svetnikov in svetnic Božjih. Po najboljših virih spisal Matija Torkar, duhoven ljubljanske škofije. Izdala družba sv. Mohora v Celovcu. Z dovoljenjem visokočastitega kerškega knezoškofljstva. Tretji del. V Celovcu 1871. Natisnil Jožef Blaznik v Ljubljani, Jv o 0 KAZALO VII. Mesec julij ali mali serpan. Stran. Stran. VIII. Mesec avgust ali veliki serpan. Stran. 1. Slovesnost vezi sv. Petra . . 175 2. Sv. Alfonz Liguori . . . .179 3. Najdenje trupla sv. Štefana, mučenca.185 4. Sv. Dominik.• 188 5. Slovesnost D. Marije snežniee 197 6. Jezusovo spremenenje . . . 201 7. Sv. Kajetan.204 8. Sv. Cirijak in tovarši . . . 210 9. Sv. Koman, mučenec . . .214 10. Sv. Lavrencij, mučenec . . 216 11. Sv. Filomena, dev. in muč. . 220 12. Sv. Klara, devica .... 224 13. Sv. Kasijan, škof .... 231 14. Sv. Evzebij, mašnik . . . 233 16, Praznik Marijnega vnebo¬ vzetja ........ 236 Stran. IX. Mesec september ali kimovec. Stran. 1. Sv. Egidij, opat.341 2. Sv. Štefan, ogerski kralj . . 344 3. Sv. Sabina, pa njena dekla Serafija.350 4. Sv. Rozalija, devica . . . 354 Mesec mali serpan ali julij. 1. mali serpan ali julij. Sv. Pambo. ko hočeš popolnoma biti, idi, prodaj, kar imaš, in daj ubogim, in boš zaklad imel v nebesih, ter pridi in hodi za menoj.“ (Mat. 19, 21.) Tako je svetoval Jezus mla- denču, ki ga je vprašal, kaj naj razun spolnovanja Božjih za¬ poved še stori, da si bo veče plačilo v nebesih pridobil. ,,Ko je pa mladeneč slišal to besedo," pravi sv. evangelij, „šel je žalosten proč." (22.) Bilo je namreč njegovo serce preveč na časno blago navezano. Kar se je pa temu mladenču preterdo zdelo, spolnovalo jih je na tisoče drugih. Umaknivši se pred svetom v samote in puščave so skerbeli po Jezusovih besedah za večo popolnost, da so tudi v nebesih si zaslužili veče plačilo. Eden izmed teh tisočerih je bil sv. Pambo. 1. Kje in kdaj se je sv. Pambo rodil, nam iz pisem ni znano. Znani pa so temveč nekteri njegovih podučljivih izrekov, njegova dobra dela in njegove čednosti, zlasti njegova velika ljubezen do bližnjega, njegova ostra pokora, njegova visoka modrost in razumna molčljivost. Bil je učenec sv. Antona. Kakor njegov učenik, živel je tudi on v Egiptu v puščavi. Ko je sv. Antona vprašal, kaj naj v svoji meniški hišici (celici) dela, odgovori mu svetnik: „Ne zaupaj na zasluge svoje pravič¬ nosti, ne misli na minljive stvari, in imej jezik in trebuh v berzdah". — Ker ni znal brati, poprosi enega svojih tovaršev, naj bi ga kak psalm na pamet naučil. Tovarš mu narekuje pervo versto iz 38. psalma, ki se glasi: „Varoval bom svoja pota, da se ne pregrešim s svojim jezikom." Na te besede Pambo odide, in noče druge verste več slišati. ,,Dovolj je, pravi, ako se te verste prav naučim, in jo v djanji spol- nujem." — Odslč ima svoj jezik še bolj v berzdah. Govori le tedaj, kedar Božja čast ali ljubezen do bližnjega tega zahteva, čez več let potem ga vpraša tisti menih, ki mu je versto psalma narekoval, ali se je že teh besed priučil. „Y celih devetnajstih letih," mu odgovori Pambo, „sem se komaj naučil je v djanji spolnovati." Večkrat je po tri mesce v preteklo, da ni bilo od njega nikakoršnega odgovora slišati. Ce ga je kdo kaj vprašal, Življenje svetnikov in svetnic božjih. III. del. I 2 1. julij: Sv. Pambo. imel je navado reči: ,,Nisem še našel, kaj naj odgovarjam; 14 ali pa: „Ne umčm še prav. 14 Nekdaj škof iz Aleksandrije menihe obišče. Pambo je bil tedaj njih predstojnik. Zato silijo va-nj, naj pri škofovem prihoda v spodbudo kaj govork Pambo jim reče: „Ako se škof nad mojim molčanjem ne bo spodbadal, ne bo se tudi nad govorjenjem. 44 In nekemu opatu, ki ga je za poduk prosil, reče z malo besedami: „Teodor, idi in bodi usmi¬ ljen do vseh, zakaj usmiljenje nam daje zaupanje pred Bogom. 44 2. Kako malo je on čislal pozemeljsko bogastvo, dokazuje ta-le prigodba. Neka zeld bogata gospa, Melanija po imenu, pride z Rima v Aleksandrijo ter se dd tudi v puščavo k Pambu peljati. Seboj prinese veliko srebra in ga prosi, naj se še on njenega premoženja udeleži. Pambo spleta svoje jerbase naprej in reče nekemu učencu: „Vzemi srebro in oberni ga za brate v Libiji in po otocih, zakaj tam so kloštri revniši, kakor mi v Egiptu. 44 Melanija stojf in čaka, da jo bo za toliki dar počastil ali pohvalil. Ker pa Pambo nič ne spregovori, d4 mu Mela¬ nija: „Gospod! da boš vedel, tri sto liber (funtov) srebra je. 44 Ali Pambo ne zmenivši se za dar, jej reče: „Hčerka! tistemu, komur si to prinesla, ni potreba vedeti mere in vage. Tisti, ki je hribe in gore pretehtal, v4 toliko bolje za težo tvojega srebra. Ako bi bila ti meni to podarila, smela bi povedati, koliko tehta; če si ga pa Bogu v dar prinesla, ki še vdovinega vinarja ne zaničuje, tedaj molči. 44 — Nekemu drugemu, ki mu prinese zlata, naj bi ga v Boga ime razdajal ter mu reče, naj ga prešteje, odgovori sveti mož: „Ni ležeče na številu, temuč na pravem namenu. 44 3. Rečeno je že bilo, da je Pambo s svojimi tovarŠi jer¬ base spletal. Sterženi denar so obračali za kruh in drugi po¬ trebni živež. Nekikrat, ko je bilo že več jerbasov spletenih, pošlje enega svojih učencev v mesto, da bi ondi velbljuda (ka¬ melo) najel in jerbase na prodaj peljal. Ko gre učenec z vel- bljudom nazaj iz mesta, sreča ga drug star puščavnik. Reče mu j „Ako bi bil vedel, da greš v mesto, bil bi te poprosil, da bi bil še meni velbljuda pripeljal. 44 To pove učenec svojemu učeniku Pambu. „Idi, moj sin!“ mu veli Pambo, „in pelji mu našega velbljuda. Reci mu, naj gre ž njim v mesto, in ondi svoje rečf opravi. Potem pa naj ga nam zopet nazaj pripelje, da še mi svoje jerbase tje na prodaj pošljemo. 44 Učenec stori, kakor mu velf učenik. Stari puščavnik misli, da Pambo svojih jerbasov še ni dodelal, vzeme velbljuda in gre v mesto po svojih oprav¬ kih. Se le ko učenec po tovorno živino pride, zve stari očak, da je Pambo iz ljubezni do bližnjega, naj bi njemu postregel, pot v mesto odložil. Tega se starček tako sramuje, da ves solzen reče: „Odpustite mi, vaša ljubezen je moj zaslužek od¬ nesla, 44 3 1. julij: Sv. Pambo. 4. Nekikrat je poklical škof Atanazij Pambota v Ale¬ ksandrijo. Ondi vidi na ulicah neko glediščino igralko, ter začne na glas jokati se. Vprašajo ga, zakaj se joče. Reče jim: ,,Dve reči' izžemajo mi te solze. Perva, ker se bo duša te ženske po¬ gubila; drugo pa, ker si ne prizadevam toliko skerbno in goreče Bogu dopasti, kakor ta ženska, da dopada hudobnim ljudem. 14 5. Nekega dn6 pridejo k Pambu štirje bratje, ki so bili z živalskimi kožami odeti. Drug druzega čednosti hvalijo in povzdigujejo. Pervi se je namreč veliko postil, drugi je bil brez vsakoršne posesti, tretji je imel posebno ljubezen do bližnjega; od četertega pa so pripovedovali, da že 22 let živi pod po¬ korščino starih očakov. Sv. Pambo jim odgovori: „Povem vam, da je čednost poslednjega veča merao čednosti unih treh, zakaj vi spolnujete čednosti po lastni volji; ta pa je svojo voljo za- vergel in se storil služabnika ptuje volje. 44 — To so pravi kri- stijani, kteri v pokorščini stanovitni ostanejo do konca. 6. Poslednjič se v življenji tega svetnika bere še ta-le prigodba: Bila sta dva brata. Oče, kupec, jima umerje. Po njegovi smerti si vse premoženje med seboj razdelita. Potem pa se posvetujeta, kako bota očetovo zapuščino obernila, da ne pogubita svojih duš. Pervi razda vse svoje premoženje, zlasti kloštrom in cerkvam, nauči se rokodelstva, s kterim si vsak¬ danjega kruha služi, in potem neprenehoma dela in moli. Drugi pa sozida majhen klošter, si privzame nekoliko tovaršev, spre¬ jema ptujce, oskerbuje bolnike, pri sebi obderžuje stare hrome ljudi in miloščino podeluje ubozim. Po smerti ju blagrujejo puščavniki zavoljo njunih popolnih čednosti. Vname se celo prepir med njimi, kteri izmed teh dveh si je boljši del izvolil. Gred<5 k očaku Pambotu, da v tem pre¬ piru razsodi. Pambo jim odgovori: „Oba sta pred Bogom po¬ polnoma. Eden je posnemal Abrahama, ki je vsacega gosto¬ ljubno jsprejel; drugi pa stanovitnost in gorečnost preroka Elija. 44 Se se menihi med seboj pregovarjajo, kako bi si onadva mogla enaka biti. Tisti, ki so blagrovali pervega, terdijo, da je s tem, ker je vse ubozim cerkvam in kloštrom razdelil, ter noč in dan molil, svoj križ nosil in za Kristusom hodil, ne le zapovedi, ampak celo evangeljske svete spolnoval. Drugi pa, ki se za drugega potezajo, hvalijo njegovo veliko usmiljenje do ubozih, kterih je po hišah in cestah iskal in vsem zdihajočim pomagal. Tako je skerbel ne le za v svojo, ampak tudi za duše druzih. Na to reče sv. Pambo: „Se enkrat vam povem, oba sta enaka pred Bogom. Zakaj, ako ne bi bil uni tako ostro, pobožno in sveto živel, bi ne bil vreden, da sem ga dobro¬ delnosti druzega na stran postavil. Saj kdor ptujce sprejema in oskerbuje ter služi ubozim, skazuje se Gospodovega naslednika, l* 4 1. julij: Sv. Pambo. ki je rekel: „Nisem prišel, da bi se mi streglo, temuč prišel sem sam streč. “ Ko je bil Pambo okoli 70 let star, in je po svoji navadi s pletenjem jerbasov se ukvarjal, pokliče enkrat svojega učenca ter mu reče: ,,Ta jerbas vzemi iz mojih rok v spomin, sicer ti nimam nič druzega zapustiti. 11 Kmalo na to brez kake bolezni ali bolečine mirno v Gospodu svoje oči zatisne. Ne sodi prederzno! Sv. Pambo je zavračeval menihe, ki so se med seboj pričkali, kteri izmed unih dveh bratov si je boljši del izvolil, in bo veče plačilo v nebesih prejel. — Take sodbe so med ljudmi zel6 navadne, pa hude dušne bolezni. Tako postavim pri hiši kake stvari zmanjka. Brez pra¬ vičnega vzroka sodi gospodinja: To reč mi je gotovo dekla ukradla. Ali bližnji gre v kako nepošteno hišo, ker ima v njej opraviti. Ti pa ga obsodiš, da je šel notri gotovo iz slabega namena, da ne more nič prida človek biti. Ali tvojega soseda zadene kaka nesreča, kaka bolezen. Ti pa berž sodbo nad njim skleneš, rekoč: Zastonj ga Bog ni obiskal. Ako bi bil nedolžen, ne bi ga šiba tepla. — Tako prederzno so sodili v bolezni pobožnega Joba njegovi prijatli, farizeji Jezusa, ko je šel v Cahejevo hišo, in hudovoljni ljudje aposteljne, da so vinjeni, ko so jih na binkoštno nedeljo po prihodu sv. Duha slišali, neprestrašeno oznanovati Kristusa križanega in od smerti vstalega. — Ne sodi tudi svojega bližnjega pre¬ ostro, postavim, da je že pijanec, akoravno ga doslč še nikoli pijanega nisi videl. Tudi zmernemu človeku se lahko primeri, da se spozabi, ali mu zavoljo kake slabosti in bolezni pijača hitro škoduje. Se tedaj, kadar si od hudobije bližnjega do dobrega preverjen, ne pogubljaj ga, temuč po moči izgovarjaj in Božji milosti priporočaj! Varuj se prederznih sodb! One razodevajo hudobno farizejsko serce. Ravnaj se po besedah Kristu¬ sovih: „Ne sodite, da ne boste sojeni. Zakaj s kakoršno sodbo sodite, s takošno bote sojeni, in s kakoršno mero merite, s takošno se vam bo nazaj merilo.“ (Mat. 7, 1. 2.) Prederzna sodba pa še celo na uni svet sega, in rajnim prostore po nebesih ali po peklu odkazuje. Glej toraj, da, ko druge sodiš, samega sebe na poslednje mesto ne obsodiš! Kaj je lepše, roža vertnica, ali lilija? šibka breza, ali mogočni hrast? Tega, kakor uno je Bog vstvaril, in vsaka Božja stvar je lepa v svoji ver3ti. Tako so tudi vse stvari sv. Duha, vsi Svetniki Božji zel6 različni, a vendar vsi neskončno lepi. Tudi stanov ne sodi, kteri ima prednost pred družim, ali je usmiljena sestra na boljem ali menih, kmet ali gospod. Vsi stanovi so od Boga, stan je stanu v pomoč. Ležeče je le na tem, da si vsak tistega izvoli, za kterega čuti poklic, in pa, da vsak po tem poklicu svoje dolžnosti zvesto in na tanko spolnuje. Molitev. Ponižno, o Gospod! te prosim, stori me na prošnjo sv. Pambota molčljivega in polnega ljubezni do mojih bratov in sester, da nikogar prederzno ne sodim, in tako med število tistih dospem, ki so blagrovani, ker niso padli in se pogubili zavoljo svojega jezika! Amen. 2. julij: Obiskovanje device matere Marije. 5 2 . mali serpan ali julij. Obiskovanje device matere Marije. rirojeno je otroku, da se v svojih bolečinah in bridkostih najrajše k svoji materi zateka. Saj mati ga varujejo, mu pomagajo, ga tolažijo v nadlogah. V materinem naročji pozabi se vsaki bol, zaceli vsaka rana. Tudi sv. katoliška cerkev je vsegdar, zlasti ob času stisk in preganjanja, na devico Marijo, kot mater Božjo in mater vsega človeštva, največ zaupanja sta¬ vila. Tako so nastajali zapored mnogoteri prazniki in vpeljavale so se nove pobožnosti na čast te preblažene in usmiljene kra¬ ljice nebeške. Začeli so se ti prazniki in godovi za tega del, da bi nam po Marijinih priprošnjah Božje usmiljenje dohajalo v toliko obilniši meri. 2. Današnji praznik se je začel v letu 1378. Bila je nam¬ reč takrat katoliška cerkev v veliki zadregi. Po nesreči je bilo več papežev izvoljenih. Vsak je hotel pravi naslednik sv. Petra ter postavni posestnik njegove dedšine biti. Vsled tega nastane med kristijani žalostna razpertija. Papež Urban VI., čegar izvoli¬ tev je bila edino postavna, zateče se v tej sili k Božji porodnici Mariji, in postavi praznik njenega obiskovanja pri teti Elizabeti, naj bi tako tudi Gospod Bog blagovolil svojo stiskano cerkev obiskati in jej spravo in mir podeliti. Vendar se še v tedaj ta praznik ni po vseh škofijah katoliške cerkve obhajal. Še le, ko po vojskah z Mohamedani ali Turki nove stiske nad cerkev pri¬ hrumijo, zapove cerkveni zbor Bazeljski 1. 1441, naj se ta praznik po vseh okrajinah katoliškega sveta obhaja, da bi Marija, mati milosti, s svojimi priprošnjami svojega Božjega Sina utolažila, in se mir in edinost cerkvi povernila. 3. Sv. evangelij pa nam od Marijinega obiskovanja pri Eli¬ zabeti tako-le pripoveduje: Ko je bil včliki angel Gabriel Mariji oznanil, da bo mati Simi Božjega, povedal jej je tudi, da je Elizabeta, njena teta, spočela simi v svoji starosti in da je že v 6. mescu noseča. Marija, to dvojno veselo oznanilo zvedevši, vzdigne se po navdihovanji sv. Duha na pot svojo teto ob¬ iskat, jej srečo voščit, se ž njo vred v Bogu veselit, Njegove mogočnosti in dobrotljivosti hvalit, jej po dolžnosti postreč, ter jej s svojim prihodom srečo in blagor nebeški v hišo prinest. — Kako lepo pač Marija s tem uči, da naj človek v nekterih oko¬ liščinah, ako ni drugače, tudi samoto, molitev in druge pobožne vaje popusti in med ljudi zahaja, da izpolnuje dolžnosti, ktere mu kerščanska ljubezen, sorodovinstvo in pristojnost naklada! — Nazaret, kjer je Marija stanovala, bil je kacih 24 ur hodd od mesta Hebron v gorah, kjer je prebivala Elizabeta. Vendar ne 6 2. julij: Obiskovanje device matere Marije. daljna in težavna pot, ne njena slabost je od pota ne odvrača. „Jaderno,“ pravi sv. evangelij, „gre čez gore v mesto na Jutro- vem.“ Kaj druzega jo tako brez odlašanja žene Čez hribe in planjave, kakor da hišo Elizabetino s svojimi nebeškimi milostmi oblagodari in izpolni delo ljubezni, nam v izgled, kako naj tudi mi radi in pri tej priči bližnjemu pristopamo na pomoč?— Ko se Marija Elizabetini hiši približa, že jej Elizabeta pride naproti. Marija jo pozdravi. Zgodilo se je pa, ko je zaslišala Elizabeta pozdravljenje Marijno, poskočilo je dete v njenem telesu. V tem trenotku je bil Janez v materinem telesu posvečen. In Elizabeta je bila napolnjena s sv. Duhom, in je zavpila na glas rekoč: „Blagoslovljena si ti med ženami, in blagoslovljen je sad tvojega telesa!“ Tako spozna Elizabeta po razodenji sv. Duha, da je 2. julij: Obiskovanje device matere Marije. 7 Marija izvoljena mati Odrešenika. Zato še dostavi: „Od kod to meni, da pride mati mojega Gospoda k meni? 11 Tu Elizabeta imenuje Marijo mater Gospodovo. Po pravici toraj cerkev Marijo „Mater Božjo 11 imenuje. Od sv. Duha je namreč spočela in ro¬ dila ravno tistega Božjega Sina,, ki ga je Oče od vekomaj rodil. „Glej,“ pravi Elizabeta dalje, „ko je prišel glas tvojega pozdrav- ljenja v moja ušesa, poskočilo je dete od veselja v mojem telesu. In blagor Tebi, da si verovala, ker dopolnilo se bo, kar ti je povedano od Gospoda. 11 — Vtopljena v tiho veselje nad tem, kar je slišala iz Elizabetinih ust, Marija molči. Naposled vendar ne more vzderžati čutil svojega serca. Kot dekla Gospodova noče lastne časti in hvale. Vso čast in hvalo daje le Gospodu, svojemu Bogu, ter mu poje vzvišeno hvalno pesem, rekoč: ,,Moja duša poveličuje Gospoda, in moj duh se veseli v Bogu, mojem Zveličarji; ker se je ozerl na nizkost svoje dekle; zakaj glej! odsihmal me bodo srečno imenovali vsi narodi. Zakaj velike reči mi je storil On, ki je mogočen, in sveto Nje¬ govo ime. Njegovo usmiljenje jim je od roda do roda, kteri se Njega bojd. Moč je skazal s svojo roko, in razkropil je napuhnjene v misli njih serca. Mogočne je ver gel s sedeža, in povzdignil ponižne. Lačne je napolnil z dobrim, in bogate spustil prazne. Sprejel je Izraela, svojega slu¬ žabnika, in se je spomnil svojega usmiljenja (svo¬ jih Božjih ohljub). Kakor je obljubil našim očakom, Abrahamu in njegovemu zarodu na vekomaj. 11 (Luk. 1, 46—55.) 4. Ta hvalna pesem Marijina dokazuje pač najlepše in na vse čase njeno hvaležnost in pregorečo ljubezen do Boga. Zato jo tudi duhovni sleherni dan v svojih večernih molitvah ponav¬ ljajo. Globoka ponižnost pa, ki jo Marija v tej pesmi razodeva, je ob enem njena največa hvala. Kakor je ona ž njo Boga poveličevala, tako je Bog njo poveličal. Zakaj še zdaj se spol- nujejo in se bodo spolnovale do konca sveta njene preroške besede: „Glej! odsehmal me bodo srečno imenovali vsi narodi;“ saj, kjerkoli se Jezus moli, ondi se časti Njegova deviška mati Marija. — Pa Marija ni le z besedami svoje ponižnosti razodevala. Hotela je tudi v djanji ponižna dekla biti. Zato je okoli treh mescev, verljivo do rojstva sv. Janeza, pri Elizabeti ostala, jej stregla in vse potrebščine pri hiši opravljala. Kdo bi toraj hotel popisati srečo in blagoslov, ki ju je Marija blaženi družini Caha- rija in Elizabete prinesla? Saj kjer je Marija, tam je mir, tam tolažba, tam sveta radost, tam vsa milost. 8 2. julij: Obiskovanje device matere Marije. Od obiskovanja. SLazun že v dogodbi današnjega praznika omenjenih naukov nam jo Marija v izgled, kakošna naj bodo naša obiskovanja. 1. Da prijatel prijatla, sosed soseda in znanec svojega znanca obišče, je lepo in vse hvale vredno, je znamenje ljubezni. Da, nasprotno obiskovanje ni le večkrat telesna, ampak je tudi dušna in tako rekoč natorna potreba. Kdo še ni bil v kaki sili ali zadregi, da ne bi bil pri bližnjem prosil pomoči? Kdo ne klavern, otožen, žalosten in pobit, da ne bi bil razvedrila in tolažila iskal na prijatlovem milem obličji? Kdo se ni čutil olajšanega , ko je butaro svojega terpljenja na občutljivem sercu svojega bližnjega odložil? Kdo se ni čutil dvakrat oveseljenega, kedar je videl zarad lastne sreče v prijatlovem očesu se utrinjati solzo veselja? Vse to je natorno, prav in po Božji volji. Tudi Marija je Elizabeto iz tega namena obiskala, da je njeno srečo in veselje povišala, se ž njo vred v Bogu veselila in jej ljubeznjivo stregla. Ne da bi se kratkočasila, ne da bi postopala in pohajkovala, ne da bi se jej merzelo nad samoto ali studilo nad opravili svojega poklica, podala se je Marija v hišo svoje tete, ampak edini vzrok njenega obiskovanja je bila čista ljubezen, Elizabeto osrečiti in oveseliti. Zato Marija pri Elizabeti dragega časa ni tratila s praznimi marnjami in nepripuščenimi veselicami. Veliko- več je svoje obiskanje s spodbudnimi pogovori, s hvalnimi in svetimi pesmami požlahnila. Kako srečna je bila toraj Caharijeva hiša. Kako srečni materi Marija in Elizabeta, obe blagodarovani, ena celo s Sinom Božjim, druga izmed prerokov največim od žene rojenih! Kako sveto bilo je to snidenje dveh največih Evinih hčer! Kako navdušeno pozdrav¬ ljanje! Kaki čisti in sramožljivi poljubi! Kaki nebeški pogovori! O čednost, moramo zaklicati, kako mikavna in vabljiva si! Kaka Božja slast teče po tebi v blage in čiste duše! Je li kteri velikaš tega sveta pri svojem imenitnem obiskovanji toliko radosti in sladkosti vžil, kakor Marija in Elizabeta? 2. Kako velik razloček pa se pokaže med obiskovanjem preblažene device Marije in obiskovanjem našim! Kako je brez veselja, polno studa, čmernosti in zamerljivosti, ker ga le nečimurnost, dobičkarija in hudobija napravlja, spremlja in sklepa, in ker so vera, čednost, prava prijaznost in ljubezen iz današnjih družeb izpahnjene! Taka obiskovanja niso vredna kerščanskega imena. Zakaj pri njih je pohlepnost, potuljenost in prilizovanje, ali se šopiri prevzetnost, lastna hvala in baharija, odrekuje se bližnjemu dobro ime in zaviduje njegova sreča; čas se trati z igrami, z žertjem in pijančevanjem, s pregrešnimi in nesramnimi govori, s plesom in snovanjem mesene zaljubljenosti. Uči se toraj od Marije svojega bliž¬ njega tako obiskovati, čla bo po obiskovanji njemu in tebi duša se raz¬ vedrila in telo se okrepčalo, da bo obiskovanje njemu in tebi v prid in zveličanje zaleglo. 3. Ako te pa kak posvetnjak obišče in ti njegovi pogovori ne dopadajo, ker blebeta od nepotrebnih reči, ti pripoveduje novice od tu in tam, spleta prazne marnje: govori ti o miru z Bogom, o edino potrebnem, o najboljšem delu, ki ti ne bo odvzet. Poslušaj zlati nauk sv. Ignacija, ki pravi: „Ako pridejo k tebi ljudje, samo da ti čas kradejo, govori ž njimi o smerti, o poslednji sodbi in enakih resnobnih stvareh. Akoravno so za vse dobro oglušeni, vendar jim bo takošno govorjenje močno po ušesih bernelo. Tako boš sebi in njim koristil. Zakaj, ali pojdejo po¬ boljšani od tebe strani, ali bodo pa zanaprej opustili, dragega časa 3. julij: Sv. Oton, škof Bamberški in apostelj Pomoranski. 9 ti krasti.'' — To spolnovaje boš iz peska bisere, iz žlindre čisto zlato pobiral. Molitev sv. Alfonza na čast Marijinega obiskovanja. O Kraljica moja, kako si hitela, da si družino sv. Elizabete poiskala in jo s svojim obiskovanjem posvetila! Obišči kmalu tudi moje duše revno stanovališče. Hiti, o Marija, saj bolje veš, nego jaz, kako reven da sem in koliko zlegov mi žuga z večno smertjo. Obiskuj me pogostoma v življenji, pa obišči me sosebno ob smertni uri, ker takrat mi bo tvojo pomoči najbolj potreba. Ker nisem vreden, da bi me tukaj na zemlji s svojo vidno pričujočnostjo oveselila, kakor si storila mnogim svojih častivcev, dovolj mi je, da te le v tvojem kraljestvu, v nebesih morem videti. Tam te upam ljubiti in hvaliti za vse sprejete dobrote. Za zdaj sem zadovoljen, če me le s svojim usmiljenjem obiščeš, zadovoljen, da le za-me moliš. Prosi toraj zame, o Marija, in priporočuj me svojemu Sinu! Amen. ---vC- 5. julij ali mali serpan. Sv. Oton, škof Bamberški in apostelj Pomoranski. [a Svabskem je njega dni posebno slovela žlahtna hiša ^Andaksova. S to hišo v kolenu je bila družina Albeških grofov, iz tega rodu je bil sv. Oton. Vže otrok je bil rahlega, nježnočutnega serca in čistega, neomadežanega vedenja. Precej v svoji pervi mladosti razodeva bistro glavo za nauke in umetnosti. V šoli prekosi vse součence v učenosti in mo¬ drosti in jih s svojo ljubeznjivostjo k vsemu dobremu napeljuje. Da bi mogel popolno Bogu služiti, izvoli si duhovski stan. Cesar Henrik IV. ga svoji sestri Juditi, ko se je bila s Poljskim vojvodom Boleslavom IH. zaročila, dd za hišnega kaplana. Po Juditini smerti pride zopet nazaj na Nemško, postane cesarjev kancelir in razodeva tudi v tej službi visoko bistroumnost in pobožnost. 2. Bila je takrat graje vredna razvada. Ako je kak škof ali opat umeri, prinesli so njegovo palico in perstan k cesarju. Cesar je potem ta častna znamenja prodajal tistim, ktere je za te visoke službe odmenjal. Papež Gregorij VII. in njegovi na¬ sledniki so te razvade hudo grajali, ker so bile s podkuplje- vanjem sklenjene. Ali Henrik za to ni maral. Po njegovem delovanji je bil nek Guibert kot nepostaven in vsiljen papež izvoljen. Med temi zmešnjavami ostane Oton zvest postavnemu vladarju sv. cerkve ter si prizadeva na vso moč, priti temu 10 3. julij: Sv. Oton, škof’ Bamberski in apostelj Pomoranski. razdoru v okom. Vkljub svoje odkritoserčnosti, s ktero cesarju očita njegovo krivico, je vendar pri njem v toliki milosti, da mu v 1. 1103 podeli Bainberško škofijo. Sv. Oton se tega pre¬ straši. Iz ponižnosti se te časti čuti nevrednega. Zato se poda v Rim papeža PaŠkala II. prosit, naj te podelitve ne poterdi. Ali papežu je bil učeni in pobožni Oton vže znan. Za tega del mu prošnje ne usliši, temuč škofa ga posveti in v Bamberg pošlje. 3. Z veseljem gred<5 prebivalci svojemu novemu škofu naproti. Oton, blizo mesta prišedši, stopi s konja, in dasiravno je bilo po zimi, gre bos v mesto. Njegov pervi pot je v stolno cerkev. Tu se verže v najgoreČniši molitvi pred oltarjem na kolena, in prosi Boga, da bi po Njegovi volji mogel vladati izročeno mu čedo. Kot viši Pastir daja svoji čedi najlepše izglede. Vse misli in dela obrača le v poviševanje Božje časti in v zveli¬ čanje mu izročenih duš. Prihodki njegove škofije so bili silno veliki; vendar živf revno. Večidel je ob kruhu in ob vodi za¬ dovoljen. Oblači se slabo, ima le potrebno število služabnikov, posti se veliko in pri vsem svojem obilnem bogastvu je rado- voljno ubog, da revežem in bolnikom toliko lože pomaga. Ob Času lakote jih preživi na tisoče, in ne gnjusi se mu hoditi v najrevniše koče, da bolnikom streže, žalostnim tolažbo daja in celo merliče pokopava. Nekdaj vidi za plotom vže smradljivo žensko truplo. S pomočjo svojega služabnika ga zanese na pokopališče, rekoč: „Imel bi jo živo ohraniti, zato hočem vsaj gladu umerlo pokopati. 11 Ne sramuje se celo, hoditi v zašiti obleki. Ko so mu to nekteri z v a zeld jemali, jim reče: „Ne begajte me v mojih navadah! Škofovski prihodki so miloščina vernim in se ne smejo za neČimurnosti zapravljati. 14 V povzdigo Božje časti sezida več cerkev in 15 kloštrov na svoje stroške. Največa skerb mu je, da bi vsi povsod pravega Boga spoznali in molili z živo vero in svetim življenjem. Na vprašanje nekte- rih, zakaj zida toliko kloštrov, odgovori: ,,Kloštri so obramba nedolžnosti, prebivališča pokore in zatišja ptujcem, ubožcem, bolnikom in terpinom.“ — Razun tega pogorelo stolno Bam¬ berško cerkev z mnogo stroški zopet sezida, izda veliko denarja za mestno ozidje, za ceste in vodotoče. Ostro pazi na duhovsko krotitev, skerbi za lepi red in oskerbuje svoji duhovščini v izgled vsa pastirska opravila. Kakor navaden duhoven spove¬ duje, sv. zakramente delf in s prižnice pogostoma Božjo besedo oznanuje. 4. Ni čudo, da taka dela sv. škofa kmalu slujejo daleč na okoli. Cesar Henrik V., akoravno po izgledu svojega očeta cerkveno razpertijo terdovratno podpira, ga čisla visoko. Poljski vojvoda Boleslav IV., ko velik del Pomoranskih okrajin pri- vojskuje, ga poprosi, da bi nevernikom teh krajev kerščansko vero oznanaval. To je bila Otonu pripravna priložnost, raz- 3. julij: Sv. Oton, Škof' Bamberški in apostelj Pomoranski, 11 širjati Božje kraljestvo; zato prosi papeža Kalista II. in cesarja, da mu dovolita iti v te dežele, vred! zadeve svoje škofije in se poda z mnogim številom evangeljskih sodelavcev na pot. Kamor pride, sprejemajo ga kot Svetnika z največim spoštovanjem. Pot je bil silno težaven, a terden sklep in njegove prejšnje navade, pomanjkanje terpeti, ter pogled na Božjo čast in zve¬ ličanje nevernikov vzderžujejo njega in njegove tovarše. Du¬ hovni, ki jih je poslal pred seboj, mu povedd, da se ajdje nad njihovo priprosto opravo in revščino spotikajo in iz tega skle¬ pajo, kako nezmožen da mora tudi njih Bog biti. Za tega del jim hoče Oton pokazati bogastvo Boga kristjanskega. Zoper svojo navado se obda z največim bleskom in lepotičjem. Za njim gre svitlo spremstvo in dolga versta bogato naloženih vo¬ zov. Na Pomoranski meji ga pričakuje vojvoda Vratislav II, s 1500 oboroženimi možmi, in zroči vso deželo delovanju njegovega misijona. Oton pridiguje najprej v Pirici, kjer jih je bilo ravno več tisoč na nekem ajdovskem godovanji zbranih. Nagovori jih z nekega griča v zlatu leskečem škofovskem oblačilu tako živo, da jim beseda predrč v serce, in se večidel vsi spreobernejo h kerščanski veri. Sedem dni potem podučuje s svojimi tovarši spreobernjence v svetih resnicah, jim poslednje tri dni post na¬ loži, in jih na to okoli 7000 kersti. Serčno oveseljen zarad te zmage Božje besede se poda dalje v notranje dežele, in pride v Kamin, glavno vojvodovo mesto. Nekteri prebivalci, akoravno vže poprej kerščeni, so se ondi zopet k malikom povernili. Vsi ti se zopet spreobernejo in s sveto cerkvijo spravijo. Tudi ajdje željno sprejemajo Kristusovo vero in se dajajo kerstiti. Sam vojvoda, ki je bil v svojih otročjih letih kot jetnik na Nemškem kerščen, pa se je poznej izneveril, spozna krivico, in se verne v naročje katoliške cerkve. Le ena sama plemenita gospa blizo Kamina se je branila stopiti v kerščansko občino, in je v tem ovirala tudi svoje podložne. Neko nedeljo, ko gredo drugi verni ravno v cerkev, jim zapovč, naj gredč na polje rež žet, ter sama pred-nje stopi s šerpom v roči. Nagloma pa pade na tla, zaprč jej govorico, in v malo trenotkih je merlič. Ta očitna šiba Božja še bolj uterdi kerščanstvo. Julin, eno najimenitniših Pomoranskih mest, je bilo novi kerščanski veri najmanj ugodno. Po prihodu misijonarjev se vzdigne zoper nje cel ljudski punt. Škof sami se komaj umak¬ nejo tej divjosti. Pri napadu grajskega turna, kamor so bili pribežali, stoji Oton v sredi med trepetajočimi tovarši miren in nevstrašen, veselč se terpljenja in smerti za svojega Božjega Zveličarja. Gotovo bi ga bili ubili, ako ne bi ga nek previden stotnik ob njegovi strani bil rešil. Zadene ga vendar nekdo z betom in potisne v mlakužino, iz ktere ga le s trudom izlečejo. A sveti mož ne toži nad tem gerdim ravnanjem. Žali ga veliko 12 3. julij: Sv. Oton, škof Bamberški in apostelj Pomoranski. več, da ni še vreden spoznan zaželene mučenške krone. V Stetinu, kamor se je potem podal, je njegov trud s pervega zastonj. Naposled pa se tudi ondi nauki svete vere z veseljem sprejemajo, in zapored, kjer se sv. mož prikazuje, zginja nevera in malikovalstvo. Še celo uporno mesto Julin odpre na zadnje vrata sv. evangeliju. Ta izgled posnemajo na dalje mesta: Klonoda, Kolberg in Belgard s svojimi okolicami. V Julinu ustanovi Oton škofijski sedež, in posadi na-nj svojega kaplana Adalberta za višega Pastirja. 5. Vse to doverši Oton v enem letu. Zdaj pa ga potrebe njegove lastne škofije kličejo nazaj v Bamberg. 18. marca 1125 1. dospd tje, in obhaja velikonočne praznike med svojimi ljubimi ovčicami. Kmalu pa mu dojde žalostna novica, da se je mnogo novospreobernjencev, zlasti v mestih Stetin in Julin povernilo k malikom. Zato se odpravi drugič na Pomoransko. Njegovi tovarši, ko vidijo toliko zaprek in ovir, jamejo obupovati. Oton pa jim daje serčnost, rekoč: „Ali smo mar zarad veselic le¬ seni prišli? moremo li misliti, da ne bomo nič zaderžkov našli? Želim, da bi vas vse pripravljene videl na mučenško smert; vendar pa me ni misel, da bi koga k njej silil. Ako me nočete spremljati, vsaj ne zaderžujte me nikar. 14 Tako jih zopet oserči, da gredo dalje po svojih misijonskih potih. V mestu Usedom se snidejo na povabilo Pomoranskega vojvode vsi veljaki iz cele dežele. Ravno na binkoštni praznik jim Oton govori tako serčno in navdušeno, da vsi enoglasno sklenejo, pokristjaniti se. Le Volgaški mestjani se branijo malike popustiti. V svoji jezi sklenejo zoper Otona, da bodo njega in njegove tovarše pobili, ako k njim pridejo. Dva izmed njih, ki v ju je poslal naprej, sta res v nevarnosti, priti ob življenje. Še le, ko Oton z voj¬ vodom vred v mesto pride, prikažeta se iz svojega skrivališča, in se udeležita veselja nad spreobernjenci. Razun Pomorancev je Oton želel, še prebivalce Rujanskega otoka na pot zveličanja pripeljati. Niti težave, niti zažugane nevarnosti, le nezmagljive ovire ga zaderžč v tem sklepu. 6. Med tem se razdeld Otonovi spremljevalci po deželi, da bi povsod dokončali svoje delo. Oton sam se poda v Štetin, kjer se je bilo malikovalcev največ bati. Ondi so imeli svoj poglavitni tempelj. V njem je stala podoba malika Triglava. Ondi so bili shranjeni veliki zakladi, ki so si jih bili privojsko- vali. Komaj stopi v mesto, in berž ga napade po malikovalskih duhovnih razdraženo ljudstvo. Ubeži v cerkev sv. apost. Petra in Pavla, ktero je bil ravno pred letom sezidal. Odpadenci se zažend na cerkev in žugajo jo podreti. Med tem hrupom Oton prepeva v škofovskem lepotičji s svojimi duhovni v cerkvi psalme in hvalne pesmi; vsi pričakujejo mučenških kron. Ajdje, ko predrejo v cerkev in to vidijo, ostermč in pomečejo morivno 3. julij: Sv. Oton, škof Bamberški in apostelj Pomoranški. 13 orožje od sebe. Na to se podajo škof na terg pred cerkev. Besede, s kterimi oznanujejo zbrani množici Kristusovo vero, imajo tolik vtis, da se zopet vse malikovalske vraže zatarejo. Na njihovo željo jim izročč celo malika Triglava. Tega pošljejo v znamenje zmage Jezusovega imena v Rim. Ravno tako jim gre v Julinu vse po sreči. Tudi ondi odpadence zopet s cerkvijo spravijo in poterdijo v sv. veri. 7. Tako Oton v svoji gorečnosti pridobi sv. cerkvi mno¬ go število duš. Postavi jim skerbne pastirje, in oskerbi vse potrebščine. Po dokončanem delu se poverne nazaj v Bamberg in ondi vreduje lastno škofijo. Akoravno telesno ločen skerbf vendar neprenehoma za ^zveličanje spreobernjencev. Čast Božja mu je vedno pri sercu. Se poslednje dni svojega življenja zvesto opravlja pobožne vaje in vsa dela svojega poklica, ter deli' obilno miloščine med uboge. Ko pa trudnega delalca v vinogradu Go¬ spodovem nevarna bolezen položf na smertno posteljo, pripravi se s sprejemo sv. zakramentov na srečno zadnjo uro. Se po¬ slednji trenotek s povzdignjenima rokama Boga hvali in časti, ter z v nebo vpertimi očmf 30. junija v 1.1139 v 70. letu svoje starosti izdihne svojo dušo. Veliko čudežev je poterjevalo nje¬ govo svetost. Zato so ga papež Klemen III. v letu 1189 Svet¬ nika razglasili in postavili njegov spomin na 2. dan meseca julija. Ne boj se zavoljo miloščine obožati! §>v. Oton je bil pri vsem svojem bogastvu radovoljno ubog, da je ubožcem in bolnikom toliko lože pomagal. Svojim tovaršem je rekel: „Škofovski prihodki so miloščina vernim, in se ne smejo za nečimurnosti zapravljati.' 1 Tako je spolnoval zapoved Jezusovo, ki nam jo sv. pismo skoraj na vsaki strani na serce polaga. „Lomi lačnemu svoj kruh," govori po preroku Izaiji. „Dajte in se vam bo dalo! Bodite usmiljeni, da bote usmiljenje dosegli!" obeta Kristus, večna Resnica. „Podelujte bratom v njih potrebah!" veleva apostelj. 1. Marsikdo bi rad to zapoved spolnoval. Vže lastno k usmiljenju nagnjeno serce ga k temu spodbada. Tudi tebi se smili ubožec v ter- pljenji, in notranji glas ti pravi: O da bi mu mogel terpljenje polajšati! Solze ti stopijo v oči, ko vidiš zapuščene objokane sirote. Ž njimi vred čutiš na duši vso njihovo bridkost. Pa vendar neka napačna varčnost, neka skopost, ki jo rad imenuješ „skerb za prihodnje čase" ali „skerb za otroke in družino," skerb, da ne bi sam obožal, te morebiti pogostoma zaderžuje spolnovati te čednosti. Ali, ljubi moj! odloži te skerbi. Le E oglej krog sebe in videl boš, da so večidel ravno tiste hiše premožne, jer gospodar in gospodinja rada ubogajme dajeta. Viden blagoslov Božji prebiva ondi. Kakor hitro pa stiskalcem pridejo v roke, kmalu začnejo božati. Cerkveni učeniki pravijo: „Kolikor več otrdk kdo ima, toliko bolj mu je treba usmiljenemu biti, ker je njemu in otrokom Božjega usmiljenja potreba." Bog sam te po preroku zagotovlja: „Gospodu poso- juje, kdor se ubožca usmiluje, in obilno se mu bo povernilo." — Gledč na te vsakdanje skušnje in Božje obljube toraj lahko sebi in svojim 14 4. julij: Sv. Urh, škof Avgsburški. otrokom kaj priterguješ in ubozim podeluješ. Saj ni treba, da bi se nečimurno oblačili. Čemu pajčevnate tančice iz Angleškega in Franco¬ skega, če je domače platno lepo in terdno? Čemu svila in^pisani tra¬ kovi? Cernu zlat perstan na roki in zlati uhani v ušesih? Čemu nepo¬ trebne gube in dragi šivi po obleki ? Cernu sto druzih nepotrebščin ? Brez vsega tega se lahko opravi, in od priterganega miloščina deli. Tako se.otroci obvarujejo nečimurnosti, prevzetnosti, baharije in zapravljivosti. Tako se poželjivcev oči ne pasejo nad* njimi, in se jim obvaruje nedolž¬ nosti najdražji zaklad, ker se le v priprostost in ponižnost rad skriva. 2. Tudi s tem ne izgovarjaj svoje skoposti: ,,Saj nič seboj ne ponesem ; se bom vže ubozih tudi spomnil!" Vedi, kdor hitro dd, dvakrat d&; kdor pa z darom odlaša, ta zmanjšuje ceno in vrednost svojega daru. Prav je, da se tudi ob smerti usmiliš ubozih, zlasti, ako imaš vže svoje otroke preskerbljene, in nimaš v svoji rodovini potrebnih. Ali miloščina, ki se še le po smerti deli, nima niti pred ljudmi, niti pred Bogom velike vrednosti. Saj vže star pregovor pravi: „Kdor da miloščino v življenji, da jo z meseno, kdor jo d& v bolezni, dh jo z leseno, kdor jo pa še le po smerti dh, jo d& z železno roko." Po smerti namreč vže utegne biti prekasno. Zato „delaj dobro, dokler imaš čas, išči Gospoda, dokler se dd najti, kliči ga, dokler je blizo!" (Iz. 55, 6.) Tako se bodo spolnile nad teboj besede: „Blagorusmiljenim, ker usmiljenje bodo dosegli"; kajti sv. Hieronim pravi: „Veliko sem vže slišal in veliko bral, vendar pa še nisem ni slišal ni bral, da bi bil nesrečne smerti umeri, kdor je usmi¬ ljenje skazoval; zakaj tak jih ima mnogo, ki za-nj prosijo, in nemogoče je, da ne bi Bog njih molitev uslišal." Molitev. O Gospod! daj mi na priprošnjo svojega zvestega služabnika, sv. Otona, časno premoženje prav ceniti, da ne pogubim ž njim svoje duše. Dodeli mi milost, da premoženje obračam sebi in svojim sobratom in sestram v prid in zveličanje, in si ž njim pridobivam tistih prijatlov, ki me bodo po smerti vzeli v svoja večna stanovališča. Amen. 4. julij ali mali serpan. * Sv. Urh, škof Avgsburški. igo je bogastvo, ki ima ceno pred svetom, in zopet dru- 3, ki ima veljavo pred Bogom. Svet ceni imeniten rod, denar, premoženje in bogastvo. Pri Bogu pa velja, kdor živi po njegovej volji pobožno in sveto, ter v čednostih in do¬ brih delih vedno bolj enak prihaja Njemu, ki je rekel: „Bodite popolnoma, kakor je vaš Oče v nebesih popolnoma." — Kako je sv. Urh na čednostih in dobrih delih pri Bogu obogatel, in si to ime po pravici v pravem pomenu zaslužil, (kajti Ulrih ali Urh pomenja: „bogato obdarovani") bomo videli iz njegovega življenja. — Rodil se je sv. Urh v Avgsburgu. Njegovi starši 4. julij: Sv. Urh, škof Avgsburški. 15 so bili Hubald, grof Dilingiški in Diet- burga, hči Švabskega vojvoda. V svoji mladosti je bil vedno bolehen, tako suh in medel, da so se ga njegovi starši sra¬ movali, in ga zato ptujcem prikrivali. Tu pride v grad popoten duhoven, kterega prijazno sprejamejo. Ta kmalu zapazi ža¬ lost, ki je starše težila. Da si otroka pri¬ nesti, mu podeli svoj blagoslov in svetuje materi, naj ga odstavi od pers. Odsehmal se deček vidno boljša, in kmalu prav terdno ozdravi. Ko je sedem let star, dajd ga starši v klošter sv. Gala. Ondotni me¬ nihi so namreč zavolj čednosti in učenosti bili na posebnem glasu. Sloveči Vening ga je učil jezikov, Hartman mlajši pa na¬ ukov zveličanja. Tukaj se seznani s po¬ božno puščavnico Viborado. K njej zahaja, kedar se kratkočasijo njegovi verstniki pri igrah. Ta ga podučuje in poteguje v pro¬ stih urah v naukih zveličanja. Nekega dne mu da pas, ki ga je sama naredila, in mu reče: ,.Vzemi ta pas čistosti, moj sin! in nikoli ne žabi, da te je Viborada ž njim opasala. Bodi previden, kedar se ti je pečati z osebami drugega spola. Aljo te napadajo skušnjave, beži in prosi pomoči Gospodove. Ce sovražnik noče zbežati, zatiraj ogenj z ognjemto je: kroti notranjo poželjivost z ostro pokoro, bodi-si cel<5 z živim ogljem ali z razbeljenim železom. Te besede so imele tolik vtis na njegovo nepopačeno serce, da se odsld berzdd z največo ostrostjo. Obleče se v spokoren rasovnik, spi na golem kamenu, in čaka v molitvi, ali na stol naslonjen ali pa tudi na tleh ležeč, pervo znamenje k sv. maši. 2. Z lepim svojim vedenjem, s svojo brihtnostjo, živostjo in prijaznostjo in še posebno s svojo pobožnostjo pridobi si Urh toliko ljubezni in spoštovanja pri učenikih in rednikih, da bi ga radi za zmiraj v kloštru obderžali. Da bi spoznal voljo Božjo, dlč časa prav goreče moli in se neprenehoma pokori; vpraša pa tudi puščavnico Viborado za svčt. Viborada spozna, kako imenitna je stopinja, ki jo ima na razpotji storiti mla¬ denič, in dolgo moli k Bogu za razsvetljenje. Po molitvi pa mu reče: „Volja nebeška ni, da bi ostal v samostanu. Ti boš tam proti vzhodu, kjer reka deli' dve deželi, kot škof Bogu služil; po velikem terpljenji boš zadobil zmago in v miru preživel svoje dni.“ — Kmalu potem ga starši pokličejo nazaj, veselč se sreče tako dobrega in pobožnega sina. Spoznavši njegovo željo po 16 4. julij: Sv. Urh, škof Avgsburški. duliovskem stanu, ga izroči Adalberonu, škofu Avgsburškemu. Pobožni Škof berž spozna mladenčeve lepe lastnosti. Podelf mu najprej službo kamernika ali ključarja, potem pa ga posveti mašnika in ga storf korarja pri stolni cerkvi. 8. Mladi korar dobro čuti nevarnosti, spozna pa tudi dolžnosti svojega poklica. Zato živi' prav ponižno in si na vso moč prizadeva, da se nevarnosti izogiba, svoje dolžnosti pa, kar najbolj more, na tanko spolnuje. Molitev, uk in premišljevanje so njegova opravila, in skoraj vse svoje premoženje delt med uboge. V tem času zbudi se v njem želja romati v Rim k groboma sv. apost. Petra in Pavla. Sv. Oče, papež Sergij III., ga prav milostno sprejamejo. Zvedevši, da je z Avgsburga in v službi tamošnjega škofa, mu povedo, da je med njegovim po¬ potovanjem ondotni škof Alberon umeri, in zdaj mu je po Božji volji on odločen za naslednika. Urh se prestraši te žalostne novice, pa se tudi brani prevzeti škofovsko čast. Papež toraj odjenjajo, pa mu rekd: ,,Naj bo! Ali če zdaj Avgsburške cerkve nočeš sprejeti, dokler še pokoj vživa, moral boš biti njen pastir in jo vladati z veličini trudom in s težavami, ko bo razdjana in oropana od sovražnikov. Ves potert zapusti Urh Rimsko mesto. Ko pride v Avgsburg, najde Adalberona že pokopanega, na škofijskem sedežu pa znemarnega Hiltina. Službenega oskerbo- vanja novega škofa po svoji vesti Urh ni mogel odobriti. Toraj odloži svojo korarsko čast, zapusti Avgsburg in gre k svoji materi, ki je bila med tem postala vdova. Z vso ljubez- njivostjo jej streže, in se tu na deželi proč od mestnega hrupa od dne do dne bolj uterjuje v duhovnem življenji. Vedno veča prihaja njegova gorečnost, vedno manj je na svet navezano njegovo serce, od stopinje do stopinje se povzdiguje k popol¬ nosti. Beži vže pred senco sleherne nevarnosti, posebno, ako ga nadleguje kaka skušnjava zoper čistost. Z Viboradinimi nauki v sercu in okoli ledja ž njenim pasom prepasan varuje z največo skerbljivostjo zaklad, ki ljudi angelom dela enake. Imel je navado reči: „Plamen se s tem ubrani, ako se izogiba vsega, kar ga more unemati.“ 4. Petnajst let preteče, in spolni se nad Urhom Vibora- dino in papeževo prerokovanje. Po Hiltinovi smerti ga cesar Henrik I., s priimkom „tičar,“ v L 924 odloči njegovega nasled¬ nika. Ravno na god nedolžnih otročičev, 28. decembra je bil, še le 31 let star, škofa posvečen. Odsld se začnejo spolno- vati papeževe preroške besede še bolj na tanko. Divji Huni ali Magjari priderd do Avgsburga. Vse povsod mord, ropajo in požigajo. Tudi Avgsburg vzamejo s silo, hiše požgd, cerkve pa s škofijsko stolnico vred razvald do tal. Po vseh velicih pokrajinah ob reki Liki ni bilo drugega videti, nego pepel in razvaline, tuga in reva. Mnogo kristijanov je padlo pod mečem, 4. julij: Sv. Urh, škof Avgsburški. 17 med njimi tudi pobožna pušČavniea Viborada. Kolikor jih je pa ostalo, živili so se od gozdnih zelišč in sadov. Urhova žalost in terpljenje je veliko, vendar ne obupa. Berž jame zbirati razkropljeno čedo vernih iz svoje škofije, jim deli dušno in telesno pomoč, ter dfi požgane cerkve, med njimi častito cerkev sv. Afre, zopet veličastno sezidati. Ko pa sv. Urh po svojej škofiji žalostni sled sovražnikov komaj nekoliko popravi, in v miru misli vladati svojo čedo, že prihrumi zopet nova nesreča. Kakor silna povodenj se v nešte- vilnah četah zaženfi Magjari (Ogri) po Nemškem. Oblegajo tudi Avgsburško mesto, da bi ga znovič razdjali. V tej sili veleva sv. škof prinesti vse male dojenčke iz mesta v cerkev, in je položiti na gola tla. Potem se z ljudstvom vred verže na svoja kolena, meša svoje solze in molitve z jokom nedolžnih otročičev ter Boga prosi pomoči. In glej! hipoma odrinejo Magjari, in Avgsburg je otet. 5. Zdaj ima sv. mož sicer mir, vendar ne more vladati svoje škofije, kakor so ga želje. Ni bil namreč le škof, ampak tudi deržavni knez. Za tega del je moralpogostoma po napravah tistega Časa hoditi k cesarju in njemu svetovati. Po cesarjevi smerti pa je berž, enako ljubeznjivemu očetu, tekel z veseljem k svoji čredi, kjer je goreče opravljal svojo visoko službo. Vedoč, da nič ne more brez Božje pomoči, moli neprenehoma. Nikdar, razun v velicih zadregah, ni zamudil molitve v koru. Verh tega je molil ure na čast materi Božji in drugim Svetni¬ kom, in sleherni dan vse Davidove psalme, da, še po cele noči je molil. Spal je le malo. Njegova postelja je bila po tleh zaz- gernjena štorja. Svoje telo je kaj ostro krotil, posta se deržal zvesto. Umival je sleherni dan dvanajsterim ubozim noge, in kolikorkrat je jedel, morali so pri njegovi mizi sedeti ubogi, da jim je sam stregel. Ubogi so mu bili jako pri sercu. Eden njegovih duhovnikov je imel povelje, da jih je povsod iskal in jim delil, česar so potrebovali. Za ubožce in bolnike je vstano- vil posebno bolnišnico pri cerkvi sv. Križa. Vsaki dan jih je obiskoval, tolažil in podučeval v sveti veri. Njegova hiša je bila popotnim vedno odperta, njegova miza za vsakega gosta pogernjena. On sam je malo vžival, in še to le enkrat na dan proti večeru. Večkrat je vstal popolnoma tešč od mize. V postu pa se je še dvakrat toliko pokoril, in vč- liki teden je vsaki trenotek časa obernil ali za molitev ali za kakovo drugo dobro delo. V velikonočnem času je preiskoval samostane, med letom pa kerščanske občine v svoji škofiji. V vsaki občini je klical najbolj poštene možake k sebi, in jih izpraševal po nerodnostih in razvadah, da jih je potem vedel odpravljati. Kjerkoli je mogel dušam v zveličanje kaj storiti, ni se ustrašil še tako velikega daru. Nekega dne so prišli kmetje Življenje svetnikov in svetnic božjih, III, del. 2 18 4. julij: Sv. Urh, škof Avgsburški. z Algajskih gorah k njemu. Tožili so mu bridko, da so z lastnimi stroški cerkev sezidali, da pa še ni bilo nobenega Škota k njim, ki bi jim jo bil posvetil. Stanovali so namreč v gorah v stra¬ hotnem, nedohodnem kraji. Sv. škof se podajo ž njimi na pot, ter pridejo čez rov in lov in snežne kope do njih in jim cerkev posvete. 6. Ko sv. Urh tako nevtrudljivo opravlja svojo službo, pride nad-nj novo terpljenje. Luitolf, sin cesarja Otona I., in Ba¬ varski vojvoda Arnulf se zarad nekega prepira zoper cesarja upreta. Sv. Urh ostane zvest svojemu poglavarju. Vsledtega oba s svojima vojskama planeta v njegove okrajine, oropata ravan, in Arnulf Urha oblega v gradu Menhingiškem, kamor se je bil v naglici zatekel in ogradil. Tukaj si prizadeva sv. mož na vso moč, pomiriti ljuta sovražnika, a zastonj. Vojvodovi vojščaki na¬ skočijo grad; sv. Urh pa pribeži k molitvi in prosi noč in dan Boga pomoči. Kar se nenadoma njegov brat- Dietpold in grof Adalbert, kteremu je bil zročil sv. Urh svojo trumo, prikažeta s svojima armadama, ter napadeta oblegovalen in jih zapodita v beg. Po tej rešitvi si prizadeva sv. škof spraviti cesarja in njegovega puntarskega sina, in to se mu s prijaznim prigovarjanjem pola¬ goma tudi posreči. V tem času je imel neko znamenito prikazen. Enkrat, ko se poda k pokoju, prikaže se mu sv. Afra v predra¬ gem oblačilu. Reče mu, da naj vstane in gre za njo. Pelje ga na Likansko polje, veliko ravnino ne daleč od Avgsburga. Tu ima sv. apostelj Peter z veliko druzimi škofi in Svetniki cerkven zbor. Obravnavale so se ondi važne zadeve, in vojvoda Arnulf je bil pozvan, da naj se zarad razdjanih kloštrov odgovarja. Potem mu sv. Afra pokaže bojišče, kjer bo kralj Oton s svojo kerščansko armado le po silno kervavem boji premagal Magjare. Tudi ta prikazen se spolni. Vojvoda Arnulfa pri oblegi mesta Ratisbonskega ubijejo, in nemški kralj Oton premaga v 1. 955 Magjare res z največo silo, potem, ko je obilno kervi bilo pre¬ lite. Te kervoželjne roparske trope namreč prilomastijo iz Oger- skega v Nemške pokrajine, in kjer se prikazujejo, razdevajo vse z ognjem in mečem, ter zopet v diru planejo nad Avgsburg. Cerkev sv. Afre zunaj mesta požgejo, mesto pa obležejo okoli in okoli. Sv. Urh tudi zdaj nima drugega orožja, nego molitev. Že¬ nam in otročičem veh iti v cerkev, in moli ondi ž njimi vso noč. Zjutraj zgodaj opravi daritev sv. maše. Pri njej mestjane pokrepča s sv. Rešnjim telesom, je k pogumnosti in zaupanju na Boga spodbada ter s štolo krog sebe sede na konja, in jih spremlja na boj. Kjer je nevarnost najhujša, ondi je sv. škof, da podžiga vojščake k serčnosti, dokler Oton Ogrov za herbtom ne napade, in jih tako slavno premaga, da se odsehmal nič več ne prederznejo strah in groza biti nemškim deželam. V tej kervavi bitvi zgubi Urh svojega brata Dietpolda in sestriča Reginbalda. 4. julij: Sv. Urh, škof Avgsburški. 19 Po tej zmagi podi Oton begune tako daleč, da še le zvečer ves spčhan pride nazaj v mesto. Čez noč ostane pri Urhu, da ga tolaži zarad bratove in sestričeve smerti. D ti mu tudi velik del sovražnikom vplenjenih zakladov. Ž njimi sv. Urh cerkev sv. Afre znovič postavi, ustanovi žensk samostan, in sezida še dru¬ go novo cerkev sv. Janezu Kerstniku na čast. Potem gre z Oto¬ nom v Rim. Ondi dobi od papeža glavo sv. mučenca Abunda in več drugih svetinj, in se ž njimi poverne nazaj v Avgsburg. Med potjo roma v Mnišek. Nazaj gredč v Sent Galskem samo¬ stanu seboj vzame Volfganga, tedaj nadepolnega mladenča, ki ga v Avgsburgu izredl in potem v mašnika posveti. 7. Cez pet let, (971) vže skoraj 80 let star, se napoti po¬ slednjič v Rim, obiskat groba svetih aposteljnov. Po opravljeni pobožnosti se verne čez Raveno, kjer je tedaj prebival cesar Oton. Da bi se mogel mimo na smert pripravljati, sklene odlo¬ žiti službo in - zročiti vladarstvo škofije mlajšim in močnejšim ramenom. Zato Otona poprosi, naj mu njegovega stričnika Adal- berta postavi naslednika; mislil je namreč, da je ravno on med vsemi te časti najbolj vreden. Cesar mu spolni željo. V znamenje odpovedi obleče sv. Urh revno meniško oblačilo in prepusti Adalbertu skerb za škofijstvo. Ker si pa Adalbert, še predno je v škofa posvečen, daje zvestobo prisegati, in škofovsko palico nosi, vlože nekteri škofje v cerkvenem zboru Ingelhajmskem prepoved zoper to in zahtevajo, da naj sv. Urh svojo škofovsko službo še dalje opravlja; obljubijo mu vendai’, da bodo po nje¬ govi smerti Adalberta za njegovega naslednika in škofa pripo- znali in posvetili. A človek obrača, Bog oberne. Adalbert kar ne¬ nadoma kmalu potem umerje, in sv. Urh je primoran prijeti zopet za pastirsko palico. V neki ponočni prikazni pa mu Bog na to da videti, da mu njegova prevelika ljubezen do Adalberta ni bila po volji. Zakaj ko se predrami po noči iz spanja, vsklikne : „Gorje mi, da sem svojega sestrica Adalberta kterikrat videl; zakaj ker sem ravnal po njegovi volji, zato me nočejo sprejeti v svojo družbo. 14 Dasiravno vže siv starček vendar odsehdob še ostreje živf, vsaki dan mašuje ali ima še celo veliko peto sv. mašo. Kmalu pa tako onemore, da ga morajo v cerkev voditi, kjer je z naj- večo pobožnostjo pri sv. maši molil. 18. junija po sv. maši se verže pred bridko martro na obraz. Tako ležf kakove pol ure. Potem pa si dd pičlo zalogo svojih oblačil in svojo hišno opravo z nekoliko srebrom lesem prinesti in na oltar položiti. Z neko nevoljo še nad tem ubogo malim reče: „Cemu vse to?“ Na to razdeli še te malenkosti med svoje duhovnike in med ubožce. Odsehmal so njegove vedne misli: smert in zedinjenje s Kristusom. Nadjal se je, da bo ob delapustu pred praznikom sv. aposteljnov Petra, in Pavla dokončal svoj pozemeljski tek. 2 * 20 4. julij: Sv. Urh, škof Avgsburški. Zato že ob večernicah obleče mertvaško oblačilo, in na golih tleh čaka smertne ure; a ni je še. Zalovaje toraj vzdihne: „0 sv. Peter! ti nisi spolnil moje želje.“ V petek po tem prazniku pa se smertna ura približa. Vže pred solnčnim vzhodom se d d sv. škof na pepel položiti, zročf Bogu svojo dušo, in zaspi sladko v Gospodu, obdan od svoje duhovščine, 4. julija vi. 973, potem ko je 50 let škofijo vladal ter vseh let skup 80 doživel. Sv. Volf- gang, kterega je bil rajni v mašnika posvetil, in ki je bil tedaj škof v Ratisboni, imel mu je sprevod. Njegovi sv. ostanki poči¬ vajo v prekrasni rakvi v cerkvi sv. Afre, ktero je dal dvakrat sezidati. Se zdaj se po njem imenuje, ter je stolnica ali škofijska cerkev v Avgsburgu. Sv. Urh je bil pervi, ki je bil v Rimu po sedanjih cerkvenih šegah slovesno svetnik razglašen, in sicer po papežu Janezu XV. v 1. 993. Dosehmal so bili namreč sloveči služabniki Božji, posebno, ako je Bog njih svetost vže med ljud¬ mi poterdil, s čudeži brez preiskovanja pri Rimskem Sedežu med Svetnike šteti, da so si bili le duhovščina tistih cerkev in verno ljudstvo o svetosti tega ali unega edini. 8. Ker tega svetnika ne le Nemci, zlasti Bavarci, ampak tudi Slovenci jako častč, in se posebno v merzlicah, ali če komu kaka koščica v gerlu obtiči i. t. d. radi k njemu zatekajo, naj k sklepu o njem še kaj malega dostavim, kako ga je Bog vže ži¬ vega s čudeži poveličeval. Mnogo bolnikov je namreč ozdravil s sv. krizmo in z znamenjem sv. križa pa le na skrivnem, da mu niso časti dajali. Enkrat je šel skozi derečo reko, in njegova ob¬ lačila se niso nikjer nič zmočila; njegov spremljevalec pa, ako- ravno je jezdil na konji, bil je do ledja ves moker. Drugi pot je ladija, v kteri se je z več duhovniki po Donavi vozil, tako dolgo obtičala, dokler ni stopil s svojimi tovarši iž nje. Na to pa se je kar pri tej priči razpočila in potopila. Obrazuje ali mala se navadno kot škof z ribo v roči. K temu pa je dala ta le prigodba povod: Obišče ga enkrat njegov prijate], pobožni Konrad, škof Konštanski. Oba si v četertek naročita večerjo v neki hiši blizo cerkve sv. Afre. Dolgo v noč se pogovarjata o Božjih skrivnostih tako goreče, da pozabita po¬ polnoma na jed, in vže jame jutro petka zoriti, ko še sedita pri mizi. Kar stopi sluga Bavarskega vojvode v izbo, in poda sv. Urhu pismo. Ne misleč, da je vže petek, mu da sv. Urh kosec, mesa, ki je bilo še na mizi. Sluga, zčlovoljen človek, ga vtakne v žep in hitro odide proti domu, ondi vojvodi povedat, kakov hinavec da je Urh, ker v petek meso jč in je še njega ž njim obdaril. Ali ko hoče natolčiljivi obrekovalec vojvodi v dokaz svoje zatožbe kosec mesa pokazati, bilo je njemu na sramoto spremenjeno v ribo. Tako je Bog celo po čudežu otel čast svo¬ jega zvestega služabnika. 4. julij: Sv. Urh, škof Avgsburški. 21 Kaj ti je storiti, predno nastopiš kakov stan? §v. Urh je prosil v goreči molitvi in v pokori Boga, da naj mu naznani, kteri stan mu je izvoliti, pa tudi pobožno Viborado je prašal za svet. V tem naj bi slehern sv. Urha posnemal, kdor misli kakov stan nastopiti. Na tem je več ležeče, nego si marsikdo domišlja. Jako je napačno, če kdo kar tj e v en dan v kak stan stopi brez poprejšnjega prevdarka, ali je od Boga va-nj poklican, ali ne, in pa, ali bo mogel v njem Bogu služiti in se zveličati. Iz te nepremišljenosti izvira toliko nezadovoljnosti križem sveta, toliko pekla vže na tem svetu. Zakonski mož kolne uro, v kteri se je bil zaročil; zakonska mati trenotek, v kterem se je s pijancem in vlačugarjem zavezala pred oltarjem itd. Ni namreč vsak stan za vsakega, akoravno se v vsakem lehko zveličamo. Marsikteri se v duhovskem stanu pogubi, ki bi se bil v svetnem izveličal; nasproti pa se marsikdo v svetnem pogubi, ki bi bil v duhovskem zve¬ ličanje dosegel. Ravno tako je z zakonskim stanom in devištvom. Vse to pa prihaja od tod, ker jih veliko ne izvoli stanu, v kterega jih je Bog poklical, od tod, ker se le mesu in kervi dajo voditi. Kako se toraj izve, kteri stan da je za-me ali zd-te po Božji volji? 1. Po izgledu svetega Urha se večkrat v ponižni in goreči molitvi zatekaj k Bogu, k Očetu razsvetljenja, da naj ti po svojem usmiljenji pokaže tisti pot, ki te popelje k časni in večni sreči. ,,'Ker ne vemo," je rekel kralj Jozafat, „kaj nam je storiti, nam samo to ostaja, da svoje oči v tč obračamo." (II. Kron. 20, 12.) Najpriličniši čas k tej molitvi pa je, kedar si pri daritvi sv. maše pričujoč, pri kteri bodi slehern dan, ako ti pripustč opravila. Enako priličen čas za to je po sv. obhajilu. Kedar se ondi po dobro opravljeni spovedi s Kristusom zediniš, oh! potoži mu tedaj svoje skerbi in britkosti. Prosi ga, kakor psalmist David: „Pokaži mi, o Gospod! svoja pota, in uči me svoje steze," (ps. 24, 4.) ali mu reci z evangeljskim mladenčem: „Dobri učenik! kaj naj storim, da zadobim večno življenje?" (Mat. 19, 16.) Enako se v molitvi zatekaj k Mariji, k angelu varhu in vsem svetnikom in svet¬ nicam Božjim, da te pri Bogu podpirajo s svojimi priprošnjami. Bodi prepričan, da brez tega razsvetljenja od zgoraj tavaš po temi, in ne veš, niti kam greš, niti česa da se poprimeš. — Po izgledu sv. Urha ti je k temu 2. treba pokore. Bog grešnika ne usliši. Nič ni Božjemu usmiljenju bolj na potu, nego greh. Kdor hoče s svetim Duhom napol¬ njen biti, mora peklenskega duha pregnati; Dagon malik in skrinja zaveze se ne postavljata na en oltar. Sv. Duh pa le v tacih sercih pre¬ biva, ki so ozaljšana s posvečujočo gnado Božjo, ter polna žive vere, terdnega zaupanja in goreče ljubezni. Ako je bilo pa serce kterikrat z grehom omadežano, (in ktero pač še ni bilo?) treba je, ga do dobrega očistiti v zakramentu sv. pokore, v kopelji zveličanja. S pobožnostjo, z miloščino, s postom, s poterpljenjem pa je treba do konca svojih dni nadaljevati pokoro. Gorje mu, kdor v smertnem grehu nov stan nastopi! Nasledki tega greha so mu v novem stanu ravno tako, kakor senca te¬ lesu, vedno za petami. 3. Sv. Urh je pred volitvijo svojega stanu za svet vprašal pobožno puščavnico. Tudi ti nikar ne misli, da s svojim bistrim pogledom vidiš travo rasti. Po njegovem izgledu toraj nikar ne zaničuj dobrega sveta. Ali kje ga najti? Ne priporočam ti, da v tej zadevi vselej spol- nuješ voljo svojim starišem. Stariši se dajo napačni ljubezni večkrat pre- 22 5. julij: Sv. Foka, vertnar in mučenec. slepiti, da lastnosti in čednosti vidijo nad svojimi otroci, ki jih otroci nimajo nikjer. Posebno, kar zadeva volitev zakonskega stanu, le preradi gledajo na časno premoženje, na imenitnost rodu itd. Tudi glede volitve drugih stanov se radi dajo preslepiti od lastnega dobička, — zato da bi jim sin ali hči mogla kaj več pomagati. Na mestu ž njimi se toraj po- svetovaj s skušenimi, modrimi ljudmi, ki tebe, tvoje lastnosti in dušne zmožnosti s tvojimi okoliščinami vred dobro poznajo, ki pri tebi nimajo iskati nobenega lastnega dobička, in ti za tega del ne bodo prikrivali resnice. Vprašaj svoje učenike in zlasti svojega spovednika, da ti solnčno in deževno stran, lehkosti in težave tvojega namenjenega stanu popolnoma odkrije; zakaj v vsakem stanu se nahajajo cvetoče livade, pa tudi s ternjem zaraščene pustote. Ne glej na lepoto, na bogastvo in imenitnost! Vse to je od danes do jutri. Glej marveč na dušno lepoto in krepostno serce. Primeri svoje lastnosti s težavami, ki se ti kažejo v novem stanu, in ako se teh ne ustrašiš, tudi stanu se ne boj! Tisti, ki „daje hoteti, dal bo tudi dokončati.® Ako si pa vže izvolil svoj stan, pa se spominjaš, da si vže pri nastopu va-nj napačno ravnal, obžaluj to napako, ki se ne da več popra¬ viti, in prosi toliko bolj z gorečo molitvijo, da te Bog podpira s svojo milostjo, ter prenašaj svoj križ s toliko večo poterpežljivostjo, ker je križ, kterega si sam sebi naložil. „Stori, veleva tacim sv. Avguštin, da boš poklican!“ Molitev. O Bog, skaži mi to milost, da na prošnjo sv. Urha v stanu, kte¬ rega sem vže, ali kterega si bodem še le izvolil, z zvestim Bpolnovanjem svojih dolžnosti in z voljno poterpežljivostjo sad obrodim za večno živ¬ ljenje, in si zaslužim krono nebeško! Po Jezusu Kristusu, Gospodu in Odrešeniku našem! Amen. 5. julij ali mali serpan. Sv. Foka, vertnar in mučenec. S t (». 303 .) anašnji dan se prav za prav obhaja spomin sv. bratov Cirila in Metoda. Nahaja pa se življenjepis teh blagovestnikov Slo¬ vanskih v teh bukvah vže na 9. dan marca mesca. Zato na mestu nju postavim lesem drugega svetnika, sv. Foko, vertnarja in mučenca. Rodil se je sv. Foka v nekdaj jako slovečem mestu Sinope. Mal vertec blizo mestnih vrat je bil vse njegovo premoženje. Obdeloval ga je z lastnimi rokami in da-siravno mu ni prinašal veliko, povraČeval mu je vendar trud in delo toliko, da je mogel od njega živeti, in še nekoliko vbogajme deliti. Zraven verta je imel majhino hišico, enako koči. Va-njoje gostoljubno sprejel vsakega, ki je poterkal na njegova vrata. 5. julij: Sv. Foka, vertnar iu mučenec. 23 Vse, kar je imel, je radovoljno delil s svojimi gosti. Saj je bil pa tudi zvest katoličan. Veselje mu je bilo, bližnjemu kaj do¬ brega storiti. A ravno za tega del, ker je bil zvest učenec Je¬ zusov in dober otrok sv. cerkve, zalezovali so ga in mu stregli po življenji sovražniki sv. vere. Zaničevali so ga vže zavoljo njegovega nizkega stanii, še bolj pa ga čertili zarad tega, ker je bil kristijan in tako serčno spoznaval svojo vero. 2. Zatožen, da je kristijan, tekoj pošljejo vojake, ne da bi ga vjeli in k sodbi pripeljali, temuč ga pri tej priči umorili. A vojaki niso poznali niti pobožnega vertnarja, niti vedeli za nje¬ govo revno stanovališče. Mislili so, da stanuje kje v mestu. Do mestnih vrat toraj prišedši, gredd trudni od pota k vertnarju, in ga prosijo, da bi je s Čim poživil. Foka je prijazno sprejame, jim postavi na mizo, kar ima, in jih vljudno povabi, da naj pri njem ostanejo čez noč. Njegova prijazna obnaša in postrežba mu nakloni serca vojakov. Med večerjo vprašajih Foka med družim, po kakovem opravku da gredd v Sinope. Rek6 mu odkritoserčno, da imajo povelje, poiskati vertnarja Foko in ga umoriti, prosijo ga, naj jim ga še on pomaga iskati. 3. Lehko bi bilo toraj Foki pobegniti, in tako smerti uiti, a želel je za Kristusa umreti. Zato de vojakom: „Poznam moža, ki ga iščete; dovolite mi le en dan, in potem vam ga hočem izdati. u Radi mu vojaki dovolijo toliko odloga. Foka pa gre, si med tem časom jamo izkopa, in pripravi vse, česar je k pogre¬ bu potreba. Vso poslednjo noč prebedi v molitvi. 4. Ko odmoli, gre k vojakom in jim pravi: ,,Jaz sem tisti Foka, ki ga vi iščete; izpolnite, kar vam je zapovedano. 44 Kakor okameneli stojč vojaki pred njim. Ne morejo se prederzniti, da bi omadežvali svoje roke z njegovo kervijo, ker jih je tolikanj prijazno sprejel, je prenočil, pogostil in jim postregel. Foka poln želj d za Kristusa umreti, tišči v njč, da naj izpolnijo povelje. „Ne vi, jim pravi, ampak tisti me umore, ki so vas poslali; vi ste le orodje in spolnujete povelje. 44 Po dolgem prigovarjanji vendar vojake pripravi, da ga umor 6. Njegovo truplo potem za¬ grebejo v jamo, ki si jo je poprej sam bil izkopal. Poznejše na njegovem grobu sezidajo cerkev, ki je slovela po vseh jutrovih deželah. Ta junaški čin sv. vertnarja, ki mu ga ni kmalu enakega, je razširil njega slavo križem sveta. Posebno je sv. škof Asterij Amizejski hvalo tega mučenca povsod razglaševal. V neki pridigi, ki jo je imel v cerkvi, kjer so bili shranjeni ostanki sv. Foke, (bilo je v 1. 400), je rekel: „Tista krasna cerkev (poleg mesta Sinope,) ki hrani truplo svetega Foke, daje žalostnim to¬ lažbo in bolnikom zdravje. Ona je tako rekoč očitna orožnica, ki stojf odperta vsem terpinom. Vsi kraji, kjerkoli se nahaja kak košček njegovih koščic, so zarad čudežev na glasu in pri kristi- 24 5. julij: Sv. Foka, vertnar in mučenec. janih v visoki časti. Rimljanje, ki imaje glavo tega svetnika v posesti, Čast6 ga kakor sv. Petra in Pavla. Brodniki na vodah ga kličejo v velicih viharjih na pomoč, ga imajo za svojega posebnega varha in zavetnika, njegovo imč jim je vedno na jeziku in radi delč njemir v čast od zaslužka ubozim, pod ime¬ nom: „Delež sv. Foke.“ — Tako je Bog poveličal grob ubo¬ gega vertnarja, kako veličastvo pa je še le njegovi duši v nebesih pripravil! (Obrazuje se kot vertnar z mečem v roči.) Kaj je grob v očeh katoliškega kristijana? §iv. Foka si je svoj grob sam izkopal. Ni ga bilo groza nad tem. Seznanil se je vže poprej s smertjo, in zato se veselil trenotka, ko je imel ta grob sprejeti njegovo truplo. V luči sv. vere namreč zgubi grob ves strah, vso grozo. Vernemu kristijanu je grob le spalnica. Tako so vže pervi kristijani svoje grobe imenovali. Jezus sam je smert ime¬ noval spanje. Kakor se spijoči zjutraj prebudi k novemu življenju, tako se bo na jutro vstajenja mertvih kristijanov truplo prebudilo v večno življenje, izbujeno od Sinu Božjega. Trudnemu delavcu, spehanemu popotniku, nesrečni revi ali bol¬ niku, — kako sladko de spanje vsem tem! Odpočijejo se trudni udje in obteženi duh. Ali kaj, ko pa zopet po spanji in ponočnem počitku pride novo terpljenje, nove bolečine, nove skerbi in bridkosti! Po grobu pa je za pobožnega kristijana večni pokoj, večni mir. Zato so vže pervi kristi¬ jani svoje grobe imenovali: kraje počitka, kraje mirti; in na spominkih, kjer so bila vrezana ali vsekana imena rajnih, stale so besede: „In pace!“ to je: v miru! Telo počiva v grobu do dne vstajenja, da bo potem z dušo zedinjeno vekomaj počivalo v nebeškem kraljestvu. Tudi žitno zerno mora poprej v zemljo pasti in segnjiti; pa notranja v njem skrita moč življenja priklije iz gnjilobe na beli dan, da zeleni, raste in cvete, ter dozori in obrodi zaželjeni sad. Tako se enako žitnemu zernu kristijanovo truplo položi v zemljo. Ondi sicer strohni, ali ker ima vlo¬ ženo kal vstajenja, zato ga bode Gospod po svoji vsemogočnosti poklical v večno življenje. Zato se pokopališča kristijanov imenujejo: Božje njive. V očeh katoliškega kristijana je toraj grob kakor brazda na njivi, kjer njegovo truplo kakor žitno zerno počiva. Kakor Bog vsejanega zerna ne pozabi, tako ne bo pozabil mertvih trupel. Prebudil je bode ob svojem času v večno življenje. Ako žitno zerno ne pade v zemljo, ne { »rebudi se v novo življenje. Za tega del je pa tudi grob v očeh kato- iškega kristijana duri v novo, večno srečno življenje. Skozi te duri mora vsak iti, rad ali nerad, in pobožni kristijan se jih ne prestraši, vedoč, da le „skozi groba vrata se mu odpre nebeška zarija zlata." Zato se na kerščanske grobove križi postavljajo, ker s križa doli se glase besede: „Jaz sem pot, resnica in življenje; jaz sem vstajenje." Kerščanska duša! ako te nauke sv. vere premišljuješ, ali se ti je treba bati smerti in groba? O spominjaj se pogostoma te resnice, da se s smertjo prav seznaniš in te ne bo groza, kedar se ti bo vleči pod grudo Černe zemlje. Pobrati se z rajnimi vže zdaj, da boš mirno med njimi počival, dokler te sodnji dan ne prebudi glas angelove trombe v večno življenje. 25 6. julij: Sv. Godoleva ali Bogomila. Molitev. Prosim te, o Bog, da mi k drugim milostim življenja še to do¬ deliš, da se mi po izgledu tvojih zvestih služabnikov ob smertni uri ne bo treba bati groba in trohnobe, sodbe in večnosti. Po Jezusu Kristusu, Gospodu našem. Amen. 6. julij ali mali serpan. Sv. Godoleva ali Bogomila, pobožna zakonska žena. (1. 1070.) elik zleg, ki dan danes spodkopava srečo družin, je ne¬ zvestoba v zakonu. Zato naj se zakonski ljudje tu izgledu- jejo nad sv. Godolevo in njenim brezbožnim možem! 1. Godoleva je bila hči bogatih in imenitnih starišev na severnem Francoskem. Imela je vse, kar se more nad žensko do- padati. Bila je zale, ravne rasti in lepega obličja, milega, jasnega pogleda in brihtnega, veselega duha, in kar je še več, bila je pobožna, sramožljiva in bogaboječa. Ko doraste, snubit jo hodi več plemenitih mladenčev, med njimi nek Bertulf iz Flandrije, bogat in imeniten gospodič, čegar vedenje pa se kratkimalo ni strinjalo z njegovim stanom. Godolevini stariši, preslepljeni od njegovega visokega stami in velikega bogastva, mu jo obljubijo v zakon, in tudi Godoleva, vajena vselej pokorna biti svojim staršem, to zavezo poterdi. Z bogato doto jo kmalu potem ženin z nekterimi sorodovinci odpelje na Nizkozemsko. Domii prišedši postane Bertulf, kakor bi bil od hudobe obseden. Njegova po¬ prejšnja ljubezen do Godoleve spremeni se v največe sovraštvo. Netiti sovraštvo pomagala je še njegova mati. Očitala mu je po- gostoma: ,,Kaj ti je bilo treba te vrane iz ptujih krajev? Ni li domačih deklet bilo na izber, ki bi bile zd-te po godu?“ Take zbadljive in zabavljive priimke je mati dajala Godolevi za voljo njenih černih las. Pripravila je sina tako daleč, da jej je vže precej po poroki storil največo sramoto. Ko so namreč svatje tri dni ženitnino obhajali, pobegnil je Bertulf od njih, ker Godo¬ leve kar žive ni mogel videti. Čez tri dni, ko se svatje razidejo, se včrne Bertulf domii. A ni mu dalo ostati domd; zamerza do Godoleve je od dne do dne prihajala hujša. Zato jo v tistem pohištvu z družino popusti samo, on pa se preseli v očetovo hišo, rekoč, da Godoleve noče nič več niti videti, niti od nje kaj slišati. 2. Tako je Godoleva pri živem možu vdova. Nima je pri- jatlice, kteri bi tožila svoje terpljenje, ne žive duše, ki bi jej 26 6. julij: Sv. Godoleva ali Bogomila. bila v tolažbo in pomoč. Tako zapuščeni je Bog v nebesih edino pribežališče. Pred njim kleči po noči in po dnevi na svo¬ jih kolenih, da naj bi On, ki vodi človeška serca, kakor vodo v potocih, njenega moža spreobernil in mu njegovo ledeno in oterp- njeno serce ogrel za ljubezen. Toda njena molitev ni bila usliša¬ na. Dodelil pa jej je Bog dar posebne poterpežljivosti in udano- sti v Njegovo sveto voljo. Postati ima izgled v resnici poter- pežljive, zveste zakonske žene, in pokazati svetu, kako prava lju¬ bezen vse prenaša in vse preterpi. 3. Bertulf, ščuvan od hudobe in svoje matere, jo preganja od dne do dne s čedalje večim sovraštvom. Da bi jej življenje le še bolj grenil in jo na vso moč žalil, postavi jej enega svojih služabnikov za hišnika tako, da je Godoleva popolnoma brez lastnega premoženja, brez pravic, kakor sužinja. Ta hišnik ima povelje, da jej sme le enkrat na dan ob gotovi uri dajati jesti, še celo pod kaznijo mu je zažugano, jej razun tega kosilca kaj jesti ali piti prinesti. Tako se je morala dekla Kristusova pod¬ vreči služabniku, kteremu ukazovati je imela pravico. In kakor vže gre po navadi, ako družina vč, da gospod koga zaničuje in čerti, tako so obsipali tudi ubogo Godelevo z vsakterim zmerja¬ njem, razžaljenjem in zasramovanjem. A nikdar jej poterpežljivost ni prešla, nikoli ni tožila, nikoli ni godernjala. Po besedah Kri¬ stusovih: „V svoji poterpežljivosti bote posedli svoje duše,“ je molčč in udano prenašala vse te krivice. Hvalo je dajala Bogu za kruhek, ki ga je dobivala, ga polovico s solijo in vodo. za- vživala sama, polovico pa ga je delila ubogim, ter za to pičlo, hrano Bogu pela hvalne in zahvalne pesmi. Za svojega moža, ki jo je preklinjal, in za vse svoje preganjalce in žalilce je mo¬ lila. Bertulf, videvši, da Godoleve z lakotjo, tugo in revo ne more, kakor si je mislil, spraviti s sveta, jame v svoji peklen¬ ski hudobiji premišljevati, kako bi se je vendar znebil, da ne bi ga naravnost umora dolžili. Zato da hišniku povelje, naj jej še od dosedanje pičle hrane polovico priterga. Voljno terpf Go¬ doleva še to veče pomanjkovanje, in kakor do zdaj, tako tudi odšle svojim ustom priterguje, da pomaga ubožcem. Kolikor bolj pa raste nadloga, toliko veča prihaja gorečnost in priserčnost njene molitve. ,,0 Bog, ti stvarnik vseh reči“, zdihuje k Njemu, spomni se moje slabosti, in ne zapusti me ob času stiske! Ti! ki otmeš one, ki v tč zaupajo, poterdi me v sedanjem prega¬ njanji! In akoravno mi moj mož priterguje polovico vsakdanjega kruha, ne krati mi ti svoje ljubezni in dobrotljivosti, in daj, da ti vedno dopadam z darom svoje zveste pobožnosti!“ 4. Ne le tisti, ki so Godolevo, njeno prijaznost in ljubez- njivost poznali, ampak eeld taki, ki so od nje le slišali, imeli so s poterto in psovano serčno sočutje in usmiljenje. Nasproti pa je divjega Bertulfa njegova žlahta le še bolj zoper njo hujskala 6. julij: Sv. Godoleva ali Bogomila. 27 in ščuvala. Preganjanje, ktero je morala Godoleva terpeti od svojega moža in njegovih domačih ljudi, bilo je tolikošno, da je bila prisiljena, skrivč pobegniti. Bosa in spremljana od ene same dekle pride donni k svojim starišem, ter jim toži z bridkimi sol¬ zami, kako se jej je do zdaj godilo. Stariši se zavzamejo nad Bertulfovo strahotno divjostjo. Obernejo se na Flandrijskega grofa in Nimveškega škofa s prošnjo, da naj Bertulfa zavoljo toliko krivic pokličejo na odgovor in mu zapovedd, da naj ne¬ dolžno svojo soprugo nazaj vzame in zanaprej ž njo lepo ravnih Bertulf res s prisego obljubi, z Godolevo odšle v lepi edinosti živeti in jej priseženo zvestobo deržati. Na to obljubo poverne se Godoleva na voljo svojih starišev nazaj k njemu. Komaj da je zopet v njegovi iiiši, prične se z novega njeno terpljenje, in bilo je še vse hujše od poprejšnjega. Bertulf naravnost sklene jo umoriti, vendar pa tako, da ne bi ljudjč mogli ne njega ne nje¬ govih koga dolžiti zarad umora. Nekteri znanci očitajo Bertulfu, zakaj da s svojo ženo tako neusmiljeno in po živinsko ravna. Ge pa taki, kterim se Godoleva smili, vpričo nje Bertulfa kol¬ nejo in pogubljajo, je Godoleva pogovarja in zavrača, rekši: „Ljubi moji! ne kolnite mojega moža, temuč blagoslavljajte ga, zakaj Bog nam zapoveduje, tacih, ki nas preklinjajo, ne kleti, temuč blagoslavljati, ter za obrekovalce in preganjalce moliti in ne povračevati hudega s hudim, ampak z dobrim. 14 Drugim, ki jo omilujejo, kako da je zapuščena, in nima nikakoršnega vese¬ lja ali kratkočasa, odgovarja: „Jaz ne tirjam posvetnega veselja in njegovih sladnosti. Kaj bi mi pomagalo, umerljivo mesd, ki bo kmalu gnjiloba in pepel, z veseljem pasti in napolnjevati: Saj vse človekovo gospostvo ni drugega, nego sušeča se trava. 44 5. Nejevoljen, da glad in nadloge ne zadostijo, Godolevo s pota spraviti, jamejo Bertulfu po glavi rojiti prav od peklen¬ ske hudobe navdihnjene misli. Razodene jih dvema svojima slu¬ žabnikoma Lambertu in Haki. Ž njima se toraj posvetova, kako bi bilo mogoče Godolevo umoriti brez vsega suma in hrupa. In kar se dogovorijo, to tudi izpolnijo. Odločen je dan, odločena ura, kedaj in kako se ima zgoditi umor. Bertulf, da bi vse sum¬ ničenje odvernil od sebe, poda se nek večer v Godolevino sta- nico. Kakor bi se bil na enkrat ves spremenil, prav prijazno jo nagovori in poljubi. Sede k njej, in ker se Godoleva umiče in kaže boječo, potegne jo bliže k sebi, ter jej z lepimi bese¬ dami daje serčnost. K porazumljenju tega, kar je zdaj Bertulf z Godolevo govoril, treba je vedeti, da je bilo kedaj med ljudstvom mnogo vraž. Med druzimi so tudi mislili, da se nahajajo taki čarovni pomočki, s kterimi se morejo zakonski med seboj ali k prepiru vneti, ali se pa prepiri in zdražbe med njimi poravnati. 28 6. julij: Sv. Godoleva ali Bogomila. Te babjevere se toraj Bertulf enako izdajalcu Judi Iškari- jotu posluži ter reče Godolevi: „Jako me žali, da sem ti tako terd in oduren, in ti mora moja pričujočnost in moje govorjenje neprijetno in zoperno biti. Sam ne vem, kako hudo naključje vlada nad nama, da se se nikoli s teboj nisem mogel prav spo- prijazniti. Gotovo mora to biti od hudobe. Sklenil pa sem storiti temu konec, vso zamerzo pregnati in te odsehmal imeti za svojo ljubo soprugo. Zvedel sem namreč za žensko, ki gotovo vč umet¬ nost, združiti najini serci k neugasljivi ljubezni. Zročil sem to stvar svojima služabnikoma Lambertu in Haki. Ona bosta sker- bela, da se snidete z žensko; popolnoma se smeš zanesti na-nju. Godoleva mu odgovori: „Služabnica Božja sem, Njemu zročam vse. Da se pa to, kar si rekel, more zgoditi brez greha, rada v to dovolim. 41 Na to Bertulf vstane in gre, zajaha svojega konja in jezdi v Bruselj, ondi čakat, dokler se mu ne oznani smert njegove sopruge. Tako seje mislil umekniti sumničenju, da je on ubijalec. 6. Po noči, ko so bili Godoleva in vsa družina pospali, prideta Lambert in Haka, spravita gosp<5 po koncu, rekoč, da naj hitro vstane in gre ž njima, ker jih omenjena ženska vže čaka pri vratih. Godoleva se pokriža in Bogu priporoči. Hoče se popolnoma obleči, pa branita jej služabnika, rekši: „Bosa, z razvezanimi lasmi in le z eno samo lehko, verhno haljico odeta moraš iti, kajti tako je za našo stvar ugodnejše; in ravno zdaj o polnoči, predno jutro napoči, mora se zgoditi. 44 Godoleva se jima udd: „Bogu vsemogočnemu, pravi, sezročim: Njegova stvar sem, On naj stori po svojem usmiljenji z menoj, kakor je Nje¬ gova sveta volja. 44 Tako odide s služabnikoma. Na potu gredd govorita služabnika še nekaj lažnjivega in potuljenega ž njo; hipoma pa jej zadergneta motoz okoli vratd, jo primeta za sap¬ nik, da ne more na pomoč klicati, in jo zadavita. Da ne bi bilo v njej še kakove iskre življenja, spravita njeno truplo nekoliko časa v vodo. Potem pa jo nazaj zaneseta v stanico, jo položita, v posteljo in pogerneta z obleko. Ko se zdani in solnce zmiraj više vzhaja, jelo se je služab¬ nikom v gradu čudno zdeti, da danes gosp6 ni od nikjer na spregled, ker sicer je po svoji navadi z dnevom vred vstajala in hodila v cerkev. Vendar pa je niso hoteli iti klicat, misld, da je pospala ali jej ni dobro. Ker se pa le ne prikaže, gredo jo poklicat, a najdejo jo mertvo. Kmalu se v vsi okolici raz¬ nese glas o njeni smerti. Shajajo se ljudjč od vseh strani in pregledujejo truplo, ali ni kje kake rane ali drugega sledu posilne smerti na njem videti; razun male rudeče progice okoli vratd ni bilo ničesa nad njo znati. Terdili so nelcteri potem, da je bila zadavljena, drugi zopet so rekali, da je natorne smerti umerla zarad nadlog in tuge. 6. julij: Sv. Godoleva ali Bogomila. 29 8. Pustimo na strani, kaj da se je pozneje godilo in kako je Bog s čudeži poveličeval svojo služabnico. Poglejmo raj še, kaj da je z Bertulfom in kaj da mu je Godolevina molitev spro- sila v nebesih. Bertulf, ker mu umora njegove sopruge niso mogli spričati, oženil se je vdrugič. Deklica, ki mu je bila iz tega zakona rojena, bila je slepa od rojstva. Voda, v ktero sta morivca mertvo Go- dolevo vtopila, skazala se je čudodelna tako, da jih je mnogo, ki so jo pili, zopet ozdravelo. Tudi Bertulfova hči, ko doraste, je imela veliko zaupanja do te vode, in se je ž njo umivala. Res je tudi njej pripomogla k zdravju, da je spregledala. Iz hvalež¬ nosti je potem ondi sezidala ženski klošter na čast Božjo in sv. Gtodol&ve. Čudo vseh čudov sv. Godoleve pa je bil Bertulf sam. Vsa¬ kemu se je nad njim gnjusilo, vse ga je klelo za voljo njegove grozovitosti in divjosti. Le njegova predobra sopruga je z nebes na-nj gledala z milostnim očesom. Na njeno priprošnjo in po nje¬ nem zasluženji je od Boga dosegel milost serčnega kesanja in resničnega spreobernjenja. Ni mu poprej vest mirovala, in vedno mu je bila pred očmi rajna dobra in nedolžna Godoleva, dokler ni sam svoje hudobije očitno spoznal. Na Godolevinem grobu toči bridke solze, priporočevaje se njenim molitvam, naj bi mu Bog pokazal, kako se mu je pokoriti. Tu ga obide misel, iti v klošter sv. Vinoka, ondi prositi male celice, in v najostreji pokori živeti do smerti. Klečč prosi pred samostanskimi vratmi za mal kotič v ozidji, v kterem zapertemu biti pred svetom so njegove želje. Do solz so ginjeni še resnobni menihi, ko spremenjenega vidijo tega volka v krotko jagnje. Se bolj pa se zavzemajo, vi- devši, kako ostro se Bertulf pokori. Poprej požeruh in zaprav¬ ljivec, je sedaj z malo kruhom zadovoljen; poprej lovu, igram veselicam in kratkočasom ves udan, sedaj edino le išče samote; na mestu mehke blazine in pernice so sedaj gola tla njegova postelja, na mestu denarja in bogastva je sedaj radovoljno ubo¬ štvo njegov delež. Poglavitno orožje njegovih pokoril pa je bil železen oklep, ki ga je vedno nosil na golem životu. V tem oklepu so bili njegovi udje tako stisnjeni, da so pri njegovi smerti našli vse meso va-nj zaraščeno , ter so ga morali v tem oklepu pokopati. Ko so čez več let njegov grob prekopali, našli so truplo v tem železnem oklepu in nestrohnjeno. Blagor mu, da je imel tako pobožno, poterpežljivo in sveto ženo, ker po njej se je tudi on posvetil in zveličal! Kaj je krivo zdražeb in razpertij v zakonih? UT življenji sv. Godoleve imamo žalosten izgled, kako nespametno so ravnali njeni stariši, ki so pri možitvi svoje hčere le na bogastvo in premoženje gledali, ne misleč, da zakon, ki ni sklenjen v Bogu in nima 30 6. julij : Sv. Godoleva ali Bogomila. za podlago pravega kerščanskega življenja, nikdar ne more biti srečen. Tudi Godoleva, akoravno sicer pobožna, je ravnala napačno, ker je pre¬ hitro dovolila v voljo svojih starišev, brez ozira na to, ali ima njen ženin lastnosti, ki so kerščanskem možu potrebne. Od tod toraj njena brezimna nesreča. Ob, koliko je pa enacih nesrečnih zakonov še dan danes! Od kod li te nesreče, zdražbe in razpertije? 1. Iz premalega prevdarka pred zavezo, kakor pri Bertulfu in Godolevi. Zavezati se v zakon, vsegdar je velika in imenitna stopinja; njej sledi ali časna in večna sreča, ali časno in večno gorjč. Zakon je v katoliški cerkvi nerazvezljiva zaveza; razdražiti je ne more nič dru- zega, nego smert. Ako toraj le strast zedini zakonske ljudi, ako ženina in nevesto le časen dobiček skupaj pripelje, spremeni se ta strast le pre- rada v zamerzo in zopernost, ter denar, premoženje in bogastvo ne po¬ veže sere s stanovitnim povojem. Zakonski stan je težaven stan. Zato mu treba pomoči in gnade od zgoraj. To pa prejmo le tisti, ki so se pred volitvijo svojega stanu dobi’o posvetovali z Bogom; zakaj „hiša in bogastvo se dobi od starišev, umna žena pa samo od Gospoda", uči sv. Duh. (Preg. 19, 14.) Kakor bi poveniti morale trave, zelišča in drage rastline, ako ne bi vzhajalo solnce, tako morata v zakonu, kjer ni Bož¬ jega blagoslova, izvira in studenca vsega dobrega, duša in telo iti v po¬ gubo. To naj bi nesramni mešetarji in mešetulje dobro premislili, ki po¬ magajo snovati zakone, ki zaljubljene osebe pod streho jemljejo ali jim pisma prenašajo, koliko kletev, rotenja, priduševanja da so krivi. Angel je bil, ki je svetoval Tobiji, s Saro, Raguelovo hčerijo zaročiti se. Ravno tako bi moral angel biti vsak, ki se z zakonskimi zvezami peča, namreč angel previdnosti, angel pravičnosti, odkritoserčnosti in ljubezni. Nikdar toraj nihče ne stopaj v zakon preden ni si razsvitlienja prosil od Boga in se posvetoval s pravim kerščanskim prijatlom, zlasti s spovednikom. Nihče pa tudi ne žabi pozvedeti zarad lastnosti o osebi, s ktero se ima zaročiti. Če kje, velja posebno tukaj pregovor: Brez glave storjena je rada skažena; a glej, da kesanje ne pride prekasno! 2. Kakor nobena posiljena stvar ni pridna, tako tudi prisiljeni zakoni ne morejo biti srečni, naj vže ta sila prihaja od starišev, od žlahte ali od prijatlov. In koliko je tacih prisiljenih zakonov! Stariši namreč vidijo, da bi njihov sin s tem ali unim dekletom priženil lepo pohištvo, premoženja in blaga, in berž sklenejo in se podvizajo na vse kriplje, da sina spravijo v zaželjena posvetna nebesa. Ni jim mar za to, ako sin vže poprej zamerzo čuti do svoje neveste. In kaj prihaja iz tega? Vzdignejo se prepiri, zdražbe in poboji, razširja se pohujšanje, svet se pomnožuje z nezadovoljneži, pekel pa napolnuje s pogubljenimi. Zato kliče tacim sv. Bernard: „0 terdoserčni oče! o neusmiljena mati! O brezserčni in brezbožni stariši! Ne stariši ampak morivci ste, kterim tolažba je smert svojih otrok." 3. Poseben vzrok razpertij v zakonu je večidel poprejšnje pre¬ grešno življenje zaročencev v nezakonskem stanu. Veliko jih je, ki si z grehom pripravljajo pot v zakon. Vže pred zakonom živč po cela leta v pregrešnem znanji, v skrunstvu in sramotenji, v najgerših hudo¬ bijah. Tako omadežovani na duši in na telesu gredč k oltarju. Tu prej¬ mejo nevredno mašnikov blagoslov, ker niso niti v resnici spreobernjeni, niti v zakramentu sv. pokore očiščeni. Tako se spolnujejo besede, ki jih je angel govoril Tobiji: „Oni so namreč, ki tako v zakon stopijo, da Boga od sebe in iz svojega serca odženo , in svoji poželjivosti tako stre¬ žejo, kakor konj in mezeg, ki pameti nimata; nad take ima hudič oblast." (Tob. 6, 17.) Kmalu se jima gnjusi drug nad drugim, drug drugega ne 7. julij: Sv. Vilibald, škof in misijonar. 31 more videti, in če se le spogledata, morata si očitati svojo hudobijo in živo čutiti, da ju je Bog zapustil. Edini pomoček iz teh posvetnih vic bi jima bil, ako bi oba dobro včliko spoved opravila, ter sklenila, živeti kerščansko in pokoriti se za grehe minule mladosti. 4. Velikrat so v zakonih zdražeb in prepirov krivi tasti in tašče. Stari ljudi sploh so svojeglavni. Radi bi, da bi se vse pri hiši po njih glavi vertelo. Radi bi vedno še gospodovali, in če jim količkaj ni po volji, zadirajo se z grenkimi besedami na snaho, ter dražijo in napravljajo H ir, kakor je bilo pri Bertulfu in Godolevi. Pa tudi pri zetih ali ah je vse graje vredna razvada, da tasta ali tašče kar živih ne mo¬ reta videti; rajše danes nego jutri bi ju videla poravnana na mertvaškem odru. Kotič, ki so si ga bili izgovorili, vsakdanja hrana, postrežba; žito ali denarji, njive ali vinogradi, ki so si jih bili prideržali, vse to ju bode, vse to je vzrok zdražeb in razpertij. Pomoček zoper to bila bi krotkost in pogodljivost glede na resnico, da nobena roža ni brez ternja, noben stan brez zopemosti in grenkosti. 5. Bodi si pa svoje nesreče kriv, ali ne, terpi po izgledu svete Godoleve. Očitanje, kletev in poboji ne dajejo ljubezni, temuč jo ukon- čujejo. Ne premagujejo se serca s strahovanjem, ampak z ljubeznijo. Ako vse povsod raznašaš, kakošen je tvoj mož, kakošna je tvoja žena, s tem le derv nosiš in pridevaš na ogenj. Saj lehko veš, kaj tvojega to- varša ali tvojo tovaršico žali, saj vidiš, kaj mu ne dopada. Toraj se va¬ ruj vsega, kar mu ni všeč, in stori, kar mu je po volji, ako se le more zgoditi brez Božjega razžaljenja. Ako prejemaš hudo, povračuj dobro. Ako uni ne odstopi od hudega, ne odstopi ti od dobrega. S tem ga boš največ poboljšal, in tvoje plačilo bo obilno v nebesih. Premaguj vsegdar svojo jezo in togoto; nikoli ne govori, pa tudi ne molči iz jeze, zakaj jeza še nobenega ni prav učila. Bog ti bodi vedno pred očmi, in boš vedel, kaj, kedaj, koliko in kako ti je govoriti! Molitev. O Jezus! ki si s svojo milostjo zakonske zaveze posvetil, da bi bili zakonski eno telo in ena duša, ter bi v miru živeli in svoje otroke za nebesa redili, dodeli jim tudi milost, da po izgledu sv. Godoleve voljno prenašajo svoje križe in nadloge, drug z družim živč v krotkosti, ter svoje dolžnosti tako dopolnujejo, da sebe in vse svoje zveličajo. Amen. 7. julij ali mali serpan. Sv. Vilibald, škof in misijonar. (r. 704, n. 786.) H!Š§ V ’ Vilibald je bil sin Angleškega kralja Riharda. Sv. Vuni- Avf bald nmje bil brat, sv. Valburga njegova sestra, in sv. Bonifacij njegov ujec. Tri leta star je na smert zbolel. Sploh je bil rahel, medel in slabega zdravja. Skerbni njegovi stariši ga zanesd k bridki martri, postavljeni blizu doma na Sv. Vilibald, škof in misijonar. malem griču pod milim nebom. Ondi, po- loživši ga k nogam Križanega, goreče pro¬ sijo Gospoda, naj bi jim sina živega ohra¬ nil, ter storijo obljubo, da ga hočejo v Božjo službo darovati, in za duhovski stan posvetiti. Bog usliši njihovo molitev. Deček kmalu popolnoma ozdravi. Vže stariši sami ga od perve mladosti učč Boga spoznavati. Ko je pa šest let star, dajo ga v Valdhajm v Benediktinski samostan v izrejo in poduk. Tu je od dne do dne rastel v vedah in čednostih. v Zlasti je bil ponižen, moder in krotak. Čudovita, ne¬ dolžnost in ljubezen do Boga se mu je svetila na obrazu. Vže v teh letih se je naučil na pamet vse Davidove psalme, da je tako vedno imel kako nebeško resnico premišljevati. Zato je bil vsem samostan¬ skim bratom posebno priljubljen. Njihove pa tudi Vilibaldove želje so bile, da bi se z obljubami v samostanu zavezal; a sprednikom se je zdel še premlad. 2. Akoravno se je pa vže v mladih letih ostro zatajeval in samega sebe v zaničevanji sveta povzdignil na visoko stopinjo, jelo ga je vendar-le skerbeti, da ne bi ga na domu preveč spo¬ štovali in častili zavoljo visoke očetove službe. Za tega del sklene, nepoznan in zadovoljno ubog iti po svetu. Sedemnajst let star pregovori očeta in brata, da se podajo v Rim, obiskat groba sv. aposteljnov Petra in Pavla. V Laško mesto Luka pri- šedši jima oče hudo zboli in umerje. Po njegovem pogrebu po¬ potujeta sama v mnogoterih težavah in nevarnostih dalje do Rima. Tu obiskujeta zapored vse znamenite in svete kraje, toda z velicimi težavami, kajti oba je merzlica napadla. Vendar pa jima je Bog s tem zlajševal bolezen, da ju ni obeh kmalu mer¬ zlica tresla, in sta si tako drug drugemu mogla postreči. V Rimu pristopita k redovnikom sv. Benedikta. Ko se je pa čez dve leti brat Vunibald moral na Angleško nazaj domii poverniti, sklene Vilibald izpolniti svoje serčne želje, ter potovati v sveto deželo, in obiskati ondotne svete kraje. 3. Kakovih dvajset let star, spremljevan od dveh pleme- ničev, poda se v jutrove dežele. Njihova hrana na potu je veči¬ del le kruh in voda, njihove postelje gola tla. Kamor pridejo, poiščejo svetih krajev ter ondi pomolijo. Dospevši v Fenicijo so bili v Emezi v cerkvi kjer se je kazala glava sv. Janeza Kerst- nika, s peterimi drugimi tovarši vred od Saracenov aliMohame- danov vjeti in v ječo verženi, kajti imeli so jih za ogleduhe. 7. julij: Sv. Vilibald, škof in misijonar. 33 Božje oko je tudi v tej sili culo nad njimi. Nek kupčevalec ti¬ stega mesta, kteremu so se ubogi ptujci v serce smilili, jih je hotel od gosposke odkupiti. Ker se pa ni dalo, pošiljal jim je jesti in piti v ječo, in skazoval jim vso mogočo postrežbo. Tudi jim je bil sprosil, da so jih ob nedeljah v cerkev spuščali, in če je videl, da se jim v mestu ta ali ona stvar, ki so bile izpostav¬ ljene na prodaj, dopada, jim jo je kupil in podaril. Med dru- zimi jih v ječi obišče nek Spanjolec. Jetniki mu pripovedujejo, od kod so in kako se jim je na potu godilo. V serce so se mu smilili, in prizadeval si je na vso moč, da bi je rešil. Imel je namreč brata, ki je bil v visoki službi pri Saracenskem dežel¬ nem poglavarji. Tega je poprosil, da je šel ž njim, in pri po¬ glavarji za-nje govori, da nikakor niso ogleduhi, marveč mirni romarji, in po nedolžnem verženi v ječo. Tako se da poglavar omečiti, da izpusti Vilibalda in njegove tovarše celo brez odkup¬ nine iz ječe. 4. Odpravijo se potem zopet kmalu na pot, in sicer najprej proti Damasku, kjer je Ananija spreobernjenega Pavla kerstil. Blizo Damaska obiščejo tudi cerkev, ki je bila ravno ondi sezi¬ dana, kjer je Gospod preganjalca Savla zaklical: „Savel, Savel! zakaj me preganjaš ?“ — Od tod gredd v Nazaret na Galilej¬ sko, kjer je angel devici Mariji češčenje prinesel, in jej oznanil, da bo mati Simi Božjega. Tudi na tem kraji stoji cerkev. Kako uro hoda so prišli v Kano. V ondotni cerkvi so videli oltar, kjer je bil shranjen eden tistih šesterih verčev, v kterih je bil Zve-, ličar na ženitnim vodo v vino spremenil. Blizo Kane je gora Tabor, kjer se je bil Jezus spremenil. Sli so tudi na to goro, in ondi našli menišk samostan s cerkvijo, sv. Mojzesu in Eliji posvečeno. Po opravljeni tukajšnji pobožnosti so romali k Ge- nezareškemu jezeru, po kterem je Zveličar kakor po suhem hodil, ter viharju in valovom zapovedal, da so se polegli. Ravno po sredi tega jezera teče reka Jordan. Obiskali so toraj posamezne iz sv. pisma imenitne kraje ob bregu Jordana, kakor n. pr. mesta: Tiberijo, Magdalo, Kaparnavm, Betzajdo, Korozajm. Kjer Jordan iz jezera priteka, šli so naprej ob reki in prišli tje, kjer je Janez Zveličarja kerstil. Tu so našli cerkev na stebrih zidano, in pod zemljo križ, kjer so tedaj imeli navado kerščevati. Od Jordana nekoliko ur hoda je stalo nekdaj Jerihunsko mesto, in blizo ondi se nahaja Elizejev studenec; prerok Elizej je namreč ondotno kdaj strupeno vodo v zdravo in sladko spremenil. Še zdaj teče oni studenec, in napaja ondotno suho okolico. Od Jerihunta se potrebuje pičel dan hodd do Jeruzalema. Tedaj je stala na Kalvariji cerkev, in vnč pred cerkvijo trije leseni križi v spomin na križe, na kterih so Zveličar in razboj¬ nika viseli. Blizo ondi je Kristusov grob, in verh njega je stala lepa kapelica, v kteri je noč in dan petnajst zlatih svetilnic go- Življenje svetnikov in svetnic božjih. III, del. 3 34 7. julij: Sv. Vilibald škof in misijonar. relo. Pred vhodom v grob je ležal čveterovoglat kamen, ki ga imajo za onega, kterega je bil angelj odvalil od Kristovega groba. Vilibald je ravno o sv. Martinu tje prišel. Ondi je zbolel in bolan ležal blizo do božica. Ko ozdravi, obišče še dolino Joža- fat, ob znožji tistega hriba, kjer je Jeruzalem sezidan. V tisti dolini so kazali cerkev, Marijnega groba. Marijo so bajč ondi pokopali, a njeno truplo so angeli v raj odnesb. Na drugi strani te doline se vzdiguje Oljska gora. Zdolaj je stala cerkev na ti¬ stem mestu, kjer je Zveličar pred začetkom svojega terpljenja molil, in kervavi pot potil. Vern gore, kjer je Kristus šel v ne¬ besa, je tudi cerkev stala, pa brezi strehe, da se je iz nje v ne¬ besa videlo. V njej je gorela s steklom pokrita večna luč, in pa dva stebra sta bila v njej postavljena, v spomin na tista dva angela, ki sta se bila po Kristusovem vnebohodu prikazala učen¬ cem. Od tod je prišel Vilibald v dolino pri Betlehemu, kjer je angelj pastirjem oznanil Kristusovo rojstvo, in je le dve uri od Jeruzalema v strani. Precej nad dolino na višini razprostira se Betlehem. Kjer je bil Kristus rojen, bila je s pervega neka dupla, ki je zdaj v kapelo izdelana, in nad njo vzdiga se krasna cerkev v podobi križa. Ko Vilibald in njegovi tovarši tudi tu svojo pobožnost opravijo, poiščejo samostana svetega Sabe. Okoli samostana so nakupičene sterme kamenene stene, in v tem ka- menji je dokaj malih votlin in dupel, v kterih so menihi in pu- ščavniki prebivali. Gredč dalje od tod je Bog Vilibalda hudo obiskal. V mestu Gaza je namreč ravno med daritvijo sv. maše nagloma oslepil. Cela dva meseca je trajalo, predno so ga to¬ varši zopet nazaj v Jeruzalem pripeljali. Poln zaupanja na Božjo pomoč moli ondi v cerkvi znajdenja sv. križa, in res Bog usliši njegovo molitev ter mu pogled zopet dodeli. Od Jeruzalema so popotovali proti morju v mesto Jope, kjer je kedaj sv. Peter usmiljeno vdovo Tabito v življenje obudil, in je bila tedaj njemu na čast ondi cerkev sezidana. Prišli so tudi k Jakobovemu vodnjaku, kjer je Zveličar s Samarijanko imel dolg pogovor, ter je od nje hotel piti. Tudi ondi je tedaj cerkev stala, in blizo tam neko staro gradišče. Ne daleč od tam so prišli k nekdanji Samariji, poznejše imenovani Sebaste. Ondi sta baje pokopana prerok Elizej in Janez Kerstnik. Ob morskih bregovih so se obernili proti severu k Libanu, ki je na svojih verhuncih pokrit z večnim snegom. Od ondod so namenili ver- niti se v svoje kraje, a dolgo so morali čakati barke. Barka, v kteri se odpeljejo, gre proti Konstantin opiju ali Carigradu, ki je bilo tedaj glavno mesto Gerškega cesarstva. Zadeli so tako nevgodno vreme, da so potrebovali skoraj vso zimo za vožnjo od Sirskega obrežja do Carigrada. Se le čez dve leti ponudi se Vilibaldu vgodna prilika, verniti se v večerne dežele. Papež je namreč svoje poslance odpravil v Carigrad do Gerškega 7. julij: Sv. Vilibald, škof in misijonar. 35 cesarja. Po opravljenem poslu vernejo se ti nazaj v Italijo, ter vzamejo tudi sv. Vilibalda seboj v svojo barko. 5. Srečno je prišel Vilibald v Italijo. Osem let je preteklo, odkar se je bil podal iz Rima na božjo pot. Kar je bilo tu po¬ vedano od njegovega romanja po Palestini ali sveti deželi, za¬ pisala je vse neka nuna po lastnem njegovem sporočilu. Je pa vže več, kakor enajst sto let tega, in tako se jevže skozi toliko stoletij marsikaj spremenilo v jutrovih deželah. Po spisih, ki je v. č. g. Jeran izdaja v v Danici, naj tukaj ob kratkem omenim nektere teh sprememb. Se častč kristijani tiste sv. kraje; a Turki Mohamedani so še sedaj gospodje v tej deželi. Marsikaj se je še na hujše obernilo, kakor je bilo ob časih sv. Vilibalda. Tako nič več ni videti od cerkve v Damasku, kjer se je bil Gospod Savlu prikazal. Prebivalci v Damasku so kristijanom zelo sovražni. Tudi v Nazaretu so Turške derhali cerkev razdjale, pa sezidana bila je zopet poznejše. V Kani Galilejski videti je le groblja ne¬ kdanje cerkve. Na gori Tabor razodevajo veliki na štiri vogle rezani kameni in silne podertije, da so morale tu kedaj stati ve- ličanska zidanja. A vže zdavnej so Turki ondi vse razdjali, tako, da še uboge koče ni videti nikjer. Ob Tiberijaškem jezeru, kakor pripoveduje sv. Vilibald, je bilo veliko cerkev. Vse te so poderte in še le v novejših časih so zidali zopet eno. V vsem okraji zdaj katoličanov ni več razun nekega Frančiškana, ki cerkve varuje in ondi vsak dan daritev sv. maše opravlja. Kjer je stalo mesto Kaparnavm, ondi je zdaj kup kamenja. Ravno tako ni nikjer tiste cerkve, kjer je Janez Kristusa kerstil. Na potu med Jeri- huntom in Jeruzalemom je našel sv. Vilibald samostan sv. Ev- stahija; sedaj pa je komaj znati kraj, kjer je stal. V Jeruzalemu je sedaj sicer veča cerkev, kakor je bila o Vilibaldovem času, tako da sta Kalvarska gora in Božji grob pod eno streho; a Turki gospodujejo čez-njo. Noč in dan stoje na straži pred vrat- mi, in le proti plačilu spuščajo ptujce va-njo. Kjer je stala na Oljski gori cerkev Kristusovega vnebohoda, tu je sedaj turška mošeja ali molitnica in mala vas, v kteri Turki prebivajo. Kjer je morda sv. Janez pokopan, vzdiguje se kviško zidovje s čve- terovoglatim rezanim kamenjem s špičastimi oboki. Ondi je Stala velika gotiška stolnica. Sedaj je večidel vse razdjano. V spod¬ njem oddelku so Turki napravili molitnieo (mošejo), kamor kri- stijanov ne puščajo. Jakopov vodnjak pri Sihemu je še; a od cerkve ni nikjer sledu, razun razmetano kamenje. In kakor pred enajst sto leti, tako še sedaj gospoduje nad deželo ljudstvo, ki ne veruje v Zveličarja. Le ubogo malo se nahaja kristijanov v tistih krajih, ki jih je kedaj Sin Božji znamenite in svete storil na, veke. 6. V Italijo prišedši se je mudil nekoliko v Neapolji in v okolici. Potem pa se je podal v Benediktinski samostan na Ka- 3 * 36 7. julij: Sv. Vilibald, škof in misijonar. sinski gori, kjer so ga sprejeli z veseljem. Ondi je prebival deset let, pomikaje se od leta do leta do više stopinje. Tu je bil najprej zakristan, potem dekan ali sprednik čez deset meni¬ hov, in naposled je opravljal službo vratarja, kije bila le možem skušenim in poterjenim v pobožnosti zročena, da ne bi se po¬ svetni duh vrinil v samostanska zidovja. Zarad samostanskih opravkov je potoval čez 10 let v Rim. Tu je našel svojega ujca sv. Bonifacija, ki je tje prišel v misijonskih opravilih, se posve¬ tovat s papežem Gregorijem III. Vilibald mu je prišel kakor nalašč. On je bil možak, kakoršnega si je Bonifacij želel in po¬ treboval; kajti bil je Vilibald v najboljih letih, uterjen, ves goreč za sveto vero in visoko učen. Rad ga je papež uslišal, da pri¬ vzame svojega sestriča pomočnika v misijonu. Vilibald je poto¬ val čez mesto Luka, ondi pomolit na grobu svojega očeta. V Turingiji se snideta z Bonifacijem. Sv. Bonifacij ga posveti maš- nika, in ga pošlje kot pomagalca v misijonu v Frankonijo in na Bavarsko. Njegova dela imajo najboljši vspeh. Mogočen v besedi in v djanji je mnogo nevernikov pripravil k spoznanju Kristuso¬ vih naukov. Kdo bolj, kakor sv. Bonifacij, se je veselil tega mlado raztrošenega cvetja kerščanstva, ki je ves gorel za to, da bi vsem vse postal, in vse Kristusu pridobil ? Vsled tega posveti Vilibalda v 1. 741 škofa, vendar brez gotove škofije in stolice. Kmalu potem povabi grof Suitger s Hiršperga Vilibalda v svoje krajine, da bi ondi ustanovil škofijstvo. Vilibald, tje prišedši, najde v starem mlinarskem dolu še sled nekega od Huncev ali Ogrov razdertega mesta. Se je stala v senci velikanskega dobovja na čast materi Božji posvečena cerkvica. Po določbi sv. Bonifacija si izvoli ta kraj za svoj sedež, in postavi tako temelj in podlogo mestu in škofij stvu Ajhstetskemu. (745 1.) 7. V škofijski svoji službi je bil Vilibald še dvakrat de- lavniši, gorečniši in čuječniši. Vinograd mu odkazani je potrebo¬ val truda jako veliko. Čredo si je moral še le nabirati izmed v okolici prebivajočih ajdov, njihova serca odvračati od maliko- vavstva, novokerščene poterjevati v veri, njihovo vedenje bolj¬ šati in njih nevednost razsvetljevati. Na to sezida stolno cerkev, in ustanovi družbo redovnikov. Ž njimi živi, kakor kedaj z brati na Kasinski gori, v najlepši edinosti, moli in služi Bogu. Izreja verle duhovščine mu je nad vse pri sercu. V ta namen ustanovi izverstno učilnico, in jej je sam vodnik z vso svojo mo¬ drostjo. V več krajih je goste zaraščene gozde potrebil, celino razoral in njive zaplodil. Kjerkoli je bila kaka sila ali potreba, nesreča, ali žalost ali obupnost, ondi je bil Vilibald ter je s svojo pričujočnostjo in pomočjo tolažil in rešil. Dasiravno vedno dela, se trudi in terpi, živi vendar le naj¬ ostrejše še v visoki svoji starosti. Nikdar ne odloži terdega spokornega rašovnika, in post mu postane v vsakdanjo navado. 7. julij: Sv. Vilibald, škof in misijonar. 37 Edini oddililjej mu je bila vsako leto pot v Hajdenhajm na Švabskem. Ondi je za svojega brata Vunibalda pa za svojo sestro Valburgo sezidal samostan. Tje je zahajal, da je v tihi samoti toliko laglje molil in premišljeval. Na novo pokrepčan se je potem vračal v svojo škofijo, da je s toliko večo zve¬ stobo in marljivostjo opravljal svojo službo. Tako se je, enako užgani sveči, povžil v službi Gospodovi. Poln zaslug za nebesa, a ubog na posvetnem bogastvu je sklenil svoje življenje 7. julija v 1. 786. Papež Leon VII. ga je razglasil svetnika v 1. 938. V 1. 1270 pa je škof Hildebrand v Ajhstetu (v Dobovem) sezi¬ dal cerkev, jo posvetil njegovemu imenu na čast ter prenesel va-njo njegove telesne ostanke. Sv. Vilibald se obrazuje v škofovski obleki s ščitom na persih, krog kterega je napis: „fides, spes, charitas;" to je: vera, upanje, ljubezen. O Božjih potih, kerščanska duša, bodi tudi ti Marjeta, to je: biser, Jezusu in Njegovi sveti cerkvi na veselje J 71 14. julij: Sv. Bonaventura, kardinal in cerk. učenik. Molitev. O Jezus, Ti ljubljenec čistih duš! dodeli mi milost, da veljavo stanu primerjene čistosti prav spoznam in cenim, ter jo s Tvojo pomočjo, kakor sv. Marjeta, ohranim. Amen. 14. julij ali mali serpan. Sv. Bonaventura, kardinal in cerkven učenik f (I. 1274.) o je v 1. 1225, ko neka žena z otrokom v naročji pre- tljenega obličja pred sv. Frančiškom Asiskim na kolena pade, mu otroka k nogam položi in svetnika s povzdig¬ njenima rokama prosi, naj moli k Bogu, da bi njen ljubi, bolni deček zopet ozdravel. Ginjen povzdigne sv. Frančišek svoje oči in roke proti nebu. Komaj molitev opravi, je otrok ozdravljen. Z veseljem ga nese mati domu, pa ga čez nekoliko časa zopet sv. Frančišku, ko je že bolan na smertni postelji ležal, prinese na ogled, ker bil se mu je posebno prikupil. Bil je tedaj pet let star, ljubeznjiv in prijazen; ime mu je bilo Janez. Svetniku, ugledavšemu angeljčeku enakega dečka, zažari obraz, in pre¬ rokuje mu vse milosti, s kterimi ga bo usmiljeni Bog v prihod¬ nosti oblagodaril. Ves navdušen vzdigne: „0 buona ventura!“ to je: „0 srečna pri- godba!“ Odslč so Jane- zeka imenovali Bonaven¬ tura. On je tisti včliki svetnik, ki je s svojo globoko, notranjo pobož¬ nostjo in s svojo teme¬ ljito , visoko učenostjo postal dika sv. katoliške cerkve, in se po pravici serafinski učenik imenuje. Njegov poznejši učenik Aleksander je celd od njega rekel: „Zdf se mi, kakor ne bi bil Bo¬ naventura prejel greha po Adamu. 11 2. Njegova pobožna mati Marija Riteli, (očetu njegovemu se je reklo: Janez od Fidance), ga je v red sv. Frančiška za- 72 14. julij: Sv Bonaventura, kardinal in cerk. učenik. obljubila. Iz tega namena ga je vže od otročjih let prav po kerščansko odgojevala, in ker je blagoslov svetnika, sv.. Fran¬ čiška Asiškega, bil nad njim, zato je tudi od njegove ljubezni do Boga vnet, svetniku enako živel. Da je spolnil obljubo svoje matere ter Bogu služil v uboštvu in ponižnosti, stopil je z 22. letom v red sv. Frančiška. Njegovi viši ga pošljejo v Pariz , da bi ondi na visoki šoli svoje vede doveršil. Pri svo¬ jem učenji je imel posebno navado. Ni se namreč učil, da bi bil prav veliko vedel in se s tem ponašal, temuč vselej le iz tega namena, da bi Boga poveličeval, resnico našel in branil ter samega sebe posvetil. Pred učenjem je vselej sv. Duha raz¬ svetljenja prosil, in med učenjem pogostoma v kratkih pobožnih vzdihljejih k Bogu se obračal. Vse njegove učenje ni bilo toli¬ kanj preiskovanje, nego temveč molitev in vaja v ljubezni. Po¬ doba Križanega mu je bila vedno pred očmi, in pogostoma so se mu solze uderle iz proti nebesom povzdignjenih oči. Kristus je bil toraj njegov učenik in njegove bukve, iz kterih je svojo visoko učenost zajemal. Zato je svojemu ljubemu tovaršu, To¬ mažu Akvinskemu, na vprašanje, kje se tako visoko podučuje, s perstom kazal, na bridko martro in odgovoril: „To je moja bukvarnica, in to studenec, iz kterega svoj poduk zajemam. Učim se Jezusa in sicer Jezusa Križanega. 11 — Da je svojo ne¬ dolžnost neomadežano ohranil, bilo mu je zatajevanje poglavitni pripomoček. Svoje petere počutke je imel terdo v berzdah, in s svojim telesom je ravnal, kakor s svojim sovražnikom. Pri vsem tem pa se mu jez obličja vedno svetila neka nebeška ve¬ selost. Večkrat je rekel: „Duhovna veselost je najbolj gotovo znamenje v nas prebivajoče gnade Božje.“ — Neizrekljivo je ljubil Jezusa. V prostih urah je bil večidel pred oltarjem. Vendar pa se ni upal pogostoma k sv. obhajilu pristopati, ker se te milosti ne štel vrednega. Tu se ga Gospod sam usmili, in ga po ču¬ dežu v njegovem sercu vpokoji. Več dni je namreč preteklo, da je zavoljo tega strahii od sv. obhajila zaostal. Enkrat pa, ko je pri daritvi sv. maše v premišljevanje Kristusovega terpljenja v . es . hi } zama knjen, mu prinese angelj košček posvečene hostije, ki jo je mašnik v roči deržal, ter mu jo položi v usta. Ta mi¬ lost zlije raj zveličanja v njegovo serce, in odsehdob je pogo¬ stoma pristopal k Gospodovi mizi. 3. Le boje in trepetaje je pričakoval trenotka, ko bo treba mašnikovo posvečevanje prejeti. Dolgo poprej se je s po¬ stom in z molitvijo pripravljal sprejeti to veliko čast pa tudi težko butaro. Kot mašnik je vselej s solzami v očeh šel k oltarju. Po povzdigovanji pa in pri zahvalni molitvi po sv. maši je bil kot zemlji odmaknjen ves v skrivnost ljubezni pogreznjen. Sedaj se je čutil poklicanega, delati z vsemi svojimi močmi na blagor človeštva. Krepko in tolažljivo je oznanoval Božjo be- 73 14. julij: Sv. Bonaventura, kardinal in cerk. učenik. sedo. Ogenj, ki je gorel v njegovih persih, je čudovito vedel vnemati v sercih svojih poslušalcev. Bil je velike in zale po¬ stave, ter mirnega in vabljivega pogleda. Nek poseben nebeški mir in neka prečudna Božja miloba mu je svetila z njegovega obraza. S temi lastnostmi je še tako ter do vratna serca omečil. — V 30. letu njegove starosti ponudi papež Aleksander IV. njemu in sv. Tomažu Akvinskemu čast doktorstva. Na viših povelje prevzame potem v Parizu poduk v modroslovskih in bogoslov- skih vedah. Tu pa je imel več zopernosti prestati. Družim dok¬ torjem (učenikom) ni bilo namreč po volji, da bi menih iz be¬ raškega reda na visocih šolah podučeval. Enako so godernjali zoper Tomaža Akvinskega, ki je bil iz Dominikanskega reda. Oba sta se imela zagovarjati in od sebe odbijati veliko zatožb in obrekovanja. Naposled se vendar papež Aleksander IV. za-nju potegne, in prepir njima na dobro nakloni. 4. Med tem, ko se tako s sv. Tomažem Akvinskim v naj- večem prijateljstvu trudi s podukom mladine na visocih Pariških šolah, primeri se, da so bratje njegovega reda imeli veliko po¬ svetovanje v Bimu, da bi si volili novega višega glavarja, ali generala. Te časti bolj vrednega niso mogli najti od Bonaven¬ ture. Njegovo dobro in ljubeznjivo serce, njegova pobožnost in učenost je bila vsem znana, in mu je pridobila vsa serca. Toraj enoglasno volijo njega, akoravno je bil še le 35 let star. Zve- devši od svoje volitve se silno prestraši, ter se hoče tej časti iz ponižnosti odpovedati. Slišavši pa, da so sv. Oče njegovo volitev že poterdili, poda se v Rim, ter nastopi svojo službo tako goreče, da se kmalu najlepši sad njegovega delovanja zazna. Bratje imajo nad njim najlepši izgled uboštva, ponižnosti, pokor¬ ščine in zatajevanja. Dasiravno viši glavar reda vendar naj- niža dela opravlja. Po izgledu sv. očeta Frančiška je ljubil uboštvo, kakor svojo nevesto, in je njej na čast. spisal bukviee od uboštva našega Gospoda Jezusa. Pa ne le Jezusa, ampak tudi njegovo mater Marijo je ljubil Bonaventura priserčno. Zato je v posebno varstvo te nebeške kraljice postavil svoj red. Ne le da je več bukev polnih najginljivših naukov spisal njej na Čast, je še bratovščino v njeno slavo vpeljal ter zapovedal, da se jma po vseh Frančiškanskih samostanih zjutraj ob šestih an- geljsko češčenje moliti v spomin skrivnosti Kristusovega včlo- večenja. Tako je s svojo pobožnostjo, z molitvijo, ljubeznijo in krotkostjo umiril veliko razpertij, ki so nastale med redovnimi brati ter žugali, red spodkopati in razkropiti. Na svojih truda- polnih potih po raznih Evropskih deželah, je bilo vže njegovega slovesa zadosti, ki je povsod pred njim šel, da so se menihi in posvetni ljudje poboljševali. Da bi serca vernih obudil, naj bi hrepeneli po nebesih, bile somu na jezikupogostomaljubeznjive besede: „Bog sam, zveličani duhovi in vsi prebivalci nebeškega 74 14. julij: Sv. Bonaventura, kardinal in cerk. učenik. dvora veselč se trenotka, ko se bomo njihovega zveličanja ude¬ ležili. Ali naj bi ne hrepeneli iz vse duše priti v njih tovaršijo? O kako zel d se bomo enkrat sramovali, ako vže tukaj svojega serca nismo obračali proti temu presrečnemu domu! 44 5. Zarad njegove ponižnosti, pobožnosti, delavnosti in velike učenosti so Bonaventuro škofje in celd papež sami čedalje bolj čislali. Tako mu sv. oče Klemen IV. za njegove obilne za¬ sluge v 1. 1265 ponudijo Jorsko nadškofijo na Angleškem. A Bonaventura v svoji ponižnosti se toliko joka in papeža na kolenih prosi tako dolgo, da ga papež od visoke službe odvežejo. Po zgodnji smerti tega papeža se v Viterbi zbrani kardinali v vo- litvi novega papeža ne morejo zediniti. Zato sklenejo, sv. Bo¬ naventuro za svčt vprašati, in tistega izvoliti, kterega jim bo on priporočil; v toliki časti so ga imeli. Sv. Bonaventuro, za svčt vprašan, se najprej k Bogu zateče v molitvi. Potem pa jim predloži po svoji vesti najvrednejšega, namreč Teobalda, veli¬ kega diakona v Lutihu. Kardinali ga v resnici izvolijo, in znan je v katoliški cerkvi po imenu Gregorij X. Novi papež povzdigne sv. Bonaventuro za kardinala in škofa Albanskega ter mu pod pokorščino veleva, sprejeti to čast. Po¬ slanci s tem sporočilom ga najdejo v Frančiškanskem samostanu Mugelo, štiri milje od Florence. Pri njihovem prihodu je ravno v kuhinji, opasan s predpertom, posodo umival. Čude se nje¬ govi ponižnosti gredd poslanci med tem na vert; on pa obesi kardinalski klobuk, ki soga mu prinesli, na steno, dokler vseh po¬ sod ne umije. Bratom, prišedšim mu srečo voščit pravi: ,,Verjemite mi, samostanska opravila so lehkain blagodarjena; a z visokimi častmi sklenjena so težavna in nevarna. 44 Potem sname rudeči klobuk z žeblja, ter se gre papeževim poslancem spodobno po¬ klonit. Ti ga vzamejo seboj v Florenco, kjer ga papež sami' škofa posvetijo. Po posvečenji pa mu povelje dajo, da naj se poda v Lion k cerkvenemu zboru, sklicanemu iz tega namena, da bi se razkolniški Gerki zopet zedinili z Rimsko cerkvijo; ondi. naj bi namreč za Rimsko cerkev govoril. Tudi sv. Tomaž Akvinski je bil iz tega namena tje povabljen, pa je grede na potu v mestu Fosa-Nova umeri na veliko žalost Bonaventuri, kajti bila sta priserčna prijatelja. 6. V cerkvenem zboru se je odlikoval Bonaventura med zbra¬ nimi očeti posebno s svojo učenostjo in priserčno ljubeznjivostjo. Bilo pa je pričujočih 500 škofov, tisoč prelatov in sila veliko doktorjev sv. pisma. Njim so se pridružili poslanci Gerškega kralja Mihaela Paleologa, ter mnogo druzih knezov in gospodov. Med njimi je Bonaventura pervi govoril, ter se boril z apostol- sko močjo za nauk sv. cerkve. V svojih daljnih pogovorih Greke tolikanj prepriča, da so pripoznali vse to, kar Rimska cerkev o Rimskem papežu, o izhajanji sv. Duha od Sina in od Očeta in 14. julij: Sv. Bonaventura, kardinal in cerk. učenik. 75 o terpljenji v vicah uči. Zraven pa je še poslanec Jurij Akro- polita očitno pričal, da je od cesarja posebno pooblasten, v imenu cesarja „pri svoji in pri duši cesarjevi prisečida cesar spoznd vero Rimske cerkve za pravo, ter se je hoče zvesto der- žati, in nikoli ne odpasti od nje. Večna škoda le, da je to ze¬ dinjenje komaj kakih osem let trajalo! Tedanje zasluge vendar gred<5 največ sv. Bonaventuri. Vendar po Božjih naredbah ni prejel plačila na tem svetu, temuč bilo mu je prihranjeno v nebesih. Obolel je vže po tretji seji, vendar je šel še k četerti, in doživel veselje, da je cesarjev poslanec zedinjenje prisegel. Odsehmal pa je popolnoma opešal, tako, da mu ni bilo več moč vstati. Papež sami so mu podelili zakrament sv. poslednjega olja. Z vpertimi očmi v britko martro je ves v Božjo voljo vdan sladko zaspal v Gospodu 15. julija v 1. 1274. Njegov sprevod (pogreb) se je obhajal z velikansko slovesnostjo. Sv. oče Gre¬ gorij X. z vsemi v zboru zbranimi škofi, prelati in poslanci so spremljali rajnega svetnika telesne ostanke do groba. Iz vseh ust se je poterjevala resnica besed, ki je je govoril kardinal Peter s Tarantazije v sprevodni pridigi, rekoč: „Ljubil je Bo¬ naventuro vsakdo. Se ptujci, ki so ga slišali govoriti, so želeli da bi jim bil vodnik. Pridobil si je s svojo krotkostjo in meh- koserčnostjo vsa serca. Bila ga je zgoli ponižnost, sočutnost, usmiljenost, čistost in modrost; zaljšale so ga vse čednosti. 11 Pa¬ pež Sikst IV. so ga v 1. 1482 svetnika razglasili. Njegovo truplo je počivalo dolgo časa v krasni kapeli Frančiškanske cerkve v Lionu. V letu 1562 pa so Kalvinijani cerkev napadli, mertvaško skrinjo razbili, njegove koščene ostanke sežgali in pepel vergli v reko Saone. Le glavo je nek serčen pater otel. Njegov grob je Bog z več čudeži poveličal. Tako je v mestu Lion na njegovo priprošnjo huda kuga ponehala, in knez Karol Orleanski je v neki nevarni bolezni nanagloma ze- pet ozdravel. Obrazujs se sv. Bonaventura v Frančiškanski obleki s kardinalskim klobukom, ko mu angelj podeluje sv. obhajilo. Kerščanska popolnomost. (II. glej. str. 292.) IBrat Egidij, spremljevalec sv. Frančiška, vpraša nekdaj sv. Bo¬ naventuro: „Kako se nevedni ljudje morejo zveličati ?" Bonaventura mu odgovori: „Brat Egidij, ako ne bi bil dal Bog človeku nobene druge zmožnosti, nego milost ljubiti Ga, bi bilo vže to dovolj in velik zaklad." „Kakomu začudivši se, reče Egidij, „kak neveden, priprost človek more Boga ravno tako popolnoma ljubiti, kakor največi cerkveni učenik?" „Brez dvombe", ga zaverne Bonaventura, „rečem še več: celo pobožna ženska more Boga bolj ljubiti, kakor kterikoli še tako učeni bogoslovec." 1. Glej, ljubi bralec! ljubi Boga iz vse svoje duše, ljubi Ga iz vseh svojih moči, in to tebe dela popolnoma. Vsaka stvar je namreč po- 76 14. julij: Sv. Bonaventura, kardinal in cerk. učenik. polnoma, ako svoj namen doseže tako, da si bolje ne moremo želeti. Naš poslednji cilj in konec pa je ta, da gledamo in vživamo živega Boga; ta cilj pa dosežemo le po ljubezni; zakaj „kdor ostane v ljubezni, ostane v Bogu, in Bog v njem." (I. Jan. 4, 16. 6, 17.) Ravno ta apostol ime¬ nuje ljubezen spolnjenje postave in vez popolnomosti. (Rimlj. 13, 10. Kol. 3, 14.) Nasproti kaj bi ti vse pomagalo brez pomanjkanja ljubezni? Bučeč bron si in zvoneč zvonec. (I. Kor. 13, 1.) ,,Naj- veča vseh dobrot nam je Bog, veli sv. Avguštin. Za njim ne smemo niti ostati, niti razun njega česa iskati. Pervo bilo bi nekoristno, drugo nišče." 2. Perva in naj veča cena pa gre tisti ljubezni, ki je duhovna in resnična, ali ki je pametna in delavna. ,,Poskusnja ljubezni," pravi sv. Gregorij, „je zveršitev dela. Zakaj, kdor še po prepovedanih željah sega, gotovo Boga ne ljubi, ker mu zopergovarja v Njegovi volji." Gotovo je toraj, da popolne in na vse strani doveršene ljubezni nad nami umerljivimi v tem življenji ni najti. Zato se po besedah sv. Tomaža Akvinskega razločujejo trojne stopinje popolne ljubezni. Perva je tista, s kakoršno Bog sam sebe ljubi. Tolikošen namreč je Bog, da se more le sam sebe vredno ljubiti. Druga stopinja je ljubezen zve¬ ličanih duhov, ki Boga z obličja v obličje gledajo va-nj tako zamak¬ njeni, da, akoravno ga ljubijo prostovoljno, ga vendar vsak po svoji zmožnosti bolj ljubiti ne more. Tretja stopinja ljubezni pa je tista, ki je je zmožen umerljivi Adamov sin. Ta pa se imenuje popolnoma, ako se kdo iz serca boji Boga razžaliti vedno in z veseljem pripravljen k vsemu, kar je po Božji volji, ter od stopinje do stopinje se vedno po- vzdigovaje z apostolom more reči: „Ne kakor da bi bil vže do¬ segel, ali da bi bil vže popolen, prizadevam se pa, da bi do¬ segel, v čemur sem bil tudi dosežen od Kristusa Jezusa." (Filiplj. 3, 12.) 3. Popolnomost človeka toraj obstaja v popolni ljubezni, ali veli- koveč v resničnem in vednem prizadevanji, dospeti do popolne ljubezni. Zategadelj ta popolnomost obsega vse čednosti, in zlasti je na tem le¬ žeče, kakih sredstev in pripomočkov se tisti poslužuje, s kojimi hrepeni po popolni ljubezni, in pa, kakova so vnanja dela, po kterih se ta plamteča ljubezen vsestransko razodeva. Zato je pri takih posamez¬ nih delih, naj bodo s vetje ali zapovedi, treba jemati ozir na dvoje, nam¬ reč, ali se s temi deli le pridobiva prava popolnomost, ali ta dela vže pravo popolnomost dokazujejo ali razodevajo; z drugimi besedami: so li ta dela pripomočki k popolnomosti, ali so njeni posamezni deli. V tem pomenu piše sv. Hieronim Celanciji: „Glej, ko se začneš postiti ali zder- ževati, da ne boš mislila, da si sveta; zakaj ta čednost je pripomoček, ne pa popolnomost svetosti." Zato se jako motijo, ki iščejo jedra popolnomosti v zgol pobožnih vajah ali v zatajevanji. Takim so pripomočki in pa namen eno in isto. In kolikrat se zgodi, da ima kdo sam od sebe Bog ve kako visoke misli zato, ker. se veliko posti, drugi, ker veliko moli, tretji, ker veliko ubo- gajme daje itd. So pa sicer v spolnovanji svojih dolžnosti zanikerni, ter- moglavi in prevzetni, obrekljivi, blebetavi, zavidni, jezični in gobezdavi. laki. toraj ne iščejo stanovitne pobožnosti, temuč se le za prazno senco trudijo. Vsled tega ni čudo, ako vidimo take, ki so se domišljevali po¬ vzdignjene v tretja nebesa, kako v prihrumeči veči skušnjavi žalostno padejo, in se v največe hudobije pogreznejo. 4. Akoravno pa je ljubezen, ki nas dela popolnoma, zmiraj ena m ravno tista, vendar se skazuje razno po raznih stanovih in okoliščinah. Drugačna, postavim, je pri Bogu posebno posvečenih osebah, drugačna 15. julij: Sv. Henrik II., cesar. 77 pri posvetnih; drugačna pri deviških, kakor pri zakonskih ljudeh, dh, ravnd se celo po zmožnostih, po moči, po opravilih vsakega posebej. Ravno tako, kakor ima pri človeškem telesu drugo opravilo roka, drugo noga, drugo oči, drugo uho, tako je popolnomost druga v posvečeni, druga v posvetni družbi. Tako pa smo „vsi eno telo Kristusovo, in udje med seboj.“ (I. Kor. 12, 27.) „Zakaj darovi so mno¬ goteri, Duh pa je eden, in službe so mnogotere, Gospod pa je eden in dela so mnogotera, Bog pa je eden, kteri dela vse v vseh.“ (I. Kor. 12, 4—6.) Na stranski poti so toraj, ki prizade¬ vanje po popolnosti samo duhovnom, redovnikom in redovnicam pripi- sovaje mislijo, da se popolnomost z vojaškim, ali zakonskim ali s kmet¬ skim stanom ne strinja. Zakaj vsak je v tistem stanu, v kterega je po¬ klican, k popolni ljubezni do Boga in do bližnjega zavezan, se ve, da vsak po svojih okoliščinah in po svoji moči. Kdor to spolnuje, je popol¬ noma imenovati. Ta nauk je z malo besedami dal sv. Bonaventura Egidiju. Spol- nuj ga še ti, in tudi ti se boš od dne do dne, od stopinje do stopinje popolnomosti bližal! Molitev. Bog sv. Duh, delivec vseh milosti, ki si svetemu Bonaventuri dar modrosti in učenosti v tako obilni meri dodelil, da ga sv. cerkev za se- rafiškega učenika časti; prosimo Te po njegovem obilnem zasluženji, raz¬ svetli še nas s svojo lučjo, da v zveličanskem poduku zmiraj rastemo in dosežemo tisto modrost, ki posvetno zaničuje in po nebeškem hrepeni, po Kristusu Gospodu našem. Amen. 15. julij ali mali serpan. Sv. Henrik II. cesar (1. 1024). od Romulom Avgustulom je razpadlo zahodnje Rimsko cesarstvo. Cesar Karol Včliki ga je v 1. 800 zopet ustano¬ vil. Odselimal je ostala cesarska krona pri njegovi hiši do Ludovika IV. Ž njim pa je rod Karolingiški zameri. Toraj izvolijo nemški knezi Franškega grofa Konrada, sestrica Ludovi- kovega, za svojega kralja. Za njim so sledili Saksonski voj¬ vodi kot nemški vladarji. Iz te Saksonske cesarske hiše je tudi cesar Henrik II., kterega so zasluge za sv. cerkev in njegove čednosti povzdignile za svetnika. Rodil se je v Abaški grajščini poleg Ratisbone 6. maja 972. Njegov oče je bil Bavarski vojvoda Henrik, njegova mati Gizela je bila hči Burgundskega vojvode Konrada. Vže otroka so ga dali stariši v izrejo Ratisbonskemu škofu Volbanku, enemu najizverstniših nemških cerkvenih vla¬ darjev. Ne le nauki tega učenega in svetega škofa, ampak še veliko več njegovi izgledi so imeli na mladega učenca najbolji vtis. Rastel je v naukih zveličanja, pa tudi izuril se po potre- 78 15. julij: Sv. Henrik II., cesar. bah tedanjega časa v viteških vajah. Vže mladenču mu je bila lastna neustrašljiva serčnost njegove slavne rodovine. Ali mladi vojvodič ni dolgo vžival te sreče, imeti tako izverstnega vodnika in svetovalca na svoji strani. Volbank umerje v 1. 994. Žalost Henrikova zarad njegove smerti je bila velika. Pogostomaje za¬ hajal na njegov grob, in ondi za svojega učenika in dobrotnika priserčno molil. Pa ne le ta žalost, ampak še druga nesreča ga je v tem letu zadela. Tudi očeta mu je to leto vzela smert. Tako je bil brez sveta in pomoči še le 22 let star vladar vojvodine Bavarske. Tedaj se je zaročil s Kunigundo, pobožno hčerjo Li- cenburškega grofa Sigfrida. Iz ljubezni do Boga storita oba ob¬ ljubo vednega devištva in jo zvesto spolnujeta do smerti. 2. V tem času je bilo, ko je Henrik zopet molil na grobu svojega ljubega učenika, sv. Volbanka, naj bi na njegovo pri¬ prošnjo mu Bog dodelil potrebne modrosti pri vladarstvu. Po noči toraj v terdem spanji se mu dozdeva, kakor bi šel na grob sv. Volbanka. Na enkrat vidi pred seboj stati sv. škofa, ki mu govori: „Poglej dobro besede, ki so zapisane zadi za mojim gro¬ bom na zidu.“ Bile pa so to le: „Post sex;“ to je: „čez šest. u Prebudivši se premišlja resnobno pomen teh besed, misleč si, da bo čez šest dni umeri. Ves v Božjo voljo vdan se pripravlja na smert. Ko je pa čez šest dni ni, razlaga si te besede, da bo prišla čez šest tednov i. t. n. Tako živf celih šest let v vedni pripravi na srečno zadnjo uro. Še le v začetku sedmega leta se mu razjasni skrivnostni pomen unih besed. Izborniki rimskega kraljestva ga namreč v 1. 1002 izvolijo za nemškega kralja. Ravno v tem letu ga Mogunški nadškof mazili in krona, in v 1. 1014 mu papež Benedikt VIII. cesarsko krono na glavo postavi. 3. Veliko bi se sedaj dalo povedati, kako da je kot cesar pravično vladal, kako serčno je premagoval sovražnike svojega cesarstva, kako bogato je obdaroval cerkve, obiskoval samostane in zviševal njih prihodke, kako je s svojo sveto soprugo Kuni¬ gundo ustanovil Bamberško škofijo in sezidal ondotno prekrasno stolno cerkev, kako je častil papeža, škofe in mašnike, kako va¬ roval ljudstvo krivic in zatiranja, kako zatiral po deželah raz¬ vade in vpeljeval red in krotitev. Od vsega tega naj le opomnim, da je bil Henrik vsem posvetnim vladarjem naj lepši izgled, kako naj srečno in po Božji volji vladajo svoja ljudstva. — Svest si je bil, da brez vere se ne da vladati nobeno ljudstvo, da more le kerščanska vera ljudstva v resnici pobožna in srečna storiti, da toraj cesar ni nič drugega, nego varuh in brambovec sv. cerkve ter orodje, po kterem se ima čedalje bolj razširjati kra¬ ljestvo Božje. Sv. vera je zategadel povsod vodila njegova dela in početja. Karkoli je bilo v njegovi moči, vse je storil v po- vzdigo sv. vere. Zato je vse svoje cesarstvo prehodil in pregle- 15. julij: Sv. Henrik II., cesar. 79 dal, da bi sv. vero povišal, zlasti pa je najlepše svetil svojim podložnim z lastnim izgledom. 4. Zatajevanje samega sebe je bila ena njegovih poglavitnih čednosti. Nikdar ni, akoravno cesar, poželel časti ali kakove prednosti. Imel se je za služabnika vsem. Od njega je šla govo¬ rica, da še nikdar pod cesarskim škerlatnim plaščem ni bila najti tolika ponižnost. Le svete može je hotel okoli sebe imeti, in tisti so mu bili najljubši prijatelji, ki so ga spominjali njegovih napšk. Prilizovanje je bilo prepovedano na njegovem dvoru, in kakor pred kugo je bežal pred hlinjenci. Ko se mu je bil enkrat škof Kolonijanski, Heribert, zarad neke mu napečno dopovedane stvari zameril, pa je Henrik potem spoznal njegovo nedolžnost, padel je škofu k nogam in ni hotel poprej vstati, dokler ga ni škof zagotovil, da mu je vse iz serca odpustil. Veselice, kakoršne so v navadi po vladarskih dvoranah, je zaničeval. Posebno ve¬ selje je imel za spolnovanje svojih dolžnosti in za molitev, zlasti za očitno. Enkrat vidi korarje v stolni cerkvi Strasburški jako pobožno moliti in sveto mašo obhajati, to se mu je tako dopad- lo, da sklene, kroni se odpovedati in med te brate sprejetemu biti. Le Strasburški škof Verner ga je v tem uderžal, ter mu po¬ ložil na serce, da je njegov poklic modro vladati, ter posvetiti se na cesarskem prestolu. 5. Kolikorkrat je le mogel, bil je pobožno pri sv. maši. Pogostoma je pristopal s serčnimi željami in z največo častitljivostjo k Gospodovi mizi. Gojil je v svojem sercu posebno pobožnost do matere Božje. Njo je izvolil za svojo posebno varuhinjo; naj- rajše je obiskoval njene cerkve in molil pred njenimi oltarji. Cerk¬ ve device Marije je najrajši obdaroval, in spomnil se s svojimi darovi celo romarske naše cerkve pri Materi Božji na Bleškem jezeru. Tudi do drugih Svetnikov je imel otroško zaupanje, in pomagali so mu v silah zvesto. Ko se je imel vojskovati s tedaj ajdovskimi Poljaki, priporočil je sebe in svojo armado varstvu sv. mučencev Lavrencija, Jurija in Hadrijana. Med bojem se ti svetniki prikažejo s svetlim orožjem na čelu armade, in ajdje zbežč strahii z bojišča vže pri pervem napadu. — Njegova lju¬ bezen do ubozih je bila silno velika. Ubogi so bili njegovi de¬ diči (erbje). Povsod, koder je hodil, jim je vsipal najbogatejšo miloščino v naročje, in ni ga bilo, da bi ga ne bil uslišal. Ravno tako je ljubil terpljenje. Bil je silno krotek in miroljuben; vendar se je moral svoje žive dni, sebi na največo žalost, veliko voj¬ skovati. Celo njegovi sorodovinci so se zoper njega vzdignili, celo njegovi bratje so šli z mečem zoper njega. Lažnjivi prijatljiso si prizadevali, z natolcevanjem napolniti njegovo serce zoper nje¬ govo pobožno soprugo. Terpel je tudi grozne bolečine zavoljo bolezni kamna. Pa vse je prestal s sveto poterpežljivostjo, iz lju¬ bezni do Jezusa. Zavoljo njegovih čednosti in obilno dobrih del, 80 15. julij: Sv. Henrik II., cesar. ki jih je storil svoji duši in ljudstvu na blagor, imenovali so ga vže žive dni: „pobožni cesar.“ Gospod Bog pa mu je dodelil srečno, sveto smert. Na svojem popotovanji v gradu Grona blizo Gotinga za smert nevarno zboli. Brez odloga se da s sv. zakra¬ menti prevideti. Potem pa pokliče svojo soprugo in druge soro- dovince k svoji smertni postelji. Prosi vse odpuščenja, prime svojo soprugo za roko, ter vpričo vseh slovesno reče: „Tamije bila od vas, ali veliko več od Kristusa zaročena. Dam jo sedaj Kristusu in vam kot neomadeževano devico nazaj.“ Na to se zgrudi na posteljo, ter se v molitvi preseli v večnost po noči od 13. na 14. julija v 1. 1024. Po njegovi poslednji volji so telesne njegove ostanke pre¬ nesli v stolno cerkev Bamberško, in je ondi položili v rakvo. Bog je mertvo njegovo truplo z več čudeži poveličal. Zato ga je papež Evgenij III. svetnika razglasil. Časti se v Bamberku kot varuh ali patron mesta in škofij stva. Ob- razuje se cesarsko opravljen s podobo cerkve na roki. O cerkvenem lepotičju. »IPrevelik je Gospod; čegar prebivališče je cerkev, da ne bi se vse potrosilo v slavo Njegovega veličanstva." — Te besede so bile svetemu Henriku prislovica, in morajo biti geslo vsakega pobožnega kristijana. Velike zaklade je razdal sv. Henrik za olepšavo cerkev s tem, da jim je daroval dragocene svetilnike, svetilke in mašno opravo. Nezmerno veliko ga je stala stolna ali škofijska cerkev Bamberška, posvečena od papeža samega na čast sv. apostoloma Petru in Pavlu. Zato se na-nj dajo oberniti be¬ sede kralja Davida: „Gospod ljubim lepoto Tvoje hiše, in kraj, kjer pre¬ biva Tvoje veličastvo." (Ps. 25, 8.) Gotovo je bil^svet njegov namen. Brezbožni neverniki sedanjih časov pa kričijo: „Čemu tolika potrata! čemu ta zapravljivost! Bog ne gleda na vnanji blišč, temuč da ga mo¬ limo v duhu. Koliko dobrega bi se lehko storilo s premoženjem, ki se za cerkve in njihovo olepšavo potrati!" Kaj se hoče na tako nespametno blebetanje reči? Ali ni brezbožno tako govorjenje: „Za Boga je kmalu kaj dobro, ali veličastno poslopje ali revna koča, ali zlato ali les, ali le- potičje in snažnost, ali ostudne pokveke in umazanost — to je vse eno, za Boga je vse dobro?!" Kaj, ako bi je kdo zavernil, da je za njihovo stanovanje tudi vsak hlev dober, in vsaka červiva in pokvečena hišna oprava dovolj lepa? Taki naj bi prebrali tista poglavja v svetem pismu, kjer Bog sam govori o napravah svojega prebivališča. Čudili bi se in stermeli nad krasoto in zmernimi potroški. Res, da Bog ne potrebuje ne zlata ne srebra, ne dragih kamenov ne marmeljna; a še manj potrebuje Neskončni, da bi ga zaničeval ubogi pozemeljski červ. Taki, ki go¬ drnjajo zoper cerkveno olepšavo, ki ne le sami k njej nič ne pripoma- gajo, ampak še druge od nje odgovarjajo, ki nad pobožnim cerkvam storjenimi darili ali pobožnimi zapuščinami jezike brusijo, ali celo take oporoke zametujejo, rekši, da naj bi bil rajni rajše ubogim zapustil, ali kakovi bolnišnici pomagal, taki so bratje Juda Iškarijota. Tudi on je godernjal zoper Magdaleno, ko je dragih 'mazil izlila Jezusu na noge; to mu je bila potrata, kajti po njegovih mislih bi bilo bolje, da bi se bila 16. julij: Dev. Marija z gore Karmeljske. SL draga mazila prodala, in razdelil skupiček med uboge. Toda Judi Iškarijotu „ni bilo skerb za uboge, temuč, ker je bil tat, pravi sv. evangelje, in je mošnjo imel, in nosil, kar je bilo va-njo verženo.“ (Jan. 12,6.) Ravno taki so tisti, o kterih tu govorim. Kar se da cerkvam, to jim je potrata. Kar pa oni zapravijo pri igrali, kar potrošajo za žertje in pijančevanje, za gizdavost v obleki in še za druge gerše nesramnosti in razuzdanosti, to pri njih ni ni- kakoršna potrata, od tega se za uboge ne da nič pritergati. Ako oni prejmejo darila, zapuščine in dedščine, to je vse prav in veljavno, nihče ne misli na uboge. Ako pa kdo ravno to cerkvi podari, tedaj je berž prenapeta pobožnija tega kriva, ali pa kak denarja lakomen duhovnik s svojimi zvi¬ jačami zadej tiči. Tu se berž na vse gerlo kriči, da se dedičem godi krivica, da taka darila, take zapuščine po postavah ne morejo biti ve¬ ljavne; tu bi na mesto cerkve imeli stopiti ubogi. O vi hinavci in potu- ljenci! ako vam je skerb za uboge, zakaj ne začnete sami pri sebi in jim ne pristopite z radodarnišo roko, kakor bi tudi lehko storili? Menda, ako bi bili pričujoči, ko je evangeljska vdova vergla tista dva denara v skri¬ njico, bili bi jo tudi grajali in rekli, ker je bila uboga, da najrajše za-se ju oberne. Morebiti bi bili tudi rekli, da so jej duhovni ta dva poslednja vinarja iz žepa izvili. A Kristus sam, kakor nam pove sv. evangelje, je dar te vdove očitno pohvalil, da je namreč po svojem dobrem namenu več v škrinjico vergla memo vseh, kteri so va-njo metali. (Mark. 12, 43.) Kdo bi se toraj prederznil grajati dar te vdove, in godernjati nad darovi tistih, ki so tej vdovi enaki? Prišel bode dan, ko se bo videlo, kdo ima več tolažbe, veselja in dobička od svojega časnega premoženja; tisti, ki ga je cerkvam za olepšavo in za obhajanje pobožnosti razdajal, ali tisti, ki ga je za prazne in nečimerne posvetne namene potrosil. Pravi kristijan toraj, ako vže sam ne more cerkvam pomagati, vsaj te pomoči drugim ne odgovarja, marveč se veseli v svojem sercu, da se po drugih premožniših časti trojedini Bog, kteremu dosti hvale ne moreta dati nebo in zemlja. S tem vendar nikakor ne oporekam, da naj se brez pomoči puščajo ubogi. Tu veljajo besede Kristusove, ki jih je pri drugi priliki govoril hinavskim pismarjem in farizejem, rekoč: „To je treba storiti, unega pa ne opustiti.^ (Mat. 23, 23.) Molitev. Bog in Zveličar, Jezus Kristus, ki hočeš, da naj vsakdo sveto cer¬ kev kot Tvojo namestnico ljubi in časti, dodeli, da se še mi po izgledu Tvojega služabnika, sv. cesarja Henrika, skazujemo vseskozi zveste otroke te tolikanj ljubeznjive matere, se terdno deržimo njenih naukov, vestno spolnujemo njene zapovedi, in tako ob njeni roki srečno dospemo na svoj dom v nebesih. Amen. -cvi* 16 . julij ali mali serpan. f Devica Marija z gore Karmeljske. (Slavnost sv. škapulirja.) aret leži na vzhajoei steni gorskega dola, z Tberdi ob¬ li okoli in okoli. Ako se gre više in pogleda proti zahodu, vidi se morje in veliko pogorje, Karmelj po imenu, ki sega, enako mogočnemu zidovju, celo do morja. Na zadnji visočini- Zivljenje svetnikov in svetnic božjih. III, del. 6 82 16. julij: Dev. Marija z gore Karmeljske. kjer se gola stena stermo v morje pogrezuje, stoji krasni samo¬ stan Karmelitov. Na tem kraji je sezidana zala cerkev iz mar- meljna na čast One, ki je tam v Nazaretu pred 1800 jeti kot uboga devica živela. 900 let pred Kristusom je živel ondi prerok Elija, in je imel več učencev zbranih krog sebe. Ta apnena gora, 1200 čevljev nad morjem ima posebno proti zahodu veliko du¬ pelj ; šteje se jih nad tisoč. Nektere so prav globoke in dolge. Do njih se pride skozi ozke predore. Bile so v nekdanjih časih pribežališča preganjanim, (tudi David je pred Savlom v eno tacih zbežal); poznejše pa so bile pribežališča onim, ki so hoteli v tihi samoti živeti, odločeni od sveta. Kaže se ena teh dupelj sesedaj. Dolga je dvajset in široka petnajst stopinj. Imenuje se „preroška šola“, ker je bojda Elija v njej podučeval svoje učence. Karmelj- ski redovniki tudi Elija za svojega pei'vega ustanovnika častč. Razširil se je ta red od Karmeljske gore v Aziji tudi po drugih delih sveta, in slovi zlasti zarad gorečega češčenja preblažene device Marije. 2. Vže kmalu po smerti matere Božje so živeli na gori Karmeljski pobožni puščavniki, ki so se posvetili službi rožne device, in se zategadel imenovali: služabniki Marijni z gore Kar¬ meljske. Cesarica Helena je verh gore sezidala cerkev. Gora sama jih je vže zgodaj vabila k samotnemu življenju; kajti na¬ haja se ondi veliko studenčin, in zelišča rastejo notri do verha. Tako se je ščasoma ustanovil Karmeljski red. Leta 1180 so re¬ dovniki sezidali ondi pervi samostan, ga imenovali po preroku Eliji, in ga postavili pod njegovo varstvo. Obstal je iz kapele in iz več zgoli iz skal izsekanih celic. V letu 1209 je Albert, Jeru¬ zalemski patrijarh, dal tem redovnikom ostra pravila. Zapovedo¬ vala so jim, ne imeti lastne posesti, saksebi živeti v posameznih celah, se zderževati od mesnih jedi, molčati od večernic prejš¬ njega do tretje ure prihodnjega dneva, delati in veliko moliti in premišljevati. Ta pravila je poterdil papež Honorij III. v 1. 1224. A skupno družinsko življenje teh redovnikov ni trajalo dolgo. Saraceni ali Mohamedani (Turki) so jih neprenehoma nadlego¬ vali in preganjali, dokler se naposled niso izselili in razšli križem svetd. Nekteri izmed njih so prišli okoli leta 1240 na Angleško, drugi v Sicilijo, in zopet drugi na Francosko. 3. V tem času pa, ko so Karmeljci prišli na Angleško, je živel ondi prečuden mož, Simon po imenu. Rodil se je v mestu Kent od imenitnih starišev, ki so ga odgojevali v strahu Božjem, in mu od mladega vsajali v serce najlepše čednosti. Še le dva¬ najst let star je bil pobožnosti vže tako prevzet, da je stariše in dom zapustil in se umaknil v puščavo, naj bi ondi čisto samoč služil Bogu in častil devico Marijo. Njegovo prebivališče ondi je bil votel dob. Od tod je imel pridevek: „panj,“ (Simon Stock). V ti votlini je mogel le po konci stati, in vendar mu je bila 16. julij: Dev. Marija z gore Karmeljsbe. 83 ta duplja postelja, stanica in kapela ob enem. Njegov živež so bile korenine, zelišča in lesnike, studenčina njegova pijača. S ternjem se je po životu tepel, in ternjevo dračje nosil krog ži¬ vota navezano. Kolikor ostrejše pa je imel svoje telo v berzdah, toliko bolj je nasitoval svojo dušo s sladkostjo nebeških premiš¬ ljevanj. Molil je vedno, neprenehoma zdihoval k Bogu in spal silno malo. Povračeval mu je njegovo gorečo pobožnost Bog s tem, da so se mu večkrat nebeški duhovi in cel<5 mati Božja prikazali in se ž njim pogovarjali. Preživel je v tej ostri pokori okoli trideset let, ko mu je bil po devici Mariji prihod Karmelj- skih bratov na Angleško oznanjen, ter mu od nje velevano, da naj pristopi k njihovemu redu. Simon kar berž zapusti mu pri¬ ljubljeno samoto, poišče Kanneljcev ter najde nad temi svetimi in učenimi možmi odškodovanje za to, kar je zapustil. Viši so se čudili Simonovim darovom in njegovim izverstnim čednostim, zato ga po storjeni obljubi pošljejo v Oksford, kjer se je v bo¬ goslovji izučil. Potem ga je gnalo popotovati v sveto deželo, da bi obiskal zibel ZveliČarjevo in svojega reda. Po opravljeni po¬ božnosti se podd na Karmeljsko goro, in ondi ostane več let. Na Angleško se povernivši je živel z dovoljenjem svojih viših celih šest let v neki samotni jami, sveto in čisto, kakor angelj. Potem posvečen v mašnika je delal z neutrudljivo gorečnostjo za blagor duš. — Po smerti redovnega glavarja (generala) Alana pa je bil v 1. 1245 od vesoljnega zbora izvoljen za naslednika. 4. Kot glavar reda je prečul po cele noči, še več molil in se jokal. Dober proti vsem je bil sam proti sebizmiraj ostrejši, kro¬ teč vedno svoj život z novim zatajevanjem, tako da je Bog nje¬ govo svetost razodeval po očitnih čudežih. Enkrat mu je pri sv. maši po peklenski hudobiji darilno vino bilo vzeto in ročki (kanglice) so bili z vodo napolnjeni. Simon stori križ čez vodo, in v tem trenotko je bila v vino spremenjena. Drugbart je eden bratov, da bi ga v zatajevanji postavil naposkušnjo, položil pred¬ enj pečeno ribo. Simon, kteremu se je taka jed zdela predraga, vzame ribo, jo verže v vodo, in riba splava, kakor zdrava po vodi. Ozdravil je veliko neozdravljivih bolnikov, in prerokoval je tudi prihodnje reči. Najvažniše v oziru na današnji praznik pa je sledeče: Bilo je v Rimu v zboru sklenjeno, da se noben nov red več ne sme vpeljati. Poleg tega sklepa so imeli Karmeljci veliko terpeti; celo prizadevali so si, je vse povsod pregnati in zatreti. To prega- njanje so Karmeljci papežu Honoriju III. naznanili s prošnjo, naj jih on s svojo veljavo podpira, in od Jeruzalemskega patrijarha Alberta jim dana pravila znovič poterdi. Papež se je kazal volj¬ nega, njihovo prošnjo uslišati, in d d tudi svojim kancelirjem po¬ velje, da naj to pismo narede; a predolgo so se obotavljali, in tako je preganjanje reda trajalo še dalje. Th se zateče Simon z 6 * 84 16. julij: Dev. Marija z gore Karmeljske. molitvijo k Mariji in jo prosi pomoči. Zgodi se,, da se Marija neko noč prikaže papežu, rekoč mu: „Ne ustavljaj se.temu, kar ti velevam! Glej, tista, ki sta zanemarila spolniti tvoje povelje, sta vže od Boga prejela svojo kazen, kakor boš slišal jutri. 11 —- Drugi dan najdejo oba kancelirja mertva. Brez pomude je sedaj pismo storjeno. Kljub temu pismu pa je bil vendar le red še vedno v veliki nevarnosti, da ne bil preklican; kajti bil je še nov in nepoznan, ter za tega del malo čislan. Tudi tedanje krivovere in hudobije mu niso bile kar nič ugodne. Tu je zopet Simon z vso gorečnostjo prosil devico Marijo, naj mu da znamenje svo¬ jega dopadenja nad Karmeljskim redom. Ko tako več let moli, zdihuje, se ihti in pokori, prikaže se mu Marija 16. julija v 1. 1251 v mestu Kambridge na Angleškem v veliki svetlobi, ob¬ dana od angeljskih trum s škapulirjem v roki. Reče mu: „Ljubi moj sin! sprejmi to naramno oblačilce kot znamenje svojega reda in moje bratovščine, ki naj bo posebna pravica za-te in za vse Karmeljce. Kdor v njem umerje, ne bo prišel v peklenski ogenj. Naj ti bo znamenje zveličanja, zastava mini, rešitev v ne- varnostih.“ Po teh besedah pusti Marija škapulir Simonu v rokah in zgine. Po natančni preiskavi tega razodenja je bila od Rimskega sedeža vpeljana škapulirska bratovščina. 5. Se tisti dan, ko je Simon škapulir prejel, je v Vinšestru na Angleškem nek plemenitnik, obtežen z velikimi grehi, za smert nevarno zbolel. Nesrečnež nad svojim zveličanjem obupa in se sv. zakramentov brani. Tu pokličejo k njemu Simona. Simon najde ga v omedlevici, ga pokriža, položi sv. škapulir na-nj, in glej! kmalu se bolnik iz omedlevice predrami, začne moliti, se odkritoserčno in skesano spovč, ter umerje tisti dan ves miren. Veliko udov te bratovščine je bilo obvarovanih pred neštevil- nimi nevarnostmi, pred smertnimi boleznimi, pred požigi itd. Se druge gnade te bratovščine so nepopolnoma in popolnoma njeni odpustki. Udje te bratovščine so poslednjič deležni vseh dobrih del in zasluženj, ki jih red Karmeljcev s svojim ostrim življe¬ njem, s postom, molčanjem, jokom, tepenjem, z molitvami, preje¬ manjem sv. zakramentov, s sv. mašami in drugimi čednostmi pri¬ dobivajo. — Ni toraj čuda, da se je ta red kmalu po vsi Evropi razširil. Kralji in poglavarji so se podvizali, to znamenje zveli¬ čanja nositi. Pervi posvetni in visoki častivci škapulirja so bili sv. Edvard, kralj Angleški, sv. Ludovik, kralj Francoski in sv. Angela, kraljeva hči na Češkem. Kmalu po kerščanskih de¬ želah skoraj ni bilo najti hiše, kjer ne bi bili škapulirja častili in na vratu nosili. Velikonjih, ki so se po tem znamenji spoznali za otroke Marijne, okusilo je njeno očitno pomoč, veliko jih do¬ seglo gnado stanovitnega pobožnega življenja. 6. Kdor pa hoče biti ud te bratovščine, treba je, 1. da prejme škapulir od kakega duhovna iz Karmeljskega reda, ali 16. julij: Dev. Marija z gore Karmeljske. 85 kjer takega samostana ni, od drugega v to pooblaščenega maš- nika. 2. Je treba, da škapulir vedno, po noči in po dnevu, na vratu nosi. 3. Kdor zna brati, mora vsaki dan opraviti male mo¬ litvene ure na čast materi Božji, kakor se nahajajo v rimskem brevirji. Kdor pa ne zna brati, ta se mora razun drugih od cerkve zapovedanih postov ob sredah in sobotah mesnih jedi zderžati. Vendar se more to obojno opravilo, molitve kakor zderžanje od mesnih jedf, po potrebah in po okoliščinah, od pooblaščenca v druga dobra dela spremeniti. Škapulir sam je kosec platna ali sukna s podobo matere Božje, ki se nosi na vratu, en del spredi na persih, drugi na plečih. Samo ob sebi se umč, da ta kosec platna sam nima nič posebne ali kake Čarovne moči, temuč je le vidno znamenje in spoznanje, da tisti, ki ga nosi, posebno zvesto hoče častiti devico Marijo. Simon, po kterem se je ta slavnost sv. škapulirja začela, je živel sto let. Ravno, ko je na Francoskem v mestu Bordeaux (r. Bord<5) ondotni Karmeljski samostan pregledoval, dokončal je svoje sveto življenje 16. julija v 1. 1265. Pokopali so ga v on- dotno škofijsko cerkev, in ga kmalu začeli častiti za svetnika. Veliko čudežev je poveličevalo njegov grob. Papež Nikolaj IH. je dovolil, da se je ta praznik najprej obhajal v Bordd, papež Pavel V. pa je to dovoljenje na ves red razširil. O škapulirji. 1. Hjfarsikteri posmehovalec bi se utegnil pohujšati nad besedami: „Kdor umerje v škapulirji, ne bo prišel v večni ogenj." Lehko bi rekel: „Škapulir si bom obesil na vrat, in potem smem počenjati, kar hočem, nebesa mi ne odidejo." A ume se samo ob sebi, da veljajo une be¬ sede pod enakim pogojem, kakor besede v sv. pismu, postavim: „Kdor veruje in je kerščen, ta bo zveličan;" ali: „Blagor žalostnim;" ali: „Mi- loščina reši smerti." Vse te besede sv. pisma veljajo tolikanj, da človek razun tega ne sme zanemariti unega, kar je poglavitna reč, brez ktere nihče ne more zveličan biti; postavim, da se slehernega smertnega greha varuje, dolžnosti svojega stanu zvesto spolnuje, svojim razžalnikom iz serca odpušča itd. Ravno tako sme tisti, ki škapulir nosi le tedaj pri¬ čakovati, da ga bo Marijna priprošnja peklenskega ognja obvaro¬ vala, ako si prizadeva tako živeti, kakor se spodobi kristijanu in Ma- rijnemu častivcu. Škapulir sam na sebi pa nobenega ne more varovati pred pogubo, kdor se v stanu dušne smerti preseli na uni svet. Vendar od druge plati v tolažbo pričajo razne prigodbe, da so bili taki grešniki, ki so škapulir nosili, na prečudno vižo obvarovani nesrečne smerti; da so se spreobernili in poboljšali. 2. Zoper to pa bi lebko zopet kdo ugovarjal: „Cemu naj pa to- raj škapulir nosim, in spolnujem braterna pravila, ako mi brez kerščan- skega življenja vse nič ne pomaga ? Ako prav in po kerščansko živim, bom tudi brez škapulirja zveličan." — Temu za odgovor bodi izrek sv. Petra, ki pravi: „Ako bo pravični komaj otet, kje bo ostal grešnik!" 86 17. julij: Sv. Aleš, spoznovalec. Zveličanemu biti, ni nikakova mala reč, in dokler živimo, je naše zve¬ ličanje vedno v veliki nevarnosti. Zato se čuječi kristijan rad in z ve¬ seljem poslužuje vsega, kar more k temu pripomoči, da zavaruje svoje zveličanje. Gotovo pa je posebne cene, da si ravno Marijno priprošnjo za to svoje najimenitniše delo moremo na svojo stran pridobiti. To pa se prav lehko zgodi, ako se udeležimo škapulirske bratovščine. Ako smo grešniki, smemo toliko bolj z zaupanjem pričakovati milosti spreober- njenja; ako smo pa pravični, bomo na Marijno priprošnjo toliko laglje pravični ostali do konca; ako se v malih grehih ali ne dosti spokor¬ jeni s tega sveta ločimo, bomo na Marijno priprošnjo, kot njeni otroci in častivci, toliko poprej rešeni iz terpljenja vic. Še celč tega kratkega terpljenja v vicah se po tej bratovščini lehko rešimo, ker je papež Pavel V. popolnoma odpustke dodelil vsakemu udu te bratovščine, ki po skesani spovedi in po vrednem sv. obhajilu ob smertni uri izgovori imč Jezusovo ali. z ustmi, ali vsaj v sercu. Zato zdihni k Mariji, in reci: Molitev. O najsvetejša Devica in Mati Božja Marija, ki vsem, ki te ljubijo in čas te, zlasti pa vsem gorečim bratom in sestram tebi posvečenih bra¬ tovščin mnogo in velikih milosti sprosiš pri svojem Božjem sinu Jezusu, o vzemi še mene, ki te priserčno ljubim in z vso ponižnostjo častim, med število svojih posebnih rejencev, in sprosi mi milost, sedaj pobožno živeti, enkrat pa srečno in zveličansko umreti! Po Jezusu Kristusu, Gospodu našem. Amen. 17. julij ali mali serpan. Sv. Aleš, spoznovalec. (ok. I. 417.) roti koncu četertega stoletja sta v Rimu živela zakonska, gospod in gospa. K polnosti vse časne sreče jima ni druzega manjkalo, nego telesnega dediča njunega silnega bogastva in plemstva. Gospodu je bilo ime Evfemijan. Bil je včliki cesarski svetovalec; imel je do tri sto služabnikov, in bil v veliki časti zarad svoje visoke službe in svojega velikega bogastva. Bil je jako pobožen in usmiljen do ubogih. Za-nje so bile v njegovi hiši vsaki dan tri mize pogernjene, in ni si dal vzeti, da ne bi jim bil sam stregel. Enačili misli je bila njegova sopruga, Agle po imenu. Tudi ona je imela posebno veselje ubogim pomagati in bila jo. posebno pobožna. Prav njenim molitvam se pripisuje, da je prejela od Boga simi, ki je poznejše postal čudovit izgled zatajevanja samega sebe in zaničevanja vsega posvetnega. Dali so mu pri sv. kerstu ime: Aleksij, ter ga odgojevaliz vso mogoče skerbnostjo. Verh tega je imel nad svojimi stariši najlepše izglede Božjega strahii in ljubezni do bližnjega. Z materjo je molil, z 17, julij: Sv. Aleš, spoznovalec. 87 očetom stregel ubogim. Oba sta mu kazala na Križanega, ki se je iz ljubezni daroval za Človeka popolnoma. Tako sta vnela nje¬ govo mlado serce v nasprotni ljubezni, ki se je z leti vred če¬ dalje bolj vnemala. Stariši so živeli pobožno, sin pa sveto. Vže sedaj je žejalo njegovo dušo po Bogi* in po njegovih neminljivih dobrotah. Vsa posvetna bogastva, vse sladnosti v njegovih očeh niso imele nikakoršne cene. Storil je sklep, da se hoče iz ljubezni do Boga vanati vsega posvetnega veselja in vžitka, kterega se mu je od vseh strani v tako obilni meri ponujalo. A prestati so mu bili še hudi in terdi boji, predno je mogel postati popol¬ noma ves lastnina Gospodova. 2. Aleševe misli in želje šobile, neoženjenemu ostati. Toda stariši so ga silili v zakon. Zato mu poiščejo nevesto, ki bi ga bila zavoljo svoje pobožnosti, imenitnega rodil, zavoljo svoje lepote in bogastva vredna. Ta je bila Sabina, gospodičina cesar¬ ske kervf. Vsi sorodovinci so bili te volitve jako veseli, in v cerkvi sv. Bonifacija, mučenca, je bila sklenjena poroka z veliko slovesnostjo, ter oni dan obhajan z največim veseljem. Aleš ven¬ dar se je tega veselja le na videz udeležil. Njegove misli šobile na vse kaj višega ob dr njene. Vže pervi večer po poroki pride Aleš k Sabini, in jej razodene, da je vedno čistost Bogu zaoblju¬ bil. Sabina, ki je ravno to storila, je bila tega vesela, in je hva¬ lila Boga. Potem jej sveti mladeneč jame govoriti od nebeških reči, jej poda svoj zlati perstan, drag pas, in svilnato rudečo 88 17. julij: Sv. Aleš, spoznovalec. mošnjo, polno lepoticja in dragih kamenov, rekoč: „Vzemi, pa shrani to v moj spomin, in Bog bodi med nama, dokler bo nje¬ gova sveta volja. Glej, kakor bodo sveče, ki tu gorijo, kmalu po¬ gorele, tako se godi s posvetnim veseljem. Kakor sva mlada, bo¬ gata, lepa in mogočna, vendar vse to pride do kraja. Zato si oba prizadevajva za tisto veselje, ki ga Bog da tem, ki ga lju¬ bijo. Imejva skerb za svoje duše da dopadeva Bogu s čistim in neomadežanim življenjem.“ Zamišljeno ga nevesta gleda, in de na to: ,,Bog te varuj vseskozi; tvoj nauk mi bo povelje. 41 Nato gre Aleš v svojo stanico, vzame denarjev, se priporoči Bogu in devici Mariji, ter gre skrivej po noči od doma. Sede v barko, in se pripelje po morji v daljno deželo, vLaodicejo; od tod pa gre v Edeso v Mezopotamiji. Ondi premeni svoja lepa oblačila z be¬ raškimi capami; kar mu pa ostane, razdeli med uboge. Da živi v popolnem zatajevanji, sede sam med berače pred cerkev Marije device, in prosi ubogajme. Njegove potrebe so silno maj- hine, ker se veliko posti. Zato od darov, ki je prejema od usmi¬ ljenih ljudi, še drugim revežem pomaga. Njegovo delo je moli¬ tev, in vsako nedeljo prejme sv. zakramente. Spi večidel na golih tleh, in če je le mogoče, pod milim nebom. 3. Drugo jutro za rana prideta oče pa mati pogledat v sta¬ nico novozaročencev. Sabina se joka — sina ni nikjer. Spreleti ju žalost in strah. Skerbno oprašujejo po njem po vsem mestu, pi¬ šejo hitro na vse kraje, in pošiljajo na vse strani, ga iskat; pa ni ga moč najti. Starišev poslanci pridejo celo v Ecleso. Vendar Aleša, akoravno ga vidijo med berači, ne poznajo. Beraška obleka, post in čuvanje ga je preveč spremenilo. Aleš je spozna, in prosi ubogajme; na tihem pa hvali Boga, da gaje storil vrednega, mi¬ loščino prejeti od njih, ki jedd kruh njegovega očeta. Poslanci se vračajo od vseh krajev domii in povedd, da po Alešu ni¬ kjer ni ne duha ne sluha. Ne dd se popisati žalost starišev in neveste. Mati si na mestu postelje da v spalnico prinesti slam- nico,. in zdihuje: „Kakor gotovo je Bog v nebesih, tako hočem ostati, dokler pozvem, kaj se je zgodilo z mojim sinom. Nič bolje naj mi ne bo, kakor je njemu, ki je romar v ptujih deželah. 14 Sabina pa v oblačilu žalosti zaterjuje: ,,Hiše vaše nočem zapustiti; a kakor gerlica samica žalostno gruli, tako hočem tudi jaz vse žive dni žalovati, dokler ne izvem, kaj se je zgodilo z mojim možem. 44 Tako borno je živel Aleš celih 17 let. Tu se primeri, da Bog po čudežu naznani ljudčm, kako dopadenje da ima nad svo¬ jim služabnikom. Cerkovnik (žagradar.) prejme v sanjah v pri¬ kaznih od device Marije to le povelje: ,,Pripelji mi Aleša v cer¬ kev. Njegova molitev se vzdiguje enako lepo dišečemu kadilu pred. sedež Gospodov, in duh Najvišega počiva nad njim. Vre- den je, da prebiva v svetišču. 44 Kmalu se obznani ta prikazen 17. julij: Sv. Aleš, spoznovalec. 89 po vsi okolici, in Aleša .začnejo kot Svetnika častiti. Kakor pa vsem v resnici pobožnim, tako je tudi njemu čast bila silno zo- perna. Za tega del sklene, na tihem od tod pobegniti. Poda se na morje z namenom iti v Tarziško mesto, in ondi pri vratih Sent Pavelske cerkve sopet po beraški, kakor do sedaj živeti. A človek obrača, Bog pa oberne. Močen vihar zanese barko blizo Rima. Zročf se Bogu, spoznavši v tem njegovo sveto voljo. Misli si: ,, Bolje mi je biti v očetovi hiši, nego nadlegovati ptuje ljudi. “ 4. Vže 17 let ga ni bilo domd. Po beraški je oblečen, od truda in terpljenja ves prepadel; zato ga tudi nihče ne pozrni. Ves zamišljen, kako bi izpeljal svoj sklep, pride v Rimunaterg sv. Marka. Tu sreča svojega očeta, ki gre obdan od svojih slu¬ žabnikov proti domu. Ponižno se mu približa in ga prosi: „Dobri gospod! Usmilite se me siromaka, dajte mi majhen prostorček, v svoji hiši, in dovolite mi drobtinec, ki padajo od vaše mize. Bog vam bo to milost obilno povernil, in pripeljal vaše, ki ro¬ majo po neznanih deželah, srečno v vašo hišo.“ Evfemijan, opom¬ njen pri teh besedah na svojega sina, ki Bog ve kje hodi po sve¬ tu, se ga usmili, da povelje svojim služabnikom ga peljati v hišo, ter mu pod stopnicami narediti malo stanico, kjer bo stanoval. Pa Aleš, ki ni prišel zato na dom svojega očeta, da bi zložno in dobro živel, temuč, kakor dosle, tako še zanaprej se vadil v zatajevanji, se za vse te milosti zalivali, in je na mestu stanice s temnim zabojem pod stopnicami zadovoljen. Dobra jedila, ki je dobiva vsaki dan od očetove mize, daje družini, sam za-se pa je s kruhom in sočivjem zadovoljen. Kakor poprej, tako tudi se¬ daj najrajši moli, se posti, prejema sv. zakramente in premišljuje. Sčasoma pa se ga domači služabniki naveličajo. Imajo ga za bebca, s kterim se norčujejo, va-nj bljujejo, ga s pomijami poli¬ vajo, in mu, kar le morejo, zopernega in nadložnega prizadevajo. A vse to Aleš tiho in brez godernjanja terpi. Najteže pa mu je delo, svojim starišem se ne razodeti, ker so mu vedno pripove¬ dovali, kako je njih Aleš nje zapustil, in šel po svetu, ter je ve- likrat slišal zdihovati: „Ljubi Aleš, ljubi Aleš, kdaj boš vže domu prišel ?“ Pa zatajeval se je na vso moč, da bi v tem po- korjenji živel do smerti. Bridko martro in podobo matere Božje je imel vedno pri sebi. To je bila njegova edina, pa tudi naj- veča tolažba na svetu. Tako je zopet 17 let preživel čisto neznan v očetovi hiši. 5. Bog pa je hotel svojega svetega služabnika ljudem raz- oznaniti, in na svečnik postaviti. Nekega dnč opravlja papež Inocencij I. vpričo cesarja in Evfemijana slovesno veliko sv. mašo. Kar se zasliši glas: „Pridite k meni vsi, ki se trudite in ste obteženi, in jaz vas bom poživil. 11 Prestrašeni popadajo vsi na kolena in kličejo: „Gospod, usmili se nas!“ Kmalu potem govori zopet glas: „PoišČite svetnika Božjega, in častite ga, da 90 17. julij: Sv. Aleš, spoznovalec. bo sreče prosil Rimu; v petek bo umeri. 44 V petek se snide silno veliko ljudstva v cerkvi, in zopet slišijo glas: „V Evfemijanovi hiši iščite svetnika!“ Cesar, obernivši se k Evfemijanu, mu reče: „Kaj tak nebeški dar imaš v svoji hiši, pa mi nič ne poveš od njega? 14 Evfemijan ves začuden odgovori: ,,Sam nisem vedel nič za-nj.“ Eden služabnikov pa mu dč: „Noben drug ne bo ta, kakor berač pod stopnicami. On je poterpežljiv ko angel, in živi, kakor apostol Kristusov. 44 Urno gre Evfemijan dormi, po¬ gleda pod stopnice v zaboj, kjer je Aleš prebival, ter ga vidi mertvega na slami ležati. Njegovo obličje je od nebeške luči raz¬ svetljeno, in v rokah je deržal pismo. V tem je Aleš, ko mu je Bog njegovo poslednjo uro bil oznanil, popisal, kdo da je, kje je hodil po svetu, kako se je preživil in kako da se mu je vse žive dni godilo. Evfemijan mu hoče pismo iz rok vzeti in je brati; a deržal je je tako terdo, da mu ni šlo iz rok. Sedaj dd pape¬ žu in cesarju vedeti, da se je svetnik našel. Berž prideta oba ga gledat in ž njima velika množica ljudstva. Truplo prenesd iz zaboja v veliko sobo, in ga ondi položijo na posteljo. Tu vza¬ mejo sv. Oče sami pismo iz rok merličevih, in merlič ga tudi pri ti priči izpusti. Ko pa pismo odpr<5 in ber<5, zavzemajo se vsi silno ko slišijo, da ta ubogi romar in berač ni nihče drug, nego njih zdavno pogreševani sin Aleš. Vsi pričujoči zažend glasen jok. Očetu je bilo omedleti. Jokaje prileti mati, pade na-nj, ga obljemlje in poljubuje, s solzami moči njegovo obličje, in kliče: „Moj sin! moj sin! zakaj si mi to storil? O koliko hudega in grenkega si moral v svoji materni hiši prestati! Slišal si moje zdihovanje, videl mojo žalost, zakaj se nisi usmilil svoje matere, da si v hiši, kjer bi bil lehko srečen gospod, živel in umeri po beraški! 44 Ko oče in mati nad merličem tako tožita in tarnjata, pade Sabina pred-enj, si vije roke nad glavo in vpije, kakor v obupnosti: „0 da nisem svojemu duhu verjela, ki mi je zmiraj govoril: Ti si moj Aleš! Sedaj sem vdova, in kdo me bode to¬ lažil, dokler živim ?“ Tudi služabniki, ki so svetnika poprej tako zaničevali in gerdo ž njim ravnali, padejo objokani pred njega, prose ga odpuščenja, rekoč: „0 svetnik Božji, odpusti nam, ki smo te zaničevali, in prosi pri Bogu za nas!“ 6. Na to rekd sv. Oče truplo v cerkev zanesti. Novica od njegove smerti se hitro razide po vsem mestu. Stari in mladi skup der6 v celih trumah. Gnječa je tolika, da se sprevod le počasu more pomikati dalje. Cesar, da bi množice bolj raz¬ kropil, veli denarja med nje trositi; a nihče ga nemara pobirat vse se le okoli svetnika gnjete. Bolniki, ki so se njegovega trupla dotaknili, so ozdraveli, med njimi veliko slepih in od hu¬ dobe obsedenih. V cerkvi sv. Bonifacija je ležalo truplo sedem dni izpostavljeno, da so ga hodili častit, in se mu v njegove prošnje priporočat. Med tem so mu naredili bogato, z zlatom in 91 17. julij: Sv. Aleš, spoznovalec. dragimi kameni vdelano mertvaško skrinjo, in na Aventinskem griču iz marmeljna sezidali grob. Osmi dan potem gapokopajo, 17. julija okoli leta 417. Evfemijan poznejše ondi na svoje stro¬ ške ter na čast svojemu sinu sezida zalo cerkev. Sabina pa je slušala nauke, ki jih je bil pri slovesu jej dal Aleš. Služila je Bogu z vso gorečnostjo v molitvah, v postu, v čuvanji in dru¬ gih pobožnih vajah do smerti. Njene poslednje prošnje so bile, da naj položč njeno truplo poleg ostankov svojega sopruga. Vsled te prošnje odprejo Alešev grob. Nek silno prijeten duh zapuhti iz njega, kakor solnce posveti neka nadnatorna luč, in Aleševo truplo se umakne samo ob sebi za toliko, kolikor je bilo za Sabino treba prostora. Ljudje, ta čudež videvši, hvalijo za to Boga v pesmah in molitvah. V 1. 1216 so se ostanki svetnikovi zopet našli, in so od tistihmal shranjeni v krasni cerkvi, ki se zovč cerkev sv. Bonifa¬ cija in Aleša. Njegov spomin je ne le v naših krajih, ampak tudi pri Latincih, Gerkih, Sircih, Maronitih in pri Armencih v veliki časti. Zavoljo njegove velike ponižnosti se obrazuje kot merlič pod stop¬ nicami v romarski obleki ležeč na slami, in je zlasti varuh zoper potres. Ne navezuj svojega serca na posvetne dobrote. jprebravši življenje sv. Aleša se moraš pač čuditi nad njegovimi sklepi. Sin tako bogatih in imenitnih starišev se odpovč zali, mladi ne¬ vesti, zatare vso silo poželjivih strasti, zapusti mater in očeta, vse bo¬ gastvo, vse zložnosti, vse časti in veselja, ter živi v največem zataje¬ vanji in zasramovanji kakor poslednji berač. To ni kaj malega in navad¬ nega, temuč je verhunec od Kristusa ne sicer zapovedane, a vendar pri¬ poročane popolnosti, ktero izpolnovati si evangeljski mladeneč ni upal, temuč je na Kristusove besede žalosten šel proč. V resnici je k takemu sklepu treba junaške serčnosti, ki je le vzoru kerščanstva lastna. 1. „Posvetno vese lj e je enako gorečim svečam/' je rekel Aleš svoji soprugi. — Ako sveča ni iz čistega voska, loja ali iz kake druge prav čiste tvarine vlita, tudi njen plamen ni čist. Takim svečam enakega veselja je na svetu veliko, da namreč ni čisto, to je: da ni ne¬ dolžno in brez greha. Kristijan, kteremu je mar za nebesa, se mora ta¬ kega veselja anati. — Potem prihaja plamen pri sveči čedalje slabejši in temnejši, kolikor daljši da je sežgani otrineli. Ali pa ni s posvetnim ve¬ seljem ravno taka? Začne se nam nad njim merzeti in studiti, ako traja po več ur ali še cele dni. — Vžgana sveča poslednjič sama sebe povžije, tako da ni od nje naposled nikjer nič več znati, k večemu, ako neko¬ liko časa za seboj zapusti neprijeten duh. Ravno tako mine vse posvetno veselje, da nikjer več ni od njega nobenega sluha; ali če ostane, je spo¬ min na-njo večkrat britek za dušo; ker jej je po grehu zadal manjšo ali hujšo serčno bolest. Na zadnje pa vendar vse posvetno veselje zgine, ko umirajoč na smertni postelji zatisneš osvitele in vderte oči. Kaj je toraj veselje tega sveta, ki si ga nespametni lehko tolikanj želč iščejo in hva¬ lisajo? Nič drugega, nego — dim, ki se nekoliko časa vidi, potem pa še pota, po kterem je zginil, ni nikjer več znati. Toraj 92 18. julij : Sv. Kamil Leliški. 2. slušaj nauk, ki ti ga daje Aleš v svojem pogovoru s Sabino, rekoč: „Gledati hočeva na svojo dušo, in si prizadevati Bogu d opasti.” Na dušo gledati pa se pravi: varovati se greha, zlasti takih pregreh, ki duši zavdajajo smert. Pravi se na dalje: skerbeti, da se duša lepša z vsemi tistimi kerščanskimi čednostmi,. ki imajo ceno in veljavo pri Bogu. Pravi se poslednjič: dušo z dobrimi deli obogatiti, da postane vredna, sprejeta biti v deželo večnega plačila. Ako se pa vpra¬ šamo, koliko da je takih, ki bi po teh naukih gledali na svojo dušo, je odgovor jako žalosten. Marveč gleda večina ljudi na svojo telo, kako bi ga lepotičili, s čim ga pasli in redili, s čim mu bolj stregli. A konec tega je še bolj žalosten in omilovaven. Ko se namreč telo, njih malik, zavezne v grob, da postane jed červov ter prah in pepel, pogrezne se duša, ta sužnja svojega malika, v pekel, v večni ogenj. O Bog nas tega varuj na priprošnjo sv. Aleša! O moj Bog in Gospod, odveži moje serce od veselja, dobrot in od vseh stvari tega svetd; stori, da vsega tega nič bolje ne cenim, nego blatoI Razsvetli me s Svojo nebeško lučjo, da se odtergam od samega sebe, ter ne pozabim Tvojih besed: „Kaj mi pomaga, ako ves svet pridobim, na svoji duši pa škodo terpim?” Glej, podam se v Tvoje naročje, posvetim Ti vse svoje življenje, darujem vse, kar imam. Vzemi vse, le dani Svoje ljubezni mi nikdar ne odtegni! Amen. Sv. Kamil Leliški, ustanovnik reda „ocetov srečne smerti“. (I. 1614.) sr je resnica, ondi je ljubezen. Ljubezen pa je vsegdar rodovitna sati dobrih del, sosebno del usmiljenja. Vže s tem kaže kato¬ liška cerkev, da je le ona v posesti vse resnice, ker je le v njej tako veliko in prečudnih ustanov na pomoč in tolažbo terpinom. Zmota in laž ste nerodovitni; manjka jima ljubezni. Zato pri krivovercih ni najti, da. bi se kaj prida za svoje terpeče brate darovali. Usmiljeni bratje in usmiljene sestre, šolski bratje in šolske sestre, red za rešitev jetnikov, za izrejo zanemarjenih otrok, za rešitev spridenih deklet, za poboljšanje hudodelnikov, kakor tudi red za postrežbo bolnim, ali očetov srečne smerti so sad ljubezni, ki le v katoliški cerkvi raste in se verlo ponaša. 1. Tako jo bil v 1. 1746 na praznik sv. apostolov Petra in Pavla od papeža Benedikta XIV. slovesno razglašen za svet¬ nika Kamil Leliški, ustanovnik reda „očetov srečne smerti“ ali menihov v postrežbo bolnikom. Rodil se je v 1. 1550 v ma¬ lem mestici na Napolitanskem. Njegov oče je bil stotnik pri vo¬ jakih, njegova mati vže jako postarana. Ko ga je še pod svojim Molitev. 18 . julij ali mali serpan. 18. julij: Sv. Kamil Leliški. 93 sercem nosila, imela je v sanjah prikazen, da dete od nje rojeno nosi na persih rndeč križ, in vodi še druge z enakim križem za¬ znamovane dečke za seboj. Te materne sanje se spolnijo, ko Kamil poznejše usta¬ novi red, čegar bratje po papeževem pove¬ lji na svoji obleki no¬ sijo na persih zatem- nelo rudeč križ. Oče se za njegovo izrejo v mladosti ni pečal. Kamil je sicer hodil v šolo; pa se je le za silo nekoliko brati in pisati naučil. Toliko bolj se je iger s kartami in kockanja privadil, ter se deržal strastno teh iger. V 18. letu pristopi k vojui, in gre z očetom zoper Turka. Še predno pa se podasta na barko proti Ankoni, oba tako hudo zbolita, da morata za svojim polkom (regimentom) zaostati. Mati mu je umerla vže v njegovih otročjih letih, in sedaj mu je ta bolezen vzela še očeta, ki mu ne zapusti drugega, nego kar je imel na sebi. K njegovi še večji nesreči narode se mu ulesa na obeh nogah. Gre toraj v Kirn v bolnico neozdravljivih in se ondi ponudi v službo, da bi bolnikom stregel. Ali igri se ne more odpovedati po nobeni ceni, in zato ga od tod zapodč. Nekoliko ozdravljen se zopet podil k vojni zoper Turke. Po sklenjenem miru ga vendar zarad igranja odpravijo brez plače. Brez denarja in še komaj za silo oblečen pride v najhujši zimi v Manfredonijo, prose kot be¬ rač miloščine v Kapucinskem samostanu. Ondi prejme kosec suk- na, kakoršnega so imeli menihi za svoje halje, da si ž njim vsaj nagoto pokrije. Kavno tedaj pa so pri samostanu zidovje poprav¬ ljali. Tako ga gvardijan vzame za najemnika, in mu obljubi plačo in hrano. Lehko bi si bil sedaj kaj privaroval; a vse je šlo zopet pri kartah; zaigral je vso obleko, naposled zastavil tudi srajco, in zgubil še to. 2. Njegova siroščina in nadloga je bila silna. Tu se Bog usmili zgubljene ovčice, da ga pripelje na pravi pot. Da se je spreobernil, pripravila ga je k temu neka pridiga in dobrovoljni prigovori očeta gvardijana, popisovaje mu živo žalostne nasledke njegove hudobne strasti. Ginjen od žarka Božje milosti jame premišljevati svojo revo. Njegovo pregrešno življenje ga začne hudo peči. Strahu pred pravico Božjo prevzet se verže na tla, 94 18. julij: Sv. Kamil Leliski. in sklene s solzami resnične pokore svoje življenje poboljšati. To je bilo leta 1575, ko je bil 25 let star. Po opravljeni skesani spovedi od vsega svojega življenja stori obljubo, stopiti za brata v Kapucinski samostan, kamor ga tudi sprejamejo. A komaj pre- stoji leto poskušnje, morajo ga očetje posloviti, ker se mu za¬ voljo zimskega mraza ter ostre in praskave halje ulesa zopetja- mejo gnojiti. Tudi očetje Frančiškani, ktere je prosil, naj bi ga sprejeli, mu prošnjo odrekd, ker spoznajo zdravniki njegova ulesa za neozdravljiva. Tako se zopet poverne v Rim vSent-Jakopsko bolnico. Tu sprejet streže sedaj bolnikom s toliko marljivostjo, da je vsem strežnikom v izgled. Pri njih čuje cele noči, jim postelje prestflja, izbe pometa, rane obezuje, zdravila in jedila prinaša, je snaži, izpira in umiva, in zlasti se mudf pri umirajo¬ čih, da jim pomaga, srečno se na smert pripravljati. Zraven ne¬ prenehoma moli in se kljub svojemu težkemu poslu vedno pokori. Izvoli si za svojega spovednika sv. Filipa Nerija, in prejema vsako nedeljo sv. obhajilo. Zavoljo njegove prijaznosti, goreč¬ nosti in pobožnosti postavijo ga za nadzornika čez druge stre- žaje. Tu ima pogostoma priliko videti, s kakovo znemarnostjo in neobčutnostjo plačani strežniki svoj posel opravljajo. To ga napelja na misel, ustanoviti družbo iz pobožnih oseb, ki bi se ž njim vred iz prave kerščanske ljubezni strežbi bolnikov posve¬ tili. Res najde pet takih mož, ki so njegovih misli; a oskerb- ništvo bolnice te prenaredbe ne dovoli. Njegov spovednik mu svetuje, naj postane mašnik, ker potem mu bode laglje tako društvo ustanoviti. Kamil, akoravno vže 32 let star, začne obi¬ skovati šole očetov iz Jezusove družbe, dokler ni sposoben, maš- nikovo posvečevanje prejeti. Tu mu je odkazana služba dušnega pastirja pri farni cerkvi naše „ljube čudesne Gospe. 44 Tudi kot dušnemu pastirju so mu bolniki nad vse pri sercu. Sedaj toraj ustanovi „red očetov srečne smerti.“ Bratje tega reda storž razun treh navadnih obljub še četerto namreč: „pomagati bolnikom do srečne smerti. 44 Njihova noša so Černe halje in černi plašči, in na persih zatemnelo rudeči križi. Papež Sikst V. je ta red odo¬ bril in njegova pravila poterdil. Tako so ti redovniki sleherni dan obiskovali bolnico pri sv. Duhu, in so stregli bolnikom toliko go¬ reče in ljubeznjivo, kakor bi bil vsak bolnik Jezus Kristus sam. Radovoljno so opravljali najnagnjusniše službe, zlasti sker- beli za dušno zveličanje bolnikov, pripravljaje jih k vredni pre¬ jemi sv. zakramentov in na srečno smertno uro. 3. Kakor se svet rad vsemu dobremu zoperstavlja, tako je tudi ta red s pervega imel veliko preterpeti, a z zaupanjem v Bogd je premagal Kamil vse zaderžke. V 1. 1585 mu pridobijo njegovi prijatelji za njegovo bratovščino pripravno poslopje. To ga napolni s serčnostjo, da nadaljuje pričeto delo. Njegova volja je, da bratje tudi dolžnost prevzamejo, za kugo obolelim, jetni- 18. julij: Sv. Kamil Leliški. 95 kom in celo umirajočim v posamnih kisala biti na pomoč. Du¬ hovnom svojega reda oskerbf najbolje pobožne knjige, jih uči kratke jedernate molitvice v zdihljejih, in jim spiše zbirko moli¬ tev za umirajoče. Kar pa brate v spolnovanji njihovih težkih dolžnosti najbolj okrepčuje, je prelepi izgled njihovega sprednika. Kakor angel se je prikazoval Kamil k bolniškim posteljam, in veliko, med njimi sv. Filip Nerišld, jih je videlo angele stati ob strani njegovi in njegovih bratov. V razglasu njegovega posvečenja stoji pisano, da ne more najljubeznjiviša mati s svojim edinim bolnim otrokom lepše rav¬ nati, nego je Kamil ravnal z bolniki. Skerbel je za vse mogoče potrebščine, da jim je le bolezni zlajševal. Njegovo serce je lju¬ bezni in usmiljenja vse kipelo, kedar je bolnikom stregel z nag- njusnimi ranami, ali ki so se zarad smradu in gerdih turov stu¬ dili. Po cele noči jih ni zapustil, akoravno je sam terpel na no¬ gah velike bolečine, in so ga zavoljo slabosti večkrat omedlev- šega morali od njih zanesti. V 1. 1588 ga pokličejo v Napol, da ustanovi ondi hišo za svoje redovne brate. Poda se tje z dvanajstimi tovarši. Ti tekajo kužnim na pomoč, ki so bili po galejah in do kterih niso niko¬ gar puščali. Dva izmed njih obležita kot žertvi svoje delalne lju¬ bezni. Ravno tako postavi Kamil po drugih mestih redovne hiše. — Ob času kuge, ki je tedaj v Rimu in po drugih krajih div¬ jala, je doprinašal prava čuda ljubezni. Vse je bežalo od bolnikov; on pa in njegovi so letali po ulicah in po hišah. So našli koga od kuge napadenega ležati na cesti, zadeli so ga na ramo in za¬ nesli v bolnico ter mu ondi ljubeznjivo postregli. Iz Rima je šel Kamil v Milano in Nolo, da je tudi ondi kužnim bil v pomoč. 4. Pri teh delih kerščanskega usmiljenja pa Kamil tudi svoje duše ni pozabil. Objokoval je vsaki dan grehe svoje mla¬ dosti, in spoznaval se nevrednega, da živi med ljudmi. Ce ga je hotel kdo užaliti, bilo gaje treba le pohvaliti; kajti vsa čast bila mu je zoperna. Nikdar se ni dal redovnega ustanovnika imenovati. Bivši glavar reda celih 27 let ne odjenja poprej, dokler mu te časti ne odvzamejo, da more kot priprost brat v samostanu služiti in pokorščino skazovati. Akoravno zelo postaran vendar nikdar ne odneha, svoje telo krotiti, čuvati in se postiti. Ko zarad svoje vedne rane na nogi in hromote vže komaj sem ter tje lazi, se vendar še vedno od postelje do postelje derpali, ogledovaje, da ne bi njegovim ljubim bolnikom česa manjkalo, in da je zveličavno tolaži. Večkrat ga je bilo slišati izgovarjati besede sv. Frančiška: „Zveličanje, ki me pričakuje, je tolikošno, da so mi ves trud in vsa terpljenja vesela.“ Njemu najljubša govorica je bila od lju¬ bezni Božje. Ako v kakovi pridigi od nje ni bilo spomina, je navadno rekel: „Ta pridiga je perstan brez demanta.“ Štirideset let je imel gnojno rano na nogi, in deset poslednjih let je terpel 96 18. julij: Sv. Kamil Leliški. grozne bolečine na kamenu; pa vsejeterpel s toliko vdanostjo in poterpežljivostjo, da je imenoval te križe: „usmiljenja Gospodova. 11 Za čistost vesti je tolikanj skerbel, da se je sleherni dan spove¬ doval. Za tega del je pa Bog tudi toliko dopadenje imel nad njim, da mu je dodelil dar čudežev in prerokovanja. Poslednje leto pred smertjo še obišče samostane, ki je je ustanovil po raz¬ nih mestih. V Genui oboli; a komaj ozdravi, vže zopet hodi po bolnicah; kajti od bolnikov se ni mogel ločiti. Ne dolgo potem zopet zboli, in smert se mu jame bližati. Ko mu to sporočč, vesel vzdihne: „Veselje mi je, ker mi je rečeno: šli bodemo v hišo Gospodovo. 11 Da se prevideti s sv. zakramenti, in ko mu poka¬ žejo sv. Rešnje telo, reče s solzami v očeh: „Spoznavam, o Gospod! da sem največi grešnik, in nevreden milosti, ki mi jo hočeš skazati. Reši me po svojem neskončnem usmiljenji! Vse svoje zaupanje stavim na zasluženje tvoje drage kervi.“ Tako umerje s klicem: „Jezus! Marija! 41 14. julija 1614 ob naprej po¬ vedani uri 65 let star. Obraz uje se, kakor ga vidiš spredaj na podobi, in zakaj tako, bral si v njegovem življenji. Zakaj in kako bodimo umirajočim v pomoč? l. iPogled na umirajočega, ki gine sleherno serce, in pa skerb za zveličanje njegove duše je svetemu Kamilu vdihnilo misel, da je bratom svojega reda naložil to posebno dolžnost, vsakemu bolniku do posled¬ njega zdihljeja njegovega življenja biti v pomoč. Umiranje je že samo ob sebi hudo borenje. Umirati namreč se pravi: zapuščati ta svet, po¬ stavljati se od vsega, kar kdo ima za svojo posest; od vsega, kar je dosehmal ljubil, in kar je razveseljevalo njegovo serce. Smert je ločitev duše od telesa, je popolno sperhnjenje telesno. Umreti se pravi: pogrezniti se v hladni, černi grob, kjer truplo postane jed červov, kosti pa trohnoba in gnjiloba. Umreti se pravi: romati v neznano več¬ nost, iz ktere se nihče ne verne. Vže te misli strašijo bolnika in mu grene njegovo poslednjo uro. Še bolj pa ga kolje misel: Kam bo prišla moja duša? Kako bo obstala pri sodbi Božji? Kje bo njen delež? Ako potem umirajoči pregleduje morebiti dolga leta svojega življenja, ter vidi od ene strani obilnost svojih grehov, od druge plati pa malenkost svojih dobrih del, ako premišlja milosti Božje, in pa kako mata si jih je po¬ rabil v prid, oh! tu jame dregetati in trepetati strahu in koperneti pred spominom na. ostrost in natančnost pravice Božje. Saj, če je sv. Kamil., ta tako zvesti služabnik Božji, na smertni postelji se tresel, in le v kri Kristusovo stavil vse svoje zaupanje, kako se bo potem godita ubogemu grešniku, ki je tako mlačno in znčmarno živel! Kar pa umirajočemu še posebno grozo prizadeva, to so napadi peklenskega sovražnika. Ta se po besedah svetega Alfonza na vso moč napenja, da bi dušo, ki ima sedaj svet zapustiti, pripravil v večno pogubo. On ve, da ima le mata časa, pridobiti si jo , in da, ako mu sedaj uide, mu uide za vselej. Pri¬ zadeval si bo ta večni nasprotnik Božji in sovražnik človeški, da bi luč sv. vere v duši ugasnil in jej oropal zaupanje na Božjo milost, pahnil jo v strahoto obupnosti. — Tako zapuščen od vsega sveta, sam ves ne¬ zmožen, na duši in na telesu ves oslabljen, leži umirajoči. Pred seboj 19. julij: Sv. Vincencij Pavlan. 97 vidi strašno sodbo in grozovito večnost, za seboj pregrešno življenje, poleg sebe sovražno pošast. O kako silno potreba mu je pomoči dobrih prijateljev, ki ga tolažijo, oserčujejo, ter ž njim inza-nj usmiljenja prosijo! Kristusova za¬ poved pa je, da naj bližnjemu v potrebah in po svoji moči pomagamo. Obljubil nam je za to pomoč neskončno veliko plačilo. Ootovo pa ni nihče v veči sili in stiski, nego umirajoči. Ali ne bi toraj tudi ti, kristijan, posnemal izgleda sv. Kamila, da bi k srečni smerti pripomagal bolnikom? 2. Kako se ti pa gre pri tem vesti? Da bolnika obiščeš, se poleg njegove postelje vstopiš, ga miluješ, ali mu obete delaš, da mu bo vže preleglo, ali ga z vsakdanjimi novicami kratkočasiš, ali, če ti je v rodu, mu priporočaš, naj ne pozabi na-te v svoji oporoki; — vse to in enako obnašanje bolniku nič ne koristi, vse te in enake prazne marnje mu nič ne pomagajo. Pred vsem ti je treba za bolnika, zlasti za umirajočega, priserčno moliti, in kolikor le moreš, mu biti v zlajšavo. Prestelji mu posteljo, obriši mu pot s čela, daj mu piti itd. itd. Prigovarjaj mu z rahlimi, serčnimi besedami, da naj, ako ni še storil, se spravi z Bogom, prejme sv. zakramente, in svoje časno premoženje spravi v čeden red, da ne bo po smerti za njim sovraštva, prepirov in pravd, da pa tudi za svojo dušo pametno poskerbi, se usmili ubogih in druzih potrebščin po okoliščinah svojega premoženja. Bolnik, ki vidi smert pred seboj, potre¬ buje zlasti tolažbe, serčnosti, zaupanja in vdanosti v voljo Božjo. Na¬ rekuj mu zato, pa kolikor moreš serčno in počasi, kratke molitvice in zdihljeje, ki ga bodo k ljubezni do Jezusa, k zaupanju in vdanosti v Božjo voljo spodbadali. Te molitvice naj bodo kratke, in ne narekuj mu je preglasno, ampak bolj s tihim glasom in prenehovaje. Lepa navada je, pred njim deržati bridko martro, in mu jo dajati, da jo poljubuje, S tem se vzbuja zaupanje na neskončno zasluženje Kristusove smerti na križu. Polagaj mu na jezik sladki imeni: Jezus in Marija. Najbolja pomoč umirajočim pa je molitev. Zato poklekni v tistem trenotku, ko se umi¬ rajoči s smertjo bojuje, in moli prav zaupljivo k Jezusu in Mariji za milost in usmiljenje. Tako boš skazal svojemu bližnjemu eno najboljših dobrih del, pa tudi sam imel to tolažbo, kedar bo tudi tvoja zadnja ura bila, da ne boš sam in zapuščen nastopil pota v večnost. Molitev. O Jezus, ki si klical na križu: „Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil/' ne zapusti zavoljo zasluženja svoje smerti moje uboge duše v poslednji uri! Dodeli meni in vsem umirajočim to milost, da se po¬ polnoma vdani v voljo Tvojega nebeškega Očeta in v zaupanji na-te iz tega sveta v večnost preselimo! Amen. 19. julij ali mali serpan. Sv. Vincencij Pavlan, ustanovnik reda Lacarisfov in usmiljenih sester, (n. 1. 1660.) a blagor človeštvu je ustanovil Kristus na zemlji sv. katoliško cerkev. Obljubil jej je, da bo ostala do konca, a povedal jej tudi, . da bo preganjana vseskozi. In res ni minulo nobeno stoletje, da ne bi se bila bojevala katoliška cerkev s sovražniki; a Jezus jej je vselej Življenje svetnikov in svetnic božjih, III, del. 7 98 19. julij: Sv. Vincencij Pavlan. ob pravem času pošiljal pomoč. Največa nevarnost je protila sv. cerkvi pred 300 leti. Brezbožni krivoverci Martin Luter, Kalvin in drugi so zmotili ljudstvo po Nemškem in Francoskem, in jih pahnili na tisoče v temo krivoverstva. Raztergana je bila edinost v veri. Plamen razdora in upora, vnet od samega pekla, je švigal po Nemčiji in Franciji, da ste bili na kraji groba. Sovražniki resnice, priverženci zmote zgrabijo na¬ posled za meč. Umori, požigi in razdjanja so se valili čez dežele. Na Francoskem je nastala medsebojna in vojska za vero ob enem. Kri je tekla povsod, in vojski se pridružila še kuga in lakota. Celi kosovi zem¬ lje, kjer so poprej mesta in vasi v najlepšem cvetu stale, so bile pustote, in kjer so poprej ljudje mirno hodili po svojih potih, ondi so sedaj vol¬ kovi tulili ali kerdela divjih vojščakov gospodovala. Stiska in pomanj¬ kanje je bilo tolikošno, da so ljudje, kakor živina, travo in korenine ze¬ lišč jedli, da so smradljiva merliška trupla vživali, in so matere cel6 svoje otroke klale, ž njimi si lakoto utolažile. V tej splošni divjosti je zgi¬ nilo skoraj vse spoznanje Božje iz sere. Razvozlane so bile vse vezi reda in krotitve. Neznanske hudobije in pregrehe so se doprinašale na sramoto človeštvu. Da je bila mera spridenja polna, k temu je pripomogla še spačenost duhovnov. Duhovni so bili večidel posvetnjaki. Na svoj vi¬ soki poklic so pozabili, zato nič več niso mogli v okom priti zlegom, ki so je sami zakrivili. — V tem žalostnem stanji, v kterem je bila sv. kat. cerkev na Francoskem, se ozre Jezus z Očetove desnice na neko malo, ubogo vas, Poj po imenu, izvoli si ondi dete, po kterem je hotel na pomoč priti svoji razdjani cerkvi. 1. To dete je bil Vincencij Pavlan. Njegov oče je bil priprost kmet, ki je na svoji mali kmetiji z ženo vred šestero otrok siromašno živil. Vse njegovo bogastvo je bilo nekoliko polja in mala čeda živinice, ktero je mali Vincencij pasel. Ako- ravno pa je bil Viljem Pavlan (tako se je reklo očetu) ubožen na časnem premoženji, vendar mu je bila dobra odgoja njego¬ vih otrok nad vse pri sercu. Pod očetovimi in maternimi očmi je rastel mali Vincencij, kakor angeljček nedolžen. Rad in pridno je pasel svoje ovčice. Veličastne gore, samotni doli, drevesa in cvetlice, šumeči potoki, temni gozdje in mnogotere živali po lesu so mu bile kakor odperte bukve, v kterih je premišljeval vse¬ mogočnost, modrost, dobrotljivost in ljubezen nebeškega Očeta. Posebno rad je vodil svoje ovce v neko globoko drago, kjer je pod košatimi drevesi stala kapelica matere Božje. Ondi pred po¬ dobo kraljice nebeške je pogostoma molil na kolenih, ko je po¬ čivala njegova čeda. Ondi je prepeval s čistim glasom njej na čast lepe pesmi. Kjer je na tratah našel lepih cvetlic, prinesel jih je gotovo svoji ljubi materi, da je ozaljšal njeno podobo in njen oltarček. Ta otročja ljubezen in češčenje device Marije je bila podloga njegove poznejše svetosti. Zgodaj vže je bila nad njim videti priserčna ljubezen do ubozih. Njihova reva ga je to¬ likanj ginila, da je rad celd stradal, naj je le mogel kaj priva- rovati in jim pomagati. Enkrat je dal nekemu ubožcu ves svoj prihranjeni denar do zadnjega beliča. Drugbart ko je šel v mlin po meh moke in ga sreča nekaj beračev, odveže meh in jim da 19. julij: Sv. Vincencij Pavlan. 99 moke. Vedel je namreč, da oče, sami usmiljeni do ubozik, zato ne bodo budi. V 12. letu prejme pervo sv. obhajilo. Nje¬ govo veselje nad tem in njegova hvaležnost do Boga je bila tolika, da ne bi bil te milosti dal za ves svet. Od tega časa živi še bolj tiho in sa¬ motno. Razodevaje vedno več uma in gorečnosti do uka pride očetu na misel, ga dati v šole, da bi, kakor je rekel, postal duhoven , misleč, kakor več drugih staršev, ako Vincencij postane du¬ hovni gospod, potem bo lehko drugim bratom in sestram na pomoč. Ni namreč mislil na to, da duhoven ne živi za sta- riše in sorodnike, in da prihodkov nima le za-nje. Duhoven je Božja lastnina in lastnina svete cerkve, ter njegovi prihodki so prihodki cerkve in ubozih. Toda Vincencijev oče tega bolje ni razumel. Na prigovarjanje še od strani sorodovincev toraj hoče z Vincencijem poskusiti, ter jezdi ž njim vred v mesto Ajks. 2. Ondi pred Frančiškanskim samostanom ustavi in pelje mladega Vincencija k gvardijanu. Njegovo jasno in odkrito ob¬ ličje in njegovo pametno vedenje č. o. gvardijanu dopade. Spre- jame ga za spodobno plačo med svoje učence. Tako obiskuje Vincencij samostansko šolo. Kmalu si pridobi s svojo pridnostjo toliko učenosti, da vže v 16. letu postane pri nekem gospodu hišni učenik. Odslč staršem ne prizadene nič več stroškov. Tu ostane pet let hišni učenik. Med tem časom si pridobi ljubezen in spoštovanje svojega gospoda v polni meri. Tudi svoje nauke tukaj doverši in prejme niže duhovne blagoslove. Sedaj bi se mu bilo treba kam na visoke šole podati; a od kod vzeti denar ? Oče, videvši z veseljem napredovanje svojega sina, ga noče zapustiti, da bi ob¬ tičal, dasiravno ga stane težko. Grč toraj in proda svoje voliče od pluga. S temi denarji se poda Vincencij v mesto TuMs na 7 * 100 19. julij: Sv. Vincencij Pavlan. visoko šolo. Gre mu silno terdo. Pridno se sicer uči a povsod mora pomanjkanje terpeti. Večkrat nima dragega živeža, nego kosec terdega kruha in kozarec vode. Vendar mu serčnost ne upade. Moli, terpf lakoto, zimo in pomanjkanje, da bi le svoj cilj v dosegel. Ko poznejše, da se le še bolj izuči in izobrazi, še na Španskem v Saragosi obiskuje visoke šole, vendar na posled po prestalem velikem trudu in pomanjkanji prejme v 1. 1600 sv. mašnikovo posvečanje. Od spoštovanja pred tem opravilom se je tako tresel, da si ni upal perve sv. daritve očitno obhajati. Opravi jo na tihem v neki stranski kapeli vpričo enega mašnika, trepetaje po vsem životu. Večkrat je poznejše rekel: „Akonebi vže v mladosti bil mašnik postal, nikoli bi poznejše več ne bil tega mogel skleniti. 11 Sedaj se Vincencij verne domu. Nepopisljivo je očetovo in materino veselje, ko gledata svojega sina mašnika pred oltarjem; a oče ne vživa dolgo tega veselja. Kmalu potem se preseli v bolje življenje. Vincenciju ponudijo neko faro. Ker se pa tudi še nekdo drug za-njo oglasi, prepusti jo temu, da ne bi se kak prepir med njima začel. Poda se rajše nazaj v Tuliis. Ondi na¬ daljuje svoj uk, živo se z odrejo plemenitih mladenčev. Dognal je v znanstvenih vedah tako daleč, da mu dovolijo, en del sv. pisma očitno razlagati. 3. Bog je sv. Vincencija odmenil za velike reči. Zato ga je v marsikterih terdih poskušnjah na to, kakor zlato v peči pri¬ pravljal, in ga vodil po čudnih potih. Med tem ko so si njegovi prijatelji prizadevali, povzdigniti ga k škofijski časti, je Bogudo- padlo, da zajde v največo nadlogo. — Pelje se nekega dne na barki v Mars el vzdignit neko malo dedščino, ki mu jo je bil eden njegovih prijateljev v oporoki zapustil. Morje je bilo mirno, vreme jasno. Ni bilo popotnikom nobene skerbi. Kar nenadoma privihrajo tri roparske barke iz Tunisa, ki je napadejo, prema¬ gajo in seboj v sužnost odpeljejo. Tudi Vincencij je dobil rano s puščico, in je bil z drugimi tovarši vred v železje djan in za- pert, da bi ga poznejše kot sužnja prodali. Ko priveslajo v Tunis, izpostavijo je morski roparji nasem- nji na prodaj. Vincencija kupi nek ribič, ki ga pa kmalu ne¬ kemu zdravniku speča. Pri tem ostane enajst mesecev, in pride potem v oblast nekega Francoza, Ludovik Merikurt po imenu, kije bil od keršČanske vere odpadel. Ta pošlje Vincencija na svojo pristavo, Temat po imenu, da bi ondi z drugimi sužnji zemljo obdeloval. V Božjo voljo vdan se trudi Vincencij sterdimdelom v potu svojega obraza, brez vsega upanja na rešitev. A previd¬ nost Božja je cula nad njim. Roka, ki ga je pahnila v nadlogo, pomagala mu je tudi iz nje. Ena izmed žen tega odpadenca, Zulma imenovana, je ho¬ dila ogledovat po pristavah, ki je je Merikurt imel v najemu. V Tematu, kjer je Vincencij delal, sliši od daleč novega sužnja 19. julij: Sv. Vincencij Pavlan. 101 prepevati kerščanske pesmi. To petje, ki se je zlivalo iz pobož¬ nega, Bogu vdanega serca, dušo Mohamedanke prečudno gine. A tega nad seboj ne da opaziti, temuč kakor po navadi ogle¬ duje dela po pristavi. Močno pa se zavzame, ko zapazi dobro stanje, čedni red in tihi mir med sužnji. Vpraša ključarico in izve, da odkar nek kristijan, Vincencij, biva tukaj, je to nastalo. Je bojda duhoven, pristavi ključarica. Sužnji ga imajo za pre¬ roka, ter ga slušajo in častč. — Zulma, radovedna videti tega moža, ga pokliče k sebi, in ga prosi, naj jej zapoje ktero svojih lepih pesem. Vincencij se z bridkim sercem spomni Izraelcev v Babilonski snžnosti, ki žalosti niso mogli peti pesem, kakoršne so se glasile na Sionu. Vendar premaga svojo bridkost, ter poje s Čistim glasom in s solzami v očeh besede 136. psalma: ,,Ob Babilonskih potočili smo sedeli in jokali, ko smo se spominjali Siona“, ter sklene svoje petje z ljubeznjivo hvalnico: „Ceščena bodi Kraljica. 41 Ko dokonča, vpraša ga Zulma globoko ginjena: „Kaj pa storiš, da ohraniš mir med temi prepirljivimi ljudmi? 44 Vincencij jej odgovori: „Polagam jim sleherni dan na serce nauk našega Zveličarja: Cesar nočeš, da ne bi drugi tebi storili, tega tudi ti drugim ne stori. 44 Vincencijevo petje in njegovo govor¬ jenje prečudno prevzame Zulmo. Zarek Božje milosti posveti v njeno serce. Odsehmal zahaja pogostoma na pristavo, da seraz- govarja z Vincencijem o Kristusovih naukih, in se uči spozna¬ vati Boga kristijanov. Mišič, da je vže dosti podučena, razodene svojemu možu, da se vže dle Časa razgovarja s kerščanskim mašnikom o njegovi veri in kako jako da se jej je priljubila. Nato zahteva od nje¬ ga, da naj se sopet poverne k veri svojih očetov, ker tudi ona je sklenila postati kristijana. Odpadenca so te besede njegove Mohamedanske žene močno zadele. Zbudi se mu želja sopet v sercu, da bi se z Bogom spravil in povernil v naročje sv. vere, ki jo je tako sramotno zatajil. Odšle jame premišljevati, kako bi ubežal na Francosko. Drugi dan ukaže, naj Vincencij pride k njemu. Razodene mu svoj sklep, da se hoče pokristjaniti in ubežati na Francosko. Hvaležno se ozre Vincencij proti nebu, koder mu je nena¬ doma prišla ta milost in pomoč. Z najprijaznišimi besedami to- raj skuša odpadenca poterditi v njegovem sklepu. Kmalu je vse dogovorjeno in pripravljeno na beg; a še le čez deset mesecev pride jim ta prilika. V tem času Vincencij blago Zulmo še bolj temeljito podučuje v kerščanski veri, in si prizadeva, gospoda odpadenca v njegovem sklepu obderžati. Naposled pride trenotek, da ubežč. Rekši, da gredo na ribji lov, stopijo Merikurt, Zulma in Vincencij v mal čolnič, veslaje proti Francoski. Po treh vi¬ harnih dnevih dospejo na domače Francosko brodovje. Zahva- livši se na kolenih najprej Bogu za rešitev se podajo potem v 102 19. julij: Sv. Vincencij Pavlan. Avinjon. Tu Vincencij predstavi ondotnemu škofu svojega dose¬ danjega gospodarja in njegovo ženo Zulmo in prosi, da naj ju blagovoli sprejeti v naročje sv. katoliške cerkve. Ginjen in za¬ čuden posluša visoki gospod povest mladega duhovna Vincencija, kaj da je vse preterpel in doživel. Serčno ga objame in mu ob¬ ljubi varstva in pomoči. Merikurt je bil zarad svojega odpad- ništva po serčnem kesanji od cerkvenega prekletstva odvezan, in zopet med vernike sprejet. Zulma je prejela sv. kerst in bila s svojim možem poročena. Po mestu in po deželi je šla sedaj govorica o Vincenciju in njegovih dogodbah, o Merikurtu in Zul- mi. Vincencij je za vse to ne sebi, ampak le Bogu dajal vso čast in hvalo. 4. Po kratkem ostanku v mestu Avinjonu se Vincencij od Merikurta in Zulme poslovi, in poda z nadškofom v Rim. Ne¬ izrekljivo je bilo njegovo veselje, videti večno mesto, in tu pred očmf svetega Očeta zajemati učenost iz vira svetnikov. S pri- serčno gorečnostjo je pogostoma molil na grobeh sv. ap. Petra in Pavla; pogostoma šel do nju v rakvo, ondi se pokrepčat in s serčnostjo navdat za prihodnje boje. S solzami vročega ihtenja je večkrat močil zemljo, po kteri je toliko kerščanskih junakov hodilo, terpelo in svoj tek dokončalo. — Avinjonski nadškof se¬ znani Vincencija s Francoskim poslancem. Ta mu odda domu se vernivšemu imenitna sporočila do kralja Henrika IV. Vincen¬ cij je opravi z veliko modrostjo. Berž potem pa se odtegne v samoto, v strahu, da ne bi ga k veliki časti povzdignili, ki bi jo bil ravno tedaj prav lehko dosegel, ako bi je ne bil po iz- gledu svetnikov zaničeval. Marveč v samotnem stanovanji priča¬ kuje v molitvi, kje da mu bo Bog sam odkazal kraj prihodnje delavnosti. Tu mu Bog pošlje novo poskušnjo, da ga namreč po krivem obdolžč neke tatvine. Vincencij molčf, in prepusti vse zagovarjanje Gospodu, ki ga tudi prečudno otme iz te zadrege. Spoznavši vendar iz tega primerljeja, kako nevarno je za du¬ hovna, živeti med posvetnimi ljudmf, umakne se v samostan oo. Oratorijanov. Pobožni o. Berule, kojega si izvoli za spovednika, zapovč mu pod pokorščino, sprejeti pastirstvo v Kliški fari. Tu je Vincencij tiho in nevtrudljivo z vso gorečnostjo delal na bla¬ gor duš. Misli so ga bile, da hoče živeti in umreti kot fajmošter na deželi; kar ga pokliče Božja previdnost iz teme na svetlobo, da zveršuje po njem svoje skrivnostne sklepe. Vincencijev sklep je bil, nikdarsvoje, vselej pa Božjo voljo spolnovati. Zato se je popolnoma prepustil vodstvu svojega spo¬ vednika. Ta mu je bil namestnik Božji. Tu se primeri, da mu njegov spovednik v pismu sporoči, faro popustiti in iti za hiš¬ nega učenika k grofu Emanuelu od Gondi, ki je bil glavar galej v Parizu. Vincencij se povelju podverže, ter s solzami poslovi od svojih ljubih faranov. 19. julij: Sv. Vincencij Pavlan. 103 5. 23. prosenca 1. 1613 pride Vincencij s svojo malo hišno zalogo v Pariz k Gondijevi družini. Odlikoval se je ta grof s svojo veliko ljubeznijo in visoko pobožnostjo, in njegova grofinja je bila najblagejša, najpobožniša gospa. Ko jej Vincencija pred¬ stavijo, pripelje mu svoje troje otroke, rekoč: „Zelim, da bi bili ti le otroci, ki mi je je Bog dal, poprej svetniki, kakor veliki gospodje. 44 — O zakaj pač vse matere niso teh misli! — Vin¬ cenciju odkažejo posebno stanico v grofovi palači. V sredi med šumom in veseljem živi prav samotno, misleč le na to, kako bi mogel sebe in zročene mu otroke posvetiti. Kakor ljuba pa mu je samota, vendar jo zapusti pri tej priči, ako mu je prilika bliž¬ njemu pomagati. Grofa je Vincencij visoko spoštoval; a prilizovanja ni nik¬ dar poznal. Kakor hitro je videl, da se je kaj v hiši zgodilo zoper Božje zapovedi, uperi se je zoper to z vso odkritoserč- nostjo. Ko se je enkrat mislil grof v dvoboj spustiti, pade mu Vincencij po sveti maši k nogam, rekši: „Gospod grof, v imenu Boga, ki ste ga ravno sedaj molili na oltarji, Vam povem, ako ostanete pri svojem hudobnem sklepu in zgrabite za meč, da bi se bojevali, ne bo ne le nad vami, ampak nad vso vašo hišo pravičnosti storil. 44 — Vincencij vstane, dč roki križem čez per- si, se prikloni in grč. Grofa te besede pretresejo, da odstopi od svojega namena. V tem času se zgodi, da Vincencij vpelje neko napravo, ki še dan danes prinaša veliko blagega sadfi. Ta naprava so: lj udski misij oni. Grof Gondi je imel dokaj posestev na kmetih. Grofinja je z otroci in z Vincencijem rada hodila na ogled, daje obiskovala uboge kmetiče, zasliševala njihove prošnje, in jim delila pomoči. Vincencij, ki si ga je izvolila za‘svojega spovednika, jej je v tem stal zvesto na strani. Obiskoval je bolnike, podučeval otroke in povsod iskal Bogu duš pridobiti. Nekega dne ga pokličejo k umi¬ rajočemu kmetu. Berž letf k njemu, in previdevši njegov dušni stan, mu reče, da naj opravi veliko spoved. Pa kmet si pomišlja. Vincencij mu žfvo popiše velikost njegove nevarnosti, ter ga s prijazno besedo pregovori, da naposled celo očitno vpričo drugih in grofinje obstoji, da je vže več let velike, smertne grehe pri spovedih zamolčeval, ker se je sramoval, se jih obtožiti. Grofinja, to slišavši, vzdihne: „Oh, gospod Vincencij, ako je ta možki, ki sploh velja za poštenjaka, vendar živel v stanu pogube, kaj je še le z drugimi, ki še slabše živč! Okoliko duš se pogubi! Kaj bi se dalo zoper to pogubo storiti! 44 Z Bogom se je pomoč zoper to kmalu našla. Vincencij vpelje ljudske misijone. Z začetka pridiguje ljudstvu več dnf sam. Ali kmalu se shaja spreobernjencev toliko število, da sam Vin¬ cencij ni bil kos vsemu delu, in mu toraj oo. Jezuiti pristopijo 104 19. julij: Sv. Vincencij Pavlan. na pomoč. To je bila podloga k blagonosnim ljudskim misijonom, po kterih se je na tisoče duš večnega pogubljenja otelo. Ne za¬ mudi, kerščanska duša, udeleževati se jih tudi ti, kjerkoli se ti prilika ponudi! Tako je oznanoval Vincencij sv. resnice po več krajih na kmetih in pridobil Bogu dokaj duš; potem se verne nazaj v Pariz. Sklene namreč Gondijevo hišo iz dveh vzrokov zapustiti. Pervič sta ga grof in grofinja preveč častila in hvalila, kar je bilo njegovi resnični ponižnosti zoperno. Drugič je pa tudi pre¬ malo učenega se čislal za daljni uk grofovih sinov. Ker je pa vedel, da ga grof ne bo izpustil, zato se mu je hotel skrivej umakniti. Predno vendar to stori, vpraša svojega spovednika za svčt. Spovednik mu odgovori: „Kam se pa hočete oberniti?“ Vincencij mu razodene, da se čuti od Boga poklicanega, postati dušni pastir, le naj ga pošljejo v kak daljni kraj. Med tem po¬ govorom prinese nek posel spovedniku pismo. V njem ga oo. Oratorijani prosijo, naj močnega, delavnega in izverstnega du¬ hovna pošlje na faro Satiljonsko. Spovednik poda to pismo Vin¬ cenciju z besedami: „Tu je opravek, kakor nalašč za vas. Dela bo veliko; dobička malo. Kaj pravite k temu?“ — Vincencij spoznfi v tem Božjo previdnost ter sprejme faro z veseljem. Umirjen grč Vincencij domu, pospravi svoje malo imetje, ter odide brez grofove vesti na novo faro. Komaj pa grofovska dru¬ žina od njegovega odhoda izve, prizadeva si s Pariškim škofom vred na vso moč, ga še prideržati. Hud boj ima ^Vincencij sam seboj. Le v molitvi pa mu nek glas pravi: „Tu v Satiljonu lehko več dobrega storiš.“ Vincencij toraj ostane dušni pastir v tem mestu. v 6. Satiljonska fara je bila v veri in v lepem vedenji globoko propadla. Vže 14 let ni imela f&jmoštra. Ubogo ljudstvo je bilo vse nevedno, sprideno, in večina izmed njih navzeta Kalvinovih zmot. Pri svojem prihodu Vincencij še duhovne hiše ni našel in si je moral stanovanje drugod najeti. Farna cerkev je bila vsa gola, stene Černe, oltarji brez lepotičja. Ta pogled je bil meč za Vincencija; a serce mu ni upadlo. Začel je najprej poboljšanje pri svojih šestih duhovnih pomočnikih. Pridobil si jih je v’ krat¬ kem času s svojim . prijaznim in pohlevnim obnašanjem, ter s svojo krotkostjo in ljubeznjivostjo, da se bolj samotnega in za duhovna spodobnega življenja poprimejo. Ni mu pa še ta polo- vičarija dovolj. Prizadeva si vedno, da postanejo v resnici po¬ božni in pravi mašniki Gospodovi. Sveti jim sam z najlepšimi izgledi, in skuša z usmiljenjem do ubozih še v njih vneti ljubezen do Boga. Miloščino, odločeno za uboge, daje po njih med nje deliti. Nekega dne, ko mu denar poide, jim reče: „Nahajajo se uboge družine, ki jim manjka perila. Poiščite v mojih omarah, in dajajte, dokler ne bodo prazne. Ubogim manjka obleke. Jemljite 105 19. julij: Sv. Vincencij Pavlan. mojo, in če te ne bo dosti, naredil bom dolgove, kaj to dč?“ To početje Vincencijevo je imelo najbolji vspeh. Njegovi duhovni postanejo usmiljeni, goreči in naposled vsi spremenjeni. Sedaj oberne Vincencij svojo skerb na farane. Največ mu je s pervega na tem, da jih prigovarja k odkritoserČnim spove¬ dim. V malo časa se mu pospeši, da s pomočjo nekega drugega posebno gorečega duhovnika svoje farane jako zboljša. K temu je imel od Boga poseben dar previdnosti in razumnosti. Med drugimi prigodbami, naj povem le to: Živel je blizo Satiljona na svojem gradu imeniten gospod. S svojimi tovarši vred je bil ves zdivjan. Na Boga je pozabil in imel najgrozovitniše umore na svoji duši. Se le bolj na stare dni se mu vendar vest pre¬ budi. Videti ga je bilo nekaj časa sem, ko je v svoj plašč zavit ves zamišljen po samotnih potih hodil. Slučajno sliši nekega dne od Vincencija govoriti, in hvaliti njegovo ljubezen do grešnikov. „Kako, si misli, ako bi ta mož še za-me imel besede tolažbe in odpuščenja, ako bi še hudobne duhove moje vesti mogel zarotiti? 14 Sklene toraj, Vincencija poiskati, posluša njegove pridige, in ga samega obišče. Vincencij ga ljubeznjivo sprejame, in kmalu tudi njegovo serce tako omeči, da opravi vdliko spoved, in seodslčj, kakor jagnje, da Vincenciju voditi. Spravo stori z vsemi svo¬ jimi sovražniki, razdeli med uboge vse svoje premoženje, ter umerjekot spreobernjenec in pobožen kristijan v nekem samostanu v Lijonu. 7. Do leta 1622 je Vincencij živel in delal v tej fari. Le Bogu samemu je znano, koliko duš je otel, koliko žalostnih uto- lažil, koliko siromakom bil rešiven angelj. Sedaj pa naj bi po Božji volji še več doveršil. Zoper svojo voljo se mora zopet ver¬ nih v grof Gondijevo hišo. Odslej z Božjo pomočjo zapored vpelje veliko pobožnih naprav, ki so še sedaj Francoski na blagor. Po svojem prihodu v Pariz je zopet misijone imel po deželi. Na po¬ potovanji v Mar s el ima priliko, se prepričati, kako žalostno se godi hudodelnikom na galejah. Rad bi jim bil na pomoč. Zato z veseljem prevzame službo, namreč terpinom na galeji miloščino deliti. V Marselu na barkah se o njihovem stanji do dobrega prepriča. Serce mu kervavi, ko vidi, kako ti hudodelniki, bolj po¬ dobni divjim zverinam kakor ljudem, preklinjajo Boga in svoje življenje, ter nič nočejo vedeti od pokore. Tu ugleda človeka, na videz iz dobrega stanu, ki kljub najhujših palic vendar ne mara poprijeti se dela. Vincencij prosi beriča, naj s tepenjem neha. Vpraša ga, kako da je ta človek le-sem prišel. Berič mu povč, da se je s svojim mojstrom vred udeležil neke velike golju¬ fije; da ima pa doma ženo in otroke, in hoče obupati. Vincen¬ cija to jako pretrese. Premišljevaje kako bi ga otel, ne vidi druge pomoči, nego da beriča tako dolgo prosi, dokler ga ne izpusti k ženi in otrokom. Vincencij nasproti pa se d čl na mestu njega v 106 19. julij: Sv. Vincencij Pavlan. železje zakovati, in na mestu njega doprinašati na galeji terda dela. Med tem v Parizu vse povsod po njem vprašujejo; zlasti grofinja Gondijeva pošlje na vse strani ga iskat. Kar ga najde njen brat v železji na veslarski klopi pri delu. Poveljnik se zavzame nad tem junaškim činom in mu pri tej priči odvzame železje. Prišed zopet v Pariz si da Vincencij odpreti ječe, v kte- rili so bili priperti oni hudodelniki, ki so je potem na galeje odpeljevali. Ondi gre v njihove zagatne priperice in je tolaži, zlasti ga je skerb, da se ustanovi bolnica, kjer bi se jim dušne in telesne reve zlajševale. Po dozidani bolnici pelje tje celo ver- sto v železje zakovanih liudodelnikov za seboj, ki gredd za njim, kakor jagnjeta za dobrim pastirjem. Tako je je v kratkem omečil. 8. Sv. Vincencij je vže dolgo poprej, zlasti po misijonih, spoznal iz skušnje, da je nevednost v kerščanskem poduku in pomanjkanje žive vere največ krivo hudobij in nerodnosti, po kterih se Človeštvo osramotuje in pogrezuje v neštevilne nesreče. Blaga grofinja Gondijeva je vže poprej sprevidela sad misijonov, in na Vincencijevo prizadetje napravila ustanovo za misijone po svojih posestvih na vsacih pet let. Ker pa nobena duhovska družba te dolžnosti ni hotela prevzeti, zroČila je grofinja to stvar Vincenciju samemu. Denar za živež misijonarjem je bil vložen, pisma sklenjena, in tudi postavljena hiša za stanovanje, ki seje imenovala: „Družba dobrih otrok.“ A duhovni niso hoteli v to družbo pristopiti. Udje te družbe namreč bi se bili morali zave¬ zati, da bodo ves čas svojega življenja ubogemu ljudstvu po de¬ želi misijone imeli, ter jetnikom in hudodelnikom po galejah brez vsega plačila delili dušno pomoč. Vendar Vincencij ne obupa. Imel je le enega pomočnika. Z njim je hodil od kraja do kraja podučevaje nevedno ljudstvo. V nadlego ni bil nikjer in nobe¬ nemu. Kmalu mu pošlje Bog obilo novih družnikov. Z njimi se preseli v lepi Lacareški samostan v Pariz, koder so se jeli imenovati: „Lacaristi.“ Vincencij jim je bil prednik, a prav za prav služabnik vseh. Največa revščina je vladala med druž- niki, a najrevniši med njimi je bil Vincencij. Njegovo stanova¬ nje je bila. majhina, še po zimi nekurjena celica. V njej je stala lesena mizica, dva stola in revna postelja. Njegova obleka je bila snažna, pa čisto priprosta in večkrat zašita. Najljubše jedi so mu bili ostanki druzih. Večkrat se je podal na pot brez vse popotnice, in je gredč koščeke kruha beračil. Kolikor več pa je pri sebi in pri bratih privaroval, toliko več je delil med uboge: „Hišno premoženje, je imel navado reči, je premoženje ubogih; mi smo le njihovi oskerbniki, ne pa gospodje.' 4 Ako je hotel kak mašnik v to družbo sprejet biti, zavezal se je, kakor ubog romar, na svetu živeti in ubog ostati po Kristusovem izgledu. Zato je tudi Božji blagoslov vidno prebival nad družbo teh ubo¬ gih misijonarjev. Kamor so le prišli, so vse vneli za vero in 19. julij: Sv. Vincencij Pavlan. 107 Boga. Najterša serca so bila omečena, krivoverci so se odpove¬ dovali ^svojim zmotam in na tisoče jib je opravljalo vesoljne spo¬ vedi. Še za časa Vincencijevega je bilo po vsi Francoski nad 700 misijonov, in Vincencij je še 80 let star vedno delal na bla¬ gor duš. 9. Kedar vera zgine iz serca, zgine tudi Božji blagoslov, in leno¬ ba in razuzdanost se z uboštvom vodite za roke. Tudi to nadlogo je skušal Vincencij odpraviti. Po misijonih si je prizadeval v serca vsajati sv. vero in kerščansko ljubezen, uboštvu pa in splošnim potrebam je skušal z deli usmiljenja priti v okom. Previdel je, da se to le z združenimi močmi' da doseči. Velika od Boga mu poslana pomočnica je bila vdova le Gras, rojena Alojzija Mari- lak, sloveča zarad svoje pobožnosti in ljubezni do bližnjega. Po njenem sodelovanji se mu pospeši, da ustanovi žensko društvo, ki bi skrivne sramožljive ubožce in druge siromake z miloščino podpiralo in njihova serca Bogu pridobivalo. Nedopovedljive so dobrote, storjene po tem društvu še dan danes po Nemškem in Francoskem. Najsijajniše delo pa, ki ga je storil Vincencij s pomočjo te vdove, je po vsem svetu slavnoznani red usmi¬ ljenih sester v postrežbo bolnikom. S pervega je obstal ta red iz nekterih pobožnih devic, ki so pod vodstvom Vincencije- vim in gospč le Gras bolnikom po Pariškem mestu stregle. Sv. Vincencij sam pravi od njih: „Njih samostan so bile hiše bolni¬ kov, borna stanica je bila njih cela, njih kapela farna cerkev, njih križev pot so bile mestne ceste in ulice, njihovo pripertje je bila pokorščina, njihovo omrežje strah Božji in modrost nji¬ hovo skrivališče. 14 Same so iskale okoli bolnikov, jim nosile po¬ trebni živež in perilo, za nje prosile pri bogatih in premožnih, in jim stregle z vso ljubeznjivostjo noč in dan. Sčasoma je po¬ stala iz malo služabnic ubogih, kakor so se imenovale, velika samostanska družba usmiljenih sester, ki je sedaj razširjena po vsem svetu na blagor in tolažbo bolnim terpinom. Še celo gro¬ zovita Francoska prekucija v prejšnjem stoletji, ki jepomandrala vse drugo sveto in zveličavno, je vendar usmiljenim sestram pri¬ zanesla. Tudi neverniki občudujejo te angele v človeški podobi. Red usmiljenih sester je najlepše delo sv. Vincencija, najljubez- njivša cvetlica na vertu sv. katoliške cerkve. 10. Omeniti moram še drugo delo kerščanske ljubezni sv. Vincencija in to je: o s k e r b o v a 1 ni ca najde n cev, ali iz¬ postavljenih otrok. Začetek te naprave je ta le: Neko noč je bil Vincencij k nekemu bolniku poklican. Brat iz samostana ga je spremljal s svetilnico. Na potu gredč zaslišita na vogalu ulic nek krik. Bliži prišed sliši Vincencij mater, ki prosi drugo žensko, naj jej vendar pusti' njenega otroka, in nikar ne rabi njegove ne¬ dolžne kervi' za brezbožne vraže. Ko Vincencija ugleda, hoče ženska ubežati; on pa jo hitro prime, in vpraša, kaj da imate. 108 19. julij: Sv. Vincencij Pavlan. Obupna mati spoznd Vincencija po obleki, da je duhoven. Ob¬ stoji mu, da jo je potreba prisilila, izpostaviti otroka na cesto*, da je pa slišala, da ženska, s ktero je govorila, Landri po imenu take izpostavljene otročiče pobira, in jih za rabo brezbožnih vraž prodaja. Hotela sem, pravi, danes od nje svojega otroka nazaj imeti; a zastonj, ker ravno ga je vže zanesla. Letela sem za-nj<5 in jo prosila, a nič ni pomagalo. Vincencij si da od žalostne ma¬ tere pokazati pot k tej ženski. Po ostrem izpraševanji zvč resnico od dosedaj povedanega. Otroka dobi od nje nazaj in ker vidi pri njej več tacih zapuščencev v največi sili, stori obljubo, takim najdenčkom pomagati. Vže drugo jutro naznani to prigodbo pri mestni sodniji. Hudodelnica in njene tovaršice so prejele zaslu¬ ženo kazen; Vincencij pa je premišljeval, kako bi se take sirote dale oteti in kerščansko izrediti. Vsled tega skliče družbo milo- serčnih gospa v zbor. Popisuje jim nesrečo in nemilo osodo teh zapuščenih sirot tako živo, da so gospč pri tej priči vse svoje le- potičje in denar, ki so ga pri sebi imele, podale njemu, in s tem postavile podlogo k ustanovi najdenišnice. Skerb za te reve prevzamejo usmiljene sestre. Ali sedaj nastane vojska. Nadloge so silo velike. Ubožni starši kakor zapeljana dekleta izpostav¬ ljajo otročiče na ceste v tolikem številu, da jih Vincencij ni več kos živiti. Zopet se v tej sili zateče k miloserčnosti mestnih gospel. Giinljivim njegovim besedam se ne more nobeno serce upreti. Ko odpre vrata, ki so deržala v bližnjo kapelo, in jim pokaže zbrano množico malih sirotičev, ki so jim čuvarice ravno sklepale ne¬ dolžne ročice k molitvi, ni ga več očesa brez solz. Glasen jok zažend zbrane gospd, in vsaka da, kar največ premore. Tako se za terdno ustanovi velika najdenišnica, in ubogi otročiči so oteti. V spomin na to blago delo se Vincencij večidel obrazuje, ko ravno nedolžno dete s priserčno ljubeznijo na persi pritiska. 11. Ustavi misijonarjev, usmiljenih sester in najdenišnic so sicer največa, vender pa ne edina dela kerščanske ljubezni sv. Vincencija. Bil je tudi duhovni viši glavar več samostanov in redovnikov „Marijnega obiskovanja 14 , ustanovljenih po njegovem prijatelji, sv. Frančišku Šaleškem. On je je obnovil in s tem v življenji ohranil. Preselil je družbo sv. Karola Boromejskega za berače in ubožce na Francosko. Ustanovil je samostan sv. Mag¬ dalene za zapeljana dekleta; zbirališča, kjer so se duhovni pri¬ pravljali za svoj visoki poklic; včliko seminišče (duhovščinico) in bolnico v Parizu; družbo devic sv. križa za poduk in zveli¬ čanje ženske mladosti; hčere previdnosti za zapuščena dekleta; društvo za pomnoženje sv. vere; društvo devic za ženski poduk; bolnico za onemogle rokodelce; ustav za blazne, in enako na¬ pravo za razuzdane mladenče, in potem še eno bolnico za vse reveže in bolnike sploh v Parizu. 19. julij: Sv. Vincencij Pavlan. 109 Lehko se nam je čuditi nad toliko in tako velikimi deli enega samega svetega moža, in to toliko bolj, ker Vincencij sam ni imel nič svojega premoženja. Stavil je vse svoje zaupanje v Boga in v dobre ljudi. Tako je doveršil na videz najtežavniše stvari po godu. Videti je bilo, kakor bi ga bil Bog tistim žalost¬ nim in hudim časom nalašč poslal tolažnika in pomočnika. Raz¬ sajala je vojska, divjali ste lakota in kuga. Med tisoči in tisoči, ki so v Parizu, po deželi in Francoskih pokrajinah, in celo v ptujih deželah klicali na pomoč, jim je bil sv. Vincencij sveto¬ valec, tolažnik in pomočnik. Najlepše se je pokazala njegova lju¬ bezen v Lotringiji, kjer so kuga, lakota in vojska neusmiljeno gospodovale. Povsod je nabiral miloščine za nesrečne, in jo po¬ šiljal v tiste kraje. Nek brat iz reda Lacaristov je storil tje 53 potov, in znosil okoli 14 milijonov goldinarjev pomoči. Po ču¬ dežih ga je varovala Božja roka, da ga nobenkrat roparji in vojščaki z denarji na nobenem potu niso zasačili, akoravno so se take derhali v celih trumah sem ter tje klatile. 12. Do sedaj, ljubi bralec, si slišal nekoliko o delavnosti tega svetega moža. Nemogoče pa je, vse popisati, kar je storil za Božjo čast in zveličanje duš. Velika knjiga bi za vse to ne zadostila. Poslušaj še sedaj nekoliko o njegovih čednostih, da se spodbadaš nad njimi in je posnemaš. Pri vseh teh neznanskih doprinesenih svojih delih je bil Vincencij vedno ponižen. Vedno se je imel le za orodje v rokah Gospodovih, in če se je kaj dobrega po njem storilo, ču¬ dil se je on sam nad tem najbolj. Kralji in veliki gospodje so ga visoko častili, ljubili ga njegovi redovni tovariši, skoraj mo¬ lili ga ubogi. Vendar ni nikdar v pozabil, da je sin kmečkih sta- rišev, in da je kedaj bil ovčar. Ce ga je kdo hvalil, bilo mu je to zoperno. Navadno je odvračeval vso hvalo od sebe z bese¬ dami : „ Jaz sem le sin ubogega kmeta, in sem kedaj ovce pasel.“ Njegov pregovor je bil: „Ne meni, o Gospod, ne meni, ampak tebi samemu grč čast!“ Razun ponižnosti zaljšala ga je velika krotko st. Bil je sicer od natore bolj nagel. Vendar je sam sebe sčasom tako ukrotil in premagal, da ga noben zaderžek, nobeno razžaljenje več ni bolelo. Njegovo obličje je bilo zmiraj mirno in veselo; zmiraj je bil prijazen in postrežljiv. Ako je moral koga posva¬ riti, njegova beseda ni bila nikdar terda in zbadljiva. Kedar je hotel kak sklep izveršiti, ni nikoli opustil, da ne bi bil Boga poprej sveta in pomoči prosil. Po cele ure je kleče pred sv. Reš- njim telesom molil za razsvetljenje in moč. Se le potem se je lotil dela, in je z Božjo pomočjo srečno dokončal pri največih zaderžkih. Bilje prijatelj molitve. Brevir je molil na kolenih in kleče bral sv. pismo. Veliko je premišljeval in sepokoril. Ni mu 110 19. julij: Sv. Vincencij Pavlan. bilo dovolj, da je ubožcem, bolnikom in jetnikom telesno poma¬ gal; tudi molil je velikrat in goreče za njihovo dušno zveličanje. Kolikorkrat je šel od doma, pokleknil je v kapelici pred taber¬ nakelj, ponižno prose Jezusa za njegov blagoslov. Domu prišed je bila njegova perva pot zopet v kapelo zahvalit se Zveličarju za dodeljene milosti. Kolikorkrat je na svojih potih prišel do kake farne cerkve, stopil je va-njo in pomolil pred sv. Rešnjim telesom. Kjer je prenočil ali opoldne se odpočil, povsod ga je pot najprej peljala v cerkev, da se je tu nebeškemu kralju po¬ klonil. Neomahljivo je bilo njegovo zaupanje na Božjo previd¬ nost. Nekega dne pride hišni oskerbnik ves žalosten v njegovo celico, rekši: „Gfospod, jaz nimam več ne beliča!“ Odgovori mu: „0 kako veselo sporočilo! Čast za to Bogu; sedaj lehko poka¬ žemo, ali zaupamo v previdnost. 41 A oskerbnik se ne da utola- žiti. Zatega del mu reče Vincencij: „No, gospod, kaj pa storite, kedar se vam kaj takega primeri, ali se zatečete k Bogu ?“ „Sem ter tje,“ mu odgovori oskerbnik. „Glejte toraj, mu živo pravi Vincencij, to ravno dela uboštvo. Ono nas priganja, da se spo¬ minjamo Boga in k njemu povzdigujemo svoje serce. V tem uboštvu je skrita milost, ki je mi ne poznamo. 44 „Pavf, zaverne ga oskerbnik, drugim ubogim storujete dobro, lastne pa stavite nazaj. 44 Mu reče: „Bog vam odpusti te besede; vidim, da so vam brez premislika ušle! Ali veste, da ne bomo nikdar bogatejši, nego ako smo Kristusu enaki? 44 — Res Vincencijevo zaupanje ni bilo osramoteno. Za poslednjih petdeset tolarjev, ki je je raz¬ dal nekim ubogim begunom, da ni bilo krajcarja več pri hiši, je vže drugi dan prejel od nepoznane roke tisoč frankov. Zato je imel večkrat navado reči: „Nepozajemljivi so zakladi Božje previdnosti; le naše malo zaupanje jej je v nečast. 44 Od ljube zni d o Bo ga in do bližnjega spričujejo njegova dela. Sme se reči, da se je v ljubezni njegovo serce povžilo. Nič drugega ni iskal, nego križanemu Zveličarju ves enak postati. . Nikoli ni hotel nič drugega, kakor Kristus, nam¬ reč: da bi vsi in vse povsod Boga spoznali, častili, ljubili, po¬ veličevali, in bi se spolnovala njegova najsvetejša volja kakor v nebesih, tako na zemlji. — Ta sveta ljubezen do Boga mu je pa tudi dajala največo poterpežljivost v njegovem mnogo¬ terem,. velikem terpljenji. Vže v grof Gfondijevi hiši so ga jele lioge in stegna hudo boleti, in te bolečine je prestal vse svoje žive dm. Pri ustanovi misijonske hiše se ga je prehajalna mer- zlica lotila, in ga tresla celih osem let; a zato ni nič prenehal od svojega dela. Devet in šestdeset let star je po neki bolezni večkrat prišel ob zavednost; a ravno v nezavednosti je govoril najbolj ginljivo o ljubezni do Jezusa. V neki bolezni na očeh mu svetuje zdravnik, da naj zakolje goloba, in se po očeh maže 19. julij: Sv. Vincencij Pavlan. 111 z njegovo kervjo. Pa Vincencij živalce ne pusti moriti, rekši: ,,Golobček je podoba Kristusove nedolžnosti; pustite ga živeti.“ V 82. letu njegove starosti mu poči na desni nogi neka bula. Tudi v kolenih prihajajo bolečine v od dne do dne veče, tako da odšle nič več ne more iz hiše. Cez dve leti mu noge popolnoma odpovedd, tako, da še maševati ni mogel. Prosil je svoje duhovne tovarše, da so ga po berglah v kapelico k sv. maši vodili. Akoravno pa je po vsem životu terpel najhujše bo¬ lečine, vendar je bil zmiraj vesel in prijazen. Ge ga je kdo v njegovem terpljenji miloval, rekel mu je: „Moje terpljenje se ne dd meriti s terpljenjem Kristusovim. 14 Na to pa je govorico za¬ li er nil na druge stvari. 13. Polagoma se mu je jela smert približevati; a ni mu bila nepričakovana. Opasano je bilo njegovo ledije in njegova sve- tilnica napolnjena z oljem dobrih del, pričakovaje nebeškega že¬ nina. „Osemnajst let, je rekel nekemu duhovnu svojega reda, se nisem nikdar ulegel, da ne bi bil tako pripravljen, kakor bi mi bilo tisto noč umreti. 41 Večkrat je rekel svojim: „Enega teh dni bo revno truplo tega ubogega grešnika zakopano v zemljo, in vi je bote z nogami teptali. 44 Nekoliko dni pred smertjo ga na¬ pade velik dremavec. Ta se mu dozdeva pqslanec smerti, Smejč toraj reče: „Brat je prišel sestre počakat. 44 Se pred smertjo tisti dan se je dal nesti v hišino kapelo, da je bil pri sv. maši, in da je po svoji navadi prejel sv. obhajilo. Ko ga zanesd nazaj v celico, prejme zakrament sv. poslednjega olja. Eden najpobožniših Laeareških mašnikov pride k njemu s prošnjo, da naj njemu in njegovim bratom podeli poslednji bla¬ goslov, ter moli k Bogu, da bi duh, ki jim ga je on vdihnil, odsehmal počival nad njimi. Vincencij mu dč: „Ta, ki je začel dobro delo, ga bo tudi dokončal. 44 Potem narekuje blagoslovilni poslov, ter med njim zaspi, sed4 oblečen na stolu, mirno v Go¬ spodu 27. septembra v 1. 1660, skoraj 85 let star. Njegovo truplo je bilo po smerti popolnoma nespremenjeno, njegovo obličje, bolj podobno spijočemu, kakor merliču, je bilo polno veselosti in milobe. Malo za kterim se je pretočilo toliko solz, kakor za njim. Žalovala je vsa cerkev na Francoskem, najbolj pa so jo¬ kali ubožci, bolniki in jetniki, kterim je neizrekljivo veliko do¬ brega storil. Kteri so ga poznali, šteli so se srečne, ako so mogli kak spominek od njega dobiti. Posebno veselje je bilo Poljski kraljici, da je prejela paternošter in bridko martro, s kterimaje on svoje življenje posvečeval. V 1. 1712 se je na papeževo povelje njegovo truplo izko- B alo. Bilo je popolnoma nepoškodovano. V 1. 1729 ga je papež enedikt XIII. po skerbni preiskavi čudežev, ki so se po njem godili, vsemu svetu za Svetnika razglasil. Sedaj je shranjeno 112 19. julij: Sv. Vincencij Pavlan. njegovo truplo v Lacareški cerkvi v Parizu; njegovo serce pa v stolni cerkvi v Lionu. Vincencijeva dela nasproti delom sedanjih časov. ilae kratki obrisi velikanskih del in vzvišenih čednosti sv. Vincen¬ cija Pavlana so tu zaznamovani. Vže iz teh se vendar lehko vidi, kako resnične da so besede sv. pisma: „V večnem spominu bode pravični/' Zakaj koliko dobrega se godi še sedaj po misijonih! Koliko zastaranih grešnikov se po njih čez leta in leta prebudi iz dušnega spanja, da opra¬ vijo dobro spoved in se spreobernejo! Koliko zamolčanih grehov se spovč in Božjih ropov poravnd! Koliko sovraštva pomiri, krivičnega blaga nazaj d&! Koliko mladenčev in deklet od napačnih potov zaverne, koliko pohujšanja popravi in zapeljivosti odverne! Koliko se pijančevanja, iger, kletev, po¬ bojev, ponočevanja in vasovanja odpravi, in se tako nečistosti, tej naj- huši kugi mladosti, močen jez postavi! Koliko mlačnežev se predrami k gorečnosti, k molitvi, k Božji službi, k prejemi sv. zakramentov! Koliko vpelje sramožljivosti, pokorščine in lepega vedenja! itd. Koliko dobrega se zopet godi po usmiljenih sestrah, bodi si po bolnicah ali pri posamez¬ nih bolnikih, po vseh delih in okrajinah sveta! Koliko izpostavljenih, zapuščenih otročičev prejema izrejo in poduk na blagor deržavam in za nebesa! Vse to je le Bogu samemu znano, Njemu, ki šteje pesek ob morji in po imenu kliče zvezde na nebu, in ki še kozarca hladne vode, podanega iz ljubezni, ne bo pustil brez plačila. Vse te neizrekljive za¬ sluge za človeštvo in za njegovo pravo omiko gredo sv. Vincenciju. On tako rekoč v njih naprej živi in v njih naprej deluje skozi teke stoletij. Ktero zbirališče, kakor edino le kerščansko katoliška cerkev se ima s tacimi junaki in tacimi deli ponašati? In ako je drugod zastonj iščeš, ti je vže to nedvomljivo znamenje resnice. Ona deluje na tihem, in ne trobi pred seboj svojih dobrih del s šundrom, vikom in krikom. Sv. Duh s svojim razsvetljenjem in s svojimi darovi jej je vodnik in pod¬ pornik. Zato so čudovita njena dela, dela orjaške velikosti, dela Božja. Naj nam vekači sedanje dobe pokažejo le tisočeri del tiste „omike in bra¬ tovske ljubezni", ki se nam nad sv. Vincencijem in v tako lepi luči sveti, in od ktere toliko šundra m hrupa ženo po kerčmah in zbirališčih, po svojih glediščih, po časnikih in knjižurah, radi bomo potem tudi njihovo vrednost pripoznali, je kot prave brate objeli. Dokler nam pa tega ne spričajo v delih, so. nam njih lepe besede — prazna slama. Brezi del kerščanske ljubezni je imamo za sebičneže, za pastirje, kterim ni mar za ovce, ampak za volno. Spoznamo je za laž njive preroke, za krive Kristuse, za volkove v ovčji obleki, za pobeljene grobe, ki se od zunaj lepo svetijo, od znotraj pa so polni smradu in gnjilobe. Zato — varujmo se jih! , Na njih sadu (to je: na njihovih delih) pravi Kristus, je boste spoznali." Molitev. O Bog, ki si svetemu Vincenciju apostolsko moč dodelil, da je Tvoje sv. evangelije oznanoval ubogim s čudežnim vspekom; dodeli nam, Te prosimo, da se mi, ki častimo velikost njegovega zasluženja, izglede njegovih čednosti posnemamo! Po Jezusu Kristusu, Gospodu našem. Amen. 113 20. julij: Sv. Elija, prerok. 20. julij ali mali serpan. f Sv. Elija, prerok, patron Hervatov. menitniši izmed prerokov v Izraelskem kraljestvu je bil ija. Rodil se je v mestu Tesbi, ki je bilo v Gadovem rodu, namreč v Galaadu, v deželi unkraj Jordana. Po splošni misli sv. očetov je bil Elija sprednik preroške šole, in je živel v deviškem stanu. Bog mu je dal močnega duha in vneto gorečnost za njegovo čast. Živel je ob času kralja Ahaba, najhudobnišega v Izraelu, ki je verh druzih pregreh nejeversko Jezabelo si za ženo vzel, in je v velikem mestu Samariji maliku Balu (solncu) tempelj zidal in log zasadil. K temu pošlje Bog preroka Elija. Ta mu reče: „Kakor resnično živi Gospod Iz¬ raelov Bog, ki stojim pred Njegovim obličjem, ne bo ta leta rose in dežja, dokler jaz ne porečem. 11 Njemu pa veh Gospod: „Idi od tod na Jutrovo, in skrij se pri potoku Karitu, in ondi pij iz potoka. Ukazal sem krokarjem, da te bodo preživili.“ Elija gre, krokarji pa so mu nosili kruha in mesa zjutraj in zve¬ čer, in vodo je pil iz potoka. Po nekterih dneh pa, ker ni bilo dežja, se je potok usušil. Zato mu Gospod zopet reče: „Vstani in pojdi v Sarepto na Sidonski zemlji; zapovedal sem ondi ženi vdovi, da te preživi. Vstane in odide. Prišed do mestnih vrat, prikaže se mu vdova, derv pobiraje. Pokličejo rekoč: „Daj mi malo vode v posodi, da pijem.“ Ko odide po vode, za¬ kliče jej: „Prinesi mi, te prosim, tudi grižljej kruha v svoji roki.“ Zena mu dč: „Kruha, pri Bogu! nimam, razun peščico moke v loncu, in malo olja v verču. Ravno sem nabirala derv, da skuham jed sebi in svojemu sinu, predno umerjeva.“ Elija jej v Božjem imenu moko in olje tako pomnoži, da ne poide do tistega časa, ko Bog zopet pošlje dežja. Tudi umerlega sina jej je oživel. 2. V četertem letu, kar je bila suša, reče Bog Eliju: „Pojdi in pokaži se Ahabu, da dam dežja na zemljo.“ Elija gre, Ahab mu po oznanilu Abdijevem pride naproti in reče: „Si li ti tisti, ki nadlegva Izraela? 11 Reče mu: „Ne jaz, ampak ti si tisti in hiša tvojega očeta, ki ste zapustili povelja Gospodova, in ste hodili za maliki. Vendar pošlji sedaj k meni vse Izraelce na Karmeljsko goro, in tudi 450 balovih prerokov in 400 prerokov, ki so po logih, in jedd z mize Jezabeline.“ Ahab je skliče vse na goro. Tedaj stopi Elija pred vse ljudstvo in pravi: „Kako dolgo bote še omahovali na obe plati? Ako je Gospod Bog, deržite se njega; če pa bal, hodite za unim.“ Vse ljudstvo molči. Elija govori dalje: „Jaz sam sem ostal prerok Gospodov; prerokov balovih pa je štiri sto in petdeset mož. Dajte nam dva junca. Uni naj si izb er 6 enega, ga razkosajo in zložč na ger- mado; ognja pa naj ne podtaknejo. Jaz bom vzel druzega in Življenje svetnikov in svetnic božjih. UT. del. 8 114 20. julij: Sv. Elija, prerok. ga zložil na germado; ognja pa ne bom djal pod njo. Potlej kličite imena svojih bogov, in jaz bom klical ime svojega Go¬ spoda. Kteri bog se oglasi z ognjem, on bodi Bog.“ Vse ljud¬ stvo odgovori: ,,To je najbolji svčt.“ 3. Balovi preroki pervi zakoljejo junca in pripravijo. Potem skačejo in plešejo okoli oltarja in ga preskakujejo, kli¬ caje od jutra do poldne: „Bal usliši nas!“ A ni ga ne glasii, ne odgovora. Opoldne se jim Elija jame posmehovati, rekoč: „Vpijte z večim glasom; saj je on Bog! Morebiti se pogovarja, ali je v gostilnici, ali na potu, ali morda spi, da se zbudi.“ Vpili so tedaj še glasnejše, in se po svoji šegi z nožmi in su¬ licami bodli, da je je kri polivala. Tako so se spakovali do popoldne, dokler ni prišel čas, ko se večerna daritev opravlja; pa vse je bilo zastonj. — Sedaj pokliče Elija vse ljudstvo k sebi postavi oltar, naredi okoli in okoli njega prostorno grapo, raz¬ seka junca in ga zloži na derva. Po tem ukaže trikrat po štiri čebre vode prinesti, in ž njo politi dar in derva. Voda se oceja od oltarja, in tudi grapa je polna vode. Ob času večerne da¬ ritve pristopi tedaj Elija in moli. Na njegovo molitev šine ogenj z neba in povžije žgavni dar in derva in kamenje, in tudi perst in vodo, ki je bila v prekopi, poliže. Ljudstvo, to videvši, se verže na obraz in moli: „Gospod, On je Bog! Gospod, On je Bog!“ Elija pa jim reče: „Primite balove preroke, in kar eden naj ne uide izmed njih. In ko so je bili prijeli, peljal jih je Elija k potoku Kisonu, in je je ondi pomoril, ker so bili za¬ peljivci ljudstva, odvračevaje ga od spoznanja pravega Boga. — Potem gre Elija verh Karmeljske gore, se k zemlji skloni in moli. Hlapcu pa reče: „Pojdi, in poglej proti morju!“ Sedem¬ krat gre gledat, in poslednjibart vidi da vstaja meglica, kakor Človeška stopinja, iz morja. Elija mu reče: „Pojdi in reci Ahabu: Naprezi svoj voz, ter idi doli, da te dež ne vjame.“ Med tem, ko se Ahab še ogleduje, nebo se zatemni z oblaki, veter potegne in dež priveršl. Ahab in Elija odideta vJezrahel. 4. Oznanil pa je Jezabeli vse, kar je bil Elija storil, in kako je pomoril vse preroke z mečem. Zatega del*mu Jezabela streže po življenji; on pa jej ubeži. Ko pride v Bersabo Judovo, spusti svojega dečka ali hlapca, ter gre še en dan hoda dalje v puščavo. Ondi sede pod neki brinj, in si želi umreti. Potem se uleže v brinjevo senco in zaspi. Tu se mu prikaže angelj Go¬ spodov in mu prinese jesti in piti. S to jedjo pokrepčan gre Elija .do hriba Horeba. Ondi se mu Bog prikaže in ga tolaži zavoljo nesrečnega Izraela. Ukaže mu, da naj se verne in ma¬ zili Hazaela za kralja čez Sirijo, in Jehuta čez Izrael, Elizeja pa na mestu sebe za preroka. Poznejše pa stopi še enkrat v važnem po¬ slu pred Ahaba. Ahab je imel namreč v Jezrahelu poletno prebiva¬ lišče. Poleg njegovega poslopja je bil vinograd Nabotov. Tega vi- 20. julij: Sv. Elija, prerok. 115 nograda bi se bil toraj Ahab rad polastil, rekši Nabotu, da bi si rad ondi zelnik naredil, ter mu dd, za-nj ali boljši vinograd, ali pa mu ceno izplača v srebru, kolikor je vreden. Toda dedščino svojih očetov prodajati, bilo je prepovedano v Mojzesovi postavi. Zato mu Nabot vinograda ni mogel prepustiti. Ves serdit se verne Ahab domu; z zobmiškripaje se verže na posteljo, oberne obraz v steno in nič noče jesti. Jezabela, njegova žena, zve- devši, kaj da mu je, mu reče: „Vstani, jej in daj si mir; jaz ti bom dala Nabotov vinograd. 11 Na to najme dve krivi priči, ki ste pričali, da je Nabot Boga in kralja preklinjal. Tako ukaže Nabota v smert obsoditi, in kamnjati. Po njegovi smerti pa se Ahab polasti njegovega vinograda. 5. Tedaj mu pride prerok Elija naproti, in mu reče: „To pravi Gospod: Na tem mestu, kjer so lizali psi Nabotovo kri, bodo lizali tvojo kri. — Psi bodo snedli Jezabelo na jezraheljskem polji. 41 — Gez tri leta potem je bil Ahab na vojski smertno ranjen med pljuča in želodec. Na vozu ga peljejo domu, in kri iz ran poliva njega in voz. Zvečer potem umerje. Ko so voz v ribniku zmivali, lizali so psi njegovo kri, kakor je bil Gospod napovedal. — Eden poznejših kraljev, Jehu, se napravi vJezrahel. Jezabela, zvedevši od njegovega prihoda, se nališpa in gleda skozi okno, ko kralj ravno skozi mestna vrata prihaja. Kralj jo ugleda, ter zapovč svojim služabnikom: „Verzite jo doli! 44 Jo veržejo, in ves zid se je ž njeno kervijo oškropil. Konjske podkove pa so jo do konca sterle. Po jedi ukaže kralj, po njej pogledati, da bi jo pokopali; a razun Čepine, rok in nog ni bilo nič najti. Vse so bili psi pojedli. — Tako se je spolnilo prerokovanje Elijevo. Elija je bil naposled v viharji z zemlje vzet. Na ognjenem vozu z ognjenimi konji se je proti nebesom peljal, in ima pred drugim prihodom Kristusovim, pred sodnjim dnevom, še enkrat na svet priti. To nam bolj obširno popisujejo svetega pisma tretje in če- terte bukve kraljev. Preroški posel stare zaveze in preroška služba Kri¬ stusova. 1. ©a se je vera v edino pravega Boga pri Adamovem zarodu ohranila, pošiljal je Bog s pervega očake, kakor: Noeta, Abrahama, Izaka in Jakopa. Jakop je na smertni postelji svojemu sinu Judi pre¬ rokoval, da kraljeva palica ne bo odvzeta od njega, in vojvoda ne od njegovega ledija, dokler ne pride tisti, ki ima biti poslan, in kterega ča¬ kajo narodi. S tem je Jakop v svojem razsvetljenji izrekel, da bodo nad njegovimi potomci kedaj vladali kralji iz Judovega rodu, in ko bo od¬ vzeta, temu rodu kraljeva oblast, takrat bo rojen Zveličar. Znano pa nam je, kako je več teh kraljev, pozabivši na svoje visoko poslanstvo, 8 * 116 20. julij: Sv. Elija, prerok. odvračevalo ljudstvo, da ni častilo pravega Boga, ampak se vdalo mali¬ kovanji. Zato je Bog med tem, ko so Jude in Izraelce vladali kralji, svoje razodenje pošiljal po prerokih. Preroki so bili pobožni, za Božjo postavo navdušeni in od sv. Duha razsvetljeni možje, kteri so v Božjem imenu Njegovo razodenje oznanovali, kralje in ljudstvo na pravo pot vodili in sklepe Božje oklicevali. V poterjenje, da so pravi poslanci Božji, so čudeže delali, in prihodnje reči napovedovali. A čudežev niso delali in prihodnje reči ne napovedovali sami iz svoje moči, temuč so de¬ lali le s pomočjo in razsvetljenjem Božjim. 2. Prerok, ki je med ljudstvom vstal in iz lastne moči čudeže de¬ lal ter prihodnje reči sam iz sebe prerokoval, je bil Jezus Kristus. O tem je ljudska množica v puščavi klicala: „0 n j e v resnici pre¬ rok, ki ima priti na ta svet;" (Jan. 6, 14.) kajti le na-nj so merila tudi preroštva stare zaveze. „Preroka jim bom obudil", je bilo rečeno v stari zavezi. Prerokajebilo človeštvu pa tudi potreba. Zakaj človek, ki je po grehu odpadel od Boga, je s temo pokril svoj um. Enak je bil po¬ potniku, ki v neznanem kraji v temni noči zajde od pravega pota, ki se trudi zastonj, priti do svojega namenjenega cilja, marveč še zmiraj dle in dle bega od njega. Zato je Zveličar delo svojega odrešenja ravno s tem pričel, da je naš otemnjeni um s svojimi nauki razsvetlil, in nam pravi in gotovi pot proti nebesom pokazal. Njegov nauk je bil naravnost z nebes, iz naročja Božjega, in nam je razodel skrivnosti, kterih preroki še slutili niso. Preroki stare zaveze so človeškega duha le s posameznimi žarki razsvetljevali. Kristus pa nam je kot prerok vse razodel, karkoli nam je treba vedeti, da svoj namen na tem in unem svetu srečno dose¬ žemo. Zato je v Nazareški shodnici lehko na-se obernil besede Izaijeve: „Duh Gospodov je nad menoj; zato me je on mazilil, in me je poslal evangelije oznanovat ubogim, ozdravljat te, kteri so potertega serca; oznanovat jetnikom rešenje, in slepim pogled, zatirane v prostost spustit, oznanit prijetno leto Gospodovo, in dan vračila." (Luk. 4, 18.19.) Vsa njegova pota so bila pota dobrodelnosti in usmiljenja. Na vse kraje je zanašal mir in bla¬ gor, in kamor je prišel, povsod je prikalila sreča in zveličanje. Ktera- koli nadloga je stiskala človeka, On jo je odvernil. Kolikorkoli so mu pripeljali bolnih in nadlegovanih od hudobnega duha, bil jim je zdravnik in rešenik. Njegov prihod je bil povsod, kakor prihod solnca, ki po dolgem zimskem mrazu zemlji prinese novo življenje, novo radost; ali prihod dobrotljivosti in prijaznosti Božje, ki blagoslavlja leta tek, in z rodovitnostjo napolnuje polje." (Ps. 64, 12.) Molitev. Ohrani in pomnoži v nas, o dobrotljivi Bog, na prošnjo sv. Elija vero v razodenje, ki si nam že ali storil sam, ali po svojih prerokih, ali po svojem edinorojenem Sinu, ali nam še dohaja po Tvoji sveti katoliški cerkvi. Amen, 21. julij: Sv. Viktor in tovarši, mučenci. 21. julij ali mali serpan. 117 MMk Sv. Viktor in tovarši, mučenci. (i. 290.) Vj^Sesar Maksimijan je bil izmed tistih, ki so najgrozovitniše JH^zatirali kristijane. Opral si je vže svoje roke v ker vi te- bajskega kerdela in brez števila drugih kristijanov. Kar pride, tako rekoč, še s kervavimi rokami na južno Francosko v mesto Marsčl, ležeče ob morji in sloveče daleč po svetu za- rad tergovstva. Tudi je bila ondi ustanovljena mala kerščanska občina. Prihod cesarjev napolni verne strahii in groze. Iz strahu pred grozovitno smertjo jih jame veliko omahovati. Viktor to- raj, stotnik v cesarski vojni in zvest spoznovalec Kristusov, hodi po noči od hiše do hiše, da spodbada svoje kerščanske brate k serčnosti in stanovitnosti. Zahaja celo v ječe, da je to¬ laži in pripravlja na kervavi boj. V tem poslu kerščanske go¬ rečnosti ga cesarska oblastnika Asterij in Evtihij zasačita in pe¬ ljeta pred svoj sodnji stol. Ker sta bila zavoljo imenitnosti nje¬ govega rodu in stanu dosle njegova prijatla, skušata ga s pri¬ lizovanjem odverniti od kerščanske vere. Rotita ga, da naj vendar zarad križanega Človeka ne zapušča bogov, ter svoje časti in cesarjeve milosti ne zgublja po nemarnem. A poln sv. Duha jima Viktor odgovoii: „Vaši bogovi so nečisti duhovi, zaničevanja, ne časti vredni. Poprej sem bil vojščak Kristusov, kakor cesarjev, in nikdar ne bom zapustil službe Kristusove, ki je moja glava, da bi postal prijatel posvetnega vladarja. Tisti Kristus, ki je vam zaničevanje, bil je križan, pa le, da je svet odrešil. Po Božji moči je zopet vstal od smerti, in sedi' sedaj v nebesih na desnici vsemogočnega Očeta in v časti vekomaj. 14 Na ta odgovor zažend ajdje od vseh strani strašen vik in krik. Kar najhujše morejo, ga zasramujejo in kolnejo. On nasproti molče obžaluje njihovo slepoto. Ker si ga vendar oblastnika sama ne upata obsoditi, pošljeta ga k cesarju. 2. V železji pripeljan pred cesarja spoznava Viktor ravno tako serčno Kristusa in nevstrašeno zaničuje malike. Serdit, nad tem ga ukaže cesar na dolgi vervi po mestnih ulicah konju za rep privezanega vlačiti. Tako vsega kervavega in razmesarje¬ nega po vsem životu ga spremlja mestna derhal, ga zaničuje, lučaje na-nj blato in kamenje. Takega ga ženejo pred poprejšnja oblastnika. Zopet tiščita va-nj, da naj zataji' Kristusa, obetaje mu največe plačilo, ako siromašnega, križanega človeka zapusti' in mogočne bogove moli. Na to govori Viktor, da svoje žive dni ni nič hudega storil, da je zvesto spolnoval dolžnosti svo¬ jega stami, in cesarja nikdar ni razžalil. Ali največa nespamet bi bila, ako bi mu bil cesar več, kakor Bog, vžitek tega sveta več, kakor vžitek večnega veselja. Nadalje pripoveduje*, kako 118 21. julij: Viktor in tovarši, mučenci. neskončno velika da je bila ljubezen Kristusova do nas, koliko je za nas preterpel, kako sveto je bilo njegovo življenje, kako sveti njegovi nauki, kako gotove so pa tudi' njegove obljube in njegova žuganja, ter k sklepu pristavi: „Va.ši bogovi so pe¬ klenski duhovi, naš Bog pa je stvarnik in kralj nebes in zemlje. Blagor jim, ki se ga bojč in hodijo po njegovih potih! Zato le « recite svojim rabeljnom, da začnejo. Pokazali vam bomo, kako daleč sega naše upanje. 41 Kakor užugana po teh besedah mu re¬ četa sodnika: ,,Jenjaj modrijaniti, Viktor! Najin odgovor je veliko krajši: Ali daruj, ali umri!“ Ako je tako daleč vže pri¬ šlo, odgovori jima Viktor, bodi si! Z djanjem hočem skazati, kar sem govoril; vase bogove zaničujem, in molim Jezusa Kri¬ stusa , storita z menoj, kar hočeta. 44 3. Oblastnik Avsterij ga ukaže na križ privezati. Te bo¬ lečine so bile tako grozovitne, da je sv. mučenec prosil Boga, naj mu je polajša po svojem usmiljenji. S križem v roki se mu prikaže Zveličar, rekši: „Mir bodi s teboj, moj Viktor! Jaz sem Jezus, ki terpim v svojih svetnikih vse krivice in muke, ki je oni prenašajo za-me. Ravnaj po moški, bodi močan na duši in telesu. Stal ti bom med bojem na strani, in po zmagi dal ti plačilo. 44 Po teh besedah Zveličar zgine, in ž njim zginejo vse bolečine. Utrujenim rabeljnom upadejo roke. Sedaj veli oblast¬ nik v svoji jezi mučenca s križa sneti in ga vreči v temno ječo. Poleg svoje obljube mu pošlje Kristus svojo pomoč. O polnoči se odpr<5 duri na stežaj. Prikažejo se mu angeli, in Viktor sredi med njimi Bogu poje čast in hvalo. Čuvaji, to vi- devši, v osupnjeni popadajo na kolena in prosijo Viktorja za sv. kerst. Še tisto noč pošljejo po mašnika, ki je je v sv. veri pod¬ učil, je potem k morju peljal in z vodo sv. kersta oblil. 4. Komaj se dan zaznd, razvedelo se je vže, da so Vik¬ torjevi ponočni stražniki, Aleksander, Longin in Felicijan po¬ stali kristijani. Cesar Maksimijan ukaže, da naj se ali Kristusu odpovedd, ali pa na smert pripravijo. Viktorja pa dd še hujše strahovati. Viktor, boječ, da ne bi novospreobernjenci odpadli, daje jim serČnost in pravi: „Sedaj tovarši moji, v tem častnem boji vam je treba moči in stanovitnosti. Vero, ki ste jo oblju¬ bili svojemu kralju, morate sedaj s serčnostjo ohraniti, kakor se spodobi možakom. Sovražnik se bliža. Vi ste še mladenči v boji za Kristusa. Sovražnik bi vas rad prehitel, misleč, da vam še lehko iz rok izvije meče. Ali, prijatli moji, sv. kerst, ki vas je pred. malo časom prerodil v služabnike Kristusove, vam je dal tudi moč, da se hrabro bojujete. Zamenili ste svoje meče z mečem duha. Iz vojnega tabra ste sedaj prestopili v tabor sv. cerkve Kristusove. Naj vas toraj naš nebeški kralj Jezus kot svoje novince poskusi! Saj ste le iz ene vojaške službe presto¬ pili v drugo. Le orožje ste spremenili, in gotovo vas boj ne 21. julij: Viktor in tovarši, mučenci. 119 straši, ker treba je za-nj le za trenotek serčnosti. Prederite skozi — skozi nage meče, vam nastavljene nasproti. Saj pravi Kri¬ stus: „Stiske bote terpeli od sveta; a zaupajte, jaz sem svet premagal; glejte, jaz sem z vami do konca sveta. Zato, tovarši moji, zaničujte trinoško žuganje, spomnite se veselja, spomnite slave in radosti, vam pripravljene v večnosti!“ 5. V takih pogovorih je najdejo vojščaki vse štiri. Odpe¬ ljejo nje v sodnjo hišo. Na potu grede je derhal, kar največ more, preklinja roti in zasramuje. Ti trije novi spreobernjenci so bili zavoljo svoje stanovitnosti v spoznovanji svete vere pre¬ cej ob glavo djani. Viktorja pa so še dl e mučili in z volov¬ skimi žilami tepli. Ko se pa rabeljni tega terpinčenja naveli¬ čajo, zopet ga za tri dni odpeljejo v ječo. Ondi pričakuje s serčnim zaželenjem svojega konca. Cez tri dni ga pokliče cesar pred-se; on sam hoče njegov rabelj biti. Poleg njega je postav¬ ljen oltar najvišega ajdovskega malika; na stopnicah pa stoji pripravljen malikovalsk pop. Cesar se zadere nad Viktorjem: „Zažgi kadilo, utolaži najvišega izmed bogov, in bodi naš pri¬ jatelj!" S sveto nejevoljo se približa Viktor oltarju, bacne z nogo va-nj, in ga podere, da se v kosce razdrobi. Jeze se cesar peni ter veh, da naj mu pri tej priči s sekiro nogo odsekajo. Mirno jim Viktor pochi, svojo nogo, darovaje jo z veseljem za Kristusa. Na to ga cesar ukaže pod mlinskim kamenom raz- mleti, in vse kosti mu razdrobiti; a po čudežu gredo vsa kolesa v mlinu v kosce, in tako mu naposled glavo odsekajo. V tre- notku, ko je padla njegova glava, slišal- se je glas: „Zmagal si, blaženi Viktor, zmagal si!“ Cesar veh potem trupla vseh štirih mučencev vreči v morje. Ali angeli prinesd je na breg, kristijani je poberb in častitljivo pokopajo v skalnato špiljo. Zarad čudov, ki so se na njihovem grobu godila, sezidali so poznejše ondi zalo cerkev. Sv. Viktor se obrazuje v obleki rimskega vojnika, zraven njega v kosce razdrobljena podoba malika in mlinsk kamen. Posebna tolažba terpecemu kristijanu. Utrašne so bile muke, ki je je sv. Viktor preterpel. Po pravici mu gre ime: Viktor, to je: zmagovalec. Pomenljiva je pa tudi serčnost in stanovitnost, s ktero je terpel. Te stanovitnosti mu pa ni dajala le njegova vera in ljubezen do Kristusa; ampak še zlasti obljuba Zveličar - jeva: „Nič se ne boj; jaz sem Jezus, ki vse krivice in muke terpim v svojih svetnikih/' Toraj kerščanska duša! ako si v stanu posvečujoče milosti Božje, obiskovan od velicih skušnjav, te tlači sovražno preganjanje, ali te teže velike bridkosti, ali terpiš bolečine hude bolezni, spominjaj se tedaj: ,,Jezus terpi v tebi in s teboj." Jezus je glava sv. cerkve, ti si eden njenih udov. Si pa živ ud, in sklenjen po pobožnem življenji z Jezusom, 120 22. julij: Sv. Marija Magdalena, spokorniea. so tvoje bolečine tudi njegove bolečine. Jezus misli na-te; on ve za tvoje boje, za tvoje terpljenje ter ne pozabi na-te. Le spomni se na besede, ki je je Kristus govoril Pavlu, dokler je bil še preganjalec njegove cer¬ kve: „Zakaj me preganjaš?*' mu je rekel; jaz sem Jezus, ki ga ti pre¬ ganjaš. Jezus je toraj preganjanje kristijanov imel za lastno preganjanje. Ako toraj terpiš za Jezusa voljo, stori Jezus tvoje terpljenje za svoje. Kolika tolažba, koliko spodbadanje za-te! Ne bodi toraj maloserčen, in ne obupaj, Jezus je s teboj! Peljal te bo k zmagi, kakor Viktorja. Po tem takem glej v terpljenji in preganjanji vsegdar v Kristusa; kajti blizo je on vselej tistim, ki ga kličejo, — in zmaga ti je gotova! Molitev. O Božji Zveličar Jezus Kristus! dodeli mi milost, da ostanem vedno živ ud Tvoje sv. katoliške cerkve, ktere glava si Ti in ki je Tvoje telo, ker potem smem terdno zaupati, da me ne boš nikdar zapustil. Amen. 22. julij ali mali serpan. Sv. Marija Magdalena, spokorniea. ad sv. Magdaleno je hotel Bog vsem grešnikom dati živ izgled po¬ kore, da ne bi nihče zavoljo velikosti svojih hudobij obupal, te- muč v zaupanji na neskončno usmiljenje Božje dosegel odpuščenje svojih grehov, kakor piše apostol svojemu učencu: „Resničen je nauk in vsega sprejetja vreden, da je Kristus Jezus prišel na ta svet grešnike zveličat." (I. Tim. 1, 15.) 1. Pičlo uro od Jeruzalema v prijetnem dolu je stala mala vas Betanija. Ondi so brat in sestri iz Judovskega rodu imeli hišo, kjer je Zveličar večkrat obstajal in prenočeval. Brat je bil Lazar, sestri pa Marta in Marija. Marija je bila, kakor otroci tega sveta, silno nečimurna in hlepeča po veselji. Pogreznila se je polagoma tako globoko v grehe in hudobije, da je bila znana za očitno grešnico. Kjer je bila večidel na svoji pristavi v Magdali na Galilejskem, ima priimek: Magdalena. Prišla je sčasoma ob vso čast in sramožljivost. Sv. evangelije pravi o njej, da je Jezus sedem hudih duhov iz nje izgnal, to se pravi, da je bila vsem sedmerim poglavitnim grehom podveržena. Ve¬ liko je bilo pohujšanje, ki je je dajala, velika pa tudi bratova in sesterna žalost, ki sta neprenehoma molila za njeno spreober- njenje. Naposled, kakor pripovedujejo cerkveni učeniki, se ven¬ dar Marti posreči jo nakloniti, da posluša pridige Zveličarjeve. Videti ga in slišati njegov nebeški nauk jej pade hipoma njena mrena spred oči. Zarek Božje milosti posveti v njeno serce. Spoznavši svoje hudobije, ki je je doprinašala v svoji slepoti, se 22. julij: Sv. Marija Magdalena, spokornica. 121 od sramote sama sebe ne more terpeti. Bridka žalost in grenko kesanje jej terga serce; kakor ob pamet leti na svoj dom. Od sebe verze vse lepotičje, sleče svoj lišp, odveže svoje umetno spletene kite, ter se s sramoto in žalostjo ozira na prazne čač- larije, s kterimi je dosihmal iskala svetu dopasti. Vroče solze se jej uder<5 iz oči, in le to so njene edine želje, poiskati Zve¬ ličarja, da bi po njem zadobila zgubljeni mir serca. Krotkost in dobrotljivost, ki ji je videla nad njim, ste jej dajali zaupanje, da bo pri njem našla pomoč. Hrepenela je le po priliki, da bi se ž njim mogla sniti in mu odkriti svojo nesrečo. 2. Tfi sliši, da ga je nekdo iz med farizejev, Simon po imenu v gostje povabil. Berž vzame drago alabastrovo pušico, in teče z nespletenimi lasmi v priprosti domači obleki v nje¬ govo bišo. Prišed v obednico se ne upa pred njegovo obličje stopiti. Od zadej se mu približa, in se verže k njegovim nogam. Solze se jej uder<5 iz očf na noge Zveličarjeve. Z lasmi svoje glave mu jih briše, mu poljubuje noge in mu je z lepodišečim mazilom mazili. Ni jej moč, ene besede iz- pregovoriti. Le globoki zdihljeji največe bolečine se jej vzdi- gajo iz pers. Nič ne misli, ne kje je, ne kteri so pri mizi po¬ vabljeni. Le njeni grehi so jej v spominu, in od njih odpuščenje dobiti, so njene želje. S postranskimi pogledi se ozira na-njo svetohlinec Simon. Misli si sam pri sebi: „Ako bi bil on pre¬ rok, pač bi vedel, kdo in kakošna je žena, ki se ga dotikuje, da je grešnica.“ Jezus, dobro vede, kaj se snuje v sercu Mag- daleninem, in kaj natolcuje Simon, mu reče: „Simon! nekaj ti imam povedati. 44 Reče mu: „Učenik, povej! 44 Jezus nadaljuje: „Neki posojevalec je imel dva dolžnika; eden je bil dolžan pet sto denarjev, eden pa petdeset. Ker pa nista imela s čim pla¬ čati, odpustil je obema. Kteri ga je toraj bolj ljubil? „Simon mu odgovori: „Menim, da tisti, kteremu je več odpustil. 44 ,,Prav si razsodil, 44 dč mu Kristus. Obernivši se k Magdaleni reče Si¬ monu: „Vidiš to ženo? Prišel sem v tvojo hišo in ti mi še vode za noge nisi dal; ta pa mi je s solzami noge močila, in opirala je s svojimi lasmi. Poljubil me nisi; ta pa, kar je v hišo prišla, ni jenjala nog mi poljubovati. Gllave mi nisi z oljem ma¬ zilil, ta pa mi je noge z mazilom mazilila. Zato ti povem: Ve¬ liko grehov jej je odpuščenih, ker je veliko ljubila. Komur se pa manj odpusti, manj ljubi. 44 Magdaleni pa reče: „Odpuščeni so ti grehi. 44 Pri teh besedah Zveličarjevih teče nebeška tolažba v serce skesane grešnice. Čudodelen mir oživlja njeno dušo. Odvzeta je težka butara njenih grehov. Z Bogom spravljena se vzdigne, in se verne z neizrekljivim veseljem v svojem sercu domu. Odšle je Magdalena vsa spremenjena. Ko- likorkrat se spomni svoje pregrešne lehkomiselnosti, studi in gnjusi se jej nad njo. Na nobeno reč na svetu ni več navezano 122 22. julij; Sv. Marija Magdalena, spokornica. njeno serce, kakor le na enega, ki ga ljubi, na Božjega Zve¬ ličarja, Jezusa Kristusa. 3. Magdalena, zgubljena pa zopet najdena ovca, ostane odsehmal pri Jezusu. Spremlja ga z drugimi pobožnimi ženami, mu streže in va-nj ima obernjene oči in ušesa, da posluša be¬ sede življenja. Ko nekdaj Jezus, gredoč s Kapernavma v Jeru¬ zalem, ostane v Betaniji v Lazarjevi hiši, usede se Magdalena k njegovim nogam, in posluša z vso pazljivostjo na njegove be¬ sede. Njena sestra, pobožna Marta, se je trudila, da je Go¬ spodu z jedjo postregla; pa rada bi bila videla, ako bi jej bila Marija pri tem pomagala. Zato stopi k Jezusu, rekoč: „Go- spod, ali ti ni mar, da me pusti moja sestra samo streči? Reci jej toraj, da mi pomaga!“ In Gospod je odgovoril in djal: 22. julij: Sv. Marija Magdalena, spokornica. 123 Marta, Marta! ti si skerbna in si prizadevaš veliko; pa le eno je potrebno. Marija je izvolila najbolji del, kteri jej ne bo od- vzet.“ — Magdalenino veliko ljubezen ter njeno zvestobo, s ktero se ga je bila oklenila, pa tudi Kristus ni pustil brez plačila. Na njeno in na sesterno prošnjo obudil je njunega brata Lazarja od mertvih, ko je vže štiri dni v grobu ležal. Po tem čudežu je verovala Magdalena v Kristusa še močnejše, in še priserčniše je njega ljubila. Ko je bil Jezus kmalo po Lazarjevem obujenji pred zalezovanjem sovražnikov v Betanijo pribežal, in je ondi v Simonovi biši, ki ga je bil gob očistil, z apostoli, z Lazar¬ jem in Marto se dal pogostiti, tu je zopet prišla Magdalena s pušico dragega alabastrovega mazila. Mazilila mu je ne le noge, ampak gre in mu razlije- vso pušico lepo dišečega mazila na glavo. Nad tem godernja lakomni Juda Iškarjot, ker pri njem ima samo denar še veljavo, vse drugo mu je potrata in zaprav¬ ljivost. Zato reče: „Zakaj se to mazilo ni prodalo za tri sto de¬ narjev, in dalo ubogim? 11 A Jezus, videvši v serce Magdalenino in Iškarjotovo, mu reče: „Pustite jo; dobro delo je storila nad menoj. Mazilila je vže naprej moje telo k pokopu. Resnično, vam povem, kjerkoli se bo po ,vsem svetu to evangelije ozna- novalo, pravilo se bo tudi v njen spomin, kar je storila. 14 4. Dosehdob je bila Magdalenina ljubezen do Kristusa polna sladkosti in tolažbe. V stiskah in v terpljenji še ni bila niti po- skušena niti očiščena. Cez pet dni potem, ko ga je bila mazi¬ lila v Betaniji, vidi svojega mojstra in Gospoda, svojo največo ljubezen obsojeno v smert. S težkim križem obložen omaguje in omahuje na poti proti Kalvariji. Kri mu vrč iz tisoč ran, in ves oslabljen se grudi pod težo križa. Vidi ga še cel<5 od ne¬ beškega Očeta zapuščenega v brezimnih bolečinah umirati na križu. Omamljena od velikosti svojih bolečin objema križ; kajti njeno serce je s Kristusom vred na-nj pribito. Razun njegove de¬ viške matere Marije ga pač ni nobenega pod križem, čegar serce bi več terpelo, kakor serce spokorne Magdalene. — Jezus do¬ konča. Bledo in prepadlo je njegovo obličje, mertvo visi nje¬ govo truplo na križu. O kako rada bi Magdalena to sv. truplo snela s križa, ga močila s solzami in poljubovala, ter ga ma¬ zilila in položila v grob! —Tu prideta njegova skrivna učenca, Nikodem in Jožef Arimatejec. Ta dva vzameta truplo Gospo¬ dovo s križa, položivši ga v naročje prežalostne matere. Mag¬ dalena mu pade k nogam, in je moči z vročimi solzami. Te svete noge so za njo hodile, ko se je kot zgubljena ovca sem ter tje potikala. Pri teh nogah ležeča je prejela odpuščenje. Pri teh nogah sed4 je poslušala besede večnega življenja. Le z naj¬ večo serčno bolestjo se more odtergati od teh nog, ko položč mertvo truplo v grob. Pa njena ljubezen se nikakor ne loči od 124 22. julij: Sv. Marija Magdalena, spokornica. njega. Premišljuje le, kako bi mogla truplo svojega preljubega mojstra še videti in mu skazati poslednjo čast. 5. Komaj mine sobota, vže hiti Magdalena, spremljana še od družili pobožnih žen, z dragimi mazili k grobu, ko se še dan komaj zazna. Med pogovorom, kdo jim bo veliki kamen spred duri groba odvalil, pridejo tje. Ali kaka groza jo spre¬ leti, ko vidi kamen že odvaljen, grob prazen in trupla nikjer. Zdihovaje se verne, da povč Petru in Janezu žalostno sporočilo. Potem pa leti nazaj k grobu, stopi va-nj in zre žalostno v prazno grobno dupljo. Oči povzdignivši ugleda dva angela stati, enega pri glavi, druzega pri nogah. Vprašata jo: „Zena, zakaj se jokaš ?“ Britko jima toži: „Vzeli so mi mojega Gospoda in ne vem, kam so ga položili. 14 To spregovorivši se oberne. Jezus stoji pred-njo, ali ona ga ne pozna, Mišič, da je vertnar, ga prosi, naj jej povč, kam so položili Gospodovo truplo, ter gre in ga išče. Dozdevni vertnar pokliče jo po imenu: „Ma- rija!“ Pri tej priči spozna Magdalena ljubeznjivi njegov glas. Vsa zamaknjena se mu verže k nogam, in je hoče objeti. A Gospod jo zaverne: „Ne dotikaj se me, ker nisem še šel k svo¬ jemu Očetu. Pojdi pa, in povej mojim bratom: Grem k svojemu in vašemu Očetu. 44 — Ko na te besede Kristus zopet spred nje zgine, teče Magdalena vsa vesela v Jeruzalem k učencem s spo¬ ročilom, da je njihov gospod in mojster vstal od smerti. 6. Odsehdob sv. pismo nič več ne omenja njenega živ¬ ljenja. Silno staro zročilo pripoveduje, da je po Jezusovem vne¬ bohodu njegovo mater Marijo in sv. Janeza spremila v Efez, in je ondi srečno zaspala v Gospodu. Vilibald, popisovaje svojo pot v Jeruzalem, zagotavlja, da je videl v Efezu njen grob. Cesar Leon, s priimkom: modrijan, je v 1. 890 ukazal njene ostanke v Carigrad prinesti. — Drugo, ravno tako staro ustno zročilo pa pripoveduje, da so bili Lazar, Marta in Marija Mag¬ dalena po smerti sv. Stefana od Judov pregnani. Zlasti jim je bil Lazar tern v peti, ker jim je bil po svojem vzbujenji od mertvih živa priča, da je bil Jezus v resnici Bog. Zato so jih z njihovo deklo Marcelo in z nekim učencem Maksiminom vred deli v barko brez vesel in jader, jih porinili po širokem morji in prepustili valovom. Bog pa jih je otel. K obrežji pridejo na Francoskem, ondi, kjer je sedaj mesto M ar sel j ali Masiljon. Po Lazarjevem in Maksiminovem prizadetji se je ondi kmalu veliko ajdov spreobernilo. Lazar jim je bil pervi škof. Marta si je več pobožnih žen krog sebe pridobila, in ž njimi samotno, pobožno živela. Marija pa je šla v gore in ondi v temni duplji prebivala. Celih 30 let je v najostrejši pokori svoje grehe objokovaje preživela. Te solze so izvirale iz lju¬ bezni do Jezusa, in so bile njena tolažba. Večkrat, (tako pri¬ poveduje zročilo), so angeli jo obiskovali, jej prinašali živež in 22. julij: Sv. Marija Magdalena, spokornica. 125 z njo prepevali hvalo Božjo. Pred svojo smertjo pa je Še iz rok sv. Maksimina, ki je bil za Lazarjem škof v Marselji, prejela sv. popotnico, in potem preselila se k Njemu, ki ga je vže v svo¬ jem življenji tako serčno, tako zvesto ljubila. O resničnem kesanji zavoljo storjenih grehov. 1. iCaj je prava in resnična pokora? marsikteri si misli: To mora biti takošna, ki serce tako prevzame, da se vse v čutilih topi, da tako rekoč v plamenu gori in v bolečinah pojemlje. Ako take bolečine zarad grehov pri spovedi ne občuti, ves je zbegan in zmoten. Vedno dvomi sam nad seboj, se je li kterikrat pri spovedi svojih grehov prav in res¬ nično kesal, ali ne. Take, pravi Rimski katekizem, treba je podučiti, da te telesne bolečine nikakor niso potrebne k resničnemu kesanju. Ke¬ sanje zavoljo storjenih grehov je notranja bolečina, notranja žalost, notranje potertje, gnjusoba in stud nad grehom. Kesanje ne obstaja iz besed, ampak ima svoj sedež v sercu. Ondi, kjer se grehi in hudobije spočenjajo in od koder izvirajo, od ondod mora tudi kesanje, žalost, bo¬ lečina in stud prihajati. Ni še dosti, da je kdo po svoji občutljivosti gi¬ njen, da tarnja, zdihuje in se joka. Vse to je bolj na natorni, prirojeni, veči ali manjši mehkobi ležeče. Zlasti so solze rade goljufive. Večidel pri¬ hajajo iz časnih posvetnih obzirov zavoljo nesrečnih zakonov, hudobnih nevbogljivih otrok in drugih nadlog. 2. Pravo kesanje, kakoršno Bog od grešnika hoče, prihaja iz lju¬ bezni do Boga. Ono nič ne jemlje ozira na ljudi, ampak gleda le na Boga, ki je bil po grehu razžaljen, čegar ljubezen in dobrotljivost sve¬ tost in pravičnost so po grehu tolikanj zaničevane, enako, kakor je do¬ bremu otroku le to najhujše pri sercu, da je s svojo nepokorščino skerb- nemu in ljubeznjivemu očetu kervavo rano zadal. — Tako je v Magdaleni dozorel sklep, da se hoče popolnoma spreoberniti in popraviti očitno po¬ hujšanje. Po vsaki ceni je hotela grehu in svetu, ki v greh napeljuje, dati slovo. Zatega del jej ni bilo v čislih: „Kaj pa ljudje porek6?“ Dobro je poznala farizejsko natančnost in njihovo nagnjenje k prederznim sod¬ bam; a vse to je ni strašilo. Ležeče bilo jej je le na tem, z Bogom se spraviti, odpuščenje doseči in se spreoberniti. Plamen Božje ljubezni se je vnel v njenem sercu, in kviško šinil visoko. Vroče solze, tekoče na noge Kristusove, so spričevale dovolj o tem plamenu njene ljubezni. 3. Premišljuj nekoliko kerščanska duša! to iz ljubezni izvirajoče kesanje spokorne Magdalene. Vprašaj se: „Kakošno je pa moje kesanje zarad storjenih grehov ?“ Mogoče, da nisi niti toliko, niti tako velikih grehov še doprinesel, kakor Magdalena; a gotovo je, da si vže velikrat grešil in Boga razžalil. Kakošno je toraj tvoje kesanje? Ali mar misliš, da je tista molitvica, ki si se je iz katekizma naučil ali jo iz mašnih bu- kvic moliš, že dovolj za odpuščenje grehov? O kako močno bi se v tej misli sam sebe prevaril! Premisli še enkrat Magdalenino kesanje in vprašaj se: „Ali se jaz tako kesam?“ In če ne, hrepeni po njem! Pravo ke¬ sanje je dar Božji. Zato prosi, prosi serčno iu stanovitno za ta velik dar ; premišljuj večne resnice, smert, sodbo, pekel in večnost, premišljuj Kristusovo terpljenje in smert! Tudi tvoje serce bo poterto in skesano. Tudi tebi Kristus ne bo odrekel, česar je Magdaleni dodelil. 4. Ako me pa vprašaš: „Kako morem vendar^ spoznati, kdaj je moje kesanje pravo in resnično ?“ ti io-le odgovarjam: Ge imaš serčno žalost in 126 23. julij: Sv. Apolinar, škof in mučenec. stud nad svojim grehom in je tvoj sklep terden, da hočeš po vsaki ceni grehu slovo dati, ter svojega Boga in Gospoda ne več razžaliti, potem bodi miren; tvojega kesanja Bog gotovo ne bo zavergel; saj pravi prerok: „Serca potertega in ponižnega, o Bog, ne boš zaničeval." (Ps. 50.) Ako je pa tvoja ljubezen do Boga tako mlačna in slaba, da se njemu za ljubo nočeš nič premagovati, in njegovih zapoved ne izpolnovati; ali če ti spo¬ vednik naložč, Bogu za ljubo sovražniku odpustiti, Njemu za ljubo kri¬ vično blago poverniti, Njemu za ljubo s to in uno osebo pregrešno zavezo raztergati, Bogu za ljubo si to veselje odreči, se te ali une hiše ogniti; ti pa sam pri sebi praviš: To mi je nemogoče — tega ne morem, ker mi je pretežko — kaj bi ljudje k temu rekli? itd., tvoje kesanje je sodom- sko jabelko, ki je vzunaj lepo rudeče, od znotraj pa vse gnjilo in červivo — kesanje imaš le na jeziku, v sercu pa si stari, terdovratni, nespreober- njeni grešnik. Zato, ljubi moj! izgleduj se nad Magdaleno! Ona nam je živa priča, da Bog nobenega še tako velikega grešnika ne zaverže: da ravno največih grešnikov najbolj išče. Daj se mu najti, da storiš Njemu in Njegovim angelom neizrekljivo veselje v nebesih, sebi pa pridobiš mir in zveličanje ! Molitev. O moj Bog in Gospod! zavoljo ljubezni Svoje svete služabnice Magdalene mi dodeli serčno kesanje nad grehi in duha stanovitne pokore, da če ne več nedolžen, vsaj kot spokornik dospem med Tvoje izvoljene. Amen. - c - 25. julij ali mali šerpa n. 'jm? Sv. Apolinar, škof in mučenec. y@lv. Apolinar je bil učenec in tovariš sv. Petra, pervaka med apostoli. Na potu iz Antijohije v Rim ga je sv. Peter z več drugimi vred vzel seboj, da bi mu bili pomagalci v vinogradu Gospodovem. Posvetil ga je škofa in poslal v Raveno, da bi ondi oznanoval sv. evangelije. Poterjen od sv. Duha se poda Apolinar nemudoma na odločeni kraj. Tu ga nek vojščak prav prijazno sprejame. Imel je slepega sina. Svetnik mu na njegovo prošnjo z znamenjem sv. križa dodeli pogled. Nad tem čudežem se da vojščak in vsa njegova hiša v Kristusovih naukih podučiti in kerstiti. Kmalu se raznese sloves tega čudeža po vsem mestu. Tudi svojemu stotniku pove ta vojščak od njega. Ta pa je imel za smert bolno ženo, nad ktero so vže vsi zdravniki obupali. Zato pokliče stotnik sv. Apolinaija, naj bi prišel k njemu, in mu ozdravil bolno ženo. Apolinar mu reče: „Jaz sem ubog grešen človek, ki sam iz sebe ne morem nič, a v imenu Jezusa Kristusa, Simi Božjega, čegar služabnik sem, se more kaj velikega zgoditi . 11 23. julij: Sv. Apolinar, Škot in mučenec. 127 Na to prime bolnico za roko, rekši: „V imenu našega Gospoda Jezusa Kristusa vstani in razglasi Njegovo vsemogočnost!“ Pri ti priči vstane zdrava s postelje, in govori s slovesnim glasom: „V resnici, ni ga drugega Boga, kakor Kristus, ki ga ti ozna- nuješ.“ Zavoljo tega čudeža sprejmejo stotnik in vsi njegovi sv. kerščansko vero. Ti čudeži so pa tudi pripomogli, da so dan za dnevom množice zahajale k Apolinarju, in se je število vernih v kratkem tako namnožilo, da si je štiri pomagalce privzel, iz med kterih je dva v mašnika, druga dva pa v dijakona posve¬ til. Tako je več let med to novo občino Kristusovo pastiroval z neutrudeno gorečnostjo in brez vsakoršnih ovir. 2. Nevoščljivost vse ovoha in nikoli ne miruje, kajti prihaja iz peklenske zalege; hudoba sam jej je oče. Tako malikovalski duhovniki z mestnim oblastnikom niso mogli terpeti, da je šte¬ vilo kristijanov od dne do dne rastlo. Zato mestnipblastnik Apo- linarja pokliče pred-se. Zapovč mu, da naj vpričo ajdovskih du¬ hovnov daruje Jupitru, najvišemu med bogovi. Apolinar ga za- verne: „Jaz sem služabnik Stvarnika nebes in zemlje, in nične vem od tega malika. Resnično, bolje bi bilo, da bi se zlato in srebro, iz kterih so te prazne podobe narejene, razdelilo med uboge, nego da služijo takemu hudičevemu poslu. 11 Raztogoteni nad tem govorjenjem podšuntajo popje ostale ajdovske prebi¬ valce zoper Apolinarja. Ti ga zgrabijo, neusmiljeno pretepajo, s kameni pobijajo, ter iz mesta veržejo in na pol mertvega na cesti popustč. Verni, misleči, da je mertev, pridejo, da bi ga po¬ kopali. Ker je bil pa še živ, vzamejo ga skrivej nazaj v mesto. V hiši neke pobožne vdove mu z vso skerbjo strežejo, tako, da z Božjo pomočjo sopet kmalu popolnoma ozdravi. 3. Primeri se, da ne dolgo potem nek imeniten mož n4m (mutast) postane. Noben zdravnik in nobeno zdravilo mu ni nič pomagalo. Ta, zvedevši, da je Apolinar še živ ter v mestu, ga silno prosi, naj bi k njemu prišel. Sveti mož pride, ter v Jezu¬ sovem imenu ne le njemu sopet podeli govorico, ampak tudi nje¬ govo deklo, obsedeno od hudobnega duha, ozdravi. To pa je sopet pripomoglo, da se je ta mož z veliko druzimi vred hker- ščanski veri spreobernil in prejel sv. kerst. To malikovalske pre¬ bivalce. znovič tako razkači, da ga sopet zgrabijo, neusmiljeno terpinčijo in silijo, da mora po živi žerjavici hoditi. Potem pa ga prežend iz mesta. Ne daleč od mesta je bil vendar v neki hiši na deželi prijazno sprejet. Ondi je ostal dld časa, in jih ve¬ liko v okolici pridobil Gospodu. Poznejše se poda vEmilijansko okrajino, da bi še ondi zasejal seme Božje besede. Med drugimi čudeži, ki je je tam storil, je tudi mertvo hčer nekega visokega gospoda v v življenje obudil. Tako je njegovo ime daleč na okoli zaslovelo. Še celo kristijanom tolikanj sovražnemu cesarju Neronu so prišla njegova čuda na ušesa. Neron v svoji okrutnosti berzo 128 23. julij: Sv. Apolinar, škof in mučenec. pošlje sodnika MesaKna k njemu s poveljem, da naj malike moli. Mesalin ga poskuša pregovoriti, mu žuga z ječo, s tezavnico in z najgrozovitnišimi mukami. Vse je bilo zastonj. Naposled ga veli vreči v ječo, da naj bi ondi lakote poginil. V ječi pa gaje gospod obranil po svojih angelih, ki so mu živež prinašali. Cez več dni sodnik izvč, da Apolinar še živi in se prav dobro po¬ čuti. Da bi se ga znebil, najame ladij o, da ga Čez morje pošlje v pregnanstvo. Pridružijo se mu še trije drugi duhovni, priprav¬ ljeni ž njim vred ali živeti ali umreti. Na morji nastane silen vihar; ladija se prekucne in vsi potonejo. Le Apolinar in njegovi trije duhovniki z dvema vojakoma vred so bili od valov na suho verženi in rešeni. Vojaka se spreoberneta, in prejmeta sv. kerst. 4. Od bregovja, kamor so valovi Apolinarja bili vergli, je šel dalje v nižo Misijo in celo do Donave. Povsod, kamor je prišel, je oznanoval Božjo besedo, in pridobil Kristusu veliko duš. Našel je pa tudi sovražnikov in preganjalcev, ki so mu stregli po življenji. Zato se oberne v Tracijo. V tej deželi so častili ime¬ nitnega malika, iz kterega je satan ljudem goljufno prerokoval. Pri prihodu Apolinarjevem neha ta malik na enkrat vedeževati in ljudem odgovore dajati. Na vprašanje in prošnje, naj bi razo¬ del, kaj da je temu krivo reče: „Ali ne veste, da je nek učenec sv. Petra, Kristusovega apostola, leseni prišel, ki me ima zveza¬ nega? Ako tega ne preženete, vam ne morem več govoriti ?“ Malikovalci toraj vsi razjezeni Jezusovega učenca poiščejo, ga neusmiljeno pretepd, ter ga ž njegovimi tovarši v barki nazaj v Italijo odpravijo. Tako je sv. Apolinar čez tri leta zopet prišel nazaj v Raveno k svoji ljubi čedi, in bil sprejet z velicim ve¬ seljem. Med tem se je vže serd njegovih sovražnikov nekoliko polegel. Zato je mogel zopet v miru pasti dle časa svojo čedo. A dokler žerjavica pod pepelom ne pogine, bati se je še vedno da se ne vname. Tako je bilo tudi tukaj. Ko namreč Apolinar nekega dne v dvorani imenitnega svetovalskega gospoda opravlja Božjo službo, napade ga derhal poganov. Ti ga tako in tako terpinčijo,. na to vlečejo na terg in potem v tempelj malika Ap6- lina. Ondi naj bi odprisegel kerščansko vero in daroval malikom. Velika množica ajdov in kristijanov je derla za njim, da bi ko¬ nec videli. Sv. mož pomoli k Bogu. V tempelj stopivši pa reče malikovalski podobi: „Poderi se, in na mestu tebe bodi pravi Bog Jezus Kristus varuh tega mesta!“ Na te besede podoba s prebivališčem vred razpade. Veseli hvalijo kristijani Boga, ajdje P a _z zobmi škripljejo in se der<5 na vse gerlo: „Umorite starega zvijačnika, ki nam vse razdira. 11 S tem vrišem ga zroče mestnemu sodniku Tavru, da naj ga umori. 5. Taver zbere najimenitniše može v mestu in ga vpričo njih vpraša: ,,Povej nam, v čegavi moči vse to delaš ? ali moč ka¬ kega božanskega bitja v tebi prebiva ?“ Apolinar mu de: „Ne 23. julij: Sv. Apolinar, škof in mučenec. 129 nobeno božansko bitje ni v meni, ampak to je moč Gospoda našega Jezusa Kristusa?“ Sopet mu reče sodnik: „Prav tako; jaz imam doma slepo rojenega sina. Ako temu pogled dodeliš, hočem se še jaz Jezusovega učenca spoznati; če pa ne, vedi, da boš moral v plamenu svojo goljufijo pokoriti . 41 Tekoj pripeljejo pred-nj sodnikovega slepega sina. Apolinar mu reče: „V imenu Jezusa Kristusa odpri svoje očf in spreglej!“ Pri ti priči sin od¬ pre svoje očf, in spregleda. „Resnično, zakličejo začudeni ajdovski starašine, ta je pravi Bog, ki dela taka čuda ! 14 — in mnogo jih postane vernih. Da pa svetnika pred divjostjo in zalezovanjem njegovih sovražnikov zavaruje, vzame ga mestni sodnik na svojo pristavo na deželo ne deleč od mesta ter ga z vsem potrebnim dobro oskerbuje. Apolinar ostane štiri leta tu, deleč nauk in to¬ lažbo slehernemu, ki pride k njemu in ozdravlja veliko bolnih, ki so jih k njemu pripeljali. A malikovalci niso mogli preterpeti, da ne bi se nad njim kervavo zmaščevali. Zatožijo ga pri cesarji Vespazijanu kot hudobneža in zaničevalca bogov, ki zapeljuje ljudstvo. Cesar, akoravno ni bil sovražen kristijanom in jih vsaj ni preganjal, pošlje Apolinarja iz dežele v pregnanstvo. Ravno ko se svetnik v to pregnanstvo napoti, ga malikovalci blizo mesta kakor besni napadejo, tako po njem mahajo in udelujejo, da sopet kakor mertev obleži na cesti. Kristijani ga najdejo še nekoliko živega. Zanesč ga v bližnjo hišo. Ondi mu skerbno in ljubeznjivo strežejo. Oberne se mu vže toliko na bolje, da jih vse k serčnosti in stanovitnosti opominja. Sedmi dan potem pa, v devet in dvajsetem letu svojega apostolstva, se preseli v boljo deželo, da prejme unkraj prihranjeno krono pravičnosti. O lepoti človeške duše. a eliko preganjanja in zasramovanja, tepežev in ran in naposled mučensko smert je preterpel sv. Apolinar, ko je po svojih apostolskih potih oznanoval Kristusa križanega. Nemogoče je sploh popisati, koliko lakote in žeje, mraza in vročine, truda in dela, zasramovanja in obreko¬ vanja, železja in ječ, bičev in tezavnic, grozovitne smerti na germadah in z mečem da so prestali apostoli in njih zvesti nasledniki, ko so razširjali križem sveto sveta vero. Lehko so od sebe rekli, kakor sv. Pavel, poslavljaje se v Miletu od cerkvenih starašin, od mašnikov in škofov: „Vi veste, kako nisem nič odtegnil koristnega, da ne bi vam bil oznanil, in vas učil očitno in po hišah. Sedaj grem v Jeruzalem in sv. Duh mi pravi, da me vezi in bridkosti ondi čakajo. Ali nič tega se ne bojim; tudi svojega življenja ne cenim drajšega, kakor sebe (zveličanja svoje duše), da le dokončam svoj tek in službo besede,.ki sem jo prejel o d Gospoda Jezusa, da pričujem evangelije milosti Božje. (Dj. ap. 20, 24.) Ako se pa vprašamo, kaj je te apostolske može tolikanj gnalo, da so vse to terpljenje in celo smert prestali, moramo reči: ker so spoznali, kako lepa, in koliko vredna da je človeška duša. Tudi ti ljubi bralec! si tu nekoliko k sercu jemlji lepoto svoje duše. Življenje svetnikov in svetnic božjih. III, del. 9 130 23. julij: Sv. Apolinar, škof in mučenec. 1. Saj, ako ljudi svojega časa premišljuješ in vidiš, da žive, ka¬ kor ob času' vesoljnega potopa, so dobre volje, jedo in pijo, se ženijo in možč ter so vsi vtopljeni v vžitek tega sveta, se moraš pač sam vprašati: Bog ve, ali ti posvetnjaki kaj mislijo, da ima človek razun telesa še ime- nitniši del, namreč neumerjočo dušo, ki je toliko lepša memo telesa, ko¬ likor lepša so nebesa memo zemlje V Poglej le mertvo človeško truplo, kako ostudno in nagnjusno da je. Oči ima, pa ne vidi; ušesa, pa ne sliši; počutke, pa ne čuti; roke in noge, pa jih ne gane; čelo je odreve¬ nelo, oči so vderte, nosnice kervave, ustnice so očernele, in iz vsega trupla puhti smrad, da, kdor blizu njega pride, ne more sopsti. Od kod ta gnjusoba? Glej, duše mu manjka. Da živiš, da čuda stvarjenja Božjega ogleduješ in pred njegovo vsemogočnostjo stermiš, da duhaš vo¬ njavo cvetlic, čuješ petje in žvergolenje ptic, da okušaš sladkost jedi in pijač, in čutiš prijetnih dišav vtis, da se giblješ, premikaš in hodiš; — vse to se imaš duši zahvaliti. Duša je Božji dih, je duhovno bitje, ki ti daje življenje, je po Božji podobi vstvarjeno in za večno zveličanje od- menjeno bitje, ki ima um, spomin in prosto voljo. „Le malo pod angele si ga ponižal," pravi kraljevi prerok, „in ga postavil nad vsa dela svo¬ jih rok." 2. Zlasti pa je duša v stanu posvečujoče milosti Božje lepša memo VBeh stvarjenih krasot. Povzdigni kviško svoje oči, in poglej zlato solnce, ta ozir očesa Božjega! Kaj more pač lepšega biti? Kedar se na jutro pri¬ kaže s svojo svetlobo, pri tej priči ugasnejo in se poskrijejo vse druge nebeške luči. Ako njegovi žarki obsijejo kako zercalo, zlato, draga ka¬ mena, da, če padejo na kaplje jutranje rose, utrinjajo se v toliki svetlobi, da kar pogled jemlje našemu očesu. Vendar pa govori sv. Bonaventura, da bi duša v stanu posvečujoče milosti Božje s tisočkrat večo svetlobo svet razsvetlovala, kakor solnce. O kako lepa mora toraj biti! — Ali misli si tisti nebeški Jeruzalem, prebivališče živega Boga, ki ga popisuje v skrivnem razodenji sv. Janez, Vrata, tla in vse stene so iz najčistej¬ šega zlata, iz safirov, smaragdov, biserov in drazih kamenov. V kaki ne- popisljivi svetlobi žari pač to poslopje Božje, ker ga ne razsvetljuje po¬ svetna luč, ampak Božje veličastvo! Pa vendar pravi sv. Bernardin Sie- nenski: „Ako bi bilo ravno toliko nebes vstvarjenih, kolikor je vodenih kapljic, vendar bi se vsa njihova lepota skupaj ne mogla meriti z lepoto ene same duše v stanu posvečujoče milosti Božje. 3. Da, lepota duše pravičnega je tolika, da se Bog sam nad-njo čudi: „Kako lepa si, prijatlica moja, kako lepa si!" ter se ž njo zaro- čuje v ljubezni: „Zaročujem se s teboj po pravičnosti in sodbi, po mi¬ losti in usmiljenji." Ako bi slišal novico, da se je pervorojeni sin mo¬ gočnega kralja ali cesarja kot vladarstva naslednik hčer priprostega pa¬ stirja izvolil za nevesto, gotovo si boš mislil, kako posebno zala, kako krasna da mora ta hči biti. Ako toraj rečem, da Kristus sam dušo pra¬ vičnega izvoli za svojo nevesto, in se ž njo zaroči na duhovno vižo, lehko sodiš iz tega, da lepota pravične duše vse pozemeljske lepote visoko pre¬ kosi. _ In kakor nevesta po zaročitvi z imenitnim gospodom pridobi na časti in veljavi, naj bo tudi iz nizkega stanu in rodu, ter prejme vse pred¬ nosti in pravice svojega visokega ženina, tako tudi z Bogom zaročena duša postane gospa in kraljica nebeška. Ona je posvečena, in po bese¬ dah sv. Tomaža Akvinskega pobogovljena. Ako me toraj vprašaš, kaj je Boga naklonilo, da je dušo iz stanu sužnosti v stan prostosti in cel6 do svojega sedeža povzdignil, odgovarjam ti: To je storil zarad njene le¬ pote. — O glej, da te brezimne lepote z grehom ne omadežuješ! 131 24. julij: Sv. Kristina, devica in mučenka. Molitev. Preljubi moj Zveličar, Jezus Kristus, Ti ženin in zaročenec pra¬ vičnih duš; dodeli mi na prošnjo sv. Apolinarja in vseh svetih, ki so se trudili in se še trudijo za zveličanje duš, da prav spoznam, kako lepa v Tvojih očeh je moja duša, dokler je Tvoja prijatlica, da je nikdar z no¬ benim grehom ne oskrunim, ali vsaj z nobenim smertnim grehom ne oger- dira. Amen. 24. julij ali mali serpan. Sv. Kristina, (levica in mučenka. (okol. L 300.) e le apostoli na križih in pod sekirami, ne le junaški vi¬ tezi pod meči, na germadah, razbeljenih raznih in tezalnicah, tudi nežna ženska mladost daje Kristusu spričevanje, daje Sin Božji in njegov nauk z nebes. Ena takih spričevalk je sv. Kri¬ stina. Bila je hči Tironskega mestnega sodnika na Toskanskem, Urbana po imenu. Ta je bil malikovalec z dušo in telesom ter so¬ vražil in preganjal kristijane. Le redko je minul teden, da ne bi bil kakega kristijana pritiral pred sodnji stol in ga terpinčil. Se le dvanajst let stara Kristinica je to videla in se čudila, kako da kristijani tako poterpežljivo in tako stanovitno ter p 6 za svo¬ jega Zveličarja, in kako da grozovitosti sodnikovi in rabeljski največo krotkost nasproti stavijo, da, kako z veselim obličjem da gredd v kervavo smert. Ta ogled je njeno rahlo in nepopačeno serce močno presunil. Radovedna poprašuje, kakovi ljudje da bi to mogli biti, ki so v najhujšem terpljenji vendar vsi polni to¬ lažbe in miru. Tako prejme od nekih kerščanskih žen potrebni poduk v sv. veri, se da kerstiti, in dobi pri sv. kerstu lepo ime: Kristina, to je: Kristijana ali Kristusova. 2. Po kerščanskem poduku spozna Kristina gnjusobo ostud¬ nega malikovanja. Zato se določno za vselej od njega odverne, pa tudi očetu skrivč vse malikovalske podobe iz zlata in srebra pobere, je v kosce razdrobi in razdeli med uboge. Oče to zve- devši jo pokliče pred-se, jo zmirja, roti in neusmiljeno v obraz bije. Ona pa mu pravi vsa mirna: „Oče, vaši bogovje so le mertve, nezmožne podobe, ki vam ne morejo nič pomagati. Le en Bog je, in tega jaz molim. 11 Te hčerine besede raztogoti očeta. Berž pošlje po rabeljne in jim ukaže, da jo pretepd in jej vse telo z železnim grebenom razmesarijo. Vsa mirna terpf Kristina, ko jej rabeljni meso kosec za koscem od života tergajo, zahvaluje se Bogu za toliko stanovitnost. Od nje viseči kosci mesa očetu tako 9 * 132 24. julij: Sv. Kristina, devica in mučenka. rekoč očitajo: „Glej, grozovitnež, tako divjaš zoper lastno meso in kri!“ — Ko jo vidi tako mirno, razserdi se oče še hujše. Brez slehernega čutja, da bi se mu lastna hči le količkaj smi¬ lila, ukaže železno kolo prinesti. Na njo naveže Kristino, jo vso z oljem polije, germado napravi, in jo s kolesom vred nad njo vertl. A po čudežu se jej ne zgodi nič žalega. Plamen veliko več rabeljne zgrabi in je sežgč. Urban, nečloveški njen oče in sod¬ nik, kljub tega čudeža ostane terdovraten, ter veli svojo nedolžno hčer vreči v temno ječo. Pa šiba Božja mu je bila za petami. Vže drago jutro ga najdejo mertvega v postelji. Kristina je nad njegovo slepoto točila najbridkejše solze; kajti kljub njegove gro¬ zovitosti ga je vendar serčno ljubila, in le to želela, da bi se bilo njegovo serce Božji milosti odperlo. Velike so bile sicer njene telesne bolečine; a najhujša iz med bolečin je bila zavest očetove pogube. Na to se jej prikaže v ječo angelj Gospodov v veliki svetlobi, jo utolaži in jej njene telesne rane zaceli. 3. Na mestu njenega očeta postane drug mestni sodnik, Dijon imenovan, ki je bil ravno tak malikovalec in grozovitnež, kakor njen oče. Dijon veli Kristino pred-se poklicati, injo ukaže v tempelj malika Apolina peljati, da bi mu darovala. A komaj stopi Kristina na prag tempeljna, razspe se malikovalska podoba. Sodnik nad tem razseljen, zapovč železno zibel napraviti, jo z vrelim oljem in smolo napolniti in Kristino va-njo dlti. Kristina se pokriža in pravi rabeljnom: „Prav je, da me kot otroka v zibel položite, ker sem bila še le pred letom v svetem kerstu prerojena. 11 Tudi sedaj se Kristini ne primeri nič žalega. Zdrava stopi iz zibeli in hvali Boga. Dijon pa, zadet od mertuda, se zgrudi mertev na tla. Na ta čudež se mnogo pričujočih poganov spreoberne h kerščanski veri. Pri vsem tem še terpljenje Kristi¬ nino ni nehalo. Namestnik Dijonov postane nek Julijan, nič boljši od svojih sprednikov. Ko jo pokliče pred-se, jej da na voljo, da naj ali malikom daruje, ali si pa razbeljeno peč izvoli, ki je vže zanetena in pripravljena čaka. Devica si izbere poslednje. A v sredi plamtečega in šumečega ognja ostane nepoškodovana ter prepeva Bogu za to milost hvalno pesem. Ta čudež pripisuje Julijan čaranju (coperniji). Veh jo vzeti iz peči, in vreči jo v ječo, vso polno strupenih golazni. Tudi tu se Kristina pokriža, in ne dotakne se je noben strupeni merčes. Gledč v nebo z vpertimi očmi in s sklenjenimi rokami stoji veselega obličja v nagnjusni ječi, in hvali Boga, svojega varuha. Ves razkačen nad tem jej ukaže trinog jezik izpuliti. Tudi to jej storč; a celo brez jezika se glasi iz njenih ust nebeško petje. Nad tem čudom, ki ga nikoli poprej slišali niso, se ajdje silno zavzemajo. Veliko iz med njih spozna v tem Božjo vsemogočnost, ter prekolnejo malike in postanejo kristijani. Divji Julijan vidi, kako ga je junaška deklica vže večkrat zapored užugala; zapove naposled, dajo pri- 24. julij: Sv. Kristina, devica in mučenka. 133 vežejo k stebru in s puščicami ustrelA Tudi sveta devica je že¬ lela prejeti krono mučenstva. Zato prosi Boga, da naj jej da tek dokončati. Bog usliši njeno prošnjo. Vže več puščic tiči' v njenem telesu, kar jo ena še v njeno čisto, ljubezni vneto serce zadene. Pri tej priči se zgrudi, pobesi svojo glavo, in izdihne svojo dušo. Potem vzamejo kristijani njeno truplo, in je zaneso v Palermo na Sicilijanskem. Ondi jo še sedaj častč kot svojo varuhinjo ali patrono. Obrazuje se v mladenški podobi, ali s sulicami ali s kačami v ro¬ kah. Zakaj? — to ti je sedaj znano iz popisa njenega življenja. O neskončni ceni in vrednosti človeške duše. poprejšnjem poduku si bral, kako lepa je človeška duša v stanu posvečujoče milosti Božje, da jo nobena druga lepota ni v nebesih, ni na zemiji ne prekosi. To lepoto svoje duše ohraniti, so apostoli, mučenci in mučenke ter vsi zvesti spričevalci Božji cel6 svojo kri z veseljem pre¬ livali. Ravno k temu spričevanju nagibalo jih je II. spoznanje, kolike cene in veljave da je človeška duša v Božjih očeh, kakor imamo izgled nad komaj dvanajst let staro, nežno in rahločutno devico in mučenko, sv. Kristino. Kako neskončne cene in vrednosti pa je tvoja duša, spoznaš ljubi kristijan: 1. od tod, ker je podoba Božja. — Ozri se na velikanska in ogromna dela, ki jih je Bog stvaril. Ni bilo ne neba, ne zemlje. Pa poglej sedaj zemljo, tu znižano v prijetne doline in ravnine, tam povišano v velikanske gore in sterme snežnike; tu jo poje studenci in potoki, tam namakajo reke, jezera in morje; tu so razprostrene s cvetlicami obsejane dobrave, tam prijazni senčnati logi. Poglej nezmerno plan morja, sedaj tiho, gladko in mirno, sedaj zopet šumeče in peneče, polno mnogoterih živali. Poglej nebes! O kako zal je v tihi noči, razsvitljen od milijonov in milijonov prižganih kresov, ki se gredoč po svojih tirih tako lepo utri¬ njajo, in nam prijazno nasproti migljajo! Kako krasen je jasen dan, ke- dar ga orumeni jutranja zarija, in pozlati solnca veličanska luč! Pač lehko je rekel Mojzes: „Videl je Bog vse, kar je naredil, in bilo je prav dobro.“ A vendar je videti, kakor bi Bog z vsem tem še ne bil zado¬ voljen, in bi si zmišljal, še kaj vse lepšega ustvariti. Zato reče: „Na- redimo človeka po svoji podobi in enakosti.“ Med tem toraj, ko je Bog pri stvarjenji druzih reči le rekel: „Bodi \“ in je bilo, tako pravi pri člo¬ veku: „Naredimo!“ Si li moreš misliti lepšo in dražo podobo memo človeške duše? Ako me toraj vprašaš, koliko da je vredna tvoja duša, vprašam te tudi jaz: Koliko vreden je tvoj Bog? — Glej, duša je Nje¬ gova podoba. Duša ima neskončno ceno in vrednost, 2. ker j e edina; saj, kar imamo edinega, nam jc tudi posebno ljubo, naj vže bo edin sin, ali edina hči, edin perstan ali edin denar. Mislimo si namreč: To edino imam, in če to zgubim, morebiti kaj takega nič več ne dobim. Zato moram skerbno varovati, da ob njo ne pridem. Ako imajo stariši le edinega sina ali edino hčer; in nimajo upanja, da bi jih kaj več od Boga prejeli, o kako priserčno to svojo edino dete ljubijo, kako na-nj pazijo, kako mu strežejo in ga za roko vodijo, ker se vedno za-nj boje. Bog varuj, da bi se kdo njihovega serčeka doteknil, ali mu kaj žalega storil! Če zboli, berž je vsa hiša po konci, zlasti mati noč 134 24. julij: Sv. Kristina, devica in mučenka. in dan ne zatisne očesa, se noč in dan ne gane od njegove postelje, da svojega ljubčeka v kaki reči ne zamudi. In ako se vendar le primeri, da ga Bog vzame, oh, kolika nesreča, kolika žalost, koliko joka in tar- njanja! — Iz tega vidiš, kako ljubo nam je edino, in da, kdor edino zgubi, veliko zgubi. Pa — če bi tudi več duš imeli, vendar bi po be¬ sedah sv. Krizostoma morali sleherno tako ceniti, da bi je po nobeni, ceni ne pogubili. Kaj ne, saj imaš tudi dve roči, dve nogi, dve ušesi. Ce bi pa kdo prišel, in ti rekel: Tu imaš tisoč goldinarjev, ali kolikor sam hočeš, pa mi daj eno svojih rok, ali nog, ali očes. Ali si ne bi mislil, da človek nori, da ne more biti pri zdravi pameti, ker roka, noga ali oko vendar ni za noben denar na prodaj? Vendar pa pravi Kristus: „Ako te pohujša tvoja roka, ali tvoja noga, odsekaj jo in verzi jo od sebe. Ako te pohujša tvoje oko, izderi je in verzi je od sebe." Zakaj pa tako? „Zato, pravi Kristus, ker ti je bolje, z eno roko, ali z eno nogo, ali z enim očesom iti v nebeško kraljestvo, kakor pa dve roki, dve nogi ali dve očeBi imeti, in pahnjenemu biti v večni ogenj;" — zato, ker duša je neskončne cene in vrednosti. Da jo ohraniš, moraš se ogibati vsega drugega, naj ti bo še bolj ljubo, kakor roka, noga ali oko. Kolike cene in vrednosti je človeška duša, te uči: 3. Sin Božji, ki je tvoj odrešenik in zveličar. Vprašaj najprej angele, koliko da človeška duša velja. Glej, kako jo ljubijo, kako va¬ rujejo, kako za-njo skerbč, noč in dan spremljevaje jo po vseh potih; kako njene molitve, pobožne vzdihljeje in solze, vsa njena dobra dela v zlatih posodah nosijo pred sedež Božji. Vprašaj očake in preroke, in kraljev prerok ti v njihovem imenu odgovarja, da omaguje in se mu serce žalosti topi, ker vidi, kako hudobneži Božjih postav ne dopolnujejo in tako pogubljajo svoje duše. Vprašaj apostole, kako visoko da ce¬ nijo človeške duše, in sv. Pavel ti odgovarja: „Želim, ako bi mogoče bilo, pogubljen in odločen biti od Kristusa, da le zveličam svoje brate." Vpra¬ šaj mučence, ki so rajše najhujše muke prestali, rajše kri in življenje dali, kakor škodo terpeli na svoji duši. Vprašaj spoznovalce in vse zveste služabnike Božje, koliko da jim velja človeška duša? Glej, kralji in cesarji, mogočni te zemlje so sedeže in krone in kraljeve palice odložili, se vsemu posvetnemu odpovedali in podali v tiho samoto, da bi laglje in varniše skerbeli za zveličanje svoje duše. — Naposled pa, pravi sv. Ev- zebij, „če ne verjameš Stvarniku, verjemi Odrešeniku. Vprašaj ga, za¬ kaj je prišel z nebes, zakaj se je rodil v hlevu, zakaj jokal v jaslicah, zakaj zrejen bil v revščini, zakaj se potil v delalnici?" „Stej ure", pravi sv. Avguštin, „njegovih tri in trideset let, vzdihljeje, ki so se vzdigovali iz njegovih pers, solze, ki je je pojokal, misli, ki je je imel, besede, ki je je govoril, tepeže, ki je je prejel, ternje, ki je bilo va-nj zabodeno, žeblje, s kterimi je bil pribit, kervave kaplje, ki je je točil, premišljuj hlod križa, na kterem je visel, svoje življenje izdihnil, svojo dušo za tvojo dušo dal." Vse to ti glasno kliče: Glej neskončno ceno svoje duše! Ne S ozabi toraj svarjenja Kristusovega: „Kaj ti pomaga, ako ves svet pri- obiš, ako pa škodo terpiš na svoji duši ?!“ Molitev. Daj mi, o Gospod, na prošnjo deviške mučenke, sv. Kristine, tisto modrost, ktero si svojim svetnikom dodelil, da v primeri s svojo dušo vse pozemeljsko cenim, kakor blato, da jo nad vse drugo spoštujem, in edino za to skerbim, da jo rešim in izveličam. Amen. 25. julij: Sv. Jakop starejši, apostel. 135 25. julij ali mali serpan. Sv. Jakop starejši, apostel. v. apostol Jakop se imenuje vedi ali starejši, ker je bil poprej, kakor uni Jakop (glej 1. maja) za apostola poklican. Domd je bil iz Galileje in rojen od pobožnih starišev, ki sta se Cebedej in Salome zvala, in živela od ribjega lova. Sv. Janez evangelist mu je bil pravi brat, in Kristus Gospod v bližnjem rodu. Njegova mati Salome, (ki so jej tudi Marija rekli) je bila namreč teta preblažene device. Živel je s svojimi stariši v Bet- zajdi ob Genezareškem jezeru, ter se s svojim očetom in bratom ukvarjal z ribjim lovom. Tu se primeri nekega dne, ko sta ravno z bratom izpirala mreže, da gre Zveličar memo, ju vidi in po¬ kliče : „Hodita za menoj!“ Berž zapustita mreže, stopita iz čolna in gresta za Kristusom. Jakop kakor njegov brat Janez odliko¬ vala sta se med druzimi svojimi tovarši posebno z zvesto svojo udanostjo in veliko gorečnostjo. Kristus ju je zato imenoval: Boanerges, to je: otroka groma, da bota namreč kakor bobneči grom pretresala Človeška serca in je spreobračala k pravi veri. Sv. Lukež pripoveduje, ko nekdaj Samarijani Jezusa niso hoteli sprejeti v svoje mesto, kajti so ga kot Juda čertfli, sta se Jakop in Janez tako goreče vnela za svojega Gospoda, da mu rečeta: „Gospod, hočeš li, da rečemo, naj ogenj z neba pade in jih požgi?“ Jezus pa jima njuno prenagljeno gorečnost zaverne, re¬ koč: „Ne vesta, čegavega duha sta. Sin človekov ni prišel, duš pogubljat, temuč izveličat;“ to je: moje evangelije ne učf mašče¬ vanja, temuč ljubezen, poterpežljivost in krotkost, po kterih se več duš pridobi nebesom, nego s terdobo in ostrostjo. Pri sv. evangelistu Matevžu beremo, da je mati sv. Jakopa in Janeza Je¬ zusa enkrat prosila, naj bi eden njenih sinov v njegovem kra¬ ljestvu sedel na desni, drugi na levi. Te želje Jezus materi na¬ ravnost očita, in apostola posvari: „Ne vesta, kaj prositain ju vpraša: ,,Ali moreta piti kelih, kterega bom jaz pil?“ Odgovorita mu: „Moreva.“ In Jezus jima reče: ,,Moj kelih bota sicer pila, sedeti pa na moji desnici ali levici ni moje vama dati, ampak kterim je pripravljeno od mojega OČeta.“ (Ta sta bila: sv. Peter in Pavel.) S tem je mater in sinova podučil, da njegovo kralje¬ stvo ni od tega sveta. Sinova pa, kar sta tedaj serčno mu ob¬ ljubila, sta tudi zvesto spolnovala, ker sta poznejše mnogo pre¬ stala in preterpela za Jezusa. Oba sta bila pa tudi posebna Je¬ zusova ljubljenca. Privzel si ju je, kedar razun Petra drugih apo¬ stolov nobenega ni bilo vpričo, kakor, postavim, tedaj, ko se je na gori Tabor nebeško spremenil, ko je mertvo Jajrovo hčer obudil, ali ko je na vertu Getzemanskem od drugih ločen k ne¬ beškemu Očetu molil in kervavi pot potil. 136 25. julij: Sv. Jakop starejši, apostol. 2. Po Jezusovem vnebohodu je sv. Jakop, ko so bili pre¬ jeli sv. Duha, najprej v Jeruzalemu, v Samariji in Judeji sv. evan¬ gelije oznanoval. Z druzimi apostoli vred je bilo njegovo veselje, da je bil zavoljo Jezusovega imena zaničevan in bičan, ko so bili namreč zavoljo oznanovanja sv. evangelija na povelje Ju¬ dovskega višega svetovalstva s šibami tepeni. Tri leta je učil po zgoraj imenovanih okrajinah in veliko judov Kristusu prido¬ bil. K temu je veliko pripomoglo njegovo sveto življenje. Voda je bila njegova pijača, kruh ali zelenjad njegova jed; mesa in rfb se ni nikdar doteknil. Borna je bila njegova obleka. Nosil je priprosto spodnje oblačilo in po verhu perten plašč. Po spri- 137 25. julij: Sv. Jakop starejši, apostol. čevanji sv. Epifanija je živel v vednem devištvu. Ko je bilo tretje leto po Kristusovem vnebohodu sv. Petru od Boga ukazano, tudi ajdom sv. evangelije oznanovati, tedaj se apostoli razkrope kri¬ žem sveta. Sv. Jakop se poda v Španijo. Ondi začne v slavnem mestu Saragosa pridigovati in dela veliko čudov. Z začetka je bil na videz ves njegov trud zastonj. A ker njegova gorečnost le ni omerznila, bili so vendar naposled mnogi od njegovih nau¬ kov presunjeni, ter so se svetega učenika, kakor otroci, zvesto poprijeli. Najbolj uterjene in poskušene je posvetil v škofe in mašnike, in je razposlal oznanovat sv. evangelije. Ti so bili, po kterih je Bogu poznejše dopadlo, neverstvo iz Španskega popol¬ noma pregnali. V Saragosi toraj ustanovi najprej malo sicer, a tolikanj bolj gorečo v keršČansko občino. Od tod gre v Galiciško pokrajino, ob meji Španske. Tu doživi' hudo preganjanje. Ne le, da ga sirovi ondotni prebivalci nikjer ne sprejamejo, še kamene bičajo po njem in ga hočejo s puščicami ustreliti. V tistem kraji, Kompostela zvanem, obiskujejo še dan danes romarji neko skalo, na kteri je apostol čez noč počival. Tu se vidijo v terdem ka- menu udje nekega moža kakor v vosek na tanko in prečudno vtisnjeni; pač osramotilna podoba zaterdo človeško serce! Kako dolgo je sv. Jakop ostal na Španskem, to se ne vč. Terdi pa se, da je od tam z nekterimi svojih učencev šel na Francosko, in tu zasejal veliko dobrega semena. S Francoskega se je podal v včliko Britanijo, in v 1. 42. sopet nazaj se vernil v Jeruzalem. 3. Po domačih pokrajinah je oznanovgl sv. evangelije v Judeji in Samariji. Zarad tega so ga sovražili farizeji in pismejci. Očitno so se jeli ž njim prepirati, ter razvpijejo njegove nauke kot sanjarije in vraže. A sv. Jakop jim tako jasno dokaže iz sv. pisma, da je Jezus križani od Boga obljubljeni Odrešenik, da so vsi izraelski učeniki obmolčali in ostali na sramoti. Po njegovih čudežih in naukih se je veliko, judov, Samarijanov in ajdov k veri v Kristusa spreobernilo. Še celo Hermogen in Filet, ki sta si s peklenskimi sleparijami visoko čast in veliko bogastvo prido¬ bila, in sovražnikom sv. evangelija obljubila apostola osramotiti, dala sta se premagati in pridobiti za kraljestvo Božje. Tedanji veliki duhoven Abjatar je vže dle časa premišljeval, kako bi apo¬ stola s pota spravil. Na misel mu pride ta-le zvijača: Grč in najme več hudobnežev, je z denarji podkupi in našunta, kako da naj pri pervi pridigi apostolovi hrup zaženo, in ko bode ljudstvo vse zbegano, apostola zgrabijo in odpeljejo. Ta zvijača izide se hudobnežem prav po njihovi želji. Med apostolovo pri¬ digo zaženo divji krik, vpijejo in zmerjajo semtertje, in res na¬ pravijo celo zmešnjavo. Tako se farizeji in pismarji med ljudi vrinejo, in nekdo iz med njih, Jozija po imenu, verže apostolu motoz okoli vratu. Sedaj tirajo aposteljna v dvor tedanjega kralja Heroda Agripa. Tam spričujejo zoper njega, rekši: „Glej, o 138 25. julij: Sv. Jakop starejši, apostel. kralj, ta je eden poglavitniših učencev Nazarejca, ki je vže ve¬ liko judov zapeljal. Ako ne bo obsojen, more s svojim čara¬ njem razdjati vse judovsko kraljestvo. 11 Herod, da bi judom do- padel, ga obsodi v smert. Tega se judje silno obveselč; sv. apo¬ stol pa hvali Boga in se raduje, da bo sprejet k svojemu Zve¬ ličarju. 4, Pot na morišče ga pelje memo neke hiše, kjer je sedel na pragu mertuden, sključen človek. Ta ga kliče: „0 služabnik Najvišega, pomagaj mi, ker terpim neizrekljivo bolečino!“ Sv. Jakop postojl, ga pogleda in mu reče: „V imenu Gospoda Je¬ zusa Kristusa križanega, za čegar voljo me peljejo v smert, vstani in hvali svojega Zveličarja! 14 Bolnik vesel skoči po konci, in hvali ime Jezusovo, ki ga je ozdravilo. Farizej Jozija, tisti, ki je svetniku motoz okoli vrati! vergel, se pri tej priči skesa nad svojo hudobijo, pade svetniku k nogam in ga prosi z objokanimi očmi: „Odpusti mi, o služabnik pravega Boga, mojo pregreho, in stori me deležnega svojega mučenstva! 44 Sv. Jakop se nekoliko trenotkov pomišlja. Potem pa mu dč: „Ali veruješ, da je Jezus, kterega so judje križali, pravi Sin Božji ?“ Jozija: „Verujem in spoznam očitno svojo vero, da je Jezus križani pravi Sin Božji. 11 Abjatar, veliki duhoven, ki je to slišal, se na vso moč togoti, ukaže Jozija zgrabiti, pred-se pripeljati in se zareži' nad njim: „Pusti Jakopa v nemar in prekolni kerščansko vero, sicer se boj mojega maščevanja! 11 Glasno mu odgovori Jozija: „Preklet sem bil dolgo jaz, in ti si preklet še sedaj, ker preganjaš Simi Bož¬ jega; jaz pa upam zveličanje najti po Jezusu Kristusu, kterega ste vi križali. 41 Na to Abjatar ljudstvo zoper njega podšunta, jim veli, da ga s pestmi bijejo, pošlje nektere hudobneže h kralju Herodu s prošnjo, da naj Jozija, ki je Boga preklinjal, obsodi. Herod zasliši nekoliko prič ter podpiše sodbo, da naj se Joziju z apostolom vred z mečem glava odseka. Kmalu potem odpe¬ ljejo oba na morišče verh Kalvarske gore. Tje prišed poprosi sv. Jakop rabeljna za požirek vode. Rabelj mu je veli v verči pri¬ nesti. Tu reče apostol Joziju: „Veruješ v ime Jezusa Kristusa, Sinu Božjega? 44 Jozija: „Verujem.“ Jakop: „Hočeš biti kerščen v Njegovem imenu? 44 Jozija: ,,Hočem biti, gospod! 44 Jozija poklekne, in apostol ga kersti. Na to pa ga objame in poljubi z besedami: „Mir bodi s teboj! 44 Sedaj apostol poklekne, zroči svojo, dušo v roke Jezusove, razgali svoj vrat in se skloni pod rabeljnov meč. Precej za njim poklekne tudi Jozija ter prejme zarad Jezusovega imena smertni mahljej. To seje zgodilo 25. mar- cija v 1. 44., ravno na tisti dan, kojega je Kristus pred desetimi leti na križu bil umeri. 5. Truplo sv. apostola je bilo s pervega v Jeruzalemu po¬ kopano,^ poznejše pa je bilo preneseno na Špansko in shranjeno v Irlji Flaviški. V teku stoletij je spomin na prenašanje Njegovih 25. julij: Sv. Jakop starejši, apostel. 139 svetih ostankov ondi ugasnil, tako, da je trava in germičevje rastlo na njegovem grobu. Tu so se prikazale večkrat svitle lu- čice na gomili. Za tega del je ukazal Škot Teodomir ondotni prostor pocediti in kopati. Kar zadenejo na sveto truplo, po kte- rem se je poznejše veliko Čudežev godilo. Kralj Alfonz je na tem sv. kraji sezidal cerkev in samostan na čast sv. Jakopu, in škof Teodomir tje prestavil svoj škofijski sedež. Tako je nastalo mesto Kompostela. Ondotna cerkev je ena iz med tistih treh, ki so naj imenitniša božja pota, in ki je kristijani iz vseh krajev sveta najbolj obiskujejo. Sv. Jakop se obrazuje v romarski obleki, s plaščem okoli sebe in z romarsko palico v roči. Hodi za Kristusom! So sta Jakop in Janez izpirala mreže, šel je Kristus memo, in ju poklical: „Hodita za menoj!" Pri tej priči sta popustila mreže in čolna, hišo in stariše ter sta hodila za Zveličarjem, in oba sta svoje žive dni obilno grenkosti in zopernosti pila iz njegovega keliha, to je: veliko sta prestala, veliko preterpela za kraljestvo Božje; sv. Jakop je pervi iz med apostolov za Jezusovo vero dal svojo glavo. Glej, kristijan! kakor ta apostola, tako Kristus tudi tebe neprene¬ homa kliče: „Hodi za menoj!" Da boš pa ta klic razumel, naj ti povem, da se za Kristusom hoditi pravi: Njegovo sveto življenje vedno pred očmi imeti, se v Njem, kakor v zercalu ogledovati, si prizadevati, tako živeti, kakor je On živel. Za Kristusom hoditi, se pravi: to misliti, kar je On mislil, želeti, kar je On želel, govoriti, kakor je On govoril, ce¬ niti, kar je On cenil, zaničevati, kar je On zaničeval, ljubiti, kar je On ljubil, sovražiti, kar je On sovražil; z malo besedami: Kristusovo sveto življenje si tako prisvojiti, da slehern z apostolom more reči: „Ne živim jaz, ampak Kristus živi v meni." Na ta pot za seboj te je Kristus klical vže pri sv. kerstu. Predno je bila v imenu presvete Trojice izlita zveličanska voda nad tvojo glavo, klical te je Kristus po botrih, če veruješ va-nj , če se odpoveš hudiču, vsemu njegovemu djanju in vsemu njegovemu napuhu, ter mu zvestobo obljubiš do smerti. Po tej slovesni zaprisegi si šel med vojščake pod nje¬ govo zmagonosno bandero. — Ko si bil odrastel in si mu, zapeljan od sladkega, pa omotičnega kozarca posvetne pijače, jel nezvest prihajati, govoril ti je po angelu varhu, govoril ti po vesti: „Hodi za menoj!" Nikar ne pij iz tega kozarca, zakaj v zlati posodi podaja ti strup! — Klical te je po stariših: Boga se boj, moli, spolnuj Božje zapovedi, varuj se greha, delaj dobro, beži pred zapeljivci, ogibaj se hudobnih to- varšev, ne hodi v te in te kraje, ne obiskuj te in te druščine, ne zahajaj v to in to hišo! — Kolikorkrat so ti ljubi stariši tako in enako na serce govorili, te tako lepo učili in svarili, tolikrat te je Kristus klical: „Hodi za menoj!" — Kolikorkrat si imel priliko, poslušati Božjo besedo, ko je goreč pridigar razkladal nebeško lepoto te ali une čednosti, ali popi¬ soval gerdobij o in peklensko ostudnost tega ali unega greha, Kristus te je klical po njem: „Hodi za menoj!" — Šel si memo cerkve in se spomnil, čegavo da je to prebivališče, si videl verh zvonika znamenje sv. Križa, si pogledal doma v kotič, kjer visi bridka martra, ali si videl 140 26. julij: Sv. Ana, mati dev. Marije. ob razpotjih ali na polji podobo sv. Križa v mali kapelici, vse povsod ti je Kristus govoril: „Hodi za menoj! Jaz sem pot, resnica in življenje." Kolikorkrat si pokleknil k spovednici, in te je skerben spovednik se¬ daj prosil, sedaj svaril: to ali uno pregrešno strast premagaj, to ali uno pregrešno znanje raztergaj, svojo jezo ukroti, svoje nagnjenje berzdaj, svo¬ jemu sovražniku odpusti itd., kolikorkrat ti je popisoval srečo, ako pot greha zapustiš, ali ti pred oči stavil nesrečo vže na tem svetu, ki jo greh večidel za seboj vodi, ako od njega ne odstopiš; kolikorkrat ti je zdra¬ vila dajal za tvojo bolno dušo, in ti kazal pripomočke, kako se ti je greha varovati; kolikorkrat te je zavračeval na smert, sodbo, večnost, na pekel in nebesa, glej! vsi ti nauki in opomini so bili glasni klici: „Hodi za menoj! — Si bil zdrav interden, te je doletela kaka nepričako¬ vana sreča, ali došlo kako nenadno veselje, Kristus ti je ljubeznjivo govoril: „Hodi za menoj!" — Te je zadela kakova britkost in nad¬ loga, te je terla lakota in nagota, stiskala te revščina in pomanjkanje, si ječal in zdihoval v hudi bolezni, glej! Kristus ti je klical: „Hodi za menoj!" — Si videl svojega prijatla zarad njegovega lepega vedenja, zarad sramožljivosti in pobožnosti srečnega; ali si videl koga svojih tovaršev zarad razujzdanosti in pohlepnosti, zarad nesramnosti in ne¬ čistosti nesrečnega vže na tem svetu, oslabelega na telesu in zaveržc- nega od ljudi, Kristus ti je svare po njem govoril: „Hodi za menoj!" Seje oglasil mertvaški zvon, ki je oznanjal, daje tvoj sosed, ali tvoj znanec, ali kdor si bodi, preselil se od tod in moral iti pred sodnji stol Gospodov, ali si spremljal koga na poslednjem potu na pokopališče, Kristus ti je klical: „Hodi za menoj!" Blagor ti, ako te smert na potu za menoj zaleze! „Jaz sam bom tvoje nezmerno veliko plačilo." Blagor toraj vsakemu, ki na vse te klice Kristusove berž berž za njim na pot se poda, zapustivši vse drugo posvetno in nečimurno, kar bi ga utegnilo na tem potu čez njegove moči težiti, ga zaderževati ali cel6 na tla podreti! Ravnajmo se po izgledu sv. Jakopa, in pijmo z veseljem iz keliha Kristusovih bridkosti, da se nam po smerti spremenč v nebesih v večne sladčice. Molitev. Bodi, o Gospod! svojemu ljudstvu varuh in posvečevalec, da pod zavetjem Tvojega sv. apostola Jakopa Tebi dopadljivo živi in Ti z za¬ upljivim sercem služi po Jezusu Kristusu, Gospodu našem. Amen. 26 . julij ali mali serpan. Sv. Ana, mati dev. Marije. 'življenji svete Ane nimamo nič prav zanesljivih sporočil, pker sv. evangelisti le memogrede o njej omenjajo. A ra- zun sv. evangelijev, ki se le z življenjem, z nauki, z deli, s Čudeži, s terpljenjem in s smertjo Sinil Božjega bolj pečajo, so še neka druga, tako imenovana podveržena ali podtak¬ njena evangelija. Sv. cerkev jih ne spozna za prava. Vendar 141 26. julij: Sv. Ana, mati dev. Marije pa toliko lepega in spod¬ budnega o življenji pervih kristijanov obsegajo, da so pobožni pisalci iz njih radi najlepše, najljubeznjiviše in najverjetniše posneli. Tako so sv. Janez Damaščan, Gregorij Nisenski, Evzebij in drugi tudi o sv. Ani marsikaj iz teh evangelijev povzeli. Poglavitniše je to¬ le: S v. Ana je bila hči Stola- nova in Emereneijanina. Živela sta ta zakonska kako- vih 50 let pred Kristuso¬ vim prihodom v mesticu Bet¬ lehem na Judejskem. Bila sta iz duhovskega rodti. Za- rad svoje gorečnosti v veri in zarad svojih čednosti sta se odlikovala pred drugimi svojimi verstniki. Njuno živ¬ ljenje je bilo življenje po šegi nekdanjih očakov. Svoji hčeri, ki sta jo z molitvijo sprosila od Boga, sta dala ime: Ana, to je: ,,milostna u ali „priserčna. a In res je bila Ana zavoljo svoje posebne pobožnosti tega imena vredna. Matere so jo svojim hčeram stavile v izgled, in mladenči Izraelovi se prič¬ kali za njeno roko. Med snubači je staršem najbolj dopadel Jo- ahim iz mestica Nazaret, in iz stare kraljeve rodovine Davidove. Bil je pravičen, pobožen mladeneč. Imel je dar posebnega raz- svitljenja, da je razumel skrivnosti sv. pisma in preroke. V sta¬ novitni molitvi je prosil Boga, da bi spolnil svoje obljube. Nek angelj je sv. Ani razodel, da naj ga vzame za svojega moža; Joahimu nasproti je Bog v spanji velel, da naj sv. Ano vzame za svojo ženo. Po zaročitvi razdelita Joahim in Ana svoje pre¬ moženje v tri dele. En del odločita za tempelj in duhovne, dru¬ gega dasta ubozim, tretjega pa prihranita za-se in za svojo družino. 2. Bog pošlje svojima zvestima služabnikoma težko posku- šnjo. Dvajset let morata prenašati sramoto nerodovitnosti, karje judom bilo toliko, kakor od Boga prekletemu biti. Zastonj je Joahim molil, zastonj v Jeruzalem v tempelj prinašal darove, da bi ju Bog blagoslovil z zarodom. Ko gresta o včlikem praz¬ niku v sveto mesto, zaverne veliki duhoven njune darove nazaj rekši Joahimu: „Tebi se dar ne spodobi, ker nimaš nobenega 142 26 . julij: Sv. Ana, mati dev. Marije pervorojenega v Izraelu!“ Prevelike Žalosti se noče Joahim nič več svoji ženi prikazati. V puščavo zbežf, in ondi cele dni moli in joka. Dvojna bridkost je sedaj terla sv. Ano. Razun nerodo- vitnosti je imela tudi vdovski stan objokovati. V tihi samoti zdi¬ huje sleherni dan k Bogu, da bi se njen mož sopet domu po- vernil, in bi odvzeta bila od nje sramota nerodovitnosti. Nekega dne gre okoli devete ure na vert, da se pod milim nebom pre¬ pusti svoji žalosti. Kviško se ozerši zagleda na cvetečem lorber- jevem drevesu gnjezdo mladih vrabičev: „Oh, zdihne, s Čim naj se primerjam? Nisem ne enaka pticam pod nebom ne pozemelj- skim živalim, ker one so rodovitne pred Gospodom. Enaka ni¬ sem niti morju, ki je polno rib, niti zemlji, ki prinaša sad in je blagoslovljena od svojega stvarnika! 11 In glej! kar stoji angelj Gospodov pred njo in jej govori: „Ana, Bog je uslišal tvojo prošnjo; ti veš kako hudo dč, biti brez otrok, in sedaj bo tvoj rod blagoslovljen po vsem svetu. 11 „Bog bodi hvaljen, 11 reče Ana, ter stori obljubo, da hoče sad svojega telesa Gospodu darovati, in službi v tempeljnu posvetiti. Tudi Joahimu oznani angelj konec poskušnje, ter mu dč v imenu Gospodovem: „Ana, tvoja žena, bo hčer porodila, ki jej ime daj Marija, in jo posveti Gospodu. Sv. Duh bo v njej prebival, in dopolnil po njej velike reči!" 3. Na to se verne Joahim iz puščave k svoji ženi. Srečata se ravno pri zlatih vratih v Jeruzalemu. Drug drugemu pripo¬ vedujeta Čudne prikazni in hvalita Boga ter se mu zahvaljujeta iz dna svojega serca. Osmega grudna ali decembra meseca sta priletna zakonska to veselo sporočilo prejela, in zato sv. cerkev še sedaj tisti dan obhaja praznik Marijneganeomadežvanega spo¬ četja. Ko je njen čas pretekel, porodi Ana hčer, in jej da ime: Marija. Kmalu po rojstvu jo stariši prinesd v Nazaret v duhovno hišo. Ondi jo pokažejo duhovnom, ki prosijo nebeškega blago¬ slova nad ljubeznjivo dete. Od dne do dne prihaja Marija bolj popolnoma, in njena modrost visoko presega njeno starost. Z vso skerbjo čujejo vedno nad njo njeni starši. Stare podobe nam ka¬ žejo in ustno zročilo sporoča, da je sv. Ana sama svojo hčer v skrivnostih sv. pisma poduČevala in jo brati učila. Tri leta staro jo poleg obljube starši peljejo v tempelj k devicam njenega rodti. Tujo sprejamepervi izmed duhovnov z besedami: „Marija! veliko je storil Gospod tvoje ime med vsemi rodovi, in po tebi bo v polnosti časov oznanil ceno Izraelovega odrešenja." Joahim in Ana hvalita Boga in od svoje hčerke se poslovivši se verneta nazaj v Nazaret. Tu v tempeljnu je Marija ves Čas Bogu služila, v vsi ponižnosti najniža opravila opravljala in v miru Gospo- dovem v živela. Cez nekoliko let pa je morala nazaj v svoj domači kraj hiteti, da je prejela blagoslov svojega starega očeta Joahima. Čutil je namreč priletni starček, da se mu bliža konec njegovega 26. julij: Sv. Ana, mati dev. Marije. 143 življenja. Za tega del je še enkrat želel videti svoje predrago dete, ter je je k sebi pozval. Ko stopi Marija k njemu v stanico, vidi Joahim nad njo neko nebeško prikazen. Zlati žarki so se namreč okoli čela Marijnega bliskali, in velika truma angelov se jej častljivo priklanjala. Sedaj so mu bile tudi razodete skriv¬ nosti, kakove namene da ima Bog s sv. devico; a da bi jih videl spolnjene, to doživeti mu ni bilo več dano. Kmalu potem je namreč, prepevaje neko hvalno pesem, v 80. letu svoje starosti sklenil svoje življenje. Dan njegove smerti je bil 15. vinotoka ali oktobra. Leto poznejše je umerla tudi sv. Ana, in bila pokopana v ravno tisti grobnici, kakor sv. Joahim. Marija je bila tedaj po sporočilih cerkvenih piscev 12 let stara. Sv. Ano so v pervih časih kerščanstva jako častili kot bla¬ goslovljeno mater Božje porodnice, ki nam je zveličanje prinesla, in je začetek našega veselja. Nad hišo sv. Ane, v kteri je sta¬ novala, kolikorkrat je v Jeruzalem prišla, bil je vže v pervih Časih sezidan nek samostan, ki je sedaj spremenjen v mohame¬ dansko mošejo. Cesar Justinijan je dal njej na čast v 1. 550 v Carigradu prelepo cerkev sezidati. V letu 710 so tudi njeno truplo tje prenesli, in po križarjih so prišle svetinje in ostanki od nje tudi v zahodnje dežele. Na priprošnjo sv. Ane se je ve¬ liko čudežev godilo. Zlasti jo častč kot patrono ubozih, kterim je svoje žive dni veliko dobrega storila. Obrazuje »e navadno, kako podučuje devico Marijo. Sv. Ana, izgled starišem.- J§,ko so kedaj pobožni in bogoslužni otroci na veselje, tolažbo in čast starišem, spolnila se je gotovo ta resnica nad sveto materjo Ano. Kdor ljubi in časti Marijo, ta gotovo tudi ne more tiste pozabiti, v ktere telesu si je Gospodova roka to sveto svetišče pripravila. Pač je mo¬ rala sv. Ana čista in sveta zakonska žena biti, ker jej je Bog najdraži zaklad svoje milosti, namreč mater svojega Sina zaupal! Pač j6 morala čista in sveta mati biti, ker je iz nje vzhajala neomadeževana nevesta sv. Duha! Sv. Ana je pa tudi dobro razumela, kaj da je njen poklic. Bogu v dar je prinesla svoje ljubeznjivo dete, dete, za ktero je tolikanj k Bogu molila, tolikanj za-njo zdihovala, tolikanj solz prelila, in tolikanj miloščine med uboge razdala. Vedela in umela je, da je njeno dete dar Božji in njegova lastnina. Zato mu ga je neomadežvano položila v nje¬ gove roke, ter bila s tem zadovoljna, da je je tri leta imela pred svo¬ jimi očmi. O da bi si vse kerščanske matere to resnico prav globoko zapisale v svoje serce, da so njihovi otroci Božja last, in da jih bo Bog kdaj ne¬ dolžne in brezmadežne tirjal iz njihovih rok! Kako skerbno in goreče ki je potem za Boga izrejevale, jim strah Božji iz mladega v serce ce¬ pile, jim s kratkostjo, pohlevnostjo, poterpežljivostjo, čistostjo in sramož- ijivostjo, z gorečnostjo v molitvi, v obiskanji Božje službe in prejemanji sv. zakramentov najlepše izglede dajale, in jih tako s pobožnostjo in bo- goslužnostjo vse prešinile! 144 27. julij: Sv. Krištof, mučenec. Zapomnite si „matere" te izreke sv. pisma, in ravnajte se vseskozi po njih: „Imaš sinove? uči jih, in pripoguj jih z mladega. Imaš hčer? Varuj njihov život, in ne kaži jim veselega obraza;" (Sir. bukv. 7,25. 26.) to je: bodite resnobne, jn ne delajte jih razujzdanih s premehkim obnašanjem, kar se tolikrat godi, ko jim njihove napake in razvade skozi perste pregledujete, in se izgovarjate: Saj je še otrok, saj še tega ne umč! Tudi sv. apostelPavel vas opominja: Ure¬ jujte svoje otroke v podučenji in svarjenj i Gospodovem;" (Efež. 6, 4.) to je: redite jih po kerščansko, podučujte je v kerščanskem uku, in vadite je kerščanskega življenja. — O sv. mati Ana, koliko veselje mi je, da te morem mater presvete ščansko mater, da svoje otroke le za Boga, le za nebesa zrejujejo, ter sebe in svoje otroke zveličajo! Amen. imskem mučeniškem zapisniku je sicer danes brati životopis sv. ntaleona, zdravnika in mučenca. Pa ta svetnik, kakor spodbudno je njegovo spreobernjenje h kerščanski veri, je vendar Slovencem sploh malo znan. Zato postavim lesem popis življenja sv. mučenca Kri¬ štofa, Slovencem dobro znanega po velikanski podobi s Kristusom na ramah, čegar god se v jutrovih krajih 9. maja, pri nas pa 25. julija praznuje. 1. Sv. Krištof, po naše: Kristonosec, se je rodil v de¬ želi Kanaan od ajdovskih starišev. Njegovo pervo ime je bilo: Re- prob, to je: zaverženec, kar pomenja, da je bil ajdovskemu malikovanju vdan, in toraj v resnici od Boga zaveržen. Pa Bog ga je po svoji milosti poklical h kerščanstvu. Kot kristijan je spremenil svoje ime, in si na vso moč prizadeval, kakor je on postal Kristusov, da je tudi druge Kristusu pridobival. Posebno v Licijski deželi, kjer je dle časa živel, se je trudil, da bi spreo¬ bračal ajdovske nevernike. A godilo se mu je, kakor sploh tedaj kristijanom. Zatožili so ga ne le, da je sam kristijan, ampak da še druge h kerščanstvu napeljuje. Za tega del ga pokliče deželni oblastnik pred-se, in ga zarad kerščanske vere ostro izprašuje. Neprestrašeno se zatoženec vpričo sodnika spoznava kristijana. Neverni oblastnik ga ukaže sedaj v ječo vreči. Da bi ga odver- nil od kerščanstva, pošlje mu v ječo dve nesramni zapeljivki, misleč, ako se tema vda v nečistost, bode tudi kmalu pripravljen, vero kristijanov zatajiti. A zgodi se ravno nasprotno. Veliko več Molitev. device Marije pozdravljati! O prosi pri sedežu Najvišega za vsako ker- 27. julij ali mali serpan. Sv. Krištof, mučenec. (ok. 1.250.) 27. julij: Sv. Krištof, mučenec. 145 je sv. Krištof s svojim prigovarjanjem nesramnici pregovoril, da ste se ajdovskim zmotam in sleparijam ter svojemu nesramnemu življenju za vselej odpovedali. Sv. Krištof ji v kerščanski veri poduči, obe prejmete sv. kerst, in odsilidob čisto in sramožljivo živite. To oblastnika tolikanj razkači, da ukaže sv. Krištofa naj¬ hujše terpinčiti, kar si je mogel izmisliti. Neverniki pa, ko vidijo, kako sv. Krištof vse te muke poterpežljivo prenaša, se zapored spreobračajo in prejemajo sv. kerst. Oblastnik naposled, da stori konec vsemu temu, veh' sv. Krištofu glavo odsekati. Z veseljem je sveti mož to sodbo zaslišal, ker je vže sam zdavnej serčno že¬ lel, za Jezusa svojo kri preliti in ž njim zediniti se v nebesih. 2. Obrazuje se sv. Krištof v velikanski postavi, v eni roči z zelenim drevesom, v drugi pa Jezusa na rami, ko ga prenaša skozi reko. Pripoveduje se namreč, da je bil silno velike postave, in da je, razlagaje nevernikom kerščanske resnice, nekdaj svojo palico v zemljo zasadil, palica pa je pri tej priči začela zeleneti. To čudo je spričevalo, da resnico uči, in mnogo nevernikov se je na to dalo kerstiti. Bere se tudi o njem, da je pred svojim spreobernjenjem prišel v gozdu k nekemu puščavniku, ki je sta¬ noval blizu velike vode. Tega vpraša, kaj mu je storiti, da bi dopadel najvišemu kralju. Puščavnik mu svetuje, da naj moli, se posti in čuje, in dopadel bo najmogočnišemu kralju Kristusu, čegar kraljestvo je gori v nebesih, in ki ga trume angelov častč in hvalijo. Odgovori mu, da moliti, postiti se in čuti ne more, da pa hoče temu kralju drugače služiti. Puščavnik ga pelje k vodi in mu reče: „Tu si postavi kočo, in nosi na svojih močnih ramah popotnike čez vodo iz ljubezni do svojega Gfospoda.“ —- Reprob (Krištof) stori, kakor mu veh puščavnik. Neutrudljiv pre¬ naša po noči in po dnevu popotne ljudi čez valove reke na un- stranski breg. Primeri se, da sliši po noči malo dete klicati, da bi ga čez vodo prenesel. Reprob nemudoma vstane, zadene dete na ramo, in ga nese, opiraje se na svojo močno palico, skozi valove. Na sredi reke pa valovi zmiraj viši in viši pluskajo, in dete čedalje teže in teže prihaja. Reprob ne more naprej, in stralni zakliče: „0 deček, kako si vendar težak! Zdf se mi, ka¬ kor da bi ves svet slonel na mojih ramah." Deček mu reče: „Res neseš ne le ves svet, ampak tega, ki je nebo in zemljo ustvaril." Na te besede deček močnega velikana potopi v valove reke, in mu pravi: „Jaz sem Jezus Kristus, tvoj kralj in Go¬ spod, in te kerstim, de boš kristijan in se zoveš Kristofor. Sedaj pa zasadi svojo suho palico v zemljo; jutri naj zeleni in cvete, da spoznaš mojo mogočnost!" Deček zgine. Krištof pa zleze tre¬ petaje na breg, vtakne, kakor mu je bilo velevano, svojo gorjačo v zemljo, ter jo vidi drugi dan zeleneti in cvesti. Po tem čudu obljubi Krištof Kristusu večno zvestobo, in ostane mož beseda, Ko ga namreč nek ajdovski kralj hoče s silo primorati, da bi Življenje svetnikov in svetnic božjih. III, dol, 10 146 27. julij: Sv. Krištof, mučenec. daroval malikom, položi svojo glavo pod sekiro, in umerje za Kristusa, svojega najmogočnišega kralja in gospoda. Tako pripovedujejo razne pravljice, razjasnovaje nam nje¬ govo podobo, ki jo tako pogostoma vidimo po slovenskih kra¬ jih na cerkvenih stenah ali na znamenjih in kapelicah po polji. Kaj nas toraj uči' podoba sv. Krištofa ? 1 Ifjči nas, da se tudi nam godi v življenji, kakor komu, ki mu je bresti skozi deročo vodo. Sedaj se priderve valovi, ki se ob njega zaletavajo, ali mu še čez glavo pluskajo, sedaj zopet mu žuga nalivov silna moč spodnesti noge. Enkrat zajde v globoko kernico, in je v nevarnosti se potopiti, drugikrat spodersne ob gladkem kamenji, ali zagazi v ilovnat kraj, kjer se vedno bolj in bolj pogrezva. Tu zadene ob robasto skalo, tam ob ostro kleč, kjer se rani do kervi. — To je podoba našega živ¬ ljenja. Valovi skušnjav, ktere prihajajo od gerdih izgledov- in zapeljivega sveta, od lastnega hudega poželenja in še od peklenske hudobe, butajo ob nas, da bi nas potopili. Nalivi mnogoterih nesreč, bolezni, revščine in pomanjkanja nas skušajo spodnesti, in pripraviti ob zaupanje na Božjo mogočnost in Njegovo pomoč. Sedaj zajdemo v globoke kernice žalosti in otožnosti; zdi se nam, kakor bi bile ugasnile nad nami vse milejše zvezde veselja. Tu se opotekamo, omahujemo ali celo padamo na polze¬ čem potu proti nebesom; tam zopet nas za seboj potegne posvetne dru¬ ščine videzna radost, v kteri se polagoma in čedalje globokejše pogrez- vamo v mlakužine greha. Robasto skalovje in ostre kleči so nam po¬ svetne dobrote, zdravje, mladost, čast in bogastvo, kakor nasproti revščina in zaničevanje. Perve nas le prerade zapeljujejo v napuh, prederznost, lehkomiselnost in pozabljivost na Boga, druge v nevoščljivost, v goder- njanje zoper Božje naredbe, k tožbam zoper Njegovo previdnost, k ne¬ zvestobi, maloserčnosti ali celo k obupnosti. Tako gremo skozi življenja deročo reko. Da jo srečno prebredemo, zadenimo še mi po izgledu sv. Krištofa Kristusa na svoje rame. Pod- piralna palica nam bodi zaupanje na Njegovo gotovo pomoč. Po Njegovih naukih se ogibajmo vsega, kar bi našo dušo ranilo, in cenimo posvetno tolikanj, kolikor nam pripomaga, da srečno dospemo na unstranski breg večnega življenja. Hodimo sploh skozi časno tako, da večnega ne zgre¬ šimo! — 2. Podoba sv. Krištofa te opominja kerščanske ljubezni, po kteri je on za dušni in telesni prid svojega bližnjega skerbel, in karkoli je svo¬ jemu bližnjemu dobrega storil, to je Kristus tako sprejel, kakor bi bil Njemu storil. Kakor se namreč od sv. Krištofa bere in pripoveduje, da je na svojih ramah prenašal popotnike čez vodo, ravno tako je na ramah kerščanske ljubezni nosil nevernike čez zmote in pregrehe na zveličanski brod Jezusovih naukov, ter svetega in bogoslužnega življenja. Kedar to- raj ugledaš njegovo podobo, naj te spodbada, da še ti po njegovem iz¬ gledu nosiš na ramah kerščanske ljubezni svojega bližnjega čez nevarno deročo povodenj časnega življenja na zaželjeno bregovje večnega zveličanja. To storiš, ako kterega grešnika posvariš, prizadevaj e si, ga oberniti na pravo pot; ali kedar nevednega podučiš v potrebnih kerščanskih resnicah, in mu s tem prižgeš luč, .ki mu sveti na temnem potu v zveličanje; ali kedar za spreobernjenje in spokorjen;e grešnikov sploh goreče moliš; ali kedar kakovo drugo dobro deio keršoanskega usmiljenja, kakor si 147 28. julij: Sv. Janez Kolumbin. bodi, svojemu bližnjemu storiš. Zakaj od dušnih dobrih del še bolj ka kor od telesnih veljajo besede Jezusove: „Resnično, vam povem, kar ste storili najmanjšemu svojih bratov, to ste meni storili.'* Na to naj te toraj spominja podoba sv. Krištofa! Vsemogočni Bog! dodeli nam, Te prosimo, da, ki sv. Krištofa, mučenca Tvojega, god častimo, se po njegovi prošnji v kerščanski lju¬ bezni uterjujemo. Po Jezusu Kristusu, Gospodu našem. Amen. Sv. Janez Kolumbin, ustanovnik reda Jezusovega mnogoterih potih prihaja Božja milost v človeška serca. Blagor i, kdor jej ne zapira svojega serca! Nebeški mir tu in tam je njegov delež. Tega se učimo iz življenja sv. Janeza, s priimkom: Kolumbina. 1. Rodil se je okoli 1. 1300 v Sieni od premožnih in ple¬ menitih starišev. Njegovemu očetu je bilo ime Peter, materi pa Angela. Od njegove mladosti je tolikanj znano, da je bil izurjen v vseh tedaj potrebnih vednostih, in zlasti v kupčij stvu. Ker so stariši le tega edinega simi imeli, tiščali so vanj, da naj se oženi. Kmalu mu poiščejo neveste, Blazije po imenu, ki je bila ne le zalega obličja, temuč tudi pobožna. V zakonu jima Bog da dvoje otrok, sina in hčer. Vže pred dvanajstim letom paumerjeta oba; kajti Bog je hotel Kolumbina porabiti za druge namene, in mu zato odvzeti skerb za izrejo otrok. Med tem ga izvolijo za mest¬ nega svetovalca in mu izročijo najimenitniša opravila. Bil je zra¬ ven kupec; a tudi njega je vjel peklenščak v svoje mreže, kakor marsikterega bogatina. Polastite se ga lakomnost in nevoščljivost. Varoval se je sicer očitnih krivic ; v skrivej pa je rad, ako je le mogel, okanil svojega bližnjega. Ce je kakemu dolžniku kaj uter- gal, ali pri kupovanji ceno znižal, pri prodajanji pa jo zvišal, zdelo 'se mu je vse to razumno in pripuščeno. Ravno tako je imel žito tako dolgo zaperto v kaščah, dokler ga je jelo pomanj- kovati, in mu je cena visoko narastla. Ako so mu ga jeli molji jesti, ali je zatulinilo in splesnovalo, razposodil ga je kmetom proti temu, da so mu o mlatvi dobrega zernja vernili, itd. Ne¬ kega dne, (bilo je 1. 1355) pride nenavadno s shodišča kupče- valcev hitro domu, in nevtegoma hoče imeti kosilo, ki pa še ni bilo pripravljeno. Silno se zato nad ženo in deklo huduje, ter Molitev sv. cerkve. 28 . julij ali mali serpan. uboštva. (1. 148 28. julij: Sv. Janez Kolumbin. kriči in kolne, da se po vsi hiši razlega. Zena v svoji krotkosti ga prosi, da naj poterpi. Poda mu življenje svetnikov, da naj se s temi bukvami kratkočasi, dokler bode kosilo gotovo. Z jeze jih verže na tla, in se dere, kakor bi bil obnorel. Ko se mu pa jeza poleže, jame se sam sebe sramovati, pobere bukve in začne brati prigodbo, kjer so se mu ravno bukve odperle. Ondi je bilo popisano čudovito spreobernjenje sv. spokornice Marije Egiptov¬ ske. Med tem pride žena, povabit ga prijazno h kosilu. A Janez je bil po tem branji nekako ves spremenjen. „Poeakajte nekoliko, jej reče, da to prigodbo preberem do konca. 11 „Serčno radi“ mu odgovori Blazija, na tihem se veseli in Boga h vate, da bi začeto delo nad njenim možem dokončal, in ga otel dušne slepote. 2. Bog usliši Blazino molitev. Od dne do dne prihaja njeni mož pravičniši in pobožniši. Spervega jame berzdati svojo la¬ komnost, Ubogi in potrebni se mu začnejo smiliti, da jim obilno miloščine deli. Potem si od svojih opravil priterguje več Časaza molitev in za obiskovanja cerkva. Blazija ga v vsem tem pod¬ pira, in mu zlasti priporoča, da naj večkrat sv. zakramente pre¬ jema. Tako se je sčasoma ves prerodil, pa tudi vse poprej iz la¬ komnosti storjene krivice popravil. Nič mu ni bilo več mar, kaj da ljudje o njegovem spreobernjenji ali njegovi radodarnosti porek<5. Hrepenel je le po čedalje veči popolnomasti. Obračal je po noči in po dnevi po več ur za molitev in premišljevanje, ho¬ dil pridno pridig poslušat, bral pobožne bukve, obiskoval bolnike in jim stregel, pečal se z bogoslužnimi in se ogibal posvetnjakov, in kolikor je bilo moč, se je tudi s kupčijstvom malo pečal. Ker je že okusil, kako sladekje Gospod, želel je od vsega posvetnega se odtergati. Po dolgem premisleku reče nek večer svoji ženi: „Ljuba Blazija! nekaj imam na sercu, kar morem le svojemu spovedniku in pa tebi razodeti. Znano ti je, kako da sem bil od najine poroke sem ves zapleten v časne skerbi in mi za večnost ni bilo mar. Gotovo bi se bil zarad svoje časti in denarja la¬ komnosti pogubil, ako ne bi se me bil Bog usmilil in bi me ti ne bila tako modro vodila. Rad bi toraj sedaj nastopil pot zve¬ ličanja; a zaderžujejo me še vezi, ki je le ti moreš razrešiti. Daj mi pravico, ki jo imaš do mene, ter živiva odšle, kakor brat in sestra. Zveličar, bo dal nama moč, da bova premagala vso me¬ seno ljubezen. Oe se bova tudi morala bojevati, saj nama je ob¬ ljubljena zmaga in krona pripravljena. Ako sva nasproti oba v tem edina, lehko prineseva Gospodu ta dar.“ Blazija z veseljem v to dovoli, in Janez pade na kolena, ter klečč stori obljubo zderžnosti. 3. Da tej obljubi ostane zvest, živi silno zmerno, spi malo in še to le na golih deskah ali na tleh, hodi sleherni dan, predno gre po svojih opravilih, k sv. maši in zvesto spol n uje vse dolž¬ nosti kristijana. Iz njegovih ust se slišijo le spodbudni pogovori. 28. julij: Sv. Janez Kolumbin. 149 Tu žalostne tolaži, tu sovražne med seboj spravlja, ali grešnike svari, ali delt svet in poduk ali opravlja kako drugo Bogu do¬ padljivo delo. Sčasoma tudi kupčijstvo popolnoma opusti, in raz¬ deli velik del svojega premoženja med uboge. Pridobivši si že nekega prijatla, Frančiška Minota, se oba žertvujeta delom ker- ščanske ljubezni. Odsehdob Janez očitno kaže evangeljsko uboštvo. Odloži svoja lepa oblačila, ne sramuje se v najrevniših haljah hoditi po mestu za ubožci in bolniki, kterim je preljubeznjiv oče in pomočnik. Se ve, da je to dajalo ljudem veliko o njem go¬ voriti. A rekal je: „Jaz za-se nočem nič druzega, nego popolno¬ ma ubog biti. Srečen bom, kedar bom mogel reči: Gospod je moj del.“ Cez nekoliko časa oboli Janez za hudo merzlico. Po- terpežljivo prenaša to bolezen. Le to mu hudo de, da mu nje¬ govi domači preveč strežejo. „Sem li učenec Gospodov, misli si sam pri sebi, ki še toliko ni imel, kamor bi bil položil svojo glavo, in je bil z žolčem in kisom napojen, jaz pa v postelji leže vse mogoče okrepčave in postrežbe vživam?“ Skrivej toraj po noči vstane, se v borna oblačila zavije in gre v bolnišnico, kjer ga oskerbnik sprejame. Tu ostane nekoliko dni' nepoznan, in godi se mu, kakor drugim ubogim bolnikom, dokler ga Bla- zija in Frančišek po dolgem iskanji ondi najdeta, in mu tako dolgo prigovarjata, da se verne ž njima sopet domu. 4. Duh Božji ne miruje poprej, dokler ne dopolni svojega dela. Tako je nagibal tudi Janeza, dokler se ni popolnoma od¬ ločil od sveta. Svoji ženi odkazaje letni živež razdeli vse drugo premoženje do zadnjega beliča med uboge, bolnišnicam in pa ne¬ kemu samostanu, kjer so se odgojevala mlada dekleta. Ravno to stori Frančišek. Potem pa hodita oba od hiše do hiše, z bera¬ čenjem iskaje si potrebnega živeža. Veliko njunih sorodnikov in znancev se ju je sramovalo. Hoteli so ju iz svojega živiti, da le ne bi bila z beračenjem svojim rodovincem delala sramote. A vse njihovo prigovarjanje je bilo zastonj. Ljubljenca radovoljnega uboštva zarad živeža nista bila v najmanjših skerbeh. Njun živež je bil kosec kruha, njuna pijača voda, le malokedaj sta ne¬ koliko sočivja vžila. Vsa njuna obleka je bila priprosta halja iz debelega sukna; Janez je poznejše verhi te halje še vratnik okoli ramen nosil. Po čudežu pa je Janez, ki je poprej zmiraj zarad slabega želodca bolehal in se mu je le maloktera jed prilegala, pri tej hrani bil popolnoma zdrav. Da bi se še bolj ponižal, pro¬ sil je kuharja v kraljevi palači, naj ga vzame za služabnika. Po večkratnih prošnjah je bil uslišan. Odšle so ga videli v hiši, kjer so ga vsi poznali, pometati, derva nositi, kozarce in posodo umi¬ vati, in iz daljnega studenca čez ulice vodo nositi. Dva meseca je opravljal to službo s toliko pridnostjo; da ga nobenkrat ni bilo treba njegovih dolžnosti opomniti. Živel pa je tako zderžno, da ga nikdar niso mogli pregovoriti, naj bi od kake jedi iz go- 150 28. julij: Sv. Janez Kolumbin. V sposke kuhinje kaj pokusil ali kako kapljo vina pil. Živel je zgoli od koscev kruha, ki je je po ulicahnaberačil. Ako je slišal ali mu mertvaški zvon oznanil, da je kdo umeri, tekel je berž v hišo , da je merliča omil, preoblekel in položil na mertvaški oder. Se veča je bila njegova ljubezen do mertvih na duši. Zato je očitno po tergih pridigal in ljudstvo k pokori in poboljšanju življenja opominjal. Zlasti se je trudil, pregrehe imenitnih in so- sebno kupcev bičati, sam sebe postavljaje jim za izgled. To je pripomoglo, da se je veliko iz med njih svetu odpovedalo, ne¬ kteri celo so sklenili, živeti po Janezovem izgledu. Med njimi je bil neki Jernej iz slavnega rodu Pikolominov. Dosegel je v Sieni najvišo častno stopinjo, in tudi svojima sinovoma je vže pot k enaki časti pripravil. Vnet od Joanovih besed ston sklep, zapu¬ stiti vse posvetno. Tudi svojima sinovoma ta namen razodene. Tako še ona dva posnemata izgled očetov. Vsi trije toraj pridejo k Joanu in ga prosijo, naj jih sprejame za svoje tovarše. Joan jim reče: „Pojdite, prodajte vse, kar imate, dajte ubozim in ho¬ dite za Kristusom!“ Na to razdeli Jernej svoje premoženje v tri dele. Enega da ubozim, drugega odmeni za doto ubozih deklet, tret¬ jega pa razdeli med svoje rodovince. Sebi in svojim sinovom ne prihrani ničesa, ker so si Gospoda izvolili za svoj delež, in se Njemu v dar posvetili. 5. Odsehdob Jernej s svojima sinovoma, Joana posnemo- vaje, mehko, posvetno obleko spremeni z ostro rasovno haljo. Bosi in razoglavi prosijo kruha in spč na terdih tleh. Njihovo življenje zbudi veliko hrupa. Nekteri se čudijo moči Božje milo¬ sti, drugim je Kolumbin s svojimi tovarši v posmeh in zaniče¬ vanje. Med posmehovalci bil je nek Tomaž, plemenit mladeneč iz Siene, pijančevanju in drugim pregreham ves vdan. Bilo mu je edino prizadetje, da je ščeval ljudstvo zoper Joana in njegove tovarše. Ta gre nekega dne tik za njimi, zadiraje se v nje s svojim zbadljivim zasramovanjem. Joan stori, kakor da ne bi ga slišal, dokler ne pridejo do neke bridke martre. Tu pa se oberne in mu de: „Tomaž, za Kristusa voljo te prosim, skazi mi neko postrežljivost!“ „Zakaj pa ne, če morem ?“ mu zaverne To¬ maž. Janez mu reče: „Prosim te, poklekni pred ta križ in moli en oče naš in eno češčeno Marijo!“ „Dva zastran mene“, mu Tomaž odgovori, in poklekne. Tudi Joan poklekne zraven njega, in moli, da bi ga Bog razsvetlil. In glej prečudno moč, ki jo ima molitev pravičnega! Tomaž vstane, in je eden najgorečniših njegovih učencev. Zarad tega čedalje večega števila Joanovih to- varšev pa jamejo nekteri godernjati, da se tako najsposobniši ljudje odtegujejo deržavnim službam, ter postajajo beračuni, ki ne delajo drugega, nego da ljudi nadlegujejo. Prišlo je cel<5 tako deleč, da je mestno svetovalstvo Janeza in Frančiška kot začet¬ nika teh nerodnosti pregnalo iz Siene. Brez ugovarjanja oditeta 28. julij: Sv. Janez Kolumbin. . 151 ocl tod; a Bog ju ne zapusti. Odkar zapustita Sieno, se vlačijo černosivi oblaki pod nebom, in razsipajo točo in plohe nad mesto. Verhi tega pride huda bolezen, ki se vgnjezdi v sleherno hišo, pobiraje iz njih svoje žertve. Glasno začne ljudstvo zoper mestno svetovalstvo godernjati, da je ono krivo vseh teh nesreč, ker so Joana iz mesta pregnali, ter zahteva, da naj ga pokličejo nazaj. Mestni svetovalci res pošljejo k njemu in ga prosijo, da naj jim odpusti in pride nazaj. Janez sprejame poslance prav prijazno. Obljubi jim, da bo k Bogu molil, naj te nesreče odverne od mesta; da pa sedaj precej ne more iti nazaj, ker ga je v Aretini silno potreba. In res se je ondi po njegovih pridi¬ gah in po čudežih, ki so se po njem godili, veliko najterdovrat- niših grešnikov spreobernilo; največi sovražniki so se med seboj spravili; veliko krivičnega blaga je bilo povernjenega in celo v svoji ostrosti in bogoslužnosti propadli samostani so se sopetna večo čast Božjo povzdignili. 6. V Asi, ker je poprej imel svoje pristave, se spomni Joan svoje nekdanje lakomnosti, kako da je ondotne kmete pri žitu prekanoval. Nad tem ga zbada v sercu bridko kesanje. Za tega del sleče svoje gornje oblačilo, si de motoz okoli vratu in veh enemu svojih učencev, da naj ga na tem motozu pelja skozi vse mestne ulice. Drugemu pa zapove, da ga neprenehoma s splete¬ nimi šibami pretepa in kliče: „Glejte lakomnika in oderuha, če- gar veselje je bilo, da vas je goljufoval! Perhneno žito vam je dajal, da ste mu dobro zernje vračevali. Pridite in udrihajte po njem, saj je zaslužil!“ Kakor težko je bilo učencu, to storiti, vendar je moral biti pokoren. Od vseh strani je ljudstvo skup vrelo, se s pervega čudilo, potem pa jelo na glas tarnjati zarad tolikega kesanja in tolike pokore. Prišed na konec mesta se Joan ljudem zahvali za toliko usmiljenje, in prosi Boga, da naj jim ga poverne. Vernivši se v Sieno živi v svoji navadni ostrosti. Ker število njegovih učencev od dne do dne raste, sklene iti k papežu Urbanu V., ki so ga ravno na potu v Avinijon v Orvieti pričakovali, da bi mu dovolil in poterdil njegov red. Papež, ki je vže od Janeza in njegovih tovaršev slišal, pokliče enega nje¬ govih učencev k sebi, ga o vsem potrebnem izpraša ter novi red Jezuatov poterdi. Le obleka zdi se mu preborna. Ukaže jim, da naj vsaj kako obuvalo in pokrivalo nosijo, ker so večidel iz pre- možniših hiš, da jim nevgodno vreme ne bo škodovalo. Temu povelju sv. Očeta se Joan ponižno pokloni. Iz Orvietepiše svoji ženi, da ga skoraj gotovo v tem življenji ne bo več videla. Gre¬ doč nazaj v Sieno pride 22. julija 1.1367 do Bolzenskega jezera, kjer so ravno obhajali god sv. Magdalene. Toliko rajše se je tu pomudil, ker si je bil odsehdob, kar se je bil spreobernil, to sveto spokornico izvolil za svojo posebno patrono. Med Božjo službo ga napade merzlica, ki čedalje hujša in hujša postaja, njemu sa- 152 28. julij: Sv. Janez'Kolumbin. memu na veliko veselje; želel si je namreč, kmalu sklenjen biti s Kristusom. Po opravljeni spovedi prejme toraj sveto popotnico tako pobožno, da se vsi pričujoči topi v solzah. Drugi dan pri¬ poroča svojim učencem, da naj odsehmal, namesto njemu, pa Fran¬ čišku skazujejo pokorščino. ,,Kolikor se mene tiče,“ jim pravi, „vas prosim, da mi zavoljo ljubezni Jezusove odpustite moje na¬ pake, ako sem bil s kterim preoster ali premehak, ker sem ne¬ veden človek. Zarotujem vas iz vsega serca, da se ljubite med seboj, ker to je zapoved Gospodova. Nobeden si ne prizadevaj veči biti od drugega. Kdor bi po tem hrepenel, bil bi le manjši. Vse vaše djanje in nehanje naj meri na čast in hvalo Kristusovo, čegar ime naj ne prejde iz vaših ust.“ Na to se oberne k Fran¬ čišku, se mu zahvaljuje za njegovo ljubezen, in ga prosi, naj goreče moli k Bogu, da bi ga kmalu vzel s tega sveta. 31. julija prosi, da ga denejo v sv. poslednje olje. Potem premišlja z nekim duhovnom terpljenje Kristusovo. Ko duhoven izrekuje besede Kristusove na križu: „Oče, v Tvoje roke zročim svojo dušo,“ zaspi Joan, izrekovaje besede: Jezus in Marija, mirno v Gospodu. Njegovo obličje se spremeni, in nebeška vonjava dije od njego¬ vega trupla. Tudi poznejše je še Bog svojega služabnika poveli¬ čeval po mnogih čudežih, kteri, akoravno je še le v 51. letu za¬ čel Bogu služiti, je vendar toliko svetost dosegel. Obrazuje se v belem redovnem oblačilu z usnjatim pasom, z ru javim plaščem, in z Jezusovim imenom na persih. Nekoliko v brambo samostanov. Hfruštvo ubogih, ki ga je Joan Kolumbin ustanovil, se je zvaio Jezuaško, ker so udje pri vseh svojih delih in opravilih kerščanske ljubezni vedno na jeziku imeli izrek: „Hvaljen bodi Jezus Kristus ve¬ komaj! Naj živi Jezus Kristus!" Njihov namen je bil, ubogim pomagati, bolnikom streči in pokoro oznanovati posvetnjakom z zatajevanjem, kro¬ tenjem in spokornim življenjem. Ker so leto in dan veliko bolnikov osker- bovali, bilo je eno njihovih poglavitnih opravil, pripravljati dobra zdravila, ki so je ubogim dajali brez vse plače. To jasno spričuje, da so samostani terpinom in ubožcem na veliko korist. Poglejmo le, koliko lačnih, sestradanih sirotinov stoji opoldne sleherni dan pri vratih vsakega samostana, ki dobivajo ondi potrebnega živeža! Koliko učencev, bodi si iz mesta ali z dežele, ki so od revnih starišev, dobivajo v samostanih potrebno hrano, sebi, svojim ubožnim rodovincem, deželi in vsej deržavi na čast, srečo in blagor! Brez te po¬ moči ostali bi svoje žive dni ubogi terpini, ali bili soseski na sramoto in v nadlego, ali bi zašli na napačna pota, ter pohujšanje širili, sebe in druge pogubljevali. Ako dalje pomislimo, koliko se v samostanih vsaki dan opravlja molitve in pobožnega branja in premišljevanja, koliko se bere svetih maš za žive in mertve, koliko zastaranih grešnikov z najbolj obteženo vestjo se ravno v samostane najrajše zateka, da ondi odlagajo svoje butare, tako je vže iz tega dosti očitno, kolike dobrote na duši in na telesu da mnogoteri prejemajo od samostanov. Ako pa še nadalje po- 29. julij: Sv. Marta, devica. 153 mislimo, da so nekteri samostanski redovi nalašč namenjeni, da podučujejo in izrejajo mladino, in da so od nekdaj, kakor še dan danes ravno iz samostanov prihajali najveljavniši in najizverstniši možaki, najbolj bistre in visoke glave, eelč papeži, škofje in drugi deržavni služabniki; mora se pač v sercu vsacega vzdigati nevolja, ako se dan danes toliko obrekovanja, hudobnega natolcevanja in laži zoper samostane trosi med ljudi. Ozrimo se pa še nekoliko v nekdanje čase, ali v dobo srednjih stoletij! Tu vi¬ dimo, da je ni bilo nikjer deržave, niti cesarstva, niti kraljestva, ki bi bila skerbela za šole, za poduk, za kerščansko omiko, za obertništvo in rokodelstvo, za mnogotere vede in umetnosti. — Tu vidimo, da je vla¬ dala po svetu največa nevednost, sirovost, razuzdanost in silovitost, prava dušna tema; vidimo, da je veljala le močna pest, ter sila in meč. Tedaj so bili samostani edini, ki so delili poduk, pa tudi sami gojili vse po¬ trebne vede in umetnosti. Samostani so bili edino pribežališče prave omike in olike. Vse to premišljevaje se nam mora pač studiti nad sedanjo svetovo ne¬ hvaležnostjo, ko slišimo in beremo toliko vika in krika zoper samostane, in da se zarad malih slabosti posameznih vsem redovom žuga s poginom in zatertjem, češ, da samostani niso za drugega, nego da se lenoba pod¬ pira, ter lenuhi pasejo in rede. Tako kričati more le tak, ki ne ve, kaj so samostani, ki njihove zgodovine in njihovega namena ne pozna, kije skozi in skozi spridenega serca in poln peklenske zavidnosti, ter ne ume, kaj so evangeljski svetje, in kaj da pomenjajo besede Kristu¬ sove: „Ako hočeš popolnoma biti, idi, prodaj svoje premo¬ ženje in daj ubogim ter hodi za menoj; — stotero boš prejel in dosegel večno življenje." Molitev. Sv. Joan Kolumbin, ki si po Božji prerodni milosti iz lakomnika postal tako velik prijatel uboštva, sprosi nam pri Bogu milost, da ne zaj- detno s hrepenenjem po bogastvu v zaderge hudičeve, temuč hodimo po potu za nebeškimi dobrotami ter dospemo v večno veselje! Po Jezusu Kri¬ stusu Gjospodu našem. Amen. 20 . julij ali mali serpan. mt' Sv. Marta, devica. drugem letu svojega očitnega delovanja je Kristus obho- dH vs0 Galilejo, in storil ondi brez števila čudežev. A malo je imel poslušalcev, ki bi bili va-nj in v njegove Čudeže verovali, še manj, ki bi bili živeli po svetosti njegovih naukov. Zapustivši za tega del te nehvaležne pokrajine izreče nad njimi strašno sodbo: „Gorje tebi Korozajn! gorjč tebi Bet- sajda! zakaj ako bi se bili v Tiru in Sidonu godili čudeži, kteri so se pri vas godili, bili bi se zdavnej v ostrem oblačilu in pe¬ pelu pokorili. Pa vam tudi povem: Tiru in Sidonu bo lože sodnjji dan, kakor vam.“ (Mat. 11, 21. 22.) Na svojem popoto¬ vanji pride v Samarijo, kjer ga nehvaležni prebivalci niso ma- 154 29. julij: Sv. Marta, devica. rali sprejeti. Od tod gre dalje proti jugu in v malem tergu Be- taniji ga sprejame neka žena, Marta po imenu, v svojo hišo. Bila je Marta hči spoštovanih in premožnih starišev. Imela je sestro, Marijo po imenu, in brata, ki se je Lazar zval. Najberž je bila Marta starejša med njimi, ker jo sv. evangelije povsod pervo imenuje, in ker je po hiši gospodinila in si veliko dajala opraviti s skerbno postrežbo. Ko nekdaj Kristus komaj v njeno hišo stopi, usede se Marija berž k njegovim nogam, poslušat njegove nauke. Marta pa je bolj skerbela, kako bi ga pogostila. Zato pristopi k njemu in mu reče: ,,Gospod! ti ni mar, da me moja- sestra samo pusti' streči ? Reci jej tedaj, da naj mi po¬ maga !“ Iz teh Martinih besed se vidi da je ona bila postrež- ljiva, gostoljubna in radodarna. Jezus je poznal njeno dobro in blago serce. Rad bi jo bil pripeljal na pot popolnomosti, in v skerbi za njen blagor jej pravi: „Marta, Marta! skerbna si in si prizadevaš mnogo. Pa le eno je potrebno. Marija je naj¬ boljši del izvolila, kteri jej ne bo odvzet. u (Luk. 10.) S temi besedami Jezus pridne in skerbljive Marte zarad postrežbe ni grajal. Hotel je veliko več njo in vse, ki delajo in se veliko trudijo, opomniti, da naj edino potrebnega, namreč posvetiti se in zveličati, nikar v nemar ne puščajo. Kristijan tudi pri delu ne sme pozabiti, da mora vse obračati v čast in poveličevanje Božje, da časna opravila niso cilj in konec našega prizadetja, ki bi nas vznemirovala in od Boga odvračevala, marveč edini cilj in konec naših del in opravil mora biti Čast Božja in zveli¬ čanje naše duše. Temu cilju in koncu mora vse drugo biti pod- verženo. 2. Marta ponižno sprejme te besede Zveličarjeve in poterpf. Ko gostijo pripravi, postreže mu ljubeznjivo; potem pa se tudi ona usede k njegovim nogam, da posluša njegove nebeške na¬ uke. Poln ljubezni jej odgovarja Kristus na njena vprašanja; Marta pa si vsako njegovih besed globoko vtisne v svoje serce, da ob svojem času obrodč sad za večno življenje. Koliko da je beseda Gospodova pri Marti zamogla, pokazalo se je pri smerti in obujenji njenega brata Lazarja. Lazar namreč malo pred terpljenjem Kristusovim za smert nevarno oboli. Berž po¬ šljete Marta in njena sestra Marija do Jezusa, sporočivši mu: Go¬ spod! glej, kterega ljubiš, je bolan.“ Mislili ste si, da je do¬ volj, ako mu le naznanite o bolezni svojega brata, ter zaupate terdno, da mu bode gotovo pomagal. A zoper njuno zaupanje jima vendar Kristus ne pride pri tej priči na pomoč. Lazarja so namreč vsi pismarji, duhovni in farizeji dobro poznali. Zato je Kristus s tem čudežem, da ga je v življenje obudil, vsem očitno hotel pokazati svojo Božjo vsegamogočnost. Lazar mora toraj umreti. Zavij6 ga po judovski šegi v mertvaške perte, ga povijo in žalovaje položč v rodovinsko pokopališče. Velika je 29. julij: Sv. Marta, devica. 155 žalost in bolečina Martina in Marijina. Celo iz Jeruzalema ho¬ dijo ju tolažit in jima razodevajo svojo sočutnost; le Jezusa ni. 3. Naposled še le čez štiri dni povedo Marti, da se Jezus s svojimi učenci bliža. Ko toraj Marta sliši, da Jezus pride, gre mu naproti, in reče: „Gospod! ako bi bil ti tukaj, ne bi bil umeri moj brat. Pa tudi sedaj vem, da, karkoli boš Boga prosil, ti bo Bog dal.“ Jezus jej reče: „Tvoj brat bo vstal. 11 Marta ne ume njegovih besed, in mu odgovori: „Vem, da bo vstal ob vstajenji, poslednji dan. 44 Jezus jej je rekel: „Jaz sem vstajenje in življenje; kdor v me veruje, bo živel, akoravno nmerje. In kdorkoli živi in v me veruje, ne bo umeri vekomaj. Veruješ-li to?“ Z otroškim zaupanjem mu vpričo judov, ki so šli za-njo odgovori: „Kaj pa da verujem, Gospod! da si ti Kristus, Sin živega Boga, ki si na ta svet prišel. 14 Neko skrivno pred- čutje jej je rekalo v sercu, da misli Mojster nekaj posebnega sto¬ riti. Spomni se svoje sestre, ki je v hiši sede jokala in žalovala, gre in jo na tihem pokliče, rekoč: „Učenik je tukaj, in te kliče. 44 To slišavša Marija hitro vstane, in gre k njemu. Bil je še na tistem mestu, kjer mu je bila Marta naproti prišla, ne daleč od Lazarjevega groba. Marija mu pade k nogam, in mu reče, ka¬ kor Marta: „Gospod! ako bi bil ti tukaj, ne bi bil moj brat umeri. 44 Jezus toraj, videvši jokati sestri in jude, ki so bili ž njima prišli, se zgrozi v duhu, in se užali, ter zjoka na Lazar¬ jevem grobu, tako da so nekteri pričujočih rekli: ,,Glejte, kako ga je ljubil! 44 Drugi zopet so govorili: „Ali ni mogel ta, ki je oči odperl sleporojenemu, tudi storiti, da ne bi bil umeri? 44 — Peljejo ga toraj k jami, čez ktero je bil kamen položen. Ukaže jim, ta kamen odvaliti. Vsa v skerbeh mu reče Marta: go¬ spod! vže smerdi, zakaj štiri dni vže leži. 44 Jezus jej reče: ,,Ali ti nisem rekel, da, ako veruješ, boš videla čast Božjo? 44 Tedaj so kamen odvalili. Jezus pa je oči na kviško vzdignil, in je rekel: „Oče, zahvalim te, da si me uslišal. Jaz sem pa vedel, da me vselej uslišiš; toda zavoljo ljudstva, ki okoli stoji, sem rekel, da verujejo, da si me ti poslal. 44 In ko je bil to izrekel, zavpil je z veličini glasom: „Lazar, pridi vun! 44 Zdajci mertvi vstane, povezan na rokah in nogah, s povoji, in njegov obraz je bil v pert zavit. Jezus jim reče: „Razvežite ga, in pustite ga iti. 44 (Jan. 11.) Bil je Lazar tedaj, ko ga je Kristus odmertvih obudil, trideset let star. Nemogoče je, popisati veselje in hvaležnost sesterno in Lazarjevo do Jezusa. — Gotovo, ker so ga vže po¬ prej tako goreče ljubili , da so se sedaj njegovej službi popol¬ noma posvetili. Tri dni pred svojim terpljenjem je še Jezus pri tej sveti družini prenočeval; po dnevu je šel v Jeruzalem v tempelj, zvečer pa se je nazaj vernil, ker so mu judje zlasti zarad Lazarjevega obujenja stregli po življenji. 156 29. julij: Sv. Marta, devica. 4. Sv. pismo nam odslč o sv. Marti nič več ne omenja. Gotovo pa se je tudi ona z druzimi pobožnimi ženami terpljenja in smerti Kristusove priserčno udeleževala. Ustno izročilo pri¬ poveduje, da so jo judje po Kristusovi smerti, z Marijo in z Lazarjem vred preganjali, je v razhreban čoln deli ter brez ve¬ sel in jader pognali po morji, prepustivši je vetrovom in va lovom. A Božja roka vodila je čoln skozi vse nevarnosti, in srečno pripeljala jih v mesto Marselj na Francosko. Ondi je Lazar oznanoval Krista križanega, in bil poznejše škof v tem mestu. Marta pa je s svojo deklo Marcelo več neomoženih žensk si pridobila, in ž njimi v nekem samotnem kraji v pobožnosti in deviški čistosti živela. Trideset let je v tej samoti prebila, se vedno postila, zderževaje se vseskozi mesa in vina. Molitev je bila njeno najsladkejše veselje, ker tako se je v duhu radovala s svojim ljubim Zveličarjem. Njegovo življenje, njegovo terpljenje in njegova smert je bilo njeno vedno premišljevanje, in na večno z Jezusom kmalu sklenjena biti, bile so njene edine želje. Leto pred njeno smertjo jej je bila naznanjena njena ločitev. To je bilo za-njo oznanilo največega veselja. Lotila se je je neka merz- lica, ki jo je tresla leto in dan, in tako počasi zgrudila vse njene moči. Kolikor bolj pa je pešala na svojem deviškem te¬ lesu, toliko bolj se je njen duh povzdigoval k Gospodu Bogu. Nič mar jej niso bile telesne bolečine. Vedno veselega obličja je ležala na svoji terdi postelji; Jezus križani oslajševal jej je vse njeno terpljenje. Osem dni pred svojo smertjo začuje njeno uho neko nebeško godbo. Angeli namreč so njeni sestri Magdaleni peli mertvaško pesem, spremljevaje njeno dušo v svetla nebeška stanovališča. Marta jo je videla v svetem zamaknjenji, obdano od angelov, iti v nebesa. O kako rada bi bila še ona šla po tem potu za-njo! Kmalo pa se tudi njej spolnijo želje. Kristus sam se jej prikaže in jej reče: „Pridi preljubeznjiva moja! ti si me na zemlji sprejemala v svojo hišo, sedaj pa bom jaz tebe sprejel v svoje večno, nebeško stanovališče!“ Nič več ta sveta služabnica ni bila lastnina tega sveta. Ležeča na tleh, potrese¬ nih s pepelom, z očmi’ vperta v nebesa, ter z veselo žarnim obrazom zakliče: „V tvoje roke, o Gospod! priporočam svojo dušo,“ ter sklene potem mirno, kakor spijoča, svoje življenje, brez vseh znamenj in groze pred smertjo. Njeno sveto truplo dan danes počiva v krasni podzemeljski kapeli v Taraskonu na Francoskem. Njena glava pa je še po¬ sebej shranjena v dragi sreberni in pozlačeni dopersni podobi. 29. julij: Sv. Marta, devica. 157 Katoliški kristijan je dolžan, opravljati dela kerščanskega usmiljenja. iCar je sv. Marta storila Jezusu, da ga je sprejela v svojo hišo, in mu skerbno in ljubeznjivo stregla, to kerščanska duša, ne le moreš, ampak si tudi ti dolžna storiti, in to ne le pod zgubo svojega čast¬ nega kerščanskega imena, temuč pod zgubo večnega zveličanja. Ubogi, terpeči, hromi in bolehni so udje Kristusovi, ki pravi: „Kdor sprejme koga teh malih, ta mene sprejme, — in kar hote najmanj šemu izmed svojih bratov storili, to bom tako sprejel, ka¬ kor bi bilo meni storjeno/ 1 Sodnji dan bo Jezus vse tiste od sebe zadrevil, in je z večno pogubo v peklenskem žveplu strahoval, ki so svoje serce in svoje roke pred terpečimi brati zapirali, in svoja ušesa ma¬ šili, da ne bi slišali njihovega moledovanja, zdihovanja in joka. Hočeš mar tudi ti iz sodnikovih ust kedaj slišati strašne besede: „Poberite se, vi prekleti, v večni ogenj?“ Gotovo, da ne! Toraj nikar ne zamudi, opravljati dela usmiljenja po svoji moči. Znana so ti ta dušna in telesna dobrodela, in bodi si, kdor hočeš, reven ali bogat, visok ali nizek, ne- ktera teh del lehko opravljaš in si jih tudi dolžan opravljati. Ako ne mo¬ reš lačnih nasitovati, nagih oblačiti, popotnikov sprejemati in prenočevati, jetnikov reševati, ker te samega tare uboštvo in stiska pomanjkanje; ven¬ dar vsaj lehko bolnike obiskuješ, je tolažiš in jim strežeš, lehko sprem¬ ljaš merliče na pokopališče in lehko moliš za zveličanje njih duše. Ako ne moreš nevednih učiti, tem, ki dvomijo, dobrega sveta dajati, grešnikov svariti, ker ti morda manjka ali poduka, ali prilike; vendar lehko za žive in mertve Boga prosiš, krivico lehko voljno terpiš, in lehko svojim raz- žalnikom iz serca odpuščaš. Priložnosti k dobrim delom ti nikoli ne pri¬ manjkuje, bodi si stanu, kterega hočeš. Ako v resnici Jezusa ljubiš iz vsega svojega serca, boš gotovo še sam prilik iskal, da bi mu dopadel in iz ljubezni do njega usmiljenje skazoval svojemu bratu. Zlasti dan danes je potreba, da se ljubezen do bližnjega sopet ogreje v vseh človeških ser¬ cih. O koliko solz bi bilo treba usušiti, koliko rev zmanjšati, koliko zle- gom v okom priti! Koliko časa in prilik nam je pa tudi na ponudbo, da si nabiramo dobrih del za dan odgovora in povračila! Koliko katoliških kristijanov misli, da so vže dovolj storili, ako svoje vsakdanje molitve opra¬ vijo, semtertje sv. zakramente prejemajo, ob nedeljah in praznikih k Božji službi gredo ali kako drugo bogoslužnost opravijo, in se velicih, smertnih grehov obvarujejo! A Bog od njih več tirja. „Us milj en j a hočem, ne pa daritve, je rekel judom, in to tudi nam kristijanom velja. Naj samopriden, lakomen, nevošljiv, sebičen človek sleherni dan k sv. maši hodi, veliko moli in se posti, vse to Bog zaverže, ker mu manjka usmi¬ ljenja, manjka ljubezni. Ljubi moj! premišljuj in jemlji si to dobro k sercu, da ne tratiš in ne zgubljaš dragega časa in ne zamujaš priložnosti, usmiljenje skazovati, ako kedaj ob dnevu sodbe hočeš usmiljenje doseči. Glej, kako hitro čas mini, kako jaderno teko dnevi, meseci in leta, kako nenadoma se ti približuje smertna ura! Gorje ti, ako te zasači s praz nimi rokami! Gorje ti, ako si le na časni prid in dobiček gledal, po¬ zabil pa na edino potrebno! Koliko truda si prizadevaš, da se ti kak do¬ biček iz rok ne zmuzne! Kako hrepeni po bogastvu tvoje serce, in vendar veš, da te ob dnevu tvoje smerti imetje, denar in blago ne l)Q tolažilo, marveč ti še veče smertne britkosti prizadevalo! Glej, kako vesela je bila smert Martina, in. kake tolažljive besede je slišala iz ust Jezusovih, ker ga je z veseljem v svojo hišo sprejemala 158 30. julij: Sv. Julita, devica in mučenka. in ga ljubeznjivo gostila. Si li ne želiš tudi tako veselo umreti !^ Tako veselo pa boš umeri, ako iz ljubezni do Jezusa usmiljenje skazuješ. Stori toraj precej danes sklep, iz ljubezni do Zveličarja storiti to ali uno dobro delo. Ali ne veš za nobenega bolnika, da bi ga obiskal, in mu kaj po¬ stregel? Ti ni znan noben ubožec, da bi mu kaj ubogajme podal? Ne veš za nobenega grešnika, da bi Boga prosil za njegovo spreobernjenje i Nimaš nobenega rajnega na unem svetu, da bi molil za zveličanje njegove duše? Ne veš za nobenega žalostnega, da bi ga utolažil? Nimaš nobe¬ nega sovražnika, da bi mu razžaljenje odpustil? — Molitev in sklep. Sv. devica Marta, ti zvesta služabnica Jezusova, sprosi še meni tako priserčno ljubezen do Boga in do bližnjega, kako? si jo ti nosila v svojem serci! Glej, sklenil sem, usmiljenje skazovati svojim potrebnim bratom; a brez ljubezni tega spolnovati ne morem. Zato mi sprosi ta neprecenljivi dar ljubezni, da se bogat na dobrih delih kedaj pred Zveli čarja prikažem, in bom sprejet v Njegovo nebeško stanovališče! Amen. 50. julij ali mali serpan. Sv. Jnlita, devica in mučenka. gg« (I. 303.) jsJkjpimski cesar Dioklecijan pa sovladarja njegova, Maksimijan in Ga- Jprg^lerij so 1. 303 sklenili, kristijane križem sveta popolnoma zatreti. Bilo jih je tedaj vže veliko število v jutrovih in zahodnjih deželah. Povsod naj bi jih iskali, in kdor ne bi hotel darovati malikom, naj bi bil terpinčen in obsojen. Da je bila mera njihove grozovitosti polna, razglase ukaz, poleg kterega so bile kristijanom vse deržavljanske pravice in vsaka postavna pomoč odvzete. Tožbe kristijanov se niso pri sodbah smele več zasliševati, zoper nje pa so bile vse brez razločka sprejete. Kristjani so bili toraj brez vsega orožja nasproti svojim zagrizenim in prekanjenim sovražnikom. Muke, ki so je morali zaradi vere terpeti, ne dajo se po¬ pisati. A kolikor hujše so trinogi divjali, toliko lepše zmage je obhajala sv. Jezusova vera. Med kristjani, ki so tedaj po rabeljnih prelili svojo kri, je zarad svoje junaške serčnosti spomina vredna sveta Julita. 1. Živela je ta sveta devica v Cezareji v Kapadociji. Njeni stariši so jej velika posestva, pristav, premoženja in bogastva zapustili. Največa dragocenost med temi zapuščinami pa je bila sv. Kristusova vera. Nek mestni velikaš obseden od lakomnega mamona, gre in jej večino njenih posestev po sili odvzame, ravno tako živine in drugega. Na zadnje jej hoče vso hišo popolnoma obropati, in jej še celo potrebni živež vzeti. Da bi pa pri sodbi krivico laglje izgovarjal, podkupi sodnika z denarji, in si pre- skerbi krivih prič. Julita, vsega oropana, je prisiljena, pozvati ga pred sodbo. Dan razsodbe pride, Julita toži lakomnika, kako 30. julij: Sv. Julita, devica in mučenka. 159 da jo neusmiljeno in po krivici zatira, priČakovaje pravice in po¬ moči od sodnikov. A sedaj se vzdigne prekanjeni oderuh zoper njo, rekši: „Julita je kristijana, in dokler se Kristusu ne od- povč, po cesarski postavi ni dovoljeno sodnikom, da bi zaslišali njeno tožbo.“ Sodnik tem besedam priterdi. Zapovč pa ob enem živega oglja in kadila prinesti. Potem dč Juliti: „Cesarska po¬ stava veleva, da se kristijani le tedaj zamorejo sklicevati na svoje pravice, ako se Kristusu odpovedd in bogovom kadilo za¬ žgejo. Ako toraj hočeš pomoč od deržave, daruj poprej bogo¬ vom!“ — Julita si dolgo ne pomišlja, Kristus jej je ljubši memo vseh posvetnih zakladov; cel<5 bolj ga ljubi, kakor lastno živ¬ ljenje. Brez strahu odgovori sodniku: „Rajše zgubim svoje živ¬ ljenje; ljubše mi je, da pogine vse moje minljivo bogastvo, da, rajše se dam sesekati na drobne kosce, nego da bi mi kterikrat kaka brezbožna beseda ušla iz mojih ust.“ Cudč in togote se tišči sodnik v Julito, da naj si vendar premisli in sluša njegov svet. A Julita vedno odgovarja: „Dekla sem Kristusova 11 , ter žuga tem, ki jo napeljujejo k nezvestobi, s prekletstvom Naj- višega. 2. Sedaj togota krivičnega sodnika ne pozna nikake meje več. Njegova sodba se glasf: „Julita zgubi vsa svoja posestva in zapade počasni smerti na ognji." Na to razsodbo se mirna in vesela ozre v neb<5, in Bogu v dar prinese svoje življenje. Vže stoji germada pripravljena, derva so vže podnčtena. Vese¬ lega obličja stoji Julita med kerščanskimi ženami, ki so prišle skozi gnječo do nje, da bi jo tolažile. Opominja jih, da naj voljno terpe vse nadloge, da le ohranijo kerščansko vero; nikar naj jim ne vpada serce in nikar naj ne tarnjajo, tudi naj se ne izgovarjajo, da je njihova natora za terpljenje premehka in pre¬ slaba. Pravi jim: „Saj smo iz ravno takega mesa, kakor mo¬ žaki, in tudi enako njim po Božji podobi ustvarjeni. Tudi žen¬ ska je bila od Boga izražena, da je zmožna za čednost. Toraj ne smemo nič manj, nego možaki kazati terdnost v veri, sta¬ novitnost in poterpežljivost v nadlogah." K čemur je pa Julita žene opominjala, to je tudi sama storila. Vže so visoko švigali plameni germade, in kervoloki stali pripravljeni, da bi zgrabili po žertvi, kar Julita sama neboječa in krepko stopa na zažgano skladalnico. Čudijo in zavzemajo se vsi okoli stoječi, ko gledajo svetnico v prišečih plamenih moliti in umirati. Sopuh in vročina jo zaduši, a njenega trupla se ogenj ne dotakne. Ko germada zgori, najdejo kristijani truplo svetnice čisto nepoškodovano. Po¬ kopljejo jo v lopi glavne cerkve v mestu Cezareji. Sv. Bazilij pripoveduje, da je na onem kraji, kamor so bili njeno truplo položili, privrel iz tal studenec prijetne vode, ki je ozdravljevala bolnike, zdrave pa varovala bolezni. 160 30. julij: Sv. Julita, devica in mučenka. Popisovaje njeno smertsklene sv. Bazilij z besedami: „Vas može, prosim, ne kažite se slabejih, kakor so ženske, kedar gre za terdnost v veri. Ve ženske pa se izgledujte nad sv. Ju- lito, da na potu pobožnosti stanovitno poterpite, ter v djanji kažite, da vas slabost vaše natore nič ne zaderžuje v nobenem dobrem delu.“ Obrazuje se sv. devica stoje s povzdignjenimi očmi in z mečem v roči in poleg nje vrelec bistre vode. Božja sodba nad cesarjem Dioklecijanom in njegovima sovladarjema. HHučenstvo kristijanov, pravi nek pobožni učenik, je nerazrusljiv, kakor železo terden spomin kerščanske resnice, nič manj pa tudi stra¬ hotna smert grozovitih preganjalcev. Smert svetih mučencev spričuje ne¬ skončno dobrotljivost Božjo, smert trinogov pa Njegovo pravičnost. Iz zmage mučencev in iz kazni preganjalcev se lehko spoznava, da morajo vsi ljudje, vsi mogočni tega sveta, radi ali neradi pripomagati, da se kraljestvo Božje ustanavlja, uterjuje in razširja. Dioklecijan in njegova sovladarja vtepli so si v glavo, kerščanstvo križem sveta pri korenini zatreti. Deset let je Jekla v potočili kri kri¬ stijanov po vseh okrajinah Rimskega cesarstva. Število brez vsega usmi¬ ljenja poklanih iz obojega spola, iz vsake starosti in vsacega stanu je bilo toliko, da so bili kervoloki preverjeni, da so dosegli svoj cilj, da je kerščanstvo popolnoma iztrebljeno, in za vselej zaterto njihovo ime. Vri- skaje nad svojo dozdevno zmago postavijo v svojem napuhu dva marmelj- nata stebra, ki se še dan danes s svojima napisoma vidita na Španskem. Eden teh napisov se glasi: „Dioklecijanu cesarju Avgustu za- rad splošne odprave Kristusovih vraž.“ Ta steber s svojim napisom naj bi prihodnjim rodovom oznanoval zmago teh okrutnih kervolokov nad kersčanstvom. A ravno ta steber s svojim napisom glasno spričuje, da kerščanska vera in katoliška cerkev se razrušiti ne daste. Kerščanstvo živi, ime kristijan se glasi križem sveta, milijoni in milijoni spoznavajo ime Jezusovo in verujejo v Njegove nauke, ki so jih njegovi sovražniki zvali vraže. Rimsko malikovalstvo nasproti je na zemlji zaterto, poderti so malikovalski tempeljni in maliki zdrobljeni in razsuti. Tisti trije trinogi pa, ki so tedaj hoteli ugonobiti delo Kristusovo, kje so sedaj? Jezus, Jagnje Božje, Gospodovalec v ne¬ besih in na zemlji, nje je sodil. Cesar Dioklecijan je pred svojo smertjo še moral občutiti bolečino, da so bile cesarica in njegove hčere očitno ob glavo djane. Oh sam se je odpovedal cesarstvu in se umaknil v svojo palačo pri Saloni. Tu je živel od vseh pozabljen in zaničevan. Noč in dan je stokal in zdihoval, se po postelji in po tleh zarad notranjega gri¬ zenja sem ter tje metal, in ni hotel ni piti ni jesti, dokler naposled la¬ kote ne pogine. Njegov kervoločni tovariš, cesar Maksimi jan, se je v obupnosti obesil. Galerij pa, ki je bil ves poln peklenskega sovraštva do Kristusa, je bil udarjen s strašno boleznijo. Truplo mu začne gnjiti in živega so červi jedli. Smrad od njega puhteči bil je tako ostuden, da so še nje¬ govi služabniki od njega zbežali, dokler'v grozovitih bolečinah ne izdihne svoje Černe duše, 31. julij: Sv. Ignacij Lojolanski. 161 Poglej tukaj, kerščanska duša, neskončno pravičnega Boga, ki pahne od sebe in poniža ošabne, ponižne pa povzdigne na čestitljivi sedež! Tudi sedaj je še veliko in mogočnih sovražnikov sv. Kristusove cerkve in Njegovega imena. Ti sicer vernih ne preganjajo z mečem; a sveto vero napadajo z besedami in v pismih, jo zaničujejo in zasramujejo v svojih sercih, ter čertijo kristijane, kakor strup, in ako bi le bilo mogoče, utopili bi jih v žlici vode. A Jezus, Jagnje Božje, čuje. Njegova roka je raztegnjena nad sovražniki; le z očmi uterne, iij ni jih več. Njegova cerkev pa ostane, in zmaguje do konca dni; kajti ona ima obljubo: In vrata peklenska je ne premagajo/* Molitev. Mogočni, veliki Bog, ki si svojo služabnico sv. Julito s toliko močno dušnostjo napolnil, da je iz ljubezni do Tebe skočila v grozovito smert na ognji; dodeli še nam na njeno priprošnjo duha serčnosti, da smo pri¬ pravljeni, rajše umreti, nego Tebe s premislikom razžaliti! Po Jezusu Kristusu Gospodu našem. Amen. 51. julij ali mali serpan. Sv. Ignacij Lojolanski, ustanovnik družbe Jezusove w ali reda jezuitov. (I. 1556.) '^'iS-Og sv °j e svete cerkve nikdar ne zapusti. Kakor je nekdaj obudil Jfggsv. Atanazija zoper krivoverca Arija, sv. Avguština zoper krive ^ ^ nauke Pelagijeve, sv. Cirila zoper brezbožnega Nestorija, sv. Fla- vijana zoper krivovero Evtihejevo, tako je bil sv. Ignacij orodje v Božjih rokah, da je postavil jez lažem in razuzdanostim tedanjega časa. Ravno tedaj namreč, ko je giasoviti, izneverjeni Martin Luter, gnan od napuha in mesenih slasti, očitno razglasil, da je od sv. katoliške vere odpadel, in je pisal potem svoje brezbožne bukve zoper duhovske obljube, zoper uboštvo, devištvo in pokorščino, — ravno tedaj se je sv. Ignacij v cerkvi Matere Božje v Montseratu posvetil Gospodu, in potem v sa¬ moti v neki dupli pri Manrezi pisal svojo izverstno knjigo o duhovnih vajah. In ko je poznejše odpadenec Kalvin v Parizu širil svojo krivo¬ vero in si nabiral priveržencev, nabiral si je tudi Ignacij tedaj v Parizu tovaršev, s kterimi bi se sovražnikom sv. vere zoperstavil. Ob oni dobi poslednjič, ko se je prešestni Angleški kralj Henrik VIII. za poglavarja Anglikanske cerkve postavil, in svojim podložnim pod smertno kaznijo prepovedal, papežu pokornim biti, ter je ukazal njegovo ime izbrisati iz vseh bukev, — tedaj je sv. Ignacij temelj postavil jezuiškemu redu, ki je imel zlasti papeževej službi biti posvečen. 1. Na Španskem, eni najlepših dežel sveta, kjer je vže sv. apostel Pavel evangelije oznanoval, sv. Jakop pridigoval, kjer je na tisuče kristijanov zoper mohamedane viteško se boje- Življenje svetnikov in svetnic božjih. III. del. 11 162 31. julij: Sv. Ignacij Lojolanski. valo in za sveto vero kri prelivalo, rodil se je v pokrajini Guipuskoa sv. Ignacij v 1. 1491 v graj- , Ščini Lojolanski. Njegov i oče, visok plemenitaš, ga še mladega pelje na dvor kralja Ferdinanda, kjer je službo plemiča opravljal. Toda njegovemu ognje nemu, po visokem hrepe¬ nečemu duhu nečimurno življenje v kraljevi dvo¬ rani ne dopada. Vitez hoče postati in v vojskah slave si pridobiti. Zato zapusti kraljevi dvor in stopi v armado. Zarad svoje hra¬ brosti in serčnosti v malo časa postane stotnik. Kot vojnik je razodeval po¬ seben dar, voditi svoje podložne in miriti pre¬ pire. Vojaških sirovosti se je ogibal, igre so se mu studile in lastnega dobička ni poznal. Pri plenu nekega mesta, ki je je tudi on pomagal z vojsko vzeti, se po sili na¬ ropanega blaga ni pritaknil. Vendar mu pa za sv. vero ni bilo dosti mar. Opravljal je sicer z druzimi vred nektere bogosluž- nosti; a sploh je živel bolj posvetno in dobrovoljno, akoravno pohujšanja ni dajal. Tako toraj ravno popolnoma ni pozabil na Boga, vendar se pa tudi za svoj visoki namen ni zmenil do devet in dvajsetega leta, ko mu je Bog oči odperl. 2. Ko so Francozi oblegali terdnjavo Pampelono, skazal se je po svoji navadi jako serčnega in hrabrega. A v ognji ga zadene kos kamena na levo stegno, in krogla iz kanone raz¬ drobi mu v ravno tem trenotku desno bederno piščal. Vojaki, ko njih stotnik pade, se vdajo in prepustijo terdnjavo Franco¬ zom. Ranjenega Ignacija Francozi spoštljivo zanesd v stanovanje svojega generala, kjer ga obežejo in mu ljubeznjivo strežejo. Kmalu tolikanj ozdravi, da ga general d4 prenesti v bližnjo oče¬ tovo grajščino Lojolo. Dom4 ga zopet zadenejo nove bolečine. Noga namreč se mu ni bila prav zacelila. Treba je bilo piščal znovič zlomiti. Huda merzlica. ki ga strese po teh bolečinah, pripravi ga na kraj groba. A Bog, ki gaje namenil za visoke reči, ga je tudi po čudežu ozdravil. Po noči, ko vže pričakujejo 31. julij: Sv. Ignacij Lojolanski. 163 njegove smerti, prikaže se mu sv. apostel Peter in mu nogo ozdravi. Zjutraj je vže vsa nevarnost pri kraji. Bolečine so zginile in moči zopet se povernile. Zavoljo neke kosti vendar, ki mu je pod kolenom prirastla, in jo je zarad tedanje svoje ne- čimurnosti dal odrezati, je bila potem ena noga krajša od druge ter je svoje žive dni nekoliko šepal. — Med to boleznijo toraj, ki je trajala več mesecev, je prosil iz dolgočasa neke knjige, iz ktere bi bil rad bral neko zaljubljeno povest. Pa te knjige v gradu niso našli. Na mestu nje mu dajo življenje Kristusovo in svetnikov. Akoravno te popise le iz dolgočasa sem ter tje pregle¬ duje, vendar mu jame zapopadek čedalje bolj in bolj dopadati. Cudč se bogoslužnemu in čistemu življenju svetnikov začne sam sebe ž njimi primerjati. Premišljuje, kako so možje iz najviših stanov zapustili svet, posnemovaje revno življenje Kristusovo, kako so se v samotnih jamah in puščavah postili in molili, ter tako dosegli večno zveličanje; zdaj prevzame njegovo serce neko ču¬ dovito hrepenenje. Obhaja ga misel, da bi tudi tako začel ži¬ veti. Res stori sklep, podati se v sveto deželo, in ondi v sa¬ motni dupli služiti Gospodu. 3. Zoper ta sklep se od druge plati vzdigne stara njegova ljubezen do sveta in hlepenje po časti. Na eni strani vidi Svet¬ nikov trumo, kako so pod Jezusovim praporom svet, hudobo in svoje meso slavno zmagali in večne krone zadobili; od druge plati pa se mu nasproti stavi svet s svojim goljufivim bliščem, s svojim minljivim veseljem, s svojo videzno slavo. Delj časa Ignacij omahuje sem ter tje. Hud boj je v njegovem sercu, ven¬ dar naposled gnada Božja zmaga. Sklep v njem je storjen. Zvest služabnik Jezusov hoče biti, in njemu kot najvišemu Gospodu vse v dar prinesti. Neko noč vstane s postelje. Pred podobo matere Božje kleče objokuje bridko svoje grehe, in prisega njej in njenemu Božjemu Sinu večno zvestobo. Po storjeni ti obljubi pa se hipoma stresne ves grad, okna se razdrobe in zid v nje¬ govi sobi razpoči. Hudoba je slutil, da bo odšle imel nad Igna¬ cijem nespravljivega sovražnika. Rad bi ga bil pod razvalinami grada pokopal; a Božja roka je ustavila njegovo zlobo. Kmalu potem se mu neko noč, jokajočemu na tleh nad svojimi grehi, prikaže sv. devica z Božjim detetom v naročji, obdana od ne¬ beške svetlobe. Odslč ne čuti Ignacij nič več žela mesa, ne¬ poznano veselje napolnuje njegovo serce, njegova duša je oči¬ ščena , ter Jezus in Marija sta mu vedno pred očmi. Ignacij je popolnoma ves nov človek. — Branje življenja svetnikov je toraj v njem dognalo, česar niti nevarna bolezen, niti bližnja smert, niti čudežno ozdravljenje ni moglo doveršiti — njegovo popolno spreobernjenje. — Bralec, ne zanemarjaj milosti, ki ti po pobož¬ nem branji na serce govori! n* 164 31. julij: Sv. Ignacij Lojolanski. 4. Cisto ozdravljen hoče Ignacij svoj sklep izpolniti. Za¬ stonj se mu zoperstavljajo brat in sorodniki. Spremljan od dveh služabnikov zajaha konja in zapusti Lojolanski grad, sicer na videz, da gre k nekemu prijatlu, v resnici pa je šel obiskat ro¬ marske cerkve na gori Montserat. Poslovi se od prijatla, pošlje služabnika nazaj v grad, on sam pa jaha dalje proti gori. Grede v neki vasi kupi dolgo, rasovno romarsko obleko, čutaro iz buče, pas, sandalje iz motozov ter romarsko palico, da bi kot romar šel v Jeruzalem. Predno še pride verhi gore, stori Mariji obljubo vedne čistosti. Tako jezdi, z romarsko obleko in pa¬ lico na sedlu, na goro. Verhi gore je Benediktinsk samostan in krasna cerkev s čudežno podobo presvete Device. Pred samo¬ stanskimi vratmi prosi duhovna, da bi pred njim opravil vč- liko spoved. Ta duhoven je bil 801etni starček Joan Kanones, ki je tedaj kot svetnik slovel. Po opravljeni spovedi podari svoja oblačila nekemu ubožcu, obleče romarsko haljo, in gre potem v cerkev, kjer svoj meč obesi kot posvečen dar, in cel<5 noč prebudi v molitvi. Na jutro podari svojega konja v samo¬ stan, in gre proti mesticu Manreza, kjer je bil Dominikansk sa¬ mostan in bolnišnica. Tu prosi od hiše do hiše vsakdanjega kruha, streže ubozim bolnikom in ostro kroti svoje telo. Zarad njegovega čisto priprostega obnašanja ga imajo prebivalci za kakega klateža, in zato ga psujejo in zasramujejo. Da svojo do¬ sedanjo ošabnost pokori, prenaša Ignacij te krivice voljno. Ne terpi pa dolgo to zaničevanje, ko tisti ubožec, ki mu je podaril svoja oblačila, ljudem obznani, kakovega stanu da je. Jamejo ga čestiti; a Ignacij, vso čast od sebe odvračevaje, zbeži iz mesta v neko bližnjo, globoko in temno jamo. Ondi skrit pred ljudmi štiri dni razun malo koreninic nič ne vžije, sleherni dan svoje telo s šibami tepe, vedno moli in joka. Zastran te ostrosti se ga loti hud želodičen kerč. Nekega dne ga najdejo nekteri pre¬ bivalci iz Manreze vsega oslabljenega pred jamo ležati. Ti ga nekoliko okrepčajo, k zavednosti pripravijo in vManrezo v bol¬ nišnico zapeljejo. 5. Zopet ga pripravi huda bolezen na kraj groba, in pe¬ klenska hudoba ga nadleguje z največimi skušnjavami noč in dan. Od znotraj se čuti vsega zapuščenega in brez vsake to¬ lažbe; prihajajo mu vedni dvomi zarad opravljenih spovedi. Moli, joka, toži; a njegovo stanje se ne spremeni. Je mu, kakor da bi ga bil Bog popolnoma zapustil in njegovo večno pogubo sklenil. To je Bog pripustil, ker ga je hotel storiti velikega svetnika, in da naj bi vedel iz lastne skušnje, kako je treba enake terpine tolažiti in voditi. Ko to skušnjo prestane in v za¬ upanji ne omaga, odvzame mu Bog to dušno terpljenje. Do¬ deli mu obilnost nebeških tolažb, prikazen in razodenj. — Ne¬ kega dne moli na stopnicah samostanske cerkve sv. Dominika 31. julij: Sv. Ignacij Lojolanski. 165 dnevne ure na čast Materi Božji. Kar se nenadoma zamakne. V podobi vidi sv. Trojico tako jasno, da je poznejše o tej skriv¬ nosti tako določno govoril, da so se učeni temu čudili, pa tudi neučeni ga razumeli. Od tega časa je sleherni dan molil pre¬ sveto Trojico. Enkrat je njegovo zamaknjenje celih osem dni trajalo. Njegovo truplo je bilo kakor mertvo, in pokopali bi ga bili, ako ne bi bili Čutili, da mu serce še bije. Kaj je pa v tem zamaknjenji videl, tega z besedami ni mogel razodeti. Po teh čudovitih prikaznih in zarad svojega svetega življenja so ga občno spoštovali. Vsakdo ga je ljubil, veliko jih je ž njim mo¬ lilo, in ga spremljevalo po njegovih božjih potih. Njegov spo¬ vednik na gori Montserat je o njem večkrat rekel: „Ta mož bode kedaj podpora in lepota sv. katoliške cerkve; on bo svet poboljšal, in kakor sv. apostel Pavel vernikom prinesel luč prave vere.“ — Te besede so se tudi spolnile. 6. Podloga k popolnemu, v svetemu življenju je bila po gnadi Božji v Ignaciji položena. Čast Božja, zveličanje duš, po- vzdiga in slava sv. cerkve je bil odslč namen njegovega delo¬ vanja. Začetek toraj stori s kerščanskim podukom pri ljudstvu. Nje¬ gove pridige so tako razumljive in tako globoko v serce segajoče, da se po njih veliko terdovratnih grešnikov spreoberne; veliko jih eeld svet zapusti in svoj stan spremeni. V tej dobi je bilo, ko Ignacij spiše svojo slavno knjigo o duhovnih vajah. Po tej knjigi se jih je že na tisoče iz vseh stanov k Bogu spreobernilo. Ta knjiga je kakor plamteč meč, s kterim Jezuiti sovražnike Božje in svete cerkve zmagujejo. V Manrezi spoštovanje do Igna¬ cija postaja od dne do dne večje. Ignacij se temu umakne, ter napoti v sveto deželo. V Jeruzalemu obišče ves ginjen vse ondi znamenite kraje. Potem pa se nameni, nevernikom sv. evange¬ lije oznanovati. Toda provincijal frančiškanskega samostana v strahu, da ne bi kako preganjanje kristijanov vstalo, mu v sve¬ tuje, da naj Jeruzalem zapusti. Žalosten se verne nazaj na Špan¬ sko s sklepom, da hoče mašnik postati. Bil je sedaj 33 let star; a ni znal drugega, nego brati in pisati. Ž malimi dečki toraj začne v Barceloni obiskovati latinske šole. Z ukom gre mu s per- vega silno terdo, kajti njegov duh je bil le bolj v molitev in premišljevanje Božjih stvari zamaknjen. Po cele noči je molil, po dnevu pa premišljeval, kako bi bolje skerbel za blagor bliž¬ njega. Od milih darov, ki so mu je dajali prijatli, je za-se naj- slabeje obderževal, boljše pa delil med uboge. Pri sleherni pri¬ liki je ljudi opominjal k pobožnemu življenju. — Primeri se, da sta se tedaj dva brata dolgo med seboj pravdala. Tisti, ki pravdo zgubi, gre in se v svojem stanovanji na tram obesi. Tako 'ga najdejo njegovi služabniki. Na njihovo vpitje pritečejo sosedje vkup, pa tudi Ignacij, ki gre ravno memo, stopi v hišo, ter veli verv, na kteri je visel, berž odrezati. Vse poskušnje, da 166 31= julij t Sv. Iguacij LojolanakL bi ga še oživili, so zastonj. Ignacij, trepetaje zaracl strašne po¬ gube njegove duše, poklekne in prosi Boga za življenje samo- morca. In glej! vpričo velike množice ljudi mertvi oživi. Ignacij urno pošlje po mašnika. Nesrečnež se komaj spove, in kmalo potem umerje. 7. Tako preživi Ignacij dve leti v Barceloni. Naučivši se vže dobro latinskega jezika se poda v visoke šole v Alkalo. Tu se zopet trudi za blagor duš. Otroke uči katekizma, obiskuje bolnike, podpiraje jih z milimi darovi. Zarad tega poduka in zarad čudne obleke, ki jo nosi, namreč kratko, rujavo suknjo, okrogel rujav klobuk, brez obuvala, obdolže ga krivoverstva in ga pahnejo v zapor. Njegova nedolžnost se sicer kmalo pokaže; a vendar mu prepovedi, da ne sme več učiti. Vsled tega se poda v Salamanko. Ker ga pa tudi ondi preganjajo, zapusti svojo domovino, in se poda v Pariz. Cvetero pobožnih mož, ki je je Bogu pridobil in so se mu bili pridružili, ostane na Špan¬ skem. V Pariz prišed prenoči v bolnišnici ubogih. Ker nima nič svojega, s čemur bi se preživil, mora beračiti, kar ga v uku jako zaderžuje. Nekoliko podpore najde pri nekterih dobrih ljudeh. Tako nadaljuje svoj poduk. Zraven tega pa si priza¬ deva, da svoje součence, kot mlade tovarše, od razuzdanost za¬ vrača, in je napeljuje k pobožnemu življenju. Njegovo ljubez- njivo obnašanje, njegova živa gorečnost, in spodobna resnobnost njegova imajo na mladeniška serca močen vtis. Pervi, ki ga sebi in Kristusu pridobi, je pobožni in učeni Peter Faber, drugi Frančišek Ksaverij; za njima se mu pridružita Jakop Lajnecin Alfonz Salmeron. Poznejše pridobi še Nikolaja Bobadilo pa Simona Rodrigueca. Pod Ignacijevim vodstvom opravijo vsi du¬ hovne vaje, se pridno uče, in žive sredi spačenega Pariškega mesta vsem v izgled in spodbudo. Ignacija ljubijo, kakor otroci; zlasti Peter Faber je bil pripravljen, ž njim celo v smert iti. 8. Teh šestero prijateljev, ž njim enakih žive vere, vsi ena duša in eno serce, pokliče Ignacij enega dne k sebi. Razodene jim svojo misel, delati za zveličanje nevernikov v sveti deželi. Vsi mu z veseljem priterdijo. 15. avgusta 1. 1534 je bil za oni dan odločen, da store k temu početju skupno obljubo. Oni dan, v praznik Marijnega vnebovzetja, se zberd v podzemeljski kapeli na mučenskem griču (Montmartre). Tu jim bere Peter Faber, ki vže med tem postane duhovnik, sv. mašo. Ignacij in njegovi drugi tovarši prejmejo iz njegovih rok sv. obhajilo. Po¬ tem pa store slovesno obljubo, vsemu posvetnemu se odpovedati, od miloščine živeti in v sveti deželi pridigovati. Ako pa bi ne mogli priti v Jeruzalem, da se hočejo papežu dati v ponudbo, naj jih pošlje, kamor ga je volja. Tu v ti mali kapeli položi' Ignacij vogalni kamen za svoj po vsem svetu sloveči red, ki naj bi se po Jezusovem imenu zval, in to ravno na praznik Marijnega 3L julij: Sv, Ignacij Lojolanski, 167 vnebovzetja, da naj bi ona blagoslovila in vzela v svoje varstvo, kar se je bilo sklenilo na čast njenega Božjega Sina. Ignacij gre s svojimi tovarši v Benetke, da bi od tod na barki romali v Jeruzalem. A zarad vojske s Turki, ki ravno tisti čas vstane, jih zaderžuje, da ne morejo zveršiti svoje obljube. Ignacij toraj pošlje svoje petere tovarše v Rim. Sv. oče, Pavel III. nje lju- beznjivo sprejamejo, in jim dovolijo, da postanejo mašniki. Ven nivši se nazaj k svojemu duhovnemu očetu Ignaciju v Benetke, prejmejo sv. mašnikovo posvečenje, ter po skerbni pripravi opra¬ vijo nove maše. Ignacij se na to sv. daritev v tihi samoti z mo¬ litvijo in s postom celih 18 mesecev pripravlja. Opravi jo v Rimu v cerkvi matere Božje v kapeli pri Zveličarjevih jaslih, S Kristusom vred prinese tudi sebe v dar za Božjo čast in zve¬ ličanje duš. 9. Vojska s Turki v ti dobi še vedno traja. Ignacij s svo¬ jimi tovarši iz tega previdi, da ni Božja volja, naj bi šli v Je¬ ruzalem. Vsled tega sklenejo, da gre Ignacij z dvema bratoma v Rim ponudit se v službo svetemu očetu; drugi pa da ostanejo v Italiji, da bi ondi učence iz visokih šol opominjali k strahu Božjemu, in si kakovih tovaršev za svoje društvo pridobili. Pri tem poslu naj bi stanovali v bolnišnicah, živeli od miloščine, stregli bolnikom, podučevali otroke in po očitnih tergih pridigovali pokoro; a vse to opravljali brez plače. Ignacij se toraj s svojimi tovarši vzdigne čez Sieno v Toskanskem proti Rimu. V neki razpadli kapeli se v molitvi zamakne. V duhu vidi, kako ga ne¬ beški Oče svojemu Sinu predstavlja. Jezus obložen s težkim kri¬ žem, danim mu od Očeta, mu reče: „V Rimu ti bom milostljiv.“ Z žarnim obličjem pride iz kapele in dč svojim tovaršem: ,,Ne vem, kaj nam pripravljajo v Rimu, morda nas ondi čaka terplje- nje; a to vem, da nam bo Jezus milostljiv. u — Res je papež mi¬ lostno sprejame. Brata Lajneca in Fabra odloči za učenika na visoki šoli; Ignacija pa in druge njegove tovarše za ljudske mi¬ sijone in za poduk mladine. Silno velika je bila tedaj neved¬ nost v verozakonu. Zato so se zmote in obča razuzdanost toliko laglje in toliko bolj širile. Ignaciju ta izvir vseh zlegov ni bil neznan. Zategadel se je s svojimi tovarši na vso moč trudil s podukom v kerščanskih resnicah, ter za vredno prejemo svetih zakramentov. Nepopisljiv je bil prid njihovega prizadetja. Da bi se pa ta prid ne le vzderžal, temuČ še čedalje večji prihajal, stori sv. Ignacij sklep, nov red ustanoviti, kteremu bi bila po¬ sebna naloga: čast in poveličevanje Božje ter zveličanje duš. Njegovi tovarši so ž njim ene misli. Tako zloži' redovna pravila, predloži je potem papežu Pavlu III., da je poterdi. To je za¬ četek reda Jezuitov ali reda Jezusove družbe, ki leta 1540 s svojim delovanjem stopi na svetlobo. 168 31. julij: Sv. Ignacij Lojolanski. 10. Kakor mogočna splav je derlo tedaj krivoverstvo Lu¬ trovo čez Nemške, Kalvinovo pa čez Francoske pokrajine. Stra¬ hoten je bil ta upor zoper sv. cerkev. Povsod kregi, prepiri in razpertije; povsod razuzdanost, brezbožnost in samopašnost. V teh stiskah pošlje Bog svojo pomoč po Ignaciji in njegovi družbi. Krivoverca Martin Luter in Kalvin preklinjata papeža, odrekši mu vsakoršno pokorščino. Ignacij in njegova družba častč pa¬ peža kot namestnika Jezusovega, in se zavežejo z obljubo, pa¬ pežu brez ugovora biti pokorni. Krivoverca zaveržeta obljube vednega devištva in radovoljnega uboštva; a Ignacij svojim re¬ dovnikom naloži dolžnost vedne čistosti in popolne ubožnosti. Krivoverci hote cerkev zboljšati, a lastno poboljšanje jim ni mar; zaveržejo dobra dela in prejemo sv. zakramentov. Ignacij pa poboljšanje začne sam nad seboj in nad svojimi tovarši, in še le potem zboljšuje in posvečuje druge. Krivoverci hočejo nauke sv. cerkve in njene uredbe prenarediti; Ignacij pa se za-nje bo¬ juje do poslednje pičice, in se trudi, kolikor le more, spoznanje Kristusovih naukov in njihovo spolnovanje širiti. — Društvo Je¬ zusovo, ustanovljeno po Ignaciji, prihaja od dne do dne večje. Izvolijo si Ignacija za svojega glavarja ali generala. Tako jih razpošlje na vse kraje po mestih in vaseh, da obdelujejo no- grad Gospodov, ter se bore in otevajo, kar so mogli še rešiti in pri¬ dobiti Bogu. Za ta poduk jih je skerbno pripravljal. Posebno mu je bilo na tem, da so po izgledu Kristusovem sami sebe za¬ tajevali. „Yince te ipsum!“ to je: Premagaj sam sebe; tako je Ignacij svojim tovaršem vedno klical. Sv. Frančišek Ksaverij, ki je v daljni Indii te besede pogostoma ponavljal, je na vpra¬ šanje, zakaj tako, odgovarjal: „Ker sem se tako od našega očeta Ignacija naučil.“ Ravno tako je Ignacij svoje tovarše prigovarjal k ljubezni do Boga in do bližnjega. Odmeri je popolnoma sam sebi in svetu. Večkrat so ga videli z žarečim obličjem proti nebu se ozirati, svetle zvezde ogledovati in zdihovati: „0 kako se mi zemlja studi, kedar nebesa ogledujem!“ Vsa posvetna opravila so mu bila zoperna; še za svoje najbližnje sorodnike se ni pečal. Tako je neka pisma, ki je je prejel iz Lojolanskega grada, naravnost v peč vergel. Njegov navadni izrek je bil: „Vse v večo čast Božjo!“ Svoje kerščanske poduke je sklepal zmiraj z besedami: Ljubite Boga iz vsega svojega serca, iz vse svoje duše in iz vseh svojih moči. Noč in dan je zdihoval po gledanji in vživanji Božjem, in jokal se veselja, kolikorkrat se je smerti spominjal. Nobeno delo, nobena nevarnost mu ni bila nikoli prevelika, kjer je veljalo zveličanje kake duše. Imel je navado reči: „Ako bi mogel tisočkrat umreti, rad bi tisočkrat smert terpel za ene same duše voljo.“ Kako je gorel za zveli¬ čanje grešnikov, naj postavim le-sem le en izgled: Slišal je namreč od nekega mladeniča, da se je z neko žensko nesramno 31. julij: Sv. Ignacij Lojolanski 169 spečal, in da zahaja po noči v njeno hišo. Pot tje je deržala memo bajerja. Bilo je po zimi in silno merzlo. Iz svete goreč¬ nosti Ignacij gre, in v merzli vodi stojč čaka mladeniča. Prišed tje, kjer Ignacij stoji, mu zakliče: „NesreČnež, kam vendar greš? Glej, med tem, ko ti hočeš Boga žaliti, hočem jaz th za-te mo¬ liti in se pokoriti. 14 Groza spreleti mladeniča; — verne se nazaj, in odsehmal popolnoma poboljša. 11. Ni čuda, da so tudi njegovi tovarši, ki je je razposlal po svetu, spodbujeni po njegovih naukih in izgledih, neizrek¬ ljivo veliko dobrega storili za blagor duš. Poslal je nje v Por¬ tugalsko, v Španijo, na Nemško in Francosko. Celo v Indijo je odpravil sv. Frančiška Ksaverija, in zopet še druge učence v Afriko in Ameriko. V posebno velikih skerbeh je bil zarad Lutrovih zmešnjav za Nemško. Ne le, da je sam za-njo molil in sv. mašo daroval, temuč je ukazal, da je vsak duhovnik iz njegove družbe vsaki mesec vsaj enkrat maševal za rešitev nem¬ ških pokrajin. V Rimu je ustanovil zbirališče, kjer so se mladeniči iz nemških dežel odgojevali, ki bi potem po svoji do¬ movini pravega kerščanskega duha razširjali in Lutrove zmote zatirali. To zbirališče obstaja še dan danes. — V tej skerbi za ves svet pa tudi drugih dolžnosti ne zanemarja bodi si kot ka- teket pri otrocih, ali kot spovednik in pridigar. Za zapeljane ženske je ustanovil pokorilno hišo, za otroke brez staršev siro¬ tišnico, hišo za device, kterih nedolžnost je bila v nevarnosti, hišo, v ktero so se sprejemali na sv. kerst se pripravljajoči judje. Vse te dobrotne naprave, ki so še dan danes v Rimu, je usta¬ novil brez vseh pomočkov zgoli le z zaupanjem v Boga. To njegovo zaupanje je bilo neomajljivo. Večkrat je prišel s svojimi tovarši v največe potrebe. Enkrat je bilo vže na tem, da bi jim bili zarad dolgov prodali hišno opravo. A v Gospoda za¬ upajoč je Ignacij rekel: „Mene ta nezgoda nič ne skerbl; ako nam postelje vzemd, bomo pa na tleh spali, kakor vsi revni ljudje. 14 Bog mu je pa tudi v enacih zadregah večkrat po čudežu pomagal. Tako je enkrat, ko vže ničesa ni bilo pri hiši, nek neznan človek meniškemu bratu podaril sto zlatov; drugikrat jih je dobil drug brat v enaki sili od nekoga polno mošnjo. Vselej, predno se je kakove stvari bil lotil, molil je k Bogu za razsvet¬ ljenje in pomoč. Ako so nastali zaderžki, tedaj se ni dal oma¬ jati, vedoč, da Bog srečno vodi vsako stvar svojemu cilju in koncu naproti, da je le Njemu na čast začeta. Obdolžili so ga večkrat cel<5 krivoverstva, zagovarjati se je moral celo pri pa¬ pežu; a vedno je bil h koncu za nedolžnega spoznan, in spol- novale so se besede: „V Rimu ti bodem milostljiv 44 . V takem pre¬ ganjanji je imel navado reči: ,,Polni kelih terpljenja je zastava, da Bog hoče koga velikega storiti, 44 in pa: „Preganjanje ni drugega, nego vevnica, ki čisti našo čednost. 44 no 31. julij: Sv. Ignacij Lojolanski. 12. Tako se je sv. Ignacij od dne svojega spreobernjenja vedno silno ostro pokoril, cele noči ali molil ali premišljeval, če pa ni molil, je nevtrudljivo delal na blagor in zveličanje bližnjega. Preterpel je tudi veliko in budili bolezni. Zarad tega so jele njegove moči čedalje bolj pešati. Čutil je, da ne bo več dolgo živel. Zato je prosil očete svojega društva, da so mu dali pomočnika, ki je vodil vsaj vnanje zadeve toliko razširjenega njihovega reda. Ignaciju tako le še skerb za bolnike ostane, ktere, akoravno sam ves slab in bolehen, vendar pogostoma obi¬ skuje. — Za troje je vedno prosil Boga, da bi se mu spolnilo pred koncem njegovega življenja, namreč, da bi bil potrjen nje¬ gov red od svetega Očeta, sprejete njegove bukve o duhovnih vajah, in da bi bila oznanjena redovna pravila vse povsod, kjer so delovali njegovi društveniki. Sedaj so mu spolnjene njegove želje. Misleč, da odšle na svetu nima nič več opraviti, so mu le nebesa vedno v čislih. Noč in dan hrepeni, da bi kmalo Boga gledal. Ogenj ljubezni, tleč v njegovem sercu, ga vedno bolj in bolj slabi. Akoravno se zdravnikom ne zdi še nevarno, vendar se da s sv. zakramenti za umirajoče prevideti. Dva dni potem prosi sv. očeta za blagoslov in za sveti odpustek, da bi, kakor je rekel, njegova duša z večim zaupanjem se preselila od tod. Sv. Oče mu dovolijo, česar prosi. Noč potem prebije v vednern zamaknjenji. Uro po solnčnem vzhodu upre svoje oči in roke proti nebu, izpregovon presv. imena: Jezus in Marija ter zaspi 31. julija 1. 1556 sladko in mirno v Gospodu. Komaj se raz¬ glasi njegova smert po mestu, vže gre govorica o njem: „Sveti mož je umeri.' 1 Vže svoje žive dni je bolnike ozdravljal, hu¬ dobe izganjal, enega merliča obudil; po njegovi smerti pa se je na njegovem grobu godilo mnogo in velicili čudežev. Za tega del ga papež Gregorij XV. razglasi za svetnika. Na-nj se dajo oberniti besede, ki je je sv. Hieronim o sv. Avguštinu sprego¬ voril: „Katoličani te časte in občudujejo kot ponavljavca stare vere, in kar je znamenje še veče slave, vsi krivoverci te čertijo in preganjajo.' 4 13. Sv. Ignacij se obrazuje v duhovski obleki s presvetim imenom Jezusovim na persih in z bukvami v rokah. — D li¬ li o vska obleka pomenja, da je bil dika duhovskega stanu, in da je njegov red mašniško čast obdal z novo svetlobo. — S presvetim imenom Jezusovim na persih se zaznamuje njegova priserčna ljubezen in pobožnost, ki jo je imel do tega presladkega in mogočnega imena. Za to ime je bil on in ves njegov red pripravljen vse storiti, vse preterpeti. — Bukve po¬ slednjič pomenjajo njegova redovna pravila, konstitucije zvana, ki je je dal svojemu društvu. Spisovaje ta pravila je vedno mo¬ lil, se postil in jokal. Podlaga za-nje mu je bilo sv. pismo in pa knjiga: „Hoja za Kristusom, 44 od sv. Tomaža Kempčana. 31. julij: Sv. Ignacij Lojolanski. 171 Med pisanjem je večkrat v prikazni videl devico Marijo, in nad njegovo glavo je bil videti ognjen plamen. Kdor se želi' bolj seznaniti z duhom, s kterim je bil sv. Ignacij napolnjen, in ki ga je vodil pri vseh njegovih tako velikanskih delih, naj te konstitucije bere. One so neovergljiv dokaz, da je bil sv. Ignacij med svetniki svoje dobe največi, ter posebno orodje v Božji roki, kakor njegov red čudovita naprava previdnosti Božje. ISlekoliko o redu jezuitov in njihovi delavnosti po mi¬ sijonih, 1. Bfoben red svete katoliške cerkve se ni tako mnogotero sodil, noben tako sovražil in preganjal, kakor red Jezuitov. Ako je pa zani¬ čevanje in preganjanje, ako so križi sploh znamenja, da smo pravi učenci Kristusovi, potem gotovo nihče ne nosi tega znamenja bolj vredno, nego to društvo Jezusovo. Sv. Ignacij, tolik častitelj križa, si je od Gospoda sprosil milosti, pa tudi naprej povedal, da bratje njegove družbe nikdar ne bodo brez preganjanja. Ta prošnja in prerokovanje Ignacijevo se je spoluovalo do današnjega dne. Ni ga bilo časa, da bi bil njegov red v miru. Ako se je v eni deželi zmagovalno boril in kraljestvo Božje raz¬ širjal, se je vzdignil v drugej vihar preganjanja zoper njega. Ob enem se je culo od zlobne divjosti njegovih sovražnikov, kakor od hvale nje¬ govih prijatlov. Ljubi bralec! morebiti si vže tudi ti slišal ali bral, da Jezuiti ljudstvo spridujejo, da so sovražniki človeštva, ki naj bi je povsod iztrebili? Ali moreš to verjeti? Vže v življenji sv. Ignacija si videl, da je namen jezuitov: „veča čast Božja, pospeševanje blagra in zveličanja duš, povzdiga in razširjava sv. katoliške cerkve, zate r tj e krivo ver e in ne verstva, kjer koli se prikaže, in pa hramba res n ice, kjer se koli napada.*' Pripomočki k temu so molitev, pokora, čisto in brezmadežno življenje, oznanovanje besede Božje, sveta učenost in pa — mučenstvo. Teh pripomočkov so se jezuiti vselej v enem duhu, z združenimi močmi in z vodno gorečnostjo posluževali, in so jih še poslužujejo. Jezuiti so pravi junaki v molitvi. Po duhovnih vajah sv. očeta Ignacija se je na tisoče in tisoče grešnikov spreobernilo, na tisoče in ti¬ soče k premišljevalnemu življenju in tako k popolnosti vpeljalo. Očitali so jim sicer njihovi sovražniki mnogotere pregrehe in hudobije; a še ni¬ kdar jim jih niso mogli dokazati. Njihov red šteje sam nad osem sto mučencev, ki so za sv. vero prelili svojo kri. Še dan danes namaka kri jezuitov Kineško zemljo. Ali bi toraj mogel kakov red, obdolžen naj- večih hudobij, toliko junakov svete vere pokazati? Umirajo mar hudob¬ neži in brezhožniki za Jezusa Kristusa in za blagor svojega bližnjega? — Predpostavljeni v redu pokliče kakega brata, in mu reče: „Jutri poj- deš v Kino; ondi te čaka preganjanje, ali celo mučenška smert." — „Da, oče," mu odgovori brat, ter gre brez ugovora, da v daljni, ptuji deželi morebiti umerje pod sekiro. Se mar kaka veča pokorščina, veče zatajc vanje, gorečniša ljubezen nahaja do Jezusa? — Celo najtogotniši sovraž¬ niki jezuiškega reda ne morejo tajiti, da je ni vede, ki bi je jezuiti nc bili gojili, in se v njej odlikovali. Nad dvanajst tisoč skladalcev bukev spričuje o njihovi učenosti, njihovi marljivosti in gorečnosti. Lehko se sme reči, da so po vseh deželah sveta ustanovili učilnice in gojilnice za mladeniče. Ne da se spodbiti, da so mojstri v izreji. Njihove šole so 172 31. julij: Sv. Ignacij Lojolanski. obiskovali učenci iz vseh narodov. Tako je jezuit Joan Maldonat v 1.1565 učil modroslovstvo v Parizu. Število njegovih poslušalcev je bilo tolikošno, da si je moral pod milim nebom prižnico postaviti. Največi učenjaki so prišli iz njihovih šol; najpobožniše in najbolj izobražene možč so oni iz- redili. Kdo ne pozna sv. mladeniča Alojzija, sv. Stanislaja Kostka, zve¬ ličanega Joana Berhmana, teh ljubeznjivih cvetek jezuiškega reda? 2. V resnici neizmerna dela pa so jezuiti posebno po misijonih doprinašali. Vže v življenji sv. Ignacija si bral, kako je svoje učence raz¬ pošiljal križem sveta, ki so se z mečem Božje besede in svete učenosti za resnice sv. vere vojskovali, zmote razdevali, hudobije trebili in upihnjeno luč sv. vere prižigali. Toliko, da je bilo društvo ustanovljeno, vže je odposlal pobožnega Peter Fabra, angela društva imenovanega, na Nemško, kjer so Luter in njegovi pomagači uganjali svoje pogubljive nerednosti. Pridobivši si ondi občno zaupanje je zlasti ob rekah Renu in Menu uter- dil sv. vero. Dve leti pozneje pošlje papež dva druga jezuita na Nemško, ki so po mestih: Ratisbona, Ingolstadt, Dilingen, Solnograd, Worms, Du¬ naj in drugod krivoveri mogočen jez zoperstavili. Znano je tudi sploh, koliko je zv. Peter Kanizij na Nemškem, zlasti na Bavarskem za sveto vero in kerščansko življenje storil. Lutrov pomagač pri uporu zoper sv. cerkev, in pri razdvoji v edinosti sv. vere, Melanhton po imenu, je nad zmagami jezuitov pogostoma bridko zdihoval: „0 gor je, gorje, kako li pojde z novim evangelijem? Ves svet je poln Jezuitov!'* In res, ako bi bili tedaj protestanški poglavarji jezuitom pustili v svoje dežele, ne bi bila se nova krivovera vgnjezdila. Ni toraj čuda, da so protestanti jezuite čertili do smerti. Ni čuda, da jih še sedaj sovražijo v svojem sercu, in da jih v besedi in v pismih obrekujejo, preganjajo in preklinjajo. Ravno to so delali in delajo še sedaj neverniki naših časov, tako imenovani katoliški lučnjaki. Ti zapriseženi sovražniki kerščanstva in zlasti sv. ka¬ toliške cerkve so, se ve da, tudi zakleti sovražniki jezuitov; ker oni naj¬ bolj goreče branijo sv. vero, najbolj pridigajo pokorščino, in najbolje zmagujejo hudobije — z malo besedami: ker so jezuiti najzmagovalniši vojščaki Kristusovi. — Njihovi misijoni pa ne obsegajo samo Evropskih pokrajin. Nad 8 tisoč se jih je vže pred več kakor 300 leti podalo v vse kraje sveta. Na povelje sv. Ignacija je šel Frančišek Ksav. v Indijo. Ondi je v desetih letih spreobernil 52 kraljestev; prehodil je peš daljino in širjavo čez tisoč milj, in kerstil z lastno roko milijon mohamedanov in malikovalcev. — V Aziji so napravili jezuiti 150 misijonov. Prišli so glo¬ boko v peščene Afrikanske puščave in zasadili ondi znamenje sv. križa. Kar zadeva Ameriko, zadostuje ime zamorskega apostola sv. Petra Kla- verja, in pa misijon vParaguaji, in slehern je primoran spoznati: »Tu je delal perst Gospodove roke!** 3. Paraguajski misijon ostane skozi vse čase v večen spomin visoke modrosti, gorečnosti in ljubezni jezuitov, pa tudi v večen spomin osramo- tilne grozovitosti in divjosti njihovih sovražnikov. V znožji z večnim snegom kritega pogorja Kordileraškega, ob reki Paraguaj, razprostirajo se nemerjeni gozdi. Ondi je prebivala velika truma divjakov, bolj živini, nego ljudem podobnih. Le slab glas imena Jezusovega je prederl do tje. Najstrašnejše malikovalstvo in grozovita divjost je bila med njimi, akoravno še hudobij Spanijolcev niso poznali. V te goste šume toraj, kamor še noga nobenega Evropejca ni stopila, so prišli jezuiti. S samim brevirjem pod pazduho, z veliko Božjo martro v desni roči, ter z zaupanjem v Boga si narede pot skozi te gozde, kjer še ni pela nobena sekira, ki so vže na tisoče let tla senčili in bili pre¬ bivališča kačam, tigrom in levom. Po mlakužinah morajo bresti do pasa 31. julij: Sv. Ignacij Lojolanski. 173 v vodi, plezajo če z skalnate stene, se prederznejo čez prepade in cel6 po duplih iščejo divjakov. Veliko izmed njih umerje lakote, drugi so od divjakov pomorjeni ali snedeni. Po nepovedljivih nevarnostih in nad¬ logah se jim naposled vendar posreči, da si nektere teh človekojedcev pridobe in zbero okoli sebe. Misijonarji, zapazivši, da divjake zlasti mu¬ zika vleče na-se, začnejo novospreobernjence učiti peti. Potem se podajp ž njimi v čolne, se počasu ob bregovih vozijo prepevaje svete pesmi. Glas tnilodonečih pesem privabi divjake z gora, iz sotesk in dupel. Ne- kteri, kakor od melodij očarani, skočijo v vodo in plavajo za čolni. Pu¬ ščice in loke veržejo od sebe, gredoč za misijonarji, kamor je hočejo pe¬ ljati. — Tako nastanejo perve vselitve, ki je oo. Mažeta in Kataldino vo¬ dita in je Loreto imenujeta. V malo letih je bilo vže trideset takih ker- ščanskih občin in naselitev ustanovljenih. Pri vsaki naselitvi sta bila dva misijonarja; eden je vodil duhovne, drugi svetne zadeve, oba pa sta jih podučevala v rokodelstvih, v godbi in petji. Kakor berž je bil otrok sedem let star, posvetovala sta se misijonarja, za česa da ima več veselja in brihtnosti, ter sta ga odmenila ali za kmetijstvo ali za kako rokodelstvo. Rokodelstev so jih učili vsakterih, da so lože vsem lastnim potrebam sami zadostovali, in tako se manj pečali s hudobnimi Španci. Španci namreč so bili, ki so s svojo lakomnostjo in gerdimi izgledi uboge Indijane ali prepodili, ali jih pa na duši in na telesu pokvarili. Zato so si misi¬ jonarji na vso moč prizadevali, Indijane od Špancev ločiti. K večemu tri dni so smeli ptujci v kaki Indijanski vasi ostajati. Razun obertnij so se Indijanci pečali s poljedelstvom, od kterega poprej niso hoteli nič vedeti. Polje je bilo razdeljeno med posamezne družine. Precej velik del polja se je imenoval: last Božja. To Božjo last so vsi skup obdelovali, in pri¬ delek je spadal vdovam, sirotam, starim in bolehavim; iz njega so se plačevali stroški za cerkve in davki Španskemu kralju. Delo na polji se je opravljalo ob gotovih urah. Pred delom so skupno molili in bili pri sveti maši; po dokončanem delu pa so skupno večerno pesem zapeli. Pridelek poljskih sadežev se je shranoval v vaškem magacinu, in vsaka družina je dobivala po svojih potrebah. Ravno tako so žene in dekleta v pondeljkih dobivale volne in svile; konec tedna pa so prejo nazaj od- rajtovale. Vsaka soseska je imela več oddelkov, in vsak oddelek je imel svojega predpostavljenega. Zakoni so se sklepali vže v zgodnjih letih; od pregreh zoper šesto Božjo zapoved ni bilo slišati. Prelomi j evalec kake postave je bil najprej med štirimi očmi posvarjen; drugič se je moral pri cerkvenih vratih podvreči očitni pokori; tretjič pa je bil s šibami tepen. V 120 letih pa se ni nikdar primerilo, da bi bil kdo tepen; tako so bili pokorni. Sodniški uradniki so imeli malo opravka, ker je bilo malo pre¬ pirov, in le redko kakovo prelomljenje postave. Dali so se Indijani vo¬ diti, kakor otroci, in so tudi bili, kakor otroci, nedolžni. Med njimi ni bilo razločka, kaj je moje ali tvoje. Vez ljubezni in prijateljstva je ob¬ jemala vse. Misijonarje so imeli za svoje očete in največe dobrotnike. Greh jim je bil največe hudo, in veliko grehov jim še po imenu ni bilo znanih. Eden škofov je pisal Španskemu kralju Filipu V., da je med tem dobrim ljudstvom tolika nedolžnost, da za terdno veruje, da nihče ne stori smertnega greha. Kako so pa mogli misijonarji iz teh divjih pustot drugi raj prestva- riti? kako človekojedce spreoberniti v tako srečni ljud? Glej, to je sto¬ rila moč kerščanske vere, njih zaupanje v Boga, njih ljubezen in visoka modrost. Misijonarji so te divjake seznanili s skrivnostmi sv. križa, vce¬ pili so jim v serca ljubezen do Boga in do bližnjega, kazali so jim z be¬ sedo in izgledi pot k sreči in zveličanju. Tako pa še tolikanj terda serca 174 31. julij: Sv. Ignacij Lojolanski. ljubezni misijonarjev niso mogla nasprotovati. Njih divjost, želja po ma ščevanji, njihovo nagnjenje do vsakterih razuzdanosti se je umaknilo duhu krotkosti, poterpežljivosti in čistosti. Iz divjakov so postali najprej ljudje, iz ljudi kristijani in iz kristijanov angeli. Njihovo angelsko nedolžnost iehko razvidiš iz obhajanja praznika presv. Rešnjega telesa. Nikjer po vsem svetu se ta veliki praznik ni obhajal tako priserčno, kakor pri teh novospreobernjeneih. Najlepše cvetlice so krile in zaljšale pota in hiše, najlepše ptice so po ptičnikih, sem ter tje po drevji razobešenih, žvergo lele vsaka po svoje, tigri in levje privezani v železji so sem pa tje tulili, ribice v nalašč zato pripravljenih bajerjih sem ter tje švigale, razobešeno je bilo vsaktero sadje, glasilo se je radostno petje in godba med proce sijo s sv. Rešnjim telesom. Vsa priroda, živa in mertva, cvetlice in dre¬ vesa, ljudje in živali naj bi se, slehern po svojej moči, priklanjali Zveli¬ čarju sveta. Tako so jezuiti z nepopisljivim trudom, s potom svojega obraza in s svojo kervjo ustvarili najsrečniše ljudstvo na zemlji. Pod njihovimi ro¬ kami so se obnovili nekdanji blaženi časi pervega kerščanstva. 280 tisoč duš je živelo v 30 naselitvah brezskerbno in zadovoljno pod najlepšim in najmilejšim nebom na zemlji in sedaj — je vse razdjano!! Sovraž¬ niki jezuitov niso poprej mirovali, dokler to krasno delo ni bilo pokon¬ čano. Na povelje Španskega kralja so morali pobožni očetje zarad obre¬ kovanja svoje ljube Indijane zapustiti. Revni, kakor so prišli, šli so od tod. Kakor otroci, kterim zakopajo očeta, so jokali, se ihtili in zdihovali Indijani, objemali njihove noge, jim branili oditi; veliko jih je celo pri odhodu misijonarjev na barko v morje skočilo in plavalo za njimj. Sedaj je lepa dežela sopet pustota in divjota. Indijani, hudo stiskani od Špancev, so zapustili svoje hiše in polje, umaknivši se pred njimi v šumo in po¬ gorje, ali so bili pa prodani za sužnje in v rudnike odpeljani. Kmalo so sopet propadli v divjost svojih pradedov, in potomcem ni ostalo druzega, nego mračen spomin, da so njihovi očetje kedaj pod vodstvom černosuk- njarjev (tako so zvali jezuite) srečno in zadovoljno živeli; hudobni ljudje pa so njihovo srečo razderli; in ti hudobni ljudje so bili — sovražniki jezuitov, tako imenovani olikanci in lučnjaki. Prevdari sedaj iz tega, kerščanski bralec, ali zaslužijo jezuiti dan¬ danes toliko psovanja, obrekovanja in preganjanja. Molitev. Vzemi, o Gospod! vso mojo prostost. Vzemi spomin, um in vso voljo. Kar imam v posesti, vse si mi Ti podaril. Vse dam ti nazaj, pre pustivši popolnoma Tvoji volji, da storiš z vsem, kakor Ti dopade. Daj mi le ljubezen do Tebe in pa Svojo milost, in dovolj sem bogat, ter ne zahtevam druzega nič. Amen. Mesec avgust ali veliki serpan. 1. avgust ali včliki serpan Slovesnost vezi sv. Petra. anašnji dan se zbere v Rimu v cerkvi, pri „okovah“ zvani, } velika množica vernih, da vidijo ondi one častitljive verige, v ktere je bil sv. Peter zakovan. Shranjene so v dragoceni svetinjski skrinjici. Herodež Agripa, tedaj kralj v Jeruzalemu, ko so apostoli Jezusa, Križanega, oznanovali, judom ni bil priljubljen, ker je bil ptujec, Da bi se judom prikupil, jame preganjati kristijane, in zlasti apostole. Umoril je vže Jakopa, Janezovega brata, z mečem. Videvši, da je to judom po godu, da tudi Petra vjeti, da bi o veliki noči z njegovo smertjo obilno zbranemu ljudstvu gle- dalico napravil. O tem pripoveduje djanje apostolov dalje: „Ko ga je bil toraj vjel, poslal ga je v ječo, in dal štirim čvetertni- jam vojakov varovati. 11 Pri Rimljanih so bili namreč štirje vo¬ jaki en stražili oddelek (čvetertnija) in vsaki iz med njih je mo¬ ral četerti del noči čuti. Ker je bil sv. Peter štirim čvetertnijam izročen, zato so vedno po štirje vojaki pri njem stali na straži. „Tako je bil sicer Peter zapert v ječo; a cerkev je zanj nepre¬ nehoma k Bogu molila. 11 Ta molitev vernih je bila uslišana. 2. „Tisto noč, po kteri so ga hoteli umoriti, je Peter spal med dvema vojakoma, vklenjen v dve verigi, in varuhi so pred vratmi varovali ječo. In glej! angelj Gospodov je pristopil, in svetloba se je zasvetila v ječi; in je udaril Petra v bok, in ga zbudil, rekši: Vstani hitro! In verige so padle od njegovih rok. Potem mu reče angelj: Opaši se in obuj svoje čevlje. In je storil tako. Sopet mu reče: Ogerni svoj plašč, in pojdi za menoj. In je šel vun za njim, in ni vedel, da je res, kar se je godilo po angelju, temuč je menil, da prikazen vidi. Kedar sta bila pa od¬ šla memo perve in druge straže, prišla sta do železnih vrat, (do vnanjih vrat ječe) ktera peljejo v mesto, in ta so se jima sama od sebe odperla. In sta šla skozi in prišla v neke ulice, in zdajci je odstopil angelj od njega. Sedaj se Peter zavč in reče: Sedaj res vem, da je poslal Gospod svojega angelja, in me je otči Herodove roke, in od vsega čakanja judovskega ljudstva. Pre- 176 1. avgust: Slovesnost vezi sv. Petra. misij e vaj e to od Boga mu skazano dobroto pride do hiše Marije, matere Janeza, s priimkom Marka (tistega, ki je drugo evangelije spisal), kjer jih je bilo veliko zbranih v molitvi. Ko je pa terkal na vežina vrata, šla je poslušat deklica, po imenu Rode. Spo- znavši Petrov glas od veselja ni odperla vrat, temuč je tekla notri in oznanila, da Peter stoji pred vratini. Ali oni so jej rekli: Meša se ti. Ona pa je terdila, da je tako. Uni sopet pravijo: Nje¬ gov angelj (varuh) je. Peter je pa le Še terkal. Ko odprč in ga vidijo, ostermž. On pa jim migne z roko, da naj moleč, in jim pripoveduje, kako ga je Gospod izpeljal iz ječe, ter grevun in se podil na drug kraj, da se preiskovanju umakne." (Dj. ap. 12.) 1. avgust: Slovesnost vezi sv. Petra 177 Vojaki stražniki, ki so videli veselost apostolovo v ječi in slišali iz njegovih ust besede zveličanja, so se po tej čudoviti an¬ gelovi prikazni spreobernili in oddali njegovi verigi kristijanom, sami pa so bili odpeljani v smert. Kerščanska občina v Jeruza¬ lemu je shranovala tč verigi z vso čestjo. Leta 436 je tedanji pa- trijarh Juvenal cesarici Evdoksiji, ki je priromala v one svete kraje in se povsod sosebno radodarno skazovala, tč verigi poda¬ ril. Evdoksija ju prinese seboj v Carigrad. Eno obderži za-se, shrani vsi jo v nalašč za to sezidani cerkvi; drugo pa pošlje v Rim svoji hčeri, zaročeni s cesarjem Valentinijanom III. Z ve¬ seljem cesarica ta dar pokaže papežu Sikstu III. Papež da pri¬ nesti ono verigo, v kteri je bil sv. Peter vklenjen v Rimu pod cesarjem Neronom, da ju med seboj primeri. To se je godilo vpričo velike množice ljudstva, ki so visoko čestili vse svetinje apostolov. Komaj pa papež obe verigi vzame v roko, kar se skup sklenete, kakor da bi bila ena sama. V spomin na ta ču¬ dež in na čest sv. apostolu Petru sezida papež poprej imenovano cerkev pri „okovah“, kamor se je potem veriga shranila. Ta cer¬ kev še stoji, in veriga, po kteri se je godilo veliko čudov, se vsako leto v Rimu 1. dan avgusta meseca izpostavlja, dajo verni čestč. 4. Shranjena je na oltarji v dragoceni skrinjici, zaklenjeni s tremi ključi, kterih enega ima papež, drugega eden kardinalov in tretjega cerkveni opat. Dolga je pet čevljev, in na vsakem koncu ima oklep. Vže od nekdaj je navada, da jemljč papeži od te verige opilke, in je v zlatem ključi zaperte visocim go¬ spodom v znamenje prijaznosti in spoštovanja poklanjajo v dar. Med veliko bolniki in od hudobnega duha obsedenimi, ki so bili po dotiki te verige ozdravljeni, je bil tudi nek grof na dvoru cesarja Otona. Obsedenega od hudobe ga pošlje cesar nalašč v Rim, da bi bil po dotiki verige tega zlega rešen. Komaj se tedanji papež Joan XIII. s to verigo grofovega, vrata dotakne, ga hudobni duh zapusti. Nasproti pripoveduje sv, Gre¬ gorij od nekega plemenitnika, ki se je posmehoval ključem, na¬ polnjenim z opilki od te verige, da ga je pri tej priči hudobni duh obsedel, in ga takč terpinčil, da si je v besnosti sam živ¬ ljenje vzel. Kako v visoki česti so bile te verige vže od pervih kerščanskih časov sem, vidi se iz prelepe pridige, ki jo je imel sv. Krizostom v Carigradu. „0 da bi mi bilo dano, je rekel, vi¬ deti kraj, kjer so shranjene verige apostolov! Kako rad bi te okove videl, kterih se pekel boji, ktere nebeščani čestč. Ako ne bi me zaderževale dolžnosti mojega stanii in slabosti mojega ži¬ vota, kako rad bi romal v Rim, da bi le videl te verige in pa ječo sv. apostolov Petra in Pavla. Blažene verige, blažene roke, ki so bile z njimi olepšane! Nič ni lepšega nego za Jezusa Kristusa nošena veriga. Za-nj uklenjenemu biti je bolje, nego apo- Življenje svetnikov in svetnic božjih. III. del. 12 178 1. avgust: Slovesnost vezi sv. Petra. stol, učenik, evangelist, ali angel biti. O srečna veriga, lepša od vseh zavratnic, od vseh zlatih vencev, od vseh kraljevih kron, da bi te pač mogel videti! Vže za Avguštinovih časov se je obhajal praznik v spomin na te verige. „Vstani hitro.“ ff^erščanska duša! dobro premisli besede, ki jih je angel Petru zaklical: „Vstani hitro!“ -- in pri tej priči so padle verige z jetnikovih rok. Morebiti si vže leta in leta vkovan v drugačne verige, nego je bil Peter. Te verige so tvoje pregrešne navade. Suženj si grehu, ki nimaš deleža nad občestvom cerkve in svetnikov. Oropan gnade Božje zdihuješ v železji svojih neukrotljivih strasti. Morebiti ti je odločenih le se malo dni, ki jih imaš preživeti v ječi sedanjega življenja. Morda boš vže jutri peljan, da postaneš strahotna žertev Božje pravičnosti. Vendar mirno spiš v svojih grehih. Kolikrat se oglasi v tvojem sercu mili glas gnade Božje, ki te kliče: „Vstani hitrol" Skrajni čas je, da ne zatisneš na ta glas svojih ušes. Morda je Božja roka vže pripravljena, da preseka nit tvo¬ jega življenja. Glas zveličanja: ,,Vstani hitro!" ti doni od vseh strani in pri vsaki priložnosti na ušesa. Vsaki merlič, ki ga neso memo tvojega stanovanja, ali ga sam spremljaš, sleherno sporočilo, da je kdo na na- gloma in neprevideno umeri, vsaka bolezen, ki se te loti, vsaka nesreča, ki te zadene, vsaka strašna prikazen vnatori, ponočna tema, zemljo stre¬ sajoči grom v hudi nevihti, taljenje in bučanje prihajočega viharja, ki mogočne hraste s korenino ruje in na tla podira, nalivi in povodnje, vsaka tudi od daleč ti proteča nevarnost, tvoja starost in slabost, v jeseni pola¬ goma umirajoča narava; — vse to ti v eno mer kliče: „Vstani hitro!" Posebno pa in najbolj dovtipno te tako kliče tvoj lastni sodnik, tvoja z grehi obtežena in po hudobijah razdražena vest, ki po svarjenji gorečega pridigarja ali spovednika še hujše v tvojem notranjem vdeluje. Pravi ti: „Sedaj je čas, da od spanja vstaneš; vstani hitro in Kristus te bo raz¬ svetlil." Opaši se in obleci svoje oblačilo! — tisto oblačilo nedolžnosti, ki si je tako nepremišljeno od sebe vergel; tisto oblačilo, ki je cena Je¬ zusove kervi; tisto oblačilo, ki si ga brez madeža prejel pri sv. kerstu, in ga s tolicimi grehi ogerdil; tisto svatovsko oblačilo, brez kterega ne moreš biti sprejet na ženitnino nebeškega kralja. Ali kaj pravim? To oblačilo je zapravljeno za vseskozi. K e ostaja ti druzega, nego rasovno oblačilo pokore, ki mora namestovati oblačilo nedolžnosti. „Vstani toraj hitro!" Razdeni vezi tistih pregrešnih navad, s kterimi si v peklenski sužnosti zvezan; tiste nesrečne vezi, ki so ti oropale prostost otrok Božjih, sladki mir Kristusov in ljubi serčni pokoj ter tolažljivo upanje v srečno večnost. Razdeni tiste verige, ki te po sili vlačijo od greha do greha, ti vsako veselje ogrenujejo, in odgrinjajo strahoten razgled v večnost; tiste verige, ki te s sramoto in zasmehovanjem odevajo in ki jih v razporu sam seboj sedaj ljubiš, sedaj sovražiš, sedaj od sebe veržes, sedaj sopet natakneš, enkrat zarad njih zdihuješ, drugikrat jih sopet iščeš, in ki so ti gotova zastava tvoje večne pogube. — „Vstani hitro"; zakaj gorje ti, ako se še le pri sodbi Božji prebudiš! Molitev. O Bog, ki si sv. apostola Petra oprostil verig in ga brez škode iz¬ peljal iz ječe; odveži, Te prosimo, vezi naših grehov, in odverni milostno od nas vse zlege, po Jezusu Kristusu, Gospodu našem. Amen. 2. avgust: Sv. Alfonz Liguori. 179 2. avgrist ali veliki serpan. Sv. Alfonz Liguori, škof Šent-Agatski in ustanovnik 3 ^ družbo Zvelicarjeve. (1. 1787.) lfonz Marija Liguori, ena najsijajniših dik sv. katoliške cerkve 18. stoletja, se je rodil 27. septembra 1. 1696 v Ma- rinelskem predmestji v Neapolji. Njegov oče, Jožef Liguori je bil kapitan na barki v Avstrijski službi. Njegova mati Katarina, iz rodu slavnih Kavalierijev iz Brindise, je bila pravi izgled ženske kreposti. Zvesta v spolnovanji svojih dolžnosti je vso svojo skerb obračala na dobro izrejo svojih otrok. Od nje je prejel Alfonz vže v otročjih letih poduk v keršČanskih resnicah. Slavni misi¬ jonar, Frančišek Hieronim, videvši ga še kot otroka, je izrekel o njem preroške besede: „Todetebo dolgo živelo, bo škof, ki bo izveršil velika dela na Čest Božjo.“ Deset let starega ga dajo ro¬ ditelji v neko pobožno društvo, kjer so se mladenči plemenitih rodovin pod vodstvom pobožnih duhovnov odgojevali. Odsehmal kar je bil pervo sv. obhajilo prejel, prejemal je zakramenta sv. pokore in sv. Rešnjega telesa vsaki teden toliko spodbudno in goreče, da se je vže tedaj nad njim videla posebna milost Božja. Nič ga ni bolj strašilo, nego Boga razžaliti. Tako se enkrat s svojimi tovarši podd v igro za male beliče, in sreča hoče, da ne¬ kaj priigra. Eden součenčev dolžf ga goljufije. Ta kriva sodba ga tako užali, da denar tje verže, rekoč: „Kako, ali mar mislite, da se more Božje veličestvo zarad takega nič vrednega beliča raz¬ žaliti ?“ Popusti igro, gre k nekemu drevesu, obesi na-njo podobo Matere Božje, ki jo je vedno nosil pri sebi, poklekne in moli. Videvši ga uni mladeneč, ki ga je bil razžalil, vsklikne: „Oh, kaj sem storil ? Razžalil sem svetnika!“ 2. Zavoljo svoje brihtne glave in posebne pridnosti do¬ seže Alfonz vže v 17. letu čest dolctorstva, to je : bil je zmožen spoznan, da je smel sam učiti pravoslovje. Bil je s pervega odvetnik ali advokat. V tem stanu je njegovo ime kmalo deleč zaslulo. V neki pravdi dveh kneževičev zagovarja Alfonz enega iz med nju pred sodnijo misleč, da je pravica na njegovi strani. Ali nasprotni advokat mu dokaže njegovo krivico. Ta prigodek mu priskuti vse posvetne prepire. Zapre se doma v svojo izbo, in tri dni ničesa ne vživa. V tem času v njem sklep dozori, od- sehdob ne več svetu, ampak Bogu služiti. A njegov oče in sploh vsa njegova rodovina se mu zoper to hudo upirajo, zlasti, ker je bilo vže vse napeljano, da bi se bil s hčerjo nekega kneza poročil. Oče mu žuga in očita, pa zopet dobrika in dela najlepše obljube; toda vse je zastonj. Alfonz ostane pri svojem sklepu: ,,Bog me kliče, ne smem se zoperstavljati!“ ter stopi v duhovski 12 * 180 2. avgust: Sv. Alfonz Liguori. stan. Njegov oče , ako- ravno sicer pobožen mož, videvši ga v duhovski obleki, skoraj omedli, in ne spregovori celo leto ž njim ne besede. Alfonz vendar ostane zvest spo¬ znani volji Božji. Hitro napreduje v popolnosti ne le kot kristijan, am¬ pak tudi kot duhoven. Pri¬ druži se misijonarjem, ki hodijo okoli, in pridiguje vsaki dan s posebnim vspehom. Nekega dne pride v cerkev, kjer je Alfonz pridigo val, njegov oče. Ko zagleda svojega sina na prižnici, spreleti ga tolika nejevolja, da vže hoče od pridige po¬ begniti. A čem dalje ga posluša, tem bolj se mu serce meči. Ske¬ san in s sinom spravljen zapusti cerkev. Ko se poznejše sni¬ deta, objame ga oče in prosi odpuščenja, da se je tako dolgo zoperstavljal njegovemu poklicu. Večkrat je spoznal vpričo dru¬ gih: „Po svojem sinu sem se še le naučil Boga prav spoznavati. 14 3. Alfonz, akoravno doslč vže celo leto mašnik in 31 let star, se vendar zarad svoje ponižnosti in tanke vesti ni upal spovedovati. Se le na povelje svojih viših se tudi temu opravilu enako goreče in izverstno podverže, kakor pridiganju. Bila ga je v spovednici zgoli ljubezen, dobrotljivost in poterpežljivost. Imel je navado reči: ,,Kolikor globokeje je kak grešnik zagazil v sužnost hudobije, toliko bolj ga je treba s sladko silo dobrot¬ ljivosti vleči iz hudičevih krempljev, in voditi k Božjemu oče¬ tovskemu sercu.“ Preobložen s silnim trudom in delom v podu- čevanji, spovedovanji in pridigovanji po deželi invNeapolji, Alfonz nevarno zboli. Da bi se okreval, poda se na deželo v Amalfi in Skalo; atudile-tii si ne privošči počitka. Z nekterimi duhovni, ž njim enake misli, išče pastirjev in sem ter tje razkropljenih kmečkih ljudi, da jih v sv. veri podučuje in jim deli sv. zakra¬ mente. Neka pobožna nuna, Kastaroza zvana, reče Alfonzu, ko je v tej dobi enkrat v samostanu pridigal, da ga je Bog poklical, naj ustanovi zbirališče misijonarjev za najubožniše, zapuščene duše. Ravno ta namen je Alfonz vže dolgo časa gojil v svojem 2. avgust: Sv. Alfonz Liguori. 181 sercu. Prepričal seje namreč do živega, kako da so ubogi in pri- prosti ljudje v spoznanji verskih resnic in v vsem tem sila zane¬ marjeni, kar zadeva zveličanje duše. Vsi zaderžki od strani njego¬ vih staršev, duhovnih prijatlov in drugih, vse njegove lastne no¬ tranje skerbi, vse skušnjave peklenske hudobe niso zmogle, vtem klicu Božjem ga uderžati. Pridruži se mu trinajst pobožnih du¬ hovnov, s kterimi se poda v Skalo. Škof v Sateri jim v stano¬ vanje odloči malo hišo. Po vsi hiši najdejo prazne izbe brez vsa- koršne oprave. Da morejo spati, razgernejo slamnice po tleh. Večo izbo pa prenaredč v kapelo. Cern kruh, nekoliko sadja in voda je vsa njihova hrana. Vživajo jo klečč med molitvijo. Vsak teden trikrat se pretepajo s šibami po životu. Sleherni dan pre¬ mišljajo v spodbudo življenje svetnikov, se o Božjih rečeh raz- govarjajo, in en del noči pred sv. Rešnjim telesom molijo. Po storjenih navadnih obljubah izvolijo Liguorija za svojega pred¬ nika. Papež Benedikt XIV. 1. 1749 pravila njihovega društva poterdi, in mu da ime: redemptoristi, to je: Zveličarjevi družniki, ki se po Liguorji tudi ligorijani zovejo. Od one dobe se je ta red daleč razširil, in vodil brez števila misijonov do dan danes. 4. Kedar je Alfonz s svojimi tovarši kakov misijon imel, molili so najprej pred sv. Rešnjim telesom. Potem so hodili mi¬ sijonarji, s križem naprej, po ulicah in potih tistega kraja, ozna- novaje, kaj da naj jih priganja k pokori, vabivši jih, da naj pridejo v cerkev. Perve dni se je pridigalo o bolj pretresljivih resnicah, od greha, od sodbe, od pekla, od pohujšanja, itd. Potem so poslušalce skozi tri ali štiri dnf učili pobožnega življenja, in go¬ vorili o molitvi, o terpljenji Kristusovem, o poterpežljivosti in pre¬ jemanji sv. zakramentov. Sv. obhajilo se je delilo po stanovih, najprej otrokom, potem devicam, ženam, mladenčem in možem. Vsak stan so posebej na to pripravljali. Poslednji dan so bile pridige o stanovitnosti. Naj na zadnje so kviško postavili pet križev, in pri tem razlagali Kristusovo terpljenje. S tem se je mi¬ sijon doveršil. Vsaki duhovnik je med misijonom po sedem ur na dan spovedoval; o poldne ste se jim samo dve jedf na mizo postavili, in nihče ni smel nobenega darii sprejeti, nego, kar mu je bilo v neobhodno potrebo. Ti misijoni so neizrekljivo ve¬ liko hasnili. Sovražniki so se med seboj spravili, obrekovanja preklicala, krivično blago se povernilo, pohujšanje popravilo, in veliki grešniki se spreobernili v pobožne kristijane. Od vseh strani so slabe in pohujšljive bukve ter nespodobne gerde podobe pred cerkev prinesli in je ondi sežgali. Ljudstvo je postalo go¬ reče v molitvi, v prejemanji sv. zakramentov, in v delih ker- ščanske ljubezni. 5. Tako se je Alfonz s svojimi tovarši celih 20 let trudil po misijonih. Papež Klemen XIII. spoznavši njegove velike za- 182 2. avgust: Sv. Alfonz Liguori. V sluge, njegovo visoko modrost in svetost, ga stori škofa v Sent- Agati. Vse njegove prošnje, naj bi mu bilo to breme odvzeto, niso nič pomagale. Kot škof je bil prava podoba najvišega Pa¬ stirja Kristusa; kakor on, je tudi Alfonz ljubil uboštvo. Obleke ni nosil nič drugačne, kakor drugi duhovni njegove družbe. Ta¬ lar je imel iz debelega rasovnika s paternoštrom na pasu. Kar časa je bil škof, dal si je le ene čevlje napraviti, in kolikorkrat so bili raztergani, poslal jih je zopet šivat. Zapone na čevljih je nosil železne. Imel je le dva rohca iz debelega platna. Obleko je nosil staro, ponošeno in zašito, zlasti pod talarjem. Enkrat, ko je več oseb njegovega pisarja prosilo, naj bi jim dal, če ne dru¬ gega, vsaj kake cunje od njega v spomin, jim pisar reče: „Cunj škofovih vam nimam drugih dati, kakor iz papirja; saj mu ven¬ dar ne smem njegovih edinih hlač vzeti . 14 Vsa njegova hišna oprava je bila borna, in še ta ne vsa njegova. V stanovanje je imel dve izbi, eno za zimo, eno pa za poletje. Njegova jed je bila juha in goveje meso, njegova pijača pa voda. Več kakor to, je rekel, je rop ubogim. Njegov strežaj je bil ob enem kočijaž in kuhar. Razun svojega glavnega namestnika, enega tajnika in enega meniškega brata in pa strežaja ni imel nikogar v svojem stanovanji. S temi je skupno opravljal svoje pobožnosti. Zjutraj na vse zgodaj je vstajal s svoje revne in terde postelje. Potem se je s šibami pokoril, opravil svojo jutranjo molitev, in na to s svojimi hišniki premišljal kako resnico sv. vere. K sv. maši se je dolgo pripravljal. Ko je pa sam odmaševal, ostal je še pri drugi sv. maši, da je opravil zahvalne molitve. Vsaki večer je pol ure pred sv. Rešnjim telesom molil, in ljudstvu to pobožnost posebno razlagal in priporočal. Pred spanjem je molil s svojimi hišniki večerno molitev, roženkranec in litanije Matere Božje. Po njihovem odhodu je molil dolgo časa še sam, ter se še le proti pol¬ noči podal k pokoju. Dolžnosti svoje višepastirske službe je opravljal zvesto in natančno. Po vseh krajih svoje škofije je vpe¬ ljal vsakdanja premišljevanja, molitve pred sv. Rešnjim telesom, bratovščine in pobožne družbe. Ker se je pri svojih težavnih de¬ lih še vedno tako ostro pokoril, ni čuda, da je moralo naposled njegovo zdravje škodo terpeti. Huda merzlica se ga loti in še zarad bolezni v čutnicah se mu glava do pers pobesi in velika rana pod brado napravi. Tudi v tej hudi bolezni je bil vedno ves miren in vesel. Nek kanonik, ki ga je v bolezni bil obiskal, pripoveduje o njem: „Smilil se mi je, ko sem ga videl ležati na taki revni postelji. Odeja je bila čisto tanka, da ga je komaj varovala mraza. Niti v Rimu niti v Neapolji nisem nič videl, ki bi bilo tako spodbudno, kakor velika revščina in poterpežljivost Šent Agatskega svetega škofa . 11 Odslč Alfonz ni mogel več sam voditi škofije. S papeževim dovoljenjem je toraj svojo službo od¬ ložil. Po sporočilu, da je papež uslišal njegovo prošnjo, je rekel 2 . avgust: Sv. Alfonz Liguori. 183 vesel: „Goro so mi vzeli z mojega ramena. O kolik odgovor mora enkrat škof dajati. Jaz ne urnem, kako da mora škoflcedaj mirno spati.“ 6. Sedaj oddfi Alfonz pičlo svojo liišno opravo kapiteljnu, se odpove vsakemu plačilu in prosi, da mu samo njegovo posteljo in nektere malenkosti še pustč. Te naloži na mulo, in zapusti spremljan od jokajočega ljudstva svojo škofijo, kjer jev 13 letih sila veliko dobrega storil. Izpolnjene so bile njegove serčne želje, da je mogel zopet med svojimi tovarši živeti in med njimi umreti. Ker zarad visoke starosti ni mogel več po misijonih ho¬ diti, molil je doma noč in dan in spisoval bukve, polne sv. Duha, zlasti o obiskovanji sv. Rešnjega telesa in o slavi Marijini. Obi¬ skal ga je Bog proti koncu njegovega življenja še s hudimi pe¬ klenskimi skušnjavami in dvomi nad resnicami sv. vere, s prega¬ njanjem njegovega društva, s čedalje hujšo boleznijo, da je po¬ polnoma oglušil in skoraj do malega oslepil. Devet mesecev pred smertjo ni mu bilo več mogoče maševati. Prinesli so mu vsaki dan sv. obhajilo v njegovo celico. Molil je sv. rožnikranec in si dajal brati življenje svetnikov. 25. julija 1787 ga merzlica zopet hudo strese. Zato mu podajo sveto popotnico. Predno jo prejme, veselja zakliče: „0 moj Jezus, moj presladki Jezus, pridi in vzemi v posest moje serce! 14 Njegov vnuk stopi k njegovi smertni postelji, proseč ga za kak spomin. S pojemljivim glasom mu od¬ govori: „Otmi svojo dušo! 44 Odslč mu je tudi govorico zaperlo. Se enkrat mu podajo presv. Rešnje telo, in tedaj je bil še čuti rahel in tih glas: „To je moje upanje. 44 Pred obličje so mu po¬ stavili podobo žalostne Matere Božje. Zadnjo noč pred svojo smertjo odpre še enkrat oči Njegov obraz je bil ves v svetlobi, in videti ga je bilo, ko se je veselo bil nasmehljal. Mislili so, da se mu je Marija prikazala, ker jo je za to milost pogo- stoma prosil. Drugo jutro, 1. avgusta 1787 je s podobo bridke martre in device Marije v roči, v miru sklenil. Star je bil 90 let, 10 mesecev in 5 dni. Bog ga je po smerti z veliko čudeži poveličal. Poprejšnji sv. Oče, papež Gregorij XVI., so ga za tega del 1. 1839 slovesno za svetnika razglasili. Obrazuje se navadno v redovni obleki s škofovim križem na persih, in z otroci krog sebe, kterim je bil ljubeznjiv učenik. Beseda o misijonih. Ullizu Nocere, mesta v Neapolitanskem, stoji cerkev in samostan sv. Mihela. Ondi je Alfonz preživel več let, ondi je umeri, ondi počivajo njegovi telesni ostanki. Se kažejo njegovo revno celico, v kteri je pre¬ bival, in malo izbo, kamor se je v mladenških letih pogostoma umikal in duhovne vaje obhajal. V tej izbi je shranjena neka podoba, ki je bila podlaga Alfonzovemu svetemu življenju. Alfonz, živeč še med svetom, je 184 2. avgust: Sv. Alfonz Liguori. nekdaj z več druzimi v tem samostanu pričujoč bil pri duhovnih vajah. Misijonar, vodnik tem vajam, je pravil v svojem govoru to-le prigodbo: Starikast človek, vže z eno nogo v grobu, je imel z neko žensko dolgo časa pregrešno znanje. Naposled milost Božja v njem zmaga, da se od- kritoserčno spreoberne. Zenska nasproti ostane terdovratna in nespokorna. Nekega večera toraj, ko ta človek v svojem stanovanji pred podobo Kri¬ stusovo na križu kleče moli, zasliši okoli sebe bučanje močnega viharja; med tem viharjem pa glas one nespokornice: „Jaz sem prokleta. Na Božje pripuščenje sem prišla, da ti dam znamenje, kako strašen da je ogenj, ki me žge." V tem trenotji ste bili dve plamteči roči s peterimi persti na podobo vtisnjeni, in podoba skozi in skozi prežgana. Pri teh besedah potegne pridigar zagrinjalo spred podobe bridke martre, in po¬ kaže prežgane kraje. Prav razločno so bila videti černa znamenja perstov in pest roke, ki je okvir pri podobi ožgala. Silen je bil ta pogled na serce še mladega Alfonza. Večkrat je poznejše svoje žive dni rekel: „Duhovnim vajam v hiši misijonarjev device Marije zahvaljujem svoje spreobernjeuje." Koliko duš pa se je po sv. misijonih otelo, to sam Bog vč, in ra¬ zodelo se nam bo enkrat unkraj groba. Ljubi bralec! morebiti si se vže ti tudi udeležil kakega misijona, ali boš še kterikrat k temu imel priliko. Ako se v kakem kraji napravi misijon, lehko se reče: Bog ponuja taki soseski največo milost, namreč svojo spravo in prijaznost. Vsakdanje pridige in molitve, lepi izgledi obilne množice, ki se goreče udeležuje po¬ božnosti, celo pogled na duhovnike misijonarje, ki na prižnici in v spo¬ vednicah brez lastnega dobička z duhom in telesom nevtrudljivo delajo, vse to ima na grešnika vtis, kakor bi njegovo dušo preoravali. Marsikteri, od kterega se je mislilo, da je nepoboljšljiv in pogubljen, gre sam v se in postane gorečniši kristijan, kakor je veliko tacih, ki se sami med dobre prištevajo. Da, morebiti se bomo kedaj čudili, videvši na unem svetu veliko število tacih, ki so bili kakor užgana derva po misijonih re¬ šeni iz ognja. Zato bo vsak skerbni fajmošter, ako mu bo le mogoče, z veseljem svojim faranom napravil misijon. V resnici pobožne duše pa, kterim je čest Božja in zveličanje bližnjega na sercu, bodo za misijone z veseljem kaj malega darovale. Ti pa, kedar slišiš, da se v tvoji ali kaki bližnji fari misijon obhaja, ne zamudi zveličanskega časa. Prizadevaj si, da še drugih, zlasti grešnikov, za ktere ti gre kaj mar, za misijon pridobiš. Pri misijonih veljajo zlasti duhovnom besede Kristove: „Kdor vas po¬ sluša, mene posluša; kdor pa vas zaničuje, mene zaničuje." Tem pa, ki imajo priložnost, misijona se vdeležiti, velja opomin prero¬ kov: „Danes, ko zaslišite Njegov (Gospodov) glas, ne zakerk- nite svojih sere!" Molitev sv. cerkve. O Bog, ki si po svetem Alfonzu Mariji, za blagor duš vnetem spo- znovalcu in škofu, Svojo cerkev z novo mladiko povečal: prosimo Te, dodeli nam, po njegovih zveličanskih opominih in njegovem izgledu po¬ krepčanim, da srečno k Tebi dospemo. Po Jezusu Kristusu, Gospodu na¬ šem. Amen. 185 3. avgust: Najdenje trupla sv. Štefana, I. mučenca. 5. avgust ali veliki serpan. Najdenje trupla sv. Štefana, I. mučenca. JoL akor je še dan danes ime sv. Stefana, pervega mučenca, jEn^v veliki cesti in slavi, tako je bilo vže za časov pervili kristi- janov; a grob, kjer so počivali njegovi telesni ostanki, bil je sčasoma pozabljen. Tu je dopadlo Bogu, poveličati truplo svo¬ jega služabnika, in oveseliti z novimi čudeži svojo sveto cerkev. Judje so sv. Stefana kacih 9 mesecev po Jezusovi smerti kam- njali, in učenik Gfamaliel ga je blizo Jeruzalema pokopal. Leta 415 je živel v tergu Kafargamala, šest ur od Jeruzalema, čestiti mašnik Lucijan. Ta spf 3. decembra v petek zvečer po svoji navadi v cerkvenem žagradu, da varuje obleke in cerkvene po¬ sode. Na pol zbujen vidi pred seboj čestitljivega starčka visoke rasti in prečudne lepote. Imel je dolgo belo brado, belo z zlatimi križci vdelano oblačilo z zlato palico v roči. Pokliče ga trikrat po imenu in mu veli', da naj gre v Jeruzalem in ondi škofu Jo- anu pove, naj pride odpret grob, kjer njegovo truplo in trupla še nekterih drugih služabnikov Jezusovih počivajo, da se bodo po njih poveličevalo Božje usmiljenosti. Lucijan ga vpraša za ime. Starček mu de: „Jaz sem Gamaliel, učenik sv. Pavla. Proti jutranji strani groba leži sv. Stefan, ki so ga bili judje pred mestnimi vratmi proti večerni strani kamnjali. Ondi je ležalo njegovo truplo nepokopano noč in dan; a niti ptiči, niti živali se ga niso priteknili. Na moj opomin ga potem verni vzemd po noči, in prinesd na mojo pristavo, kjer ga položim v lastni grob proti solnčnemu vzhodu. Tudi Nikodem, ki je po noči zahajal k Jezusu, ležf ondi. Zarad vere v Zveličarja so ga starašine ljudstva od njegove čestne službe odstavili, in pregnali iz Jeruzalema. Jaz ga sprejmem na svojo v pristavo, ga preživim do smerti, in potem pokopljem poleg sv. Stefana. Na ravno tem mestu pokop¬ ljem Abido, svojega sina, ki je pred menoj v dvajsetem letu umeri. Njegovo truplo leži v tretji raki, najbolj od zgoraj, kamor so po smerti tudi mene položili. Etna, moja žena in Semelija, moja hči, ki niste hoteli verovati v Kristusa, ste bili drugod po- kopani.“ Po teh besedah zgine starček. 2. Lucijan, da ne bi prikazni prehitro verjel in veljal za goljufa, prosi za drugo in tretjo prikazen. Iz teh bi spoznal, ali so od Boga, ali ne. Zato noč in dan moli in se posti. Drugi pe¬ tek se mu Gamaliel sopet v ravno tej podobi prikaže in mu veli pokornemu biti. Tudi mu p odd zasluženja svetnikov, kterih ostanke mu je bil razodel, v podobi čveterih pletenic spoznati. Bilo je troje zlatih, ena pa sreberna. Dve zlati ste bili napolnjeni z belimi cvetlicami, ena pa z rudečimi. V sreberni so bile cvet¬ lice žefrana, polne prijetnega duha. Na te jerbaščeke pokaže star- 186 v 3. avgust: Najdenje trupla sv. Stefana, I. mučenca. ček, v rekoč: „To so naši ostanki. RudeČe te cvetlice pomenjajo sv. Stefana, pokopanega pri vhodu v grob; drugi jerbašček po¬ ni enj a Nikodema, ki je položen pri vratih; sreberni pa zazna¬ muje mojega sina Abido, ki je ostal neomadežan od maternega telesa, in leži poleg mene.“ Zopet starček zgine. Lucijan prebu- divši se hvali Boga, ter še naprej moli in se posti. V petek tretji teden ob isti uri se mu Gamaliel zopet prikaže. Pokara ga zarad njegovega obotavljanja in pristavi, da po najdenji njegovih in druzih ostankov bo suša, ki je tedaj vže dolgo časa terpela, ponehala. v 3. Lucijan se toraj podd v Jeruzalem. Škot Joan, kteremu vse te prikazni razodene, se veselja zjoka. Ukaže mu trupel svet¬ nikov iskati, rekši mu, da je bo našel poleg svoje cerkve pod veliko grobljo kamenja. Lucijan, nazaj prišed, skliče teržane, da jih iščejo po groblji. Na potu gredč k groblji sreča ga pobožen puščavnik Migecij. Ta mu pripoveduje, da mu je Gamaliel v prikazni rekel, da grobljo preiskujejo zastonj, naj marveč kopajo na mestu, Debatalija imenovanem. In v resnici zadenejo na tem kraji na tri rakve in na kamen z napisom: „Keliel, Nasuam, Gamaliel, Abida.“ Pervi dve imeni ste sirski, in pomenjate: Stefan (venec) in Nikodem (ljudozmaga). Berž sporoči Lucijan vso prigodbo v škofu Joanu. Nemudoma se Joan s Sebaškim in Jerihunskim Škofom, Evtonijem in Elevterijem, poda na sveto mesto. Privzdignivši pokrov rake sv. Štefana potrese se zemlja, m iz nje zapuhtf prečudna vonjava. Med tem privre skupaj ve¬ lika množica ljudstva, med njimi veliko bolnih. Tri in sedemde¬ set jih ozdravi pri tej priči. Truplo sv. Štefana je vže v prah razpadlo, le kosti so bile še vse cele in sleherna v svojem pra¬ vem natornem sklepu. Našlo se je notri tudi nekoliko njegove kervl. Nekaj teh koščic so pustili za cerkev Kafargamalsko, druge pa so v skrinjici s slovesno procesijo prenesli v Jeruzalem v Si¬ onsko cerkev, kjer je bil sv. Štefan svoje dni dijakon. Med to procesijo je rodoviten dež suho in razpokano zemljo zopet jia- močil in storil rodovitno. Dan prenašanja teh ostankov sv. Ste¬ fana je bil 26. decembra, kedar sv. cerkev obhaja spomin nje¬ gove mučeniške smerti. 3. avgusta pa, na denašnji dan, obhajamo spomin najdenja njegovih kosti. Znajdbo tega predragega zaklada, popisano od duhovna Lucijana, je prestavil A vit, špansk duhovnik in prijatel sv. Hie¬ ronima, bivajoč tedaj v Jeruzalemu, v latinski jezik. Tako je tudi v zahodnjih deželah se razglasila. Povsod so si kerščanske občine prizadevale, dobiti ostankov sv. Štefana. Po tem potu so se zanesle v Afriko in Španijo. Kedar so se te svetinje prena¬ šale ali očitno izpostavljale, godila so se velika čuda. Slepi so spregledovali, hromi shajali, bolniki ozdravljali, celo merliči se 187 3. avgust: Najdenje trupla sv. Štefana, I. mučenca. vzbujali. Sv. Avguštin sam je bil z lastnimi očmi priča veliko tacih čudežev. Kaj pravi zdravi um o svetinjah ali ostankih Svetnikov? tedanji časi so časi modrovanja in pametovanja. Zametuje se vse, česar um ne zapopada. Nihče pa ne pomisli, kako omejeno je člove¬ kovo spoznanje, da tu gledati moremo le v zercalu, kar bomo gledali tam z obličja v obličje, da je tu naše spoznanje le kakor v koscih, tam pa bodemo spoznali, kakor je. Takim nasproti pustimo dokaze iz sv. pisma, ker tem svetim bukvam tako ne verjamejo. (Kdor se o tem hoče le količkaj prepričati, naj pregleda IV. kralj. 2, 3.; 13, 21.; ap. dj. 5, 15. ali 19, 12.) Poglejmo jim nekoliko iz oči v oči; zdravi pameti vendar ne bodo oporekali. 1. Od kod toraj prihaja, da imamo v česti ne le trupla svojih raj¬ nih sorodovincev, staršev in prijatlov, ter skerbimo, da jih spodobno po¬ kopamo, ampak imamo v česti še druge njih reči, večkrat kake malen¬ kosti, ki smo je od njih prejeli, in nas na nje spominjajo, postavim: kak križec, kak molek, kake bukvice? Nobeden pameten Človek ne ugo¬ varja, da zategadel malikujemo, nihče se nad tem ne spotika in nam ne očita, da prav ne ravnamo. Kolikanj bolj gre še le čestiti ostanke in svetinje tistih zvestih prijatlov in služabnikov Božjih, ki so iz ljubezni do Boga terpeli najgrozovitnišo smert ter zapustili tudi nam najlepše iz- glede v sleherni čednosti! V česti imamo ostanke hrabrega viteza, ki je v boji zmagal sovražnika naše domovine. S ponosom kažemo ptujcem grob, ki hrani njegove kosti. Skerbno hranimo meč, s kterim je vodil svojo vojsko k zmagi in slavi. Zarad tega nas vendar ne graja nobeden pameten človek, akoravno je bil morebiti ravno ta v vojskah slavni vitez zastran bogoljubnega življenja še cel6 na slabem glasu. Ali bi mar potem ne smeli čestiti svetinj in ostankov svetnikov, ki so še slavniše premagali pekel, zapeljivi svet in svoje strasti, darovaje se za Božjo Čest in Njegove svete zapovedi? Kdo ne bi vedel, da so svetnikom tudi njihova telesa služila in pomagala doprinašati dobra dela? Njihove noge se nikdar niso utrudile hoditi po stermem in ternjevem potu Božjih zapoved. Njihove roke niso se naveličale ubogim deliti mile darove, sklepati se v po¬ božni molitvi. Njihova usta in njihov jezik so razglaševala slavo Božjo. Njihovo serce bilo je vse polno goreče ljubezni do Boga in do bližnjega. Mar toraj ostanki takega, duši v vsem pokornega telesa ne zaslužijo po pravici, da jih čestimo? Vže zdrava pamet to od slehernega zahteva. 2. Nasprotniki vendar zoper to ugovarjajo: Ostanke svetnikov če¬ stiti je nespametno zato, ker svetniki v nebesih nič ne vedč za naša priporočila v molitvah. Ali tudi to je napačno. Svetniki namreč vse to, kar se godi na svetu, vidijo v čistem gledanji Božjega obličja, kakor v zerkalu. Tudi zveličanje izvoljenih med družim obstaja v tem, da jim Kristus, kot svojim najboljšim prijatlom, vse to razodeva, kar želč o svojih na zemlji zapuščenih otrocih, prijatlih ali varovancih zvedeti. Zarad tega se ne da omajati, še manj pa podreti resnica, izrečena po sv. učenikih y Tridentinskem zbirališču, da je namreč izobčen oni, kteri kaj katoliškemu uku o češčenji svetnikov nasprotnega uči ali veruje. (Sej. 25. o pripr. sveta.) _ 3. Varovati pa se je, da nihče nobene reči ne česti, dokler ni ska- zano in od cerkve poterjeno, da gre tisti reči čest; varovati pa se zatega¬ del, da se prazne vraže in sleparije ne množe. Tudi je v češčenji svetinj 188 4. avgust: Sv. Dominik, in svetnikov treba pameti in gotove meje. Tako nekteri bolj eeatč mertvo truplo kakovega svetnika, kakor Jezusa v zakramentu sv. Rešnjega telesa. Ali kedar duhoven daje vernim, gredočim okoli oltarja, svetinje polju- bovati, se z veliko nadležnostjo do njega rijejo; med sveto mašo pa, kjer Jezus, Gospod svetnikov, ponavlja svojo smert na križu, so vsi mlačni in neobčutni. Taka vera ne le ni pametna, temuč je celo pregrešna. Nihče ne sme ostankov svetnikov vražno čestiti, ali misliti, da bo kakove ne¬ sreče obvarovan, ako jih ima doma ali pri sebi; ali da bo ž njimi kako- vih zakladov našel, ali v loteriji številke uganil, in kar je več takega. Proč s takim vraževanjem in vedeževanjem! Ti cerkev poslušaj, in ravnaj po njenih naukih, ter cesti, kar ona česti, po njenih zdravih naukih! Molitev. O Bog, ki si svetemu Stefanu za plačilo njegove zvestobe odpori nebesa in ga po mnogih čudežih poveličal, dodeli nam, da, ki svetnike če • stimo, tudi njihove čednosti posnemamo. Po Jezusu Kristusu, Gospodu našem. Amen. 4. avgust ali veliki serpan. Sv. Dominik, ustanovnik pridigarskega reda. f r*. (1. 1221.) 12. stoletji so bili za cerkev nemili časi; cerkovno življenje je jako propadlo. Videti je bilo, kakor da bi otroci teme imeli zmagati otroke luči, zakaj neka pohlepnost in želje po mesenih slastih so se polastile dušnih pastirjev, in čedalje bolj temnile luč sv. vere. Med dru- zimi, ki bi bili zlegom radi prišli v okom, je bil nek Peter Valdon, bogat prebivalec v Lionu na Francoskem. A napuh prignal ga je tako daleč, da je postal krivoverec. Tajil je sv. Trojico, včlovečenje Kristusovo in njegovo vstajenje. Zavergel je vse sv. zakramente, zaničeval sv. križ, ne dovolil zakona, in terdil, da je stari zavet (testament) nastal po hu¬ dobi. Največ teh krivovercev, ki so se „čiste“ zvali in so znani z ime¬ nom Valdenzi j ani aliAlbigenzijani, je živelo v strahotni nečistosti doprinašaje strašanske hudobije. Segalo je to krivoverstvo zmiraj dalej in dalej. V tej stiski je pošiljal Jezus svoji cerkvi več razsvitljenih mož; med njimi je bil sv. Dominik. 1. Rodil se je 1. 1170 na Španskem v vasi Kalaroga, kjer so njegovi žlahtni stariši imeli svoje posestvo. Njegova mati je imela pred porodom v sanjah čudno prikazen, da ima namreč v naročji psička, v zobeh z gorečo bakljo, s ktero je vnel ves svet. Pri sv. kerstu je videl njegov boter na njegovem čelu svetlo zvezdo, ktere žarki so razsvitljevali vso okolico. Kakor hitro je kot mal deček mogel, zlezel je skrivaj iz zibelke, in se vlegel na terda tla, posnemaje dete Jezuška, ležečega na slami v jaslicah. 4. avgust: Sv. Dominik. 189 Sedem let starega ga dajo pobožni stariši duhovnemu stricu v izrejo in poduk. Vže tedaj je kazal posebno veselje do poduka in bogoslužnosti ter nenavadno nagnjenje do čednosti. V 15. letu je obiskoval v Valenciji visoko šolo. Tudi tii bilo je njegovo po¬ sebno veselje se zatajevati, moliti in postiti. O polnoči je vstajal in molil. V jedi in pijači je bil jako zmeren, v vsem djanji an- geljsko krotek in ponižen. Sovražil je vse posvetne veselice. Sla¬ bih tovaršij se je ogibal, in zlasti siromakom je bil silno dobro¬ ten. Cez vse je skerbel za svojo nedolžnost, kojo je tudi do smerti neomadežano ohranil. Pripomočki k temu, pravi sam, so mu bili ti-le: ogibal se je lenobe, bežal je pred ženstvom, ter 190 4. avgust: Sv. Dominik. bil zmeren v jedi in pijači. Ubogi so se mn tolikanj smilili, da je prodal vse svoje imetje, še celo svoje mu tako drage knjige, da jim je pomagal. Ko so se nad tem drugi čudili, jim reče: „Ali bi mogel te mertve knjige prebirati vedoč, da ljudje lakote umirajo ?“ Videvši neki bart gosp<5 jokati se, ker so jej morski ro¬ parji brata ugrabili in odpeljali, pa ga ni mogla z denarji odku¬ piti, ponudi se jej sam, da naj njega prodd, in za skupičelc svojega brata odkupi; a Bog ga je bil zadruge namene odločil. 2. Doveršivši šole z največo slavo, ga sprejame Osmaški škof med svoje redovne korarje. Razsvetljen od Boga sluša Dominik ta poklic. Kmalo po njegovem pristopu jame se med njimi drugo življenje. Vedel si je Dominik njihova serca tako pridobiti, da ga izvolijo predniku za namestnika. Ni jim bilo mogoče, da ne bi bili jeli posnemati njegovih bogoslužnih izgle- dov. Noč in dan je bil v cerkvi, in le, ako je dolžnost ali lju¬ bezen do bližnjega zahtevala, je zapustil celico ali samostan, da ne bi za premišljevanje časa prikrajšal. Dodelil mu je Bog so- sebno serčno sočutnost in usmiljenje do grešnikov, do žalostnih in nesrečnih. Tako preživi deset let v tem redu, in prosi nepre¬ nehoma Boga za dar prave kerščanske ljubezni, ki je priprav¬ ljena, čisto vsega darovati se Bogu in dušam na blagor. Po¬ slednja leta je kot pridigar z največo slavo obhodil več pokrajin po Španskem, dokler ga škof, Don Diego, na potu skozi Fran¬ cosko v Nemške dežele vzame seboj 1. 1203. Na tem potu se primeri, da Dominik v mestu Tuliis zadene na kerčmarja, zmo¬ tenega po krivoveri Albigenzijanov. Z molitvijo in s prijaznimi dogovori ž njim se mu posreči, da ga zopet pridobi za pravo vero. Ta prigodba vdahne Dominiku misel, ustanoviti red, ki bi se po pridigah poganjal in potezal za katoliško vero. A to misel za sedaj še prikrije, priporočevaje jo vendar vedno Bogu v svo¬ jih molitvah. 3. Škof in Dominik dokončata svojo pot. Sla sta bila nam¬ reč na povelje Kastiliskega kralja na Dansko, pripeljat nevesto mlademu kraljeviču. Toda odmenjeno nevesto najdeta v mer- liški rakvi. Pogled na mlado mertvo nevesto Dominika zelo pre¬ trese. Spozna, da je na svetu vse prazen nič in ponovi svoj sklep, odpovedati se svetu in živeti Bogu samemu ter dušam na bla¬ gor. Škot popotuje kmalo potem z Dominikom v Rim, molit na grobih sv. apostolov. Skozi Francosko prideta nazaj gredč v mesto Montpelič, kjer so se ravno trije papeževi poslanci posve¬ tovali, kako bi se ustavila nova krivovera. v Zvedevši, da sta ona dva v mestu, ju povabijo k posvetovanju. Škot Diego jih vpra¬ šuje po krivoverskih šegah in navadah. Povedo mu, da se nad vnanjim njihovim bliščem jako spotikajo, ter s hinavščino, s fa¬ rizejsko svetostjo in s pridiganjem ljudi pregovarjajo in prido¬ bivajo na svojo stran. Škot na to de poslancem: „Dozdeva se 4. avgust: Sv. Dominik. 191 mi, da je treba krivoverce bolj z izgledi, nego z besedami va¬ biti. Ako oni z videzno revščino in ostrostjo duše zapeljujejo, odložite še vi svoj lesk in blišč, in pojdite kot pravi in ubogi Jezusovi učenci v boj proti svetohlinskim lažčm krivovercev. Le prava ponižnost, le v resnici spokorno življenje zmaga oslepljence! Storite, kar bom tudi jaz storil.“ Na to pošlje škof vse svoje služabnike s konji, vozovi in z vso popotno zalogo domu. Pri- derži si le nekoliko duhovnov, med njimi Dominika, ki seje od- slč vedno „brata“ imenoval. S temi hodi škof vpriprosti obleki in peš po mestih in vaseh, pridigovaje katoličanom po cerkvah, s krivoverci pa razgovarjaje se po hišah. Pri enemu teh razgo¬ vorov prinesd krivoverci pisma, ki so obsegala njihove nauke. Tem nasproti spiše Dominik na drugih listinah pravi katoliški nauk. V dokaz, kje je resnica, veržejo se vsa ta pisma v ogenj. Kar v trenotku so pisma krivovercev sežgana; Dominikova na¬ sproti, akoravno trikrat na germado veržena, ostanejo ne le ne¬ poškodovana, temuč plamen jih celo z germade odveje. Iz tega se očitno resnica razodene, in spreoberne se po tem čudežu veliko krivovercev. 4. Po takem in enakem večletnem trudu umerje sv. Škot Don Diego. Po njegovi smerti se njegovi tovarši razkropč. Brat Dominik vidi se samega in zapuščenega sredi med krivoverci, ki se v celih trumah semtertje po Francoskem vlačijo, po mestih in vaseh ropajo, cerkve požigajo in sramotč, svete posode one- čestujejo in duhovne neusmiljeno morč, ker jih ali iz kože devajo ali s koli pobijajo. Vendar Dominik ne obupa. Pod Božjim var¬ stvom hodi po deželi tu in tam, oznanujoč besedo Božjo. Vže poprej se je sebi na veliko žalost bil prepričal, kako katoliški otroci nimajo prilike, dobro izrejenim biti. Podpiran od pobožnih Škotov ustanovi samostan „naše ljube Gospe 41 za pobožne device, ki naj bi mlada dekleta podučevale in odgojevale, iz med kterih bi družinam zopet dobre matere dohajale. Ta ustanova obstaja še sedaj po več deželah z imenom tretjega reda sv. Dominika, ali Dominikanke, ki neizrekljivo veliko koristi prinašajo. Med tem časom se zgodi, da krivoverci poslanca Petra po najetih hu¬ dobnežih umore, Ta umor je bil začetek strašne vojske, kije sv. Dominiku veliko žalosti in skerbi prizadela. Sicer se on te vojske med katoličani in krivoverci ni udeležil, akoravno je bil z vodjo, grofom Montforškim, dobro znan. Ta grof je pri mestu Muret z 800 križanci, (tako so se imenovali njegovi vojščaki od križcev, ki so je imeli pripete na persih) 45.000 sovražnikov zapodil v beg, kar je sv. Dominik naprej bil povedal. Na vprašanje ne¬ kega meniha, kedajbo vojski konec, v odgovori Dominik: „Minula bodo ta terpljenja, a ne še kmalo. Še bo prelite veliko kerviin en ^ ra l) ubit v boji. 44 Med vojsko hodi Dominik s svojimi to¬ varši po deželah semtertje, iskaje s krotkostjo, poterpežljivostjo 192 4. avgust: Sv. Dominik. in z Božjo besedo pridobiti krivovercev, in mečiti surovosti voj¬ ščakov. Zasramovanja in preganjanja od krivovercev je poterpel brez pritožeb. Pljuvali so mu v obraz, va-nj metali blato in nor- čevaje se iz njega privezovali mu šopke slame na plašč. A vesel je hodil po svojih potih in Boga hvalil, da mu je prilika zarad Njegovega imena zaničevanemu biti. 5. Nekdaj bi se bili imeli s krivoverci v slovesnem shodu sniti, in namenjen je bil nek škof z veličini spremstvom tje iti. „Ne tako, moj Oče in gospod, mu reče brat Dominik, tako ne smemo iti k tem otrokom napuha. Te nasprotnike resnice mo¬ ramo z molitvijo, z uboštvom in s ponižnostjo užugati, moramo iti k njim.“ Škof ga sluša. Pot tje ni bil nobenemu znan. Po¬ nudi se jima nek krivoverec, rekši, da jima hoče pravi pot po¬ kazati. A iz hudobije ju zapelje med ternje in robidovje, da so bili kmalo vsi ranjeni in kervavi. Dominik tolaži svoja sprem¬ ljevalca, rekoč: „Poterpita, ljuba prijatla, zahvalita se Bogu in zaupajta va-nj; zmaga nam je gotova, ker nam je Bog tako mi¬ lostljiv, da nam daje naše grehe z kervijo našo spirati.“ Te besede in pa vesela poterpežliivost sv. Dominika nagnejo krivoverca k spoznanju in spreobernjenju. To navado, peš in pa bos ho¬ diti, je ohranil Dominik vse svoje žive dni, da bi bil toliko bolj enak svojemu ubogemu Zveličarju. Z romarsko palico v roči in z v culico povito malo obleko čez ramo je šel vesel svojo pot, le, kedar je prišel blizo kake vasi, je obul čevlje. Kedar mu je bilo treba iti čez vodo ali hudournik, prekrižal je vodo in se serčno spustil va-njo. Kedar je deževalo, pel je svete pesmi. Denarjev ni nikoli nosil seboj, prepustivši se popolnoma previdnosti Božji. Najrajše je prenočeval v cerkvah; Če pa do cerkve ni mogel priti, vlegel se je na pot ali ob potu, ter mirno zaspal. Kjer je postal, je jedel, karkoli so pred-nj postavili, le mesa nikdar ne; večkrat je od hiše do hiše kruha beračil. Ako mu je bilo pre¬ nočiti v kaki hiši, legel je na slamo, ali na kako klop, ali pa na gola tla. Tudi na potu ni nikdar nobene svojih pobožnih vaj opustil. Ako je le mogel priti do cerkve, je sleherni dan maše¬ val, in to s toliko pobožnostjo, da je bil ves zamaknjen, in je zlasti pri povzdigovanji obilne solze točil. Pridigal je po cestah, kjer je koga srečal, po mestih, tergih in vaseh, na ulicah in v cerkvah, po gradovih in samostanih. Njegovi ogovori so bili polni ljubezni in vneme; ogenj, ki je iz njega govoril, ogreval je še tako merzla serca. 6. Vže več let je tako sv. Dominik za blagor duš molil, se jokal in pokoril, ter delal z besedo in izgledom. A pregloboko se je krivoverstvo v serca zagrizlo, predaleč vže razuzdanost segla; več ni bilo zadosti človeškega dela in truda. V tej največi sili pripomogla je toraj Ona, ki je bila vže od nekdaj mogočna pomočnica kristijanom, Marija devica in porodnica Božja. Sv. 4. avgust: Sv. Dominik. 193 Dominik jo je vže od otročjih let posebno čestil, in za Bogom na-njo stavil največe zaupanje. V teh milovanja in solz vrednih stiskah se toliko bolj k njej zateče v preserčni in goreči molitvi. Tako v pobožnost zamaknjenemu se prikaže kraljica nebes, ga potolaži in spodbode, da naj vse povsod uči in vpeljuje mo¬ litev, ki nam je znana pod imenom: rožni venec. Učč, raz- lagovaje in priporočevaje to molitev so se cerkve tolikanj pol¬ nile, da so bile kmalo spreobernjeneem pretesne, in tej molitvi se je bilo največ zahvaliti, da se je v kratkem krivoverstvo sko¬ raj popolnoma zaterlo. Zanesljivi pisatelji terdijo, da je sv. Do¬ minik po v tej molitvi nad 100.000 zmotencev spreobernil. 7. Še večo moč je njegovim pridigam dajal dar čudežev, ki mu ga je bil Bog v obilni meri dodelil. Tako, ko se je dal po svojem popotovanji enkrat čez vodo prepeljati, tirja brodnik unkraj brega priveslavši, od njega denar. A sveti mož mu dč: „Jaz sem ubog učenec in služabnik Kristusov, ki nimam niti zlata niti srebra pri sebi; pa Bog vam bo vže poznejše dal plačilo za vožnjo/ 1 Brodnik ga zgrabi za plašč, rekši, da naj mu ali plača, ali pa pusti plašč. Dominik se ozre proti nebu, in po kratki molitvi pokaže brodniku na tleh denar, in mu reče: Tu imaš, ljubi moj, česar hočeš; vzemi in pusti me iti v miru.“ Ob času, ko so križarji oblegali mesto Tulu s, se poda več romarjev k grobu sv. ap. Jakopa na Špansko čez Garonsko reko. Ker je bil čoln prenapolnjen, se zverne, in 40 romarjev se potopi v reki, Dominik, ki je v bližnji cerkvi molil, na vpitje vojščakov prileti na pomoč, pomoli in potem glasno zakliče: „V imenu Jezusa Kristusa vam vsem zapovem, da pridete na breg! 44 Potopljenci se res iz vode prikažejo, in vojščaki jih izvlečejo na suho. V mestu Kastres, kjer je opoldne v cerkvi sv. Vincencija večkrat molil, ga je ondotni samostanski prijor videl čevelj visoko prosto od tal vzdignjenega in zamaknjenega moliti. Enkrat, ko je hotel po noči v neko cerkev iti molit, pa so bila vrata zaperta, gre, hre¬ peneč po zakramentu sv. Rešnjega telesa, skozi zaperta vrata, inza- kristan ga zjutraj v veliko začudenje najde pred oltarjem v mo¬ litvi. Cel6 nekega mertvega mladenča, Napoleona po imenu, je obudil v življenje z besedami: „V imenu Gospoda našega Jezusa Kristusa ti rečem: vstani!“ itd. 8. Sejal je sv. Dominik seme Božje vže enajst let, in si z besedo, z izgledi in molitvami pridobil več učencev. Sedaj je v njem sklep dozorel, ustanoviti red, čegar glavni namen naj bi bil: oznanovati besedo Božjo, spreobračati krivoverce, braniti in zagovarjati sveto vero ter razširjati kerščanstvo. Vsled tega se poda v Rim, da predloži sv. očetu redovna pravila v poter- dilo. Njegova prošnja se mu tudi usliši. Tako pridobi sv. cerkev nove brambovce invojnike, ki so se imenovali „dominikanci 41 nli: „bratje pridigarji. 44 Posebni členi njihovih redovnih Življenje svetnikov in svetnic božjih. III. del. 13 194 4. avgust: Sv. Dominik. pravil so: vedno molčati, le, če namestnik prijorja ali glavarja dovoli, govoriti; vedno se postiti in mesnih jedi se zderževati, razun v hudi bolezni; oblačiti se v neobdelano volno, in živeti v največem uboštvu. Ta red se je kmalo razširil po vseh krajih sveta, in bil cerkvi na veliko pomoč, zlasti po misijonih med neverniki. Veliko šteje učenikov in svetnikov, postavim: sv. Vin¬ cencij Fereriški, Albert včliki, Ludovik Grranaški in sv. Tomaž Akvinski. Slednja leta je preživel sv. Dominik v Rimu. Papež Honorij III. ga je postavil učenika v svoji palači, in mu prepu¬ stil še ne dodelani samostan sv. Ksista, kterega je po nabranih milih darovih dozidal. Razposlal je vse svoje dosedanje brate po svetu, razun enega. A s pridigami si jih je zopet kmalo 40 pri¬ dobil. Živeli so od vsakdanje miloščine, ki so jo nabirali po uli¬ cah in cestah. Nekega dne se mu sporoči, da razun treh kruhov za opoldne nimajo nič jesti. Sv. Dominik se tega jako razveseli. Te tri krulie ukaže razrezati in slehernemu mal košček predlo¬ žiti. Ko pa bratje pridejo k mizi ter odmolijo in se usedejo, gleda Dominik zamaknjen proti nebu. Kar pristopita dva mlade¬ niča v belih oblačilih v obednico, gresta k Dominiku, mu podasta kruhov, da se vsi lehko ž njimi nasitijo, in zgineta. Tako je Dominikova vera in njegovo zaupanje namestovalo druge po¬ svetne dobrote. Brez denarjev so sezidali samostane, in akoravno brez premoženja, vendar nikdar niso lakote terpeli. Bog je sker- bel za-nje, ker so tudi oni za Boga voljo vse zapustili, da bi poveličevali Njegovo ime. 9. Po tolikem delu in trudu je naposled sveti mož obne¬ mogel. Prišla je ura, da gre na plačilo. Ko nekega dne moli, ter želi razvezan in s Kristusom biti, prikaže se mu prežal mla- deneč, poklicavši ga: „Pridi, preljubeznjivi, pridi na veselje, pridi!“ Tedaj mu je bila tudi razodeta ura njegove smerti. Več učencem, ki ga obiščejo, pove, da bo pred Marijnim vnebovzet¬ jem umeri. Potem popotuje, na oči še čisto zdrav, v Benetke v Šent-Nikolajski samostan. Ondi ga napade huda merzlica, in po¬ loži na posteljo. Sedaj opravi glasno vpričo dvanajsterih najsta¬ rejših bratov včliko spoved, jim priporoča, kako naj se oni ne- omadežvane ohranijo na telesu, in žuga z Božjim preklet¬ stvom slehernemu, ki bi v njegovem redu, zapustivši uboštvo, bo¬ gastva si hotel pridobiti. Po nasvetu zdravnikov ga zaneso bratje na nek grič pri Boloniji, kjer je stala cerkev matere Božje. Tu prejme sv. poslednje olje. Po njegovi želji vendar, da bi rad med svojimi brati bil pokopan, preneso ga nazaj v Bolonijo, akoravno vže v strahu, da ne bi jim gredč na potu umeri. Blizo smerti tolaži pri postelji stoječe in jokajoče se brate z besedami: „Ne jo¬ kajte se! tam, kamor grem, vam bom več hasnil, kakor sem vam tukaj. 11 In ko mu njegov spovednik, o. Ventura, dč: „Oče, pač veste, v koliki žalosti in breztolažnosti da nas zapustite; spomni- 4. avgust: Sv. Dominik. 195 jajte se nas pri Gospodu!“ upr4 Dominik kviško svoje oči, rekši: „Šveti Oče, izpolnil sem tvojo voljo. Ktere si mi dal, sem jili ohranil in varoval; sedaj pa je izročim tebi, ohrani in varuj je ti!“ Na njegovo povelje, da naj sedaj začnejo moliti, moli neko¬ liko časa na tihem ž njimi, dokler mu jamejo ustnice čedalje bolj zastajati. Prišed do besed: „Pridite mu na pomoč, vi Svet¬ niki Božji, pridite mu naproti, vi angeli Gospodovi, sprejmite njegovo dušo in nesite jo pred obličje Najvišega,“ se mu gibljejo usta poslednjibart, oči se mu vzdignejo kviško, in Bog sprejme njegovo dušo. Bilo je 6. avgusta 1. 1221, na petek. Zarad brezštevilnih čudežev, ki so se v življenji in po smerti po njem godili, ga je papež Gregorij IX. 1. 1234 med svetnike prištel. Obrazuje se v dominikanski volnati halji, s pesičkom poleg sebe, ki derži užgano bakljo v zobeh. Zakaj je sv. Dominik s toliko gorečnostjo in brez neha¬ nja krivoverstvo pobijal? Hiato, ker je krivoverstvo eden največih zlegov na svetu, in strašno pogubo kerščanstvu napravlja. Cele dežele in pokrajine, cela cesarstva in kraljestva se odtergajo iz naročja sv. materi katoliški cerkvi. Rod za rodom dere nasproti večnemu poginu. Na milijone in milijone duš se po¬ topi na dno peklenskega brezna. Po krivoverstvu ima hudoba najbolj bogato žetev; po njem se nebesa praznijo, pekel pa polni. 1. Resnica more biti le ena, kakor je Bog, ki jo je razodel, le eden; vse drugo je laž in zmota. Ravno tako zamore sv. cerkev le ena prava in nezmotljiva cerkev biti, in sicer tista, kteri je Bog sam resnico izročil, da jo hrani in varuje, ter uči in vse laži in zmote od nje odbija. Ta cerkev je sv. katoliška ali rimska cerkev, ker njej je Bog sam, Jezus Kristus izročil vso zalogo svojih resnic in milost. In kakor je bil Jezus Kristus le eden, tako more tudi Njegova cerkev le ena biti. „En Gospod je, ena vera, en ker3t, en Bog in Oče vseh,“ (Efež. 4, 5.) piše sv. apostel Pavl. Le ta cerkev zamore brez vseh zmot tisto resnico učiti, ktero je od Kristusa samega prejela. Edino njej je dal obljubo, da bo On sam pri nji ostal do konca časov. „Glejte, jaz bivam z vami vse dni do konca sveta." (Mat. 28, 20.) Le njej je obljubil in poslal sv. Duha, ki ga ime¬ nuje „Duha resnice, ki jih bo vso resnico učil, in jih vsega opomnil, karkoli jim je pravil." Kdor toraj kako versko resnico sv. cerkve, to je, kako resnico, ki jo mora vsakdo, da ne izgubi večnega zveličanja, verovati, vedoma in terdovratno zametuje, ali se kakove od cerkve zaveržene zmote terdno derži, ter jo brani in zagovarja, je krivoverec. Tak se loči od telesa Jezusovega; mertev je in kakor usušena mladika na terti, ki ne more več pognati in sadu obroditi; oropan je vseh pripomočkov sv. cer¬ kve, in ako terdovraten ostane v svoji zmoti, pogubljena je njegova duša; zakaj tak „sam sebi izreka sodbo pogube," piše sv. apostel Pavel svojemu učencu Titu. (3,11.) Ta nesreča vendar zadeva le tiste, ki vedoma in ter¬ dovratno nauke sv. katoliške cerkve zametujejo. Oni pa, ki bivajo zunaj cerkve brez lastne krivde, ki odkritoserčno iščejo resnice, in kar najbolje ved6 in morejo, izpolnujejo zapovedi Božje, se prištevajo, akoravno ne 13 * 196 4. avgust: Sv. Dominik. vidno, vendar vsaj po svojem notranjem k sv. cerkvi, in se toraj mo¬ rejo zveličati. Ali tudi taki zmotenci, ki si niso zmote sami krivi, so v veliki Škodi v primeri s pravimi udi sv. katoliške cerkve. Njihova zmota jim je namreč veden zaderžek, da ne morejo v popolnosti rasti, jim je spotika, da v čedalje veče hudobije padajo; terpč pa tudi pomanjkanja veliko in ravno najizdatniših pripomočkov sv. cerkve, kakor, postavim: daritve sv. maše, sv. Rešnjega telesa v sv. obhajilu, sv. odveze, zakra¬ mentov za umirajoče in sv. odpustkov. Godi se tudi po navadi, da se taki nedolžni zmotenci, ne imajoč gotove zvezde vodnice, zapeljivcem radi dajo prekaniti, ki jim vso vero iz serca oropajo, jih na najbolj ne¬ varna stranska pota zapeljejo in pogube. Izgled imaš nad krivoverci iz Dominikove dobe. 2. Zato, ljubi bralec! zahvaljuj se Bogu iz dna svojega serca, da si ud prave Jezusove cerkve. Ostani zvest svoji sv. veri, in ne daj se niti po govorjenji, niti po pismih zapeljati. Zlasti se varuj dan danes bu¬ kev in časnikov, naj imajo še tako lepe in vabljive napise, kakor, posta¬ vim nova knjiga, ki se tako po ceni terži in prodaja, ter jo Slovencem še s tem priporočajo, v kako lepem in gladkem njihovem jeziku da je pisana, z napisom: ,.Evangelije sv. Marka." Tudi ptičem se lepo žvižga in piska, da zahajajo na limanice; ako bi je strašil, nebijihvjel. Tako je dan danes s knjigami in časopisi. O koliko strupa krivo- in brezverskega se pošilja po svetu pod videzom resnice! Brezverci kakor krivoverci si namreč na vse kriplje prizadevajo, svojo tem6, svoje laži in zmote po svetu razširjati, naj bi se katoliška ljudstva zmotili, da bi od prave vere odpadli. To je skrivnostna zarotba tako imenovanih freimavrarjev. Vzlasti se poslužujejo k temu malih knjižuric ali pisem, ki je zastonj med ljud¬ stvo trosijo, ali saj po prav nizki ceni prodajajo. V njih se nauki in šege sv. katoliške cerkve zabračajo, zasmehujejo, psujejo in preklinjajo. Ako ti toraj kdo kaj takega in enakega ponuja, posvetovaj se poprej s svojim duhovnim pastirjem, predno kaj kupiš ali bereš. Sploh pa so ti dobre knjige vselej po ..Danici" naznanjene, kakor škodljive odsvetovane. Po¬ slušaj jo, ljubo „Danico,“ ki ti sveti in kaže pravi pot! Nikar pa tudi ne žabi, za zmotene svoje brate in sestre v Kristusu moliti, je s pobožnim življenjem k dobremu spodbadati in z delavno ljubeznijo pripomagati, da se spreobernejo. Zdihuj toraj pogosto k Jezusu: Molitev. O Gospod, ki Te je volja, da naj bode le en hlev, kakor le en pastir, za zasluženja svojega svetega služabnika Dominika voljo se usmili vseh krivovernih, daj, da jim sveti Tvoja luč, in pripelji je nazaj v Svojo sveto cerkev, kjer edino se nahaja ona resnica, ki vodi v večno življenje! Amen. -1, j**«: ~ 197 1. V začetku četertega stoletja za časov papeža Liberija je živel v Rimu plemenit in bogat mestjan, Joan po imenu. Brez otrok, kakor je bil, sklene z dovoljenjem svoje pobožne sopruge svoje premoženje posvetiti Devici Mariji. Oba se postita, molita in obilno vbogajme dajeta, naj bi jima dala Marija na znanje, kako bi obernila svoje imetje njej v večo všečnost indopadenje. Til se jima prikaže po noči med tretjim in četertim avgustom devica Marija vsakemu posebej, rekši: „Sezidala mi bosta na onem griču v Rimu cerkev, ki ga bo jutri sneg zapadel.“ Bilo je v 1. 852 dne 5. avgusta, ob času, ko je vročina v Italiji grozovita. Tisti dan toraj je bil Eskvilinski grič s snegom pokrit. Čude se nad to prigodbo snide se kmalo velika množica na tergu, ogle- dovaje čudoviti sneg. Tudi Joan in njegova gospd gresta na terg, ter ne dvomita več, da bi njuna prikazen mogla kaka sleparija biti. Z veseljem hitita k papežu Liberiju, pripovedovaje mu svoje čudežne sanje, in kako da so se v resnici izpolnile. Tudi papež je imel enako prikazen. Zato jima toliko rajši dovoli, na kraji cerkev sezidati. 2. Jaderno se lotita zidanja. Papež sami' z lastnimi rokami skopljejo jamo za vogalni kamen. Ne dolgo, in krasen hram Božji stoji na griču. Ravno na tem mestu je stalo poprej zalo poslopje. Sezidal ga je ajdovski cesar Tiberij na čest svoji nesramni in slastni materi Liviji. Poznejše so ondi na trume kristijanov po- 5. avgust: Slovesnost Dev. Marije Snežnice. 5. avgust ali veliki šerpa ?anes obhaja sv. katoliška cerkev spomin tistega ^ena najkrasniših cerkev v Rimu posvečena. Zove se: „Pr Snežnici, ali: Mariji veči." Imenuje se „veča“, ker je med 60 cerkvami, Mariji na čast posvečenimi, največa in najlepša. Imenuje se tudi: „Marija pri jaslicah", ker se ondi hranijo jasli Z veličarjeve. „Pri Mariji Snežnici" pa se zove zarad naslednje prigodbe: 198 5. avgust: Slovesnost Dev. Marije Snežnice. davili in pomorili, da je bil prav z njihovo kervijo ta prostor očiščen in posvečen. Čez leto in dan je bila cerkev dodelana. Papež Liberij sami so jo posvetili. Bila je med čveterimi glav¬ nimi cerkvami v Rimu, in je tako rekoč mati vseh Devici Ma¬ riji na čest posvečenih cerkev po svetu. Vsled tega se tudi dan njenega posvečevanja po vsem katoliškem svetu praznično ob¬ haja. Katoliško ljudstvo je imelo vseskozi posebno spoštovanje do te cerkve, in papeži so jo najbogatejše olepšali. Zlasti je to storil papež Sikst III. Povod k temu mu je bila ta-le prigodba. Prederznil se je patrijarh Nestorij terditi in učiti, da Marija ni „mati Božja.“ Njegovo krivoverstvo je bilo v 1. 431 v cerkvenem zboru Efežkem očitno obsojeno. Papež toraj, poseben Častivec porodnice Božje, dd v spomin na to, da je resnica slavno zma¬ gala laž in zmoto, cerkev „pri Mariji Snežnici 11 obnoviti, inoza- lišati z najkrasnišimi podobami. Te podobe so kazale skrivnosti, kako da je bila Marija mati Božja, in vendar neomadežana de¬ vica — v spričevanje vere sv. katoliške cerkve. 3. V včlikem oltarji tega prezalega hrama kraljice nebeške nahaja se podoba njena, naslikana od sv. evangelista Lukeža. Vsa se blišči v zlatu in dragih kamenih. To podobo je Bog z mnogo slavnimi čudeži poveličal, sosebno za časov sv. papeža Gregorija Velikega. Razsajala in davila je tedaj strašna kuga po Rimu. Papež, zaupajoč na priprošnjo Marijno, napravi slovesen obhod ali procesijo, ter velf, da naj se ta podoba po mestnih ulicah nosi. Med procesijo se začuje v zraku hvalna angeljska pesem: „Veseli se, Kraljica nebeška, aleluja! Kterega si zaslužila nositi, aleluja! Je vstal od smerti, kakor je rekel, aleluja!“ Pri teh besedah pade papež in vse ljudstvo na zemljo, in papež pristavi besede: „Prosi Boga za nas, aleluja!“ Prošnja papeževa je bila uslišana. Marija je nesla njegovo molitev in molitve vernih pred sedež Božji, in kuga je pri tej priči nehala. Papež sam, prišed s procesijo do cesar Adrijanovega grada, je videl angela, ki je goli meč zopet v znamenje, da je razserjeni Bog po Marijni in da je morijo po kugi popolnoma odvern bilo zategadel veselje mestjanov, od tod pa nost, ki so jo Mariji Snežnici na tem griču v njeni „veliki cerkvi 11 skazovali. Kje se nahaja mir za človeško dušo? J red ravno omenjeno veliko Marijno cerkvijo, nasproti svetim vra¬ tom, ki se vsakih 25 let ob času svetega leta odpro, stoji marmeljnast v nožnice vteknil priprošnji umirjen, tl. Nepopisljivo je tudi velika pobož- 5. avgust: Slovesnost Dev. Marije Snežniee. 199 steber. Verh njega stoji podoba matere Božje z detetom JezuŠkom v na¬ ročji. V znožji tega stebra, ki je kedaj stal v tempeljnu ajdovskega bo- žestva miru, so vsekane besede: „Posvetil jo je Devici, začetnici miru!" Papež Pavel V., ki je dal ta steber postaviti, je hotel s tem na¬ pisom svetu oznaniti, da nam je Marija, mati Božja, pravi mir prinesla. Jezus je poglavar miru. Le On sam more sercu, razdraženemu po griz- Ijejib huae vesti, zaželjeni mir dati; On sam more žalostne utolažiti; On sam ima hladivno mazilo za vsaktero serčno bolečino. Nikjer po vsem svetu drugod človek ne najde tistega pravega miru, po kterem njegovo serce neprenehoma hrepeni. Vsega se s časoma naveliča, vse se mu pri- studi; najljubše in najdraže se mu naposled priskuti; vsaka sladkost mu postane gorjupa, vsaka lepota nagnjusna. Priča tega nam je Salomon. Imel je vsega na obilnem, kar le more poželeti človeško serce, kakor sam popisuje svojo srečo. A vendar sklepa s pomenljivimi besedami: „Vse je nečimurnost nad nečimurnost, ter obteženje duha." 'Od kod vendar ta nemir v človeškem sercu? Prelepo odgovarja na to sv. Avguštin, rekši: „Gospod, za-se si nas vstvaril, in nemirno je naše serce, dokler v Tebi ne počiva!" Bog je toraj cilj našega hrepenenja, vseh naših želja. Zatoraj ničesar, kar je razun Boga, naše duše ne more nasititi. — Pojasnim naj ti to v naslednji priliki: V Jobovih bukvah se bero: „Ptič je vstvarjen za letanje." (5.) Vjemi toraj ptiča, deni ga v zlato ali sreberno ptičnico, dajaj mu najboljo hrano, varuj ga zime in dežja, hrani ga v kraljevem poslopji, govori ž njim, ljubkaj in božaj ga, kakor veš in znaš, je-li za¬ dovoljen? O kaj še! ves nemiren sem ter tje skače, in poskuša, kako bi izletel na prosto. Zakaj tako? Zato, ker ni za ptičnico vstvarjen; njegovo veselje je pod milim Božjim nebom, prostor, ki mu ga je Stvarnik odkazal. Enako je s človeškim sercem. Ker je le za ljubezen Božjo vstvarjeno, zato tudi le v njej, v zedinjenji s svojim Bogom najde pravi mir, stanovitno veselost in dovoljnost. Ta mir pa, ki ga duša edino v Bogu nahaja, prinesla je svetu Marija. Ona nam je rodila Zveličarja, ki nas je z Bogom zopet umiril. Zato so pri Njegovem rojstvu angeli pre¬ pevali „mir ljudem na zemlji, prave volje." Zato je Zveličar sam svoje učence tolažil: „Svoj mir vam zapustim, svoj mir vam dam." Zato jih je pozdravljal po vstajenji: „Mir vam bodi!" — Začetnica, izvir ali stu¬ denec tega miru pa nam je Marija. S preljubim detetom v naročji ti kliče, kerščanska duša, z besedami: „Ljubi moj! ne v minljivih dobrotah tega sveta, ne v studnostih življenja, ne v nasitenji svojih strast boš našel mir svoji duši; ternje je vse to, ki rani tvoje serce. Oberni se k Bogu, daruj mu vse svoje serce, hodi po potu Njegovih zapoved, in našel bo¬ deš, česar iščeš, — mir tu in tam!" Molitev. O ljuba mati Marija, ti gospa miru! pelji me k svojemu sladkemu Sinu in prosi Ga, da mi odpre ubogemu grešniku Svoje ljubeznjivo serce, da ondi mir najdem. Oh, kam se hočem drugam oberniti, nego k Njemu, ki je rekel: „Svoj mir vam dam," in kdo drugi mi more sprositi ta dar, kakor ti, o dobrotljiva moja mati? Prosi, pomagaj mi, da mir za- dobim! Amen. 200 6. avgust: Spremenjenje Jezusovo na gori Tabor. 6. avgust ali veliki serpan. Spremenjenje Jezusovo na gori Tabor. agfvoj° Božjo moč in natoro je Jezus najbolj razodeval po čudežih. Nič pa ni bilo videti na Njegovem vnanjem, kar bi bilo kazalo, da je z Očetom in sv. Duhom enega bitja in ene natore, jima kot Bog po¬ polnoma v vsem enak. Ker je toraj vže poslednje leto učil, in se je zmiraj bolj bližala ura Njegovega terpljenja, hotel je nekterim svojih učen¬ cev pokazati svoje Božje veličestvo, da ne bi jim serce vpadlo in opešala njihova vera, kedar bi ga videli v rokah rabeljnov ter razpertega na križi. Vsled tega naj bi apostoli kot oznanovalci Njegovega nauka po Njegovi smerti judom in nevernikom ne le spričevali, da je bil v resnici človek, ampak tudi v resnici Bog. Iz tega namena jim je pokazal nektere žarke svoje nebeške svetlobe. To se je prigodilo tako-le: 1. Jezus, prišed v kraje Cezareje Filipove pod hribomAn- tilibanonom, kjer izvira reka Jordan, vpraša svoje učence: „Kdo. pravijo ljudje, da je Sin človekov ?“ Oni pa mu rekd: „Nekteri da je Janez Kerstnik, nekteri, da je Elija, nekteri pa, da Jere¬ mija ali prerokov nekdo. 11 Veči del judov se namreč nimogel pre¬ pričati, da je Jezus Mesija, ker so pričakovali v Mesiji le veli¬ kega kralja, ki je bo sužnosti ptujih narodov rešil. Zato Jezus vpraša tudi učence, in jim reče: „Vi pa, kdo pravite, da sem ?“ V imenu vseb drugih mu odgovori Simon Peter: „Ti si Kristus Sin živega Boga; 11 to je: Ti si obljubljeni in poslani Mesija, ne le zgoli človek, temuč tudi pravi Sin Božji, Božje natore in Bož¬ jega bilja. Na to Simonovo slovesno spričevanje reče mu Jezus: „Blagor ti, Simon, Jonov Sin! ker meso in kri (to je: sama pamet, natorni človek,) ti nista tega razodela, ampak moj Oče, ki je v nebesih; (podučen si po Božjem razodenji.) Pa tudi jaz povem tebi: Ti si Peter, (skalar, temeljni kamen,) in na to skalo bom zidal svojo cerkev, in peklenska vrata je ne bodo zmagala. In tebi dam ključe nebeškega kraljestva itd.“ Na to jim je Kristus pravil, da bo v Jeruzalemu veliko terpel, da ga bodo judje umorili, in bo tretji dan zopet vstal, ter da bodo nekteri zmed tu stoječih še pred svojo smertjo Sinu človekovega videli v Njegovem veličestvu. 2. Da izpolni to obljubo vzame čez šest dni potem tri svo¬ jih apostolov, Petra, Jakopa pa Janeza seboj, in jih pelje na vi¬ soko goro. Po spričevanji sv. Cirila Jeruzalemskega, sv. Joana Damaščana in več drugih cerkvenih učenikov bila je ta gora Tabor. Tabor se vzdiguje na lepi ravnini v Galileji proti vzhod¬ ni strani. Podobo ima odsekanega keglja. Nekdaj je bil ves z drevesi obraščen in jako rodoviten. Tu verh visokega Tabra jame Jezus moliti. Med molitvijo pa se jim na enkrat pokaže v svetli podobi, v nebeški luči, in kakor piše sv. Lukež, se je to spremenjenje zgodilo v ponočni molitvi. Njegov obraz se je sve- 6. avgust: Spremenjenje Jezusovo na gori Tabor, 201 til kakor solnce, njegova oblačila pa so bila bela kakor sneg. Ob enem se prikažeta Mojzes in Elija, in sta ž njim govorila. Kristus se prikaže v sredi med Mojzesom, postavodajalcem, in Elijem, najčestitljivišim med preroki, naj bi s tem pokazal, da bo on vnanje Mojzesove deržavne in verske naprave, ter notranjo vero in pobožnost, ktero so preroki v serca imeli vtisovati, v svoji cerkvi v viši edinosti popolnoma zopet dal. Mojzes in Elija sta po sv. evangelistu Lukežu govorila s Kristusom od Njegove smerti, ker ona je središče, v kterem vsi pred njim in za njim najdejo odrešenje in zveličanje. 3. To spremenjenje videvši ne morejo apostoli prikriti svo¬ jega veselja. Peter spregovori' in reče: „Gospod! dobro nam je 202 6. avgust: Sprcmenjcnje Jezusovo na gori Tabor. tukaj biti; ako hočeš, naredimo tukaj tri šotore, tebi enega, Moj¬ zesu enega, in Eliju enega." On namreč ni vedel, kaj govori, pristavita sv. evangelista Lukež in Marka. Ko je pa še govoril, jih obsenči svitel oblak; in glej! glas iz oblaka, rekoč: Ta je moj ljubi Sin, nad kterim imam dopadenje; Njega poslušajte!“ Povelja: „Njega poslušajte!" pri Jezusovem kerstu v reki Jordanu ni bilo slišati, tukaj pa je, ker je bil Kristus tu naznanjen za učenika v primeri z Mojzesom in Elijem. Po tem spričevanje je nebeški Oče naznanil, da je Jezus Njegov edini, mu večno enaki Sin, da ga je dal v spravni dar za grehe sveta, in da je On edini srednik, po kterem moremo k Njemu priti. Ob enem je ta glas nebeški razodel, da je Jezus najbolj popolnoma vzor, najlepši izgled naših čednosti. Zapoveduje nam, Ga poslušati in po Njegovem izgledu ravnati, da po svoji ponižnosti, krotkosti, poterpežljivosti in ljubezni stvari v nas novega duha. Zapoveduje nam, Ga poslušati, ker On sam ima besede večnega življenja. 4. Apostoli, slišavši ta nebeški glas, so padli na svoj obraz, in so se silno bali. In Jezus je pristopil, se jih je doteknil, in jim rekel: „Vstanite, in nikar se ne bojte! Vzdignejo svoje oči, pa niso videli nikogar, kakor Jezusa samega. In ko so z gore šli, jim je Jezus zapovedal rekoč: Nikomur ne pravite te prikazni, dokler Sin človekov od mertvih ne vstane." Judje namreč niso bili vredni, da bi se bili učili spoznati skrivnost, ktero bi bili, enako vsem drugim naukom, zaničevali, saj tudi drugim Čude¬ žem niso hoteli verovati, da je Jezus Sin Božji. Hotel je pa Kri¬ stus tudi nas podučiti, da naj bomo ponižni, ter sami pri sebi ohranujmo kake posebne darove, ako nas jih Bog po svoji mi¬ losti vredne spoznava. To je prigodba o Kristusovem spremenjenji na gori Tabor. Zgodila se je, ko je bil Jezus 32 let, 7 mesecev in 12 dni na svetu. Iz 94. ogovora sv. papeža Leona vidimo, da so v Rimu ta praznik vže v sredi petega stoletja obhajali. Papež Kalist HI. pa ga je 1. 1457 iz hvaležnosti zarad zmage nad Turki pri Belemgradu po vsem katoliškem svetu zapovedal obhajati. Kaj nas uče Petrove besede: „Gospod! tukaj nam je dobro biti 9“ 1. §v. evangelista Lukež in Marka pravita, da Peter ni vedel, kaj govori, ko je rekel: „Gospod! tukaj nam je dobro biti." Kaj je bilo toraj napačnega nad temi besedami? Sv. Krizostom pravi, da Petrove želje, na gori ostati, niso izvirale iz hrepenenja, vedno in stanovitno pri Kristusu biti, tem več iz natornih občutkov po veselji, ki je je nad lepoto Jezusovo okusil. Bila je le memo šumeča radost in ja prihajala iz vnanje tolažbe. Rad bi Kristusa v tej nebeški svetlobi gledal in vžival, ali ob času skušnjave in nevarnosti bo vendar le pripravljen, ga zatajiti. 6. avgust: Spremenjen j e Jezusovo na gori Tabor. 203 Druga napaka Petrova je ta, da si hoče sam svoje zveličanje izvoliti, ter sc odtegniti namenom Božje previdnosti. Rad bi v miru počival pri Je¬ zusovih nogah, akoravno mu je od Boga namenjeno, oznanovati sveto evangelije. Rajši bi ogledoval svetlobo Jezusovega obličja, nego spre¬ obračal narode. Hotel se je toraj dolžnostim svojega poklica umakniti. On ni vedel, kaj je govoril. — Tretja napaka Petrovega klica je bila, da je brez terplenja Kristusovega veličestva hotel biti deležen; zakaj le tisti, ki ž njim terpe, bodo ž njim vred poveličani. Veličestvo namreč, ki ga je Bog svojim služabnikom pripravil, je plačilo za delo in trud. Treba je toraj popred služiti, da se to plačilo doseže. Veličestvo in veselje Go¬ spodovo je krona pravičnosti. Da si jo pridobiš, moraš poprej vse so¬ vražnike svojega zveličanja premagati. Veličestvo in veselje Gospodovo so sveta nebesa. Nebeško kraljestvo pa silo terpi, in le silni si ga pri¬ borijo. Treba je poprej v solzah sejati, kdor hoče v veselji žeti. Le za trudom in terpežem čaka terpinca sladek počitek. Vse to Petru ni bilo mar. Zato se je s svojim klicem prenaglil; on ni vedel, kaj je govoril. 2. Preglejmo sedaj ravno v tem oziru svoje lastne napake. Vseh ljudi je sicer volja, da bi bili kedaj večno zveličani. A le malo jih je, ki bi pravo in resnično hrepeneli po zveličanji, Tu ne govorim o tistih, ki se zarad svojih smertnih pregreh sami iz nebes izključujejo; ne o tistih, ki spreobernjenje od dne do dne odkladajo, in nikoli vrednega sadu pokore ne prineso; ne o tacih, ki se leta in leta po mlakužinah po¬ gube valjajo. Taki se mi vidijo, kakor bi se z Bogom igrali in norčevali. Ne morejo si delati upanja po zveličanji, dokler ne pokažejo v djanji, da jih je resnična volja, spreoberniti se. Najbolj žalostno je to, da še taki, ki si sicer vsaj ne videz prizadevajo za pobožnost, glede na svoje zveli¬ čanje tičč v največih in najnevarniših zmotah. Njihova poglavitna napaka je, kakor pri Petru, ta, da vse premalo mislijo na svoje zveličanje, ter imajo le malokdaj resnične želje po njem. Zakaj, kam merijo vse naše misli, želje in voščila? Ni li posvetna sreča, ktero s svojimi vednimi deli in skerbmi želimo vloviti? Gorje nam! Mi vemo, da ni najti stanovitna sreče na tem svetu, da se imamo z revščino in zaničevanjem, z lakoto in žejo, s skerbmi in žalostjo, z boleznimi in stoterimi druzimi nadlogami boriti; vemo, da nam je sleherno veselje s pelinom in žolčem ogrenjeno, da nimamo tukaj obstoječega mesta, temuč smo popotniki proti nebeški domačiji. Vse to dobro vemo. Vendar nam minejo dnevi, tedni, mesci in leta, da resnične želje po tej domačiji v sebi ne obudimo. Po mislih cerkvenih učenikov je gotovo, da ta enakomarnost, to pomanjkanje hre¬ penenja po zveličanji je že samo tolikošen greh, da se zavoljo njega lehko pogubimo. Zakaj kakor so takošne pregrehe, ki nam zapirajo nebeška vrata, tako so tudi gotovo takošna nagnjenja, ki nas nevredne delajo nebeškega veselja. Taka nagnjenja pa so po nauku sv. očetov, ako se kdo zadovoljnega čuti z dobrotami tega sveta, ako le za časne sreče voljo kdo dela in terpi brez želje po boljem prihodnjem življenji. To nagnjenje do stvari postane celo smerten greh, ako so mu te stvari največa dobrota in poslednji cilj in konec njegovega prizadetja. Tak stan človekov na¬ sprotuje namreč kerščanski veri. 3. Tak dušni stan nasprotuje tudi kerščanskemu upanju in ker- sčanski ljubezni, ktere Božje čednosti so k večnemu zveličanju neobhodno Potrebne. Kaj se pa pravi upati drugega, nego po dobroti, ki se da do¬ seči, hrepeneti? In hrepeneti zopet ni nič drugega, kakor ljubiti kakovo dobroto, ki je ni tukaj. Po tem takem, kdor ne hrepeni po zveličanji, ki je vžitek živega Boga, nima ni upanja, ni ljubezni — on Boga samega ne ljubi. „Kdor pa ne ljubi, pravi sv. Janez (I. 3, 14.), ostane v smerti,“ 204 7. avgust: Sv. Kajetan. in sv. apostelj Pavl prekolne vsakega, „kdor ne ljubi Gospoda našega Jezusa Kristusa." — Kaj bi se zgodilo, ako bi nas sovražniki napadli, nas iz naročja naših staršev, bratov in prijatlov odtergali, ter odpeljali seboj v ptujo deželo, ako bi si ne želeli, kmalo otetim biti in priti k svojim ljubim? Ako toraj Boga in nebeško domačijo v resnici ljubimo, ni drugače mogoče, kakor da na vso moč po njej hrepenimo. Merzlota bila bi spričevanje, da nam je ljubezen ugasnila. „Zakaj, kteremu se kraj njegovega pregnanstva dozdeva prijeten," pravi sv. Avguštin, „ta daje spo¬ znati, da svoje domačije ne ljubi, in kdor na svetu ne zdihuje kot ptujec, ta se kot domačin ne bo veselil v nebesih." Spolnujmo toraj zvesto dolž¬ nosti svojega stanu; a zraven hrepenimo in zdihujmo po svoji nebeški do¬ mačiji. Zakaj ondi je dobro biti, kjer bo Bog sam obrisal vse naše solze, in se bo naša žalost spremenila v večno veselje. Tam je dobro biti; kajti se nam greha ni več bati, in nas nobena skušnjava več ne mika; tam smo brez strahu, smo li ljubezni ali sovraštva vredni. Tam je dobro biti, kjer bomo videli svojega Boga v Njegovem veličastvu, ga vživali in lju¬ bili vekomaj. Tam je dobro biti, kjer bo sleherna na svetu zaničevana pobožnost in nedolžnost krono prejela, in se napajala radosti. Tam je dobro biti, kjer ni slišati ne vzdibljejev, ne tožb, kjer so revščina, pre¬ ganjanje, lakota in žeja bolezni in smert na večno pregnane. Tam je dobro biti, kjer bomo med verstami angelov, očakov, mučencev, devic in spoznovalcev svoje brate, stariše, prijatle in znance zopet našli, in se ž njimi na večno združili v najslajši ljubezni, brez strahu, da bi še kedaj prišla ura ločitve. Tje priti, stori precej sedaj ta-le sklep, in zdihni: Molitev. O Gospod Jezus Kristus, dodeli mi milost, da Te smem gledati enkrat v nebesih v Tvojem veličestvu, in daj, da se udeležim kedaj ra¬ dosti Tvojih izvoljencev. Glej, pripravljen sem, za Teboj hoditi, in za Teboj po Tvojih stopinjah svoj križ nositi. Pomagaj mi le s svojo milostjo, da srečno dokončam in svoj cilj dosežem. Amen. 7. avgust ali veliki serpan. Sv. Kajetan, ustanovnik reda. ’ (L 1547.) 16. stoletji je duhovstvo in ljudstvo po Lutrovih zmotah jako pro¬ padlo. Povsod so gospodovale zanikernost, nevednost in razuzda¬ nost. Neka dušna gnjiloba se je bila ljudstev in duhovnikov poprijela. Videti je bilo, da bo cerkev Jezusova, kakor kakovo trohnelo poslopje, sama od sebe razpadla. Ali ravno tedaj, kedar se pekel z vso silo na¬ penja, cerkev Kristusovo, sezidano na skali sv. Petra, pogubiti, in se do¬ zdeva, da bo pekel zmagal ter resnico in čednost pregnal, tedaj se vzdigne Jezus, njen ženin, da pomoč pošlje stiskani ali propadli cerkvi. Tako jej je poslal v tej dobi sv. Frančiška Pavlanskega, sv. Hieronima Emili¬ jana, Janeza od Boga, Ignacija Lojolanskega, Frančiška Ksaverijana, Petra 7. avgust: Sv. Kajetan. 205 Alkantarskega, Frančiška Boržijanskega, Karola Boromeja, in med žen¬ skim spolom sv. Terezijo, sv. Angelo iz Meriči, sv. Katarino iz Genue i. dr., da je pojemajočo luč sv. vere in ogenj Božje ljubezni znovič užgal, sv. cerkev gnjilobe očistil, in zbudil novo življenje v njenih otrocih. Med tem orodjem Njegove milosti je bil tudi sv. Kajetan. 1. Sv. Kajetan se je rodil od bogatili in plemenitih staršev v Vičenci na Benečanskem. Bog ga je namenil, da je gorečnost med duhovstvom zopet vnel in propadlo krotitev po samostanih zopet povzdignil. Njegova pobožna mati ga zroči precej po rojstvu Božji porodnici Mariji v varstvo. Ta dar dobre matere je bil Bogu dopadljiv. Mali Kajetanček je bil tih in miren, lepega ve¬ denja in posebno je ljubil samoto, molitev, čistost in uboštvo. Vže otroka so ga zvali „svetnika.“ Kakor priljubljena pa mu je bila molitev, vendar tudi uka ni zanemarjal. Vže v 25. letu je postal doktor posvetnega in cerkvenega prava ter sv. pisma. Zarad plemenitega njegovega rodil so mu bile odperte največe Čestne službe. A svet z vso svojo nečimurnostjo ga čisto nič ni zanimival. Zato si izvoli mašniški stan. Da bi bolj nepoznan in skrito živel in lože Bogu služil, umekne se v Rim. Kmalo pa je bilo njegovo ime tudi v Rimu na glasu. Papež Julij III. mu zročč visoko službo pervega notarja. Zvesto je opravljal svoje dolžnosti, pa tudi v pobožnosti in svetosti čedalje bolj popolnoma prihajal. Zato stopi v bratovščino „Božje ljubezni. 41 Udje te bra¬ tovščine so bili možje iz najviših stanov. Njihov namen je bil, povzdigovati na vso moč Božjo čest, in opravljati dela usmiljenja. Po papeževi smerti odloži Kajetan svojo službo, in se verne na¬ zaj v svoje rojstno mesto Vičenco. Tii je tedaj bila bratov¬ ščina sv. Hieronima. Bratje so bili zgoli nizkega stanu. Imeli so dolžnost, skerbeti za uboge in streči bolnikom. Zopet k tej bra¬ tovščini pristopi in njegova ljubezen tako rekoč ne pozna ni konca ni kraja. Za postrežbo bolnikom razda vse svoje veliko premoženje. On sam streže bolnikom, kjer ni bilo več upanja, da bi ozdraveli. Obezuje jim najnagnjušniše rane, izpira njihove obeze in cunje, ter jim služi s pravo materino ljubeznjivostjo. Njegovi sorodniki so ga za tega del grajali in mu očitali, da s tako službo sramoti svoj visoki rod. A Kajetan, ki je okusil bil, kako sladko je služiti Gospodu, se zarad tega očitanja v delih kerščanske ljubezni kar nič ne dd niti ustaviti, niti motiti. 2. Njegov spovednik, da bi ga očitanju in nadlegovanju rodovincem odtegnil, mu svetuje iti v Benetke. Ondi si v neki bolnici najame stanovanje, in zopet opravlja priljubljena dela usmiljenja. Od tod se p odd po svetu razsvetljenega svojega spo¬ vednika zopet v Rim. Da ne bi nobenega trenotka zamudil, pri¬ stopi zopet nemudoma k bratovščini „Božje ljubezni. 44 Tii se se¬ znani s pobožnim^ in učenim škofom in poznejšim papežem, Peter Karafa zvanim. Z njim stopi v najpriserčniše prijateljstvo. Obema 206 7. avgust: Sv. Kajetan. je jako hudo dčlo pri sercu, da je vera tolikanj propadla, in ra¬ zuzdanost se širila po vseh stanovih nič manj med duhovstvom. Brez nehanja molita k Bogu, naj se usmili svoje cerkve in jej pošlje pomoč. Vže dolgo časa premišljujeta, kako bi se lotila dela, po kterem bi ljudstvu in duhovstvu došla izdatna pomoč. Sv. Kajetan sprevidi, da se temu zlu le s tem da priti v okom, ako se med duhovniki prebudi zopet nekdanja apostolska goreč¬ nost, njihova žertovalna ljubezen, njihova globoka ponižnost in ubožnost. Peter Karafa, njegov prijatel ter škof v Teati, in še dva druga pobožna moža iz visokega plemstva, se toraj zedinijo, ustanoviti red, čegar udom bi bila posebna dolžnost, ubožno ži¬ veti. Nobeden naj bi nič ne imel, še miloščine naj bi ne prosili, temuč prepustili se popolnoma Božji previdnosti. Zato so se ime¬ novali: „bratje Božje previdnosti. 11 Zvali so se tudi „Teatinci“, zato ker je bil škof Teatinski, Peter Karafa, njihov pervi spred- nik. Kakor so kedaj apostoli šli križem sveta brez denarja, brez bisage, brez palice in edino na Božjo pomoč zaupali, tako so ti bratje hodili po svetu, da bi nevedne učili, zmotene svarili, greš¬ nike spreobračali, in bližnjemu v vseh dušnih in telesnih potre¬ bah bili na pomoč. Tedanji po vžitku in bogastvu hlepeči svet je namreč potreboval izgleda take za vse se darujoče ljubezni. 3. Eden Kajetanovih tovaršev je imel v Rimu hišo. Ondi se toraj naselijo, da bi začeli svojo trudapolno delavnost. Papež Klemen VIII., komur so predložili pravila svojega reda v poter- jenje, jim jih z začetka ni hotel poterditi. Ni mu bilo ljubo, da so se tako izverstni duhovniki svojim službam odpovedali; dvo¬ mil je pa tudi, s čim se bodo preživih, ker je za njegovih časov kerščanska ljubezen jako pešala. Videvši pa, da jih duh Božji vodi, jim naposled vendar le pravila poterdi. Sedaj začnejo Ka¬ jetan in njegovi tovarši z ognjeno gorečnostjo oznanovati Božjo besedo, učiti nevedne, in zlasti priporočati, večkrat in vredno prejemati sv. zakramente. Njihov izgled je imel velik upliv na svetno duhovščino in ljudstvo, in malo po malem jelo se je vzbu¬ jati novo življenje. Ali čez dve leti prihrumijo sovražne vojaške čete iz Nemškega v Rim, poropajo in popienijo, kjerkoli kaj vrednosti najdejo, in prilomastijo tudi v hišo Teatinskih bratov, ter jo razderd. Kajetan je bil vjet, v ječo veržen in od nekega vojščaka, ki je kedaj pri njegovi družini služil, in ki ga je torej poznal za bogatega, silno terpinčen, da naj mu namreč povd za, skrite zaklade. Iz ječe rešen zbežf v Benetke. Tu je kuga gro¬ zovito razsajala. A Kajetan se je ne ustraši. Noč in dan streže za kugo obolelim, delt jim pred smertjo poslednjo pomoč. Sam terpi lakoto, in deli poslednji košček kruha z ubozimi, je oblači z lastno obleko, in daruje vse, kar ima in premore. Imel je na¬ vado reči: „Ne bom odnehal ubogim deliti, kar imam, dokler bom za Kristusa voljo tako ubožen, da me bodo po smerti le 7. avgust: Sv. Kajetan. 207 iz usmiljenja pokopali. 14 Ko v Benetkah kuga nekoliko poneha, hiti v Verono, kjer so si bili škof in ljudstvo v razpertiji. Ko¬ maj te med seboj spravi in cerkev vredf, pokličejo ga v Neapolj, da bi še ondi ustanovil hišo svojega reda. Nek bogat žlahni go¬ spod, grof Opido, mu v ta namen podari lepo hišo in dragocena zemljišča. A zemljišč Kajetan ne mara sprejeti, temuč odgovori: „Jaz imam pismo od Jezusa Kristusa, ki je zapečateno z njegovo kervijo, ter je meni in mojim tovaršem najgotovejše zaupanje, da nam, ako mu bomo zvesto služili, nikoli nič ne bo manjkalo. 44 4. Tudi v Neapolji se po pridigah in po izgledu Kajeta¬ novem kmalo začne gibati novo, kerščansko življenje. Kajetanove pridige, njegova upadla, medla in visoka podoba, njegov mili in E ohlevni obraz in njegova goreča govorica; — vse to ima na ^udstvo največi vtis. Sedem ur je molil brez nehanja po noči in po dnevu, spokoren rasovnik je odeval njegov život, sleherni dan se terdo postil, in skoraj sleherni dan se za pokoro šibal; terda slamnica je bila njegova postelja, in govoril je le tedaj, kedar je to zahtevala ali Božja čest ali pa bližnjega blagor. Zato so se pa tudi njegove besede kakor ognjene pšičice zadirale v serca vseh, še tako terdovratnih grešnikov, kterih je spreobernil veliko število. Ker ni poznal druge lakote, nego duš pridobiti nebesom, imenovali so ga „dušnega lovca. 44 O njem sejerekalo, da je seraf pred oltarjem, na prižnici pa apostol. Sam pa se ni nikdar drugače imenoval, kakor „ubogega nevrednega duhovnika, 44 akoravno mu je Bog celo dar čudežev bil dodelil. Tako je bil med molitvijo večkrat od tal vzdignjen, prerokoval je prihodnje rečf, in brez števila bolnikom je pri njem našlo zdravje. Eden bratov iz njegovega reda je na nogi tako nevarno obolel, da so mu jo mislili zdravniki drugi dan potem odžagati. Zvečer poprej ogleduje Kajetan njegovo nogo, mu jo potem poljubi, obeže in pokriža, priporočivši bolniku, naj se v svoji molitvi priporoča sv. Frančišku. Zdravniki, ki so prišli, drugi dan mu nogo odža¬ gat, vidijo v začudenje, da je popolnoma zdrava. 5. Tako je sv. Kajetan v službi Božji in bližnjega obne¬ mogel. Njegov red, iz kterega je izšlo veliko gorečih duhovnov in pobožnih ter učenih škofov, se je vže po več deželah razširil; celo v glavnem mestu Bavarskega, v Monakovem, so imeli njegovi redovniki svoj samostan. Akoravno se je pa sveti mož vedno trudil, polajšati sveti cerkvi terpljenje, vendar je moral še proti koncu svojega življenja videti, kako da je še po več krajih duh razpertije gospodoval. Tako nastane v Neapolji upor. Sv. Kaje¬ tan bivši vseskozi ljubljenec in angelj mini, se podviza, iz Benetk tje hiteti, da bi razdražena serca umiril in spravil. Noč in dan je bil na kolenih v goreči molitvi, in kolikor bliže smerti, toliko ostrejše se je pokoril. Tako so morale na posled upasti njegove moči. Nevarna bolezen ga položi na smertno posteljo. Vže dolgo 208 7. avgust: Sv. Kajetan. časa je imel navado, spati na golih deskali. Te navade tudi v svoji bolezni ni hotel opustiti. Na svet zdravnikov, naj se v po¬ steljo na pernico vleže, odgovori: „Moj Zveličar je umeri na križu, pustite mene umreti vsaj na pepelu; ni ga namreč dragega pota v nebesa, kakor pot nedolžnosti, ah pa pot pokore. Kdor je zašel od pervega, temu je treba podati se na drugega; sicer je zgub- ljen.“ Na to prosi, da tla s pepelom potresejo in ga v spokornem oblačilu tje položč. Tako ležč je poln kesanja sprejel Zveličarja v zakramentu sv. popotnice, Zveličar pa njegovo dušo obsmerti 7. avg. 1. 1547. — Leta 1629 je bil razglašen za zveličanega, 1. 1671 pa slovesno oklican za svetnika. Obrazuje se v černi redovni halji z lilijo v roči, in z detetom Je¬ zusom v naročji. Božja previdnost naša tolažba. ^>v. Kajetan se je popolnoma vsega Bogu in Njegovi previdnosti zročil. On je ne le sam hotel popolnoma ubog biti in brez vsega premo¬ ženja, ampak je enako uboštvo tudi svojim redovnikom storil v dolžnost. Terdna, neomajljiva vera, da Bog za svoje zveste služabnike skerbi, bila je podlaga, na ktero je postavil poslopje svoje ustanove, in res se ni nikdar ogoljufal. Nikdar ni manjkalo ne njemu ne njegovim tovaršem potrebnega živeža, akoravno nikomur niso tožili svojih potreb, in nikogar ne nadle¬ govali za pomoč. Tako ravnanje je bilo pri sv. Kajetanu kaj posebnega, in nihče ga ni dolžan v tej popolnosti posnemati. A k temu nas veže sv. vera vse brez razločka, da se z otroškim zaupanjem v svojih dušnih in telesnih potrebah sveti Božji previdnosti zročujemo, da v svojih križih in pretvezah, v terpljenji in v skušnjavah nikdar maloserčni ali celo obupni ne postajamo, nikdar zoper Boga in Njegove naredbe ne godernjamo. Sv. katoliška vera uči, da kakor najbolji oče za svoje otroke, tako skerbi Bog za vse svoje stvari. Ta ljubeznjiva in vedna skerb Božja se imenuje sveta previdnost. Tako imenovani „razsvitljenci“ naših časov, (prav za prav pa kerščeni neverniki) sicer terdijo, da Bogu za svet in za njegove stvari ni nič mar, da se za vse nič ne peča, ker bi imel preveč opraviti, ako bi hotel za vse, za vsakega červiča v prahu skerbeti. Toda ti bedaki pozabijo, ,,da kakor prašek na tehtnici, tako je pred Bogom vesolj ni s vet, in kakor kaplja jutranje rose, k ter a na zemljo pada." (Modr. 11, 23.) V resnici bi se reklo, Božjo vsemogočnost in neskončno dobrotljivost tajiti, ako bi kdo hotel terditi, da Bog ne misli na svoje stvari, ter se ne zmeni za-nje. Kako pa bi mogle brez njega obstati? „Ako se, pravi sv. Ambrozij, Bogu ne spodobi, za svoje stvari skerbeti, se mu tudi ne spodobi, da jih vstvari." Lončar sicer naredi svojo posodo, in ko jo proda, ni mu za-njo nič mar, kajti gleda le na dobiček. Ne ravna pa oče tako s svojimi otroci. Ali pa ni Bog naš najljubeznjivši oče, ki nas je vstvaril? Ali mar Bog, ki je še živalim toliko natorno ljubezen do svojih mladičev vdihnil, do nas ne bi imel nikake ljubezni, temuč nas od sebe pahnil in rekel: Strani od mene, bodi zadovoljen, da sem te vstvaril, več od mene ne pričakuj! O ne, tako preljubeznjivi Oče ne more ravnati! 7, avgust: Sv. Kajetan, 209 2. Sv. pismo spričuje na vsaki straui, da se Bog, kakor najboljši oče »a nas vse poteguje, in da nihče ni tako reven, in nobena stvarca tako malo vredna, da bi jo Bog zgrešil. „Bog, za vse enako s k er bi," beremo v bukvah modrosti ti, 8. Še oe!6 lasč na naši glavi je seštel. (Luk. 12.) On živi ptice pod nebom, oblači lilije na polji, in čuje kro¬ kanje mladih krokarjev, ki kličejo po hrani. In te izreke sv. pisma po terjuje nam vsakdanja skušnja. Od kod namreč prihaja, da v nevarnosti, v stiski in nadlogi vsakteri Boga na pomoč kliče? Zakaj vsi narodi kri¬ žem sveta z bogoslužnimi deli in darovi prosijo in kličejo nad-se in nad svoje sadeže blagoslova z nebes? Bi li delali tako, ako ne bi verovali, da se Bog zanje ne meni? Oelo brezbožni nevernik, ki se prederzne Božjo previdnost tajiti, je primoran, da se v nesreči ozre proti nebesom, in Najvišega prosi pomoči. O, kako nesrečni bi pač bili, ako ne bi si bili svesti. da Božje oko čuje nad nami, da Bog za vse naše reve vč, in slehern zdihljej terpečega čuje! Kako bi moglo človeštvo obstati brez vere v sveto previdnost? Kaj pa bolj tolaži ubogega terpečega zaničevanega in preganjanega, nego misel, da mu je Bog terpljenje poslal v poskušajo, ali pa v zadostilo za njegove grehe, ter da z eno roko rani, z drugo pa zopet celi? Kaj bi začel ubožec, videvši, da se hudobnežem na tem svetu večidel dobro godi, on pa mora stradati in terpeti žive dni, kakor černa živina, ako ne bi imel vere, da Bog tudi ubozih nikdar ne zapusti, da hudobni svoje zveličanje vže tukaj vživa, njega pa da čaka plačilo po smerti? Kaj strahuje mogočnega, da ne zatira siromaka, kakor vera, da je tudi njegova osoda v Božji roči, in da v enem trenotku lehko pade k nogam onega, kterega je zatiral? Kaj vzderžuje družinskega očeta v po¬ trebi, kedar mali otročiči prosijo kruha, pa ne vč, od kod bi vzel, da bi njihovo lakoto utolažil, kakor terdna vera. da, kjer je sila največa, ondi je blizo tudi Božja pomoč? O koliko bi jih moralo obupati, ako ne bi verovali na sveto previdnost Božjo! Ne daj si toraj, kerščanska duša, te tolažbe vzeti, da Bog vseskozi za-te skerbi, te povsod vodi in viža. Le z otročjim zaupanjem njemu se zročuj, in zvesto spolnuj Njegovo sveto voljo! Tudi ti imaš, kakor sv. Kajetan, s Kristusovo lcervijo stoijeno in z Njegovo obljubo zapečateno pismo, da ti ne bo nikdar nič manjkalo, le glej, da mu tudi ti ne pre lomiš svoje zvestobe! Molitev in sklep. O neskončno dobrotljivi Oče nebeški! dodeli mi milost, da odložim vso boječnost in skerb za časno, da nikdar ne godernjam zoper Tvoje na redbe, in se kakor otrok zročim Tvojemu vodstvu. Zvestobo Tebi obljub¬ ljeno pri sv. kerstu hočem deržati, Tvojo voljo vsigdar spolnovati, ter v križih in v terpljenji na-te se zanašati. Amen. Življenje svetnikov iu svetnic božjih. III. del. 14 210 8. avgust: Sv. Cirijak in tovarši, mučenci. 8. avgust ali veliki serpan. f rg Sv. Cirijak in tovarši, mučenci. (1.303.) Rimu je palača ali poslopje, ki se imenuje: Dioklecija¬ nove kopele.“ Njena terdnost in lepota spričujete, da je zidana v starih Časih. A nihče ne bi mislil, da se njenega zidovja in kamenov deržl znoj in kri veliko sto nedolžnih kri- stijanov. Cesar Dioklecijan, vladarstvo nastopivši, si privzame Mak- simijana, prijatla svojih mladih let, za sovladarja. Maksimijan, zaklet sovražnik kristijanov, dd cesarju iz hvaležnosti zidati ve¬ likansko poslopje, ki naj bi ga imel za kopelo. Dal ga je pre¬ krasno ozaljšati. Kristijani, kojih je bilo tedaj vže veliko število v Rimu, bili so primorani, pri tem zidanji tlačanska dela oprav¬ ljati. Brez razločka stanu, starosti in spola so morali ne le brez vsega plačila, temuč tudi brez vse jedi in slehernega okrepčala najtežavniša dela opravljati. Mnogo jih je od tega terpeža one¬ moglo in pomerlo mnogo se jih semtertje vlačilo kakor sence, ker so bili neusmiljeno psovani in tepeni od oglednih beričev. Ta reva je marsikterega hudo bolela pri sercu. Bil je tedaj v Rimu žlahen, premožen mož, Trazon po imenu, kteremu so se večkrat solze udirale, kedar je videl svoje sobrate vse medle in prepadle kakor žive merliče. Zato jim je skušal njihove nadloge skrivej zlajševati s tem, da jim je jedi in pijače pošiljal. Ponu¬ dita se mu Cirijak iu Smaragd, da hočeta to delo kerščanske ljubezni prevzeti, akoravno je bilo njuno življenje v nevarnosti, ako bi ju ogleduhi zapazili. Papež Marcelin zve kmalu od teh del kerščanskega usmiljenja, ter posveti Cirijaka v dijakona, naj bi razun telesnega živeža ubogim terpinom tudi kruh večnega živ¬ ljenja prinašal. V tem poslu ju toraj ponočne Maksimijanove straže zasačijo. Na cesarjevo povelje vverstč ju med delalce in obsodijo, da morata še ona dva prenašati silne peze. Sedaj toraj skušata nadloge svojih bratov s tem zlajševati, da trudnim in onemog¬ lim pomagata prenašati težka bremena, je tolažita, k serčnosti in poterpežljivosti spodbadata, tako da ubogi terpini cekina svojo revo pozabivši Bogu prepevajo hvalne pesmi. Enkrat vidita ča¬ stitega starčeka Saturnija pod silno pezo zgruditi se na tla. Su¬ rovi beriči ga sujejo in hočejo dalje spraviti. Berž pritečeta Ci¬ rijak in Smaragd, prosita, da naj mu prizaneso, in se ponudita, da hočeta razun svojega bremena še njegovo pezo privzeti. Ta ljubezen se ogleduhom jako sumna dozdeva. Zato o njej povedd svojemu stotniku, stotnik pa cesarju. Ali kar je še celč terda serca vojščakov ginilo, to je pregreha v cesarjevih očeh. Cirijak in Smaragd morata svojo ljubezen v ječi pokoriti. 8. avgust: Sv. Cirijak in tovarši, mučenci. 211 Pa tudi v ječi hoče Bog svojima služabnikoma dajati pri¬ ložnost, da opravljata dela ljubezni. Zahajali so namreč slepi in drugi bolehni k njima v ječo. Cirijak kliče v ime Jezusovo, jih zaznamova s svetim križem, in tako se zdravi vračajo od njiju, po cestah in po mestnih ulicah glasno pripovedovaje o Čudili Cunjakovih. Bila je tedaj tudi cesarjeva hči Artemija od hudega duha obsedena in jako terpinčena. Hudoba je klical iz nje: ,,Ako dijakon Cirijak ne pride, ne grem iz tebe. 11 Cesar toraj veh' Ci- rijaku železje odvzeti in ga pred-se v palačo pripeljati. Prosi ga prav prijazno, da naj njegovi hčeri pomaga. Svetnik pomdli, in potem zaroti hudobo v imenu Križanega, da naj gre iz nje, in jo odslej pusti v miru. Na to vpraša Artemijo: „Veruješ v Je¬ zusa, Sinu živega Boga?“ Artemija priterdi in prosi kersta. Pri tej priči jo hudoba zapusti. Dijakon jo potem poduči v poglavit¬ nih resnicah sv. vere ter jej podeli sv. kerst. To, da je bila ce¬ saričina hudega duha rešena, in da je tudi cesarica kot skrivna kristijana cesarja nagovarjala, storilo je Dioklecijana bolj člove¬ škega. Odkaže celo jetnikoma posebno hišo, kjer ju nihče več ni nadlegoval. Ne dolgo potem pride nek poslanec od Perzijkega kralja, proseč Dioklecijana, naj Cirijaka izpusti, ker hčer njego¬ vega kralja hudoben duh nadleguje, in se po nobenem drugem, nego po Cirijaku, ne da pregnati. Cesar v to dovoli. Cirijak in Smaragd gresta s poslancem na dvor Perzižkega kralja. Kralj jima pri njunem prihodu pade k nogam, ter veh' hčer pred-nju pripeljati. Hudobni duh pa je strašansko iz nje tulil. Cirijak po¬ klekne in moli. Po molitvi pa zapove hudobi v imenu Jezusovem, da gre iz nje. Kraljičina Jobija, kralj in še štiri sto družili se spreoberne h kerščanski veri. Kraljevih darov pa, ki so mu bili iz hvaležnosti na ponudbo, Cirijak ni hotel sprejeti. Rekel je: ,,Kristijani nimajo navade Božjih darov prodajati, dajejo je tem¬ več serčno radi zastonj vsem tistim, ki je hočejo spoznati in ceniti. 41 3. Po vernitvi sta živela v Rimu v odkazani hiši nekoliko časa mirno in bogoslužno. Ko pa Maksimijan, sovladar Diokle¬ cijanov, sam prevzame vlado cesarstva, zroči v sovraštvu do kristijanov Cirijaka in Smaragda svojemu namestniku Karpaziju, da naj ju vzame v preiskavo. 11 Na namestnikove hlimbe in žu- ganja mu odgovorita: „Mi skazujemo pokorščino in darujemo Gospodu našemu Jezusu Kristusu. 11 Na to dč namestnik Cirijaku: „Le čakaj, ti stari sivec, jaz te bom zopet pomladil; 11 ter mn ukaže vrele smole na glavo izliti. Cirijak voljno vse to poterpf, in hvali Boga rekoč: „Tebi bodi Čast, o Grospod; zarad tebe rad terpim to muko. 11 „Zakaj hočeš umreti? 11 ga vpraša sodnik. Ciri¬ jak mu reče: „Zato, ker je bila vedno moja najbolj iskrena želja, za Kristusa voljo umreti. Darujejo pa naj malikom tisti, ki Gospoda našega Jezusa Kristusa ne poznajo. 11 Na to veh ce¬ li,* 212 8. avgust: Sv. Čiri jak in tovarai, mučenci. sarski namestnik razpeti ga na tezalnico, ter z biči in palicami ga pretepsti. Svetnik med tem moli: „Gospod Jezus Kristus, usmili se me, in bodi mi milostljiv in usmiljen! 11 Namestnik vidi, da z mukami pri njem nič ne opravi; poprosi tedaj cesarja dalj¬ nih povelj. Cesar mu odpiše: „Umori Cirijaka in Smaragda z vsemi drugimi vjetimi kristijani vred.“ Bilo jih je vseh skup 23. Med njimi so po imenu znani ti-le možki: Krescencijan, Sergij, Sekund, Alban, Viktorijan, Favstin, Feliks in Silvan; med žen¬ skami pa te-le: Mennja, Julijana, Cirijacida in Donata. Vsi ti so bili 15. aprila 1. 303 zunaj mesta ob glavo djani. Njihova trupla so pokopali ob salarskem (solnatem) potu, blizu ondi, kjer so bili obglavljeni. Papež Marcel je čez pet mesecev da izkopati, in prenesti na pristavo neke kristijane Lučine, blizu ob potu proti Ostiji. To prenašanje se je godilo 8. avgusta, in zato se njihov spomin tudi ta dan obhaja. L. 1049 je papež Leon IX. opatiji v Altdorfu (stari vasi) na Elzaškem podaril ramo sv. Ci¬ rijaka, štiri ure od Straspurga, kjer je še sedaj v ondotni farni cerkvi shranjena. Sv. Cirijak, eden iz med 14 pomočnikov v sili, se obrazuje z me¬ čem v roči in z zmajem (drakonom) pri nogah. O bratovski ljubezni pervih kristijanov. rti... 1. LJrijakovo in njegovih tovaršev obnašanje nam kaže, kako močno da bo se pervi kristijani med seboj ljubili. V spomin na besede svojega ne¬ beškega Učenika: „Ljubite svojega bližnjega, kakor sami sebe; dobro storite tem, ki vas sovražijo, in molite za-nje, ki vas preganjajo. Na tem bodo spoznali, da ste moji učenci, ako se ljubite med seboj," so bile perve kersčanske občine eno serce in ena duša. Vže imena, ki so si je drug drugemu dajali, spričujejo o nji¬ hovi priserčni ljubezni. Imenovali so vse sebi enake „brate", svoje pred¬ postavljene „očete.“ Kristijane so zvali „hčere ali sestre." Od posvetnih naslovov, ki izvirajo večidel iz oholosti in ošabnosti in so zgoli prazne marnje brez pravega pomena, niso nič vedeli. Mašnike so najviše spošto¬ vali. Ljubili so jih kot svoje duhovne očete, in bilo jim je na veselje, preskerbovati jih z vsem potrebnim. Najlepše pa se je kazala njihova ljubezen do bratov, ako so bili zarad vei-e vjeti. Možki in ženske, star- čeki in otroci so hodili v ječe. Poljubovali so jetnikom železje, priporo- čevali se njihovim molitvam, prinašali jim mile darove. Ako niso sami nič imeli, obračali so se na oddaljene občine, ki so jim rade pomagale. V vsaki cerkvi je bila za take mile darove posebna skrinjica. V njo so verni pokladali svoje darove. Nek zgodovinar piše o njih; ,,Slebern pri¬ nese vsaki mesec, kolikor in kedar more. Nobeden ni prisiljen, vse je prostovoljno. S temi doneski se skerbi za uboge, za živež sirot, za po¬ kopališča, za posle, za pregnance in jetnike, in tiste, ki so obsojeni v rud¬ nike." Gorečnost pervih kristijanov v obiskovanji jetnikov je bila tako velika, da so vsled tega večkrat nastala preganjanja kristijanov. Škofje sami so morali to gorečnost v svoji previdnosti zaderževati. 2. Iz ječ od ubozih jetnikov so naši očetje po veri hodili v hiše ubožnih in k posteljam bolnikov. Cel6 daljne soseske so pošiljale mile 8. avgust: Sv. Cirijak in tovarsi, mučenci. 213 darove za brate, ter tolažilna in spodbudna pisma. Ako so vstale kake nalezljive, kužne bolezni, ljubezen vernih tedaj ni poznala nikakoršnih mej. Enako so zahajali v hiše ajdov, da so jim pomagali. Ako so našli kake od ajdov zaveržene in izpostavljene otročiče, sprejeli so je v svoje hiše in zredili po kerščansko. Ravno tako ljubeznjivo so skerbeli za zapuščene otroke svetih mučencev. Skerb za uboge je bila posebnim duhovnikom, dijakonom zvanim, zroeena. Ti so nabirali mile darove, iskali ubozih in jim miloščino delili. Imeli so poseben zapisnik za uboge, in večkrat so morali na daljna pota se podati, da so jim pomoči poiskali. Taki dijakoni so bili sv. Stefan, sv. Lavreneij, Cirijak i. dr. — Ako je prišel kakov ptuj gost v hišo, umili so mu noge, posadili ga za mizo na pervi prostor, po- loživži pred-enj najbolje, kar je hiša premogla. Enako gostoljubni bili so celo proti ajdom. Ljubezen, ki so jo imeli pervikristijani do svojih živih bratov, pa tudi rajnih ni pozabljevala. Umivali in mazilili so meriiče, po¬ vijali v platnene tančice, ter jih med molitvami s prižganimi svečami ali bakljami v rokah polagali v grob. Potem so obhajali Božjo službo za duše rajnih. Po sveti maši pa so gostili zlasti uboge. Posebno goreči so bili pri pogrebih svetih mučeniških trupel. Z velikimi denarji so jih sku¬ šali od ajdov odkupiti, in cel6 z nevarnostjo lastnega življenja so skerbeli, da so so častitljivo pokopavali. Na grobeh svetih mučencev so molili in obhajali sv. daritev nove zaveze. Mučencem so v znamenje njihovega boja orodje njih mueenstva, ali male steklene kupice ali gobe, z njihovo ker- vijo napojene, dajali v grob. 3. Eden najlepših dokazov, kako močno da so se pervi kristjani med seboj ljubili, so bile tako imenovane „agape“, to je: „gostije lju¬ bezni." Sešli so se namreč ob gotovih dnevih v kakovi hiši. Premožniši so prinesli živeža, ubožni iz slehernega stanu pa so bili v gostije povab¬ ljeni. Vsi, mladi in stari, premožni in ubogi so sedli za mizo, ko so po¬ prej odmolili, sv. evangelije brali, in kako zahvalno pesem odpeli. Med gostijo so imeli pobožne pogovore, in peli sv. pesmi. Jedlo in pilo se je z največo zmernostjo. Kakor otroci ene družine so sedeli skupaj v ne¬ dolžni veselosti. Po dokončani gostiji so luči prižgali. Vsak je bil po¬ vabljen, kako hvalno pesem, vzeto iz svet. pisma ali nalašč za take prilike zloženo, Bogu na čest zapeti. Končana je bila gostija zopet z molitvijo, in potem je šel slehern mirno in sramožljivo na svoj dom. Take gostije so napravljali pervi kristijani za tega del, da se je vsaktero sovraštvo, vsaka jeza iz njih srede odganjala, da so drug drugega spodbadali, se v ljubezni uterjevali, ter dajali na znanje, kako da so vsi, bogati ali revni, otroci ravno tistega nebeškega Očeta, bratje Jezusa Kristusa. Tako je ovijal povoj svete ljubezni perve kerščauske občine. Med njimi ni je bilo nevoščljivosti, ne lakomnosti, ne prepirov in pravd. Med njimi se nič ni slišalo od zatiranja ubozih, od goljufij in odertij. Ubogi, bolni in žalostni ni bil zapuščen, in bogati se je imel le za hišnika Božjega. Celo ajdje, ki so kristijane na vso moč čertili in preganjali, niso si mogli kaj, da ne bi se jim čudili, in sterme o njihovi ljubezni klicali: „Glejte, kako se med seboj ljubijo in kako so pripravljeni, drug za drugega umreti!" Ravno ta ljubezen je pa tudi nezmerno veliko pomogla, da se ajdovske množice spreobračale h feerščanstvu. O da bi kedaj taka ljubezen še med nami jela razcvitati! Kersčan- ska duša, vzemi si to ljubezen pervih kristijanov v izgled, prizadevaj si jo posnemati, ter stori večkrat ta-le 214 9. avgust: Sv. Roman Sklep: Terdno sklenem in Ti obljubim, o moj Jezus, da hočem vsakega človeka iz serca ljubiti, mu dobro hoteti, želeti in storiti iz ljubezni do Tebe. O brezimna, o neskončna, o križana ljubezen, poterdi me v mo¬ jem sklepu! Amen. 9. avgust ali veliki serpan. Sv. Koman, Rimljanski vojnik in mučenec. (I. 258.) a časov preganjanja kristijanov se je večkrat primerilo, da so rablji in ajdje sami sv. kerščanski veri spričevanje dajali. K temu je pomogla stanovitnost svetih mučencev, s ktero so v najgrozovitniših mukali spoznavali ime Jezusovo. Tako je bilo pri Rimljanskem vojniku, sv. Romanu. Bil je nam¬ reč pričujoč, ko so sv. Lavrencija pekli na razbeljenem ražnju. Videvši, kako sv. Lavrencij z veselostjo in serčnostjo vse muke terpi, in na vsa sodnikova vprašanja tako gladko, neboječe in s prepričanjem odgovarja, si misli, da vera. ki svojim spoznoval- cem celo ob smertni uri tako veselost in serčnost daje, mora biti prava vera. Milost Božja je genila njegovo serce: slušal je njen klic ter hotel to vero spoznavati se učiti. 2. Vže je sv. Lavrencij preterpel grozovite bolečine, a zve¬ sto je spoznaval sv. vero. Cesarjev namestnik ga veli' odpeljati v ječo. Tu je imel Roman, kot vojnik in varuh njegov, priliko, da se je ž njim pogovarjal in mu odkril svoje želje. Vesel, da more Bogu pridobiti dušo, ga sv. Lavrencij poduči v poglavitnih resnicah kerščanstva. Željno si sv. Roman k sercu vzame njegov poduk, veruje v Jezusa in prosi svetega kersta. Sam gre s po¬ sodo po vode, se verže Lavrenciju k nogam in kliče: „Lavrencij, hiti, da me kerstiš, kajti vidim pred seboj neizrečeno lepega mla¬ deniča stati!“ Lavrencij ga kersti. A Roman te sreče ne more prikrivati. V vsem svojem govorjenji razodeva, da je kristijan. To se razglasi. Vsled tega ga veržejo v ječo in tirajo pred ce¬ sarja. Pred cesarja pripeljan kliče na ves glas: „Kristijan sem, kristijan sem!“ To slišavši ga cesar pri tej priči dd bičati in mu¬ čiti. A brezi omahljivosti terpi kerščanski vojnik vse martre, se zahvaljuje Bogu za dar sv. vere z veseljem položi svojo glavo pod sekiro, 9. avgusta 1. 258. Obrazuje se v vojniški obleki z mečem v roči. 9. avgust: Sv. Roman. 215 v Žalosten nasledek brezvernostl. Stanovitnost in živa vera pervih kristijanov je zarad terpljenja, ki so je prestali, imela tolik upliv, da so se neverniki v celih trumah spreobračali h kerščanstvu. Ravno tako je znemarnost in brez vernost dandanes kriva, da se ne le h kerščanstvu ne spreobračajo, marveč še odpadajo. Dobre, jeklene besede ginejo, a izgledi vlečejo za seboj. Kri¬ voverci današnjih časov so v Bog ve koliko strank razdeljeni. Veliko izmed njih spozna, da je njihova vera brez stala, brez podlage. Hrepe¬ neči se ozirajo na katoliško cerkev, od koder pričakujejo pomoči. A če vidijo, koliko katoličanov eel6 ne spoznava, kako velike milosti jim je Bog dodelil, da so udje katoliške cerkve; če vidijo, koliko jih je, ki imajo samo imč katoličanov, pa svete vere nikjer ne kažejo, se njenih zapoved ne derže, ter so vsi mlačni in merzli, kakor bi jim katoliške stvari celo nič ne bile mar; če vidijo in slišijo, koliko katoličanov je, ki svojo sveto vero, v kteri so rojeni in izrejeni, zaničujejo in psujejo, kako papeža, škofe in duhovne obrekujejo, sv. zakramente onečestujejo, cerkvene šege grajajo in zasmehujejo; če vidijo, koliko jih je, ki se za Božje in cerkvene zapovedi ne zmenijo, temuč žive, kakor divja zver ali lj uba živina, ki nima pameti; — ako vse to vidijo in slišijo, je li čudo, če jamejo dvomiti, da tudi katoliška vera ne more biti prava? Oplašeni pred tacimi izgledi si ne upajo prestopiti v katoliško cerkev, in tako ostanejo terdovratni krivoverci. O koliko jih je vže bilo stoječih na pragu spoznane resnice, misle jo sprejeti! A brezbožni izgled hudobnih katoličanov je je uderžal, da niso marali prestopiti. Koliko zmotenih bi se bilo nazaj vernilo v naročje sv. katoliške cerkve, ako bi katoličani vsi, visoki in nizki, svojo vero očitno spoznavali, se je zvesto deržali in po njej živeli! Kerščanska duša! dolžna si spoznati, kako velika milost da je, biti otrok sv. katoliške cerkve. Ako pa to ceno spoznavaš, moraš vendar iz serca želeti, naj bi se vsi ljudje enake milosti udeleževali. Ravno zato pa tudi vselej in povsod kaži, da si zvest otrok svete katoliške cerkve. Kdo ve, ali tudi ti s svojo zvestobo kakega zmotenca ne pridobiš, kakor je sv. Lavrencij pridobil Romana? Skleni toraj, da hočeš ne le po imenu, ampak tudi po djanji biti katoličan. O koiiko je moralo biti veselje sv. Lavrencija, ko je od Romana samega zaslišal, da se je spreobernil! Kako bo pa tudi tebe enkrat veselilo, ako se po tvojem prizadevanji kaka duša spreoberne in pridobi za nebesa! Zahvaljujem se Ti, o Zveličar Božji! iz dna svojega serca, da sem otrok svete cerkve, ki si jo Ti ustanovil, jo ohranuješ in vladaš. Z ustmi in s prisego Ti obetam, da se bom vseskozi skazoval zvestega otroka Tvoje svete cerkve. Le prosim Te, dodeli mi milost, da ostanem stanoviten v sveti veri, in zvesto živim po njej Tebi na čest in na blagor svojemu bližnjemu. Amen. Molitev in sklep. 216 10. avgust: Sv. dijakon Lavrencij, mučenec. lO. avgust ali veliki serpan. Sv. dijakon Lavrencij, mučenec. v|g? (3. stoletje.) «J§jHlo je 1. 258 po Kristusovem rojstvu, ko so v Rimu Če- ^ps ti tega starčeka peljali na morišče. Spremljevala ga je z nemo žalostjo na obličji velika množica, med njimi lep mladeneč z grozno serčno bridkostjo. Ko starček mirno gre po svojem potu, prignjete se ta mladeneč blizu njega. Ogovori ga z bridkim gla¬ som : „Oh, oče, kam greš brez svojega sina ? Kam greš, sveti včliki mašnik, brez svojega dijakona? Nikdar nisi opravljal svete daritve, da ne bi ti bil na strani stal. Oče, morda sem te raz¬ žalil, ali je morda omerznila moja gorečnost? Poskusi me sedaj, ali sem nevreden služabnik, izvoljen od tebe, da delim sveto kri. Abraham je daroval svojega sina, in Peter pred seboj poslal Stefana; oče, pokaži sedaj tudi ti, kako moč imaš v svojem sinu, in daruj ga, kterega si podučil, da v spremstvu dospeš do krone. 11 Tako je govoril dijakon Lavrencij čestitemu starčeku papežu Sikstu II., ker ta je bil, ki ga je grozoviti cesar Valeri- jan, podšuntan po nekem Egiptovskem čarovniku Makreanu, bil v smert obsodil. Kakor svojega sina je ljubil Sikst pobožnega Lavrencija. On sam ga je podučil, in na pot popolnosti pripe¬ ljal, on ga je posvetil dijakona Rimske cerkve, in mu odločil pervo mesto med sedmerimi tovarši. Kot pervi dijakon je imel sv. Lavrencij skerb, da je varoval cerkvene zaklade, stregel ubo- zim in jim delil miloščino. 2. Kakor svojega očeta je ljubil Lavrencij sv. papeža Siksta. Bil je vedno pri njem, zato se tudi sedaj, ko so ga peljali v smert, ni hotel ločiti od njega, temuč je hotel ž njim vred umreti. Pa Sikst mu prijazno reče: „Moj Sin! jaz te ne zapu¬ stim; ti ostaneš pri meni. A čaka te najhujši boj. Zato utolaži svoje serce; ne bodeš dolgo hrepenel po meni, — še tri dni, in prideš za menoj!“ To izgovorivši mu veli, vse cerkvene zaklade razdeliti ubogim, da ne bi jih ajdje poropali. Potem po¬ loži ves vdan svojo glavo pod meč. Njegove besede pa so se na tanko izpolnile. Lavrencij je videl pasti glavo svojega najbolj¬ šega prijatla, svojega očeta. Odslej tudi življenje za-nj ni imelo nikakove cene. Želel je, iti kmalo za Sikstom, ter zediniti se s Kristusom. Spominjajoč se besed: „Oez tri dni prideš za me¬ noj, gre nazaj v mesto, zbere uboge krog sebe, in razdeli med nje ves denar in vse dragocenosti, ki so mu bile zročene. Cer¬ kev v Rimu je namreč po ljubezni vernih obogatela. V blagaj- nico za uboge je dohajalo mnogo novcev. Ž njimi se je mnogo vdov in sirot ter petnajst sto ubozili preživilo. Krasne so bile .10. avgust: Sv. dijakon Lavrencij, mučenec. 217 posode pri Božji službi. To ravno je mikalo la¬ komnost ajdov, in krivo bilo Lavrencijeve smerti. 3. Cesarjev namestnik v Rimu izve od teh cer¬ kvenih zakladov. Misleč, kakova bogastva morajo kristijani imeti skrita, sklene, je uropati. Zato veli dijakona Lavrencija pred-se pripeljati, in ga nagovori: „Je li res, da veliki kupi zlata in srebra v omarah kristi- janov shranjeni? Spo¬ ročilo se mi je, da imajo vaši duhovni zlate po¬ sode pri svojih daritvah, da posvečeno kri iz sre- bernih skledic vživajo, in da pri vaših ponočnih sho¬ dih vošČine sveče na zlatih svečnikih gorč. Tudi se mi pripoveduje, da vaši bratje zemljišča in imetje prodajajo, ter denarje k nogam vašega včlikega duhovna pokladajo. Te zaklade, ki so v najskrivniših kotih po vaših cerkvah shranjeni, te mi prinesite! Vaš Bog ne kuje denarja. Prišed na svet ni denarjev nič prinesel se¬ boj. Prišel je le z besedami, a mošnja mu je bila prazna. Dajte mi svoje posvetne zaklade, in vaše bogastvo naj bodo besede, ki so vam je pridigali.‘‘ Mirno in brez strahii mu odgovori Lav - rencij : „Res je; bogata je naša cerkev, zlatd se vsa leskeče; cesar sam nima toliko. Velik del tega ti hočem pokazati, le dovoli mi časa, da vse oskerbim.“ 4. Oblastnik dovoli Lavrenciju tri dni odloga, da poišče cerkvenih zakladov. Med tem obleta Lavrencij vse ulice, ceste in razpotja, zbiraje množico beračev. V dolgih verstah jih postavi pred cerkvijo; najprej slepe, po tem pokveke brez roke ali noge na to gobove, kraljeve, hrome in kakor si bodi betežne. Bila jih je velika truma. Tretji dan gre Lavrencij k oblastniku. Reče mu: „Pridi in pojdi za menoj, videl boš versto svetlih posod, in zlata in srebra na obilno.“ Oblastnik, hlepeč po denarji, hiti z Lav- rencijem proti cerkvi. A kaj se mu pokaže? Na mestu zlata in srebra stoji pred vratmi velika truma razcapanih beračev in ubo- zih bolnikov. Marsikteri iz med njih so milo zdihovali. Videvši to množico ubozih zgrabi oblastnika silna togota. Maščevanja 218 10. avgust: Sv. dijakon Lavrencij, mučenec. željen se ozira sedaj na berače, sedaj na Lavrencija. Lavrencij pa mu de: „Cemu gnjev in serd ? Se ti mar gnjusijo te cape in te mile tožbe? Kaj pa je zlato, kterega poželiš, kakor rumeno, svetlo blato? Zlato je zaničljiva ruda, vir hudobij, laži in izdaj¬ stva. Tu poglej to trumo nesrečnih, oni so pravo zlato, oni otroci luči, zakaj njihove bolezni, njihove nadloge, ki je s poterpežlji- vostjo prenašajo, delajo jih bogate pri Bogu. V teh ubozih lehko ogledaš zaklade, koje sem ti obljubil pokazati. Da pa ne boš Kristusa imel za revnega, hočem ti tudi biserov in žlahnih ka- menov pokazati. Svetli so, kakor zvezde in čisti, kakor voda ne¬ beška. Oglej to množico devic! To je cerkveno lepotičje, to so dragocenosti, ki je prinašajo Kristusu. Grlej, to so naši zakladi, vzemi jih! Obogati ž njimi cesarja, obogati Rimsko mesto!“ 5. Silno razkačen se zadere oblastnik: ,,Ali ti se upaš, mene zaničevati ? Misliš, da smeš to storiti brez kazni ? Moja mehkoba storila te je prederznega. A še je ostra sekira, in šibe niso prazna lepota, ki je nosijo v rokah služabniki pravičnosti. Vem, ti želiš smerti; a vedi, da ne boš kmalo svojega življenja pod sekiro izdihnil. O ne, smert, ki te čaka, bo počasna in muke mnogotere.' 4 Sedaj mu veli okrutnik vsa oblačila z života ster- gati, in ga s šibami tako dolgo tepsti, da je ves v kervi in raz¬ mesarjen. Potem veli vse drugo mučeniško orožje pred-nj pri¬ nesti, žugaje mu še hujše muke, ako ne bo daroval malikom. Komaj Lavrencij zopet izreče, da nikdar in nikoli ga ne bo k temu prisilil, vže ga ukaže na tezalnico razpeti, ga z vervimi na- kvišku potegniti, in po vsem životu pretepati z biči, ki so imeli' na koncu železne grebene. Tako neusmiljeno raztepenega ga ukaže z gorečimi bakljami žgati; potem ga zopet tretjič in sicer s svinčenimi palicami bičati. Pri takem le še ponovljenem bi¬ čanji se primeri, da Roman, eden izmed vojnikov, zagleda na Lavrencijevi strani stati angela, ki ga tolaži, ter mu pot na licih in kri iz ran briše. To ga gine, da tudi on prosi svetega kersta. Trinogi opešajo pri mukah, a Lavrencij ne opeša v terpljenji. Slednjič ukaže grozoviti oblastnik, da ga s kameni po ustih tol¬ čejo, in potem zaprejo v ječo. 6. Celo noč premišljuje divjak, kako bi ga zopet jutri še hujše terpinčil. Drugi dan toraj veli prinesti železen roš ali ra¬ ženj, pod njega deti žive žerjavice in na roš položiti Lavrencija, da bi se počasi pekel in tako poginil. A glava pečenca se jame svetiti kot žarna, svitla krona; njegovo obličje se sveti kakor solnce, in iz njegovih opečenih ran duhtl najprijetniša vonjava. Lavrenciju samemu se je žerjavica zdela, kakor lepe, rudeČe in duhteče rože. „Ogenj Božje ljubezni, pravi o njem sv. Avguštin ki je povživljal njegovo notranje, je bil tolikošen, da nič ni čutil bolečin, in se mu je vse terpljenje videlo le okrepčilo in tolažba." Na eni strani opečen reče v tem terpljenji smehljaje se sodniku: 10. avgust: Sv. dijakon Lavrencij, mučenec, 219 „Na tej strani sem vže pečen, ukaži me na drugo položiti. 41 To se zgodi. Kmalu potem mu zopet pravi: „Sedaj je meso pečeno, jej in dobro naj ti tekne, ako je kerščansko meso bolje pečeno, nego surovo. 41 Potem oberne svoje oči' proti nebesom ter moli na glas in s solzami k Bogu za spreobernje Rimskega mesta, kjer sta sv. apostola Peter in Pavel jela križ zasajati, in kteremu sta prilila s svojo kervijo. V tej goreči molitvi za blagor mest¬ nih prebivalcev se preseli njegova lepa duša v nebesa, 10. avgusta 1. 258. Vže precej ob njegovi smerti je bila ta molitev uslišana. Več starašin ljudstva, spodbujenih po toliki serčnosti in stanovit¬ nosti sv. Lavrencija, se spreoberne. Njegovo truplo odnesd od tod na svojih ramah, ga povijejo v pert, s kterim je on poprej ubozim in bolnim noge otiral, in ga položč v rakvo sv. Cirijaka. Za časov cesarja Konstantina Včlikega so sezidali na n]* ego vem grobu krasno cerkev, kajti godili so se na njem toliki čudeži, da sv. Avguštin pravi: „Kdo je kedaj molil na njegovem grobu, da ne bi bil prejel, česar je prosil? 44 Ta zvesti služabnik Božji in v41iki dobrotnik ubozih ter pobožni učenec sv. očeta Siksta se je udeležil, česar pomenja njegovo ime Javorove krone 44 v nebesih, ki se bo lesketala na njegovi glavi vekomaj. Od smerti v Lavrencija sem, piše sv.JPrudencij, jejelo ma¬ likovalstvo v Rimu vedno bolj propadati. Čedalje bolj so se nji¬ hovi tempeljni praznili in opuščali. Najimenitniše rodovine po¬ svečevale so sebe in svoje otroke v službo pravemu in živemu Bogu. v Na Španskem v mestu Valenciji hranijo v veliki česti še sedaj kelih, s kterim se še nadškof ne prederzne maševati. No¬ sijo ga na sv. Matevža dan s procesijo okoli po mestu. O tem kelihu se namreč pripoveduje, da ga je sv. Lavrencij tj6 poslal, ker je bil kakor nekteri pisalci terdijo, na Španskem doma. Ta kelih je neki sv. dijakon prejel od papeža Siksta, in je bojda oni kelih, s kterim je naš Gospod in Zveličar poslednjo večerjo s svojimi učenci obhajal. Dobra dela so dolžnosti, ne svet. ||e serčnega, ampak dobrotljivega Lavrencija, razdelivšega cerkvene zaklade med uboge, vdove in sirote, hočemo tu postaviti v izgled. Mnogo jih namreč misli, da so dobra dela le prostovoljna ker- ščanska djanja, do kterih nas ne veže dolžnost in zapoved, da se smejo toraj brez greha opuščati, in da so le viša stopinja za te, ki hrepene po popolnosti. A dobra dela niso le svet, ampak dolžnost slehernega. Za¬ poved kerščanske ljubezni je splošna brez izjeme, brez prikrajšanja, brez pogoje, razun, ako nimaš nič, vsaj moliš lehko za bližnjega. Zamuda dobrih del nam more celo nebeška vrata zapreti. Kristus poreče za- verženim: „Poberite se, vi prekleti, v večni ogenj; zakaj bil 220 11. avgust: Sv. Filomena. sem lačen, parne niste nasitili; že j in, pa me niste napojili; nag, pa me niste oblekli; bolan sem bil in vječi, pa me niste obiskali ... Resnično, vam povem, česar komu teh najmanjših niste storili, tega meni niste storili''. (Mat. 25, 31—46.) Proti izvoljenim govori Kristus ravno nasprotno, vzemši jih seboj v večno veselje zarad del kerščanske ljubezni. Dalje govori: „Bo- dite usmiljeni, kakor je vaš Oče v nebesih usmiljen. BI a gor usmiljenim., ker usmiljenje bodo dosegli. Ljubi svo¬ jega bližnjega, kakor sam sebe." Sv. apostel Jakob pa se za¬ grozi: ,,Sodba brez usmiljenja čaka onega, ki usmiljenja ni s kazal." Glej toraj, kako tebe te besede terdo vežejo, da si naj dobrotljiv in usmiljen! Bodi varčen, zmeren in z malim zadovoljen; tako ti bo go¬ tovo vsaj kaj malega za ubogajme ostajalo. Ne izgovarjaj se, da so ubogi nehvaležni plačniki; plačila za dobra dela pričakuj od Boga. Ne poprašuj in ne preiskuj, kaj je bližnjega v uboštvo potisnilo, kaj mu beraško palico v roke podalo. Pomagaj mu, kterega koli vidiš, da je v potrebi. Tako boš zaterl svojo lakomnost in skopost. Glej pa, da svojih dobrih del ne opravljaš iz nečimurnih, posvetnih nagibov! Ne zato, naj bi te ljudje videli, tvojo dobrotljivost hvalili, ti usmiljenje z usmiljenjem povračevali , temuč za tega voljo delaj dobro, ker to zahteva Bog in lju¬ bezen do bližnjega. Tvoja levica naj ne vedi, kaj je desnica dobrega storila. Tvoj nebeški Oče, ki vidi na skrivnem, ti bo povernil. Molitev. Vsemogočni Bog, ki si sv. Lavrenciju dodelil moč premagti terp- ljenje na žerjavici, daj še meni to milost, da ugasim plamen hude pože- ljivosti, po Jezusu Kristu, Gospodu našem! Amen. -—s.- 11. avgust ali vGliki serpan. S l Sv. Filomena, devica in mučenica. avno tisti dan, vendar ne tistega leta, kterega je umeri sv. Lavrencij, je kot mučenica za Jezusa terpela sv. Filomena. Njeno ime je še le v današnjih Časih jako na glasu. V Rimu namreč vže od nekdaj in še dan danes po tako imeno¬ vanih katakombah, (v podzemeljskih pokopališčih) prekopavajo. Tako se primeri, da sedaj tu, sedaj tam na kako svetniško truplo zadenejo. Pri takem izkopavanji najdejo v letu 1802 v grobnih hodiščih sv. Priscile groben kamen z napisom: „Filumina in pace", to je: Filomena v miru. Kamen odvalivši najdejo na pol strupIjeno stekleno posodico, in v njej usušeno kri. Bila je to tista kri, ki so jo pri smerti svete mučenice nabrali, kakor je bila pri pervih kristijanih navada. Gobe ali rute so namreč s ker- vijo napajali, in je potem v steklene posode ožemali, ter je poleg mučencev polagali v grob. Vzemši to posušeno kri sv. Filomene 11. avgust: Sv. Filomena. 221 iz ubite čašice jo denejo v kristalnato posodo. Silno pa se zav- zem<5, ko se drobčeki te usušene kervi jamejo utrinjati v razno¬ terih barvah kakor zlat<5, srebro in dragi kameni. Ta čudež je še celo dan danes videti. Na grobnem kamenu ste bili vsekani podobi „lilije in palme. 11 Ti pomenjate Filomenino devištvo in mučenstvo; potem morski maček, bič in tri puščice. To orodje je zaznamovalo, kako je bila svetnica mučena. Bila je toraj bičana, s puščicami streljana, in z morskim mačkom v vodo po¬ topljena. Njene ostanke vzamejo iz groba, ter jih s posodo kervi in z grobnim kamenom vred postavijo v prostorno sobano, kjer je bilo shranjenih vže več druzih svetih trupel. O njenem živ¬ ljenji se dosehdob drugega čisto nič ni vedelo. 2. V tem prostoru so bile izpostavljene njene koščice do leta 1805. Tedaj pa pride visok gospod iz Neapolja, Frančišek iz Lucije po imenu, v Rim, prosit za svojo domačo kapelo trupla kakovega mučenca. Peljejo ga na omenjeni prostor, naj si je sam izbere. Stoječ pred koščicami sv. Filomene čuti v svojem serci neko nedopovedljivo veselje. Za tega del si kar teh izprosi. Da jih z dragocenim lepotičjem odeti, v lepo stekleno skrinjico deti, jo od duhovnih sprednikov zapečatiti, in jih tako v svoji kapeli v Munjani pri Neapolji v češčenje izpostaviti. Pri tej priči se jamejo čudeži goditi. Vže 12 let je imela hišna gospa neko neozdravljivo bolezen. Prosč svetnico njene pomoči je zdrava v tistem trenotku. Nek odvetnik (pravedni doktor), ki vže šest tednov ni mogel iz postelje, se dd prenesti v kapelo, in ozdravi pri tej priči. Neka druga imenitna gospa je imela raka na roči. Prinesti jej ostanek svetnice ter ga jej polože na rano. Na jutro je rana bila zginila. Zarad teh čudežev jamejo množice obisko¬ valcev od dne do dne veče prihajati. Kmalo je kapelica ne more obsegati. Zato prenesd svetničine ostanke v neko cerkev v Ne¬ apolji; a ondi Čudeži ponehajo, kakor da bi Bog ne hotel po njih bogatega Neapolja, ampak revno Munjansko okolico osre¬ čiti. Zato je zopet nazaj v Munjano prenest), in izpostavijo v on- dotni cerkvi. Komaj pridejo z ostanki nazaj, vže je pohleven dež suho polje in razpokano zemljo v okolici namočil. Odoljavsve- tilkih, ki je pred njenim oltarjem gorela, slepi spregledujejo, kteri se ž njim po očeh mažejo. Največe čudo pa je, kako so bile zgodbe njenega življenja trem pobožnim osebam, in sicer nekemu umetniku, nekemu duhovnu in neki nuni, vsem trem ob enem in popolnoma enako razodete, akoravno se čisto nič drug drugega niso poznali. Poleg tega razodenja so zgodovinske čertice iz njenega življenja te-le: 3. Bila je hči gerškega plemenitnika. Njeni ajdovski starisi so neprenehoma malikom darovali in jih prosili, da bi jih bla¬ goslovili z zarodom. Nek zdravnik, pri njih v službi, Publij po imenu, je bil kristijan, in zato je miloval njihovo slepoto. Pra- 222 11. avgust: Sv. Filomena. vil jim je od kerščanstva, ter jim, od Boga navdihnjen, obetal zaroda, ako se dajo kerstiti. Slušaje njegov svet res dobiš otroka, Ime mu dajo: „Filomena“, to je: ljubljenica. Trinajst let staro hčerko vzemd stariši seboj v Rim, ker imel je ondi oče pri ce¬ sarji Dioklecijanu opraviti. Komaj cesar zalo in sramežljivo de¬ klico ugleda, vname se v nečisti sit do nje. Ponudi jej svojo roko in cesarstvo, očetu pa obljubi, česarkoli zahteva, da mu le dd svojo hčer. Oče, preslepljen od te velike česti, privoli. Tudi mati si prizadeva na vse strani, da bi pregovorila svojo hčer. A Filomena se stanovitno brani, zaročiti se z ajdovskim cesar¬ jem, rekši, da je vže drugemu ženinu, Kristusu oddana. Po mno¬ goterih poskušujah, ki so bile pa vse zastonj, jo ukaže cesar vreči v ječo. Sedem in trideset dni zdihuje zaperta v ječi. Pri¬ kaže pa se jej Marija in jej napovd, da bo čez tri dni ta kraj zapustila, in da jo čakajo grozovite muke. Ob enem jo Marija potolaži in pokrepča. Čez tri dni jo veli cesar, spremenivši do¬ sedanjo ljubezen v divjost, neusmiljeno z biči raztepsti; na pol mertvo pa zopet v ječo vreči. Po noči pristopita dva angela, ter jo ozdravita, da je močnejša, nego poprej. Cesar jej dopoveduje, da se ima zarad tega ozdravljenja najvišemu maliku Jupitru za¬ hvaliti. Zopet se jej prilizuje in obeta zlate gradove; po vsej sili jo hoče imeti za cesarico. Ker pa le nič ne opravi, jej ukaže morskega mačka na vrat privezati in v reko Tibero vreči. A dva angela jej odvežeta mačka od vrata in jo paldo zaneseta na breg. Mnogo gledalcev se pri tem čudežu spreoberne. Dioklecijan pa to pripisuje skrivnostnim vražam in čaranju, d& Filomeno po tlaku mestnih ulic vlačiti, in s puščicami na-njo streljati. Skoraj mertvo jo privlečejo in veržejo zopet v ječo. Tu jej Bog skaže novo milost. Dd jej sladko zaspati, in ko se prebudi, je popol¬ noma zdrava. „Prav toraj, reče cesar, streljajte s puščicami v-njo, dokler ne pogine!“ Pa zastonj se trudijo strelci; puščice se ne pri¬ jemljejo. Cesar ukaže puščice v ognji razbeliti. A glej čudo! iz¬ streljene puščice se vračajo nazaj v strelce, in jih šest pomord. Na glas hvali ljudstvo mogočnost kerščanskega Boga, in zopet se jih spreoberne mnogo. V strahu pred čedalje večim hrupom jo veh cesar naposled ob glavo djati. Kristijani hranijo njene kervl in jo pokoplje v podzemeljskem pokopališču sv. Priscile. Ondi, kakor je bilo vže rečeno, so našli 1. 1802 njene ostanke. Ce- ščenje sv. Filomene se je zarad čudežev, ki so se na njeno pri¬ prošnjo godili, po vsem katoliškem svetu jaderno razširilo. Zakaj se nič več čudeži ne gode. 1. ]^|e le apostolom, tudi družim svetnikom je Bog dodelil dar čudežev. Za časov pervih kristijanov je bilo sploh in vse povsod znano, da kristijani z znamenjem sv. križa, s pokladanjem rok in s klicanjem 11. avgust: Sv. Filomena. 223 v presveto ime Jezusovo naj veča čuda doprinašajo. Ti brezštevilni čudeži so pripomogli, da so judje in ajdje mogočnost kristijanskega Boga spo¬ znali, va nj verovali in ga molili. Ravno zato je Bog apostolom in njih naslednikom, pa tudi mnogim kristijanom v pervih treh stoletjih dar ču¬ dežev dodelil, da se je po njih širila in uterjevala sv. vera. Kazaje na čudeže so oznanovalci sv. evangelija rekali: „Kjer govorč dela, morajo besede molčati"; to se pravi: Bog sam kaže po čudežih, da mora ker- šcanska vera prava vera biti. Brez čudežev ne bi se bilo apostolom in družim oznanovalcem sv. vere posrečilo, jude in ajde, učene in priproste, visoke in nizke k veri v Kristusa križanega spreoberniti. Dokler toraj neverstvo, tedaj po vsem svetu gospodujoče, ni bilo premagano, in do¬ kler kerščanstvo ni zadobilo splošne spoznave, tako dolgo je bilo tudi čudežev potreba. Po Božji mogočnosti se jih je pa tudi brez števila veliko zgodilo, in se godč še sedaj, akoravno ne tako pogosto, nego v prejšnjih časih. 2. Ako toraj hudobneži in neverniki današnjih časov pravijo: „Zakaj se sedaj nič več čudeži ne gode?" reci jim: Čudeži v katoliški cerkvi niso nehali. Jezus je danes kakor jutri zmirom ravno tisti vsemogočni Bog, ki je in živi v svoji cerkvi, in še vedno se godč čudeži v njego¬ vem imenu, dasiravno niso vsi povsod tako znani, kakor kedaj. Zakaj pa se sedaj nič več toliko čudežev ne godi, to je od tod, ker jih ni več tolikanj potreba. Moč neverstva je vsaj v Evropi zdrobljena. Povsod je zasajen Kristusov križ. Ustanovljena je sv. kato¬ liška cerkev, stoječa na terdni podlogi, in razširja se od dne do dne dalje. Oznanovalci sv. evangelija ne potrebujejo nič več dokazov, da so od Boga poslani, kakor kedaj apostoli in njihovi nasledniki. Zadosti, j e, da pokažejo na ustanovljeno in križem sveta razprostrano cerkev, ki je sama največi čudež. Ajdje in judje so morali čuda videti, da so v rev¬ nega in križanega Boga verovali. Sedaj pa je dovolj, ako onemu, ki noče verovati, rečeš: „Glej, kako križ po vesoljnem Božjem svetu slavno zmago obhaja; glej, kako sv. katoliška cerkev vže nad 18 stoletij stoji; glej, kako je sedež sv. Petra terdno postavljen, da ga nobena sovražna moč in celč peklenska sila ne more podreti; glej, kako so se vse pre¬ rokbe Jezusove izpolnile in se še izpolnujejo: Razdjan je Jeruzalem, raz¬ kropljeni so judje po vsem svetu, preganja se sv. katoliška cerkev, in vendar stoji terdno, kakor skala sredi razpenjenih valov, zmaguje vse svoje sovražnike, in se čedalje bolj razprostira!" Kdo more V3a ta čuda tajiti? Sv. katoliška cerkev tedaj, njeno ustanovljenje, njeno razširjenje in njeno trajanje, so čudeži, ki jih vsi z očmi vidijo. Zato druzih čude¬ žev ni potreba, kakor za časov, ko je bila še sv. cerkev enaka gorčič¬ nemu zernu, in ko so jo še judje in ajdje sovražili, zaničevali in pre¬ ganjali. 3. Toda, kakor je bilo vže omenjeno, se v katoliški cerkvi ču¬ deži še vedno godč, kjer in kedar jih je potreba. Tako je sv. Frančišek Ksaverij celo mertve v življenje vzbujal. Sv. Alfonz Liguorij, ki je bil še le 1. 1839 za svetnika razglašen, delal je največe čudeže. Misijonarji, ki med divjaki po vseh delih sveta oznanujejo Jezusovo ime, spričujejo, kako Božja vsemogočnost še vedno ž njimi deluje. Kaj mar to ni čudež, ako se najbolj divji in surovi ljudje, hlepeči zgoli po človeškem mesu in človeški kervi, po priprostih pridigah katoliških misijonarjev v pobožne kristijane, v krotka jagnjeta, v pohlevne ovčice spreobračajo? In to se godi še dandanes. Ko se v preteklem stoletji nekteri brezbož- neži na Francoskem zarote zoper katoliško vero, ter kakor mogočna splav čez meje francoske zemlje njihovi peklenski nauki priderč v Italijo, 224 12. avgust: Sv. Klara, devica, nuna. obudi Bog pepel pred petnajst stoleti umerle device in mučenice, sv. Fi- lomene. Po njeni priprošnji se gode največi čudeži, ki propadlo vero in gorečnost zopet povzdignejo. Tako čuje Božje oko nad svojo sv. cerkvijo. Le neverniki toraj, ki nalašč svoje oči resnici zapirajo, le hudobneži, ki svet in pregrešne sladnosti bolj ljubijo, kakor Jezusa in njegovo cerkev, morejo zaničljivo in zasinehljivo vpraševati: „Zakaj se nič več čudeži ne godč?“ Molitev. Brezmadežno jagnje Božje Jezus, Ti prijatelj nedolžnih, Čistih duš! poterdi nas po izgledu in priprošnji sv. device in mučenice Filomene, ki si jo v poslednjih časih tako močno poveliča!, da visoko čestimo svojo sv. katoliško vero, visoko cenimo deviško čistost, ter vsak po svojem stanu sramožljivo in brez madeža živimo. Amen. —t :_vV 'M -*S>-r 12. avgust ali veliki serpan. '^gjp Sv. Klara, devica, nuna. (1.1253.) v. apostol Pavl piše Galačanom: „Kteri so pa Kristusovi, ti so svoje meso križali z grehi in željami vred.“ (5, 24.) Kaj se toraj pravi, svoje meso in svoje želje križati? Kteri in kakovi so tisti žeblji, s kterim se na križ pribijajo? Najbolji odgovor na to nam daje življenje sv. Klare. 1. Rodila se je, kakor sv. Frančišek Serafinski, v Laškem mestu Asisu 1. 1193. Njeni oče Favorin in njena mati Hortu- lana sta ne le zarad visokega plemstva in bogastva, ampak tudi zavoljo pobožnosti slovela. Hortulana, pričakovaje poroda, moli nekega dne pred bridko podobo Križanega. Tu se jej zdi, da sliši besede: „Ne boj se, zdrava boš porodila luč, ki s svojo svetlobo svet razsvetli. 41 Vsled tega jej je dala ime: Klara, to je: čista ali svetla. Pervi poduk v sv. veri je prejela iz ust svoje matere, in vže kot mala deklica je razodevala, da je izvoljena posoda Božje milosti. Molitev je bila njena edina veselica. Kar je v dar dobila od starišev, dala je ubogim; še celd sama sebi je jedi pritergovala, in pošiljala lačnim. Pod drago obleko je skrivej nosila oster spokorni pas. Ležala je na golih tleh ali na terdi deski; cerkev in vžitek sv. Rešuj ega Telesa je bila njena najpriserčniša radost. Akoravno je pa tako tiho in samotno ži¬ vela, vendar ni ostala skrita pred svetom. Snubit so jo hodili imenitni mladenči; a ona ni marala za nobenega. Zaročeno je vže bilo drugemu ženinu njeno serce. Razun tega, daje vže sama v svojih mladih letih živela, kakor angel v človeškem mesu, je bila Božja volja, da je slišala sv. Frančiška Serafinskega pridi- 12. avgust: Sv. Klara, devica, nuna. 225 g ati. Po vsaki njegovi pridigi si je očitala, da je še tako slaba in navezana na svet, kjer nam je tako malo časa ostati, in ki ima toliko bridkosti. Nič se jej ni boljega dozdevalo, nego čisto Bogu v službo se posvetiti. Zato je iskala prilike, s Frančiškom se sniti, in ž njim se posvetovati. Kmalu pa Frančišek spozna, da je od Boga poklicana, da postane vodnica ženskemu spolu na potu kerščanske popolnamosti. Zarad tega jo pregovori, da naj svet zapusti. Klara razume njegove besede. Vpraša ga, kedaj da naj v samostan stopi. Frančišek jej odloči cvetno nedeljo. Po njegovem povelji pride Klara to nedeljo v dragoceni obleki v cerkev. Bila je na Italijanskem navada, da so gospe iz škofove roke pred oltarjem prejemale posvečene palmove vejice. Klara ostane pri znožji oltarja v deviški sramožljivosti in boječnosti. Škof gre po stopnjicah k njej. Podd jej palmo v znamenje zmage, ktero je danes pribojevala nad svetom. Vsled dogovora s Fran¬ čiškom zapusti drugo noč očetovo hišo. Skozi skrivna vrata beži v porcijunkuljsko cerkev, kjer so bratje sv. Frančiška imeli Božjo službo. Po odpeti pesmi: „Pridi Stvarnik sveti Duh!“ sname Klara svoje lepotičje z glave, sleče dragocena oblačila, razplete svoje lepe, dolge lase; sv. Frančišek jej jih odstriže, in jej poda spokorno oblačilo, enako platneni vreči, ktero potem z motozom okoli života priveže. To je bilo v god sv. Jožefa 1. 1212, ko je Klara osemnajsto leto bila izpolnila. Bogu posve¬ čeno devico pelja potem sv. Frančišek v nunski samostan sv. Benedikta, daljno skerb pa prepusti Božji previdnosti. 2. Pogrešivši Klaro v očetovi hiši jo iščejo in poprašujejo po njej, dokler ne zvedd, da biva v nunskem samostanu v Sent- Pavlu. Starišem, sorodnikom in drugim ljudem se je ta Klarin sklep zdel nespameten. Najprej gre mati k njej, pregovarja jo, kakor vč in zna. A Klara pokaže, da jo je Bog v ta stan po¬ klical, in da bo v samostanu starišem več koristila z molitvijo, nego jim doma med svetom more hasniti. Oče pa jo cel6 z gerdo hoče iz samostana pripraviti. Pri tem zbeži' Klara v cerkev, se z obema rokama oklene oltarja rekoč: „Nikdar, o moj Bog in Go¬ spod, te ne bom zapustila; le tebi hočem živeti vse prihodnje čase.“ Ta stanovitnost sicer očeta nekoliko osupne, vendar se še ne da prav utolažiti. Poskušajo še drugi sorodniki in prijatli, jo pregovoriti, očitaje jej, da dela sramoto svoji rodovini, da se sa¬ mostansko življenje ne spodobi njenemu stanu, da naj nikar svo¬ jih mladih let ne zažaljuje v tem temnem ozidji itd. Toda vse prošnje, vse obljube, vsa očitanja so zastonj. Klara ostane pri svojem sklepu. Sv. Frančišek, mislč, da bi bil samostan v Sent- Anželu za-njo bolj varen, jo pošlje tje; čez nekoliko dni pa se jej veh' preseliti v Sent Damijan. Tu je bila njena perva in po¬ glavitna skerb, da bi še svojo mlajšo sestro Nežico Kristusu pri - dobila. Goreče jo za tega del priporoča Božjemu usmiljenju. Gez Življenje svetni ov in svetnic božjih. TIT. del. 15 226 12. avgust: Sv. Klara, devica, nuna. sedemnajst dni pa jej sestra, ki jo med tem nekolikokrat obi¬ šče, sama razodene, kako jako da se jej v samostanu dopada, in da se hoče tudi ona temu življenju posvetiti, ker se jej svet Če¬ dalje bolj studi. Vedoč, da jej stariši v to ne bodo dovolili, se poda v samostan, da se še pri stariših ne poslovi ne. To očeta tolikanj razkači, da pridere z nekterimi možmi iz svoje rodovine v samostan, ki jo s silo iztirajo. Iz sesternih rok iztergajo štir- najst let staro deklico, in ker se jim brani, jo nekdo tako za ušesa poči in z nogo bacne, da revica omedli in se zgrudi na tla. Sedaj pa jo zgrabi za lase in še Klaro sili, da mu pomaga, jo proč vleči. Kljub Klarinega joka, prošenj in tar- njanja jo odnesd po sili. Blizu vrat se Nežica zopet zavč ter kliče Klaro: „Sestra, pomagaj mi, in nikar ne pusti, da bi me ločili od Gospoda našega Jezusa in tvoje ljubeznjive družine; jaz hočem nevesta nebeška ostati. 14 Klara išče pomoči pri Bogu s kratko, pa priserčno molitvijo. Bog jo usliši na prečudno vižo. Še niso prišli možje z Nežico do mesta, kar je ne morejo več dalje spraviti; tako težka se jim zdi. Nad tem se njen ujec Mo- naldo tako raztogoti, da jo hoče z bodalom prebosti. A na en¬ krat mu roka vsa oterpne in odreveni, da je ne more ganiti. To ga ustraši, da prosi deklico, naj za-nj k Bogu moli. Deklica moli, in Bog jo usliši. Na tem vsi spoznajo, da je Božja volja, naj še ona ostane v samostanu. Zročč jo Klari, in kmalu potem tudi ona od sv. Frančiška prejme redovno obleko. 3. Po teh bridkih izkušnjah nastopi velika tolažba. Z mi¬ limi darovi kupi sv. Frančišek propadlo cerkev in samostan pri Šent-Damijanu v Asisu, in ju popravi. Tje pošlje potem Klaro ž njeno sestro in nekterimi drugimi devicami, postavivši Klaro za mater novega samostana. Kmalu se oglasi veliko gospej in devic, ki hočejo pod Klarinim vodstvom spokorno živeti. Tako ustanovi nunski red sv. Frančiška, tedaj Klarisarice zvane. Vže leto potem papež Honorij III. novi red poterdi. Pobožni Klarin izgled je svetil kakor luč deleč na okoli, in močno k sebi vabil vse, ki so o njem čuli. Veliko devic se posveti Gospodu, zakon¬ ski jamejo čistejše in zderžniše živeti; celd možje spuščajo svoje žene v samostan, sami pa postajajo duhovni. Celd kraljice in kneginje so prišle, da pri ubozih Klarisaricah toliko lože Zveli¬ čarju služijo. Tudi Klarina najmlajša sestra Beatriks se jim pri¬ druži, in kmalu potem, po moževi smerti, še mati Hortulana. Po več mestih in deželah so jeli zidati samostane reda sv. Klare, in vkljub ugovorov je morala Klara, ki bi bila najrajše služabnica vseh, na povelje sv. Frančiška prevzeti imč in službo matere opatinje čez vse samostane. Redovna pravila so bila ostra, pa Klara si jih je sama še bolj poostrila. Hodila je bosa, nosila de¬ belo volnato obleko, in pod njo za verstjo dva spokorna pasa; enega iz svinine, na kteri so bile ščetine tolikanj porezane, da 12. avgust: Sv. Klara, devica, nuna. 227 so najhujše v život bodle; drugega pa iz žime, na kteri so bili ostri vozli. Tega je opasovala tedaj, kedar so bile rane od šče¬ tin vže prehude. Spala je na tleh ali na tertini rezini, na okle- ščevji, poleno ali klado pod glavo. V postu je živela ob vodi in kruhu; trikrat v tednu po celi dan ni nič okusila. Ako so jej druge sestre rekle, da si s tem škoduje na zdravji, odgovorila je: „Ljube moje! ni mi moč pozabiti, koliko da je Bog za-me storil, in sramujem se, da sem jaz za-nj še tako malo storila. Saj ne bom poprej umerla, dokler ne bo Gospodu dopadlo. Marsi- kteri posvetnjak bo umeri pred menoj, ki si ničesa ne more od¬ reči ter v mehkužnosti in veselji živi. Jaz pa bom zato brez stra¬ hu smert videla bližati se, ja jo z veseljem pričakovala, zakaj prišla bom k Njemu, kterega molim in ljubim. 11 Ta prevelika ostrost jo tako oslabi, da sta jej morala sv. Frančišek in škof Asiški zapovedati, naj se sleherni dan vsaj nekoliko poživi. Tudi ležati na golih tleh jej prepovesta. Bila je uboga v duhu. Od svojega očetovskega Y premoženja ni nič obderžala za-se. Razdelila je vse med uboge. Se sestram ni pripuščala, da bi bi bile kaj za-se o- hranovale, razun, kar je bilo za živež in obleko potreba. Da bi jej bilo kaj ostajalo, ni terpela. Hotela je, da naj se njeni samo¬ stani zgoli od miloserčnosti vernih preživč. Ljubše jej je bilo, ako so redovniki, ki so za-nje prosili, malih koščekov, namestu celih hlebov prinašali. Bilo je toraj silno negotovo, od česa se jih bode toliko število preživilo. Zato so papeži mislili, da naj se tako ostra redovna pravila prenaredijo. Klara odgovori papežu Inocenciju IV.: „Ako je ljubo vaši svetosti, me ubogo revo od česa odvezati, vas prosim, da me odvežete mojih grehov, a ne mojih obljub. Gospod je na prečudno vižo pokazal, koliko se smemo na-nj zanašati. Ali mar hočemo sedaj na-nj manj zaupati? Zato prosim in prosim, sv. oče, in poprej ne vstanem, dokler nam ne bode skazana milost, da smemo v popolnem uboštvu in brezi vseh prihodkov ostati.“ Papež Gregorij IX. jej je zastonj ponu¬ jal za samostane potrebnih dohodkov. Odgovorila mu je tako, da je ni več nadlegoval, marveč je hvalil njeno terdno zaupanje na Božjo previdnost. 4. Zaupanje sv. Klare na Božjo previdnost ni bilo prazno. Nekega dne je bil v samostanu en sam kruhek, čas kosila o poldne pa blizo. Klara pokliče strežnico pogrinjalko. Ukaže jej, naj polovico da bratom; od druge polovice naj pa nareže pet¬ deset koščekov za sestre. Sestra jej odgovori: „Tu? je pač po¬ treba čudeža, da toliko koščekov narežem. 41 A ko jih narezuje, ranože se tako, da vsaka dobi velik kos. Drugokrat jim zmanjka olja. Klara vzemši neko posodo, jo pomije, postavi prazno na stran, da naj bi pobiralec ž njo šel prosit. A ko hoče pobiralec to storiti, jo najde polno olja. Kakor velika je bila Klara po radovoljnem uboštvu, tako velika je bila njena ponižnost. Pred 15 * 228 12. avgust: Sv. Klara, devica, nuna. drugimi sestrami ni hotela nobene prednosti imeti, razun te, da je bila dekla, služabnica in postrežnica vsem. Sestram je umivala noge, kedar so, prosč miloščine, prišle domu, ponižno jim je po - ljubovaje. Stregla je pri mizi, cedila stranišča, obezovala najna- gnjusniše rane, z malo besedami: ni ga bilo dela, ki bi jej bilo prenizko ali preostudno. Ta ubožnost duha je pa izvirala iz njene pobožnosti. Pobožnost je bilo vse Klarino dušno življenje. Po¬ sebno je bilo presv. Rešnje telo, ki je njeno ljubeče serce na-se vleklo, kakor jeklo železo. Kakor je pa sama po cele noči pred sv. Rešnjim telesom molila, tako je tudi sestram pogosto pripo- ročevala, naj je obiskujejo. Rekala jim je: „Razloček med po svetnim obiskovanjem in pa obiskovanjem sv. Rešnjega telesa je različen, kakor nebo pa zemlja. Tam se drug drugega obisku¬ jejo, da-si šene ljubijo in ne poznajo; tu pa obiščemo Boga, ki nas je vstvaril, in nas serčno ljubi. Tam pazijo drug na druge¬ ga, se obrekujejo in precejajo skozi rešeto, se večkrat smejajo po sili, sami sebe prikrivajo, in nedovoljni odhajajo. Tu pred najsvetejšim zakramentom ni se nam treba bati, ker vemo, da, govorimo z najboljšim prijatlom, z najljubeznjivšim očetom, in ta misel nas tolaži. Brez vsega prideržka mu odpremo svoje serce in mu potožimo svojo potrebo in zadrego. Nikoli ne gremo spred Njega brez tolažbe in moči, brez milosti in oveseljenja. 41 Sv. Rešnje telo, ta zastava Božje ljubezni, jasli in pa križ Kristusov je bil najljubši zapopadek njenega premišljevanja. S temi je strinjala gorečo pobožnost do rožne device Marije. 5. Tačas je pripravil cesar Miroslavih Italijo v velik strah. V zvezi s Turki je preganjal papeže. S silno armado po Italiji požiga mesta, tepta polja, ropa cerkve in samostane; razvaline in pogorišča so povsod njegov sled. Tako pride tudi v Spo- letsko dolino in v Asis. Samostan sv. Klare je bil zunaj pred mestom. Truma razuzdanih in brezvernih vojnikov se nameni, samostan po noči napasti in ondi doprinašati svoje gnjusobe. Nenadoma privihrajo s strašnim krikom in tuljenjem, pristavijo lestve in vže splezajo verhu zidovja. Jokajoče letč nune k tedaj ravno bolni opatinji. Klara je ljubeznjivo tolaži in opominja, da naj zaupajo v Boga. Potem dd sebe in ciborij s presv. Rešnjim telesom k vratom prinesti, pred-enj poklekne in moli: „Bi bilo li mogoče, o Bog, da bi tvoje služabnice, ki si jih tu skupaj združil in preživil v svoji ljubezni, padle nevernikom v roke? Otmi jih, o.GrOspod, ter mene ž njimi; ne daj zverem duš, ki te hvalijo!“ Tu čuje glas: „Vsegdar boš pod mojim varstvom. 44 Pri tej priči se loti sovražnikov velik strah. Neka nevidna moč jih zapodi v beg; nekteri popadajo z zidovja, drugi se zvračajo z lestve; vse zbeži; samostan in mesto sta oteta. 6. Osem in dvajset let pred svojo smertjo je bila Klara malokrat zdrava; največ je bolna ležala na slamnati postelji. Vseh 12. avgust: Sv. Klara, devica, nuna. 229 osem in dvajset let pa ni prišla žal beseda iz njenih ust, še bri¬ dek zdihljej ne iz njenih pers. Bila je vedno pohlevna in ve¬ sela, kakor bi bila popolnoma zdrava. Ko jame zmiraj bolj po¬ jemati, obstopijo nune objokane njeno posteljo. Pozabivši na la¬ koto in počitek ostanejo pri svoji ljubi materi. Žalostna jej se¬ stra Neža dč: „Oh sestra, ne hodi od tod brezi mene!“ Klara jej odgovori: „GrOspodu tako dopade, da grem; ti pa nehaj jo¬ kati, saj kmalo boš tudi tl prišla k Bogu, in pred smertjo ti bo Bog še veliko tolažbo dodelil. 11 Potem se oberne k drugim sestram. Priporoča jim sveto uboštvo, hvali dobrote Božje, njej in njim skazane, jih blagoslovi, in prosi Božje milosti in Njegovega var¬ stva nad vse svoje hčere za vse čase. Na enkrat pa jej glas vpade. Tiho govori sama seboj: „Idi tje, moja duša, brez strahu, kajti imaš dobrega vodnika na tem potu. Ta, ki te je stvaril, te je posvetil, te varoval, in kakor mati nad svojim otrokom, ljubez- njivo nad teboj čul.“ Obernivši se k Neži jej reče: „Ali ne vidiš kralja veličestva, ki ga jaz vidim ?“ Neža se ogleda proti durimi in vidi trumo belo oblečenih devic z zlatimi kronami na glavi v stanico iti. Ena med njimi, lepša memo vseh drugih, je bila s toliko svetlobo obdana, da se je ponočna tema v beli dan spre¬ menila. Imela je cesarsko krono na glavi s svetlimi biseri. Ta pristopi k postelji umirajoče, jo objame in poljubi. Klara pritisne križ na ustni, in izdihne svojo dušo 11. avgusta 1. 125B v 60 letu svoje starosti in 42. letu svojega redovnega življenja in delo¬ vanja. Žarad mnogo čudežev, ki so se godili na njenem grobu, jo papež Aleksander IV. med Svetnice prišteje. Njeno truplo po¬ čiva v novi samostanski cerkvi v Asisu, ki jo je ravno ta papež dal sezidati. Obrazuje se v minski obleki, z monštranico in sv. Rešnjim tele¬ som v roči. Sv. Klara, zares „čista, jasna ali razsvetljena^, Mdara se pravi po nase: čista, jasna ali razsvetljena. Pač je ta svetnica po vsi pravici vredna tega imena. S človeško dušo je namreč ravno tako, kakor z vodo. Čem več je nesnage v vodi, tem bolj je skaljena, tem manj se da skozi njo videti, čem bolj pa je bistra in čista, tem lepše se skozi njo luč utrinja. Ravno tako kolikor več je v duši pregrešnih strasti ali tudi posvetnega na¬ gnjenja , toliko manj sije skozi njo luč Božje modrosti, toliko bolj nego¬ tovi in nezanesljivi so svetje, ki jih ve sebi in drugim dajati. Nasproti pa, kolikor bolj prazna je duša vsega posvetnega, toliko bolj je enaka čistemu nebeškemu zraku, nad kterim sije solnce Božje modrosti. Glej tu nekoliko izgledov nad sv. Klaro. Nekega dne pride k njej ena njenih prejšnjih prijatlie, ki je v zakonskem stanu mislila najti pravo srečo, pa bo je bridko okanila. Brez- 230 12. avguBt: Sv. Klara, devica, nuna. božni mož kmalu po poroki dosedanjo prijaznost spremeni v surovosti. Tako toži svetnici svojo nadlogo, iskaje pri njej tolažbe. Klara jej reče: „Tudi v tacih okoliščinah se lehko posvetiš in mir zadobiš. Pred vsem je treba poterpežljivosti in krotkosti. Te in pa ljubeznjiva skerb, da hočoš vse pripuščene želje svojemu možu spolniti, s stanovitno molitvijo ga morejo spreoberniti. Potem izrejaj po kerščansko svoje otroke; zakaj redko kterikrat se primeri, da bi se kdo pri ginljivem pogledu na ljubez njivo soprugo in pobožne otroke dalj časa mogel ustavljati." — Žena sluša njen svet, ter doživi veselje, da se njen mož spreoberne. Neka imenitna gospa je imela dve hčeri, ki ste bili ravno nasprot¬ nega vedenja in zaderžanja. Hotela je v svoji gorečnosti obe h Klari v samostan dati. Ena je bila nečimerna, lehkomiselna, gizdava, hlepeča po svetu in njegovem veselji. Druga pa je bila tiha, pobožna, pametna in sramožljiva ter znemarna za veselje mladih ljudi. Klara jej reče, da hoče poskusiti, kajti mogoče je, da se posvetna hči po lepem izgledu in mo¬ litvi pobožnih nun poboljša. Ako bo hotela ostati, bodo jo obderžale; ako pa ne bo kazala veselja za samostansko življenje, naj jo bo pa mati zo¬ pet k sebi vzela. Za drugo pa je morebiti bolje, da ostane med svetom. Ravno med svetom namreč je treba žensk, ki s spodbudnim in pobožnim življenjem kažejo, da se lehko v vsakem stanu po kerščansko živi. Tudi bodo kot pobožne matere svoje otroke v Božjem strahu izrejale. Žene, ki na svetu zvesto spolnujejo svoje dolžnosti, so pred Bogom gotovo ravno toliko vredne, kakor one, ki v samostanu le za lastno posvečenje delajo. Ko obe nekoliko časa ostanete v samostanu, dade ju materi nazaj. Ena je bila poboljšana, druga pa še bolj popolnoma; obe postanete dobri za¬ konski materi, in izgled kerščanske izreje. Neka nuna, ki je v zdravji veliko Bogu služila, postane v bolezni vsa obupna, kakor da ne bi jej bilo moč pred sodnikom obstati, da je le pogube vredna. Sv. Klara derži pred njo podobo bridke martre, rekoč: „Sestra, čemu se ti je bati? Poglej tistega, ki je z nebes prišel na zemljo, te rešit. Glej njegove razprostrene roke, da bi te objel, njegovo odperto stran, da bi te skril, in ti se treseš pri pogledu tega dobrotljivega Boga, ki te kliče? Ako bi bila s toliko gorečnostjo, s ktero Bogu vže 23 let služiš, služila najhujšemu trinogu, mar misliš, da bi te naposled prega¬ njal in terpinčil? Ali Boga še tako nimaš za dobrega, kakor trinoga?" — Te besede, ki jih je Klara z vso zaupljivostjo, veselostjo in ljubezni¬ vostjo govorila, preženo bolnici ves strah. Svojim sestram je večkrat kazala na križ, rekoč jim: „Poglejte tu, sestre moje, prenapolnjeni zaklad, kjer iščem v sili vse svoje pomoči. Sem trudna ali žalostna, križ me pokrepča. Sem v zmotah ali dvomih, me razjasni. Sem maloserčna, navdihne me s serčnostjo. Sem pobita, da se jočem, posuši mi solze in me utolaži. V temi je moja luč, v strahu in trepetu moje upanje in moja podpora, v bolezni in v bolečinah moje hla¬ dilo. Upam pa tudi, da me bode to sveto znamenje še na smertni po¬ stelji branilo zoper nevidne sovražnike, in da mi bo enkrat pred sodni¬ kovimi nogami moja tolažba, moje veselje." Tako je govorila po Božji luči razsvetljena Klara. Keršanska duša, išči tudi ti v Bogu prave modrosti, da boš poveličan v Njegovih očeh in v družbi svetnikov! 231 13, avgust: Sv. Kasijan. Molitev. O moj Bog in Gospod! uči me hoditi po Tvojih potih, kakor si učil svojo služabnico, sv. Klaro, in dodeluj mi moč, da na njih ostanem stanoviten do konca. Amen. 13. avg-ust ali veliki serpan. 9 $ Sv. Kasijan, škof, učenik in mučenec. m^je da se je Kasijan rodil in kakošnega stanu so bili nje- fei i^govi stariši, nam ni znano. Znano pa nam je njegovo sveto življenje, in njegova učenost v zveličanskih naukih. Goreč¬ nost, razširjati Božje kraljestvo, ga pripelje v Sabijono, mesto na južnem Tirolskem. Ondi oznanuje, zlasti v okolici sedanjega Briksenskega mesta sv. evangelije, in sezida cerkev na čast ma¬ tere Božje. Akvilejski patrijarh ga posveti v škofa. A ajdje ga prepodč iz Briksenske okolice, v kteri se je obilno trudil. Od tod potuje na Bavarsko, da bi še ondi zasejal seme Božje besede. Zopet pregnan se podd v Rim k groboma sv. apostolov. Prišed v pokrajino sedanjega mesta Imole v papeževih deželah vidi, kako zel6 da so še ondotni prebivalci malikovalstvu vdani. Zato sklene med njimi ostati, in oznanovati jim Kristusa križanega. Da bi se mu bolj pospešilo, napravi šolo. V njej učf otroke sta¬ rih jezikov, vmes pa vpleta nauke keršanstva, tako pripravljaje njih serca za sveto vero. Kmalo pa mu pridejo hudobneži na sled, in ga izdajo. Zatožijo ga pri oblastniku, da je čarovnik in da razširja novo vero. Na oblastnikovo vprašanje, kakošnega stanu da je in s čim se peča, mu Kasijan odgovori: „Nevednim oznanujem Jezusa Kristusa, križanega, začetnika zveličanja ve¬ soljnega sveta. 11 Oblastnik si prizadeva, da bi ga pregovoril, naj zataji kerščansko vero in daruje malikom; a vsa pregovar¬ janja so zastonj. Zarad tega silno razkačen ga oblastnik prepu¬ sti hudobnim šolarjem, da naj ga terpinčijo tako dolgo, da po¬ gine. Še bolj jih naščuje zoper njega rekoč, da je čarovnik, in mora ravno za te hudobije voljo umorjen biti. Hudobni šolarji misleči, da jim je sedaj dana prilika, nad svojim učenikom, ker je neubogljivce ostro krotil, se zmaščevati, raztergajo oblačila z njega, in ga privežejo na marmeljnat steber. Nekteri zmed njih ga z deskami bijejo v obraz in po glavi, drugi pa mu tergajo z železnimi drogovi, s kakoršnimi so tedaj v vosek pisali, kožo z života. Tako po vsem životu razmesarjen izdihne svojo dušo med krohotom in zasmehovanjem nečloveških paglavcev in rabeljnov. Tedanji kristijani v Imoli vzamejo skrivej njegovo truplo, da ga 232 13. avgust: Sv. Kasijan. pokopajo. To se je godilo v 3. stoletji po Kr. rojstvu. Poznejše so njegove ostanke vzdignili, lepo stolno cerkev sezidali, in ondi jih shranili. Obrazuje se navadno v škofovski obleki. Pripoguj svojega otroka od mladosti! Stariši, ki premalo ozir jemljo na razvade svojih otrok in jim še z mnogoterimi izgovori pregledujejo skozi perste, pozabijo na pregovor: Zgodaj začne žgati, kar kopriva ima ostati; pozabijo na resnico, da le hrastič se da upogniti, hrast pa k večemu s sekiro posekati. 1. Neverjetno je skoraj na videz, da so mogli šolarji svojega uče¬ nika tako neusmiljeno razmesariti in terpinčiti do smerti. A skušnja uči, kolikrat da so vže otročiči k hudobiji, samopašnosti in termogiavnosti na¬ gnjeni. Vže otroče v maternem naročji ima veselje, vse raztergati, kar sc mu d& v roke. Kdo ne ve, kako radi se mali paglavčki iz svojeglav - nosti in hude terme derč, z nogami ob tla teptajo, in se po tleh valjajo; kako so berž pripravljeni udariti, in kedar količkaj odrastejo, kako radi nedolžne živali terpinčijo? Stariši jim iz slepe ljubezni te napake pre¬ gledujejo, rekoč, da otroci tega še ne umejo, namestil, da bi njihovo termo in svojeglavnost vže z mladega krotili, ter krotkost, pohlevnost, usmiljenje in druge nežne čute v serce sadili. Tako stariši puste samopašnost in termoglavnost z otroci vred rasti, ali jim pa še sami z jezo, s sovraštvom z divjostjo in maščevanjem slabe izglede dajejo. Temu ni čudo, ako so otroci, kedar odrastejo, terdoserčni in neusmiljeni, pripravljeni za vsa- ktero maščevanje nad bližnjim. 2. Zato je starišem sveta dolžnost, da ta osat svojeglavnosti in hu¬ dobije z vso mogočo skerbljivostjo rujejo iz otroških sere. Nikdar jim nad otroci ne gre terpeti lastne terme in samopašnosti; ako je potreba, tudi šibe ne varovati; zakaj modri pravi v sv. pismu: „Kdor šibe varuje, so¬ vraži svojega otroka." S tem ne rečem, da otroka pobijaj in ubijaj, a od¬ bijaj od njega hudobije in napake. Kakor hitro vidiš pri otrocih zlo vo¬ ljo in terdoserčnost, pokaži jim škodljivost tega hudega nagnjenja, posvari jih, in če z lepo in ljubeznjivo resnobo nič ne opraviš, sezi po šibo. Le pomisli, od kod to, da so odrašeni otroci večkrat tako terdi proti svojim starišem, zakaj jim vedno jezljajo, zakaj se z zbodljivimi besedami va-njc zadirajo, zakaj jim celo žugajo, ali se tako deleč spozabijo, da roko zo¬ per nje vzdignejo? Glej, vse to prihaja od tod, ker so stariši jim pre¬ gledovali, male kačice hudobije in svojeglavnosti v mladem serci zatirati, jim ljubezen do Boga in do bližnjega va-nje cepiti. IStariši, ki svoje otroke z mladega k Jezusu vodijo, in jim vedo Njegove nauke prav priljubiti, se tacih surovosti, neotesanosti, divjosti in neusmiljenosti nimajo bati. O da bi pač stariši ne prezirali, kako visoke dolžnosti imajo nad seboj, in kako njihova in njihovih otrok časna in večna sreča ali pa nesreča je v njihovih rokah! 23 3 14. avgust: Sv. Evzebij. Molitev. Sv. Kasijan, ti zvesti Gospodov služabnik, prosi pred sedežem Naj- višega, da vdihne starišem pravo sveto ljubezen do otrok, otrokom pa strah pred grehom in ljubezen do vseh ljudi! Amen. 14. avgust ali veliki serpan. Sv. Evzebij, mašnik in mučenec. 'imski cesar Dioklecijan, ki je živel od 1. 285 do 305 po Kristuse vem rojstvu, v začetku svojega vladarstva ni hotel kristijanov pre¬ ganjati. Bilo jih je namreč vže veliko, in vsi so, kakor je sam hrepeneli po smerti. Ali eden njegovih sovladarjev, Maksimijan po .mcuu, grozovitnež, je zaprisegel kristijanom sovraštvo do smerti. Zato se je zgodilo, da je vstalo na več krajih preganjanje kristijanov, kajti de¬ želski poglavarji in cesarjevi namestniki so se hoteli prikupiti tem cesar¬ skim trinogom. rekel, imenu, 1. V Aziji v nekem neznatnem mestu je gospodoval za onih časov sovražnik kristijanov in cesarski namestnik Maksen- cij. Prišel mu je glas, kako da kristijani v mestu nekega pobožnega starčeka visoko ceste, ker tako sveto živi in goreče Jezusa oznanuje. Cesarjev sovladar Maksimijan pride tedaj ravno v mesto, in njegov namestnik da starčeku, Evzebij po imenu, povelje, da se k sodbi pred-nj postavi. Ko Evzebij, ki je bil mašnik, pred njim stoji, zadere se namestnik, podšuntan od aj¬ dovskih duhovnov še gerše nad njim rekoč: „Daruj bogovom prostovoljno, ali pa te bom k temu prisilil. 41 Evzebij: „V svetejši postavi je pisano: Gospoda, svojega Boga moli in Njemu same¬ mu služi. 44 Maksencij: „Na voljo ti je dano, ali daruj, ali se pa na najgrozovitniše muke pripravi. 44 Evzebij: „Zoper vso pamet je, kamenje, najzaničljivše stvari, moliti. 44 Maksencij: »Kristijani so vendar posebni ljudje; smert dozdeva se jim ljubša, nego živ¬ ljenje. 44 Evzebij : »Brezbožno bi bilo, luč zarad teme zaničevati. 44 Maksencij: »Zavoljo dobrote si le še terdovratniši? Povem ti to- raj, ako ne daruješ, boš živ sežgan. 44 Evzebij: »Tvoje žuganje me ne straši; zakaj kolikor veče bolečine mi bo preterpeti, toli¬ ko sijajniša bo tudi moja krona. 44 Na to ga ukaže Maksencij na tezalnico razpeti, in ga ob straneh z železnimi grebeni po životu razporjati. Med tem terpljenjem ponavlja Evzebij besede: »Reši me, o Gospod! naj živimo ali umerjemo, tvoji smo vsegdar. 44 Nad to njegovo stanovitnostjo se namestnik zavzame. Veli ga s tezalnice sneti, in mu de: »Ali poznaš ukaz starašinstva, s kterim je vsem podložnim v kraljestvu zapovedano, bogovom darovati ? 44 234 14. avgust: Sv. Evzebij. „Božja povelja, odgovori mu Evzebij, so viša memo ljudskih ukazov. 11 Na to ga veli na germado vleči in živega sežgati. Ev¬ zebij gre mirno za rabeljni, tako da se Maksencij temu čudi, ga zopet nazaj pokliče in mu reče: „Kaj tako letiš smerti naproti, ki se je leliko ogneš? Tvoje terdovratnosti mi ni razumeti, pre¬ misli se vendar!“ ,,Ako je res, ga zaverne Evzebij, da mi cesar ukazuje, kamenje na sramoto pravemu Bogu moliti, peljite me pred-nj.“ Maksencij, naj bi poprej sam s cesarjem govoril, ga med tem ukaže odpeljati v ječo. Pred cesarja prišedši mu pravi: „Gospod, pripeljali so mi puntarja, ki noče pokoren biti posta¬ vam. Prederznil se je, vpričo mene tajiti moč bogov, in brani se jim darovati in moliti tvoje ime.“ Drug, ki je bil pri zaslišanji Evzebijevem tudi pričujoč, mu reče: „Ako ga boš videl, boš ginjen od njegovih besed." „Ta človek naj bi, odgovori cesar, mogel predrugačiti moje misli?" „Ne le tebe bo pripravil na druge misli, mu pravi Maksencij, ampak pri vsem ljudstvu bo to storil. Ne boš ga mogel pogledati, da ne bi te njegov pogled ginil, in da, ne bi te na-nj vlekla neka Čudna moč." 2. Cesar ukaže, da mašnika Evzebija pred njega pri¬ peljejo. Na prikazen svetega spoznovalca so vsi pričujoči nekako osupnjeni. Prečudna svetloba mu sije z obličja; dušni mir in ne¬ beška miloba mu je brati iz oči. Se cel6 cesar, sicer divjak in terdoserčen trinog, je ginjen pri tem pogledu, da zoper svojo na¬ vado pohlevno ž njim govori. Reče mu: „Starček, zakaj si prišel pred-me ? Govori in nič se ne boj!“ Evzebij molčf. Cesar pa pravi dalje: „Govori toraj in odgovarjaj na vprašanja, ki ti jih stavim, ker meni je na tem, da ti ohranim življenje." Evzebij mu reče: „Res je, da na česti in mogočnosti prekosiš vse ljudi; vendar pa moraš tudi ti umreti, kakor najniži med ljudmi. Kar sem vže enkrat rekel, to zopet rečem: Kristijan sem! Kristijan pa nikdar in nikoli ne more lesa in kamenja moliti. Jaz molim pravega, živega Boga, in nobenega drugega." Tu reče namest¬ nik cesarju: „Nezmagljivi gospod, ne daj se preslepiti; tisti do¬ zdevni bog, ki ga on moli, je oni Jezus, ki ga mi ne poznamo, in ga tudi naši pradedje niso poznali." _„Toraj pojdi, mu zaverne cesar, in sodi ga po zapovedih pravičnosti in postave ; jaz nočem biti sodnik v tej stvari." Kakor drugi Pilat se nam Maksimijan tu pokaže. Dobro spoznava, da je sv. marternik nedolžen; a ven¬ dar si ne upa, ga izpustiti iz strahu in boječnosti pred ljudmi in pred sovladarjem Dioklecijanom. Maksencij toraj zopet sede na sodnji stol, in veleva Evzebiju darovati malikom. Evzebij mu reče: „Jaz ne bom daroval nobeni stvarjeni reči, ki ne vidi in ne sliši." „Daruj, se dere Maksencij, ali boš pa šel na germado, in tisti, ki ga moliš, te ne bo ž nje izvlekel." Na to mu odgo¬ vori marternik: „Ni ogenj, ni meč me ne bota v mojih- mislih predrugačila. Ukaži moje telo v kosce razsekati, stori ž njim, 14. avgust: Sv. Evzebij. 235 kar ti je drago; moje duše, ki je Božja, ne boš mogel poškodo¬ vati. Od svete postave, vcepljene od otročjih let v moje serce, ne odstopim . 14 Po tem govorjenji Maksencij obupa, da bi s svojim pregovarjanjem pri njem kaj opravil. Zato ga ukaže deti ob gla¬ vo. Poln veselja zakliče Evzebij: ,,Grospod Jezus, zahvaljujem se ti za tvojo dobrotljivost in hvalim tvojo mogočnost, da si po¬ skusil mojo zvestobo in me imel za svojega učenca ! 44 In nek glas se zasliši od zgoraj: „Akonebibil vreden spoznanterpeti, ne bi bil mogel sprejet biti v kraljestvo nebeškega kralja . 44 Prišed na morišče, poklekne na kolena, in položi' svojo glavo pod meč. „Blagor krotkim, ker zemljo bodo posedli." (Mat. 5, 4.) If^akor divje in kervoželjno je bilo serce Maksimijanovo, vendar ga je krotkost in nebeški mir, ki je Bvetil z obličja sv. mašnika Evzebija, tolikanj prevzel, da je svojo navadno grozovitost v sebi zaterl, in mirno ž njim govoril. Spolnile so se besede Gospodove: „Blagor krotkim, ker zemljo bodo posedli." Krotki imajo neko moč do sere, in ga na-se vle¬ čejo : gospodje so svojega lastnega serca in svojih strasti. V njih prebiva duh Božji, zato jim razburjeni in jeznariti ne morejo zoperstati. Nad mi- loserčnim, krotkim človekom ima Bog dopadenje, in „dežela živih/ 4 to je: nebesa bodo njegov delež. Kaj pa je prav za prav krotkost, od Kristusa nam tolikanj priporočana? Krotkost je čednost, ki nas uči prijaznim, ljubeznjivim in usmilje¬ nim biti proti bližnjemu, in mu prizanašati njegovo naglost, njegove sla¬ bosti in pomanjkljivosti. A ni še krotak imenovati tisti, ki je vže od na- tore tih, miren in poterpežljiv, ki sam nikoga ne razžali, in se od drugih težko da razžaliti. Krotak je tisti, ki iz ponižnosti in ljubezni ves notra¬ nji serd, vso jezo in nejevoljo zatira, in tudi na vnanjem nepoterpežljivosti ne kaže. Krotki niti ne draži hudobnega, niti se sam od njega ne da raz¬ dražiti. Ako se mu kaj žalega primeri, ne misli na to, da bi hudo s hu¬ dim povračeval. V vsem svojem obnašanji je podoben mirni sapici, ki v poletnem času od juga pihlja, ali tihi vodi, ki po gladkem, ravnem produ brez vsega vriša in šuma teče. Nasproti pa so jeznariti v svojem vedenji enaki tnerzli burji, ki po zimi ostro memo glave brije, ali pa derečemu hudourniku, ki se po kamnitem produ s šumom vali, se med skalovjem peni, se čez strugo po žitih in travnikih razliva, jezove podira, in povsod strah in škodo napravlja. — Krotki v poterpljenji in nadlogah niso neje¬ voljni. Hvaležno sprejemljejo vse, kar sklene ž njimi Božja previdnost. Jih zadene kakova bolezen, morajo terpeti lakoto, pomanjkanje in revščino, poljubujejo s solzami šibo Gospodovo, zdihujejo po Jezusovem nauku: „Zgodi se Tvoj a volja! 44 Pač nam je Kristus sam najlepši izgled krot kosti skoraj v slehernem primerljeji svojega življenja. Zato nas kliče, da uaj k njemu gremo v šolo. „Učite se od mene, nas vabi, ker sem krotak inizserca ponižen, in mir bostenašli svojim dušam." To nam priporoča tudi apostol, ko pravi: „0 p us ti te jezo, nejevoljo, hudodelnost, in oblecite usmiljenje, ponižnost in poterpež- ljivost. 44 In še drugod nas opominja: „Vsa grenkoba, in jeza, in serd, in vpitje, in preklinjevanje bodi daleč od vas z v s o hudobijo vred. Bodite pa med seboj dobrotljivi, usmiljeni, 236 15. avgust: Praznik Marijinega vnebovzetja. in zanašajte drug drugemu, kakor je tudi Bog po Kristusu vam zanesel. (Efež. 4, 31. 32.) Plačilo, od Jezusa obljubljeno krotkim, je posest zemlje; a ne te zemlje, na kteri sedaj prebivamo v zdihljejih in joku. Saj vemo, da ta zemlja je last mogočnih tega sveta. Zemlja, ki je krotkim obljubljena, je tisti srečni kraj, kjer minejo vse žalosti in bole¬ čine, tista blaga dežela, kjer solze več ne tekč, ampak se zveličani raz¬ veseljujejo v obilnem miru Gospodovem vekomaj. Molitev. Sveti Evzebij, ti zvesti učenec krotkega Jezusa, prosi za-me, da se v nejevolji in jezi vem gospodovati in zadobim tisto nebeško čednost krotkosti, kteri je obljubljeno večno zveličanje. Amen. 15. avgrist ali veliki serpan. Praznik Marijinega vnebovzetja. ^IjgK^žc po prestalem preganjanji kristijanov v pervih stoletjih so pobožni verni jeli obhajati god in spomin Marijine ločitve iz tega sveta. Z ** ^ začetka se je ta praznik obhajal 18. januarja. Na prošnjo cesarja Mavricija pa je bil 1. 582 po vseh cerkvah jutrovih in večernih dežel dan 15. avgusta za to slovesnost odločen.^Odsehdob se ta praznik pod imenom: ,,Marijino vnebovzetje", ali ,,veliki Šmarin," (to je: veliki Marijin praznik) z največo slovesnostjo memo vseh drugih njenih godov skozi leto obhaja; kajti noben Marijin praznik nam njenega gospodstva in veličestva, njene visokosti in njene slave tako lepo pred oči ne stavi. Sv. cerkev namreč obhaja na današnji dan Marijino prečestito vnebovzetje z dušo in s te¬ lesom, ter njeno kronanje za kraljico nebes in zemlje. 1. Po Jezusovem vnebohodu je ostala Marija v Jeruzalemu pričakovaje z učenci vred v molitvi prihoda sv. Duha. Janez, učenec ljubezni, kteremu je Zveličar na križu za mater jo izro¬ čil, jo vzame k sebi, v da jej oskerbuje njene telesne potrebe. L. 44 po smerti sv. Stefana pa vstane v Jeruzalemu hudo pre¬ ganjanje kristijanov. Apostoli se razkropč križem sveta in Marija zbeži s sv. Janezom v Efežko mesto, ter več let ondi prebiva. Cerkveni očetje, zbrani v Efezu pri cerkvenem zbirališču 1. 431 blagrujejo to mesto pred drugimi zato, ker sta mati Božja in sv. evangelist Janez ondi prebivala. Pravijo namreč: „Tu se sv. Janez in devica Marija, porodnica Božja, sosebno čestita; leseni derd verniki od vseh krajev z najgorečnišo pobožnostjo." Na te besede se opiraje nekteri učeniki terdijo, da je Marija v Efezu umerla. Sploh vendar se misli, da se je po Božjem navdihnjenji pred smertjo vernila v Jeruzalem, kjer so kedaj na Gretzemanskem vertu njen v skalo vsekani grob kazali. 15. avgust: Praznik Marijinega vnebovzetja. 237 2. Vsa ustna zročiia se strinjajo v tem, da je Marija visoko starost dosegla, akoravno se tudi to na tanko ne more določiti, Nekteri terdijo, da v 63., drugi v 66. in tretji, da je v 72. letu svoje starosti umeri a. Zveza duše s telesom pa, po misli sv. Ber¬ narda, pri Mariji ni bila po kakovi bolezni razderta, temuč njena smert je prišla po preobilnosti duhovnih tolažil in pregoreče lju¬ bezni Božje. Njena ločitev od tod je bolj spanju, nego smerti enaka. To velja pri Mariji kot kraljici vseh Svetnikov toliko bolj, ker je bila Čisto brez slehernega, še celo izvirnega greha. Neko pobožno ustno zvočilo pripoveduje, da je preblažena devica Ma- 238 15. avgust: Praznik Marijinega vnebovzetja. rija kmalo po srnerti zopet vstala, in da se je zarad posebne prednosti, ki jo je kot Božja porodnica pred vsemi Adamovimi otroki imela, njena duša s telesom sklenila, in tako z dušo in s telesom bila vzeta v nebesa. To ustno zročilo je bilo vže v še¬ stem in sedmem stoletji sploh po vseh cerkvah v jutrovih in za¬ hodnih deželah razširjeno. Poleg tega zročila so prišli po posebni Božji naredbi po svetu semtertje razkropljeni apostoli skup v Je¬ ruzalemu, prejet od nje poslednji materin blagoslov; le Tomaža je manjkalo. Apostoli pokopljejo njeno sveto truplo v skalnat grob na Getzemanskem vertu med angeljskim petjem. Ti pre¬ čudni angeljski glasi so bili skozi tri dni vedno slišati. (Jez tri dni pride sv. Tomaž. Serčno želi še enkrat videti ljubeznjivo ob¬ ličje matere svojega Gospoda, ki je bilo še celd v visoki starosti vedno mladeniško in nebeško milo ostalo. Zato odprd grob; a glej, le cvetliški venci in merliški perti, v ktere je bilo njeno truplo povito, so bili notri, razširjaje najprijetniše, nebeške von¬ jave. Najčistejše telo, ki je nosilo Sinu Božjega, ni smelo postati jed červov. Angeli so ga odnesli v veselje Gospodovo. Ne bilo bi tudi umeti, ako ne bi bil Bog Maiajinega telesa v nebesa vzel, da ne bi bil razodel, kje da počiva, kakor je to razodel od brez števila veliko trupel drugih Svetnikov. Za tega del tudi sv. cerkev ni nikdar grajala vere, da je bila Marijina duša s telesom vred v nebesa vzeta. Treba je vendar vedeti, da Marijinega telesnega vne¬ bovzetja sv. cerkev do sedaj še ni sprejela med tiste člene sv. vere, ki jih mora vsak pod zgubo večnega zveličanja verovati, kakor, postavim: da je bila brez madeža izvirnega greha spoče¬ ta, ali da je tudi po porodu Simi Božjega vedno devica ostala, ali da je v v resnici porodnica Simi Božjega. 3. Še sedaj je vznožji Oljske gore videti lepa cerkev, kije sezidana na grobu device Marije. Ta cerkev je pod zemljo. V njo se gre po 50 širocih stopnjicah. Cerkev ima podobo križa, in Marijin grob je na vzhodnji strani. Blizu na sredi teh stop- njic je na levi plati grob sv. Jožefa, na desni pa groba sv. Joahima in sv. Ane. Se celd Mohamedani zahajajo tje molit in čestit to včliko hčer Abrahamovo. Vera v Marijino vnebovzetje je pri vseh ljudstvih tako uterjena, da se še nikoli nikjer niso ponašali s tem, da bi v kteri njihovih cerkev shranjeni bili Ma¬ rijini telesni ostanki. Praznik Marijinega vnebovzetja so zlasti na Francoskem po prizadetji kralja Ludovika XIII. z vso mogočo slovesnostjo obhajali. Iz obljube je namreč ta kralj, ker je mesto Korbin privojskoval, cerkvi matere Božje v Parizu podaril sre- berno svetilnico, ki je 16 tisoč frankov stala. K tej cerkvi so po ukazu Ludovika XIV. iz vse Francoske dežele ob tem prazniku od 1. 1692 do časov Francoskih prekucij 1. 1792 zahajali v procesijah. Napoleon I. je sicer te procesije zopet vpeljal, a od 1. 1830 so znovič prenehale. Da sklenem ta spis, rečem s sv. 15. avgust: Praznik Marijinega vnebovzetja. 239 Bernardom: „Danes povzdigne čestitljiva devica s svojim priho¬ dom v nebesa veselje njihovih prebivalcev brez konca in kraja, ter nam upanje daje, da bomo še mi po njeni mogočni priprošnji dosegli prostor med izvoljenimi . 11 Za Marijo v nebesa. 1. HLdor zna prav živeti, kako srečna in vesela mu je smert! — Ako je slehernega pravičnega smert draga pred Gospodovim obličjem, kako dragocena je morala biti v Njegovih očeh čez vse zveličavna smert pre- čiste device Marije, ki je vse druge izvoljene Božje na svetosti in obil¬ nosti milosti visoko prekosila. Hočeš kedaj srečno umreti, posnemaj njene čednosti, zakaj ta, ktero čestimo, veleva Sv. Avguštin, mora biti izgled našega življenja. Posnemaj njeno močno vero, njeno terdno zaupanje v Boga, ter njeno gorečo ljubezen do Njega in do bližnjega. Posnemaj njeno ponižnost, njeno postrežljivo in ljubezojivo krotkost, njeno deviško čistost, njeno nezmagljivo poterpežljivost v najbritkejšem terpljenji, njeno ljubezen do molitve, do premišljevanja, do dela. Odtergaj, kakor ona, svoje serce od vsega poze meljskega, skazuj voljno pokorščino Božjim in deželskim postavam, vdaj se popolnoma v voljo Božjo in Njegovo očetov¬ sko previdnost v najterših poskušnjah. Ne izgovarjaj se, da zarad raz¬ ločka, ki je med Marijo in teboj, njenih čednosti ne moreš posnemati. Tudi Marija je bila pred svetom nepoznana, ali še cel6 od sveta zaniče¬ vana, tudi njeno življenje je bilo ubožno in živila se je od dela svojih rok. Toraj moreš v svojem stanu vse njene čednosti vsaj v nekoliki meri posnemati. Kolika tolažba ti mora biti, ker je Bog tvoj stan tako počestil, da je iz njega izvolil Marijo za mater svojemu Sinu! Kako lehko si zado¬ voljen s svojo osodo, ako premišljuješ, da je Bog Marijo k toliki česti in svetosti povzdignil, in jo po smerti nad vsemi angeli in svetniki poveličal, dasiravno je bila na svetu po svojem življenji in stanu tebi enaka! Iz tega vidiš, kako močno Bog ljubi in kako visoko čisla nizke in pri- proste ljudi, ako so ponižni, bogoslužni in zvesto spolnujejo dolžnosti svo jega stanu. Kaj hoče to, ali te ljudje zaničujejo ali ne, da le Bogu do- padeš, kakor Marija? Kaj je na tem, če te ljudje zapuste, da je le Bog tvoj zaklad? Kaj je na tem ležeče, če v vednih križih in težavah, v trudu in terpljenji prebivaš svoje dni, da le naposled za svoje terpljenje prejmeš krono večnega življenja? 2. Med vsemi Marijinimi čednostmi pa bi ti tukaj najrajše priporo¬ čil njeno poterpežljivost v najbolj pekočem terpljenji, in pa njeno vda¬ nost v voljo Božjo. Kdo je za Jezusom kterikrat izpil polniši kozarec terp- ljenja, kakor Njegova mati? Kdo se je kedaj bolj udeležil Njegovega križa, nego Marija? Ne eden ne med vsemi svetniki, tudi nihče med mu¬ čenci. Zato se ona po pravici imenuje „kraljica mučencev." Tudi „milosti polna, blagoslovljena med ženami," najljubeznjiviša nevesta sv. Duha izmed terpinov ne le ni bila izvzeta, marveč stoji na čelu med njimi. Kako bi bila tudi mogla izvzeta biti, ker je cel6 Gospod veličestva moral terpeti, in le po terplenji doseči svojo čest? Nikdar toraj ne moremo zahtevati od Boga, da naj z nami drugače ravna, in nas vodi po drugih potih, ka¬ kor po potu križa in ternja. O da bi hoteli verjeti, kar je in ostane gola resnica, da je mera terpljenja slehernemu modro odmerjena! Oče, ki svoje otroke ljubi in jih ia ljubezni z grenkostjo napaja, ima za vsako ramo 240 15. avgust: Praznik Marijinega vnebovzetja. butaro, za vsako človeško serce kakovo bridkost, za vsako dušo kakovo terpljenje prihranjeno. Sin visi na križu! Na to besedo naj umolknejo vsaka usta, ki tarnjajo nad terpljenjem. — Vendar pa Bog vže tja^sSefu Marije ni pustil brez tolažbe. Vesele in žalostne ure so se ver- ' stile v njenem življenji. V vseh pa se je podala v milo naročje Božje pre- jp- ; tako se je vse njej na dobro izšlo. Sedaj ima pervi m naj- .v,eči delež nad veličestvom svojega Sina, ker je tudi pervi in največi de- **Tež imela nad Njegovim terpljenjem. Tako dela Bog v malem in velikem z vsacim človekom , kdor se Njegovemu vodstvu terdovratno ne ustavlja. Mi ne vemo, kam nas Božja previdnost hoče peljati, dokler nismo na konci pota. Na konci se nam še le _oči odpro, da spoznamo, da so vsa njena pota usmiljenje in ljubezen. Cesar pa sedaj ne moremo videti, to nam gre verovati, dokler do gledanja ne pridemo. Sedaj hodimo v temi; a v svitlobi dneva bomo spregledali, kako neizrečeno dober je Gospod tem, ki ga ljubijo. Verovati nam gre, kakor bi s telesnimi očmi videli, da Božja roka vse vlada, in nas le iz ljubezni sem ter tje s šibo postraši. V Njega nam gre zaupati, kakor bi vže sedaj nad seboj videli spolnjeno obljubo, da nam naposled vse k zveličanju pomaga. Njega se nam gre deržati. Njega, najljubeznjivišega, nad vse ljubiti, Njega, najvišega, čestiti in poveličevati v sreči in nesreči, čestiti z deli in s terpljenjem. Vse vedoči vč, kaj nas zadene, in kako se najbolje za nas končd. Vse¬ mogočni iehko vse primerljeje tako oberne, da se tistim, ki ga lju¬ bijo, zemlja spremeni v nebesa. Ravno zato, ker nas Bog ljubi, se ni¬ kdar ne utrudi, nas priganjati, čistiti, tepsti, pa tudi pokrepčevati in to¬ lažiti, dokler ne dospemo do cilja. Blagor Mariji, ker je verovala. Blagor tudi nam, ako verujemo, kakor ona. Blagor Mariji, ker je zvesto spol- uovala besedo Gospodovo. Blagor tudi nam, ako spolnujemo Njegovo voljo in Njemu prepustimo, naj stori z nami, kar in kakor Njemu dopade. Molitev. Preblažena devica Marija, mati življenja, o da bi nam bilo dovo¬ ljeno, priti k tvojemu Sinu! Ti naša srednica, naša besednica, naša po¬ močnica, s svojim Sinom nas spravi, svojemu Sinu priporoči, svojemu Sinu izroči! Izprosi nam milosti, da On, ki je po tebi naše slabosti na se vzel, nas tudi po tebi deležne stori Svoje sreče, Svojega veličestva! Amen. I ŽIVLJENJE L : ; ... . : - - " v'- svetnikov in svetnic Božjih. Po najboljših virih spisal Matija Torkar, duhoven ljubljanske škofije. Izdala dražba sv. Mohora v Celovca. Z dovoljenjem visokočast. kerškega knezoškofijštva. VI. snopič. V Ljubljani 1871. Natisnil Jožef Blaznik. 16. avgust: Sv. Rok, spoznovalec. 46. avgust ali včliki serpan. Sv. Rok, spoznovalec. (I. 1327. 'rečuden je Bog v svojih svetnikih." Prečuden ne le, da _ sebnili, nezapopadljivih potih večkrat k svetosti in popolnosti vodi, temuč tudi v tem, kako da jim za njihove zasluge krone deli. Nektere poveličuje vže njih žive dni. Postavi jih kakor svečnik na visokeje mesto v cerkvi ali v deržavi, da luči enako svetijo ljudstvu. Druge kakor iz teme nenadoma pokliče na oder očitnega življenja, ter obda njihovo ime s svitlobo in slavo, da ostanejo rodovom v večnem spominu. Še druge pusti, da svoje pozemeljsko popotvanje skrivč in v ponižnosti dokončajo, pa jih še le po smerti poviša k česti in slavi pred svetom. K tem posled¬ njim štejemo sv. Roka. Kako sveto je živel in delal, bilo je pred svetom malo znano, še manj po vrednosti čislano. Kako velike pa so bile nje¬ gove zasluge pred Bogom, in kako draga njegova smert v Gospodovih očeh, vse to je še le razodevala prečudna njegova pomoč ob kužnih časih. To kerščanski svet spoznava s tem, da njegovemu imenu na čest zida zale cerkve, da njegovemu varstvu posvečuje bolnišnice, da po njegovem imenu zove bratovščine, ter da roma v procesijah pred njegove oltarje. 1. Sv. Rok se je rodil 1. 1295 v mestu Monpeljč na južnem Francoskem. Njegov oče Janez in mati Liberija sta bila ple¬ menitega rodu in silno bogata. Cesar jima je pri njuni časni sreči manjkalo, bil je dedič njunega premoženja. Za tega del sta oba prosila Boga, naj bi ju v njuno polno srečo in veselje oblagodaril z naslednikom. Ko toraj pobožna Liberija nekega dne pred Jezusovo in Marijino podobo moli, zasliši glas: „Libe- rija, tvoja molitev je uslišana; dosegla boš to milost od Boga.“ Obljuba se izpolni, Nad vse srečna mati pa se tolikanj bolj čudi, videvši po novorojenem detetu nad bokom na levi strani rudeče znamenje križa, ki od leta do leta veče in lepše prihaja. Kmalu se razodene, da je to „dete materine molitve' 1 za kaj visokega odmenjeno; zakaj kakor je bila materina navada, da je ob sredah in petkih le enkrat na dan jedla, tako je tudi dete ob teh dnevih le enkrat na materinih persih se poživljalo. Ravno tako, ako je jelo jokati se, utihnilo je pri tej priči, kakor hitro so mu podobo Matere Božje pokazali. Samo ob sebi se umč, da so tako pobožni stariši vso svojo skerb obračali na to, da bi bilo dete sveto in v strahu Božjem izrejeno. Kakor an- geljček nedolžen je toraj rastel deček in na obrazu mu je svetila prežala Čistost. Bil je vedno jasnega, veselega obličja, priljuden in prijazen v govorjenji in v obnašanji. Vže v 12. letu ga po¬ svetne veselice in lepotfje niso Čisto nič mikale j vže tedaj je začel svoje telo krotiti ter bil zmeren v jedi in pijači. Posebno ljubezen je skazoval ubogim in potrebnim, zlasti romarjem. Ko oče za smert nevarno zbolč, pokličejo ga k sebi in mu rek<5: „Ljubi moj otrok, čutim, da prihaja ura k ločitvi. Grlej, poslednja Življenje svetnikov in svetnic božjih. III. del. 16 242 16. avgust: Sv. Rok, spoznovalec. moja volja in moja oporoka je ta le: „Imej vedno Boga pred očmi, ter stori z Bogom in za Boga vse, kar storiš! Podedoval boš bogata posestva, pa nikar naj te njihov blišč ne oslepi in ne zakopaj v nja svojega serca! Spominjaj se ubogih, vdov in sirot in vseh, ki je boš videl v potrebi! Tako te bodo Bog in ljudje blagoslavljali. 11 Te besede umirajočega očeta ostanejo sinu nepozabljive vse dni njegovega življenja. Malo let potem zgubi tudi mater. Tako postane gospodar vsega gibočega blaga. Od sedaj mu je perva skerb, da izpolni očetovo poslednjo voljo. Oko hoče biti slepemu, noga hromemu, rednik lačnim, oče vsem ubogim. Kjerkoli vidi revo in potrebo, hiti naproti s polno roko 16. avgust: Sv. Rok, spoznovalee. 243 in preprijaznim sercem, pa kar najbolj mogoče, skrivč; ako pa ne more skriti darovalne svoje roke, gleda zlasti na to, da dobrote delt, ne zaradi hvale pred ljudmi, temuč iz Čiste lju¬ bezni do Boga in do bližnjega. 2. Razdelivši tako vse svoje veliko bogastvo ubogim pre¬ pusti drugo negiboče blago v oskerbništvo svojemu stricu, oče¬ tovemu bratu. Sam pa se zavije v revno dolgo romarsko haljo in se napoti na tihem proti Rimu, ondi molit na grobovih sv. apostolov. Kakor berač tje grede prosi kruha, in prenočuje ali v hišah ubogih ali pa v bolnišnicah. Nikjer ne gre memo nobene cerkve, kjer ne bi pomolil in svoje pobožnosti opravil. Pri- šedši v Toskanske pokrajine čuje, da v mestu Akvapendente neusmiljeno razsaja kuga. Ne pa da bi pred to grozovitno smertjo pobegnil, marveč ga neka notranja moč s silo žene, tje iti in kužnim biti postrežnik. Naravnost gre v mestno bolnišnico, prosč oskerbnika, naj mu dovoli ondi bolnikom streči. Oskerbnlk mu mnogo ugovarja, da tako težavnega in nevarnega posla in tolikega smradili njegova šibka in nježna mladost ne bo mogla prenašati. A serčno mu seže Rok v besedo, da tem, ki zaupajo v Božjo pomoč, nobeden posel ni pretežaven, ako le naša dela merijo na Božjo čest, in da je tudi Čem večji trud, tem večje plačilo. Iz teh Rokovih besed oskerbnik Vincencij spozna, da je mladeneČ prav od Boga lčsem poslan. Sprejme ga v bolniš¬ nico in pelje k bolnikom. Rok slehernega bolnika prime za desno roko, ga pokriža, in s tem znamenjem sv. križa vse za¬ pored kuge ozdravi. Tako hodi po vsem mestu okoli, ozdrav- Ijaje povsod kužne z znamenjem sv. križa; slehernemu zaukaže, ne razodeti njegova imena. Ko v Akvapendentu kuga potihne, poda se v mesto Ceseno, kjer je enako razsajala kuga. Tudi v Ceseni ozdravlja z znamenjem sv. križa bolnike. Od tod hiti dalje v Rim, vedoč, da kuga ondi najhujše davi in mori. V Rimu se poda najprej h kardinalu Britanija, ki je zaradi njegove svetosti slovel po vsem mestu. Rok opravi pri njem sv. spoved in prejme iz njegovih rok sv. obhajilo v slavni Šen-Peterski cerkvi. V Rimu ostane sv. Rok tri leta. Njegovo opravilo je bilo: moliti in bolnikom streči. Kjerkoli se kakova nalezljiva bolezen prikaže, tje hiti na pomoč. Misli si, da sleherni bolnik je Jezus sam, in da, ako bolniku streže, streže Zveličarju samemu. Od tod tudi njegova velika ljubezen do bolnikov. 3. L. 1315 je kuga po vsem Laškem in skoraj po vsi Evropi tako strašno razsajala, da je blizo tretjino ljudstva poda- vila. Začenjala se je ta bolezen s tem, da so vse dušne in telesne moči pri človeku onemogle. Temu so se pridružile omotica, omamica, dremota, žlemasto bljevanje in kerč po vseh udih. Obraz bolnikov je bil bled in vpadel, oči kervavorudeče, jeli so blesti in noreti; v zatilniku in po stegnih so se izpuščali me- 16 * 244 16. avgust: Sv. Rok, spoznovalec. hurji in ulesa; v malo dne]], večkrat celo mahoma, je bil Človek merliČ. — V tej dobi pride Rok v Pijačenco, kjer se zopet v bolnišnici v postrežbo bolnikom ponudi. Šiba Božja je bila. tu grozovita, reva neskončna. Stariši so bežali od svojih otrok, otroci od svojih starišev; brat se je umaknil sestri, sestra pobeg¬ nila pred bratom, prijatel zapustil prijatla; nihče ni poznal niti bratovske, niti kerščanske ljubezni. Najemniki so po živinsko tirali merliče iz hiš in je zagrebali, kar so najhitreje mogli. Bol¬ nišnice so bile vse prenapolnjene. Kužni smrad se je valil po zidovji, ter zdihovanje, bledenje in smertno ječanje in gergranje se razlegalo po stanicali. Vse povsod divjd smert; tem bolj se Rokovo serce vnema ljubezni. Od postelje do postelje hiti; enemu podaja krepčevalnih zdravil, drugemu nataka hladilne pijače, tretjemu čedi nagnjusna gnojna ulesa, četertemu nagovarja besede tolažbe, vse spodbuja k zaupanju na Božjo milost. Ni čudo, da pri tem silnem prenapetji naposled še njega kuga napade. Tudi on jame hudo ječati in kričati. Da bi pa nobenemu ne bil v nadlego, zapusti bolnišnico, in se vleže pred vrata na tla. Memo- gredoči zmerjajo bolniškega oskerbnika, zakaj da ga pusti tu ležati in ga ne sprejme v bolnišnico. Ko jim pa oskerbnik povč, da je Rok sam bolnišnico zapustil, ima ga ljudstvo za besnega norca, ter ga v strahu, da bi še drugih ne okužil, zapodč iz mesta. S silo se vleče na palici opert v bližnji mestni les. Ondi najde malo poderto kočo. V njo gre in se ondi vleže na steljo, ter moli: ,,Pač sem zaupal, presladki moj Jezus! da sem Tvoj služabnik; sedaj pa, ko me spoznavaš vrednega Svojega terp- ljenja, vem za gotovo, da me ljubiš in da si me sprejel za Svo¬ jega otroka. V Tvoji ljubezni mi je vse terpljenje sladčica, in tudi smerti se ne bojim. O koliko hvalo sem dolžan Tvojemu veličestvu, da me Svojega služabnika obiščeš z zasluženo šibo! Ako morebiti bolnikom nisem z vso ljubeznijo stregel, kakor je Tvoja volja, o odpusti mi ubogi revi po Svoji dobrotljivosti in ne zapusti me zapuščenega!“ In v resnici, akoravno so ga ljudje, Bog ga vendar ni zapustil. 4. Mala meglica pade izpod neba blizo koče, in iz nje jame izvirati šumeč vrelec. K temu hodi pit in umivat se, ter se čuti po njem čudno okrepčanega in prostega presilnih bolečin. Unkraj mestnega lesovja je bila lepa ravan, in na njej več pre¬ bivališč, v ktera so imenitniši mestjani pred kugo pribežali. Med njimi je bil nek bogatin, ki je imel mnogo družine in lovskih pesov, Gotard po imenu. Ravno, ko ta bogatin sedi pri občdu, priteče eden teh lovskih pesov, in nenavadno hitro gospodu ves kos kruha, ki ga je deržal v roki, potegne, in ž njim zbeži. Pervibart se gospod za to ne zmeni. Ko pa pes drugi dan opoldne in zvečer ravno tako stori, jame gospod grajati hlapce, zakaj da pesu nič jesti ne dajo. A hlapci terdijo, da dobiva ta 16. avgust: Sv. Rok, spoznovalec. 246 pes z drugimi vred jesti do sitega. Sedaj Gotard sklene, pesa, ako mu še kterikrat kruh odnese, slediti. Res mu tretji dan pes zopet s kruhom ubežf. Gotard teče za njim ter vidi, da pes s kruhom naravnost leti v ono kočo, kjer je Rok prebival, ter ga s tem kruhom preživlja. Z začudenjem praša na tleh v stelji ležečega moža, kdo da je in kaj mu je. Rok mu reče, naj nikar blizu njega ne hodi, ker je kužen. Gotard, domu se vernivši, jame sam pri sebi premišljevati: ,,Joj mene zaničljivega! moj pes, ki pameti nima, se je tega bolnega moža usmilil in mu tako zvesto nosil živež; jez pa, ki imam vsega na obilnem in vem, da Bog nobenega dobrega dela ne pusti brez plačila, bi tega svetega moža v lesu med divjimi zverinami pustil poginiti ?“ Nazaj gre k Roku in mu reče: „Spoznavam, čestitljivi mož, da sem zoper Boga in zoper tebe krivično ravnal; pri tebi hočem ostati in se ne poprej domu verniti, dokler ne ozdraviš. 11 Z gin- ljivimi besedami hvali Rok previdnost Božjo, ki teh, ki va-nj zaupajo, nikdar ne zapusti. Kakor hitro pa mu po postrežbi Gotardovi bolje prihaja, da vsaj ob palici more hoditi, poda se nazaj v mesto, da za kugo bolne po bolnišnicah in posameznih hišah z znamenjem sv. križa ozdravlja. Zlasti, ko se mu zdravje popolnoma poverne, ponavlja to delo kerščanskega usmiljenja tako dolgo, dokler kuga do dobrega ne potihne. Po prestali tej bolezni mu glas Božji veli, naj se verne nazaj na svoj dom. 5. Srečno pride v Monpelje na Francoskem, v kraj, kjer so bila njegova negiboča posestva, ki jih je njegov stric osker- boval. Vedni posti, ubožni živež, dolga pot in prestala bolezen so ga jako spremenili. V neki vasi, ki je bila poprej njegova lastnina, ga imajo prebivalci, ker je ravno vojska bila nastala, za ogleduha. Primejo ga in peljejo v mesto Monpelje, kjer je bil njegov stric mestni sodnik. A stric ga ni spoznal, pa tudi Rok se mu ni dal spoznati. Vsi ga imajo za ogleduha in ga veržejo v ječo. V njej prebiva celih pet let, od vseh nepoznan, zapuščen in pozabljen. Bridka po človeških mislih je bila nje¬ gova osoda, ktero bi si bil lehko zlajšal, ako bi bil le svoje ime hotel povedati. A prostovoljno si je izvolil ta britki stan, kajti njegove želje so bile, ljubeznjivega Zveličarja Jezusa posne¬ mati v Njegovi revščini, v Njegovem zaničevanji in zasramovanji. Jezus pa mu je tudi stoterno oslajševal, karkoli je terpel iz ljubezni do Njega. Naj je bila prav njegova ječa temna, svetila mu je zato v molitvi in v premišljevanji luč nebeška. Da-si je bil njegov živež terd kruh, krepčal ga je Jezus z dušnimi tola¬ žili. Da-si zapuščen in pozabljen, radoval se je v Bogu z zaup¬ ljivimi pogovori. Večkrat je bila vsa ječa z nebeško lučjo raz¬ svetljena, in to zlasti njegov smertni dan, ki mu ga je bil Bog razodel. Ko namreč duhovnik pride k njemu v ječo , najde jo v prečudni svetlobi. Služabnik Božji ponižno pred njim opravi 16 . avgust: Sv. Rok, spoznovalec. §g> svojo spoved in prejme sveto popotnico. Po dokončanem opra¬ vilu pa gre duhovnik k mestnemu sodniku, rekoč, da ima po teh znamenjih, ki jih je videl v ječi, prav svetnika zapertega. Sodnik se nasmeji, vendar ukaže po jetničarji to reč preiskovati. JetniČar, ko stopi v zapor, vidi enako svetlobo, a svetnika najde vže rajnega. Poleg njega je ležala deska, in na njej zapisano rajnega ime in stan. Slestni sodnik pove s strahom to prigodbo svoji materi, ki je bila stara mati sv. Roka. Hitro tek<5 v ječo, razgalijo merličeve persi, ter na rudečem križu, ki ga je Rok na svet prinesel, spoznajo, da je njihov vnuk, kterega so vže davno za mertvega imeli. Mestni prebivalci, ko zvedo glas o smerti svojega someščana, ki je tolikanj po nedolžnem preterpel, derd od vseh strani skup, da bi ga videli in v čestitljivem spre¬ vodu spremili njegove telesne ostanke. Njegovi rodbinci mu na grob postavijo krasen spomin, in na verhu njega dajo sezidati veličansko hišo Božjo. Ko poznejše kuga jame tudi ondi razsa¬ jati, zatekd se prebivalci k njemu, in kuga neha. Ravno tako je na njegovo priprošnjo v mestu Konštanc 1. 1414 kuga po¬ tihnila, ko so ondi zbrani cerkveni očetje njegovo podobo v procesiji nosili in se njegovi pomoči priporočevali. Vsled teh dogodeb se sv. Rok še sedaj kot varuh ali patron zoper kugo Čestl in na pomoč kliče. Obrazuje se v romarski obleki, v eni roki s palico, z drugo na ulesa na stegnu kazaje in s pesom poleg sebe, ki mu rane liže. „Boian sem bil, in ste me obiskali. 1 * * 4 ' (Mat. 25, 36.) 1. S)v. Rok je pač v vseh svojih delih razodeval, kako da mu je v resnici le na zveličanji duše ležeče. Njegovo zaničevanje sveta, ker se je svojemu plemenitemu stanu, svojemu posestvu in bogastvu, in s temi vsemu priliznjenemu upanju, vsem častčm in sladnostim odpovedal; njegovo zatajevanje in križanje mesa, njegova velikodušna in dobrotna ljubezen, ki ga je gnala, da se je za časov kuge vsega za svoje brate daroval; njegova nezmagljiva poterpežljivost v preganjanji in v bridkostih; njegova gorečnost, Bogu služiti, — vse to glasno spričuje, kako močno je hrepenel po zveličanji, ob enem pa tudi tebi očita tvojo lenobo in znemarnost. Kaj namreč storiš za svoje zveličanje? Želja te sicer obhaja, da bi rad zve¬ ličanje dosegel, a le proti temu, da bi te nič težav ne stalo. Čednost se ti sicer dozdeva ljubeznjiva; pa kakor hitro se ti najmanjša zapreka na¬ sproti stavi, te čednost nič več ne mika, in postaneš njen izdajalec. Zmi- raj ponavljaš: „Hočem, hočem"; ali od tega „hoteti“ šene povzdigneš do dela. Vojsko napoveduješ svojim strastim; ali kakor hitro ti obetajo količ¬ kaj dobička, pripravljen si berž mir ž njim skleniti. Enak si namakanim Voj¬ nikom, ki meč vedno derže v rokah proti sovražniku, pa vendar nikdar po njem ne mahnejo. Veliko jih je ponižnih, dokler niso razžaljeni; veliko pobožnih, dokler se v molitvi tope v sladkih čutilih; veliko čistih, dokler so brez skušnjav; veliko zmernih, dokler pomanjkanje terpč; mnogo dobro- 16. avgust: Sv. Rok, spoznovalec. 247 voljnih, dokler jim kaj dobička prinaša; mnogo pravičnih, dokler ni pri¬ like, koga okaniti; nmogo ljubeznjivih proti bližnjemu, dokler preganjanja ne terpe; veliko jih je Bogu hvaležnih, dokler jim svoje darove vsipa'v naročje. Zelje po večnem zveličanji torej največ pri vseh izvirajo iz pameti, ne pa iz nagiba vdaue volje. Te želje po nebesih brez delavnosti so prazne želje, ki dušo zadremljejo in umore, kakor govori sv. pismo v bukvah pregovorov: Želje lenuha umorč, ker njegove roke nočejo nič storiti". (21, 25.) 2. Vprašaj toraj nečimurnega pesvetnjaka, če ti ima razun želj tudi dela pokazati. Toda, saj ob nedeljah in v prašnikih sem ter tje k sv. maši hodi, ali iz mehkobe svojega serca kaj ubogajme podeluje, ali časih h kakovi krivici molči, gre leto in dan vsaj enkrat k spovedi in k sv. obhajilu, morebiti ob gotovih časih tudi Božjo besedo posluša. Ali iz kakošnega namena vse to doprinaša? Ali merijo vsa ta dela v resnici na Božjo čest? Ali ne izvirajo veliko več prav pogostoma iz nečimurnosti, iz hinavščine, iz skritega napuha? Giej, vse to je znamenje krivega, nede¬ lavnega hrepenenja po zveličanji! Vse to so le slepotije pobožnosti, in za vsakega nevarne in pogubljive, ker v nje stavi vse kerščanstvo in ker ga v napačen, pregrešen mir zazibavajo. 3. Razun teh, ki so brez dela, se pa nahajajo še drugačni, ki so tem ravno nasprotni. Mislim namreč tiste, ki vedno delajo, in se vse svoje žive dni trudijo, tiste, ki pezo in vročino dni prenašajo, in si komaj po noči nekoliko počitka privoščijo. Lesem se štejejo ljudje nižih stanov, rokodelci in kmetiči. Povejte nam: Li res s svojim delom in terpljenjem hrepenite po zveličanji? Kaj je poglavitni nagib vašega truda? Ali de¬ late vse iz ljubezni do Boga? iz namena, da dolžnosti svojega stanu izpolnujete? iz namena, da ste pokorni Božji volji, ki vam veleva, v potu svojega obraza živeža si pridobivati? iz namena, za svojih grehov voljo se pokoriti, in pred seboj tje v nebesa zaklade pošiljatli, ki jih niti rija niti molji nerazjedč, niti tatje ne ukradejo? Ali vas je skerb, da ohranite mirno, dobro in zadovoljno vest? O blagor vam, če iz teh namenov ravnate! Vaš pot, akoravno s ternjem nasajen, je vendar pravi pot proti nebesom. Vendar, ali jih ni mnogo, ki so zgoli v posvetno vsi zamaknjeni? Ali ni nagib vseh težav gerda in nikoli nena- sitena lakomnost? Ali ne prejde po ves teden ali še dle, da se na Boga in na nebesa nikdar resnobno ne zmislite, da je pri mali vsakdanji molitvi serce vendar le zmiraj pri delih, pri opravilih, pri živini, pri blagu in v škrinji? Ali niso marsikterim nedelje in prazniki dnevi zapravljivosti, požrešnosti in pijančevanja, dnevi, nad kterimi angelji v nebesih žalujejo, pekel pa veselja vriska? Gorje tem, ki vedno, kakor kerti, po zemlji rijejo, ki sicer pod silno pezo truda in terpljenja zdihujejo, pa vendar brez vsega upanja po zveličanji! 4. Na dalje se nahajajo ljudje, ki si vedo poseben videz v svetosti dajati. Med temi so slasti sloveče osebe ženskega spola, ki večkrat po cele dni v pobožnih vajah prečujejo, pogostoma v cerkev hodijo, in po več ur zaporedoma moiijo, zdihujejo in pobožnujejo, vse oltarje in sve¬ tinje poljubujejo in po vseh znanih Božjih potih letajo. Človek bi si mislil: Vsaj te morajo pravo, resnično hrepenenje imeti po nebesih! Res da, ako svoje pobožne vaje tako vravnajo, da drugih dolžnosti svojega stanu ne zamujajo, ako vse to opravljajo iz čistega namena, ako krote svoja huda nagnjenja in svoje strasti, svoj jezik berzdajo, so čiste, po¬ nižne, poterpežljive, ljubeznjive, delavne, krotke in molčeče. Vendar o teh ni tu govorica, temuč o onih, ki imajo le na videz pobožnosti, ki 248 17. avgust: Sv. Hijacint, spoznovalec. s svojo farizejsko hinavščino ne iščejo svojega posvečenja, ampak hvale od ljudi, ki v svoji znemarni pobožnosti svoje gospodinjstvo, ali izrejo svojih otrok, opuščajo, po svoji termi predpostavljenim kljubujejo, Be za pokorščino in svoje poglavitne dolžnosti ne menijo; — sploh o tistih, kterih vsa pobožnost je v tem, da svoje molitne bukvice prebero, ondi shranjene podobice poljubijo, ali rožni venec oklepečejo, se večkrat na persi udarijo, se prekrižajo, z blagoslovljeno vodo pokrope, i. t. n.; sicer pa jim je malo ali celo nič skerb, da bi svoje strasti ukrotile, svoj jezik zavozlale, svoj napuh ponižale, svojo jezo premagale, svojo nevoščljivost zaterle, s svojimi sosedami in prijatlicami v miru in ljubezni živele, svojemu možu, ali drugim domačim ne bile prava preglavica: „Ne vsak, pravi Kristus, ki mi reče: Gospod! Gospod! pojde v nebeško kraljestvo, ampak tisti, ki stori voljo mojega Očeta/' (Mat. 7, 21.) Volja nebeškega Očeta pa je: ljubezen do Njega in do bližnjega, ki se skazuje v delih in prihaja iz ravnega, odkritega, nehi- njavskega serca; spolnovanje svojih dolžnosti in zatiranje svojih strasti. Ravno to pa največ zanemarjajo ali celo čisto opuščajo taki videzni pobožnjaki in pobožnice, imajo toraj napačne želje po zve¬ ličanji. — Poslednjič kaj hočem od takih reči, od kterih sv. pismo pravi, da greh kakor vodo v se pijejo, ki so grehu privajeni, kakor vsakdanjemu kosilu, kterih celo življenje je v tem, da gredo k spovedi, in od spovedi zopet k grehu? Njihova lehkomiselnost in brezskerbnost‘ste očitne spriče- vanji, da jim resnične želje po zveličanji manjka. Sedaj, ljubi bralec! prevdari, med kterimi si ti, in stori, česar ti je v zveličanje! Molitev. O naš Bog in Gospod! za voljo zasluženja Svojega zvestega služab¬ nika, sv. Roka, Te prosimo obvaruj nas telesnih bolezni, ali vsaj, ako nas po Svoji neizvedljivi modrosti ž njimi obiščeš, dodeli nam krotko poter- pežljivost in vdanost v Tvojo sveto voljo, pred vsem pa nas varuj smertnega greha kot največe dušne kuge! Amen. 17. avgust ali vGliki serpan. Š žif Sv. Hijacint, spoznovalec. (1. 1185.) oslušajte otoki, in pazite, ljudstva v daljavi! — Gospod mi je rekel: Ti si moj hlapec, ker v tebi bom poveličan". (Iz. 49, 1. 3.) Tako govori v preroškem duhu Izaija sicer od Odrešenika kot učenika narodov. Dajo pa se te besede prav lepo oberniti na slehernega, ki mu je kot poslancu Božjemu po pokladanji škofovih rok dano povelje, širiti kraljestvo Božje med narodi. Toliko bolj veljajo onim junakom, ki, zapustivši stariše, brate in sestre, prijatle in znance, ter ljubo domo¬ vino z vsem njenim rajem in zložnostmi življenja, se trudijo po misijonih pri ljudstvih, ki Boga ne poznajo in sede v smertni temi in senci. Kakor se s takimi kerščanskimi junaki po daljni Afriki in Ameriki še dan danes sme ponašati Slovanski rod, tako je z enakim ponosom lehko na-nje 17. avgust: Sv. Hijacint, spoznovalec. 249 kazal vže za dobe sv. Mohorja in Fortunata, Hieronima Dalmatinca, sv. Cirila in Metoda. Enako je bil v 13. stoletji cerkvi in nebesom na veselje in cest ter slovanskemu rodu na slavo sv. Hijacint. 1. Rodil se je sv. Hijacint okoli 1. 1185 v mesticu Kant na Katnenskem gradu v Sleziji, ki je bila za one dobe Poljska, in sedaj spada pod škofijo Vratislavsko, iz slavne Odrovanske gro¬ fovske rodovine. Resnobni in globokomiselni deček s krotkim sercem je bil veselje svojih starišev in sorodnikov, zlasti svojega duhovnega ujca Jovana, tedaj škofovskega kaneelirja. Ker je bil jako brihtne glave in dobrega spomina, pošljejo ga v Kra¬ kovske in poznejše v Praške šole. V Bononiji na viših šolah postane doktor modroslovja in sv. pisma. Ko se verne domu, podeli mu kmalo potem škof Vincencij korarijo pri stolni cerkvi v Krakovu. Te cesti se Hijacint vrednega skazuje s tem, da goreče moli, brez madeža in graje sveto živi, in svoje premo¬ ženje ubogim deli. Ko škof Vincencij zaradi svoje starosti ško¬ fovsko butaro odloži, da bi se v samoti toliko laglje na smert pripravljal, bil je Hijaclntov ujec, Jovan, na škofovski sedež povzdignjen. Novi viši pastir popotuje 1. 1218 v Rim, ter vzame seboj dva vnuka, Hijaclnta in Ceslava. Ravno tedaj je tudi sv. Dominik v Rimu prebival in po cerkvah imel misijonske pridige. Hijacint in Ceslav ga hodita poslušat, in večkrat ga slišita, globokeje jima njegove besede segajo v serce. Se veči pa je pri njima ta vtis, ko nekega dne s svojimi očmi vidita, da sv. Dominik nekega s konja padlega, mertvega mladenča v življenje obudi. Škot Jovan, ki je sam te pridige poslušal in Dominikove čudeže videl, ga prosi misijonarjev za svojo škofijo. V serce je Dominika žalilo, da mu ni mogel prošnje izpolniti. V vsem samostanu ni imel ne enega, ki bi bil znal poljski jezik; tudi je bil vže večidel vse pridigarje razposlal po misijonih. Sve¬ tuje mu toraj, naj nektere izmed duhovnov, ki ga spremljajo, pusti prestopiti v pridigarski red, ki bi potem kot misijonarji svojo službo opravljali. Hijacint je pri tej priči pripravljen, učenec postati sv. Dominika in sprejeti obleko pridigarskih bra¬ tov. Sv. Dominik z veseljem sprejme njega in njegovega brata Ceslava; vže čez pol leta iz njegovih rok prejmeta redovno obleko. Dosti podučena v redovnih pravilih se verneta s ško¬ fom nazaj v svojo domovino. Na potu gredd pridigujeta najprej v Brežah na gorenjem Koroškem, in vže v šestih mescih sezidata ondi samostan, kteremu nemca Hermana za prednika postavita. V Krakovo prišedši jima škof podari neko leseno hišo, ktero z Božjo in vernih pomočjo v malo časa v samostan prezidata. 2. Vže med zidanjem tega samostana jame Hijacint oznano- vati ljudstvu besedo Božjo. Njegovo pobožno življenje je ljudem vže od poprej znano. Zato jim beseda Božja toliko globokeje predira do serca. V kratkem času ima mesto vse drugo podobo. 250 17. avgust: Sv. Hijacint, spoznovalec. Navadne hudobije in pregrehe nečistosti in nesramnosti, lakom¬ nosti in sovraštva se umikajo čistosti, sramežljivosti in ljubezni do Boga in do bližnjega. Pa ne le v mestu, ampak tudi v so¬ sednjih deželah in pokrajinah se razlega njegov svarilni glas k pokori. Na Moravskem se nameni iti v mesto Visgard. Tje priti mu je treba iti čez čez reko Vislo, ki je tedaj po deževji še toliko veča bila narastla. Ni ga bilo voznika, ki bi si bil upal čez-njo prepeljati; ni bilo pa tudi nikjer nobenega mosta s tastrauskega brega ne unega. Na breg prišedši Hijacint oberne svoje oči proti nebesom, pomoli, reko pokriža ter gre vpričo velike množice ljudstva čez valove, kakor po suhem. Visgarčani ta čudež sami vidijo, in lehko se da misliti, kak silni upllv so potem imeli nauki njegovi na njihova serca. Tako prehodi vsa mesta in kraje svoje domovine, bude povsod svoje rojake iz dušnega spanja k pokori in poboljšanju. Kmalo pa dozori v njem nov sklep, nesti namreč še divjim ljudstvom proti polnočni strani luč sv. evangelija. Nič ne more uderžati njegove goreč¬ nosti, da otme neumerjoče duše, ne močvirji, ne luže, ne za¬ raščeni gozdi, ne sneg, ne led, niti soteske, niti prepadiniti puščave, po kterih je redko poprej hodila človeška noga. Zelja, razširjati Božjo čest, je njegova vodilna zvezda, in zveličanje duš njegova romarska palica. Na njegovo besedo so drobili malike in molili Jezusa. Pravemu, živemu Bogu na čest se ja- mejo po Pruskem, Pomeranskem, na Rujanskem otoku, po Šved¬ skem in Danskem zidati cerkve in samostani. Povsod postavlja za seboj vredne mašnike, da skerbd za zasejano besedo Božjo. Sedanje Gdansko mesto tedaj še ni stalo; ves ondotni kraj je bila še praznota in puščava. Ondi gredoč reče nekega dne Hi¬ jacint, da bo le-tu kedaj stalo veliko mesto, in glej! čez malo let potem knez Primislav vloži za to mesto vogalni kamen, in tu imajo katoličani še dan danes cerkev ustanovljeno po tem svetniku. 3. Te okrajine še ne zadostujejo Hijacintovi gorečnosti. Duh Božji ga žene v kraje, kjer ima hudoba pod plaščem laži in zmot ljudi vjete in priklenjene. Pod Božjim mogočnim varst¬ vom in zaupajoč na priprošnjo rožne Device Marije, ki jo po otročje čestl, se poda v Rusijo. Peš prehodi vso to neizmerjeno deželo od večera do jutra, oznanovaje povsod Kristusa in res¬ nico. V vsi tej neizmerjeni deželi je bilo tedaj tako malo šte¬ vilo katoličanov, da še nikjer niti ene svoje cerkve niso imeli. Brez števila je bilo malikovavcev, Mohamedanov in odpadnikov. Hijacint pridigaj e vsem brez razločka. Njegova beseda ima toliko moč, da neverniki in odpadniki v trumah skup derd, in se jih veliko, ki ga slišijo, spreoberne. Hijacint ustanovi pri tej priliki samostan v Kievu, tedaj glavnem mestu Rusije. Nekega dne vidi veliko trumo malikovavcev pred velikanskim drevesom na kolenih, in stori vpričo njih velik čudež. Ta jih nakloni, da 17. avgust: Sv. Hijacint, spoznovalec. 251 drevo posekajo, malike podrobč in kerščansko vero sprejmejo. Mnoga spreobernjenja pa na posled vnamejo zavid in jezo kneza Vladimira odpadnika. Vsled tega jame verne terpfnčiti in pre¬ ganjati. Kmalo mu je šiba Božja za petami. Tatarji, silno divje ljudstvo, prihrumi in prilomastijo v deželo, mesto Kiev z nasko¬ kom vzamejo, in ga do tal razspejo in požgejo. Ko je vse mesto v plamenu in kri pobitih teče po ulicah, vzame Hijacint ciborij s hostijami iz tabernakeljna in veli bratom, da naj gredo za njim. V cerkvi je stala lepa podoba matere Božje, iz marmeljna izse¬ kana, pred ktero je sveti mož večkrat molil. Sedaj, ravno ko gre iz cerkve, začne ta podoba, kakor oživela, govoriti: ,,Moj sin Hijacint! zakaj me zapustiš? Vzemi me seboj, in ne daj, da bi prišla v roke svojim sovražnikom!“ „Kako te morem nesti, reče Hijacint, ker si mi pretežka?“ Podoba odgovori: „Le po¬ skusi in vzemi me, moj Sin ti bo pomagal in ti težo polajševalA S solznimi očmi vzame Hijacint podobo s stala v naročje; in koliko čudo! čisto nič peze ne Čuti. Tako beži v eni roki s ciborijem in v drugi s podobo matere Božje skozi tatarske trume in skozi plamen proti nasprotnim mestnim vratom, gre čez reko Dniper kakor po suhem, ter srečno dojde v Krakovo, ker ga polni veselja sprejamejo. Podobo matere Božje pa postavi v samostansko cerkev. 4. Dolgo pa ni ostal doma. Po Pruskem, Danskem in Švedskem obiskuje ustanovljene samostane in cerkve, potem se napoti k divjim J asiškim ljudstvom, ki o Jezusovem imenu še nikdar niso čula. Dokaj jih spreoberne, in med njimi tudi nji¬ hovega poglavarja. Potem prehodi Tatarske pokrajine, pride do Tibeta in celo do Kitajskih mej. Ne dd se popisati trud in terpljenjtf, ki mu je v tem misijonu prestati. Najgnjusniše jedi je primoran vživati, v najrevniših kočah in večkrat celo pod milim nebom prenočevati. Sedaj ga neznansko zebe, sedaj mu sneg, sedaj ledene grude zapirajo pot; sedaj mora z nevarnostjo svo¬ jega življenja čez dereče pogorske hudournike, sedaj zopet ple¬ zati Čez nebotične z večnim snegom in ledom pokrite gore, sedaj hoditi po ozkih stezah tikoma strašnih brezen, zmiraj in povsod v nevarnosti, da ne bi ga kak sneženi plaz posul, ali kaka divja zver raztergala, ali ga kak tolovaj ubil. Ali v zaupanji na Božjo pomoč prehodi brez strahu pčš velike in nepoznane kraje, kjer vlada satanovo kraljestvo, in ležč pokopana ljudstva v temni noči nevere. JEnako nebeškemu angelu oznanuje povsod evan¬ gelije križa. Se čez 500 let potem, ko so bili pridigarski bratje prišli v te kraje, našli so sled Hijacintovega misijonskega delovanja. 5. L, 1257., poslednje svojega življenja, priroma Hijacint 72 let star zopet nazaj na Poljsko v Krakov, med tem, ko je Čez pet tisoč ur hoda po raznih pokrajinah Azijaških in Evropskih storil, in neizrekljivo veliko dobrega ustanovil. Pri vsem tem 252 17. avgust: Sv. Hijacint, spoznovalec. neutrudljivem delu pa je vendar najostrejše živel. Post mu je bil vsakdanji prijatel. V petkih in večerih pred prazniki je živel ob vodi in suhem kruhu. Spal je na golih tleh, in najnevgod- niše vreme mu ni nič prizadelo. Poleg tega pa, akoravno je celo čudeže delal, je bil vseskozi najponižniši izmed bratov. Nje¬ gova ljubezen do nesrečnih je bila tako velika, da je vsegdar solze točil, kedar je od njih reve slišal. Zlasti se je odlikoval s svojo gorečo ljubeznijo do diviške porodnice Marije. Njenemu varstvu je posebno pripisoval, da je vsem nevarnostim srečno odšel. — Bilo je poslednje leto njegovega življenja, ko na praz¬ nik Marijinega vnebovzetja stoj6 pred njenim oltarjem zamaknjen premišlja njeno slavo v nebesih. Kar ga na enkrat obda velika svetloba; nebeška kraljica, obdana s trumo angelov, mu prijazno reče: „Veseli se, moj sin! ker tvoje molitve so mojemu Sinu in meni tako dopadljive, da dosežeš, česarkoli prosiš“. In v resnici, Hijacint je bil uslišan vsegdar, bodi si v življenji, bodi si ob smerti, ker oznanjena mu je bila celo poslednja ura. Vže zvečer pred praznikom Marijinega vnebovzetja je nekoliko obolel. Vse redovne brate pokliče k sebi in jih opominja k ponižnosti, krot- kosti in ljubezni do uboštva. V praznik Marijinega vnebovzetja gre še k veliki sv. maši in prejme v znožji Marijinega oltarja sv. popotnico. Med petjem Davidovega psalma: „V Tebe, o Gospod, sem zaupal“, sklene z besedami: ,,V Tvoje roke o Gospod, izročim svojo dušo“, v miru tek svojega trudapolnega življenja. Njegove koščice počivajo v Krakovu v prekrasni ka¬ peli. Papež Klement VIII. so ga 1. 1594 prišteli med svetnike. Obrazuje se v dominikanski obleki s ciborijem v eni, in s podobo Matere Božje v drugi roči. Vnanji misijoni v katoliški cerkvi, Slišal si, ljubi bralec! kako je sv. Hijacint, gnan od Božjega duha, več tisoč ur daljave hitel k nepoznanim ljudstvom, da jim je pri¬ nesel veselo oznanilo zveličanja, in jih pripeljal v ovčjak Kristusov, v sveto cerkev. Bil je namreč ud tiste verige gorečih misijonarjev, ki so od apostolskih časov vedno se razhajali po vsem svetu, da so oznanovali ime Jezusovo. Zveličarjeva volja je bila, da se njegov uk ni le po Ju¬ dejskem razširil in ondi ostal, temuč da se vkorenini v sercih vseh ljudstev. Vsem narodom naj bi se oznanovalo Njegovo sveto evangelije, in vsi, ki bi verovali in se dali kerstiti, bi bili vpeljani v Njegovo sveto cerkev. Njegova cerkev ima zares ves olj na ali katoliška, to je: vsem ljudstvom brez razločka po vseh krajih in skozi vse časa odperta biti. Za tega del je poslal dvanajst učencev, ki jih je apostole, to je: poslance ime¬ noval, na čelu sv. Petra, križem sveta, in jim dal povelje, učiti vsa ljudstva, in kerstiti te, ki verujejo. To povelje svojega učenika in mojstra so tudi apostoli spolnovali. Oni so bili pervi misijonarji, ž njimi se odpre versta vnanjega razširjanja sv. vere. V tridesetih letih po Zveličarjevi smerti je bila Njegova sv. vera po gorečnosti apostolov in njihovih učencev, ki so jih škofe posvetili, vže v treh delih sveta razširjena, tako deleč namreč, 17. avgust: Sv. Hijacint, spoznovalec. 253 kakor deleč je segalo tedanje Rimljansko kraljestvo. Posebno je sv. Peter, pervi poglavar cerkve, pošiljal iz Rima, kjer je postavil svoj Bedež, navdu¬ šene možake, da bi na vse strani nesli ime Jezusovo. Iz ulic Rimskega mesta so v nepretergani versti izhajali goreči misijonarji v razne pokrajine. Cerna tema nevednosti je bila razgernjena čez mnogotera ljudstva. Umori, goljufije in nesramnosti so bile verige, s kterimi je hudoba jih bil uklenil. Ubogi misijonarji zoper tega sovražnika niso imeli drugega orožja, nego križ, besedo in pomoč Božjo. Brez strahu so prederli v zaraščene gozde, v brezkončne močvire in nezorane puščave, da bo stermečim prebivalcem oznanovali besedo Božjo. Moč njih govora in čudeži, ki jih je po njih delala Božja roka, so oslepljenim odpirali oči. Tisoč in tisoč jih je vero¬ valo, in so bili kerščeni. Do dobe cesarja Karola Velikega je vže mnogo ljudstev culo o besedi sv. križa, in veliko kerščanskih občin je bilo po mestih in vaseh v zalem cvetji. Tudi v Azijatiške in Afrikanske dežele je, od apostolov sem, prišlo veliko misijonarjev, ki so ondi zasadili s svojimi pridigami križ zveličanja. Sv. ap. Jernej je prišel celo v Indijo. Ko so pobožni misijonarji deleč od svojega doma umerli ali kot mučenci svoje življenje sklenili, stopili so drugi na njihovo mesto. Ko se je v enem kraji kerščanstvo ukoreninilo, podali so se iz tega kraja zopet drugi misijonarji v sosednje dežele prižigat in razširjat luč sv. vere. To se je zlasti godilo iz Anglije in Irlandije, kjer se je kerščanska vera bila vže zgo¬ daj ustanovila. Sv. papež Gregor je poslal tje Avguština, iz Benedik¬ tinskega reda, in več drugih spremljevalcev. V malo časa je postavljenih mnogo samostanov, pravih sadišč vere in vsakorsnih čednosti. Iz teh samostanov so zapored prihajali v nemške pokrajine sv. Vilibrord, sv. Vilibald in Vunibald, in prav apostol nemcev, sv. Bonifacij. Božji bla¬ goslov je bil vidno pri njih delih. Po njem so širili sv. vero, in ž njo omiko, vede, umetnosti in znanosti. Skerb misijonarjev ni bila samo na nemške pokrajine obernjena. Tudi gori proti severu, kjer so ljudje z medvedi in volkovi skupaj prebivali, kjer sta le pčst in meč vladala, na Prusko, Dansko, Švedsko in Rusko, so polni svete gorečnosti hiteli serčni misijonarji, prižigat ondotnim ljudstvom luč sv. vere. Po ravno tistih potih, po kterih so vojne čete prihajale, da so se v boji pobijale in morile, hodili so oznanovalci miru, da so jim pot v življenje kazali. No¬ beno stoletje ni minulo, da ne bi bila po trudu misijonarjev sv. cerkev novih trum vernikov pridobila. Ko so 1. 1493 Ameriko našli in si Portugalci 1. 1489 nove poti v Indijo poiskali, podali so se kmalu potem od Rimskega sedeža poslani misijonarji v te daljne kraje sveta, da bi tudi tje zanesli nauke zveličanja. Zlasti so bili Dominikam in Jezuiti, ki so s križem v roči, z brevirjem pod pasdiho, in z imeni „Jezus in Marija" na jeziku viharno morje prebro¬ dili, in malikovalstvu v nezmerni daljavi vojsko napovedali. Sv. Frančišek Ksav. je z lastno roko brez števila ajdov kerstil; en sam dan okoli 10 tisoč, in tako v Japanu ustanovil sv. cerkev. Prederl bi bil tudi v Kino, da ne bi bila smert ga prehitela. Na njegovo mesto pa stopijo drugi bratje iz njegovega reda, ki celo na dvor Kineškega cesarja luč sv. vere prineso, in med najhujšim preganjanjem razširjajo sv. evangelije po vseh okrajinah tega nezmernega cesarstva, ki šteje nad 200 milijonov pre¬ bivalcev, ki so pa večidel zgoli malikovalci. Od smerti sv. Frančiška pa do poslednjih časov je nad 2000 misijonarjev ondi se trudilo in kri pre¬ lilo, da bi sv. križ čez malikovalstvo nadvladal. Razen misijonarjev je vže na tisoče in tisoče spreobernjencev za sv. vero svojo kri prelilo, in jo preliva se še dan danes. Še vedno popotujejo tje novi misijonarji, akoravno vedo, da bodo morali za sv. vero in za zveličanje duš kri in 254 18. avgust: Sv. H člena, vdova in cesarica. življenje dati. — O moli, ljuba kerščanska duša, da se Bog teh nesrečnih ljudstev usmili, misijonarje pa v njihovem boji poterdi! — Ko je pobožni španjol Kolumb Ameriko bil našel, podajo se tje ne po zlato in srebro, ampak po neumerjoče duše duhovniki iz redov sv. Frančiška, Dominika, in iz reda Jezusovega v celih kerdelih. V strahotno malikovalstvo pogreznjeni ti divjaki pravega Boga niso poznali. (Svojim malikom so klali vsake leto na tisoče ljudi; tako grozovitno so bili raz¬ divjani, da jim je bilo meso teh darov za najslajši oblizek. Bolj so bili zverini, nego ljudem podobni. Z delom, trudom in terpljenjem, ki ga nobeno pero ne more pisati, so si misijonarji najprej prizadevali, te div¬ jake v ljudi, potem še le v kristijane preroditi. Med tem vže nad 800 let veliko duhovnikov v Ameriki sv. evangelije oznanuje. Povsod so usta¬ novljene keršanske občine s svojimi cerkvami, sezidanih je več šol in samostanov, ki se trudijo s podukom mladine, in šteje se nad 50 škofov, ki misijonarje sem ter tje pošiljajo in verne vodijo. Le škoda, da se laži in zmote krivovercev tudi tje vrivajo in veliko kvara napravljajo! Nepopisljivo veliko dobrega so toraj misijonarji po vseh delih sveta storili; ali še nad 900 milijonov ljudi živi po širokem svetu, ki Jezusa Kristusa ne poznajo. Žetev je velika, delavcev pa malo. Prosi toraj, kerščanska duša, da se Bog teli ubogih ljudstev usmili; misijonarje pa blagoslovi in krepča, naj bi se Njegovo sveto ime povsod prav spoznalo, čestilo, hvalilo in molilo! Molitev. Prosimo Te, o Bog, daj nam na priprošnjo sv. Hijacinta svoje pre¬ moženje in svoje moči v Tvojo čest, ter v svoje in v zveličanje bližnjega obračati, da s tem vredni postanemo Tvojega gospostva in veličestva v nebesih! Amen. -- 18 . avgrist ali veliki serpan. Vg Sv. Helena, vdova in cesarica. (1.328.) «%|l|||pg me varuj, da bi se z drugim hvalil, kakor s križem Gr o s p o d a našega Jezusa Kristusa.— Te besede sv. apostola Pavla v listu do Galačanov (6, 14.) so mi na misli, ko se ozrem na podobo sv. cesarice Helene z znamenjem sv. križa v roči. Res, kaj je vsa posvetna čest in mogočnost v primeri z milostjo, ki nam je došla po odrešenji Sinu Božjega na lesu sv. križa? Sv. križ v roči sv. Etelene nas spominja, da je ona to dragoceno kerščansko svetinjo na Kalvariji dala izkopati. 1. Rodila pa se je Helena, s priimkom Flavija Julija, okoli srede tretjega stoletja, berž ko ne iz nizkega stanu v mestu Dre- pane na Bitinskem, akoravno angleški zgodovinopisci v srednjem veku terdijo, da je bila liči britanskega kneza. Kakor njeno rojstvo, tako je tudi njena mladost neznana. Poleg spri če vanj a sv. Ambroža je bila v mladih letih kerčmarica. Gotovo pa je 18. avgust: Sv. Helena, vdova in cesarica. 255 to, da jo je Rimljanski cestnik (oficir) Konš.tancij Klor zaradi njene posebne lepote in ljubeznjivosti kljub razločka stanu vzel za zakonsko ženo. Po njem je postala Jkrog leta 274 mati po¬ znejšega cesarja Konstantina Velikega. Čez veliko tedanje Rimsko cesarstvo je od 1. 285 gospodoval cesar Dio¬ klecijan. Da bi te raz¬ širjene pokrajine toliko laglje obderžal v strahu, privzame si Dioklecijan za sovladarja enega naj- hrabriših svojih vojni- kov, akoravno je bil kmečkega stanii, Maksi¬ milijan Herkulij po ime¬ nu, tako da jutrove de¬ žele za-se ohrani, temu pa večerne dežele za-se z glavnim mestom v Mi¬ lanu odloči, Ker pa tudi ona dva nepokojnih ljud¬ skih čet ne moreta berz- dati in dežel proti vna¬ njim sovražnikom bra¬ niti, izvolita si vsak še enega pomočnika, Dio¬ klecijan nekega poprej¬ šnjega pastirja Galerija, Maksimilijan pa Konštancija Klora, moža Heleninega. Ta, kakor sicer viteškega obnašanja, je bil vendar blagega in krotkega serca. Ni mu bilo mar za dvorske pohlepnosti in hobotnosti in vojaške divjosti, marveč je ljubil in pospeševal vede in umetnosti. Vraže in nevero ajdov je zaničeval in spoznaval enega pravega Boga. Spoštoval je spoznovalce kerščanske vere, jim pomoč delil, jih rad k sebi jemal in se ž njimi posvetoval. S tem je svoji soprugi in svojemu sinu dajal lep in za prihodnost po¬ menljiv izgled. Leta 292. izvoljen za pomočnika pri vladarstvu s cesarskim priimkom se je moral ločiti od svoje sopruge, in vzeti za ženo pasterko svojega gospoda Maksimijana, da se po teh kervinih zavezah še tesnejše ž njim zaroči; svoje serce mora tako rekoč oropati, da svojo glavo ozaljša, in največo dragoce¬ nost ljubezni moža žertovati, da si čestni škerlat pridobi. Helena se umakne v nek neznan kraj (morda v Trevir) in terpi mirno, česar odverniti ne more. Da bi bila pa z vdanostjo v voljo Božjo terpela ta udarec, k temu jej je manjkalo spoznanja Iju- beznjivega in modrega Očeta v nebesih, od kterega nič ni še 256 18. avgust: Sv. Helena, vdova in cesarica. vedela, kako srečno da izpeljuje vse človeške primerljeje, in da le zato nekaj časa skriva svoje obličje, da se potem v toliko lepši milosti pokaže. 2. 1. maja meseca 1. 305 odložita obadva cesarja, Diokle¬ cijan in Maksimijan, svoje krone in cesarske palice, in živita za-se. Maksimijanov naslednik v vladarstvu večernih dežel po¬ stane sedaj Konštancij Klor, ki pa vže leto potem umerje in zapusti cesarstvo svojemu sinu Konstantinu. Vže v Britaniji v boji zoper Kaledonce, kamor je bil šel s svojim očetom, so ga cesarja pozdravljali in v škerlat oblekli. Bil je tedaj junašk mladenič, kacih 32 let star, zale podobe, vitke in visoke rasti, ljubljenec armade in ljudstva; odlikoval se je po svojih dušnih zmožnostih, po svoji modrosti in serčnosti. Po zravnanih zadevah na Britanskem se poda Konstantin v Galijo, in od tod proti koncu leta 311 proti Rimu, kjer se je kervoželjni Maksencij, sin Maksimijanov, za cesarja vrinil in svoje hudobije počenjal. Na tem potu vidi nekega dne ravno ko pred svojo majhino armado zamišljen jezdi, kako da se bo v tem boji za-nj odločilo, dva plamteča stebra v podobi križa nad solncem z ognjenim napisom: „V tem znamenji boš zmagal!“ Po noči potem mu je v spanji ukazano, vzeti križ za bojno znamenje. Precej zjutraj toraj veh' svojo zastavo, ter Čelade in ščite vojakov s tem znamenjem Kristusovim zaznamovati, pokonča v kervavem boji trinoga Maksencija in njegovo vojno, ter gre zmagovalec čez reko Tibero z zastavo križa v Rim, postavi jo na glavno mesto kapitdla, kjer je do sedaj poglavitni malik Ju¬ piter stal. Kmalo zmaga še una dva postranska cesarja. Tako postane gospodovalec čez vesoljno Rimljansko cesarstvo, in ž njim zmaga tudi sv. vera Kristusova nad malike. 3. Sedaj kot samovladar pokliče Konštantin svojo mater Heleno na cesarski dvor. Kot hvaležen Sin jej skazuje vso ljubezen in čest. Im6 jej dd „Avgusta“, to je: „Cesarica u . Njej na čest postavlja stebre z njeno podobo, na denarji, ki ga da kovati, je vtisnjeno njeno obličje in njeno ime. Pokloni jej posestev po vseh delih svojega cesarstva, in na ponudbo jej dž svojo lastno blagajnico. Največe bogastvo pa jej s tem podari, da jo spreoberne k sveti veri; kajti za Bogom jej je največ on odperl oči v spoznanje keršanske resnice in njeno serce za ker- ščansko ljubezen. Helena pa je bila tedaj vže čez 60 let stara; pa s toliko gorečnostjo in serčnostjo se je sv. vere oklenila, da je bilo to kaj nenavadnega celo v tistih časih verskega navdu¬ šenja. Kar pa Helenino ime in njeno slavo za vse čase zazna¬ muje, je znajdenje sv. križa Kristusovega, kakor je popisano 3. dan maja meseca. L. 325 vže 80 let stara se napoti v jutrove kraje. Povsod gred6 skerbl za uboge, vdove in sirote brez očeta in matere, lepša cerkve po mestih in po vaseh, da se bolj spo- 18. avgust: Sv. Helena, vdova in cesarica. 257 dobno in častitljivo v njih more opravljati Božja služba. Zraven tega veliko moli in se posti, naj bi vsaj v starosti nadomestila, česar je v prejšnjih letih iz nevednosti zamudila. Posebno velika je njena ponižnost, ki jo razodeva v vsem, zlasti pa pri Božji službi. Priprosto oblečena brezi vsega cesarskega lepotičja hodi v cerkev, in si nikjer ne zbira posebnega prostora. Med vernim ljudstvom kleče ne skerbf sebe, ampak Boga hvaliti in častiti. Največ pa jo je gnalo v jutrove kraje, da bi ondi obiskala obljubljeno deželo in v teh svetih krajih za-se, za svojega sina in svoje vnuke Bogu darovala svoje molitve in zahvale. Po dolgi vožnji pride k tej ,,gnjusobi razdjanja na svetem mestu 11 , k žalostnim razvalinam kedaj tolikanj ošabnega glavnega mesta v Judeji. Verhu Oljske gore, kjer je kedaj Zveličar nad terdo- vratnim Jeruzalemom solze milovanja pretakal, in kjer se je vernil v nebesa, se ustavi, in moli dolgo in zamišljeno. Na to gre v novo iz razvalin starega Jeruzalema sezidano mesto, ,,Elija Kapitolina 11 zvano. Ondi obiskuje in ogleduje svete kraje, na kterih je Zveličar po Svojem rojstvu, terpljenji, po svoji smerti, po svojem vstajenji in vnebohodu dokončal skrivnosti odrešenja. Akoravno je bilo namreč od Kristusove smerti sem vže 300 let preteklo, in je bilo v Jeruzalemu in v okolici vse razdjano in razsuto, vendar so verni te svete kraje ohranili v zvestem spominu, in si od njih poročevali od roda do roda. Prišed na Kalvarijo, kjer je Zveličar na križu Svojo kri prelil in izdihnil Svojo dušo, se He¬ lena svetega strahu prevzeta zgrudi na tla in moli: „To je bojno mesto, ali kje je znamenje zmage, zastava zveličanja, drevo življenja? ali naj sveti križ v prahu zemlje trohni? tl Na to da ajdovski tempelj, posvečen boginji nesramnosti, podreti, in tako dolgo kopati, da pride do svetišča, do grobne jame in do sv. Križa. Z vseh teh posvečenih krajev iztrebi malikovalske podobe in kapele, in jih prezida v kerščanske hrame z dotičnimi spomini odrešenja, V Betlehemu veh na svoje stroške sezidati prekrasno cerkev na rojstnem mestu Zveličarjevem; ravno tako na Oljski gori, kjer je Kristus šel v nebesa. Tudi za zidanje cerkve nad grobom Zveličarjevim postavi vogalni kamen, ki jo pa potem njen sin Konstantin 1. 335 v toliki lepoti dozida, da je veljala za čudesno delo sveti. — Po opravljeni pobožnosti v sveti deželi se nad 80 let stara cesarica verne nazaj z veliko svetinjami berž ko ne v Nikomedfjo. Predno pa sveto deželo zapusti, zbere krog sebe več Bogu posvečenih devic, in jim napravi pojedino, pri kteri jim sama streže in potem noge umije. Med svetinjami, ki jih vzame seboj, so bili tudi žeblji, s kterimi je bil Kristus na križ pribit. Enega teh žebljev dd Helena v obroč prevariti in v Kon¬ stantinovo Čelado deti, da bi mu bila ta svetinja varuhinja v vseh vojnih nevarnostih. Ta obroč iz Kristusovega žeblja, obdan z Življenj« svetnikov in svetnic božjih. III. del. 17 258 18. avgust: Sv. Helena, vdova in cesarica. zlato krono, bil je shranjen v mestu Monca na Laškem notri za časov cesarja Rudolfa Habsburškega, in se mu je reklo: ,železna krona“. — Na dom prišedši kmalu potem oboli. Čuteč, da se jej smert približuje, svojega sina lepo posvari, da naj po Božjih zapo¬ vedih vlada svoje cesarstvo, blagoslovi njega in njegove sinove, ter se potem mirno v sinovem naročji preseli na uni svet okoli 1. 328. Njeno truplo se je poznejše v Rim preneslo in z veliko slovesnostjo v cesarsko rako položilo. Na dragocenem rudeč- kastem grobnem spominku pa, ki jej ga je cesar Konstantin dal postaviti, se je v čistem zlatu lesketalo znamenje Kristusovega, po njej najdenega križa. Obrazu j e se v cesarskem lepotičji, s križem in žeblji v rokah. Od usmiljenja in dobrotljivosti. 1. poglavitna lastnost v življenji sv. Helene je: usmiljenje in dobrotljivost. Njen visoki stan jej je tudi pripomogel, to čednost v polni meri spolnovati. Bodi si pa, ljubi moj! tudi v nižem stanu, vendar imaš večkrat priliko, da se še lehko proti svojemu bližnjemu, ki je v potrebi in nadlogi, dobrotljivega skazujtš. In kako prijetna ti mora ta dolžnost biti, ker te tolikanj nagibov k njej spodbada! Kakor je Bog zgoli ljubezen in je njegovo največe veselje, usmiljevati se, tako tudi nas v svetem pismu opominja k usmiljenju in dobrodelnosti. Iz med veliko svetopisemskih izrekov le tč-le lesem postavim: ,,Učite se, nam kliče po preroku Izaiji, dobro delati, iščite pravice, zatiranemu pomagajte, siroti prisodite pravico, vdovo branite. (1, 17.) Lomi lačnemu svoj kruh, in vodiubožce inpotikalce v svojo hišo; ko vidiš nagega, obleci ga, in ne zaničuj svojega mesa' 1 . (58, 7.) V bukvah pregovorov nam pravi: „Ne brani mu storiti dobrega, kdor more; če moreš, tudi sam dobro stori. Ne reci svojemu prijatlu: pojdi in zopet pridi, jutri ti bom dal; ako moreš precej dati." (3, 27. 28.) Kristus sam nam govori: „Blagor usmiljenim, ker oni bodo usmiljenje dosegli. (Mat. 5, 7.) Bodite usmiljeni, kako rje vaš Oče v nebesih usmilje n." Sv. Pavel nam priporoča: „Eden drugega bremena nosite, in tako boste dopolnili Kristusovo postavo." (Gal. 6. 2.) Sv. Peter nas spodbada: „K akorje vsak prejel dar, s tem postre¬ zite eden drugemu, kakor dobri delilci mnogotere mi¬ losti Božje". (I. 4, 10.) Sv. Janez nam prigovarja: „K d o r ima premoženje tega sveta, in vidi svojega brata, daje v potrebi, in zapre svoje serce pred njim, kako prebiva ljubezen Božja v njem? Otročiči moji! ne ljubimo z besedo, tudi ne z jezikom, ampak v djanji in v resnici." (I. 3, 17. 18.) ,,D obrotljivosti pa in podeljen j a nikar ne zabite; ker taki darovi dopadajo Bogu." (Hebr. 13, 16.) Kako močno nas k tej dolžnosti spodbada izgled Zveličarjev, ki ni prišel, da bi si dal streči; prišel je marveč sam drugim streč, in povsod, kodar je hodil, je dobrote delil. 2. Kakor nam ljubi Oče nebeški za pobožnost v sv. pismu zmiraj blagoslov in plačilo obeta, da bi toliko rajše pobožno živeli; ravno tako nam na več mestih sv. pisma očitno pripoveduje, kako dopad- 18. avgust: Sv. Helena, vdova in cesarica. 259 Ijivo je Njemu in kako koristno za nas, ako bližnjemu v njegovi potrebi pristopimo, in mu v njegovi revščini kruha, obleke in miloščine podelimo. Tako pravi po kraljevem preroku: „Blagor mu, kdor ae spominja ubogega in potrebnega; njega bo Gospod rešil hudi dan. Gospod ga bo obvaroval, in ga pri življenji ohra¬ nil, in na zemlji osrečil, in ga ne bo dal volji njegovih sovražnikov. Gospod mu bo dal pomoč na postelji nje¬ gove bolečine, (ps. 40, 2-4.) Prijeten je človek, kteri se usmili, in posojuje; obravnaval bo svoje reči v sodbi, zakaj vekomaj ne omahne (ps. 111, 5. 6.) — Kdor se ubozega usmili, bo srečen. Kdor se ubozega usmili, na obresti posodi Go¬ spodu, in mu bo povernii". (Preg. 14, 21. 19, 17.) Zveličar nam celo zagotavlja, da še kozarec merzle vode ne bo zgubil svojega plačila. (Mat. 10, 42.) Neizrekljivo veliko pa bo še le plačilo sodnji dan. Na desni ne¬ beškega kralja bodo stali, in On jim poreče: „Pridite blago dar j eni mojegaOčeta! posedite kraljestvo, ktero vam je pripravi j ono od začetka sveta. Zakaj lačen sem bil, in ste mi dali jesti; žejen sem bil, in ste mi dali piti; ptujec sem 'bil, in ste me pod streho vzeli; nag sem bil, in ste me oblekli; bolan sem bil, in ste me obiskali; v ječi sem bil, in ste k meni prišli. — Resnično vam povem, kar ste storili kteremu mojih naj¬ manjših bratov, to ste meni storili; — in pojdejo v večno življenje." (Mat. 25, 34-—36. 40. 46.) Gotovo veliko je vženatem svetu plačilo dobrotljivih, postrežljivih in usmiljenih. Oni vživajo tolažbo dobre vesti, da posnemajo izgled in spolnujejo voljo svojega usmiljenega Boga in Zveličarja, da niso zastonj na svetu, temuč svojim bratom pomagajo po okoliščinah svojega premoženja. To jim dušo neizrekljivo razveseljuje, in to veselje je več vredno, nego vsa druga posvetna razveseljevanja. Pri ljudeh vživajo spoštovanje, ljubezen in zaupljivost, in štejejo jih med blage in pravične. Obdarovani za-nje in za vso njihovo hišo sleherni dan k Bogu molijo, naj jim On poverne vse njim skazane dobrote. Ako so bolni ali v potrebi, vse nad njimi tarnja in žaluje; ako so zdravi in srečni, vse se zopet veseli. Še po smerti se blagruje njih spomin, in ko so vže davno sperhneli njih telesni ostanki v grobu, še gre po vsi okolici s spošto¬ vanjem in hvaležnostjo glas za njimi. Njih in njihove otroke in vnuke še Bog večkrat blagoslavlja, da se spolnuje prerokova beseda: „Njegov zarod je oblagodar j en", (ps. 36, 26.) 3. Ne manjka nam poslednjič najlepših in posnemanja vrednih izgle- dov tacih postrežljivih, usmiljenih ljudi v sv. pismu. Tako je bil Job bogaboječ in pobožen mož, ki je imel vedno Boga pred očmi. Zato je bil tudi odkritoserčen in pravičen proti vsakemu, postrežljiv in usmiljen do teh, ki so bili v potrebah. Z dobro vestjo je lahko rekel: „Od mla¬ dosti sem bil poln ljubezni do vseh, kakor oče proti svojim otrokom. Od mladosti sem potrebnim rad pomagal in stregel. Ptujec ni zunaj ostajal, moja vrata so bila popotniku odperta. Svojega kosila nisem sam povžil, tudi lačne sirote so z menoj jedle. Nobenemu poslu nisem storil krivice. Nobenega nisem udaril, ne nadlegoval, ker sem bil mogočniši od njega. To sem storil, da ne bi zgubil Božje milosti in iz strahu pred Bogom". (Job. 31.) — Nehemija, poln iskrene ljubezni, do svoje domo¬ vine, je do serca miloval revo svojih judovskih rojakov, ki so po vernitvi iz babilonske sužnosti pomanjkanje terpeli, ker so jim bila mesta požgana in polja zapuščena in pomandrana. Molil je za-nje, da bi se jih Bog usmilil, in pomagal jim je sam, kar je največ mogel. Zato si je priza- 17 * 260 19. avgust: Sv. Ludovik, škof Tulusanski. deval, Božjo službo, pobožnost in lepo vedenje med njimi zopet vpeljati, in skazoval se jim je povsod dobrotljivega. Tem, ki so mu bili dolžni, pa so bili brez živeža in v potrebi, ni le dolga odpustil, da bi si laglje opomogli, temuč prigovarjal je tudi druge bogatine, da so enako storili. Samoprida pri njem ni bilo. Prihodke svoje službe je delil med uboge, in od svojega drugega premoženja jih je mnogo pri svoji mizi živil. (II. Est 1, 5.) — Tudi stari T o b i j a je pomagal svojim rojakom, kakor je le vedel in znal. Obiskoval jih je v njihovih nadlogah, jih tolažil, spodbadal k stanovitnosti v dobrem; uboge je živil in oblačil ter jim dajal ubogajme, kar je po svojem premoženji največ mogel, se merliče je pokopaval, ki jih nihče drugi pokopati ni hotel. Svojega sina je izredil v strahu Božjem, in ga med drugim prav po očetovsko posvaril, rekoč: „Ne bodi neusmiljen proti ubogim, in tudi Bog se bo na te milostno oziral. Ako imaš veliko, daj veliko, če pa malo, daj tudi malo z dobrim in veselim sercem. Kar nočeš, da bi ti drugi storili, tudi ti drugim ne delaj". (Tob. 4.) — Lep izgled bogaboječe, delavne in dobrotljive žene nam pripoveduje apostolsko djanje (9.) od neke učenke Tab it e. Bila je polna dobrih del in miloščinj, ki jih je delila; ubogim sirotam in vdovam je napravljala oblačila. Ko je umerla , žalovalo in jokalo je vse po njej. Petra, k njej prišlega, so vdove kar obstopile, in mu jokaje se kazale suknje in oblačila, ktere jim je Tabita naredila. Daj se toraj po tolikih svarilih in obljubah, po tolikih izgledih svet¬ nikov spodbosti h keršanski dobrotljivosti, kolikor ti stan in okoliščine pripuščajo. Bodi usmiljen, da še ti usmiljenje dosežeš! Molitev. Dodeli nam, o Bog, da nam kmalu po rojstvu spoznana luč sv. vere, kije sveto Heleno po tako poznem spoznanji k toliko dobrim delom nagnila, ne bo v pogubo, marveč si še mi z dobrimi deli nebesa zaslužimo! Amen. 19. avgust ali veliki serpan. Sv. Ludovik, škof Tulusanski. (1.1297.) ep izgled, kako nam gre po pameti svet zaničevati in jjčpfjpfsami sebe zatajevati, nam je v škerlatu rojeni škof in re- ' dovni brat Ludovik Tulusanski. 1. Ludovik, rojen 1. 1274 na Brinjolskem gradu v Pro- vansu na Francoskem, je bil drugorojeni sin napolitanskega in sicilijanskega kralja Karola II., v bližnji rodovini sv. Ludoviku, kralju francoskemu, in sv. Elizabeti, hčeri ogerskega kralja An¬ dreja II. Njegov oče je hotel, da bi bil pri sv. kerstu Ludovik imenovan, da bi tudi čednosti svojega preddeda, sv. Ludovika, francoskega kralja posnemal, kar se je tudi v resnici spolnilo. Kakor sv. Alojzij, bil je tudi on vže v otročjih letih posebno tih in resnoben. Ni ga bilo, kakor drugih otrok, videti pri igračah, pač pa je molil in duhovske bukve bral. Čistost in 19. avgust: Sv. Ludovik, škof Tulusanski. 261 nedolžnost serca mu je bil naj draži zaklad. Da bi si ga obvaroval, zato seje vedno neomadeževani devici Mariji priporočal in ostro pokoril. Večkrat gaje njegova mati videla, da je po noči vstal s postelje in, se vlegel na gola tla, ko je bil še deček pri sedmih letih. — Cez vse pa se je ogibal ženskih. Nobene v svojo stanico ni same spustil, in z nobeno ne samoč govoril, razen z materjo ali sestro. Nobene ni naravnost v obraz pogledal; svoje očf je vedno pred sd na tla obračal. Zavoljo te posebne sra- možljivosti je bil na kraljevem dvoru jako spoštovan, in zvali so ga večidel le ,,angelja“. — Dosld je živel v miru v roditeljski hiši; a sedaj ima priti čez-nj ostra poskušnja. Njegovega očeta v vojski vjamejo, in še le čez štiri leta proti temu izpustd, da svoje tri sinove, med njimi tudi mladega Ludovika, in pa 50 plemenitašev dd v zastavo. Ludovika toraj odpeljajo v jetništvo; a tudi v tej nadlogi ostane vedno vesel in dobre volje. Večkrat tolaži svoje tovarše v terpljenji. V jetništvu sicer sme prosto po mestu Barceloni hoditi, le ne iz mesta iti; pa ne dd se dosti videti. Bolnišnice in cerkve naj rajši obiskuje, in pa samostan oo. frančiškanov, kamor se hodi učit. Da le v cerkev stopi, se njegovi veliki pobožnosti vže vsi čudijo, in le videti svetega mladenča, so betežni po bolnišnicah polni tolažbe. V neki bo¬ lezni stori obljubo, stopiti v red sv. Frančiška. Berž, ko ozdravi, hoče vže svojo obljubo spolniti; toda očetje si ga ne upajo spre¬ jeti, da ne bi njegovih starišev pripravili v nevoljo. Dva teh pobožnih duhovnih mož sta bila ž njim v eni stanici. Z njima je večkrat do polnoči molil ali se spodbudno razgovarjal. 2. Naposled čez šest let ga vendar iz jetništva izpustd. Ravno je dvajset let star, zal mladeneč v najlepšem cvetu, čist kakor angelj. Želja njegovega očeta je, da bi se sedaj oženil; tudi nevesta je vže izbrana in za doto mu obljubljeno napoli¬ tansko kraljestvo. Pa Ludovik se je vže Gospodu posvetil in ž njim se zaročil. Zato se nevesti in kroni stanovitno odpovd. Rajši ponižen in ubog za Kristusom hodi, nego bi v last dal svoje serce minljivemu svetu. „Majhino se mi zdi poslopje in kraljestvo mojega očeta, reče pri tej priliki, ako na prostorna stanovališča v nebesih mislim, pripravljena duši, ki se k temu povzdigne, kar je nad njo. Jezus je moj delež; ako Njega imam, imam vse, ako Njega nimam, nimam nič.“ Mašnik Gospodov postati in v samostanski celici Bogu služiti, to je njegov terdni sklep, in pri tem sklepu ostane kljub vsem prošnjam očetovim in prigovarjanju sorodnikov. Tako mu dovolijo, da prejme mašnikovo posvečenje. Komaj v mašnika posvečen, ga papež Bonifacij VIII. povzdigne za škofa v mestu Tulusu. Te častf se Ludovik silno prestraši in na vso moč brani, dokler mu papež pod pokorščino ne zaukažejo, sprejeti jo. Ali prej še, kakor 262 19. avgust: Sv. Ludovik, škof Tulusanski. na škofijsko stolico, potuje v Rim, da se ondi dd preobleči v haljo reda sv. Frančiška. Potem še le ga papež sami v škofa posvete. Kot ubog meniški duhoven oblečen se odpravi v svojo škofijo. Ostaja in prenočuje le v samostanih, in nikakor ne sterpf, da bi mu kakovo čast skazovali. V Fiorenci ga peljejo bratje v nalašč za-nj pripravljeno sobo, vso prepeto z dragimi preprogami in z gerbi napolitanskega in francoskega kraljestva. Na pragu se oberne in reče: „Kaj je to? To je stanica po¬ svetnega vladarja, ne pa celica revnega meniha. Berž spravite to nečimurnost proč, ako hočete, da pri vas kot brat pri bratih prenočim!“ V ravno takem uboštvu in v taki ponižnosti pride v svojo škofijo. Prebivalci sicer njegov prihod z vso mogočo slovesnostjo poslavljajo; on pak se v svoji rujavi meniški halji na tihem podd v svoje stanovališče, Njegova pobožnost se glo¬ boko vtisne v serca vsem; kajti vže njegov pogled je bil res¬ nobna pridiga. Vedelo se je tudi, da je za Jezusa voljo roko bogate kraljičine in kraljevo krono zavergel, in je zgoli le prišel nebesom duš pridobivat. Njegov pervi pot po sprejemi ško- fijstva je bil v bolnišnice, da pozv4 potrebščine bolnih in ubogih. Od svojih prihodkov prideržf si le toliko, kolikor mu je za naj- veče potrebe; vse drugo nameni za uboge. Vsaki dan mora 25 revežev pri njegovi mizi jesti, in on sam jim, večkrat celd klečč, streže. Večkrat se podd pregledat in preiskat svoje škofije; to¬ laži, svarf in učf, kamor pride, in se zraven ostro pokori. 3. Bil je sedaj v najlepših mladenških letih. Bil je češčenec in ljubljenec vse svoje čede. Vendar iz ponižnosti si misli, da imenitne in težavne škofove službe po Božji volji ni zmožen opravljati. Strah ga je, da ne bi pri tej službi pogubil svoje duše. Zato poprosi sv. Očeta, naj bi smel to butaro odložiti, in v kakem samostanu skleniti svoje življenje. Tem, ki se zoper¬ stavljajo njegovemu sklepu, odgovarja: „Naj me tudi svet po¬ gublja; moje veselje pa bo, ako se znebim butare, ki je pretežka mojim ramam. Mar ni bolje, da se je oprostim, nego bi pod njo obležal?“ Ker mu pa sv. Oče nočejo dati privoljenja, usliši Bog njegovo molitev, vzemši ga k sebi. — Na potu v Provdns zaradi nekterih cerkvenih zadev ga na rojstnem njegovem gradu napade nagla in huda bolezen. Čuti, da se mu približuje konec, zato d4 okolistoječim: „Sedaj sem vendar enkrat nevarno pot do¬ končal in dospel do bregovja, po kterem sem vže dolgo hre¬ penel. Kmalu bom prišel do vžitka Božjega, kterega mi svet hoče odvzeti. Kmalu bom rešen težke butare, ki je ne morem več nositi." Potem prejme kleč4 in ves v solzah sv. popotnico, in zadnje trenutke vedno moli. Večkrat moli angeljsko Češčenje, in na vprašanje, zakaj ? jim odgovori: „Vedno sem za Bogom na Marijo največ zaupal; ona mi bo tudi ob smertni uri poma- 19. avgust: Sv. Ludovik, škof Tulusanski. 263 gala.“ Križ poljubovaje izdihne svojo dušo, še le 23 let star. Ravno tisto uro je videl nek pobožni redovni brat sv. Frančiška med molitvijo, kako so angelji dušo sv. Ludovika v nebesa spremljali, in nek glas je bil čuti: „Tako se izide njemu, ki Bogu v čistosti služi.“ Pokopali so ga po njegovi želji v fran¬ čiškanski cerkvi v Marzelji, in čez dvajset let poznejše ga svet¬ nika razglasili. Njegova mati je tedaj še živela, in toraj imela veselje, da je podobo svojega sina videla v oltarji. Ko jel. 1423 Alfonz V., kralj aragonski in napolitanski, po Marzelji plenil, prenesli so Ludovikove ostanke na Špansko v mesto Valencijo, kjer so še dosekdob shranjeni. Obrazuje se kot mlad mož posebne lepote v cerkvenem plašču (pluvijalu) s škofovsko kapo na glavi, in večidel s tremi kronami poleg sebe. Ena pomenja njegovo kraljevo, druga duhovsko, in tretja ne¬ beško čast. Kako imenitno je angeljsko češčenje. §v. škof Ludovik je Marijo, mater Božjo, posebno častil. Bilo je to pri njem prav natorno; s:ij vsak sam po sebi ve, da ga neka ne¬ poznana moč k takim vleče, ki so mu v mislih in v delih najbolj enaki. Tako se čiste duše in ljubljenci čistosti najbolj srečne in zveličane čutijo blizo nje, ki je najčistejša med človeškimi otroci, ki je varuhinja in izgled deviške neomadežanosti. Med molitvami pa, ki jih je Ludovik Mariji v čast opravljal, mu je bilo angeljsko češčenje najljubše. To je molil še poslednji trenutek svojega življenja, vedoč, da s tem preblaženi devici Mariji najbolj všečno službo skazuje. — V resnici je ni za „Oee našem" lepše molitve. Eden najviših duhov pred Božjim sedežem, arhangelj Ga¬ briel, je to češčenje iz ust Boga samega na zemljo prinesel, in sv. Duh sam je bil, ki je po ustih sv. Elizabete preblaženi devici govoril: „Bla- godarjen je sad tvojega telesa.' Pristavek pa: „Sveta Marija, mati Božja, prosi za nas itd.", prihaja iz ust nezmotljive in po sv. Duhu vladane sv. Cerkve. Kolikorkrat toraj sv. angeljsko češčenje moliš, ravno to storiš, kar je arhangelj Gabriel, kar je Elizabeta storila, in kar sv. Cerkev od tebe želi. Ti častiš in pozdravljaš njo, ki vso hvalo pre¬ sega, ker je mati Božja; ti prosiš njo, ktere še nikdar nibče zastonj ni klical na pomoč. Prav terdi toraj pobožni Markard, da se v angelj- skem češčenji vse posebnosti in imenitnosti Marijine pri¬ poveduj ej o, vse njene časti in lastnosti razlagajo, vsa pol¬ nost njenih milosti in njenega gospostva slavlja, njena mogočnost in usmiljenost ljudem oznanja! In sv. Tomaž Kempčan pravi:„Kedar preblaženo devico z angeljevimi be¬ sedami nagovorim in rečem: Češčena si Marija! vesele se nebesa, zemlja stermi, satan zbeži, pekel se strese, žalost mine, veselje se poverile, serce se ljubezni topi in pre¬ greva ga sveta pobožnost." Sv. Bernard pa pravi: „Kolikor- krat Marijo z angeljevim češčenjem pozdravljamo, toli- krat nas nasproti pozdravlja Marija s svojimi materinimi milostmi." Za tega del je tudi brez števila izgledov v življenji svet¬ nikov, koliko moč ima ta sveta molitev. Sv. Ludovik je mislil, da mu 264 20. avgust: Sv. Bernard, opat. Marija svoje pomoči ob smertni uri ne more odreči, ako do zadnjega trenutka to češčenje moli. Sv. Tomaž Akvinski je še kot mal deček našel papirček, na kterem je bila „Češčena Marija" spisana. Ko so mu ga hoteli vzeti, stisnil ga je terdo v roko in naposled požerl. Neoma- deževana čistost mu je bila v plačilo. Sv. Katarina Sionska je imela vedno navado, Marijo z angeljevim počeščenjem častiti; vedna nebeška čistost bila jej je dodeljena. Moli toraj tudi ti, kersčanska duša! rada, večkrat in prav pobožno to molitev. Jemlji si k sercu besede sv. Riharda, ki pravi: „Bi li moglo mogoče biti, ako bi kdo prišel k materi Gospodovi, in bi jej rekel: Ceščena si, Marija! da bi kakovo milost mogla odreči?" Zlasti se ravnaj po sovetu sv. Alfonza Liguorijana, in moli najmanj vsaki dan zjutraj, kedar vstaneš, in zvečer, predno greš leč, tri Ceščena Marije s pristavkom: »Zavoljo svojega čistega in n e o m a d e ž e v a n e g a spočetja, o Marija, očisti mi telo in dušo!" Ne bo se ti kesati, ako skušaš ta sovet. Molitev. O Gospod, ki si sv. Ludovika navdihnil, krone zaničevati, da je učenec Križa postal; dodeli nam na njegovo priprošnjo, da posvetne do¬ brote velikodušno zaničevaje evangeljsko uboštvo vsaj v duhu ljubimo in visoko cenimo! Amen. 20. avg^ust ali veliki serpan. Sv. Bernard, opat, ustanovnik reda in cerkveni učenik, (i. 1153.) aSL edar vidiš moško podobo bledega in medlega obličja, z orodjem jiiJn^Kristusovega terpljenja v rokah in zavitega v černo, redovno haljo, to je sv. Bernard. Njega imenuje papež Inocencij II. „z i d cerkve Božje," papež Aleksander III. „1 u č cerkve," sv. Tomaž Akvinski „zlato posodo svetosti," učeni kardinal Baronij „ne- beško trobento." Sv. Peter Kanizij pa piše o njem: ,,Bil je naj- slavniši mož na Francoskem, Nemškem in Laškem ne le zavoljo od Boga mu dodeljenih naukov, ampak tudi za¬ voljo svetosti življenja, ktero so spričali ‘ n a j si j a j niš i čudeži." Kako so bili izreki teh mož resnični, izgledoval se boš v njegovem življenji. 1. Sv. Bernard je zagledal luč sveta 1. 1091 na gradu Fonten poleg Dižona v Burgundiji. Njegov oče Tecelin je bil viteškega stanu, njegova mati Aleta pa je bila v rodu deželnemu vojvodi. Bila sta silno bogata, pa tudi bogaboječa, in sta svojih sedmero otrok, med kterimi je Bernard tretji bil, lepo kerščan- sko redila. Pred njegovim rojstvom se je materi sanjalo, kakor 20. avgust: Sv. Bernard, opat. 265 da bi v svojem nedriji nosila belega ovčarskega psa, ki je ne¬ prenehoma lajal. Nek pobožni redovnik, kteremu je to pripo¬ vedovala, jej reče: „Ne boj se; to se bo dobro izšlo. To dete bo enkrat eedo Božjega pastirja z veliko čuječnostjo varovalo in močno zoper sovražnike sv. vere lajalo; postalo bo sloveč pridigar in bo z darom svojega jezika bolečine mnogo duš ozdravljalo. 11 Srečna mati, potolažena po teh besedah, posveti svoje dete Gospodu in z vso skerbjo čuje nad njim, da ne bi kužni sopar greha najljubšega izmed otrok jej omadeževal. Mali Bernardek jej pa tudi med vsemi napravlja največ veselja. Najmanjši migljej vže sluša, rad moli, je ves ljubeznjiv proti bratom in tako usmiljen do ubogih, da svoja jedila ž njimi deli. Vže otrok je posebno bistrega uma, ki mu sveti iz njegovih ljubeznjivih oči. Božja ljubezen žari v njegovem serci. Koliko dopadenje ima Bog nad njegovo Čisto dušo, razodene neka Ču¬ dežna prikazen. Sveti večer, pripravljaje se na Božjo službo, prikaže se mu Marija z ljubkim detetom Jezuškom v naročji. Odslč je Bernard ves lastnina Zveličarjeva, ter raste, kakor v starosti, tako tudi v modrosti pri Bogu in pri ljudeh. Ko se drugi njegovi bratje za vojno življenje odmenijo, oberne se tiho in krotko serce Bernardovo k vedam in znanostim. Zaradi njegovega veselja za uk ga pošljejo stariši v Satiljonsko šolo. Ondi na veselje učenikov najizverstnejše napreduje, zraven tudi ne pozablja posvečevati svojo dušo. Sv. pismo so mu najljubše bukve. Pri njih premišljuje, kolikorkrat ima kakovo prosto uro. Sladkost in veselje mu je, obiskovati sv. Rešnje telo, in gin- ljiva je vže sedaj njegova otročja pobožnost k devici Mariji, ki jo, kakor svojo mater, ljubi. Tako dorašča v mladenča, ne¬ dolžen in čist na duši in na telesu. 2. »Še v mladeniških letih mu smerfc vzame ljubo mater. Ta udarec ga bridko zadene; ž njo zgubi najboljšega prijatla, najzvestejšo svetovalko, ki bi je ravno sedaj najbolj potreboval. Odločiti se mu je namreč, kteri stan da bi si izvolil. Peklenski sovražnik, dobro vedoč, kake hibe bo še po Bernardu prejemal, prizadeva si na vso moč, pridobiti ga v svoje mreže. Najprej poskusi z meseno poželjivostjo. Bil je Bernard jako lep mla- deneč; ognjeno je bilo njegovo oko, ljubeznjivo in priserčno njegovo obličje, plemenita njegova hoja, zgovorna njegova usta, in njegovo serce nagnjeno k ljubezni. Veliko zanjlc se mu toraj nastavlja; pa milost Božja, za ktero vedno prosi v goreči mo¬ litvi, ga varuje. Srečno ubeži sleherni nevarnosti. Ko satanu od te strani spodleti, navdahne ga z nezmerno željo poučenosti; pa tudi tej skušnjavi srečno uide. Sedaj se mu hudobec približa z zadergo napuha. Izvolil naj bi si stan po očetovi volji, pri¬ meren svojemu rodu. Razgrinja se mu najlepša prihodnjost; z 266 20. avgust: Sv. Bernard, opat. najvisokejimi častnimi službami mu skušnjavec miglja pred očmi. Strašen je sedaj boj, v kterem se v svojem sercu vojskuje. Ali svet, ali Kristus; ali sladnosti, Časti in veselja, ali pa ubožno in terpljenja polno življenje Zveličarjevo mu je na voljo. Moli, joka in kliče noč in dan za razsvitljenje in moč; pa na nobeno stran se ne more odločiti. Kakor razporjano je prehudih bo¬ lečin njegovo serce; edina misel na pobožno mater mu daje nekoliko tolažbe. Tu se podd nekega dne v šotor Bur¬ gundskega vojvode, kjer sta bila oba njegova starejša brata. Počasu in zamišljen gre svojo pot. Kar pa nenadoma v globočini svo¬ jega serca sliši glas: „Pridite k meni vsi, ki ste revni in obte¬ ženi, in jez vas bom poživil. Vzemite na-se moj jarem, in učite se od mene, ker sem krotak in iz serca ponižen, ter bote mir našli svojim dušam.“ Dozdeva se mu tudi, kakor bi videl svojo ranjco mater, ter bi jo slišal klicati in tarnjati, da naj se nikar v naročje ne verže posvetnim nečimurnostim. To njegovo serce močno pretrese, polasti se ga neko silno hrepenenje po nebesih, in njegova noga stoji pred — neko cerkvijo. Va-njo stopivši se verže v znožji pred oltarjem k molitvi. Duša se mu umiri in sklep je storjen, da hoče biti in za vselej ostati Jezusov učenec. 3. Ko milost Božja Bernardovo serce v last posede, raz¬ odeva se njena silna moč še na dalje. Ogenj, ki v njem gori, naj bi vnemal še druge. Bili so ravno njegov oče, bratje in sorodniki, ki so ga hoteli svetu pridobiti; zgodi se ravno na¬ sprotno. Pervi, ki tudi za Bernardom svet zapusti in njegovo svarjenje posluša, je njegov ujec, Goldrf, grof Tulonski. Kmalu si pridobi svoje brate, izmed kterih je Gvidon, najstarejši, vže z mlado soprugo živel v zakonu. Prostovoljno se ločita saksebi; Gvidon gre za Bernardom, ona v ženski samostan. S temi svo¬ jimi brati, razen mlajšega Rivarda, in z nekterimi drugimi veli- kaši, ki jih je bil od sveta odvernil, podd se Bernard v neko hišo v Satiljonu. Tu živ4 skupaj v samoti, pripravljaje se v molitvi, v pokori in dobrih delili na visoki namen, ki ga hoče Bog po njih doseči; namreč: spačeno, v hudobije pogreznjeno in med seboj razdvojeno kerščanstvo obnoviti, in v sercih vneti ogenj Božje ljubezni. Trideset mož iz najviših stanov, poprej bogatih in hlepečih po vžitku sveta, več izmed njih hrabrih oficirjev, gre svetu na čudo, za klicem enega. Položivši svoje častne službe, meče in gerbe k Jezusovim nogam se odpovedo vsemu svetovnemu veselju, razdelč svoje premoženje ubogim ali je pustč svojim sorodnikom, da nastopijo najostrejše spokorno življenje. Kolik čudež Božje milosti! Koliko moč delf Bog svo¬ jemu služabniku Bernardu čez človeška serca! — Uterjeni v čednostih in okrepčani od milosti Božje, sklenejo iz te hiše sto¬ piti v najostrejši red, ki so se ga cel<5 poskušeni redovniki bali. 267 20. avgust: Sv. Bernard, opat. Ta red je red sv. Norberta, ali red cistercijenski. Samostan je stal v Citč, v oddaljenem gozdu na Burgundskem. Opat ondi je bil tedaj Stefan, sloveč zaradi svoje modrosti. Bil je po bo¬ leznih in zavoljo ostrosti skoraj izpraznjen. Tje se toraj Bernard s svojimi tovarši nameni; poprej pa se še hoče s svojimi brati vred od starega očeta posloviti. Bilo mu je namreč zavoljo življenja njegovih sinov silno bridko pri serci. Rad bi jih bil videl slavne može med svetom; vidi pa, da jim vsa posvetna čast ni nič v Čislih. Zelč ga boli, ko sliši iz Bernardovih ust, da hočejo on in drugi njegovi bratje stopiti v najostrejši red. Bridke solze ga oblijejo in bolest mu ne dd govoriti; tudi Ber¬ nardova sestra, Humbelina, se milo joče, ter prosi in roti brata, naj odstopi od svojega namena. Vse to terdnega sklepa pri bratih ne omaja. Spominjajoči se Kristusovih besed: „Kdor očeta ali mater, ali brata ali sestro bolj ljubi od mene, ni mene vreden,“ prosijo starega očeta za blagoslov. Podelivši jim ga s solzami v oččh, zapustč očetovski grad. Mali brat Rivard je z drugimi otroci na dvorišču ravno pri igračah. Starejši brat, Gvidon, objemši ga, se poslovi od njega, rekoč: „Mali naš bra¬ tec, ali vidiš ta grad in te posesti? Glej, vse to bo tvoje!- 4 „Kako, mu reče deček, vi mi vzamete nebesa in mi zemljo pu¬ stite? To pač kratko in malo ni prav razdeljeno. 11 Po teh be¬ sedah popusti svoje tovarše pri igračah, in se nikakor ne dd več uderžati, da ne bi še on šel v Citč s svojimi brati. 4. Kakor zamerlo in blizu propada je bilo vse po on- dotnem samostanu. Ko pa Bernard s svojimi tridesetimi tovarši tje pride, zbudi se v tej samlji novo življenje. Bernard vsem sveti s svojim izgledom. Obhaja ga edina misel, tu skrive pred svetom Jezusu živeti in zveličavno umreti. Ta cilj in konec mu je vedno pred očmi, in večkrat sam sebe vprašuje: ,,Bernard, čemu si prišel? 14 (Bernarde, ad quid venisti?) Med vsemi brati Bernard najostrejše živi in se najbolj zatajuje; zlasti mu je za jed in pijačo tako malo mar, da jih po okusu vže več ne spo¬ znava. Enkrat pije olje, misleč, da je voda. Svoje oči ima tako v berzdah, da ne vč, je li strop v njegovi celici raven ali obokan, in če ima molilnica, kjer vsaki dan moli, kaj oken. Te in enake čednosti posnemajo tudi drugi redovniki. Njihovo po¬ božno življenje kmalu privabi toliko tovaršev, da jim je samostan premajhen. Na opatovo voljo se Bernard z dvanajsterimi tovarši umakne v temen, zaraščen gozd, „pelinov dol 44 imenovan, kjer so se kedaj roparji potikali. Ondi sezida nov samostan, KI er v <5 (svitel dol) po imenu, in Remski škof ga posveti v opata. — Ne dd se popisati, koliko truda, dela in pomanjkanja pri tem zidanji Bernarda in tovarše stane. Po močvirili morajo še le celino obdelovati, in le s pomočjo dobrih prebivalcev, ki so v 268 20. avgust: Sv. Bernard, opat. njih bližnji, zamorejo nekoliko koč za silo in cerkev postaviti, K ruha nimajo; kuhano in osoljeno bukovo listje je njih živež; po neverjetnem prizadevanji si še le pridobijo nekoliko ječmena in prosa. Večkrat jim je cel<5 lakote terpeti; le Bernardovo za¬ upanje jih vzderžuje. Nekega dnč kleči z brati v solzah na stopnicah pred oltarjem. Vsi prosijo Zveličarja usmiljenja. In glej, nek glas se razleže po cerkvi: „Bernard, vstani, tvoja mo¬ litev je uslišana!“ V tem trenutku stojita dva moža pri samo¬ stanskih vratih, želeča z opatom govoriti, ter položita pred njega bogatih darov. Kmalu za njima pride iz mesta Salona več vozov, naloženih z mnogoterim živežem, in ker obdelane krajine začn<5 polagoma sad roditi, je s tem odvernjena sila po¬ manjkanja. 5. Skerb za časno prestane. Sedaj se more po volji svojega škofa pridiganja poprijeti, za kar je od Boga poseben dar prejel. Njegove besede tako globoko segajo v serca, da duhovni in svetni možje, med njimi najbolj sloveči, v njegov silno ostri red in samostan pristopajo. Njegovo dosedanje truda in skerbi polno življenje, njegova pokorila, zatajevanja in go¬ rečnost v pridiganji ga sčasoma popolnoma omedlč; neka po¬ časna merzlica mu vso moč spodkopa. Otmejo mu življenje s tem, da ga na škofovo povelje za leto in dan vseh duhovskih in svetnih skerbi v samostanu oprostč. Tako živi zunaj samo¬ stana v samotni hiši v skerbi nekega zdravnika, ki ni imel dosti izkušnje, pa je bil tudi sirov in brezvesten človek. Leto in dan ga terpinči; bolezen ne odjenja, in Bernard je zopet primoran, posla opatova v samostanu prevzeti. Dasiravno merlič po telesu, vendar je poln ognja in živosti na duhu. Temu je pripisati, da so bratje pod njegovim vodstvom kakor angelji živeli. Med vsemi vlada serčna ljubezen in svet mir jim je razlit po obrazih; poprej najbogatejši in imenitniši so sedaj najponižniši. Z moti¬ kami in rovnicami v rokah obdeljujejo polje, v koru pa molijo z gorečo pobožnostjo. Greha ni med njimi; njih serce je polno najlepših čednosti. To bogoslužno življenje vabi od dne do dne novih trum v samostan, in Bernard še cel<5 to veselje doživi, da med svoje brate sprejme svojega starega očeta. Sprejemši redovno obleko živi kakor vsak drugi menih po vodstvu svojega sina, dokler kmalu potem svoje življenje dokonča. Sedaj je izmed vseh njegovih sorodnikov le še njegova sestra Humbelina, ki živi med svetom in v nečimurnosti. Pa tudi njo pripelje milost Božja v naročje njenemu bratu. Ker povsod hvalijo Bernarda, pride nekega dne v krasnem lepotičji pred samostanska vrata, da bi ž njim in z drugimi brati govorila. Bernard pa, zaniče- vaje njeno nečimurnost, ne mara ž njo govoriti. Njegov izgled posnemajo tudi drugi bratje, in jo pustč pred vratmi stati. S 20. avgust: Sv. Bernard, opat. 269 tem osramotena jame žalostna na ves glas klicati: „V6m, da sem grešnica; vendar ali ni Jezus umeri za vse, ki so meni enake? Ako moj brat tudi moje telo zaničuje, naj vendar vsaj moje duše ne žabi. Naj pride, hoče in ukaže, in jez hočem slušati in storiti, kar mi poreče. 11 Sedaj se odpr<5 samostanska vrata, in Bernard s svojimi brati se prikaže, ter jo resnobno posvari. To svarjenje si Humbelina vzame k sercu, kmalu potem se svetu odpovč in gre v nek samostan, kjer umerje v svetosti. 6. Velika je sedaj svetega služabnika Božjega tolažba in veselje. Vže šteje njegov samostan 700 bratov, in enacih samo¬ stanov je vže po več krajih na Francoskem, Holandskem, Nem¬ škem in Laškem. Vse te Bernard obiskuje, in jih z besedo in s pismi po potu popolnosti vodi. Pa s tem njegova delalnost ni nikakor doveršena. Bernard je bil namenjen, kakor nekdaj Mojzes, rešiti ljudstvo Božje; on naj bi ne le nosil skerb za svoj samostan, ampak za vso cerkev, — postal naj bi Noe svojega Časa. Bila je v tisti dobi edinost v katoliški cerkvi razderta, kajti izvoljena sta bila dva papeža, Inocencij II. in pa Peter iz Leonta, pod imenom: Anaklet II. Oba, pervi po pravici, drugi po krivici, sta se tedaj potezala za prestol sv. Petra apostola v Rimu. Inocencij, dasiravno pravedno izvoljen, mora pred svojim nasprotnikom ubežati na Francosko. Kralj francoski skliče škofe svojega kraljestva v posvetovanje, kteremu gre pra¬ vica do Rimskega sedeža. Škofje sami pokličejo k temu posve¬ tovanju sv. Bernarda. Ta prizna to pravico Inocenciju II. s toliko zgovornostjo, da je na Francoskem vseh prepirov konec. Cesar Lotar II. spremlja potem Inocencija II. z malo armado skozi Laško, ga postavit na Rimski prestol. Njemu se pridruži tudi Bernard. Kamor pride cesarjeva armada, ondi tudi Bernard povzdigne svoj glas za Inocencijeve pravice, in povsod je prav angelj miru med prepirajočima strankama. 7. Po ustanovljenem miru po laških mestih se verne Bernard nazaj v svoj ljubi samostan Klerv<5. Njegov pot, kamor pride, je kakor slavni obhod zmagovalca. Povsod ga sprejemajo z največo častjo; vsak ga hoče videti, ž njim govoriti, ali se ga vsaj dotakniti. Bernard, ker se te časti ne more ogniti, jo da¬ ruje Bogu in se veseli, kmalo nazaj priti med svoje pobožne brate, kterih se je med tem toliko število nabralo, da jim je poprejšnji samostan pretesen in so primorani, drugega zidati. To pa tem več, ker Bog Bernardu razen daril čudežev tudi dar prerokovanja dodeli. Nekemu duhovnu, Maselin po imenu, po¬ slanemu k njemu po opravilih od škofa Moguntinskega, med pogovorom reče, da bo tudi on še menih v Klervu. Duhoven mu sicer odgovori: „Bog me varuj; to ni bil nikdar moj namen!“ Ali kmalu potem pride k Bernardu nazaj in želi v samostan 270 20. avgust: Sv. Bernard, opat. sprejet biti, ter postane eden njegovih najizverstniših učen¬ cev. Še bolj se kaže preroški duh Bernardov v tej-le prigodbi: Nek menih, poslan od Bernarda v daljen kraj, ondi obolf. Ber¬ nard, to zvedevši, hoče p<5-nj poslati, da bi imel v samostanu potrebno postrežbo in se toliko laglje na smert pripravljal. Njegov brat Gvidon, kot oskerbnik samostana, boječ se preve¬ likih stroškov na potu, mu odgovarja. Bernard pa mu pravi: „Kaj se tebi konji in denar več zdč vredni, nego kdo tvojih bratov? Ker toraj nočeš, da bi tvoj brat v tukajšnjem dolu po¬ čival, tudi ti ne boš.“ — To prerokovanje se izpolni. Gviclon umerje na potu v Pontinjiški samostan in je ondi pokopan. — Med tem, ko sedaj Bernard v miru samostana vlada, učene, od Božjega duha prevete bukve sklada, ali v tihi dolini pod zele¬ nim šotorom nebeške reči premišljuje, ali sem ter tje Božjo be¬ sedo razlaga, prihrumi zopet nov vihar nad cerkev Božjo , ter ga kliče iz tihe celice na očitni oder svetd. Primeri se, da sloveč učenik, Abelard zvan, na visokih Parižkih šolah svojim učencem in prijatlom jame razlagati krive nauke. Bernard ga posvari; le nehvaležnost in obrekovanje mu je plačilo. Abelard zahteva cer¬ kven zbor, da bi se ondi opravičil in Bernarda osramotil. V Senskem mestu je zbor napovedan in Bernard tje pozvan. Vsa Francoska radovedno pričakuje, kakov bode konec tega duhov¬ nega boja med dvema največima učenjakoma. Abelard se 6bo- rožf s posvetno in meseno, Bernard pa z Božjo modrostjo. Ko hoče Abelard na zboru govoriti, zadene ga svarljiv pogled Ber¬ nardovih svitlih oči, da kar besede ne more spregovoriti. Na to razloži Bernard z mirnim glasom njegove nevarne zmote in kri- vovero, in enoglasno jih vsi zbrani škofje zaveržejo. Ali Abelard jih noče preklicati, temuč se oberne do papeža. Papež zmote preiščejo in obsodijo Abelarda k molčanju. Sedaj še le se Abelard podverže, z Bernardom spravi in spokori ter spod¬ budno umerje. 8. V tej dobi umerje papež Inocencij II., Bernardov serčen prijatelj, zavoljo grenkosti naci nehvaležnostjo Rimljanov, ki se hočejo sami vladati in papeža nič več za svojega poglavarja spoznati. Kmalo za njim umerje papež Celestin II., in ne dolgo za njim tudi njegov naslednik Lucij II. Needinost, zmote, razvade in hudobije zopet tergajo lepoto sv. cerkve. Ravno sedaj je treba krepkega in serčnega višega poglavarja, ki bi bil kos vsem tem zmešnjavam. Človeške misli niso Božje misli; človek obrača, Bog oberne. Ne mogočnega, modrega in učenega, temuč skoraj popolnoma nepoznanega, neučenega in priprostega moža povzdigne Bog za poglavarja svoje cerkve. Ta je boječi Ber¬ nard Pizanski, kterega je bil sv. Bernard kot svojega učenca pred petimi leti poslal v Rim, da bi ondi ustanovil samostan sv. 20. avgust: Sv. Bernard, opat. 271 Anastazija. Tega pri prostega meniha, ki je poprej v Klervu eelice kuril, izvolijo kardinali za Kristusovega namestnika, kteri si na papežev sedež povzdignjen dd ime Evgen III. Sv. Duh, ki ga je iz klošterske teme na najsvitlejši svečnik postavil, mu je tudi potrebnih darov dodelil, in mu zlasti sv. Bernarda, nje¬ govega poprejšnjega duhovnega očeta, za prijatla, svetovalca in pomočnika dal. Sv. Bernard, zvedevši njegovo izvolitev, mu berž piše ginljivo pismo polno nebeških tolažil, in zloži za-nj posebne bukve v premišljevanje svetih resnic, naj bi iz njih zajemal mo¬ drost v svojih bridkih okoliščinah. Papež Evgen je sicer serčen vladar; vendar mora rovarskim Rimljanom, zapeljanim od hu¬ dobnežev, ubežati, Rim zapustiti, in iz mesta Viterbo sv. cerkev vladati. Sv. Bernard se s krepkim glasom za-nj poteza, piše do Rimljanov, očitaje jim njihovo nehvaležnost; tudi pozove nem¬ škega kralja Konrada, da naj gre papežu na pomoč in naj upor¬ nike v Rimu strahuje. — Med tem delom in trudom sv. Bernarda za sv. cerkev in njenega poglavarja, se razglasi žalostno poro¬ čilo , da Saraceni (Turki) kristijane v sveti deželi neusmiljeno stiskajo. Vže je bilo mesto Edesa, ta terdnjava za jeruzalemsko kraljestvo, v njih rokah, tako je bilo tudi sveto mesto z Zveli- čarjevim grobom v največi nevarnosti. Komaj da so kristijani 50 let sveto deželo imeli v lasti, in vže bi imeli to dragocenost zopet zgubiti. Na ves glas stiskani prosijo pomoči. V tej sili se papež Evgen oberne do kralja Ludovika VIL Ta je sicer volje, kristijanom iti na pomoč, njegov minister in drugi veli- kaši pa se obotavljajo. Zedinijo se naposled v tem, da pozovejo sv. Bernarda, ki naj bi določil, kaj je storiti. Bernard pride, pa reče, da brez papeževega pooblastila v tej važni reči ne more nič storiti. Ob enem pa piše papežu, da naj se za sveto reč, za vojsko v sveto deželo potegne. Papež sluša njegov svet, ter mu veli, da naj se on postavi na čelo in pridiguje to vojsko zoper nevernike. 9. S strahom napolni papeževo povelje sv. Bernarda. Ravno je 54 let star; na truplu tako obnemogel, da se le s silo kvišku vzderžuje. Vže tri leta ni stopil iz samostana, in večkrat so mislili, da mora sedaj sedaj dušo izdihniti. Toda njegov duh nikakor ni bil uklonjen. Kedar ga pokliče glas Božji, podperto je tudi njegovo telo z neko nadnatorno močjo, in beseda mu teče, kakor mleko in med, zaradi česar ima ime: „medotočni Bernard.“ — V Vezeleškem mestu zbere francoski kralj Ludovik VII. vso višo duhovščino in pervake svojega kraljestva s svojo soprugo Eleonoro in brezštevilno trumo ljudstva. Tje prišedši stopi sv. Bernard na leseno nalašč zato ob griču postavljeno prižnico. Njemu na strani sedi mladi kralj, s prišitim križcem na plašču, in ljudstvo, radovedno ga videti in slišati, se gnjete 272 20. avgust: Sv. Bernard, opat. krog njega. Komaj izpregovorf nekaj besed, vže ga ustavijo klici: „Križ! križ!“ — in ko s krepkim glasom nadaljuje popi¬ sovati stiske in nadloge kristijanov v sveti deželi in jih nago¬ varja , za orožje poprijeti v hrambo Kristusovega groba, vsi z enim glasom kričč: „Božja volja je! Božja volja je!“ Kralj se vpričo ljudstva Bernardu verže k nogam in zaobljubi slovesno, sveti deželi iti na pomoč. Za njim prejme kraljica romarski križec, in za njo truma škofov, grofov, baronov, vitezov in moških vseh stanov. Ko mu križcev zmanjka, razterga Bernard svoje oblačilo, da jih dela iz njega in deli med proseče do večera. 273 20. avgust: Sv. Bernard, opat. Ravno to se ponavlja drugi dan; vedno še vrd trume k njemu, prosd križcev in zaobljubovaje se, iti v sveto deželo in se boriti zoper sovražnike sv. vere. Pri tej priliki se vidi še drug čudež. Vsa sovraštva, vsi prepiri ponehajo, ter sprava in mir se po- verne v vsa serca. Tolik vtis imajo Bernardove besede, ki kakor nebešk poslanec enako trobenti povzdiguje svoj glas in vsa serca za seboj vleče. Tako obhodi vso Burgundsko okrajino, ozna- novaje križarsko vojsko, in povsod se godč enaka čuda. Ljud¬ stvo ga spoznava za drugega Mojzesa, ki je poslan, Gospodovo kerdelo peljati v obljubljeno deželo. Izvolijo ga celd enoglasno za poveljnika v tej vojski; Bernard se stanovitno te nevarne časti brani, in tudi papež ga te dolžnosti odvežejo. 10. Približa se božični praznik. To slovesnost si nemški cesar Konrad izvoli, da skliče vesoljen deržavni zbor. Bernard se poleg obljube v ladiji pripelje v Spir. Sprejmd ga z vso mogočo Častjo. Zbere se ljudstva, da se vse tare. Škof, vsa duhovščina in mestjani mu gredd s križem in z vihrajočimi zastavami naproti. Zvonovi pojd z vseh zvonikov, glasd se svete pesmi, in vse na kolena pada pred služabnikom Gospo¬ dovim, ki gre, ne zmend se za vse poslavljevanje, ves ponižen v molitvi skozi gnječe. Pri vratih stolne cerkve ga sprejme cesar z deržavnimi knezi, ki ga v spremijo v cerkev. V cerkvi pojd mašniki: „Salve regina“ (Ceščena bodi, Kraljica!) in ko zadnji glasovi po cerkvi razdond, pade sv. Bernard na kolena, in ko je največa tihota, premagan od svetih čutil zakliče k Ma¬ riji: „0 dobrotljiva, o usmiljena, o sladka devica Marijah 1 Odsehdob se molitvi: Ceščena bodi, kraljica! pri¬ stavljajo te nebeškomile besede. V stolni cerkvi v Spiru pa še sedaj kažejo mesto, kjer je Bernard na kolenih te ginljive be¬ sede govoril, in v spomin na to še sedaj to molitev sleherni dan ondi pojd. — Ljudstvo je pripravljeno za križarsko vojno, le cesar in deržavni knezi mu ugovarjajo. Nekega dne, ko se zopet zberd v veličastni stolici k službi Božji, oberne se po sv. maši Bernard proti njim. Njegov obraz je ves žareč, očf se mu sve¬ tijo in njegove besede so enake ognjenemu blisku; — govori jim namreč od sodbe. Sedaj se cesarju ni več moč ustavljati. Priklonivši se prosi za križ. Bernard sname križansko bandero z oltarja in jo v roke podd cesarju. V tem slovesnem trenutku padejo tudi deržavni knezi na kolena, posvečevaje se Gospodu. -— Križarska vojna je sklenjena; Bernard je Božje povelje iz¬ polnil, ter se skozi Kolonjo in Ahen in čez Belgijo in Flandrijo nazaj podal v svoj ljubi samostan. Ko pa misli Bernard v svo¬ jem samostanu v miru živeti, pokliče ga kralj Ludovik k zbo¬ rovanju, da naj bi se zaradi odhoda v sveto deželo in zaradi vmesnega vladarstva posvetovali. Bernard pride in odloči naj- vredniše, kterim se izroči med tem Časom vladno kermilo. Sedaj Življenje svetnikov in svetnic božjih, HI. del. *8 274 20. avgust: Sv. Bernard, opat. pa je vsa Francoska enaka vojnemu šotoru; vse se oborožuje, slehern se sramuje, ostati doma. Vitezom. ki se križa branijo, pošiljajo v sramoto koželj in kolovrat. Tudi papež Evgen pride sedaj na Francosko, ker hoče sam s svojimi očmi velikansko delo Bernardovo videti in blagosloviti. Iz njegovih rok prejme kralj romarsko palico in božjevsko toi’bo, ter od njega blagoslovljen udari z neznansko armado skozi nemške dežele v svete kraje, branit Božjega groba zoper neverne saracenske Čete. Med tem pa sv. Bernard, kakor kedaj Mojzes, svoje roke proti nebesom povzdigne, prosč pomoči pri tem svetem početji. Ali v ne¬ besih je drugače namenjeno. Razuzdanosti kristijanov v jutrovi deželi, pozabljivost na Boga in preširnost veliko romarjev in križarskih vitezov ter sramotno izdajstvo Grekov, ki, ne da bi kristijanom pomagali, jih še cel<5 v močvirne nezdrave kraje ali pa sovražnikom naravnost v roke vodijo, odvzamejo temu po¬ četju blagoslov iz nebes. Cesar Konradova in kralj Ludovikova. armada ste obe zaporedoma večkrat tepeni. Le z največo silo se vladarja umakneta, med tem ko je nad 200.000 mož pobitih. Zalo Bernardovo delo je uničeno in pol Evrope v najglobokejšo žalost vtopljene. Povsod se sliši jok in stok, ker ni je skoraj hiše, ni gradu, kjer bi kakega ranjcega ne obžalovali. Poročilo te nesreče potare Bernarda do tal; vendar še ni polna mera njegovega terpljenja. Od vseh strani ga dolžč, da je zgoli on te brezimne nesreče kriv; vsi ga obrekujejo in zasramujejo in še cel<5 njegove očitne čudeže na laž stavijo. K temu pa še to pri¬ pomore, da eden njegovih menihov, na kterega vse svoje zaupanje stavi, njegov pečat ponarejaje v njegovem imenu pisma po svetu pošilja, po kterih leti na Bernarda največe gerdo. Vendar Ber¬ nard, akoravno bi se lehko branil, k vsemu molči, ter molčč terpl za Jezusa voljo. „Enak šem,“ pravi v enem svojih pi¬ sem iz te dobe,“ klavnemu daru, ki je v daritev z bla¬ goslovljeno vodo pokropljen, in mislim, da ne smem več dolgo biti na svetu.“ 11. Kar je pisal, izpolni se kmalu. Čedalje veča prihaja njegova slabost in omotice, kot oznanovalke smerti, ga pogosto nastopajo. Vendar še vsaki dan mašuje, in daruje še poslednje moči premišljevanju in zveličanju svojih bratov. Jokajočim se pri njegovi bolniški postelji reče: „Kaj me zaderžujete ubogega re¬ veža? Prosim vas, imejte kerščansko usmiljenje do mene, in pu¬ stite me domii k Bogu poverniti se,“ Tu stopi Trevirski nadškof v celico na smert bolnega svetnika, pade pred-nj, ga prosi in roti, da bi pomiril srenjo in viteze v Meciški pokrajini, ki se do smerti čertijo in med seboj borujejo. Ko to Bernard sliši, zopet mu vže nova moč teče po žilah, in duh Gospodov mu vdihne v zamerle kosti novo življenje. Jaderno se odpravi v Mec in na njegove besede se sovražniki umirč, in orodje sovraštva od- 275 20. avgust: Sv. Bernard, opat. loživSi, padejo si v naročja. Pred odhodom v domačijo hoče Bog svojega služabnika še enkrat poveličati in od njega odverniti sramoto, ki so mu jo navalili. Neka gospa, ki se je osem let po vsem životu tresla, tako da je bilo vsakega strah in groza, to dergetanje gledati, pride k njemu, in ga prosi, da bi jo bla¬ goslovil. Bernard pomdli, in tekoj vpričo obilne množice der¬ getanje poneha, in odsehmal je gospfi popolnoma zdrava. Lehko se ume, da tak čudež ni bil brezi uplfva. Zopet po poprejšnji navadi Bernarda obsipajo trume, in toliko jih skup privre, da ga menihi morajo v čoln odnesti in od kraja ž njim odriniti, da ga ne ster<5. Viteškim in mestnim poslancem, ki se mu pridejo zahvalit, pa reče: „Ne zavoljo mene, ampak zavoljo vas je Bog ta čudež storil.“ Trudnega do smerti in vže umirajočega ga prinesd menihi v Klerv<5, kjer leže na svoji revni postelji z najgorečnišo pobožnostjo prejme sv. zakramente za umirajoče. Objokani stojč bratje krog njegove postelje in zdihujejo: „Oče, kaj bo z nami, ako nas zapustite?“ Z angeljskomilim obličjem se ozrč proti nebesom in jim dč: „Ne v4m, komu bi se vdal, ljubezni svojih otrok, ki v mč sili, da naj tu ostanem, ali lju¬ bezni svojega Boga, ki me kvišku vleče.“ Pri teh besedah mirno izdihne svojo dušo. Sedem sto menihov sedaj zapoje mertvaško pesem, ki naj oznanuje svetu, da se je največi svetnik tiste dobe na uni svet preselil, da je nebeška trobenta umolk¬ nila, in je največi čudodelnik svojega stoletja zaspal v Gospodu 20. avgusta 1. 1153. Nauki iz njegovega življenja. H>v,erščanski bralec! previsoko častim sv. Bernarda, ta veličanski steber in orjaški svečnik sv. katoliške cerkve, da bi se hotel prederzniti, ti iz svojega pisati nauke. Daje jih meni in tebi sam po svojih čednostih, in nama kliče obema: Ne v čudežih in stermečih činih, temuč v posnemanji svetih čednosti, v zvesti hoji za Kristusom križanim obstaja svetost! Njegova poglavitna čednost je bila 1. ponižnost. Imel se je za najmanjšega in najnižega. Za čast in hvalo ni imel občutka. Večkrat je svojim menihom rekel: ,,Hvala nas ne smč spominjati na to, kar smo, temuč na to, kar bi imeli biti." Po¬ nujali so mu škofovski sedež; hoteli ga storiti poveljnika v križarski vojski; za vse te imenitnosti se ni pečal. Ko so ga k posvetnim opravkom kli¬ cali, pritožil seje večkrat bratom: „Ubogega, nevednega meniha, silijo vtikati se v posvetne prepire; kakor ptič brezi perja moram zunaj^ 8y °- jega gnjezda živeti." V neki nevarni bolezni, ko so ga menihi vže za mertvega imeli, je stoje v zamaknjenji pred sodbo Božjo satanu, ki mu je veliko skušnjav prizadeval, rekel: ,,Včm, da sem nebeške časti ne¬ vreden in je po svojem zasluženji ne morem doseči; pa moj Gospod in Zveličar ima dvojno pravico do nebes, eno kot sin Božji m dedič, nje- E ovih bogastev, drugo kot Odrešenik svetd po svojem križu in terpljenji. fpam, da bo poslednjo pravico meni odstopil, in da moje upanje ne bo osramoteno." In še kratko pred svojo smertjo je bratom zdihoval: „Jez 18 * 276 21. avgust: Sv. Jovana Frančiška Fremiot. sem malopriden hlapec. Čas je, da se tako staro drevo poseka in zatare." — Spominjaj se toraj tudi ti, da si malopriden hlapec, ki vse, kar storiš, storiš iz dolžnosti, ne pa da bi se ti štelo v zasluženje, in bodi iz serca, ne iz hinavščine ali ce!6 iz napuha, ponižen! 2. S ponižnostjo je strinjal vedno pokorjenje. Živel je tako rekoč brezi jedi in pijače, brezi spanja in počitka, v neprenehanem delu ali premišljevanji. Zveličanskega strahu Božjega ves presunjen je večkrat rekel: „Tresem se in trepečem, kolikorkrat si zmislim, kar pravi sv. pismo: Nihče ne vč, je li sovraštva ali ljubezni Božje vreden." S tem Božjim strahom navdan piše: „Oklepam se obeh Zveličarjevih nog, noge pravičnosti in noge usmiljenja. Pravičnost me varuje mlačnosti in pre- derznosti, usmiljenje pa mi je zavetje pred nepokojem in obupom." — Delaj tudi ti v strahu in trepetu delo svojega izveličaDja! 3. Goreča je bila njegova ljubezen do Boga. Ogenj te ljubezni mu je bil vedno kakor v sercu, tako na jeziku; „saj česar je polno serce, to nam gre rado iz ust." Zato ni bilo drugače mogoče, razen, da je moral sleherni, ki ga je poslušal, ginjen biti. To gorečo ljubezen pa si je pri¬ dobil z vednim premišljevanjem Kristusovega terpljenja, zato se tudi s tem orodjem v rokah obrazuje; in pa s svojim velikim češčenjem, s svojo otročjo vdanostjo do Marije, matere čiste ljubezni. Njegovih pisem, kjer govori od Marije, ni mogoče brati, da ne bi bil v serce ginjen in s sladko radostjo napolnjen. Kakor med se mu besede cede, in duhte nebeško vonjavo. Da bi zaupanje v njeno mogočno priprošnjo v sercu vseh vnel, ponavljal je vseskozi: „Ne manjka jej niti mogočnosti, ker je mati Božja, niti blage volje, ker je mati usmiljenja, in sicer ne le mati pravičnih, ampak tudi ubogih grešnikov. — „Ti si milost našla pri Bogu!" pravi včliki angelj. Pač res, to je naša sreča! Milost je našla, in jo vedno najde, in mi le milosti potrebujemo. Modra devica ne prosi kakor Salomon ne modrosti, ne bogastva, ne časti, ne mogočnosti; Ona prosi milosti, in milost nas otme." — O da bi še nas Marija napolnila z duhom svojega služabnika Bernarda! Molitev. O Gospod, ki si svetega Bernarda od sveta odtegnil, in ga pred svetom tako velikega svetnika storil; dodeli, da si še mi na vso moč prizadevamo, prave visokosti in svetosti v Tvoji službi iskati! Amen. 21 . avgust ali veliki serpan. Sv. Jovana Frančiška Fremiot, vdova in ustanovnica reda Marijinega obiskanja. (1.1641.) fv. Jovana Frančiška, zal izgled devicam v deviškem, ženam v zakonskem in vdovam v vdovskem stanu, se je rodila 23. januarija 1. 1572 v mestu Dižonu na Burgundskem, kjer je Tbil njen oče, Benigen Fremiot, zaročen z Marjeto Berbisiško, deržavni predsednik. Pervo njeno ime je rojstno, drugo birm- sko. Cez poldrugo leto jej umerje pobožna mati, in tako ostane 21. avgust: Sv. Jovana Frančiška Fremiot. 277 skerb izreje očetu vdovcu. V resnici tej svoji dolžnosti zvesto zadostuje, tako da ima Jovana, še le pet let stara, nenavadno spoznanje in posebno gorečnost za katoliško vero. Ko se nekega dne njen oče z nekim krivovercem razgovarja, skoči Jovana od igre k njemu in mu de: „Vi morate verovati, da je Jezus Kristus v zakramentu sv. Rešnjega telesa v resnici pričujoč, zato ker je sam tako rekel; kdor to taji, kakor vi, ta pravi, da je Kristus lažnik.“ Krivoverec se nad to dekličino brihtnostjo silno zavzame. Da bi jo utolažil, potegne iz mavhe raznih slad¬ karij , in ker se jih deklica brani vzeti, jej jih po sili v pred- pertič vspe. Jovana, ne da bi kaj pokusila, gre ž njimi pred peč in jih verze v ogenj, rekši: „Gospod, kakor te sladkarije, tako bodo krivoverci v peklu goreli, ker ne verujejo Jezusovim besedam. Ako bi bili vi kralju rekli, da je lažnik, moj oče bi vas bili v smert obsodili,“ (in, kazaje s perstom na podobi sv. apostolov Petra in Pavla) reče: ,,Glejte ju, tu sta predsed¬ nika, ki vas bosta obsodila, ako se prederznete, Boga lažnika imenovati!“ — Tej otročji izreji je enaka izreja v njeni mla¬ dosti. Devetnajst let staro vzame njena starejša sestra, omo- žena z Efranškim baronom, na svoj grad. Gez leto potem se verne v očetovo hišo in po očetovi volji se zaroči s Krištofom, baronom Santalskim, slovečim v vojskah, pa tudi slavnim po čednostih in pobožnosti. Po poroki gre ž njim na Burbiliški grad, dan hoda od očetovega doma. 2. Santalska grajščina je bila jako zanemarjena in zadol¬ žena, ker je moral Krištof vedno v kraljevi vojni službi biti. Oskerbniki in najemniki so ga ogoljufovali, gledaje le na lastni do¬ biček. V takem stanu prevzame Jovana gospodinjstvo. Pervo je bilo, da oskerbništvo sama opravlja in vso družino spremeni. Vedoč, da ,.ako Gospod hiše ne zida, delajo zidarji zastonj/ 1 vpelja pri gradu najlepši red in odloči vsakemu delu njegov čas. Zjutraj, ko se zdani, mora vsa družina priti v kapelo k jutranji molitvi in k sv. maši, in zvečer zopet v kapeli opravljat večerno molitev. Ob nedeljah morajo vsi hoditi v farno cerkev k službi Božji zavoljo lepega izgleda farmanom. Jovana sama je družini najlepši izgled, ker je zjutraj perva in zvečer poslednja še pri molitvi. Obleko nosi zgoli platneno in volnato; svile ne pozna. Pri večih slovesnostih oblači svojo ženitovansko obleko. Naj- rajše prebira življenje svetnikov; slabe bukve pa, kar jih najde v gradu, verže v ogenj. Posebno ljubezen skazuje ubogim. Ob času lakote delf sleherni dan juhe in kruha med-nje. Celd po šest, sedem ur daleč prihajajo iz okolice v grad ubogi po kruha, in ako je tudi kteri vže dvakrat prejel, pa se je še tretjič vver- stil, nikdar mu dani ni odrekla. Djala je: ,,Moj Bog, zmiraj stojim pred durmi tvoje milosti s svojimi prošnjami, pa me ne odpraviš; jez pa bi zamerila, če kdo k meni drugič ali tretjič 278 21. avgust: Sv. Jovana Frančiška Fremiot. pride? Ti poterpiš mojo nadležnost; zakaj ne bi jez poterpela, če me tvoja stvar nadleguje ?“ Razen očitnim revežem je zlasti rada pomagala tem, ki so doma na tihem pomanjkanje terpeli, pa so se prositi sramovali. Razdelivši tako vže obilno ubogim, hoče enkrat v kašči videti, koliko je še žita v shrambah. Ako- ravno ga ne najde več, nego en sam sod poln, vendar v zaupanji na Boga naprej miloščino delt; in glej, mali kupec žita je odšle zmiraj enak, naj še tolikanj ubogim razdeli. Te milosti za uboge je ona sama od Boga sprosila, vendar pa je ta čudež svoji po¬ božni dekli Jovani prisojevala. — Z možem, akoravno je bolj čmerne natore in nagle jeze, vedno živi' v najlepšem miru in v ljubezni, ter le to skerb/, kako bi zmiraj bolj Bogu in njemu dopadla. Njena hiša je prebivališče edinosti in pobožnosti, izgled vsaki kerščanski družini. — Njen mož, s kterim je imela šestero otr<5k, pa jih je dvoje pomerlo, jame na njeno ljubeznjivo pri¬ govarjanje Bogu bolj goreče služiti, in tudi svojo naglo jezo krotiti. Tu se primeri, da ga eden njegovih najboljših prijatlov in sorodnikov na lovu nevedoma in po nesreči ustreli. Deveti dan potem, odpustivši svojemu prijatlu in sprejemši sv. popot¬ nico, zveličansko umerje. Kakor velika je Jovanina žalost po rajnem, vendar se vrt v Bogu tolažiti, in se tolikanj premaga, da morilcu to silno krivico iz serca odpust/, in je še cel<5 kerstna botra novorojenemu njegovemu otroku. 3. Jovana, še le 28 let stara, obljubi Bogu odslrt večno čistost. Vsled tega vsa pisana oblačila razdrt, in sklene v černem volnatem oblačilu hoditi do smerti; vsa lepotičja pa in drago¬ cenosti podar/ bližnjim cerkvam. Odsehdob je njeno opravilo, da z vso marljivostjo izrejuje in podučuje svoje otroke, moli, premišlja, pobožne knjige prebira, ter ubogim in cerkvam obla¬ čila nareja. Žene jo, ako ne bi imela otrok, iti v kak samotni kraj, ali zapustiti domovino in se preseliti v sveto deželo, in ondi skleniti svoje življenje. To hrepenenje jej izžema sleherni dan vroče solze, tako da tega dušnega terpljenja vsa upade in zmedi/. Nekega dne, opravljaje svoje pobožne vaje, čuti, da jej silno manjka modrega spovednika, ki bi jej s svojim sovetom na strani stal in jo po potu popolnosti vodil. Serčno zdihuje k Bogu, naj bi jej takega vodnika pokazal. Bog usliši njeno zdi- hovanje. Nekega dne, sprehajaje se po polji in prosrt Boga iz dna svojega serca za takšnega duhovnega vodnika, zagleda od deleč ob bližnjim griču moža v černem talarji, v koretlji oble¬ čenega in z malo kapico na glavi. Bila je to prikazen, Jovana spozna, da je Bog njeno prošnjo uslišal. Ob enem, ko tega du¬ hovnika ogleduje, sliši glas: „To je mož, ljub Bogu in ljudrtm, njemu prepusti svojo vest. 11 Odšle ima več prikazen. Naslednja jej razodene njen prihodnji poklic. V molitvi v grajski kapeli jej pokaže Gospod brezštevilno trumo devic in vdov, ki se okoli 21. avgust: Sv. Jovana Frančiška Fremiot. 279 nje gnjetejo. Ob enem Čaje glas: „Ta rod bo mojega pravega služabnika in tvoja last. Truma izvoljenih bode, in moja volja je, da se posvet4.!“ Take prikazni jo v njenih notranjih bole¬ činah nekoliko tolažijo, kot vdovo in samico ter brez modrega duhovnega vodnika. — Po tej prestali žalosti čez leto in dan za rajnim možem se verne v Dižon k svojemu očetu. Tu od¬ tegnjena od vsega sveta le za svoje otroke in za starega svo¬ jega očeta živi. Edino veselje jej je, da obiskuje romarske cerkve v mestu in v okolici. Tu jo njene prijatlice pripeljajo k nekemu sicer pobožnemu redovnemu duhovniku, ki ga pa ne spozna za tistega, ki ga jej je bil Bog v prikazni pokazal. V svoji po¬ nižnosti se vendar njegovemu vodstvu popolnoma vdih Naloži jej v svoji prenapetosti obilno molitev, premišljevanj in pobožnih vaj; tudi jako se mora postiti, s šibami se pokoriti in o polnoči k molitvam vstajati. Kmalu potem jo njen tast, stari baron Šan- talski, v pismu k sebi pozove, rekši, ako k njemu ne pride, da se bo drugič oženil, ter njo in njene otroke od dedine izločil. Jovana ga sluša in se preseli k njemu s svojimi otroci. Baron sam je bil silno črneren. Zraven tega je imel neko hišinjo s peterimi otroci za gospodinjo, ki ga je s svojim prilizovanjem vedela popolnoma pod se spraviti. 13ila je prederzna, surova in okrutna, da so se je vsi bolj kakor gospoda bali. Jovana za vse te okoliščine dobro ve, in lehko si je misliti, kako s težkim sercem se podd v Montolon k svojemu tastu, kjer jo čakajo nove, bridke skušnje. 4. „Ta gospd v Burbiliška bode pomnila, koliko jo bo stalo prebivališče v Santalskem gradu; čudež bi moral biti, ako bo mogla prestati. 11 Tako se usti in žuga surova gospodinja pri Jovaninem prihodu v grad. Tast celo jej govori terde besede: „Jaz bom živil tebe in tvoje ljudi, to se samo ob sebi ume, pa na drugega se nič ne zanašaj. Išči si denarja v Burbili ali kjer hočeš; od mojega premoženja ne dobiš nič pred mojo smertjo, in želim si, da bi ga še dolgo čakala.“ „Vaša volja se zgodi, gospod!“ — d4 Jovana, se tastu globoko prikloni in ga prosi, naj jej vsaj to dovoli , da sme z lastnim premoženjem ubogim pomagati. Baron jej to dopusti proti temu, da nima vseh be¬ račev z dežele v njegovo hišo vlačiti, razen iz med njegovih podložnih, vse druge bo dal pretepsti in jih odpoditi. — Tako se mora Jovana vsem zlobnim termam svojega čmernega tasta, in vsemu maščevanju njegove vražje gospodinje vdati. Njeno zatajevanje je tolikošno, da gospodinjine otroke uči, čedi, pere in umiva in jim dela vse, kar še lastnim otrokom veh storiti po dekli. Tako gre pol osem let. Svojim služabnicam, ki se nad trinoškim obnašanjem gospodinjinim pritožujejo, reče enkrat Jo¬ vana pomenljive besede: „Ne motite se; v službi Božji ni nič zapravljivosti. Kolikor manj so nam ljudje hvaležni, toliko bolj 280 21. avgust: Sv. Jovana Frančiška Fremiot. Bog ceni to, kar smo jim storili iz namena, Njemu samemu do- pasti. Najsrečniši smo, ako na svetu ne prejemamo svojega pla- čila.“ — Tako živi Jovana tiho, samotno in brez hrupa v hiši svojega tasta in prenaša križ Gospodov z nebeško vdanostjo in poterpežljivostjo. Besedo Božjo poslušati je njeno največe ve¬ selje. Cele tri ure daleč hodi vsako nedeljo in v postu vsaki dan v farno cerkev in se zopet hitro podviza domd; nikjer se ne obotavlja na potu, da ne bi bila raztresena, ali da ne bi tasta pripravila v nejevoljo. Kedar kaj boljšega pride na mizo, shrani iz tega namena, da pošlje kakemu ubožcu. Ob nedeljah in o praznikih hodi, spremljana od dveh dekel, po fari v vse hiše, kjer ležč bolniki, in nosi zdravila, okrepčila in tolažbo. To obiskovanje bolnikov imenuje „mala bdžja pota Zveličarjeva na Oljsko goro in Kalvarijo. 11 Umirajočim briše pot s čela, jim pre- stilja, v zadnjih trenutkih prigovarja in njihova mertva trupla umiva. Veliko z neozdravljivimi ranami in ulesi jih pri njej dobiva pomoč, da jim jih izpira, gnojno in gnjilo sokrovico od mesa trebi, in jim jih obezuje. Kmetom v okolici cel<5 veleva, da naj ubožce, ki jih bodo našli ob potih, k njej vodijo. Tako jej nekega dne pripelje kmet zapuščenega, gobovega dečka. Jo¬ vana ga sprejme z največim veseljem, sama ga hodi hranit, čedit, mu hraste z glave trebit in ga mazat. Ko mu enkrat eden po¬ slov jesti prinese, ne more si kaj, da ne bi si zaradi prevelikega smradil nosa tiščal, in deček reče: „Milostna gospa oh pač ne delajo tako. Usedejo se k meni in me podučujejo; vi pa me kar meni nič tebi nič tako pustite. 11 Tako Jovana več mesecev Čuje pri njem in ko se mu smert bliža, se še po noči od njegove po¬ stelje ne umakne, pripravljaje ga za sv. zakramente. Umiraje jo deček poprosi blagoslova. Jovana mu ga podeli rekoč: „Moje dete, idi z zaupanjem k Bogu; kakor kedaj ubogega Lazarja tudi tebe angelji ponesd v kraj počitka. 14 Mertvega dečka umije, v mertvaški pert povije, dd sv. mašo za-nj opraviti in potem pokopati. Grajana za voljo tega od svojih sorodnikov, odgovori: „Odkar vem, da je bil Jezus v svojem terpljenji gobovemu enak, ne bojim se nobenih druzih gob bolj, nego greha.“ 5. L. 1604 je v Dižonu Frančišek Šaleški, genevski škof, imel postne pridige. Fremijot to veselo novico svoji, dragi Jo¬ vani naznani in jo povabi, da naj ga z dovoljenjem Santalskega barona pride poslušat. Ko škof na prižnico stopi, spreleti Jo- vano, zagledavši sv. moža, nek neizrekljiv strah po vseh udih. Spozna ga, da je on tisti duhovnik, ki ga je videla v prikazni. Kakor dobrodejna rosa padajo njegove besede v Jovanino serce; čuti se razsvetljeno in utolaženo. Po svojem bratu, nadškofu Buržeskemu in po svojem očetu se Jovana ž njim bolj seznani. Sv. Frančišek sam jo povabi v natanjčniši razgovor v Sent-Klud. Vže poprej je bila v Dižonu na njegovo prigovorjanje poslednjo 21. avgust: Sv. Jovana Frančiška Fremiot. 281 zlatnino in lepotičje odložila, Česar ni toliko iz nečimurnosti, marveč zaradi svojega visokega stanu nosila. Tu v v Sent-Kludu pa opravi pred sv. Frančiškom veliko spoved. Škot jo po¬ prejšnjih prenapetosti odveže, in jej predpiše za poklic, kterega jej je bil odmenil, najmodrejša pravila. Jako se čuti Jovana uto- laženo in nek posebni dušni mir se jej izlije v serce; pa verniti se mora nazaj k svojemu tastu, ki jo vže z nejevoljo pričakuje. — V Montelonu se ravna popolnoma po poveljih Frančiškovih. Zjutraj ob petih vstaja, bodi si še taka zima in stanica neza¬ kurjena, da opravlja svojo jutranjo molitev in premišljevanje. Ko se otroci zbudč, uči jih moliti in gre potem ž njimi v cerkev. Vsako soboto dd sv. mašo na čast materi Božji opraviti. Vsaki dan po kosilu svoje in dekline otroke uči brati, in kolikorkrat druga opravila pripuščajo, uči posle kerščanskega nauka, Pred večerjo moli s posli sv. rožnikranec, in po večerji jim bere iz kake pobožne knjige. Predno gre spat, opravlja s svojimi otroci večerno molitev, lavretanske litanije, nektere molitve za rajnega sopruga, jih vadi vest izpraševati, in jih potem blagoslavlja, rekoč: ,,V tvoje roke zročujem svojo dušo!“ Potle moli še sama kake pol ure, in se podaja k počitku, da drugo jutro zopet z novo gorečnostjo pričenja svoja posla. 6. Vže dolgo čuti Jovana neke serčne želje po samotnem Življenji. Misli si, da so vsa njena dobra dela brezi zasiuženja, ako ni čisto vsa Božja. Njen spovednik, sv, Frančišek Šaleški, jo sicer zmiraj prideržuje, vendar pa jej odkrije, da bo še svet zapustivši prišla v samostan. Ta doba se čedalje bolj bliža. Sv. škof jo pokliče k sebi, in po opravljeni sv. maši jej razodene svoj sklep, da hoče namreč nek red ustanoviti. Va-nj naj bi se sprejemale žene, ki bi je samostansko življenje veselilo, ki se pa zavoljo starosti ali bolehnosti v druge redove ne sprejemajo. Ona pa naj bi bila tem novim redovnicam mati in sprednica. Jovana se z veseljem temu podverže, vendar poprej ima še hude boje prebiti. Njen oče je še živ, ki ga serčno ljubi, tast jo je jel jako spoštovati in s priserčno ljubeznijo je vdana svojim otrokom. Sorodniki tišče va-nj o, da naj se omoži; pa odločno jim ugovarja, da njen sklep je svet zapustiti. Njeni otroci se ne dajo od nje ločiti, ter se jokajo in tarnjajo, ko slišijo od ma¬ terinega sklepa. Tu je blizu Božja pomoč. Eno njenih hčer po¬ kliče Bog k sebi; druga se zaroči z bratom sv. Frančiška Ša¬ leškega; najmlajšo pa hoče mati seboj v samostan vzeti in ondi izrediti. Tudi oče in tast naposled dovolita, in tako so na videz vsi zaderžki premagani. Ali nad vse bridka jej je ločitev od njenih ljubih. Bilo je 29. marca 1. 1610, ko se v očetovi hiši od ondi zbranih sorodnikov poslovlja. Njen edini sin, tedaj kakovih 15 let star, se ne dd utolažiti; verže se jej k nogam in milo prosi, naj ga vendar nikar ne zapusti. In ko hoče Jovana iti 282 21. avgust: Sv. Jovana Frančiška Fremiot. skozi vrata se poslavljat od očeta, ki se je bil zaradi tuge in žalosti v stransko izbo priperl, vleže se sin čez prag, rekši jej: „Prav toraj, mati, ker sem preslab in prenesrečen, da bi vas mogel uderžati, vsaj se lebko poreče, da ste svojega sina pod nogami poteptali.“ Strašan je sedaj notranji boj ljubijoče matere. Ozerši se na voljo Božjo, kteri se je popolnoma darovala, stopi čez sina, da gre k očetu po njihov blagoslov. V solzah jo bla¬ goslavlja starček, rekoč: ,,0 moj Bog, v moji oblasti ni, da bi ugovarjal zoper to, kar je sklenjenega od tvojega sovčta. Iz serca dovoljujem vse, v in ti posvečujem to edino svojo hčer na oltarji Tvoje volje. 1 ' Se enkrat jo pritisne na svoje serce, da jo po- slednjikrat poljubi. Jovana pa si obriše solze ter mirno in vdano izpregovorl poslednje besede: „Svojega očeta in svojega sina zapustim za vselej; svojega Boga najdem povsod. 14 To izrekši odide. — V mestu Ansi je sv. škof Frančišek vže neko hišo v ta namen bil kupil. Tje se poda Jovana Frančiška z dvema de¬ vicama, ki se jej pridružite, da se po vodilu škofovem priprav¬ ljajo za svoj poklic. Kmalu za njimi pride še deset drugih gospa v novo društvo, in škof jim dd prav modre in lehke postave, naj bi se posebno v ponižnosti, v molčečnosti, v pokorščini in zatajevanji vadile, in bolnike obiskovale. Poznejše prevzemd še izrejo dekliške mladine. Tako nastane red ,,M arij in ega obiskovanja, 44 kakor ga je sv. Frančišek Sal. sam ime¬ noval. Perva prednica v njem je bila sv. Frančiška Fremijot, prav izgled vsem sestram in naslednicam. Nobena v samostanu ni postav tako zvesto izpolnovala, nego ona; storila je celo ob¬ ljubo, ne le vselej dobro, temuč najboljše storiti. Kakor poprej vdovi, tako so jej sedaj nuni ubožci in bolniki najbolj pri sercu. Vedno je polna prijaznosti videti med ubogimi, in veČe je uboštvo, veča je njena ljubezen. S pregernjenim obrazom in spremljana od ene sester hodi po mestnih ulicah iskaje ubozih. Seboj nosite mnogoterih zdravil, hladfl in krepčil; kruha, juhe, obleke, perila, odej, i. dr. Čudo je le, ker je bil samostan s pervega jako reven, da jim vendar nič ni primanjkovalo za pod¬ poro tako obilnega števila ubozih. Se veče čudo pa je to, da Jovana Frančiška, vsa šibka in bolehna, tako da pogostoma omedleva ali glas zgublja, pri prihodu Frančiškovem, ko jej go¬ vori o Bogu, pri tej priči okreva, 7. Verhu teh telesnih slabosti in bolehnosti jo zadenejo zaporedoma še druge nesreče. Umerjejo jej stari ljubeznjivi oče. Zaradi njihove smerti jej hudoba neprenehoma navdihuje, da je je ona kriva. Velik je njen strah; ali Bogu vse prepusti in mi¬ ruje. Po očetovem pogrebu jo sorodniki nadlegujejo, da naj ostane med svetom; vse njihovo prigovarjanje je zastonj. Kmalu potem jej urnerje njen tast; malo let potem pade zet, (mož njene hčere) v vojski, in ne dolgo potem mora svoji ljubeznjivi 21. avgust: Sv. Jovana Frančiška Fremiot. 283 hoeri zatisniti oči. Največa žalost pa jo zadene s smertjo njenega duhovnega očeta, sv. Frančiška Šaleškega. Vendar v vseh teh nesrečah vč v Bogu najti tolažbo. Jokajoči se zavoljo smerti Frančiškove jej reče nek redovnik: ,,Popolna vdanost kakove duša se razodeva v tem, da se solz zderžuje.“ Odgovori mu: „Oče, ako bi vedela, da moje solze Bogu ne dopadajo, ne bi nobene več pretočila. 11 — Dasiravno se pa ima vedno s terplje- njem in z nesrečami boriti, vendar jej še ostaja časa dovolj za molitev in za poduk duhovnih hčer, kterih od dne do dne več prihaja v njeno družbo. Okoli 75 samostanov ustanovi ali sama ali po svojih sestrah. Veliko križev in težav ima zavoljo njih prestajati, ali vse ovire zmaguje s svojim terdnim zaupanjem v Boga. Vsemu svetu je znano njeno pobožno življenje, in kamor prihaja, jo celo visoki gospodje in najimenitniše gospč prosijo soveta. Je pa tudi polna sv. Duha in najlepše kerščanske čed¬ nosti se nad njo razodevajo. 8. Odlikovala se je posebno sv. Frančiška v pobožnosti do sv. Rešnjega telesa. Skozi 31 let je sleherni dan pristopala k svetemu obhajilu; vselej z vso skerbjo in na tanko po povelji sv. Frančiška pripravljena. Kolikorkrat kak samostan ustanovi, skerbl najprej, da se more ondi sv. maša brati in presv. Rešnje telo shraniti. Po več ur potem pred tabernakeljnom moli, in je jej v veliko veselje, da more litanije od tega presv. zakramenta peti. Na vertu seje in sadi najlepše cvetlice, da jih more na oltar pred sv. Rešnje telo postavljati. Ako jej sestre kak šopek podare, veli ga vselej v kaki posodi na oltar prinesti. Zvenele cvetlice daje sežgati, da ne bi se v kak nespodobni kraj metale. Tudi v svoji celici vedno shranuje zvenele šopke iz cvetlic. Vprašana, čemu to? — Odgovori neki sestri: „Glej, barva in duh sta cvetlicam življenje. Pošiljam jih pred najsvetejši zakra¬ ment, kjer sčasoma venejo, prehajajo in umirajo. Ravno taka si želim sama biti; moje želje so, da se tudi moje življenje, ki polagoma gine, pred Bogom konča, in tako poveličuje skriv¬ nost sv. cerkve. 11 Pogostoma si 'te zvenele šopke poklada na serce, in dobiva po njih polajšanje svojega notranjega terpljenja. Te notranje njene bridkosti, ki jih je 41 let terpela, so tako ve¬ like in mnogotere, da jih ni moč popisati. Noč in dan se mora v skušnjavah zoper peklensko hudobo vojskovati; čuti se cehi od Boga zapuščeno in od nikjer jej ne dohaja tolažba. Tudi drugi svetniki so bili sicer skušani in zapuščeni; ali našli so vsaj v molitvi in v sv. obhajilu pomoč in uteho; pri Frančiški ni tako. Edino le vdanost v Božjo voljo jo kvišku zderžuje. Sama sebi zdi se enaka nesrečnemu z bolečinami preobloženemu bolniku, ki se ne more niti ganiti, niti se na nobeno stran pre¬ vleči, in ki nima bes4d, da bi izrekel svoje terpljenje. Pri vsem tem je vendar njeno obličje vedno jasno in veselo, in s kterim 284 21. avgust: Sv. Jovana Frančiška Fremiot. koli se jej je kaj pečati, proti slehernemu je mila in krotka. Akoravno sprednica mnogim samostanom in njih ustanovnica vendar noče nikdar ukazovati, temuč le prositi. Ali kedar mora zavlačevati in svariti, dela vse z najlepšimi besedami. Večkrat pravi, da sprednici najhujša dolžnost je, grajati in kaznovati. Polna milobe je zlasti proti slabostnim in boječim sestram. „Bo- ječi, pravi, se ne smejo v vojski v perve verste postavljati, da se ne oplašijo, in ne gre jim vseh ran pokazati, da jih nimajo za neozdravljive, temuč jih mora pustiti, da stopinjo za stopinjo korakajo. 11 — S to krotkostjo strinja najglobokejšo ponižnost. Nek redovnik pravi od nje, da je videti, kakor bi bila razen treh redovnih obljub tudi obljubo ponižnosti storila. Bila je sicer od natore gospodovalnega duhsL Za tega del je Bog pri¬ pustil, da se je v šoli okrutne in čmerne dekle pri tastu poniž¬ nosti izučila. Vže ondi najterših surovosti vajena hoče poznejše svojo častno službo kot sprednica iz gole ponižnosti večkrat od¬ ložiti, rekši, da je ni vredna. Nobenkrat se noče ustanovnico imenovati, in v vseh ustanovnih pismih ta naslov izbriše. V sa¬ mostanu opravlja enako vsem drugim sestram najniža opravila po kuhinji in po celah, in v zborih celd očitno spoznava svoje malenkosti in slabosti, kakor bi bila največa grešnica. 9. Izgled v ponižnosti sta jej bila Jezus in Marija. Ko je bila še otrok mater zgubila, izvoli si Marijo za svojo mater, in ko v vdovskem stanu precej ni mogla iti v samostan, po¬ sveti svoje serce v samostansko celico, izvoli si Marijo za svojo prednico, in ravna vsegdar po njenem izgledu in navdajanji. Da jej pokaže, kako zvesta njena služabnica hoče biti, stori ob¬ ljubo, sleherni dan sv. rožriikranee moliti. Na njene prošnje sv. Frančišek Šaleški red, od njega ustanovljeni ne po sv. Marti, kakor se je bil s pervega namenil, ampak po Mariji imenuje. Zato Frančiška svojim sestram pobožnost do Marije tolikanj na serce poklada, da jih sploh le „nune device Marije 14 zovejo. Med vsemi godovi Marijinimi jej je posebno praznik njenega neomadežanega spočetja najljubši. Vsled tega, ker še tedaj po vsi cerkvi ni bil praznovan, prosi škofe in mašnike, naj bi ga po vsi katoliški cerkvi obhajati začeli. Vprašana od neke sestre, ktera molitev devici Mariji najbolj dopada, odgovori: ,,Ako Boga za velike prednosti, s kterimi jo je ozaljšal, hvalimo, ter da jo je za vredno prebivališče svojega sina izvolil. 41 To njeno lju¬ bezen pa jej Marija s tem najbolj povračuje, da notri do zad¬ njega trenutja svojega življenja pod njenim varstvom za Božjo čast in dušno zveličanje z največim blagoslovom in vspehom dela. 66 let stara še gre v glavno sardinsko mesto Turin, usta¬ navljat ondi samostan svojega reda. Tri leta potem jo kraljica Ana pokliče v Pariz, kjer jej pa za vso skazano čast čisto nič ni mar; temuč se veseli sreče, da se ondi s sv. Vincencijem 21. avgust: Sv. Jovana Frančiška Fremiot. 285 Pavlanskim seznani, ki je odslč njen prijatel in vodnik do smerti, ktera se jej sedaj vedno bolj bliža. Vračevaje se namreč nazaj v Ansf v stari klošter, strese jo v mestu Mulčn merzlica, in verhu te se še na persih prehladi. Ravno delapustni večer pred praznikom neomadežanega spočetja device Marije kleči bo¬ lehna v molivnici med sestrami, in moli: „0 mati Božja, spo¬ minjaj se me; zavoljo svojega brezmadežnega spočetja mi bla¬ govoli vselej na strani stati, zlasti me ob smertni uri ne zapusti!“ V največo spodbudo vsem sestram prejme sv. zakramente, nare¬ kovaje še potem poslovilno pismo na vse samostane s krepkim glasom in veselim obličjem, ktero naposled še s svojo roko podpiše. Na to si dd 9. poglavje iz življenja sv. Frančiška Ša¬ leškega, kjer govori o svoji smerti in ljubezni Božji, in nektere verste iz ,,spoznavanj'* sv. Avguština brati. Na vprašanje, kako jej je, odgovori: „Natora se vojskuje, in v tej vojski duhterpi. 11 Med dolgim borenjem derži bridko martro in blagoslovljeno svečo v rokah, kakor bi kot nevesta hotela naproti iti svojemu nebe¬ škemu ženinu. Spovedniku, rekšemu, da so njene velike bolečine ženinovi glasovi, s kterimi se jej vedno bolj približuje, in ali ne bi mu hotela iti naproti, odgovori: „Hočem, ljubi moj oče, vže grem! Jezus! Jezus! Jezus!" S temi besedami sklene svojo voj¬ sko 13. decembra 1. 1641. — Lepo njeno mertvaško truplo ho¬ dijo sestre z občudovanjem ogledovat, ter poljubujejo kraj, kjer je imela Jezusovo imč z železom vžgano. V silno slovesnem sprevodu potem njene ostanke prenesč v mesto Ansi, in ondi pokopljejo. Sv. Vincencij Pavlanski je videl v molitvi njeno dušo enako svetli zvezdi iti v nebesa, kjer se je s svetlo ognjeno kroglo bila zedinila, obč pa ste se naposled vtopili v prečudno- svetlem, ognjenem morji. Krogla je pomenjala sv. Frančiška Ša¬ leškega, in ognjeno morje zveličanje izvoljenih v nebesih. Njen grob je ravno nasproti grobu sv. Frančiška. Poveličevano po mnogo čudežih je papež Klemen XIII. za svetnico jo razglasil. Obrazu je se v černi obleki svojega reda s srebernim križcem na persih, v rokah s sercem z napisom Jezusovim in poleg sebe z jerbasom, polnim kruha. Ta red, poznejše „red Salezijank“ imenovan, se je razširil sčasoma po Laškem, Nemškem in Poljskem, in se preselil cel6 v severno Ameriko, kjer še dandanes z blagoslovom deluje. Nekteri izreki sv. Jovane Frančiške. Caeno svoje ljubezni in večnega veličastva je naš Gospod zedinil z zmago, ktero si bomo sami pribojevali. — Od vsega se je treba ločiti, da se z Bogom zedinimo. — Nihče ne prinese sadu, ako sam sebi ne od- merje. Tvoja duša bo le tedaj nevesta Jezusa Kristusa, če boš svoje mišljenje, svojo voljo in svoja nagnjenja križal, da Njemu enak postaneš. Ta ženin tvojega serca hoče, da se podaš na Oljsko goro in greš za njim 286 22. avgust: Sv. Simforijan, mučenec. tj e, kjer se je s ternjem kronan, do nagega slečen, z želcem napojen in zasramovan dal pribiti, kjer je z eno besedo tisoč in tisoč bolečin za-te terpel. Tu pri njem moraš z veselim sercem prebivati in ga posnemati v popolni enakomernosti. Ponižnost obstaja v tem, ako nas drugi ponižujejo, da se sami še bolj ponižamo; ako nas drugi tožijo, se mi sami še bolj obtožujemo; ako nas za nizka opravila rabijo, da odlcritoserčno spoznavamo, da nam bolj prizanašajo, kakor smo vredni; da smo zadovoljni, ako nas zaničujejo. S kterimi je Kristus občeval? Z izdajalcem, ki ga je prodal, z razbojnikom, ki ga je na križu zasramoval, z grešniki, z napuhnjenimi farizeji. In naj bi mar mi pri najmanjšem ugovoru vže kazali, da nimamo niti ljubezni, niti poterpežljivosti? Neznanska pregreha je, govoriti zoper bližnjega, zlasti, če se to iz nevoščljivosti in maščevanja godi. Kdor se v tem zagreši, zasluži, da ne bi imel jezika. Zapomni si, kerščanska duša, te zlate nauke, in ravnaj se po njih v okoliščinah svojega življenja! Molitev. O Bog, ki si Svoji služabnici Frančiški kljub vsemu njenemu terp- ljenju prečudno vdanost v Tvojo najsvetejšo voljo dodelil; daj še meni to milost, da se v vsem svojem terpljenji, v vseh zopernostih in grenkostih Tvoji sveti volji po otročje podveržera in s tem zaslužim večno živ¬ ljenje! Amen. 22. avgust ali veliki serpan. Sv. Simforijan, mučenec. (1. 180.) časov vladarstva cesarja Avrelija, ki je hotel kerščansko iTUf^Pvero z zemlje strebiti, je živel na Francoskem v mestu O ten nek plemenitnik, Favst po imenu, s svojim, sinom Simforijanom. Favst, akoravno nevernik, bil je usmiljenega serca, in je zlasti rad popotnike sprejemal. Tako prideta nekdaj k njemu dva popotna kristijana, mu popolnoma neznana, kdo in ktere vere da sta. Vendar ju prijazno sprejame in jima gosto¬ ljubno postreže. Kristijana se mu hvaležna skažeta s tem, da ga učita pravega Boga spoznati, in ga prepričata, da so ajdovski maliki le zmišljeni, lažnjivi bogovi. Favst, po njih v sv. veri podučen, pa z lastnim spreobernjenjem še ni zadovoljen; skerb mu je, da se k pravi veri spreoberne vsa njegova hiša, zlasti pa njegov sin Simforijan. Odlikuje se ne le po visoki svoji učenosti in modrosti, ampak tudi po čistosti in neomadežanosti svojega življenja, ter po stanovitnem spričevanji keršanske vere. Akoravno še mladenič, daje mu sv. vera modrost starih. — Mesto Oten je bilo tedaj mogočno in bogato, pa tudi polno 22. avgust: Sv. Simforijan, mučenec. 287 vraž in malikovalstva. Častili so prebivalci posebno malikinjo CIbelo ali Berecintijo, kot mater vseh božanstev, ter boginjo Dijano in pa malika Apolina. Imeli so navado, da so vsako leto ob odločenem dnevu po mestu nosili podobo Berecintije, ter okoli nje vpili in skakali. Kdor jej te časti ne skaže, imajo ga za kristijana, ga zgrabijo in pred sodbo vlečejo. Simforijan ravno te slepe norce sreča, ko to podobo na krasno olepotiče- nem vozu s hrupom in krikom po mestu tirajo. Iz ljubezni do njih duš milo obžaluje njihovo slepoto. Neverniki, ker pred to podobo ne poklekne, ga spoznajo kristijana, ga primejo in peljajo pred mestnega oblastnika Heraklija. Ta, ves vnet za svoje lažnjive bogove, je zato tudi kristijanom bil smerten so¬ vražnik. Vpraša ga, kdo da je. Brezi ovinkov Simforijan spri- čuje: „Kristijan sem, in Simforijan mi je ime‘‘. Sodnik: „Za,kaj podobo matere bogov zaničuješ in je ne maraš moliti ?“ Sim¬ forijan: ,,Povedal sem ti vže, da sem kristijan, in da molim pravega Boga, ki gospoduje v nebesih; podobe hudičeve pa ne le ne molim, temuč, ako mi pustiš, ti vse tvoje bogove s kla- dvom razdrobim 11 . Oblastnik, serdito ga poslušaje, vpraša potem svoje služabnike; ,,Je li ta človek mestjan?“ „Mestjan je, mu rečejo, in pa zeld bogat“. Sodnik proti Simforijanu obernjen togotno zareži: „Ti si puntar, nikar ne misli, da te bo imenit¬ nost tvojega rojstva in tvoje bogastvo smerti otelo; ali mar ne veš cesarskega ukaza? Berite mu ga?“ — Ko se mu prebere ukaz, ki zapoveduje, da, kdor malikov ne moli, bode umorjen, reče Simforijan: „Ne molim tvojih bogov; hudič si jih je izmislil, da duše pogublja, in vsak, ki se k njim obrača, večno pogine. Naš Bog je vsemogočen, on vč dobro plačevati, hudo pa stra¬ hovati. Kteri so mu zvesti in pokorni, te zveliča, nezveste pa in nepokorne za vselej pogubi. Tudi jez bi se Njegovemu kraljestvu odpovedal, ako ne bi stanoviten ostal v spričevanji Njegovega imena“. Na to ga ukaže oblastnik hudo pretepsti in razmesariti ter v temno ječo vreči. 2. Čez nekaj dni ga sodnik zopet pred-se pokliče in mu dč: „Gflej, Simforijan, koliko bi bilo za-te bolje, ako bi hotel neumerljivim bogovom služiti. Iz deržavne blagajnice bi te bo¬ gato obdarovali in ti v armadi dali imenitno službo. Ali nočeš po tem takem častitljivo podobo matere božanstev moliti, ter Apolina in Dijano častiti? Ozaljšali bomo njihove oltarje, in ti se jim pokloniš in v dar prineseš zažganega kadila 11 . Simforijan mu odgovori: „Mož, kteremu je zročen blagor deržave, ne sme z goljufijami in zvijačami nedolžnosti zaderg nastavljati. Ako je vže nevarno, ne sleherni dan kaj storiti za zveličanje svoje duše, koliko nevarniše je še le, od dne do dne od svojega zveličanja dalje odhajati ter zapasti breznu pregrehe. Sodnik omadežuje svoj sodnji stol in zgubi svojo lastno dušo, ki išče s postavo 288 22. avgust: Sv. Simforijan, mučenec. dušo moriti. Meni se ni ničesar, tudi smerti ne bati; ako sedaj ne umerjena, umeri bom poznejše. Vse tvoje zapeljive darove sovražim; upam pa in želim doseči tistih dobrot, ki mi jih je moj Gospod Jezus Kristus obljubil. On sam je, ki mi more dati nebeško kraljestvo, kjer me čaka večno veselje. Boga vsegamo- gočnega se bojim, kteri me je vstvaril, in Njemu samemu slu¬ žim. Moje telo je v tvoji oblasti; stori, kar hočeš.“ V divji togoti se zadere Heraklij : ,,Simforijan je kriv očitne hudobije; zasramoval je naše oitarje, naše bogove in cesarja, toraj naj se mu glava odseka 11 . Pri tej priči ga ajdovski rablji zgrabijo in peljejo na morišče. Njegova mati, videvši ga v smert peljanega, mu zakliče: „Moj sin! le serčen, serčen bodi; spominjaj se ži¬ vega Boga in bodi stanoviten. Ne boj se smerti, ktera te v nebesa preseli. Glej Gospoda Jezusa, kteri te čaka in te vabi v svojo čast; saj ti ne bo življenje vzeto, temuč le v bolje spremenjeno' 4 . Simforijan, vže sam stanoviten dovolj, umerje po teh spodbudnih materinih besedah toliko bolj serčno in vesel pod rabeljskim mečem okoli 1. 180 po Kr. rojstvu. Po njegovi smerti shrani nek pobožen mož tri ž njegovo kervijo oškropljene kamenčike, jih d4 v sreberno ptišico in položi v neko leseno cerkvico. Poznejše frankovski kralj Teodorih tiste kraje ropa in tudi ono cerkvico zadene ognja rop; vendar piišica s kamen- Čiki ostane nepoškodovana, in se še v žerjavici vtrlnja enako svitli zvezdi na ponočnem nebesu. Njegovo truplo pokopljejo pobožni kristijani blizu nekega studenca na vojnem polji. Otenski škof Evfronij pa zaradi čudežev, ki so se bili na njegovem grobu godili, sezida ondi lepo cerkev. Sv. Simforijan se obrazuje v rimljansko-mestnjanski obleki, z mečem v roči. Kristijan, dušo imaš, in sicer le eno! Sv. Simforijanu je bila največa skerb za dušo, za telo mu ni bilo mar, če tudi smerti zapade. Zakaj neki? Gotovo le zato, ker je duša neprecenljiva dragocenost človekova. Vsemogočni Bog, stvarnik nebes in zemlje, je le rekel, in vse je bilo; tudi truplo človekovo je naredil iz persti, duše pa ne tako. Stvar je njegovega diha, duh od njegovega duh&, ali, kakor pravi cerkveni učenik Teodoret: „Duša človekova je stvar Božjega serca". Med vsemi neštevilnimi stvarmi je le človekovi duši svojo podobo vtisnil in jej po besedah sv. Avguština dal posnemek vseh svojih popolnosti. Kako mora vendar Bog to svojo podobo za ljubo imeti? Da je rešil dušo, ki jo je bil greh pogubil, prišel je Njegov edino- rojeni Sin z nebes, na-se vzemši človeško natoro. Tri in trideset let je živel v revščini in zaničevanji, in je na zadnje za-njo na sv. križu prelil svojo kri. Prelepo o tem govori sv. Bernard, rekoč: „0 s kolikim tru¬ dom, s koliko plamtečo ljubeznijo je ta ljubeznjivi Jezus iskal duš! Ko¬ maj je telo device zapustil, vže je, kakor otrok s svojim jokom klical duš". Sv. Krizostom pravi: „Ali hočeš vedeti, koliko je tvoja duša vredna? Glej, v njeno odrešenje je dal Edinorojeni ne sveta, ne kakega človeka, 22. avgust: Sv. Simforijan, mučenec. 289 ne angela, ne zemlje, ne morja, ampak svojo kri, za česar voljo sv. Pavel govori: Odkupljeni ste za drago ceno". To tako drago odkupljeno dušo je sv. Duh pri sv. kerstu posvetil v svoj tempelj. In to, da sv. Duh v njej prebiva, daje duši toliko lepoto, da se z nobenim drugim veličastvom ne dd meriti, tako da jo po pravici sv. Peter Damijan imenuje ,,duhoven raj". Da bi to tolikanj dragoceno in brez vse primere lepo dušo pred napadi njenih sovražnikov obvaroval, postavil jej je Bog enega svojih zveličanih duhov na stran, ki je nikdar ne zapusti in si vse prizadeva, da bi jo iz zanj k satanovih otel. Ta hudobni duh, ki ga sv. pismo po pravici imenuje „dušnega morilca'', išče brez miru in pokoja, s silo in z zvijačami, da bi to drago dušo spačil. Glede na to piše sv. Bernardin: „Tako visoko ceni hudoba vsako dušo, da, ako bi mu hotel Bog polovico svetovega vladarstva zročiti, rekel bi mu hudobec: Imej vse drugo za-se, le duš mi daj"! Glej, kristijan, tako je draga tvoja duša. Zategadel si dobro za¬ pomni, da imaš le eno! Ce je ta zgubljena, zgubljeno je vse. Zaradi nje je Bog vstvaril nebesa, njej je nebesa obljubil, in On sam hoče biti njeno preveliko plačilo. Ako zgubiš svojo dušo, zgubiš pa jo vže po enem samem smertnem grehu, strupljena v tebi je podoba Božja, zastonj za-te prelita kri Zveiičarjeva, do tal razdert v tebi tempelj sv. Duha — proč so nebesa, proč zveličanje — zgubil si Boga in ž njim zgubil vse. In sicer le eno dušo imaš! Ako bi dve imel, lehko bi eno postavil na vago; ker imaš eno samo, toraj ž njo ali vse pridobiš, ali vse zgubiš. Zato govori Zveličar: „Kaj pomaga človeku, ako ves svet pridobi, na svoji duši pa škodo terpi?" — Sv. Simforijan svojega telesa in časnega življenja ni visoko cenil. S serčnostjo in z veseljem je šel pod rabeljski meč. Bilo mu je zgoli le za njegovo dušo. To je hotel rešiti, naj ga stane, kolikor hoče, vedoč, da bode potem tudi njegovo truplo enkrat vstalo iz zemlje v večnem veličastvu. — Ljubi moj! jemlji si to neskončno ceno svoje duše prav k sercu! Ako zalezavajo pregrešne slč tvoje serce in te mikajo v greh, ako se ti bliža skušnjavec, da bi te s sladkimi besedami in z obljubami zlatih gradov vjel v svoje nastave, če te hudobni svet od tvojega Boga in Gospoda odvrača, in ako te hudoba sama s svojimi zmamami in sleparijami v svoje mreže vabi, tedaj reci sam pri sebi: „Kaj, ali za kratko slo, za prazno veselje, za nečimurno, minljivo dobroto naj bi svojo dušo na vago stavil? — in na križ Zveli¬ čarjev se ozerši reci: „Glej, ljuba moja duša, s kervijo Sinu Božjega si odkupljena, neskončna je tvoja cena, nikar ne greši, ker sicer si ti, in s teboj vred je vse in za večno zgubljeno!" Zares, o moj Bog in moj Gospod! vedno hočem neskončno ceno svoje duše premišljevati; nikakor je nočem za grešne slasti zaigrati, da bi Tebe zgubil. O daj mi milost, da bežim pred vsem, kar more škodovati moji duši, in zlasti me ne pusti nikdar v nobeni smertni greh pasti! Amen. Sklep in prošnja. Življenje svetnikov in svetnic božjih. IH. del. 19 290 23. avgust: Sv. Filip Beniciški, spoznovalec. 23. avgust ali veliki serpan. Sv. Filip Beniciški, spoznovalec. & (I. 1285.) - bukvah Salomonovih pregovorov se bere, da si je nebeška modrost, hoteča si hišo zidati na zemlji, izsekala sedem stebrov iz najčistej¬ šega kamena, na ktere naj bi se poslopje naslanjalo. Tako si je izvolil Bog sedem blagih mož za stebre novega reda, posvečenega češčenju Marijinemu, materi ljubezni in hčeri modrosti. — V lepi Florenci cvela je v začetku 13. stoletja neka bratovščina; njeni udje so se ob gotovih časih shajali v cerkvi, da bi deviško mater in porodnico Božjo blagrovali in čestili; zlasti je bilo sedem mestjanov, kterim je bila čast in slava Marijina posebno pri sercu. L. 1233 na praznik Marijinega vnebovzetja se po navadi snidejo v cerkvi. Vže davno je služba Božja dokončana; ti še vedno klečijo v tihi molitvi pred podobo blažene device, čutč neko prečudno vnemo do nje v svojih sercih. Vzdignivši se ogledujejo drug drugega, in kakor po kakem skrivnostnem toku si jamejo roke podajati in se po prijateljsko, po bratovsko objemati in poljubovati. Najstarejši med njimi, Bonhlio Monaldi, izpregovori ter z malo besedami izreče čutila vseh, — le eno serce, ena duša so, temu nagonu sv, Duha ne se ustav¬ ljati. Da bi jih pa ne imeli za prenapete sanjače, sklenejo svoj namen prihodnji Marijini praznik izveršiti. Med tem kot bogati kupci oskerbč svoje posvetne zadeve; 8. septembra pa pridejo s svojim sklepom k škofu, ga prosijo dovoljenja in blagoslova in ga tudi prejmejo. Tako zapusti teh sedem „Marijinih služabnikov 1 ' vse svoje imetje. Tri ure od Florence na gorski pustini Senario si sezidajo kapelo, postavijo okoli in okoli nizke koče, ter živč tukaj v uboštvu, v delu in v molitvi. To je bil začetek reda „servitov", ali: »Marijinih služabnikov", kterih glavna podpora in največa lepota je bil Filip Benicij. 1. Filip se je rodil iz plemenite rodbine Benicij v Flo¬ renci ravno 15. avgusta 1233. 1. po čudnih Božjih sklepih tisti dan, ko se je bil red servltov spočel. Vže pred njegovim rojst¬ vom se je materi sanjalo, da je videla svetlo zvezdo iz svojega telesa vzhajati, ktera se je vedno bolj razširjala in naposled ves svet razsvetlila. Ta prikazen je materi v toliko večo spodbudo, da svoje dete za svetnika odrejuje. Bere se, da se je mladi gojenček o cerkvenih postnih dneh materinih pers zderževal, in da je poprej ime Marijino, nego materino izgovarjal. Ni še pet mesecev star, prideta dva duhovnika servita v hišo in prosita miloščine. Mati, nekoliko v zadregi, jima je pri tej priči ne poda. Tu se oglasi mali Filip v zibelki: »Glej! Marijini služab- bniki so, daj jim ubogajme!“ Vsi se nad tem spregovorjen jem detetovim zavzamejo, misld si, da ga je gotovo Bog za kaj posebnega odmenil. Po domači izreji ga pošljejo stariši na višje šole v Pariz, od koder se kot doktor zdravilstva zopet poverne domu. Bili so tedaj na Laškem silno burni in nemirni časi. Dve mogočni stranki, tako imenovani Gvelfi in Ghibelini, ste se med seboj hudo ravsale in bojevale, plenile, davile in morile. 23. avgust: Sv. Filip Beniciški, spoznovalec, 291 Vsemu temu ravsu se Filip odteguje in ni ga moč pripraviti, da bi, akoravno korenjašk mladenič, opasal vojni meč. Videvši to gnjusobo bratovskih morij se mu studi nad njo, in čedalje bolj se umika v samoto. Ondi bere sv. pismo, potem pa v kako cerkev zateče, da v molitvi Bogu potoži nesreče in nadloge hudournega razpora. V četertek po veliki noči pride v servitovsko cerkev k sv. maši. Klečč pred čudesno podobo Marijino posluša berilo od dijakona Filipa in kamornika Etijopske kraljice. Be¬ sede: „Filip, pojdi tje in pridruži se k temu vozu 44 , slišavši, misli, da so prav njemu rečene. Zamakne se in zdi se mu, da je na širokem, pustem polji, kjer ni drugega videti, nego goličave, skalovje, stermine in pečine, vse povsod polno močvirov, vse preraščene s ternjem, povsod pošasti in zmaji, povsod polno zanjk. V strahu gleda na vse kraje, kako si pomagati in se oteti. Kar zagleda na nebu preblaženo Devico sedeti na vozu peljanem od leva in jagnjeta, med angeli in svetniki, v roki redovno oblačilo servitov. Ob enem sliši ravno tiste besede iz Marijinih ust, ki jih je slišal v listu pri sv. maši: „Filip, pojdi tje in pridruži se k temu vozu! 41 — Ključar ga predrami, da bi mogel cerkev zapreti. Drugi dan gre k predniku servitov, da mu to prikazen razjasni. Prednik mu d4, da goličave, pe- čovje in ternje, pošasti in zmaji pomenjajo svet, nebeški voz je duhovski stan, lev in jagnje pa pomenjata moč in ponižnost, ki ste duhovskemu stanu potrebni. Ni mu več dvomiti, da je od Boga v novo ustanovljeni servitovski red poklican. Zato prosi, naj ga v svojo družbo vzamejo. Radi ga uslišijo; ali ker ni hotel svoje bogoslovske učenosti razodeti, sprejmejo ga za svet¬ nega hlapca, da drugim duhovnikom streže, vert obdeluje, v kuhinji ter stole, mize in klopi umiva, vratarju in cerkvencu pomaga, enako najmanjšemu hišnemu poslu, čez leto in dan se poda z dovoljenjem prednikovim na goro Senario, kjer v neki skalnati dupli prebiva v delu in zatajevanji. Potem mu pride ukaz, da gre v Sienski samostan za vodnika novincem, akoravno svetni brat in še le 24 let star. Tje gredč sreča na potu dva dominikana, ki ga, ker laškega ne umeta, latinski pozdravita, in potem dle časa o cerkvenih zadevah in o nadlo¬ gah one dobe ž njim govorita. Spoznata ga za jako učenega moža bistrega uma. V Sieno prišedši razglasita njegovo učenost, in ne dolgo potem je Filip primoran, se mašnika dati posvetiti. Kmalu potem postane pomočnik vže postaranega redovnega višega; po njegovi smerti pa ga enoglasno izvolijo redovnega generala. 2. Sedaj si na vso moč prizadeva svoj red in po njem čast in slavo Marijino razširjati. Nektere svojih podložnih pošlje v Skitijo evangelije oznanovat in češčenje Marijino oživljat. On sam z dvema duhovnikoma prehodi več mest in dežel, povsod oznanovaje pokoro in spodbudovaje k ljubezni do Boga in Ma- 19 * 292 28. avgust: Sv. Filip Beniciski, spoznovalec. rije. Deleč na okoli vže slovi njegovo ime, in po pravici mu gre čast kot pravemu ustanovniku servitovskega reda, kajti on sestavi redu perva stanovitna pravila, in jih pošlje sv. Očetu v poterjenje. Ta Čast se mu zdi tako neprimerna, da se hoče svoji službi kot general odpovedati in zopet priprost redovnik postati; redovni bratje pa mu tega ne dovolijo. Da bi ta svoj sklep dosegel, poda se k sv. Očetu v Viterbo. Na potu gredč ga sreča gobov človek, ki ga miloščine poprosi. Filip, ker nima denarjev, mu poda svoje spodnje volnato oblačilo. Komaj pa se gobovi s to obleko ogerne, vže je svoje bolezni ozdrav¬ ljen, in razglasuje ta čudež povsod, koder hodi. Ko se sv. Očetu pokloni, mu njegove prošnje, ker je sluh njegove sve¬ tosti tudi do njih prišel, ne morejo uslišati. — Ne dolgo potem sv. Oče umerjejo in kardinali sklenejo, Filipa za poglavarja sv. cerkve povzdigniti. Filip to zve in zbeži s svojimi tovarši skrivč v gore, dokler ne bi novega papeža izvolili. Tu v gorah živi edino od zelišč in pije iz nekega studenca, ki se imenuje še dan danes „kopela sv. Filipa 11 . Tu mu je v molitvi in premišlje¬ vanji razodeto, iti po svetu razglašat ljubezen do Boga in do Marije. Po končani volitvi novega papeža Gregorija IX. pride Filip, kakor drugi Mojzes, z gore, oznanovat ljudstvom postavo Gospodovo. — Bili so tedaj, kakor je bilo vže omenjeno, zaradi razpertij med Gvelfi in Ghibelini jako žalostni in razburjeni časi, povsod požigi in morije, tatvine in roparstva. Niti gosposka, niti druga posvetna moč ni bila v stanu zdivjanih sere umiriti; to moč je Kristus edino le svoji sveti cerkvi zapustil. Vže so sv. Frančišek Asiški, sv. Anton Padvanski in sv. Janez Vičenski povzdignili svoj glas, da so množice nad njim stermele. Njim se pridruži tudi sv. Filip Benicij. Spremljan od dveh redovnih bratov popotuje najprej po mestih srednje in severne Italije, pretresajoč z Božjim glasom terdovratna serca. Kjer pa s svo¬ jim glasom ne predere, marveč ga psujejo in zaničujejo, zma¬ guje nad hudobneži s svojo krotkostjo in ponižnostjo. V mestu Forli mu togotneži obleko raztergajo. Žugajo mu, da ga bodo ubili, ako se iz mesta ne pobere. On pa je pri tem zelovoljnem napadu tako miren, vesel in poterpežljiv, da je eden njegovih smertnib sovražnikov pri pogledu na-nj ves ginjen, ter gre za njim, mu pade k nogam, ga odpuščenja prosi in celo v servitski red stopi, kjer tako spokorno živi, da ga po njegovi smerti papež Benedikt XIII. svetnika razglasi. — Z Laškega popotuje Filip čez hribe in planine na Francosko, in oznarmje pokoro po največih mestih z najboljim vspehom. Celo v Frizijo in v Saksonijo je prišel; povsod so se trume ljudstva gnjele okoli njega, poslušale njegove besede in delale pokoro. 3. Cez dve leti se verne nazaj v svojo domačijo. Težavno popotovanje, pogostno pridigovanje in mnogotero terpljenje, ki 293 23. avgust: Sv. Filip Beniciški, spoznovalec. ga je bil prestal, spodkopajo njegovo zdravje. Zato prosi pri glavnem zboru v mestu Borgo, da bi mu bratje butaro pred- ništva odvzeli; nič manj kot to ga izvolijo znovič in poterdijo za svojega generala vse njegove žive dni Živel je se enajst let v najlepši izgled svojim podložnim. Svojo deviško čistost je obranil do smerti neomadežano. Večidel noči je premolil. No¬ benega dela se ni lotil brez ponižne molitve k Bogu. Imenitniše je bilo delo, dalje in gorečniše je molil. Ljubezen do Boga in do bližnjega je bila edini nagib toliko težavnih potov, ki jih je na vse kraje storil, naj bi grešnike zavernil, da bi Boga ne žalili, naj bi razširil čast Božjo in bližnjemu pomagal. Pri- serčno pobožnost je imel do matere Božje. Vže v otročjih letih jo je kot svojo mater ljubil in častil. Njej na čast je mladenič obhajal mnogotere praznike in opravljal mnoge molitve. V sle¬ herni pridigi je opominjal svoje poslušalce, naj Marijo posebno Častč in na pomoč kličejo. — Vže ves obnemogel in blizo smerti se še poda iz Florence v Peružijo, da od papeža Honorija IV. za svoj red nekterih prednosti sprosi, ter za-se in za svoje sv. blagoslov prejme. Domu prišedši gre najprej v cerkev, pade pred oltarjem na svoj obraz, in po precej dolgi molitvi vstane rekoč: ,,Gospod, zahvalim te; tu je kraj mojega počivališča!“ Na praznik Marijinega vnebovzetja je slednjikrat pridigal, in dasiravno vže na pol merlič, tako zgovorno, da so se vsi čudili. Kar vsegdar, to mu je bilo še naposled na jeziku. Govoril je od prednosti Marijinih, ter blagroval one, ki pod njenim varstvom umerjejo. Po pridigi ga mraz strese, ter čuti, da se mu konec približuje. Prejemši sv. zakramente prosi, da mu spokorne psalme in litanije vseh svetnikov molijo. Pri besedah: „Mi grešniki, prosimo te, usliši nas!“ se zamakne, da se nič več ne zave; vsem se dozdeva, da je vže sklenil. To terpf tri ure. Potem ga eden prijatlov glasno po imenu pokliče. Kakor iz terdnega spanja se prebudi in pripoveduje, kako strašno se mu je bilo s peklensko hudobo bojevati, kako mu je vse stor¬ jene grehe očital in ga skušal v obupnost na Božjo milost pri¬ praviti. V tem najhujšem boji se mu prikaže Marija, ga nevar¬ nosti otme, in mu pokaže zalo krono, ki ga čaka v nebesih. Na to prosi brate, naj mu podajo njegove bukve; tako je nam¬ reč imenoval bridko martro. Podobo križanega v roko primši, jo pritisne terdo na svoje persi, in začne veselo Caharijevo pesem: „Benedictus“ peti, ktero bratje nadaljujejo s 30. psalmom vred, ki se začenja z besedami: „V tebe, o Gospod, zaupam!“ Pri besedah: „V tvoje roke zročujem svojo dušo“ — se ozre še z enim pogledom na križanega Zveličarja, ter dokonča svoje truda- polno življenje v osmini včlikega Šmarna 22. avg. 1. 1285 po Kr. Obrazuje se v černi redovni obleki in v plašči; z bridko martro v roki, ter s papeževo krono in škofovo kapo poleg nog. 294 23. avgust: Sv. Filip Beniciški, spoznovalee. Zvesta pomočnica v najbridkejši nadlogi. Sv. Filip Beniciški je od otročjih let sem vedno pobožno in bogo¬ služno živel, in posvečujočo gnado Božjo od sv. kersta sem vedno ohranil. Ni dvomiti, da mu je k temu največ pripomogla nebeška kraljica Marija, ktere najzvestejši služabnik je vseskozi bil. Vendar pa ga je satan še poslednje trenotje hotel pogubiti, in ga oropati zale krone, ki so mu jo angelji z nebes vže nesli naproti. Premišljaj sedaj, kerščanska duša! ako se je še celo svetnik na zadnjo uro tako hudo imel s peklensko hudobo vojskovati, kako se bo še le nam grešnikom godilo? Ker ima satan v poslednjih trenotkih pri človeku le malo še časa, da bi po tiho- tapnih potih dušo zalezel, zato si s poslednjimi močmi prizadeva, da bi vero umirajočega omajal in njegovo zaupanje v Božje usmiljenje poderl. Kaže mu njegove v resnici storjene grehe, ali celč take, ki jih ni Dikdar storil, kajti je satan lažnik od začetka. Pred oči mu stavi praznoto ali pomanjkljivosti njegovega kesanja, neupogljivo ostrost Božjo, malenkost njegove pokore in strašno sodbo Gospodovo. S tem si prizadeva, da bi mu upanje v Božje usmiljenje in Njegovo ljubezen ter v neskončno zaslu- ženje Kristusovo odvzel. Njegov namen je, da bi dušo v obupnost pri¬ pravil. Vsakega pa mora groza spreleteti, ako pomisli, da se bo v tem skrivnem boji moral sam boriti. Kako velika tolažba bi bila toraj za dušo, ako bi jej v tej zapuščenosti kdo s svojo pomočjo mogel na strani stati! In v resnici najde tako gotovo pomoč, ako si je Marijo za svojo mater izvolila, jo po otročje častila in kakor dete v svojo mater v njo svoje zaupanje stavila. Sv. katoliška cerkev je Marijo, mater Božjo, vseskozi kot upanje umirajočih in njih prezvesto pomočnico spoznavala. Uči nas v „Ceščena si Marija", da naj se jej sleherni dan, zlasti pa ob smertni uri v njeno priprošnjo priporočamo. Ravno tako imamo nasproti brez števila prič v življenji svetnikov, da Marija svojih služabnikov in služabnic ob smertni uri ne zapusti. Marija je tista v raji obljubljena žena, ki ima peklenski kači glavo streti. Stoječa pod križem svojega Božjega Sinu je videla to obljubo spolnovati. Od tiste ure jej je moč dodeljena, vsem umirajočim, ki jo kličejo na pomoč, na strani stati v poslednji vojski, da ostraši in prepodi peklenskega sovražnika, ki se vže pri glasu njenega svetega in mogočnega imena strese in zbeži. Ako ta zmagonosna kraljica s smertjo se borečim s svojo priprošnjo stoji na strani, potem ves pekel duši ne more škodo¬ vati. Marija pa tudi rada na pomoč pride, ker je mati usmiljena, in ravno kedar je sila največa, tedaj je tudi njena pomoč najbliže. Kerščanska duša! tudi tebe čaka prej ali slej ta kervava smertna vojska. Poskerbi si toraj vže za časa mogočno prijaznost te dobrotljive, te usmiljene kraljice. Časti jo, kakor sv. Filip, kliči jo pogostoma, na-njo stavi svoje zaupanje, posnemaj njene izglede, in potem si smeš preverjen biti, da ti bo Marija, kakor sv. Filipu, v največi nevarnosti, ob smertni uri na strani stala in te varovala. Izgovarjaj toraj, kolikorkrat ,,Češčena si Marija" moliš, prav iz globočine svojega serca besede: „Sv. Marija, mati Božja, prosi za-me grešnika sedaj in ob moji smertni uri!" — Potem boš tudi sam se prepričal o resnici Filipove poslednje pridige: „Blagor onim, ki pod Marijinim varstvom umerjejo!" Molitev. O Bog, ki si Svojemu zvestemu služabniku sv. Filipu na priprošnjo Device Marije ob smertni uri peklenskega skušnjavca dal slavno prema- 24. avgust: Sv. Jernej, apostol. 295 gati; dodeli še meni to milost, da mi bo ob grenki uri moje ločitve mila mati Tvojega Sina s svojo pomočjo na strani stala, da hudobo srečno zmagam in dosežem krono pravičnosti! Amen. 24. avgust ali všliki serpan. \rrn Sv. Jernej. apostol. .jpiag Izraelec, Natanael po imenu, je počival nekdaj na Ipigsvojem vertu v Kani galilejski pod hladno senco figovega drevesa. Dobro seznanjen z obljubami sv. pisma je hre¬ peneče pričakoval prihoda Zveličarjevega. Tu pride njegov pri- jatelFilip iz Betzajde in mu oznani: ,,Njega, od kterega je pisal M oj zes v postavi in preroki, smo našli, Jezusa,, sinu Jožefovega, iz Nazareta 11 . Veselo oznanilo namreč od Njega, kteremu je bil Janez Kerstnik ob Jordanu spriče- vanje dal, je šlo med prijatli od ust do ust. Vendar Natanaelu to sporočilo: ,,Našli smo ga 11 , še ni bilo dovolj; hotel je za svojo vero tudi poroštvo imeti. Bili so pa Gali lej ei med judi sploh najbolj zaničevani, ker so z ajdi, s Sirci in Fenicijani pomešani, marsikterih šeg se poprijeli, nasprotnih judovskemu duhu. Zato se Natanaelu skoraj nemogoče zdf, da bi blagor Izraelov iz Galileje vzhajal. Za voljo tega dč Filipu: „More li kaj dobrega iz Nazareta biti ? 11 Filip, Natanaela za roko primši, mu reče: „Pridi in poglej ! 11 — poslušaj ga in glej njegova dela in nehotč boš prepričan. Natanael gre ž njim. K Jezusu prišedši pokaže ta na novega učenca in reče poslušalcem: „Glejte, to je pravi Izraelec, v kterem ni zvijače ! 11 Natanael se nad tem Kristusovim bistrim pogledom njegovega serca silno zavzame, ter ga poln spoštovanja vpraša: „Od kod me poznaš ? 11 Jezus odgovori in mu reče: „Preden te je Filip poklical, ko si bil pod figovim drevesom, sem te videl 11 . Sedaj, ko Natanael vidi, da mu je notranje in vnanje človekovo vse popolnoma znano, več ne misli na zaničevani Nazaret, temuč očitno spozna svojo vero rekoč: ,,Učenik! ti si Sin Božji, ti si kralj izraelski . 11 Kristus pa mu odgovori: „Ker sem ti rekel: Pod figovim dreve¬ som sem te videl, veruješ; še kaj večega, kakor to, boš videl. Resnično, resnično, vam povem, videli boste neboodperto inangeljeBožje gori in doli ho¬ diti nad Sinom človekovim . 11 — Ta Natanael pri sv. evangelistu Janezu je pa ravno tisti, ki ga sv. Matevž „Jer- neja 11 imenuje in med številom dvanajsterih apostolov navaja. 296 24. avgust: Sv. Jernej, apostol. Kot apostol je toraj sv. Jernej z drugimi možmi svoje verste Zveličarja vedno spremljal, vse Njegove nebeške nauke slišal in Njegove čudeže videl, da je tako sposoben postal, po Kristu¬ sovem vnebohodu sv. vero oznanovati. Vže sv. Janez Krizostom pa z drugimi vred obžaluje, da je od apostolov sploh, in tako tudi od sv. Jerneja malo zapisanega. Pomisliti pa je treba, da so apostoli bolj skerbeli, da so na¬ rode spreobračali in kra¬ ljestvo Božje na zemlji razširjali, nego da bi bili trud svoje težke službe in svoje terpljenje popi¬ sovali. Kar se o življenji sv. Jerneja pri verjetnih zgodopiscih nahaja, je ob kratkem to le: 2. Prejemši na bin- koštno nedeljo z drugimi apostoli sv. Daha je naj¬ prej oznanoval sv. evan¬ gelije v Jeruzalemu in po Judeji. Ko pa tu pre- ganj an j e kristij ano v vsta¬ ne, in se tako križem sveta razkropč, odloče¬ na je sv. Jerneju jutranja Indija z drugimi sosed¬ njimi kraji. Ondi v velicih težavah prehodi veliko mest, tergov in vasi, spreobernivši povsod mnogo malikovalcev. Novo spre- obernjenim postavi mašnikov in dušnih pastirjev; on sam pa gre dalje v veliko Armenijo. Prišedši v glavno mesto te dežele gre naravnost v včliki ajdovski tempelj, kjer okoli malikinje Astarote najde mnogo slepih, kraljevih, gluhih in dragih bol¬ nikov, ki to božansko spakov svoji slepoti za zdravje na pomoč kličejo. Naj si je pa vže bilo po peklenski ali po goljufiji ajdov¬ skih popov (duhovnov), ta malik je menda neki prerokoval in bol¬ nike ozdravljal; odsehdob, kar apostol v njegov tempelj stopi, omolkne in nobene besede več ne spregovori. Armencem se ta malikov molk nekaj čudnega dozdeva. Zategadel gred<5 drugega malika vprašat, kaj je temu krivo. Ondi jim hudoba odgovori: Jernej, apostol pravega Boga, je tega kriv, in tudi meni se bo tako zgodilo, ako v moj tempelj pride. Nemudoma začn<5 apostola iskati. Najdejo ga, ko ravno iz nekega obsedenega človeka hudobo izganja. Ta peklenski duh namreč na ves glas kriči 24. avgust: Sv. Jernej, apostol. 297 in Jerneju spričevanje daje, da ga njegova molitev terpinči in sili iz človeka iti. Sedaj se malikovalski popi posvetujejo, kaj ž njim početi. Ali glas te rešitve hudiču pride tudi na kra¬ ljevi dvor. Kralj Polfm, ki je tudi hčer imel od hudobe ob¬ sedeno, pošlje nevtegoma po apostola. Jernej pride in po kratki molitvi hčer ozdravi. V zahvalo ga hoče kralj bogato obdaro¬ vati; Jernej pa ga zaverne rekoč: „Jez nisem prišel iskat niti zlata, niti srebra, temuč da bi duše k spoznanju prave vere spreobračal in v večno zveličanje vodil“. Sedaj jim jame govoriti od edinopravega Boga in Njegovega Sina Jezusa, od odrešenja, in jih prepričuje, da so njihovi bogovi sami lažniki, sami peklenski duhovi. Ponudi se kralju, da hoče hudobo, ki je do sedaj govorila iz malika, prisiliti, da bo sam očitno svojo lažnjivost spoznal. Kralju je ponudba po všeči, ter pride drugi dan z vsemi svojimi služabniki v tempelj. Tudi sv. Jernej pride, in zaroti malika v imenu Jezusa Kristusa, da naj pove, kdo je. Hudič začne strahovitno kričati in spozna, da je eden izmed peklenskih duhov, ki je kralja in vse ljudstvo dosehmal gerdo slepil in goljufal. Pristavi še, da je le en pravi Bog, in ta je tisti, ki ga Njegov apostol Jernej oznanuje. Na to spoznavanje hudobe same vsi pričujoči osupnjeni drug drugega pogledujejo. Sv. apostol pa ukaže hudiču, da ima pri tej priči iz vseh malikov pobegniti, in vse malikovalske podobe po mestu potrupiti. Na mah se vse na tla zvernejo in v kosce razdrobč. Kralj s svojimi služabniki, vsi prebivalci tistega in še 12 drugih mest v deželi se po teh velicih čudih Božjih h kerščanski veri spreobernč. Po tej slavni zmagi sv. evangelija malikovalski popi skoraj edini še terdovratni ostanejo, semtertje premišljevaje, kako bi se nad sv. Jernejem zmaščevali. Zatek<5 se h kraljevemu bratu Astijagu, gorečemu malikovalcu, vladarju v drugem delu Armenije. Temu ga zatožijo kot sovražnika in puntarja v deželi, ki je celd kralja in njegove služabnike na dvoru goljufno preslepil, in ki hoče stare bogove v deželi popolnoma zatreti. Astijag sklene to bogovom storjeno razžaljenje ostro strahovati. Berž pokliče sv. Jerneja pred sodbo, žugaje mu z najgrozovitnišo smertjo, ako pri tej priči deželnim bogovom ne daruje. Sv. apostol mu hoče lažnjivost teh malikov dokazati; okrutni divjak ga ne mara po¬ slušati. Ukaže ga kar živega odreti, in med temi bolečinami umoriti. Ko rabeljni kožo z njega režejo, sv. Jernej še vedno Boga hvali in ljudstvu sv. vero oznanuje. Naposled mu glavo odsekajo. Očitno pa Bog kaznuje kralja in pope. Vsi so bili obsedeni od hudih duhov, ki so jih 30 dni grozovitno terpinčili, na zadnje pa zadavili. Truplo sv. apostola so kristijani v mestu Dara na Mezopotamskem častitljivo pokopali, konec 6. stoletja pa na otok Lipari blizu Siciljanskega, in poznejše iz strahti, da ne bi divjim mohamedanom prišlo v roke, 1. 839 v Benevent, 298 24. avgust: Sv. Jernej, apostol. na zadnje pa v Rim prenesli, kjer od leta 983 pod velikem oltarjem počiva v dragoceni raki one cerkve, ki je njegovemu imenu na čast na otoku reke Tibere bila sezidana in posvečena. Obrazuje se z nožem v eni, in z oderto kožo svojega trupla v drugi roči. — Leto njegove smerti je neznano. Največi, se vedno vidni čudež. Zveličar je svojim apostolom in učencem naprej povedal, da bodo še veča čuda in znamenja delali, kakor on sam; to se je tudi v resnici spolnovalo, kakor nam spričuje apostolsko djanje. Ravno taka čuda in znamenja so delali njihovi nastopniki, kakor nam pripoveduje cerkvena zgodovina. Ako se pa dan danes ta čuda in znamenja nič več tako po¬ gosto ne godč, vzrok je temu, ker jih ni nič več tolikanj potreba; kajti sv. vera je povsod vže razširjena, in sv. katoliška cerkev stoji vsem, ki hočejo resnico spoznati in spričevanju zgodovine svoje oči odpreti, kot največi ševedno vidni čudež pred očmi. Le poglej! Sin Božji je sv. cerkev postavil. Hotel je, da naj se po vsem svetu razširi, ter vsa ljudstva, vse narode v edinosti svojega naročja združi. Vsled tega razpošlje svoje apostole na vse štiri kraje sveta. So pa mar ti njegovi poslanci imenitni, učeni možje? O kaj še! Razen sv. Pavla, ki se jim po Božjem poklicu poznejše pridruži, so vsi ubogi, priprosti, nevedni in neučeni ribiči iz Galileje, in njihova imena svetu popolnoma neznana. Ravno te nepoznane in neučene može si Kristus izvoli, da raz¬ širjajo njegovo sv. cerkev. Po njegovem povelji oznanujejo sv. evangelije najprej judom. Kakor so judje poprej Jezusa in njegove nauke sovražili, in ga preganjali do smerti; tako jim je sedaj evangelije od sv. križa gnjusoba in pohujšanje, in njegovi oznanovalci so jim sovražniki, ktere pred sodbo vlačijo, bičajo, križajo in more. Ravno tako ajdje od križa¬ nega Zveličarja in Njegovega nauka nočejo nič slišati. Ta nauk je njih mesenemu poželenju ravno nasproti. Malikovalstvo jim dopušča, vživati vse slasti in streči vsem strastim, ker njihovi bogovi sami niso nič bolji. Kristusovi nauki pa zahtevajo namesto razberzdanosti pokorščino, namesto napuha ponižnost, namesto poželenja krotenje mesa, namesto lakomnosti po denarji in blagu ljubezen do uboštva, namesto maščevanja krotkost, namesto dobička in samoprida usmiljenje in ljubezen do vseh, bodi si prijatel ali sovražnik. Kristusovi nauki zahtevajo, da naj se ima človek za popotnika na tem svetu, da naj si odrekuje, se drugim vklanja, sam sebe premaguje, voljno pod svojim križem terpi in po večnih, neminljivih dobrotah hrepeni. Se ve, da taki nauki slastnim in mesenim ajdom niso mogli všeč biti; bili so njihovemu življenji ravno nasproti. Med nje stopijo apostoli brez denarjev, brez učenosti, moči in imenitnosti. Njih orožje je sv. evangelije, beseda Božja, ki predere do serca in seže do mozga človekovega. Po edini moči besede Božje prihajajo ljudstva v Kristusovo cerkev. Hudoba v svoji ljutosti se upre zoper nje, ajdje v svoji slepoti jih love in pred sodbo vlačijo. Za njimi pa nastopijo njihovi nasledniki, oznanovaje najprej nauke Križanega, pa tudi oni padejo pod mečem. Tri stoletja divjajo velikani tega sveta z ognjem in mečem zoper čedo Kristu¬ sovo. V potocih teče kri kristijanov; njihova prelita kri je seme novih spoznovalcev. Kristijani terpe, se dajajo mučiti in moriti, med tem ko se cerkev Kristusova čedalje bolj razširja in paganstvo propada. Njihovi tempeljni z maliki vred se posipajo, med tem ko sv. križ slavno zmaguje, da kralji in cesarji predenj poklekujejo. 24. avgust: Sv. Jernej, apostol. 299 Povej, ljubi bralec, ni li to čudež? Ali ni to perst Božje roke? — Pa še več! Ko pekel z ognjem in mečem ne more ubraniti, da ne bi se cerkev razširjala, posluži se še bolj nevernega pripomočka zatreti kerščanstvo. Vzdignejo se krivoverci, ti oznanovalci laži, da bi vernike zapeljevali. Vže za apostolskih časov navstanejo krivovere, in več stoletij se mora cerkev na vso moč zoper te lažnjive in goljufive preroke boriti. Tudi te sovražnike sv. cerkev zmaga, in zaklad sv. vere neoskrunjen ohrani. Komaj pa se ti viharji poležejo, vzdignejo se vže zopet divja, barbarska ljudstva iz vseh dežel, nič ne vedoča niti o Jezusu niti o njegovih ne¬ beških naukih. V neštevilnih trumah prihrumijo v dežele, kjer kerščanstvo najlepše cvete. Cela mesta, tergi in vasi za njimi so pepel, in cele po¬ krajine žalostne pustote. Vera, vede in umetnosti blizo poginejo; sv. katoliška cerkev tudi te viharje prestane. Ta divja ljudstva, pri kterih le meč in pest veljata, in ki razen boja in morij drugega nič ne poznajo, prestvari sv. cerkev v mirne in pohlevne otroke Božje, vkloni njih vrat pod jarem sv. križa, ukroti njih divje strasti, in zbudi v njih želje po mirnem in rednem življenji. Ali ni to čudež? In kar je cerkev sehdob storila, to dela še sedaj. Kamorkoli njen nauk pride, tam zgine tema neverstva in krivoverstva, tam zbeži nevednost in divjost, in konec je nesramnosti in pregreh. Pa tudi to še ni vse! Sv. katoliška cerkev nikdar ni vživala miru; vseskozi so jo stiskali njegovi sovražniki in jo stiskajo še danes. Mogočni tega sveta, kralji in cesarji so se zoper njo upirali, njeno delavnost zader- ževali, jo v spone kovali in jo kot najnižo sužnjo psovali. Borili so se zoper papeže, preganjali škofe z njih sedežev, v ječe metali ali v pre¬ gnanstvo pošiljali duhovne! — in ta boj traja še dan danes. Tako imenovano frajmavrarstvo je, ki vže dle časa, zlasti pa od 1. 1848 sv. cerkev spodkopava in podmleva. Kakor žveplenke, napeljane iz pekla so preprežene ž njih društvi vse dežele. Po knjižurah, časopisih in dru¬ gih listih se sme vse Božje, sveto in blagodejno očitno zasramovati, zani¬ čevati, psovati in z nogami teptati. Cerkev jim je preostarela, ki ni več za sedanje čase. Zato se za njene zapovedi ne pečajo. Sv. maša jim je prazna ceremonija, spoved cerkvena iznajdba iz poznejših časov, sv. obha¬ jilo norčija za neumno ljudstvo, sv. Rešnje telo se pri procesijah očitno zasramuje; postijo se tedaj, kedar nimajo kaj jesti, prazniki in nedelje naj bi bili navadni delavniki, da bi ubogi terpini, delalci in rokodelci nikjer na svetu ne našli niti tolažbe, niti poduka, ter praznični mir zado- bili še le po smerti v grobu. Zakon jim je namestu zakramenta rokov- njačarska razdertija, kakor se mesu in poživinjenosti prilega; šola mora ločena biti od svoje matere cerkve; papeži in škofje naj se preženč, lastnina sv. Petra in cerkveno premoženje oropa. —■ To in vse drugo enolično je sad frajmavrarstva, ki buta v naših časih ob skalo sv. cerkve. Bodimo utolaženi. Skozi 18 stoletij je bilo vse butanje in vsaktero ru- varstvo zoper cerkev zastonj. Toraj smemo preverjeni biti, da tudi iz sedanjih viharnih časov bo cerkvi kmalu prisijalo milo solnce sreče, zmage in prostosti. Le kličimo po izgledu apostolov na genezareškem jezeru ob navstalem viharji z živo vero in s terdnim zaupanjem Njega, ki valovom in vetrovom zapoveduje, da postane zopet tihota. Tako se bomo sami prepričali, da je obstanek sv. cerkve v resnici največi, vedno viden čudež Božje vsemogočne roke; zakaj ako bi bila delo človeških rok, morala bi biia vže z začetka, in v teku poznejših let pri tolikih silah tisočkrat propasti. Da si ud te vselej zmagovalne cerkve Kristusove, zahvali se mu in prosi: 300 25. avgust: Sv. Ludovik, francoski kralj. Molitev. Moj Bog in Gospod! zgoli iz milosti brez mojega zasluženja si me dal ud Tvoje sv. cerkve postati; sprejmi za ta dar mojo priserčno zahvalo. Dodeli mi pa tudi to milost, da vedno vreden ud te Tvoje sv. cerkve sem in ostanem do konca! Amen. - - - 25. avgust ali veliki serpan. Sv. Ludovik, francoski kralj. (I. 1270.) \riSjfv. Ludoviku je bila od Boga dodeljena neprecenljiva sreda, da je imel mater, kteri je v pobožnosti in v duševnih mo- ččh malo enacih. Im4 jej je bilo Blanka; bila je hči slav¬ nega kralja Kastilijanskega, Alfonza IX. Oče, Ludovik VIII., kralj francoski, mu umerje še detetu pri treh letih. Vladarstvo toraj in otročja izreja je zgoli v materinih rokah. Kakor modro in možato pa v4 Blanka vladati kraljestvo, tako pobožno ve odgojevati svoje otroke; posebno skerb pa obrača na mladega Ludovika, kot prihodnjega vladarja. Kakov namen je ž njim imela, vidi se iz teh-le prigodeb: Ko je bil 1. 1215 mali Ludovik v grajski kapeli v Poasf kerščen, veli po sv. kerstu pobožna mati dete k sebi na posteljo položiti. Vzemši ga v svoje naročje ga priserčno poljubi na persih in reče: ,,Dete, ti si sedaj prebi¬ vališče sv. Duha; o da ne bi to prebivališče nikdar bilo s kacirn grehom omadežano!“ Ko deček malo odraste ga pobožna mati vedno uči, da je posvečujoča milost Božja najdraži zaklad, greh nasproti največe hudo na svetu. Vzemši ga nekdaj v svoje na¬ ročje mu z vso milobo in resnobo svojega serca govori: „Deček moj, gotovo te jez ljubim in tako priserčno ljubim, kakor le mati more ljubiti: pa rajše bi te videla mertvega pri svojih nogah, kakor da bi storil smerten greh.“ Te materine besede dečku tako globoko v serce sežejo, da so mu odslč vedno na misli, in da vse svoje žive dni nobenega smertnega greha ne stori, ter svojo kerstno nedolžnost neomadežano ohrani. Tako lep sad je rodila izreja blažene kraljice Blanke! Enako pa tudi ni zanemarila, sina za njegov poklic v vseh potrebnih posvetnih vednostih podučevati. Tako vsestransko podučenega ga vže v 13. letu dd kronati za kralja francoskega. Na dan kronanja je bil silno resnoben. Kakor kedaj kralj Salomon prosil je Boga v goreči molitvi modrosti in razumnosti, da bi po Njegovi volji srečno mogel vladati svoje ljudstvo. Povzdignivši pred kronanjem svojo roko k prisegi ga spreletava sveta groza, vedoč, kako ve¬ like dolžnosti da prevzema. 25. avgust: Sv. Ludovik, francoski kralj. 301 2. Komaj da na kra¬ ljevi sedež stopi, vname se vže po deželi pla- upora. Napuhnjeni grofje in baroni si mi¬ slijo, da sedaj pod vla- darstvom ženske in mla¬ dega kraljiča jim je pri¬ lika, postavam se zoper¬ staviti in svojo mogoč¬ nost razširiti. Premagani od junaške kraljeve ar¬ made ga hočejo puntarji skrive zalesti in vjeti; Ludovik pa, posvarjen od svojih zvestih, jim srečno ubeži in je v Parizu od vesoljnega ljudstva navdušeno spre¬ jet. V mladeniških letih sezaročlz Marjeto, hčerjo Provanskega grofa, zalo in pobožno devico, kteri zakon Bog s čveterimi sinovi in čveterimi hčerami oblagodari. Ludovikovo hiševanje je najlepši izgled vsem njegovim podložnim. Njegova perva doma¬ činska postava je: ,,Bogu čast, Bogu službo! 11 Zato si od¬ loči za vsaki dan gotove ure za molitev. Sleherni dan gre k sv. maši in opravlja druge duhovske urne molitve. Po otročje časti mater Božjo, in obiskuje pogostoma njene cerkve in oltarje. Ko mu zarad tega ugovarjajo, jim pravi: ,,Ako bi čas z veselicami tratil, ne bi mi nič očitali; zakaj ne bi mi toraj molitve pri¬ voščili in ta čas za potrato imeli ?“ Večkrat obiskuje grajsko kapelo, v kteri je bil kerščen. Tukaj na kolenih pred kerstnim kamenom se zahvaljuje Bogu za milost sv. kersta, ponavljaje mu z novič svojo zvestobo. Iz ljubezni do tega kraja se v pismih navadno le „Ludovik Poasinski“ podpisuje. Na vprašanje, zakaj da to kapelo tolikanj spoštuje, ker je bil vendar v Bernski stol¬ nici kronan, odgovori: „Ali ne bi tistega kraja, kjer sem do¬ segel čast kristijana, visokeje cenil memo tega, kjer sem min¬ ljivo kraljevo čast prejel? V Remu sem prejel minljivo krono svojega očeta in sem bil maziljen v posvetnega vladarja; v Poasi pa sem bil ozaljšan s krono Jezusa Kristusa in maziljen s svetim oljem v otroka Božjega in dediča nebeškega kraljestva. 14 •— Pogostoma prejema sv. zakramente. Njegova vera v priču- jočnost Kristusovo v zakramentu sv. oltarja je tako živa, da, ko 302 25. avgust: Sv. Ludovik, francoski kralj. mu pripovedujejo, da se Kristus v neki cerkvi v zakramentu sv. Rešnjega telesa daje v podobi ljubeznjivega deteta videti, jim odgovori: „Ni mi potreba z očmi gledati, kar vže brez tega terdno verujem. 41 Na tanko je spolnoval cerkvene zapovedi, in k temu vse svoje priganjal. Postne dni je bilo samo sočivje na mizi, in ob petkih se je zderževal jedi in pijače. Delj časa je nosil spokorno, rasovno obleko, dokler mu je ni bil spovednik prepovedal. Svetinje je imel v veliki časti. Tako je po Carigrad- skem cesarji Balduinu v Benetkah zastavljeno ternjevo krono Kristusovo z malim ivercem sv. križa za velik denar odkupil, in dal v Pariz prenesti, kjer je krasno kapelo sezidal, in ondi pogostoma v solzah molil. 3. Druga njegova domačinska postava je bila: „Spoštuj mater in bodi usmiljen do ubogih. 44 Priserčno je ljubil svojo mater; vsak njen migljej je skušal izpolniti, in vse, kar je storil, se je ž njo posvetoval. Njegovo spoštovanje do v ma¬ tere je bilo tolikošno, da so cel6 zasramovaje rekali: „Cesar mati noče, tega Ludovik ne sm4 storiti. 44 Ubogi so bili njegovi najljubši gosti. Vsaki dan je gostil 120 do 150 ubogih v svoji palači, jim pri obedu sam stregel, noge umival in poljuboval. Opoldne in zvečer je po tri starčke k svoji lastni mizi jemal, in jim stregel. Pogostoma je hodil v bolnišnice in v stanova- lišča ubogih in bolnih. Kjer se je prikazal, bil je kakor angelj usmiljenja in tolažbe. Noben ubožec ni šel brez daru od njega. Gradov in krasnih palač ni zidal, temveč pa bolnišnice, cerkve in samostane. Stolnici Remsko in Pariško je dal na svoje stroške na novo postaviti. — Da je pa kos tolikim plačilom, zato mu je sveta postava, da je varčen pri gospodarstvu. Na njegovem dvoru prenapetega lišpa ni videti. Njegova obleka, jedi in stanovanje je jako priprosto, vendar se na vsem zna njegovo kraljevo veli¬ čanstvo. Lizunov ne more terpeti; vsegdar so mu ljubši tisti, ki so ravnega in odkritega serca. Njegove besede so: „Tisti so moji prijatli, ki resnico in čednost ljubijo. 44 Rad se s takimi kratkočasi; s pobožnimi ima pobožne, z učenimi učene pogovore. Najljubši prijatli so mu duhovni; zato je govorica po deželi: „Kraljevi najljubši gosti so frančiškani, dominikani pa berači. 44 Ostro pazi na to, da se vpričo njega nič nespodobnega ali časti bližnjega dotakljivega ne govori. Obrekovalci in hudobni jeziki blizo njega ne smejo ostajati. — Da mir ohrani s podložnimi in sosedi, žertuje največe darove. Da ne bi se s kraljem Angli- čanskim v vojsko zapletel, odstopi mu sam od sebe vse pokra¬ jine, kterih se je njegov ded po krivici bil polastil. Kljubu to¬ liki krotkosti in miroljubnosti mu je vendar pravica nad vse. Varuh je vseh zatiranih in ob posebnih dnevih sam pritožbe svojih podložnih zaslišuje. Tedaj tako navadni dvoboj odpravi, in tudi druge boje med pervaki kraljestva prepovč. S pervega 303 25. avgust: Sv. Ludovik, francoski kralj. se mu ti gospodje posmehujejo ter ga „bogomolca“ zovejo; vi- devši pa, kako serčno da v vojski suče svoj meč in udriha ž njim po verstah svojih sovražnikov, tu jih mine njihova ošab¬ nost, da se uklonijo postavi. — Ludovik, vedoč, da je le sv. vera prava in terdna podloga kraljestvom, sveti v spolnovanji Božjih in cerkvenih zapoved ne le z lastnim izgledom, temuč skerbl tudi po modrih postavah za pravo, kerščansko prepričanje v sercih vseh svojih podložnih. Taka postava je bila zoper bo¬ gokletstvo. Preklinjevalcem je bilo zažugano, da se jim boste obč ustni z razbeljenim železom žgali. Res je ta kazen celd ne¬ kega plemenitega gospoda v Parizu doletela. Na očitanje, da je ta postava preostra, jim pravi: „0 da bi mogel jez sam, ako bi to kazen prestal, vse preklinjevanje iz mojega kraljestva pre¬ gnati !“ — Ravno tako ostre postave je dal zoper nesramne in pohujšljive ženske, zoper odertnike in igralce. 4. Tako toraj ni bilo drugače mogoče, nego da Ludovik postane ljubljenec vsega ljudstva. Ta ljubezen se zlasti razodene, ko Ludovik čez 15 let svojega srečnega in modrega vladarstva na hudi merzlici za smert nevarno oboli. Previden s sv. zakra¬ menti leži v poslednjih pojemljejih, in vže veržejo, misleči, da je umeri, mertvaški pert čez njegovo truplo, kar se Bog ozre na molitve in solze silne trume zbranega ljudstva, ki derd v cerkve, prose zdravja svojemu ljubljenemu kralju. Ludovik se zopet zavd in kmalu popolnoma ozdravi. Na to pokliče Pariškega Škofa Viljema k sebi. Temu razodene slovesno, da se je za¬ obljubil, v zahvalo Bogu zarad zdravja podati se s križarsko vojsko v obljubljeno deželo, in na pomoč iti hudo stiskanim kristijanom zoper neverne mohamedane. Škof mu v to podd za križarje navadno znamenje sv. križa. Ludovik ga pobožno po¬ ljubi, na svoje persi pripnd, ter se ž njim pokaže vriskajočemu ljudstvu. Kmalu je vse na nogah in pripravljeno, iti v obljub¬ ljeno deželo. Tudi kralj poravna še nektera potrebna opravila, postavi med tem svojo mater oskerbnico kraljestva, ter poslo- vivši se od nje s solzami, ki mu, sluteča njegovo smert, proti nebu kazaje reče: „Tam gori se zopet vidiva!“ gre v Šen- Denf, da se v ondotni samostanski cerkvi še priporoči sv. mučencem in seboj vzame ondi shranjeno deržavno bandero. Na to odrine s svojo križarsko armado 25. ^avgusta 1. 1248. Kra¬ ljica, njegova sopruga, ga spremlja. Cez zimo mora ostati na Oipernškem otoku, zakaj, akoravno imajo živeža zadosti, vendar vojaki za hudo kužno boleznijo zaporedoma merjd. Kralj sam bolnike obiskuje, jim streže, daje zdravila, denar in tolažbo. Tudi se mu posreči, da ondotne prebivalce, katoličane in gerke, med seboj pomiri, ter nje in veliko mohamedanskih sužnjih v naročje sv. katoliške cerkve pripelje. Spomladi jadra proti Egiptu. Ondi se v kratkem času polasti mesta Damiete. Sultanova ser- 304 25. avgust: Sv. Ludovik, francoski kralj. ditost za voljo te zgube je bila tolika, da 51 obristov ukaže obe¬ siti, pozvavši Ludovika na nov boj. Ludovik pusti svojo soprugo v Damieti, in se oberne proti Kairi, glavnemu mestu Egipta. V kervavem boji pri Masori premaga sultanovega vojvodo, in pokaže svojo hrabrost s tem, da samoč šest Saracenov, ki ga okoli in okoli obdajo in konja za uzdo zgrabijo, da bi ga vjeli in odpeljali, užuga, ko nektere z mečem poseka, druge pa hudo rani. Po teh dveb zmagah, ki jih ne svoji hrabrosti, ampak Božji pomoči pripisuje, se vže veselo nadeja, da bo tudi sveto deželo oprostil saracenskega jarma. Božja previdnost drugač oberne. Zavoljo razuzdanosti nekterili križarjev je kralj pri¬ moran, jih veliko nazaj na dom odpraviti. Se bi sicer z mečem zmagoval; a strašna kuga se vgnjezdi med armado, in žuga jim grozovita lakota. Kralj sam zboli; in tako so primorani, nazaj v Damiete se umakniti. Na potu jih Saraceni za herbtom na¬ padejo z veliko silo, tako, da jih do malega vse pobijejo, in celd kralja in dva njegova brata vjamejo. Zanesejo ga v šotor, in puste pri njem samo enega Čuvaja in dva duhovna. V tej nadlogi in verhu tega še v strahu, kako je s kraljico, ki je ravno pred kratkim sinu porodila, pokaže Ludovik vso vzviše¬ nost svoje čiste duše. Noben vzdihljej, nobena žal besedica mu ne pride iz ust. Pritisne sv. bridko martro na svoja usta ter migne duhovnoma, da molijo skupaj dnevne ure. Saraceni, vi- devši visokost njegovega obnašanja in čudodelni mir, ki mu sije z obraza, se zavzemajo, rekoč: „Ta je najserčniši kristijan, kte- rega smo kedaj spoznali. 11 Ravno tako vdana v voljo Gospo¬ dovo ostane kraljica, zvedevši o nesreči soprugovi. 5. Med tem se jame sultan z vjetim kraljem pogajati. Da bi ga izpustil, zahteva od njega vsa terdna mesta, ki jih še kri- stijani v sveti deželi imajo. Ker Ludovik v to ne dovoli, vlečejo se pogodbe še dalje, dokler se z 800.000 zlati ne odkupi. Z malim ostankom križarjev v Damiete prišedši se tu s svojo soprugo zopet snide; pa kako žalosten je ta shod! Kolikor mogoče uto- laži terpečo in bolehno kraljico. Kmalu pa se zopet odloči, iti obiskat svete kraje obljubljene dežele. V pomorskem, zagrajenem mestu Akre ga zadene druga nadloga. Videti je, kakor da bi mu bila Božja previdnost namenila izprazniti kelih terpljenja do dna. Kuga se znovič pritepe v zbrano armado. Ludovik bolnikom znovič streže, ozdravlja in tolaži, neboječ se za lastno življe¬ nje. Po več kakor 20 merličev peljejo sleherni dan memo nje¬ govih oken, in kolikorkrat vidi koga ondi memo nesti ali sliši mertvaško pesem, izjoka se bridko. Berž, ko kuga preneha, zbere ostale vojščake, da bi ž njimi Saracene še enkrat napadel. Tu mu dojde žalostno poročilo o smerti njegove matere Blanke. Mile solze se mu s pervega uderd po lici; a utolaži se v Bogu, in pravi: „Bogu bodi hvala, ki mi je do sedaj ohranil ljubez- 305 25. avgust: Sv. Ludovik, francoski kralj. njivo mater. Bila je dar Njegovega usmiljenja, in vzel jo je kot svojo last zopet nazaj. Res je, da sem jo serčno ljubil; ker pa Tebi, o Bog, dopade, da si mi jo vzel, ne smčm se zoper to pritoževati; Tvoje imč bodi češčeno vekomej!“ — O kako vzvi¬ šene misli, res kerščanskega, Bogu vdanega vladarja vredne! — Materina smert ga primora, ločiti se od svete dežele. Vže šest let je daleč od Francoske, ki ga vzlasti sedaj silno potrebuje doma. S solzami se poslovi od krajev, v kterih je kedaj Zveličar hodil, učil, terpel in umeri. Po prestalih velicih nevarnostih na morji, kjer bi se bila barka grede kmalu dvakrat razdrobila, pride v Vincen. Z radostjo ga sprejme ljudstvo. Doma mu je perva skerb, da vravna vladine potrebe. V lastno prepričanje obhodi vse okrajine svojega kraljestva, daje najmodrejše po¬ stave, da bi nesramnosti, odertije, preklinjevanje in nesrečne igre zaterl; postavlja povsod zveste, pravične in bogoslužne služab¬ nike, skerbf za uboge, bolne in zaterte, in oddaja fare le vrednim, v resnici pobožnim duhovnom, in posebno mu je pri sercu, da živi v miru, edinosti in prijaznosti s sosednjimi vladarji. — Ne¬ pozabljiva mu je ostala sveta dežela. Se ni odložil križa, ki ga je vedno spominjal njegove nekdanje obljube. Slišavši, da so stiske kristijanov ondi čedalje hujše, zopet sklene jim iti na po¬ moč. V ta namen skliče poglavarje svojega kraljestva. V po¬ svetovanji ž njimi je bilo sklenjeno, da 1. 1270 hočejo odriniti po morji. A kralj je bil po do sedaj prestalem terpljenji in po hudih boleznih jako obnemogel; zel<5 ga potare tudi smert njegovega najstarejšega sina, pobožnega še le 16 let starega kra¬ ljeviča. Čute, da je blizu svoje smerti, napravi še pred odhodom svojo oporoko. V tej posebno uboge in bolne, bolnišnice, samo¬ stane in cerkve za dediče svojega premoženja postavi. Zapustivši oskerbništvo kraljestva dvema verlima in zvestima možakoma odjadra zopet proti Palestini. 6. Pri Tunskem sultanu se je nekoliko upanja kazalo, da bi se utegnil pokristjaniti. Ker se je pa sultan zarad tega bal, da ne bi se podložni zoper njega sperli, hoče mu Ludovik s svojo armado priti na pomoč. Ko prijadra po morji do mesta, vidi, da ga je sultan prevari! Zato sklene lažnjika strahovati in mesto s silo vzeti. Ko pa mesto oblega, vgnjezdi se zarad silne vročine, kakor poprej, tako tudi sedaj, kuga med armado. Najhrabriši izmed nje, tudi najmlajši kraljev sin, Tristan po imenu, so žertve neusmiljene smertne kose. Nepopisljive so bo¬ lečine, ki tergajo serce Ludovikovo. Noč in dan mu je skerb za bolne in umirajoče, kar naposled še on za kugo zbolf. Zdf se mu, da mu je smert pred očmf. Zato k sebi pokliče svojega sina in naslednika Filipa, se ginljivo od njega poslovi, in mu dd poslednje modre nauke kot zapuščino in najdraži zaklad sve¬ tega, ljubečega očeta. Ravno tako ginljive nauke delf svoje] Življenje svetnikov in svetnic božjih. ITI. del. 20 306 25. avgust: Sv. Ludovik, francoski kralj. hčeri Izabeli, Navarski kraljici, ki je s svojim soprugom očeta v te kraje spremljevala. Na to se cbi previditi s sv. zakramenti, ktere iz spoštovanja prejme na kolenih. Od tega trenutja ni¬ česar drugega ne poželi, nego nebeške domovine. Serčno se za¬ hvaljuje Bogu za vse terpljenje, ki mu ga je poslal, in moli go¬ reče za spreobernjenje grešnikov in nevernikov ter za rešitev svojih zvestih vojščakov. Večkrat se pokriža in moli glasno: „Bodi, o Gospod, varuh in Zveličar svojega ljudstva. 11 Z v nebo vpertimi očmi zdihne poslednjič: „V Tvojo hišo pojdem, da Te bom, o moj Bog, molil v Tvojem svetem prebivališču!“ Po teh besedah mirno zaspi v Gospodu 25. avgusta 1. 1270, 56 let star. Njegov drob so prenesli v Montreale v neko cerkev blizu Sa- lerne; njegovo truplo pa in njegovo serce je ostalo v tabru, ker ga vojščaki niso pustili odpeljati. —- Saraceni, slišavši, da je hrabri kralj umeri, z vso mogočo silo in grozovitnostjo tabor kristijanov napadejo, da bi ga zajeli. Ali Bog je uslišal molitev svojega svetega služabnika. Ravno jim na pomoč pride kralj Sicilijanski z mogočno armado, ter Saracene slavno premaga, da morajo prositi mirti, vse vjete vojščake izpustiti in veliko v denarjih plačati. Po tem truplo sv. Ludovika peljejo v barki na Francosko, in ga v Sen-Deniški cerkvi v raki založijo. Zarad mnogih čudežev, ki so se godili na njegovo priprošnjo, ga je papež Bonifacij VIII. za svetnika razglasil. Obrazuje se v kraljevem ornatu, z lilijo ali pa s ternjevo krono v roči. Poslovljenje Ludovikovo od njegovega sina, v spomin slehernemu kristijanu. Bfajpervo ti priporočam, da ljubiš Boga iz vsega svojega serca in rajše vse preterpiš, kakor smertno grešiš. Ako ti Bog kako nadlogo pošlje, prenašaj jo voljno, in misli si, da si jo zaslužil. Če ti da srečo in dobre dni, ne daj se od napuha k hudemu zapeljati; ne smemo se namreč zoper Bogd za njegovih dobrčt voljo spreti. Pogostoma hodi k spovedi. Pred vsem izvoli si spretnega in do¬ brega spovednika, ki te zna varno voditi in ki si upa te zarad storjenega hudega posvariti in ti tvoje napake očitati. Bodi s pobožnim sercem pri Božji službi, posebno pri sveti maši med povzdigovanjem. Bodi krotkega in proti ubogim usmiljenega 3erca in pomagaj jim, kolikor največ moreš. Poslušaj rad Božjo besedo in ohrani jo v svojem sercu. Imej ve¬ selje nad molitvijo, odpuščaj rad. Tovarštva hudobnih se ogibaj. Nihče ne sm6 vpričo tebe kaj govoriti, kar bi koga razžalilo ali v greh zapeljalo. Ne terpi, da bi kdo vpričo tebe od drugih za herbtom kaj hudobnega ali obrekljivega govoril, in nikdar naj od tebe nihče ne sliši, da bi Boga zaničeval. 307 26. avgust: Sv. Genezij, mučenec. Zahvaljuj se Bogii večkrat za vse ti skazane dobrote, da še zana- prej njpgovih dobrot vreden postaneš. Ce imaš kako ptuje blago in za gotovo veš, da ni tvoje, daj ga nemudoma nazaj; ako pa ne v6š za gotovo, naj ti to stvar modri možje preiščejo. Ljubi in spoštuj vse verne sv. cerkve! Skazuj čast in visoko spo¬ štovanje svojemu očetu in svoji materi, ter spolnuj njihovo zapoved. Nikdar ne žabi, kaj je Jezus za naše odrešenje storil! Bodi miloserčen do vseh, ki imajo kako dušno ali telesno nadlego. Pomagaj jim s tolažbo ali z miloščino, kakor boš najbolje mogel. Priza¬ devaj si na vso moč tako popolnoma biti, da se bodo vsi, ki te bodo vi¬ deli, nad tvojim lepim izgledom spodbadali. Čuvaj nad vsemi, ki so v tvoji hiši, da nič hudega ne storč. Ako- ravno sovraži vse, kar je greh, sovraži še posebno grehe svojih podložnih bolj, nego drugih ljudi. Podpiraj in pospešuj dobro vse povsod, kolikor je le v tvoji moči. Tvoj denar bodi pravično pridobljen, in izdajaj ga za dobre namene. Glej, da ne boš lahkomiselno kaj nepoštenega govoril ali storil, tako, da te ne bo rudečica oblila, ako tudi ves svet od tega izvč, temuč da lahko porečeš: „Da, to sem storil; ali: to sem govoril." Bodi zvest svojim služabnikom, radodaren in resnoben v govor¬ jenji, tako, da se te bodo bali in ljubili. Pomni, ljubi bralec, te besede umirajočega svetnika in spolnuj jih! Molitev. O moj Bog in Gospod, pridi mi s Svojo milostjo na pomoč, da še jez po izgledu Tvojega zvestega služabnika sv. Ludovika nečimurnost vsega posvetnega prav spoznavam, in hrepenim le po večnih, neminljivih dobrotah, ki si jih vsem tistim obljubil, ki Te ljubijo in Ti v ljubezni služijo! Amen. .- 26 . avgust ali veliki serpan. Sv. Genezij, mučenec, (okoli 1. 300.) ^tjjFenezij, glediščin igralec za časa Dioklecijana, je bil vže po JgUrsvojem stanu zaničevalec in zasmehovalec vsega svetega in zagrizen sovražnik kristijanov. Po človeško misliti je bil eden tistih, ki mora pogubljenju zapasti. Ali Gospod, ki je moč svoje milosti in velikost svojega usmiljenja s tem pokazal, da je krivičnega cestninarja za apostola poklical, je hotel novo spričevanje svoje milosti in svojega usmiljenja dati, da je tako globoko pogreznjenega hudobneža k častitljivosti mučeniške krone pripeljal. Resnica te prigodbe je po silno starih pismih doka¬ zana, in more naše zaupanje v Boga, čegar roka nikdar ni okrajšana, toliko bolj uterditi. — Dioklecijan se je ravno po srečno dokončani vojski s Perzijani v Rim povemil, in bil je ondi z 20 * 308 26. avgust: Sv. Genezij, mučenec. vsemi mogočimi slovesnostmi sprejet. Med drugimi kratkočasi in veselicami, ki so jih bili napravili njemu na čast, bile so gle- diščine igre v pervi versti. Tudi Genezij je hotel cesarju na ve¬ selje po svojem pripomoči. Poznavši Dioklecijanovo sovraštvo do kristijanov se hoče cesarju s tem prikupiti, da se na očitnem odru z verskimi, kerščanskimi šegami jame norčevati. V ta na¬ men kot bolnik oščmljen pride na oder in začne zdihovati: „Prijatli, čutim se obteženega in bi rad, da bi mi bilo polajšano. 11 Tovarši ga vprašajo: „Kaj pa bi rad, kar naj ti storimo, da ti bode odleglo? Ali smo morda mizarji in te hočemo na mizarsko delalnico položiti? -4 Vsled te neokorne šale se množica na vse gerlo krohotd. Genezij pa nadaljuje: „Vi me ne razumete, jez želim kot kristijan umreti, da morem, butare svojih grehov olajšan, naravnost v nebesa zleteti. 41 Zopet nastane nov krohot ljudstva. Med tem se na odru prikažeta dva igralca, eden kot duhovnik, drugi kot zarotnik oblečen. Usedeta se k njemu in ga vprašata: „Sin, zakaj si naju dal poklicati? 44 V tem trenutku, ko hoče Genezij svoje burke do verha dognati, ga zadene žarek tiste nebeške luči, ki je bila tudi svetemu Pavlu kedaj oči od- perla, in ne da bi se hlinil, ternuČ iz globočine serca mu pridejo besede: „Poslal sem po vaji, da bom prerojen v milosti Kristu¬ sovi, in da me voda sv. kersta očisti in moje krivičnosti opere. 44 Njegovi tovarši in poslušalci se še zmiraj smejajo, misleči, da se norčuje in svoje burke vganja. Igralci ga tudi v resnici po kerščanski šegi kerstijo, ga v belo oblačilo oblečejo, in da je šala popolnoma dognana, pridejo preoblečeni vojščaki, in ga, kakor je bila tedaj navada, s kerščanskimi mučenci ravnati, vkle¬ njenega vlečejo pred cesarja, da ga zastran vere izprašuje in potem obsodi. 2. Sedaj pa se šala spreoberne v resnico. Proti poslušalcem obernjen začne Genezij z navdušenostjo govoriti: „Poslušajte, cesar, vi vojskovodji, modri, starašine in mestjani; poslušajte vsi tukaj zbrani, kar vam govorim. Vselej sem se studa in gnjusobe stresel, kolikorkrat sem slišal imč: kristijan. Zaničeval in psoval sem slehernega te vere in cel<5 moje najbližniše so¬ rodnike sovražil zavoljo tega imena. Preiskaval sem skrivnosti kristijanov samo iz tega namena, da bi se danes vpričo vas ž njimi norčeval. A v tem trenutji, ko hočem Gospoda, kterega nisem poznal, zaničevati, bila mi je Njegova resničnost in Nje¬ govo gospostvo razodeto. Prejel sem kerstno vodo, v vaš smčh čez me razlito, s serčnimi željami, z notranjim kesanjem in s polno vero v Njegovo milost. Tu sem videl nebesa odperta in svitlo trumo angel) e v nad svojo glavo. Brali so mi iz odpertih bukev vse moje grehe, ki sem jih od otročjih let sem bil štorih Ko dokončajo, potopč bukve v kerstno vodo, in bili so vsi listi oprani in beli ko sneg. Toraj, zmagovalni cesar, in vi vsi, ki 26. avgust: Sv. Genezij, mučenec. 309 ste te skrivnosti zasmehovali, verujte mi, da je Kristus pravi Bog, prava luč, pravo življenje, in da le v Njem samem mo¬ remo zveličani biti.“ — Toliko bolj to govorjenje cesarja raz¬ kači, kolikor manj se je bil nadejal, da se bode ta stvar tako zasukala. Izchl Genezija oblastniku Plavtinu, da naj ž njim stori po postavah, izdanih zoper odpadnike. Razpnd ga na tezalnico, ga po vsem životu z železnimi grebeni razmesarijo in z baklami žgejo. S čudovito poterpežljivostjo terpf te neizrekljive bolečine, vedno ponavljaje besede: „Ni ga drugega Gospoda svetd, nego Jezus, kojega videti je moja sreča. Njega molim, Njemu služim, in Njega se bom zvesto deržal, akoravno bi mi bilo zarad tega treba tisučkrat umreti. Nobena muka mi ni v stanu mojega Boga in Zveličarja iz serca vzeti, ali mi braniti, da ne bi hvalil Nje¬ govega imena. Samo to mi dela preglavico, da sem Ga s toli¬ kimi pregrehami žalil in Ga tako pozno spoznal. 11 — Tako in enako govori Genezij, dokler mu rabelj glavo odseka. Častit¬ ljivo pokopljejo kristijani njegovo truplo, in hvalijo usmiljenje Božje, ki je otelo njegovo dušo. Obrazuje se v obleki Rimskega gledišeinega igralca, s šemo pod nogami, z mečem v roči, in z angelji nad glavo, ki derže odperte bukve. Neskončni zaklad, ki ga imamo v Jezusu Kristusu. j£omaj ajdovski glediščini igralec Genezij v nebeški luči Kri¬ stusa spoznd,, presunjen je vže ljubezni do Njega tako, da se po nobeni ceni več ne n& od Njega ločiti. „Nobena stvar, je rekel pred smertjo, mi ne more Njegovega imena iz ust in Njegove službe iz serca iztergati.“ Bili so mu namreč pred očmi neskončni zakladi, ki smo jih prejeli v Kristusu, in ki se ne dajo niti izšteti niti izreči. Sv. Pavel se je srečnega štel, da je mogel veselo oznanilo neizvedljivega bogastva Kri¬ stusovega ajdom prinesti, in Kristus sam je samaritanki rekel: „0 žena, da bi ti spoznala dar Božji in kdo je tisti, ki ti pravi: „D a j mi piti!“ Hotel jej je reči: O žena, kako Brečna bi bila, ako bi vedela, kolik dar je Bog svetu po Svojem sinu dodelil, kajti ž njim, govori apostol, nam je vse podaril. (Rimlj. 8, 32.) Kristus je naš Odrešenik; po Njem edinem zadobimo odpuščenje svojih grehov. On je naš Zveličar, in le po Njem bodemo otroci božji in pridemo k Očetu. On je naš brat, kteremu je dana vsa oblast v nebesih in na zemlji. Česa naj bi toraj od Njega zahtevali, da ne bi nam mogel dati ? On je naš zagovornik pri Očetu. Tam v nebesih, pravi sv. Bernard, je Jezus, da večnemu Očetu kaže svoje rane, in mu predstavlja, da so mu bile zadane na Očetovo povelje, da ne bi tudi eden tistih se pogubil, ki so ga tolikanj drago stali. In kakor kraljica angeljev Sinu kaže svoje persi, ki so ga dojile, in s tem za nas prosi, tako kaže večni Sin več¬ nemu Očetu rane in udarce, ki jih je zarad nas prejel, za česar voljo je še po svojem vstajenji znamenja teh ran na svojem častitem telesu obderžal. — Kdo ne bi toraj zaupal, da mu ni moč odpuščenja zadobiti? Sv. apostol Pavel piše Hebrejem: „Pristopili ste k Jezusu, sredniku nove zaveze, in k očiščevalni kervi,kt e ra bolje govori, kakor Abeljnov a.“ (12, 24.) Kri ubitega Abeljna 310 27. avgust: Sv. Jožef Kalasanski, je klicala na maščevanje, kri Kristusova nasproti kliče na usmiljenje za vse, za ktere je bila prelita. Lepo piše sv. Ambrož: „Vse imamo v Kri¬ stusu , in Kristus nam je vse. Hočeš, da bi ti bila rana zaceljena, On je zdravnik. Goriš v merzličini vročini hudega nagnjenja, On je hladen studenec. Teži te hudobija, On je pravičnost. Potrebuješ pomoči, On sam je moč. Bojiš se smerti, On je življenje. Hrepeniš po nebesih, On ti je pot. Bežiš pred temo, On je hrana .“ Ako sv. Pavel piše Efežanom: „0blecite orožje Božje, da boste mogli zoperstati hu¬ dičevemu zalezovanju" (10.), tako je to orožje Božje po besedah sv. Hieronima Kristus sam. Zato mu sv. pismo daje brez števila imen, iz kterih se vidi, da nam je Kristus vse. Imenuje ga „kralja, učenika, pa¬ stirja, mašnika, zdravnika, prijatlja, očeta, brata, ženina, luč, življenje, studenec, očeta tolažbe, angelja velikega sveta." V Kristusu so zastav¬ ljeni vsi naši zakladi in vsa naša zdravila, in naša dobra dela, ako imajo kaj zasluženja, imajo ga po Njem. Po Njem zadobivamo vse čednosti, vse milosti; po Njem se zavarujemo pred skušnjavami in po Njem se rešimo v nevarnostih. Vse moremo le po Kristusu doseči, vse moramo le Njemu pripisovati. Za tega del sklepa sv. cerkev vse svoje prošnje in molitve z besedami: „Po Jezusu Kristusu, Gospodu našem." Obračaj se toraj, kerščanska duša, v vseh svojih silah in potrebah, v vseh bridkostih in nadlogah, v vseh skušnjavah in nevarnostih k Je¬ zusu, sedežu vseh milosti; posebno ga pogostoma obiskuj v najsvetejšem zakramentu, kjer te čaka in je pripravljen, da bi ti iz Njegovega lju¬ bezni vnetega serca neprecenljivi darovi dotekali. Zdihuj k Njemu po¬ gostoma : „0 Jezus, sin Davidov, usmili se me!" ali: „Reši me, Gospod, ti moj Bog in Zveličar!" Molitev. Odpri nam, o Gospod, naše dušne oči, da spoznamo dni svojega obiskanja, in poterdi nam našo voljo, da jih pri tej priči k pokori in po- boljšanju obernemo, in storjeno pohujšanje s svetim življenjem popravimo po izgledu sv. Genezija! Amen. 27 . avgust ali veliki serpan. Sv. Jožef Kalasanski, oče pobožnih šol. f t G* 1648.) Aragonski pokrajini na Španskem je gorski grad, Kala- sanca po imenu. Ondi se je tedanjemu plemenitemu po¬ sestniku Petru Kalasanskemu, zaročenemu z Marijo Gfa- stonsko 1. 1556 rodil sin, ki so ga pri sv. kerstu Jožefa zvali. Njegova pobožna dati ga je izredila za Bogd, obvarovala nje¬ govo serce pred grehom in ga odperla za sočutje in usmiljenje do ubogih. Dajala je malemu Jožefu milodare, da jih je on nosil ubogim; zraven mu popisovala njihovo revo in dolžnost 27o avgust: Sv. Jožef Kalasanski, 311 premožniših, jim pomagati. Deček kmalu jame kazati brihtnega duha, podučljivo serce in posebno nagnjenje do v pobožnosti; ves vnet je za Boga in nebeško kraljico Marijo. Šest let star se resnobno zavzame, da hoče peklensko hudobo kot sovražnika Božjega umoriti. Vzemši meč gre z drugimi otroci na polje, da bi hudobo napadel. Videvši na oljkovem drevesu černo senco, si misli, da mora to biti hudoba, in serčno spleza na drevo. Senca pa se mu zmiraj više in više umika, kar se veja pod njim zlomi in Jožef pade na tla, vendar pa se kljubu visočini nič ne poškodi. Odslč mu stariši prepovedd brez dovoljenja iti od doma. Na mestu tega pa mu dovolijo, da smejo drugi pridni 312 27. avgust: Sv. Jožef Kalasanski, otroci k njemu v grad hoditi. Na mestu drugih igrač napravi na dvorišču mal oltarček, potem stopi na stol, da jim pridiguje, kakor vč in zna. Da bi otroci rajše ga hodili poslušat, razdelil je vselej med ubožniše kaka mala darilica. — Ko zarad slabe letine lakota nastane, pošlje njegov oče, da bi ljudem pomagal, svojega oskerbnika z denarji in z mulami po žita. Ker pa oskerb- nika ni dolgo nazaj, prihaja potreba Čedalje veča. Tu grč Jožef k svojemu oltarčeku in Marijo prosi pomoči. Po molitvi pa pri¬ teče k očetu rekoč: „Bodi utolažen in zaupaj v Boga; še danes pride oskerbnik in ubogim ljudčm je pomagano.“ V resnici pride še pred večerom oskerbnik z žitom donni. •— Ne daleč od gradu je bilo mestice Estadila, in ondi dobra šola pod učenikom An- tonijem Nebrisenskim, ki so ga sploh le svetnika zvali. V to šolo najprej pošljejo stariši Jožefa, da se učf latinskega jezika. Seme, po tem sv. možu v njegovo serce vsejano, obrodi najlepši sad; njegovo serce greha ne spozna. Petnajst let star je vže tako podučen, da more iti na visoko šolo v Lerido. Iz Leride se podd v Valencijo učit se bogoslovja in poznej v Alkalo, kjer postane v malo časa doktor sv. pisma. Sedaj bi ga stariši radi v kako kraljevo službo pripravili in ga oženili. A Jožef gre k Urgel- skemu škofu in prejme ondi čvetere niže mašniške blagoslove, nadaljuje ondi svoj uk in se vadi v čednostih. Med tem umerje njegov starejši brat, in oče ga toliko bolj prigovarja, da bi se oženil in po njem ne bi zameri Kalasanski rod. V tej stiski se oberne Jožef k Bogu in k Mariji. Njegove serčne bolečine so tolike, da za smert nevarno zbolf. Pri postelji tako bolnega sina stoji neutolažljivi oče, pričakovaje njegovega poslednjega, izdihljeja. Kar odprč Jožef oči in reče: „Oče, ako mi dovoliš, da se smčrn oltarju posvetiti, ozdravim, če pa ne, umerjeni. 14 „Ako te to more rešiti, dč žalostni oče, naj ti bode izpolnjena tvoja volja. 44 — In Jožef res, kakor po čudežu, kmalu do do¬ brega ozdravi. 2. Po skerbni pripravi se dd mašnika posvetiti, in ne dolgo potem podeli svojemu očetu sv. zakramente za umirajoče. Po očetovi smerti hoče iti v samoto, da bi ondi Bogu služil. A njegov učenik in prijatelj, Kašpar Figuera, mu prigovarja, da ni od Boga zato poklican, naj bi samo za-se skerbel, temuč da bi nevedne učil, nevernike spreobračal, slabe podpiral, zmotene vodil na pravi pot, verne poterjeval, žalostne tolažil, potrebnim pomagal, grešnike k pokori opominjal in spokornike z Bogom spravljal. Jožef ga sluša, in stopi z apostolsko gorečnostjo v duhovno pastirstvo. Osem let potuje po raznih Španskih po¬ krajinah in oznanuje z najboljim vspeliom besedo Božjo. Čez osem let gre v Rim, da bi tu na grobeh sv. mučencev molil, in do- prinašal dela kerščanskega usmiljenja nad ubogimi, nad bolniki in jetniki. Ko po dnevi po kočah ubožnih in po bolnišnicah 27 . avgust: Sv. Jožef Kalasanski, 313 opravi dela usmiljenja, in zlasti z otročjim podukom svoje delo dokončfi, obiskuje po noči sedmere velike cerkve Rima, in v njih moli. Ob navstali kugi se pridruži sv. Kamilu Leliškemu, in streže neutrudljivo bolnikom noč in dan, prigovarja umira¬ jočim in nosi merliče na lastnih ramah k pogrebu. Tukaj tedaj, kjer jih je smert brez števila pokosila ter s strahom in grozo ljudt navdala, postavi sveti Jožef temeljni kamen k delu ljubezni, ki je katoliško cerkev z novo svetlobo napolnilo in do denaš- njega dne jih na tisuče zveličalo. Sv. Jožef namreč vidi, da ve¬ liko otrok, kterim je bila kuga stariše pomorila, samim sebi pri- puščenih in brez izreje po mestnih ulicah sem ter tje pohajkuje, v nevarnosti zapeljanim biti. To ga v serce užali in usmili se jih, da posebno hišo za-nje najine, jih okoli sebe zbere, s po- močj<5 treh duhovnov podučuje, oblači in živf, kar najbolje more. Vže koj z začetka je imel v tej šoli 100, poznejše celd 700 otrdk. Kakor pa je naraščalo število otrdk, tako je tudi čedalje veča prihajala podpora premožnih. Tako ustanovi sv. Jožef nov red, ki so ga „red pobožnih šol' 4 imenovali. Ubožui otroci, ki so bili v ta ustav sprejeti, dobivali so poduk v branji, pisanji, številjenji, v latinščini in zlasti v kerščanskem nauku brez plačila. Kmalu pride glas teh pobožnih šol v Špa¬ nijo. Kralj Filip III. pokliče svetnika nazaj v njegovo rojstno deželo in mu celo neko škofijo ponudi. Ponižni služabnik Božji svojih ljubih šol ne mara zapustiti, temuč prosi papeža, naj jim podeli svoj blagoslov in jih poterdi za prihodnost. Res papež to Jožefovo početje poterdi pod imenom: „Redovni duhovniki ubogih pod varstvom matere Božje pri pobožnih šolah. 44 Sv. Jožef je imel namreč stanovitno zaupanje na priprošnjo Marije Device. Zato je hotel tudi svoje uboge otroke varstvu te ljubeznjive, mogočne Gospd in matere izročiti. Bila je pa tudi njena pomoč v resnici slehernemu očitna. Redovniki so morali razen obljub uboštva, devištva in pokorščine še četerto storiti, namreč: brez plače poduk ubogih otrok oskerbovati. Jožef sam je bil sprednik temu redu, ter se je izreji otrok daroval celih 52 let. v 3. Njegov red se je vže njegove žive dni po Španskem, Laškem, v Avstriji po Poljskem, češkem in Ogerskem itd. razširil, kjer še dan danes pod imenom: ,,red piaristov 44 cvete. Ko pa tako kot sprednik mnogotere samostane vodi in šole vlada, mu je posebno ta skerb najbolj pri sercu, da uboge in zapuščene ter najbolj zanemarjene otroke zmiraj sam podučuje, jih donni spremlja in še celd njihovo šolo snaži in pometa. Pri tem ga Bog ne pustf brez tolažbe, temuč mu dodelf čudovite darove. Večkrat vidi prikazen Matere Božje z detetom Jezusom v naročji. Nekega dnč, ravno ko z otroci v šoli moli, se pri¬ kaže pred njihovimi očmf in blagoslovi svetega Božjega služab¬ nika. Tudi je imel od Bogfi dar čudeže delati. Tako mu neka 314 28. avgust: Sv. Avguštin, cerkveni učenik. mati prinese mertvo v spanji zadušeno dete. Jožef ga nese v cerkev, položf na Marijini oltar in moli; kar dete med molitvijo zopet odi odprč in jame glasno jokati se, da vse ljudstvo kliče: „Cudež! čudež! 41 Pravil je tudi, da se bo v prihodnjih časih njegov red daleč po svetu razširil, in naprej jim je tudi povedal dan svoje smerti. Dve in devetdeset let je bil star, ko ta dan pride. Na sinertni postelji si da terpljenje Kristusovo brati, opo¬ minja svoje učence, da naj zvesto izpolnujejo redovne postave, jih blagoslovi, in imeni „Jezus in Marija 11 izpregovorivši umerje 25. avgusta 1. 1648. Se čez sto let so našli njegovo serce in njegov jezik nestrohnjen in nepokvarjen. Zarad čudežev, ki so se pred smertjo in po smerti po njem godili, ga je papež Kle¬ men XIII. prištel med svetnike. Obrazuje se v černem talarji z otroci okoli sebe. Nekteri zlati nauki tega svetnika. jj£,dor hoče nad hudobijami zmagovati, mora svojo meseno slast premagati in svojo žertnost znati podjarmiti. Kdor moli za svojega bližnjega, stori dobro, še bolje pa, kdor mu pomaga. Po pomenu sv. pisma ni upati resničnega poboljšanja, ako se stari človek ne zamori in ne prerodi novi. Zavest, da smo veliko dobrega storili, je boljša memo vseh po¬ svetnih zakladov. Vsaka svetna velikost zgine pred tako notranjo, tiho dušno velikostjo. Bolezen kakor zdravje pride od Bogi, in Bogd ni v stanici bolni¬ kovi, kjer manjka bolniku poterpežljivosti in ljubezni postrežnikom. Vsak naj se boji pervega pregreška. Kmalu jih pride več in naposled pregrešna navada. Ne okušaj po nobeni ceni sladkega strupa, če prav v zlati skledici podanega; zakaj neogibljivo za njim pride smert. Molitev in sklep. O Gospod Jezus, dodeli mi tisto sveto ljubezen do vseh ljudi, s ktero si Svojega služabnika sv. Jožefa poveličal. Iz ljubezni do Tebe hočem z ubogimi otroci usmiljenje imeti in si prizadevati, da njihova serca za-Te pridobivam! Amen. 28 . avgust ali veliki serpan. S ij Sv. Avguštin, cerkveni učenik. (1.430.) otovo ne bi imeli od malega afrikanskega mestica Tagaste dan danes nikakoršnega spomina, ako ne bi se bil rodil tukaj 13. novembra 1. 354 Avrelij Avguštin, ena naj- svitlejših zvezd na cerkvenem obnebji. Njegov oče, Patricij po 28. avgust: Sv. Avguštin, cerkveni učenik. 315 imenu, je bil sicer spoštovan, a ne silno premožen, in kot ajdu bilo mu je najbolj na tem ležeče, da bi bil svojega sina med svetom na visoko stopinjo pripravil. Zato ga pošlje v bližnje mesto Madavro, da se ondi govorništva uči. Njegova mati pa, sv. Monika (glej 4. maja), po ničemur drugem ni hrepenela, nego da bi ga za nebesa izredila, zato ga vže otroka seznanja s sv. katoliško vero in ga uči moliti. Sprejeli so ga vže tudi med izpraševance, to je: med tiste, ki so se na sv. kerst pripravljali, vendar pa ga še k sv. kerstu po tedanji šegi niso spustili iz strahu, da ne bi gnade sv. kersta prezgodaj zapravil. — K uku s pervega ni imel veselja, ker mu je bil učenik preoster; le s strahovanjem se je dal k uku posiliti. Nevarna radovednost in nagnjenje na nečimurnosti ga zapeljete v druščine odraščenih. Ti ga vodijo k očitnim igram in v gledišča, tedaj kristijanom prepovedana. Ko pa odraste, poprime se z veseljem uka, zlasti govorništva. Tega je oče silno vesel, in zato mu skozi perste pregleduje marsiktere druge njegove razuzdanosti, ktere mater silno v serce žalijo in zaradi kterih ga pogostoma svari. Se ne 18 let staremu mu smert vzame očeta, ki je pa na vedne prošnje sv. Monike poprej še gnade sv. kersta prejel, in se tako. kot kristijan srečno preselil v večnost. 2. Po očetovi smerti pride Avguštin s pomočjo nekega boga¬ tega sorodnika v glavno afrikansko mesto Kartago, shajališče vseh hudobij, nadaljevat svoj uk. Neke dobre bukve, ki mu tedaj pridejo v roke, mu odprejo o Čl, kako prazna in neČimurna je posvetna čast in bogastvo; tudi vest zaradi storjenih pregreh ga jame peči, vendar pa se mu kerščanska modrost in Božje reči še vedno studijo. Ravno tako v ajdovskih knjigah ne najde nič veselja, in to, kakor poznejše sam pripoveduje, zaradi tega ne, ker nikjer v njih ni zapisanega Jezusovega imena, ki mu ga je njegova mati tako globoko v serce vsadila. Toraj začne sv. pismo brati; njegova priprosta pisava ga nič kaj na-se ne vleče. Preveč se je bil pogreznil v mesene slasti, da bi se dovolj močnega čutil, Božjo besedo spolnovati. Tudi mu notranji napuh ne pripusti, da bi pravemu pomenu svetega pisma segel do jedra, dokler ne zagazi v krivovero Manihejcev, ki so bili tedaj najhujši sovražniki sv. cerkve. Pod plaščem pravega kerščanstva so učili, da ste dve glavni bitji, pervo dobro, drugo hudo; da ste dve kraljestvi — svetloba in tema, in da ste v človeku dve duši, ena, ki mu veleva storiti dobro, druga, ki ga k drugemu vleče zoper njegovo voljo, in toraj tudi brez njegovega zadolženja — brez greha. V tacih zmotah in v tej žalostni dušni slepoti spl kakor na pregrešnih blazinah Avguštin celih deset let. — Dvajset let star, v cvetji mladosti, poln ošabnega upanja, obdarovan z najlepšimi zmožnostmi in visoko učenostjo, pa zapleten v pre¬ grešne zaveze pride Avguštin nazaj v očetovo mesto, in postane 316 28. avgust: Sv. Avguštin, cerkveni učenik. učenik govorništva. Pov¬ sod ga hvalijo, častč in slavč čez mero; a ena je, ki te hvale ne poter- duje, in ta je — njegova pobožna mati Monika. Noč in dan pretaka brid¬ ke solze zaradi nezna- božnega sina, in noč in dan moli za njegovo raz¬ svetljenje k Bogu. Av¬ guštin je ne mara poslu¬ šati. Njegov napuh s častjo v domačem kraji ni zadovoljen. Slavo- hlepnost ga žene nazaj v mesto Kartago, da bi si ondi na svoji stolici pridobil novih, večih la- vorik. Tu je bilo, kjer ga Božja roka iz brezna krivoverstva otme. Vže večkrat se je čudil nad strahotnimi razuzdano¬ stmi teh krivovercev. Nek pogovor, ki ga je imel z enim nji¬ hovih najimenitniših učenikov, pa mu popolnoma oči odpre, da je ogoljufan, ker mu na njegova vprašanja ne ve nič odgovora dati. Tako Avguštin obupa, da bi mogel kterikrat najti resnico, po kteri njegov duh vedno hrepeni, in postane vsled tega po¬ polnoma nevernik. 29 let je sedaj star, veliko je bral, veliko preiskoval; pa vse, kar se mu je do sedaj modro in resnično vi¬ delo, to je prazen nič v njegovih očeh, kajti bil je vir modrosti, Jezusa Kristusa, zapustil. Čudne bolečine čuti v sercu, vendar še zmiraj ga napuh vklenjenega deržl. 3. Da bi te dosedanje bridke izskušnje pozabil, poda se med hrup in šum velikega Rimskega mesta. Zavoljo slave, ki gre povsod pred njim zaradi njegove učenosti in zgovornosti, pride vže čez pol leta od tod za učenika govorništva v Milan. Tu je kraj, kjer ima milost Božja njegovo upornost zmagati. Življenje sveta je okusil in se prepričal, kako grenka je njegova slast. Sedaj se ima za-nj življenje gnade pričeti, in njegova duša njeno neizrekljivo sladkost okusiti. — V Milanu je tedaj živel sv. škof Ambrož, eden najslavniših mož svoje dobe. Tje prišedši ga Avguštin zaradi vljudnosti obišče. Prijaznost, s ktero ga veliki škof sprejme, ima velik vtis na njegovo serce. Ker Ambrož vsako nedeljo sam pridiguje, hodi ga Avguštin vedno 28. avgust: Sv. Avguštin, cerkveni učenik. 317 poslušat, z zadetka le bolj zato, da občuduje njegovo slovečo zgovornost. Sčasoma pa, kakor sam spoznava, ko pazi na nje¬ govo zgovornost, spregleda tudi resnico njegovih govorov, in če dalje bolj se mu jame v duši daniti, od dne do dne ginejo dvomi, v ktere je bil zamotan. Pravo spoznanje se vendar le še njegovega serca ne polasti; napuh in poželjivost mu zapirata vrata. Sramuje se sicer sam pred seboj in serce ga boli, da vže enajst let le za minljivimi dobrotami dervl; spreobernjenje vendar le še od dne do dne odlaša, rekoč: ,,Jutri bom našel modrost 11 . — 4. Svoje resnično v in popolno spreobernjenje popisuje sv. Avguštin sam tako le: Živel je v Milanu častitljiv, prileten mašnik in zaupljiv svetovalec sv. Ambroža, po imenu Simplicijan. Temu sv. Avguštin svoj notranji stan popolnoma odkrije. Simplicijan mu pripoveduje, kako da je Bog nekemu Viktorinu, visoko učenemu, pa ajdovski modrosti in malikovalstvu vdanemu možu oči odperl in njegovo serce tako presunil, da se je Jezusovemu sladkemu jarmu vklonil in postal otrok Božji. Ta povest Av¬ guštinu tolikanj dopade, da sklene tega moža posnemati; a še vedno se mu upira njegova oslabljena volja. Bilo mu je, pravi sam, kakor kakemu spečemu, ki dobro ve, da je čas vstati, ki mu pa sladkost spanja vendar le vstati ne dd. Tu sliši enkrat od nekega pobožnega kristijana, ki je bil njega in nje¬ govega prijatlja Alipija obiskal, pripovedovati zgodbe iz življenja sv. Antona puščavnika, ki je še le pred 30 leti umeri. Koncu teh povesti pristavi, kako da sta dva moža v visoki službi, slišavši življenje sv. Antona, pri tej priči sklenila, ga posne¬ mati. Zapustivši svoji zaročeni nevesti obljubita vedno devištvo in živita odslč kakor angelja čista. Avguština te besede jako pretresejo. On vidi, kako da milost Božja na vso moč va-nj pritiska, da bi se k spreobernjenju odločil. Ves razburjen v svojem notranjem vstane, se oberne proti Alipiju in pravi: „Kaj se godi? Kaj je to? Neučeni vstajajo in potegujejo na-se nebeško kraljestvo, in mi s svojo brezserčno učenostjo se valjamo v mesu in v kervi? 1 ' S tem besedami popusti prijatlja in steče na hišni vert. Z bridkimi solzami se verže na tla pod figovim drevesom in moli serčno k Bogu: „Gospod, se boš li na večno serdil? O ne spominjaj se mojih nekdajnih hudobij! Kako dolgo še porečem: Jutri! Jutri! Zakaj ne sedaj? Zakaj ne bi še sedaj to uro nehala moja nesramnost ?“ — V tem najglobokejšem po- tertji svojega serca sliši Avguštin od sosedinje hiše ljubeznjiv otroški glas: „Vzemi in beri! Vzemi in beri!“ Tu prav pazljivo posluša, če ne bi morda otroci pri kakovi igri drug drugemu tako klicali. Ali ko je zopet vse mirno in tiho, obide ga misel, da utegne to svarjenje priti z nebes. Solze se mu ustavijo in jaderno hiti nazaj k Alipiju, kjer je bil na mizi pred seboj po- 318 28. avgust: Sv. Avguštin, cerkveni učenik. pustil liste sv. ap. Pavla. Odpre jih in pervi pogled pade na besede: ,,Nevpožresnosti in pijanosti, ne v nečistosti in nesramnosti, ne v kregu in nevoščljivosti, temuč oblecite Jezusa Kristusa in ne strčzite mesu v po¬ želenji. 44 (Rimlj. 13, 13, 14.) — Dovolj je bral. Kakor meč se mu te besede zaderd v serce. On spoznava, da Bog sam mu je govoril. Milost Gospodova je zmagala; grešni Avguštin je sedaj spokornik in svetnik. Tiho zaprč bukve, in mirno pripoveduje Alipiju, kar se je bilo zgodilo. Sedaj hoče tudi Alipij te besede v sv. listih brati. Bere jih in poleg njih daljne besede: „Slabega v veri pa sprejemajte. 11 (Rimlj. 14, 1.) Te be¬ sede na-se obernivši jih pokaže svojemu prijatlju Avguštinu in tudi on stori sklep, z Avguštinom enak pot pokore nastopiti, in odsehmal Bogu samemu služiti. 5. Obadva se sedaj podasta k Moniki in jej povesta o svojem spreobernjenji. Kdo bi popisal veselje pobožne matere, videti popolnoma spremenjenega svojega sina, za kterega se je tolikanj jokala, tolikanj molila?! Avguštin je sedaj ob svojem spreobernjenji 32. leto izpolnil. Da bi zakrament sv. kersta prejel, poda se z začetkom posta v 1. 387 v Milan s svojim prijatljom Alipijem, da se z dru¬ gimi vred na-nj pripravljata. Včliko soboto, tedaj 28. aprila, prejmeta sv. kerst. Misli se, da veličastna cerkvena pesem: „Te Deum laudamus 44 je bila Bogu v zahvalo, od sv. Ambroža in Avguština zložena, pri Avguštinovem kerstu pervikrat peta. Po sv. kerstu se čuti Avguštin popolnoma utolaženega zaradi pre¬ greh svojega preteklega življenja. Sedaj je otrok Božji ter ostane zvest svojemu sklepu do konca. Nekaj časa potem popotuje s svojo materjo in z več prijatlji v svojo afrikansko domovino. V morski luki Ostiji ravno, ko se hočejo odpeljati, mu zboli ljuba mati Monika. Avguštin se ne umakne od njene postelje, i 'o tolaži, ima ž njo pobožne pogovore, in ko vsa po nebesih irepeneča zaspi v Gospodu, proseč še svojega sina, naj se je spominja pri najsvetejši daritvi sv. maše, jej z največo serčno žalostjo in bolestjo zatisne oči. — Za voljo materne smerti odloži pot v svojo domovino, in gre za nekoliko časa v Rim. Ondi jame spisovati svoje izverstne bukve. Se le 1. 388 se poda čez morje v Afriko na malo pristavo blizu mestica Tagaste, ki jo je bil po očetu podedoval. S sklepom, ubožno, skrito živ¬ ljenje Kristusovo posnemati in ločenemu biti od vsega posvet¬ nega, se pokoriti in učiti, vse svoje premoženje da cerkvi v Ta- gastu proti temu, da ondotni škof za njegov potrebni živež skerbl. Tudi svojo hišo prodd in denar razdeli ubogim. Tako on in njegovi prijatlji živč, kakor samostanski bratje. Od tod tudi izvira red „Avguštinovih puščavnikov' 4 . Tri leta preživi 319 28. avgust: Sv. Avguštin, cerkveni učenik. tako s svojimi prijatlji v samoti. Molitev, premišljevanje, duhovni pogovori, branje sv. pisma in vedno učenje je njih opravek; se popolnoma posvetiti in Jezusu enakim biti, je njih namen. Av¬ guštin je vsem v izgled. Najponižniši je in njegovo serce vse vneto ognja Božje ljubezni. Kakor je poprej po časti in slavi hrepenel in imel veselje nad mesenimi sladnostmi, tako sedaj kroti svoje telo s postom, in kolikorkrat ga kake skušnjave ob¬ hajajo , uderd se mu solze iz oči, in sram in kes mu spreletava serce. Nalašč ne obiskuje bližnjih mest; svetu nepoznan hoče živeti in umreti. 6. Prigodi se pa, da ga nek imenitni mestjan iz mesta Hipona poprosi, naj bi ga prišel obiskat, da bi se ž njim gledd svojega dušnega blagra posvetoval. Avguštin mu prošnje ne more odreči ter ga obišče. Hiponski škof Valerij je bil tedaj zavoljo svoje visoke starosti zel6 obnemogel, in ravno je iskal moža, na čegar ramena bi bil naslonil svojo težavno butaro. Ko toraj Avguštin pride v cerkev, prime ga ljudstvo in pelje k Valeriju, da naj ga mašnika posveti. Zastonj se Avguštin brani in joka, Odjenjati mora sili in prošnjam ljudstva, ter se 1. 390 dati mašnika posvetiti. Na veliko noč tega leta pervikrat pridiguje v Hiponu. Odsld nič več ne preneha oznanovati Božjo besedo do smerti. Ljudstvo ga s pravo dušno lakoto posluša; večkrat mu jamejo kar v cerkvi z rokami ploskati. Ali Avguštinu sedaj za ljudsko hvalo in čast ni več mar; veseli se le obilnega sadu, ki ga rodd njegove pridige, kajti več pregrešnih šeg in razvad tedanje dobe po njih odpravi. — Med tem se škof Valerij zmi- raj slabšega čuti. S strahfi, da ne bi Avguština kako drugo mesto za škofa izvolilo, privzame si ga on z dovoljenjem nad¬ škofa Kartaginenskega za svojega pomočnika. Kot duhovnik je Avguštin živel s svojimi tovarši skupno v neki hiši blizo Hi- ponske cerkve, ki mu jo je dal škof sezidati, v najlepšem miru. Pokorščina, uboštvo, sramežljivost so bile postave, ki jih je s svojimi tovarši spolnjeval, molitev in uk njegovo vsakdanje opra¬ vilo, ako ga stanske dolžnosti niso klicale drugam. Se v čislih mu ni bilo, da bi kedaj škof postal, marveč se je te časti na vso moč ogibal in branil; a na ljudske želje vendar 1. 395 prejme škofovo posvečenje, ter prevzame po Valerijevi smerti njegovo škofijo. Tudi sedaj živf v škofiji, kakor doslč, po me¬ niško. Mašniki in drugi duhovniki njegove cerkve se morajo vsemu premoženju odpovedovati, in ž njim po njegovih postavah skupaj živeti. Kdor mu tega ne obljubi, noče ga mašnika po¬ svetiti. To je pervi začetek tako imenovanih redovnih korarjev. Kot škof nosi Avguštin priprosto obleko; njegovo stanovanje je brez lepotičja, pa snažno; njegova posoda je bila lončena, lesena in kamenena; njegova miza brez vse potrate. Sočivja z mesom dobivajo le gosti in bolniki. Med jedjo je pobožno branje ali 320 28. avgust: Sv. Avguštin, cerkveni učenik. razgovarjanje. Praznih pogovorov ne mara terpeti. Nad mizo so na steni zapisane besede v latinskem jeziku: ,,Quisquis amat dictis absentium rodere vitam, Hanc mensam indignam noverit esse šibi; to je: „Kdor življenje bližnjega rad z besedami gloje, Da se udeleži', vreden ni, mize le-te.“ 7. Ako je kdo vpričo njega zoper dobro ime bližnjega go¬ voril, posvaril ga je kar naravnost ali pa vstal in šel v svojo stanico. Vsa njegova duhovščina je ž njim jedla, in kakor on, nosila priprosto obleko. V svojo hišo ženske osebe nobene ni sprejel, še svoje sestre in tete ne, ki ste se v samoti Bogu po¬ svetili. Skušeni in zvesti duhovni so morali cerkveno premoženje in ustanove za uboge oskerbovati in natank odgovor od njih po¬ lagati. Kaka darila je le tedaj sprejel, ako nobenega drugega dediča ni bilo. Uboge je bogato podpiral, in dajal jim vsako leto novo obleko. Obiskoval ni nikogar, razen sirot, bolnikov in ubožcev. Njegova gorečnost za blagor mu zročene čede je bila nezmerna. Kakor preljubeznjiv oče je vse svoje ovčice nosil v svojem sercu. Imel je v navado reči: „Brez vas ne maram zve¬ ličan biti. Kaj hočem? Cernu govorim? Zakaj sem škof? Zakaj sem na svetu, da ne bi, toda z vami, v Kristusu živel? To je moja strast, moja čast, moja slava, moje veselje; ta so moja bogastva. Ni je morebiti bilo bolj občutljive duše memo Avgušti¬ nove. Žaloval in solzil se je z jokajočimi; poznal ni niti jeze niti sovraštva; njegova poterpežljivost se ni dala omajati, angeljska je bila njegova krotkost, nebeška njegova ljubezen. Kakor pa je bil ljubeznjiv krotak in ponižen, tako se pa tudi ni dal vkloniti, kedar je šlo za pravičnost. Se nad druge povzdigovati, mu nikdar ni bilo na misel. Priča njegove velike ponižnosti so njegove bukve z napisom: „Spoznavanja sv. Avguština 11 . Pisal jih je kot škof, ko je vže povsod slovel zavoljo svetosti svojega življenja. V teh bukvah popisuje sebe in vse svoje življenje, in očitno spo¬ znava vse hudobije in pregrehe svoje mladosti, pa tudi manjše pregreške svoje starosti. Malo bukev se nahaja bolj koristnih memo teh. V njih se vidi velika reva človekova, pa tudi Božje neskončno usmiljenje. 8. Vse dopovedati, kar je sv. Avguštin do konca svojega življenja storil, kako sveto je živel po svojem spreobernjenji, kolika velikanska dela je Bogu za ljubo doprinašal, nikakor ni mogoče. Znano je le Njemu, ki serce in ledje človekovo preiskuje. Dosti naj bo, ako rečem, da njegov duh v sveti cerkvi še zmiraj na¬ prej dela, da je nepozabljiv njegov spomin in njegovo življenje svetlo ogledalo do konca dnf. — Pred koncem njegovega živ¬ ljenja zadene njegovo ljubeče serce še nek hud udarec, ki ga tudi na kraj groba pripravi. Vandali, neko divje, Alijevim zrno- 321 28. avgust: Sv. AvguStin, cerkveni učenik. tam vdano, ljuto ljudstvo, pridere iz Španije, 80.000 mož na številu, v Afriko. Vsa mesta do tal razrušijo, vasf požgejo, in pomori večidel prebivalcev, ki jim ubežati ne morejo. Kogar meč ne zadene, zakujejo ga v sužnje verige. Veliko jih odpade od vere, veliko postane brezbožnih. Cerkve so poderte, oltarji zdrobljeni, in na neposvečenih krajih se mora daritev sv. maše opravljati. Umirajoči ni mogel dobiti duhovna; škofje in ma- šniki so bili pomorjeni ali verženi v ječe. Le tri cerkve so še nepoškodovane ostale, namreč v Hiponu, v Kartagi in Cirti, ker le ta mesta niso bila, še razdjana. Pač jim Gerški cesar pošlje pomoči, a njegove armade so povsod premagane, dokler se sovražne čete še nad Hiponsko mesto zaženi, da bi ga z nasko¬ kom premagali in vzeli. Velika je Avguštinova serčna bolečina nad to gnjusobo razdjanja. Noč in dan toči solze, pa velika je tudi njegova vdanost v Božjo sveto voljo. Večkrat zdihuje: „Ti si pravičen, o Gospod, in pravične so Tvoje sodbe“. Med razgovorom pri mizi o Božjih sodbah in Njegovem usmiljenji reče: ,,Jez Boga prosim, da naj ali sovražnike od mesta prežene, ali svojega služabnika za terpljenje pokrepča, ali ga k sebi pokliče. 11 v — To poslednje se tudi spolni. 9. Čez tri mesece potem, odkar sovražniki mesto oblegajo, sv. Avguština huda vročinska merzlica strese. Precej spoznd, da mu je ta bolezen za smert. Vendar jej veselo gleda v obraz in pogostoma ponavlja besede: ,.Pač imamo neskončno usmiljenega Boga“. Ves se zamakne, kedar se na častitljivi dan večnosti zmisli, kjer bomo Boga gledali in vživali. V tej bolezni si da sedem spokornih psalmov na steno zapisati, da jih more pogo¬ stoma iz postelje brati; a ne bere jih nikdar brez solz. Vedno je v molitev in v premišljevanje zamaknjen; le kedar zdravniki pridejo, smejo ga tudi drugi prijatlji obiskati. Nekega dne mu prinesi bolnika, da bi roke na-nj položil in ga ozdravil. Sv. Avguštin se brani rekoč: ,,Ako bi kaj takega mogel, ozdravil bi tudi sam sebe 41 . Ko mu pa mož, ki mu je bolnika pripeljal, povi, da mu je bilo tako v sanjah naročeno, naj gre k njemu, položi Avguštin res svoje roke na bolnika, in bolnik ozdravi. Notri do poslednje ure ohrani zavednost in brihtnega duha, ravno tako sluh in pogled. Tako po prejetih sv. zakramentih med spokornim psalmom: „Usmili se me, o Gospod!“... zaspi v Gospodu 28. avgusta 1. 432, v 76. letu svoje starosti. — Se le čez 14 mesecev se sovražniki morejo mesta polastiti. Prebivalci zbeži, njih hiše pa so pepel. Vendar pa Vandali, akoravno strastni krivoverci, s svetim strahom truplu svetega škofa priza¬ nesi in tudi njegovih bukev se ne dotaknejo. Njegovi sveti telesni ostanki so bili poznejše v Sardinijo, od tod pa v. Pa vij o preneseni. Cerkve afrikanske, za Avguštinovih časov v najlepšem cvetu, ostanejo razvaline. Bog je po svojih pravičnih sodbah Življenje »vetnikov in »vetrne božjih. III. del, Žt 322 28. avgust: Sv. Avguštin, cerkveni učenik. pripustil, da jim je bila luč sv. vere odvzeta. Štirnajst stoletij je ostal škofijski sedež Avguštinov izpraznjen; Hiponsko mesto je s sveta zginilo; blizo njega so sezidali mesto Bona. Neverni mobamedani so posedli ove kraje, in terpinčili z vso silo malo število kristijanov. V naših časih še le je Gospodu dopadlo, usmiliti se zapuščenih, starih afrikanskih cerkev. Ravno 1400 let po smerti sv. Avguština, v 1. 1830, so Francozi Algier premagali, in v tem mestu škofijski sedež postavili, od koder se kerščanstvo zopet naprej razširja. Na tistem mestu, kjer je sv. Avguštin kot škof živel in delal, stoji zopet katoliška cerkev, kamor so v poslednji dobi eno roko sv. Avguština prenesli. Obrazuje se sv. Avguštin v škofovem ornatu, s prebodenim, ognje¬ nim sercem v roči. Nekterl jedernati izreki tega svetnika. IBog naj mi vzame vse, in da mi sebe! Gospod, daj mi Tebe, in in daj mi sebe spoznati! Daj mi, kar velevaš, in velevaj mi, kar hočeš. Prašaš, kaj je pervo v veri Jezusovi? Jez ti odgovarjam: Pervo je ponižnost, — In drugo? — Ponižnost. In tretje? — Ponižnost je pervo, drugo in tretje. Vera z ljubeznijo je vera kristijanova; vera brez ljubezni je vera hudičeva. Tisti ima še zmiraj kaj v zalogi dati, kteremu ljubezen v serci nikdar ne poide. Strah je zdravilo, ljubezen zdravje. Najprej se ti ne sme dopadati, kar si, da postaneš, kar še nisi. Sklepna molitev v »spoznavanjih sv. Avguština Kako, dobri Oče, si nas ljubil, da Svojemu edinemu Sinu nisi prizanesel, temuč ga za nas krivične dal! Na Njem počiva vse moje upanje, ki sedi na Tvoji desnici in za nas prosi. Brez Njega bi moral obupati. V strahu zavoljo svojih grehov in zavoljo peze svoje reve sem mislil po¬ begniti v puščavo; Ti pa si mi ubranil in mi rekel: »Kristus je zatega del za vse umeri, da tisti, ki živč, ne živč več sebi, ampak Njemu, ki je za nje umeri". Glej, Gospod, na tč veržem vse svoje skerbi, da živim! Premišljal bom čuda Tvoje postave. Ti poznaš mojo nevednost in sla¬ bost; uči me in ozdravi me, kajti Tvoj edini Sin, v kterem so vsi zakladi uma in modrosti skriti, me je s Svojo kervijo odkupil. »Zato naj vsi hvalijo Gospoda, ki vprašujejo po Njem !“ Amen. 323 29. avgust: Obglavljenje sv. Janeza Kerstnika. 29. avgust, ali veliki serpan. Obglavljenje ali smert sv. Janeza Kerstnika. katoliška cerkev sv. Janeza Kerstnika s tem posebno časti, da njegov rojstni pa tudi smertni dan vže od staro¬ davnih časov ko praznik obhaja. O njegovem rojstvu je bilo 24. junija govorjenje. Ondi se bere, da je šel v puščavo, predno je svojo službo kot oznanovalec pokore in predhodnik mesijev nastopil, da bi Izraelove otroke iz njihovega dušnega spanja predramil, jim misli njih očetov vdihnil in jih storil Gro- spodu dopadljivo ljudstvo. Tu v puščavi, daleč proč od ljudi in vsega posvetnega hrupa se vadi v molitvi, v premišljevanji in spokornem življenji. Njegova obleka je hala iz velbljodje dlake in usnjat pas okoli ledja, njegova pičla jed so kobilice, sladke korenine in divji med. — V 15. letu cesarstva Tiberija zapusti Janez puščavo in pride k Jordanu oznanovat kerst pokore in ljudi pripravljat na Zveličarjev prihod. Vsi Jeruzalemčani, vsi prebivalci ob Jordanu, da, iz cele Judeje zahajajo tje ga poslušat. Tisti, ki se dajo na njegove pridige spreoberniti, se mu izpo¬ vejo svojih grehov in prejmejo njegov kerst. Ob istem Času toraj, ko sv. Janez tako uči in kerščuje, pride Jezus sam k njemu in hoče od njega kerščen biti. Pri Njegovem kerstu se odpr<5 nebesa in slišati je glas: „Ta je moj ljubeznjivi Sin, nad kterim imam dopadenje!“ — in sv. Duh se prikaže nad Njim v podobi goloba. Ostro in pobožno življenje sv. Janeza, njegove pridige in kerst pokore v odpuščenje grehov obudč pri ljudstvu misel, da je morebiti on obljubljeni mesija. Zato pošljejo k njemu duhovnov in levitov, ga vprašat, kdo da je. A Janez jim odgovori odkritoserčno in nič ne taji, da ni niti Kristus, niti Elija, niti izmed prerokov kdo, temuč da je glas vpijočega v puščavi, da on kerščuje le z vodo, s pokoro ljudi pripravljati na prihod mesijev, ki jih bode z ognjem in v sv. Duhu kerstil. Drugi dan, ko vidi Jezusa iti, jim razloži od Njega natančniše rekoč: ,,Gr 1 e j te j agnj e Božje, glejte Cia, ki odjemlje grehe sveta! Taje, od kterega sem vam pravil: Za menoj pride mož, ki je pred menoj bil; ker on je bil poprej kakor jez. In jez ga nisem poznal; ali da se v Izraelu razodene, zato sem prišel z vodo keršče- vat“; ter spričuje še dalje: ,,Videl sem Duha v podobi goloba z nebes priti, in na njem ostati. Jez ga nisem poznal; ali kdor me je poslal, z vodo kerščevat, mi je rekel: Nad kterim boš videl sv. Duha priti.in na njem ostati, ta je, ki s svetim Duhom kerščuje. In 21 * 324 29. avgust: Obglavljenje sv. Janeza Kerstnika. jez sem videl in spričeval, da je ta Sin Božji. 14 (Jan. 1, 19—34.) 2. Brez stralui in ozira na koga graja Janez kot ozna- novalec pokore razvade in pregrehe jndov. Deželni oblastnik je bil tedaj kralj Herodež, s priimkom Antipa, sin onega Herodeža, ki je dal nedolžne otročiče pomoriti, in brat onega Heroda, ki je Kristusa v belem oblačilu zasramoval. Ta je živel z ženo svojega brata Filipa v prešestni zavezi. Nihče si ni upal gro- zovitnežu očitati njegovo krivico; le Janez, z Božjim Duhom navdan, stopi predenj in mu brez strahu reče: ,,Ni ti dopuščeno, imeti ženo svojega brata.“ Sv. evangelije spričuje, da se je Herodež sv. Janeza bal in ga častil ter marsikaj storil po njego¬ vem svarjenji. A z onim očitanjem mu Janez najglobokeje seže do živega; jako se kralj po tej odkritosti čuti razžaljenega. Se veči sovraž pa se vname v sercu Herodije, kraljeve prešestnice. Nič jej ni na tem. ako bi mogel Janez vže sedaj obsojen biti. Herodež vendar se boji ljudstva, kajti so Janeza za preroka imeli in bi se zaradi takega posilnega početja lehko punt vnel. Pri vsem tem razkačena Herodija s svojim podpihovanjem in šuntanjem ter s svojimi zvijačami ne odjenja, dokler kralj sitnega in nadležnega svariica ne ukaže prijeti in v ječo vreči. Po sporo¬ čilih judovskega zgodovinarja Jožefa Flavija je bil Janez v gradu Makeru unstran Asfaltiskega jezera ob meji peščene Arabije v ječo veržeu. Njegovi učenci ga hodijo v ječo obiskovat in poslušat njegove nauke. Sv. evangelije nam pripoveduje, da je Janez iz ječe poslal učencev k Jezusu, ga vprašat: ,,Si ti, kteri ima priti, ali naj drugega čakamo?’ 4 Sv. učeniki mislijo, da je Janez poslal svoje učence k Jezusu, ne da bi bil on sam nad njim ko Zveličarjem dvomil, ternuč da bi še njegovi učenci, slišavši njegove nauke in videvši njegove čudeže, Gaza obljubljenega mesija spoznali. Lepo je tudi Janezovo spričevanje od Jezusa, in njegovo duhovno veselje, da ljudje pristopajo k Njegovi nevesti, to je: v Njegovo sveto cerkev. Njegovi učenci * namreč pridejo k njemu in mu z žalostjo tožijo, da njega za¬ puščajo in za Kristusom hodijo. Janez pa jim clč: „Clovek ne more nič vzeti, ako mu ni dano z nebes 44 ; to je: Nihče ne more s pridom za Boga delati, ako mu Bog k temu svoje milosti ne da. Spoznajte tedaj iz obilnega sadd Kristusovega djanja za Božje kraljestvo, da ga je Bog poslal in mu oblast dal. „Vi sami mi pričujete, da sem rekel: Jez nisem Kristus, temuč da sem pred Njim poslan. Kdor ima nevesto, ježenin; prijatelj ženinov pa, kteri stoji in ga sliši, se silno veseli zavoljo glasa ženinovega. To moje veselje je t o r a j dopolnjeno. O n m o r a rasti, jez pa se pomanjšati. 44 (Jan. 3, 27—30.) — Naj site besede Janezove k sercu jemljd vsi, ki zavidijo, ako drugi z boljirn 29. avgust: Obglavljenje sv. Janeza Kerstnika. 325 vspehom in večim pridom oznanujejo in ustanavljajo kraljestvo Božje! 3 Misli se, da je tako sv. Janez od decembra meseca pa do avgusta drugega leta bil v ječi zapert. Bil je tedaj kraljev rojstni god. V-Jed tega napravijo v Makerskem gradu veliko pojedinjo vojvodam, poglavarjem in pervakom galilejskim. Po dokončanem obedu stopi Saloma, hči Herodijanina, ki jo je imela z zapuščenim možem, v sobano, in razveseljuje zbrane goste z izverstnim svojim plesom. Herodežu se ples tolikanj dopada, da reče deklici: „Zahtevaj od mene, kar hočeš, in dal ti 'oom, bodi si tudi polovica mojega kraljestva.“ To nepre¬ mišljeno govorjenje kralj poterdi s prisego. Saloma gre matere vprašat, kaj da naj si izbere. Mati pa, ki je le vedno iskala prilike, znebiti se nadležnega pridigarja, reče hčeri: ,,Pojdi in zahtevaj kerstnikovo glavo P Saloma v sobo h kralju prišedši mu reče: ,,Hočem, da mi brez odlašanja daš Janezovo glavo v skledi. 11 Herodež se sicer nad temi grozovitnimi in nepričako¬ vanimi zahtevami zavzame, vendar noče prelomiti svoje nespa¬ metne, pregrešne prisege. Tako pošlje enega svojih stražnikov v ječo z ukazom, da naj Janezu glavo odseka. To se zgodf, in brezbožna deklina prinese svoji še brezbožniši materi v skledi Janezovo glavo, ko se še od vroče kervf kadi Sv. Hieronim pripoveduje, da je Herodija, da bi obladila svojo zlobnost in to¬ goto, jezik sv. Janeza z iglo prepikala, iz maščevanja, ker je sv, Ja¬ nez Kerstnik z jezikom kralja zavoljo njegove pregrehe odkrito- serčno posvaril. Tako je umeri sv. Janez v svojem 32. letu. Jožef Flavij, akoravno jud, mu daje to le,slavno »pričevanje: ,,Janez je bil možak, ozaljšan z vsemi čednostmi, ki jejude svaril, pra¬ vičnim biti proti vsem ljudem in pobožnim v dolžnostih do Boga. Vabil jih je tudi, da naj prejmejo njegov kerst, kajti jih je zagotavljal, da bodo Gospodu dopadljivi, ako se s svojim gre¬ hom odpovedd, ter so čisti na duši in na telesu". Ravno ta zgodovinopisec pristavlja, da je ljudstvo srnerti tega svetnika pripisovalo vse nesreče, ld so bile poznejše Herodeža zadele. Arabski kralj Arela, čegar hčer je imel za ženo, pa jo je prepo¬ dil, ga je v vojski premagal; Rimljanski cesar, Kaligula pa ne¬ zadovoljen z njegovim vladarstvom, mu vzame krono in kraljevo palico, pregnavši ga z neznabožno Herodijo vred v Galijo. Ondi v revi in sirbščini, pogineta oba. Tudi razuzdana plesalka prejme zasluženo kazen. Cez zmerznjeno vodo gredoč se jej namreč led pod nogami vdere, in ledene plošče se nagloma skup zaveznejo in jej vso glavo sdrusnejo. — Glej šibe Božje nad hudobneži! — Truplo sv. Janeza vzamejo učenci in ga častitljivo pokopljejo, misli se, da blizu Makerskega grada. Poznejše prenesd ostanke v Samarijo, položi vsi jih poieg rake preroka Elizeja, kjer so jih še za časov Julijana odpadnika kazali. L. 453 so našli v Etnezi 326 29. avgust: Obglavljenje sv. Janeza Kerstnika. na Sirskem njegovo glavo, ki je ondi v veliki cerkvi bila shra¬ njena, dokler so jo 1. 954 zaradi divjih Saracenov v Carigrad odnesli. Tam so jo 1. 1204 latinci vzeli in jo v Amižn na Francosko prinesli, kjer je še sedaj. Od prisege. lEEerodež se je silno pregrešil, misleč, da mora svojo nepremišljeno pregrešno prisego deržati. Velik greh je vže, h kakovi pregrešni stvari s prisego se zavezati, še veči greh pa je, to pregrešno prisego v djanji izpolniti. Prisega je versko delo; to delo tako onečistiti, je sramotenje sv. vere in Božjega imena. Iz tega, da je prisega versko delo, pa tudi sledi, da je pregrešno, lehkomiselno in za vsako malo stvarco prisegati; da je velik greh, kakovo laž vedoma, bodi si pred sodbo ali drugod, s prisego zaterjevati; da je celo vnebovpijoč greh, zatirano nedolžnost s prisego ob njene pravice pripraviti. Nasproti sledi iz tega, da je dolžnost in dobro delo, resnici in zatirani nedolžnosti s prisego spričevanje dajati. Bodi si gospod, ali kmet, rokodelec ali vojnik, večkrat okoliščine tako nanesč, da moraš pred gosposko priseči. Zato si vsak dobro zapomni, kaj je prisega, in kaj celč kriva prisega. Kdor pred gosposko priseže, ta Boga na pričo pokliče, da resnico govori, ali da hoče svojo obljubo spolniti. On sam priznava, da naj ga Bog na tem in na unem svetu stra¬ huje, ako ne bo odkritoserčno resnice govoril, ali svoje obljube zvesto spolnil. Kdor prisega, ne sme toraj v svojem sercu nič drugač misliti, kakor s svojim jezikom izgovarja; ogibati se mora vsakega ovinka, vsake na dve strani pomenljive besede. Kar o stvari, za ktero mu je prisega dana, dobro ve, mora odkritoserčno razodeti; nič ne sme prideržati, nič za-se ohraniti, nič iz dobičkarije, iz prijaznosti, iz sovraštva ali iz strahii pred ljudmi prikriti in zamolčati, ali drugače zasukati, kakor ravno ve in misli. Vera, da je Bog vsevedoč, resničen in pravičen, kteremu se ne d& nič prikriti, ki resnico ljubi in vso zvijačnost sovraži, ki odkritoserčne na tem in na unem svetu plačuje, lažnike pa tu in tam večno kaznuje, ta vera te mora spodbadati, da z vso mogočo vestnostjo prisego storiš in dopolniš. K temu naj te spodbada spoštovanje do Boga. Dobri otroci svojih starišev nikdar ne nalažejo. Kako bi bilo toraj mogoče, da bi človek, ki v Boga kot Stvarnika in svojega Očeta veruje, ter spoštovanje in hvaležnost do Njega občuti, mogel se prederzniti, Bogu se lagati? Vsak, kdor ima Božje zapovedi pred očmi in v sercu, bo gotovo vselej odkritoserčno prisegel, in tudi do smerti zvesto deržal, k čemur se je s prisego zavezal. Spominja se besed sv. pisma: „Prisegaj pri imenu svojega Boga." (5. Mojz. 6, 13.) in: „Ljudje prisegajo pri kom večem, kot so oni; in prisega storjena v poterjenje stori konec vsaki pravdi med njimi". (Hebr. 6. 16.) Iz tega se razvidi, kako potreba je, da se vsak, ki ima kakovo prisego storiti, v pravem, keršanskem duhu k njej pripravi. Misliti si mora: Ako bi kaj krivega izrekel, ne bi imel več deleža na milosti Božji in na večnem zveličanji, ki mi ga je Kristus pridobil. Duh Božji bi me zapustil, me ne bi v nesreči in ob smertni uri tolažil, me ne bi kot otroka Božjega v nebesa sprejel. Po nobeni ceni toraj nočem milosti Boga Očeta, ljubezni Jezusa Kristusa in občestva sv. Duha lehkomiselno zapraviti, temuč resnico odkritoserčno spoznati. 29, avgust: Obglavljenje sv. Janeza Kerstnika. 327 Da bi pač vsi, ki kakovo prisego storč, svetost, važnost in dolžnost prisege dobro premislili! A videti je, da si kristijani dan danes prisego kaj malo k sercu jemljo; kajti prisegajo kar tje v en dan, ali prisegajo še cel6 po krivem. Tako marsikteri s prisego poterdi, da resnico govori, akoravno ve, da laže. Drugi s prisego obljubi kaj dati ali storiti, ako- ravno ga v resnici ni volja, obljubo spolniti, ali akoravno ve, da obljube spolniti ne bo mogel. Drugi zopet v kakovi stvari nima gotovosti, vendar za gotovo priseže. Nekteri zelovoljno pri prisegi kaj za-se prideržč, ali prisegajo z ne dovolj določnimi, na več strani pomenljivimi besedami. Vsaka kriva prisega je velika pregreha pred Bogom. Kdor priseže, pa prisege ne spolni, ta zatajuje in zasramuje Boga; kajti aii ne veruje v Boga vse vedočega, misleč, da se Bog tudi kakor ljudje da goljufati; ali si pa misli: Bogu ni to nič mar, ali kdo resnico govori ali laže; ali da Bog ni tako pravičen, da bi laž kaznoval; ali zaničuje vsevedočnost, pra¬ vičnost in mogočnost Božjo, če prav v nje veruje. Kdor po krivem pri¬ seže, je največi zaničevalec sv. vere; največi prederzneš. ki Božjo pra¬ vičnost in mogočnost na tem in na unem svetu zoper se na maščevanje poživlja; ni ga groza, da Boga kot prijatlja in razširjalca laži stori. Kriva prisega je vnebovpijoča krivica zoper bližnjega. Prisegalec po krivem vero in Božje ime v to sprevrača, da bližnjega goljufuje, zatira in njegove pravice ropa. Po takih krivicah je vže marsikteri nedolžni in pravični prišel v škodo, v zamero, ob dobro ime, v ječo in železje, ali oelč na tezalnico in v smert. Prisegalec po krivem se pregreši zoper vso človeško družbo; kajti njen blagostan se razdere, ako prisege niso več svete, ali se za goljufije in odertije obračajo. Tak Človek vso zvestobo in vso vero zaverže, ki nas ima na svetu med seboj ediniti in nasprotni blagor pospeševati. Krivi prisežuik se močno pregreši zoper samega sebe. Prostovoljno se oropa milosti Božje; odpovč se vsemu deležu Kristusovega odrešenja in vodstvu sv. Duha. On verže od sebe vso tolažbo sv. vere in zaničuje večno zveličanje. Nakopa si grizočega červa razdražene vesti vse dni svojega življenja. Ako mu pa tudi vest nekoliko časa zadremlje, prebudi se toliko hujše, če ne poprej, gotovo na smertni postelji. On ni v stanu z veseljem in zaupanjem moliti; ne more se niti v nesreči, niti v smertni uri z Božjo besedo tolažiti. Nesrečna je njegova smert; čaka ga strašna sodba, žalostna večnost. Pa tudi zavoljo posvetnega je krivi prisežnik nesrečen, kajti ne more se pri svojih domačih, vsakdanjih, stanskih opravilih Božje pomoči in blagoslova z nebes veseliti; marveč ga doma pri družini, ali pri živini, pri pohištvu ali na polji sedaj ta, sedaj druga nesreča obišče, sedaj tu, sedaj tam Božje prekletstvo zadene. Malo kedaj tudi kriva prisega skrita ostane; pa če vže le količkaj na koga sum leti, da je po krivem prisegel, je gnjusoba vsem poštenim in pravičnim ljudem, nobeden mu nič več ne verjame, nobeden noče več ž njim nič opraviti imeti; — vse se ga ogiblje, kakor nevarne kuge. Ker toraj kriva prisega take strašne nasledke za seboj vodi, zato nas sv. pismo pred njo posebno svari: „Ne imenuj po nemarnem imena Gospoda, svojega Boga; zakaj Gospod ne bo štel ne¬ dolžnega, kdor bo imenoval Njegovo ime po nemarnem. — Ne prisegaj po krivem pri Mojem imenu in ne skruni imena svojega Boga. Jez sem Gospod*'! — govori Bog po Mojzesu. (II. 20, 7. III. 19, 12.) Strašno je žuganje Gospodovo „zoper kralja, ki je prisego zaničeval, in zavezo prelomil, in ker j e v ® e storil, ne bo ubežal. Za tega voljo to govori Gospod Bog: 328 30. avgust: Sv. Roza Limanska, devica. Kakor resnično jez živim, bom prisego, ktero je zaničeval, in zavezo, ktero je prelomil, njemu na glavo vergel“. (Eceb. 17, 18. 19.) „Tatinvsak prisegaiec bosta enako sojena. Name¬ njene kazni bodo v sredi njegove hiše prebivale, ter pokon¬ čale njo in nje les in nje kamene." (Cah. 4, 3. 4.) Bog toraj vsakega varuj krive prisege! Molitev. Uči me, o Gospod, zmiraj kot vpričo Tebe hoditi, vse nečimurno veselje posvetnih otrok za vselej zaničevati in Ti v keršanskem zatajevanji vseskozi služiti. V tej prošnji me podpiraj Tvoj veliki predhodnik, nebo- ječi oznanovalec pokore in resnice. Amen. 30. avgust ali veliki serpan. Sv. Roza Limanska, devica. (1.1017.) je sv. katoliška cerkev po novoverstvu na širjavi zgubila v jeJfkEvropi, to je po Božji neizvedljivi modrosti zopet pridobila v Atne- riki. Čem bolj je v starem delu sveta luč sv. vere otemnela, tem lepše in svetlejše je v novem zažarila. Ko so si španski klatovitezi po po- tocihkervi na zlatu in srebru bogato Perusko okrajino privojskovali, ter z grozovitnostjo in ropom indijanske Stanovnike v nič dčli, jela je vlada med njimi kerščanstvo in evropsko omikanost vpeljevati. Zročila je skerb za njihovo življenje in prostost duhovnom, ki so se prave in vredne slu¬ žabnike sv. vere in ljubezni skazovali. Z apostolsko serčnostjo so varo¬ vali in branili uboge lndijane, in si nevtrudljivo prizadevali, žalostne vojskine nasledke popraviti, njih rane zaceliti in jim, kolikor moč, bridko osodo polajšati. Za redovniki sv. Benedikta so se čez včliko, atlantsko morje tje podali redovni bratje sv. Dominika, ki so se z vso gorečnostjo lotili spreobernjenja še divjih ljudstev. Iz njih reda je prišla perva svet¬ nica v južni Ameriki — najlepša in najbolj duhteča cvetlica iz najlepšega in najrodovitnišega verta na svetu. 1. V Limi, glavnem mestu Peruškem v v južni Ameriki, sta živela zakonska mož in žena, oba po rodu Španca, Razen več drugih otrok se jima 20. aprila 1. 1586 rodi hčerka, pri sv. kerstu Izabela imenovana, kije vže v svoji najnežniši mladosti z najlepšimi lastnostmi obdarovana. Ko je tri mesece stara, vidi mati prikazen lepe rože nad njeno zibelko, ki pa berž zopet zgine. Poljubivši od veselja svojo Izabelo reče mati: „Odslč te ne bom drugače, nego Roza žvala“. Enako sv. Katarini Sienski je bila Roza posebno ljubeznjivo deklice, rahločutečega in milega serca ter zaradi svoje blagomilosti ljubica vse družine. Ali kakor nežna roža ni brez ternja, tako mala Rozika ni bila brez terp- ljenja; pa kakor ternje rože same nič ne zbada, tako tudi Ro¬ zino serce po nepoterpežljivosti v terpljenji ni bilo nič poško- 30. avgust: Sv. Roza JLimanska, devica. 329 dovano. Težak pokrov pri nekem zaboji jej tri leta stari desni palec na roki pri zapiranji vščene. Mati vsa prestrašena priteče; a Roza skrije palec pod predpertič brez kakega znamenja, da bi jo bolelo. Cez malo dni se jej nobt razgnojl, in zdravnik jej ga mora z mesom vred odrezati; Roza terpl brez najmanjšega kretanja na obrazu. Štiri leta stari se jej naredi ul6 na ušesu. Zdravnik jej mora zopet ves razboleni del odrezati, a Roza po- terpi, kakor bi bolečine ne čutila. Kmalu potem jej je glava vsa v eni rani. Po materinih mazilih jej je tako hudo, da se na vsem životu kar trese. Na materino vprašanje, če jo močno boli, odgovori: „Nekaj malo“. Snemši jej obezo z glave, vidi, da je vsa v mehurjih in v ranah. Ko se mati zavzame, kako da 330 30. avgust: Sv. Roza Limanska, devica. je mogla celo noč brez pritožbe v tolikih bolečinah prestati, Roza molči. V teh bolečinah jo ranocelnik 42 dni zdravi; pa Roza tako voljno terpi, da tega pri otroku ni bilo mogoče razumeti. Pet let stara prejme zakrament sv. birme. Odsehmal jej je prečudno spoznanje in strah Božji dodeljen. Misleča, da jo zavoljo njenega lepega obličja na mestu za Izabelo iz prili¬ zovanja in hvalisanja za Rozo kličejo, gre v kapelo roženkranske matere Božje, njej tožit svoj strah. Tu sliši glas iz ust ne¬ beške kraljice: ,,Tvoje ime se detetu v mojem naročji jako do- pada, in imenuj se odšle ,,Roza Marijina 44 . Utolažena sklene biti vreden otrok Marijin, in ponižna, pokorna dekla Gospodova. 2. Cern bolj raste v starosti, tem bolj se Čuti nagnjeno k Jezusu in Mariji. Izvoli si poseben kraj na vertu. Ondi z bra¬ tovo pomočjo ob zidu naredi šotorček iz mladega zelenja, va-nj postavi mal oltarček, podobo križanega in drugih podobic svet¬ nikov, kolikor jih more dobiti. Pred tem oltarčekom jo zjutraj na vse zgodaj vzhajoče solnce, zamaknjeno v molitev, po¬ zdravlja. Ako jo je kdo iskal, reklo se mu je: „Ako hočete Rozo najti, iščite jo na vertu! 44 — Vže kot nežna deklica se je vžitka slehernega sadja zderževala; od svojega šestega leta ob sredah, petkih in sobotah ni nič kuhanega jedla, zadovoljna je bila z vodo in suhim kruhom. Vže otročč je rada na golih tlčh ležala. Mati to njeno ostrost zapazivši jej veli, da mora pri njej ležati; komaj pa mati oči zatisnejo, Roza berž blazino odmakne in leži na golih diljali. Za zglavje jej je poleno ali opeka. Mati jo za tega del graja; a čedalje veča je njena ostrost, tako, da spi na samih gerčavih polenih, na lončenih in steklenih čepinah, kakor na jčževih iglah. Njena odeja, od zunaj gladka, je od znotraj bodeča ko ščetine. Večkrat se Roza te postelje sama prestraši. Tu se jej nekdaj Jezus prikaže v ljubeznjivi podobi, rekoč: „Pomisli, moja hči, koliko terša je bila moja postelj na Kalvariji, na kteri sem v smerti za-te zaspal. Nisem ležal na črepinah, temuč poostreno železo je moje roke in noge vzderževalo, dokler nisem svoje duše izdihnil. To premišljuj na postelji svojih bolečin, in ljubezen ti poreče, da je tvoja po¬ steljica polna cvetlic. 44 To da Rozi toliko moč in tolažbo, da celih 15 let na tej strašni postelji kratko svoje spanje vživa. Njena mati, vsa le bolj v posvetno ter v telesno lepoto svoje hčere zaljubljena, jo neprenehoma graja in jej njeno spokornost zmiraj ostrejše očita. Tudi, ker jej je bila skerb za Rozine snežnobele roke, naj bi vedno take ohranila, jej kupi nalašč zato vdelane, lepodišeče rokovice, ki naj bi jih vsaj po noči na roke natikala. Rozi se zdi, kakor bi morala v živo žerjavico roki vtakniti; a vendar mater sluša. Iz spanja se prebudivši pa čuti neko pekočo bolečino na rokah. Zato rokovice sleče in goreči plameni švignejo iz njih, razsvitljajoči vso spalnico. Ja- 30. avgust: Sv. Roza Limanska, deviea. 331 derno jih verže od sebe, in kmalu vsa bolečina na rokah zgine. To zjutraj z otročjo priprostostjo povč materi, in ostrašena mati jo z rokovioami neba nadlegovati. Toda materina nečimurnost si kmalu zopet drugo nespamet izmisli, novo muko za Rozo. Imela bi se z zlatimi verižicami, uhani, perstani in zapestnicami krasotičiti, lase kodrati in vihati in obraz lepotičiti, da bi bila njena lepota bolj očevidna. Potem jej d d mati drago vezeno tančico za na glavo. Roza se vsega tega silno prestraši in prosi tako dolgo odloga, da se more s svojim spovednikom posveto¬ vati. Spovednik gre sam z Rozo k nespametni materi, in jo pregovori, da naj nikar hčere ne žali in k prevzetnosti ne na¬ peljuje. Mati odjenja, in jej dovoli bolj temne obleke iz priproste tkanine nositi. — Zopet se mati spomni, da mora Roza vpričo več gospej cvetličen venec, ki je ravno bil na mizi, na glavo deti. Vse hčerine prošnje nič ne pomagajo. Roza sluša, pa za¬ bode precej dolgo iglo va-nj, in si ga z iglo vred v glavo za¬ sadi'. Rozine čednosti, njena samotnost, njena pobožnost in mo¬ litev, njen post in njena pokora, njena molčečnost, tihota in zmernost, njeno ogibanje pred druščinami — vse to je bila pre¬ greha v materinih oččb. Cmerna in nagle jeze, kakor je bila, jej še ni bilo dovolj, da je hčer zmirjala, grajala in psovala, večkrat jo je celo pahala, in ko je odrastla, jo s kropelcem pre¬ tepala. A Roza je brez ugovora vse molče poterpela, vse slušala, kar se je strinjalo z njeno vestjo in starišem skazovala vso mo¬ gočo ljubezen. Bila je v ženskih delih jako ročna, in dasiravno bolehna, je vendar noč in dan ali pri gospodinjstvu pomagala, ali šivala, ali pletla, ali vezla, ali tkala, s čemur koli je stariše v uboštvu največ mogla podpirati. Ko so jej bili stariši oboleli, stala je noč in dan pri postelji in jim stregla. — Kot odrasla deklica bi bila morala po materini volji drugih obiskovat hoditi in dopuščati, da bi bili tudi drugi njo obiskovali. Temu se zoper¬ staviti je iskala mnogoterih izgovorov. Tako si je enkrat nalašč pred pečjo nek težak kamen na nogo sprožila, da ni mogla na¬ njo stopiti, in se tako nadležnega obiskovanja ogne. Cele štiri leta ni stopila Čez hišni prag. Lepega sosednjega verta, priprav¬ ljenega za kratkočase in veselice, ni nikdar pogledala. Večkrat si je z indijškim poprom oči ničla, da so bile vse zabuhle, otekle in prisajene. To se je materi čudno zdelo, zakaj ima vse ru- deče, kervave oči, kedar bi imela iti koga kam obiskat. Ogle- dovaje najde mati vzrok te bolezni. Z jezo zarentači nad njo: „Čemu te sleparije? Ali hočeš ob oči priti?“ Mirno jej Roza odgovori: „Ljuba mati, o da bi oslepela, da ne bi bilo mi treba toliko nečimurnosti gledati! 11 — Mati te besede pomisli, in jej odslč dovoli, doma ostajati. 3. Zaradi tega samotnega, nenavadnega življenja, ki se je po vsem mestu razglasilo, hoče vsak, ki obišče mater, še Rozo 332 30. avgust: Sv. Roza Limanska, devica. videti. Tudi snubačev jej ne manjka. Med drugimi jo pride edini sin bogate gospč prosit za njeno roko. Kakor zeld je to starišem, tako malo je Rozi po všeči, in po nobeni ceni se noče vdati. Vsled tega se mati tako nad njo raztogoti, da jo s pestj<5 bije in s šibami tepe; a Roza terpf in išče tolažbe v molitvi. — V tej dobi sezida nadškof Turibij samostan Klarisarec; njegova sestra je bila prednica v njem. S to se Roza tako daleč pogodi, da se z bratom zoper materino voljo vže na pot poda, postati redovnica sv. Klare. Predno stopi v samostan, gre v cerkev sy. Dominika, da bi ondi v kapeli roženkranske matere Božje njen blagoslov za svoje početje prejela. Ali ko hoče po molitvi vstati, ne more nobenega uda premakniti in je kakor na tlčh priraščena. Po dolgem čakanji jo pride brat dramit, da naj vstane in gre; ali Roza se ni v stanu od tal vzdigniti. Tudi brat je ne more z mesta premakniti. Tu jo obidejo misli, da je Bog ž njo mo¬ rebiti drugače sklenil. Zato Mariji obljubi, donni se verniti, in domd, dokler jej bode dopadlo, kakor v kakem samostanu ži¬ veti. Pri tej priči lahko vstane in gre domu. Kmalu potem pa ravno na tem mestu z dovoljenjem svojih starišev prejme re¬ dovno obleko sv. Dominika 10. avgusta 1. 1606. Po prestalili hudih skušnjavah od strani' peklenske hudobe, po premagani ljudski hvali, ki so jo sploh sv. Katarino Siensko imenovali, po mnogem zatajevanji in terpljenji jej tako popolnoma od sveta ločeni na cvetno nedeljo dojde neizrekljiva sreča in tolažba. Prikaže se jej Marija z Jezusom v naročji; nepopisljivi občutki jej tripljejo v sercu, kar sliši iz Jezusovih ust besede: „Roža mojega serca, bodi moja nevesta!“ To duhovno zaročenje z Je¬ zusom jo tako prevzame, da delj časa kar molči’. Potem pa se jej iz dna serca vzdignejo besede: ,,Grlej, o kralj časti, svojo sužnjo deklo; Tvoja sem, Tebi se zaročim z večno zvestobo, Tebi želim umreti.“ Roza ostane zvesta svoji obljubi, in odsehmal ne pozna na svetu drugega veselja več, nego prav veliko za Jezusa delati in terpeti. — Smele so tedaj sestre sv. Dominika tretjega reda tudi doma prebivati. Ravno tako se Roza čez nekaj časa iz samostana verne na dom svojih starišev. Mati jej dovoli, da si na vertu postavi malo celico, v ktero ni smel drugi priti, nego kteremu je njen spovednik dovolil. V tej mali celici, pet čevljev dolgi in štiri čevlje široki, od ktere je rekla, da ,.je za njo in za ljubljenca njenega serca velika dovolj,“ je preživela najsladkejše ure v delu, molitvi in premišljevanji; tu jo je vi¬ dela neka pobožna gospd, ki je enako svetli zvezdi celico raz¬ svetljevala. Ko se čudijo, da jo samo ob nedeljah in v praz¬ nikih vidijo v cerkvi, jim reče: „Moja celica ni tega kriva, am¬ pak mnoga opravila, ki moji materi ne dajo z menoj v cerkev hoditi; (ni namreč po spovednikovem povelji smela sama v cerkev iti.) A dobrotljivi Bog me ni zapustil; oskerbel je, da vsaki dan 333 30. avgust: Sv. Roza Limanska, devica. ne le eno, ampak več sv. maš slišim. u To pa se je godilo po zamaknjenji, kolikorkrat so se v bolniški in v cerkvi sv. Avgu¬ ština sv. maše brale. — Z njo vred v celici so stanovali celi roji komarjev, ki so jej, tako rekoč, pomagali Boga hvaliti, in kedar jim je velela, k pokoju se podati, so zopet utihnili ber- neti, skrivši se za dilje v celici. Poslednje leto njenega življenja je v postnem času pred solnčnim zahodom ptiček slavček na drevo poleg njene celice zahajal. S tem ptičkom sta se sleherni večer celo uro v prepevanji Božje slave verstila, in po pretekli uri je slavček zopet od nje sferčal. Potem pa je Roza sklenila svojo pesem s tem odstavkom: Ljubiti Te, Gospod in Bog, Opominja vse me tu okrog; Se bolj, ko vse, karkol’ živi, Tega spominjaš sam me Ti. Zdaj tf me, ptiček, zapustiš, Od mene daleč proč zletiš; Al t a, ki zvest mi je vselej, v Je Bog moj, hvaljen vekomej.“ 4. Se mali deklici so je nekdaj Rozi podoba s ternjem kronanega Zveličarja globoko v serce vtisnila. Tembolj sedaj odrasla devica premišlja, kako bi temu svojemu Zveličarju naj¬ bolj mogla biti podobna. Tu si domisli, napraviti si krono iz zacinjenega kositra, v ktero bodečega ternja in poostrenih žeb¬ ljev natakne. To tako ostro pletenico si Roza pritisne na glavo, in jo nosi več let pod tančico. Deset let pred smertjo si dd še srebern obrčč okoli nje narediti in va-nj 33 poostrenih žebljev vdelati v spomin na 33 let Zveličarjevega življenja. Nepopisljive so bile njene bolečine; komaj da je še mogla izpregovoriti; ko¬ likorkrat se je ganila, so se bolečine vže ponovile, in so bile najhujše, kedar jo je kašelj posilil ali da je kihnila. — Ravno tako mertviči druge svoje ude. Pripne si okoli pasa trojno ve¬ rigo tako terdo, da se udje v me30 vtisnejo; tako zadergnjeno s ključavnico zaklene, in ključ proč verže. Kedar so bolečine prevelike, odklene jo zopet in s kosci mesa od pasa odterga, in berž ko se jej rane zacelijo, zadergne se s to verigo znovič. Več let nosi žimnato z malimi iglami nabodeno srajco. Da tudi noge terpe, hodi stat na razbeljeno peč, kedar jo za peko za¬ netijo. K temu prostovoljnemu telesnemu mertvfčenju jej pošlje Bog neznansko zapuščenost in praznoto serca, ki skozi 15 let sleherni dan po celo uro terpf. V tej dušni zatemnelosti ne vč, ali je v kaki strahotni ječi zaklenjena, ali v vice obsojena, ali celo v pekel pahnjena. Nenadoma se čuti nekje, kjer ni niti spo¬ mina na Božjo ljubeznjivost, niti okusa najmanjše tolažbe. Do¬ zdeva se jej, da jo je Bog zapustil in je daleč od nje; rada bi ljubila, a volja je kakor zamerznila; njen spomin išče podobe 334 30. avgust: Sv. Roza Limanska, devica. preteklih tolažil, a zastonj. Na misli jej je, da je pač enkrat Boga spoznala in ljubila; a v tem stanu se jej vidi, da Boga nič več niti ne spoznava, niti ne ljubi. Tu se strese in zgrozi in v največo bridkost pogreznjena kliče: „Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil!“ — a v praznoti njene duše jej nihče ne od¬ govori ; joka se in zdihuje, pa vse zastonj, dokler se z besedami: „Ne moja, ampak Tvoja volja naj se zgodi, 11 v Božje naročje ne poda. Tako vicanjejej prihaja vsaki dan, pa vsa pripravljena in vdana pričakuje te bridke ure. Ko od nje zahtevajo, da naj povč, kakova tolažila jej po prestali tej bridkosti dohajajo, z vso ponižnostjo obstoji, da je potem njena duša vsa razsvetljena in vsplamtena, da steče ali temveč sferči zopet v naročje Božje, in se tako v Bogu uterjeno in od Njegove milosti okrepčano čuti, da vč za gotovo, nič je ne more nikdar ločiti od ljubezni Jezusove. 5. Med tem terpljenjem, ki ga Rozi ali Božja roka pošilja, ali si ga sama naklada, vidi mnogo nebeških prikazni. Prikaže se jej pogostoma dete Jezus, Marija, angelj varuh, sv. Katarina Sienska, in se ž njo najprijazniše pomenkovajo. Naposled se jame tudi za-njo približevati dan, ko ima razvezana in s Kri¬ stusom biti. Vendar mora žerjavica bolečin poprej še poslednjo žlindro in nesnago na njeni prelepi duši odžgati. 31 let stara razodene eni svojih prijatljic, da bo v 4 mesecih umerla, pa po¬ prej še neizrekljive bolečine prestala ter posebno neugasljivo žejo terpela. Za tega del to prijatljico poprosi, naj jej tedaj pekoče gerlo z vodo hladi. Popolnoma vdana se na to poskuš- njo pripravi. Tri dni pred boleznijo se podd v svojo celico. Mišič, da je nihče ne vidi, poje svojo poslednjo pesem tako prečudno in ljubeznjivo, da je neka groza vseh, ki jo skrivč poslušajo. O polnoči 1. avgusta se bolečine pričnejo. Slišati jo je bilo milo zdihovati. Prijatljica k njej prišedši jo najde ležati na tlčh in oterpnjeno na vseh udih, le serce še utriplje. Na vpra¬ šanje, kaj da jo boli, odgovori: „Posebne bolezni nimam, le smert se sprehaja po mojem drobuin na daljno vprašanje, ali naj jej pošljejo po zdravnika, pravi: „Po nebeškega. 11 — Zanesč jo v postelj; merzel pot jej stoji na bledem čelu, život jej za¬ teka, in udje zmigujejo. Zdravniki spoznajo, da jim je ta bo¬ lezen neznana in je nobena človeška umetnost ne more ozdra¬ viti. Ko jej spovednik ukaže, da naj zdravnikom svoje bolečine razodene, jame pripovedovati: ,,Je mi, kakor bi mi bila raz¬ beljena železna krogla skozi sence pognana in kakor bi bil od glave do nog razbeljen raženj skozi mč vtaknjen, ki me sem ter tje z vso silo kvišku privzdiguje; goreče bodalo mi serce prebada in glava je, kakor z razbeljeno čelado pokrita in okoli in okoli slišim udarce kladev. Moje kosti se počasu v pepel sprevračajo, mozeg v njih se suši in najhujši mraz spreletava 335 30. avgust: Sv. Roza Limanska, devica. vse kitice. 11 Zdravniki se čudijo, a pomagati ne morejo, kakor je Roza sama spovedniku vže poprej bila povedala, da ni no¬ bene druge pomoči, nego Jobova poterpežljivost. Tako tudi Roza te muke z nadnatorno močjo terpl; slišati so od nje samo te besede: „Gospod, pomnoži moje terpljenje, pomnoži pa tudi ljubezen do Sebe v mojem sercu!“ Le tega prosi Zveličarja, da bi ostala pri zavednosti do konca, kar se tudi zgodi. Kmalu po teh bolečinah jo jame silno žejati. Notranje vročine vsa sežgana se začne milo ozirati na prijatljico, prosč jo hladila. Kis in žolc bi jej bila, pravi, poživek, ako bi ju imela. Toda prijatljica se brani, jej vode podati, ker so zdravniki bili prepovedali. Roza jo spomni obljube pred 4 meseci jej dane; ker se pa prijatljica le brani, Rozi ne ostane drugega, nego da žeje medleča s sežga¬ nimi ustmi kliče, kakor Kristus na križi: „Žeja me!“ 6. Tako leži tu v morji bolečin prava podoba reve. Ona, ki je tolikrat bolne tolažila, jim stregla in jih poživljala, ona, ki je nekedaj, da je gnjusobo pri postrežbi bolnikov premagala, gnojno kri pila, ki je tekla pri puščanji iz žile bolne dekle, ne prejme sedaj kaplje hladne vode! — Jezus hoče, da čuti Nje¬ govo terpljenje, da umerje ž Njim na križu. Tako si je sama želela v ljubezni, in tako se je zgodilo. Sedaj se vendar enkrat prikažejo nad njo znamenja smerti. Prinesd jej sveto popotnico. Slišavši od nje se čuti še močno dovolj, da opravi spoved od vsega svojega življenja. Ozerši se v presv. zakrament, se čuti znovič oživljeno, obraz jej, enako jutranji zariji, zažari, in se zamakne, ter še po zavžiti sv. popotnici zamaknjena ostane, do¬ kler po spovednikovem klicu zopet k zavednosti ne pride. Sv. po¬ slednje olje prejme s toliko radostjo, kakor ne bi šla v smert, ampak v svate. Bolj ko na telesu obnemaguje, krepkejši je njen duh, veča njena veselost. Tudi se poslednje ure bolj pogostoma zamaknuje. Nekoliko pred smertjo iz zamaknjenja predramljena, izreče spovedniku svojo žalost, da jej je premalo časa odloče¬ nega, naj bi mu mogla veliko veselega od sladkosti Božje in večnosti povedati. Milo se poslovi od vseh sorodovincev in z v nebo vpertimi očmi brez najmanjšega znamenja strahu, z be¬ sedami: ,,Jezus, Jezus, Jezus bodi z menoj! 11 sklene svoje živ¬ ljenje na sv. Jerneja dan 1. 1617. Obrazuje se v Dominikanski hali. s ternjevo krono na glavi in z jerbasčekom polnim rož v roki. Še otrok je namreč ostale koščeke kruha od mize svojih starišev pobirala, in jih med uboge delila. Nekega dnč, ko jih zopet nese ubogim, sreča jo njen oče, ki je bil proti ubogim nekoliko terdega serca, in jo vpraša, kaj da nese. Prestrašena nad tem, odgerne jerbasček, in glej! — namestu kruha so bile same naj lepše rože v njem. Papež Kle¬ men X. so jo med svetnice prišteli, in njen god na 30. avgusta postavili. 336 30. avgust: Sv. Roza Limanska, devica. Bodi zvest v malem! Po pravici, kerščanska duša, se čudiš nad to neslišano ostrostjo pokore in nad strašanskim terpljenjem te svete device, ki je od svojih otročjih let sčm Gospoda tako zvesto služila. Nad to svetnico se pa tudi lahko znovič izgleduješ, da ga v nebesa ni drugega pota, nego pot križa in zatajevanja. Roza sama to izreka z besedami: „Nadloga za nadlogo mora nad nas priti, da se do živega Božje natore udeležimo, in do veli¬ častva otrdk Božjih, do popolne dušne lepote dospemo." Mimo tega pa pomisli, da se svetniki k tej nadčloveški poterpež- ljivosti v terpljenji, k toliko veliki in ostri pokori niso na enkrat dospeli, in da bi do tje še nikdar ne bili mogli dospeti, ako ne bi bili poprej z malim začeli po besedah Gospodovih: „Bodi zvest v malem!" Bog ne zahteva od tebe velicih reči; On le hoče, da mu svojo lastno voljo v dar prineseš, in to lahko v malih, celo v najmanjših stvarčh zamoreš. Večkrat je zatajevanje v malih stvarcah draže v Božjih oččh, nego v največih, ker nas večkrat to bolj s težkega stane; in pri velicih reččh se pridruži pogostoma lastna ljubezen in častilakomnost, ki ceno daru zniža in spridi. Tako je nekdaj kralja Davida v vojski zoper Filiščane močno žejalo, in hrepenel je po vodi iz vodnjaka poleg Betlehema. Tu se mu postavijo trije hrabri junaki, ki gredd do studenca skozi sredo sovražnega tabra, da mu prineso piti. ,,On pa ni hotel piti, pravi sv. pismo, temuč je izlil vodo pred Gospodom," to je: da je z zatajevanjem svojega gerla Bogu dar prinesel. O tem pravi sv. Ambrož: „Pač je bilo kaj velikega in dragocen dar, Bogii za ljubo verč vode dati," kajti je s tem svojo na- toro ukrotil. Ne samo verč vode, ampak tudi svojo lastno voljo je Go¬ spoda prinesel v dar, in za tega del je bil ta dar posebne vrednosti. Navadno pravimo: Kdor malega ne spoštuje, tudi večega ne zaslu- žuje, in: Kdor je nezvest v malem, ta je tudi nezvest v velikem. Ako toraj čez male stvari ne moreš gospodovati, kako boš mogel velike zma¬ govati? Celo ako zanemariš svoja nagnjenja in svoje strasti v malih reččh zatajevati, bodo začele čez te gospodovati, te bodo v velike grehe pogreznile in naposled boš postal njih suženj. Poskusi toraj, da si malih stvari odrekaš in se v malem premaguješ, ter bodi v tem zvest in stano¬ viten. — Glej, postavim: tvoje oči želč nekaj pogledati, kar tudi smejo videti; tvoj jezik bi rad kaj govoril, kar je pripuščeno govoriti; ukroti se, nikar tje ne poglej, nikar ne govori! Pripuščeno ti je, to ali uno stvar vziti, morebiti celo hrepeniš po njej; odreci si jo, prinesi jo Bogu v dar! Morda te grajajo ali zaničujejo, ali se ti kaj zopernega pripeti; poterpi, molči, prenašaj! Rad bi komu kaj ugovarjal; tiho bodi! Delo ti je nalo¬ ženo, ki te ne veseli; stori to! Morebiti imaš kakovo bolečino, ki bi jo rad potožil; poterpi in nikar ne tarnjaj! Tako imaš na tisuče prilik, aa se lahko zatajuješ in premaguješ, ter Bogu darove svoje lastne volje pri¬ našaš. Nikar tega ne zamudi, kajti velika tolažba, velik duhovni dobiček je v njem. Tako boš na potu kerščanske popolnosti čedalje veče sto¬ pinje delal, in naposled prišel k spoznanju, da je v križu naj veče zveli¬ čanje, in da je prav imela sv. Roza, ki je rekla: „Nihče ne bi tožil zoper svoj križ, ako bi iz njega dohajoČe bogastvo milosti prav vedel ceniti." Začni se toraj, kerščanska duša, vže danes tako zatajevati, in vže danes in odslč vedno prinašaj Bogu darove svoje lastne volje! 31. avgust: Sv. Rajmund Nonat, kardinal. 337 Molitev. Delilec vsega dobrega, vsemogočni Bog, ki si sv. Rozo od njenih otročjih let sem s Svojo milostjo porosil ter hotel, da je enako svitli zvezdi Indijanom v deviški čistosti in modrosti sijala; dodeli nam, svojim služabnikom, da ravnaje po njenem izgledu vredni postanemo, biti pri¬ jeten duh Kristusu, Gospodu našemu! Amen. —• • • 51. avgust ali veliki serpan. f g Sv. Rajmund Nonat, kardinal. (1.1240.) ajrnund se je rodil v Kataloniški okrajini na Španskem v mestu Portelo okoli leta 1200 iz plemenite, vendar bolj ubožne rodovine. Imel je pridevek „Nonat,“ ker mu je bila mati še pred rojstvom umerla. Vže pri rojstvu mu je bilo bojda na eni roči imč Jezusovo, na drugi pa imč Marijino vtisnjeno. Poleg svoje bistre glave je imel tudi posebno veselje do uka; zato ga ni s težkega stalo, da je modroslovske šole še v mladih letih z najboljim vspehom doveršil. Želel je v duhovski stan se podati; pa oče, da ne bi mu njegov daljni uk preveč stroškov prizadeval, s tem nezadovoljen ga pošlje na svojo pristavo na deželi, kjer mora ovce pasti. Božja previdnost je ž njim dru¬ gače sklenila. Bila je namreč na polji, kjer je Rajmund pasel svoje ovce, mala cerkvica sv. Nikolaja, in v njej prečudno lepa podoba matere Božje, pred ktero z vso gorečnostjo svojo po¬ božnost opravlja. Nekega dnč sliši s podobe besede: „Ne boj se, Rajmund, kajti od danes te sprejmem za svojega sina. Pogumno me odslč imenuj svojo mater in bodi si svest mojega varstva. 11 Odsehdob sleherni dan pred to podobo moli sv. rožni venec, in angelj varuh v podobi zalega mladenča namestu njega med tem časom ovce pase; — njegov oče ga je večkrat z last¬ nimi očmi videl. Približa se mu pa tudi hudoba v podobi pa¬ stirja. Da bi ga od njegovega bogoljubnega življenja odvernil, stavi mu pred oči, da se za-nj, ker je žlahtnega stami, ne spo¬ dobi ovčar biti, naj grč mar kam v mesto k svojim tovaršem, nego bi se v tej samoti kisal. Rajmund mu odgovori, da ne more drugega nauka spolnovati, mimo teh, ki jih je v kapeli od Marije prejel. Hudobi, Marijino imč slišavši, iz ust pokne in dim iz njega bruhne, ter se pri tej priči od njega pobere. Rajmund pa, spoznavši satanove zvijače, hiti berž v kapelo, Mariji se zahvalit in se jej posvetit z vsem, kar ima in premore. Marija se milostno k njemu prikloni, in sprejme njegov dar s Življenje svetnikov in svetnic božjih, III. del. 22 338 31. avgust: Sv. Rajmund Nonat, kardinal. prijaznim obličjem. Solze najslajšega veselja se mu uderd, in napolnjen je z nebeško tolažbo in priserčno ljubeznijo do Marije. Od dnč do dnč je njegova pobožnost veča do nje, in enako njena milost do njega. Prikazavši se mu, obdana od zveličanih duhov, mu naznani, da bi jej bilo na veliko veselje, ako bi njej na čast Bogti svoje devištvo posvetil. Rajmund to stori in Marija ga zagotovi, da bo v njenem varstvu to obljubo do smerti zvesto spolnoval. 2. Ne dolgo potem ima zopet prikazen matere Božje. Veli mu, da naj čedo zapusti, gre v Barcelono in ondi stopi v novi red za rešitev jetnikov. Po prizadevi grofa, ki je imel v on- dotnem kraji svoj lov, ga oče spusti, in Rajmund se nevtegoma podd v Barcelono. Po dostali zadostni pripravi prejme iz rdk sv. Petra Nolaškega redovno oblačilo. Razen navadnih obljub se zaveže še s četerto, namreč, vse, celd življenje za rešitev jetni¬ kov iz mohamedanske sužnosti postaviti. Vže čez tri leta se kot mašnik loti tega kerščanskega posla. Najprej spremlja sv. Petra Nolaškega na dvčh potih v Afriko. Po njunem trudu je 290 jetnikov rešenih. Potem pa mora v Rirnu službo ustanovnika svojega reda opravljati. Z Rima gre na Špansko in od tod tretjič v Afriko. V mestu Tunis odkupi 228 jetnikov, ki jih pošlje v Španijo. Ti jetniki so bili kristijani, ki so jih bili neverni Sa¬ raceni pograbili in v Algiersko mesto odpeljali. Tam so bili za sužnje prodani, kjer so v največih mukah svoje žalostne dni prezdihavali. Največe terpljenje pa je bilo to, da so jih z vsemi grozovitnostmi silili, Kristusa zatajiti in mohamedansko vero sprejeti. Čakali so rešitve; ali denar, v Evropi v ta namen na¬ bran po milih darovih je pošel. Tu se Rajmund sam ponudi v zastavo za te jetnike, zlasti za take, ki so največ terpeli in ki so bili zaradi odpada od vere najbolj v nevarnosti. Ta veli¬ kodušna žertev lastne prostosti razdraži mohamedane še hujše; terpinčijo ga tako neusmiljeno, da bi bil pod njihovimi rokami mertev obležal, ako ne bi bila mestna gosposka v strahu, od¬ ločeni denar za rešitev zgubiti, ukazala, bolj po Človeško ž njim ravnati. Dajo mu prostost, da smč po mestu hoditi. Kristijane obiskovati, jih tolažiti in mohamedanom lepoto kerščanstva doka¬ zovati je njegovo opravilo. Res nekteri spoznajo resnico in se dajo kerstiti. Gosposka to izvč in ga obsodi, da naj bi ga ži¬ vega nabodli. Vendar pa deležniki odkupščine izprosijo, da na mestu smerti je samo bičan. A ta kazen mu le še zveča nje¬ govo gorečnost. Tudi ni njegov trud zastonj. Deset judov in dva mohamedana, cvet občinstva, se h kerščanski veri spreoberneta. Vsled tega ga saracenski poglavar d d po ulicah šibati, mu ust¬ nice očitno na tergu z razbeljenim železom prežgati, in da ne bi mogel govoriti, ključavnico skoz-nje deti. Potem ga v železje vklenjenega osem mesecev zapr<5 v ječo. Ustno ključavnico pa 31. avgust: Sv. Rajmund Nonat, kardinal. 339 mu le tedaj odvzamejo, kedar dobi jesti in piti, se v6, da ne drugega, nego kruha in vode. V ječi se večkrat prigodi čudež, da mu ustna ključavnica sama od sebe odpade. Na ta Čudež se veliko mohamedanov spreoberne. 3. Po preteklih osmih mesecih dojde po njegovih redovnih bratih od Petra Nolaščana poslana odkupščina. Ječe oproščen prosi dovoljenja, da smč še nekoliko časa ostati med jetniki, ki potrebujejo njegove pomoči. A povelje njegovega višega ga po¬ kliče domu. Papež Gregor IX., da ga na svečnik postavi, ga izvoli kardinala. Zaradi tega počastenja ga, prišedšega v Španijo, povsod z največimi slovesnostmi sprejemajo. Kardonski grof mu cel<5 svojo hišo v stanovanje ponudi. Rajmund, zahvalivši se za to čast, gre pa naravnost v samostan k svojim redovnim bratom, kjer ž njimi vred ubožno živi. Tu sreča nekedaj v plohi na cesti v Barceloni ubogega razkritega starčeka. Iz usmiljenja mu pod;i svoj klobuk, da ga plohe zavaruje. Domii prišedši se v svoji navadni goreči molitvi zamakne. V zamaknjenji se mu dozdeva, da se mu na krasnem vertu Marija z brezštevilnimi de¬ vicami prikaže. Raznoterih cvetlic poiskavši jih povije v venec. Tega mu poda in reče: ,,Vreden je tega venca, kdor je ubogemu starčeku svoj klobuk podaril. 11 Rajmund pa odgovori: „Ne tega venca, ampak Jezusa Kristusa hočem za plačilo. 41 To izprego- vorivši vidi Jezusa, z njegovim klobukom pokritega, pred seboj stati, ki mu v eni roči ternjevo krono, v drugi pa venec ponuja. Rajmund si izvoli ternjevo krono. Po minulem zamaknjenji čuti, da ga močno glava boli, in ta glavobol mu terpl do smerti. — Papež Gregor, slišavši o njegovem svetem življenji, ga pokliče k sebi v Rim. A Rajmund vže v Kardoni, šest milj od Barce¬ lone, na potu tje nevarno oboli. Previden bojda od angeljev s sv. zakramenti umerje 31. avgusta 1. 1240 v 36. letu svoje sta¬ rosti. — Po njegovi smerti se več krajev med seboj jame pričkati, kje naj bi počivalo njegovo truplo. V voz vprežena slepa mula je zapeljd h kapeli sv. Nikolaja, kjer je pred podobo ma¬ tere Božje svoje pobožno življenje pričel. Povsod, kjer so ga mimo peljali, so zvonovi sami od sebe zvonili. Leta 1255 so poleg te kapele sezidali samostan njegovega reda, kapelo pa prezidali v lepo cerkev, ter v njej shranili njegove ostanke. Obrazuje se v svoji redovni bali, z železno iglo skozi ustne. Rešitev jetnikov. I0ritek j e bil stan ubogih izraelskih jetnikov v babilonski sužnosti. Zaradi žalosti so jim umolknile prevesele pesmi, ki so jih prepevali v ljubi domačiji. Pri babilonskih potocih sede so obesili svoje citre na verbe, in so se milo jokali, spominjajoči se blagega Jeruzalema. „0 Jeru¬ zalem, o dežela domača, so zdihovali, da bi te le skoraj vi- 22 * 340 31. avgust: Sv. Rajmund Nonat, kardinal. deli!" In kaj tudi ne bi bili zdihovali? Saj je pač prostost ena največih dobrčt, in ni je skoraj veče nesreče mimo te, ako mora človek v kaki ječi ali v terdi sužnosti, kakor živina, s palico k delu in robstvu priganjan medleti. A so tudi zadolženi jetniki, ktere ukazuje gosposka poloviti in v ječo vreči; postavim: roparji, tolovaji, tatje, pobijalci, požigalci, pun¬ tarji, goljufi in drugi krivični ljudje. Toda takim iz ječe pomagati, jih pri gosposki izgovarjati, njih hudobije zamolčati, tajiti, njim v prid krivo spričevati, jim kakor si bodi potuho dajati, ali svetovati, kako naj go¬ vore, da bodo poprej izpuščeni, ali jim še na roko iti in pot pokazati, kako naj uidejo, to in enako bi bil velik smertni greh. Takim ne mo¬ remo drugega dobrega storiti, nego da za-nje molimo, naj bi se v ječi poboljšali in spokorili. Nedolžni pa so tisti jetniki, kteri po krivici v ječo pridejo, in sicer zavoljo pravice, ki jo terdijo, kakor nekedaj sv. Janez Kerstnik, ali pa zavoljo nedolžnega bogoslužnega življenja, kakor egip¬ tovski Jožef in Suzana, ali zavoljo vere, kakor apostoli in za njimi brez števila vernih. Tem nedolžnim jetnikom se tudi tisti prištevajo, ktere neusmiljeni lakomniki nalovč, in jih kakor neumno živino na sejmč go¬ nijo in v sužnost prodajajo, kakor je bilo to nekedaj povsod, in je še sedaj sem ter tje v Afriki in v Ameriki med divjaki navada. Gotovo ne more za človeka nič hujšega biti, nego pri takem neusmiljenem ali še cel6 neverskem gospodarji sužnjemu biti, ki ima čez-nj toliko oblast, kakor pri nas gospodar čez svojo živino, ki jo prodfi, ali zakolje ali kakor se mu poljubi. Zato si je Rimska, kat. cerkev vseskozi silno prizadevala, te nedolžne jetnike iz rok nevernikov rešiti. V ta namen je bil ustanov¬ ljen red sv. Trojice in red matere Božje pomočnice, iz kterega posled- njega je bil sv. Rajmund. Njegov pregovor je bil: „Rešitev jetnika mi je več, kakor moje življenje." Ljubi bralec! Telesne sužnje reševati nimaš prilike. Vendar, če za gotovo včš in si upaš spričati, da je kdo po nedolžnem v ječi zapert, dolžan si pod smertnim grehom, njegovo nedolžnost pred gosposko celč s prisego dokazati. Ravno tako se poteza j za dušne jetnike, ki so vkle¬ njeni v verigah greha in satana. Ako jih ne moreš z resnobo zaverniti, ker niso tvoji podložni, vendar jim vsaj lahko z lepim izgledom svetiš in vsaki dan goreče za-nje moliš. Morebiti ti jo mogoče, da jim kake dobre bukve vrineš, in tu bi bilo ravno „Življenje svetnikov" na velik prid, kajti izgledi svetnikov imajo veliko moč in vtis na dobre in hudobne. Molitev. O Bog, ki si Svojega spoznovalca, sv. Rajmunda, vrednega storil, rešenik biti vernim iz sužnosti brezbožnih; dodeli nam na njegovo pri¬ prošnjo, da Ti, oprosteni pregrešnih vezi, po Tvojem dopadenji prosto¬ voljno služimo po Jezusu Kristusu, Gospodu našem. Amen. Mesec september ali kimovec. 1. september ali kimovec. Sv. Egidij ali sv. Tilen, opat in pušcavnik. v. Egidij se je rodil v Atenah, slavnem GreŠkem mestu, okoli 1. 640. Njegov oče Teodor in mati Pelagija sta bila visokoplemenitega, bojda cel<5 kraljevega rodii, bogata pa tudi pobožna. Zato sta tudi svojega sina vže z mladega z le¬ pimi izgledi k pobožnemu življenju napeljevala. Po zgodnji smerti svojih starišev razdeli vse svoje obilno premoženje med uboge in sklene v radovoljnem uboštvu živeti in za nebeške zaklade skerbeti. Za tega del zapusti tudi svojo rojstno deželo, in gre iskat kraja, kjer bi ga nihče ne poznal. Barka, na ktero se podd, odjadra proti Francoskemu. Na morji vstane silen vihar; sv. Egidij povzdigne svoje roke in nevarnost mine. Prišedši na Francosko (okoli 1. 665) se podd najprej v Ari, kjer se po na¬ peljevanji škofa Cezarija vadi v pobožnem življenji pri ustji Ronske reke. Cez dve leti se umakne na tihem čez Rono in gre k reki Gardi. Ondi najde puščavnika Veredema, prebivajo¬ čega vže več let v neki skalnati duplji. Tega prosi, naj ga sprejme za svojega učenca in ga poduči v meniškem življenji. Delj časa živita skupaj v pobožnosti in ljubezni, vesele se ti¬ stega notranjega mird, ki ga svet ne more dati. Ko pa tudi tukaj jame zavoljo čudežev sloveti, umakne se zopet hvali in časti še dalje v gozd do izliva Ronske reke. Tukaj najde, česar išče, namreč skalnato, okoli in okoli z germovjem zaraščeno votlino, pred vhodom va-njo bister vrelec, ki ga napaja, divja zelišča pa in korenine so mu v živež. Ob času hude zime mu pošilja Bog košuto, ki sleherni dan k njemu zahaja in ga s svojim mlekom preživlja. Tako preživi tri leta v molitvi, v hvali Božji in v premišljevanji svetih skrivnosti. A zastonj se tudi po gozdih in po dupljah skriva, kogar hoče Božja previdnost na svečnik po¬ staviti. 2. Nekega dud napravi gotiški kralj Flavij, (skoraj gotovo kralj Vamba, ki je bil, kakor zgodovina spričuje, 1. 673 v Ga¬ liji, da je ondi po njegovem vojskovodju Pavlu vstali punt za- 342 1. september: Sv. Egidij ali sv. Tilen, opat. dušil,) lov v tem gozdu. Pri tej priliki lovski psi zaslediš Egi- dijevo košuto; ta pa beži pred njimi v svetnikovo dupljo. Ravno to se zgodf drugi in tretji dan. Tretji dan pa gre kralj s svo¬ jimi lovci bliže pečine, da bi košuto iz nje prepodili. Ko pa s puščicami v dupljo streljajo, primeri se, da je bil namestu ko¬ šute sveti mož zadet. Lovci ga najdejo v kervi, in košuta mu krotko, kakor pesiček, leži pri nogah. Kralj, videvši puščavnika ranjenega, ga prosi odpuščenja, in ukaže, naj mu rane obežejo in skerbe, da se ozdravi. Ponuja mu kraljevih darov, za ktere se mu pa Egidij zahvali. Na kraljevo vprašanje, če bi mu ven¬ dar mogel s čim ustreči, mu reče pušČavnik, da bi mu ne bilo nič ljubšega kakor to, da bi dal na tem kraji samostan sezi¬ dati, da bi redovniki po izgledu nekdanjih tebajskih puščavnikov v njem živeli. Kralj mu prošnjo usliši; kmalu stoji na onem mestu dokaj prostoren samostan, in se v malo časa z menihi napolni. Egidija enoglasno izvolijo za opata ali prednika. On vpelje v samostanu pobožno in sveto življenje po pravilih sv. Benedikta, in je sam vsem v najlepši izgled. Tudi tukaj slovi po svojih čudežih, in eno največih njegovih dejanj je bilo spre- obernjenje kralja Flavija. Veliko pobožnih in razsvitljenih mož se je v tem samostanu izredilo, ki so potem nevednim ljudstvom sv. evangelije oznanovali. L. 719 pa pridere „el samah,“ deželni arabski namestnik, z brezštevilno armado čez snežnike, vzame vso narbonenziško okrajino, ter razdere in razvall vse cerkve in samostane. Egidij se je menda v tem času s svojimi brati za¬ tekel v Orlean, kjer ga je Karol Martčlj prijazno sprejel. Ko so bili pa 1. 721 Saraceni od vojvode Akvitanskega pri Tuluzu tepeni, vernil se je bojda Egidij zopet nazaj v svoj samostan, in ondi sklenil svoje življenje. Leto njegove smerti ni znano, njegov god vendar sv. cerkev praznuje na današnji dan. Pokopan je bil v svoji samoti. S pervega so neki cele trume v proce¬ sijah romale k njegovemu grobu, tako da je sčasoma v tej sa¬ moti veliko mesto navstalo. Sv. Egidij je patron več nemških in francoskih cerkvd; Slovencem nam je znan po imenu: sv. Tilen, in je zlasti varuh koroške dežele in nemškega Gradca na Stajarskem, pri nas varuh slane ali mraza. Obrazuje se ko opat, ali pa ko puščavnik, od puščice zadet in s košuto pri nogah. Je eden izmed štirinajsterih pomočnikov v sili. Kedar žalost do verha prikipl, se Bog z veseljem oglasi. stiskah in potrebah k Bogu se zatekati in v Njegovo previd¬ nost terdno zaupati, nas Jezus prelepo uči v svoji pridigi na gori, rekoč: ,,Po včm vam, ne skerbite za svoje življenje, kaj boste jedli; tudi ne za svoje telo, kaj boste oblačili. Ali ni življenje več, ko jed, in telo več, ko oblačilo? Poglejte ptice pod nebom, ker ne sejejo in ne žanjejo in ne spravljajo v žit- 343 1. september: Sv. Egidij ali sv. Tilen, opat. niče, in Vaš Oče nebeški jih živi. Ali niste vi veliko več, kakor one? — In za obleko kaj skerbite? Poglejte lilije na polju, kako rastejo; ne delajo in ne predejo: pa vam po¬ vem, daše Salomon v vsi svoji časti ni bil tako oblečen, kakor njih ena. C e pa travo na polju, ktera danes stoji in se jutri v peč verže, Bog tako oblači, koliko bolj bo vas, maloverni! Ne skerbite toraj, rekoč: Kaj bomo jedli, ali kaj bomo pili, ali s čim se bomo oblačili? Ker po tem vsem vprašujejo neverniki. Saj vč vaš Oče nebeški, da vsega tega potrebujete. Iščite tedaj najprej Božjega kraljestva in njegove pravice, in vse to vam bo priverženo. Ne sker¬ bite toraj za jutri; zakaj jutrašnji danbosamza-seskerbel. Zadosti je dnevu njegova lastna težava." (Mat. 6, 25 —41.) Kako lepo se izgledujemo v takem terdnem zaupanji na Boga nad svet¬ niki! Glej, sv. Tilen je radovoljno vse svoje premoženje razdelil med uboge in še v svojem gozdnem berlogu ga ni skerbelo, s čim se bo pre- živil, vedoč, da Bog nad pravičnimi vedno čuje in jih varuje, kakor bunčico lastnega očesa, dk, da tudi iz skale dk žejnemu piti, ali iz ka¬ menja zamore kruh vstvariti, tako je tudi njemu pošiljal košuto, ki ga je s svojim mlekom živila. Tako Bog poprej čudež stori, kakor svojega služabnika zapusti. Ako toraj želiš, da bi te Bog s časnim preskerbel, služi mu zvesto in stanovitno. Ob enem pa še delaj po svojem stanu, in gotovo ti bo dal, kar ti je k pridu. Prevelika skerb za časno in nezmerna žalost pri pomanjkanji, vedno tarnanje, da ne pomaga ne kadilo ne kro¬ pilo, vse to je znamenje premalega zaupanja v Boga. Ta skerb in žalost Bogu ni všeč, in zato tudi človeku vsegdar škodljiva. Ako verjameš Kristusovi obljubi, „verzi, po besedah kraljevega preroka, s voj o skerb na Gospoda, in On te bo preživih" (ps. 54.) Kako marsiktera vdova, ki je s smertjo svojega moža prišla ob ves živež in zaslužek ter jo tropa malih otrčk krog nje kruha prosi, po¬ stane vsa pobita, zajde v maloserčnost, misleča, da je tudi Bog v nebesih na-njo in na njene otročiče pozabil. O kaj še, nisi zapuščena ne, žalostna mati! Bog, najboljši krušni Oče, tisti, ki je preroka Elija po krokarjih preživil, in Danielu v levnjaku po Habakuku poslal jesti, se tudi na-te milostno ozira. On je za-te in za tvoje uboge sirote vže skerbel, je tebi in njim potrebno mero živeža vže odločil. On sliši tvoje skrivne vzdih- Ijeje, in ti bo obrisal tvoje solze s svojo preljubeznjivo očetovsko ljubez¬ nijo. Vpitje tvojih otročičev je prišlo do Njegovega sedeža, in ti je Nje¬ govo neizrekljivo ljubezen naklonilo. Cmevkanje ubogega deteta, ki še za svojo osodo nič ne ve, to ječanje, pravim, vse bolj silno predere oblake, bolj glasno kliče za-se in za-te, za svoje bratce in sestrice, kakor tvoja nevolja, tvoje godernjanje, tarnanje in toževanje, gori k tistemu redniku in krušnemu Očetu, ki se skerbno ozira z višave na malega čer- vička, ki se zvija v prahu hrepeneč po kaki kaplji nebeške rose. Sv. pismo nam daje ginljiv izgled tega nad Agaro in njenim sinom Izmaelom. (I. Mojz. 21.) Oba sta bila pregnana iz Abrahamove hiše. Mala zaloga kruha in meh vode, ki jima ju je Abraham dal za na pot, jima kmalu poideta. Prišedša v bersabejsko puščavo, nikjer ne najde niti živeža, niti studenca. Vže je s svojim otrokom vred blizu smerti, vendar se jej toli¬ kanj smili, da ga ne more videti umirati. Posadi ga pod eno dreves , ki so ondi bila, grč stran in sede njemu nasproti, lokov streljaj daleč, rekši: „Ne bom gledala otroka umirati;" ter njemu nasproti sedč na glas jok zažene. — A nenadoma dojde pomoč. Nek glas jej kliče: „Kaj delaš, Agara? Nikar se ne boj! — Vstani, vzemi otroka, 344 2. september: Sv. Štefan, ogerski kralj. in primi ga za roko, zakaj v velik zarod ga bom a torih" In Bog jej odpre oči, da ugleda studenec, ter gre, si napolni meh, in opat. slepec spregleda. Ozdravljeni hvali Boga, pade Magnu k nogam in ga prosi, da sme ko učenec za njima hoditi. 2. Na daljnem potovanji teh misijonarjev se ber<5 najlepše prigodbe. Vse spričujejo, da Bog pravične s svojo mogočno roko varuje, in njih sovražnike v prah tepta. Toso, (tako se je imenoval uni duhoven iz Avgsburške škofije) pelje svoje tovarše skozi grape in soteske in čez algejske gore v Kempten, kedaj Rimljansko mesto. Tedaj je bil ta kraj pustota. Hudobni du¬ hovi in nagnjusna červad biva v razpadlem zidovji. Toso, to vedč, jim svetuje, kar je najhitrejše mogoče, od tod iti; Magnu pa se ravno to vidi prilično, okoli prebivajoče planinarje tistemu pridobiti, ki je dal svojim moč, „po gadih in baziliskih hoditi in poteptati leva in zmaja 11 (ps. 90, 13.) S Ko- lumbanovo palico ubije velikanskega zmaja ter zaroti druge hu¬ dobne duhove in červad, to deželo zapustiti. Ta čuda ajde pre¬ pričajo, da je Magen v resnici Božji poslanec. Z ginjenim sercem poslušajo Božjo besedo in velika truma jih prosi svetega kersta. V tej novi naselbini ostane Teodor, in ozdravljeni slepec mu je pomočnik, da opravljata službo Božjo v novo zidani kapeli. Magen pa gre s Tosotom dalje proti Epsahu, kjer se snide z Avgsburškim škofom. Ta jima dovoli, da smeta v znožji juliških planin sv. vero oznanovati in cerkve zidati. Od tod gresta ob levem bregu liške reke navzgor, in prideta v okolico sedanje Konjanske fare. (Rosshaupten.) Povedka pravi, da je Ič-tu mo¬ gočen zmaj razsajal ter ljudf in živino, zlasti konje davil, in da ima ta fara od tod tudi še sedaj svoje ime. Magen sklene s po¬ močjo Vsemogočnega, to zver usmertiti. Reče namreč Tosotu: „Če je Bog z nami, kdo hoče zoper nas biti? Tisti, ki je Da¬ niela ohranil v levnjaku, bo tudi mene pred to zverjo obvaroval 11 . Večer pred bojem prebedi v molitvi. Opolnoči pa gre v zma¬ jevo luknjo, s križem na vratu, s Kolumbanovo palico v roki in z blagoslovljenim kruhom v mavhi. S plamenečimi očmi in s široko odpertim žrelom se zmaj divje na-nj zapodi. Magen pa storf čez-nj znamenje sv. križa in mu smolnatih osvalkov verže v goltanec. Po malo trenotjih se zmaj z razpočenim drobom valja in zvija po prahu. To čudo ostane ljudstvu v vednem spominu. Vselej, kedar je bila dežela s kakovimi škodljivimi živali obiskana, zatekli so se k priprošnji sv. Magna, in nič dru¬ gače si tega svetega moža niso pred očf stavili, nego z umor¬ jenim zmajem pred nogami. 3. Od Konjakovega prideta Magen in Toso v krasni dol, kjer je sedaj Waltenhofska vas. Tu sezidata blizu prijaznega Bamvaldskega jezera cerkvico, devici Mariji in sv. Florijanu na čast, ki jo kmalu potem Avgsburški škof Wiho posveti. Toso ostane tu, da opravlja službo Božjo. Magen pa se podfi ob desnem bregu liške reke naprej proti velikanskim goram in 6. september: Sv. Magen ali Mang, opat. 365 pride do mesta, kjer reka po tesni soteski skozi ogromno ska¬ lovje razpenjena šumi. Tu hoče svoj boj proti poglavarstvu teme dokončati in za razširjanje sv. vere delovati do konca svojih dni. Z lučjo sv. vere gre čez strahotno žrelo liške reke. Se sedaj kažejo v vertoglavem breznu penečega liškega slapa kraj, kjer je bojda Magen v gorečnosti svojega apostolskega poslanstva čez prepad skočil, in imenujejo v njegov spomin v skalo vderto znamenje ,,stopinjo sv. Magna.“ Ne daleč od tam, ob levem bregu reke, sezida Magen okoli 1. 638 cerkvico in poleg nje malo celico. To je bil začetek poznejše slovečega Benediktinskega samostana Sent-Mang v Fisnu. Od tod je z več tovaršev z vso goreč¬ nostjo ajde po algejskih planinah spreobračal. Pri naraslem številu lcristijanov je primoran, novo večo cerkev in samostan sezidati. Avgsburski škof ju posveti Zveličarju na čast. Tu de¬ luje potem Magen več let na blagor ajdov. Kakor daleč seže oko, gnjusoba malikovalstva zgine. Luč Jezusove vere osrečuje prebivalce in jih storja iz divjakov bogoslužne kristijane. Ravno tako jih nauči poljedelstva, živinoreje in rudarije, pospeševaje s tim tudi njih telesni blagostan. Okoli 70 let star, čuti svojo bolehnost in onemoglost in se jame pripravljati na smert. Svo¬ jega ljubega učenca Teodora iz Kemptna pozvavši prejme iz njegovih rok sv. zakramente za zadnjo uro. Kakor je poprej svoje žive dni zmagoval z Jezusovo pomočjo strupene zmaje in pošasti, tako zmaga sedaj v poslednji uri tudi peklenskega skuš- njavca. Sladka in mirna je njegova ločitev, kakoršna je smert slehernega pravičnega, okoli leta 655. Pokopljejo ga v Fisnu v cerkvi, ki jo je sam sezidal. Teodor mu položi bojda popis njegovega življenja pod glavo. A cerkev, od njega sezidano, divji Huni v teku časa do tal raz vale. Avgsburski škof Simpert še le zopet nadaljuje njegovo delovanje, sezida razvaljeno cerkev in 1. 845 njegov grob da odpreti. Njegovo truplo najdejo po¬ polnoma nestrohnjeno in ko ga slovesno vzdignejo, godč se velika čuda. Med raznimi nezgodami, ki samostan poznejše zadevajo, se kosti svetnikove, razen ene roke, pogubč; ta roka pa je sedaj shranjena v šent Grolskem samostanu. Pri nekdanji ustanovni, sedaj farni cerkvi v Fisnu, pa so še njegova štola, kosci od ro- kalnice, njegova čudežna palica in njegov sreberni kelih shranjeni. Papež Janez IX. ga je posvetil in Švabske okrajine ga časte ko svojega apostola, obrazovaje ga, kakor je bilo vže omenjeno. Bodimo hvaležni oznanovalcem sv. vere. lEfvaležnost je in bo vseskozi ostala lepa čednost, kakor je nehva¬ ležnost znamenje divjega serca. Ako smo pa Bogu dolžni za vsak časni dar hvalo dati, da se, kakor sv. Krizostom pravi, ne damo od živali osra¬ motiti, gotovo smo mu naj večo zahvalo za neprecenljivo dobroto, za neza- 366 7. september: Sv. Regina, devica in mučenica. služeni dar sv. vere dolžni. Če se vže komu zahvališ, ki ti kosec kruha odreže, če si hvaležen starišem, da si po njih zagledal luč sveta, da so te izredili in te s potrebnim živežem in stanovanjem oskerbeli; mar nisi dolžan še bolj hvaležen biti tem, ki so te pri sv. kerstu prerodil: v otroka Božjega in te nebeške dedšine deležnega storili? — ki skerbe za edino, kar je človeku potreba, za zveličanje tvoje duše, ki ti lomijo z oznano- vanjem besede Božje kruh večnega življepja, in skerbč za tvoje stano- vališče po smerti v hiši Očetovi v družbi angeljev in vseh izvoljenih Božjih? Bi bilo li toraj mogoče, da bi mi Sloveni pozabili, kaj so sv. Mohor in Fortunat, sv. Ciril in Metodi j, kaj so njihovi učenci in nasledniki naši prostrani domovini z oznanovanjem besede Božje storili? kako so z nedo¬ povedljivim trudom in s težavami, spotom svojega obraza, da, celo s svojo kervijo našo zemljo, lastnino naših očetov in prededov pojili, da bi iz njihove kervi pricvelo košato drevo kerščanstva, ki bi rodilo veliko in najlepšega sadri do konca dni? Naši verni spredniki so pač spoznali, koliko hvaležnost so tem svetim možem dolžni; častili so spomin na-nje na vse mogoče načine, visoko spoštovali njih ostanke in svetinje, njim na čast so zidali kapele in cerkve, v njih slavljenje stavili oltarje, se njih priprošnjam priporočevali, ker so njih dela in imena tudi nam svojim vnukom v pismih sporočili, da bi šemi na-nje ne pozabili. Časti in spoštuj jih toraj tudi ti; časti in spoštuj pa enako vse njihove naslednike in skazuj se jim hvaležnega s tim, da po njihovih naukih živiš. Imej jih po opo- minovanji sv. ap. Pavla za služabnike Kristusove in delilce skrivnosti Božjih, — za te, ki so ti pomočniki in vodniki v nebesa. Molitev. Dodeli nam, o Bog, na priprošnjo sv. Magna in vseh sv. poslancev, da mašnike in oznanovalce Tvoje svete besede za Tvoje služabnike in delilce Tvojih sv. skrivnosti spoznamo in častimo; po njihovih naukih živimo, ter ž njimi vred, čede in pastirji, srečno k Tebi dospemo! Amen. 7. september ali kimovec. Sv. Regina, devica in mučenica. O- 251.) si vže morebiti, ljubi bralec, zalo, cvetečo deklico v jSTpodobi pastirice s pastirsko palico v eni, in z mečem v drugi roki, pa belo jagnjiče poleg nje. To je podoba sv. Regine. Njen oče je bil sloveč in premožen mož v mestu Alize na južnem Francoskem; pa žali Bog! slep malikovalec. Mati jej umerje kmalu po njenem rojstvu. Za tega del jo dd oče na kmete neki dojenici, ki je bila skrive goreča kristijana. Ta jo ljubi ko lastno dete in jo d d precej skrivd kerstiti s terdnim sklepom, da jo hoče za Kristusa odgojiti. Zato jo vže v otroč- 7. september: Sv. Regina, devica in mučenica. 367 jih letih s kerščansko vero seznanja; Regina pa željno njene nauke posluša in si jih v serce vsaja. Ne more jej pa tudi ve- čega veselja storiti mimo tega, da jej pripoveduje o bojih in zmagah svetih mučencev in jej do živega popisuje, kako zvesto so Jezusa ljubili, kako so se jim maliki studili, in kako so z veseljem svojo kri za Jezusa prelivali, da so večno krono v nebesih dosegli. To dela dojenica iz tega namena, ker previdi, da bo morala Regina enak boj prestati, da jo toraj v veri in ljubezni uterdi. Regina pa tudi sama od dne do dne čedalje veče veselje razodeva, da bi smela za Jezusa terpeti. Tako se raz¬ cveta pobožna deklica v skerbni izreji v zalo, angelsko-čisto devico. Ko nekoliko odraste, vzame jo oče domii, da bi jo na domu še bolj izobrazil in olikal ter po njenem stanu dostojno oskerbel. Približa se praznik, ki so ga ajdje vsako leto neki boginji na čast obhajali. Regina bi se pri tej slovesnosti imela z drugimi dekleti vred v sijajni opravi očitno pokazati. Vže se oče veseli, da bo njegova hči vse druge na lepoti prekosila, kar izve, da je kristijana, ker ni tako nečimurna in mesenim slastim vdana, nego druge njene verstnice, temuČ je vsa tiha, mirna in samotna, zlasti jej je čistost nad vse. Oslepljeni ajdovski oče se kar od togote peni nad takim vedenjem svoje hčere. Dd jej na izber, ali Kristusa zatajiti ali pa hišo zapustiti. Regini ni treba o tem dolgo premišljati. V spominu so jej besede Zveli- čarjeve: „Kdor očeta ali mater bolj ljubi od mene, ni mene vreden 11 . Toraj zapusti očetovo hišo, in gre z veseljem nazaj na kmete k svoji dojenici, za pastirico. Tu v samotnem, tihem kraji pase ovčice, premišljevaje pri njih življenje dobrega pastirja, h čegar jaslicam je angelj pobožne pastirje poklical, in ki je za svoje ovčice na križu daroval svoje življenje. Med tem se pa tudi njena telesna lepota tako krasno razcveta, da sleherni nad ljubeznjivostjo in preserčnostjo nedolžne pastirice stermi. 2. Regina je sedaj 15 let stara. Primeri se, da se ravno deželni namestnik in oblastnik Olibrij pripelje po potu, ob kte- rem Regina pase svojo čedo. Brezbožni ajd vidi zalo devico, ki sramežljivo svoje oči k tlam pobeša in se pri tej priči s svo¬ jimi ovcami umakne. Prišedši v mesto pošlje Olibrij po-njo. Vpraša jo, kdo in kakovega stanu so njeni stariši. Na to jej razo¬ dene, da ga je volja, ž njo zaročiti se. Regino pri teh besedah rudečica oblije. V sercu k Jezusu na pomoč zdihovaje mu reče: „Vže imam ženina, od kterega me ne bo nobena stvar ločila, Jezusa Kristusa. 11 „Kaj“, pravi Olibrij, ,,ti se tega Galilejca deržiš? 11 „Spoznavam ga“, zaverne Regina, ,,za svojega Zveličarja, in se srečno cenim, da sem njegova služabnica, ter se nadejam, da bom z njegovo pomočjo tudi vedno ostala. 11 Olibrij, videvši, da ne bo tako berž svojega namena pri njej dosegel, jo zročf nje¬ nemu očetu, in potuje dalje po svojih nujnih opravkih. Očetu 368 7. september: Sv. Regina, devica in mučenica. pa ukaže, naj jo po vsaki ceni od kerščanstva odverne in jo omeči, da v njegovo ponudbo dovoli. Oče si res ves čas na vso moč prizadeva, da bi jo storil odpadnico, pa zastonj. Njeno stanovitnost pripisuje coperniji. Regina pa mu odgovori: „Jez nisem začarana; kerščanska vera ni zaničljiva vera, temuč naj- veči zaklad, največa čast. Kristijana sem in ko kristijana bočem živeti in umreti. 11 Na to jo dd oče v togoti vkleniti, in železje tako terdo zadergniti, da se še ganiti ne more. Tako mora bivati v ječi do prihoda deželnega namestnika, le za najhujšo potrebo je z živežem pre- skerbljena. Olibrij ver¬ ni vši se s svojega pota napravi malikom na čast sijajno slovesnost. Re¬ gino pripeljejo iz ječe, in jo silijo, da naj se njih darov vdeleži. Oli¬ brij , videvši zalo de¬ klico, je kakor ob pa¬ met. V svoji pohotnosti jo priliznjeno nagovarja: „Tvoja mladost se mi smili, in rad bi te za- rad tvoje posebne lepote srečno storil. Moli ma¬ like, daruj jim in po¬ vzdignem te za najime- nitnišo gospo v deželi. Ako se pa braniš, čaka te najhujše terpljenje.“ Regini se na tako do¬ brikanje ne zdi vredno odgovarjati. Razkačen, da mu še odgovora ne dd, dd jo na tezalnico razpeti in pretepsti. Ljudstvo, videvši, da kri od nje na tla curlja, jej prigovarja: „Regina, kako moreš svojo lepoto za križanega človeka dati? Vdaj se volji deželnega oblastnika!“ Regina jim mirno in resnobno od¬ govori: „Vi ste mi slabi svetovalci. Kaj naj bi svojo neumer- Ijivo dušo na večno pogubila, da bi otela lepoto, ki bode kmalu jed červov? Nikdar ne bom malikom darovala. Kristus je moj Bog, moje zveličanje, moja moč“. 3. Za voljo tega odgovora še bolj razserjen jo ukaže ob¬ lastnik z železnimi grebeni razmesariti. Ljudstvo samo jame nad to grozovitnostjo biti nevoljno; cel<5 trinog Olibrij ne more tega pogleda prenašati. V plašč si zakrije obraz in se dere nad njo: „Nesrečna oslepljenka, vsaj sama sebi prizanesi in daruj bogo- 7. september: Sv. Regina, devica in mučenica. 369 vom!“ Serčno mu devica odgovori: Oslepljen si ti; jez sem v svojem grozovitnem terpljenji srečniša, nego ti v naročji svoje radosti; nikdar ne bom svojemu Gospodu in Zveličarju zvestobe prelomila. 11 Nevolja ljudstva je čedalje veča. Bojč se kakovega hrupa jo ukaže Olibrij v ječo odpeljati. V ječi kerščanska juna¬ kinja celo noč moli, in ima to le prikazen: Vidi namreč svitlo žareč križ, ki sega od zemlje do nebes, in verhu njega belega goloba, ter čuje besede: „Bodi serčna, ljuba nevesta Kristusova! Nedolžnost in poterpežljivost tvoja pripravile so ti krono, ki jo boš kmalu prejela. Tvoj križ in tvoje terpljenje ti bodo lestve v nebesa. 11 Čuti se na enkrat vseh ran ozdravljeno, in jame glasno Boga hvaliti do jutra, pripravljena za Jezusa še več ter- peti. Pripeljana zopet pred oblastnika mu na njegovo povelje, da naj malikom daruje, odgovori: „Nikdar in nikoli ne. Jez darujem Jezusu Kristusu, ki je svoje življenje za-me dal, me potolažil in ozdravil. Srečna bom, ako bom mogla za-nj dati svojo kri 11 . Trinog jo ukaže z bakljami žgati in potem v vodo vreči; pa Regini za te bolečine ni mar. Vsa vesela poje besede iz Davidovih psalmov: „Skozi ogenj in vodo smo hodili, pa si nas izpeljal v ohlajenje 11 ; (65, 12.) in opominja ljudstvo, da naj se spreobernejo. Med govorjenjem jej odleti železje, zemlja se strese, in zopet se prikaže nad njo bel golob, v kljunu deržeč svitlo krono. Čuje se glas: ,,Pridi, Regina, da boš v nebesih s svojim ženinom kraljevala! 11 Okoli 800 ajdov se pri tem čudežu spreoberne; le Olibrij ostane oterpnjen in jej da glavo odsekati, ko je komaj 16 let stara, okoli 1. 251. Križ lestva v nebesa. Regina je imela v ječi prikazen križa, in rečeno jej je bilo, da so križi in terpljenje lestve ali gredi v nebesa. Tako je tudi v resnici. Po nobenem drugem potu, kakor po potu križa in terpljenja je šel Jezus v nebesa; le s križem nam je pot v nebesa odperl, in tudi mi drugače ne pridemo tje, razen s križem in po križu. Verhu Kalvarskega hriba med nebom in zemljo je Jezus na križu terpel, ter nebo in zemljo s kri¬ žem spravil, in kdor se križa ne derži, te sprave ne more biti deležen. ,,Ali ni moral Kristus terpeti, je rekel Jezus učencema grede v Emavs, in tako iti v svojo čast?" Ako pa Kristus, ki je naša glava, ni šel brez križa v nebesa, kako hočemo mi, ki smo njegovi udje, brez križa tje priti? „Po veliko bridkostih, pravi sv. Pavel, moramo iti v nebeško kr alj e s tv o. 11 — Kerščanska duša! Ako toraj hočeš iti v življenje, bodi na terpljenje vedno pripravljena, in objemi križ z obema rokama, kakor sv. Regina. „Kogar Bog ljubi, tega tepe; tepe pa vsakega sina, ki ga sprejme za svojega", piše apostol Hebrej¬ cem. Ako te toraj kakov križ obišče, te stiska revščina, potreba, bolezen preganjanje, obrekovanje ali kak drug zleg, tako je to znamenje, da te Bog ljubi, in ako to terpljenje porabiš po Božji volji, ti bo lestva ali gred v nebesa. Ako pa po lestvi hočeš brez nevarnosti hoditi, moraš se dobro Življenje svetnikov in svetnic božjih. UL del, 24 370 8. september: Rojstni god preblažene device Marije. poprijemati in gledati, da ti kje ne spodleti, ali se ti v glavi ne zverti. Tako v križih in v terpljenji nebes ne smeš nikdar izpred oči zgrešiti; terdno moraš stati v zaupanji na Božjo pomoč, ne biti maloserčen, ne nejevoljen in nepoterpežljiv, še manj pa zoper Boga godernjati ali celo v jezi bogokletstva bruhati. Terdno se križa poprimi, to je: Premišljaj in k sercu si jemlji, kar je Zveličar vse za te terpel, in kar si s svojimi grehi zaslužil. Po tem načinu boš gotovo dospel do cilja tem bolj, ker so po tej lestvi križa Jezus, mati Božja in vsi svetniki bodili, in ga res ni drugega pota v nebesa, nego pot križa. Le pomisli, kakor pravi Tomaž Kempčan, da križ povsod najdeš in da brez križa ne moreš biti. Vse je toraj na tem ležeče, kako da ga nosiš. Jezus in Njegovi svetniki so ti v izgled; posnemaj jih, in tudi ti boš, kakor sv. Regina, krono dosegel. Molitev. Ti, moj Bog in Zveličar, ki si križ tolikanj ljubil, da si nam ž njim nebesa odperl; dodeli mi milost, da še jez svoj križ tako nosim, da da si ž njim nebesa zaslužim! Amen. 8. september ali kimovec. Rojstni god preblažene device Marije. Jl3jLakor kardinal Baronij terdi, rojena je bila Marija neko JK^sobotino jutro 8. septembra 1. 733 po zidanji Rimskega mesta. Njeni stariši so bili Joakim, iz hiše Davidove, pa Ana, iz družine Aronove, velikega duhovna. Iz strahti pred Herodežem, ki je nameraval ves Davidov rod iz pota spraviti, za¬ pustita svoje rojstno mesto in se preselita v Nazaret, malo mestice v galilejski pokrajini ob znožji karmeljske gore. Pravično živita od dela svojih rok in hodita s čistim sercem pred Božjim obličjem. Le enega jima manjka k njeni sreči, in to je dete, kar je bila tedaj največa sramota za judovske zakonske. Veliko let oba zdihujeta k Bogu, naj bi to sramoto od nju odvzel. V veliki starosti naposled jima je prošnja uslišana. Ana porodi hčerko, prijazno in ljubeznjivo, okoli ktere zibelke se angelji nevidno radujejo, pozdravljaje jo milosti polno in svojo kraljico. Pripo¬ veduje se, da je eden teh nebeških duhov oveseljeni materi Ani razodel, kake neprecenljive milosti je Bog temu njenemu detetu podaril. Ustno izročilo hrani še zahvalno pesem, ki jo je Ana pri tej priliki Gospod Bogu pela, rekoč: „Hvalno pesem bom pela svojemu Gospodu, ki me je obiskal in mi odvzel sramoto mojih sovražnikov, ter mi dal bogatega sadii pravičnosti pred svojim obličjem. Kdo bo oznanil Rubnovim sinovom, da Ana dete doji? Poslušajte, vi dvanajsteri Izraelovi rodovi: Ana dete 8. september: Rojstni god preblažene device Marije. 371 doji! 44 — Deveti dan po rojstvu dajo po izraelski šegi detetu ime. Joaliim, v duhu Božjem spoznavši prihodnjo čast svoje hčere, jo imenuje: „Mirjam-Marija 44 , kar v sirskem jeziku pomenja: ,,Gospd, Gospodinjo, knezinjo 44 , v hebrejskem pa: „morje ali morsko zvezdo 41 . „Veličastno ime „Marija“, ki je bilo Božji materi dano, 44 piše sv. Hieronim. ,,ni bilo niti na zemlji znajdeno, niti od ljudi izvoljeno ali dano. Z nebes je prišlo, in jej na povelje Gospo¬ dovo dano. 44 2. „Morje“ se Marija imenuje zavoljo mnogih in velikih bolečin, ki jih je morala preterpeti; tega te spominja na podobah njeno s sedmerimi meči prebodeno serce. „Gospa in gospodinja 14 se Marija zove, ker nam je Gospoda in Gospodovalca nebes in zemlje rodila. Zato kliče sv. cerkev k njej: „naša Gospa, prosi za nas! 44 Marija je „morska zvezda 44 ; kajti svetlo, kakor zvezda nad valovi morja, se utrinjajo njene Čednosti in njeni prelepi izgledje čez vesoljni svet, kazaje skozi viharje, valove in skal¬ nate pečine tega sveta pot proti nebesom. — To sveto ime ima prečudno moč in sladkost. Zv. Tomaž Kempčan pravi: ,,Hudobe imajo pred nebeško kraljico Marijo tolik strah, da, kakor hitro njeno ime slišijo, zbežč pred tem, ki ga izpregovorl, kakor pred požiralnim ognjem. 44 In sv. Ambrož piše: „Znamenje je, da milost Božjo vže ima ali je bode vsaj kmalu deležen, kdor to ime z ljubeznijo izgovori. 44 Sv. Bernard pa kliče: „0 velika, o usmiljena, o najljubeznjiviša Marija! ne more se tvoje ime imeno¬ vati, da ne bi bilo čutiti nove gorečnosti; ne more se na-te mi¬ sliti, da ne bi se sveto veselje in notranja radost serca polastila. Tisti, ki te ljubijo, se tvojega svetega imena ne morejo spominjati, da ne bi v svojem sercu nebeške sladkosti, s ktero si od Boga obdarjena, okusili. 44 Prav je toraj imela evangeljska žena povzdi- gajoča svoj glas izmed množice: „Blagor telesu, ki je Tebe nosilo, in persim, ki so Tebe dojile! 44 — Tako prečudno in presladko im4 je dete prejelo. Ana skerbi za-njo s priserčno ljubeznjivostjo. Saj je pa tudi edino veselje njenega serca, nepre¬ cenljiv, milosti poln dar nebeški! Ali ravno za tega del, ker imata Joahim in Ana svoje dete za dar Božji, hočeta ta dar z najpopolnišo ljubeznijo zopet Njemu, najdobrotljivišemu Očetu, nazaj podariti. Ko toraj preteče 80 dni, ki so bili v postavi za očiščevanje ženskega poroda zapovedani, popotuje Ana z Joa- himom in detetom v jeruzalemski tempelj. Ondi položi ljubljeno dete k nogam Najvišega, in se slovesno zaobljubi, je, kakor hitro k pameti pride, da spozna hudo in dobijo, zopet v tempelj pri¬ nesti, in je popolnoma Njemu v službo posvetiti. Potem se Joahim in Ana z detetom verneta na svoj dom, kjer se Marija tiho in skrito enako liliji razcvita, nebesom in zemlji na veselje in dopadenje. V nedeljo med osmino Marijinega rojstva se obhaja praznik Mari¬ jinega presv. imena. Tako je zapovedal papež Inocencij XI. kot v večen 24 * 372 8. september: Rojstni god preblažene device Marije. spomin hvaležnosti za varstvo in brarnbo matere Božje, ter v spomin na slavno zmago, ki so jo kristijani pod vodstvom poljskega kralja Jovana Sobieskega 12. septembra v 1. 1683 pri Dunsji nad nevernimi turčini pri¬ borili. Nekedaj so imeli verni toliko spoštovanje do Marijinega imena, da nobena ženska še celo iz kraljevih rodovin tega imena ni nosila. Častimo Marijo! priporočajmo se jej! jliakaj nas pač danes sv. cerkev opominja, da naj Marijini rojstni dan z veseljem obhajamo? — Gotovo ne iz drugega namena, nego ker je mati Sinu Božjega, pa tudi naša mati. Kaj pa storč dobri otroci ob rojstnem dnevu svoje matere? Kaj ne, srečo jim voščijo, počastč jih kar najbolje vedč in znajo in jim z novega obljubijo, da jim hočejo s pobožnostjo in pokorščino veliko veselja napraviti. Enako naj bi še mi Marijo, svojo najsvetejšo in najdobrotljivišo mater, današnji dan iz vseh svojih moči počastili in razveselili, pa ne le dane3, ampak vse dni svojega življenja; k temu nas spodbada čast Bož j a, pa tudi naš lastni blagor. Marija sama pravi v svoji hvalni pesmi „magnificat“, da je Bog velike reči nad njo storil. Izvolil jo je iz vseh milijonov njenega spola za mater Svojemu Sinu. Dodelil jej je v trenotji njenega spočetja toliko čistost, svetost in milost, da je postala kraljica angeljev in svetnikov. Jezus, Sin Božji, jo je imenoval svojo mater, dal se je od nje živiti in izrediti, ter jej je bil pokoren. Se na križu umirajoč je za-njo skerbel, in pri ločitvi s tega sveta jo je z dušo in s telesom v nebesa vzel, jo za kraljico nebeško povzdignil, da, sedaj, kakor pravijo cerkveni učeniki, ž Njim vred deli kraljestvo milosti in usmiljenja. Ako pa Bog sam Marijo tako visoko časti, ali je ne bomo še mi častili? In ako njo častimo, ali ne častimo s tem presvete Trojice? — Očeta, ki jo je izvolil za svojo hčer: Sina, ki jo je imel za svojo mater; sv. Duha, ki si jo je izbral za svojo brezmadežno nevesto? V resnici, vsa čast, ki jo blaženi devici Ma¬ riji skazujemo, velja trojedinemu Bogu, ki jo je tako veličastno, tako mogočno in ljubeznjivo storil. Marija sama vso čast in ljubezen, ki jej jo skazujemo, pred sedež Božji poklanja, vesele se, ako spoznamo, kaj velikega je Bog nad njo storil. Pa ne le Božja čast, ampak tudi naš lastni blagor nas spodbada, da Marijo po otročje častimo in ljubimo. Naš poslednji cilj in konec je v nebesih večno zveličanje. Ali pot tje gori je sterm, nevaren, ves s sovražniki obstavljen, tako da naša duša sama brez pomoči, brez bojnih tovaršev te zmage ne pribojuje. Zato se moramo okoli sebe ogledati, da si takih pomočnikov, takih varuhov in tovaršev v boji pridobimo. Tu pa je razen Jezusa ni palice, ki bi bila terdnejša; ni ga zveličanskega stu¬ denca bogatejšega, ne serca zvestejšega; ni je zvezde svitlejše, ne tovarša močnejšega, kakor Marija, sedeča v nebesih na sedežu Božjih milosti, obdana od dvanajstero zvezd, z luno pod nogami in solncem oblečena. Ona je človeštva velika mati, oijkovo drevo usmiljenja na polji tega sveta, ona je vratarica in ključarica hramov in zakladov Božjih milosti. K njej se ne oziraš zastonj, k njej ne zdihuješ zastonj, k njej ne povzdigaš zastonj svojih rok; kajti ona, pravi sv. pismo, ,, 1 jubi te, ki njo ljubijo, in kdor njo najde, najde življenje in prejme zveličanje od Gospoda." Njeno veselje je, da bogato deli od zakladov svojih milosti. Ona, pravi sv. Alfonz Liguorjan, je bolj željna, nam milosti deliti, kakor smo mi goreči, jo za nje prositi; zato še nikdar ni bilo slišati, da bi bil zapuščen, kdor k njej pribeži. Ali boš toraj, ljubi bralec! merzel v 9, september: Sv. Korbinijan, Frižinski Škof. 373 češčenji in v ljubezni do te mogočne Gospe in Kraljice? O, to bi se reklo Božjo čast in tvoj lastni blagor zanemariti! K sklepu ti pa še nekaj dobrega sovetujem. Ako si namreč v kakovi sili in potrebi, si v nevarnosti ali v skušnjavi, moli prav pobožno s sv. Bernardom to le Molitev: Spomni se, najdobrotljiviša devica Marija, kako nikdar ni bilo slišati, da bi bil kdo iz med tistih, ki so tvojega varstva prosili, tebe na pomoč klicali in se k Tebi zatekali, kterikrat zapuščen. Od tega upanja poživljeni pribežimo k Tebi, o devic devica, Marija, mati Jezusa Kristusa; k Tebi pridemo, k Tebi pritečemo; pred Teboj klečimo v zdibih in trepetu. Ne zaverzi vendar naših prošenj, o zapovedovalka sveta in mati večne Besede; temuč nagni svoje uho in poslušaj naše prošnje v tej dolini solz. Stoj nam na strani v vseh naših potrebah, sedaj in vselej in zlasti ob naši smertni uri, o dobrotljiva, o mila, o sladka devica Marija! Amen. 9. september ali kimovec. » % Sv. Korbinijan, Frižinski škof. (1. 730.) den iz med tistih svetih mož, ki so po nekdanjih bavar¬ skih okrajinah sv. vero ustanovili, je tudi sv. Korbinijan, ki se vsled tega med bavarske apostole šteje. Mesto Sarter v Pariški nadškofiji je njegov rojstni kraj. Se predno ugleda luč sveta, umerje mu oče, in njegova pobožna mati, Korbinijana, ga mora sama izrejati. Imel pa je deček mehko, krotko serce, svojo mater je rad slušal in rad bil v samoti, kjer je molil ali sv. pismo bral; posebno ga je veselilo, ubogajme dajati. Po smerti svoje matere proda vse svoje premoženje in ga razdeli med uboge. On sam pa se z nekterimi hišnimi služabniki umakne na deželo. Ondi si postavi pri kapeli sv. Germana malo celico in živi kakor puščavnik. V njo sklicuje z zvončekom poprejšnjo hišino družino, da ž njimi svoje molitve opravlja in jim potrebni poduk deli. Sčasoma njegovo pobožno in tiho življenje še dru¬ gih v ta kraj privabi. Korbinijan jih ljubeznjivo sprejme, in tako v kratkem času navstane ondi nekak samostan. Sloves njegove pobožnosti pa se zmiraj dalje razširja. Visoki in nizki iz bližnjih in daljnih krajev začnejo k njemu zahajati, in ga sedaj poduka, sedaj soveta, sedaj tolažbe prositi. Tudi mu do¬ hajajo obilni darovi, ki jih pa, kolikor jih samostan ne potre¬ buje, ubogim delt. Pa ta čast mu kmalo zoperna postane, ker hrepeni le po samoti. Zato se poda od tod v Rim, da bi ondi 374 9. september: Sv. Korbinijan, Frižinski škof. v kaki samotni celici blizu cerkve sv. Petra nepoznan Bogu služil. V Rim prišedši se pokloni tedanjemu papežu Konstantinu, in mu razodene svoj sklep. Ali papež, spoznavši njegovo učenost in pobožnost, mu odgovori; „Ne tako, moj sin! luč ne sme pod polovnikom ostati, te- muč se na svečnik po¬ staviti. Jez te bom ma- šnika in škofa posvetil za kraje, kjer še škofa nimajo.“ Korbinijan se tega odgovora jako pre¬ straši ; pa vendar ko zvest sin sv. cerkve pa¬ peža sluša in se potem kot mašnik in škof zopet v svoj samostan verne. Papež je dobro previdel. Kmalu se Korbinijanova svetost še na vnanjem po čudežih jame razo¬ devati. Od vseh strani vrejo terpeči in stiskani k njemu, iščejo pri njem pomoči in jo najdejo. Razen tega tudi v pri¬ digah svojo izverstnost v govoru kaže, in ne more biti drugače, razen da po obilnem spreobernjenji grešnikov njegovo ime daleč na okoli sluje. 2. Neprenehoma ga obiskujejo posvetni in duhovni gospodje, da mu za molitev in premišljevanje po njegovih mislih premalo časa hodi. Zaradi tega se zopet znovič poda v Rim, ponovit papežu svojo poprejšnjo prošnjo. Napoti se pa sedaj čez Bavarsko. Tedanji ondotni prebivalci so bili sicer dobri ljudje; pa v resnicah sv. vere silno nevedni. Korbinijan se jih usmili in jim jame oznanovati sv. evangelije. Njegove besede padejo na dobra tla in tedanji vojvoda Teodo II. ga pokliče v Ratisbono in ga skuša pregovoriti, da bi na Bavarskem ostal. Pa Korbinijan se ne da prideržati; obljubi pa mu, da hoče iti skoz Frižing in ondi nje¬ govega sina, vojvodo Grimoalda, obiskati. Grimoald ga naj pri - jazniše sprejme in z veseljem posluša njegove pridige. Tudi on ga hoče tu prideržati, pa zastonj. Bogato obdarovanega ga Grimoald pusti dalje, in ga prosi, da naj iz Rima zopet nazaj na Bavarsko pride in potem pri njem ostane. Tudi mu da zanesljivih spremljevalcev do Lombardske meje, Po noči pride 9. september: Sv. Korbinijan, Frižinski Škot. 375 Korbinijan na visoko Brensko goro na Tirolskem. On in nje¬ gova spremljevalca imajo seboj mulo, ki jim nosi v culji malo njihovo imetje. Med tem, ko odpočivajo, pride medved, in mulo razterga. Korbinijan pa v imenu Božjem medvedu ukaže, odslč pri njem ostati in culjo nositi. In res medved ukroten zvesto ž njim hodi in mu mulo namestuje. Prišedši v Rim ponovi pri papežu svojo ponižno prošnjo. Ali papež, slišavši od njego¬ vih del, mu prošnje zopet ne usliši, temuč ga pošlje nazaj na Bavarsko, kjer je bilo še malo duhovnov. Korbinijan se višemu poslanstvu podverže in gre nazaj na Bavarsko. Vže v pervem ondotnem gradu, ,,Me ali Maje' 1 (Mais) imenovanem, ga ustavijo. Grimoald je namreč ondotnim prebivalcem ukazal, svetega moža v Frižing pripeljati in ne pustiti, da bi po drugih mestih hodil, v strahu, da ne bi ga potem od sebe izpustili. Tako pošljejo prebivalci poslanca k Grimoaldu, in mu sporoče, da je sveti mož pri njih. Med tem, ko se poslanec več časa sem ter tje na potu mudi, obiskuje Korbinijan ondotno bližnjo kapelico, kjer so bili ostanki sv. Valentina pokopani; v gori pa si poišče mirnega prostora, kjer se misli v starih dneh naseliti in svoje življenje skleniti. — Naposled pride vojvodov poslanec in Kor¬ binijan mora iti v Frižing. Med potom izve, da se je Gi'imoald z ženo svojega rajnega brata, z Biltrudo zaročil. To ga silno užali, ker tak zakon po cerkvenih postavah ni dopuščen. Kakor sv. Janez Kerstnik Herodežu, tako tudi on Grimoaldu sporoči: „Ni ti pripuščeno imeti žene svojega brata!' 1 — in če je ne odpravi, da po nobeni ceni v Frižing ne pride. Vse prošnje so zastonj; tudi vojvoda se mora cerkvenim postavam podvreči. Po hudem notranjem boji vendar gnada v njem nad mesenim poželenjem zmaga in tudi Biltruda se v ločitev vda. Oba gresta Korbinijanu naproti, mu padeta k nogam, obžalujeta svojo pre¬ greho in obljubita iti saksebi. Korbinijan ju odveže in jima naloži pokoro. Potem pa živi z Grimoaldom skup v njegovem gradu. Vže več časa je Grimoald premišljeval, v Frižingu sta¬ novitno škofijsko stolico napraviti. V ta namen da škofu cerkev na Frižinski gori in vsa bližnja prebivališča v okolici; ravno tako mu podari več poljskega posestva v živež za duhovščino. Sedaj ima Korbinijan dela čez glavo, da novo škofijo uredi in ljudi v pobožne kristijane prestvari. Tudi jame pustote in celine kopati in orati, da jih ali z žitom naseje, ali sadnega drevja in tert nasadi, ker tedaj se je s poljedelstvom, s sadjorejo ali z vinogradi malo kdo še pečal. — Tako je bil Korbinijan velik dobrotnik vsi okolici. 3. Med mnogimi temi opravili pa Korbinijan tudi svojega mirnega prostorčeka poleg kapele sv. Valentina ne pozabi. O njem pove tudi vojvodi. Radoveden, to mestice in ondotni lepi kraj videti, se s Korbinijanom tje poda. Škofu napraviti veselje, 376 9. september: Sv. Korbinijan, Frižinski Škof. kupi v okolici vso zemljo z njivami, travniki in nogradi vred ter vse skup škofu podarf. Na potu tje in nazaj se med seboj prav serčno spoprijaznita, kajti oba želita podložne srečne in zadovoljne storiti, zato sta enih misli. Ali ta prijaznost Biltrudo, ki se je le po sili od vojvode ločila in še vedno v mestu pre¬ bivala, silno v očf bode. Noč in dan jej gre po glavi, kako bi škofa s pota spravila, da bi vojvodo zopet v mrežo vjela. Združi se z neko kmečko baburo, ki so jo čaranja dolžili. To žensko nekega dne škof ravno sreča, ko gre v cerkev in jo posvari, da naj svoje brezbožno življenje poboljša. Hudobnica ostane ter- dovratna, ter gre in se zaradi svarjenja pri Biltrudi bridko pri¬ toži, in jo poščuje, škofa umoriti. Biltruda je imela skrivnega pisalca, Nina, brezvernega in neznabožnega, kakoršna je bila sama. Temu dd denarjev, da ž njimi skrivnih morilcev pridobi in podkupi. V temni noči pride Nin ž njimi pred škofovo sta- nico, jih pred vratmi razpostavi in se zažene, z baklo v eni in z golim mečem v drugi roki, v škofovo spalnico. Ali postelj je prazna, in škofa ni nikjer. Pred nekimi dnevi ga je namreč njegov brat, Erenbert, obiskal, za to skrivno zalezovanje izvedel in Korbinijanu o nevarnosti povedal. Tako Korbinijan s svojim bratom in nekterimi duhovni zbeži v Mš na Tirolsko, kjer najde varno zavetje pred naklepi brezbožne priležnice. Grimoald, zve- devši, da je sveti škof pobegnil, pošlje poslancev za njim in ga prosi, naj se verne nazaj. Ali Korbinijan se ne da pregovoriti zlasti, ker se je vojvoda v svoji slabosti zopet Biltrudi dal v zanjke zaplesti in je ž njo v kervoskrunstvu živel. A kmalu je obema maščevalna šiba Božja za petami. Franki planejo na Bavarsko; Grimoald je ubit, Nin z bodalom umorjen, Biltruda pa vsega oropana na Laško pripeljana, kjer v največi revščini pogine. Ravno tako obožajo vsi njeni otroci. 4. Za Grimoaldom nastopi vojvoda Hugibert, bratov sin, kot samovladar čez vso Bavarsko. Ta pokliče Korbinijana, žive¬ čega med tem v svoji celici na gori, nevtegoma nazaj. Kor¬ binijan pride in je z občim veseljem v Frižingu sprejet. Tako vlada zopet še nektera leta svojo škofijo na dušni in telesni blagor svojim ovčicam do smerti. Ko mu pa Bog razodene uro njegove smerti, pošlje svojega brata Erenberta k vojvodi in ga prosi, da naj dovoli njegovo truplo v cerkvi sv. Valentina v Me pokopati dati. Vojvoda, žalosten zaradi bližnje smerti sve¬ tega škofa, to prošnjo usliši. Na jutro ob dnevu svoje smerti se Korbinijan še zdravega čuti; je pa mu ta dan — dan prazni¬ čnega veselja. Obleče se v praznično duhovsko obleko in opravi daritev sv. maše z najslajšimi Čutili pobožnosti in tolažbe. Po sv. maši gre z duhovščino v svoje stanovanje, in čute se jako oslabljenega, se nasloni v poČivalnico in prosi malo vina. Ko nekoliko povžije, se skloni po konci, opominja duhovne, zvestim 9. september: Sv. Korbinijan, Frižinski škof. 377 in stanovitnim biti v veri na Jezusa Kristusa, se sv. križem zaznamova in izdihne svojo dušo v naročje tega, za kterega se je žive dni tako goreče poganjal, v 1. 730. — Kljubu njegovi volji ga vendar duhovstvo v cerkvi matere Božje v Frižingu pokoplje; a 30 dnevni neprenehani dež Frižinčane primora, da voljo rajnega izpolnijo, njegovo truplo vzdignejo in k sv. Valen¬ tinu pripeljejo. Ondi počiva 40 let. Škot Aribo pa ga zopet rišla“. — Ne mudita in ne odlašata dalje, škofa v mestu pois- cati. Da ga najdeta, prideta o polnoči s sinovoma v zbirališče Kristijanov, ki so se morali pred ajdi skrivati. Tu jih škof in vsi verni z veseljem sprejmo. Dovolj podučeni v sv. veri prej¬ mejo sv. ker st. Pri sv. kerstu je Placid imenovan „Evstahij“ (to je: klasati), njegova žena ,,Teofista“ (to je: bogoverna), sta¬ rejši sin „Agapit“ (to je: ljubljenec), mlajši pa „Teofist“, (to je: bogoverni). Poln veselja nad zakladom sv. vere Evstahij komaj pričakuje, da se jame daniti. Vže za rana hiti proti gozdu, da bi ondi znovič zaslišal glas Gospodov. Prišedši na mesto, kjer se mu je Gospod prikazal, pade na kolena in moli: „Gospod! prosim Te, izpolni svojemu hlapcu, kar si mu obljubil . 44 Razločno čuje besede: ,,Blagor ti, da si prejel milost, v sv. kerstu prero¬ jenemu biti in si hudobo premagal. Sedaj pa imaš, kakor moj služabnik Job, skušan in poterjen biti, da krono zveličanja do¬ sežeš. Odtergaj toraj svoje serce od posvetnih nečimurnosti, da obogatiš na duhovnih dobrotah. Toda ne boj se, ker jez te bom s svojo milostjo podpiral, kakor kedaj svojega služabnika Joba, in te srečnega storil, kakor njega. Izvoli pa si sam, ali hočeš sedaj ali konec svojega življenja to poskušnjo preterpeti 44 . 428 20. september: Sv. Evstahij in njegovi tovarši, mučenci. Evstahij odgovori: „Gospod, ako se to mora zgoditi, pošlji nam terpljenje sedaj, pa podpiraj našo slabost s svojo močjo! 41 Go¬ spod mu obljubi, in Evstahij se verne domri. Žena in sinova so pripravljeni, za Jezusa vse terpeti, kar je nad nje priti na¬ menjenega. 2. Vže po malo dneh se jih dotakne roka Gospodova, Neka kugi podobna bolezen jim pobere zaporedoma vse pdsle, in za njo počepa vsa živina. Po noči pridejo tatje v hišo, in odnesd vse, kar najdejo, in odhajaje še hišo zapalijo. Ajdje imajo te nesreče za kazen razžaljenih bogov, ter zaničujejo in preganjajo hudo stiskano Evstahijevo družino, Evstahij, popol¬ noma na beraški palici, zaničevan in od vseh preganjan, vidi se primoranega, z ženo in z otroci domovino zapustiti. Molčč in ves vdan v Božjo voljo in terdno zaupajoč na Božjo pomoč gre s svojo družino na barko, ki jadra proti Egiptu. Srečno pride tje. Ali ker voznine nima s Čim plačati, prideržl barkin gospodar njegovo soprugo, zalo Teofisto, v zastavo, in odjadra zopet naprej. Ta pohotnež in nesramnež jo je namreč hotel zapeljati; a kljubu vsemu prilizovanju in žuganju je Teofista sta¬ novitna, Bogu in možu zvesta ostala. Hudobneža pa zadene šiba Božja, da je v malo dneh potem merlič. Kdo bi popisal Evstahijevo bolečino zaradi te zgube? Ljubil jo je priserčno, in sedaj je po sili od nje ločen; njegovi otroci so matere tolikanj potrebni, pa sedaj so je oropani. Ves potert, vendar v Božjo voljo udan vzame otroka, živeža iskaje po ondotni okrajini. Pot ga pripelje do vode, kjer bi imel čez iti; a nikjer ni ne mosta, ne čolna; mora se v njo spustiti in jo prebresti. Ker pa obeh fantičev ne more ob enem čez prenesti, pusti enega na drugi strani. Vernivši se še po drugega, vidi ravno volka, ki mu ga pred očmi odnese. Komaj pa se strahii in groze ogleda, vidi leva, ki mu odnaša v bližnji gozd še pervega. Reve in žalosti kriči Evstahij na vse gerlo, in vže se misli v valove reke vreči in se potopiti, kar se spominja, da Bog teh darov od njega tirja. Okrepi se, prosi nebes tolažbe in moči in stopi na breg. Tu priporoča na kolenih ženo in otroka Božji pomoči, in Tdiče s poterpežljivim Jobom iz globočine svojega serca: „Gospod! Ti si jih dal, Ti si jih vzel, Ti jih zamoreš zopet dati; Tvoje ime bodi Češčeno!“ Po tej molitvi utolažen odide dalje, dokler pride v malo vasico. Tu ga sprejame nek premožen kmet, pri kterem Evstahij celih 15 let za hlapca služi. Tiho, poterpežljivo in zvesto opravlja svoja dela. Njegovo priljudno obnašanje in Čisto življenje ga kmalu vsem vaščanom prikupi. 3. Med tim se je rimsko cesarstvo od več plati v vojsko zaplelo, in cesar je v hudi stiski. Tu pride Trajanu njegov nekdanji vojvoda Placid na misel. Vedel je, da je dom zapustil, a kje je, ni vedela živa duša. Zato pošlje na vse deželne na- 20. september: Sv. Evatahij in njegovi tovarši, mučenci. 429 mestnike svojega cesarstva ukaz, naj ga iščejo, z obljubo, da bode prejel veliko plačilo, kdor ga najde, da ga zopet postavi načelnika svoji vojni. Dva vojščaka toraj, ki sta vže pod njim služila in pa, da bi obljubljeno plačilo prejela, odpravita se na pot, iskat ga od vasi do vasi. Nekega dne prideta v oni kraj, kjer je bil Evstahij; šel je ravno s polja domu. Vojščaka ga ne spoznata več, ker skerbi, reve in leta so ga vže močno spre¬ menile. On ju sicer spozna, a jima noče povedati. Vprašata ga, ali jima ne bi mogel kaj povedati o nekem Placidu, ki mora s svojo ženo in dvema sinovoma nekje v tem kraji prebivati. Evstahij, ki se jima noče dati spoznati, ju prijazno povabi, naj gresta ž njim v hišo. Prinese jima jesti in piti in jima postreže, pa je silno žalosten videti. To se jame vojakoma čudno dozde¬ vati. Ko Evstahij nekoliko od nju odide, pravi eden: „Ta mož je na videz močno podoben Placidu. Spominjam se, da je imel Placid progo na čelu. Kedar nazaj pride, ga morava bolj na¬ tanko pogledati, ali nima tega znamenja na čelu. Ako je temu tako, potem noben drugi ni, nego vojskovodja Placid, in midva sva srečna.“ — Ko toraj Evstahij zopet k njima pride, ga paz¬ ljivo ogledujeta, in komaj da na čelu progo zapazita, veselja skočita kvišku, mu jameta roke poljubovati, in praviti, da je volja cesarjeva, naj se verne nazaj za načelnika k njegovim armadam. Iz ljubezni do domovine se dd Evstahij pregovoriti. S solzami se poslovi od ondotnih kmetov, ki vsi za njim žalu¬ jejo, in gre z vojnikoma v Rim pred cesarja, da sprejame po¬ velj ništvo čez armade. Po dobljenih najslavniših zmagah nad sovražniki se vrača obče hvaljen in češčen iz jutrovih dežel. Na potu domii ima armada v nekem mestu in v okolici dan počitka in oddihljeja. Dva mlada stotnika, ki sta se oba v vojski slavno obnašala, dobita skup v eni hiši stanovanje. Po navadi se berž seznanita, in si pripovedujeta drug drugemu svoje dogodivščine. Kako pa se zavzameta, ko se pokaže, da sta ona tista dva fantiča, ki so ju ob vodi divji zveri odnesli. Veselja si padeta okoli vratu, se objemata in radosti jokata. Med tim pa ju hišina dekla, ki je ves njun pogovor poslušala in vedno na-nju pazila, še v veče začudenje pripravi, ko zakliče: „0 ljuba moja otroka! 11 — pa veselja omedli. Brata jo vzdigneta, a ne vesta, kdo bi mogla ta ženska biti. Ko se iz omedlevice pre¬ drami, jo še le sinova spoznata, da je njuna ljuba mati, ki sta je dolgo časa pogrešala. Da pri tem srečnem snidu sedaj do¬ povedovanja ni bilo ni konca ni kraja, mi ni treba popisovati. Kar jim je veselje kalilo, bilo je edino to, da za očeta njih no¬ beden ni nič vedel. Pa mislili so si: Tisti, ki nas je po tako čudnih potih skupaj pripeljal, nam bo še očeta dal zopet najti; in tako se je tudi zgodilo. 430 20. september: Sv. Evstahij in njegovi tovarši, mučenci. 4. Vojna se vzdigne, brata morata skup oditi; mati Teo¬ fista pa ju tudi noče več zapustiti. Za tega del gre k povelj¬ niku in ga prosi, naj jej dovoli, da sme pod obrambo vojne s sinoma iti v Rim. Evstahij, ko jo vidi in sliši, vže jej z bese¬ dami: „Moja ljuba Teofista 44 ! pade okoli vrata, in z v nebo povzdignjenimi očmi Boga hvali. Pa tudi Teofista mu jame berž pripovedovati, kako da je svoja sina našla. Pri tej priči ju Evstahij da poklicati, in sedaj veselja in radosti ni konca in kraja. Sinova pripovedujeta: „Dobroserčni kmetje so zveri pre¬ podili, naju oteli in izredili. Ko se vojska prične, morala je vsaka vas vojakov dati. Tako naju izberfi in pošljejo k armadi. Brez poznanja drug drugega sva se skup bojevala, dokler se sedaj vpričo matere spoznava. 14 — Tako Bog svojih ne zapusti: On rani in zopet ozdravi, On povzdigne poterte in varuje ptuj- cev, On pošilja veliko stisk tem, ki se Ga boje, pa iz vseh jih reši Njegova roka! — Kmalu poči glas pri vsi armadi o snidu te blage družine; vsi se veseld in gredd vriskaje proti glav¬ nemu mestu. — V Rimu pa je med tem cesar Trajan, Ev- stahijev vdan prijatelj, umeri, in cesar Hadrijan postal njegov naslednik. Evstahij gre na čelu armade v slavnem obhodu v mesto. Cesar sam mu skazuje naj veča čestitanja; pa Bog je svojemu zvestemu služabniku še vse slavnišo zmago in češčenje pripravil. — Bila je šega pri Rimljanih, da je poveljnik po dob¬ ljeni zmagi šel v tempelj velikega malika Jupitra, da mu je poklonil svoje darove, vjete sovražnike pa so čez kako pečovje pometali. Tudi Evstahij bi moral sedaj darovati, pa ne mara. Zato ga cesar pokliče pred-se na odgovor. Evstahij mu serčno odgovori: „Jez Kristusa molim in Njemu samemu darujem. 44 Zastonj mu cesar z zobmi divjih zverin žuga. Evstahij ostane stanoviten. Vsled tega ga cesar brez spomina na njegove za¬ sluge za domovino, z ženo in s sinoma vred ukaže v gledišče peljati in ondi zverinam vreči. Še celo levi, na-nje spuščeni, so bili krotkejši, nego ljudje. Vležejo se jim k nogam in nič ža¬ lega jim ne storč. Oslepljeni cesar pa, s tim še bolj razdražen, ukaže bronastega vola, za muke kristijanov pripravljenega, raz¬ beliti, in svete pričevalce v njem sežgati. Evstahij z ženo in sinovoma pokleknejo in molijo, med tim, ko v bronastem volu germada gori. Ko je dosti razbeljen, veržejo mu svetnike v trebuh, ki berž potem zapored izdihnejo svoje duše. Cez tri dni, ko hočejo iz vola pepel in sežgane kosti izmesti, najdejo trupla vseh štirih še nepoškodovana. Veliko ajdov se je po tem čudežu spreobernilo. Verni so skerbeli, da so njihova trupla od ajdov dobili, je častitljivo pokopali, poznejše pa na njihovem grobu lepo cerkev sezidali. Njihova smert je bila 20. septembra 1. 120. Sv. Evstahij se obrazuje v vojni obleki; poleg njega stoji jelen s križem na čelu; na strani ima jelensk rog, v roki pa sulico. 20. september: Sv. Evstahij in njegovi tovarsi, mučenci. 431 Ali ga ni v nebesa drugega pota, nego je pot terpljenja ? Umamenito je, da se je sv. Evstabiju pred njegovim spreobernje- njem jelen s križem na čelu prikazal, in da mu je Zveličar po sv. kerstu rekel, da bode, kakor pobožni Job, v terpljenji poskusen, da krono pra¬ vičnosti doseže. Enako se bere pri Savlovem spreobernjenji, kjer so se tudi slišale Jezusove besede: ,,Pokazati mu hočem, koliko mu bode za mojega imena voljo terpeti". In res je potem sv. Pavel neizrečene brid¬ kosti prestal in naposled bil^ob glavo dejan. Ravno tako je bilo z Evsta- hijem in njegovo družino. Se ajdu šlo mu je dobro, ko pa postane kri- stijan, prične se terpljenje, ki se s smertjo na ognji konča. Videti je toraj, da le križi in terpljenja v nebesa peljejo, in tako je tudi! Odkar je greh prišel na svet, in je Jezus Sin Božji za voljo njega na križu umeri, pelje le en pot, in sicer pot križa v nebesa. Od tega še nedolžni otročiči na materinih persih niso izvzeti. Še celo oni morajo ali bridkost bolezni, ali pa vsaj smerti okusiti, predno so vzeti v število angeljev. Zveličar sam je učencema na potu v Emavs rekel: ,,Ali ni moral Kristus vse to terpeti, in tako iti v svojo čast?" Zve¬ ličar je ljubil in ljubi človeški rod z neskončno ljubeznijo. Gotovo bi bil toraj drug pot memo pota križa za nas izvolil, ako bi bil drug sve¬ tosti in pravičnosti Božji dostojen. Ako ne bi bil tudi hotel nam priza¬ nesti, prizanesel bi bil gotovo svoji materi, ki jo je priserčno ljubil, in ne bi jej bil dal tako nezapopadljivili bolečin terpeti, ako bi kakov drug pot peljal v nebesa. Pot križa toraj, pot terpljenja, zaničevanja in poni¬ ževanja je Kristus sam, naša podoba in naš izgled, si 'izvolil; po tem potu so njegova sveta mati, njegov varuh in rednik sv. Jožef, vsi njegovi apo¬ stoli in drugi izvoljenci hodili, in ni ga svetnika v nebesih, ki je bolj ali manj po ternjevem potu križa tje dospel. Zato tudi Jezus pravi: „Kdor hoče za menoj priti, naj zadene svoj križ na-se.“ In sv. Tomaž Kempčan v svoji „hoji za Kristusom" piše: „Ni ga zveličanja za dušo, ne upanja po večnem življenji, ako ne v križu; in ni ga nobe¬ nega drugega pota v življenje in k resničnemu, notranjemu miru, če ne pot sv. križa in vsakdanjega zatajevanja". Tega pota, ljubi bralec! se moraš tudi ti, ako hočeš zveličan biti, rad ali nerad privaditi, ker križa se ne moreš nikoli nikjer znebiti, pred njim nikoli nikamor ne ubežati. Modro bi vže za tega del ravnal, ako bi svoj vsakdanji križ poterpežljivo nosil, ker se ga tako ali tako otresti ne moreš. Ali ker si bil ko kristijan pri sv. kerstu v križonošo posvečen, in ti je bil pri sv. birmi pečat križa na čelo vtisnjen, ter si prisegel, pod praporom sv. križa se vojskovati, ne bi imel križa prisiljeno nositi, temuč si v čast šteti, da zamoreš za Zveličarjem po kraljevem potu križa hoditi. Iz ljubezni do Zveličarja vzemi toraj svoj križ na-se, in nosi ga s serč- nostjo, dokler ti ga Gospod sam ne odvzame. V čem pa noša Križa ali kristijana križevi pot obstaja, to ti je pač znano. Prenašaj s poterpežlji- vostjo, udanostjo in ljubeznjivostjo svoje vsakdanje reve in stiske, svoje skerbi in težave, vse bridkosti in nadloge, revščino in pomanjkanje, vse zopernosti, ugovore, skušnjave, bolečine in bolezni. Z veseljem se odpovej vsemu nečimurnemu, minljivemu veselju in vsem posvetnim do¬ brotam. Premaguj vseskozi huda nagnjenja in strasti, premaguj svoje meso in njegovo poželenje. Pobožnemu knstijanu ne sme noben dan mi¬ niti, da ne bi mogel reči: to in to sem iz ljubezni do Jezusa danes terpel, ali v tem in tem sem se iz ljubezni do njega premagal. Le začni in z ljubeznijo se okleni svojega križa, mislč, da ga moraš tako ali tako nositi; 432 21. september: S?. Matevž, apostol in evangelist. nosi ga toraj z zasluženjem. Oziraj se na Kristusa in njegove svetnike, ki gred6 pred teboj; oziraj se proti nebesom, kjer te zaslužena krona čaka. Kristus ti stoji na strani in ti s svojo milostjo pomaga. Ne boj se opešati! Bodi serčen in stanoviten; kajti konec križa je — večno zveličanje! Molitev. Ljubi Zveličar Jezus Kristus, o daj mi spoznati, kako potreba mi je križ nositi, in podpiraj me s Svojo pomočjo, da ga po Tvojem in po Tvojih izvoljenih izgledu zvesto nosim, in za nj dosežem krono pravičnosti! Amen. 21. september ali kimovec. Sv. Matevž, apostol in evangelist. prijaznem, ribovitem Genezareškem jezeru je stalo ne- igp^kedaj bogato. tergovsko mesto Kafarnavm. Od tod so bile izpeljane lepe ceste v notranje pokrajine svete dežele, in veliko je bilo tu tergovsko shodišče; kajti tukaj se je blago skladalo in nalagalo, kupovalo in prodajalo. Bila je toraj v tem mestu imenitna colnija ali mitnica z bogatimi prihodki, za Kri¬ stusovih časov v rokah Rimljanov. Ta davek pobirati so posta¬ vili Rimljani posebne prejemnike, ki so colnino drugim podštan- tarjem ali podzakupnikom oddajali. Eden takih podzakupnikov je bil jud Levi, ki je pridno na mitnici sedel, blago cenil in od njega col ali cestnino pobiral. Kakor vse mitarje, tako so judje tudi Levija sovražili. Sploh so te cestninarje imeli za ode¬ ruhe, zatiralce in goljufe Božjega ljudstva, za očitne grešnike. Nekega dne toraj, ko Levi sedf v svoji mitnici, pride Jezus iz Kafarnavma, kjer je hromega ozdravil, z veliko množico ljudstva na breg genezareškega jezera. Milo in ljubeznjivo se ozre na cestninarja Levija in ga pokliče: „Hodi za menoj!“ Levi, ki je bil berž ko ne Janezov učenec, ali je vsaj vže veliko slišal o Kristusovih naukih in čudežih, vzdigne se hitro in gre k njemu ter postane njegov učenec, Matevž, to je: ,,darovanec“ imenovan. Predno se pa popolnoma Gospodu daruje, hoče se mu za to milost s tem hvaležnega skazati, da njega in njegove druge učence v svojo hišo k mizi povabi. Farizeji se nad tem pohuj¬ šujejo , da z grešniki in cestninarji jč in pije. Zveličar pa jih zaverne, rekoč: „Zdravi ne potrebujejo zdravnika, ampak bolni. Pojdite pa, in učite se, kaj se pravi: Usmiljenja hočem, ne pa daritve; ker nisem prišel klicat pravičnih, ampak grešnike . 41 — Po gostiji zapusti Levi vse, stopi v družbo Jezusovih učencev, in je bil ravno tega leta, drugega, odkar je Jezus učiti začel, v 21. september: Sv. Matevž, apostol in evangelist. 433 število apostolov sprejet. Milost in cest apostolstva pa ga le še ponižnišega stori. Da ne bi nikdar pozabil, kdo in kako zani¬ čevan je poprej bil, zato se v svojem evangeliji zmiraj cestninarja imenuje. Ko apostol svojega učenika in mojstra vedno in povsod spremlja, vse Njegove nauke posluša, vsa Njegova dela vidi, je priča vseh Njegovih čudežev, priča Njego¬ vega terpljenja, Njegove smerti, Njegovega usta- jenja in vnebohoda. Ko binkoštno nedeljo z dru¬ gimi apostoli vred sv. Duha prejme, ostane več časa v Jeruzalemu, ozna- novaje po Judeji Kristu¬ sovo evangelije. Se le, ko se apostoli zaradi preganjanja razkropč, se z lučjo sv. vere tudi k ajdovskim narodom poda. Predno pa odide, spiše na prošnjo spre- obernjenih judov okoli 1. 60 svoje evangelije v hebrejskem jeziku. 2. Pri vadljanji, kam ima kdo se podati, zadenejo Matevža etijopiške pokrajine. Najprej gre skozi deželo Partijanov, ozna- novaje jim milost zveličanja. Ob mejah Palestine dojde na ljudstvo, ki je v več jezikih govorilo. Tudi njim oznanuje sv. evangelije; pa veliko ima terpeti žeje in lakote ter težav in nevarnosti, ki mu jih stavijo malikovalski popje in glavarji raznih ljudskih plemen. Po spričevanji sv. Klemena Aleksandrijskega mesa ni nikdar jedel, temuč živel od korenin in zelišč, od jagod in so¬ čivja. Med drugim se pripoveduje, da je tudi prebivalcem Mir- menskega mesta sv. vero oznanoval; ti so se pa s toliko strastjo svojih malikov deržali, da Gospodovega oznanovalca zgrabijo, mu očf iztaknejo in ga v ječo veržejo, da bi ga čez nektere dni umorili. Po angelju opominjan gre sv. Andrej k njemu v Mir- mene, da ga po molitvi ozdravi in potem njega in druge jetnike ž njim reši. Od tod gre sv. Matevž v Antijohijo in dalje v Etijopijo, to je: v severno okrajino Senaar med Egiptom in Abisinijo. V popisu življenja sv. Matevža, najdenem v Rimu v vatikanski knjižnici, se bere, da sta za one dobe v velikem Življenje svetnikov in svetnic božjih, m. del. 28 434 21. september: Sv. Matevž, apostol in evangelist. mestu Natdaber bila dva čarovnika Caroe in Arfaksat, ki ju je ljudstvo za bogova imelo, in ju od najdaljih krajev hodilo molit. Znala sta neko sleparijo, da se nihče ni mogel s kraja premak¬ niti, kjer je stal, dokler se jima ni poljubilo. Ravno tako sta s sleparijo več ljudi ob pogled, ob sluh itd. pripravila. Tema je apostol njuno rokovnaštvo razderl, ker je v imenu Jezusovem vsaktere bolnike ozdravil. Tudi kače, ki sta jih hudobneža v ljudi ščuvala, je ukrotil in pičene ozdravil. Etijopski kamornik kraljice Kandace, o kterem govori apostolsko dejanje, se mu za to milost serčno zahvali, in ga vzame v svojo hišo. Sedaj zaha¬ jajo k njemu kamornikovi prijatli, in slišavši besedo življenja, postanejo verni in prejmejo sv. kerst. Nosijo mu bolne in betežne, in apostol jih ozdravlja. To mu privabi veliko množico, da ga poslušajo, in mnogo se jih pokristijani. Nekega dne mu kamor¬ nik reče: „Prosim te, povej mi, od kod pride, da gerški, eti¬ jopski in egiptovski bolje govoriš, nego domačini sami, pa si hebrejec? 14 Apostol mu odgovori: ,,Kristus, sin živega Boga, je poslal nam — dvanajsterim apostolom z nebes sv. Duha, in Njegov ogenj nas je prešinil, kakor navadni ogenj prešine železo. Na to smo začeli v mnogoterih jezikih govoriti, in sedaj ozna- nujemo narodom velika dela včlovečenega Sinu Božjega. Jez in njegovi drugi enajsteri aposteljni ne umemo le, kakor ti misliš, unih 4 jezikov, ampak jezike vseh narodov 41 . — Bivajoč pri tem kamorniku je dalje dva zmaja ali drakona, ki sta plamen iz žrel, in goreče žveplo iz nosa in iz ušes bljevala, iz rok čarov¬ nikov zarotil in ju ukrotena izpustil na njuno mesto. Ravno tako je pri kamorniku kraljevega sina Evfranana v življenje obudil, in po tem in po drugih čudežih nad bolniki jih veliko število in ves kraljev dvor k veri v Kristusa spreobernil. Med kraljevo družino bila je kraljičina Efigenija obdarovana s posebno lepoto. To pridobi apostol za izbrano nevesto Kristusovo, da stori ob¬ ljubo, le ž Njim edinim zaročena ostati, in jo po postavi čuvajko nad več od 200 devic. Po smerti kralja Egipa, čegar hči je bila, prevzame njegov stričnik, (po drugih: njegov brat), Hirtak po imenu, vladarstvo. Ta pa hoče po vsi sili zalo Efigenijo imeti v zakon. Ali sv. apostol ga poduči, da to po Božjih postavah ne sme in ne more biti, ne le, ker mu je v bližnjem rodu, temuč je tudi obljubo devištva storila; Efigenija sama ostane tej obljubi zvesta, da je niti obljube, niti žuganje od sklepa ne odvernejo. Hirtak, vedoč, da je to apostolovo delo, se nad njim raztogoti in ga ukaže ravno med daritvijo sv. maše, s sulico prebosti. Njegovo truplo so v Hieropolu častit¬ ljivo pokopali, poznejše pa v Salerno, v Neapolitanskem kra¬ ljestvu, prenesli, kjer je bilo še za časov sv. papeža Gregorija VI. — Toliko govorč od njega imenovana vatikanska pisma. 21. september: Sv. Matevž, apostol in evangelist. 435 Obrazuje se: v apostolski podobi s sulico in z bukvami v rokah; ko evangelist pa z živalijo poleg sebe, ki ima človešk obraz. Od svetih evangelij, njihovega začetka, od njihovih pisalcev in podohščin. [Jezus Kristus sam ni nič pisal in nobenega pisma ni zapustil. Ravno tako tudi svojim učencem in apostolom nikjer ni ukazal, da naj to, kar je On učil in storil, zapišejo, marveč jim je rekel: „Pojdite in učite vse narode — oznanujte evangelije vsaki stvari!" Apostoli so tudi povelje svojega mojstra in učenika spolnovali. Razširjali so z živo besedo Jezusov nauk. Se le čez dolgo časa po Kristusovem vnebohodu, ko je vže med judi in ajdi več kerščanskih občin navstalo, so nekteri izmed apostolov nekoliko Jezusovega življenja, Njegovih del in naukov zapisali. K temu pa so jih mnogoteri nagibi naklonili. Tako je sv. Ma¬ tevž svoje evangelije pisalna prošnjo spreobernjenih judov v Palestini; sv. Marka na prošnjo kerščanske občine v Rimu, kamor je bil s sv. Petrom prišel; sv. Luka je pisal iz tega namena, da je napačne povedke, raztrošene o Kristusu, zavernil; sv. Janeza pa so škofje v Aziji prosili, naj jim podil spričano resnico zoper Cerintovo in Ebionovo krivovero, da je Kristus Sin Božji. — To so tudi čveteri evangelisti ali pisalci sv. evan¬ gelija — to je: „veselega oznanila." Pisali so pod navdihovanjem sv. Duha, kar so, ali sami videli in slišali, ali pa, kar so, kakor sv. Marka in sv. Lukež, iz ust apostolov samih slišali. Vse, kar so pisali, je dokazana resnica, in sv. katoliška cerkev je resničnost sv. evangelija slovesno pri¬ znala in pred vsem svetom oklicala. Kakor hitro so kristijani sv. evangelija v roke dobili, prepisali so jih s skerbno zvestobo in natančnostjo. Prestavili so jih poznejše v druge jezike, in tako so do nas prišla. Te svete bukve so imeli v tolikem spošto¬ vanji, da so jih z zlatimi čerkami prepisavali in v svilo in škerlat zavi¬ jali; le za velik denar so bile dobiti. Nekteri kristijani v pervih časih so jih na vratu nosili; po smerti pa so si jih veleli na persi deti, in ž njimi pokopati. Kristijani v jutrovih krajih so si roke omivali, predno so se teh bukev dotaknili ali jih brali. Cveteri evangelisti imajo navadno skrivnostne podobščine ob strani; tako sv. Matevž neko žival s človeškim obrazom, sv. Marka leva, sv. Lukež darilno tele, sv. Janez pa orla. Po razlaganji sv. Hieronima člo¬ veški obraz pri sv. Matevži pomenja pravo in resnično človeško natoro Kristusovo, ki jo ravno ta evangelist z bukvami rodu Kristu¬ sovega dokaže, s kterimi pričenja svoje evangelije; lev pri sv. Marku nas spominja na besede sv. Janeza Kerstnika, ki je enako levu v puščavi klical vsem stanovom: „Prinesite vreden sad pokore!" — darilno ali žertno tele pri sv. Lukežu zaznamuje, da sv. Lukež svoje evangelije začenja s Caharijevim duhovstvom, in orel pri sv. Janezu, da se ta evangelist vže z začetkom svojega evangelija enako orlu visoko v nebo do Božjega veli¬ častva vzdiguje, govoreč o večnem rojstvu „Besede“ (sinu Božjega.) Bukve sv. evangelij, iz kterih se ob nedeljah in v praznikih pred pridigo bere, vzete so iz štirih evangelistov. Obsegajo pa le posamezne oddelke, ki so na vse nedelje in praznike cerkvenega leta razdeljeni, in se strinjajo z evangeliji pri daritvi sv. maše. Te evangeljske bukve je sv. Hiei’onim na povelje papeža Damaza zložil, in ž njimi tudi berila iz apostolskih pisem in preroških bukev stare zaveze sklenil. — To so bukve, 28 * 436 22. september: Sv. Emeran, škof in mučenec. ljubi bralec! ktere še tolikrat brane in premišljevane zmiraj nove nauke dajajo, in naj se za tega del v nobeni slovenski ter kerščanski hiši ne pogrešajo! Molitev. Dodeli mi, o Bog, na priprošnjo sv. apostola in evangelista Matevža, da njegovih „veselih sporočil'' o Božjem kraljestvu ne le poslušam, temuč je izpolnujem, vedoč, da le izpolnovaleem Božje besede je zveličanje ob¬ ljubljeno ! Amen. 22. september ali kimovec. Sv. Emeran, škof in mučenec. (I. 652.) Emeran se je rodil proti koncu 6. stoletja iz plemenitega, stami v francoskem mestu Poatijč v Akvitanski pokrajini. Vže v mladosti vsem posvetnim nadam se odpovedavši se je z vso marljivostjo uka poprijel, in ni imel druge želje, nego biti duhoven. Bil je lepe rasti, vedno veselega obličja, jako radodaren proti ubogim, vedno zmeren in poseben častitelj čistosti; verh tega je imel najlepše darove zgovornosti. Čednost in uče¬ nost ga kmalu po mašnikovem posvečevanji povzdignete do ško¬ fovske časti. Ko škof se vzlasti z bistroumnostjo in modrostjo odlikuje, in prirojen mu je bil nek poseben dar, si serca prido¬ bivati in je za čednost vnemati. Njegova gorečnost za zveličanje duš ga je po mestih, tergih in vaseh francoske dežele vodila, povsod oznanovaje in z lastnim izgledom izpolnovaje nauke sv. evangelija. Velika bolečina mu je, slišati, da so prebivalci v Panoniji (na sedanjem Ogerskem) še v teme malikovalstva po¬ kopani. Kmalu se odloči, kaj da mu je storiti. Ko postavi v svoji škofiji drugega mesto sebe, vzame seboj duhovna Vitala, zmožnega madjarski govoriti in se poda na svoje misijonsko potovanje. Gredoč po Nemčiji ob obrežji Donavskem pride na Bavarsko v zagrajeno mesto Ratisbono. Sredi mesta je stala prostrana palača Bavarskih vojvodov, zunaj mestnega zidovja pa cerkvica sv. Jurija. Tedanji vladar, Teodo I., ga z vso častjo in prijaznostjo sprejme ter pregovori, da ostane na Bavarskem, naj bi ternje ajdovstva poruval, ki se je pod križem sv. vere razraščalo. Emeran v vojvodovo željo privoli, ostane v Ratisboni in prevzame posel, da vodi in vlada tedaj v Bavariji majheno število samostanov. Vidno je blagoslov Božji ž njim, in z ne¬ utrudljivo gorečnostjo dela ondi tri leta. Nikdar se ne mudi dolgo v Ratisboni, temuč hodi sem ter tje po vsi deželi. Ni mu dosti, da pridiguje po cerkvah; celo v posamesne hiše zahaja, 437 22. september: St. Emeran, škof in mučenec, del4 povsod tolažbo, sovete in poduke; z malo besedami: uČf, svari, prosi, hvali in strahuje, kakor zahteva dušni prid sleher¬ nega,^ Verh tega se jako zatajuje. Po trudu celega dn4 pre- 3nje še veči del nočf v molitvi, in se ostro posti. Razen mo¬ litve in posta je ubogajme dajati njegovo posebno veselje, kajti vse, kar od vojvode prejema, deh' med uboge. Pač ni čuda, da ima svetost njegovega življenja ravno tolik vtis na Človeška serca, kakor njegove živahne, do serca segajoče pridige. Vojvoda Teodo spoznava njegove zasluge. Za tega del ga ljubi in spo¬ štuje sam in vsi njegovi služabniki na dvoru, kakor svetnika. 2. Po triletnem blagodarnem delovanji v Ratisboni se odloči v Rim popotovati, groba sv. apostolov obiskat in se v raznih zadevah s sv. Očetom posvetovat. Ali peklenska hudoba, ki nikoli ne miruje, na vojvodovem dvoru strašno pregreho pod- žge. Uta, Teodova hči, ravno v najlepšem cvetu svoje mladosti, z lepoto in ljubez¬ nivostjo obdarovana, da bi bila vsak kraljevski ali cesarski sedež krasotfla, se v pregrešni ljubezni z nekim plemenitim mladeničem, Sigbaldom, speča. Uta, ko svoje pregrehe pred stariši ne more več prikrivati, po peklenskim navdihovanji in Sigbaldovem prigovarjanji gre in se Eme- ranovega odhoda v to posluži, da njega ko svojega zapeljivca imenuje. Na to dere njen brat Landbert z derhalijo divjih voj- nikov za škofom, da bi sramoto vojvodske hiše s kervijo dozdevnega zapeljivca opral. Tri dni hoda od Ratisbone ga v neki kmečki hiši pri molitvi pred bridko podobo dohiti. Kakor div¬ jak plane Landbert v hišo, in ga med najgeršim očitanjem s kolom v persi dregne- Zastonj so vsi svetnikovi izgovori, da je nedolžen. Landbert ga ukaže zgrabiti, na lestvo privezati in mu ud za udom z života rezati, oči' izruvati, nos, ušesa roke in noge odsekati in naposled še jezik izpuliti. Tako na vseh udih pokvečenega ga divjaki pustč v kervi ležati in odidejo. Kmetje, na vpitje njegovih spremljevalcev na pomoč prišedši, ga z lestve odvežejo in na vozu proti Ašhajmu blizo Monakovega odpeljejo. Predno pa še v to vas pridejo, jame Emeran umirati. Z voza, kjer ga polože na trato, izdihne 22. sept. 1. 652 v molitvi za svoje sovražnike in morilce svojo dušo. — Odrezani udje svetnikovi se potem poberd in v dupljastvo drevo shranijo, ktere pa dva svetla jezdeca odneseta in brez sledu ž njimi zgineta. . Truplo so pokopali v Ašhajmu v ondotni, sv. apostoloma Petru in Pavlu 438 22 . september: Sv. Emeran, škof in mučenec. posvečeni cerkvi. Glas Emeranovega strahovitega umora je vse prebivalce v Ratisboni z žalostjo napolnil; celo ajdje se zavzemd, da ga brez vse preiskave tako trinoško urnorč. Uta sama si iz strahii ne more kaj, da ne bi očetu h kolenom padla in se obto¬ žila, da je Emeran čisto nedolžen, in le Sigbald, ki je vže med tem pobegnil, njen zapeljivec. Teodo, nad tem ves potert, jo pošlje na Laško, da se ondi v nekem samostanu za svojo pre¬ greho vse žive dni pokori; Landbertu pa vzame vse pravice pervorojenstva in nasledništva ter ga pošlje v vojsko na Ogersko, kjer je kmalu potem umeri. Morilce njegove je hudoba obsedel, da so se po gozdih in po pečevji sem ter tje klatili, dokler žalostno ne poginejo. — Truplo sv. Emerana je dal Teodo v Ašhajmu vzdigniti in v Ratisbono prenesti, kjer je je on sam z vsemi svojimi dvorskimi služabniki slovesno sprejel. Bilo je v procesiji v cerkev sv. Jurija preneseno in ondi pokopano. Prostor, kjer je Emeran svojo dušo izdihnil, je v najhujši zimi, ko je bilo snega na čevlje debelo vse na okoli, ne le kopen ostal, te- muč je na njem ravno v tem času do pazduhe visoka trava zrastla. Teodo, da izbriše hudobije svojih otrok, sezida poleg svetniko¬ vega groba križem sveta sloveči Sent-Emeranski samostan, od- ločivši mu prav bogatih dohodkov. Konec 9. stoletja je bilo truplo sv. Emerana znovič vzdignjeno, in v sreberno rako pod velikim oltarjem samostanske cerkve položeno, kjer je še dan danes, in se na današnji praznik vernim v češčenje izpostavlja. Varuj se obrekovanja! HF življenji sv. Emerana se lehko izgleduješ, kake strašne nesreče obrekovanje napravi. Koliko nezmerno revo in nikoli ne povračljivo škodo je Uta napravila s svojo lažjo sv. Emeranu, očetu, sebi, bratu in morilcem! Zato ti kličem: Varuj se obrekovanja! Obrekuje se pa ne le tedaj, kedar se bližnjemu kakove napake po nedolžnem podtikajo, kakor je storila Putifarjeva žena, ki je Jožefa po nedolžnem pri svojem kralji tožila, da jo je hotel v nesramnost posiliti, ali kakor so veliki duhovni Kristusa dolžili, da ljudstvo zoper cesarja šunta in podpihuje itd. Obre¬ kuje se tudi tedaj, kedar kdo resnične napake bližnjega povečuje, iz muhe, kakor pravijo, konja stori in iz pezdirja bruno; ravno tako, kedar dobrim delom bližnjega slabe namene podtika, ali zoper hvalo bližnjega ugovarja, ali ga sam s pervega hvali, pa le zato, da ga potem še bolj poniža, ali če od bližnjega molči, kedar je dolžnost, mu dati dobro spričevanje. Tako obrekovanje je: 1. zoper ljubezen. Kdor svojega bližnjega ljubi, skuša njegove resnične napake in pregrehe, kolikor je le mogoče, pred drugim prikriti, in bi se rajše v jezik vgriznil, kakor najmanjšo stvarco razodel. Le za tega del, ker obrekovalec bližnjega ne ljubi, temuč je poln serda, nevošč¬ ljivosti, sovraštva in maščevanja do njega, se prederzne, od bližnjega si napak in pregreh izmisliti, da bi ga z lažmi pri drugih ob čast in veljavo pripravil. Ljubezen si tudi na vso moč prizadeva, da ohrani zvezo mirii in edinosti. Obrekovalec nasproti to zvezo razterga in prepire in sovraštvo 23. september: Sv. Tekla, devica in mučenica. 439 napravlja. Zakaj tisti, ki obrekovanje slišijo in verjamejo, postanejo obre¬ kovanemu malo naklonjeni ali celč nasprotni, in raznašajo obrekovanje še dalje, ter obrekovanemu še drugih nasprotnikov pridobe. Obrekovanec sam pa, ko mu obrekovanje pride na ušesa, se raztogoti in preži na ma¬ ščevanje. Obrekovanje je pa tudi 2. zoper pravičnost, „ Krivica, pravi sv. Tomaž AkvinčaD, je tem veča, čem veča je prikrajšana ali oropana dobrota." čast pa in dobro ime je med vsemi časnimi in natornimi dobrotami največa. „Dobro ime je boljše, se bere v bukvah pregovorov, od bogastva. Dnevi dobrega življenja so šteti; dobro ime pa ostane vekomaj." (22, 1.-41, 16.) Zato jih je bilo vže veliko, ki so rajše svoje življenje dali, kakor čast in dobro ime. Po tem takem obrekovalec stori največo krivico. Več zadolži, nego tatje in roparji, ki mertve in lehko vračljive dobrote kradejo ali ropajo; celo več zadolži, kakor ubijalci, ki le natorno življenje, in to še večkrat očitno, tako da se napadeni lehko v bran po¬ stavi, vzemč; obrekovalec nasproti pa nravno življenje in sicer, kakor skriven tolovaj ali med cvetlicami skriti gad, umori, kakor pravi kraljevi prerok: Odpert grob je njihovo žrelo, s svojimi jeziki go- ljufno ravnaj o, gadov strup je pod njih ustnicami." (ps. 13, 3.) Toraj ni čuda, da obrekovalce Bog večkrat vidno in strašno kaznuje. Ne manjka se nam izgledov, da so obrekovalcem červi jezik snedli ali so jim usta segnjila; da je drugim, ravno ko so zinili, da bi obrekovali, jezik pri tej priči zastal in se posušil; da so zopet drugi sami svoj jezik na kosce razgrizli itd. Vzlasti je spominja vredna ta le prigodba: Velik obrekovalec pride na smertno postelj. Resnobno mu prigovarjajo, naj v Božje usmiljenje zaupa in se spove. „V ktero usmiljenje? vpraša umira¬ joči? da bi Bog obilnost mojih grehov z usmiljenjem pokril, ki sem jih z obrekovanjem in opravljanjem na beli dan spravil?" Potem pomoli jezik iz ust, udari s perstom na-nj in reče: „To je tisti hudobni jezik, ki me je v pekel pripravil." V tem trenotji mu jezik tako zateče, da ga ne more več v usta spraviti. V tej strahotni podobi jame tuliti, kakor divja živina, ter izdihne svojo prekleto dušo. Za tega del si zapomni besede v bukvah pregovorov: „Ne mešaj se med obrekovalce; kajti nanagloma pride njih poguba"! (24, 21. 22.) Molitev. Dodeli, dobrotljivi in usmiljeni Bog, da nikdar nobena lažnjiva in obrekljiva beseda ne pride iz mojih ust, in da bom kedaj prištet med tiste, ki za jezika voljo niso propadli! Amen. 25. september ali kimovec. Sv. Tekla, devica in mučenica. (1. stoletje.) katoliški cerkvi visoko sluje ime sv. Tekle , v učenke in duhovne hčere sv. apostola Pavla. Kakor sv. Štefan stoji na Čelu tiste brezštevilne trume mladeničev in mož, ki so Jezusu, Sinu Božjemu, s svojo kervijo spričevanje dali, tako je 440 23. september: Sv. Tekla, devica in mučenica. sv. Tekla perva v versti tistih neštevilnih devic, ki so v Jagnje- tovi kervi svoja oblačila oprale, in z dvojno krono deviške či¬ stosti in mučenstva ozaljšane pri sedežu svojega Božjega ženina stoj4. Sv. Tekla namreč je bila perva izmed ženskega spola, ki je bila zaradi kerščanske vere k najgrozovitnišim mukam obso¬ jena; bila je, kar pomenja njeno ime, „stanovitna“ do konca. Jako v temo zamotane pa so prigodbe iz njenega življenja, ka¬ kor sploh iz pervih kerščanskih časov, Za tega del sledi tukaj le tisto, kar se iz ver¬ jetnih pisem sv. očetov od nje za gotovo ve. Po spričevanji sv. Me- todija, ki je živel konec 3. stoletja, je bila Tekla vlkoniji, glavnem mestu Likaonije v mali Aziji rojena, in ker iz ime¬ nitne rodovine in slavna po svojih dušnih daro¬ vih, bila je v tako ime¬ novanih lepih vedah in tedanjem neznabožnem modrijanstvu podučena. Razen telesne lepote in ljubeznjivosti je imela poseben dar govorništva, vendar pa ni čez meje spodobnosti uhajala. Ti dušni darovi so se še bolj razbistrili, ko se seznani s kerščanstvom, v kterem jo je sv. Pa¬ vel podučil. Njeno spre- obernjenje spada med leta 45 do 50 po Kristusu. O tem ome¬ njajo apostolska dejanja: ,,Primerilo se je pa v Ikoniji, da sta Pavel in Barnaba — pridigala, tako, da je velika množica judov in ajdov verna postala. 11 (14, 1.) Tedaj je mogla okoli 18 let stara biti, in stariši so jo nekemu ajdovskemu mladeniču, Tamir po imenu, obljubili. Imel je ta mladenič vse lastnosti, ki nd-se vlečejo serce mlade deklice. Bil je mlad, zal, bogat in blagega, ljubeznjivega in usmiljenega značaja. Za one dobe pride sv. Pavel v Ikonij, ostane v hiši nekega Onesifora, in jame ondi Jezusov nauk oznanovati. Ko ga Tekla sliši od večnega živ¬ ljenja in devištva neprecenljive vrednosti govoriti, raztergane so vse vezi, ki so jo na svet vezale. Sklep je storjen, da hoče devica ostati in se zgoli službi Božji posvetiti, Sv, Gregorij 23. september: Sv. Tekla, devica in mučenica. 441 Nisenski pravi: „Odsehdob je bila mertva za vse mladostine strasti, odmerla je lepoti, odmerla vsem svojim telesnim podat¬ kom. Ves svet je za-njo umeri, kakor je ona odmerla vsemu svetu. 14 Stariši sicer kmalu to spreobernjenje svoje hčere zapa¬ zijo, pa ni jim mogoče umeti, zakaj da na enkrat od svojega ženina nič noče vedeti. Na vso moč tiščč v njo, naj obljub¬ ljeno besedo izpolni; ali vse prigovarjanje, sladkanje, ljubkovanje in žuganje je zastonj. „V njenih ušesih, pravi sv. Krizostom, je le beseda sv. Pavla donela: Devica misli na to, kar je Gospo¬ dovega , kako bi bila sveta na truplu in na duši. 44 Stariši si toraj ne ved<5 drugače pomagati, nego da jo izroče sodniji, da jo k možitvi primora. Pa tudi sodnik ž njo nič ne opravi, in jo zopet starišem pošlje domu. Pozvedevši, po kterem potu je sv. Pavel odšel, zapusti skrivč hišo svojih starišev, njihovo bo¬ gastvo, svoje tovaršice in domovino z vsemi vabljivostmi in pri¬ jetnosti, in hiti za njim. 2. Ko ženin od njenega bega izvč, leti hitro za njo, jo vjame in nazaj v očetovo hišo pripelje. Oče, še bolj razkačen, nego ženin, jo zopet sodniku v pest zroči in ko kristijano izda. Obsojena je, da jo imajo divje zverine raztergati. Slečeno do golega jo peljejo v gledišče. Ona sama hrepeni kmalu razter- gana biti, da bi se pogledu ljudi odtegnila. Sv. Ambrozij piše o njej: „Tekla kaže, kako se je treba darovati. Beže pred za¬ konsko zavezo in obsojena po divjosti zaročenca, iz spoštovanja do devištva cel<5 natoro divjih zverin spremeni. Pričakovaje jih stoji z na tla pobešenim pogledom, da se njeno oko z očesom kakovega moškega ne vjame. Tu se je videlo, kako se je lev k nogam device vlegel, jej noge oblizoval in dajal z divjim rjovenjem spoznati, da se deviškega trupla ne prederzne oskru¬ niti. Divja zver je spoštovala svoj rop, in pozabivši na lastno natoro je sprejela ono, ki so jo ljudje od sebe vergli; kajti med tem, ko so se ljudje pozverinili in zver na devico dražili, je zver z oblizovanjem nog učila, kaj bi ljudem bilo storiti. 44 Ker jej pa divje zverine nič žalega ne storč, obsodijo jo na ogenj. Tekla se pokriža in gre brez strahu na germado. Ali plameni le v obokih krog nje švigajo, nje pa se ne dotaknejo. Verh ger- inade na ves glas hvali Boga, dokler se ploha udere, ljudi raz¬ kropi in germado pogasi. Potem jo razkačeni oblastnik pošlje v Antijohijo k cesarju Neronu. Tudi pred njim Tekla narav¬ nost spozna, da je kristijana in da ko kristijana hoče živeti in umreti. Trinog Neron jo ukaže dvema divjima bivoloma na repe privezati in bivola z razbeljenim železom vsakega na nasprotno stran saksebi zagnati, da bi dozdevno čarovnico v kosce razter- gala. Toda bivola, naj ju še tako žg<5 in bodejo, se kar z mesta ne premakneta. — Sedaj izkopljejo globoko jamo, kač, gadov in drugih strupenih žival va-njo denejo in devico med nje 442 23. september: Sv. Tekla, devica in mučenica. veržejo. Ali strela z neba švigne in ves ta strupeni zarod ubije. Tekla le še zopet nepoškodovana iz jame pride. — Pri tolikih čudežih so se ajdje kar v trumah h kerščanski veri spreobračali, rekši: ,,V resnici, tisti Bog, ki ga Tekla moli, mora edino pravi Bog biti j tega gre moliti in nobenega drugega. 41 Neron, iz strahu, da ne bi se mu vse ljudstvo pokristijanilo, pusti Tekli prosto iti na svoj dom. Ondi si Tekla blizu Selevcije v nekem odljud¬ nem kraji iz dračja in protja postavi malo kočico, in ondi do smerti v največi ostrosti in pokori živi. V 90. letu svoje starosti se preseli s tega sveta, in pokopljejo jo v Selevciji, glavnem mestu Izavriške pokrajine. Na njenem grobu so kristijani zaradi obilnih čudežev, ki so se ondi godili, zalo cerkev sezidali. Ne¬ koliko njenih ostankov počiva v Terakoni na Katalonskem, nekoliko pa v stolni cerkvi v Milanu, ki je tudi na njeno ime posvečena. Na podobah je videti ko devica, a palmovo vejico v roki in z div¬ jimi zverinami pri nogah. „Kdor ostane stanoviten do konca, bode zveličan." §>icer je sv. Tekla prekrasen izgled deviške čistosti in nedolžnosti, izgled vere v Jezusa; pa vse te čednosti ne bi jej bile nič pomagale, ako ne bi bila v eni, kakor v drugi stanovitna ostala do konca: zakaj le sta¬ novitnim do konca je po Jezusovih besedah zagotovljena krona zveličanja. (Mat. 10.) Ta stanovitnost je bila za-njo pred vsem drugim milost Božja. Nikdar ne bi bila iz svoje moči zmogla, tako bogaboječe in čisto živeti ter tolike muke preterpeti, da ne bi bila omagala ali celč padla. Razen milosti Božje si je tudi sama na vso moč prizadela, da je stanovitna ostala. Neprenehoma je molila, svoje strasti in hudo nagnjenje krotila, svoje meso berzdala, svoje počutke krotila, svojo hudo termo in pregrešno natoro v sužnost devala, Božjo besedo iz apostolovih ust rada poslušala, dobre sklepe v sebi vedno ponavljala, se v samoto umikala, in svoj pogled zmi- raj v Kristusa obračala, kteremu se je bila z dušo in s telesom posvetila ter počakala na veliko plačilo v nebesih, ki je vsem zvestim borilcem prihranjeno. Na stanovitnosti v dobrem, ali, kar je ravno tisto, na zvesti hoji za Jezusom, je veliko, da, največ ležeče. Saj si človek nobeno trenotje ni svest pred padcem, in še celo na smertno uro se lehko duša in zveli¬ čanje pogubi. Veliko jih je sicer dobro začelo, a slabo končalo; veliko jih je leta in leta pobožno živelo, pa so naposled propadli in se pogubili. Ako si toraj sklenil, ljubi bralec, za Jezusom hoditi, po Božjih zapovedih in čedalje bolj popolnoma živeti, ali če vže sedaj po potu pravičnosti in pokore hodiš, je najpervo in najpotrebniše, da brez prenehanja Gospod Boga prosiš za dar stanovitnosti. Drugo je, da se vedno ponižuješ, sam sebi ne zaupaš, se nikoli kakovi napačni gotovosti ne prepustiš,, in. vedno v svetem strahu pred Bogom, ter svetu odtegnjen hodiš. Tretje je, da sleherni dan, in še celo en dan večkrat svoje dobre sklepe ponoviš; saj veš, čem večkrat na žebelj udariš, tem globokejše se zadere, tem moč¬ nejše derži. Četerto je, da ti, ako te prav skušnjava sem ter tje po¬ dere, precej serčnost ne upade, temuč se v kesanji in v ponižnosti k Bogu povzdigneš in svoj poprejšnji sklep ponoviš, da hočeš sovražnike svojega 24. september: Sv. Gerard, škof in mučenec. 443 zveličanja preganjati, dokler ne bodo ugonobljeni. Peto je, da kolikor največkrat mogoče zakramenta sv. pokore in sv. Rešnjega Telesa preje¬ maš; kajti tu dobivaš razsvetljenje, moč, tolažbo, gorečnost in serčnost. Šesto je, da revnim in potrebnim rad usmiljenje skazuješ; kajti „nisem ga še videl nesrečne smerti umreti, pravi sv. Hieronim, kdor je dela kerščanske ljubezni rad izpolnoval." In poslednje je, da noben dan ne preide, da ne bi rožne device Marije počastil in se njenim priprošnjam ne priporočil. Počasti jo vsak dan s kratko molitvico z angeljskim ča¬ ščenjem, z molitvijo sv. Bernarda: „Spomni se, o Kraljica"; ali: „Ce- ščena bodi, o Kraljica!" itd; — Marija te ne bo zapustila. Več svetnikov, med drugimi sv. Alfonz Ligvorijan pravi, da je vedno češčenje preblažene device Marije z voljo, ne grešiti, znamenje izvoljenja. — Preberi večkrat in tudi spolnuj te sedmere sovete, in svest si smeš biti srečnega konca! Sklep in molitev. O Gospod Jezus, terdno sem sklenil, za Teboj hoditi in dober boj bojevati; le dodeli mi tudi toliko zvestobo in stanovitnost, kakoršno si svoji služabnici sv. Tekli dodelil, da, kakor ona, še jez srečno končam! Amen. 24. september ali kimovec. Sv. Gerard, škof in mučenec. (L 1046.) \ JpP koli 1. 1030 za časov Ogerskega kralja sv. Štefana prideta Vgl|hdva ubožna romarja po včliki cesti proti Stolnemu Belgradu; namenjena sta k Božjemu grobu v Jeruzalem. Ondi bi rada molila, jokala se in si svoje serce pri Jezusovi ljubezni ogrela. Oba sta meniha iz reda sv. Benedikta, in vzlasti enemu, Gerard po imenu, se zvestoba in resnična pobožnost na obrazu vidi, Laha sta, prišedši iz Benetek, dobro podučena v sv. pismu in uterjena v samostanskih Čednostih. Ko^ prideta v mesto in obis¬ kujeta ondotne cerkve, ki jih je sv. Štefan dal sezidati, spod- badali so se nad njuno pobožnostjo vsi. Tudi kralj o njunem prihodu izv4, in ju pokliče k sebi. Komaj sv. kralj Gerarda vidi in nekoliko ž njim govori, mu je precej njegovo serce silno nagnjeno. Sv. Stefan, ravno premišljevaje, kako bi svoj divji, malikovalstvu udani narod Kristusu pridobil, si toraj na vso moč prizadeva, da bi pobožnega Gerarda v svoji deželi prideržal, in po njem kerščanstvo razširil, Za tega del njegove druge spremljevalce pusti dalje iti, Gerarda pa tako dolgo nagovarja, da privoli, ostati. Vendar pa noče na kraljevem dvoru sta¬ novati. Napravi si v neki samoti, B61 imenovani, malo meniš nico s stanovanjem in kapelico, in živf ondi z nekim tovaršem, 444 24. september: Sv. Gerard, škof in mučenec. Maver zvanim, celih 7 let v molitvi in pokori. Vsi svetniki namreč, ki jih je Bog k visokim reqem poklical, so se po Jezu¬ sovem izgledu k njim pripravljali. Se le, kedar se jim je serce ljubezni Božje vnelo in bilo v kreposti uterjeno, so se pokazali očitno in jeli delovati, ali jih je pa Božja roka sama na svečnik postavila. Po zmagi nad sovražniki in po ustanovljenem miru začne sv. kralj Stefan z dovoljenjem sv. Očeta škofijske sedeže v svojem kraljestvu ustanavljati, in tudi Gerarda pokliče iz nje¬ gove samote. Nerad jo sicer zapusti; ali da se skaže pokornega klicu Božjemu, jame z vso v gorečnostjo sv. evangelije oznanovati. Kralj ga postavi škofa v Casnadu ali Canadu, osem ur od Te- mišvara. Gerard se sicer brani te časti, ker ga je želja, da bi pred svetom bil nepoznan. Iz pokorščine vendar to breme pre¬ vzame. Ker je pa tolikanj ponižen in vedno le Bogu čast in hvalo daje, blagoslavlja tudi Gospod na prečudno vižo dela nje¬ govih rok, da nevernike svoje škofije k sv. veri pripelja; kristi- jane pa, ki so bili še bolj surovi in nevedni, leto in dan v Je¬ zusovih naukih do dobrega poduči. Po njegovem trudu in pri¬ zadevanji se povsod po mestih cerkve sezidajo. Med vsemi dru¬ gimi je bila cerkev sv. Jurija v Casnadu najlepša s prekrasnim stranskim oltarjem matere Božje, kjer je na čast preblažene de¬ vice Marije vsako soboto slovesno veliko sv. mašo pel. Pred tem oltarjem je stala sreberna kadilnica, v kteri so se po noči in po dnevu najdraže dišave zažigale. Najeta sta bila dva po¬ božna moža, ki staža verstjo oglje in druge potrebščine oskerbovala. 2. Njegova ljubezen in gorečnost do deviške porodnice je bila neizmerna. Kolikorkrat je sam njeno ime izgovarjal ali je od drugih slišal imenovati, vselej se je odkril in s kolenom pii- pognil. Tudi je zahteval, da naj preblaženo porodnico Božjo vsegdar ,.gospo ali gospodovalko“ imenujejo. Enako spoštovanje do nebeške kraljice je imel tudi sv. Stefan. Odsehdob namreč, za časov škofa Gerarda in kralja sv. Stefana, je pri Ogrih šega, da se Marijino ime redko kterikrat in z vso častitljivostjo izgo¬ varja, da se pri izreku tega imena z glavo in s koleni prikla¬ njajo, in se deklicam pri sv. kerstu iz spoštovanja Marijino ime ne daje. V tem imenu sv. Gerard nobenemu ni nobene prošnje odrekel, da le ni kaj pregrešnega zahteval. Akoravno je pa noč in dan za dušni blagor svoje čede skerbel, živel je vendar jako ostro, in se vedno krotil in zatajeval. Ko mu je dan minul v spolnovanji njegovih dolžnosti, obračal je noč v molitev in v postrežbo bolnikov. Gobove je objemal, jih večkrat cel<5 v lastno posteljo pokladal, in jim doma v svoji stanici njihove rane in ulesa obezoval. Tako spodbudno sv. škof živf, ljubljen in spoštovan od vsega ljudstva, kteremu daje najlepše izglede, in med kterim se v sv. strah Božji in živa vera čedalje lepše raz- cvita. Sv. kralj Stefan njegovo gorečnost z veseljem in na vso 24 . september: Sv. G-erard, škof in mučenec. 445 moč podpira. Toda po smerti tega svetega vladarja mu je njegov stričnik, Peter, naslednik, razuzdan in grozoviten človek, ki ga njegovi podložni vkljub Gerardovega opominjevanja k pokorščini preženb. Ali to se jim hudo povračuje. Plemenitaš Aba namreč, kterega za kralja izvolijo, je enako divjega, grozovitega serca. Vse, kar je plemstva, dd pomoriti, in tudi ljudstvo, ki sedaj prekrasno svojo napako obžaluje, neusmiljeno stiska. 3. Po šegi, vpeljani od kralja Štefana, je moral ogerski vladar od škofa ob kakem velikem prazniku kronan biti. Aba. toraj Gerarda pokliče k tej slovesnosti na svoj dvor. Ali Gerard je vže poprej spoznal, da je Peter od vladarstva po krivici od¬ stavljen. Zato se brani, z nepravednim posestnikom vladarstva spečati se, in mu celo s kaznijo z nebes žuga, ako se še dalje prederzne, kralja zvati se. Pa našli so se, — žali Bog! drugi škofje, ki so se Abi udali in ga kronali. Cez dve leti pa ga od Gerarda zažugana kazen zadene. Odstavljen od vladarstva sklene svoje življenje na morišču. Za njim sicer Petra nazaj po¬ kličejo, pa čez dve leti ga vže zopet preženb. Za tem izvolijo An¬ dreja, ki je bil rajnemu sv. Stefanu v rodu, za svojega kralja, ali s to grozovito pogojo, da mora kerščanstvo na Ogerskem zatreti in malikovalstvo zopet vpeljati. Bilo je namreč med Madjari še veliko ajdov, pravih zakletih sovražnikov kerščanstva. Andrej v to brezbožno pogodbo dovoli. Ljubša mu je minljiva krona memo večnega zveličanja. Komaj ta glas do Gerarda pride, poda se s tremi drugimi škofi proti Stolnemu Belgradu, kralja naklonit, da bi svojo bogokletno obljubo preklical. Pri- šedši v Giod kraj Donave, služi Gerard sv. mašo. Po sv. maši pa db svojim trem tovaršem: „Danes bomo vsi mučeniške smerti umerli.“ Prerokovanje se izpolni. Škofje, Gerard pred njimi, gredb dalje po svojem potu. Ko pa hočejo čez Donavo iti, napade jih vojvoda Vata, najbolj zagriznjen malikovalec in ne¬ spravljiv sovražnik sv. Stefana, in s kamenjem luča. Sv. Gerard to zaničevanje mirno terpf, to pa zlobo malikovalcev le še bolj razdraži. Potegnivši ga iz voza ga veržejo na tla in s ka¬ menjem posipajo. Gerard nasproti poklekne in po izgledu sV. Stefana za svoje kamenjalce moli. Med molitvijo ga. zadene sproženo metalno kopje v serce, da se na tla zgrudi in svojo dušo izdihne 24. septembra 1. 1046. Ravno tako dva druga škofa pobijejo, tretjega pa je novi kralj sam morilcem iz rok iztergal. Nad temi gnjusobami malikovalstva se kralj tako za¬ vzame, da se v resnici, gotovo na priprošnjo sv. Gerarda, spre- oberne, in ostudnosti ajdovstva, v svoji deželi na vso moč zatira. Truplo sv. Gerarda so v Časnadu pokopali, poznejše pa v Be¬ netke, v njegov rojstni kraj, prenesli, kjer se še dan danes v cerkvi naše ljube Gospe v Muranu častf. 446 24. september: Sv. Gerard, škof in mučenec. Obrazuje se v škofovski obleki, s škofovo pastirsko palico in sulico v roki, ali pa tudi razkrit na kolenih pred podobo Matere Božje. O svetosti Marijinega imena. §)v. Gerard je bil z otročjo ljubeznijo preblaženi devici Mariji udan. Ona je bila, na ktero se je v svojih molitvah obračal; ona, ki je njegova dela s toliko bogatim sadom obdarovala; ona, ki mu je h kroni mučenstva pripomogla. V njegovem popisu si slišal, da je njeno sveto in presladko ime vseskozi in sicer z največim spoštovanjem imel na jeziku. Pa storil je le to, kar je brez števila svetnikov pred njim in za njim storilo, in kar sv. katoliška cerkev sama dela. Tako sv. cerkev svojim duhovnom zapoveduje, kolikorkrat pri sv. maši ime Marijino izgovore, da naj se z glavo priklonijo, in v čast njenega imena je poseben praznik postavila in celo osmino tega praznika popolnoma odpustke razpisala. Zakaj pa je Marijino ime tako častitljivo, tako sladko in tolažljivo, zakaj so ga svet¬ niki tako radi in s spoštovanjem izgovarjali, to se pač lehko da umeti. „Marijino ime", piše sv. Alfonz Ligvorijan, „prihaja od Boga samega; ono ni bilo na svetu iznajdeno, ne od ljudi dano, kakor je sploh navada. Marijino ime je prišlo z nebes, in je bilo Materi Božji na povelje Gospo¬ dovo dano." Na dalje je Jezus sam to častitljivo ime posvetil. Kolikokrat je pač On to ime od svojih otročjih let do smerti imel na jeziku in ga z vso ljubeznijo izgovarjal, in kolikrat še sedaj v nebesih to ime izgovarja? Ravno tako ludi sv. cerkev Marijino ime posvečuje. Uči nas moliti: „Češčena si Marija!" Uči nas klicati: „Sv. Marija, mati Božja, prosi za nas!" — in še na smertni postelji svojim otrokom ime Jezusovo in Mari¬ jino na usta poklada. Marijino ime je sveto in vsled tega tudi vse časti vredno. Kar Bog sam časti, to naj temveč časti človek. Verh tega je to ime — ime naše ljubeznjive, dobrotljive matere. Kteri otroci pač materinega imena ne časti? Pa tudi iz tega se razvidi čast Marijinega imena, ker to ime ni prazno, ni brez pomena, temuč je v resnici to, kar naznanja. Marija pomenja: „tnorska zvezda". Morje je Marija zaradi milosti, ki jih je v preobilni meri prejela, kajti vse vode se iztekajo v morje, pravi sv. pismo. Te vode pa so darovi ljubezni sv. Duha. V njej so shranjeni vsi darovi angeljev in svetnikov, kajti ona je vseh njih kraljica. Za tega del sv. cerkev na-njo obrača besede sv. pisma: „Pri meni je vsa milost življenja in resnice, pri meni je vse upanje življenja in čednosti." (Sir. 24, 25.) Grenko pa je to morje v terpljenji njenega sina, kjer je meč bolečin presunil njeno dušo, in kjer je z besedami sv. pisma lehko rekla: „Velika, kakor morje, je moja žalost. — O vi vsi, ki greste memo po potu, post oj te in poglejte, če je bo¬ lečina, kakoršna je moja!" (Žal. pes. Jer.) — ,,Ne imenujte me N o e me (to je, lepe), ampak imenujte me Maro (to je, grenko, ža¬ lostno), ker meje Vsegamogočni silno napolnilzgrenkostj o." (Rut. 1, 20.) Ko morsko zvezdo pozdravlja sv. cerkev Marijo v prelepi pesmi: „Ave maris stella", (Zdrava morska zvezda!) Kot svetla zvezda sveti Marija v svetlobi svojih čednosti vsemu svetu, in kakor zvezda mor¬ narja čez nevarno globočino, tako vodi Marija človeka čez nevarno morje tega življenja na bregovje srečne večnosti. Zato kliče včliki služabnik Marijin, sv. Bernard: „Marija nam je tista svetla zvezda, ktere svetloba nebo vsplamtuje, v pekel predira, zemljo razsvetluje, serca pregreva, čednost vnema in poživlja in hudobijo usuša. O umerljivi kdorkoli, ne 25. september: S v. Pacifik, spoznovalec. 447 oberni svojih oči proč od te zvezde, ako nočeš, da bi te viharji požerli! Pihajo vetrovi skušnjav, zadeneš ob pečevje bridkosti, ozri se na zvezdo, kliči na pomoč Marijo!“ Koliko tisoč stiskanih, bolnih in terpečih se je na to zvezdo oziralo, Marijo na pomoč klicalo in jo tudi prejelo! Koliko, ki so bili v skušnjavah, v dvomih, v obupnosti, je klicalo Marijo, ki so sovet, pomoč in rešitev našli! Koliko grešnikov se je k Mariji zateklo, in so spravo z Bogom dosegli! Ni ga terpljenja in ni je bolečine, ni je niti nevarnosti niti sile, v kteri ne bi Marija, mati Božja, ta mogočna devica, mogla ali hotela pomagati. Za tega del je Marijino ime tudi tako sladko in tolažljivo. Saj je ime najdobrotljiviše device, ki nam je Jezusa, našega Izveličarja, porodila, nam blagor in zveličanje prinesla. Saj je ime najljubeznjiviše matere, najbolj usmiljene kraljice. Brez Marije ne bi imeli Jezusa. Zato Mari¬ jino ime vsem žalostnim, obupnim in v potrebah zdihujočim največo to¬ lažbo v sercu dodeli, da le njeno ime izpregovorč. Sv. Anton Padovanski pravi: „To ime prinaša veselje v serce, med v usta in prijeten glas v ušesa tistim, ki je visoko spoštujejo in častč". Imej toraj tudi ti to sveto, visoko, sladko in tolažljivo ime v časti. Vzlasti mu svoje češčenje s tem skazuj, da ga vsegdar z ljubeznijo in pobožnostjo izgovarjaš in z zaupanjem na pomoč kličeš; kajti nikdar ni bilo slišati, pravi sv. Bernard, da ne bi bil kdo uslišan, ki je k materi milosti, k Mariji, klical! Molitev. O sveti Gerard, ki sedaj pri Jezusovem sedežu blaženo devico Ma¬ rijo v njenem gospostvu in veličastvu gledaš in pozdravljaš; sprosi mi milosti, da boste imeni Jezus in Marija na moji smertni postelji poslednji vzdihljej mojega serca! Amen. 25. september ali kimovec. SV. (I. 1721.) ^pBpičenci sv. Frančiška Asiškega so doživeli 1. 1839 veliko čast in ve- '^ 3 &Wlj e . Med obilno število teh, ki so bili iz tega reda vže poprej za svetnike raglašeni, privzet je bil od sv. očeta Gregorija XVI. tudi sv. Pacifik po naše: Miroljub. 1. Rodil se je 1. 1653 v Šent-Severinu v Ankonski pokra¬ jini na Rimskem. Njegovi stariši so bili boljega stanu in pre¬ možni, pa tudi goreči kristijani. Njihov izgled je imel na sina najboljši vtis. Vže otrok pri treli letih je razodeval posebna znamenja pobožnosti, zaradi Jtterih je tudi .od škofa vže tedaj zakrament sv. birme prejel. Štiri leta star je vže po cele ure molil in svoje nežne ude, kakor je vedel in znal, krotil. 1 ako Sv. Pacifik, iz reda Frančiška, spoznovalec. 448 25 . september: Sv. Pacifik, spoznovalec. je v kosilce večkrat pepela namešal, da svojemu gerlu dobrega okusa ni privoščil. Poprej, kakor sicer po navadi druge otroke, so ga v šolo poslali. V šoli se je s pridnostjo in s svojim lepim vedenjem tako odlikoval, da so ga učeniki drugim njegovim souČencem za izgled stavili. Po šoli pa mu ni bilo prijetnišega dela in veselejšega kratkoČasa, kakor molitev. Ako so mu hoteli kako posebno veselje storiti, dovolili so mu, da je smel k sv. maši, k pridigi ali kerščanskemu nauku iti. Kaj dobro pa je bilo za-nj, da se je vže z mladega v pobožnosti uterdil; zakaj zgodaj je zgubil svoje stariše, ki so še pred smertjo po mno¬ goterih nesrečah ob vse svoje premoženje prišli, ne zapustivši mu drugega, nego svoj poslednji blagoslov. Tako zapuščenega vzame ga njegov stric k sebi, ki je bil sicer duhoven, pa vendar bolj krutega in terdega serca. Ta ga je prav ostro deržal; nje¬ govi dve dekli pa, to videvši, še ostrejše in brez vsega usmi¬ ljenja. Zmirjale ste ga, kolikor gerše ste ga le mogle, in mu najzaničljiviša opravila nakladale. Pacifik vse to mirno brez ugovorov in pritožeb poterpi, misleč saj so Jezusa na križu še terše imeli, še hujše ga zasramovali in psovali. Zvedevši njegovi drugi sorodniki, kako kruto in neusmiljeno ž njim ravnajo, ga hočejo od tod vzeti. Pacifik pa se jim za to omilovanje lepo zahvali, in reče, da se mu dobro godi ter ostane. Misli si tudi v resnici, da mu je dobro, ker se je srečnega cenil, v revščini in zaničevanji živeti, v pokorščini in poterpežljivosti se vaditi, in tako svojega Izveličarja posnemati. Vže tedaj razodeva svoje pobožno, rahločutno serce z usmiljenjem do ubogih. Prihrani si, kolikor in kedar le kaj more, in cel<5 pri svojih ustih si prh terga, da more kakemu revežu dar dati. Tako terpljenje člo¬ veški um izbistrl in njegovo serce omeči. Dobro je toraj človeku, kakor pravi sv. pismo, da nosi jarem od mladosti. 2. Tako je v mladeniških letih poskusil bridko šolo terp- Ijenja, pa tudi šolo Kristusove ljubezni. Vže z mladega je gojil goreče želje, v red sv. Frančiška stopiti. Sedaj, 17 let star po¬ stane po svetu in dovoljenji svojega spovednika učenec sv. Fran¬ čiška. Da se po storjenih obljubah vsega Gospodu posveti, treba mu je za duhovski stan se pripravljati. Zato je odsedaj uk in molitev njegovo edino in vedno opravilo. Dobro mu je znano, da je duhovnu potreba učenosti, da pa brez goreče ljubezni do Boga z vso učenostjo nič ne opravi. Za tega del se še bolj, kakor dosehmal, zatajuje in premišljuje; ker ti ste perutnici, po kterih se duša k Bogu povzdiguje. V mašnika posvečen je iz¬ voljen za vodnika novincem in guardijana, kteri službi marljivo in goreče oskerbuje. Neutrudljivo spoveduje in pridiguje in in ker vsem z najlepšim lastnim izgledom sveti, ni moglo skoraj biti drugače, kakor da je serca vseh, ki so ž njim prišli v do- tiko, za Božjo ljubezen vnel in k pobožnemu življenju spodbodel, 25. september: Sv. Pacifik, spoznovalec. 449 Okoli njegove spovednice so se vedno ubogi grešniki gnjetali, prišedši od blizo in daleč, da bi mir serca in spravo z Bogom našli. Dan mu je pa tudi poseben dar, celo najterša serca omeh¬ čati. Ni mu dovolj, le v samostanskem zidovji dobro delati. Njegova ljubezen ga žene vun v vasi in terge, kjer nevedno ljudstvo katekizma uči, ter bolnikom in umirajočim prigovarja, akoravno se mora sam z vednim bolehanjem in mnogoterimi bridkostmi vojskovati. Komaj da pride v samostan, dobi rotne noge. Te nezaceljive rane mu ostanejo do smerti, in prizadevajo grozovite bolečine. Pred 40. letom svoje starosti ogluši, kar mu je tem težje, ker odsedaj ne more več spovedovati. Vže z mladega je bil kratkega pogleda in svoja poslednja leta je popolnoma oslepil. Skoraj vedno je v bolnišni stanici, a nikdar mu ne uide kakova pritožba iz ust. „Tako Bog hoče, pravi, in Njegova volja se zgodi!“ Njegovih bolečin in njegovega terpljenja mu nikjer in nikoli ni bilo poznati, kajti bil je vedno vesel in prijazen, in vsako, celo najtežavniša dela, je opravljal. 3. Kakor sv. oče Frančišek, tako je tudi on ljubil uboštvo. Nikdar ni nosil novega talarja; kakov ponošen, vendar snažen in čeden mu je bil najljubši; kajti ne nesnage, ne razpore ni mogel terpeti. Kakor ubog pa je bil sam, tako naj bi po njegovi želji tudi drugi bratje uboštvo ljubili. Ker je sam sku¬ sil terpljenje, imel je tudi s terpinci največe usmiljenje. Se celo popolnoma slep in gluh se je z ranjenimi nogami od celice do celice k svojim bolnim sobratom plazil , da jih je tolažil. Ker ko ubog učenec sv. Frančiška ni imel nič lastnega premoženja, da bi bil ubogim pomagal, je temveč za-nje molil. Dan mu je bil od Boga poseben dar, žalostne tolažiti. Kdorkoli je imel kako tugo, skerb ali težavo na serci in je k njemu prišel, ni šel brezi tolažbe od njega. Celo po čudežih je mnogoterim pomagal. Pri tem njegovem velikem trudu, v vedni pokori in ostrosti ter vedni bolehnosti bi bilo misliti, da je bilo pač njegovo živ¬ ljenje polno bridkosti in reve. Ali temu ni bilo tako. Kakor vsi, ki svetu in sebi odmerjd ter Bogu živč, iz Božjih rok naj¬ slajše veselje prejemajo, tako tudi Pacifik. Kedar ima kako prosto uro, umakne se v samoto. Tu so ga videli klečati, v molitvi globoko v Boga zamaknjenega, s plamtečim obličjem, in iz pers so se mu vzdigovali vzdihljeji najpriserčniše, goreče lju¬ bezni. Po cele ure ga je bilo, kakor kedaj sv. Frančiška, slišati zdihovati: „0 ti moj Bog in moje vse!“ Njegovo serce namreč ni moglo obseči veselja, s kterim ga je Bog napolnjeval. To se je vzlasti pogostoma godilo pri sv. maši, h kteri se je vsaki dan s spovedjo in vso skerbljivostjo pripravljal. Tu je bil v zamaknjenji večkrat od tal vzdignjen, in obraz mu je ognja tako žaril, da je svetloba na stenah odsevala. — 68 let starega ga napade poslednja bolezen, oznanjevaje mu bližnjo smert, ktere Življenje svetnikov in svetnic božjih, III. del. 29 450 25. september: Sv. Pacifik, spoznovalec. je vže dolgo časa s serčnimi željami pričakoval, da bi bil s svojim Bogom in Gospodom vekomaj sklenjen. Prosi toraj in z najgoreč- niso pobožnostjo prejme sv. zakramente ter moli z okoli smertne postelje stoječimi brati navadne cerkvene molitve pri umirajočih. Ko č. o. provincijal molijo besede: ,,Proficiscere anima Christiana" (Pojdi kerščanska duša!), oberne Pacifik svoje oči proti nebesom, ozre se potem še enkrat prijazno smehljaje na svojega prednika in zaspi mirno v Gospodu 14. sept. 1. 1721. Papež Pij VI. ga je 1. 1785 med zveličane, papež Gregor XVI. pa 26. maja 1839.1. med svetnike prištel. Obrazuje se v frančiškanski obleki s križem v roki. „Ne sramuj se ostre krotitve otrok!“ (Sir. 42, 5.) ®olelo te je, brati, kako da so sv. Pacifika ko malega fantiča v stričevi hiši tako terdo imeli. Kaj pa da po nobeni ceni ni bilo prav, da je bil stric tako krut in oster do njega, in da je deklama tako surovo obnašanje proti njemu pripustil. Ali vendar ta terdoba in ostrost Pacifiku ni škodovala. Vže kraljev prerok pravi: „Dobro je človeku, ako nosi jarem od mladosti." Ta ostrost je Pacifika lehkomiseljnosti in marsikterega trapastega in razuzdanega dejanja obvarovala, v kakoršna se v otročjih letih le prerado zajde. Naučil se je slušati, modremu, krot¬ kemu in ponižnemu biti in molčati, in kar je bilo najbolje, pridobil si je mehko, sočutno in usmiljeno serce do ubogih in njihovih rev, mirnega duha, ter ljubezen in zaupanje do Boga, svojega najboljega očeta. Bolj ko ga je vnanji svet nazaj pehal in zaničeval, serčniše se je Boga oklenil. S tem je postavil podlago svojemu poznejšemu tako svetemu življenju. Smelo bi se reči: Pacifik ne bi bil svetnik postal, ako ne bi bil vže otrok po ostri krotitvi za svetnika izrejevan. Skušnja uči, da so bili vsi tisti možaki, ki so velikanska dela na blagor človeštva doprinašali, ali od svojih starišev ali od ptujih ljudi vže v mladosti uterjeni, ali so se pa sami uterdili. Le poglej vinsko terto, kako se mora obrezovati in solziti, predno sladek sad porodi. Tako tudi čednosti, le dobro obrezovane, prinašajo obilo sadu. Enako, če hočeš, da ti bo drevesce prav rastlo in lep sad rodilo, moraš je obrezovati, privezo¬ vati ter viharjem in nevihtam izpostavljati, da globoko v zemljo korenine požene, ravno in šibko raste, veje razprostira in te z lepo rudečim sadom oveseljuje. Ako se ti pa drevce smili, da ga ne porezuješ, ako ga z zidom in streho zavaruješ, da kar nobena sapica ne more do njega, ostalo ti bo vse pokvečeno, in pritlično. — Ravno tako je z otroci. Ako se ti iz napačne ljubezni preveč smilijo, ako jih z jedjo in pijačo razvadiš, jih gizdavo oblačiš, jih brez dela pustiš pohajkovati in lenobo pasti, jih ne strahuješ o pravem času, jih ne priganjaš k natančni pokorščini, k delu in pridnosti; ako jim sleherne razvade ali gerde šege in priložnosti ne pristrižeš, temuč povsod in v vsem le njihova velja, jim vsegdar odjen- juješ, jih božaš, poljubuješ in na serce pritiskaš, jih hvališ in se ti za vsako delo smilijo, misleč, da jim bode škodovalo ali jim je pretežavno, potem vedi, da iz tacih otrok ne more nič biti. Vse tako negovanje in ljubkovanje je sovraštvo, in sam si namakaš brezovko, s ktero te bodo otroci enkrat udrihali, ker je ti sam za-nje nisi rabil. Tako negovani 26. september: Sv. Justina, devica, pa sv. Ciprijan, mučenec. 451 otroci so enaki zeliščem, ki je imajo vertnarji pod okni, ki nobene ostre sape ne morejo prebiti in berž poginejo, da so le izpod oken presajena. Ravno od tega negovanja in ljubkovanja otrok v sedanji dobi prihaja, da je mladina tako mehkih rok pri delu, tako znemarna in lenobna, da le po kratkočasih in za veselicami zeva, da jih brez števila na svetu ni za nobeno rabo, da so sebi in drugim v nadlego, srenjam v preglavico in deržavi v pogubo. S tem pa ne pravim, da naj povsod in zmiraj le leskovka poje. Se manj rečem, daje treba otroke pobijati; pri tem vendar ostanem, da je otroku treba odbijati hude in pregrešne strasti, kakoršne so: prevzetnost in gizdavost, jeznaritost, lastna terma, nepokor¬ ščina, nevoščljivost, neusmiljenje, kletev, laži, zmikalnost itd. Da kljubu temu, naj je tudi dan danes palica iz vojašnic, iz sodnij in iz šol pregnana, vendar le tako učim, sovetuje mi sv. pismo. Ono pravi: „Komur se šibe škoda zdi, sovraži svojega sina; kdor ga pa ljubi, ga vedno strahuje/' (Preg. 13, 24.) „Strahuj svojega sina, ne ob¬ upaj; le umoriti ga ne misli." (Preg. 19, 18.) „Ne odteguj otroku krotitve; zakaj če ga s šibo udariš, ne bo umeri." (23, 13.) „Kdor ljubi svojega sina, ga vedno ima pod šibo, da se ga na poslednje veseli in mu ni treba terkati na sose¬ dova vrata. — Pripogiblji njegov vrat v mladosti in daj mu po herbtu, dokler je še otrok, da kje ne bode terdovraten, in ti ne verjame, kar bi ti bilo dušna bolečina." (Sirah. 30, 1. 30, 12.) — Tako pišejo in sovetujejo iz skušnje in Božjega razodenja modri možje, in blagor starišem in otrokom, ki te sovete izpolnjujejo. Sta- riši bodo veselje doživeli nad otroci; otroci pa bodo pravični ljudje, dobri kristijani in po smerti izvoljeni nebeški prebivalci. Kolikrat se sliši iz ust pobožnih in jakih mož in žen: „Da sem se kaj dobrega in poštenega izučil, da sedaj srečno in dovoljno živim, zahvaliti se imam svojim stari¬ šem, ki so me po pameti krotili in strahovali. Bog jim povračuj obilno v nebesih!" Oče in mati! zapomnita si to, ako hočeta, da bode vajin spomin v blagru! Molitev. O Bog, delilec vseh darov, ki si Svojemu služabniku, svetemu Pa¬ cifiku, posebno poterpežljivost in ljubezen do samote naklonil; dodeli še nam na njegovo priprošnjo, da zvesto po njegovem izgledu hodimo in ž njim enako veličastvo dosežemo! Amen. 26 september ali kimovec. Sv. Justina, (levica, pa sv. Ciprijan, mučenec. UP (L 304.) Justina je bila hči malikovalskega duhovna Eduzij zva- ,3^nega, rojena v Antijohiji, posebno lepa in izobražena, pa izrejena v malikovalstvu. Bog se je usmili, dodelivši jej milost svojega razsvetljenja. Blizu njenega stanovanja je prebi- 29 * 452 26. september: Sv. Justina, devica, pa sv. Ciprijan, mučenec. val nek dijakon kerščanske cerkve, Prelij po imenu. Tega sliši Justina z vernimi pogostoma o usmiljenji Božjem in Jezusovem govoriti. Veselo oznanilo blagra in zveličanja jo v serce gine, da se še ona vernim pridruži, zveličanske nauke posluša, sv. vero sprejme in se da kerstiti. Po sv. veri umirjena v svoji duši želi še svoje stariše Bogu pridobiti. Najprej govori z ma¬ terjo , potem pa tudi z očetom o neprecenljivem daru sv. ker¬ ščanske vere, toda brez vspeha, dokler vidi oče v neki nemirni noči čudno prikazen, Kristusa, obdanega z nebeškimi kori, ki mu veleva: „Pridi k meni v nebeško kraljestvo!“ Po tej prikazni se podd oče k škofu Optatu, se spreoberne, veren postane in sv. kerst prejme. Ravno tako tudi mati. Eduzij zaradi svoje gorečnosti postane mašnik in umerje čez poldrugo leto ko slu¬ žabnik Kristusov poln želja po Njegovem veličastvu. Justina pa čuti čedalje veči vpliv milosti Božjih v sebi. S pobožnostjo in gorečnostjo zahaja v zbirališča vernih, sveti vsem ko izgled bo- goslužnosti in zaobljubi Jezusu vedno devištvo. Toliko manj more sedaj skrita in brez bojevanja ostati, kakor je vže peklenski hudobi, temu večnemu sovražniku človeške duše, lastno. Justina sicer razen obiskovanja službe Božje doma ostaja, da ne bi je nihče poznal, in se posti, da bi po postu njena lepota čedalje bolj venila; vendar se nek ajdovski mladenič, Agladij po imenu, do nje ves vname, in jej ponudi svojo roko. Justina mu odkrije svoj sklep, in mu vsaktero znanje odbije. Mladenič, ljubezni ves oslepljen, poskuša najprej s prilizovanjem, pa zastonj; sedaj išče pomoči hudobnih, peklenskih duhov. — Živel je tedaj v Antijohiji nek čarovnik ali černoknjižnik, Ciprijan po imenu. K temu gre, mu potoži svojo nesrečo in mu obljubi veliko denarja, ako mu k njegovemu namenu pripomore. Ciprijan mu obljubi, devico pregovoriti, zanašaje se na svoje peklenske umetnosti. Ta Ciprijan je bil tudi Antijohijčan, vže po svojem rojstvu bo¬ gat in češčen in obdarovan z dušnimi zmožnostmi, ki so ga za vse pripravnega storile. Zelja njegovih starišev je bila, da bi postal malikovalski duhoven. S tem namenom je obiskal naj- slavniše šole v Atenah, Argos, v Memfis, Kaldeji, celo v Indiji. Tako postane prav mojster v brezbožnih umetnostih vedeževanja in čarovanja. Ciprijan, krasno Justino na lastne oči videvši, je ne skuša za Agladija, marveč za-se pridobiti. 2. Po svojej umetnosti zaroti Ciprijan peklenske moči, da bi v čisti Justinim duši nečiste želje obudil, in res le preveč čuti Justina nečisti, peklenski ogenj, ki noč in dan v njenih udih gori. Tem bolj potrebuje sedaj nebeške pomoči, da zmaga peklenske sile in oblasti. Posti se in joka pred Bogom, kliče po spričevanji sv. Gregorija Nac. Jezusa in Marijo, se pokriža pri slehernem napadu skušnjalca. Skušnjava preide, devica zmaga, in vsaka nova zmaga jej donaša moč in serčnost z nebes in jej 26. september: Sv. Justina, devica, pa sv. Ciprijan, mučenec. 453 spleta toliko lepšo krono plačila. Ciprijan, videvši se pri vsaki novi poskušnji prevarjenega, zaroti poslednjič hudobo, naj mu razodene, kaj je tega vzrok. Odgovor mu je: „Justina je kristi- jana; zoper Kristusa vsa peklenska moč nič ne zmore, in zna¬ menja sv. Križa, s kterim se kristijani zaznamujejo, pekel kar ne more prenašati.“ Iz tega čarovnik v svoje občudenje spozna, da je vsa njegova umetnost po dozdevni nespameti sv. Križa vničena; spozna pa tudi svoje brezbožno hudodelstvo. Nakupičena klada pregreh leži kakor gora na njegovem sercu. Pogrezne se v otožnost in obupati mu je. — Dosem je Bog pustil Cipri- jana priti, da mu je ravno po tem neskončno mero svojega usmiljenja, in zveličanje svoje milosti v Kristusu Jezusu dal okusiti. Božja milost prime sedaj Ciprijana na kraji pogube. V tej obupnosti mu Bog navdihne misel, mašnika Evzebija, ki mu je bil znan, obiskati, in mu svoje obteženo, strahupolno serce odkriti. Evzebij mu de: „Premagujočo moč Kristusovo nad zvijačo in močjo peklensko si videl na tej premagljivi devici, in ta moč Kristusova je v tolažbo in odrešenje skesanim grešnikom; ako veruješ in se pokoriš, bode ti pomagano.“ Ciprijanu, zavez¬ niku s peklom, se odprd vrata nebeška; od tod mu pride raz¬ svetljenje in moč. Kmalu po tem dnevu gre z Evzebijem v zbirališče vernih. Tu vidi vso pobožnost, gorečnost in spošto¬ vanje, kakor so verni Boga molili ter z občudenja ves ginjen zakliče: „Videl sem zbirališče nebeških ljudi ali duhov, ki so hvalo Božjo prepevali, in vsaki psalm z Alelujo sklepali; zdeli so se mi nebeška bitja. 11 Očitno pred vsemi vernimi spozna in obžaluje svoja peklenska dejanja, in se vstopi s pepelom potre¬ sen pred vrata Božjega svetišča, prosi slehernega, naj se ga usmili in za-nj moli, hrepeneč, da še postane ud tega zbirališča in pravoveren kristijan. Na to očitno sežge svoje hpkve in vse priprave in orodja svojih bogokletnih umetnosti. Se le potem mu škof An t,im verjame, da je njegovo spreobernjenje resnično, in ga sme v cerkev sprejeti in sv. kerst podeliti. 3. Veliko je bilo veselje vernih nad Božjimi usmiljenostmi in nad spreobernjenjem takega moža, velik tudi vtis na ajde. Za Ciprijanom se tudi Agladij spreoberne. Sedaj je Justinino veselje popolnoma; njena zmaga nad peklenskimi oblastmi sijajna. Vse svoje premoženje razdeli med uboge, odstriže si lase in se odene s tančico devištva. Njo posnema veliko drugih devic. Tudi Agladij in Ciprijan razdelita vse svoje imetje ubogim, in Ciprijan posveti odslč vse svoje življenje Gospodu. Iz poniž¬ nosti prosi, da sme cerkveni ključar biti, in čez nekaj časa po¬ stane dijakon. Ko dijakon in ko živ pridigar resnice, moči in milosti kersčanstva je bil kot silno kladvo malikovalstva, in svitel izgled vseh kerščanskih čednosti, kakor sv. Gregorij Nacijancen- ski o njem spričuje. Nekteri terdijo, da je bil poznejše tudi 454 26. september: Sv. Justina, devica, pa sv. Ciprijan, mučenec. mašnik in po Antimovi smerti celo škof v Antijohiji. Da bi bila pa zmaga Božje milosti in tako sijajne svetosti dopolnjena, imata Justina in Ciprijan krono mučenstva doseči. — Za časov preganjanja kristijanov pod cesarjem Dioklecijanom sta bila Ci¬ prijan in Justina ko glavni podpori Antijohijske cerkve pri cesarjevem namestniku Evtolmiji zatožena. Evtolmij ju ukaže zgrabiti in v ječo vreči. Pervikrat zaslišan pripoveduje Cipri¬ jan odkritoserčno vso zgodbo svojega spreobernjenja in Evtol- mija nagovarja, naj še on nespametno malikovalstvo zapusti in vero v edino pravega Boga sprejame. To oblastnika močno razžali. Ciprijana ukaže obesiti in z ostrim železom po vsem životu razmesariti. Justino nasproti z volovskimi žiljami dd neusmiljeno pretepsti. Oba hvalita Boga, da ju vredna spozna, te bolečine zavoljo Jezusovega imena preterpeti. Ciprijan reče: „Po teh mukah bodeva deležna večnih dobrot. “ Zasramovaje odgovori oblastnik: „Da ti po tem potu nebesa pridobim, dal te bom še bolj terpinčiti.“ Res terpljenje traja še dalje, a serč- nost spoznovalca se ne dd omajati. Naposled ga zopet v ječo, Justino pa v hišo nekega Terencija odpeljajo. Cez nekaj dni ju Evtolmij ukaže pred-se pripeljati, in ju nagovarja, da naj svojo abotno vero zapustita, ako hočeta najgrozovitniši smerti ubežati. Ciprijan mu odgovori: ,,Ravno ta smert bo najinemu hrepenenju po večnem življenji zadostila. 11 Na ta odgovor veli oblastnik veliko ponvo za pečenje prinesti, smole, voska in loja v njo deti in zavreti, ter kerščanska spoznovalca noter vreči. Pogled na to terpljenje Justino nekoliko prestraši; Ciprijan pa jej daje serčnost. Zaznamova se s sv. križem in skoči v zavrelo zmes, v kteri je vže Ciprijan bil; pa po čudežu ju Bog oba ohrani, da se jima nič žalega ne zgodi. Oblastnik to pripisuje Ciprijanovim čarovnim umetnostim. Nek malikovalski duhoven ga še bolj v tej veri poterdi, ter hoče moč Kristusovo osramotiti. Vsled tega se v imenu malika Herkula, zanašaje se na njegovo moč, da ga bode varoval, približa razbeljeni ponvi; a raztopljena tekočina ga pri tej priči usmerti. Strah in groza spreleti oblast¬ nika, ko se ravno po tem čudežu prepriča, da se ni kos zoper Kristusovo moč vojskovati. Po Terencijevem sovetu pošlje Ci¬ prijana in Justino v Nikomedijo k cesarju Dioklecijanu, ki jima ukaže glavi odsekati. Ko prideta vun na morišče, jima na njuno prošnjo rabelj dd toliko odloga, da opravita kratko molitev. Pri- serčno prosita Boga za srečo kerščanske cerkve, in priporočita svoji duši v Njegove roke. Ciprijan postavi Justino potem pred-se, da bi bila ona perva obglavljena, v strahu, da ne bi odstopila, ako bi poprej njegovo kri videla teči. Vže Justini glava odpade, kar nek Teognit, Ciprijanov sorodovinec, pristopi, da Ciprijana v slovo s solzami poljubi. Zato za Ciprijanom še njega zgrabijo in ob glavo denejo. — Nekteri verni njihova trupla skrive vza- 26. september: Sv. Justina, devica, pa sv. Ciprijan, mučenec. 455 mejo, je v ladijo prenesd in v Rim zapeljejo. Ondi je na pri¬ stavi neke blage gospe Rutine pokopajo, in poznejše v cerkev sv. Janeza v Lateranu prenesd. Obrazujeta se sv. Justina in Ciprijan navadno oba skupaj z mečem v roki. Od vraž ali praznih ver. ©a je bil Ciprijan, dokler je bil še malikovalec, vražam vdan, temu se ni čuditi. Njegovi stariši sami so ga za vraže izredili. Tudi bo bile vraže ajdom najpoglavitniši del malikovalske službe. Ali zel6 se je čuditi in jako se pritožiti, da jih je tudi med kristijani veliko, ki ajde posnemajo in so polni vraž in praznih ver. Da se toraj v tem ne pre¬ grešiš, samega sebe in drugih ne oslepiš in pogubiš, vzemi si k sercu, kar ti dobrohote le tu pripovedujem. Vraže so pregreha zoper pervo Božjo zapoved, in obstojijo v tem, da se po nespameti kakovi stvari skrivna moč pripisuje, ki je nima niti od Boga, niti od natore, niti od cerkve; postavim iz kart, iz razpok na roki, iz zvezd, iz ptičjega letanja, iz glasu nekterih živali prihodnjo srečo ali nesrečo ali smert človekovo prerokovati, ali gotove dni za nesrečne imeti, ob takih dnevih nobenega dela ne začeti, ne se kam z doma na pot podati. Ravno tako je razlaganje sanj, da bi v loteriji zadel, ali iz njih srečo in nesrečo izvedel; zaklade najti, jih izkopati in vzdigniti s tako imenovanimi čarodelnimi ali božičnimi šibami vraža in pregreha. Na dalje je pregrešno, ako se kaki molitvi ali pobožnosti gotova moč pri¬ pisuje, ki jim od katoliške cerkve ni dana; ako se veruje, da se po tej in tej molitvi denarji najdejo, ali da mora po tej in tej molitvi tat ukra¬ dene denarje in drugo blago nazaj prinesti; ali če se cel6 posvečene ali blagoslovljene stvari v to rabijo, da se kake skrivne umetnosti ž njimi uganjajo; ako se z mnogoterimi molitvami, s kakim mermranjem nerazum¬ ljivih besed, ali z znamenji in čudodelnimi listi bolezni ozdravljajo, ali se more pred njimi zavarovati, ali se nevidnega storiti. Velik greh je, če se bolezni pri ljudeh, ali pri živini ali druge nesreče doma in na polji coperniji pripisujejo, in se stari ljudje za copernice in copernike imajo. Največi greh pa bi bil, ako bi kdo hudobo na pomoč klical in z njegovo pomočjo zakladov hotel iskati ali druge čudežne reči storiti, ali pa s po¬ močjo peklenske hudobe ljudem, živini ali polju škodovati. Vendar pa tako imenovani glurnci, (ali rokohiterci, slepilci) ki s svojo ročnostjo in urnostjo ter s svojim orožjem gledalce na videz mamijo, ravno tako tudi učeni možje, ki z globokim spoznanjem natore in njene delalne moči po¬ sebne iznajdbe na dan spravijo, niso nikakor za copernike imeti. Le ne¬ umni, zabiti ljudje imajo berž vsako stvar, ki je ne morejo s svojim plitvim umom zapopasti, za copernijo, ali zvezo s hudobo, in ravno s tem kažejo, kako da so polni praznih ver. Ni sicer mogoče, vseh praznoverskih šeg in navad, ki se. še dan danes po raznih krajih med priprostim ljudstvom pa tudi pri boljših sta¬ novih nahajajo, našteti in tč pred njimi posvariti. Hočeš pa vedeti, če je ali ni kakova stvar prazna vera, vprašaj le svojo zdravo pamet, ali se oberni do duhovnov ali do svojega spovednika. Ne verjemi vsakemu go¬ ljufu, pritepencu in vlačugarju, ali vsaki umazani ciganki ali vsakemu mazaču, ki se ti širokousti, ti, postavim, denarja in blaga obeta ter po¬ moči v potrebah zagotavlja. Njihov namen vedno le v tvoj žep sega; — ne hodi jim na led! Koliko ljudi je bilo vže po takih praznih verah ne- 456 27. september: Sv. Kozma in Damijan, pa njuni bratje, muč. srečnih, ali so do zadnjega beliča v loterijo znosili. Nesreča in nespamet drugih naj ti bode v poduk! Vzlasti bi ti sovetoval, ne kupovati po sejmih praznih, vražnih molitvic; tudi po božjih potih se ni nič na-nje zanašati, marveč pridige in kerščanske nauke poslušaj, in to stori, kar se ti v njih priporoča. Tudi bi ti na serce položil, kedar si sam bolan, ne hodi k mazačem, h konjedircem in konjedirkam, ali če ti živina oboli, ne kliči zagovarjalcev! Išči pomoči ondi, kjer je najti! Zateci se najprej z zaupanjem k Bogu, pokliči modrega in skušenega zdravnika, posluži se pomočkov sv. cerkve in zroči se v Božjo voljo. Nikar pa tudi ne zamudi v spoznanji sv. vere čedalje bolj rasti; kajti veliko se jih ravno zaradi pomanjkanja temeljitega poduka v kerščanskih resnicah v vraže in prazne vere zaplete. Varuj se poslednjič lakomnosti po denarjih in premoženji in pa nevoščljivostii; zakaj to so tiste vervi, s kterimi hudoba in njegovi pomagalci veliko duš vjamejo. Opravi za tega del večkrat to le Molitev: O moj Jezus, Ti večna resnica, daj mi um in spoznanje, da vsegdar sprevidim, kar mi je v izveličanje, in pomagaj mi, da se po Tvojem iz- gledu vedno vadim ubogemu biti v duhu, ter pred vsem drugim po Tvo¬ jem kraljestvu in njegovi pravici hrepenim! Amen. 27. september ali kimovec. Sv. Kozma in Damijan, na njuni bratje, mučenci. Up (V 4. stoletji.) V^Sjrv. Kozma in Damijan, sta v katoliški cerkvi od starodavnih časov v veliki časti. Kličeta se na pomoč v litanijah vseh svetnikov, imenujeta se v kdnonu pri sv. maši po spominu za žive edina iz vzhodnje cerkve, in njima na čast so sezidane ne le v Rimu, ampak tudi po drugih krajih lepe hiše Božje. Bila sta dvojčeka, in najmlajša med peterimi brati, rojena v Arabiji od kerščanskih starišev. Njuna mati Teodota je še sedaj pri Grekih v blagem in pobožnem spominu. Kakor pa sama dobra kristijana, tako je tudi svoje petere sinove lepo kerščansko izrejevala. Mlajša dva, Kozma in Damijan, sta se učila zdrav¬ ništva, in Božja milost je bila ž njima. Spoštovali so ju in zaupali se jima ne le verni, ampak tudi ajdje, in to ne le zaradi njune učenosti, ampak veliko več zaradi njenega lepega življenja in za voljo blagoslova, ki ga je Bog po njunih delih delil. So ju poklicali h kakovemu bolniku, stopila sta z molitvijo v bol¬ nikovo stanico, bolnika s sv. križem zaznamovala, potem povpra¬ ševala po bolezni, vestno preiskovala njene vzroke, ne le tipala za telesno žiljo, ampak preiskovala tudi serčno, dušno bolezen. 27. september: Sv. Kozma in Damijan, pa njuni bratje, muž. 457 Tako se jima je z Božjo pomočjo večkrat po Čudežih posrečilo, da sta dušo in telo ozdravila, veliko ajdov v kerščanski veri podučila in Kristusu pridobila. Po njima so pa tudi slepi spre¬ gledovali, gluhi presliševali, hromi shajali, in v Jezusovem imenu sta celo hudobe iz obsedencev izganjala. Vsega tega pa nista delala iz častilakomnosti ali dobičkarije, temuč brez vsega pla¬ čila zgoli iz ljubezni do Boga in do bližnjega. Da sta s svojo učenostjo in Božjo pomočjo bolniku bolečine polajšala, njegove vzdihljeje utolažila in solze posušila; da sta žalostni družini skerbnega očeta ali ljubeznjivo mater ohranila, obupnim starišem ljubo dete ozdravila, bilo je njuno plačilo zveličanski občutek dobrodelnosti, pričakovaje še večega in boljega pri Bogu za svoja blaga dela. Bolečina človeka čisti, veselje pa ga posve¬ čuje. Kozma in Damijan sta to rabila v kerščanskem duhu, opominjevaje terpeče k vdanosti in poterpežljivosti ter k zaupa¬ nju na pomoč od zgoraj, ozdravljene pa k serčni hvaležnosti in ljubezni do Boga, od kterega prihaja sleherni dobri dar. Da sta imela obširniše polje svojega obdelovanja, hodila sta od kraja do kraja. Tako prideta v mesto Egejo v Cilieiji, ker zo¬ pet dan na dan, novih vernikov sv. kerščanski cerkvi pridobi¬ vata. Za tega del ju pa tudi malikovalski duhovni vzem<5 v sovraž, da ta dva zdravnika namreč s svojimi copernijami, (tako so imenovali po čudežih storjena ozdravljanja,) toliko škodo ma¬ likovalstvu napravljata. 2. Za one dobe navstane pod cesarjem Dioklecijanom novo preganjanje kristijanov. Pri tej priliki se ajdje nad njima zmaš- čujejo, naznanivši ju pri deželnem oblastniku Liziji, da sta kri- stijana okoli 1. 285. Bil je ta Lizija pravo služno orodje cesar¬ skega ukaza in grozovit trinog. Naglo ju ukaže prijeti in pred sodnji stol v malikovalski tempelj pripeljati. Vpraša ju zaradi vere, imen, domovine in stand. Kozma odgovori: „Midva sva iz Arabije. Moje ime je Kozma, brat se zove Damijan. Rodu sva visokega. Najin poklic in najino opravilo je zdravništvo. Tudi ti tukaj so najini bratje, ktere ti, ako ukažeš, po imenih povem.“ Oblastnik d4: „Povej jih.“ Kozma mu jih imenuje: „Antfm, Leoncij in Evprepij“. Oblastnik jih še enkrat vpraša: ,,Ktere vere ste?“ Kozma reče: ,,Mi smo kristijani. 11 Oblastnik serdito zareži: „Zatajite svojega Boga! Pridite le-sem in darujte našim velikim bogovom, ki so stvarili zemlje krog.‘‘ Vsi na en glas mu odgovore: Tvoje nične bogove in malike tajimo; saj še ljudje niso, marveč hudobe.“ — Tako govorjenje Lizija hudo razdraži. Pri tej priči jih ukaže na rokah in nogah zvezati in mnogotero mučiti. Med tem terpljenjem mu rek<5: ,,Za tako terp- ljenje nam ni mar, ker terpimo v Jezusovem imenu. Lehko nas še hujše terpinčiš.“ Lizija pravi: „To kratko terpljenje sem vam zato hotel okusiti dati, da bi se dali nakloniti in bogovom 458 27. september: Sv. Kozma in Damijan, pa njuni bratje, muč. darovati. Ker je pa zaničujete, s tem sramotite cesarja in mene. 11 Ukaže jih zvezati in v morje vreči. Komaj jih v morje pome- čejo, pride angelj z nebes, jih odveže, in mirni valovi jih splju- skajo h kraju. Drugi dan jih oblastnik zopet veli pred-se pri¬ peljati in jim reče: ,,Naučite še mene svojih copernij in tudi jez bom z vami deržal. 11 Kozma odgovori: „Mi nismo čarovniki, ampak kristijani v in v imenu svojega Boga osramotujemo tvoje onemogle malike. Ce postaneš kristijan, boš še ti moč Kristusovo posku¬ sil. 11 Razserjen, da se mu kaj takega prisojati prederzne, reče Lizija: ,.V imenu boga Hadrijana (rajnega cesarja) vas hočem slušati. 11 V tem trenotji se prikažete dve hudobi in jamete ob¬ lastnika hudo pretepati. Svetniki nad njim pomolijo, in hudobi zbežite. Na to dč oterpnjeni grešnik: „Ali ste videli, kako so bo¬ govi razžaljeni, ker sem jih hotel zapustiti? 11 Mu rek<5: „Ka,ko bodo tvoji bogovi razžaljeni, ker so slepi, gluhi, nemi in iz ka¬ menja? Naš Bog je neumerljiv, On te je otel, ne pa tvoji maliki. 11 Oblastnik: „Nič več ne pustim naših bogov preklinjati. 11 — Zopet jih jame terpinčiti, in ker od kerščanske vere ne odstopijo, ukaže hoste in derv nanesti in jih na ogenj vreči. Tu se razpoči zemlja in jih sprejme v sč, ogenj pa se oberne proti okoli sto¬ ječim in jih mnogo požge. Ko je pa germada pogašena, se zemlja zopet odpre, in peteri bratje se nepoškodovani iz nje prikažejo. Znovič se oblastnik zadere nad njimi: „Kako dolgo se bote še zoperstavili in preklinjevali ? Pridite in počastite naše bogove in potem odidete prosti! 11 Odgovorč mu: „Nespametne in brezumne cesarje zaničujemo, pa bomo potem celd kamenje molili?! 11 Ukaže jih na križ razpeti in kamenje v nje lučati; ali kamenje leti nazaj na one, ki je v svetnike mečejo. Na to za¬ pove, da pridejo vojščaki in strelci puščice va-nje streljat; pa tudi puščice se vračajo nazaj na strelce, in jih veliko pomorč. Oblast¬ nik, videvši se premaganega, jim naposled veli z mečem glave odsekati. Njihova trupla so bila v Cir na Sirskem prenesena. Cesar Justinijan je 1. 527 v Carigradu na čast tema mučencema v zahvalo, da je bil na njuno priprošnjo iz smertne bolezni rešen, dal dve zali cerkvi sezidati. Poznejše so ta trupla prišla v Rim. Glavi je papež Benedikt VIII. cesarju Henriku II. podaril, in ta ju je v stolni cerkvi v Bambergu shranil. Od tod ju je z začetka 7. stoletja Bavarski vojvoda Viljem V. v Monakovo dal preseliti, cerkev sv. Mihela sezidati in ondi v oltar sv. Križa zakopati. Sv. Kozma in Damijan, patrona zdravnikov, se obrazujeta z zdrav¬ niškimi pomembami — z zdravilsko sklenico ali pa s palico z dvema kačama, (Merkurijeva palica imenovana,) v roki. 27. september: Sv. Kozina in Damijan, pa njuni bratje, muč. 459 Od telesne bolezni. §>v. katoliška cerkev časti sv. Kozma in Damijana ko telesna in dušna zdravnika. Z zaupanjem se zatekajo k njima verni po Laškem, Francoskem, Nemškem, Češkem, na Belgiškem in Španskem. Tudi Slo¬ venci ju visoko časte, in vzlasti Kranjci radi romajo na Kerko blizu Višnje gore na Dolenskem, kjer je ondotna zala farna cerkev tema mu¬ čencema na čast posvečena, tu iskaje zdravja za telo in dušo. Res je telesna bolezen velika nadloga, teška poskušinja za slehernega terpina. Ali kakor bučela sladki med serka iz ravno teh cvetlic, nakterih pajki in drugi merčesi strup berč; tako tudi pravi kristijan zveličanje najde v tem, kar je drugim v pogubo. Zato vže modri Sirah pravi: „Telesna bole¬ zen ozdravi dušo/' (11, 14.) Telesna bolezen namreč kristijana uči, kako nespametno je, svet ljubiti in svojemu poželjenju streči; ga uči, greh opustiti, v Božjo voljo se podati in se pripravljati za neskončno večnost, kjer ga čaka ali večno veselje ali pa večno terpljenje, kakor si je tukaj zaslužil. Ker je pa zdravo telo najboljše blago, zato si tega blaga gotovo sleheren želi. Vže lastna ljubezen človeka priganja skerbeti za zdravje. Ako pa hočeš zdravje ohraniti, varuj se pred vsem drugim požrešnosti, žertja in pijančevanja, razuzdanega, nesramnega življenja, jeze in nevošč¬ ljivosti. Te pregrehe jih dan na dan več spravijo pod zemljo, kakor meč in puške v vojski. Marveč živi zmerno in trezno, čisto in sramežljivo, bodi krotkega in ljubeznjivega serca. — Živi po Božjih zapovedih. Tako boš celč kljubu natorni bolehnosti morda doživel visoka leta. Ako te pa Božja previdnost s kako boleznijo obišče, ne zaničuj pripomočkov, ki jih je Bog vstvaril. Spoštuj zdravnika in jemlji, kar ti ukaže. Sploh se v bolezni Bogu podverzi, da se tvoja duša ozdravi. Misli si, da je telo bolezni, vsem revam in tudi smerti podverženo za voljo greha naših pervjh slarišev. Spominjaj se pa tudi, da si bolezen z lastnimi grehi zaslužil. Če premisliš, kaj in koliko si za voljo slabosti svojega telesa zagrešil, boš lehko ponižen in pokoren. V bolezni najložej spoznavaš svoj napuh, svojo ljubezen do sveta in njegovih nečimurnosti, svoje norosti in lebko- miseljnosti. Kar te v bolezni peče, serčno obžaluj, in skleni, tega se v prihodnosti varovati. Kar si v bolezni želiš, da bi bil dobrega storil, stori kar najprej ti je mogoče; zakaj če tudi v tej bolezni ne umerješ, vedi, da smerti ne boš ušel. V bolezni bodi poterpežljiv, naj bo bolezen dolga ali kratka, da ti bode Bog milostljiv. Premišljuj bolečine Jezusove, in spoznal boš, da tvoje terpljenje je komaj kaplja iz morja Njegovih brid¬ kosti. Premišljuj terpljenje zaverženih v peklu, v ktero tudi ti zaslužiš obsojen biti. Le Bog ve, koliko si pokorjenja vreden; zato mu bodi po¬ koren, daruj mu svoje terpljenje in bodi pripravljen, ali živeti ali umreti, kakor Njemu dopade. Ne vošči si smerti iz nepoterpežljivosti, pa zoper Božjo voljo tudi po zdravji preveč ne hrepeni. Moli po Jezusovem izgledu: „Oče, ako je mogoče, odvzemi mi ta kelih terpljenja, pa ne, kakor jez, ampak kakor Ti hočeš, na j se zgodi!" V nevarni bolezni poravnaj po pravični vesti svoje časno premoženje, da boš zaradi tega ves miren in brez skerbi. Tudi nikar ne odlašaj, s svetimi zakra¬ menti se prevideti, ne le, da te smert ne prehiti, temuč da svojega bližnjega spodbadaš, se očitno kristijana spoznaš in da z utolaženo in pomirjeno vestjo tudi telesno zdravje ložej dosežeš, ako je tvoji duši v izveličanje. Ako se pa vže telesne bolezni bojiš, bati se ti je temveč dušne bolezni. Dušne bolezni so: napuh, lakomnost, nevoščljivost, nečistost, po- 460 28. sept, Sv. Venceslav ali Vaclav, češki vojvoda in mučenec. žrešnost, lenoba, in vse, kar je poželjenje mesa in napuli življenja. Telesna bolezen te spravi v grob, dušna pa v pekel. Varuj se greha precej s pervega, dokler se ti še studi, dokler se ga še bojiš. Gorje ti, ako ti pride v navado, da te nič več rudečica ne oblije, kedar ga storiš, ali ga vže doprinašaš s smehom in prederznostjo! Varuj se ga, dokler je še tvoja duša močna, in v gnadi Božji uterjena. Če oslabiš in te gnada Božja zapusti, šel boš od padca do padca, in iz tega se pogrez¬ nil v večno pogubljenje. Varuj se hudih priložnosti, vari zapeljivih dru¬ ščin; zakaj priložnost dela tatove in slabe tovaršije so nedolžnosti morije. Ako se iz človeške slabosti ali iz prirojene naglosti ali iz mladeniške lehkomiseljnosti spotakneš, ali celo padeš, glej, da hitro zopet vstaneš. Kakor gotovo nisi rad dolgo bolan na telesu, tako ne bodi dolgo bolan na duši; zakaj pregovor pravi: Dolga bolezen, gotova smert. Tako ti bo dolga dušna bolezen gotova večna smert. Vže en sam smertni greh zasluži pogubljenje; ali po pervem se veliko ložej poboljšaš, nego če se jih privadiš. Če grešiš, premisli, kaj ti je v greh priložnost dalo, da pri¬ hodnjič tej priložnosti veš v okom priti. Saj tudi, če si okraden, skerbno pregledaš, od kod je tat v hišo prišel, ter jo z novimi zapahi, z močnej¬ šimi ključavnicami zakleneš. Ravno tako skerben bodi, da se vsega va¬ ruješ, kar je sovražniku dalo priložnost, milost Božjo ti odvzeti. Ako po teh naukih nočeš ravnati, tako je slabo znamenje, da ne maraš resničnega zdravja svoje duše, marveč si samopašen, terdovraten grešnik, ki želiš smerti in pogube. Zadenejo te besede Kristusove do terdovratnih judov: „Ako ne bi bil prišel in Vam govoril, greha ne bi imeli; se¬ daj pak nimate nič izgovora za svoje grehe. — Iskali me boste, pa me ne boste našli, v svojih grehih boste umerli/* — Bog nas tega obvaruj! Molitev. Božji Izveličar, Jezus Kristus, Ti edini naš dušni in telesni zdrav¬ nik , ki si Svojima služabnikoma Kozmi in Damijanu milost dodelil, da sta veliko duš časne in večne smerti otela; prosimo Te po njunem zaslu- ženji, bodi naš nebeški zdravnik, in ozdravi po Svojem neskončnem usmiljenji vse rane naše duše! Amen. 28 . september ali kimovec. Sv. Venceslav ali Vaclav, češki vojvoda in mučenec, pa njegova stara mati Ljudomila, mučenica. ( 1 . 938 .) 4 pij udi Cehi so proti koncu 9. stoletja po moravskih apostolih, v s jjm|Cirilu in Metodiji luč sv. keršČanske vere, in v prihodnjem ^ 'stoletji svetnike in mučence iz lastne dežele prejeli. 1. Borzivoj, vojvoda češki, pride namreč z velikim sprem¬ stvom svojega soseda, markomanskega kralja, obiskat, ravno za 28. sept. Sv. Venceslav, ali Vaclav, češki vojvoda in mučenec. 461 one dobe, ko sta oznanovalca sv. vere, Ciril in Metodij, na nje¬ govem dvoru prebivala. Borzivoj in njegovi spremljevalci slišijo oznanovati Kristusa križanega, brez kterega ni niti za glavarje, niti za berače izveličanja. Ta pridiga je bila za-nj in za njegove velikaše zveličansko oznanilo; okoli 300 ljudi prejme sv. kerst. Ko je pa ta milost njemu dodeljena, so vojvodove želje, da bi je vsa njegova hiša in knežija deležni postali. Zato vračevaje se na svoj dom sv. apostola vzame seboj. Ljudomila, njegova sopruga, se spodbada nad oznanovalci sv. vere in njenimi ne¬ beškimi tolažili. S svetim veseljem sprejme ona, njeni otroci, oče in bratje v Melniku z veliko slovesnostjo od sv. Metodija sv. kerst. Odslč je Ljudomila izgled pobožnosti vsi hiši in knežiji. Vidijo jo, kako sleherni dan svoje poprejšnje grehe in svojo slepoto objokuje, kako goreče moli, se posti, sv. za¬ kramente prejema, očit¬ no Božjo službo povzdi- Boleslavu, kako je vsa vneta za razširjanje in rast sv. vere in kakova skerbna mati je ubogim. Vidoma njena pobožnost od dne do dne veča pri¬ haja. Svetih želja, edino le Bogu živeti, prego¬ vori Borzivoja, kakor hitro sin pride v dostojna leta, mu vojvodstvo od¬ dati. Zapustivši dvor in ves posvetni hrup se umakne v samoto v Tetin, in vzame seboj nekega priletnega mašnika, Pavla, da jej ondi sv. mašo služi in druge potrebne, svete skrivnosti opravlja. Njen sin, Vratislav, očetov naslednik v poglavarstvu, zaročen je bil z ajdovsko soprugo Drahomiro, misld, da se bo tudi ona dala sv. Kristusovi veri pridobiti. Ali dar sv. vere ni vsakemu dodeljen, vzlasti je s prevzetnim pohle¬ pom za oblastjo in surovo samopašnostjo v nasprotji; Dra- homira je bila druga Izabela po duhu in značaji. — Pobožni vojvoda Vratislav čez malo let umerje, zapusti dva sina, Ven¬ ceslava in Boleslava, in odloči v oporoki Venceslava za svojega guje, cerkve oogato oo- daruje z mnogoterimi cerkvenimi posodami, vzlasti v Melniku in 462 28. sept. S 7 . Venceslav ali Vaclav, Seski vojvoda in mučenec. naslednika, svojo mater Ljudomilo pa za začasno vladarjevo na¬ mestnico. Tako pride Venceslav v izrejo k svoji stari materi Ljudomili, Boleslav pa pri svoji pravi materi Drahomiri ostane. Oba sta bila zvesti podobi svojih odgojevalk, Vaclav ves pobožen, Boleslav ves brezbožen in hudoben. Po mnogih zvijačinali Dra- homira vladarstvo na-se potegne, in gospoduje po deželi ko od peklenske hudobe obsedena. Mašnike prepodi, kerščanske go¬ sposke odstavi in jih namesti z ajdovskimi, ter kristijanom ne le vsaktero varstvo in vse pravice odtegne, temuČ jih z očitno silo stiska. Naposled se deželni stanovi vendar sami zoper to vsiljeno vladarico izrekč, Vaclava za pravednega vladarja pripo- znajo in mu udanost in zvestobo prisežejo. 2. Tako pride Venceslav v mladih letih k vojvodstvu. Ali sedaj Drahomirino serce sopiha sovraštva in maščevanja, ter pri¬ seže Ljudomili in Venceslavu smert, kakor hitro se jej le perva priložnost k temu ponudi. V njeni hudobiji in prevzetnosti jej namreč ni mogoče sterpeti, da bi kerščanska vera zmagovala, in bila ona od vladarstva izključena. Bog, ki nad svojimi čuje in sovraštvo hudobnežev zoper nje same obrača, da pravične temveč poveličuje, oznani sv. Ljudomili dan njene proteče smerti. Brez misli na kakovo maščevanje in brez zavzetja nad smertjo, vred! svoje časne zadeve, plača svoje služabnike, razdeli drugo premoženje med uboge, prejme sv. zakramente, in polna zaupanja na Božjo pomoč pričakuje svojih morilcev, opominjevaje še po¬ prej svojega vnuka, da naj vseskozi serčno brani sv. vero. Nek večer prideta v Tetinski grad dva ajdovska plemenitnika Tuman in Kuman. Ljudomila jima z vso prijaznostjo in ljubeznjivostjo streže, kakor ne bi nič hudega se nadejala. Ta dva vlomita po noči v njeno spalnico. Ker je tu ne najdeta, gresta v hišino molilnico, in jo najdeta ondi na kolenih. Ljudomila ju prosi, naj jej glavo odsekata, da bo mogla za Jezusa svojo kri preliti, kakor je On svojo za-njo prelil. Divjaka pa je ne poslušata, temuČ jo zadavita v znožji oltarja s tančico, ki jo je čez glavo imela, 1. 927. Truplo njeni služabniki častitljivo pokopljejo. Njen spomin se obhaja 16. septembra. — Po tem grozovitnem delu Drahomira zopet naprej svoje peklenske naklepe snuje, ker- ščansko vero zatreti. Znovič prepodi duhovne, in si v svoji brez- božnosti dvakrat toliko prizadeva, Vaclava ajdovstvu pridobiti. Ali uterjen po milosti Božji hodi Vaclav v sredi med brezbož- njaki po potu popolnosti. Stermč zasliši grozovitni umor svoje stare matere, in meč v njegovem sercu mu je misel, da je nje¬ gova lastna mati nasnovala ta skrivni umor. Bogu prepusti mašče¬ vanje in moli brez nehanja za njeno spreobernjenje. Vendar pa ostro zaverne njej in njenim pripadnikom vnebovpijočo krivico, ki so jo njemu in vsem kristijanom njegove dežele storili, ter očitno razglasi, da je kerščanski veri iz vsega svojega serca 28. sept.: Sv. Venceslav ali Vaclav, češki vojvoda in mučenec. 463 najzvestejše udan in da jo bode v svoji deželi branil in varoval. Ker pa previdi, da bo ravno njegova mati veri in njenemu raz- vitku se ustavljala, sklene jo ž njenimi najgorečnišimi pripadniki vred iz dežele pregnati. Pa tudi to stori, kar najbolj more, pri¬ zanesljivo, da se ne pregreši, zoper spoštovanje, ki so je otroci cel<5 hudobnim starišem dolžni. Sedaj je njegova perva skerb, da sme vsak prosto po svoji kerščanski veri živeti, in da po moči poravnd vse od matere kristijanom storjene krivice. Ko tako po deželi vse zopet vredi in stranke med seboj umiri, ter vidi, da bi se mu pred skrivnimi pletkami matere ne bilo več bati, pokliče jo nazaj v deželo, jej skazuje vse otročje spošto¬ vanje in vso ljubezen; prepovč jej pa, da se v vladarstvo ni¬ kakor nima vtikati. — Po izgledu svojega pobožnega rajnega očeta sezida kerščansko cerkev na čast sv. Vidu, in se posveti vsega službi sv. vere in vladarstvenim opravkom. 3. Dolgo v noč moliti je njegova navada. Posebno po¬ božnost in ljubezen pa skazuje daritvi sv. maše in sv. Reš- njemu Telesu. Z lastno roko seje pšenico, jo sam žanje in v snope veže ter sam tudi melje, kolikor se je za sv. hostije potrebuje. Ravno tako s tert grozdje sam obira in vino na¬ pravlja za sv. daritev, pri kteri streči mu je angeljsko veselje. Po noči in še cel<5 v najhujši zimi s postelje vstaja in cerkve obiskuje; pred cerkvenimi vratmi klečč moli za-se in za svoje ljudstvo. Enkrat gre bos v najhujši zimi o polnoči, spremljan od enega svojih služabnikov, v cerkev; sneg in led je po tleh. Vaclav gre ročno naprej, služabnik nasproti ves mraza trepeče in toži, s koliko težavo da gazi po snegu. Vaclav mu svetuje, naj stopa po njegovih stopinjah, in glej! kmalu se služabniku noge prijetno ogrejejo, kajti stopinje so bile z Vaclovo kervijo oškropljene. — Pred tabernakeljnom se je sveti vojvoda učil tudi ljubezni do ubogih. Ni mu dovolj, le teh se usmiliti, ki ga prosijo, temuč sam išče ubogih, da jim pomaga in jih tolaži; večkrat nese po noči na lastnih ramah butaro derv pred njihova stanovanja. Neko zimsko noč, ko s služabnikom ne moreta več pravega pota najti, in se služabnik jame bati, začne od Vaclava prečudna svetloba vzhajati, da zgrešeni pot zopet najdeta. Enako je sv. Venceslav svojo čistost vse žive dni neomadežano ohranil. Derž4 vedno svoje telo v ostri krotitvi, živi silno zmerno in nosi pod svojo svetlo kneževsko obleko spokoren rasovnik. V pospe¬ ševanje in povzdigo mlado zasajenega kerščanstva je bil duhov¬ nom ne le varuh in vladar, ampak tudi prav, serčen in sočuten prijatelj, dele jim pomoč in podporo za dušo in telo. Mašnike in menihe vsegdar z največim spoštovanjem sprejema. Napravlja jim knjižnice v veče izobraževanje, ter daje zlata, srebra in dra¬ gocenih mašniških oprav za cerkve. Kakor pa je sploh bil krotak in prijazen, tako resnoben in oster je bil proti tistim, ki so se 464 28. sept.: Sv. Venceslav alijVaclav, češki vojvoda in mučenec. prederznili, s sveto vero ali masniki se norčevati, ali jih zaniče¬ vati. — 4. Hrepenč zgoli po nebeškem ravno premišlja, da bi vla- darstvo svojemu bratu Boleslavu prepustil, sam se pa pokori in Božji službi posvetil. Med tem, da tako ljubeznjivo v svojem sercu bratu nasproti misli, snuje Boleslav v svojem pohlepu po vladarstvu peklenski čertež, s pota spraviti ga. V to se mu kmalu ponudi prilika. Rodi se mu sin v (stari) Boleslavi, kjer je stanoval. K tej družinski slovesnosti in veselici tudi Ven¬ ceslava prav prijazno povabi. Venceslav povabilo sprejme, pa sluti tudi nevarnost, ki ga čaka. Zato se od svojih prijateljev serčno poslovi, in na neko veliko, od njega sezidano duhovšči- nico kazaje, reče: ,,Ta hiša bode po mojem odhodu kmalu prazna stala.“ V Boleslavi sprejmd ga z veliko bliščobo, vse je krasno pripravljeno. Boleslav hlini najodkritoserčnišo bratovsko 28. sept.: Sv. Venceslav ali Vaclav, češki vojvoda in mučenec. 465 ljubezen, ktero mu Venceslav ginljivo povračuje. Po sv. kerstu se začne pojedina, pri kteri ima Vaclav umorjen biti. Neki hu¬ dobneži so bili najeti, to peklensko delo doveršiti. Sedeli so tudi pri pojedini s skritimi bodali pod oblačili. Trikrat so se vže s svojih sedežev vzdignili, pa se zopet usedli; neka nevidna moč jih v njihovem grozovitnem sklepu zaderžuje. Vže se zmrači. Venceslav, od ene plati, ker je sovražnik vsega pi¬ jančevanja in šumečega veselja, od druge strani pa, ker protečo nevarnost zapazi, vstane od mize in grč v drugo stanico. Eden njegovih prijateljev grč za njim, in mu reče: „Pripravil sem ti skrivč konja; glej hitro od tod priti, ker te smert tukaj čaka.“ — Venceslav teh besed ne porajta. Kmalu grč zopet nazaj v obednico, prime kozarec, ga povzdigne in glasno izpregovorl napitnico: „V imenu sv. arhangelja Mihaela izpijmo ta kozarec, in prosimo ga, da naše duše v vžitek večnega veselja pripelje!“ Pričujoči verni odgovorč: „Amen“. Potem v slovč vse poljubi, in grč v svojo spalnico, pa še le po dolgi molitvi k počitku leže. — Zjutraj za rana je Venceslav vže po koncu, da bi, kakor sploh ob delapustnih dnevih, pri petji psalmov bil nazoč. Do cerkvenih vrat prišedši je najde zaklenjena. Boleslav je namreč vže pozno po noči duhovnom poslal ukaz, vsakemu, kdor bi hotel zjutraj v cerkev iti, vhod zabraniti, bojč se, da ne bi zbrano ljudstvo Vaclava varovalo. Sedaj plane bratomorec s svojo derhalijo iz skrivališča čez-nj. Vaclav mu pade okoli vrata, ga poljubi in reče: „Bog te blagoslovi časno in večno in Kristus te sprejmi k večni pojedini, ker si mene in moje ljudi včeraj tako radodarno pogostil. 41 Brezserčni brat nasproti po¬ tegne meč in ga vseka čez glavo, da kri vso steno oškropi. Za njim planejo še drugi najemniki po njem, dokler ves z ranami obdan pred cerkvenimi vratini 28. septembra 1. 936 svojo dušo izdihne. — Na Drahomirino povelje je bilo njegovo sveto truplo Čisto v priprosti mertvaški skrinji v zemljo zakopano in kri s stene sprana; pa drugi dan se je kervavi sled zopet ravno tako poznal, kakor bi se bil umor sedaj le zgodil. Poskušali so zopet ta sled sprati, pa vse zastonj; kaže se še dan danes. Sv. Venceslav je patron češke dežele. Knezi te dežele so njegovo podobo nosili na svojih zastavah, jo na denar in pečate vrezovali, in njemu na čast poseben viteški red ustanovili. Njegov spomin še vedno oživlja naše slovanske sobrate s kerščanskim duhom. -- Obrazuje se v knežev- skem ornatu, z mučeniško palmo v desni, v levi roki pa z zastavo in na njej gerb z dvoglavnim orlom. Od obiskavanja Izvelicarja v presv. Rešnjem Telesu. (§v. Venceslav je največe veselje in najslajšo tolažbo našel v ob- iskavanji presv. Rešnjega Telesa. Ni mu bilo dovolj, samo po dnevi pred tabernakeljnom klečati, in ondi svojega Gospoda in Boga moliti, temuč je tudi noč pogostoma v to obračal. Tako so ga videli po cele ure klečati, Življenja svetnikov in svetnic božjih. III. del. 30 466 28. sept.: Sv. Venceslav ali Vaclav, češki vojvoda in mučenec. vsega gorečega cd ognja ljubezni. Tu je pa tudi prejemal obilo milost, ki so ga tako svetega vladarja storile. Nagibala ga je k temu: 1. živa vera, da je v tabernakeljnu pod podobo kruha Jezus, Sin Božji in Odrešenik sveta, resnično in bistveno pričujoč. Za tega del sj je štel v sveto dolžnost, Njemu, ki Ga angelji v nebesih molijo in pred Cegar veličastvom v največem spoštovanji svoje obličje zakrivajo, svojo priserčno udanost in najponižnišo molitev poklanjati. — K temu ga je spodbadala 2. ljubezen do Jezusa. Zakaj ljubezen je Sinu Božjega nagnila, da je nebesa zapustil, podobo hlapca na se vzel, vsem revam in bridkostim v dolini solz se podvergel, ter za nas na sv. Križu terpel in umeri. Lju¬ bezen ga je ganila, da je hotel pod revnimi podobami kruha biti naša jed in pijača, naše okrepčalo; in ljubezen je, ki ga tako rekoč v taber¬ nakeljnu med človeškimi otroci vjetega derži. Ktero serce, premišljaje to ljubezen, ne bi se enako spodbujeno čutilo, Jezusa z vso gorečnostjo ljubiti, in ne bi si toraj želelo, blizu Njega pred tabernakeljnom rado se pomuditi? — K temu ga je spodbadalo 3. terdno zaupanje, da bode od Jezusa v najsvetejšem zakra¬ mentu vse prejel, kar Ga bo prosil. Saj je Jezus ravno za tega del v njem pričujoč, da bi vse trudne in obtežene poživil: tu kraljuje, kakor na sedežu milosti, da iz nepozajemljivega zaklada svojega Božjega, lju¬ bezni plamtečega serca milost za milostjo podeljuje. Tu je pričujoč, da daje žalostnim tolažbo, obupajočim sovet, slabim moč, zašlim luč, ubogim pomoč, bolnim zdravje, grešnikom odpuščenje in izveličanje. Ko prideš pred posvetnega kralja, milosti prosit, moraš ga še poprej po služabnikih prositi, da te pred-se spusti; pa koliko jih še nima te sreče, da bi bili pred-nj spuščeni! K Jezusu nasproti, temu usmiljenemu kralju nebes in zemlje, smčš ob vsaki uri priti, in nobeden, bodi-si tudi najrevniši berač, spred Njegovega sedeža ni prepoden. Sleherni, da se le z živo vero, s terdnim zaupanjem, z gorečo ljubeznijo, ter s ponižnostjo in udanostjo približa, je uslišan. — Poslednjič, da je Venceslav tako rad in tako po- gostoma Jezusa v naj svetejšem zakramentu obiskaval, ga je k temu priga¬ njala 4. hvaležnost zavoljo velikih in neprecenljivih dobrot, za ktere se ima vsaki čiovek svojemu Božjemu Izveličarju zahvaliti. Z Jezusom, Svojim Sinom, nam je nebeški Oče, kakor pravi apostol, vse podaril; po Njem in v Njem zadobivamo vse milosti. Sedaj, ljubi bralec! te čvetere nagibe še enkrat premisli, in posne¬ maj sv. Venceslava in toliko drugih svetih in pobožnih duš, ki niso po¬ znali večega veselja, nego vsaki dan, in kolikorkrat so le mogli, v cerkev prihiteti, obiskat presv. Rešnje Telo in pred njim se oddahnit v priserčni pobožnosti. Rečem ti, ni je slajše, ni je bolj zveličanske pobožne vaje, kakor obiskavanje sv. Rešnjega Telesa. Le poskusi in poduči se iz lastne izkušnje! Poglej, vzlasti ob nedeljah in v praznikih toliko časa potratiš za take reči, ktere, akoravno niso škodljive, vendar tvoji duši niso niti koristne, niti zveličanske; morda se še celo veselju pripuščaš, ki je tvoji duši silno nevarno; — ali ne bi mogel pol ure svojemu Bogu in Izveli- čarju darovati, ki te čaka, te tako ljubeznjivo kliče in vabi, da bi te z milostmi obogatil? Glej! tvoje serce je z mnogoterimi nadlogami obteženo, od skušnjav sem ter tje metano, v strahu zavoljo storjenih grehov, ter- pinčeno od dvomov, in v vednih nevarnostih, — o pribeži, zateci se k Jezusu v najsvetejšem zakramentu, pridi in verzi se pred Njim na svoja kolena, potoži Mu svoje bolečine, pokaži Mu svoje nadloge, odkrij Mu svoje pomanjkljivosti, in ne pojdeš spred Njega brez pomoči in tolažbe! 29. september: Sv, arhangelj Mihael. 467 Molitev. O sv. Venceslav, ti veliki častitelj presv. Rešnjega Telesa, prosi pri sedežu Božjega Zveličarja, da ogenj Svoje Božje ljubezni in želje, Ga v presv. zakramentu moliti in poveličevati, v vseh kerščanskih sercih vneti blagovoli! Amen. 29. september ali kimovec. Sv. arhangelj Mihael. ,z med verst Zveličanih duhov nam danes sv. cerkev enega Inajimenitniših angeljev, zmagovalnega bojevalca Božjega, sv. Mihaela, pred odi postavlja, Vže njegovo ime je mo¬ gočno , kajti pomenja: „Kdo kakor Bog ?“ Trikrat ga navaja sv. pismo, vsigdar v boji in v zmagi za Boga in Božje ljudstvo. — Daniel v babilonski sužnosti se tri tedne posti in žaluje, da bi sprosil od Boga pogled v prihodnost, kaj se "bode z njego¬ vim ljudstvom, zdihujočim pri babilonskih vodah in zevajočim po domači zemlji, po Jeruzalemu in službi Božji, godilo. Tu ima 24. dan pri veliki reki Tiger angeljsko prika¬ zen, — „moža v platno oblečenega, okoli ledja s prečistim zlatom pre- pasanega, in njegovo telo je bilo kakor kri- zolit, in njegov obraz kakor blisk, in njegove oči kakor goreča svetil- nica, in njegove roke, in kar je od nog doli, kakor žar razbeljenega brona, in glas njego¬ vega govorjenja kakor hrnm množice. 44 Reče _„Ne boj se, Daniel! ker od pervega dneva, kedar si serčno želel razumeti, in si se po¬ koril pred svojim Bo¬ gom , bile so uslišane tvoje besede; pa knez perzijanskega kralja se mi je ustavljal eden in dvajset dnf. In glej! Mihael, eden iz najpervili knezov, mi je na pomoč prišel,“ to je: Mihael, izmed najviših angeljev, 468 29. september: Sv. arhangelj Mihael. ki je bil Gabrielu na pomoč prišel, je razodel angelju varuhu perzijanskega kraljestva, (kajti tudi posamezne dežele, kraljestva in cesarstva imajo svoje angelje varuhe), Božjo voljo, in tako je Mihael pregovoril perzijanskega kralja, da naj spusti Jude v domovino. (Dan. 10, 2—13.) — V listu sv. apostola Juda je v 9. versti rečeno, da se je ,,včliki angel) Mihael s hudičem bese¬ doval in prepiral za Mojzesovo telo. 11 Te besede se tako-le raz¬ lagajo : Na Gospodovo povelje je angelj pokopal Mojzesa v neki dolini moabske dežele, da ne bi noben človek za njegov grob vedel. Bog je namreč to storil, da ne bi bili Izraelci zapeljani, včlikemu postavodajalcu celd Božjo čast skazovati. Ta sklep Božji hudiču ni bil všeč. Rad bi bil Mojzesovo telo v svojo oblast spravil, da bi ž njim Izraelce zapeljeval; včliki angelj Mihael pa se mu je v bran postavil. — V skrivnem razodenji sv. Janeza (12, 7—10.) se bere: „Vstal je velik boj v nebesih. Mihael in njegovi angelji so se bojevali z drakonom, z Lucifer¬ jem in njegovimi pripadniki, in poslednji niso premagali, in nji¬ hovo mesto se tudi ni več našlo v nebesih. In doli je bil pah¬ njen tisti včliki drakon, stara kača (hudoba, ki je v podobi kače zapeljal perve stariše), ki se jej pravi hudič in satan, kteri za¬ peljuje ves svet; doli je bil pahnjen na zemljo, in njegovi an¬ gelji so bili ž njim verženi. In slišal sem velik glas v nebesih rekoč: Sedaj se je pokazalo izveličanje, in moč in kraljestvo našega Boga, in oblast Njegovega Kristusa. 11 — Podoba tega boja je očitno vzeta iz one vojske, ki je bila z začetka v nebe¬ sih, kjer je sv. Mihael, poglavar nebeških trum, premagal satana s prevzetnimi duhovi vred, in ga pahnil z nebeških sedežev. Vojska med Božjim kraljestvom in satanovo močjo pa še ne neha, in ne bo nehala do konca svetih Po Kristusovem vnebo¬ hodu je satan po svojih namestnikih preganjal Kristusovo cer¬ kev, in jo preganja in ropa še dan danes. Nasproti pa sv. cerkev brani njen varuh, sv. Mihael, s svojimi angelji, jo zago¬ varja pred Bogom, jo podpira v njeni vojski, ki jo ima s hu¬ dobijo tega svetil in z veliko zapeljivostjo sovražnega satana. Tudi poslednji čas, učita sv. Ambrož in častitljivi Beda, ob konci sveta bo sv. Mihael na strani stal Božjim služabnikom. — Po teh na vodih sv. pisma toraj sv. katoliška cerkev Mihaela in njegove angelje za svoje priprošnike, bojevalce in varuhe spoznava. Sv. Mihael se obrazuje ko krilaten mladenič v lepi in čversti po¬ dobi s svitlim orodjem z drakonom pod nogami. V srednjem veku so ga bojaželjni Nemci ko svojega patrona častili, in nosili njegovo podobo z zlatimi peruti na svojih vojnih praporih. — Obrazuje se tudi z mečem in s tehtnico. Po veri preteklih časov nami’eč on Sodniku mertvih derži vago, in Njegovo sodbo z mečem izversuje; pobožne napadov peklenske hudobe varuje, hudobne pa v peklenski brezen meče. 29. september: Sv. arhangelj Mihael. 469 Mihael in njegovi angeiji naša podoba v boji in zmagi. Mgodi se Tvoja volja kakor v nebesih, tako na zemlji! Tako nas je učil Izveličar moliti. S tem nas zavračuje na nebeške duhove kot naš izgled v zvestem spolnovanji Božje volje, da bi še mi z vernim ozirom na nje v viharjih in nadlogah tega življenja moč in serčnost dobivali. Naš stan na svetu je vojaški stan. Brez prenehanja je nam bojevati se z grehom v vseh mogočih upodobah. Vedno se nam je boriti zoper hudo; nikdar ne smemo brez skerbi orožja iz rok položiti in počivati, da nas sovražnik nenadoma ne napade. Vedno moramo čuti in na straži biti, da nam kruti nasprotnik vže pridobljenih zmag iz rok ne izvije. Ni se nam namreč le „zoper poželjivost mesd in kervi bojevati, ampak se nam j e tudi zoper poglavar¬ stva in oblasti, zoper gospodovalce tega temnega sveta, zoper hudobne duhove v podnebji vojskovat i.“ (Efež. 6, 11.) Kakor jih je pa sv. Mihael s klicem svojega imena: „Kdo kakor Bog?" — ob tla treščil, tako jim moramo še mi s Skitom sv. vere in z orožjem molitve zoperstati. Mihael in njegovi angeiji nam dajejo serčnost v boji za Božjo čast in Božje kraljestvo; kajti tudi najviši du¬ hovi imajo z nami vred enaki namen. Ne le imajo z nami enega in ravno istega stvarnika, Gospoda in ohranovalea, enako plačilo in izveli- čanje, ampak tudi enaki namen: Boga moliti, mu služiti in Njegovo voljo izpolnjevati. Boga moliti in Njegovo ime poveličevati, ter bližnjemu varuh in izveličar biti je njihova, kakor naša dolžnost. Oni in mi se štejemo vsi skup k veliki družini Božji, ki nebo in zemljo obsega, in dedščina, ki jo oni vživajo od začetka časov, je tudi vsem vernim v upanji prihranjena. Da, nebeško veličastvo se bode pomnožilo, kedar se bodo po zaverženih angeljih spraznjeni prostori s pobožnimi vernimi nadomestili. Smo pa z angeiji tudi v občestvu, ker so nam dani od Boga za služabnike Njegove volje, za izgled pokorščine in zvestobe do Boga, za izpolnjevalce Božjih povelj, za naše pomočnike, učenike, tolažnike, svetovalce, čuvaje, varuhe, priče, priprošnjike, spremljevalce in sprejemalce naših duš. Ker imamo pa z angeiji enak namen, enake dolžnosti in enak po¬ klic, ter so oni celč naši mogočni pomočniki, naj nam bodo tudi naš izgled v zmagi. Ko je bil drakon pahnjen na zemljo, in so bili nje¬ govi angeiji ž njim zaverženi, slišal se je glas: „Sedaj se je poka¬ zalo izveličanje, in moč, in kraljestvo našega Boga, in oblast Njegovega Kristusa." Popolnim nebeškim duhovom je ra¬ dost, da ležč v molitvi pred sedežem Božjega veličastva na obrazih, in mu iz vesele udanosti svojega bitja v neskončni poklombi čast in hvalo pojč: „Svet, svet, svet je Gospod vojskinih trum, nebo in zemlja sta polna Njegove slave! Njemu, kije vselej bil, je in bode vselej, bodi čast in slava vekom e j!" Ako pa angeiji, te nebeške moči, vladarstva in poglavarstva, v najglobokejši ponižnosti pred Božji sedež padajo, koliko bolj naj bi to storil človek, ta revni sin prahu! In zopet, kako nas povzdiguje misel, da smo tudi mi kljubu svojemu ponižanju k preslavljevanju in molitvi svojega Boga poklicani, in da je tudi naša molitev če prav slab glas v hrumečem koru, ki se od neštevilnih verst izveličanih duhov in od vseh krajev nezmernega stvar¬ jenja na čast in hvalo razlega Vsemogočnemu! Zaradi teh tolikanj važnih vzrokov je bilo ne le češčenje, ampak tudi pobožno zaupanje na angelje Božje v kerščanski cerkvi navadno in veliko. Sv. cerkev se jih spominja pri daritvi sv. maše, v litanijah, pri splošnih in posebnih priprošnjah in molitvah. Angeljem na čast so molili 470 30. september: Sv. Hieronim, cerkveni učenik. svetniki, ki so šli pred nami pot življenja. K angeljem se je v tej ali uni skušnjavi, v tej ali uni bridkosti ta in uni kristijan zatekel, in nje¬ govo zaupanje ni bilo ogoljufano. Da je pa češčenje angeljev prav raz- versteno in nauku sv. katoliške cerkve ne nasproti, treba je kristijanu, da pri češčenji angeljev 1. Boga za milosti in popolnosti zahvaluje, s kterimi je angelje vstvaril, jih v njih ohranil in poveličal; 2. da se tem¬ več Bogu zahvaluje in ga tembolj ljubi, ker mu po angeljih ko svojih služnih duhovih tako velike milosti in dobrote dodeljuje; 3. da se z an- gelji v hvalo in službo Božjo, k poveličevanju Njegovega imena, k spol- njevanju Njegove svete volje, v blagor in varstvo svojega bližnjega ko njegov vidni angelj varuh združuje; 4. da se tudi angeljem za njihovo ljubezen, zvestobo in službovanje zahvaluje, in 5. da se z gorečo pobož¬ nostjo v njihovo mogočno priprošnjo priporoča, kot onim, ki bodo kedaj njegovo dušo pred sodnji stol Gospodov spremili. O skerbi, ljubi moj, da bodo ondi mogli le o tvojih dobrih delih spričevati, in poneso tvojo dušo v naročje Abrahamovo! K temu cilj in koncu se obračaj pogostoma k sv. Mihaelu arhangelju z naslednjo Molitvijo: Tvojemu varstvu, o včliki nebeški knez, sv. Mihael! priporočam svoje telo in svojo dušo. Izvolim te za svojega patrona, varuha in zago¬ vornika, in zaradi gospostva, ki ga v nebesih vživaš, te prosim, da mi hočeš vsigdar, vzlasti pa konec mojega življenja na strani stati, mojo bo- ječnost in maloserčnost podpirati, in mi pri Bogu odpuščenje mojih grehov in popolno udanost v Njegovo voljo doseči, da se bode moja duša tolaž- Ijivo mogla od telesa ločiti. Sprejmi jo potem in nesi v spremstvu svojih svetih angeljev pred Božje obličje, da bo Njega gledati in vživati na večno njeno veselje! Amen. —rsc*. a,—— 50. september ali kimovec. Sv. Hieronim, cerkveni učenik. wfof (I. 420.) j vzebij Hieronim se je rodil po spričevanji nekterih životo- jSiŽ^piscev 1. 331, po spričevanji drugih 1. 342 v tergu Stridon, y ki so ga Grotje poznejše bili razvalili, in je stal berž ko ne na meji med Dalmacijo in Panonijo, skoraj gotovo v se¬ danji Istri. Njegovi stariši so bili kristijani in dokaj premožni. Zato so tudi njega, njegovega brata Pavlinijana in njegovo sestro v kerščanski veri izrejevali, in jih v početnih naukih po doma¬ čem učeniku šolali. Hieronim je bil s pervega jako nagajiv in nevoljen zaradi šole, in treba ga je bilo večkrat priganjati; ko pa malo odraste, se za uk ves vname. Vsled tega veselja za poduk ga pošljejo stariši v Rim. Pod slovečima učenikoma, Do- natom in Viktorinom, se izuri v latinskem in greškem jeziku ter 30. september: Sv. Hieronim, cerkveni učenik. 471 v govorništvu tako popolnoma, da se kmalu na očitnem odru odlikuje. Velikanski spomini starih Rimljanov imajo na sanjar- sko in razburjeno mladeničevo natoro silen vtis; pa tudi gin- ljiva znamenja pervih kristijanov ga močno na-se vlečejo. Pre- mišljaje biva po cele ure med razvalinami kapitola in nekdajnih ajdovskih tempeljnov, pa tudi na grobovih sv. apostolov in mu¬ čencev, ter v temnih in otožnih prekopih podzemeljskih poko¬ pališč. Njegova ognjena natora zmiraj enakomernega in rednega življenja ne more prenašati. Z neko posebno lehkoto se udd šumečemu veselju, pa zopet najglobokejšemu premišljevanju in preiskovanju. Za tega del ni čuda, da je tudi on zašel na „polzko pot, u kjer je izpodersnil in zderČal v mlakužino mesenih slasti, — kjer je zgubil svojo nedolžnost. Vendar pa dobro seme v njem ni zatuhnilo, kajti bukve in zveza z učenimi možmi mu ostane priljubljeno veselje. Da se s poslednjimi še bolj seznani, potuje po raznih krajih. V moških letih, bojda po prejetem sv. kerstu, okoli 1. 370 zapusti Rim in se poda na Francosko v Trevir, kjer je bila za časa cesarja Gracijana sloveča šola. Tu najde ne le učenostnih zakladov, ampak, kar je še veliko boljše, pravo spreobernjenje svojega serca. Tu se odpovč posvetni mehkužnosti in nečimurnosti, se zaveže k zderžnosti in čistosti, da bi zgolj za učenost in Boga živel. Od tod grč v slavno Akvilejo, kjer se s sv. Valerijanom, ondotnim škofom, z njego¬ vim naslednikom, sv. Kromacijem, s sv. Helijodorom, poznejšim Antinskim škofom in z drugimi svetimi in učenimi možaki ali seznani, ali za vse svoje žive dni ž njimi spoprijazni. (Nekteri terdijo, da je še le v Akvileji od sv. Valerijana bil kerščen.) Dolgo se vendar tudi v Akvileji ne utegne muditi. Nektera do¬ mača opravila, in vzlasti, da bi svojo s pota izveličanja zašlo sestro zopet Bogu pridobil, kličejo ga v domovino. Ko se sestra spreoberne in devištvo zaobljubi; podd se v Rim. Tu se seznani z nekim duhovnom in poznejšim očakom Antijohijske cerkve, z Evagrijem, ki se je po opravilih v Rimu mudil. Zelja po sa¬ motnem in mirnem življenji v puščavah ga nagne, da gre ž njim v Azijo. Pridružijo se mu Akvilejski menihi sv. Heliodor, Ino- cencij in Hila. Tako popotujejo skup skozi Tracijo, Pont, Biti- nijo, Galacijo, Kapadocijo in Cilicijo. V Sirijo prišedši nekoliko časa ostane v Antijohiji, kjer bližnjega, slovečega škofa laodi- cejskega, Apolinara, in druge izverstne učenjake hodi poslušat; Apolinarovi krivi nauki namreč še tedaj niso bili očitni. Njegov prijatelj Evagrij ga z vsem potrebnim oskerbuje, in da more Hieronim, ki razen popotnega brešna in svojih bukev ni nič seboj nosil, poduk nadaljevati, mu Evagrij še cel<5 prepisovalcev najme. Tako se Hieronim ves v uk zamakne, noč in dan delajoč s svojim duhom do popolnega omamljenja. Ko pa na neki pri¬ stavi svojega prijatla zopet okreva, potuje s Heliodorom, Ino- 472 30. september: Sv. Hieronim, cerkveni učenik. cencijem in Hilo v kalciško puščavo med Sirijo in Arabijo. Tu mu smert pobere Inocencija in Hilo, Heliodor pa se verne nazaj v zapadne dežele. 2. Tu v kalciški puščavi, vzemši si življenje najostrejših puščavnikov v izgled, prebije Hieronim štiri leta. Prebivajoč v tesni celici živi od samega kruha in sočivja, ki si ga z lastnimi rokami prideluje. Njegova postelja so gola tla; jokaje se in zdi- hovaje se neusmiljeno krotiči, prebira in spisuje , učč se zraven od nekega puščavnika, rojenega juda, hebrejskega in kaldejskega jezika. Vendar tudi v puščavi toliko zaželenega mini svojega duha in serca ne najde. Svoje dušne bolečine popisuje v nekem pismu tako-le: ,,Kolikrat se mi je celd v strahotni puščavi do¬ zdevalo , da bivam v Rimu pri glediških igrah! Grozovite so bile moje usušene kosti, brez mesd, na pogled, ki jih je sama spokorna raševina krila. V solzah in ihtenji in zdihovanji so mi dnevi tekli, in kedar me je spanec napadel, se je moje suho kostje zgrudilo na gola merzla tla, bolj k terpljenju, nego k počitku. Od telesnega poživljenja naj molčim! — Moje obličje je posta vpadlo in obledelo, in vendar je goreča poželjivost pre¬ grevala moje omerznjeno truplo. Moje mesd mi je zamerlo, pa vendar je le strast v njem gorela v vitkem plamenu. Vsa moja tolažba je bila, da sem se vergel pred Jezusove noge in jih močil s svojimi solzami. Trudil sem se, da bi uporno mes<5 ukrotil; po cele tedne sem se postil ob vodi in suhem kruhu. Spominjam se, da sem večkrat noč in dan klical in se na persi bil, dokler da je Bog zapovedal viharju in zopet mir dodelil moji duši. V teh urah sladkega mini pa sem klical: Gospod, k Tebi se povzdigujemo, kakor kadilo molitve! Pa ne le v svojem notranjem, tudi na vnanjem mu nik¬ dar ni manjkalo bojev, kajti so ga krivoverci celd v puščavi vedno nadlegovali. Zato se iz kalciške puščave zopet nazaj k svojemu prijatelju v Antijohijo verne, kjer je bil velik razpor in hrup med cerkvijo in krivoverci. Prosijo ga, naj on svojo sodbo izreče. Tu piše papežu Damazu, razodevši mu v tem pismu svojo zvestobo do cerkve in do Rimskega sedeža, in pravi: „Jez ob¬ čujem z Vašo svetostjo, to je: s sedežem sv. Petra. Jez včm, da je cerkev na to skalo zidana. Kdor zunaj te hiše j4 jagnje, ta ni svetnik; kdor ni v Noetovi barki, ta se pogubi. Kdor je s Petrovim stolom zedinjen, ta je moje stranke.“ Med tem bivanjem v Antijobiji se dd očaku Pavlinu v mašnika posvetiti, vendar s pogojo, da ne ostane na nobeno cerkev in škofijo navezan. Kmalu potem popotuje v Palestino, v Jeruzalem in Betlehem, kjer se dalj časa največ za tega del pomudi, da bi se v hebrej¬ skem jeziku prav do dobrega izuril. L. 380 krene v Carjigrad, poslušat učenih govorov slovečega ondotnega škofa, sv. Gregorija Nacijancenskega, kteremu se je imel največ za znanje sv. pisma 30. september: Sr. Hieronim, cerkveni učenik. 473 zahvaliti. L. 381 skliče papež Damaz cerkveni zbor v Rim, ka¬ mor tudi Hieronima pozove. Po dokončanem zboru ga papež v Rimu prideržf. D tl mu posel, da odgovori nekterim škofom, ki so se zaradi svojih službenih opravil v Rim obernili. Pri tej priliki se mu veh, da pregleda popačene prestave sv. pisma nove zaveze. Primerjaje jih s pervotnim pisanjem apostolov jih po¬ pravi v izvirni pisavi. Sv. Hieronim je tudi bil, ki je na Da- mazovo prošnjo liste in evangeljske oddelke za vsaki dan celega leta osnoval in razdelil, kakor jih še dan danes imamo. Med tem delovanjem je stanoval v nekem samostanu na predmestji. Vsakdo je v tem času nad njim zapazil njegovo svetost, modrost in govorniško besedo. Plemenitniki in duhovščina so k njemu zahajali, soveta, poduka in spodbadanja iskat. Ravno za te dobe je bil mnogoterim pobožnim rimskim gospčm duhovni vodnik na zveličanskem potu; med drugimi: sv. Marceli in njeni sestri Azeli ž njuno materjo Albino, sloveči Melaniji, Marcelini, Feli- citi, Leji, Fabioli, Leti in Pavli ž njenimi hčerami, in drugim, od kterih bi se dalo veliko veliko pripovedovati. Osramotoval je pa tudi sv. Hieronim s svojim izgledom in svojo odkrito- serčnostjo lakomnost, gizdavost in nečimurnost mnogih rimskih prebivalcev; še cel<5 več duhovnov se je čutilo zadetih. To mu navleče sovraštva, obrekovanja, zalezovanja in preganjanja na vrat. Da se temu umakne, gre po Damazovi smerti s svojim bratom Pavlinijanom in z duhovnom Vincencijem v vzhodne kraje. Čez Ciperski otok, kjer ga sv. Epifanij z vso radostjo sprejme, gre v Antijohijo, kjer ga sv. Pavlin z enako radostjo objame, in od tod dalje v Jeruzalem. Drugo vigred se verne nazaj v Antijohijo, in posluša tu cel mesec Didimove cerkvene govore. Na to obišče samostane po Egiptu, ter se verne nazaj v Palestino, v priljubljeni mu Betlehem, ki si ga zanaprej za stanovitno prebivališče izvoli, da bi, kakor je sam rekel, v sa¬ moti objokoval svoje grehe in pričakoval včlikega sodnjega dneva. Ta kraj popisuje s posebno milino in priserčnostjo rekoč: ,,Me¬ stice Kristusovo je čisto po kmečki šegi pohlevno in prijazno. Ušesa ne slišijo nobenega druzega glasa, nego petje psalmov. Kamor se oberneš, poje oratar pri plugu Alelujo, ali se trudni ženjec oddiha pri pesmi, ali gornik, obrezovaje s krivim rezni- kom terte, zraven prepeva Davidove pesmi.“ 3. V Betlehemu se znovič vže v starih letih loti svetopi¬ semskega uka in hebrejskega jezika. Ko se čuti dovolj sposob¬ nega, poprime se za oni čas res silno težavnega in velikanskega dela, namreč prestave vsega sv. pisma stare zaveze iz hebrej¬ skega v latinski jezik. Od več stranf mu sicer to odsvetujejo iz dobrega namena, bojč se, da ne bi po novem prevodu slabejši v veri našli priložnosti k dvomom in zmotam. Ali Hieronim ostane pri svojem početji, in to nalogo po mnogem in večletnem 474 30. september: Sv. Hieronim, cerkveni učenik. trudu reši z najboljšim vspehom. Hieronimova prestava sv. pisma je, ktero je Tridentinsko zbirališče s pohvalo poterdilo in izreklo, da se le ta prestava smč v katoliškem poduku brez škode ra¬ biti. Vsled tega izreka so toraj vse prestave v druge jezike iz Hieronimove „Vulgate“ posnete. Tudi je pisal životopise nekterih sv. očetov puščavnikov, zgodovino cerkvenih spisovalcev, nektere razgovore o veri in nravi, nektere zagovore in tolažilna pisma in mnogo lepih listov posameznim možem in gospčm. Verh tega je še utegnil, nekterim, njemu v izrejo zročenim mladeničem učenik biti, in jim latinske pisalce razlagati; kajti ljubezen do teh ga vse žive dni ni popolnoma zapustila. Tudi južni Slo¬ vani pravijo, da najstarejše slovanske pismenke, tako imenovano Glagolico, je iznajdel sv. Hieronim. Po mojih mislih je to spo¬ ročilo prav temeljito, kajti se s časom in domovino, skoraj bi rekel, da tudi z značajem sv. Hieronima, ko velikansk učenjak sloveti, popolnoma zlaga. Da gotovega o tem ne včmo, imamo se zahvaliti barbarskim Gotom, ki so od nekedaj Slovane in vse slovanske sledi zatirali. Po tem takem grč sv. Hieronimu od nas Slovenov še toliko veča čast in zahvala za njegove velike zasluge v katoliški, zares vesoljni cerkvi, ker se ta glagolica še sedaj po nekterih krajih na Primorji in bližnjih otokih rabi, in so v njej naši starodavni očetje najprej brali Božjo besedo, in sicer, če ne vže za časov papeža Klemena, vsaj gotovo za dobe sv. Hieronima. Po vsaki ceni si je sv. Hieronim pridobil nemin¬ ljive in nepozabljive zasluge za sv. cerkev. Njegov spomin bo vekomaj v slovesu kajti sv. cerkev ga bo vseskozi štela med svoje največe učenike in svoje borilce ter ga visoko častila. Res je bil po natori jeznarite terme, silno občutljiv in hitro za¬ vrele ker vi, zbadljiv in oster v besedi in djanji; večkrat je celo svoje najboljše prijatelje razžalil in jih od sebe odvernil, ter se je za svoje misli z vso strastjo pričkal in poganjal, tako, da se s tem v mnogo duhovnih bojev zapletal, in še cel<5 možakom, kakor sta bila sv. Krizostom in sv. Avguštin, jako zbadljive in grenke solil. Ali vesoljna podoba njegovega življenja je s toliko svetlobo obdana, da ga ta senca le še večega dela, vzlasti, ker sam te slabosti spoznava in v vsi ponižnosti pogostoma Boga prosi: „Prizanesi mi, o Gospod! ker sem Dalmatinec; (to je: nagle jeze, zavrele ker vi). 4. Da se mu te natorne slabosti toliko laglje pregledajo, treba se je ozreti na njegovo spokorno življenje, na njegovo krotlčenje, na njegovo molitev, na njegove poste in dela. _ Cern kruh in nekoliko zelišč je njegova jed, boren rasovnik njegova odeja, tla njegova postelja. Noč in dan se ukvarja z branjem in pisanjem, z vodstvom samostanov in z drugimi opravili. Vedno mu je sodnji dan pred očmi, in večkrat po navadi reče: „Kolikorkrat se tega dneva spominjam, tresem se po vsem ži- 30. september: Sv.Hieronim, cerkveni učenik. 475 votu; naj jčm, ali pijem, ali kaj druzega delam, vedno se mi dozdeva, da strahovita tromba donf po mojih ušesih: Vstanite mertvi, in pridite k sodbi!“ Med tem velikim terpljenjem in vednitn dušnim vojskovanjem mu še dojde žalostno sporočilo, da je gotski poveljnik Alarih Rim oropal in skoraj popolnoma razdjal. Za vojsko nastopi grozovita lakota; cele družine, brez živeža, brez obleke in podstrešja se izselijo, in da ne bi v suž- nost prišli, se poskrijejo po soteskah in močvirih. Divji Huni zopet po Armeniji mesta in vasi razsipajo in požigajo, daje reva vse povsod neznanska. Veliko teh nesrečnih pribeži v Betlehem. Sv. Hieronim jim daje vsega, kar ima in premore, da jih tolaži, preživlja in pod streho jemlje. Nekaj .let potem pa enaka osoda tudi sv. Hieronima zadene. V Jeruzalemu prebivajoči krivoverci Pelagijani, serditi, da jih sv. Hieronim s toliko pogumnostjo in stanovitnostjo zavrača in podelava, pošljejo tropo divje derhali v Betlehem, ki samostane do tal požge, redovnike pa in redov¬ nice ali razkropi ali potolče; Hieronim sam se jim z veliko silo iz kervavih rok izvije. Nazaj v Betlehem vernivši se najde svoja prejšnja stanovališča v razvalinah. Vendar mu serčnost ne vpade. S prirojeno mu gorečnostjo se bori naprej in naprej zoper sovražnike sv. vere, prenašaje vse preganjanje z nezmag- ljivo poterpežljivostjo, dokler se iz svojega vednega vojskovanja 30. septembra 1. 420 ne preseli v boljše življenje, v deželo večnega mini. Njegovo truplo je bilo v Betlehemu pokopano, poznejše pa v Rim preneseno, in je sedaj v cerkvi „Marija Magiore“ shranjeno. Obrazuje se sv. Hieronim mnogotero: Daje se mu knjiga in luč, lev ali trobenta poleg njega. To pomenja njegovo ponočno učenje — njegovo prebivališče v puščavi, — njegov vedni spomin na sodnji dan. Najbolj pa se obrazuje ko spokoren puščavnik, z bridko martro in mert- vaško glavo pred seboj. Vidi se sem ter tje tudi ko kardinal, ker ga je bil bojda papež Damaz med duhovne rimske cerkve sprejel in ga knjiž¬ ničarja storil. Zmaga nad grehom. f\fad sv. Hieronimom se vidi, kako resnično je, da se le po mnogih bridkostih in nadlogah dospe v nebeško kraljestvo. Koliko je imel .od krivovercev, odpadnikov, menihov in duhovnov preterpeti! S kolikimi skušnjavami zoper čistost se je imel vedno vojskovati! „Naj bi, piše sam, hotel Bog, da bi se vsi neverniki ob enem zoper mene vzdignili! Želim si, da naj se ves svet združi, moje življenje grajati in zaničevati, da bi si s tim dopadenje Jezusa Kristusa pridobil. Motite se, ako mislite, da more kristijan brez preganjanja živeti; najhujše, ki bi se komu uteg¬ nilo primeriti, bilo bi, ako ne bi imel nobenega prestati. Ničesa se ni bolj bati, nego dolgega miru. Za časa viharja se človek čuva in svoje moči napenja, da ladijo otme. Milost je, da kdo iz vestnosti zavoljo Boga zopernosti prenaša in krivico terpi. Zakaj kakova čast je to, ako morate zadelj pregreh krotitve terpeti? Ali če dobro delate pa krotko 476 30. september: Sv. Hieronim, cerkveni učenik. terpite, to je milost pri Bogu; k temu namreč ste poklicani, ker je tudi Kristus za nas terpel in vam izgled zapustil, da hodite po Njegovih sto¬ pinjah." — Sv. Hieronim pa je vse sovražnike svoje duše najbolj prema¬ goval s svojo vero, s ponižnostjo, z molitvijo, z zatajevanjem in s spomi¬ nom na sodbo in na peklenski ogenj. Tudi nam se ni ustrašiti, ako imamo v službi za Boga, v brambi resnice in v spolnovanji svojih dolžnosti na¬ sprotovanje, grajo, zaničevanje in preganjanje terpeti. Tako se godi na svetu vsem, ki Gospodu odkritoserčno služijo, in se dereči povodnji krivih naukov in hudobij zoperstavijo. Vojskujmo se z orožjem, s kakoršnim se je sv. Hieronim vojskoval. Kakor je on, tako bomo še mi zmagali in večno plačilo prejeli, ki je od Boga pripravljeno tem, ki se do smerti stanovitno bojujejo. Med drugim premišljevanjem in zatajevanjem, ki je sv. Hieronima v boji zoper greh krepčalo, bil je vedni spomin na poslednjo sodbo. Do¬ zdevalo se mu je, pravi, da buči angeljeva tromba: „Vstanite mertvi, in pridite k sodbi!" — Tudi mi se poslužujmo tega pripomočka, da zma¬ gamo vse ovire in zapreke na potu čednosti. „Pri vseh svojih delih," nas svari sv. pismo, »spominjaj se poslednjih reči, in veko¬ maj ne boš grešil." — Terpljenje, ki je je vzlasti poslednja leta imel, prenašal je v duhu pokore in je Bogu daroval, s tim, tako rekoč, polo- živši sam sebe na oltar v klavni dar. Zdihoval je: »Gospod, kako dolgo boš še pustil svojega hlapca na svetu terpeti? Pa Tvoje ime bodi hva¬ ljeno, Tvoja volja se zgčdi! Kakovo pravico imam nad svojim terpljenjem tožiti? Ali ni bolezen, kakor zdravje delo Gospodovo? On rani in celi, On daje in jemlje življenje. Oh, bolečina, ki mi jo dd občutiti, me sle¬ herno uro spominja na moj nič. Terpimo toraj, dokler bo Gospodu do- padlo! Dosti sreče za-me, ako Mu moje terpljenje v pokorjenje mojih grehov služi." Prosimo še mi s takimi mislimi, željami in besedami! — Ko se mu smert približa in njegovi prijatelji pridejo skazat mu poslednja dela ljubezni, sprejme jih z veselim obličjem, rekoč: »Prijatelji moji! ali ste mi prinesli sporočilo, da se mi je na pot odpraviti? O Bog vam po- verni to veselo oznanilo! Udeležite se mojega veselja! Glejte dragoceni trenutek, ki me bo na večno oprostil. O blagi trenutek! O smert, kako prijetna si mi! Kako krivico ti delajo ljudje, da ti tako odurno podobo dajejo! Le brezbožnim si strašna. Odkar te je Jezus moj Izveličar ljubil, si tudi sredi najhujšega terpljenja dopadljiva, ker imaš vsegdar upanje srečne večnosti poleg sebe. Ne ljubite drugega, nego Jezusa Kristusa ... čujte, molite; in skusili boste, kako sladko je umreti, kdor je vedel prav in sveto živeti." — Živimo še mi tako, da po konečni zmagi nad grehom na smertni postelji lahko porečemo: »Sladko je umreti, kdor je vedel prav in sveto živeti!" Molitev. Usmili se me, o dobrotljivi Bog, in pomagaj mi na priprošnjo svo¬ jega zvestega spoznovalca sv. Hieronima s Svojo milostjo, da se, ker sem ga v grehu posnemal, tudi po njegovem izgledu pokorim, in si po tej pokori v nebesih zaslužim večno veselje, večno čast! Amen. p m ,»* ■ e 9 T ? O' * * *fc t> # ?& ao i^ 4 Ji *f' * C?* »0, *.*\ J" S 1 to!?{? W«u* ^ *' o *£m : * c ‘ Jjk^- i .*».» SBmjr ttMw\ bfljrf^sS* M ^ •**#*&£ *• Vl#W ^ t« # r * vkk' * jk«a #*# * t * a- v 2 i AfiT«