg osebe, Bog pa ne gleda na nobe¬
nega obraz,  človeški sodniki se dajo premotiti, da pravične sodbe ne
sklenejo, ali s penezi, ali z obljubami, ali z žuganjem, ali od krasnega
obličja, od blagorodnosti, velike razumnosti, ali od prijatelstva, ali po
drugi kaki zavezi. In ker jo človeški sodnik tako lahko zapelje s pota pra¬
vičnosti, zato so človeške sodbe vedno omahljive. Bog pa ne gleda, na
človeško osebo, in njega ne krasota, ne bogastvo — njega nič v pravični
sodbi ne premoti (Faraon, Ahab, Jezabel, Antijoh.) •

4. Ljudjč pozabijo sčasoma razžaljenja, Bog, ako se
grešnik ne poboljša, nikdar  ne. N. pr. Jakob mora bežati pred
Ezavom, pa čez leta vendar ž njim spravo stori. To otrok dobro ve, in
skuša očetu izmakniti se izpred oči, kedar je kaj napačnega storil, ker
misli, da bo oče ali pozabil, ali pa bo kasneje šiba vendar rahleje padala.
Marsikteri si tudi misli, saj sem še mlad, do smerti in do sodbe je še
dolgo! Nespametnih! Gospod Bog tvojih pregreh nikdar ne pozabi, in ako
se o pravem času ne pokesaš, sodil je bo pozneje ravno tako ostro, kakor
tisti dan, o kterem si je storil.

5. Naposled ljudjč časi tudi ne morejo, čeravno bi
hoteli, krivice kaznovati.  Kdo bo kaznoval celo deželo, kedar se
spunta; kdo more kaznovati vso sovražno vojsko, kdo bo izveršil vse, kar
bi hotel? Edini Bog zamore kaznovati cele dežele in vojske, ktere so pred
njim kakor kopišče mravljincev (splošni potop, Senaherib, prevzetni angelj).

Molitev.

O Bog! terdno sklenem, da hočem vselej tvojim sodbam ponižno
se uklanjati in posebno ob času skušnje pomisliti: „Slednjega grešnika Bog
pri sodbi izplača!“ Dodeli o Bog in dobrotljivi Oče! da se bom sam sodil
in tako Tvoji strašni sodbi utekel. Amen.

213

16 . Svečan ali februar.

Sv. Julijana , devica in mučenica.

* veličar je aposteljne za Človeške ribiče poklical; on jim je
dal mrežo, da bi ljudstva in narode va-njo lovili in je iz
grenkega morja brezbožnega življenja potegovali v sladke
vode rešenja in zveličanja. Ternek pa si je sam prideržal, da
posamezne ljudi lovi za nebeško kraljestvo. S ternkom gre za
njimi po derččinah tega življenja in je lovi marsikako in raz¬
lično : ene po vertincih in slapovih — v nevihtah, nevarnostih
in bojih; ene po hitrih vodah — sredi med časnimi skerbmf in
urnim tčkanjem svetne delavnosti; ene po kalnih, blatnih plit¬
vinah — v bridkostih, stiskah in nadlogah; ene po bistrih glo¬
bočinah, v kterih se svetli solneni žarki utrinjajo — v sijajnem

blagostanji in slastnem posvet¬
nem vživanji; ene vjame le sča¬
soma po zopet- in zopetnem
nastavljanji terneka in vade —
po utrudnem upanji in priča¬
kovanji; ene pa hitro brez ter-
pljenja, ker kakor nevidoma
in nezavedoma za ternek popri¬
mejo. Med versto poslednjih se
šteje tudi sv. devica Julijana,
ktere češčenje je bilo v latinski
in gerški cerkvi že v starodav¬
nih časih močno razširjeno.

2. Julijana je proti koncu
tretjega stoletja pognala ko než¬
na mladika iz debla plemenite
in preimenitne rodovine v Ni-
komediji. Živa berhkota duha,
jasna razgovornost,lahkotna raz¬
umnost, voljna gorkota serca so bili notranji darovi, s kterimi
jo je natora bogato obdelila. Poganski starši so si prizadevali
hčerine zmožnosti kolikor mogoče izolikati in so skerbeli za iz-
verstno, stanu in spolu primerno njeno izrejo. Julijana se je
drila v naukih svetne modrosti, je prebirala slavljene pesnike
minulih časov, in je poslušala čudne basni in pravljice od ne-
umerljivih bogov. Ali njena bistra razumnost kmalo spregleda
kerhkoto, omahljivost, in zmešnjavo tega poganskega basnovanja;
njenemu deviškemu sercu se studi gnjusoba teh bogov, kteri so

214

skozi zlatopenasti lišp pesništva se režali kakor peklenske po¬
šasti, in njemu ljubezni potrebnemu ne morejo zadostovati ta-
kova viša bitja, ki so tako gerdobno se valjala po mlakužah
nesramnosti in druzih pregreli; njeno oko se ne more z blaženim
upanjem zazirati proti nebesom, ki so bila le otožen odmev in
prava podoba pozemeljske reve in zgonobe. Lovi se v zadetku
le v mračnih dvomili nad resnico teh, za vsako čisto serce kužnih
basen, ali kakor njen duh po milosti Božji čedalje bolj raste v
jasnoti misli, in serce njeno v blagoti čutil, tako begajo tudi te
meglenomračne podobe pred Kristusovimi solnčnimi žarki in ne-
vidoma rajska pomlad sv. vere v njeni duši zaželeni. Poganstvo
se jej zdi kakor puhlo pa ogromno skladovje, sestavljeno iz terh-
lenih spominov in mikavno našemljeno; kakor razprezana tka¬
nina domišljij in basen, napajana z leskečimi barvami pisane
mavrice; kakor s cveticami ovenčan kozarec natočen s strupeno
pijačo, prav^ pripravno, da se glava zmeša, počutki razvnemd in
kri okuži. Cversti duh keršanstva je takrat serca najblažih ljudi
preplival; kako  je njegov dih tudi Julijano opihal, kako  njeno
notranje življenje spremenil, to nam ni znano; zgodilo se je,
kakor Zveličar sam pravi: „Veter pihljd, kjer hoče; in glas nje¬
gov slišiš, pa ne veš, odkod pride, ali kam gre.“ (Jan. 3, 8.)

3. Julijana je bila lepa cvetdča devica. Njeni temni kodri
so divno obsenčevali nežno obličje, in zale kite so ljubo ople¬
tale ponosito čelo. Njene nedolžno žarne oči, njeno ljubeznjivo
smehljanje, zala raznomerna razrast njenih udov, soglasna oblika
njene vitke postave, — iz vse njene prikazni je puhtela omamna
moč; moški svet jej je zažigal kadilo častitovanja in je pletel
vence kopernečega poklanjanja. Pred vsemi pa je poganski sta-
rašina Elevzi prekipeče nagnjenje do nje občutil. Ljubil jo je s
tistim strastnim ognjem, v kterem slednji dihljej velja za plju¬
skanje serca, slednji potok žile za derečo reko ljubezni. Raz¬
odene torej njenim staršem, da ga je bog ljubezni s svojo pu¬
šico vbodel in mu Julijanino podobo neizbrisljivo v dušo zarisal.
Slovesno snubi krasno devico, starši mu jo obljubijo v zakon
dati in Julijano čisto nič ne poprašajo, kajti niso vedeli, da je
kristijanka. Radostno hiti Elevzi k Julijani, pokaže jej pisano
privoljenje staršev in hoče tudi iz njenih ust slišati priterdno be¬
sedo. Ali Julijana mu odgovori: ,,Jaz sem kristjana, in se z no¬
benim poganom ne morem zaročiti. 11  Elevzi, prestrašen od tega
nenadjanega odgovora, leti urno k njenemu očetu Afrikanu, sil¬
nemu sovražniku keršanskega imena, očita mu njegovo nestano¬
vitnost in goljufijo in žuga s cesarsko zamero, ako ne prisili
svoje hčere, da bi v zakon privolila. Oče, sam ves začuden in
jezen, neutegoma Julijano pred-se pokliče, jej živo popisuje Elev-
zijevo imenitnost, čast in bogastvo in jo lepo nagovarja, da bi
vstregla njegovim iskrenim željam in se mu zaročila. Pa Julijana

215

mu reče z otroškim spoštovanjem: „Moje serce ne poželi poze-
meljske ljubezni, jaz hrepenim le po tihem miru Življenja in na¬
hajam svojo blaženo srečo le v deviški osamelosti. Jaz sem Bogu
zaročena in Kristusu nebeškemu ženinu. 11  Očetu se zdi tako be¬
sedovanje le abotna norija keršanskega sanjarstva in pritiska
hčer z razlogi in s prošnjami ter jej reče, da za zdaj zataji svojo
očetovsko oblast, da bi jej pokazal le svojo očetovsko ljubezen,
da je ona njegova preljubijena hči, njegovo veselje in upanje v
življenji, da jo je zmeraj ko svetinjo v sercu nosil in jo z vedno
zvesto skerbnostjo gojil; da sicer eno bolečino, ker je zapustila
službo bogov, prenese, ali druge, da visoko cenjenega, vse lju¬
bezni vrednega ženina zameta in svojo časno srečo podira, —te
ne bo preterpel; serce bi mu počilo in ona bi bila tista neusmi-
ljenka, ki bi mu z ostrimi škarjami nit življenja prestrigla. -—
Julijana je močno ginjena in sama s seboj se dolgo in hudo bo¬
juje; misli, da jo je Bog za deviško življenje poklical, vč pa
tudi, da je on dal zapoved, očeta in mater spoštovati in prav
skleče občuti nasproto med glasom serca in med zahtevanjem
otroške dolžnosti. V molitvi išče in tudi najde moč — moč, sama
sebe premagati. Stopi pred očeta rekoč, da je voljna po njegovi
želji ravnati, toda le s tem pogojem, če Elevzi sv. kerst prejme,
„zakaj, kako bi mogla svojo roko položiti v roko, ki krivim
bogovom daruje; kako bi mogla svojo glavo naslanjati na persi,
v kterih nobena sv. ljubezen ne gori; kako bi mogla v zadevah
vsakdanjega življenja složno živeti, če sva v najviših potrebah
duha in serca saksebi — po vnanjem, pred svetom zvezana, po
notranjem, pred Bogom ločena? Najino življenje bi bil nepre¬
nehoma razpor in boj; s svojim ledenim dihom bi moril najblaža
čutila mojega serca, s svojo sirovo roko bi v najtanje strune
moje duše zloglasno poprijemal. Le v sveti ljubezni je žena spo¬
dobno cenjena, le v Kristusu je zakon milosti polna skrivnosti. 41
Očetovo Čelo se namergodl. Mračno sprevidi pač resnico teh be¬
sed, ali jasno prepričavno razumljenje — tega mu manjka. Elevzi
to „sramotno“ zahtevanje z oholo serditostjo odbija, in se z
očetom posvetva, kako bi z umetavnim pregovarjanjem „obnor-
jeno“ devo na druge misli prekanila. Julijana tedaj mora poslu¬
šati veliko hvalisanje Elevzijevega blazega serca, daje  resnično
in čisto, ko zlato; njegove ljubezni in zvestobe, da je goreča in
koperneča, tvčgavna in neskerhljiva. Ali ona na to odgovori:
,,Ce tudi je njegovo serce zgolj zlato, ali to zlato je med karanjem
m se .mora. žlindre otrebiti; njegove ljubezni nočem tajiti, ali
oblaži naj jo s sveto vero, in rada bom sklenila ž njim zakonsko
zavezo. 44  Oče, ko vidi, da z lepo nič pri nji ne opravi, začne
jej z raznimi kaznimi žugati in na zadnje cel 6 okrutno ž njo
ravnati. Ukaže jo vpričo neusmiljeno pretepsti in potlej v temno
ječo pahniti. Cez nekoliko dni jo zasmehovaje vpraša , kaj li je

216

sklenila, ali svoji termoglavosti se odpovedati, ali ostri sodbi
izročena biti. Serčno mu Julijana odgovori, da njen sklep je že
davno terdno storjen in da se ne boji ne sodbe ne smerti. Oče,
po teh besedah še bolj razkačen, izroči jo po cesarskem ukazu
deželnemu poglavarju, da naj po postavah ž njo ravnd. Ta po¬
glavar pa je bil ravno Elevzi.

4. Ko Elevzi nedolžno Julijano v svojo oblast dobi, začne
se jej sladko prilizovati, jo milovati in jej razne obljube delati.
Obljubi jej ceh5, da sme tudi ko njegova srečna zakonska to-
varšica v keršanski veri ostati in brez ovire varno in mirno po
njenih zapovedih živeti. Tudi on bi se iz serca rad kerstiti dal,
pa boji se cesarjeve zamere, da bi vsega svojega premoženja,
cel<5 življenja ne zgubil. Na to mu Julijana ta-le modri odgovor
da: „Ti se bojiš zameriti umerljivemu cesarju, da bi svojega
časnega premoženja in kratkega življenja ne zgubil, in zatorej
nočeš kristijan postati? Ali se tedaj nimam jaz veliko bolj bati
zamere neumerljivega, večnega Boga, kteri se kratkimal ne
ognem, ko bi tvoje bogove molila, ali pa se s poganom zaro¬
čila? Ali se ni veliko bolj meni bati zgubiti veče bogastvo in
večno življenje, ko bi s teboj zakon sklenila? Terdno ostanem
pri svojem sklepu in ga ne premenim. Kristijana sem in ko kristi-
jana hočem živeti in umreti.“ Ti in drugi enaki odgovori Elevzija
neizrečeno razkačijo. Ves serdit zaukaže serčno devico grozovito
mučiti. Za lase obešeno jo tep<5 neusmiljeno z volovskimi žilami,
in ker dolgo tako visi, odterga se jej koža od glave, in trepav-
nice čez čelo potegnejo; razbeljene plošče na njo pokladajo in jo
z raztopljenim svincem oblivajo in tako po vsem životu opečeno
in strahovito razmesarjeno zopet v ječo veržejo. Pa vse te ne¬
izrekljive muke in strašne bolečine Julijano še bolj poterdijo v
njenem sklepu, da hoče namreč svojemu nebeškemu ženinu do
smerti zvesta ostati.

5. Da njeno zvestobo in stanovitnost še bolj poskusi in jej
še lepši nezvenljiv venec v nebesih pripravi, pripusti Bog, da
se hudič v podobi angelja sv. devici v ječi prikaže. Ta oče laži
reče Julijani, da je od Boga poslan jej naznanit, da naj se ne
ustavlja dalje Elevzijevem željam in da se sme zdaj brez Bož¬
jega razžaljenja ž njim zaročiti, ker je že dovolj svojo zvestobo
Bogu pokazala, kteri jej bode tudi zanaprej vedno na strani stal
in jo vsake nevarnosti greha varoval. Julijani se to ošabno go¬
vorjenje čudno in sumljivo zdi; torej se v ponižni molitvi k
Bogu oberne, kteri jo razsvetli, da spozna lažnjive besede ne-
vošljivega angelja. Krepko se mu ustavi in ponovi z resno be¬
sedo že davno storjeni sklep , da hoče rajše umreti kakor Kri¬
stusa zatajiti ali s kacim neznabogom se zaročiti. Potem se jej
prikaže pravi od Boga poslani angelj, jej zaceli rane in jo na
prihodnje še huje terpljenje pripravi in oserči. Ko od angelja

217

ozdravljeno Julijano zopet iz jede pripeljejo, prestraši se Elevzi
modno, ker nobene rane ved ne vidi na nežnem životu junaške
device, zatorej še enkrat vse sile napne, da bi svoj namen do¬
segel. Pa tudi zdaj mu po sredi ne stede, ker sveta devica ravno
to terdi, kar je poprej govorila. Zato si Elevzi, da bi se nje¬
gova ljuta zloba nekoliko ohladila, poslednjo najgroznejo muko
izmisli. Veli jo namreč v razbeljeno ped vreči; ker pa po kratki
molitvi in pobožnih solzah Julijane ogenj, ko bi trenil, ugasne,
ostermf gledajoče ljudstvo in okoli 500 mož z enim glasom za¬
kliče: „En sam Bog je, en sam, ki je Bog mučenke Julijane!“
Njih je nasledovalo 130 žensk. Elevzi jo zdaj zapovč v kotlu
vrelega kropa vtopiti, pa tudi v kotlu ostane čisto nepoškodvana
in vesela na glas Bogu čast in hvalo prepeva. Naposled jo trinog
zaukaže ob glavo djati. In tako je sv. devica končala svoje an-
geljsko življenje, ko je slavno premagala vse zvijače in prilizo¬
vanje, žuganje in obetanje in vse grozovite muke v 18. letu
svoje starosti. Njene svete ostanke je keršanska gospa Zofija v
Rim prenesla, kjer se spodobno častč. — Tudi Elevzi je kmalo
potem prejel zasluženo plačilo za svoje besno ravnanje; ladija
namreč, na kteri se je peljal, razbije se na morji, on pa v va¬
lovih potopi.

Obrazuje se Julijana z mečem v roki.

Dandanašnji poganski zakoni.

UFeliko

bogastvo in visoka čast je čakala sv. Julijane, ko bi se
bila hotela s poganskim starašinom omožiti. Elevzi jej je bil tudi obljubil,
da se v verske reči ne bo vtikal in da sme ona tudi zanaprej svojo vero
brez zaderžka spoznavati; pa Julijana vendar ni v zakon privolila rekoč,
da se ne more z nikomur zaročiti, ki ni kristijan. „Služabnica pravega
Boga ne more s služabnikom hudiča v zakonu živeti .“  Po tem lepem zgledu
naj bi se ravnal slednji katoličan, kedar se mu priložnost ponudi, s kacim
nekatoličanom v zakon stopiti. Med stoterimi, ki ustmeno in pismeno obe¬
tajo, da zastran vere katoliški strani nobene ovire stavili ne bodo, je ko¬
maj eden, ki obljubo zvestb spolnuje. To vsakdanja žalostna skušnja naj¬
bolje spričuje. Čast in bogastvo, kterega kdo po'krivičnih potih, kakor
n- pr. v zakonski zavezi s krivoverci išče, pelje gotovo v večno pogub¬
il en .l e  — v pekel. Zat6 katoliška, cerkev močno studi take zakone in svoje
verne vselej od njih odgovarja. Bog sam je nekdaj izraelskemu ljudstvu
edino zavoljo nevarnosti, da bi prave vere ne zgubilo, ženitve z nevernimi
narodi prepovedal rekoč: „Ne daj svoje hčere sinu tistega (nevernega)
ljudstva, in sina ne oženi s hčerjo iz tega ljudstva; zakaj ona bode sina
zapeljala, da mene ne posluša, ampak ptujim bogovom služi.“ Tacih pre¬
poved se najde še. več v sv. pismu. Pa tudi sedaj nas skušnja uči, da je
pri ženitvi z nekatoliča,ni ravno taka, ako ne še veča nevarnost pravo vero
zgubiti, liakoršna je bila nekdaj pri ženitvi in možitvi z neverniki. Kteri
pameten bi tedaj mislil, da sme katoliški kristijan brez greha s krivo¬
vercem v zakonski stan stopiti? Malikovavske žene so modrega kraljaSa-

218

lomona v malikovanje zapeljale, in ravno tako se je pripetilo mnogo
drugim, ki so neverne žene jemali, kakor priča sv. pisavec Ezdra. In
kdo bi zamogel sešteti vse katoličane, ki so po ženitvah z nekatoličani
svoj naj draži zaklad — sv. vero, in ž njo večno zveličanje zgubili, da-si
ravno se niso očitno svoji veri odpovedali! Kako velika nevarnost je za
otroke tacih zakonov! — Kdor je in hoče pravoveren kristijan tudi ostati,
naj tacih nesrečnih zakonov sebe in druge varuje. Ali mili Bog! da se med
katoličani samimi taki poganski zakoni sklepajo, ker tolikrat ne keršanski
nameni, ampak mesena ljubezen, čast, imenitnost, bogastvo itd. zakonske
zveze kujejo. In tako zakonsko življenje, zlasti po gosposkih stanovih,
brez Boga, brez molitve, brez nedelje in praznika, Drez zakramenta, brez
posta — brez vere, brez cerkve, Oče nebeški! ali ni to nove mere po¬
ganstvo? Je, ali gorje tacim keršanskim družinam, ker taki zakonski
ljudje, ne da bi drugi druzega v nebesa podpirali, še le drugi druzega z
otroci vred v pekel podirajo.

O Bog! kteri si dal sv. devici in mučenki Julijani vse skušnjave
mesa, sveta in satana srečno premagati, ter sveto čistost in vero ohraniti,
daj tudi nam po njenem zgledu in priprošnji venec nebeškega veselja
srečno doseči. Po Kristusu Jezusu, Gospodu našem. Amen.

«  svetnik je živel 700 let po Kristusu in je bil imenitne
dbine v Tuluzu na Francoskem. Zaobljubil se je bil že
z neko devico, da jo bo za ženo vzel, ali pozneje stori sklep,
ne v zakon stopiti, da bi s čistim duhom in telesom Zveličarja
nasledoval, ki je rekel: „Slednji, kdor zapusti dom ali brate ali
sestre ali očeta ali mater ali ženo zavoljo mene, ta bo stotero
prejel in večno življenje posedel.' 1  Silvin se poda v Nizozemsko
(Belgijo), kjer veliko ljudstva Bogu pridobi._ Zakaj ljudi tam še
mnogo ni poznalo keršanske vere; on pa jim oznanuje živega
Bogd in je preobrača z besedo nauka in z zgledom pobožnega
življenja.

2. Ko vera v tej deželi čedalje bolj raste, Silvina vsi kot
očeta ljubijo in kakor kneza častč, in sicer po pravici, ker on
je nadviševal vse svoje verstnike v ponižnosti, svetosti in dobrih
delih. Bil je radodaren proti vsacemu, moder v naukih, ponižen

Molitev.

17. Svečan ali februar.

Sv. Silvin.

219

v službi Božji, ljubeznjiv v obnašanji, vesel po obrazu, reven
po obleki, bogat v Gospodu. Najpred je gledal sam na se in se
pokaral, če je kaj graje vrednega nad seboj zapazil, potem pa
tudi ni nehal, slednji dan druge s poduČevanjem in opominjanjem
na dobro pot napeljevati.

3. Posebno rad je gostoljubnost skazoval; z veseljem je
ptujce in popotnike kakor Gospoda samega v svoje uborno sta-
novališče sprejemal, jim noge umival (to je bilo takrat še v na¬
vadi) jim stregel z jedjd, kar najbolj je mogel, in jim časi še
kaj svoje obleke podaril. Veroval je v besede Gospodove:
„Karkoli ste najmanjšemu storili, to ste meni storili, 14  in je tudi
v tem Zveličarja posnemal, kteri, Čeravno neskončno bogat, je
zavoljo nas ubog postal. Kar je torej imel premoženja, razdelil
ga je neutegoma med uboge in Čisto nič ni skerbel, s čim se
bo sam živil. Deržal se je zvesto besede Božje, ktera pravi: „Ne
skerbite za jutri, zakaj juteršnji dan bo sam za-se skerbel. Za¬
dosti je dnevu njegova lastna težava. 11  (Mat. 6, 34.) Zaničeval je
svet, ker vse na svetu je bilo za-nj kratko in minljivo, zatorej
je ljubil Boga iz vsega serca in se je iz vseh moči prizadeval
večno življenje pridobiti.

4. V svoji ponižni pobožnosti je romal na marsikake kraje,
kjer so se svetniki častili, da je v njihovo priprošnjo klical, ker
je mislil, da iz lastne moči ne more večnega zveličanja doseči,
ampak da tudi pomoči in prošnje svetnikov potrebuje. Storil je
tudi daljno in težavno pot v sveto deželo, in je obiskal kraje,
kjer je naš Gospod živel in terpel, in ko se mu je tako najpri-
serčniša želja spolnila, ki jo je na zemlji imel, vernil se je zopet
v domovino. Vpričo toliko nevarnosti na tako dolgem potu po
morji in po suhem ni imel Silvin ne najmanjšega strahii, in an-
gelj Božji ga je spremljal povsod, da se nikdar nič žalega ni
prigodilo. In kteri je življenje sv. Silvina popisal, nadaljuje re¬
koč: „Bil je pa ta mož oče sirotam, pomočnik vdovam, varh
devicam, zgled menihom, delavec mirti, moder v govorjenji, svet
v djanji, zakaj kar je z ustmi oznanoval, to je poprej s svojim
zgledom pokazal. Vse, kar je imel, je posvetil Gospodu, in kar
je dobrega storil, ni prilastoval svojemu zasluženju, ampak Bož¬
jemu usmiljenju. Postavil je tudi dve cerkvi na čast vsegamogoč-
nega Boga in njegovega sv. imena ali iz lastnega podedovanega
premoženja ali pa iz doneskov pobožnih ljudi.

5. Bil pa je ta mož tudi velike zderžljivosti. On veliko let
ni kruha pokusil, ampak je vžival le sočivje in sadje. Njegova
obleka je bila priprosta, uborna in rašnata. On ni hotel med
tiste štet biti, od kterih Gospod govori: „Glejte, kteri se v mehko
oblačijo, so po kraljevih hišah/ 1  Namesto na postelji je ležal na
deski ali pa na golih tleh. — Ko Silvin po tako svetem življenji
obnemoga in zboli, vendar ne neha hvaliti svojega Boga in

220

Stvarnika, in v eno mer opominja vse, kteri k njemu pridejo,
da naj se pač vedno spominjajo dneva svoje smerti, da naj se
greha varujejo in hodijo po potu, ki pelje v življenje. Na veliko
soboto zvečer vidi angelje Gospodove prihajati in potopljen ne¬
koliko časa v ogledovanje te prekrasne prikazni na glas zakliče
pričujočim: „Glejte, angelji Gospodovi so pri nas! glejte, angelji
Gospodovi so med nami!“ In med tem vsklikanjem Bogu dušo
izroči.

Lakomnost in zadovoljnost.

©mert sv. Silvina nas spominja tistega vse drugačnega moža, kteri
je umiraje svoji hčeri rekel, da hudič zraven njegove postelje stoji. Ne
da bi bil v svoji bolezni Boga hvalil, kakor sv. Silvin, bila je njegova
vsakdanja molitev — kletev; od svetih reči se pomenkovati, bilo mu je
dolgočasno, govoril je le od penezov, zaslužkov in dobičkov, čeravno mu
je smert že na pete bila. Njegove žalostne smerti pa je bila kriva edino
le zastarana lakomnost.  — Lakomnost je pregreha, s ktero je veči
del ljudi v bolj odraščenih letih bolj ali manj okužen. Ali temu se je po¬
sebno pri tem čuditi, da malo malo kteri človek to bolezen sam nad seboj
spozna, se je spove in si prizadeva premagati jo. Pa nikar ne misli, da
je le tisti lakomen, kteri krade, ali goljufa zavoljo kacega dobička, ampak
vsaki je lakomen, kteremu je časno bolj mar, kakor Bog. Če tedaj ob
nedeljah in praznikih delaš, da kaj denarja prislužjš, ali službo Božjo
mudiš, da greš po druzih opravkih, si lakomen. Ce vsakdanjo molitev
večkrat opustiš, da se hitreje dela poprimeš, in če tudi pri delu malokdaj
na Boga misliš, si lakomen. Ce pri svoji kupčiji ali obertniji lažeš, go¬
ljufaš, ali si tovaršu obertniku nevošljiv, ali če se postavnim davkom
odteguješ, si lakomen. Če ti časna škoda več skerbi in žalosti dela, kakor
kteri velik greh, ki si ga storil, ali če si bolj prizadeneš, da bi za svoje
otroke veliko premoženja nagrabil, kakor pa, da bi je po keršansko
izredil, si lakomen, če bogatina bolj spoštuješ, bolj na-nj gledaš, če tudi
jo ves spriden, kakor pa pobožnega delavca, si lakomen.

V sv. pismu se lakomnost malikovanju primerja, ker si je lakomnež
denar ali časno blago za svojega boga postavil, kterega moli, na edino
kterega misli, kterega noče po nobeni ceni zgubiti, in kterega ljubi iz
vsega svojega serca, iz vse svoje duše in iz vse svoje moči. Zatorej se
tolažiš s tem izgovorom, da saj tudi moliš in ob nedeljah v cerkev hodiš.
Tako so tudi Judje pravega Boga molili, pa zraven vendar zlato tele si
lili in ptujim bogovom se uklanjali. Bog pa je rekel: „Ptujih bogov nimaš
zraven mene imeti.“ Kam pa da lakomnost pelje, vidimo nad Judom Iškar-
jotom in pa nad možem, s kterim smo to premišljevanje začeli. Pa po-
vernimo se zopet k sv. Silvinu. V njegovem življenji najdemo resnično
najboljše pripomočke zoper lakomnost — to splošno bolezen sveta. —
Lakomnost namreč prihaja od tod, ker hoče človek slastno živeti in tedaj
več imeti, kakor mu je treba, in pa, ker človek celč v potrebah premalo
zaupanja do Boga ima. Pri tacem življenji, kakoršno je bilo Silvinovo, si
pač lahko mislimo, da nikogar ne bo skušnjava obhajala lakomnemu po¬
stati. Sicer se od tebe ne zahteva, da nikdar kruha ne pokusi, da na tleh
leži in se revno oblači: ali veliko tisuč ljudem bi ne bilo treba, tako za
pridobitki tekati in dirjati, ko bi se oni m njih družina v obleki, stano¬
vanji, jedi in pijači in razveseljevanji le potrebne mere deržali. Se vč,

221

kdor se koče pri srednjem premoženji z bogatini enačiti, in v najnižem
stanu s srednjimi ljudmi se meriti, o tak se mora z lakomnostjo spaj-
dašiti, in se ne bo anal ne laži ne nepoštenosti, samo ako je priložnost,
kaj dobička storiti. — Marsikteri poreče: „Saj meni nikdar ni na misli,
da bi obogatel ali slastno živel, ali če ima človek veliko družino, malo
zaslužka in kopico dolga, ni drugače, mora se noč in dan skerbeti in na
vso moč prizadevati, da se kaj zasluži/' In vendar to ni res. Bog, ki je
ljudi vstvaril, je tudi naredil in preskerbel, da dobivajo vsakdanji kruh.
Ali ljudje morajo v Boga zaupati in ne misliti, da oni sami in edino njih
skerbi morajo vse storiti. Marsikterega človeka pusti Bog le zavoljo tega
v stiske in nadloge zagaziti, ker povsod pomoči išče, le pri Bogu ne. Sv.
Silvina ni živež nič skerbel, čeravno je vse razdal, in nikdar ni po¬
manjkanja terpel, ker je mirno v Boga zaupal. Ce pa hišni oče misli,
da mora v nedeljo delati, legati, derva krasti, otroke na beračenje poši¬
ljati ali je v take službe vdinjevati, kjer le slabe zglede vidijo, samo da
bi je mogel preživiti: ta se je Bogu odpovedal; on nič ne upa in nič noče
od Boga; on si hoče sam pomagati in sicer po potu, kterega je ravno
Bog prepovedal. Take ljudi se ve da mora lakomnost čedalje bolj s svo¬
jimi železnimi kremplji poprijemati in hudiču v oblast izročevati. Pomisli
torej dobro, kar piše sv. ap. Pavel (I. Tim. 6, 6.): „Velik dobiček je po¬
božnost z zadovoljnostjo. Nič namreč nismo prinesli na svet; gotovo je, da
tudi nič ne moremo odnesti. Ako pa imamo živež in obleko, bodimo s tem
zadovoljni. Zakaj kteri hočejo obogateti, padejo v skušnjavo in v zadergo
hudičevo in v veliko nepridnih in škodljivih želj, ktere potope človeka v
pogubljenje in končanje. Korenina vsega hudega namreč je lakomnost/'

Molitev.

O Gospod Jezus Kristus! kteri si, čeravno Gospod vseh reči, ven¬
dar za nas ubog postati hotel: dodeli, da me hudič v zaderge lakomnosti
ne vjame, ampak da bom po zgledu tvojega služabnika sv. Silvina vse
premoženje imel le za pripomoček, Tebe slaviti in sebi in bližnjemu k
zveličanju pripomoči. Amen.


18. Svečan ali februar.

Sv. Simeon, škof in mučenec.

JlpLakor so bili preroki v starem zakonu sprejemniki in ozna-
J\^fi^novavci razodevanj Božjih in so učence okoli sebe zbirali,
da so po njih besedo Božjo in njej soglasno življenje med
ljudstvom razširjali, tako je moral tudi v novem zakonu Zve¬
ličar naš, ki je bil prišel postavo in preroke dopolnovat, s prero¬
škim delom, to je z učenjem pričeti. Moral je resnico, ki jo je

222

iz nebes prinesel, po učencih med domačim ljudstvom in sploh
med svetom razznaniti, in po njih življenje, ki ga je v sebi nosil,
med narodi in posameznih ljudčh ploditi in čverstiti. Učil je
torej v tempeljnu, po šolah in po sprevodnih terzinah okoli je¬
zera genezareškega. Med mnogoštevilno množico njegovih poslu-
šavcev je bilo veliko po duhu in sercu sprejetnih duš, zlasti pri-
prostih mož, izmed ljudstva, po čudoviti moči njegove besede
pridobljenih, da so se mu ko učenci pridružili. Med njimi jih
je bilo nekaj po kervi njemu sorodnih, ktere sv. pismo večkrat
po imenu „bratj e Jezusovi 44  omenja. Ali ničemurna misel, da bo
Mesija mogočen kralj na zemlji, je tudi najniže ljudi tako pre¬
šinila in prevzela, da niso mogli spreumeti tihe velikosti in čez-
natorne visokosti Jezusove, zatorej se bere, da tudi njegovi
bratje niso va-nj verovali, se vč da, v začetku. — Med brati
Jezusovimi je bil tudi Simeon.

2. Bil je poleg spričevanja najstarejih cerkvenih zgodovi¬
narjev sin Alfeja ali Kleofa in pa Marije Kleofove, od ktere nam
sv. evangeli pripoveduje, da je bila z druzimi pobožnimi ženami
pričujoča pri smerti Jezusovi. Imel je prave brate sv. Jakoba
manjšega, Juda, Tadeja in pa Jožefa, od kterega življenja nam
pa nič znano ni. Oče Kleofa je bil berž ko ne brat sv. Jožefa
in mati njegova je bila bližnja sorodnica Device Marije. Oba sta
v sv. evangeliji imenovana med tistimi* ki so za Jezusom hodili,
njegove sv. nauke poslušali, in so bili priče njegovih velikih
čudežev, ki je je storil v poterjenje svoje sv. vere. Njegova brata
pa, Jakob in Juda, sta bila med aposteljne izvoljena. Ni torej
dvomiti, da je bil tudi on štet med trumo učencev; ali je pa že
pred smertjo Jezusovo, ali po njegovem vstajenji ali še le po
prihodu sv. Duha, kterega je z aposteljni in druzimi učenci vred
na binkoštni praznik prejel, se vsemu Časnemu čisto odpovedal
in se vsega kraljestvu Božjemu posvetil, zato nam manjka vsa-
kterih sporočil. Verjetno je, da je Simeon, ko so se aposteljni
po vsem svetu razšli, v Jeruzalemu ostal in svojemu bratu Ja¬
kobu manjšemu, škofu jeruzalemske občine, pomagal Jude, svoje
deželane, Jezusu pridobivati. Leta 62. Judje brata Jakoba za¬
voljo oznanovanja Križanega neusmiljeno umorč; tedaj se Simeon
vzdigne in jim z neprestrašeno odkritoserčnostjo očita njih ne¬
srečno slepoto in brezbožno divjanje; aposteljni in učenci pa se
zb er č v Jeruzalemu, in Simeona enoglasno postavijo na Jako¬
bovo mesto za škofa perve keršanske občine. Zvesto in serčno
je opravljal Simeon svojo visoko in težavno pastirsko službo,
je po ter je val kristijane v pravi veri, in je vnemal za svete čed¬
nosti in spolnovanje dobrih del; nejevernikom pa, kterih je ve¬
liko kerstil, je neprenehoma oznanoval križanega Jezusa.

3. Približal se je čas, da bo nehvaležno jeruzalemsko mesto
poleg prerokovanja Jezusovega razdjano. Judje nočejo glasu

223

aposteljnov poslušati in se zoper Rimljane spuntajo. Rimski voj¬
voda Vespazijan po premagani Judeji in Galileji s silno vojsko
proti Jeruzalemu hrumi. Poprej ko serditi Rimljani mesto oble-
žejo, in z nasipi obdajo, umakne se Simeon po povelji Gospo¬
dovem in poleg njegovega očetovskega opomina, da ,,kteri so v
Judeji, naj zbežč na gorč,“ z vsemi vernimi kristijani, ter se
naselijo v majhni gorski terdnjavi Peli na levi strani Jordana in
po druzih krajih v hribovitem Galadu. Jeruzalem pade, tempelj
je razrušen, požgan v prah in pepel in mesto razdjano. Ko pa
sovražne čete Rimljanov žalostno grobljo pokončanega mesta
zapuste in odrinejo, verne se Simeon s svojimi razkropljenimi
ovčicami in skerbl, da si verni zopet prebivališča na razvalinah
postavijo. Veliko skerbi in truda zavžije sv. škof za dušne in
telesne potrebe jeruzalemske cerkve, očiščene zdaj judovskega
kvasil in naseljene na žalostnem pogorišču strašno kaznovanega
mesta. Po njegovem ljubeznjivem prizadevanji se število vernikov
čedalje bolj množf, rastejo pa tudi sv. čednosti med njimi. Da
bi sv. ljubezen in edinost vernikov razderl, obudi satan mnogo¬
tere krivovernike, kteri so kakor besni volkovi čredo Kristusovo
napadali in kristijane s svojimi krivoverskimi nauki zapeljevali.
Pa sv. Simeon, skerbni dušni pastir, čuje noč in dan nad svojo
ljubo čredo, krivoverce krepko zavrača in njih zmote tako očitno
razodeva, da sramotno pobegnejo.

4. Cesarja Vespazijan in Domicijan zaukažeta, da naj se
povsod okoli Jeruzalema poiščejo in zgrabijo, kteri so rodil Da¬
vidovega, da bi se ž njih pokončanjem judovske mesijanske
nade z enim mahom presekale. Rimljani namreč so se bali, da
bi kteri izmed njih kakor Mesija ne vstal in novega punta ne
vnel. Polovč torej vse take Jude in kristijane, ki so bili rodil
Judovega in iz hiše Davidove, in je neusmiljeno pomorč; neko¬
liko sorodnikov Jezusovih tudi v Rim tirajo, ali brez žalega je
spuste, ker so žulji njihovih rok dovelj spričevali, da so le ubogi
težaki, od kterih se pač nobenega rovarstva ni bati. Ne vemo,
kako se je bil Simeon temu preiskovanju in zasledovanju utegnil.
Trajan, eden najboljših rimskih cesarjev, ni sicer nobenih za-
ukazov zoper kristijane razglasil, ali vendar so bili o veljavnosti
poprešnjih kervavih postav hudo preganjani. Ko ga namreč nje¬
govi namestniki vprašajo, kako naj s kristijani ravnajo, odgo¬
vori jim, da naj se sicer ne oprezva za njimi, ali zatoženi, če
terdovratno pri svojem praznoverstvu ostanejo, naj se ostro kaz¬
nujejo. Po tacem vegastem odgovoru so bili kristijani samosil-
nosti in.sovraštvu Judov in poganov popolnoma v oblast dani.
Sovražni Judje tedaj zatožijo postarnega Simeona pri cesarskem
namestniku Atiku, da je kristijan. Bil je takrat 120 let star, ali
z lučjo svojega duha je še svetil v svoji občini, z gorečnostjo
svojega serca še okrepčeval svoje vernike in z deli ljubezni še

224

lepšal sebe in svoje ovčice. Pred sodnika pripeljan z možato po¬
gumnostjo svojo tako dolgo .in tako zvesto ohranjeno [vero v
Križanega terdi. Namestnik, gnan od natornega usmiljenja za¬
voljo častitljive starosti sv. škofa, ga pregovarja, kakor le more,
poskuša vse rahle pripomočke, mu lepe darove ponuja in zvesto
obeta, da mu ne bo nič žalega storil, samo naj se Kristusu od-
povč in bogove rimskega cesarstva moli. Pa sv. starček se zgrozi
nad tako gerdobno ponudbo in pravi: „Nikdar nikoli in veko¬
maj ne se ne bom Kristusu odpovedal. Tvoji maliki so bili svoje
dni najbolj razuzdani ljudjč in gotovo zdaj v peklu gor A Jezus
Kristus je pravi Bog.“ Te in enake besede je tolikanj krepostno
govoril, da je bilo veliko pričujočih serčno ginjenih.

5. Zdaj zapovč Atik ga hudo bičati, in brez pomude tako
neusmiljeno to povelje spolnijo, da se Še tiste kaplje kervi, ki so
se pičlo po njem pretakale, po zemlji pocedč. Svetnik pa med
bičanjem nepremakljivo stoji, in je prav veselega obličja. Drugi
dan ga zopet grozovito terpinčijo, pa sv. Simeon vse muke ravno
tako voljno in radostno prenaša, da se Atik in vsi pričujoči ču¬
dijo , kako more sivi šibki mož toliko preterpeti, kar bi mdralo
tudi najmočnejega junaka podreti. Ali vsemogočni Bog, kteri je
tudi po nežnih dečkih in deklicah pokazal, koliko keršanska
serčnost ž njegovo pomoč j 6 premore, hotel je nevernikom očitno
tudi naznaniti, koliko obnemogel starček za sv. vero prestoji.
Naposled obsodi deželski oblastnik sv. Simeona v smert na križu
rekoč ,,ker ne nehaš Križanega oznanovati, moraš pa tudi umreti
kakor on.“ Za junaškega spoznovavca Kristusovega je bila ravno
taka smert najprijetniša. Opravi torej svojo poslednjo molitev, se
sleče, pohlevno vleže na pripravljeni križ in sam roke in noge
razpne, da naj ga na-nj pribijejo. Pribijejo ga in križ ž njim
povzdignejo. Strašno velike so njegove bolečine, pa še veča nje¬
gova poterpežljivost. Na ves glas še na križu Kristusa oznanuje
ko pravega Boga in Odrešnika sveta, moli kakor on za svoje
sovražnike, izroči svojo dušo Bogi! in sklene svoje sveto živ¬
ljenje po zgledu svojega nebeškega Učenika 1. 107.

Po njegovi smerti se v jeruzalemski cerkvi prav zgonobne
krive vere začn<5 učiti in prav škodljive razpertije goditi; pod
naslednjimi škofi, ki so se hitro verstili, se ne more nič več do
poprešnje kreposti in imenitnosti povzdigniti, dokler po silovitem
pregnanji Judov iz Jeruzalema okoli 1. 136 čisto ne neha.

V latinski cerkvi se praznik najstarejega učenca in „brata“ Kristu¬
sovega obhaja na današnji dan, v gerški pa 27. aprila. Mnogo cerkev se
hvali ž njegovimi sv. ostanki, pa težko je presoditi, ktera res da je hrani.
Obrazuje se ko star škof s križem v roki.

225

Kako moramo križ prenašati.

5)v. Simeon je križ ljubil; on ga je poljnbovaje objemal in se sam
na-nj vlegal, kakor jagnje, ki ima darovano biti. On je imel za največo
čast, da je, kakor njegov Gospod, na križu umeri. Ali bi hotla tudi ti,
keršanska duša! za Jezusa tako grozovito smert terpeti? Praviš sicer, da
si pripravljena, ali je pa resnična ta tvoja volja, ali imaš toliko serčnosti,
ali je tako močna tvoja ljubezen? Veš, kaj Jezus sam pravi, da kdor
hoče za njim hoditi, naj vzame svoj križ na-se vsaki dan, naj zatajuje
sam sebe in gre za njim. •— Veš, kaj piše sv. ap. Pavel, da kteri so Kri¬
stusovi, so svoje meso križali z grehi in željami vred. (Gal. 5, 24.) Ako
imaš tedaj serčnost in voljo, iz ljubezni do Kristusa na križu umreti, mo¬
raš to vsaki dan storiti. Slednji dan moraš poterpežljivo prenašati križ, ki
ti ga Bog naloži, slednji dan sama sebe mertviti. Ali koliko je ljudi, kteri
bi tako storili? Kako mnogo jih preč očmeri, godernja, je nevolja, serd
in nepoterpežljivost obhaja, kedarkoli se jim le kaj malega bridkega pri¬
peti; lcedarkoli je zadene nesreča in terpljenje in nadloga pritisne; kedar¬
koli se jim kaj po volji ne zgodi; kedarkoli je kaka slabost potlači ali
bolezen obišče; kedarkoli je ltdo kaj razžali, terdoserčno ali krivično ž
njimi ravni. O kako takrat tarnajo, se repenčijo, kako skipevajo, kako
so polni zlobe in serda, kako so otožni in obupam!

Ali to se ne pravi, križ za Jezusom nositi. Taki ljudje nikdar ne
bodo hoteli za Jezusa na križu umreti, kakor Simeon. Presodi se, duša
moja! ali se morda tudi ti med take šteješ? In če se šteješ, kako moreš
upati k Jezusu priti? — Veš, kaj se pravi samega sebe zatajevati, to
vidiš nad svetniki. To se pravi, svoje meso ž njegovimi željami na vajetih
imeti in je berzdati, samega sebe premagovati, svoje misli, želje in nag¬
njenja mertviti, vse jim odrekavati, karkoli pelje v hudo. Ali storiš to?
ali imaš terdno voljo, to vsaki dan storiti? Ako ne delaš tako, tedaj ne
umiraš za Jezusa in nikdar k njemu ne prideš. Po nobeni drugi poti v
nebesa ne prideš, kakor le po tisti, ki pelje čez goro Kalvarijo, in noben
drugi ključ ti nebeških vrat ne odpre, razun križ. Začni torej že danes
se križati, to je, vse križe in težave poterpežljivo prenašati in svoja slaba
nagnjenja in strasti krotiti. Ce to storiš, prejela boš ravno tako plačilo od
Boga, kakor bi za-nj na križu umerla.

Molitev.

O moj Jezus! terdno sklenem, da hočem svoj križ za Teboj nositi
in na križu umreti. Rad hočem vse terpljenje voljno prenašati in svoje
strasti krotiti in zatirati, zlasti to poglavitno strast.... Dodeli mi gnado,
da bom tudi spolnil, kar sem sklenil. Amen.

Življenje svetnikov In svetnic božjih. I. zv.

15

226

19. Svečan ali februar.

Sv. Konrad.

d njega dni je lov veljal pri omikanih ljudstvih za podobo
vojske, in svobodni možjč, kterih poglavitno opravilo je
bilo po kervavih bojiščih morivno orožje sukati, ti so se
ob času mirovanja najrajši z lovom pečali, kajti njihovi pogum¬
nosti in serčnosti se je dobro prilegalo z lokom in kopjem po
divjih gozdih pohajati in v pomanjkanji druzih sovražnikov
razne lovske težavnosti in nevarnosti premagovati, vse nastav¬
ljene ovire in zapreke razdevati. V srednjem veku so si posebno
bojeviti vitezi z lovom čas preganjali in skor po vseh deželah
so edino le knezi in velikaši lovske pravice vživali. Na berzem
konjiču z lahkonozimi psi dirjati čez hribe in doline, čez rov in
kol, pokojno zverino iz skritih berlogov poditi, se s prekanjeno
v prekanjenosti, z močno v moči, s hitro v hitrosti meriti: za
tem burnim lovskim radovanjem so v eno mer begali nepočitni
vitezi, in tolažili to zares gosposko strast. Lov život uterdi, na¬
vadi ga brez kvara prenašati lakoto in žejo, mraz in vročino,
dež in burjo, ga o vednem, položnem in naglem spogibanji udov
v čistem zraku krepča in čverstf; bistri oko, tanjša sluh in vadi
vse telesne počutke; po vednem spreminjanji prizorov in po raz-
noverstnih prigodkih brihta duha in vedri — vse to lovci dobro
ved<5 in zgovorno hvalijo. Kako pa da je enkrat lov visokoletečega
človeka v ponižnega, slastnega v zderžljivega, posvetnega v
pobožnega in sčasoma v svetnika spreobernil, to hočemo zdaj
povedati.

2. Konrad je bil plemenite rodovine v Placenciji (Piačenci).
Srečen v zakonu, s premoženjem oblagodarjen, od someščanov
spoštovan je bil on izmed tistih ljudi, ki pred svetom veljajo
za poštene in verle rnožč, pred Bogom pa so prav zaničljivi si¬
romaki in zgolj puhle prikazni. Vsi njegovi nameni in trudi so
merili le na pozemeljske reči, kako bi namreč svoje premoženje
pomnožil in k podedovanim zakladom nove pridobil in nagomilil;
kako bi po lestvi svetnega čisla vedno više prihajal, Čedalje bolj
imenitne službe, naslove in časti dosegel in svoje ime z vencem
slavitosti zmeraj bolj opletal; kako bi se na mehkem stolu živ¬
ljenja vedno zložneje zibal in gugal, vse radosti in telesne slad-
nosti s prav mastno začimbo in debelo smetano znajdljivo oku¬
šal. Imel pa je zraven tega ljubeznjivega čebljanja svojih po-
čutkov živo čutilo za resnico in pravico, je bil dobrotljiv in
usmiljen proti revežem in terpinom, prijazen in postrežen proti

22 ?

svojim verstnikom, je po vnanje zvesto spolnoval svoje verske
dolžnosti in se na tanko ravnal po šegah keršanskih s spodobno
obnašo. Ali višega čutila za svete reči je popolnoma pogrešal,
žive misli na Boga njegovo serce ni poznalo in šumenje svetd,
mu ni dalo slišati nebeškega glasil. Svet s svojimi sladčicami in
dobrinami se je pred njim razprostiral in z vsim nagnjenjem se
je v njegovo omamno naročje pokladal. Ljubil je vesele druščine,
kratkočasne igre in šale; gojil je skerbno svoje telo in se rad
vsedal k bogato pogernjenim mizam; ni sicer nezmerno vžival
ali vendar je s slastnim mikom segal po vkusnih jedeh in je z
žarno kapljo tečno zalival. Obdal se je z vsem, kar oko raz¬
veseli, po ušesih prijetno doni in vse počutke dobrodevno žegeče.

3. Najljubše njegovo radovanje pa je bil lov. Na-nj je
mislil noč in dan, od njega se v eno mer pogovarjal, v lovu se
je gibalo vse njegovo življenje. Enkrat zopet s svojimi psi po
gozdu pohaja; toda nobena prepojena zver mu ne pride na strel
in se mu le skriva po gosto prepreženem germovji. Tedaj strastni
in od te zverinske nagajljivosti ves razdraženi lovec goščo za-
pali. Ali huda sapa pripiše, ogenj se razvname po pritlikastem
lesu in plamen zašvigne v suhe veje golih dreves, da kar začnd
goreti in med preščanjem žareči ogorki od debla do debla letč.
Ves prestrašen gleda Konrad to pokončevavno požarje, pa kmalo
se kakor preplašena zver spusti v beg, pomeče od sebe lovsko
orodje, se natihoma prikrade v mesto ter skrije pod svojo streho.
Kmalo se raznese glas o tej strašni nesreči, vse venkaj vre, in
goreči gozd je podoben ognjenemu morju. Poprašujejo in pre¬
iskujejo, kaj bi bilo krivo tega požara: jesensko solnce menda
ne, torej gotovo kteri zanikern lovec ali pa hudobna roka kte-
rega lesnega tatii. Glej, tu pride na drugi plati iz gozda siro¬
mašen človek, ki je suhljad tam pobiral. Kakor ogromen val
ga serdito ljudstvo obsuje; njegova preplašenost in prebledelost,
njegovo ječanje in zmešano govorjenje, — vse to velja za jasno
spričevanje njegove hudobije. Pahnejo ga v ječo in ker terdi, da
je nedolžen, hočejo mu z natezanjem na trapilu terdovratno tajbo
pregnati. V neznanskih bolečinah, ki je ter pl, res nedolžni mu¬
čenec obstoji, da je gozd zažgal in obsodijo ga v smert. Konrad
med tem natihoma doma biva, ali njegov duh nima pokoja,
serce njegovo nobenega mini, nasprotna kipeča čutila vihrajo
po njegovih persih in ga z bridko otožnostjo nemilo oplazvajo.
Kaj mu je storiti? ali naj nedolžni revež za gizdavega bogatina
terpir 1  Ali naj storjeno očitno povč? Ali kakova gerda sramota
za-nj, da je dozdaj molčal! Kako se bodo ljudje spogledovali,
kako čudno od njega menili, kako hud odgovor ga čaka, kako
velike nevarnosti na-nj preže! Ali se ne bo nejevolja meščanov
in serditost ljudstva kakor hudourna splav na-nj zavalila in ga
brez milosti ugonobila? Ali ne bodo odškodovanja tirjali in kaj

15 *

228

potem? — Noč in dan ga preplivajo take plahotne misli, stiske
in muke. Kar na enkrat zabruhne iz njega ogenj pekoče vesti J
gre pred sodnike, razodene nedolžnost unega moža, povč vse,
kako se je bila nesreča pripetila ter reče, da je voljan škodo
popolnoma poravnati. Zgodi se in večo polovico njegovega pre¬
moženja gladko pogoltne njegova nenasitljiva lovska strast.

4. Tako je bil Konrad revniši postal na blagu in premo¬
ženji, pa bogateji v spoznanji; spreumel je namreč, kako ubežne
in nične so vse pozemeljske reči. Dovolj še mu je ostalo za po¬
šteno življenje; lahko bi bil ostal med svetom, in posedel, kakor
bi ne posedel; lahko bi bil kakor sto in sto druzih najboljših,
najblažih ljudi v poštenem vživanji časnih dobrin si prizadeval
za nebeške blagote; lahko bi se bil še obilno vdeleževal veselja
in prijetnosti, s kterimi ljubi Bog puščobno zemljo obdaruje in
svoje otroke osrečuje, in bi mu vendar ne bilo treba svojega
serca in svoje ljubezni od Boga obračati; lahko bi bil svoje
stanje in svoje časti med svetom si obranil brez osramotenja pred
Bogom, ali plamen zapožarjene boste je njegovo posvetnost po¬
polnoma požgal. Duh Božji je prestvarivno in spremenivno va-nj
prišel; v njegovem sercu se je vžgala nova luč, in o njeni svet¬
lobi je spoznal, da je o vednem tolaženji mesenih sladnosti prišel
čisto ob moč, da bi mogel sicer med svetom bivati in vendar
ne ž njim živeti. Čutil je, da mora pozemeljskemu ves odmreti,
da bo mogel le Bogu in za nebesa živeti; da mora oko izdreti,
da ne bo zmeraj po svetu škililo; da mora roko odsekati, da se
ne bo zopet po svetu stegovala; da za-nj ni zadosti le položno
se svetu umikati, ampak da se mora ž njim popolnoma razdreti.
Njegova žena, ktere misli so že poprej le v nebeške reči se to¬
pile , rada privoli v razločitev in gre v samostan Klarink v Pla-
cenciji. Konrad pa rešen vseh pozemeljskih vezi roma v Rim
svete cerkve obiskat. Sprejet med brate tretjega reda sv. Fran¬
čiška se odpelje v Sicilijo, da bi daleč od domovine in neznan
med ljudmi služil Bogu. V okrajini sirakuški stoji zalo mesto
Netinsko. Tam prebiva nekoliko časa v gostišču sv. Martina in
se oklene družbe necega pobožnega moža, ki je ž njim vred le
po nebeških reččh hrepenel. Ker ga pa neogibljivo občevanje z
ljudmi v njegovih pobožnih vajah moti, podd se na obraščen
grič blizo mesta in začne tam ko samoten puščavnik ostro spo¬
korno živeti. Ali v začetku ne najde nebeškega miril, po kterem
je tolikanj hrepenel, ne tistega svetega pokoja, ki sercu tako
dobro dč, vse moči in misli oživlja, duha v ginljivo premišlje¬
vanje in k pobožni molitvi povzdiguje, ter ga za veselo hva¬
ljenje Očeta nebeškega vnema. Mislil je, da je vsega pozemelj-
skega človeka že slekel, da je vse posvetnosti se iznebil, ali bridko
se je premotil. Zapeljive podobe iz minulega življenja mu pla¬
vajo pred očmi in tihotna samotarnost Konrada, hrumečih driiščin

229

in prijatelskih krogov navajenega težko težko stane; divje sadje,
grenko zelišče in terpka korenina noče dišati slastnim ustom,
in terda postelja se nikar noče prilegati zmelikuženim udom.
PlaŠivni dvomi mu kakor otožni mraki ogrebajo duhd in nje¬
govo serce ne najde ne mirti ne tolažbe. Ali on stanovitno stopa
po grudavem potu in po ozki stezi, ki pelje k zmagi in v živ¬
ljenje. On je položil roko na plug, in ne mara nič več nazaj
se ozirati; stermega očesa gleda na postavljeni namen, na pla¬
čilo hudega boja, na neminljivo krono, ki je obljubljena vsem,
kteri v neomahljivi zvestobi do konca ostanejo. In Gospod, kteri
k sebi kliče vse trudne in obložene, da je okrepča, podari tudi
njemu mir, ki je čez vse pozemeljske dobrote; on poškropi z
jutranjo roso svoje nebeške milosti njegovo suhotno serce, da
terdno upanje bogato v njem klije; on prižge svetlo luč spoz¬
nanja v njegovem duhu, da visoki pomen kratkega življenja na
zemlji jasno spreumč, dokler ne priplava naposled za-nj večerna
zora počitka, da — sladko zaspi in se v rajskih višavah prebudi.

5. Stirdeset let živi Konrad v ostri spokornosti. Z vednim
postom mertvf svoje poprej postrežno pestovano mesti, vživaje
semtertje le suh kruh ali le zelišča, ki rastejo po gozdu. In po-
gostoma skušnjave mesa ter hudiča z neprenehoma zatiranjem
svoje poželjivosti in z gorečo molitvijo tako srečno premaga, da
se tudi od prijatlov poslanih jedi tako dolgo ne dotakne, dokler
se niso vse gnjile in červive počutkom naravnost gnjusile. Celti
obleko je s sebe djal, in je gole ude tako dolgo po ostrtigovini
valjal, dokler ni bilo vse hlepenje po jedi v njem kervavečem
čisto pogašeno. Zatti pa ga je Gospod obdelil z darom prero¬
kovanja in ga oslavil po raznih čudežih. Ko je namreč slednji
petek v mesto prihajal, podobo križanega Jezusa, ki so jo Ne-
tinci prav goreče častili, z ginljivo pobožnostjo počeščevat, hoteli
so se tej priložnosti enkrat hudobni zasmehovavci iz pobožnega
moža ponorčevati. Povabijo ga torej kakor na postne jedi, pa
mu postrežejo le s svinjskim mesom, in tudi sami nič druzega
ne jedti. Začnti torej Konradu njegovo hinavstvo očitati in nje¬
govi priprostosti se posmehovati. Ali on taji, da nič druzega ni
jedel razun rib; in naravnost pokaže, da ima pred seboj le ribje
kosti in luskine in tako hudobneže Očitno osramoti. Enkrat ga
obišče sirakuški škof, ki je slišal že mnogo od njegove svetosti.
Konrad ga povabi, naj ž njim obedva in urno prinese iz celice
tri gorke podpepelnike, ki mu je je Očetova roka po čudu po¬
slala. In ko Konrad nasprotno povabljen od tega škofa, naj k
njemu v Sirakuze pride, res tje popotva, živo ferfetanje žvergo-
lečih ptičkov okoli škofove hiše čudovito njegov prihod naznanja.
Ta in .druga znamenja njegove velike svetosti, zlasti da je po
njegovih priprošnjah velikrat nebeška pomoč došla ne samo do¬
mačim, ampak tudi ptujcem in posebno tisto leto (1351), ko se

230

je ločil s tega sveta, nagnile so papeža Leona X., da je najpred
v Netinskem mestu, papež Pavel III. pa tudi drugod dovolil,
zveličanega Konrada spomin na današnji dan obhajati. Njegovo
truplo je shranjeno v sreberni rakvi v cerkvi sv. Miklavža v
Netu in še zdaj se čudeži na njegovem grobu godč!

Obrazuje se ko puščavnik v frančiškanski obleki, ko jerbase plete
in majhni ptički okoli njega ferfetajo.

Pozemeljska in pa nebeška miselnost.

Cie pomislimo djanje in nehanje Adamovih otr6k, s čim se pečajo
njihove misli, okoli česa se sučejo njih želje in pomenki, na kaj merijo
njih trudi, kakor le na zemljo in na njene dobrine. Ta hrepeni po hvali
in časti, in njegovo največe veselje je v imenitnosti rasti; uni hlepi le po
blagu in premoženji in pri vsem, česar se loti, je njegovo pervo vpra¬
šanje: Kaj bo dobička prineslo? Zopet druzemu je življenje kakor vesela
igra, zemlja prostorna sobana radovanja, da skaklja od veselice do ve¬
selice; on hoče vživati in se življenja veseliti in lepe natore, s ktero ma¬
likuje, ta mu je ljubša, kakor nebeški raj. Drugi zopet pohajkvajo po slad-
nostih, tratijo v razuzdanosti in nezmernosti svoje dni in ne poznajo veče
sreče, kakor če svoje meseno poželenje tolažijo. Lastno življenje se ljubi
čez vse, in smert velja za največi zleg — v spričevanje, da ljud po ne¬
besih nikdar ne hrepeni, ker hoče vedno na svetu ostati. Kako hočemo to
prikazen drugač imenovati, kakor pozemeljsko miselnost, ker se le po
zemlji in njenih dobrotah ozira? Ona ima veči del ljudi v svoji oblasti,
in tudi boljši kristijani se je ne morejo gladko rešiti; zakaj velikrat mora
tudi čednost, ki se spolnuje, pobožnost, ki se razodevlje, dobro delo, ki
se stori, k časti in časnemu dobičku pripomagati, in tako se nič ne godi
za nebesa, ampak vse le za zemljo. — Ce to dobro pomislimo, moramo
se pač čuditi in popraševati: Ali je zemlja res tako lepa? Ali so njene
radosti res tako velike in mikavne? Oh, ko bi le eno resnico pomislili,
da vse pozemeljsko mine, ali bi nas mogel svet potem še tolikanj mikati?
Danes zdrav, jutri bolan, zdaj češčen, kmalo zaničevan, danes veselje,
jutri žalost, zdaj poln kreposti in življenja, jutri — mertev, ali more res
toliko vrednosti imeti, kar se lahko v trenutku zgubi ? Ali nam ne zamore
edini strah pred smertjo vsega veselja ogreniti? Nima je svet sladčice,
kteri bi ne bilo nekoliko grenkosti primešane, nobene radosti, ktere bi
čmernost kmalo ne petila. Ce se zraven rož, ki na zemlji cveto, tudi na
ternje ozremo, če pomislimo nadloge, ktere brez števila tarejo Adamov
rod j bolezni in bolečine, skerbi in bridkosti, solze in zdihljeje, znotranje
in vnanje terpljenje, brez kterega nihče ni, ali ni tako revno bivanje mar
smert kakor pa življenje imenovati? Ce pomislimo potem hude nevarnosti,
razne skušnjave in zapeljevanja v greh, zaderge, ki se nedolžnosti na¬
stavljajo, pasti, v ktere se nepazni love, težavnosti, ki nas ovirajo spol-
novati dobra dela, in sredi med hudobnim svetom Bogu zvesto služiti —
če vidimo, da človek tudi po daljšem življenji nič boljši ne prihaja in se
vedno v stare napake povrača, ali naj to revno življenje v zgolj nevarnih
spotikah res toliko mikavnosti za nas premore, da bi si vekornej na zemlji
ostati želeli? Nikakor ne! Ta zemlja nam ne more zadostovati, in če svoje
upe le na njo natvezamo, smo pač najbolj nesrečne stvari pod solncem.
Kakor po širocem morji veslamo tukaj v lahnem čolniču, vsem viharjem

231

v oblast dani; kako bi mogli pokojni biti, preden v loko ne pribredimo V
Naša duša plava v strahu in nevarnosti pogubljenja, kakor Noetov golob
nad vodami splošnega potopa; nikjer ne najde prostora, da bi se mogla vsesti
in bi svoje čistosti ne omadeževala. Zatorej ferfra v okoli ladij e, okoli varne
Očetove hiše, in le va-njo hoče sprejeta biti. — Ce tedaj zemlja ne more
našega serca potolažiti, kam naj oči obračamo, ako ne proti nebesom?
Le tam gori je cisto veselje brez bolečine, svetloba brez temote, življenje
brez smerti, zgolj dobrota brez vsega zlega. Mladost se tam nikdar ne
postara, lepota nikdar ne ovene, zdravje se ne skerha, telesna čverstost
ne mine, in veselje je vekomaj novo. Človek! ozri se jv nebesa, in poglej
tam blagote, ki so edine tvojega hrepenenja vredne, časti lakomni! ozri
se navzgor, tam se plete venec neminljive slave. Rajavec! tam gori je
pravo življenje, ki nikdar ne mine. Maloserčni terpin! tam gori ni nobene
bolečine, nobene solze, nobene nadloge in težave, tam je večni pokoj.
Velika keseda: večno! Da! ravno to dela nebesa, da so večna. Tukaj smo
le popotniki inptujci, ravno ko v prognanstvu; tam gori je prava in večna
naša domovina.

Molitev.

O ljubeznjivi Jezus! le gori k Tebi hočem svoje serce povzdigovati,
le v nebeško domovino se ozirati; dodeli mi gnado, da ne bom zanaprej
nič več živel za zemljo, ampak vse svoje misli in želje le proti nebesom
obračal in se enkrat v tvoji družbi vekomaj veselil. Amen.

—--

20 .  Svečan ali februar.

Sv. Vilfrik.

4§JH1 je rojen pred 700 leti in je bil stopil v duhovski stan.
Jp@Ta pri vsem tem je bil le lahkomiseln in posveten in po-
sebno na lov je grozno rad hodil. Ko zopet enkrat zver
po hosti preganja, pride mož k njemu, beraču podoben, in hoče
od njega nov denar vbogajme. Vilfrik mu odgovori, da še ne
vč ne, ali ima kteri nov denar. Uni mož pa mu reče, da naj
le v žepu poišče, cehi dva nova denarja bo v njem našel. Vilfrik
se začudi tem besedam, poišče, res najde dva nova denarja in
enega beraču vbogajme da. Tedaj reče ptuji mož: „Tisti naj ti
po verne, kteremu za ljubo si to storil. In jaz ti sporočim v nje¬
govem Jmenu, da boš kmalo s tega kraja drugam se podal, kjer
boš našel mir in pokoj in boš do konca Bogu služil, naposled
pa boš v družbo svetnikov poklican. 11

2. Kmalo potem pošljejo Vilfrika vikši njegovi v kraj po
imenu Helesberg. Tukaj začne tako ostro živeti, kakor so le

232

najbolj spokorni pušeavniki kdaj živeli. Mesa nikdar ne pokusi
in njegova najimenitniša jed je ovsen kruh; vina je le o največih
praznikih nek olik o v  pil, bolj prazniku na čast, kakor svojemu
životu za ljubo. Gasi je cele noči prečul, in če je kaj zaspal,
naslonil se je le na steno. Zlasti o merzlih nočeh je rad gel v
vodo in psalme v nji molil, potem pa železen oklep na-se djal.
To je posebno zavoljo tega delal, da bi vse nečiste skušnjave,
ki so ga mnogokrat nadlegovale, iz korčna zaterl. In tako je
bilo na vse plati njegovo življenje prav ostro in sveto.

3. V starem pisanji se to-le od Vilfrika bere: „Na severni
plati Anglije je živel ubog človek, ki svoje revščine ni hotel
voljno prenašati; zatorej se zapiše hudiču, da bi od njega kaj
denarja dobil. Poznej pa mu je hudo žal, da je to storil in raz¬
odene nekomu svojo strašno pregreho ter mu reče, da se hoče
te zaveze s hudičem zopet rešiti. Ali v tem hipu se mu prikaže
hudič v navadni podobi in mu žuga z najgroznejimi mukami,
če bo še kdaj mislil zavezo pretergati. Uni človek pa zapazi, da
hudič njegovih misli ne vidi, če jih z besedami ne razodene. On
tedaj ne opomni ne besedice več od svojega sklepa, in se poda
na pot k Vilfriku s terdnim upanjem, da mu bo ta sveti slu¬
žabnik Božji gotovo pomagal. Ali ko pride do potoka, ki mimo
Helesberga teče, zaloti ga hudič ves serdit, ga divje zgrabi in
nad njim kriči: ,,Kaj hočeš storiti, izdajavec? Ti hočeš najino zavezo
pretergati, pa zastonj; zdaj se moraš pokoriti za svoje izdajstvo,
ker si se najprej Bogu odpovedal, zdaj se hočeš pa še meni;
brez milosti se moraš prokleti ti! tukaj potopiti. 44  In hudič ga s
tako silo derži, da se ne more z mesta premakniti.

4. Ko se to pri potoku godf, bilo je možu Božjemu Vil¬
friku v prikazni vse razodeto. Reče tedaj nekemu duhovnemu:
„Vzemi križ in blagoslovljeno vodo, in urno pojdi k človeku,
ki ga hudič pred našim selom derži, poškropi ga z blagoslov¬
ljeno vodo in potem k meni pripelji. 44  Duhoven gre in najde Člo¬
veka kakor skala v vodi stoječega, da se ne more ne naprej ne
nazaj premakniti. V imenu Jezusovem ga poškropi z blagoslov¬
ljeno vodo, požene hudiča v beg in pelje človeka k Vilfriku,
kteri je med tem za-nj molil. Ali ko Vilfrik človeka za desno
roko prime, zgrabi ga hudič za levo in ga hoče z vso silo Vil¬
friku iztergati. Vilfrik pa poškropi z blagoslovljeno vodo proti
njemu in v trenutku zbeži. Vilfrik vzame človeka v svojo celico,
in ga napravi, da se skesano vseh svojih grehov izpove. Potem
prejme sv. zakramente in poterjen v sv. veri se od Vilfrika poslovi.

5. Tudi po druzih platčli se je v zgodbah sv. Vilfrika raz¬
odelo, da so pobožni ljudj 6  in duhovni tako rekoč roka, po kteri
Bog grešnike hudičeve oblasti rešuje. Vilfrik enkrat truden od
svojih ponočnih vaj terdno zaspf; tedaj vidi v sanjah nad altar-
jem tri dečke obešene, ktere je zdaj zdaj žugala zadušiti verv,

233

ki jo je slednji imel okoli vrati! zadergnjeno. Eden njih se oberne
k Vilfriku in mu rede: „0 Vilfrik, moj Gospod, kaj se mudiš,
da nam na pomoč ne prideš in nas ne odvežeš ?“ Ko Vilfrik
reče, da ne vč, kako bo mogel to storiti, odgovori mu obešeni:
,,Stopi na altar in nas odveži. 11  Vilfrik stori tako in vse tri smerti
otme. Ko se prebudi, premišljuje, kaj bi pač te sanje utegnile
pomeniti. Med tem pa pridejo k njemu trije duhovni, gnani od
pekoče vesti in vsi skesani zavoljo storjenih grehov. Odkrito-
serčno se izpovedo, s Čim da so svoje duše omadeževali in je
večnemu pogubljenju zapisali; ponižno prosijo sv. odveze ter
serčno od Vilfrika zaželč, da bi jim dal zveličanske nauke za
spokorno in pobožno življenje. To se tudi zgodi, in tako reši
Vilfrik te tri grešnike gotovega pogubljenja in večne smerti, ki
je je imela vsled njihovega duhovskega stani! celd pri altarji
med obhajanjem prevzvišenih skrivnosti zadeti.

Zaveza s hudičem in razdor njen.

'Jjd.  enacega zapisovanja hudiču so njega dni ljudje veliko vedeli
povedati. Da se je hudič takrat res v vidni podobi prikazal, verjemi ali
ne verjemi, — to je pač malo mar; gotovo pa je, da še dan današnji na
tisoče ljudi zavezo s hudičem sklepa in se njemu zapisuje. To stori nam¬
reč slednji, kteri vedoma in radovoljno smerten greh stori. Sv. apostelj
Janez piše, da, kdor greh stori, je od hudiča, zakaj hudič je že od ne¬
kdaj grešil. Kdor smerten greh stori, stori, kar hudič hoče, česar on
išče in za kar si prizadeva iz vse svoje moči. Ko bi bilo hudiču dano,
da bi smel poleg lastne volje z dobrinami tega sveta gospodariti, ponujal
bi silno kopico denarjev, visoke časti, vsaktere radosti, dolgo življenje in
česarkoli bi človek poželel, samo da bi se smertni greh delal. Ali hudič
ni tako mogočen gospod; in ljudje mu veliko bolj po ceni služijo, ker za
uborno puhlo veselico, za nekoliko polajšanja, za par krajcarjev neute-
goma pajdašijo ž njim sklenejo. Ali zavoljo tega so ravno tako hudičevi,
kakor. ko bi svojo dušo z lastno kervjo na ustrojeni koži hudiču zapisali,
in bi jim on celo kraljestvo za njihovo ubogo dušo podaril. On je njih
gospod, njih neusmiljeni oblastnik, dokler v smertnem grehu ostanejo.

Ko se pa človek, prepekan od slabe vesti, hoče greha iznebiti,
skuša ga hudič, kakor unega grešnika pri potoku heleberškem, z raznim
žuganjem in šiloma zaderževati. Hudič namreč ga nadlegva z goljufnimi
mislimi, n. pr. kdor posede krivično blago: s svojo družino moraš po¬
giniti , ako hočeš vse poverniti; — obrekovavca: pripraviš se ob vso čast
m dobro ime, ako hočeš svojo laž preklicati; — pijanca: pijače si že tako
navajen, da moraš zboleti, 'če jo opustiš; — nečistnico: tvoj ljubljenec
te bo pustil v goli revščini, če'mu več njegovih želj ne tolažiš; —• brez-
božm.ka: vsi ljudjč se ti bodo posmehovali , če boš spet v cerkev začel
hoditi. —- S tacimi goljufijami in varami hudič grešnika slepi, da mu iz
zadergnjeno mreže ne uide. Pa tudi s silo grešnika tako omami, da kar
ves v svojih pregrehah, oderveni. Zveličar pravi: „>Slednji, kteri greh stori,
je suženj . greha. “ Koliko, tisočkrat se zgodi, da grešnik leta in leta želi
m hrepeni, greha se rešiti, in k Bogu se poverniti, in vendar-le ene sto-

234

pinje naprej ne stori, ampak na vedno istem mestu medli, kakor bi bil
v greh zakovan.

Kaj je storiti? Človek od kterega smo prej pripovedovali, je spoznal,
da, kedar je družim kaj od svojega sklepa omenil, je bilo vpiranje in
oviranje od hudičeve plati tolikanj huje. Zatorej je velikratprav škodljivo,
če grešnik svojim dozdanjim tovaršem pripoveduje, da se misli spreoberniti
in boljše življenje začeti. Ker ti si bodo potem gotovo prizadevali, da bi
ga z zasmehovanjem, praznim in goljufnim tolaženjem, z zapeljevanjem
v nejevero in z enacimi gerdobnimi pripomočki od njegovega dobrega
sklepa odvernili.

Kako pa je grešniku pomagati, kteri bi se rad rešil vezi satanovih,
pa se jih ne more? To vidimo v zgodbah sv. Vilfrika. Duhoven, molitev
in potem prigovarjanje pobožnega Vilfrika, cerkveni pripomočki, zlasti
sv. zakramenti so unega grešnika rešili oblasti hudičeve.. Enako se tudi
zdaj z grešnikom godi. On sam si ne more pomagati, in edina želja po¬
boljšati se, mu še tudi ne preterga verig. Če želiš, ozdraveti, zavoljo tega
še ne ozdraviš, ali ta želja te utegne vendar nagniti, da si zdravnika po¬
iščeš. Tako si mora tudi grešnik prizadeti, da se po molitvi pobožnih ljudi,
po rabi cerkvenih pripomočkov, posebno po zvestem poslušanji pridig in
pridnem obiskovanji službe Božje, potem da se dobremu duhovnu raz¬
odene in izroči, in naposled da dobro pripravljen vredno sv. zakramente
prejme, popolnoma izterga iz sužnosti hudobnega duha. — Zatorej se pa
tudi noben grešnik, ki je resnično spreobernjen in zopet v Gospodu po¬
svečen, ne sme hvaliti, kakor bi si bil sam pomagal. Le edini Bog ga
je po pobožnih ljudeh, po napeljevanji duhovnega in po sv. zakramentih
satanu iz krempljev iztergal.

Molitev.

O usmiljeni Jezus! ozri se milostivo na nas uboge grešnike, kteri,
čeravno smo se pri sv. kerstu slovesno odpovedali hudiču in vsemu nje¬
govemu djanju, vendar ne nehamo s svojimi grehi povračati se pod njegovo
oblast, ter dodeli, da tvoja presveta rešnja Kri nikdar nad nami zgub¬
ljena ne bo. Amen.

21. Svečan ali februar.

Sv. Feliks, škof in mučenec.

d njega dni je sv. pismo previsoko spoštovanje v katoliški
^‘cerkvi vživalo, in pervim kristjanom je bilo tolikanj milo
’ in drago, da ga po nikakoršni ceni niso hoteli poganom
izroditi, da bi ga njihove malikovavske roke ne oskrunile. To
so pogani dobro vedeli, in zatorej so si na vso mod priza-
djali, da bi sv. pismo v svojo oblast dobili in ga pokončali, ker

235

so mislili, da bodo po tern potu
tudi keršansko vero iz k dre n a
zaterli.

2. Kterikoli kristijan tedaj
je postal izdajavec in je sv. pismo
poganom izrodil, temu se ni bilo
nikakoršnega mučenj a bati; ali
bil je zavoljo te izdajavske hu¬
dobije naravnost iz cerkve pah¬
njen , in je zamogel le po oprav¬
ljeni naloženi najostreji pokori
zopet v njeno naročje sprejet
biti. Taki strahopetni izdajavci
so bili imenovani „izročniki“ (nam¬
reč sv. knjig) ali po latinsko ,,tra-
ditores.” Pa le malokteri kristijan
se je s tem sramotnim djanjem
okrivičil; njih neštevilna večina
je ostala stanovitna in raji so se pustili mučiti in moriti, kakor
pa, da bi sv. pismo poganom izročevali. Med temi serčnimi od-
rekovavci je bil tudi sv. Feliks,  škof Tibirski.

3. Cesar Dioklecijan razglasi zapoved, da morajo kristijani
vse svoje svete knjige cesarskim uradnikom izročiti. Berž ukaže
sodnik Tibirskega mesta vse katoliške duhovne pred sodnji stol
pritirati, da bi od njih pozvedel, kje da imajo sv. knjige shra¬
njene. Rek6 mu, da je ima njihov škof pri sebi, kteri pa je v
Kartagino odšel. Na daljno vprašanje, kje da zdaj škof ravno
biva, odgovord mu: „Ne vemo.“ — Sodnik zapovč te duhovne
v ječo zapreti.

4. Dan potem se v škof v Tibir verne, in neutegoma ga
sodnik prčd-se pokliče. Že od daleč vpije nad njim: „Skof! daj
nam knjige in listine, ki je imaš pri sebi.” — „Nikakor ne,“
zaverne mu Feliks; „hranim je sicer ali vam jih nikdar ne dam!”

„Menim,“ pravi sodnik, „da cesarjeve besede več veljajo,
kakor tvoje. Knjige nam moraš dati berž, da je sežgemo.”

„Rajši dam sam sebe, da me sežgete, kakor pa te knjige.
Boga moramo bolj poslušati, kakor človeka.”

Sodnik da škofu tri dni odloga, da se pomisli. Cez tri dni
ga zopet prčd-se pozove in mu reče: „No! kako si se pomislil?”

»Ostanem pri tem, kar sem rekel,” pravi škof; „in tako
bom tudi pred cesarskim namestnikom govoril.”

Sodnik: „Tedaj te popeljem pred cesarskega namestnika.”

5. keliks je bil zdaj odpeljan v Kartagino in tam pred
sodbo postavljen. Ali ker se tudi tam serčno brani sv. knjige iz¬
ročiti, vklenejo ga v težke verige in na ladiji v Rim pred ce¬
sarja samega peljejo. Na ladiji ga pahnejo v najniži hram med

236

konje, da so s podkvami po njem teptali, in ga štiri dni brez
vse jedi in pijače tam pustč. Ves oslabljen in osuvan pride do
mesta Venuzije. Tam ga čaka cesarski poslanec in po njegovem
povelji mu okove snemd.

„1 zakaj pa vendar nočeš izročiti sv. knjig ? <l  poprašujejo
ga tudi zdaj. „Ali jib morda nimaš? 11

„Imam je, imam, ali vam jih ne dam,“ odgovori sv. škof.
In sodnik zapovč: „Denite termoglavca z mečem ob glavo.“

Z močnim glasom vzklikne zdaj škof: „Zahvalim te, Go¬
spod Jezus Kristus! 56 let sem na tej zemlji živel, sem svojo
čistost ohranil, evangeli branil in sv. vero oznanoval. Gospod
Jezus, kralj nebes in zemlje! zdaj sklonim svoj vrat, da bom
Tebi darovan, kteri si večen in kteremu gre vsa čast in slava
na vekov veke.“

Po teh njegovih besedah rabelj mahne z mečem in sveta
duša Feliksova zletf v nebeški raj 1. 303.

Obrazuje se v škofovi opravi, deržeč knjigo na persih.

Sv. pismo in cerkveno učenistvo.

ffjjotovo imaš tudi, keršanski bralec! sv. pismo v veliki časti, ker
obsega v sebi razodevanja Božje do ljudi. Ono hrani v sebi Božjo, in je,
kakor pravi sv. Anton puščavnik, list, ki ga je Oče nebeški do svojih
otrok na zemlji napisal. Ta list moraš pridno prebirati in sicer z vsim po¬
božnim spoštovanjem, ali prebirajo ga moraš dobro paziti, da ne boš po¬
slušal lastnega mnenja in razuma, in si ne boš domišljeval z raznimi kri¬
voverci, da si sme slednji človek sv. pismo tolmačiti poleg
lastne volje in pameti.  Sv. pismo je knjiga polna svetih skrivnosti
in Božjih resnic, ki jih pičla človeška razumnost ne more vselej na tanko
spregledati in razumeti. Celo učeni ljudjč na mnogo krajih ne morejo sv.
pisma jasno pretolmačiti. Edini sv. Duh, ki je pobožne može navdihoval,
in so od njega razsvetljeni te sv. bukve napisali, • — on edini zamore sv.
pismo spodobno razkladati. Ali sv. Duh ni bil ne meni, ne tebi, ne dru¬
žim ljudem obljubljen za razkladanje sv. pisma, ampak edini katoliški
cerkvi. Ona ima pravico in dolžnost sv. pismo razkladati in pojasnovati,
njej  je bil obljubljen sv. Duh, ki jo vpelje v vse resnice in jo varuje
slednje zmote. Kteri torej imajo v' katoliški cerkvi dolžnost,. verne učiti
in pasti z resnicami zveličanskih naukov, tisti edini imajo tudi oblast, be¬
sede sv. pisma tolmačiti.

Ko bi slednji človek smel sv. pismo razlagati poleg lastne pameti
in volje, napravila bi se zgolj zmešnjava in . skovale vsakovrstne zmote,
kar nam krivoverci dovolj spričujejo. Med. njimi ni nobene edinosti v veri,
eden veruje tako, drugi drugače in vsaki se sklicuje na sv. pismo. Iz
tega sprevidiš, da kratkimal ni dobro, ko bi slednji hotel sv. pismo brati
in poleg lastne razumnosti tolmačiti. Zatorej je vstanovil Bog v svoji
cerkvi nezmotljivo učenistvo,  ktero edino ima oblast in moč, sv.
pismo razkladati ter reči: To je resnično, to morate verovati, to je prava
beseda Božja! In tako se je godilo že v apostoljskih časih. Takrat so le
škofje in mašniki sv. piBmo v rokah imeli; dali sojpri službi Božji vselej

237

nekoliko iz njega brati in kar je bilo branega, so potem sami na leči raz¬
ložili. In tako je še dan današnji, samo s tem razločkom, da sme zdaj
vsaki sv. pismo brati, ker je po tisku povsod razširjeno, ali razlagati ga
sme le poleg učenja katoliške cerkve. Po tem se mora katoličan ravnati,
in ker je zdaj že mnogo biblij popačenih, ki je krivoverci prodajajo ali
celo zastonj razdajajo, zatorej sme katoličan le tako biblijo brati, ki je
od škofa poterjena in s potrebnimi opazkami spodobno raztolmačena. Sicer
pa, če tudi ne znaš sv. pisma brati, čisto nič ne de; saj imaš živo be¬
sedo Božjo,  ktera se ti z leče oznanuje, in to moraš zvesto poslušati,
ker to ti zapoveduje Kristus in cerkev njegova. In če besedo Božjo pridno
poslušaš in se^po nji zvesto ravnaš, boš tudi brez branja sv. pisma go¬
tovo zveličan. Če pa že imaš sv. pismo, prebiraj ga, ali varuj se škod¬
ljive preradovednosti in vsega prešernega modrovanja, poslušaj pa verno
svojo nezmotljivo učenico — sv. cerkev, zlasti kedar ti z živo  besedo
večne resnice oznanuje.

Molitev.

O Gospod in Bog! daj mi lačnemu in žejnemu biti tvoje sv. besede,
odvzemi mi vso nečimurno radovednost, dodeli mi pa ponižno serce, ktero
bo tvojo besedo kakor dobro seme v se sprejemalo in tečen sad obrodilo,
Tebi na čast in meni v zveličanje. Amen.


22. Svečan ali februar.

Sv. Marjeta Kortouska, spokornica.

w|foljufiva je prijetnost in prazna je lepota; žena, ktera se
Gospoda boji, ona bo hvaljena. Zatorej slavimo vsi ženo
^ močno in možato pogumno, ktera se v svetosti lesketu
sveti povsod. Ona, ranjena od svete ljubezni, je zavergla lju¬
bezen sveta in doveršila težavno pot v nebeško domovino. Ona
je s postom meso krotila in s sladko hrano molitve dušo živila,
zatorej se zdaj v nebesih veseli. •— Z enakimi besedami slavi
katoliška cerkev svetnice, ktere so brez devištva in brez mu-
čenstva Čast nebeščanov dosegle; ž njimi torej obhaja tudi spo¬
min sv. Marjete Kortonske, velike spokornice, nad ktero je hotel
Odrešnik naš prav očitno pokazati, kako ljubeznjivo Bog greš¬
nika sprejme, če se resnično k njemu poverne; kako cel<5 ga
sam išče sredi njegovih pregreh, kedar grešnik na Boga še ne
misli ne, ter ga kliče znotraj in zunaj, da bi ga rešil greha verig.

Marjeta, po mestu Kortoni, kjer je v ostri pokori živela,
Kortonska imenovana, se je rodila v laškem mestecu Lavijanu,

238

Komaj 8 let stara zgubi svojo mater, kar je bilo velika nesreča
za njo, ker je z materjo umerla tudi nedolžnost njenega serca,
in se je mlada deklica globoko v pregrehe pogreznila. Za¬
lega obličja ona zapeljivemu svetu dopade in vsa lahkomiselna,
nečimurna in hlepeča po gizdavem lišpu se kmalo vjame v nje¬
gove pogubljive zaderge. Seznani se z mladenčem plemenitega
rodil, pa razuzdanega življenja in pobegne ž njim z očetovega
doma v bližnje mesto Montepulcijan ter celih devet let v ostud¬
nih grehih ž njim tam živi. Le dremotno in kakor umiraje se
kterikrat še kaj blazega čutila v njej prebudi; zlasti do bolnih

239

in revnih je bila usmiljena, časi se jej je samota priljubila, in
kedar so jo ljudje pozdravljali, rekala je časi sama, da ne za¬
služi, da bi jo pozdravljali, ampak da bi jo psovali. Od resnič¬
nega spreobernjenja pa ni bilo ne duha ne sluha. Ali vendar
Bog te osebe, ki ga je dan na dan tako hudo žalila, ni pustil
iz oči, ne da bi jo za grehe kaznoval, ampak da bi jo rešil.

2. Enega dne se njen ljubljenec po opravkih na pot poda.
Ko je bil že nekaj dni z doma, njegov psiček sam domii pride.
Miluje se Marjeti, cvili okoli nje, in jo vleče za obleko, da naj
bi ž njim šla. Vsa začudena, kaj hoče to pomeniti, gre za psi¬
čkom, in pride v lesovje, kjer začne psiček pri eni germadi raz¬
kopavati in gledati v Marjeto, kakor bi jej hotel reči, da naj
mu pomaga. Marjeta torej začne nagomiljeno dračje in perst raz¬
metavati, ali kaj zagleda? — Ranjeno, že vse červivo truplo
svojega nesramnega tovarša. Padel je bil med tolovaje, kteri so
ga tukaj umorili in oropali. Vsa prestrašena o tacem ugledu
osterml, sveta groza pred Božjo pravico jo obide in iz globočine
presunjenega serca zavpije: „0 nesrečni! kje je pa duša tvoja?“
— Živo vidi zdaj pred seboj ostudnost nesramnega življenja in
nečiste pregrehe žalostni konec; vroče solze bridkega kesanja
se jej po licih uderd in pri tej priči sklene, ostro pokoro delati
za svoje dozdanje življenje, ker ta grozna prikazen je v hipu
presekala vezi, s kterimi je bila Marjeta na svet, na greh in
na hudiča prikovana; v hipu je jasno spregledala, da je svet in
vse kar je na svetu, zgolj smradljiva ostudnost, in da je slastno
življenje le valjanje po nagnjusnem lajnu. Bridko plakaje, z raz-
kodranimi lasmi in v slabi obleki zapusti brez odloga žalostno
mesto svojega dozdanjega hudobnega življenja, ali kam se hoče
nesrečna zgubljenka oberniti, ker ne pozna nobenega človeka,
h kteremu bi se mogla zateči, kakor le svojega očeta, od kte-
rega pa je bila davno pobegnila? Vendar se verne k njemu v
Lavijan, ker je hotel Bog to ubogo dušo napeljati, da bi si
boljšega očeta poiskala, kakor je bil njen telesni oče. Ko pride
torej na očetovski dom, pade pred očeta na kolena in ga vsa
objokana milo odpuščanja prosi, prosi tudi, naj jo zopet v hišo
vzame, ker hoče zdaj čisto drugače živeti. Oče se nesrečne hčere
usmili, in jo pod streho sprejme; ali od mačehe podpihovan jo
kmalo zopet iztira. Od svojih zaveržena, od vseli zaničevana,
p odd se Marjeta vsa žalosti pobita na bližnji vert očetove hiše,
sede pod drevo in se milo joka, pa tudi sklep ponovi, rajše
glada umreti, kakor v poprešnje grešno življenje se poverniti.
V tej bridkosti povzdigne oči proti nebesom in iz dna serca
zdihuje: ,,Ljubi Zveličar, Odrešnik moje duše! ali boš pripustil,
da se moja duša pogubi? Saj si njo ravno tako drago odkupil,
ko dušo Magdalene. Ki si me z drago ceno svoje kervi odrešil,
ne zapusti me v tem mojem revnem stanu, ampak usmili se me!“

240

Ali tudi hudobni duh jo skuša, češ, da je še mlada in lepa in
ker jo je oče zavergel, bi jo to močno izgovarjalo, ko bi se
zopet bogatih mož oklenila, in njih željam stregla. In kako se
je končal ta nevarni notranji boj ? —

3. Milost Božja je v njenem sercu premagala. Bog namreč
usliši molitev spokorne greŠnice, jej na pamet da, naj v Kor-
tono gre, in se tam svojih grehov spove; od spovednika pa bo
že zvedela, kaj jej bo potem storiti. Preden gre tje, še ostriženih
las, revno opravljena in z vervjd okoli vratu v cerkvi na tla
zgrudena vseh prosi odpuščanja, ktere koli je s svojim popreš-
njim življenjem pohujšala. V Kortoni jo usmiljena gospa pod
streho vzame in pri spovedniku iz reda sv. Frančiška, kteri tudi
potem vodnik njenega spokornega življenja ostane, vesoljno spo¬
ved opravi. In ker triletno skušnjo dobro obstane, je po pogo¬
stih prošnjah med število spokornih sester tretjega reda sv.
Frančiška sprejeta. Tri in dvajset let zdaj ostro pokoro dela in
se neprenehoma vadi v zatajevanji, ponižnosti in poterpežljivosti.
Svoje celice ne zapusti drugače, kakor le iz pokorščine. Kruh
in voda je njen živež, in na golih tleh leži pod glavo terd ka¬
men ali les, da tako cele noči prečuje v premišljevanji nebeških
reči. Vsaki dan biča svoje truplo do kervl. Vsaki dan premiš¬
ljuje bridko terpljenje Jezusovo, in to premišljevanje obudi v njenem
sercu veliko ljubezen do Odrešnika, pa tudi goreče želje, iz
ljubezni do Jezusa prav veliko terpeti. S čudno poterpežljivostjo
prenaša vse, kar jo bridkega zadene, celo veseli jo, če jo drugi
zaničujejo in gerdo ž njo ravnajo. Vsaki dan, cel<5 vsako uro
na kolenih hvali usmiljenega Boga, da ni tudi nje v grehih
pustil umreti, kakor nesrečnega mladenča, s lcterim je tako dolgo
nesramno živela. Pa tudi vsaki dan se bridko pokesd storjenih
grehov, takd da so ji viri solzd, časi kervavi, vedno tekoči, in
da tako globoko zdihuje, da jej dolgo kar sapa in beseda za¬
stane. Zat<5 je pa tudi nobena napačna misel in želja več ne
obhaja, ker njen močni dobri duh tudi slabostno meso okrep¬
čava za voljno prenašanje vsakterega terpljenja.

4. V tem spokornem življenji jo pa tudi peklenski skuš-
njavec močno nadleguje, in jej na misel daje, da naj mesto za¬
pusti ali saj od ostrosti spokornih del odjenja, ker so jej že tako
davno vsi grehi odpuščeni. Da bi tedaj ta mik ničemurne slave
zaterla, ne neha po ulicah in cestah svojega poprešnjega živ¬
ljenja z močnim glasom oznanovati, klicaje, da je slednje kazni
vredna; in le ker jej spovednik hudo prepove, neha zoper svoje
prežalo obličje kot nekdanji vir nečiste ljubezni divjati, ali silo
jo bolf, da njegove lepote že ni vendar popačilo ostro pokor*
jenje mesd. Res, telesne lepote s svojo spokornostjo ni zaterla,
ali s svojimi bridkimi solzami je izprala madeže svojih pregreh
in z nemilim mertvenjem počutkov je dosegla tolikanjo stopnjo

241

popolnomosti, da je bila vredna, večkrat z Gospodom od ust do
ust občevati. Nad njo je pokazal Gospod, kako mu je grešnik,
ki se resnično spreoberne, veliko ljubši, kakor mlačen kristijan,
Čeravno bi nikdar velike krivice ne storil. Ko jo namreč enega
dne satan hudo skuša, pred podobo Križanega poklekne, in usmi¬
ljenega Jezusa pomoči prosi. Gospod se jej prikaže in jo s temi
besedami potolaži: „Ne obupaj, moja bči! Jaz sem pri tebi v
tvojih skušnjavah. S pomočjb moje gnade boš vsakokrat pre¬
magala. V vsem se derži sveta svojega spovednika. 11  — Kolikor-
krat jo je hudobni duh s tem trapil, da je njena notranja radost
in tolažba nebeška le prazna vera, jej je rekel Jezus: ,,Hudobni
duh pač ne more v tvojo dušo tako sladkih radosti vlivati, ker
je sam vse grenkosti poln; on bi ti le rad vzel, česar samnima.“
— Tudi prikazni Device Marije in druzih svetnikov so jo več¬
krat oveselile; angelj varh pa jo je zagotovil popolnega odpu-
ščenja njenih grehov. Serčno tudi je želela, bolečine Kristusove
ter žalosti Matere Božje nekoliko občutiti, in ko je bila tega ob¬
čutenja deležna, bila je po vseh počutkih vsa omamljena in kar
mertva videti.— K njej, kot učenici popolnomosti, jih je mnogo
tudi od daljnih plati prihajalo; in ona vsa razsvetljena z ne¬
beško lučjo, je skrivnosti serca, vesti — ljudi in celd grehe v
daljnih krajih storjene obžalovaje in plakaje razodevala, in go¬
reča največe ljubezni do Boga in do bližnjega je preobilen sad
v dušah obrodila. — Bolnikom je pridobivala zdravje, obsedenim
rešenje in žalujoči materi je mertvega sinka obudila. Proteče
vojskine viharje je z neprenehano molitvijo potolažila; — z
deli torej plameneče ljubezni je živim in mertvim neznansko
koristila.

5. Med toliko svetimi opravili za ubogo človeštvo pa ona
nič ne preneha od svojih spokornih del in se v premišljevanji
nebeških reči nič ne da motiti. Tako je bila na obe plati svoje
delavnosti res občudovati in je podobi obeh sester Marte in Mag¬
dalene na tanko v sebi izobrazovala. Naposled prosi Gospoda,
da bi jo iz te solzne doline poklical v nebeško domovino in
njena molitev je bila uslišana. Presladka prikazen Gospoda sa¬
mega jej naznani dan in uro njene bližnje smerti. Po raznih trudih
vso zdelano, zasluženj bogato, in nebeških darov vso polno
začn<5 telesne moči zapuščati; 17 dni ne zavžije nobene jedi in
okrepčavajo jo le nebeški pogovori. Ko na smertni postelji leži,
ljudstvo v trumah k nji dere; ali ona nima za nje druzih besed,
kakor te:. „Otroci! ljubite Gospoda Jezusa!“ — Tedaj po pre¬
jetih svetih zakramentih, veselega obličja in oči v nebo ober-
njene presrečna k Ženinu odroma 22. svečana 1297, stara 50
let in 23.let po.svojem spreobernjenji. Slovesno so jo pokopali
v. meniški cerkvi očetov frančiškanov, kjer se še dan današnji
njeno lepo dišeče truplo nestrohnjeno hrani in visoko časti. Nad

Življenje svetnikov in svetnic božjih. I. zv. 16

242

njenim grobom so se čudeži vedno godili; to je papeže nagnilo,
da so v povikševanje njene časti mnogo reči privolili, od pa¬
peža Benedikta XIII. pa je bila 1. 1728 slovesno med svetnike
vverstena.

Obrazuje se ko spokomica s križem in orodjem Gospodovega ter-
pljenja v roki.

Izpraševanje vesti.

Slišali smo, da se je Jezus večkrat prikazal sv. Marjeti. Eno tako
prikazanje nam bodi tukaj omenjeno v našo veliko korist. — Bila je bo¬
gata vdova, ki je pogostoma k spovedi hodila in je mislila, da nima no¬
benega velicega greha nad seboj. Ko sv. Marjeta za njo moli, prikaže
se jej Gospod in jej naroči, kaj naj spovedniku od te vdove pove, da jo
bo prav vodil. Volova torej naj se spove:

daje  bila pred možitvijo lahkomiselna in v sercu ne vsa čista;
da je močno po zakonskem stanu hrepenela;

da se je ko nevesta silo lepotičila in z veli cim poželenjem svojega
ženina obiskovala, na Boga pa malo mislila;

da se je v zakonskem stanu mnogo nespodobnega o svetih dnevih
zgodilo;

da je pri sodbi necega podkupljivega sodnika na svojo plat hotela
pridobiti;

da je gredoča po ulicah želela krasneja biti kakor druge gospč;
da je bila proti domačim na videz prijazna, skrivaj pa pred druzimi
je obrekovala, in da razun moža in sina nikogar ni resnično ljubila, ta
dva pa čez mero;

da je močno želela od ljudi hvaljena biti; , .

da ni imela nikdar pravega kesanja nad svojimi grehi in da je ve¬
čidel svoje molitve le mlačno opravljala, in brez misli na Boga se postila;

da je hlepela po dobrih jedilih in bi bila drage gostije rada na¬
pravljala, ko bi jej denarjev škoda ne bilo;

da je bila skopa v miloščini, in da je vbogajme delila bolj za časno
plačilo, ko za večno;

da je sama drago obleko nosila, s tistim pa ni nobenega usmiljenja
imela, ki so nagoto in zimo terpeli;

da je pa sama za-se storila mnogo potratnih potroškov;
da je družim kaj rada zapovedovala;

da je može in žene obrekovala in resnico in laž vse skupaj mešala;
da je prednosti druzih zmanjševala in rada slišala, kedar se je
družim utergovala čast; tudi, da je rada tajila, kar je nad druzimi do¬
brega videla;

da ni bila žalostna, če je kdo kaj nečistega doprinesel, ampak da
se je berž o tem z druzimi pomenkovala;

da se je ljudem v zobe lizala, odšle pa objedala;
da je želela nad druzimi gospodovati in zavolj stami in bogastva
hvaljena biti, da pa družim tega ni privoščila;

da je hotela vse imeti, kar je pri druzih videla dobrega in lepega;
da v cerkvi ni mislila na Boga, ampak se z druzimi pogovarjala
ali pa na časne reči mislila; da je duhovne terdo presojevala, za tisto pa,
kar so pridigovali, malo marala;

da ne služi Bogu resnično in iz ljubezni;

243

da ljubi imenitne priimke, in hoče, da bi nji vsi stregli, sama ni¬
komur ne;

da se rada v zerkalu ogleduje in nevoščljivo ozira na krasoto in
lišp druzih gospA;

da slednjo svojo majhno bolečino in stisko za veliko razglasuje,
največo nesrečo bližnjega pa za majhno šteje in da z nadlogami bližnjega
nobenega usmiljenja ne občuti;

da je bila skopa proti deklam, kedar so bile trudne in bolne;
in ne da bi je bila tolažila, mar je je opravljala in se čez nje
pritoževala, da so lene in preveč pojedo;

da se je iz napuha priprostih oseb sramovala, se jih ogibala ter
jih ni v svojo druščino puščala. ■—•

Premišljuj to! — težek kamen ladij o berž  potopi, ali kopica pe¬
ska naposled tudi to stori.

Molitev.

O Bog! kteri si dal sv. Marjeti v spokornosti tako goreči biti: do¬
deli tudi meni, kteri sem te kakor ona hudo razžalil, tudi poleg njene
spokornosti tebe potolažiti. Amen.


23. Svečan ali februar.

Sv. Peter Damijanov, škof in cerkven učenik.

blagi sestri hodite med ljudmi, kot nebeški poslanki,
i oznanujete Božjo svetost in pravičnost; ene se boj6 in
ogibljejo, ker njena prikazen je osorna, njena beseda ostra,
njena obnaša zapovedovavna; eno pa ljubijo in radi vidijo, ker
njena vnanja postava je ljubeznjiva, njen pogled prijazen, njena
beseda rahla, njena blizota prijetna; in vendar ste obč od Boga
poslani — ime njima je: ostra resnoba pa mila ljubezen.

Peter je bil 1. 1006 ali 1007 otrok iz bogate, pa blaga
revne meščanske hiše v Raveni rojen. Mati, kteri je bilo siroščine
serce oterpnelo, jame ga silno čertiti, ne mara ga več dojiti in
ga čisto zanemari, takd da bi bil moral na pragu svojega živ¬
ljenja glada in mraza poginiti, ko bi se ga sosednja ženska ne
bila usmilila in matere ne bila nagnila bolj po Človeško z de¬
tetom ravnati. Po zgodnji smerti staršev ga vzame oženjen sta-
reji brat ko sitno nadlogo k sebi v hišo, in mu le pičlo reže
grenkega kruha; pusti ga stradati in zanikerno rasti brez od-
goje in uka, pa ne brez vsakdanjega zmerjanja in pretepanja do
9. ali 10. leta. Tedaj mora ubogi deček v šolo, kam? — s svi¬
njami na pašo; to učenje je bilo za-nj najsrečneje, saj je vendar

16 '

244

mogel z zeliščem in sadjem lakoto si tolažiti in z rožicami se
igrati in — pretepanja se ne bati. Zanemarjenost, ki mu preži
iz vdertih oči, iz bledega obličja, iz raztergane obleke, iz telesne
nesnage in iz topega obnašanja obudi usmiljeno serce druzega
brata Damijana, duhovna; kteri ga k sebi vzame, lep d ž njim
ravnd, ga uri v začetnih naukih, in potem pošlje v šolo v Faenco
in Parmo. Zatorej gaje  hvaležni mladeneč kot svojega očeta častil
in se po njegovem imenu „Damijanovega“ imenoval. V šoli se
njegovi bogati in umni darovi krepko razvijajo in z neskerhljivo
pridnostjo kmalo dohiti, kar je bil poprešnja leta zamudil,

245

tak<5 da je bil z najboljšimi učenci verstnik. Po doveršenih šolah
zasede sam lepoznanstveno lečo, kakor je bila navada po vse¬
učiliščih, in s svojim bistroumnim in na tanko vezanim razla¬
ganjem veliko učencev okoli sebe zvabi, kar mu ni samo veliko
hvale pridobilo, ampak tudi obilno zaslužka naklonilo. Ali vso
njegovo prikazen je obsenčevala nekaka osorna otožnost in nje¬
govega serca ni navdajala tista topljena milina, ki življenje zve-
seljuje in delo sladf. Njemu nikdar ni solnce ljubezni v serce si¬
jalo, nikdar ga ni skerbna mati ljubovala, ga ne gladila pri-
jasna očetova roka, ga ne radovala bratovska priserčnost; nje¬
govo mlado gorko serce se je z merzloto odbijalo in njegova
družba se je ogibala; nikdo se ni prijateljsko smehljal njegovi
sreči in veselju, nikdo ni milo vaje žaloval ž njegovimi bolečinami;
— bil je ptujec med lastnimi sorodniki, neznanec med lastnimi
brati in tovarši. Večkrat in globoko je občutil bolečine svoje
osamelosti, pa tedaj je zopet pomislil, ali ni morda ravno Bog,
modri vladar, po očetovsko tako naredil, da bi zraven ljudi
na-n  j ne pozabil, da bi njemu dal celo  svoje serce. Pač je
mikanje in vabljenje počutnosti tudi njega opuhovalo, in mu
mnogo hudega boja prizadelo, pa premagal je je s stanovitno
molitvijo, z romanjem po božjih potih, s postom, z bedenjem
in z raznim mertvenjem, noseč pod mehko obleko derzdvo ra-
ševino. In ko jame vročo mladost meseno želo zbadati, on buh¬
teči plamen spohote zaduši s ponočnim potapljanjem v merzle
vodč. Zlasti pa si je milost Božjo ohranil z miloserčno skerb-
nostjo, ki jo je proti revežem razodeval, ktere je s potrebnim
živežem preskerbljeval, jim tudi sam stregel. — Vedno globeje
korenine je v njem odganjalo prepričanje, da plemenitost in čast
Človekova ni založena v posestvo in vživanje zemeljskih dobrin,
ampak v njegovo hrepenenje in povzdigovanje proti večnemu
in neminljivemu. Dva puščavnika studenca Avelanskega, s kte-
rima se snide in pogovarja ter ju poprašuje po življenji v pu¬
ščavi, in ktera se branita, težek srebern kozarec ko darilo za
njihovega opata sprejeti, ga popolnoma poterdita v sklepu, svetu
se odpovedati, in prave sreče le pri tistem iskati, kteri žalostne
in zapuščene k sebi kliče. Da bi pa svoje moči prav pretehtal,
zaprč se za 40 dni v celico, kjer se v vseh spokornih delih
ostro vadi.

2. Potem se podd v na novič postavljeni samostan menihov
sv. _ Križa studenca Avelanskega (pod apeninskimi gorami v Um¬
briji) v kterem je še pervotna gorečnost živela. Postavil ga je
bil bi. Ludulf, učenec sv. Romualda. Menihi so tam živeli po
dva in dva skup v eni celici, vsak teden so se štiri dni postili
ob kruhu in vodi, vina niso nikdar pokusili, molili so z raz¬
petimi rokami in spali le malo. V ta samostan tedaj stopi Peter
in sicer navadno zatajevanje in pokorjenje še pomnoži takd, da

246

se bratje čudijo njegovi gorečnosti in dušni kreposti. Zraven tega
pa sv. pismo neprenehoma prebira. Tukaj se je izolikal njegov
skalnati značaj, namreč nekako zatajevanje samega sebe in ne¬
kaka posebna neozirnost do sebe in do druzih tudi do zadnje kaplje
kervi. Ker ga vikši zmožnega spozna, zaukaže mu, menihom pri-
digovati in je k popolnomosti napeljevati, kar tolikanj vspešno
stori, da se glas njegovih mertviških (ascetiških) čednosti in nje¬
gove bogoslovske učenosti daleč na okoli razširi. Zatorej ga kot
učenika in pridigarja pokličejo v pompozijski samostan, in dve
leti potem še v druzega, kjer je njegovo delovanje res prav bla¬
goslovljeno bilo. Ko se 1. 1043 verne v avelanski samostan, od¬
loči ga opat za svojega naslednika, po kterega zgodnji smerti
on ko ,,prijor“ vodstvo samostanske družbe prevzame, ktera
pod njim v duhovnih in časnih zadevah vidno raste. Pa ne samo
domačega kloštra je on modro in sveto vladal, ampak vstanovil
je še pet druzih puščavnih naselišč, kterim vsem je vikše po¬
stavil in pravila jim načertal. — Sicer je Peter svojo iskreno
marnost na poglavitni plati obračal le na meniško življenje, ker
je v njem po pravici spoznal zdravilo za tisto po dušni plati to¬
likanj sprideno dobo. Vendar pa je s svojo pisateljsko delav¬
nostjo veliko storil tudi za splošni blagor sv. cerkve. Napisal je
mnogo knjig in listov do papežev in škofov, knezov in opatov,
duhovnov in menihov zoper nerodnosti, ki so se v sv. cerkvi
godile in o ranah, ki so se jej sekale, ktere so se tolikanj bolj
nepopravljive in nezaceljive zdele, ker so mnogo izhajale iz glav¬
nega katoliškega mesta samega, zakaj Rim je bil takrat zapadel
plemenitaštvu v oblast, ki je papežev prestol, škofije in opatije
za zlato prodajalo in tako vsem gerdobnim napačnostim duri na
stežaj odpiralo. Z vso močj 6  se Peter dvigne zoper simonijo ali
prodajanje in kupovanje cerkvenih služeb in dobrin, zoper očitno
razuzdanost in skrivne pregrehe duhovnov in razkriva, ter po¬
pisuje gnjusobo v vsej njeni strahoti in goloti z ostro, brezmi-
lostno, neozirno, nezbirČno, če tudi časi presiljeno besedo, ka-
koršna sicer ni za naša bolj uglajena ušesa, kakoršne pa je bilo
takrat treba, da je čutno vdarila in kaj opravila.

3. Glas njegove učenosti, ktera je bila za tisto vreme res
občudovati, njegovega ognjevitega prizadevanja in nenavadno
ostrega življenja se je razširil po vsej Italiji. Cesar Henrik III.
ga silo naganja, da naj gre v Rim in papežu (Klemenu II.) raz¬
loži žalostni stan cerkve ter popiše spridenost duhovščine, pa
mu tudi pripravnih pripomočkov nasvetuje, kako bi se moglo
tem zgonobljivim nadlogam v okom priti. Peter to cesarsko na¬
ročilo po listu izverši, in papež se p odd sam v tiste kraje, ali
na poti zboli in umerje. Leta 1058 ga izvoli papež Stefan IX.
za kardinal-škofa v Ostiji, da bi njegova luč, na svečnik po¬
stavljena, daleč svetila in bi njegova blagonosna delavnost iz

247

cerkvenega središča tudi okrog po vnanjih krajih segala. Ali
Peter ne mara te časti, in vse prigovarjanje je zastonj, vse
prošnje so prazne, dokler mu papež z izobčenjem (pahnjenjem
iz cerkve) ne zažuga. Le z žalostjo torej in ker se mora iz po¬
korščine, loči se od ljube samostanske samote in se da po¬
vzdigniti na pervi sedež v svetem zboru (med kardinali). Pred
vsem napiše list do svojih tovaršev škofov, v kterem jim od-
kritoserčno razklada, da škofova čast ne obstoji v vnanji sijajni
opravi, ampak v spolnovanji svetih čednosti. Poleg tega tudi
vse svoje življenje naravna: Pridiguje pogostoma tudi po daljnih
cerkvah, kjer je ljudstvo h kaki cerkveni slovesnosti skupaj
vrelo in sicer s tako mogočno in živo besedo, da če je še tako
dolgo govoril, vendar se ga niso mogli naposlušati; vstaja prav
zgodaj na svoja duhovna opravila tudi po noččh, v kterih mu
kaka bolezen še očesa ni pustila zatisniti; obračuje cerkvene do¬
hodke le za dela usmiljenja, nasituje lačne, oblači nage in
oskerbljuje bolnike po mestu in po vsej svoji škofiji.

4. O najtežavniših časih je bil Peter rimski cerkvi in pa¬
pežem s svojo učenostjo, in s prevzemanjemjcaj trudapolnih po¬
slanstev in clel čudovit pomočnik. Po smerti Stefana IX. mogočni
grofje tuskulski Janeza veliterskega škofa na papežev prestol
povzdignejo. Ali Peter si vse prizadene, da bi pravilno izvoljeni
Miklavž II., mož brez madeža, za papeža obveljal in kardinale
za najkrepkejo upornost vnema, da je naposled ž njimi vred v
prognanstvo pahnjen. •— Pod tem papežem je Peter vžival ve¬
selje, da je imenitni lateranski zbor 1. 1059 poterdil, za kar se
je on potegoval, ter sklenil, da svetni ljudje ne smejo biti pri
maši oženjenih duhovnov, in da mora simonija z zgubo službe
kaznovana biti. — V Milanu sta pod skrivnim varstvom velicega
Škofa Gvidona simonija in pa ženitev duhovnov tako silno v na¬
vado prihajala, da so boljši svetni ljudje zarotno zavezo sklenili,
nobenega zakramenta od tacih duhovnov ne prejemati; pleme¬
nitaši pa in derhal sta se za nje potegovala tako, da so se vsled
tega že kervavi boji vnemali. Peter je bil tje poslan, da bi z
vso oblastjo krivico sodil in kaznoval. Sprejm.6 ga spodobno in
on v očitnem zboru svoj posel naznani. Tedaj pa silen hrup po
mestu vstane; ndpačni duhovni podpihujejo narodsko oholost
ljudstva zoper papeževe poslance, namreč da je bila cerkev sv.
Ambroža vedno svobodna, in nobena dekla in služabnica rimske,
da bi bilo torej za njo sramotno od rimskega škofa jej sojeni
biti. Zvon jn tromba skličeta množico in goste trume se vale
proti palači z besnim pertenjem in hrumenjem. V tej preočitni
nevarnosti.se p odd kardinal v cerkev, stopi na lečo z neomaj-
ljivo pokojnostjo, govori krepko besedo in hrup potolaži. Da bi
se, kakor je on zahteval, vsi krivični duhovni odstavili, ni ka¬
zalo, ali s svojo častitljivo resnobo in jedernato zgovornostjo je

248

storil, da so vsi s škofom vred, s prisego poboljšanje obljubili
in se cerkveni pokori podvergli. Da se je Peter pri tem opravilu,
kakor je sam mislil, preveč na mehko plat dal oberniti, to ga
je tolikanj peklo, da bi bil poleg njegovih lastnih besed raji
gobov postal, kakor da je s tem poslom kaj opraviti imel. Tudi
s papežem in Hildebrandom, poznejim papežem Gregorjem VII.
ni bil zadovoljen, ker mu lateranskih postav stran slabih du¬
hovnov nista z dovolj resnim spolnovanjem terdila. Nejevoljni
mož se kar hoče škofovi službi odpovedati, ali v blagor cerkve
mu to ne ob vel j si. Po smerti namreč papeža Miklavža se pripeti
ta žalostna nezgoda, da se dva papeža izvolita; kanonično ali
postavno je izvoljen Aleksander II., cesarska stranka pa mu par-
meškega škofa Kadalova za papeža nasproti postavi. Za Petra
se torej odpre široko polje delavnosti, pisari na vse plati in po¬
tuje, da bi z osebnim pogajanjem vladarje in ljudstva za Ale¬
ksandra pridobil, in ne jenja poprej, dokler namena ne doseže.
Čeravno se on pri svojih trudapolnili naporih za blagor cerkve
na prijaznost ali neprijaznost ljudi Čisto nič ni oziral, pa menda
vendar ni s popolnoma enakodušnostjo čutil, da se njegove raz¬
mere proti papežu in njegovim najboljšim svetovavcem vidno
kerhajo, in da mu posebno spreumni Hildebrand, čeravno ima
ž njim ene namene, vendar v izvoljenji pripomočkov mnogo na-
sprotva. Zatorej ga vedno le želje ženč po tihi puščavi, da bi,
kakor sam pravi, prah svetd s sebe otresel ter duha s pokojem
okrepčal, in pač tudi, da bi ko glavar vseh meniških družeb
po Italiji delal v za-nj veliko bolj priležnem okrožji. Večkrat in
silno je prosil, pa dobil je komaj dovoljenje za nekoliko časa
v Avelan se podati, kjer je z ostro spokornimi vajami — postom,
bedenjem in bičanjem svoje puščavniške želje čezmerno tolažil.
Zavoljo njegove vnetosti in terdne značajnosti ga papeži niso
mogli pogrešati, čeravno prave priserčnosti med njimi nikdar ni
bilo; on namreč ni imel nad seboj nič prav milega in ljubeznji-
vega v navadnem pomenu te besede, pa bil je na vse plati vi-
socega spoštovanja vreden — on, ki je bil živa podoba skalnate
postavnosti. Okužna spridenost tistega časa ga je gnala, da je
ostro besedo kakor meč, ki na vse plati reže, zabadal v dre¬
motne vesti; on ni poznal nobenih prevdarnih ozirov, nobenega
mehkotnega prizanašanja; on se ni anal nikogar, nikogar ne
bal; kjerkoli je bilo treba, je germel z derzovito, razdjavno be¬
sedo zoper krivico, kjerkoli jo je našel, ali je menil, da se godi:
hudo se je zagrozil nad korarji besansonskimi, ker so brevir
sedč molili; on je škofu florentinskemu silo očital, da je enkrat
na potu v očitni gostivni prenočil in tam igral — bičanja je
vreden za to; tudi papežem ni zakrival svoje nezadovoljnosti z
marsiktero postavo in naredbo, ktera se mu dovolj vrezna in
zdatna ni zdela. Ali tudi njegovo najhuje karanje je zadevalo

249

le reč samo na sebi, in kolikor mogoče se je ogibal vsega, kar
bi utegnilo koga žaliti in dražiti.

5. Naposled čez leta so njegove stanovitne prošnje razrinile
vse upore; dobil je od papeža dovoljenje, Rim zapustiti in
v svojo puščavo se verniti, toda s tem resnim pristavkom, da
mu naj nikdar kaj malega poveršnega ne piše, ampak le kaj
spodbudnega in oliranjenja vrednega; zakaj v njegovih mnogo¬
številnih listih se res nahajajo zasoljene šale, ostre pušice, manj
potrebne opombe in vsakoverstne zgodbice. — Redovnik zdaj
se tudi meniškemu poglavarstvu odpovč in ko priprost brat med
brati živi. Ali njegova roka peresa navajena ne more tudi zdaj
ne počivati, njegov glas tudi v puščavi ne omolkniti. Peter pa
ni bil naravnost vse službe oproščen, ampak papež si priderži,
da kedar bo treba, ga bo zopet na delo poklical, in tako je bil
že Čez nekaj mescev v cerkven zbor v Rim pozvan in potem na
francosko poslan cerkvene razdore poravnat in sicer je bilo škofom
naročeno, da ga morajo z ravno tako častjd kakor papeža sa¬
mega sprejeti. Na tem potu pride v Klunji (Clugny), kjer od
posta ves zglojeni, v raševino oblečeni in z železno verigo okoli
ledij opasani spokornik v čudno zadrego zajde: ne v6, ali bi se
nad pobožnostjo in delavnostjo menihov zgledoval, ali nad njih
bogatim posestvom, zadostno hrano in obleko se spotikal. Ko
se verne na Laško, obišče goro Kasinsko, kjer menihe prego¬
vori , da vpeljejo slednji petek post ob kruhu in vodi ter rado-
voljno bičanje. In to šego bičanja samega sebe zavoljo storjenih
pregreh je sploh priporočal. Razširjal je močno post v petek na
čast sv. Križa, urne molitve na čast Matere Božje in njeno po¬
sebno češčenje ob sabotah. — Leta 1069 dobf težavno naročilo
na Nemško iti in v imenu rimskega prestola se zoperstaviti ce¬
sarju Henriku IV. kteri se hoče od svoje . prave in po krivici
zaveržene Berte ločiti; na kneškem zboru v Frankofrodu se obnaša
s tolikanj veljavno krepostjo in zvedenostjo, da Henrik od svo¬
jega sramotnega naklepa odstopi. Na zadnje je bil poslan v Ra¬
veno, da bi, kar je davno želel in prosil, s cesarjem deržeče in
zatorej iz cerkve izobčeno mesto zopet s cerkvijo spravil. Po
srečnem doveršenji tudi tega posla obnemore Petrovo, po ter-
pljenji in pokorjenji zdelano telo in po svetosti, učenosti, čudežih
in trudili slavni mož se ob svoji vernitvi v Rim 22. febr. 1072
v samostanu v Faenci preseli v večnost, prejet plačilo za svoje
boje za postavo in pravico. Njegovo po čudežih mnogo oslav-
Ijeno. truplo je tam pri Cistercijanih visoko češčeno in Faenčani,
po njem veliko nevarnosti rešeni, so si ga za varha in prošnika
pred Bogom izvolili. Leon XII. pa je njegovo češčenje med ve¬
soljno cerkev razširil in ga za cerkvenega učenika razglasil.

Obrazuje se kot puščavnik, ki ima bič v roki in kardinalski klo¬
buk zraven sebe.

250

Olajšanje v bridkosti

©a! vse je lepo in veliko, kar beremo od sv. Petra Damijanovega,
in utegnilo bi se iz njegovih mnogih spisov še kaj krepkih izrekov pri¬
staviti; ali ljubi bralec! vem, da v življenji tega spokornega in delavnega
moža ne moreš veliko najti, kar bi posnemati mogel; vem, da preslab ni¬
kakor ne maraš in ne moreš, njega velikana za zgled si izvoliti. Zatorej
hočem nazaj v njegova otroška leta poseči in prežalo spomladansko cvetico
iz življenja tega sv. moža za-te utergati -— v tem pa naj slednji otroka
Petra posnema. Veš, da je bil od lastne matere zaveržen, od brata pre-
tepan, in je moral svinje pasti. — Kedar se kteremu otroku tako hudo
godi, kakor sv. Petru, da nobeden s prijaznim očesom na-nj ne pogleda,
ni samo v nevarnosti, da telesno hira in umira, ampak v še veči nevar¬
nosti je, da tudi dušno takov ne postane, kakor se je ž njim ravnalo, ne¬
prijazen, osoren, togoten, neusmiljen, sovražen, zločest. Pri sv. Petru pa
ni premagala zla osoda, ampak blago serce. Enkrat, ko svinje pase, najde
zlat denar. Dolgo premišlja, kaj bi si za-nj kupil. In kaj misliš, kaj na¬
posled stori? Blagi deček nese denar duhovnu in ga prosi, da bi za ranj-
cega očeta sv. mašo opravil. — Grlej! to si zapomni in tega se uči od
škofa in kardinala Petra iz njegove zgodnje mladosti, namreč: kedar
ljudjč, če tudi domači in sorodniki, gerdo s teboj delajo, te povsod proč
pehdjo, ti nič tečnega jesti ne dajo, in ti najslabeja opravila nakladajo:
nikar se zavoljo tega nad ljudmi ne togoti! Ravno takrat je ljubezen in
miloserenost posebno lepa, kedar cvete sredi med terpljenjem in krivicami.
Kako milo, skor ginljivo je, kedar popotnik o burni zimi zagleda zalo
cvetico na sneženi trdtini, ali ob ledenem potoku kako prijetno zelenjad:
ali še lepše je dobro serce in usmiljeno djanje sredi med zimo in snegom
preganjanja in terdoserčnosti.

Kedar tedaj se ti hudo godi, in občutiš v sercu veliko žalost, ker
so te n. pr. odstavili od službe, -ktere si bil vreden; ali te pri vikših to¬
žijo ko hudobnega in nevarnega človeka; ali terpiš pomanjkanje in si
bolan, in se te nikdo ne usmili: ravno takrat se premagaj in stori kaj
dobrega,  n. pr. bodi še pridniši pri delu, stori kaj dobrega svojim so¬
vražnikom, daj če moreš vbogajme kaj, obiskuj bolnike, tolaži še bolj
žalostne itd. S tem ne storiš samo kaj lepega, ampak preč potem bo tudi
olajšanje in tolažba z nebes v tvojo žalostno dušo prisijala, kakor bi se
o temni viharni noči černi oblaki pretergali in bi zvezda s sreberno lučjo
na zemljo posvetila.

Molitev.

Oče nebeški! kteri si sv. Petru že v mladosti tolikanj blago serce
podelil, in ga za-nje poplačal tukaj in v nebesih: skaži tudi meni to mi'
lost, da bi me neprijaznost in terdoserčnost ljudi nikdar ne odvračala od
spolnovanja dobrih in blagih del. Amen.

Sj- --

261

24. Svečan ali februar.

Sv. Matija, apostelj.

začetka sveta že se je Božja vladna previdnost posebno
tem čudovito razodevala, da je žalostni pad enega na-
estila z veselim povikšanjem druzega, zgubo na eni plati
s pridobo na drugi preobilno zaravnala. Angelja je greli iz ne¬
beških višav treščil v peklenski brezen, in Bog vstvari, kakor
pravi sv. Bernard, človeka, da bi angeljev prostor v nebesih
zasedal — kakor stoji pisano: ,,Mogočne je s sedeža -pahnil in
ponižne povzdignil. 41  In med ljudmi je na mesto odpadnikov
zmeraj druge vernike postavljal; za terdovratne Jude je poklical
poslušne pogane, za izdajavca Juda je izvolil zvestega Matija.

Po vnebohodu Gospodovem se vernejo aposteljni in učenci
v Jeruzalem, kakor jim je bilo zapovedano, ter ostanejo ondi v
stanovitni molitvi pričakovaje prihoda sv. Duha. V začetku si je
bil izvolil Gospod 12 aposteljnov. To sveto skrivnostno število
se je bilo po nesrečnem koncu Juda Iškarjota za enega zmanj¬
šalo; ali moralo je dopolnjeno biti, preden pride sv. Duh iz
nebes s svojo lučjo in močjd, da bi se verniki tolikanj terdneje
zbirali okoli popolne apostolske družbe. Zatd vstane tiste dni
Peter sredi bratov (bila pa je množica ljudi okoli sto in dvajset,
med njimi tudi Marija, prečista Devica in druge pobožne žene
ter sorodniki Gospodovi) in reče: „Možj4 bratje! dopolniti se
mora pismo, ktero je prerokoval sv. Duh po Davidovih ustih
od Juda, kteri je bil vodnik tistim, ki so Jezusa vjeli; kteri je
bil med nas prištet in je prejel del te službe... . In se je obesil
in se razpočil in se po , sredi razpočil in se je izsul ves njegov
drob.... Zakaj pisano je v bukvah psalmov (68, 26.): Naj bo
pusto njih prebivališče, in nihče naj v njem ne prebiva, in:
Njegovo škofijstvo naj kdo drugi prejme (108).“ Zdaj popiše
lastnosti možd, kteri naj bo namesto Juda za aposteljna izvoljen,
ter pravi: „Teh mož tedaj, kteri so bili z nami zbrani ves čas,
v kterem je Gospod Jezus med nami prebival, od Janezovega
kersta do dne, ko je bil od nas v nebo vzet, teh eden mora
biti z nami priča njegovega vstajenja. 44  Peter in aposteljni v tako
imenitni zadevi niso hoteli sami razsojevati in iz lastne oblasti
Judu naslednika postavljati, zatorej so vsej zbrani množici izro¬
čili izvoliti za to vrednega moža. ,,In so postavili dva, Jožefa,
kteri je bil imenovan Barzaba s primkom Pravični, in Matija. 44
Kaj je tedaj aposteljnom storiti? Ali naj sami enega teh dveh
med svojo izvoljeno družbo vverstč? Ne; apostelj mora od Go-

252

spoda samega poklican Tbiti. In na dalje: ali so mogli aposteljni
poleg svojega človeškega prevdarka na tanko presoditi, kteri teh
dveh. po vnanjem enako zaslužnih mož je bolj vreden apostolske
službe? Zatorej se z gorečo prošnjo obernejo do vsevednega
Boga in njemu, kteri notranje sere preiskuje, preimenitno raz¬
sodbo izročč ter vsi molijo rekoč: „Ti Gospod, ki poznaš vseh
serca, pokaži, kterega si izvolil izmed teh dveh, da prejme
mesto te službe in apostolstva, od kterega je odpadel Juda, da
je šel v svoj kraj. In so vadljali za nju, in vadljej je zadel Matija
in je bil prištet enajsterim aposteljnom.“ (Dj. ap. 1, 15—26).

%  Oba ta dva moža sta bila med učenci Jezusovimi ves

253

čas, kar je očitno na zemlji učil; oba priči njegovega vstajenja
kot najimenitnišega dokaza, da je Jezusov nauk Božji nauk; oba
tudi izverstna po svetosti svojega življenja. Djanje aposteljnov
pa Jožefa (Jozesa) pervega imenuje, zatorej se zdi, da so ver¬
niki bolj na-nj kot na Matija svoje misli in želje obračali, zakaj
njegova svetost je bila tako glasovita, da so ga verni nazivali
„pravičnega.“ Bil je tudi izmed bratov Jezusovih, to je njegovih
sorodnikov, ker je bil sin Marije Kleofove, torej brat aposteljnov
Jakoba mlajšega in Juda. Vendar čeravno tolikanj svet, slavljen,
in ljubljen od aposteljnov in vernikov, Gospod ga ni v apostol-
stvo poklical ampak Matija. — Matijevo rojstno mesto je bil
Betlehem. Njegovi plemeniti in bogati, zavoljo svoje pobožnosti
Bogu in ljudem prijetni starši so ga z vso skerbnostjo odgoje-
vali. Sv. Očetje in drugi pisatelji mu enoglasno spričevanje da¬
jejo, da je bil od zgodnje mladosti zgled čistosti in pobožnosti
ter je ogibaje se vseh otročjih igrač razodeval resnobno postav-
nost. Vedno je prebiral sv. pismo in premišljeval postavo, ter
na tanko spolnoval njene zapovedi, in tako je po napeljevanji
svojega verlega učenika Simeona, tedanjega velicega. duhovna
(berž ko ne tistega, ki je bil v tempeljnu ob času Marijinega
očiščevanja) v kratkem dosegel popolno vednost postave in pre¬
rokov. ,,Bil je po telesu brez madeža, čist po duhu, prebister v
razlaganji sv. pisma, v svetovanji previden, prijetnega in glad¬
kega govorjenja, poln miloserčnosti, v sreči ne napihnjen, v ne¬
sreči terden; in kar je v duhu sklenil, to je krepko tudi v djanji
izpeljal . 44  Vadljej pa, ki ga je zadel, svetu njegovo čednost in
svetost bolj razjasnuje, kakor vsaka druga hvala. In v čem se
je njegova svetost posebno svetila, da je bil izmed tolike mno¬
žice on kot najsvetejši od vsevednega Boga izbran? Dve po¬
glavitni Čednosti duhovni pisatelji nad njim posebno hvalijo;
perva je podlaga, druga je verh vse čednosti, namreč njegova
ponižnost in pa ljubezen do Boga. Sv. Matija ni bil kakor drugi
aposteljni priprost, neučen mož, ampak dobro zveden v sv.
pismu in v drugih duhovskih učenostih pač tolikanj izolikan, da
bi bil kot luč tiste dobe svetiti mogel; in pri tej svoji učenosti,
spričujejo vsi pisatelji, se je on vedno obnašal le tihotno, po¬
nižno, skrito med ljudmi; in ravno zavoljo tega mislijo, da ga
previdnost Božja ni brezpomenljivo dala nazivati „Matija , 44  par-
vulus Dei, otrok Božji, da bi bila vesoljnemu svetu znana nje¬
gova ponižnost. „Čeravno je bil najbolj učen, vendar se ni po¬
vzdigoval, ampak poleg svojega imena si je prizadeval zmeraj
le majhnega in ponižnega se skazovati ter si dobro zapomnil
besede modrega: „Kolikor viši si, toliko bolj se v vsem po¬
nižuj . 44  Ko so torej o izvoljevanji novega aposteljna goreče mo¬
litve zbrane množice proti nebu puhtele, s kako ponižnim sercem
vendar je moral takrat Matija Boga prositi, da bi najvrednišega

254

na prazni apostolski sedež posadil! In ravno ta ponižnost je sto¬
rila , da so se nebesa na-nj ozerla. To je hotela tudi sv. cerkev
izreči, ker je za današnji praznik odbrala evangeli od ponižnega
nasledovanja Kristusovega (Mat. 11,) in na Matija obrača tiste
besede Jezusove: „Hvalimo te, Oče, Gospod nebes in zemlje,
da si to skril modrim in razumnim in razkril malim itd.“ —
Kar pa njegovo ljubezen zadevlje, ima ona dovolj spričevanja
iz tega, da je bil Matija za aposteljna od Tistega izvoljen, ki je
postavil ljubezen kot znamenje, po kterem naj se njegovi učenci
od druzih razločijo. 44  Poln ljubezni je vse svoje dušne in telesne
moči daroval za čast Božjo in za blagor bližnjega, in on je
slavljen od vseh zavoljo svoje čezmerno plameneče ljubezni. 44

3. Na binkoštni praznik prejme z druzimi aposteljni vred
sv. Duha in spotoma začne oznanovati Kristusa križanega, ko
pravega Mesija. Ko se aposteljni po vsem svetu razkropč, ozna-
nuje Matija sv. evangeli najprej po Galileji. V svoji apostolski
gorečnosti prehaja mesta in vasi, poterjuje resnice svojih naukov
z mnogo čudeži, in jih veliko veliko Kristusovi veri pridobi. Po¬
tem preganja temine poganske z evangelsko lučjo po olcrajinah
Macedonije, Kapodocije in okoli kaspiškega morja in naposled
ga Gospod na apostoljsko delo pokliče v Etiopijo ali zamorsko
deželo. Po vseh teh krajih jih je brez števila iz malikovavske
slepote pripeljal v milo svetlobo in zveličavno naročje katoliške
cerkve. Od posebnih prigodeb na njegovem apostolskem popot-
vanji legenda le naslednjo pripoveduje. Enkrat hočejo pogani
njegovo vero in svetost na poskušnjo djati in mu podado stru¬
pene pijače, ktera je slednjega, kdor jo je pokusil, oslepila.
Matija jo izpije v imenu Jezusovem in nič mu ne škoduje. Za
njim jo pije 250 poganov — menda da bi poskusili moč tudi
svojih malikov — in vsi oslepč. Apostelj položi roke na-nje in
berž spregledajo. Ali hudobni duh jim misel obudi, da bi ga
umorili; tri dni ga iščejo, pa ga ne vidijo, čeravno je med njimi.
Tretji dan pa se sam pred-nje postavi; zgrabijo ga in v ječo
pahnejo. Gospod pa ga po čudežu reši in Matija s prešnjo goreč¬
nostjo evangeli oznanuje. In ko nekaj terdovratnežev zemlja žive
požre, se jih veliko spreoberne. — Pri spreobračanji ljudstev k
pravi veri pa je bila njegova poglavitna skerb, da je je tudi
resnično keršanskega življenja privajal. Sv. Klemen aleksandrijski
pripoveduje, da je sv. apostelj novokerščenim pri podučevanji
posebno zaterdoval potrebo zatajevanja samega sebe, in križanje
mesenega človeka ž njegovimi počutki in željami vred. Zatorej
je večkrat ta-le nauk ponavljal: Sedanje reči samo le občudovati,
ne pa svojega serca na-nje navezovati; da moramo svoje meso
s tem krotiti in mertviti, da mu ničesar ne dovolimo, karkoli
njegovo ndpačno poželenje zahteva; skerbeti naposled, da duša
po veri in po spoznanji resnici vedno večo rast in krepost do-

255

biva. Tudi je opominjal, da moramo bližnjemu dober zgled da¬
jati in za-nj moliti. Dobremu zgledu in molitvi je tolikanjo moč
prilastoval, da je večkrat rekel: Če sosed vernega greši, tudi ta
ž njim greši. Ce namreč sosedu dober zgled dajemo in za-nj mo¬
limo, bo dober postal in se veliko grehov obvaroval. Če mu pa
slab zgled dajemo, ga bo le prerad posnemal in njegovega greha
bomo tudi mi deležni. — Njegove navadne besede so bile: Če
se napuh tudi do nebes povzdigne, vendar bo le v pekel pah¬
njen; in če se ponižnost tudi do pekla poniža, do neba bo po¬
vzdignjena. — Ti nauki tedaj so zgolj taki, ki z nauki Kristu¬
sovimi za djansko življenje popolnoma soglasvajo: „Kdor hoče
moj učenec biti, zatajuj sam sebe itd. u  „Učite se od mene itd.“
„Naj tvoja luč sveti pred ljudmi, da vidijo tvoja dobra dela in
hvalijo Očeta, ki je v nebesih.”

4. Proti koncu svojega apostolskega delovanja pride v ju¬
dovsko mesto Griskalamo, oznanuje evangeli in terdno in jasno
spričuje iz Mojzesovih bukev in iz pi’erokov, da je Jezus Kristus
pravi Mesija in Odrešnik sveta. In resnico svojih besed zopet
poterjuje z izreki sv. pisma in z mnogo čudeži. Ko enkrat zopet
v shodnici pridiguje, mu Judje terdovratno ugovarjajo in celč
presveto imč Jezusovo preklinjati začnč. Ko pa sv. Matija ven¬
dar ne neha z vso krepostjo spričevali resnice keršanske vere,
se Judje tako stogote, da ga vverižijo in tirajo pred takratnega
velicega duhovna Anijana, zlobnega in ošabnega človeka, ki
se je štel med Saduceje, kteri so celč vstajenje od mertvih tajili.
Tukaj smo, pravijo, zgrabili necega učenca tistega v smert ob¬
sojenega Jezusa, ki se je Simi. Božjega imenoval, ker je po uli¬
cah in shodnicah ljudstvo zapeljeval; povej, kaj je ž njim storiti.
Mnogo smo ga popraševali iz postave, pa na vse je kaj na tanko
odgovarjal, in vendar zoper Postavo ravnih Tudi se hvali, da
je bil Simeon njegov učenik. Ker je imenitnega rodii in pri ljud¬
stvu veliko velja, nismo brez tvoje sodbe nič hoteli začeti. Sicer
pa ni ne mesta ne vast več, kjer bi ta hudobni Človek ne bil
Mojzesa in Postave zasramoval in svojih zblod ne razširjal; to
ti mi dokažemo. — Anijan reče: Ker nam in našemu rodu nič
ne koristi, da se Jezusov nauk razširja, pripeljite ga pred zbor;
ako je iz abotne nevednosti tako učil, naj to s pokoro popravi,
ako ne, ga bomo vedeli sami pokoriti. Matija pripeljejo; Anijan
ga pogleda in reče: Ves svet vč, v kakošno sramoto je naš na¬
rod prišel ne po lastni krivici, ampak po hudobnežih, ki so se
nam znejeverili. Poginili so in njih nauk ž njimi. Najhudobniši
pa je bil Jezus nazareški, ki je Postavo zaničeval in jih s svo¬
jimi znamenji preslepil; zatč je pa tudi spodobno kazen prejel.
Mojzes je sv. Postavo od Boga prejel; preroki so jo z besedo in
z djanjem poterjevali in čudeže delali, kakoršnih Jezus ni mogel.
Mojzes je z Gospodom, kakor s človekom govoril; Elija se je

250

v ognjenem vozu proti nebu peljal; Elizej je mertvega obudil,
pa nobeden izmed njih se ni Boga  imenoval, nobeden ne nove
Postave si izmišljal.“ Po nadaljnem enacem brezbožnem prekli-
njevauji tudi tega učenca Kristusovega, ker njegov nauk ozna-
nuje, za najbolj nevarnega in največe kazni vrednega hudodel-
nika oklicuje. Sv. Matija pa roke in oči proti nebu povzdigne in
pred zborom tako-le govori: „Vi, ljubi bratje, me tukaj hudo¬
delstva obdolžujete, kterega nikar ne tajim in se ga tudi ne
sramujem, pa tudi nobene kazni za-nj ne zaslužim. Kristijan biti
in kristijan ostati, ni nobena pregreha, ampak čast in slava.
Zakaj Gospod sam govori po preroku: „Poslednje dni bom svoje
služabnike po druzem imenu imenoval. 41  Verujem, da je Jezus
nazareški, kterega ste vi izdali in zatajili, pravi Božji Sin, od
vekomaj ž njim enega bitja in ene hvale vreden. To terdim s
sercem in oznanujem z ustmi. Jaz sem služabnik Kristusov in
ostanem do zadnjega trenutka svojega življenja. 44  — Tedaj si
Anijan maši ušesa in škriplje z zobmi ter kriči: „Boga je pre¬
klinjal! Naj sliši postavo: „01ovek, ki preklinja svojega Boga,
naj nosi svojo pregreho. In kdor preklinja Gospodovo imč, naj
smerti umerje; s kamenjem naj ga posuje vsa množica, naj si
je bil on vojak ali ptujec. 44  In zbor po praznem prizadevanji,
da bi sv. Matija z raznim obetanjem in žuganjem od Kristusove
vere odvernil, enoglasno sodbo sklene: ,,Tvoja usta so zoper te
govorila, tvoja kri nad-te pridi. 44

5. Hitro zgrabijo sv. učenca Gospodovega in ga vlečejo
ven pred mestna vrata, da bi ga kamnjali. Tukaj apostelj še
enkrat množici spregovori, ter reče: „Ljubi bratje! zakaj me
hočete umoriti? O vi hinavci! kako resnično je prerok od vas
govoril: „Hlepeli bodo po duši pravičnega in nedolžnega bodo
obsodili. 44  Tedaj poklekne ter zahvali Boga za dar sv. vere in
za čast, da sme zavoljo vere terpeti in umreti. Tudi moli za
zveličanje vseh pričujočih in za blagor cele dežele. Potem pri¬
stopite dve priči in položite poleg postave roke na-nj in še en¬
krat zoper njega pričati. Komej te dve kamen na-nj veržete, že
odivjana derhal z oglušnim krikom po kamenji seže in je tako
dolgo na-nj luča, da se na pol mertev na tla zgrudi. Gmiraje
še povzdigne roke proti nebu, da bi svojo dušo Gospodu pripo¬
ročil. Zdaj pristopi rimski rabelj, in mu s sekiro glavo odseka.
To se je zgodilo 24. febr. 1. 64. — Kristijani njegovo truplo ča¬
stito pokopljejo, ktero je potem cesarica sv. Helena v Rim pre¬
nesla. Pozneje je bilo nekoliko teh sv. ostankov v Trevir po¬
slanih, kjer se še zdaj v krasni, temu aposteljnu na čast sezidani
cerkvi hranijo in visoko častč, ker sv. Matija je poseben varh
tega starega in slavnega mesta.

257

„ln vadljej zadene Matija.“

ILjudje vadljajo, Bog pa vadljeje obrača, in poleg njegove  pre¬
vidnosti in volje padajo. Ne zavoljo lastnega zasluženja in lastne pravič¬
nosti, ampak po Božji prosti volji je bil Matija za apostolsko službo iz¬
voljen in na enega dvanajsterih kneških sedežev čez Izrael posajen. Vernik
torej naj se ne hvali s svojo vero, pobožni ne s svojo čednostjo, visoki
ne s svojo imenitnostjo, učeni ne s svojo vednostjo, bogati ne s svojini
premoženjem —- le vadljej ga je zadel; teh prednosti si niso sami pridobili,
ampak le ko dar in milost od zgorej prejeli, kakor prejema zemlja solnce
in dež. — Vadljej zadene Matija, prelepi, preimenitni vadljej apostolstva:
da bo posedel ključe nebeškega lrraljestva in imel oblast vezati in odve¬
zovati na zemlji, da bo kot veliki duhoven blagoslovilo in spravno stal
med Bogom in ljudmi. Tudi nas je po Božjem usmiljenji vadljej zadel,
ki nam je blagor in zveličanje prinesel: blagotni vadljej namreč, da smo:
v keršanski veri rojeni in izrejeni, in smo izvoljeni za deleže nebeškega
kraljestva. Tisti dan, ko smo mi zagledali luč svetd, se je po družili de¬
želah in okrajinali zemlje še na tisoče ljudi rodilo, kteri, v temi pogan¬
stva izrejeni, od modrega, z očetovsko skerbnostjo vladajočega Boga in
njegove neizmerne, večne ljubezni nič ne vedo, kteri Kristusa in njego¬
vega zveličavnega nauka ne poznajo, kteri so brez vsega veselega zaži¬
ranja v srečno večnost, kterim je svet le velika igrača, življenje le slepa
osoda, zemlja le prostorna puščava, na kteri jim razun nekoliko po-
čutne slasti nobena cvetica pravega veselja ne klije. — Matija je deležen
časti, pa tudi bremena apostolskega, namreč pretežavne dolžnosti evangeli
oznanovati o trudu, terpljenji in preganjanji, o muki in smerti. Tudi mi
vsi smo nekako apostolsko službo prevzeli: sv. kerst nam je naložil dolž¬
nost evangeli oznanovati, cerkev Kristusovo zidati in kraljestvo Božje z
naukom in zgledom širiti, slednji po svojem stanu in po krogu, v kteri
ga je Bog postavil — kdor namreč je Kristusov, mora tudi Kristusovo
delo veršiti, kakor že more. Vsem vernim govori apostelj: „Vi ste izvo¬
ljeni rod, sveto ljudstvo, da oznanujete visoke lastnosti Tistega, ki vas je
iz teme k luči poklical.“ Ne da bi hodili s križem in z evangeljskimi bu¬
kvami tje v daljne kraje, čez morje, v ptuje dežele, k divjim ljudstvom:
saj imamo donia dovolj nagiba in priložnosti za to pod domačo streho, v
domači okolici, v okrožji lastnega bivanja. Očetje in matere naj usta od¬
pirajo pred lastnimi otroki, naj njihova serca in oči proti nebu obračajo
in je uče moliti: Oče naš! kteri si v nebesih; naj jim pripovedujejo od
Zveličarja, kako je kot deček bil tako pobožen in ljubeznjiv in pokoren
in kako je rastel v modrosti in milosti pred Bogom in pred ljudmi. Go¬
spodarji in zapovedniki naj pred svojimi podložnimi ne zaklepajo ust za
Boga in čednost; naj je podučujejo v veri in v čednostih, ki so sad vere:
čistosti in pobožnosti, ljubezni in zvestobi, pokorščini in poštenosti. Možje
slednjega stanu in slednje verste naj po druščinah, v kterih prešernost in
skrunljivost vse sveto zasramuje, z 'resno besedo Božjo svetost pa tudi —
sodbo Božjo oznanujejo. Mi vsi moramo med seboj, slednji po svoje in
ob svojem času, z besedo in z djanjem apostelj in oznanovavec sv. vere
biti. — Sv. Matija se obrazuje večidel s sekiro na rami, s sekiro vso ker-
vavo. Navadni koledarski pregovor pravi: „Sv. Matija led pobija. “ Da bi
se pač te besede v duhovnem pomenu nad nami vresničile: da bi se po
njegovi priprošnji led naših sere razbil in zmerznjena zemlja se otajala,
da bi Božja spomlad va-nje prišla, cvetice odgnala in sad obrodila — sad
ljubezni do Boga in do ljudi, ki so otroci Božji.

Življenja svetnikov in svetnic božjih. I. zv.

17

258

Cerkvena molitev.

Bog! kteri si sv. Matija svojih aposteljnovtovarštvu pridružil, dodeli,
da na njegove prošnje tvoje priserčno usmiljenje do nas vselej občutimo.
Po Jezusu Kristusu, Gospodu našem. Amen.


25. Svečan ali februar.

Sv. Valburga, devica.

S|!Fosebna, čeravno ne ljuba prikazen pri zgodovinarjih sred-
jkpnjih stoletij je ta, da jim, kakor se zdi, tiha lepota in ve-
* ličast keršanskega življenja sama na sebi ne zadostuje, am¬
pak da je treba jo s kakovim čudnim pristavkom, nališpati in
zlasti z lesketom imenitnega rodovinstva jo se bolj oslaviti. Tako
tedaj so tudi pozneji popisovavci življenja sv. Valburge in njenih
bratov pripovedovali, da je bila kraljevega rodii, da je bil njen
oče sv. Rihard, kralj na Angleškem, in njena mati sv. Vuna, da
je v Rim in Jeruzalem romala itd. Ali tega učeni preiskovavci
zgodovine nikakor ne poterdijo, ker noben poprešnji pisatelj tega
kaj ne opomni. Res pa je, da je bila ona hči plemenitih anglo¬
saksonskih staršev in da je bila njena mati sestra ali vsaj bližnja
sorodnica sv. Bonifacija, aposteljna na Nemškem. — Pobožnost
njenih staršev se jasno razodevlje v svetosti njihovih otr<5k. Prava
keršanska odreja je zasejala seme sv. vere in zasadila kal strahii
Božjega v nježne persi deklice; rastla je v preblagem miru ne¬
dolžnosti in se je gibala po hrupnih prostorih očetovega doma
kakor v tihotni samoti, pečaje se z molitvijo, s pobožnim bra¬
njem in s primernim delom. Ne vdarjena od puha svetd, in nje¬
govih sladnosti pristopi v nunski samostan, da bi cvet svoje
mladosti in svojega devištva tistemu ženinu darovala, ki med
limbarji biva.

2. Ko njen brat tri leta star nevarno zboli, starši zaoblju¬
bijo, da ga hočejo, če ozdravi, kteremu samostanu izročiti.
Ozdravi. In ko peto leto dopolni, bil je zali nadepolni deček
sprejet v samostan. Ondi v sv. učenosti in v duhovnem življenji
visoko napredva. Po šegi tedanjih Anglosaksoncev, ki so po¬
sebno radi v Rim romali, sklene tudi on vse zapustiti in v Rim
romati. Po dolzem prizadevanji pregovori tudi očeta in Vunebalda
brata, da gresta ž njim (1. 720). V Luki oče zbolf in umerje.
Brata dalje v Rim popotovata, Vilibalda pa čez dve leti serčna

g^afflbmrga g.TMMst gJJiplUft.

želja se v sv. deželo pelja, iz ktere čez 7 let pride k menihom
na goro Kasinsko, kjer ostane deset let. Neka priložnost ga pri¬
pelje v Rim, in ko papež Gregor III. njegov prihod zve, ga po¬
kliče in naznani, da je Bonifaci, apostelj na Nemškem, pri apo¬
stolskem sedeži prosil, da bi mu Vilibalda za pomagača med
frankovsko ljudstvo poslali. — Vunebald pa, ki je bil po od¬
hodu Vilibaldovem še 9 let v Rimu ostal, samotno živeč, se
verne potem v domovino, da bi še več sorodnikov nagnil svet
zapustiti in le Bogu se posvetiti. Po srečnem vspehu se zopet
verne v Rim. Bonifaci, ravno pričujoč, ga kar seboj na Nemško
vzame. Poleg. stričeve želje pošljeta zdaj brata serčno prošnjo do
Valburge svoje sestre, da naj k njima pride na Nemško, da bi

260

njihovo prizadevanje z vstanovljenjem ženskih samostanov in
podučevanjem ženske mladosti podpirala ter pospeševala. Pobožna
devica se veseli blagonosnega dela bratov in serčno želf po
pičli svoji meri in m6či se ga vdeležiti; ali ona se ženske bo-
ječnosti trese pred tolikimi nevarnostmi na tako dolgem in te¬
žavnem popotvanji — išče torej pomoči in razsvetljenja pri Ti¬
stem , „ki edini je prava pot in prava luč.“

3. Po molitvi razsvetljena in okrepčana, zapusti domovino
in z okoli 30 plemenitimi devicami in vdovami na daljno Nemško
na ladiji odveshi. Med tovaršicami ste bili tudi njeni sorodnici
sv. Tekla in sv. Lioba. Kakor namreč kalamit ali magnet z rahlo
silo železo na-se vleče, tako je Valburgin zgled nagnil bogo-
Ijubne ženske do sklepa, do djanja, na ktero le misliti bi jih bilo
groza poprej. O vožnji vstane hud vihar. Kakor visoke gore se
kopičijo valovi in se pobijajo z divjim Šumenjem. Ladija je plju-
skana v sterme višine in hipoma zadegana v temne globine,
kakor bi se rušil neba obok in se snemali tečaji zemlje:
strah in omamna plahota stiska serce in usta pobožnim ženam,
le v  Valburgi zaupanje v Boga ne upade. Ona kliče tje v vihar:
„Ce tudi so ti valovi mogočni, ti, o Gospod v višavah, si še
mogočneji; ti zapoveduješ silovitemu morju in krotiš njegove
kipeče valove!“ Tedaj vstane in zapove v imenu Jezusovem vi¬
harju in morju, in glej! njena molitev je uslišana — bobneče
germenje potihne, divji vihar se poleže, razdraženo valovje se
pomiri, temni oblaki se razžend — nebo se posmehlja z jasnim
obličjem in ladija mirno po morji plava. Ko stopijo na suho,
najprej Boga za srečno rešitev zahvalijo. Potem se poda sv. de¬
vica s tovaršicami k sv. Bonifaciju v Moguncijo, ki je z bratom
Vilibaldom (1. 740) z največim veseljem sprejme. Iz Moguncije
se poda z nekoliko tovaršicami in z Bonifacijevim privoljenjem
v Turingijo k bratu Vunebaldu, ki je bil vikši več samostanov,
ker so želele pod njegovim vodstvom samostansko živeti. Z nje¬
govo pomočjo postavi Valburga samostan; tukaj se posveti tihi
skriti službi Gospodovi, se vadi v vseh čednostih, si prizadeva
vedno bolj popolnoma in sestram z zgledom in naukom vedno
koristneja biti. Ali v kratkem Vunebald zavoljo raznih okoliščin,
zlasti da se umakne časti, ki se mu je skazovala, Turingijo za¬
pusti in gre z bratom Vilibaldom, ki je bil škof v Ajhštetu
(Eichstaedt), da bi si tam v kaki puščavi nov samostan postavil.
Kes najde tam z gozdom obraščeno, njegovim željam prav po-
strežno okrajino; on jo kupi, potrebi in najprej tam postavi
majhno cerkvico in zraven nekoliko celic; in ta samostan je
Ilajdenhajm imenoval. Ko Valburga s tovaršicami svojimi iz
Turingije za njim pride, tudi njim za samostan blizo unega po-
škerbi ter jim Valburgo za predstojnico izvoli. Oba sta menihe
in nune več let z modrostjo in svetostjo vodila. Ko pa Vunebald

261

1. 761 ali 762 umerje, škof in brat Vilibald vodstvo obeh sa¬
mostanov Valburgi izroči. Pač so jej morali persi razni osupni
dvomi preplivati, ali je ona zmožna za tako opravilo; pač je
plaha gledala butaro tacih dolžnosti: pa zaupala je v Boga, ki
je v slabih mogočen in je tudi o nji mogočen bil. Njeno živ¬
ljenje je bilo v nebesih, njeno serce se je Boga vsepričujočega
oklenilo — njena duša je bila vedno pri njem. — Povsod ga
vidi pri molitvi in pri delu, v veselji in žalosti; njene misli in
čutila, njeno besedovanje in djanje je bilo le na Boga obernjeno
in pa na večnost. Bivala je na zemlji le, kakor bi imela kakov
opravek postoriti, in doveršila ga je z vso pridnostjo in natanč¬
nostjo. Oskerbovala in verdevala je samostanske zadeve s pre¬
metenostjo in razvidnostjo, z močjo in terdnostjo, zakaj misel
na Boga je bila nagib in pravilo njenega djanja; ta misel pa
je sveta — ne dopusti nobene samopridnosti in slavohlepnosti;
je visoka ■— ne mara za nič nizkega in ničnega; je resnobna,
— ne terpt nič polovičarskega, nič puhlega in igračarskega.
nikdar nikoli ni bila brez dela, ampak kar jej je mimo pre¬
mnogih opravil še časa ostajalo, zvesto ga je obračala za molitev
in premišljevanje, s čimur je zadobivala tisto razsvetljenje, kre¬
post in ljubezen, ki jo še zdaj tolikanj slavi. —

4. Sloves njene pobožnosti in modrosti pridobi samostanu
mnogo visocih in bogatih podpornikov in prijatlov, ki so ga
obdarili z velicimi posestvi in druzimi priboljški ter mu pri¬
pravili čezzadostne dohodke. Pa Valburgi je bila čezobilnost te-
živno breme in z dvor na potu duhovnega življenja; vedela je,
da denar in blago persi stiska, oči slepi, serce na zemljo na¬
klepa in roke za delo hlapi. Zatorej je obderžala le, kar je bilo
potrebno, in vse drugo je razdelila med tiste, ki so pomanjkanje
terpeli. Bog je roko radodarno proti nji iztegnil, kako bi jo ona
proti drugim kerčila. — Dobrotljivost in pohlevnost ste najlepši
diki pobožnosti in njeno podobo v najlepšo luč postavljate. Val¬
burga je imela poseben dar, svoje podložne z ljubeznijo in po¬
hlevnostjo vladati in po potu zveličanja voditi. Odnehala je od
svoje pravice, kjerkoli je zapazila termoglavno upornost; poter-
pežljivo je molčala, kedarkoli bi beseda nič zalegla ne bila. Po-
terpela je nagajanje, presojevanje in razžaljenje in je slabosti
druzih z ljubeznijo zakrivala; kjer pa je zavoljo Boga morala
svariti in grajati, storila je to tako, da ni nikjer napravila ne
najmanjšega serda. Zatorej pa je tudi Bog njeno pohlevnost in
dobrotljivost s čudeži oslavljal. — V cerkvi v Hajdenhajmu je
imel nek Gomerand cerkvenčevo službo in sicer je imel sveče
prižigati. Ko hoče enkrat po opravljeni zvečerni molitvi v obed-
nico iti, poprosi ^ga luči, ker je bilo grozno tema. Ta jej prošnjo
osorno odreče, liho in pohlevno poterpl Valburga to razžaljenje
in ko druge sestre večerjajo, gre ona brez večerje v celico in

262

moli. Kar v migljeji tak žar po spavnici nastane, da ves samo¬
stan razsvetli in do dne terpl Ko sestre stermeče v Valburgo
gledajo, ona z jokom reče: ,,Zahvalim te, o Gospod! da si v
poživljenje naše serčnosti se ponižal, ter nas s tolažbo svoje luči
razsvetlil; le tvoja milost je to storila.“ — Blizo Hajdenhajma
imenitnemu gospodu hčerka nevarno zboli in velika je žalost v
gradu. To zvč sv. Valburga in se že pozno zvečer sama napravi
na pot proti gradu ter prosi ondi kot popotnica prenočišča. O
njenem ter kanji začnd psi grozno hudo lajati in se zaletovati
proti vratom, skozi ktera je bilo Valburgi iti. Grajščak urno
priteče z družino, da bi je zlobni psi ne raztergali. Valburga
pa je mirna ter reče: „Ne bojte se, zakaj jaz sem Valburga,
služabnica Kristusova, in on me varuje, da se mi ni bati no¬
bene nevarnosti. 44  Komaj grajščak ime Valburgino sliši, približa
se jej z vsim spoštovanjem, ter imenitno in sveto devico pelje
v grad. Ker je že noč, hočejo jej spodobno počivališče pripra¬
viti; ali ona prosi, da naj jej posteljejo v sobi bolnega deteta
ter jo ondi samo puste. Dete pa so obhajale že smertne težave.
Zatorej se. čudijo vsi tej Valburgini želji, ali ona je tolaži, da
njen prihod veljd le njegovemu -ozdravljenju, samb ako imajo
terdno zaupanje v Boga. Tedaj duri zaklene, poklekne in moli
vso noč k svojemu nebeškemu ženinu, da bi po svoji vsegamo-
gočnosti deklici zdravje povernil in tako ne samb njenih staršev,
ampak tudi druge tamošnje prebivavce, ki so bili v sv. veri še
zelo nevedni, k boljšemu spoznanju in k veči ljubezni pripeljal.
Ko dan napoči, duri odklene, starše pokliče in ko v svoje naj-
veče in najveseleje stermenje deklico čisto zdravo zagledajo, hva¬
lijo Boga, padejo pred svetnico na kolena in jej ponujajo vsa-
ktere dragocene darf. Ona jih ne mara prejeti, ampak starše le
opominja, da naj zvesto Bogu služijo in le njega ljubijo. N at d
se zopet verne v samostan.

5. Tako je sv. devica živela in verdevala kot samostanska
predstojnica še sedemnajst let po Vunebaldovi smerti in je bila
z bratom Vilibaldom pričujoča, ko je bilo 1. 777 njegovo sv.
truplo slovesno vzdignjeno in v novo lepšo cerkev preneseno.
Kmalo potem 25. febr. 1. 778 ali 779 je bila tudi ona po kratki
bolezni v njegovo rajsko družbo poklicana. Po smerti je zado-
bilo njeno truplo nebeško lepoto, in prijetni duh, ki je iz njega
puhtel, se je razširjal po vsem samostanu. Ko se ga neki moški
dotakne, jame se tresti in kerčiti v gotovo znamenje, kako Čista
devica tudi po smerti svoje deviško truplo oskrumbe brani. Ko
je v cerkev prinesd, vžgo se sveče samč od sebe in Vilibald
sam pride, da ga pokoplje; okoli polovice 9. stoletja pa je bilo
iz Hajdenhajma v Ajhštet preneseno v cerkev sv. Križa, ktera
se zdaj po nji cerkev sv. Valburge imenuje. Ko je iz rakve
dvignejo, bilo je kot z roso oškropljeno in še zmeraj tako pri-

263

jetno dišeče. Kakoršnikoli bolnik se ga je dotaknil, vsak je
ozdravel in tudi v Ajhštetu se je na njenem grobu veliko čude¬
žev godilo. Valburgine persi so bile blaga posoda milosti Božje,
živ vir ljubezni in blagoslova — vir, ki se tudi po njeni smerti
ni usušil. Noter do današnjega dne teče v Ajhštetu iz njenih
suhih kosti nekako belkasto, bistro, brezokusno olje, ki se skerbno
nabira v sreberna torila in v majhenih steklenih posodicah na
vse kraje pošilja, po kterem je že mnogo bolnikov, zlasti otrok,
čudopolno ozdravelo.

Obrazuje se kot opatinja s skleničico v roki ali pa na bukvah.

O pohlevnosti.

i.

§v. Valburga je bila prelep zgled pohlevnosti. Jezusu je ta čed¬
nost neizrekljivo ljuba, ker je zapovedal, da se je moramo od njega učiti,
in ker jo je nad svojo nevesto Valburgo celč s čudeži oslavljal.' Ivaj pa je
pohlevnost,  ki jo Jezus tolikanj blagruje, dajej posestvo zemlje obeta?
Ona je tista čednost, s ktero kristijan natorno gibanje serda, vihte, ne¬
jevolje, maščevanja in inalco kipenje serca tako premaguje in zatira, da
ne godem j a zoper Boga, ki ga z nadlogami obiskuje, se ne jezi nad svojim
bližnjim, ki ga razžali, se ne maščuje nad tistim, ki mu krivico dela, pa
se tudi kopotlavo in strastno ne poganja za dobro, ktero hoče v sebi in
v druzih pospeševati, ampak vse zavoljo Boga, ki vse v svojo čast in v
blagor človeški naravnava, pokojno in voljno sprejme s popolnoma uda-
nostjo, opiraje se na evangeljske zapovedi in posnemaje zgled Jezusov,
ki je bil ponižen in pohleven iz serca. Zatorej nikakor ni tisti v duhu sv.
evangelija pohleven, ki je že po svoji natori miren in poterpežljiv, da ga
nič ne more razdražiti, nič ne razvihtiti; tudi ne tisti, kteri, bodi si iz
napuha ali iz kakove druge skrite strasti, merzel ko led in terd ko skala
krivice, nadlogo in terpljenja tega življenja prenaša. Nebo ali blagor, od
kterega Jezus v gorski pridigi govori, je le čednosti prihranjen; korenina
čednosti pa je gnada in pa premagovanje iz ljubezni do Bogd. Blagor
krotkim ali pohlevnim, t. j. tistim, kteri z močjo gnade in čednosti zlobno
gibanje natore krotiti in silo jeze premagovati znajo. Slednji se torej to¬
laži, kteri si vsled svoje viharne natore ali vsled zastarane navade k jezi
in nepoterpežljivosti nagnjen; tudi tebi in ravno tebi je tolikanj bolj mo¬
goče, čednost pohlevnosti si pridobivati, ako si z vso resnostjo prizadev-
lješ, svoje notranje skipčvanje čedalje bolj ob moč devati. Tudi večkratna
povernitev v prešnjo navado ne ovira napredovanja v čednosti, ker zmeraj
iz novega človeka za boj vnema, in njegovo gorečnost oživlja, ktera tako
rada omerzeva, ako človek brez vseh skušnjav le v miru živi. Kako blaga
je.duša, ktera se nikdar ne utrudi zoper strasti se bojevati! Kako ljubez-
njiva je pohlevnost, ktera se po toliko bojih pridobi! Kdor je svojo jezo
pokrotil, znal bo tudi druga huda nagnjenja in poželenja berzdati; in v
tem splošnem.premagovanji vsega pOčutnega gibanja obstoji tista popolna
pohlevnost, ki je podobna miru, ki so ga naši pervi starši pred grehom
v raji imeli. O prevzvišena čednost, ki tisto besno zmijo ukroti, ki jo
jezo imenujemo, ki tisti strupeni in zvijačni kači glavo tare, ki jo pože-
Ijivost zovemo — čednost, tako priprosta, da! na videz slabotna in vendar

264

tako močna, da tudi najmočneje trinoge na tla podere! — Ali zastran
pomanjkanja te čednosti koliko pač izgovorov stovhrimo na dan! Izgovar¬
jamo s tem in unim, kar nas jezi in draži. „Ta reč je vendar tako sitna,
to delo tako težavno ali dolgočasno, ta človek tako nadležen, ta žival
tako nagajiva, da mora človek res jezen in nejevoljen biti itd.“ Ali pa
ne obstoji ta čednost ravno v premagovanji težavnosti? In ne obstoji ravno
v premagovanji zasluženje? — Izgovarjamo se s svojo nat or o. “ „Jaz
sem nagle in skipevne natore. Kar se drugim morda malenkasto zdi, mene
razdraži in v jezo pripravi. Jaz si ne morem pomagati; jaz sem v marsi-
kterih rečeli grozno občutljiv itd.“ Oj ! ali naj nauke Jezusove le toliko
spolnujemo, kolikor se z našo natoro zlagajo? Ali ne obstoji popolnomost
lcristijana ravno v tem, da svojo slabo natoro premaguje, strasti berzda,
njih vihro kroti, slabe navade zatira, in dobre na njihovo mesto zasaja?
Kdor si v tej reči ne prizadevlje, ta si zastonj domišljuje, da je Kristu¬
sov učenec in da bo od njega plačilo prejel. •— Izgovarjamo se z goreč¬
nostjo za pravico,  za dobro reč, za nrav in red in mislimo, da z jezo,
ki jo pravično imenujemo, kaj dobrega storimo. Ali prava gorečnost je
polna pohlevnosti, ker je ljubezen njena mati. Oe tudi kterikrat z resnim
glasom govori, vendar to stori brez serditosti. Sv. Avguštin, ko razlaga
psalmove besede: „Jezite se, pa nikar ne grešite/' pravi, da je pravična
jeza redka ^edka prikazen in zatorej je boljše ne jeziti se, da zraven
tudi ne grešimo. „Clovekova jeza namreč ne dela pravice Bož-
j e;“ (Jak. 1, 20.) „blagor pa krotkim, ker bodo zemljo  p o se  dli."

Molitev.

O velika svetnica Božja, 'ktera si bogastvo in domovino zapustila,
da si v samotnosti in ubožnosti se vso Bogu posvetila: izprosi nam milost,
da mi, ki moramo med svetom živeti, saj svojega serca ne bomo na-nj
navezovali, ampak je vedno Bogu zvesto ohranili. Amen.

26 .  Svečan ali februar.

Sv. Porfiri, škof.

* jugu od Jeruzalema, uro hoda od srednjega morja, na
r<l  liki karavanski cesti med Sirijo in Egiptom, sredi med
krasnimi vertovi in palmovimi gaji stoji mesto Ghuzzeli.
Je pa to mesto staro filiščansko mesto Gaza, ki je bilo vedno
na glasu zavoljo svoje posebne malikovavske gorečnosti. Že ob
času sodnikov je liudo sovraštvo do izraelskega ljudstva skazo-
valo in je to sovražnost ven in ven skozi vsa stoletja starega
zakona prideržalo; zatorej so je Judje dvakrat razdjali. Njegovi

265

prebivavci tudi za sv. evaugeli niso marali in so se terdno svojih
malikov oklepali. O času cesarja Julijana odpadnika so grozno
delali s kristijani in njih kri prelivali, pa tudi pod poznejimi
cesarji so je preganjali; še v začetku 5. stoletja so slovesno ma¬
likom darovali, dokler ni goreč in terdnoveren škof njihovih
tem pelj nov in treh el razrušil.

Porfiri je bil 1. 352 iz imenitne in bogate rodovine v Te-
saloniku v Macedoniji rojen, in v strahu Božjem izrejen. Leta
njegove mladosti so mu tekla med navadnimi uki in vajami;
vendar pa so morale posebne okoliščine in razmere njegovo ver¬
sko čutje gojiti in likati, zakaj v cvetji svoje mladosti čuti serono
hrepenenje, da bi se, odmaknjen od hrumenja in motenja sveta,
ves v nebeške reči potopil. Zapusti torej dom in gre v egiptovsko
puščavo Sketo, kjer nekoliko let preživi kot siromašen spokoren
puščavnik. — Betlehem in Jeruzalem sta kristijanu v serce za¬
pisana; tudi v Portirjevem sercu sta bila z živimi čerkami zari¬
sana in ga s tako sladko silo na-se vlečeta, da res za romarsko
palico prime. Z iskreno pobožnostjo obiskuje sv. kraje in se
potem s temi sv. spomini v sercu umakne v votlino na bregu
Jordana, da bi zopet odločen od sveta le z Bogom bival. Duh
je bil voljan, meso pa slabo: poprešnje spokorne ostrosti ne
more več prenašati in silna hiravost ga primora, da se da v
Jeruzalem prepeljati. Ves bolehav in na palico opert leze vendar
slednji dan na sveta mesta in tam po cele ure moli.

2. Enega jutra zopet leze po stopnicah k cerkvi Božjega
groba; tedaj pristopi k njemu mlad romar iz Azije s prijaznim
pozdravom in mu ponudi podporno roko; ali Porfiri odmaje re¬
koč: „Pusti me, ljubi moj! ne spodobi se, da bi se na druzega
opiral, ki je prišel odpuŠčenja grehov prosit. Gospod bo moj
trud blagoslovil in se v svojem neskončnem usmiljenji tudi
mene usmilil. 11  Začneta se pogovarjati, se spoznavata in spopri-
jaznita. Mlademu romarju je bilo ime Marka in se je s serčno
ljubeznijo in z visocim spoštovanjem kot učenec Porfirija oklenil,
kterega je to edino še spčkalo, da ni svojih posestev poprodal
in skupička ne med uboge razdelil. Zatorej pošlje Marka v Te-
salonik s pisano oblastjo, da se z brati pogodi zastran očetove
dedšina (Jez 4 mesece se Marka verne z 4500 zlati, drazimi
oblačili in velikovredno sreberno posodo; ali kako veselo se za-

ko dobf Porfirija pri krepkem zdravji in popolni čverstosti.
Nekaj čudopolnega namreč se je bilo ž njim dogodilo in ster-
mečemu Marku sam tako-le pripoveduje: „Nikar se ne čudi, am¬
pak poslušaj in občuduj neskončno milost Božjo. Ko pred 40
dnevi, ravno na včliko saboto, neznanske bolečine terpim, in
se vlečem na goro Kalvarijo,, same bolečine v omedlevico pa¬
dem. Tedaj vidim v prikazni Jezusa na križu viseti in na nje¬
govi desni spokornega razbojnika. S tem začnem klicati: „Go-

266

»pod! spomni se me v svojem kraljestvu! Kristus reče razboj¬
niku: Stopi s križa, in pomagaj temu zdolej, kakor je bilo tebi
pomagano. Razbojnik stopi doli, objame me in poljubi, podd mi
roko ter reče: Vstani in pojdi kOdrešniku! Ko pridem k njemu,
stopi tudi on s križa ter mi reče: Vzemi ta les in ga ohrani.
Vzamem križ in ga nesem nekoliko korakov. Na to se zavem
in od tistihmal sem popolnoma zdrav. 11  Vsled te dogodbe sklene
Marka nikdar več ne od tega sv. moža se ločiti. — Dedšino
razdelita ubogim cerkvam in samostanom, da kmalo nič več ne
posedeta. Porfiri začne plahte tkati, Marka pa bukve prepisovati
in tako si dovolj potrebnega živeža prislužita. Hrana Portirjeva
je bila nekoliko černega kruha in sočivja, o praznikih tudi ne¬
koliko sira z oljem. Obedoval je še le po solnčnem zatonu. Za-
voljo slabega želodca je popil tudi kozarec z vodo namešanega
vina. Škof jeruzalemski pozvč od svetega življenja Portirjevega,
ga posveti za mašnika in mu izroči častito službo varha sv.
Križa, da v se je tako dopolnila prikazen njegova na gori Kalvariji.

3. Oez tri leta (395) umerje škof v Oazi. Ondašnji kristi-
jani se ne morejo o volitvi zediniti in prosijo velicega škofa v
Oezareji Janeza, da bi jim on škofa postavil, kteri bi bil mo¬
gočen v besedi in djanji in krepek branitelj zoper pogane. Janez
napovč splošen post in čez tri dni mu Bog Porfirija zaznamva.
Neutegoma piše do jeruzalemskega škofa, da naj mu mašnika
Porfirija pošlje, ker ima ž njim neke verste sv. pisma raztol¬
mačiti, zares pa, da bi ga berž za škofa posvetil. Ali ponižni
služabnik Božji bi gotovo te visoke častf sprejeti ne bil hotel,
ko bi mu Bog sam svoje volje ne bil razodel. Po noči' namreč
se mu prikaže Gospod ter reče: „Daj mi nazaj zaklad križa,
ki sem ti ga bil izročil. Zai-očiti te hočem z nevesto, ki je sicer
ubožna, ali zavoljo svoje pobožnosti vse hvale vredna. Vzemi
jo, zakaj moja sestra je. Bodi dobrega in voljnega serca in zoper
nado se ti bo vse pospešilo." Te potolaživne besede so pokrep¬
čale Porfirija, zakaj slednjega serce je moralo zbobneti pred tako
nevarno in težavno škofovo službo, kakoršna je bila v Gazi,
Od leta 380 sem je sicer cesar Teodozi II. izdatne zapovedi bil
osnoval v pokončanje poganstva; prepovedal je daritve, pri
kterih se je iz čreves živinčet prihodnost tuhtala in prerokovala,
zapovedal je male tempeljne podrčti, veče pa zapreti; toda pod¬
kupljeni uradniki, kteri so semtertje še sami skrivaj se malikom
uklanjali, so le zanikerno cesarske zaukaze spolnovali in v Gazi
je malikovavstvo gospodovalo brez ovire, brez strahu; bilo je
tam še 8 tempeljnov in med njimi tempelj malika Marna, ki so
ga posebno ko boga dežja častili. — Porfiri gre z Markom in
s tremi duhovni v to mnogoljudno mesto kot pastir k izročeni
čedi, ki je komaj 300 vernikov štela. Ali na potu mora veliko
terpeti, ker pogani so mu bili dokaj napotja nastavili. Čutili so

267

namreč, da bo Porfiri konec storil njihovemu gerdobnemu po¬
čenjanju, ker hudobni duh jim je iz enega malika vedeževal, da
bo Porfiri nesreča za mesto Gazo. Ko pa vendar pride, sprejmd
ga verni z veseljem, pogani pa ga le šerpo gledajo. O tistem
času nastopi huda suša. Dalje časa že ni deževalo, listje po
drevji ni več zelenelo in bilka ni rastla na polji, dragina je Če¬
dalje veča prihajala, in ž njo sila in potreba. Pogani so Marnu
slovesnosti napravljali, daritve klali in skozi 7 dni slavnice pre¬
pevali, ali noben oblačič se na nebu ne prikaže. Porfiri napovč
vernim post, zvečer pa je zbere v cerkvi, da so tam celo noč
v goreči molitvi preČuli; drugi dan pa gredd s prošnjim spre¬
vodom v cerkev sv. Timoteja zunaj mesta, kjer so sv. ostanki
mučencev počivali. Ko se vernejo, bila so mestna vrata zaperta;
čakajo, molijo, plakajo, prosijo, da bi je Bog uslišal — glej!
veter od juga pripiše in černa pika se iz morja dviga, čez dve
uri je že obilen dež napajal žejne poljane. Nekoliko poganov
.spozna v tem moč Kristusovo in se pridružijo keršanski občini;
ali to je podpihalo in vžgalo čert in gnjev druzih, da so kristi-
jane dražili, gerdili, psovali, nadlegovali — neznosljivo ž njimi
ravnali. Poterpežljivost kristijanov je besnim poganom le še bolj
zobe brusila in Porfiri je bil primoran, deželsko oblast na po¬
moč poklicati. Pošlje torej svojega učenca Marka v Carigrad,
kteri pri cesarju doseže, da zaukaže tempelj ne malikov zakleniti,
kipe pa podrobiti. Stotnik Hilari, kteremu dojde povelje to iz-
veršiti, res podrobi nekoliko malikov in tempeljne zaklene, ali
v tempeljnu Marna — tu ga omami lesket zlata in srebra tak6,
da kip malika in pa ena pristranska vrata čisto prezre. Tako
tedaj skoraj vse pri starem ostane.

4. V tej bridkosti Porfirija naslednja čudopolna dogodba
tolaži. Imenitna poganska žena je na porodu v smertni nevar¬
nosti. Darovalo se je malikom, sklicovali vedeži in čarovci —
vse zastonj. Otroku namenjena dojkinja je bila kristijanka. Ko
jokaje v cerkvi moli in za bolnico pomoči prosi, pride Porfiri
in jej veh domu iti ter reči, da je v mestu prav dober zdravnik
in če bo vsa rodovina prisegla storiti, kar on hoče, žena bo go¬
tovo ozdravela. In ko bodo prisegli, naj reče: „Jezus Kristus,
Sin živega Boga te ozdravi, va-nj vervaj in živela boš.“ Tako
se tudi zgodi in spreoberne se jih 64. Ali ravno zavoljo tega
pogani še bolj mučijo kristijane in ž njimi kot z najbolj zanič¬
ljivimi sužnjimi ravnajo: Tedaj sklene škof sam pri cesarji po¬
moči iskati. Gre torej z Markom v Cezarejo k velicemu škofu
Janezu in ga nagovori, da ga v Carigrad spremi. Na otoku
Rodu je prebival puščavnik Prokopi, ki je imel dar prerokovanja
in je hudobne duhove izganjal. Ta škofa močno poterdi v za¬
upanji ter pravi: „Ne skerbita, častita očeta, zakaj Gospod, ki
pozna vajino gorečnost, bo blagoslovil tudi vajino popotovanje.

268

Krizostom pa vama bo svetoval, kaj vama je storiti.” Ko pri¬
deta v Carigrad, priporoči ju Krizostom, ker jima sam k ce¬
sarju ne more vodnik biti zavoljo sovražne cesarice Evdoksije.
dvorniku Amanciju, pobožnemu možu, ki je duhovne posebno
Čislal in je pred cesarjem veliko veljal. Ta ju pelje k cesarici,
ktera ju prav prijazno in spoštljivo sprejme. Porfiri toži zdaj
pred njo čez ostudno malikovanje, ki se v Gazi godi, čez stiske,
ki je morajo kristijani dan na dan od poganov preterpevati in
zahteva, da naj se vendar že enkrat tempeljni poderd in kipi
podrobd. Cesarica nese to prošnjo pred cesarja, ali on v to ne
privoli, kajti njegovi svetovavci so menili, da bi tdko silovito
ravnanje nevarne zdražbe vnelo. Cesarica sporoči škofoma ce¬
sarjevo odreko, toda s v pristavkom, da bo ona njuno zadevo na
vso moč pospeševala. Škofa pa se spomnita Prokopijevega pre¬
rokovanja ter jej rečeta: „Le delaj le za Kristusa, in on te bo
s sinom obdaril, kteri bo pred tvojimi očmi vladal veliko let.“
Cesarica vsa vesela reče: „Le molita in sprosita mi to in vse
vajine prošnje se bodo gotovo ^spolnile.” Res kmalo sina porodi.
Pokliče škofa ter jima reče: „Cez nekoliko dni bo moj sin slo¬
vesno kerščen; napišita torej prošnjo in jo izročita tistemu, ki
bo dete nosil; jaz mu bom že povedala, kaj mu je storiti.” Ko se
tedaj sijajno dvorjanstvo iz cerkve v palačo vrača, izročita škofa
pisano prošnjo otrokovemu botru, kteri ves podučen veli obstati
in prošnjo prebrati; potem privzdigne oboku glavo, da se nagne
ter zakliče: „Cesarjevič vama vse dovoli, kar sta prosila.” Vse
se temu čudi in tudi cesar si da prošnjo prebrati. „Huda prošnja
je,” pravi on, „ali je ne dovoliti je še huje, ker je pervo po¬
velje mojega sinil” In razglašen je bil zahtevani zaukaz.

5. Poln veselja se verne škof v Gazo. Na morji vstane tak
vihar, da je valovje ladijo skor do oblakov pljuskalo, pa ne¬
vihta potihne, ko se poveljnik ladije arijanskemu krivoverstvu
odpovč. — Vojaške čete, kterim je bilo izročeno cesarski ukaz
zveršiti, pridejo in delo pokončevanja se prične — stanovališča
malikov se spremeni v grobljo. Ko se ima poglavitni, namreč
Marnov tempelj, začeti podirati, niso vsi ene misli in se posve¬
tujejo, ali bi ga do tal razdjali, ali pa v keršansko cerkev pre¬
delali. Porfiri napovč post in molitve, da bi Bog sam svojo voljo
razodel. In glej! sedemleten deček na glas zakliče, da se mora
podreti in s čudežem poterdi, da je to Božja volja. Necega stot¬
nika, skrivnega malikovavca, to v serce skli in vojake grozo¬
vito bije, pa goreče bruno mu v hipu iz višave glavo raztrešči.
Na mestu tega tempeljna je bila na cesaričine stroške prekrasna
cerkev v križevi obliki sezidana. Ko jej velikost odmerijo, mar-
sikteri začuden poprašuje: ,,Cernu toliko prostora za tako majheno
občino?” Porfiri pa odgovori, da upa, da bo in ne čez veliko
let še premajhena. —Med tem, ko so kamnito cerkveno stavbo

269

veršili, zidal je Porfiri z neutrudljivo delavnostjo duhovni tempelj
v sercih vernikov: podučeval je novospreobernjence pred in po
kerstu, vravnal je zadeve rastoče občine in vpeljal je va-njo
lepo ker,sansko vedenje. Kolikor bolj pa se je razvijalo keršan-
stvo , toliko bolj je kipelo sovraštvo poganov, ki so noč in dan
le maščevanje tuhtali. Enkrat nastane v mestni hiši zastran neke
davščine prepir med cerkvenim oskerbnikom in pa med glavar¬
jem malikovavcev. Pogani, ki so komaj na priliko prežali, pla¬
nejo čez kristijane, jih sedem potolčejo, veliko pa ranijo. Potem
se zakadč proti škofovemu stanovanju, ker bi se posebno nad
njim radi zmaščevali. On pa še o pravem času ubeži. ,,Beživa,“
reče Marku, ,,in skriva se za nekoliko časa, dokler jeza Božja
ne mine.“ In bežala sta čez strehe. Pogani prilomastijo v nje¬
govo stanovanje in je vse oropajo, ko njega ne najdejo. Na eni
strehi dobita 14letno deklice Ireno, ki je bila sirota in je imela
edino staro mater, ktero je s svojimi rokami živila. Bila je še
poganka, ali serčno je želela kristijanka postati. V tem zavetji
ju je ona s hrano preskerbovala in ko je bila vihra ponehala,
bila je v naročje katoliške cerkve sprejeta. Odsihmal je Porfiri
še nekaj let popolnoma v miru in svoji čedi v blagor živel. Sklenil
je svoje trudapolne dni 26. febr. 420, ko je svojo sveto službo
24 let pregoreče opravljal. •— Pobožni Marka, ki je njegovo
življenje popisal, se ni do njegove srnerti od njega ločil. Svoj
popis pa tako-le konča: „Zdaj je v raji veselja, in prosi za nas
z vsemi svetniki, in na njih priprošnjo se nas bo usmilil Oče,
Sin in sv. Duh, kterim bodi čast na vekov veke. Amen. 11

Obrazuje se v škofovi opravi s križem v roki — kot čuvaj sv. Križa.

O pohlevnosti.

n.

življenji sv. Porfirija to-le dogodbo beremo: Neki Baroh, po¬
zneje dijakon, je moral zavoljo svoje gorečnosti posebno veliko od poga¬
nov terpeti. Ko pride enkrat po opravkih v neko Vas, stolčejo ga pogani
tako, da ga kot mertvega zunaj vasi na samoten kraj veržej o. Drugi dan
ga najdejo dijakon Komeli in dva druga lcristijana, in ker spoznajo, da
je. še življenje v njem, ga v mesto neso. Ko pogani to vidijo, planejo čez
dijakona in njegova tovarša in je grozno bijejo; Baroku pa hočejo z vervjo
zopet iz mesta vleči. Velik hrup nastane. Ko škef to sliši, reče: „Iii-
timo, čas mučenstva je tu D Ko pa pride med ljud, tudi po njem jamejo
vdarci silo padati. Ali nič ne skerben sam za-se le prosi, da bi Baroku
prizanesli. Ko pogani to pohlevnost  vidijo in njegove prošnje slišijo,
odnehajo, eni se celo spre  ob  er  ne  j o. Barolia, kije  čisto malo dihal,
potem v cerkev neso, prav skerbno ž njim ravnajo, in škof in ljudstvo
celo noč za-nj molijo. Drugo jutro Baroh že oči odpre in prosi piti. Tedaj
pa pridejo eni poganski velikaši in kriče: „Zakaj ste mertvega v mesto
prinesli, ali ne veste, de naše postave to prepovedujejo?“ In začno škofa
zmerjati in pretepati. Ljudstvo pa je tudi kričalo in svojega škofa branilo;

270

ali on je opominja, da naj molči in bode pohlevno.  Pogane ta pohlev¬
nost le se bolj stogoti. Kar se v trenutku Baroh čuti močnega; vstane,
zgrabi palico in po poganih udriha, ktere, ker so mislili, da je mertev,
tak strah poprime in s tako lomastjo zbeže, da drugi druzega podira.
Od tistega časa si niso upali še njegovega imena izreči. — „Blagor
krotkim, ker bodo zemljo posedli"  — zemljo, ne pozemeljskega
Kanaanaj pravi sv. Hieronim, kterega posesti je veljalo Judu za največo
srečo, tudi ne nobene druge dežele na zemlji, ampak tisto deželo, po kteri
je hrepenel kraljevi prerok ko pravi: „Upam videti dobrine Gospodove v
deželi živih" — v nebesih (ps. 36, 13.) To je tista dežela, v kteri bodo
pohlevni, ki so se tukaj zoper nepokojnost duha hrabro vojskovali, v več¬
nem pokoji, v neminljivem miru kraljevali združeni z Bogom, ki je Bog
miru. — Pa tudi tukaj doli bodo pohlevni zemljo posedli, ker imajo
sami čez se oblast.  Nas slednjega serce je kot dežela, kraljestvo, v
kterem se brez števila upornosti godi. Pohlevnost je zatare že v začetku
in potem v miru svojo dušo posedemo. „V poterpežljivosti svoji boste svoje
duše posedli" (Luk. 21, 19.) Jezen človek nikakor sam sebe ne posede,
temuč on sam sebi uide, se ravno ko sam iz sebe izterga in iz svojega
notranjega posestva iztira. Le kdor znd svoje strasti berzdati in krotiti,
ta posede svoje serce. In kakov blagor je v tem posestvu, v tem miru
duha! Sv. Krizostom pravi: „Kakor moramo stan mesta žalosten in reven
imenovati, ktero, če je po vnanjem še tako terdno, znotraj pa vendar
rogovileže pase in jim potuho daje: ravno tako nič ni prijetnišega mimo
sreče notranjega miru, notranjega pokoja, kije  delež pohlevnosti/' —
Ali ne samo sam čez se, tudi nad druži  mi  razodevlje pohlevni nekako
skrivno in zmagovavno moč; in mnogo njih, ki so vsemu pertenju in te-
penju terdovratno se ustavljali, pod nobeno oblastjo se ne spognili, so
pod pohlevnostjo se sklonili, ktera je je na zlati niti kakor jagnjeta peljala,
kamor koli je je hotla. Zatorej pravi psalm: ,,1'ride pohlevnost čez
nas, in poboljšani bomo."  (89, 10.) To nam spričuje razun druzih
svetnikov tudi sv. Porfiri, kteri je ravno s svojo pohlevnostjo toliko po¬
ganov pridobil. In ali ni tudi pervo vstanovljenje keršanske cerkve delo
pohlevnosti? Kako so aposteljni široki svet, kteri je skozi tisuče let
poganstvo posedlo, pod oblast križa uklonili? S kakovim orožjem, s ka-
kovimi bojnimi močmi seje  ta zmaga pridobila? Le s poterpežljivostjo
in pohlevnostjo! Tako namreč je govoril nebeški vojvoda aposteljnom:
„ Glej te! pošljem vas kakor ovce med volkove." (Mat. 10, 16.) Ne kakor
ognjevite, serdite leve, ampak kakor krotke ovce pošlje Jezus svoje
učence, da bi njihova pohlevnost volkove v ovce spremenila. Ni ga torej
mimo pohlevnosti boljšega pripomočka serca za Boga pridobiti. Ne buro-
vito, jezovito sopihanje, ampak le neskerhljiva poterpežljivost in ljubez-
njiva pohlevnost kraljestvo Božje širi na zemlji, če tedaj komu,  je go¬
tovo keršanskim učenikom in keršanskim materam naročeno: ,,Učite se
od mene, ker sem pohleven iz serca."

Molitev.

O veliki, sveti škof! kteri si vsa svoja dela z zaupanjem v Boga
začel in ž njegovo pomočjo tudi tako srečno doveršil: izprosi tudi nam
tisto ponižnost, ki ne zida na lastne moči, ampak vso rast le od zgorej
pričakuje, da bomo tudi mi pri vseh svojih delih blagoslovljeni po Kri¬
stusu, Gospodu našem. Amen.

-r~-

271

27. Svečan ali februar.

Sv. Baldomer.

MWikar ne misli, kristijan! da so le papeži, škofje, duhovni,
menihi in puščavniki, kralji in knezi poklicani biti svetniki,
a kajti oni nimajo niš posebnega in lastovitega mimo druzih
kristijanov, in tudi njih stan jih že sam po sebi ne postavlja
med zveličanih verste. Tudi oni se morajo kakor slednji nasle-
dovavec nebeškega Odrešnika za svetost truditi, za slavno krono
se bojevati in terpeti. V vsacem stanu, spolu in veku ima Bog
svoje izvoljene, kteri mu iz vsega serca služijo in potem svet¬
niki postanejo. In svetnike svoje šteje tudi rokodelski stan. Eden
izmed njih je sv. Baldomer,  kovač.

2. Rodil se je na Francoskem blizo Lijona in se je od
mladih let s kovaštvom pečal. Že ko kovaški pomočnik je Či¬
stost skerbno varoval in se zvesto ogibal vseh slabih druščin,
malopridnih tovaršij in kužnih hiš, po kterih je malo dobrega
videti in slišati. Tolikanj rajši pa je molil, in toliko pridneje
delal. Vedno se je deržal prelepe rokodelske navade, vse z Bo¬
gom začenjati. Zgodaj je od počitka vstajal, in perva njegova
misel je bila na Boga. Klečč je potem opravil svojo zjutranjo
molitev ter storil zraven terdni sklep, Boga celi dan z nobenim
grehom ne razžaliti, ampak vse storiti na čast Božjo iz ljubezni
do Boga in iz spokornosti za storjene grehe. On tedaj ni delal,
kakor marsikten gospod mojster današnjih časov, kteri zgolj
dela in hlepenja po zaslužku kar ne utegne nekoliko molitve
zjutraj storiti, zraven pa misli, da to nič ne škoduje, ako se
brez ponižnega priporočenja do dobrotljivega nebeškega Očeta
zgodaj zjutraj spravi na delo. Njemu je bil dobro v spominu
stari pa resnični pregovor, da prazno je delo brez blagoslova iz
nebes. Zatorej se ni nikdar pripravil na delo, predno ni zjutraj
svojemu najvišemu Gospodu spodobne časti skazal, mu natanke
zvestobe v vsem svojem djanji in nehanji čez dan ne obljubil
in Očetu vseh dobrot svojega otroškega serca v prijeten dar
ne poklonil. Tak6 delaj tudi ti,- kristijan! Se nikdo ni zavoljo
tega obožal, ker ni v eni sapi letel s postelje na delo, ampak
je poprej roke in serce proti nebu povzdignil; nasproti pa, koliko
tisoč jih je že zašlo v bridko revščino in so morali za beraško pa¬
lico prijeti, ker so le v svojo lastno moč in pridnost zaupali, za
Boga pa in za njegov nebeški blagoslov se nič niso zmenili! —-
Po opravljeni zjutranji molitvi doma, gre Baldomer v cerkev k
sv. maši, ker je dobro spreumel in se torej tudi zvesto ravnal

272

po besedah Gospodovih, kteri pravi: ,,Iščite najpoprej Božjega
kraljestva in njegove pravice, vse drugo se vam bo priverglo.“
In s starim rokodelskim geslom: ,,Z Bogom, tovarši! V imenu
Gospodovem!“ se potem po zavžitem zmernem zajuterku jaderno
dela poprime in kladvo mu pridno po nakovalu bije. Ali tudi
ti, keršanska duša! svoje delo s tako krepkim geslom začneš?
Ali morda delaš, kakor toliko mojstrov, pomagačev, hlapcev in
dekel, ki zjutraj namesto ponižne in pobožne molitve le sirovo
preklinjevanje in rotenje iz svojih ust bruhajo? Ali more pač
tako delo, pri kterem se le preklinja, zmerja in roti, od Očeta
nebeškega blagoslovljeno biti?

3. Baldomer, ko svoje delo dokonča in poslednjikrat š
kladvom udari, reče: „Hvala Bogu!“ Posnemaj ga v tem tudi
ti. Pri tacem ravnanji se Baldomeru rokodelstvo spešno sponaša
in mu pripomore do obilnega premoženja. Ker ni bil oženjen,
izvoli si uboge za svoje otroke. Slednji revež je prejel od njega
po kakov dar, posebno miloserčno pa je skerbel za domače
uboge, kteri si pri vsej skerbi in delavnosti niso mogli toliko
prislužiti, da bi se preživih. Po zimi je skerbel, da so revni
otroci dobili gorko obleko, in kedar jim jo je delil, priporočal
jim je tudi z ljubeznjivo besedo pokorščino, pridnost in pa mo¬
litev. In tako je govoril slednjemu na serce, kteremu koli je
kako dobroto skazal. Prav prijazno in priljudno je je opominjal
k zaupanju v Bogd, k molitvi, k bogaboječemu življenju in
vselej ga je jako veselilo, kedar so njegove blage besede kaj
teknile in sad obrodile. Proti ubogim pa je bil Baldomer toli¬
kanj radodaren, da je časi celd potrebno orodje razdal, kedar
ravno kaj druzega ni imel vbogajme podeliti. Zatd so ga pa
tudi ubogi tako radi imeli, in otroci revežev so se ga kakor
očeta oklepali. Kedar so ga zagledali, berž so k njemu tekli,
ga za roke prijemali in njegovega blagoslova ga prosili.

4. Misli si, keršanska duša! delavnico, v kteri sredi med
bogaboječimi pomočniki dela bogaboječ mojster, =— izbo, v
kteri dela sredi med pobožnimi hčerami pobožna mati, — njivo,
na kteri keršanski kmet dela z res keršanskimi hlapci; — kdo
pač je sredi med njimi?  Gospodje rekel: „Kjer sta dva
ali trije v mojem imenu zbrani, sem jaz sredi med njimi.“ In
kaj dela Gospod sredi med tacimi bogaboječimi kristijani? Ra-
duje se nad njihovim veselim, Bogu posvečenim delom, pa tudi
nad njihovimi veselimi in svetimi pogovori, in oboje zapisuje v
bukve življenja, zraven pa še svoj časni blagoslov delt. Taka
delavnica je bila Baldomerova. Bila je ljubo prebivališče Gospo¬
dovo, ker Baldomer je bil pravi apostelj med svojo kovaško
družino. Globoko si je bil v serce zapisal besede sv. Pavla:
„Kdor za svoje zlasti domače ne skerbi, ta je vero zatajil, in
je huji ko nejevernik.“ On ni pasel te samopridne, terdoserčne

273

misli, da ima le zat<5 pomočnike in učence, da bi mu za pogo¬
jeno plačilo pomagali kruh služiti, dobičke delati, premoženje
nabirati, da bi mu delali kakor stroj (mašina), ampak dobro je
pomislil, da so otroci nebeškega Očeta in da imajo neumerljivo
dušo. Zatorej je po očetovsko za-nje skerbel. Dajal jim je
dobro plačilo in tečno hrano in jih nikakor ni z delom preob-
kladal. Malopridnih, sirovih, lenih, zanikernih, časotratnih po¬
močnikov ni zraven sebe terpel. Navadno je le otroke revežev
kot učence v svojo delavnico sprejemal in skerbel, da so se
rokodelstva dobro izučili; deržal je je v natanki rednosti, da
niso ne opuščali ne molitve, ne dela zanemarjali. Zat6 so ga
pa tudi pomočniki in učenci tolikanj ljubili in mu s pravo ra¬
dostjo delali. Kedar se je kteri izučil, berž mu je do dobre
službe pripomogel; kajti mojster Baldomerovo ime je bilo po
vsej francoski zemlji znano in učenci iz njegove delavnice so bili
povsod z veseljem sprejemani, zakaj ona je bila šola 'čednosti
in pridnosti, in ne, kakor toliko druzih, gojišče razvad, hudobije
in pregrehe. Le neradi so se mladenči od njegove hiše ločili,
ali kedar se je moralo zgoditi, odšli so prelivaje solze zahvale
predrazemu učeniku. V naših časih se pri mnogo rokodelcih
ravno narobe godi. Bog to popravi! Nad Baldomerom naposled
ni bila najti nobena laž ali zvijačina, nobena goljufija; v čistosti
je bil neomadežan, v prijatelstvu odkritoserčen, v branji pobož¬
nih bukev marljiv, v hrani in obleki priprost, v molitvi in delu
neutrudljiv. Njegovi pogovori so bili vedno v hvalo Božjo za¬
činjeni, zraven pa veseli in premeteni. Ničemurnosti ni bilo nad
njim ne sledu ne, in če je moral koga posvariti, storil je to
vselej z ljubeznijo brez vse osornosti; ob kratkem — Baldomer
je bil mož po volji Božji. ■—

5. Enega dne pride Lijonski opat Vivenci v vas, v kteri
je Baldomer svojo delavnico imel, in ga vidi, v njegovi priprosti
obleki ravno v molitev vsega potopljenega. Opat se nad nje¬
govo pobožnostjo zavzame; spusti se ž njim v pogovor in kmalo
spozna, kako zvest služabnik Božji da je Baldomer. Pregovori
ga torej, da pristopi v samostan, v kterem je on za opata bil.
V samostanu Baldomer svoje sveto življenje s povikšano go¬
rečnostjo nadaljuje; karkoli od druzih v dar prejme, berž med
uboge razdeli, brez najmanjše skerbi za prihodnji dan; pogo-
stoma prebira sv. pismo in premišljuje njegove resnice ter je
vedno poln zahvale do Boga. Po svoji čednosti in pobožnosti
povsod znan je bil od tamošnjega škofa Gavdrika za dijakona
posvečen. V samostanu si preuborno celico za stanovanje izvoli.
Tjekej tedaj,. kakor bi bile poznale njegovo ljubeče serce, so
prihajale tudi najbolj plahe ptice in so slednji dan ž njegovih
rok kermo dobivale. V svoji otroški pobožnosti jim je potem
rekel: Nasitite se in vsigdar Gospoda hvalite! — Bogat po

Življenje svetnikov in svetnic božjih. I. zv. 18

274

čednostih in zaslugah je umeri okoli leta 660;. vdove in sirote
so stale okoli njegovega groba ter kazale oblačila, ktera jim je
bil Baldomer podaril. Na njegovem grobu je veliko bolnikov
ozdravelo , in s tem je hotel Bog pokazati, da pri njem tudi
priprost človek veliko veljd, če je pri njem kerščanskih čednosti
bogastvo.

Dnevni red kristijana.

življenji sv. Baldomera vidiš, da je on vsa svoja dela in opra¬
vila po prav natancem redu razravnal. Vse pri njem je imelo svoj čas in
slednjo uro čez dan je obernil le na čast in v hvalo Božjo; ob kratkem,
živel je po vedno enem in istem dnevnem redu.

Ako si pravi kristijan, pobožen veren služabnik Božji, moral bi si
tudi ti osnovati dnevni red, po kterem bi vse svoje življenje in vedenje
naravnal. Hočem ti torej jaz načertati takov dneven red, po kterem se
lehko ravnaš, bodi v kteremkoli stanu in poklicu hočeš.

1. Vstani zjutraj berž, ko se prebudiš, in ko posteljo zapustiš, spomni
se na Boga, stori znamenje sv. križa in reci blezo takole: „V imenu Go¬
spoda Jezusa Kristusa vstanem." —

2. Ko si se oblekel in umil, opravi svojo zjutranjo molitev. Nikar
je ne opusti, in ko tudi bi pred seboj imel na kupe dela, ker ž njo kličeš
na-se blagoslov Božji. Nikdar pri zjutranji molitvi ne žabi obuditi tri
Božje čednosti, vero, upanje in ljubezen in pa dobro misel, namreč vse
storiti in darovati na čast in v hvalo Božjo. Potem se postavi pod obrambo
mile Matere Božje in stori terdni sklep, da nočeš ta dan svojega ljubez-
njivega Boga z nobenim grehom razžaliti.

3. Zdaj pojdi na delo s krasnim geslom: „V imenu Gospodovem'*
ali „v imenu Jezusovem." — Pri delu pa večkrat vzdihni, n. pr.: „Vse
po tvoji volji, o Jezus," ali „0 Jezus! tebi darujem svoje serce!"

4. Ako ti tvoj stan dopusti, vsaki dan pri sv. maši biti, nikar tega
ne zamudi. O koliko milosti moreš s tem doseči!

5. Pred jedjo in po jedi moli pobožno in ponovi svoje dobre misli
in dobre sklepe.

6. Potem pa zopet pojdi na delo v imenu Gospodovem in ko si
zvečer delo dokončal, nikar ne žabi prelepega gesla: „Bogu bodi hvala
za vse zdaj in vekomaj!“

7. Predno greš počivat, poklekni in svojo večerno molitev opravi;
serčno Boga zahvali za vse dobro, kar si čez dan od njega prejel, iz¬
prašuj potem natanko svojo vest in sicer: kako ve so bile danes tvoje misli
in želje, kakove besede si govoril, kaj si slabega storil, kaj dobrega za¬
mudil, in če si storil kaj pregrešnega, se serčno pokesaj in ponovi svoje
sklepe; priporoči se mogočni priprošnji Marijini in krepkemu angeljevemu
varstvu, spomni se tudi ubozih duš v vicah in potem se vlezi v imenu
Jezusovem.

8. V postelji še pomisli na smert in sodbo, in zaspi v imenu Je¬
zusa, Marije in Jožefa.

Duša kerščanska! če bodeš se deržala takovega dnevnega reda, ver¬
jemi, da bodeš iz njega zajemala veliko dušno korist.

275

Molitev.

O mili moj Jezus! kteri si slednjo uro svojega zemeljskega živ¬
ljenja nebeškemu Očetu daroval in z zgolj dobrimi deli jo posvečeval: do¬
deli mi milost, da vsaki dan na Tvojo čast začnem, poleg Tvoje naj¬
svetejše volje preživim in tudi končam. Amen.

28. Svečan ali februar.

Sv. Roman, opat.

fv. Roman je bil okoli leta 390 rojen v Burgundiji. Njegovi
starši, ki razun svoje bogaboječnosti in poštenosti nobenega
druzega premoženja niso imeli, nobene imenitnosti niso vži-
vali, niso mu mogli preskerbeti svetne olike, ali učili so ga v
vednosti, ktera je boljša in veča, kakor vsaka druga modrost
in učenost, namreč v ljubezni do Boga in križanega Jezusa. Z

—■j ljubeznijo, ki je njegovo serce
pregrevala, je prišla tudi ter dna
vera, ki odganja vse zmote in
dvome; spoznanje, ki gleda vse
v pravi luči, v luči Božji; kre¬
post , ki vse ničemurno in nesveto
od sebe odbija in pa veselje, ki
dušno žejo gasi. Ta ljubezen
je njegovo mladost Čisto ohra¬
nila in obvarovala vseh mladim
letom lastnih napak in pregreh:
zaklčpala mu je usta, da se
niso iz njih smradljivo cedile ne¬
sramne besede in gerdobne lažf,
berzdala je prirojeno prešerno
lahkomiselnost, zaderževala gaje
od nevarnega rajanja, gonila ga

. .  .iz slabih družin, kjer ga je

greh prilizno šepetaj e v svoje naročje vabil, da je bežal ter
rekel.: „Kako bi mogel vpričo Boga kaj tacega storiti ?“ •—
Starši ga nagovarjajo, da bi v zakonsko zvezo stopil, ali on se
noče med hrum sveta podajati in v njegove skerbi in nepokoje
se zapletati; zatorej za vse ponudbe nič ne mara in sklene, z
vsem sercem edino le Bogu v samoti živeti. Ker pa v njegovi

18 *

276

domovini nič niso poznali samotarnega življenja, zato gre po smerti
očetovi k sv. Sabinn, ki je bil za opata v samostanu blizo Lijona,
da bi se pri njem učil po duhovno živeti. Opazoval je tam in
pretehtoval vse samostanske običaje in vaje, da bi si izmed njih
najbolj koristne in spodbudne za pravilo in ravnalo odbral.

2. Ko se verne v domovino, poišče si samoten kraj, kjer
bi ves čas svojega življenja poleg prejetih naukov Bogu zvesto
služiti mogel. Poda se torej v pogorje Jura  in Bog, ki je v
njem ta sklep obudil, pelje ga z milostno roko v zaželeni kraj.
Grede namreč po komaj znalni lovski stezi pride tam, kjer se
Burgundija s Helvecijo meji, v globoko, z visocim skalovjem
obgrajeno in s temnim gozdom zaraščeno gorsko dolino, Kon-
dat  imenovano. Sredi te doline je bila lepa prostorna plan;
njeno središče je zaljšalo nenavadno veliko smokvovo drevo,
kterega košate veje so okoli in okoli polne sladkega sadil visele
do tal in so taleč nekako senčnato lopo delale. Zraven korenine
drevesa se je zemlja odpirala in iz spokline je izvirala obilna
bistra studenčina. To mesto si izvoli Roman za bivališče, ker
mu za silo daje streho, hrano in pijačo. Prinesel je bik s seboj
dvoje bukve namreč ,,življenje svetih očakov puščavnikov“ in pa
„napeljevanje za puščavnike od opata Kasijana“ in je prav
pridno prebiral. Zraven pa je veliko premišljeval, zlasti terplje-
nje Gospodovo, molil ali pa psalme prepeval. Nekoliko ur na
dan je tudi zemljo okoli svojega stanišča obdeloval. Spanje
njegovo je bilo kratko in s postom je svoje telo ostro pokoril.
Cez nekoliko let se prikaže enkrat svojemu mlajšemu bratu Lu¬
pi činu  v sanjah in ga povabi, naj pride ž njim okušat slad¬
kosti samotnega življenja, kteri hrepeneč po bratovem obličji in
rešen neljubega zakona res tudi zapusti svet, ženo, mater in
sestro, brata poišče in v njegovi družbi ko puščavnik živeti
sklene. V bratovski združenosti in ljubezni obdelujeta zemljo
in se v enomer v samotarnih čednostih vadita. Ali te duhovne
vaje in sveto življenje pobožnih bratov peklenskemu sovražniku
nikakor niso bile všeč. Skušnjavec, ki tudi puščavo prehaja, dela
jima nepokoj in strah , karkoli more, da bi ju preplašil iz pri¬
ljubljene samote. Razdira jima sveti mir in razmajuje njun terdni
sklep ter ju hoče zopet pognati ven na terzino hrumečega sveta.
Temna megla se nad njima razvleče, razsvetljenje njima zgine iz
duha, gorkota zbeži iz serca; čutila sta se suhotna ko mladike,
ki so od terte odrezane; hočeta moliti, pa ne moreta, in če se
silita, ferčl kremenje, drobno in debelo, nad nju glavama, ne¬
navadni glasovi berlizgajo iz tokav in pošastne prikazni vidita
jima se pačiti, in okrog nju skakati. Ne še skušena v tacih bojih
s peklenskimi zmamami zapustita to mesto, da bi si drugej bolj
mirnega kraja poiskala. Na potu prenočita pri ubogi vdovi. Ko
sliši ona njuno nadlogo in njun namen, grozno se zavzame, da

277

se tako pobožni duhovni ljudj<5 boj<5 zalezovanja hudobnega duh d.
„Pač napak sta storila, da sta zapustila svoje prebivališče, mar¬
več serčno naj bi se bila bojevala in bolj pridno Boga na po¬
moč klicala, resnično, on bi vaji zapustil ne bil.‘ £  Brata si te
besede bogaboječe žene k sercu vzameta, se svoje plašnosti sra¬
mujeta in se drugo jutro v svoj pervi kraj nazaj poverneta;
vnovič začneta Bogu zvesto služiti in hudobni duh njima nič
več mini ne kali.

3. Ta povernitev je bila vir milosti in blagoslova za
mnogo njih. Perva, ki sta pobožna puščavnika obiskala, sta
bila dva mlada korarja iz Nijona pri Genevskem jezeru. Hotla
sta le nekoliko dni se ondi pomuditi, ali pobožno življenje bra¬
tov, sveti mir, ki ju je ko rajska sapa opihljaval, ta se jima tako
omili, da skleneta tam ostati za zmeraj. Glas od svetega življenja
teh puščavnikov, ki so v priprosti ponižnosti Bogu služili in
drugi druzega v duhu ljubezni za pobožnost vnemali, razširi se
kmalo po vsej okrajini; od vseh strani prihajajo ljudjč, eni, da
bi tolažbo in podučenje zadobili pa tudi, da bi po njih molitvi
bili rešeni telesnih hib in bolečin. Marsikteri sklene se Roma¬
novemu vodstvu izročiti; zatorej so potrebili divjo goščavo, pro¬
stor obdelali in velik samostan sezidali. To so bili začetki po¬
zneje tako sloveče opatije Kondške,  ki je bila potem imeno¬
vana po sv. Avgendu,  učencu Romanovem, še kasneje pa je
ime dobila po sv. Klavdiji.  Sv. Klavdi je bil škof Besan-
sonski, pa se je odpovedal škofovi časti ter se umaknil v sa¬
mostan kondaški, kjer še zdaj njegovo sv. truplo čisto ohranjeno
počiva. Nerodovitnost gorovja, ki je dolino gradilo in vedno
rastoče število puščavnikov nagne brata, da še en samostan in
sicer blizo pervega postavita, čegar vodstvo je bilo Lupicinu
izročeno. Roman sestavi za svoje učence pravila, toda veliko
manj ostra, kakor so bilauna vzhodnih menihov; dovoljevala so
dvakrat na dan obedovati, vendar pa brez vina in mesd; sled¬
njemu je bilo pripuščeno poleg volje iz družbe izstopiti in za
pregreške niso bile nobene gotove kazni in pokore odločene.

4. Roman in Lupicin sta vodila samostana v prelepi
složnosti. Ond sta nam živ zgled, kako duh Božji cel<5 nasprotne
lastnosti in moči V eno in isto prizadevanje združi in stopi, da
sy oje namene doseže. Značaja teh dveh bratov sta bila čisto
različna. Roman je bil prijazen, priljuden, miloserčen, priza¬
nesljiv, mehek; Lupicin pa bolj resnoben, oster in ves ogenj.
Ce se je kteri kaj pregrešil, Roman je ljubeznjivo ž njim ravnal
in ni čakal, da bi se sam svojega zadolženja obtožil; Lupicin
se je molčd od tacega obračal, dokler ni razno poniževanje
pregrehe, dovolj nad njim spokorilo. Roman je menil, da ne
sme svojim učencem nobene teže butare nakladati, kakor so jo
sami voljni nositi; Lupicin pa je bil te misli, da se mora veliko

278

od njih zahtevati, da se drami duhovna lenoba. Eden je pri¬
volil, da so se jedi s soljd in z oljem napravljale,., drugi je
prepovedoval slednjo začimbo. Roman je slednjega prijazno
sprejel, je govoril z moškimi in ženskami, je občeval s pravič¬
nimi in grešniki brez razločka, brez ozira na osebo; Lupicin
pa je bil terd in zbirčen pri sprejemanji, ni maral veliko obče¬
vati in se je skerbno varoval v kake zadeve zahajati z ženskim
spolom; eden je terpel ljubko, da se pšenica ž njo ne poteptd,
drugi je hotel vso poruvati in do najtanjše koreninice zatreti,
da se pšenici prostor naredi. Tak6 si na videz nasprotna, sta
se vendar preserčno ljubila in sta imela eden in isti namen, in
sta oba jezik Božji govorila: eden kakor na gori Horebu v
rahlem pihljanji sape, eden kakor na gori Sinajski med gromom
in treskom. Mehki Roman je večkrat odnehal terdemu Lupicinu,
pa njegove prošnje in solze so velikrat omečile in ugladile Lu-
picinovo osorno ostrost. Oba sta, slednji v svoji versti, delala
dobro in blagonosno, pa večidel je premagala ljubeznjiva milota
terdoserčno resnobo. Eden najstarejih samotarcev, ves navzet
od Lupicinovega duha, enkrat Romanu z britko besedo očita,
da slednjega, kterikoli prosi, brez vse poskušnje v samostan
sprejme; da se bo po takem sveta družba kmalo v derhal
grešnikov sprevergla in zahteva, da naj vse poslovi, kteri imajo
kaj madeža in napak nad seboj. Ta pa mu zaverne: „Ljubi
brat! edini Bog sam spregleda človeško serce; veliko njih je
začelo z vso gorečnostjo, pa končali so z žalostno mlačnostjo;
nasproti pa so bili eni leni in znimarni, ali vedno bolj goreči
so prihajali in so visoko stopnjo popolnomosti dosegli; in verh
tega — za koga neki je prišel Sin človekov, ali za pravične
ali za grešnike, kakorŠni smo vsi skup?“ — Eno prav rodo¬
vitno leto stori, da so bili tudi pridelki samostana obilniši in
zaloga bogateja. Tedaj godernja nekoliko menihov kondašlcega
samostana, ki niso bili še zadosti umertvičeni, zakaj tudi na
mizo več jedi ne pride. Sv. Lupicinu se dozdeva, da je bratova
mehkota kriva te prikazni in da njegova voljnota tem neje-
voljnežem potuho daje. Po Lupicinovi ponudbi menjata za ne¬
koliko časa vodstvo samostanov. Ko po ostrem kaznovanji kri¬
vični bratje pervič iz kondaškega samostana zbeže, se mir in
edinost zopet vanj poverne. Sv. Roman pa s tem nikakor ni
zadovoljen, in močno žaluje nad zgubo svojih duhovnih bratov
ter misli, da bi bilo morda manj ostrosti in več ljubezni njihove
duše rešilo. Zatorej ne neha jokati in moliti, dokler ga Bog
ne usliši, da se ubežni menihi v zapuščeni samostan vsi skesani
zopet povernejo in s ostro pokoro napravljeno pohujšanje po¬
ravnajo.

5. Leta 444 pride sv. Hilari, včliki škof Arelaški, v cerkve¬
nih zadevah v Besansonško škofijo in sv. Romana k sebi po-

279

kliče. Po dolgem prijaznem pogovarjanji ž njim sprevidi Hilari
njegovo zasluženje in njegovo svetost, in ker ga spozna za do¬
volj učenega', ga prisili, da se mu dd, čeravno nerad za
mašnika posvetiti. O s kakošno pobožnostjo je zdaj Roman v
svojem samostanu daritev sv. maše opravljal; njegove solzč,
ktere je pri altarji prelival, so spričevale njegovo goreče, dušno
veselje nad tem presvetim opravilom. Sicer pa ostane Roman
v tej novi časti priprost in ponižen kakor poprej; v ničemur se
ni od svojih bratov razločil, delal je ž njimi domd in na polji,
in njegova mašnikova čast se je nad njim le pri altarji zazna¬
vala. — Ker je pa le vedno več učencev prihajalo, je bilo še
več samostanov treba postaviti, ktere sta on in njegov brat, zdaj
eden zdaj eden, pogostoma obiskovala. Tudi za ženske je bil
sezidan en samostan, kterega je vodila sestra Romanova in ob
smerti njegovi je bilo število nun že 105.

Enkrat roma s Paladijem, svojim učencem, v Agdven k
grobu sv. Mavricija, v eni reči se. njegovi priprošnji priporočit.
Pa noč ju prehiti, preden moreta do kacega stanovališča dospeti,
zatorej prenočita v gorski duplini, v kteri sta dva gobova
prebivala, oče in sin, pa ju ravno ni bilo doma, ker sta šla
derva nabirat. Ko domu prideta, se grozno začudita, ko dva
ptuja moža v svojem berlogu zagledata, še bolj pa ostermita,
ko ju ptujca s prijaznim pozdravilom objameta in poljubita, če¬
ravno sta njima svojo bolezen bila razodela. Meniha vso noč
prečujeta v skupni molitvi in še pred dnevom iz dupline odideta.
Ko ob jutranji zori gobova vidita, da sta bolezni popolnoma
ozdravljena, prešine ju vesel strah. Berž se napravita na pot,
hitita za sv. Romanom in še le v Genovi za-nj pozvesta, kjer
čudo svojega ozdravljenja vsem ljudčm razznanita. Škof, du¬
hovni in ljudstvo se dvignejo in gredd v slovesnem sprevodu
sv. Romanu nasproti. Ali to Čestitanje je bilo sv. opatu grozno
zoperno, zatorej kakor berž more zbeži, v v svoj samostan nazaj
hiti, se zaklene in nikomur ne pokaže. Cez nekoliko mescev
pa doseže konec svojega Časnega teka. Ko Čuti, da se mu
zadnja ura bliža, gre še enkrat v ženski samostan, da bi se od
sestre poslovil; starost, slabost in bolezen ga premaga; sporoči
torej bratu in nekoliko menihom, naj pridejo, priporoči je
varstvu Gospodovemu in zaspi z veselo zavestjo, da bo. mogel
na. vprašanje sodnikovo: „Kje so tvoja dela ?“ odgovoriti: „Tu-
kaj je nekoliko mojih bratov, in drugi bodo še prišli, ako jim
ti, .o Gospod, svojo milost podeliš.* 4  Solzile so se za njim oči
veliko njih, kterim je bil naklonil mir življenja in tolažbo
večnosti. Umeri je okoli 60 let star 28. februarja 460, ko je
bil trideset let v puščavi preživel. Njegovo sv. truplo je bilo
pokopano v ženskem samostanu v Beume.

Obrazu j e se kot puščavnik.

280

Priljudnost.

^ •

deravno je bil sv. Roman redovnik in kot puščavnik oddaljen od
svetnega šuma, bil je vendar priljuden,  ker je bil pobožen. Priljud¬
nost  je radovno nagnjenje in ljubezen do ljudi; tak je tudi prijazen,
to je, on razodevlje v vsej svoji obnaši, v vseh rečeh in v vsem svojem
ravnanji, da ima ljudi rad in je rad vidi. Tako tedaj sv. Roman ni utekel
iz te dupline, ko zve, da tam in celo tako nevarni ljudje prebivajo, ampak
je bil ž njimi prijazen. Tako je bil tudi Jezus prijazen do otrok, ki so
je matere pred-nj pripeljale. Kdor je priljuden, ta je tudi dvorljiv,  to je,
on slednjemu skazuje čast, ktera mu gre poleg stanu in osebnosti, kakor
je tudi Roman svojim bratom storil. — Priljudni človek je tudi mile in
prijetne obnaše, to je, on stori, kar ima bližnji rad, in opusti, česar nima
bližnji rad, ako mu sicer dolžnost drugače ne zapoveduje. Tako sv. Ro¬
man, ko gobova zagleda, ne kaže nobenega studenja in ne ubeži iz votline,
ampak se obnaša proti njima miloserčno, kakor bi bil z zdravimi v dru¬
ščini, in zat6 je Bog s čudežem njegovo miloserčnost oslavil.

In tako priljudno, prijazno, dvorljivo in miloserčno se je treba ob¬
našati proti slednjemu in ne samo proti prijatlom in znancem.

Taka priljudnost je sad Kristusovega duha. To se je posebno raz¬
odevalo nad Gospodom samim, ki je bil tolikanj prijazen in miloserčen
proti bolnikom, otrokom in celb sovražnikom. „Pustite male k meni priti
in jim nikar ne branite/' zavernil je aposteljne, ki so materam z deteti k Jezusu
branili. „Pridite k meni vsi, ki ste trudni in oble ženi, jaz vas bom okrep¬
čal," je klical nadložnikom in bolnikom. Prijazno je govoril s Samarijanko
pri vodnjaku Jakobovem, tako da se je ona čudila, da Jud ž njo govori.
Samarijanom se je s svojo priljudnostjo tolikanj priljubil, da so ga prosili,
naj bi se pri njih kaj časa pomudil. Zatorej pravi sv. pismo: „Prijazen
obraz potolaži serce" (Preg. 15, 30.) „Prijazna beseda povzdigne človeka"
(Preg. 12, 25.) Kako je vendar Cahej berž in z radostjo splezal z dre¬
vesa, ko je bil Gospod prijazno na-nj pogledal in ga poklical. Ta prijaz¬
nost Jezusova je spreobernila tudi razbojnika na križu.

Molitev.

O Gospod Jezus Kristus! kteri si bil proti slednjemu tako priljuden,
prijazen in mil: dodeli mi milost, da vso nepriljudnost od sebe odpravim,
in tudi v otožnem času proti sovražnikom vedno kažem prijazno obličje.
Amen.


281

29 .  Svečan ali februar.

Svetniki brezimeni, mučenci kerščanske ljubezni.

,ot posebno znamenje svoje sv. cerkve je postavil Gospod
djubezen do bližnjega. Med mnogimi kerščanskimi loči¬
nami, ki so se sčasoma odkerhnile od katoliške cerkve,
nahajamo le veliko krega in prepira, čeravno utegnemo, kolikor
hočemo, slišati lepega besedovanja o ljubezni do bratov, ali za¬
stonj bi pri njih iskali tacih zgledov  najčistejše ljubezni do
bližnjega, kakoršne vidimo v premnogem številu v katoliški
cerkvi. Ze pogani so občudovali to gorečo serčno ljubezen
pervih kristijanov. „Glejte,“ so zavzeti klicali „kako se med
seboj ljubijo in so pripravljeni drugi za druzega umreti!“ Brez
števila veliko je svetnikov v nebesih, kterih imen ne vemo, pa
so zapisane v bukvah življenja, kteri so kot mučenci ker¬
ščanske ljubezni ne s prelivanjem kervi ampak z darovanjem
svojega življenja pri spolnovanji usmiljenih del slavno smert
storili. Da boš tedaj videl, kako daleč zamore pri pravem ka¬
toliškem kristjanu ljubezen do bližnjega segati, in da bi takovi
zgledi tudi v tvojem sercu enako ljubezen obudili, hočem ti jih
tukaj nekoliko popisati.

1. Med njimi se posebno svetijo mučenci kerščanske lju¬
bezni , kteri so ob času cesarja Decija v Aleksandriji kužnim
bolnikom z junaško ljubeznijo stregli in tako tudi sami smert
storili. Tisti čas je po vsem rimskem cesarstvu tako grozovita
kuga razsajala, da je en dan le v Rimu pet tisoč ljudi pomo¬
rila. Ravno tako strašno je razgrajala v Aleksandriji tudi leta
261 do 263. Sv, Dionizi, takrat škof v Aleksandriji, nam v
pastirskem listu za veliko noč tedanjo nadlogo popisuje ter
pravi: „Sicer tako prijetni velikonočni prazniki niso več veselja
čas; povsod je žalovanje; britko plakanje napolnuje ulice in po
hišah se sliši le jok in zdihovanje zavoljo toliko mertvih in umi¬
rajočih. Kakor nekdaj ob smerti pervorojencev v Egiptu, se
tudi tukaj zaganja velik plak, ker ni je skor hiše, v kteri bi
mei _'lič ne bil. Najprej so pogani z lastnimi rokami veči in naj¬
boljši del. ljudstva pomorili o preganjanji svetnikov; en del je
potem .vojska vzela in lakota in ostanke zdaj bolezen pobira,
ktera sicer pogane bolj pogostoma grabi, pa tudi našim ne pri¬
zanaša. Se v6 da je za une (pogane), ki nimajo nobenega
upanja večnega življenja, ge veliko strašneja kakor za nas,
kterim služi v poskušnjo vere in pa v spolnovanje ljubezni;
kajti veči del so naši bratje take ljubezni in takovega bratovskega

282

usmiljenja vneti, da lastnega življenja Čisto nič ne varujejo. Nestra-
homa in pridno obiskujejo bolnike in jim strežejo s kerščansko ljube¬
znijo. Mašniki jim delč tolažbe svete vere, dijakoni jim nosijo sveto
popotnico. Vsi pa, duhovni in svetni, bolnike z lastnimi rokami
prijemajo, je v svoje naročje jemljejo, in krepčajo ter tolažijo,
kakor morejo. Mertve umivajo in v tančico zavite na lastnih
* ramah pokopat nosijo. Veliko njih že se je z izserkovanjem
ulčs (turov) veledušno smerti posvetilo; storili so to, da bi bol¬
nikom bolečine olajšali in jim k zdravju pripomogli; ali pri tem
je nje same zgrabila nemila smert. In tako so pomerli najblaži
bratje, med kterimi je bilo nekaj mašnikov in dijakonov, drugi
pa so bili pobožni svetni ljudjč; in resnično, taki smerti, ki
se terpi s tako terdno vero in s tako iskreno ljubeznijo, nič ne
manjka slave in svita mučenstva. Vse drugače pa so se obna¬
šali pogani; ktere je kuga zgrabila, pehali so je iz hiše; mož
se je ločil od žene, žena od moža; oče se je ogibal otr<5k;
otroci so zapuščali starše, prijatel je bežal od prijatla. Zatorej
je klical bolnik po požirku vode, da bi si žejo ohladil; brez
pomoči brez postrežbe so ga pustili domači koperneti in merliča
nepokopanega na ulicah gnjiti. Hotli so z begom smerti uteči,
pa jej niso mogli pri vsej skerbnosti ne. Tako sv. Dionizi.
Imena teh mučencev so ostala neznana, ali zapisana so v
bukvah življenja, in enkrat na sodnji dan bodo trepetajočemu
svetu glasno naznanjena.

2. Tedanjih mučencev kerščanske ljubezni vredni verstniki
so — dandanašnji. V Aleksandriji namreč je še sedanji Čas sa¬
mostan očetov frančiškanov, kteri se posvečujejo dušni in telesni
postrežbi pri kužnih bolnikih. Kedarkoli se kuga oglasi, kar
se ne zgodi ravno preredkolcrat, berž se ti očetje zber<5 in
vadljajo, in kogar vadljej zadene, ta je tako imenovani kužni
oče.  Vzame s seboj sv. zakramente in pa vrečo polno močnih
lekov (zdravil) ter posebne tečne hrane in gre iz samostana, ki
se za njim zaklene in nikomur več ne odprč, dokler kuga raz¬
saja. Kužni oče gre zdaj od hiše do hiše, po kterih so kužni
bolniki; če so Turki, skuša jih za Kristusa pridobiti, če so pa
kristjani, deli jim sv. zakramente. Dokler je kuga, mora vsaki
dan pri samostanskih vratih pozvoniti, da očetje ved<5, da je še
živ. Ce se zvonec nič več ne oglasi, je znamenje, da ga je
kuga umorila; in očetje zopet vadljajo in kogar vadljej zadene,
stopi na mesto in v službo mertvega kužnega očeta,, dokler
tudi njega smert ne zgrabi in tako tretjemu in četertemu pro¬
stora ne naredi. Tako se je že večkrat zgodilo, da so vsi očetje
o kužnih časih svoje življenje izdihnili ko junaki kerščanske lju¬
bezni do bratov terpinov. Reci, ali niso to pravi mučenci? Ali
more biti ktera veča ljubezen, in ali ni velika tolažba za-te,
da si ud cerkve, ki take otroke rodi?

283

3. Poslušaj še dalje. — Gotovo si že ltaj slišal o sestrah
ljubezni ali o usmiljenih sestrah.  Sv. Vincenci Pavlanski
je vstanovitelj tega reda. Te nježne device zapusti svet v cvetji
svoje mladosti in se odrekd časi presijajnim razmeram življenja,
da bi Jezusu v revnih bolnikih služile. Vse njihovo življenje
preteče zraven postlje bolnih in umirajočih. Ni je tako težavne
in ostudne postrežbe, da bi je one bolnikom ne skazovale.
Slednji bolnik, brez razločka stanu, starosti, spola in vere je pri
njih sprejet. Bolj priserčno in ljubeznjivo ne more mati svojega
deteta oskerbovati, kakor te sestre svoje uboge bolnike. One
je dvigajo in na posteljo pokladajo, je čistijo in umivajo, jim

284

pripravljajo in podajajo leke, jim obezujejo rane, je tolažijo v
njihovih bolečinah, čujejo pri njih po noči in po dnevi, jim
pomagajo o smertni uri in jih ne zapustč do zadnjega trenutka.
In za materno skerbnost ne želč nobenega druzega plačila razun
tistega, ki ga je Jezus usmiljenim obljubil. Veči del njih umerje
v najlepšej starosti kot žertev ljubezni. Njihova imena obstanejo
svetu neznana, na njihovem grobu ni grobnega kamna, le pri-
prost križ zaznamva mesto njihovega počivanja; ali Bog ni
pozabil njihovih imen, in na sodnji dan se bodo svetile v slavi
nebeški. Nobeno drugo verstvo ne more skazati enake junaške
ljubezni, le katoliška cerkev je vert, na kterem tako krasne
cvetice rasto. Ali te ne veseli torej , da se tudi ti po tem vertu
sprehajaš ?

4. Visoko na gori sv. Bernarda v Helveciji, ktere verhovi
merijo 10.470 čevljev in so z večnim ledom in snegom pokriti,
stoji na meji med Helvecijo in Italijo gostišče  sv. Bernarda,
7350 čevljev visoko nad morjem. To ti je terdno, dokaj pro¬
storno poslopje, v kterem dobivajo popotni, ki pridejo po cesti,
ktera čez to goro pelje, prijazno postrežbo pri blagoserčnih
menihih, ki tukaj prebivajo, in je časi tudi smerti rešijo.
Življenje teh menihov je grozno težavno in nevarno. Devet
mescev traja zima, ktera tu naj višo stopnjo doseže, pa tudi
poletje je zmeraj hladno. Tukaj neha vse rastlinje in, kakor
daleč sega oko, ne vidi se druzega ko sneg pa led. Le o
najtoplejem poletji zraste na majhnem vertiču troha solate.
Hilda huda burja brije okoli poslopja, in ogromni plazovi se
valč proti njemu ter je p er tč v brezno preverniti. — Vse,
česar tukajšnji prebivavci potrebujejo, derva, hrano in dru¬
ge reči, morajo po več ur daleč na konjih in oslih v samo¬
stan tovoriti. Od vsega sveta odločeni ne vidijo ti menihi leto
in dan druzega človeka, kakor le tiste popotne, kteri pri njih
na duri poterkajo, ali pa je sami vse zmerznjene pod svojo
streho pripeljejo. O lepšem času prihajajo tudi romarji iz bliž¬
njih dolov, da v cerkvici, ki zraven gostišča stojf, molijo in
svete zakramente prejmd. Zavoljo preostrega merzlega zraka
in zavoljo težavnega opravila ne dočakajo ti menihi visoke sta¬
rosti. Večidel pomerjd v najlepših letih ali pa morajo bolehavi
iti v nižave, da se doli okrevajo. Ali ljubezen, kakor pravi sv.
pismo, je močneja ko smert. Ti redovniki sv. Avguština, vsi
polni duha, ljubezni in gorečnosti svojega vstanovnika, sv. Ber¬
narda Mentonskega, imajo v samostanu posebne služabnike,
maronijerje, kteri hodijo popotnim naproti in je po cesti dalje
vodijo. Od mesca decembra do maja gre slednji dan en takov
služabnik s hrano doli po cesti, da bi popotne okrepčal in jim
pot kazal do samostana. Ako ga ni o pravem času nazaj, gredd
ga drugi iskat, in ako tudi ti popotnih ne najdejo, se urno eden

285

verne v samostan ter to vikšim oznani. Duhovni opiraje se na
velike' drogove berž hitč na pomoč, in to store vselej , kedar-
koli se jim kaka nesreča sporočl. v  Oni naredč tir in popotne v
gostišče ali neso ali pa peljejo. Ce je je sneg zapadel, poiščejo
je, izgrebejo, jim zmerznjene ude dergnejo in ko je predramijo,
odpeljejo je skerbno v samostan in tam kolikor mogoče postre¬
žejo. Posebni pomočniki pri tem težavnem usmiljenem opravilu
so jim veliki psi, marros imenovani, kteri so posebno na to
naučeni, da vedo za cesto, tudi o velicem snegu o zametih in
prek prepadov in da popotne zasledujejo, če so kteri zašli. Ka¬
kor so navadni psi izučeni, da zver sledijo, tako so ti psi iz¬
učeni, da nesrečne popotne poiskujejo in njihovo življenje rešu¬
jejo; in to svojo nalogo prav izverstno izveršujejo. Oni se ne
bojč nobene burje in je ni nevarnosti, da bi se je oni strašili,
slednje jutro gre en služabnik z enim ali dvema tacima psoma
in kakor hitro jima da znamenje za to, urno in radostno skozi
samostanska vrata zdirjata, najbolj nevarne kraje preletavata,
z velicimi skoki zijavne prepade preskakujeta, za popotnimi sle¬
dita ter jih iščeta, kakor mati zgubljeno dete. Eden ima okoli
vratu obešeno sklenico s krepčavnimi kapljicami, eden pa zvo¬
nec; če najdeta v snegu zmerznjenca, obskakujeta ga, va-nj pu¬
hata, mu ude ližeta, in z lajanjem proti samostanu znamenje
dajeta. Na pol mertvi popotnik se zavč, stegne roke po blagi
živali in se okrepča s kapljami, ki je ima pes v sklenici na
vratu. Potem pride v služabnik, mu pomaga na noge in ga v
samostan pelje. — Ce je pod snegom, psa naglo tisto mesto iz¬
vohata, sneg ogrebata in z lajanjem naznanjata, da nesrečnik
tam pod snegom leži. Menihi urno pritekd in z dolzimi drogmi
po snegu iščejo. Kedar popotnika najdejo, urno z lopatami
sneg razmečejo, in velikrat se jim pogodi, da ga še živega od¬
kopljejo. Pes Bari je v svoji dvanajstletni službi okoli 40 lju-
dčm življenje otel. Enkrat je prinesel v samostan na herbtu
malo dete, ktero je bil sam iz snega izkopal. Med tem, ko slu¬
žabniki s psi po gori o zametih hodijo, zvoni neprenehoma v
gostišču, da izposlani in popotni prave poti ne zgrešč ali pa če
so zašli, zopet na pravo pot pridejo. Ne zgodi se pa ravno
redkokrat, da ti ljudomili menihi in služabniki, ko gredo družim
na pomoč, sami od plazov zagrebeni nemilo smert storč. Rešeni
popotni dobč v gostišču preprijazno postrežbo, gorko posteljo,
tečno hrano in krepka zdravila. In za vse to ti miloserčni me¬
nihi. nič druzega ne pričakujejo razun plačila od Boga. Oni
sami nabirajo po dolinah Helvecije miloščino, da morejo sebe
prehraniti in nesrečnim popotnim postreči. Enako gostišče je
bilo tudi na malem sv. Bernardu, 6576 čevljev nad morjem.
Ali brezbožna prekucijska derhal je tudi to drevo kerščanske lju¬
bezni posekala, in ljudomilo gostišče brez milosti zaterla.

286

5. Skor tisoč let je stal ta samostan in tako dolgo se je
spolnovalo to občudovanja vredno delo kerščanske ljubezni, kte-
rega začetnik je bil sv. Bernard M en tonski.  Bil je viso-
cega rodu in rojen v gradu Mentonskem blizo Genove, pa po¬
pustil je svetne časti in stopil v duhovski stan v škofiji Aosti na
Piemonteškem. Kmalo postane škofov vikari ali namestnik, pre¬
haja vso škofijo in mnogo far vstanovf. Zve, da po snežni-
kih  še malikujejo, in da ravno na tej gori, ki se zdaj z6ve sv.
Bernarda, stoji kip malika Jova ali Jupitra. Tam so lažnjivi
malikovavski duhovni gerdobno igro z ubozim ljudstvom uganjali.
Tedaj se Bernard z nekoliko francoskimi tovarši na to goro poda.
Strašen vihar je bučal, grozno je germelo in treskalo; ali Ber¬
nard se nič ni bal. Ko pride do kipa, razdrobi ga na kose.
To se je zgodilo 1. 973. Potem je iz lastnega premoženja
postavil tam gostišče, ktero še dandanašnji stoji. Zdaj si je
prizadeval, da bi malikovavstvo ljudem tudi iz serca pregnal;
zraven pa je popotne sprejemal in hrano jim delil. Pridružilo
se mu je tudi nekoliko bogaboječih mladenčev. Dal jim je re¬
dovna pravila sv. Avguština, zraven pa še naložil, da se morajo
postrežbi popotnikov posvetiti. Škof Aoški ga hoče storiti za
svojega naslednika, ali Bernard noče te visoke časti sprejeti in
raji zavoljo Kristusa služi ubogim popotnim. Zavoljo te poniž¬
nosti in ljubezni je njegovo ime daleč na okrog zaslovelo, in
mnogo popotnikov je prihajalo, da bi videli tega očeta ubozih
in občudovali njegovo ljubeznivo postrežnost. Tako tudi njegovi
starši enkrat semkaj pridejo. Oni so mislili, da je njihov sin
že davno mertev, in se jim čisto nič ni dozdevalo, da bi on
utegnil biti opat tega samostana. Oni ga ne spoznajo, on
pa nje preč. In gostil je je z otroško ljubeznijo štiri dni. Po¬
tem pa se ni mogel več zatajevati; solznih oči jim razodene, da
je on njihov zgubljeni in tako skerbno iskani sin. Veselje star¬
šev o tem razodenji se ne more popisati. — Še dolgo ga je
Bog obvaroval bratom v postrežno pomoč j dokler ni po toliko
miloserčnem trudu sladko zaspal 1. 1008 v Novari. Bog je
oslavil živega in po sinerti z mnogo čudeži. Ali največe čudo
je in ostane gostišče na gori sv. Bernarda, ktero se po njem
tako imenuje.

Duša kerščanska; raduj se,'ker si ud tiste cerkve, ki edina
umč tak plamen ljubezni razvnemati v sercih svojih otrok in
prosi Bogd, da bi tudi v tvojem sercu obudil tako miloserčno
ljubezen do tvojih bratov terpinov! —

1. Sušeč ali marec.

Sv. Suitbert, škof.

43®azun neutrudljivemu prizadevanju papežev gre hvala za

ML spreobrnjenje poganskih nemških narodov k Kristusovi

veri posebno angleškim in irskim misijonarjem. Od pe¬
tega do osmega stoletja namreč vidimo pobožne Angleže in Irce,
cel<5 šibke device, kakor od ognja sv. Duha vnemane, zverstama
domovino zapuščati in v daljne nemške dežele odhajati, da bi
po temnih gozdih luč sv. vere prižigali in prepčjali nemilo po¬
ganstvo. V severnozatonskih nemških krajih, med Renom in
severnim jezerom, je prebival že stoletja sem starogermanski friški
rod, oholo, derzovito ljudstvo, čverste, vznešene postave, širo-
cega, vedrega čela in temnomodrih ognjevitih oči. Živeli so Frizi
po svoji mlakužni pokrajini kakor ribe v vodi, in se niso čisto
nič pečali z druzimi rodovi; zatorej so bili brez vsega nravja in
brez vse olike. Frankovski misijonarji so sicer večkrat po¬
skušali seznaniti je s kerščansko vero, toda brez vspeha; zakaj
to ljudstvo, ki je nad svojo svobodo in nad svojimi starimi obi¬
čaji tolikanj oprezno čulo, se je prav tesno samo med seboj
sklepalo in je zoper slednje ptuje vhajanje močne pahe skerbno
zarivalo. Tudi oznanovavci sv. vere, ki so iz Angleškega priha¬
jali, niso bili kaj bolj srečni, dokler se naposled neki misijonarski
družbi ne pogodi, da seme sv. vere, po tej močvirnati plani
sejano, v rast pripravi; in med udi te družbe, kterih spomin bo
vekomaj slavit ostal, je bil sv. Suitbert.

2. Bil je sredi 7. stoletja rojen na Angleškem, in po ker¬
ščansko izrejen je zgodaj veselja iskal v pobožni molitvi. Veliko
svobodnih anglosaksonskih mladenčev je tisti čas romalo iz do¬
movine v Hibernijo (na Irsko), da so se tam v takrat cvetočih
samostanih v raznih vednostih podučevali ali pa tudi, da so tam
sami v samostanski tihoti svoje življenje za zmeraj Bogu posvetili.
Posebno pa je izverstni duhovnik Egbert v Ratmelsiškem samo¬
stanu, ki je zavoljo svoje učenosti in svetosti daleč okoli slovel,
veliko učencev okoli sebe privabil. Tudi Suitbert se mu izroči
ko učeniku in vodniku, se izolika po najostrejih evangeljskih pra¬
vilih in stopi v meniški stan. Bil je sčasoma za mašnika posve¬
čen in se je zvesto tudi pripravljal za misijonsko delo; zakaj, v
čudoviti polnosti je plaval takrat duh Božji nad anglosaksonskim

288

narodom in je obujal ven in ven in sicer v obilnim številu može,
kteri, sami polni vere in ljubezni, so vsi goreli, s temi prebla¬
gimi nebeškimi darovi tudi poganska ljudstva, posebno pa so-
rodnja po nemških pokrajinah, ozališati in osrečiti. Egbert sam
je bil že pred leti svoje oči obernil na Frize, ki so prebivali ob
nemških morskih bregovih in je bil tudi sklenil jim Križanega
iti oznanovat. Sicer so mu zopet — in zopetne, sanje, v kterili
mu neki menih v prikazni naravnost odsvetuje, iti v misijon, ta
sklep nekoliko podirale, ali mislil si je, kaj ? sanje so le ubežne,
slepivne podobe, ki je praznujoči, duh iz mnogoterih serčnih ču¬
til in pa iz pisanih nit, ter raznih primerljejev življenja igraje
snuje, se na ladiji proti Friziji odpelje; ali silen vihar ladijo zo¬
pet k bregu nazaj pridervi. To mu je veljalo za opomin iz ne¬
bes in on na Irskem ostane, toda njegove misli še pogostoma
tje čez morje zletavajo. Leta 689 je bil včliki frankovski der-
žavnik, Pipin Heristalski, Frize uklonil pod Frankov oblast, da

289

so morali davek plačevati. Tedaj je napočil za misijonstvo pri-
ličen in ugoden čas. Egbert izvoli Vilibrorda, Suitberta in de¬
set druzih svojih najboljših in najpripravniših učencev in je pošlje
med Frize. Pri izlivu Rena, pri Katviku, sidra pripnd ter se
podajo k Pipinu, ki je z veliko prijaznostjo sprejme, jim krepko
podporo obljubi in je svojega mogočnega varstva zagotovi.

3. Človeška moč je slaba, ali Božja mogočnost mejft ne
pozna; človeška spreumnost je pičla, ali Božja modrost je ne¬
skončna; človeško življenje je kratko in ubožno, ali Bog je ve¬
čen; zatorej so molili k njemu ter ga prosili moči in razsvetljenja,
stanovitnosti in sterpežnosti in so polni zaupanja se lotili težav¬
nega dela. Gospod je blagoslovil njihovo združeno prizadevanje,
jim je svojega Duha vlival v serce, in jim dajal svoje besede
na jezik, da so globoko zasegale v duše poganov, kteri so tru¬
mama prihajali, da so poslušali te ptuje možč ž njih ptujimi
nauki. Veliko jih je prišlo, ki so bili pravi siromaki po umu in spo¬
znanji, kterih serca so bila prave ledenice, kar se tiče ljubezni, pa
vernili so se dohiti bogati nebeških darov, žive vere namreč in
goreče ljubezni. Število spreobernjencev se je množilo od dne
do dne. Kakor žarki svetle luči so se razhajali ti poslanci Božji
na vse plati. Suitbert se oberne v zahodnje friške kraje, ki so
obsegali nekoliko Holandije in Brabanta in pa okrajino Geldern-
sko in Klevejsko; on vstanovi semtertje majhne občine in postavlja
kapelice in cerkvice; njegovo oznanovanje pa raznotera znamenja
milosti Božje spremljajo in poterjujejo.

4. Med tem Vilibrord deželo zapusti in popotva v Rim,
da bi od papeža samega misijonsko poslanstvo prejel, drugi mi¬
sijonarji pa izvolijo Suitberta za svojega glavarja zavoljo njego¬
vega ponižnega obnašanja in pohlevnega značaja. Ko papež
Sergi I. leta 696 sv. Vilibrorda za včlicega škofa Utreškega
(Utreht) posveti, naroči se tudi Suitbertu iz Rima, da naj se da
za škofa posvetiti, da bi obdarjen z večo oblastjo in z vikšo
duhovsko častjo tudi ko misijonar tolikanj bolj mogel koristiti.
Ozir na blagor in zveličanje te pervinske in lepti rastoče cerkve
ga nagne, da se prepelje na Angleško, kjer ga veliki škof Jorški
Vilfrid, 1. 698 posveti za friškega škofa brez gotovega sedeža in
brez posebne stolne cerkve. Po vernitvi prehaja ravno tiste kraje,
po kterih je poprej drevd kerščanstva zasajal, poterjuje kerščence
v veri z gnado sv. Duha, postavlja jim mašnike in učenike in
popotva potem v deželo Bumkterov (v današnjo vojvodino Berg),
da bi tudi tam evangeli oznanoval. V njegovem novem misi¬
jonskem okrožji je bilo ljudstvo večidel še v poganstvo zamotano,
peščica krisitjanov pa je_ bila vsa vražam .udana in pa v arijansko
krivoverstvo zapletena. Ljubezni Suitbertovi, njegovi pretresni
besedi tudi th terda. serca niso zopervala; pripeljal je je nazaj k
spoznanju resnice, je spreobernil mnogo poganov in je zbral

Življenje svetnikov in svetnic božjih. I. zv.  19

290

mnogoštevilno kerščansko občino, ktera se je ravno začela prav
lepo razcvetati, ko nanagloma vihra vse nade podere. Saksonci
prihrujejo v deželo, pokončajo vse z ognjem in z mečem, požgd
in poderč cerkve in kapele, in veliko prebivavcev v sužnost od-
tirajo; verniki se razkropč in tudi Suitbert mora bežati-—-pastir
brez čede! Le malo je manjkalo, da ga niso vjeli in svojim ma¬
likom ne žertovali. Kakor je pri sercu očetu, kteri je z neu¬
trudljivo pridnostjo, z marljivo skerbnostjo gojil svoje otroke —
nadepolne sadeže svoje ljubezni — noter do časa, ko bi imeli
cvetje odgnati, sad roditi, pa je na enkrat vidi od viharja po¬
lomljene, očehljane, izpuljene, tako je tudi Suitbertovo serce pri
teh žalostnih nezgodah grenka otožnost oblegala. Zalo cvetje,
mladi sad, 'ki se je nebeškemu vertnarju že ljubd naproti smeh¬
ljal — preč je bil, vse delo, ves trud je bil zastonj; zastonj?
ni bil ne; zerno pade v zemljo, jesen s svojimi deževnimi nalivi,
zima s svojim mrazom je popolnoma zamori, ali spomladi ven¬
dar krepko in krasno priklije iz tal. Toda te spomladi Suitbert
ni doživel na zemlji.

5. Med rožljanjem bojnega orožja ni mogoče evangeli ozna-
novati, med strahotami kervave vojske se blagote mird ne mo¬
rejo vživati — Suitbert, ki je že davno želel v samostanskem
pokoji za smert se pripravljati, gre na Francosko k Pipinu, ter si
dobi od njega mali otok sredi Rena, ki se zdaj Kaiserswert ime¬
nuje. Tukaj postavi s pomočjo pobožne Pipinove žene samostan
in zbere mnogo učencev okoli sebe, med kterimi še več let živi
in v pobožnih in spokornih vajah svoje poslednje ure na zemlji
pričakuje. Počutki prihajajo t<5pi, udje terdi, hromota starosti
ga opominja, da blizo je preselitev v boljo domovino, ktera se
zgodi 1. marca 713. — Njegov spomin so po tistih krajih, po
kterih je sejal seme evangeljskih naukov, že v 9. stoletji sploh
obhajali, pa je sčasoma bolj in bolj ginil. Njegove ostanke
so našli 1. 1626 v Kaiserswertu v sreberni rakvi in so je zopet
s spodobno častjo shranili. Njegovo delo, spreobračanje Frizov,
so njegovi tovarši iz Anglije nadaljevali, so pri njem trudopolno
pa radostno se potili in kri prelivali, kakor bode bolj na tanko
sporočeno v življenji sv. Bonifacija.— Obrazuje se, kakor ti
kaže podoba.

Kat. cerkev časti med svetniki še druzega Suitberta, kteri
je bil 1. 790 postavljen za Verdenskega škofa.

O pravem obračanji človeškega življenja.

Kristijan! ta mesec večidel ves spada v čas pokore— v štirdeset-
danski post. — Sv. Suitbert je vse svoje življenje delal z naj večini trudom
za spreobernjenje poganov in za svoje dušno zveličanje, in čeravno je
toliko dobrega storil, vendar se je za smert še prav posebno pripravljal,

291

zakaj dobro je vedel, da je tukajšnje življenje čas milosti, da se mora
torej slednji trenutek koristno oberniti, ker ta čas je negotov in hitro
hitro zbeži. Kristijan! pomisli, kako si pa ti svoja dozdanja leta preživel?
Ali jih nisi morda vseh napačno zatratil? Pomisli, ali ti ni mnogo let mi¬
nulo med otročjimi igračami, od kterih nič druzega ne veš, kakor da —
minula so! Koliko let ti je zbežalo v mladostni vertoglavnosti, ko dirjaje
za rajanjem nikakor nisi utegnil le nekoliko pomisliti, čemu da bivaš na
svetu! Prišla so bolj resnobna leta. Mislil si, da bo vendar enkrat že treba,
ko pameten človek in moder kristijan začeti ravnati. Ali silno zapleten
v časne zadeve si zopet pač malo maral svoje življenje predrugačiti. In
kakor je rasla tvoja družina, rasle so tudi tvoje skerbi, so rasli tudi tvoji
trudi in napori. In glej! nevedoma se ti bo jela trudna gerba kriviti, in
tedaj morda ne boš imel ne časa ne moči, da bi svoje minulo življenje
premislil in presodil, kako daleč si prišel, koliko dobrega si storil, koliko
zanemaril, in čemu da te je Bog postavil na svet. Ali kdo ti je porok,
da boš to visoko starost dosegel? Brez števila naključeb utegne pretergati
tanko nit človeškega življenja, še preden je svojo popolno dolgost dosegla.
Dete, komej rojeno, že ugrabi smert materi iz naročja in je v prah spre¬
meni. Mladenču se v cvetji njegovih let, v spomladi njegovega življenja
odpre hladni grob. Tudi naj čver štej ega možaka časi na videz prava ma¬
lenkost podere na tla. In če človek bolj v leta prihaja, bolj ga nezgode
oprezvajo. Seme raznih bolezni trosi nezmernost in zanikernost in kuga.
Koliko jih ona v hipu pomori! Bolj zrela leta so ravno najnevarniša, taleč
da se polovica tistih, kar je rojenih, v najboljših letih na mertvaški oder
položi. To, o kristijan! je kratka pa resnična zgodovina tvojega življenja.
O pomisli vendar resno, da ti s slednjim trenutkom en del tega življenja
ubeži, ki ni nikdar več nazaj sklicati, da pa bo njegov spomin gotovo
veselje ali pa bridkost v tvoji duši obudil. Pač nebeška sladkost je, ako
se more človek z zadovoljnostjo na minule dnove nazaj ozreti in reči:
,,Toliko let sem preživel, v kterih sem obilo dobrih del za večnost vsejal!
Minula so, ali ne kesam se jih.“ Tako pa boš mogel le reči, ako "boš
kratko mero časa zvesto obračal za imenitne zadeve večnosti, za kterih
oskerbovanje ti je slednji trenutek življenja podarjen.

Molitev.

O Bog! daj nam vedno po tvojih svetih potih hoditi in si prizade¬
vati, z dobrimi deli Tebi dopasti. Dodeli nam za to svojo mogočno gnado;
tega te prosimo po Kristusu Jezusu, Gospodu našem. Amen.


19 *

292

2 .  Sušeč ali marec.

Blaženi Karol, grof Flandrijski.

JŽD&L arol je bil sin sv. Kanuta Včliciga, kralja danskega in mu-
ifeS^čenca (gl. 19. jan.). Po siloviti smerti očetovi je bežala
mati ž njim in z druzimi otroki v Flandrijo k svojemu
očetu grofu Robertu. Karol, od matere kerščansko izrejen, vadi
se od zgodnje mladosti v orožji in ko priraste v čverstega mla-
denča, vversti se med križanske vojake, to je tiste kerščanske
evropejske kneze in viteze, ki so se bojevali zoper Saracene, da
bi jim Božji grob in sv. deželo iz oblasti iztergali. Ž njimi gre
v Palestino in tam ravno tako pokaže svojo hrabrost, kakor
razodevlje tudi iskreno pobožnost. Po svoji vernitvi pomaga
stricu s svetom in z djanjem deželo vladati, tak6 da ga ta ob¬
dari z grofijo Amiensko, in ko po njegovem nagovarjanji stopi
v zakon z Marjeto, hčerijo Reginalda, grofa Klermonškega, po¬
stavi ga malo pred- smertjo tudi za dediča vseh svojih posestev.
Komej pa prevzame vladarstvo kot grof Flandrije, že Klemen-
cija, vdova ranjcega strica, ki je mislila, da bo njen sin Viljem
vse podedoval, sosednje kneze našunta, da vojsko zoper njega
vzdignejo. Ali Bog je ž njim in mu podelf takti terdno zaupanje
in ttiko nepričakovano moč, da v kratkem upornike premaga in
je brez veliko prelivanja kervi tako oplaši, da vse pogoje mirti
voljno sprejmti, in se nič več ne prederznejo, kaj sovražnega
zoper njega početi. Ko se mir na vse plati poverne, Karol vso
skerbnost na vladbo podložnih oberne. Zgodovinar njegov pravi,
da se ne more z besedo dopovedati, kako blag in velik je bil
Karol v svojem vladarstvu. Pobožen in ves v voljo Božjo udan,
se je z vso ponižnostjo uklanjal škofom in sploh duhovnom, je
z največo natančnostjo spolnoval vse njihove veleve, in če mu
je kteri izmed njih dal kak opomin, sprejel ga je z vso skrom¬
nostjo, se za-nj zahvalil, obljubil poboljšanje ter ga prosil, da
naj za-nj moli: da bi mu Bog tudi potrebno pomoč in gnado
dal; zakaj — rekal je — on ne posluša ljudi, ampak Boga,
čegar poslanci so duhovni, ker je Kristus sam rekel: „Kdor vas
posluša, mene posluša.* 1  Zatorej ni cerkve in njenih služabnikov
obkladal z bremeni, kakor drugi vladarji, marveč je je oprostil
marsikterih davkov in krepko branil njihove pravice. Ce je
imel kteri duhoven ali menili pri sodbi kaj opraviti, berž je pre¬
nehal z drugimi obravnavami, zaslišal njihove pritožbe in je neu-
tegoma rešil, zakaj njemu se ni zdelo prav, da bi duhovni, ki
imajo opraviti z molitvijo in z učenjem, s svetnim pravdanjem

293

se mudili in tako dragi čas tratili. Ko so bili njegovi podložni
sladki sad mini že okusili, je prepovedal orožje nositi deže-
lanom in vojakom, razun pri bojnih vajah; kdor je je nosil,
moral je z ravno tem orožjem smert storiti. Vse pravde so se
morale zveste! po postavah reševati.

2. Njegovo ljubeznjivo skerbnost za blagor ljudstva po¬
sebno to-le spričuje. Dve zaporedoma slabi letini napravite ve¬
liko draginjo in lakoto; Karol tedaj kmetom veči del davkov
odpusti, čeravno je sam s svojo družino od njih živel; prepove
začasno ol kuhati, da se revežem preveč žita ne odtegne, in vinu
prav nizko ceno postavi, da bi bili kupčevavci prisiljeni, se z
vinsko kupčijo manj pečati, zato pa toliko več potrebnega živeža
vvaževati. Sam s svojo družino prav po domače živi, zat<5 pa
slednji dan več ko sto revežev nasiti. Pekom zapovč, dozdanji
kruh na dve polovici peči, da reveži, ki ne morejo celega kruha
kupiti, tudi za majhen denar kaj dobč. Skerben v najmanj¬
ših rečeh, je ravno tako tudi v velicih. Ob času te draginje
razpostavi po svojih mnogih pristavah po sto ubozih, in jim po¬
trebni živež delt. Kedar pride v kako mesto, v terg ali vas,
povsod mu reveži kar v trumah naproti hitč; delt jim sam po¬
tem živež, denar in oblačila, in tako enkrat po gotovih sporo¬
čilih v mestu Ipern-u en dan 7800 kruhov med uboge razdeli;
večkrat tudi lastno drago obleko revežem da. Ko ga enkrat
vprašajo, zakaj da toliko miloščine razdeli, odgovori: ,,Evangeli
pravi: Blagor usmiljenim, kajti usmiljenje bodo dosegli. Kar
najmanjšemu storim, Gospodu samemu storim 41 . Zat<5 ga je v
serce zabolelo, kedar je kacega nesrečnika zagledal, tak<5 da so
tudi od njega veljale Pavlove besede: „Kdo terpf in jaz ž njim
ne terpim? 44  — Da se pa ni zdelo, kakor bi hotel on sam s
tako radodarnostjo se skazovati, vnemal je tudi druge, kjerkoli
je mogel, za dela usmiljenja, rekoč: „Verne duše ne smejo za¬
mujati tako lepih priložnosti, nebesa si kupiti; blagoslov moramo
sejati, da bomo v večnem življenji blagoslov želi 44 . — Lepo zna¬
menje njegove očetovske ljubezni do ljudstva je tudi to, kedar-
koli je kteri velikaš podložne svoje stiskal, da ga je berž ostro
kaznoval. — Pri vseh svojih mnogih opravilih ni noben dan
opustil k sv. maši iti; nobeno vreme, nobeno še tako silno opra¬
vilo ga ni moglo od tega zaderžati dobro vedočega, da ta presv.
daritev delt najbogateji blagoslov. S preiskreno pobožnostjo in
z gorečo ljubeznijo je pogostoma pristopal k mizi Gospodovi, da
se je okrepčeval s kruhom življenja.

3. Ko nemški cesar Henrik V. leta 1125 brez potomcev
umerje, zb er 6 se pervaki deržave in Karola za njegovega nasled¬
nika izvolijo. Gredd torej poslanci duhovni in svetni k njemu
s prošnjo, da bi prevzel vladbo nemške deržave. Karol skliče
najbolj imenitne velikaše svoje grofije v posvčt. Dobri, ki so

294

ga kakor očeta spoštovali, z žalostjo zaslišijo to ponudbo boječi
se, da bi po njegovem odhodu grofija velike škode ne terpela;
hudobni pa, da bi sega znebili, timu hvalisajo cesarsko veličast,
in mu svetujejo, da naj se le za cesarja da kronati; Karol po¬
sluša perve in ostane flandrijski grof. Ko hudobneži svoje na¬
mene vidijo presekane, tuhtajo po drugem potu rešiti se ga;
zakaj čertili so ga zavoljo njegove pravičnosti in njegovega
ostrega ravnanja z zatiravci ubozili. Eden njegovih najhujih
nasprotnikov je bil neki Bertulf, ki si je bil po krivici velike
zaklade nagomilil; zatorej so se mu sorodniki in prijatli silo pri¬
lizovali in svojo pripomoč mu ponujali. To ga še bolj napihuje.
Enkrat zajde njegov sorodnik Burkard v prepir s plemenitašem
Tankmarom. Bertulf se meša vmes, nenadoma Tankmarov grad
napade in razdene. Karol pokliče Bertulfa pred sodbo, ali ta
se klubovaje ne prikaže. Karol čaka, da bi si s krotkostjo
sovražnike pridobil. Bertulf pa in njegova derhal se ne poboljša,,
temuč, ko Karol na Francosko odide, z vojaškimi četami po de¬
želi zahrumi, ropa, kar more, pokončuje in posestnike mori.
Ko se Karol poverne in sliši od divjega razgrajanja Bertulfovega,
sklene ostro se nad hudodelniki zmaščevati. Sercč mu lcer-
vavf in bridke solze pretaka, ko vidi tako grozovito pokončanje
in čuje tako milo tarnanje poškodovanih. V pravičnem serdu
zažge Burkardov grad in ga do tal razdene. Med tem pa pošlje
Bertulf poslance do Karola, ne da bi prizanesenja prosili, temuč
da bi mu očitali njegovo prezlobno maščevanje nad Burkardom;
da naj torej svojo jezo kroti in prizanese ubozemu Burkardu,
kterega je bilo le vsakoverstno natolcevanje razdražilo in je zdaj
po krivični kazni že dovolj bridkosti zavžil; da naj tedaj hudo
razžaljenega potolaži in ž njim spravo stori. Karol pa jim od¬
govori: „Kaj me dolžite, da sem jaz le svojo strast poslušal in
Burkardu krivico storil? Ali je to krivična kazen za toliko gnju-
sobe in razdjanja, da sem mu njegov grad požgal, ko vendar
sam še nobene kazni ni terpel? Ali ne tirja pravica, da naj on
ukradeno poverne in bode potem še na svojem mesu kaznovan?
Kako mu morem, ako nočem krivično ravnati, prizanesti in v
posestvo prepustiti to, kar je od ubozih naropal? On mora škodo
poravnati 14 .

4. S tihim serdom poslanci odidejo, in Bertulfa ter zavez¬
nike njegove še bolj našuntajo z zavijanjem Karolovega odgovora;
sporoče namreč, da Burkard nikdar nima odpušcenja pričakovati j
razun če postane z vsemi svojimi grofov tlačan. To je še bolj
razkači in zakolnejo se grofa berž ko mogoče s pota spraviti.
Pač so Karolu moildi glasovi bili na ušesa, da mu strežejo po
življenji, ali on v svoji dobroserčnosti tega noče verjeti. Ko mu
prijatli odsvetujejo v cerkev iti, jim on odgovori: Vem, da me
na vse plati nevarnosti obdajajo, ali ne bojim se jih; Bog va-

295

raje moje življenje, dokler je njegova sv. volja. Brez Božjega
pripuščenja mi sovražniki nič ne morejo škodovati. Ako pa je
on sklenil, da dam svoje življenje, ne morem ga za lepšo reč
dati, kakor za resnico in pravico. — Enega jutra — 2. marca
1127 — vstane, umije si roke in predno gre v cerkev, po svoji
navadi lastnoročno miloščino med uboge deli, zraven pa vsacemu
revežu z največim spoštovanjem roko poljubi. Tem ljubeznjivim
delom je od nekaj časa sem še drugo dodajal: oblekel je in obul
vsaki dan po pet revežev. Potem gre v cerkev, poklekne pred
oltar Matere Božje in se potopi v dolgo gorečo molitev; naposled
pa se ves verže na tla in poje spokorne psalme v spravo za
svoje pregrehe. — Tedaj stopi Burkard s šestimi za to najetimi
suličarji z golimi meči v cerkev, se grofu bliža od strani in se
ga rahlo z mečem na rami dotakne. Grof povzdigne gldvo in
se proti njemu oberne; Burkard pa zdaj z vso močjd mahne
po Karolovi glavi, da jo prekolje in se možgani po tlaku raz-
škropč. Tedaj priskočijo tudi dragi in nad Karola pada mah
na mah, da kmalo njegovo mertvo truplo vse v kervi plava.—
S tem pa kervoločniki še niso potolaženi, ampak planejo nad
grofovo spremstvo in štiri pobijejo, drugi pa zbežč. Na t<5 dir¬
jajo v grad umorjenega in kar morejo pograbijo. Cerkveni slu¬
žabniki med tem za pravično reč umorjenega na mertvaški oder
položč, ga v tančico zavij 6, sveče prižgd, in cel dan in celo
naslednjo noč pri merliču čujejo, trupla druzih umorjenih pa so
bila v njih lastna stanovanja prinesena. — Bertulf, ko zve Ka-
rolovo smert, dela se čisto nevednega in kakor bi nič tega umora
deležen ne bil; zapovč pa po posvetovanji z morivci, truplo
Karolovo v Gent prepeljati, da bi jim vprični grob ne očital
zmeraj njihovega hudodelstva. Ali kmalo pridejo reveži in du¬
hovni in se uprd možčm, kteri so imeli truplo odpeljati. Ko
nič ne marajo, privre ljudstvo in pertf s silo je naderviti, ako
mu radovoljno trupla ne prepustč. Ko je tedaj v cerkvi in zu¬
naj velik hrup, nanagloma kraljev človek, ki se je bil z druzimi
hromimi rakve dotaknil, ves ozdravljen poskoči in zakliče:
„Ozdravljen sem po priprošnji ranjcega grofa!“ To čudo je
ljudi pomirilo; sovražniki se umaknejo, in truplo je bilo drugi
dan slovesno pokopano.

5. Bertulf in njegova derhal zdaj grofijo v popolno posest
vzemd in kakor jim ljubo, po njej gospodarijo. Ali šiba Božja
je že švigala nad njihovimi glavami. Pošten in korenjaški vitez,
Gervazi po imenu, zaveže se z nekoliko možmi, da bi se nad
hudodelniki zmaščevali. S tridesetimi konjiki je napade v mestu
Brigu (Brligge). Bertulf preplašen od nenadnega napada zbeži v
terdni grad. Ko meščani zvedd namen Gervazijev, hitro se mu
pridružijo, in hrabro bijejo z Bertulfovci, kteri se skoraj vsi
ranjeni čedalje bolj umikajo. Zasačena sta bila en vojak pa en

296

hlapec, ki sta bila grofovega umora deležna; enega veržejo z
odsekanima rokama v ostuden jarek, enega pa vpričo obleganih
za pete obesijo. Necega Izaka, hudega zarotnika, ki je bil v en sa¬
mostan utekel, tudi vjamejo in ga, ko po njem vse deležnike zvedd,
obesijo. Ko grad Gervaziju pade v oblast, išče Bertulf s tovarši
zavetja v ravno tisti cerkvi, v kteri je Karol umorjen bil. Hoče
se po vervi z viškega doli spustiti in zbežati, ali zasledč ga
in med lučanjem z lajnom in kamenjem na vislice vlečejo. Tudi
drugi se morajo podati in osem in dvajset jih je bilo z zveza¬
nimi rokami z verha cerkvenega stolpa pahnjenih. — Zdaj hočejo
Karolovo truplo izkopati, v drugo cerkev prenesti in tam v spo¬
doben grob položiti, ker je bila cerkev sv. Donacijana oskru¬
njena. Pripravijo torej dišeče kadilo, da bi pregnali smrad troh¬
nenja, ker je truplo že 7 tednov pod zemljo ležalo; ali ni bilo
ne najmanjšega smradu. Cudopolna ozdravljenja bolnikov in
hromih so se godila na njegovem grobu. V začetku 17. stoletja
je dal škof Filip njegovo rakvo v kapelo Matere B. prenesti in
tam se na dan njegovega praznika od leta 1610 daritev sv. maše
opravlja.

Obrazuje se s krono na glavi in z mečem v roki obdan od mno¬
žice revežev.

O preganjanji zavoljo pravice.

„]fBlagor njim, kteri zavoljo pravice preganja nje terp e,
kajti njih je nebeško kraljestvo*'.  (Mat. 5, 10.) —■

Raznotero  preganjanje terpi pravica, to je, kraljestvo Božje,
cerkev Jezusova, njeni nauki, njene naprave, in pobožno življenje njenih
vernikov. Preganja jo samosilno  zatiranje in pertenje, ktero naj s
strahom pred časnimi zgubami, mukami in bolečinami stanovitnost kristi-
janov omaje. Sploh znani in le pregostoma so zgledi tacega preganjanja
v pervih stoletjih kerščanstva, da! v slednjem veku do današnje dobe, ko
se celo po kerščanski Evropi od kerščenih poganov nič manjša divjaštva
zoper dobre kristijane, zlasti zoper duhovne in redovnike, ne počenjajo. —-
Preganja se z zasmehovanjem in zasramovanjem  svete vere in
kerščanskih čednosti. Nova piškava modrost si prizadeva dokazati, da je
v sv. pismu veliko zmot in zarekov; v katoliških naukih veliko zoperum-
nega in praznovernega, v kerščanskih obredih in cerkvenih šegah mnogo
abotnega in smešnega. Zgodovinsko preiskovanje mora iz temne staro¬
davnosti na dan stovoriti vse, kar koli utegne cerkev in njene služabnike
s sramoto obkidati. Pesništvo in lepoznanstvo, zabavljica in šala mora vso
bistroumnost in vse žile napenjati, da sv. vero in njene oznanovavce ter
spolnovavce v zaničljivost pripravlja. — Zopet se pravica preganja, kedar
se pod krinko tega izgovora, da se le napačnosti in nerodnosti odprav¬
ljajo, vendar le zoper Jezusovo kraljestvo in njegove branitelje orožje
brusi in suče, da se podira, kar so oni zidali ali vsaj krik zavzdiguje in
dobra reč v sum pripravlja. „Mi hočemo vero", pravijo, „pa ne sredo-
večne, ampak razsvetljeno vero; mi hočemo čednost, toda čisto nravno:
mi hočemo pobožnost, toda nobene prenapetosti, nobene hinavščine ne;

mi hočemo katolištvo, toda čisto katolištvo brez rimske primesi". Da biti
njihovi izgovori več veljave imeli, zato opazujejo z jastrebovim očesom vse
hibe in napake, karkoli jih nad pobožnimi najdejo, vse slabe odrastke in
zverižke dobrega, kteri so pri ljudeh neogibljivi, je na razgled postavljajo,
iz komarja slona delajo, zdihujejo čez popačenje svetih reči, in kričč, da
naj se vse očiščuje, trebi, prenavlja in v vsem zmerno ravnd; ob kratkem:
oni hlinijo največo gorečnost za Jezusovo reč, kterega pa le s poljublje-
jem izdajajo. — Še drugi sicer pravice naravnost ne preganjajo, ampak s
tem, do hudega, kteremu bi mogli, tudi morali braniti, ne ubranijo, do¬
brega, ktero bi mogli pa tudi morali pospeševati, ne podpirajo, ampak
leno in znimarno  le zijala prodajajo, kterim se usta komej nekoliko
na smeh zamerdajo, ko vidijo, da se drugi tako goreče in pogumno za
kako reč bojujejo in potegujejo, za ktero se jim še mezinca ne zdi vredno
ganiti. Taki, čeravno nočejo za preganjavce Kristusove veljati, so vendar
pravi njegovi preganjavci, ker njihovo molčanje, in njihova znimarnost
slabemu gotovo veliko potuho daje. „Kdor ni z menoj, ta je zoper mene“,
pravi Kristus sam. (Mat. 12, 30.) — Toda, nesrečni preganjavci,
kteri hudičevo službo prevzemajo, da ljudi pokončujejo! Resnično, pravi
pomagači satanovi so! Zakaj satan je, kakor sv. očetje enoglasno terdijo,
vsa kervava preganjanja podkuril, sicer bi ne bilo spreumeti, kak6 bi
bili ljudje sami take grozovite muke mogli znajti. Satan navdihuje neje¬
verne pisatelje in pesmarje, zato se svetijo njihovi izdelki v nekakem
čarovnem blesku, da je svet po volčje pogolta; satan —• on, če ko rujo-
več lev premalo opravi, v zabavljivi šali ko zapeljiva kača sika, ali pa
se iz angelja tčme spreminja v angelja luči in namesto teme nejeverstva
oznanuje le svetlobo in prebrisanost uma. O satan je tisti, kteri tudi
mnogo služabnikom cerkve nataka tisto dremotno pijačo, po kteri nede¬
lavni in neskerbni menijo, da gre vse po redu, da je vse v dobrem stanu.
Slepi, nesrečni preganjavci, kak6 se bodo enkrat prestrašili, ko bodo
tistega zagledali, kterega so preganjali! — Kakor nesrečni pa so prega¬
njavci, tako srečni so zavoljo pravice preganjani.  Preganjanje
je za nje največi dobiček že na zemlji, ker postanejo enolični z Jezusom,
podobni prerokom in aposteljnom. Ali si more učenec kaj boljšega želeti,
kakor svojega učenika nasledovati? Kristus sam aposteljne na to zavrača
rekoč, da ni prav, če se hlapcu bolje godi, kakor Gospodu; onje  zavrača
na zglede prerokov, kteri so bili ravno tako od Judov preganjani. Tako
tedaj je za kristijana preganjanje le tolažba in veselje, ker je ono zna¬
menje pravega služabnika Kristusovega. Preganjanja se nam nikakor ni
bati, ampak bati se nam je, ko bi se svet in pekel čisto nič zoper nas
ne upiral, ko bi v vednem miru živeli, bi vsi z nami zadovoljni bili; oh,
tu bi se morali po pravici bati, da morda Bog z nami zadovoljen ni.
Kajti ni ga bilo še svetega služabnika Božjega, in če tudi je ko puščav-
nik samotaril, da bi nobenega sovražnika ne bil imel. — Pa zakaj to
Bog pripusti? Zakaj križ zmeraj zmage ne obhaja? Zakaj cerkev in njeni
služabniki ne vživajo vednega spoštovanja? Razlogov za to je mnogo; eden
je, da se dobri kristijani in apostoljski možje, ki toliko dobrega store, v
ponižnosti ohranijo, in se ne razbijejo na skali ničemurnosti in lastnega
dopadanja, ko bi jim o vožnji po morji tega življenja zmeraj le ugodna
sapa pihala;, da bi čutili svojo odvisnost od Boga in pa potrebo gnade,
brez ktere nič ne zamorejo, in vse dobro, kar store, le Božjemu blago¬
slovu pripišejo, ne pa.lastnemu trudu. Kaj bi n. pr. pomagalo duhovnom,
ko bi tisočem in milijonom v nebesa pomagali, sami pa z napuhom se
pogubili? Kaj bi jim koristilo, ko bi jim Bog za trud in delo že tukaj
na zemlji plačeval, s tolažbo namreč, z veseljem, ki jim je dela vspeh

298

njihovega prizadevanja? „Veselite se in veselja poskakujte",
pravi Kristus,  „kajti vaše plačilo je obilno — ne na zemlji, ampak
— v nebesih".

Molitev.

O Bog! kteri si sv. Karolu kot vojaku dal toliko hrabrost in kot
vladarju tako očetovsko ljubezen in skerbnost za podložne: prosimo te po
njegovem zasluženji, dodeli tudi nam vse za naš stan potrebne gnade in
darove, da bomo svoje dolžnosti v Tvojo čast in svoje zveličanje vselej
goreče spolnovali. Po Kristusu Jezusu, Gospodu našem. Amon.

— - -

3. Sušeč ali marec.

Sv. krnic‘•mi da. cesarica in devica.

6:o^ociii rod nemških cesarjev iz hiše saksonske je ovenel
' in ugasnil v dveh krasnih mladikah, ki ste ljubo in dišeče
cveteli, ali čeravno zedinjeni po zakramentu sv. zakona,
vendar niste nobenega telesnega sadu obrodili, namreč v deviš¬
kem cesarji Henriku in v njegovi enako deviški ženi Kunegundi.

Kunegunda je bila hči visoko plemenitih staršev, namreč
Sigfrida grofa Luksenburškega in pa Hedvige. Bila je že od
zgodnjih let v nježnih čutilih pobožnosti likana in napeljevana,
svoje serce le k Bogu obračati in v ljubezni in svetem otroškem
strahu pred njim živeti. Tudi v svetnem oziru je bila ona z
najzvestejo skerbnostjo izrejevana, primerno namreč šegi in na¬
membi tedanjih plemenitih gospodičin. Zgodovinarji njene dobe
poveličujejo ravno tako telesno lepoto cvetoče deve, kakor njene
krasne dušne darove, njeno deviško častitljivost in priprosto po¬
božno serce, da je bila že zdaj nad njo zaznavati njena prihodnja
svetost. Duh in serce sta bila le v nebeške reči potopljena, in
pozemeljske sijajnosti zanjo nobene cene niso imele. Vse je zgolj
ničemurnost, kliče modri Salomon, razun Boga ljubiti in njemu
samemu služiti, pristavi zveličani pisatelj, prelepih bukev od
nasledovanja Kristusovega. „To je največa modrost, z zaniče¬
vanjem svetd po nebeškem kraljestvu hrepeneti." In to modrost
je posedla deviška cesarica Kunegunda. S preiskreno udanostjo
je Mater Božjo častila in ničesar ni bolj zaželela, kakor po njenem
zgledu zmeraj deviško čistost ohraniti. Vendar pa ona kakove
take obljube ne stori, ampak sklene, ker so jej bili nameni Božji

299

mm mejiiii.  m 1

skriti, se popolnoma njemu izročiti, njegova v vsacem stanu biti
in vse za-nj v dar prinesti. In Vsegamogočni res čudopolno usliši
prošnjo in spolni željo serca, ki je iz ljubezni do njega čistost
in pokorščino združiti hrepenelo.

2. Iz sere vseli kneških mladenčev po Nemškem so puhtele
goreče želje po tej krasni devi; vojvoda Henrik Bavorski je bil
tisti srečni, ki si je utergal to prežalo rožico, ker njemu so jo
bili starši zaročili. Iz pokorščine privoli ona v to zvezo, ali že
na dan poroke razodene ona ne manj pobožnemu ženinu svojo
serčno željo, ko bi smela pač storiti obljubo vednega devištva.
In Gospod, pred kterini ima čisti rod toliko vrednost, dd njenim
besedam moč, da Henrik ne privoli samo v to obljubo, ampak

300

da sam tudi enako stori. ,,Gospod je moja priča 11 , reče on,
,,posnemal bom tvoj zgled, in kakor ti hočem tudi jaz z deviškim
telesom Zveličarju služiti. Ostani torej čista in neomadeževana ne¬
vesta Kristusova, in v tem te hočem častiti, kakor Jožef svojo
sv. nevesto Marijo 11 . Taka redkokratna in gotovo težka zaobljuba
pa edinosti zakonske nikakor ni hlapila, ampak je vez prave
ljubezni le še bolj na tesno med njima zategnila. Nju ne veže
več kri in meso, ampak Bogu posvečena ljubezen, ktera od lju¬
bečega tako na ljubljenega splameneva, se tako popolnoma zopet
v njem najde, da naposled tudi razločka spola nič več ne vidi.
Se vč, da ni slednjemu dano, ta nebeški plamen v zemeljskem
življenji vse počutne primesi čistega ohraniti, ta duhovni ogenj
v sercu in v duhu nositi tako, da se vnetljive tvarine mesenega
človeka prav nič ne dotakne; takove zakonske zveze so le po-
redka razodevanja dušne kreposti in milosti Božje, in se ne pri¬
poročajo v posnemanje, ampak postavljajo le za nauk, da po¬
polnoma čistost ukljub kerhljivosti mesa ne sega čez naše moči,
da zamore človek z gnado Božjo tudi kar je najvišega, naj¬
bolj težkega, doveršiti, da se zamore duh vseb spon telesne po-
željivosti rešiti in se povzdigniti do pervotne svobode in vzviše¬
nosti. — Od te obljube ni bilo nikomur kaj znano, razun njunemu
spovedniku in zvesto sta jo spolnovala do konca.

3. Po smerti Otona III. je bil Henrik 1. 1002 izvoljen za
nemškega kralja, in tisto leto je bila tudi njej v stolni cerkvi v
Paderbornu zlata krona djana na limbarsko glavo. Mlada cve¬
toča kraljica se čuti zdaj tolikanj visoko osrečeno, ne po kralje¬
vem lesku, ki jo je osvital, ne po sijajnem blesku, ki jo je
obdajal, ne po uklanjanji in častenji na milijone podložnih, am¬
pak ona se veseli te sreče, da bo mogla po širocih krogih bla-
godarno delati, veseli se pripomočkov, ki so jej zdaj dani na
ponudbo: pomanjkanju v okorn tekati, nedolžnost braniti, kovar-
stvo in derzno hudobnost zatirati, dobro in sveto pa podpirati
in pospeševati, in sploh svoji miloserčni pobožnosti neoviroma
zadostovati. Ko doseže ona najvišo stopnjo časti v ženskem
življenji, ozira se v ponižni molitvi in prošnji navzgor, navzdol
pa v iskreni ljubezni. Njeno serce je čutilo in obsegalo Boga
predobrotljivega, ter ga hvalilo za njegove gnade in njegovo lju¬
bezen, pa obračalo se je tudi proti ljudčm — otrokom Božjim;
združevala je ona vnanjo častito velevitost z notranjo ponižnostjo;
bila je ljubeznjivega obnašanja proti visocim in nizkim — ne
kakor proti podložnim, ampak kakor proti bratom in sestram.
Leta 1014 spremi svojega moža v Rim, kjer ž njim vred iz rok
papeža Benedikta VIII. cesarsko krono prejme. Med mnogo po¬
tovanjem in vojevanjem cesarja Henrika, se ona domd peča v
tihi samotarnosti z deli pobožnosti in ljubezni: zida nove cerkve
in stare popravlja ter čedno lepša — nemška dežela je vsa polna

801

spominkov njene radodarne pobožnosti: svetih podob, kelhov,
druzih cerkvenih posod, pertov za na altar, mašnih oblačil, ki
je je razdelila — vsega tega je brez števila; skerbela je ko prava
mati za uboge in bolnike — njeno serce je bilo zmeraj polno,
njena roka nikdar ne prazna. Da je pa toliko mogla potrošiti,
ni marala za gnječo in trumo dvorjanov in strežajev, ne za bo¬
gate in gizdave pojedine, in v vsem, karkoli je njeno osebo
zadevalo, se je ravnala po kolikor mogoče pičli meri. Lesen
stol je bil njen sedež, in karkoli utegne mehkužnosti streči, ni
smelo biti v njenem bivališču; le za eno zložnost je skerbela,
namreč da so jo ena sama vrata ločila od domače kapele. Le
enega jej je manjkalo, — terpljenja; tudi tega dovolj okusi.

4. Z visokosti sreče in časti pusti Bog svojo služabnico
pasti v žalost in sramoto, — da namreč duhu obrekovanja, na¬
tolcevanja in laži moč hudo skušnjo jej napraviti. O mnogo
hvalisana osoda visoko stoječe ženske pač kratkimal ni zavidati;
na tisoče oči je va-njo obernjenih, da slednji njen pogled, slednji
spremin na obrazu, slednje smehljanje, slednji zgib njenega
života izoprezvajo; na tisoče ušes je nategnjenih, da vsako njeno
besedo, vse njene vzdihljeje nd-se zvlečejo; na tisoče jezikov je
pripravljenih, da vse malenkosti in karkoli si bodi, ko preime-
nitne skrivnosti razprodajo med radovedni ljud, slednje njeno
djanje se jej do trohice pretehta, slednja stopinja do pičice zanjo
premeri, ako le za dlako od natanko zarisane šege odstopi, je
že zašla na nevarno krivudino, že svet voha skrite vzroke, ne¬
znane nagibe, kovarije, spletke in skambe — gospdpostane sužnja;
njena čast se jej spreverže v breme, zlati obroči in vezi se jej
spremenč v verige in spone, in drago kamenje v grenke solze,
ktere zato nič manj ne pekd, ker kapljajo na svilo in baržun.
— Iz sobe cesaričine vidijo večkrat priti zalega viteza v nena¬
vadni uri; kaj vendar ima ž njim, ali po kaeih opravkih k njej
zahaja, po kakovih? in zakaj tako skrivaj in brez vednosti ce¬
sarjeve? Šepetalo se je od nekake posebne prijaznosti med njima;
postranski pogledi, polovičarsko besedovanje, zvijačno posmeho¬
vanje in hvalisanje — to se vendar na zadnje začne cesarju čudno
zdeti, kaj li more to pomeniti? Kunegunda, zavedna si svoje
čistote, ne mara nič za hudobno počenjanje, ona molči, in to
cesarja zel<5 moti; on sicer sumu ne daje prostora, ali vendar
ga ne odganja od sebe; on noče sicer nič vedeti, nič videti, nič
slišati, ali vendar njegovo oko' in uho ne počiva — mir zgine
od njega. Ko cesarica sliši od njega neznansko obdolženje, ona
v zavesti svoje nedolžnosti obličja ne spremeni, ali vendar jo
kmalo jamejo oblegati plahe skerbi, serce jej preplivati mučeči
dvomi, ali sme pač ona to obdolženje nad seboj terpeti in pu¬
stiti, da se pohujšljiva govorica po hudobnem in marljivem raz¬
našanji njenih sovražnikov še bolj razširja? Tega ne sme. Zatorej

302

se ona pred cesarjem pa tudi očitno tako krepko in jasno zago¬
varja, da je moral slednji njene nedolžnosti se prepričati. Ali
da bi bila pred svetom popolnoma očiščena, jej je bilo po zahte¬
vali tedanjega časa ukloniti se sodbi Božji, to je, postavni ognjeni
skušnji, in ona, v zaupanji v Boga, varha nedolžnosti, jo je
voljna prestati. Odločeni dan gre spremljana od cesarja, od
imenitnih dvorjanov in veliko prič v cerkev; po sv. maši moli
duhovni nad njo, jo opominja, da naj Boga nikakor ne skuša,
če je kriva, in jej potem poda presv. rešnje Telo. Med tem so
vse priprave dogotovljene; devet razbeljenih plugov (lemežev) je
zaporedoma na petnajst korakov dolzem prostoru položenih; gla¬
sen iht in jok nastane; Kunegunda pa se dvigne, zaznamva s
sv. križem in stopa bosa lahke noge čez pluge tje. Podplati na
nogah se jej hitro obežejo in pečat na nje pritisne. Tretji dan
se obeza preč vzame, ali kake opekline ni bilo ne najmanjšega
sledil. Cesar tedaj jo ljubi in časti še z večo priserčnostjo kakor
svetnico, kteri je Bog sam čudopolno spričevanje dal. •— Ljubi
bralec! poprašal boš morda: kako vendar sta mogla Henrik in
Kunegunda kaj tacega storiti? Ali se ne pravi to Boga siliti, da
naj čudež stori ali pa pusti nedolžnost ugonobiti? Ali pomisli,
da so tudi svetniki v nekacem pomenu — otroci svoje dobe.
Takrat in tudi stoletja pred in potlej so bile take sodbe Božje
v postavni navadi in so izhajale iz nekacega nejasnega verskega
čutila, opirale so se namreč na to vero, da bo Bog uslišal proš¬
njo ljudi, in jim po vidnem znamenji resnico razodel, razkril
namreč ali krivico ali pravico, zadolženje ali nedolžnost, da bo
ali varoval ali pa kaznoval po gosposki, ktero je sam postavil.
Če imamo torej mi Čisteje in spodobniše zaumene od Boga, bo¬
dimo mu zato serčno hvaležni; ali to nam še nikakoršne pravice
ne daje, manj razsvetljene nekdanje veke obsojevati, kteri, če
tudi so bili bolj ubožni v razumnosti, so bili gotovo bolj bogati
v terdnovernosti. — Bilo pa je še več druzih tacih postavnih
skušenj. Po tej dogodbi se umakne Kunegunda na Heško. V neki
nevarni bolezni stori ona obljubo, v Kavfungenu sezidati samo¬
stan za ženske benediktinskega reda, in že je izverševala to po¬
božno delo, kar jej vzame smert moža (1. 1024). Tedaj še le se
je zvedelo, da je Kunegunda v zakonu deviško živela, zakaj umi¬
rajoči cesar jo prime za roko pred mnogimi pričami ter reče:
„To-le tukaj, ki mi jo je bil Kristus izročil, zopet Kristusu ko
devico nazaj dam“.

5. Kunegunda ko vdova razdeli vse svoje premoženje med
uboge, zida cerkve in samostane. Ali vsa ta pobožna dela jej
ne zadostč. Ona hoče v pravem evangeljskem uboštvu živeti in
le Boga za svoj del imeti. In to se tudi zgodi. — Leto namreč
po smerti Henrikovi povabi veliko škofov v Kavfungen, kjer je
bila cerkvena in samostanska stavba ravno doveršena. Ljudje

803

so sicer vedeli, da bode ta dan cerkev slovesno posvečena, da
pa hoče cesarica sama benediktinlta postati, za ta skrivnost je
vedel edini Paderbornski škof. Kunegunda pride v cerkev vsa
v zlatu in v biserih in v vsej sijajni cesarski opravi. Pri začetku
sv. maše daruje košček ali terščico pravega križa. Po evangeliji
pa stopi pred veliki oltar, odloži krono in škerlatasti plašč in
se ogerne s temno volnato halo, ki si jo je bila sama naredila;
lasje se jej ostrižejo, škof jej pokrije glavo z nunskim ogrinjalom
jej natakne perstan ko pomenilo zaročenja s Kristusom in jo po¬
tem pelje v samostan. Vsi pričujoči sterme o tem nenadjanem
dogodku in se v solzah topč, edino cesaričino obličje se sveti v
svetem veselji. Kunegunda se vede zdaj v samostanu, kakor bi
bila vso svojo poprejšnjo visokost čisto iz spomina zgubila; v
vsem se obnaša ko najmanjša sestra in tudi najniža dela po
samostanu ročno opravlja. Posebno veselje pa je bilo za njo, bolne
sestre obiskovati, jim streči in je tolažiti. Za to sveto življenje
pa jo Bog tudi oslavt z darom čudežev, ktere pa je skerbno za¬
tajevala: z znamenjem sv. križa je pogasila ogenj, ki se je bil v
samostanu vnel, in tudi njen grob je bil oslavljen z mnogo ču¬
deži. Tako preživi Kunegunda med tesnim samostanskim zidov¬
jem še petnajst let v svetih vajah, dokler je huda bolezen ne
položi na smertno posteljo. Veliko je bilo žalovanja po samo¬
stanu in po vsej »okolici. Edina Kunegunda je bila vesela. Ležeča
na dersnati spokorni plahti prejme z iskreno pobožnostjo zakra¬
menta umirajočih. Ali ko jej že mertvaška bledota lica pokriva,
vidi, da pripravljajo baržunast z zlatom vezen pert, da bi njeno
mertvo truplo ž njim ogernili; tedaj jo rahla rudečica oblije in
odmajaje reče z molklim glasom: „Pustite to ničemurnost, ona
se za-me ne spodobi; nosila sem bogato obleko o zaročenji svo¬
jem z umerljivim ženinom, za nebeškega ženina pa se spodobi
moja sedanja obleka; v njej zagrebite moje truplo in je položite
na stran mojega gospoda in brata, cesarja Henrika •— on me
kliče 11 . — Sklenila je svoje življenje 3. marca 1040. Truplo je
bilo v Bamberg prepeljano. Zemlja je žalovala zavoljo njene
zgube; nebesa so se veselila njenega prihoda. O njenem po¬
grebu, kterega je spremljala neštevilna množica, (cele vasi so
prazne ostale in cel 6 bolniki so se dali blizo prinesti, da je vsaj
senca rakve na nje padla) so nebesa sama pokazala po čudu njeno
poveličanje. Ko namreč v Bambergu grob Henrikov odpro, da
bi Kunegundino truplo zraven njegovega položili, so zaslišali
glas: „Devičnik, naredi devici prostor! u  — in v začudenje vseh
se Henrikovo truplo samo od sebe premakne na stran. In še
mnogo druzih čudežev se je zgodilo na njenem grobu.

Obrazuje se v cesarski opravi s krono na glavi in razbeljeni plugi
zraven nje, večkrat tudi s podobo Bamberške stolne cerkve v roki.

304

O obrekovanji.

jfjifed vsemi nadlogami, ktere človeški rod tepo, nobena ni huja,
kakor je kuga; ona, kjer začne razsajati, nikomur ne prizanaša, ne vi-
socim ne nizkim, ne bogatim ne revnim, ne mladim ne starim; ona pomori
cele družine, izprazni hiše in cela mesta; in tolikanj huji je ta zleg, ker
se težko težko kaj zdravila za-nj najde. Kakor pa telesnemu življenju
škoduje kužna bolezen, toliko kvare prinese dobremu imenu in dušnemu
življenju obrekovanje. Ali navadno tega nikakor ne pomislijo oni, kteri bliž¬
njemu dobro ime z lajnom obrekovanja skrunijo, kobko škode s tem naprav¬
ljajo in kako hud6 se s tem pregrešajo. Slednji namreč obrekovavec se huje
pregreši, kakor ropar in tat, ki po ptujem blagu sega; kolikor draža je
ukradena reč, tolika veča je škoda, „je pa boljše dobro ime, kakor
obilno bogastvo". (Preg. 22.) Manj tudi rani ubijavec, kakor obrekova¬
vec poleg spričevanja sv. Avguština: „Huje so rane vsekane z jezikom,
kakor z mečem; meč telo umori, duše pa ne“. Ali tedaj obrekovanje
dušo umori? Nikar, prijatel, nad tem ne dvomi; zastran duše obreko-
vavca je to gotovo, zastran duše obrekovanega pa pomisli, koliko sovra¬
štva, prepira, krega, maščevanja, struženja po življenji in celo ubojev iz
obrekovanja prihaja! Ali to pelje v nebesa? — Pa majhne bi bile še vse
te kvare, ko bi se časi tudi na cele soseske ne stegale. Vzemimo en sam
zgled iz sv. pisma. V pervih bukvah Mojz. beremo, da je Bog pticam
pod nebom in ribam v morji podelil svoj blagoslov: „In je je blagoslo¬
vih'; šesti dan pa, ko je bil vse druge živali vstvaril, jih ni blagoslovil.
Kaj vendar so se te živali pregrešile, da niso bile Stvarnikovega blago¬
slova deležne? To nam razlaga sv. Atanazi Sinajski i^koč: „Živali po
zemlji niso sprejele blagoslova, ker je bila med njimi kača, Evina ah
marveč sv. cerkve sovražnica". Obrekovavec! kdo je med vernim ljud¬
stvom bolj strupena kača kakor ti, ki s troj nor oglj ato ostjo nabadaš
Boga, samega sebe in bližnjega; tebe le zadevlje Davidova beseda: „Ostrili
so svoje jezike, kakor kače". Grlej! njivam manjka rodovitnosti, ljudem
zdravja, mestom pokoja, deržavam blagostanja, — Božji blagoslov od
njih beži, zakaj? „kača je med njimi".

Ah žalibog! saj je zastonj zoper obrekovavce germeti; če tudi na
tisoče ljudi dobro ime zgubi, saj noče nihče biti obrekovavec, in slednji
ima kaj izgovora; vsaki navadno pravi: jaz nisem obrekoval, nisem nič
škodoval. In tako se dan na dan godi, kakor se je zgodilo s kipom Na-
buhodonozorjevim (Dan. 2.): ceh velikanski kip se zgrudi na tla in se
ves razdrobi. ^ Kdo ga je poderl? Droben kamenček z gore. Pa kdo ga

i ‘e sprožil? Kdo ve! „Utergal se je kamen na gori brez rok". O mili
log! Vidimo uno devico vso omadeževano, uno družino vso ogerjeno, unega
možaka, redovnika, duhovnega vsega očernjenega; kdo je te zale kipe
vse oskrunil? „Kamen brez rok". Nikdo noče biti kriv, nikdo ni le z
mezincem ganil, da se je zgodil ta polom. Ta pravi: jaz nisem te govo¬
rice sprožil; uni: saj je bila ta reč že znana; tretji: slišal sem druge pra¬
viti; četerti: saj je bilo res, in nobeno ne obrekovanje itd. O prazni
izgovori, ki nikogar ne ubranijo večnega ognja v peklu! Pretehtajmo pa
le enega samega nekoliko in sicer najbolj navadnega, namreč: „jaz sem
le povedal, kar sem slišal, zatorej se nisem zlegal." Ali je tedaj res,
kar si zoper bližnjega čast slišal, in potem sam pravil? Povej, ko bi ti
Putifarjevo ženo slišal, ah bi zat6 že verjel, kar je ona zoper Jožefa iz¬
bljuvala? Ko bi se s tistima nesramnima starcema od Suzane pomenkval,
ah bi jo zato že za prešestnico razglašal? Ker tedaj že kaj tacega, česar

305

se sam lahko prepričaš z očmi in z jišesmi, utegne tako zlagano biti, kako
se boš potlej upal, slednje šepetanje med derhaljo že za resnico prodajati?
Daj torej odgovor za tako prederzno opravljanje, s kterim si ptuje ime v
svojo in bližnjega dušno škodo tako gerdobno oskrunil. Vsaka narejena
škoda se mora poravnati, brez tega nikakor ni pričakovati milosti Božje,
ali neznanska teža je za obrekovavca, uropano dobro ime poverniti, zatorej
je za-nj nevarnost večnega pogubljenja tudi največa. Ojprekovavcu sedi
hudič na jeziku, radovoljnemu poslušavcu pa v ušesih, kako je mogoče,
da bi taki ljudje milost dosegli pred Bogom, ki je zgolj ljubezen?
Zatorej zapomni si: Malo kdaj se človek kesa, da je molčal, narobe pa
pogostoma, da je govoril. Pomisli, da od vsake ničemurne besede bo
treba odgovor dajati. Zatorej deni zaporico na svoj jezik in ključavnico
na svoja usta in uči se molčati. Majhen sicer ud je jezik v človeškem
telesu, ali on more nakloniti večno zveličanje in večno pogubljenje.

Molitev.

O Bog! serčno mi je žal, da sem že toliko praznih in slabih besed
spregovoril; dodeli mi milost, da bom odsihmal svoj jezik krotil in le
takrat govoril, kedar to hoče Tvoja čast, moja dolžnost in blagor bliž¬
njega. Amen.

A.  Sušeč ali marec.

Sv. Kazimir, kraljevič in spoznovavec.

hišno in na široko med svetom razdoneva slava tistih ljudi,
^'^kteri obdarjeni s posebno dušno krepostjo se iz prahu niz-
' kega rodil povzdignejo do visocih časti in imenitnih slu-
žeb v deržavi, ali ceh kteri vladarski prestol zasedejo in borno
halo s škerlatastim plaščem zanienč; ali v resnici veliko veče
spoštovanje in občudovanje zaslužijo tiste blage duše, ktere se
iz zgolj ljubezni do Boga in da bi njemu zvestejše služile, s
svetlega prestola znižajo in pred sv. križem krono in žezlo od-
ložč. In v takov zgled ponižanja samega sebe je postavil Bog
sv. Kazimira, ki je prelepa podoba resnično kerščanskega kne¬
škega sinil.

Kazimir III., kralj Poljski, je bil sklenil z Elizabeto avstri-
jansko zakon, ki je bil od Boga s telesnim sadom prav obilo
blagoslovljen. Med trinajstero otroki je bil sv. Kazimir tretji in
je zagledal luč sveta 1458. 1. 5. oktobra ravno tisti dan, o kte-
rem je bil njegov oče slavno zmago zvojeval nad vitezi nemškega
reda. Pobožna in visoko izobražena mati je seme žive vere

Življenje svetnikov in svetnic božjih. I. zv. 20

306

sama zgodaj zasejala v mehko * dedkovo serce in je je rahljala
pridno za sveta Čutila iskrene pobožnosti in otroškega strahu
Božjega. Odgojevanje kraljevih sinov je bilo izročeno krakov¬
skemu kanoniku Janezu Dluglosu, tudi Longin imenovanemu,
mnogo zasluženemu možu, kteri je z nenavadno pobožnostjo
. združeval tudi. visoko učenost in se je iz zgolj ponižnosti večkrat
že bil ubranil škofove časti; možti, ki je imel posebni dar, serca
gojencev tako si pridobiti, da se noč in dan niso marali od
njega ločiti, ampak so z radostno pridnostjo v učilnici bivali
ter marljivo svoje naloge izdelovali.

2. Dluglos je od svojega gojenca skerbno odvračeval
puhloto ničemurnosti in posvetnosti in ga je sredi med zapeljivo
gizdavo dvorsko šopirnostjo obvaroval strupa hlinjenega prilizo¬
vanja in puha mehkužnega slastja. Kraljevič s krasnimi zmož¬
nostmi bogato obdarjen, bistroumen in premeten, resnoben in
postrežen, skromen in sramožljiv, pokoren in marljiv je kazal
že zgodaj, kaj se sme od njega pričakovati. Njegovi bogati
dušni darovi so se hitro razvijali, nadviševal je brate ter
svetil med njimi v vednosti in nravnosti, zakaj on ni prebiral
samo mertvih knjig, ampak je tuhtal tudi serce in življenje
blazega, v slednjem oziru verlega učenika. Gnada Božja mu
je bila krepka pripomočnica in tako se je zgodilo, da se je
Kazimir že v pervem cvetji mladosti, v letih, ko se vse smehlja,
šali in igrd, ko je življenje le veselo skakljanje in ferfetanje
za pisanimi metulji, odlikoval med verstniki po nekakem nena¬
vadnem resnobnem in zamišljenem vedenji in se penastim ni-
čemurnijam mladostnega rajanja zvesto umikal. Zdi se, kakor
bi ga bil Bog že takrat od rodovine in dvora za-se odločil
in ko nekako desetino za-se na stran djal, zakaj Kazimir se je
skerbno ogibal slednje pretesne dotike z ljudmi, se varoral
vsaktere nepristojne besede in vsacega djanja, ktero bi le sen¬
čica pregrešnosti utegnila mračiti. Njega je edino veselilo mo¬
liti, cerkve obiskovati in pa pridno se učiti. Mnogokrat je rekel
svojemu odgojitelju. „Nikjer ne najdem večega veselja, kakor v
cerkvi pred altarjem. Če smem tam kolikor me je volja dolgo
ostati, ljubše mi je, kakor lov, igra, ples in vse enako kratko-
časovanje. 11  Zatorej so morali večkrat v cerkev ponj iti, ko je
prišla ura obedovanja. O kako neizmeren blagoslov bi bil pač
ta nadepolni kraljevi mladeneč po ljudstvu rosil, ko bi bilo
pri Bogu sklenjeno, ga na kteri prestol povzdigniti; in to se je
tudi zdelo, toda — le zdelo.

3. Leta namreč 1471 naravnajo z Matijem Korvinom ne¬
zadovoljni Ogri poslance do poljskega kralja, in zahtevajo nje-

. govega sina Kazimira za ogerskega kralja. Bil je takrat še le
trinajst let star in njega ta izvolitev ogerskih velikašev nikakor
ni razveselila. Ker je tedaj še premlad in premalo skušen, zato izroči

807

očetu to imenitno zadevo v resen prevdarek. Očetu pa je ta
velečastna ponudba prav po volji, zatorej jo mora prevzeti in
20 tisoč vojakov naj ga tje na Ogersko spremi. Ali pomudnost
Kazimirova, kteri se je temu ostremu povelju očetovemu uklonil,
in pa. počasno popotovanje tje je kralju Matiju (Matijažu) dalo
dovolj časa, da je nezadovoljneže z darili in z obljubami pri¬
dobil in krepko v bran se postavil. Gre torej Poljcem nasproti;
ti trumana od bander ubegajo in Kazimir se mora, da sam
sovražnikom ne pride, v pest, z ostankom svoje vojske nazaj
umakniti. Moral  se je, ali storil je to z veseljem in s serčno
hvaležnostjo do Boga, zlasti ker je papež Sikst IV. sam potegnil

20 *

308

z Matijem, in ker on nikakor ni hlepel po svetnih časteh in po-
zemeljskih kronah, posebno po taki ne, kakor je rekel, ki bi
bila oškropljena s kervjo podložnikov. Njegove želje, njegove
prizadeve so segale le po neminljivih nebeških dobrinah: večno
življenje, mir brez boja, veselje brez žalf, napredovanje od svet¬
lobe do svetlobe, vedno globeje potapljanje v presreenost izvo¬
ljenih — to je bila krona, ki mu je mikavno in vabivno mig¬
ljala z višav. Enako stanovitno se tudi v drugo brani, ko ga
zopet vabijo, kraljev ogerski prestol zasesti. — Bolj posvetni
oče se je serdil, da so se mu tako sijajne nadepoderle; njegova
častilakomnost je bila prevarana, njegova oholost užaljena, in
njegova nejevolja se je očitno razodevala. Kazimir torej ne gre
v Krakovo, ampak sam se radovoljno umakne za nekaj mescev
v bolj samotni grad Dobski, dokler se po papeževem prizade¬
vanji med očetom in sinom sprava ne stori, da se zopet poverne
na kraljev dvor.

4. Sredi med šumečo okolico na dvoru živi potem Kazimir
v tihotni samotarnosti opravljaje pobožne vaje in pa miloserčna
dela. On ne mara za nobeno gizdo in se ogiblje vseh sladnosti,
vse mehkužnosti; nosi pod kneško obleko grudavo in spokoren
pas ter spava zraven rahle postelje na terdih tleh; obhaja od
cerkve zapovedane poste z ostro natančnostjo in tudi v bolezni
ne mara za nobeno olajšanje, rekoč, da ondi, kjer druga zdravila
ne pomagajo, tudi mesne jedi' čudežev ne delajo. Večkrat vstane
po noči ali pa v prav zgodnjih urah, gre iz palače pred cer¬
kvena vrata in moli tam ponižno kleče in globoko priklonjen,
dokler se k službi Božji ne odpr<5. Bival je potem pri daritvi sv.
maše s tolikanjo Častitostjo in zbranostjo, da so se vsi pričujoči nad
njegovo pobožnostjo zgledovali in vnemali; v rajski bliščobi je
žarelo njegovo obličje in zdel se je ves potopljen v zveličansko
gledanje Tistega, ki se je daroval na križu za rešenje sveta. Po¬
sebno pobožnost je gojil do prevzvišene skrivnosti terpljenja in
smerti Gospodove. Tukaj se mu je v strahoviti meri pokazala
vsa siromašnost, spridenost, nadložnost in nehvaležnost človeška,
pa tudi v neskončni polnosti usmiljenje in ljubezen Večnega;
serce mu prekipeva in on pretaka svete solze ljubezni in hva¬
ležnosti. Ko v svojem premišljevanji spremlja Jezusa po vsej
kervavi poti in naposled pod križem stoji, ter sliši njegove mile
besede: „Glej tvoja mati!“ — zabuhli v njem plamen preserčne
ljubezni do žalostne Matere; zatorej je vedno v sebi netil iskreno
češčenje do presvete Device; molil je vsaki dan prelepi himen
(slavno pesem), ki ga je sam bil zložil, namreč: ,,Omni die dic
Mariae laudes mea anima“ itd.; dal si ga je tudi v rakev polo¬
žiti, kjer so ga še čez sto in dvajset let na njegovih persih našli.
Da je pa svojo ljubezen do Kraljice devic še bolj zaterdil, zato je
storil obljubo, deviško čistost neomadežano ohraniti in to obljubo

309

je zvestO spolnoval do konca. Zatorej je čistost duše in telesa
varoval ko najdražo iglo, ko neprecenljiv biser življenja, ko
najlepši cvet v vencu mladosti; čul je nad svojimi počutki z derh-
tečo skrbnostjo; sklenil je zvezo z očmi in ušesmi, da niso nič
videle, nič slišale, kar je nečistega, zvezo s sercem, da se niso
v njem dramile nikdar nobene gibave, ne budile želje, ktere
dušno lepoto in Čistost kale. -— Neomajljivo je terdil Kazimir
vero katoliške cerkve, le njej je pripoznaval ključe do nebeških
vrat, in zatorej je visoko spoštoval rimskega papeža ko vidilega
poglavarja, ko namestnika Kristusovega na zemlji. Zavoljo tega
je goreče želel, sv. katoliško vero bolj in bolj povzdigniti in
razširiti. V serce ga je bolelo videti razkolnijo med slovanskimi
brati in pogostoma je prevdarjal, kako bi se mogli od nas od¬
ločeni bratje izkodnje cerkve, to je, pravoslavni kristijani, zopet
zediniti v ljubezni in bratovski slogi. Zaprosil je torej očeta, da
je zaukazal, da ne smejo na Poljskem tisti, ki niso s katoliško
cerkvijo zedinjeni, ne novih cerkev zidati, ne starih popravljati;
nasproti pa ga je nagovarjal, da naj katoličanom vse mogoče
varstvo skaže in jim zopet v last izroči cerkve, kterih so se bili
razkolniki polotili. On nikakor ni čertil krivovercev, ampak le
njihovo zmoto in tej je hotel pot pregraditi, da bi se dalje ne
razširjala. —- S temi Čednostmi je združeval Kazimir tudi ljubezen,
krono vseh družili. V svojem obnašanji je bil prijazen in dobrot¬
ljiv proti vsem; nikogar ni odganjal, vsacega rad poslušal; med
imenitnimi in velikaši se je vedel s pristojno častitostjo, kakor
mu je veleval njegov visoki rod; z nizkimi iii prostaki je ob¬
čeval s pravo bratovsko ljubeznijo; bil je prevdaren in malobe-
seden; nikdar ni svojega jezika tratil za prazne ničemurne po¬
menke, pri kterih stradata duh in sercd, ali pa za tiste neslane
pogovore, ki se okoli ubornih vsakdanjih kolobarij sučejo; ni¬
kdar ni oskrunil svojih ust s kako besedo, ktera bi bila utegnila
resnico ali ljubezen žaliti in raniti. Njegovo serčno usmiljenje z
bridkostmi in nadlogami bližnjega, njegova ljubezen do revežev
in terpinov se je manj kazala v besedah, kakor v djanji; on je
bil oskerbnik ubozih, jerob sirot, pomoč zapuščenih; on je bil
njihov zagovornik pred sodbo in je je branil zoper stiske mo¬
gočnih; kjer njegove lastne moči niso izhajale v zadostno pomoč,
ondi je pri očetu vložil za-nje ponižno in zdatno priprošnjo; kjer pa
človeška pomoč ni bila mogoča, ondi je za nesrečnike molil k vse-
gamogočnemu in usmiljenemu Očetu v nebesih. O kako prijetno je
bilo videti, ko je kraljevič, še skor deček, uboge zbiral v veži
kraljeve palače, enim delil hrano, drugim obleko in denarja,
zopet ene tolažil, druge pa z ljubeznjivo pa tudi resno besedo
opominjal k poterpežljivosti in posnemanji ubozega križanega
Jezusa. Zdel se je o tacih trenutkih bolj angelj ko človek. Ne-
kteri dvorjani, kterim je bila taka kerščanska ponižnost pač ne-

310

znana prikazen, mu hočejo dopovedati, da se tako poniževanje
do revežev ne vjema ž njegovo kraljevo visokostjo, ali on jim
zadevno odgovori: „ Gospod pravi, kdor reveža postreže, njega
postreže. Knez ne more svoje visokosti bolje pokazati, kakor če
Kristusu Gospodu v njegovih ubozih služi. Resnično, jaz ne hre¬
penim po nobeni veČi časti, kakor po tej, da najmanjšemu revežu
služim. 14  In dvorjanom je bilo vse daljno besedovanje presekano.

5. Kazimir je pogostoma bolehal. Na zadnje ga napade bo¬
lezen, zoper ktero tudi najbolj skušeni zdravniki nič ne zmorejo.
Sami spoznajo, da z vso svojo umetnostjo nič ne opravijo ter
pristavijo, da eno samo bi ga utegnilo še rešiti — kraljevič
namreč, ako hoče ozdraveti, naj stopi v zakon. Kazimirova bleda
lica spreleti rudečica svete nejevolje in naravnost reče: „Devištvo
sem obljubil, in svoje obljube nikdar prelomil ne bom; ako ni
nobenega druzega zdravila, hočem raji tisočkrat zdravje in živ¬
ljenje z nimar pustiti, saj že tako serčno hrepenim svet zapustiti
in pri Kristusu biti. 44  In ta njegova želja se kmalo dopolni. Ro-
lezen se spremeni v hitro jetiko in poslednja ura mu bije. Se
enkrat vzame bridko martro v omahujoče roke, bledih ustnic
poljubljej na njo pritisne in — njegova čista duša se loči od
kerhljivega telesa. Umeri je v Vilni 4. marca 1484 v 25. letu
svoje starosti. Njegovo truplo je bilo položeno pod altar Matere
Božje v cerkvi sv. Stanislaja. Ko čez 120 let njegov grob odpr<5,
puhti iz njega tri dni prijetna vonjava. Sezidali so potem pre¬
krasno marmeljnato kapelo, da so njegove sv. ostanke shranili
in papež Leon X. ga je 1. 1522 za svetnika razglasil. On je varh
in patron Poljskega in Litvanskega in se v skušnjavah zoper
čistost, ob kužnih boleznih in pa zoper silo nejevernikov na
pomoč kliče. Tudi se zraven sv. Alojzija in Stanislaja postavlja
mladosti za zgled čistosti. Izmed mnogo čudežev, ktere je Bog
na priprošnjo sv. Kazimira na posameznih osebah storil, omenimo
le enega, kterega je bila cela dežela priča. Leta 1518 prihrumi
moskovski car nenadoma pred Polock in to mesto obleže. Poljci
hitč na pomoč ali med njimi in med terdnjavo teče globoka in
dereča reka, in dolgo zastonj iščejo kake plitvine, da bi reko
prebredli. Tedaj Kazimira na pomoč pokličejo. In glej ! nag-
loma se prikaže pred njimi mladeneč v beli svetli obleki, kteri
jim zakliče: „Za menoj! 44  Nato spodbode konja, zdirja ž njim v
reko in zgine na unkrajnem bregu. Veselo in pogumno jo mah¬
nejo Poljci za njim, in sovražnika slavno premagajo.

Ljubezen in molitev,

ufezus je v svojem poslovivnem govoru do učencev pri zadnji večerji
posebno troje priporočal namreč ljubezen do Boga, ljubezen do
bližnjega  in pa molitev. To troje je najbolj potrebno, je jedro ker-

311

ščanske popolnosti; to so poslednji opomini umirajočega očeta do svojih
otrok, ki so pač pazljivo poslušali, in globoko vtisnili v spomin in v serce.

In to je storil sv. Kazimir, kakor nam njegovo življenje natanko spričuje.

»Ostanite v moji ljubezni/'  (Jan. 15, 9.) »Kdor moje za¬
povedi ima, in je spolnuje, tisti je, ki me ljubi. Kdor mene
ljubi, ljubljen bo od mojega Očeta, in k njemu bova prišla,
in pri njem prebivala/'  (Jan. 14, 21. 23.) To je tedaj pervo: ljube¬
zen do Boga. Od Boga smo izšli, k njemu se moramo poverniti,. da bomo
vekomaj v njem ostali. Izšli smo od njega, ko nas je iz ljubezni vstvaril;
k njemu se povernemo, ko se po ljubezni ž njim sklenemo. Kakor je
Bog naš začetek in izvir v ljubezni, tako mora biti tudi nas konec v
ljubezni. Vse naše misli, želje in djanja morajo biti na-nj obemjene;
kakor ljubijoči zmeraj na ljubljenega misli, po njem hrepeni, za-nj živi,
za-nj umerje, eden ž njim postane. Ali more pač naša dolžnost do Boga
bolj kratko, obsežno, splošno in razumljivo obrisana biti kakor po lju¬
bezni? Svetni modrijani so menili, da nam kaj boljega priporoče, ako za
načelo nravnosti postavijo spoštovanje do postave ali pa nam porekč:
»Ravnaj po svoji človešld vrednosti."' Ali kdo bi ne klical z Izraelci v *
puščavi: „Manhu? Kaj je to?" Ljubezen razume vsakteri; tudi otrok
dobro vč, kaj se pravi ljubiti. Le pred eno zmoto nas svari Kristus,
da naj namreč ljubezni ne stavimo v sama čutila in lepe besede, ampak
v dela. „Kdor moje zapovedi spolnuje, ta je, ki me ljubi/'
Kako tolaživno je to za nas in posebno za tiste, kterim Stvarnik ni po¬
delil tako mehke natore, da bi pri slednjem ginjenji se topili v solzah in
gorkih čutilih ljubezni! Ako se torej čutiš suhotnega pri molitvi, merzlega
pri poslušanji Božje besede in pri prejemanji sv. zakramentov, brez ve¬
selja pri svojih opravilih — ne obupaj, kakor bi ne imel nobene ljubezni
do Bogi; lespolnuj zapovedi, le stori, kar ti je ko kristijanu poleg evan¬
geljske postave in poleg tvojega poklica storiti; nič ne opuščaj, nič ne
zanemarjaj, stori vse z dobrim namenom darovaje vse Bogu — resnično! —
ti ljubiš Boga. Toda, v tej djanski ljubezni moraš stanoviten biti, zakaj
Kristus pravi: „0stanite v moji ljubezni."  Ce tedaj tako ljubiš,
djansko ljubiš, stanovitno ljubiš, zares! potem te bo tudi Oče ljubil, s
svojim Sinom in s sv. Duhom prišel, in v tvojem sercu prebivališče si
pripravil. To je namreč plačilo ljubezni — zedinjenje z ljubljencem.

„Novo zapoved vam dam, da se ljubite med.seboj, kakor
sem jaz vas ljubil."  (Jan. 13, 34.) Res da! nova zapoved, ako naj
bližnjega tako ljubimo, kakor je Kristus nas ljubil. Kako pa nas je Kristus
ljubil? On nas je poprej ljubil, ne povračevaje nam, kar bi bil nam dolžan,
ampak on nas je prehitel, da bi s svojo ljubeznijo našo pridobil. — On
nas je ljubil, ko smo bili njegovi sovražniki, ko torej nismo zaslužili nje¬
gove ljubezni, ampak njegovo jezo; ko smo ga žalili, preganjali, vse hudo
mu storili, nam je povračeval le z dobrim in nam skazoval milost čez
milost. — On nas je ljubil, do konca ljubil, da je celo lastno življenje
za nas daroval, največe zasramovanje, najhuje muke preterpel, zadnjo
kapljo lcervi za nas prelil in to vse brez lastnega dobička z naj čiste j o,
najnesamopridnišo in najdarovavnišo ljubeznijo. O resnična nova lju¬
bezen, kakoršne svet še nikdar ni videl; zatorej je tudi zapoved nova, da
se moramo med seboj ljubiti, kakor je Kristus nas ljubil. Ta ljubezen,
ta čisto nova, nenavadna ljubezen llodi znamenje učenstva Jezusovega;
zato pravi on: „V tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci,
ako boste ljubezen imeli med seboj."  (Jan. 13, 35.) Kje tedaj
so ti pravi učenci Kristusovi? Edino le v kat. cerkvi. Krivoverci sicer
veliko govorč od ljubezni, in hvalijo ljubezen; imajo jo pa vendar le pravi

312

katoličani. Kje so tisti junaki ljubezni, kteri s popolnoma zatajevanjem
samih sebe, brez vse samopridnosti, z nevarnostjo lastnega življenja stre¬
žejo, po deželah nejevernikov in po otocih divjakov evangeli oznanujejo,
se celo za sužnje prodajajo, da hi druge, ki so bili v nevarnosti vero za¬
tajiti, sužnosti rešili; Ide so tisti, kteri so, zapustivši vse časti in po¬
sestva in prijetnosti življenja, zadovoljni s pičlo hrano in slabo obleko,
brez časnega plačila, brez pozemeljskega upanja, pač pa pričakovaje živ-

E 'e polno križev in morda tudi mučeniško smcrt, za blagor bratov se
vali V Tacih junakov se nikdar ni zmanjkalo v katoliški cerkvi, ktera,
kakor ima ona sama pravo vero, ima tudi sama pravo ljubezen — lju¬
bezen, ktera se ne kaže tolikanj v besedah, kakor v djanji.

Brez molitve ni nobene čednosti.  Kako res tudi bi mogli
Boga in bližnjega ljubiti brez posebne gnade od zgorej, ktero le z molit¬
vijo dosežemo: „Vse, karkoli boste Očeta v mojem imenu pro¬
sili,  bo storil.“ (Jan. 14, 13.) „Ako boste Očeta kaj prosili v
mojem imenu, vam bo dal.“  (Jan. 16, 23). Za nekaj  opomni sv.
Avguštin, to je, za reči, ki so v čast Božjo, ki čednost v nas množijo in
• v zveličanje peljejo; to je nekaj,  vse drugo ni nič. Sv. Terezija se je
čudila, da nekteri ljudje v njen samostan pošiljajo, da bi se molilo za
časne reči, in rekla je, da v tacih rečeh nikdar ni uslišana. Zapomnimo
si torej, kaj nam je Kristus posebno priporočal, in za to nebeškega Očeta
serčno prosimo v Jezusovem imenu. Ljubezen do Boga, ljubezen do bliž¬
njega in pa molitev — kdor ima in spolnuje to troje, ta je pravi učenec
Kristusov, in kjer je Kristus, tam bo tudi njegov učenec. Žalibog, da svet
sicer vse to dobro ve, ali vendar za vse. to le malo mara, prav slabo
spolnuje. —

Molitev.

O Bog! kteri si v angeljskem mladenču sv. Kazimira tako gorečo
ljubezen do Tebe in do bližnjega vnel, dodeli tudi nam, da bomo z zvestim
spolnovanjem Tvojih zapovedi pravo ljubezen Ti tukaj skazovali in se en¬
krat v njegovi družbi vekomaj s Teboj veselili. Amen.

5. Sušeč ali marec.

Sv. Perpetua in Felicita, mucenki.

* .o je mučencev, kteri bi bili v katoliški cerkvi tako slav-
eni, kakor Perpetua in Felicita, zakaj kolikor šibkeje,
ko ženske in matere, ste bili za boj, toliko bolj slavita
in čudopolna je bila njuna zmaga. Prave akte (pravo djanje),
kteri mučeniško smert teli svetnic popisujejo, je najdel Holsteni
v Kasinskem samostanu v starem rokopisu. Ti akti so precenit
spominek kerščanske starodavnosti, zakaj oni so, kar djanja mu-

313

čencev tiče, naj starši spominek, ki je v latinskem jezika do
nas prišel, in ga je večidel Perpetua sama spisala, namreč do
poslednjega svojega boja. Boj pa je, brž ko ne na prošnjo mu¬
čenice, kdo drugi popisal. To popisovanje je oziroma oblike in
obsežka sila mikavno in ginljivo in je bilo še le ob času sv. Av¬
guština med očitno službo Božjo brano. Ono nam v prav čistem
zerkalu kaže, kako pobožni in bogaboječi so bili pervi kristijani,
kako terdna njihova vera v Jezusa Kristusa, kako goreča lju¬
bezen njihova do njega; naj torej, kerščanska duša! tudi tvojo
vero ta zgled še bolj poterdi, tvojo ljubezen do Jezusa še bolj
vname.

Okoli 1. 202 se vname pod cesarjem Severom hudo prega¬
njanje kristijanov, lctero je s svojo okrutnostjo seglo tudi v daljno
Afriko. Živelo je takrat v mestu Kartageni pet katehumenov
(podučevanili v kerščanski veri, da bi sv. kerst prejeli) namreč:
Revokat inFelicita, oba služnjega stanu, Saturnin, Sekundul in
Vivija Perpetua. Te veh cesarski namestnik zgrabiti in v ječo
peljati. Felicita je bila v sedmem mescu noseča, Perpetua pa je
dete dojila. Bila je 22 let stara, visocega rodil in bogato omo-
žena. Oče in mati sta še živela; izmed treh bratov je bil naj¬
mlajši, Dinokrat, že v sedmem letu za rakom umeri. Njen oče,
star, v poganstvo ves zateleban mož, jo je bolj ljubil, kakor
vse druge svoje otroke. Njena mati, kakor se zdi, je bila kri-
stijana, kakor tudi eden bratov; eden je bil še le katehumen.
Tudi Perpetua in Felicita ste z druzimi tovarši vred še le v ječi
sv. kerst prejeli. Satur, berž ko ne Saturninov brat, ki je unih
pet mučencev podučeval, se je dal radovoljno ž njimi v ječo
zapreti.

Kdor svoje življenje Gospodu daruje, in voljno za Jezusa
umerje, gotovo, ta ima veliko ljubezen do njega. Ako pa ženska,
ki je ob enem hči, žena in mati, zavoljo Jezusa starše, moža,

dojenčka na persih ali cel<5 ne še rojeno dete zapusti in gre v

kervavo smert, je to pač največi dar, ki ga more Zveličarju pri¬
nesti in ona je bolj ko človek — ona je kakor angelj ljubila.
In tako angeljsko ljubezen ste pokazali Perpetua in Felicita.
Zatorej je malo mučencev, kteri bi bili v katoliški cerkvi tako
slavljeni, kakor te dve mučenki, kterih imeni ste privzeti tudi
v mašni kanon.

Priperli so bili te kerščanske junake najprej za nekoliko dni
v hišo v mestu, in tam se je pričel hudi boj, kterega Perpetua
tako-le popisuje:

2. ,,Bili smo še v tej hiši pod stražo naših preganjavcev,

ko pride moj oče, gnan od preserčne ljubezni do mene, v ječo,

da bi z zopetnim siljenjem mojo stanovitnost omajal. Ko me
že dolgo pregovarja, rečem mu: „Ali more ta posoda tu na tleh
svoje ime spremeniti ?“■ „Ne more ga,“ mi odgovori. „Ravnotako

314

ne morem tudi jaz za kako drugo se izrekati kakor sem, namreč
kristijana. 44  Pri teh besedah plane oče v m6, kakor bi mi hotel
oči izpraskati, pa ostalo je pri berluzganji, in ves osramoten
potem odide, ker mojega sklepa z vsemi od peklenskega so¬
vražnika vdanimi zvijačami ni mogel premagati. Ker me na to
nekaj dni ni več obiskal, zato sem zahvalila Boga in čutila sem se
olajšano. Med tem kratkim časom smo prejeli sv. kerst, in sv.
Duh mi je z vodo obliti vdihnil, da naj za nič druzega ne pro¬
sim, kakor za stanovitno preterpčvanje muk.-- Nekaj dni potem
nas peljejo v strašno temno ječo, ktere me je bilo v začetku res
groza, ker taki kraji meni še niso bili znani. O to je bil strašen
dan! Neznanska vročina, zraven pa še sirovost stražnihvojakov;
posebno pa me je bolelo ločenje od mojega otroka. Dva ljubez-
njiva dijakona, Terci in Pomponi, ki sta nas obiskala, sta spro-
sila za denar, da so nas za nekoliko ur na bolj zložen kraj
spustili, da bi se nasopli bolj zdravega zraka. Ko so drugi
sami za-se skerbeli, sem jaz podojila otroka, ki so mi ga pri¬
nesli in je bil gladil že ves obnemogel. Prosila sem potlej mater,
naj oni za dete skerbč ter sem je tolažila, kakor tudi brata;
prepekala mi je serce živa bolečina, ko sem nju zavoljo mene
tolikanj žalostna videla. Nekaj dni sem terpela najgrenkejo brid¬
kost, dokler mi niso dovolili, otroka pri sebi v ječi obderžati.
in od tistihmal se mi je zdela ječa prava palača, ki bi je z no¬
benim'drugim bivališčem ne bila marala zameniti.—Enega dne
mi reče brat: „Vem, draga sestra, da pri Bogu veliko premoreš;
prosi ga torej, naj ti v prikazni razodene, ali boš v muke ob¬
sojena, ali boš izpuščena? 41  Ker mi je Bog dan na dan brez
števila dobrot skazoval, odgovorim bratu polna zaupanja: „Jutri
boš zvedel, kaj se ima zgoditi. 11  Začnem torej iskreno moliti in
kmalo vidim to-le prikazen. Vidim namreč neznansko visoko
zlato lestvo, ki je segla do nebes, pa je bila tako ozka, da je
hkrati le en sam mogel po njej lezti. Na obeh straneh so bili
vtaknjeni ostri meči, sulice, šerpi, noži, da je moral slednji,
kteri. je nepazljivo in ne oziraje se vedno na kviško po njej šel,
ves ranjen biti. Pod lestvo pa je ležal grozovit zmaj, ki je vsa-
cega pogoltniti hotel, kteri se je lestvi bližal. Pervi, ki je po
njej šel, je bil Satur, kteri ni bil z nami, ko smo bili v ječo
odpeljani, pa se je zavoljo nas radovoljno bil preganjavcem iz¬
ročil. Ko pride na verh lestve, oberne se nazaj in mi zakliče:
„Perpetua! pričakujem te, ali glej, da te zmaj ne vgrizne.“ Od¬
govorim mu: „V imenu Gospoda našega Jezusa Kristusa; on
mi ne bo nič škodoval. 44  In zmaj, kakor bi se me bal, počasi
glavo od lestve umakne, jaz pa mu stopim na glavo, kakor na
pervo stopnjo. Ko dospem verh lestve, zagledam neizmerno velik
vert, sredi njega pa moža belih las, visoke rastf in ko pastir
opravljenega, ko je ravno ovce molzel; okoli njega pa je stala

315

neštevilna trama belo oblečenih ljudi. Pokliče me po imenu ter
reče: „Bodi mi pozdravljena, draga hČi!“ Potem mi da nekaj
ravno namolzenega mleka. Prejmem je sklenjenih rok in ko je
povžijem, porekd vsi okoli stoječi: Amen.“ O tem glasu se pre¬
budim in po ustih se mi topi še nekaka prav prijetna sladčica.
To prikazen berž povem bratu in spoznali smo iz tega, da nas
čaka mučepiška smert.“

3. Cez nekoliko dni se razširi glas, da bodemo tirani na
izpraševanje. Hitro priteče oče k meni, tugovanja ves prepaden.
„Oh usmili se me, preserčna moja hči! usmili se mojih sivih
las. Usmili se svojega očeta, ako sem vreden, oče od tebe ime¬
novan biti! Jaz sem te izgojil do teh cvetočih let, in sem te
ljubil pred vsemi tvojimi brati: o ne delaj mi te sramote pred
svetom! Spomni se svojih bratov, svoje matere in svojega de¬
teta, ktero brez tebe ne bo živeti moglo! Odnehaj vendar s
svojo termoglavostjo, ki nas bo vse pokončala; kdo izmed nas
se bo upal med svet pokazati, ako boš ti v smert obsojena?“
Pri teh besedah mi poljubuje roke, pade pred-me na kolena in
me ne zove več svojo hčer, ampak svojo zapovednico. O neiz¬
rekljivo sem takrat terpela, ko sem pomislila, da moj oče bo
edini med vso rodovino, ki se moje muke in smerti veselil ne
bo. Da bi ga potolažila, mu rečem: ,,Zgodilo se bo z menoj,
kakor Bog hoče, zakaj naša osoda je zgolj v njegovih rokah. 11
Ves žalosten odide. — Dragi dan, ko ravno obedvamo, nas na-
nagloma pred sodnika žen<5. To se hitro po mestu raznese, in
v trenutku je bila sobana poslušavcev vsa nagnječena. Stopimo
na oder in pri izpraševanji slednji izmed nas veleserčno izpovd
svojo vero v Jezusa Kristusa. Ko pride na-me versta, berž pri¬
hiti' moj oče z otrokom mojim, me potegne stopnjo niže in me
prosi z milim glasom: „0h usmili se vendar tega svojega de¬
teta! 11  Tudi Hilarijan, deželni blagajnik (prokurator), ki je na¬
mesto malo poprej umerlega prokonzula sodnji stol zasedel, mi
prigovarja, da naj me vendar omeči očetova siva starost in
moje nježno dete, in da naj darujem bogovom in cesarju na
čast. Odgovorim mu, da nikdar tega ne storim. Hilarijan: „Ali
si kristijanka? 11  „Sem.“ Tedaj je mojega očeta, ko mi je še
dalje hotel prigovarjati, na Hilarijanovo povelje berič s stopnic
pahnil in s palico tepel. To me je zabolelo v dno serca, da je
moral v svoji nesrečni starosti oče zavoljo mene tepen biti. Zdaj
se nam sodba sklene, da naj nas divje zverine raztergajo. Veseli
se potem v ječo vernemo. Iz ječe pošljem dijakona Pomponija
k očetu po otroka, ali oče ga noče dati. Tedaj Bog stori, da
otrok od tistihmal več ne poželi materne hrane in da tudi jaz
nobenih težav zavoljo tega ne občutim. 11  — Zdi se, da je bil Se-
kundul že pred izpraševanjem v ječi umeri, ker od njega ni nič
več govorjenja. Hilarijan je dal že pred obsodbo Satura, Sa-

316

turnina in Revokata dolgo bičati, Perpetuo in Felicito pa hudo
po licih biti. Sv. Perpetua pa je videla po obsojenji to-le pri¬
kazen: „Enega dne, ko vsi sknp molimo, nehotč izgovorim ime
rajncega brata Dinokrata. To se mi čudno zdi, ker nisem na-nj
mislila; zjokam se, ko pomislim, da utegne njegov stan v več¬
nosti žalosten biti, in spoznam, da moram za-nj moliti. To tudi
storim in prihodnjo noč se mi zdi, kakor bi videla Dinokrata
iti iz temotnega kraja, kjer je bilo še več družili. Terla ga
je pekoča žeja, njegov obraz je bil bled in ves popačen, in vi¬
dela se je na njem še rana, za ktero je bil umeri, umeri pa je
bil za strašnim rakom, da je slednji studa od njega bežal. Bil
je tolik prepad med nama, da nisva mogla eden do druzega.
Pred njim je stala velika posoda polna vode, ali tako visoka,
da se je zastonj trudil iz nje zajeti in žejo si pogasiti. Serčno
sem ga milovala. Prebudim se in spoznam, da brat terpi, pa
da mu morem terpljenje olajšati. Molim torej za-nj noč in
dan, in plakaje prosim Boga, da bi me milostivo uslišal. In
tako nadaljujem, dokler nismo bili odpeljani v ječo taborsko;
zakaj prihranjeni smo bili za igre, ki so se imele cesarjeviču
Getu na čast obhajati. Tisti dan, ko smo v klado djani hudo
terpeli , vidim drugo prikazen. Tisti kraj namreč, iz kterega
sem poprej videla Dinokrata iti, je bil ves razsvetljen in Di-
nokrat je bil čedno napravljen; rana na obrazu je bila zaceljena
in sama proga se je še zaznala. Rob posode je bil zdaj tako
nizek, da mu je le do pol života segel in zraven roba je bila
polna čaša vode. Ko si Dinokrat žejo potolaži, odide, da bi se
igral, kakor je otrokom navada. Prebudim se in radostno sprevi¬
dim, da je brat vse muke rešen.

4. Nekoliko dni potem nam skazuje Pudent, poveljnik
naših stražnikov, ko vidi milosti Božje nad nami razodevane,
veliko spoštovanje in dovoli bratom, ki so nas prišli obiskat, da
bi nas tolažili ali pa da bi sami potolaženi bili, prost k nam
pristop. Ko je bil dan očitnih iger že blizo, zopet me oče ob¬
išče. Neizrekljive tugote si puli brado, se valja po tleh, kolne
svojo starost in bruha iz sebe strahovite besede. Bila je to za-me
bolečina, ktera se more le občutiti, nikdar ne dopovedati. Na
večer pred igrami sem imela še to-le prikazen: Dijakon Pom-
poni pride pred ječo in silno poterka na vrata, jaz pa mu urno
hitim odpret. Bil je v beli obleki, z neštevilnimi zlatimi man-
garani ozaljšani. Reče mi: „Perpetua, pričakujemo te, bali!“
in poprime me za roko ter me pelje po dolgem in prav gruda-
vem potu. Naposled prideva vsa zasopena v gledišče. Ko sredi
bojišča stojiva, mi reče: „Nič se ne boj; jaz berž berž nazaj
pridem, in se bom s teboj bojeval.“ Pri teh besedah se umakne
in me samo pusti. Ker sem vedela, da sem obsojena od divjih
zverin razterghna biti, nisem spreumela, zakaj jih tako dolgo v

317

mi ne spusti. Kmalo pa vidim černega, pošastnega Egipčana
z več druzimi, ravno tako gerdimi pomočniki proti meni iti, da
bi se z menoj bojeval; ob enem zagledam pa tudi mnogo zalih
mladenčev, ki so meni Ihteli na pomoč in so me z oljem poma-
zilili. Čutila sem se v pogumnega junaka spremenjeno. Ne
dolgo in prikaže se mož neznanske velikosti, ogernjen z dolgim
škerlatastim plaščem, ki ste mu ga na persih sklepali dve zlati
sponki in se je ves lesketal v zlatih in srebernih mangaranih.
Imel je v roki palico, kakor vodniki iger in pa zeleno vejico,
na kteri so visela zlata jabelka. On zaukaže molk ter reče:
Ako Egipčan to žensko premaga, prebodel jo bo z mečem; če
pa ženska Egipčana premaga, prejela bo to-le vejico. Tedaj se
zgrabiva, in Egipčan se dolgo brani, pa naposled ga vendar
poderem na tla in mu na glavo stopim. Ljudstvo ploska in
moji branitelji pesem zapoj6. Na to stopim k unemu možu,
kteri mi dd vejico in me poljubi rekoč: „Mir bodi s teboj, ljuba
hči!“ Potem se zbudim in spoznam, da se ne bom zoper divje
zverine, ampak zoper hudiča bojevala, pa da bom gotovo zma¬
gala. 11  — Tukaj neha pripovedanje sv. Perpetue. Tudi Satur je
imel prikazen, ki jo je sam popisal. „Zdelo se mi je, kakor bi
bili muke že prestah in umerli, kar nas štirje angelji primejo in
proti solnčnemu vzhodu nesd, vendar njih rokd se nas niso do¬
taknile. Ko pridemo v više zračne okrajine, in zemlje nič več
ne vidimo, zagledamo neizmerno luč in jaz rečem Perpetui: „To
je, kar nam je Gospod obljubil.“ Ko nas angelji dalje nesd,
pridemo na enkrat na prav velik vert, ki je bil ves zasajen s
cveticami in z družim rožnatim drevjem , visocim kakor ciprese.
Na tem vertu so bili štirje drugi, še lepši angelji, ki nas pri¬
jazno pozdravijo in angeljem našim spremljevavcem z veselim
začudenjem kličejo: „0 ti so, ti so!“ Tu nas angelji postavijo
na tla in mi gremo po dolgem hodišču. Tukaj se snidemo s Se-
kundom, Saturninom in Artaksijem, ki so bili v ravno tem pre¬
ganjanji živi sežgani in pa Kvinta, ki je bil v ječi umeri. Ko
je vprašamo, kje so drugi naši znanci mučenci, nam angelji od-
govord: „Le idite najprej noter in poklonite se Gospodu. 11
Gremo in pridemo do prostora, čegar zidovje se je vse leske¬
talo; pri vratih pa zopet štirje angelji stoje, kteri nas pri vhodu
v belo tančico oblečejo. Vidimo neizmerno luč in slišimo čuda
lepo petje. Sredi sobane, v ktero smo bili peljani, sedi mož
belili las in mladega obličja; nog njegovih pa nismo videli. Na
obeh strandh sedd po štirje stari možjd, zadej jih je stalo še
več. Pristopimo k prestolu; angelji nas nekoliko kviško dvig¬
nejo; mi mu poljubimo roke, on pa nam lica, in sivi možje
rek<5: „Ostanite tukaj!“ In ostali smo in se ž njimi pomenkovali.
Potem rek<5: „Idite in se igrajte!“ Jaz rečem Perpetui: „Zdaj
imaš, česar si želela. 11  Ona pa mi odgovori: „Hvala Bogu! tukaj

318

imam več veselja, kakor sem je kdaj na zemlji vživala.** Ko
pridemo iz sobane, vidimo na desni plati škofa Optata, na levi
pa mašnika Aspazija, oba prav žalostna. Ko nas zagledata, pa¬
deta pred nas na kolena in milo prosita: „0 storite spravo med
nama, vi ■— ki ste premagali.* 1  Mi pa rečemo: „Ali nisi ti naš
škof, in ti naš mašnik, zakaj pred nami klečita ?“ Neutegoma
mi pred nju pokleknemo in ju poljubimo. Med tem pridejo an-
gelji, peljejo duhovna na stran in njima rek<5: „Odpustita si!“
Mi pa smo videli še veliko svojih bratov in neizrekljivo prijetna
dišava nas je okrepčala. Ves vesel se predramim iz teh svojih
sanj. — Kaj paFelicita, ki je bila že v sedmem mescu noseča?
Jetniki so močno žalovali, in posebno Felicita sama, da ne bo
mogla ž njimi vred palme prejeti, zakaj poleg rimskih zakonov
so noseče žene še le po porodu smele v smert peljane biti. Vsi
tedaj skupaj goreče prosijo, da bi jej Bog to milost skazal, da
bi, še preden se igre pričnd, porodila. Res, komaj nehajo moliti,
že Felicito porodne težave napadejo. Ko ona v teh hudih bole¬
činah ječi, jejjetničarji zasmehovaje rekd: ,,Kaj? zdaj že stokaš!
Kaj še le bo, ko te bodo divje zverine tergale?** „Kar zdaj ter-
pim,“ odgovoru ona, „to sama terpim, tam pa bo nekdo drugi
zd-me v meni terpel, ker bom jaz za-nj terpela.** Hčerko, ktero
je porodila, je neka kerščanska žena za svojo lastno vzela. —
Stotnik, kteremu je bila izročena straža pri sv. mučencih, je
prav ostro ž njimi ravnal in sicer zat<5, ker so mu bili hudob¬
neži natrobili, da se utegnejo kristijani s čarovnim i  pripomočki
iz ječe rešiti. Perpetua pa mu nestrahoma reče: ,,Kako se upaš
tako ostro ravnati z jetniki, ki se bodo morali na cesarjevičev
dan bojevati? Zakaj nam tergaš še to pičlo okrepčevanje, ki nam
je bilo do zdaj dovoljeno? Ali ne bo veča čast zd-te, če čversti
na bojišče pridemo ?“ Osramoteni stotnik zapovč, voljneje z jet¬
niki ravnati in tudi bratom dovoli je obiskovati ter kaj jedil jim
donašati. Pudent, ki se je bil med tem spreobernil, jim skrivaj
kakor le more postreže. Dan pred sodbo jim poleg navade na¬
pravijo obed, in oni jo kolikor mogoče spremenč v obed, lju¬
bezni. Z navadno krepostjo govorč ljudstvu, ki se je iz rado¬
vednosti v obednico gnjetlo; opominjali so je sodbe Božje in
so poveličevali svojo srečo, da smejo za Kristusa terpeti. „Ali
vaši neusmiljeni radovednosti ne zadostuje juteršnji dan? Danes
se vam na videz smili naša osoda, jutri pa bodete ploskali k naši
smerti. Dobro nam zrite zdaj v oči, da nas boste spoznali tisti
strašni dan, ko bodo vsi ljudjč sojeni.** Te besede, govorjene s
tisto krepostjo, s tistim notranjim prepričanjem, kakoršno le iz
terdne vere izhaja, so pogane osupnile in več izmed njih se jih
je spreobernilo.

5. Naposled napoči dan zmage in kerščanske bojnike v gle¬
dišče (amfiteater) peljejo. Z rajem v sercu, in veselja žarečega obličja

319

ge ne tresejo strahu, ampak derhtč hrepenenja. Perpetua gre po¬
slednja, s svojo sramožljivostjo krotč oči zijavcev, Felicita pa
polna radosti, da tudi njo bodo z druzimi vred drobili zverinski
zobje. Ko pridejo do vhoda v gledišče, hočejo moške ogerniti
z rudeČim plaščem, kot opravo duhovnov malika Saturna, ženske
pa obleči ko posvečenke boginje Cerere. Pa mučenci se stano¬
vitno branijo te malikovavske navade in ostanejo v svoji obleki.
Perpetua prepeva, kakor bi bila Egipčana že premagala; Revo-
kat, Saturnin in Satur pa žugajo ljudstvu s sodbo Božjo. Ko
je postavijo pred sodnji stol Hilarijanov, mu zakličejo: „Zdaj ti
nas sodiš, pa kmalo bo Bog tebe sodil. 11  Derhal, po teh besedah
razdražena, kriči, da naj bodo bičani. Mučenci se veselč, da
bodo po bičanji Kristusu podobni. Davno že so se med seboj
od mučeniške smerti pogovarjali, in je eden tako, drugi pa dru¬
gače želel umreti. Tako je na pr. Saturnin Boga prosil, da bi
ga več zverin tergalo, da bi bila po raznih bojih slava njegova
povikšana. In res v Saturnina in Revokata spustč najpred med¬
veda in potem leoparda. Tudi Satur je želel od leoparda umor¬
jen biti. Ko merjasca va-nj spustč, mu ta nič žalega ne stori, am¬
pak se proti lovcu samemu oberne in mu s čekani trebuh raz-
porje, da kmalo po igrah umerje. Tudi medved noče iz ograje
svoje nad Satura, zatorej tega mučenca za drugi boj prihranijo.
Zdaj pride versta na Perpetuo in Felicito. Divja krava naj ju
pobode. Slečejo ju, z mrežo opletd in ogernejo s ferfrajočo
obleko. Ljudstvo prešine groza in milovanje, ko zagleda Perpetuo,
tako šibko žensko in Felicito, ki je še le pred tremi dnevi po¬
rodila. Krava se najprej zaleti v Perpetuo, jo natakne na roge,
in kviško verže, da znak na tla pade. Ali ona naglo vstane ne
zavoljo bolečine, ampak da zavoljo sramožljivosti svoje razga¬
ljene ude zagerne, tudi si poravnd razkodrane lase, da ni bila
žalujoči podobna; potem hiti k Feliciti, ktero je bila krava na
tla treščeno hud<5 pomandrala, jej poda roko in jej vstati pomaga.
Ta ginljivi prizor tudi sirovo derhal omeči, da ju ne pusti vnovič
zverinam nastavljati, ampak da morate preč peljane biti. Pri
vratih sprejme Perpetuo katehumen Rustik, ki jej je bil serčno
udan. Kakor bi se iz terdega spanja prebudila — bila je namreč
vsa zamaknjena — vpraša tu v začudenje vseh, kdaj pač se jej
bo z divjo kravo boriti? In ko jej rek<5, da se je. že, noče verjeti,
dokler jej raztergana obleka tega ne spriča. „Kje vendar je bila
ta prečudna ženska,“ vpraša sv. Avguštin, „da ni videla, ko se
je ljuto živinče va-njo zakadilo in po tacem bora še poprašuje,
kdaj se bode začel? Kaj-li je gledala, da ni videla, kar so vsi
drugi videli? Kaj jo je preplivalo, da take bolečine občutila rii?
Po kteri ljubezni, po kteri pijači je bila tako nebeško omam¬
ljena, da jej umerljivega telesa nobena bolečina prepekala ni?
Grospod, za kterega je terpela, jo je napojil s tolikanjo polnoto

320

duhovne radosti.“ — Potem pokliče brata in reče njemu in ka-
tehumenu Rustiku: „Stojta terdno v veri in najino terpljenje naj
vaju nikar ne straši. 14  — Ko so bili Satura z bojišča odpeljali,
dobil je priložnost s Pudentom govoriti, kterega je opominjal
stanovitnemu biti. ,,Vidiš“ mu reče, ,,da se je zgodilo, kakor sem
želel in pravil, še nobena zver se me ni dotaknila; veruj torej
terdno v Jezusa; glej, zdaj se vernem na bojišče in z enim po-
padom mi bo leopard kri potočil. 11  In res, leopard tako besno
va-nj skoči in ga z enim samim vgrizljejem tako rani, da ga
vsega kri oblije. Mučenec se tedaj poslednjikrat proti Pudentu
oberne s temi besedami: „Z Bogom, prijatel, spomni se moje
vere. Moja muka naj te ne oplaši, ampak oserči. 11  Prosi ga, naj
mu da svoj perstan; pomoči ga v kri svojo in ga da Pudentu
nazaj v zastavo, da naj ostane veri zvest. Hočejo ga tj e prenesti,
kjer so nalašč za to postavljeni rabeljni tiste popolnoma umorili,
kterih zverine niso do gladkega pokončale, ali derlial hoče, da
naj se sredi gledišča vsi skup umore. Sv. mučenci razun Satur-
nina, ki je bil že mertev, veseli pristopijo k Saturn, se poljubijo
in ostri meč se nad njimi zasuče. Satura pervega zadene smertni
mah, kakor je Perpetua v prikazni videla; ona sama pa pride
nerodnemu rabeljnu v roke, kteri jej namesto v gerlo, med rebra
meč zabode, da naglas zavpije; ali berž se omožati in treslikavo
roko morivca sama proti svojemu vratu vodi. To slavno mučen-
stvo se je dogodilo poleg najstarejih rimskih mučeniških zapis¬
nikov ali martirologij 7. marca okoli 1. 203 v mestu Kartageni,
kjer so se še v 5. stoletji v veliki cerkvi njihova trupla hranila.
God in praznik teh mučencev je poleg -sporočevanja sv. Avgu¬
ština več ljudi privabil v častito obhajanje njihovega spomina,
kakor je bila poprej nečloveška radovednost k njihovi muki po¬
ganov nadervila.

Od ozke poti.

__ je Perpetua pred mučenjem v prikazni lestvi.), ki je segla

od neba do tal, pa je bila tako ozka, da je le en sam človek hkrati mogel
po nji lezti. To je prava in živa podoba besed Jezusovih, zapisanih v
evangeliji sv. Mat. (7, 13. 14.) namreč: „Pojdite. noter skozi ozka
vrata; zakaj široka so vrata in prostorna je pot, k te ra pelje
v pogubljenje, in veliko jih je, kteri po njej noter hodijo.
Kako ozka so vrata in tesna je pot, ktera pelje v življenje,
in malo jih je, kteri  jo  naj  dej  o. “ Ktera tedaj je ta ozka pot? ktera
so ta tesna vrata? Tista pot je, po kteri grede moramo na vsako stopinjo
dobro paziti, da se nam noga ne opesne; tista vrata so, med kterimi se
je treba pripogibati, skozi nje riniti. To pomeni tisto življenje, v lcterem
'človek svoj um ponižuje pod nepresegljive skrivnosti sv. vere, svoja nag¬
njenja vklepa v jarem kerščanske postave. Po tej poti se ne hodi zlahkoma
in zlagoma; vedno je treba čuti, se zatajevati,' se premagovati. Po tej

321

poti jih prav malo hodi, mnogo jih je, kije še ne poznajo ne, koliko
manj pa jih je, ki je iščejo! Malo jih nanjo stopi, še manj jih stanovitno
po njej bodi! Nekteri dobro začno; ali kmalo se sile naveličajo, svojim
nagnjenjem čedalje bolj berzde hlape in tako nevedoma na široko pot in
v pogubljenje zaidejo. Blagor torej tistim, ki je nikdar z ozke poti ne
ukrenejo, zakaj ona pelje v „življenje“. V kakovo življenje? V pravo
življenje, v življenje v najvišem pomenu, v življenje, s kterim primerje-
vana ni sedajnost nič druzega kakor neprenehoma smert. Premišljevanje
tega srečnega, večnega življenja budi gorečnost dobrega kristijana, in jo
bolj in bolj- povikšuje, da z veseljem hodi in sicer stanovitno hodi po tej
ozki ternjevi poti. O kako sladko pač mora biti, ako se človek ob smertni
uri more spomniti, da je po ozki poti hodil, po poti, ktero ie Kristus s
lcervavim sledom zaznamoval, po poti, po kteri so se svetniki trudili in
po kteri so nebesa dosegli! Minuli so trudi in težave, potihnil je plak in
stok in ponehala je vsa bolečina; le veselje nebeško bo na veke in plačilo
zvestega hlapca nikdar poteklo ne bo. — Ali, ker je poleg besed Jezu¬
sovih tako malo njih, ki po ozki poti hodijo in bo zatorej tudi število
zveličanih pičlo, kdo še more potem upati,  da bo v nebesa prišel? Se
ve, da zamoremo upati, zvesto upati,  in ta nauk Kristusov nima nič
v sebi, kar bi nam moglo serce podirati; marveč naj ravno težavnost
dušnega zveličevanja nas tolikanj bolj spodbada in vnema prizadevnim biti.
Kedar se med svetom izprazni sijajna, dobro plačana služba, koliko proš-
nikov se za njo oglasi! Vsi je upajo, vsi si prizadevajo in vse moči na¬
penjajo, da bi to negotovo srečo dosegli, pa en sam jo dobi. -—■ Napravi
se srečkanje ali loterija; čez 200.000 sreček se razdeli; človek gotov denar
za nje trosi in upa, če tudi je še tako negotovo, da bo izmed toliko tisoč
srečkarjev ravno on zadel. Oh, češe za svetne dobrine, za negotova upanja
toliko stori, ali naj bi se za nebesa nič ne potrudili, ki so nam gotova,
ako se le za nje prizadevamo? Tukaj nam osode ne kuje zgolj naključba,
dobra ali slaba terma družili; ampak kar človek tukaj seje, bo gotovo v
večnosti žel. ,,Resnično, resnično vam povem, kdor vse zapusti in za
menoj hodi, bo stotero prejel in večno življenje posedel." Besede tedaj
Kristusove nas naj nikakor ne plašijo, ampak oserčujejo, da čversto de¬
lamo in neupehano tečemo proti postavljenemu koncu, da dobimo obljub¬
ljeno stavo, in dosežemo nestrohljivo krono, ktero nam bo dal pravični
Sodnik na dan povračevanja. Svet vendar tolikanj ljubi čast in prednost!
Ali pa more za človeka biti ktera lepša prilika, poveličati se, kakor če
se od velike derhali na široki cesti odloči in gre po ozki poti, ki pelje
v življenje? Kaj nam je mar zgled nespametne množice? Saj imamo zgled
— prevzvišeni zgled Jezusa Kristusa, kteri nam kliče: „Kdor hodi za
menoj, ne hodi po temi, ampak bo imel luč življenja/' (Jan. 8, 12.)

Molitev.

O Bog! kteri si te sv. mučence s tolikanj o čeznatorno močjo ob¬
daril in preslavno zmago nad svetom dal doseči: dodeli, prosimo Te,
tudi nam po njihovem zasluženji toliko kreposti duha, da bomo svoje
dušne sovražnike srečno premagali. Po Kristusu Jezusu, Gospodu našem.
Amen.

Življenje svetnikov in svetnic božjih. I. zv.

21

322

6. Sušeč ali marec.

Sv. Fridolin, opat.

so v petem stoletji po evropejskih kopnih širjavah silni
viharji ljudskega preseljevanja bučali, je razmajevali in pre-
tresovali, vživala je poljske in gozdne zelenjadi bogata irska
dežela srečno pokojnOst in kraljeval je po njej ljubi mir; šibko
drevesce kerščanstva se je razraščalo in košatilo s čudapolno hit¬
rostjo; odganjalo je preljubo cvetje in tergal je ž njega blago-
nosen sad ne samo irski otok, ampak okušala je njegovo sladko
tečnost tudi francoska dežela in ljud po nemških okrajinah. Z
Irskega je namreč, zvestd spolnovaje oporočno besedo Gospo¬
dovo, govorjeno aposteljnom pred vnebohodom, da naj gredd
po vesoljnem svetu, izhajalo mnogo blazih, navdušenih oznano-
vavcev sv. vere, da so zanašali med frankovske in germanske
narode blagoslov zveličanskih naukov in med njimi plodili ker-
ščansko oliko. Med pervake in zaslug najbogateje take poslance
Božje se šteje sv. Fridolin, zavoljo svojega mnozega in daljnega
popotovanja ,,popotnik“ imenovan. Ali naše znanje o njem se
opira le na popis njegovega življenja iz desetega stoletja, ki se
sklicuje sicer na veliko stareji vir, pa vendar marsikaj dvomlji¬
vega obsega in je zlasti v določbi časa tako omahljiv, da mu
tudi Bolandjani (glej predgovor) terdne verjetnosti ne prisodijo
in ga po lastnem menjenji ,,popravijo“.

2. Fridolin je bil plemenite irske rodovine. Kaj bolj na-
tancega v tej zadevi ne vemo; zakaj ti apostoljski možjč, kterim
je bila ljubša kerščanska ponižnost, kakor svetna visokorodnost,
niso nikdar sami od sebe govorili, in se niso nič oponašali s
plemstvom in z dedi; razderli so, kedar so se službi Gospodovi
posvetili, vse časne razmere, in iz spomina iztirali vse sorodne
vezf; zapustili so očeta in mater, dom in deželo in so se vedli
kakor popotniki, ki tukaj na zemlji nimajo nobenega stanovit¬
nega bivališča, in si pravega domovanja, gotovega sedeža iščejo
še le v nebeškem kraljestvu. ■— Od zgodnje mladosti že je bilo
njegovo življenje tihotno in je položno teklo med pobožnimi va¬
jami; marljivo je prebiral sveto pismo in se vredno pripravljal
za mašnikovo posvečevanje. Po smerti staršev on—bolj prijatel
evangeljskega uboštva, kakor časnega bogastva in ker je večkrat
premišljeval tiste Zveličarjeve besede, da nikdo ne more njegov
učenec biti, razun kdor se vsemu Časnemu odpove — razdeli vse
svoje obilno premoženje med sorodnike in uboge, med vdove
in sirote in potrebne cerkvene služabnike, kakor tudi Bog vsem

323

vse da —vsa nebesa in vesoljno zemljo, in le ljubezen do vseh
sam sebi prihrani. — Obdarovan s posebnimi zmožnostmi pridne
on svoje delovanje ko pridigar in učenik, hodi od sela do sela,
od mesta do mesta, seje povsod seme vere in ljubezni, in njegove
besede, tekoče iz čistega in plamenečega serca, obrodč v po-
slušavcih sad lepih čednosti in vredne pokore. Ljudstvo iskre¬
nega delavca v vinogradu Gospodovem visoko spoštuje in mu
mnogo časti skazuje; ali ponižnega moža žalost obhaja, ko spre¬
vidi, da vspešno rast njegovega sajenja svet le njemu prilastuje
in ne Tistemu, od kterega edinega prihaja solnčni svit in rahli
dež in rosa nebeškega blagoslova. Zatorej sklene poleg svojega
serčnega nagona iti tje po širocem svetu, da bi — nepoznan —
družim, deloma še poganskim ljudstvom sv. vero oznanoval.
Kolikorkrat namreč je molil: „Pridi k nam tvoje kraljestvo 11 , se
je spomnil ljudstev unkraj morja, ki so še v neznabožnih temi¬
nah in po mertvaških sencah tavala; in le presladko je sam
okušal nebeški mir, kterega gospod svojim daje, da bi ga tudi
vsem družim iz serca ne privošil.

3. Tedaj se z Božjo močjo okrepčan dvigne in čez morje
v Galijo prepelje. Popotovaje po tej deželi od vasi do vasi in
oznanovaje povsod besedo Božjo pride naposled do Piktavija
(Poitiers-Poatjč) k grobu cerkvenega učenika sv. Hilarija in se ondi
naseli 1. 507 ali pa nekoliko pozneje, zakaj tisto leto je bil
frankovski kralj Klodovik I. spanjskim Gotom to mesto vzel.
Tukaj po predmestjih besedo Božjo oznanuje in je s svojim čistim
in pobožnim življenjem vsem meščanom v tako spodbuden zgled,
da ga menihi samostana sv. Hilarija za opata izvolijo. Fridolin
prevzame to težavno službo z vso ponižnostjo, izvoli si sv. Hi¬
larija za svojega posebnega varha in pomočnika in si prizadevlje
samostanu kolikor mogoče zopet na kviško pomagati, zakaj sa¬
mostan in cerkev sta bila od ljudskega preseljevanja sem (409)
v razvalinah in celo ostanki sv. škofa so bili pod grobljo zako¬
pani. Oberne. se torej v tej zadevi tudi do škofa in popotva z
njim na kraljev dvor, da bi kaj pomoči in podpore tam dosegla.
Kralj Klodovik ju prav prijazno sprejme in gostoljubno postreže.
Enkrat med obedom, pravi legenda, pade kralju dragocena čaša
iz rok, da se na drobne kosce razbije. Fridolin pobere kosce,
je stakne, moli nad njimi in razdrobljeno čašo kralju popolnoma
sceljeno izročf. Nad tem čudom se vsi pričujoči zavzemd in
veliko poganov se spreoberne. Kralj tedaj čudodelnega opata
stran njegovih samostanskih zadev voljno posluša, mu obljubi
zdatno podporo in očetovsko vai’stvo, veli stavbe le krepko se
poprijeti in potem gosta z bogatimi darili poslovi. Ko se Fri¬
dolin v Piktavi verne, se zidanja urno loti, kosti sv. Hilarija iz
groblje dvigne in sploh v svojem krogu s sveto gorečnostjo dela;
ali preden on stavbo doverši in samostan dobro vrčdi, mu V

21 *

324

sanjah prikazen sv. Hilarija naroči, da naj Piktavi in zahodnje
Francosko zapusti, in se proti Alemaniji (proti nemškemu) napoti
na ,,od Rena valov oplivan otok“. Fridolin tedaj izroči izver-
šenje začetega dela dvema stričnikoma, ki sta bila z Irskega za
njim prišla, in preden poprime za romarsko palico, obišče še
hudo bolnega škofa, goreče za njegov blagor moli in škofu se
poprešnje zdravje kmalo poverne. Ob svojem popotovanji se
pomudi nekoliko časa tu in tam in povsod zapušča spominke
svoje marljive delavnosti. Prišedši do reke Mozele postavi tam
samostan sv. Hilarija, Helera po imenu (zdaj farna vas Eler).
Odtod se poda v Brodnico (Strassburg) in tudi tukaj cerkvico
sv. Hilariju na čast sezida. Potem prehaja Burgundijo, obiskuje
od sv. Romana in njegovih učencev vstanovljene samostane po
Jurskem gorovji in gre naposled po dolgem polkrogu v Kur v
Gravbintnu, da ondašnjega zavoljo svetosti daleč slovečega
škofa obišče. Tudi tukaj med svojim bivanjem oskerbl, da se
cerkvica sv. Hilarija dvigne iz tal. Ali Fridolinu je najbolj mar,
kje da bi bil v Renu kteri brezljuden otok; vedno preiskuje in
poprašuje, pa nič pravega ne more o tem pozvedeti. Zatorej se
oberne proti Konštanciji, pelje se doli po Renu in najde napo¬
sled, po čemur je tolikanj hrepenel: otok Sekingen, na kterega
so iz okolice prebivavci živino na pašo gonili.

4. Na tem otoku tedaj, po dopolnjenih željah, hoče prah
s čevljev otresti in konec svojega življenja pričakovati; ali ljudjč
po okolici začn<5 kuhati sum proti ptujemu možu, ki je brez dela
semtertje pohajkoval in vse prav pazno razgledoval; mislili so,
da je nevaren ogleduh, ki njihove čede zalezva; prihrumi torej
nad-nj, in otepenega zapodč. Fridolin opaše zopet svoja ledja
in jo odrine nazaj na 1'rancosko, dobi od kralja Ditriha, sina
Klodoviko vega, podarilno pismo za ta otok in se spremljan od
kraljeve straže z več učenci in delavci na poprešnje mesto verne.
Sedaj se prične prav marno delovanje: kamenje se je lomilo, les
sekal, in vse zidivo za cerkev in samostan je bilo ročno pri¬
pravljeno; delo se je urno pospeševalo, nobena roka se ni kri¬
žem deržala, nobena ura ni bila delopustna. Ali prebivavci
južnega renskega brega, s kterega se je razun o povodnji skoraj
po suhem lahko na otok prišlo, so delavcem vedno sovražno
nagajali; zatorej so se pogodili, da naj splošen zbor prijatlov in
sovražnikov teh naseljencev to reč razsodi. Fridolin pa, ker
mnogoštevilnim nasprotnikom preveč ne zaupa, med tem po noči
s svojimi jez v vodi naredi, potopi namreč nekoliko prav ko¬
šatih jelk zgorej nad otokom v Ren tam, kjer se v siloviti de-
rečini krivi in tako njegov otok odpelje po uni suhi ali plitvi
strugi. Na odločeni dan se zbere ljudstvo na bregu in stermi nad
tem s prav domačim pripomočkom storjenim spremenjenjem kakor
nad Čudno nerazumljivo prikaznijo in menihov dalje ne nadlegva.

325

5. Leta minejo, samostan — bil je za ženske in zraven
njega je bil tudi za moške kmalo eden prizidan—je bil doveršen
in divja puščava se je spremenila v lepo cvetočo okrajino. Na
skerbno obdelovanem vertu se je drevje Šibilo krasnega sadja,
pisanih dišečih jabelk in hrušek; sladkosnedne dečke iz bližave
le preveč mika, da bi je pokusili in prihuljeno splezajo na eno
drevo; ali komaj se nekoliko ž njim posladkajo, že je strah in
groza spreleti — častitljivi opat sam pride tje. Z milo resnobo,
ki se pa kmalo spreverže v prijazno smehljanje, reče preplašenim
dečkom: „RevČki! pač ste menda prav lačni; kaj ne, sadje je
okusno, sadite domd taka drevesa in še v poznih dnevih se
boste njihovega sadja razveseljevali; zdaj pa berž doli, da kdo
drugi ne pride in vas ne kaznuje, zakaj dobro si zapomnite, kaj
pravi sedma zapoved: „Ne kradi“. S tako ljubeznjivostjo si pri¬
dobi Fridolin vseh serca po dolgem in širocem. Sklenil je dnove
svojega popotovanja v visoki starosti 6. marca o kraljevanji
Teodoberta, ki je vladal od 1. 533 — 548; leto pa se nikakor ne
more določiti. Nekteri pisatelji pa Fridolinovo življenje in smert
še za sto let pozneje stavijo.

Neki pozneji pristavek k temu popisu Fridolinovo delanje
še dalje razteguje. Prišel je namreč na svojem misijonskem potu
tudi v divje, z visocimi hribi obdane kraje današnjega kantona
G-lara na Švicarskem; oznanja z velicim vspehom ondašnjim po¬
ganom sv. evangeli in kakor drugod, je bila tudi tukaj cerkev
zidana na čast sv. Hilariju. (Po tem svetniku neki je vsa okra-
jina po okrajšani izreki bila zvana Glar). Plemenitaš Urz po
imenu podari neko veliko planinsko dolino Fridolinu in samo¬
stanu Sekingenskemu v last; ko pa po njegovi smerti prepir
vstane zavoljo te podaritve, Fridolin Urza samega iz groba po¬
kliče in ko živo pričo pred sodbo pripelje. Tako pripoveduje
legenda. — Resnica je, da so bili Glarci od starodavnih Časov
sem do konca štirnajstega stoletja ,,svobodni podložniki hiše Božje“
in da je ženski samostan sekingenski vso deželsko oblast nad
Glarom imel. Tudi ima ta kanton v svojem gerbu še zdaj po¬
dobo sv. Fridolina.

Obrazuje se ko opat, mertvega iz groba dvigajoč ali pa s hrodjem

v roki.

Svetniki — naši varhi in priprošniki (patroni),

življenji sv. Fridolina beremo, da si je bil sv. Hilarija za po¬
sebnega patrona izvolil in je mnogo cerkev njemu na čast sezidal. Kaj
se ti, kristijan, iz tega učiš? Svetniki prosijo za nas. Že pamet sama nam
to pove. Oni so dokončali svoj tek in so dosegli večno veselje. Oni stoj6
pred prestolom Božjim in vekomaj vživajo njegovo gledanje. O kakova
sreča! Zdaj še le prav spoznajo, kakošna dobrina da so nebesa, ker je

326

imajo; sedaj še le prav spoznajo, kako neizmerna zguba da je, nebesa
zgubiti; zdaj tudi še le prav spoznajo v luči Božji, kako nevarno daje
pozemeljsko življenje, in kako lahko da se večno zveličanje opesne. Ali
naj tedaj njihova ljubezen do nas, ki v nebesih ne neha, ampak tam še
le popolna postane, pri Bogu, ki je neskončna ljubezen, ali naj ne bo
skerbna za nas, in naj ne hrepeni serčno, da bi bili tudi mi enkrat nji¬
hove sreče deležni? ali naj ne prosijo goreče Boga za naš blagor, dušni
in telesni; zakaj človek ima časne in duhovne potrebe, in oboje so tako
tesno spletene, kakor duša in telo. In naj Bog te molitve ne usliši, mo¬
litve svojih izvoljenih ljubljencev? Ali naj jim na njihove prošnje ne po¬
deli tudi moči, nam na pomoč hiteti v naših potrebah, nas varovati v
raznih potrebah, nas-voditi po potu zveličanja? Gotovo da. To tudi sv.
pismo poterjuje. Mojzes in Samuel prosita tudi po smerti za Izraelce, Jere¬
mija prerok, Ananija veliki duhoven molita za judovsko ljudstvo. Bog sam
hoče take priporočnike in priprošnike; tudi pravične na zemlji usliši, če za
grešnika prosijo, kakor Abraham za Abimeleha, Job za svoje prijatle;
gotovo je tedaj, da tudi svetnike v nebesih ko priprošnike milostivo usliši.
To nas uči tudi vera sv. cerkve. Ob slednjem času so kristijani svetnike
na pomoč klicali in neštevilnokrat so bili tudi uslišani. Kje je ljudstvo, kje
stoletje, da ne bi bilo varstva in pomoči presvete Device deležno? Nesli-
šano je, pravi sv. Bernard, da bi bil kdo zaupljivo v priprošnjo Marijino
klical, in bi uslišan ne bil. Koliko gnad je zadobila sv. Terezija po pri¬
prošnji sv. Jožefa! In koliko tacihpatronovpoznJ kerščanski svet, in hva¬
ležno obhaja njihove praznike, ker so zoper kužne bolezni, zoper silo
ognja, zoper uime in viharje, zoper sovražne napade, zoper vsakovrstne
zlege varstvo in pomoč od teh svetnikov dosegli! Ali se nisem morda že
sam nad seboj tega prepričal? Oh, pa morda nisem še dokaj maral pri¬
prošnji svetnikov se priporočevati! Kteri pa so moji posebni patroni? Ali
je pač poznam? Saj menda tudi jaz potrebujem priprošnikov; zakaj moja
molitev, ali je Bogu prijetna? O koliko tudi jaz potrebujem pomočnikov
in varhov, ker sem tako reven in slab! Bratje tam gori, — oni nas lju¬
bijo in nam migajo, da naj pridemo za njimi; oni neprenehoma prosijo
pred Božjim prestolom in nam pomagajo v hudem boji; oni so naši mo¬
gočni patroni, ki našo slabost podpirajo, zatorej hočem zmeraj zaupljivo
klicati: Svetniki Božji! prosite za me! — Pa oni so tudi naši prelepi
zgledi, ki nam svetijo, zatorej je tudi častimo; oni so tega vredni; nji¬
hovo češčenje je lepo in za nas koristno; najkoristneje pa je — njihovo
posnemanje. O koliko se moremo od njih naučiti! Oni so bili slabotni
ljudje, kakor mi, morali so se bojevati, terpeti, več ko mi; vendar so
junaško premagali, ker so z gnado Božjo, ktere se tudi nam ne manjka,
zvesto delali. Oh, če so mogli ti in uni, zakaj tudi mi ne? O zatorej se
ozrimo večkrat na svetnike,. berimo njihovo življenje, izvolimo si izmed
svetnikov tega ali unega za poseben zgled, ki ga hočemo posnemati; da!
izvolimo si slednji mesec enega svetnika, čegar praznik se tisti mesec
obhaja, kterega potem vsaki dan s kratko molitvico častimo, na kterega
večkrat mislimo, in ga posebno v eni čednosti posnemajmo.

O kaleč krasne zglede imamo nad njimi dušne gorečnosti, molitve,
nedolžnosti, spokornosti! Hodimo — zakaj pot, po kteri so oni hodili,
pelje v večno življenje; ozka je sicer in grudava pot, po kteri jih le malo
hodi; ali kaj? ko se po nobeni drugi nikdar nikoli v nebesa ne pride!
Zatorej hočemo vemo in neprenehoma klicati: Svetniki in svetnice Božje,
zlasti vi, naši izvoljeni varhi in patroni! prosite za nas! Amen.

_

327

7. Sušeč ali marec.

Sv. Tomaž Akvinski, cerkven učenik.

s ko bi ljudje marljivost, s ktero pospešujejo izolikovanje
i^i^duha, razodevali tudi pri poblaževanji sercd, koliko boljši,
" ^koliko bolj srečen bi bil svet! Ohola, merzla vednost je
spodrinila ponižno vernost in gorko ljubezen, ž njima vred pa
tudi voljno pokorščino in nravno poštenost. Kaj li pomagajo
najglobeji pretuhti, najbolj natančne preiskave, najbistreja raz¬
jasnila v duševnem krogu; pred Bogom ne velja bistra glava,
ampak njemu je ljubo le čisto serce; on ne bo sodil poleg uče¬
nosti, ampak le poleg ljubezni in djanja. Tako tožno in overžno
govorjenje se večkrat sliši iz ust pobožnih kristijanov, kteri pač
dobro mislijo, pa ntipak razumejo. Verovati namreč s priprostim
sercem je dobro, ali vero z vednostjo zalivati in okrepčevati, je
boljše. Sredi raja je stalo drevo življenja, pa zraven njega tudi
drevo spoznanja;  res, Bog hoče naše verno ljubijoče serce,
ali pa bo zato zametal premišljujočega duhd, ki ga je sam po
svoji podobi vstvaril? Vednost čednosti ne nasprotuje; svetloba
v duhu dela življenje lepo, gorkota v sercu dela življenje bogato;
tega nam je zgovorna priča izverstni učenik in svetnik, kterega
praznik danes obhajamo; kajti on se šteje med najsvetleje zvezde,
ktere koli so se v kat. cerkvi s svojo učenostjo in svetostjo le¬
sketale. Tomaž, rojen v gradu Rokaseki v Kalabriji proti koncu
1. 1226, je bil sin Landulfa, grofa Akvinskega, gospoda Loreš-
kega in Belkasterskega, ki je bil v rodu s kraljevo sicilijansko,
aragonsko in francosko rodovino in z druzimi kneškimi hišami
po Evropi; njegova mati Teodora je bila hči grofa Teaškega.
Se preden je mati čutila peti ta sad v svojem telesu, pride k
njej puščavnik z gore Rokaseške in jej reče: „Veselise, zakaj ti
si blagoslovljena, in boš sina rodila, kterega boš Tomaža ime¬
novala; ti boš sicer z možem vred želela, da bi bil on menih
na gori Kasinski, in bi sčasoma dosegel opatovo čast in njene
bogate dohodke; ali on bo dominikanski redovnik in s svojo
učenostjo in svetostjo bo slovel tak<5, da mu o njegovem času
verstnika ne bo“. In res, kmalo pokaže dete, da bo kaj nena¬
vadnega iz njega. Enkrat namreč gre mati z več gospčmi v
kopel in veli otroka za seboj prinesti. V kopeli zapazi dojkinja
majhen listek v njegovi roki, pa ne vč, kako in odkod da ga
je dobil. Hoče mu ga vzeti, ali otrok jame plakati in listek
terdno v roki deržf. Ko mu dom d vendar roko razklenejo, vi¬
dijo na listeku zapisano: „AveMarija“! — v dokaz, da bo Tomaž

v

velik ljubljenec Marije, Matere večne modrosti. Ze v detinskih
letih je razodeval s svojim nedolžnim, pohlevnim, prijaznim in
razumnim vedenjem, da je Bog v njegovo dušo obilo gnade vlil
in da ga je za velike reči odločil. Nad njim se niso videle ni¬
kdar tiste napake, ki so navadni odrastki otročjih let. Komej je
bil nadepolni deček peto leto dosegel, izročč ga starši menihom
Kasinskim, da bi od njihpervi poduk v vednostih in v kerščan-
ski veri prejel. Učeniki so se zavzemali nad njegovim hitrim
napredovanjem, ker neki še nikdar niso imeli učenca tako bla-
zega serca in z dušnimi zmožnostmi tolikanj obdarovanega. Ze
čez šest let do tako visoke stopnje izobraženosti dospč, da uče¬
niki staršem svetujejo, ga na visoke šole v Neapolj poslati. Preden
pa naj zopet dom zapusti, želi ga oče še nekoliko mescev pri
materi v Loretu prideržati. Vsa rodovina je Tomaža tukaj ob¬
čudovala zavoljo njegovih izverstnih lastnosti, ktere so se tako
krasno razcvetale. Tihoten, ukaželjen in pobožen je razdelil ves
svoj čas med molitev, učenje in druge koristne vaje; njega tudi
najbolj šumeče in sijajne druščine niso zanimivale, ostal je zdru¬
žen z Bogom kakor na gori Kasinski; govoril je le malo in ni¬
kdar nič nepotrebnega. Njegovo največe veselje je bilo za uboge
skerbeti, jim pomagati in kolikor mogoče nadloge olajševati;
njegovi znajdljivi ljubezni nikdar ni zmanjkalo pripomočkov za
podpiranje nesrečnikov in starši so mu s tihim dopadenjem vse
take prošnje spolnovali. Večkrat si je sam hrane pritergal,
da je družim lakoto potolažil in oče, ko to zvč, mu dovoli, ko¬
likor hoče miloščine deliti. Enkrat ga oče na tacem potu sreča
in mu veli pokazati, kaj da nese. Tomaž razgerne plašč, in
glej — krasna cvetica pade izpod njega na tla. —- Mati, ki je
sinka preserčno ljubila, svetuje, da naj bi se domd nadalje izo-
likoval, boj4 se, da bi za njegovo nedolžnost druščina toliko
malopridnih mladenčev, ki so na visoke šole skup vreli, nevarna
ne bila. Ali grof zaverže tako odgojevanje mene, da je izobra¬
ževanje o mnozem številu učencev zavoljo vzajemnega poskuše-
vanja bolj vspešno in hasnovito, in zatorej Tomaža v Neapolj
pošlje, kjer je bil cesar Friderik II. 1. 1224 vseučilišče ustanovil.
Tomaž kmalo spozna, da je čednost v Neapolji zavoljo nerod¬
nosti in razuzdanosti učencev veliko. nevarnostim izpostavljena
in je serčno zdihoval po mili Kasinski tihotnosti. Ali ker mu ni
bilo mogoče, verniti se v ljubo samoto, zato si je prizadeval s
čuječnostjo, s skerbnim ogibanjem slabih tovaršij, z zvestim ber-
zdanjem počutkov, z neprenehano in gorečo molitvijo in s pridno
delavnostjo sredi med pregrešnim samopašjem slednjega kužnega
opuha se ubraniti. Ko so njegovi součenci rajali za posvetnimi
veselicami, pečal se je on le s pobožnimi vajami in pa z mar¬
ljivim učenjem; in tako je dan na dan rastel v čednosti in v
učenosti. Kakor v Loretu je bil tudi v Neapolji oče ubozih, in

329

njegovo miloserčno c! j arij e v  je bilo tolikanj zaslužno, ker je bil
edini Bog njegova priča, Cez šest let je bil šole slavno doveršil,
zraven pa tudi nedolžnost in pobožnost, ki jo je bil seboj z gore
Kasinske prinesel, sredi med splošno spridenostjo brez pokvare
obranil.

2. Od duha Božjega navdan je bil v začetku 13. stoletja
sv. Dominik svoj red ustanovil in je svoje duhovne sinove raz¬
poslal, da so nevednim zveličanske nauke oznanovali in je ter-
gali iz krempljev krivih prerokov, zlasti Albigencev in Valdi-
njanov. Dominikam so se takrat zavoljo svojega svetega življenja
svetili kakor žarne zvezde v cerkvi Božji. Z enim teh redovnikov
je imel Tomaž večkrat pobožne pogovore in bolj ko kedaj se

330

je v njegovem sercu budilo hrepenenje po sreči tistih let, ki je
je v rajskem miru in veselji preživel na gori Kasinski. Njegova
želja, vsega Bogu posvetiti se, zašvigne v žareč plamen in za-
zorf v terdni sklep, stopiti v dominikanski red. In menda ravno
splošna nravna spridenost, ki je okoli njega razsajala in pa ža¬
lostna zdivjanost, ki so jo večne vojske med cesarjem in pape¬
žem po Laškem zaredile, ga je nagnila, se popolnoma svetu
odpovedati in v samostanski celici prave sreče iskati. Tomaž
tedaj, sedemnajst let star, 1. 1243 v začudenje vseh ponižno do¬
minikansko obleko na-se vzame. Komaj mati, ki je s hčerama v
Rokaseki prebivala, pozve, kaj je Tomaž storil, že urno v Ne-
apolj hitf; eni pravijo, da bi sina kakorkoli že med svet nazaj
zvabila, eni pa, da bi ga v njegovem sklepu poterdila. Kakor
že bodi — dominikani so se pervega bali in da bi Tomaža hudih
bojev rešili, pošljejo ga v Rim v samostan sv. Sabine. Tudi tje
gre mati za njim, pa tudi tam ga ne vidi, ker dominikani so
ga bili urno še z nekoliko brati poslali v Pariz. Ali do tega
mesta ni mogel priti. Dva njegova brata Landulf in Rajnald sta
služila v vojski cesarja Friderika na Toskanskem. Njima tedaj
sporoči nejevoljna Teodora, da naj Tomaža na potu prestrežeta
in ga v Rokaseko nazaj pritirata, kar tudi tolikanj rajši storita,
ker se je posebno njima gnjusila meniška hala nad tako ple¬
menitim mladenčem: ,,Kaj? grof Akvinski naj beraški kruh j6
in naj kakor zaničljiv sužnik hodi z obrito glav<5? Nikdar ne!“
— Hočeta redovniško obleko z njega stergati, ali on jo va¬
ruje ko svetinjo. V njej se prikaže tudi pred mater, ktera se
serčno razveseli videti zopet ljubljenega sina, ali kmalo ga jame
s prošnjami, s solzami in opomini nagibati, da bi si vendar kak
drugi stan izvolil. Tomaža sicer gine materina bolečina, toda povč
jej s spoštljivo sicer pa terdno besedo, da je vse na tanko pre-
vdaril, da njegov poklic gotovo prihaja od Boga in da je sklenil,
le njega poslušati. Ko vidi grofinja svoje poslednje upanje zgi-
njati, veli ga do povernitve sinov v samotno sobo pripreti in
le njegovima sestrama dovoli, da ga smete obiskovati in ž njim
govoriti. Ali one, ki ste poleg materinega naročila brata s pre¬
sladkim nagovarjanjem skušale od njegovega sklepa odverniti,
se naposled vse pretresnjeni od njegovih navdušenih besed o
čednostih in o goljufiji svetd, samč tudi njegovih misel na vzamete.
In to spreobernjenje sester, ktere je gnada zdaj z veliko terd-
nejimi sponami, kakor pa s kervnimi vezmi na-nj naklenila, je
mnogo pripomoglo, da mu je bilo ostro jetništvo olajšano, ker
sestre ste stopili v skrivno zvezo z dominikani, vsled ktere je
bil Tomaž zmeraj dovolj s knjigami preskerbljen, da je brez
prenehe svoje učenje mogel nadaljevati. Zraven sv. pisma je po¬
sebno rad prebiral Aristotela in pa spise Petra Lombarda (sv.
pismo je menda vse iz glave znal). — Med tem se brata z vojske

verneta, ali Tomaža še zmeraj tako neomajljivega najdeta, kakor
poprej. To ju tako raztogoti, da Tomaža v grajski stolp pri¬
preta, mu meniško obleko na drobne kosce raztergata in še
sicer okrutno ž njim ravnata. Tomaž vse poterpežljivo prenaša.
Krepost duhd kljubuje slednjemu nasilju iu raztergana obleka
ostane Tomažu za Častno znamenje zmage. Ko brata z vsem nič
ne opravita, poprimeta za gerdoben pripomoček, ki ga je njima
le duh peklenskih temin mogel na misel dati. Pošljeta namreč
v Neapolj po prežalo neČistnico, ki je zavoljo svoje zvite zape-
ljivnosti široko na glasu bila; ona naj ga v zanjke vjame, da
kar prošnja in žuganje ne premore, naj stori moč mesne spo-
kote. Njo tedaj k njemu pripeljeta; njeni pogledi so zgolj pu¬
šice ljubezni, njeno smehljanje je čarovito, njena beseda sladka
omilija; njena slastno lahkotna oprava, njeni bohotno kipeči
udje — vse je drhtelo omamno vonjavo in topečo spohotnost.
Tomažu pretrese njen pogled mozeg in kosti; serdito jej veh spo¬
toma se pobrati; ko se pa kakor sramotno osupnjena obotavlja,
zgrabi Tomaž goreče poleno, in nesramnico ž njim iz sobe pre¬
podi. Potem zarisa z oglom križ na steno, pade pred njim na
kolena in iskreno moli, dokler ga vsega obnemoglega po pre-
kipevanji raznih čutil — strabd, veselja in zahvale za srečno
zmago -— pokojno spanje ne objame. Tedaj se mu prikažeta dva
angelja, ki mu ledje s srebernim pasom opašeta in ga zagoto¬
vita, da odsihmal bo njegova čistost neoskrunljiva; pri teh be¬
sedah mu ledje tako stisneta, da na glas zavpije in se prebudi.
Mladeneč, devica! pokaži tudi ti zoper skušnjavo naglo in krepko
upornost, in tudi tebe bo angelj opominjal in varoval, da ti
gerda pregreha mesene slasti limbarskega pasa nedolžnosti ne
oddergne. ■— Tomaž je od te dogodbe molčal do smerti, in še le
takrat jo je na čast Božjo in drugim v poduk spovedniku raz¬
odel.— Odtistihmal ni imel nobene skušnjave več, in nikdar več
ni občutil kacega mesenega gibanja. — Skoraj dve leti je moral
Tomaž ko jetnik v Rokaseki preživeti. Naposled se papež Ino¬
cenci IV. in cesar Friderik, ko pozvesta od njegovega jetništva
in gerdega ravnanja ž njim, potegneta za njegovo oproščenje
pri materi in pri bratih, v kterih se je vendar tudi jelo nekoliko
bolj človeško čutilo dramiti. Mati cel<5 se je kazala voljno, skrivaj
pred brati Tomažu k begu pripomoči. Dominikam v Neapolji
to pozvedeti, pošljejo nekoliko bratov preoblečenih pred grad
Rokaseški. Ob zgovorjeni uri čakajo pod stolpom, sprejm.6 To¬
maža , kterega sestre doli spustč v košu, v kterem so mu bile
bukve donašane, in ga veseli peljejo v Neapolj, kjer nemudoma
slovesne obljube stori. Dan, o kterem se je takd Gospodu po¬
polnoma v dar prinesel, mu je veljal za najlepšega vsega živ¬
ljenja in obhajal ga je z vajami preiski’ene ljubezni in najserčneje
zahvale do svojega Zveličarja. Boj je bil zdaj dokončan in To-

832

maž nič več ne nadlegovan, h čemur je posebno to pripomoglo,
ker je bil njegova brata ravno o tem času dal cesar zapreti za¬
voljo neke silovitosti zoper dominikanski red. Da je bila komaj
potolažena materina britkost se zopet obudila, in serd bratov se
na novo vnel; da so torej glasne tožbe zoper Tomaža in njegov
red pred sv. prestolom zavzdignili; da je papež Tomaža pred-se
poklical, ga poskušal, pa spoznal, stermeč nad njegovimi viso-
cimi darovi, da je res za redovniško življenje poklican — vse
to, čeravno od mnogo pisateljev pripovedovano, ni verjetno, ker
Viljem Toški, ki je Tomaža poznal, njegovo življenje popisal,
in posebno marljivo pospeševal njegovo kanonizacijo, to je, slo¬
vesno razglašenje za svetnika, od vsega tega nič ne vč, in poleg
njegovih sporočil se je tudi Teodora skozi in skozi vedla ko
razumna in vse hvale vredna ženska, ki se pri oviranji Toma¬
ževega sklepa v ničemur ni krive storila.

3. Po storjenih obljubah ga pošljejo k glavnemu zboru v
Rim, kteri sklene, blazega in nadepolnega mladenča najbolj
glasovitemu učeniku tega reda, Albertu včlikemu, kteri je bil
takrat ravnatelj ukov v Kolinu, v nadaljno izobraževanje izročiti.
Ko po končanem zboru general dominikanov (glavar) Janez Tev¬
tonski, v Pariz popotva, izvoli si Tomaža za tovarša (1. 1245).
V Kolinu Tomaž v vednostih neznansko napredva; ker pa vč
s čudovito priprostostjo in ponižnostjo zakrivati svoje znanosti,
ki je je deloma s pazljivim poslušanjem učenika si nabral, de¬
loma pa mu je je Bog sam vlil, ker se je vedel tako boječe in
je tako malo brihtnosti in razumnosti razodeval, je sedel tako
molčeč in se ni poleg šege tistega časa z učenikom prepiral, zatd
so ga njegovi bolj besedni in živahni součenci poleg tedanje ro¬
bate navade le „mutastega sicilijanskega vola“ imenovali. Prava
bistra glava namreč je skromna, se potopi globoko v to, česar
se uči, ne more pljuskajočih in vedno rastdčih misli in vzorov
berž redno zverstiti, ne berž primernih izrazov za-nje skovati,
in po njej šumi kakor kipeče vrenje, dokler ne pride čas Čiščenja
in jasne zavednosti. Tako je bilo tudi pri sv. Tomažu. Albert
namreč, ki je bil že davno spoznal njegovo bistroumnost, na¬
pravi, da bi ga prebrihtal iz njegove videzne dremotnosti, očitno
disputacijo (učeno prepiranje), ktere se je_ moral tudi Tomaž vde-
ležiti, in tukaj je Tomaž tako jasno in jedernato odgovarjal, da
so vsi pričujoči stermeli. Tega je Albert tudi pričakoval in zatorej
prerokovaje reče: „Vi ga imenujete nemega vola; ali on bo v
svoji učenosti tako mukal, da se bo po vsem svetu slišalo.“ Od
tistihmal ga spremlja splošno spoštovanje in občudovanje; ali
zavoljo tega se njegova ponižnost, pohlevnost, zbranost in ti-
hotnost nič ne spremeni; prejemane hvale neprilastuje sam sebi,
ampak jo poklanja Bogu, od kterega pride vsak dober in po-
polen dar. — Še tisto leto je bil Albert v Pariz poslan, da bi

333

dohtarstvo prejel in pa modroslovje učil. Tudi Tomaž gre ž njim,
da bi pod njegovim vodstvom svoj uk doveršil, kar se je zgo¬
dilo leta 1248. Čeravno med vsemi učenci pervak, vendar ostane
on poprešnji ponižni in pokorni Tomaž. Tako ga enkrat v obed-
nici, ko bere, nadzornik zaničljivo graja, da je neko besedo
napak izgovoril, in mu veli, drugače jo brati. Tomaž, čeravno
jo je bil prav izgovoril, neutegoma zapoved vikšega spolni. Po
jedi mu opomnijo bratje, da bi tega ne bil imel storiti, ker je
prav bral. Tomaž pa jim zaverne: ,,Pač je malo mar, ali se
ktera beseda tako ali tako izgovori, za meniha pa se spodobi,
da je pri vsaki priložnosti pokoren in ponižen. 11  Enak zgled po¬
nižne pokorščine je dal tudi pri neki drugi priložnosti, ko je
njegovo im4 že po vsem kerščanskem svetu slovelo. Hodi namreč
po mostovžu ves v premišljevanje potopljen, kar tuj dominikan,
ki ga ni poznal, k njemu stopi in mu precej osorno reče, da
naj ga po nekem opravku spremi; zakaj prijor mu je zapovedal,
pervega brata, ki ga dobi, seboj vzeti. Neutegoma gre Tomaž
ž njim, čeravno zavoljo bolne noge le s težo tujca dohaja. Med
potjo pa ga vendar očitaje nekdo opomni, kdo da ga spremlja
in ves osramoten pade pred svetnika na kolena, ter ga odpu¬
ščanja prosi. Tomaž pa mu reče: „Jaz nimam kaj odpuščati,
ker se nobena napaka ni zgodila, zakaj pokorščina je perva
dolžnost tistega, ki meniško obleko nosi.“ V  Parizu sklene tudi
prav. serčno prijateljstvo s frančiškanom sv. Bonaventurom, ki
mu je bil v učenosti in pobožnosti tolikanj podoben. Enega
dne ga pride Tomaž obiskat, in ga dobi pri popisovanji živ¬
ljenja sv. Frančiška. Tedaj reče: „Odidimo in ne motimo svet¬
nika pri delu za svetnika. 41  Leta 1248 je bil od glavnega zbora
Albert zopet v Kolin poslan za učenika in Tomaž mu za po¬
močnika pridružen. Že po pervih razlagah doseže Tomaž, če¬
ravno še le dve in dvajset let star, slavitost svojega učenika. Bile
so namreč izverstne po globoki zasegi in kratkem izrazu, po
jasnosti, natančnosti, čudoviti doslednosti in gladkem vezanji. —
Ko se je čas približal, da bi bil prejel zakrament mašnikovega
posvečenja, podvojil je svoje čuvanje in druge bogoljubne vaje.
Ganljivo je bilo videti, ko je on daritev sv. maše opravljal.. Nje¬
govo obličje se je svetilo v nebeškem žaru in z vročimi sol¬
zami. Po zavživanji Telesa in Kervi Gospodove se je še bolj
razvnel plamen v njem in ves se je zdel potopljen v neskončno
morje ljubezni Jezusove. Počeščevanje presv. rešnjega Telesa mu
je bila. že od zgodnje mladosti serčna radost. Po več ur podnevi
pa tudi. obilen del noči je prebil kleče na pragu svetišča, kjer
je z najglobejo. ponižnostjo Zveličarja molil in se o premišlje¬
vanji te prevzvišene skrivnosti ves topil v čutilih preiskrene lju¬
bezni. S tacim ljubezni plamenečim sercem in razsvetljenim du¬
hom je sestavil dnevnice za praznik presv. rešnjega Telesa. Tisto

334

dobo namreč je bil vpeljan ta praznik, in zatorej papež Urban IV.
našemu svetniku naroči, da naj zloži molitve za pri sv. maši in
pa brevirno opravilo za ta dan, kar Tomaž z veseljem stori.
Tudi sv. Bonaventura je enako delo skladal, ali ko Tomaževo
sestavo prebere, urno domu v celico hiti in brez milosti lastni
spis v ogenj verze. Pa ne samo s stolio po učilnicah, tudi z lec
po cerkvah je besedo zveličansko oznanoval, in če je bil velik
ko učenik, bil je še veči ko pridigar; povsod so se njegove be¬
sede sprejemale ko besede z nebes poslanega angelja, in po
njegovih pridigah se jih je vselej mnogo spreobernilo. Kolin,
Pariz, Rim in druga mesta po Laškem so bile posebne priče
njegove gorečnosti. Judje sami so časi posnemali zgled kristi-
janov, ker jih ni manj svit njegovih čednosti prevzemal, kakor
je je jasnota njegovih dokazov prepričevala. — Serčno sočutje
z blagrom domače rodovine je budilo v njem živo hrepenenje
videti je hoditi po potih kerščanske pravice. Neutrudljivo torej
skerlh za njihovo spreobernjenje in pripelje je naposled do spol-
novanja visocih čednosti. Njegova starša sestra se posveti Bogu
v samostan M. B. v Kapiri in tam ko opatinja umerje. Teodora,
mlajša sestra, se omoži z grofom Marziškim in po prav pobožnem
življenji tudi sveto umerje. Mati napake poprejšnje posvetne milije
popravlja z vsemi mogočnimi dobrimi deli in svoj tek na zemlji
srečno dokonča. Tudi brata skleneta ko prava kristijana svoje
življenje. Zadostovala sta namreč Božji pravici s poterpežljivostjo,
s ktero sta prenašala preganjanje Friderika II., ki se je bil nad
njima zmaščeval ter njuno mesto Akvin popolnoma razdjal, ker
sta bila službo njegovo zapustila.

4. L. 1251 je bil Tomaž zopet v Pariz nazaj poslan sprejet
akademijske časti. In že pervo preskušnjo je tako izverstno
obstal, da mu je bilo naročeno, bogoslovske uke razlagati na
vseučilišču. Tomaž se čuti preslabega za tako imenitno opravilo
in je le prevzame, ker mu je bilo zapovedano. Pa prosil je
solznih oči Boga za milostivo podporo. Pripoveduje se, da se
mu je o tej priložnosti nek mertev redovnik prikazal ter mu
rekel: ,,Grlej, tvoja molitev je uslišana; prevzemi učeništvo; Go¬
spod je s teboj u . In Viljem Toški zraven dobro opomni, „da je
bil Tomaž tako od Boga razsvetljen— da se ne more od njega
ukreniti brez nevarnosti oskruniti čistoto ali vere ali nravov“.
Njegova glasovita, obsežna in visoka učenost je brez števila po-
slušavcev tje privabila. Iz tega časa imamo mnogo manjših
spisov njegovih, med njimi tudi spis v obrambo beraških redov.
Nek Viijem Sentamiirski (de s. Amore) je bil napisal knjižico
z naslovom: ,,od nevarnosti sedanjih časov“, v kteri je hotel
dokazati, da menihi sploh nimajo nobene pravice pridigovati in
učiti; kajti to opravilo je škofov in pa od njih postavljenih du¬
hovnov: beraški menihi pa še na svetu biti nimajo pravice, ker

335

je vsaki Človek za delo vstvarjen, tedaj dolžen delati, in bera¬
čenje je nenravno. Papež Tomažu naroči, da naj overže te zblode,
kar tudi prav jedernato stori. — 23. okt. 1257 je bil graduiran
ali imenovan za dohtarja s sv. Bonaventurom; ali te časti noče
sprejeti, dokler mu vikši naravnost ne zapovedo. Bil je takrat
31 let stai’. Učeniki na Pariškem vseučilišču so ga tako spo¬
štovali, da, ko se med njimi prepir vname o nekaj nebistvenem
v zakramentu presv. r. Telesa, se pogodč, Tomaževe razsodbe
se poprijeti. Po ponižni molitvi do Boga za razsvetljenje obrav¬
nava postavljeno vprašanje v prekrasnem spisu od sv. zakramenta,
kteri edini že nam dovolj spričuje pisateljevo previsoko učenost,
in se šteje med najboljše, karkoli se je kedaj o tem pisalo.
Doveršeni spis položi na altar in goreče prosi Križanega, da bi
mu razodel, ali je pač ktera zmota v njem. Tedaj se mu zdi,
kakor bi videl Jezusa samega, in bi slišal glas: „Tomaž, dobro
si o meni pisal 11 ! Enako se je prigodilo tudi v Osvietu. —
To je bila navada svetnikova, da nikdar nobenega dela ni brez
molitve začel. On sam pravi: „Jaz sem v molitvi pri nogah
križanega Jezusa več modrosti našel, kakor pa po knjigah 41 ;
in njegov svet je: „Od dveh reči naj ima človek znanje, ocl
lepote nebeške in pa strahote pekla; perva naj ga mika, druga
naj ga straši 14 . — Pa učeni niso bili edini, ki so čislali redke
zasluge Tomaževe. Sv. Ludovik, kralj francoski, je imel veliko
veliko zaupanje do njegove sprevidnosti in ga je v najbolj
imenitnih deržavnih zadevah popraševal za svčt. Večkrat ga je
tudi povabil na obed, ali te časti se je Tomaž kolikor mogoče
malo deležnega storil. Enkrat se Tomaž pri mizi ves zamisli.
Tuhtal je namreč, kako bi overgel zmote Bulgarov ali novih
Manihejcev, ki so ena leta sem po Laškem rogovilili. Ves v to
tuhtanje potopljen kar na glas vsklikne: „0 kaj krepak dokaz
zoper Manihejce 44 ! Zraven sedeči prijor ga opomni, da naj ne
pozabi, kje da je. Tomaž predramljen prosi ki-alja odpuščanja,
ali kralj nikakor ne nejevoljen nad tem, berž velf svojemu taj¬
niku ta dokaz zapisati, da ga iz spomina ne zgubi, sploh svet¬
nika vsega umertvičenega čisto nič niso zanimivale obedne veselice.
Tolikanj je bil zaterl svoje počutke, da mu jed in njena naprava
prav nič ni bila mar in da velikrat ni vedel, ko je od mize vstal,
kaj je zavžil. — Papež Urban IV. hoče tako svetlo luč cerkve
zraven sebe imeti in zatorej ga 1. 1261 k sebi v Rim pokliče.
Sv. Oče ponuja Tomažu najviše cerkvene časti, tudi za kardi¬
nala ga hoče povzdigniti; ali on se vse imenitnosti zvesto brani
in si izprosi to edino milost, da sme ko priprost redovnik živeti
in umreti. On je bil izmed tistih redkih ljudi, kteri spreu-
mejo, da le modrost in čednost Človeka resnično srečnega stori;
zatorej se je po pravici bal, da bi ga vnanja Čast ne ovirala v
prizadevanji za temi dobrinami. Vse, kar je mogel papež od

336

njega doseči, je bilo to, da mu je obljubil vedno na njegovi strani
biti. Spremljal ga je po vseh njegovih potih in povsod je ko
učenik in pridigar dobrega neznansko veliko storil. Cudopolna
zlasti je bila moč njegove besede, kedar je od Jezusovega brid¬
kega terpljenja na križu in njegove neskončne ljubezni v presv.
r. Telesu govoril. Enkrat na veliki petek je popisoval nehva¬
ležnost ljudi do Jezusa s tako pretresnimi besedami, da se vsem
poslušavcem solze uderd in ga njihovo zdihovanje in ihtenje več¬
krat primora v govoru prenehati. Po pridigi, ki jo je imel pri¬
hodnjo vel. nedeljo od poveličanja Jezusovega in pa od sreče
tistih, ki ž njim po gnadi Božji vstanejo, ga čaka pri cerkvenih
durih ženska, že več let kervomočna. Ko svetnik iz cerkve pride,
dotakne se roba njegove obleke in nanagloma ozdravi. Še veče
čudo pa stori Tomaž s spreobernjenjem dveh rabinov, ki sta
veljala med Judi za pravi svetilki modrosti. Snide se namreč
po naključbi ž njima na pristavi kardinala Riharda, se spusti ž
njima v pogovor ter ju prepriča z najterdnejimi dokazi, da je
Jezus resnično v starem zakonu obljubljeni Mesija. Obljubijo si,
drugi dan pogovor nadaljevati. Tomaž prečuje noč pred altar-
jem ter milo prosi Gospoda za spreobernjenje teh mož in nje¬
gova molitev je bila uslišana. Rabina namreč res prideta drugo
jutro, toda ne, da bi se s Tomažem dalje prepirala, ampak da
kerščansko vero sprejmeta, kar po njunem zgledu še mnogo druzih
Judov stori.

Po smerti Urbana IV. je izvoljen Klemen IV.; on Tomaža
še bolj časti in ljubi ko prednik njegov in ga hoče naravnost 1.
1265 za nadškofa v Neapolji postaviti. Ali Tomaž je te častf
tako žalosten, da se papežu samemu smili, in rešen je bil. Te¬
daj Tomaž, čez dvajset let dika in slava bogoslovskega učeništva
v Kolinu, Parizu in po mnogo laških akademijah, prosi svoje
vikše, da bi smel to vele vito breme odložiti in vsa svoja nasled¬
nja leta le pisateljskemu delovanju posvetiti, kar mu je tudi dovo¬
ljeno. Med 1. 1265. ostane v Rimu, kjer začne krono plesti vseh
svojih učenih del, z naslovom: Summa tlieolegiae ali obsega
vsega bogoslovja. Navdala ga je namreč ta velikanska misel,
vso raznoverstno tvarino in vse znajdke svojega dosihmalnega
preiskovanja v eno celoto stopiti, v eno modroslovsko •— bogo-
slovsko snovo povezati. Med večletnim trudopolnim spisovanjem
te preučene knjige pa so ga mnogi pozivi še na razne kraje
popeljali. L. 1266 gre v zgornjo Italijo v Milan počastit ostankov
sv. Petra iz Verone, potem po povelji vikših v Bononijo, kjer
so se zopet kakor povsod nebrojne trume zbirale okoli slavnega
učenika in pridigarja. Potem se poda 1. 1269 v Pariz in naposled,
1. 1272, je poslan po prošnji ondašnjega vseučilišča v Neapolj,
kjer se puščavnikovo prerokovanje do konca dopolni; zakaj nje¬
gov prihod tje se je s pravim slavjem obhajal. Meščani in de-

337

želani so se poskušali v spodobnem počeščevanji, posebno pa
mu je kralj sam, Karol Anždski, s kraljevo postrežnostjo pre-
skerboval vse pripomočke, potrebne za njegove učene izdelave;
ali ura delopusta mu je že bila na zemlji; neznanskih dušnih
trudov in naporov so mu natorne moči vse opešale in njegovo
telo ni bilo več pripravno bivališče in orodje tako orjaškemu
duhu; proti koncu 1. 1270 ga jamejo večkrat slabosti obhajati,
zlasti ga je vil hud kerč v želodcu. On prenaša te pekoče muke
z angeljsko poterpežljivostjo in hvali Gospoda, ker mu pošlje
terpljenje, ki ga njemu podobnega dela. Tukaj se je pripetila
tista čudopolna dogodba, ki jo več verjetnih pisateljev sporočuje.
Enega dne, ko s plamenečo pobožnostjo pred podobo Križanega
moli, zamakne se in visoko dvigne od tal. Dominik iz Kazerte,
ki ravno zraven pride, se ne zavzame nad njegovim zamaknje¬
njem, veddč, da mu je navadno, ostermf pa o čudnem glasu,
ki ga sliši s križa: „Tomaž! dobro si pisal od mene; kakovo
plačilo hočeš za to?“ In svetnik odgovori: ,,Nobenega druzega
ne, ko tebe, o Gospod ! u  — 6. decembra 1273 je bil doveršil
90. vprašanje tretjega dela „Obsege“, in od tistihmal ni nobene
čerke več zapisal. Tomaž čuti, da se bliža čas njegove razveze,
zatorej vzame slovo od vsega učenja in pisanja, da bi edino le
za prehod v večnost se pripravljal. — In —

5. smert se kmalo oglasi. Papež Gregor X. skliče vesoljen
cerkven zbor v Lijon, da bi se gerška razkolnija zaterla in sveti
deželi na pomoč prihitelo; in Tomažu v posebnem pismu naroči,
pripraviti se, da bo razkolnike v zboru resnice katoliške vere
prepričal in je v naročje matere cerkve nazaj pripeljal. Šlo je
za čast Božjo, šlo za blagor cerkve —- tu Tomaž ne more za¬
ostati. Čeravno ves bolehen se vendar poleg povelja podd na
daljno pot, spremljan od oč. Eajnalda iz Piperna, kteri naj bi
skerbel za telesne svetnikove potrebe, ker ta je, ves potopljen v
dušne reči, velikrat na jed, pijačo in spanje čisto pozabil. Ne
daleč od Neapolja, obišče sorodnjo, serčno ljubljeno grofinjo
Frančiško Čekansko v gradu Mogenškem, ali ondi tako hud.6
zboli, da se za njegovo življenje začnd bati. Zamaknjenja priha¬
jajo bolj pogostoma, in časi tako dolgo terpč, da je celd Raj-
n tilda ze l6 jelo skerbeti, ki ga je že vendar večkrat v tacem stanu
videl. Tomaž je na tanko vedel, kaj se bo zgodilo. Enkrat po
dolzem. zamaknjenji vsklikne: „Slišal sem skrivne besede, s kte-
rimi pnmerjeno je vse, kar sem dosihmal učil in pisal, le prazen
nič. Zdaj vem, da ne bom samo pisati, ampak tudi živeti nehal.“
Zatorej tudi, ko le nekoliko okreva, ta grad zapusti, rekoč, da
se ne spodobi, da bi redovnik v svetni hiši umeri.' Vendar pa
se ne verne v bližnji Neapolj, ampak gre nadalje po potu proti
Lijonu. Bal se je namreč, da bi z vernitvijo pokorščine ne pre¬
lomil. Tako dospč v cistercijansko opatijo Fosarnovo na neapo-

Življenje svetnikov in svetnic božjih. I. zv. 22

338

litansld meji, kjer se ga pa merzlica zopet tako hudo loti, da
mora ostati. Pri vhodu v samostan izgovori v predčutji bližnje
smerti besede psalmove: „Tukaj je za vselej kraj mojega poči¬
vanj a. “ Menihi Fosarnovski ga sprejmd in častč ko svetnika;
peljejo ga v opatovo stanovanje in se skušajo v njegovi postrežbi
takd, da cel<5 derva v gozdu za Tomaževo kuho in sobno kur¬
javo sami sekajo in znašajo. On pa vse spodbuja s svojo poter-
pežljivostjo in s svojim živim hrepenenjem po združenji z Bogom.
Vedno so ga slišali ponavljati besede sv. Avguština: „Ne bom
ne poprej začel resnično živeti, o moj Bog! dokler ne bom od
Tebe in od Tvoje ljubezni ves napolnjen. Sedaj pa sem sam
sebi za nadlogo, ker nisem še dovolj poln Tvoje ljubezni. 11  Ko
ga redovniki prosijo, da bi jim, ako mu bolezen le količkaj
dopusti, visoko pesem razložil, kakor je tudi- sv. Bernard storil
pri enaki priložnosti, reče jim z vso ponižnostjo: „Dajte mi duha
sv. Bernarda in rad bom dopolnil vaše želje. 44  Po zopet- in zo¬
petni prošnji vendar prične narekovati tolmačenje visoke pesmi,
ali pride le do 6. pogl. ker ga telesna bolečina čedalje bolj ob¬
haja. Zdaj se priporoči molitvi redovnikov in je prosi, ga z Bo¬
gom samega pustiti. Le o. Rajnald je smel v sobi ostati, in pri
njem zdaj opravi včliko spoved z najserčnejim kesanjem. Velicega
greha sicer ni bil nobenega storil, ali njemu je tudi najmanjša
napaka ko huda pregreha zoper čednost veljala. Ko mu opat,
spremljan od redovnikov sv. Popotnico prinese, da se na tla s
pepelom potrošena položiti in preden presveto hostijo iz mašni-
kovih rok prejme, z ginljivo pobožnostjo reče: „Terdno verujem,
da je Jezus Kristus pravi Bog in pravi človek skupaj, Sin več¬
nega Očeta in Dev. Marije je v tem presv. zakramentu rešnjega
Telesa resnično pričujoč. In to, kar s sercem verujem, tudi z
ustmi poterjujem. Molim Te, o moj Bog in Zveličar! Prejmem Te,
ceno mojega odrešenja in Popotnico mojega romanja, Tebe, iz
ljubezni do kterega sem se učil, delal in pridigoval. Upam, da
nisem nič govoril, kar bi bilo zoper Tvojo Božjo besedo; ako
se je pa iz nevednosti to zgodilo, prekličem očitno in uklonim
vse spise svoje sodbi sv. rimske cerkve. 14 - Ploče tudi, da mu za¬
krament poslednjega olja podelč, dokler je še pri popolni za¬
vednosti, in na tanko odgovarja na vse molitve, ktere se poleg
cerkvenih obredov med tem sv. djanjem opravljajo. Umiraje se
zahvali menihom za ljubeznjivo postrežbo, jim da še nekoliko
zveličanskih naukov, in s smehljajočim obličjem sklene za ta svet
oči kmalo po polnoči 7. mai^ca 1274 v 49. letu svojega življenja.

Obrazuje se ko dominikan s knjigo in peresom v roki, sv. Duh
ko golob pri njegovem ušesu.

339

Dva izreka sv. Tomaža.

1. Enkrat ga vprašajo, kako se more med toliko nevarnostmi sveta
brez greha živeti? Sv. Tomaž odgovori: Če se človek vedno spominja od¬
govora, ki ga bo moral enkrat pred Bogom daj ati. “ Besnično! Tedaj, ako
te je zares volja greha se varovati, kar je za zveličanje naravnost po¬
trebno, bodi ti svetovano: spomni se večkrat tega odgovora.  Prava
vera te uči, da boš moral enkrat Bogu svojemu Gospodu natančen odgovor
dajati od vseh svojih misli, želj, besed in djanj, od vse zamude dobrega.
„Vedi, da te bo Gospod Bog zavoljo vsega tega pred sodbo poklical.^
„Slehern izmed nas bo za-se odgovor dajal Bogu.“ (Rim. 14, 12). Dobro
si zapomni: „sleherni izmed  nas.“ In sicer: „za-se.“ Nikogar ne
moreš namesto sebe pred sodbo poslati. „Gospod Bogu“ — vsegavednemu,
vsegamogočnemu, najvišemu nepotolažljivemu, neskončno pravičnemu sod¬
niku. „Ti pri njem/' pravi sv. Bernard, „ne boš mogel nič tajiti, se ne
izgovarjati, ne bežati, na nobenega višega sodnika se ne sklicevati, no¬
benega odpuščenja ne dobiti, in nikjer zavetja ne iskati.“ Obrajt pa bo
grozno natančen in oster celo stran 'vsake ničemurne besede, kakor nam
Kristus — sodnik tedaj sam — resno zaterdi. Ako pri tem obrajtu ne ob¬
stojiš, gotova ti je sodba nesrečne večnosti. Spomni se torej večkrat teh
resnic, zlasti kedar te skušnjava obhaja ali si v priložnosti grešiti. Vprašaj
se sam s pobožnim Jobom: „Kaj hočem storiti, ko bo Gospod vstal, da
me bo sodil; in ko me bo vprašal, kaj mu hočem odgovoriti ?“ (Job 31,
14). Vprašaj se sam: „Ali si upam od tega, kar hočem zdaj storiti ali
opustiti, enkrat pri Bogu odgovor dajati?“ „Mi moramo,“ pravi sv. Kri-
zostom, ,,svoje življenje tako naravnati, kakor da bi bili spotoma  stran
vseh svojih misli, besedi in djanj soj eni. “ Ako se po tem nauku ravnaš,
gotovo boš med vsemi nevarnostmi svetil brez greha živel.

2. Enacega zaporama vreden je drugi izrek sv. Tomaža. Ko v ga nekdo
vpraša, kako more človek gotovo zveličan biti, mu odgovori: „Če le res¬
nično hoče.“ In takb je: Kdor resnično hoče zveličan biti, bo gotovo zve¬
ličan. „Da boš zveličan,“ pravi že sv. Krizostom, „je edino to potrebno,
da hočeš  zveličan biti, pa ne samb da želiš, ampak, da resnično
hočeš./ Res je, da vsi ljudje, tudi največi grešniki, bi radi zveličani bili,
ali kaj! ko večidel nimajo resnične volje.  Kdor se hoče resnično
v kaki reči izuriti, ktere vednosti se naučiti, mora tudi za to potrebnih
pripomočkov se poprijemati. Kdor torej hoče zveličan biti, mora za zve¬
ličanje potrebne pripomočke rabiti. Ako tedaj za zveličanje potrebnih, od
Kristusa podeljenih pripomočkov ne maraš pridno in stanovitno v roke
poprijemati, lažeš, če praviš, da hočeš zveličan biti. Poprašaj tedaj sam
sebe, ali si imel dozdaj resnično voljo zveličan biti, ali ne? Če ne —
prizadevaj si saj vprihodnje resnično voljo imeti in potem se ti vrata ne¬
beškega raja gotovo zaklenila ne bodo.

Molitev.

O Bog! kteri svojo cerkev po čudopolni učenosti svojega svetega
spoznovavca Tomaža poveličuješ in po njegovem svetem djanji rodovitno
delaš; podeli nam, da bomo njegove nauke spreumeli in njegovo djanje
posnemali, po Kristusu Jezusu, Gospodu našem. Amen.

--

22 *

340

8. Sušeč ali marec.

Sv. Janez od Boga.

življenje in morje! se v6 da je to že prestara podoba, tudi
"je nočemo z novega obrisovati, ampak le popisati razno¬
tero vožnjo možd, kteri je — zdaj veslaje po položno zi¬
banih, zdaj metan po viharno šumečih valovih skozi vihre in
pljuske, čez skale in plitvine dospel naposled do bregovja miril.
— Janez Ciudad je bil rojen 1. 1495 v Montemajoru na Portu¬
galskem od revnih sicer, pa prav po¬
božnih in poštenih staršev, ki so ga
od zgodnjega detinstva izrejevali v strahu
Gospodovem in mu posebno do Matere
Božje gorečo ljubezen v mlado serce za-
sajevali. Bil je osem ali devet let star,
ko potujoč duhoven iz Španskega v oče-
L tovi hiši ostane in neznanske reči pri-
ipoveduje od svojega popotvanja in od
čudovitih lepotij v Madridu; živa do¬
mišljija dečkova se tako razvname, da
ga nepremagljiva želja poprime iti po
svetu, in da skrivej s tem duhovnom
dom zapusti. Ali od njega v Oropezi v Kastiliji gerdo zapuščen
mora si v svoji bridki nadlogi v pravo srečo šteti, da ga veliki
ovčar necega plemenitaša za pastirja v službo vzame. Janez se skaže
tako pridnega in pripravnega, tako pametnega, razumnega in
verlega, da si pridobi popolno zaupanje svojega gospodarja, kteri
ga povikša za nadzornika ene ovČarije. Tako v tihotnem kmeč¬
kem življenji priraste v Čverstega mladenča; vikši njegov ga
hoče z eno svojih hčer zaročiti in ga tako za zmeraj na svojo
hišo nakleniti; ali iz ljubezni do Čistosti, ktero je hotel Devici
Mariji na čast vedno ohraniti, se ni maral v tako zvezo spuščati;
verh tega se v njem zopet jame gibati poprešnje nagnjenje iti
po daljnem svetu in kje drugej svoje moči poskušati; dolgo pre¬
mišlja in prevdarja, kaj vendar bi začel; tedaj se prigodi, da
grof Oropeški v tistem kraji vojake nabira, da bi četo pešcev
poslal kralju (cesarju Karolu V.), kteri je hotel terdno mejno
mesto Fuenterabijo Francozom vzeti. Janez stopi nadepoln v
versto vojakov menč, da si bode z mečem v roki čast in srečo
izvojeval, pa bridko se je premotil. Na neki ježi po živež in kermo
pade s konja slabi jezdec, da hude rane stakne, ki je je zasra¬
movanje tovaršev še bolj pekoče delalo. Komaj ozdravi, veli mu

341

stotnik sovražniku ugrabljeni plen varovati, ali po noči je ukraden
in brezskerbni čuvaj je naravnost na.vislice obsojen — priprošnja
usmiljenega častnika mu sicer reši življenje, ali sramotno ga iz
tabora iztirajo.

2. Pobitega serca se verne k poprešnjemu gospodarju, služi
zopet več let pri njem pridno in pošteno in žalostne dogodbe v
vojaškem stanu mu čisto zginejo iz spomina. Tedaj pa vojaška
tromba zopet zapoje: cesar Karol V. zbira 1532 vojsko, da bi
šel ž njo nad sultana Solimana, ki je s svojimi divjimi kerdeli
na Dunaj namaboval. Kakošna prilika pač za tolaženje popotnega
nagnjenja; koliko dežel in mest se utegne videti, koliko ljudstev
spoznavati in njih običaje opazovati, koliko skušenj si nabrati,
koliko raznih dogodeb doživeti! Janez ima puško na rami, gre
na Ogersko in se junaško zoper Turka bojuje. V začetku nič
ne zanemari navadnih pobožnih vaj in z Božjo pomočjo uteče
veliko nevarnostim, ali sčasoma se tudi nad njim poterdi resnica,
da slaba tovaršija človeka spridi. Nesramno govorjenje in
razuzdano življenje njegovih tovaršev tudi njegovo serce okuži
in dereča splav spridenosti tudi njega s seboj potegne. Nedolžnost
in pobožnost zginete, duhovne vaje se z nimar pustč — Janez
se pogrezne v greh. Ko se Turki nazaj umaknejo in nevarnost
mine, se španska četa, med ktero je Janez služil, razpusti in
vojaki doma pošljejo. Janez stopi v Galiciji na suho in se blizo
Bevile pri bogati gospej za ovčarja vdinja. In — proč od boj¬
nega hruma — se svojega žalostnega pada zavč. Hoče torej
starše svoje poiskati, od kterih že trideset let nič slišal ni in je
ko zgubljeni sin odpuščanja prositi. Ali ko pride v domači kraj,
je vse ptuje; mater je kmalo po njegovem begu bridkost pod
zemljo spravila, oče pa je življenje sklenil v frančiškanskem sa¬
mostanu. To mu serce globoko presune. Z bridkimi solzami se
pokesd svoje mladostne prešernosti, vendar pa ne obupa; oberne
se k Bogu, neusušljivemu viru milosti; moli goreče, se že mnogo
let zanemarjenih pobožnih vaj zopet poprime, dela najterdneje
sklepe, z resničnim poboljšanjem življenja z Bogom in s svojo
vestjo popolno spravo storiti in se zatd vsega delom usmiljenja
posvetiti. Največi nesrečniki in kerščanskega usmiljenja najbolj
potrebni so se mu zdeli kerščanski sužnji v Afriki. Da bi torej
njim kolikor mogoče pomoči in tolažbe prinesel, ali pa ko mu¬
čenec za svoje grehe se spokoril, zatd se podd 1. 1538 na pot v
Gibraltar, da bi se od tam v Afriko prepeljal. Tam se snide s
portugalskim plemenitašem, kteremu je bil kralj vse posestvo
vzel in ga z vso rodovino v Afriko pregnal. Nesreča teh ljudf
sega Janezu tolikanj do serca, da v njihovo službo stopi in je
v Cevto, v kraj prognanstva spremi. Ali kmalo po prihodu zboli
ta plemenitaš in pade s svojo rodovino v največo revščino in
nadlogo. Zvestemu služabniku se v serce smiiijo ti nesrečniki;

342

prodi, torej vse, kar premore in ko tudi to poide, vdinja se za
delavca pri deržavnih stavbah, da bi jim s pičlim zaslužkom vsaj
najpotrebniši živež preskerbel. Zraven občuti tako čisto veselje
in mir, da na vse težave pozabi; tudi je sam pozneje rekel, da
je v tej ljubeznjivi postrežbi iskati vir vseh kasneje njemu po¬
deljenih nebeških gnad. Portugalec ozdravi in se sme v domo¬
vino verniti. Janez pa se misli vsega posvetiti postrežbi ker-
ščanskih sužnikov. Ali kmalo sprevidi, da bo mogel brez de¬
narja le malo revežem pomagati; tudi ga močno peče, ker je
neki tovarš kerščansko vero bil zatajil. Otožnega serca se zateče
k sprevidnemu spovedniku, kteri mu naravnost svetuje, da, ker
nima potrebnih pripomočkov, naj med lakomnimi in prekanjenimi
Turki nikar brez slednje koristi ne zgonoblja zdravja in življenja,
in da bi bila zgolj pregrešna prederznost, ko bi se v tacih oko¬
liščinah smerti v naročje metal. To pregovori Janeza, da se na
Špansko verne. Naseli se v Gibraltaru; in ko si z raznim delom
nekoliko denarja prisluži, začne kupčevati s svetimi podobami,
s katekizmi, z molitevnimi in druzimi pobožnimi bukvami. S
krošnjo na herbtu hodi od hiše do hiše po mestu in po vasčh,
in Bog je njegovo prodajo tako blagoslovil, da kmalo sklene s
svojo kupčijo v veče mesto se preseliti. Izvoli si Granado.
Gredč tje dobi na cesti ljubo, pa revno oblečeno dete, ktero je
boso komaj se dalje premikalo. Janez, ki se mu smili, mu lastne
čevlje obuje, ali ti dete še bolj v hoji ovirajo. Zadene je torej
zraven krošnje na ramo in tako dalje popotva. Ali s slednjim
korakom mu breme teže in teže prihaja. Tako da mora nazadnje
pri nečem vodnjaku počivati. Tedaj ga dete pokliče po imenu,
pokaže mu prerezano mangaranovo jabelko, ki ima križ na sredi,
in mu reče: „Janez v Granadi bo tvoj križ. 11  V tem trenutku
zgine. Lahko si mislimo, s kako veselim čutilom je Janez svoj
pot nadaljeval.

3. Tudi v Granadi mu gre kupčija dobro od rok in veliko
bukev razprodd, ker jim je ceno nizko postavljal in je s svojo pri-
• ljudno in podučno zgovornostjo mnogo kupcev privabil. Pa ni bil
še dolgo tukaj, ko vidi enega dne cesarico Izabelo, ki je veljala
za krono ženske lepote, k pogrebu nesti, in splošni plak in vek
mu močn<5 v serce kliče: „Vse je ničemurno in prazno pod soln-
cem, razun Boga ljubiti in njemu samemu služiti. 41  Ob tem času
vstane na Španskem čudovit mož, Janez Avilski, preimeniten
govornik in goreč oznanovavec ljubezni Božje, ktero je s plamenito
besedo ljudčm na serca pokladal in je za nasprotno ljubezen in
ljubezen do bližnjega vnemal. Sv. Terezija ip, mnogo družili po¬
božnih mož, ki so v 16. stoletji cerkev na Španskem poveliče¬
vali, so ga spoštovali kot svojega duhovnega očeta in njegovi
listi zares so glasne priče njegove ravno tako razsvetljene ko
iskrene pobožnosti. Ta glasovih pridigar oznanuje na praznik sv.

343

Boštjana, ki ga v Granadi visoko časte, besedo Božjo in Janez je
bil od nje tako presunjen, da pretaka reke solzd in se na glas
svojih grehov obtožuje. Potem hiti' domu, urno razdeli svoje du¬
hovne in podučile bukve, posvetne pa na kosce razterga in na
ulice zmeče; potem dirja po mestnih ulicah, in na glas vpije:
„Gorje meni! Milost, milost! 14 ; meče se na tla, puli si lasč in
se bije po persih in po obrazu tako silno, kakor se more le
popolnoma nor Človek. Derhal in mladež kriči: „Norec, norec! 11
in teče za njim z gorjačami in s kamenjem. Naposled ga vtak¬
nejo v norišnico. Tukaj ravnajo ž njim, kakor so sploh dolgo
mislili, da se duh norije najlože iztepe: zvežejo ga, premetavajo
in pretepajo. Vse to terpi brez tarna, brez upora, pa v noriji
le termoglav ostane. Popisovavci njegovega življenja menijo, da
se je nalašč tako norega delal, da ga je zadelo tako gerdovanje
in zaničevanje, da je terpel tako tepenje inšibanje; toda ali mu
ni utegnila razvneta domišljija, ki mu je strahovito obrisovala
kazni v večnosti, in potem povikšano vrenje, v ktero ga je
pripravil glad in pretep in samotnost norišne izbe, bistrosti
uma skaliti ? ali bi taka potajba ne bila že sama na sebi zna¬
menje bolnih možganov?—Janez Avilski reveža obišče in dobi
ga vsega ranjenega in mertvaškega na tleh ležati; prijazno, toda
resno mu govori, da naj, kar se je zgodilo, sprejme v duhu po¬
kore, vprihodnje pa naj se varuje tacili nespamet in naj se po¬
prime tacega življenja, ktero bode za-nj in za bližnjega blagotno,
in tako tudi Bogu prijetno. Ta modri nauk zda; Janez je zopet
pokojen in pameten, je rešen vezi, hodi prosto po hiši, streže
drugim bolnikom in pomaga kjer more, zato se je lepo ž njim
ravnalo in čez nekaj mescev je bil izpuščen — zdrav na duši in
na telesu.

4. Tako je bil Bog izvolil norost, da je osramotil modrost;
dal je svojemu spreobernjenemu služabniku priti v hišo usmi¬
ljenja, da se je tam učil usmiljenja, ktero je bilo vsemu člove¬
štvu v velik blagoslov. Tukaj namreč, kjer je z lastnimi očmi
gledal nadlogo in revo v vsej strahoti, se tolikanj bolj vname
njegova ljubezen in se terdna volja v njem obudi, za te nesreč¬
nike skerbeti in jim streči. Da bi pa spoznal, da je resnično to
njegov poklic, roma v Guadelup, kjer so že od predavnih časov
prečisto Devico — zdravje bolnikov — posebno častili. Ko tam
svojo pobožnost opravi, verne se poln tolažbe in dušnega mirti
v Granado, kjer se neutegoma loti tega dela. Ne premore sicer
druzega, kakor dve zdravi roki in gorko serce; dela torej neu¬
trudljivo in napravi kupčijo z lesom, da je z dobičkom bolnim
mogel kaj postreči. Skerbi za njih potrebe s tolikanjo marnostjo,
čuječnostjo in prevdarno varčnostjo, da se vse mesto temu čudi.
Njegov zgled in njegove prošnje so dobrotljive ljudi nagibale.do
take zdatne miloščine, da se je kmalo videl zmožnega, hišo najeti

344

in več ko 40 postelj va-njo postaviti z blazino, odejo in z lese¬
nim križem nad zglavjem. To se je zgodilo 1. 1540 in s tem je
bila storjena podlaga za vstanovljenje reda usmiljenih bratov,
kteri se je kmalo vidno blagoslovljen od Boga po vesoljnem
kerščanskem svetu razširil. —• Sedaj pa gre Janez na ulice in
ceste in ven za plotove in pelje ali nosi na lastnem herbtu revne
zapuščene bolnike, kteri bi bili morda sicer pod milim nebom
poslednji izdihljej storili, v svojo hišo, je omije in očedi in jim
preskerbi hrane in zdravil. On ni skerbel sam<5 za telesno njihovo
postrežbo in oskerbo, za mazila in zdravila, ampak on je tudi
prijazno poslušal pritožbe bolnikov, je je tolažil, opominjal k
poterpežljivosti, k zaupanju in posebno k očiščevanju vesti. Tako
je s skerbno ljubeznijo delal po dnevi v težavni bolniški službi,
zvečer pa je šel s košem na herbtu in spred z dvema loncema
okoli vratu opertanima, tudi v poznih urah po ulicah Grranaških
od hiše do hiše milo klicaje: „Storite, bratje, sami sebi dobro,
storite iz ljubezni do Jezusa!“ Kajti njegova misel in sicer res¬
nična je bila, da miloščina več koristi tistim, ki jo dajo, kakor
tistim, ki je prejmejo. —• Tako nenavadno pobiranje miloščine,
in sveti zgled Janezov omeči slednjega in dele mu denarja,
sukna, kruha, sočivja in tudi ostanke jedi. Meščani, zlasti škof
so ga obilno podpirali in Janezu se pridružijo tudi druge pobožne
duše, ktere so kakor on iz ljubezni do Boga bolnikom hotle
streči. Ta serčna ljubezen do revežev ga nagne cel<5, da v pra¬
vem pomenu besede za-nje v ogenj gre. Ko se namreč enkrat
v bolnišnici ogenj vname, plane on vsej nevarnosti vkljub
v plamen in nosi bolnike iz bolnišnice; ko skuša priti do žitnice,
v kteri je bilo mnogo zaloge, ga plamen obšvigne in on zgine.
Pol ure ga nobeden ne vidi in že vsi obžalujejo njegovo smert,
kar se nanagloma zopet pokaže. Obleka je bila cela, le obervi
je imel opaljene. Sedemdeset prič je to s prisego poterdilo. Nje¬
gova ljubeznjiva delavnost pa se ni sprostirala samo na bolnike,
ampak je obsegala vse pomoči potrebne, posebno je skerbel za
sirote, za vdove z majhnimi otročiči in pa za ubožne deklice, ki
so bile brez službe; pripravil jim je svile, volne in prediva, da
so predle in jim izročal druga ženska dela, da je je varoval
postopanja in druzih dušnih nevarnost, ki je revščina obrodi,
ter je je berž ko mogoče po poštenih hišah v službo pripravljal.
Sramožljivim ubogim je skrivaj v hišo nosil derva, oglje in
druge potrebne reči. In ker pravemu prijatlu Človeškemu ni samo
mar za telesni blagor bližnjega, ampak še bolj za njegov dušni,
zato si je Janez ven in ven prizadeval zgubljene na pot zve¬
ličanja nazaj pripeljati; šel je večkrat v hiše nesramnosti in
govoril je s križem v roki tako presunljivo do nesrečnih deklin,
da se jih je mnogo izkopalo iz lajna pregrehe. Spreobernjenim
je skerbel za živež, za pripravne službe ali prilične omožitve —

345

storil je vse, da bi je le zopetnega pada obvaroval. Ure, ki so
mu od delovanja ostajale, je posvečeval molitvi in pobožnemu
premišljevanju; ob eni taki zagleda Kristusa, kteri mu ternjevo
krono nasproti derži: terni, da! to so denarji, s kterimi Bog
svoje zveste služabnike tukaj doli plačuje. Pri tako nenavadni
in redkokrat tako goreči in prizadevni ljubezni se pač ne mo¬
remo čuditi, da so se vsaktere govorice o njem spletale, naj-
Čudniša mnenja o njem kovala, da ostre stergulje obrekovanja
in strupene pušice hudobnih jezikov niso mogle mirovati. Marsi-
kteri, kterim je bil dobro storil, povraČevali so mu s plačilom'
sveta: z gerdo nehvaležnostjo in so njegovo 1  miloserčnost prav
ndpek obračali. Pa vse to je voljno preterpel in šerpa žal in
vara ga pri njegovem delu nikakor ni motila. Kervavo mučen-
stvo mu je bilo sicer odrečeno, ali mučenstvo ljubezni mu je
bilo dovoljeno. Neka ženska ga enkrat gerdo zmerja, da je le
hinavec in svetlih; Janez jej da denarja, da bi svoje zmerjanje
sredi terga ponovila. Celc5 pretepali so ga časi, pa iz ljubezni
do Jezusa je vse prenašal in hudo z dobrim povračeval: „Saj
moramo sovražnikom odpustiti, ako hočemo zveličani biti, ali
prej ali pozneje; torej mar preč odpustim. 41  Tudi pri škofu je
bil zatožen, da v svoji bolnišnici veliko lenuhov in potepuhov
redi; škof ga pokliče in ko Janez tožbo sliši, reče: „Resnično,
en malopridnež, en nevrednež je v bolnišnici in ta sem jaz; vsi
drugi so dobri in ko bi tudi ne bili, ali ni Zveličar naš učil, da
naj se pšenica in ljubka skupaj pusti rasti do Časa žetve? 44  Janez
je bil sam proti sebi grozno oster. Vedno bos in razoglav je
nosil le ponošeno obleko, vsaki dan drugo, zmeraj slabejo, ker
boljšo je vselej kteremu revežu podaril. Svoje močno, pri vseh
trudili vendar zdravo teld je silo pokoril. Ena sama, prav pičlo
odmerjena in slaba jed, je bila njegova vsakdanja hrana, ob
petkih je bil le ob kruhu in vodi in se je bičal z vozalastjo
vervjo. Terda slamnica je bila njegova postelja, in kamen je
imel za zglavje, saj spal je grozno malo, dolga volnata hala —
to je bila njegova obleka, dokler ga škof Tajski, pervosednik
kraljeve zbornice, ki .ga je podpiral s svojim mogočnim varst¬
vom in mu pomagal s svetom in z djanjem, ne obleče v stano¬
vitno po barvi in urezi spodobno halo. On tudi mu je dal priimek
,,od Boga 44 . Prelepa rednost in snažnost po bolnišnici, skerbna
* n  ?M lna  postrežba, mnogotera in nagla ozdravljenja so močno
razširjala vstanovitelja slavo, pa ž njo je raslo tudi število revežev
in bolnikov, ki so od vseh strani prihajali in pri njem pomoči
iskali. Vendar Janezu ne upade nikdar serce; če tudi je bilo
kterikrat pomanjkanje telesnih reči, če tudi je bila njegova roka
prazna, vendar mu ljubezen v sercu ni pojemala in ta je znajd-
ljiva ter vč povsod za dober svet; ne samo miloserčni, ampak tudi
terdi in lakomni ljudjč so mu morali davek usmiljenja plačevati;

346

znal je z milimi prošnjami in z zgovornim moledvanjem, z rahlo
in z resno besedo vsem serca omečiti, vse ključavnice na zabojih
in kastah odkleniti in svetlo zlato iz temnih železnih shramb na
dan priklicati. Tako si nabere pripomočkov, da star zapuščen
žensk samostan za domače in ptuje reveže in terpine z vso zložno
pripravo oskerbi, da so zdravo in snažno bivališče tam dobivali.
Ali Granada za tako radodarno ljubezen ni bila bogata dovolj.
Janez popotva tudi v druga mesta, gre h kralju, k velikašem
na dvoru, in k bogatinom po deželi ter nabere obilne darove
— velikrat je nesel bogato biro v biserih, zlatu -in srebru pri
sebi, pa prišel je vendar razoglav in bos domii.

5. Desetletno trudopolno oskerbovanje bolnišnice in nje¬
gova neprenehana prizadevnost v delih usmiljenja so njegove
telesne moči izglodale in Janez nevarno zboli. Ta bolezen neki
je bila nasledek silnih njegovih trudov enkrat ob povodnji, ko
je ubogim pohišje otemal in enega tudi utona obvaroval. V
začetku skriva on slabi stan svojega zdravja boje se, da bi ga
ne silili od miloserčnih in spokornih del prenehati. Z modro
previdnostjo pa naredi spisek vse lastnine bolnišnice in pregleda
vse račune. Ali ne dolgo in Janez se mora vleči. Bliskoma se
razširi po mestu glas, da je oskerbnik bolnikov bolan, in da
ubogi očeta zgube. To sliši tudi pobožna gospa in gre berž
Janeza obiskat. Dobi ga v celici na preubornem ležišču. Ogo¬
ljena stara hala je njegova odeja, za zglavje ima koš, s kterim
je milodare pobiral. Vsa ginjena gre h škofu in mu povč, kaj
je videla. Škof mu po njej naroči, da naj se v vse podd, karkoli
je gospa blagovoljno ž njim namenila. Ona tedaj ga v kočiji
pelje na svoj dom, ker mu njene hčere kolikor morejo ljubez-
njivo strežejo in po njegovem posebnem zaželenji terpijenje Go¬
spodovo večkrat berč. Obiskujejo ga tam škof in drugi gospodje,
kteri ga prosijo, da bi pred smertjo še mesto blagoslovil, kar
pa ponižni služabnik Božji še le po povelji škofovem stori. Po
daritvi sv. maše, ki so jo škof sami v njegovi sobi opravili in
po podeljenih sv. zakramentih ga vprašajo, ali ga še ktera skei-b
teži V In Janez škofu lepo odgovori: „Troje mi dela skerb. Pervo,
da sem od Boga prejete gnade tako malo spoznal in porabil;
drugo, da moram toliko s pota pregrehe rešenih hčer zapustiti
in ne morem več za-nje skerbeti; in tretje, da teh-le dolgov,
narejenih iz ljubezni do ubozih Kristusovih, ne morem poplačati 11 .
,,Sin moj!“ reko mu škof, „stran pervega zaupaj v neskončno
zasluženje za-te križanega Zveličarja; skerb za drugo in tretje
meni prepusti, jaz bom zanaprej oče tvojih ubozih“. Ko Janez
čuti, da se smert bliža, prosi pričujoče, da naj ga samega pustč.
Tedaj v preslabosti gre s postelje, poklekne pred altarček,
poprime podobo Križanega in zakliče: „0 Jezus, v tvoje roke
izročim svojo dušo!“ Ko se na ta klic obiskovavci povernejo, ga

347

vidijo klečečega s križem v roki in kakor v sv. premišljevanje
potopljenega ali on — je bil že pri Bogu. Janez je umeri 8.
marca 1550, star ravno 55 let. — Pogreb je bil kaj sijajen in
slovesen; rako neseno od duhovnov in obdano od 24 velikašev
je spremljala vsa duhovščina, vsa mestna gosposka in neštevilna
množica ljudstva. To so bile perve časti skazovane ponižnemu
služabniku Božjemu, ali čakale so ga še veče, zakaj vekomaj se
bo njegovo ime svetilo med tistimi dobrotniki človeškega rodii,
kteri so v duhu modre kerščanske ljubezni postali očetje ubozih
in bolnikov.

Janez ni imel namena duhoven red vstanoviti, tudi bratom,
ki so se iz ljubezni do Kristusa pod njegovim vodstvom postrežbi
bolnikov posvečevali, ni napisal nobenih pravil; ali dvajset let
po njegovi smerti so stopili oni v duhovsko družbo s tremi
navadnimi obljubami in so se zavezali, zastonj streči bolnikom
kterekoli vere. Družba „usmiljenih bratov“ je bila poterjena od
papež Pija V. in se je razširila po vsej Evropi.

Janez se obrazuje v priprosti černi obleki s ternjevo krono na glavi
ali pa v roki; tudi semtertje z vervjč okoli vratu, za ktero sta dva lonca
privezana.

Blagor usmiljenim!

_„®lagor usmiljenim, kajti usmiljenje bodo dosegli." (Mat. 5, 7).
Usmiljenje se more skazovati v telesnih in dušnih  potrebah.

Telesna dela usmiljenja, ktera nam sv. pismo z besedo in z zgledi
tolikrat priporoča, so: Lačne nasitovati, žejne napajati, popotne sprejemati,
nage oblačiti, bolnike obiskovati, jetnike reševati, merliče pokopavati. Ta in
enaka dela so pravični starega, kakor svetniki novega zakona spolnovali
in so sami na-se pozabili, da so terpinom bratom pomoči in tolažbe pri¬
nesli. Zakaj ljubezen ne išče svojega, mar da svoje, in je revna z revnimi,
bolna z bolnimi, in nahaja v tem svoje posebno veselje, če more bliž¬
njemu terpljenje odvzeti ali saj olajšati. Tak pravičnik v starem zakonu
je bil Job,  kteri je smel po pravici sam od sebe pričevati: „Od mojih
otročjih let sem je usmiljenje z menoj rastlo, iz telesa moje matere je z
menoj se rodilo. Nobenega nesrečnega nisem zaničeval, in reveža nisem
pustil brez obleke, pokril sem ga s kožami svojih ovac. Zunaj ni ostal
noben p tuj ec in moja vrata so bila popotniku odperta. Oko sem bil slepim,
noga hromim, oče ubogim." (Job 29, 15; 31). Zatorej ga pa Bog tudi ni
zapustil v revi in nadlogi, ampak ga z vso obilnostjo obdaril. — Enako
1 obija,  kteri je, sam ubožen, še bolj revnemu pomagal, z lastno ne¬
varnostjo jetnike obiskoval, preganjane pod svojo streho skrival in mertve
ponoči pokopaval. Zatorej se je vzdigovala njega molitev pred tron Božji,
pridobila je njemu in njegovi rodovini nebeški blagoslov in ozdravljenje
njegove slepote. Blagor usmiljenim, kajti usmiljenje bodo do¬
segli.  Ali naj bo morda usmiljenje bolj redko v novem zakonu, ki
je zidan.na postavo ljubezni?  O kako neštevilna in čudopolnaso dela
usmiljenja, ktera je kerščanstvo obrodilo! Komaj je bila ustanovljena perva
kerščanska občina v Jeruzalemu, in hipoma je zginila revščina in nadloga;

348

zakaj bogateji kristijani so bolj ubogim delili od svoje obilnosti, in vse
premoženje je bilo občinsko. Pa kristijani niso podpirali samo enakovernih
revežev, ampak tudi pogane. Ko je ob času sv. Ciprijana kuga v Karta-
geni tako razsajala, in takov strah razširjala, da so od bolnikov celo naj-
bližnji sorodniki bežali, in je brez vse pomoči pustili, so kristijani svojo
junaško ljubezen skazovali tudi kužnim poganom, jim stregli in mertve
na lastnih ramah pokopat nosili. — Da! koliko ustavov ljubezni, v kterih
se cele družbe kristijanov s slovesnimi obljubami za vse žive dni zavežejo
dela usmiljenja opravljati, je kerščanska vera postavila, pribežališča za
reveže, bolnike, popotnike ustanovila, tudi družbe za odkupovanje jet¬
nikov in sužnikov sklenila! Resnično, prava mati usmiljenja je cerkev
Kristusova, kteri v telesnih potrebah nadlog polnih Adamovih otrok mi-
loserčno pomaga, da njihove duše pridobi — nam za zgled, kako si za-
moremo s telesnimi deli usmiljenja ključe kovati do sere, ktera hočemo
k Bogu pripeljati.

Molitev.

O Bog! kteri si sv. Janezu dal tako gorečnost za telesni in dušni
blagor bratov, da so se mu terni največih trudov in skerbi zdeli le pri¬
jetne rožice: dodeli milostno, da bomo tudi mi poleg svojega poklica pri¬
zadevali si za blagor bližnjega. Po Kristusu, Gospodu našem. Amen.

9. Sušeč ali marec.

Sv. Ciril in Metodi.

OgSlovanom, ki so prebivali prek bregov Morave, se je luč
sv. vere sicer že med vojskami Karola Včlicega in tudi potem
nekoliko prižigala; kralj Samoslav s svojimi velikaši je bil
prisiljen sv. kerst prejeti in škofje Pasavski ter Solnograški so
tam evangeli dali oznanovati, ali z mečem prisiljeno spreober-
njenje knezov in zavoljo neznanja jezika pomanjkljivo poduče-
vanje ljudstva je le malo sad& obrodiloše le po dveh posebno
imenitnih oznanovavcih po bratih Cirilu in Metodu je milo solnce
zveličavne vere stalno posijalo ljudstvu po mogočnem morav¬
skem kraljestvu in je kerščanstvo terdne korenine pognalo.

Zgodovina mladosti slavnih teh mož je zagernjena v temine.
Starši njuni so prebivali v Solunu (Tesaloniku), imenitnem primor¬
skem mestu v okrajini macedonski na bregu solunskega zaliva. Oče
Leon je bil visok častnik v vojski gerškega cesarja; ime materino
pa ni znano. Bila sta gotovo oba prav izverstna kristijana, ker sta

349

sina tako lepo izredila. Med sed¬
mero otroki se je Konstantin, po¬
zneje Ciril imenovan, rodil 1. 827.
Bog ga je bil obdaril z izverst-
nimi zmožnostmi uma in serca,
ki so se zgodaj nenavadno začele
v njem razvijati. Ze ko sedem¬
leten deček vidi v sanjah Modrost,
ktera se mu v podobi krasne ne¬
beške device prikaže. Navdušen
stori obljubo, služiti jej vse svoje
žive dni. Navadno kratkočaso-
vanje živahne mladine, n. pr. lov,
ples itd. njemu ni mar, veseli
ga le moliti, knjige prebirati, in
v kerščanskih čednostih se va¬
diti. Po letih mladeneč je po ob¬
našanji popolnoma moždk že v
najnježniših letih. Velika želja
po vednosti in učenosti, ki je v
sercu mladega modrijana (tako namreč so ga imenovali) gorela,
ne more najti dosti hrane na očetovem domu; zato Bog sam
poskerbi in ga pripelje na mesto, kamor bi ga tudi najživejša
domišljija, najderzneje hrepenenje ne bilo pripeljalo, — na ce¬
sarski dvor. Ko namreč Ciril v svojem štirnajstem letu očeta
zgubi, mogočen gospod: Teoktist, nadzornik in oskerbnik mla¬
dega cesarja Mihaela, za časa cesarice Teodore najviši deržavni
pečatnik in brez dvombe tudi prijatelj Cirilovega očeta,_ svojo po¬
zornost na tega izverstnega mladenča oberne, ga pokliče v Cari¬
grad in ga za tovarša bodočemu cesarju izbere. Njegovi učitelji so
bili najslavneji možje v Carigradu, njegovi tovarši pa pozneje
najviši deržavni služabniki, Čeravno so bili med tovarši — kakor
to že posvetno življenje nanaša — tudi razuzdani in pokvarjeni,
vendar se je Ciril deržal le dobrih, ogibal pa pokvarjenih. Cim
več je napredoval v modrosti in učenosti, tim več si je priza¬
deval rasti v milosti pred Bogom in pred ljudmi. Usta njegova,
ktera so smela pokušati med Ilomerovih poezij, niso se branila
piti zraven tudi iz grenkega keliha zatajevanja samega sebe. Pri
njem je korakalo umovo izobraževanje vedno vštric poblaževanja
volje in tako je postal biser med mladenči in kinč cesarske šole.
Posebno Teoktistu je od dne do dne ljubši, tako, da ga hoče
zaročiti celč z bratovo hčerjo in ga postaviti za cesarskega na¬
mestnika v neki okrajini. Ali Ciril se za to očetovsko skerb spo¬
dobno zahvali, rekoč, da hoče ostati ženin nebeškega kraljestva.
Teoktist, kterega ta odpoved Čisto nič ne razžali, mu— skerbeč,
da bi tako svetla luč ne ostala na skrivnem, svetuje, da naj se

350

d& za duhovnika posvetiti. Ponižni Ciril pa odgovori: ,,Pojdem
za bratom Metodijem v samostan, tam hočem na tihem Bogu
služiti. 44  Da bi jim torej skrivaj ne utekel iz Carigrada, naprosijo
očaka Ignacija, da bi mu v svoji cerkvi kako službo izročil, in
postavi ga za knjižničarja pri cerkvi sv. Zofije. Ali to službo le
malo časa opravlja. Hote se na duhovski stan kakor se spodobi
pripraviti, odide na tihem iz mesta in se poskrije v primorskem
samostanu. Tam postane menih po pravilih sv. Bazilija in prejme
tudi duhovsko posvečenje. Po nagovarjanji prijatlov pa se zopet
verne v Carigrad, kjer mu izroče učiteljsko stolico modroslovja.
Ali kolikor slavniše prihaja njegovo ime, toliko bolj se mu množf
delo, kajti kjerkoli je bilo kaj bolj važnega v cerkvi storiti, je
moral Ciril s svetom in z djanjem pripomoči. V tej dobi se je
pokazal gorečega branitelja svete vere proti krivoverskim na¬
ukom. Zrušil je učenje podobam sovražnega patrijarha Arija
(Janeza Gramatika), in se je moral prepirati s krivimi mislimi
učenega Focija, pervega tajnika in stotnika telesne cesarske straže,
kteri zavoljo tega svojo dozdanjo prijaznost do Cirila v sovra¬
štvo spreverže. Ko je bil štiri in dvajset let star, pošljejo ga k
Saracenom v Melitino prepirat se ž njimi o verskih rečeh. Po
srečno doveršeni prepirki se podd, na goro Olimpsko, kjer je že
brat njegov Metodi kot puščavnik živel. — O mladosti sv. Metodija
še toliko sporočil nimamo, kolikor smo jih o njegovem bratu
navedli. Bil je posebno izobražen. Stopivši po očetovi volji v
službo cesarsko v kratkem doseže visoko čast in postane cesarski
namestnik v neki slovanski okrajini, berž ko ne v strumski
(provincia Strymonia). Ali blagemu Metodiju se ta častna služba
kmalo omerzf. Tistihmal, ko je gerško cesarstvo po gizdosti dvo-
rovi, po samopašnosti dvornikov in sploh po vsem vladnem na¬
činu bolj in bolj pešalo, ni bilo lahko tudi pri najboljši volji
kaj mnogo dobrega storiti, še manj pa stiskanemu ljudstvu kaj
poiajšanja zadobiti. To boli Metodija; popačeni svet se mu pri-
studi, visoka služba mu postane breme in v sercu se mu zbudi
gorko hrepenenje izročiti se popolnoma službi Božji. To sveto
hrepenenje ga privede v samostan na Olimpsko goro. Ko se 1.
857 zviti Focij povzdigne na patrijarhovo stolico v Carigradu, se
vsled tega porodite dve stranki med duhovščino. Ena se oklene
Focija, ena pa stoji verno na strani izverstnega Ignacija, in ni
dvomiti, da sta oba sv. brata stala na strani zatirane pravice.
Mogočni prijatliMetodijevi ga hočejo povikšati na škofov prestol,
ali služabnik Božji ostane v priljubljeni samoti pečaje se z mo¬
litvijo , s premišljevanjem in zdruzimi bogoljubnimi vajami, po¬
sebno pa s slikarijo, dokler ga z bratom vred Gospod čez leta
ne pokliče na cesto apostoljsko med neznabožnimi narodi.

2. Svetlo pot apostoljsko ko blagovestnika (misijonarja)
poganskih narodov nastopita sv. brata med Kazari.  Oni, turšk

351

narod stanujoč na Krimskem polotoku po bregovih černega morja,
navizajo poslance do gerškega cesarja Mihaela III. 1.848 s proš¬
njo, da bi jim poslal pripravnega duhovna, kteri bi je v ker-
ščanski veri podučevati mogel, kajti so v veliki zadregi, ker
Judje in Saraceni bi je radi vsaki k svoji veri spreobernili, ali
oni bi rajši cesarjevo vero nd-se vzeli in tako njegovo prijaznost
si še nadalje prihranili. Po resnem prevdarjanji z očakom cari¬
grajskim je bil Ciril zavoljo svoje vednosti in bistro tekoče
zgovornosti za to misijonstvo odločen. Prošnja Kazarov in poklic
cesarjev je bil Cirilu kakor naredba in glas Božji. (Da je bil
sv. Metodi bratu pri tem apostoljskem delu tovarš, to je skoro
gotovo, na tanko pa se iz zgodovine dokazati ne da, čeravno je
to splošna misel). Ciril tedaj spremljan od nekoliko duhovnov
gre s kazarskimi poslanci v njihovo deželo. Bilo je težavno za-
četje. Ljudstvo je bilo še brez vse olike in je govorilo težko
umljiv jezik; ali Ciril je imel terdno zaupanje, da bo Bog po
njegovih ustih in po njegovi roki zalo cerkev si postavil v tej
na pol poganski okrajini. Prične torej delo Gospodovo z vese¬
ljem in ga z blagoslovom in s pridom nadaljuje; ali bolj na
tanko in zgodovinsko-zanesljiva sporočila nam o tem manjkajo,
Čeravno se bere, da so se vseh oči svetlemu solncu Božjega na¬
uka odperle, daje  kerstil Kana, poglavarja, in po njegovem
zgledu tudi narod Kazarski; da je postavil cerkve, jim preskerbel
dobre duhovnike, in se potem vernil v Carigrad, ter pripeljal
seboj veliko oproščenih kristijanov, ki so je bili popred neverni
Kazari povjeli in v hudo sužnost odgnali. Mnogo drazih darov
so mu Kazari ponujali; ali sveti mož jih noče vzeti rekoč s sv.
Pavlom: „Jaz ne iščem vašega, ampak vas!“ Pripoveduje se na¬
dalje, da prideta brata na potu h Kazarom v gerško mesto
Kerson, stoječe tam, kjer se velika reka Dnjester v morje izliva.
Poleg Gerkov so živeli tukaj okoli Slovani in zavoljo imenitne
tergovine so prihajali tudi Judje in drugi azijanski narodi. Ker-
ščanska vera se je bila sem zasejala — če prej ne — gotovo za
rimskega cesarja Trajana, kteri je bil sv. Klemena rimskega pa¬
peža sem pregnal. Bil je ta sv. papež s sidrom na vratu tam v
morje potopljen. Nad grobom njegovim so kristijani pozneje cer¬
kvico postavili. Ko pa ob splošnem preseljevanji bojevite trume
od severa prihrumi, mesto Kei’son pokončajo in tako se grob
sv. Klemena z razvalinami zasuje, da kasneje, ko se mesto zopet
iz groblje dvigne, ni bilo nobenega spominka več, ne cerkvice
ne groba. Ko se sv. Cirilu po milosti Božji in s pripomočjo mar¬
ljive duhovščine pogodi, da najde oboje, on hvalodajaje in ra-
dovaje se najdene ostanke, memo zlata in srebra dragocenejše,
na lastni glavi nese na ladij o. Bili so potem preneseni do glav¬
nega mesta Georgije, in tam v stolni cerkvi začasno shranjeni,
dokler jih nista brata sama prinesla v Rim. — Po slavnem po-

352

slovanji med Kazari sta morala še nekoliko Časa v Carigradu
živeti, Ciril pri cerkvi sv. aposteljnov, med tem ko Metodija na¬
hajamo v samostanu Polihromskem kot opata. V tej dobi dozori
v njima velikotvorna misel postati aposteljna slovanskim narodom.

3. Ze rodno mesto Solun je moralo v njima tako misel
obuditi, kajti v Solunu je veliki blagovestnik Gospodov sv. Pavel
(ap. dj. 17.) najprej skozi tri nedelje pridigoval in cvetočo cerkev
zbral iz pobožnih Gerkov in znamenitih žen. Pisal je potem tudi
dva ginljiva lista do spreobernjenih Tesaloničanov. Bila sta tedaj
Ciril in Metodi že po duhu učenca Pavlova, bila sta mlajša tistih
prednikov, ki so bili slava in radost  Pavlova (1. Tes. 2 ,  10.)
Bilo je nadalje v gerškem cesarstvu tistihmal mnogo Slovanov
in tudi Solunsko mesto je bilo na pol slovansko. Videča sv.
brata čverste in zdrave slovanske narode po širinah cesarstva,
rečeta sama pri sebi: „Smilijo se nama te množice.“ Predniki
namreč naši slovanski — razširjeni po prostornih krajinah se¬
verne, vzhodnje in srednje Evrope —so imeli nad seboj mnogo
lepih in dobrih lastnosti, zavoljo kterih stari pisatelji s pohvalo
od njih govorč. Vendar prave izobraženosti niso mogli doseči
pred sv. Cirilom in Metodijem, in sicer najbolj zavoljo tega ne,
ker niso poznali pravega Boga. Ljudstvo, ktero se klanja nemim
malikom, ktero pada na lica pred gnjusnimi izdelki iztesanimi
iz kamna ali lesa, se ne more imenovati izobraženo, raz¬
svetljeno:  Slovani so tavali po poganskih teminah. Svetnika
torej naša se že dolgo pripravljata milo luč kerščanstva med
njimi prižgati, in ko videta, kako je Gospod njuno apostoljsko
delo med Kazari blagoslovil, tu še le nepremagljivo željo ob¬
čutita podati se v vinograd Gospodov med Slovane. Ali najprej
je bilo treba znati jezik slovanski,  tega sta pa že z doma
očetovega znala; dalje pa, ker vsako više izobraženje človeško
brez pisanja  ni mogoče, sv. brata spoznata, da se njima bode
le tedaj podalo doseči svoj namen, ako se njima pogodi izmisliti
glasom slovanskim primerna znamenja. In glej bistra glava Ci¬
rilova sestavi na podlagi gerških pismenk slovansko abecedo in se
loti berž prestavljanja sv. evangelijev in listov in družili obrednih
knjig. Starodavno sporočilo poklada to neprecenljivo iznajdbo v
leto 855, in akoravno se to iz zgodovine _ dokazati ne da, ni¬
mamo vendar nobenih naznanil, lcterim bi to sporočilo naspro¬
tovalo, marveč se s časovimi razmerami izverstno vjema. — Pervo
svoje poslanstvo med Slovani opravljata Solunska brata pri so¬
sednjih Bolgarih;  ali malo se more določiti, kako in kdaj sta
k njim prišla. Berž ko ne sta bila od cesarja, kteremu je bilo
veliko mar za spreobernjenje tega bojevitega ljudstva, tje poslana;
njuna skušena apostoljska gorečnost in njuno znanje mnogo je¬
zikov, zlasti slovanskega, ju je za to priporočevalo. Bolgari so
bili pač že po vjetih Gerkili nekoliko pozvedeli od kerščanske

353

vere, ali zaničevali so jo; sestra njihovega kneza Bogora, v Ca¬
rigradu izrejena, je združevala svoje prošnje s prizadevanjem mi¬
sijonarjev, ali zastonj so bile, dokler se Metodiju ne pogodi
kralja z neko sliko vsega pretresti in omečiti (1. 861). Kralj
namreč mu naroči, v njegovo sobo kaj strašnega naslikati, tako
da bo vsacega groza obšla, ko sliko vidi. Sveti umetalnik na¬
redi v dvorani v veliki podobi sliko poslednje sodbe. Na svetlem
oblaku sedi Sodnik svetd z resnobno prevzvišnjo veličastjo ob¬
dan od trum nebeških duhov; pred njim na desni stoji veliko
ljudi, kteri s svetlimi obrazi in z visoko povzdignjenimi rokami
zrd proti nebu, iz kterega jim v čudopolni luči zveličanski križ
in pa zlate krone nasproti žarč; na levi pa nagnječene trume,
ktere se mertvaško bledega, preplašenega obličja in šterlečih las
vse v divjem obupanji odmikajo in ravno ko pogrezvajo v tla,
iz kterih naokoli preščeč plamen šviga, ognjene kače sikajo, se
strahotni zmaji plena hlepno stezajo. Ko je slika doveršena, po¬
kaže jo kralju. Ali kakč se kralj prestraši zagledati na enkrat
veličastni in strašni ta obraz! Kar ni mogel z barvo, to je zgo¬
vorni slikar dodal z besedo in je prepadenemu kralju razložil
ves pomen tega obraza; milost Božja pa je doveršila in po-
terdila, da je začetek modrosti strah Božji. Kralj hote uiti
strašnim mukam sodnjega dne in prežalostni večnosti, se da v
kerščanski veri podučiti in kerstiti. Kralja posnemajo velikaši,
nasleduje tudi v celih trumah dobrovoljno ljudstvo. Nekoliko
terdovratnik, in zakletih poganov se sicer dvigne zoper kralja,
ali Mihael (tako namreč se je po sv. kerstu Bogor imenoval) je
potolče z malo trumo vernih. Potem napoti sporočnike z darovi
v Rim do sv. Očeta papeža Nikolaja I. in stopi po nauku sv.
Metodija v edinost in družbo sv. rimsko-katoliške cerkve. Papež
mu pošljejo pismo polno zdravih naukov, pa tudi dva škofa po-
terdit kralja in njegove podložne v sv. veri.

4. Ko se Ciril in Metod trudita s spreobračanjem Bol¬
garov in težave apostoljstva prenašata, mogočno vlada na Mo¬
ravskem knez Rastislav, čegar dolgo gojena želja, Moravo od
Nemcev popolnoma neodvisno storiti, dozori v terden sklep in
postane perva naloga njegovega življenja. Iz tega namena stori
zvezo z mogočnimi sosedi Bolgari in ko so ti 1. 862 od Ludo-
vika Nemca proti Moravanom pridobljeni, sklene jo s carigraj¬
skim, Nemcem in Bolgarom sovražnim dvorom in si prizadeva
tudi v cerkvenem oziru Moravo oblasti nemških škofov rešiti. V
izpeljavo tega namena mu ne more nič ugodnišega priti, kot
slavni glas prek mej iz Bolgarskega (zakaj v Peštu je bila meja
velikomoravskega in bolgarskega kraljestva) v Moravo prinesen
o velikih delih obeh gerških blagovestnikov. Ta slavna učenika,
v slovanskem jeziku zvedena, sklene Rastislav tudi svojemu mo¬
ravskemu ljudstvu pridobiti. Odpravi torej poslance k gerškemu

Življenje svetnikov in svetnic božjih, I. zv. 23

354

cesarju Mihaelu III., kteri naj mu naznanijo, „da njegovo ljud¬
stvo je sicer nehalo klanjati se malikom in želi ravnati se po
kerščanskih postavah, da pa nima učenikov, kteri bi je vladali
in učili, in svete knjige mu razkladali; da sicer mnogo učiteljev
prihaja v deželo iz Laškega, Gerškega in Nemškega, kteri pa
vsaki drugače učč. Zatorej pošlji gospod! k nam take učenike,
kteri bi nas znali učiti sv. pisma in njegovega pomena." Cesar to
slišavši, popraša svoje modre svetovavce, koga bi poslal. Svetu¬
jejo mu učena in modra solunska brata. Po nju pošlje, in ko
prideta, jima pravi: „ Glej ta, slovanska deržava je poslala mene
prosit učenikov; vaju spoznam za pripravna; ker vidva sta So-
lunčana, Solunčani pa najbolj Čisto slovenski govore. 11  Brata
radostno poslušata ta klic, in prideta 1. 863 v zgornjo Moravo,
kamor tudi truplo sv. Klemena seboj prineseta. Rastislav in nje¬
govi velikaši radi prejmejo sv. kerst, ali narod se stavi uporno
zoper njega; po duši in telesu sicer bogato obdarjen, pa pogrez¬
njen ves v vraže in golo nevednost, in zopervaje zoper vse ptuje
šege in jezike, ne kaže do kerščanskih naukov in obredov no¬
benega nagnjenja, nobene spretnosti. Navadno spreobračanje
namreč: Kratke verske izpovedbe naprej moliti, priglasujoče v
naročje sv. cerkve sprejemati, vse drugo pa kasnejemu poduče-
vanju in polagoma razvijanju prepuščati — vse to ni moglo tukaj
nobenega sadu, nobene koristi obroditi. Zatorej se ona z velicim
trudom najprej učita težkega, sikavnih in šumečih glasov boga¬
tega jezika in prehajata potem deželo podučevaje, pregovarjaje
in prepričevaje, podpihujeta sem ter tje še tleče iskre vernosti,
da se razvnemd v svetel plamen in si po spreobernjencih tudi
do druzih sere pot napravljata. Tako se njima posreči, da v malo
letih večino ljudstva za kerščansko vero pridobita. Ali kako bo
terst rastel, ako ga vedno moča ne zaliva? Vera potrebuje
vednega oživljanja, da se v rasti ohrani: njiva sicer je bila
zorana, pognojena, obsejana, ali kako naj seme klije in raste
brez plodivnega dežja in oživljajočega solnčnega svita? Duhovno
življenje potrebuje mokrote, in gorkota naj mu puhti iz žive be¬
sede Božje — iz pisane in nepisane, da ne pada samč ko mertva
čerka v oči, ko nerazumljen glas v uho, ampak ko živa moč
v serce. Zatorej poslovenita sveto pismo in prestavita več cer¬
kvenih knjig, molitev in druzih spisov iz gerškega, ter vpeljeta
tudi pri službi Božji slovenski jezik, da bi verniki vse molitve
in obrede, vsa blagoslovila in posvetila razumeli, in taleč ker¬
ščansko vero prav terdno v se sprejeli v vse hrame duha in vse
prostore serca. Omladilo se je tako med narodom kerščanstvo,
oživelo je njegovo slovstvo; maliki so popadali, njim posvečeni
logi se posekali — začel se je Slovanom Božje spoznave in ker-
ščanske omike beli dan. Pet let se trudita sv. brata in obdelujeta
lepi vinograd Gospodov. Nemškim škofom, zlasti Solnograškemu

355

in Pasavskemu, in misijonarjem se je to merzelo, da so se
tudi njih cede tema bratoma pridružile. Sv. oče papež Nikolaj I.
slišavši od vspešnih, apostoljskih djanj Solunčanov med Slovani,
so se jako veselili, da je tako velik narod stopil v kolo ker-
šČanskih ljudstev, zraven se pa vendar bali, da bi se pri njih,
ker se služba Božja v materinem jeziku obhaja, kaka razkolnija
ali kako krivoverstvo ne vrinilo. Zato ju pokličejo v Rim, da
bi se iz njunih ust sami prepričali o stanji slovanske cerkve.
Brez zamude se podasta brata na pot. Med tem pa umerj 6  Ni¬
kolaj. Njihov naslednik Hadrijan II. slišavši, da brata tudi sv.
truplo papeža Klemena seboj prineseta, se nad tem jako vzradu-
jejo in gredo z vso duhovščino in veliko množico ljudi jima na¬
proti ju slovesno pozdravit. Sveto truplo Klemenovo svečano
shranijo v cerkvi, ki je bila temu mučencu in papežu na čast
postavljena. Sv. brata posvetč Hadrijan za škofa in ju postavijo
za viša pastirja Moravanom in drugim slovanskim rodovom, ktere
sta bila kerstila. Sv. Ciril bolehen gre v samostan in v Rimu
umerje, kjer njegovo sv. truplo v cerkvi sv. Klemena počiva.
Sv. Metodi pa pride zopet k Slovanom nazaj, in poveličuje kra¬
ljestvo Božje po obeh strančh Donave blizo Drave in Save —
po pravici apostelj Slovanov.

5. Veselo je po prizadevanji sv. Metodija po vseh slovanskih
deželah kerščanstvo oživelo; živa je bila služba Božja po milem
petji in poduku v slovanskem jeziku. Pridno se je mladina učila,
česa jej je za časni in večni blagor treba; ali bogata žetev so¬
vražniku zveličanja našega ne dopade. Podpihuje in nadraži so¬
sede, da sv. Metodija počernijo in cel<5 v Rimu papežu zatožijo,
da prav ne uči in ne opravlja službe Božje po obredih sv. rimske
cerkve. Papež Janez VIII. pozove sv. škofa v Rim na presojo
te reči, in berž se zvesti služabnik Božji na dolgo in težavno
pot poda, pa tudi vpričo papeža in cerkvenega zbora svojo reč
tako zgovorno in terdno opraviči, da vse njegove naredbe po¬
hvalijo, njegovo ravnanje za pravo spoznajo, poterdijo, sv. Me¬
todija za nadškofa stare Moravije in nekdanje Panonije slovesno
povzdignejo in ga po listu tudi kralju Svatopluku priporočč. Po
tem papeževem dovoljenji še zdaj zedinjeni pravoslavni Slo¬
vani službo Božjo v staroslovenski besedi obhajajo in. tudi pri
nas se sv. evangeli po slovensko bere, se slovensko moli in poje,
sv. maša pa se opravlja po latinsko zavoljo edinosti v latinski
ali rimsko-katoliški cerkvi. — Tisti čas je bil mogočni kralj Sva-
topluk veliko kraljestvo ustanovil, ktero se je tudi čez Češko in
velik kos Ogerske raztezalo. Sv. Metodi se je torej na Češko
podal, na obširno tam polje seme Božje sejat, mogočno češko-
slovansko ljudstvo Jezusu pridobit in sv. katoliški cerkvi pridružit.
Kerstil je Borivoja, češkega vojvoda (1. 894), njegovo ženo Ljud¬
milo in njune otroke, pa tudi mnogo češkega ljudstva. In ti

23 *

356

pervenci kerščanstva so po nauku sv. Metodija za razšir sv.
vere veliko skerbeli; sv. Ljudmila in njen vnuk sv. Venceslav
sta cel<5 svojo kri za-njo prelila, pa tudi terden steber sv. ka¬
toliške cerkve postavila, ki se omajati in podreti ne da.

Sv. Metodi se je po svojih apostoljskih hojah in tolikih
opravilih postaral in silo veliko terpljenja prestal. Od nevernikov
Čerten in preganjan, od krivih bratov in sosedov sovražen, ob¬
rekovan in po krivem dolžen potoži svoje težave očetu vseh ver¬
nikov, papežu Janezu VIII., kteri ga v pismu lepo potolaži in
poterdi v apostoljskem djanji, da naj le terdno v svojem zve-
ličanskem poslu napreduje in bode do konca zvest, kar je tudi
bil. On je svoje delo dokončal in od te dobe se njegovo živ¬
ljenje zagrinja v nerazsvetljene tmine, ker od njegovih posled¬
njih let imamo le nezanesljiva sporočila, ktera pravijo, da je
po smerti Svatoplukovi se blagonosno vdeleževal vladanja mo¬
ravskega kraljestva in da je za ljudstvo pisal zakonik, ki je še
dolgo imel veljavo pri ogerskih Slovanih. Negotovo je, ali je
še doživel propada moravskega kraljestva, ktero so bili leta. 908
razrušili Nemci in Ogri, ali je bil že poprej svoje blago živ¬
ljenje končal; češki pisatelji stavljajo njegovo smert že v leto
885. Tudi kje je umeri, ne vemo. Eni pišejo, da se je sv. Me¬
todi na večer svojega življenja poslednjikrat v Rim podal, vsa
mnoga in razna ljudstva najvišemu namestniku Božjemu, vid¬
nemu poglavarju sv. cerkve izročit, in da je v visoki starosti poln
zaslug v Rimu mirno v Gospodu zaspal (1. 910). Resnica je, da
tam zraven svojega brata Cirila v cerkvi sv. Klemena počiva;
njegovo ime pa slovi od naroda do naroda, vsem Slovanom
slavno in drago.

v

Ceščenje sv. Cirila in Metodija.

ižLakor je gotovo, da je spoznanje samega sebe vsacemu človeku
potrebno, kteri v nravnosti in popolnosti napredovati hoče, tak6 je poz¬
nanje naroda neobbodna stvar za vsacega sina in domoljuba, kteri srečo
in slavo svojega naroda razširiti in pomnožiti želi. Česar ne poznamo, tega
tudi ne moremo ljubiti, ne k slavi privajati. Narod pa naj poznamo po po¬
znanji njegovih velicih in zaslužnih mož, v kterih ves narod pripoznava
svoje cvete. Najslavniši možje pa so ti, s kterimi se ponaša sv. cerkev
in vse človeštvo, in med ktere po vsi pravici spadajo aposteljni na¬
rodov,  kakoršna sta Ciril in Metodi. Po poznanji njunih zaslug in z njunim
pobožnim češčenjem ne priljubujemo le svojega rodu, ampak tudi cerkev,
ktere sinova sta bila. Kako naj torej mi Slovenci  sv. moža počastimo?
Znano je, da veliko slovanskega ljudstva, čegar prednike sta bila sv.
Ciril in Metodi v naročje sv. cerkve pripeljala, zdaj živi v pogubnih sponah
razkolništva..Tc tedaj zopet s sv. cerkvijo združiti, je namen bratovščine
sv. Cirila in Metodija.  Vstanovili so jo med nami Slovenci nepozab¬
ljivi apostoljski škof Anton Martin Slomšek v ta namen, da bi njeni udje

357

ali bratje in sestre molili za zedinjenje razdeljenih v veri in cerkvi sploh,
posebno pa za spreobernitev vseh slovanskih narodov k edinosti katoliške
cerkve. Ta hratovšina, 1. 1852 od papeža Pija IX. poterjena, se vedno bolj
razširja ne le med Slovenci, ampak tudi po Moravskem in drugod. Za¬
torej naj bi slednji dan iz vseh slovenskih sere in ust se glasila bratovska

molitev:

O Bog! kteri si nas po sv. bratih Cirilu in Metodiji k edinosti sv.
vere poklical, dodeli, da se odločeni bratje in sestre naši zopet povernejo
v naročje matere katoliške cerkve, da bode, kakor je v nebesih, tako tudi
na zemlji, le en hlev in en najviši Pastir. Tega te prosimo po neskonč¬
nem zasluženji Tvojega Božjega Sina, našega Gospoda Jezusa Kristusa,
po prošnjah prečiste Device Marije, sv. Cirila in Metodija in vseh tvojih
ljubih svetnikov. Amen.


lO. Sušeč ali marec.

Sv. štirdeset mučenčev.

d starodavnih časov že je bila krona znamenje časti in
‘oblasti in slavno podarilo za pridobljeno zmago; kralji in
duhovni vzhodnjih ljudstev so nosili krone in vence; Gerki
in Rimljani so obdarovali izverstne zasluge, zlasti junaško vo-
jevanje s kronami; ovenčali so s slavsko  krono zmagovavnega
vojvoda o njegovem slovesnem vhodu v mesto; s taborsko in
zidno  krono pogumnega vojaka, kteri se je pervi popčl na na¬
sipe sovražnikovega tabora ali pa na obzidje obleganega mesta;
in z meščansko  krono, kteri je v boji vojnemu tovaršu živ¬
ljenje otel. Te minljive, iz listja in vejic spletene krone so bile
njim, ki so je nosili, v veliko imenitnost in visoko čast, dona-
šale so jim tudi časnega dobička; ali kaj so one proti večnim
nezvenljivim kronam, ktere se spletajo zvestim stanovitnim bo-
jevavcem Božjim in hrabrim premagovavcem satana in smerti!

V markomanski vojski ob času cesarja Marka Avrelija 1.
174 so bile rimske čete od Kvadov vgnjetene v čisto suhotne
kraje brez studencev, kjer so vročine in žeje skor skopernele;
po hudih bojih vsi utrujeni, od pekočih ran vsi sterpinčeni vo¬
jaki stojč sopihaje pod težo orožja v rednih verstah in pričaku¬
jejo perteči naval ^sovražnika. V tej strašni sili se obernejo vo¬
jaki dvanajste legije, ki so bili večidel kristijani, z glasno mo-

358

litvijo do Gospoda za pomoč in rešitev, in on jim jo res čudo-
polno pošlje. Nanagloma namreč se dvigne temno, oblačje na
jasnem nebu in dež se curkoma vlije; zevajoči Rimljani hlepeče
serkajo hladivno okrepilo, in ga nalovč v čelade in škite, da si
rane izperd in živino napojč. Ta ugodni čas vesele njihove raz-
vihranosti zapazi sovražnik in z vso silo nad-nje plane, ali
ogromna toča pada tako gosto, in ognjene strele tako strahovito
švigajo, da se sovražnik v divjem strahu in begu razkropi. Pod
banderom te „bliskajoče“ legije, v kerščanskem spominu tolikanj
slavljene, je služilo v začetku četertega stoletja teh 40 mučencev,
kterih god in praznik danes obhajamo.

2. Cesar Licini, kteremu je bil svak cesar Konstantin ve¬
liki vzhodnje okrajine velikanske rimske deržave v vladbo iz¬
ročil, je v začetku, čeravno sam poganstvu serčno udan, prav
prijazno s kristijani ravnal, pozneje pa, ko se je bil s svakom
speri, se je v njihovega najhujšega sovražnika sprevergel, ker
je je imel na sumu, da so Konštantinovi zavezniki in njegovi
skrivni nasprotniki; vendar pa se je še-le polagoma upal očitno
kot njih preganjavec obnašati se. Najprej vse kerščanske dvor¬
jane iz službe dene, več njih v 'prognanstvo obsodi, nekaj pa
jih z najviših stopenj na najniže pahne; vojake, kteri se branijo
malikom darovati, vse poslovi; pa kmalo njegov gnjev še z ostre-
jimi kremplji po kristijanih sega: škofom namreč prepovč drugi
druzega obiskovati in se v cerkvenih zborih shajati, vernikom
pa v cerkev hoditi, rekoč zasramovaje, ,,da je shajanje toliko
ljudi v zapertem prostoru škodljivo. 11  Se več. Sovražnost njegova
skipl v okrutnost; kervava povelja namreč proži posebno zoper
služabnike altarja, slednjemu zažuga s smertjo, kterikoli bi se
h kerščanski veri spreobernil in njegova besnost se loti posebno
škofov, kterih da več izmišljenih hudodelstev krivično obtožiti,
je v smert peljati in njihova trupla v morje pometati. Pa trinogu
ni dovolj, (l{\,  pastirje preganja in mori, njegova zloba udriha
tudi po čedi. Zaukaže namreč vsem namestnikom, kerščansko
vero popolnoma zatreti in vse, kterikoli bi se branili malikom
darovati, brez milosti pokončati. Bil je o tem času (1. 320) na¬
mestnik cesarski v mali Armeniji Agrikola, zaklet sovražnik kri-
stijanov, kteri je z največo radostjo in natančnostjo cesarsko
povelje spolnoval in je zvestim vernikom pertil z ognjem, z me¬
čem, s križem, kolesom, z bičem in vsem trapilnim orodjem, ki
si je more peklenski čert izmisliti. Se vč, da se jih je mnogo
dalo oplašiti že od samega pertenja in groznih trapil, ali pa tudi
preslepiti od sladkega obetanja in časnega dobička, da so Je¬
zusovo imč zatajili; pa bilo jih je tudi veliko število takih,
kteri so do konca stanovitnost ohranili.

3. Ta čas je stala v mestu Sebasti imenovana dvanajsta
legija, in tudi njej se razglasi cesarsko povelje s pristavkom, da

359

mora slednji vojak spotoma malikom darovati. Tedaj stopi 40
vojakov iz verst in povedd z blago pogumnostjo, da se kot kri-
stijani nikakor ne morejo teh zapovedanih poganskih slovesnost
vdeležiti, in če tudi se v najgrozneje muke obsodijo. Bili so
krepki mladi možaki visoke rasti iz raznih okrajin in rodovin;
njih več si je bilo s hrabrim obnašanjem slavo in čast pridobilo.
Od njih poprejšnjega življenja nič ne vemo; da je pa bilo lepo
in kerščansko, to spričuje njihova mučenska smert. Lizija, njih
poveljnik, prestrašen zgubiti toliko hrabrih vojakov, si priza¬
deva deloma s sijajnimi obljubami, deloma z žuganjem njihovo
stanovitnost omajati. Ali oni mu rek<5: ,,Kar nam ti obetaš,

to so le prazne pleve proti nebeškim dobrinam, ktere nas čakajo,
če bomo terdno stali v veri. Tvoje žuganje nas kratkimal ne
straši. Oblast imaš čez naša telesa in naše minljivo življenje, čez
naše neumerljive duše pa nikakoršne ne.“ Pred sodbo zat<5 po¬
stavljeni ponove nestrahoma svojo poprejšnjo odreko: „Mi smo
vojaki cesarjevi, in smo mu do te ure služili z zvestim sercem
in s hrabro roko; pa mi smo tudi Kristusovi služabniki, njega
nikdar nočemo zapustiti in mu nezvesti biti — nikdar ne!“ Li¬
zija pregovarja, prosi, perti: „Pomislite vendar nasledke svoje
nepokorščine do cesarjevega veličastva, vam se spodobi slavna
smert na kervavem bojišču in ne sramoten pogin za zblode kri¬
žanega Galilej ca; vi ste svobodni x-ojeni, vživajte prijaznost in
varstvo bogov; kako vendar se morete poniževati k abotnim
vražam zaničljivih kristijanov? Ako pri svoji termoglavosti osta¬
nete , zapadli ste brez milosti maščevavni postavi.” Ko zopet s
prostodušno besedo poterdijo, da hočejo le Kristusu služiti, je
da sodnik bičati, jim boke z železnimi grebeni razmesariti, je
v verige vkovati in -v ječo pahniti, ali je bode morda skeleča
bolečina in pa jetniška smraja na druge misli pripravila. Obernili
pa so te dnove zapertije, da, so se nasprotno oserčevali in za
poslednji boj pripravljali; pomislili so, koliko težave in nadloge
so prenašali v službi pozemeljskega gospoda, kolikrat so življenje
perteČim nevarnostim nastavljali, kak<5 se niso umikali ostrim
puščicam, se niso bali morivnih sulic; kolikrat so brez trepeta
planili v hrumečo bojno gnječo za cesarsko moč in slavo, za
pičli vojaški platež in negotovo zmago; kakd tedaj bi sramotna
bila strahopetnost, za življenje trepetati, kjer veija čast kralja
vseh kraljev, zdaj boječe se umikati, kjer jim neminljiva krona
večnega življenja nasproti blišči! Bog je je varoval v kervavem
boji, tudi med mukami jih zapustil ne bo! •— Tako tedaj so se
v ječi pogovarjali, neprenehoma Bogd na pomoč klicali in glasno
hvalo prepevali. Ko se jim pa enkrat Jezus Kristus prikaže in
je s temi besedami nagovori: „Začetek je dober, kdor pa do
konca stanoviten ostane, tabo  zveličan;“ se oni prestrašijo in to¬
likanj serčneje molijo za dar stanovitnosti. Cez nekoliko dni zopet

360

pred sodbo peljani in po imenu poprašani slednji nič druzega
ne odgovori kakor: „Jaz sem kristijan.“ Zaukažeta je razljutena
namestnik in poveljnik s kamni po ustili biti ali glej čudo! ra-
beljni le sebe bijejo in ko Lizija sam kamen zgrabi, da bi ga
enemu mučencu v obraz vergel, namestnika tako zadene, da mu
čeljust razbije. Ali vse to ne spametva grozovitežev, temuč v
svoji peklenski slepoti velita mučence zopet v ječo odpeljati in
kuhata še buji serd in maščevanje. In res! izmislita si počasno,
grozovito muko, hujo mimo germade in vsakterega trapila.

4. Bilo je ravno proti koncu zime, ki je po armenski, z
visocim gorovjem prepreženi okrajini prav huda; debel sneg še
je ležal po tokavah in dolinah in merzel sever je silno pihal.
Mučenci so bili v smert zmerznjenja obsojeni. Agrikola tedaj
zaukaže je do nazega sleči, do kervi bičati in v tacem stanu
na led zamerznjenega ribnjaka tik mestnega obzidja postaviti.
Da bi pa stanovitnost mučencev poprej omahnila, je bila ne¬
daleč proč pripravljena topla kopel, da bi vsaki, kteri bi hotel
Kristusa zatajiti in malikom darovati, svoje zmerznjene ude v
njej ogreti mogel. Ta lahkotna rešitev bi bila za manj krepostne
duše pač nevarna skušnjava; ali ti mučenci so bolj leteli ko šli
na mesto svojega mučenstva in so s sveto radostjo in pogum¬
nostjo svoje ude izročili oblasti ledenega mraza vsi plameneči
ljubezni do Jezusa. Sv. Bazili jim to-le govorjenje in vzajemno
oserčevanje na jezik poklada: „Mi ne denemo obleke s sebe,
ampak mi le starega človeka, po pregrešni slasti spridenega, s
sebe veržemo. Hvala tebi, o Gospod! da moremo s to obleko
tudi greha se iznebiti; zakaj zavoljo kače smo je na-se djali, za¬
voljo Kristusa jo slečemo. Saj je bil tudi Gospod naš obleke
oropan; kaj tedaj je velicega, če se hlapcu zgodi, kar je Go¬
spod terpel? Da! mi sami smo Gospoda obleke oropali, vojaki
so jo ž njega stergali. Hud je mraz, pa sladak je raj, merzel
je led, pa prijeten je počitek. Naj nogo našo mraz popali, ve¬
komaj se bo zatč med angeljskimi kori sprehajala; naj roka naša
mraza odervenf, vekomaj se bo potem proti Bogu povzdigovala.
Koliko naših tovaršev je padlo na kervavem bojišču, da so umer-
ljivemu kralju zvestobo ohranili. In mi bi tega življenja ne da¬
rovali, da zvesti ostanemo pravemu živemu Bogu? Tedaj, vi
hrabri vojaki Kristusovi! ne dremljimo v lenobi in mehkužnosti,
ne prizanašajmo svojemu mesu. in ne dajajmo satanu nobene oblasti
čez nas. Daj nam, o Gospod! biti pred Teboj prijeten klaven
dar, da bomo za vekomaj sprejeti v Tvoja svetla bivališča. 11  In
stojč tam na ledu so enoglasno molili: ,,Štirdeset nas je stopilo
na bojišče, daj nam tudi, o Gospod, vsem štirideseterim krone
deležnim biti, in ne enega izmed nas naj pri venčanji ne manjka.
Častito je to število, ktero si posvetil s štiridesetdanskim postom,
po kterem je Božja postava se razglasila med vesoljni svet, in

361

tudi Elija je po štiridesetdanskem postu, Boga iskaje, zaslužil
gledati njegovo obličje.' 1  In Gospod jim spolni to prošnjo ter po
posebni poti svojo moč in milost razodene. Mraz od ure do ure
huji prihaja, in mučence nemilo pretresa; kri jim zaseda, zobje
jim šklepetajo, čutnice in žile se jim silovito kerčijo — nepo-
pisljiva bolečina jim prepeka mozeg in kosti, vnanji udje oterp-
nejo in odmerjo kakor od ognja popaljeni, kri se jim proti sercu
dervi in omamna omedlevica jim zapira oči. Stražniki, ki so
mučencem tolikanj prigovarjali, da naj se cesarski postavi uklo¬
nijo in svoje življenje rešijo, vsi pozaspč razun enega, ki pri
topli kopli čuje. Ta tedaj zagleda nanagloma čudno prikazen;
vidi namreč na enkrat mučence s čeznatorno svetlobo obdane,
in angele od neba prihajati kakor od kralja poslane, ki so le-
skeče krone deržali nad glavami hrabrih Kristusovih vojakov,
razun enega samega, ki ni bil krone deležen. Stermeč nad to
prikaznijo čuvaj sam pri sebi govori: ,,Kaj naj to pomeni, ali
je to sleparija in vara oči, ali to delajo više moči? ali so morda
to krone, ki je Bog kristijanov svojim zvestim spoznovavcem
pošlje? Pa saj jih je samo devetintrideset, mož pa je štirideset! 14
Ko take misli čuvaja prešinjajo, glej! tu se zmuza eden štiri-
deseterih, ki mraza ne more več preterpevati, ker je ogenj nje¬
govega serca preslab, tje proti kopli, poterka, da mu odpr<5,
in se da liitro v gorko vodo nesti. Da bi bil časno življenje
otel, je zastavil večno in — časno, zakaj prenagli spremin ga
mahoma umori. Nesrečnik, ki se je tako slavno bojeval, ki je
bil že tako blizo konca in zmage, tako rekoč že pred vratmi
nebeškega kraljestva, zavoljo svoje nestanovitnosti v terpljenji
tako nemilo pade, hitrejo smert mimo unih stori in gre namesto
v večno veselje, v večno terpljenje. Vendar, smert in pogin
enega je življenje in povzdignjenje druzega ■— ponižna serčna
prošnja mučencev do milostivega Boga ni bila zastonj in sveto
število, razderto po nesrečnem padu nestanovitnega vojaka, se
zopet dopolni. Ko jim namreč grenka bridkost zavoljo nezve¬
stobe tovarševe serca ogreba, se njihovo žalovanje kmalo v ve¬
selje spremeni, ker ravno tisti Čuvaj, ki je videl to čudno pri¬
kazen, razsvetljen od Duha Božjega in napolnjen s kerščansko
pogumnostjo, stopi v versto mučencev. On zbudi svoje spij oče
tovarše, jim povč, kdko posebno prikazen je imel, in da hoče
tudi on z vojaki umreti. Tedaj vpričo njih obleko s sebe dene,
in s klicem: „Tudi jaz sem kristijan,“ se svetnikom na ledu pri¬
druži ter reče p,,Moj Bog in Gospod, tudi jaz verujem v Tebe,
kakor ti-le; prištej me k njim in stori me vrednega, da bom iz
ljubezni^ do Tebe skušnjave in muke premagal, da bom s Teboj
vekomaj živel!“ In tako je bila krona, unemu odločena, temu
podeljena in veselje mučencev je bilo veliko, da je Bog njihovo
molitev uslišal, število dopolnil, in kakor nekdaj namesto Juda

362

izvolil Matija, tako tudi zdaj namesto vernega, pa nestanovitnega
vojaka spreobernil in oslavil nevernega čuvaja.

5. Drugo jutro namestniku vse naznanijo, kar se je pre¬
teklo noč dogodilo. Silo se čudi, ko zvč, da tudi vratar je med
mučenci na ledu. Ker niso bili še mertvi, zaukaže kosti jim po¬
treti, trupla na vozove naložiti in na germadi sežgati. Med tem
grozovitim lomljenjem kosti vsi umerjč, razun Melitona, naj-
mlajega in naje ver štej ega. Njegova pričujoča mati videvša še zna¬
menja življenja v njem, stegne roke proti njemu in ga oserčuje
rekoč: „Sin! poterpi le še malo časa; glej, Kristus stoji' pri vratih
nebeških in te podpira." Ko vidi, da trupla druzih mertvih mu¬
čencev na vozove nakladajo, da bi je na germado peljali, nje¬
nega sina pa pustč, ker je brezbožna derhal se nadjala, da, ako
mu prizanese in ga ne verže v plamen, bo morda vendar še
malikom daroval, ga ona sama na lastne rame zadene in s tem
svetim bremenom obložena krepke noge stopa za vozovi, pre¬
ljubi moj sin!“ mu ona prigovarja brez solze v očeh, „doverši
s tovarši svoj zveličanski tek! Terpljenje tvoje je kratko, veselje
pa večno! Ne ostani sam zad za zvesto družbo, da ne prideš
kasneje pred Gospoda, kakor drugi." Ko Meliton med potjo dušo
izdihne, mati sama njegovo truplo k družim mučencem na ger¬
mado dene, da bi tudi mertev ne bil ločen od njih, s kterimi
je bil po veri in po čednostih združen, in v hudem nevarnem
boji junašk tovarš.

Ko so bila trupla sežgana, so bili njihovi ostanki poleg
namestnikovega povelja v vodo pometani, ali po čudopolnem
načinu so vsi skupaj splavali in pobožna skerbnost kristijanov
je je častito shranila. S časoma so bili v razne dežele razpo¬
slani, kakor spričuje sv. Gregor Nisenski, kteri je sam tako vi¬
soko je častil, da je dal svoje starše zraven njih pokopati, da
bi, kakor pravi, na dan vstajenja po njihovi mogočni priprošnji
z nadepolno svestjo vstali. Obhajanje njihovega spomina se je
nenavadno hitro razširilo po vzhodnjih, pa kmalo tudi po za-
hodnjih krajih in mnogo cerkev se je njim na čast zidalo.

Obrazujejo se s palmovimi vejami v roki; stoječi na ledu in kronani
od angel j e v.

Od očitnega spoznanja vere.

i.

§>v. Bazili bridko obžaluje žalostni pad nezvestega vojaka, kteri
pa je sv. vero zatajil še le premagan od groznih muk. Kaj pa bi rekel
ta sv. škof od katoliških kristijanov današnje dobe, kteri se sicer s tem
krasnim imenom nazivajo, in hočejo tudi vsakomer za prave vernike ve¬
ljati, in vendar, ne stoj e na ledu, ne natezani na trapilu, ampak da bi
od tako zvanih razsvetljencev ne bili zasmehovani, se jim ne zamerili,

363

oni pri najmanjši priliki nauke sv. cerkve, njene obrede, njene sv. skriv¬
nosti, njene služabnike gerde, in njene zapovedi brez strahu lomijo! Ti
slepi strahopetneži ne pomislijo, kaj je Kristus rekel: „Kdor koli bo
mene spoznal pred ljudmi, tega bom tudi jaz spoznal pred
svojim Očetom, kijev  nebesih; kdor pa mene zataji pred
ljudmi, tega bom tudi jaz zatajil pred sv oj im Obetom, kije
v nebesih. Nikar ne mislite, da sem mir prišel prinest na
zemljo; ne miru, ampak meč sem prišel prinest.“ (Mat. 10,
32—34). Kako imenitno in potrebno tedaj je očitno, prostodušno spoznanje
vere pred svetom!

Kaj nas k temu n a g i b 1 j e ?

a) Pervi nagib je že natorna odkritoserčnost in ljubezen do
resnice,  ki jo tirja pamet sama, in brez ktere mora človek sam sebi in
družim biti zaničljiva stvar. Ako je bila hinavščina farizejev gerda in
ostudna, kteri, čeravno v sercu polni sovraštva in hudobnosti, so vendar
po vnanjem ljubezen in pobožnost hlinili, ravno tako je tudi obnašanje
tistih nagnjusno, kteri, čeravno v sercu verujejo, vendar te vere z jezi¬
kom in z djanjem ne izpovčdajo, ampak se iz boječnosti ali pa mesene
premetenosti tako delajo, kakor bi priglasovali zmotam in oskrunljivim
besedam posvetnih otrok. Ali ne zahteva že soglasje človeške natore,
da, kar duša v svojih najglobejih notrinah misli, poterdi, veruje, naj se
to tudi po vnanjem, v obnaši, v besedah, v djanji razodevljeV Ali naj
ne bo vnanje vedenje zerkalo, v kterem se očitno kaže dušna podoba?
Koliko pa jih je, mili Bog! dan današnji, kteri bi sicer radi bili v sercu
in pred Bogom pravi kristijani, ali po vnanjem in pred svetom se neradi
take kazali in se torej na očitnih krajih, v druščinah in pri mizi posvetnih
ljudi slednjega znamenja pobožnosti, slednjega izpovedovanja kerščanske
vere skerbno ogibljejo, da bi pač med olikanci ne veljali za pobožnjake
in abotnike. Ker se tedaj taki pred druzimi svoje vere sramujejo, ali bi
se ne morali tudi sami pred seboj svoje hlimbe sramovati? Kaj je vendar
gerjega in bolj ostudnega mimo laži? in kaj je blažega mimo resnice? In
ravno ta prirojena ljubezen do resnice naj bi slednjega kristijana zmeraj
nagibala vero svojo očitno terditi, pa tudi b) korist in škoda,  ki jo
napravlja pri druzih izpovedovanje ali pa zatajevanje vere. Resnica ima
posebno Božjo moč; tudi oni, kteri jo čertijo, morajo njeno oblast občutiti,
in kedar pravi kristijan izgovori krepko besedo: „ Ver ujem!“ mora se
nejevernik ves pretresti, kakor bi že tehtnica Božje pravice se gugala
nad njegovo gl avb in bi se mu že oznanjala sodba Božja: „Kdor ne
veruj e, ta j e že sojen.“  (Jan. 3,18.) Tako seje  zgodilo, kakor Socomen
pripoveduje, poganskemu modrijanu o pervem cerkvenem zboru v Niceji,
kterega je, ko se je z več škofi in mašniki o verskih rečeh modrovaje
prepiral, krepka beseda neučenega moža, ki je z močnim glasom apo-
stoljsko vero pred njim molil, tako presunila, da je razsvetljen od Božje
gnade neutegoma veren postal. Gotovo da veliko koristi očitno izpovedo¬
vanje, ker vsaj drugače misleče s spoštovanjem do kerščanstva navdaja,
znimarne.iz. sjmertne dremotnosti budi, verne in neverne, prave in le po
imenu kristijane saksebi loči, dobroserčne naposled k jasneji zavednosti
njihove vere pripelje in do določnega djanja poleg vere nagiblje. Kdo ne
ve, kako se hudobni vesele in oponašajo, kedar se jim pogodi, da s svojim
zbadnim zasmehovanjem ali žuganjem dobrega kristijana oplašijo, da o
njihovem brezbožnem^ govorjenji strahopetno molči, svoje pobožnosti za¬
kriva ali se celo ž njimi v pajdašijo spusti? Ali se ne okrepčuje s tem
njihova priljubljena abota, da kerščanska vera pač nič kaj terdno ne stoji,
da mora kmalo sihdobni razsvetljenosti se umakniti! Se ve, da očitno

364

spoznavanje Kristusa naše dni ni kaj lahka reč; ali veliko je tudi e) pla¬
čilo,  ktero je zvestim spoznovavcem sv. vere obljubljeno; kakor tudi
grozna je kazen  njenih zatajevavcev. Tako kliče Kristus: „Kdorbomene
spoznal, tega bom tudi jaz spoznal; kdor mene zataji, tega bom tudi jaz za¬
tajil. “  In enako piše sv. ap. Pavel: „Ako pričaš s svojimi ustmi Gospoda
Jezusa, in v svojem sercu veruješ, da ga je Bog od mertvih obudil, boš
zveličan. Kajti s sercem se veruje v pravičnost, z ustmi pa se priča v zve-
ličanje.“ (Rim. 10, 9. 10.) Zveličanje tedaj je plačilo za očitno izpovedo¬
vanje vere, pogubljenje pa je kazen za njeno zatajevanje. Ali nam je treba
še več nagibov za stanovitno izpovedovanje sv. vere?

Molitev.

O moj Jezus! Ti vkladni in vogelni kamen svoje sv. Cerkve, za¬
hvalim Te, da si mi dal v tej sv. Cerkvi rojenemu in izrejenemu biti;
daj mi tudi milost, da bom stanovitno živ ud te Cerkve, da bom vse njene
nauke terdno veroval, njene zapovedi na tanko spolnoval, njene služab¬
nike in obrede častil in tako Tebi, mili Jezus! dopadel in večno zveličanje
dosegel. Amen.

11. Sušeč ali marec.

Sv. Frančiška Rimljanka, vdova.

(Praznuje se 9. sušca).

e en Bog je in resnica le ena,  in zatorej je tudi prava
(.vernost — prava pobožnost le ena,  ali vendar se ona pri
posameznih raznotero oblikuje in razodevlje; kajti zmož¬
nosti in znanosti duha, nagnjenja in lastnosti serca jej vtiskujejo
posebna znamenja, in poleg njih se tudi njeno bitje posebno
razvija in izrazuje. Pri moškem je ona bolj potreba duhd; on
hoče v redno enoto združiti svoje misli in vzore, hoče jasen raz¬
gled imeti v čas in v večnost; on potrebuje terdnega namena
za svoje gibanje in delovanje na svetu; ona mu je luč in vodilo,
da ne trati svojih moči s praznim prizadevanjem in da po krivdnih
potih življenja napek ne zalda. Ženskam pa je ona bolj potreba
serca, osrečivno predčutje večnega, verno hrepenenje po nebeški
ljubezni; one hočejo, kar je Božjega, v slikah in podobah po-
telesiti in vsa svoja blaga in sveta Čutila na-nje izlivati; ona
jim je gorkota in življenje. Tako globoko verno življenje, ki se
je v mladosti, v zakonskem in vdovskem stanu, v sreči in ne-

365

sreči, v bogastvu in uboštvu, med svetom in v samostanski sa¬
moti vedno enolično kazalo, nam se danes stavi pred oči.

Frančiška, po svojem rojstnem mestu Rimljanka imeno¬
vana, je bila L 1384 rojena od plemenitih staršev in je že v
nježni mladosti kazala hrepeneče nam er o vanje proti vikšemu in
svetemu življenju. Ljubeznjiva deklica je bila bolj podobna an-
gelju nebes kot hčeri zemlje; ljubila je tihoto in samoto, kjer
je v otroški priprostosti z angelji in svetniki kakor z vidnimi
bitji igraje občevala, jim cvetice darovala, vence pletla in majhene
svoje radosti in žalosti zaupovala. Ko pricvetč v dvanajstletno
devo, ima to edino željo, v samostansko skritost malopridnemu

366

in ni čemur nema uganjanju sveta umakniti se: ona čista ko le¬
deneč je trepetala pred vsakim kalnim puhom, pred slednjo
nesveto dotiko. Ali oče je vse druge misli; brez njene vednosti
jo zaroči mlademu plemenitašu Lorencu Poncijanu in jo sili, naj
njegovo obljubo spolni. Njene goreče prošnje in solze so zastonj;
išče torej in najde tudi v molitvi moč in serčnost, da lastno
voljo zataji in svoje najslaje hrepenenje daruje na altarji otroške
pokorščine, toda s težkim — težkim sercem. Oh! takov le je
človek. V kervavo smert bi bila šla rada in vesela, sijajno po¬
roko pa je obhajala s skrivnimi solzami serčne bridkosti. V za¬
konskem stanu je ona po natancem spolnovanji svojih vsestran¬
skih dolžnosti in po svoji zvesti pokorščini do moža pravi zgled
kerščanske žene. Na tanko se je ravnala poleg velev olikane ob-
naše in plemenitaške pristojnosti, obiskovala in sprejemala je
druščine, oblačila se je v baržim in svilo in se ni anala primer¬
nega lepotičja in običajnih krasotij; ali vse to za-njo ni imelo
nobene vrednosti in pod mehko obleko je nosila rezen spokoren
pas. Vendar pa njena prijaznost in priljudnost nikdar ni segala
čez meje občutljive sramožljivosti; nikdar se ni vdeležila hru¬
mečega rajanja, kratkočasnih iger, vertoglavih plesov in javnih
veselic. Ko so se nektere gospč znanke nad tem njenim odlo-
čevanjem od sveta spotikale ter jej rekale, da je še mlada in ple¬
menitega rodu, zakaj vendar življenja boljše ne vživa? — jim
Frančiška odgovori: „Res mlada sem in plemenita, ali vendar
kristijanka in zatorej zavezana po postavah evangelija živeti.“
V občevanji z moškimi je znala vse tisto prazno priklanjanje in
sladkovanje od sebe odpaliovati; z ženskami pa vse tiste puhle
in piškave blebave, ki jim manjka ali pomena ali ljubezni,
vpričo sebe v molk devati; njeno prikazovanje in vedenje je bilo
tolikanj milobno, da je slednje oko mamilo, pa tudi tako po-
nosito in častito, da je slednji jezik vezalo.

2. Sila, ki si jo je pri tako vem, njenemu samotarnemu
nagnjenju tako malo priležnem življenji delala, je spodkopala
in razmajala njeno zdravje; poprime jo huda bolezen. Bolečine
se vedno naraščajo, njene močf zginjajo od dne do dne, umet¬
nost in prizadevnost najimenitniših zdravnikov nič ne more po¬
magati — Frančiška ležf nema in terda, bleda smert že sega
po njej: tu jej oznani nebeška prikazen sv. Aleša, da bo ozdra¬
vela, kar se hipoma tudi zgodi. Okrepčana sedaj za novo živ¬
ljenje se je hotela posvetiti viši popolnomosti. Odpovč se z mo¬
ževim privoljenjem vsemu lišpu in vsej gizdi, nosi priprosto
volnato obleko, ki se ne spreminja z luno in s šego in tako
pridobljene ure obrača za molitev, za premišljevanje nebeških
reči in pa za spolnovanje usmiljenih del. Ona postane oskerb-
nica vseh bolnikov po Rimu, je obiskuje po bolnišnicah, jim
streže in je krepča, tolaži in oserčuje — ubogi terpini se jej za-

367

hvaljujejo z besedami za telesno pomoč, s solzami pa za sladko
ljubezen, ki jim jo je skazovala. Bila je tudi mati ubogim, kterim
je obilne darove delila, in kedar njeni miloserčnosti lastno pre¬
moženje ni zadostovalo, šla je po bolj oddaljenih delih mesta,
kjer je mislila, da je ne poznajo, od hiše do hiše, da je milo¬
ščino nabirala za — miloščino. Še več. Pred Pavlovimi vratmi
je posedla pristavo z vinogradom; tjekaj se je o zimskem času
večkrat podala, je nabrala derv in suhljadi, in nesla butaro na
glavi ali pod pazduho, ali pa je osla otovorila, v mesto k zmer-
zujočim. Blagorodna gospa je osla poganjala ali pa šla kot uboga
delavka najemnica po mergolečih ulicah in cestah glavnega mesta
in se nič ni menila za čudenje in govorjenje stermeče množice;
kaj namreč so jej mar ljudjč — ona živi le za Boga. Bila je pa
tudi s posebnimi gnadami oblagodarjena; enkrat o veliki dra¬
ginji in hudi lakoti je bila vse razdelila in njena žitnica je bila
prazna. Sedaj gre in preseva pleve, ali ne bi dobila morda
še kaj zerna iz njih in glej —• nabere se kup pšenice tako
lepe in težke, kakor bi jo bili angelji sami iz rajske kašče pri¬
nesli. V vseh potrebah so pomoči potrebni pri njej pribežališča
iskali; za slednjega je imela kakov milodar, prijazen pogled,
tolaživno besedo — njeno ljubezni plameneče serce je svoje oživ¬
ljajoče in ogrevajoče žarke razširjalo na vse platf. •— Zadej v
zatišji verta prenaredf temno in skrito votlino v prijazno kape¬
lico in jo ozališa z altarčkom in s podobo presv. Device; to je
bilo njeno svetišče, njen raj, zakaj pobožna duša tudi uborno
izbico v krasen tempelj spremeni. Tukaj se je ona okrepčevala
za sveto spolnovanje svojih dolžnosti ko žena, mati in gospo¬
dinja. Ona glavarica ene najbolj imenitnih in najbogatejih ro¬
dovin v Rimu je razlivala čez vse domače življenje milobo svojih
Čednosti. Možu si je prizadevala brez vsega oziranja sama na-se
srečo in veselje napravljati in sicer tako nježno in umno, da jo
je z vsem sercem ljubil; bila je proti njemu voljna in poslušna
v vsej miloti in poterpežljivosti. Enega dne moli v omenjeni ka¬
pelici psalme, kar pristopi služabnik in reče: ,,Blagorodna gospa,
gospod bi radi z vami govorili. 11  V trenutku, sredi stavka pre¬
neha, se urno dvigne in v hišo hiti. Ko se poverne najde tisto
verstico pisano z zlatimi čerkami. Resnično! zlat nauk za tiste
„pobožne“ žene, ktere menijo, da morejo le v cerkvi moliti,
in si nikakor ne dajo dopovedati, da je zvesto gospodinjstvo —
skerb za moža, otroke in družino, za izbo in kuho — tudi Bogu
dopadljiva služba. — Njen zakon je bil s četvero otroki blago¬
slovljen; cenik je je ko dar nebes, ko lastino Grospodovo; njeno
serčno veselje je bilo, njihova serca nakviško obračati, ž njimi
od ljubezni Božje govoriti in od tega, kar je Zveličar nebeški
storil za človeški rod; ž njimi in za-nje moliti, da bi je Bog
blagoslovil in k njenim prošnjam sam svoj zveličanski „Amen“

368

dostavil. —- Ona je sploh gospodinjila in hišo vodila z razum¬
nostjo in premetenostjo; skerbela je za terdno, mirno, gladko
rednost, je z množno družino ravnala z milo resnobo, jo je
vodila s pomenljivim pogledom, z rahlim zgibom roke; dovolila,
jej je zradovati se in opočiti in vse njihove pravične želje jim je
rada spolnila; če je pa morala kterega pokarati ali celo kazno¬
vati, storila je to z ljubeznijo, ki se tudi v zbodni ostrosti ni
zatajevala.

3. Pri molitvi se je večkrat zamaknila, tako da je zgu¬
bila zavednost vsega pozemeljskega in je nepremakljivo kakor
marmeljnat kip, s sklenjenima rokama po več ur v tacem stanu
ostala; ali njena povikšana dušna delavnost jo je peljala v više
svetove, in bolj zbistreni, vid njenega duha se je potopil v gle¬
danje večnih skrivnosti. Živela je v prav tesni zvezi z nebeškimi
duhovi; angelj v podobi ljubeznjivega dečka z zlatimi razpušče¬
nimi kodri, v snežnoheli in sinji obleki, oči proti nebu ober-
njene in roke na persih prekrižane jo zmeraj vidno spremlja;
ne samo pri molitvi in v tihi sobi, ampak on je bil tudi pri
domačih opravilih, v druščini in na ulicah —• noč in dan, na
vseh potih ko zvest tovarš jej vedno na strani. Razveseljeval je
njenega duha, reševal njene dvome, in jo varoval v njenih bojih
s peklenskim skušnjavcem. Ako je s kako ničemurno mislijo, s
kako nespametno željo, z nepremišljeno besedo ali s ktero drugo
napako čistost svoje duše skalila, omračilo se je čelo, je zatem-
nelo angelja oko, ali pa je Čisto zginila njegova svetla prikazen.
Tako jej je bilo obličje nebeščanovo zerkalo, v kterem je svoje
najmanjše napake spoznala. —• Tudi nam je Bog dal angelja za
tovarša in varha; mi ga sicer ne vidimo s telesnimi očmi, sli¬
šimo pa njegovo opominjevanje, njegov svarivni glas v svojem
sercu, mi čutimo njegovo veselje, če kaj dobrega, njegovo
žalost, Če kaj slabega storimo, v čem? v lahkotnem dihanji in
pa težkotnem sopihanji svoje vesti. O da bi se pač zmeraj spo¬
minjali pričujočega angelja varha in pri slednjem djanji mu po-
praševaje zerli v premilo obličje!

4. Kterega li svojih otrok ni Gospod saj enkrat skušal s
križem in terpljenjem? Frančiški je mlajšega sina, prav nade-
polnega dečka, njenega ljubljenca njej prav podobnega in pa
nježno hčerko ugrabila nemila smert. Tolažila se je, da je Bog
tako zgodaj ju poklical v svoje veselje, ali vendar svojemu ma¬
terinemu sercu ni mogla ubraniti, da ga niso prepekale bolečine,
in svojim očem, da se niso topile v bridkih solzah. — Prepir med
papežem Janezom XXIII. in pa med Ladislavom, kraljem Ne-
apolitanskim je napravil velike homatije, vnel hude boje, da se
je po rimskih ulicah veliko kervl prelilo, veliko grozovitih hu¬
dodelstev dogodilo. Neapolitanci se mesta polaste in po njem
gerdobno samosilnost pasejo brez konca in kraja; v nečem vsled

369

tega nasilja zavrišelem hrupu je Lorenec hudo ranjen in v
omedlevici na dom prinesen. Po Eranciškini skerbni postrežbi in
molitvi zopet sicer ozdravi, ali zdaj ga zadene maščevanje zma-
gavca: njegova palača je izropana do golih sten, njegova po¬
sestva po deželi so vsa v puščo djana, njegov starši sin je bil
ko porok jetnik odpeljan, on sam pa v prognanstvo potiran.
V tej žalostni zapuščenosti brez pomoči in tolažbe domačih,
v tem nenavajenem pomanjkanji vsega tudi najpotrebnišega
ostane ona vendar pokojna in udana brez obupne maloserč-
nosti: kdor v Boga zaupa, ta ni nikdar reven, nikdar sam. Ko
se cerkveni razdori na zboru v Konštanciji poravnajo, zopet se
mir poverne; Neapolitanci zapustč Rim, prognani se vernejo
moža in sina se zopet oklepajo roke pobožne terpinke, in Gospod
sicer tudi poverne, kar je bil vzel. Po bojnih trudih in skelečih
ranah ves zdelani Lorenec se odpovč tedaj po prošnji preljub-
ljene Frančiške, da bi višo stopnjo popolnosti dosegla, vsej
zakonski pravici do nje, ki jo je ljudstvo že ko svetnico častilo.
In ta zakonska zderžnost, to vnanje razločenje pobožnih zaro¬
čencev napravi tolikanj tesneje zedinjenje njunih sere. Lorenec
dovoli vse, kar Frančiška za povikševanje časti Božje, za svoje
in rodovine posvečevanje in za blagovito podpiranje ubogih za
pripravno spoznd. Zbere tedaj Frančiška družbo pobožnih devic
in vdov, ktere so se zavezale v posebno počeščevanje Matere
Božje in pa v odpravljanje vsega posvetnega lišpa in odpove-
danje vsega radovanja; v začetku sicer so še med svetom ostale
te družb tinke, pozneje pa 1. 1433 so se v skupno življenje v
eni hiši združile. Med tem pa zboli Lorenec, ona mu streže z
ljubeznjivo poterpežljivostjo in skerbnostjo, rahlja mu posteljo,
podaja krepila in zdravila, pazi na slednjo njegovo željo in mig-
ljej in se ne gane od njegove postelje do poslednjega njegovega
zdihljeja (1. 1436).

5. Vseh vezi rešena zapusti palačo, v kteri je skozi 40
let s svojim možem v neskaljenem miru gospodovala, loči se od
sina in njegovih otrdk in prosi z vso ponižnostjo pred durmi z
vervjo okoli vratu, da bi jo sprejeli v samostansko žensko družbo,
ktero je bila sama ustanovila. Sprejeta se vd da z veseljem se
ona nikakor ni obnašala ko njena začetnica, mar se je vedla
ko njena kot najniža družbanka in hotela je biti najmanjša dekla
v hiši ter je tudi najniža dela rada opravljala. Tudi potem,
ko jo zoper njeno voljo izvolijo za predstojnico, kaže enako po¬
nižnost in ljubezen do evangeljskega uboštva. Zatd pa jo je Go¬
spod razsvetljeval in okrepčeval z raznimi prikaznimi in jej po¬
delil dar prerokovanja. Pa bližal se je konec njenih dni; po
postu, bdenji in pokorjenji je bila vsa oslabela, le krepost nje¬
nega duha in pa njena terdna volja jej je dajala še nekoliko močf.
Enega večera hoče svojega bolnega sina obiskati, pa med potjo

Življenje svetnikov in svetnic božjih. I. zv. 24

370

jo obide taka slabost, da se mora verniti; strese jo merzlica z
vso silo, prejme sv. zakramente, se prav ginljivo poslovi in —
angelj, ki jo je v življenji spremljal, nese njeno dušo pred Božji
prestol 9. marca 1440. Rajska vonjava kakor iz rožic in vijolic
puhti iz njenega trupla po sobi, mila mladostna berkkota za-
cvete po njenem obličji in nebeški svit zasije po njem. Drugi
dan je bilo truplo preneseno v cerkev Matere Božje unkraj Ti¬
bere in ondi na mertvaški oder položeno. Gospod, ki je svojo
ponižno deklo že v življenji z mnogo čudeži oslavljal, je tudi
mertvo enako poveličeval, ker pri njenem truplu je več bolnikov
čudopolno ozdravelo. Vsled tega se je ljudstvo tako okoli njega
gnjetlo, da se je morala straža postaviti, kajti slednji je hotel
košček njene obleke za spomin imeti. Ko jo v grob položč, po¬
prime neki plemenitaš iz zgolj spoštovanja do svetnice, da bi jej
ravno to poslednjo ljubezen skazal, lopato in nekoliko persti
na rako verže. Ko ta gospod čez enajst mescev hudo zboli, se
mu Frančiška prikaže ter povč, da je bilo tisto njegovo delo
njej kaj prijetno, vendar pa, pristavi ona, on za svoj trud še
nobenega plačila ni prejel, in sedaj mu je hoče dati. Na t6 se
ga dotakne z roko in v trenutku je zdrav. — Leta 1608 jo je
papež Pavel V. prištel med versto svetnikov in njen spomin se
še dandanašnji z veliko slovesnostjo v Rimu obhaja.

Ta od sv. Frančiške ustanovljena družba, v ktero se vver-
stujejo zgolj hčere najbolj plemenitih rodovin, se v poglavitnem
ravnd po pravilih sv. Benedikta in poterdil jo je papež Evge¬
ni IV. 1437. Te samostanke se imenujejo d a r o v a n k e (oblatae),
ker vstop v ta red ni kakor pri druzih nunah slovesna zaobljuba,
ampak le ,,darovanje“. (Slednja namreč reče, ko se pridruži:
„Darujem se“). One tedaj tako nazivanih obljub ne storč, ampak
se le zavežejo, predstojnici pokorne biti; dobivajo plačo, dedvajo
po sorodnikih; smejo z dovoljenjem vikše iz hiše iti, tudi če jih
je volja iz družbe stopiti in se omožiti. V samostanu v Rimu,
saj ta je edini, živi več najbolj imenitnih gospd.

Sv. Frančiška se obrazuje v temni obleki z bukvami v roki in z
belo oblečenim angeljem na strani, časi tudi ko gospA, ki pelje osla z
dervmi otovorjenega.

Blagor usmiljenim!

n.

itT.aj ne, ljubi moj, da si, beroč ta kratki popis življenja sv.
Frančiške, zavzemal se nad preponižno postrežnostjo tako plemenite gospe;
kako je ona skerbela za telesne in dušne potrebe domačih in druzih? Go¬
tovo si rekal sam pri sebi: „0! blagor usmiljenim, kajti usmiljenjeJaodo
dosegli.“ Zatorej premišljujva še nadalje to zveličansko resnico. Če so
telesna dela usmiljenja že ko prava znamenja kerščanske vernosti Bogu
tolikanj prijetna, gotovo je pri njem toliko veče vrednosti duhovno  usmi-

371

ljeno delo, če se namreč bližnjemu v njegovih dušnih potrebah pomaga.
Grešnika pametno in ljubeznjivo posvariti, nevrednega podučiti, kteri
dvomi, mu prav svetovati, žalostnega tolažiti, krivico voljno terpeti, mu
iz serca odpustiti, kteri nas razžali, za žive in mertve Boga prositi •—. o
to je ljubezen, s ktero ie bližnjemu veliko bolj koristno postreženo, kakor
pa z miloščino in z druzimi časnimi darovi. — Ljubeznjiva in zahvale
vredna postrežba je, če popotniku pravo pot pokažemo, za ktero on ne
ve, če morda tudi še nekoliko ž njim gremo, da ne zaide; koliko večo
zahvalo pa zasluži ljubezen, ktera nevednega ali nespametnega posvari pred
potom pregrehe, ki v večni brezen pelje; ktera mu pravi pot zveličanja
pokaže in ga z vednim podučevanjem in opominjanjem tako rekoč sprem¬
lja! —• Ljubeznjivo delo je, bolnika obiskovati, mu streči, mu tudi rane
žgati in rezati, če je za zdravje telesa potrebno; grozovito bi bilo, bolnika
brez pomoči pustiti ali pa iz zgolj prizanašanja ga smerti izročiti. Ali ni
tedaj še veča ljubezen, še veče usmiljenje, grešnika posvariti, ga tudi z
resnobo kaznovati in ga z vsemi pripomočki, ki se potrebni zde, nadaljnega
greha uderževati in dušno smert od njega odganjati? — Lačnega nasititi,
žejnega napojiti, nagega obleči, ubozemu miloščino podeliti, kdo ne bi
tega pripoznaval ko zgolj delo usmiljenja in ljubezni, ki je vse zahvale
vredno? Ali pa ni tudi tolažilo, s kterim žalostnemu prigovarjamo, rahla
prijazna beseda, s ktero pobitega, otožnega vzdigujemo in oserčujemo,
hrana za njegovo dušo? Ali ni tudi dobri svet, ki ga damo bratu, ki
je v zadregi, miloščina revežu podeljena? — In koliko zlatih priložnost
dobi vsaki človek v vsacem stanu, slednji dan za takova dela duhovnega
usmiljenja!  Ubogi, bolniki, jetniki, popotniki niso zmeraj in povsod,
da bi se naši ljubezni priporočevali, ali pa nam manjka tudi pripomoč¬
kov in moči, da bi jim postregli. Duhovno ubozih in bolnikov je zmeraj
dokaj med nami, in duhovna miloščina, ki jo njim delimo, po nobeni
še taki radodarnosti ne poide. ■— Res, da se taka duhovna miloščina ve-
likrat ne mara sprejeti; zakaj podučevanje, svarjenje, cel6 dobri svet je
denar, ki se mnogokrat prav težko zvede; ali pa nam ne ostanete še
dve reči, s kterima moremo duhovno usmiljenje brez ovire spolnovati?
Zamoremo namreč moliti.  Ako nas noče brat poslušati, ko ga iz zgolj
ljubezni k dobremu opominjamo,.idiino k Bogu in molimo zanj, in res¬
nično ! Bog nas bo slišal, in vsled naše molitve bo potem o n bratu na
serce govoril in sicer z glasom, ki je močnejši kakor naš. Ako ne mara
brat za naše svarjenje in je osorno in nejevoljno odbija, hočemo mi njega
voljno prenašati z vsemi njegovimi slabostmi in napakami, poterpežijivo
čakaje njegovega poboljšanja. Gotovo! naša poterpežljivost, naša priza¬
nesljivost, naša pohlevnost mu bo bolj serce mečila, kakor naša beseda.
Ako se hoče brat cel6 jeziti nad nami, nas zmerjati, obrekovati, se sov¬
ražno proti nam vesti, daje nam s tem toliko več priložnosti, usmiljenje
skazovati, ko mu iz serca odpustimo,  ga izgovarjamo, in neprene¬
homa Boga prosimo: Oče! odpusti mu; saj ne ve zdaj, kaj dela; Gospod!
ne prištevaj mu tega v greh. — O slavna zmaga kerščanskega usmiljenja!
Sladko je maščevanje, so rekali pogani. Ali ni pa toliko slaje bližnjega,
tudi sovražnika ljubiti? Če tudi je treba naši jezoviti natori marsikterega
premagovanja, vendar je sladkost, ki iz tega izvira, brez primere veča,
kakor vsa bolečina poprejšnjega premagovanja. Blagor usmiljenim,
že tukaj so zveličani; zakaj oni vživajo veselje, drugim namreč dobro
storiti. Zveličani pa so tudi gori, zakaj ker so bili usmiljeni proti bratom,
zato bodo tudi oni usmiljenje dosegli.

-—

24 *

372

12 .  Sušeč ali marec.

Papež Gregori veliki.

uh rimskega naroda se z razrušenj cm poganstva ni bil po¬
gubil, ampak dobil je stanovitno zavetje v sv. cerkvi, ktera
je prevzela dediščino nekdanjega vesoljnega rimskega obla-
stovanja. Zat6 je roka Božja pervaka aposteljnov sv. Petra pri¬
peljala v Rim, da bi vsa pridobitev zgodovine sveta dediščina
bila katoliške cerkve in
bi nekdanje rimsko ce¬
sarstvo gradivo dajalo
za stavbo njenega ve¬
soljnega duhovnega go¬
spodovanja. Ne ljudjč,
kakor Leon in Gregori,
so to misel sprožili, am¬
pak to je bil Božji na¬
men vložen v zgodovino
svet4, od kterega so bili
veliki možjč, ki so ga
izverševali, kakor od ne¬
kake čeznatorne sile pre¬
vzemam in navduševani.

— Vzhodnogotiška der-
žava v Italiji je bila raz¬
rušena, ali s tem dežela
ni dosegla mirnega vži-
vanja svobode, zakaj
prihrumeli so 1. 568 ari¬
janski Longobardi tj e in
so pravoverne grozno
zatirali: ropali so cerkve, razdevali samostane, preganjali maš-
nike in menihe; ljudstvo brez pastirjev in pa tudi semtertje be¬
gajoči duhovniki so bili v nevarnosti popolnoma se pogrezniti
v nevednost in razuzdanost. Ob tej žalostni stiski obudi Bog v
rešenje katoliške cerkve v njenem središču — v Rimu — Gre¬
gorija, moža, kterega je kerščanski svet po pravici oslavil s pri¬
devkom „veliki.“

Rojen je bil okoli 1. 540 iz prestare rodovine aniciške. Oče
mu je bil Gordijan, bogat starašina, kteri se po rojstvu sina
Gregorija svetu odpove in stopi v duhovski stan, v kterem umerje
ko regijonarij ali kardinal-dijakon. Tudi mati Silvija se posveti

Božji službi. Ali ona dva zavoljo tega ne opustita, z vso skerb-
nostjo izrejevati sina, kteri ozališan z najlepšimi darovi se po¬
prime v mladosti navadnih govorniških in pravniških učenj in
stopi potem v versto mestne gosposke. Hitro se dviga od stopnje
do stopnje tako, da že s 30. letom doseže čast cesarskega na¬
mestnika ali prefekta v Rimu — najvišega mestnega uradnika.
Opravljal je svojo službo z veliko modrostjo, premetenostjo in
ostro pravičnostjo v popolno zadovoljnost cesarja in rimskega
ljudstva. Ali visokost in sijajnost njegove službe, mogočnost in
oblast, ki jo je imel, občna hvala, ki se mu je dajala, vse
to je žugalo njegovega poprej tako pobožnega duha čedalje bolj
v posvetnost zazibati; toliko s k er bi in opravil ga je tako pre¬
vzemalo, da mu za gojenje pobožnosti in opravljanje duhovnih
vaj nič časa ni ostajalo in da se jame že bati za svoje dušno
zveličanje. Zmešnjave, homatije in sploh žalostni razdori tistih
časov so obudili in netili v njem željo, se iz svetne kolobarnosti,
iz nevarnega vertinja umakniti v samostansko tihoto. Po smerti
očetovi torej se v splošno začudenje vseh odpovč službi in vsemu
posvetnemu blišču, vsej pozemeljski imenitnosti ko prazni niče-
murnosti, poprodd vse svoje bogato in dragoceno hišno orodje,
vso prežalo obleko in oberne skor vse svoje obilno premoženje
za dobrotne namene; na svojih posestvih v Siciliji ustanovi šest
samostanov, sedmega pa (sv. Andreja) v lastni palači v Rimu;
v tega tudi stopi okoli 1. 575 ko ponižen redovnik in se vsega
uda vajam bogoljubnosti, duhovnemu branju, premišljevanju in
molitvi. Ostra spokornost mu napravi bolečino v želodcu, ktera
ga je posebno pekla, ker se enkrat na veliko saboto ni mogel
postiti. Pa pregoreča molitev mu naposled sprosi moč, z druzimi
vred post obhajati. Ali pa ni on s tacim početjem kakor leni
hlapec v evangeliji svoj talent tratno zakopal? Ni ga ne, zakaj
on je mini iskal, da je sam sebe našel, da je razkropljene dušne
moči zopet zedinil in se tako omožatil za novo delo v službi sv.
cerkve. — Ali preveč zaupanja si je bil pri Rimljanih pridobil,
da bi ga bili mogli v tedanjih burnih časih dolgo pogrešati; pa¬
pež Benedikt I. ga pokliče iz tihotne samostanske izbe in ga po¬
stavi za enega izmed sedmerih kardinal-dijakonov, kteri so takrat
zraven vodstva ubožnic veliko se vdeleževali tudi vladanja sv.
cerkve, in njegov naslednik Pelagi II. ga pošlje na. cesarski dvor
v Carigrad. Grregori se p odd z nekoliko redovniki tje v gerŠko
glavno mesto, poterdi papeževe nade, si pridobi prav natančen
spregled v ondašnjih razmerah, si nakloni spoštovanje cesarja
in vseh dvorjanov, cel<5 do papeževega poslanca sumnih gerških
škofov, sklene tudi ob enem blagotne zveze na vse plati in stori
serčno prijateljsko znanje z ravno tam bivajočim škofom Lean-
drom iz Sevile. Posebno imenitno je to, da je očaku Evtihiju
krive nauke, ki je je terdil stran kakovosti naših teles po vsta-

374

jenji, tako poterl, da je očak sam na smertni postelji prijel za
svojo kožo in vpričo cesarja rekel: „Verujem, da bomo vsi v
ravno tem mesu vstali.“ Okoli 1. 585 je nazaj poklican v Rim,
kamor seboj prinese eno roko sv. Andreja in pa glavo sv. Luka.
Strašen viharna morji polomi ladiji kermila in jadrilain jo slednji
trenutek pertf potopiti, da se popotniki že za smert pripravljajo,
ali vendar srečno dospejo do suhega. Pa komaj so na suhem,
hipoma se ladij a pogrezne. To čudno rešenje je sprosila le molitev
sv. Gregorija. V Rimu se sme po milih prošnjah zopet v svoj
ljubi samostan poverniti, kjer ga kmalo za opata izvolijo. Berž
ko ne o tem času vidi enkrat gredč po tergu med sužnjimi, na
prodaj postavljenimi, tudi anglosaksonske dečke in mladenče zale
vitke postave, belkastih las in modrih oči; obdarovani z vsemi
natornimi darovi se mu smilijo ti sužnji v dno serca; ali še veča
žalost ga presune, ko sliši, da njih domovina še spava v temi¬
nah poganstva. „Gorjč,“ on globoko vzdihne, „da ima peklenski
sovražnik še oblast čez ljudi tako zalega obličja!“ Ta njegov
hod čez sužnjiško teržišče pa je bil, čeravno na videz šibak, v
nasledkih pa kaj krepak ndvor za celo rajdo preimetnitnih zgo¬
dovinskih dogodeb. Gregori si izprosi dovoljenje, da sme ko
oznanovavec sv. vere v Anglijo iti in odrine tje z nekoliko re¬
dovniki, ali nejevoljno ljudstvo se vzdigne in prisili papeža, da
neutegoma za Gregorijem pošlje ter mu verniti se zapovč. Mnogo-
in mnogotere može ima cerkev med svojimi služabniki; krepko-
dušne in terdnovoljne odbira previdnost Božja za velika, slabeje
in manj obdarovane za manjša dela ■— Gregori je bil za velike
reči odločen.

2. Novembra 1. 589 napravi v Rimu povodenj Tibere
silno pokončanje in vsled nanesenega mlakužnega blata in raznih
nadlog nastopi kuga, ktera od dne do dne huje razgraja; ni je
bilo visočine, da bi je ne bila dosegla, ne hiše, da bi je ne
bila opuhnila; zrak, ves napojen z mertvaškim duhom in z gnji-
ladnim smradom, je bil strup za ljudi, — povsod gospoduje le
tiho žalovanje in nemo obupanje. Med pervimi, ki je kuga je
zgrabila, je papež Pelagi sam. O tacem strahovitem času mesto
ne more biti brez skerbnega škofa — tedaj izvolijo starašinstvo,
duhovščina in ljudstvo enoglasno opata Gregorija za papeža. Ali
on se brani z vso močjd; piše tudi do cesarja in ga milo prosi,
da naj te volitve ne poterdi; ali mestni predstojnik list prestreže
in ravno nasprotno sporočilo v Carigrad pošlje. V svesti nadi,
da njemu osebno prijazni cesar, kterega sinu je bil Gregori za
kerstnega botra, bode gotovo njegovo prošnjo dopolnil, ostane
v Rimu in dela na vse preterge, da bi obupnemu ljudstvu po¬
moč delil, in je v zaupanji v Boga ohranil; on zbira vernike,
je opominja z iskreno besedo k molitvi, je tolaži z Božjim usmi¬
ljenjem , prosi milosti s solzami in gre v slovesnem sprevodu z

375

znamenjem sv. križa po mestu, preplašenem z mertvaškimi gr<5-
zami. Neko kasneje sporočilo pripoveduje^ „Ko tretji dan dolga
versta milo prosečih pride do groba cesarja Hadrijana, zagleda
Gregori na verhu tega spominka angelja, ki je meč, morivni
meč kuge pobesil in ga potem v mečnico vtaknil. 11  Med tem pride
iz Carigrada poterjenje volitve. Gregor se hoče z begom rešiti,
in ker so pazni Rimljani straže pri mestnih vratih postavili, se
dd v tergovskem košu iz mesta izpeljati, da bi se skril v lesovji
v votlini, dokler bi kdo drugi za papeža izvoljen ne bil. Pa, ko
ga Rimljani iščejo, jim ga svitel žar nad tem skrivališčem raz¬
odene in z nepopisljivim veseljem ga v mesto peljejo.

3. Da se je Gregori tolikanj branil najviše pastirstvo na¬
stopiti, tega nam ne pojasnuje samo njegova nehlinjena poniž¬
nost, ampak tudi tedanje silno težavno stanje rimskega škofa,
ki je bilo res edino le pripravno tudi najpogumniše persi v trepet
pripraviti. Ali ravno tisti papeži, ki so se najstanovitniše bi-anili
zasesti prestol sv. Petra, so tudi svojo nalogo najbolj velevito
spreumeli. Vedeli so presoditi vso neznansko imenitnost svojega
poklica, ki je od Boga nasledniku sv. Petra za vesoljno člove¬
štvo naložen in pretehtovaje svoje šibke človeške moči so zbob-
nčvali pred težo za človeške rame skor nenosljivega bremena.
Ali ravno ta ponižnost jim je, ko so se podali iz pokorščine do
Boga v neogibljivo svojo odmembo, podelila tisto krepost in vzvi¬
šenost duha, s ktero so vesoljni svet obsegali in se potili v hudem
boji duha zoper od vseh plati grozečo zdivjanost, zoper zatiranje
svobode, zoper spodkopavanje čednosti in vere, zoper vsaktere
pregrehe in temote. Med verstjo teh mož pa je Gregori I. eden
najslavniših. Stegnil je svojo mogočno roko čez vse pokrajine
širocega sveta, ki je takrat glede cerkvenih zadev, še bolj pa
gledč političnih ves razmajan v zgolj nerodnostih se žugal raz¬
rušiti, in ga je z veliko moČj<5 zaštarcal na tir, po kterem se
je vse srednje veke vertel. In kako v je bil onodobni svet? Cer¬
kveno rednost dobi Gregori, ko papeštvo nastopi, vso opešano
in zaguljeno. Neprenehoma vojevanje in vojskovanje je bilo Italijo
in druge dežele po Evropi vse v puščo djalo. Samostani so bili
razdjani, učene naprave pokončane, deželski velikaši so si bili
cerkvene dobrine prisvojili ali pa so za denar prodajali škofije
in duhovne službe nevrednim in nesposobnim ljudčm — ob krat¬
kem, splav splošnega divjaštva je bila priderla čez vso Evropo.
Verh tega je bilo poganstvo na Severji in vzhodu še zmeraj močno
in le počasi se je godilo spreobračanje; po zgornji Italiji so
krivoverni Longobardi gospodovali; Španija je stokala pod za-
tiravno oblastjo arijanskih zahodnjih Gotov in po Afriki so Do-
natovci še bolj visoko ko kdaj glavo nosili. Vzhodnja cerkev,
po ustanovljenji novega glavnega mesta Carigrada, podlaga peti
večidel despotičnih carjev, je že rodila v sebi kal gotove razkol-

376

nije, ker so carigrajski škofje pod potuho svetne oblasti zmeraj
pripravljeni bili uporno se obnašati proti namestniku sv. Petra.
Verh tega so še Nestorijani in Evtihijani po vzhodnji cerkvi blo¬
dili. Ali nevarniši kakor ti in vsi drugi nasprotniki sv. cerkve,
tudi poganstvo ž njimi, vstane v začetku 7. stoletja Mohamed,
Arabljan, kovač verske zmesi, ktere spoznovavci so se stezali
od Indije do Gibraltara, in je bil ostra šiba, s ktero je Bog
pregrehe in hudobije kristijanov kaznoval. -—- Vzhodnje-rimska
oblast se je stegovala le po primorskih okrajinah in se brez vedne
pomoči iz Carigrada ni mogla obderžati zoper Longobarde. Rim
s svojim okrožjem je bil v prežalostnem stanu; tergi in vasi so
bili razdjani; polje vse pokončano, dežela ljudi prazna in v pu¬
ščavo spremenjena; oholi Rim sam, enkrat pervak sveta, se je
zgrudil, njegove stavbe in palače so razpadale, starašinstvo je
umiralo, ljudstvo lakote poginjalo. Skerb za Rim je bila skoraj
samemu škofu prepuščena. On je moral denar skup spravljati za
platež vojnim Četam, pri vedni revščini je moral žito zvažati in
v vsaki nadlogi pomočnik biti, zakaj on sam je zamogel vsaj
nekoliko storiti, ker je rimska cerkev imela veliko posestva, cel<5
mesta in vasi ne samo po srednji Italiji, ampak tudi po Neapo-
litanskem, po' Siciliji, Sardiniji, Korziki in drugod. On je bil
odgovoren za vse in vendar se nikjer ni mogel prosto gibati.
Cesarski namestnik Ravenaški (eparh), starašinstvo in pa pred¬
stojnik rimski so ga pri slednji stopinji ovirali s svojo nagaji¬
vostjo. Gerške posadke so znimarno gledale, kako so Longobardi
po deželi ropali in rimske podložnike kakor pse skup zvezane
proč vlačili in Frankom v sužnost prodajali.

4. V tacih okoliščinah prevzame Gregori vladanje sv. cerkve
in poprime se ga s terdno pogumnostjo in popolnoma zatajenjem
samega sebe, da bi spolnil težke dolžnosti in bi bil resnična
podoba gorečega prizadevanja, z besedo in z djanjem blagor
širjajočega cerkvenega poglavarja. Ko so predniki njegovi svoje
bogate dohodke večidel obračali za njihovi časti pristojno dvor-
janstvo, za zidanje in lepšanje cerkev, je on prideržal svojo
priprosto obleko in svoje samostansko življenje in je vzel v službo
in strežbo namesto svetnih le pobožne duhovnike in menihe, s
kterimi se je skupno vadil v učenosti in pobožnosti; zatč pa je
vse potrebne in nadložne podpiral v zares velikanski meri. „Ubozim
se evangeli oznanuje“ — to je Zveličar sam ko znamenje svojega
mesijanskega poslanstva postavil; ubozim evangeli oznanovati,
je s sladko tolažbo okrepčevati, jim ljubeznjivo pomoč deliti, to
je Gregoriju veljalo za pervo in poglavitno dolžnost njegovega
apostoljskega poklica. Kmetijstvo je bilo po rimskih poljanah
zavoljo vednih sovražnikovih roparij vse zanemarjeno in rimsko
prebivavstvo bilo bi brez njegove res kraljeve radodarnosti vsega
hudega konec jemalo. Na tisoče ubozih iz vseh stanov je preje-

377

malo slednji pervi dan mesca iz njegovih založnic mesa in vib,
olja in moke, sira in sočivja, kruha in vina in druzih potrebnih
reči; vsaki dan je poslal na vozčh bolnikom in hromim kuhanih
jedi, zakaj v vsacem oddelku mestnem je imel posebnega oskerb-
nika ubogih, ki je v njegovem imenu dela ljubezni opravljal;
pri svoji mizi je imel dan na dan po dvanajst romarjev ali ptuj-
cev, in med njimi, kakor je hvaležno ljudstvo pripovedovalo,
enkrat Gospoda samega. Gregorijeva milodarna ljubezen pa se
je stegovala tudi v daljne kraje: veliko vojaških jetnikov je od¬
kupil v Siciliji in je tudi škofe opominjal in vnemal za to usmi¬
ljeno delo, če treba tudi cerkvene zlate in sreberne posode po-
prodati; dal je po Galiji saksonske dečke nakupiti in je po sa¬
mostanih izrediti; vstanovil je po več krajih sirotnišnice in šole
ubogih, ki so bile do tistihmal še čisto neznane. — Branil je
prostodušno prebivavce po raznih pokrajinah zoper zatiranje ce¬
sarskih vradnikov in zoper trinoške dvorske naredbe, pa vendar
si je prizadeval hrodje vzhodnjerimske oblasti po Italiji ohraniti.
Longobardom, ki so Rim oblčgali, se je krepko v bran postavil
in je s premetenim možatim pogajanjem mesto dvakrat pogina
otel. Njegove razmere do bizantinskega dvora so se po tacih
okoliščinah prav posebno izolikale; on je pripoznaval sicer naj-
višo oblast cesarjev in jim je skazoval pristojno čast in uklombo;
vendar pa je zlasti ob času sile in potrebe v Rimu se vedel ko
v lastnem  mestu in je ravnal po širocih posestvih rimske cerkve
ko samostojen gospodar in vladar s popolno deželsko oblastjo;
pošiljal je posebne namestnike v mesta, ki so bila rimske cerkve
last in je zahteval od ljudstva natanko pokorščino; dal je sela,
kterim je nevarnost od sovražnika pertila, s terdnjavami zava¬
rovati in je postavil poveljnike, da so je branili, zapovedal pa
je nekemu škofu, da mora ostro čuti, da se noben meščan ne bo
utegoval čuvanju na mestnem obkopu: z eno besedo, terdil si je
djansko vse pravice, ki so jedro tega, kar zdaj imenujemo deželsko
oblast in je takd podlago postavil za poznejo samostojno deželsko
gospostvo rimskih papežev, sicer še brez jasnega zavedanja in hote¬
nja, ampak vendar z živim in resničnim prepričanjem, da brez
njega mora vsa kerščanska olika zginiti in Evropa se pogrezniti v
sirovost in zdivjanost. — Pa ne samo v zemeljskem oziru, tudi
v verskem je Gregori mogočno širil meje oblasti rimskih papežev.
Kakor je varovaje in reševaje stegoval eno roko čez Rim in Italijo,
tako je z eno segal po poganstvu v in krivoverstvu, da bi ju pri¬
peljal v naročje katoliške cerkve. Se zmeraj namreč se je oziralo
njegovo skerbno oko tje čez morje, da bi na daljnem otoku Bri¬
tanskem seme sv. vere zasejal. Pregoreča želja, čverste Anglo-
saksonce za kerščansko vero pridobiti, ni nikdar zginila iz nje¬
govega serca. Ko tedaj on ko poglavar sv. cerkve ne more sam
tje iti, pošlje 1. 596 opata Avguština s 40 tovarši v Britanijo.

Ko pa pridejo v Galijo, jim poprej pogumna serca obrisovana
grozota pred tem divjim ljudstvom in pertečimi nevarnostmi tako
oplaši, da prosijo dovoljenja v Rim se verniti. Gregori pa je
oserči, je ljubo opominjevaje, da naj ne marajo za jezikanje bo¬
ječih ljudi, da naj se ne anajo nevarnosti in truda za Kristusa,
ampak naj se s terdnim zaupanjem v Bogd, apostoljskega dela
lotč. Oni — poslušni — preveslajo morje in oznanujejo evangeli
s tolikanjim vspehom, da je bilo v malo letih že več škofij usta¬
novljenih. Lepa in velika dobrota je, če se ena sama duša k
Bogu pripelje, kaj še le mnogoštevilno ljudstvo! Po svojem trudu
in skerbi, po podpiranji misijonarjev, po svojem oserčevanji, po
deljeni tolažbi in po obljubah, ki jim je je dajal, je Gregori
pravi apostelj Anglije. •— Ce nadalje vidimo, kako je z ljubez-
njivo modrostjo tristoletno, tako terdovratno v  krivoverstvo Do-
natovcev poterl, arijansko krivoverstvo na Španskem s svojim
svetim prijatlom škofom Leandrom pokopal in tudi arijanske
Longobarde, Rimu najhuje sovražnike, po prizadevanji njihove
pobožne kraljice Teodolinde za katoliško vero pridobil; kako je
on k razkolništvu nagnjeno vzhodnjo cerkev med mejami dolžne
pokorščine obderžal, kako je sploh v tako težavnih okoliščinah
cerkveno kermilo vodil, moramo res občudovati čudopolnega
moža, kteri brez zemeljskega orožja toliko sovražnikov ukroti,
in le s krepostjo svojega duha tako velikanske reči doverši. Se
ve da moramo zraven tudi spoznati, da se v vsem tem nepo¬
sredno vladanje Božje previdnosti, ki je papeštvo odločila za
rešivno sidro človeškega rodil, ne da tajiti.

5. Tako tedaj je Gregori z modro sprevidnostjo in s terdno
moČjd cerkev vladal; on pa je bil tudi bistrogleden nadzornik
in natančen čuvaj nad zvestim spolnovanjem cerkvenih postav.
Poln rahle krotkosti in ljubeznjive prizanesljivosti proti krivičnim
je hotel terdovratna serca le z orožjem bratovskega svarjenja
premagati, ali njegova voljna milostivost se nikdar ni sprevergla
v slabotno mehkoto; zoper razvade in napake se je uperi tak6,
da je celd škofe odstavil in je kaznoval po postavah; neutrud¬
ljivo je zatiral simonijo, ktera je s povzdigovanjem nesposobnih
in nevrednih oseb do cerkvenih služeb vso postavnost in nravnost
pokončevala, pisal je torej list na list do frankovskih in bur¬
gundskih kraljev, ki so kupčevanje s cerkvenimi službami pod¬
pirali; tudi po Galiji in po Španskem je velel cerkvene zbore
obhajati, da se je cerkev te škodljive nesnage očistila. Veliko
skerbnost je obračal tudi na samostane, v ktere se je bilo po
tistodobnih zmešnjavah mnogo duhovnih nerodnosti vrinilo; dal
jim je izverstna vodila stran sprejemanja in poskušanja novincev
in je je varoval presilnega škofovega oblastovanja; ostro je na¬
ročal redovnikom Čistoto življenja in zvesto spolnovanje redovnih
pravil: bil je on, kakor so ga tudi imenovali — oče menihov.

879

Neumerljive zasluge si je pridobil Gregori z vredenjem cerkvene
liturgije ali obrednije in pa z zboljšanjem cerkvenega petja. V
vseh bistevnih delih pri obhajanji daritve sv. maše se v6, da so
se cerkve po vzhodu in zahodu vjemale, v nebistevnih običajih
in molitvah pa je bilo posamnim cerkvam bolj prosto se gibati
pripuščeno. V teku stoletij pa se je obred obhajanja službe Božje
iz živega duha kerščanstva sam od sebe razvijal in se poleg raz¬
ličnosti vernega življenja ter poleg časa in kraja tudi razno¬
tero izoblikal, da je skor vsako kerščansko ljudstvo in vsako
veče cerkveno okrožje se ravnalo po posebnem redu in je po
posebnih običajih službo Božjo obhajalo. Se dandanašnji dovoli
cerkev vzhodnjim občinam in celd posamnim cerkvam po zahodu
v nebistevnih delih kakove posebnosti v liturgiji. Tedaj pa, ko
je bilo kerščanstvo po zahodnjih deželah terdno se vkoreninilo,
je zahtevala edinost vere tudi edinost v vnanjih oblikah bogo¬
častja. Gregori se poprime tega imenitnega dela; on pregleda in
presodi vse molitve, sveta opravila, simbole in obrede posamnih
cerkvd, da bi, kar je živa vera in goreča pobožnost prejšnjih
časov resnično lepega, častitega, spodbudnega vpeljala, prideržal
in zakonito zaterdil, nasproti pa vse nepristojno, kazivno, sirovo
iztrebil in zaterl. Tako je bila služba Božja obogatena z lepimi,
pomenljivimi obredi in jej vstvarjena častitosijajna oblika, ki se
je skor po vsem dosihdob ohranila. V povzdigo in vnemo pobož¬
nosti vpelje Gregori tudi ginljivo cerkveno petje, ki se še dan¬
današnji po njem imenuje. On velja za očeta koralnega petja.
Tudi v tem oziru se njegove zasluge ne morejo preceniti. Pri¬
poveduje se, da, ko gre enkrat po tergu v Boga ves zamaknjen,
sliši angelje veselo alelujo peti; berž hiti domii, zapiše petje na
note, in tako je to resnično nebeško petje prišlo v posest ka¬
toliške cerkve. Njegova delavnost je bila čudovita; obsegala je
vse, karkoli se je dotikalo okrožja njegovega poklica; za-nj je
bilo vsako opravilo enako važno in imenitno; z ravno tisto res¬
nobo, s ktero je obravnoval zadeve vesoljne cerkve, je podučeval
tudi dečke v cerkvenem petji in je verdeval tudi svoje gospo¬
darske reči — mnogo listov do oskerbnikov posestev spričuje,
da mu je bilo gospodarstvo po njegovih posestvih mar tudi do
najmanjših posameznosti. — Enako ni razumeti, kako je on pri
toliko vsakoverstnih opravilih še utegnil toliko izverstnega spi¬
sati. Za dušne pastirje je spisal neprecenljivo knjigo od dolžnosti
pastirjev; listov je spisal čez osem sto, ki so prava zakladnica
za cerkev, pa tudi za tedanjo vesoljno zgodovino, ktere središče
je bil on sam. Ko nravoslovec je on med očeti pervak. Njegove
homilije spričujejo, da je imel najveČe pridigarske darove: Raz¬
umljivost, priprostost in priserčnost. Vsi njegovi spisi so po
verski plati prav natanki. Tudi besedo Božjo je z veseljem ozna-
noval. — Poglavitni znaki v značaji sv. Gregorija so: ljubezen,

380

krepost, ponižnost. Imel je sam sebe za poslednjega umerljivega
Adamovega otroka, kteremu kazni vredna mlačnost ne pusti
po potu popolnosti napredovati. Živo občutenje slabotnosti je
budilo v njem enako živo željo, da bi bil zmeraj svojih napak
opominovan in veljal mu je tisti za najboljšega prijatla, kteri
ga jih je odkritoserčno opomnil. Slednja hvala torej ga je živo
pekla. Ko se jame očak Ivan Carigrajski misleč, da Rim je po
prihrumenji Longobardov že pokončan, ekumenskega ali občnega
očaka nazivati, ustavi se Gregori tej derzoviti oholosti in ga svari
po poslancu in po listih; ali ker vse to nič ne pomaga, se Gre¬
gori v živi zavesti, kaj da bi moral biti, imenuje „služabnika
služabnikov Božjih 11 , in ta ponižni naslov so vsi naslednji pa¬
peži prideržali.

Poslednja leta velevitega škofa so bila zgolj boj s telesnimi
bolečinami. Redkokrat se je mogel s postelje dvigniti, in vendar
je zmeraj narekoval liste na vse plati. Sklenil je 12. sušca 604.1.
in njegov grob je v cerkvi sv. Petra. Enkrat je bil srebern krož¬
nik, edino kar je premogel, podaril revnemu brodolomniku;
tega je zdaj našel v nebeškem kraljestvu — zlato krono zveli¬
čanja na njem.

On je poslednji četverih velicih latinskih cerkvenih učeni¬
kov (magni cloctores); njegovi spisi, ki se svetijo po vseh knji¬
garnah, njegove mašne bukve, ki so po vseh altarjih, oznanujejo
glasno zasluge Gregorija včlicega. Dijakon Gregori, njegov po¬
sebni ljubljenec, sporočuje, da je večkrat videl sv. Duha nad
glavo Gregorijevo, ko je svoje izverstne spise izdeloval, v po¬
dobi belega goloba.

Obraz: v papeževem ornatu z bukvami in s peresom v roki, golob
pa mu na uho besede narekva.

Še od ljubezni.

»IT 0  j e  moja zapoved, da se med seboj ljubite, kakor sem jaz vas
ljubil^ je Kristus rekel. Kristijan, dobro si zapomni to. In kakošna je
bila ljubezen Kristusova, po kteri se je sv. Gregori vsega izolikal? Ona je
imela posebno tri lastnosti: bila je pohlevna, dobrotljiva, splošna.
In takova mora tudi naša ljubezen biti, ako hočemo od druzih, in zlasti
od svojih podložnih ljubljeni biti.

1. Ljubezen Jezusova je bila pohlevna.  Pohlevnost se je razodevala
v vsem njegovem vnanjem obnašanji. Koliko pač mu ni bilo od neje¬
vernih in terdovratnih Judov preterpevati, kterim je svoje Božje resnice
oznanoval! Pa kako prijazno in ljubeznjivo se je proti njim obnašal, da
bi je pridobil. Koliko zaničevanja, koliko krivice je on prenesel in se
nič ni pritožil! Koliko upora, koliko ugovora! Ali si ti kdaj kaj tacega
od svojih terpel? Kdo so bili njegovi aposteljni? Ubogi ribiči, ljudje brez
izreje, brez olike, brez razumnosti. Koliko truda mu je prizadelo njihovo
podučevanje! Kako okorni, svojeglavni so bili! Kolikokrat jim je moral

381

ene in tiste resnice ponoviti. Večkrat so. se med seboj prepirali in on je
je potolažil. Skazoval jim je vso ljubeznjivost, čeravno so mu napravljali
nejevoljo in stud. Po pravici torej mogel je reči: „Učite se od mene; zakaj
jaz sem pohleven in ponižen iz serca." Ali si se učil ti od svojega ne¬
beškega Učenika, slabosti druzih prenašati, ker morajo tudi oni s tvojimi
poterpeti? Ali ni krivično zahtevati, da naj tebi  v brez števila rečeh
prizanese, ko jim ti v nobeni nočeš? Njihove slabe lastnosti naj ti slu¬
žijo, da svojo ljubezen očistiš in popolnoma storiš. Ko bi ti bilo le z
angelji občevati, bila bi tvoja ljubezen in pohlevnost brez zasluženja. Ali
tebi je živeti z napačnimi in pregrešnimi ljudmi, kakoršen si tudi ti, in
tedaj se ti ni za nič druzega prizadevati, kakor kolikor mogoče v miru
in sloščini ž njimi bivati. „Blagor krotkim, ker bodo zemljo posedli," to
je, vseh serca si bodo pridobivali. Ali si izmed teh? Kolikrat si bliž¬
njemu namesti skazovanja prijazne poterpežljivosti le svoje zaničevanje in
svojo ošabnost dal občutiti!. In kaj si s tem pridobil?- Le nasprotno za¬
ničevanje, sovraštvo in še večo jezo.

2. Ljubezen Jezusova je bila dobrotljiva.  „Hodil je po mestih in
tergih in je slednjemu dobro storil," ker je hudiče izganjal, žalostne to¬
lažil, vsakoverstne bolnike in hrome ozdravljal, mertve obujal, lačne na-
sitoval, kraljestvo Božje oznanoval in vedno se trudil za zveličanje duš.
Ti sicer ne moreš, kakor Jezus, čudežev delati; ali vendar zamoreš po
njegovem in po zgledu sv. Gregorija druga usmiljena dela po svoji moči
spolriovati. Ali pa nisi ti ena izmed tistih znimarnih duš, ktere le na
lastno zložnost mislijo, za potrebe druzih pa se nič ne zmenijo? Ako si
posebno vsled svojega stanu dolžen, drugim pomagati, za-nje skerbeti, kako
spolnuješ to dolžnost? In če jo, ali jo spolnuješ spodobno in iz serca? Ali
imaš saj toliko ljubezni za-nje, da jim želiš dobro, kteregajim podeliti ne
moreš? Ali imaš toliko ljubezni do njih, da se veseliš dobrega, ktero se
jim prigodi? Imaš toliko ljubezni, da se ti v nesreči smilijo, da je tolažiš,
jim bolečine olajšuješ? V rečeh, ki tebe zadevajo, grozno širiš dolžnosti
ljubezni, ktere naj se proti tebi spolnujejo, v oziru druzih pa ti je vse te¬
žavno. Ne da bi jim dobro skazoval, ki je v tvoji moči, morda jim še
od druzih skazovano zavidaš in bi je rad ubranil. Ne da bo jim celo v
tacih reččh z dobrotljivo roko pomagal, v kterih te nobena.posebna dolž¬
nost ne veže — kako te še s težkoma stane, jim to storiti, k čemur te
naganja dolžnost tvojega stanu. Ne da bi jim britkosti in nadloge olaj¬
ševal, imaš morda celč hudobno veselje nad njimi ali ti sam si jih kriv.
Ne da bi po zgledu sv. Gregorija tudi proti vnanjim revežem in stiskanim
milodarnega se skazoval, celč morda zanemarjaš domače, ženo, otroke,
družino in revne sorodnike. Gorje, gorje tebi, ako ti bo Kristus z ravno
to mero meril!

3. Ljubezen Kristusova je bila splošna,  ona je obsegala vse ljudi.
Judje in pogani, visoki in nizki, bogati in revni, prijatli in sovražniki
so vživali enako njegovo ljubezen, enako podučevanje, enako pomoč dušno
in telesno. Tudi v tem ga je sv. Gregori nasledoval. — Kalcošna je pa
tvoja ljubezen? Proti visocim in bogatim si morda kaj postrežen in za¬
pravljaš s slastnimi gostijami vse svoje premoženje, ubogi Lazar pa mora
pred tvojimi durmi glada umirati. —Kako  se obnašaš proti sovražnikom?
Oh! mesto je ljubiti, jim dobro storiti, za-nje moliti, se morda kulta v
tebi nepotolažljiv gnjev; jim morda želiš in privoščiš vse hudo. „Zakaj
ako tiste ljubite, ki vas ljubijo, kakošno plačilo boste imeli? Ali ne de¬
lajo tega tudi cestninarji?" Kako se obnašaš proti nejevernim, n. pr.
proti Judom? Misliš, da ne grešiš, če jim kaj hudega storiš, in pravice
človeške vrednosti z nogami teptaš? Ali ne zasluži Jud tvoje ljubezni?

382

Ali ni tudi on človek? Ali ni Kristus tega zapovedal? Vedi, da bo Bog
slednjo hudobijo, slednjo krivico nejevernemu storjeno, grozno kaznoval.
Le zmoto smemo sovražiti, zmotenega pa ne. Ljubi torej vsacega človeka,
kakor sam sebe.

Molitev.

O Bog, kteri si duši svojega služabnika Gregorija dal plačilo več¬
nega zveličanja, dodeli milostivo, da mi, kteri zdihujemo pod težo grehov,
bomo po njegovi priprošnji rešeni. Po Jezusu Kristusu, Gospodu našem.
Amen.

15. Sušeč ali marec.

Sv. Evfrazija, devica.

f , ljuba žena, da življenje, bogastvo in veselje tega sveta
visoko ceniti, zakaj v osemdesetih letih je človeško živ¬
ljenje dokončano. Pravo in stanovitno bogastvo čaka le
bogaboječega v nebesih in sami bi se ga oropali, ko bi za po-
zemeljske reči preveč skerbeli, le po njih hlepeli in oslepljeni
od časnih dobrin svoje kratke dnove le v slastnem radovanji za-
tratili, za svojo neumerljivo dušo pa nič veselja v nebesih pri¬
pravljali. Tako je govoril svoji ženi Antigon, prav imeniten in
zavoljo svoje učenosti in pobožnosti visoko spoštovan mož, ki je
velečastno službo opravljal na dvoru cesarja Teodozija včlicega,
s kterim je bil tudi v bližnjem rodu. Stopil je bil v zakon z
Evfrazijo, ki mu je bila verstnica po plemstvu in po čednostih.
Bog je bil blagoslovil njun zakon s hčerko, ki je bila kerščena
na materno ime, in ta je, ktere god sv. cerkev na današnji dan
obhaja. Pobožni starši zahvalijo Boga za to znamenje njegove
ljubezni in obljubijo to dete le za nebesa izrediti. Potem se pa
Antigon in Evfrazija zavežeta zanaprej v zakonski zderžljivosti
živeti. Za Evfrazijo, svojega edinega otroka, skerbita z vso lju¬
beznijo. Skušnja uči, da redkokrat gre izreja enega samega
otroka po sreči; kajti starši, oslepljeni od prevelike ljubezni in
skerbnosti, ne ravnajo s potrebno resnobo in spodobno ostrostjo
in tako edinega rojenca nevedoma zmehkužijo. Pa Antigon in
Evfrazija sta poznala pravo ljubezen, ktera ravno zatd, ker ljubi,
zahteva natanko pokorščino in tudi šibe ne varuje , kedar mora
peti. V tej modri ljubezni sta izrejevala otroka svojega in sta nje¬
govo serce zblaževala, da mu naj Bog bode vse.

383

2. Komaj je Evfrazija eno leto stara, ko njenega očeta
smert pravičnik v boljši svet preseli. Mlado in zalo vdovo ho¬
čejo v drugi zakon pregovoriti, ali ona ne mara za nobeno ta-
kovo ponudbo. S solzami priporoči ona hčerko cesarju in cesarici
ter ju prosi, naj jej bosta onadva namesto očeta in matere. Kmalo
potem jej svetuje cesar, naj hčerko zaroči s sinom bogatega sta-
rašina, kar se tudi zgodi. Pa bivanje v hrumečem Carigradu je
vdovi čedalje bolj zoperno, ker so jo vedna radovanja v njenih
opravilih motila. Zatorej skrivej zapusti prestolno mesto in gre
s hčerko v Egipet, kjer je imela velika posestva. Ko po tej po
zgodovini svoji in po spominkih čudopolni deželi popotuje, pride
do ženskega samostana, ki jo je posebno zanimival. Prebivalo
je v njem 130 devic, ktere so s svojim pobožnim življenjem vso
okolico oblaževale. Zelišče in sočivje je bila njih hrana, ki so
jo vživale brez najmanjše začimbe in sicer še le po solnčnem
zatonu. Več njih je tudi po dva, tri dni prebilo brez vse jedf.
Njih obleka je bila narejena iz nekake debele in rezne rašovine,
njih postelja so bila žimnata spokorna vreča, na gola tla poger-
njena. Z ročnimi deli so se pečale tiste proste ure, ki so jim
od pobožnih vaj ostajale. Terpljenje in bolečine so prenašale z
nebeško poterpežljivostjo in so celd Gospoda za-nje hvalile kot
za znamenje njegovega usmiljenja. Preblag duh ljubezni, poniž¬
nosti in veselosti je je polnil, pa tudi pregreval vse, kterikoli so
se jim bližali. Materi sv. Evfrazije močno dopade življenje teh
redovnic in je večkrat obišče. Velika revščina, ki je bila po
samostanu videti, gine pobožno vdovo; ponudi jim torej vsako¬
letno obilno priklado in sicer s tem edinim pristavkom, da bi
za njenega ranjcega moža molile. Toda vikša jej odgovori v imenu
vse družbe: „Me smo se odpovedale vsem dobrinam in zložno-
stim sveta, da bi si kraljestvo Božje kupile. Me smo ubožne,
in hočemo v uboštvu tudi umreti. 14  Noče torej od Evfrazije nič
sprejeti, razun nekaj olja za svetilko v molitevnici in nekaj ka¬
dila za službo Božjo.

3. Še bolj ko materi se hčerki priljubi samostan in pri¬

jazne pobožne nune. Ko se enkrat mati ž njo do večera v sa¬
mostanu pomudi in se hoče na dom verniti, reče jej Evfrazija
z otroško odkritoserčnostjo , da se noče nič več od teh nun lo¬
čiti. Vikša jej dopoveduje, da na tem kraji ne more nikdar no¬
bena ostati, razun ktera se z Gospodom zaroči v vednem devištvu.
Tedaj objame deklica, kakor od Duha Božjega navdušena, z
obema rokama podobo Križanega in glasno reče: „Tedaj se

zaročujem za vekomaj s svojim Zveličarjem in želim v tem sa¬
mostanu kot Čist dar živeti in umreti. 44  Vikša gleda ginjena na
pobožno deklico in jej popisuje z zgovorno besedo vso trudopol-
nost, vedno zatajevanje, in hude boje, ki je samostansko življenje
naklada, in da so za-nje zavoljo nježne starosti še prešibke njene

384

I

moči. Ali Evfrazija se ne da ostrašiti in ponovi toliko milejše
in terdnejše svojo prošnjo. Mater vso osupne ta nanagloma sklep
njene hčerke. Ali ona dobro čuti, da on ni izvirek otročje lah¬
komiselnosti , ampak da je navdihnjen od sv. Duha. Zatorej
se udd vso v voljo Božjo in daruje Zveličarju najljubše, kar
je imela na zemlji. Pelje torej Evfrazijo tje pred podobo Kri¬
žanega in moli s povzdignjenima rokama: „Vzemi, o Gospod,

to dete v svoje varstvo, saj ljubi in išče le tebe, le tebi samemu
se priporoča. 11  Potem se oberne h hčerki rekoč: ,,Naj te Go¬
spod, ki je postavil gore na neomajljive podlage, poterdi vselej
v strahu svojega sv. imena. 11  Izgovorivša, izroči hčerko vikši in
zapusti plakaje samostan, da bi tudi sama sebe v molitvi in za¬
tajevanji Bogu darovala. Pred smertjo, ki jo nekaj let po tej
dogodbi prehiti, pokliče Evfrazijo k smertni postelji in jej d ti
še nekoliko blazih naukov. „Boj se Boga, *noja hči! spoštuj
svoje sestre, in imej se za njih služabnico. Nikdar ne misli, kar
si bila v oččh svetd in nikar sama pri sebi ne rekaj, da si ce¬
sarske kervl. Bodi ponižna in revna na zemlji, da boš zaslužila,
slave in zakladov nebeških deležna biti.“ S temi besedami zaspi
zvesta mati sladko in mirno. Gerška cerkev časti njo in njenega
moža Antigona kot svetnika in obhaja njun spomin 11. januarja.

4. Evfrazija je že od pervega svojega sprejetja v samostan
kazala tako gorečnost, da so se jej vse čudile. Njena razumnost
je visoko segala čez njena leta in zdelo se je, kakor bi bil Bog
tako nježno deklico izvolil v očiten dokaz, da se tudi v taki
mladosti zamore pobožno in sveto živeti. Nobeno opravilo ni bilo
za njo premalično, nobeno delo prezaničljivo. Cedila je sobe, po¬
stiljala, nosila derva in vodo v kuhinjo in vse je opravljala s
toliko ročnostjo, kakor bi bila le za strežbo rojena. Zraven dela
se je podajala v iskreno molitev, kolikor jej je pokorščina dovo¬
lila. Ko dvanajsto leto doseže, jč enkrat samo na dan, časi se
pa tudi po dva, tri dni jedi čisto zderžf. Tako bogato z gna-.
dami obdarovana duša brez terpljenja in skušenj ne more biti.
Sovražnik vsega dobrega jo poskuša večkrat v gorečnosti ovi¬
rati. Ali ona premaga z molitvijo in čuječnostjo njegova nečista
navdajanja, posebno pa z odkritoserčnostjo, s ktero te skušnjave
in boje vikšej razodevlje. Ta dobro znana z notranjimi poti jo
tolaži, ter jej ^povč pripomočke, kako naj si te skušnje celd v ko¬
rist oberne. Časi jej naloži težavne in ponižne vaje, da bi jo
čedalje bolj od nje same odločila in takd dušo njeno za sprejem
še večih milost pripravno storila. Pokorščina zdražena z drugim
telesnim pokorjenjem jej pripomore do popolnoma zmage nad
satanom, ki jej ni dalje nadlege delal.

5. Ko Evfrazija zrelo to let doseže, da bi zamogla v za¬
konsko zvezo stopiti, opomni jo cesar Teodozi obljube od njenih
staršev storjene ter jej veli, v Carigrad verniti in zaročiti se z

385

namenjenim ženinom, kteri ima vse, kar zamore zakon srečen
storiti, mladost in lepoto, čednost in plemstvo, bogastvo in mi¬
lost cesarjevo, ktera ga bo še više  povzdignila. Devica, ki je
bila že našla njega, kterega njena duša ljubi, brez pomisleka
odpiše: „Ali bi pač hotel ti, nepremagljivi cesar, kteri veš, kako
sem svojemu Zveličarju obljubila v vednem devištvu živeti, da
bi svojo obljubo prelomila in se navezala na umerljivega Člo¬
veka, kteri bo kmalo červov jed? Jaz sem last Kristusova in se
ne morem druzemu izročevati. Prosim te torej po prijaznosti, s
ktero si moje starše počastil, da dobrine meni zapuščene razdeliš
ubogim, sirotam in cerkvam, vse sužnje moje hiše oprostiš, in
najemnikom mojih posestev vse dolgove izbrišeš, da bom, rešena
vseh časnih skerbi, mogla Bogu brez ovire služiti. Moli zd-me
k Gospodu, da me vselej njega vredno stori. Enake milosti pro¬
sim tudi cesarice, tvoje žene.“ Teodozi, beroč ta list, ne more
solz uderžati; tudi ginjeni svetovavci enoglasno zakličejo: ,,Res¬
nično vredna hči Antigona inEvfrazije! Ona dela čast plemeniti
kervi, ki se po njenih žilah pretaka — ona je sveta veja svetega
debla. 11  Cesar njeno voljo vso dopolni. S tem je Evfrazija po¬
slednjo vez s svetom pretergala, in je bila najzvesteja nevesta
Zveličarjeva, kterega se je z najpopolnišo ljubeznijo čistega, kre¬
postnega serca oklenila. In Gospod jo je obdaroval s čudovitimi
gnadami. Enkrat prineso v samostan gluhonemega in hromega
dečka in bridkosti polna mati prosi pobožno družbo z molitvijo
terpina nebeški milosti priporočevati. Po povelji vikše vzame
Evfrazija nesrečnega dečka v naročje, stori nad njim znamenje
sv. križa in reče: „Sinček moj! On, ki te je vstvaril, naj te tudi
ozdravi. 1.  In v tem trenutku je deček ozdravljen. Tudi drugim
bolnikom se je po njeni molitvi zdravje povernilo, zlasti mo¬
gočna pa je bila njena oblast nad hudobnimi duhovi. — Ko
Evfrazija v trideseto leto stopi, razodene Bog vikši v prikazni
bližnji konec svetnice ter jej pokaže krono slave, ki je zvesti slu¬
žabnici Kristusovi v nebesih pripravljena. Vikša, žalostna zgube
tacega bisera družbe, si komaj upa sestram jo naznaniti. Tudi
Evfrazija se v začetku prestraši te prikazni, toda ne zavoljo na¬
povedane smerti, ampak ker je v svoji ponižnosti mislila, da se
za svoje grehe še ni dovolj spokorila. Ali v zaupanji v usmi¬
ljenje Božje in zasluženje Jezusovo vsa udana zakliče: ,,Zgodi
se volja Gospodova!“ Res jo strese kmalo huda merzlica, ki jej
berzotno popije vse telesne moči. Umerla je 13. marca 410. 1.
Julija, njena učenica v samostanskih vajah in pa vikša sama
jo prosite pred smertjo, naj moli pri Bogu, da bi kmalo za njo
prišle. Evfrazija obljubi in čez malo tednov se obe preselite v
boljšo večnost ter pokopljete na strani svetnice.

Življenje svetnikov in svetnic božjih. I. zv.

‘25

386

Od skušnjav.

i.

»IBlagor človeku, kteri preterpi skušnjavo; kajti skušen bo prejel
krono življenja, ki jo je Bog tistim obljubil, ki ga ljubijo/' (Jak. 1, 12).
Po ponižni prošnji: „Odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo
svojim dolžnikom," nas uči Jezus govoriti: „In nas ne vpelji v skušnjavo".
Kaj bi nam namreč pomagalo, ko bi nam Bog stare grebe odpustil, in
bi se potem zopet v nove pogreznili? Kaj bi nam koristilo, greha se oči¬
stiti, ko bi se na novo ž njim omadeževali? Sicer skušnjava sama na sebi
ni greh, ampak le vabljenje in zapeljevanje v greh. Kdor se tedaj greha
boji, ta se mora bati tudi skušnjave, ktera sprideno našo natoro tako
lahko v greh potegne. Zatorej tedaj mili klic otroškega strahu in poniž¬
nosti: „]Slas ne vpelji v skušnjavo!" Verh tega pa ni prezreti različnosti
skušnjav. So namreč nektere skušnjave potrebne in koristne,  te Bog
v naš blagor pripusti. Cern hujši je boj, tem slavnejša je zmaga, tolikanj
lepša krona. Pa to ne velja samo od devic, ampak od slednjega kristijana.
Pravi pa nadalje sv. Jakob (1, 13.): „Nikdo, ko je skušan, ne rekaj, da
Bog skuša; zakaj Bog se ne da skušati v hudo, in tudi nikogar ne skuša,"
to je, Bog, bistevna in najviša svetost, je prost, ne samo greha in slednje
sence greha, ampak tudi slednje mogočosti greha in napeljevanja va-nj.
Kakor on sam ne more v greh zapeljevan biti, tako tudi on drugih v greh
ne draži, ker v sebi in v druzih noče hudega, ampak le dobro. Ali ker dobro
hoče, hudo pripusti, ker proste stvari morejo le takrat dobre biti, kedar
jim je mogoče, tudi hudim biti, zato tudi Bog skušnjave pripusti, to je,
zapeljevanja v hudo,  ne da bi človek grešil, ampak da bi s premagova¬
njem skušnjav se v čednosti vadil in vterdil. Zavoljo tega je Bog dovolil
satanu, da je skušal poterpežljivost Jobovo, in ga vdaril z mnogo nadlo¬
gami, nesrečami in z boleznijo; in kako slavito je mož ta boj prestal,
tako da je vse čase zgled vsem terpinom! •—'Zavoljo tega je Bog pripustil,
da so bili Judje ob času grozovitega Antijoha ne samo zapeljevani, ampak
celo z mukami siljeni, prelomiti Mojzesovo postavo in oskruniti verske
običaje; in kako sijajno se je pokazala vestnost in bogaboječnost sedega
Eleazarja, kteri prepovedanega mesa tudi skrivej ni hotel jesti, da bi
druzih ne pohujšal in Boga, ki vse vidi, ne razžalil! — Zat6 je Bog pri¬
pustil, da so bili trije mladenči, kteri kipa Nabuhodonozorjevega niso hoteli
moliti, živi v gorečo peč verženi; in kako slavito so iz nje izšli, ne samo
brez vse kvari na telesu, ampak tudi ko častite priče vere, za ktero so
hoteli svojo življenje darovati! — Kdo torej bi se stran skušnjave pritoževal,
ktera čednosti v toliko rast pripravi, jim toliki svit deli? In če se je to
zgodilo že v starem zakonu, kdo bi dvotnil, da v novem zakonu, v za¬
konu gnade, ne more lože in goto vej ši biti skušnjavo premagati? Z natanko
besedo uči sv. Pavel, da Bog je zvest, ki nas ne bo pustil skušati bolj,
kakor premoremo, temuč bo storil tudi s skušnjavo izid, da jo zmagamo
(1. Kor. 10, 13.) — Da bi le s to gnado tudi pridno delali. Hud je časi
boj, ali zmaga je zmeraj mogoča; silen je napad sovražnikov, ali še moč¬
nejša jo gnada Božja; slabo je meso, ali veliko premore terdna volja v
zvezi z gnado Božjo. Nikdo ne rekaj: Ne morem;  zakaj s tem onečasti
Boga, kakor bi Bog ne bil tako močen k dobremu, kakor hudič k hu¬
demu; onečasti samega sebe, kakor bi ne imel proste volje, ampak bi bil
kakor klada, ktero hudič lastnovoljno semtertje premetava. Mar recimo:
Hočem;  hočem Bogu služiti; nočem grešiti; in pekel se bo tresel, in

387

naša duša se bo okrepčala in gnada bo zmagala. Boja se ne moremo vselej
ogniti; kajti, kdor bi hotel vsem skušnjavam umakniti se, moral bi umer-
ljivo meso sleči in s sveta pobegniti; da nas pa skušnjava ne bo prema¬
gala, tega smemo svesti biti, če se pogumno do konca bojujemo in zato
so nam skušnjave potrebne in koristne.

Molitev.

O Bog! kteri si sv. Evfrazijo od zgodnje mladosti vodil po potu
čednosti, dodeli tudi nam po njeni priprošnji gnado, da bomo z veseljem
po potih tvojih zapovedi hodili. Po Kristusu Jezusu Gospodu našem. Amen.


14. Sušeč ali marec.

Sv. Matilda, kraljica.

DJfeperčno ženo, kdo bo našel? Cez to, kar je iz daljnega in
od zadnjih pokrajin, je njena cena. Zanese se na-njo serce
njenega moža. Dela mu dobro in ne hudega vse dni svo¬
jega življenja. Poišče volne in prediva in dela s svetom svojih
rok. Se ponoči vstane, in dd brešno svojim domačim in delo

svojim deklam. Stegne
x  roko po koželji in njeni

persti primejo vreteno.
Svojo roko odpre ubo¬
gemu in svoje dlani pro-
stre potrebnemu. Moč in
lepota je njeno oblačilo
in smejala se bo poslednji
dan. Svoja usta odpira
modrosti in postava mi¬
losti je na njenem jezi¬
ku. Pregleduje pota svo¬
je hiše in ne j 6 lena kru¬
ha. Lažnjiva je lepota in
prazna je berhkota; žena,
ktera se Gospoda boji,
ona bo hvaljena.“ Te be¬
sede v bukvah Salomonovih pripovesti (31.) se popolnoma pri¬
legajo kraljici in svetnici, ktere god ta dan obhajamo.

Matilda je bila hči grofa Teodorika Ringelhajmskega, iz
rodu po svojih silnih bojih s Karolom veličini znanega sakson-

25 *

IMA,

388

skega vojvoda Vitekinda in pa grofinje Rajnhilde, kralj e vi cin e
danske. Njeni starši so jej hoteli prav kerščansko izrejo oskerbeti,
zatorej jo pošljejo v ženski samostan Herfordski, kjer je bila
pod modrim vodstvom svoje stare matere, opatinje tam, v po¬
božni tihoti v vsej čednosti in ljubeznjivosti izolikana. Oton, voj¬
voda Saksonski, sliši od Matildine lepote in nravne obnaše in
jo želi svojemu sinu Henriku v zakon. Da bi se prepričal res¬
nice slovenja, pošlje učenika Henrikovega v samostan, da bi
skrivej opazoval Matildino djanje in ravnanje, kar se mu s pri-
pomočjd nun tudi pogodi. Tedaj jo pride Henrik sam s sijajnim
spremstvom snubit; bil je postaren mladeneč, ki je že mnogo¬
krat pokazal svojo hrabrost in pogumnost; starši so zadovoljni
s to častno ponudbo in poroka se obhaja 1. 913. Sklenila sta
to zvezo z vzajemnim nagnjenjem, in jo zaterdila z molitvijo in
blagoslovom Božjim, zatorej je bil njun zakon prav srečen.

2. Po smerti Konrada I. izvolijo nemški knezi Henrika za
kralja (919); toda svit te častf ne prevzame Matilde, ampak jej
posvčti le ničemurnost in ničnost pozemeljske visokosti; kolikor
više je stala pred ljudmi, toliko bolj se je poniževala pred Bo¬
gom. S svojim možem, kteremu glede Čverste desnice na lovu
in v boji, glede postavnega obnašanja in nehlinjene pobožnosti
med tedanjimi nemškimi knezi ni bilo verstnika, je živela v sladki
slogi, bila je ž njim enega serca in enega duha. Razvijala je v
njegovem občevanji vse zaklade svoje blage duše, vso svojo
nježno, milobno berhkoto; vedrila in sladila je njegovo življenje,
lajšala njegovo skerbi polno serce, pokojila s svojim priserčnim
vedenjem njegovega časi burovitega duha; nikoli ni segala v
vladna opravila, nikoli ne vrivala svojega mnenja in svčta. Le
eno pravico je za-se zahtevala, pravico, priprošnjo vložiti za
milost in odpuščenje; to je terdila pri slednji priložnosti, ali če
jej kralj pri svoji strogi pravičnosti ni mogel je dopolniti, se ni
zavoljo tega razvihtevala; ona je gnanju svojega serca zadostila,
on naj potem stori poleg veleve svoje vesti. Njun zakon je bil
blagoslovljen s tremi sinovi in z dvema hčerama; s preserčno
materno skerbnostjo je je gojila in si prizadevala njihovega duha
in njihova serca likati in vnemati za otroško ljubezen do Boga
in do serčne dobrovoljnosti proti ljudem. Med tem, ko je kralj *
zmagavno orožje sukal po deželah sovražnikov, odtergane po¬
krajine nazaj pridobival, sovražne narode na Severji svoji oblasti
uklanjal in požigavne trume ogerske nazaj podil, je vladala Ma¬
tilda ko angelj mini v domačem krogu, oblačila in nasitovala
uboge in je učila tudi v uboštvu bogatim biti po udanosti v voljo
Gospodovo; obiskovala in tolažila je bolnike ter obračala njih
oči na terpečega in umirajočega Zveličarja na križu; reševala je
jetnike verig ali jim vsaj je olajševala ter je opominjala z res¬
nično pokoro spone pregreh razklepati.

389

3. Tri in dvajset let je Matilda srečo ljubezni okušala, pa
tedaj tudi njeno grenko želo občuti. Henrik umerje 1. 936 v
Memlebnu na popotvanji. Na smertni postelji govori Matildi:
»Predraga in prezvesta žena! zahvalim te, da si mojo jezovito
natoro krotila in mi v vseh reččh dober svet dajala; ti si me
večkrat od krivice odvernila in k pravičnosti nagnila ter me
zmeraj opominjala stiskanim na pomoč hiteti. Zdaj priporočam
Vsegamogočnemu in priprošnji svetnikov tebe in sinove in svojo
dušo, ktera se bo zdaj zdaj od telesa loČila.“ Kmalo potem umerje
Henrik. Vdova pretaka bridke solze in v iskreni ljubezni navira
vso svojo dušno krepost, da bi se s popolno udanostjo mogla
volji nebeški ukloniti. Berž tudi velf duhovna poklicati, kteremu
naroči, za njegovo dušo daritev sv. maše opraviti. Po dokončani
službi Božji pa izroči duhovnu svoja dva zlata naročna obročka
in ves drugi kinč v znamenje, da se hoče zanaprej odpovedati
vsemu lišpu in vsej posvetni ničemurnosti. Potem pa pelje sinova
Otona in Henrika, ktera, kerhaje bratovsko ljubezen, sta oba
hlepela po kraljevi časti, k očetovemu truplu, ter ju plakaje in
prekipevajočega serca prosi, strah in zvestobo do Boga, slogo in
mir pa med seboj ohraniti. Ali ni se zgodilo, in deloma je bila
Matilda sama tega kriva. Ona je svojemu druzemu sinu, preza-
lemu, priliznjenemu in v hrabrem sukanji orožja zvedenemu Plen-
riku posebno nagnjenje in ljubezen naklanjala in je s tem v sta-
rejem Otonu ljubosumnost budila; tudi zdaj je želela svojemu
ljubljencu nasledniku biti na kraljevem prestolu, ali oče je, ko
je čutil bližanje smerti, velikaše deržave sklical in jim svojega
najstarejega sina Otona ko najsposobnišega za kralja priporočil.
Razdor med bratoma se spreverže v kervav prepir: Henrik nam¬
reč, podpiran od dveh vojvodov, zavzdigne oborožen vpor, kte-
rega Oton še-le po dolgotrajnem bojevanji potere. Mati se hudo
pokori za svojo slabost in se solzi in prosi, dokler vendar na¬
posled med razdraženima sinovoma sprave ne stori. Zdaj se v
miru vso izroči nagonom pobožnosti in ljubezni do bližnjega.
Svojemu telesu dovoli le toliko hrane in počitka, kolikor je ne-
ogibljivo treba. Večkrat o polnoči, ko vsi drugi terdno spč, se
dvigne ona s postelje , in gre spremljena le od ene zveste slu¬
žabnice v bližnjo cerkev, kjer ostane v molitvi in premišljevanji
do zgodnjega jutra in se potem zopet natihoma verne na dom.
Proti vsem je milodarna in prijazna brez razločka tako, da celo
svoje služabnice podučuje v branji in v druzih umetnih ženskih
delih. Njena dobrotljivost proti revnim in pomoči potrebnim ne
pozna ne mere, ne mej: ona ne zapisuje, koliko dd, in tudi
ne šteje, koliko jej še ostane. Ali ravno ta radodarnost se jej
spremeni v veliko britkost. Prepostrežni dvorjani, kterim je ra¬
dodarnost kneginje, če njih samih ne doletava, velika pregreha,
zaženč natolcni sum, da si je Matilda iz kraljevih dohodkov ne-

390

izmerne zaklade nagomilila, da bi potepine in lenuhe ž njimi
pasla. Oton in Henrik se dasta premotiti, zaukažeta njenim milo-
ščinarjem ves denar pobrati, in jo oropata tudi vse vdovske
lastnine ter jo hočeta tako prisiliti, nunsko halo na-se djati. To
je za Matildo grenak kelih, ali prime ga in ga voljno pije, ker,
kakor je rekla, si ga je sama natočila. Ali nikdar ni bila ona
vekša in blaža, kakor o tem času: mati nemškega kralja, mati
tudi bavarskega vojvoda je v najubornejšem stanu in vendar vse
moleč prenaša in ne terpf, da bi kdo od njenih sinov grajaj e
govoril. „Oton, je rekla, ra vrni z menoj po zasluženji, moj Henrik
pa -—- njegovo serce so meni vkradli.“ Vsega gola, od vseh za¬
puščena se umakne v svojo domovino v Vestfalijo v samoten
kraj in živi tam v vsej ponižnosti in ubožnosti.

4. Pa kazen Božja terdoserčnima sinovoma ne odide; Otona
na vojski zmeraj nesreča tepe, Henriku pa pošlje Bog dolgo
bolezen. Po teh šibah Božjih, posebno pa po prošnjah svoje
blage žene Edite omečen napoti Oton poslance — škofe in grofe,
da bi mater verniti se povabili; on sam jej gre precej pota na¬
proti;, ko jo zagleda, skoči raz konja, sredi ceste pred-njo po¬
klekne in jo odpuščanja prosi; ona pa ga jokaje objame in po¬
ljubi rekoč: „Potolaži se, sin moj! ko bi jaz s svojimi grehi ne
bila tega zaslužila, bi se mi gotovo zgodilo ne bilo.“ Tudi Henrik
stori kmalo po bratovem zgledu in nobeno zloglasje ni zanaprej
motilo njih sloščine in ljubezni. Leta 955 dobf Matilda žalostno
sporočilo o smerti svojega ljubljenca; cel dan se britko joka,
potem gre z nunami k moževemu grobu in kliče: „0 kako srečen
si, da nisi te bolečine doživel; zgubila sem tvojo podobo, tolažbo
svojo namesto tebe.“ Posihmal nosi zmeraj žalostno obleko in
si ne dovoli nobenega radovanja, nobenega kratkočasovanja;
zato pa vstanovi tri kore pevcev in pevek, kteri so zverstama v
svetih pesmih Božjo čast in hvalo prepevali. Zdaj še v veči meri
deli miloščino in je v pravem pomenu mati vdov in sirot. Vsaki
dan nosijo od njene mize jedi revežem in bolnikom, in po milosti
Božji, kteri je hotel posebno svoje dopadenje nad tako rado¬
darnostjo razodeti, se večkrat prigodi', da po njihovem vživanji
bolniki hipoma zdravje zadobč. Zlasti ob sabotah je prav obilo
vbogaime delila in reveže sama čedila in umivala. Kedar o po-
zimskem času popotuje, dd po mestih, v ktera pride, sobe za
uboge zakuriti in tudi po ulicah germade nažgati, da se mimo-
gredoči pri njih ogrejejo. Z resno pa preserčno besedo opominja
terpine k poterpežljivosti in k nasledovanju križanega Jezusa;
nevednim oskerbuje pripomočke za podučevanje, zapuščenim pa
zavetje v kerščanskih hišah. Doma se zmeraj s kakovim delom
pečd, da „kruha lena ne jč.“ Visoka kraljeva gospd si kakor
najmanjša dekla opaše kuhinjski pert, in si z lastnima rokama
pičlo hrano pripravlja. Tako sveto življenje je Gospod že tukaj

391

poplačeval z darom čudodelnosti in prerokovanja in čudopolna
ozdravljenja po njeni priprošnji zadobivana se od nje sporočujejo.

5. S pomočjb moževo in sina Otona je vstanovila več sa¬
mostanov, da bi Bog tolikanj več pobožnih služabnikov imel v
deželi in bi svoj blagoslov toliko obilniše na-njo izlival; posebno
bogato je obdarila ženski samostan v Kvedlinburgu , v kterem
je možu in sebi počivališče izvolila. Doverševanje teh duhovnih
vstanov, izrejevanje rastočih vnukov in vnukinj, spoštovanje in
ljubezen njenega sina, cesarja Otona včlicega je bilo veselje in
tolažba njene starosti. Leta 965 se verne Oton iz Rima in hiti
k svojemu bratu sv. Brunonu včlicemu škofu v Kolinu, kjer ga
Matilda čaka. Potem ga pelje v Nordhausen, da bi mu pokazala
tam novi samostan. Tukaj se mati in sin poslednjikrat vidita.
Na dan ločitve sta skup pri sv. maši in se potem z glasnim
jokom objameta, da so vsi pričujoči do solz ginjeni. Oton zasede
konja, Matilda pa se verne v cerkev, in v iskreni molitvi po-
ljubuje mesto, kjer je njegova noga stala. Oton to slišavši se
urno verne in kliče: „Mati! kako naj vam tako ljubezen po-
vernem ?“ Matilda se vzdigne, ga blagoslovi in poslovi s temi
besedami: „Pojdi v miru, in če mojega obličja vtem umerljivem
življenji nič več ne vidiš, spomni se, da boš mojemu neumer-
ljivemu duhu dopolnil njegovo hotenje in hrepenenje. 11  — Ma¬
tilda obišče še vse od nje vstanovljene samostane, potem pa se
v čutji bližnje smerti poda v Kvedlinburški samostan, da bi tam
na strani svojega moža v grobu počivala. Eno celo leto boleha.
Naposled pa polna svetega veselja svoji prijatlici opatinji Rih-
burgi razodene, da jej je Grospod oznanil zadnjo uro, in se kar
najbolje more, za-njo pripravlja. Sv. zakramente jej podeli njen
vnuk Viljem, nadškof Mogunški, kteri je bil prišel svoje stare
matere obiskat in njen blagoslov prejet. Uez tri dni se škof po¬
slovi, Matilda mu hoče kaj za spomin podariti, ali nima nič dru-
zega ko mertvaške perte, ktere je bila sama za-se pripravila.
„Dajte mu enega, reče ona v preroškem duhu, saj mu ga bo
poprej treba kot meni. 11  In res: škof na potu nanagloma umerje.
Te žalostne prigodbe noče kraljici nihče sporočiti, ali njej je
znana po višem razodenji, zatorej reče: ,,Zakaj mi prikrivate spo¬
ročilo. 11  Škof Viljem je mertev; dajte zvoniti in skličite uboge,
da miloščino prejmd in za dušo rajncega molijo. 11  — Le dva¬
najst dni je Matilda vnuka preživela. Ob smertni uri stori pred
zbranimi duhovni in nunami očitno spoved, d d spokorno odejo
na tla pogerniti, se na-njo položiti in si glavo s pepelom potrositi
rekoč : „Ne spodobi se, da bi kristijan drugači, kakor v spokorni
obleki in v pepelu svoje življenje sklenil. 11  Potem se pobožno
zaznamva s sv. križem in sladko in mirno zaspi 14. marca 968,
ravno ob tisti uri, ob kteri j e  delila ubozim navadno miloščino.

Obrazuje se ko kraljica brez posebnih znamenj.

m

V vsacem stanu je zveličanje mogoče.

fc§v. Matilda je živela v časteh, v bogastvu in v radostih sveta,
tedaj med poglavitnimi ovirami nedolžnosti in čednosti in je s tem poka¬
zala, da je v vsacem stanu zveličanje mogoče, če se le dolžnosti njegove
na tanko spolnujejo. -— Ti izgovarjaš svoje samopašno in pregrešno živ¬
ljenje s tem, da se kerščansko življenje ne zlaga z načinom, po kterem
se med svetom živi in bi se tudi živeti moralo. Ali povej mi, v čem
vendar obstoji ta nezlagljivost evangelija z družbinskim življenjem? Ali
nasprotuje dolžnostim prijateljstva ? Toda le vernost kuje vez pravega in
svetega prijateljstva. Le vera nas uči, od prijateljstva vse odstraniti, kar
utegne ljubezen kaliti, pravico skruniti, odkritoserčnost ovirati, vest oma¬
deževati in Boga razžaliti. Vera odganja od prijateljstva vso samopridnost,
vso zvijačo, goljufijo, nezvestobo, vse merzenje, vse, kar se svetu sa¬
memu studi. — Ali se morda vernost ne zlaga z veselim in prijetnim ob¬
čevanjem z druzimi? Ali vsa naša čmernost ne izhaja večidel iz naših pre¬
greh, ktere vera prepoveduje in ktere družbo in občevanje s strupom za-
bavljivosti napaja; le čednost, ta zvesta prijatlica vernosti, dela občevanje
z druzimi prijetno in milo. — Ali zakonski stan evangeliju nasprotuje?
Le edina vera more to združenje posvetiti in zaterditi. Za koga pač ima
zakonska združenost več milin, kakor ravno za pobožnega kristijana, ki
ima enako ženo! Kako sladka je vez, ki jo je sklenila čednost in nepo¬
pačena ljubezen! ki je ni strinjala divja poželjivost, ampak čisti nagon,
srečne ljudi poroditi! Kako sladka je vez, v kteri je serce s sercem skle¬
njeno, kjer gospoduje nekaljen mir, večna zvestoba, vzajemna podpora
in tolažba! Kako sladka je vez, kjer se množica majhnih nedolžnih an-
geljev, kakor mladike rodovitne vinske terte okoli mize poseda in skerbno
odgojevanje staršev z zrelim sadom povračuje. Ali more ktera ljubezen
bolj priserčna, sveta, velikodušna in srečna biti, mimo te, ki jo vera za¬
konskim zapoveduje, ko jim kliče: „Možje! ljubite svoje žene, kakor je
tudi Kristus cerkev ljubil in sam sebe za-njo dal. Kdor svojo ženo ljubi,
sam sebe ljubi. Kajti še nihče ni svojega mesa sovražil, ampak redi je
in oskerbuje, kakor Kristus cerkev; ker smo udje njegovega telesa, od
njegovega mesa in od njegovih kosti/' (Ef. 5, 25 in 28—30). In zopet:
„Žene naj bodo svojim možem podložne, kakor Gospodu" (5, 22.) Kavno
tako kerščanska čednost ne nasprotuje blagostanju in dolžnostim občin¬
skega življenja. Evangeli nas dela ljubeznjive, ponižne, milodarne, zgo¬
vorne, pravične in nas prepričuje, da smo mi zmeraj družim več dolžni
kakor pa oni nam. •— Ali so morda časne dobrine in častne službe sve¬
tosti nasproti? Mar je bogastvo v rokah dobrega kristijana pripomoček k
čednosti in zaklad za večnost. Pobožnemu namreč opomore, dela usmiljenja
v vsej obilnosti dopolnovati in Jezusa samega v njegovih terpečih udih
okrepčevati. Častne službe dajejo priložnost, nedolžnost braniti, krivico
zatirati, pregrehe poditi in kraljestvo čednosti vterjevati. Ko bi se vse
dežele in deržave po evangeljskih pravilih vladale, bila bi kmalo ta solzna
dolina pozemeljski raj.

V čem pa vendar evangeli posvetnemu življenju nasprotuje? Na¬
sproti je pregreham, ki so človeški družbi v sramoto; strastim, ki jo raz-
vihtevajo, razdirajo in pokončujejo; samopašnostim, ki jej zavdajajo; za¬
pravljivosti, ki v njej homatije in reve napravlja. Živi, kakor Bog hoče,
in boš pošten deržavljan, podložnik, zakonsk človek, več, pravična, vradna
oseba, krotek gospod, resničen prijatelj, ob kratkem dober kristijan in
tedaj koristen ud človeške družbe.

393

Molitev.

O Jezus ! kteri si bolne in nadložne tolikanj ljubil: dodeli tudi meni
enako ljubezen in stori, da bom tudi jaz z reveži prijazno in ljubeznjivo
ravnal in jim v njihovih potrebah, kolikor morem, postrezal, da bom na
dan sodbe milost dosegel. Amen.

15. Sušeč ali marec.

Sv. Longin, stotnik in mučenec.

^®nano je iz sv. evangelijev, da je bil pri križanji Gospoda
“2'našega stotnik pričujoč, ki je imel skerbeti za red in za
<4 natanko izverševanje smertne sodbe. Prestaro sporočilo ga
imenuje Longina in pripoveduje od njega, da je bil iz Cezareje
v Kapadociji, pod cesarjem Tiberijem v vojaški službi in za stot¬
nika pri rimski posadki v Jeruzalemu, ktera je imela povelje,
Jezusa Nazareškega, kralja Judovskega križati. Longin tedaj
je bil pogan, ki nič ni vedel ne od Zveličarja svetd ne od nje¬
govega Božjega kraljestva, ki mu torej tudi kratkimal na misli
ni bilo, Jezusa Nazareškega križanega ko Simi Božjega sklicevati
in po veri v njega večno zveličanje doseči. Ali ravno ob smerti
Jezusovi je padla stena med judi in pogani, in se je bližnjim
in daljnim odperl vir gnade Božje in nebeškega mirii, da bi se
vsi človeški rodovi v eni veri zbrali v eno cerkev pod glavarjem
Kristusom. Takrat se je dopolnilo, kar je bilo prerokovano, da
je namreč tistim, ki v temi in v smertni senci sedč, luč Gospo¬
dova posvetila; da bo ljudstvo, ktero Gospoda ni iskalo, Go¬
spoda našlo; da, kteri niso bili Božje ljudstvo, bodo ljudstvo
Božje imenovani; nasproti pa, da bodo otroci luči, ki jo sovra¬
žijo , v temo pahnjeni. In ravno za Longina je bilo križanje
Gospodovo priložnost za razsvetljenje in spreobernjenje. Zakaj
zdaj je videl nad Jezusom med najhujim zasramovanjem in
terpljenjem tako pohlevnost in poterpežljivost in ob smerti tdko
udanost v Boga, kakoršna se nad nobenim drugim Človekom
videti, tudi od nobenega slišati ne more. Zdaj je slišal nebeške
molitve, mile prošnje cel6 za sovražnike. Zraven tega je videl
strahovita čuda v natori, očitna znamenja Božje mogočnosti in
njegovega žuganja terdovratno uporni zemlji. To videvši s teles¬
nimi in dušnimi očmf zakliče: ,,Resnično, to je bil Sin Božji! u
Res velevito spoznanje iz poganskih ust! Ko so bili vsi aposteljni

894

in učenci, razun Janeza, zgolj plahe strahopetnosti Jezusa zapu¬
stili, ko si nobeden brez Števila bolnikov in hromotnikov, ki je
je bil Gospod ozdravil, ni upal ust odpreti, zadoni glasni klic
vernega stotnika na ušesa brezbožnih Judov. Ni se anal ne Pilata,
ki je zgolj strahii pred ljudmi Nedolžnega bil obsodil, ne sirove
derhali, ki je kričala: „križaj ga!“

2. Se bolj je bila njegova vera poterjena po slavitem vsta¬
jenji križanega včlovečenega Boga, ker je bil tam na straži. Grob
je bil zapert, z varhi obdan, pred njegove duri velik kamen za¬
valjen in zapečaten, da bi pač človeške roke Jezusovega trupla
iz njega ne ,,vkradle.“ Ali zoper Boga in njegovega Maziljenca
ne stori nič Človeška moč in premetenost. Tretji dan cel<5 zgodaj
vstane velik potres, zakaj angelj Gospodov pride iz nebes, pri¬
stopi in kamen odvali; njegovo obličje je kakor blisk in njegovo
oblačilo kakor sneg; straM pred njim varhi strepetajo in so
kakor mertvi. To vidi in občuti tudi Longin in gre, ko se pre¬
drami, k Pilatu in k Judom naznanit jim, kaj se je zgodilo, nam¬
reč, da je Jezus Nazareški križani z veliko močj 6  in slavo iz
groba vstal. To je strašno sporočilo za-nje, zakaj oni nočejo
nikakor tega verjeti, ampak priče preklinjajo. Tedaj pa se v
terdovratnih hudobnežih strastno nespametna misel obudi, da bi
z denarjem vojake podkupili, da bi resnico z lažjd tajili ter rekli:
da so njegovi učenci po noči prišli in ga vkradli, ko so oni spali.
Ali Longin, ki je delo Božjih rok spoznal in je v Jezusa ko
Božjega poslanca veroval, je že pri grobu vojakom prigovarjal,
da naj v tem moč Božjo spoznajo in v Jezusa verujejo; zdaj
pa še z večo resnobo vojake opominja, da naj ko priče, ktere
je čudo vstajenja takd grozno bilo prestrašilo, resnico tudi očitno
in nestrahoma poterdijo. On torej ne vzame denarja kakor drugi
in si ne da jezika vezati, ampak zaničevaje njihovo hudobnost
na glas ljudem oznanuje: „jaz sem priča, da je Jezus Naza¬
reški križani resnično od smerti vstal.“

3. Ko veliki duhovni in starašine sprevidijo, da z denarjem
nič ne opravijo, njegovo pričevanje pa jim je grozno zoperno,
spreveržejo svoje prilizovanje v zaklet čert in ga začn<5, kakor
je hudobnosti lastno, kedar ne more kogd na svoje zaderge vjeti,
za svoje namene pridobiti, z žuganjem, natolcevanjem, legdnjem
preganjati. Zvesti spričevavec pa, kteremu je bilo poveličevanje
Odrešnikovo čez vse mar, hoče raji z zaničevanim Jezusom na
tem svetu terpeti, kakor pa prejeto gnado vere z nezvestobo do
resnice pogubljati; zatorej se odpovč vojaški službi in gre v
svojo domovino, v mesto Cezarejo, živi tam sam za-se ter ozna¬
nuje rojakom visoko čast, svetost, Čudodelnost in poveličanost
Jezusa Kristusa. Pridružita se mu še dva druga vojaka enako
vernika. Ti tedaj oznanujejo po Kapodociji z vso marljivostjo,
kar so videli in slišali od Jezusa Kristusa Simi Božjega, tako

395

da aposteljni po tej pokrajini že dobro pripravljeno zemljo d ob 4
in obilno žetev imajo. Ali to ni ne Pilatu, ne judovskim vikšim
po volji, zatorej naklepajo tudi Longina umoriti in živo pričo
za zmeraj v molk obsoditi. (Ješ, da je begun iz vojaške službe
in rogovilež, tožbo zoper njega napišejo, do cesarja pošljejo in
veliko denarja priložd, da bi bila poprej uslišana in zaželena
sodba sklenjena.

4. Ko pride od cesarja poterjenje, pošljejo vojake v Ceza-
rejo ter jim naročb, da naj stotnika Longina ob glavo denejo,
glavo pa Pilatu prinesb. Zvestemu spričevavcu resnice Bog sam
razodene, kaj mu je namenjeno; zatorej gre sam vojakom na¬
proti ter je vpraša, kaj imajo tam opraviti. Ko mu povedb, jim
reče: ,,Idite le z menoj, in jaz Vam pokažem njega, ki ga iščete. 41
Pelje je na svoj dom, jim napravi gostijo in jim vso čast in po¬
strežbo skazuje. Med tem napiše list do svojih zvestih tovaršev
vojakov, da naj berž k rijemu prideta, ker ju velika sreča Čaka.
Tretji dan pelje Longin svoje goste ven na polje in tukaj se
tudi una dva vojaka njim pridružita. Zdaj se jim razodene rekoč:
„Jaz sem stotnik, kterega iščete, in ta dva sta moja zvesta to-
varša. 44  Ta beseda poslane vojake vse osupne in osramoti in
ne morejo spreumeti, kako more Longin tako očitno in serčno
govoriti, kako je mogel svoje sovražnike tako prijazno in gosto¬
ljubno sprejeti, in kako more tako radostno v smert iti. Tedaj
mu rekb: „0 nikdar ne, mi ti nič žalega ne storimo! 44  Longin
jim odgovori: „Ne čudite se temu, kar sem storil; jaz sem veliko
slišal od ljubezni Simi Božjega, jaz sem slišal, kakb je še na
križu za svoje sovražnike prosil, jaz sem ga videl umirati njega
Pravičnega, jaz sem bil priča tudi njegovega častitega vstajenja;
o kaltova sreča čaka tistih, ki njega nasledujejo in bodo vredni,
sprejeti biti v njegovo večno kraljestvo! Kar vam je naročeno
dopolnite, s tem mi največo hvaležnost skažete. 44  Potem objame
svoja tovarša, in poljubi rekoč: ,,0 kakošno veselje za nas, ko
pridemo k tisti Ljubezni, ki je na križu za nas umerla; k tisti
Milosti, ki je na križu razbojniku raj obljubila; k tisti Slavi, ki
je iz groba vstala! O kakova sreča za nas, ko bodo angelji
Božji duše naše v nebesa nesli! 44  Na tb poklekne s tovaršema,
izroči svojo dušo v roke Zveličarjeve in vojaki vsem glave od¬
sekajo. Trupla pokoplje služabnik stotnikov; vojaki vzemd glavo
Longinovo in jo izročd Pilatu, kteri jo za veliko denarja kervo-
ločnim Judom prepusti, ki jo potem v mlakužo zunaj mesta ver-
žejo. Ali Gospod pokaže svojo mogočnost in slavo svojega mu¬
čenca, ker se glava tndi na tem nagnjusnem kraji ohrani, dokler
ne doseže visocega češčenja po čudežih in znamenjih.

Kat. cerkev pa še druzega svetnika po imenu Longina časti,
ki je bil prostak in tudi pri križanji pričujoč. On je prebodel

Jezusovo stran s sulico, da bi se njegove smerti popolnoma
prepričali. Čudeži, ki so se o smerti Jezusovi godili, ga močno
pretresriejo, da začne misliti, da je Jezus vendar kaj več ko
človek. Njegovo častito od smerti vstajenje ga vtem še bolj po-
terdi. Aposteljni ga potem do dobrega podučč, in Longin, pred
sv. kerstom Kaši imenovan, postane goreč spoznovavec Kristusov.
Zatorej tudi on vojaško službo zapusti in se vsega Bogu posveti,
daje obilo vbogaime, ohrani dušo in telo čisto in sploh prav po¬
božno živi. Zavoljo njegove pohlevnosti in ljubeznjive obnaše
ga vsi spoštujejo. Poleg prestarih sporočil gre tudi on v Ka-
padocijo, kjer osem in dvajset let z besedo in z djanjem sv. ker-
ščansko vero z velicim vspehom oznanuje, in jih mnogo spre-
oberne. Zavoljo tega je pri oblastniku Oktaviji zatožen; in ker
vpričo njega Kristusa spoznava, veli mu zobe zdrobiti in jezik
izrezati, da bi od Jezusa ne mogel več govoriti. Ali glej! svetnik
ravno tako govori, kakor poprej, ter začne trinogu dokazovati
praznoto malikov in pa resnico, da je Jezus pravi Sin Božji.
Malike, ki mu je v počeščenje podajo, razbije in pričujoči vidijo
hudiče iz njih bežati in telesa nekterih pričujočih poganov obsedati
ter je grozovito mučiti. Sv. Longin pa se jih usmili ter s svojo
molitvijo reši in mnogo se jih na to spreoberne. Pri vseh teh
čudežih ostane oblastnik oterpnjenega serca in ukaže Longina
ob glavo djati, kar se tudi berž spolni. Bere se, da je Oktavi
pri tej priči oslepel, ali ta telesna kazen je odperla poganu dušne
oči. Jokaje pade pred truplo svetnikovo in kliče: „Grešil sem,
Gospod, grešil sem in spoznam svojo krivico!“ V tem se mu oči'
zopet odpr<5 in on popolnoma ozdravljen objame truplo sv. Lon¬
gina. S častjd je da pokopati, on sam pa živi prav sveto do
konca Bogii.

Od očitnega spoznanja vere.

ir.

®okler se bo sv. pismo prebiralo, občudovalo se bo stotnika Lon¬
gina spoznanje vere v Jezusa kot Sinu Božjega. In kako sramoti in bo
sramotil enkrat pri sodbi ta veleviti zgled pogana tiste, ki so celo kerščeni
v Jezusovem imenu in se vendar anajo ga očitno pred svetom spoznavati!
Kaj pa vendar marsikterega kristijana od očitnega spoznavanja sv. vere
zaderžuje?

1. Sl abota  in nepopolnost njihove vere. Veliko jih je, ki verujejo
sicer, toda živo  ne verujejo; kteri nauk sv.  cerkve za resničen sicer
imajo, pa vendar niso terdno od njega prepričani, ne do dobrega po njem
prekvašeni in oživljeni. Njihova vera je berleča lučca, ktero žuga ne
vihar preganjanja, ampak slednji pihljej sovražnega duha časa ugasniti.

2. Pomanjkanje  popolnega podučenja v verskih rečeh; zatorej *
ni ne serčnosti, ne sposobnosti, da bi se zasramovavci vere krepko za-
vernili in se jim preklinjevavski jeziki zavezali. In odkod to? Odtod, ker

397

se že v letih izrejevanja podučevanje v veri le poveršno godi, le ko pri¬
stranska reč obravnava, ker se zamujeno kasneje ne doprinese, pridige
ne poslušajo, verske knjige ne bero, se duhovni, ki bi zamogli podučiti,
ogibljejo, in se tako še tisto pičlo nauka, kar se ga je v mladosti pri¬
dobilo, sčasoma pozabi.

3. Strah pred zasramovanjem sveta.  Kdo so tisti, ki se iz
vere norčujejo? Ali niso tisti, kteri naj bi se po svetu Senekovem raji
sami sebi posmehovali, kteri, čeravno se z razumom oponašajo, vendar
toliko očitne zblode govore, pišejo in delajo? „Znamenje je prav sirovega
duha, si ne upati modemu biti, v ker se norci temu posmehujejo,“ pravi zve¬
ličani Jernej a Martjribus. Že od nekdaj je bila modrost Božja norost
pred svetom; in Jezus sam, on najmodrejši je pustil, da je bil v zasram-
ljivi obleki od Heroda k Pilatu peljan. Zasramovanje je že od njega dni
davek, ki ga morajo zvesti spoznovavci Kristusovi njegovim sovražnikom
plačevati. Zaničevanje je cerkve delež zapuščen njej od njenega Božjega
ustanovitelja, kteri je bil poleg Davidove preroške besede (ps. 21, 7.)
„zasramovanje derhali in zaničevanje ljudstva."

4. Ljubezen do goljufivega miru;  nočemo se namreč s svet¬
nimi otroci spreti; nočemo nobenega razpora ž njimi narejati; nočemo no¬
benega hrupa in prepira napravljati. Zatorej se molči, kjer bi se imelo
govoriti; odneha se, kjer bi se moralo krepko ustavljati; sklepa se zveza
miru s svetom in njegovo nejevero, kjer bi se moralo za Kristusa in nje¬
govo cerkev bojevati. Drugače uči Kristus, kteri, ko zatajevanju svo¬
jega imena zažuga z večnim pogubljenjem, preč potem reče: „Nikar ne
mislite, da sem mir prišel prinest na zemljo; ne miru, ampak meč sem
prišel prinest." Res, da je Jezus, knez miru, kakor ga preroki imenu¬
jejo, mir prinesel na zemljo, toda le za tiste ljudi, ki so blage volje, kakor
so angelji ob njegovem rojstvu prepevali. Za hudobne pa ga ni miru, ker
oni mir sovražijo in ga hočejo tudi drugim uropati. Zato hoče Kristus, da
naj bodo njegovi zvesti učenci z mečem oboroženi, z mečem duha, ki je
beseda Božja, prava vera.

Molitev.

Sveta mučenca, ktera sta za spoznano kerščansko resnico tako voljno
kri prelila, in svoje življenje izdihnila: sprosita nam pri Bogu gnado, da
bomo, ker nam ni dano za sv. vero umreti, vsaj zvesto po njej živeli in
tako večno zveličanje dosegli. Amen.

-—-

16. Sušeč ali marec.

Sv. Marija, spokornica.

življenje popisuje sv. cerkveni oče Efrem.

Sv. Abraham, puščavnik in iskren prijatelj sv. Efrema,
iel brata, ki je kot vdovec umeri in eno samo hčerko
siroto’’zapustil, ktero sorodniki, sedem let staro, k stricu pripe-

398

ljejo. Svetnik rad sprejme Marijo,  tako namreč je bilo deklici
ime, in ker jo koče k bogoljubnemu življenju napeljevati, jej
postavi celico zraven svoje, uči mlado rejenko psalme in svete
pesmi prepevati ter sv. pismo brati, in jo sploh vadi v vsej čed¬
nosti in zderžljivosti. Marija od dne do dne v dobrem raste,
gnada Božja prav očitno dela v njenem notranjem in z največim
veseljem si prizadeva v vsem svojega pobožnega vodnika posne¬
mati. Oče jej je bil zapustil veliko premoženje, Jftero pa Abraham
vse med uboge razdeli. On se serčno raduje nad cvetočo ne¬
beško rožo, in marsiktera goreča molitev mu puhti iz pers proti
nebu za njeno zveličanje; tudi sama se vedno njegovi priprošnji
priporoča. Tako stopa krepko po stermi poti kerščanske popol¬
nosti po modrih stričevih vodilih in njeno prelepo vedenje,
njena pokorščina, pohlevnost in ljubezen do Boga je za blazega
učenika največe veselje. Tako živi Marija zraven njega dvanajst
let ko ljubeznjiva ovčica, ko krasna golobica brez madeža.

2. Ali tedaj strupena kača k cvetici prileze. Ko namreč
peklenski sovražnik vidi, kako devica s pomočjo puščavnega živ¬
ljenja dosega najvišo stopnjo popolnosti in da se le z nebeškimi
rečmi peča, zagori v njem plamen prezlobne zavisti, tuhta zvi¬
jače, kako bi jo na svoje zaderge vjel, in ako mogoče, čisto od
Boga odvernil, pusčavniku pa veliko britkost napravil. In kakor
je on — znajden v vsi hudobni umetniji, ko se vname v njem
gnjev nevoščljivosti do naših pervih staršev — si izvolil za po¬
močnico zver kačo, daje  blažene bivatelje raja prognal na zemljo
s ternjem pokrito: takč si poišče tudi zdaj njegovo bistro oko
pripravno orodje, da bi devico popačil. Živel je blizo tam pu-
ščavnik, razuzdan mladeneč, kteri je pogostoma zahajal k Abra¬
hamu s tem hinavskim izgovorom, da bi se ž njim o duhovskih
reččh posvetoval. Ali njega spohotnika, ki je v sebi netil le
ogenj nečistosti, vabi tjekaj-le prežalo obličje bogoljubne deve
in skoraj eno celo leto jo oprezva in jej zanjke nastavlja, dokler
se resnično naposled, ko Abraham ravno po opravilih z doma
gre, temu satanovemu pajdašu priložnost ne ponudi, da pahne
Marijo iz njenega blaženega, resnično rajskega življenja; zakaj
omamljena od zapeljivca odpre duri celice, gre k njemu ven in
zapravi v trenutku preceniti zaklad nebeškega devištva. Ali komaj
je greh storjen, že se jej kakor pervim staršem odprd oči, grozno
užaljena vest, ki je poprej tudi pred najmanjšim pregreškom tre¬
petala, zdaj kakor razdraženo valovje po njej pljuska in Marija
se kakor iz smertnega spanja prebudi. Ona zbobneva zdaj pod
tako strašno pregreho, ki jo teži, ali ne, da bi se kakor skesana
Magdalena s solznim potokom in plakom vergla pred Jezusa in
se oklenila njegovega neskončnega usmiljenja, temuč nesrečnica
se potopi v brezmerno togobo, ktera se na zadnje v popolno ob-
upanje izide. Terga s sebe raševnato obleko, bije se po obrazu

399

in se hoče kar nkončati. Med derečimi solzami se jej dervd klici
iz stiskanih pers: „Zdaj sem umerla; moje življenje je preč, preč
ves dobiček moje pobožnosti! Boga sem razžalila, sebe pogubila,
svojega sv. strica v največo žalost pokopala in zasmehovanju
hudičevemu izročila! Grorje meni, kaj sem storila! Grorje meni,
kako globoko sem padla! Kako strašno je bila moja duša osle¬
pljena; kako me je hudobni duh omamil! Ali sama ne razumem,
kako sem padla, ne sprevidim, kako sem zabredla, ne vem, kako
sem se tako zgubila! Kako je vendar mrak zatemnil moje serce,
da nisem spregledala, kaj delam! Kam se naj skrijem, kam
utečem, v ktero jamo naj se pogreznem? Kje je stričevo opo-
minjevanje, kje podučevanje njegovega prijatla Efrema, kteri mi
je rekel: ,,Pazi dobro sama na-se? Ne upam se ozreti v nebo,
ker odmerla sem Bogu in ljudem!“ In brez vsega upanja milosti
in odpuščenja pobegne iz celice in gre v daljno mesto , kjer se
pogrezne v vse sladnosti in samopašnosti.

3. Abraham pride dornti, ali v, svojo neizrekljivo žalost
dobi celico svoje ljube učenke in rejenke prazno. Ne vede, kaj
se je ž njo zgodilo, pretaka noč in dan bridke solzd in prosi
Boga v neprenehoma molitvi za njeno dušno zveličanje. Še¬
le čez dve leti po njenem begu zve po nekem znancu za mesto, v
kterem ona biva, ob enem pa tudi, da se je tam vsej nesramnosti
udala. Upanje, da bi morda vendar še utegnil zgubljeno ovčico
na pravo pot nazaj pripeljati, obudi v njem sklep, zanjo hiteti.
Zapusti torej samoto, opravi se v vojaško obleko, dene širok klobuk
na glavo, kteri mu obraz skorej ves zakrije, in se napoti v tisto
mesto. Marija je bila tam v očitni kerčmi za strežajko, in je
hiši, ker je s svojo divno lepoto in omamno spohoto mnogo
gostov privabila, velike dobičke delala. Abraham, ko pride tje,
neutegoma stopinje proti tej kerčmi pomeri. Oster meč mu pre¬
sune serce, ko zagleda Marijo, vidi njene derzno nesramne po¬
glede in njeno pohotno obleko; kakor bi se bila vsa njegova
postava raztopila v zgolj solzd, tako zaplaka nad njo njegovo
serce; ali z modrim in silnim zatajevanjem samega sebe zaklepa
v persih neznansko bolečino, da bi ona nič ne zapazila in mu
utekla, ko bi se jej stric dal spoznati. Prav poleg obnaše po¬
svetnih dobroživcev naroči prav slastno večerjo in zahteva, naj
deva sama ž njim jd. On, ki se je že petdeset let zderžal kruha
in vina, je zdaj in pije, da bi zgubljeno dušo rešil, karkoli pred-nj
postavijo. Po večerji pa nanagloma dene z glave pokrivalo in
zakliče„Marija, draga hči, ali me poznaš? Kje je prelepo obla¬
čilo tvoje nedolžnosti? Zakaj si pobegnila? Zakaj nisi svoje pre¬
grehe meni, svojemu očetu, razodela? Oh, moje roke bi te bile
deržale in te ne pustile globokejše pasti. Nesle bi te bile k ne¬
beškemu pastirju in on bi se bil v svoji neskončni ljubezni
usmilil zgubljene ovce.“

400

4. Kakor od strele iz jasnega vdarjena pade grešnica pred
svetnika in zgolj sramovanja in tugovanja ne more besede spre¬
govoriti. Abraham se joka in nadalje govori: „Ljubeznjiva hči!
zakaj mi nič ne odgovoriš? Ali nisem te daljne poti zavoljo tebe
storil? Poslušaj, predraga hči! Tvoj greh naj na mojo glavo
pade, jaz hočem na dan ostre sodbe za-te odgovarjati, jaz hočem
za tvoje grehe pravičnemu Bogu zadostovati. 14  Tak<5 jej ljubez-
njivo, pa vendar presunljivo prigovarja, dokler se ona kakor iz
nezavesti nekoliko ne predrami in se njena nema prisilna bole¬
čina ne jame v solze raztapljati. Z ihtom in plakom mu odgo¬
vori Marija: „Y zavesti svoje grozne pregrehe si ne upam še
svojega umerljivega očeta pogledati, koliko manj se smem
jaz uboga grešnica k Bogu oberniti!“ Abraham jej reče: „Ver-
jemi mi, tvoj greh naj mene težf, in Bog naj tirja tvoj greh
iz mojih rok, samb da se zopet, z menoj verneš na dom. Le
terdno zaupaj v Božjo milost. Če tudi so tvoje pregrehe veče
in teže, kakor najviše goee, vendar je Božje usmiljenje še ne¬
skončno nadvišuje. V boji pasti ni nič novega, ali v grehih
terdovratno ostati, to je hudd. v Oberni se torej, draga hči! in ne
boj se zopet od konca začeti. Človek je sicer omahljiva in kerhka
stvar, ali Božja krepost je tudi v slabem mogočna. Gospod noče
smerti grešnikove, ampak da se spreoberne in živi. 41

5. Marija, vsa ginjena po teh besedah, zadobf novo serčnost,
in obljubi svojemu skerbnemu redniku v vsem natanko pokor¬
ščino, svetnik pa jo nemudoma izpelje iz hiše nesramnosti in iz
mesta pregrehe na dom v celico, v kteri je poprej prebivala.
Tukaj preživi poslednjih svojih petnajst let v zvesti vaji vseh
Čednost. Noč in dan objokuje zgubo svoje nedolžnosti in pokori
telo z vsakterim mertvenjem. Bog sprejme z dopadanjem njeno
pokoro in jej podeli cel<5, tri leta po njenem spreobernjenji, dar
čudežev. Naposled sladko v Gospodu zaspi.

Od skušnjav.

n.

Karija je bila deležna vsega, kar more človeka uriti v čednosti,
ga povzdigovati k popolnosti: od zgodnje mladosti Je bila odločena od
sveta in njegovih sladnost, živela je v vednili bogoljubnih vajah; noč in
dan je imela pred očmi sveti zgled svojega strica, in mnogo let je bilo
njeno življenje zgolj le ostro zatajevanje same sebe. In vendar pade v
pregerdo pregreho in se tako spridi, da potem v hiši nesramnosti za denar
grehu služi. Kaj je bilo krivo tako strašnega pada z visočine kerščanske
popolnosti v tako ostudno mlakužo? Ker ni pazila sama na-se, ni
čula sama nad seboj;  ona ni skerbela za svojo nedolžnost, se ni bala
ne ogibala nobene nevarnosti. Zdaj pa povej, kristijan, kdo je v veči ne¬
varnosti pasti, ali tisti, ki je že dolgo pobožno živel, ali tisti, kteri si
kakor dodelan lahkomiseln posvetnjak še nikdar ni resnično za čednost

401

prizadeval? — Kristijan! vsaki dan moliš: „In nas ne pelji v skušnjavo.**
Ali zakaj je ti sam nad sč vabiš? So namreč zraven koristnik in potrebnih
skušnjav' tudi nevarne in pogubi j ive,  ki jih je človek sam kriv, ali
pa se premalo zoper nje bojuje. Ce se človek greha boji, boji naj se
tudi skušnjave, po kteri lahko pade v greh. Našim pervim staršem je bilo
prepovedano, jesti sad drevesa sredi raja stoječega. Ce ga niso smeli jesti,
tedaj bi bilo pametno, drevesu se ne bližati, se va-nje ne ozreti, še manj
pa se njegovega sadu dotikati; in pri tej paznosti bi bila peklenska kača
zastonj na drevesu čakala, da bi slastno Evo zapeljala. Ker pa ona sto¬
pinje pomeri proti nevarnemu kraju in prepovedani sad ogleduje, obudi se
v njej poželenje, ktero sovražnik človeškega rodu s svojim lažnjivim pod¬
pihovanjem tak6 razvname, da se greh stori. Zatorej prosimo: In nas ne
pelji v skušnjavo, to je, ne pripuščaj, da bi si sami skušnjave nakopavali,
ali da bi se skušnjavam udali,. ampak stori s svojo gnado, ktere ponižno
prosimo, da se bomo zoper skušnjave hrabro bojevali ter se jim preč v
začetku krepko ustavili. Kako lahko bi bila Eva skušnjavo premagala,
ko bi bila že na pervo besedo spotoma kači odgovorila: „Ti lažnjivka!**
in bi bila od drevesa zbežala ! Kako lahko bi bil tudi jaz že toliko skuš¬
njav premagal, ko bi se bil priložnosti varoval, nevarnosti se ogibal, v
slabe tovaršije ne zahajal, gerdih govorov ne poslušal; ko bi bil perve
misli, perve želje kakor iskre, ki so padle na obleko moje duše, hitro
in s svetim strahom otresel in berž svoje serce k Bogu povzdignil rekoč:
„0 Gospod, ne pelji nas v skušnjavo!** Ali ta prošnja je prazna, je cel6
norčljivain razžaljiva, kader se človek sam radovoljno v skušnjavo zateleba.

Molitev.

O Bog! kteri grešne Marije nisi zavergel, ampak jej blaženega Abra¬
hama ko skerbnega varha in rešnika s pogubljive poti poslal: dodeli mi-
Iostivo vsem zgubljenim grešnikom, kteri po enaki poti hodijo, da bodo
po duhovnih in spovednikih na pot kesanja pripeljani in Te bodo z Marijo
vekomaj slavili. Amen.

—--

17. Sušeč ali marec.

Sv. Jedert, devica.

JSpLdor ostane v ljubezni, ta ostane v Bogu in Bog v njem.“
i|f^(Jan. 4, 16.) Bog. je ljubezen in je z ljubeznijo v neizrek¬
ljivem zedinjenji; on' se zaveže z ljubijočo dušo po najlepših
gnadah in po najslajih radostih, ona pa ž njim po pregoreči
želji, po presercnem hrepenenji le njemu dopasti, le za-nj živeti.
Ta vzajemna ljubezen je na tanko naslikana v čudopolnem živ¬
ljenji sv. Jederti.

Življenje svetnikov in svetnic božjih. I. zv.

26

402

Njen oče je bil Pipin
Landenski, hišni oskerb-
nik kraljev v Avstraziji
(na vzhodnjem Franco¬
skem), njena mati pa Ita
ali Ituberga. Oba šteje
cerkev med zveličane slu¬
žabnike Božje. Bila je ro¬
jena 1. 626 v Landenu,
v južnem Brabantu in je
prejela od svoje matere
tako sveto izrejo, da se
je zdelo, kakor bi jej bile
vse kerščanske čednosti
že prirojene. Na domu
staršev, od duha pobož¬
nosti vsem poblaženem,
je bila zavarovana vsega škodljivega vpliva ničemurnega svet;!,
zat6 so se materini nauki tak<5 globoko v njenem sercu vkoreni-
nili, in so v solnčnem svitu lepih zgledov v nadepolna stebla
vzhajali. Rastla je v vsej nedolžnosti in svetosti lepa kakor pla¬
ninska cvetica, žarna ko limbar poljan do dvanajstega leta. Iz
njenega bistrega očesa je posčvala tako živahna razumnost, iz
njenega pohlevnega, nježnega vedenja je lesketala taka milina
in ljubeznjivost, da je že v teh letih budila in na-se. obračala
želje in upe najbolj plemenitih mladenčev po deželi. Enega dne
napravi Pipin kralju Dagobertu in nekoliko velikašem prav si¬
jajno gostijo; med živo veselico, ko so pridno natakani kozarci
jezikom zatvornice odpirali, jame pri Dagobertu in 'Pipinu sin
necega vojvoda Jedert snubiti; starejši možaki se smejejo in ša¬
lijo nad tem; da je Jedert še otrok in da se v njej še nobene
ženitvanske misli ne dramijo, mlajši pa menijo, da je hlepenje
po zakonski zvezi že natori dekliški vrojeno. Po očetovem po¬
velji pride Jedert; kralj jo prijazno sprejme, jej pokaže kore-
njaškega mladenča, ki je ves v baržun in svilo oblečen, ves z
zlatimi verižicami in sponkami prepet, in jo smehljaje nenadoma
vpraša, ali bi jej ne bil tak snubač všeč? Jedert pa z zažarelo
rudečico sramožljivosti odgovori: „Jaz sem si ženina že izvolila.
Njegova večna lepota je vir lepote vseh stvari, njegovo bogastvo
je neizmerno, pred njegovim obličjem angelji trepetaje padajo in
ga s previšnjo bojaznijo molijo. 11  Kralj in vsi pričujoči stermč
nad to krepko odpovedjo deklice; gostija se na dalje veršl, ali
od žen in devic ni nobenega govorjenja več. Starši pa se veselč
bogoljubnosti svoje hčerke in skerbč, da se v svojem svetem
sklepu še bolj poterdi.

2. Jedert, vsa svoji prosti volji prepuščena, se zvestd

403

pripravlja za vstop v samostan, ogiblje se iz tega namena vsega
posvetnega radovanja in vsega nepriličnega vnanjega vtiska ter
skerbno e uje nad nagnjenji svojega serca, da bi nebeškega miru
nikdar ne zgubila. Štiri leta minejo tako v tihoti domačega živ¬
ljenja, ko njenega 'očeta smert v večnost preseli. Tedaj svetuje
sv. škof Amand iz Mastrihta materi, da naj palačo v Nivelji, v
kteri je prebivala in je bila njena vdovska lastnina, v samostan
prenaredi in naj v njem s hčerjo vred Bogu služi. Ita stori po
tem nasvetu in kmalo je samostan dogotovljen, čeravno se so¬
rodniki zlasti zavoljo jedertine premladosti veliko zoper ta po¬
božni vstav upirajo. V skerbi, da bi sorodniki ne odpeljali pre¬
žale Jederti, jej odstriže krasne gostodolge lasč v obliki venca,
in škof Amand jej ogerne glavo z nunskim pajčolanom. S slo¬
vesno obljubo posveti Jedert nebeškemu ženinu ne samo devi¬
škega telesa, ampak, kar je še več, tudi deviško serce; neoskru¬
njena telesna Čistost je lep, svet dar; ali neomadežana, od no¬
benega poželenja ne skaljena čistost duše je med daritvami lju¬
bezni najviša, najdopadljiviša. Še komaj dvajset let stara, že
mora po izvoljenji druzih bogoljubnih tovaršic, ki so se jej bile
pridružile in po serčni želji in silnem prigovarjanji matere vla¬
danje samostana prevzeti. Ona stori to s prav boječim sercem,
kajti trepetala je pod težkim bremenom, ali misel na Zveličarja
s križem obloženega jej daje zaupanje, zaupanje pa rodi serč-
nost in krepost. Mlada opatinja spolnuje svoje dolžnosti s ču¬
dovito zvestobo in čuječnostjo. Zgodovinarji tako-le od nje spo-
ročujejo: Jedert je bila zalega obličja, lepe postave ali še lepše
duše in milejšega serca, prav prevdarna in skromna, njeno ob¬
našanje angeljsko, za molitev tako vneta, da jej je veliko Časa
po dnevi, še več pa ponoči posvečevala, ljubeznjiva proti pod¬
ložnim, radodarna proti ubogim, skerbna za ptuje in potrebne,
za bolne in stare; mlade, čverste in zdrave je zaderževala k na-
tancemu spolnovanju redovnih pravil, ravnala pa je milostno in
prizanašljivo s slabimi in hromotnimi; za vse je imela iskreno
ljubezen v sercu, rahlo besedo v ustih, prijazno pomoč v rokah.
Posebno je skerbela za spodobno, častitljivo obhajanje službe
Božje, za dostojno krasotenje cerkve, za bliščivo snažnost svetih
posod in oblačil; pripravila je vse cerkvene knjige, pozvala iz
Rima in od drugod sposobne učenike, da so nune po potu sa¬
mostanske popolnosti vodili, je v cerkvenem petji podučevali in
jim sv. pismo razlagali, kajti izrekovanje in prepevanje neraz¬
umljivih psalmov jej ni veljalo za molitev. Njej — živeči sami
za-se s sestrami vred v največem uboštvu — niso bili nobeni
stroški preveliki, kedar je veljalo čast Božjo povikševati ali blagor
ljudi pospeševati. Nikdar je niso videli brez dela; vedno je de¬
lala, molila, brala ali pa se od duhovskih reči pogovarjala. Vi¬
soko slavijo tudi njeno izurjenost v raznih vednostih; latinski

26 *

404

jezik jej je gladko tekel in v sv. pismu je bila tako izvedena,
da je skor vse iz glave znala. — Duh Božji je sprostiral peruti
nad njeno sv. družbo.

3. Pobožna mati v Gospodu zaspi; Jedert obhaja njeno
smert z gorkimi solzami in z otroško molitvijo. Da bi je mno¬
gotere časne skerbf preveč ne razpotegovale in na svet ne nave¬
zovale, zat 6  izroči vnanja opravila in samostanske zadeve duhovnu,
notranjo vodbo pa deli z najstarejšimi in najbolj sprevidnimi se¬
strami. Zdaj je utegnila vso potopiti se v sveto branje in pre¬
mišljevanje. Tistihmal ni bilo po ženskih samostanih nič nena¬
vadnega, da so se dušno bolj obdarjene redovnice pečale z bo-
goslovskimi in modroslovskimi uki. Tudi Jedert se bolj in bolj
va-nje zamisli, marljivo si prizadeva za razjasnjenje in spoznanje
in sladek zavžitek je bil za-njo z učenimi možmi bolj temne in
težke reči in vprašanja razravnovati.

4. Vsled nenehoma mertvenja, mnozega posta in bdenja
njene telesne moči tako pojemajo, da ne more več kakor do-
sihmal delavna biti. Odloži torej breme samostanskega vladanja,
da bi se za prihod nebeškega ženina pripravljala, kterega polna
vesele nade pričakuje. Na svoje mesto postavi s privoljenjem
sester Vilfetrado, hčer svojega brata Grimoalda, ki je bila v
samostanu pod njenim vodstvom v pravo služabnico Božjo izoli-
kana. Ali zat<5 ona nič ne poneha od poprejšnjega ostrega živ¬
ljenja, in ne opusti spokornih vaj; „življenje, je rekla, je kratek
dan dela in truda, kolikor veči in teži je ta, toliko slaja bo dolga
noč počitka — v grobu, toliko lepše in bogateje plačilo gori v
nebesih. 41  Tako pretekd še tri leta, dokler ji popolna oslabelost
delopusta ne oznani. Opuhne jo mertud, in v njem spozna smert-
nega napovednika. Zdaj sama naravnd pogreb in zahteva, da
jo v raševnati obleki, ktere tudi v bolezni s sebe ne dene, in
pa s ponošenim zagrinjalom v grob položč, rekoč: „Nepotrebna
bliščoba in slavija ne koristi ne živim ne mertvim.“ Predzadnji
dan svojega življenja pošlje k svetemu menihu Altanu, ki je
prebival v nedaljnem, od nje ustanovljenem samostanu Fosi,
poprašat ga, kdaj bode umerla, s tem pristavkom, da ona smerti
sicer serčno želi, da pa vendar ni brez notranjega strahu, ker
tudi pravični ne v6, ali je vreden jeze ali milosti Božje. Altan
odgovori poslu: „Danes je 16. dan meseca, jutri pa ob času, ko
se bo sv. maša pela, bo Jedert služabnica Božja in nevesta Kri¬
stusova življenje sklenila. Reci jej v mojem imenu, da naj se
vsega strahu iznebi in da naj bode veselo potolažena, zakaj sv.
Patrici (kterega praznik se tudi 17. marca obhaja) jo bo čakal
z mnogim spremstvom angeljev in jo z veliko častjo sprejel. 11
Neizrekljivo tolažbo in veselje, ki se je svetilo na njenem obrazu,
jej donese to sporočilo. Ob jutru, napovedanega smertnega dne
prejme še enkrat sv. zakramente in ko pri slovesni sv. maši mo-

405

litve po darovanji mašnik dokonča, ona objemajo sv. križ dušo
izdihne 17. marca 1. 659. j;

Obrazuje se ko opatinja s plamenečo krono nad glavo, časi tudi s
pušico — pušico ljubezni v sercu.

Večerna molitev in strah pred smertjo.

»fprosim vas, bratje! pri usmiljenji Božjem, dajte svoja telesa v
živ, svet in Bogu dopadljiv dar, da bo vaša služba po pameti/' Tako
opominja sv. apostelj Pavel Rimljane (12, 1) zraven pa tudi vse kristijane,
da naj svoja telesa vsigdar, zlasti pa, kedar se izroče v naročje počitnega
spanja, kolikor mogoče čisto priporoče varstvu nebeškega Očeta, da se,
ako je morda sklenil, nas z rahle postelje poklicati pred sodnji stol, ne
prikažemo pred njegovo obličje polni dušnih in telesnih madežev. Kaj
nam je tedaj storiti? Tega nas uči zgled sv. Jederti. Ona je veliko mo¬
lila po dnevi, še več pa po noči. Nas uči ndvod sv. cerkve, ktera nam
na jezik poklada ponižno prošnjo: „Nagle in neprevidene smerti reši nas,
o Gospod!" Dobro opravljena večerna molitev je poglavitna obramba zo¬
per tako nesrečno nezgodo. Ali če si razgledamo kristijane, kalcovo pač
žalostno znimarnost bomo v tej zadevi zapazili! Ako bi se namreč od tebe,
kristijan, zahtevalo, da eno ali dve uri po noči daruj molitvi, kako hitro
boš zavernil, da to je za-te pretežko, nemogoče! Zraven pa ne pomisliš,
da si že tolikrat več ko eno ponočno uro zatratil z igranjem, s pojeda-
njem in popivanjem, z raznimi posvetnimi, morda še tudi pregrešnimi
veselicami. To si mogel storiti, to ni bilo za-te pretežko, ne nemogoče.
Sramuj se pred svojim Bogom in z rokami primi svoj krivični izgovor.
In vendar se od tebe ne tirja, da bi toliko storil, kakor sv. Jedert. Vsaj
nikdar ne idi leč, preden nisi svoje večerne molitve dobro, če tudi kratko
opravil. Veliko kristijanov ima tudi to hvale vredno navado, da svojo
vest izprašajo in si prizadenejo, resnično, popolnoma kesanje obuditi
predno gredo spat. Navadi se, svoji duši za ljubo, enako storiti. Na tej
bogoljubni vaji je več ležeče, kakor si morda domišljaš. Za-njo ni veliko
časa treba. Kratko in goreče to storiti je bolje, kakor pa dolgo in po-
veršno to opravljati. ,,Kedar se k počitku vležeš," piše sv. Janez Krizo-
stom, „preišči svojo vest in spomni se svojih grehov. Reci sam pri sebi:
Duša moja! zopet sva en dan preživela. Kaj sva dobrega storila, kaj
sva slabega doprinesla? Ako si kaj dobrega storil, zahvali Boga. Ako si
kaj napačnega doprinesel, skesaj se in ne stori več." Po dnevi pa sv. Je¬
dert v tem posnemaj, da boš tudi med delom časi svoje serce.k Bogu
povzdignil s ponovljenjem dobre misli, z obujenjem kesanja in žalosti, s
poklican j eni Božje pomoči ali z druzimi dobrimi zdihljeji, kar je prav
lahko koristno in zaslužno, in tudi pripomore, da se tista zapoved spol-
nuje, poleg ktere smo dolžni brez prenehanja moliti. „Zmeraj je treba
moliti," pravi Kristus, in nikdar ne jenjati." (Luk. 18, 1.) ,,Služabniku
Gospodovemu pa se spodobi, da brez prenehanja moli in dela." Tako
govori sv. Bernard.

„Strašno je priti v roke živega Boga." (Hebr. 10, 31.) Sv. devica
Jedert preživi vse svoje dni v čednosti in svetosti in vendar se umreti
boji. To se bere tudi v življenji druzih svetnikov. Marsikteri kristijan
pa vse drugače živi in se smerti brez plaha bliža. Kaj je to? Odkod to?
Pač ne od drugod, kakor od tod, ker ne pomisli, kakovo riso smert na¬
redi in kaj po smerti neutegoma pride. Smert odloči vso neskončno več-

406

nost. Ako je smert srečna, srečna je tudi vsa večnost, ako je smert
nesrečna, nesrečna je tudi večnost. Nadalje uči prava vera, da se preč
po smerti godi ostra Božja sodba, da se daje natank, grozno težek odgo¬
vor od vsega življenja, in da se naposled sodba sklene za vso večnost.
Ako pomislimo resno te dve pretehtni resnici, gotovo se bomo smerti
bali. Ali strah, ki iz tega prihaja, ne sme prazen, delopusten strah biti,
ampak strah, kteri nas naganja tako živeti, da se nam ne bo treba ne¬
srečne smerti bati. „Če se smerti bojite,“ pravi sv. Avguštin, „zakaj se
ne varujete tega, kar smert nesrečno stori?“

Molitev.

O Bog! kolikokrat sem zaslužil zavoljo svojih grehov vekomaj za-
veržen biti, ali Ti si mi po svojem neskončnem usmiljenji zopet prizanesel.
O Bog! pomagaj mi, da Te nikdar več z grehom ne bom žalil, ampak
pomljiv Tvoje ljubezni do mene in ostre sodbe, ktera me čaka, le Tebi
samemu živel in služil. Po Kristusu Jezusu, Gospodu našem. Amen.

18. Sušeč ali marec.

Sv. Narcis, škof in sv. Afra, mučenica.

zgodovinarji avgsburški stavijo začetek ondašnje cerkve
že v apostoljske Čase, ali vsi v spričanje te terditve na¬
peljani dokazi so le omahljiva dozdevanja, čeravno je zeld
verjetno, da je v tem imenitnem rimskem mestu, „Augusta Vin-
delicorum u  imenovanem, že zgodaj nastala kerščanska naselbina.
Poleg sporočila avgsburške cerkve je že v dragem stoletji sv. Luci
luč, sv. vere tam prižigal. Zatorej ga tudi kakor Kurska škofija
v Švajci ko svojega aposteljna častf. Kdo pa da je bil ta Luci,
iz ktere dežele je prišel, in kako je svoj tek dokončal, to se ne
dd določno povedati. Ko zgodovinsko poterjeno pa se privzema,
da je sv. Luci v 2. stoletji po Avgsburgu in po retiškem gorovji
evangeli oznanoval, jih veliko k sv. veri spreobernil in posled¬
njič prejel krono mučenstva. — Pozneji apostelj tega mesta pa
je bil sv. Narcis. Od njega se bere, da je o preganjanji kristi-
janqv pod vlado cesarja Dioklecijana v Gerundu, zdaj Gironi
na Spanjskem zavoljo spoznanja kerščanske vere mučen bil. Kje
in kdaj je bil rojen, to ni znano. Da je pa bil, predno je na
Nemško prišel, škof v Gerundu, je nedvomljivo. Sel je v za¬
četku 4. stoletja čez pirenejske gore, je prehodil Galijo in se
potem po navdihnjenji sv. Duha podal na Nemško, da bi po-

407

ganom sv. vero oznanoval. Ko pride s svojim tovaršem, dija-
konom Feliksom v mesto Avgsburg, ko ptujca in neznanca po¬
praš ujeta po gostilnici, v kteri bi mogla prenočiti. Pokaže se
jima lepo, visoko poslopje, v kterem pa je prebivala veleznana,
po vsem mestu razvpita očitna nečistnica, Afra po imenu, in z
njo še tri druge, enako zloglasne ženske, Digna, Evnomija in
•Evtropija. Njen rod se je bil sem preselil z otoka Cipra in je
tamošnjo nesramno ceščenje Venere, boginje nečistosti, tudi v
Avgsburg zanesel. Afra je bila od lastne matere Veneri na čast
v nečisto življenje darovana; mlada še in zala se je brez po¬
misleka udala očitni nesramnosti in je imela v ta namen posebno

408

hišo v mestu. In ljubezen Božja, ki se je bila tudi Magdalene
usmilila, ta dva ptujca nevedoča ravno v hišo te očitne grešnice
pelje. Afra ju prav priljudno sprejme in ko zapazi, da morata
biti visocega stanu, njima z najboljšimi jedmt postreže, se ve da
s tem namenom, da bi ju toliko lože v svoje zanjke vjela.

2. Ali pobožni škof Narcis, predno se k mizi vsede, moli
na glas s tovaršem in jed potem blagoslovi. Afra se temu ob¬
našanju čudi, ker nikdar ni kaj tacega ne videla, ne slišala.
Mila prikazen pobožnega škofa in njegova sveta molitev jej glo¬
boko v serce seže. Poprašuje, kdo bi bil, in ko zve, da je ker-
ščanski škof, jo ta glas ko grom prebučf. Ona je sicer že veliko
slišala od pobožnega življenja kristijanov, ali pogled na tega
svetega moža jej povč še več. Narcisu pa, ko spoznd, da Afra
sramotno spohotnost očitno pase, in tempelj Božji v sebi skruni,
se grozno studi pa tudi serčno smili, zatorej začne nečistnici
tako presunljivo na serce govoriti, da ona vsa solzna in skesana
pred-n j pade in svoje dozdanje gerdobno življenje preklinja
rekoč: „Gospod! jaz nisem vredna, da si prišel v mojo hišo,
zakaj jaz sem največa grešnica v mestu.' 1  Narcis pa jo z lju-
beznjivo besedo potolaži in jo učf spoznavati Jezusa Kristusa,
kteri je zatd na svet prišel, da bi grešnike rešil. Njegova lju¬
bezen do grešnih ljudi, je rekel, je podobna solncu, ktero sije
po vesoljni zemlji, ktero tudi po mlakužah in močvirjih žarke
zliva in se vendar ne omadežva; tako tudi ljubezen Jezusova
vedno čista ostane. ,,Odpri torej, ljuba hči! svojo dušo luči
sv. vere, da boš vseh pregreh očiščena in s čisto ljubeznijo Je¬
zusovo napolnjena, da boš prihod moj pod tvojo streho vekomaj
blagrovala." Afra odgovori: „0 kako bi mogla toliko grehov
očiščena biti, več jih je kakor las na glavi?" Narcis reče:
„Veruj v Kristusa, prejmi sv. kerst in rešena boš." Berž hiti
Afra vsa potolažena in vesela ven, da bi tudi njene tovaršice
rešenja njej naznanjenega mogle deležne biti. ,,Ta mož, ki je
v našo hišo prišel", je klicala, „je kerščanski škof. Rekel mi je:
Ako veruješ v Kristusa in se daš kerstiti, očiščena boš vseh
pregreh. Kaj pravite k temu?" Vse tri pa odgovorč: „Ti si
naša zapovednica. Me smo te nasledovale v grehu, kako bi te
ne hotele nasledovati, da bi tudi me odpuščenje zadobile?"

B. Noč nastane. Sv. škof zapoje z dijakonom hvalne pesmi
Bogu na čast in skor celo noč prečujeta v molitvi in prepevanji
psalmov. S tiho pobožnostjo in z visocim začudenjem posluša
Afra s tovaršicami to krasno prepevanje. Ali komaj se dani,
že iščejo sodnji beriči ta dva ptujca po hišah, ker se je zvedelo,
da sta kristijana; in ko se jim povč, da sta se vstavila v hiši
Afre, skerbno oprezvajo pri durih, da bi ju berž, ko prideta
ven, zgrabili in pred sodbo peljali. Na zadnje pa gre eden be¬
ličev v hišo ter reče Afri: „Zvedel sem, da sta včeraj prišla k

409

tebi dva moža; vem, da sta kristijana, ker se zaznamujeta z
znamenjem križa, na kterem je Kristus umeri. Kje sta?“ Afra
odgovori: „Kako morejo taki možjč, ki so kristijani, gosti biti
take ženske, kakoršna sem jaz? K meni zahajajo le taki, ki
živč kakor jaz!“ BeriČ ne poprašuje dalje in odide. Ker se pa
Afra boji, da bi sodnik sam ne prišel in vsega njenega domovja
ne preiskal, sv. škofa in njegovega tovarša skrije skerbno za
kupom prediva in urno teče k svoji materi Hilariji, ki je v drugi
hiši stanovala, ter jej vse na tanko povč, kaj se je dogodilo,
klilarija se temu silno čudi; ali ko sliši, da hoče škof tudi k
njej priti, jo v kristijanko spreoberniti in grehe odpustiti jej, vsa
vesela zakliče: „Bog daj, da bi tudi meni tako rešenje došlo!“
In vsa je potolažena, ko jej Afra reče, da hoče po noči ta dva
moža k njej pripeljati.

4. V nočni temi pride škof s tovaršem v hišo Hilarije,
ktera se berž njegovih kolen oklene in vsklikne: ,,Gospod, po¬
magaj mi, da bom zadobila odpuščenje grehov.“ Škof jej reče:
„Blagor tvoji veri, s ktero se tako urno in željno resnice popri-
jemlješ. Začnite se torej danes vsi skupaj postiti in moliti; sedem
dni vas bom podučeval, osmi dan pa boste kerščeni in vseh
grehov očiščeni in vsi madeži vam bodo zbrisani. 41  — Hilarija
pokliče še svojega brata Dionizija, kteri tudi pride z vsem za¬
upanjem do sv. škofa, se z druzimi vred pridno vdeležuje pod-
učevanja v kerščanskih resnicah in prav goreče za sv. kerst pri¬
pravlja. Osmi dan so vsi prerojeni v kopeli sv. zakramenta. Hišo
Hilarijino posveti Narcis v kerščansko molitevnico, Dionizija pa
postavi za predstojnika male občine. Afra spreoberne zdaj po¬
polnoma svoje življenje, kar po vsem mestu velik hrum napravi.
Ona z vso zvestobo Gospodu služi in hoče rajši umreti, kakor
pa njega zatajiti. Zatoženi pred sodnikom Gajem se sodba sklene,
da bode sežgana na otoku reke Lika ne daleč od Avgsburga.
Njeno truplo, kterega plamena moč ni mogla v pepel spremeniti,
dvignejo une tri njene tovaršice in mati je častno položi v ro-
dovinsko rako; ali ravno pri tem materino usmiljenem opravilu
zasačijo jo sovražniki in po povelji sodnikovem je tudi ona s
pomočnicami vred tam zadušena leta 304.

5. Po tem tako vspešnem začetku se oberne Narcis poln
zaupanja i n  svete nade do druzih večidel še poganskih prebi-
vavcev Avgsburškega mesta. Veliko se jih odpove malikovav-
stvu, sprejme kerščansko vero in moč besede Božje pri večini
terdne korenine odganja. Polagoma se Božji nauki ne samo po
mestu, ampak tudi po več selih v okolici krepko poprijemljejo
in to toliko bolj, ker Bog oznanovanje svojega služabnika s ču¬
deži poterjuje. In tako se v devetih mescih skor vsi h kerščanski
veri spreobernejo. Narcis se torej po pravici zraven sv. Lucija
ko apostelj tega mesta častf. Predno pa se na špansko verne,

410

postavi, da bi od njega zasajeno seme ne zamerlo, škofa in več
mašnikov, kterim izroči skerb za dušni blagor vernikov. V Ge-
rundu ga čaka veliko in sicer težavnega dela. Mnogo jih je
bilo strahti pred mukami kerščansko vero zatajilo; on je poišče
in opominja, da naj se vernejo k pravi čredi Kristusovi. Drugi
so bili mlačni postali, on je oživlja za novo krepostno djanje.
Povsod se vede ko ljubeznjiv, skerben in goreč pastir. Tudi
izmed poganov jih veliko pridobi za Božje kraljestvo. Ali s tem
si nakoplje preganjanje terdovratnih malikovavcev. Ko enkrat
z največo pobožnostjo nekervavo daritev opravlja, planejo so¬
vražniki z golim mečem v cerkev in ga na tla posekajo, da
pred oltarjem dušo izdihne 1. 806 ali 307, tri leta po svoji ver-
nitvi iz Avgsburga. Njegovo truplo počiva v Gironi, in mesto, ki
je še zdaj škofijski sedež, ga časti ko svojega varha in patrona.
Tudi ostanki sv. Afre so bili pozneje v cerkvi sv. Urha in
sv. A fre častno shranjeni, 1. 1804 pa zopet vzdignjeni in slo¬
vesno pod njen oltar položeni. Ona je včlika patrona mesta
Avgsburga in njen praznik se obhaja 7. avgusta.

A fr a se obrazuje kako se k stebru privezana na germadi žge,
Narcis pa ko škof z mečem v roki.

Od znamenja sv. križa.

Po zaznamovanji s križem so pogani škofa Narcisa in njegovega
tovarša spoznali, da sta kristijana, po znamenji sv. križa spoznavamo še
dan danes katoliškega kristijana. Tega znamenja so se posluževali že sv.
aposteljni in verniki njihove dobe. Oni so je delali pred vsem svojim
početjem in djanjem: kedar so prišli domu ali z domi odšli, kedar so se
oblačili, kedar so se k mizi vsedli, predno so se vlegli, ali kedar so bili
peljani v mučensko smert, zmeraj so si vtiskali to sv. znamenje na čelo
in na serce v živo spričevanje, da so oni zvesti spoznovavci Kristusa kri¬
žanega in da nimajo nobene tovaršije ž njegovimi sovražniki. Tudi zdaj
je povsod znamenje sv. križa očitno spričevanje naše vere v križanega
Jezusa in v njegove sv. nauke, in ker si navadno, ko delamo križ, za-
znamvamo ž njim čelo, usta in persi, s tem posebno poterjujemo svojo
vero v presveto Trojico rekoči: „V imenu Boga Očeta, in Sina, in sv. Duha.“
Kdor bi se tedaj sramoval, zaznamovati se z znamenjem sv. križa, ta bi
s tem tajil vero in očitno na znanje dajal, da mu je Odrešenik prazna
oseba, ktera mu nič mar ni. Za kristijana je križ spomin na Gospoda,
kteri je iz ljubezni do grešnih ljudi umeri in s križa, sebi in nam pot v
nebesa pripravil. Križ nam zraven tega pa pojasnuje tudi preimenitno
kerščansko resnico, ktera nam pravi, daje  Jezus s svojo smertjo na križi
zedinil nebo in zemljo v eno Božje kraljestvo, Jude in pogane združil v
eno cerkev:

Nebo.


Poganstvo.

Zemlja.

Judovstvo.

411

Kako krasen spominek tedaj je sv. križ ! On obsega vse nauke sv.
evangelija. Sv. Rupert pravi, «da veliko sicer jih dela znamenje sv. križa,
ali vendar ne občutijo njegove nebeške moči, ker si ga sicer'vtiskajo na
čelo, v sercu pa ga ne nosijo; zatorej ne smemo delati znamenja sv. križa
samo s palcem, ampak tudi z iskreno vero v sercu.

Kedar tedaj delaš križ na čelu, bodi ti to resen opomin, da križ
Gospodov pogostoma premišljuj; kedar ga delaš na ustili, ti bodi glasen
klic, da križ Gospodov nestrahoma spoznavaj; in kedar ga delaš na
persili, ti bodi živo priporočenje, da križ Gospodov ljubi z vsem sercem.

Kedar ga delaš na čelu, misli: „Gospod! Tebi darujem vse svoje
misli;“ — na ustili: „vse svoje besede;“ — in na persih: „vse svoje
želje in djanje.“

Molitev.

O moj Jezus! dodeli mi milostno, da bom križ, na kterem si me
odrešil, zmeraj visoko častil in goreče ljubil, in da bom v tem sv. zna¬
menji zoper vse skušnjave se serčno bojeval in srečno premagoval. Amen.


19. Sušeč ali marec.

Sv. Jožef.

^5?loboko v zemlje notrinah je zakopano zlatd, globoko na
J^lM^dnu morja biser počiva: svoje najdraže skriva natora, malo¬
vredno pa očitno na potu ležf. Tako se godf tudi v kra¬
ljestvu gnad: najviše čednosti, največe zasluge ostanejo svetu
neznane, veliko manjše pa se naglo in sploh razvedd. Kakor je
Marija blagoslovljena med ženami, tako je Jožef povikšani med
možmi, zakaj Bog ga je izvolil za varha in oskerbnika svojega
edinorojenega Sinu, za zvestega ljubeznjivega tovarša. deviške
njegove Matere, za glavarja presvete družine. Za imeni Jezusa
in Marije je Jožefovo najbolj slavljeno med kerščanskim svetom
in vendar nam je od njega tako malo znano. Zveličar sam, ki
je vendar ostrospokorno življenje Kerstnikovo, vero stotnikovo,
hvaležnost gobovega, ljubezen skesane grešnice hvaleče oznanoval,
molči popolnoma od Jožefa, svojega ljubeznjivega, skerbnega
rednika. Noben tedanjih zgodovinarjev nam ni njegovega živ¬
ljenja popisal, in kar sv. evangeli od njega povd, je tak<5
pičlo in kratko in še to, kakor le mimogredd rečeno; pozneja
sporočila pa so deloma le nezaterjene, nezanesljive pravljice, de¬
loma pa očitno gole izmišljije. Kar tedaj od rednika Gospodo-

412

vega vemo, ne potolaži nase rado¬
vednosti,'zadostno pa je, da gine
pobožno serce in mu popolnoma
vstreže. Sv. pismo ga imenuje pra¬
vičnega  moža, to je poleg razlage
sv. Hieronima, moža, kteri vse čed¬
nosti v popolni meri posede. „On
je najbolj skrit med vsemi svetniki.
Njegova duša je brezen neizrekljivih
gnad. Mi značaju njegove svetosti
nobenega imena ne moremo dati.
Mi ga ne moremo z nobenim družim
svetnikom primerjati, njegova od-
memba je brez verstnice, in tako
tudi gnadanji pristojna. Verjetno je,
da je bil prejel dar izvirne pravič¬
nosti , kakor Kerstnik, Čeravno ne
moremo reči, ali je je bil že pred
rojstvom deležen kakor Jeremija in
Janez; smemo tudi privzemati, da
je bil vsled posebne gnade tudi majh¬
nega greha obvarovan. Gotovo  pa
je, da je bil on posoda Božje pre-
ljubezni, odločen od vekomaj za edi-
noverstno in neprimerljivo častito
opravilo, obdarovan z najvišimi gnadami, ki so ga za to opravilo
pripravnega delale. On je pri Jezusu namestoval večnega Očeta,
in je bil torej od te tako častitljivo izpodobovane osebe Božje
prav posebno ljubljen, posebno tudi od druge in tretje osebe v
presv. Trojici ravno zavoljo tega skrivnostno-namestnega vpodo-
bovanja.“ (Viljem Faber: „Betlehem“).

2. Jožef, poleg rodoslovja v evangeliji sv. Mat. sin Jakobov,
poleg unega sv. Luka sin Helijev (to je, zet), je izhajal po. rav¬
nem moškem pokoljenji iz kraljeve hiše Davidove, ktere svit pa
je bil v toku stoletij ves obledel. Ne zgodi se poredkoma, da
premogočne in neizmerno bogate rodbine sčasoma vse zapadejo
v uboštvo in pozabljenost. Tudi ta rodovina je bila tako ope¬
šala , da so se morali pozneji potomci z delom svojih rok
preži viti. To ubožnost je zapustil Jakob ko delež svojemu sinu
Jožefu, kteri je bil v Nazaretu, ali kakor eni menijo, rojen v
Betlehemu, in se pečal z rokodelstvom, z mizarijo ali tesarijo —
zakaj nedoločni izrek v sv. pismu sploh zaznamva izdelovavca
lesenega orodja. Ali korenina posekanega debla Davidovega je
bila še polna životne moči, in iz kraljeve, Jožefu zaročene De¬
vice je odgnala vejica — Odrešnik sveta, kraljev Kralj. Neko¬
liko pisateljev je terdilo, daje  bil Jožef, angeljsko čisti ženin

413

Device Marije, pred zaročenjem ž njo vdovec in da je že s pervo
ženo več otrok rodil, namreč Jakoba mlajšega in pa tiste, ktere
evangeli „brate Gospodove 11  imenuje. Ali to je očitna zmota. Ti
„bratje Gospodovi 11  so bili le sorodniki Jezusovi, ker je je Kleofa
ali Alfej, ki je še živel ob času križanja, rodil z Marijo, sestro
prečiste Device. Sv. Hieronim zagotovlja, da je sv. Jožef v ved-
nem devištvu živel, in da je tudi po zaročenji s presveto nevesto
do konca v zderžljivosti ostal. Sv. Brigiti je Marija sama raz¬
odela, „da je Jožef, predno se je ž njo zaročil, vedel od sv.
Duha, da je ona svoje devištvo Bogd posvetila in da je neoma-
dežana v misli, v besedah in v djanji; da se je on ž njo za¬
ročil le zatd, da bi jej stregel, jo varoval, in da naj Brigita to
ima za terdno resnico. 41  — Poleg judovske šege se ni nobena
poroka obhajala brez poprejne zaroke; še le nekoliko potem se
je zakon sklenil. Med tem časom ni mogel ženin neveste ne vi¬
deti, ne ž njo govoriti, čeravno sta pred postavo zaročena ve¬
ljala za moža in ženo. Jožef je bil takrat, kakor se večidel meni,
star okoli trideset let. Po zaročenji ostane Marija nekoliko časa
pri svojih sorodnikih in tedaj jej oznani angelj Gabriel, da bode
Mati Odrešnikova in — ona spočne od sv. Duhd. „Tiste dni se
dvigne in gre jaderno v gore v mesto na Judovem, in stopi v
hišo Caharijevo ter pozdravi Elizabeto, 44  pri kteri okoli tri mesce
ostane in se potem na svoj dom verne. ,,Ali preden z Jožefom
skupaj prideta, znajde se ona noseča od sv. Duha. 44  Pravični
ne sodi svoje žene, ampak stori v teh silnih težavah sklep, kteri
njegovo preblagu serce v najlepšem svitu kaže. Da bi namreč
Devica vsega osfamotovanja in postavnega s kamenjem pobija¬
nja bila obvarovana, in bi sam tudi nobene postave ne prelomil,
zatd goji v sebi misel, Marijo skrivej zapustiti. Tedaj se mu v
spanji angelj Gospodov prikaže in mu reče: „Jožef, sin Davi¬
dov! ne boj se vzeti Marije svoje žene, kajti od sv. DuM je
to, kar je v njej rojeno 44 . Jožef se prebudf, vse mu je jasno in
svetld. Kdo bi popisal njegovo neizmerno veselje! Odsihmal jo
častf ko nevesto sv. Duha, ko Mater iskreno zaželenega Odreš-
nika svetd in se presrečnega šteje, da sme Nii biti varh in
postrežnik.

3. Ko se približa čas rojstva Kristusovega, ,.pride od ce¬
sarja Avgusta povelje, da naj se popiše ves svet. In vsi gredd,
da se popišejo, vsaki v svoje mesto. Gre pa tudi Jožef iz Ga¬
lileje iz mesta Nazareta v Judejo v Davidovo mesto, ki se ime¬
nuje Betlehem, zat<5, ker je bil iz hiše in rodovine Davidove,
da se je. popisal z Marijo, svojo zaročeno ženo, ki je bila no¬
seča. Prigodi se pa, ko sta tam, da se dopolnijo dnevi, da bi po¬
rodila. 44  Zavoljo velike gnječe ljudstva ne moreta Jožef in Marija
nikjer prenočišča najti. ,,In merzli zgodnji zimski večer čedalje
bolj svoje otožno krilo razgrinja. Ni bila zemlja še priča tacega

414

prizora, kakor sta ga Jožef in Marija tisti večer po Betlehemskih
ulicah razkazovala. Jožef je bil svetnik, kakoršnega svet še ni
imel. Marija je bila čez vse svetnike, perva med stvarmi, kraljica
nebes, ktere mogočnost je najbolj podobna vsemogočnosti in je
bila od vekomaj namenjena Mati Božja. V njenem telesu počiva
včlovečeni Bog sam, večna Beseda, Stvarnik in Gospod vseh po
Betlehemu, resnični Sodnik slednje tisto uro ločene duše. Ali ni
ga prostora za-nje. Mestece je z druzimi rečmi zastavljeno, ce¬
sarski davkarski uradniki zdaj tukaj možujejo. Bogati gosti se
vč zahotevajo zd-se najbolje, s Čemur jim morejo gostilnice po¬
streči, zasebne hiše so sprejele sorodnike. Za to neznano naza-
reško družino, za tega tesarja iz Galileje, za to mladostno ženo,
za to včlovečeno Besedo ga ni podstrešja. Zdaj je v Betlehem
pravi Cesar prišel, vladar vseh rimskih vladarjev, ali ni ga pro¬
stora za-nj; požene se med tovorno živino, da bi tam se rodil.
In brezgrešna žival ga brez godernjanja sprejme in stara votlina
zunaj Betlehema od ognja razbuhana ali od vode izdolbena mu
dd streho, menda komaj manj merzlo ko zvezdno nebo o polnoči.
Preč od veselega hruma po mestnih ulicah uboga zakonska iz
Nazareta pribežališče najdeta pri volu in oslu v hlevu." (Bet¬
lehem). Tukaj tedaj porodi Marija Simi Božjega, Odrešenika
svetd. Kdo dopovč, kaj se godi v sercu Jožefovem? Kdo popiše
njegovo razplamenelo pobožnost, njegovo tiho zamaknjeno češ-
čenje, njegovo neizmerno tolažbo in veselje, ko zagleda v Člo¬
veškem mesu rojenega Zveličarja sveta, in ga sme v svoje na¬
ročje vzeti; ko angelji iz nebes prihajajo in Bogu glasno hvalo
prepevajo; ko pridejo pastirji s polja in Dete molijo! Marija
Dete v plenice povije in v jasli položi; Jožef pa, kakor pobožna
pravljica pripoveduje, je skerbno zavije v plašč, da bi je mraza
varoval. Z enako zvestobo spolnuje tudi druge namene večnega
Očeta, kteri mu je skerb izročil, „včlovečeno Besedo" rediti in
njegovo preblaženo Mater varovati. Poslušajmo, kako govori
sv. Bernard od rednika rojenega Zveličarja: „Ta je bil tisti zvesti
in modri hlapec, ki ga je Zveličar sam postavil čez svojo dru¬
žino, da bode njegovi Materi podpora in tolažba, njegov rednik
in vreden pripomočnik pri izverševanji njegovih preusmiljenih
namenov na zemlji. Kakova sreča za Jožefa, Jezusa Kristusa
ne samo videti in slišati, ampak ga tudi na svoje serce pritis¬
kati, ga od mesta do mesta prenašatiga ljubovati, objemati,
rediti, in deležen biti tistih neizrekljivih skrivnosti, ki so bile
skrite oččm sveta!" — O čudo povikšanja, o neprimerljiva čast!
kliče bogoljubni Gerzon, „Mati božja, kraljica nebes, te imenuje
svojega gospoda; včlovečeni Sin te imenuje svojega očeta in ti
je pokoren!" Se bolj občudovati pa je nad sv. Jožefom, da pri
vseh previsocih gnadah, s kterimi so ga nebesa oblagodarila,
zmeraj najglobejo ponižnost ohrani. On živi v nepoznanosti,

415

kakor poslednji med ljudmi in zakriva neizrekljive milosti, s
kterimi ga je Bog osla vil j on molči o nerazumljivih ravno do¬
polnjenih skrivnostih; on jih ne pretuhtuje, ampak prepusti Bogu,
da je o priložnem času razodene; on nima druzih misli, kakor
le prilikovati se namenom, ktere je Božja Previdnost ž njim
imela. Čeravno mladika prestarega kraljevega rodu, se vendar
veseli svojega v očeh sveta nizkega stami in ne pozna druge
časti, kakor z delom lastnih rok skupne potrebščine sv. družini
oskerbovati.

4. Jožef in Marija neseta Dete v tempelj darovat ga nebe¬
škemu Očetu. Tukaj pobožni Simeon po razsvetljenji sv. Duha
v Detetu Zveličarja sveta spozna, in ko je poln radosti v na¬
ročje vzame, serčno umreti hrepeni ter tako sercu Matere in
rednika novo veselje napravlja, ali — s svojim prerokovanjem
tudi pervi meč žalosti v materino serce vbode. Iz Jeruzalema
se verne Jožef z Marijo in z Detetom v Betlehem; ali tihi pokoj
in mirno veselje le malo časa vživa in terpljenje kmalo na duri
poterka. Grozoviti kralj Herod, po nepovernitvi Modrih silo
razkačen in v svoji navadni sumnji še bolj poterjen, streže De¬
tetu po življenji. Tedaj se prikaže angelj Gospodov Jožefu v
spanji rekoč: ,,Vstani, vzemi Dete in njegovo Mater in beži v
Egipet, in bodi tam, dokler ti ne porečem.“ Brez zamude torej
vstane in brez modrovanja, da bi Bog tudi brez bega v tako
daljno ptujo deželo varovati mogel svojega Sina, se poda na
nevarno in silo težavno pot o zimskem času, skozi dvesto milj
široko peščeno puščavo, brez vodnika, brez varha, brez brešna,
brez upanja kacega zaslužka z nježnim Detetom in njegovo šibko
Materjo. Jožef ne godernja, saj je to Božja naredba; vprašanj
,,zakaj, čemu, kako dolgo“ pokorščina ne poznd. Pri sv. očetih
beremo, da so o prihodu Jezusovem v Egipt vedežarije omolk-
nile, kipi malikov se majali in na nekterih krajih se tudi rušili
poleg preroških besed Izaijevih, da bodo maliki egiptovski stre-
petali pred njegovim obličjem. Ravno tako očetje bivanju Zveličar-
jevemu v Egiptu pripisujejo tisto čudovito rodovitnost svetnikov,
s kterimi je bila ta dežela skozi več stoletij blagoslovljena. Kje
pa in koliko časa da je Jožef bival v Egiptu, tega zgodovina ne
povč. Po smerti Herodovi pa zopet po angeljevi prikazni dobi
od Gospoda povelje, da naj se verne v izraelsko deželo, ker so
pomerli, kteri so Detetu stregli po življenji. Ko pa pride na
izraelsko zemljo, in sliši, da enako hudobni Arhelaj kraljuje v
Judeji namesti Heroda svojega očeta, bojf se tje iti in v spanji
opomnjen ,se ugane na Galilejsko in prebiva v mestu Nazaretu.
Ko je bil Jezus dvanajst let star, gre s svojimi starši v Jeru¬
zalem na velikonočni praznik. Po dokončanem prazniku se ver-
neta Jožef in Marija po potu, ki pelje v Nazaret, terdno misleča,
da Jezus je pač med njihovimi znanci in popotnimi tovarši. Ali

416

čez dan hoda, ko se oboje trume v navadnem prenočišču snidejo,
Jezusa ne najdeta. Polna strahti in skerbi se verneta v Jeruza¬
lem, kjer ga še le tretji dan najdeta v tempeljnu sedeti sredi
učenikov, je poslušati in popraševati, da se vsi čudijo nad nje¬
govim umom in nad njegovimi odgovori. Prežalostna, zdaj pa
zavzela Mati mu reče: „Sin, kaj si nama takd storil? Glej, tvoj
oče in jaz sva te z žalostjo iskala 41 . Jezus pa odgovori z milo
resnobo: ,,Kaj je, da sta me iskala? Nista li vedela, da moram
v tem biti, kar je mojega Očeta? 44  In ona nista umela te besede.
Jezus pa je hotel v tem reči, da njega ko Mesija veže služba
Očetova, in zat<5 je le tempelj tisti kraj, kjer naj bi ga bila
iskala. Verne se ž njima v Nazaret, je njima v vseh reččh poko¬
ren in pomaga Jožefa pri njegovem rokodelstvu, kar pozvemo
iz evangelija sv. Marka (6, 3.), ko poslušavci čudeči se njegovim
naukom poprašujejo: „Ali ni ta tesar, sin Marije? 44  —

5. Kako dolgo je sv. Jožef še živel, to se ne more natanko
določiti. Ker ga sv. pismo pozneje nič več ne omeni, misli se
po pravici, da je umeri še pred ženitnino v Kani Galilejski in
še pred začetkom očitnega učenja Jezusovega. Ko bi bil sv. Jožef
križanje Jezusovo doživel, resnično, on bi bil z Marijo pod kri¬
žem stal in njemu, ne pa skerbnosti sv. Janeza bi bil umirajoči
Zveličar svojo deviško Mater izročil. Tako pa je zavžil drugo
previsoko srečo, da je umeri v naročji Jezusa in Marije z vzdih-
ljejem ljubezni do sv. Matere in z ozirom zaupanja do Božjega
Simi. To smert polno tolažbe in veselja slavi cerkev s temi
besedami: „0 čez mero blagor tebi presrečnemu, ker sta pri
tvoji smertni postelji čula Jezus in Marija veselega obličja ! 44
Zatorej pa tudi verniki sv. Jožefa častč in kličejo na pomoč ko
posebnega priprošnika umirajočih, da bi jim od svojega Božjega
rejenca sprosil gnado srečne smerti in njegovo duhovno priču-
jočnost ob preimenitni in za vso večnost odločilni smertni uri.
Poleg legende so dušo svetnikovo po njeni ločitvi od telesa an-
gelji spremili pred pekel, kjer je njen prihod ko napovednik
bližnjega odrešenja očake z neizrekljivo radostjo napolnil. Nje¬
govo truplo pa neki počiva v dolini Jozafatovi v rakvi njegovih
prednikov, kjer se še zdaj njegov grob kaže. Njegovih svetih
kosti cerkvena zgodovina nikjer ne omenja, nasproti pa hočejo
na več krajih, zlasti v Penižiji, Jožefov ženitvansk perstan po¬
sesti; tudi nekteri ostanki njegovih oblačil se neki še nahajajo.
V pervih stoletjih se spomin sv. Jožefa ni na noben poseben
dan obhajal, kar se pa izpeljuje iz stare cerkvene šege, pač go¬
dove mučencev , ne pa tudi druzih svetnikov praznovati, in morda
še bolj iz nekake skerbnosti, da ne bi Jožef veljal za pravega
ali telesnega očeta Jezusovega in bi se vsled tega vera v Jezusa
ko pravega Boga pri neolikanem ljudstvu ne motila, ne kerhala.
Že v pervih časih namreč so nekteri krivoverci Jezusa terdili

417

za pravega sinu Jožefovega; njim nasproti tedaj ga je cerkev
zmeraj in povsod le ko simi Device od sv. Duha spočetega ozna-
novala, Jožefa pa nič ni omenjala. Vendar pa se Jožefovo ime
nahaja že v vzhodnjo-cerkvenih zapisnikih svetnikov 9. stoletja
in G-erki so že takrat njegov spomin vred s spominom druzih
pravičnih starega zaveta obhajali v nedeljo pred božičem in skup
s spominom Marije, Davida in Jakoba mlajšega v nedeljo med
božično osmino, za kar je Jožef slavopevec (f 883), ki je bil
od sv. ap. Jerneja v prikazni prejel dar sv. pesništva, razne
himne bil sestavil. V 14. in 15. stoletji pa je že več redov po
vzhodu god sv. Jožefa praznovalo 19. marca z molitevnimi urami,
in slavni Janez Gerzon si je v svojih spisih mnogo prizadeval,
da bi se praznik sv. Jožefa vpeljal. Pozneje sta posebno sv. Te¬
rezija in sv. Frančišek Šaleški k razširjanju pobožnosti do sv. Jo¬
žefa veliko pripomogla. In to po pravici. Da namreč sv. rednik
Jezusov v nebesih neizmerno mogočnost posede, to se že iz tega
lahko presodi, ker vsi drugi svetniki razun Matere Božje nam
le s priprošnjo svojo pri Gospodu in večidel le v posameznih
potrebah gnade pridobivajo, sv. Jožef pa stori to ravno ko z
očetovsko veljavnostjo in sicer v vseh reččh. Zatorej cerkev na
njegov praznik besede iz zgodbe egiptovskega Jožefa na-nj obrača,
ki je je kralj Faraon govoril molednemu ljudstvu namreč: ,poj¬
dite k JožefuT In skušnja to jasno poterjuje. Brez števila ču¬
dežev, ozdravljenj, najhujih in vsakoverstnih bolezni, rešenj iz
največih nevarnosti, preimenitnih spreobernjenj itd. nam kaže
dovolj, kaj njegova priprošnja pri Bogu premore. Kaj namreč
bo Gospod tistemu odrekel, kteremu je bil na zemlji ko pravemu
očetu v vseh reččh prenatanko pokoren. Papeža Gregori in pa
Urban VIII. sta, pervi 1. 1621, drugi 1. 1642 praznik sv. Jožefa
povzdignila v zapovedan praznik; Benedikt XIV. poslednjič ga
je oslavil z naslovom „očak“, in ga tudi v litanijah med očake
vverstil. Nekdanje sv. rimsko-nemško cesarstvo si ga je bilo iz¬
volilo za svojega varha, 1. 1675 pa cesar Leopold za vse av-
strijanske dežele, in še zdaj je patron tako zvanega ilirskega
kraljestva. Njegova podoba zalša skor vsako cerkev, vsako hišo;
njegovo ime pa dan na dan na milijone jezikov izgovarja s proš-
njim klicem na pomoč.

Poseben varh pa je sv. Jožef

1. lakonskim. Tudi on je živel v zakonskem stanu, in je bolj
ko kteri drugi nadloge, težave in bridkosti njegove okušal. Zatorej pa
ima z zakonskimi terpini posebno usmiljenje. Kakoršnakoli te tere za¬
konska bolečina, podaj se zaupljivo v njegovo varstvo. Zlasti pa izprosi
°n zakonskim, ker je bila ljubezen in sloščina med 'njim in Marijo veča
kakor kdaj med kterimi drugimi zakonskimi >— mir.  ' O kako srečen je
Življenje svetnikov in svetnic božjih. 1. zv. 27

418

zakon, kjer je Jože! varh miru. Stopite v okrožje njegovo, in stermeči
boste videli zlato sadje, ktero mir obrodi. Ako eden oboli, kako serčno
in resnično je sočutje druzega! Očetu ne diši jed, ker je ni lj u b a  žena
pripravila — bolna je; njega ne veseli delo, zveste pomočnice ni pri
njem; tiho in klaverno sedi pri postelji in pazi in pazi, ali jej je huje ali
bolje? Stori vse, tudi poslednji vinar po shrambah poišče, da bi se jej
pomagalo; on jej streže, jo dviga, poklada, in ko njemu samemu serce skerbi
in žalosti poka, njej s tolažno besedo prigovarja. Mili Bog! kaj pač more
ljubše biti za človeka, kakor zvesta, postrežna roka v bolezni! In če
moža bolezen obišče, le poglejte njegovo zvesto ženo — in resnično! mnogo
imate videti in se učiti. Roke se jej tresejo, kakor močno tudi se hoče
delati, skrivej si briše solzo za solzo, da bi oče ne videl, ali on jo za¬
pazi, in veseli se ženine ljubezni; ona se ozira zdaj nanj zdaj na otroke,
in gre ven, da se — izjoka. Noč in dan čuje, noč in dan misli, kako
bi bolnemu očetu kaj olajšala. Vsaka žlica juhe, vsaka merica zdravila
in okrepčala gre skozi njene roke; saj ve, da od nobenega raii ne prejme,
kakor od nje. Ona mu naprej moli, ga okrepčuje s pobožnimi reki, in
ko ga ihte prosi, da bi vendar svojih ne zapustil, ga vendar zna nekoliko
potolažiti. Ali more za bolnega moža kaj bolj prijetnega biti, ko taka
ljubezen in zvestoba? Da! kjer mir med zakonskima gospoduje, sta drugi
druzemu v najslajo tolažbo v. bridkosti in bolezni. In če ju o zdravih
urah kaka nesreča zadene, se njima križ nenadoma naloži, kako se vza¬
jemno vnemata za voljno poterpljenje, za srečno udanost v voljo Božjo;
kako se tolažita s prihodnjimi boljšimi časi! Ali ni taka sreča goreče za¬
želeti? Tedaj, zakonski! izvolite si sv. Jožefa za varha, da vam bode
sladki mir in tudi pri vas ostane.

2. Otrokom. Zatorej, mati! ako si z Božjo pomočjo dete srečno
na svet porodila, daruj ga za Bogom in Marijo precej tudi sv. Jožefu in
reci z angeljem: „0 sv. Jožef! sprejmi to moje dete v svoje varstvo, tebi
ga posebno priporočim. Herod ga bo iskal umoriti — svet, meso in hudič
ga bodo iskali pokončati; ti pa, ki si bil vreden, da si Simi Božjega va¬
roval, vzemi tudi moje dete v svoje milo očetovsko naročje in pelji ga
srečno skozi vse nevarnosti življenja tje v večno nebeško domovino."
Mati! tako verno kliči in, resnično, sv. Jožef bo tvojo materino prošnjo
slišal in spolnil.

3. Čistim dušam. O vi vsi, kteri nebeško čednost čistosti gojite
in jo hočete ohraniti, skerbite pridno, da si tega sv. varha pridobite za pri-
jatla po goreči pobožnosti do njega! Da se boste pa njegovega varstva
vredne storili, bodi vam posebno mar vse storiti, kar to čednost pospe¬
šuje, vsega .se ogibati, kar jo utegne ovirati in v nevarnost pripravljati.
Bodite hrabri in stanovitni v boji, in okrepčujte ter tolažite se z dopada-
njem svojega Boga, s sladkim mirom svoje vesti in z neminljivim vese¬
ljem v nebesih. Zakaj glej! če tudi si bolehen in hrom, ali ubožen, ali
od solnca opaljen po obrazu, in imaš žuljave roke od težkega dela, ali
imaš morda malo razumnosti in si večkrat zasmehovan in zasramovan;
če tudi je tvoja obleka stara in zakerpana, ki jo v nedeljo nase deneš,
tako da bolj lišpavo oblečeni ne marajo s teboj iti ne v cerkvi zraven
tebe sedeti: vendar si imenitniši, lepši in bogateji pred Bogom in njego¬
vimi angelji, kakor kralj na zlatem prestolu, ali kraljeva hči v svojem
lesku, če je nedolžnost in čistost serca zapravila in oskrunila. Kakor na
ponočnem nebu svetle zvezde tiho prijazno migljajo, kakor bi bile večne
lučce, ki gore pred tronom Božjim: tako se' svetijo z mračne grešne
zemlje gori proti nebu duše nedolžnih mladenčev in devic, in Vsegavedni
gleda na nje s serčnim veseljem in dopadanjem; in če take ostanejo,

419

bodo v lastnem svitu žarele v nebesih v viši lepoti kakor duše druzih zve¬
ličanih. Da, ve čiste duše! tolažite in oserčujte se s to mislijo; bodite
za boj pripravljene noč in dan, kajti vaših sovražnikov je mnogo in so
mogočni, in terdno verujte, da bo potem tudi sv. Jožef, kterega ste si
za varha izvolili, vam v slednji nevarnosti in skušnjavi pomagal hrabro
se bojevati in srečno zmagovati.

4. Umirajočim.  O prišla bo enkrat ura čez nas, ko bodo k
naši postelji pristopili in nam sočutnega serca in z rahlo besedo dopove¬
dovali, da bi ravno ne škodovalo, ko bi se dali prevideti, saj zavoljo tega
ne moramo že umreti. Kakor postransko pa že bodi ta beseda izgovor¬
jena, vendar bomo le predobro zaznali, da kaj več pomeni, kakor na
videz reče. In tedaj nas bo notranji strah prešinil, da se moramo ločiti
od prijetnega življenja, od svetlega dneva, od vse pozemeljske radosti in
vseh časnih dobrin, od jnoža in žene in ljubih otrok. Ali to bi še ne bilo
najhuje ob umiranji. Se je nekaj veliko groznejega, ktero kakor gerda
pošast našo dušo plaši, naše serce stiska, namreč kopica grehov vsega
našega življenja, ktero nam satan z oderuško natančnostjo in s peklensko
škodoželjnostjo pred oči gomili. Tisti grozni trenutek tedaj se bomo
plašno po varhu in pomočniku ozirali. Kje ga hočemo najti? Sv. Jožef
je tretji med velicimi varhi umirajočih in njegovo ime se za Jezusovim
in Marijinim glasi iz ust slednjega kerščanskega umiravca. Jezus, Marija,
Jožef! zdihuje, naj že smert stopa k pozlačeni postelji kneza, ali stroh¬
nelemu slamnatemu ležišču ubozega delavca. Zatorej, kristijan! nikar ne
mudi, o pravem času sv. Jožefa vabiti na pomoč ob smertni uri; časti
ga in služi mu goreče v življenji in gotovo te bo varoval ob smerti.

Molitev.

O Jezus! ki si svojega rednika tukaj na zemlji storil tako velicega
v čednostih, tako visocega v časti, tako bogatega v zasluženji, v nebesih
pa tako mogočnega priprošnika in pomočnika v vseh potrebah: upamo,
dodeli nam, da bomo od Tvoje dobrotljivosti vse prejeli, česar Te po nje¬
govi priprošnji prosimo. Amen.

- - -

20 .  Sušeč ali marec.

Sv. Patrici, škof.

'Kairska dežela, zavoljo svojih bogatih pašnikov in travnikov
-M„ Z eIena“ imenovana, je imela perva stoletja po Kristusu
' več majhnih deržav, ki so imele svoje lastne kneze in
kralje. Divjih prebivavcev Rimljani niso bili pod svojo oblast
uklonili in z včlikim sosednjim otokom niso imeli nobene zveze
razun t4, da so ko morski tolovaji po britanskih bregovih terge
in mesta, ki so bila brez terdnjav, napadali in ropali. Nekoliko

27 *

420

kerščanstva je pač utegnilo že v četertem stoletji na Irsko
priti, zakaj 1. 431 je bil papež Celestin L arhidijakona Paladija
tje poslal; ali ker mu je manjkalo znanje jezika in šege, zato je
imelo njegovo delovanje le malo vspelia; pač je poterdil kristijane,
ki so se tam že nahajali, v veri in je postavil nekaj cerkev, ali
irsko ljudstvo se je terdovratno oklepalo svojih malikov. Čast
in slava aposteljna irskega je bila prihranjena sv. Patriciju;
navdan s polnoto apostoljskega duha je tukaj keršČansko vernost
in življenje krepko zaterdil; on je zdivjane in nevedne prebi-
vavce povzdignil v versto olikanih narodov; po njegovem ne¬
utrudnem prizadevanji se je prestvarivna in likavna moč evan¬
gelija nad njimi tako hitro in sijajno pokazala, kakor morda v
nobeni drugi deželi ne na svetu. On je tukaj cerkev ustanovil,
ki je bila tolikanj bogata kerščanskih junakov, ki je na vse kraje
oznanovavce v spreobračanje poganov poslala in kteri je Bog
tako terdnost in krepost podelil, da je najhuje viharje in najgroz-
neja preganjanja krivovercev premagala in je iz njih le še bolj
častita in močna vzhajala. — Patrici je bil rojen proti koncu
četertega stoletja v Kilpatriku v Škociji. On sam se v svojem
„spoznanji“ imenuje „Britanca in Rimljana”, njegov oče Kal-
purnijan je bil dijakon in imeniten mož, njegova mati Koncera
pa je bila sorodnica sv. Martina, Turonskega škofa. V petnajstem
letu je bil storil neki pregrešek, ki pa ni bil menda poseben;
vendar ga je tako bolel, da ga je vse žive dni objokoval. Ravno
tako se je pozneja leta s bridkimi solzami kesal, da ni v mla¬
dosti kaj posebno na Boga mislil.

2. Ker ga je Bog za velike reči odločil, zato je moral v šoli
bridkosti poslcušan biti, in zato je Bog pripustil, da je bil v
svojem šestnajstem letu s sestro Lupito vred od divjakov iz rojst¬
nega kraja odpeljan in sicer na Irsko k ravno tistemu ljudstvu,
ktero pozneje za nebesa pridobi ter reši jarma pregrehe in
smerti. Prodan terdoserčnemu gospodarju mora po hribih in
gozdih živino pasti in lakoto, goloto in vse vremenske nezgode
terpeti. Pač hudi dnevi za mladenča, ki je zrastel v vsej obil¬
nosti in zložnosti življenja. Ko bi imela vera to edino moč, da
v terpljenje tolažbo delt, bila bi že neprecenljiv zaklad za ljudi:
nesrečniki to poskušajo. Poprej ni imel Patrici žive, od ljubezni
pregrevane vere, živel je brez viših misli in čutil le za poze-
meljsko; ali zdaj v nadlogi mu nebeško usmiljenje razsvetli duha
in serce; z bridkim kesanjem spozna zdaj revščino dozdanjega
življenja, oberne se z molitvijo in s solzami k Bogu in njegova
duša je s tolažbo napolnjena. In ravno v tej šoli terpljenja za-
dobl tisto moč telesno, ki ga je potem zmožnega storila, tudi
najtežavniše trude v svojem apostoljskem poklicu preterpevati,
in tisto dušno krepost, ktera more slednji križ voljno prenašati
in ne trepeče pred nobenim še tako skelečim tveganjem. Šest let

421

mu mine v tem pastirskem življenji, hrepenenje po domovini se
mu vedno močneje giblje v persih in večkrat moli za rešenje;
tedaj se mu v prikazni zagotovi, da dan rešenja se mu bliža in
da zdaj ima ladija na morje odjadrati. Ubeži, pride srečno do
morskega brega, dobi ladij o pripravljeno, prosi sprejetja ali —
revež nima s čim brodovine plačati in ne marajo ga; žalosten
se verne in volja ga je, k gospodarju se verniti in kazen be¬
gunstva poterpežljivo prenesti; tedaj pa se serca poganjkih brod¬
nikov omečč, in nazaj ga pokličejo ter sprejmejo. Cez tri dni
pridejo v severni Škdciji do suhega in hodijo sedem in dvajset
dni po opustošeni deželi; hrana jim poide in hudo stradanje
ter p 6; tedaj reče glavar Patriciju: „Kristijan, ti praviš, da tvoj
Bog je velik in mogočen, zakaj ga ne prosiš, da lakote ne po-
ginemo?“ Patrici odgovori, da, ako se z vsem sercem do Vsega-
mogočnega obernejo, gotovo jim bo hrane oskerbel; in glej,
kmalo naletč na tropo divjih prešičev.

3. Naposled pride po groznih težavah v domovino. Cez
nekoliko let je zopet suženj, ali to jetništvo samo dva mesca
terpl. Verige, ki je je dvakrat nosil, naj bi ga pripravljale za
službo Križanega, kteri je tudi za nas hlapčevsko podobo na-se
vzel, da nam je prostost pridobil Božjih otrok. Po njegovi ver-
nitvi na očetovski dom mu dd Bog po raznih prikaznih spoznati,
da ga je poklical v spreobernjenje Ircev. Enkrat se mu zdi,
kakor bi videl vse otroke te dežele iz naročja mater roke proti
njemu stegovati in je slišal z žalostnim glasom ga pomoči prositi.
Popisovatelji njegovega življenja terdijo, da je po druzem jet-
ništvu popotoval v Galijo k sv. Martinu Turonskemu in k sv.
Germanu Aukserskemu, in da je še enkrat to pot storil, predno
se je na Irsko podal. Toliko je gotovo, da, ko je že na tem
otoku sv. vero oznanoval, je veliko hrepenenje razodeval, svoje
brate v Galiji in tiste, ki je je svetnike imenoval, obiskati. Tudi
na Laško, pravijo, je popotval, in da je od papeža Celestina po¬
slanstvo na Irsko prejel; ali poleg njegovega ,,spoznanja." smemo
soditi, da je bil v domači deželi posvečen za dijakona, mašnika
in škofa. Ni tudi dvomiti, da se je več let za svoja apostoljska
opravila pripravljal in si z vso pridnostjo prizadeval pridobiti
si potrebne vednosti in učenosti. Po prejetem posvečenji se Pa¬
trici s sveto gorečnostjo svojega velikanskega dela poprime in
ne prošnje rodovincev, ne med divjaškim ljudstvom perteče mu
nevarnosti ga ne morejo zaderžati. On posluša glas Božji in
se okoli leta 440 z nekoliko duhovni srečno pripelje na Irsko.
Zdaj prehaja deželo z nedopovedljivim nevarnim trudom na vse
plati tudi po najbolj skritih krajih in divjih samotijah, samo če
so ljudje tam prebivali. Se so bili skor vsi Irci malikovavci.
Eni so sprejemali svetnika z začudenjem, eni so ga zasmehovali
in celo po življenji mu stregli. Težave po njegovih apostoljskih potih,

422

nevarnosti, ki so ga na vse plati obdajale, se ne morejo lahko
z besedo dopovedati. Več ko enkrat je bil v ječi smerti si svest..
Ali vso silo in nadlogo je premagala gorečnost njegove ljubezni
in neutrudnosti, in pripomoč Božja, ktera ga je vidno spremljala,
in čudopolno otemala vseh nevarnost. Njegove navdušene in
z lepim zgledom poterjevane pridige so jih na tisoče sklicale
pod častito bandero Kristusovo, in že pervo leto svojega misijona
si upa v živem hrepenenji, ves otok Gospodu pridobiti, križ po¬
staviti v Tarohu sredi v zboru kraljev in knezov. Več knezov
se berž spreoberne, med njimi oče sv. Benigna, naslednika Pa¬
tricij evega na prestolu v Annagu. Nebesa so tako obilen bla¬
goslov rosila na njegovo delovanje, da je po tridesetletnem ne-
prenehanem trudu veči del Irskega spreobernil. Sam je postavil
okoli 365 cerkev, vstanovil mnogo samostanov za moške in ženske
in tudi šole, ktere so bile kmalo tako imenitne, da so skozi več
stoletij iz vseh dežel ptujci tj e vreli. Spreobernjeni Irci so ka¬
zali čednosti pervih kristijanov in njihovo pobožno in spodbudno
življenje je storilo, da so vnanjci njihov otok „otok svetnikov 1 '
imenovali.

4. Apostoljske delavnosti svetnika našega ne moremo dovolj
občudovati. Celi božji dan si je dal opraviti z delom za dušni
blagor in počitka ni poznal. Njegova gorečnost za povikševanje
Božje časti in za spreobernjenje duš je bila nenasitljiva. Veče
ko so bile težave in zopernosti pri spreobračanji nevernega ljud¬
stva, veča je bila tudi njegova serčnost in želja še več terpeti.
Peš prehajaje ves otok je nevernikom njih zmote razdeval, raz¬
lagal katoliške resnice, podučeval uboge in bogate, stare in mlade
ne samo v verskih resnicah, ampak tudi v branji in pisanji, kajti
pred njim še nobenega učenika v teh znanostih na otoku ni
bilo. Verniki mu hočejo večkrat svojo hvaležnost z darovi po¬
kazati. Ali Patrici ne sprejme najmanjšega ne, boje se, da bi
z videzom samopridnosti slabih in v veri ne še podučenih ne
pohujšal. Mar je on lastno obilno premoženje obračal v zve-
ličanske namene in je skušal z bogatimi darovi prijaznost kraljev
in glavarjev si pridobiti. Kedar je hodil po okrajinah, bila je
njegova mošnja zmeraj ubozim odperta; zraven tega je obiskaval
in stregel bolnikom, skerbel za osirotene otroke, in plačeval
stroške za njih izrejo in izučenje za službo altarsko. Ob kratkem
— njegova dobrodelnost ni poznala mej d in kedar ni nič imel
dati, se je veselil svoje revščine s Kristusom Jezusom prepričan,
da je golota in pomanjkanje za-nj veliko koristneje kakor bo¬
gastvo. Med vsem tem delom pa je bilo njegovo serce vedno
pri Bogu, v pogostih, kratkih molitvicah ga je neprenehoma
hvalil, mu svojo ljubezen skazoval in ga pomoči ter podpore
prosil za sveto delo. Rasovnik je bil njegova obleka, njegova
hrana vsakdanji post. Noč je v tri dele delil: v pervem je

423

sto psalmov izmolil; v druzem ostalih petdeset in druge molitve;
v tretjem je na terdem kamnu nekoliko počival. Njegovi čudeži
se merijo s čudeži aposteljnov. Z znamenjem sv. križa je huda
vremena pregnal; slepim je dal spregledati, mutastim govoriti,
gluhim slišati. Mnogo bolnikov je s polago rok ozdravil
in tudi mertve je oživil. Znane so mu bile prihodnje reči, od¬
krito mu znotranje sere. Z eno besedo — bil je prav apostelj
Jezusa Kristusa, ali se gleda na njegov trud in brezštevilna dela
pri spreobračanji poganov, ali na storjene čudeže, ali na njegovo
sveto življenje; zatorej so ga tudi pogani čislali in visoko spo¬
štovali.

5. Ko svetnika blaga čeda obdaja in ga verno posluša, ga
naklepa pokristjanjen knez ugonobiti. Bil je Karotih, kralj
Gelov, kteri s svojim djanjem in vladanjem kratkimal ni terdil
kerščanske vere. Patrici ga opominja po listih in ga v sveti
serditosti imenuje trinoga. Razkačeni Karotih prihrumi s svojimi
vojaki na Irsko in oropa okrajino, v kteri je ravno Patrici sv.
birmo delil; pomori nekoliko novih kristjanov, druge pa odtira,
da bi je za sužnje prodal. To nasilje, od kristjana storjeno, je
zamoglo napredovanju vere na Irskem le grozno škodljivo biti;
Patrici po poslancih roparja prosi in roti, da bi jetnike izpustil,
ali Karotih mu odgovori le z zasramovanjem; tedaj pa napiše
škof očitno okrožnico do podložnikov Karotihovih, v kteri hudo-
delnike iz občestva vernikov izpahne in prepovč , ž njimi jesti
ali miloščino od njih prejemati, dokler se ne spokorč in učencev
Gospodovih ne oprostč. Ta list se je do dandanes ohranil.

Že visoko v letih spiše Patrici svoje „spoznanje, u  v kterem
ponižno in v priprostem jeziku napake in zmote svojega življenja
razodeva, hvali pa od Boga prejete milosti in dobrote. To pi¬
sanje spričuje v slednji versti pobožnost, bistroumnost in po¬
božnost svetnikovo. Iz njega sprevidimo, da je srečno hrepenel po
mučeniški smerti. •— Obhajal je tudi več cerkvenih zborov, da
bi vstanovljeni cerkvi vpeljal dober red. Tako je Patrici v ne-
prenehanem aposteljskem delu dosegel 83. leto in tedaj pokliče
Gospod 1. 464 (?) svojega zvestega služabnika k večnemu po¬
čitku in plačilu. Ob njegovi smerti se je slišalo angeljsko petje
in dvanajst noči zaporedoma se je velika svetloba nad Sabalskim
samostanom videla, ki je celo okolico razsvetlila. Njegovo truplo
pa počiva v mestu Dovenu v cerkvi po njem imenovani, in nje¬
gova pastirska palica se hrani v Dublinu ko predraga svetinja.

•— Irsko je ohranilo od svojega pervega aposteljna pred štirnajst
sto leti prejeto vero z zvesto pogumnostjo in se je možato bo¬
jevalo zoper neznanska zatiranja, ki so je od angleške plati ne¬
milo zadevala, tako kakor da bi sv. Patrici še zdaj iz nebeških
višav z varovavno roko čuval nad svojim zvestim otokom in
oserčeval hrabrost svojih vojakov.

424

Skerb vseh skerbi.

il rideset let se je Patrici vedno trudil za zveličanje duš. -— Razna
so opravila, človekova na zemlji, vendar pa on opravila vseh opravil, skerbi
za svojo dušo zraven ne sme zanemariti. Zakaj to opravilo je pervo, je
zasebno, je najimenitniše. Tedaj se vprašaj, koliko dela, koliko truda
si ti obernil za zveličanje svoje  duše. Pravim, svoje  duše. Zakaj
duša, ki jo imaš, je tvoja duša.  Za njeno zveličanje moraš sam sker-
beti. Ko bi tudi vsi ljudje, celo vsi angelji v nebesih za njeno zveličanje
skerbeli, vendar bi je v nebesa ne pripravili, ako tudi ti spodobno zanjo
ne skerbiš. Druga tvoja opravila utegnejo tudi drugi ljudje oskerbovati
— brez tebe, in sicer z vspehom. Opravilo zveličanja pa le tebe samega
zadevlje; ti ga moraš zverševati in drugi  ne morejo tvoje duše rešiti,
ako jo hočeš ti pogubiti. Ti sam se moraš v zveličanski vednosti podu-
čevati, poti sreče iskati in po njem hoditi; sam moraš za čednost sl pri¬
zadevati, priložnosti v greh se varovati, skušnjave premagovati. Pri dru-
zih opravkih, če ne gredb^po sreči, se morda zapravi premoženje, služba,
čast, zdravje, življenje. Ce se pa dušno zveličanje ne pogodi, človek ne
zgubi samo časnega premoženja, ampak tudi samega sebe. Človek je re¬
šen, ali pogubljen, kakor že mu je duša mar, ali ne mar. Časno je in
pogubljivo, kar ga obdaja, vekomaj ostane on sam. Kristus pravi: „Kaj
pomaga človeku, če ves svet pridobi, njegova duša pa škodo terpi 1 “  In
narobe se sme i’eči: Kaj škoduje človeku, če ves svet zgubi, ako le sam
sebe reši. Ali ni človek več vreden, ko ves vidni svet; kajti svet je za
človeka vstvarjen, človek pa ne za svet, ampak za Boga. Zatorej kakor
pravi neki sv. oče, je veča zguba, veča nesreča, če se duša pogubi, ka¬
kor bi se vesoljno zvezdje in tisoč svetov razrušilo. Ah, kakova nespa¬
met, da si najbolj malenkaste reči spremenjamo v imenitna opravila, ki
nam duha in serce tako prevzemajo, da vsi v njih živimo in merjemo,
dušo svojo pa zanemarjamo. Prav govori sv. Avguštin: „Otročje igrače
odraščenih imenujemo opravke. Eno je pravo opravilo, skerbeti za ne¬
beško kraljestvo.“ Ako je to zgubljeno, zgubljeno je vse in za vekomaj.
„Ali kakošno menjo bo človek dal za svojo dušo?“ (Mat. 16, 26.) Zgub¬
ljene časne reči se po menji, po kupu zopet pridobe. Po kakovi ceni
pa hočeš ti svojo dušo zopet kupiti, ki jo je moral včlovečeni Bog s
svojo kervijo plačati? Zatorej se štejmo srečne, da bivamo še na tem
svetu, kjer moremo svoje duše, če smo je satanu zaprodali, še odkupiti
z neskončno ceno predrage kervi Jezusove. Se ne smemo obupati, če tudi
so naši grehi še tako veliki, zakaj oprati je moremo v kervi Kristusovi,
ki se vedno daruje na naših altarjih, neprenehoma teče v presvetih za¬
kramentih. „Dolcler smo na tem svetu,“ kliče neki cerkven učenik, „de-
lajmo pokoro za svoje grehe, kedar se ločimo odtod, se nam osoda za
vekomaj sklene.“ Iz pekla pa ni nobenega rešenja! Zatorej kličimo s
strahom in trepetom:

O Gospod!

Da nas v svoji sveti službi poterdiš in obderžiš, da naše misli k
nebeškim željam povzdigneš; da duše naše večnega pogubljenja rešiš,
prosimo To, usliši nas! Amen.

•—-tr

425

21 .  Sušeč ali marec.

Sv. Benedikt.

-^JLzhodnji kraji so bili zibel samostanov; njihovi pervi usta-
novitelji so bili domišljije bogati, mirnotihotno premišlje-
^ vanje ljubeči možjč, zatorej je tudi po njih ustavili ta duh
kraljeval; bolj delavnemu, za djansko bolj vnetemu zahodu se
tako življenje ni prilegalo, zatorej se je ono tu bolj po splošno-
koristnem naravnavalo in izolikovalo: začetnik pa in ustanovnik
tacih samostanov je bil sv. Benedikt, visokočastitljivi očak me¬
nihov po zahodu. Rojen je bil 1. 480 v Nurziji (zdaj Norcia) v
Umbriji. Sv. Gregor včliki, ki je popisal njegovo življenje, opomni,
da mu ime Benedikt (blagoslovljeni) ni bilo brez skrivnih na¬
menov Božjih dano, da bi pomenilo blagoslov nebeški, kterega
naj bi bil on in po njem tudi drugi obilno deležni; pravi tudi,
da je že ko deček razodeval moško obnašanje, da je bil Go¬
spod od mladega ž njim, ga varoval greha in vlil v njegovo
serce ljubezen do nebeških reči, do molitve, čistosti in poniž¬
nosti. Ko doseže doletnost, pošljejo ga njegovi pobožni in bo¬
gati starši v Rim, da bi se v tamošnjih šolah izolikal. Ali čisti,
v nedolžnosti cvetoči mladeneč, zdravega serca in blage volje
— sprevidi z žalostjo, da mladi učenci vse berzde nravnega ve¬
denja s sebe tergajo, da bi po rožnatih potih spohotne nespa¬
metnosti prosto poskakovali. Zapeljive besede, mikavni zgledi
tovaršev, ki ga hočejo med svoje kolo potegniti, mu peneči ko¬
zarec radovanja posiliti, so bili nevarni, lahko ga zvabijo med
svoj omamni kolobar. Benedikt se ustavlja in vse moči napenja,
da bi se branil zoper pertečo splav; zatorej prihaja vedno res-
nobniši, se zmeraj bolj odločuje od ničemurnega djanja in pre¬
ganjanja tega svetd. Nanagloma pa mu je jasno, da ga je Bog
le v svojo službo poklical, in tedaj nima v duhu nobene druge
misli, v sercu nobenega druzega Čutila ne, ko le Boga in večnost.
Novo življenje se v njem rodi. Neha z ukom, in odpove se vsej
vednosti, razun vednosti od Kristusa Ki'ižanega.

2. Vkljub vsem oviram zbeži iz Rima v Subljak (Subiaco)
na Rimskem, kjer reka Anio dela jezero, čegar bregovi so z
groznimi skalnatimi verhovi obgrajeni. Tam na samotni višini,
v znožji tega stermega skalovja, je bila skor nedohodna votlina.
Tukaj se skrije in živi le od malo kruha, kterega mu menih
Roman, s kterim se je bil poprej v tej puščavi seznanil in je
zdaj še više prebival, po vervi semtertje doli spušča. Ta skrita
nizka votlina je bila visoka šola, v kteri se je službe Gospodove

426

Uhk.

I S. P. IBEMEtoTUrg. " I

in pa umetnosti zatajevanja samega sebe učil. Da bi ubežal boju
s svetom, zato je Benedikt slastno življenje glavnega mesta zapustil,
ter je zamenil s pusto samoto, in —- tukaj ga zopet Čaka boj
z ndpečnim nagnjenjem serca, z nečistim gibanjem mesa — to
nese človek seboj tudi v najbolj divjo samoto, dokler po stano¬
vitni vojski in srečni zmagi miru ne zadobf. Živa domišljija
mladenške živahnosti mu radosti pijano življenje v Rimu opisuje,
in premikavne podobe oslikuje, ki njegovega duha begajo in
počutke dražijo; zlasti prekrasna podoba deve, ki jo je v Rimu
videl, mu mnoge in hude skušnjave prizadeva, da že hoče skor
za-njo iz samote hiteti. Zastonj mu je čuvanje, molitev in post,
omamne podobe ga oferfravajo noč in dan in mu ropajo mir in

427

pokoj tak6, da se enkrat ob taki mukepolni uri slečen valja po
bodečem ternji, da bi nečisti ogenj poželjivosti z lastno kervjo
pogasil. — Kakor ga pa čast, kdor pred-njo beži, povsod najde,
tako tudi občudovanje sledi čednost, ktera se skriva. Benedikta
najdejo. Pobožen duhoven v tistem kraji Čuje, ko si na vbliko
nedeljo južino pripravlja, glas ta-le: „Ti si pripravljaš jed, moj
sin Benedikt pa glada umira.“ Berž se duhoven napravi na pot
in po dolgem in težavnem iskanji najde votlino. Benedikt, ster-
meč, ko Človeka zagleda, noče ž njim govoriti, dokler poprej
nekoliko ne molita. Duhoven mu ponudi zdaj, naj se okrepča
s prinesenimi jedmi, ker se ne spodobi, da bi se veseli veliko¬
nočni dan kdo postil. Ali Benedikt še ne vb, da je danes ta
praznik, tak6 je malo občeval s človeško družbo. Kmalo zade¬
nejo tudi pastirji, ki so zgubljeno govedo iskali, na njegovo vot¬
lino, ali kako se prestrašijo, ko ga tam v kože oblečenega za¬
gledajo in mislijo, da je divja zver. Ko pa spoznajo svojo zmoto,
ga silo spoštujejo, in to češčenje se po čedalje večih krogih širi.
— Takrat menihi niso bili na nobeno posebno redovno pravilo
navezani, ampak so veči del osamelo živeli ali pa v družbah,
ktere je sklepala nakljuČba ali pa mimogredoče nagnjenje; tako
jih je bilo več v Vikovaru pri Tl volih in nagovarjajo Benedikta,
da bi njih opat in predstojnik bil. Po mnozem odpovedovanji
jim naposled vendar prošnjo spolni. Kot zvest vodnik po potu
zveličanja je uči živeti v molčečnosti, varovati se postopanja, s
koristnim delom se pečati, moliti in premišljevati, natoro zata¬
jevati, samopridnost zatirati in za vsako delo ljubezni priprav¬
ljenim biti. Opominja je s prijaznim pogledom in glasom in z
rahlim govorom svojega lastnega zgleda; ali njegova očetovska
skerbnost jim je bila zoperna in zaničljiva, sad ljubezni se ni
godil, ali toliko bohotneje je odganjal plevel spridenosti — me¬
nihi se ne marajo ukloniti rednosti in čert je zapelje celb do
hudodelstva. Namešajo mu strupa v vino, ali Benedikt, preden
ga popije, stori znamenje križa čez kozarec in kozarec se razdrobi.

3. Bridkega serca otrese Benedikt prah s čevljev, se loči
od nehvaležnikov in hoče hudobno ljudstvo Čisto z nimar spu¬
stiti ter samega Boga se okleniti. Zopet se podd v Subljak, ali
tam ne najde več poprešnje samote. Od vseh plati vrb ljudjb —
duhovni in svetni k njemu. Bogoljubnost si je postavil za na¬
membo svojega življenja; Boga vedno bolj spoznavati, je bilo
hrepenenje njegovega duha, Boga vedno bolj ljubiti potreba nje¬
govega serca; dobrotljivega Boga, ki vsem vse dd, posnemati
je bilo njegovo prizadevanje •— on je hotel v Bogu srečen biti,
pa tudi druge srečne storiti. Obudi torej velevito misel vstanoviti
pobožne družbe, ktere zasajene s koreninami v verno življenje,
bi svete in povečevalne sadove rodile. Ker se število njegovih
učencev dan na dan bolj množi, vstanovi po okolici dvanajst

428

samostanov in v slednjega postavi po dvanajst menihov. Čez vse
pa sebi priderži popolno oblast, je obiskuje, in opominja svoje
duhovne sinove k vedno vikši popolnosti; ohranja med njimi
mir, slogo in ljubezen in skerbi tudi za vnanji red. Sv. Gregori
sporočuje od mnogo čudežev, ki je je Benedikt ta čas storil.
Kako pač so morali oni pridobivati serca teh še sirovih ljudi,
kterih serce je za vikše in Božje še zaklenjeno bilo! Kakovo
spoštovanje pač in zaupanje so morali buditi do svetega moža!
To najbolje spričuje ta okoliščina, da je mnogo staršev priha¬
jalo ter ga prosilo, da bi njihove otroke v izrejevanje in pod-
učevanje prevzel. Tako so mu bili izročevani sinovi visoko ple¬
menitih rodovin in matere so se tolažile s sladko nado, da so
njihovi otroci že v nebesih, ako je Benedikt v svoj uk sprejme.
Marsikteri deček je želel preč pri vstopu, za zmeraj tam ostati,
živeti in umreti. Med njimi se svetita posebno Maver in Placid
po zgodnjem lesku svetosti. Toda Benedikt teh ustanov duhovno
dozidati ne more, zakaj nevoščljivost in slavohlepnost necega
ondašnjega duhovnega, ki je hotel za svetnika veljati, mu brani
in zavira njegovo delovanje. Hoče namreč Benediktu zavdati in
ker mu Bog te naklepe podere, hoče se na druge plati mašče¬
vati; nagaja torej Benediktovim učencem z nesramnimi pripomočki.
To Benedikta v serce boli. Gre torej z najljubšimi učenci proč
na goro v Kampaniji. S planega pregnano poganstvo je bilo
pobegnilo v gozde in na gore, Benedikt najde na gori Kasinski
star tempelj malika Apolina, kteremu so se gorjani še klanjali
in mu darovali. On podere tempelj in kip in zida tam samostan,
zibel Benediktinskega reda, in cerkev sv. Janeza Kerstnika.

4. Tukaj je pisal okoli 1. 530 svoje tako imenitno „pra-
vilo“, po kterem so se skozi stoletja vsi meniški redi po zahodu
ravnali. Ono je zidano na reke sv. pisma, posebno na zapoved
aposteljnovo: „Moli in delaj 11 , je polno evangeljske modrosti, do¬
gnanega poznanja ljudi in čisto človeške ljubezni, zatorej se pri¬
lega za vse dežele in vse kraje, ker se spodobno ozira na pod¬
nebje in sadovje posameznih krajin; združuje resnobo in rahlo to,
ostrost in prizanašljivost tako, da krepostnih v njih gorečnosti
ne ovira, pa tudi slabim njih začetne serčnosti ne podira. To
pravilo je pravo zerkalo njegovega lastnega življenja, pravi izliv
tega, kar je v njem živelo in delalo, je popis njegovega notra¬
njega življenja; v njem je iz lastne skušnje pota pokazal, po
kterih je, peljan od izrekov sv. pisma in sv. očetov in nagiban
ter razsvetljevan od sv. Duha sam hodil do kerščanske popol¬
nosti. Benediktinski samostani torej naj bi bili prava podoba
resnično kerščanske družine; menihi naj bi v svojem opatu z
otroško udanostjo in natanko pokorščino Kristusa častili, med
seboj pa po goreči serčni ljubezni bratje bili; z molitvijo, po¬
božnim branjem in premišljevanjem naj bi nasprotovali merzloč-

429

nosti in znimarnosti, s pomanjkanjem in tveganjem dobroživnosti
in slastnosti, s skupnim posestvom samopridnosti in lakomnosti,
z bratovsko ljubeznijo osorni prepirljivosti tega sveta. Z gore
Kasinske je delal Benedikt ko vreden poslanec in služabnik
Božji za blagor človeštva na dolgo in široko. Predstojnikom je
priporočal poterpežljivo, modro ljubezen, podložne pa je vnemal
za natanko pokorščino; zmotene in grešnike je klical k pokori
in poboljšanju, začetnike v čednostih je vodil s previdno rok<5,
pravične pa je opominjal čuječim biti; dober je bil voljnim, oster
upornim: do vseh poln ljubezni. Po svojem v Bogu potopljenem
življenji je Benedikt poseben dar prejel čudeže delati ter skriv¬
nosti sedajnosti in prihodnosti gledati. Vsled njegove molitve
so se godile vsakoverstne čudopolne reči. V tej meri, kakor se
je Čez zemeljsko poviševal, se mu je odpiral duhovni svet; nje¬
govo oko je segalo v globočine človeških sere in je videlo naj-
skrivniše misli in čutila v persih. Njegov nebeško razsvetljeni
duh je gledal z enako jasnoto v bližavo in daljo. Enkrat ga
v molitevnem premišljevanji obsije nebeška luč, in vesoljni svet
vidi v enem  solnčnem žarku. Ta žarek mu je bilo svetlo,
veselo upanje, da se bode njegov red po vesoljnem svetu raz¬
širil, da bo po duhovno ves svet njegova lastnina; v blagi za¬
vesti, da je vstanovljenje reda Božje delo in njega vredno, gleda
z zaupanjem v prihodnost; kar se je še-le začelo, vidi že ko do-
veršeno celoto, komaj zasajeno cvetlico ko mogočno drevo, ki
svoje veje in mladike daleč razprostira, slabo, še-le tlečo iskro
ko razsvetljevavno in oživljevavno solnce, ko ognjeno globel
v temoti bodočih časov. — Benedikt ni bil učen in ne zveden
v svetnih ukih, ali on je našel Boga in Bog ni znajdba ved¬
nosti. Včlika misel na Boga ga je spremljala pri vseh delih
in trudih; bila je luč njegovega očesa, krepost njegove volje,
mozeg njegovega življenja; zatorej je bila molitev njegovo naj¬
ljubše, najskerbneje opravilo; bila mu je knjiga, iz ktere se
je učil in spoznaval Božja pota. Do zadnjega trenutka je delal
Benedikt za čast svojega Boga in za blagor duš. Postavil je
■^eč samostanov, prejšnje pa je po svojem pravilu vredil.
Se pred smertjo pošlje svoja ljubljena učenca Placida in Mavra,
unega v Sicilijo, tega pa v Galijo, kjer sta samostane postavljala
m pravilo svojega očeta zaterdovala. V prizadevanji po popol-
nosti se je ver stila z našim svetnikom njegova sestra sv. Sko-
lastika, ki je bila pravi blagoslov za žensko, kakor on za moško
mladost Benedikt je gledal trenutek njene smerti in pa sv. Ger¬
mana, škofa Kapuanskega. Tudi kdaj njega smert zadene, je
bratom naznanil. Sest dni popred veh že davno pripravljeno
rako odpreti. Bolezen čedalje huje pritiska. Šesti dan prosi
brate, naj ga v cerkev nes<5. Tam sv. zakramente prejme, se
od svojih serčno poslovi in stoj4, podpiran od učencev, dušo iz-

430

dihne 21. suŠca 543. Njegovo truplo je počivalo v kapeli sv.
Janeza, dokler niso bile sv. kosti po razdjanji samostana po
Longobardih na Francosko prenesene in shranjene v sloveči opatiji
Fleury.

5. Red, v kterem si je Benedikt velikansk, stanoviten spo¬
minek postavil, pač poleg svoje starosti, razširjenosti in blago-
nosne delavnosti vse druge nadvišuje. Razširjal se je ravno ob
času po silno viharnem ljudskem preseljevanji, ko je bila Evropa
kervavo pozorišČe divjih narodov; ko so bile najbogateje po¬
krajine grozno opustošene, najlepša mesta le nagomiljene raz¬
valine, najbolj rodovitne poljane strašno poteptane; ko je raz¬
rušeno rimsko cesarstvo trohnelo; ko je bilo vse od starodavnosti
obstoječe po notranji spridenosti in po vnanji sili pokončano;
ko je bilo vse tedaj na novo vstvarjati in likati. Samostani tedaj,
ki so semtertje vstajali, so, posebno na Nemškem, mahnili s se¬
kiro in posekali gozde, so zavlekli s plugom čez grudava tla,
so premenili po umetnih vodotokih suhotne stepe in po usuše-
vanji gnjiladna močvirja v rodovitno zemljo. Bili so velike na¬
selbine, prave kmetijske naprave ljudstvu v zgled in poduk.
Učenci Benediktovi so zahajali v najbolj divje kraje, k najbolj
sirovim pastirjem in lovcem, so zidali sami cerkve in altarje in
okoli njih zbirali raztresene prebivavce; so napravili bolnišnice
in ubožnice, so razširjali luč evangeljsko in budili povsod ker-
ščansko življenje. Menihi Benediktovi pa se niso samo z obert-
nijo pečali in z umetnostmi, ampak tudi nabiranje knjig, branje
podučnih pobožnih bukev in podučevanje otrok jim je bilo po
redovnih pravilih zapovedano; oni niso samo najboljših spisov
gerških in latinskih cerkvenih očetov mnogokrat prepisali, am¬
pak ohranili so nam tudi prijetne cvetice pesništva in modro-
slovja starega poganskega sveta: njihovi samostani so bili slovst¬
vene shrambe šole umetnosti in učenosti. Toda — zasluge reda
zapadajo zgodovini, ona naj je vredno presodi. Red Benediktov
šteje dosihmal med svojimi sinovi 24 papežev, 200 kardinalov,
1600 včlicih škofov, 4000 škofov in pa 1560 svetnikov.

Nekoliko iz „pravila“ sv. Benedikta.

iv. Benedikta življenje je bogato prevzvišenih čednost, ktere vse
zamore kristijan, kteregakoli stanu je, nekako posnemati. Vendar pa po¬
slušajmo v svoje podučenje in spodbujenje le nekoliko verstie njegovega
pravila: Človeku bodi vedno živo v spominu, da Božje oko slednji tre¬
nutek iz nebes na-nj gleda, da je^njegovo djanje in ravnanje na vsacem
kraji očesu Božjemu vse očitno, če se tedaj olco Gospodovo zmeraj na
dobre in hudobne doli ozira, če Gospod na človeške otroke v enomer
gleda, ali so pametni in se za-nj zmenijo, nam je zatorej skerbeti, da nas
oko Božje ob nobeni uri ne vidi v greh pasti in nespametnim postati. On
nam prizanaša nekoliko časa, ker je milostiv in poterpljivo našega pobolj-

431

sanja Saka; ali enkrat bo rekel: „To si ti storil in jaz sem molčal." —
„Skerb za bolnike bodi bratom pred vsem in čez vse mar, takd mar, da
bolnikom z vso ljubeznijo strežejo, kakor bi Kristusu samemu stregli, ko
bi njihove pomoči potrebovali. Se vč da morajo tudi bolniki pomisliti, da
se jim zavoljo  Boga, na čast Božjo služi. Oni nimajo nobene pravice,
s presilnim zahtevanjem svoje brate, strežnike, žaliti. Vendar pa se mo¬
rajo z ljubeznijo prenašati, ker je plačilo tolikanj veče, kolikor veča je
poterpežljiva ljubezen." — „To se pravi prav postiti, če se vsega greha
zderžimo in se solzna molitev in branje pobožnih bukev in kesanje serca
in zderžljivost jedi skupaj združi. Zatorej naj slednji na ta dan radovoljno
Gospodu kaj v dar prinese in si priterga kaj pri jedi in pijači, spanji
in radovanji in naj s svetim veseljem velikonočnih praznikov pričakuje."
— „Je ena gorečnost napečna, ktera od Boga loči in v pekel pelje; tudi
ena dobra gorečnost, ki od pregreh odločuje in v nebesa pelje. V tej go¬
rečnosti naj se vadijo bratje, poskušajo naj se med seboj, kteri bo v spo¬
štovanji in ljubezni do druzih druge prekosil. Njihova poterpežljivost glede
človeških slabost, naj bodo dušne ali telesne, naj nobene meje ne pozna.
Poskušajo naj se tudi, kdo bo v pokorščini druge nadviševal. Naj se med
seboj ljubijo s čisto ljubeznijo in čez Zveličarja, ki nas hoče vse v večno
življenje pripeljati, naj ničesar bolj ne ljubijo."

Molitev.

O moj Bog in Gospod! zahvalim Te za blagoslov, kterega si člo¬
veškemu rodu podelil po svojem sv. služabniku Benediktu; ne pripusti,
da bi luč vere, ktero je on razširjal, kdaj v meni ugasnila, da bom tudi
jaz enkrat deležen njegove slave. Amen.

22. Sušeč ali marec.

Zveličani Nikolaj Flijan ali brat „Klavs“.

jv. Nikolaj je bil prav pobožen mož in njegovo življenje
~je tako čudopolno, da bi človek klical s prerokom: „Pre-
'čuden je Bog v svetnikih svojih!" To, kerščanski bralec,
lahko spoznaš iz naslednjega. V Švajci, kjer gore in snežniki
s svojimi ledenimi verhovi v oblake nebeške segajo, kakor bi
hoteli človeku reči: „tam gori je tvoja domovina," — v tej
krasni zemlji se je rodil v kantonu Untervaldenu v samotni hiši
iz pobožnih, staršev Nikolaj 1 . 1417. Od njegove mladosti nam
je zgodovina malo ohranila, toliko pa vemo, da je že ko deček
čutil živo hrepenenje po nebesih, in zdelo se mu je, kakor hi bil
ptujec na zemlji. Bil je tih in resnoben in čeravno je delo ljubil,
vendar noben trenutek ni moliti zamudil, ker je bilo njegovo

432

serce zmeraj pri Bogu. Šestnajst let star gre enkrat po grozni
tokavi in tu vidi na zmerni veršini močen stolp, kteri se bolj in
bolj dviga, dokler se v oblacih ne zgubi. Nikolaj ni dvomil, da
ga ta stolp opominja, kako naj se na perotih pobožnosti v na¬
ročje Božje povišuje. Ta prikazen njegovo serce za puščavno
spokorno življenje še bolj vname. Odslej se posti štirikrat na
teden. Stiridesetdanski post zavžije le nekoliko suhega kruha
in sadja. In pri vsej tej zderžljivosti ostane močtin in ster-
pežen pri delu bolj ko njegovi tovarši. Čeravno goji serčne želje
po deviškem stanu, se vendar poleg volje staršev oženi s po¬
božno devico, ktera mu porodi desetero otrok, izmed kterih naj¬
mlajši stopi v duhovski stan. Kedar je šel na vojsko, se je hrabro
vojskoval. Enkrat hočejo njegovi deželani samostan sv. Katarine
zapaliti, v kterem se je bil sovražnik vtaboril. Ali pobožni Ni¬
kolaj opominja rekoč: „Nikarte, bratje! zmage, ki ste jo z Božjo
pomočjo pridobili, ne omadeževajte z okrutnostjo!“ In samostan
je bil obvarovan. Izvoljen od občine iz zgolj spoštovanja za sod¬
nika in deželnega svetovavca je 19 let to službo prav previdno
in vestno opravljal. Pri tem pa ni pozabil na zveličanje svoje
duše. Sredi noči je vstajal in do belega dne natihoma molil.
Njegova najljubša, vedno ponavljana molitev pa je bila: „Vzemi
me meni samemu, in daj me sebi samemu. Vzemi mi vse, kar
me loči od tebe in daj mi vse, kar me vodi k tebi!“

2. Ko mu je bilo petdeset let, zasliši enkrat v molitvi glas
v notranjem: „Nikolaj! zapusti vse, kar imaš rad in Bog bo
zd-te skerbel“. Zdaj razume, da Bog od njega hoče, da bi za¬
pustil vse, ženo in otroke in dom in premoženje, in njemu tako
služil kakor pervi Jezusovi učenci. Ali koliko zaprek se je sta¬
vilo temu klicu! Bil je za-nj dolg in hud boj, naposled zmaga
milost; on terdno sklene, zavoljo Boga vse zapustiti. Najprej
pov4 to dogodbo svoji ženi, ktera britko plakaje naposled po
goreči molitvi z možem in po posvetovanji z dobrimi prijatli v
njegov sklep privoli ter s kerščanskim junaštvom Bogu ta dar
prinese. Otroci so bili preskerbljeni in druge hišne zadeve ob¬
ljubi pobožna žena s kerščansko modrostjo ravnati. Ko vse tako
vredi, poslovi se bogoljubni Klavs od žene, otrok in vnukov,
od svojega sivega še živega očeta, od znancev in prijatlov, in
zapusti dom in kraj bos, razoglav, v dolgi sivi hali, brez pe-
nezov, v eni roki roženkranc v eni palico, ter gre za klicem
Božjega glasa. Pride v kanton Bazel, kteri takrat še ni bil v švaj-
carski zvezi. Tukaj se snide s pobožnim kmetom, kteremu svoj
namen razodene in ga prosi, da bi mu pokazal samoten kraj,
kjer bi neznan med svetom Bogu služiti mogel. Kmet ga po¬
hvali, ali svetuje mu, da naj se verne v domovino, ker zamore
tam ravno tako v samoti Bogu služiti, zakaj tukaj bi ga imeli
ljudje za beguna in bi mu vso pomoč odrekli. Puščavnik posluša

433

ta dobri svet in se Se tisto nož
proti domovini verne ter pre¬
noči pod milim nebom v molitvi,
dokler ga spanje ne premaga.
Ko se prebudi, vidi se ožarje¬
nega z nebeškim leskom in nje¬
govo notranje prešine kakor
blisk, v telesu pa občuti strašno
bolečino, kakor bi se z nožem
po njem vertalo. V tem trenutku
je njegovo zemeljsko življenje
umorjeno; pač je še bivala duša
v telesu, ali to ni potrebovalo
nobene jedi in pijače več. V jutro
po tisti čudopolni noči gre na¬
dalje proti domovini ter se podi,
natihoma na njemu lastno pla¬
nino, Flister imenovano. Tam si
pod košatim drevesom sredi go¬
stega germovja bivališče izvoli. Čez osem dni ga najdejo tam
lovci in njegovemu bratu Petru to naznanijo. On gre k njemu
in ga hoče pregovoriti, da bi ž njim domii šel, da bi lakote in
mraza tam ne poginil. Nikolaj pa mu vedrega lica odgovori:
„Mili brat! glada ne bom umeri; že enajst dni ne občutim ne
lakote ne žeje ne mraza; Bog me varuje, in zatorej nimam
vzroka, odtod se umakniti 11 . Brat odide.

3. Ker so pa sem začeli ljudje bolj zahajati, zato se Klavs še
globeje v gore umakne prav na tisto mesto, kjer je poprej videl
tisto prikazen. Tam v nekakem iz vej in ruš narejenem šotoru
noč in dan moli in nebeške reči premišljuje, pa pri tem ne jč
in ne pije. Tako zderži eno leto; tedaj pa poči glas, da mu
Klavsovi bratje sami skrivej donašajo jedi in zatorej njegovo hi¬
šico za nekoliko časa ostro obstražijo; ali nikdo va-njo ne pride,
nikdo ne iz nje, edini Klavs sam ostane v njej brez najmanjše
hrane, le presv. Rešnje Telo večkrat prejme in ono samo je
telo njegovo čudopolno ohranilo pri zdravji in moči tako, da se
je temu slednji čudil, kterikoli ga je videl. Zdaj pa pošlje škof
iz Konštancije svojega namestnika škofa, da bi on to čudo na
tanko preiskal. Vpraša ga, ktera je naj veča čednost? Klavs od¬
govori: »Pokorščina 11 . Tedaj položi škof pred-nj kruh in vino
ter mu zapovč jesti in piti. Klavs to stori, ali kmalo ga začne
tako hud kerč po želodcu viti, da so mislili, zdaj zdaj bo po njem.

4. Zdaj je bil svet prepričan, da more Bog tudi brez
vse hrane človeško telo ohraniti. Ko eno leto v svojem ubornem
šotoru preživi, postavijo mu sosednje vasi potem leseno hišico,
zraven pa sezidajo kapelico, ktera sčasoma po milih darovih

Življenje svetnikov in svetnic božjih. I. zv. 28

434

tako obogati, da more Klavs poslednja leta kapelanijo tam
ustanoviti, in se je vsaki dan daritev sv. maše tam opravljala.
Od blizo in od daleč vrč zdaj pobožnost in radovednost k „bratu
Klavsu“; prihajali so poslanci knezov in mest, uradniki, vojaki
in prosti ljudjč. Priprost in domač v svojem vnanjem življenji
se ogiblje vsake posebnije; celo jutro biva v kapelici, popoldne
pa sprejema ptujce, ali pa se sprehaja po puščavi, toda zmeraj
v molitev potopljen. Ne daleč od njega je prebival v svoji ce¬
lici Urh, plemenitaš z Bavarskega, kteri se je bil nagiban od po¬
božnosti Klavsove tukaj naselil, da bi po njegovem napeljevanji
Bogu služil. Tega Klavs večkrat obišče, da se ž njim od svetih
reči pogovarja. On si je s skušnjo v življenji, z molitvijo in s
premišljevanjem pridobil nenavadno modrost in previdnost; go¬
voril jez obiskovavci mirno in pobožno, prijazno in ljubeznjivo
o njihovih zadevah in razmerah, je opominjal k čednosti in
pravičnosti, podučeval, oserčeval, tolažil s kratkimi tehtnimi iz¬
reki, z malo pa jedernatimi besedami, ki so se kakor žebelj
zabile ljudem v spomin; le nepotrebniših popraševanj in neza¬
upljivih dvomov o verskih reččh kratkimal ni maral, — on je
čutil Boga v svoji duši in je želel, da bi ga tudi drugi nosili v
sercu in v otroško vernem duhu. Tudi žena njegova z otroki
vred je pogostoma k njemu zahajala in njegove besede so bile
za-nje najlepši poduk. Ob nedeljah in praznikih je obiskoval
farno službo Božjo v Saliselnu, kjer je njegov sin za fajmoštra
bil. Vsi njegovi verstniki mu dajejo spričevanje, da je bila nje¬
gova pobožnost resnična in nehlinjena, njegov govor poln res¬
nice in modrosti, njegova molitev pa mogočna, kar mnogo ču¬
dežev spričuje.

5. Znamenito je, kako je ta čudni mož, ki je vendar le
za pobožnost živel, tako na tanko poznal vse razmere in po¬
trebe svojega naroda, kako je iz svoje puščave ven tako krepko
poprijemal v javno življenje in s svetom in z v djanjem za blagor
domovine delal. Ko enkrat hud razpor med Svajcarji nastane in
velika nevarnost deželi perti: tu stopi Klavs, ko o tem sliši, ne¬
nadoma kakor poslanec Božji med-nje in je goreče opominja k
pokojnosti in složnosti, k, bogaboječnosti in pravičnosti, in berž
je bil prepir potolažen. Živel je potem še šest let. Tedaj pride
Gospod, da bi zvestemu hlapcu krono podelil. Pa da bi bil še
na zemlji slednjega madeža očiščen, moral je še prav hudo bo¬
lezen preterpeti, tako da se je poslednjih osem dni same muke
ko červ zvijal. Ležč na dveh deskah s kamnom pod glavo terpi
vse z nepopisljivo poterpežljivostjo in opominja okoli stoječe, ki
so ga milovali, takč živeti, da bodo mogli z mirno vestjo odtod
se ločiti. Potem prejme sv. zakramente in 21. marca 1487, ravno
na svoj rojstni dan, dušo v Jezusove roke izroči. Vsa dežela
je njegovo smert obžalovala. Na dan njegovega pogreba je vse

435

delo počivalo in ni se sv. maša nikjer obhajala, razun v Sahselnu
na grobu brata Klavsa, ker mu je vsaki duhoven hotel poslednjo
čast skazati.

Obrazuje se ko puščavnik, ki pod drevesom moli.

Od sv. Obhajila.

HJnkrat je imel Klavs prikazen. Vidi namreč prekrasno palačo in
v njej studenec, iz kterega je teklo vino, olje in med v žarnem lesku,
in med tem sliši glas: „Kdor je žejen, naj pride in pije!“ Klavs hoče
najti izvir tega studenca. Iskaje pride do visoke dvorane, in tam zagleda
altar, kteri se sam od sebe pred njim odpre in v njem vidi izvir studenca,
ki je bil tako čist in globok, da ga nikdar ni zmanjkalo. Tu se čudi

Klavs, da ni nikogar v

I

alači, da bi bil te pre-
istre vode željen, in
ko se ozre, vidi od da¬
leč mnogo ljudi, izmed
kterih jih je bilo ve¬
liko obteženih z delom
in s skerbmi, ali le malo
jih je prišlo, da bi si
žejo potolažili, drugi pa
so raji umirali.

Kaj misliš, kerščan-
ska duša, da pomeni ta
prikazen? Presveto
Rešnje Telo.  Go¬
spod sam je naziva stu¬
denec, ki teče v večno
življenje. Kdor te vode
pije, ne bo ga žejalo na
veke; ona je slajša ko
used, močneja ko vino.
V tem zakramentu je
bistveno pričujoč Jezus
Kristus sam, Sin Božji,
naš Odrešnik z dušo in
s telesom, da bi se ti¬
stim, ki ga hočejo lju¬
biti in vekoma,] živeti,
dal v jed in pijačo. Brez
te nebeške hrane in pi¬
jače ne more kristijan
živeti kakor Zveličar
sam pravi: „Resnično,
resnično vam povem,
ako ne boste jedli mesa
Simi človekovega in pili
njegove kervi, ne boste
imeli življenja v sebi.“
In zakaj ne?

436

Zato, ker Bog je življenje in le tisti resnično živi, kdor je ž
njim sklenjen. In tedaj le, kdor presv. zakrament vredno prejme, se s Kri¬
stusom in po njem z Očetom in sv. Duhom zedini. Z Bogom pa mora biti
človek zedinjen, zakaj zato ga je Bog vstvaril in odrešil; ali to je le mo¬
goče po Kristusu, le po vrednem prejemanji njegovega presv. Telesa,
ali po vrednem sv. Obhajilu. Ako nimaš tedaj resnične želje po sv. Ob¬
hajilu in ne prejemaš Kristusa, ne bodeš na veke imel pravega življenja;
ampak ti se radovoljno od Boga odločuješ; odločenje od Boga pa je smert.
Zatorej je videl zveličani Klavs toliko ljudi umirati, ker niso hoteli piti iz
tega studenca žive vode. Ali hočeš tudi ti tako žalostno poginjati? Nika¬
kor ne! Zatorej prihajaj rad in pogostoma toda spodobno k mizi Gospo¬
dovi, k viru življenja. Kolikor bolj pogostoma in kolikor vredniše si pri sv.
Obhajilu, toliko tesneje se sklepaš, se ediniš z Jezusom, tako da smeš klicati
s sv. Pavlom, da ne živiš ti, ampak da Kristus v tebi živi. Ako je sv. Obhajilo
telo zvel. Klavsa ohranilo 20 let zdravo in terdno, kakovo moč še le duši
podeli! Kedar umerješ, bo telo tvoje sicer strohnelo”, ali presv. Rešuje
Telo je založilo va-nje seme neumerljivosti, in vstalo bo od mertvih oslav-
ljeno. Glej, kako neskončne gnade zadobiš pri sv. Obhajilu. Z Bogom se
skleneš, s Kristusom se zediniš, in prejmeš hrano za večno življenje.

Molitev.

O moj Bog in Odrešnik! daj mi gorečo ljubezen do Tebe, in od-
ženi od mene vso mlačnost, da bom zmeraj s sv. željo prejemal Tvoje
presv. Telo, da ne umerjem, ampak vekomaj s Teboj živim. Amen.

25. Sušeč ali marec.

Sv. Irenej, škof in mučenec.

f irmija (Sirmium, Srem) je bila veliko rimsko mesto v Pa¬
noniji, pa razdjano o ljudskem preseljevanji in je zdaj-le
uborna vas na Ogerskem, Surein po imenu. Tukaj je bil
za škofa sv. Irenej o vladi cesarja Dioklecijana in je o teda¬
njem preganjanji kristijanov za sv. vero smert terpel. Kar se je
v poprejšnjem njegovem življenji dogodilo, to nam ni znano; le
toliko od njega vemo, kar nam stari in pravotni akti njegovega
mudenstva od njega sporodujejo. Oni nam povedd, da je bil
oženjen in ode ved otrok, da je bil v najdversteji moški starosti
za škofa izvoljen in da je po svojem posvedenji poleg zakonov
sv. cerkve v popolnoma zderžljivosti živel. Akti ga imenujejo
možfl, ki se je zavoljo prirojene pohlevnosti in bogabojednosti,
ki se iz vsega njegovega djanja posvita, imena svojega „Irenej“
(mirovit) resnidno vrednega skazal.

437

2. Ko ga pripeljejo pred cesarskega namestnika Proba, mu
reče ta: „Bodi pokoren cesarskim postavam in daruj bogovom. 11
Irenej odgovori: „V peklenskem ognji bodo goreli, kteri malikom
darujejo. 44  Prob: ,,Sklep premilostivih cesarjev je, da se ali bo¬
govom daruje ali pa da se terpč kazni, ki so upornežem odlo¬
čene. 44  Na to Irenej: „In postava mojega Boga hoče, da naj rajši
vsakoverstne muke terpim, kakor pa malikom darujem. 44  Na¬
mestnik serdito zakriči: „Ali daruj, ali pa te dam trapiti. 44  Svet¬
nik odgovori: „Veselilo me bo, če to storiš, da bom deležen ter-
pljenja svojega Grospoda. 44  In Prob ga veli zdajci na trapilo raz¬
peti ter mu med mukami reka: „Irenej, kaj praviš k temu?
I daruj vendar. 44  Mučenec odgovori: „Jaz darujem svojemu Bogu,
spoznavaje njegovo imč, in tako sem mu zmeraj daroval. 44

3. Med tem je njegova družina v največo bridkost potop¬
ljena. Pridejo mati, žena, otroci, domači in sosedje in jokajo
in tarnajo, ko ga vidijo tolikanj terpeti. Otroci se oklepajo nje¬
govih nog in milo kličejo: „0 preljubi oče, imej usmiljenje z
nami in s seboj!“ Njegova žena, solze pretakaje, ga objema s temi
besedami: „Ohrani se vendar za-me in za te nedolžne otročiče. 44
Tudi njegova mati z glasnim in presunljivim ihtenjem grozno
bolečino razodevlje, ki jo prepeka. Ali od sveteje ljubezni pre-
grevan, kakor je ljubezen mesa in kervi, Irenej tem viharnim
napadom svojih sorodnikov izrek Jezusov nasproti postavlja:
„Ce me kdo zataji pred svetom, bom ga tudi jaz zatajil pred
svojim očetom, ki je v nebesih, 44  ter pristavi: „Zatorej vedite,
da me ne vaše milovanje in tugovanje, ne cesarjevo povelje
od zapovedi Božjih odvernilo ne bo, in da zatorej hitim, da
dosežem to, do česar mi viši glas pravično upanje daje. 44  — „Kaj!“
pravi namestnik, „ali boš pač neobčutljiv ostal za toliko doka¬
zov ljubezni in priserčnosti? Ali te toliko solz, ki se zavoljo
tebe pretakajo, ne bo ginilo ? saj ni nevredno za visoko po¬
gumnost, ginjenemu biti. Ne pogubljaj samega sebe v cvetji svo¬
jih let in daruj. 44  Irenej odgovori: ,,Ravno zatd, ker se nočem,
tudi nočem darovati. 44  Zdaj ga ukaže Prob v ječo nazaj peljati,
kjer ga več dni zapored marsikako mučijo. — Kakšen boj zoper
sicer najsveteje natorne vezi je junaški škof prestal, kako hude
skušnjave premagal, tolikanj huje, ker so izhajale ravno od
oseb njemu najljubših na zemlji!

4. Cez nekoliko časa svetnika zopet pred namestnika pe¬
ljejo, ki je sredi noči na sodnjem stolu sedel. Zopet mu silo
prigovarja, da naj daruje, ker s tem edinim pripomočkom se
more smerti oteti. Irenej odgovori: „St<5ri, kar ti je od cesar¬
jev zapovedano; kajti pri meni zastonj čakaš, da bom svojo
misel sprevergel. 44  Iz jeze ga da Prob z gerčavimi palicami biti.
Tedaj reče Irenej: „Jaz imam Boga, kterega sem se z mladega
učil častiti; njega molim, in le njemu darujem; malikov pa, ki

438

so je naredile človeške roke, nikdar ne molim.“ Prob reže:
„Imaš ženo?" „Je nimam. 11  „Imaš otroke ?“ „Nimam.“ „Imaš
starše ali sorodnike ?“ „Tudi ne.“ Kdo pa so bili tisti ljudje,
ki so unikrat o tvojem mučenji tako tarnali?“ Irenej reže: „Naš
Gospod Jezus je rekel: Kdor svojega ožeta ali svojo mater,
svojo ženo ali svoje otroke, svoje brate ali sorodnike bolj
ljubi, kakor mene, ta ni mene vreden. Če tedaj oži povzdignem
proti svojemu Bogu, ki ga molim, in se spomnim sreže, ki jo
je svojim zvestim služabnikom obljubil, pozabim da sem ože, mož,
sin in prijatel." „In pri vsem tem,“ pravi Prob, „si vendar ože,
mož in sin; vsaj zavoljo svojih daruj !“ „Z mojo smertjo" za-
verne Irenej, „moji otroci ne bodo veliko zgubili. Zapustim
j im  za ožeta tistega Boga, kterega z menoj vred molijo; zatorej
naj te niž ne zaderžuje, spolniti nad menoj cesarjevo povelje. 11
„Zadnjikrat ti režem", svari ga Prob, „da otmi svoje življenje;
daruj, ako ne, izročim te najhujim mukam". „Stori, kar hočeš,
in videl boš, kakovo poterpežljivost in mož mi bo dal moj Go¬
spod Jezus Kristus, da bom preterpel vse muke, v kterekoli
me obsodiš."

5. Zdaj Prob to sodbo sklene, da mora Irenej v vodo
veržen biti. Irenej pa reže: „Po tacem žuganji sem se vse kaj
hujšega nadjal in glej, zdaj me hočeš le potopiti! Zakaj tako
ravnaš? Ti mi krivico delaš, ker mi ne daš priložnosti pokazati,
da se kristijani, ki imajo živo vero, tudi najbolj grozovite smerti
ne bojž". Od teh besed razkačen pristavi namestnik sodbi še
to, da naj Ireneja, predno ga v vodo veržejo, ob glavo denejo.
Mučenec zahvali Boga za to dvojno palmo. Ko ga na most
pripeljejo, zgornje oblačilo s sebe dene, ter moli: „Gospod Je¬
zus Kristus! kteri si za blagor ljudi smert terpel, zapovej, da
naj se nebesa odprd in angelji sprejmd dušo tvojega hlapca
Ireneja, ki da življenje za poveličanje tvojega imena in zavoljo
ljudstva katoliške cerkve v Sirmiji". In ko odmoli, zadene ga
smertni mah, ki mu glavo odseka, potem pa je bil v Savo
veržen. To se je zgodilo 304 L, 25. marca; na ta dan namreč
se nahaja njegovo ime v rimskem martirologiji.

Obrazuje se v navadni škofovi opravi z mečem in s palmo.

Od napecne ljubezni do sorodnikov.

porodne ljubiti ni še nič pregrešnega. Ta ljubezen nam je priro¬
jena in založena v naši natoiu, ktera naše serce nagiblje k tistim, kteri
so nam najbližnji po vezeh mesa in kervi. Ali to natorno nagnjenje ni še
nobena kerščanska čednost, kajti tudi največi divjaki imajo tako ljubezen.
Ampak kristijan mora to natorno ljubezen poblažiti, jo očistiti z ognjem
Božje  ljubezni, in svoje ljubiti, ne ker ga k temu nagiblje natoi-a, 'am-

439

pak ker Bog to hoče. V tem obstoji red ljubezni, da jo podverstimo pod
ljubezen do Boga, ki je čez vse ljubiti; da vse, kar ni Bog, le zavoljo
Bogd in v Bogu ljubimo, kteri edini zasluži zavoljo samega sebe ljubljen
biti. — Nap e ena je torej ljubezen, če sorodnike in druge osebe le iz na-
tornih nagibov ljubimo; če o ljubezni do njih  na ljubezen do Boga  po¬
zabimo: če iz ljubezni do sorodnikov bolj nd-nje,  kakor na Boga mislimo;
če so nam njihove  zadeve bolj mar, kakor pa Božje  reči in dolžnosti
našega stanu; če nam je bolj mar njim  dopasti kakor Bogu in če po¬
stavo Božjo njim za ljubo zanemarjamo ali prelamljamo. Od take ljubezni
pravi Kristus: „Kdor očeta in mater bolj ljubi, ko mene, ni
mene vreden."  Lepo govori od tega Tomaž Kempčan: „Ljubljenega
moramo zavoljo ljubljenega zapustiti; zakaj Jezus hoče sam čez vse ljub¬
ljen biti. Ljubezen stvari je goljufiva in nestanovitna; ljubezen Jezusova
zvesta in sterpežna. Kdor se stvari oklepa, pade z omahljivim; kdor se
Jezusa derži, bo vekomaj terdno stal...  Hočeš nočeš, od vsega se moraš
enkrat ločiti. Derži se Jezusa v življenji in v smerti, in izroči se njegovi
zvestobi, kteri edini, če vsi odstopijo, ti zamore pomagati. On sam hoče
v tvojem sercu kakor kralj na prestolu sedeti. Ne zaupaj in se ne opiraj
na omahljiv terst; zakaj vse meso je sen6 in vsa njegova lepota zgine
kakor cvetica trave. “

Molitev.

O mili Jezus! kteri sam nisi bil med sorodniki najden, daj mi, da
Te tudi jaz nikdar med njimi iskal ne bom, da bom vse ljubljeno zavoljo
Tebe edino ljubljenega daroval, da boš med vsemi drazimi Ti meni naj-
draži, Ti edini posestnik mojega serca. Amen.

24. Sušeč ali marec.

Sv. Gabriel, arhangelj.

karkoli osodo človeško zadene, obudi najserčneje so-
e angeljev. Saj so z ljudmi v najtesnejši zvezi; saj
jo ž njimi ravno tistega stvarnika, Gospoda in Očeta,
trojedinega Boga — tisto namembo, Prevzvišenega ljubiti in
hvaliti — tisto stanovališče, dom nebeški. Njihovo veselje je,
po volji Božji ljudi varovati, za-nje pri Gospodu prositi in nje¬
gove sklepe njim sporočevati. Noben sklep Božji pa ni vekši
in bolj Častit mimo tega, grešno človeštvo odrešiti. Kristus, Sin
nebeškega Očeta, naj se včloveči, s terpljenjem in s smertjo na
križu Božji pravici zadosti in tako človeški rod z razžaljenim
Bogom zopet spravi. Ta velečastiti sklep Božjega usmiljenja naj
se človeštvu na novo razodene in tolažbe polna skrivnost včlo-

440

večenja Odrešenikovega razkrije. In za svojega poslanca izvoli
Gospod izmed angeljev, ki okoli njegovega trona stojč, svetega
arhangelja Gabriela.  Gotovo nobeno sporočilo ni bilo bolj
zaželeno, bolj veselo, noben angelj bolj srečen v tistem trenutku,
ko Gabriel.

2. Najpred je prinesel to preblago sporočilo preroku Da¬
nielu, ljubljencu Gospodovemu, kteri je z judovskim ljudstvom
v babilonski sužnosti zdihoval in mu je, ko je ravno najbolj
goreče molil za svoje nesrečno ljudstvo, naznanil čas, o kterem
se ima obljubljeni Odrešenik roditi in ljudstvo svoje rešiti, rekoč:
„Daniel! zdaj sem prišel, da te podučim in da umeš. V začetku
tvojih prošenj je izšlo povelje; jaz pa sem prišel, da ti nazna¬
nim , ker si mož hrepenenja; ti tedaj poslušaj govorjenje in raz¬
umi prikazen. Na sedemdeset tednov je čas prikrajšan, nad tvo¬
jim ljudstvom in nad tvojim svetim mestom, da jenja prelomlje-
nje, in da konec vzame greh in da se izbriše krivica in se pri¬
bliža večna pravica in se dopolni razodenje in prerokovanje in
se pomazili Sveti svetih. Vedi torej in razumi: Od izhoda po¬
velja; da se zopet sezida Jeruzalem, do Krista vodnika, bo se¬
dem tednov in dva in šestdeset tednov: in zopet bodo sezidane
ulice in zidovi v stiski časov. In čez dva in šestdeset tednov
bo umorjen Kristus in ne bo njegovo ljudstvo, ktero ga bo zatajilo.
In mesto bo razdjal ljud s prihodnjim vojvodom; in njegov konec
razsip in sklenjena zapuščenost 41 . S temi besedami je Gabriel
preroku Danielu naznanil, da se bo mesto Jeruzalemsko zopet
sezidalo in kraljestvo Božje, za ktero on prosi, povernilo v 70
letnih tednih (po našem 450 letih), greh bo pokončan in Odrešnik
bo prišel. Ko bode pa vse dopolnjeno in ljudstvo Mesija za-
verglo, ga bode Bog zapustil; mesto bo razdjano in ljudstvo
razkropljeno.

3. Ko je 70 letnih tednov h koncu prihajalo, in se je Čas
približal, da naj pride predhodnik Mesijev, bil je Gabriel dru¬
gič na zemljo poslan k duhovnu Cahariju in se mu prikaže na
desni kadilnega altarja, ko je ravno zvečer kadilo v tempeljnu
prižigal, ter mu reče: „Ne boj se Caharija; zakaj tvoja prošnja
je uslišana, in tvoja žena Elizabeta ti bo sinu rodila in njegovo
ime imenuj Janez. In boš vesel in od veselja poskakoval
in veliko se jih bo njegovega rojstva veselilo. Zakaj velik bo
pred Gospodom; in močne pijače ne bo pil in bo že v telesu svoje
matere s svetim Duhom napolnjen. In veliko Izraelovih otrok bo
spreobernil k Gospodu, njih Bogu. In pojde pred njim v duhu
in moči Elijevi, da oberne serca očetov k otrokom in neverne k
modrosti pravičnih, pripraviti Gospodu popolnoma ljudstvo 44 . S
temi besedami je naznanil, kdo da bo predhodnik Kristusa, pra¬
vega Mesija; zdaj je bil čas dopolnjen, zdaj je ura došla, da se
beseda včloveči in se usmiljenje Božje svetu vidno prikaže.

441

4. Cez šest mescev potem pride ravno ta poslanec Naj¬
višega k Devici Mariji, ktera, mladika Davidova in s slednjo
gnado in dednostjo oblagodarjena, je bila zaročena z Jožefom in
je v vsej svetosti v Nazaretu živela. Prinese jej sporočilo od
bližnjega prihoda Mesijevega, od velo vedenj a edinoroj enega Simi
Božjega. Pozdravijo: „Ceščena, gnade polna, Gospod je s teboj,
žegnana si med ženami. 1 ' In ko vidi, da se je prestrašila, jo
potolaži: „Ne boj se, Marija, kajti milost si našla pri Bogu.
Glej! spočela boš v svojem telesu in rodila Sinu in imenuj nje¬
govo ime Jezus. Ta bo velik in Sin Najvišega imenovan; in
Gospod Bog mu bo dal sedež Davida njegovega Očeta in bo
kraljeval v hiši Jakobovi vekomaj in njegovemu kraljestvu konca
ne bo“. Marija pa, ki je storila obljubo vednega devištva, kaj
občuti o tem? Zatorej reče angelj: Sveti Duh bo prišel v t4 in
moč Najvišega te bo obsenčila in za tega voljo bo Sveto, ktero
bo rojeno iz tebe, imenovano Sin Božji. In glej! Elizabeta,
tvoja teta, je tudi spočela simi v svoji starosti in ta mesec je
šesti tiste, ki je imenovana nerodovitna. Kajti pri Bogu ni ne¬
mogoča nobena reč. Marija pa je rekla: „Glej, dekla sem Go¬
spodova, zgodi se mi po 'tvoji besedi 11 .

5. Ker je bil Gabriel poŠiljan v najimenitniših in najsve-
tejših zadevah, zatorej cerkveni učeniki po pravici mislijo, da
je eden izmed najviših nebeških duhov, kar tudi njegovo ime
poterdi, ktero toliko pomeni, ko „moč Božja“. On je nazna¬
njal Kristusa Gospoda, pravega Mesija, ki je krepost Božja,
krepostni Bog sam in je svojo Božjo moč tolikanj čudopolno in
skrivnostno s človeško slabostjo zedinil.

Sv. arhangelj Gabriel

je bil od Boga zdaj v Babilon, zdaj v Jeruzalem, zdaj v Nazaret poslan.
V vsem spolnuje Božje povelje z največo hitrostjo. — Ako hočeš enkrat
v družbi tega sv. arhangelj a in druzih nebeških duhov biti, moraš si pri¬
zadevati, v vsem Gospod Bogu natanko pokorščino skazovati. Sv. Gabriel
se prikaže preroku Danielu, ko ta ravno svojo molitev opravlja ; sv. Ca-
hariju, ko vtempeljnu Božjo službo overšuje; preblaženi Devici, ko je v
molitev in premišljevanje Božjih skrivnost potopljena. Ako hočeš, da bodo
angelji radi v tvoji družbi, moraš biti goreč v molitvi in v službi Božji.
— Sv. angelj pozdravi presv. Devico s temi besedami: ,,Ceščena, gnade
polna!" Govori tudi ti te besede. Nekteri to store vsako uro ; nekteri
vsaki dan pri molitvi sv. roženkranca ali če gredo mimo podobe Matere
Božje. Gotovo tudi ti to storiš; ali glej, da se to zgodi s čistim sercem
in spodobnim spoštovanjem. •— Gabriel, govori presv. Devici: „Ne boj se,
kajti milost si našla pri Bogu." Uči se iz tega, da se tisti, ki je pri Bogu
v milosti, nima ničesar bati, ker ima Boga za prijatelja. Kdor pa gnado
Božjo s smertnim grehom zgubi, ta se ima vsega bati, ker ima Boga za so¬
vražnika. Ako si smeš misliti, da si pri Bogu v gnadi, si pač na vso moč
prizadeni, da se v njej ohraniš. Ako si jo pa zgubil, stori neutegoma, da

jo z resnično pokoro zopet pridobiš. K temu ti more priprošnja presv.
Device veliko pripomoči, zatorej se jej zvesto in goreče priporočaj.

Molitev.

O Bog! kteri si med angelji arkangelja Gabriela izvolil, nam skriv¬
nost svojega sv. včlovečenja oznaniti, dodeli milostivo, da mi, ki njegov
spomin na tem svetu obhajamo, njegovo prošnjo v nebesih občutimo. Ki
živiš in kraljuješ z Bogom Očetom v edinosti sv. Duha Bog vekomaj.
Amen.


25. Sušeč  ali marec.

Oznanjenje Devici Mariji ali vclovecenje Simi


Hjpeskončno usmiljeni Bog je od vekomaj sklenil, svojega
V edi 1 ior c »jen ega Sina v odrešenje človeškega rodii na svet
poslati. Ko pride tedaj odločeni dan, pošlje arkangelja
Gabriela, kteri je bil že pred več ko štiri sto leti preroku Danielu
prihod in smert Mesija ali Odrešenika sveta in nekoliko mescev
poprej duhovnu Cahariju rojstvo predhodnika Mesijevega ozna¬
nil, v malo mesto Nazaret k devici po imenu Mariji, ki je bila
Judovega rodu in iz kraljeve hiše Davidove. Bila je sicer po
posebni naredbi Božji zaročena s pravičnim, tudi iz kraljeve
hiše Davidove rojenim možem, Jožefom, pa živela je ž njim v
deviški čistosti, ktero je bila s posebno obljubo Bogu darovala.
To preČisto devico si je bila presveta Trojica od vekomaj izvo¬
lila izmed vseh žend na zemlji za mater obljubljenemu in tolikanj
zaželenemu Mesiju.

Kakor nam pobožno branje pripoveduje, bivale so pri
tempeljnu v Jeruzalemu blage deklice judovske, ktere so bile
tukaj izrejevane in so svoja mlada leta službi božji posvečevale,
pri nastopu v dozorelo starost pa so se vernile v naročje svojih
rodovin; med njimi neki je bila tudi Marija. Biva tedaj cvetoča
in zalomila devica pod ubožno streho očetovskega ddma goreča
v pobožnih vajah in marna v tihem opravljanji del ženskega
spola. Večkrat bere v pismih prerokov, da bo obljubljenega
kneza miru, maziljenca Gospodovega, devica rodila, njeno tuh¬
tanje in stermenje nad to čeznatorno skrivnostjo se raztaplja v

443

iskreno hrepenenje po njegovem prihodu in v preserčno molitev
in prošnjo za kmalno odrešenje izraelskega ljudstva. Ko jej en¬
krat, v plamečo pobožnost in premišljevanje Božjih skrivnosti
zamaknjeni ter sprosterti pred domačim altarčkom V tihi sobici
krilati zdihljeji iz globočin serca plavajo proti neba višinam,
glej, prikaže jej se v višnjem veličastvu poslanec nebeški poto¬
lažit vzdihljeje hrepenenja in obljubo Božjo s prečudnim dopol¬
njenjem ovenčat. Angelj stopi pred devico, z limbarskim leskom
nedolžnosti osvitano, ter jej reče: ,,Ceščena, milosti polna. Gospod
je s teboj, blagoslovljena si med ženami. 41  Marija se prestraši,
žarna rudečica jej prepuhne obličje, v deviški plahotipovzdigne
stermeče oko, zakaj teh prečudnih besed ona ne more umeti.
Angelj tedaj jej dalje govori': „Ne boj se Marija! kajti milost si
našla pri Bogu. Glej spočela boš v svojem telesu in rodila Simi
in ime Jezus mu daj. Ta bo velik in Sin Najvišega imenovan;
dal mu bo Gospod sedež Davida, njegovega očeta, in bo kralje¬
val v hiši Jakobovi vekomaj in njegovega kraljestva ne bo konca 44 .
Tedaj se izvijejo iz Mariinih stiskanih pers besede : ,,Kako se
bo to zgodilo, ker moža ne poznam? 44  Angelj jej odgovori: „Sv.
Duh bo prišel v tč, in moč Najvišega te bo obsenčila; in za-
tegavoljo bo Sveto, ktero bo rojeno iz tebe, imenovano Sin
Božji. Glej, tudi Elizabeta, tvoja teta, je spočela sinu v svoji
starosti in ta mesec jej je šesti, ki je imenovana nerodovitna;
saj pri Bogu ni nemogoča nobena reč 44 . Počeščevaje in v po¬
nižni udanosti nagne Marija glavo ter reče: ,,Glej, dekla sem
Gospodova; zgodi se mi po tvoji besedi 44 .

3. Beseda za besedo polna preglobocega in previsocega

pomena. „Sinh boš spočela' - 44 ;  bolj veselo sporočilo

se človeškemu rodu še ni oznanovalo od začetka sveta; te be¬
sede so Čuti, kakor bi se z višin razlegali mogočni soglasi doneče
plunke ali ubranega zvonjenja, so mila predigra za pripravljanje
na bobnečo derečino rajskih harmonij, ki naj se razlijd Čez ve¬
soljne zemlje krog. — „Zgodi se mi 44 ;  o preblagonosna beseda!
Mračni časi starega zaveta, ko so duhovi v žalostnem pričako¬
vanji koperneli, in so serca v otožnem hrepenenji bila, ko
temne podobe prihodnosti, molkli glasovi prerokov na nebu
življenja megleno plavali in le pičlo merjeno tolažbo delili, —
dokončani so; napočil je svetlejši, srečnejši čas. Z besedo ,,zgodi
se 44  je bil sklep Božjega usmiljenja zapečaten, vvod v bukve
ljubezni novega zakona je bil pričet, večni Sin Božji je bil z
umerljivo natoro človeško stopil v najtesnejo zvezo. Božja
vsegamogočnost je s klicem „bodi! 44  nebo in zemljo vstvarila,
Božja ljubezen je hotela z besedo „zgodi se 44  vesoljno stvarjenje
duhovno prenoviti.

4. „Zgodi se mi 44 , ta neugovorna udanost je bila za Marijo
neizrekljiv vir milosti, vekovita stavba njene preveličasti, zakaj

444

od tistega trenutka se je ogernil Edinorojeni Očeta v njenem de¬
viškem naročji z obleko mesd in umerljivosti, od tistega trenutka
je bila hči človeška Mati Božja. Mati Božja  je Marija v po¬
polnem pomenu: ona je Mati Kristusova, ki je Bog in Človek
skup v eni osebi, cel in nerazdeljen; ona zamore Simi nebe¬
škega Očeta svojega  otroka imenovati, ona zamore „moj sin“
reči tistemu, ki sedi na desnici Božji. Više časti je ni za vstvar-
jeno bitje ne v nebesih ne na zemlji! Mati Božja! to je naj¬
lepše, najviše ime, ki je moremo presv. Devici dati. Kakor žarna
luna in leskeče zvezde svojo luč od solnca prejemajo, tako do¬
bivajo tudi vsi darovi in vse gnade, vse čednosti in prednosti
Marijine svoj osvit od njene časti ko Mati Božja — Mati Go¬
spodova. —

5. Enoglasna beseda sv. očetov je, da je včlovečenje edi-
norojenega Simi Božjega največa skrivnost, ki se je dogodila
od začetka svetd, da! izvir vseh družili skrivnost; skrivnost, ki
presega vso nebeško in Človeško razumnost; skrivnost, iz ktere se
posvetajo najvekše popolnosti Božje, posebno pa njegova ne¬
skončna modrost, ljubezen in milost. Modrost, kajti noben
vstvarjen um bi tako prečudnega pripomočka, nas z Bogom
spraviti, ne bil mogel znajti. Ljubezen in usmiljenje, kajti vse,
kar se je danes dogodilo, se je zgodilo le iz neskončne ijubezni
in milosti do nas ljudi. Oče nebeški pošlje svojega Sina v naše
odrešenje na zemljo iz ljubezni do nas. Edinorojeni Sin pride
iz nebes doli na zemljo in našo natoro nase vzame, da bi nas
odrešil — in to iz ljubezni do nas. Sv. Duh izoblika tisto sv.
telo, ki je potem na križu v našo spravo z Bogom darovano
bilo — in to iz ljubezni do nas. „Tako je Bog svet ljubil. 41  O
presrečni dan, o kterem nam je veliki trojedini Bog tako ne¬
izmerno ljubezen skazal! In kako dolgo so po tem dnevu hrepeneli
in zdihovali! Saj je znano, kak<5 so sv. očaki, preroki in vsi
pravični stare zaveze koperneče Čakali prihoda Mesijevega, kako
hrepeneče po njem zdihovali. Zdaj so klicali nebesa, da naj
ga rosč, zdaj zemljo, da naj ga rodf,  zdaj nebeškega očeta, da
naj ga pošlje. Današnji dan se je vse to klicanje, zdihovanje,
hrepenenje dopolnilo. Kmalo po stvarjenji sveta od Boga obljub¬
ljeni, tako dolgo pričakovani, s toliko zdihovanjem in klicanjem
zaželevani Mesija je danes prišel v Mariino deviško telo. čez
nekoliko mescev bo v ubornem hlevu rojen in o svojem času s
svojim bridkim terpljenjem in s svojo grozovito smertjo svet od¬
rešil! —

Današnji praznik, ki je podlaga vseh Marijinih godov,
omenjajo že v petem stoletji ko splošno letno obhajanje po ger-
ško-kerščanski cerkvi.

445

Ave Marija!

JLngelj pride k Mariji in reče: „Češčena, Marija!“ Prav znane be¬
sede, ki je dan na dan za angeljem ponavljamo; ali pa tudi s tistim du¬
hom,  s tistim čutilom,  s kterim je je on izgovoril? „Gorje,“ pravi
Tomaž K. ,,gorje nepobožnim in razmišljenim molivcem, kteri zlatih besed
ne premislijo, sladkosti keliha ne občutijo, kteri tolikrat kličejo: „Ceščena,
Marija!“ pa brez pazljivosti, brez spoštljivosti. Ta molitev je ubožna
besed, pa bogata skrivnosti, kratka v izreku, pa globoka v pomenu, slaja
ko med, draža ko zlato, je okušati zustmi serca, izgovarjati z jokajočimi
ustnicami in večkrat ponoviti.“ Zakaj to pozdravilo je pozdravilo veselja
in pa častito vanj  a. —• S kakovim pač veseljem je angelj te besede
izgovoril! Saj je bil od nebes poslan, da bi prinesel najveselejše sporočilo,
kterokoli je še zemlja slišala: da se je čas dopolnil, da so se nebesa od-
perla, da bi Pravičnega doli rosila; da bo s prokletstvom obložena zemlja
zdaj blagoslovljena, da priklije iz njenega naročja Zveličar sveta. Beseda
naj se včloveči, in med ljudmi prebiva; Sin Božji naj postane sin člo¬
vekov, da bo človeške otroke storil Božje otroke. O gnade polna skriv¬
nost — vesela za angelj  e,  ki v njej gledajo največe čudo Božje lju¬
bezni; vesela za ljudi,  h kterim čez 4000 let iskreno zaželeni Resnik
pride; vesela za Marijo,  ki je bila izvoljena, Sinu Najvišega spočeti in
Mati Božja postati. Že pozdravljica sama na sebi to veselje izrazuje, ker
pomeni: „Mir ti hodi, ali veseli se, Marija!“ Ali še bolj zgovorna, še
bolj izrazna kakor beseda je bila prikazen angelja samega; njegovo ra¬
dostno oko, njegov veseli glas — vse je dovolj dopovedalo, da je poslan
oznanit tisto veselje, po kterem je vesoljno človeštvo tako hrepeneče zdi¬
hovalo. Tega presrečnega trenutka nas spominja cerkev vsaki dan tri¬
krat, ko nas zvona don k molitvi kliče in nas s tem vabi, skrivnost včlo-
večenja moliti, in presv. Devico z angeljevim pozdravilom počastiti. O ko
bi že o pervem glasu zvond sveto veselje nas v prešinilo in bi brez zamude
naša usta angelj evemu pozdravilu prikladala: „Češčena Marija!“ Ko bi pač,
kolikorkrat gremo mimo podobe deviške Matere, z veselim pogledom po¬
božnosti in ljubezni te kratke besede jej zaklicali: Češčena Marija! Sv.
Bernard pravi: „Nikar ne misli, da ti Marija tvojega pobožnega pozdrav-
ljenja ne bo odvernila. Kolikorkrat Marijo pozdraviš, tolikokrat te bo ona
s kako gnado odzdravila.^ Da! ta iskreni častivecMarije je enkrat, ko je
pred njeno podobo s preserčno radostjo in ljubeznijo besede izgovoril: „Ave,
Marija!“ čul iz ust preblažene Device sladko odzdravilo: „Ave, Bernarde!
Bodi pozdravljen, Bernard! —

Kakor veliko pa je bilo angeljevo veselje, s kterim je izvoljeno
Devico pozdravil, gotovo tudi ni bilo nič manjše spoštovanje, ktero jej
je s tem pozdravilom skazal. Pri druzih prikaznih se zgodi, da tisti, kteri
‘so prikazni deležni, do kterih gre angelja nagovor, ravno po tem posebno
milost in čast prejmejo. Pri Mariji pa je bila veča čast za angelja, ki
jo je pozdravil, ker jo je čast ko Mati Božja visoko povzdignila čez vse
nebeške duhove in čez vse stvari. Z vso spoštljivostjo tedaj se bliža
angelj ubogi Devici, kraljici nebes, ženi človeškega rodu, materi Najvišega.
Berž, da bi s svojim pozdravilom ponižno deklo prehitel, jo z najglobejšim
poklonom počastil, jej zakliče: Ave, Marija! — Ne zabimo torej, pa
bomo z ravno tako spoštljivostjo pozdravljali tisto, s ktero jo je visoki
angelj nebeški; ktero je Bog sam tako visoko počastil, da jo je v svojo
Mater izvolil, in jej je bil kot otrok pokoren. Nikar tedaj, da bi z mlač¬
nim, znimarnim sercem to pozdravilo izgovarjali, razmišljeno, brez spoš-

446

tljivosti, brez gorečnosti angeljske besede blebetali! Nikar ne zabimo,
da je Mati Najvišega, Gospa vesoljnega svetil, Kraljica angeljev in ljudi,
h kteri govorimo, pred ktere tronom stojimo; ktera bo le takrat žezlo mi¬
losti proti nam nagnila, kedar bomo z najglobejšim poklonjenjem in s pre-
serčnim nagnjenjem, tedaj z veseljem in s spoštljivostjo klicali: Ave,
Marija! Združimo se torej k sklepu s pobožnim Tomažem Kempčanom,
kteri v svojem samogovoru Marijo tako-le pozdravlja:

„S spoštljivostjo, z gorečnostjo, s ponižnim zaupanjem stopim pred
te, da ti prinesem angeljevo pozdravilo. Položim je pred-te, to pozdravilo,
z nagnjeno glavo, z razpetimi rokami, s serčnim čutilom pobožnosti in
želim, da bi je vsi nebeški duhovi sto tisočkrat in še večkrat za-me po¬
novili. Jaz ne poznam nič bolj slavitega, za-te, o Marija, nič bolj poto-
lažnega za nas. Vsi, kteri tvoje ime ljubijo, me slišijo in pazijo na moje
besede. Nebesa se vesele, in vsa zemlja zbobneva stermenja, ko rečem:
Ceščena Marija! Satan beži, pekel se trese, ko ponovim: Ceščena Marija!
Žalost mine in novo veselje se vlije v moje serce, ko rečem: Ceščena
Marija! Moja merzlotna ljubezen se ogreje, moja medleea duša se poživi,
ko molim: Ceščena Marija! Tolikanja je sladkost te ljubezni, da je ni be¬
sede, s ktero bi se mogla spodobno dopovedati; pregloboko je v serce
zakopano, da bi jo mogla usta vredno izgovoriti. Zopet tedaj padem pred-
te, o ti presveta vseh devic! da ti rečem: Ceščena Marija. Kdo bo po¬
tolažil moje hrepenenje, počastiti te iz vseh moči svoje duše? Ko bi se
pač vsi moji udje spremenili v goreče jezike, da bi tebe, o sveta Mati
Božja, hvalil. O ko bi mogel z ustmi, čistimi ko zlato, s plamenečo lju¬
beznijo moliti:

„Češčena si Marija, gnade polna, Gospod je s teboj; žegnanasimed
ženami in žegnan je sad tvojega telesa, Jezus! Sveta Marija, Mati Božja
prosi za nas grešnike, zdaj in na našo smertno uro. Amen.

26. Sušeč ali marec.

Sv. Ludger, škof.

wj?otje in Franki in vsi nemški narodi, kteri so se bili v
rimske pokrajine po Italiji in Galiji preselili, so bili brez
velieega truda za kerščansko vero pridobljeni ■— kakor bi
bili z domačo zemljo tudi domače bogove in šege zapustili; tisti
nemški rodovi pa, ki so v domači deželi ostali, kterim so bili
sveti logi in drevesa, skale in studenci in brezštevilni spomini
iz starih časov vedno pred očmi, ti so zamogli le po dolgih in
hudih prizadevah, deloma le z mečem, v sladki jarem sv. vere
vklenjeni biti. Posebno velja to od Frizov in Saksov, kterim je
toliko navdušenih m<5ž, toda le z nekolikim, nikdar ne s sta¬
novitnim vspehom evangeli oznanovalo.

Ludger (Luidger), rojen med leta 745—748 v Dokomu, je

447

bil mladika ene najimenitnejših
rodovin v Friziji, se je še ko
deček odlikoval s svojim res¬
nobnim vedenjem in je zgodaj
razodeval izverstnega duha ter
kazal znamenja svojega prihod¬
njega poklica. Ko so se drugi
dečki igrali, je on iz tancih dre¬
vesnih skorij zvezal bukvice in
potem z bilko, pomočeno v kako
tekočino, te liste popisovati jel
ter tako načerkano knjižico shra¬
niti dal. Ce ga je kdo vprašal,
kaj je čez dan počel, moško je
odgovoril: „Cel dan sem bral in
pisal“. In na daljno vprašanje,
kdo ga je to učil, je zavernil:
„Bog sam me je to učil“.

2. Starši razumejo ta migljej in ko Ludger dostojna leta
doseže, izročč ga sv. Gregoriju, učencu in nasledniku sv. Boni¬
facija na škofijskem sedežu v Utrehtu, kjer je od mladenčev vseh
nizonemškili rodov mnogo obiskovana samostanska šola cvetela,
da bi bil^v vseh duhovnu potrebnih in koristnih vednostih pod-
učevan. Cez blezo 10 let se poda, da bi se popolno izolikal, v
Jork na Angleškem, kjer se pod slavnim Alkuinom, ki je bil
v vsestranski vednosti takrat pervak, polpeto leto uči in si s
svojim otroškim oklepanjem in pohlevnim obnašanjem ljubezen
učenika in součencev pridobi. Pa posebna dogodba ga primora
Jork nanagloma zapustiti: frizijsk tergovec ubije v prepiru necega
angleškega gospoda, hrup nastane in Frizi se morejo le zberzim
begom maščevanju besnega ljudstva odtegniti. Tako pride zopet
v Utreht. Škof Alberih, s kterim je v serčnem prijateljstvu, ga
za mašnika posveti in kot blagovestnika v vzhodnjo Frizijo
pošlje, zakaj vkljub gorečemu prizadevanju misijonarjev je bila
v Friziji še zmeraj množna poganska in Frankom sovražna stranka.
Ludger si izvoli rojstni kraj za središče svoje delavnosti; tukaj
si je bil sv. Bonifacij — kterega je kot deček videl. — krono
mučenca pridobil, tudi njega tukaj po njej želja obhaja. Uči in
pridiguje očitno pred vsem ljudstvom, v saksonskih vojskah raz-
djane cerkve in kapele zopet postavlja, zbira razkropljene verne
po stalnih seliščih, vadi je polje obdelovati, je pase in vodi s
pastirsko palico ljubezni ter zasaja med njimi čversto kerščansko
življenje. Sedem let se trudi tukaj z blagonosno delavnostjo in
njegovi mogočni sorodniki ga krepko podpirajo; tu, berž ko ne
1. 782 grozni saksonski vojvoda Vitekind pokončevavno v deželo
prihrumi: cerkve so bile požgane, verniki pomorjeni ali pregnani,

448

vse zasejano seme kerščanstva poteptano. Ludger ne more ved
v domovini ostati; roma torej v Rim k sv. očetu in mu potoži
bridkosti svojega serca, ali ta ga tolaži rekoč, da upanju ni slovo
dati, da se utegnejo nanagloma reči zasukati in okoliščine spre¬
meniti, da je drevo sv. vere v Friziji pač posekano, ali kore¬
nine njegove niso izruvane in bodo zopet odgnale in se vzrastle
v čversto deblo, ktero se bode košatilo z vejami, sad rodilo in
ž njim lačne in žejne, trudne in obnemogle okrepčevalo. Poto¬
laženega serca in veselega ozira v boljšo prihodnost se poda
Ludger na goro Kasinsko, kjer dve ali tri leta v vseh samo¬
stanskih vajah in v bogoljubnem učenji preživi. Nosi sicer re¬
dovno obleko, ali noče se zavezati z nobeno obljubo, da bi se,
zvest izvoljenemu poklicu, o ugodnem času zopet oznanovanju
evangelija mogel posvetiti.

3. Med tem so bili Saksonci zopet in zopet potolčeni, in
sovražnik kristijanov Vitekind prejme sv. kerst; bliskoma prileti
ta glas v Italijo, Ludgeru serce veselja kipi in ta dogodba se
mu zdi jutranja zarija lepšega dne: opaše si ledja in se poln
sladke nade verne v domovino. Karol včliki namerja takrat v
Mimigardefortu v Vestfaliji novo škofijo vstanoviti in menda po
Alkuinovem priporočenji, Ludgera za to odloči; pokliče ga torej,
in mu, ker namen z novo škofijo še ni bil dozorel, med tem
spraznjeni sedež v Trieru ponudi. Ali on se brani te časti in
prosi kralja le podpore v spreobernjenje Saksoncev, kar Karol
rad in v obilni meri stori, zakaj on je serčno želel, da bi se to
neukrotljivo ljudstvo pod pokorščino vere uklonilo, ker je orožje
samo le omahljivo nad njim oblastovalo in je bil terden, stano¬
viten mir le po vpeljanji kerščanstva mogoč. V Mimigardefortu
zida Ludger cerkev in samostan za redovne korarje. Od tega
samostana (monasterium) je dobilo to mesto kasneje imeMonastir =
Munster. Zbral je verle duhovne okoli sebe, in razdelil deželo
v župnije; on je skerbel po očetovsko za ljudstvo, in je bil ne¬
utrudljiv v njegovem podučevanji. Posebno pa mu je bila pri
sercu naprava semenišča za misijonarje, v više izobraževanje du¬
hovnov in tedaj za vspešniše olikovanje ljudstva. Najpripravniši
pripomoček za to je pa bilo ustanovljenje velicega benediktin¬
skega samostana po zgledu kasinskega — stalnega središča verske
in drugoznanske olike. Po resnem prevdarjanji izvoli kraj na
levem bregu Rure, zdanji Verden v grofiji Marki, na meji med
Franki in Frizi in 1. 795 vloži vogelni kamen. On sam prevzame
dolžnosti in skerbi opata, pa pri tem nič ne zamudi svojega
apostoljskega dela po Nizosaksonskem: dvojno breme mu daje
dvojno moč.

4. L. 802 ali 803 se vendar naposled vda volji Karolovi
in pa nagovarjanju včlicega škofa Kolinskega ter prejme škofovo
posvečenje. Zdaj sicer dene s sebe obleko, ali ne duha reda sv.

449

Benedikta, duha ponižnosti, zatajevanja in delavnosti. Bil je v
uku in djanji izversten, vsega posnemanja vreden zgled za vse,
oster sam proti sebi, ljubeznjiv proti drugim in pravi oče ubogim,
med ktere je vse dohodke očetovskega deleža in pa škofije delil,
razun, kar je sam za-se naravnost potreboval. Postil se, je ve¬
liko, čul mnogo po noči in je nosil skrivej rasovnik. Ce tudi
poleg svojega stanii večkrat primoran, biti pri bogatih pojedinah,
vedel se je vendar tudi takrat mertvičiti ter je prav premeteno
znal pogovore na duhovske reči obračati. Pa kakor je bil pri¬
jazen proti dobrim, tako oster in neoziren je bil v kraji hu¬
dobnih; on ni mogel molčati k razuzdanosti in samosiljem veli-
kašev in ni mogel reči: pravica, kjer ni bilo pravice, in mir,
kjer ni bilo mirti. To mu nekaj gospodov in grofov hudo zameri
in natolcvajo ter tožijo ga pri cesarji, kteri ga k sebi pokliče.
Ludger pride in dan po prihodu mu cesarjev služabnik naznani,
da ga cesar čaka. Ludger, ravno opravljaje brevir, odgovori, da berž
po dokončani molitvi pride. Cesar nejevoljen pošlje trikrat za¬
pored po-nj; mogočnemu vladarju je taka pomudnost nova, in serda
se mu čelo gerbanči. Naposled pride škof; dvorjani se mu plahi
umikajo; on pa stopi pred cesarja, se ponižno prikloni, ga serčno
pozdravi, in mu tako nedolžno zre v obličje, da se Karolu v
hipu kipenje poleže in le vpraša: ,,Zakaj tako pozno?“ Ludger
mirno odgovori: „Gospod cesar, vaše povelje mi je sveto, ali
ne najsvetejše; ko ste me veleli pozvati, sem ravno svoje cer¬
kvene molitve opravljal — sem z večim gospodom govoril —
ni Bog vaš gospod? Zatorej ne zamerite; zdaj sem tu vam na voljo. u

5. Apostoljska dela in trudi izserkajo polagoma njegove
moči in čas plačila se mu približa. Neovirljiv v oznanovanji
Božje besede še poslednji dan od svoje gorečnosti ne popusti.
Na tiho nedeljo 1. 809, čeravno se čuti prav slabega, vendar na
vse zgodaj pridiguje v Bilerbeku v Vestfaliji, opravi ob devetih
daritev sv. maše in zvečer zopet stopi na lečo, ne zaderževan
od bolezni, ki je tergala nit njegovega življenja. Hotel je kakor
hraber vojak umirajoč na svojem mestu od Gospoda najden biti.
Po službi Božji zbere svoje okoli sebe, poslovi se v ginljivem
govoru od njih in jim napovč, da ga bo Bog tisto noč k sebi
poklical. In res, o polnoči sklene svoje lepo življenje. Poleg
želje svetnikove je bilo njegovo truplo v verdenskem samostanu
v grob položeno, in mnogo čudežev se je na njegovem grobu
zgodilo. Opatija verdenska, sčasoma deržavno svobodna, je po
nezgodah in liomatijah časa nehala, njegove kosti pa se hranijo
v tamošnji farni cerkvi.

Obrazu]e se ko škof, beroč v odpertih bukvah — brevirji.

Življenje svetnikov in svetuio božjih, I, zv,

29

450

Motenje v molitvi.

§Jv. Ludger se ne da v molitvi motiti in še noče s cesarjem govoriti,
p redno je ni končal. Kaj storiš ti? Kolikrat še celo v cerkvi svojo mo¬
litev prenehaš, da s sosedom govoriš, ali se s kom družim, ki te obgo-
vori, brez vse potrebe pomenkvaš. Ali misliš, da se to brez razžaljenja
Božjega zgodi? S kom govoriš, kedar moliš? Vera ti pravi: Z velicim
Bogom samim.  Povej, ali bi pač prenehal govor, ki ga imaš s knezom,
da bi se z manjšim služabnikom njegovim pomenkval? Mislim, da ne,
ker to bi bilo nespodobno, bi se knezu grozno zamerilo in bi ti njegovo
jezo nakopalo. Zakaj pa to storiš, kedar z Bogom govoriš? Ali ne spo¬
znaš, da taka molitev ne more Bogu dopasti in da iz nje nobene koristi
ne moreš pričakovati? Popravi torej, kar sam za pregrešno spoznaš. Zderži
se nespodobnega pomenkovanja in radovednega oziranja po cerkvi. Ob¬
našaj se pri svoji molitvi, kot o pogovoru z Bogom, vsaj tako, kakor se
moraš vesti v pogovoru z visocim gospodom. „Ako hočeš z Bogom govo¬
riti, pazi, kaj in s kom da govoriš/' opominja sv. Efrem. Pomisli kraj,
kjer to storiš. Ta kraj je svet, ker si je Najsvetejši svoje bivališče
tukaj izvolil in ga brez števila sv. angeljev s preponižno bojaznijo
tukaj moli. Kako ga tedaj moreš z ničemurnim pogovarjanjem skruniti?
Ta kraj je tempelj Božji. V tempeljnu Božjem pa naj se le hvala Božja
govori (ps. 28, 2.). Kar se tam dela in govori, naj se vse v hvalo in čast
Božjo zgodi. Ta kraj je hiša molitve, kakor Kristus sam pravi, to je,
kraj, kamor naj se samo zato zahaja, da se molitev tam Bogu opravlja.
Ali ga ne mora tedaj grozno žaliti, če iz hiše molitve hišo čenčanja na¬
rediš? Zatorej si zapomni, kar pravi sv. Krizostom: „Nič ni bolj dostojno
in spodobno, kakor da se v cerkvi molči in mirno zaderži."

Molitev.

O ljubeznjivi Jezus! kteri si posebno cerkev za svoje bivališče si
izvolil in tron svoje premilosti tam postavil; dodeli nam, da bomo vedno
s sveto spoštljivostjo in bojaznijo ondi bivali, da bomo dosegli, česar
Očeta v Tvojem imenu prosimo. Amen.

—-

27 .  Sušeč ali marec.

Sv. Rupert, škof.

....

JšsLakor svetla zvezda o temni noči zanimiva sv. Rupert oči
tij^l^našega duha in nas speljuje nazaj na terzni davno minulih
časov in v okrajine, ki so poleg dalje nam sicer bližnje,
ktere pa je nikdar delopnstna roka stoletij mnogotero spremenila.

V drugi polovici 6. stoletja stoluje v Reznu, v starem
mnogostolpnem glavnem mestu Bavarije poganski, pa blagoserčni

451

vojvoda Teodo in skerbeč pre¬
mišljuje žalostni stan svojega
ljudstva. Deželaje sicer vživala
mir, pasle so se po njej mno¬
goštevilne čede in rodila je
sadii v obilnosti, ali dušni in
nravni stan je bil bridko ob¬
žalovati. Ljudstvo je bilo si¬
rovo, sprideno, uporno; nje¬
gove stare čednosti: čistost,
poštenost, blagoserčnost so se
v bojnih viharjih, ki vsem
strastmi berzde razhlapevajo,
pogubile in njihovo mesto ste
zavzele neukrotljiva bojažel-
nost in nepotolažljiva prepirljivost. Nevednost je bila tolikanja,
da še celo pervaši niso znali svojega imena začerkati; lov in
kolovratim radovanje je bilo svobodnjakom in plemenitašem sla¬
stno opravilo, ko so hlapci in tlačani s težkimi deli in hudimi
tlakami svoje moči gubili. — Sicer so bili rimski naseljenci in
četniki ter kerščanski blagovestniki, zlasti sv. Severin in sv.
Emeran, zasejali seme kerščanske vere po posameznih krajinah,
posebno prek Donave in Ina, ali to so bili le medlevi utrinki,
le dremotni žarki v temni noči zdivjanosti; celd tisti, ki so se
kristijane imenovali, so imeli le pomanjkljive, z najsirovejimi
vražami namešane zaumke od kerščanstva, in so le nekoliko
vnanjih oblik službe Božje ohranili, tako da so Boga in bogove,
Kristusov križ in pa Vodanove hraste ob enem in enako častili.
— Tedaj sliši vojvoda Teodo, davVormaciji (Worms) na Renu
biva svet škof poln gorečnosti, kreposti in učenosti, Rupert
ali po takratnem izrekovanji Hruodbert  po imenu. Po nago¬
varjanji kerščanske svoje žene Regintrude napoti poslance tje in
ga povabi na Bavarsko, da bi sv. vero oznanoval in povzdignil
ljudstvo iz divjega stanii, da bi dospelo do imenitnosti in olike
sosednih ljudstev Longobardov in Frankov. Služabnik Božji se
veself, da mu je priložnost dana, ime in čast Gospodovo po
daljnih krogih razširjati; preudarno pa pošlje poprej nekoliko
sprevidnili mož na Bavarsko, da bi stan dežele pregledali in
preiskali: ali je pač zemlja ugodna za evangeljsko seme. Spo-
ročnikov glas je vabiven, pride torej z nekoliko mašniki v Re-
zen, kjer ga vojvoda z veliko sijajnostjo sprejme.

2. Rupert je bil kraljeve rodovine Merovingske in škof v
Vormaciji, kjer je kot pravi pastir zvesto oskerboval blagor
verne čede. Bil je kakor njegov najstarši popisovatelj sporočuje,
mož nravnosten, pobožen, pravičen, previden v svojih sodbah,
moder v svojih sklepih, odkritoserčen v govorjenji in resnoben v

29 *

452

obnašanji, izversten v ljubezni in v popolnomosti djanja, goreč
oznanovavec evangelija, čegar popolno in jasno spoznanje
mu je lastno bilo. Njegovo ime je tako slovelo, da so od vseh
plati v Vormacijo vreli, svčta iskat pri tako visoko obdarjenem
možu. Razjasnoval je dvome, tolažil žalostne in ozdravljal dušne
in telesne bolezni. Tem bolj razljuteno pa shrumč zoper po¬
božnega škofa velikaši, kterih pregrehe je brez milosti razkrival
in grajal, in ž njimi se spajdašijo arijanci ter še množni pogani.
Ta brezbožna derhal napada Ruperta z vsem mogočim gerdo-
vanjem ter ga na zadnje cel6 iz mesta pahne. Vendar pa nam
vkljub tem besedam njegovo mladost in prejšnje življenje, zlasti
pa njegovo dobo in tedaj tudi čas njegovega prihoda in de¬
lovanja na Bavarskem zagrinja krilo goste teme, kterega tudi
najbistreje oči razgerniti, najskerbneje preiskovanje vsega pojas¬
niti ne morejo. Bodi nam torej vodilo starodavno solnograško
sporočilo, ktero prenatanko preiskovanje tedanje dobe bolj in
bolj poterjuje. Poleg tega je bil Rupert v drugem letu vladanja
kralja Iiildeberta v Avstraziji, tedaj leta 576 škof v Vormaciji
in je prišel 1. 580 na Bavarsko. Ž njim se po teh nemških
pokrajinah obudi novo življenje. Poln apostoljskega duha se z
vso močjo poprime svojega sv. poklica; oznanuje nauk zveli¬
čanja, razsvetljuje in ogreva oterpnela serca Bavarov po bre¬
govih Donave, kersti vojvoda z otroki vred in vsemi dvorjani
in mnogo velikaši — zgled namreč vladarjev je bil pravilo pod¬
ložnim. Teodo želf, da bi Rupert v Reznu škofov sedež postavil, ali
on čuti nepremagljivo gnanje v sebi, luč sv. vere še dalje raz¬
širjati. Učč torej in kerščevaje se pelje po Donavi doli v spod¬
nje panonske kraje, obišče gredč staro Ptuje in Celje, kjer sv.
Maksimilijanu pervo cerkvico posveti, njegovo sv. truplo pa v
Lavreak (Lorch) prenese, kjer je sv. mučenec za škofa bil ter
po slovenskih krajih seme Božje besede sejal in tako neizrekljivo
veliko dobrega storil. V Lavreaku poderto cerkev zopet postavi
in z duhovniki oskerbf. Potem se oberne po stari rimski cesti
proti goram, ali kmalo spozna, da se mora za vspešno oznano-
vanje stanovitno mesto pripraviti in gotov škofijsk sedež posta¬
viti , da se raztresenim kerščanskim občinam po skupnem sre¬
dišču obstojna terdnota in krepka rast vstvari ter enota za-
terdi obredom in naukom.

3. Po mnogem popotovanji pride v samotno dolino, sredi
ktere malo jezero stoji, in sezida tam cerkev ter stanovališče za
se in za svoje tovarše. Ta perva naselitev je sedanji Seekirchen.
Med tem pa zve, da je pri reki Juvavu, tri ure hoda proč, kraj,
kjer so za časa Rimljanov stale terdne stavbe, ktere pa so od ljud¬
skega preseljevanja sem v razvalinah. To mu je bil migljej od
Gospoda, kajti ako naj njegovo delo terdne korenine požene,
mora se nasloniti na ostanke rimske olike. Gre torej po zazna-

453

movanem potu proti gorovju in pride v kraj, kjer reka med
stermim skalovjem iz gora ven šumi, kjer se odpre široka do¬
lina obdana z gozdnimi višinami, za kterimi na treh platčh orja¬
ško gorovje svoje z večnim snegom pokrite kope proti nebu
dviguje. Tam, kjer si Juvav izmed gorske ožine po ravnini
strugo koplje, najde razvaline Juvavije. Solnograd, biser južne
Nemčije, kjer se veličasten planinski svet na majhnem prostoru
druži s preprijazno planoto — domačinu v radost, ptujcu v ob¬
čudovanje, bil je takrat le nagomiljeno mirje puste groblje, po-
dertih palač, zlomljenih stebrov, razkopanih obokov, razrušenih
stolpov in razmajanih sten — obsenčevano od sivega pečevja in
temnih jelk, obrasteno z divje ostrogovino in gostim germovjem
— puščava sredi puščave. Rupertu se ta kraj za stalno nase-
lišče zdi jako pripraven, in vojvoda mu na njegovo prošnjo to
razvalinje prepusti v last z vodami in gozdi, s travniki in pašniki,
s kmeti in seli in druzimi pripadninami, verh tega še tretji del
solnega studenca v Rajhenhalu s hlapci vred, in tudi deželsko
desetino in cestovino. Rupert se urno in krepko dela poprime
in sezida v znožji visocega, mučenji sv. Maksima posvečenega
pečevja zalo cerkev in velik samostan sv. Petru na čast ko du¬
hovno semenišče za bavarsko deželo. Na vzhodnjem berdu
gore, kjer je nekdaj stala rimska terdnjava, postavi pozneje tudi
samostan za nune in ga izroči vodstvu Erentrude sorodnice, ki
je bila z nekoliko pobožnimi ženami in devicami za njim sem
prišla, da bi kerščansko olikovanje ženske mladosti pospeševala.
Več ko 12 stoletij je od tistihmal minulo, in oba samostana so
bolj ali manj čutno časa mogočne peroti ovihravale, pa vendar
stojita še oba in njuna tiha delavnost se je ohranila do da¬
našnjega dne. Previdno in modro trebi Rupert puščavo,
povzdigne še ne Čisto razpadla zidovja iz groblje in droblje in
privabi romanske družine, tako da mesto čedalje veče in lepše
prihaja. Nazivalo se je v začetku Petrinija; pozneje je pa do¬
bilo sedanje ime Salzburg od reke Salce — starega Juvava, po
naše pa Solnograd. To je bil začetek škofije Solnograške, ki
je bila v 8. stoletji v nadškofijo povzdignjena in je v toku časa
toliko dežele in posestva pridobila, da je ko samostojna kneže¬
vina častito in slavito stala v pervej versti duhovnih deržav
na Nemškem.

4. Žetev je bila obilna, delavcev pa malo; zatorej popo¬
tuje Rupert v frankovsko deželo in pripelje nazaj s seboj dva¬
najst mož, mašnikov in menihov, ko pomočnikov v vinogradu
Gospodovem.^ Med njimi sta se posebno Kumbald in Gizilar
odlikovala. Sempeterski samostan je bil glavno središče ker-
ščanske olike po vsej okolici; njegov opat je bil škof solno-
graški in pa nadškof bavarski. Opat škof Rupert vravnd novo
svojo cerkev po pravilih in po zgledu rimske, postavlja cerkve,

454

posvečuje duhovne in prehaja svojo obširno škofijo od vzhoda
do zahoda; uči, kerščuje, tolaži vesti, podi dvome, vnema kre¬
postne, podpira slabostne; vstanovi po več krajih naselbine, po
kterih je nekoliko duhovnov samostansko družno živelo in dušno
pastirstvo oskerbovalo, tako' v Pongavi, med gorami blizo ko¬
roške meje, kjer je zraven stanovališČa duhovnom tudi sv. Mak¬
similijanu na čast cerkvico postavil, na dalje v starem Otingu
(Altotting) pri Inu s še zdaj tako slavno Marijino kapelo, kjer
je že brez števila romarjev milost in pomoč doseglo; tudi v
Reznu in v Veltenbergu in drugod. Vstanovi tudi šole, po¬
pravlja ceste in pota, pospešuje šolnine in skerbi ko pravi pa¬
stir na vse strani za dušno in telesno blagostanje ljudstva. In v
tem razširjanji in vterjanji kerščanstva so ga Teodovi sinovi po
zgledu očetovem z vso radodarnostjo podpirali.

5. Po poslednjem popotovanji po škofiji se Rupert v pol-
noti svojega trudopolnega dela in življenja verne v Solnograd.
Čuteč svoj konec zbere brate in postavi pobožnega učenca Vi-
tala za opata v samostanu in za naslednika na škofijskem se¬
dežu, da bi se edino le vredno za smert pripravljal. Ko se mu
po višem razsvetljenji njen dan oznani, reče Erentrudi: „Moli
za-me, draga hči! ura moja prihaja 44 . Vsa solzna mu ona na¬
roča , da naj pač po svoji ločitvi Boga prosi, da bi tudi ona
kmalo za njim prišla. Svetnik obljubi. Na velikonočni praznik
se nanagloma in nenadoma dvigne, dd se v cerkev peljati,
opravi slovesno daritev sv. maše in si sam podeli sv. popotnico.
Zopet pripeljan iz cerkve, skliče svoje, je opominja in blago¬
slovi in med njihovimi molitvami mu po več ko štiridesetletnem
obdelovanji njive Gospodove večna Ljubezen oči zatisne — 27.
sušca 623 na dan vstajenja Gospodovega, kterega spomin se je
v starodavnem času zmeraj 27. sušca obhajal. Malo potem, ko
sv. Erentruda za njegovo dušo moli, sliši po noči glas, ki ji
kliče: „Pridi, ljuba sestra moja, v kraljestvo Gospodovo, ktero
doseči si se toliko časa trudila 44 . In čez nekaj dni tudi ona
sladko zaspi. Hvaležni spomin ljudstva je sv. Ruperta, tudi
stran Slovencev velike časti in hvale vrednega, dolgo poprej
na altar postavilo, predno je bilo njegovo ime redno v zapisnik
svetnikov vversteno. Njegovo truplo je počivalo v pervem grobu
v cerkvi sv. Petra do 1. 777, v kterem je škof Virgili posebno
stolno cerkev sv. Ruperta bil sezidal in nekoliko njegovih kosti
va-njo prenesel; nadškof Lodron pa je je 24. sept. 1628 položil pod
veliki altar sedanje — nove — stolne cerkve; in ta dan obhaja
solnograška dežela spomin svojega visoko češčenega varha in
patrona.

Bogati solni studenci v Halajnu, Berlitesgadnu in Rajlien-
halu so bili že takrat dobro znani in prevrevani pa Rupert

455

je neki pervi segel z močj<5 umetnosti tudi do solnih zalog po
notrinah gord ter začel solni kamen prekuhavati.

Zatorej se obrazuje ko škof s solnjakom v roki.

Kako umira kristijan.

©uša kerščanska! poslednje besede umirajočega Ruperta so bile:
„Moli za-me, ljuba hči, moja ura se bliža". Sv. Rupert se je vse žive
dni na to uro pripravljal in je torej veselega obličja umeri. Hočeš tudi ti
tako umreti? Gotovo da. — Kristijan pa umira

1. Z udanostjo v voljo Božjo.  „Po grehu je prišla smert na
svet." (Rim. 5, 12.). Bog je postavil smert ko kazen zavoljo greha za ves
človeški rod, v znamenje, kako ostro on greh kaznuje. Noben kristijan
ne želi, da bi Bog izjeme ž njim delal, ampak kakor vidi, da se mu
smert bliža, se uda v voljo Božjo, in to stori smert srečno in zaslužno.

2. Z zahvalo in s kesanjem.  Oh! v minulem življenji sem prejel
toliko dobrot, storil pa toliko pregreh! To je že prirojeno, da se človek na
koncu ozira na vso pot svojega življenja. Zato pusti Bog navadno človeka pred
smertjo bolehati, da ne more ne delati ne počitnega spanja vživati, da
začne svojo vest izpraševati in vse svoje djanje v življenji premišljevati.
V tem preiskovanji se prepriča, da je neskončno dobrot od Boga prejel,
pa je bilo vendar njegovo življenje zderžema versta pregreh. Zato slednji,
kdor ni terdovraten, umira s serčno zahvalo in z resničnim kesanjem.

3. Vestno os ker bi svojo hišo in vse v red deni.  „Glej,
tvoj sin! Glej, tvoja mati! (Jan. 19.) Ako si je v življenji kaj premoženja
pridobil, mora oskerbeti, kako se bo po njegovi smerti ž njim ravnalo.
Zatorej stori veliko krivico, ako nobene oporoke  ne postavi. Najbolje,
ako človek še pri zdravji in pravi pameti oporoko sestavi, dokler zamore
še vse dobro prevdariti in premisliti, zakaj nikdo ne ve, kje, kdaj in kako
ga bo smert dohitela.

4. Previden s sv. zakramenti.  „Kdor je moje telo in pije
mojo kri, ta ima večno življenje." (Jan. 6.). Kdor bi se ne dal prevideti,
ta nima ne vere, ne upanja, ne ljubezni do Jezusa, kteri hoče v skriv¬
nosti presv. Rešnjega Telesa k njemu priti, in mu večno življenje podeliti.
On je podoben levemu razbojniku, kteri tudi ni maral nobene pomoči od
Jezusa, in tedaj tudi umerje, kakor on. Duhovni, ki pride s sv. zakra¬
menti k bolniku, pride v imenu Jezusovem in na njegovo povelje; kdor
tedaj noče od duhovnega nič slišati, pokaže s tem, kako strašno stoji z
njegovo dušo, ker v duhovnu Jezusa samega zaničuje, milostivega Odreš-
nika in Sodnika sovraži. Kdor pa se ravno ne brani prejeti sv. zakra¬
mentov, ali vendar to neskončno imenitno opravilo le zmeraj odlaša, je
grozno mlačen,  in od tacega pravi Gospod, da ga bo iz ust pljunil.
Kolikor hitreje se da bolnik prevideti, toliko prej pride pomoč. •— Zakaj
pa po zdravnika tako naglo pošljemo, da bi prepozno ne bilo? Kdor pa
dalje časa leži, naj večkrat sv. zakramente prejme.

5. Izročuj e svoj o dušo v roke tistega, od kterega j o j e
prejel.  Gospod Jezus je na križu klical: „Oče! v tvoje roke izročim
svojo dušo." Sv. Stefan je rekel: „Gospod Jezus! prejmi mojo dušo".
Tako naj vsaki kristijan moli, kedar umira, ali vsaj misli naj. Marsikteri
nerad umerje, in le misli na denarje ali na kaj druzega, kar mora za¬
pustiti. Ce so pa kristijan še ni s svojo dušo odločil od sveta, je težko
jo Bogu izročevati. Zatorej je velik razloček, če kdo dušo svojo čisto od

456

Sveta odločeno, Bogu izročuje, ali pa če kdo nerad umerje, in le kakor
živinče na bolezen misli, kolne, godernja, rohni in tako svojo dušo izdihne.

O moj Bog! ne pripusti, da bi kterikrat pozabil na svojo poslednjo
uro, temuč dodeli mi milost, da bom smert vedno imel v spominu in kakor
Tvoj služabnik sv. Rupert vse življenje si prizadeval, da bom enkrat srečno
mogel umreti. Amen.

f  Janez,.rojen okoli 305, je bil prav nizkega stanii in se
v mladosti tesarije naučil. Pet in dvajset let star žapusti
svet in se poda pod vodstvo starega puščavnika, kteri v
svojem učencu tako ponižnost in priprostost spozna, da nad njo
sternu. Zapoveduje mu, da bi ga v pokorščini vadil, storiti kaj
pred svetom res smešnega, n. pr. dvakrat na dan suho drevo z
vodo zalivati. Eno celo leto dela Janez to prav na tanko. In ravno
tej poslušnosti in ponižnosti pripisuje Kasijan visoke milosti,
ktere mu je Bog s časom podelil. Pri blazem starčeku ostane
dvanajst let, potem pa biva še štiri leta po sosednjih samostanih.

2. Blezo v štiridesetem letu svojem se poda na samotno
skalo blizo Likopola. Vhod v celico zazida in le majheno okence
pusti odperto, skozi ktero je učil nje, ki so ga obiskovali. Pet
dni v tednu je le z Bogom bival. Samo ob sabotah in nedeljah
se je dal videti in sicer le moškim. Zavžival je le kaj malega
po solnčnem zatonu; kruha in kaj kuhanega nikdar ni jedel.
Tako je živel do 90. leta. Zraven celice so postavili nekako go¬
stišče, kjer so njegovi učenci ptujce sprejemali. Dar prerokovanja
je imel v veliki meri in je obiskovavcem razodeval njih najskriv-
nejše misli in pregrehe. Tudi dar čudodelstva mu je bil lasten,
in ozdravljal je bolnike z blagoslovljenim oljem. Zavoljo tega je
njegovo ime kmalo visoko slovelo. Cesarju Teodoziju I., kteri
ga zastran vojske, s ktero je mislil udariti nad trinoga Maksima,
za svet popraša, odgovori, da bo zmagal brez veliko prelivanja
kervi. Teodozi verjame, premaga Maksima in ga v Ogleji vjame.
Zopet, ko se okoli 1. 392 Evgeni zoper cesarja spunta, pošlje
Teodozi v Egipet po Janeza; ali on ne mara v Carigrad iti,
ampak reče: Teodozi bode zmagal, toda ne brez velike zgube,

Molitev.

28. Sušeč ali marec.

Sv. Janez, puščavnik.

457

pa da bo v Italiji umeri in eden njegovih sinov mu nasledoval
v vzhodnjem cesarstvu. Vse se je tako dogodilo.

3. Janez ni hotel nobene ženske videti. Enega dne ga
prosi neki stotnik, da bi ga smela tudi njegova žena obiskati,
ker je dolgo in nevarno pot storila, da bi bila te sreče deležna.
Janez mu odgovori, da njegov sklep, ki ga že štirideset let na
tej skali nepremakljivo spolnuje, je, nikdar ženske ne videti.
Stotnik odide, ali drugi dan zopet svetnika milo prosi rekoč,
da bo žena žalosti umerla, če ne bo te milosti dosegla. Janez
mu reče: „Pojdi in povej ženi, da me bo to noč na svojem domu
videla u . Res. Komaj ona zaspi, prikaže se jej Janez v sanjah

ter reče: „Zena, tvoja Živa vera me sili, le-sem priti; vendar te
moram opomniti, da ne poželi tolikanj, služabnike Božje na
zemlji gledati; marveč njihovo življenje v duhu premišljuj in
njihov zgled posnemaj. Pa odkod ta tvoja silna želja? Ali sem
svetnik ali prerok? Le slab človek in grešnik sem. Tedaj le
gledč tvoje žive vere sem Boga prosil, da bi te vseh tvojih te¬
lesnih bolezni rešil. Živi zanaprej v strahu Božjem in nikdar ne
žabi njegovih dobrot 1 '. In še po nekoliko družili blažili opominih
zgine. To njegovo prikazanje spričujeta sv. Paladi in sv. Avguštin.

4. Nekoliko daljnih menihov, med njimi sv. Paladi, serčno
želi svetnika videti. Paladi, prišedši pred stanovanje Janezovo,
mora več dni čakati, preden more ž njim govoriti. Ali tedaj,
ko ga dojde ta sreča, pride Alipi, deželski oblastnik, kteremu
se na videz prav mudi. Svetnik poslovi Paladija, in se ž njim
posvetuje. Pogovor dolgo terpt, in Paladi je nejevoljen na ča¬
stitljivega puščavnika. Ko oblastnik odide, ga Janez pokliče ter
mu opomni: „Zakaj si bil nejevoljen? Zdaj utegneš dolgo z
menoj govoriti, in če tudi ne, saj je dovolj družili očetov in
bratov, ki ti morejo kazati pot zveličanja. Ni pa taka z Ali-
pijem. Mož je ves zapleten v časna opravila, in malo trenutkov,
kar mu jih ostaja, porabi, da hitro kaj dobrih naukov od mene
pozvč. Ali bi se tedaj spodobilo, tebi predstvo dajati?“ Potem
Paladiju vse razloži, kar se je v njegovem sercu godilo in mu
omeni tudi skušnjavo, da bi puščavo zapustil. „Satan ti je po¬
pisoval žalost tvojega očeta, ker si svet zapustil, in te godil z
mislijo, da bi tudi brata in sestro za puščavno življenje pridobil.
Zaničuj zvijače sovražnika svoje duše. Brat in sestra sta se že svetu
odpovedala, oče pa bo še sedem let živel“. Potem mu prerokuje,
da bo dosegel škofovo čast, pa da bo moral veliko preganjanja
preterpeti, kar se je tudi zgodilo. Bil je za škofa v Helenopolu
in je življenje sv. Janeza popisal.

5. Tisti čas obišče tudi sv. Petroni s šestimi druzimi me¬
nihi sv. puščavnika. Ko je Janez popraša, ali je kteri duhovni
med njimi, rek6 da ne. On pa s perstom pokaže na enega, ter
pravi: „Ta-le je dijakon“. On pa odmaja, napek menč, da laž
ni greh, če ima Človek namen ž njo se poniževati — iz poniž¬
nosti namreč je to čast prikrival. Janez pa mu zaverne: „Sin
moj, nikar ne taji nikdar gnade od Boga prejete in^ ne legaj iz
ponižnosti; zakaj to, kar ni poleg resnice, ne izhaja od Bogd.
— Po opravljeni molitvi ga eden prosi, da bi rešil ga hude merz-
lice. Janez pa mu reče: „Ti želiš za-te koristnega zlega rešen
biti; kakor se bolna trupla s solnim pepelom izmivajo, takč se
tudi duše z boleznimi očiščujejo 11 . Vendar pa blagoslovi olje in ž
njim bolnika ozdravi. V gostišču jim učenci ljubeznjivo postre¬
žejo. Ko se drugič povernejo, jih v krepkem govoru poduči, da naj
ničemurnost in napuh zatirajo, in si razne čednosti prilastujejo.

459

Navede jim zgled več puščavnikov, ktere je ravno skrita niče-
murnost v velike pregrehe pogreznila bila. Ko hočejo Petroni
in njegovi to var ši oditi, je svetnik še blagoslovi s temi besedami:
„Idite v miru, otroci moji, in vedite, da je sporočilo o zmagi
pobožnega cesarja Teodozija nad upornikom Evgenijem danes
v Aleksandrijo došlo; ali ta izverstni vladar bo kmalo svoje živ¬
ljenje sklenil. Janez je kmalo potem umeri, kakor je prerokoval.
Poslednje tri dni ni nobenega prčd-se pustil, in je kleče svojega
duha izdihnil konec 1. 394.

Odlocenje od sveta.

blagor mu, kteri je, kakor sv. Janez, kreposten dovolj, izmed
sveta ubežati s tem namenom, da bi svoje dni solzam pokore in premiš¬
ljevanju nebeških reči posvetil! V samoti bo našel neusahljiv vir sladkosti
in tolažeb, ki so le tistim znane, ki so je okušali. Samota se bo za-nj v
pravi raj spremenila. Njegovo najljubše opravilo bo, Gospoda hvaliti, ki
mu že tukaj doli d<4 okušati srečo izvoljenih. Nobene veče in važnejše
skerbi ne bo imel, kakor pogrezvati se v brezen nepopolnosti, v poniž¬
nosti se vterjevati, svoje počutke z mertvenjem krotiti, nagnjenje svojega
serca očiščevati, vse prazne in ničemurne misli iz svojega duha poditi, z
eno besedo, delati nove stopinje v čednosti, ktere dušo z Bogom najtes¬
neje združujejo. Odločenje od sveta pa in beg pred mikavami zapeljivosti
še ne stori človeka za popolnoma otroka Božjega, ampak mu le polajšuje
dosego te visoke namembe. Med svetom nas obdaja veliko skerbi in hudih
skušnjav, zoper ktere se moramo pazljivo varovati, da nas z zveličanske
poti ne zvodijo. Vendar podpirani od mogočne nebeške milosti, bomo,
ako svoje serce čisto ohranimo, tudi v pozemeljskem svojem poklicu našli
stezo do nadzemeljskega. Malo njim je dovoljeno, proč od sveta in nje¬
govih skerbi v svetem premišljevanji sebe in druge k nebeškemu povzdi¬
govati. Le malokteri morejo neoviroma za spoznanje samega sebe si pri¬
zadevati, svoje počutke mertviti, svoja nagnjenja vedno očiščevati in s
predokusom nebeške radosti se okrepčevati za više napredovanje. Ce pa
imamo svoje oči tudi med svetom zmeraj v Gospoda obernjene, bodo
naša dela, naši trudi, ker posvečeni, sad za večno življenje rodili.

Molitev.

O Bog! če se boš spominjal naših grehov, o Gospod, kdo bo pred
teboj obstal? Ali milostiv si in nam odpustiš, če se skesani k Tebi ver-
nemo. O daj nam duha prave pokore, da bomo svoje grehe obžalovati in
očiščeni pred Tabo se prikazati mogli. Po Jezusu Kristusu Gospodu našem.
Amen.

-ir

400

29. Sušeč ali marec.

Sv. Jona in Barahjezus, mučenca.

M^ajstrašneje preganjanje kristijanov se je godilo v 18. letu
^vladanja kralja Sapora v Perziji. Ne more se popisati, kaj
so morali za Jezusa terpeti. Razdjane so bile cerkve, raz¬
rušeni altarji, samostani požgani. S tem je je hotel Sapor pri¬
siliti, da bi pravega Boga zatajili in solnce, ogenj in vodo mo¬
lili. Ali s čudovitim junaštvom so kristijani tudi najgrozneje muke
terpeli. Živela sta tisti čas v mestu Bet-Azi dva brata, Jona in
Barahjezus, in ko slišita o strahovitem ravnanji s kristijani, na¬
pravita se na pot v mesto Huba, kjer je devet spoznovavcev
slednji trenutek smerti pričakovalo v ječi. Ona podkupita jetni-
čarja, prideta tako do jetnikov in je oserčujeta za stanovitnost
v slavnem boji: „Možjč! borimo se za ime Gospoda Jezusa Kri¬
stusa, da dosežemo krono večnega življenja, kakor uni, ki so
mučeniško smert pred nami storili. 41  Spoznovavci, s tem močno
poterjeni, preterpč stanovitno najhuje muke in potem silovito smert.

2. Kmalo ju zatožijo magi (čarodejci, to je, duhovni ognja
in solnca), da sta mučence v njihovi terdovratnosti poterdila in
da se sama branita, poveljem kraljevim pokorna biti in solnce
moliti. Postavljena sta pred sodbo. Sodnik njima silno prigovarja,
da naj bodeta pokorna kralju vseh kraljev, in naj se solncu kla¬
njata. Onadva odgovorita: „Ne moreva poslušati kralja, ki je
smerti podveržen, ampak poslušati morava neumerljivega Kralja,
ki je stvaril nebo in zemljo. 44  Magi, serditi, da njih kralja umer-
ljivega imenujeta, zahtevajo, naj se brata razločita, da bi ju
lože omečili. Tedaj pahnejo Barahjezusa v ozko, temno ječo,
Jona pa prideržč in mu z lepo in z gerdo prigovarjajo, da naj
daruje, toda zastonj. Tedaj ga veh viši magov sleči in na trebuh
položiti, mu pod kolenom kol zabiti, njegovo golo truplo pa
tako dolgo s ternjevim protom tepsti, da so se mu rebra kazala.
Jona pa neprenehoma moli: „Bog našega očeta Abrahama, ne¬
izrečeno te zahvaljujem, da smem za-te terpeti. Dodeli mi milost,
da bom tebi prijeten žgaven dar; to edino želim in tega te
prosim 44 . In potem na glas zakliče: „Odrekujem se nejevernemu
kralju in vsem njegovim prijateljem, ki so služabniki satanovi.
Odrekujem se službi solnca in ognja in spoznavam Očeta, Sina
in sv. Duha 44 .

3. Magi, to slišavši, zapovedd Jonu verv na nogo privezati
in ga ven na led zmerznj enega ribnj aka vleči ter ga tam skerbno
stražiti. Oni pa odidejo, jedd, pij<5 in spč nekoliko; potem se pa
zopet v sodbo zb er d. Zdaj vele Barahjezusa pripeljati in mu

461

rekd, da njegov brat je že daroval. „Lažete!“ zaverne svetnik;
„kak(5 bi bilo mogoče, da bi on, kterega misli tako dobro po¬
znam, stvarčm božjo čast skazoval. Potem beseduje od neskončne
mogočnosti pravega Boga tako krepko in zgovorno, da celo
magi stermč. „Resnično,“ rekajo zdaj med seboj, „tega moža
ne smemo pustiti dalje očitno govoriti, zakaj bati se je, da bi
naše ljudi' premotil. Se to noč moramo čez-nj sodbo skleniti. 41
Tedaj prinesč briči razbeljene železne plošče in je mučencu pod
pazduhi podtaknejo. Sodnik pa govori: „Pri sreči kraljevi! ako
le eno teh plošč pustiš pasti, si vero zatajil 11 . Barahjezus reče:
„Vi hlapci satanovi! Kakor je resnično Jezus Kristus Sin Božji
— jaz se ne bojim vašega ognja in nobene plošče ne bom otresnil.
Le prosim vas, da si berž najgroznejo muko izmislite in za-me
pripravite. Kdor se je začel za Boga bojevati, mora do konca
junak biti 11 . Ta stanovitnost mage še bolj razdraži, zatorej zau¬
kažejo rabeljnom, mu raztopljenega svinca v nosnice in v oči
vliti, potem pa v ječo odpeljati in tam za eno nogo obesiti.

4. Drugi dan pripeljejo Jona z ribnjaka, in magi ga vpra¬
šajo: ,,Kako ti je, sinček? Kako si se to noč na ledu počutil?' 1
Jona: „Pri Bogu, v kterega moja duša zaupa! Od dne svojega
rojstva nisem še nobene prijetniše noči doživel, zakaj okušal
sem terpljenje Jezusovo 11 . Magi: „Pa tvoj tovarš se je odpove¬
dal 11 . Jona: ,,Da! vem, da se je že davno odpovedal satanu in
njegovim poslancem 11 . „Varuj se! 11  svarč ga magi. Jona: „0e
ste res tako modri, kakor si domišljujete, povejte mi, ali ni
bolje, žito razsejati, kakor pa je v kastah shranjati, češ, da se
obvaruje dežja in viharja? To življenje je pa kakor seme, ki se
v zemljo vseje; odgnalo bo v prihodnjem življenji, kjer je Jezus
Kristus v neminljivi svetlobi ponovi. Kteri pa so njegovo za¬
poved zaničevali, te bo pahnil v ognjeni brezen, kakor stoji
pisano 11 . Magi: „Vaši spisi so že marsikterega premotili 11 . Jona:
,,Prav pravite, veliko ljudi so že od pozemeljskega odločili. Ce
kristijan med mukami gori ognja tiste ljubezni, ki jo v njem
vnema spomin terpljenja Zveličarjevega, pozabi na vse bogastvo
in Časti tega minljivega življenja. On zdihuje le po gledanji pra¬
vega kralja, čegar kraljestvo je večno in čegar oblast vsa
stoletja obsega 11 . Ko neha mučenec govoriti, mu rabeljni perste
na rokah in nogah ud za udom odsekajo, in po tleh raztrosijo.
Zdaj napolnijo velik kotel z vrelo smolo, Jonu kožo z glave
potegnejo, jezik odrežejo in njega v kotel veržejo, ali smola
prekipi in mučenca nič ne poškodva. Magi to videvši, ga denejo
v tiskalko in z nečloveško okrutnostjo razmečkajo njegovo telo,
ktero potem še ne nasiteni divjaki na drobne kose razžagajo ter
pomečejo v suh vodnjak, pri kterem stražo postavijo, bojč se,
da bi jih kristijanje ne unesli.

5. Kaj je z Barahjezusom storiti? Pripeljanemu rek<5: „Imej

402

vendar usmiljenje s svojim telesom in ne pokončaj ga! On pa
odgovori: „Jaz nisem svojega telesa vstvaril in ga tudi ne po-
končujem. Eden pa je, ki ga je vstvaril, in ta ga bo ponovil
in od vas za njegovo pokončanje odgovor tirjal“. Razljuteni magi
velč terstja prinesti, je razcepiti in na njegov goli život položiti,
ter ga z vervicami tako tesno povezati, da se vse mesd zajč;
potem rabeljni to terstje semtertje vlečejo takd, da se vse mesd
od kosti odterga. Strahovita muka! Ali ona magom še ne zadosti,
temuč svetniku še vrele smole in žvepla v usta vlij<5. Ta muka
naposled tudi Barahjezusa združi z bratom. Neki prijatelj mučencev
kupi od magov za 500 drahem in tri svilnate obleke trupli mu¬
čencev, mora pa magom priseči, da nikomur tega povedal ne bo.

Terpela sta 24. dec. 1. 327. Rimski martiroligij pa ju stavi
na 29. mai-ca dan.

Obnašanje v terpljenji.

M.ako ti je pač, dragi bralec, pri sercu, ko slišiš ali bereš to do-
godbo? Pozvedel si, kako grozovito sta bila ta dva svetnika mučena; ob¬
čudoval si, da! stermel si nad njunim junaštvom, nad njuno nepremagljivo
stanovitnostjo, s ktero sta svoje neusmiljene sovražnike premagala; — ali
si pa zraven tudi pomislil, kako bi se moral ti v terpljenji obnašati?
Zakaj ni ga na svetu človeka, da bi ne imel kaj terpeti in sicer slednji
dan terpeti. V kteremkoli stanu naj človek živi, občuti terpljenje in več¬
krat morajo najpobožniši ljudjč največ ga prenašati. Vas torej terpeče
otroke Božje prosimo: nosite svoje domače križe poterpežljivo za Zveli¬
čarjem! Če hodite pod težkim njihovim bremenom otožni in spognjeni, ne
prenehajte od molitve, ostanite terdni v veri in nepremakljivi v ljubezni
do svojega Boga in Zveličarja! To bo okrepčevalo in vterjevalo vaše ve¬
selje do besede Božje, vaše hrepenenje po nebesih, vašo ponižnost in lju¬
bezen do bližnjega. Domači križi morajo domačo pobožnost, nasprotno
zvestobo, ljubezen in postrežnost čedalje bolj vnemati in povikševati. —
Recite sami sebi: ,,Nobena hiša ni tako srečna, da bi se v nji skerbi in
žalostni dnovi ne nahajali,“ ali, „Bog me je tolikrat v dobrih dnevih razve¬
selil, zakaj bi tudi jaz zdaj njemu za ljubo kaj ne terpel ?“ Recite s po¬
božnim Jobom (1, 21): ,,Gospod je dal, Gospod je zopet vzel; hvaljeno
bodi Gospodovo ime.“ — „Gospod je pravičen Bog, in njegove sodbe so
pravične (ps. 118, 137). Oserčujte se s to tolažbo: „Tistim, ki Boga lju¬
bijo, vse k dobremu pomaga". (Rim. 8, 28.)

Molitev.

Nikdar nočemo godernjati ali tarnati v terpljenji, ktero nam ti, o
najboljši Oče, pošlješ. Le okrepčuj nas s svojo gnado, da ne bomo, ter-
peči vse na Tvojo čast in v svoje zveličanje, nikdar drugače, kakor le s
popolnoma udanostjo v Tvojo sv. voljo rešenja prosili. Amen.

463

50. Sušeč ali marec.

Sv. Angela Folinjska, vdova.

7  SpLngela, rojena vFolinji (Foligni) od pobožnih staršev, po-
stane zgodaj žena bogatega moža. Bila je krasna gospa
in vsled te krasote se je udala napuhu v obleki in po¬
svetnemu radovanju. Zdaj čedalje bolj pozabi na Boga, in če¬
ravno rodi več otrok, vendar nič manj ničemurnosti ne pase. Nekaj
sicer se drami v njeni vesti in ji očita to posvetnost; ali vedna
raztresenost in njena lahkomiselnost se ji ne da spametovati, in
gotovo bi se bila pogubila, ko bi se je Bog usmilil ne bil.
Enega dne jo napade tak strah pred peklom, da se bridko
zjoka, in vsa skesana in polna studa nad svojim dozdanjim
ravnanjem terdno sklene, odkritoserčno se spovedati grehov
vsega svojega življenja. Ali ostra pokora od spovednika nalo¬
žena ji ni po volji. Njeno kesanje še ni bilo popolnoma, ali
ona je vendar strahu, da bi ne bila zavoljo svojili grehov ve¬
komaj zaveržena, skor skopernela. Neznanska bridkost jo na¬
pada, njene otožne misli ji le obrisujejo pošasti in v spanji jo
mučijo strašne sanje — skor je obupala.

2. Ali Bog, ki je razumel njeno terpljenje, ji kmalo pride
na pomoč. Prikaže se ji Kristus sam ter ji reče: „Noben člo¬
vek ne sme obupati, da bi ne mogel zveličan biti. Treba je le,
da, kakor bolnik zdravniku, tudi grešnik svoje grehe spoved¬
niku razodene in se zvestd ravna po njegovih nasvetih. Ta lek
edini te ozdravi vseh tvojih dušnih bolezni. Za grehe, ktere si
storila z lišpanjem in kddranjem las, sem jaz terpel z ranami
na svoji glavi in z bodečo ternjevo krono; za grehe, ktere si
storila z lepotičenjem obličja, sem zadostil s tem, da so mi
Judje v obraz pljevali in me po licih bili; za tvoje grehe stor¬
jene z očmi, z oziranjem po slih in ničemurnih reččh, storil sem
zadosti s prelivanjem tako britkih solzd; za grehe ktere si storila z
ušesmi poslušaje prazne in nesramne besede — s tem, ker so
me zasmehovali in zasramovali in sem moral poslušati grozni
krik: „Križaj ga!“, ktere so dopustila tvoja usta z poželjivo
nezmernostjo v jedi in pijači — s svojo lakoto in žejo in da
sem okusil jesih in žolc; grehe tvojega jezika storjene s pre¬
grešnim besedovanjem — da sem molčal o krivem pričevanji
zoper mene in da sem molil za svoje sovražnike; za grehe tvo¬
jih rami, rok in nog, storjene s plesom, nepotrebnim sem ter
tje pohajanjem — da sem nesel težki križ in si pustil na-nj pri¬
biti roke in nogč; za grehe tvojega serca storjene z gnjevom,
nevošljivostjo, s pregrešno ljubeznijo in z druzimi poželenji —•

464

S.AMjMA.

da je bila moja stran s sulico prebodena; za grehe storjene z
napuhom v obleki in z mamonom krivično pridobljenim in nalo¬
ženim — da so me slekli in da sem bil ubožen na zemlji.

3. Angela vsa potolažena terdno sklene vso se Bogu po¬
svetiti , odpovč se torej vsem posvetnim veselicam, dene s sebe
vso drago obleko in poverne vse po krivem pridobljeno blago.
Mož jej zboli; streže mu ljubeznjivo, posebno pa skerbi za nje¬
govo dušno zveličanje in za pravo kerščansko izrejo otrdk. Svet
se jej sicer posmehuje, ali ona si z vso gorečnostjo prizadeva
nasledovati Jezusa; zatd vedno premišljuje njegovo terpljenje in
želi enako ž njim terpeti, Nadepolni otroci ji zapored umirajo

465

in tudi mož se preseli v boljše življenje. Ker je tedaj nič več
na ta svet ne veže, razdeli vse premoženje med uboge in edina
želja je je, da bi bila sprejeta v tretji red sv. Frančiška. Ne¬
beška prikazen jo v tem poterdi. Enega dne po solnčnem za¬
tonu moli ona: „Veš o Bog! da sem zavoljo Tebe vse premože¬
nje razdelila; veš, da, kar storim, storim le, da bi Tebe našla. O
naj te najdem, ako izpeljem, kar sem se namenila." Tedaj Čuje
v sebi glas: ,,Kaj pa želiš?" Angela odgovori: „Ne zlata, ne
srebra — le Tebe." In Gospod ji reče: „Stori, kar si sklenila
in sv. Trojica pride k tebi."

4. Angela se poda z nekoliko tovarši na pot v Asis. Ko
gre mimo groznega prepada, se nekaj v nji zgane in ona sliši
te besede: „Jaz sem sveti Duh, in pojdem s teboj do Asisa, pa
tvoji tovarši tega nič zapazili ne bodo. Ljubi me, draga hči!
zakaj jaz te neskončno bolj ljubim, kakor me moreš ti ljubiti.
Bog noče nič druzega od tebe, kakor da ga ljubiš, ker te tudi
On ljubi in je On ljubezen duše." Tedaj pomisli Angela na
svoje grehe, se jih sramuje, ter reče: „Ko bi bil ti sv. Duh, bi
mi ne govoril tako in ne v ničemurnost me zapeljeval". Sv.
Duh ji pravi: „Poskusi in misli na druge reči". Angela se raz¬
gleduje po okrajini ali kamor se ozre, sliši glas: „Glej, vse to
je delo tvojih rok." In ona vidi vse svoje grehe, pa ničesar ne
najde, kar bi jo moglo v njenih očeh prevzetno delati. Zdaj ji
pride tudi Kristus z Marijo naproti in ji reče: „Jaz sem Kri¬
žani, ^za-te sem toliko terpel in vso svojo kri v tvoje odkupljenje
prelil." Angela pa v svoji nevrednosti ne more verjeti, da bi
se Gospod tako k nji ponižal, ali napolni jo nebeška sladkost
in želi, da bi se pot v večnost podaljšala.

5. Prišedši v Asis v cerkev vidi v altarji, kako sv. Fran¬
čišek v naročji Kristusovem počiva, in reče ji: ,,Ravno tako
tudi tebe objamem; ali kmalo te zapustim." Ko mine ta pri¬
kazen, zgrudi se Angela nezavedna in vsi se prestrašijo, ko
jame klicati: „0 ljubezen, o ljubezen, komaj te poznam, in že
me zapustiš!" Vse njeno bitje se stopi zdaj v žalost in bolečino
in križ ter ljubezen Kristusova sta ji v dušo zarisana. Berž se
verne domii, kjer se mora preslabosti vleči in nič druzega ne
more govoriti, ko: ,,Moj Bog, usmili se me in ne pusti me
dalje na tem svetu." Vedno premišljuje le terpljenje Gospodovo
ter je noč in dan objokuje. Pogostoma ima nebeške prikazni
in tedaj se vsa spremeni — zgolj zamaknjenja, iskrenosti, to¬
lažbe in sladkosti se ji oči žarč ko zvezde, in obličje se ji
rajsko lesketa, zdelo se je, kakor bi vedno veča in svetleja ter
angeljem podobna prihajala. Njena ljubezen do Boga je bila
tako goreča, da je svoje mnoge in dolge bolečine le zvala ,,do¬
kaze njegove ljubezni". Umiraje kliče: „Gospod! v tvoje roke
izročim svojo dušo." In odgovori se ji: „V življenji si bila pri

Življenje svetnikov in svetnic božjih. I. zv. 30

466

meni, kako naj bi te v smerti zapustil ?“ In kakor v sladkih
sanjah se preseli v nebeško veselje, ktero je že tukaj okušala,
1. 1309 okoli praznika rojstva Gospodovega. Imamo bukvice
od nje, znane po imenu „križno bogoslovje 11 , v kterih čudovito
lepo kaže, kako zamoremo Boga sami v sebi najti.

Obrazuje se v spokorni obleki, deržeča v roki ternjevo krono, ali
pa zamaknjena v nebeško prikazen.

Njene poslednje besede.

j^famesto vsega nauka, kterega je obilo posneti iz mističnega ali
skrivnega življenja te svetnice, podamo tukaj le poslednje njene besede,
ktere je na smertni postelji pričujočim in od njenega živega zgleda poter-
pežljivosti do solz ginjenim govorila: „Vso svojo dediščino vam zapuščam,
namreč življenje Kristusovo, to je: ubožnost, zaničevanje in terpljenje.
Tisti, kteri to mojo zapuščino radovoljno sprejmejo in so pravi otroci mo¬
litve, si bodo iz nje kovali zlate denarje, s kterimi si bodo kupili pre¬
bogato posestvo — nebeško kraljestvo". Potem slednjemu roko na glavo
položi, rekoč: „Bodite blagoslovljeni, otroci moji, od Boga pa tudi od
mene. Večni blagoslov, ki je bil meni pokazan, vam dam, kakor mi je
Gospod dovolil. Otroci moji! ni je veče ljubezni mimo te, ki ima s ptu-
jimi grebi usmiljenje. Otroci, hrepenite in segajte po tej ljubezni in čer-
tite greh, grešnika nikdar ne; nikar nikogar ne obsojujte, zakaj Božje
sodbe so vam skrite".

Molitev.

O Gospod! poteguj moje serce k sebi, če tudi s terpljenjem in z
boleznijo. Zakaj bi jaz ne ter p el, ker si ti toliko za-me terpel? Zakaj bi
ne terpel, ker sem toliko zagrešil. O Jezus! poteguj moje serce k sebi.
Amen.

51. Sušeč ali marec.

BI. Modest, škof.

^''d.ekdanje Koroško, tudi Goratan imenovano, je luč sv. vere
; |fm|prejelo iz starega Ogleja in je imelo že v starodavnih ča¬
sih svojo imenitno škofijo v Tiburniji, v mestu na lepi
ravnini za Dravo, kacili pet ur nad Belakom. Ali preseljevanje
divjih narodov v petem stoletji je razgnalo kerščanske učenike,
in vse kerščanske naprave tako zel<5 ukončalo, da ni bilo skoraj
sledit kerščanstva najti v tej deželi, v kteri so se poganski Slo¬
venci v novič naselili. Ko pa ta hrup potihne, pridejo novi
oznanovavci iz Solnograda, med kterimi je najimenitneji blaženi

4G7

Modest, po vsej pravici imenovan apostelj Korošcev, ki so ta¬
krat še vsi Slovenci bili.

2. Ko si Slovenci Goratan os voj 6, bil je njib kralj ime¬
nitni Samo, mogočen vojak, kteri je vsa sosednja ljudstva
užugal. Po njegovi smerti moč Slovencev opeša, kajti imeli so
skoraj skozi sto let silo hude vojske s divjimi Huni in Avari.
Borut, knez goratanski, pokliče Bojare (Bavare) na pomoč.
Pridejo, Hune premagajo, pa tudi Slovence pod svojo oblast
sterb, Borutovega sina Karasta in sinovca Ketumara s seboj na
Bavarsko ženb. Ali to nesrečo Bog Slovencem v veliko srečo
spremeni. Bavari so bili namreč takrat že kristijanje, večidel
kerščeni od sv. Ruperta. Karast in Ketumar sta bila v Solno-
grad gnana, kjer je ravno sv. Virgili za škofa bil. On ju sprej¬
me v svojo skerb, ju v kerščanski veri poduči, in nadepolna
mlada vojvoda kersti. Po smerti Borutovi Bavari Karasta za
vojvoda goratanskega postavijo, kteri svojo ljudstvo tri leta ko
kristijan dobro vlada in za kerščanstvo pridobiva. Po zgodnji
smerti mu je naslednik Ketumar, kteremu ni nič bolj mar,
kakor da bi njegovi podložniki pravega Boga spoznali in
njemu služili. Ketumar sam jim sveti z lepim zgledom in
ima dva pobožna mašnika pri sebi, Lupa in Maj orana, ktera
mu pomagata; ali teh služabnikov Božjih je premalo, da bi to¬
liko nejevernikov podučevali. Ketumar prosi torej sv. Virgilija,
naj bi na Koroško prišel oznanovat Božje besede in vse na¬
ravnat, kar bi za razšir katoliške vere potrebno spoznal. Prav
rad bi bil sv. škof voljo svojega ljubljenega učenca dopolnil,
ali veliko družili duhovnih poslov mu ne da na daljno in ne¬
varno apostoljsko pot se podati; pošlje pa moža, polnega svete
gorečnosti, blaženega Modesta, Irca po rodu, kterega za škofa
posveti in mu naroči, cerkve staviti, mašnike posvečevati in vse
potrebno oskerbovati. Njegovi pomagavci so bili štirje mašniki
Bato, Regimbert, Kosar, Latin in pa dijakon Ekliard.

3. Veselo knez Ketumar te poslance Božje sprejme okoli
1. 750, kteri se v Gospe svetih, blizo razvalin starega rimskega
mesta naselijo, pa tudi blizo goratanskega grada, v kterem je
vojvoda Ketumar gospodoval. Iz Gospe svet se začne veseli
glas evangelija po deželi glasiti, seme besede Božje krog in
krog sejati in v kratkem se lepa žetev prikaže. Po njegovem
nauku in po prizadevi kneza Ketumara veliko plemenitašev in
ljudstva malikovanje zapusti in sv. kerst prejme. S pripomočjo
Ketumara Modest pervo cerkev postavi, jo na čast Marije nebe¬
ške kraljice posveti in to svojo selo Gospe svete (Marija Saal)
imenuje, kjer tudi prebiva, kedar ga sveta služba v druge kraje
ne pokliče.

4. Skerbno in goreče je Modest kerščansko vero širil,
cerkve stavil, več razsutih popravil in novih posvetil, med

30 *

468

njimi eno v Belaka, drugo v razrušeni Tiburniji in še ved dru¬
god. Ni imel sicer svoje lastne škofije, ampak bil je le na¬
mestili škof solnograškega višega pastirja, kteri mu je svojo
čedo na sedanjem Koroškem izrodil; pa pobožni škof se ni dela
ustrašil, se ne truda ogibal, da bi prav veliko duš zvelidal in
dedo Kristusovo med Slovenci pomnožil.

5. Zvesti delavec v vinogradu Gospodovem se v svoji te¬
žavni službi postara, in Bog svojega zvestega hlapca na pladilo
poklide. Kakor sveto je Modest živel, takd sveto je tudi umeri
na Koroškem blizo 1. 760, in podiva v stari sloviti cerkvi v
Gospe svetih pred altarjem sv. križa. Čez tisod let je že minulo,
kar je apostoljski mož v Gospodu zaspal in še neprenehoma
Slovenci na njegovem grobu kledd in njegov sveti spomin
hvaležno obhajajo.

Obrazuje se kot škof.

Sklep.

/žiopet sva, kristijan! sklenila en mesec. Kaj ne, ko si prebiral in
premišljeval življenje in terpljenje tega ali unega svetnika, pač si marsi-
krat vzdihnil ter rekel: O koliko so ti velikani kerščanske ljubezni se
trudili, da so nebeško kraljestvo dosegli! Kaj ne, da se ti je želja budila,
ž njimi vred rajske sreče deležnemu biti? Kaj ne, da si se pa osramoten
vprašal, kaj da ti storiš, da bi bil vekomaj zveličan? Ali imaš resnično
voljo? Misliš si pač, da jo imaš; ali poglej, kako slaba in nedelavna je
tvoja volja. Po najlepšib sklepih je zadosti le majhnega zasramovanja, ne¬
koliko ananja pred ljudmi, in vse se berž na kup podere. Ti zahrepeniš
in hočeš svoje zveličanje le včasi, le ob gotovih časih. Danes občutiš sveto
željo, in jutri si len in počasen. Ti hočeš le nepopolnoma, ker se pravih
pripomočkov ne poprimeš. Veš, da samota, delo, tihota, poterpežljivost,
ponižnost, bridkost, molitev, zaničevanje sveta in ogibanje radosti so ne-
goljulivi pripomočki. Ali samota, tihota, delo vihravo in raztreseno dušo
preveč med vojnice vklepajo; ponižnost, zaničevanje časnega, zasmeh so
občutljivosti ohole duše zoperne prikazni; radovanje je za poželjivo serce
le premikavno; molitev je za zanikerno, leno in posvetno dušo dolgočasna
reč. Tako tedaj se ti teh pripomočkov, čeravno tako zanesljivih, ne po-

E rijemlješ, ampak le časih po njih sežeš; ali zapomni si, da nebesa so
raljestvo, ki se more le s silo pridobiti in na-se potegniti.

Molitev.

O Jezus! kteri si sam nesel križ na Kalvarijo, in se dal na-nj pri¬
biti, da si nam pot v nebesa pokazal, dodeli tudi meni, da bom vedno
imel goreče želje po nebeškem kraljestvu in da bom te želje tudi z djanjem
poterjeval. Amen.