svetnikov in svetnic Božjih.

Po najboljših virih spisal

dr. J. Rogač,

duhoven ljubljanske škofije.

Izdala

družba sv. Mohora.

Z dovoljenjem visokočastitega kerškega knezoškofijstva.

Drugi del.

V Celovcu 1869.

Natisnil Jožef Blaznik v Ljubljani.

!  hj D *> fy\ j~o U1  t

KAZALO.

Mesec mali traven ali april.

Stran.

1. Sv. Hugon, škof.1

2. Sv. Frančišek Pavlanski ... 5

3. Sv. Rihard, škof.11

4. Sv. Izidor , škof.15

5. Sv. Vincencij Fererski ....  18

6. Sv. Viljem, opat.25

7. BI. Herman .29

8. Sv. Albert, škof..33

9. Sv. Marija egiptovska, spokornica 37

10. Sv. Mehtilda.41

11. Sv. papež Leon I. veliki ... 47

12. Sv. Saba, mučenec.53

13. Sv. Hermenegild, mučenec . . 57

14. Sv. Lidvina, devica.61

15. Sv, Peter Gonzalez , ....  66

16. BI, Benedikt Labre, berač . . 71

Stran.

17. Sv. Justin, mučenec ....  76

18. Sv. Apolonij, mučenec ... 82

19. Sv. Leon IX., papež ....  85

20. Sv. Neža Montepulicijanska . . 92

21. Sv. Anzelm, škof.96

22. Sv. Epipodij in Aleksander, mu¬

čenca .102

23. Sv. Vojteh (Adalbert), škof in

mučenec.105

24. Sv. Jurij, mučenec.112

25. Sv. Marka, evangelist ....  117

26. Sv. Peregrin.123

27. Sv. Cita, devica.127

28. Zvel. brat Egidij.134

29. Sv. Peter, mučenec.139

30. Sv. Katarina Sienska, devica . 145

Mesec majuik ali veliki traven.

Stran. |

1. Sv. Filip in Jakop, aposteljna . 156

2. Sv. Atanazij, škof.164 j

3. Najdenje sv. Križa.172

4. Sv. Florijan, mučenec ....  176

5. Sv. papež Pij V.182

6. Sv. Janez Damaščan ....  187

7. Sv. Stanislav, škof in mučenec . 191

8. Sv. Monika, vdova.197

9. Sv. Gregorij Nazijančan, škof in

cerkven učenik ..202

10. Sv. Antoniu, škof.208

11. Sv. Mamert, škof.215

12. Sv. Pankracij, mučenec . . . 217

13. Sv. Servacij, škof.221

14. Sv. Bonifacij, mučenec ....  223

15. Sv. Izidor, kmet.228

16. Sv. Janez Nepomučan, mučenec 233

17. Sv. Paškal Bajlon, spoznovavec 240

18.

19.

20 .

21 .

22 .

23.

24.

25.

26.

27.

28.

29.

30.

31.

Stran.

Sv. Teodot, mučenec ....  245
Sv. Ivon, spoznovavec ....  250
Sv. Bernardin Sienski, spoznova¬

vec .255

Sv. Feliks Kantaličijan, spozno¬
vavec .262

Sv. Julija, devica in mučenka . 269
Zv. Andrej Bobola, mučenec . . 273

Sv. Donacijan in Rogacijan, mu¬
čenca .277

Sv. Magdalena Paciška, devica . 281
Sv. Filip Nerij, spoznovavec . . 286
Sv. papež Gregorij VII. . . . 293

Sv. Viljem Akvitanski ....  298

Sv. Maksimin, škof.301

Sv. Ferdinand, kralj .... 304

Sv. Angela Meriška, devica . . 308

Mesec junij ali rožnik.

Stran.

1. O začetku praznika presv. Reš-

njega Telesa.  312

2. Sv. Blandina in njeni tovarši, mu¬

čenci .316

3. Sv. Klotilda, kraljica ....  320

4. Sv. Kvirin , škof in mučenec . . 325

o. Sv. Bonifacij, škof in mučenec . 328

6. Sv. Norbert, škof.334

7. Sv. Filip, dijakon.340

8. Sv. Medard, škof.344

9. Sv. Primož in Felicijan, mučenca 348

10. Sv. Marjeta, kraljica ....  353

11. Sv. Barnaba, apostelj ....  358

12. Sv. Janez Fakundski, spoznovavec 363

13. Sv. Anton Padovanski ....  367

14. Sv. Bazilij Veliki, škof . . .373

15. Sv. Vid, Modest in Krescencija,

mučenci.378

Stran.

16. Sv. Benon, škof.382

17. Sv. Janez Frančišk Regis, spo¬

znovavec .387

18. Sv. Mark in Marcelijan, mučenca 392

19. Sv. Gervazij in Protazij, mučenca 396

20. Sv. papež Silverij, mučenec . . 399

21. Sv. Alojzij, spoznovavec . . . 403

22. Sv. Pavlin, škof.408

23. Sv. Eberhard, škof.412

24. Rojstvo Sv. Janeza kerstnika . 415

25. Zv. Ema, spoznovavka ....  420

26. Sv. Janez in Pavel, mučenca . 424

27. Sv. Ladislav, kralj.426

28. Sv. Irenej, škof in mučenec . . 430

29. Sv. Peter in Pavel.433

30. V spomin sv. Pavla.439

Mesec mali traven ali april.

1. Mali traven ali april.

Sv. Hugon, škof.

PiSfv. Hugon je bil rojen leta 1053 od plemenitih in pobožnih
staršev v majhenem mestu škofije Valanske (Valence) na Fran¬
coskem. Njegov oče, izversten vojak, mož blazega in ver-
lega značaja, je svojemu vladarju zvesto služil in je potem vso
skerb obernil na izrejo otrok. Hugon je kazal že v mladosti
lahno zapopadnost in veliko ljubezen do vednosti. Ko dostojno
starost doseže, žene ga želja po oliki na vnanje šole, kjer je
mogel več pripomočkov porabiti in obširniših znanosti si prido¬
biti. Po natori je bil tako mehke čudi (natore) in boječega serca,
da je še ko odraščen mladeneč v vsem obnašanji svojem razo¬
deval nekako dekliško plašnost. Ali ravno ta prhojena sramož-
ljivost in boječnost je bila berzda za meseno poželenje in nag¬
njenje ter ga je uterdila v ponižnosti, v poterpežljivosti in zmer¬
nosti, v čistosti in v druzih kerščanskih čednostih.

2. Po slavno doveršenih šolah dobi pri škofijski cerkvi
valanski duhovnijo in živi med večidel mladimi in prav posvet¬
nimi stolniki v sveti tihoti in zgledni samotnosti, ktero posvečuje
z molitvijo in z branjem ter premišljevanjem sv. pisma. Vsi so
ga visoko cenili in ljubili. Tisti čas pride papežev poslanec
v Valence, zapazi pobožnega, skromnega in nenavadno olika¬
nega stolnika Hugona, nakloni mu svojo zaupno prijaznost ter
ga privzame za pomočnika pri svojih poslanskih opravilih in pri
odpravljanji takratnih nerodnosti, v bojih zoper svetnjake, ki
so cerkvene dobrine priderževali in zoper duhovne, ki so s cer¬
kvenimi službami kupčevali ali pa v prepovedanih zvezah živeli.
'Njegovi resni opomini, združeni z lepim zgledom, so pri obeh
blagovito teknili. L. 1080 obhaja poslanec v Avignonu cerkven
zbor; tedaj pridejo tje poslanci Grenobelske škofije, ki je bila
ravno takrat brez škofa, s prošnjo, da bi jim zbrani očetje ko¬
ga za škofa postavili. Nasvetuje se mladi stolnik Hugon in z
veseljem ga sprejmd. Ali Hugon dobro poznaje težavnosti in
nevarnosti škofove službe, brani se solz fin te časti rekoč, da je
premlad in preslab, da ne bi druzih zveličanja pospeševal, in
zraven še lastno pogubil. Ali škofje ga tolažijo in oserčujejo,
da naj ne upa v svoje lastne močf, ampak le v Boga in nje¬
govo milost. Hugon se sicer uda, ali to čutilo preponižnosti je

Življenje svetnikov in svetnic božjih. II. del. 1

2

1. april: Sv. Hugon,  škof.

ohranil do smerti, ker je zmeraj svojo nesposobnost za tako ime¬
nitno službo obžaloval in bi se jej bil tolikrat rad odpovedal. On
spremi poslanca v Rim, kjer mu sv. papež Gregorij VII. škofovo
posvečenje podeli. Tu ga pa na enkrat jamejo bogokletne
misli obhajati in ga tako mučiti, da mu je kar umreti. To
mu veljfi ko kazen, ker je privolil v škofovo čast; vendar pa
po nasvetu poslanca papežu te skušnjave razodene, kteri ga z
očetovsko besedo potolaži in, čeravno te skušnjave nikdar čisto
ne nehajo, vendar ga s tolikanjo silo več ne nadlegvajo.

3. Ko se verne in škofijsko vladbo prevzame, najde ne¬
znansko gnjusobo na sv. mestu. Vsaktere razvade in gerdobije
so se bile med vse stanove vkoreninile in tudi duhovski stan je bil
ves okužen, ker celo mašniki so se očitno ženili, so vse sveto
prodajali in sv. zakramente za denar delili; svetnjaki so imeli
v posesti cerkve, cerkvene dobrine, desetine in pokopališča; ne¬
vednost v verskih rečeh je bila splošna, odertija in goljufija je
brez kazni se vganjala; vsa pravičnost in sramožljivost je bila
zginila — živelo se je samopašno brez vsega strahu pred postavo.
Škofijska posestva so bila po znimarnosti in zapravljivosti nje¬
govih prednikov z dolgovi preobložena in zastavljena, tako da
je v pravem pomenu v vsem potrebnem pomanjkanje terpel, ker
ni hotel ne na posodo jemati ne podložnikov stiskati. Neutru-
doma se Hugon s temi zlegi bojuje, te nadloge odpravlja s po-
terpežljivostjo in ljubeznijo, s podučevanjem in opominjanjem,
s prošnjami in solzami. Ali čez dve leti vednega bojevanja mu
čutilo ponižnosti in iz njega izvirajoča maloserčnost omami močf,
da se zgrudi pod bremenom skerbf in silnih naporov, da vsled
tega zapusti svojo cerkev ter zbeži v benediktinski samostan v
Klermonški škofiji s terdnim sklepom, vse svoje dni med samo¬
stanskim zidovjem le Bogu in svoji duši posvečevati. Ali papež,
ko to zvč, mu naravnost zapove neutegoma verniti se na te¬
žavni sedež. Bridko je za-nj to povelje, ali pokorščina zmaga.
Vendar pa se mu je v samoti upanje, ta golob z oljkovo vejico,
zopet povernilo, mu dušo z veselimi mislimi napolnilo in njegovo
klaverno serce okrepčalo; poprime se torej svojega težkega dela
z novim pogumom in z živim zaupanjem v Boga ter pase svojo
čredo s prešnjo zvestobo in ljubeznijo.

4. Blezo čez 3 leta (1084) pride po čednosti in učenosti
sloveči Brunon, prava podoba kerščanske resnobe, s šestimi to-
varši v Grenobelj, da bi v oddaljeni samoti zavetja si poiskali
pred neverno spridenostjo sveta. Ker je imel ravno poprej pri¬
kazen, v kteri je videl sedem svetlih zvezd, ki so se v grozni
puščavi njegove škofije, Kartuziji po imenu, utrenile: spozna v
tem Božji migljej, ptujce ljubeznjivo sprejme ter jim podari ome¬
njeno puščavo, kjer Brunon ž njegovo pripomočjo vstanovi ostri
red Kartuzijanov, v kterem jih je mnogo, ki so med svetom po

1. april: Sv. Hugon,  škof.

3

duši padli, rešenje, mir in zveličanje našlo. Hugon jim ostane
prijatelj in varil in občuje ž njimi ne kakor škof, ampak ko po¬
nižen brat, in biva — vdeleževaje se vseh njihovih spokornih
vaj — tolikrat med njimi, da ga mora Brunon večkrat opomniti,
da naj se verne k svoji cerkvi in oskerbuje svoja opravila. Vedno
bdenje in mertvenje mu napravi hude bolečine v glavi in v
želodcu; njim se pridruži nekaka maloserčna tesnoba, ki mu
časi vso moč podere; sicer se zopet povzdigne k veselemu za¬
upanju in k sladkim potolažbam, ali le z novega zapade v to
slabost človeške natore. To spreminjanje veselja in žalosti, bo¬
lečine in tolažbe, maloserčnosti in pogumnosti, skerbečnosti in
zaupljivosti je terpelo do konca njegovega življenja. Nikdar ni
dosegel pravega pokoja, neskaljenega dušnega miru, tiste srečne
enakodušnosti, ktera v Bogu počivaj e nima nobene želje in ne
po nebesih in ne po zemlji nič ne poprašuje. Solze, zdaj iskre¬
nega veselja, zdaj grozne stiske, so bile njegov kruh noč in dan;
o dobri uri se je jokal ljubezni in hvaležnosti do Boga, o hudih
dnevih pa žalosti sam nad seboj; brez solzfi ni mogel ne brati,
ne moliti, ne premišljevati, ne pridigovati, ne spovedovati. Pri
tej skipečnosti svojih čutil je tolikanj bolj čul nad svojimi po-
čutki in pri pogovoru z ženskami jim ni nikdar prosto zerl v
obraz. —Bil je tolikanj radodaren, da so g , a sploh očeta ubozih
imenovali. Enkrat ob lakoti proda svoj z biseri okovani per-
stan in pa zlato čašo; ta zgled je druge bogatine in plemenit-
nike tako spodbudil, da so mu iz dalje pošiljali denar za mi¬
loščino m en 6, da po njem razdeljena bo več blagoslova in teka
imela. Iz zgolj ljubezni do ponižnosti in ubožnosti je hotel celo
edinega svojega konja za ježo prodati in Škofijo peš prehajati,
ali Brunon mu to resno odsvetuje. Okoli njega je kraljevala tiha
častitost, on ni terpel nobenih igravcev in norčevavcev, kakor so
bili takrat tudi po duhovnih dvorih v navadi; ni imel nobenih
vojakov in stražnikov, ker ni maral cerkvenih dohodkov — te
dedščine ubozih, za nje potrošati. Pred njegovim sodnjim sto¬
lom se je vsem enaka pravica govorila, ker se nikakor ni gle¬
dalo na veljavo osebe; daril ni prejemal nikakoršnih, nikdar ni
denarnih kazen nakladal pa tudi nikdar ne sodbe sklepal, iz
ozira na lastno korist. Pa kakor ljubeznjiv in pohleven je Hu¬
gon bil, tako nepremakljivo je stal, kedar je šlo za Čast Božjo
in sv. cerkev. To je pokazal na cerkvenem zboru Vienskem,
kjer je pogumno in očitno govoril zoper cesarja Henrika IV., ki
je s papežem gerdo ravnal. Ravno tako krepko je branil pra¬
vega papeža Inocencija II. zoper protipapeža Anakleta in je tako
mnogo pripomogel, da se je mir povernil ter edinost cerkve Božje
na Francoskem se ohranila.

5, Ali vseh teh čednosti in zaslug se Hugon ni zavedal,
ampak le svojih napak, zat<5 je vedno hrepenel službe prevzdig-

l*

4

1. april: Sv. Hugon,  škof.

njen biti; pošlje torej ponižno prošnjo do v papeža, pa odgo¬
vori' se mu le z opomini do stanovitnosti. Že star in hromoten
gre sam v Rim, ali vsi razlogi, vse prošnje so zastonj; reko
mu, da pod sivimi lasmi biva še živ duh, pod zgerbančenim
čelom se svetijo še bistre oči; da zamore on s svojim zgledom
in svetom cerkvi Božji več koristiti, kakor kteri drugi s svojo
telesno Čverstostjo, saj Bog nima dopadanja nad rokami in no¬
gami, ampak nad sercem moža. Kolikor mogoče potolažen se
verne v svojo škofijo, ali njegove moči kmalo popolnoma ope¬
šajo; 1. aprila 1132. v 80 letu starosti in v 52. škofove časti se
loči iz solzne doline tj e, kjer ni nobene bolečine več in nobena
solza več ne teče. — Dve leti po smerti je bil za svetnika raz¬
glašen.

Obrazuje se ko škof s sedmimi zvezdami, ki so mu v prikazni
prihod sv. Brunona in njegovih tovaršev naznanile.

Od notranjega življenja.

J^erščanski bralec! zopet sva novo versto svetnikov začela. Vem,
da boš popis njihovega življenja z veseljem prebiral, pa tudi marsikrat
premišljevaje vzdihnil: „0 ko bi mogel tudi jaz tako živeti in enkrat ž
njimi v nebesih se veseliti!" Hočem ti torej tukaj nekoliko naznaniti pot,

E  o kteri moreš nebeško kraljestvo doseči in sicer razložiti ti hočem v
ratkem notranje življenje.  Psalm namreč pravi (44): „Vsa lepota
kraljeve hčere je od znotraj.“ Zveličar pa je rekel: „Kraljestvo Božje je
v vas/' (Luk. 17, 21.) Zatorej učeniki tolikrat govore od notranjega
življenja in človeka. V čem pa obstoji notranje življenje in po čem po¬
stane človek notranj? Posebno po treh rečeh: po čistosti misli ali na¬
mena, po kreposti premagovanja, po veselosti volje. V tem trojnem ob¬
stoji pravo duhovno, notranje življenje — bistvo svetosti.

1. Svetost se v sv. pismu večkrat primerja z zlatom in sicer z naj-
čistejim zlatom. Očisti se pa zlato, če se v ognji stopi; zatorej se ime¬
nuje tudi v ognji skušeno zlato. Ta primera nam našo reč mnogo po¬
jasni. Tedaj notranje življenjej, prava čednost in bogoljubnost pred vsem
zahteva čistoto misli in namena. Zlato je toliko čistejše, kolikor manj
ima ptuje primesi in tudi čednost je toliko čisteja, kolikor manj ima za
podlago pozemeljskih nagibov, človeških nagnjenj, samoljubnosti in iskanja
samega sebe. Bog nas je vstvaril, za-se vstvaril, in zatorej moramo vse,
kar storimo, zato storiti, ker Bog hoče in le iz tega namena, da bi Bogu
dopadli. Dekla s svojimi nizkimi opravili se more ravno tako posveče¬
vati, kakor učeni s pisanjem knjig, zdravnik z ozdravljanjem, mašnik s
pridigovanjem, spovedovanjem in maševanjem. Zatorej pravi apostelj:

„Vsaki naj ostane v stanu, v kteri ga je Bog poklical/' (1 Kor. 7.)
Saj ne gre namreč toliko za to, kaj se stori, ampak zakaj, iz kakovega
namena se stori. Najlepša opravila, celo molitev, nehajo za nas koristna
biti in zaslužna, ako je takrat opravljamo, kedar Bog od nas kaj dru-
zega hoče, ali če je le po človeško opravljamo, n. pr. ker nagnjenje za
nje v sebi čutimo, ali kaj veselja v njih nahajamo, ker iz njih kaj časti
ali dobička pričakujemo, ali ker ravno kaj drugega ne vemo početi. Cisti
namen tudi najmanjša djanja, celo potrebna natorna opravila kakor jesti
in spati, v zlato spremeni. On je jedro dobrega in le na-nj Bog gleda.

2 .  april:  Sv.  Frančišek Pavlanski.

5

2. Da se zlato očisti, mora se v ognji pretopiti; in da se tudi naše
serce očisti vse samoljubnosti, mora ognjeno poskušnjo prestati, ktera vse
življenje terpi, in to je vedni boj z mesom, z natoro in njenimi napač¬
nimi nagnjenji. Terda beseda, ali vekomaj resnična: Nebeško kra¬
ljestvo silo terpi.  Nekteri ljudje imajo nekake natorne čednosti, na-
torno dobroserčnost in pohlevnost, natorno ponižnost, natorno delavnost,
in vse to je stane le malo ali nič premagovanja. Nekteri pa imajo tako
hudo natoro ali tako terdovratno spačene navade, da morejo tudi na
videz lahne reči le po hudem notranjem boji doveršiti. Zato ne veljajo
za posebno pobožne, zakaj njih slabosti in nepopolnomosti so le preveč
očitne; in vendar so morda Bogu prav prijetni, ker se hrabro premagu¬
jejo. Zatorej pravi Tomaž Kempčan, da morejo tisti ljudje, ki imajo
mnogo hudih nagnjenj in navad in zatorej tudi obilo prilike se bojevati
in premagovati, veliko bolj napredovati v popolnomosti, kakor drugi,
kterih skušnjave niso tako pogostoma in silne. Kdor le išče, kar je
lahno, prijetno, vsega težavnega pa se ogiblje, se premagovanja ana, ta
ni na potu svetosti, ampak zložnosti. Zlato se mora očistiti v ognji brid¬
kosti in skušnje.

3. Kolikor čistejše je zlato, toliko je voljneje; in to nam kaže na
tretjo lastnost notranjega človeka, na veselost volje. Kolikanj se natora,
tudi v svetnikih, zoper dobro upira, vendar je razumna volja nagnjena
za vse, karkoli Bogu dopade, da! hitro in veselo stori vse, s čimur koli
se more Bogu postreči. V tem nagnjenji in hitrosti volje obstoji ljubezen
Božja. Kdor ljubi, vedno misli, kako bi ljubljenemu kaj veselja napra¬
vil; in če ljubljeni kaj zahteva, ljubeči hiti mu željo dopolniti, če tudi
ga stežkoma stane. Tedaj je med temi, ki Boga ljubijo, mnogo razločka.
Zakaj nekteri spolnujejo sicer zapovedi Božje, dolžnosti kristijana, toda
z nekako okornostjo, kakor prisiljeni, bolj iz strahu pred grehom, pred
peklom, se ravno ko le vlečejo po potu Božjem. Eni pa gredo, eni teko
in eni celb lete. Ljubezen da teči, ljubezen da peruti, zatorej se angelji
obrazujejo s perutnicami, ker so vedno pripravljeni, voljo Božjo hipoma
dopolniti. Kolikor veča je ta pripravljenost, ta veselost, toliko boljše je
zlato ljubezni, je viša tudi svetost.

Molitev.

O Bog moči in kreposti, kteri si sv. škofu Hugonu tako zveličansko
nezaupnost do lastnih moči podelil: prosimo te ponižno, nikdar ne pri¬
pusti, da bi kdaj v prevzetnem zaupanji do samih sebe imenitne reči
podvzemali in tako v svojem započetji osramoteni bili. Amen.

2 .  Mali traven ali april.

o

Sv. Frančišek Pavlanski.

red okoli polpetsto leti je nastala med kristjani velika mlač¬
nost gledč zderžljivosti in posta; mnogo njih je imelo tre¬
buh za Bogd in cerkvene postave so se nestrahoma lomile,
zakaj ljubezen je bila ugasnila v mnogih sercih. Da bi tedaj

6

2. april:  Sv.  Frančišek Favlanski.

gorečnost ljubezni zopet obudil in krivici pot pregradil, pošlje
Bog moža, kteri si ljubezen do Boga in do bližnjega postavi za
edino namembo svojega življenja in vstanovi' do sedanjih časov
najostreji red. Temu možu je ime Frančišek Pavlanski. V
mestecu Pavli blizo morja v Kalabriji je bilo 1. 1438 rojeno dete,
kteremu pobožni pa revni starši, Jakob in Viena Martorela, dajo
ime sv. Frančiška, očeta ubožnosti in ponižnosti, ker so je bili
po njegovi priprošnji od Boga prejeli. Pač si niso bili svesti,
da bo tudi njihov sin enkrat po ubožnosti in ponižnosti enako
velik in imeniten — prava dika kerščanstva. V strahu Božjem
izrejen je že v zgodnji mladosti razodeval očitno nagnjenje do
mertvenja, molitve in samote. Trinajst let starega pripeljejo starši,
ki so ga bili vsaj za eno leto frančiškanskemu redu -v strežbo
zaobljubili, v frančiškanski samostan v bližnjem mestu sv. Marka,
kjer obdarjeni deček najlepše nauke posluša, najspodbudniše
zglede vidi, in redovne postave prav natanko in celo še ostreje
spolnuje, ker se odpovd noši platnene obleke in mesenim jedčm,
takd da se menihi sami taki zderžnosti čudijo. Ko leto pre¬
teče, pridejo starši po-nj in roma ž njimi v Rim, Asis in na
druga božja pota ter se potem čez goro Kasinsko verne v do¬
movino.

2. Komaj petnajst let star preterga vse spone, ktere vežejo
mladost na radovanje in upe življenja in se poda z dovoljenjem
staršev v samoten kraj blizo rojstnega mesta. Ker ga pa tukaj
mnogo radovedno obiskovanje moti, izbere si drugo težko do¬
hodno zavetje med pečinami nad morskim bregovjem, izkoplje
si tam z neutrudljivim delom votlino za celico in živi ondi šest
let, enako najstarejemu, najbolj skušenemu puščavniku, leže na
terdem kamenu in vživaje le zelišča, nabrana po bližnjem gozdu.

Ali volja Božja je bila, da
bode votlina Frančiškova
zibel velicega reda. Kakor
skrito je bilo njegovo bi¬
vališče, vendar ni bilo čisto
neznano. Pridružita se mu
namreč dva učenca; ž njima
in s pripomočjd staršev po¬
stavi tri celice in kapelico,
v kteri časi duhoven službo
Božjo opravlja in jim kruh
angeljev deli. Kmalo pa
pride še več bogoljubnili
mož, duhovnih in svetnih,
kteri so hoteli življenje Zveličarjevo še bolj natanko, še ostreje
posnemati, ko redovni vstanovnik Asiški svojim učencem zapo¬
veduje. Hoteli so v zaupanji v Božjo okrepčevavno milost v

2. april: Sv. Frančišek Pavlanski.

7

najpopolniši ubožnosti živeti, še v globeji ponižnosti in Še v
hujši ostrosti se vaditi; zavežejo se torej zraven z navadnimi ob¬
ljubami nikdar mesenih jedi' ne vživati, ampak tudi jajec, masla
in sira se zderžati in sploh vsega, kar je bilo po starih cerkvenih
postavah postni Čas prepovedano. — Zavoljo čedalje veče mno¬
žice učencev je bilo treba postaviti samostan in cerkev in včliki
škof Kozenski to privoli. Ali ubogi puščavnik — kje naj vzame
pripomočke? V tej sili se mu prikaže sv. Frančišek Asiški rekoč,
da bo že Bog poskerbel. V duhu okrepčan se Frančišek zaup¬
ljivo loti zidanja; menihi sami kopljejo, znašajo les, kamenje in
apno in izveršujejo neutrudoma pobožno delo, ktero je kmalo
tudi z radovoljno ročno in denarno pomočjo bližnjih prebivavcev
dokončano in od škofa Kozenškega posvečeno. Frančišek sam
sveti bratom s spodbudnim zgledom. Njegova hrana je kruh in
voda, le redkokrat zavžije kaj sadja ali sočivja, in to še le zve¬
čer, večkrat se pa tudi po več dni posti; nosi dersnato obleko,
hodi zmeraj bos, in spi na golih tleh ali na suhem berstji. In
vendar je bilo njegovo telo čversto in zdravo, njegovo obličje
rožnato in mladenško, njegovo vnanje prijazno , njegova beseda
mila in rahla — bil je prava podoba mini in ljubezni. Njegov
duh in njegovo serce, njegovo mišljenje, čutenje in hotenje je
bilo tako v Boga obernjeno, da mu nič druzega ni bilo mar,
bil je z vsem svojim bitjem tako v večno in nebeško potopljen,
da so bile za-nj pozemeljske reči, kakor jih. ne bi bilo, da se
ni zavedel kraja, na kterem je stal, ne časa, v kterem je bival,
da ni imel nobenega čutila za spremin žalosti in veselja, slad¬
kosti in grenkosti. Njegova duša je živela v telesu, ki se več
ni zdelo biti zemlje last, kajti tvarinsko je vso moč do njega
zgubilo. Ogenj ga ni pekel, igral se je z gorečim ogljem kakor
s cvetočimi rožami; led in sneg, ternje in bodeče kamenje mu
nog ni ranilo, hodil je po vodi in močvirji, kakor lahno pero.
Zdel se je imeti tako telo, kakor nebeški duhovi, kedar se na
zemljo prikažejo, ne da bi v njem občutili in živeli, ampak da
v njem vidni postanejo. Kaj porečemo o takih prikaznih , ktere
nam priče same zagotovo sporočujejo? Velik in mogočen je Bog
v svetnikih svojih!

3. Ponižnosti je ljubezen zvesta tovaršica; kolikor namreč
manj smo sami sebi, toliko več smo za druge. Frančišek ni ni¬
kdar od nikoga nič žalega govoril, slabosti in pregreške je skušal
izgovoriti, napačnega pa z rahlim opominom poboljšati. Na svo¬
jem popotovanji po Kalabriji in Siciliji — zakaj v malo letih
se je bilo po raznih krajih več samostanov postavilo — je po¬
vsod zapuščal znamenja ljubezni. Sam ubožen, se vč da ni
mogel časnih darov deliti, ali dal je, kar je imel: svojega duha,
svoje serce in svojo molitev; tolažil je žalostne s serčnim milo-
vanjem, razsvetljeval nevedne z ljubeznjivim podučevanjem, dvo-

2. april:  Sv.  Frančišek Pavlanski.

mijoče z modrim svetom, mnogo in mnogo bolnikom je dosegel
s svojo priprošnjo rešenje zlega in bolečine, tudi mertve je skli¬
cal v življenje. Kamorkoli pride, sprejemajo ga s slavo, povsod
mu množice naproti vr6 in ga obsipljejo z dokazi visocega spo¬
štovanja — njemu pa sramožljivost lica rudečf. Imel se je za
najmanjšega, za izveržek ljudi; kolikor namreč bliže človek k
Bogu pride, toliko vekši in velečastniši mu je Bog, toliko manjši
in nevredniši pa se sam sebi vidi. Ali ta ponižnost ne zatajuje
serčnosti. Kralj Ferdinand I. v Neapolu, kteremu se je stav¬
ljenje samostanov po njegovem kraljestvu brez njegovega pri¬
voljenja zdelo, da zasega v njegove deželsko-gosposke pravice,
zaukaže zgrabiti ga in v Neapol pritirati na oster odgovor; ali
s 60 vojaki poslani stotnik se ne upa prečastitljivega svetnika
dotakniti se in sile delati mu, ampak verne se in se pri kralji
prav krepko za-nj poteguje. Ko se v glavnem mestu neapoli-
tanskem veliko za-nj in njegov red, pa tudi zoper nju govori,
veli kralj Ljudevit XI. na Francoskem, kterega sta stiskala pe¬
koča vest in pa strali pred smertjo, puščavnika iz Kalabrije, od
kterega je slišal že toliko čudopolnega djanja in ozdravljanja,
prositi, da bi na Francosko prišel, da bi mu morda on, ker
vsa človeška pomoč in vsa natorna zdravila niso nič pomagala,
s svojo mogočno molitvijo dosegel zdravje ter podaljšanje živ¬
ljenja. Frančišek pa noče Boga skušati ter kralju prošnjo odbije,
ker ga sila k vražni pobožnosti priganja. Toda na papeževo
povelje se iz pokorščine dvigne 1. 1482 in pride v Neapol, kjer
ga z veliko častjd sprejmd in ga francoski poslanci pričakujejo.
Enega dne mu da preplašeni kralj neapolitanski (Frančišek nam¬
reč mu je bil zažugal, da bo s prestola pahnjen, ako svojih
krivic ne poravna, kar se je tudi res zgodilo) vpričo mnogo ve-
likašev polno skledo zlata za zidanje samostana v Neapolu celo.
Ali Frančišek ne mara tega darila, ker je ,,kervav denar.“ Pro¬
stodušno in naravnost, kakor kteri prorok starega zakona, očita
kralju revščino ljudstva, kako je vsemu samosilstvu izdano in
že vse obupano. Vzame torej en srebernjak, prelomi ga, in glej!
kapljice kervi iz njega tekih

4. V Rimu skazujejo svetniku nenavadne častf. Kardinali
ga obiskujejo, papež Sikst IV. ga zraven sebe poseda, po cele
ure se ž njim pogovai’ja, občudovaje njegovo visoko modrost in
sveto priprostost, ter ga hoče za mašnika posvetiti; ali Frančišek
v to ne privoli, ampak le prosi, da bi smel sveče in rožne
vence blagosloviti. Popotovaje po Francoskem popušča povsod
znamenja podeljenega mu dani ter moči ozdravljanja. V gradu
Plesileturskem (Plessis-les-Tours) ga postavijo pred kralja, ali
on mu zamore govoriti le kakor nekdaj prorok Izaija kralju Eze-
hiju: ,,Oskerbi svojo hišo, zakaj umeri boš.“ Za Ljudevita je
ta glas kakor poslednje sodbe trombe don. Poslednje upanje

r 9

2. april:  Sv.  Frančišek Pavlanski.

9

mu splava po vodi. Vendar pa svetnika visoko časti in mu v
lastni palači stanovanje odloči. Frančišek se večkrat z bolnikom
pogovarja, opominja ga k vdanju v voljo Božjo, h kolikor mo¬
gočemu poravnanju storjenih krivic, prizadeva si njegovo serce
očistiti in k Bogu oberniti; pripravlja ga za kerščansko smert
in mu je na strani o hudem smertnem boji 1. 1483. Pač ni bil
za Frančiška majhen milog, kneza, ki je vse žive dni služil le
pozemeljskim malikom in se je oskrunil s hlimbo, z ropom in
morom, spametovati in k pokori pripeljati. Govoril je pa tudi,
Čeravno ni bil učeno olikan, kakor sporočuje zgodovinar Filip
Kominski, ki ga je sam večkrat slišal, s tako modrostjo, da je
bil slednji prepričan, da sam sv. Duh iz njegovih ust govori.
Frančišku se v Plesis-u več vrednih mož pridruži, da je bilo s
časom v gradu njim odločeno stanovanje pretesno; zatorej mu
mladi kralj Karol VIII., kteri ga je še više cenil ko ranjki oče,
sezida v logu Plesiškem cerkev in samostan. Pozneja leta se ni
samo po Francoskem, ampak tudi po Laškem, Španskem in
Nemškem več samostanov postavilo po redovnih pravilih, ki so
stran ostrosti vsa druga nadviševala. Učenci Frančiška Pavlam
skega so se imenovali „najmanjši“ (minimi), najmanjši v hiši
Gospodovi; narekoval je — ker sam ni znal pisati — 1. 1493
pervo  določno pravilo, zakaj popravil in zboljšal jih je pozneje
še trikrat, dokler ga ni po poslednji osnovi poterdii p. Julij II.
leta 1506.

5. Tako ostane Frančišek skor deset let na Francoskem,
moli in dela z neutrudljivo gorečnostjo za čast Božjo in za bla¬
gor tistih, ki so se mu kakor otroci izročili. Večkrat sicer želi
v domovino verniti se, ali Ljudevit XII., ki je po Karolovi smerti
kraljeval, ta mu tega ne dovoli, ker ga hoče za zmeraj tam
prideržati. Frančišek doseže 61. leto. Ko čuti, da se bliža konec
njegovega čudapolnega življenja, umakne se vsemu občevanju in
se zapre v svojo celico, da bi se najskerbneje pripravljal za
smert in večnost. Cez tri mesce tega samovanja ga na cvetno
nedeljo 28. marca 1509 merzlica strese. Včliki četertek zbere
brate in učence okoli sebe, prejme, kakor je bila v redu ta dan
navada, z vervijo okoli vratu presv. rešnje Telo, in veliki petek
umerje (2. apr.). Že 12 let po smerti je bil od pap. Leona X.
med svetnike prištet. Njegovo truplo je počivalo v samostanski
cerkvi Plesiški do 1.1582. Ko so besni Hugenotje vse cerkve po
mestu in okoli mesta Tura bili pokončali, ulomi divja derhal
tudi Frančiškovo grobišče, vleče na vervi še vse ohranjeno truplo
v kerčmo , in je tam v pepel požge z lesom velicega, iz cerkve
oropanega križa; pobožni katoličanje pa so vendar s smertno ne¬
varnostjo nekoliko kosti rešili.

Ob ražnje se v černi frančiškanski halji z dolgo brado, pred seboj v
svitu besedo „charitas“ (ljubezen).

10

2. april:  Sv.  Frančišek Pavlanski.

Red ^najmanjših bratov", tudi Pavlani imenovanih, je štel pozneje
čez 400 samostanov, pa zvest svojemu imenu in duhu svojega vstanovnika,
ni nikdar posebne imenitnosti dosegel; zdaj ima razen glavnih samostanov
v Rimu in v Pavli le še malo druzih po Laškem.

Korist posta.

i.

!Pae malo jih je v naši zmehkuženi dobi, da bi v oster post svojo čast
stavili; mnogo pa jih je, ki od posta nič vedeti nočejo, ker je trebuh njih
Bog. Prevdarimo torej veliko korist posta in sicer pervič za telo.

Post poleg nauka kat. cerkve hoče, da si ali kaj pritergamo v hrani,
ali pa da se zderžimo nekterih jedi. Oboje je koristno za telo, ker je
bolezni obvaruje, pa tudi bolezni ozdravi; zatorej zdravniki po pravici
pičlost v jedi in pijači mater zdravja imenujejo. Od sv. device Azele
piše Hieronim, da se je celo leto postila, časi po tri dni nič ni zavžila,
in je vendar do 50. leta nobenkrart ni glava bolela, kar je velikrat na¬
sledek preobloženega želodca. Koliko puščavnikov, koliko menihov po
ostrih samostanih so se po celo leto postili! Nekteri niso druzega zavžili
kakor kruh ali malo suhega sadja in boba in so vendar s čverstim, zdra¬
vim telesom visoko starost dosegli. Tako tisoč in tisoč zgledov poterjuje
znani pregovor, da je natora z malim zadovoljna. Zakaj ne vživanje ve¬
liko in posebnih jedi redi telo, ampak dobra prebava; zatorej je lakota
najboljša kuharica. Ona se je tudi že mnogokrat ko najboljšega zdrav¬
nika skazala, in post je že marsiktero bolezen ozdravil, zoper ktero vsi
leki niso nič zmogli. Znameniten zgled v tej zadevi je Benečan Ljudevit
Kornaro v 16. stoletji, ki se je le s svojo veliko zmernostjo več smertnih
bolezni ozdravil in je do sto let živel. Tudi od sv. Karola Bor. je znano,
da se je neke telesne hibe, ki je bila nasledek smertne bolezni, le z
ostrim postom rešil; zatorej je v Milanu „Karolovo zdravilo" v pregovor
prišlo. Tista tako znana „dieta" ali maloživnost, ki jo zdravniki bolnikom
velevajo, kaj je druzega, kakor ravno to „Karolovo zdravilo" ali post. Zakaj
vsa zdravila bi bila ob moč, ko ne bi priterganje v jedi in pijači prišlo
natori na pomoč. Odkod namreč izhajajo večidel bolezni, kakor ravno
od neprebavljenih jedi? — Sicer se hoče tudi postnim jedem, ki je o zderžnih
dnevih zavžijemo, očitati, da zdravju škodujejo; ali to je le takrat, kedar
so preumetno napravljene in čezmerno vživane. Ko bi bili ljudje z bolj
domačo in siromašno hrano zadovoljni, kakor bi bilo za post ko spo¬
korno djanje tudi primerno, tedaj se telesu postnih jedi nič ne bi bilo
bati. Marveč terdi sv. Hieronim, da so marsikteri ravno po vživanji do¬
mače hrane kake telesne nadloge se rešili. Ali ne priča skušnja, da je
mnogo šibkih oseb, ki so po vstopu v kak spokoren red v vedno postno
hrano se obsodile, telesno in dušno bolje se občutile kakor prej med
svetom? Ce pa post škoduje, prihaja to le od nezmernosti. Sv. Bernard
nam to s temi besedami razlaga: „Pri jedi mere ne vedo. Kos za kosom
se priklada; za samo meso, kterega se zderže, se še enkrat toliko rib
nakopiči," — Torej kristijan! ako se ti morda zdi, da je cerkveni post
tvojemu zdravju škodljiv, pomisli, ali ti ni morda tvoja neukrotena sned-
ljivost, nezmernost in slastnost škodovala, ne pa post. Odpravi une, in
derži se tega, in Bog bo tvojo pokorščino, ki jo cerkvi skazuješ, z zdrav¬
jem in dolgim življenjem blagoslovil. Tako je mislil pobožni kardinal
Stanislaj Hozi. Ko mu namreč svetujejo, naj v svoji sedi starosti bolj
močne jedi zavživa, odgovori on: „Pisano je: spoštuj očeta in mater, da

3. april: Sv. Bihar  d,  Škof.

11

boš dolgo živel na zemlji. Moj oče pa je Bog v nebesih, in moja mati
je cerkev na zemlji. Uni hoče, da se postim, ta hoče, da se v gotovih
časih postim. Poslušam ju rad in storim to in tako upam, da bom tudi
sad svoje pokorščine prejel in dolgo živel na zemlji. “

Molitev.

O Bog! kteri si sv. Frančiška v število svojih izvoljenih sprejel,
prosimo te, dodeli, da po njegovih zaslugah in po posnemanji njegovega
čednosti polnega življenja srečno prejmemo plačilo, ktero si ponižnim
obljubil. Po Kristusu Jezusu, Gospodu našem. Amen.

5. Mali traven ali april.

Sv. Rihard, škof.

vjpiiliard, rojen 1. 1197 od revnih staršev v mestecu priWor-
JjPzL cestru na Angdeškem, kazal je že zgodaj tako samotarnost,
tiho miloresnobno nrav, da je domačim s tem veliko le¬
pega upanja napravljal. Umikal se je šalam, igram in radova-
nju mladosti, ki so kal toliko raznih in nevarnih nagnjenj, in
pogubljive strasti v sprejemne persi zasadč; skerbno se je ogibal
druščin, v kterih se prešernosti in nerodnosti vganjajo in je imel
že ko deček popolno zreloto pobožnega nravnega mladenča. Po
smerti staršev služi pri bratu za hlapca in se muči noč in dan,
da bi uborno posestvo kolikor mogoče kviško spravil; in z ne¬
utrudljivo delavnostjo, z bistro sprevidnostjo, s pametnim obra¬
čanjem in prodajanjem pridelkov in z največo varčnostjo res do¬
seže svoj namen. Brat, po dolgem jetništvu dušno in telesno
pohabljen, pripozna hvaležno njegov trud in mu s pismom pri
sodniji narejenim malo posestvo odstopi. Rihardovi prijatli mu
hočejo zvezo s premožno devo nakloniti in on v to privoli —
ljubezen in kruh sta se tudi njemu takrat zdela najbolj zaželenja
vredne dobrote življenja. Ali omahljivi brat se kesa tega izro-
čenja, morda se ni mogel kakovega podpiha nevoščljivosti, pa
tudi te skerbečnosti ne ubraniti, da ga utegne prihodnja svakinja
pri kraj sevati v njegovih zahtevah do Rihardove preskerbne roke
in do njegovega ljubeznjivega serca. Ko zapazi Rihard tiho ža¬
lost bratovo in vzrok njen zvč, zažari se mu oko v svetem ve-
selji ljubezni, hitro prinese nesrečno pismo, je na dvoje prereže,
namenjeni nevesti poslov pošlje in dom zapusti, da bi se z uki
pečal in tako svoje prihodnje stanje podzidal.

2. Prazen denarja, pa polen zaupanja, da mu Božje po¬
moči in pa človeške blagovoljnosti zmanjkalo ne bode, pride v

12

3. april: Sv. Rihard,  Škof.

Oksford. S svojim bistrim razumom, z lahno zapopadnostjo,
zvestim spominom in s svojo od potrebe navdihovano pridnostjo
si v malo časti bolj ko navadno šolsko oliko pridobi. Želja po
vednosti ga ne žene samo od sobane do sobane, ampak tudi od
mesta do mesta. Pariz je bil takrat učeno zbirališče vseli na¬
rodov; moč šege in sloves učenikov tudi njega pripelje v glavno
mesto francosko. V boji z najbridkejo ubožnostjo — kajti on
in še dva sobna tovarša so imeli skup en sam plašč za v šolo,
tako da so se morali v obiskovanji šol verstiti — se je učil mo-
droslovske vednosti s tolicim vspehom, da se je mogel z za¬
sebnim podučevanjem saj uborno preživiti. Da bi si pridobil še
znamenje kanoniškega (cerkvenega) prava, poda se v Bolonijo,
kjer so se pravniški uki posebno slavno razlagali. Že v nekoliko
letih se v njih tako izverstno izuri, da more bolnega rednega
ali pravega učenika namestovati. Taki plosk mu doni in toliko
učencev privabi, da ga hoče njegov dobrotnik z zakonom lastne
hčere počastiti in poplačati. Ali Rihard ves prevzeman od duha
vednosti se ne mara z malenkastimi vsakdanjimi skerbmi in vžitki
obteževati; on zapusti Italijo in se verne v Oksford, kjer ga
kmalo za vseučiliščinega kancelarja (opravnika javnih listin in
branitelja pravic) izvolijo.

3. Tedaj med učiteljskim poslom sklene se za duhovski
stan pripravljati; naravna svoje življenje natanko po cerkvenih
postavah in obrača prosti čas za podučevanje, premoženje svoje
pa za podpiranje ubožnih učencev; dovoli jim namreč prosto¬
voljno zahajanje v njegovo hišo, je spodbuja s svojim občeva¬
njem in zgledom, vodi njih učenje k hasnovitemu koncu, po¬
maga jim v potrebi, svari je pred zadergami zapeljivosti in pred
nespametno oholostjo učenosti; on jim ne lika samo duha z zna¬
nostmi, ampak jim oblažuje tudi serca z bogaboječnostjo in
vtiska njihovemu značaju tisto častito možatost, brez ktere je
vsa vednost le puhla in prazna. On je bil očetovski prijatelj
učencev, njegovo ime se je povsod s spoštovanjem izrekovalo in
veliko njih ga je z ljubeznijo blagoslovilo. Veliki škof Kanter-
burski sv. Edmund preserčno želi, izverstnega moža v svojo
službo dobiti; povabi ga toli — in tolikrat tako nujno in mu
odloči tako častito in blagonosno obročje, da naposled res pri¬
voli in postane kancelar primacijalne ali pervostolne cerkve Kan-
terburške. V tem imenitnem poslovanji je svojemu gospodu z
modrim svetom vedno na strani, derži tehtnico pravice s terdno
roko, oskerbuje opravila z jasnim sprevidom, s serčno udanostjo
in z nepremakljivo terdnostjo. Ko pa včl. škof 1. 1241 na Fran¬
coskem umerje, urini se Rihard službe odvezanega in spolni v
Oksfordu storjeni sklep; poda se v Orlean, da bi se bogoslovja
učil in duhovno posvečevanje sprejel. Verne se potem v Anglijo,
prevzame duhovno vodstvo majhene srenje in se svojemu novemu

3. april: Sv. Rihard,  škof.

13

poklicu vsega daruje s sveto gorečnostjo in milo ljubeznijo, da
je bil v slednji zadevi svoje male čede „dobri pastir. 11  Ceščen in
ljubljen od vseh ima to edino željo, v blagem miru med svojimi
ovčicami svoje dni končati.

4. Ali previdnost je drugače obernila. Novi primat (per-
vostolnik) ga zopet v prešnjo službo pokliče. O tistem času je
bil škofijski sedež v Chichestru prazen; po vplivanji in na-
ganjanji kraljevega dvora izvoljenega škofa primat zaverže ko
nesposobnega in nevrednega; vsi glasovi zahotevajo zdaj kance-
larja Riharda, kterega včliki škof le nerad od sebe pusti. Kralj
Henrik III. serdit, da je njegov ljubljenec zaveržen, dene ško¬
fijska posestva v prepoved. Rihard gre sam do papeža, kteri
njegovo izvoljenje poterdi in ga sam tudi za škofa posveti.
Vzame torej posest od svoje cerkve v prav apostoljski ubožnosti,
zakaj njegovi dohodki so mu bili vkljub papeževemu ugovarjanju
prideržani, taleč da je v ptuji hiši prebival in ptuj kruh jedel.
Vendar to pomanjkanje mu ne brani dela poprijeti se z zaupa¬
njem v besedo Gospodovo, da seme, v britkosti in solzah sejano,
bode veselo žetev doneslo; prehaja škofijo, obiskuje ubožne in
bolnike, da je vsaj — potolaži. Še le čez dve leti neha ta skušnja;
ona ga je le še ponižala in v Božjo voljo udala, ga le še bolj
čuječega in gorečega za dušni blagor ovčic, le še bolj miloserč-
nega storila. Njegovo pohišje, njegova hrana in obleka je bila
slabeja, ko najmanjšega cerkvenega služabnika; vse je razdelil
ubogim in še predno so ga prosili, prihitel je njihovim potrebam
na pomoč nikakor ne hotč, da bi se mu miloščina s prošnjo in
zahvalo plačevala. — Združeval pa je globoko ponižnost z visoko
zavednostjo, z odnehavno pohlevnostjo železno stanovitnost. Kedar
je šlo za Božjo 'čast, mogel se je pripogniti do otroških pro¬
šenj, do najnižih opravil; pa se tudi serčno vzdigniti na upor
in boj. Odstavil je bil plemenitega duhovnika svoje cerkve, ker
je bil Bogu posvečeno devico upeljal. Kralj, včliki škof in mo¬
gočni sorodniki, ga izgovarjajo in branijo; ali Rihard reče, da
ga ves svet ne bo prisilil, da bi tako pohujšanje brez kazni
pustil in cerkveno - kazenskemu redstvu tako rano vsekal.

5. V devetem letu njegovega pastirovanja ga pri posveče¬
vanji neke cerkve huda bolezen napade; njegove moči po dol¬
gem trudapolnem življenji že vse oslabljene smert popolnoma po¬
dere na današnji dan 1. 1253.

Obrazuje se ko škof brez posebnih znamenj.

Korist posta.

ii.

'Vsakdanja skušnja nas uči, da učenci, kterim je časna osoda le
pičlo hrano odmerila, velikokrat bolj napredvajo mimo unih, ki se v zlož-

14

3. april: Sv. Rihard,  škof.

nih okoliščinah zibljejo. To nam spričuje življenje, sv. Riharda. In kakor
se to godi v svetnem ozira, je to tolikanj bolj znatno v duhovnem. Za¬
torej poglejmo nekoliko korist posta od te plati. Kakor za telo, tako je
post tudi za dušo koristen. Sv. očetje sploh navdušeno hvalijo post ko
izversten pripomoček za pospeševanje čednosti. Sv. Avguštin kliče: „Post
očiščuje dušo, povzdiguje duha, meso uklanja duhu, stori serce poterto
in ponižno, razganja megle poželjivosti, gasi plamen spohote, prižiga pa
luč čistosti." Sv. Ambrozij piše: „Post je smert zadolženja, pogin pre¬
greh, zdravilo zveličanja, korenina milosti, podloga čistosti; po tej poti
se hitreje k Bogu pride." Vidimo iz teh besed, da je post posebno na
tri plati hasnovit: nam pridobi duha molitve, dar čistosti in gnado pokore
ter odpuščanje grehov. -—'Sedaj je človeku manj mar molitev in je manj
pripraven za-njo, kakor takrat, ko je jedi in pijače poln? Zakaj duh se
ne more k Bogu povzdigovati, če ga težko telo doli vleče ; in kakor je
ptici dveh perutnic treba, da kviškoma zleti, tako morata tudi post in
molitev združena biti, da človeka z Bogom združita, kakor sv. Bernard
pravi: „Molitev doseže moč posta in post zasluži gnado molitve. — Post
okrepčuje molitev, in molitev post posvečuje." — Post je varh čistosti.
Dokler so se naši pervi starši v raji zderžali prepovedanega sadii, živeli
so v angeljski čistosti; ko so ga jedli, začutili so upornost mesa. In to
upornost bo slednji čutil, kdorkoli svoje telo mehkužno redi, in je po¬
sebno z mesom in vinom prenasituje. „Ti daješ svojemu mesu želo, oboro-
žuješ je zoper duha, in je delaš prevzetno, če‘je nasituješ z meseno jedjo,
z vinom preveč razveseljuješ; ti je rediš za mehkužnost in gojiš njegovo
spohotnost." (Sv. Cir. Al.) Ta poželjivost mora s pritergovanjem in
zderževanjem krotena biti, kakor uči sv. Avguštin: „Post telesno po¬
hlepnost tolaži, zatira napačno gibanje in odvzema dušne stiske." —
Post budi tudi duha skesanosti in spokornosti, tolaži jezo Božjo in nam
pridobiva odpuščanje grehov in kazni. Ali ne vemo, kaj je prorok Jona
brezbožnim Ninivljanom v Gospodovem imenu oznanil, da bo v štiride¬
setih dneh Ninive pogubljena? Tedaj dene kralj ves kinč s sebe, obleče
se v spokorno vrečo, potrosi si glavo s pepelom, in vse ljudstvo enako
stori; vsi se postijo, tudi živali štirideset dni, in glej, Gospod mestu pri¬
zanese. O blagoviti post, kteri kaznujočo roko Božjo uderžuje in jej
orožje odvzame, njegovo jezo pa v milost in prizanesenje spremeni! Bla¬
goviti post, po kterem ko maločasni kazni se moremo večne muke od¬
kupiti! „Pekel smo zaslužili", piše sv. Bernard, „kjer ni nobene jedi,
nobene tolažbe, nobenega konca; kjer bogati pojedun ene same kapljice
vode prosi in je ne more dobiti." — „Zatorej moramo", opominja sv.
Hieronim, „prav pridno skerbeti, da, ker nas je sitost iz raja pregnala,
nas lakota zopet tje pripelje!"

Molitev.

O Gospod! usmili se nas ubozih grešnikov! Tvoj serd smo dražili,
tvojo jezo nase sklicevali. O vlij v nas svoj sveti strah, da se bomo s
postom, z jokom in žalovanjem zopet k tebi obernili, saj, o Gospod!
nočeš smerti grešnika, ampak da se spokori in živi. Amen.

4. april: Sv. Izidor,  škof.

15

4. Mali traven ali april.

£ Sv. Izidor, škof.

perve, ampak vendar najbolj znatne in vesele sledi dnini
slovstvo in vednost se vnemajočega med novonaseljenimi
ljudstvi opazujemo v Španiji nad Izidorom, največim, naj¬
bolj učenim in najveljavnišim španskim škofom 7. stoletja. Bog
ga je obudil, pravi sv. Bravlio, njegov učenec in škof sarago-
ški, da bi zoper derččino zdivjanosti in grozovitosti, ki ste orožje
Grotov povsod spremljale, terden jez zgradil. Osmi Toletanski
zbor, obhajan 12 let po njegovi smerti, imenuje ga najbolj iz-
verstnega učenika, najnovejšo diko katoliške cerkve, najbolj
učenega moža v poslednjih stoletjih, kterega ime se sme le s
spoštovanjem izgovoriti. Bodil se je v Kartageni okoli 560—570.
Oče mu je bil Severijan, mati Teodora, obfi visocega rodti, pa
tudi velike čednosti. Leander, škof sevilski, Fulgencij, škof kar-
tagenski, in sestra Florentina se med svetnike štejejo. Izidor, naj¬
mlajši, je bil na domu staršev po kerščansko izrejen. Po zgodnji
njihovi smerti ga sprejme brat Leander v Sevilo. Lepe njegove
zmožnosti so se hitro razcvitale pod njegovim vodstvom; kazal
je bister um in živo radovednost, ali natora mu je dala nepo-
kojno kri in ubežnega duha, ki se z rednim in utrudnim delom
nikakor ni znašal, tako da je prišlo do strahovanja. Pripove¬
dujejo namreč, da ga je Leander večkrat in po dalje časa v svojo
knjižnico priperl, da bi se mu s težo samote neljubnost do dela
zaterla in doseglo se je.

2. Izidor se z železno pridnostjo poprime ukov, seznani se
z latinskim, gerškim, hebrejskim jezikom in si prilasti duha sta¬
rih vekov: zajemal je iz klasičnih pisateljev zraven mnogo zna¬
nosti tudi tisto zgovornost, ki je po svoji otroški priprostosti
toliko mikavna, po svoji moški kreposti pa vse prevladna. Iz
teh takrat malo poznanih in cenjenih pisateljskih zgledov je za¬
jemal svojo veliko lahkoto v izrazovanji in redko moč svoje go¬
vore razumu in čutu tako priliko vati, da so je prav zvesto po¬
slušali in se za-nje živo zanimivali. Po doveršenih bogoslovskih
ukih je bil za mašnika posvečen. Ali je naslednja leta kako
cerkveno službo opravljal v bratovi škofiji, ali je v samostanu
živel za pobožnost in učenost, to se ne more zagotoviti. Pomljivi
razlogi govore za drugo. Po škofovih prestolih so takrat skor
vse skozi sedeli redovni mašniki, zakaj možje, ki so se od mla¬
dosti že Bogu posvetili in se v tihi celici z učenjem in premišlje¬
vanjem pečali, bili so za škofe bolj pripravni, ko mašniki, kteri
zapleteni v nesveto vsakdanje življenje so bili od posvetnega
duha tako opuhnjeni, da ga nobeno posvečenje že prekaditi ni

16

4. april: Sv. Izidor,  škof.

moglo. Potem tudi je Izidor pri razširjanji in pospeševanji samo¬
stanskega življenja razodeval tako gorečnost, kakoršno more le
živo iz lastne skušnje v pridobljeno prepričanje obroditi.

3. Cerkev na Španskem je bila takrat v hudih stiskah.

Zabodnji Go tj e, takratni posestniki dežele, so bili zakleti ari¬
janski krivoverci in njih kralj Leovigild je katoličane besno pre¬
ganjal. Veliko škofov in mašnikov je bilo v ječo pahnjenih, pro-
gnanih ali pa pomorjenih in ljuti kralj lastnega sina Herme-
negilda da ob glavo djati, ker je bil katoliško vero sprejel.
Tudi škof Leander je bil iz Se vile pregnan; pa namesti njega
brani Izidor zapuščeno čredo zoper volčje napade in si vse pri¬
zadene, da bi katoličane v pravi veri ohranil in jim v splošni
stiski serčnost navdihoval. Resnica zmaga, Rekared, sin Leo-
vigildov, se krivoverstvu odpove in cerkev mir zadobi. Prognani
škofje se vernejo in med njimi Leander. Izidor, nad kterim je
bila med bratovim prognanstvom v tako nevarnih in težavnih
časih vsa pastirska skerb, umakne se truden zopet v samostan,
ne tolikanj na počitek, kakor vadit se v vednostih in čednostih.
In duhovni zakladi v samostanu pridobljeni naj bodo kmalo
obče cerkvena lastina. L. 595 ali 600 namreč umre Leander in
kralj, duhovni in ljudstvo enoglasno Izidora za naslednika iz¬
volijo. Bil je Izidor eden izmed tistih precenitih m<5ž, kteri
plemstvo svojega rodii in visokost svoje službe z nenavadno lju-
beznjivostjo svojega značaja zvekšujejo, daleč sežne vednosti z
otroško priprostostjo vežejo, vse prednosti duha in serca v sebi
združujejo. Bil je on na Španskem edini učeni mož, sposoben
in zmožen, tlečo iskro više omike zopet razpihati; zraven poln
ljubezni in milosti, zgolj ponižnost in skromnost, pohlevnost in
poterpežljivost in vendar tudi poln visoke resnobe, ves goreč
za resnico in pravico. Povsod po vednosti in učenosti pervak
— je bil on duša in vodnik vseh dejavnih in cerkvenih obrav¬
nav. Na občh cerkvenih zborih, na Španskem takrat obhajanih,
v Sevili 1. 619 in v Toledu 1. 633 je bil on pervosednik in zlasti
njegovo delo so tisti blago viti zakoni v ohranjenje ali oživljenje
nravno-cerkvene rednosti. Tudi za samostane se je po njih sker-
belo, da ne bi škofje samovoljno ž njimi ravnali, da se jim ne
bi posestva in pravice kratile, da ne bi ženske družbe hirale
zavoljo pomanjkanja pripravnih oskerbnikov in zvedenih spo¬
vednikov. v

4. Pogubila se je bila na Španskem misel, da se more le
po groznih puščavah, na stermih gorah in po skritih dolinah
duh od sveta ločiti in serce le po mertvenji telesa k Bogu po¬
vzdigovati — da je v Bogu skrito življenje le po odmerjenji
človeškemu rodu mogoče —, bogoljubni možje, jasno sprevidni,
so učili pobožno premišljevanje z občekoristnim delom in duhov¬
nim izolikovanjem združevati. Iz Afrike pregnani menihi so pri-

4. april: Sv. Izidor,  škof.

17

nesli velike zaklade bukev s seboj in Izidor je samostanom s
svojim zgledom in navodom odkazal še više namerovanje: pre-
osnovali so se v duhovne šole, v kterih so bili učeni in pobožni
mašniki izolikovani. Blizo Sevile je bil samostan Honori. Izidor
napiše njegovim prebivaveem v tem duhu pravilo, ktero je je
razun k molitvi in delu tudi k podučevanju in izrejevanju mla¬
dosti zavezovalo. V mestu samem vstanovi javno šolo, v kteri
se je v vseh oddelkih vednosti podučevalo brez posebnega ozira
na prihodnji poklic učencev; obiskal jo je večkrat, poskušnje
napravljal, vodil učenje in se ga sam vdeleževal. — To je ne¬
koliko obrisov, ki so nam znani iz življenja tega velicega moža,
ali že po njih nam mora njegovo ime častito in njegov spomin
drag biti.

5. Po skor štiridesetletni delavnosti za blagor njemu izro¬
čene črede med vladanjem šestih zapored si nasledujočih kraljev
španskih doseže svetnik tisto starost, ki je zgolj težava in slabost
in njegova skerb je bila za smert vredno pripravljati se. Zatorej
podvoji svojo gorečnost v molitvi, postu in v vaji družili dobrih
del. Ze poprej radodaren do ubozih jim zdaj vse svoje premo¬
ženje razdeli. Ko čuti, da se mu poslednja ura bliža, da se v
v cerkev peljati, kjer zbrani množici, ki je bila trumama pri¬
vrela, da bi ljubljenega pastirja še enkrat videla, najlepše na¬
uke in opomine zlasti k stanovitni zvestobi do katol. cerkve ko
poslednjo zapuščino na serce poklada. Po dokončanem govoru
veli ženskam iz cerkve oditi. Na to sleče škofovo opravo in eden
k tej slovesnosti povabljenih škofov mu ogerne raševno obleko,
eden pa mu glavo s pepelom potrosi. Vpričo vseh povzdigne
potem svoje slabe roke proti nebu, moli na glas za odpuščanje
grehov, prejme z iskreno pobožnostjo zakramente umirajočih, se
priporoči molitvi vernikov in je blagoslovi. Tri dni potem v
Gospodu zašpf 1. 636. Njegovo sv. truplo je bilo v stolnici se-
vilski med grobovoma Leandra in Florentine v rakev položeno,
1. 1063 pa od kralja Ferdinanda I. iz Kastilije v Leon prepeljano,
kjer še zdaj počiva.

Njegovi mnogi spisi obsegajo skoraj vse okrožje Človeške
vednosti. Oni se vč da niso nobene globoke in temeljite pre¬
iskave, ampak se sprehajajo bolj po poveršji. Večidel so le od¬
lomki in sestave iz starih, poganskih in kerščanskih pisateljev
in so imeli ob času splošne duševne temote to veliko zaslugo,
da so vsaj nekoliko znanja od starodavnosti pogina obvarovali,
v poznejih jasnejih časih pa, da so opominjali poiskavati in dvi¬
gati te stare zaklade.

Izidor se prišteva poznejim latinskem cerkvenim učenikom in se
obrazuje s knjigo v roki.

Življenje svetnikov in svetnic božjih. II. del.

2

18

5. april:  Sv.  Vincencij Fererski.

Od spoštovanja duhovnov in cerkvenih obredov.

B§v. Izidor je vernim posebno živo priporočal natanko spolnovanje
cerkvenih obredov, šeg in postav. Njegovo zaničevanje, kakor tudi za¬
ničevanje mainikov in škofov velja njemu za gotovo znamenje krivover¬
stva ali saj za ravno pot proti njemu. Po pravici. Skušnja to dovolj
priča. Noben pravi katoličan ni takih obredov in postave zametoval;
noben ni od njih ali od mašnikov, škofov ali od rimskega papeža sra-
motljivo govoril, ali njihovega zaničevanja očitno kazal. Le krivoverci in
nejeverniki so to zmeraj delali. Je tedaj prederzno početje, s tacimi
osebami enake besede govoriti, je znamenje, da se zmoti bliža; zakaj
kdor cerkvene obrede in postave zametuje, zametuje lehko tudi cerkev
ssimo, ki je je vpeljala. Kdor duhovne zaničuje, zaničuje lehko tudi
nauke, ktere ti oznanujejo. Ce pa kdo cerkev Kristusovo zametuje ali
zaničuje nauke, ki je njeni vikši učč, ta resnično ni več daleč preč od
krivoverstva, ako že v njem ne tiči, akoravno se po vnanjem še h kato¬
liški veri spoznava. Gorje pa tacim malovrednim na videz katoličanom! Oni
s tacim pohujšljivim blebetanjem, ki je v obredih in postavah cerkve, v
duhovnih in v glavarji katoliške cerkve vpričo nekatoličanov nesramno iz
sebe pljuskajo, veliko bolj škodujejo, kakor krivoverci sami, poleg besed
sv. Bernarda: „Spriden, brezbožen katoličan veliko bolj škoduje, kakor
terdovraten krivoverec.“ Njegov greh je teži, odgovor huji, kazen strašneja.
In ona jim ne zaostane, zakaj pisano je: „Kazen je zasramovavcem že pri¬
pravljena/' Ne poslušaj torej, kristijan, tacih brezbožnih hudobnežev.
Ne delaj pajdašije ž njimi. Ne priglasuj jim, še manj pa govori, kakor
oni. Spomni se besed Najvišega: „Ne dotikajte se mojih maziljencev."
(Ps. 104, 15.)

Molitev.

O Jezus! sveti, nedolžni, neomadežani veliki duhoven nove zaveze,
razsvetluj škofe, da bodo le na vredne roke pokladali; podeli jim otroško
ljubezen do Tebe inpriserčno ljubezen do bližnjega; naj jim Tvoja podoba
živo bodi pred očmi in naj vedno po njej ravnajo. Amen.

--T7VXŽ--

5. Mali traven ali april.

Sv. Vincencij Fererski.

žalostnih, nezgod polnih časih, ko dušna sila in reva do
verha prikipl, tedaj se Božje milosti pomoč najbliže glasi,
najočitniše razodevlje. O časih, ko sta se vera in nrav
zdela, da se hočeta potopiti v valovih splošne pokvare, obudil
je Bog v svoji cerkvi vselej možč polne gorečnosti in pogum¬
nosti za resnico in pravico; poslal je je kakor žarne bliske švi¬
gajoče od vzhoda do zahoda po temni noči nevere in pregrehe,
da bi se tudi slepe oči odperle; kakor gromu na nebu jim je
dal po zemlji bobneti, da bi tudi gluha ušesa pretresnili; dal

8. april: Sv. Vincencij Vererski.

19

jim je čudapolno moč in krepost, da so serce človeško v glo¬
binah razzibali, oblast hudobnega duha in zločeste sile poterli
in omahujoče kraljestvo Božje zopet postavili v sercih Ijudf.
Tak, proroku enak poslanec Božji je bil Vincencij za tedanjo,
po vojskah in cerkvenih razporih razdivjano dobo.

Vincencij Fereri je bil rojen 1.1357 iz premožne, v  zlasti lju
bežni do bližnjega goreče rodovine v Valenciji na Španskem
Ze ko deček je kazal posebno nagnjenje do samote in serčnc
veselje do molitve, iger pa in druzega deškega kratkočasovanjf
še skor po imenu ni poznal in zapustil je hišo le, kedar ga ji
zvon v cerkev ali šolo klical. Bister mn, bogata domišljija ir

20

5. april:  Sv.  Vincencij Fererski.

gorko, kipeče serce so ga ko mladenča odlikovali, ki je tudi v
navadnem šolskem učenji toliko napredoval, da je bil že v 17.
letu za više ulce zrel. Iz notranjega nagona si izvoli duhovski
stan in stopi 1. 1374 v dominikanski samostan rojstnega mesta.
Poleg redovnih pravil je združeval s prenatankim spolnovanjem
samostanskih postav premišljevanje, učenje in neprenehoma pre¬
biranje sv. pisma in cerkvenih očetov tako, da je bil po dover-
šenih ukih in po prejetem mašnikovem posvečenji od vikših za
učiteljstvo odločen. Razlagal je najpred v Barceloni modroslovske
uke, potem pa na vseučilišču v Leridi, kjer je bil 1. 1384 od
papeževega poslanca Petra de Luna za dohtarja poslavljen. Po¬
klican nazaj v Valencijo tolmači ondi sv. pismo in pridiguje z
vedno večim vspehom. V njegovih pridigah je bila neka po¬
sebna, živa in oživljajoča moč, ktera gorkd kipeča iz serca je
gorkoto tudi v serca vlivala; one niso bile skerbno gojeni sad
učenosti in utrudno delo pridnosti in umetnosti, ampak natoren
izliv ognjevite, od Duha Božjega preplivane duše. V tem času
se mu dogodi bridka žal, iz ktere pa je njegova čast sijajno
izšla. Mladi navdušeni pridigar namreč vname v ndadi spohotni
ženski plamen, ki pa ni bil iz nebes: hlini se bolno, veli ga po¬
klicati ko duhovnega pomočnika — kar treslikasta ustna ne do¬
povedo , razlože v koperneči ljubezni plavajoče očf, njemu na¬
sproti steguje roke — Vincencij se prestraši in zbeži. Zenska
ima tistega, ki ni maral za njeno „prijaznost“, za svojega naj-
hujega sovražnika, tudi ona se nad njim zmaščuje — z natol¬
cevanjem. Vincencij nosi molčč ternjevo krono sramote, dokler
se od strasti preslepljena ne predrami in natolcevanja očitno ne
prekliče.

2. Omenjeni kardinal-poslanec ga vzame s seboj na Fran¬
cosko 1. 1390, da bi svoje poslanstvo pri kralji Karolu VI. ž
njegovo zgovornostjo zvekševal. Ali življenje na dvoru, ktero s
svetom malikuje, slavohlepnosti oltarje zida, ničemurnosti in
sladnosti darove kolje, to se s časom Vincenciju tako pristudi, da
zopet v tihoto svoje celice hiti ter se z vso plamenitostjo svo¬
jega duha in z vso krepostjo serca zopet pridigarskemu poslu
posveti. Med tem je bil Peter de Luna kot Benedikt XIII. od
kardinalov Avinjonskih na papežev prestol povzdignjen ; Rim¬
ljani pa so bili Bonifacija IX. za papeža izvolili, tako da je
zopet velika homatija v cerkvi nastala. Benedikt v je znal z zvito
umetnostjo najslavniše može po Francoskem in Španskem za,-se
pridobiti, tudi Vincencija pozove na svoj dvor in ga izvoli za
svojega spovednika in za učenika sv. palače. Ta si ga priza¬
deva z vso mogočno svojo zgovornostjo nagniti, da bi se od¬
povedal prestolu po krivici zasedenemu, da bi se nesrečnemu
razporu konec storil. Ali vse njegove prošnje, vsi njegovi otroški
opomini so brez vspeha zdersovali po gladki plani ničemurnosti

5. april: Sv« Vincencij Fererski. 21

in odskakovali od terde stene gospodovavnosti; zatorej poprosi
iz službe poslova. Zastonj mu ponuja Benedikt najimenitniše
škofije in celo kardinalsko čast — on le hoče postavljen biti za
apostoljskega misijonarja ter gre, zakaj enkrat v hudi bolezni
g- a je prikazen obeh redovnih očetov Frančiška in Dominika
poklicala, ko oznanovavec pokore zoper takratno hudobnost
bojevati se. Prehodi torej okrajine po Španskem, kjer posebno
veliko tisoč Judov in Mohamedanov (okoli 30.000) k sv. veri
spreoberne, mudi se potem nekoliko časa na južnem Fran¬
coskem, grč čez snežnike in popotuje po Lombardiji, Pie¬
montu in po Savojskem noter v Švajco. Od Henrika IV. po¬
klican na Angleško oznanuje po vseh posebnih mestih vseh treh
kraljestev, in se verne zopet na Francosko, na pozorišče njegove
najbolj vspešne velikanske delavnosti.

3. Duh z gorečimi jeziki je bil nad Vincencija prišel,
kakor od apostoljskih časov menda nad nobenega pridigarja ne
tako. Ostermljiva je bila njegova zgovornost, silovita njegova
beseda, dereč njegov govor, bogastvo njegovih prilik neusušljivo,
preživa njegova razlaga in imel je tako čudovito pregibljivo
gerlo, da so mu bili vsi glasovi: največe resnobe, najostreje po¬
kore, najmehkeje milote, najbolj prilizne prošnje, najserčnejega
veselja, najbolj ginljivega žalovanja, slednje dušne čudi, sled¬
njega vtisa, slednje strasti popolnoma na ponudbo. Kedar je od
bridkega terpljenja in smerti Gospodove, od strahot sodbe ali
od grozot pogubljenja govoril, izbruhnili so večkrat vsi poslu-
šavci — sirovo kmečko in pastirsko ljudstvo — v tak jok in
iht, da je moral prenehati. Njegovih govorov ni iztuhtovala člo¬
veška umnost, ampak besede Božje, ki so mu iz ginjenega serca
donele na zgovorna ustna brez okrasja in lepotije v izvirni kre¬
posti in polnoti. Enkrat so ga naprosili, da bi pridigoval na
dvoru mogočnega kneza, tedaj se prav pridno pripravlja, tuhta
lepe misli in prikladno obliko govora, ali njegova pridiga je
bila merzla in prazna, brez moči. Na prijateljsko vprašanje, od¬
kod da ni bil njegov govor tako živ in presunljiv kakor sicer,
odgovori on: „Danes je pridigoval brat Vincencij, sicer pa stori
to Kristus Križani. 41  — Govoril je priprost jezik, ki so ga nje¬
govi poslušavci slednji dan slišali, od reči', ki so je vsaki dan
videli, ali tako, da je bilo za vse novo in osupno. V luči Božji
je bilo vse človeško življenje po njegovih globinah in planinah,
po očitnih potih in skritih krivinah odperto njegovim očem; po¬
pisoval je djanje in ravnanje ljudi po vseh starostih, stanovih,
razmerah in okoliščinah tako resnično, prikladno in živo, da je
v tem zerkalu sleherni od pike do pike svoje lastno notranje
spoznal. On ni bil zadovoljen s paznim poslušanjem, z lakoto
in žejo, s ktero je ljudstvo po njegovi besedi zevalo in se ni
zdelo nikdar donasiteno biti, ne s hvalo, ki so mu jo pela vseh

22

5. april:  Sv.  Vincencij Fererski.

serca in usta; on se starega človeka ni hotel dotakniti le, ampak
ga pretresniti, ne samo starega podreti, ampak tudi novega se¬
zidati, ki je po Bogu vstvarjen; slavil je Božje usmiljenje, pa
tudi li kesanju in pokori opominjal — zapustiti široko cesto po¬
gubljenja, s plugom premagovanja in zatajevanja preorati terda
tla serca, populiti ljuliko, ki jo je sovražnik zasejal, saditi pa
kerščanske čednosti vere, upanja in ljubezni in sad obroditi za
večno življenje. Prosil, rotil je poslušavce, pač se oberniti s
svojih slabih potov •— ne jutri, ali kedar si bodi, ampak preč,
zdaj, ta trenutek, brez pomislika, brez obotave, brez odlaše in
odloga; zapovedal je tako oblastno, prosil tako otroško, serčno,
strastno, da se mu nobeno serce ne ustavi. Na njegovih potih
so ga spremljale večkrat neštevilne trume; kamor je prišel, po¬
čivalo je vse delo, nehala vsa kupčija in obertnija po mestih in
po kmetih; staro in mlado, zdravo in bolno, vse hiti, vre, so¬
piha proti cerkvi, kjer pridiguje, ali tudi na prostorni terg in
ven na široko polje.

4. Vspehi njegovega misijonstva so bili neznanski: naj-
terdovratniši hudobneži strepetajo in spoznajo svoje hudobije,
maščevavnosti kipeči sovražniki spravo store, spohotniki preter-
gajo pregrešne vezi in divje zakone, nečistnice popustč nesramno
lajdrijo, oderuhi in goljufi, roparji in tatovi povernejo krivično
blago, igravci pomečejo svoje lcostke in deske v ogenj — na
tisoče vsakoverstnih grešnikov se spreoberne. Vincencij je imel
na svojih potih pevce in orgije s seboj za spodbudno obhajanje
službe Božje, goreče mašnike za spovednike, za deljenje sv. za¬
kramentov in za odločevanje primerne pokore, skušene možč za
ohranjenje reda, za oskerbovanje živeža in podstrešja za uboge,
javne pisarje in notarje, da so storjene pogodbe in sprave po¬
stavno zapisali in s pečatom poterdili. Na njegovo besedo se
niso dvigale samo cerkve, samostani in duhovni ustavi, ampak
tudi miloserčne naprave: ubožnice, gostišča in bolnišnice; na
njegovo nagovarjanje so po mnogih krajih napravili ceste, mo¬
stove in jezove. Te neslišane storitve pa niso bile samo sad
njegove mogočne besede, ampak tudi njegove čeznatorne moči
in njegovega sv. življenja. Kakor nekdaj nad aposteljni v Je¬
ruzalemu, tako so stermela zdaj ljudstva nad skrivnostno moČjd,
ki se je v Vincenciji razodevala; zakaj ne samd v enaki meri
so ga slišali, ki so blizo ali pa daleč stali, ampak razumeli so
ga tudi vsi po raznih deželah in okrajinali, kakor bi v njih je-
zicih govoril, in vendar je le špansko ali pa latinsko pridigo val.
Slava njegovega imena, ki je po deželah donela, njegova osebna
prikazen, ki je tolikanj spominjala na perve apostoljske oznano-
vavce evangelija, da mu je ljudstvo o prihodu klicalo: „Hvaljen
bodi, kteri pride v Gospodovem imenu!“ njegov močni, pregib-
ljivi glas, njegovi posebni pogledi in izrazi na obličji so segali

5.  april:  Sv.  Vincencij Fererski.

23

v dno serca, ko je nasproti zginila vsa mod in milina, de so
tolmadi njegove pridige prestavljali. Kdor le razumu ljudi go¬
vori , se v6  da to mora storiti v njihovem jeziku, kdor pa iz
serca k sercu govori, je v enem jeziku za vse umljiv. — Tudi
njegovo vnanje življenje je bilo prav apostoljsko. Cez malo ur
spanja na terdem ležišču se dvigne k molitvi in branju sv. pisma,
zjutraj po daritvi sv. maše dvakrat ali trikrat pridiguje, potem
ljudstva potožbe posluša, daje mu navod in svdt v vsakoršnih
zadevali in naposled nad bolniki moli ter je blagoslovi. Nat<5
obeduje in sicer eno samo jed in druge ure dez dan je v spo¬
vednici, da na leči zadeto delo poboljšanja nad verniki doverši,
ali pa podučuje mladino, da bi jo po temeljitem in ljubeznjivem
vpeljanji v verske resnice za dednost pridobili.

5. Vincencij je bil dudo tistega časa. Iz mest, v ktere je
prišel, prišli so mu knežje in škofje, plemstvo in duhovstvo z
banderi in križi in s petjem naproti in sredi svetlih rajd jezdi
mož v slabi obleki, s pobešenimi očmi na ubornem osličku —
bil je Vincencij. Njegovo mnenje, njegov svdt pa nista veljala
samo v duhovnih rečeh, ampak tudi v deržavnih zadevah; zau¬
panje v njegovo modrost in pravičnost je bilo toliko, da so ga
stanovi Aragonski volili v odbor, kteri naj bi razsodil, kteri pač
izmed tistih, ki so se hoteli vsesti na prazni prestol aragonski,
ima pravico za to? — Bil je čudapoln mož: on ni iskal, česar
vsi iščejo in se ni anal, česar se vsi anajo — časti in sramote,
veselja in žalosti — on ni imel serca za ta svet. V presrečnem
čutilu zedinjenja z Bogom je podil, ne gledd na hvalo in grajo,
milost ali nemilost, blagoslov ali netek, terdno in pokojno po
odločenem tiru brez oziranja na levo in desno. Kakor tisti, ki
stoji na visoki gori, se raduje v zlatem solndnem svitu in se
napaja s čistim zrakom, ko globoko doli goste vlažne megle do¬
lino mračč; tako je bil Vincencij v višavah Božjega mini po¬
vzdignjen čez vse, kar navadnim ljudem serca mlakužno pre-
pljuskava.

Po neznanskih naporih in venomernih spokornih vajah je
bilo njegovo telo zgodaj oslabelo in opešalo , ali viri njegovega
duha so tekli do konca enako mogočno in bistro; ko brez pod¬
pore nič ved ne more iti, da se na lečo peljati in pridiguje z
mladenško navdušenostjo. Iz ljubeznjive skerbnosti ga prosijo,
da bi svojih ohlapelih modi varoval in šel na Špansko , da bi
se v milem zraku svoje domovine okrepčal; ali on noče Fran¬
coskega, kjer je Bog njegovo misijonsko delo s tolikanjim bla¬
goslovom spremljal, zapustiti, in končd svoj apostoljski tek leta
1419 v Vannes-u v mali Britaniji. Vojvodinja Ivana sama je
umila njegovo truplo in po moči tiste vode, kakor tudi po do¬
tiki njegove obleke, njegovega pasa in njegove podobe jih je
mnogo dudapolno ozdravelo. Sploh je čudežev po njem storjenih

24

5. april:  Sv.  Vincencij Fererski.

Čez osem sto sodnijsko poterjenih. Bil je položen v rakvo v
tamošnji stolni cerkvi in njegovi sv. ostanki so še zdaj na oltarji
v eni kapeli vernim v počeščevanje izpostavljeni. Leta 1455 ga
je papež Kalikst III. med svetnike vverstil.

Od njega imamo nekoliko listov in ascetiškili spisov; pri¬
dige pa, ž njegovim imenom izdavane, so le medle zapisave
njegovih pridig.

Obrazuje se v svoji redovni obleki in ima čerke imena Jezusovega:
I H S v roki ali pa na persih.

Beseda Božja.

jifjral si, kaj je odgovoril Vincencij, zakaj da ena lepa iztuhtana
pridiga njegova je serca le merzla pustila, da je namreč pridigoval
brat Vincencij, ne pa Kristus križani. Ravno tako vprašaj tudi ti
sam sebe, zakaj beseda Božja, ki jo tolikrat poslušaš, vendar pri tebi
nobenega sadu ne obrodi? Kerne  poslušaš Božje Besede,  ampak
pridigarjeve besede.  Preimenitna resnica! premislijo: „V začetku
je bila Beseda, in Beseda je bila pri Bogu, in Bog je bila
Beseda."  (Jan. 1, 1.) Po tej Besedi je bil svet vstvarjen, po ravno tej
Besedi je imel grešni svet tudi odrešen biti. Zato je Beseda meso po¬
stala in je med nami prebivala, sicer v nizkosti hlapčevske podobe, pa
vendar skupno tudi v velikosti in veličanstvu Božjem. — To včlovečeno
Besedo nas uči sv. cerkev dan na dan moliti, ker nam trikrat z zvonom
znamenje da k angeljskemu češčenju; zakaj ta skrivnost je perva in naj-
terdneja podlaga našega zveličanja, in nikdo ne more zveličan biti, ako
v to Božjo Besedo ne veruje. Kako pa bi mogel svet v to Besedo vero¬
vati, ko se mu ne bi oznanovala? Zato se aposteljni po svetu pošljejo,
zato pridigarji svoj glas povzdigujejo, da bi Besedo oznanovali. Ktero
Besedo? Tista Beseda, ki se je rodila v človeškem mesu iz telesa pre-
čiste Device, prihaja iz ust mašnikovih oblečena v meso njegovega glasu.
Tista Beseda, ki je bila od vekomaj v naročji Očeta, govori zdaj znotraj
sercem po navdihovanji sv. Duha, govori zunaj počutkom po čerkah sv.
pisma in pobožnih bukev, ki je beremo; zakaj ta čerka je kakor vnanja
podoba, je kakor ogrinjalo Sinu Božjega, ki je pravi duh zraven. „Cerka
namreč umori, duh pa oživi" (2, Kor. 3, 6.). ,,Besede, ki sem je jaz
vam govoril, so duh in življenje." (Jan. 6, 64.) Iz tega spreumemo, za¬
kaj hoče sv. Avguštin, da naj bi se besedi Božji na prižnici ravno tako
spoštovanje, ravno taka čast skazovala, kakor presv. Rešnjemu Telesu;
spreumemo, zakaj je n. pr. sv. Frančišek Šaleški, sv. Karol Boromej,
zakaj je toliko druzih služabnikov Božjih sv. pismo z odkrito glavo, s
sklenjenimi rokami, s pripognjenim kolenom bralo, kakor bi bili pred sv.
tabernakeljnom. Spoznali so namreč po veri, da je v sv. pismu ravno tista
Beseda Božja shranjena, kakor jo pod zakramentalnimi podobami molimo,
le na drugačni način. So spoznali, da se v tistem, ki besedo Božjo po¬
sluša, skor nekaj enacega godi, kakor v tistem, ki Telo Jezusovo pri sv.
obhajilu prejme. Kakor namreč tukaj včlovečena Beseda Božja skozi
naša usta v nas pride, in se z našo dušo zedini, tako pride ravno tista
Beseda po pridigi skozi ušesa v naša serca, in je za to duhovno zemljo
nevidno seme, iz kterega sad vseh čednosti priklije. Kako visoko tedaj
bi morali besedo Božjo spoštovati! S kdkošnim čutilom bojazni in poče-
ščenja bi jo morali sprejemati, kedar jo slišimo z leče, jo beremo v buk¬
vah, ali znotraj našim sercem govori! Ali kolikokrat se ta beseda Božja

6 ,  april:  Sv.  Viljem,  opat.

25

zanemarja, če ne zaničuje, zasmehuje, zasramuje, kjer svet v mašniku
ne mara videti poslanca Božjega,  ampak le zgolj človeka, čez kterega
se sme z derzno oholostjo povzdigovati. Kje tedaj je vera? Večna nevstvar-
jena Modrost, ki govori iz ust mašnikovih, zdi se ljudem le nespamet in
verjamejo raji svoji puhli razhrebrani razumnosti kakor terdni in jasni
besedi Božji. Zatorej se ni čuditi, da polje človeških sere, čeravno se
obilno obsejava s semenom Božje besede, se vlaževa z roso njegove milosti,
ogreva s solncem njegove ljubezni, vendar druzega ne rodi ko ternje in
osat. Da bi pač Bog te nerodovitne zemlje še ne obsodil! Ali tedaj je
treba reči:

vse cvetice na vertu so enako krasne, pisane, dišeče in

like; vsaka ima kaj posebnega nad seboj, po čemur se
od druzih odlikuje. Tako je tudi pri svetnikih v cerkvi
Božji; slednji ima kaj vlastitega nad seboj , kar ga od druzih
razznamva. Tako na pr. so bili eni posebno veliki v pokor¬
ščini , eni v ponižnosti, eni zopet v miloserčnosti, drugi v veri
in zaupanji, eni v čistosti in nedolžnosti, eni v spokornosti.
Čednost pa, v kteri se je Viljem posebno vadil, jo zvesto spol-
noval in se pred druzimi svetil, je bila — po ter p ežlj  ivo  st.

Rojen 1. 1105 v Parizu od imenitnih in pobožnih starišev
je bil stricu, opatu pri sv. Germanu, v izrejo izročen. V vedah
dobro izurjen sklene v duhovski stan stopiti iz čistega namena
Bogu in bližnjemu služiti in posvečen za poddijakona postane
kanonik pri cerkvi sv. Genovefe. Zdaj se začne skušnja za nje¬
govo poterpežljivost. Njegovi tovarši nikakor niso pobožno, ampak
prav lehkomiselno živeli, in Viljem je bil v veliki nevarnosti,
od njihovega slabega zgleda zapeljan biti. Ali on ostane kakor
prej, čist, ponižen, tihoten, priden v učenji, goreč v molitvi in
v premišljevanji. Drugi kanoniki, ne da bi se nad njegovimi
čednostmi zgledovali, ga mar gledajo ko živo grajo njihovega
lenega in pohujšljivega življenja, in ker ga ne morejo na svojo
plat zvleči, jamejo ga dražiti, zasmehovati, preganjati. Cel<5 nje¬
govo za mašnika posvečenje so skušali z lažmi in natolcevanjem
ovreti. Ker pa vidijo , da se ga ne morejo tako znebiti, ker
Viljem vse žaljenje z angeljsko nedolžnostjo prenaša, postavijo
ga ven na proštijo, ki je bila kapiteljnova last.

Molitev.

Večna Beseda Očeta, ki si se v času rodila iz telesa prečiste Device
in do konca sveta prihajaš iz ust zveličavne, nezmotljive cerkve, v Tebe
hočem vedno zvesto in s spoštovanjem poslušati, ter vsigdar reči: Govori
Gospod! zakaj tvoj hlapec sliši. Amen.

6. Mali traven ali april.

Sv. Viljem, opat

26

6. april: Sv. Viljem,  opat.

2. Pa nevredneži ne vživajo dolgo sadu svojega ko varstva.
Ravno takrat pride papež Evgenij III. v Pariz , in ko se pre¬
priča pregrešnega življenja teli kanonikov, nagovori kralja Lju¬
devita VI., da namesto svetnih postavi redovne korarje iz reda
sv. Avguština. Viljem sprejme sporočilo od te spremembe po
opatu Evdonu s povabilom vred, da naj se bratom pridruži. Ali
zdaj se je pokazalo , kako je tudi za pobožnega nevarno , če
nima serca od časnega popolnoma odločenega. Viljema ni volja
proštije zapustiti, zakaj njeni dohodki so bili bogati. Dolgo stoji
na križ-potih in ne vč, kaj bi storil. Jezus in svet se pravdata
za njegovo serce. Skušeni opat spazi boj v njegovem notranjem,
torej ga pelje pred podobo Križanega in mu reče: „Ali Bog,
kteri se je zavoljo nas tako ponižal, nebesa zapustil in uboštvo
si izvolil, ni vreden, da bi njemu za ljubo, in ko bi treba bilo,
tudi cel svet zapustil in se njemu enacega storil ?“ Viljemovo
serce se je omečilo. Osramoten se zgrudi pred opata na tla,
prinese sebe in vse, kar ima, Jezusu v dar in prosi, da bi ga
med brate sprejeli. V tem novem stanu si prizadeva s povik-
šano gorečnostjo hoditi po potu popolnomosti in po natancem
spolnovanji redovnih dolžnosti postane on dika samostana. Kmalo
ga bratje izvolijo za podprijorja in v zvesti skerbnosti za blagor
bratov doseže on 60. leto.

8. Tedaj misli, da bo smel počivati. Ali ko enkrat po
noči moli, prikaže se mu Jezus v podobi zalega mladenča in
mu reče: „Viljem! ti moraš v službi Božji iti v ptujo , daljno
deželo. Tam boš veliko bridkosti in preganjanja terpel; pa ne
obupaj; jaz bom do konca pri tebi in v visoki starosti te vza¬
mem v večno veselje. 11  — Viljem se udd v voljo Božjo in je
pripravljen iti, kamorkoli ga hoče Gospod poklicati. Kmalo
potem poprosi Absalon, škof v Roskildu na Danskem, opata, da
bi mu Viljema, kterega je ko šolskega tovarša poznal, in tri
druge pobožne brate poslal, da bi v samostanu redovnih ko-
rarjev v Eskildu, v kterem je posvetni duh silo gospodoval,
zopet spolnovanje redovnih pravil v cvet pripravili. Nemudoma
se Viljem napravi na pot na Dansko , je od kralja Valdemara
in od škofa z veseljem sprejet in preč za opata postavljen. Ali
samostan je bil vsled slabega gospodarstva tako obožal, da bi
bili morali brez škofove podpore lakote umreti. Tukaj je moral
Viljem še veliko več terpeti, ko nekdaj med kanoniki sv. Ge¬
novefe , zakaj njegovi podložni so bili v marsikterem oziru še
slabeji mimo unih. Njegovi prizade vi, da bi se redovno pravilo
na tanko spolnovalo , odgovarjali so le z uporom in kljubova¬
njem, in ker od svoje gorečnosti ne odneha, mislijo ga v suž-
nost prodati ali celč umoriti. Ali vse te nakane v zaupanji do
Boga terdnega Viljema ne podero, čeravno ga tudi uni trije
francoski tovarši zapuste in se naveličani merzle, odljudne de-

6. april: Sv. Viljem, opat.

27

žele in sovražnega obnašanja svojih novih bratov, v domovino
vernejo. Svetnik premaga z molitvijo in neomajljivo poterpež-
ljivostjo vse ovire in pogodi se mu sčasoma, da terdovratne
brate pod rednost skloni tako, da dosedanji čert do njega v
spoštovanje in ljubezen spreveržejo.

4. Ko ljudstvo zve, kako sveto se v tem samostanu živi,
od vseh strani toliko novih udov pristopa, da mora Viljem še
en samostan postaviti. To je velika tolažba za svetnika, iskreno
se zahvali Bogu za njegovo pomoč in ljubezen do Boga v vseh
sercih goreče vnema. Neprenehoma oznanuje besedo Božjo in
se trudi, da bi ljubezen do Čistosti v vseh serca zasadil. Ubogi
in bolniki so bili njegovi ljubljenci in grešnikov je iskal, kakor
pastir zgubljenih ovčic. Pri tem pa je bilo njegovo življenje
ostro. Njegova obleka je bila siromašna in na golem životu je
nosil spokorno vrečo; njegovo ležišče je bilo malo slame, in o
prav pičli hrani se je postil neprenehoma. Zato pa tudi ga je
Bog oslavil z darom čudežev.

5. y Ko je 90 let star, prikaže se mu častitljiv starček
rekoč: „Še sedem  jih boš živ.“ Bilo je to sedem let. Ko pre¬
teke, poprime ga grozna bolezen. Po celem životu se mu meso
ognojt; od glave do pete je ena sama rana, da ga je bilo strašno
pogledati. Ali tudi v najhujših bolečinah ga ne zapusti na¬
vadna poterpežljivost; nobena nejevoljna beseda ne pride iz nje¬
govih ust; deržč križ v rokah neprenehoma premišljuje terpljenje
Gospodovo, poljubuje njegove rane in iz tega presladko tolažbo
zajema. Pride štiridesetdanski post, in njegove bolečine pone¬
hajo. Ubogi bolni starček se dvigne na veliki četertek s svo¬
jega terdega ležišča, obhaja daritev sv. maše in brate obhaja.
Ko jim pa hoče poleg navade tudi noge umivati, mu je vsa
moč že bila upadla. Nes6 ga v celico in na veliko soboto še
enkrat zakramente umirajočih prejme ter hoče, da ga kakor
sv. Martina na tla na plalito s pepelom potrošeno položč. Tukaj
izroči dušo svojo v roke Božje 6. aprila 1203 star 98 lets Ču¬
dežev se je na njegovem grobu toliko zgodilo, da ga že dvajset
let po smerti papež Honorij III. slovesno za svetnika razglasi.

Obrazuje se ko opat z opatovo palico.

Ljubezen do križa.

F

.„i!Ndor ne vzame svojega križa, tani mene vreden.“ (Mat. 10, 38.)
S temi besedami pove Kristus, da morajo njegovi učenci pripravljeni biti
terpeti, in da morajo ljubezen do križa imeti. In kako naj kristijan
svojo ljubezen do križa pokaže? Posebno na dve plati, da namreč rad
terpi, in da zavoljo Jezusa  terpi. Kristus ne pravi: kdor svojega
križa ne nosi,  ta ni mene vreden, ampak kdor svojega križa na-se ne
vzame..  Svoj^ križ nositi je potrebno, in to store tudi otroci svetd, tudi
brezbožniki. Zakaj svet je poln križev in ni ga, da ne bi svojega križa

6. aprils Sv. Viljem,  opat.

imel. Naj se človek še tako brani, vendar se veliko križev ne more
iznebiti, mora  je nositi, n. pr^ bolezni, nesreče in sto druzih reči, ki so
nadležne, bridke in težavne. Ce jih noče nositi, zato mu še ne bodo od¬
vzete; ampak bodo za-nj le še teže in grenkeje. Ali vse kaj druzega je,
terpeti ali pa voljno terpeti, vse kaj druzega, svoj križ nositi ali pa svoj
križ na-se jemati. — Kristijan, ker ve, da je križ svet odrešil, bi moral
križ ceniti ko naj draži zaklad, ki se utegne pridobiti; in kakor bi kteri,
ki bi našel biser na tleh, ne bersnil ga preč z nogo, ampak ga hlepno
pobral in z veseljem s seboj vzel; tako naj tudi mi ne samo križev, ki
nam je poleg natornih postav Bog naklada, ne otresajmo in ne odmetajmo,
ampak si tudi iz lastnega nagiba pokorjenja in zatajevanja izvolimo, je z
veseljem objemimo in z obema rokama te križe na rame dvignimo; to se
pravi z druzimi besedami: če vidimo kaj pred seboj, kar je naši po-
čutnosti in samoljubnosti zoperno in nadležno, nikar se tega strahopetno
ne ogibajmo, na stran ne porivajmo, ampak je serčno in berhko zgra¬
bimo in si na ramo naložimo. Če se nam pripeti, da se utegnemo v tej
ali uni reči kaj umertviti, se premagati, Bogu kakov dar prinesti, nikar
te lepe prilike znimar ne pustimo, ampak se je z veseljem poprimimo. O
koliko križev vidimo vsaki dan, vsako uro pred seboj ležati, in mi se jih
ognemo ali pa je z nogami teptamo!

Kedar je pa na svoje rame vzamemo, naj se to zgodi zavoljo
Jezusa,  iz ljubezni do Jezusa, v zedinjenji z Jezusom; zatorej pravi
on: Kdor svoj križ na-se vzame in hodi za menoj.  Tudi poganski mo¬
drijani in oholi posvetnjaki razodevljejo časi veliko zatajevanje samega sebe
in tudi pekel ima svoje ostroživnike, ki pa tako žive iz samoljubnosti in ne iz
ljubezni do Jezusa. Kdor le zato terpi in se premaguje, da bi ga ljudje
hvalili in se mu čudili, ali ker si sam v tem dopada, ta sicer svoj križ
na-se vzame, pa ne hodi za Jezusom. Učenec Jezusov terpi, ker vidi
svojega nebeškega Učenika terpeti, kteremu hoče podoben biti; njegov
zgled ga oserčuje, njegova gnada ga okrepčuje, njegova ljubezen mu
daje stanovitnost in sterpežnost. Križ, ki ga nosi, zdi se mu le terščica
velicega križa Jezusovega, s kterim je bil svet odrešen. S tem križem
združi svojega, da mu bode zaslužen za večno življenje. O kako jo
obžalovati, da je toliko terpljenja zastonj in zgubljenega, ker se ne pre¬
naša zavoljo Kristusa, v Kristusu, s Kristusom! Na njega tedaj, kristijan!
oberni svoje oko, in skleni, s križanim življenjem za Križanim hoditi.
Kaj se bojiš, križ nositi? „Se ve da", pravi sv. Terezija, „mora se v
duhovnem življenji veliko terpeti, ali če le se sklene terpeti, je terpljenje
že nehalo." — „Hči moja", govori enkrat Gospod sv. Brigiti, „kraj, kjer
so moji zakladi založeni, zdi se s ternjem ograjen; kdor se pa po pervih
zbadljejih odstrašiti ne da, spremeni se mu vse v sladkost.'! V križi je
zveličanje, v križi je življenje, v križi ie varstvo zoper sovražnike, okrep-
čevanje serca, razveseljevanje duha. V križi je zapopadek čednosti in
doveršenje svetosti. Vzemi torej svoj križ na-se in hodi ž njim za Kri¬
stusom, da boš ž njim šel v življenje.

Molitev.

O mili Jezus! kteri si nam z bridkim prenašanjem križa in grozo¬
vito smertjo na njem edino pot v nebesa pokazal; dodeli, da bomo tudi
povoljnem in stanovitnem časnem terpljenji Tebe in večnega Tvojega
kraljestva vredni. Amen.


29

7. april: BI. Herman.

7. Mali traven ali april.

BI* Herman.

.Ojvrnian, s pridevkom Jožef, kterega so mu dali njegovi re-
NjSijjfdovni bratje deloma zavoljo njegove preserčne ljubezni do
,f '  Marije, deloma zavoljo njegove angeljske čistosti, bilje
rojen za vlade cesarja Friderika Rudečebradca v Kolinu na Rajnu.
Njegov oče, pred premožen mestjan, pade po nesrečah v veliko
revščino; vendar pa zapusti sinu draže zaklade mimo biserov
in zlata. Prav zgodaj namreč zasadi v njegovo serce ljubezen
do Zveličarja in ga uči, v vseh silah in potrebah zatekati se k
prečisti Devici ko najmogočneji pomočnici kristijanov. Herman
je imel blago in k vsemu dobremu nagnjeno serce in nauki
očetovi so padali v sprejetno zemljo. Bil je od otročjih let in
ostal je vse žive dni najiskreniši častitelj milosti polne Matere,
in težko , da bi bila kdaj ktera človeška duša z večim zaupa¬
njem, s priserčnišo ljubeznijo se je oklepala. Priporočil se jej
je slednji dan pri zjutranji molitvi; kar je storil, je storil z Ma¬
rijo; bila je njegova vedna tovaršica. Vedč, da kraljici nebeški
ne more večega veselja delati, kakor z lepim tihotnim obna¬
šanjem, se skerbno ogiblje vsega, kar bi jo utegnilo žaliti, zlasti
pa v šolo grede tacih součencev, kterih govorjenje in vedenje
ni bilo prav sramožljivo. Ko so v delopustnih dnevih drugi
dečki z igrami se radovali, šel je on natihoma v cerkev in je
tam po več ur klečal pred podobo Marijino. V svoji pripro-
stosti je govoril s Preblaženo , kakor bi bila resnično živa pri¬
čujoča; razklada jej svoje otroške radosti, potožuje svoje žali in
občuje ž njo, kakor sin z ljubeznjivo skerbno materjo. Enkrat
prinese lepo jabelko s seboj in je podd Mariji s prošnjo, da bi je
pač vzela in glej! — tako pripoveduje legenda — Matere Božje
podoba stegne roko in milo smehljaje darilce prejme. Drugikrat
pride v najhujši zimi bos v cerkev in moli, dergetaje mraza po
vsem životu. Tedaj ga vpraša Marija: „Zakaj pa prideš bos v
tacem mrazu ?“ „Mati, čevljev nimam . 14  „Pojdi tje k unemu
kamnu 44 , pravi Marija, „tam boš toliko denarja našel, da si boš
čevlje kupil . 41  Teče, vzdigne kamen, in res najde denar ter ga
radostno pokaže svoji Dobrotnici. Ona pa mu reče: „Kolikor-
krat boš v potrebi, pridi na to mesto, in vselej boš našel, ko¬
likor ti bo treba . 44  To čudo ne ostane dolgo skrito. Hermanovi
součenci tudi teko v cerkev, molijo in molijo, ali za-nje nima
kamen nobenega denarja, ker tudi oni nimajo do Marije tistega
zaupanja, ne tiste angeljske nedolžnosti, kakor Herman. Ta do¬
godka bi bila komaj verjeti, ko je Herman sam na smertni po¬
stelji ne bi bil razodel,

80

7. april: BI. Herman.

2. Ko Herman dvanajsto leto doseže, gre v samostan Pre-
monstratijanov v Steinfeldu, kjer nekoliko časa redovnikom streže,
dokler ga popolnoma v red ne sprejmd. Ker je obljube sto¬
riti še premlad, pošljejo ga v Frizijo, da bi se bolj izolikal po¬
sebno v latinskem jeziku. Herman se zvesto trudi v vednosti,
še bolj pa v bogoljubnosti napredovati. Ko učenik bogoslovje
Gerkov in Rimljanov razlaga, je za Hermanovo čisto čutje
grozno težko, te umazane baje poslušati in brati, in naravnost
reče učeniku, da se pravemu Bogu velika nečast godi, če se iz¬
mišljene gerdobne pošasti z božjim imenom obkladajo. Po od¬
ločenem času se verne v Steinfeld in storf slovesne obljube. Po

7. april: BI. Herman.

31

notranjem in vnanjem mertvenji, po postu, molitvi in ponižnosti
kmalo dospč do najviše stopinje bogomiselnega življenja. Rad
bi bil, kakor Marija, sestra Martina, zmeraj sedel pri nogah Je¬
zusovih, rad bi se bil zmeraj le v svetem premišljevanji topil in
slednji trenutek le Gospodu služil; ali naloženo mu je bilo, še
z enim bratom obednico oskerbovati, tako da je le malo utegnil,
razim notranje serčne pobožnosti tudi po vnanjem pri molitvi
pomuditi se. Ves žalosten potoži ljubeznjivi Materi to nadlogo.
Ona se mu prikaže v spanji in mu reče: „Vedi, Herman, da
mojemu Sinu in meni nič prijetnišega storiti ne moreš, kakor če
svoj posel iz pokorščine prav opravljaš in svojim bratom iz lju¬
bezni strežeš. 41  Potolažen oskerbuje z veseljem zdaj svoje opra¬
vilo, in nič mu ni bilo pretežko, česar ne bi bil prav rad storil
iz ljubezni do Jezusa in Marije.

3. Pozneje mu je bilo sakristanstvo izročeno in tedaj je
imel več Časa in priložnosti moliti. Večkrat ko sicer se mu v
cerkvi zdaj prikaže presv. Devica, ga tolaži, podučuje in z ne¬
beško lučjo razsvetljuje. Ni kmalo svetnika, kteremu bi se bila
Marija tolikrat prikazala in mu toliko milosti izprosila, kakor ne¬
dolžnemu Hermanu, pa tudi ga morda ni bilo človeka, da bi
se jej bil z večo zvestobo in ljubeznijo v dar prinesel. Za Bogom
mu je bila Marija vse. Zamaknil se je, če je le videl njeno po¬
dobo ali slišal njeno ime. Marija mu je bila tudi zgled v lju¬
bezni do Jezusa. Kako plameneče ljubezni do Zveličarja je bilo
njegovo serce polno, to spričuje njegova pobožnost do presv. R.
Telesa, ktero je, če mu je bilo le mogoče, obiskal, in ne samo
po več ur po dnevi, ampak tudi po cele noči je pred njim
molil. Kedar je prevzvišeno daritev opravljal, razgrela je nje¬
gova razplamjenost tudi najbolj mlačna serca. Večkrat je po več
ur neganljivo in neobčutljivo pri oltarji stal in nebešk svit ga je
obdajal. Da je pobožni Herman le v svojem Zveličarji živel,
kaže tudi njegova ljubezen do zaničevanja. Veselilo ga je, če
ga je zasramovanje ali gerdovanje doletelo, in ničesar ni mogel
manj terpeti, kakor hvalo. Nosil je mnogo zakerpano halo rekši,
da ni bolje vreden. Njegovo geslo je bilo: „Cas tega življenja je
čas pokore. 44  In po njem je tudi ravnal. Postil še je ostro, spal
prav malo in le na terdih tleh, kamen pod glavo in je še mnogo
družili spokornih vaj opravljal, kakor bi on, ki ni nikoli svoje
nedolžnosti omadežal, največi med grešniki bil.

4. Marsikdo je imel tihega, zamišljenega brata za topega,
pa to ga ni premotilo in Gospod, ki je s priprostimi, obdaril
ga je s tako rahlim sramožljivim čutom, da se je zdel angelj v
mesu. Večkrat pa je Bog njegovo ljubezen tudi skušal z odteg-
njenjem svoje čutljive gnade, s hudim notranjim in vnanjim terp-
ljenjem. Dopustil je, da je Herman nekoliko časa v goreči lju¬
bezni do Marije odnehal in svoje navadne pobožne vaje mlacneje

32

7. april: BI. Herman.

opravljal. Vzrok tega je bil, ker je Herman preveč skerbel, da
ne bi njemu izročena hiša Božja, kar se je tisto roparsko dobo
lehko zgodilo, bila oropana. Tedaj se mu prikaže presv. De¬
vica, pa ne v navadni lepoti in milobi, ampak v podobi stare
prepadle ženice. Herman se prestraši, Marija pa mu reče:
„Prikažem se ti po vnanjem, kakoršna sem v tvojem sercu. Ti
opuščaš meni sicer skazovana počastitovanja, ker preveč skerbiš
za svoj cerkveni zaklad. Ali ne zamorem jaz s svojim varstvom
več, kakor ti s svojo čezmerno skerbj<5?“ In Herman, ves osra¬
močen, Presveto ponižno odpuščanja prosi in svojo poprejšnjo
pobožnost še kolikor mogoče povikša. Pozneja leta so ga bo¬
lečine v glavi in v želodcu večkrat s tako silo napadle, da se
je na pol mertev zgrudil; pomnožile so se navadno o približe¬
vanji kacega praznika, na praznični dan pa so nekoliko odne¬
hale. Terpel je vse te skušnjave z junaško poterpežljivostjo in
pobožno udanostjo v voljo Božjo, dokler ga ni Gospod zopet z
nebeško potolažbo obiskal.

5. Naposled se približa čas, da se ne redkokrat ljubezni
bolni Herman na vekomaj z ljubljenimi združi. Nune bližnjega
samostana Hovenskega zaželč pobožnega brata, da bi jim med
sv. postnim časom Božjo službo opravljal in je podučeval. Opat
in bratje mu branijo. Ali on sam podpira prošnjo nun rekoč:
„Božja volja je!“ Pustč ga. Ko stopi v Hovensko cerkev, po¬
kaže s palico mesto na tleh in pravi: „Tukaj me boste pokopali. 41
Pa tega mu noče nihče verjeti, ker je vsa cerkvena opravila,
kakor se je zdelo, zdrav in čverst, do sredi včl. tedna zverševal.
Ali nanagloma zboli in čisto omaga. V četertek pa po vel. noči
svojo dušo izdihne 1. 1236. Hermanov spomin se ne samo v
njegovem redu, ampak tudi po več nizozemskih krajih obhaja;
v rimskem zapisniku pa njegovo ime ne stoji.

Od njega imamo nekoliko duhovnih spisov, ki so pa le
za tiste razumljivi in tečni, ki so s Hermanom enacega duha.

Obrazuje se večidel kot deček, ko pred podobo Marijino kleče jej
jabelko podaja; pa tudi v redovni obleki s šopom ključev za pasom ali s
kelihom v roki.

Od zaupanja do Marije.

jT.dorkoli med katoliškimi kristijani Zveličarja Jezusa Kristusa,
resnično in iz serca ljubi, mora tudi njegovo prečastito Mater, presv.
Devico Marijo, ljubiti. Ljubezen do Jezusa ne more brez ljubezni do Marije
obstati; zatorej je komaj kje katoliška hiša Božja najti na zemlji, kjer
bi zraven podobe Jezusa, našega preljubeznjivega Odrešnika ne bila tudi
najti podoba njegove preblažene Matere, in prepričan sem, da se ne more
noben kraj po kerščansko-katoliškem svetu imenovati, kjer bi Jezusa, Sinu
Božjega, molili, Marije pa, njegove deviške Matere, ne častili. Vzrok je
očiten. Vera nas uči, da je Marija prevzvišena Mati Simi Božjega, aa
nam je ona Jezusa, luč in zveličanje sveta, rodila, da je Zveličar ne-

8. april: Sv. Albert,  škof.

33

beški meso od njenega mesa na-se vzel, kako tedaj more kristijan to ve¬
rovati in vendar ne ljubiti in častiti presvete Device, ktero je Bog sam
tolikanj ljubil in poveličal, jo k največi časti, ki jo more človeška stvar
doseči, k časti Matere svojega edinorojenega Sinu povzdignil. Je pa ra-
zun tega razloga še eden, kteri naj nas nagiblje, Marijo Mater Božjo
ljubiti in častiti in to ljubezen pri vsaki priložnosti pokazati, namreč:
Marija ni samo Mati Sinii Božjega, ampak je tudi naša  Mati. Takrat,
ko stoji Marija pod križem svojega prel jubij enega Sina, in Jezus vidi
Mater in pa učenca, kterega je ljubil, reče Materi: „Žena, glej tvoj
sin!“  — in s temi besedami, pravijo sv. cerkveni očetje, nas je Jezus
vse v osebi sv. Janeza svoji Materi ko otroke izročil in na serce položil.
Zakaj kakor je nas Eva, naša perva mati, ko je jedla prepovedani sad,
v smert rodila, tako naj nas bi Marija, druga Eva po spočetji in porojenji
preblaženega sadu svojega telesa, Jezusa, zopet v življenje rodila. Mi
smo tedaj njena last, njeni otroci. Kje pa je dober otrok, kteri bi svoje
matere ne ljubil in častil, kteri bi te ljubezni pri slednji priložnosti ne
pokazal in v sili pomoči, v žalosti tolažbe, v dvomu sveta, in v prega¬
njanji varstva pri njej ne iskal? Kakor tedaj ljubezen do Jezusa posebno
s tem pokažemo, da prav pogostoma k njemu zahajamo, ga mnogokrat
pri sv. Obhajilu prejmemo in ga v presv. Rešnjem Telesu prav radi ob¬
iskujemo; enako moremo tudi prav velikrat k Mariji priti in pri njej v
vseh silah in potrebah pribežališča iskati. Kakor materi nič ni ljubše,
kakor da so njeni otroci radi pri njej in jej z otroškim zaupanjem vse svoje
potrebe razodenejo, tako tudi Mariji nič ni ljubše, kakor da k njenemu presv.
materinemu sercu, ki ljubezni in usmiljenja prekipeva, v vseh svojih po¬
trebah pribežimo in v njeno premogočno priprošnjo priserčno otroško za¬
upanje stavimo.

Kličimo torej mnogo — in mnogokrat k svoji preljubeznjivi pre¬
blagi Materi z lepo staro molitvijo:

Molitev.

V slednji nevarnosti, sili in potrebi pridi nam na pomoč, o
presveta Devica! Ti si naše upanje, Ti naše gotovo zdravje, Ti naša
obramba v nevarnostih, Ti luč vseh zmotenih, Ti sidro našega zaupanja,
Ti tolažnica v žalosti, Ti pomočnica v sleherni sili, o mogočna, o usmi¬
ljena Mati in Devica! Amen.

--

8. Mali traven ali april.

Sv. Albert, škof.

je zagledal luč sveta v Kastru pri Gvalterih v ško-
Parmski in je bil plemenitega rodii. Kakor v čednosti,
tako je tudi v učenosti napredoval. Posebno je slovel za¬
voljo svojih temeljitih znanosti v deržavljanskem in cerkvenem
pravu. Da bi se ne zapletel v ničemurnosti sveta, stopi zgodaj
v samostan regularnih korarjev v Monteri, kjer ga kmalo po

Življenje svetnikov in svetnic božjih. II, del. 3

34

8, april: Sv. Albert,  škof.

storjenih obljubah zavoljo njegovih vsakoplatnih prednosti za
prijorja izvolijo. L. 1183 je bil odločen za škofijski sedež v
Bobeji, ali njegova skromnost mu skuje na tisoče izgovorov, s
kterimi to čast od sebe odbija. Med tem se sprazni škofija Ver-
čelska, in ker ni bil za Bobij še posvečen, mora po povelji
pap. Lucija III. to prevzeti. Vladal je to cerkev dvajset let z
vso sprevidnostjo in pastirsko skerbnostjo. Njegova ponižnost,
združena z druzimi čednostmi, mu pridobi visoko spoštovanje ver¬
nikov, kteri so se v posnemanji zgleda svojega duhovnega očeta
z veselim vspehom skušali. Tudi kot škof, kakor prej kot prijor,
je iskreno ljubil molitev. Z njo je pričel dan in jo je iskreno
brez prenehanja nadaljeval, dokler so mu opravila dopustila,
ker je bil prepričan, da se mu bode vse bolje izhajalo, če  bo
z gorečo molitvijo pomoči Božje si sprosil. Z veseljem je be¬
sedo Božjo oznanoval in Gospod mu je velike darove za to po¬
delil. Ljubil in pospeševal je, kolikor je mogel, okinčevanje
hiš Božjih, kterih je mnogo novih sezidal in je z dostojnimi do¬
hodki preskerbel, da bi bil Bog po vseh krajih hvaljen in moljen.
Priprostih navad, kakor v samostanu, ni nosil ne svile ne zlata,
in kar mu je ostajalo, delil je ubogim in vstavom.

2. Albert je pri mnogih prilož¬
nostih tako sijajno svojo premetenost
in sposobnost pokazal, da ga papež
Klemen III. in Friderik Eudečebradec
za srednika izvolita v prepiru, ki je
bil med njima nastal. Albert si je
prizadel, Bogu dati, kar je Božjega,
in cesarju, kar je cesarjevega, in po¬
godilo seje njegovemu od nebes bla¬
goslovljenemu trudu, daje nesrečne¬
mu razdoru konec storil. Sploh je
imel poseben dar tudi najbolj razdra¬
žene nasprotnike pomiriti in k spravi
nagniti. Tako se tudi mesti Parma
in Piačenca, ki ste bili že v večletnem sovraštvu, do njega
obernete, da bi on ogenj prepira med njima pogasil. Henrik IV.,
Friderikov naslednik, imenuje ga za deržavnega kneza in po¬
deli cerkvi Verčelski velike posebne pravice. Tudi papež Ce¬
lestin III. je bil proti njemu prav darežljiv in Inocenciju IH. je
bil v več imenitnih zadevah z veličini vspehom pomočnik.

3. Povsod doni glas blagonosnega delovanja Albertovega;
celd čez morje v Sirijo ga slišijo in on nagne duhovščino Jeruza¬
lemsko , da ga po smerti patrijarha Monaka za njegovega na¬
slednika izvoli. Papež Inocenci) poterdi to izvolitev, prepričan,
da je Albert bolj, ko kteri drugi, pripraven, tej cerkvi predstoj¬
nik biti. V listu, pisanem zat<5 do svetnika, položi mu na serce,

8. april: Sv. Albert,  škof.

35

da naj omenjeno breme brez zamude na-se vzame, ker je
o veliki stiski kristijanov v Jeruzalemu in po Palestini
sploh treba moža, krepkega dovolj, da bi razmajano tamošnjo
cerkev podperl in nakane Saracenov, kteri očitno namerjajo
kerščanstvo zatreti, s pogumnostjo in sprevidnostjo oviral. Papež
sklene list s temi ginljivimi besedami: ,,Jezus Kristus, ki je v
unih deželah toliko za blagor človeškega rodii storil in terpel, pač
zasluži, da se njegov zvesti služabnik iz ljubezni do njega ne
ana nobenega dela, nobenega preganjanja, tudi celd smerti ne.“
Ti opomini in pa pogledi na Križanega presunejo svetnikovo
serce. Nemudoma oskerbi svojo škofijo, hiti v Rim in iz Ge¬
nove se prepelje po morji v sv. deželo, v ktero pride 1. 1206.

4. Zavoljo okrotnega zatiranja Saracenov je moral njegov
prednik Jeruzalem zapustiti in svoj sedež v Ptolomajdo presta¬
viti. Tjekaj se oberne tudi Albert. Njegova perva skerb je, se
natanko ovžstiti o stanu kerščanstva po Palestini, ali dohajala so
mu le žalostna sporočila: povsod stiska, sila in propad. Tedaj
se posvetuje z Bogom po dolgi, goreči molitvi in ostrem postu,
kako bi pričel in cerkvi Jezusovi zopet kviško pomagal. In
Gospod ga čudovito razsvetli, mu osnuje najlepše načerte in nje¬
gove trude tako blagoslovi, da se je veliko tistih, ki so bili
vero zatajili, v cerkev povernilo, da so bili omahujoči poterjeni
in da so bili namesto zaplojenih pregreh kmalo najlepši ker-
ščanski nravi videti. K temu so veliko pripomogle njegove pri¬
dige, v kterih je izročene duše skoraj vsak dan z apostolsko
gorečnostjo k dobremu opominjal. Največ pa je storilo njegovo
prelepo, pobožno življenje, s kterim je cel<5 Saracene do spo¬
štovanja prisilil takd, da so mu marsikaj dovolili, česar bi kte-
remu druzemu patrijarhu nikdar ne bili. — Albert je sestavil
tudi postave karmehškemu redu. Ti redovniki so bili začetno
puščavniki, ki so živeli na gori karmelski. Prorok Elija jim je
veljal za začetnika, ker je, kakor tudi njegov učenec Elizej, na
tej gori prebival. Neki Bertold je združil te puščavnike v občino.
Brokard, 1. 1209 predstojnik te družbe, prosi Alberta, da bi jim
sestavil redovno pravilo, ktero mož Božji prav modro zloži. Za¬
torej Karmelitje tudi pobožnega patrijarha med ude tega reda
štejejo, in ga častč ko enega izmed njegovih svetnikov.

5. Osem let je Albert svojo trudapolno službo z neodmorno
gorečnostjo v blagor podložnih oskerboval, kar ga na praznik
vzvišanja sv. Križa pred oltarjem mož napade in mu sredi du¬
hovščine s sulico persi prebode, da kmalo potem dušo izdihne
14. sept. 1212. Morivec je to storil iz maščevanja; bil je nam¬
reč od patrijarha v začetku z očetovsko ljubeznijo, potem pa z
največo resnobo opominjan, da naj zapusti svoje pregrešno živ¬
ljenje, ali pa bode iz cerkve pahnjen.

Nepopisljiva je bila žalost kristijanov sv. dežele o tej tako

a*

36

8. april: Sv. Albert,  škof.

nenadni smerti njihovega višega pastirja. Le ta vera jih je to¬
lažila, da on, ki je je na zemlji tako očetovsko ljubil, jim bode
tudi v nebesih zvest priprošnik. In niso se motili; zakaj klicaje
v svetnika so dosegli od Boga velike milosti v blagor duše in
telesa.

Obrazuje se ko škof s sulico in palmovo vejo.

Od zjutranje molitve.

Ipervo opravilo sv. Alberta zgodaj zjutraj je bila molitev. Od nje
se ni dal nikdar zaderževati; zakaj prepričan je bil, da se mu bo čez dan
vse bolj srečno in vpešno odročevalo, če si z gorečo molitvijo Božje po¬
moči in njegovega blagoslova za vsa svoja dela izprosi. Kdorkoli si, ljubi
kristijan, posnemaj v tem, prosimo te, sv. Alberta, dokler živiš. Preč,
ko se zbudiš, oberni svoje misli k Bogu. „Ko se zbudiš,“ piše sv. Bo¬
naventura, „daruj pervence svojih misli Gospodu Bogu. Ne pomišljaj se,
kaj se ti je sanjalo, kaj hočeš delati, kaj nameravaš itd.“ Na tem je prav
veliko ležeče. Hudobni duh skuša, perve tvoje misli za-se pridobiti, in če se je
teh polastil, upa skozi celi dan oblastnik tvojega serca biti. Varuj se, da mu
tega dobička ne dovoliš, on ne gre njemu; Bogu, tvojemu Gospodu, moraš
darovati pervence svojih misli, besed in djanj. Ko vstajaš in se oblačiš,
opravljaj tiste kratke molitvice, ki si se jih že v otročjih letih iz glave
naučil ali pa je najdeš v vsacih molitvenih bukvicah. Ko si spodobno
opravljen poklekni pred oltarček ali ktero sveto podobo, in opravi tam
svojo zjutranjo molitev. V tej pervič Boga zahvali,  da ti je dal
današnji dan doživeti; zakaj s tem ti je resnično veliko milost podelil
pred sto drugimi. Ko zjutraj vstanemo, pravi sv. Ambrož, moramo, pre¬
den iz sobe gremo, Boga zahvaliti, da nas je čez noč pri življenji ohra¬
nil. Drugič mu daruj vse,  kar boš čez dan mislil, govoril, storil ali
terpel, in obudi misel, da hočeš vse njemu na čast  storiti in terpeti.
Tretjič stori sklep,  ta dan Boga z nobenim grehom ne razžaliti, po¬
sebno ne s tem, v kterega si sicer že večkrat padel. Priporoči pa se zra¬
ven tudi njegovi milosti, da bi mogel ta sklep zvesto spolnovati. Napo¬
sled ponižno prosi Božje pomoči  za celi dan pri vsem svojem
djanji in nehanji. Iz tega namena kliči tudi v priprošnjo Matere Božje in
svojih sv. varhov in patronov. Ko si vse to marno opravil, pojdi na delo,
ki ti je tvoj stan naklada; gotovo boš skusil, da je res, kar je rekel sv.
Albert: Vse to bo bolje šlo od rok.  —Ne  rekaj: Ne utegnem, imam
preveč dela, imam veliko gospodarstvo itd.; zakaj pervič  če utegneš
jesti, zakaj ne bi utegnil zjutranjo molitev opraviti, ki je za dušo bolj po¬
trebna, kakor jed za telo. Drugič,  če imaš veliko dela ali veliko go¬
spodarstvo, ravno zato ti je molitve tolikanj bolj treba, da bi Bog tvoje
delo blagoslovil, in ti zaželeno pomoč delil, brez ktere boš z vso svojo
pridnostjo malo  ali celo nič ne opravil. Zatorej nikdar ne zanemari
svoje zjutranje molitve. Saj se ne zahteva, da bi se po cele ure z njo
mudil, kakor so storili nekteri svetniki; tudi četertinka ure zadosti. Kratko
pa serčno. Saj je korist tvoja, Bog ti gotovo tisti čas doprinese, kolikor
ga z zjutranjo molitvijo zamudiš. Le eno naj te še vprašam: Ali nisi vsaki
dan v veliko nevarnostih dušnih in telesnih? Ali ne utegneš vsaki dan
v take nevarnosti zaiti? Ali te ne utegne marsiktera nesreča zadeti
na telesu? Ali ne moreš priti v hude skušnjave in nevarne priložnosti?
Kdo te more v njih varovati? Kdo te jih rešiti? Ali ne sam Bog?

9. april: Sv. Marija egiptovska,  spokorniea,

37

Kako pa moreš po pameti upati, da te bo branil, varoval, rešil, če ga
tega še ne prosiš ne in se tako obnašaš, kakor bi njega čisto nič ne po¬
treboval? Pomisli to dobro in ravnaj se po tem.

Molitev.

O Bog! ti hočeš, da bi bili po zgledu tvojih zvestih služabnikov k
posnemanju njihovih lepih čednosti spodbudovani; glej, radi bomo po nji¬
hovih stopinjah hodili, le daj nam zato svojo milost po Jezusu Kristusu,
Gospodu našem. Amen.

9. Mali traven ali april.

Sv. Marija egiptovska, spokorniea.

epo je smehljanje deviške nedolžnosti, — razveseljuje an-
igelje v nebesih; pa lepe so tudi solze skesanega zadolženja
ginejo angeljem serca. — Marija je velikanski spominek
usmiljenja Božjega, sijajen dokaz, kako mogočna je njegova
milost tudi v slabih: v sladnostih sveta vzrasla ženska se zamore,
gnana od duha spokornosti, pokopati v grozote divje puščave,
in tam živeti skoraj petdeset let; kdor hoče, zamore, zakaj moč
milosti Božje je ž njim. Egipet je njena domovina. Ime njenega
rojstnega kraja okoli 344.1. in stan njenih staršev nam nista spo¬
ročena. Natora jo je s posebnimi darovi duha in berhkostmi
telesa obdelila ter jej spletla venec ženske lepote in miline;
ali zala postava je nevarno darilo; lepota in nedolžnost sta
večkrat podobni skledkama na tehtnici; kolikor više se ena
dvigne, toliko niže druga pade. Tako je bilo pri mladi Mariji.
Že ko majhena deklica zgubi sveti deviški Čut sramožljivosti in
še le dvajset let stara ubeži staršem in se poda v Aleksandrijo,
na to pozorišče velikih čednosti pa tudi nesramne samopašnosti,
da bi tam neoviroma pasla svojo divjo meseno poželjivost. Kmalo
tam žalostno glasovitost med moškim spolom zadobi. S svojo
strastnostjo omreži in zadergne vse, kar se jej bliža. Kakor je
bila lepa, vendar se iz njenega obličja ne sveti noben žarek ne¬
beški, ampak buhti le žerjavica pekla; ona ni pripravna ljube¬
zen obuditi, ampak le domišljijo m6ž in čutila mladenčev dražiti,
ter počutke zavrčvati. Le čudno se je zdelo vsem, da večidel
plačila za greh ni marala, ampak da je predla, da si je kruh
služila. Tako živi skor sedemnajst let in se ne meni ne za Boga,
ne za njegovo zapoved, ne za strašno sodbo. Cvetice mladosti
jamejo veneti in bledeti; tedaj je puh Božji oveje, da se poživč
in se pomlajene spletd v dišeč venec pokore.

38 0. april: Sv. Marija egiptovska,  spokornica.

2. Jeseni 374.1. vr6, kakor vsako leto, romarske trume iz
Egipta in iz Libije v Aleksandriji skup, da bi se od tam podale
v Jeruzalem k prazniku „povik,sanja sv. Križa. 11  Tudi Marijo
obide misel, tje iti ne zato, da bi tam Odrešenika v duhu spo-
kornosti počastila in ga milosti prosila, ampak da bi med mno¬
žicami popotnikov zanjke svoje zapeljivosti tolikanj gosteje na¬
stavljala. Ali kje je vožnina? Ponudi se, plačati jo s telesom,
in sprejmd jo brodniki. Iz loke Aleksandrijske plava ladija;
vedro ostane nebo, pokojno morje, brez nezgode se vožnja godi,
ali na ladiji se gerda pregreha vganja in širi smrad vsaktere gnjusobe.
Tako dela Marija v Jeruzalemu. Pride dan slovesnegaizpostavljenja
sv. Križa; tudi ona vsa bohotno nališpana hiti z množico proti cerkvi
Božjega groba, ne Križ Odrešenikov počastit, ampak da bi sama
častitelja našla. Ali Preusmiljeni, ki jo je v svojem sklepu od¬
ločil v poveličanje svojega imena in cerkvi v spodbudo, oberne
drugače; zakaj v trenutku, ko hoče na sveti prag stopiti, čuti
se od nevidne roke zgrabljeno in nazaj potegnjeno. Prestrašena
in stermeča se ozre in se vidi v — preddvoru; ali brez čuta za
migljej milosti, brez razumja za jezik nebes, se oserči zopet in
svoje zastanje lastni slabosti pripisuje; zagnjete se med trume in
pririje do vrat, ali — zopet je nazaj veržena in čudne misli jej
vstajajo; poskusi v tretjič, v četertič pi’ag prestopiti; toda vselej
je nazaj pahnjena, dokler se trudna in vpehana ne umakne v
kot na dvorišči. Tedaj zbobna po vseh notrinah, zavreta kri se
jej ledeno sterdi in pokorno čutilo od Boga zaverženosti jej ogrebe
serce. V tistem kraji je podoba Marije, milostive Matere; pred
njo pade in reka solzd se jej udere iz oči; ihtri kliče k njej:
„I)evica, Gospa, nisem vredna povzdigniti k tebi svoje oko,
vendar saj je tvoj Božji Sin se včlovečil, da bi grešnike k po¬
kori poklical, o sprosi mi od njega milost, da bom mogla iti v
cerkev, da bom videla in molila sveto znamenje odrešenja. 44
Zraven tega stori terdno obljubo za svoje grehe pokoro delati
in le Bogu služiti.

3. Tu občuti uboga grešnica sladko potolažbo v svojem

sercu. Dvigne se, gre omahujoče noge in plašnega serca proti
durim, stopi brez ovire v cerkev in leži v prahu pred svetiščem,
čez bobneči ustnici pa prikipi ta kratka molitev: „Odrešenik,

Zveličar sveta, pred tvojimi očmi tekd moje solze, pred tvojimi
ušesmi se glase moji vzdihljeji; o daj mi zd-te umreti, ker nisem
zd-te živela; usmili se, usmili uboge grešnice, ki še moliti ne
zna.“ Zopet obljubi zanaprej spokorno živeti in potem se verne
k podobi Matere Božje ter jo milo prosi, da bi jej pokazala
pot, po kteri naj odsihmal hodi. In ko raztopljena v britkem
kesanji in polna pobožnih misli in sklepov zgrudena tam kleči,
zdi se jej, kakor da bi iz dalje slišala glas: „Pojdi čez Jordan,
če hočeš mir in pokoj najti. “ Priporočivša se še enkrat varstvu

9. april: Sv. Marija egiptovska,  spokornica. 39

premilostive Device, vstane in gre; ptuj mož jej podari tri sre-
bernike, zanje si kupi tri kruhe, se napoti proti Jordanu in na
večer do njega dospč. Tam v cerkvi sv. Janeza Kerstnika najde
duhovna, kteremu se skesano spove, kteri jej tudi presv. Rešnje
Telo podeli, potem pa se potolažena in okrepčana na duši dalje
noter v puščavo poda. In tam na robu ozke tokave sedi v tihi
samoti bleda, suha ženska, žalost je na njenem poprej lepem
obličji, solze treptč v pobešenem pogledu, temni lasje pokrivajo
opaljene rame, in tanka razprezana obleka le revno pokriva
medie ude; tako sedi ona tu v molčečem spominu žalostne mi¬
nulosti pač ure in ure; potem se vzdigne, skozi svetle solze po¬
gleda proti nebu, pade na kolena, in jame na glas moliti. Kakor
je enkrat Jeremija na razvalinah Jeruzalemskih žalovaje in pla-
kaje klical: ,,Veselje našega serca je minulo, krona naše glave
je padla, pa ti, o Gospod! ostaneš vekomaj/ 1  tako kliče in moli
tudi ona: „Veselje mojega serca je razbito, mir moje duše je

potert, krona nedolžnosti je poteptana, ali tvoje usmiljenje, o
Bog, ostane vekomaj!“ In ta žalujoča ženska je Marija spokor¬
nica. Leta za leti so minula, kaj pač je v tem dolzem času de¬
lala? O, ona je veliko storila, veliko terpela, da bi storjeno
—- nestorjeno bilo. Njeno življenje je bil veden boj s skušnja¬
vami, s spomini pregrešnih zavžitkov sveta, s presilno razdraženo
počutnostjo, z natoro, ki se je merzeče upirala zoper rastlinsko
hrano in mlakužno vodo. Njeno življenje je bilo pretakanje solz;!;
o vročem poletji je skrivala razbeljeno čelo v pekoči pesek in o
hladnem deževji je svoje solze mešala s kapljami neba. —

4. Nikoli ne bi bilo Marijino samotarno življenje v spod¬
buden zgled za spokorno življenje se razvedelo, ko bi ga Bog
sam ne bil čudapolno razodel. Cozim, star mašnik v nekem sa¬
mostanu pri Jordanu, se v začetku posta 1. 420 poda v puščavo,
da bi sv. čas v samoti preživel. Vedno dalje gre po puščavi,
in ko se 20. dan opoldne nekoliko opoČije ter po navadi nekaj
psalmov omdli, zagleda stermeč v nekoliki daljavi čudno podobo,
ki ga v začetku prestraši, ker misli, da je kaka sleparija hudob¬
nega sovražnika in zat<5 berž stori sv. križ; pa ko holj na tanko
pogleda, spozna v podobi pravo človeško truplo, le od solnca
hudo zagorelo, glavo pa so dolgi beli lasje pokrivali. Hiti torej
proti tej čudni prikazni, pa ona urno zbeži. Cozim, mene, da je
puščavnik, kliče za njim, naj se ustavi, da bo blagoslov od
njega prejel. Pa odgovori mu: „Opat Cozim, jaz sem ženska
in ne morem z moškim govoriti, ker sem naga; verzi mi svoj
plašč, da morem prčd-te stopiti. 11  On čudč se, da ga po imenu
kliče, verze jej plašč, in ona mu s solzami pripoveduje svoje po-
prešnje pregrešno življenje, pa naroči mu, da naj to tako dolgo
za-se ohrani, dokler ona ne umerje. „Še eno prošnjo imam do
tebe, o Cozimpristavi  ona na koncu. „Pridi včliki četertek

40 9. april: Sv. Marija egiptovska,  spokornica.

prihodnjega leta k Jordanu, in prinesi mi presv. Telo Gospodovo,
da bom ž njim svojo dušo okrepčala.“ Po teh besedah se loči
od opata in zgine v puščavi. Cozim pade na kolena, zahvali
Boga za vse, kar je videl in slišal, poljubi stopinje sv. spokor-
nice in se verne v samostan.

5. Prihodnje leto o odločenem času gre opat na breg Jor¬
dana in nese v majhenem kelihu Kruh angeljev s seboj. Proti
večeru se prikaže svetnica na nasprotnem bregu. Oba tedaj loči
reka in zdelo se je nemogoče jej presv. zakrament podeliti. Pa kako
ostermi Cozim, ko ona križ čez vodo stori in potem po njej kakor po
suhi zemlji gre. Ko pred njim stoji, prosi ga blagoslova in pa,
da bi ž njo molil vero ter očenaš. Po prejetem sv. Rešnjem
Telesu povzdigne hvaleča roke proti nebu in zakliče v rajski
radosti kakor nekdaj sivolasi Simeon: „Zdaj, Gospod, pusti svojo
služabnico v miru, ker moje oči so videle zveličanje moje
duše!“ Potem reče opatu: „0dpusti mi, oče, trud, ki ga terpiš
zavoljo mene in ne odreci mi te ljubezni, da boš prihodnje leto
v postu zopet prišel na tisto mesto, kjer sva se pervikrat sešla,
ter zopet s seboj prinesel presv. Telo Gospodovo. 11  Opat jej po¬
nudi zdaj sadja, ki ga je v jerbaščeku s seboj prinesel, pa ona
ga vzame le malo, in gre zopet čez reko nazaj, kakor je bila
prišla. Leto natb gre Cozim z brati poleg navade tega samostana
zopet v puščavo. Njegova perva skerb je, Marijo poiskati in jej
poleg želje presv. Telo prinesti; ali ona ga več ne prejme. Ko
namreč pride Cozim na odločeno mesto, najde jo mertvo. Zraven
njenega trupla je ležal popisan palmov list, kteri povč, da se
je mertva spokornica „Marija“ imenovala, in pa naznani tudi dan
njene smerti. Sv. mašnik pokoplje njeno truplo z vso spoštlji¬
vostjo. Legenda sporočuje, da je lev od Boga poslan, pritekel
in vpričo opata jamo izkopal, v ktero je opat truplo položil.

Leto njene smerti, ker je z 29. letom se spreobernila in
je 47 let v puščavi živela , bi bilo leta 421; dan pa rimski in
gerški zapisniki razno stavijo, v rimskih je postavljen na 2. dan
aprila.

Obrazuje se v opersji ko puščavnica le z dolzimi lasmi pokrita in
s križem v roki — ali pa, ko pred mašnikom kleči in sveti zakrament
prejema.

Marija, pribežališče grešnikov.

Marija, velika grešnica, išče pribežališča pri Mariji, Materi Božji
m jo prosi, da bi jej ona milost spreobernjenja pri Bogu zadobila. In
česar je prosila, to je po Marijini priprošnji popolno dosegla. — Glej, kako
spodobno in po pravici je preblaženaDevica od sv. cerkve pribežališče
grešnikov  nazivana. Ali dobro si zapomni, Ona je pribežališče le ti¬
stim  grešnikom, ki se resnično spreobernejo  in v spreobernjenji sta¬
novitni  ostanejo, kakor Marija egiptovska. Nekteri grešniki na nobeno
spreobernjenje ne mislijo, ampak v svojih grehih terdovratno ostanejo

10. april:  Sv.  Mehtilda.

41

ter je dan na dan množe, in vendar zraven tega nekoliko vnanje pobož¬
nosti do presv. Device kažejo. Njej na čast opravljajo gotove praznike,
nosijo njeni rožni venec ali blagoslovljeni škapulir redno pri sebi, in kar
je še kaj več tacega. In zavoljo tega za tercLno mislijo, da se po pri¬
prošnji Matere Božje gotovo ne bodo pogubili, ker je Marija pribežališče
grešnikov. Ali ti ljudje se grozno motijo;  zakaj resnica je, da ima
Mati Božja, ki svojega predrazega Sinu čez vse ljubi, največi stud nad
grehom, ko razžaljenjem njenega Božjega Sinu; kteri pametni človek te¬
daj bi mogel misliti ali upati, da se bo ona posebno milostivo skazovala
tistim, kteri njenega preljubljenega Sinu vedno žalijo in od te svoje hu¬
dobnosti še nočejo odnehati ne, razun o tistem času, ko več grešiti ne
morejo. Grešnik naj sicer tudi v svojem grešnem stanu  ne opusti,
kar je navadno Materi Božji na čast opravljal; ako pa hoče pri njej go¬
tovo in varno pribežališče najti, mora vse, kar njej na čast stori, tako in
tje naravnavati, da bi po njeni priprošnji svoj revni stan spoznal, stud
nad grehom zadobil in terdno sklenil  resnično poboljšati se. Četo  stori,
gotovo bo pozvedel, da je Marija pravo pribežališče grešnikov. „Zateri
voljo grešiti, ali stori hrepenenju, grešiti, konec,“ pravi sv. Gregorij, „in
najdel boš, da je Marija bolj pripravljena, ti priskočiti, kakor zamore
ktera telesna mati pripravljena biti, svojemu otroku na pomoč priti."

Molitev.

O Bog! kteri si rekel po proroku: Nočem smerti grešnika, ampak
da se spreoberne in živi: dodeli milostivo, da bomo glas tvojega klica
kakor spokorna Marija zvesto poslušali in k tebi spreobernjeni sladki sad
spokornosti v popolni meri vekomaj vživali. Po Kristusu Jezusu Gospodu
našem. Amen.

lO. Mali traven ali april.

Sv. Mehtilda.

42 J*hdosti polno je ozdravljenje iz hude nevarne bolezni: ko
j se udje zopet očverstd in prejšnjo krepko gibčnost zadobč,
ko se persi zopet prosto dvigajo in se s čistim zrakom na-
pajajo, ko se oko, žareče v solznem svitu, zopet nad stvarje¬
njem Božjim, nad lepoto narave raduje; ali draže je nepokvarjeno
zdravje in neskaljena kri, ki se kakor ljubodevna gorkota po
žilah pretaka in dušne in telesne moči hrabri; — kdo torej bi
sebi ali svojim bolezni želel, da bi potem veselje ozdravljenja
ali sam občutil, ali se ga sočutno vdeleževal? Veselo je rešenje
iz velicih nevarnosti: iz divje vojske, ko meč in strel strahovito
žanjeta, iz silnega viharja na morji, kjer peneči brezen s pogolt¬
nim žrelom po plenu hlasta; ali komu ni ljubše varno mirno
popotovanje, tiha, pokojna vožnja? — Kteri oče tedaj bi sina na
kervavo bojišče poslal, ktera žena pognala moža med grozno

42

10. april:  Sv.  Jlehtilda.

taljenje valov, da bi potlej rešenega s toliko večo radostjo na
persi pritiskala? Vesela dogodba je spreobernjenje grešnika:
z rahlo ginjenim sercem spremljamo zmotenega, kteri se, poslu¬
šaje pastirski glas Gospodov in se udajaje nagibu gnade sv.
Duha, nazaj oberne na pot zveličanja, serčno se veselimo, če se
zgubljeni sin skozi vihre strasti in greha verne skesano k očetu,
če zjutranja zvezda zveličanja v njegovi duši primiglja, in se
mavrica sprave nad njegovim sercem razpne; ali prijetniše in
dobrodevniše je videti človeka, ki je zmeraj po potih Gospodovih
hodil, je v veri in ljubezni do Zveličarja stanoviten bil in zveze
z Bogom nikdar ni nezvesto hlapih Lepa je pokora, ki se v

10. april:  Sv.  Mehtilda.

43

solzah zaupljivo proti nebu ozira, ali lepša in bolj ginljiva je
nedolžnost, ktera v preserčnem veselji in otroški ljubezni kliče:
Oče, ljubi oče! In taka ljuba podoba neoskrunjene nedolžnosti
in premilobne otroške priprostosti se nam danes v pobožno pre¬
mišljevanje pred oči postavlja.

2. Mehtilda, sestra sv. Jederti, je bila mladika stare ro¬
dovine grofov Hakibranskih in rojena v Eislebenu. Nježna de-
kbca je bila že v zgodnji mladosti, v sedmem letu, peljana v
ženski samostan Rodalsdorfski, da bi bila tam zahtevam istega
časa primerno izrejena. Od oseb, pod kterih vplivom je leta
svojega odlikovanja preživela, nam ni nič znano; le toliko vemo,
da se jej tiho, bogoljubno življenje tako prilega, in da se jej
sladki samostanski mir Božji tako priljubi, da se ne more več
ločiti od tam. Upi materni, ki so merili na sijajno zakonsko
zavezo, omolknejo o serčnih prošnjah in milih solzah hčerke,
ktero plaši omamni šum in puščobna merzlota sere med svetom;
njena duša se je že čez pozemeljsko povzdignila in je že obha¬
jala srečno sprejembo v prijateljstvo in ljubezen Božjo; kaj tedaj
naj bi se povračala med samopašno, brezserčno dirjanje in pre¬
ganjanje svetd!

3. Blaga devica, bledega, s komaj znatno rudečico opuh-
njenega obličja, lepih oči, svetlih in prijaznih kakor zvezde,
stori v samostanu Helpedi (zdaj Helft) blizo Eislebena svete ob¬
ljube. Občevaje s sestrami je bila odkritoserčna, prijazna, in
je z najmilejo resnobo združevala priserčno ljubezen in postrež-
nost; s svojo priprostostjo, pokojnostjo in častitostjo svojega ob¬
našanja, z gorko ljubeznjivostjo in naravnostjo si je pridobila v
visoki meri spoštovanje in nagnjenje vseh. Posebno skerbnost je
obračala do bolnih in slabih, jim je ljubeznjivo stregla, je po¬
slušala prijazno njih potožbe, je tolažila, ter z močjd vere in
upanja okrepčevala; jokala in molila je ž njimi iz dna serca in
jim kolikor je mogla, bolečine in nadloge olajševala. — Domača
dela, tudi najniža je opravljala z iskreno pridnostjo, in je bila
zraven tako brihtna in vesela, kakor bi sedela na mehkem stolu
v zgovornem krogu izvoljenih prijatlic. Čutila je povsod obla-
živno pričujočnost Božjo; iz tega studenca je tekla moč in obil¬
nost njene delavnosti, mir serca in berhkota duha; vsem svojim
delom in trudom je vedela dajati viši pomen in pozemeljsko na
nebeško navezovati. V prostih urah je brala in premišljevala
sv. pismo, ktero je bilo za-njo kakor zelena pisana livada, po
kteri je svojega vedoželjnega duha in ljubezni žejno serce pasla.
Večkrat je iz njega brala sestram s tako milo priserčnostjo in
visoko navdušenostjo, da je vse razplamenila. Kakor solnce s
svojimi gorkimi žarki cvetic bogato pomlad iz zemlje pri¬
vabi, tako je budila Mehtilda z milim svitom svojega duha
in z rahlo gorkoto svoje ljubeznjivosti cvetice veselja v sercih

44

10. april: Sv. Mehtilda.

in je preblaženo življenje okoli sebe širila. Njeno največe. sve¬
tišče, njena najljubša sladčica pa je bila molitev. V njej je iz¬
livala vse svoje misli in Čutila, svojo ljubečo bojazen in koper-
neče želje po Bogu; večkrat so tihe solze ginjenost njenega serca
razodevale. Posebno pa je počeščevala serce Jezusovo, vir nje¬
gove ljubezni, sedež njegovega usmiljenja, in tako se je v nje¬
govo premišljevanje zagreznila, da se jej je serce skor v pravem
pomenu topilo. Na perutih pobožnosti se je povzdigovala do
Božjega, do serca Zveličarjevega tako blizo, da so nebeški gla¬
sovi kakor harpe don na njeno uho bili. V tacih trenutkih naj-
tesnejega združenja z Bogom so nebeške, reči ko živi, jasni za-
vzori večnega in neskončnega pred njeno dušo plavali. Iz po¬
nižnosti je molčala o teh skrivnih videnjih in razodenjih; še le
poslednja leta je skušala svojemu spovedniku in nekterim sestram
z besedo dopovedati, kar je videla in slišala.

4. Ali njeno življenje ni teklo samo v molitvi, premišlje¬
vanji in vživanji nebeških sladkosti. Morala se je tudi truditi za
Čast Božjo in zveličanje duš. Tako je bila poslana kmalo po
storjenih obljubah na Bavarsko v samostan Disenski, da bi pre¬
vzela tam opatinstvo. Berž vpelje tam najlepši red s svojo pri¬
jaznostjo in pohlevnostjo, še bolj pa s svojim spodbudnim zgle¬
dom. V samostan Otilštaten se je bila tisti čas vtepla velika
mlačnost. Mehtilda dobi od škofa povelje, da naj se tje podd,
in nerodnosti tam odpravi. Mehtilda se ponižno brani tega posla,
ali nasposled gre in v kratkem času se nune poboljšajo, ker se
njenemu svetlemu zgledu niso mogle ustavljati. Kar namreč je
sestram velevala, to je sama popred storila. Njeno življenje je bilo
preostro: njena postelja je bilo nekoliko slame, jed in pijača
zgolj kruh in voda in še tega je prav malo zavžila. Zraven tega
je vedno hude bolečine v glavi terpela, tako da je vedno bole¬
hala; ali vse to terpljenje je prenašala z nebeško poterpežlji-
vostjo, le samo to je obžalovala, da se ni mogla z druzimi se¬
strami vred ponočne službe Božje vdeleževati.

_ 5. Ko jej je 57 let, kterih je 50 v samostanu preživela, se
približa njena smertna ura. Tri leta pred tem je bila obiskana
s hudo boleznijo, in njena sestra sv. Jedert jej je ljubeznjivo stregla.
Ko so se sestram, ki niso svčta vedele, solze serčnega milova-
nja v očeh utrinjale, je je tolažila, da naj le v Boga zaupajo,
Preusmiljeni jej bode že moč dodelil, da bo nosila, kar jej je na-
ložil. Do zadnjega trenutka se je svetila pokojna vdanost v voljo
Božjo ' n  veselo hrepenenje po nebeški domovini na njenem ob¬
ličji. Ob smertni uri pa je tiho molila: „0 predobrotljivi, o pre¬
mili Jezus, tedaj vendar prideš, o kako te zahvalim! 11  — in je
mirno, zaspala tje. v boljši svet, kamor sta bila med njenim po-
zemeljskim bivanjem oko in serce vedno oberniena. Umerla ie
med leti 1280 in 1290.

10. april:  Sv.  Mehtilda.

45

Njena videnja in prikazni, izvirno nemško popisane, pa
le v latinski prestavi ohranjene, imajo nekaj posebno mikavnega;
njihov poglavitni obsežekje: odvmretev svetu in njegovim rado¬
stim in pa vse darujoča ljubezen do Boga; in te lepe misli so
— v dvogovorih s Kristusom — večkrat s čudovito priserčnim
čutilom izpeljane. En posnetek iz njenih in njene bolj slavite
sestre prikazni, v spodbudo namenjen, je bil že v starejih časih
posebno pa v 17. in 18. stoletji mnogo razširjen pod naslovom:
Bukve sv. Jederti.

Obrazuje se v nunski obleki, deržeča kelih na persih, ali pa kakor
ti podoba kaže.

Cerkveno leto.

Iz omenjenih bukev razodenj sv. Mehtilde posnamemo nekoliko, kar
jej je bilo o posebnih praznikih med letom razodeto.

V adventu  je želela Mehtilda dobro naučiti se pozdravljati Mater
Gospodovo. In Gospod jo nauči: „Pozdravljaj deviško serce moje Matere,
ker je bilo naj čistejše  — ona je perva na svetu storila obljubo devi-
štva; ker je bilo najponižniše,  tako da se je sv. Duhu samemu omi¬
lilo; ker je bilo n aj poterpežljiviše,  ker so je o vednem spominjanji
mojega terpljenja najhuje bolečine prepekale; ker je bilo naj z ve st ejš e,
ker je hotelo, da bi edini Sin za rešenje sveta darovan bil; zato je go¬
relo ljubezni do Boga in do bližnjega.

O božiču  je bila razsvetljena z neizrekljivim spoznanjem, kako
je Sin Božji luč sveta.  Spoznala je, kako v malem Detetu popolnost
Božja prebiva, in je v njem vsegamogočnost in neskončna modrost skrita,
zakaj v njem je bila ravno taka popolnost modrosti, ko je v jaslih ležal,
kakor zdaj , ko kraljuje v nebesih. Zamaknjenega duha objema Dete, ter
je pritiska k sercu, tako da sliši in čuti, kako močno bije njegovo serce.
Ona se temu čudi, Dete pa jej reče: „Tolk mojega serca ni bil kakor v
druzih ljudeh, ampak meni je serce zmeraj enako bilo od detinstva pa
do smerti in zato sem jaz tako naglo na križu umeri. Pervi tolk prihaja
iz pregoreče  ljubezni mojega serca, tak6 da sem vse nasprotovanje sveta
in vse okrutnosti Judov tiho in poterpežljivo prenašal. Drugi tolk prihaja
iz modre  ljubezni, s ktero sem znal sebe in vse reči tako lepo voditi
in v kteri sem vse reči, ki so na nebu in na zemlji, najmodrejše vredil.
Tretji prihaja iz sladke  ljubezni, ktera me je tako močno preplivala,
da mi je vse grenkosti tega sveta sladke storila, in tudi smert, ktero sem
za svet terpel. Četerti je tolk dobrotljivosti  in pomeni dobroto mojega
včlovečenja, ktera me je storila proti ljudem prijaznega, priljudnega in
dobrotljivega.

Na novega leta dan, na dan obrezovanja  Gospodovega, prosi
Mehtilda, da bi njej in njenim sestram podelil novoletni blagoslov, ter na
njih obrezal, kar je njemu nedopadljivega. Tedaj jej reče Gospod: ,,Na
svojih sercih  imate obrezane biti vseh misli napuha, nepoterpežljivosti in
posvetne ničemurnosti; na ustih vseh besedi hinavstva, opravljanja in
prederznega obsojevanja; v djanji  vsega postopanja; lenobe v dobrem,
prelamljanja Božjih zapovedi in nepokorščine .‘‘

Na praznik sv. treh Kraljev  reče Gospod Mehtildi po sv. ob¬
hajilu: „Glej, jaz ti podam zlato, to je, svojo ljubezen Božjo, in kadilo,
to je, vso pobožnost in svetost, in miro, to je, vse grenkosti svojega mu-

46

10. april:  Sv.  Mehtilda.

čenja. To vse ti dam tako, da je boš mogla ko svoje meni poverniti.
In če to storiš, ti povernem potem dva — tudi stokrat, in naposled ti
dam večno življenje. Zatorej naj slednji človek na ta dan daruje in sicer
ljubezen do Boga, čisto svetost, in sad svojega terpljenja."

Na svečnice  dan vidi Mehtilda preblaženo Mater, kako nese v
naročji kraljevo Dete, ogernjeno z odejo modre barve, na persih polno
zlatih cvetic, na rami pa mu je zapisano prevzvišeno ime Jezus.  Tedaj
reče Mehtilda: „0 presladka Devica! ali tako krasno oblačiš svojega Sin-
čeka in ga celo v tempeljnu daruješ?" — Na to ona: „Ne tako, ali tako
krasno sem ga napravila in ga s tolikanjo pobožnostjo in hvaležnostjo da¬
rovala, da ko bi pobožnost vseh svetnikov v enega samega človeka se
izlila, ne bi dosegla moje pobožnosti. Ali vso mojo radost so spremenile
v bridkost besede Simeonove. Velikrat, ko sem Sinčeka v naročji deržala,
sem z veliko sladkostjo in pobožnostjo svojo glavo na-nj nagnila, in sem
toliko solz prelila, da sem ves njegov obraz s solzami omočila."

Veliki teden  vpraša Mehtilda pri vsaki muki posebej, kako bi
mogel človek za njo povračevati? In Gospod jej reče: „Za moje vjetje naj
se da radovoljno voditi po potu prave pokorščine; za moje zasramovanje,
naj spoštuje svoje vikše; za moje ternje naj se skušnjavam z vso silo zo¬
perstavlja; za mojo sramotljivo ogrinjalo naj se oblači, kolikor mu potreba
veli, in naj ne nosi nobene prelišpave in predrage obleke; za moje bičanje
naj v sreči in nesreči zvesto in terpežno pri meni ostane; za pribitje nog
naj vse njegove želje le po meni segajo; za pribitje rok naj se v dobrih
delih vadi in se vsega zlega djanja skerbno varuje; za serčno rano, iz ktere
je tekla kri in voda naj v svojo voljo popolnoma z mojo zedini, in moja
volja mu bodi čez vse. Ce pa kdo, premišljevaje moje terpljenje, solze
preliva, hočem to tako sprejeti, kakor bi bil za-me terpel."

Na velikonočni  praznik je videla nebeško dvorano, pred ktero
sta stala dva angelja z razpetimi perutmi in iz njunih ust so prihajale
sladke besede kakor harpe glasovi. Mehtilda pride v duhu v to sobano,
pade pred noge Gospodove in poljubuje njegove rožnate rane; ko pride do
serčne rane, najde jo odperto in iz nje šviga plamen kakor goreče baklje.
Gospod pa jej prijazno reče: „Le pojdi in prehodi vso dolgost in širokost
mojega Božjega serca. Tvoje je vse dobro, kar najdeš v mojem sercu."
Dihne va-njo in reče: „Prejmi sv. Duha!" Tedaj jo napolni sv. Duh in
iz vseh njenih udov je plamenč ognjeni žarki in vsak, za kterega je pro¬
sila, je žarek prejel.

O vnebovzetji  reče Gospod: „Postal sem priprošnik ljudi in
srednik pri svojem Očetu. Kedar zvest oskerbnik prešteje dohodke svo¬
jega gospoda, in zapazi, da kaj zmanjkuje, on iz lastnega doloži; tako
tudi jaz. Vse dobro, kar kteri človek stori, darujem v popolni meri svo¬
jemu nebeškemu Očetu, da bi duše neprecenljivo bogate Očetu svojemu
mogel izročiti."

O binkoštih  reče Gospod Mehtildi: „Sv. Duh je posebno troje
storil v aposteljnih.. 1. On je je tako razsvetil z ljubeznijo Božjo in tako
spremenil, da so oni, ki so bili poprej boječi, slabi in samoljubni, postali
tako junaški in močni, da se tudi smerti niso bali in so si v čast in radost
šteli za Boga terpeti. 2. Kakor ogenj železo čisti in je sebi podobno stori;
tako je tudi sv. Duh aposteljne očistil in je vse posvetil. 3. Kakor se zlato,
v ognji raztopljeno in kalup vlito, navzame tudi podobe tega kalupa;
tako je sv. Duh aposteljne v svojem ognju omečil, je v Bogu raztopil in
poleg Božje podobe prestvaril, tako da se je dopolnila beseda psalmista:
„Kekel sem, bogovi ste." —Tega naj si slednji kristijan prosi od sv. Duha."

11. april: Sv. papež te on I., včliki.

47

O praznikih Device Marije  je prejela Meh tilda mnogo razodenj in
podučenj, izmed kterih hočem eno samo tu navesti. Ona enkrat sama nad
seboj žaluje, da ne časti Matere Gospodove, kakor bi se spodobilo. Tedaj
jej reče Gospod: „Zavoljo te svoje znimarnosti hvali Mater mojo zavoljo
njene zvestobe; ona mi je bila najzvestejša v vsem Svojem djanji, ker
je zmeraj moji volji prednost dajala pred svojo. Hvali njeno zvestobo, ker
mi je v vseh mojih potrebah zvesto na pomoč prispivala, tako, da kar
sem jaz terpel na telesu, je ona z menoj terpela na duši. Hvali jo, ker
mi je tudi v nebesih v tem najzvesteja, ker išče grešnikov, da bi se spre-
obernili. Na njeno priprošnjo se je spreobernilo brez števila grešnikov,
kteri so bili po moji pravični sodbi že v večne muke obsojeni, po njeni
miloserčnosti pa so bili obvarovani.

V noči pred vsemi Svetniki  vidi Mehtilda v zamaknjenji živ
studenec, jasneji ko solnce, presladek in preprijetno vonjavo iz sebe puh¬
teč. Dno je bilo globoko in prav dragoceno. Vedro za zajemanje je bilo
v njem in se je brez človeške pripomoči samo od sebe polnilo in vsem
podajalo. Globočina tega studenca je pomenila vsegomočnost Očetovo, na-
polnovanje posode modrost Sinovo do stvari, sladkost vode pa neizrekljivo
sladkost sv. Duha; preprijetni izpuh pa je zaznamoval, da je Bog živ¬
ljenje vseh stvari. Kakor namreč brez zraka ne more živeti noben človek,
tako tudi nobena stvar ne brez Boga. V okrogu studenca je stalo na dnu
sedem stebrov s safirnim zglavjem, od kterih je teklo sedem potokov do
vseh svetnikov: pervi do angeljev, drugi do očakov in prorokov, tretji do
mučencev, peti do spoznovavcev, šesti do devic in sedmi do druzih svet¬
nikov, tako da so bili nasiteni z vsemi blagotami in so vsi preprijeten
vonj od sebe dajali, kterega je drug iz druzega prav poželjivo v se serkal.
S tem je bilo naznačeno, da si svetniki vse svoje radosti in vse rajske
dobrote z vlito dobroserčnostjo med seboj dele.

Molitev.

O Bog! kteri si sv. Mehtildi popolno modrost in tolažbo po svojih
razodenjih delil; stori milostivo tudi nam, da bi po vednostih, odtod pri¬
hajajočih, razsvetljeni, s hrepenečo pobožnostjo in potolažbo kakor ona bili
oplivani. Amen.

11. Mali traven ali april.

Sv. papež Leon I. veliki.

J||j|liščobne naslove, ki je hlapčunstvo in prilizunstvo vladar-
JžSfjem in mogočnjakom na zemlji na čelo zapisuje, izbriše
smertna roka večidel do zadnje čerke; častna imena, s kte-
rimi se hvaležno ljudstvo resničnemu zasluženju in dušni velevi-
tosti klanja, svetijo se v neizbrisljivih zarisih ven in ven. Pri¬
znavajoči potomni rodovi so papeža Leona I., tega blagovito
delavnega, preskerbnega očeta in junaškega branitelja kerščan-
stva s slavnim pridevkom „včliki“ počastili,

48

11. april: Sv. papež Leon  I. v61iki.

Leon je bil
imenitne etruške
(toskanske) rodo¬
vine in v Rimu ro¬
jen. Leto se ne vč.
Njegovi nam ohra¬
njeni spisi spriču-
jejo, da se je lepo-
znanstva na vse
plati, posebno pa
zgovornosti z veli¬
čini pridom učil.
Posebno temeljito
izoliko pa si je pri¬
dobil v bogoslovji;
ono mu je bilo
središče vseli nje¬
govih dušnih pri-
zadev, spona, ki
je vse njegove ved¬
nosti v terdno lepo
enoto vezala. Neki
cerkven zbor pravi
od njega: „Bog, ki
ga je izvolil slavne
zmage nad zmoto
pridobiti in mo¬
drost sveta pravi
veri ukloniti, ga
je tudi oborožil z bojnim orodjem učenosti in resnice. 11  — Leon
je stopil zgodaj v duhovski stan, zakaj 1. 430 je bil že arhidi-
jakon rimske cerkve in se je cerkvenega vladanja obilno vdele-
ževal. Zahodnje rimsko cesarstvo, vladano od vdove Placidije
in njenega sina Valentinijana III., 21 letnega mladenča, pa po
duhu in zmožnosti še dečka, je takrat ječalo in hiralo v silni
obnemoglosti. Vsa moč deržave je slonela na vojvodu Aeciji,
ki je stal z vojsko v Galiji, da bi branil mali ostanek dežele,
ki so ga bili barbari še Rimljanom pustili. Med Aecijem in mo¬
gočnim starašinom Albinom pa so bile nastale pomote in razdori,
ki so utegnili za deržavo prav žalostne nasledke imeti; cesar, kte-
rernu so Leonovo premetenost in serčnost v obravnavah hvalili, ga
pošlje v Galijo, da bi med najimenitnišima možema v cesarstvu spravo
storil in nevarnosti kake deržavljanske vojske odvernil. Ravno pa,
ko je bil pomirivno delo srečno doveršil, umerje papež Sikst III.
1. 440 in duhovstvo in ljudstvo rimsko izvoli enoglasno po uče¬
nosti, zgovornosti in pobožnosti izverstnega arhidijakona za nje-

11. april: Sv. papež Leon  I. v61iki.

49

govega naslednika na prestolu sv. Petra. Napotiš torej poslance
do njega s prošnjo, da naj hitro v  pride v Rim, kjer ga z naj-
večim hrepenenjem pričakujejo. Štirdeseti dan pride v glavno
mesto kerščanstva, in ljudstvo ga z neizrekljivim veseljem sprejme.

2. Leon, posvečen 29. sept. za višega pastirja Kristusove
čede , je poprijel kennilo Petrove ladije v najbolj viharnih časih.
Rimsko cesarstvo, po nedavnem razdeljenji še bolj oslabljeno,
je že umiralo. Čez meje so derli divji valovi ljudskega prese¬
ljevanja, vse storitve olike z grobljo in gnjusobo pokrivaje. Brez
števila katoliških občin prek Rena in Donave, po Gfaliji in Špa¬
niji, po Italiji v in Afriki so zginjale pod grozno splavjo pogan¬
skih dijakov. Še nevarniša pa, kakor ti sirovi sovražniki, ki so
le vnanje rane sekali, so bila za cerkev razna krivoverstva, ki
niso nikoli bolj uporno in zvijačno svojih pošastnih glav dvigala,
kakor takrat. Resnično torej je bilo treba tako krepkega in ve-
štega kermarja, kakor je bil Leon, ako naj ladije sv. Petra pe¬
neče valovje ne potopi. — Vero tedaj Čisto ohraniti je bila po¬
glavitna skerb Leonova. Vse njegovo vladanje je bilo nenehoma
bojevanje zoper krivoverstvo, in po njem je cerkev slavne zmage
obhajala nad Arijani, Manihejci, Donatisti, Nestorijani in Evti-
hijani. On je bil bič krivoverstva in ni znal samo njegovemu
navalu krepko se ustavljati, ampak tudi zasajeno seme naglo
spaziti in je v kali zatreti. Najpred se vzdigne zoper Manihejce
Kar so bili Vandali 1. 439 Kartagino prevladali, derlo je veliko
Manihejcev, zločesta, vse podlage človeške družbe spodkopujoča
ločina, iz Afrike v Italijo, zlasti v Rim. Da bi se ostrim, od
cesarjev zoper nje razglašenim postavam odtegovali, so se vde-
leževali službe Božje , so prejemali sv. zakrament, toda le pod
podobo kruha, ker vino, so terdili, je žolč hudobnega duha. S
svojo zderžnostjo, s svojim brezzakonskim, na videz čistim živ¬
ljenjem, s svojim ponižnim in prijaznim obnašanjem in s svojimi
sanjarskimi pripovedkami so jih mnogo izmed ljudstva premotili
in zapeljali. Leonovo bistro in čuječe oko kmalo razvidi njihovo
hudobno počenjanje: mnogo njih tedaj veli poleg cesarskega
ukaza pripreti, posebno njihovega škofa in starašine; skliče po¬
tem velik zbor škofov in duhovnov, deržavnih uradnikov, sta-
rašin, velikašev in mestjanov, in pripelje prednje izvoljene
Manihejcev, ktere dožene, da obstanejo svoje brezbožne nauke
in nesramnosti, ki so je pri svojih slovesnih shodih počenjali.
Kteri so se skesano svojim zmotam odpovedali, ti so bili v cerkev
sprejeti v pokorjenje, terdovratni pa so bili za zmeraj iz dežele
pognani. Leon je te obravnave škofom po pokrajinah razobčil,
da bi tolikanj bolj skerbno obračali svojo čuječnost zoper to po-
gubljivo krivoverstvo.

3. Tisti čas je Leon tudi pelagijansko krivo vero zaterl, ki
se je okoli Akvileje zopet širila. Sv. Prosper, njegov tajnik, ga

Življenje svetnikov in svetnic božjih. H. del. 4

50

11 . april: Sv. papež Leon  I. v61iki.

je prav goreče  podpiral, da se je Pelagijanom vhod v Rim za-
branil. Iz Italije je obernil neutrudljivi pastir svoj pozor na
Špansko, kjer je Manihejcem podobna ločina Priscilijanov ne¬
varno napredovala. Do sv. Turibona, škofa Astorškega in serČ-
nega borivca za resnico, napiše spodbuden list, in zapove dru¬
žim škofom dežele, v zboru se sniti in kakor rak zjedljivo krivo
vero iz korena zadušiti. Ustavil se je tudi rogoviljenju Nestori-
janov in kovarijam Arijanov, ki so bili s svojo zvito prekanje¬
nostjo še zmeraj cerkvi najnevarniši sovražniki. Ali najhujo
skerb so prizadele Leonu homatije, ki jih je krivoverec Evtih na
vzhodnjem napravil (1. 448). On, opat v Carigradu in strasten
nasprotnik Nestorijev, ki je v Kristusu dve osebi učil, zapade
v nasprotno zmoto; da je v Kristusu Človeška natora čisto se v
Božji raztopila, tako, da je samo Božja ostala; ta nas je s
smertjo na križi odrešila — zakaj telo Kristusovo je bilo le na
videz človeško. Na zboru v Efezu, ki je zavoljo svojih samo-
silnosti tolikanj zlo na glasu, da se imenuje „tolovajski zbor,“
so moževali priverniki in podporniki krivoverca z besno silo, in
so vkljub ugovorom papeževih poslancev s pravovernim očakom
carigrajskim sv. Flavijanom grozno gerdo ravnali. Leon sklepe
tega zbora naravnost zaverže; ob enem pa piše tudi do Flavi-
jana, ki ga je še živega mislil, da bi ga v stanovitnosti poter-
dil, pa tudi do cesarja Teodozija II., varha Evtihovega, pošlje
list, v kterim se bridko pritožuje zavoljo okrutnega ravnanja s Fla¬
vijanom. „Cesar“, mu piše, „ti moraš škofom svobodo pustiti,
da vero branijo; ona bo obstala vkljub vsej sili Človeški in nje¬
nemu pertenju. Tvoja dolžnost je, cerkev varovati in tiste, kteri
hočejo njen mir razdirati, krotiti, da bo tudi Jezus varh tvojega
cesarstva. Bojim se, da bom morda moral še videti, kako bo
maščevanje Božje nad tvojo glavo zagromelo. u  To je bilo ravno
ko prerokovanje nezgod, ki so tega vladarja zadevale in pa
nagle smerti, ki jo je storil padši s konja na lovu. Marcijan in
Pulherija, naslednika na prestolu, sta vneta za katoliško vero
in Leona resno v podpirata, kteri občen cerkven zbor skliče v
Kalcedon 451. Škofov se snide 630 in papež je predsedoval po
svojih poslancih. V 4. seji se bere list Leonov do Flavijana. Za¬
vzeti od priprostega, pa jasnega razloženja katoliškega nauka o
skrivnosti včlovečenja, zbrani škofje enoglasno zakličejo: „To je
vera očetov, Peter sam je po Leonu govoril!“ Slovesno je bila
kriva vera Evtihova zaveržena, on sam pa v prognanstvo poslan.

4. Leon si je tudi v zgodovini rimski pridobil neminljivo
slavo, dvakrat namreč je rešil Rim kervavega meča in pa goreče
baklje sovražnikove. Leta 450 pridere kralj Atila s svojimi groz¬
nimi Huni s širocih ogerskih.ravnin. Kakor hudournik, ki se
s hribov vali in vse pokončuje, previhra on Nemško, razdene
renska mesta Kolin, Moguncijo, Strasburg in druga in plane

11. april: Sv. papež Leon  1. v61iki.

51

potem v Galijo. Po kervavi pa nedoločni bitvi z Rimljani na Ba¬
lonski ravnini se verne poln gnjeva in serda na Ogersko, prihod¬
nje leto pa udari nad Italijo, razruši Akvilejo, ključ do Italije,
obsuje s svojimi divjimi četami bogate pokrajine, zažge Milan,
stolno mesto cesarsko in pertf nad Rim planiti, da bi tudi to
glavno mesto kerščanstva v razvaline spremenil. Atilovo ime na¬
vdaja vse z grozo in obupanjem; slabi cesar Valentinijan beži
od mesta do mesta in se naposled skrije za nasipe Ravenske:
nobena vojska, nobena moč ni bila tu, da bi deželo branila —
Rim je plahega straha ves trepetal. Tedaj se dvigne pastir pri¬
pravljen „dati življenje za svojo čedo“; v zaupanji v besedo Go¬
spodovo , da vam bo tisto uro dano, kaj in kako govorite,“
napravi se na pot in gre na čelu poslanstva strahovitemu
kralju naproti do Mantove, ter pride do njega na tistem kraji,
kjer se MinČij v Pad izliva. V višeduhovski opravi in
spremljan od konzulov stopi Leon pred Atila, sedečega v
šotoru na prestolu v neokusni bliščobi: veličast svete resnobe,
krepost terdnega značaja in osvitna navdušenost mu poseva
z obličja in on govori: „Kralj, starašinstvo in ljudstvo rim¬

sko me pošlje prosit milosti; vse si premagal, tudi rimsko
ljudstvo, ki je gospodovalo čez vse narode sveta, se ti zdaj
uklanja; ena sama moč ti je premagati, le ena slava ti je še
pridobiti: Premagaj sam sebe in svoj serd, bodi milostiv do pre¬
maganih — človeška kri je draga, ne prelivaj je. Ti se ime¬
nuješ „šibo Božjo,“ glej, da je Vsemogočni ne izterga tvoji
roki in tebe samega ž njo ne udari.“ Častitljiva prikazen veli-
cega duhovna, njegova nestrahoma obnaša in jasna beseda ne¬
utrudljivega barbarja tolikanj osupne, da se pod pogodbo let¬
nega davka zopet umakne v svojo leseno stolnico pri Tokaji na
Ogerskem. Ko ga njegovi vprašajo, zakaj se je proti rimskemu
škofu tako prizanesljivega skazal, je neki odgovoril: „Ne proti

njegovi  osebi — ali videl sem zraven njega starega moža nad¬
zemeljske postave, ki mi je z golim mečem žugal, ako škofa ne
poslušam ?“ — Manj srečen, pa vendar visoke zahvale vreden je
bil vspeh druzega njegovega posredovanja. Leta 455 prijadra
Genzerih, kralj arijanskih Vandalov, z mogočnim brodovjem iz
Afrike in mahne naravnost nad Rim, da bi se ga polastil. Rim¬
ljani , pri kterih je bila stara možatost že davno zginila, se ne
upajo braniti, velikaši pobegnejo in ljudstvo se ne gane. In zopet
gre Leon, edini krepostni in serčni mož, ven pred mesto v so¬
vražnikov tabor, ali od krivovernika ne more doseči, kar mu
je pogan dovolil. Genzerih mu sicer obljubi, v Rimu nobene
kervi ne prelivati in ga ne požigati, ali od ropanja ga nobena
prošnja ne ustavi, samo trem včlikim cerkvam hoče prizanesti.
In Vandali odidejo po štirnajstdnevnem ropanji z neizmernim
plenom.

4 *

52

11. april: Sv. papež Leon  I. včliki.

5. Leon zopet skerbi za popravljanje in ozaljšanje cerkev,
sezida več javnih poslopij in napolnuje Rim s spominki svoje
pobožnosti. Po prihrumenji divjih narodov vse zmedene razmere
po zahodnjih deželah so imele tudi za cerkveno življenje, duhov¬
ščine in ljudstva prav škodljive, žalostne nasledke; zatorej obrača
Leon poslednja leta vso svojo pozornost na notranji stan cerkve.
Sklical je v Rim zbor, ki se je pečal večidel z vravnavami cer¬
kveno-nravne rednosti, čegar naredbe pa niso do nas prišle.
Eno in dvajset let je Leon, od sv. Petra do tistihmal največi pa¬
pež, v najbolj viharnih časih z modrostjo in krepostjo vladal
cerkev Kristusovo, dokler se ni približal konec njegovega truda-
polnega življenja 10. novembra 461. Njegovo truplo je bilo v
cerkvi sv. Petra pri vhodu v rakvo položeno, kamor so se do
tistihmal pokopovala le trupla papežev, ki so ko mučenci umerli;
v 17. stoletji pa so bile njegove kosti prenesene v novo cerkev
sv. Petra.

Vsi njegovi izverstni spisi so se popolno ohranili, in ob¬
segajo 96 govorov do ljudstva in 141 listov.

Obrazuje se v papeževi opravi, kot cerkven učenik, z bukvami

v roki.

Govor sv. Leona zoper Evtihovo krivo vero v cerkvi

svete Anastazije.

itLakor je, preljubi, skušenih in razumnih zdravnikov dolžnost, izbru¬
hom človeške slabosti z zdravili v okom priti in pokazati, kako naj se zdravju
škodljivo odvrača; tako je tudi pastirska dolžnost poskerbeti, da čredi
Gospodovi krivoverska hudobnost ne škoduje, ter jo podučiti, kako naj
se zalezovanja volkov in nepoštenosti tolovajev varuje; kajti nikdar se ni
mogla krivoverska brezbožnost tako skrivati, da je ne bi bili naši sveti
očetje še vselej zasačili in po pravici obsodili. Skerbnosti torej naši, ki
jo vam preljubim naklanjamo, ni moglo prikrito ostati, da je nekaj Egip¬
čanov, posebno kupčevavcev, v naše mesto prišlo, ki tisto, kar so v
Aleksandriji krivoverci zločestno dopustili, branijo in terdijo, da je bila
v Kristusu samo Božja natora in da kratkimal ni imel resnično človeškega
mesa, ktero je iz presv. Device Marije na-se vzel; ktera brezbožnost pravi,
da je bil na videz človek in Bog zmožen terpeti. S kakovim duhom in
namenom da se to prederznejo, ne moremo dvomiti. Ker so namreč sami
od resnice evangeljske odstopili in se laži hudičeve poprijeli, zato hočejo
tudi druge za tovarše lastnega pogubljenja storiti: in zatorej vas z bra¬
tovsko in očetovsko skerbnostjo opominjamo, da sovražnikov katoliške
vere in cerkve, tajivcev včlovečenja Gospodovega in nasprotnikov od sv.
aposteljnov sostavljenega simbola (apostoljske vere) v nobeno priglasno
prijaznost ne sprejemajte, ker apostelj pravi: ,,Krivovernega človeka se

ogibaj po enem ali drugem posvarjenji, ker veš, da je takošen ves
spačen in grešnik, ker je z lastno sodbo obsojen.« (Tit. 3, 10—11.)
Po lastni namreč terdovratnosti se pogubi in po lastni blaznosti od¬
stopi od Kristusa, kteri se tiste brezbožnosti derži, po kteri ve, da
še jih je že toliko pogubilo, in misli, da je pobožno in katoliško, kar
je po sodbi svetih očetov že v Fotinovi znejevernosti, v Manihejevi brez-

12. april: Sv. Saba,  mučene«.

53

umnosti in v Apolinarjevi zblojenosti že davno zaverženo: da še kakor
novi in ne še obsojeni pokvarjenosti v pogubo svojih duš priglasvajo,
kteri taje skrivnost Gospodovega včlovečenja. Kakor bi nas vse evan¬
geljsko branje kaj druzega učilo, kakor tega, da je po tej edini skriv¬
nosti Božjega usmiljenja človeški rod in sicer v tistih, ki verujejo, bil
rešen, ker je edinorojeni Sin Božji, Očetu v vsem enak, po privzetji
naše natore, ostal, kar je bil in se ponižal postati, kar ni bil: pravi člo¬
vek namreč in pravi Bog, kteri je brez kacega madeža greha celo našo
in popolno natoro s pravo dušo in s pravim mesom zedinil, in se, spočet
v telesu prečiste Device po moči sv. Duha, ni anal ne rojstva, ne začet¬
kov detinstva: da je Beseda Boga Očeta, da je v njej človeška natora,
govorila po vsemogočnosti Božji in po slabosti mesa, ker je po telesu raz¬
odevala telesna djanja, po božestvu pa duhovne moči. Človeško namreč je
lačnemu, žejnemu biti in spati; človeško je, bati se in jokati, žalovati; člo¬
veško naposled je, križanemu biti, umreti in pokopanemu biti; Božje pa
je, po morji hoditi, vodo v vino spremeniti, mertve buditi, svet z lastno
smertjo v trepet pripraviti in z oživljenim telesom se nad vse nebeške
višave povzdigniti; da, kteri to verujejo, ne morejo dvomiti, kaj je člo¬
veški natori pripisovati, kaj Božji prilastovati, ker je v obeh en sam
Kristus, ki vsegamogočnosti svoje Božje natore ni zgubil, in je pravega
in polnega človeka o spočetji na-se vzel.

Pred tacimi torej, preljubi, od kterih govorimo, bežite kakor pred
smei’tnim strupom, se zvesto ogibajte in se vseh pogovorov ž njimi, ker
se od vas posvarjeni nočejo poboljšati, skerbno zderžujte, ker kakor je

f isano, ,,njih govorjenje razjeda okoli sebe kakor rak.“ (2. Tim. 2, 17.)

o pravični sodbi namreč iz cerkvene edinosti pahnjenim jim ni nobeno
občevanje naklanjati, ker ga ni naše čertenje, ampak so je njihove pre¬
grehe pretergale. Vi tedaj preljubi Bogu in preimenitni po aposteljskem
spričevanji, kterim apostelj Pavel učenik narodov pravi, „da se vaša vera
po vsem svetu oznanuje“, ohranite v sebi, kar veste, da je toliki ozna-
novavec od nas govoril. Nobeden izmed vas ne bodi nevreden te pohvale,
da, ktere skozi toliko stoletij nobeno krivoverstvo ni oskrunilo, tudi kuga
Evtihove brezbožnosti ne more omadeževati. Zaupno pa, da varstvo Božje
bo vaša serca in vašo vero ohranilo: da, kteremu ste bili dosihmal zvesto
pokorni, mu boste tudi vekomaj po stanovitnem ohranjenji katoliške vere
dopadljivi.

Molitev.

O Bog, kteri si sv. papeža Leona storil tako mogočnega v besedi
in si po njem tako slavno svojo cerkev vladal: dodeli nam, da bi se po
njegovih besedah in zgledih zvesto ravnali in tako v lepoto Tvoje cerkve
Ti služili. Amen.

--

12 .  Mali traven ali april.

Sv. Saba, mučenec.

e samo Rimljani so čertili in preganjali kristijane, ampak
tudi drugi narodi so bili sovražniki kerščanskega imena ;
Pravica in resnica ima povsod svoje neprijatelje, in taki

54

12. april: Sv. Saba,  mučenec.

nasprotniki resnice Božje so bili tudi divji Go tj e. Oni, izvirno
nemški narod, so bili naseljeni na Švedskem, potem pridero na
Pomoransko in od tam na bregove Donave, kjer Rimljanom kos
Dacije —^Moldavijo, Valahijo in Sedmograško iztergajo in potem
cel<5 do Španije pridejo. Bili so pogani; po duhovnih pa in
druzih kristijanih, v vojski vjetih, seznanijo se s kerščansko vero
in mnogo njih se da kerstiti, pa veliko jih tudi v poganstvu
terdovratno ostane. Med njimi, ki so bili že od detinstva kristi-
jani, je bil tudi Got, Saba  po imenu. Bil je zgled pokornosti,
mirnosti in ponižnosti. Njegova naj veča radost je bila, oltarje
po cerkvah ozalševati in slavo Božjo prepevati; časi je po cele
noči v molitvi prečili; vse njegovo življenje je bilo vedno mert-
venje. Jezusa slaviti je bilo skerbno njegovo prizadevanje, in
Bog je naredil, da se mu je ta njegova serčna želja popolno
spolnila. Glavarji Gotov, ki so bili pogani, niso mogli kristi-
janov terpeti in so skušali je zatreti. Nastane torej preganjanje
kristijanov, ktero se s tem prične, da silijo pogani kristijane jesti
malikom darovano mesd.

2. Nekteri teh malikovavcev, ki so bili s kristijani sorodni,
so prišli na to misel, jim po podkupljenih kraljevih služabnikih
namesto darovanega navadno meso predkladati, kterega pa se vč
da brez pohujšanja niso smeli vživati. Tudi Saba, zametaje tako
sramotno utekanje, se ne dotakne mesa, ter reče očitno, da no¬
ben vernik, kteri bi je vžil, mu ne bode več veljal za kristijana.
Tedaj ga prežend besni pogani, da komaj življenje otme. Ko
pa preganjanje poneha, verne se zopet v domovino in Kristusa
nestrahoma oznanuje. Leto potem pride nenadoma poveljnik
kralja Atanariha v selo, kjer je Saba prebival, poiskat kristija¬
nov. Ker so ga prebivavci čislali in ljubili, hoteli so ga nevar¬
nosti rešiti in zatorej so sklenili, s prisego poterditi, da v nji¬
hovem selu ni nobenega kristijana. Bil pa je še edini Saba, za¬
kaj drugi verniki so bili pred preganjavci v gozde pobegnili. Ali
svetnik kratkima! noče, da bi se zavoljo njega Bog žalil in se
njemu z lažjo življenje otelo. Tedaj prisežejo pogani, da je med
njimi en sam kristijan. Uradnik zaukaže ga pred-se pripeljati in
Saba serčno pred-nj stopi. Poprašan stran vere in premoženja
odgovori Saba: „Jaz sem kristijan in sicer katoliški kristijan;

kar moje premoženje zadevlje, razdelil sem je ubozim, in ničesar
ne posedem razun te suknje na sebi.“ Na to se uradniku ne zdi
vredno, kaj več ž njim opraviti imeti, kajti taki siromak ne more
ne koristiti ne škodovati.

3. Proti veliki noči 1. 372 se preganjanje zopet vname in
sicer posebno zoper duhovne, kterih je bilo veliko mučenih in
pomorjenih. Tedaj zbeži tudi mašnik Sansala, ki je v rojstnem
kraji našega svetnika službo Božjo opravljal, in Saba gre, da
bi v bližnjem mestu sveti praznik obhajal. Ali na potu se mu

12. april: Sv. Saba,  mučenec.

55

častitljiv mož prelepe postave nasproti postavi in mu veli, ver-
niti se k mašniku Sansalu. Začuden reče Saba, da Sansala ni
doma; zakaj on ni vedel, da je bil zavoljo velikonočnega praz¬
nika skrivaj dormi prišel in zatorej boče dalje iti; ali tu začne
tako gost sneg padati in mesti, da ne more noge prestaviti.
Spoznavši opomin Božji, se verne domu in v veliko svoje ve¬
selje najde Sansala, kteremu vse povč, kar se mu je bilo pri¬
petilo. Sansala se slute pripravlja na terpljenje in ni se motil.
Tretjo noč prihrumi Atarid, sin mogočnjaka te dežele, z oboro¬
ženimi v stanovališče Sansalovo, ki je mirno spal, ga zgrabi in
v verige vkovanega na voz verže. Tudi Saba iz postelje izvlečejo
in mu še ne pustč obleči se. Vojaki ga vlečejo nazaj po sečji
in ternji in ga verh tega še z biči grozno pretepajo.

4. Ko dan napoči, reče Saba preganjavcem: „Ali me niste
po ternji vlačili in me s palicami bili? Glejte, ali najdete naj¬
manjšo rano na mojem telesu ?“ Ko res pogani tudi najmanjše
rane na njem ne najdejo, se še bolj stogote, zvežejo mu roke
in noge in ga obesijo z glavo na tla visečo na soro voza, na
kterem so Sansala peljali. In tako popotovajo dalje celi dan do
pozne noči. Naposled pridejo do koče pri cesti in vojaki se
trudni vležejo k počitku. Po noči vstane gospodinja, da bi go¬
stom zajutrek napravila, in zapazi, ko gre po vode, premučni
stan svetnika. V serce se jej smili in odveže ga, da bi bil lahko
utekel; ali on hoče za Kristusa terpeti, zatorej ostane. Tako
ga zgrabijo pogani zjutraj in muka se z novega začne. Obesijo
njega in Sansala na tram v hiši in prinesd malikom darovanega
mesa, da bi jedla, ali služabnika Jezusova se stanovitno branita.
„Recite Ataridu, 44  sta rekla, ,,da naju naj križati ali pa kako
drugače umoriti dd, te jedi pa se ne dotakneva; ona je nečista
in pogubljenje tudi za Atarida, ki jo je nama poslal. 14  Razlju-
ten od teh prostodušnih besedi zažene en vojak bet s tako silo
v svetnika, da vsi mislijo, da mu je persi razdrobil, Saba pa se
oberne proti njemu ter reče: ,,Pač meniš, da si me ubil, pa bilo
mi je, kakor bi bil koder volne v me vergel. 44  Ali Atarida vse
te čudapolne dogodbe nič ne omečč; on zaukaže, da naj se San¬
sala izpusti, Saba pa potopi' v reki Muzeji (Musa,va v Valahiji).
»Kaj pa je Sansala pregrešil, da naj ne umerje z menoj za svo¬
jega Gospoda in Zveličarja? 44  vpraša svetnik. „To tebi nič mar, 44
zakričč vojaki in ga odpeljejo. Na potu pa kliče on: „Hvaljen
bodi Bog in Gospod; vekomaj bodi češčeno ime Sinil Božjega!
Atarid se sam pahne v večno pogubljenje, mene pa pošlje v
večno življenje; zakaj ti, o Gospod! imaš dopadenje nad svo¬
jimi služabniki. 44

5. Ta neomahljiva stanovitnost spoznovavca gine cel<5 si¬
rove vojake. Ko pridejo ž njim do reke, govore med seboj:
»Ta človek je nedolžen; ako nam obljubi na rimsko zbežati in

56

12. april: Sv. Saba,  mučenec.

se nikdar več ne verniti, ga hočemo izpustiti; saj Atarid nič od
tega zvedel ne bo.“ Saba to slišavši jim reče: „Kaj tu mislite?
Storite, kar vam je zapovedano. Jaz vidim, česar vi videti ne
morete. Unkraj reke me čakajo, kteri naj mojo dušo sprejmejo,
da jo peljejo v kraljestvo slave. 14  Na to ga veržejo v reko in
ga deržč pod vodo z lesom, ki so mu ga na vrat privezali.
Ker je tedaj tako po vodi in lesu umeri, opomni popisovatelj
njegovega mučenja, je s to dvojno muko izrazil dvoje znamnje
človeškega zveličanja, namreč sv. kerst in pa sv. križ. Njegova
smert se je dogodila v torek po veliki noči, 12. aprila 372, ko
je bil 38 let star. Vojaki truplo iz vode potegnejo ter je pustč
na bregu ležati, pa niso se ga dotaknile ne zverine ne ptice.
Tedaj pošlje po nje Junij Soran poveljnik v Scitiji in pobožen
katoličan, ter je da prepeljati v svojo domovino Kapadocijo, kjer
je bilo slavno sprejeto in častito pokopano.

Od odkritoserčnosti pri vsem djanji.

l^Iad sv. mučencem Sabom vidiš, kerščanska duša! krasen vzor od-
kritoserčne misli in ravnega namena. On je čertil zvijačnost, hlimbo, pri¬
krivanje. Kakor je mislil, tako je tudi govoril; kratka in odrezna je bila
njegova beseda, in strahu pred ljudmi ni poznal. Lehko bi bil utekel
preganjanju, ko bi se bil delal, kakor bi jedel malikom darovano meso.
Ali to hlinjenje mu je bila velika gnjusoba. On se je spomnil očesa Bož¬
jega, kteri vse vidi, kteri tehta ledja in serca ljudi, in sodbe Božje,
ktera zločince na vekomaj pogublja. Saj stoji pisano, da ni nič tako skrito,
kar se ne bi razodelo, nič tako tajno, kar se ne bi pozvedelo. Ko bi se
bil tedaj hlinil in hinavsko se obračal, kaj bi mu bilo to koristilo? Svoje
življenje bi bil morda za nekoliko let podaljšal, ali kako bi se mu bilo
godilo o smerti? Ali bi se bil mogel z zaupanjem prikazati pred obličje
neskončno pravičnega sodnika? Pomisli to, kristijan, in bodi vedno od-
kritoserčen, to je, ravnaj zmeraj poleg glasil svoje vesti in poleg nespre¬
menljivih Božjih in cerkvenih zapovedi, serce, usta in djanja naj vedno
soglasvajo. Kar poleg sv. vere spoznaš za pravo, pravično in dobro, to
govori, terdi in spolnuj brez obotavljanja, brez strahu, in Bog, kteri ljubi
odkritoserčnost, se bo z dopadenjem oziral na tvoje serce; skerbno pa
se varuj vsega hlinjenja, iz kterega nikdar nič dobrega ne prihaja. Ljudi
pač utegneš prevarati, Boga nikdar ne! Sam sebi se moraš gnjusiti, ke-
dar prikrito ravnaš; spolnilo se bo nad teboj, kar je pisano, da se sercu,
ki po dvojih potih hodi, nič ne pogodi, in kdor je spačenega serca, najde
7 ^ ;e _ m svo j pogin. Posebno v naših časih, ko samo hinavstvo kraljuje,
je silo treba, da katoliški kristijan naravnost, brez pristranosti, brez pri¬
krivanja svojo vero očitno pred svetom spoznava z besedo in z djanjem.
Koliko jih je, ki se po notranjem še derže katoliške vere, po zunanjem
pa se je sramujejo, da bi veljali za olikance in razsvetljence; in narobe,
kato mnogo jih odpade znotraj od sv. vere, ali vendar še ohranijo vnanjo
pobožnost m se derze katoliških običajev, hodijo v cerkev, prejemajo sv. za¬
kramente, ker jim je zgolj to mar, da bi ljudje mislili, da imajo vero. Povej,
ali m to ostudno . Ali bo enkrat Gospod Jezus te hinavce za svoje spoznal?
Ako hočeš torej res biti katolišk kristijan, bodi ves, bodi v resnici, bodi

13. april:  Sv.  Hermenegild,  mučenec.

57

odkritoserčno kakor Saba, in Bog bode s teboj. Stori torej berž nasled¬
nji sklep.

O Gospod Jezus! kteri si rekel, kdor ni z menoj, je zoper mene,

ko pravega otroka Tvoje sv. cerkve; samo pomagaj mi milostivo, da bom
to dosegel. Amen.

mel je od svoje perve žene, sestre
sv. Leandra, dva sina Hermenegilda in Rekareda, ktera oba
je, ker je bil sam zaklet arijanec, tudi v tej krivi veri dalizre-
diti in jima čert do katoliške vere in do njenih spoznovavcev
globoko v serce vcepiti. Ali ,,človek nareja, Bog pa naredi’
zakaj ravno ta dva kraljeviča si je Bog izvolil, da se je po njih
krivoverska zbloda na Španski zemlji zaterla in se je ljudstvo k
katoliški veri spreobernilo. v

2. Deržava gotiška na Španskem je bila volitevna; zatorej
je stari kralj, ker je želel sinovoma vladarstvo prihraniti, še
dokler je bil živ, jo med nju razdelil. Hermenegild je bil po¬
stavljen za^kralja v Sevih; Rekared pa naj bi po smerti očetovi
ostali del Španije podedoval, za čas pa pri njem ko sovladar v
Toledu ostal. Iz politiških nagibov izb er6 Hermenegildu Jugundo,
hčer avstrazijskega kralja Zigeberta, za nevesto. Bila je ona ka¬
toličanka, ali zdelo se jim je, da jo bodo brez posebnih težav¬
nosti za arijanstvo pridobili. Ko pride tedaj kraljeva nevesta v
Adgo, pozdravi jo tamošnji škof ter jej ginjenega serca vošči
srečo in blagoslov Božji, zakaj tega bo na dvoru Toletanskem,
ki je arijanstvu ves udan, grozno potrebovala; naj torej med
vsemi nevarnostmi in zapeljivostmi sveto vero v Božjega  Zve¬
ličarja zvesto ohrani v sercu in jo serčno spoznava z besedo in
z djanjem. In ta žalostna slutnja pobožnega škofa se je kmalo
dopolnila. Komaj je bila poroka obhajana, se že Grosvinda, druga
žena Leovigilda, njenega spreobračanja loti. Ali vsa njena pre¬
kanjenost se zguli nad verno zvestobo Jugundino, ktera vnukinja
sv. 'Klotilde, se je katoliške resnice stanovitno deržala. Ker
prošnje in prilizovanja nič ne zdajo, jame Grosvinda brusiti vanjo
zle besede, jej perti in gerdo ravna ž njo; enega dne se togotna

Molitev.

obljubim Ti, da hočem vselej in povsod biti določno odkritoserčen v veri
in v djanji. Hočem se zmeraj očitno, brez strahu in brez hlimbe kazati

13. Mali traven ali april.

Sv. Hermenegild, mučenec.

stoletja je vladal na Španskem gotišk kralj,

58

13. april: Sv. Hermenegild, mučenec.

babura tako daleč zapozabi, da kakor divja v kneginjo plane,
jo za lase zgrabi in z nogami po njej teptd. Ali ravno s tem
postane ona zoper svojo voljo orodje, ktero naj po sklepu Božjem
Hermenegilda v naročje kat. cerkve pripelje. Prelepo obnašanje
njegove žene v tem terpljenji ga močno gane in ga napolni s
spoštovanjem do vere, ktera svojim spoznovavcem tako krepost
delt. Da bi torej ženo tacih zopernosti obvaroval, poda se v
njemu odločeno okrajino Andulizijo, v Sevilo. Ginljive prošnje
in milo prigovarjanje ljubljene Jugunde, in pa priserčni opomini
njegovega ujca Leandi-a njegovo za resnico sprejetno serce kmalo
tako omečč, da se arijanskemu krivoverstvu odpovč in se slovesno
v kat. cerkev sprejme.

3. Leovigild, zaklet arijan, se silno raztogoti, ko mu spo-
roč4 sinovo spreobernjenje. Razglasi ga za odstavljenega od kra¬
ljevanja in mu žuga z najhujimi kaznimi, celd s smertjo, ako
se k arijanstvu ne poverne. Tedaj se zberb okoli Hermenegilda
vsi katoličani in on sklene zvezo tudi s cesarskimi, ki so še
nekaj okrajin prek morja posedli. Ta dvojni odpad sina: od
pokorščine, pa očeta popolnoma razljuti. Ker si je spreobrače-
vavnost katoliške duhovščine mislil vir te dogodbe, zat<5 se najprej
nad njo njegov gnjev izsuje; zapira, preganja in mori škofe in
mašnike in cerkvene dobrine sebi prilastuje. Ali to preganjanje
gorečnost katoličanov le še povikšuje in zvezo med njimi tes-
nejo dela; kralj tedaj odneha in skuša spravo storiti. Skliče to¬
rej cerkven zbor v Toled 1. 583, v kterem arijanski škofje kato¬
liškim marsikaj privolijo, da bi je za mir pridobili; pošlje tudi
do Hermenegilda list, v kterem je manj serd kraljev govoril,
kakor pa ljubezen očetova. Ali on vse ponudbe zaverže s tem
kratkim odgovorom: ,,Ako se zavoljo vere nad menoj serdiš,

moram žalovati, nad tvojo terdoserčnostjo, ker mi nočeš dovo¬
liti, da bi smel svoj dušni blagor nad vse druge reči staviti;
toda vedi, da oblast očetova ni čez zapoved Božjo.“ Uterdi torej
mesti Sevilo in Kordovo in se kolikor mogoče pripravi za
obrambo. Leovigild pride z veliko vojsko pred Sevilo, in ko
jo oblega čez eno leto, prisili jo naposled, da se poda; Her¬
menegild zbeži v Kordovo. Tukaj je upal, s pomočjo zavezni¬
kov, se krepko v bran postaviti, ali zavoljo svoje stare nezve¬
stobe že tako znani Gerki za zlato vse prisege prelomijo in od
katoliške stranke odpadejo. Hermenegild se umakne z malo zve¬
stimi v terdni grad Osiet, in ko tudi ta pride Leovigildu v ob¬
last, zbeži v zavetje neke cerkve. Tedaj prevzame Rekared po¬
sredovanje, in nagne brata, da, ako mu oče s prisego zagotovi
popolno odpuščenje, se hoče brez pogojev njegovi milosti izro¬
čiti. Hermenegild posluša svet, Leovigild ga prijazno sprejme,
ga poljubi in potem s seboj v tabor pelje. Tukaj pa nanagloma
prelomi svojo prisego in pozabi na poprejšnjo se ve da le lili-

13. april:  Sv.  Hermenegild,  mučenec.

59

njeno ljubezen, ga obsipa z očitanjem in psovanjem, veli kra¬
ljevo obleko z njega stergati in ga ko jetnika v prognanstvo od¬
peljati. Hermenegild poverne to besedolomnost z zvijačo: uide
namreč stražnikom, zbere novo vojsko, in gre očetu nasproti;
ali potolčenega od mogočneje armade zgrabijo na begu k sorod¬
nikom na Francoskem, tirajo ga natihoma v Toled , potem v Ta-
ragono, Valencijo in na zadnje v Sevilo. Tam v močnem stolpu
v verige okovanega naj bi muke in grozote ječe nagnile k od¬
padu od katoliške vere; ali on je nikakor ne mara zatajiti, temuč
moli noč in dan ter prosi serčnosti in stanovitnosti v hudem boji.

4. Ko se 1. 585. približa velika noč, pošlje Leovigild ari¬
janskega škofa k jetniku, da bi iz njegovih rok sv. Obhajilo —
ž njim vred pa tudi očetovo pomiloščenje prejel. Hermenegild
zaverže s studenjem to ponudbo ter naravnost reče, da tudi živ¬
ljenja, svobode, krone in žesla ne mara z zatajenjem vere si
kupiti. Z blago prostodušnostjo zaverne tudi škofu njegovo brez¬
božno krivovernost ter mu odkritoserčno pove, da iz rok kri¬
voverca nikdar ne v  bo sv. Obhajila prejel, da bi sam za krivo¬
verca ne veljal. Škof kralju to natanko sporoči, in ta bolj ko
kdaj razkačen, priseže, v kervi lastnega sina svoj čert do ka¬
toliške vere ohladiti. V noči 14. aprila pošlje rabeljne v ječo.
Hermenegild, kteremu se dozdeva namen njihovega prihoda,
povzdigne vklenjene roke k poslednji molitvi in — mah s sekiro
mu glavo prekolje, da se možgani po tlaku razškrope. Tako je
blagi kraljevič pokoro storil za svoje politiško zadolženje; zakaj
ni tajiti, da je zoper očeta orožje sukal; pa ravno tako očitno
je, da njegova kervava smert ni bila nasledek njegove upornosti,
ampak njegovega zvestega spoznovanja katoliške vere, in da je,
kakor mučenci starih časov, za svojo vero v Kristusa ko pravega
Boga kraljevo čast, kri in življenje daroval. Ta misel je vodila
papeža Siksta V., da je njegov spomin ko svetnika velel obhajati.

5. Po tem kervavem djanji se zbudi vest grozovitega očeta.
Bridko kesanje ga prepeka do zadnje ure življenja. Na smertni
postelji pokliče Leandra ter mu naroči, da naj njegovega dru-
zega sina Rekareda v katoliški veri podučf. Njemu samemu pa
je pravična sodba Božja odrekla milost spreobernjenja. Ueravno
namreč je zdaj katoliško resnico sprevidel, vendar se ni hotel
zmoti odpovedati iz zgolj praznih ozirov, da bi arijanskih ve-
likašev zoper sč ne razdražil. Rekared pa postane katoličan, in
ž njim prestopi vse zahodnje — gotiško ljudstvo v katoliško cerkev.

Truplo svetnikovo pokopljejo katoliški duhovni; ko pa
Arabljani Sevilo v oblast dobč, rešijo pobožni verniki njegovo
glavo v Saragoso, kralj Filip pa jo veh v kraljevo rako v Esku-
rialu prenesti.

Obrazuje se s krono in sekiro zraven sebe, pa tudi v kraljevi
obleki s palmovo vejo v roki.

60

13. april:  Sv.  Hermenegild,  mučenec.

Od zopetnega pada v greh.

fi£akor je oče sv. Hermenegilda, ko se je komaj nekoliko spame¬
toval od svoje čezmerne slepe strasti do lastnega sina, vendar potem zo¬
pet v ta greh, v nepotolažljiv serd do njega, padel: tako tudi drugi greš¬
niki pogostoma drugič, tretjič in še večkrat v greh padejo in se v njem
pogube. Ali kako je mogoče, da bi kdo, ki je spoznal pregrešnost in
pogubnost svojega počenjanja, zopet  in morda še večkrat v greh se po-
vernil? — To se prav lehko zgodi, ali čez vse je nevarno.

Vemo, da tudi najbolj zavreli krop postane polagoma mlačen in
potem se ves shladi, če se zmeraj pri njem ogenj ne kuri: tako se tudi
največa gorečnost ohladi, ako se človek v eno mer za dobro ne vnema;
zakaj človek je omahljiv in nestanoviten v svojih sklepih. Vemo, da če
dalje časa človek ne je, tolikanj bolj lačen prihaja: tako tudi greh, kte-
remu se je kdo sklenil odpovedati, njega toliko bolj skuša in mika, ko¬
likor bolj mu je bil človek v življenji privajen, morda tako, da je po¬
stal kakor druga njegova natora. Naposled vemo, da, kedar se hoče
človek kterega greha odvaditi, ako ne pazi, lehko zapade v nasprotnega,
n. pr. da zapravljivec postane lakomnik itd.

Kaj naj tedaj človek stori, da več ne bi padel v greh, kterega
grozno škodljivost in pogubljivost je spoznal?

1. Mora sam na-se skerbno paziti, se pripravljati za boj in, znaje
svojo slabost, Boga pomoči prositi. Ko bi bolnik, kakor hitro uteče smertni
nevarnosti, berž hotel kakor popolnoma zdrav se vesti, vse želje do jedi
in pijače tolažiti in na merzle sape hoditi: čudo bi bilo, ko se tacemu
smertna nevarnost ne bi povernila. Tako tudi grešnik, ako sam na-se ne
pazi, naglo pade v stari greh nazaj; n. pr. pijanec, kakor hitro se znajde
v družbi dobrovoljnih tovaršev, se zopet napije in vsi sklepi njegovi spla¬
vajo po vodi.

2. Mora zapuščenemu grehu dati popolnoma slovo in ne sme na-nj
še misliti ne. Kakor voda jez predere, ki jo loči od rodovitnega polja,
je pomoč še mogoča, če se predor urno zamaši; če se pa to opusti, si
voda skoplje tako široko verzel, da ves jez podere in vse poljane zalije.
Tako moraš tudi ti, kristijan! ako se hočeš kterega greha čisto odvaditi,
precej v začetku se ga braniti, to je, še na-nj ne smeš misliti, ampak
moraš vsako misel, ki se na-nj v tebi budi, slednjo željo, ki se v tvojem
sercu do. njega jame gibati, urno zatreti in narejeni predor zasuti, da se
greh dalje ne razplavi; sicer si privzame satan še več druzih hudobnih
duhov, hujih kakor je on, in poslednje reči tega človeka so huje kakor perve.

3. Naposled moraš naložena spokorna dela zvesto opravljati, in se
tako zoper greh oboroževati. N. pr. kedar lakomnik ne poverne samo
krivičnega blaga, ampak tudi sicer obilno miloščino daje, je zoper lakom¬
nost terdno zavarvan. Tako se veleva lehkomiselnemu, da naj premišljuje
poslednje reči; nezmernemu, da naj si priterguje pri jedi in pijači itd.
in kolikor bolj vestno grešnik take in enake od spovednika naložene ali
nasvetovane leke zavživa, toliko bolj zagotovljen sme biti, da zapuščeni
greh ne bode zopet njegovega serca v oblast dobil.

Molitev.

O Bog! kteri si sv. Hermenegilda učil, večno kraljestvo nad pozemeljsko
staviti; prosimo te, dodeli, da bomo po njegovem zgledu časno in minljivo
zaničevali in le večnega iskali. Po Jezusu Kristusu, Gospodu našem. Amen.

14. april: Sr. Lidvina,  devica.

61

14. Mali traven ali april.

Sv. Lidvina, devica.

eselje in žalost, oboje pride od Gospoda. Od srede in ra¬
dosti v življenji bi se utegnili mnogo dobrega in blagot-
nega učiti: hvaležnosti, ljubezni, dobroserčnosti, vnemati v
sebi vsa blaga in mila dušna čutila, za kterih tihe spomine na
dobrotljivega daritelja pa je večidel gluha polnota zadovoljnega
serca: srečni namreč, kterih življenje kakor potok skozi hladne
loge in med zelenimi travniki brez ovire, brez kaljenja teče; ve¬
seli, ki v vsej zložnosti jedd in pijtj in se radujejo, — se kaj
radi potope v pozemeljske dobrine in se ne spominjajo Boga, ker
ne čutijo nobene potrebe po pomoči. Nesreča in bridkost ste
boljši učenici, one svoje opomine rezneje in globeje vtiskate;
one človeka predramite, da se sam v sč zazre, pogled svoj proti
nebu oberne, stiskano serce k Bogu povzdigne, pri njem tolažbe
išče in pa pri Kristusu, ki je po potu terpljenja pred nami šel.
Skušnje, terpljenje in bolečine od Boga nam poslane niso vselej
zgolj le vdarci njegovega serda in zasluženo pokorjenje, ampak
so večkrat le pušice ljubezni, ki naše serce ranijo, da je ulčs
pozemeljske ljubezni ozdravijo ter hrepenenju po nebesih odprb.
V globočini pozemeljske reve spoznamo visokost Božjega usmi¬
ljenja, pod križem pridemo do živega spoznanja Križanega in
kličemo: „Resnično, ta je Sin Božji!“ Na ternjevem germu ra¬
stejo in cvetd prekrasne rože milosti — blagor njemu, kteri se
o njihovi vonjavi okrepčuje in si je spleta v venec večnega živ¬
ljenja, kakor sveta terpinka, ktere podobo njenega terpljenja
hočemo tu kratko obrisati. v

2. Lidvina je bila rojena 1. 1380 v Šidamu na južnem Ho¬
landskem. Njen oče, prej plemenit, je po Božjem pripuščenji
bil tako obožal, da je moral s službo ponočnega čuvaja sebe in
svojo družino preživiti. Ali on in njegova pobožna žena sta z uda-
nostjo v voljo Božjo zvesto hodila po potih Gospodovih. Lid¬
vina tedaj zraste v šoli ubožnosti in nizkosti v naj čistejši nedolž¬
nosti in preotroški ponižnosti in se zgodaj nauči vse v svoje za¬
upanje le v Boga staviti, le od njega vse pričakovati. Ze ko se¬
demletna deklica je gojila priserčno češčenje do prečiste Device:
imela je dvema bratoma malico ali kaj druzega v šolo nositi, in
tedaj nazaj gredč nikdar ni opustila, lepo Marijino podobo v
farni cerkvi z angeljevimi besedami pozdraviti in jej v otroški
priprostosti svoje male potrebe in želje razložiti; — večkrat se
jej je zdelo, kakor bi nebeška kraljica svoje premilo obličje k
njej nagnila in se jej prijazno smehljala. Pobožna deklica se
razcvete tako lepo in milobno, udje njeni se razrastd tako rav-

62

14. aprili Sv. Lidvina,  devica.

nomerno, in njeno obličje se sveti v tako divni lepoti, da že v
dvanajstem letu vseh oči na - se obrača, in da nekaj mladenčev
njenim staršem s poštenim namenom ponudbo stori, jo na lastne
stroške više izreje in olike deležno storiti.

3.. Dersanje na ledu je bilo že od njega dni na Holand¬
skem priljubljeno ljudsko razveseljevanje, kterega se je tudi ženski
spol prav rad vdeleževal. Ko Lidvina enega dne (okoli svečnice
1395), stara takrat petnajst let, gleda veselo uganjanje tovaršic
na ledu, jo ena v hitrem diru tako nanagloma in hudo sune, da
pade in si eno rebro zlomi. Šala in igra se umakne splošni
plahoti: ta nesrečni pad je bil za Lidvino vir neizrekljivega terp-

14. april: Sv. Lidvina,  devica.

63

Ijenja, pa tudi Čudovite poterpežljivosti in čeznatornega posve¬
čenja. Dobila je na persih in pod rebri hude otiske in naredilo
se jej je notranje ule, ki jej je grozne bolečine prizadelo in je
vsej umetnosti, vsem prizadevam zdravnikov zopervalo. O
močnem zgibu v presilnih bolečinah jej ule sicer poči, ali gnojni
strup se razlije po žlahnih delih života; bila je tako revna in
slaba, da je mogla le po berglah po hiši laziti in večkrat po
rokah in nogah od kota do kota, od klopi do klopi plaziti se.
Verh tega še dušna bolečina zale, prekrasno se razcvitajoče deve:
polagoma namreč od tovaršic in prijatlic zapuščena, pozabljena
biti, vedeti, kako cvet mladosti list za listom vene in usiha,
kako njen život v grozno hrodje zmedleva — ona živ merlič
postaja. Zleg čedalje huje pritiska, bolečine se od leta do leta
naraščajo in jo tako čezmerno prepekajo, da se je ko červ zvi¬
jala: notranje života jej jame gnjiti, spodnji del červi na dveh
krajih prejedd, desna rama segnjije, desno roko pa sveti ogenj
do kosti zgloje, tako da se le po eni sami kiti še telesa derži;
sredi na čelu, med očmi, kervava razpoka; eno oko čisto slepo,
eno pa tako slabo, da ne more svetlobe prenašati; vsi udje ra-
zun glave in levice, terdi in nepregibljivi — verh tega še vo¬
denica, merzlica, kamen, davica —. Vendar, ne stresujmo Ču¬
til bralca s temi grozotami. Zverhoma mera terpljenja je bila
vsuta v slabo posodo enega samega telesa, — bila je ona živa
grozna podoba Človeške reve; in vse te bolečine so jo mučile,—
ene čez mesce in leta z druzimi se verstč, ene pa ven in ven,
do njene smerti — osem in trideset let. Tako je ležala revica
na terdem ležišči, ker mehkega ni mogla prenašati, in v vedni
temoti in tri in trideset let se njena noga ni tal doteknila; le¬
žala je brez vsega okrepčala, brez vse hrane, zakaj časi košček
pečenega jabelka, nekoliko kapelj mleka ali vina pač ni jed in
pijača imenovati.

4. Perva tri do štiri leta je bila Lidvina nepoterpežljiva, je
jokala, zdihovala mnogo in britko tožila, je bila razdražljiva in
silno občutljiva; z vsemi dušnimi nitkami se je poprijemala zdrav¬
nikov in pozemeljskih upov; se je potem zopet pogreznila v nemo
obupanje in je vse opominovanje in tolaženje od sebe odmčtala.
V tem žalostnem stanu jej pošlje Bog modrega in razsvetljenega
duhovna, ki je bil potem tudi njen spovednik; prijazno in lju-
beznjivo jej prigovarja, da naj odneha od vednega plaka in
strastnega tarnanja, ker to njeno terpljenje le povikšuje; da naj
se pokojno udd v voljo Božjo, pri kterem edinem je pomoči dobiti ;
da naj se obrača h križu Kristusovemu in naj le v premišljevanji
njegovih  smertnih muk tolažbe išče, zakaj v terpljenji Gospo¬
dovem sta založena krepost in blagoslov, ki bolnika čez vse bo¬
lečine povzdigneta in ga kakor okrepčavno vino prešineta. —
Lidvina poskuša storiti po tem nasvetu; ali grenki kelih ne gre

64

14. april: Sv. Lidvina,  devica.

od nje in nobeden angelj je ne pride okrepčat; zatorej zopet po¬
pusti molitev in premišljevanje. Toda spovednik obstane pri
svojem nasvetu in jo prav resno opominja, da naj se premaguje
in bode stanovitna v pobožnosti do Križanega, ker to je edini
pripomoček njene čezmerne bolečine olajšati; na tisoče mučencev
že je v terdnovernem zaupanji v Kristusa prestrahovite muke
veselo preterpelo; čudapolna moč sv. križa še ni usahnila, in iz
ran Zveličarjevih bo pač tudi v njene  rane kaj hladivnih kap¬
ljic se pocedilo. Ona posluša ta lekoviti nauk in čuti in skuša
bolj in bolj pretolažne nasledke njegovega spolnovanja. Z vsemi
dušnimi močmi se potopi v premišljevanje terpljenja Gospodo¬
vega in ga zvesto spremlja po njegovem kervavem potu stopinjo
za stopinjo, od kraja do kraja; gre ž njim iz verta Getzeman-
skega v Jeruzalem, stoji pri njem, ko ga bičajo; kliče s Pila¬
tom: „Glejte, človek"; spremi ga na goro Kalvarijo in zajme iz
poljubljeja njegovega križa moč, da tudi ona svojega z vsemi
bolečinami na-se vzame, in da vse poterpežljivo nosi in ko bi
se jej tudi še kaj več naložilo. Kipeča terpinske serčnosti cel<5
prosi Gospoda, da bi njeno terpljenje pomnožil — zgodi se:
k dvema za perst debelima ranama na životu pride še tretja
na persih. Smert jej vzame mater, ki jej je kolikor mogoče
skerbno stregla, in njena svakinja, svojeglavna, prepirljiva, si¬
rova ženska osorno ž njo ravna. Nekteri so jo imeli tudi za
hinavko in goljufinjo in so jo z natolcevanjem in gerdenjem ob¬
sipali. Enkrat prihrumi kerdelo vojakov v Šidam in nekaj čast¬
nikom in zdravnikom, ki so slišali od Lidvinega čudnega terp¬
ljenja, se sproži misel, obiskati jo. Ali ne, da bi se jim bolnica
smilila, marveč gerduni vse mogoče norčije ž njo vganjajo, odejo
z nje potegnejo, jo silijo na ples, in naposled njeno že tako vse
ranjeno telo s palicami bijejo. Ščurkoma je tekla kri in s kor-
cem so jo morali iz postelje zajemati. In vendar Lidvina ni še
najviše stopinje britkosti dosegla. Umerje jej tudi Petronila, zve¬
sta, postrežna sorodnica. Ker ona preveč po njej žaluje, zato jo
kaznuje Gospod, ter jej odtegne notranjo tolažbo, da je mogla z
Zveličarjem klicati: „Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil!"
Se le čez pol leta se nagne Gospod zopet k svoji nevesti in jo
okrepča z nebeškimi videnji: angelji se jej prikažejo, jo zovejo
sestro ter jej obetajo krono zveličanja. Zveličar sam s presv.
Devico in z druzimi svetniki jo obišče, in njeno sicer temno iz¬
bico razsveti nebeška luč in jo napolni rajska dišava.

5. Bog ne hiti s terpinko iz tega čezmerno nadložnega živ-
Ijenja, da pokaže, kako mogočna je njegova milost tudi v sla¬
bih. Velikonočni dan 1. 1433 sliši v zamaknjenji duha angelje
nebes alelujo.peti ter sprejme obljubo, da bo tudi njen glas
kmalo se pridružil nebeškemu hvalnemu prepevanju. V torek
potem, 14. aprila, prosi spovednika, ki jo zjutraj obišče, sker-

14. april: Sv, L id vin a, devica.

6 $

beti za t6, da bi tisti dan do večera nobeden k njej ne prišel,
razun dečka, ki je zmeraj pri njej bil. Zgodi se; ali kmalo hudo
bljuvanje dečka prestraši, da berž po spovednika hiti; pride, pa
najde — merliča; zadnja nit, ki jo je še na zemljo vezala, se
je pretergala, prestala je bridko skušana terpinka, da bi bila
deležna poveličanja Kristusovega, kakor je bila skozi osem in
trideset let tudi terpljenja njegovega deležna. — Da obličje pra¬
vičnih, sladko v 'Gospodu zaspalih ljudi, nekaj osvitnega na-se
vzame, je znana in lehko razumljiva prikazen; ali čudapolno je
bilo, da je bilo to od vseh bolečin razmučeno telo po smerti tako
čisto, lepo in zdravo videti, kakor bi ga nikdar nobena hro-
mota lomila ne bila, in da so le tanke proge kazale poprejšnje
rane. Glas te čeznatorne prikazni privabi na tisoče ljudi iz vse
Holandije. Po dotiki njenega trupla in spokornega pasa je mnogo
bolnikov ozdravelo, in Tomaž Kempčan sporoča od več čudežev,
kterih je sam priča bil.

v  Postavili so jej marmeljnat grobni spominek v farni cerkvi
Sidamski, ki se je od 1. 1434 po njej nazivala. Hišo njenega
očeta so spremenili v samostan za sive sestre tretjega reda sv.
Frančiška. Kalvinci pa so pozneje kapelo poderli in iz samo¬
stana sirotnišnico naredili. Kosti njene so bili že poprej verniki
v Bruselj rešili, kjer se v cerkvi sv. Gudule častito hranijo.

Obrazuje se s križem v roki, in razpuščene lase ima z rožami pre¬
pletene — Devica Marija neki sama jej je enkrat v prikazni tak venec
podarila.

Od človeških solz.

§v. Lidvina je bila tako čudne poterpežljivosti, da se je slednji nad
njo moral milovanja zjokati. Ona sama pa ni plakala, ampak je s svojim
voljnim poterpljenjem učila, kar je Jezus rekel plakajočim ženam: ,,Ne

jokajte se nad menoj, ampak nad seboj in svojimi otroki — Vsi moramo
skerbeti, da svojo dušo rešimo, in v ta namen nam je v se iti, to je, nad
svojimi grehi nam je jokati se. Ali niso morda naši grehi v pravem pomenu
naši otroci? Karkoli človek, ali dušno ali telesno iz sebe rodi in plodi,
to je njegov otrok, kakor piše sv. Jakob: „Poželenje, ko spočne, rodi
greh; greh pa, ko je storjen, rodi smert" (1, 15.). Kakor je otrok te¬
lesni plod, tako je greh dušni plod, in ko je Jezus rekel: „jokajte se
nad svojimi otroki," nas vse opominja, da bi grehe ko svoje dušne plode
objokovali. In, ali more še kaj hujega biti, kar bi morali še bolj opla-
kovati, kakor je greh, ta največi zleg? Ko je bil Jezus 38 let hromo-
vega človeka pri ribnjaku v Jeruzalemu ozdravil, rekel mu je: „Idi, pa
več ne greši, da se ti kaj hujega ne prigodi." Ali more še kaj hujega
kiti, ko osem in tridesetletna bolezen in trapilna hromota ? In vendar pravi
Kristus, da je še kaj hujega. In ta veči zleg je greh in nasledek greha —
Večna smert. Ali ne bi imeli tudi mi med vsemi zlemi rečmi najbolj oplako-
vati, kar je Kristus oplakoval in kar je bilo krivo njegove grozovite smerti,
~ ne bi imeli tedaj objokovati svojih grehov? In vendar kako malo ta-
cih pravih, rešilnih solz teče iz človeških oči! Nasproti pa, koliko ne¬
vrednih, pregrešnih solz pretoči nepotolažena poželjivost, nepremagljiva
Življenje svetnikov in svetnic božjih. II. del. 5

66

15. april: Sv. Peter Gonzalez.

termoglavnost in neukrotljiva strast! Zakaj namreč preceja solze večina
ljudi? Navadno gnjev iztiska solze, ker se človeku njegova volja ne
spolni. Kako bridko plaka n. pr. marsikteri mladeneč, ki ves telesne
ljubezni gori, ker mora ljubljenko zapustiti in pretergati vezi nečiste zvade,
s ktero je Boga tolikanj žalil! Kako milo se joka marsiktera deklina, ker
ne sme na to ali uno razveseljevanje, na plesišče, v gledišče, ali če jej
šivilja skazi obleko, ktere se je tolikanj veselila! Kako marsikteri, sicer
na videz postaven mož tarna kakor baba, če mu kaka dobra služba uide,
ga kakova čast in viša stopnja zgreši, na ktero se je zanašal, pa jo je
kteri drugi mesto njega dosegel! Kako marsiktera ženska preliva solze
zavoljo nenasitene ničemurnosti in iz nevošljivosti, ker vidi na drugi lepšo
obleko ali dragoceneje lepotičje, ki si ga sama ne more napraviti! Ali
kdaj bi do konca prišel, ko bi hotel našteti vse prilike, ob kterih ljudje
prazne in nepotrebne solze pretakajo! Zakaj se jokaš nad svojo boleznijo,
ki si jo sam s svojim samopašnim življenjem si nakopal? Zakaj cediš
solze nad kaznijo, ki si jo sam zaslužil, nad sramoto, ki si je sam kriv?
— Glej, sv. Lidvina je bila čista, nedolžna devica, in Bog jej je tako
težek križ naložil, ali ona ni plakala, ampak si ga je tolikanj priljubila,
da ga ni marala rešena biti, ampak je še po večem hrepenela. Ti pa, ki
si grešnik in bi se moral edino le nad svojimi grehi jokati, poglej na
svojo poterpežljivost v bolezni in nadlogi: oh, kako žalostna pač prikazen
si ti, omahovaje in se sprehajaje ko bleda pošast, ki je ravno iz groba
vstala, kako tarnaš z otožnim glasom, kako plaho obračaš zatemnele oči
in obledelo obličje na vse strani, odkod ti dojde milovanje in pomoč!
Zatorej si zapomni, kar piše sv. Janez Krizostom: „Ce tudi plakaš in

tarnaš, zavoljo svojih solz:t še ne uideš zasluženi kazni; ako pa solze pre¬
livaš nad svojimi grehi in iz globočine skesanega serca k Bogu zdihuješ,
tedaj bo sodba nad teboj sklenjena milostno overžena in zaslužena kazen
te zadela ne bo.“

Molitev.

O Jezus! dodeli mi ljubezen do terpljenja in voljno prenašanje
križa; daj mi, da bom le nad svojimi grehi solze prelival in tako tvoje
milosti se vrednega storil. Amen.

15. Mali traven ali april.

Sv. Peter Gonzalez.

eter, imenitne rodovine, je bil rojen 1. 1190 v Astorgi na
Španskem. Ker ga je natora z izverstno bistroumnostjo
obdarila, zato je v ukilr hitro napredoval. Stopil je potem v
duhovski stan toda brez pravega poklica, brez tehtnega pomi¬
sleka, kako imenitna da je ta stopinja, ktero storiti ga je le bolj
gnala želja po pozemeljski časti. Škof Astorški, njegov stric,
ves vesel njegovih visocih zmožnosti, podeli mu korarijo pri svoji
stolni cerkvi in kmalo potem tudi čast stolnega dekana. Mladi


16. april: Sv. Peter G-onzalez.

67

Gonzalez ni imel sicer posebnih napak nad seboj, ali vendar je
bil poln tistega posvetnega duha, ki ga evangelij obsojuje. Na
svoji novi častni stopinji vidi le, kar njegovo samoljubnost in sla-
vohlepnost čehljd; hoče torej, da se slovesnost njegovega vstanov-
ljenja s kolikor mogočo sijajnostjo obhaja, in v ta namen jezdi
oholo po mestu na krasno opravljenem konji, da bi ga vse
gledalo, vse le od njega govorilo. Ko vidi konec necih ulic
veliko množico zbrano, spodbode konja, deloma iz i’adovednosti,
deloma, da bi se pred obilo ljudstvom skazal, ali nenadoma se
konj spotakne in jezdeca v blato verže. Prejšnje občudovanje
zijalaste derhali se spreverže v glasno hrohotanje. Bog pa nje¬
gov pad oberne v njegovo rešitev. Ves osramoten namreč Peter
na glas zakliče: „Ker mene svet tako zasmehuje, hočem se še

danes nad njim zmaščevati in jaz njega zasmehovati/ 1

2. Peter, ker je sprevidel, da je bilo to ponižanje le za¬
služena kazen za njegovo ničemurnost, jame od tiste ure z vso
dušo zaničevati goljufivi svet in vse njegove radosti ter sklene,
sebe in vse svoje edino le v Bogu posvetiti. Najpred se umakne
v tihoto v Palencijo. Odločenost, post in molitev so bili pripo¬
močki, kterih se je poprijemal za spoznovanje volje Božje. Pre¬
magoval je prevzetnost z vajo vednega mertvenja, in postal je
zgled spokornosti in ponižnosti. Toda Čeravno je bil spridena
nagnjenja svoje natore popolnoma v jarem vklenil, vendar je
zmeraj sam do sebe nezaupljiv ostal; in da bi sadu nad strastmi
pridobljenih zmag ne zgubil, stopi v v versto duhovnih sinov sv.
Dominika, ki so ravno takrat na Španskem zavoljo svojih čed¬
nosti najbolj sloveli. Tako znani svetni modrijani sicer vse na¬
vore natezajo, da bi ga pregovorili zopet stopiti v zapuščeno
Častno službo; ali on ostane nepremakljivo pri storjenem sklepu,
svetu se popolnoma odpovedati. Po doveršenem novinstvu stori
slovesne obljube in si prizadeva z nadaljno neutrudljivo goreč¬
nostjo po natancem spolnovanji redovnih pravil v čednostih se
vterditi. Da bi prav veliko mogel storiti za čast Božjo in za zveli¬
čanje ljudf, zato se z vso pridnostjo poprime bogoslovskih ukov,
tako da časi po cele noči z branjem in premišljevanjem sv. pisma
prečuje. Z učenjem je združeval gorečo molitev in je nenehoma
Doga prosil vseh tistih milosti in darov, ki jih je oznanovavcu
besede Božje treba, če hoče kaj dobrega storiti. Vikši, ki so
spoznali njegovo sposobnost, mu izročč prižnico in spovednico,
m Bog je oboje opravilo obilo blagoslovil.

3. Pobožni kralj Ferdinand III. serčno želf moža Božjega
videti in se sam kmalo prepriča, da je vse resnično, kar so mu
°d njega pravili. Precej torej sklene, ga k sebi vzeti in ga za
vednega spremljevavca, tudi na vojsko, pri sebi imeti. Gfonzalez
to  knezovo zaupanje skerbno obrača v pospeševanje časti Božje,
111  s svojo molitvijo in z resnimi opomini stori, da so morale

5  *

68

IS. april: Sv. Peter G-onzalez.

nerodnosti, ki so se na dvoru in med vojaki godile, večidel ne¬
hati. Njegov lastni zgled je dajal njegovim govorom novo moč;
zakaj sredi časti in vpričo vse obilnosti je živel ravno tako pra¬
vilno in zmerno, kakor v samostanu. Le za en las ga niso videli od-
jenjati od njegovih vaj dušne zbranosti, mertvenja in druzih čed¬
nosti. Ko bi bil on le navaden človek, nikakor ne bi bil mogel
uiti nastavljenim zanjkam. Neka nesramnica si je domišljala, da
bi ga lehko zapeljala, ko bi jej bilo dovoljeno ž njim samim
govoriti; in nekaj spohotnikov, kterim se je svetnikovo vedno
očitanje in karanje že silo nadležno zdelo, jo še poterdi v tem
gerdobnem naklepu, ker jej veliko denarja obljubijo, če to srečno
dopolni. Gre tedaj k Gonzalezu in ga nagovori: „Castiti oče!
prav imenitne reči se imam z vami pomeniti in zat6 morava sama
biti. 44  Potem pade na kolena, preliva hinavske solze, zagotavlja,
da hoče svoje življenje poboljšati in začne svojih hudobij se ob¬
toževati. Nato pa hinavska zapeljivka krinko s sebe potegne in
mu s peklensko zvitostjo svoja nesramna čutila do njega razo¬
dene. Gonzalez pa gre k bližnjemu ognju, plašč čez goreče
oglje razgerne ter reče nečistnici: Tukaj na tej postelji naj se

ti tvoja želja spolni. 41  Izgovori in se vleže na plašč. Ko pre¬
cej časa leži, vstane in ne on ne plašč ni od ognja čisto nič
poškodovan. Omenjeni dvorjani, ki so skrivej opazovali, to čudo
tolikanj presune, da vsi skesani svetniku svoj gerdi namen ob¬
stanejo, ga odpuščanja prosijo in odsihmal prav visoko časte.
Nesramnica pa, razsvetljena od milosti Božje, stoi’i resnično po¬
koro in postane iz umazane posode — posoda najbolj sramož-
ljive čistosti.

4. Gonzalez je spremljal kralja v vseh njegovih vojskah
zoper Mavre in po pravici se sme terditi, da je k zmagam tega
kneza veliko pripomogel deloma s svojo molitvijo in svojimi
sveti, deloma pa tudi po lepi kerščanski obnaši, ki jo je vpeljal
med vojaki in poveljniki. Pridobitev Kordove odpre njegovi
delavnosti novo polje; kroti namreč razdraženost zmagavcev,
varuje nedolžnost devic zoper razuzdanost vojakov in otme več
tisoč sovražnikov smerti. Mošeje očedi in je v katoliške cerkve
predela. Ferdinand mu zvesto pomaga pri teh dobrih delih in
podpira vsa njegova početja s svojo kraljevo veljavo. Največa
mošeja v Kordovi, in najimenitniša na Španskem, je bila v stol¬
nico spremenjena. Tukaj so najdli zvonove in vse cerkveno
orodje, ki so je dali Mavri pred dve sto leti na ramah kristija-
nov iz Kompostele tje prenesti. Ferdinand zaukaže prema¬
ganim , ravno tako v Kompostelo je nazaj nesti. — Vendar pa
Peter dvor zapusti vkljub vsem prošnjam in prigovarjanju. On
hoče svoj notranji nagon poslušati, in ubogo kmečko ljudstvo
podučevati. Najbolj sterme gore, najbolj nedohodni kraji, ne¬
vednost in sirovost ljudstva, —- nič ga ne odstraši. Njegove pri'


15. april: Sv. Peter Gonzales:.

69

dige so posebno po Tujski in Kompostelski škofiji čudovit sad
obrodile, in po daru čudežev, s kterim je Bog svojega služab¬
nika oslavil, je njegova beseda še močneja bila. Gronzalez je
imel posebne zmožnosti, ubogim zveličanske resnice razlagati in
ljubezen do njih jim vnemati. Zlasti brodniki so se mu vredni
in potrebni zdeli, da za-nje skerbi: hodil je k njim na ladije in
le s smertjo je nehal je podučevati.

5. Ko mu notranj glas dan njegove smerti naznani, zapusti
Tudo in se hoče v Kompostelo podati, da bi tam med brati
umeri; ali na potu tje ga taka slabost obide, da se mora v Tudo
verniti. Njegov prijatelj, škof Tujski, mu je zvesto na strani v
bolezni in ob smerti. Umeri pa je 15. aprila 1246 in pokopan je
bil v stolni cerkvi. Njegovi po velicih čudežih oslavljeni ostanki
se še zdaj hranijo tam v prekrasni sreberni Skrinjici. Brodniki
na Španskem in Portugalskem ga kličejo o viharjih na pomoč,
in mnogokrat že so se prepričali njegovega mogočnega varstva.
Imenujejo ga sv. Telm ali Elm.

Obrazuje se v dominikanski obleki, ležeč na plašču sredi ognja.

Prava in goljufna velikost.

It^dor je le količkaj vertoglavosti podveržen, temu se, če gre po vi¬
soki lestvi, čedalje bolj v glavi verti, in nevarnost prihaja za-nj čedalje
veča, da ne bi grozno padel. Tako se žalibog, le prerado tudi tacim
zgodi, kteri vedno veče časti in službe dobivajo; poprime je vertoglavost-
napuha, kakor vidimo nad sv. Petrom. Ko je bil Jezus v hiši farizeja,
kjer je hotel kruh jesti, vodeničnega ozdravil, povedal je povabljenim
priliko, ker je videl, kako si perve sedeže izbirajo in jim je rekel: Ke-
dar si povabljen na ženitnino, ne sedaj na pervo mesto, da, ko bi bil
morebiti častitljivimi, kakor ti, od njega povabljen, ne pride, kteri je tebe
in njega povabil in ti ne reče: Ugani se temu; in se takrat ne začneš

s sramoto na zadnje mesto presedati. Temuč, kedar si povabljen, pojdi
in sedi na poslednje mesto, da ti poreče, če pride, kteri te je povabil:
Prijatelj, pomekni se više. Takrat ti bo čast vpričo tistih, kteri so s teboj
vred pri mizi. Zakaj vsaki, kteri se povišuje, bo ponižan; in kdor se po¬
višuje, bo ponižan.“ (Luk. 14, 7—11.) Večkrat svari Jezus učence na¬
puha in slavohlepnosti ter jim priporoča, poniževati se, da bodo dosegli
pravo čast in visokost. Je tedaj ena velikost prava, ena goljufna; te se
moramo ogibati, za uno pa si prizadevati. Na trojin način pa utegne kdo
velik biti, velik sam pred seboj, velik pred ljudmi in velik pred Bogom.

— Velik sam pred seboj biti,  se pravi, slep, nespameten in pre¬
vzeten biti, in to se pravi manj ko nič biti. Zakaj prevzetnež ni samo
brez vseh tistih prednosti, ki si je sam priklada, ampak je tudi poln na-
Pak in slabosti, ki jih pa ne vidi. On je podoben vodeničnemu, kteri misli,
da je debel in popolnoma zdrav, pa mu vendar manjka debelosti in zdravja,

E je nevarno bolan. Dobro pravi sv. Avguštin: Napuh ni debelost, am¬
pak oteklost; kar je oteklo, zdi se sicer veliko in debelo, pa je le bolno
in nevarno. Naglo otok odjenja, in domišljevana velikost in debelost —
kako majhena in prazna se pokaže! —Kako velik je bil Nabuhodonozor
s am pred seboj! Kakor Boga je hotel, da naj ga molijo, in ves svet naj

70

15. april: Sv. Peter Gonzalez.

se mu uklanja. In prevzetni kralj je bil kmalo tako ponižan, da je ko
brezumna žival po vseh štirih po gozdu lazil in njeno kermo vžjval; še
le ko je Bogu čast dal, in je sam pred seboj majhen postal, je zopet
začel ko človek živeti. In enacih zgledov nam sv. pismo, cerkvena in
svetna zgodovina mnogo pripoveduje. O kako mnogokrat . se zgodi, da
človek, ki se sam sebi velik zdi, in se baha s svojo imenitnostjo, z bo¬
gastvom, z učenostjo in celo s pobožnostjo svojo, velikrat v največo sra¬
moto, revščino, v največe nespametnosti in najhuje gerdobije zapade.
Zakaj kdor se^povišuje, bo ponižan. Kaj sem namreč sam iz sebe, ko
prazen nič? Ce tudi imam ktere prednosti duha ali serca, če tudi imam
kaj dobrega in hvale vrednega nad seboj, od koga pa sem vse to prejel,
ako ne od Boga, kteri mi zamore vse to hipoma vzeti? In zakaj se ba¬
ham, kakor hi prejel ne bil? Velik torej sam pred seboj biti, je goljufna
velikost; velik biti pred ljudmi,  pa je dvomljiva, negotova velikost.
Zakaj ljudje se velikrat motijo v svojih sodbah, celo nalašč se hočejo
motiti. Oni sodijo po vnanjem in notranjega ne vidijo; sodijo poleg bli-
ščobnega videza in ne poleg resnice. Sodijo po primerjanji, in imajo
bolnika za zdravega, ker ni tako bolan kakor oni. Majhene in malovredne
reči visoko cenijo, kaj resnično vrednega pa ne čislajo, celo zaničujejo.
Svoja mnenja radi spreminjajo, in kasneje grajajo, kar so poprej hvaliti.
Kako omahljiva, kako dvomljiva tedaj je velikost pred svetom! Sv. Janez
Kerstnik je bil velik pred ljudmi; taki sloves je šel od njega, da so ga
eni imeli celo za Mesija, ali vsaj za enega izmed največih prorokov, ki
je od smerti vstal; in tega glasu si ni pridobil s čudeži, ampak s svojo
svetostjo in z močjo svoje besede. Ves Jeruzalem je šel ven gledat in po¬
slušat moža puščave; ljudje vseh stanov: farizeji, saduceji, vojaki, duhovni
in pismouki, tudi udje visocega zbora so bili njegovi poslušavci in mu niso
mogli svojega občudovanja odreči. Janez tedaj je bil velik mož, tudi
pred svetom; vendar ravno ta svet, ki ga je občudoval in poveličeval, ni
opustil ga poniževati in obrekovati, zakaj eni, kakor Zveličar sam pravi,
so rekali, da se Janez le z močjo hudičevo tako ostro posti. Kako ne¬
stanovitna torej je sodba ljudi! Kako omahljiva je velikost, ki se opira
na sodbo sveta. In koliko jih bega za to ničemurno senco, ki hočejo v
očeh ljudi veliki biti, med svetom glas in veljavo zadobiti, zraven pa Boga
pozabijo! Kaj li bi bilo Janezu hasnilo, velicemu biti pred ljudmi, ko bi
ne bil tudi velik pred Gospodom? Da je pa to bil, prorokoval je od
njega že pred rojstvom njegovim angelj Gabriel, in je to spričeval od
njega Kristus rekoč, da ni vstal izmed od žene rojenih veči mimo Janeza
Kerstnika. O prava velikost, ki pred Bogom samim velja, in jej Bog sam
spričevanje daje! Po njej torej je hrepeneti, in sicer tako, da majheni
sami pred seboj in pred svetom si le prizadenemo, milost najti pred Go¬
spodom.

Molitev.

O Gospod Jezus Kristus! kteri si sv. Petru dodelil, da je tam, kjer
je padel, berž se obernil in je iz grešnika svetnik postal: daj tudi nam,
ki tako pogostoma padamo, hitro vstati, ga v kesanji in pokorjenji posne¬
mati in k Tebi srečno priti. Amen.

-C_-

16. april: BJ. Benedikt Labre,  berač.

71

16. Mali traven ali april.

BI. Benedikt Labre, berač.

rkev katoliška je rodovitna mati, ki zmeraj nove otroke
nebesa rodi; njena plodnost ne neha do konca svetd.
Eden najbolj jakih njenih otrok pa je častitljivi Benedikt
Labre (beri: Laber), ki je bil trinajst let reven berač in je pri
tem najlepše čednosti spolnoval ter najbogateje darove od Boga
prejemal. Rodil se je 26. marca 1748 v Amettesu (beri Ametn)
na Francoskem. Njegov oče, premožen tergovec, ga pošlje v šolo.
V šestnajstem letu pa ga obide takov stud do latinskih knjig,
da se je moral silo premagovati pri njihovem branji, nasproti
pa ga obhaja tako mogočno hrepenenje po branji duhovnih bu¬
kev in do premišljevanja sv. pisma, da kakor hitro tako knjigo
odpre, njegovo serce preč zagori plamena sv. pobožnosti. Njegov
stric, fajmošter Erinski, ga poprašuje, zakaj se latinskega učiti
ne mara? Benedikt pa mu odgovori, da čuti v sebi drugi po¬
klic in da noče med svetom ostati, da Bog od njega zahteva,
da naj svet zapusti in mu v samostanu služi. Zato se v cvetu
mladosti z vso gorečnostjo uda vajam pobožnosti. On se skerbno
ogiblje vsega radovanja, v kterem se mladost navadno ziblje,
in se rad pusti zato pitati s hinavcem in pobožnikarjem odgo-
varjaje, da ga to najbolj veseli, kedar se more sam doma v
sobici svoji razveseljevati. Tam se peča z branjem svetih bukev,
z molitvijo in s premišljevanjem. Njegova največa radost je bila,
kedar je mogel samotno mesto najti in se tam brez motenja v
molitev potopiti. Ko gredd nekega dne nekteri iz mesta ven na
deželo na nekako veselico, mora tudi on poleg volje stričeve se
njim pridružiti, ali tam se vsemu radovanju berž umakne, in
po dolgem iskanji ga najdejo v lopi, kjer v pobožnem zamak¬
njenji kleči pred križem na drevo obešenim in je v molitev tako
potopljen, da kar nič ne čuje korakov njih, ki se mu bližajo.

2. V jedi je bil tako zmeren in zderžen, da so ga morali
vselej siliti, jvsaj toliko zavžiti, kolikor je za ohranjenje življenja
potrebno. Časi se je po dva, tri dni tako postil, da čisto nič
ni okusil. Dobro hrano, ki so mu jo dali, je pustil družini in
sam je bil z najslabejo zadovoljen; kar je lastnim ustom pritergal,
dal je revežem. Čedalje bolj pa ga obhaja želja, samostanskemu
življenju se posvetiti. In ko mu strica, ki ga je v tem vedno
opoviral, o neki kužni bolezni med spolnovanjem miloserčnega
djanja smert ugrabi, verne se k staršem, ter jim svoj sklep ra¬
zodene, stopiti v najostreji red, namreč v red trapistov. Po dol¬
gem odpovedovanji mu starši to dovolijo, ali vikši trapistov mu
zavoljo njegove šibkosti in na videz bolehnosti trikrat sprejembo

72

16. april: BI. Benedikt Labre,  beraq.

odreče. Ko ga potem 21 let starega v neki tudi oster samostan
cistercijanov sprejmd, mora tudi tega zavoljo bolezni zapustiti.
Bog namreč je bil drugače ž njim sklenil; on namreč naj po
svetu hodi in svetu daje zgled revnega spokornika in puščavnika
ter vpodobujerevno skrito življenje Jezusovo; pa to naj ne stori
v puščavi ali v samostanu, ampak kakor rečeno, sredi šumečega
sveta in sicer na ta način, da bi kolikor mogoče, najslavniša
Božja pota obiskoval in na tem popotvanji 1 j udi s svojim zgle¬
dom spodbudoval. To mu povč notranji glas, in ta glas je bil
Božji glas, kterega je tudi zvesto poslušal.

3. L. tedaj 1770, ko se še bolj z Bogom in svojimi spo¬
vedniki posvetuje, prične svoje občutljivo življenje. Zapusti nam¬
reč očeta in mater in vse na svetu, in ko reven popotnik roma

16. april: BI. Benedikt Labre,  berač.

73

od kraja do kraja. Po vseli teh potih hodi v revni raztergani
obleki, ktere nikdar ne spremeni; hrane tudi ne nosi seboj no¬
bene, ker se je popolnoma izročil previdnosti Božji. Ali je vreme
lepo ali gerdo, ali barja brije in sneg pada ali vroče solnce pri¬
peka, njega to nič ne zanimiva; časi jo ukrene z navadnega
pota po najtežavniših stezah, da bi občeval z edinim Bogom,
čegar roka ga je ravno vodila. Navadno je spal pod milim
nebom na goli zemlji, da se je ogibal gostišču, kjer je hrum in
šum, in da ne bi moral poslušati preklinjevanja in gerdega go¬
vorjenja. Tako je delal Benedikt zmeraj na svojih težavnih po¬
tih. Čeravno pa je pred ljudmi le za ubozega berača veljal, ven¬
dar je bil zavoljo svojih čednosti pred Bogom velik bogatin.
Hodil je po svojih potih zmeraj v največi zamišljenosti in zbra¬
nosti duha; nikdar si ni dovolil ozirati se po krasnih pokraji¬
nah, ktere oko slednjega popotnika tolikanj mikajo; vedno le
je bil v Boga potopljen, kteri mu je v globocem spoznanji raz¬
svetljeval svoje nebeške resnice. Kamorkoli pa je prišel ali v
selo ali v mesto, povsod je posnemaje gospoda Jezusa Kristusa
dobrote delil. Benedikt je tolažil žalostne, je stregel bolnim,
dajal vsem zveličanske svete, in tem, ki so pod streho ga spre¬
jeli, je sprosil milosti Božje.

4. Perva njegova romarska pot ga pelje v Loret k sv. hi¬
šici Nazareški, in tje je vsako leto enkrat popotoval. Potem je
romal vFabrijan k grobu sv. Romualda, je obiskal grob sv. Ni¬
kolaja v Baru, sv. mesta v Rimu, grob sv. Januarja v Neapolu
in sv. Frančiška v Asisu; potem je popotoval k Devici Mariji v
Ajnzideln, je polagoma obiskal vsa najbolj sloveča Božja pota
po Nemškem in Francoskem in je povsod svetil s prekrasnim
zgledom najviše čednosti in prečudapolnega mertvenja samega
sebe. Deviško čistost je tolikanj ljubil, da je bil pri obravnavi
oblaževanja imenovan „angelj v Človeškem telesu. 11  Na žensko
se nikdar ni ozerl, ampak je glavo pobesil ter odšel. — Po¬
korščina njegova je bila nenavadna. Nikdar se ni podal na pot
brez vednosti, brez dovoljenja ali svčta spovednikovega; kamor¬
koli je prišel, rekel je fajmoštru ali kteremu druzemu duhovnu,
da mu je popolnoma pokoren. Čeravno je zmeraj počival le na
golih tleh, vendar je, ako mu je bilo rečeno, tudi na posteljo
legel. Nikoli ni pristopil k ognju, da bi se pogrel; ali na pervo
besedo se je približal, ter se nekoliko ogrel. Jedel je le čisto
malo in zvečer nič ne; ali če mu je bilo veleno, berž je zavžil,
kar mu je bilo predloženo; oblačil se je le v cape, ali iz po¬
korščine je sprejel tudi dobro obleko ali berž jo je kteremu re¬
vežu oddal. — Plameneča je bila njegova ljubezen do Boga
m to je posebno s tem razodeval, ker se je greha grozno bal.
Posebno pobožnost je gojil do skrivnosti presv. Rešnjega
Telesa.  Ker je po toliko cerkvah v Rimu zdaj v tej zdaj v

74

10. april: BI. Benedikt Labre,  berač.

tej presv. R. Telo v štirideseturno počeščenje izpostavljeno, da
celo leto izpolni, imel je Benedikt prav obilo priložnost to po¬
božnost opravljati in res se je je on tolikanj pridno vdeleževal,
da so ga ljudje, ki niso vedeli njegovega imena, le zvali be¬
rača štirideseturne molitve. 14  Njegovo obličje je bilo bledo
ko smert; ali komaj je pokleknil pred prevzvišeno skrivnost, mu
je spotoma zarudelo, in se kakor angelj smehljal. Kamorkoli je
prišel, videli so ga noč in dan klečati pred tabernakeljnom. Po¬
sebno goreča in vsa zamaknjena je bila njegova molitev po sv.
Obhajilu. Ravno tako iskrena pobožnost je plamenela v Bene¬
diktu do Device Marije.  Kedarkoli je klečal na Božjih potih
pred njeno podobo, dvigal se je vsemu zamaknjenemu le ta vedni
vsklik iz kipečih pers: „0 Mati moja, Marija, o Mati moja! 44

5. Kjer biva ljubezen do Boga, tam gotovo tudi gori lju¬
bezen do bližnjega;  zatorej je ljubil Benedikt slednjega člo¬
veka z največo priserčnostjo, in to ljubezen si je tudi v djanji
spolnovati prizadeval. Vse svoje življenje je prejeto miloščino
družim revežem delil. Enkrat juho, ki jo sam zelo potreben
dobi pri samostanskih durih, berž druzemu da, ki se mu še
bolj potreben zdi. Njegova največa radost je bila, kedar je
mogel bolnikom po bolnišnicah streči; in ko je enkrat kuga raz¬
sajala v Erinu, bival je kakor junak pri posteljah okuženih in
je skerbel za-nje  kakor mati za svoje dete. — Največo poter-
pežljivost je imel Benedikt z ubozimi grešniki;  za-nje je molil,
za-nje se jokal in pokoril. — Bilo bi še mnogo pripovedovati o
Čednostih njegovih, pa poslušajmo en sam zgled njegove poter-
pežljivosti.  Enkrat, koroma vLoret, sreča samopašno derhal,
ktera se s tem kratkočasva, da se iz Boga norčuje. Benedikt,
ki se jej ne-more s pota ogniti, jo, ko pride do nje, ljubeznjivo
pokara. Ali ta brezbožni ljud se posmehuje njegovemu posvar-
jenju in ga obsuje z vsakterim gerdovanjem. Služabnik Božji
molči k temu; to pa derhal še bolj razdraži takd, da ga verže
na tla in z nogami po njem teptd. Tedaj prijezdi po potu ne¬
kaj mož,  kteri mučenemu beraču berž na pomoč priskočijo, da
gerduni prestrašeni ubeže. Ko si Benedikt polagoma na noge
pomaga, resnega obraza možem pripoveduje, da gotovo ga ne
bi bili branili, ko bi bili oni vedeli, kako velik grešnik da je
in kak<5 vreden takovega gerdenja. — Ko enega dne v neki
nunski eerkvi kleči nepremakljivo kakor kip in moli, zdi se
nuni, ki ga vidi, da je angelj. Vikša ga želi videti in pripeljejo
ga pred njo. Ko prednjo v tisti raztergani obleki, pa mirno in
pokojno stoji, ne more neka nuna, kteri se smili, da bi ne
opomnila: „Ubogi mož! Oj revež! 44  Dozdaj služabnik Božji ni
odperl ust, ali ko sliši besedo „revež,“ hitro zaverne: „Imenujte
reveže samo tiste, ki so v peklu, na vekomaj od Boga zaver-
ženi. 44  Te besede so globoko zasegle redovnicam, in milovanje

18. april: BI. Benedikt Labre,  berač.

75

se je spremenilo v veliko spoštovanje. — Pa prihajal je njegov
poslednji dan in kolikor bolj se mu je smert približevala, toli¬
kanj veče je bilo njegovo hrepenenje po njej, ktera ga res do¬
hiti 16. aprila 1783. Čeravno ves bolehen gre ta dan še v cer¬
kev Matere Božje dei Monti, kamor je posebno rad zahajal. Tam
ga vidi pobožen mesar dve uri klečati. Preslabosti pa mora iz
cerkve iti, ali zunaj na stopnicah obsede, da ga mesar le z ve¬
ličini trudom v svojo hišo pripelje. Tam zvečer po prejetih sv.
zakramentih, ko ravno mašnik moli: „Sv. Marija, prosi za nas!“
— sladko v Gospodu zaspi, star 36 let. Po Rimu so tekali ne¬
dolžni otročiči semtertje, ter klicali: „Svetnik je umeri!“ Zavoljo
silnega pritiskanja ljudstva je moralo truplo v cerkev preneseno
hiti, kjer je bilo tudi v rakvo položeno. Njegov grob je brez
števila čudežev oslavilo. Papež Pij IX. so ga za blaženega raz¬
glasili, in ravno se godi nadaljna obravnava, da bi bil med
svetnike prištet.

Volja Božja.

H^aj je pač Benediktu do tolike stopinje svetosti pripomoglo, ako
ne natanko spolnjenje volje Božje, ktera ga je v tako nenavadno življenje
poklicala? „Zgodi se tvoja  v olj  a 1 “  molimo tudi mi dan na dan. Glej,
to je najviše pravilo in merilo vse kerščanske čednosti in popolnomosti;
zakaj te besede nam kratko in jasno povedo, kaj nam je storiti, storiti
namreč, kar Bog hoče.  Kaj pa je volja Božja? Od vekomaj hoče
Bog samega sebe, ker je on od vekomaj in samega sebe ko zapopadek
vse popolnomosti ljubi. Bog pa je hotel tudi, da bi bila še druga bitja
zunaj in zraven njega in vstvaril jih je v času; zavoljo samega sebe jih
je vstvaril, da bi se njegova neskončna popolnomost in veličast tudi zunaj
njega razodevala. Vstvaril je tudi umna in prosta bitja — angelje in ljudi;
tudi ona naj bi svojega Gospoda hvalila in poveličevala, uklanjaje svojo
vstvarjeno voljo nevstvarjeni Božji. Ali more stvar Stvarnika bolj povik-
ševati, kakor če lastne darove pred-nj poklada, ga ž njimi časti? Ali
pa ima človek kteri draži dar, kakor svojo prostost? Zatorej pa je tudi
med tremi obljubami redovnih oseb, ki po viši popolnosti hrepene, naj-
vekša pokorščina. Zakaj z obljubo uboštva daruje človek le vnanje po¬
sestvo in premoženje svoje; z obljubo devištva daruje svoje telo; s pokor¬
ščino pa daruje svojo dušo in sicer najblažo njeno moč, voljo. Človek je
prost, to je, on more poleg svoje natore Bogu služiti, pa tudi Bogu se
zoperstaviti, če se Bogu zoperstavi, skazuje mu nečast, ktero more le
s tem popraviti, če se vedno pokori, ali^pa če z večno peklensko kaznijo
neskončno pravičnost Božjo poveličuje. Ce se pa človek Božji volji ukla¬
nja, tedaj Boga časti pripoznavaje s tem, da ga je Bog vstvaril, da je
Bog njegov Gospod. Ni torej dovolj samo spoznanje z ustmi, kakor Je¬
zus sam pravi: „Ne vsak, kteri mi pravi: Gospod, Gospod!

poj de v nebeško kraljestvo; ampak kteri stori volj o m oj ega
Oeeta.“  (Mat. 7, 21.) Spolnovanje Božje volje, to edino stori človeka
svetega, to edino pelje v zveličanje. Ko bi mogel kdo, pravi Rodri-
guez, tu ali tam 100.000 ljudi spreoberniti, ko bi ktero službo, prevzel
ali ktero delo opravil, kterega pa Bog od njega noče, vendar bi nič do¬
brega ne storil, in Boga ne poveličal. Le kar Bog hoče, to je sveto; in le

76

17. april: Sv. Justin,  mučenec:

Bog sam ve, kaj njega poveliča in človeka zveliča, ker le on sam z oče¬
som najviše modrosti in vsegavednosti vse pregleda. Zatorej je razodel
Bog sv. Katarini iz Genue, da je najbolj blagovita prošnja v Očenašu:
Zgodi se tvoja volja.  —Lehko so izgovoriti te besede, ali nič težega
ne spolniti. Zakaj odklev je naša natora po pervem grehu spridena, ima
človek lastno voljo, voljo mesa in kervi, ktera zmeraj volji Božji naspro¬
tuje. Kristus sam pravi: „Duh je voljan, ali meso je slabo.“  To
je izvir vsega greha. Kaj namreč je greh, ako ne nasprotovanje člove¬
ške volje Božji? Tako prihaja ves zleg iz svojevoljnosti, vsa čednost pa
iz soglasnosti z Božjo voljo. Grešnik pravi: „Jaz storim, kar sam hočem.“
Dobri človek pa pravi: „Gospod, kaj hočeš, da storim?“ Tvoja volja se
zgodi nad menoj in po meni. Gospod, ne kakor jaz hočem, ampak ka¬
kor ti hočeš. Ne, kar svet od mene hoče, kar pri j atli od mene hočejo,
kar meso in kri hočeta, ampak kar ti hočeš. Ce tudi je za mojo meseno
natoro težko in grenko, tvoja volja osladi vso grenkost: lastnovoljnost
pa ogreni vso sladkost, skali vse veselje. Ako moja volja obvelja, kaj
občutim potem, kakor le nepokoj in omerzo. Ce pa storim tvojo voljo,
je mir v moji duši; karkoli naj se mi prigodi, dobro ali hudo, vedno
kličem s sv. Jobom: „Kakor je Gospodu dopadlo, tako se je zgodilo.

Bodi hvaljeno Gospodovo ime!“

Molitev.

O Gospod Jezus, kteri si dal služabniku svojemu Benediktu tako
ljubezen do uboštva, da si je izvolil biti berač: daj nam deležnim biti bo¬
gastva njegovih čednosti in svetosti. Amen.

17. Mali traven ali april

Sv. Justin, mučenec.

JIOLakor je Jezus učencem svojim prerokoval, da je bode svet
zavoljo njega sovražil in preganjal ter vse hudo zoper nje
govoril, tako se je tudi zgodilo. Ko se pozornost poganov
na rastočo in cvetočo cerkev oberne, berž se prične tudi ger-
denje in preganjanje kristijanov. Besni malikovavski duhovni
zavzdignejo svoj hrupni glas zoper nje in je imenujejo bogo¬
kletno zalego, ki se mora z ognjem in mečem pokončati, hu¬
dobno, kovarno derhal, ki omajuje stebre tempeljnov in prestole
prekucuje, da bi v rovariji in homatiji in o razdoru vsega božjega
in človeškega reda svoje nesramne strasti pasla. Nevedno ljudstvo
je vse nadloge: potres in povodenj, sušo in močo, lakoto in
kugo, vsako občno nesrečo in šibo serdu in maščevanju bogov
zavoljo kristijanov pripisovalo. Raztrošalo se je, da pri svojih
ponočnih shodih hudobije in zarote kujejo, da zatirajo vsa Člo¬
veška čutila, da nedolžne otročiče morč in ž njih kervjo in me¬
som strahotne pojedine napravljajo, da vse vezi natore in po-

17. april:  Sv. Justin,  mučenec. 77

stave tergajo in neizrekljive gerdobije počenjajo. Veljali so ne
samo za osorne sanjače, ampak tudi za potuhnjene sovražnike
človeškega rodu, za zaveznike hudobnih duhov, za nevarne ča¬
rovnike in snovače slednjega zlega. Kristijani so tem napadom
in zasrambam stavili nasproti molčečo poterpežljivost ter je tiho
odbijali s svojim kerščanskim vedenjem, pa so tudi glasno be¬
sedo v obrambo zavzdigovali. Možje namreč, zvedeni v učenosti
in v pravnih razmerah, so se serčnd za natolcovane brate pote¬
govali in med perve in najbolj izverstne te može, ki se imenu¬
jejo apologeti ali zagovorniki katoliške vere, se šteje Justin.

2. Justin se je rodil okoli leta 100 v Flaviji Neapolski v
starem, že o času očakov slovečem mestu Sihemu v Palestini,

78

17. april: Sv. Justin,  mučenec.

ki je stalo pri vodnjaku Jakobovem in blizo gore Garizimske.
Bilo je o judovski vojski razdjano, pa od cesarja Flavija Vespa-
zijana zopet sezidano ter z Gerki in Rimljani naseljeno. Ene
teh gerških rodovin je bil Justin. Njegovi lepi dušni darovi nagnejo
starše, da ga odločijo za učenost, in ko si potrebno podlago vterdi,
pošljejo ga v višo izoliko v malo Azijo, berž ko ne v Efez. Že od
mladega je imel veliko hrepenenje po spoznanji resnice. Zatorej se
oberne do raznih mož, ki so se modrijane delali in so hoteli
tudi za take veljati, da bi po njihovem poduku pravo spoznanje
čeznatornega, Božjega zadobil. Ali nobeden teh tako znanih mo¬
drijanov ni mogel njegovega hrepenečega duha potolažiti. Enega
dne se sprehaja po morskem bregu sam ves potopljen v premiš¬
ljevanje čeznatornih reči, kar se mu nenadoma pridruži častitljiv
starček, kteremu se na obličji visoka resnoba in ljubeznjiva pri¬
jaznost sveti. Poda se v pogovor z resnice žejnim mladenčem
in mu dokaže, da pravega spoznanja Boga in namembe člove¬
ške nikdar ne bo najdel pri poganskih modrijanih ter reče: ,,Po¬
slušaj me, mladeneč! Davno pred vašimi greškimi modrijani
so živeli proroki, od Boga razsvetljeni in navdušeni možje, ki
so oznanovali, kar jim je Bog sam razodel, in so spričevali svoje
Božje poslanstvo s Čudeži in znamenji; njihovi spisi so vir resnice
in luči; oni slavijo stvarnika nebes in zemlje in pripravljajo za
vero v Jezusa Kristusa, v kterem se je prikazalo zveličanje
sveta; potopi svojo dušo v molitev, da se ti odprd vrata mo¬
drosti, zakaj Božje reči se ne morejo spreumeti, ako Bog sam
spreumljenja ne da.“ Izgovori in odide in Justin ga nikdar več
ne vidi.

3. Te besede starega moža so v duši Justinovi, kakor sam
pripoveduje, pregoreČe hrepenenje po teh svetih spisih vnele.
Jame je prav pazno prebirati in se kmalo prepriča, da je le iz
njih prava modrost zajemati. Skerbno tudi opazuje vedenje kri-
stijanov, in močno ga gane njihovo sveto življenje ter neomaj-
ljiva stanovitnost mučencev. On sam pravi: ,,Ko sem slišal kri-
stijane najhujše natolcovati in je vendar videl smert in kar je stra¬
hotnega, stanovitno in neprestrašeno terpeti, sem sam pri sebi
mislil, da je nemogoče, da bi bili res udani pregreham in me¬
senim poželjivostim, kterih je dolžč. Zakaj kdo neki, kterega
goni meseno poželenje, ki je spohotnik in svojega blagra ter
sreče edino le v tolaženji mesenih željd išče, bi mogel veselo v
smert iti, ktera ga vsem sladnostim odtegne?“ Justin tedaj se
sčasoma resnice katoliške vere popolnoma prepriča in prejme
sv. kerst. Ko kristijan še nadalje nosi plašč in brado, ko zna¬
menji modrijanski, ne sicer iz oholosti, ali da bi svojo kerščan-
sko vero z njima zakrival, ampak da je tolikanj lože zahajal k
Gerkom in Rimljanom in pa, da je 'dal spoznavati, da je le
nauk Kristusov prava modrost. Popotoval je mnogo po raznih

17. april: Sv. Justin,  mučenec.

79

krajih in deželah, po Aziji in Gorškem, nekoliko da hi še
sam obširniše vednosti si pridobil, in nekoliko, da bi izobra¬
žene pogane po potu učenega spoznanja k resnici pripeljal.
Tako pride tudi v Rim, kjer se dalje časa mudi, očitno šolo za
kerščanski nauk vstanovi in kmalo glasovit mož postane. Ali je
bil za mašnika posvečen, ali ne, ne more se nič gotovega po¬
vedati.

4. Sv. Justinu tedaj ni bilo dovolj, da je po sv. kerstu po¬
stal ud katoliške cerkve in da se zove „kristijan.“ On ni imel,
kakor sam pravi v pervem zagovornem spisu, nobene serčneje
želje, kakor biti popolnoma kristijan. In tacega se skazovati si
je prizadeval iz vseh moči. Odtod izvira njegova neutrudljiva
skerbnost, tudi druge k spoznanju resnice kerščanske vere pri¬
peljati. Njegovo neprenehoma opravilo je bilo, z učenimi Judi in
pogani o verskih naukih pogovarjati se, se ž njimi očitno pre¬
pirati , njihove dvome pojasnovati in ugovore odbijati, ter je
tako za resnico pridobivati; on se ni anal ne zaničevanja, ne
zasramovanja, se ni strašil nobene nevarnosti, tudi smerti ne,
kedar je bilo treba ali kristijane v veri poterjevati ali pa ker-
ščansko vero zoper njene sovražnike braniti. V pogovoru z Ju¬
dom Trifonom sam pravi: „Meni je edino le resnice mar, in pri
tem se nikogar ne bojim in ko tudi bi moral na kosce razter-
gan biti.“ Svojo stanovitnost v kerščanski veri in pa gorečnost
razširjati jo ter braniti, pokazal je posebno s svojimi spisi, kterih
je nekoliko previdnost Božja do današnjih časov ohranila. Po¬
sebno znamenita sta dva zagovorna spisa, ki ju je v obrambo
kristijanov cesarju izročil, in pa njegov pogovor z Judom Trifo¬
nom. Sovražniki namreč kerščanstva niso nič opustili, da bi
modrega in blazega cesarja Antonina zoper kristijane našuntali in
zatorej so mu najhuja natolcovanja zoper nje natvezovali in sicer,
da so bogotajci, da človeško meso jedd in da se v njihovih
zborih najgerja nečista djanja godč. Da bi kristijane tega in še
druzega natolcovanja branil, spiše Justin 1. 150 svojo pervo za¬
govornico , v kteri lepo in jasno razlaga kerščansko življenje
poleg nauka in obreda, in jo cesarju Antoninu samemu pokloni.
Ni bila brez vspeha, zakaj Antonin prepovč zopet in zopet po
razglasih, kristijane zavoljo vere pred sodbo tirati. Pod nasled¬
njim cesarjem Markom Avrelijem se vname novo preganjanje
kristijanov. Justin spiše drugo zagovornico. Ali v njej že sam
izreče, da mu bode ona naklonila kervavo sodbo, da bo po za¬
lezovanji sovražnikov kerščanstva kmalo mukam izročen. In kar
se mu je dozdevalo, to se je res kmalo dopolnilo.

5. Krescent, maščevanja željan modrijan, kterega je bil
Justin večkrat v vsej goloti njegove nevednosti in nesramnosti
razkril, zatoži ga ko učenika kristijanov, ki je vstanovil šolo
razuzdanosti in zapeljevanja mladosti. Mestni poglavar Rustik ga

80

17. april: Sv. Justin,  mučenžc.

zaukaže vjeti in pred sodbo pripeljati z več druzimi kristijani,
kterih so bili eni berž ko ne njegovi učenci. Rustik je nago¬
vori: „Bodite pokorni bogovom in ukazom cesarskim.“ Justin
odgovori: „Nikdo se ne more na odgovor klicati ali obsojevati,
ki je pokoren zapovedim Zveličarja našega Jezusa Kristusa. 41
Rustik vpraša: „S kakovo vednostjo se pečaš? 44  Justin: „Trudil
sem se vsakterih vednosti naučiti se. Noben nauk mi ni neznan
ostal. Naposled pa sem se poprijel kerščanskega nauka. 44  „Kaj
je nauk kristijanov? 44  vpraša Rustik. Justin odgovori: „Mi ve¬
rujemo v enega Boga, stvarnika vseh vidnih in nevidnih stvari,
in spoznavamo Jezusa Kristusa, Simi Božjega, kterega so davno
poprej proroki napovedovali, kteri bo tudi prišel ko sodnik Člo¬
veškega rodii, kteri je svoj nebeški nauk razobčil vsem, kteri-
koli ga hočejo sprejeti. Preslab sem, da bi mogel od njegove
neskončne slave mnogo govoriti, spoznam pa, da so proroki že
pred veliko stoletji po Božjem navdihnjenji oznanovali prihod
tistega na zemljo, od kterega sem rekel, da je Sin Božji. 44  Tedaj
vpraša Rustik, kje se kristijani shajajo, in Justin reče: „Slednji
pride k drugim, kjer more in hoče. Ali pač meniš, da se vsi
na enem kraji zbiramo? Nikakor ne! Zakaj Bog ki’istijanov ni
na eno samo mesto omejen, ampak napolnuje nevidno nebo iu
zemljo; povsod se mu verniki klanjajo, povsod ga hvalijo. 44  Ko
so bili še njegovi tovarši vero v Kristusa stanovitno spoznali, se
poglavar zopet oberne do Justina rekoč: „Poslušaj ti, od kterega
pravijo da si zgovoren, in ki terdiš, da imaš pravi nauk, ali si
prepričan, da boš, ako te dam po vsem telesu bičati, potem v
nebesa šel? 44  „Ce to terpim, 44  zaverne Justin, „bom prejel, kar
je Kristus tistim obljubil, ki njegove zapovedi spolnujejo. 44  „Tedaj
misliš, da boš šel v nebesa in tam plačilo prejel? 44  Justin:
„Tega ne mislim samo, temuč to vem in sem tega gotov. 44  ,,Pri¬
stopite torej, in darujte bogovom, 44  kliče Rustik. „Ako niste na¬
šim poveljem pokorni, boste vsi brez milosti mučeni. 44  „Nič bolj
ne želimo, 44  pravi Justin, „ko muko terpeti za Gospoda Jezusa
Kristusa in zveličani biti. 44  Enako so rekli tudi tovarši njegovi
ter pristavili: „Stori urno, kar misliš, zakaj mi smo kristijani in
malikom ne darujemo. 44  Poglavar, to slišavši, to-le sodbo sklene:
„Kteri nočejo bogovom darovati in povelju cesarskemu ne po¬
korni biti, naj bodo bičani in potem v smert peljani, kakor po¬
stave velevajo. 44  In zgodi se; Justin in tovarši so bili najprej
bičani, potem pa s sekiro ob glavo djani okoli 1. 166. Trupla
njihova so verniki skrivaj vzeli in pokopali.

Justinovih mnogoterih spisov se je več ko polovica pogu¬
bila; ohranjeni pa so dragoceni spominki kerščanske starodav¬
nosti in neomajljivo spričevanje, da je nauk kerščansko-katoliške
cerkve skozi vsa stoletja do današnjega dne eden in tisti ostal.

Obrazuje se Justin v starorimski obleki s sekiro v roki.

17. april: Sv. Justin, mučenec 1 .

81

Služba Božja pervih kristijanov.

IBfočem ti zdaj, ljubi bralec! v tvoje podučenje posneti iz spisov
sv. Justina eno mesto, iz kterega zamoreš spoznati, kako sveto so pervi
kristijani živeli, zlasti, kako so službo Božjo opravljali in kako že takrat
najsvetejšo daritev novega zakona obhajali. Piše namreč: „Kristijani ne
čertijo samo krive prisege, ampak oni sploh neradi prisegajo ; oni se va¬
rujejo tudi najmanjšega greha zoper čistost; oni zaničujejo bogastvo in so
poterpežljivi in tihi v nadlogah; oni ljubijo vse ljudi, tudi sovražnike; davke
plačujejo z natanko vestjo, so pokorni oblastim in cesarja časte. — Vdan
nedelje se snidemo ti, ki so v mestu in ki so po deželi, v zbor; tam se
ber6 spisi aposteljnov ali prorokov, kakor čas nanese, in ko se branje
dokonča, povzame predstojnik besedo, s ktero slišane nauke vernim na
serca poklada in k posnemanju spodbuja; potem vsi vstanemo in v občni
molitvi svoja serca povzdignemo, zraven pa ponovimo in zaterdimo svojo
zvezo ljubezni s poljubljejem in objemom. Na to se prinese kruh in vino,
predstojnik povzdigne zdaj iz vse moči svojo molitev in zahvalo Božjo in
vse ljudstvo kliče: Amen. Slednjemu izmed pričujočih se poda zdaj od
tega, kar je bilo posvečeno, nepričujočim pa od tega neso dijakoni. Ta
hrana se pri nas z6ve evharistija.  Nje se vdeležiti ni dovoljeno niko¬
mur, razun kdor ima vse za resnično, kar naša vera uči in kdor je v
odpuščenje grehov in v prerojenje prejel kerstno kopel in je živ poleg
zapovedi Kristusove. Nje nikdar ne prejemamo, kakor navadni kruh in
navadno pijačo; ampak, kakor je po besedi Božji Odrešenik naš Jezus
Kristus človek postal, in je meso in kri na-se vzel v naše odrešenje: tako
smo tudi podučeni, da ta hrana po molitvi posvečenja,  ž njegovimi
besedami izrekovani, telo in kri ravno tega včlovečenega Jezusa postane,
da naše telo in kri živi za večno življenje." Naj dostavimo k tej drago¬
ceni razlagi še, kar je cesarski namestnik Plinij pisal cesarju Trajanu,
„da se kristijani pred dnem shajajo in Kristusu kakor svojemu Bogu hvalo
prepevajo." Iz tega lehko spoznamo, da so bili obredi pri službi Božji
tedanjih kristijanov po bistevnem ravno taki, kakoršni so dandanašnji,
namreč branje besede Božje in potem njeno razlaganje, molitev in petje,
posebno pa obhajanje Gospodove večerje, kar so oni imenovali evharistijo,
to je hvalodajanje, mi pa daritev sv. maše, s tem edinim razločkom, da
je takrat vsaki kaj prinesel k darovanju, in je ravno tako vsaki tudi pri¬
stopil k mizi Gospodovi. Iz nabranih darov so se napravljali obedi lju¬
bezni (agape) ali pa so se ubozim razdelili. S kakošno pravico tedaj taje
luterani pričujočnost Jezusovo v presv. Rešnjem Telesu in zametajo da¬
ritev sv. maše? Ali mar oni bolje ved6, kakor pervi kristijani, ki so z
aposteljni občevali, in od njih slišali, kaj je katoliška resnica?

Molitev.

O Gospod Jezus Kristus! dodeli mi to milost, da se bom z besedo
in z djanjem skazoval kot pravega katoliškega kristijana in tako kakor
sv. služabnik Justin dosegel krono večne slave. Amen.

Življenje svetnikov in svetnic božjih. II. del.

82

18. april:  Sv.  Apolonij,  mučenec.

18. Mali traven ali april.

Sv. Apolonij, mučenec.

smerti MarkaAvrelija, rimskega cesarja, kteri je iz zgolj
jfcp sanjarske zatelebanosti v pogansko modroslovje in slepe uda-
^ nosti za malikovavstvo kristijane kervavo preganjal, je vladal
okoli dvajset let mir in pokoj; zakaj njegov sin, Komod, ki je
za njim cesarski prestol zasedel, je čeravno prav samopašen
gerdun, vendar manj grozovito zoper Jezusove učence ravnal.
To pa je storil Marciji za ljubo, s ktero je nezakonsko živel in
jo je bil z naslovom „cesarica“ počastil. Ta ženska sicer ni ve¬
rovala v Jezusa Kristusa, pa potegovala se je za vernike nje¬
gove, ker so se jej njeni nauki tolikanj občudovanja vredni zdeli.
Med tem časom pokoja je videla cerkev silo se množiti število
njenih otrok, in več najbolj imenitnih rodovin se je vverstilo
pod bandero sv. Križa. Med njimi, ki so se malikom odpove¬
dali, je bil tudi starašina Apolonij.

2. Bil je Apolonij poleg spričevanja sv. Hieronima visoko
spoštovan, bogat mož, ki je posebno zavoljo učenosti slovel. Le
zgolj radovednost ga je v začetku ganila, da je segel po sv.
pismu in je jel tudi druge kerščanske knjige prebirati. Ali duh
resnice, ki je iz njih govoril, je lcmalo globoko poprijel v nje¬
govo serce. Da bi vero kristijanov še bolj na tanko spoznoval,
obiskoval je njihovo službo Božjo, je poslušal podučevanje nji¬
hovih duhovnov in se je večkrat pogovarjal s tedanjim papežem
Elevterijem o verskih reččh. Tako je njegova vera v Jezusa
čedalje živeja prihajala, vedno močneje tudi in serčneje njegovo
hrepenenje, kerščen biti in njegovim učencem se pridružiti.
Kes sprejet po zakramentu sv. kersta med kerščansko družbo,
je bil kmalo družim svetel zgled kerščanske čednosti. Goreč v
vsem dobrem, si je zlasti prizadeval, svojim someščanom oči za
pravo luč odpirati, in kako močan da je bil njegov zgled, kako
krepko njegovo prigovarjanje, lehko povzamemo iz obilnega šte¬
vila tistih, ki so ga nasledovali in sv. kerst prejeli.

3. Čeravno pa Komod sam nič ni započel zoper kristijane,
pustil je je vendar brez vse obrambe starašinstvu nasproti, da
bi si ohranil prijaznost in zvestobo te vedno še mnogo veljavne
skupščine, ki je pa kristijanom sovražna bila. Postava cesarja
Marka Avrelija, poleg ktere naj se kristijani zavoljo vere s smerijo
kaznujejo, je še popolnoma veljala in starašinstvo se je je pri
slednji priložnosti poprijelo. Posebno čudna prikazen pa pri te¬
danjih rimskih postavah, ktere so kristijane zadevale, je bila ta,
da , čeravno je spoznanje Jezusovega nauka veljalo za smerti
vredno hudodelstvo, je bilo vendar na drugi plati prepovedano,

18. april:  Sv.  Apolonij,  mučenec.

83

kristijane zasledovati. Da! celo ravno tista postava, ki je kri-
stijane s smertjo kaznovati velevala, je v smert obsojevala tudi
tistega, kteri je vernika pri sodniji zatožil. In vendar se je dobil
hudoben človek, suženj našega svetnika, Sev4r po imenu, ki je
lastnega gospodarja zavoljo nekacega le domisljevanega razža-
ljenja pred sodnikom Perenijem kot kristijana zatožil. Izdajavec
prejme za svojo hudobijo smertno plačilo, in Perenij Apolonija
pred sodbo pokliče.

4. Silno mu tedaj sodnik prigovarja, da naj se kerščanstvu
odpovč, in tako svoje življenje in premoženje ohrani; toda
svetnik s terdno pogumnostjo izreče, da hoče raje umreti, ko
svojega Odrešenika zatajiti. Na tč mu zapove Perenij, da naj se
pred vsem starašinstvom, kterega ud je, zavoljo svoje vere od¬
govarja. Apoloniju ne more nič ljubšega biti in nemudoma se¬
stavi prekrasen zagovoren spis, od kterega Evzebij in sv. Hiei’ 0 -
nim, ki sta ga brala, z velicim občudovanjem govorita. V njem
je na eni plati dokazal slepoto in brezbožnost poganstva, na
drugi pa je jasno razložil resnico in svetost kerščanske vere in
je ta spis s presunljivim glasom najterdnejega prepričanja stara-
šinom bral. Ti, čeravno zakleti sovražniki kerščanstva, niso ve¬
deli nič ugovarjati in so moleč obsedeli, kakor bi bili okamneli.
Tedaj se dvigne Perenij, ki se je morda slabih nasledkov bal
za-se in za starašinstvo, in si zopet vse mogoče prizadeva, da
hi nagnil Apolonija vero zatajiti. „Kakor tudi te vsi visoko spo¬
štujemo ,“ pravi on, „vendar te ne moremo oprostiti, ker si ko
kristijan zatožen, se ko tacega sam spoznavaš in si torej postavi
zapadel. Pa vendar ti je še pomagati. Obiskuj le za malo časa
tempelj in daruj bogovom, da se bo zdelo, kakor bi se bil k
veri svojih očetov povernil. V sercu pa misli, kar hočeš.“ Blage
nejevolje zaverne svetnik: ,,Čudim se, kako mi moreš ti, ki si
vendar slišal moj neoveržljivi zagovorni spis, še od zatajenja
kerščanske vere govoriti, in ko bi bilo tudi le na videz in za
malo Časa. Pač dobro vem, da me poleg postave čaka muka
in smert, ali že davno je bila moja preserčna želja, za svojega
Zveličarja terpeti in ga ne samo z besedami, ampak tudi z dja-
njem spoznati in z lastno kervjč spričevanje mu dati.“ Potem
pričujoče za Božjo voljo prosi, da naj zapustč nagnjusne po¬
ganske vraže in sprejmč kerščansko postavo, ko edino varno
pot, ki pelje v nebesa. Večina njih je bila presunjena od nje¬
govih besed, ali strah pred ljudmi in drugi časni nagibi so je
zaderževali, da se niso spoznane resnice poprijeli.

5. Zdaj sklene Perenij z dovoljenjem druzih starašin sodbo,
da bode Apolonij zavoljo zaničevanja bogov in nepokorščine do
cesarskih ukazov z mečem ob glavo djan. Radostno posluša
svetnik to sodbo in še enkrat poterdi, da hoče ko kristijan ži¬
veti in umreti. Njegova smert se je dogodila 18. aprila 1. 186.

84  18. april:  Šv.  Apolonij,  mučenec.

On je bil pervi, kteri je čast rimskega starašina oslavil s krono
mučensko.

Obrazuje se v rimski obleki, ogernjen s plaščem modroslovskim in
z mečem v roki.

Strah pred ljudmi.

„k,akor ti velemožni gospodje starašini niso hoteli sprejeti kerščan-
ske vere, da ne bi zgubili časti, kruha in morda tudi življenja ne, tako
vlada strah pred ljudmi še dan danes, in morda bolj ko kedaj. Pa vzemimo
si zgled te pogubljive prikazni iz svetopisemske zgodovine in oglejmo se
nekoliko v njegovem zerkalu. Pilat je nedolžnosti Jezusove popolnoma pre¬
pričan, skuša ga sprostiti, pa ga vendar strahu pred ljudstvom ne izpusti. Imel
je zapertega v ječi strahovitega tolovaja, ki je po pravici zavoljo groznih
morij smert zaslužil. Ker je bila pri Judih navada, o veliki noči enega
jetnika izpustiti, stopi Pilat pred ljudstvo in vpraša: „Kterega hočete, da
vam izpustim, Bar&ba ali Jezusa?“ O kakošna primera svetosti s hudob¬
nostjo, nedolžnosti s pregrešnostjo, najbolj pravičnega z morivcem, Boga
z grešnikom, ko vendar Bog brez preklinjanja še s Serafom primerjan
biti ne more! Slednji pa se more zgoditi le na podlagi kake podobnosti.
Vprašanje torej Pilatovo toliko pomeni, kakor bi bil rekel: Enega hudo-
delnika vam moram izpustiti; imamo pa letos posebno dva velika hudo-
delnika, kterega nju imate za večega? — O grozno zasramovanje Jezusa!
Ali enako sramoto in krivico sem tudi jaz večkrat storil svojemu Jezusu,
ko sem sam pri sebi pomišljal, sam sebi na zber dajal, ali naj spolnim
zapoved Božjo, ali naj se deržim uboge stvari in pasem svojo lastno strast.
Svet, prostost, poželjivost, — to je bil Baraba, ki mi je večkrat več
veljal, kakor Bog in njegova milost. — Veliki duhovni in starašini so bili
ljudstvo pregovorili, da naj Baraba hoteva. Baraba, glej! dobi mnogo
ljudi, ki se za-nj potegnejo; Jezus nima nikogar, da bi besedico za-nj
spregovoril. Nejevera, pregreha, prederznost, razuzdanost mesa ima veliko
braniteljev in zagovornikov, ki iz vsega gerla kričč; vera, cerkev, sploh
reč Jezusova najde le malokterega varha, in cel6 tisti, kterih posebna dolž¬
nost bi bila, se velikrat boje ljudstva, govore le natihoma, ali pa čisto
molče. Vse ljudstvo je kričalo: Baraba nam izpusti, Jezusa križaj! Gro¬
zen klic! Tedaj ni bilo zadosti, Jezusa z Barabom primeriti; ne! morivec
in ropar zadobi pred njim milost in prostost, svetnik svetnikov pa je za¬
sramovan in obsojen. Nekaj enacega tudi mi storimo, kedar meseno pred
duhovno, čast sveta pred čast Božjo, lastno slast pred Božjo zapoved
stavimo. Oh kakova spridenost! Grešnik ne vč, kaj dela. O ko bi pač
narobe klical: „Baraba mora križan biti, ta moja strast se mora umoriti,
ta pregrešna navada zatreti. Jezus edini naj živi v moji duši, on v njej
gospoduje vekomaj! “

Ker je bil Pilat ljudstvu že preveč dovolil, zato ga ni mogel več
berzdati. Silnost njegova je bila čedalje huja, strah oblastnikov čedalje veči.
Učimo se iz tega, da se strastim in poželjivostim najmanje ne sme do¬
voliti, sicer so čedalje silniše in huje, volja k dobremu pa čedalje slabeja,
duša čedalje bolj plašna in omahljiva. Pilat si več ne upa, Jezusa izpu¬
stiti, čeravno ga za nedolžnega spozna; vendar pa tudi ne vč, kako naj bi
Nedolžnega kaznoval, zatorej se z ljudstvom posvetuje, kaj mu je storiti:
,,Kaj tedaj naj storim z Jezusom ?“ O ubogi Jezus! vsem je na potu;
Judje se ga hočejo s silo iznebiti, da bi po volji strasti svoje pasli; Pilat
je pa v zadregi, kako bi se ga rešil, zakaj tudi za-nj je ta kralj nadležen,

19. april: Sv. Leon  IX., papež.

85

tudi za-nj brez koristi. In koliko jih je še zdaj, ki ne vedo prav, kaj
bi z Jezusom storili; ker se namreč zavoljo ljubezni do sveta in mesa ne
morejo predramiti in skleniti, da bi Jezusa iz vsega serca ljubili, njegovo
cerkev častili, in ko pravi kristijani živeli, na drugi plati pa vendar niso
tako nejeverni in terdovratni, da bi Jezusa in njegovo sv. cerkev zaniče¬
vali, marveč resnico, svetost in lepoto kerščanstva spoznajo in nagnjenje
do njega v sebi občutijo, so v veliki zadregi in nepokojni, govore zdaj
za Jezusa, zdaj zoper njega, omahujejo semtertje, sami sebe ne razumejo,
in so zavoljo svojega nedoločnega, nedoslednjega obnašanja sami sebi v
nadlogo, in drugim v zaničevanje in zasramovanje. Tako se spolnuje
resnica, da se dvema gospodoma ne more služiti. Kdor ni za mene, ta je
zoper mene, kdor z menoj ne pobira, raztresa. — In Pilat si umije roke
rekoč: „Jaz sem nedolžen nad kervjo tega Pravičnega, vi glejte!" Pilat
je sicer mnogo poskušal, da bi Jezusa otel; vendar pa je sam za-se ve¬
liko bolj skerbel, kakor za Jezusa. On je hotel Jezusa rešiti, ko bi bil
mogel vred tudi ljudstvo potolažiti, kajti bal se je zavoljo svojih mnogo
krivic pri cesarji zatožen biti. Tako se pregrehe človeka v celo verigo
spletajo; druga drugo za seboj vleče in naslednja je vselej veča od pred¬
nje. Da bi se poprejšnje krivice zakrile, mora se nova, vnebovpijoča sto¬
riti; in da bi se tudi pekoča vest ohladila, zato si Pilat roke umije in dolg
na ljudstvo zverne! Neznanska slepota! Varujmo se torej tega prokletega
strahu pred ljudmi, ki vse na dvojno tehtnico devlje. Kedar namreč je
treba očitno ko pravega kristijana se kazati, pravi ta strah: „Kaj pa bodo
ljudje rekli? Očitali mi bodo, da sem pobožnjak, hinavec, jezuitar, pape-
ževec itd." O raznih pregrehah pa ti on šepta na uho: „Kaj so ti mar

ljudje, naj govore, kar hočejo!" — Ali pomisli, človek, kaj je Gospod re¬
kel: „Kdor me ne bo spoznal pred ljudmi, njega tudi jaz ne bom spo¬
znal pred svojim Očetom, ki je v nebesih."

Molitev.

O moj Jezus! zahvalim Te, da sem ud Tvoje sv. cerkve in Tvoja
ovčica; obljubim Ti, da Te hočem povsod spoznavati in s tem kazati, da
sem otrok katoliške cerkve; le daj mi, prosim Te, milost, da bom mogel
ta svoj sklep zmeraj terdno spolnovati. Amen.

19. Mali traven ali april.

f -% Sv. Leon IX., papež.

o Nemškem in po laških deželah rimsko-nemškega cesar¬
stva si je bila duhovščina velika zemljišČina posestva in
pravice pridobila pa ž njimi tudi na-se vzela dolžnosti, ki
se niso vjemale z njenim svetim poklicem: škofje namreč in
Opatje so postali deržavljanski fevdniki in so morali ko taki mar-
siktero svetno službo opravljati. *) Kralju torej ni moglo zni-

*) Cesarji ali kralji, ko viši lastniki zemljišč, so je dajali duhovnim in svetnim v časno
posest in vživanje s tem pogojem, da so prevzeli gotove dolžnosti in so jim vedno
zvestobo obljubili. Tak6 podeljeno posestvo se je imenovalo fevd.

86

19. april: Sv. Leon  IX., papež.

marno biti, kdo da se za tako čast izvoli; moral je pravico
imeti, tacemu duhovnu, ki se mu je nesposoben zdel, odreči
deržavljansko kneštvo in pa podeljenje fevda s perstanom in s
palico. Iz tega je pa samo po sebi izhajalo, da so po časti
hlepeči duhovni si prizadevali, ga z raznimi obljubami in na
druge načine nagniti,, da je njim in nobenemu druzemu ne fevd
ali podelil ali podeliti zagotovil. Ta razvada je bila čedalje
bolj splošna in se je zvergla naposled v pravo kupčijo s cer¬
kvenimi službami. Kralji so tiste, ki so največ ponudili, vo¬
lili za škofe, ti pa so potlej, da so se odškodovali, fare in druge
službe prodajali. Ta način, za denar in za denarno vrednost
posvečenje in službo doseči, imenuje se simonija,  po tistem

vražnem Simonu, ki bi bil rad
od aposteljnov kupil moč deliti
darove sv. Duha. Ako je hotela
cerkev zopet svojo Častitost in
moč nazaj dobiti, morala se je
ta grozno škodljiva navada za¬
treti; to pa se je moglo le tako
zgoditi, da so duhovni neože-
njeni, tedaj brez družine ostali
in tako od pozemeljskih dobrin
bolj neodvisni bili. In to pot so
v rešenje in okrepčanje sv. cer¬
kve nastopili papeži, ki so se
tega težavnega dela lotili. Med
njimi se v tej zadevi posebno
sveti sv. Leon IX.

2. Brunon, rojen 21. junija
1. 1002, je bil rodovine grofov
Dagsburškili, ki so imeli po El-
zasu bogata posestva in so bili s frankovsko cesarsko hišo v
bližnjem rodu. Legenda pripoveduje, da je bilo ob rojstvu dete
vse polno rudečih križcev, in to prikazen so pripisovali iskre¬
nemu vsakdanjemu premišljevanju njegove pobožne matere o
terpljenji Gospodovem. Kot petletnega dečka ga izročč starši
Bertoldu, škofu Tulskemu, v odrejo in izoliko. Ta namreč je
bil v svoji palači nekako šolo za plemenite mladenče tiste okrajine
vstanovil ter jo preskerbel z izverstnimi učitelji. Brunon, spre¬
jemnega in lepo obdarjenega duha, je urno napredoval v vseh
znanostih, ki so takrat veljale za višo oliko; toda on ni bil za¬
dovoljen s to vednostjo in njenim lesketom, ampak jo je s po¬
božnostjo posvečeval: nedolžnost in blagoserčnost ste bili diki
njegove mladosti. Ko doseže telesno in dušno zreloto, mu po¬
deli škof duhovnijo pri stolni cerkvi. V tej službi deli svoj čas
med pobožne vaje in priučevanje bogoslovskih vednosti; ne mine

19. aprili Sv. Leon IX,, papež.

87

dan, da ne bi bolnikov obiskal in je tolažil, revežev ne obda¬
roval. Ko je bil za dijakona posvečen, bil je poklican na dvor
cesarja Konrada, kteri ga prav blagovoljno sprejme, v deržavna
opravila vpelje in mu vso prijaznost, vse svoje zaupanje na¬
kloni. Življenje na dvoru s svojimi bohotnostmi in radostmi nič
ne oskruni njegovega Čistega serca in vedno ostane tak<5 zbran
in trezen, kakor bi živel pod najostrejim samostanskim pravilom; ne
hlepi, kakor drugi, željno in hlastno po visocih cerkvenih služ¬
bah, ampak čaka ponižno, dokler ga Gospod sam ne pokliče. Ko
ga torej 1. 1026 duhovni in ljudstvo v Tulu enoglasno za svo¬
jega škofa izvolijo, to malo škofijo rad prevzame, ker meni, da
bo — proč od nevarnih skalln slavohlepnosti in lakomnosti to¬
likanj lože svoje duhovne dolžnosti spolnovati mogel. Prizadeva
se priti v okom nadlogam, ki je je njegova med Nemškim, Fran¬
coskim in Burgundijo ležeča škofija vsled vojske in vednih so¬
vražnih navalov terpela; poprime se zboljšanja nravnega redstva
po samostanih in obhajanja službe Božje, k čemur mu njegova
temeljita muzikalna znanost veliko pripomore. V lastnih oččh
najmanjši, vsaki dan revežem noge umiva, in jim pri mizi sam
streže. Duha skesanosti nikdar ne pogubi, ampak ga vedno
vnema s skrivnim mertvenjem. Njegova pohlevnost in poterpež-
ljivost je nespremenljiva, in ravno ž njo osramoti hudobnost ti¬
stih, ki hočejo med njim in cesarjem zdražbe napraviti. Goreč
iskrene pobožnosti do sv. ap. Petra in Pavla vsako leto njuna
groba v Rimu obišče.

3. Po nagli smerti papeža Damaza II. 1. 1048. je bil rimski
sedež več ko pol leta prazen. Tedaj pridejo rimski poslanci do
cesarja Henrika HI. s prošnjo, da bi jim vrednega in sposobnega
glavarja zaznamoval ter ga branil zoper trinoštvo mogočnih gro¬
fov Tuskulskih. Henrik skliče v tej imenitni zadevi velik der-
žavni zbor v Vormacijo, h kteremu je posebno tudi Brunon po¬
vabljen. Oči vseh duhovnih in svetnih knezov so se na-nj ober-
nile ko na tistega, ki naj potolaži želje, spolni vse upe katoli¬
škega sveta. Brunon se grozno prestraši, ali vendar začne tem
nameram tako krepko ugovarjati, kakor bi se bil nalašč za ta
upor pripravil; njega ta visoka čast kratkimal ne mika, njemu
je pred očmi le neznanska odgovornost ž njo sklenjena. Ker je
pa vse ugovarjanje zastonj, prosi vsaj tri dni odloga za pomislek.
Ta čas ne j4, ne pije, ne počiva; misli na terpljenje in rane
sv. cerkve, na neduhovno življenje duhovnov, na sirovo kljubo¬
vanje knezov, na nevednost in zanemarjenost kerščanskega ljud¬
stva in lastno slabost mu plašivno in viharno notrine pre-
plivajo; hoče moliti, pa ne more in to ga vpokoji, to tudi mu
velja za znamenje, da človekova volja ni tudi Božja volja. Solz¬
nih oči stopi pred zbor in se začne očitno svojih grehov obto¬
ževati; ali to spoštovanje do njega še povikša in cesar in veli-

88

19. april: Sv. Leon,  IX., papež.

kaši enoglasno kličejo: „Bog te koče imeti; njegova cerkev ne

sme pogube terpeti!“ Brunon tedaj se vda, toda le s tem po¬
gojem, da, ako ga duhovni in ljudstvo v Rimu ne marajo spre¬
jeti, ga nadalje silili ne bodo. Najprej se verne še v Tul, da
božične praznike tam obhaja in potrebne priprave oskerbi, in
potem se le z malo spremljevavci in v romarski obleki poda na
pot v Rim; povsod, kamorkoli pride, ljudstvo trumama skupaj
vrč, da bi videlo v apostoljski priprostosti in ponižnosti potujo¬
čega naslednika sv. Petra. V Besansonu mu pride naproti opat
Hugon iz slovečega Klunijaškega samostana s prijorjem Hilde-
bi’andom, poznejim papežem sv. Gregorijem VII. in ta snitev je
bila za cerkev silo važna. Brunon se čuti od njega čudno nagi-
banega, ker je zapazil v njem za vse veliko in blago vneto
serce in bistrovidnega duha. Toda le s težkoma ga pregovori,
da ga spremi v Rim. Prišedši tj e peš in slovesno sprejet pred
vsem ljudstvom izreče: „Od cesarja in knezov sem izvoljen

biti vaš škof in poglavar sv. cerkve. Ako pa vi te volitve ne
poterdite, spotoma sem pripravljen v domovino verniti seri Ali
enoglasno poterjen je razglašen za papeža po imenu Leon IX. —
v februarji 1049.

4. Malo tednov po povzdignjenji na papežev prestol skliče
zbor v Rim, da bi se z najbolj pobožnimi in modrimi laškimi
in francoskimi škofi posvetoval stran zboljšanja cerkvenega stanja,
ktero je bilo vsled vednih vojska desetega stoletja in obnemo-
glosti apostoljskega sedeža prav žalostno postalo. Po poterjenih
sklepih pervili čveterih občnih zborov nameri zbor svoje priza-
deve zoper simonijo in ženitev duhovnov, dva poglavitna zlega,
ki sta zjedala mozeg sv. cerkve. Ponovi torej prepoved ženitve
duhovnov, kteri naj bi zanaprej ne posebej, ampak skupaj sta¬
novali; razloži razne ver ste simonije, da bi v okom prišel nič¬
nim izgovorom in goljufnim zvijačam; odstavi brez milosti vse
simonije krive škofe in razglasi vse po simoniji podeljena du¬
hovna posvečenja za neveljavna. Ta poslednji sklep sploh velik
strah napravi: opomni se torej papežu, da bi tako le malo po
postavi posvečenih mašnikov ostalo, pri marsikteri cerkvi morda
še eden ne; olajša tedaj to postavo in krivim le štirideset dni po¬
kore naloži. Potem se poda na dolgo in težavno okrožno popo¬
tovanje po Lombardiji, po Nemškem in Francoskem, da bi v
okrajinah in narodnih cerkvenih zborih osebno se dvignil zoper
razgrajajoče nerodnosti, gerdobijam brez strahu počenjanim jezove
zastavil, cerkvene prepire poravnal, terdovratne kaznoval, ske¬
sane v pokorjenje in poboljšan)e sprejel, škofe in opate pa za
krepko ravnanje in zvestobo , branje in spolnovanje cerkvenih
postav spodbudil. Obhaja tedaj zbor v Paviji, gre čez snežnike
k cesarju v Saksonijo in potem ž njim v Kolin; od tam gre
obiskat svojo škofijsko cerkev v Tulu, ktero si je bil prideržal

19. april: Sv. Leon IX., papež.

89

in potuje v Rem (Rheims). Na sto tisoče ljudi iz vseh franco¬
skih pa tudi angleških okrajin skup privre, da hi njegov bla¬
goslov prejeli; tukaj posveti novo cerkev sv. Remigija in z ve¬
liko slovesnostjo dvigne .njegove kosti. V zboru tu obhajanem
se mnogo postav sklene in razglasi: zoper simonijo, zoper po¬
sestvo duhovnij po svetnih ljudčh, zoper nepostavne zakone in
ločenje zakonov, zoper lomljenje samostanskih obljub, zoper nošo
orožja in lovsko radovanje duhovnov. Iz Rema se poda v Mo-
guncijo, kjer škofe iz enacega namena zbere, od tam pa se verne
prek Rena čez Rezen na Laško. S pomladi 1050 dospe v Rim
in se tam nadalje trudi za blagor sv. cerkve, opominjaje z na¬
ukom in z zgledom, s postavo in prepovedjo, kaznovaje iz lju¬
bezni in spodbudovaje z milim prizanašanjem. Veliko zavoljo
simonije odstavljenih viših duhovnov pride v Rim prosit odpu¬
ščanja in Leon, ki se prepriča, da je njihovo kesanje resnično,
jim blagoserčno odpusti in časi tako majheno pokoro naloži, da
ga prijatli zavoljo te premehkote resno grajajo, on pa jim od¬
govori: „Ljubi bratje! ali naj grešnik grešniku ne odpusti, ko
je to vendar storil Jezus Kristus sam; ali kje je v evangeliji
zapisano, da je on skesanim kaj kazni naložil, ali ni mar vselej
rekel: Pojdi v miru in nikar več ne greši?“ — Njegova pastir¬
ska skerbnost ga pelje še tisto leto v Apulijo in v sosednje okra-
jine, posebno da bi poravnal prepire med domačimi in pa med
Normani. Med tem pa Berengar, predstojnik neke šole v Turu
(Tours) iz zgolj učene prevzetnosti med druzimi krivimi nauki
jame tudi to terditi, da se v presv. Rešnjem Telesu kruh in vino
ne spremenita, da se pri sv. maši ne daruje pravo telo in prava
kri Gospodova, ampak le nekaka njegova podoba. V zbora v
Rimu je bila ta reč sprožena in preiskana, Berengar do preklica
iz cerkvenega občestva pahnjen ter pozvan, priti prihodnjo je¬
sen k zboru v Verčele; ali on se ne prikaže in tako je bil on
in njegov nauk očitno obsojen. Iz Verčel popotuje Leon čez
Lotaringijo drugič na Nemško, obišče več cerkvd in samostanov
in jim posebne pravice podeli, obhaja svečnico 1051 v Avgsburgu
s cesarjem vred, in je pred veliko nočjo zopet v Rimu. Ker pa
Leon spozna, da zamore nerodnosti, ki se v cerkvi god4, od¬
praviti le od svetne oblasti neodvisen sodnik, ima on za sveto
svojo dolžnost, više pravice rimskega sedeža krepko braniti in
kolikor mogoče množiti, zato tudi prisili več gospodov in vite¬
zov, da gradove in posestva rimske cerkve, kterih so se bili
krivično polastili, po verne, čeravno se mu to zavoljo prevelike
zmešnjave povsod ne pogodi. —- Prihodnje leto se podd v tretje
na Nemško in od tam na Ogersko, da bi med tema deržavama
mir sklenil. Po velicem trudu razpor sicer poravnd, toda ne,
kakor je želel; tukaj namreč je obveljala beseda Gospodova,
da nikdo ni prorok v domači deželi — nemški papež je malo

90

19. april: Sv. Leon IX., papež.

zamogel pri nemškem cesarji. O vemitvi razglasi v Reznu dva
škofa Wolfganga in Erharda za svetnika, ravno tako v Padovi
tri druge, obhaja v Mantovi zbor; ali več škofov v Lombardiji se
s pravo^silo zoper sklepe njegove uprč, da Leon le s težo upor po¬
tolaži. Se v postu pride Rim, kjer zopet skliče zbor, zakaj nove
homatije so se na vzhodu spletale. Prevzetni namreč, pa nevedni
očak carigrajski Mihael Cerularij napiše list do škofa v Tranin,
v kterem med drugim latinski cerkvi tudi očita, da se katoličani
v soboto postijo, da se duhovni ne smejo ženiti, da se daritev
sv. maše z nekvasnim kruhom opravlja itd., in tako tudi več
vzhodnjih cerkva premoti, da se od rimske odločijo. Leon veli
praznoto tega očitanja očitno pojasniti in opominja serčno k slogi
in ljubezni; ali ker s tem nič ne opravi, osnuje sam obširen spis
zoper tega puhloglavega kalimira, kteri vsaj nekoliko svojo strast¬
nost oberzda.

5. Med temi notranjimi cerkvenimi homotijami dohajajo v
Rim prežalostni glasovi od groznega pokončevanja Normanov,
kteri so se bili po pregnanji Saracenov in Gerkov Apulije in rim¬
skih posestev, zlasti Beneventa, polastili. Cesar Leonu, čeravno
mu je bil obljubil, nobene pomoči ne pošlje; zatorej nabere po
lastnih deželah precej močno vojsko, kteri se pridruži okoli v 700
nemških prostovoljcev — junaških vitezov iz Lotaringije in Sva-
bije. Leon sam, ko udari Normane še s cerkvenim prekletstvom,
se postavi na čelo te vojske. Blizo mesteca Civitele se vname
boj 18. junija 1053. Italijani se o pervem napadu Normanov
razkrope, Nemci pa, čeravno se hrabro bojujejo, vendar oma¬
gajo o presili sovražnika. Leona samega Normani vjamejo, in
skoraj devet mescev ga kot jetnika v Beneventu obderže, toda
z visocim spoštovanjem ž njim ravnajo. Premagani papež se po¬
godi' zdaj z Normani, poterdi vse njihove prisvojitve po Siciliji
in jim je podeli kot fevd. Ali po tej premagi in zavoljo smerti
toliko drazih sorodnikov, ki so za-nj in za cerkev kri prelili, je
bil Leon globoko presunjen; nikdar ni počival v Beneventu na
postelji, vedno se je oblačil v raševino , spal je, kamen pod
glavo, na plahti, postil se je čezmerno, molil po vse noči in
razdelil, kar je mogel prihraniti, ubogim. Pa pri vsem tem
djanji nenavadne pobožnosti nikakor ni opustil skerbi za splošne
cerkvene zadeve. Med 205 škofijami v Afriki jih je bilo po pri-
hrumenji Vandalov in Saracenov le pet ostalo, pa še med temi
se stran prednosti hud prepir vname. Leon urno in modro to
reč vravna. Pa plazivna bolezen je napovedovala konec njego¬
vemu trudapolnemu življenju; zatorej odide v marcu 1054 iz Be¬
neventa, da bi je sredi svoje čede izdihnil. V Rimu se da v
cerkev sv. Petra nesti, kjer vpričo škofov očitno spoved opravi,
sv. zakramente prejme in ljudstvo blagoslovi. V pristranskem
poslopji one cerkve čez malo dni srečno v Gospodu zaspf 19.

19. april: Sv. Leon  IX., papež.

91

aprila 1053. v 52. letu svoje starosti, ko je pet let in dva mesca
cerkev Božjo vladal. Poleg njegove lastne volje je bilo truplo
zraven oltarja sv. Gregorija I. v rakev položeno; žalovanje za
njim je bilo splošno. Zdaj pa počivajo njegovi sv. ostanki pod
oltarjem sv. Marcijala. Kmalo po smerti je bil med svetnike pri¬
štet , ko ga je Bog bil poveličal po mnogo čudežih, ki so se
godili nad vsakoverstnimi bolniki in terpini.

Obrazuje se v papeževi opravi brez posebnih znamenj.

O pričujočnosti Jezusovi v presv. Režnjem Telesu.

J.lar je solnce na oboku nebeškem, to je prečastita skrivnost
presv. R. Telesa v cerkvi Božji. Prepodi solnce in vsa natora zapade v
temoto in smert, vse življenje zgine, zakaj solnce mora vse, karkoli
živi, s svojimi žarki razsvetljevati in ogrevati. — Vzemi cerkvi skriv¬
nost presv. Rešnj ega Telesa: to je, ko bi zginila vera v pričujočnost Jezu¬
sovo v tem presv. zakramentu iz sere pravih kristijanov, vesoljni svet
bi se zgreznil v temoto nejevere, v gnjusobo poganske razuzdanosti. V
presv. zakramentu je Jezus, Sin Božji, Odrešenik in Zveličar, ki je solnce
pravice, resnično, djansko in bistveno pričujoč (vere, realiter et substan-
tialiter). Kterikoli vredno zavžijejo njegovo telo in pijejo njegovo kri,
kterikoli se v tej živi veri in vredno približajo njegovi mizi, tem pomnoži
on življenje milosti (posvečujočo gnado), se ž njimi na tanko sklene, je
varuje smertnega greha in zasadi va-nje kal častitega vstajenja in več¬
nega življenja. Zato je rekel on: „Jaz sem živi kruh, ki sem z nebes
prišel. Ako kdo je od tega kruha, bo živel vekomaj; in kruh, kterega
bom jaz ‘dal, je moje meso za življenje sveta.“ (Jan* 6.). Da bi tedaj
za našo dušno hrano bil, je Jezus Kristus, Sin Božji, pričujoč v presv.
zakramentu z dušo in s telesom, kakor Bog in človek.

Ali si moreš tedaj misliti grozno žalost, ki je prepekala serce sv.
papeža Leona, ko sliši, da se je učenik mladosti tako daleč zamotil, da
terdovratno taji pričujočnost Jezusovo v presv. zakramentu pod podobo
kruha? Do tiste dobe ni bil še ne najmanjši dvom o tej pričujočnosti
vstal, vsaj nikdo še ni kaj tacega dvoma razglasil. Od apostoljskih časov
so bili vsi kristijani te vere, da je Jezus v presv. zakramentu resnično
pričujoč, in to je bila za kristijane perva tri stoletja o hudem preganjanji
največa, najslaja, najmočneja tolažba, da so zamogli, preden so bili v
ječo in v smert peljani, še s to nebeško jedjo okrepčati se za silni boj.
Oni so, ker so je časi rabeljni nenadoma zgrabili, v belih pertičih nosili
presv. Jezusovo Telo seboj na dom, da so je v nevarnosti zavžili.

Kako tedaj se je moral s papežem vred ves kerščanski svet začu¬
diti, celo silno prestrašiti, ko sliši, da gerdobni učitelj v Turu taji bi¬
stveno spremenjenje kruha in vina pri sv. maši in s tem tudi djansko pri¬
čuj očnost Jezusovo v presv. zakramentu! Ali sv. Leon je to hudo zmoto
berž slovesno obsodil, poterdil pa dosedanji nauk sv. cerkve. — Poleg tega
nauka pa moraš vedeti in verovati, kristijan! da se pri sv. maši pri po¬
vzdigovanji kruh in vino, kedar mašnik vsemogočne besede Božje nad
njima izreče, spremenita v telo in kri Glospoda našega Jezusa Kristusa,
tako da od kruha in vina ostane le vnanja podoba, to je barva, duh,
°kus in oblika, ali ob kratkem, kar s telesnimi počutki vidimo in obču¬
timo. Po povzdigovanji tedaj kruh ni več kruh in vino ni več vino,
ampak pravo telo in prava kri Jezusova, ki je Bog in človek skupaj.

92

20. april: Sv. Neža Montepulicijanska.

Čeravno je to velika, čudapolna, za človeka nerazumljiva skrivnost, ven¬
dar more in mora katoliški kristijan va-njo verovati. Zakaj Jezus Kristus,
ki je na svatovščini v Kani Galilejski vodo v vino bil spremenil, zamore
s svojo vsegamogoeno voljo ravno tako tudi kruh in vino v svoje sv. telo in
kri spremeniti. Ali ni ravno tako čudapolno in nerazumljivo, kako iz zem¬
lje s pripomočjo vode, zraka in solnčnega žarka obilo priraste zlato zerno
in sladko vino? To dela Bog s svojo vsemogočno voljo, in vendar se temu
ne čudimo, čeravno ne razumemo. Ali tedaj ne bi mogel vsegamogočni
Sin Božji spremeniti kruha v svoje sv. telo? Kdo bi mogel o tem dvo¬
miti? In, kristijan! ti o tem ne dvomiš, ti to terdno veruješ, ker ti
Jezus in njegova sv. cerkev to verovati zapovedujeta. „Blagor jim, kteri
ne vidijo in vendar verujejo/' pravi Kristus. Ker pa to veruješ, dajaj
svojemu v presv. zakramentu pričujočemu Zveličarju največo zahvalo in
ljubezen. Če ti kaj serce teži, potoži in predloži to Gospodu Jezusu,
kteri je noč in dan v cerkvi pričujoč, on se te bo usmilil in te potolažil,
saj on vedno kliče: „Pridite k meni vsi, ki ste trudni in obloženi, jaz

vas bom okrepčal." Prejemaj pogostoma in z gorečim hrepenenjem presv.
Jezusovo telo, da se boš ohranil v milosti Božji, da boš k vsemu dobremu
pokrepčan in boš dosegel nebeško plačilo.

O kako velika je ljubezen Jezusova do tebe, kako rad bi se s
teboj sklenil in svoje milosti ti podelil! Tedaj mu tudi ti daruj svoje
serce, imej goreče zaupanje do njega, ljubi ga! Hočeš li to storiti?

Molitev.

O Bog! kteri si nam v prečudnem zakramentu spomin svojega terp-
ljenja zapustil, daj nam, Te prosimo, svete skrivnosti Tvojega telesa in
Tvoje kervi tako častiti, da sad tvojega odrešenja vedno v sebi čutimo.
Kteri živiš in kraljuješ z Bogom Očetom v edinosti sv. Duha Bog veko¬
maj. Amen.

20. Mali traven ali april.

Sv. Neža Montepulicijanska.

~rav blizo k Bogu pripelje, čistost, pravi sv. pismo, in to
® se je poterdilo, kakor pri mnogo druzih svetih devicah,
tako tudi v življenji sv. Neže, ktera ima svoj priimek
od rojstnega mesta Monte Pulciano (Gora pulcijanska) na To¬
skanskem. Že ko prav nježna deklica je razodevala posebno nag¬
njenje do pobožnosti; komaj namreč je mogla govoriti in jo je
pobožna mati naučila moliti očenaš in češčenamarijo, ni marala
za nobene igrače, bila je nenavadno tihotna, je z veselja žare¬
čim očesom poslušala kerščanski nauk in ljubila samoto, da
je tam klečč s povzdignjenima rokama molila k Očetu v nebesih.

Ce so jo vprašali, kaj tam dela, z otroško odkritoserčnostjo
je odgovorila: „Učim se svoje naloge, molitve. 11  Že edini zagled

20. april: Sv. Neža Montepulicijanska. 93

Jezusove podobe ali njegove deviške Matere jo je serčno razve¬
selil. Ni bila še šest let stara, in že je staršem razodela, da bi
prav rada šla k nunam; te namreč so zmeraj pri ljubem Jezusu
m pri njegovi dobri Materi Mariji. In z leti je tudi to hrepe¬
nenje po samostanskem življenji čedalje bolj rastlo. Ko pa devet
let spolni, je tolikanj goreča njena želja biti nevesta Kristusa,
da njeni sicer imenitni in bogati, pa zraven tudi pobožni in bo¬
gaboječi starši v njeno milo prošnjo privolijo ter jo peljejo v
domačem mestu v samostan, v kterem so prav ostro živele nune
po pravilu sv. Dominika.

2. Sprejeta v samostan je bila priporočena posebni skerb-
nosti pobožne in skušene nune, po imenu Margarete, ktera pa
kmalo spozna, da njena učenka, namesto spodbudovanja, marveč
berzdanja potrebuje. Ponižnost in pokorščino, ta stebra kerščan-
ske popolnamosti, je tolikanj na tanko spolnovala, da so se naj¬
bolj skušene redovnice temu čudile ter rekale, da mora ta de¬
klica brez vse lastne ljubezni biti. Le migljej predstojnice jej je
bil že dovolj, da je tudi najtežavniša opravila radovoljno in ve¬
selo prevzela in je na tanko zveršila. Karkoli jej je časa od za¬
povedanega dela ostajalo, posvečevala ga je molitvi, premišlje¬
vanju in drugim bogoljubnim vajam. Z druzimi Čednostmi je
zvestci združevala tihotnost in angeljsko nedolžnost. Že od njene
prav zgodnje mladosti se ni v vsem njenem vnanjem obnašanji
in ravnanji, v njenem govorjenji ali v njeni obleki zapazil ne
najmanjši sled nespodobnosti. Pri vsi svoji mladosti postane ona
kmalo zgled samostanskega življenja. S spoštovanjem in z ljubez¬
nijo gledajo nune na cvetočo devico, in neka prav pobožna raz¬
svetljena opatinja, ki je po povelji škofovem samostan pregle¬
dovala, spozna v njej natanka znamenja prihodnje svetosti ter
reče: „0! prosim vas, imejte pač vso skerb za to mlado hčer;
zakaj resnično, ona bo enkrat našemu redu na veliko čast.“ Še
le štirnajst let staro jo postavijo nune za ključarico ter jej izroče
s tem vso skerb za kuhinjo in klet, tedaj vse oskerbovanje čas¬
nega. In pri tem opravilu, ktero sicer bolj zrelo starost zahteva,
je razodevala tolikanjo sprevidnost in gospodarnost, tak<5 pre¬
metenost in izurjenost, da so se vse čudile, zraven pa tudi tako
gorečnost in resnobo, da se je jasno spričevala njena lepa vera,
da namreč v hiši Gospodovi, v očeh Božjih ni nobeno opravilo
zaničljivo. Pa pri vsej skerbnosti se je vendar vedela zmeraj
v  zedinjenji z Bogom obderžati in duha molitve ohraniti. V
svojih sestrah je videla le osebo Kristusovo in jim je tudi v tem
duhu stregla; pa med tem, ko je marna Marta gospodinjila, je
v  svojem notranjem sedela z Marijo pri nogah ljubljenega Uče¬
nika , potopljena z mislijo v „edino potrebno 11 .

3. Tak<5 mine eno leto; tedaj se prigodi, da redovnice no¬
vega samostana v Porčenu, mestecu v grofiji Orvieški, eno iz-

94 20. april: Sv. Neža Montepulioijanska.

med nun slavno znanega samostana Montepulcijanskega za pred¬
stojnico zaželiš; sestre se posvetvajo in izvolijo Margareto, Ne-
žino učiteljico, ali ona se iz ponižnosti brani predstojništvo pre¬
vzeti, in na zadnje le s tem pogojem privoli, da jej pridružijo
tudi ljubljeno učenko Nežo. Ali od te se sestre ne marajo ločiti,
ker preserčno so jo ljubile in častile ko diko in biser domačega
samostana: le z veliko žalostjo se udajo naposled Margaretinim
prošnjam. Devici tedaj greste  v Porčen in novi ustav tako bla-
gotno in modro vredite, da je kmalo bil v cvetočem stanu in v
opatijo povzdignjen. Sestre tedaj izvolijo mlado Nežo za pred¬
stojnico in se obernejo s prošnjo v Rim, da bi jej papež pri¬
zanesli pomanjkanje postavne starosti — bila je takrat še le 16
let stara; papež Nikolaj IV. jim spolnijo prošnjo ter izvolitev
poterdijo. Mlada opatinja, kteri je bila stara prijateljica Margareta
ko prijorica pridružena, je sestram zgled duhovne popolnamosti;
ni jih podučevala in opominjala z besedami, ker to, je menila,
se ne spodobi za njeno mladost, ampak jim je v lastnem zgledu
postavljala zerkalo vseh čednosti. Bila je prepričana, da jej
njena prednost naklada še večo ponižnost, spokornost in zata¬
jevanje; zatorej se je vedno postila €>b kruhu in vodi, spala je
na golih tleh in si ni privoščila ne najmanjše zložnosti. V tacem
mertvenji je preživela petnajst let, dokler huda bolezen spoved¬
niku in zdravniku priložnosti ne da, večo zmernost jej zapove¬
dati. Ta bolezen, ktere nikdar več ni bila popolnama rešena,
je morda v njeno in njenih sestra poblaževanje in posvečenje
več pripomoglo, kakor vse nebeške prikazni, kterih je bila v
svojem večkratnem zamaknjenji deležna; zakaj prenašala jo je s
čudovito poterpežljivostjo in z ginljivo udanostjo v voljo Gospo¬
dovo. Glas njene svetosti ni privabil samo mnogo hčer, ki so
se pod njenim vodstvom samostanskemu življenju posvetile, am¬
pak tudi druge svetne ljudi, kar jej je pa kaj težko djalo. Naj¬
bolj nadležni in silni so bili njeni rodovinci, kteri so gnani od
duha ničem urnosti, neprenehoma jo nagovarjali Porčen zapustiti
in k njim v Monte-Pulciano se verniti; ali ona se ni udala tem
nameram. Naposled jo za Božjo voljo prosijo, da bi je vsaj z
enim obiskanjem razveselila, da bi se ne zdelo, kakor bi se bila
iz zgolj nezadovoljnosti ž njimi za zmeraj iz domovine ločila.
Morala je torej zgolj zavoljo pokoja in mirii njihovo željo spolniti.

4. Poda se torej v rojstno mesto okoli 1. 1307, pač ne ve¬
selega, ampak otožnega serca, kajti njena rahločutna sramož-
ljivost se je anala očitnosti in praznega govorjenja; sijajni spre¬
jem v Montepulcijanu je zabolel njeno ponižnost — pa saj je
bila navajena radost in žalost na oltar Gospodov pokladati. —-
Na višini pred mestnimi vratmi je stala prostorna hiša, stanova-
lišče tistih nesrečnih ženskih stvari, ki so prava kužna zgonoba
za moško mladino. Nežina čista duša ne more prenašati ne

20. april: Sv. Neža Montepulioijanska.

95

tega pogleda ne misli: izreče torej živo željo ta berlog greha v
hišo pokore spremeniti. Prijatelji in sorodniki se poprimejo te
prilike, da jo ostati nagnejo: storč namreč pri mestni gosposki,
da to hišo nečistosti zatere, kupijo kraj v last in ga v samo¬
stansko bivališče prenaredč. Neža spozna v tem migljej Božji,
da naj tam ostane; preseli se torej v osnaženo in prenarejeno
hišo, sezida cerkvico, zbere kmalo zadostno število pobožnih de¬
vic okoli sebe in živi ž njimi po pravilih sv. Dominika. Zadobi
tudi odpust iz Pročena in cerkveno poterjenje novega ustava in
si neutrudljivo prizadeva tudi duhovno- poslopje bogoljubnosti v
sebi in v sestrah doveršiti. Milost Božja, obilo na njo izlivana, jo
hrani in okrepčuje, da pri vseh težavnostih svojega početja in
pri vsem terpljenji, ki jo obiskuje, terdno stoji v veri in v lju¬
bezni.

5. Ali njena telesna slabost je zlasti v novi naselitvi če¬
dalje veča prihajala. In zopet se je tako nevarna bolezen loti,
da se mora po nasvetu zdravnikov v bližnjo kopel podati, kjer
jo pa nekaj porednih kalinov hudo zasramuje in z najgerjimi
priimki obklada. Njeno čisto serce je moralo to grozno boleti,
ali vendar z vso pohlevnostjo to nesramno žaljenje terpi ter cehi
obdari tiste prešerne samopašnike, v zahvalo, ker so jej dali pri¬
ložnost v poterpežljivosti vaditi se. Pa zdravje se jej v kopeli ne
poverne in vsa slaba gre nazaj v samostan. Umiraje reče žalu¬
jočim sestram: „Kaj tugujete, drage moje? Mar se veselite, ker
zdaj bom šla v slavo nebeško svojega ženina. Zaupajte v Go¬
spoda, in ne boste zapuščene. Ljubite se med seboj, ljubezen je
znamenje izvoljenih Božjih. 11  20. aprila 1317 angelji njeno čisto
dušo pred Gospoda spremijo. Njeno smert mestu in grofiji naj¬
prej nedolžni otročiči naznanijo, klicaje: „Neža, svetnica, je

umerla.“ K njenemu grobu je romalo tolikanj ljudi njej se pripo-
ročevat, da se je kmalo kapelica imenovala cerkev sv. Neže, in
Bog jo je posebno s tem poveličal, da je na njeno priprošnjo
dodelil milost spreobernjenja tudi najterdovratnišim grešnikom.
Njeno truplo je bilo 1. 1435 k dominikankam v Orviet prene¬
seno, kjer še zdaj počiva. Benedikt XIII. jo je 1726 razglasil
za svetnico.

Obrazuje se ko dominikanka.

Pobožnost in pobožnija.

Sv. Neža je bila velika prijatlica pobožnosti; pa čeravno je tako
f ada sama z a-s e bila in molila, vendar se je tudi bližnjim  tako omilila,
da je slednjega serce prevzela, kdorkoli je ž njo občeval. In ravno to je
znamenje: ali je pobožnost resnična in iz sv. Duha. Je namreč mnogo
ljudi, ki so prav goreči v vseh pobožnih vajah, ki veliko časa obračajo
za molitev, ki gredo vsaki dan v cerkev, ki skorej vsako nedeljo gredo
u sv. obhajilu, ki so v mnogo bratovščin zapisani in se kjerkoli morejo

96

21. april: Sv. Anzelm,  škof.

odpustkov vdeležujejo: ali kolikor pobožniši po svoji meri prihajajo, toliko
osorniši in zoperniši bivajo proti tistim, s kterimi morajo občevati. Ko so
polni lastne volje in hočejo le po svoji glavi ravnati, zatorej ne ma¬
rajo kaj svojih duhovnov poslušati; imajo nad druzimi vedno kaj grajati
in popravljati, ali z besedo ali s pogledom, ali vsaj v sercu s terpkim
presojevanjem; če se jih kdo le količkaj dotakne, že se jim huda krivica
zgodi in neodpustljivo razžaljenje; da bi sami pri takem prepiru in kregu
kaj krivi bili, to se jim še ne sanjd ne. Če imajo posle, ti reveži so pri
njih pravi mučenci, zmeraj namreč nad njimi reže in je s svojim omah¬
ljivim velevanjem tako preganjajo, da jim ni preterpeti. Če dele milo¬
ščino, ne dad6 je tistim, ki so je najbolj potrebni, ampak tistim, ki se
najbolj pobožne delajo, se najbolj hliniti znajo. Pri tem so taki ljudje
časi tudi precej olikani in učeni in z bogoslovnimi vedami seznanjeni;
ali ravno zato se tolikanj bolj stogote nad tistim, ki se je prederzne le
količkaj razžaliti, se morda čez nje kaj povzdigniti, ali v čem z njihovim
mnenjem se ne zlagati; tu bi si skor v dobro djanje šteli tacega pokon¬
čati, izgovarjaje vse z gorečo pobožnostjo. Ali taka pobožnost je laž,  ne
donese nobene koristi, marveč rajše škoduje, ker si človek terdno domiš-
ljuje, da po pravi poti hodi. Odrešenik je rekel: V tem naj se spozna,
da ste moji učenci, ker se med seboj ljubite. -—In sv. Pavel je pisal, da
ko bi tudi vse svoje premoženje razdelil ubozim in bi daroval svoje telo,
da bi gorelo, pa ne bi imel ljubezni,  vse bi mu nič ne pomagalo;
ravno tako opominja sv. Peter vernike, da naj terdno stoje v ljubezni
med seboj, ker ljubezen pokrije obilnost grehov; in sv. Janez piše, da
kdor nima ljubezni, ni iz Boga, ker Bog je ljubezen, in kdor ne ljubi
svojega brata, ostane v smerti.

Grešnik vč, da je pogubljen, če se ne spreoberne; marsikteri po-
božnjak pa, ki nima ljubezni,  ampak le terdo in ledeno serce do
bližnjega, kteri ni po njegovi volji, misli, da mu nebo ne odide in da pojde
po smerti ravnega pota va-nje, in zatorej je on teže poboljšati kakor očiten
grešnik. Sploh je prevzetni, hinavski farizej slabeji kakor ponižni, od-
kritoserčni cestninar.

Molitev.

O Jezus! vlij tudi v mene kakor v svojo služabnico sv. Nežo lju¬
bezen do molitve, in dodeli mi pravo pobožnost, da bom s tem Tebi do-
padel in dosegel potrebne milosti, ktere si obljubil vsem, ki za-nje verno
v Te kličejo. Amen.

21 .  Mali traven ali april.

Sv. Anzelm, škof.

^sJIgAsoki učeniki v šoli so ne redkokrat le pritlikovci v djan-
JST s kem življenji; možje, ki so globoko pretuhtali vsaktero
vednost, velikrat pogrešajo vso zvedenost v marsikterih
opravilih, ki so sklenjena z javno, v vnanji red zasegajočo
islužbo. Le inalokteremu je dano, v višem okrožji učenosti in

21. april: Sv. Anzelm,  škof.

97

pa v vsakdanjih bojih in homatijah življenja enako velicemu biti:
med te se šteje Anzelm, eden najvedih mož njegove dobe.

Anzelm, izversten po bistro¬
umnosti in učenosti, in eden naj-
slavnišili bogoslovcev srednjega
veka, se je rodil v Aosti 1034.
Njegovi imenitni starši so vso
skerb v to obračali, da bi sinka
dobro izredili. Zlasti mati je nje¬
govo serce za pobožnost vnemala,
njegovo nedolžnost varovala, in
za dobre učenike mu skerbela,
da je v vednostih urno napredo¬
val. Petnajst let star čuti v sebi
poklic za samostansko življenje;
ali znan opat, pri kterem se oglasi,
ga ne sprejme, ker nima očetov¬
skega privoljenja, njegovega serda
pa noče dražiti. Otožen odide, in
pade v nevarno bolezen, med
ktero pa hrepenenje po meniškem stanu vedno razodevlje. Ali
ko se mu zdravje poverne, te misli zginejo; svet mu jame do-
padati, navadne pobožne vaje zanemarja in raja za šumečimi ve¬
selicami. y svojo nesrečo zgubi ravno v tem nevarnem stanu
mater, do očeta pa, resnega, preostrega možd, nima nobenega
pravega zaupanja. Nesrečni mladeneč zajde na napčna pota,
in svojim, strastmi berzde ohlapl. Serd očetov zavoljo njegovega
razuzdanega življenja čedalje bolj skipeva, cel6 do okrutnosti,
da Anzelm iz očetove hiše zbeži. Gre na Francosko, kjer se
po raznih okrajinah tri leta klati in marsiktere nezgode preterpi,
dokler se mu ljubezen do vednosti in bogoljubnosti zopet ne
obudi. Napoti se torej proti Beškemu samostanu v Normandiji,
da bi poslušal uk slovečega Lanfranka, ki je tam prijor bil. Ta
izverstni učenik kmalo spozna darove, skrite v svojem učencu,
in veliko upanja v njega stavi. V Beku dobi Anzelm sporočilo
o smerti očetovi, tedaj jame resno premišljevati, kteri stan bi
si izvolil. Zdaj ga je volja med svetom ostati in svoje premo¬
ženje v pobožne namene obračati; zdaj ga mika samotnost, ker
v njej se lože svetd živi. Naposled sklene v red sv. Benedikta
stopiti in v Beku 1. 1060 sv. obljube stori star 26 let.

2. Ko je Lanfrank 1063 poklican za opata v drug samo¬
stan, izvolijo menihi Anzelma za prijorja. Nekterim starejim
menihom pa ni ta izvolitev mladega, ne davno kar sprejetega
redovnika po volji, in zatorej mu kakor le morejo, nasprotvajo.
Pa Anzelm je s pohlevnostjo, ponižnostjo in poterpežljivostjo svojo
tako pridobi, da se njihova nevoščljivost in zlovoljnost kmalo v

Življenje svetnikov in svetnic božjih. II. del. 7

98

21. april: Sv. Anzelm, škof.

ljubezen in spoštovanje spreverže. Njegovo globoko poznanje
Človeškega serca in strasti, ki je pregibavajo, mu veliko koristi.
Kakor bi na dno serca videl, vd slednjemu za njegov stan pri-
ležne nauke dajati. Bil je sovražnik presilne ostrosti, zlasti do
mladosti, in je hotel, da se naj le z očetovsko ljubeznijo in
modro rahlo to ž njo ravna rekoč, da osorno žuganje in čezmerno
kaznovanje mlade ljudi le spakuje; s tem namreč zgube zaupa¬
nje do vikših, in zdaj preostro deržani, potem, ko šibi utekd,
prostost tolikanj bolj razuzdano vživajo. — Podložnim redovni¬
kom je svetil s svojim svetim zgledom. Postil se je skoraj ne¬
prenehoma. Po dnevi je podučeval druge v Božjih vednostih in
v skrivnostih sv. vere; noč pa je večidel prečul v molitvi in
premišljevanji. Bolnikom je stregel neutrudljivo. Do križanega
Jezusa je gojil preserčno pobožnost. Solze so se mu ulile, ke-
dar je slišal, da se Odrešnik pri vsem svojem neprecenljivem
darovanji za blagor Človeštva vendar tolikrat in tako hudo žali.
Greh je tolikanj sovražil, da je večkrat rekel, da bi se raje preč
v pekel pogreznil, kakor smerten greh storil. Skerbno se je va¬
roval vsega le količkaj pregrešnega, ker se kratkimal ne sme
za malo šteti, kar Boga razžali, in ker večkrat na videz le ma-
lenkasta reč večno življenje ali pa večno pogubljenje nakloni.
Posebno goreče je tudi Mater Božjo častil in bil je izmed pervih,
ki so njeno brez madeža spočetje z besedo in s pisanjem terdili.
Slava njegova se je razširjala tudi po sosednjih kraljestvih in
je mnogo ukaželjnih v Bek privabila. L. 1073 umerje opat Her-
luin in menihi Anzelma, ko najboljšega, za naslednika izvolijo.
Kot opat izroči oskerbovanje časnih zadev nekaj razumnim in
skušenim menihom, da bi se bolj utegnil z dušnim pastirstvom
in z vednostmi pečati. Vendar tudi sam semtertje razgleduje, in
zat6 večkrat popotva na Angleško, kjer je njegov samostan ob¬
širna posestva imel. Tudi sicer je bil s to deželo v tesni zvezi,
ker je bila Normandija, in tedaj tudi Bek, pod oblastjo angle¬
ških kraljev.

3. Pervo njegovo popotvanje tje se je zgodilo še za kralja
Viljema PrevMdnika. Sprejet je bil z veliko častjo, ker je že
takrat njegovo ime sila slovelo. Celd oholi, okrutni kralj, strah
Angležev, se je rad ž njim pogovarjal. Tam se snide tudi s
svojim starim prijateljem in mučenikom Lanfrankom, ki je bil med
tem veliki škof v Kantuariji (Canterbury) postal. L. 1092 gre
zopet na Angleško, toda pobitega serca, zakaj ljubljeni Lanfrank
je bil že tri leta mertev in cerkev tega kraljestva v prav hudi
stiski, ker je tedanji vladar, Viljem Rudeči, vnebovpijoče krivice
jej delal. Izpraznjenih sedežev škofijskih ni hotel z novimi škofi
preskerbeti, tudi novih opatov ni pustil voliti, da je sam do¬
hodke škofij in samostanov pograbil in pogoltnil; še to edino
milo prošnjo je zasramljivo zametal, da bi vsaj Kantuarijski

21. april: Sv. Anzelm,  škof.

99

cerkvi pastirja dal in je pri vsem se zaprisegal, da, dokler
bode on živ, ta pervostolnica škofa ne dobi. Zapravljivost je
zaklade kraljeve izpraznila, cerkev naj je zopet napolni; zatorej
še mertvim ni prizanesel, vse dragocenosti je iz rakev poropal,
vsa sreberna okrasja z mašnih bukev potergal. Pa nanagloma
ga huda bolezen zadene, in strahfi pred smertjo in sodbo Božjo
obljubi, ako ozdravi, vso storjeno škodo in krivico poravnati,
po postavah vladati in cerkvi prostost podeliti. Res ozdravi in
začetek stori s tem, da Anzelma za škofa Kantuarijskega izvoli.
Vsa Anglija je tega vesela, edini Anzelm se ustavi tej izvolitvi,
izgovarjaj e se z nesposobnostjo, starostjo, s puhlim zdravjem, z
dolžnostmi do lastnega samostana. Kralja dela ta upor nepokoj-
nega, zatorej mu reče: „Zakaj mi hočeš na unem svetu pogub¬
ljenje pripraviti ? Moje zveličanje je v tvojih rokah in gotovo
mi Bog milostiv ne bo, če Kantuarijska cerkev pred mojo smertjo
škofa ne dobf.“ Enako mu tudi škofje in drugi prigovarjajo:
„Tvoja hranitev nam je v pohujšanje, in če se ne udaš, boš
pred Bogom odgovarjal za vse nadloge, ki zadevljejo cerkev in
ljudstvo angleško. 4 ' Skorej s silo ga vlečejo k postelji bolnega
kralja, da prejme pastirsko palico, in ga potem peljejo v cerkev,
kjer Te Deum zapojd — 6. marca 1093. Anzelm preliva solze
in še zmeraj noče nadškofijske časti pi'evzeti, razun če mu kralj,
kterega značaj je dobro poznal, obljubi, vsa cerkvi Kantuarijski
odvzeta posestva poverniti in Urbana II. — Viljem je dozdaj se
deržal proti-papeža Gilberta — za pravega papeža pripozna.
Kralj obljubi in zdaj še le je Anzelm bil za škofa posvečen (4.
dec. 1093).

4. Ali kmalo po nastopu škofije se začno za Anzelma bridke
skušnje. Komaj kralj ozdravi, že pozabi vse lepe sklepe in ob¬
ljube. Pervo znamenje ozdravljenja da podložnim z novim dav¬
kom, naloženim za vojsko zoper lastnega brata, vojvoda Roberta
v Normandiji. Anzelm mu dd 500 funtov srebra; v začetku za¬
dovoljen, kmalo kralj našuntan, hoče še 1000 funtov. Anzelm,
se brani rekoč, da cerkveni zakladi so delež ubozih; zraven pa
ga resno opominja, da naj krivično blagd poverne in zapušče¬
nim opatijam in škofijam dd pastirje. Viljem se silno raztogoti,
Anzelma, kakor more, muči in si na vse kriplje prizadevlje,
škofove časti ga oropati; iz tega namena skliče vse škofe in ve-
likaše v Norkingham. Pač je mnogo prilizunskih škofov na svojo
stran pridobil, ali toliko terdneje so stali plemenitaši za Anzelma.
Ko Viljem sprevidi, da se mu njegovo kovarstvo drobi, berž
pošlje poslanca v Rim ter pripoznd Urbana za pravega papeža,
toda le zat<5, da bi mu papež podal roko zoper Anzelma. Ali
Urban namesto tega Anzelmu v znamenje popolne zadovoljnosti
Pulijo pošlje. To Viljema še bolj razserdi, in najhujega celd
u mora se je bilo od njega bati. Tedaj sklene Anzelm, v Rimu

7  #

100 21. april: Sv. Anzelm, škof.

svčta in pomoči v taki sili iskati. Papež blazega spoznovavca
prav častito sprejme in ko iz Anzelmovih ust samih zasliši ža¬
lostne prigodbe na Angleškem, kralju prav krepko piše, naj
Anzelmu vse pravice poverne. Zrak v Rimu mu je škodljiv, zat<5
se poda v nek samostan v Kalabriji, kjer se mu samotnost takd
priljubi, da papeža milo prosi, da bi smel škofovi časti se od¬
povedati, česar mu pa papež ne dovoli. V oktobru 1098 ga po¬
kliče papež v Bar, kjer se je bilo 123 škofov zbralo, da bi se
verski prepir z Gerki poravnal. Po dolgem praznem besedovanji
zakliče naposled papež: „Anzelm, naš oče in učenik, kje si?“

Tedaj poprime on besedo, in govori s tako krepostjo in s toli-
kanjim znanjem sv. pisma in očetov, da so morali krivoverni
Gerki omolkniti. Zbor pa je enoglasno obsodil in proklel vse,
kteri terdijo, da se sv. Duh tudi od Sina ne izhaja. Zdaj pride
zadeva angleškega kralja na versto in zbor je bil te misli, da
se mora najostreje ž njim ravnati in s cerkvenim proklestvom ga
udariti. Ali Anzelm milo priprošnjo za-nj vložf, in ta priprošnja
moža, ki je moral od terdovratnega kralja že toliko preterpeti,
vseh serca gine, svetniku vsega zbora občudovanje pridobi. Po
zboru v Rimu 1. 1099 gre Anzelm v Lijon k svojemu prijatlu,
nadškofu Hugonu, kjer mu teče čas v pisateljstvu in vedno vi¬
šem posvečevanji, ktero Bog z velicimi čudeži oslavf. Tukaj se
mu sporoči smert Viljema, ki je na lovu zadet od pušice ne¬
srečno končal brez spovedi, brez odveze. Od njegovega nasled¬
nika , Henrika I., v Anglijo nazaj poklican, se berž tje verne in
njegov prihod je bil dan veselja za vse kraljestvo. Tudi kralj
ga prav prijazno sprejme. Ali čez tri leta se tudi med njima
sloga razdere vsled tako zvanega investiturnega prepira, ki je
takrat vesoljni kerščanski svet pregibaval. Henrik je naimenoval
škofe in opate, ter jim podeljeval škofije in opatije v fevd s
perstanom in palico ko znamenjema škofijske in opatijske obla¬
sti. Pervo se je razkvašalo v gerde nerodnosti, drugo je rodilo
napačno mnenje, kakor bi duhovna oblast od kraljev izhajala.
Anzelm se opira na sklepe občnih cerkvenih zborov, ki so svet¬
nim s proklestvom zažugali, ki bi si pravico prilastovali, opatije
in škofije oddajati, duhovnom pa, je iz njih rok prejemati. Na¬
posled se pogodita, da naj papež sam razsodi. Poslanci hodijo
semtertje, pa brez vspeha; tedaj popotva Anzelm sam v Rim, da
bi te homatije med vlado in cerkvijo poravnal, ali po praznem
prizadevanji se zopet v Lijon umakne. Naposled, 1106.1., ko se
v Normandiji snideta, to pogodbo skleneta, da kralj opusti po¬
deljevanje fevda s perstanom in s palico, pa škofje in opatje
naj mu vendar zvestobo ko fevdni podložniki prisežejo, predno
posestvo fevda nastopijo.

5. v V splošno veselje se verne častitljivi starček v svojo
škofijo, čeravno so bili vsled tak<5 mnozega terpljenja in truda

21. april: Sv. Ana e Im, škof.

101

njegove moči vse oslabele, ostal je vendar zmeraj delaven, da
bi odpravil nerodnosti, ki so se med njegovim prognanstvom v
cerkev vteple. Šest mescev pred smertjo se mn je jela vsaka
jed gnjusiti, kar ga je popolnoma pokončalo. Vendar se je dal
vsaki dan na stolu v cerkev k sv. maši nesti. Jutro njegovega
življenja je bilo megleno, njegov dan se je lesketal v solnčnem
svitu, večer njegov so mračili silni viharji, njegovo ločenje pa
—je bilo ločenje solnca, ktero se z milim žarjem topi v morske
valove. 21. aprila 1109 je bil poklican v više življenje, v kra¬
ljestvo duhov, ki Boga od obličja do obličja gledajo v neizrek¬
ljivem veselji.

Obrazuje se ko škof s peresom in z bukvami v roki. P. Klemen IX.
ga je 1720 sprejel med cerkvene učenike.

Strah do greha.

§v. Anzelmu se je greh tolikanj gnjusil, da je navadno rekal:
„Ko bi videl na eni plati greh, na drugi pa odperti pekel, in bi moral
eno izmed teh dveh si izvoliti, raji bi se brez greha v pekel pogreznil,
kakor pa greh storil.“ Greha tedaj se je bolj bal, kakor pekla. Tako
govore in sodijo o grehu tisti, ki spoznajo, kaj je greh, in kako neznan¬
sko hudobnost on v sebi obsega. Kako govoriš, kako sodiš pa ti o njem?
Kako se tebi studi? — Tvoje djansko življenje odgovarja namesto tvojih
ust. Ti tako lehkomiselno greh za grehom delaš, samo zato, da bi kako
majhino škodo ali časno nadlogo od sebe odvernil, ali da bi kaj časne
koristi pridobil, kako kratko veselje si napravil. Ali bi storil to, ko bi
imel pravi stud in strah do greha? Gotovo da ne. In zakaj pa ven¬
dar se ti greh ne studi? Vzrok menda temu je, ker ne spoznaš neizrek¬
ljive hudobnosti greha. Ko bi jo prav spoznal, sovražil bi greh kakor sv.
Anzelm in drugi. Kaj tedaj ti je storiti? Prosi Boga goreče, kakor slepi
v evangeliji: „Gospod! daj, da vidim.“ (Luk. 18, 41.) Dodeli mi milost,
da bom hudobnost in ostudnost greha spoznal! „Začetek zveličanja je,
svoje grehe prav spoznati in je objokovati,/ 4  piše sv. Hieronim. —

Ali sv. Anzelm ni samo smertnega greha čez vse sovražil, ampak
tudi majhinega, ker tudi ž njim se Bog razžali in ker tako velikrat na
videz malenkasta reč večno življenje ali pa večno smert nakloni. Iz po¬
slednjega posnemi za danes ta-le nauk: Večkrat človeka na videz le maj¬
hina reč večno pogubi, n. pr. če se odpustljiv greh rado voljno^ stori, če
se hudobna misel preč ne zatare ali ktero dobro delo opusti. Človek, ki
to stori, zahaja dalje in dalje, dokler v smertni greh ne pade in se po¬
gubi. Pogubljenje veliko ljudi je izviralo le iz majhine reči. Kajn je Bogu
slabeje daroval. Ko pozneje vidi, da je Gospodu Abeljnov dar bolj do¬
padljiv, ko njegov, vname se v njem sovraštvo in nevoščljivost, ki se
konča z umorom Abeljnovim, za njim pa pride obupanje in pogubljenje.
Ko bi bil preč v začetku boljši njegov dar, vse drugo ne bi bilo nasledo-
yalo; Kajn ne bi bil tako hudo grešil — ne bi bil pogubljen. Kralja Savla
je na videz le majhinanepokorščina zapeljala v velike grehe in nazadnje
v pogubljenje. Kakor se namreč telesna smert časi le od majhine reči za¬
čenja, n. pr. če človek enkrat samo vroč pije, ali enkrat samo napak
stopi, če se le nekoliko rani itd.; tako je mnogokrat majhina reč začetek
y ečne smerti. Enkrat pridigo zamuditi se zdi majhina reč. Vendar ne dvo-

102 22 . april: Sv. Epipodij in Aleksander, mučenca.

mimo, da je bilo ravno to enokratno zamujenje pri veliko ljudeh že krivo
njihovega večnega pogubljenja. Ko bi bili pridigo poslušali, bili bi morda
svoj grešni stan spoznali, se poboljšali in spokorili. Ker so jo pa zamu¬
dili, ostali so v grehih, v pekel se pokopali. Tako sodi tudi o družili
majhinih rečeh. —Kaj izhaja iz tega? Sv. Krizostom pravi: „Tisti ljudje,
ki v največe grehe padejo, začno z majhinimi. Zatorej se moramo, ne
samo velicih, ampak tudi majhinih grehov, vsega celo, karkoli je le maj-
hina priložnost v greh, skerbno varovati, ne smemo pa tudi, kar zamo-
remo dobrega storiti, iz lenobe in znimarnosti opustiti."

Molitev.

O sv. Anzelm! kteri si se brez vsega strahu do ljudi s serčno po¬
gumnostjo bojeval za pravice in prostost sv. cerkve, izprosi tudi nam
pri Bogu enako hrabrost, da se sovražniku vsega dobrega in našega zve¬
ličanja ne umaknemo, ampak da ko stanovitni bojevavci nezvenljivo krono
zmage dosežemo. Amen.

2 , 2 ,.  Mali traven ali april.

Sv. Epipodij in Aleksander, mučenca.

'kJlL' mestu Lijonu na Francoskem sta živela dva mladenča, Epi-
p o dij in Aleksander, nni Lijonec, ta Gerk, v oba krasne
postave, izverstna v vednostih in čednostih. Že ko šolska
tovarša sta se ljubila, in ta ljubezen je dozorela z leti v preserčno,
Bogu dopadljivo prijateljstvo. Ze od staršev v kerščanski veri
podučena in izrejena, sta se še sama vzajemno v veri in pobož¬
nosti poterjevala. S treznostjo, tihotnostjo, čistostjo in z vsemi
deli kerščanskega usmiljenja sta se zgodaj pripravljala za Bogu
prijeten dar in se storila vredna slavne krone mučenstva.

2. Prijatelja sta bila v cvetji svoje mladosti in še neoženjena,
ko 1. 177 zopet kervavo preganjanje zvestih spoznovavcev Kri¬
stusovih zahrumi. Gosposka in ljud sta se bila kakor v popolnoma
pokončanje kristijanov zarotila, -—s tako serditostjo se je zoper
nje divjalo. Z najhujimi, od pekla samega izmišljenimi mukami
so je trapili in cel<5 trupla pomorjenih so požgali v prah in pe¬
pel ter ga potresli v reko Rodan, da ne bi tudi najmanjši nji¬
hov sled na zemlji ostal. Z ošabnim hvalisanjem samega sebe se
je bahal cesarski namestnik, da je vsa dežela, kar je je pod
njegovo oblastjo, spoznovavcev križanega Galilejca potrebljena-
Epipodij in Aleksander se poleg sveta evangeljskega, ko se ogenj
preganjanja razvname, skrivej umakneta iz mesta in se skri¬
jeta v bližnji vasi v koči pobožne kerščanske vdove. Vdovina
zamolčljivost in pa ubornost njunega skrivališča ju je varovala

22. april: Sv. Epipodij in Aleksander, mučenca. 103

nekoliko časa, da ju ne zasačijo; ali dolgo ni moglo njuno za¬
vetje poganom prikrito ostati. Najdejo ju in, ravno ko hočeta
rabeljnom skozi majhene duri uiti, zgubi Epipodij en čevelj, kte-
rega blaga vdova ko drag zaklad skerbno shrani. Komaj vjeta
sta bila spotoma v ječo pahnjena, brez vsega izpraševanja in
preiskovanja, čeravno je rimska postava to določno zapovedovala.

3. Tri dni potem ju peljejo z na herbtu zvezanimi rokami

pred sodnji stol namestnika. Ko tukaj očitno svojo kerščansko
vero spoznata, zarjove serdita derhal z divjim krikom, namest¬
nik pa ves razkačen nad njima zavpije: ,,Kaj nam je pomagalo
vse naše mučenje, križanje, zverine, meč, ogenj, in vsa druga
trapila, s kterimi smo to kerščansko zalego pokončevali, ko se
vendar še oni ne anajo, neumerljive bogove skruniti, cesarske
postave prederzno zaničevati in tistega Kristusa spoznavati ?“
Skerbeč pa, da bi se svetnika z besedami ali znamenji vzajemno
ne spodbudovala, pelje Epipodija, kterega je za mlajšega in
tedaj za slabejega imel, na stran, in skuša na vso moč pre¬
motiti in iznejeveriti ga. Opominja ga njegove mladosti, mu
kaže zgled vseh ljudstev, cesarjev samih, ki se bogovom
klanjajo, mu otožno, z vsem mogočim tveganjem in zatajeva¬
njem sklenjeno službo Križanega z radosti polnim in slastnim
češčenjem bogov v primero postavlja, popisovaje mu z živo be¬
sedo in leskečimi barvami sladčice in dobrine tega sveta. Mla-
deneč pa mu z blago pogumnostjo odgovori: Tvoje milovanje in

razveseljevanje, ktero mi ponujaš, me nikakor ne gane. Kakovo
pač je to življenje, v kterem najblaži del človeka škodo terph
Vaše nesramne veselice radujejo le telo, dušo pa rnorč. Zavoljo
sveta se vojskujemo z mesom, zavoljo duše pa se bojujemo zo¬
per pregrehe. Vaš bog je trebuh, in vi mislite, da je, kakor
pri živalih, po pregrešnem, razuzdanem življenji s smertjo vse
preč. Mi pa, če nas preganjanje še toliko pokonča, gremo, ko
Časno zapustimo, v večno življenje." Ta resni odgovor sodnika
vsega razdraži, zatorej zapove beričem, da naj usta mučencu s
pestmi razbijejo. Ali Epipodij, čeravno ves kervaveČ, na dalje
govori: „Spoznam, da je Jezus Kristus z Očetom in sv. Duhom
en Bog; in spodobi se, da mu darujem dušo, ktero je vstvaril
in odrešil. Zakaj tak d mi življenje ne bo odvzetoampak le v
boljše spremenjeno." Na te besede ga veh namestnik na trapilu
raztegniti in mu strani z železnimi kremplji razmesariti. Spo-
znovavec pa ostane med temi mukami tako stanoviten in po¬
kojen, da kervoželjna derhal, kteri se ravnanje rabeljnov prepo¬
časno zdi, silen hrup in krik zavzdigne ter mladenča zahteva,
da bi ga sama kamnjala ali pa na kosce raztergala. Sodnik,
boječ se okrutne sile in oskrumbe sodniške veljave od ljute der-
hali, urno zapovč, mučenca odpeljati in spotoma ob glavo djati.

4. Blaga mladenča, ktera je v življenji tako serčno prija-

104 22. april: Sv. Epipodij in Aleksander, mučenca.

teljstvo vezalo, sta bila po nagli smerti Epipodij evi sicer za ne¬
koliko časa ločena, pa kmalo zopet združena, ker si je tudi
Aleksander v malo času nebeško krono mučenstva izbojeval. Dva
dni namreč potem tudi njega pred sodnji stol pripeljejo. Na¬
mestnik ga nagovori: „Se je v tvoji moči, žalostni osodi pred¬
nikov svojih uteči. Pomisli dobro! tako čisto smo spoznovavce
Kristusove zaterli, da si ti edini še ostal; kajti tudi Epipodij,
tovarš tvoje norije, je prejel zasluženo kazen. Zatorej bodi sam
sebi dober in daruj bogovom!“ Svetnik zaverne: ,,Kar mi tu

govoriš, to me le oserčuje, da naj nasledvam zgled mučencev,
posebno pa svojega drazega prijatelja Epipodija.“ Zdaj mu po
povelji sodnikovem noge močno razkrečijo in trije rabeljni ga,
verstč se, neusmiljeno s šibami tepci. To mučenje je trajalo
dolgo, ali svetnik le enkrat ne vzdihne; in ko ga vprašajo, ali
še zmeraj pri svojem spoznanji ostane, odgovori: „Kako da bi
ne! Vaši bogovi so hudiči, Bog pa, kterega jaz molim, je vse-
gamogočen, je večen. On me bo v moji veri in v mojem sklepu
obvaroval. 11  Ko sodnik vidi, da stanovitnosti mučenca ne more
premagati, obsodi ga na križ rekoč: „Tem norim kristijanom se
ne sme priložnost dati, da bi si z dolgim terpljenjem kaj slave
pridobili.“ Aleksander, po vsem životu grozno raztepen, da so
se mu čeva videla, ne živi dolgo na križi, in izdihne , z umi¬
rajočim glasom še klicaje ime „Jezus,“ kmalo svojo sveto dušo.

5. Kristijani so trupli mučencev skrivaj po noči odnesli ter
ju zagrebli na griču blizo mesta v votlini, ktero je gosto ger-
movje zakrivalo. Ta kraj je kmalo imeniten postal po mnogo
čudežih, ki so se vedno tam godili. Prah z grobov teh mučen¬
cev se je raznašal v vse dežele in je povsod bolnikom zdravje
podelil. Enaka čuda so se godila tudi po črevlji, ki ga je bila
una pobožna vdova kot spomin na Epipodija shranila, tako, da
se je morala nejevera tudi najbolj terdovratnih toliko neoveržlji-
vim znamnjem uklanjati.

Obrazujeta se mučenca v rimski obleki eden z mečem, eden s
križem v roki.

„Začetek modrosti je strah Gospodov / 4

IFega zlatega reka, za vse rodove zapisanega v sv. pismu po na-
vdihnjenji sv. Duha, sta se terdno oklepala sv. mladenča in mučenca Epi¬
podij in Aleksander. V zgodnji mladosti že sta se učila spoznavati Boga,
Očeta nebeškega, in Jezusa Kristusa, njegovega edinorojenega Sina,
Odrešnika sveta in njegov sveti nauk. To blagotvorno spoznanje je ob¬
rodilo po milosti sv. Duha najpriserčnišo ljubezen do Boga in do Jezusa
Kristusa, ter stanovitno skerb, pač ničesar ne storiti, kar bi bilo zoper voljo
Stvarnikovo in zoper nauk Odrešenika nebeškega. Bog je bil njuna naj-
viša dobrota. V spolnovanji čednosti sta nahajala največe veselje, sladek
mir in pokoj serca. Čistost in nedolžnost sta branila ko najdraži biser.
Razsvetljena od sv. nauka kerščanske vere se nista nikakor dala premotiti

23. april: Sv. Vojteh  (Adalbert), škof in mučenec. 105

in oslepiti poganskim vražam. Oborožena s ščitom vere, okrepčana po
ljubezni do njenih skrivnosti, vterjena po pobožnih vajah, in vnemana po
vzajemnem spodbudovanji in oserčevanji se nista dala zvabiti med pogan¬
sko kerdelo, da bi vživala ž njim vred tolikanj mikavno popisovane me¬
sene slasti. Po veri in ljubezni razsvetljena sta pač lehko sprevidela, kako
nespametno je, z minljivim veseljem večno terpljenje nakopavati si; bila sta
krepostna dovolj, raje vse tukaj darovati, vse pogubiti, vse preterpeti,
tudi življenje izkervaviti, samo da bi bila deležna krone večnega življenja.

Kako krasen zgled sta ta dva mučenca za kerščansko mladost!
Mladenči, dekliči! ozrite se pač pogostoma na ta zgled, in globoko v
serce si zapišite besede: „Spominjaj se svojega Stvarnika v svojih mladih
letih, predno pridejo hudi dnovi, predno se približajo leta, od kterih boš
rekel (rekla): Niso mi všeč.“ Sklepaj, mladeneč! z vživanjem mladost¬

nega veselja vedno tudi blagotni spomin na Boga, in bodi mu hvaležen,
da ti je dal bivati na zemlji. Naj te nauki sv. vere na vse zgodaj že vo¬
dijo po polzkem potu življenja, in ne odlašaj spolnovanja njenih zapoved
na pozno starost, v kteri, če je morda tudi doživiš, se ti nobeno meseno
radovanje več priljubilo ne bo. Ali mar meniš, da ti bo šteto v zaslu-
ženje, ako iz zgolj neljubnosti za njim pohajkoval ne boš? Nikar ne pasi
te abotne misli, zakaj tedaj bo tebe  — betežnega, izgubljenega — pre¬
greha zapustila, in ne ti pregrehe. Zdaj torej v gibčni, čversti mladosti
se ti je ž njo bojevati; ali brez strahu Božjega nagnjenja do pregrešnega
samopašja kratkimal premagovati ne moreš; ne moreš se braniti silnim
zahtevam slastne poželjivosti; ne moreš o mogočnem mikanji pregrehe ne¬
dolžnosti svoje neoskrunjene ohraniti. Odpiraj torej svoje še rahlo, in za
slednji vtisek sprejetno serce bogoljubnim čutilom ljubezni, hvaležnosti,
bojazni in pokorščine do svojega stvarnika! Ta blaga čutila bodo v tre¬
nutku skušnjave in zapeljevanja tvoji mogočni, dobrotljivi varhi-, in ti
bodo v nadložni starosti, ki ti bo s svojimi težavami bridke dnove rodila,
v sladko tolažbo. „Sin moj! Imej Boga vedno pred očmi, in varuj se,
da v noben greh ne privoliš

Molitev.

O Bog! dodeli mi, da bom tako po tvojih zapovedih živel in tako
srečno umeri, kakor svetniki Tvoji; pomagaj mi, da bom zdaj na zemlji
vse slabo poželenje mesa neprenehoma krotil in premagoval, in tak6 en¬
krat dosegel tisto življenje, v kterem kraljuje večni mir in pokoj. Amen.

23. Mali traven ali april.

Sv. Vojteh (Adalbert), škof in mučenec.

,ar je človek dobrega in velevitega želel in si doseči pri¬
zadeval — če tudi zastonj , šteto mu je v pravo in sta¬
novitno zasluženje; zakaj ne dobro delo samb, ampak tudi
sveti namen in pošteno prizadevanje veljd pred Bogom, kteri ne
sodi in ne plačuje poleg vnanjega vspeha, ampak poleg dobre

106 23. april: Sv. Vojteh  (Adalbert), škof in mučenec.

volje, ki je podlaga in nagib vsakterega djanja. Kdor svoje delo
z zaupanjem v Boga prične in je s prošnjo za njegovo pomoč
zveršuje, njega trudi niso zgubljeni, če tudi se mu početje po
volji ne izide in pred Bogom nič manj vreden ni, kakor ko bi
bil slavna dela res izpeljal.

Adalbert, iz mogočne hiše Slavnikov, ki so razun druzih
gradov prek Labe tudi terdno mesto Libic v posesti imeli, je bil
rojen okoli 1. 956. Živelo je takrat na Pemskem še veliko po¬
ganov, ali njegov oče, bogat in imeniten mož, je bil pobožen
kristijan, pravičen in milodaren, in z at <5 od vseh visoko čislan;
enako tudi njegova jnati. Pri sv. kerstu dobi dete ime Vojteh
(vojskina tolažba). Čudo zalega sinka odločijo starši za svet, ali
ko mu Bog že v zgodnjih letih smertno bolezen pošlje, obernejo
se starši k Materi Božji, položč ga na njen altar in obljubijo,
duhovskemu stanu ga posvetiti, ako mu ljuba Devica zdravje
izprosi. Vojteh ozdravi in starši ga devetletnega poleg storjene
obljube pošljejo v takrat slovečo škofijsko šolo v Devin (Magde¬
burg) ter ga priporočč tamošnjemu včlicemu škofu Adalbertu,
kteri lepe darove mladenčeve skerbno goji in si ga tako
priljubi, da mu dfi pri sveti birmi svoje lastno ime Adal¬
bert, po kterem se je pozneje zmeraj imenoval. Po smerti
rednika in učenika (leta 981.) se verne Adalbert v domovino,
kjer je za mašnika posvečen in cerkveno službo prevzame. Nje¬
gov škof Ditmar, pervi v Pragi, je bil mož visoko olikan in
zgovoren, ki je za vterjenje kerščanstva po Pemskem veliko sto¬
ril; ali ko je na smertni postelji ležal, se mu vse storjeno tako
malovredno zdelo, da ga obide grozen nepokoj in med glasnim
obtoževanjem samega sebe pred domačimi duhovni strahu in
trepeta obupno milosti kliče. Adalberta ta prigodba silno pre¬
sune in taka groza ga spreleti, da v britkem kesanji vseh do-
zdanjih napak berž spokorno obleko na-se dene, obilno milo¬
ščino deli in od cerkve do cerkve roma, da bi milost Božjo
na-se sklical.

2. 19. febr. 982 je bil sklican deželni zbor zastran volitve
novega škofa in Adalbert je enoglasno izvoljen. Primoran je ško¬
fovo čast prevzeti ali prijatlom, ki mu k njej srečo voščijo, z
veliko resnobo odgovori: „Mitro na glavi in palico v roki nositi
ne utegne ravno težko biti; ali strašno je, če se pomisli, kako
natančen odgovor se bo moral enkrat sodniku živih in mertvih za
to dajati. 14  Poda se še tisto leto s pemskimi poslanci v Verono
k cesarju Otonu II. kteri ga poterdi in ravno tam bivajoči ve¬
liki škof Mogunški, Vilig, za škofa posveti. Po vernitvi v Prago
pa obhaja svoj vhod v stolnico z globoko ponižnostjo, bos in
z iskreno molitvijo za krepost in serčnost. Novi škof razodevlje
najlepše lastnosti duha in serca; plemenitost, lepoto in bogastvo
mu je podelila natora, oliko in učenost mu je pridobila pridnost,

23. april: Sv. Vojteh  (Adalbert), škof in mučenec. 107

Čutila blagovoljnosti in pohlevnosti mu je milost Božja v serce
založila. Le eno si je postavil za merilo: biti namreč pravi na¬
slednik aposteljnov, škof po misli in zgledu sv. Pavla. Dohod¬
kov je poleg starih postav le četerti del za-se prihranil, vse
drugo je obernil za cerkve in uboge. Njegovo življenje je bilo
prava podoba ostrosti in zatajevanja , popolne oblasti duha nad
mesenimi počutki. Oznanoval je pogostoma svojim ovčicam be¬
sedo Božjo z močjd žive vere in z ognjem plameneče ljubezni.
Veliko časa je obračal za podučevanje mlajše duhovščine, je
prehajal svojo preobširno škofijo, ki je obsegala Pemsko, Mo¬
ravsko, Slesko in južno Poljsko. Kazal je pri vsem svojem
djanji mehko, rahločutno serce, pa tudi terdno krepko voljo, in
je znal priserčno prijaznost vezati z resnim verdevanjem. Ker-
ščanska vera, še le pred sto leti na Pemskem zasejana, ni bila
nad vkoreninjenim poganstvom še vse oblasti dosegla, še ne prema¬
gala in zaterla nagnjusnih šeg. Med velikaši in mogočnjaki je
bilo še v navadi očitno mnogoženstvo, pri njih je še gospodo¬
vala divja prevzetnost, sirova sila, ropanje in prodajanje ljudi,
ktero so zlasti s pripomočjo Judov vganjali. Med duhovni so
bile zakonske in nezakonske zveze pogostoma prikazni, ljudstvo
se je možilo in ženilo v prepovedanih pokolenjih, je stdvilo
svoje verstvo le v vnanje obrede in je praznike obhajalo z ne¬
zmernostjo in s poganskimi vražami. Adalbert pri vsem prego-
rečem prizadevanji ne more tem nadlogam v okom priti, in
vendar ne sme znimarno gledati in molčati k tem groznim na¬
pakam ; ali tedaj postane ostri in venomerni grajavec in zavra-
čevavec nadležen, da ga začno čertiti, mu na vse plati zoper-
vati, ga naposled kleti, psovati. Silo žalosten te razuzdanosti
pretaka pastir bridke solze nad svojo zaslepljeno in terdovratno
čedo in misli, da bi pač bilo bolje jo zapustiti, ker ne more ni-
česa pri njej storiti.

3. Dolgo nastavlja ščit poterpežljivosti pušicam in nasko¬
kom hudobnosti, ali naposled po mnogoletnem brezvspešnem
boji se mu ohlapi natezna moč upanja in hrepenenje po pokoji
ga jame tako prevzemati, da izroči vladbo cerkve Mišenskemu
škofu, brez privoljenja vel. škofa nagloma Prago zapusti (v za¬
četku 1. 989) in v Rim odide, da bi molil na grobu aposteljnov
in se s sv. Očetom posvetoval. Sv. Oče (Janez XV.) priterdi
njegovemu begu od nehvaležnega in nepokornega ljudstva in v
Adalbertu se sproži misel, v sv. deželo romati. Vdova cesarja
Otona II., ki je bila ravno takrat v Rimu, mu da v ta namen
precej denarja, ali on ga razdeli med uboge, poslovi služabnike,
’n se peš in v romarski obleki poda na pot s svojim mlajim
bratom Radimom (Gravdencijem) in z dvema druzima tovaršema.
Or e pa čez goro Kazinsko, da bi obiskal grob sv. Benedikta.
Tam ga čeravno nepoznanega, prijazno in gostoljubno sprejmo;

108 23. april: Sv. Vojteh  (Adalbert), škof in mučenec.

ali malo dni potem, ko hoče odriniti, jamejo ga opat in stareji
menihi nagovarjati in prositi, da naj hi opustil na razne plati
nevarno popotovanje ter raji pristopil v njihovo družbo, 'v kteri
kraljuje tihi Božji mir. Ali ko še zraven pristavijo, da njih na¬
men je, da bi on (ker so gabili spoznali) škofova opravila prevzel,
njih redovnike in nove njim lastne cerkve posvečeval, ga to zeld
speče: da le, kako bi on, ki seje med domačimi škofove službe od¬
povedal, zdaj med ptujimi jo opravljal.' Skor nejevoljen se odpravi
k slovečemu opatu Nilu, ki je bil za opata v samostanu med Be-
neventom in Kapovo, v kterem so živeli gerški menihi po pra¬
vilu sv. Bazilija. Milo ga prosi, da bi ga med družbo sprejel,
ali Nil ga ne more kot latinca, pošlje ga pa s priporočnim li¬
stom k svojemu prijatlu Leonu, opatu v samostanu sv. Bonifa¬
cija in Aleksija na aventinskem griču v Kirnu, kteri samostan je
bil sicer vstanovljen za Gerke, pa tudi latinske menihe spreje¬
mal. Leon ga sprejme in mu s papeževim privoljenjem (o ve¬
liki noči 989) dd redovno obleko; ali ponižnost in pokorščino
bivšega škofa najostreje skuša: veli mu namreč derva in vodo
nositi, sobe pometati in najslabeja kuhinjska dela opravljati.
Adalbert stori vse voljno, živi v goreči pobožnosti in svetem ve-
selji, Gospod pa ponižnega svojega služabnika z več čudeži po¬
veliča. v

4. Štiri do pet let živi Adalbert v tem samostanu in dan
na dan v čednostih raste. Tedaj pa nenadoma pridejo pemski
poslanci z vojvodovim bratom s prošnjo do papeža, da naj bi
se vernil pastir k zapuščeni čedi, saj ovčice poboljšanje obetajo.
Adalbert se prestraši, vendar se tiho v Božjo voljo uda, njegovi
redovni bratje pa glasno ugovarjajo zoper odhod tega samostan¬
skega bisera, tega živega zgleda vseh čednosti. Papež tedaj skliče
zbor, kteri sklene: Adalbert naj spolni voljo svoje čede, pa da
se utegne zopet v samostan verniti, ako bodo njegovi pastir¬
ski trudi spet brez vspeha ostali in „Pemci svojih slabih navad
(gori omenjenih napak) ne bodo opustili. 41  Težkega serca se
loči od bratov in pride v Prago, kjer ga s splošnim veseljem
sprejmd in mu zvesto pokorščino in resnično poboljšanje oblju¬
bijo. Zopet se veselega upanja težkega dela poprime, cerkvene
postave krepko v veljavo pripravlja in pripravne naredbe osker-
buje za blagor vernikov; ali kmalo sprevidi, da je nemilo ogo¬
ljufan : za njegovo ljubeznjivo opominjevanje le malo marajo,
sčasoma pa je naravnost zametajo in še očitno zasramujejo; nje¬
govo resno zavračevanje sprejemajo v začetku z molčečo mer-
zloto, potem z glasnim serdom, z žuganjem in s kljubovanjem.
Serce mu poka in upada; vse okoli njega je temno in puščobno,
in o splošnem mraku le ena mila zvezdica še njegovemu otož¬
nemu očesu iz dalje miglja — samostan. — Imenitna gospa, ob¬
dolžena prešeštvanja in preganjanja od moževih sorodnikov k

23. april: Sv. Vojteh  (Adalbert), škof in mučenec. 109

njemu pribeži in iz zgolj usmiljenja, da bi jo rešil po duši in
telesu, odkaže jej zavetje v terdnem ženskem samostanu sv. Jurija;
ali besni preganjavci prihrume z orožjem v samostan, nesrečno
ženo od oltarja odtergajo in jej glavo odsekajo. To derzovito
oskrunjenje posvečenega zavetja škofa grozno razžali; dvigne se
in beži zopet v Rim v prejšnjo samostansko tihoto 1. 995. Bratje
ga radostno pozdravijo, izvolijo ga za prijorja in so mu pokorni
v zvesti ljubezni. Od njega, vedno bogatejega milosti in čednosti,
je rekel opat menihom. „Adalbert je bil zunaj samostana svet¬
nik, v samostanu pa je dosegel verli popolnamosti.“ Najimenit-
niši možje postanejo njegovi prijatli in mladi cesar Oton III. sam
ravno takrat v Rimu kronan ga večkrat obišče. Ali ta srečni
mir Adalbert le malo časa vživa, kajti nadškof Mogunški zahteva,
da naj se v svojo škofijo verne in v tej zadevi do novega pa¬
peža, Gregorija V. resno tožbo napiše: da je za kerščanskega
škofa sramota in greh, maloserčnemu in strahopetnemu biti; ker-
mar naj le skuša o viharji v varno loko pribroditi, kmet naj o
hudem vremenu le beži podstreho; vojaški poveljnik pa ne sme
svojih čet v stiski zapustiti, ne pastir svoje čede, ker ravno ta¬
krat mora svojo krepost in modrost pokazati. Papež priterdi tem
besedam, vendar pa Adalbertu reče: ,,Ako ne moreš pri izroče¬
nih dušah blagonosno delati, potem oznanuj evangelij med po¬
ganskimi narodi. 11  Solznih oči se loči od bratov in gre s cesar¬
jem Otonom čez snežnike v Moguncijo, kjer se nekoliko pomudi,
zakaj bil je cesarju in vsemu dvoru drag zavoljo svoje ljubez-
njive prijaznosti. Konec leta 996 se napoti proti domovini, ali
med potjo mu dojde žalostno sporočilo, da je neka njegovi ro¬
dovini sovražna stranka štiri njegove brate z vsemi domačimi
vred pomorila, rodovinski grad razdjala in vseh posestev se po¬
lastila. To hudodelstvo je pač zamoglo vez med njimi in med
ljudstvom čisto pretergati, vendar pa dd, po posredovanji polj¬
skega vojvoda Pemce poprašati, ali je je volja, sprejeti ga, ali
ne; toda oni bojč se, da se pod krinko svete gorečnosti zavo¬
ljo storjenega ne bi maščeval, odgovore, da ga ne marajo. To
mu je znamenja dovolj, da je svojih škofovih dolžnosti popol¬
noma odvezan. Zdaj gre na Ogersko, kjer ga vojvoda Gejza,
kteremu je bilo spreobernjenje njegovega sirovega poganskega
ljudstva zel<5 mar, z velicim veseljem in spoštovanjem sprejme.
Od njega krepko podpiran oznanuje tam sv. vero, pridobi jej
mnogo velikašev, in kersti v Ostrigonu Gejzovega nadepolnega,
menda sedemnajstletnega sina Stefana, kterega cerkev kot svet¬
nika časti. In tako je vložil terdno podlago, na kteri je nje¬
gov kneški kerščenec krasno stavbo cerkve na Ogerskem iz-
verševal.

5. Z Ogerskega ga pelje pot na Poljsko k prijatlu, vojvodu
lloleslavu Hrabremu. Ko po Poljskem mnogo poganov za sv,

110 23. april: Sv. Vojteh (Adalbert), škof in mučenec.

vero pridobi, nagovori ga vojvoda, da bi sosednjim Prusom, div¬
jemu ljudstvu naseljenemu po bregovih baltiškega morja, ki se je
vedno s Poljci vojskovalo, srečo kerščanske olike donesel. Sprem¬
ljan od trideset vojakov se pelje doli po reki Visli proti Gdan¬
skemu. Ko jih tam mnogo spreoberne, pošlje, da ne bi nobe¬
nega suma budil, vojake in ladijo nazaj, in gre z dvema tovar-
šema, z bratom Gavdencijem in z mašnikom Bonifacijem proti
Kraljeviču (Konigsberg), kjer z velicim zaupanjem Kristusa ozna-
nujejo. S časom se mnogo ljudstva okoli njih nabere, pa bolj
iz radovednosti, kdo so ti ptujci. Po mnozem popraševanji in
odgovarjanji jim reče Adalbert, da so prišli, je srečne storiti za
ta svet in za drugi, kjer je življenje brez konca; da naj se torej
odpovedd mertvim malikom in verujejo v živega Bogd, stvar¬
nika vseh reči. Ali Prusi ne marajo nobenega novega Boga, za¬
torej začini poslušavci kričati in kleti: „Zavoljo tacih ljudi', ka¬
kor ste vi, se nam je žito na polji pokončalo, in drevesa niso
več sadil obrodila. Zatorej se hitro poberite, ako nočete pobiti
biti.“ Berž torej se morajo odpeljati v majheni ladiji. Ko zopet
stopijo na suho, vsedejo se lačni in trudni, da bi nekoliko po¬
čivali, pa kmalo terdno zaspč. Ali pogani prejšnjega kraja, kte-
rim je žal, da so ptujce tako zlahkoma pustili, za njimi priderd,
planejo Čez spijoče in je zvežejo. Adalbert kliče tovaršema: „Ni¬
kar ne žalujta, brata moja, saj to terpimo za Kristusa; kaj je
lepšega in boljšega, kakor za Jezusa življenje darovati? 11  Tedaj
pa malikovavski duhoven serdito plane iz deidiali, zavihtne silno
kopje in mu prebode serce kričč: „Zdaj imaš, kar si želel, umri
za svojega Jezusa!“ Nato ga še šest druzih s sulicami prebode,
glavo mu odsekajo, in jo na kol nataknejo. To se je zgodilo
23. aprila 997. Tovarša so kot jetnika odpeljali.

Skor bolj ko s svojim trudom v življenji, naj Adalbert
Kristusa s svojo smertjo poveličuje. Boleslav pošlje k divjakom
po truplo njegovo, ali oni toliko srebra za nje tirjajo, kolikor
bi truplo tehtalo. Ali po čudu se zgodi, da v škodo in sra¬
moto lakomnikov truplo prav lahno postane. Bilo je v Gnezno
prineseno in slavno shranjeno. Pemci in Ogri, Poljci in Prusi
so goreče častili sv. škofa in mučenca; njegov grob, kterega je
tudi cesar Oton obiskal, je bil pribežališče vsakoverstnih terpi-
nov. L. 1039 premagajo Pemci (Cehi) mesto Gnezno in ostanke
Adalbertove z vso slavo v Prago prepeljejo.

Obrazuje se ko škof z eno ali s sedmimi sulicami v roki; imenuje
se apostelj Prusov, čeravno ni bil daleč v njihovo deželo prišel.

Narodnost in vera kerščanska (domoljubnost in pobožnost).

Ko se je sv. Adalbert vernil iz Rima na Češko, pripeljal je seboj
p er v e benediktine, kteri so se v Brunovo naselili. Pripoveduje se, da so

23. april: Sv. Vojteh  (Adalbert), škof in mučenec. 111

pobožni narodn jaki, ko so dospeli do meje Češke zemlje, poljubovali zemljo,
na kteri so zagledali luč sveta. Tako močna je ljubezen do domovine,
to je, tiste zemlje, v kteri smo rojeni in izrejeni, da tudi čez leta še po
njej zahrepenimo, da je nam tudi na ptujem mila in draga, in da že¬
limo vedno, v njej enkrat počivati. Odtod tudi to prihaja, da se nam na
ptujem, kedarkoli se snidemo z domačini ali zaslišimo tam domače gla¬
sove, preč serce zaigra. So pa nekteri, kterim velja ta ljubezen do do¬
movine ali narodnosti za nekaj poganskega,  in terdijo, da tacih misli
in čutil ne bi smeli kristijani gojiti, da bi se torej morale pregnati iz vseh
glav in sere kerščanskih. — Ali to je gerda zmota. Eden najslavniših pi¬
sateljev katoliških sedanje dobe, Mohler, piše o tem tako-le: „Ko se je

bil jezik (o babilonskem zidanji) razcepil, vtisnil se je slednjemu narodu
gotov in določen značaj, po kterem se je od druzih narodov razznaval,
in kteri je kakor njegov splošni genij (duh, varh) vse njegovo domače in
občinsko življenje prešinil; v narodnem duhu je ohranjen gotov zaklad
misli, čutil in želj, ktere se kakor podedovani duhovi po izrekovanji pre¬
hajajo od roda do roda. Ta narodni genij je načelo življenja slednjemu
narodu, in le do tistihmal se snova njegovih djanj kakor živa tkanina
spleta; kedar se pa preterga nit, ktera veže sedanjost z minulostjo, kedar
oboleha duh narodni, da se ne more več povzdigniti do visocega na¬
rodnega djanja, kedar narodovi sinovi ta od očetov podedovani zaklad za¬
nemarijo, zapozabijo, mora tudi smert celega naroda nastopiti, — njegov
genij umerje.“

Gospod Jezus sam in pervi njegovi aposteljni so bili judovskega
rodu, in le, da bi se ta izvoljeni narod ne ponašal še dalje s svojimi
prednostmi, piše sv. Pavel, da je v Kristusu nehal razloček med Greki
in Judi, to je, med Judi in pogani, v Kristusu so vsi narodi enako opra¬
vičeni otroci -Božji, ktere v zveličanje vodi sv. mati cerkev. Vendar pa
ta apostelj, goreč narodnega čuta, piše, „da je želel sam proklet biti,
ločen od Kristusa, za svoje brate, kteri so njegovi rojaki po mesu.“ (Rim.
9-) Tako jejtudi Jezus sam v polnoti narodnega čutila se jokal nad Je¬
ruzalemom. Čut tedaj in misel narodna je kaj svetega, velevitega; greh
se začenja še le tam, kjer se domoljubnost sprevrača v zaničevavno pre¬
vzetnost in zatiravno sovražnost proti drugim narodom; kakor se je go¬
dilo v poganstvu, ko je Gerku slednji drugi bil barbar (divjak, sovražnik);
kerščansko domorodstvo pa se mora naslanjati na priznavanje vsake druge
^rodnosti, zakaj tu velja tisto kerščansko geslo: „Česar nočeš, da bi se
tebi zgodilo, tudi ti druzemu narodu ne delaj.“ Kakor je stran vere go¬
vorica, da so komu vse vere enake, nespametna in pogubljiva, tako je
tudi tega in unega, Bog vč, kako modrijanska beseda, da se k nobeni
narodnosti ne priznava, prav šlevasta, neslana bedarija. Ravno današnje
dobe geslo je postalo gojenje narodnega jezika in zgodovine, ker v teh
narod živi. Človek, čeravno ud vesoljnega človeškega rodu, je vendar
hidi ud posebne manjše narodne  celote, in v tej najprej mu je odlo¬
čno opravilo oskerbovati. Misel  v glavi pač celoto obseže, roka  pa le
z a malo prime. Skerbeti pa za vse je toliko, kakor ne marati za niko¬
gar. I n  vendar, komu imamo darovati vse svoje moči, vso svojo delav¬
nost, ako ne svojemu narodu, s kterim nas en izvir, en jezik, eno izre-
Enje, ena in tista slast in strast z mogočno vezjo sklepa, in kteremu
moramo, kar smo iz njegove zakladnice prejeli, z obrestmi potem nazaj
Vračati. Saj je sedanji čas sploh priznano, da se kerščansko občinstvo
razodevlje v pravi domoljubnosti. To je vedel že sv. Adalbert, in zato
j e  najprej med domačim narodom trudil, in še le potem, ko ga niso
domači več marali, si je iskal nove domovine ko misijonar.

112

24. april: Sv. Jurij,  mučenec.

Cerkev ljubi in njeguje vse narodnosti ko otroke svoje, in to ona
spričuje s tem, ker v Propagandi (ustavu za misijonarje) se uče vsi znani
jeziki zemeljskega kroga, in se res tudi med osmino razglašenja Gospo¬
dovega govori v vseh jezicih tam slišijo; neprenehoma tudi razpošilja ona
misijonarje do najdaljniših pokrajin, da bi Kristusa oznanovali. Dar je¬
zikov  je podelil sv. Duh sam aposteljnom na binkoštni praznik in neki
Francoz, ki je bil pričujoč pri tej slovesnosti jezikov v Rimu, je ves na¬
vdušen vskliknil: „To je slavna zmaga cerkve  naše.“

Molitev.

O Bog! kteri si sv. mučenca Adalberta obdaril s tolikanjo ljubez¬
nijo do domovine, dodeli tudi nam, da svoji pozemeljski domovini tako
služimo, da bomo za to v nebeški domovini ž njim vred Tebe slavili.
Amen.


24. Mali traven ali april.

Sv. Jurij, mučenec.

učenstvo v katoliški cerkvi je pač najkrasneja, najsijajniša,
najbolj blagovita prikazen, ktero nam zgodovina sveti
pred oči stavi. Mučenci niso s prelivanjem kervi samb
terdnosti in visokosti svoje lastne vere v Boga, ne samo pleme¬
nitosti svoje lastne ljubezni do Kristusa, ne samo lastnega bo¬
gastva milosti sv. Duha in živega upanja srečne večnosti spriče¬
vali in tako ne samo lastne nravne velevitosti in lastnega
vernega junaštva pokazali; ampak so s svojo vero in lju¬
beznijo ter s svojim upanjem tudi brez števila svojih bratov
vnemali in navduševali, in si za razširjanje in vterjevanje
kerščanske vere neumerljive zasluge pridobivali. S svojo po¬
hlevno udanostjo, s svojo nepremagljivo poterpežljivostjo, o mu¬
čenji, s svojo čeznatorno veselostjo o smerti so veliko, veliko
poganov nepokvarjenega serca in duha prisilili k visocemu ob¬
čudovanju, k resnemu premišljevanju in prevdarjanju, mnogo¬
krat tudi k nanagloma spoznanju vere v Kristusa, in jej prido¬
bivali nove prijatle, nove bojevavce in zmagovavce. Mučenci
torej niso bili samo podpore in stebri sv. cerkve, ampak tudi
njeni pomnoževavci in zverševavci; njihova prelita kri ni bila
samo slava in zmaga sv. vere, ampak tudi rodovitno seme pri¬
hodnjih vernih vojakov in slavnih zmag Božjega in svetega Čez
svetno in nesveto, kraljestva Božjega čez kraljestvo teme ih
pekla. Zatorej je cerkev že od prezgodnjih časov njih spornih
z veliko častjo obhajala. Slednja srenja je svoje kervave spo-
znovavce skerbno zapisovala in je njihova imena, in njihovega

24, april: Sv. Jurij,  mučenec.

113

raznega mučenja začetek, nadaljevanje in konec, tedaj zgodo¬
vino njili slavnih bojev tudi drugim srenjam priobčevala. Tako
se je zgodilo, da se je češčenje mučencev, zlasti tacih, kterih
kervavo smert so še posebne, znamenite okoliščine spremljale in
poveličevale, s čudno hitrostjo po vseh kerščanskih cerkvah po
vzhodu in zahodu razširjalo. Eden najbolj slavljenih in češčenih
bojevavcev Kristusovih je „vitez sv. Jurij.“

2. Pač malo zanesljivega vejno iz življenja sv. Jurija, in
vendar je njegovo češčenje ravno tako starodavno kakor splošno.
Ali ravno iz gorečnosti, s ktero so že v pervih kerščanskih sto¬
letjih tega mučenca častili, ko ste le nenavadna čednost in vi¬
soko kerščansko junaštvo pozornost obudovali, smemo sklepati,

Življenje svetnikov in svetnic božjih. II. del. S

114

24. april: Sv. Jurij,  mučenec.

kako visoka je bila njegova svetost. V Carigradu je bilo nekdaj
pet po njem imenovanih cerkev; najstarejo med njimi in uno,
kakor pravijo, na njegovem grobu pri Diospolu v Palestini je
neki zidal cesar Konstantin Včliki. Gerška cerkev ga imenuje
„v4Iicega mučenca 11  in njegovega godli dan je tam še zdaj za¬
povedan praznik. Tudi po zahodu se je njegovo češčenje zgo¬
daj razširilo, posebno po romarjih. Sv. Klotilda na Francoskem
je dala v začetku 6. stoletja več oltarjev sv. Juriju na čast po¬
staviti, ravno tako je dal sv. Gregorij Včliki neko cerkev sv.
Jurija v Siciliji, ki se je hotela podreti, popraviti. Papež Leon II.
je posvetil 1. 683 cerkev na čast sv. mučencev Boštjana in Jurija.
O križanskih vojskah se je posebno med Angleži pobožnost 'do
njega vnela zlasti zato, ker se je. poleg legende bil križanski
vojski pred bojem pri Antijohiji prikazal, in so bili Saraceni na
njegovo priprošnjo premagani. Tudi terdijo, da se je bil pri¬
kazal angleškemu kralju Rihardu I., kar je vojake tako navdušilo,
da so grozno nejevernike bili potolkli. Zatorej so angleški kralji
kraljestvo pod njegovo varstvo postavili in zbor v Oksfortu 1222
je zapovedal njegov god po vsi deželi ko zapovedan praznik
obhajati. Republika Genovenska ga je kasneje izvolila za svo¬
jega poglavitnega patrona in rusovsko cesarstvo ima njegovo po¬
dobo sredi gerba. Ves srednji vek so ga posebno bojeviti vitezi
ko patrona častili in ni ga bilo skor po nemških pokrajinah
gradu brez kapele sv. Jurija. Toliko bolj obžalujemo, da nam
je od tako znanega svetnika tako malo znano. Sicer se ne mo¬
remo pritožiti, da nam manjka popisov njegovega življenja; viri
bogato tek<5, ali tako so kalni in polni sdderge, da je le malo
čistega iz njih zajeti. Zraven pravih popisov so se že preč perve
čase popačeni raztrošali, polni neslanih pravljic, da je je že
papež Gelazij na zboru v Rimu 494 ko zmešanico in izmišljijo
obsodil. Vendar pa se od sv. Jurija naslednje sploh pripoveduje
in ko verjetno terdi.

3. Sv. Jurij je bil imenitne rodovine v Kapadociji in v
kerščanski veri izrejen. Po smerti očetovi, ki je ob enem tistih
preganjanj, ki so naglo zahrumela pa naglo spet potihnila, s
palmo mučenstva se ločil odtod, podal se je z materjo v Palestino,
ki je bila njena domovina in je tam posestva imela. Iskreni vi¬
teški mladeneč čuti posebno nagnjenje do vojaškega stand, stopi
torej va-nj in se obnaša ko hraber junak. S svojo pogumnostjo
in svojim prelepim življenjem se kmalo povzdigne do časti pol¬
kovnika. — Cesar Dioklecijan se je skor dvajset let blagovolj¬
nega proti kristijanom kazal, tako da niso samo popolnega miru
vživali, ampak so tudi na cesarskem dvoru samem in med voj¬
sko visoke službe dosegali. Ali proti koncu svojega vladanja, vsled
sijajnih zmag sklene, za to misel vnet, pogansko rimsko deržavo
v njeni poprejšnji kreposti in mogočnosti obuditi in pa kerščan-

24. april: Sv. Jurij,  mučenec.

115

stvo, ki se s tem ne strinja, popolnoma zatreti. Iz tega namena
skliče vse cesarske namestnike, vojaške poveljnike in druge v
Nikomedijo. Črevesa živali so se preiskovala, vedežija Apolo¬
nova se popraševala, najviših vradnikov misel se pozvedovale:
vse govori zoper kristijane. Razglašajo se grozni, pregrozni
ukazi: da naj se kristijanom vse službe in časti vzemd, cerkve
podrč, svete bukve požg<5; vsi duhovni, mašniki in škofje naj
se v ječe pahnejo; jetniki naj se z mučenjem silijo malikom da¬
rovati — terdovratni naj se s smertjo kaznujejo. Kmalo so bile
vse ječe prenatlačene, vsa trapila mučencev polna, vsa morišča
s kervjo preoblita. Tedaj stopi Jurij pred cesarja in mu reče:
„Cesar, kako dolgo boš še divjal z ognjem in mečem, kaj li so
ti kristijani storili? Oni se nikdar tvojim bogovom klanjali, ni¬
kdar jim darovali ne bodo, ampak oni molijo za cesarstvo k
živemu Bogu in so tebi z zvesto pokorščino podložni. “ Razkačeni
cesar mahoma zaukaže hrabrega spoznovavca Kristusovega v
težke verige vkovati in v ječo pahniti, potem pa, ko ga vsa
obetanja, vse muke v stanovitnosti ne omajejo, v smert peljati;
in njegova sveta glava pade 23. aprila 1. 303.

4. Obrazovanje svetnikovo ne zadevlje vere, ampak to je
reč umetnika slikarja, kteri sme, kakor znano, s pesniško svo¬
bodo svoje žive domišljije vpodobovati. Sv. Jurij, slikan ko lep,
mlad junak na belem konji z nastavljeno sulico v boji z dra-
konom, je očitno bolj pomen, kakor zgodba, bolj tedaj pripo-
doben izrazek kake resnice, kakor pa pred očf stava kacega
djanja. Vendar pa pravega pervotnega pomena zmagovitega boja
z drakonom ne moremo določno pojasniti zavoljo pomanjkanja
zgodovinskih sporočil. Drakon (lintvern), ta zver s pošastno
glavo, z gorečimi kolesnatimi očmi, z odpertim žrelom, iz kte-
rega razcepljeni jezik slastno po plenu Šviglja — ta pošastna,
hudobna, požrešna, v temni votlini ali v blatnem močvirji po
žertvi oprezujoča zmija je „stara kača,“ ktera je od raja sem
že toliko zlega na svet pripravila, je „hudič,“ kteri kakor rjoveč
lev okoli hodi in išče, koga bi požerl. Ali pa pomeni poganstvo,
hi se je z vso besnostjo in grozovitnostjo: s strupenim puhom
natolcevanja, z vertečimi očmi oprezovanja, z zvijačami in krivu-
dinami kovarstva, z ostrimi zobmi in kremplji trapila in moriv-
nimi udarci sile dvignilo zoper deviško cerkev Kristusovo. Se
bolj natanko pa utegne drakon ravno cesarja Dioklecijana sa¬
mega pomeniti, kteri pač, ko začetnik poslednjega občnega pre¬
ganjanja, lehko velja za podobo premaganega in razrušenega
malikovavstva, ki zdaj poslednjič ves svoj serd izkipeva.

5. Nevedno ljudstvo zna le slikarsko pisanje brati, in več¬
krat ne brez spotikljeja, ker vidi in gleda le podobo samo na
se bi, pa ne vč njenega pomena. Odtod je prišlo, pa je na le po¬
menljivo podobo drakona ljud marsikaj djanskega natvezal, po-

8 *

116

24. april: Sv. Jurij,  mučenec.

sebno na domišljije bogatem Jutranjem, in da se je legenda od
sv. Jurija in drakona ob času križanskih vojsk naslednje osno¬
vala: Na skali, v morje šterleči, pri starem Beritu, zdaj Bajrutu
v Siriji, je imel. svoj berlog strašan drakon, groza in poguba
za vso okolico. Da so njegovo silno pogoltnost tolažili, zato so mu
morali prebivavci vsaki dan dve ovci, in ko je teli zmanjkalo,
eno ovco in enega otroka dati; v kratkem so bili vsi dečki in
vse deklice pogoltnjene; tedaj zadene strašna osoda edino hčerko
kraljevo. Žalost očetova je neizrekljiva, ker oteti je ne more. Ko
ovenčano deklico že ven peljejo, pridirja sv. Jurij, takrat še
polkovnik, v svetli bojni opravi; drakon povzdigne pihaje in
sikaje svojo pošastno glavo, vitez pa spodbode konja, švigne
proti drakonu in strašen boj se vname, ali drakon se kmalo
vije in valja v svoji černi kervi.

Boj s sovražnikom dušnega zveličanja.

§1y.  ap. Pavel, podajaje orožje zoper hudičeve napade, piše: „Oble-
cite Božje orožje, da zamorete obstati pred zalezovanjem hudičevim;
stojte opasani okoli svojih ledij z resnico in oblečeni z oklepom pravice,
in obuti na nogah za oznanovanje evangelija miru; pred vsem pa vzemite
v roko ščit vere, čelado zveličanja in meč duhsl, kar je beseda Božja“
(Efež. 6.).

Za oklep  tedaj, ki persi vojakove ranjenja varuje, svetuje nam
vzeti pravico,  to je, deržati se prave vere in po njej pravično živeti.
Ako pokrijemo svoje persi s pravičnostjo, s tem sadom kerščanske lju¬
bezni, ako raznetimo svoje serce z gorečo ljubeznijo do Boga in do bliž¬
njega, zastonj bo peklenski sovražnik streljal v nas pušice svojih skuš¬
njav. Kjer namreč je ljubezen stanovališče si izvolila, tam greh ne go¬
spoduje; kjer ljubezen s svojim plamenom dno serca razgreva, kokalj
hudobije ne bo rastel. Kdor ljubi Boga, ne bo njegovih zapoved lomil,
kdor ljubi svojega bližnjega, ne bo ga žalil, ne bo mu krivice delal. In
tako je po pravici oklep, ki se ne da prebiti, zoper napade hudičeve po¬
stala in rodi sad dobrih del kerščanska ljubezen, ali kakor pravimo ker-
ščanska pravičnost, kakor apostelj pravi: „Ljubezen ne ravnd ndpačno,
ne misli hudega.“

Za pas,  ki varuje ledja, bodi nam resnica, zakaj tudi tega pasu
hudič in njegove pušice ne prebodejo. Resnica vse reči premaga in ne
more nikdar v boji omagati; kdor si jo pa ko pas opaše, jo gotovo iskreno
ljubi. Zakaj resnica, ki je v Kristusu Jezusu, svoje prijatle vedno opo¬
minja, da je vse na svetu prazno, minljivo, da človeku nič ne pomaga,
če tudi ves svet pridobi, na svoji duši pa škodo terpi, da torej vse, kar¬
koli mu more svet prijetnega in veselega ponujati, nikakor ni vredno, da
bi zato svoje življenje v nevarnost pripeljal, dušo svojo pogubljal. Kdor
se torej z resnico terdno opasuje, ta bo vse peklenske skušnjave junaško
premagoval.

„In imejte noge obute za oznanovanje evangelija miru.“ Tako nas
dalje apostelj oborožuje zoper hudobnega duha. Tudi ta svet je pre-
koristen. Ako imamo noge poleg evangelija obute, bomo vedno hodili po
tisti poti, ktero nam Kristus, on prava pot, sam kaže z besedo in z zgle¬
dom ; ogibajmo se krive poti greha, in sovražnik nas nikdar zapeljal ne bo.

25. april: Sv. Marka,  evangelist.

117

„In vzemite čelado zveličanja/' Čelada  pokriva glavo vojakovo,
in ta čelada nam ima biti upanje večnega zveličanja. V to namembo svo¬
jega življenja se nam je vedno ozirati, misel na njo si moramo globoko v
serce zasaditi; in ker čelada tudi oči nekoliko zakriva, zatorej naj nas ta
misel nikakor ne pusti ozirati se po ničemurnostih in minljivih radostih tega
sveta, da bi nas mikale za njimi pohajati, kakor za ubežnimi vesami, in
bi tako pravo pot v nebesa zgrešili. Glej, zopet močna obramba zoper
satonovo zapeljevanje.

S ščitom,  kakor vemo, varuje vojnik svoje telo zoper mahe so¬
vražnikove, z mečem  pa ga sam skuša raniti. Ako tedaj poleg sveta
aposteljnovega vzamemo za škit terdno živo vero in oborožimo desnico
svojo z mečem besede Božje, ne bomo samo brez nevarnosti prejemali
udarce hudobnega duha, ampak ga bomo sami s krepkimi mahi podirali,
v beg poganjali, če namreč verujemo, „da nismo s strohljivimi rečmi, z
zlatom ali srebrom, ampak z drago kervijo Kristusa, neomadežanega in
nedolžnega Jagnjeta" odkupljeni in rešeni oblasti hudobnega duha: bomo se
pač krepko njegovim skušnjavam ustavljali in sadu smerti Kristusove ne
bomo z grehom in zadolženjem lahkomiselno nad seboj v nič devali. In kdor
poprime za meč besede Božje, kdor si ob uri skušnjave nauke Kristusove
v spomin sklicuje, in pomoči prosi milega Jezusa, gotovo bo odpodil ne¬
varnega skušnjavca, zakaj grozno je poleg sv. Bonaventure in nepremag¬
ljivo za peklenskega duha ime Jezusovo; kakor bi ga strela z jasnega
udarila, omami ga že edini serčni poklic tega presvetega imena.

Molitev.

O Bog! kteri nas z zasluženjem in varstvom svojega sv. mučenca
Jurija razveseljuješ: dodeli nam milostivo, da bomo dobrot, za ktere se
Ti po njegovi priprošnji priporočamo, po Tvojem neskončnem usmiljenji
deležni. Po Kristusu Jezusu, Gospodu našem. Amen.

25 .  Mali traven ali april.

Sv. Marka, evangelist.

,akor je iz verta veselja izvirala reka, da je namakala raj,
•dn se je delila na štiri plati: tako teče tudi iz duhov¬
nega raja sv. cerkve mogočna reka evangelija po štirih
strugah na četvere kraje sveta, da je napaja z vodo življenja.
Drugi teh čveterih evangelij se imenuje evangelij sv. Marka.

V sv. pismu se omenjata dva svetnika po imenu Marka.
Eden tudi Janez Marka imenovan, je bil zvest tovarš sv. Pavla
111  Barnaba na njunem popotvanji po vzhodnih pokrajinah;
drugi pa je bil evangelist, in njega god cerkev na današnji dan
°hhaja. (Mnogo pisateljev terdi, da sta oba Marka ena in tista
oseba.) Bil je iz Ciren v Afriki in judovskega rodu. Eni me-
m J0, da je bil izmed dva in sedemdesetih učencev Kristusovih;

118 26. april: Sv. Marka,  evangelist.

ali najbolj določno spričevanje in splošno sporočilo terdi, da je
bil še le po vstajenji in vnebohodu Gospodovem na binkoštni
praznik po pridigi sv. Petra spreobernjen in kerščen. Zatorej ga
imenuje ta apostelj v pervem svojem listu svojega sina, kakor iz

enacega vzroka tudi sv.
Pavel v listu do Korin-
čanov zove Onezima svo¬
jega sina, kterega je po
evangeliji v Kristusu Je¬
zusu rodil. Stari očetje
ga imenujejo tolmača sv.
Petra. Kaj ta priimek
pomeni, se učeni v mi¬
slih ne zedinijo; eni me¬
nijo, da je bil Petru
pomočnik pri spisovanji
listov do vernih po raz¬
nih pokrajinah Azije, eni
da je le pisavo Petrovo
bolj izolikal, eni zopet,
da je on, kar je Peter
po hebrejsko govoril, v
gerško ali latinsko pre¬
stavil ; to pa ni ver¬
jetno.

2. Spremil je apo-
steljna v Rim, in se je
vdeležil njegovega truda
in dela za vstanavljenje Božjega kraljestva; videl je tudi obilni
sad, ki so ga pridige Petrove v glavnem mestu sveta obrodile,
kjer se je število vernikov od dne do dne naraščalo. Peter, ves
goreč ljubezni do svojega Gospoda in Učenika, in pa želje, vse
za-nj pridobiti, je od čudapolne velevitosti njegovega življenja,
od moči njegove smerti in pa od slave njegovega vstajenja go¬
voril s tako navdušenostjo, da se poslušavci niso mogli nasititi;
ali zavoljo svojega apostoljstva je moral večkrat mesto zapustiti,
da je tudi po družili krajih evangelij oznanoval. Tedaj pa pro¬
sijo rimski verniki njegovega zvestega učenca, kteremu je skerb
za-nje bil izročil, da bi jim spisal evangeljske zgodbe, da bi je
zmeraj v svoje duhovno veselje in posvečevanje mogli brati in
premišljevati. Marka spolni njihovo serčno željo in sestavi ter
spiše vse, kar je slišal sv. Petra očitno govoriti, ali pa je sam
kot njegov učenec in zvest spremljevavec od njega pozvedel.
Njegov namen ni bil djanja Gospodova zaporedoma, kakor so
se dogodila, popisati, ampak njemu je bilo le mar, vse temnote in
neresnice ogniti se; zatorej je njegov evangelij le kratek osnutek,

25. april: Sv. Marka,  evangelist.

119

ali zavoljo natancega vezanja in priproste pisave preljubo branje.
Papija, škof Hierapolski in učenec sv. Janeza, nam o tem tako
sporoČuje: „Marka, tolmač Petrov, je skerbno zapisal, kar mu
je bilo v spominu ostalo, vendar pa ne po versti, kakor je bilo
od Kristusa govorjeno ali storjeno. Zakaj on sam ni Gospoda
ne slišal ne spremljal, pač pa sv. Petra, kteri je učil poleg po¬
trebe poslušavcev, in ne kakor bi bil namerjal življenje Gospo¬
dovo na tanko popisati. In tako je tudi Marka spisal. Njegova
skerb se je le na to obračala, da bi ničesa ne izpustil, in nič
neresničnega ne povedal. 11  Da je Marka svoj evangelij poleg na-
voda Petrovega spisal, sprevidi se iz tega, da skorvse zamolči,
kar bi bilo Petru na čast, n. pr. da je stopil iz čolniča in je po
viharnem morji proti Jezusu šel, da mu je Jezus, ko ga je
Peter za Kristusa in Simi Božjega spoznal, slavno obljubo sto¬
ril, da bo na-nj svojo cerkev zidal itd. Nasproti pa obširno po¬
pisuje Petrove napake in posebno njegovo trikratno zatajenje;
zakaj s čutilom najbridkejega kesanja je hotel pervak apostelj-
nov, da naj se ta njegov greh razznani, nasproti pa vse zamolči,
kar bi ga moglo pred ljudmi povikševati. In poleg tega je Marka
tudi spisal svoj evangelij, da ne bi žalil preponižnosti apostelj-
nove. Ko se Peter verne, ga prebere, s svojo veljavo poterdi
in ga veli v zborih vernikov očitno brati.

3. Brez dvombe je Marka ko goreč učenec in pomočnik sv.
Petra tudi po Italiji za razširjevanje evangelija delal, ali o tem
imamo le omahljiva sporočila. Nekteri menijo, da gaje bil sv. Peter
v stari Oglej poslal, od koder je luč sv. vere tudi v naše kraje
bila prisijala. Bolj gotovo, ali vsaj bolj zanesljivo pa je, da ga je
okoli 1.50 poslal ko oznanovavca Božjega kraljestva vEgipet. Stopil
je na suho v Cireni in je prehajal potem Libijo od okrajine do
okrajine, od mesta do mesta. Povsod se razodeva glas sv. evange¬
lija, povsod njegova navdušena beseda Križanega oznanuje; nje¬
gov iskreni govor, izvirajoč iz bistrega duha in plamečega serca
je mogočno oblastoval nad ljudmi; globoko jim je zasegal v
serca, in je budil željo po pravem spoznanji Božjem, dramil je
tleče hrepenenje po odrešenji in spravi. Na tisoče jih je poslu¬
šalo njegovo besedo ko Božjo besedo, in so prejemali po njem
delež s Kristusom, ki je resnica in življenje. Toda nikjer se dolgo
ne mudf, ampak povsod zapusti učence, kteri naj bi zasajeno
mlado drevo kerščanske vere oskerbovali in zalivali, in gre dalje
po navadi aposteljnov, dokler vsega zdoljnega in zgornjega Egipta
ne prehodi. Egipet, bogdv najbogateja dežela na svetu, berložje
najostudniših vraž, kjer so celti leve in volkove, ovce in kozle,
tiče, ribe in kače posebno pa černega vola z belo liso po božje
častili, — Egipet ta postane rodovitno polje za evangeljsko setev,
dežela svetnikov, zibel višega kerščanskega življenja — meništva.
Poglavitna pot, po kteri ga je vodilo njegovo apostoljsko po-

120 25. april: Sv. Marka,  evangelist.

slanstvo, ga je peljala v Aleksandrijo, stran imenitnosti takrat
drugo, stran kupčijstva pervo mesto svet;!; ali pot tje je bila
dolga in težavna in je peljala po širocem obkrožji skozi veliko
veliko poganskih sere; še le, ko so se ta dala radovoljno vkle¬
niti v sladki jarem Kristusov, oberne se proti glavnemu mestu,
v ktero dospč 1. 60. Zmagavna moč milosti Božje je bila ž njim
in ž njegovo pridigarsko besedo; z veseljem je mogel že v
kratkem obilno verno množico okoli sebe zbrano videti — v
deželi, ktere staro prokletstvo je bilo zdaj v nov blagoslov spre¬
menjeno. Eden pervih in najizverstnejih spreobernjencev je bil
Anijan, kterega čez dve ali tri leta za škofa-namestnika postavi.
Število vernikov se je po Aleksandriji in po okolici tako mno¬
žilo, da je bilo več cerkvd, to je, zbirališč za obhajanje službe
Božje treba. Ali ta hitra rast in krasno cvetenje mlade kerščan-
ske občine obudi tudi nasprotnike in sovražnike; vsi skup, Gerki
Egipčani in Judje jo jamejo čertiti, zlasti pa so se domačini zo¬
per judovskega učenika vzdigovali, kteri jim po tako mnozem
spreobračanji zares žuga staro božanstvo dežele pokopati. Kujejo
torej kovarstvo zoper njega in mu očitno po življenji strežejo.
Ko Marka sliši viharje bučati in vidi, da valovi preganjanja
že čez njegovo glavo pljuskajo, umakne se iz Aleksandrije in
gre po pokrajinah Libije vernikov obiskat, jih v veri poterdit, in
jim v nadaljno podučevanje in okrepčanje škofov in mašnikov
posta,vit. Vendar od časa do časa skrivej pride v Aleksandrijo,
da čuje nad blagrom perve egiptovske kerščanske občine in
njene zadeve vravnava. Hotel je v vinogradu delati, dokler je
bil dan, in potem, ko bi prišla noč, svoje delo v potei’pežljivosti
in upanji doveršiti.

4. In noč po tako viharnem mraku kmalo nastopi. Pogani
ga vedno preganjajo ko sovražnika njihovih bogov in ko zlo¬
voljnega čarovnika, kteri s sleparijami hudih duhov (s čudeži
namreč, ki je je delal) ljudstvo zapeljuje, da se domačim bogo¬
vom znejeverja. Posebno malikovski duhovni so se bili zoper
njega zarotili, in ker je bil ravno poganski praznik na čast ma¬
lika Serapija, kteremu so veliko žertev klali, kričali so, da se
mora tudi Marka njemu darovati. Našuntana derhal zgrabi svet¬
nika, ko ravno na velikonočni praznik Bogu molitev opravlja,
to je, presv. skrivnosti obhaja; verv mu okoli vratu zadergne
in ga cel dan po mestnih ulicah vlači, da je bil ves pot kervav
in njegov život ves raztergan. Med temi mukami Marka nepre¬
nehoma Boga goreče hvali, da ga je vrednega spoznal, da sme
terpeti za njegovo presveto ime. Pride noč in trudni rabeljni ga
pahnejo v temno smerdljivo ječo. Pa Gospod pošlje svojemu
zvestemu hlapcu tolažbo in okrepčanje. Prikaže se mu namreč
angelj in mu reče: „Marka! ti služabnik Božji! tvoje ime stoji
zapisano v bukvah življenja in tvojega spomina konec ne bo!

25. april: Sv. Marka,  evangelist.

121

Tvojo dušo bodo arhangelji v miru sprejeli. 11  Kmalo potem se
mu prikaže Giospod sam v podobi, v kakoršni je na zemlji bival,
in ga pozdravi rekoč: „Marka! mir bodi s teboj!“ Tako sporo-
žuje častitljivi Beda v svojili bukvali mučencev. Drugo jutro
zgodaj že prihrumi pogani v ječo in ga zopet po ulicah vlačijo,
dokler med temi okrutnostmi svoje blage duše ne izdihne. To se
je zgodilo 25. aprila 1. 68.

5. Besna derlial hoče razmesarjeno truplo na germadi
sežgati, ali glej! tako grozen vihar jame razsajati, in med bli¬
skom in gromom se od jutra do mraka taka ploha s točo vliva,
da pogani vsi preplašeni truplo zapuste in zbeže. Tako tedaj
so mogli kristijani drage ostanke pobrati ter je častito poko¬
pati v skalnatem grobu v Bukolesu na tistem kraji, kjer so se
večidel k službi Božji shajali. L. 310 se je cerkev nad njego¬
vim grobom sezidala. V 8. stoletji so bile njegove kosti v Alek¬
sandrijo in 1. 815 po benečanskih kupČevavcih prenesene v Be¬
netke, ki so ga za poglavitnega svojega patrona izvolile, njemu
na čast prekrasno cerkev sezidale, in za svoj gerb si izvolile zna¬
menje sv. evangelista: leva z mečem. Plašč sv. Marka so v cer¬
kvi aleksandrijski, ki je bila perva za rimsko, do 6. stoletja
hranili. Kdor je bil za škofa tega mesta izvoljen in posvečen,
ni mogel poprej postavno sedeža v posest vzeti, predno se ni s
tem plaščem ogernil. Sv. očetje so Marku oziroma na I. po¬
glavje preroka Ecehiela leva ko pomenilo pridjali, ker se nje¬
gov evangelij prične z mogočnim klicem Janeza Kerstnika: pri¬
pravite pot Gospodu! 11  kakor z rjovenjem leva, kralja puščave.
Vzhodnja in zaliodnja cerkev obhaja njegov spomin 25. aprila,
in na ta dan se pojejo pri procesiji psalmi in litanije vseh svet¬
nikov, da bi rosa nebeška na sadeže zemlje padala... Navadna
misel je, da je papež Gregorij včliki te prošnje procesije vpeljal.

Sv. evangeliji.

BIajdraži ostanek sv. Marka za nas je njegov sv. evangelij. — Sveti
evangeliji so dar Previdnosti Božje > ktera zasluži našo preserčno zalivalo
m največe spoštovanje. Oni obsegajo neprecenljiv zaklad Božje modrosti,
nauk zveličanja, ktero je večna Beseda večnega Očeta iz nebes prinesla
m z nebeškimi deli poterdila. Po tem nauku je Božji začetnik naše vere
Jezus Kristus še zmeraj med nami. Mi slišimo njegove govore, mi vidimo
njegova dela, mi čutimo moč in krepost njegovih nebeških izrekov in nje¬
govih Božjih potolažb. Kot luč, ki naj sveti v temi, je prišel Jezus na
sve jji kakor luč svetijo tudi evangeliji vsem, kteri hočejo, po potu prave
modrosti in popolnoma pavičnosti hoditi. Na tisoče jih je zdihovalo po
Potolažbi in pokoji serca — in oboje so tukaj zadobili.

, Pervi kristijani so dobro poznali neprecenljivo vrednost tega pre-
iiazega bisera; vse so bili voljni dati, da bi njega pridobili, . vse. so ho-
1  raji kakor njega zgubiti. —. Imamo pa od štirib različnih pisateljev
'Vetero različno popisovanje naukov in djanj Jezusovih — štiri različne

122

25. april: Sv. Marka,  evangelist.

evangelije tedaj. Tudi ta okoliščina je milostiva naredba Božje previd¬
nosti. Cveteri sv. evangelisti — Matevž, Marka, Luka, Janez — so spi¬
sali sveto zgodovino vsaki po svojem, na raznih krajih, o raznih časih, iz
raznega namena, in vendar vsi štirje v poglavitnih rečeh in večidel tudi
v pristranskih okoliščinah popolnoma soglasvajo, tako da je drugi za dru-
zega priča, in da imamo za resnico popisanega življenja Jezusovega ravno
toliko popolnoma veljavnih prič, kolikor evangelijev. Kar en evangelist
poleg namena, ki ga je pisati nagnil, le ob kratkem omeni, ali Čisto za¬
molči, to drugi dostavi ali pa obširneje pove. Če gredo sv. evangelisti,
pri pripovedovanji ene in tiste reči saksebi, zgodi se to le pri malenka-
stih pristranskih okoliščinah, ali pa nesoglasnost je le videzna, to se pravi,
ona se le tistim dozdeva, ki niso dovolj zvedeni, da bi mogli sveta pi¬
sanja drugo z družim primerjati. Ali ravno te različnosti so neomajljiv
dokaz, jla se evangelisti pred pisanjem niso med seboj bili pogovorili.

Če tudi pa so sv. evangeliji tako velik zaklad, vendar ne morejo
biti edini vir vseh naukov in naredeb cerkve od Jezusa Kristusa vstanov-
ljene. Saj tacega namena sv. evangelisti tudi imeli niso. Slednji evan¬
gelist je iz posebnega nagiba pisal svoj evangelij, in nobeden ni imel na¬
mena, popolne bukve kerščanskega nauka spisati. Vsaki torej je le tisto
in le toliko povzel v popis življenja Jezusovega, kolikor in ktero se mu
je zdelo treba, da doseže svoj namen. Jezus je aposteljnom le ustmeno
svoje nauke razlagal; le ustmeno so jih oni v začetku drugim oznanovali
nepopačeno in popolno, za kar nam je najzvesteji porok značaj apostelj-
nov in pa sv. Duh, ki je je razsvetljeval in vodil. To ustmeno poduče-
vanje se je potem v vseh naukih, od stoletja do stoletja in po vseh krajih
nadaljevalo, takč, da vesoljna cerkev ravno tiste nauke, in ravno tako
popolno in nepopačeno uči, kakor so je aposteljni oznanovali; in za to
nam je porok Božja pomoč sv. Duha, kteri je cerkev Kristusovo, kakor
aposteljne njegove, zmeraj vodil in jo bo vodil do konca sveta. V tem
splošnem cerkvenem učenji, ki se imenuje tudi ustno sporočilo,  mo¬
rajo sv. evangeliji svojega doveršenja iskati, in le iz njega morejo svojo
pravo in veljavno razlago dobivati. Živa beseda je bila pred mertvo čerko
pisanja — beseda je bila čerke vir, in beseda je skozi vsa stoletja čerko
spremljala, da se je mogla razumevati; kje tedaj bi mogla čerka druzega
tolmača iskati, ako ne ravno in edino le v živi besedi? Kristijan! beri
večkrat, in beri s sveto gorečnostjo sv. evangelije. Poslušaj verno nauke
sv. cerkve, in spoštuj tudi njo, kakor sv. evangelije, kot negoljufivo delo
Božje! Prizadevaj si neprenehoma, brano in slišano spolnovati in tedaj
bodeš hodil po poti prave modrosti in Bogu dopadljive pravičnosti proti
večnemu življenju!

Molitev.

O Bog! kteri si sv. Marku dodelil dar sv. evangelij oznanovati, daj
tudi nam po svoji milosti, da bomo po njegovih naukih živeli in da bomo
po njegovi priprošnji vseh zlegov rešeni. Po Kristusu Jezusu, Gospodu
našem. Amen.

26. april:  Sv.  Peregrin.

123

26. Mali traven ali april.

Sv. Peregrin.

aška dežela je bila pozneji srednji vek, Čez tristo let dolgo
»fe/azvihrdvana in pokončevana po strastnih nepotolažljivih

prepirih in silnih bojih med Gvelfi in Gibelini. S tema
imenoma so v začetku zaznamovali mesta, ki so ali s papežem
ali pa s cesarjem potegovala, pozneje pa ste se po teh imenih
zvale ljudska in pa plemenitaška stranka. V drugi polovici tri¬
najstega stoletja pa je plamen razpertja vnovič zašvignil in sicer
s tako silo in razdraženostjo, kakoršnokoli le more strastni hu¬
dourni ljudski značaj in pa politično sovraštvo vnemati in pod¬
pihovati. Po Lombardiji in po Toskanskem so bili Gibelini
skorej povsod premagani; ali po rimskih pokrajinah, zlasti po
nekterih mestih, so se še terdno deržali. Tedaj pride 1. 1280
sv. Filip Benicij, general ali vikši ravno popred vstano vij enega
reda „služabnikov Marijinih 14  (glej 11. febr.) na svojem popotva-
nji ko apostoljsk misijonar tudi v mesto Forli, da bi z oznano-
vanjem evangelija, evangelija mini in sprave, žalostne razpore
poravnal in razdražene nasprotnike potolažil. Ali njegove besede
se brez vspeha porazgube med splošnim hrupom in vrišem , ki
ga je čedalje veča serditost zoper njega zavzdigovala; uporniki
ga zasramujejo in cel6 gerdo ž njim ravnajo; eden najhujih to-
gotnežev pa je bil Peregrin Laziosi, mlad plemenitaš, kteri pre-
klmjevaje zamahne s stisnjeno pestjo nad oznanovavcem miru
in ga z vso močjo po obrazu udari. Ali svetnik, spomnivši se
Gospodovih besed, mu pokojno še drugo lice nastavi, zapusti
Mesto, in moli za-nje, ki so ga razžalili. Peregrina ta pohlev¬
nost in poterpežljivost tako presune in omami, da mu kar be¬
sedo zapre in on ves stermen odstopi; ali kmalo občuti bridko
kesanje zavoljo svojega divjaškega obnašanja, hiti za služabni¬
kom Božjim, pade pred-enj, in ga milo prosi odpuščenja in bla¬
goslova.

2. Peregrin, rojen v Forliji v Romanji, okoli 1260, je bil
edini sin plemenitih staršev, ki mu pa niso skerbeli za izoliko
serca in duh d, ampak za izurjenost v gibčnem sukanji orožja
M pa za pripravnost v javnem življenji. Takratne politiške raz-
pertije in homatije so tudi njega, tako vroče kervi mladenča,
potegnile v ta zgonobljivi vertinec, ki je pogolten brezen vseh
Plazih čutil in viših prizadev in ga niso pustile priti do jasne,
pokojne zavesti. Pač ga je morda milost Božja že dalje časa
ljubeznjivo oferfravala, čakaje in opazovaje, kedaj se jej bodo
. r i njegovega serca odperle; ali njegovo oko je bilo proč ober-
n J e no, njegovo uho zamašeno, in njegovo serce prepolno časnih

124 26. april;  Sv. Peregrin.

reci in namčr; on ni imel za darove sv. Duha nobenega prostora,
nobene spretnosti. Ali prikazen Filipova je njegovo življenje po
čisto inaki strugi napeljala; on sicer je bil že davno odšel, ali
njegova podoba, podoba milobe, mini in ljubezni je bila zmeraj
pred Peregrinovimi očmi. Začel je nepokojno, od raznih strast
premetavano, od viher sovraštva razdraženo življenje med svetom
primerjati s tihim, mirovitim tokom dni v samotnosti; praznoto
in ničnost posvetnega dirjanja začne čedalje bolj spoznavati, in
obudi se v njem hrepenenje po viših dobrinah, po svetejem na¬
menu življenja, in tedaj za glas nebeški bolj sprejeten postane.
Ko enega dne v cerkvi pred oltarjem presv. Device moli, in se
z vso dušo v take misli potopi, vidi v duhu nebeško Kraljico
pred njim stati in sliši te besede: ,,Pojdi v Sieno, tam boš naj-
del bogoljubne može, moje služabnike; pridruži se jim. 41  Pere¬
grin se dvigne in nemudoma preterga vse svetne vezi, da bi
poleg nebeškega povelja iz zmešnjav nesvetega življenja ubežal
v zavetje svetega mini Zapusti' torej dom, popotuje v Sieno
in prosi ponižno, da bi ga služabniki Device Marije v svojo družbo
sprejeli, kar se tudi zgodi.

3. Cez nekaj let, v kterih je na potu bogoljubnosti mnogo
napredoval, je bil poslan v rojstno mesto Forli, kjer je imel
ravno nov samostan tega reda postavljen biti; vikši namreč so
menda pač mislili, da bo Peregrinova veljava pri sorodnikih in
znancih veliko pripomogla k njegovemu vstanovljenju; in niso
se motili. S svojim čistim, svetim življenjem, po milem mini,
ki je svetil iz vsega njegovega obnašanja, iskreni ljubezni, ki
je žarela iz njegovih oči in donela iz njegovih besed, ni samo
sebi spoštovanja vseh, ampak tudi samostanu mnogo prijatlov
in dobrotnikov pridobil. Ker ni bil za mašnika posvečen (eni
pravijo, da je bil) se ve da ni bil poklican, besedo Božjo ozna-
no vati, spovedovati in kruh življenja vernim deliti; ali vendar
je imel pri vsaki priložnosti krepko podučno, posvarilno ali po-
tolažno besedo v svojih ustih, in je kolikor je mogel po svoje
pri visocih in nizkih kerščansko vero in ljubezen oživljal; on
ni bil mašnik, pa imel je duha svetosti in posvečevanja. Da bi
v lastnem sercu vsa počutna nagnjenja in mesene želje izkdrena
zaterl, naložil si je najostreja zatajevanja, najhuja pokorila, da
so skoraj čez vso pravo mero segala; skozi več ko trideset let
se ni vsedel in da bi si počil, je le pokleknil ali pa na kamen
se naslonil.

4. Vsled tega neprenehoma stanja, da govorimo, kakor
svet — ali, po Božjem poskušnjem pripuščenji, da po kerščan¬
sko govorimo, se zgodi, da mu ena noga hudo oteče in se na
njej zgnojt nekako rakovo ulč, ktero je takov smrad razširjalo,
da nikdo ni mogel zraven njega prebivati. Tak<5 tedaj leži re¬
vež s svojimi ranami in bolečinami sam in zapuščen, ali voljno

26. april:  Sv.  Peregrin.

125

in poterpežljivo, kakor Job; neizrekljive muke terpi, ali ne en
glas potožbe ali nejevolje ne pride iz njegovih ust, ampak le molitev
in hvala; njegovo terpljenje je bilo podobno kadilu, ki se na žerjavici
raztopi in prijeten vonj proti nebu puhti. Imeniten zdravnik na
tanko pregleda njegovo nogo, in reče, da za tako rano ni no¬
benega primernega mazila, nobenega tečnega zelišča, rak bo
dalje in dalje zjedal, in le en pripomoček je, da bi se mu živ¬
ljenje otelo: berž namreč se mu mora noga odrezati. Tisto noč
pred dnevom, ki je bil za odrezanje noge odločen, se ne more
nekake natorne groze ubraniti; bolečina, strah in tesnoba mu
ne dadd počivati; tedaj pripleza z največo težavo v kapelo pred
podobo Križanega, in moli z vso gorečnostjo za polajšanje bo¬
lečin, za voljno poterpežljivost, pa tudi za ozdravljenje in živ¬
ljenje, ako je Božja volja, zakaj pri njem ni nič nemogoče.

5. Prošnja gre gori, milost pride doli, pravi sv. Avguštin.
Kolikor više in polneje se prošnja dviguje, toliko globeje in bo-
gateje se uslišanje znižuje, kolikor živeja in resničniša je prošnja,
toliko gotoveje je njeno spolnjenje. Peregrinova molitev je usli¬
šana, pekoče bolečine ponehajo; s solzami najserčneje zahvale
se proti križu ozre in potem nekoliko ur sladko zaspi. Drugo
jutro pridejo zdravniki z orodjem in z obezami, ali on jim smeh¬
ljaje reče: ,,Mislim, da hoče dobrotljivi Bog vas dela in truda
prevzdigniti, mene  pa bolečin in okruljenja obvarovati; moja
noga je dobra in zdrava, viši zdravnik mi jo je to noč zacelil. 11
Zdravniki ga začudeni gledajo — ali naj pobožni mož v tacem
stanji in tacem trenutku še šalo vganja; ali so ga morda pre¬
hude bolečine ob pamet pripravile? Saj resnice pač ne more
govoriti — poleg postave, ki jo imajo zdravniki. Pogledajo mu
torej nogo in popolnoma je zdrava; zdaj spoznajo, kterega zdrav¬
nika je Peregrin mislil in čudapolno ozdravljenje oznanujejo po
niestu y in po deželi.

Se mnogo let je živel in delal pobožni „brat Job“, dokler
s e v visoki starosti 1. 1330 v večnost ne preseli. Dan njegove
smerti pade na 1. maja, in na ta dan stoji tudi v rimskem za¬
pisniku, ali v njegovem redu obhajajo njegov spomin prej ta
dan, 30. aprila zavoljo praznika sv. aposteljnov Filipa in Jakopa.

Obrazuje se v meniški obleki z razgaljeno bolno nogo sedeč pred
Podobo Križanega.

Evangeljski svetje. I.

, ILudovik Granaški pripoveduje od neke svetnice, da je Boga vpra-
? a la, ktero besedo v sv. pismu naj si posebno v spomin vtisne, in da jej
J e  odgovoril: „Ljubezen.“ „1 kaj pa je ljubezen?" vpraša sv. Frančišek
šaleški. Ljubezen je ljubezen, in kdor hoče ljubezen spoznati, jo mora
j*Poliiovati. In Bog', ki je ljubezen, pač nič druzega od nas noče, kakor
le  ljubezen. Popolnoma ljubezen ničesa za-se ne prihranja, ker ne išče

126

21. april:  Sv.  Peregrin.

svojega, ampak da vse ljubljenemu, ker razun ljubljenca ničesa ne išče;
ako je njega najdla, najdla je vse. To tesno zvezo ljubijočega z ljublje¬
nim jasno in kratko izreče nevesta v visoki pesmi: „Ljubljenec moj meni
in jaz njemu." (2, 16.) Kakor bi rekla: „Edino in največe dobro moje
je ljubi, v kterem sem vse prejela, karkoli sem zaželela; pa tudi jaz
njemu dam, kar imam, tudi sama sebe, in ko bi mu dala vse bogastvo
svoje hiše, ne zdelo bi se mi nič. Karkoli namreč more stvar dati svo¬
jemu stvarniku, je skončno, je malenkasto in tedaj veliko niže cene,
kakor neskončno dobro, ktero človek za plačilo svoje ljubezni prejme.
„Jaz bom tvoje obilno plačilo." (Mojz. 51, 1.) Zatorej so že od začetka
kerščanske cerkve, ki je najviša in vesoljna naprava ljubezni, bili in so
še dandanašnji ljudje, zlasti imenitni in velikodušni, kteri, da bi si ku¬
pili biser evangeljske popolnamosti, to je, ljubezen, niso nikakor mislili,
da so preveč storili, ako so se vsem časnim rečem odpovedali, tudi sami
sebe zatajili in vse pozemeljsko za smet imeli, samo da so Kristusa pri¬
dobili. Te verste so tisti, kteri v djanskem, resničnem uboštvu, v po¬
polnoma čistosti in v zvesti redovni pokorščini nasledvajo Kristusa ubo-
zega Zveličarja, neomadežano Jagnje, Sinu Božjega, pokornega Očetu do
smerti, do smerti cel6 na križu. Te tri namreč samostanske obljube so
pravi klavni dar ljubezni, ker ž njimi človek Bogu vse daruje, karkoli
posede — z uboštvom  vnanje posestvo, s čistostjo  svoje telo, s po¬
korščino  svojo dušo. S to trojno daritvijo, s ktero človek Bogu vse
daruje in posveti, pa odpravi tudi vse ovire, ki so pravi ljubezni nasproti,
in kolikor popolniša in resničniša je ta daritev, toliko bolj popolnoma in
čisteja tudi ljubezen prihaja.

Odtod izvira toliko in tako gorkih evangeljskih opominovanj, da
naj bo kristijan prijatelj uboštva. Nikakor namreč ne more imeti ljubezni
ne do Boga ne do bližnjega, kdor ljubi bogastvo in posestvo. Kaj li
nam to resnico bolj jasno dokazuje, kakor besede Kristusove: „Nihče

ne more dvema gospodoma služiti; ali bo namreč enega sovražil in enega
ljubil, ali se bo enega deržal in enega zaničeval. Ne morete služiti
Bogu in rnamonu." (Mat. 6, 24.) Kolikrat, žalibog, se prigodi, da
ljubezen do bogastva proda in izda Stvarnika Boga. Pomislimo Juda Iškar-
jota, ki je iz zgolj lakomnosti svojega nebeškega Učenika za malo sre-
bernikov izdal. Nikoli namreč ni sita prokleta poželjivost po blagu, h}
da svojo lakomnost potolaži, grabi skopuh po ptuji lastnini in skruni
ptuje pravice. Kako more v takem človeku ljubezen do bližnjega kaj
prostora imeti? Ljubezen je dobrotljiva, in ne išče svojega, koliko manj
ptujega. Zatorej Kristus resno opominja, da se varujemo vse lakomnosti
in skoposti, ker to je poleg aposteljna malikovanje. Ali je treba še kaj
več, da naj bi se nam prizadevanje in tekanje po minljivem blagu in
bogastvu ostudno zdelo, pristudilo? Kaj namreč človek, ki ga goni edino
poželenje po časnem blagu, sam sebi pridobi? Kaj druzega neki, kakor
le zgolj skerbi, ki mu ne dajo pokoja in ga preganjajo ko plaho zver od
zore do mraka, od mraka do dne? Poslušaj aposteljna (Tim. 6.): „Ve¬
lik dobiček pa je pobožnost z zadovoljnostjo. Nič namreč nismo prinesli
na ta svet: gotovo je, da tudi nič ne moremo odnesti. Ako pa imamo
živež in obleko, bodimo s tem zadovoljni. Zakaj kteri hočejo obogateti, ti
padejo v skušnjavo, in v zadergo hudičevo, in v veliko nepridnih in škod¬
ljivih želj, ktere potopd človeka v pogubljenje in pokončanje. Korenin®
namreč vsega hudega je lakomnost; nekteri, ki so po njej poželeli, so
zašli od vere, in se zapletli v hude nadloge." Bogastvo je ternje, ki
dušo vedno zbada in jej napravi kervavo rano, ktera se ne da več zace¬
liti, ker bogat človek rad poreče svoji duši: „Duša! veliko blaga im aS

27. april: Sv. Cita,  devica.

127

spravljenega za prav veliko let; počivaj, jej in pij in bodi dobre volje/'
Ali kako se goljufa, zakaj Bog mu reče: „Neumnež! to noč bodo tvojo

dušo tirjali od tebe; kar si pa spravil, čegavo bo? Tako je s tem,

pravi Jezus, kteri si bogastvo nabira, in ni bogat v Bogu... Zato vam

povem: ne skerbite za svoje življenje, kaj bote jedli, tudi ne za telo,

kaj bote oblačili ... Vsega tega namreč neverniki na svetu iščejo. Vaš
Oče pa ve, da tega potrebujete. Za tega voljo iščite najpoprej Božjega
kraljestva in njegove pravice, in vse to vam bo priverženo ... Prodajte
svoje premoženje in dajte ubogajme. Storite si mošnje, ktere se ne sta¬
rajo; zaklad, kteri ne mine v nebesih, kamor se tat ne približa, in kte-
rega molj ne razjeda. Kjer namreč je vaš zaklad, tam bo tudi vaše serce."
(Luk. 12.) „Ne imejte ne zlata ne srebra, ne denarjev v svojih paseh,
ne torbe na poti, tudi ne dveh sukenj, ne čevljev, ne palice." (Mat. 10,
9. 10) „Nobeden izmed vas, kteri se ne odpove vsemu svojemu premože¬
nju, ne more biti moj učenec." (Luk. 14, 33.)

Molitev.

O Bog! kteri si svojemu poterpežljivemu in zaupanja polnemu slu¬
žabniku sv. Peregrinu dodelil čudapolno telesno ozdravljenje in tako re-
šenje časne smerti: ozdravi tudi nam, te prosimo, naše dušne bolezni, da
bomo, oteti večne smerti, srečno k Tebi prišli v večno življenje. Po Kr.
Jezusu Gospodu našem. Amen.

27. Mali traven ali april.

Sv. Cita, devica.

$ita je bila hči ubožnih staršev iz neke. vasi blizo Luke na
^Laškem. Njen oče je zgodaj umeri, in .breme odrejeva-
nja je nosila mati sama, po imenu.Bonisina. Ali ta odreja
je morala kaj dobra biti, ker ne samo Cita se ko svetnica časti,
a mpak tudi njena sestra, nuna cistercijanka, je umerla v s o
v esu svetosti, ravno tako tudi materin brat Gracijan. „Moli m
delaj!" To geslo je mati dan na dan hčerkipriporočevala m vzi-
vala je veselje videti, kak6 njeni nauki pri Citi najlepsi^ sad ro .
Pohlevnosti in skromnosti, ljubeznjivosti in pokoiščmi Jjcjeni se
J e  slednji čudil. Govorila je malo, delala neprenehoma m dušo
Sv °jo je ohranila v vedni zbranosti. Še ne dvajset.let stara,
slopi v službo pri plemenitaši v Luki, po imenu Fatmell, ce-
t ar  hiša je bila zraven cerkve sv. Frigidijana. V. tem^ novem
stanu je nahajala mnogo pripomočkov, v domači hiši. srečno pn-
'-Go. delo posvečevanja nadaljevati in zverševati, kajti mog a je
X  n jem delavno, spokorno in zatajevavno živeti in lastno vo jo
kovati nebeškemu Zveličarju, kteri je enako na v svetu žive, ne
a bi  se njemu streglo, temuč da bi on stregel. Življenje Litino

128

27. april: Sv. C it a, devica.

je za slednjega posla prelep zgled, zatorej hočemo poglavitne
obraze iz njega posneti.

poglavitne lastnosti kerščanske dekle je Cita zazna¬
movala: bogaboječnost, pokorščino, zvestobo, in delavnost, i>}
tako je tudi sama na tanko ravnala. Vsaki dan je že pred
odločeno uro vstala, da je svojo molitev opravila, in pri sv-
maši bila, ter nikdar ni pozabila, tudi za svojo gospodo moliti-
Pogostoma je pristopala k mizi Gospodovi, in ko je presv. Tel°
zavžila, žarelo je njeno obličje rajskega veselja. Zvečer ob n e "
deljah in praznikih je vedno bivala v cerkvi, ali pa je brak
sv. pismo in druge pobožne bukve. Nikdar je ob delopustnen 1

27. april: Sv. Cit a, devica.

129

času niso videli na plesišču ali pri kterili družili veselicah, s kte-
rimi se dnevi Gospodovi tolikanj skrunijo. Tudi med delom je
vedno bivala v Božji pričujočnosti, in njene misli so bile le nanj
obernjene. Vsako delo, predno je je pričela, posvetila je s
kako kratko molitvico ali s serčnim vzdihljejem k Bogu. Vsako
soboto je obiskala šest laških milj od Luke oddaljeno cerkev
angelja varha na gori, in časi je tudi dalje kam romala. Pri
tacib priložnostih so se večkrat dogodile čudne reči. Enkrat je
mogla zavoljo premnogo dela še le pozno z domu iti. Ko tedaj
že trudna peš gre, dojde jo jezdec, kterega je k ravno tisti cer¬
kvi pot peljala. Norčevaje jej zakliče: „S to pošto bo devče le
počasi tje prišlo. 11  Cita mu mirno odgovori: ,,Le jezdite, gospod,
kakorkoli hitro hočete; tudi mene bo Kristus tje pripeljal, ka¬
mor sem se namenila.“ In glej, ko gospod tje prijaha, najde
že devico v molitev potopljeno. Ves začuden jo vpraša, kako
da je tako naglo sem prišla? Ona pa odgovori: „Kakor je Bogu
dopadlo, tako se je zgodilo.

3. V gospodarji in gospodinji je častila Cita Boga, in je
bila vsem njunim spodobnim poveljem in naredbam na tanko po¬
koma in iz serca podložna. Brez ugovarjanja in godernjanja je
z veseljem in z dobro voljo vsa povelja njuna dopolnovala., je
le za njuno korist skerbela in škodo, kolikor mogoče odvračala,
raje bi jo bila sama terpela. Ne najmanje hišne reči si ni pri-
lastovala in tudi pri soposlih ni terpela nobene nezvestobe. In
kakor za blago in imetek, v ravno tako je bila tudi za ime in čast
svoje gospode skerbna. Ce so jo vpričo nje kaj obrekovali, se
je za-njo potegnila, in izgovarjala njene napake in slabosti, prav
zoper navado toliko poslov, kterim nič bolj ni mar, kakor go¬
spodarja in gospodinjo v vseh malenkostih zapazovati in ju ka¬
kor le mogoče raznašati. Delavnost jej je bila kakor prirojena
in postopanje je čertila ko začetek vseh pregreh. Ves čas nje¬
nega bivanja, v Fatinelijevi hiši je niso videli ne eno četert ure
brez dela. Ce sicer ni bilo hišnega dela, dala si je sama kaj
opraviti. Svoje službe pa ni opravljala zavoljo vganjenega pla¬
čila, ampak iz ljubezni do Boga, in tako je bilo vse njeno delo
neprenehoma molitev. Odtod je izhajalo, da so bila najteža
opravila za-njo lehka in je bila vedno vedrega lica, kar v se je ž
njenim sicer postavnim vedenjem kaj ljubo vjemalo. Čeravno
sama prav ubožna, bila je vendar revežem skerbna, usmiljena
mati. Sama sebi je jed od ust odtergovala, da jo je, se vč da
s privoljenjem gospodinje, potrebežem podelila. Veči del plačila
je podarila ubogim, pričakovaje pravo plačilo od Boga, ker le
njemu je ona hotela služiti. Zmeraj je skerbela, da je imela za
uboge kaj pripravljenega; nobenega ponošenega oblačila ali kar
Se  sicer po hišah, kot ne več za rabo, zameta, ni ona pustila,
da bi se pokončalo, ampak vse je skerbno zbirala, popravila,

Življenje svetnikov in svetnic božjih. II. del. 9

130

27. april: Sv. Cita,  devica.

zašila ter kacega reveža obdarovala. Tudi je bila ona zvesta
priprošnjica ubozih pri svoji gospodi; zakaj za-njo je bila grenka
bolečina, videti koga terpeti in mu ne moči terpljenja olajšati.
Kako prijetna da je bila Bogii ta ljubezen uboge dekle do bliž¬
njega , nam legenda prav ginljive prigodbe pripoveduje. Žito v
kašči, moka v shrambi, če je Cita z gospejnim privoljenjem re¬
vežem kaj podelila, — vse je bilo potem čudno pomnoženo.
Enega dne jo prosi bolen berač požirek vina, ali ona ga nič
nima, vzame pa vendar posodo in jo natoči z vodo. Berač jo
s pravo slastjo pije, zakaj voda se je bila spremenila v najbolje
vino. Na sveti večer, ko je k polnočnicam šla, jej gospodar za¬
voljo hudega mraza lastni kožuh posili. Ko pa vidi v cerkvi
revnega starčeka mraza trepetati, ponudi mu gorki kožuh z opo-
minkom, da jej ga po Božji službi nazaj da. Božja služba mine,
ali starčeka nikjer ni videti, in Cita mora brez kožuha domd,
kjer jo gospodar ostro pokrega. Opoldne, ko gredd k jedi, se
starček na stopnicah prikaže, kožuh z zahvalo izroči in vpričo
gospodarja zgine, kteri o tem pač ne malo in v nedopovedljivo
razveseljenje ostermf.

4. Zraven njene delavnosti in radodarnosti do ubozih je
nad Cito še posebno njena ljubezen do Čistosti slaviti. Zapeljive,
nesramne besede, ki so za dušo največa nevarnost, ker človeku
najbolj ogenj mesene poželjivosti netijo in v nečisto djanje na¬
gibljejo , so bile za-njo grozna gnjusoba. Kakor je bila sicer
pohlevna, vendar se je vnel svet serd, kedar je tako govorjenje,
slišala in je gerda derzna usta spotoma zamašila. Necega mla¬
dega kalina, ki jo je hotel poljubiti, je z gorko berluzgo tako
zdatno zavernila, da se pač ni kmalo potem prederznil, pri po¬
štenem dekletu kaj nespodobnega začenjati. Ob najhuji poletni
vročini, ko je bila pri težkem delu vsa s potom oblita, si ven¬
dar še tega hladila ni hotela privoščiti, da bi bila zavratno ruto
odložila, ker se jej je razgaljenje nespodobno zdelo. Tudi v
druzih deklah tovaršicah si je prizadevala kolikor mogoče stud
nad zgonobljivo pregreho nečistosti buditi. „Nedolžnost zgubljena,
vse zgubljeno! 11  Tako je je večkrat serčno opominjala. Ona pa
se hitro in nevedoma zgubi, če se človek vseh slabih priložnosti
skerbno ne ogiblje. Ker se pa nježna cvetica čistosti le med
ternjem varno in srečno ohrani, zatorej je Cita s svojim telesom
prav ostro ravnala. Pri vseh svojih težavnih opravilih se je sko¬
raj celo leto postila ob kruhu in vodi, nikdar ni do dobrega na-
sitena od mize vstala in je le redkokrat kaj vina pokusila, če¬
ravno je vino v njeni domovini navadna pijača, Nosila je na golem
životu žimnat pas, ki jo je v meso vrezoval in jej velike bole¬
čine napravljal. Njena postelja je bila grudava deska ali pa
terda tla, za-njo pripravljeno posteljo pa je zdaj temu, zdaj
unemu revežu prepustila. — V čednostih poterpežljivosti in po-

27. april: Sv. Cita,  deviea.

131

nižnosti se vaditi, imela je Cita v svoji službi pač priložnosti
dovolj. Začetkoma so z nespoznano revo prav terdo ravnali.
Njena tihotnost in pohlevnost jim je veljala za topost, njeno na
tanko spolno vanje poselskih dolžnosti za skrivno prevzetnost,
njena pobožnost za hinavsko pobožnijo in prenapetost. Gospo¬
dinjo so hudobni jeziki zoper njo našuntali in gospodarju je bila
tolikanj zoperna, da brez nejevolje ni mogel ž njo sprego¬
voriti, ne je pogledati. Gotovo da prav otožno stanje za blago
serce! In vendar, če so jo še tolikanj žalili, ni bila slišati iz
njenih ust ne najmanjša potožba ali kako godernjanje. Vsa po¬
kojna je zvesto svoje dolžnosti spolnovala, mirno, kakor bi se
v zgolj prijetnostih zibala, je svoja dela opravljala, da bi, ako
ne ljudem, vsaj Božjemu vsevidnemu očesu dopadla. Tudi od
svojih tovaršev in tovaršic je morala veliko terpeti, čeravno je
v svoji ponižnosti najbolj zaničljiva opravila na-se jemala, in si
je vedno prizadevala vsem postrežna biti. Grozno jih je ona v
oči zbadala zavoljo svoje nepodkupljive poštenosti, zavoljo svoje
skerbnosti, s ktero je čula nad hišno lastnino, zavoljo svojega
studa do tistega, zlasti med posli ženskega spola navadnega
znanja in ljubovanja. Da bi kaj norčije ž njo vganjali, so so-
posli dobro Cito o najslabšem vremenu s tem ali unim izgovo¬
rom iz hiše kam poslali, da bi se jej prav v slast smejali, ko
ki vsa premočena domu prišla. O takovih naročilih je vselej ra-
dovoljna šla, ali kako je ona prešerne poredneže osramotila, ko
o njeni povernitvi ni bilo ne kapljice dežja na njeni obleki vi¬
deti, kakor bi bila svoje opravilo o najlepšem solnčnem svitu
izveršila.

5. Naposled pa tako vterjena čednost zmaga nad hudob¬
nostjo in krivimi mislimi strastnih ljudi. Gospoda njena spozna,
da ravno ta sovražena in zaničevana Cita je njena najzvesteja
služabnica. Pri gospodarji svojem, ki je bil prav togotne na-
tore, je zadobila tako veljavo, da je že ena sama njena beseda
jezo njegovo potolažila. Večkrat je pred-nj pokleknila in od-
puščenja prosila za tiste, ki so ga razdražili, in vselej jim je
milost dosegla. Tudi soposlov serca si je sčasoma pridobila in
njihovo čertenje se je spreverglo v občudovanje. Tedaj je tudi
priložnost imela, od mnogo pregreh je odvračevati in k molitvi,
k zvestobi v službi, k poslušanju besede Božje in k pogostoma
Prejemanju sv. zakramentov napeljevati. Blago Cito je pa zdaj
esupevalo spoštovanje, ki so jej je od vseh strani skazovali, ali
s voje ponižno serce'je obvarovala slednjega opuha kacega pre-
vzetovanja. Ostala je priljudna, prijazna, skromna in postrežna
tudi potem, ko jej je bila gospoda izročila više vodstvo vseh
hišnih opravil in nadzorništvo nad vsemi posli, ter ni več ž njo
kakor deklo, ampak kakor s hišno prijatlico ravnala. Poslednja
leta je bila prevzdignjena in jej dovoljeno, čas poleg lastne volje

132 27. april: Sv. Cita,  devica.

obračati za vživanje pokoja in za skerb za svoje vse bolehavo
telo. Ali ona, dela tolikanj navajena, ktero je tako lepo znala
posvečevati, se s to blagovoljno ponudbo ni mogla sprijazniti.
Delala je, dokler je mogla z rokama in nogama gibati, in če
jo je gospoda ljubeznjivo opomnila, da naj počiva, je Cita hva¬
ležnega obraza odgovorila: „Mar li hočete, da me smert v po¬

stavanji zaleze? 11  Osem in štirideset let je Cita ko dekla v Fa-
tinelijevi hiši preživela in nikdar ni ne najmanjše nezadovoljnosti
s svojim nizkim in težavnim stanom razodevala. Tedaj pa se
približa ura njenega preseljevanja v večni mir in pokoj. Majhena
merzlica, ki pa čedalje bolj nevarna prihaja, jej napovč smert.
S sveto resnobo in s spokornim duhom se pripravlja na prihod
Gospodov, prejme z gorečo pobožnostjo zakramente umirajočih
in zatisne očf 27. aprila 1272, stara 60 let. Komaj poči o zgod¬
njem jutru glas, da je zavoljo svojih visocih čednosti že v živ¬
ljenji ko svetnica češčena Cita umerla, so si otročiči po ulicah
klicali: „Sv. Cita je umerla, hitimo je gledat. 14  Poleg splošne
želje je bilo njeno truplo v cerkvi sv. Frigidijana očitno izpo¬
stavljeno, in vse mesto je skup vrelo, da bi se radovalo nad
obličjem oslavljene svetnice. Vsaki je hotel kaj spominka od
nje imeti in košček njene obleke si odrezati, zatorej so jo mo¬
rali večkrat na novo obleči. Mnogo čudežev se je godilo na
njenem grobu in papež Inocenc XII. jo je leta 1696 slovesno
med svetnike postavil. Slava te dekle ostane na svetu v več¬
nem spominu, posli jo častč ko svojo patrono in se njeni posebni
priprošnji priporočajo.

Kerščanski posel.

IPiazun druzih naukov so iz življenja sv. Cite posebno nauki za
hlapce in dekle in za vse služabnike sploh posneti. Sv. Cita je zares v vsem
svojem djanji in nehanji izversten zgled čednosti in svetosti za vse služab¬
nike. Želeti je, da bi vsi njeno življenje vedno pred očmi imeli in jo v
vsem posnemali. Pred vsem družim pa bi imeli na sledeče gledati: Sv.
Cita ostane 48 let pri eni gospodi v službi, ne leta iz malih vzrokov iz
službe v službo; zadovoljna je s svojim stanom, ne godernja nikdar nad
njim, ne želi se ga iz lenobe ali iz hlepenja po nepremišljenem zakonu
iznebiti; služi zvesto, svoji gospodi je pokorna, pri delu vselej marljiva,
skerbna in dobre volje, nikdar ne nejevoljna ali čmerna; tudi noče brez
dela biti, ampak do konca v službi ostati. Kar jej od dela časa ostaja,
ne trati ga z lenuhovanjem, ampak ga v molitev in duhovno branje obrača;
nikoli ne hodi k posvetnim, veliko manj k nevarnim veselicam, na ples
itd. Varuje si svojo čistost skerbno in serčno; miloserčna je do ubozih,
pa ostra do sebe in poterpežljiva o preganjanji. Od svoje pobožnosti se
ne da ne po zasmehovanji in zasramovanji, ne po krivičnih tožbah od-
verniti.

Sv. Cita je rekla, da so najimenitniše lastnosti dekle: strah Božji;
pokorščina, zvestoba in delavnost. K tem rečem je posel gotovo v svoj 1
vesti zavezan. Bogh se mora bati in sicer bolj kakor svoje gospode in

27. april: Sv. Cita,  devica.

133

soposlov; zat6 ne sme nikdar, da bi se svoji gospodi ali svojim soposlom
prikupil, Boga žaliti, ali k temu, kar je pregrešno, pomagati. Poleg
četerte zapovedi je dolžen, svoje gospodarje in gospodinje spoštovati
in jim v vsem, kar ni pregrešno, pokoren biti. Ako ni svoji gospodi
pokoren, če jej dolžnega spoštovanja ne skazuje, če jo zaničuje, gerdi
in zasramuje, ako jej beseduje in kljubuje, ali če se celo prederzne, da
jo kolne in roti, kar se večkrat zgodi, pregreši se in časi tudi smertno
pregreši. Dolžen je, naloženo delo zvesto opravljati, kar se mu izroči in
zaupa, si lepo v skerb jemati in gospodino korist ter njen dobiček po
zaukazanem potu pospeševati; zakaj zavoljo tega ima hrano in plačo. Ako
je po svoji nemarnosti kriv kake znatne škode svoje gospode, če svoja
dela nezvesto in zanikerno opravlja, če več časa s postopanjem potrati —
pregreši se in svoji gospodi plačilo krade. Zlasti posel je dolžen,
svoji gospodi v vseh reččh zvest biti.  To dolžnost jih današnji
dan, bodi Bogu potoženo! veliko veliko v nemar pušča. Ukanjajo svojo
gospodo, kjer jo le morejo; izmikajo, zdaj denarje, zdaj blago; zdaj
vzamejo naenkrat precej kake reči, zdaj po trohah; nosijo skrivej vino iz
kleti, jedi iz kuhinje in je povžijejo s soposli ali drugim vnanjim dajejo.
Drugi se lote tudi zernja v žitnicah, oblačil in platna po Skrinjah. Drugi
molče, ko bi je vendar morali zaverniti, ustaviti in gospodi razodeti. In
kar je najhuje, nekteri si tega celo v greh ne štejejo in nič ne mislijo
ne na pravo, ne na povračilo tega, kar so izmaknili. Vsi pa imajo ve¬
deti, da po svoji nezvestobi, kakoršnekoli se krive store, smertno greše;
in lehko večno pogubo; zakaj njih nezvestoba je tatvina, ktera je v
sedmi zapovedi prepovedana. Vedeti imajo, da so kakor tatje, pred Bogom
dolžni, popraviti in poverniti, kar so pokvarili in ukradli. Izgovori, ktere
imajo, da ž njimi svojo krivico pravičijo, veljajo ravno tako malo pred
Bogom, kakor izgovori družili tatov. Verh tega si že tudi na tem svetu
nakopavajo zaničevanje, zadrege, nadlogo in nesrečo. Zveste služabnike
ima vse rado, nezveste pa vse čerti in zaničuje. Kar zvest posel s svo¬
jim potom nabere, je od Boga blagoslovljeno in se vpričo množi; kar pa
nezvest posel pridobi, nima teka, ker ni od Boga blagoslovljeno. Vsak¬
danja skušnja uči, da se nevidoma samo žre in pogolta, -kar tak posel
tudi po pravici pridobi. Zatorej naj se vsi posli, kteri nočejo v časno in
večno nesrečo zagaziti, skerbno prizadevljejo, da se tudi najmanje krivič¬
nosti v svoji službi obvarujejo. Komur pa vest očita, da se je poprej v
tej reči pregrešil, naj prosi sprevidnega spovednika za nauk in svet, kaj
ima zastran povračila storiti; zakaj ta reč je veliko imenitniša, kakor se
misli; in po pravici se je bati, da bo marsikteri zavoljo nje vekoma po¬
gubljen. Bog daj, da bi si vsi hlapci in dekle in sploh vsi služabniki ta
nauk dobro zapomnili in po njem zvesto se ravnali! K temu pa bo ve¬
liko pripomoglo, če sledeče besede svetega Pavla dobro pomislijo. V
listu namreč do svojega učenca Tita (2, 9. 10.) piše: „Hlapce uči, da
naj bodo svojim gospodarjem podložni, v vseh reččh dopadljivi, da naj
zoper ne govore; da naj ne goljufajo, ampak v vsem dobro zvestobo ska-
zujejo.“ V teh besedah so najimenitniše dolžnosti hlapcev zapopadene.

V listu do Efežanov pa piše: „Hlapci! bodite pokorni svojim telesnim go¬
spodarjem s strahom in trepetom, v priprostosti svojega serca, kakor Kri¬
stusu; in ne služite le na oko, kakor da bi hoteli ljudem dopasti, ampak
kakor hlapci Kristusovi storite voljo Božjo iz serca radi, in služite z do¬
bro voljo, kakor Gospodu in ne kakor ljudem, ker veste, da bo sleherni
t°, karkoli je dobrega storil, prejel od Gospoda, bodi hlapec ali prost. “
(®> 5. i. d.) Pervič si tukaj zapomni, da ima posel s spodobno spošt¬
ljivostjo, resničnostjo in dobro voljo, ne pa posiljeno ali le na videz slu-

134

28. april: Zvel. brat Egidij.

žiti. Drugič, da ima svoji gospodi iz ljubezni do Boga in sicer tabo slu¬
žiti in jej pokoren biti, kakor bi Kristusu Gospodu samemu služil. Kdor
se potem ravna, temu se ne bo nikdar nič namerilo, česar bi rad in z
veseljem ne opravljal. Zakaj, ali nima človek vse iz ljubezni do Boga
z veseljem storiti in preterpeti? Poslednjič pravi apostelj, da bo Bog sam
zvestega, pokornega in pobožnega hlapca plačal. Kolika tolažba za bo¬
gaboječega posla! Mnogo gospodarjev ne spozna zveste službe svojih po¬
slov; jih kakor se spodobi, ne plačuje, jim celo večkrat brez pravičnih
vzrokov zasluženo plačilo priterguje. Ako se ti to zgodi, ljubi kerščanski
posel! nikdar ne obupaj, če le svojo službo zvesto in iz ljubezni do Boga
opravljaš; Gospod Bog sam ti jo bo enkrat obilo plačal.

Molitev.

O Jezus! kteri si sam iz ljubezni do nas podobo hlapčevo na-se
vzel, dodeli mi po priprošnji sv. Cite milost, da bom gospodarju in gospo¬
dinji tako pokoren, kakor bi Ti sam meni zapovedoval. Vnemaj v meni
spoštljivo ljubezen do nju, le Tebe pa, najvišega mojega Gospoda, daj
mi čez vse hvaliti, edino le Tebe se bati. Daj mi njima zvesto služiti in
se tako proti njima obnašati, kajsor se dober otrok proti svojim staršem
obnaša. Amen.

— —

28 .  Mali traven ali april.

Zvel. brat Egidij.

gidij je bil iz mesta Asisa na Laškem. Tam je živel v naj-
veČi priprostosti serca in v iskreni bogoljubnosti, dokler
ni začutil notranjega nagona, kterega je v goreči molitvi
prevdarjal, pridružiti se namreč sv. Frančišku. To se je tako-le do¬
godilo : Ko enkrat v hiši Egidijevi z začudenjem od sv. Fran¬
čiška govorč, začuti on v svojem sercu nepremagljiv nagon, nje¬
gov zgled posnemati. Drugi dan se poda zgodaj v cerkev sv.
Jurija in goreče prosi Grospoda, da naj ga popelje k sv. vsta-
novitelju novega reda, ako je njegova volja, da bi on svoj sklep
spolnil. Res poišče sv. Frančiška in ga kleče prosi, naj bi
ga sprejel med svoje učence. Tisti dan ju sreča ubožna žena,
ktera milo vbogajme prosi. Tedaj reče Frančišek Egidiju: „Daj
ubogi svojo suknjoin  učenec z veseljem spolni povelje svojega
učenika. Dan potem prejme redovno obleko. To se je zgodilo
leta 1209.

2. Med vsemi pervimi učenci sv. Frančiška ni nobeden v
meri, kakor Egidij, najimenitniše čednosti posedel, namreč: po¬
nižnost , ljubezen, pohlevnost — posebno pa priprostost serca, ki
je bila njegova poglavitna čednost in ga je izmed vseh odliko-

38. april: Zvel. brat Egidij.

135

vala. Nekoliko eertic iz njegovega življenja in iz njegovih na¬
ukov bode to spričalo. Kmalo po sprejetji spremi svojega du¬
hovnega očeta v okrajino (marko) Jakinsko. Sicer takrat sv.
Frančišek ni še očitno pridigoval, vendar pa je po vseh mestih
in vasčh, kamorkoli je prišel, kristijane k pokori opominjal, in
tedaj je Egidij v svoji priprostosti vedno ljudem priporočal: „Res-
nico je govoril, le verjemite mu.“ Drugi podoben zgled nje¬
gove priprostosti beremo v življenji sv. Bonaventura. Ko mu
namreč ta slavni mož opomni, „da zamore neveden in priprost
Človek, pobožna žena Boga ravno tako popolnoma in še bolj
ljubiti, kakor kteri sloveč bogoslovec,“ leti brat Egidij, veselja
hipec, med vertna vrata, ki so na cesto peljala, in na ves glas
ljudem kliče: „Pridite sem, vi priprosti in neučeni ljudje! pri¬
dite, ve pobožne žene, pridite vi vsi in ljubite Gospoda našega

136

28 . april: Zvel.. brat Egidij.

Jezusa. Zamoretega ljubiti in še bolj ljubiti, kakor oce Bonaven¬
tura in najbolj učeni bogoslovci. 11  Nato je bil tri ure zamaknjen.

3. Kmalo potem roma Egidij na Špansko, da bi obiskal

grob sv. aposteljna Jakopa. Na tem potu da svojo obleko ne¬
čemu revežu in veliko zasramovanja od zlovoljnih ljudi s čudo¬
vito poterpežljivostjo preterpi. Po vernitvi se mudi nekoliko
časa v poglavitnem mestu kerščanskega sveta, v Rimu, kjer se
kakor tudi drugod, živi z delom svojih rok. Potem popotva v
Jeruzalem s tem namenom , da bi Saracenom nauke sv. evan¬
gelija oznanoval; ali kristijani ga kmalo na Laško nazaj pošljejo,
ker so se bali, da bi ga perteče preganjanje v smertno nevar¬
nost pripravilo. Zdaj je živel v Rimu, ali v Reatu in Fabrijanu.
Ko enega dne v poslednjem mestu svoje grehe premišljuje, ga
njihov spomin tolikanj presune, da zbeži v bližnji gozdič, obleko
s sebe verže in se da z vervijo k redovni cerkvi vleči klicaje
mimogredočim: „Usmilite se me, bratje! usmilite se ubozega

grešnika!“

4. Večidel svojega življenja je bival sv. Egidij v Perozi, kjer
je tudi v noči od 22. do 23. aprila 1272 v Gospodu zaspal. Preč
po njegovi smerti je njegov grob močno slovel zavoljo splošne
in očitne pobožnosti ljudstva, in nekoliko časa so ga res v cer¬
kvi njegovega reda ko svetnika častili; ali ta pobožnost je sča¬
soma pojenjala, kar morda od tod izhaja, ker njegovo češčenje
ni bilo še od rimskega sedeža spodobno poterjeno. Vendar pa
se njegov grob še zmeraj obiskuje in nad njim stoji oltar, na
kterem se, vsled stare navade, še zmeraj na njegovega godli
dan slovesna sv. maša poje.

5. Kaj pomeni ta podoba? — Enega dne pride k Egidiju
učen mož iz i’eda dominikanov, kterega je že več let mučil dvom,
je li Mati Božja zmeraj bila devica? Ko sliši, da je Egidij od
Boga razsvetljen mož, gre k njemu, da bi ga v tej zadevi
poprašal. Egidij, vedoč, kaj ga stiska, mu gre naproti in za¬
sadi palico v zemljo rekoč: „Brat dominikan! Marija je devica,
predno je porodila/ 1  in hipoma na tem mestu limbar iz zemlje
vsklije. Ko drugič palico zasadi, reče: „Brat dominikan! Marija
je devica v tem trenutku, ko je porodila/ 4  in drugi limbar iz
zemlje vsklije. Ko tretjič palico zasadi, reče: „Brat dominikan!
Marija je devica tudi potem, ko je porodila 44  in tretji limbar
vsklije. Egidij odide, in učeni redovnik nikdar več ni dvomil)
da je Marija vedno ostala devica.

Nekoliko njegovih naukov.

lo smo življenje tega zveličanega služabnika prav ob kratkem po¬
pisali, hočemo ga spoznavati tudi iz njegovih lastnih besed in prelepih
njegovih naukov.

28. april: Zvel, brat Egidij.

137

Kakor smo že opomnili, živil se je Egidij z delom svojih rok. En¬
krat mu škof Tuskulski ponudi, da naj bi kot ubežnik potrebni kruh od
njegove mize prejemal. Egidij pa mu odgovori z besedami psalmista:
„Vžival boš delo svojih rok; srečen si in dobro se ti bo godilo. Tako je
učil brat Frančišek svoje brate pridno in zvesto delati in za plačilo ne
denarja, ampak potrebni živež prejemati.'*

Ce se je kdo pogovarjal ž njim od časti Božje, to je, od njego¬
vega preljubeznjivega „raja“, zamaknil se je berž in dalje časa se kar
ni ganil. 'Pastirj i in otroci, ki so to vedeli, so mu, kedar so ga zagledali, berž
klicali: „Raj, raj!" in preč se je zamaknil. Ce so drugi redovni bratje
ž njim se pogovarjali, so se skerbno ogibali teh besed, boje se, da bi ga
ne obšlo kako zamaknjenje in bi bili potem oropani blagovitega pogovora
ž njim. Na njegovem obličji je žarela svetla brihtnost in neizrekljiva
radost, in če je bil od Boga pogovor, bili so njegovi odgovori deroči iz¬
livi njegove preserčne veselosti. Ko enega dne svojo samoto zapusti in se
bratom pridruži, začne s sveto gorečnostjo peti: „Noben jezik ne more
razložiti, nobene besede ne dopovedati, noben vstvarjeni duh ne spreumeti
prelepote dobrin, ktere Bog tistim, ki ljubezni do njega gore, v nebesih
pripravlja."

Ko enkrat papež Gregorij IX., ki je od 1. 1234 do jeseni 1. 1236 v
Perozi svoj dvor imel, pobožnega brata pred se pokliče in ga o njego¬
vem življenji jame izpraševati, odgovori mu mož Božji: „Jaz si prizade¬
vam jarem Božjih zapoved z veseljem nositi." „Frav imaš," mu reče
papež, „pa tvoj jarem je sladdk in tvoja butara je lehka." Pri teh be¬
sedah se zdi Egidij nekako razmišljen; potem pa se zamakne in pozno v
noč se ne gane in nič ne spregovori. Papež sam je to čudapolno dogodbo
povedal kardinalom in več družim osebam.

Ko mu ravno ta papež pri neki drugi priložnosti reče, da bi mu
kaj od njegovih dolžnosti povedal, se Egidij dolgo izgovarja, dokler ne
začne: „Dve očesi imaš, desno in levo, ki ste zmeraj odperte. Z desnim
razgleduj reči, ki so nad teboj, z levim pa vodi vse, kar je pod teboj."

Od ponižnosti je tako-le govoril: „Le po ponižnosti pridemo do spo¬
znanja Božjega. Kdor hoče gori, mora poprej doli." — „Kako se mo¬
remo," vpraša ga brat, „napuha varovati?" „Če dobrote Božje premišlju¬
jemo, moramo se ponižati in glave svoje pobesiti. To storimoče  se
ozremo na svoje grehe. Gorje mu, kteri se z lastnimi napakami hvali.
Perva stopinja ponižnosti je spoznanje, da je vse, kar od nas prihaja,
našemu blagru nasproti. Vejica te ponižnosti je, da drugim dajemo, kar
njim gre in sebi ničesa ne prilastujemo, kar je njihovo; to se pravi, mi
moramo za vse blagote in dobrote, ki je vživamo, in celo za spoznanje,
da vse hudo, ki je v nas, od nas samih izhaja, Boga zahvaliti. Blagor
njemu, kdor se ima pred ljudmi, kakor je res v Božjih očeh, namreč za
brezen vse revščine in ničnosti! Blagor njemu, ki je zvest v pokorščini!
Kdor hoče notranji mir vživati, naj ima slednjega za svojega višega, in
za  večega in boljšega v Božjih očeh, kakor je sam! Blagor mu, kdor zna
milosti Božje zakrivati. Ponižnost ne ve, kako bi govorila, poterpežljivost
P a  se ana govoriti boje se, krono zgubiti, ki je le tistim obljubljena, ki
terpč brez tarnanja, in ker je terdno prepričana, da se človeku vendar
m še zmeraj bolje godi, kakor pa zasluži. S ponižnostjo se doseže milost
pri Bogu in se v miru z bratom živi. Le ponižnim, ne pa prevzetnim deli
P°g zaklade svojih gnad.

Stran napuha moramo zmeraj čuječi in v vednem strahu biti, sicer
nas v brezen podere. Kako namreč bi bilo mogoče, da bi človek, ki

138

28. april: Z vel. brat Egi d i j.

smert zasluži in je v verige vkovan, zmeraj ne trepetal? Človek je sam
iz sebe le revščina in nadloga, bogat pa le po Božjih darovih; te darove
naj ljubi, samega sebe pa naj zaničuje. Kaj je pač večega in boljšega
za-nj, kakor dobrot Božjih hvaležno se spominjati, se v ponižnosti po-
grezovati, in sramovanja ves presunjen biti o pogledu lastne nadložnosti?"

Zoper ničemurno slavohlepnost je rabil to-le priliko: „Mislimo si
človeka, vsega obožanega, vsega ranjenega, brez čevljev in nogovic, le
z nekoliko zakerpanimi capami pokritega; in v tem žalostnem stanu naj
ga kdo pozdravi rekoč: Velemožni gospod! vsi te občudujemo; bogat si
čezmerno; v lepoti in imenitnosti ga nimaš verstnika; nič ni krasnejega,
ko tvoja obleka. — Ali ni moral tak človek že popolnoma ob pamet priti,
ko bi ga tako hvalisanje veselilo in bi si mislil, da je res, kar se mu
pravi, čeravno je prepričan, da je ravno narobe ?“

Njegovi pohlevnosti se niso mogli ljudje načuditi. „Mi ne smemo
bližnjemu dobrega, ktero ima, ne jemati, ne sami sebi prilastovati; čem bolj
se ptujega dobrega veselimo, tem bolj smo ga sami deležni. Če torej hočeš
prednosti druzih deležen biti, moraš se jih veseliti, žalovati pa nad zlegom,
ki se drugim prigodi; ti moraš lastno revo videti in spoznati, pri bližnjem
pa le dobro nahajati, druge častiti j sebe pa zaničevati. Mi molimo, se
postimo in delamo; ali mi zgubimo vse zasluženje tega, če krivic in ne¬
zgod s poterpežljivostjo in ljubeznijo ne prenašamo. Vendar si toliko pri¬
zadevamo, da bi si čednost pridobili; zakaj se pa ne učimo to storiti, kar
je tako lchko ?" Prenašaj torej bremena druzega, ker nimaš pravice čez
kaj se pritoževati, zakaj ti zaslužiš, od vseh stvari čerten in preganjan
biti. Hočeš se očitanja in pogubljenja na unem svetu obvarovati, kako
tedaj moreš želeti, na tem češčen biti: kako moreš po večnem pokoji hre¬
peneti, ko se tukaj ogiblješ dela in truda? Prizadevaj si, da strasti svoje
premagaš, in skušnje in poniževanja voljno prenašaš. V vsem je treba
samega sebe premagovati. Malo ti pomaga, če druge k Bogu vlečeš, če
tudi ti sam sebi ne odmerješ.

Od molitve, ki je bila njegova radost in poglavitno opravilo, je
to-le izrekel: „Molitev je začetek in izveršenje vsega dobrega. Slednji

grešnik naj Boga prosi, da bi mu dal slabosti in hibe svoje spoznati, in
ravno tako tudi dobre, ktere je od njegovega neskončnega usmiljenja pre¬
jel. Kdor ne ve kako moliti, ta Boga ne pozna. Vsi, kteri hočejo zve¬
ličani biti, so dolžni moliti, kedar k pameti pridejo. Mati, še tako plašna,
boječa in priprosta, bi gotovo ne zamudila, na persi se terkati in milo¬
sti prositi serditega kralja, po čegar povelji so njenega sina zavoljo
storjenega hudodelstva v ječo pahnili, na vislice obsodili."

„Sad molitve je: 1. razsvetljuje naš um; 2. nas poterjuje v veri in
v ljubezni do dobrega; 3. nas uči lastno revščino spoznavati in občutiti;
4. nas napolnuje s strahom Božjim, nas dela ponižne in zaničljive v na¬
ših očeh; 5. budi kesanje v našem sercu; 6. odpira v nas obilen in sladek
vir solza; 7. očiščuje našo dušo; 8. vpokojuje našo vest; 9. nas uči po;
korščine; 10. nas popelje do popolnomosti; 11. nas stori deležne vednosti
svetnikov; 12. po duhovno prestvarja našo pamet; 13. vnema v nas ne¬
premagljivo serčnost; 14. nam pridobiva poterpežljivost; 15. nam zaslu-
ževa pravo modrost; 16. nam daje Boga spoznavati, kteri se tistim razo-
devlje, ki ga v duhu in v resnici molijo. Od tod prihaja, da duša lju¬
bezni Božje gori, da teče za vonom nebeškega veselja, da je preoblivana
z reko neizrekljivih radosti, da vživa notranji mir in ide naposled po pla¬
čilo v kraljestvo večne slave/'

139

29. april: Sv. Peter,  mučenec.

Molitev.

O Bog! kteri si preponižnega svojega služabnika tolikanj razsvetlil
v nebeških rečeh, prosimo te, vlij tudi v nas tako zveličansko modrost, da
bomo po njegovem nauku edino dušo, ki si jo nam po svojem obličji
vstvaril, edino le Tebi Stvarniku z vso ljubeznijo darovali. Amen.

29. Mali traven ali april.

Sv. Peter, mučenec.

psto dobo, v kteri se je rodil sv. Peter 1. 1205, so razgra-
^Jjali po zgorenji Italiji o razporu, ki se je bil posebno vnel
med cesarjem Friderikom Rudečebradcem in apostoljskim
sedežem, posebne verste krivoverci, ki so se zvali Katari, to je,
čisti in so bili nekako podobni nekdanjim Manihejcem. Terdili
so, da se je rimsko-katoliška cerkev popačila stran učenja nrav-
stva, da ona ni več Čista nevesta Kristusova, in da so oni po¬
klicani očistiti jo vseh peg in spak. Te pošastne domišljije pre¬
napeti ljudjč pa so pozabili, da je cerkev zmeraj vladana od
sv. Duha, in da se ona nikdar ne v učenji, ne v nravstvu ne
more zmotiti, ktero je vedno tisto, čeravno se tajiti ne da, da
nekteri njeni udje, ki se te vere in njenih naukov ne derže, na
kriva pota zajdejo; zakaj med pšenico je zmeraj kaj ljubke. S
tem krivoverstvom so bili okuženi tudi starši sv. Petra, ki so
živeli v mestu Veroni. Deček torej je bil največi nevarnosti iz¬
postavljen, da tudi on ne bi hodil po tem potu pogubljenja; ali
v njegovo srečo sklene oče, dati ga visoko izolikati in ker ni
bilo ravno nobene krivoverske šole v domačem kraji, izroči ga
katoliškemu učeniku. Mislil je namreč, da bodo pri tolikošni
mladosti Petrovi verski vtiski, kterih se utegne navzeti, kmalo
sblapeli in da bode zlahkoma stalo, pozneja leta načela krivo¬
verstva in sovraštvo do katoliške cerkve vcepiti mu. Ali člo¬
vek nareja, Bog pa naredi; in Bog ni hotel, da bi Peterček bil
krivoverec. Peter se v šoli ni učil samo brati in pisati, kakor
je oče namerjal, ampak najprej apostoljske vere, in kmalo se je
čutil s čudovito moČj<5 h katoliški cerkvi nagibanega. Enega
due, ko gre ravno iz šole, sreča ga stric njegov in ga vpraša,
k«j se je naučil, in Peter mu gladko odmoli apostoljsko vero.
Strica, zakletega krivoverca, posebno razdražijo besede: „Stvar-
ni k nebes in zemlje,“ in se na vso moč prizadeva, Petru dopo-
vedati, da ne Bog, ampak hudobno pervo bitje (hudič) je vse
Vl <lno vstvarilo; zastonj mu trobi, da so na svetu reči, ki so že

140

29. april: Sv. Peter,  mučenec.

same po sebi spridene, zle, in da torej ne morejo biti delo Boga
ali kterega druzega neskončno popolnoma bitja. Ali Peter kratki-
mal ne odjenja od apostoljske vere in brani njeno katoliško raz¬
lago z razumnostjo in stanovitnostjo, ki je njegova leta vi¬
soko presegala. Ves serdit gre stric k očetu pregovorit ga, da
bi pač sina nič več v katoliško šolo ne pošiljal. Ali oče se nič
ne zmeni za te opomine, marveč pošlje sina na visoke šole v
Bolonijo, ker on je zmeraj upal, da bo Peter razsvetljeni veri
zvest ostal in da bode enkrat, bogat vsakoverstnih vednosti,
izversten učenik njihovega krivoverstva.

2. Med učenci v Boloniji je razsajala grozna razuzdanost
in skoraj nobeden ni utekel zadergam, ki je je pregreha povsod
nastavljala. Ali Bog, ki je svojega služabnika rešil krivoverstva,
ga je varoval tudi zoper zapeljivost samopašnega življenja. Obu¬
dil je v njem živo studenje do nečistosti in nezmernosti ter go¬
rečo marnost, v katoliški veri popolnoma podučiti se. Zoper za¬
peljevanja se je oborožil Peter z molitvijo in čuječnostjo, pravo
terdnost v katoliški veri pa si je prizadeval z branjem dobrih
katoliških bukev doseči, in za to so mu knjižnice Bolonijske do¬
volj priložnosti dajale. Pri vsem tem pa je vendar oziroma člo¬
veške slabosti občutil sveto nezaupljivost do samega sebe, in
zatorej, da bi vsem nevarnostim, ki so ga obdajale, srečno ute¬
kel, sklene svet popolnoma zapustiti. Malo popred je bil sv.
Dominik vstanovil slavni pridigarski ali dominikanski red in od
vseh plati so krepki in plemeniti mladenči prihajali, da bi nje¬
govi sinovi postali. Tudi našega Petra je nagnalo njim se pri¬
družiti. Dominik ga sam poskusi, in ko ga spozna, da je terdne
vere in Čistega serca, sprejme ga, čeravno še le petnajst let sta¬
rega, z veseljem med svoje. Kmalo je Peter s svojo gorečnostjo
v spolnovanji vseh čednosti tako visoko dospel, da ga je Do¬
minik ko svojega sina ljubil, drugi redovni bratje pa so nad
njim stermeli ter ga kmalo ko zgled popolnomosti visoko či¬
slali. Dominik umerje; ali Petrova gorečnost še viša prihaja, ker
je hotel v vsem svojemu duhovnemu očetu podoben biti. Ali
on je svoje telesne moči s pogostnim ponočnim bedenjem in s
preostrim postom preveč obložil; zatorej ga napade med poskus-
njim letom nevarna bolezen, ktera ga na pravo pot zaverne in
ga uči, da mora gorečnosti tudi previdnost tovaršica biti. Ko
stori redovne obljube, od svojega ostrega življenja toliko odneha,
da je bilo telo duhu sicer podložno, pa je vendar imelo potrebne
moči za opravljanje naloženih del. Občudljiva je bila njegova
ponižnost, njegova zbranost duha, njegova ljubezen do samote)
njegova pobožnost. Posebno se je varoval postavanja, ktero j e
čertil ko strup vseh čednosti. Dan je bil na tanko razdeljen \
čas molitve, učenja, branja, strežbe pri bolnikih. Časi je tudi
najniža opravila v samostanu prevzel, da bi napuh iz k6ren»

29. april: Sv. Peter,  mučenec.

141

zaterl. Poleg spričevanja rimskega brevirja je dušo in telo vse
žive dni tako čisto ohranil, da ju nikdar ni s smertnim grehom
omadeževal. Spomin na tisočere nevarnosti, kterih je bil po
tako čudnih potih otet, je v njegovem sercu vedno pregoreča
Čutila ljubezni Božje netil. Da bi se Bogu za to hvaležnega ska-
zal, je sklenil, spreobračanju duš vsega se posvetiti.

3. Ko je bil za mašnika posvečen, so mu vikši, ker je bil
v sv. Pismu in v vseh bogoslovskih vedah popolno izurjen, iz¬
ročili pridigarstvo. Tedaj jame očitno delovati ko oznanovavec
iu branitelj katoliške vere in sicer s tolikanjim vspehom, kakor
se ga nikdo ni nadjal. Prehajaje Bomanijo, Jakinsko, Toskano,
okolico Bolonijsko in Milansko spreoberne s svojimi pridigami
na trume grešnikov in krivovercev; slednji dan pri njem je bil
oslavljen s kako zmago nad pregreho, lažjd in krivo vero; pov¬
sod se je njegovo imč z visocim spoštovanjem izrekovalo. Ali
tudi dnovi britkosti naj mu napočijo. Gospod je skazoval svet¬
niku nenavadne milosti in je bil v svoji sobici obiskovan od ne-
beščanov in nebeščank, ki so se o duhovnih rečeh na glas ž njim
pogovarjali. To se je zgodilo tudi v samostanu sv. Janeza pri
mestu Komu in je v nečem redovnem bratu, ki je poslušaje pri
durih stal, misel obudilo, da je Peter zoper natanko prepoved
redovnega pravila ravnal, ter ptujce in celo ženske v svoji ce¬
lici sprejel. Poslušavcu se nič ni tako mudilo, kakor berž k
višemu iti in svetnika zatožiti. Svetniku ponižnost ni dopustila,
da bi bil milosti Božje, kterih je bil deležen, razodel in se s
tem opravičil. Ni tedaj v svojo obrambo druzega storil, kakor da
se je na tla vergel ter rekel: „Grešnik sem in za vsako kazen

pripravljen!“ Te besede so veljale za poterjenje njegovega za-
dolženja in vikši mu prepovedri pridigovanje ter ga pošljejo ka¬
kor v zapor v Ješki samostan na Jakinskem. Peter molčč sprejme
to ponižanje, in je voljno terpf s terdnim upanjem, da bo že
h°g njegovo nedolžnost razkril. Ko mu pa v takem stanu ve¬
liko mesecev preteče, jame mu serce upadati; poklekne torej
enkrat pred bridko martro in Križanemu tako-le toži: „Ljubi Je-
zus! ali ne veš,- da sem nedolžen? Ali naj se za milosti, ki si
je meni nevrednemu skazal, ko hudodelnik pokorim? Ali nočeš
tedaj ti govoriti, ko sem jaz molčal? Ali me nočeš čez toliko
easa že braniti, nočeš moje nedolžnosti razodeti ?“ In od križa,
kakor legenda pripoveduje, zasliši glas: „In v čem sem se jaz

zadolžil, Peter, da so me na križ pribili? Uči se od mene po-
terpežljivosti v svojem terpljenji, ktero ni z mojim primerjati!“
Te besede osramote svetnika, pa ga tudi s tolažbo napolnijo in
zdaj želi še več terpeti, da bi Odrešeniku svojemu bolj podoben
klk Ali zdaj ga Gospod v svoji neizmerni dobrotljivosti kmalo
fesi bridke skušnje in njegovo nedolžnost razodene. Petra v Kom
ftazaj pokličejo in z vso častjo v prejšnjo službo nazaj postavijo.

142

29. april: Sv. Peter, mučenec.

4. Odsihmal je opravljal svoje misijonstvo po mestih in
o krajinah laških noter do smerti s povikšano gorečnostjo. Cer¬
kve niso obsegale neštevilnih poslušavcev, ki so skup vreli, da
bi zveličanske nauke iz njegovih ust slišali, in večkrat je moral |
pod milim nebom ali pa na javnih tergih pridigovati. Tako je
bil mnogokrat v nevarnosti o presilni gnječi množice stlačen biti.
Povsod, kamorkoli je prišel, so ga s preserčnim veseljem sprejeli. :
Na Milanskem so ga sprejemali s procesijami, s petjem in s
trombami in so nosili križ in bandero pred njim. Ljudstvo mu
je poljubovalo roke in obleko, prosilo ga je blagoslova ter pri¬
našalo bolnike, da je je ozdravil. Na tisoče grešnikov je spre-
obernila njegova navdušena beseda, in zopet na tisoče krivover¬
cev je zadobilo po njem spoznanje prave vere. Tolikanj vspeš-
nemu in zaslužnemu delovanju ni moglo častno pripoznanje oditi.
Vikši izroče Petru nadzorništvo in vodstvo več samostanov, in
papež ga postavi 1. 1232 za general-inkvizitorja. Ko inkvizitor
(preiskovavec) je imel dolžnost, zasledovati zblode in zmote, ki
so se na skrivnem, in po temi plazile, krivoverce na pot resnice
popeljevati in spreobernjene voditi; pa je imel tudi moč in ob¬
last, terdovratne kaznovati in neškodljive storiti. Pooblaščen
tedaj od apostoljskega sedeža postopa Peter z vso resnobo in z
vso krepostjo svojega duha zoper rovarsko počenjanje krivover¬
cev, kterih gerdobna načela so namerjala le spodkopavanje ker-
ščanske družbe in kerščanske nravnosti. Zatorej so ga pa tudi
peklensko čertili in se v njegovo srnert zaprisegli. Svetniku so
bili znani njihovi naklepi, zatorej je v neki pridigi v Milanu
očitno rekel: „Vem, da so krivoverci že veliko denarja potrošili,
da bi podkupili ljudi, ki bi mene zavratno umorili; ali vedo naj,
da me ne morejo srečnejega storiti, kakor če mi priložnost dajo,
za vero, ktero oznanujem, kri preliti. Za to milost sem dozdaj
neprenehoma prosil, in vselej, kedar pri maši presveto Telo
Gospoda našega Jezusa Kristusa povzdignem ali je druge mašnike
povzdigniti_vidim, prosim ga, da naj mi da za svojo katoliško
vero umreti. Toda moji sovražniki naj nikar ne mislijo, da se
me z mojim umorjenjem rešijo; zakaj po smerti se bom še huje
zoper nje v vojskoval, kakor pa v svojem življenji. 41

5. Štirinajst dni potem ga napadejo morivci na potu med

Milanom in Komorn; eden izmed njih ga mahne dvakrat s se¬
kiro po glavi in prebode njegovega tovarša, brata Dominika.
Svetnik, ko se zgrudi, jame apostoljsko vero moliti, kakor se
je je kot otrok bil naučil, pomoči perst v kri, ki mu je vrela
iz ran in zapiše na zemljo besede: ,,Verujem v Boga Očeta. 41

Morivec, to videti, mu bodalo potisne v bok, in takd Peter živ-
lj en j e  konča 6. aprila 1252. Njegovo truplo je bilo z veliko slo¬
vesnostjo neseno v dominikansko cerkev sv. Evstorgija v Milanu,
kjer se njegova glava posebej hrani v predragoceni svetinjski


29. april: Sv. Peter,  mučenec.

143

skrinjici. Pri njegovem grobu se je zgodilo toliko čudežev, da
ga je že leto potem papež Inocenc IV. med svetnike vverstil in
njegov praznik na današnji dan obhajati zapovedal. Ti čudeži
so tudi brez števila krivovercem oči odperli in je v cerkev nazaj
pripeljali; in tako krivoverci res s svojim hudodelstvom niso
nič pridobili, kakor je Peter prerokoval. Celd Karin, njegov
morivec, se je zmoti odpovedal, in je, sprejet med dominikane
ko brat preostro se pokoril.

Obrazuje se v dominikanski obleki s sekiro v glavi.

Cerkvena inkvizicija.

gjeseda „inkvizicija“ je latinska in pomeni preiskovanje; tedaj je
inkvizicija toliko, kakor preiskovanje zmote ali odpada od cerkvenega na¬
uka, kteri odpad se zgodi ali po radovoljnem zametanji ali pa po rado-
voljnem prenarejanji, tedaj pačenji kterega verskega člena. Kristus Jezus,
kteri hoče, da bi vsi ljudje, tedaj tudi najpozneji rodovi, po spoznanji
vesoljne in čiste resnice od njega razodete in po njenem natancem spol-
novanji zveličanje svoje dosegli, je zapovedal aposteljnom in njihovim na¬
slednikom, škofom, da naj nad čistostjo in nepopačenostjo zveličansltih
naukov skerbno čujejo, in njihovega prenarejanja nikakor ne terpe, ker
le „resnica oprosti" (Jan. 8, 32.)- sužnosti greha in k zveličanju pelje;
zmota pa ko kriva pot odpeljuje od zveličanske namembe in zopet tira v
staro sužnost greha, iz ktere nas je Kristus odkupil. Ni tedaj dvomiti,
da, kedar- in kjerkoli se kaka zmota med kerščanskim ljudstvom jame
oglašati, imajo školje ne samo pravico,  ampak tudi dolžnost,  to
zmoto preiskovati ali najprej jo zasledovati, in spregledati, v čem da se
tega ali unega nauk od cerkvenega nauka loči, potem verne s podučeva-
n jem in opominjanjem te zmote varovati, zmotene pa k preklicanju zmote
pozivati in kteri terdovratno v nji ostanejo, je z izobčenjem iz cerkve ne¬
škodljive storiti. — To vse skup imenujemo cerkveno inkvizicijo. In kdo
ne sprevidi, da je takova inkvizicija ne samo opravičena, ampak da je
naravnost dolžnost sv. cerkve, in da ona s tem nič druzega ne dela, ka¬
kor vsaka druga družba, ktera svoje uporne in nepokorne ude iz svoje
srede izpahuje. Tako inkvizicijo nahajamo že v apostoljskem djanji, ko
j. e  n. pr. sv. Pavel izobčil iz cerkve Himeneja in Aleksandra, ker sta
zveličanske nauke predrugačevala; ali kakor je ravnal sv. Janez, ljublje¬
nec Gospodov, z Doketi, ki so Kristusu le na videz telo pripisovali, ktere
j e  on antikriste nazival in je verne pred občevanjem ž njimi skerbno
svaril. Tako so ravnali tudi nasledniki aposteljnov, n. pr. sv. Ignacij ali
sv ' Polikarp, kterih poslednji je krivovercu Marcijonu na vprašanje: „ali
ga pozna?" odgovoril: „Poznam te pervorojenca satanovega," ali sv. Ci¬
fri jan , ki je krivoverca Novata iz cerkve izobčil; ali sv. papež Kornelij,
k 1  je enako storil z Novacijanom i. t. d.

Še le v IV. stoletji, ko je rimska deržava kerščanska postala, je
sklenil pervi kerščanski cesar Konstantin s cerkvenimi kaznimi tudi der-
žavljansko  namreč pregnanstvo, da bi krivoverce, ki so mir deržave
mnogoverstno kalili, neškodljive storil. In to kazen ali pregnanstvo so
nabili najprej zoper katolike  krivoverski cesarji. Tem podobno so s
kervavo  silo ravnali s katoličani arijanski vladarji po novih germanskih
kraljestvih, n. pr. vandalski kralj Geizerih, Hunerih, Trazimund v Afriki,
a ‘i zahodnje- go tiski kralj Leovigild na Španskem, kteri je lastnega sina

144

29. april: Sv. Peter,  mučenec.

Hermenegilda zavoljo katoliške vere umoriti dal i. t. d. Od katoliške plati
se je nekaj podobnega godilo najprej s Priscilijanci proti koncu VI. sto- I
letja, kterili glavarje je cesar Maksim s smertjo kaznovati zapovedal. Ali
imenitni škofje tistega časa (sv. Ambrož, sv. Martin, in pozneje sv. Leon I.)
so silo ugovarjali zoper tosmertno kaznovanje, ter razglasili takov pri¬
pomoček za nedopuščen. Ž njimi se zlaga' tudi sv. Avguštin, čeravno
ni bil sicer zoper to, da kerščanska deržava zoper rovarske in razuzdane
ločine tudi silne pripomočke rabi in je neškodljive stori, „samo — je do¬
stavil — ta kazen ne bodi smert.“ Tako tudi sv. Bernard.

Cerkev se je proti krivovercem zmeraj mirno obnašala, nalcladaje
jim po svoji lastni sodniji le cerkvene kazni,  da n. pr. niso smeli
prejemati sv. zakramentov i. t. d. To se je spremenilo za papeža Inocen-
cija III., kteri je vredil, da naj se ne čaka zmeraj, da bi kdo krivoverce
zatožil, ampak da naj škofje sami po enkrat ali dvakrat na leto svojo
škofijo prehodijo, in v slednji fari zanesljive može postavijo, kteri bi po
dve leti po krivovercih zasledovali in je njim naznanovaii. Pri preisko¬
vanji potem pa ni bil zaslišan samo tožnik, ampak tudi zatoženec, in še
le po nepostranskem prevdarku je bila sodba sklenjena.

Ta novi način cerkvene sodnije je moral pa zavoljo tega vpeljan
biti, ker je ravno takrat silo burno hrumelo grozno nevarno krivoverstvo
Albigencev, ki so s svojimi zblodami cerkev in deržavo spodkopavali, in
so se morali zoper njegovo očitno in skrivno širjenje terdni jezovi zgra¬
diti. Od teh krivovercev, ki so se zoper duhovsko in deželsko oblast
puntali in kterih poglavitni podpornik grof Rajmund Tuluški je ob enem
pet žen imel, je rekel sicer miroljubni papež Inocencij III., da so gerji ]
kakor Mahomedani. Zatorej je je deželska oblast z ognjem in mečem pre¬
ganjala, in ko nič ni pomagalo, in so bili tudi papeževega poslanca Petra
umorili, se je križanska vojska na južnem Francoskem zoper nje vzdignila
in je pokončala.

Sploh je zapomniti, da je bila deržava v srednjem veku skozi in
skozi kerščanska; kdor tedaj se je s krivim naukom upiral zoper cerkev,
upiral se je tudi zoper najglobeje podlage deržavljanske in je je spodko¬
paval. Zatorej je upor zoper cerkev veljal tudi za upor zoper deržavo in
so ga zadevale tudi deržavljanske kazni. In te kazni so bile časi res
okrutne, pravi poganski ostanki. Tako n. pr. je zapovedal cesar Fride¬
rik II. v deržavnem zakoniku, da naj se krivoverci sežgo ali pa se jim
jezik odreže. Manjše kazni so bile: Zgubljenje premoženja, prognan- 1
stvo, dosmerten zapor.

Slišal si pa gotovo ali bral, da je bilo posebno na Španskem na
tisoče krivovercev sežganih, in sicer vsled sodbe inkvizicijne, zatorej si
zapomni!

Na Španskem ni bila inkvizicija duhovska,  ampak deželska
naredba, bila je kraljeva sodnija in je imela opraviti z Judi in Mavri*
kteri poslednji so bili iz Afrike čez morje prišli in Špansko prevladali, ki
so hotli kerščansko vero in špansko narodnost popolnoma zatreti.

Judje pa so se dali le na videz kerstiti, da so visoke cerkvene
službe na-se grabili, pri. tem pa so ostali Judje le Judje, in so le sku-
šali kristijane prekanjati in kaziti. Tudi Mavri so bili le posiljeni kri-
stijani, in nevarni sovražniki Špancev, hoteči, da bi se Španci v Mavre
sprevergli.

Zoper te ljudi tedaj so rabili španski kralji inkvizicijo, da bi j®
storili neškodljive. Kralj sam je postavljal sodnike, med kterimi so bin
tudi duhovni,  in ti sodniki so res mnogo tacih terdovratnih krivovercev
in upornikov obsodili v smert z mečem ali na germadi, ker so uganjal 1

30. april: Sv. Katarina Sionska,  devica.

145

razna ostudna darovanja in druge tajne umetnosti, pa tudi grozne gerdo-
bije, n. pr. sodomijo, mnogoženstvo itd., kteri so morali po tedanjih po¬
stavah s smertjo na germadi kaznovani biti.

Kralji so hoteli svojo oblast razširiti in povikšati, in v to jim je
bila pripomoček inkvizicija, da so bogate  Jude in uporne plemenitaše
(grande) lože berzdali. Tako je postala ona bogat vir deržavnih dohodkov,
kajti marsikteri je bil po tem potu premoženja oropan. Ali za te krivice
ne more cerkev kaj, in duhovni, se ve da, bi se ne smeli v to podajati,
kakor zloglasni Toskvemada. Ali tudi škofje, ki niso bili kralju po volji,
so bili po tej inkviziciji s poti spravljeni.

Papeži so bili vedno zoper to deželsko inkvizicijo in njene okrutne
kazni. Vendar pa tudi ta sodnija ni bila tolikanj grozovita, kakor jo so¬
vražniki katoliške cerkve razvpivajo.

Molitev.

O Bog! kteri si sv. Petra tako v veri poterdil, da je za-njo svoje
življenje dal, dodeli nam, da se, s ščitom vere oboroženi, za pravico zo¬
per vse sovražnike našega zveličanja serčno vojskujemo. Po Jezusu Kri¬
stusu, Glospodu našem. Amen.

--

50. Mali traven ali april.

Sv. Katarina Sienska, devica.

uh Gospodov, ki je bil prišel čez učence, ostane v cerkvi
Kristusovi do konca dni: o slednjem času je ona i-odila
otroke, sinove in hčere, kteri so žareči v vseh darovih sv.
Duha, razodevali neznansko moč in krepost in so v nena¬
vadni meri širili blagoslov po zemlje obličji. Resnico tega nam
spričuje tudi priprosta nuna Katarina, ktera ni samo glede no-
tranjega življenja na čudoviti višini stala, ampak je tudi v javne
cerkvene zadeve mogočno zasegala.

Ko se je pisalo tisoč tri sto in sedem in štirideset po Kri¬
stusovem rojstvu, rodila se je v Sieni devica, ktere sveto čuda-
polno življenje popisati, bi res bilo treba angeljskega jezika.
Katarina jej je bilo ime; njen oče, Jakob Beninkaza, je bil pre¬
dložen meščan in barvar, in je rodil s svojo ženo Lapo v res bla¬
goslovljenem zakonu pet in dvajset otrdk. Katarina je bila ljub¬
ljenka staršev in vseh, ki so jo poznali; zakaj ne samo njena
vnanja podoba — njeni bistri očesci, njeni zali ličici, njeno
otroškoljubo gibanje — je vseh serca prevzemala, ampak razo¬
devala je tudi prav zgodaj že najlepše lastnosti duše, dobrotlji¬
vost, pobožnost in posebno razumevnost v Božjih rečdh. Sploh
So  jo imenovali le malo svetnico. Se le pet let stara, je že z
gorečo pobožnostjo molila očenaš in češčenomarijo in vselej, ka-

Življenje svetnikov in svetnic božjih. XI. del. 10

146

30. april: Sv. Katarina Sienska,  devica.

dar je šla po stopnicah gori ali cloli, poleg lepe šege tistega časa

Preblaženo z eno češče-
nomarijo počastila. Ta
ljubezen do molitve je
rastla z leti in že v nježni
mladosti jej je Bog prav
obilne milosti delil. Ene¬
ga dne — bila je stara
šest let — ko gre s sta-
rejim bratom od mno¬
žene sestre Lize donni,
vidi nad dominikansko
cerkvijo stati Gospoda,
opravljenega v škofovo
obleko in obdanega od
dvanajsterih aposteljnov.
Ljubeznjivo se je na njo
oziral ter jo blagoslovil.
Nad tem se Katarina
tak 6  veselo zamakne, da
jo mora brat šiloma se¬
boj potegniti. Kakor bi
se bila iz terdega spa¬
nja prebudila, reče mu
zdaj: „0 preljubi brat!
Ko bi ti videl, kar jaz vidim, na vekomaj bi tukaj ostal.“ Da
ta prikazen ni bila prazna domišljija otroških sanj, pokazali so
nasledki. Vneta in ranjena od žarka Božje ljubezni, je odsihmal
le samoto ljubila, je malo govorila, prikrajševala si navadni po¬
čitek, vadila se v raznih spokornih delih in je tudi druge otroke,
ki so se okoli nje zbirali, k enacemu življenju napeljevala. V
sedmem letu stori obljubo vednega devištva, da bi njeno serce
ne bilo razdeljeno med Stvarnikom in med stvarmi, in je pro-
sila. previsoko Gospo, ki je perva izmed vseh njenega spola svoje
devištvo Gospodu bila posvetila, da bi jo v svoje mogočno var-
stvo sprejela in jej v bojih zoper mesenost milostno na strani
s a a. lak o je postala Katarina nevesta Kristusova, in je ostala,
cista m neoskrunjena, do konca svojega življenja.

2. Ali njen bogoljubni sklep mora hudo skušnjo preter-
P. 1*1  koma J namreč stopi v dvanajsto leto, že jamejo starši od
njenega skorajšnjega zarocenja govoriti. To jo hudo zaboli: za¬
kaj na eni plati je starše preserčno ljubila, in jih ni hotela žaliti,
na , P a 1  ,P a ne  P* hotela za nobeno ceno sveta svojemu

nebeškemu ženinu zvestobe lomiti. V tej stiski je mogla le od
Boga pomoči pnčakovati, zatorej še bolj moli, bedi in se mertvf
b tar si pa, ko vidijo, da se Katarina noče v vsakdanje življenje

147

30. april: Sv. Katarina Sienska,  devica.

podati, zatekd se k svoji posvetno premeteni hčeri Lizi in jej
naročč, da naj poskuša sestro na druge misli pripraviti. Liza
tedaj jej prigovarja, da naj opusti svoje resnobno, sanjarsko ob¬
našanje, naj bo bolj z ljudmi in vživa dopuščeno veselje. „Prava
čednost,“ jej ona razklada, „ne sme biti odljudna in čmerna,
ona ni sovražnica veselosti in družnosti in tudi ne zameta spo¬
dobnega lišpa.“ In Katarina se da vjeti tem na videz ne¬
dolžnim besedam, se jame bolj skerbno oblačiti in vdeleževati
veselic, ki se jih je prej ogibala. Ali kmalo se kesa svoje
poslušnosti; smert njene sestre, ki je kmalo potem, ko jej
je bila ta nevarni svet dala, v otročji postelji umerla, jej oči
odprč, da jasno spregleda ničnost tega svetd. Znebi se torej
berž in za vselej vsega lišpa, se spovedniku britkih solza obtoži
te storjene napake kakor kacega smertnega greha, ker je sestro
bolj poslušala kakor Boga in je z lišpanjem svojega umerljivega
telesa čas nepotrebno zatratila, ter se zopet poprime poprejšnjega
življenja. Vendar pa starši še ne obupajo, Katarino za svoje
misli pridobiti, in jo silijo s prijaznimi besedami pa tudi z osor¬
nim žuganjem, da bi si med mladenči, ki so jo snubili, ženina
izvolila. Tedaj pa reče sveta devica terdno in naravnost, da se
nikdar ne bo možila, in si v znamenje svojega neomajljivega
sklepa odreže lepe lase. To pa sicer pobožne starše tako raz¬
draži, da odsihmal s hčerjo prav terdo ravnajo. Z apr 6 jej so¬
bico, v kteri je dozdaj svoje pobožnosti opravljala, in jej, da
bi jo razmotili in samotarnosti odtegnili, opravila dekle nalože.
Katarina mora zdaj kuhinjo oskerbovati in vsa druga domača
dela, tudi najniža, opravljati. Z veseljem to ona stori in voljno
krpi nagajanja sestra. Za zgubo samote se s tem odškoduje, da
s i v lastnem sercu sezida izbico, v kteri se pri svojih delih z
Bogom pogovarja. Ona sama pravi o tem v svojem spisu od
Previdnosti: ,,Gospod me je učil, v svoji duši samotno izbico si
postaviti, da bi se vedno va-njo zaklčpala; in obljubil mi je v
n jej vživanje mini in pokoja, ki ga nobena nezgoda ne bode
nio<gla kaliti. Po vnanjem ne moreš zmeraj samotna biti, ali dušno
samoto si prizadevaj vedno ohraniti. 11  Pa naposled naj neha
bridka skušnja služabnice Božje. Očeta presune hčerina stano¬
vitnost in ponočna prikazen ga nagne, da jej prejšnjo ljubezen
skloni. Neko noč jo najde klečečo in s sklenjenima rokama s
Peco v kotiču, nad njeno glavo pa vidi goloba, belega ko sneg.
K lega povzame, da Duh Božji Katarino vodi, in da njenemu
početju ne sme dalje zaprek zastavljati. Dovoli jej torej popolno
P°}eg nagonov svojega bogoljubnega serca ravnati. Oproščena vseh
° Vl1 ' se Katarina z novo gorečnostjo uda notranjemu gnanju po
■'strem življenji. Mesnih jedi nikdar več ne zavžije in od dvajse¬
ta leta tudi kruha ne. Kuhana zelišča so njena navadna hrana,
v °da njena pijača, gola tla njena postelja; nosi spokorno obleko

148

30. april: Sv. Katarina Sienska,  devica.

in železen bodeč pas, daje obilno miloščino, streže bolnikom,
tolaži jetnike in stiskane. Njeno mertvenje je izviralo iz glo¬
boke ponižnosti, iz natanke pokorščine in popolnoma zataje¬
vanja lastne volje. Bila je takrat še le v petnajstem letu. Bog
jo takrat obišče tudi z raznimi boleznimi, ktere pa zdravila, ne
da bi je odpravile, temuč pohujšajo. Udana v naredbe Gospo¬
dove vživa pri najhujih bolečinah nespremenljiv dušni pokoj,
ker spozna v njih najbolj hasnovite pripomočke za spokorjenje
svojih grehov in za očiščenje serca.

3. Leta 1365 stopi v tretji red svetega Dominika. Sestre
jo s serčnim veseljem sprejmč. Duhovni oče jej da obleko,
po kteri je tako dolgo zdihovala — belo halo, podobo ne¬
dolžnosti , in černi plašč, podobo ponižnosti. Tri leta zdaj
svetnica samotno v izbici živi, je ne zapusti, razun kedar gre
v cerkev, in z nikomur ne govori, kakor s spovednikom.
Veliko časa po dnevi in po noči se vadi v nebeškem pre¬
mišljevanji, iz kterega bogato zajema čeznatorno luč, preserčno
ljubezen do Boga in gorečo marljivost za spreobernjenje grešni¬
kov. Pri tem prizadevanji po notranjem zedinjenji z Gospodom
pa bogoljubno devico hudo napada sovražnik zveličanja. Najpred
jo hudobni duh preganja z nesramnimi podobami in jo previ-
lirava z najgerjimi mislimi; po njeni duši pa se plazi tako go¬
sta temota, da je res v prežalostnem stanu. Ko po tem Zveličar
svojo hudo skušano služabnico zopet obišče, mu milo potoži:
„Kje si pa bil, moj ženin nebeški, da si me takd pustil v teli
groznih skušnjavah ?“ ,,Bil sem pri tebi,“ jej odgovori Jezus.
„Kako si mogel pri meni biti sredi tega ostudnega blata, v ktero
se je moja duša pogreznila?“. „To blato te ni omadeževalo, ker
te ga je bilo groza. Zatorej je boj, kterega si prestala, za te
vir neskončnih zaslug in le, ker sem jaz pri tebi bil, si prema;
gala,. 1 ^ Za duhoni nečistosti jo trapi duh napuha s prehudim'
skušnjavami. . Preiskrene molitve in najbridkeje vzdihljeje p°'
šilja v tej sili k Jezusu in ž njegovo pomočjo tudi zdaj satana
pieniaga. ^ Odsihmal pa je vseh skušnjav rešena. Njeni očiščeni
duši je bil zveličar vedno blizo, in v njenem življenji nahajam 0
najbolj ginljive dogodbe, ki nam spričujejo, kako je on svoj 0
nevesto ljubil. Tedaj po triletni samotnosti pride za blago de-
vico ura, da naj se v_ čast Najvišega tudi pozemeljskih opravil
v e ezuje. Gospod jej zapovč, da, naj gre zopet med ljmk
da bi jim z deli ponižnosti in ljubezni na duši in telesu k°;
ristua. Pokorna njegovemu povelju, pomaga deklam v kuhinj'
posodo cediti, tla pometati, in poprime za vsako delo, kterokolj
jejjikse naroce. Njena ljubezen do ubozih, ki jo je že v domač'
hisi pri vsaki priložnosti razodevala, je bila brez mere. Darov«
svoje pa je vedno spremljala z rekom: Vse tebi za ljubo, 0

Jezus! daj svoj blagoslov!“ In najmanjši dar je bil velik in bo*

30. april: Sv. Katarina Stenska,  devica.

149

gat. Najpred je skerbela za sramožljive hišne uboge, ki so bili
od vseli zapuščeni „in večkrat je Gospod s čudežem pokazal,
kako prijetna mu je njena ljubezen. Mnogokrat so se pod nje¬
nima rokama pomnožile zaloge za reveže pripravljene in večkrat
je bila tako okrepčana, da je pri vsi svoji šibkosti nesla takd
težek jerbas hrane in pijače, da bi bil tudi najmočneji možak
pod njim opešal. Z enako ljubeznijo je skerbela tudi za bol¬
nike; in posebno rada je stregla tacim terpinom, od kterih so
dragi kar bežali. Takrat je enkrat stregla stari ženi Toki, ki
je bila tako gobova, da jo je gosposka iz mesta vernila, iz
strahu, da bi tudi družili ta grozna bolezen ne okužila. Svet¬
nica je šla dvakrat na dan k nji in jej je stregla s hčerino
ljubeznijo in skerbnostjo. Stara nadložnica pa je plačevala do¬
brotnici z očitanjem in zmerjanjem; ali Katarina je ne zapusti,
čeravno je bila ena njena roka že gobova. Zopet drugi bolnici
je tako strašen rak persi zjedal, da se je je zavoljo neznanskega
smradil in strahu vse ogibalo. Katarina pa je čedila in obve¬
zovala grozno rano. Tudi za to preusmiljeno delo je prejemala
le nezahvalo, zakaj žena jo je klela, gerdovala in jo po pod¬
pihovanji hudobnega duha po vsem mestu celd za nesramnico
raznašala rekoč, da je njeno obiskovanje pri bolnici le za¬
grinjalo za skrivna nečista znanja. In ta zločesti glas pride tudi
do ušes sestra, ki jej tako hinavsko djanje hudo očitajo. Kata¬
rina pa jim pokojno odgovori: „Resnično, drage sestre, da po

milosti Kristusovi sem devica!“ Vendar pa se z gorkimi solzami
zateče k svojemu Jezusu. ,,Gospod,“ je klicala s psalmistom,
Joule reči čez-me trosijo in v serdu svojem čez-me padajo. Ti,
začetnik in priča moje čistosti, prevzemi mojo obrambo!" Tedaj
se jej prikaže Kristus z dvema vencema: enim zlatim, enim ter-
njevim, in jej veli enega si izbrati. Katarina seže po ternjevem
in si ga sama tako na glavo potisne, da prav bodeče bolečine
občuti. Kmalo potem obrekovavka prekliče svoje gerde laži in
čednost Katarinina se krasneje lesketa, ko poprej. Svojo velevito
darovitost pa je Katarina posebno pokazala, ko je 1. 1374 kuga
v  Sieni razsajala. Kdor je le sive ali Černe pike po životu do¬
bil, imel se je edino le še Bogu priporočiti in umreti. Ze samo
govorjenje ali sopenje blizo tacega bolnika je okužilo. Duhovni
so bili vedno na ulicah s sv. zakramenti. Tam pa, kjer je bila
žalost in nevarnost najviša, se je prikazala Katarina, angelj v
Človeški podobi, in i'e ravno naiboli zapuščenim in revnim po-
m °Č donašala.

Se bolj kakor za telesni, je ljubezen njena skerbela za
dušni blagor bližnjega, in odtod izhaja njeno nenehoma delova-
'b® za spreobernjenje grešnikov. Iz tega namena je darovala
, gu svoje molitve, solze, čuvanje in na tisoče druzih spokornih
<le b Vse njeno djanje in govorjenje, celd njeno molčanje je

150 30. april: Sv. Katarina Sionska,  devica.

serca s skrivnim ognjem za čednost vnemalo, zatorej je rekel
papež Pij II., da se nikdo ni mogel jej približati , da bi boljši ;
ne postal. Ne opomnino čudapolnega spreobernjenja Jakoba To-
lomeja in njegovih sestra, ne v smert obsojenega hudodelnika
Nikolaja Tulda, ne Palmerine, nune polne peklenskega sovraštva
do Katarine, — hočemo pa vendar povedati spreobernjenje dveh
glasovitih razbojnikov. Ona dva, v smert obsojena, nočeta nič ve¬
deti od duhovne tolažbe in še na potu v smert grozno obupljivo
govorita in najhuje Boga preklinjata. Katarina to vidi in prosi,
vsa presunjena tega prežalostnega stanu tolovajev, da bi se smeja
k njima v voz vsesti in ju do vrat spremiti. Tedaj pa milo in
z vročimi solzami prosi Boga, da bi vendar teh duš ne pustil
pogubiti se. Km alu omolkneta preklinjavavca, njuna besnost se
potolaži, žarek milosti Božje razsvetli njuni temni serci. Zaželita
duhovna in, ko se z Bogom spravita, voljno kazen preterpita. —
Če je serca hudo sovraštvo razdiralo, se kje kuhala jeza in ne¬
til nasproten čert, prikazala se je Katarina ko angelj miru med
prepiravci in je med najbolj serditimi spravo sklenila. Imeniten me¬
ščan v Sieni, Nan po imenu, je živel v vednem sovraštvu. Svetnica
mu priserčno prigovarja, da naj vendar že opusti to nekerščansko
prepiranje; ali njegovo serce je terdovratno. Tedaj neha ona go-
voriti, da bi za nekoliko trenutkov svoje serce k Bogu povzdig¬
nila. Njena prošnja je uslišana; terdovratnež je omečen in za
to jej je tako hvaležen, da jej neko pristavo v last podari,
ktero ona s papeževim dovoljenjem v samostan spremeni. Njen
spovednik Rajmund piše, da ni mogoče dopovedati, koliko je
storila njena molitev, koliko doseglo njeno opominjevanje, koliko
sovražnikov je po njej spravo storilo , koliko terdovratnih do
spoznanja samih sebe prišlo, in koliko ničemurnih do zaniče-
vanja sveta bilo napeljanih. Naslednje nam bodi v spričevanje
čudapolne moči, ki jej jo je Bog v spreobernjenje grešnikov bil
podelil. Papež Gregorij XI. je nalašč postavil tri dominikaiie, ;
da bi spovedovali tiste, ktere bi Katarina k poboljšanju nagnila- j
Ti redovniki so sedeli noč in dan v spovednici in so komaj
shajali pri toliki gnječi spreobernjencev. Ravno tako bi v pre-
obširnost zahajali, ko bi hoteli sporočevati vsa njena nebeška
zamaknjenja in razodevanja, s kterimi je Gospod Katarino ponii-
loščeval, ali ko bi hoteli njene čudeže in prerokovanja bolj na¬
tanko popisati. Bodi dovolj, ako povemo, da je imela posebno dar
dolzega posta, kakor enkrat od pepelnične srede do vnebohoda nič
ni zavžila,. kakor le sv. hostijo, — in da jo je Gospod osrečil tudi
z vtisnjenjem svojih peterih ran. Te so sicer, dokler je živela,
ostale skrite družili očem, ker si je bila preponižna svetnica
skritje izprosila; ali po njeni smerti so se rane znatno pokazal®
in papež Urban VIII. je poterdil resnico tega vtisnjenja. '

4. Kdo pač bi si bil mislil, da je Katarina, ta plaha g°'



30 . april:  Sv.  Katarina Sionska, devica. 151

lobica, ktere veselje je samota, ktere radost moliti in premišlje¬
vati, poklicana, tako mogočno v zgodovino tiste dobe segati
in jo voditi, kakor skoraj njega dni sv. Bernard. Tistihmal je
punt svoje kervavo bandero po Laškem razpenjal; cerkev ni vži-
vala nobene ljubezni več od svojih nehvaležnih otrok, ljudstva
so pozabila varstva, ktero jim je skala Petrova, papeštvo, v
vsaki sili delila in so jo gerdovaje zametala; knezom samim je
bilo mar le oblastovanje in rajanje. Vojska, nadloga, požar in
mor, kuga in druge bolezni — te pošasti so se tergale za oblast
čez lepo deželo in da je bila mera polna, zgrabili so še Floren¬
tinci v zvezi z druzimi mesti orožje zoper apostoljski sedež, da
bi ga njegovega posestva oropali. Zberd torej močno vojsko ju¬
nija 1373 in zarotniki zapišejo na bandera goljufno besedo: „Svo-
boda.“ Gregorij XI. ki je imel sedež v Avinjonu, dene Floren¬
tinsko škofijo v prepoved in pošlje vojsko nad puntarje, kteri
premagani in oplašeni sklenejo papeža milosti prositi. Katarino
si izvolijo za srednico, zakaj glas njene svetosti, modrosti in
Čudapolne moči' se je že razlegal po svetu. Posebni poslanci hitč
v Sieno, da bi bila sv. devica njihova priprošnjica pri sv. Očetu.
Ona vsa hrepeneča, da bi se mir povernil, potuje, čeravno vsa
bolehna, v Avinjon, kjer jo z visocim spoštovanjem sprejmd
(18. jun. 1376). „Dajte Florentincemreče papežu, „s hrano
ljubezni in milosti tudi blagotno pokoro in rahlo očitanje, kakor
vaši svetosti dopade; samo povernite nam, svojim otrokom, ki
smo vas razžalili, mir.“ „Mir je edina moja željaodgovori
Gregorij; „vso zadevo prepustim tvojemu preudarku, samo pri¬
poročim ti, varuj cerkve čast.“ Ali zavoljo zopetnega spuntanja
kljubujočih Florentincev je ostalo njeno poslanstvo brez vspeha; ,
pa storila je nekaj veliko imenitnejšega, s Čimur si je ves ker-
ščanski svet v zahvalo zavezala. Od 1. 1314 so imeh papeži v
Avinjonu na Francoskem svoj sedež, in so svoje pravo glavno
mesto Rim osiroteno bili zapustili, kar je bilo vir neizrekljivih
nerodnosti, rovarij in homatij. Gregorij XI. stori skrivej obljubo
v Rim se verniti, pa nima serca, jo izveršiti, ker se je francoski
dvor z vso močj<5 zoper to upiral. Zdaj se posvetuje s Katarino
m ona mu reče: „Spolni, kar si Bogu obljubil!“ Papež, ki še
nikomur ni bil razodel te obljube, spozna, da jo je le Bog sam
moral svetnici razodeti. Vsled tega jo še bolj časti in to ga
nagne, ta pobožni sklep kolikor najhitreje mogoče spolniti. In ko
mu potem Katarina še več listov, še zdaj ohranjenih, v Avinjon
Pjše, da bi ga v sklepu poterdila ter ga hitro spolniti opomi¬
njala, verne se res 13. sept. 1376 v Rim. — Po doveršenji teh
imenitnih opravil v blagor cerkve in deržave živi Katarina zopet
J  Sienskem samostanu, potopljena v molitev in premišljevanje
ni skerbna za dušni in telesni blagor bližnjega. Zavoljo njene
zvedenosti v nebeških reččh prihaja njena veljava dan na dan

152

30. april: Sv. Katarina Sienska,  devica.

viša. da je cel(5 učeni jamejo zavidati. Eni teli. gospodov se pre-
derznejo. jej staviti zvita vprašanja s teni zvijačnim namenom,
da bi jo ko navadno sanjavko razvpili. Ali skušnjave! morajo
osramoteni spoznati, da je njena modrost le občudovati, dueli
nekteri škofje, kterim ona zavoljo svoje velike veljave pri papežu
ni bila po volji, so jo skušali z vprašanji o duhovnem življenji
v zadrego pripraviti; ali njeni odgovori so je tako osupnili, da
so sv. Očetu spoznali, da nikdar še niso dobili osebe, ktera bi
bila v Božjih potih tako razsvetljena, zraven pa v ponižnosti
tako vterjena, kakor Katarina Sienska. Mnogo učencev in učenk
se je pridruževalo od Boga tolikanj pomiloščeni devici, da bi je
podučevala v naj viši vednosti, — v spoznanji in ljubezni Go¬
spodovi. Eden najbolj gorečih učencev je bil Stefan Makani,
plemenitaš iz Siene, kteri od mogočnih sovražnikov preganjan,
v najhuji sili h Katarini pribeži in se od nje nauči, svet zani¬
čevati in le v Boga zaupati. Spremlja jo potem po njenih potih
ko tajnik in postane naposled kartuzijam Poprošen od več kne¬
ških oseb, popiše po njeni smerti njeno življenje; kajti nikdo
ni bil bolj pripraven za to, kakor on, ki je bil priča njenih
besed, djanj in čudežev. — Se zmeraj pa so po Laškem raz¬
grajali kervavi prepiri, in Katarino je silo bolelo splošno raz-
djanje in čedalje veče odivjanje. Da bi se tej nadlogi vendar
že v okom prišlo, pošlje papež častito služabnico v terdovratno
uporno Florencijo. Sicer cvetoče mesto dobi od besnih strank
vse razmesarjeno in v grozne nerodnosti pogreznjeno. Dan na j
dan sliši le od morij in roparij, in sama je večkrat v smertni
nevarnosti; ali nje tudi goli meči ne prestrašijo; njena molitev
in serčnost premaga vse, in rovarji res miru brez hlimbe zapro¬
sijo. Ta imenitna sprava se je zgodila 1. 1378. •— Njeno goreč- |
nost za čast Božjo je slednje pohujšanje močno ranilo; ali nič
jej ni delalo veče bridkosti, kakor nesrečni razpor, ki se je pri¬
čel po smerti Gregorija XI., ko se je zoper postavno izvoljenega'
papeža Urbana VI. dvignil protipapež Klemen VII.. ki v Avi-
njonu stoluje. Cerkev, med dva papeža razdeljena, — kako
ostudna prikazen za-njo! Ona poskuša vse, da bi se ta razpor
preč v začetku zaterl, piše preginljive liste do kardinalov, ki
so bili krivi tega zlega, pa tudi do več vladarjev, da bi je k
edinosti nazaj pripeljala. Tudi do Urbana se oberne in ga milo
prosi j da bi serčnosti ne zgubil, pa da bi svoje osorno vedenje ;
opustil, ktero mu je že toliko sovražnikov nakopalo. Papež njene
opomine blagovoljno sprejme.

. . ,r> l ^ kil je res grozno žalosten čas, vendar pa gnjusobe,

. J® 12 te g a  nesrečnega razpora cerkvenega nastala, Katarini
m bilo tieba več gledati. Neskončni trudi, preostro življ^A)^ 1  !
težke skerbi za blagor cerkve Božje so moči te velikanske j
svetniške prikazni vse izpile in jo položile na smertno postelj 0  j

30. april: Sv. Katarina Sionska,  devica.

153

v Rimu. Preč spozna, da se je dolgo zaželeni trenutek približal,
ki jo bode za vekomaj z nebeškim ženinom sklenil, prejme z
največo pobožnostjo sv. zakramente in je deležna tudi odpustkov,
ki sta jej je za smertno uro podelila papeža Gregorij XI. in Urban
VL Potem se ginljivo poslovi od svojih učencev in od svoje
stare matere Lape, ki je po njeni priprošnji rešena smerti brez
sv. zakramentov, zdaj ihte stala pri smertni postelji svoje svete
hčere, ktera še po enem hudem boji s sleparijami hudobnega
duha in po vedni molitvi z besedami: „Gospod, v tvoje roke

izročim svojo dušo!“ se preseli v srečno večnost 29. aprila 1380,
stara tri in trideset let. Bila je ona ena izmed največih, najbolj
pomiloščenih, najbolj čudovitih hčer sv. cerkve. Njeno truplo
je bilo položeno v rakvo v cerkvi alla Minerva, glavo pa so
shranili pri dominikanih v Sieni.

Razun svojega presvetlega zgleda je Katarina kristijanom
še drug spominek zapustila — svoje spise, kteri bodo v rokah
tistih, ki jezik pobožnosti ljubijo in razumejo, zmeraj dragocen
zaklad zveličanja ostali. Imamo pa od nje šest latinskih obrav¬
nav od previdnosti Božje v podobi pogovora in 364 listov —
neminljiva spričala njene globoke preserčnosti in njene visoke
dušne kreposti. Med svetnice jo je vverstil papež Pij II. 1. 1461.

Obrazuje se v dominikanski obleki, s perstanom v roki v znamenje
njenega zaročenja s Kristusom; ali pa s križem v naročji in z ranami
Jezusovimi na rokah — časi tudi s ternjevo krono na glavi.

Evangeljski svetje. II.

Hana je postava popolnomosti — evangelij, evangeljske popolno-
mosti začetek in konec pa je — ljubezen, in posebna podpora v dosego
in vajo popolnoma kerščanske ljubezni so evangeljski svetje. Pervi svet,
dragi moj, namreč radovoljno uboštvo, sva premišljevala nedavno (26. apr.);
nadaljujva torej danes s premišljevanjem še druzih dveh — vednega de-
vištva in zveste pokorščine pod duhovnim poglavarjem.

Razun uboštva tedaj je posebna podpora ljubezni tudi popolnoma
zderžnost ali deviška čistost. Ona namreč spozna Kristusa samega ko
edinega svojega ženina in zatorej se z najserčncjo ljubeznijo Boga oklene.
Ktera namreč ljubezen more serčneja biti mimo ljubezni med ženinom in
nevesto, ker ta ljubezen se ne oklepa ljubljenega samo z najbolj gorečim
nagnjenjem, ampak mu tudi največo ceno prišteva ter ga pred vse druge
stavi. Ljubezen namreč ženina in neveste vsako drugo ljubezen izklepa,
in vso moč svojo v edino ljubljenem tako rekoč strinja. Iz tega je jasno,
da popolnoma zderžljivi človek lože Boga čez vse ljubi, kakor pa zakon¬
ski. Zakonski namreč je nekako sam med-se razdeljen, ker je del lju¬
bezni drugu svojemu (druži svoji) skazovati dolžen; zatorej se ne zgodi
redkokrat, da ta zakonska ljubezen zavoljo presilne poželjivosti, ki je v
človeku po grehu tako mogočna, ljubezni do Boga veliko^ škodo dela.
^atorej svetuje sv. Pavel, dobro to vedoč, Korinčanom: „Želim pa, da

bi bili vsi brez skerbi. Kdor je brez žene, skerbi za to, kar je Gospo¬
dovega, kako bi Bogu dopadel. Kdor je pa oženjen, skerbi za to, kar

154

30. april: Sv. Katarina Sienska,  devica.

je svetovega, kako bi ženi dopadel in je razdeljen. In žena neomožena
in devica misli, kar je Gospodovega, da bi bila sveta na telesu in na
duhu. Ktera je pa omožena, misli na to, kar je svetovega, kako bi možu
dopadla. To pa k vašemu pridu govorim, ne da bi vam zadergo naprav¬
ljal, temuč zavoljo tega, kar je pošteno, in kar vam d A priložnost, brez
zaderžka Gospoda moliti.** (I. 7, 32—35.) Kaj hoče s tem druzega reči,
kakor da se deviški človek lože povzdiguje do ljubezni Božje, in le po
njej hrepeni, ker ga nobena mesena slast, ki po spolnovanji tolikanj rada
raste, od neskončne, vse ljubezni vredne dobrote ne odteguje? Iz tega pa
tudi to izhaja, da zamore v popolnoma zderžljivem človeku tudi lju¬
bezen do bližnjega veča in čisteja obroditi, kajti z ljubeznijo do Boga
enako stopa tudi ljubezen do bližnjega. Kdor prehude mesene nagone
veleserčno premaguje, od tega se sme nadjati, da bo tudi druge nepo¬
štene namene, iz kterih marsikteri po vnanjem sijajna dela usmiljenja
skazuje, n. pr. iz slavohlepnosti ali iz skrivne lakomnosti, zvesto zametal
in bližnjega le zavoljo Boga ljubil. Verh tega, ker deviški človek vse
časno zaničuje, se le Boga oklepa in si le njegovo čast povikševati pri¬
zadeva, bo tudi potrebam bližnjega toliko lože in sicer obilno postregel,
in se za blagor druzih daroval. Poprašaj skušnjo in ona ti bo odgovorila,
da so naprav iz ljubezni do bližnjega začetniki večidel le taki ljudje,
kteri so zavezani k devištvu po obljubi, edino le skerbeli, kako bi Bogu
služili in bližnjemu zavoljo Boga stregli. Ali niso ravno deviški duhovni
in redovniki ter redovnice, kteri vso skerb obračajo in ves trud v pod-
učevanje mladosti, v podpiranje ubozih, v izrejevanje sirot, v postrežbo
bolnikov in v to večkrat vse svoje premoženje, tudi življenje darujejo?
Vendar pa, kolikor veči je dar, ki ga popolnoma zderžnost daruje Bogu
in bližnjemu, toliko veseleji je mir in pokoj deviškega človeka, rešenega
toliko zadreg in skerbi, ki mučijo zakonske. Zatorej piše apostelj: ,,Menim
tedaj, da je to dobro zavoljo obstoječe nadloge; res, dobro je človeku tako
biti. Ce si zvezan z ženo, ne išči razveze; če si prost od žene, ne išči žene.
Ako se pa oženiš, nisi grešil; in ako se devica omoži, ni grešila. Toda
nadloge mesa bodo imeli taki; jaz vam pa prizanesem/* (I. Kor. 7, 26—28.)
Res tedaj sam sebe ljubi, kteri se odpovč čisto vsem mesenim strastim
in vso ljubezen le do nebeških reči obrača. Kaj ? lože se zdi in varneje,
uporno poželjivost popolnoma zatreti, kakor pa jo tako spolnovati, da se
ne prestopajo meje kerščanske čistosti in zmernosti, da telesa ne ugono-
bi\ie.’ C( dd duha, ki po višem hrepeni, v svoj jarem ne vklepa. „T°
tedaj rečem, bratje: Cas je kratek; tedaj naj bodo tudi, kteri imajo žene,
kakor bi jih ne imeli; ... in kteri vživajo ta svet, kakor bi ga ne vživali;
ker podoba tega sveta prej de.“ (I. Kor. 7, 29—31.)

.. v A e d a j na j rečemo od pokorščine in njene čudapolne pripomoči v
viksanje ljubezni ? Kristus sam nam jo priporoča rekoč: „Ako noče kdo za

povi.

menoj priti, naj zataji sam sebe** (Mat. 16.24.). Te besede, primerjaje z unimi:
,. l o S ! k l° vsemu ne  odpove, ne more biti moj učenec,** sv. Gregorij tako-k
laz aga. ,,lam se reče, da zatajimo svoje; tukaj se reče, da zatajimo sebe.

u 1  At  °-v 3,  človeka, zapustiti svoje; ali silo težavno je, zapustiti
w Fh Se !fj Man .J se  namreč je, zatajiti, kar ima; silo veliko pa je, zatajiti;
J • o pa se more reči, da zataji, kar je, ako ne tisti, kteri lastni

, -- *j<aj je. čuau ne Ubil, i^ieii acvv-

razum m lastno voljo ptuji volji vkloni, tedaj’ pokorščino skazuje? Ke s
je to ^težavno za človeka^ ki je pokvarno samoljubnost po padlih perv^ 1
starsih podedoval, m želi iz nekacega prirojenega napuha sam svoj g°;
spod biti. Ali kolikor bolj težavna in sitna je pokorščina, toliko moČneji
navor je za popolnomost ali ljubezen. Bere se: „Pokoren človek bo zma'
govavno govoril.** (Preg. 21, 28.) pa tudi: »Nepokoren biti, je kakor hu-

30. april: Sv. Katarina Sienska,  devica.

155

dobija malikovanja.'' (I. Kr. 15, 28.) Kdor noče pokoren biti, in le po
lastni volji ravna, ta sam sebe za malika postavi, sam sebe moli. Kako te¬
daj bo ljubezen Božja v nepokornem? Ljubezen edini serca, pokorščina
pa volje. Ljubil je, ki je rekel: „Ne moja volja, ampak tvoja se zgodi."
„Glej pridem, da storim, o Bog, tvojo voljo." „Jaz vselej to delam, kar
je njemu dopadljivo." „Naj svet spozna, da ljubim Očeta," odkod spo¬
zna? poslušaj: „in kakor mi je Oče zapovedal, tako delam" (Luk. 22,
42; Hebr. 10, 7; Jan. 8, 29; 14, 31.); pokoren sem mu namreč do smerti
na križu. O skrivnost pokorščine! kdo ljubi, ako ni pokoren? kdo je po¬
koren, če ne ljubi? Ko ne bi bil Abraham ljubil Boga, ne bi bil vobdn
sina darovati. Ker je bil pa pokoren, kako pač je rastla njegova lju¬
bezen? Ker se je namreč voljnega skazal, najljubšega sina zaklati, kaj
tedaj bi Abraham ne bil še pripravljen darovati! Tako bo tudi slednji
človek, ki je lastno voljo z mečem pokorščine zaklal, vse karkoli ljubezni
Božji daroval, ter dospel do tiste višave, da res Boga ljubi čez vse, iz
vsega svojega serca, iz vse svoje duše. Pa tak bo tudi bližnjega ljubil,
rad postrezaje druzih željam, rad spolnovaje njihovo voljo, tedaj ne iskaje,
kar je njegovega, ampak kar je druzih, in to je popolnoma ljubezen.
„Odkod pridejo boji in pravde med vami?" vpraša sv. Jakob. „Ali ne iz
vašega poželenja, ktero se vojskuje v vaših udih? Poželite in ne dobite;
ubijate in ste nevoščljivi; in ne morete doseči; se pravdate in bojujete, in
nimate, ker ne prosite." (4, 12.) Res obilen vir prepirov je nepokorščina
in upornost; pokorščina pa je mati miru in sreča. Nič se mu hudega ni
bati, kdor je Bogu pokoren, ali pa tistim, ki mu v Božjem imenu zapo¬
vedujejo. Varno hodi po poti zveličanja, kogar pokorščina vodi, kogar ne
zapeljujejo zvijače samoljubnosti, ne premetavajo dvomi negotovega pre-
vdarka. Kdor se pod druge poniža, ta se sam nad-se povikša, in kdor se
uklanja ptujemu povelju, ta sam vsem zapoveduje. Prava ljubezen do sa¬
mega sebe obstoji v pokorščini, ktera goljufno samoljubnost, to je, uporno
samovoljnost, umori.

Molitev.

Vsegamogočni Bog! obudi si med nami zveste služabnike in služab¬
nice, da bodo grešniki po njih spreobernjeni, slabi okrepčani, močni
ohranjeni in bodo s Tvojo nebeško pripomočjo srečno k Tebi prišli.
Amen.

Mesec majnik ali veliki traven.

1. Majnik ali veliki traven.

^ v * * n  ^ a ^°P • aposteljna.

^lu napočil je lepi, prijetni maj; prijazno se nam smehlja z
Vgplzelenih višav in blagodarno razsiplje spomladanske natorne
“miline ter širi blagonosno življenje čez goro in plan, čez
vert in log; prišel je zaželeni veseli mesec, in poklical je na

dan s vstvarivno be¬
sedo buhteče cvetje,
povabil iz zemlje krila
dišeče rože, obudil pod
sinjim nebom Škerjan¬
ca veselo žvergolenje
in po košatem gaji ko¬
sa jutranje popevanje.
Vse pozdravlja lju-
beznjivega oznano-
vavca vstajenja in živ¬
ljenja; vse se oživ¬
lja in giblje v spo¬
mladanski radosti; vse

se dviga proti nebu in šviga s hvalnimi glasi; tenkovisoki mlaji
se postavljajo in zalšajo z zelenimi venci in pisanimi traki ko
verni kazavci proti nebeškemu raju. Kaj nam je prinesel z ne¬
beškega verta, da bomo pervi dan maja zasadili na prostorni
vert pobožne legende? — Ta dan nam cerkev postavlja dva
mlaja vpričo Gospoda in kerščanskega sveta, toda ne suhih de;
bel brez korenin, brez cvetja in sadu, ampak dve živi oljki, ki
zelenite, cvetite in ste polne sladkega sadil: sv. aposteljna Fi'
lipa in Jakopa. 1

Sv. Filip,

. v  ?'  Iktzajde, mesta na bregu genezareškega jezera, je bil
ribic in oženjen; ali pozemeljska skerb za ženo in otroke, in
trudapolno njegovo rokodelstvo ga ni hiralo pridobivati si tudi
duhovnih dobrin spoznanja in ljubezni: bral in tuhtal je rad v
svetih bukvah postave in prorokov, in iz njih se učil spoznavati

1. majnik: Sv. Filip in Jakob,  aposteljna.

157

Mesija, ter ga pričakovati. — Zveličar je bil po kerstu v Jor¬
danu v puščavo se umaknil, da bi se z molitvijo in s postom
za svojo sveto misijonsko delo pripravljal; Janez Kerstnik pa je
navdušeno učencem svojim oznanoval, da je Jezus Nazareški
maziljenec Gospodov. Čez šest tednov se verne Jezus iz puščave
in pride tj e, kjer je Janez kerščeval. Ko ga ta zagleda, reče
učencema Andreju in Janezu: „Glej, Jagnje Božje!“, in onadva
gresta za Jezusom ter ostaneta pri njem tisti dan do večera.
Drugi dan hoče Jezus zopet v Galilejo iti, in najde Filipa ter
mu reče: „Hodi za menoj!“ Morda je utegnil Filip že poprej

slišati od spričevanja Janezovega, pa tudi od teh dveh učenc.ev
kaj pozvedeti, ali ne — ta beseda je bila živa iskra za njegovo
po zveličanji Izraelovem hrepeneče serce. Njegove temne mesi¬
janske nade se razsvetlč v bistrojasno resničnost, in — on gre
za njim. Tako priprosto in tihotno se godi v Božjem kraljestvu;
naglo in živo udari, potisne moč milosti Božje na človeško serce;
ena misel, ena beseda morda le pošeptana, en klic, le mimo
grede storjen, globoko zaseže v dušo in razsodi za vse žive dni.
Tako se je zgodilo s Filipom in tako se godi ven in ven. Tudi
v lastnem življenji nahajamo trenutke, ko vera, kot svitel žarek
z viškega, v dušo našo posije in vse dvome pojasni; hipe, ko
se ljubezen Božja s svojo gorkoto v naša ledena serca potopi
in vso merzlino skerčene samoljubnosti iz njega prežene; ure,
ko neka skrivna moč našo voljo za vse dobro vname in za sled¬
nji povzdig čez dremotno pozemeljsko življenje okrepča; čase,
ko se nam nebesa odpro in vse naše hrepenenje, vse naše bitje
mogočno kviško potegnejo; glasove, ki nam kličejo iz viših
svetov: Hodi za menoj! Filip je „šel za njim“ —tudi  mi idimo
brez pomude in jaderno, množimo svojo vero z branjem in pre¬
mišljevanjem Božje besede, povikšujmo ljubezen z otroško mo¬
litvijo, vterdimo dobro voljo z vajo čednosti; sicer bi utegnila
luč vere utreniti, ogenj ljubezni ugasniti, serce omerzniti in moč
oslabeti — klic razdoneti po puščavi znimarnosti in Božje po¬
zabljivosti.

3. Filip postane ob enem učenec in oznanovavec Mesija.
Komaj sam spozna pravega Mesija, že hiti, tudi druge te sreče
deležne storit: Pervi, ki ga k Mesiju pripelje, je bil njegov
prijatelj Natanael. Gre k njemu in mu reče: „Njega, od kterega
j e  pisal Mojzes v postavi in proroki, smo našli, Jezusa, sinu
Jožefovega, iz Nazareta. 41  Ali ko mu Natanael, z mislimi še ves
zadergnjen v judovske presoje, ne mara verjeti in ne more spre-
pmeti, kako bi mogel Mesija biti tako neznanega rodil in priti
*z zaničevanega Nazareta. Filip ne neha mu prigovarjati in ga
*dli s sveto gorečnostjo, da naj le „gre in pogleda, 44  zakaj on je
' J d terdno prepričan, da bo njegov prijatelj, če bo Jezusa le
videl, precej za Simi Božjega ga moral spoznati. Natanael gre

158

1, majnik: Sv. Filip in Jakob,  apOsteljna.

in ko ga Jezus vidi iti, reče od njega: „Glej! to Je pravi Iz¬
raelec, v kterem ni zvijače. 11  Natanael se temu čudi in reče:
,,Odkod me poznaš?“ Jezus pa mu odgovori: „Preden te je

Filip poklical, ko si bil pod figovim drevesom, sem te videl.“ In
Natanael odgovori: „Učenik! ti si Sin Božji, ti si kralj izraelski. 11

4. Od tistihmal je bil Filip zvest spremljevavec Jezusov.
Tri dni po tej dogodbi je bil on priča pervega čudeža Kristu¬
sovega v Kani Galilejski, kar ga je s terdno živo vero tako na¬
polnilo, da je bil prihodnje leto za vrednega spoznan, med šte¬
vilo dvanajsterih sprejet biti. Jezus mu nakloni posebno prijaznost
in bil je pri Zveličarji, ko je množico pregledal, ki je bila
lačna njegovih nebeških naukov, ktere jej je v dušno hrano delil
za njim prišla, pa je bila telesnega kruha pozabila. K našemil
svetniku tedaj se oberne Gospod rekoč: „Odkod bomo kupili

kruha, da bi ti jedli?“ To pa je vprašal Jezus, da bi ga sku¬
šal, to je, skušal njegovo vero, in pripravil na misel, da bo
pač Gospod in učenik sam najbolje vedel pomagati. Ali Filipa
ne obide taka misel, zatorej odgovori: „Za dve sto denarjev

kruha jim ni dosti, da bi vsakteri kaj malega dobil. 11  —• Nadalje
beremo v sv. evangeliji (Jan. 12.), da malo dni pred terpljenjem
Gospodovim, ko potuje v Jeruzalem na velikonočni praznik,
pristopi nekoliko nevernikov k Filipu, ki bi Gospoda radi videli.
Gotovo skor je je nagnil k tej prošnji glas o nedavnem od
smerti obujenji Lazarjevem po Čudodelniku Jezusu. Filip pride
in povč Andreju, ker bal se je kakovega morivnega naklepa; sli;
šal je namreč, da Gospodu strežejo po življenji. Še le, ko zvesti
učenec sprevidi, da ni nobene nevarnosti za Jezusa, može ne¬
verne k njemu pelje. Resnično! lepo znamenje ljubezni in ču¬
ječnosti Filipove. — Ko se je Čas dopolnil, da bi se Kristus
daroval, in je on zadnjo večerjo z učenci obhajal, jim je v pre¬
lepem slovesnem govoru, tudi rekel: „Ako bi mene poznali, bi
gotovo tudi mojega Očeta poznali, in odsihmal ga boste poznali,
in ste ga videli. Tedaj zakliče Filip poln svete nepoterpežljivosti:
„Gospod! pokaži nam Očeta in nam je dosti. 11  — Jezus pa mu
reče: „Toliko časa sem pri vas in me ne poznate? Filip! kdor
mene vidi, vidi tudi Očeta. Ali ne verujete, da sem jaz v Očetu
in Oče v meni? 11  — Toliko časa namreč že so bili aposteljni v
najtesnejem združenji z Gospodom, in vendar še Nebeškega in
Božjega, in tudi Očeta v njem niso poznali, ker so si mislili
Božje kraljestvo še zmeraj, da bode vstanovljeno v pozemeljski
veličasti poleg prostora in časa, in zatorej so hoteli Božje veli¬
častvo. tudi s telesnimi očmi videti. Ce tudi tedaj s svojimi be¬
sedami le preveč pokaže, da ima še marsikaj ndpačnih zaumkov
od Jezusa in njegovega nebeškega poslanstva na zemljo, vendar
razodevlje njegova velika želja, Očeta nebeškega videti, njegovo
serčno hrepenenje po nebeškem.

!

1. majnik: Sv. Filip in Jakob,  aposteljna. 159

5. Filip je bil priča vnebohoda Gospodovega, kterega je
videl po njegovem vstajenji in je z druzimi aposteljni vred prejel
sv. Duha. Ko se aposteljni po vsem svetu razkrope, oznanuje
Filip evangelij po vdliki in maliFrigiji in spremlja ter poterjuje
čudapolno besedo z znamenji in čudeži. Spolnoval je svoje apo-
stoljstvo do visoke starosti, kar iz tega sprevidimo, ker je s
sv. Polikarpom, ki se je bil še le 80. leto po Kristusovem roj¬
stvu spreobernil, še nekaj časa občeval. Ali je po navadni ali
siloviti smerti življenje končal, to je dvomljivo, ker najstareji cer¬
kveni očetje molče od njegovega mučenstva. Pozneji zgodovi¬
narji pa sporočajo, da je dosegel starost sedem in osemdesetih
let, in da so ga v Hierapolu zgrabili poganski duhovni in ma-
likovavsko ljudstvo ter ga na križ pribili. „Ko pa je na križu
visel, jela se je zemlja stresati, zidovi so se rušili, tempeljni
majali, palače pokale in je grozno bobnenje germelo iz zemlje
naročja 11 -Oplašeni in mertvaško bledi malikovavci ga ho¬

čejo s križa sneti, ali on prosi, da naj ga pustd na njem umreti,
da bo svojemu Učeniku v terpljenji podoben. Ljudstvo mu proš¬
njo spolni, da hitreje umerje, ga s kamnjem pobije. To se je
zgodilo 1. 81 po Kr. r. Kristijani so njegovo truplo v Hierapolu
pokopali, pozneje pa je bilo preneseno v Rim, kjer počiva v
cerkvi, tema aposteljnoma na čast 1. 560 sezidani. Ena roka je
v Florenciji. Gerki in vzkodnjiki obhajajo njegov praznik 14.
nov.; Latinci pa na današnji dan, ker so bili ostanki obeh ta
dan v Rim preneseni.

Sv. Jakob,

imenovani mlajši  v razloček od unega starejega Jakoba, sina
Gebedejevega, je bil sin Alfeja (Kleofa) in pa Marije, ki je bila
P°leg Jan. 19, 25. sestra presv. Device; bil je torej v bližnjem
!'°du z Gospodom, in zatorej ga sv. ap. Pavel po hebrejski šegi
maenuje „brata Gospodovega. 11  Bil je z bratom Judom (Tadejem)
vred od Jezusa drugo leto njegovega oznanovanja med aposteljne
Poklican. Brat mu je bil tudi sv. Simon, njegov naslednik v
škofijstvu jeruzalemskem. Bil je neki Jezusu tako podoben po
postavi in obličji, po jeziku in obnaši, kakor bi bila dvojčka,
m se jih je veliko v njunem pogledu motilo. To utegne tudi ta
°kolišči na  poterjevati, ker je Juda beričem znamenje dal: „kte-
jjpga bom poljubil, tisti je,“ zakaj le pri tolikanji podobnosti je

kila

premenja mogoča; zatorej piše tudi sv. Ignacij, škof antio-

hijski, da neizrekljivo hrepeni v Jeruzalem priti, da bi aposteljna
i koba videl, in si po njem živo podobo Kristusa Gospoda v
jmšo vtisnil. —Po svojem vstajenji se mu je Jezus posebej pri-
5 azal in mu podelil dar vednosti, kakor sv. Petru in Janezu,
ei ' Ktu priporočil cerkev jeruzalemsko; zatorej so ga aposteljni,


160

1. majnik: Sv. Filip in Jakob,  aposteljna.

ko so se razšli, da bi po vesoljnem svetu evangelij oznanovali,
za škofa tega mesta izvolili.

2. Res, velika čast, slavna prednost, izvoljenemu biti za
predstojnika, perve cerkve — matere vseli druzih; pa tudi grozno
težko breme, ravno v mestu, kjer so pervi in najhuji sovražniki
Križanega bivali, ko njegov najzvesteji vernik ko vodnik in
glavar vseh druzih očitno se vesti. Kaka težava tedaj — pervo
kerščansko cerkev vrediti in vterditi tam, kjer je bil Jezus Kri¬
stus sam grozovito križan, aposteljni pa večkrat že v ječe pah¬
njeni, bičani in sicer hudo preganjani! Ali sv. Jakob se je s
pravo apostoljsko modrostjo v svojem preimenitnem poslu ob¬
našal. V znamenje svoje svete, visoke časti je nosil, kakor ne-
kteri stari.očetje pripovedujejo, zlato ploščico na čelu, kar se
tudi od sv. aposteljna Janeza v Efezu in sv. Marka v Aleksan¬
driji sporočuje. Ker je bila cerkev jeruzalemska vir sv. vere,
mati vseh cerkva, tako je bil njen škof Jakob v tako visokih
čislih, da so ga celo glavarja in škofa aposteljnov imenovali.
Gotovo je, da je za Petrom najimenitniše mesto med judov¬
skimi kristijani zavzemal; v zboru apostoljskem v Jeruzalemu
je njegov glas razsodno poravnal nasproto med kristijani izmed
Judov in poganov; sv. Pavel (Gal. 2, 9.) ga imenuje zraven
Petra in Janeza steber cerkve; in apostelj Juda se ponaša z
dvojnim: da je hlapec Jezusa Kristusa in pa — brat Jakobov.
To visoko spoštovanje pa je izviralo tudi iz njegove tolikanje
duhovne podobnosti z Božjim ,,bratom,“ bil je tako goreč v pre-
iskreni molitvi, da je bila poleg spričevanja očetov, ki so bili
pravi učenci aposteljnov, od podnevnega in ponočnega klečanja
koža tako terda kakor velblodja. Že pred svojim poklicom v
apostoljstvo je bil on Nazarejec. Bile so namreč že med Judi
pobožne duše, ktere so se izmed hrumečega sveta v samoto umi;
kale in so tam bogomiselno in spokorno živele. Po spričevanji
IJegesipa, najstarejega cerkvenega zgodovinarja, je živel v ved;
nem devištvu. Vina nikdar ni pil, ne druzih enacih pijač, tudi
las si ni dal nikdar ostriči; nikoli se ni kopal ne mazilil, ni
zavžil ne mesa ne rib, sploh, kar je kedaj živelo, razun veliko¬
nočnega jagnjeta, ki je bilo zapovedano. Tudi ni nosil čevljev,
ne dinge obleke, kakor le platneno halo in plašč. Poleg sv.
Epifanija je enkrat po dolgi suši sprosil dežja. Po vnanjem s® j
je njegovo življenje še gibalo po oblikah in pravilih judovstvu;
m se ravnalo po vseh starozakonskih šegah in postavah. Zatorej
so ga vsi po Jeruzalemu visoko častili in bil je tak<5 na glas 11
svetosti, da so ga sploh „pravičnega“  imenovali, in mu j e
bilo celo dovoljeno moliti v tistem predelu tempelina, v kte-
rega so smeli le duhovni stopiti. Cehi Judje, sovražniki kei"
sčanskega imena, so se gnjetili, da so rob njegove obleke p°'

1. majnik: Sv. Filip in Jakob,  aposteljna. 161

B. Leta tedaj 51. ali 52. po Kr. so obhajali aposteljni v
Jeruzalemu zbor, da bi razsodili, ali naj se spreobernjenim ver¬
nikom naklada tudi spolnovanje Mojzesove postave, ali ne. Za
Petrom in po njegovi misli govori Jakob rekoč: „Možje bratje!
poslušajte me. Simon je povedal, kako je Bog pervikrat never¬
nike obiskal, da bi zbral iz njih ljudstvo svojemu imenu. In.s
tem se sklepajo besede prerokov, kakor je pisano: Po tem se
bom vernil ter bom zopet sezidal Davidovo hišo, ktera je raz¬
padla; in njene razvaline bom spet sezidal in je bom vzdignil,
da bodo ljudje, kar jih ostane, iskali Gospoda in vsi narodi,
nad kterimi se kliče moje ime, tako govori Gospod, kteri to
dela. Gospodu je od vekomaj znano njegovo delo. Za tega
voljo jaz sodim, ne nadlegovati jih, kteri se izmed nevernikov
spreobernejo k Bogu; ampak da se jim piše, da naj se zderžd
ognjušenja malikov in kurbanja in zadušenega in kervi. Zakaj
Mojzes jih ima od nekdanjih časov v vsacem mestu, kteri ga
oznanujejo v shodnicah, kjer se vsako soboto bere.“ To je: po
vseh mestih stanujejo Judje in se Mojzesova postava bere, ktera
te reči prepoveduje in zatorej razumnost hoče, da se judovskemu
prepričanju nekoliko prijenja. Zato je tudi on ko škof jeruza¬
lemski še dopustil šege postave, zakaj njegova cerkev je bila
zbrana le iz spreobemjenih Judov, za ktere je bilo obderžanje
staročastitljivih navad nekako potrebno.

4. Leta 59; je pisal apostoljsk list, ki se imenuje katoliški

ali vesoljen, ker ni bil namenjen kteri posebni kerščanski občini,
ampak vsem dvanajsterim po raznih delih zemlje razkropljenim
judovskim rodovom; on namreč je veljal ko škof svetega mesta
za glavarja vseh, tudi zunaj Palestine živečih judovskih kristi-
janov. V njem zavrača krive učenike, ki so nektere izraze sv.
Pavla ndpak tolmačili in terdili, da je že vera sama zadostna
za zveličanje, tedaj so dobra dela nepotrebna: „Kaj pomaga,

moji bratje! če kdo pravi, da ima vero, del pa nima? Ga bo
h vera mogla zveličati? Ce vera nima del, je sama v sebi
mertva. Ali ne vidite, da je Človek iz del opravičen in ne samo
•z vere? Kakor je namreč telo brez duše mertvo, takč je tudi
vera brez del mertva.“ Sicer pa ima list tri dele. V pervem
poduča verne od prida skušnjav, od izvira hudega in dobrega
i n  od sadii Božje besede. V drugem je svari zavoljo mnogoterih
napak, razvad in zmot, zavoljo enostranosti in človeške veljave,
zavoljo razširjenega krivega uka zastran opravičenja, zavoljo
vrivanja v cerkveno službo, zavoljo razuzdanega življenja. V
hetjem pa je tolaži zavoljo preganjanja, in jim poterpežljivost
priporoča ter jim daje mnoga vodila za razne okoliščine.

5. Število vernih v Jeruzalemu se je vedno naraščalo in
tolikanj bolj se je vnemal tudi serd pismarjev nad aposteljnom.
Pirnski oblastnik Fest je bil 1. 61. ali 62. umeri, in njegov na-

Življenje svetnikov in svetnic božjih. II. del. 11

162

1. majnik: Sv. Filip in Jakob,  aposteljna.

slednik še ni bil prišel. Pri tej ugodni okoliščini zbere včliki
duhoven Anan, sin unega vel. duhovna Ana, znanega iz evan¬
gelija, veliki zbor: in pred njim toži Jakoba, da postavo lomi
in da ljudstvo zapeljuje; obsojen je, da mora kamnjan biti, ako
očitno ne reče, da Jezus, Križani ni pravi Mesija. Zatorej ga
peljejo verh tempeljna, da bi od tam brez števila zbranemu
ljudstvu govoril. Tedaj on mogočno povzdigne glas ter reče:
„Poslušajte me, bratje moji, kar vam po resnici pričam. Jezus
Kristus, Križani, je ravno tisti Mesija, kterega so naši očetje
tako dolgo čakali. On je edinorojeni Sin Božji, in sedi zdaj na
desnici svojega nebeškega Očeta, ter bo enkrat zopet prišel so¬
dit žive in mertve. Kdor va-nj ne veruje, bo vekomaj pogubi j en.“
To pa zraven stoječe duhovne tako razkači, da na ves glas
kričč: „0! tudi pravični se je zmotil!“ ter ga na tlak pahnejo.

Ali ta pad ga ne usmerti preč; pomaga si še na kolena, roke in
oči proti nebu povzdigne, in na glas moli: „Odpusti jim, Go¬

spod! saj ne vedd, kaj delajo. 11  Derhal ga obsuje s kamnjem
in suknarski valjavec mu z betom častitljivo glavo razdrobi; bilo
je okoli velike noči 62, ko je Jakob živel 96 let, čez dvajset
pa vladal cerkev Jeruzalemsko. To kervavo zločinstvo včlicega
duhovna je vse grozno osupnilo, in celd najhujim gorečnikom
za postavo se je gnjusilo. Poleg judovskega zgodovinarja Jo¬
žefa Flavija je Judom pogin njihove deržave in razdjanje Jeru¬
zalema veljalo ko kazen zavoljo umora ,,pravičnega.“ Na Ja¬
kobovo mesto stopi Barnaba v versto aposteljnov; na škofijskem
sedežu pa mu je naslednik njegov brat Simeon.

Sv. Filip in Jakob se obrazujeta z orodjem njune smerti: uni s kri¬
žem, ta z valjarskim kijem v roki.

Vera In dela.

fprigodilo se je, da je šel Jezus neko soboto v shodnico, in je
učil. In je bil tam človek, in njegova desna roka je bila usušena. Pis-
marji pa in farizeji so gledali, ali bo v soboto ozdravljal, da bi kaj našli,
o čemur bi ga tožili. On pa je njih misli vedel in je rekel človeku, ki
je imel usušeno roko: Vstani in stoj!! na sredo. In ko se vstopi, m 11
reče: Stegni svojo roko. In jo je stegnil; in njegova roka je bila zdrava.
Poglejmo djanje farizejev in pa tega človeka. Oboji so Jezusa iskali,
toda različno. Farizeji so prišli v tempelj iz hudobne radovednosti, bol¬
nik iz resnične ukaželjnosti; uni iz prevzetnega modrijanstva, da bi J e '
zusov nauk presojevali, ta iz ponižnosti in voljnega serca, verovati, kar
bo Jezus učil; saj je bil že dovolj prepričan, da je Jezus učenik resnice;
tak6 namreč ni še nobeden prerok učil, to je ljudstvo enoglasno terdilo,
in tacih čudežev tedaj še nobeden ni delal. Bolnik veruje in se čuti sreč¬
nega v svoji veri. Mirno torej stoji sredi množice in s priprostostjo pe;
sluša besede, ki teko iz ust nebeškega Mučenika. — Tedaj zlovoljnj
farizeji zavzdignej o vprašanje: Kaj se sme ob sobotah delati, in kaj ne j
lo vprašanje je najprej zadevalo unega bolnika, ki je ozdravljenja p 1 ’ 1 '

1. raajnik: Sv. Filip in Jakob,  aposteljna.

163

čakoval. Ali se ne bo preč stogotil nad ošabnimi popraševavci, ki ho¬
čejo njegovo ozdravljenje ovirati. Nikakor ne; on stoji mirno, in se pre¬
pira nič ne vdeležuje. On veruje, da Jezus pač ve, kaj se sme ob so¬
botah delati, kaj ne, in njegovi naredbi se hoče ponižno ukloniti. In kako
poplača Jezus njegovo priprosto vero. Predno še zvijačnim farizejem
odgovori, reče bolniku: Vstani in stopi na sredo. Kakor bi hotel prav
zaničljivo reči oholim učenjakom: Vi niste vredni odgovora, napuhnjeni
dvomljivci, odstopite, častni prostor gre veri! Bolnik neutegoma sluša
klic Gospodov: vstane in stopi na sredo. O presrečni, kako blizo je
tvoje ozdravljenje, ker si veroval! Resnično, ne globoka tuhtarija in
velika vedarija pelje k resnici in zveličanju, ampak ponižna vera. Ko¬
liko pač so vedeli ob času Jezusovem farizeji, oni, ki so se pečali le
s prebiranjem sv. Pisma, je tuhtali in drugim razlagali, in vendar kako
malo njih je verovalo v Jezusa, od kterega je sv. Pismo prerokovalo,
priprosto ljudstvo pa, kako malo seznanjeno s sv. Pismom in z verskimi
prepirkami, — ono je dospelo do vere. Tako je resnično, kar sv. Duh
govori: ,,Osramotil bom modrost modrih, in se bom malim razodel." Za¬
torej pa tudi miluje apostelj prevzetne vedeže tistega časa rekoč: „da se
vedno uče in nikoli k spoznanju resnice ne pridejo". (2. Tim. 3, 7.)
Pismarji so vedno tuhtali in so mislili, Bog ve, kaj da znajo; zatorej so
tudi radi govorili,  da so svoje vednosti razprodajali. Komaj je Jezus
v shodnici začel učiti, in že se oglase ter mu zastavijo vprašanj e, na
ktero odgovoriti se jim je kaj težko zdelo. Dopadali so si v tem, od
verskih, zlasti učenih reči besedovati, zvita vprašanja postavljati, svoja
mnenja izrekovati, in druge podučevati, ali prav za prav s svojo neslano
vedarijo nadlegovati. Zatorej, kakor jim Jezus sam očita, so ljubili radi
»rabi" (učenik) zvani biti in perve sedeže — učiteljske po shodnicah za¬
sedati. Mar jim je bilo le besedovanje, pozabili pa so na djanje:  Dru¬
gače se je vedel verni bolnik. On nič ne govori, stori pa, kar mu Jezus
veli. Ko mu reče: „Stopi", se neutegoma vstopi. In ko mu reče:
»Stegni roko", jo precej stegne. Res, občudljiva pokorščina! Vendar bi
si vsaki mogel misliti, da bo odgovoril: „ Gospod! tega ne morem. Saj
111  oj a roka je usušena in nezgibljiva. Ozdravi jo poprej, in potem jo
bom rad stegnil." Toda ne! bolnik tacib dvomov ne pase, ker mu Jezus
zapove, to storiti, misli, da tudi zamore storiti. Stegne roko, ozdravljena je
v tistem trenutku: in ravno ker jo stegne, je ozdravljena po milosti in moči
tistega, ki njegovo dobro voljo podpira in njegovo vero poplača. Se ve,
jja bolnik ne bi bil mogel storiti, kar mu je Jezus rekel, ko bi ga ne
bila njegova vsegamogočnost okrepčala; ali ravno ker mu je Jezus zapo-
yedal, je veroval tudi, da mu bo Jezus sam pomagal; in njegovo djanj  e
J e  pokazalo, da je resnično veroval.  Ni je prave vere brez djanja
poleg vere. „Ne tisti, kteri mi reče: Gospod, Gospod, pojde v nebeško
kraljestvo, ampak kteri -stori voljo mojega nebeškega Očeta". Kako
‘ e hko bi bilo, vero z ustmi spoznavati, z besedami braniti, druge v veri
Podučevati, od verskih reči se pogovarjati itd. Vendar vse to ne zadosti
~~ brez del. Kakor je telo brez duše mertvo, tako tudi vera brez del.
r~ Ali kedar je treba delati, velikrat izgovarjamo svojo lenobo z mislijo:
^ e ga ne morem, to mi ni mogoče. Rad bi storil, ko bi mi moči ne
^njkalo. O ničemurni dvom, o malovernost! Stegni roko, poprimi se
res 5 pomislika dela, ki se ti nemogoče zdi, in videl boš, da je z Božjo
Ppjnočjo vse mogoče. Zakaj Bog, pravi tridentinski zbor, ne zapoveduje
n ‘ ž  nemogočega, ampak ko kaj zapove, da tudi gnado, ktera nas zmožne
^ 0ri  spolniti, kar zapove. „Vse je mogoče verujočemu". (Mark. 9, 22).
kdor veruje, živo veruje, djansko veruje, njemu je vse mogoče. — Dve

11 *

164

2. majnik: Sv. Atanazij,  škof.

roki imamo: leva, s ktero za to življenje, za to zemljo delamo,. je veči¬
del popolnoma zdrava in krepka, desna pa, s ktero naj bi delali za več¬
nost, veršili svoje dušno zveličanje, je, kakor priunem bolniku, ususena,
hroma, nestorivna. Tako lehko se gibljemo za zemljo, pa tolikanj ne-
ukretno za nebo. Kaj je tega krivo? Ne tožimo Boga, kakor bi nam kaj
nemogočega zapovedoval. Le naša lastna malovernost in lenoba je tega
kriva. Stegnimo roko, delajmo si silo, in potegnili bomo na-se nebeško
kraljestvo. Kličimo z zaupanjem k Gospodu s svetim Avguštinom: „Go-
spod, daj, kar zapoveš, in zapovej, kar hočeš;' 1  to je, daj nam^ o Go¬
spod! gnado, storiti, kar zapoveš, in potem zapovej, karkoli hočeš; kajti
vse je mogoče verujočemu.

Cerkvena molitev.

Bog! kteri nas z obletnim godom aposteljnov svojih Filipa in Ja¬
koba oveseljuješ; daj, prosimo, da, ki se veselimo njunega zasluženja,
se tudi podučimo od njunih zgledov. Po Gospodu našem itd. Amen.

2. Majnik ali veliki traven.

Sv. Ata,iaz « ’ sk°f.

JoL omaj je bil kerščanski svet po slcorej tristoletnem prega-
J^S^njanji pod milo senco rimsko-cesarskega prestola mir in po¬
koj zadobil, zopet mu ga je skalilo gibanje in hrumenje,
ki je edinost razcepilo in pokrajine po vzhodu in zahodu za
dolgo dolgo časa z žalostnimi razpori napolnilo.

Včliki škof Aleksander v Aleksandriji je govoril enkrat v
zboru o skrivnosti presvete Trojice, da so Oče, Sin in sv. Duh
sicer različni stran osebnosti, ali vendar enega Božjega bitja,
tedaj se dvigne zoper njega mašnik Arij in terdi, da je Sin k
stvar, ktero je Bog pred vsemi druzimi stvarmi sam iz sebe
vstvaril, da je torej poleg natore in časti manjši ko večni Oee,
da je Bogu podoben, pa ne Bogu enak, je Božji, pa ne Bogi
da ga torej Boga ne imenujemo v ostrem pomenu besede. Za¬
stonj si ga prizadeva škof z ljubeznjivim podučenjem od te na¬
pačne misli odverniti; Arij, častitljiv mož, visoko učen in k
verstno zgovoren, pa tudi čezmerno slavolrlepen in ničemuren,
je znal svoj nauk, ki se je zavoljo lehkotne razumljivosti svoje
mnogo priporočal, kmalo med svet razširiti, ne samo med ne¬
vedni ljud, ampak med mašnike in škofe, tako da se je njegova
zmota v. malem času po vseh vzhodnjih cerkvah zasejala. Silu°
gibanje je pretresnilo kerščanski svet: saj se je vendar ravnal 0
za njegovo največo dobrino, za vero namreč v Božestvo Krj'
stusovo — za vero, ktera človeškemu sercu najvišo tolažbo deh
in v duši najterdneje zaupanje in najbolj gorečo ljubezen do
Zveličarja budi; ali so se potoki mučenske kervi skozi tri sto-

2. majnik:  Sv.  Atanazij,  škof.

165

letja le za lepo domišljijo prelivali. V Niceji v Bitiniji se zbere
čez tri sto škofov, najbolj pobožnih in modrih učenikov, da bi
to glavno vprašanje sv. cerkve rešili in pravo apostoljsko vero
za zmeraj zaterdili. Arij razloži pred zborom svoj nauk, tedaj
se dvigne Atanazij, mlad dijakon iz Aleksandrije, ko od Boga
izvoljeno orodje, in brani staro vero z apostoljsko navdušenostjo,
s pregloboko bistroumnostjo in z doveršeno zgovornostjo.

Atanazij se prikaže skor nanagloma iz temote življenja ko
zmagaven junak na bojišču, zakaj od njegove zgodnje mladosti
nam je le malo znano. Vemo le, da je bil okoli 1. 296 v Alek¬
sandriji rojen in od pobožnih staršev prav skerbno izrejen. Sv.
Aleksander, takrat še ne škof, spozna izverstne zmožnosti mla-
denčeve in ga vzame v svojo hišo, da bi vodil njegovo iz-
učevanje. Učenec si marljivo prizadeva čednosti učenikove po¬
snemati in njegovega duha ter pravila njegova si prilastovati.
Zraven se pridno vadi v vseh tedanjih vednostih. Hrepeneč
po popolnoma življenji se p odd 1. 315 v puščavo in se izroči
vodstvu sv. Antona. Po daljnem občevanji s tem očetom meni¬
hov podučen v ascetiškem življenji, v vednostih izolikan ko
nobeden ne tiste dobe, v veri terden in neomahljiv kakor kteri
aposteljnov, z bistrim očesom razgledovaje najbolj zamotane za¬
deve, spreviden v zbiranji pripomočkov, odjenljiv in pohleven
pa tudi junašk ko mučenec, zmagavno zgovoren, bistro natancih
besed, otroško čistega serca, brez kterega se globoki duh sv.
pisma in Božjih resnic nikdar ne more prav spreumeti, zraven
tega pa še mile, častitljive postave—je bil Atanazij izmed naj-
slavniših spoznovavcev Kristusovih in največi bojevavec sv. cer¬
kve v četertem stoletji.

2. Malo mescev po dokončanem zboru zboli Aleksander
za smert. Ker Atanazij v6 misel duhovstva in ljudstva, da ga
bo za naslednika njegovega izvolilo, skrivaj zbeži iz mesta. Za¬
stonj poprašuje umirajoči škof po ljubljenem dijakonu; nikjer
ga ni najti. Tedaj škof prerokovaje reče: „Atanazij! Atanazij!
ti sicer misliš z begom se umakniti, ali motiš se.“ Res po smerti
škofovi vso okolico preiščejo, in ko ga naposled najdejo, ga z
vsem slavjem v Aleksandrijo pripeljejo in na škofov prestol po-
sadd. Bil je posvečen 1. 326, star' okoli trideset let. Njegovo
pervo opravilo je bilo, da je vse cerkve po Egiptu obiskal in
v Etiopijo sv. Frumencija za škofa poslal. Po njegovem zma¬
goslavnem vojevanji na zboru v Niceji so se okoli njega zbirali
pravoverniki kakor okoli banderonosca katoliškega kerščanstva
—- cerkveno občevanje ž njim je bilo znamenje pravovernosti.
Zatorej so Arijani vso svojo sovražnost, ves svoj serd in gnjev
vsipali zoper njega ko središče, ko glavarja katoličanov; njegovo
°bsojenje se jim je zdelo toliko, kakor bi bili katoliških škofov
spoznanje na Nicejskem zboru zaterli. Vojska zoper njega se

166

2. majnik:  Sv.  Atanazij,  škof.

je s tem začela, da so ga tožili pri cesarji Konstantinu ko ro-
govileža, ki se je krivega storil cel6 gerdega ravnanja s pravo¬
vernimi (melecij anskimi) skoti in masmki. Gesar sicer spozna to
tožbo ko krivično, ali besnili nasprotnikov to ne osramoti; oni
ga obdolžč novih izmišljenih hudodelstev: daje neko devico oskru¬
nil, škofa Arzenija umoril in njegovo roko za peklenske vraže
porabil. Zat6 skliče cesar zbor v Tir. Došli škofje so bili Ari¬
jam; vendar pa pride tudi Atanazij zagovarjat se pred sovražniki
svojimi. Tedaj poprime dijakon Timotej mesto Atanazija za be¬
sedo in vpraša nečistnico: „Ali sem jaz tisti, ki sem te oskrunil? 11
Nesramnica to naravnost poterdi, in tako je bila goljufija očitna.
Ravno tako postavi Atanazij škofa Arzenija, od nasprotnikov
poprej vjetega, pa od njega rešenega, pred-nje živega in z dvema
rokama. Torej se je tudi tukaj hudobnost njihova jasno razo¬
dela. Edino, kar so zoper njega dognali, in le po podkuplje¬
nem spričevanji judov in poganov, je bilo to, da je dal enkrat
melecijanskemu mašniku med mašo kelih razdrobiti. In na edino ;
to neresnično, kdo bi bi verjel? odstavi ga zbor škofijstva ter
mu prepove, v Aleksandrijo se verniti. Atanazij gre v Carigrad,
ali cesar ga še pred-se ne pusti; bil je namreč nanj nejevoljen, j
da ni hotel Arija, čeravno si je cesar sam mnogo za to prizade¬
val, zopet v sv. cerkev sprejeti, ampak mu je škof nestrahoma
bil odgovoril, da cerkev nima nič opraviti s krivoverci, ki Bo-
žestvo Jezusovo taje. Cesar sam kakor arijanski zbor škofov
ga spozna za krivega in ga obsodi v prognanstvo v Trevir
(Trier). Atanazij gre tj e brez ugovora in tam ga sv. Maksimin,
škof, in pa Konstantin mlajši, z vso častjo sprejmeta. Tam ga
sporočilo o verni zvestobi aleksandrijskih prebivavcev najbolj
v njegovi nesreči tolaži. Ko hočejo namreč Arijani, da bi svojo
zmago nad sv. škofom vsemu svetu pokazali, svojega krivover¬
skega glavarja prav sijajno v Aleksandriji zopet v cerkveno ob¬
čestvo vpeljati, nastane tak6 strašan hrup med ljudstvom, da to
gerdobno slovesnijo v Carigrad prelože. Ali Zveličar, kterega
večno rojstvo od Očeta je Arij tako derzno tajil, jim skazi ču-
dapolno ta kudovoljni naklep. Ravno namreč, ko hočejo Arija
v cerkev peljati, zadene ga strašna smert; dobe ga namreč na
stranišču, ko so bila že vsa čreva iz njega šla. Cesarja ta pri;
godba takč presune, da berž da skesan povelje, Atanazija nazaj
poklicati. Kmalo potem tudi on umerje kerščen še le na smertnj
postelji. Njegovi trije sinovi cesarstvo razdelč. Konštancij dobi
vzhodnje pokrajine in kmalo tudi njega Arijam v svoje zanjke vlove.

6 .  Komaj se Atanazij poverne, že ga krivoverci pri Kom i
štanciji sumničijo in z njegovim privoljenjem skličejo zbor v
Antiohijo, ^ kjer ga pa ne odstavijo samo, ampak mu tudi, čeravno
papež Julij I. krepko ugovarja, izvolijo naslednika in sicer si'
rovega Kapadocijana Gregorija, kteri z orožjem, z morom, i’°'

2. majnik:  Sv.  Atanazij,  škof.

167

poin in druzimi gnjusobami v Aleksandrijo prihrumi. Atanazij,
kterega so hoteli ob glavo djati, zbeži z druzimi tovarši v Rim,
kjer ga papež v zboru škofov vseh obdolžeb odveže in slovesno
v cerkveno občestvo sprejme. Zastonj! Atanazij mora tri leta
ločen od svoje verne čede v Rimu preživeti. Naposled vendar
se snide zbor 340 pravovernih škofov v Sardiki v Iliriji (1. 347).
Odvezan od tega velicega in svobodnega zbora se verne Ata¬
nazij po osemletnem prognanstvu v svojo zvesto občino. Ali
njegovo neradovoljno bivanje v zahodnjih krajih je bilo za-nje
blagonosno, zakaj on je zaselil tje dozdaj tam neznano meništvo
in sicer iz pervega vira, od sv. Antona puščavnika namreč,
zlasti ker sta ga bila dva meniha v Rim spremila, in je
mnogo Rimljanov njuno življenje jelo posnemati. — V svitu
slave se verne Atanazij v škofijo, in se ne obnaša samo ko mo¬
gočen varh prave vere, ampak tudi ko krepak branitelj vna¬
njega politiškega reda in mini; kajti ravno zat<5, ker se je toli¬
kanj viteško bojeval zato, kar je Božjega, je tudi vedel dati
cesarju, kar je cesarjevega, ko so narobe vsi, kteri v obrambo
kake krive vere svetnim vladarjem v duhovskih rečeh najvišo
oblast prilastujejo, o pervi priliki tudi politiški puntarji. In
ravno vplivu Atanazijevemu edinemu je pripisovati, da se Egi-
pet raznih puntov tiste dobe, zlasti puntarije Magnencija in Vete-
ranija ni vdeleževal, ampak je zvesto stal pod banderom pravega
cesarja. Konštancij sam je moral pripoznati to zaslugo verskega
junaka, kterega je pa ko najbolj bojevitega podiravca arijanstva
iz dna serca čertil; ali ne, da bi ga to kaj na bolje misli pre¬
dramilo, mar novo sumnjo zoper njega v sebi pase ko zoper
spodkopovavca njegove moči in veljave. Taka sumnja pa, ako
se v trinogu, kakoršen je bil Konštancij, izkuha, ga tudi brez
šuntanja najhuje razdraži; ali zraven tega so ga šeArijani pod¬
pihovali , ker so mu našeptavali in trobili, da je Atanazij nje¬
gov oseben sovražnik, da je zdražbo delal med njimi in nje¬
govim bratom, da je skrivaj upor Magnencijev podpiral in da
mu je le mar, cesarjevo veljavo v nič pripraviti. Konštancija
to tako razdivja, da vsklikne, da više ceni zmago nad enim
možem (Atanazijem) kot zmage, ki je je rimsko kopje zbojevalo
nad sovražniki deržave.

4. V nesrečo za Atanazija pade v boji zoper upornega
Magnencija Konštant (pravoveren brat krivovernega Konštancija),
in tedaj tudi njegova najmogočneja podpora. Priprave torej za
Atanazijev podbr se pričnd na zboru Arelaškem 353, kjer Kon-
stancij z najstrašnejim groženjem prisili, da podpišejo Atanazi-
jevo obsodbo. Cel6 papežev poslanec se je clal oplašiti, čeravno
je imel vse pripomočke v obrambo po nedolžnem toženega pri¬
pravljene; edini blagi škof sv. Pavlin Trevirski se je ustavil, pa
je bil zato tudi potiran v prognanstvo, kjer je čez nekaj let

168

2. majnik:  Sv.  Atanazij,  škof.

tuge in glada umeri. Papež Liberij, prepričan, da z Atanazijem
se katoliška vera sama preganja in zatira, nagovori cesarja, da
skliče 355 drugi zbor v Milan, ali še s slabejim vspehom. Ce¬
sar sam pričujoč, se je obnašal ko pravi besnik, ker je z na-
mahnjenim mečem škofe silil, Atanazija obsoditi, in kteri se je
branil, ta je bil prognan. Med več druzimi stanovitnimi je tudi
papeža Liberija ta osoda zadela. Ko Konštancij tako zoper ka¬
tolištvo po zahodnjih krajih razsaja in cerkev v vnebovpijoče
siloviti, oplakuje Atanazij v Aleksandriji žalostni stan kerščan-
stva in goreče Boga prosi za ohranjenje sv. vere: Ne dolgo!

Kmalo mu dojde (1. 356) cesarsko povelje cerkev Arijanom pre¬
pustiti, iz mesta se umakniti. Ljudstvo se uprč. Boječ se, da
bi Aleksandrijci z orožjem svojega preljubij enega pastirja ne bra¬
nili, veli cesar cerkev, v kteri Atanazij z duhovščino ravno svojo
ponočno službo Božjo opravlja, z vojaki obstaviti in napasti;
duri se razbuknejo, pušice švigajo med ljudstvo, meči se leske-
čejo v svitu sveč, ranjeni in mertvi se gomilijo po cerkvenem
tlaku; Atanazij zaglasi' z mirno častitljivosti psalm Davidov,
kteri zmago Boga izraelskega poveličuje, in le po čudu, ker je
previdnost Božja v tolikanj bridko-težavnih časih še potrebovala
tako velevitega moža za svojo cerkev, je bil smerti otet. Ubeži
in ostane šest let nerazvedljivo skrit. Progonski oklici se zoper
njega razglasujejo, velika cena na njegovo glavo stavi, deželskim
in vojaškim oblastnikom se naročuje ga zalezovati, ovaduhi in
vojaki se razpošiljajo — Atanazij bega od hriba do hriba, od
puščave do puščave, po peščenih sipinah brez trav4, brez vode,
po grozno divjih krajih, ktere je vraža z zločestnimi duhovi ob¬
ljudila; biva po preperelih razvalinah, po posutih rakvah in
grobiščih, po skritih samotarnijah in daljnih samostanih, pa tudi
po mnogoljudnih mestih, kjer gnječa zasačenja varuje; ali pri
vseh nevarnostih ostane pokojen in spreviden, veselega serca,
brez strahu in trepeta, terdno svest si zmage svoje vere v Kri¬
stusa ko Simi Božjega. Dvajset let je živel odločen od svojega
škofijskega sedeža, po raznih okrajinah deržave, ko begiin ali
prognanec; pa vedno je bil delaven, je tolažil, učil, spravo
delal med strankami, je pisal liste do prijatlov, skladal spi® e
zoper nasprotnike; bil je v nizki kočici puščavnika, v ozki ce¬
lici, samostana to, kar je bil v svoji visoki palači v Aleksandriji 1
•včliki škof. (očdk) egiptovski. Njegova plameneča verska goreč¬
nost in njegova neomajljiva pogumnost ste mu pridobili pri
Aleksandri j cih in med vsem katoliškim svetom previsoko spošto-
vanje; njegov spomin je bil v vseli sercih, njegovo ime na vseli
jezicih, serčna voščila sreče in blagra so ga spremljevala povsod.
Ako je bila stara podoba življenja in morja kdaj prilična, j e
bila gotovo pri Atanaziji; njegovo življenje je bilo vedno gibf'
nje, zdaj dvigano od rahlih vetrov, zdaj premetovano od divji! 1

2. majnik:  Sv.  Atanazij,  škof.

169

viharjev. Petkrat je bil po kovarstvu in silovitosti sovražnikov
od svoje cerkve pregnan, in petkrat se je v slavji k njej pover-
nil. Preganjanje mu je pridobilo prenatanko poznanje ljudi in
čudovito bistrovidnost; vedel je vselej pravega trenutka se po¬
prijeti, ubežno priložnost ročno v prid oberniti in tudi v naj-
večih težavah, v najliujih silah, ko se je vse kresalo in lomilo,
še zmeraj ugodnih pripomočkov, rešivnih podpor si poiskati.
Znal je s priljudnim obnašanjem pri visocih in nizkih zaupanje
si pridobiti, povsod v osebno zavezo in pismeno občevanje sto¬
piti, zalezovanju sovražnikov s pripomočjo prijatlov uiti. Bojeval
se je junaško, ali presili tudi premeteno se umaknil, uklonil
se je, da bi se ne zlomil in je izšel, ali je zmagal ali bil pre¬
magan, iz slednjega boja ko na novo okrepčan. Bil pa je pre¬
ganjan s tako ljuto silo, kakoršno zamore le najbolj zaklet fa¬
natizem obroditi. — Konštancij umerje. Njegov naslednik, Ju¬
lijan znejeverjenec, skliče sicer prognane škofe nazaj, toda le s
tem kovarnim namenom, da bi se kerščanstvo po notranjih raz-
porih samo po sebi zaterlo. Ali Atanazijevo možato ravnanje
mu te peklenske naklepe podira, zatorej mora zopet iz Aleksan¬
drije. Ko po Nilu jadra, pošlje Julijan za njim svoje rabeljne,
ker ga je bil sklenil umoriti. Ali glej! Atanazij veli ladijo za-
berniti in preganjavcem naproti veslati. Kmalo se srečajo in
poglavar rabeljnov vpraša Atanazija samega, ali so morda Ata-
nazija kje videli. Atanazij pa mu odgovori: „0 le hiti, kmalo
ga dojdeš. 11  Glavar vesla dalje, Atanazij pa srečno pride v
Aleksandrijo nazaj. Ali opreznemu cesarju se njegova poverni-
tev ne more dolgo prikrivati, in zopet morda do, hvala Bogu!
kmalne smerti tega „mimogredoče nevihtnega oblaka 11  po ptujih
krajih zavetja iskati. Cesar Jovijan ga zavoljo njegovega apo¬
stolskega junaštva in zavoljo njegovih izverstnih čednosti visoko
ceni: žalibog pa le osem mescev vlada. Valent, zaprisežen ari-
janec, v vsem posnema kruto ravnanje Konštancija, in vse ka¬
toliške škofe v prognanstvo požene, tedaj tudi Atanazija. Ali
zdaj se dvigne vsa Aleksandrija in burno zahteva svojega slav¬
nega škofa nazaj. Cesar preplašen, prekliče svoj ukaz in Ata¬
nazij ostane po tako dolgih hudih bojih do konca v mirni posesti
škofijskega sedeža. Tak<5 namreč je hotel Gospod, ki viharjem
zapoveduje in razpenjenim morskim valovom pokojnim biti veli,
svojemu zvestemu služabniku že tukaj mir podeliti —• podobo
in zastavo nebeškega miru. Vladal je še več let svojo cerkev
z navadno čuječnostjo in neopešano krepostjo in je v visoki sta¬
rosti 2. majnika 373 šel prejet krono pravičnosti ko zasluženo
Plačilo za junaško bojevanje za vero.

5. Ne bi pa imeli popolnoma podobe tega moža Božjega,
k° bi ga sodili le poleg njegovega slavnega djanja v boji za
vero in cerkev. Tudi njegovo skrito življenje je opazovanja

170

2. majnik;  Sv.  Atanazij,  škof.

vredno in sv. Gregorij Nazijanski nam je tako-le popisuje: „V
ponižnosti ga ni imel verstnika. Bil je prijazen tudi proti naj-
nižim. Njegovo vedno milo serce je gorelo iskrene ljubezni do
nesrečnih in ubozih. Njegove besede so imele premagovavno na¬
gibno moč, da so vseh serca pridobile, ali že večo moč je imel
zgled njegovega življenja. V njegovi obnaši so vsi brali svoje
lastne dolžnosti. Slednji stan je imel nad njim kaj občudovati
in posnemati. Redkokrat se je videl primoranega, s podložnimi
ostro ravnati. Pa tudi če je grajal, se je zgodilo brez terpkosti;
zavračal in svaril je z očetovsko ljubeznjivostjo. Stanoviten in
goreč je bil v molitvi, oster v postu, neutrudljiv v bdenji in v
prepevanji psalmov. 14  Vsa stoletja do dandanes je kerščanski
svet njegov spomin visoko častil, in ga nazival s slavnim pri¬
imkom „v41iki.“ Tudi njegovi raznoverstni spisi so se vsigdar
zeld cenili. „Ako najdeš kaj spisov sv. Atanazija, 44  rekel je po¬
božen učenjak nečemu svetemu opatu, „in ako nimaš popirja,
da bi je prepisal, zapiši je na svojo obleko. 44  Šteje se tudi med
vdlike učenike vzhodnje cerkve.

Obrazuje se ko škof s knjigo v roki. Arijansko krivoverstvo, zo¬
per ktero se je ustmeno in pismeno z vsemi močmi boril, je že ob nje¬
govi smerti bilo skor čisto obnemoglo; ali prekrasno cerkev aleksandrijsko
so ti viharji tako razmajali, da je čedalje bolj zapadala, dokler je ni sila
mohamedanska do tal razrušila. Sedanjo dobo se je Aleksandrija zopet
povzdignila in se kerščanska vera tam obudila, in zdaj je ona škofijski
sedež apostoljskega namestnika.

Sovražniki sv. cerkve.

Sv. Bernard šteje tri poglavitne sovražnike sv. cerkve: trinoge,
krivoverce in pa slabe kristijane. Raznoverstno je orožje, s kterim se
zoper kraljestvo Kristusovo vojskujejo; ali enaka sovražnost, enaka bes¬
nost navdaja vse zoper Gospoda in njegovega Maziljenca; ena in ista
namera ter prizadeva je druži v eno bojno kerdelo, eno in isto geslo je
hujska v ljuti bor: „Razdenite, razdenite Jeruzalem do tal! 44  (ps. 136,7).

Ta bojni krik so vrišali preč v pervih stoletjih sv. cerkve Judje in po¬
gani,  posebno pervaki shodnic in pa oblastniki rimske deržave, tako da
se je dopolnila preroška beseda kraljevega psalmopevca (ps. 2): ,,Zakaj
hrume narodi in si ljudstva umišljujejo prazne reči? Kralji zemlje se
vzdigujejo, in pervaki se zbirajo zoper Gospoda in zoper njegovega Ma¬
ziljenca. 44  Oh, da bi se pač to grozno prerokovanje tudi pozneje čase,
ko je bilo kerščanstvo že pregloboke korenine odgnalo po zemlji člove¬
škega rodu in svoje sadonosne veje že raztegnilo, razkošatilo po vesolj¬
nem krogu sveta, ne bilo v tako žalostni meri spolnovalo v brezštevilnih
sovražnih napadih in stiskah od strani tistih, ki so se celo sinovi cerkve
imenovali in so bili poleg svoje, od Boga jim podeljene više oblasti pokli¬
cani, svojo mater varovati in braniti. Tudi oni so rekli večkrat v prevzet- |
nosti svojega serca: „Nočemo, da bi ta kraljeval čez nas 44 . (Luk. 19, G)

Mi nočemo, da bi Kristus  čez nas gospodoval. „Raztergajmo njih vezi,
in verzimo s sebe. njih jarem. 44  (ps. 2.) Raztergajmo vezi vere in cerkve¬
nega občestva, ki našo samovoljnost ovirajo; otresimo s sebe jarem du;
hovne oblastnije in njenih zapovedi, ki vklepa in kerha našo moč! Pa naj

2. majnik;  Sv.  Atanazij,  škof.

171

se ljudstva, kakor hočejo togote, naj se knezi zemlje rote zoper Gospoda
in njegovega Maziljenca — Gospod je zasmehuje in sramoti njihove na¬
klepe. Nevesta Kristusova, vedno oborožena z orožjem molitve, poter-
pežljivosti in neomajljive krepkodušnosti, stavi sirovi sili sovražnikov
nasproti duhovno moč svojih spoznovavcev in mučencev, kteri, ko padajo
pod rabeljnovo sekiro,, trinoge premagujejo in je njihova kri rodovitno
seme kristijanov. O kako slavno je sv. cerkev izšla iz tristoletnega boja
in preganjanja, ktero je morala preč v svojem začetku terpeti! — Zato¬
rej je tuhtala peklenska zmija nove zvijače, da bi zmago in slavje ker-
ščanstva vničila. Obudila je ošabne krivoverce  in z umnostjo baha-
časte svetne modrijane, kise  z orožjem najbolj prostopašnega norčevanja
in zasramovanja, najbolj zvijačnih goljufnih izvodov in modrij, najderzne-
jega natolcevanja in skrunjenja neprenehoma zoper cerkev vojskujejo, jo
neusmiljeno dan na dan klestijo. Huje, ko najbolj kervava preganjanja po¬
ganska, so večkrat ti pogostni krivoverski volkovi čedo Kristusovo me¬
sarili, skozi stoletja serce sv. cerkve tergali. Ali čuvaj Sionski ne dremlje;
Kormar ne spi, ko ladijo cerkveno vihra in val premetavata. Tem vesam
nasproti prižge Bog na cerkvenem nebu najsvetleje luči svetosti in uče¬
nosti in grozni časi novih krivover so večidel rojstni dnovi velicih cer¬
kvenih učenikov, krepkodušnih škofov, slavnih vstanoviteljev redov, čuda-
polnih svetnikov, mnogoštevilnih misijonarjev, ki po novih mirnih prido¬
bitvah kraljestvo Božje razširijo. Le spomnimo se četertega in šestnaj¬
stega stoletja. O visokost modrosti Božje v — kako neizrekljiva so nje¬
na pota, kako počastljivi njeni sklepi! Česa naj se cerkev boji, ki
pod tako mogočnim varstvom stoji, in iz slednje solzne kaplje in terpin-
ske sile le še lepša in slavniša izhaja? — Še en sovražnik je, ki neve¬
sti Kristusovi bridke solze prizadeva — en sovražnik, ki njenemu sercu
najbolj pekoče, najnevarniše rane seka — slabi kristijani.  Poslu¬
šajmo sv. Bernarda: „Enkrat je bilo prerokovano, in zdaj je napočil čas
spolnjenja: Glej v miru je moja grenkost najgrenkeja, grenka poprej o
morjenji mučencev, grenkeja potem v kovarstvu krivovercev, najgrenkeja
zdaj o nravih domačinov; ta notranja rana cerkve je neozdravljiva in
zatorej je v miru grenkost njena najgrenkeja. Ali v kakovem miru?
Je mir, pa ni mir, mir od strani poganov in krivovercev, toda resnično
ne od sinov. Sinove sem izredila in povikšala, oni pa so me zaničevali.
Zaničevali in omadeževali so me z gerdobnim življenjem, z gerdobno do-
bičkarijo, z gerdobno pajdašijo, naposled z deli temote." O kako res¬
nično so s temi tožnimi besedami zaznamovani tisti nesrečniki, ki se celo
bahajo, da so katoličani in da hočejo katoličani ostati, pa so že davno
kerščanski veri se odpovedali, vse kerščansko življenje očitno zatajili.
Ti so najnevarniši sovražniki sv. cerkve, ker po vnanjem še stoje.v nje¬
nem občestvu, pa jo zjedajo ko strup mozeg in kosti; ki še veljajo za
njene otroke, pa jo divjaško teptajo, s terdovratno nepokorščino očitno
zasramujejo, s hudobnim jezikom nemilo žalijo, z gerdobnim življenjem
neozdravljivo ranijo.

Molitev.

Gospod Jezus Kristus, verujemo, da si od vekomaj Bog, da si z
Očetom enega bitja in ene natore. Dodeli nam milostivo, z vsemi svojimi
besedami in z vsemi svojimi deli pokazati, da smo zvesti poslušavci in
8 Polnovavci svetih evangeljskih naukov, in da se tudi v terpljenji srečne
štejemo, da smo tvoji učenci. Amen.

172

3. majnik: Najdenje sv. Križa.

3. Majnik ali veliki traven.

Najdenje sv. Križa.

, na kterem je Jezus Kristus na gori Kalvariji s
izovito smertjo vesoljni grešni svet odrešil, je bil
vi smerti od vseh vernikov visoko počeščevan. Za-
cerkev na današnji dan: O Križ, svetleji ko zvezde

na nebu, svetu veliča¬
sten, ljudem čez vse milo-
ben, svetejši mimo vsega,
ki sam si bil vreden no¬
siti Jagnje — sladko bre¬
me, ceno sveta! Prežalo
drevo, okinčano s
kraljevim škerlatom, ma¬
ziljeno z rešnjo kervjo!
in gaj tacega ne
; ne list, ne cvet in
benega druzega ni
temu enak! Reši, zveličaj
pričujočo množico,zbrano
v tvoje hvaljenje. — Križ
poprej sramotljivo zna¬
menje hudodelstva in
prokletstva, je Jezusova
bridka smert na njem
spremenila v častno po¬
dobo blagoslova in zve¬
ličanja ; zakaj Zveličar
ni hotel samo svoje lju¬
bezni, ampak tudi orodje,
na kterem jo je s svojo smertjo tako očitno spričal, kervavo za¬
pečatil, človeškemu rodu ko drago sporočilo zapustiti. In Božja
previdnost je vidno skerbela, da je sv. Križ kerŠčanskemu
svetu ohranila, ker ga je skoraj tri sto let pred Judi in pogani
skrivala.

2. Sveta cesarica Helena, mati cesarja Konštantina včlicega,
je serčno želela, kakor je sama bila kristijana, tudi svojega še
poganskega sina k Jezusovi veri spreoberniti. Konstantin, ker
je bil blazega serca, je sicer rad poslušal nauke in opomino-
vanje svoje skerbne matere, vendar pa je ven in ven odlašal
sveti kerst prejeti. Ravno pa se je imel zoper grozovitega Mak-
sencija vojskovati, ki se je njemu nasproti za cesarja bil v Rim«
postavil. Že gre skozi Francosko na Italijansko nad njega,

3. majniks Najdenje sv. Križa.

173

ker pa vidi, da je sovražna armada veliko močneja, kakor nje¬
gova, ponižno se oberne k Bogu kristijanov za pomoč, od kte-
rega mu je pobožna mati toliko pripovedovala. Kmalo na to za¬
gleda z vso svojo armado pri belem dnevi na nebu žareč križ
z opisom: „V tem znamenji boš premagal. 11  Po noči se mu Je¬
zus sam s tem znamenjem prikaže, in mu veli, temu enak križ
narediti, in ga ko bojno bandero pred armado nositi dati —
zmaga bode potem gotovo njegova. Z veseljem spolni Konstantin
to naročilo, in da za vojsko velik križ, sebi na čelado pa majh¬
nega narediti. Tako oborožen svojega sovražnika na Italijan¬
skem napade, in najprej tri njegove vojvode, poslednjič pa tudi
Maksencija premaga ter po slovesni zmagi v Rim pride.

3. Od tistega časa je postal Konstantin goreč častitelj kri¬
žanega Jezusa, in ker je spoznal, da je le s pomočjd kristijanskega
Boga in po moči sv. Križa bil zmagal, zato je iz hvaležnosti
ukazal, na vseh vojskinih banderih namesto rimskega orla zna¬
menje sv. Križa postaviti; in zlasti sreberni denar s tem zna¬
menjem kovati: verh tega je tudi prepovedal, hudodelnike še
dalje križati. Tudi je vsem podložnikom na voljo dal, kerščan-
sko vero sprejeti ter zapovedal, malikovavske tempeljne podirati;
nasproti pa je dal mnogo kerščanskih cerkev sezidati in lepo
okinčati. Ko pa še vzhodnjega cesarja Licinija, svojega svaka,
premaga in tako samovladar vse rimske deržave postane, sklene
na gori Kalvariji prekrasno cerkev postaviti. Serčne želje torej
obhajajo njega in njegovo sveto mater Heleno, pravi križ Je¬
zusov najti. V sanjah od Boga opominjana se sv. Helena, že
blizo osemdeset let stara, podd v Jeruzalem z mnogim sprem¬
stvom in z drazimi zakladi. Pač težavna lotitev. Pač je bila lega
po Zveličarji posvečenih krajev po Jeruzalemu in po njegovi
okolici že po natornih spominkih: po gori Sionski, po dolini
Jozafatovi, po potoku Cedronu, sploh zaznamovana: pač se je
nekoliko znanje o njih po skerbnem izročevanji v spominu ver¬
nikov bilo ohranilo, ali tudi najbolj natanka preiskovanja niso
mogla mesta smerti in gi’oba Zveličarjevega določno pokazati.
Zakaj Rimljani so bili po razdjanji Jeruzalema vsa kerščanskemu
spominu sveta mesta visoko s perstjo in z grobljo zasuli, verh
lega pa je bil cesar Hadrijan pred skorej dve sto leti na Gol-
gati ge tempelj sezidal in va-nj — v zasrambo Božje ljubezni —
kip poganske boginje nečistosti — Venere postavil, da kratkimal
niso mogli kristijani tj e zahajati, da bi si sum nesramnega ma-
Hkovavstva ne nakopavali. Tolikanj gorečniše je torej hrepenenje
Helenino, mesto skritega počivališča križa Jezusovega gnjusobne
nesnage otrebiti in njega samega na dan častne svetlobe izko¬
pati. Po skerbnem popraševanji pozve, da je bila judovska
sega, vse orodje, ki se je rabilo pri usmertenji hudodelnika, prav
blizo njegovega groba v zemljo zakopati. Torej se mora tudi

174

3. majnik: Najdenje sv. Križa.

križ Jezusov blizo njegovega groba najti. Pobožna in goreča ce¬
sarica skliče tedaj meščane in vojake, d;i poganski tempelj po¬
dreti, perst krog in krog odkopati, in prostor boja med nebom
in peklom po znamenji zmage preiskati. Po dolgem in truda-
polnem delu najdejo naposled zasuto skalnato votlino svetega
groba in prav blizo nje na vzhodnjo plat tudi tri križe; gotovo
je bil eden izmed njih Odrešnikov, ali vsi trije so bili enako iz-
tesani in prevotljeni in deske z napisi so posebej ležale. Glo¬
boka otožnost kali zdaj visoko veselje: najdli so predrago sve¬
tinjo , pa je niso mogli spoznati, niso mogli križa Gospodovega
od križev razbojniških razločiti. Sv. Makarij, častitljivi škof
Jeruzalemski, napovč očitne molitve, da bi Bog dozdaj njim
podeljene milosti hotel doveršiti in po čudapolnem znamenji jim
razodeti, kteri da je križ Gospodov, „na kterem je življenje
smert terpelo in s smertjo življenje rodilo. 44  Poln vernega za¬
upanja, da bodo uslišani, veli vse tri križe k za smert bolni
ženi nesti in ž njimi se je dotakniti. Dotika pervega in druzega
je bila čisto nezdatna, pri dotiki tretjega pa se jame umirajoča
gibati, gorko življenje jej preplivati merzle, oterpnjene ude,
rahla rudečiča jej pokrivati obledela lica, zamerlo oko se zasveti
v mladostnem žaru — zdrava in čversta se dvigne. Topeča se v
svetem veselji pade Helena pred sveti les, ne da bi les, kakor
pravi sv. Ambrož, ampak da bi slavnega Kralja, ki je bil na
njem razpet, molila. To se je zgodilo leta 326.

4. Konštantin, ko se mu sporoči srečno najdenje groznega
orodja, pa od tistihmal predrazega znamenja našega odrešenja,
pošlje Makariju zlata, biserov in drazega marmeljna, da bi na
mestu, kjer je bil Zveličar naš v grob položen in je častito
od smerti vstal, cerkev zidal, ki je še zdaj tolikanj sloveča po
imenu Božjega groba. Bilo je prav za prav silo prostorno po¬
slopje, ki je obsegalo dve s stebrenimi mostovži sklenjeni cer¬
kvi. Doveršena in posvečena, je bila še le 1. 335. V tej cerkvi
je dala sv. Helena večo polovico sv. križa v predrago, sreberno
shrambo položiti; manjo polovico pa je poslala sinu Konstantinu
v Rim, ki jo je ravno tako v prelepi cerkvi, še zdaj sloveči po
imenu „sv. Križa v Jeruzalemu 41 , shranil. Tje je poslala tudi na¬
pis, napisan v hebrejskem, latinskem in gerškem jeziku z ru-
dečimi čerkami na pobeljeni deski.

_ 5. Od tistega časa so verniki trumama romali v Jeruzalem,
da bi počastili sveti grob in križ Zveličarjev. Tam je bil po¬
seben čuvaj predrazega zaklada milosti Božje postavljen; le s
posebnim škofovim dovoljenjem so se smele majhene terščice tega
sv. lesa odrezati in vendar so se kmalo bile zanesle po vsem
kerščanskem svetu. Čeravno pa se je toliko koščekov sv. križa
razdelilo, vendar se poleg spričevanja sv. Cirila, ki je dvajset
let po sv. Makariji za škofa v Jeruzalemu bil, sv. križ nikakor

8. majnik: Najdenje sv. Križa.

175

ni zmanjšal, česar se je on sam, kakor pravi, prepričal. Ravno
to čudo poterjuje tudi sveti Pavlin — Latinska cerkev obhaja
praznik najdenja svet. Križa od 5. ali 6. stoletja sem 3. maj-
nika; gerška pa že od nekdaj o „povikšanji sv. Križa“ 14. sept.
praznuje spomin prikazanja križa na nebu in pa najdenja križa
Kristusovega po cesarici Heleni.

Sv. Križ.

Ipripoved sicer sv. Pavlina, da se les sv. Križa, čeravno obrezo-
van, ne manjša, ampak vedno nadorašča, ni cerkveno poterjena; ali to
je neutajbiva resnica, da čudapolno moč Križa Kristusovega po vdeleže-
vanji toliko in tolikov milijonov ljudi nikakor ne peša, ne zginja, ampak
zmeraj enaka, neusušljiva ostane. Iz Križa Kristusovega so zajemali
aposteljni in drugi oznanovavci sv. vere krepost in moč, postavo Judov,
modrost Gerkov in velemožnost Rimljanov, vso velikost in visokost sveta
pod ponižnost evangelija ukloniti; iz Križa Kristusovega so zajemali mu¬
čenci serčnost, vse muke in smertne strahote neprestrašeno preterpevati;
iz Križa Kristusovega se je prižigalo spoznovavcem pravo razsvetljenje,
se jim krepila njihova stanovitnost in zvestoba v poklicu, iz Križa Kri¬
stusovega se je netil ženam in devicam ogenj zatajevavne, darovite lju¬
bezni neomadežane čistosti. Križ Gospodov je vir vsega blagoslova, vse
posvečbe, vsega pokojenja in okrepčevanja, vsega upanja in blagra. Že¬
nin in nevesta se hočeta pred oltarjem v pobožno ljubezen in zvestobo
zediniti z nerazvezijivo zavezo, da bi se vzajemno posvečevala in svoje
otroke za Božje otroke izredila: z znamenjem sv. Križa se blagoslovita
in v milostivo varstvo Božje postavita. Novorojeno dete se s križem za-
znamva, za lastnino Kristusovo izreče, in z molitvijo ter blagoslovilom
njegovi ljubeznjivi skerbnosti in pastirski zvestobi priporoči. Mladeneč
kristijan se z maziljenjem in prekrižanjem za službo Gospodovo posveti
in za kerščansko življenje pokrepča. Skesanemu grešniku, ki mu obte¬
žena in plašivna vest pokoja ne da, je križ znamenje odpuščenja in
sprave, poterjenja zopetne ljubezni in sprejetja v otroštvo Božje. Za
bolnega in umirajočega je on znamenje krepke tolažbe, sladkega upanja
in srečne neumerljivosti, on mu zvest ostano, če ga tudi vsi zapuste, on
prejema njegove poslednje poljubljeje, posluša njegove zadnje vzdihijeje
ter je spreminja v vesele glasove zaupanja in udanosti v voljo Gospodovo.
Tudi mertvega še spremlja križ k njegovemu počivališču in ostane ko
ouječa straža na njegovem grobu. Križ Kristusov je za nas šola mo¬
drosti in sreče. On nam razlaga skrivnosti mini in ljubezni, da je otro¬
ška priserčnost in udanost do našega Očeta tam gori in do naših bratov
tukaj doli blaženost, sreča, čast in lepota našega življenja. Nas uči po-
terpežljivosti in nas tolaži v dušnih in telesnih nadlogah, da brez sveta,
brez djanja v obupnosti ne poginjamo: zdihujemo namreč v telesnih bo¬
lečinah, tarnamo o sramotenji in zaničevanji, tugujemo o domačem po¬
manjkanji, in da nimamo vspeha pri nobenem delu ne opravilu, žalujemo
0  svoji osamelosti in zapuščenosti, ali vse to je tudi Gospod na križu ter-
Pel in premagal: on resnično ne more naše reve gledati, našega zdiho-
v anja ne poslušati, da bi nam ne pomagal, našega pobitega serca z za¬
upanjem ne poživil, vaše duše s krepostjo ne napolnil. On nam kaže,
kako se nam je bojevati z mamami in skušnjavami: da, nič ne maraje za
miganje in klicanje, za hvaljenje in grajanje sveta, naj svoje oko le proti

176

4. majnife:  Sv.  Florijan,  mučenec.

nebu obračamo, k Očetu, ki pri stiski svojih otrok utegne pač molčati,
pa jih nikdar ne more zapustiti.

In kakor dušno življenje posamnega, tako zamore tudi blagor člo¬
veštva le v senci Križa Kristusovega tečno rasti. Že osemnajst stoletij
je Križ podloga vseh olikanih deržav, vir vseh slavnih in blagonosnih do-
godeb: na tem svetu sužnosti in hlapčinstva je on bandero svobode, ki
pelje v boj zoper zatiranje in trinoštvo; na tem svetu laži je on podoba
zvestobe, pečdt pogodeb in zavez; je podoba pravičnosti in milosti za
zakonske, je oslava umetnosti in posvetilo vednosti.

Bodi nam torej Križ Kristusov v temoti življenja naša luč, v ne¬
varnostih naše zavetje, v stiski naša krepost, v preganjanji naš ščit,
bandero našega boja in znamenje našega zveličanja — bodi nam predmet
naše ljubezni, našega počeščevanja. Ozrimo se v svoje podučenje in
spodbujenje v boljše minule čase. Naši kerščanski prededi so posvečevali
vse svoja življenje in djanje s križem: zaznamovali so se ž njim zjutraj,
ko so vstali, pri izhodu in vhodu, pri vživanji jedi in pijače, pri razve¬
seljevanji, pri vsacem važnem sklepu, pri vsacem posebnem opravilu, pri
slednji težavni lotitvi, pri začetku in koncu podnevnega dela. Posnemajmo
to lepo šego, ona donese blagoslov in tek; zaznamovanje s križem je živ
spomin na nauk in ljubezen Zveličarjevo, je tako krepko, kakor najkrep-
keji svetopisemski izrek, je tako zdatno, ko najbolj pobožna molitev.
Toda proč z vso vražo in prazno vero: ne tumpasto navajena roka naj le
nekoliko zmedenih poteg po obrazu naredi, ampak vernopobožno serce
naj to sveto znamenje stori: kaj pomaga križ na čelu, ktero le zvijače
tuhta, goljufijo in kovarstvo; na ustih, ki govore le kletev, laž in obre¬
kovanje, na persih, v kterih se kuha le sovraštvo, nevošljivost in nesramna
poželjivost? In tedaj končajmo te besede od križa s -j- čez se! —

Molitev.

O Jezus, kteri si pri slavitem najdenji zveličanskega Križa čuda
svojega terpljenja ponovil, dodeli, da bomo po vrednosti tega lesa življe¬
nja vso pomoč za večno življenje dosegli. Kteri živiš itd. Amen.

---

4. Majnik ali veliki traven.

Sv. Florijan, mučenec.

jfcjLakor Bog posamnega človeka po skritih potih, natihom.a,
-^%^4'ahloma in skrivnostno popeljuje do spoznanja svojega in
do ljubezni svoje, tak d da ne moremo reči: to je bilo za¬
četek in .to je bilo nadaljevanje Božjega vodstva; ravno tak<5 se
godi tudi z ljudstvi: ona dospejo do vere v Kristusa, do vere,
ki je nobeno preganjanje, nobena pozemeljska moč omajati ne
more; pa po kakovih potih, po kakovih vodilih in načinih so
ona ta zaklad si pridobila, to nam ostane neznano. K večenn 1
zapazimo semtertje posamne sledi, da se je med njimi moč evan¬
gelija pospešno razodevala; ali kdaj da je glas besede Božje

j.

4. majnik:  Sv.  Florijan,  mučeneo. 1??

malikovske kipe njihove
razmajal, kdaj se iskra
milosti Božje med njimi
raznetila v plamen, ki je
njihova poganska sve¬
tišča razdjal — to nam
zgodovina zvesto zakriva.
Taka nepredirljiva te-
mota zagrinja tudi zače¬
tek in čast kerščanstva po
rimskem obbrežnem No¬
riškem —po prekdonav-
skih pokrajinah avstrijan- .
skih. Naj zgodnjeje za-
sledbe kerščanske vere
nahajamo tam po rimsko-
vojaških postajah in na¬
selbinah , zakaj Rimljani
so pospeševali postavlja¬
nje mest ob sovražni meji
in pa blizo taborov. Med
rimskimi vojaki in na-
selniki iz Italije in iz
vzhodnjih krajev pa je
bilo že v pervih stoletjih mnogo gorečih kristijanov, ki so go¬
tovo marljivo širili sv. vero po okolici med nemškimi prebivavci,
ali njih prizadevanje je imelo le malo vspeha. Zakaj oni so bili
ali so vsaj veljali za Rimljane, govorili so rimski jezik, bili so
po rimsko olikani, živeli so po rimsko in zatorej so je podjarm¬
ljeni domačini le čertili; njihova vera se jim je zdela le neka-
kov izrodek rimske, in zat6 se ni mogla med njimi vkoreniniti.

Se ve da so kerščanki vojaki rimskih posadek terdili, da ne
verujejo v rimske bogove, ampak le v enega  pravega Boga,
da se jim malikovavske daritve gnjusijo ko poklombe hudob¬
nim duhovom, ali oni so se vendar vojskovali le za Rim,  za
oblast rimske deržave, tedaj tudi za njene varhe bogove. Iz
tega si lehko pojasnimo, zakaj da nimamo ne sam<5 iz apostoljskih,
ampak tudi iz poznejih časov do konca tretjega stoletja nobenih
gotovih in jiatankih sporočil o keršeanstvu po donavskih po¬
krajinah. Še le iz dobe Dioklecijanovega preganjanja nahajamo
nekoliko mučenskih djanj ali popisov mučenja, ki nam kerščan-
sko stanje v teh krajih vsaj nekoliko razložč, in med njimi
jo posebno — djanje sv. Florijana.

2. Cesar Dioklecijan razglasi proti koncu svojega vladanja
celo versto preganjavskih ukazov zoper kristijane; v pervem je
bilo zapovedano, vse kerščanske uradnike in vojake, kteri bi

Življenje svetnikov in svetnic božjih. XI. del. 12

178

4. majnik: Sv. Florijan,  mučenec.

se malikom darovati branili, iz službe spoditi in pa izmed armade
pahniti; v poslednjem pa je bilo zapovedano, vse terdovratne
zaničevavce malikov, to je, vse zveste kristijane brez razločka
pomoriti. Ko to kervavo povelje tudi v daljno. Noriško dospč,
hiti cesarski oblastnik Akvilin, znan od službine in malikovavske
gorečnosti, v staro taborsko mesto Lavreak, da bi tam stanujoč
kristijane z mukami v malikovavsko darovanje prisilil, ali pa
s smertjo je kaznoval. Mnogo vernikov ubeži pertečemu viharju
v skrite nedohodne kraje, v gozde in gore; nekoliko njih pa je
bilo zgrabljenih in pred oblastnika tiranih. Med vjetimi je bilo
tudi štirideset kerščanskih vojakov; bili so pahnjeni v temno ječo,
da bi je tam lakota in žeja in druga mnogoverstna muka pri¬
silila malikom se ukloniti, ali pa, ko tega ne bi hoteli, s ker¬
vavo smertjo njih terdovratnost se kaznovala.

8. Florijan — poleg sporočila rojen v sedanjem tergu Caj-
zelmavru na spodnjem Avstrijanskem — doslužen ali pa vsled
pervega cesarskega ukaza izmed vojakov pognan častnik rimske
armade, pozve od te žalostne dogodbe. Bil pa ni on takrat v
Lavreaku. Tedaj pa se vname in v plamen švigne njegova go¬
reča ljubezen do sv. evangelija; ne najde ne mirti ne pokoja,
njega le žene proti Lavreaku iskrena želja, da bi spoznovavcem
Kristusovim, deloma svojim prejšnjim vojaškim tovaršem na po¬
moč in v tolažbo bil in tudi — njih osodo delil. Na poti ga
srečajo vojščaki, poslani od oblastnika kristijanov iskat in lovit.
Ko Florijan njih namen zve, vpričo se za kristijana spozna re¬
koč: „Tovarši! kaj s toliko trudom tekate za ubežnimi kri-

stijani? Tu imate enega, jaz sam sem kristijan; le pojdite m
povejte to oblastniku. 11  Vojaki ga spotoma vklenejo in pred
oblastnika peljejo. Oblastnik ga nagovarja, da naj spolni ce¬
sarsko povelje in daruje malikom, ako si hoče življenje oteti.
Florijan pa mu naravnost odgovori, da tega nikdar ne štoru
Akvilin se mu grozi in žuga z groznimi mukami. Svetnik nic
ne odgovori, ampak oči proti nebu povzdigne in moli: ,,M°J

Bog in moj Glospod! že od mladosti sem le v Tč zaupal — Tebe
ne morem nikdar zatajiti — Tvoje ime bodi hvaljeno v nebesih
in na zemlji. Za Te se hočem bojevati in svoje življenje daro¬
vati, Tvoja mogočna roka naj me varuje in podpira. Vzemi m e
med svoje svete in izvoljene vojščake, ki so že pred menoj Tvo¬
jemu imenu spričevanje dajali. 11  Akvilin pa mu zasramovaje reče:
„Kako moreš take bedarije blebetati in povelja cesarjev ne spol'
niti? 11  Florijan mu odgovori: „Ko sem nosilpozemeljsko orožje,
sem natihoma služil svojemu Bogu in nikoli me ni mogel satan
od njegovega.češčenja odverniti. Zdaj imaš ti oblast čez moj e
telo, čez mojo dušo pa nič ne premoreš: čez njo ima le Bog
oblast. Rad sem cesarju pokoren v vsem, v čemur me veže
moja vojaška dolžnost; da bi pa jaz malikom daroval, tega m 1

4. majnik:  Sv.  Florijan,  mučenec.

179

nihče zapovedati ne more. 11  To pogumno spoznanje mu donese
grozno terpinčenje: ves razkačeni oblastnik namreč ga veli sleči
in neusmiljeno tepsti. Florijan pa reče: „Vedi, da se vseh tvojih
muk nič ne bojim; daj germado zažgati, in rad bom šel na-njo
v imenu Jezusovem." Ko ga vojaki še dalje pretepajo, zakliče
sv. mučenec: ,,Ravno zdaj pravi dar darujem svojemu Gospodu
in Bogu, ki me je okrepčal in povzdignil do te časti, da smem
za-nj terpeti." Ukaže ga tedaj ljuti Akvilin z železnimi grebeni
po plečih razmesariti, ali tudi v teh strašnih mukah sv. Florijan
Boga hvali in na glas priča, da je kristijan. Ko pa oblastnik
vidi, da vse to kruto mučenje serčnega spoznovavca Kristusovega
omečiti — znejeveriti ne more, obsodi ga v smert, da naj se v
mimo Lavreaka tekoči Aniži utopi.

4. Z visocim veseljem sprejme Florijan to obsodbo in z
navdušenim slavljenjem Božjim nastopi pot v vodeni grob. Vo¬
jaki peljejo ga na most, kije  peljal čezAnižo. Tam je poprosi, da
hi še nekoliko moliti in svojo dušo Bogu priporočiti smel, kar
mu tudi dovolijo. Potem ga zvežejo in mu težek kamen na vrat
obesijo; ali vojaki se obotavljajo in se anajo svojega višega po¬
veljnika res v valovje pahniti. Nejevoljen pa tega odlašanja,
sune besen poganec mučenca v vodo — ali ni ga videl pasti,
ker v tistem trenutku je oslepel. Zgodilo se je to leta Gospo¬
dovega 804. Reka spoštovanja osupne, ko sv. mučenca sprejme,
iu s povzdignjenim valovjem ga nese na skalo pod bregom, po¬
tem po Božjem povelji prileti velikansk orel in s prostertimi
perutnicami straži pri sv. truplu, dokler ga pobožna žena Vale¬
rija, kteri se je bil svetnik v noči po svoji smerti v spanji pri¬
kazal, na naznanjenem njej kraji ne pokoplje. Tam so vsi, kte-
rikoli so verno molili, usmiljenje Božje dosegli. Kmalo sta se nad
njegovim grobom povzdignila cerkev in samostan sv. Florijana,
ki je še zdaj eden največih, najbolj zaslužnih in slovečih na
Avstrijanskem, in bivajo v njem redovni kanoniki. Sv. truplo je
Bilo pozneje v Rim preneseno in tam združeno z ostanki sv. Ste¬
fana in pa sv. Lavrencija; ali časa tega prenesenja nam nobene
zgodovinske listine ne povedri. Ko so v enajstem stoletji Tar-
tari in Prusi Poljsko pokončevali, poprosita 1. 1183 kralj Kazi¬
mir in škof Gedeon iz Krakovega papeža Lucija III. za kaj ostan¬
kov sv. mučencev, in on njima pošlje ostanke sv. Florijana, kteri
je odtistihmal tudi varh in patron Poljskega.

5. Obrazuje sev vojaški opravi, izlivajoč iz golide vodo na
gorečo hišo; zakaj on velja za priprošnjika in pomočnika o ne¬
varnostih ognja. To zaupanje kerščanskega ljudstva se opira pač
najprej na to okoliščino, ker je sv. Florijan v vodi svoje mu-
čenstvo dokončal; potem pa tudi na to pripovedko, da je bil
°glar, ki je bil padel v oglarnico od viharja razkrito, po pokli-
canji in po priprošnji sv. Florijana po čudežu smerti otet. Nje--

12 *

180

4. majnik:  Sv.  Florijan,  mučenec.

gova podobščina je videti pogostoma na vnanjih hišnih stenah
ali pa nad vratmi naslikana. Po nekterih mestih gredd .na da¬
našnji dan slovesne procesije do ktere cerkve sv. Florijana v
mestu ali v okolici; po nekterih krajih pa se vsaki večer zna¬
menje d d, moliti na čast. sv. Florijana, „da bi nas obvaroval
časnega in večnega ognja.“

Ogenj strasti.

|pač prosimo sv. Florijana, da bi nas obvaroval časnega in več¬
nega ognja. Pač utegnemo časnega ognja vse žive dni obvarovani biti,
pač se utegne posestnikovo oko radovati nad zlatimi poslopji in mu rekati:
,,0lej vse to je tvoja last". Ali če tudi mu pogled po začernelern pogo¬
rišču njegovega življenja nikdar ne greni, vendar mu utegne ogenj, buh¬
teč po njegovih notrinah, vse radosti kaliti, in ako ga na tem svetu
spridoma ne pogasi, utegne ga pahniti v ogenj, ki vekomaj gori. In ta
ogenj, goreč po spridenih sercih grešnih Adamovih otrok, je strast.  Ona
človeka vedno muči v tem, kar vidi, kar govori, in kar mora slišati. Res¬
nično! kolikor prijetnosti in radosti rodi čednost, toliko muke si napravlja
strastnost, pervič vtem, kar vidi.  Ona namreč vidi, da to, kar bi sama
rada imela, spada drugim v delež, in to je za strast grozna muka, ker glavni
značaj strasti je sebična samogoltnost. „Ko bi le jaz to imel, ko bi le ja,z
tako srečen bil," misli si strastnik, in ker to misli, zato se čuti že nesreč¬
nega, ker nima, kar ima drugi. Taka se godi s prevzetnikom, z lakom¬
nikom, nečistnikom, napačnim pobožnikom. Od prevzetnega Amona pa per-
ziškem dvoru nam pripoveduje sv. Pismo, kterega je, čeravno je bil pervi
kraljevi služabnik, vendar nejevolja terla, ker edini Mardohej ni maral
pred njim kolena pripogibati. In ker je moral potem tega svojega tekmeca
celo v slavji po mestu prepeljevati in berzdo njegovega konja deržati, zgolj
nejevolje ni mogel ne jesti ne spati; kajti ta nenavadna čast bi se bila
po njegovi misli le njemu spodobila, ne pa kteremu drugemu. — Juda
Iškarjot je ljubil denar, in ni ga poznal večega veselja, ko njemu izro¬
čeno mošnjo polniti. Tedaj pa vidi predrago mazilo s potratno ljubeznijo
po nogah Jezusovih izlivati, in ne da bi ga ljubezen Magdalenina razve¬
selila, mar misli le na mazilo, ktero ceni na 300 denarjev, ki so pa
zgubljeni, ker jih on — tat — ni dobil (Jan. 12.) Vsi gostje se vesele
časti, ki jo Marija Božjemu buditelju mertvih skazuje, vse raduje duh
mazila, s kterim je bila hiša napolnjena, edini Juda je otožen in neje¬
voljen. O žalostni stan serci, v kterem strast gospoduje! Strast se meša
celo v službo Božjo; zakaj ko je Kajn videl, da je dar njegovega brata
Abeljna Bogu prijetniši, kakor njegov, „silno se je zjezil in obraz mu
je upadel." — Ti zgledi naj zadoste ter naj nas nagnejo, nobeni strasti
v sercu prostora ne dovoliti, ako nočemo sami sebi v muko biti. Zakaj
če kaj silno poželimo, kako čast, kakov dobiček, kako prijetnost — kako
mučno je potem videti, da drugi dobi, posede, vživa, česar mi ne mo¬
remo doseči.

Strast je mučena v tem, kar govori.  Ona ne more molčati; ona
se mora razodeti ali z besedo ali z obnašo. Ali ona ne sme tako govoriti;
kakor misli. Ona mora posnemati govorjenje čednosti, to je, mora se
hliniti. Kakova muka! Zakaj hlimba se le težko pogodi. In da ne more
svoje nejevolje skrivati, povzdigne torej glas in očitno graja potratno
maziljenje. Da bi mu pa lakomnosti ne očitali, izgovarja se z ubogi
ter reče: „Zakaj se to mazilo ni prodalo in dalo ubogim?" Hinavec! oh

4. majnik:  Sv.  Florijan,  mučenec.

181

je bilo 30 srebernikov, za ktere je čez malo dni svojega učenika izdal,
tudi miloščina za uboge? To Judovo govorjenje, kako mnogokrat se mora
v raznih oblikah iz ust strasti slišati! Ona se sramuje, lastni greh spo¬
znati, in zato cfruge greha toži. Mlačen kristijan imenuje dragoceni kinč
hiše Božje potrato, in le pridiguje od miloščine za uboge, čeravno jim
sam le malo ali pa nič ne da, ker mu tega sladkosnedni malik trebuh
ne dopušča, ko pa narobe pobožni kristijani v oba namena donašajo. Ne¬
zadovoljen podložnik toži čez mnoge vladine napake, čez slabe postave
krivične sodnije, in on sam s svojim nepostavnim obnašanjem mir kali
itd. In kaj strastniku to donaša dobička? Kakorkoli se hoče hliniti s
svojimi opazkami in opombami in namerami, čeravno so na videz zna¬
menja pametnosti in gorečnosti, vendar se le kmalo spregleda njegova
goljufnost in prevarnost; in če se tolikanj s presojevanjem in grajanjem
svoji nejevoljnosti duška daje, peklenski ogenj, ki mu prepeka notrine,
se le še bolj podpihuje, zlasti če se njegovemu besedovanju ne priglasva,
ne ploska, ampak pohlevno razumno nasprotuje.

In ravno to je tretja muka za strast, da mora marsikaj slišati,
kar  jej  je  z op  er  n o. Hvali se, kar ona graja; taji se, kar ona terdi.
Tega strast ne more preterpeti; ker njej je lastna — terma, svojeglavnost.
Po zlovoljni opombi Juda Iškarijota reče Jezus: ,,Pustite jo, da to za
dan mojega pogreba prihrani" (da me že zdaj mazili z ozirom na moj
pogreb); zakaj uboge imate zmeraj med seboj, mene pa nimate vselej."
Kako rahlo je bilo to posvarjenje in vendar kako občutno je moralo biti
za strastno Judovo serce! Ne bahaj se, Juda, s svojo hlinjeno miloserč-
nostjo do ubozih; Marija je najrevnišemu dar podelila. Kdo namreč je
revniši, mimo tistega, ki bo kmalo umeri? In ko bi se na ulicah dobil
umirajoč, zraven njega pa revež, ali bi se ne poprej priskočilo umira¬
jočemu na pomoč, da bi se krepčal in tolažil? Juda ni vedel, koliko dni
do Jezus še živel na zemlji. Tudi Marija tega ni vedela, ali njena ve¬
lika ljubezen j e zaslužila, da je s svojim maziljenjem pogreb Jezusov pred-
podobovala. Tako se človek večkrat premoti z mislijo, kako bolje delo
v prihodnosti storiti, in med tem se zamudi sedanjost, ko bi se utegnilo
najbolje spolniti. Pa kako-li bi mogla strast na tenko spregledati in pre-
vdariti? Njene oči so oslepljene, in njeno notranje kuhanje ne dopusti ne
pokojnega prevdarjanja ne djanja. Že pogani so sprevideli, da je pre¬
greha sama sebi v kazen. Zatorej nam je treba Gospoda prositi, da bi
ž njegovo milostjo svoje strasti prav spoznavali in krepko premagovali,
ker le tako bomo najdli svoji duši mir. Grešniki nimajo miru; velik
mir pa imajo tisti, ki ljubijo postavo Gospodovo.

Molitev.

Dodeli nam, o Gospod Bog! na priprošnjo svojega sv. mučenca
Florijana, ki ga posebnega varha zoper ogenj častimo, plamen grešnega
poželenja srečno pogasiti, da bomo večnega ognja obvarovani in nebe¬
škega veselja deležni. Po Jezusu Kristusu, Gospodu našem. Amen.

182 6. majmk: Sv. papež Pij V.

5. Majnik ali veliki traven.

Sv. papež Pij V.

e premnogokrat sovražniki sv. vere, pa tudi tako imeno-
jpppkvani katoličani silo zasramljivo govorč in pišejo od naj-
rr  '  viših pastirjev sv. Cerkve — papežev. Oni ne ved<5, ali
pa vedeti nočejo j koliko velicega so papeži že storili za vesoljni
človeški rod; in da vsega druzega nič ne opomnimo, zato je za-
vernemo le na to ogromno resnico, da brez njihove skerbne čuječ¬
nosti, gorečnosti in serčnosti bi bili vso Evropo poplavili divji
Turki, križ bi se bil moral umakniti njihovemu polomescu in
zginila bi bila vsa olika, vednost in učenost. To sprevidimo iz
življenja velicega sv. papeža Pija V. On, imenovan poprej Mi¬
hael Gizleri, se je rodil 27. januarja 1504 iz stare, plemenite,
pa po nezgodah ubožane rodovine v malem mestecu Bosku v
škofiji Tortonski. Njegova otroška leta je dičila najčisteja ne¬
dolžnost in zgodnja živa pobožnost. Bolj odraščen se pod vod¬
stvom Vogčrškili dominikanov z najboljim vspehom peča z ved¬
nostmi in pobožnimi vajami; štirinajst let star stopi v njihov red
in pri vsej svoji mladosti spolnuje dolžnosti svojega sv. stami s
tolikanjo ostrostjo in natankostjo, da je bil cel<5 starejim meni¬
hom v zgled. Slednji dan dosega višo stopinjo ponižnosti in po¬
korščine. V vsem ga je vodilo preserčno hrepenenje le Bogu
dopasti in njegovo voljo spolniti. Molitev, post, bdenje, premiš¬
ljevanje je bilo za-nj rajsko veselje. Njegovo odločenje od vsega
pozemeljskega je bilo občudljivo in evangeljsko uboštvo je spol-
noval po vsej njegovi popolnamosti. Ko hoče enkrat v Milan iti
spovedovat grofa Guasto, opomnijo ga, da naj si kupi plašč za¬
voljo dežja. On pa odgovori: „Ubogi učenci Jezusovi morajo z
enim oblačilom zadovoljni biti.“ Popotoval je vedno le peš, vži-
val le najpotrebnišo hrano, molčal zmeraj, in kedar se je s to-
varši menil, govoril je le od nebeških rečf. Vendar pa pri tem
mertvenji ni zamudil v vednostih čedalje bolj izurjevati se, kajti
njegovo pravilo je bilo, da redovnik mora sicer svet<5 živeti, pa
zraven pobožnosti tudi učenost posesti, ako se hoče vsestranski
verski in nravski spridenosti zdatno v upor postavljati.

2. Po poskušnjih letih za mašnika posvečenega ga posta¬
vijo vikši za učenika modroslovja in bogoslovja, in to službo
šestnajst let prav blagovito opravlja. L. 1556 ga izvoli papež
Pavel IV. za škofa Nepiškega in Sutrijskega in leto potem za
kardinala. Ali treba je bilo prav določnega povelja cerkvenega
poglavarja, da je ponižni mož te časti prevzel. Pij IV. ga pre¬
stavi na škofijski sedež Mondovijski v Piemontu, ker se mu no¬
ben pripravniši ni zdel pasti čredo, po vojskinem hrumu vso za-

S. majnik: Sv. papež Pij V. 183

nemarjeno in zdivjano. Njegov trud in zgled kmalo stori, da
se verne mir in edinost in njegova cerkev do prejšnje eastitosti
povzdigne. Od papeža v Rim poklican je zasegal v vse tedanje
cerkvene razmere in je krepko potezal se za ohranjenje cerkve-
nonravnega redstva, zlasti da se visoke cerkvene službe niso iz-
ročevale še skor otroškim mladencem, Se tudi visoko plemenitim,
kakor v kakovo igračo. Ravno tako terdno je stal za neoženjen-
stvo duhovnov. Cesar Maksimilijan namreč je pismeno papežu
silo priporočal, da bi duhovnom dovolil, oženiti se, ker to bi
bil najbolji pripomoček krivoverce zopet s cerkvijo zediniti. Ali
Mihael, dobro poznaje duha verskih prenavljavcev, ki po odjen-
Ijivem ravnanji ž njimi le še bolj kljubujejo, izreče, da se nič
na starih nravnorednih postavah ne sme prenarejati, in vsi drugi
kardinali njegovo mnenje poterdijo. Cerkev namreč je na zboru
Tridentinskem poleg svoje milosti do najskrajniše meje šla kri¬
vovercem naproti, še dalje iti se je zdelo svetniku celoto cer¬
kveno v gotovo nevarnost pripraviti.

3. Po smerti Pija IV, 1. 1568 ga kardinali nenadoma iz¬
volijo za njegovega naslednika, se ve da ne brez posebnega pri¬
zadevanja sv. Karola Boromeja, kteremu je bila znana njegova
gorečnost in visoka zmožnost. Ko je on zasedel rimski sedež,
bila je cerkev, na zemlji že tako zmeraj bojevavna, od dveh
sovražnikov grozno hudo stiskana, od vedno rastočega krivover¬
stva, ki se je na Nemškem bilo izleglo, in pa od divjesilnih
Turkov, ki so s svojim polomescem po kervavih in požarnih
tirih že zmagovito bili prihrumeli do Dunaja. Ali Pij je bil mož,
kterega so dičili vsi darovi cerkvenega poglavarja, kakoršnega
je tista nevihtna doba zahtevala. Že začetek preč njegovega vla¬
danja je bil zaznamovan po vreznem odpravljanji raznih napak.
Bila je dosihmal navada, da so papeži pri zavzemanji rimskega
prestola veliko potrošili za javna radovanja. Pij odloči te po-
troške za uboge in usmiljene vstave. Svoj dvor skerbno vgospo-
dari in odpravi vse spotikljivo rekoč: „Kdor hoče popravljati,

mora sam pri sebi začeti.“ V enako pregospodarjenje je nagnil
tudi kardinale. Prepovedal je živalske boje, ki gledavca le po-
divjačijo, odpravil je nerodnosti po očitnih kerčmah, oberzdal
nepokojne ponočevavce in iz mesta popodil vse vlačugarice. Nje¬
gova resna skerbnost je rimsko deželo otrebila tolovajev, in po¬
vsod je pripravljal postave v zopetno veljavo, ki so bile po ne-
spolnovanji skor vse stuhinile. Pred vsem pa mu skerb dela stanje
sv. cerkve. Duhovne je vnemal v ljubezni do lepega vedenja in
do vednosti, opominjal je sv. Očete marljivo prebirati in je vpe¬
ljal zato v lastni palači na vsaki teden tri bogoslovska razrav-
Uovanja. Ostro je zahteval, da naj škofje v svoji škofiji sto¬
lčejo , in enako naj tudi drugi duhovni v to zadevne dolžnosti
spolnujejo. Z največo čuječnostjo in delavnostjo je pod njim

184

6. majnik: Sv. papež Pij V.

ravnala inkvizicija. On sam poprej prisednik inkvizicijske sod¬
nije se je neprestrašeno bojeval zoper krivoverstvo in je zlasti
zoper okužile bukve krivovercev oroževal. Tudi je z razpisom
stare postave stran cerkvam dolžnega spoštovanja ponovil. V njem
med drugim prepoveduje, po cerkvah beračiti ali miloščine pro¬
siti, dovoljuje pa revnim pri durih stati in tam darove vernikov
prejemati. Da bi poleg svojega pobožnega namena cerkveno stanje
resnično in stalno prenovil, razoznani sklepe zbora Tridentinskega
in oskerbi tudiizdanje po pravilih in sklepih tega zbora sestav¬
ljenega izverstnega „rimskega' katekizma. 44  Z najmodrejimi po-
primki si je prizadeval razvade po kerščanskem svetu zatirati
in vse moči je naviral, da bi se krivoverci zopet s cerkvijo ze¬
dinili in nejeverniki spreobernili. Njegova višepastirska skerbnost
se je stezala tje v Azijo, po Afriki in do najdaljnih krajev sveta.
Povsod tje je razpošiljal verske oznanovavce, in posebno je pod¬
piral družbo Jezusovo, ktere udje so krivoverstvo posebno serčno
in razumito pobojevali, kakor tudi luč evangelija neutrudljivo
med pogani prižigali.

4. Ni je čednosti, ktera se ne bi bila svetila v življenji
tega svetega moža. Vsaki dan je opravil Gospodu daritev sv.
maše in je potem kleče pred križem dve uri premišljeval in
molil. Njegove molitve so se Turki bolj bali kakor oboroženih
armad kerščanskih vladarjev. Večkrat se je utegnilo videti, kako
je sv. Oče ubogim stregel in jim tudi noge umival; enkrat to
stori enemu, kterega život je bil ves s prestudnimi ulesi pokrit,
in ta zgled junaškega premaganja samega sebe gine luteranskega
plemenitaša tolikanj, da se berž poverne v katoliško cerkev.
Mertvenje mu je bilo tolikanj priljubljeno, da cel<5 v bolezni ni
maral navadnega posta prelomiti. Kakor pa je bil oster sam do
sebe, tako rahloten in ljubeznjiv je bil proti drugim. Uboge in
bolne je sam obiskoval ter jim donašal telesno in dušno pomoč.
Njegova modra varčnost ga je zmoževala, da ni zamogel samo
obilno miloščino deliti, ampak tudi pobožne ustave vlagati, na¬
menjene zlasti za poblaževanje in olikovanje mladosti. Tudi je
odmerjal obilne zneske, da je zamoglo odločeno število ubožnih
devic v zakon stopiti. O neki lakoti v Rimu je dal na svoje
stroške navoziti veliko žita, ktero je potem večidel zastonj rev¬
nim oddajal. Služabnike svoje, ktere je vedel, da mu bolj h
udanosti, ko zavoljo plačila zvesto služijo, je preskerbel po¬
šteno, ali lastnih sorodovincev ni nikakor pod posebno krilo je¬
mal; cel6 iz Rima je je odpotil. Ko ga nekteri opominjajo, da
bi pač za svoje bolj maral, reče on: „Bog me je za papeža

postavil, da bi za njegovo cerkev skerbel, ne pa za lastno kri
in meso. 44  Razžaljen j e je odpustil vselej iz serca rad, proti so¬
vražnikom je bil zgolj krotkost, in je obrekovanje in preganja¬
nje prenašal s kerščansko poterpežljivostjo. Ni je bilo slišati ne

5. majnik: Sv. papež Pij V.

185

V

osorne besede, ne pritožbe iz njegovih ust. Nekega Spanca, ki
je bil spis, gerdo vanja poln, zoper njega na svitlo dal, sod¬
nija v smert obsodi. Pij mu veledušno prizanese, samo opomni
ga, da ko bi imel vpriliodnje ktero napako nad njim grajati,
naj to z bolj spodobnim spoštovanjem stori. V svojem visocem
poklicu je delal s premarno neutrudljivostjo: „Postavljen sem
od nebes v ta visoki stan, ne da bi svojo zložnost pestoval, te¬
in uč da bi blagor svojih podložnikov pospeševal. Cerkven pred¬
stojnik se mora bolj ozirati na svojo vest, kakor na svoje telo.“
Ko pa je kraljestvo čednosti si prizadeval širiti, ni zapozabil,
učenjake in umetnike spodbadati, in zaslužni možje so zmeraj
pri njem nahajali dobro zavetje.

5. Stanje deželd, po kterih se je bilo krivoverstvo terdno raz-
koreninilo, na Angleškem, po Francoskem, Nemškem in Nizo¬
zemskem, mu je prizadelo veliko skerbf. Žalostnega serca je
gledal skerbni oče na milo vanja vredni stan vernih katoliških
otrok po teh deželah, zlasti na Angleškem, preganjanih in za¬
tiranih ; ali ker jim ni mogel pomagati, večkrat jim je pisal
liste , v kterih je je k poterpežljivosti opominjal in v njihovem
dolgem jetništvu tolažil. Zraven razširjanja krivoverstva je pa¬
pežu zlasti vedno huje derenje Turka v kerščanske dežele serce
grenilo in vse moči in sile je napenjal, da bi temu hudourniku
jezove zgradil. Iz tega namena je poslal malteškim vitezom, tem
hrabrim Vojnikom zoper nejevernike, denarjev in vojakov in je
ves kerščanski svet klical v molitev in v pomoč. Ko sultan
Selim II. strašno brodovje oboroži, da bi Italijo pridobil in vse
kerščanstvo pokončal, združi Pij kralja španskega Filipa in pa
Benečane v zvezo in sam je njen glavar. Poveljstvo čez to mor¬
sko armado izroči Don Juanu Avstrijanskemu, in on sam bro¬
dovje blagoslovi. 7. okt. 1571. se vname slavna morska bitka
pri Lepantu. Don Juan razvije bandero s podobo Zveličarjevo,
ki mu jo je bil papež izročil, in je tako kristijane navdušil za
boj. Turki so zgubili okoli 30.000 mož in 130 ladij; oproščenih
je bilo 15.000 kristijanov; plen je bil neizmeren; Carigrad se je
tresel. Ob uri, ko je bila ta slavna zmaga pridobljena, imel je
Pij ravno kardinale okoli sebe zbrane; kar se dvigne, k oknu
stopi, žarečih oči se proti nebu ozre ter reče: „Zdaj pa le vsa opra¬
vila na stran; le zahvalne molitve hočemo k Bogu pošiljati za
zmago, ki jo je naši armadi podelil. 11  Svetnik namreč je v duhu
gledal zmagovanje kristijanov. To gledanje je gola resnica, ono se
opira na neoveržljiva spričevanja in je tudi v posvečevanjski raz-
pravdi tega papeža ko nedvomljivo navedeno. V zahvalo za to
r ešivno zmago kristijanov je biio pristavljeno v lavretanskih li¬
tanijah „pomoč kristijanov.“ In ker so ravno na ta dan rožen-
kranske bratovščine slovesne procesije in druge pobožne vaje obha¬
jale, da bi zmago izprosile kristijanom, torej je papež Gregorij

Jgg 5. majnik: Sv. papež Pij V.

XIII. 1.1573 vpeljal praznik sv. roženkranca, ki se imenuje tudi
praznik „Marije od zmage.“ Leto na to zopet oboroži vojsko zo¬
per obnemoglega Turka; tedaj pa zboli za hudo boleznijo 1.
majn. 1572 star 68 let. Kristijani so žalovali, Turčin pa se je
veselil in v Carigradu so tri dni z gromovitim rajanjem njegovo
smert obhajali.

Obrazuje se v papeževi opravi.

„Pomoc kristijanov.“

Iprevprično pomoč Božje porodnice v premaganje sovražnikovo
kerščanske vere je katoliškemu svetu že mnogokrat po čudapolni poti in
meri došla, zatorej, kakor smo ravno poprej slišali, je sv. papež Pij V.
po imenitni zmagi katoliškega brodovja čez silneje nejeversko turško pri
Lepantu zapovedal, v lavretanskih litanijah Kraljici nebeški zraven po
druzih slavnih nazivkih tudi ko „pomoč kristijanov" v njeno mogočno
priprošnjo se priporočevati. In zraven druzih spričevanj, da je premilost
Božja izvoljenemu kerščanskemu ljudstvu nebeško Kraljico ko nepremag¬
ljivo pomočnico odločila, je posebno to spomina vredno in ko popolnoma
čudo terditi, da, ko je bil rimski papež Pij VII. po naklepih in nasvetih
hudobnežev in z njihovim orožjem z apostoljskega Petrovega sedeža pre¬
gnan, ko je bil on v tesna jetništva zlasti v Savoni, skozi pet let in še
dalje zaklepan, ko so mu bila vsa pota zaperta, vsa mogočost mu za-
verta, da bi cerkev Božjo vladal — da ga ni brati enacega zgleda cerkve¬
nega trinoževanja v. starodavnih dobah preganjanja, — se je nenadoma,
mimo vseh pričakovanja dogodilo, da je bil z neznansko priznavo in slavo
in tako rekoč z rokami vesoljnega sveta na svoj apostoljski prestol nazaj
vstanovljen. To se je dogodilo tudi drugič, ko je po razvihrani puntanji
zapustil sv. mesto in spremljan od svetega zbora kardinalov odšel v Li¬
gurijo. Ali ko po preočitni Božji milosti nevihta pojenja in uima neha
drobiti kerščansko čredo, verne se v neizrekljivo veselje katoliških ljudstev
v Rim. Popred pa, kar je poleg storjene obljube želel pa zavoljo jetni¬
štva ni mogel dopolniti, je z zlato krono preimenitno podobo Božje Po¬
rodnice in Device po imenu „Mati usmiljenja" s slovesnim obredom in z
lastnimi rokami v Savoni okinčal. V popolnoma tedaj spominu vseh teh
dogodeb in v natankem spoznanji, da se je o omahljivosti osode srečni
izid le po pripomoči presvete Božje Porodnice, ktero je na pomoč sam
preserčno klical in tudi družim vernim jo klicati priporočeval, na njegovo
plat nagnil, je na čast ravno te Device napovedal slovesen praznik po
imenu „Pomoč kristijanov", kteri naj se vsako leto obhaja 24. majnika,
ko na dan njegove presrečne povernitve v sveto mesto, da se tolikanje
dobrote ohrani določen in veden hvaležen spomin.

Molitev.

Vsegamogočni in usmiljeni Bog, kteri si v obrambo kerščanskega
ljudstva v presveti Devici Mariji vedno pomoč čudapolno postavil: dodeli
mi milostivo, da ko se s tako obrambo zavarovani bojujemo v življenji;
bi zamogli ob smerti zadobiti zmago čez hudega duha. Po Gospodu na¬
šem Jezusu Kristusu. Amen.

-—

6. majnik: Sv. Janez Damaščan.

187

6. Majnik ali veliki traven.

Sv. Janez Damaščan.

o leta 673. je bil Jeruzalem z druzimi svetimi kraji vred,

posvečenimi po Jezusovem življenji in terpljenji, v ob¬
lasti kristijanov; ravno tako tudi mesto Damask, kamor se
je bil enkrat sv. Pavel, takrat še Savel, napotil, preganjat on-
dašnjih kristijanov. L. 673 pa je bil Jeruzalem premagan od ne¬
jevernih mohamedanskih Arabljanov, in kmalo potem tudi Da¬
mask, kjer so kalifi ali poglavarji Arabljanov svoj prestol po¬
stavili in kristijane hudo stiskali. V tem mestu tedaj se je iz
ene najimenitniših rodovin v Siriji rodil Janez, dika in steber
gerške cerkve v osmem stoletji, po rojstnem mestu Damaščan,
tudi Krizoroas, to je, zlatotekoči, imenovan. Njegova rodovina
je bila med prekucijami, ki jih je Izlam (mohamedanstvo) v pre¬
magani deželi napravil, zvesta ostala kerščanski veri; njegov oče,
Sergij, bogat in imeniten mož, in zavoljo svojih znanosti in vi-
socih čednosti tudi od Mohamedanov spoštovan mož, je bil od
kalifa Abdul-Meleka postavljen za blagajnika ali finančnega mi¬
nistra — zakaj Saraceni so računili z gerškimi pismenkami in
so zato v računarske službe večidel le kristijane jemali. Ali tudi
tako visoka čast ga ni ovirala v spolnovanji kerščanskih dolžno¬
sti, in velik del svojega premoženja je obračal v odkupovanje
jetnikov in pa v podporo puščavnikov v sv. deželi, ki so bili
od Mohamedanov na vse plati stiskani.

2. Želel je on svojega sina učenostne olike deležnega
storiti, ali bil je v tej zadevi v veliki zadregi, zakaj Arabljani
so bili še presirovi, Sirij ani pa preubožni in prestiskani, da bi
se z vednostmi in umetnostmi pečali: tedaj mu previdnost po
cudapolnem potu pripelje pripravnega moža! Med kristijani, od
arabljanskili morskih roparjev vjetimi in na suženjski terg v
Damask pripeljanimi, je bil enega dne tudi menih iz Kalabrije,
Kozina po imenu, dobro zveden v modroslovskih in bogoslov-
skih vednostih; in kakor je že sicer večkrat slabotne kerščanske
'jetnike sužnosti rešil, odkupi zdaj tudi tega meniha; z veselim
stermenjem zapazi njegove mnogostranske temeljite znanosti, ga
sprejme ko gosta v svojo hišo in mu izroči izrejevanje ter po-
dučevanje svojega sina. Mladi Janez je imel izverstne zmožnosti
duha in zatorej mu je prejemam poduk obilen sad rodil. Pri¬
dobil si je v svetnih in bogoslovskih vedah za tisto dobo res
v elike znanosti, zraven pa je tudi v oblaženji serca ali v po¬
božnosti visoko napredoval; kajti prepričan je bil, da vsa viso¬
ka in globočina učenosti nič ne koristi brez pobožnega serca,
brez verskega posvečevanja življenja. V malo letih že nadvišuje

188

6. majnik: Sv. Janez Damaščan.

učenec učenika tak<5, da ta spoznavši se za nadalje nepotreb¬
nega, poprosi dovoljenja,' umakniti se v samostan sv. Sabe pri
Jeruzalemu, ktero se mu s serčno zalivalo tudi podeli.

3. Oče kmalo potem umerje; Janez tedaj ostane sam, ali
stanovitno se brani, zakonsko zavezo skleniti; celd kalif, ki je
blagovoljnost očetu skazovano tudi sinu naklonil, ga komaj pre¬
more, da častno službo očetovo prevzame. Tisti čas, leta 727,
objavi bizantinski cesar Leon Izavrijan razglas, v kterem Če-
šČenje podob Kristusovih in druzih svetnikov za nekako mali-
kovavstvo izrekuje ter ostro prepoveduje. Ta razglas, ki je bil
potlej strašno vojsko napravil zoper podobščine in kipe, je vse
verne silno razvihral. Janez tedaj piše liste v obrambo podob-
ščin do mnogih, njemu znanih vernikov v njihovo poterjenje o
preganjanji, ki so je morali zavoljo češčenja podob terpeti. V ta
namen spiše tudi „tri govore. 11  V njih pokaže, da se počutnemu
človeku Bog sam ne more po podobščinah poobrazovati, pač pa
marsiktere razmere in pritike Božjega bistva; v njih dela nata-
nek razloček med moljenjem, ktero gre le najvišemu bitju in
pa med češčenjem, ktero se služabnikom in prijatlom Božjim
skazuje, in da se to češčenje ne steguje na podobščino, ampak
na predmet, kterega predočuje; da sv. podobščine niso samo za
nevedne — kterih knjige so — ampak tudi za olikane koristne
in da je zatd njihova raba od častitljivih cerkvenih očetov po-
terjena itd. „Zakaj,“ vpraša slikoborce, „zakaj pa nočete slik
častiti, ko vendar goro Kalvarijo, kamen sv. groba, evangeljske
bukve, križ in drage svete podobe častite." Ti z derečo hi¬
trostjo po vsej gerški deržavi razširjeni govori so obudili med
pobožnim ljudstvom tako gibanje, da legenda pripoveduje, da
je maščevanja željni cesar, ker mu naravnost nič ni mogel, zvi¬
jače in goljufije se poprijel: da si je namreč pridobil njegovo
rokopisje, in da so je morali njegovi pisači tuhtati in na tanko
posneti; potem si je dal s ponarejenimi čerkami v Janezovem
imenu list pisati tega-le obsežka: „Bodi pozdravljen, cesar! dam
ti ko kristijan iz udanosti do tvoje visokosti vedeti, da je naše
mesto Damask od nejevernih Saracenov prav slabo in pičlo ob-

straženo.-Zarotim te pri naši sv. veri, reši je, pošlji urno

hrabro vojsko — jaz sam bom tvojo lotitev kolikor mogoče po¬
speševal." To izmišljeno pismo pošlje Leon kalifu v dokaz, kako
nezvestega služabnika da ima. Ta pa ves serdit veli, videznenm
visokoizdajcu mahoma desno roko odsekati. Janez pa poklekne
z odsekano roko pred podobo Marijino, goreče jo proseč, da bi
njena mogočna priprošnja pri Sinu mu pridobila, da bi mogel
začeto delo branjenja podob zoper slikoborce* nadaljevati —- ij 1
njegova roka je scčljena. To sicer je spričalo njegovo nedolž¬
nost, ali vendar ne mara dalje v službi ostati, ampak sklene
svetu se za zmeraj odpovedati.

0. majnik: Sv. Jauoz Damasčan.

189

4. Kakor nezagotovljena pa je ta dogodba — sporočuje jo
namreč še le dve stoletji kasneje popisovavec njegovega življe¬
nja — vendar je to gotovo, da se je Janez kmalo iz homatnega
vervranja sveta umaknil v tihotno pokojnost samostanske samote.
Sužnjim svojim podeli prostost, razdeli svoje obilno premoženje
med sorodnike, uboge in duhovne ustave, popotuje vsega gol v
Jeruzalem, in od tam k svojemu prejšnjemu učeniku v samostan
sv. Sabe. Opat ga izroči v uk in v vodstvo enemu najstarejih
in v duhovskem življenji najbolj zvedenih menihov; ta pelje
svojega imenitnega in učenega učenca v celico in tammuzaterdi
ko poglavitne pogoje duhovskega življenja: v nobeni reči ne
lastne volje spolnovati, vsa svoja dela, težave in tveganja Bogu
darovati, vse svoje vednosti in zmožnosti za nič ne imeti, vse
misli in spomine na svet iz svojega duha poditi, nikomur ne
dopisovati, nikomur ne ugovarjati, ampak poterpežljivo in sta¬
novitno molčati. Da bi vadil njegovo ponižnost in pokorščino,
pošlje ga enkrat v Damask jerbase na prodaj nest in sicer po do¬
ločeni — veliko previsoki — ceni. Janez na tenko spolni povelje,
nastopi težavno pot in pride ponižno, v slabi meniški opravi in
z jerbasi otovorjen na terg v mesto, ki ga je poprej v njegovi
mogočnosti in sijajnosti gledalo; zavoljo prenapete cene mora ve¬
liko zasmehovanja terpeti, dokler ga en poprejšnji njegov slu¬
žabnik ne spozna, in mu, ginjen tega vele vitega zatajevanja sa¬
mega sebe, drazega blaga po postavljeni ceni ne odkupi. Po
tacih skušnjah mu dovolijo vikši popolno rabo jezika in peresa
v podučevanje vernikov in v zavračevanje krivovercev. Odsih¬
mal se spet zatopi v tuhtanje duhovskih reči', in zloži mnogo
spisov o raznih predmetih, zlasti bogoslovskih. On je bil pervi
in edini med Gerki, ki je kerščansko verozakonstvo v redni
osnovi spisal v svojem velicem verozakonskem delu: „od prave.
vere.“

5. Njegovo ime je čedalje bolj slovelo; očak jeruzalemski
ponižnega meniha le po dolgem prigovarjanji komaj pripravi, da
Se  dd za mašnika posvetiti okoli 1. 740; zakaj takrat je le
malokteri menih mašnik bil; ali Janez se zopet verne v svojo
samotno celico, v kteri se peča le z bogoljubnimi vajami in pa
s  pisateljskimi deli. Marljivo prebira stareje vzhodnje očete in
sestavi prelepo izbirko iz njih; zoper krivoverce se vojskuje s
Posebno gibčnostjo, zasledovaje vse njihove modroslovske krivu-
dine in razkrivaj e ter razdevaje vse njihove zvijačnosti in dvo¬
jezičnosti. Mnoge popačene in pokvarjene gerške cerkvene knjige
Pripravi v izvirno čistoto; zbira popise življenja in zapisnike
jetnikov za cerkveno rabo in zlaga sploh všečne sv. pesmi in
m tune. Ko v bizantinski kerščanski deržavi pod cesarjem Kon¬
stantinom, sinom Leonovim, najgrozneje preganjanje zoper ča-
st ivce podob razsaja, in so bili menihi preganjani, pretepani,

190

0. majnik: Sv. Janez Damaščan.

pohabovani, davljeni, živi Janez pod nejevernim vladarstvom v
nekaljenem miru. Ali se 'je bil tisti čas, kakor neki pozneji spo-
ročevavec pripoveduje, vkljub cesarskega serda in očitne smertne
nevarnosti na Gerško in celo v Carigrad podal, da bi častivce
svetih podob spodbujal, tolažil in krepčal, to se ne more na tenko
določiti. Končal je svoje dolgo, učenju, pisateljstvu in bogo-
ljubnosti posvečeno življenje berž ko ne okoli 1. 780.

Čudno je, da gerške cerkvene knjige, ktere spomin sv.
Janeza na 29. nov. ali pa na 4. dec. stavijo, čisto nič ne povedi
ne od dneva njegove smerti, ne od kraja njegovega pokopa. —
Latinska cerkev obhaja njegov spomin na današnji dan.

Obrazuje se ali ko cerkven oče s knjigo v roki, ali pa ko menih
z jerbasi na rami.

Od podob.

§>v. Janez tedaj je branil ustmeno in pismeno čast svetih podob.
Svetih podob sicer ne molimo, vendar pa je častimo zavoljo tistega, kar
nam pred oči stavijo Delajo se in branijo po cerkvah in hišah in tudi
družili krajih zavoljo mnogotere koristi, ki jo donašajo. Zakaj one, ka¬
kor sv. Tomaž uči, so nam pervič v podučevanje v verskih skrivnostih,
pa tudi za spodbudo in navod. v čednostih. Drugič nam sklicujejo v spo¬
min in v njem ohranijo, kar je Jezus ali kar so svetniki storili in ter-
peli. Zatorej je sv. Janez prav storil, da je tistim stanovitno in krepko
nasprotoval, ki so je hoteli odpraviti, pokončati. Ravno tako tudi tisti
prav hvalevredno ravnajo, kteri je po hišah, sobah, molitvenih bukvicah
in druzih krajih shranjajo. Kaj pa naj se reče ali misli od tistih, kteri
namesto svetih ali podučnih podob razne brezbožne, nesramne in spodtak-
ljive podobe delajo, prodajajo, kupujejo, po sobah ali kje drugod postavljajo,
in obešaj o? Kdor hoče poleg kerščanskega nravouka govoriti in soditi, ne
more tajiti, da utegnejo taki ljudje, da sploh rečemo, velikrat smertno
se pregrešiti, zavoljo velike škode, ktera iz tega priraste ali vsaj večkrat
izrasti zamore. Ena sama nesramna beseda, ena sama nečista pesem, ep
sam list ktere nesramne knjige utegne na sto enakih hudih misli obudit'
in mnogo druzih na to sledečih grehov vir biti. Kdo more to tajiti (
„Kar stori knjiga pri tistem, ki jo bere, to stori podoba pri tistem, ki
jo pogleda. Zakaj nad-njo vidijo tudi nevedni, kaj naj posnemajo. Tisti, ki
čerk ne poznajo, bero na podobi. Uči se človek nečistosti, ko jo vidi
(namreč na podobi naslikano). Tako piše sv. Gregorij. — Svetonij, P®;
ganski pisatelj, pripoveduje, da je prenečistni cesar Tiberij sobe po svoji

E alači z najgerjimi podobami dal napolniti, da bi tudi druge, kteri b*
njemu prišli, zvabil v enaka najnesramniša djanja, nad kterimi sej«
on, kakor svinja nad blatom, radoval. Po naši misli ima hudobni duh
enak namen, ko sj prizadeva, da najbolj nečiste podobe človeku pred oci
sleparh In kdo bi grehe štel, ki so se po tem predočevanji zgodili, a®
pa brojil uboge, neprecenljive duše, ktere je po tem načinu v večno p°'
gubljenje seboj potegnil? Groza, pregroza, ako je resnica, kar piše raz¬
svetljen učenik, da tretjina pogubljenih zavoljo madeža nečistosti v pekli*
gori! Colo poganski zakonodajatelji so zapovedovali, tacih podob nikakor
ne terpeti, da se zgonobljiva gerdobija v kvar deržave preveč ne poraz,
ploši. Aristotel, poganski modrijan, piše: „Y mestu se nesramni po ;  ' ,nU

7. majnik:  Sv.  Stanislav,  škof in mučeneo.

191

ne smejo terpeti, zakaj iz prostosti, nesramno govoriti, izvira tudi pro¬
stost, nečisto živeti. Ko pa nesramno govorjenje prepovedujemo, je jasno,
da še bolj gledanje nesramnih slik prepovedujemo. Zatorej naj gosposka
skerbi, da se nobena nesramna slika ali podoba v mestu ne nahaja." Že
slepi pogani tedaj so spoznali, daje  nesramna podoba že prilika za v greh
in gerdobnost. Ali hočemo mi kristijani slepeji biti, ko pogani? Sv.
Avguštin pripoveduje, da je neki mladeneč po gledanji neke nesramne,
na steno naslikane dogodbe bil zapeljan v spolnovanje najostudniše pre¬
grehe. Oh! ali se to morda ni že tudi pri neštevilnih druzih zgodilo in
se še zgodi? Da bi to ovirali, so sv. očetje, kakorkoli tudi so si priza¬
devali, rabo in češčenje sv. podob ohraniti in braniti, na drugi plati ravno
tako goreče delali za zatiranje slabih podob. Namesto vseh poslušajmo,
kaj je blagovitega v tej zadevi sklenil za svojo škofijo sv. Karol Boromej
v nekem cerkvenem zboru: „Iiišni gospodar naj v svoji hiši vse, kar se
znajde v njej, odpravi, kar se za kerščansko pohištvo ne spodobi. Gerde
in nesramne podobe naj sežge." Svetega kardinala pa v to nič druzega
ni nagnilo, kakor neizrekljivo velika škoda, ktera iz tacih podobščin
kakor iz strupenega studenca v okuženje in pogubljenje duš izvira. Za¬
ukazal je, da take podobe plamen na tem svetu pokonča, kakor da bi s
predrago kervjo Kristusovo odkupljene duše po njih v smertne grehe in
zopet po teh v peklenski ogenj se pogrezvale. Pa slepi svet! kaj ti je
mar za t6!

Molitev.

O usmiljeni Bog, dodeli nam milostivo, da bomo hodili po stopinjah
tistih, kterih podobe častimo, in da bomo tako sami na sebi izobrazovali
podobo pravih učencev našega Gospoda Jezusa Kristusa, kteri s Teboj
m sv. Duhom Bog živi in kraljuje na vekov veke. Amen.

7. Majnik ali veliki traven.

Sv. Stanislav, škof in mučenec.

kušnja nas uči, da kralji, knezi in drugi visoki gospodje,
zapeljani po puhlem prilizovanji ali pa prevzetni na svojo
moč, radi vganjajo največo prostopašnost ter tlačijo svoje
podložne, dajaje jim najbolj pohujsljive zglede. Ali ravno naša
Cerkev se more ponašati z možmi, kteri so, kakor nekdaj sv.
Janez Kerstnik, mogočnjakom tega sveta nestrahoma resnico
P r ed oči stavili ter je bratovsko opominjali, če tudi jim je bilo
Časi to kerščansko derznost z življenjem plačevati. Takov mož
Je bil sv. Stanislav.

Stanislav Sčepanovski, tako znan po rojstnem kraji svojem
v  škofiji Krakovski, rojen 1. 1030, je bil mladika plemenite rodo¬
vine. Njegovi pobožni starši so bili obilo blagoslovljeni s časnimi
J°brinami; le enega blagoslova, najlepšega in svitejšega na zemlji,

192 7. majnik: Sv. Stanislav,  škof in mučenec.

so pogrešali, velikrat so goreče Boga
prosili, da bi jih pač ne pustil s sveta
se ločiti, predno ne bi zerli v ljubeče
otroško oko. Po tridesetletnem hre¬
penenji je bila njihova molitev uslišana
— Stanislav se jim je rodil. Sprejeli
so ga ko drag dar nebes in so ga v
zibeli že posvetili službi Gospodovi.
Deček je bil pohlevne-, tihe, odkrito-
serčne natore, bistrega uma in iskre¬
nega serca. Njegovo pervo izrejevanje
in oliko vanj e jim ni prizadelo mučnih
skerbi, ampak živo veselje. Ko v do¬
stojna leta stopi, pošljejo ga v šolo v
Gnezno, in ko je bil v začetnih vedah
dovolj vterjen, na visoke šole v Pariz,
zavoljo učenih mož takrat najbolj slo¬
veče. Tukaj se je s posebno mar-
nostjo učil bogoslovja in cerkvenega
prava in si je s svojo Čistostjo, ponižnostjo in blagoserčnostjo
pridobil spoštovanje učenikov in učencev. Hoteli so mu dvojno
dohtarstvo podeliti, ali njegova ponižnost mu je zarekla to čast.
Po sedemletnem bivanji v frankovskem glavnem mestu se verne
na Poljsko in prevzame bogato dedšino, da bi jo po rokah ubo-
zih na obresti pri Gospodu naložil; obresti pa, ktere je upal)
so bile milost in mir, ktera Bog v vsega pozemeljskega prazno
serce navadno vliva. Izvoli si potem duhovski stan, škof Kra¬
kovski ga posveti za mašnika ter mu podeli korarijo pri ondaš-
nji cerkvi.

2. Stanislav živi prav izgledno; pridno prebira in tuhta sv.
pismo; iz njega je zajemal tisto popolno in živo zgovornost,
ktera, ogrevana od plamena bogoljubnega serca, je v njegovih
pridigah tolikanjo moč razodevala, da je vse k njim vrelo, in
da se nobeden neginjen, nepotolažeri, nepoboljšan od njih m
vernih Njegov škof je imel tolikanje zaupanje do njega, do nje¬
gove modrosti in pobožnosti, da mu je veči del škofije v osker-
bovanje izročil. Ko je tedaj leta 1071 po njegovi smerti škofov
sedež izpraznjen, sternejo se glasovi plemenitašev, duhovnov in
ljudstva, ter kanonika Stanislava kot najbolj vrednega za to vi¬
soko službo zaznamvajo; ali njegov upor je tolikanj resen, c ] a
je bilo treba naravnost povelja iz Rima. Kot škof podvoji svojo
gorečnost in čuječnost; obišče vsako leto cerkve svoje škofijo in
pozveduje na tenko po verskem in nravnem stanu, po življenj 1
duhovnov in svetnih ter rabi pohvalo in kazen; zahteva povsod
zapisnik resnično ubozih, zapuščenih vdov in sirot in je kolik 01 ’
mogoče podpira. Njegova palača v mestu je bila v pravem p°'

1

7. majnik:  Sv.  Stanislav,  škof in mučenec. 193

menu postala hiša ubozih in bolnih — napolnjena z vsakoverst-
nimi pomoči potrebnimi; dobrotljivi Škot pomaga vsem — če ne
v telesnem, vsaj v dušnem oziru: prigovarja jim tolikanj ljubez-
njivo in serčno, vaditi se v poterpežljivosti, udanosti in v zaupanji
v Boga, da večkrat do solz ginjeni od njega odidejo. Njegovo
življenje so zfllšale najlepše čednosti: njegova obleka, njegovo
pohišje je bilo prav po domače, in vendar ga je obžarevala ne¬
kaka tiha častitost, tako da je imenitnim v njegovi palači dobro
delo, pa so tudi prostaki radi vanjo zahajali; občeval je s sled¬
njim enako prijazno in neposiljeno, tako da so vseh serca živo
za-nj bila in da mu je visoko in nizko časti skazovalo, kakor
nobenemu prelatu tiste dobe ne.

3. Oblastoval je takrat na Poljskem kralj Boleslav II., ki
si je bil po svojem zmagovitem vojevanji zoper Pemce in Ogre,
Pruse in Ruse pridobil pridevek „Prederzni,“ pa mu je zgodo¬
vina zavoljo njegovega čez mero razuzdanega življenja in kru¬
tega ravnanja s podložniki tudi napečatila priimek „Grrozni“; pa
zaslužil je tudi ,,gerdobni“ nazivan biti zavoljo svoje prenesramne
poželjivosti, ki se ni anala ne čistosti devic ne svetosti zakona.
Čeravno oženjen, vendar je hčere in žene svojih najbolj pleme¬
nitih podložnikov šiloma skrunil in je bil sramožljivosti čutilo
tolikanj v sebi zaterl, da je svojo neznansko razuzdanost očitno
pred vsem svetom uganjal. Plemenitaši kraljestva so skrivali
svoj pravični serd zoper samopašnika strahii pred trinogom; du¬
hovščina , dvorski škoije in drugi so natihoma zdihovali, pa si
niso upali svojega pastirskega glasil očitno povzdigniti. Tedaj
pa stopi Stanislav pred kralja, mu prijazno, toda resno očita
njegovo pregrešno življenje, ga milo prosi, serčno opominja,
tako da kralj v nekaki zadregi izgovorov išče, in se poboljšati
obljubi. Prazni izgovori, hinavske obljube! Komaj svetnik pa¬
lačo zapusti, jame Boleslav svojo hudobijo še više natezati. Pre¬
lepa gospa, žena necega plemenitaša, obudi njegovo spohotnost,
•n ker je ne more s prilizovanjem in z darili pridobiti, da jo
možu s silo upeljati in ž njo v najgerjem prešeštvu otroke rodi.
čroza prešine ljudstvo o tem strašnem pohujšanji in razžaljeni
plemenitaši silo prigovarjajo škofom , da naj bi pač kraljevega
grešnika spreobernili. Ali izmed mutastih Sionskih čuvajev se
Ile  mara nobeden nevarnega posla lotiti, le Stanislav se zopet
Pokaže vrednega pastirja in stopi neprestrašeno pred kralja, da
Ih ga odvernil od njegove grozne gerdobije. Zaroti ga, da naj
v endar pomisli zveličanje svoje duše, da naj se verne od hudobnih
potov, kteri gotovo v pogubljenje peljejo; z Bogom se ni nor¬
čevati. Zažuga pa mu tudi, ako terdovratno v svojih pregrehah
0s tane, iz cerkve ga izobčiti. Slišavši od izobčenja— se Boleslav
jazljuti, škofa s psovkami obsuje in odpodi. Priseže pa mu
'ridko maščevanje in ker je bilo življenje škofovo popolnoma

Življenje svetnikov in svetnic božjih, H. del. 13

194 7. majnik: Sv. Stanislav,  škof in mučenec.

brez graje, poprime se obrekovanja. Bil je pa Stanislav ocl ne-
cega plemenitega Petra nekaj zemlje za stolno cerkev prikupil,
in jo tudi gotovo plačal. Peter umerje in serditi Boleslav dediče
nadraži, da naj tožbo zoper škofa zavzdignejo, kakor bi bil isto
zemljišče iz sorodnika izgoljufal in ga ne plačal. Podkupljene
priče molčč in Stanislav ne more svoje pravice spričati. Ali on
pravde ne zgubi, zakaj kakor legenda pripoveduje, on skliče,
z iskreno molitvijo mertvega iz groba in ga pelje pred sodnike
rekoč: „Tu je Peter sam ko živa priča! Bog ga je obudil v

razodenje resnice." In to čudo je poterjeno, je resnično.

4. Toda ne to čudo, ne prikazanje druzega necega mert¬
vega v hudobijah oterpnelega kralja ne more predramiti. On
ne neha s podložnimi okrutno ravnati in prenesramne svoje strasti
kakor more razuzdano pasti. Ko ga enkrat po dolgem vojevanji
po Ruskem plemenitaši zapuste in domu hit<5, ker so morale
njihove žene d o nul od lastnih hlapcev razna nasilstva terpeti, se
verne tudi Boleslav kakor razdražena zver in divja zoper ubež¬
nike z ropanjem, pregnanstvom, mečem in bodalom; preganja
cel(5 nedolžne žene, jim veli dojenčke iz naročja tergati in mlade
pse na persi pokladati. Stanislav se posti, plaka, moli za ne¬
srečnega kneza; ali on terdovratno zapira serce milosti Božji;
in ko zopetno ustmeno opominjanje. Stanislavovo nič ne zdd, ga
sv. pastir naposled iz cerkve izobči. Ali Boleslav, v kterem se
zakuha ljut serd, hodi v kljub temu, zasramovaje prekletstvo v
obče pohujšanje s svojim spremstvom v stolno cerkev. Ko škof
to zvč, ostro zapove, s službo Božjo preč prenehati, ko bi se
s prekletstvom obloženi kralj zopet prederznil svetišče s svojim
vhodom oskruniti. Boleslav sklene kervavo se maščevati. Za¬
torej gre enega dne z nekoliko lastnimi stražniki k cerkvi sv.
Mihaela unkraj Visle, kamor je zvedel, da je sv. škof ravno
maševat šel, ter jim da povelje, Stanislava pri priči usmertiti.
Gredč, kakor so bili poslani,' ali v cerkvi je taka groza obide,
da kar pobegnejo in kralju naravnost povedd, da jim ni mogoče
častitljivega škofa se lotiti. Kralj pošlje druge, pošlje tretje z
enačim ukazom, ali vsi se vernejo ter rekd, da jim nebeška
svetloba, ktera sv. škofa obdaja, brani dopolniti, kar jim j e
bilo zaukazano. Zdaj kralj sam, preklinjevaje strahopetnost slu¬
žabnikov, plane v cerkev, in z enim mahljejem škofu glavo po¬
kolje, potem veli truplo iz cerkve vleči in na drobne kosce raz¬
sekati in raztrositi, da bi je roparske ptice požerle. Ali Bog
tega ni dopustil, štirje veliki orli so koščeke varovali, doklej 1
jih niso korarji pobrali, da bi je spodobno pokopali. In glej'
novo čudo se zgodi! Po Božji vsegamogočnosti se koščeki tak°
sternejo, da je celo truplo videti. Sv. truplo so pred cerkvijo
pokopali, v kteri je sv. škof 8. majnika 1079 grozovito smeh

’}.  majnik:  St.  Stanislav,  škof in mučenec. 195

terpel; potem pa je bilo preneseno v stolno cerkev Krakovsko,
kjer se še dan danes slovesno časti.

5. Neznanska groza spreleti glavno mesto. Ali Boleslav,
v svojem peklenskem serdu celo prepove, za umorjenega škofa
slovesne molitve opravljati in po njem očitno žalovati. Toda za¬
služena kazen ne izostane. Papež Gregorij VIL udari njega in
njegove tovarše s cerkvenim prokletstvom, deželo pa dene v cer¬
kveno prepoved ter odveže podložnike vse pokorščine do kralja
in prisege zvestobe. Odpad duhovščine, Čert plemstva, stud
ljudstva, upori in zarote, in pekoča vest potira morivca iz de¬
žele; pobegne k ogerskemu kralju Ladislavu. — O koncu nje¬
govega življenja se raznotero pripoveduje. Nekteri pravijo, da
mu tudi ogerski kralj ni privoščil zavetja, ker se ga je sramoval.
Zatorej bega od kraja do kraja, naposled pa se sam konča in
lastni njegovi psi ga raztergajo. Bolj verjetno pa je, da ga je
bila silna nadloga vendar-le omečila. Enega večera poterka na
duri samostana Osojanskega na Koroškem ptuj romar in prosi
z znamenji prenočišča — bil pa je visok, čverst mož, pomenlji¬
vega obraza, pa potert po nezgodi in britkosti. Drugo jutro
podd opatu listek z napisom. „0 usmilite se za Božjo voljo mu¬
tastega Gotšalka in sprejmite ga ko brata — hlapca v samostan.**
»Prošnja se mu spolni. Mutast brat opravlja v ponižnosti in po¬
korščini najmanja, najbolj težavna opravila: seka derva, nosi
vodo, pometa, pomiva posodo v kuhinji in dela na svetu. Ni-
kdo ni slutil njegovega zatajevanja samega sebe, vendar pa se
je menihom čudno zdelo, da zna v  mutasti brat brati in pisati,
ali vse popraševanje je zastonj. Cez osem let pa, na smertni
postelji, se mu jezik razveže in on razodene opatu ter bratom
svojo skrivnost: mutasti brat Gotšalk je bil — kraljevi spokor¬
nik Boleslav.

Cerkveno občestvo in cerkvena oblast.

Jfkko pa greši zoper tebe tvoj brat, pojdi in ga posvari med seboj
in med njim samim. Ako te posluša, pridobil si svojega brata. Ako te
Pa ne posluša, vzemi seboj še enega ali dva, da v ustih dveh ali
treh prič stoji vsa reč. Ako jih pa ne posluša, povej cerkvi, če pa cerkve
ne posluša, naj ti bo kakor nejevernik in očitni grešnik. Resnično vam
Povem, karkoli boste zavezali na zemlji, bo zavezano tudi v nebesih, in
karkoli boste razvezali na zemlji, bo razvezano tudi v nebesih.** (Mat. 18,
15 -— 18). Te besede nam dajejo v premišljevanje visoko vrednost cer¬
kvenega občestva, daje  skerbno ohranimo, velikost cerkvene oblasti, da
se  j e j spodobno uklanjamo.

Kristus je na zemlji cerkev vstanovil, to je, vidno družbo vseh
tistih, ki njegove nauke verujejo in so po sv. kerstu za njegove učence
s prejeti — pod vodstvom duhovnih predstojnikov, ktere je Kristus sam
Za  svoje namestnike postavil. Tej družbi vernikov ali cerkvi je Kristus
zapustil nauk, ki ga je iz nebes prinesel, tej družbi je izročil zaklad

13  *

196

7. majnik:  Sv.  Stanislav,  škof in mučenec.

milosti, ki ga je za nas na križi pridobil, pri tej družbi je on obljubil sam
ostati s svojim sv. Duhom in ko neviden poglavar po svojih vidnih namest¬
nikih jo vladati do konca sveta. Kdor tedaj hoče besedo resnice poslušati, se
mora pridružiti tej družbi, v kteri edini je dobrina prave vere založena. Kdor
išče blagra odrešenja, ktero je Kristus v svoji kervi doveršil, mora se vte-
lesiti tej družbi, ki je varovavka in delivka zaklada gnad. Kdor hoče Kri¬
stusa za glavo imeti, mora biti ud cerkvenega telesa, in mora tiste po¬
slušati, ki je je Kristus za svoje namestnike na zemlji postavil: mora ud
cerkve Kristusove biti, v njenem občestvu živeti; zakaj le tam je Kristus,
kjer je njegova cerkev; in kakor se brez Kristusa zveličanje ne more do¬
seči, ravno tako tudi ne brez občevanja s cerkvijo. — Kakova sreča torej,
ud cerkve biti; kakova nesreča od nje ločenemu biti! Ali sem to že prav
pomislil? Ali sem Boga zahvalil za neprecenljivo milost, ki me je storila
za uda cerkve Kristusove? Kako velika n. pr. je korist tega občestva
stran molitve! Če sam za-se molim, bati se mi je, da ne bi bila moja
molitev preslaba in nevredna, ker sem ubog grešnik, ki mar kazen ko
milost zasluži. V družbi cerkveni pa, v družbi toliko pobožnih in pra¬
vičnih, celo v družbi Jezusovi, kteri ko glava cerkve v svojih udih in
z njimi moli in vedno ko priprošnik na desnici Očetovi sedi, smem zvesto
upati, da bo Bog moje vzdihljeje milostno sprejel, mojo molitev uslišal.

Ako je cerkev družba, mora predstojnike imeti, kteri va-njo spre¬
jemajo ali iz nje izobčujejo in vse ude družbiue tako vodijo, da se bla¬
gor posameznega kakor vseh skupaj pospešuje. Zatorej je izročil Kristus
aposteljnom in naslednikom njihovim oblast, zavezovati in pa razvezovati.
Kako pa naj to oblast rabijo? Cerkev na zemlji ne more iz zgolj pravič¬
nih in svetih obstati; ali ona je učiteljica in odgojiteljica padlega člove¬
štva in ima nalogo, iz nevernikov verne, iz grešnikov pravične storiti.
Kristus je prišel zavoljo grešnikov in ravno nje je priserčno ljubil. Tako
naj store tudi njegovi namestniki. Kratkimal torej ne, da bi aposteljni
in njegovi nasledniki grešnika preč iz cerkve pahnili; marveč naj oni,
pa tudi drugi verniki z največo poterpežljivostjo vse poskušajo, da bi
zmotenega na pravo pot nazaj pripeljali, naj ga v cerkvenem občestvu,
kolikor dolgo mogoče, prideržujejo; ker le v tem občestvu najde zmoteni
luč prave vere, ktera naj bi njegovo dušno noč razsvetlila, nahaja toliko
gnadnih pripomočkov, kteri ga zamorejo z Bogom spraviti in v dobrem
okrepčati. Ločenje od te družbe je za-nj največa nesreča, je začetek
večnega pogubljenja. Predno se torej zmoteni in grešnik od cerkve odloči,
naj se poprej natihoma zaverne, da se mu osramotenje zavoljo pregrehe,
ktera je še morda skrivna, prihrani, in da se z edino močjo pohlevnosti
in ljubezni njegovo serce pridobi. Ako ne posluša, naj se privzameta dva
ali trije, da bi ga enoglasno prigovarjanje njih več od krivice odvernilo-
Ako tudi teh ne posluša, naj se reč razodene cerkvenim predstojnikom)
da bi oni s svojo višo premetnostjo in svojo večo veljavnostjo grešnika k
spoznanju pripeljali, in skesanega rešili vezi satanovih. O' kako veselo
opravilo za cerkvene predstojnike, sužnika satanovega odrešiti in ga v
prostost otrok Božjih postaviti! In ker se utegne pri veliki slabosti člo¬
vekovi zgoditi, da v greh nazaj pade, zatorej naj ne bo samo enkrat,
ampak večkrat, da! vselej dobrote rešenja deležen, kedarkoli se skesano
s svojih krivih potov verne. — Ako se pa zgodi, da kteri grešnik vkljub
vsej ljubezni in poterpežljivosti, s ktero si ga prizadevajo poboljšati, ter-
dovratno v svoji pregrehi ostane, sovernike v eno mer pohujšuje, cerkve;
nim predstojnikom zoperva, in je tako ne samo sebi, ampak vsej občim
v kvar in pogubljenje, tedaj naj ne velja več za kristijana, ampak f
pogana in je iz cerkveno družbe brez milosti pahniti, ižakaj Kristus je

7. majnik: Sv. Monika,  vdova.

197

dal svojim namestnikom razun oblasti odvezovati tudi oblast zavezovati
— oblast , ktero morajo tudi v spovednici večkrat rabiti ko nespokornega
grešnika iz cerkve sicer ne izobčijo, pa ga vendar njegovih grehov ne
odvežejo, ker se jih resnično ne kes d in resničnega poboljšanja ne razo-
devlje.

Molitev.

Prosimo te, o Gospod! dodeli nam, da, kakor je sv. škof Stanislav
za Tvojo čast svoje življenje po krivičnih rokah dal, na njegovo mogočno
priprošnjo tudi mi Tebe vedno tako častimo, da se ž njim kedaj pri
Tebi veselimo. Po Kristusu Gospodu našem. Amen.

8. Majnik ali včliki traven.

Sv. Monika, vdova.

Monika, ktera ko mati preslavnega učenika sv. Avguština
bila že od starodavnih časov od cerkve visoko češčena,
je bila rojena v Tagasti 332. Svojini keršČanskim in po¬
božnim štarišem se je imela veliko zahvaliti, še več pa neki stari
dekli, ki je že njenega očeta v naročji nosila. Zavoljo njenih čed¬
nosti so dobro starko starši sv. Monike visoko čislali in jej iz¬
ročili celd izrejo svojih hčer;i. To nalogo je spolnovala z lju¬
beznijo in z vestnim strahom Božjim. Mlade deklice je skerbno
podučevala ter je zaderževala k natancemu redu, tako da otrokom
razun zmernih obedov ničesa ni dovolila jesti, še celd vode ne
piti rekoč: „Zdaj hočete le vodo piti, ker nimate nič vina; ko
pa boste enkrat čez lastne kleti oblastovale, se vam bo voda stu¬
dila in boste poželenje po nepravočasnem pitji z vinom tolažiti
hotele." Prepovedano mika sprideno Človeško natoro že v otro¬
cih. Mala Monika je bila večkrat od starišev z eno deklo vred
v klet poslana natočit vina za vsakdanjo potrebo. Tedaj začne
v  mladostni preširnosti iz kozarca nekoliko vina poserkavati. K
temu malemu še nekoliko pridevaje je kmalo po polne kozarce
na en dušek zamogla izprazniti. Ali Bog jej pristudi to nevarno
navado po zbodljivi besedi dčklini, ktera jo v nečem prepiru ž
njo pijanko imenuje. To očitanje občutno zadene Moniko in
odtistihmal se svoje napake iznebi. Ne dolgo potem prejme Mo¬
nika sv. kerst in ohrani milost tega zakramenta s svetim živ¬
ljenjem. Že v otroških letih je imela veliko veselje do molitve.
Ko enkrat od svoje matere sliši, kako lepo, Bogu prijetno pre¬
magovanje da je, če se spanje preneha in nekoliko noči v po¬
božni molitvi prebdi, si to preč v navado stori. Do ubozih in
nadložnih je gojila serčno sočutje; sama si je pritergovala jedi

198

8. majnik: Sv. Monika,  devica.

in je lačnim delila. Prepričana, da so mladi ljudje, ako naj-
skerbneje sami nad seboj ne čujejo, neštevilnim nevarnostim
izpostavljeni, ogiblje se vseh priložnosti v greh in je v vsem
svojem djanji in besedovanji sramožljiva in tihotna. Ničemurni
lišp je nikdar ne veseli. Ko doraste, želi zmeraj v deviški či¬
stosti živeti. Ali pokorna staršem, stopi v zakonsko zavezo.

2. Mož, ki so jej ga bili starši izvolili, je bil Patricij, me¬
ščan Tagaški, iz dobre, toda ne prav premožne hiše, zraven pa
še pogan in jezovite natore. Monika mu skazuje zmeraj popolno
podložnost, ga spoštuje ko svojega gospoda in zapovednika in
si vse prizadene za sv. evangelij ga pridobiti. Poglavitni pripo¬
moček, s kterim ga je od njegovih napak odpeljevala, je bil, da
se je zmeraj ko prava kerščanska gospodinja obnašala. S tem si
je pridobivala čedalje večo njegovo spoštovanje. Njegovo zakon¬
sko nezvestobo je voljno terpela, njegovo čmernost poterpežljivo
prenašala, njegovo viharno strastno jezo molčč izrohneti se pu¬
stila. Ko se je spametval in potolažil, mu je rahlo za vse svoje
djanje odgovor dala. On je spoznal svoje krivično ravnanje in
jo je ljubil bolj in bolj. Večkrat so se žene proti Moniki pri¬
toževale, koliko hudega morajo od svojih mož preterpeth Tedaj
jim je rekala: „To imate svojim jezikom pripisovati. 11  Čeravno
je bil njen mož hude nagle jeze, vendar nikoli ni gerdo ž njo
ravnal, ker je vedela o pravem času molčati in poterpeti ter še
le ob ugodni priliki rahlo besedo ž njim spregovoriti. In vsem
ženam, ki so njen zgled posnemale, se je potem dobro godilo.
Ko pride Monika v hišo moževih staršev, dala se je-tašča po
našeptavanji dekel mnogo zoper njo našuntati. Ali prelepo ve¬
denje mlade žene jej kmalo oči odprč in potem živi s svojo si-
naho v najserčneji sloščini. Monika je imela tudi prelepi dar pomi-
rovanja. Kjer se je vnel kreg in prepir, je ona kmalo razdražene
potolažila, Njena molitev in njene čednosti so tudi njenega moža
Kristusu pridobile. L. 370 se da podučevati in se pripravlja za
sprejetje sv. kersta. Leto potem umerje.

3. Kakor popred ko hči in žena je zdaj tudi ko kerščanska
vdova družim v zgled. Umakne se čisto v svojo hišo, se ogiblje
vseh javnih veselic, se oblači priprosto in živi le Bogu in svojim
otrokom. Rodila je svojemu možu dva sina, Avguština in Na-
vigija in eno hčer, ktere ime pa ni znano. Nje je oklepala ž
najserčnejo. ljubeznijo in si je vse prizadjala, le za Boga je iz-
rediti. Bolj ko unima je Avguštinu svoje serce naklanjala in je
cula nad njim z neutrudljivo skerbnostjo. In le prezlo po pravici
je bilo stiskano njeno materino serce! Zraven mnogo obetavnih
zmožnosti duha je razodeval Avguštin hudo jezovitost, poželjivost
in upornost. Ze ko otroka ga je dala mati med katahumene
sprejeti, ali niso se upali mu sv. kerst podeliti, boje se, da hi
z razuzdanostjo zakramentalne milosti zopet ne zgubil. Avguštin

8. majnik: Sv. Monika,  devica.

199

odrašča, ali molitev in kerščanska čednost mu je malo mar, mar
edino le, prav veliko vednosti si pridobiti, da bi enkrat slovel
ko mogočen učenjak. Oče pospešuje to prizadevanje, ker mu je
veljalo za pot, po kteri zamore sin visoke časti in službe do¬
seči , in tudi Monika ne zaznava začetkoma nič nevarnega v tem
nagnjenji. Ali navirana le od pozemeljskih gonil se ta nezmerna
ukaželjnost Avguštinova kmalo spači in v Kartagini, kamor se
je šel modroslovja učit, vjame se v zaderge manihejske kri-
vovere ter od sv. vere odpade. Brezkončna je britkost Moni-
Čina, ko čuje od te zblode sinove in grenke solze nad njim pre¬
taka, kakor je druge matere le na grobu svojih otrok prelivajo,
Noč in dan prosi Boga in nebesa jo potolažijo z neko prikaznijo.
Zdi se jej, kakor bi stala na merilu, blizo pred seboj pa vidi
mladenča v svetli obleki, kteri jo nagovori: „Zakaj pustiš, da

tvoje serce britkost zgloja?“ Ona reče: „Obžalujem svojega
zgubljenega sina.“ Angelj: ,,Kjer si ti, tam je tudi on/‘ Na
to se ona ozrč, in vidi sina na ravno tistem merilu stati. Av¬
guštin je hotel sanje tako razložiti, da bi mati k Manihejcem
prestopila, ali ona se živo zoper to zabrani rekoč: „Ne, ne!

Angelj ni rekel: kjer on, tam tudi ti, ampak — kjer ti, tam
tudi on.“ Sv. Avguštin spoznava, da ga je ta izlaga bolj pre¬
sunila, kakor sanje same. .Vendar pa ostane še devet let v kri¬
voverstvu in v svojih samopašnostih. Kakova žalost za mater!
Enkrat išče tolažbe pri nečem pobožnem škofu in ta jej reče:
„Pojdi tje in se jokaj, kakor dozdaj. Ni mogoče, da bi se po¬
gubil sin, za kterega zveličanje je mati toliko solz prelila.” Te
besede so jej donele kakor glas iz nebes.

4. V devet in dvajsetem letu sklene Avguštin v Rim iti in
govorništvo tam učiti. Mati mu ta sklep podira v strahu, da bi
se njegovo spreobernjenje v tem slastnem mestu še bolj ne od¬
lašalo. Tedaj se on skrivej čez morje prepelje. Ali kmalo po
prihodu nevarno zboli. Le neprenehoma prošnja materina, da bi
Bog ne zapustil sina v nespokornosti umreti, ga otme smerti.
To pravi Avguštin sam. Ko ozdravi, potuje v Milan, kjer je bil
sv. Ambrozij za škofa. S tem sv. možem ima večkratne pogo¬
vore, kteri ga sicer od manihejstva odvernejo, vendar pa nje¬
govega oholega duhd tako ne spognejo, da bi se katoliški resnici
uklonil. Tudi pobožna, krepkodušna mati gre za sinom. Vožnja
Po morji je bila nevarna, in cel6 vešči mornarji niso bili brez
strahti. Pa Monika je oserčuje in srečno do suhega prijadrajo.

V Milanu najde sina v nekaki blagotni otožnosti; to jej je v
veliko tolažbo. Se v4, da je bil to še le začetek spreobernjenja,
R b upanje, da jej bo Bog vse dopolnil, kar jej je po svojem
^ugelji obljubil, je bilo pregloboko vkoreninjeno v njenem sercu.
Vendar pa mora še dve leti v serčnem hrepenenji preživeti,
P r edno naposled njen sin klic milosti Božje posluša in svoje

200

8. majnik: Sv. Monika,  devica.

serce kesanju in spoznanju resnice odpre. Zvesta mati se raduje
in hvali Boga, ker vidi zdaj vse svoje želje dopolnjene. Zdaj
svojega v drugič rojenega sina nič več ne zapusti. Prevesela
milosti, ktere je bil sin deležen, skerln zdaj Monika za-nj in za
prijatle, ki so se bili v skupno življenje ž njim združili, kakor
bi bila, pravi sv. Avguštin, ona nas vse rodila.

5. Na velikonočni praznik 387 je bil Avguštin kerščen. Kmalo
potem se misli z materjo in bratom Navigijem v Afriko verniti.
Ali v Ostiji, kjer hočejo na ladijo stopiti, zboli Monika, in
umerje. Sv. Avguštin sam popisuje njene poslednje dni in njeno I
blaženo smert. Ko se približa dan njenega ločenja, prigodi se,
da ona in jaz sama stojiva pri oknu. Tedaj se začneva pogo¬
varjati o presrečnosti prihodnjega življenja in moja mati reče: ,,Sin,
kar mene zadevlje, ni za-me nobenega mika več v tem življenji.
Kaj naj tukaj še delam, in zakaj sem še tukaj, ne vem, ker ni
nobenega pozemeljskega upanja več. Eno je bilo, da sem še
dalje želela živeti, — da bi te videla kot katoliškega kristijana,
preden umerjeni. Cez vse nade mi je Bog to dopolnil; zakaj
zdaj si njegov služabnik. 11  Pet dni potem zboli za hudo merzlico
in vse upanje ozdravljenja zgine. Omedlica, nasledek največe
slabosti, naznani bližnjo smert. Ko se zopet zave, reče sinovoma:
„Tukaj zagrebita svojo mater. 11  Avguštin molči, Navigij pa raz¬
odene željo, da bi pred smertjo še v Afriko dospela. Monika
odgovori: „Pokopljita moje truplo, kjer hočeta, in si zavoljo

tega ne delajta nobene skerbi. Le enega vaju prosim, da se me
pri oltarji Gospodovem spominjata. 11  Umerla je 387 stara 55 let.
Avguštin jej zatisne oči, brez vsega plaka, terdno prepričan, da
kdor je tako sveto živel in v Gospodu zaspal, ne potrebuje no¬
benih solza. Ko pa je sam, ne more več bolečini sile delati m
solzam zatvornic ne graditi o preserčnem spominu njene velike
ljubezni in njenih prelepih čednosti. Svoj jok opravičuje s ten«
besedami: „Ko bi mi hotel kdo solze zameriti, ki sem je nekoliko
trenutkov posvetil spominu matere, ki je toliko let plakala, da
bi od Boga milost dosegla, me živega pred seboj videti vendar
upam, da mu ne bom v zasramovanje. Ako ima ljubezen, 5°
sam jokal, da bi ti, o Gospod, moje grehe meni odpustil
Truplo sv. Monike je bilo 1. 1430 iz Ostije v Rim preneseno.

Obrazuje se ko jokajoča žena.

V

Življenje sv. Monike

zamore vsaeemu in vsem v podučevanje biti, in v nasledovanje se pbp°/
rocati. Y samskem  stanu je bila sramožljiva in tihotna, je ljubila m 0 "
tev, m imela veselja do ničemurnega lišpa, ni se omožila brez vednosti a«
zoper voljo staršev, bolj iz pokorščine do njih, kakor iz lastnega nagnjenji
Zigolj reci, v ktenh naj posebno samske osebe sv. Moniko posnemajo. -J
V za k on s k e m. stanu je razodevala čudovito pohlevnost in poterpežljho®.
Krivde, ki so se jej godile, in pa osorno moževo ravnanje je prenašala molce>


8. majniki Sv. Monika,  devica.

201

vendar pa si je prizadevala, z ljubeznjivim prigovarjanjem in pa z go¬
rečo molitvijo od njegovih napak odvračati ga; za otroke je kazala naj-
večo skerbnost, da bi je po kerščansko izredila. Zakonski naj se tukaj
uče, kaj jim je v njihovem stanu storiti, zlasti če je enemu od druzega
veliko terpeti. — V vdovskem  stanu je svoj čas prav sveto obračala v
spolnovanje raznih dobrih del. Ljubila je samoto, ogibala se posvetnih,
tudi pripuščenih radovanj, in se skerbno varovala vsega ničemurnega
vnanjega obnašanja. O da bi vse vdove ta zgled dobro v premislek vzele
in svoje življenje po njem naravnale! Zakaj resnično, če ktera po smerti
moževi ravno tako ničemurno, derzno in samopašno živi, se ravno tako
prevzetno oblači, ravno tako rada in tolikrat k posvetnim veselicam za¬
haja, kot poprei; če se ravno tako leno kaže v spolnovanji dobrih del,
kot poprej; če noče le zložno in počutno-sladno v tacem stanu živeti ali
se celo še v veče nevarnosti podaja, rečemo naravnost, da tako življenje
se ne spodobi za človeka, kteri v tem stanu resnično želi, zveličan biti.
Besede sv. Pavla se glase: „Ako ima kaka vdova otroke ali vnuke, naj
se uči poprej svojo hišo vladati in dobro za dobro povračevati staršem;
to namreč je prijetno pred Bogom. Ktera je pa res vdova in zapuščena,
naj upa v Boga in naj prebije v molitvah in prošnjah noč in dan. Zakaj
ktera v sladnosti živi, je živa mertva“. — (1. Tim. 5.) —- Sv. Monika je
imela nerodnega moža, spridenega sina. Oba je spreobernila. Pa kako?
Ne s kregom in prepirom, ne z očitanjem, zmerjanjem in s preklinjanjem,
ampak s poterpežljivostjo, z ljubeznjivim prigovarjanjem in s stanovitno
gorečo molitvijo. — O ko bi se pač vsi zakonski, vsi starši teh pripo¬
močkov poprijemali! S preklinjevanjem in s prepiranjem se nič ne opravi.
Ce eden zakonskih v jezi, v pijanosti ali sicer ni za podučenje, mora
drugi odnehati in molčati, potem pa ugoden čas počakati, da mu napako
pred oči postavi in ga posvari. Z zopervanjem in rotenjem se olje v
plamen vliva in število grehov množi. Kar starše zadevlje, naj vedo, da
jim nikdar ni pripuščeno, otroke preklinjati, ali jim kaj hudega pri-
želevati, če tudi so otroci še tako hudobni in sprideni. Starši se s
svojim preklinjanjem hud6 pregreše. Oni so krivi ^ veliko grehov, ki
je otroci sčasoma ravno tudi s preklinjanjem store ; ^ saj jvidimo dan
j>a dan, da se otroci najbolj od staršev te gerdobije uče. In kdo
ho enkrat za vse kletvice otrok odgovarjal, ako ne starši, od ktenh
so se jih naučili! Znani so nam izgovori staršev v tej reči, ali mi na¬
ivnost rečemo: Preklinjati staršem nikdar ni dopuščeno. Bog prepove¬
duje. Preklinjanje ni noben dopuščen, noben pripraven pripomoček,
otroke izreditl po kerščansko in k poboljšanju pripraviti. Kteri le oce,
a *i ktera le mati je otroka s preklinjanjem pobožnega storila? In ko bi
se  tudi mogel otrok s preklinjanjem dobro izrediti, pobožen storiti,^ bi
v endar ne bilo dovoljeno. Bog' prepoveduje. „Izredite je“, namreč vi
starši svoje otroke „v podučenji in svarjenji Gospodovem piše sv.
Pavel (Efež. 6). Svarjenje Gospodovo pa pač ne dopušča kletve, ampak
J° prepoveduje.

Molitev.

O Bog! tolažnik vseh žalostnih, zveličanje vseh, ki v Te zaupajo,
deri si pobožne solze sv. Monike za spreobernjenje njenega sina Avgu-
st ina milostivo uslišal: dodeli nam po priprošnji te svete matere in nje-
svetega sina, da bomo svoje grehe objokovali in njih odpušeenje po
v °ji milosti dosegli. Amen.

202 9 .  mejnik j Sv. Gregorij  N.,  škof in cerkven učenik.

9. Majnik ali veliki traven.

Sv. Gregorij Nazijančan, škof in cerkven

učenik.

ajbolj slavljena, najsvetleja doba starokerščanskega časa za :
voljo velicih izverstnih mož, je četerto stoletje, ki so s
svojo čednostjo, modrostjo in učenostjo poveličevali cerkev,
ki je bila iz tristoletnega boja s poganstvom častito in zma-
gavno vzšla, tedaj je sicer zaničevana Kapadocija med vsemi
kerščanskimi deželami tista, ki je največ tacih mož rodila; trije
najslavniši — znani po imenu kapadocijske trojice — so sv. Ba-
zilij včliki, njegov brat sv. Gregorij Niški in njegov prijatelj sv.
Gregorij Nazijančan.

Gregorij, „bogoslovec imenovan,“ je bil rojen med letom
312 in 318 v Arijanzu, selu blizo mesteca Nazijanca v Kapa-
dociji. Sin svetega očeta enacega imena, kteri je bil zavoljo
svojih visocih čednosti, ko je bil zakonsko zderžljivost zaobljubil,
za škofa v Nazijancu povzdignjen, in pa sv. None, kteri je bil
po iskreni stanovitni molitvi od Boga podarjen, in brat sv. Ce-
zarija in sv. Gorgonije, je hodil že v zgodnjih letih po tistem
potu, ki edini v  pelje k pravemu srečnemu koncu po potu, namreč
pobožnosti. Že od mladosti je bila njegova poglavitna namera
spoznanje Božje, in da bi se v njem čedalje bolj izverševal, zato je
pridno prebiral sv. pismo in druge pobožne bukve. Še ko deček
je imel skrivnostne sanje, v kterih ste se mu prikazali dve prelepi
devici, zmernost in pa čistost,  in ste mu rekli: „Idi z

nama, in povzdignile te bove do svetlobe neumerljive Trojice. 11
Odtistihmal je imel Gregorij živo hrepenenje v deviškem stanu
živeti, in kako visoko da ga je čislal, spoznamo iz njegovih spi¬
sov. Zdi se, da se je Gregorij nekoliko časa v Cezareji v ved¬
nostih podučeval, kjer se seznani s sv. Bazilijem, s kterim se
pozneje zopet snide v Atenah, kajti tudi tje se je bil zavoljo
učenja podal. Mlada moža skleneta med seboj najterdneje vezi
svetega prijateljstva. Da bi se slednje nevarne druščine ognila,
občujeta le s tistimi součenci, ki so ljubezen do vednosti s čed¬
nostjo družili; varujeta se igre, postopanja in vseh pri mladosti
navadnih pregreh in drugi druzega za spolnovanje dobrih del
in za bogoljubnost vnemata. Po dokončanih ukih se verne Bazi-
lij v domovino, Gregorij pa ostane v Atenah in je izversten uče¬
nik govorništva. Tje pride tudi Julijan, pozneje „iznejeverjenec“
imenovan in ze takrat neki je rekel Gregorij od njega: ,,0 ka-
košno pošast rodi cesarstvo v svojem naročji!“ Drugo leto za¬
pusti Gregorij Atene, da bi se v Nazijanc podal, pot ga p e lj e

9. m&jnik: Sv. Gregorij N., škof in cerkven učenik. 203

skozi Carigrad, kjer se snide z bratom Cezarijem pervim zdrav¬
nikom cesarja Konštancija. Prišedši domu, prejme od lastnega
očeta, ki je bil med tem za škofa izvoljen, sv. kerst in odsihmal
vravna svoje življenje na tanko po velevali in svetih evangeljskih;
Bogu daruje vse, kar ima, ali bi imeti utegnil: bogastvo, čast
zdravje, vse dušne in telesne močf; svoja počutna nagnjenja
I strogo oberzda in ostro straži nad očesom, ušesom in jezikom;
je tako trezen, da je mnogokrat le z vodo in s kruhom zado¬
voljen; dela po dnevi, in moli dolgo po noči; cel<5 svoje drage
P r eljublj ene knjige: modroslovske, pesniške in ^govorniške položi
na stran ter je pozabi o preblaženem spoznanji Jezusa Kristusa.

204 9 .  majnik: Sv. Gregorij  N.,  škof in cerkven učenik.

2. Že v Atenah je bil Gregorij s svojim prijatlom Bazilij em
sklenil, ž njim vred se v tihi samotarnosti, v premišljevanji in
molitvi službi Božji posvetiti. Bazilij ga tedaj povabi v Pont;
ali kakor tudi se je to strinjalo z nagnjenji in z načeli Grego¬
rijevimi, vendar se za zdaj izgovarja s spolnovanjem otroških
dolžnosti v hiši svojih staršev. Se le 1. 358 se poda k svojemu
prijatlu, ki je bil blizo Cezareje nekako samotarsko naselbino
vstanovil. Svetnika delata, molita in bereta skupaj besedo Božjo
in njene tolmače. Koča njuna ni imela ne strehe ne vrat in
dim se ni dvigal iz nje, ker nista potrebovala ne ognja ne
ognjišča, terd kruh z nekoliko zeliščem je bil edina njuna hrana.
Tukaj tedaj najde Gregorij popolno zadovoljnost in veselost
serca. Ali otroška dolžnost ga primora, to blago mesto miril in
pokoja zopet zapustiti. Stari, osemdesetletni oče ga potrebuje v
podučevanje spreobernjencev in v oznanovanje Božje besede do
vernikov; pokliče ga torej domu in ga okoli božiča 1. 361 ne¬
nadoma in zoper njegovo voljo za mašnika posveti. V pervem
kipenji nejevolje nad tem preseganjem očetovske oblasti zbeži
Gregorij k svojemu ljubljenemu Baziliju v Pont; ali kmalo se
potolaži, uda se ginljivemu prigovarjanju očetovemu in združe¬
nim prošnjam občine in se verne v Nazijanc, kjer podpira očeta
s krepko delavnostjo in z obilnim blagoslovom. Nekaj let po¬
zneje zapusti tudi brat Cezarij svet. Ali kmalo ga zadene smert,
kakor tudi njegovo sveto sestro Gorgonijo. Leta 372 je bila
Kapadocija v dve okrajini razdeljena, kar je v cerkvi to zmeš¬
njavo napravilo, ker je Antim škof v Tiani, v glavnem mestu
druge Kapadocije, hotel zdaj ko nadškof čez to okrajino obla¬
sto vati. Bazilij, škof v Cezareji, in dozdaj nadškof cele Kapa¬
docije, se temu zahtevanju krepko ustavlja. Med tem prepirom
poprosi prijatla Gregorija, prevzeti oskerbništvo male škofije
Sasinske, da bi tam rastoče krivoverstvo zaterl. Gregorij se da
pregovoriti in Bazilij ga za škofa posveti. Ali Sasima je bila v
tianski okrajini in Antim mu brani v to škofijo priti. Bazilij
mu očita maloserčnost, Gregorij pa mu odgovori, da ga ni vo¬
lja za ktero cerkev se prepirati. Verne se v Nazijanc, kjer ga
s slavo sprejmč in za očetovega namestnika postavijo; ko pa ta
leto potem skoraj sto let star umerje, on sam cerkev vlada, ah
njegov naslednik biti se naravnost brani in ker škofje z izvolit¬
vijo novega škofa nalašč odlašajo, zato se umakne v Selevcijo v
Izavriji, da bi našel tam zaželeni mir. Tukaj pozve smert sv.
Bazilija, ki se je dogodila 378, in ta zguba ga je hudo bolela.

3. Več let živi Gregorij v prijetni samotarnosti, kar ga
stanje cerkve carigrajske zopet v javno življenje stopiti nagne.
Veliko ločin, zlasti Arijani so tam rogovilili, in katoličanov šte¬
vilo se je bilo pod njihovim stiskanjem v majheno kerdelce sto¬
pilo , ki dolgo niso nobenega pastirja, cehi nobene cerkve ne


9. majnik: Sv. Gregorij  N., škof in cerkven učenik. 205

imeli. Ko tedaj 1. 378 po smerti krivoverskega cesarja Vdlenta
cerkev zopet prosteje dihati jame, obernejo se očak aleksandrij¬
ski in več škofov do Gregorija, da bi se v Carigrad podal in
vodstvo ondašnje katoliške občine prevzel. Le nerad se loči od
mile samote ali, prišedši v Carigrad, je slabo sprejet. Ničemurnega
lišpa navajeni prebivavci zaničevaje gledajo na starega, majhenega,
šibkega, plešastega, revno oblečenega moža; Arijani pa ga očitno
zasramujejo. Ker ne najde po celem obširnem cesarskem mestu
nobene katoliške cerkve, mora z malo pravoverniki v hiši ne-
cega sorodnika službo obhajati in je tam podučevati. Cez ne¬
koliko časa spremeni to hišo v cerkev, in jo zove Anastazijo
— vstajenje, v opomin, da je na tem mestu v Carigradu tako
dolgo zatirana vera vnovič vstala. Arijani kmalo sprevidijo, koga
so zasramovali. Gregorij oznanuje besedo Božjo s tolikanjo kre¬
postjo in navdušenostjo, da niso bili samo verni močno poterjeni,
ampak se je tudi veliko krivovercev spreobernilo. Kar gnjetli
so se k njegovim pridigam in mnogo učencev se mu je pridru¬
žilo. Celo sv. Hieronim, že takrat sloveč mož, zapusti Sirijsko
puščavo, in pride v Carigrad, da bi njegov učenec postal in se
v svojih spisih srečnega šteje, da je tacega moža, najbolj zgo¬
vornega in najmodrejega v postavi Gospodovi, za učenika imel.
Zatorej ni čuda, da so sovražniki prave vere tega borivca za
resnico ljuto čertili in silovito preganjali, mu celo enkrat po
nasuntani derhali stanovališče razdjali. Za vse to se je on po
kerščansko maščeval: s poterpežljivostjo in dobrotljivostjo. To pre¬
ganjanje pa je njegovo veljavnost, njegov slovez le še bolj po-
vikševalo; ne le pravoverniki, ampak tudi krivoverci in pogani
so vreli k njegovim pridigam: njegova globoka znanost sv. pisma,
udarna moč njegovih dokazov, čudovita lehkota o najviših skriv¬
nostih besedovati, visokost in bogastvo domišljije, ki je njegove
govore oživljala, vse to ni budilo samo tihega občudovanja,
ampak tudi glasno, čezmerno navdušenost. Ko pa Gregorij to¬
likanj vspešno dela, ne počiva peklenski sovražnik, da bi nove
zmešnjave napravil. V to se posluži modrijana Maksima, hinav-
skega, slabovernega, spridenega Človeka, ki se d d po podkuplje¬
nih egiptovskih škofih za škofa carigrajskega posvetiti. Hud<5
žali svetnika to pohujšanje, ali Gospod berž vniči to derzno po¬
četje in vrinjenec je s sramoto iz mesta iztiran. Tudi cesar Teo¬
dozij je silo nejevoljen tega rogoviljenja. Berž, ko pride v Ca¬
rigrad, zaukaže, Arijanom vse cerkve vzeti, Gregorija pa očitno
objame in mu reče, da ga v hočejo vsi katoličani ž njim vred
Soglasno za škofa imeti. Čeravno se svetnik s prošnjami in
s °lzami tega bremena brani, vendar je bil od vzhodnjih škofov,
takrat v Carigradu zbranih, za škofa poterjen. Ker se pa nje¬
govi sovražniki na vsako plat hočejo čertenega iznebiti, ga skle¬
co zavratno umoriti. Ali najetemu mladenču, predno to hu-

A.

206 0. majnik: Sv. Gregorij  N., škof in cerkven učenik.

dodelstvo doverši, predrami se vest in skesan svetnika odpu¬
ščanja prosi.

4. Arijanske homatije, zlasti krivoverstvo Macedonija, ki
je tajil Božjo natoro sv. Duha, so dale priliko k sklicanju obč¬
nega cerkvenega zbora (381). Tudi zadeve carigrajske cerkve
so prišle v pretres in škofje iz Egipta in Macedonije so jeli mar¬
sikaj ugovorov prožiti zoper veljavno izvoljenje Gregorijevo. On
jim pojasnuje, da se ni vrinil v škofijsko Čast, ampak da jo je
prisiljen prevzel. Ko pa vendar ugovori ne nehajo, vstane svet¬
nik in govori zboru: „Ljubi tovarši in sopastirji črede Kristusove!
Ne bi se spodobilo za vas, da bi vi, ki bi imeli druge k miru
opominjati, sami med seboj se prepirali. Ali sem jaz vzrok vaše
razpertije? Tedaj rečem s prerokom Jonom: Primite me in me
verzite v morje, da boste vihar potolažili, čeravno ga nisem jaz
napravil. Serčno rad se umaknem nazaj v zapuščeno samoto,
da bode cerkvi Božji mir. Le tega vas prosim, skerbite, da
boste na sedež carigrajski povzdignili moža, kteri bo z goreč¬
nostjo vero branil. 14  S temi besedami zapusti zbor in se ga več
ne vdeležuje, ter očitno naznani svoj odstop. Prijatli in častivci
ga solzni in plakaje prosijo, naj bi jih ne zapustil; ginejo ga,
ne preprosijo ga pa ne; cesar ga osiplje z dokazi prijaznosti in
spoštovanja, ali on stanoviten ostane; ne blagovoljnost cesarjeva,
ne visoka čast, ne bogati dohodki škofije, ne duhovni vžitki
glavnega mesta — nič ga ne mika. Ko zadobf cesarjevo pri¬
voljenje v odstop, vzame še z ginljivim prekrasnim govorom
vpričo svojih škofov in neštevilne množice od svoje Črede slovd,
naredi svojo oporoko, v kteri poslednji svoj imetek razda, in
zapusti Carigrad, kjer je večidel prebivavcev od arijanstva bil
odvernil, kjer si je goreče prizadeval, s ponovljenjem vere tudi
poboljšanje nravnega življenja združevati, kjer je v obojem oziru
tolikanj vspešno delal, kjer mu pa čudno ravnanje škofov m
dovolilo doveršiti, kar je bil tako srečno začel.

5. Po povernitvi v domovino prevzame zopet iz ljubezni
do ljudstva, ki še zdaj ni imelo višega pastirja, vodstvo cerkve
Nazijanške, dokler ni bil 383 Evlalij za škofa posvečen. Potem
se p od d v svoj rojstni kraj Arijanz, in živi tam na samotnem
selu, po očetu podedvanem, med veduim telesnim mertvenjem
in obdelovanjem verta. On sam piše: „Zivim med skalovjem m
divjimi zverinami. Nikdar ne vidim ognja in čevljev ne nosim-
Priprosta hala je vsa moja obleka. Slama mi je postelja in
za odejo vreča. Tla so vedno mokra mojih spokornih solza!'
Proti koncu življenja jame pesmi skladati o raznih verskih pred¬
metih, v spodbudo vernikov, ki so petje in pesništvo ljubili. O 1 }
je tako rekoč oče kerščanske poezije; on je bil pervi, kteri
je namesto poganskih malikov in junakov ter njihovih spotiklji'
vi h djanj jel popevati, in sicer s prijetno milino in mladostno

9. majnik: Sv. Gregorij  N., škof in cerkven učenik. 207

navdušenostjo, resnico in lepoto evangeljskih naukov, časti tost
in srečo čednosti, nesrečo in nadlogo greha, ničemurnost svetd
in hrepenenje po večnem. Tudi v listih in govorih se je še na¬
dalje zoper krivoverstvo bojeval in je spolnoval, kar jim je bil
v slovesnem govoru v Carigradu zažugal: „Zdaj tedaj veselja z
rokami ploskate, da ta hudobni in blebetavi jezik vendar že en¬
krat neha vas sekati. Da! nehal bo; ali roka še ostane. Pero
in Černilo se bosta zanaprej vojskovala. 41

L. 389 se je preselil v večni pokoj. Njegovi ostanki so
bili 950 v Carigrad preneseni in v cerkvi sv. aposteljnov zraven
ostankov sv. Krizostoma položeni, ob Času križarskih vojsk pa v
Rim preneseni, kjer še zdaj pod nekim oltarjem vatikanske cer¬
kve počivajo. Njegovi spisi se na tri verste delč: v govore,
liste in pesme; govori so večidel bogoslovske obravnave o na¬
uku od presv. Trojice, polni globoke učenosti in izverstnega
sklada; listi do prijatlov pa so jako zanimivi za cerkveno zgo¬
dovino tistega časa.

Obrazuje se ko škof s knjigo cerkvenega učenika v roki — tudi z
golobom na rami.

Molčanje.

gv. Gregorij je majheno z govorjenjem storjeno pregreho sam nad
seboj s štiridesetdanskim molčanjem kaznoval. Ker ni znal prav govoriti,
moral je nekoliko časa molčati, da bi se prav govoriti naučil. Kdo pa
govori prav? Kteri tako govori, da Bogu dopade in bližnjega spodbuja.
In k tej umetnosti nič bolj ne pripomore, ko molčanje.  Ono donaša
dvojno korist: da človeka bolj z Bogom združi, in da bližnjega spodbuja.
Mutasti zamore drugim le z znamenji ali pa s pisanjem kaj dopovedati.
Znamenja ali čerke so pa le nepopolnoma ali pa nadležna, okorna dopo¬
vedala. Ljudje se tacega pomenkovanja kmalo naveličajo, ker ga polovico
ne razumejo; in kteri naj z znamenji govori, tudi kmalo to spozna za
težavno, ker se zamore le malo umljivo izrazovati. In tako se pač zgodi,
da se mutasti kmalo pri miru pusti, in kakor domd, je tudi sredi gnječe
in množice sam, ker on ne more  z nikomur, in nikdo noče  ž njim
govoriti. Kolikanjo korist torej donaša molčanje, ktero človeka od ljudi
loči, pa ga toliko tesneje z Bogom združi. Od vnanje plati manj moten,
zamore toliko lože sam v sebi prebivati, da, tihota okoli njega ga sili
sam v sč podati in pogovarjati se z Bogom, s kterim edinim se zamore
brez težave pogovarjati. Zakaj Bog, ki je duh, razume jezik duha in
serca; in slednja dobra misel, slednji dober vzdihljej, slednja iskra lju¬
bezni je glasen klic, ki doni na ušesa Gospodova. In koliko zlatega
časa se tako Bogu na čast in duši v blagor oberne, kteri bi se sicer
s  praznimi, abotnimi, pregrešnimi pomenki zatratil! Koliko torej gre¬
hov človeka molčanje obvaruje! Kdor se pa z jezikom ne pregreši, njega
imenuje sv. Pismo ne samo pravičnega, ampak popolnoma človeka in ga
naravnost blagruje. — Sv. Frančišek reče enkrat nečemu bratu: „Pojdiva v
mesto pridigo vat. “ In res zapustita samostan, podasta se v mesto, preho¬
dita veliko ulic, v tihi resnobi vštric stopaje in nobene besede ne govoreča.
Po dolgem semtertje prehajanji se Frančišek zopet oberne proti samostanu
ia  ona prideta, od' koder sta izšla. Tedaj vpraša spremljajoč brat svetega

208

10. majnik: Sv. An toni  n,  škof.

očeta: „Kdaj pa boš pridigoval v mestu?" Mislil je namreč, da je pri- £

digo za kteri drugi čas odložil. „ Ljubi brat", odgovori Frančišek, „s Va  "

že pridigovala. Ali meniš, da si ljudje po mestu, ko so naji videli v tej ,

uborni obleki, tako tiho in sama v se zamišljena, iti, nobenega nauka ^

niso iz tega posneli? Morda je najino molčanje bolj in krepkeje jih podu- l

čilo, kakor bi to najina pridiga storiti zamogla." — Gotovo! molčanje je (

skrivnosten jezik, ki mogočno do serca govori, in zagrinja tiste, kije  5

derže, s svetim zagrinjalom, ki je velikrat tudi zasramovavcem vere ,

častitljive dela. Beremo od mnogo nevernikov in prostodušnikov, ktere
je o popotvanji zgolj radovednost peljala v kakov samostan, kjer je pravilo
najostreje molčanje nakladalo, in so zagotovili, da so se jim ta mesta
nepopisljivo vtisnila in jim nekako bojazno spoštovanje do njih nanudilo.

O ko bi bilo več molčanja, koliko bi bilo manj greha, več miru! Kai 1

namreč kali mir in dela prepir? Jezikovanje. Kako torej bi se mogel ]

človek spoštovati, ki vedno le blebetavost, prešernost in razmišljenost j

razodevlje, ki se s toliko neprevdarj enimi besedami pregreši, ktere kakor
pušice tje ferčč pa njih strupenih nasledkov ne more več ubraniti! Ko¬
liko častitljiviši pa se bo tisti zdel, kteri, vedno zbran v notranjem, le to '

govori, kar sta um in pamet pretehtala in ve o pravem času molčati. „V 1

molčanji bo vaša krepost." „Kdor se v besedi ne pregreši, ta je popol¬
noma mož".

Molitev.

O Bog! prijatelj miru, obudi v naših sercih miroljubna čutja, da
vezi edinosti nikdar ne bomo razdirali in tako enkrat večni mir vživali.

Po Jezusu Kristusu Gospodu našem. Amen.


lO. Majnik ali veliki traven.

f š* Sv. Antoniu 9  škof.

v. Antonin je bil rojen v imenitnem mestu Florenciji 1. k Sl
Bilje edini sin pobožnih staršev, ki so ga zatd toliko skeid'
neje izrejali. Pri sv. kerstu je dobil imd Anton; ker je P a
vedno majhene postave ostal, zatd so mu sploh rekali Antoniu
(Antonček). Že z mladega je tako sveto živel, da so ga p° vS0 ..
malega svetnika imenovali. Ni šel od doma, razun v cerkev a
pa v šolo. V cerkvi ga nobeden ni videl, razun klečečega; na J
rajši je pokleknil pred podobo Device Marije, ktero je g° reC . e
častil in na ktere priprošnjo je, kakor je sam hvaležno spoziFi
svojo čistost neomadeževano ohranil. Pogostoma je prejemal s v
zakramente, in je vse kerščanske dolžnosti zvesto spolnoval, k®
je bil silo skerben za zveličanje svoje duše in v Boga ves z*
ljubljen. Zraven tega se je pridno in dobro učil in ker j e  }
ravno tako obdarjen z bistrim razumom, kakor s terdnim sp 01111
nom, zatd je v vednostih urno napredoval. Pred vsem pa je P r0

10. majnik: Sv. Antonin,  škof.

209

sil Boga milosti, njega nikdar ne razžaliti in vselej njegovo sv.
voljo spolniti. Dolgo je molil in premišljeval, da bi spoznal,
kteri stan mu je od Boga odmenjen. Njegove želje so bile že z
mladega k dominikanom pristopiti; zatorej se po doveršenili ukih
oberne do slovečega pridigarja Dominicija, dominikana, kteri se
sicer veseli deviškega serca in lepih vednosti mladenčevih, ali pri
petnajstih letih se mu zdi še premlad, premajhen, pi’ešibak, da bi
ostrosti samostanskega življenja mogel prenašati. Ker ga pa noče z
naravnost zanikavnim ogovorom žaliti, zato mu svetuje, še neko¬
liko časa počakati in se med tem s temeljitim priučenjem kakega
bogoslovskega uka pečati. Ko Antonin reče, da čuti posebno nag¬
njenje do cerkvenega prava, dominikan šaljivo odgovori: „Pojdi,
in ko se boš Grracijanove zbirke cerkvenih postav iz glave na¬
učil, tedaj spet pridimenil  je, da je s to presiljeno, čez mero
težavno nalogo prošnika za vselej odpravil. Ali Antonin, ob¬
darjen z neznanskim spominom in gnan od preserčnega hrepe¬
nenja po duhovskem življenji, doverši svojo ogromno nalogo
cez leto in dan in se postavi menihu v poskušnjo; redovnik, ves
začuden in ginjen o toliki kreposti duha, in terdnosti volje, spozna
Božji poklic mladenčev, in mu neutegoma, vkljub mladosti in
šibkosti njegovi, pridobi sprejetje v samostan Fiezolski.

2. Šestnajstletni novinec kmalo prepodi vse skerbi meni¬
hov: Božja moč je nadomestovala njegovo natorno šibkost, tak6
da je v bedenji, v molitvi in v učenji veliko svojih tovaršev
prekosil in je bil kmalo vsem menihom duhovske popolnamosti
naj lepši zgled. K skupni molitvi je vselej pervi prišel, od nje
zadnji šel. Veči del noči je molil in duhovske bukve bral. Od
Mesa ni nikdar kaj jedel, razun od bolezni primoran. Ležal je
le na terdi deski, v visoki starosti pa na slami. Spokorne ob¬
leke nikdar ni slekel, in čeravno vedno slab in bolehen, je
yendar zmeraj ostro živel, tudi še pozneje ko nadškof. In tako
je rastel od leta do leta v čednostih; njegova otroška ponižnost,
u jegova natanka pokorščina, njegovo čisto življenje, njegovo
Priljudno vedenje, njegovo tveganje vseh pozemeljskih reči, nje¬
gova neumorna pridnost v tuhtanji sv. pisma in njegova velika
zvedenost v cerkvenem pravu, zavoljo ktere so ga v najioj
zamotanih cerkvenopravnih zadevkih celd iz Rima za svet po¬
našali — vse to mu je pridobilo spoštovanje in zaupanje re¬
dovnih vikših. Postavijo ga sčasoma za prijorja po raznih svojih
zatnostanih v Rimu, Neapolu, Gaeti, Sieni, Florenciji m n ^P°'
s led za  včlicega namestnika redovne okrajine Toskanske m Nea-
P°litanske. Trudapolna pota, ki mu je je to opravilo nakladalo,
e ^ave in skerbi za ohranjenje ali popravljanje samostanske le
n . 0fiti ’ veliko bdenje, ki so je zahtevala njegova kripoma opravila
P a  mu je nakladala njegova gorečnost v molitvi m njegova
Snežen do vednosti, so polagoma njegove moči tako zglodale
Življenje svetnikov in svetni« božjih. II. del.

210

10. majnik: Sv. An ton in, škof.

da je bil podoben usušenemuhrodju in mertvaški senci; in ven¬
dar mu je ostala berhkota duha in gorkota serca — Bog mu
ju je ohranil še za višo delavnost.

3. L. 1445 je bil izpraznjen nadškofijski sedež v Florenciji.
Papežu Evgeniju IV., rojenemu Florentincu, je bilo veliko mar,
na-nj posaditi izverstnega kterega moža, ali bil je v veliki za¬
dregi; bilo je mnogo prošnikov, ki so v Rimu in na papeževem
dvoru imeli mogočne prijatle in podpornike, ali Florentinci so
zahtevali domačina, kteri bi bil pobožen in učen ter seznanjen
z domačimi zadevami in s posebnimi potrebami ljudstva. Več
mescev se ne more papež za nobenega odločiti — naključna
opomba necega priprostega dominikanskega brata mu oči odprč;
začuden in skor sramovaje se, da se ni spomnil zaslug bogatega
včlicega namestnika Antonina, ga neutegoma za to čast odloči.
Antonin zvč to izvolitev na potu obiskovaje samostane, in ver-
nivši se s pota v Neapol, hoče pred namenjeno častjo v Sardi¬
nija ubežati, ali spremljevavci mu beg zabranijo. Izroče se mu
dotični papeževi dopisi in pa njegov poziv do neutegoma po¬
korščine. Za škofa posvečen zdihuje k Bogu rekoč: ,,Gospod!
ti veš, kaleč nerad jaz to težavno službo prevzamem; ker pa ven¬
dar moram tvojemu namestniku pokoren biti, prosim te, vodi me
tak<5, da bom vselej po tvoji volji živel, in storil, kar ti hočeš. 11
Sušca 1446 obhaja svoj slovesni vhod v Florenciji. Pred vsem
vravna svojo hišo prav po škofovo-; odpravi namreč vso gizdo
in bliščobo, in ima služabnikov le prav potrebno število. Nje¬
gova hrana in obleka, in vse njegovo pohišje je razodevalo,
kako visoko da ceni uboštvo, ponižnost in priprostost. Njegovo
geslo je bilo: „Naslednik aposteljnov ne sme drugega bogastva
imeti, razun čednosti. 11  Po redovnem pravilu se je še zmeraj
ravnal, kolikor mu je sedanji njegov stan dopustil in škofovo
poslopje je bilo bolj podobno samostanu ko palači. Oskerbovanje
časnih zadev je izročil poštenemu in skušenemu možu, da bi se
edino le z duhovnimi rečmi pečati mogel. Nikoli niso videli pn
njem dragocenosti. Ni imel ne psov ne konj in je jezdil na
mezgu, pa še tega je prodal, da je ubogim pomagal. Vselej o
polnoči je molil s kanoniki in duhovniki svojimi v koru in zju-
tranje ure so bile odločene učenim delom; ob devetih je obhajal
daritev sv. maše in ves ostali dan je obernil za škofijska opra¬
vila. Do njega je prišel lehko vsaki in vsako uro je sprejel
bogatina in reveža, gospoda in kmeta z enako prijaznostjo in
ljubeznijo in je vse voljno poslušal; zavoljo njegove znane pravne
zvedenosti in njegove ljubezni do pravice so mu mnogokrat tudi
svetne pravde v razsodbo izročevali. Pri tej nenehljivi delav¬
nosti pa je bil zmeraj pokojnega duha in veselega serca; naj¬
bolj raznotere zadeve in najbolj različne reči je obravnoval s
tako jasnoto in prevdarnostjo, kakor bi imel eno samo opravilo

10. majnik: Sv. Antonin,  škof.

211

pred seboj. Glas njegove modrosti in pravičnosti je bil tako
velik, da kake pritožbe od njegove razsodbe pri naj viši papeževi
sodniji niso bile sprejete. Do gosposke in do postav ljudovlade
se je vedno obnašal spoštovaje in ko zvest podložnik; ali to ga
ni oviralo, da ne bi bil o priliki cerkvenih pravic krepko in
pogumno branil in svojih dolžnosti ko viši pastir po vsej obšir-
nosti ne spolnoval. Med drugimi zlegi je v Florenciji posebno
eden razgrajal, ki so ga bogatini tiho prikrivali, reveži pa na¬
glas kleli — odertija. Premožni so grabili od svojega denarja
čezmerne obresti in so si iz zadreg nepremožnih kovali največe
dobičke; tergovci so dražili in kazili blago z zvijačo in goljufijo
in ubogi so jim morali cel<5 potrebna jedila z lastnim potom in
kervjd plačevati. Gosposka je znimarno gledala stiskanje in ro¬
panje ljudstva in ni rabila kazenskih postav; tedaj se dvigne
Antonin, popisuje tožbe revnih, solze vdov, ječanje otrok in
kliče neusmiljenim bogatinom: „Nespametnih! to noč bodo tvojo
dušo od tebe tirjali, čegavo pa bo to, kar si nabral?“ In njegovi
ostri opomini in govori so zleg zaterli in ljudstvu olajšanje pri¬
dobili.

4. On sam, škof po volji Božji, je skor vse svoje dohodke
med uboge razdelil. Za domače revne, ki so se beračiti sramo¬
vali, je vstanovil ubožnico pri sv. Martinu in jo takfi bogato ob¬
daril, da je v njej 600 rodovin živež dobivalo. In sicer se nam
marsikaj zanimivega iz njegovih dotik z ubogimi sporočuje. En¬
krat zvč, da sta si dva slepa berača, eden sto, eden tri sto ce¬
kinov že nahranila. Veli je njima vzeti, med druge reveže raz¬
deliti, nju pa do smerti v ubožnici preživiti. Gredč eno nedeljo
po mestu pride do revne hišice in vidi nad njo angelje v veli-
cem veselji. Stopi v hišico, da bi pozvedel vzrok te prečudne
prikazni. Najde pa v njej vdovo in tri njene hčere uboge, slabo
oblečene, v pomanjkanji vsega. Usmiljeni škof se zjoka nad
njimi, v  je obilno obdaruje in tudi še v prihodnje zadostno pod¬
pira. Gez nekaj mescev gre zopet mimo hišice in vidi nad njo
namesto angeljev gerde hudiče silno vesele. To videvši ostermf
in stopi v hišico, ali matere in hčere ne najde več pri delu,
ampak v veseli družbi, pri igri in plesu in namesto pobožnih vidi
na mizi le malopridne zapeljive knjige. Ostro je posvari in to ga
zanaprej bolj sprevidnega stori pri deljenji miloščine. — S svojo
darovito miloserčnosljo je sklepal Antonin najponižnišo poter-
pežljivost. Vse je preterpel, vse odpustil iz ljubezni do Jezusa.
Neki Čiardi je bil obdolžen velicih gerdobij. Antonin ga pred-se
Pokliče in mu očita njegovo pregrešno življenje. To gerdunatako
razkači, da z bodalom po svetniku zavihtne, pa Bog obvaruje,
da ga ne zadene. Ali nikakor ne, da bi se nad krivičnikom
z maščeval, mar mu Antonin veledušno odpusti in moli za nje¬
govo spreobernjenje. In res, Ciardi se spokori in postane fran-

14 *

212

10. majnik: Sv. Ant o ni n, škof.

ciškau. — Nekdo mu prinese skledo jabelk v dar in se nadja
lepega nasprotnega darila; ali škof se mu le prijazno zahvali
rekoč: „Bog poverni!“ Mož odide nejevoljen in godernjaje. An-
tonin ga nazaj pokliče, zapiše te dve besedi na listek, ga položi
v eno, jabelka pa v drugo skledico tehtnice in tehta oboje: skle¬
dica z listkom globoko pade! Kaj je človeška zahvala proti
Božjemu plačilu!

5. Sploh so nazivali Antonina modrega in na vse plati iz-
verstnega moža; najimenitniše osebe so se z zaupanjem do njega
obračale in njegove izreke visoko cenile. Zatorej je dobil ime;
„Antonin svetovavec.“ Papež Evgenij IV. ni hotel na smertni
postelji nobenega drugega tolažnika in spovednika ko njega in
v njegovem naročji je izdihnil svojo dušo. Kozma Mediški je
imel tako zaupanje do njegove priprošnje, da je rekel, da ljudo-
vlada Florentinska se ima za svoje ohranjenje le njegovim mo¬
litvam zahvaliti. Ko je po mestu kuga razsajala, so se vseh
oči le na-nj obračale, vse je le od njega pomoči pričakovalo.
Ravno tako o potresu 1453. In svetnik je to zaupanje poterdil,
s svojim neutrudljivo skerbnim djanjem. Z vsemi pripomočki
nesrečo in nadlogo lajša in s svojim zgledom tudi druge k milo-
serčnosti nagiblje. In splošne stiske so mu dajale priliko, v
zgovornih pridigah velikaše in ljudstvo opominjati, s pokoro
Bogu orožje iz rok jemati in zanaprej poleg evangelija živeti.
Tako je svetnik sedemdeseto leto dosegel, kar ga zgrabi huda
bolezen. Berž še vse, kar posede, med uboge razdeli in ko
tako časno poravna, misli le še na večno, prejme s plamenečo
pobožnostjo sv. zakramente in izdihne dušo s klicem: „Bogu slu¬
žiti se pravi gospodovati!“ 2. maja 1459. Poleg lastne želje je

bil v dominikanski cerkvi sv. Marka v rakev položen in papež
Pij II. sam, ki je ravno takrat v Florenciji bival, je bil pri po¬
grebu pričujoč.

Obrazuje se v dominikanski obleki z mitro na glavi.

Edino potrebna želja.

Iv. Antonin je imel edino željo le Bogu dopasti, le njegovo voljo
dopolniti. Le eno tedaj je potrebnoda  si edino le prizadevaš Bogu cio-
pasti in njegovo čast povikševati. Pod to željo časti Božje ali svoje
lastne pravičnosti se morajo vse druge želje uklanjati, to je, ničesar ^
ni pripuščeno poželeti, razun kar in kolikor pripomore k povikšanju Božje
časti, in kar in kolikor tebe Bogu bolj prijetnega ali bolj pravičnega
dela.. .Naj ima kaka reč še take prednosti, vendar tebi zavoljo njih p 1
po njej poželevati., ampak edino le zavoljo tega, ker po njej boljši i' 1
Bogu prijetniši prihajaš, in zamoreš ž njo njegovo čast pospeševati.
to tedaj posebno naj se tvoje nagnjenje do kterihkoli reči opira, ker so one
pripomočki izvoljeni od Boga v tvoje posvečevanje; in to jim daje prav«
ceno, zavoljo, ktere jih.smeš in tudi moraš poželeti,

Ali pri tej presoji se moraš skerbno varovati, da te o lepotičneffl

10. majnik: Sv. Antoniu,  škof.

213

videzu, da je kaka reč pripomoček za tvoje posvečevanje in pa za po-
vikševanje Božje časti, lastnih počutkov in misli goljufiva dozdeva ne
prevara. O kolikrat, žalibog! se zgodi, da nam ktero reč nekaka natorna
in skrivna ljubezen do nje ko izverstno in za zveličanje ko prekoristno
opisuje! Marsikteri si želi več premoženja pridobiti, da bi ubogim po¬
magal in veliko miloserčnih del spolnil; ali komaj zaželeni denar posede,
ga pač le malo oberne v podporo revežev in v dela usmiljenja, in ga
raje večidel zatrati za radovanja in zložnosti življenja. Kteri drugi si želi
visoko službo ter veliko oblast, da bi jo rabil cerkvi v bran; ali komaj
zaželeno službo doseže, že zapozabi cerkev in njeno obrambo, in mu je
edino le mar svojo  slavo zvikševati in lastno  ničemurno častilakomnost
pasti. In tako v stotero druzih ozirih. Resnično je, kar prerok toži:
„Vseh serce je hudobno in nepretuhtljivo ; kdo je bo spoznal ?" (Jer. 17, 9.).
Kakor zaželimo iz necega natornega nagnjenja nektere reči kot našemu
duhovnemu napredovanju prav primerne, in za-nje bolj koristne, tako ne¬
ktere zametamo kot zveličanju našemu ne služivne ali za-nje cel6 škodljive,
in vendar, če vse na tanko pretehtamo, nas le natorna meržnja do njih in
nekaka zopernost spodbada, ne pa ozir na slavo Božjo in lastni blagor.
Da se varuješ teh zvijač lastne napačne ljubezni ter je premagaš, bodi
prepričan, da so v Božji roki vse stvari enako pripravno orodje za
njegove namene. „Vemo pa, da njim, kteri Boga ljubijo, vse k dobremu
pomaga" (Rim. 8, 28.), zakaj Božja modrost zasega krepko od konca do
konca in vse razravnava prijetno. „Jaz sem Gospod," govori preroku,
„in ni ga drugega; ki delam svetlobo in temo vstvarjam, ki mir dajem
in hudo vstvarjam: jaz sem Gospod, ki vse dodelam." (Iz 45, 6. 7.) Kaj
tedaj? Gospodu večkrat dopade, vsegamogočnost svojo v tem razodeti,
da za pripomočke, za orodje v dosego svojih namenov izvoli take reči,
ki se po svoji natori za to kratkimal ne zde pripravne. „Kar je nespa¬
metno pred svetom, izvolil je Bog, da bi osramotil modre; in kar je slabo
pred svetom, izvolil je Bog, da bi osramotil, kar je mogočnega; in kar
je neimenitno in zaničljivo pred svetom, je izvolil Bog, in kar nič ni, da
bi razdjal, kar je: da se noben človek ne hvali pred njegovim obličjem"
(I. Kor. 1, 27—29.) Zatorej ne pomišljuj toliko, kteri pripomočki da so
boljši sami na sebi in bolj pospešivni tvoje posvečevanje, kakor mar to,
kaj da Bog od tebe hoče, da storiš. Tiste reči ti bodo najbolj k zveličanju
pripomogle, kterih rabo ti je Božja najsvetejša, najmodrejša volja odločila.
Tisti je Bogu prijeten, kteri v vseh reččh lastno voljo z Božjo strinja.

Tako nenasitljivo hrepeneč, bolj in bolj Bogu dopasti, želiš edino
le, kar je resnično dobro; nič namreč ni dobro, s čimur Bogu ne dopa-
deš, in vse je za-te dobro, kar te Bogu prijetnega dela. In tedaj, kakor
moraš želeti, Bogu dopasti, moraš tudi poželeti vse reči, po kterih za-
moreš Bogu ljubši prihajati. Vse dobre želje so obsegane kakor v jedru
v tej blagi in veledušni želji: Bogu dopasti. ,,Sicer pa, bratje! karkoli
je resnično, karkoli sramožljivo, karkoli pravično, karkoli sveto, karkoli
ljubeznjivo, karkoli je dobrega imena, če je kaka čednost, če je kako
bvale vredno obnašanje, to mislite." (Fil. 4, 8.)

Molitev.

O Bog! kteri si nam v življenji sv. Antonina pokazati blagovolil,
kako velik dobrotnik ljudi je pravi katoliški duhoven: dodeli nam to milost,
da bomo dobrih pastirjev vedno dobivali, dobljene pa visoko cenili. Amen.


214

11. majnik: Sv. Mamert,  škof.

11. Majnik ali veliki traven.

Sv. Mamert, škof.

v. Mamert je ena najsvetlejih prikazen med gfiliškimi škofi
spetega stoletja; zatorej ne moremo dovolj obžalovati, da
nam njegovi verstniki niso nobene prave slike njegovega
življenja obrisali in nič ne sporočili ne od njegovega rodovinstva
ne od okoliščin njegove mladosti. Ko nadškof v mestu Vieni,
kterega viši pastirji so skoraj vsi ko svetniki češčeni bili, se je
slavni versti svojih prednikov vredno pridružil ter si pridobil
ljubezen in češčenje vernega ljudstva s svojimi vednostmi, čed¬
nostmi in s svojo gorečo delavnostjo za čast Božjo in za blagor
ljudstva. On ni le sam učil in pridigoval, ampak je tudi druge
goreče in učene duhovne privabil, da so ga v učeništvu podpi¬
rali; in med njimi je njegov lastni, bistroumni brat Klavdijan,
zložitelj prekrasne hvalne pesmi: „Pange lingua gloriosi certami-
nis“ pervo mesto zavzemal.

2. Ko metropolit Vienski je bil za mesto Deo (Dič) škofa

posvetil in postavil terdno menč, da to mesto spada pod nje¬
govo nadškofijsko oblast; ali prebivavci niso bili z novim ško¬
fom zadovoljni, in so zavzdignili dvome in ugovore, ali je pač
Mamert imel oblast Škofa jim postaviti. To prepirno vprašanje
je majhen zbor zoper njega rešil in razsodil, in papež Hilarij,
kteri ga, premoten od zborovega sporočila, ima za častilakom-
nega in zaukaznega duhovna, ga graja z ostrimi besedami ter
mu strogo prepove zanaprej ptujih pravic si prilastovati. Mamert
se noče ne braniti ne izgovarjati, ampak to užaljenje od cer¬
kvenega glavarja voljno in moleč sprejme in poterpf ter se to¬
laži s tolažilom pobožnega: „Bog ve, da moje djanje ni imelo

nobenega hudobnega namena. 11

3. Ali Čakala so ga še huja terpljenja, še veče skerbi iu
bridkosti, ki so ga tolikanj bolj občutljivo stiskale, ker sq tiste
zadevale, ktere je on ljubeče v svojim sercu nosil. Hude ne¬
sreče so teple takrat njegove vernike. Morivne vojske, kervavi
boji so razgrajali po Daufineji; silni potresi zemlje so rušili hiše
in poslopja, pokopavali pod grobljo ljudi in živino in spremi¬
njali sela v puščobne razvaline; požari so se sem ter tj e hitro ver-
stili in pokonča vali imetje prebivavcey; hude nevihte s švigajo¬
čim bliskom in bobnečim gromom so strašili ljudi in živali; divje
roparske zveri so vabljene od mertvaškega smradfi prihrule °
belem dnevi v mesta in vasf; strah in trepet je vseh persi p re '
šinjal; čulo se je le od ponočnih pošasti in strašnih prikazni na
nebu, od rožljanja orožja in otožnega plakanja po zraku,
ognjenih krogelj, ki iz oblakov padajo, od groznih brezen, ki

11, majnik: Sv. M a mer t, škof.

215

V

iz zijavnik globin le dim in smrad valč. Žalost in groza raste
od dne do dne; vsa sila Božje jeze, se je zdelo, da se je nad
Vieno nagomilila ko nevihten oblak, ki žuga v bučeči vihri le
pogubo in smert nad mesto izsuti.

4. Blaženo, presveto včliko noč, ko so bili prebivavci
Vienski v stolni cerkvi zbrani, da bi vstajenje Gospodovo obha¬
jali, poči nagloma strašni glas, da se je v mestni hiši, na mali
višini stoječi, ogenj vnel; ljudstvo se gnjete, dere bledd in tre¬
petaje iz cerkve, da bi na pomoč hitelo ali vsaj najboljši svoj
imetek rešilo. Pobožni škof edini ostane pri oltarji, in derži
kakor nekdaj Mojzes, ko so se Izraelci s sovražniki bojevali,
roke proti nebu povzdignjeue, ter ne neha klicati, moliti in pro¬
siti s solzami in z zdihovanjem: da bi Bog milostivo s svojimi
kaznovavnimi sodbami nehal in ustavil strašne nadloge, ki nje¬
govo ubogo ljudstvo tak<5 nemilo tep<5, je v obupanje tirajo in
mu branijo, veselega serca mu služiti. Njegova goreča prošnja
je bila ključ, ki je odperl zaklad Božjega usmiljenja, njegove
solze so bile dež, ki je pogasil plam in požar; z jutranjo zoro
poneha sila ognja, rudečica na nebu ni bila več odsev požiga¬
jočega plamena, ampak oglasnica oživljajočega solnca, ki se je
veličastno dvigalo iz naročja noči, kakor nekdaj Zveličar iz tem¬
nega groba. Stermeče ljudstvo se verne polno iskrene zahvale
v cerkev, škof dokonča sveto slovesnost in razloži v preserčnem
govoru obljubne besede Gospodove: „Prosite, in vam se bo dalo;
iščite in boste najdli; terkajte, in se vam bo odperlo.“

5. V spomin te Čudapolne pomoči, ki je bila mestu došla,
in v očitno spričevanje za potomni rod: da Oče v nebesih sliši
klicanje svojih otrok in se jih usmili v sili in nadlogi, zaobljubi
in napovč Mamert slovesen obhod; duhovščina in ljudstvo mu
vesela priterdita; tudi deželska gosposka, ki se je navadnih po¬
božnosti dozdaj komaj vdeleževala, za to novo glasuje in se je
tudi vdeležuje. Izvolili so za to tri dnove pred praznikom vne¬
bohoda Gospodovega, in tedaj so šli vsako leto v slovesnem
sprevodu ali procesiji z glasno molitvijo in s prepevanjem psal¬
mov ven pod milo nebo, da bi pred obličjem vsegamogočnosti
in dobrotljivosti Božje s tolikanj večo bojaznijo in s tolikanj
živejim zaupanjem va-nj klicali in ga molili. To pobožno šego
so tudi druga mesta in škofije posnemale in se je kmalo razši¬
rila po vsej Galiji in po bližnjih deželah; konec osmega stoletja
jo je papež Leon III. tudi v Rimu vpeljal in od tam se je raz-
plodila med ves zahodnji kerščanski svet.

Mamertovo življenje je sklenila sveta smert 1. 475 in cer¬
kev mu je od nekdaj visoko čast skazovala. Njegovi ostanki so
bili pozneje v Orleans preneseni, pa v šestnajstem stoletji so je
besni Hugenoti sežgali in na vse vetrove razprašili.

Obrazuje se v škofovi opravi.

216

11. majnik: Sv. M amer  t,  Škof.

Prošnji obhodi ali procesije,

od sv. škofa Mamerta vpeljani, so še zdaj med kerščanskim svetom v na¬
vadi. Njihov čas je prav lepo in pomenljivo izvoljen; ravno te poslednje
dni, ko je Zveličar v spremenjeni oslavljeni podobi še na zemlji bival,
čutijo verniki njegovo blizoto, njegovo pričujočnost posebno globoko in
živo; zbirajo se okoli njega — zmagovavca nad terpljenjem in smertjo —
in ga milo prosijo, jih ne zapustiti, ampak tudi gori pri Očetu v vseh
potrebah in nadlogah še zmeraj njih priprošnik, pomočnik in rešnik ostati.
S križi in banderi gredo verne občine ven na zelene poljane, v tempelj
natore, ki ga prepihavajo mile spomladanske sapice, zalšajo dišeče cve¬
tice in pisane rože, da bi se o pogledu te natorne lepote in njenega bo¬
gastva čutila pobožnosti okrepčala in povikšala. Glasna molitev, doneče
hvalno petje se razlega kviško proti sinjemu nebu; bogati blagoslov polja,
zelena, krepko rastoča žita, zelišča in trave, jutranji rosni lesket po
travnikih, košata drevesa po hribu in dolini, vse kliče v tihem, pa dobro
razumljivem jeziku z vernimi obhodniki: „Oče naš! kteri si v nebesih.“

Povsod mlado, berhko, veselo življenje: zelena obleka zemlje, olepotičena
s pisanimi cveticami, na kterih je s svetlimi čerkami zapisano imč Božje;
neštevilno rožnoperutnih živalec, ki v veseli delavnosti nad rodivno zem¬
ljo semtertje ferče, ali pa cverčeče pod mehko travo počivajo; na milijone
komarjev, bučelic, metuljev in ptic, ki v solnčnih žarkih radostno ple¬
šejo, cvetice bučeče obletavajo, lehkega zleta po zraku plavajo in s svo¬
jim petjem napolnujejo — ali se ti tisučerni glasovi in razdoni veselja ne
mešajo tudi v molitev vernikov: „Oče naš! posvečeno bodi tvoje ime.“
O takih slovesnih obhodih se otajajo stiskana serca in se porazgubč otožne
misli ter se ožive s čutili tolažbe in zaupanja. Iz zatuhlih, ozkih zimskih
čumnat stopijo verniki ven v lepoto in krasoto razprostrane oživljene na¬
tore, pozabijo skerbi, ki so je stiskale, bridkosti, ki so je glodale, nad¬
log, ki so je tlačile, najdejo zdravila za slednjo žal in zadobe novo moč,
novo serčnost za vse trude življenja. Kdor se samotnega in zapuščenega
čuti in tarna, da je njegovo življenje tolikanj revno in otožno, temu se
o splošnem veselji, ki mu odmeva iz višav in nižav in iz vseh kotov zemlje,
otaja ledena skorija serca, da se ogreje in rožice radosti rodi. Komur je
dolga zima shrambe in predale izpraznila, da je v skerbeh za kruh in
obleko za-se in za svoje, njemu obilni blagoslov polja popodi morivne
skerbi; pa tudi revež, ki nima polja, se tolaži o pogledu ptičic in limbar-
jev polja ter si misli: „Saj sem vendar več, ko ti; dobrotljivi Oče da ži¬
tom tudi za-me rasti in tudi meni bo odločil zadostni del.“ Kdor žaluje
po ljubljenem mertvem, kterega je po zimi zagrebel v zamerznjeno zem¬
ljo, čuti se olajšanega o pogledu, kako iz smerti povsod novo življenje
klije in enokratno vstajenje oznanuje. Tako bude in oživljajo prošnji ob¬
hodi, kakor je je Mamert s svojo občino obhajal, čutila pobožnosti, vere
in upanja, ali oni goje in krepčajo tudi ljubezen. Oni so kmečkemu ljud¬
stvu duhovna potreba, blagotno okrepčalo: ubogemu kmetovavcu pač to¬
likanj dobro de razgledovati se po zelenem polji in zreti v sinje nebo, ki
je nad njim razpeto — sprehajati se po polji brez motike, vil in grabelj
v roki; serčna sladkost je za-nj, s sosedi, znanci, prijatli iz ozkega doffl a
in dvora ven se sprostiti, in pod milim nebom vire misli, skerbi, želja
in nad odpirati.. Občine, po ptujih cerkvah s slovesnim zvonjenjem spre -
jete,.se poterdijo v svoji kerščanski zavednosti; med seboj se terdneje.
tesneje sklenejo in se k drugim v ljubezni Jezusa Kristusa ko občine
sestre pridružijo.

12. majnik:  Sv.  Pankracij,  mučenec.

217

Molitev.

Dodeli nam, o Gospod! po priprošnji sv. Mamerta gnado, da bomo
časne zlege in nadloge ko zaslužene kazni iz tvoje očetovske roke spreje¬
mali, grehu se odpovedali in pred vsem tvojega kraljestva iskali. Po Kri¬
stusu Jezusu, Gospodu našem. Amen.

--

12. Majnik ali veliki traven.

» g Sv. Pankracij, mučenec.

oba okrutnega preganjanja kristijanov, velikanski bor
in boj oboroženega poganstva z neoboroženim kerščan-
stvom ne zanimiva samo mislečega duha z velevitostjo svo¬
jih prizorov, ampak pregibava tudi občutljivo serce s svojimi
resnično ginljivimi prigodbami. Stavi nam pred oči najbolj raz¬
notere dogodbe in prikazni: neznanske in zmagovite boje krepost¬
nih, po svojem stanju imenitnih mož, pa tudi blede mertvaške
podobe šibkih devic in nježnih mladenčev. Zakaj tudi majhene
in slabe si je Bog v svoje poveličanje izvolil: dečke in deklice,
da so v sveti navdušenosti za vero, v ljubečem hrepenenji po
Kristusu, v blaženem upanji večnega življenja veselo v kervavo
smert hiteli in spričevanje dajali Božji moči kerščanstva.

Pankracij je bil edini sin bogatih poganskih staršev v Si-
nadu v Frigiji. Njegov oče Kledonij je pri cesarju Dioklecijanu
veliko veljal zavoljo svojih izverstnih zaslug na vojski. Na
smertni postelji serčno priporoči desetletnega, z vsemi natornimi
darovi bogato obdarjenega sinka svojemu bratu Dioniziju ter ga
milo prosi, pač prav po očetovsko za njegovo izrejo si prizadevati
m zapuščeno dedšino zvesto v njegov prid oskerbovati. Stric
tedaj Pankraciju vso svojo ljubezen kakor lastnemu sinu nakloni
in mu skerbi z očetovsko zvestobo za kolikor mogoče dobro iz-
oliko duha in serca. Menda čez tri leta gre Pankracij s svojim
stricem v Rim, da bi tam po mivodu najboljših učenikov svojo
vednostno izrejo doveršil in pa naklenil zveze, ktere bi ga sča¬
soma na sijajne tire v življenji pripeljale, ali pa, da bi v sre¬
dišči rimske olike učil se navadnih šeg in gladkega kreta med
svetom, da bi se v viših krogih življenja vdomačil in se z lahno
milino gibal po njih; ali previdnost Božja, ktera po neizvedljivih
Potih človeka prehiti, ta mu je drugo namembo bila odločila.

2. Bilo je ob času najhujega preganjanja kristijanov pod
cesarjem Dioklecijanom. Pankracij in njegov stric sta s svojimi
služabniki in sužnjimi stanovala v veliki hiši na celijskem griču;

218 12. majnik: Sv. Pankracij,  mučenec.

za vse istodobne prikazni sta se močno zanimavala in za vse
vsakdanje dogodke njima je bilo živo mar. Blizo nju v ravno
tistih ulicah je bival takrat rimski škof Marcelin skrit pri nečem
kristijanu, na kterega zavoljo njegove službe ko hišnika v cesarski
palači ni mogel dozdevno noben sum ko skrivatelja škofovega le¬
teti. Zapazila sta veliko skrivnih obiskovanj v tej hiši; mnogo nam¬
reč zavitih mož in zagernjenih žen, ki so v ponočni temoti plaho
prihajali in nanagloma zginjali, kakor bi se v tla vdirali; po
dolgem natilioma popraševanji in pozvedovanji izpazita, da so
kristijani, ki se pri svojem škofu v obhajanje presvetih skriv¬
nosti zbirajo. Njuna radovednost se obudi; pozvedujeta torej
na dalje in čujeta —• pač od kterega skrivnega kristijana — to¬
liko od prelepih čednosti kristijanov in od premile ljubeznjivosti
njihovega škofa, da najserčnejo željo občutita, spoznati ga.
Pri čistih, nespridenih dušah je treba le majhene iskre, da velik
ogenj nažge, kteri, podpihovan od puha milosti Božje, kmalo
vso žlindro abotnih presoj iztrebi, in čisto m4d notranje člove¬
ške blagote na dan pripravi. Dionizij in Pankracij si pridobita
nekoliko znanja od Kristusa in njegovega nauka; hrepenenje po
višem spoznanji raste v njima, in ju poprijemlje ter tako mogočno
naganja, da ne najdeta ne miril ne pokoja, dokler se njima ne po¬
sreči, pred škofa kristijanov priti. „Ljubi Pankracij ! 41  reče Dio¬
nizij rejencu, „take čudapolne reči se mi pripovedujejo od očeta
kristijanov, kako z modrostjo svoje besede prave resnice uči in
jih je že toliko za vero kristijanov pridobil, ki so se poprej
ravno tako zvesto klanjali svojim bogovom, kakor jaz in ti. Ako
ti je ljubo, pojdiva in ga poiščiva in poslušajva njegove nauke;
ako so resnični, hočeva je s kristijani vred verovati.“ „Jaz grem
s teboj,“ reče za vse dobro vneti deček.

3. Pred hišo sv. papeža dobita Evzebija, moža visoke sve¬
tosti, od kterega se njima je dozdevalo, da je kristijan. (Pobožni
namreč in za papeževo življenje skerbni kristijani so stražili pr 1
njegovih durih). „Ali poznaš škofa kristijanov, in veš, kje sta¬
nuje ?“ vpraša ga Dionizij. „Zakaj poprašuješ po njem?“ odgo¬
vori Evzebij. „Nikar se ne boj, 44  zaverne Dionizij, „midva nisva
izdajavca, ampak le želiva nauk kristijanov poznati, in če je
resnica, po njem zveličana biti.“ Evzebij njima zaznd, da j e
pošten njun namen in reče: „Tedaj pridita v imenu Gospodo¬

vem; Bog daj, da bi najdla, kar jih toliko zaničuje. 14  Odklene
torej duri in reče papežu: ,,Preblaženi oče! dva blaga Rimljana
prosita, da bi smela pred-te priti. 44  Papež to slišavši, veli ju pri'
peljati. Pred-nj pripeljana ga prav spoštljivo pozdravita in pr°'
sita podučevanja ter sprejetja v občino kristijanov. Častitljiv 1
pastir ju posluša s solzami veselja in Boga serčno zahvali, da
med kervavim preganjanjem zopet in zopet nove ovčice med
verno čedo pripeljuje in nesrečne odpadnike, ktere mu muka m

12. majnik:  Sv.  Pankracij,  mučenec.

219

I

smertni strah nezveste dela, zmeraj z novimi verniki uadomestuje.
Podučuje ju torej v svetili naukih vere in življenja in čez tri
tedne njima podeli zakrament prerojenja. Kmalo se vidi nad
njima moč in sad prejete vere, zakaj v pervi gorečnosti hočeta
preč pred cesarja iti, in se za kristijana spoznati. Papež njima
to prepovč, marveč njima v ljubeznjivi skerbnosti za cvetoča
leta blazega mladenča prigovarja, Rim zapustiti in se deleč ven
na deželo podati; zakaj vihar grozno tuli, kakor deroč hudour¬
nik se preganjanje nad glavno mesto, vali, kakor ognjeno morje
pljuska serd poganov zoper občino Gospodovo; mnogo vernikov,
kterih ne vežejo ne službine ne družinske dolžnosti, se je raz¬
kropilo, da bi po skritih krajih, po kamnolomih in katakombah
zavetja iskali — Pankracij naj njihov zgled posnema, dokler ne¬
vihta ne izbuči in se milostno oko Gospodovo zopet mirosvitno
ne ozrč na njegovo v ognji očiščeno cerkev.

4. Pankracij se dobrotljivemu škofu ginjen zahvali, ali
Rima, rojstnega mesta svojega zveličanja, on ne more zapu¬
stiti; ljubezen prežene ves strah in on se tudi čuti močnega z
Božjo močjd. Stric kmalo potem zboli in umerje v miru, Pan¬
kracij pa se vsega nebesom posveti; le malo zahaja med ljudf,
ogiblje se druščine nevernikov, prebira svete knjige, premišljuje
skrivnosti vere, izpolnuje drugi čas z deli usmiljenja in se popol¬
noma Zveličarju v dar prinese. Ali vkljub temu umikanju izmed
svetnega hruma in morda ravno zavoljo njega obrača na-se so¬
vražne oči in je poganom v hudo spotiko: „Ce že mlečnobradi
dečki bogove zaničujejo, kaj bo iz tega? 44  so rekali in ga zato¬
žijo ko kristijana. Peljan je pred sodbo; sodniku se smili zali
mladeneč, govori mu od njegovega velikega bogastva, od nje¬
gove rožnate mladosti in od cvetočih upov življenja; silno ga
prosi popustiti nerazumljivo bedarijo, grozno aboto kristijanov,
ki tako pogubno duhove opleta in deržavo razdira; dokazuje mu,
da je ves upor zastonj, da kerščanska vera mora in bode tudi v
kratkem pokončana in zaterta, da „večna“ Roma se bode zopet
dvignila v stari mogočnosti in veliČasti ter zapovedovala narodom
sveta pod varstvom neumerljivih bogov. Pankracij mu gleda bi¬
strega očesa v obraz ter smehljaje reče: „0 vaši neumerljivi bo¬
govi, kakovi bogovi! blagor vam, da ste vi boljši, kakor oni,
zakaj vi rabite zoper tiste, ki zgled vaših bogov posnemajo, ka¬
zenske postave. Jaz sem kristijan še le postal, pa ostal bodem
kristijan do vekomaj; moja vera ni prazna abota, nobena sle-
pivna sanjarija, ampak djanska resnica življenja; pač sem mlad
poleg let, pa moja misel je terdna, in se ničesa ne bojim; Kri¬
stus je moje življenje, za 'Kristusa umreti je moj dobiček. 41  Sod¬
nik se ne upa navdušenega mladenča mučenju izročiti, bodi si
; di iz človeškega usmiljenja, ali ker se je bal sramote, od dečka
premagan biti; obsodi ga torej naravnost v smert z mečem.

220

12. majnik;  Sv.  Pankracij,  mučenec.

5. Lahne stopinje in veselega serca gre blagi mladeneč, ne
kakor v kervavo smert, ampak kakor k sijajnemu slavju ven
na avrelijsko cesto in njegova cvetoča glava pade pod mečem,
kakor roža pod vertnarjevo rok<5. Zgodilo se je to leta 304. —
Kakor so enkrat svete žene na zgodnje velikonočno jutro z di¬
šečimi mazili ven hitele k grobu Zveličarjevemu, tako so skerbele
pobožne gospč tudi za trupla mučencev: kerščanska ljubezen je
je povzdigovala čez prirojeno plašnost in boječnost njihovega
spola, da so po noči, velikrat s smertno nevarnostjo trupla mu¬
čencev po moriščih iskale, je v čisto tančico zavijale in v ka¬
takombe nosile ali pa na lastnih pristavah pokopavale. To lju-
beznjivo delo je storila Pankraciju blaga gospa Oktavila; skrivej
namreč gre po njegovo truplo, je mazili in na svoji pristavi po¬
koplje. V petem stoletji sezida — ali prenovi — papež Simah
sv. mučencu na čast nad grobom cerkev, ki je bila tudi pozneje
čase mnogo obiskovana.

Obrazuje se ko viteški mladeneč z mečem v roki.

Katakombe.

H)koraj tri sto let so bili kristijani po vseh pokrajinah rimske der-
žave z ognjem in mečem pokončevani. Poganski cesarji so hoteli ker-
ščansko vero izkorena zatreti in malikovavstvo med svetom ohraniti. Po¬
sebno okrutno je bilo preganjanje v Rimu, kjer seje  po prekrasnih tem-
peljnih okoli 30.000 malikov častilo in so se vsakoverstne, vse le mogoče
poganske gerdobije vganiale. Ali ravno v tem glavnem mestu sveta in
malikovavstva je bil poleg volje Jezusove sv. Peter svoj sedež postavil;
tukaj je vladal vesoljno kerščansko občino, ki se je od dne do dne mno¬
žila, tukaj je terpel za kervoločnega vladarja Nerona mučensko smert na
križu. Da bi pa čeda brez pastirja ne ostala, berž je eden izmed učencev
njegovo mesto zavzel, da je čez malo časa s stomi svojih ovčic za Kristusa
kri prelil. Grozno so razgrajali cesarji in njihovi namestniki; kakor divjo
zverino so kristijane hujskali, ki niso nikjer pokoja našli; povsod so je
zasledovali in pred sodnji stoi vlačili. V teh groznih stiskah so kristijani
iskali zavetja po globočin peščenih jamah, ki so se nahajale okoli in okoli
Rima; in da bi bili toliko bolj zavarovani pred zasledovanjem sovražnikov,
in da bi svojim mertvim, zlasti sv. mučencem, častite grobe mogli napra¬
viti, zato so po teh peščenih jamah izkopali podzemeljska hodišča in votline,
pa naredili tudi majhene cerkvice in kapelice, kjer so službo Božjo skrivej
obhajali. Teh podzemeljskih hramov je bilo brez števila in so se po®
mestom na vse plati razširjali; obstajali so po straneh iz hodišč ali galerij,
kterih je bilo po nekterih hramih po dvanajst eno verh drugega. Prek
teh hodišč so bile zaporedoma izdolbene precej globoke votline, po kterih
so se trupla sv. mučencev pokladala, potem pa s kamnom zadevale s
kratkim napisom imena, stanu in popisom smerti umerlega. In po teh
hramih je bilo vedna tema, zatorej so se morali z veliko lučmi razsvet;
Ijevati. In te podzemeljske jame s svojimi hrami, s svojimi razkrižnim'
hodišči, z izdolninami ob straneh se imenujejo katakombe,  to je, P°'
čivališča, ker so za pokopavanje mertvih se rabile. Skoraj vse rimsk°
mesto je s takimi katakombami podrazrito. Sem torej so begali, tukaj s ®
skrivali ubogi kristijani, kedar je preganjanje najhuje vrelo; tukaj P rl

13. majnik: Sv. Servaeij,  škof.

221

grobeh ljubljenih naprej poslanih bratov so se zbirali okoli svojih duhov¬
nov in svetih viših pastirjev; tukaj so obhajali presveto daritev v tihi noči
pri berlenji svetilk; tukaj so prejemali angeljski kruh in se ž njim okrep-
čevali za silni boj; tukaj so poslušali besedo Božjo; tukaj so prepevali
psalme ali pa oplakovali terpljenje cerkve in smert svojih ljubih; tukaj
so bili keršČevani otroci in pogani, ki so postali kristijani in odtod so
izhajali na beli dan junaki kerščanstva, da bi kmalo potem postali mu¬
čenci za vero v Gospoda Jezusa in da bi na strani svojih bratov tukaj
pokopani bili. Ali tudi po teh temotnih skrivališčih niso bili kristijani
zmeraj v zavetji. Bili so časi od poganov zasledeni in vojaki so vhode
zastavili ter slednjega, kteri je hotel v te jame iti, zgrabili in pred sod¬
nika vlekli; ali pa so časi pogani te vhode zasuli in vsi kristijani, ki so
bili notri, so morali glada poginiti! To tedaj so bila za čas preganjanja
bivališča pervih kristijanov, naših očetov v veri, za ktero so morali v ta-
kovih stiskah in nevarnostih živeti; med vednim šviganjem rabeljnovega
meča nad njihovimi glavami so jim tekli žalostni dnovi, in vendar so v
veri in v ljubezni do Jezusa stanovitni ostali okrepčevani z nado zveli¬
čanega od mertvih vstajenja in večnega življenja. O ko bi pač tudi mi
posedli enako vernost, enako zvestobo skazovali do Jezusa Kristusa, in
ne tolikanj radi množili trume njegovih nasprotnikov!

Molitev.

Pomagaj mi, sv. mladeneč! s svojo priprošnjo, da hi se modrosti
nebeške, ktere si me s svojim zgledom učil, prav in popolnoma naučil,
namreč rajše vse zgubiti, kakor Kristusa; draži kakor vsi zakladi sveta
mi bodi Jezus Kristus, da bom le v njegovi ljubezni živel in umeri. Amen.

13. Majnik ali veliki traven.

Sv. Servaeij, škof.

sv. Servacija, škofa v Tongernu, se pripoveduje, da je
[ sv. Atanazija (gl. 2. maj.), ko ga je bil cesar v Galijo
r .ognal, častno sprejel in preganjanemu junaku in vo¬
jaku Kristusovemu vsakoplatno pomoč naklonil; nadalje, da je
na cerkvenem zboru v Sardiki (337) sveto gorečnost za vero sv.
cerkve razodeval. Bil je tudi med številom škofov, po povelji
cesarjevem v Riminiji zbranih in je nasprotval z vso krepostjo
'n močjo naklepom Arijanov. Ker so se bili pravoverni škofje
Po dvomljivi, pa zapeljivi arijanski verski sestavi dali premotiti in
nekoliko v zaderge krivovercev zaplesti, zato si je Servaeij na vso
m oČ prizadeval to neradovoljno napako poravnati in zlegom v
°kom priti, ki bi utegnili iz nje izvirati. Njegovi iskreni molitvi,
njegovemu do serca segajočemu podučevanju se je pospešilo, da
je veliko zapeljanih zopet s cerkvijo združil.

222

13. majnik: Sv. Servacij, Škof.

2. Kakor piše sveti Gregorij Turonski, Servacij je pre¬
rokoval Hunov prihrumenje v Galijo, in da je njegovi pa¬
stirski skerbnosti bilo silo mar, jezo Božjo z bdenjem, s postom,
s solzami in z molitvijo potolažiti. Kmalo potem se divjaki res
do Rena privali, in ni je bilo armade, da bi bila deželo zoper
njihovo strahovito silo branila. V tej grozni stiski se zberd škoije
in plemenitaši Galije, da bi kterega svetega moža poslali v Rim
k grobu pervakov aposteljnov, da bi njihovo pomoč in pri¬
prošnjo izprosil za deželo, ki jej tolike nevarnosti protd. Izvo¬
ljen je za ta imenitni posel Servacij, kteri se na dolgo in težavno
pot radovoljnega serca podd.

3. Prišedši v Rim, moli sveti škof tri dni in tri noči v cer¬
kvi aposteljnov, ne jedoč ne pijoč, ne sicer trudnih udov s čem
okrepčevajoč. Naposled premaga gorečega prošnika terdno spanje
in tedaj vidi v sanjah žareč prestol, na kterem sedi Jezus Kri¬
stus sam, obdan od angeljskih korov. Pred Zveličarjem klečita
sv. aposteljna Peter in Pavel, in pred Gospoda, kakor se mu
je zdelo, goreče svoje priprošnje pokladata. Čez nekoliko časa
se dvigne Peter, gre k Servaciju in mu reče: „MožBožji, zakaj
že ne nehaš, mene in mojo priprošnjo s tako silnostjo na po¬
moč klicati? Vedi, da je Gospod neomajljivo sklenil, Galijo
in druge dežele poganski oblasti izročiti v kazen za grehe kri-
stijanov, ki so k njemu v nebo vpili. Verni se domfi, oskerbi
svojo hišo in pripravi si grob, zakaj tvoje oči ne bodo gledale
pokončevanja, ki se bo po Galiji godilo. Mestu Mastrihtu pa
bo Bog zavoljo tebe prizanesel, da boš v grobu pokoj imel.“

4. Ponižno udan v voljo Božjo se Servacij neutegoma verne

v Tongern, oznani svojim solznih oči sklenjeno sodbo Božjo, da
bi resnično pokoro storili in potem vse pripravi za svoje grobno
popotovanje v Mastriht. Duhovščina in ljudstvo prideta k njemu
in ga milo plakaje prosita: „Sveti oče, o ne zapusti nas, ko

je sovražnik že pred durmi!“ Ali Servacij ju zaverne na besede
in opomin sv. Petra in odide v Mastriht, kjer malo pred prihru-
menjem Hunov blaženo v Gospodu zaspi.

5. Rimski martirologij pravi, da sneg, ko pozimski čas
deželo krog in krog pokrije, vendar groba svetnikovega nikdar
ne zagerne. To čudo se je veliko let ponavljalo, dokler ni bila
cerkev na tistem postavljena. Tongern je bil od Hunov tako
čisto do tal razdjan, da se nikdar več do prejšnje imenitnosti r* 1
mogel povzdigniti, Mastrihtu pa je bilo prizaneseno, in nasled'
niki Servacijevi so zanaprej tukaj svoj škofijski sedež postavili'

Greh katoličana.

©b času sv. Servacija je Bog pripustil, da so več katoliških.de¬
žel poganski, divji Huni pokončali in njihove prebivavce neusmiljen®
mučili ali celo pomorili. Enako se je zgodilo o druzih časih po Arijam * 1

14. majnik:  Sv.  Bonifacij,  mučenec. 223

in inakih za njimi krivovercih. —- Zakaj to? Sveti škof Salvijan piše:
„To se je zato zgodilo, da bi katoličani spoznali, da so njihovi grehi ve¬
liko veči, pred Bogom bolj nagnjusni in zatorej tudi veče kazni vredni,
kakor grehi krivovercev in nejevernikov; da bi se morali torej toliko
skerbneje greha varovati, in po svoji pravi veri živeti toliko resneje si
prizadevati.^ In kar sveti škof pravi, poterjujejo tudi drugi sveti očetje.
Grehi katoličanov so nekako veči, ostudniši in bolj kaznovanja vredni,
kakor grehi krivovercev, nevernikov in poganov; zakaj katoličani imajo
več spoznanja Božjega, hudobnosti greha in tedaj tudi njegove kazni
vrednosti. Bog skazuje njim veliko več in veče dobrote, ko krivovercem,
poganom in nevernikom. Bog jim daje v svoji pravi cerkvi veliko več in
krepkeje pripomočke, greha se varovati, ko drugim — da nič ne ome¬
nimo od toliko raznih navdihovanj in opominov, ktere jim ali po notra¬
njem sam od sebe, ali po vnanjem po pridigarjih, spovednikih, duhovnih
bukvah in zgledih drugih pobožnih katoličanov deli. Ako tedaj katoličan
vkljub vsem tem posebnim gnadam, ki jih drugoverniki niso deležni,
vendar greši, je njegov greh tudi zavoljo velike nehvaležnosti tolikanj
veči, hudobniši, gerdobniši in bridkega kaznovanja vredniši, kakor greh
krivoverca, nevernika in pogana. Njemu je enkrat ostreji odgovor da¬
jati pred sodnjim stolom Božjim in tudi huja kazen na unem svetu ter-
peti. „Gorje pravovernikom,' 1  piše sv. Bonaventura, „kteri ne služijo Bogu
in ga ne častč poleg svoje vere! Oni bodo strašneje kaznovani, kakor
vsi neverniki .“  Vse to ti rečemo, katoliški bralec, da boš o prevdar-
janji in premišljevanji te imenitne resnice tolikanj veči stud nad grehom v
sebi budil in se ga z vso resnobo prizadeval varovati, da si ne nakoplješ
tolikanj težkega odgovora in se ogneš tolikanj bridke kazni.

Molitev.

Glej, o Gospod! mi obhajamo spomin Tvojih svetnikov, kteri so
po Tvoji milosti do visoke stopinje popolnamosti dospeli; svoje zaupanje
stavimo v Te, da nas boš po njihovi mogočni priprošnji rešil sedanjih in
Prihodnjih zlegov. Po Jezusu Kristusu Gospodu našem. Amen.

14. Majnik ali veliki traven.

Sv. Bonifacij, mučenec.

začetku četertega stoletja je živela v Rimu mlada, lepa
plemenita ženska, Aglaja, hči prokonsula Akacija. Posedla
je toliko bogastvo, da je trikrat na lastne stroške javne
’pe bila napravila. Tri in sedemdeset oskerbnikov je bilo treba,
jta so pobirali dohodke njenih prostranih posestev. In kakor je
“°gastvo le premnogokrat roča, pri kteri duh temote človeka
2 grabi, je v tudi Aglajino serce s pogubljivo ljubeznijo do sveta
Spolnil. Čeravno kristijanka, živela je v popolni znimar-
n °sti za  svoje dušno zveličanje, v vednem vertoglavji sladnosti

224

14. majnik:  Sv.  Bonifacij,  mučenec.

in se je bila z Bonifacijem, visim oskerbnikom, z nesramno vezjo
zavezala. Ta človek je bil vinu in vsem razuzdanostim silo
udan; vendar pa je imel dve dobre lastnosti. Ubogim je delil
obilno miloščino in gostoljubnost je spolnoval v veliki meri. Ne
redkokrat je povabil revne ptujce z ulic v svojo hišo ter je pre-
skerbel z vsemi potrebnimi rečmi.

2. Naposled čez mnogo let jame Aglaja spregledovati svoje
nesrečno pregrešno življenje in serčno zahrepeni, po milosti
Božji razsvetljena, odpuščanje grehov zadobiti. Ko enkrat z Bo¬
nifacijem pri mizi sedi, jame mu zdihovaje besedovati: „Midva
jeva tukaj pitane kopune in pijeva cipersko vino, ko na Jutrovem
služabniki Jezusovi pod sekirami rabeljnov kervavč. Midva sva
podobna bogatemu pojeduhu, uni preganjani in mučeni pa ubo¬
gemu Lazarju. Oni bodo šli po smerti v nebesa, naju čaka pe¬
kel. Zatorej proč s tem gerdobnim življenjem! Oberniva se, Bo¬
nifacij, dokler je še dan! Bog najinih skesanih sere ne bo za-
vergel.“ Bonifacij po tem nenadnem besedovanji gospejnem in
njeni skesanosti ves presunjen, pade prčd-njo in obljubi vse sto¬
riti, karkoli bi od njega zahtevala. In Aglaja nadaljuje: „Po-
potvaj torej na Jutrovo k našim bratom in sestram, ki raji v
mukah in trapah umirajo, kakor da bi svojega Zveličarja zata¬
jili. Prinesi od tam kaj ostankov teh mučencev, da bova nji¬
hov spomin častila in bova po njih priprošnji rešena.“ Boni¬
facij je z veseljem preč pripravljen, na napovedano pot se po¬
dati in se previdi z obilnim denarjem, da bi uboge podpiral in
trupla svetnikov od poganov kupil. Ko se od Aglaje poslovi, jej
reče: ,,Vse si hočem prizadeti, da ti kaj ostankov pridobim. Kaj
pa, ko bi ti moje lastno truplo prinesli, ali bi je hotela ko truplo
mučenca sprejeti?" Aglaja ga zavoljo teh besedi zaverne, ker se
jej zdč nespodobna šala, ali kmalo naj se spolnijo. Kajti Boni¬
facij se je bil ves spremenil. On, ki je dozdaj dan na dan p rl
polnih kozarcih žleval, vso pot ne pokusi kaplje vina in zavživa
le kruh in sočivje. Kamorkoli pride, znamnjuje pot svojo z zdat-
nimi milodari in po mestih ne poprašuje kakor dozdaj po slast¬
nih gostilnicah, ampak poiskuje cerkev in bolnišnic. Želja, za
svoje poprejšnje pregrešno življenje se spokoriti kolikor mogoče)
je vse njegovo notranje prevzemala.

3. Cerkev po zahodnjih okrajinah rimskega cesarstva vživa
hasnovito pospešen pokoj in mir, ali cerkev po vzhodnjem j e &
v nevihti, v ktero se zaroti veletuhtna terma cesarja Diokk'
cijana in jo nadalje razvetrava sirova krutost razdivjane# 3
podcesarja Maksimina Galerija. Zlasti pa so bili kristijani P°
Ciliciji, v kteri je Simplicij bil cesarski namestnik, v najgr°'
zovitejših stiskah. V Tarz, v poglavitno mesto te okraji* 1 ?!
ukrene Bonifacij svojo pot. Dospevši tje, pošlje služabnike s konj!
v gostilnico, on sam hiti pa na javni terg, kjer ravno SinipK cl J

14. rnajnik:  Sv.  Bonifacij,  mučenec. 225

sedeč na visocem sodnjem stolu, kervave sklepe zoperkristijane
treska. In kaki prizori so mu tukaj v razgledovanje! Tu je mu¬
čenec za eno nogo obešen in ogenj gon pod njegovo glav<5;
tam visi drugi razpet na kolih daleč saksebi postavljenih; tretjega
tam rabeljni žagajo in četertega zopet so z osastim lesom skozi
gerlo. na tla pribili. Da bi druge pekli, belijo železne ražne.
Kristijanov, takd po nečloveško mučenih, je bilo okoli dvajset.
Ljudstvo gleda s stermo grozo mučence, ki z neomajljivo dušno
pokojnostjo terpč. Bonifacij si razriva skozi množico tir (pot),
prignjete do sredi morišča in objemaje mučence glasno kliče:
„Yelik je Bog kristijanov! Velik je Bog mučencev! Prosite za me,
vi služabniki Jezusovi! da se morem tudi jaz vašega boja zo¬
per satana vdeležiti 11 . Potem poklekuje pred mučence, objema
in poljub uje njihove verige rekoč: „Borite se možato, vi junaki in
spoznovavci Gospodovi! Poterite satana s svojimi kervavimi no¬
gami! Težko je delo , ali sladek je pokoj! Grozovita je muka,
pa neizrekljivo je veselje!“ Namestnik, kteri se misli po tem
vsilovanji ptujčevem zasramovanega, se z oblastno namerdo serdf
iu popraša, kdo je ta, ki se derzno vriva v njegovo slovesno
sojenje? Bonifacij odgovori: „Jaz sem kristijan! Ako hočeš pa
vedeti tudi moje navadno ime, morem ti reči, da mi je Boni¬
facij ime.“ Namestnik zarohni nad njim: „Predno te na trapilo
dam raztegniti, zapovem ti: daruj neumerljivim bogovom! 14  Bonifacij:
„Nikdar ne darujem vašim lesenim in kamnenim malikom. Moja
daritev, darovanje mojega serca in življenja, gre le mojemu zve-
ličarju.“ Simplicij tedaj zaukaže, zvestega spoznovavca mučiti.
Najprej ga z železnimi grebeni po vsem životu raztergajo, in ko
ga ta muka na omaje, veli mu bodeče terne za nohte zariniti.
Tudi to neizrekljivo bolečino terpi Bonifacij z nepodirljivo po¬
kojnostjo in oči proti nebu povzdignivši moli na glas: „Zahvalim
te, Gospod Jezus! za terpljenje, kterega si me vrednega storil.
Pomagaj svojemu služabniku, saj veš, da zavoljo tvojega imena
vse to terpim. Potem kliče, drugim mučencem: ,,Prosite za-me,
da srečno z vami dokončam in krono zveličanja zadobim.“ In ti
kakor iz enih ust odgovorč: ,,Gospod naj hitro dokonča tvoj tek
in naj zapiše tvoje ime med pervorojene." Med tem rabeljni
svetnike nadalje mučijo. Ali zdaj zahrumi glas nevolje med gle¬
dajočim ljudstvom, ktero se s klicem: „Velikje Bog kristijanov!“
zavali proti sodnjemu stolu in namestnika v beg požene.

4. Ali Simplicij je bil, kakoršni njegovi maliki; imel je
ušesa, pa ni slišal, oči, pa ni videl, njegovo serce je bilo oterp-
ujeno. In takd zaukaže drugi dan Bonifacija zopet pripeljati ter
mu reče: „Budalež! kako moreš tako nespameten biti in upati v
Človeka, ki je bil pribit kot hudodelnik na križ?“ „Molči!“ pre¬
seka mu svetnik besedo, ki ga je to preklinjevanje v dno serca speklo,

Življenje svetnikov in svetnic božjih. II. del. 15

226

14. majnik:  Sv.  Bonifacij,  mučenec.

..molči in ne prederzuj se ime Tistega izgovarjati, pred kterim
se hudiči v peklu tresejo in angelji v nebesih kolena pripogibljejo!
Trepetaj tudi ti, stari hudobnež! V kratkem boš poskusil moč
Gospodovo. 41  Tedaj ga veli Simplicij, togote škripaje, na glavo
prekucniti v kotel, poln vrelega olja. Ali angelj Gospodov se
dotakne posode, in olje zgubi vso moč do svetnika, nasproti pa
tiste, ki so ogenj netili, razškropljeno nemilo opari. Ali tudi to
čudo zdersne ob kamenitem sercu oblastnikovem; češ, da je le
čarovnija; da se torej mučenje dokonča, zapovč mu glavo od- j
sekati. Preden ga zadene smertni mahljej, moli še za blagor
svoje gospč Aglaje in za stiskano kerščansko ljudstvo ter zakliče:

,,Gospod! ne spominjaj se mojih hudobij, kijih  iz serca obžalujem.
Vzemi dopadljivo dar mojega življenja, kterega ti prinesti si mi
po svoji veliki milosti dodelil. Daj pa tudi vsem pričujočim
pravo spoznanje in spokorjenje.“ Ko njegova glava pade, potrese
se zemlja, da poke dobi. Ljudstvo preplašeno razbeži in kliče:
„Velik je Bog kristijanov! Veliko poganov je verovalo v Jezusa.
Slavna zmaga Bonifacijeva se je dogodila okoli leta 307.

5. Ko se to na tergu godi,  tovarši Bonifacijevi v gostil¬
nici počivajo in se okrepčavajo. Ko se pa drugi dan njihov go¬
spod še ne poverne, gredd ga po mestu iskat. Tedaj srečajo brata
jetničarjevega, kteri jim na njih popraševanje povč , da je bil
zjutraj na tergu neki ptujec zavoljo kerščanske vere ob glavo djan,
ki se je Bonifacija pred sodbo imenoval. Služabniki ne morejo
v začetku verjeti, da bi bil njih gospod, ki so ga dolgo za slast-
nika poznali, kot mučenec umeri, pa ta neverjetnost zgine, ko
res njegovo truplo na morišču zagledajo. Tedaj je odkupijo od
poganov za pet sto zlatov, mazilijo je, v drago tančico zavijd in v
Rim odpeljejo. Aglaja pričakuje svojega oskerbnika in pa ostan¬
kov, ktere naj seboj pripelje. Pa angelj se jej prikaže ter reče:
„Tistega, ki je bil nekdaj tvoj služabnik, zdaj pa je naš brat,
sprejmi ko svojega gospoda in pokoplji ga s častjo, ker po
njegovi priprošnji ti bodo vsi grehi odpuščeni. 14  In Aglaja se
dvigne, gre spremljana od duhovnov z bakljami in s kadilom
svetemu truplu naproti in je slovesno pokoplje pet tisoč korakov
od Rima na latinskem potu, kjer grobni spominek postavi in lepo
cerkvico sezida. Potem se odpovč vsem ničemurnostim svetd,
oprosti vse svoje sužnje, razdeli premoženje med uboge, in živi
petnajst let po smerti mučenca v ostri spokornosti v hišici, zraven
groba Bonifacijevega postavljeni. Leta 1603. najdejo ostanke sv.
mučenca in pa sv. Aleša v cerkvi, ki se je poprej po sv. Boni'
faciji imenovala, zdaj pa se po sv. Alešu nazivlje. Obeh kosti
so pod velikim oltarjem v dveh krasnih marmeljnatih rakvab
shranjene.

Obrazuje se v rimljanski obleki z mečem v roki.

14. majnik:  Sv.  Bonifacij,  mučenec.

227

Pravo spreobernjenje in pripomočki njegovi.

V

Božje usmiljenje hvalimo, ktero je največe grešnike v svetnike
spreobernilo, moramo ob enem pa tudi prositi, da bi naša serca, ki so po¬
soda spridenosti in hudobnosti, spremenilo v posode gnade in ljubezni.
Žalost nad storjenimi grehi ima več stopinj; toda dokler ona nobenega
pravega spreobernjenja volje ne obrodi in serčnih nagnjenj ne očisti, ne
more za zveličansko kesanje veljati, ne za tisto ljubezen, ki novo stvar
oživlja in jo vso pregreva. Pravo spreobernjenje zahteva najpopred popol-
nama zmago čez vse, kar^ spolnovanje dobrega ovira. „Kteri je rojen iz
Boga, premaga svet." Ce le nekoliko pomislimo evangeljska pravila,
veleve sv. cerkve, in celo izreke lastne pameti, ne bomo nikdar koga za
spokornika imeli, čegar omahljivo, dvomljivo djanje in življenje le zgolj
nasprotnosti razkazuje; kteri se danes čednosti, jutri pregrehi uklanja:
kteri zdaj posluša navdihe sv. Duha, in se zopet strahopetno napadom
sovražnikovim premagati daje; kteri nevarnost ljubi in nima dovolj serč-
nosti odpovedati se v greh zapeljivim priložnostim. Krepko voljnosti torej
je treba v pravo spreobernjenje in pa terdnega zaupanja v milost Božjo.
Sv. Bonifacij in Aglaja sta bila velika grešnika, ker sta posebno v neči¬
stosti dolgo živela; vendar sta svetnika postala in sv. Bonifacij cel6 muče¬
nec. Ce ravno je poleg sv. očetov veliko in redko čudo, da bi se greš¬
nik, ki je dolgo časa v hudobijah, posebno v nečistosti živel, popolnama
spreobernil, vendar je Bog to milost, kakor že kteremu drugemu , tudi
sv. Bonifaciju in Aglaji dodelil, da bi grešnik nikdar nad Božjo milostjo
ne obupal, naj še toliko in tolike grehe imd. Sv. Avguštin uči: „Grehi
imajo svojo mero; milost Božja pa je neizmerna. Zat6 naj noben grešnik
ne obupa, temuč naj milost Božjo spozna in se za svoje grehe spokori."
In sv. Krizostom pravi: „Ako si brezbožen, spomni se očitnega grešnika;
ako si nečist, poglej na prešestnico v evangeliji; ako si ubijavec, vzemi
8i pred oči razbojnika z Jezusom križanega; ako si velik grešnik, pomisli
na Pavla, prej preganjavca, potem aposteljna Kristusovega." Lehko se
tudi pristavi: spomni se sv. Bonifacija in Aglaje, da ne boš nikdar obupal,
že tudi se v strašnih grehih že dolgo let znajdeš. Sv. Hieronim pravi:
»Spreobernjenje ni nikdar prepozno; razbojnik je prišel s križa v raj."
Sv. Avguštin pa uči: „Resnično spokornega Bog nikdar ne zaverže.. Dok¬
ler smo živi, moremo po pokori odpuščenje svojih grehov zadobiti." —
Imej te resnice vedno v svojih mislih, toda ne obračaj jih v svoje pogub¬
ljenje. Nikar pokore ne odlagaj, ker je Bog milostljiv; temuč brez odloga
se svojih grehov spokori, ker ne veš, kako dolgo bo Bog tvojega spokor-
jenja čakal. „Bog nam je varno zavetje pokore dal," pravi sv. Avguštin,
»da zavoljo svojih grehov ne obupamo. On je pa tudi nam neznan dan
sraerti odločil, da bi s prederznim zaupanjem grehov ne množili." — Po¬
tegnila je vsemogočna roka usmiljenega Boga te. dve duši iz najgerje
pregrehe in ju povzdignila do velike svetosti! Storil je Bog to čudopolno
spreobernjenje po priprošnji sv. mučencev, pri kterih sta Bonifacij in
Aglaja pribežališča iskala. Tudi ti grešnik se poprijemlji tega krepkega
Pripomočka, da boš zlasti za spreobernjenje potrebno gnado od Boga do¬
segel. Oni so prijatli Božji; oni vživajo njegovo pričujočnost; oni nas
resnično ljubijo in nam le dobro žele. „V41iki Bog", govori sv. Ambrož:
»odpusti zavoljo zasluženja enih družim. Ako si zavoljo svojih velicih
grehov, kterih teža te stiska, ne upaš, njih odpuščenje zadobiti, zateci se

I

228 15. majnik: Sv. Izidor,  kmet.

k družim, ki za te prosijo, da bi ti Gospod oziroma na-nje odpustil to, kar
bi tebi samemu odreči utegnil. K komu pa hočeš prej pribežati, kakor
k svetnikom Božjim, ki v nebesih kraljujejo? — Bonifacij je bil celo oh
času svojega pregrešnega življenja posebno usmiljenega serca do ubozih
in morda ravno to mu je od Boga milost spreobernjenja zadobilo, zakaj:
„po miloščini se milost Božja doseže", pravi sv. Pismo, „in miloščina grehe
izbriše", to je, zavoljo podeljene miloščine Bog velikrat milost grešniku
skaže, da se spreoberne in tako odpuščenje svojih grehov zadobi. Zatorej
tudi ti, dokler še v grehih živiš, nikar nobene priložnosti ne zamudi,
dobra dela delati, posebno pa moliti, postiti se in vbogajme dajati,
ker Bog mnogokrat grešniku zavoljo njegovih storjenih dobrih del milost
dodeli, da pravo pokoro stori in večno zveličanje doseže. Toda nikar ne
misli, da si človek s tacimi dobrimi deli v grešnem stanu storjenimi toliko
milost zasluži, ampak da jo Bog le iz zgolj dobrotljivosti, zgolj po svojem
neskončnem usmiljenji podeli. Zato se pa tudi ne zanašaj, da bi te dobra
dela, pa v grešnem stanu storjena pogubljenja rešila, ker Bog za taka dela
večnega življenja obljubil ni, marveč nas pogostoma zagotavlja, da bo
grešnik, kteri se ne spokori, vekomaj pogubljen. „Ako ne boste pokore
storili" uči Jezus, „boste vsi enako pogubljeni".

Molitev.

O usmiljeni Bog! obvaruj milostno, Te prosimo, da nas tvoja poter-
pežljiva prizanesljivost ne bo še bolj prederzne v grešenji delala, ampak
stori, da bomo po premišljevanji te prizanesljivosti v Tvoje očetovsko
naročje nazaj hiteli in bomo od Tebe milostljivo sprejeti. Po Kristusu
Jezusu, Gospodu našem. Amen.

15. Majnik ali včliki traven.

Sv. Izidor, kmet.

jHLmeČki stan zasluži gotovo veče spoštovanje, kakor mu
J^^prevzetni meščani navadno skazujejo ; ali ni namreč ob¬
delovanje polja naj potrebniše in natori človeški najbolj
primerno opravilo ? Ono je posvečeno po zgledu starih očakov,
ki so v kmetovski priprostosti živeli; ono daje na tisoče prilož¬
nosti, Boga se spominjati in serce k njemu povzdigovati. Vse,
karkoli kmeta obdaja, natora s svojo bogato rodovitnostjo in lep 0
raznoternostjo mu glasno oznanuje mogočnost in dobrotljivost
Gospodovo. In opravila kmečka — ali ne sklicujejo kmetu tako
pogostoma evangeljskih naukov v spomin, ker je naš nebeški Uče¬
nik tolikanj rad svoje prilike jemal ravno iz opravil kmetijskeg a
življenja? Ali se morda na pr. od kerščanske vere navdihovali

15. majnik: Sv. Izidor,  kmet.

229

mož, kedar svojo njivo
obdeluje, ne bo spomnil
prilike od sejavca, ali
kedar svoje ovčice pase,
ne prilike od dobrega
pastirja? Potem je kmet
bolj ko kteri drugi člo¬
vek pod oblastjo nator-
nih moči. Dež in solnčni
svit odločujeta vspek
njegovih trudov, in Go-
spod, to on dobro vč,
zapoveduje oblakom in
zvezdam. In koliko na-
tornih grozot proti po¬
sebno hribovskemu
kmetu, kterih ga more
le varstvo Najvišega bra¬
niti? Zatorej se nahaja
pa tudi med kmeti več
pobožnih duš, kakor po
druzih stanovih , in če
sedanji čas sem ter tj e
tudi kmet bolj in bolj
Omerzuje v službi Gospodovi, kriv je tega veči del strup tiste
puhle, goljufive izobraže, ki se iz mest po kužnih bukvah in veri
sovražnih časnikarskih pomijah trosi po deželi.

2. Pobožen kmet v popolnem pomenu besede je bil svet¬
nik , čegar življenje naj naslednja legenda nekoliko obrisa.
Izidor  je bil rojen blizo Madrida, poglavitnega mesta na Špan¬
skem. Njegovi pobožni, pa revni starši mu niso mogli višega
poduka preskerbeti in torej še pisati in brati ni znal. Ali olika
njegovega serca ni pri tem nobene zgube terpela. Navdihi sv.
Duha, kteri svoje gnade posebno ponižnim in priprostim deli,
so mu obilo nadomestovali pomanjkanje vse učenosti, ktera le
prerada domišljujočo si prevzetnost podpihuje in tako Duha Bož¬
jega, ki je sovražnik napuha, od človeka bega. Da bi odvzel
staršem težo prerejenja in si prislužil z lastno roko kruha, stopi,
ko komaj nekoliko v leta pride, v službo pri plemenitašu, po
imenu Janez Vergos, ki je blizo Madrida pristavo posedel. Pervi
čas je gospodar precej terdo ž njim ravnal in moral je posebno
zavoljo tega marsikaj osornega očitanja od njega slišati, ker je
dokaj pozneje, ko sosednji kmetje, na delo hodil. Gospodar ga
torej zmerja z zaspanetom in lenuhom. Ali Izidor ni nemarnosti
pasel s poleganjem na postelji, ampak on je bil že z doma od

230

15. majnik: Sv. Izidor,  kmet.

svojih bogaboječih staršev navajen , o najzgodnjeji uri v cerkev
iti in pri daritvi sv. maše biti. Z vso pohlevnostjo prenaša oči¬
tanje gospodarjevo in mu nič druzega ne odgovori, kakor da ga
prosi poterpljenje ž njim imeti in počakati, ali ne bo Bog nje¬
govega dela obilniše blagoslovil, kakor delo njegovih sosedov.
In tako se tudi zgodi. Ko se žetev približa, polje plemenitaševo
veliko več pridelka daje , kakor druzih naokoli. Tedaj spozna
Vergos, da je Gospod ž njegovim pobožnim služabnikom; on mu
dd popolno prostost, svoje pobožne vaje opravljati in ravnd za-
naprej ž njim ko z lastnim bratom, ker se je pač spomnil nauka
Sirahovega: „Ljubi modrega hlapca, kakor sam sebe“. Dd mu
tudi privoljenje ali marveč ga sam nagovarja, stopiti v zakon z
Marijo Toribijo, sicer ubožno devico, ki je pa zavoljo svojih čed¬
nosti bila vredna, tovaršica biti svetnikova. Po zgodnji smerti
njunega edinega sinka pa skleneta oba Bogu na čast vse žive
dni zanaprej v zakonski zderžnosti živeti in to obljubo spolnujeta
do smerti.

3. Moli in delaj! To je bilo stanovitno geslo Izidorjevo,
po kterem se je on zvesto ravnal. Preč, ko se je zjutraj iz
spanja prebudil, je Bogu vse delo čez dan daroval in ga njego¬
vega nebeškega blagoslova prosil, dobro vedoč, da brez te tečne
rose je zastonj vse prizadevanje človekovo. Od Boga podpira¬
nemu in okrepčanemu mu je šlo tudi najtežavniše delo zlahkoma
izpod rok in večkrat se je zdelo, kakor bi imel več pomočnikov,
in vendar je bil sam na polji. Odtod pobožna pravljica, da je
Izidorjev gospodar na njivi, ktero je ravno obdeloval, več ko
enkrat videl še dva druga pluga, v ktera so bili vpreženi snež-
nobeli voli, vojeni od neznanih mož. To se mu čudno zdi,
in prav resno Izidorja popraša, odkod bi bila oratarja, ki sta ž
njim orala. Izidor mu pohlevno odgovori: „Jaz nisem nikogar
najdel, nikogar ne videl. Svojega Boga prosim vsako jutro, naj
bi mi pomagal in moje delo blagoslovil, in svojemu angelju varhu
sebe in svoje delo izročim. 44  Gospodar spozna, da angelji sami
so neznani pomočniki Izidorjevi, zatorej ga še sam nagovarja,
da naj le še pobožneje moli, ker se je po njegovi molitvi še
večega blagoslova na polji od Boga nadjal. In res; pristava,
poprej zelo zanemarjena, se pri obdelovanji Izidorjevem vidno
zboljšuje; njive in travniki dajejo po dvojen pridelek in čede se
množč; nobena toča, nobena živinska bolezen ne obišče blago;
slovljenega mesta, kjer je Izidor molil in delal. V resnici tedaj
je mogel svojemu gospodarju reči, kakor nekdaj Jakob La;
banu: ,,Prečul sem noči, prenašal vročino in mraz, da bi

tvoje premoženje ohranil in povikšal. Malo je bilo, kar si
imel, predno sem te jaz služil; in zdaj se je razširilo in p°'
množilo. 44

15. mejnik.* Sv. Izidor,  kmet.

231

4. Nedelje in praznike je Izidor popolnoma službi Gospo¬
dovi posvečeval. Imel je živo hrepenenje po besedi Božji in
nikdar je ni zamudil poslušati. Pogostoma je prejemal tudi za¬
krament sv. pokore in sy. rešnjega Telesa, da bi se okrepČeval
za trude in težave tega življenja in svojo dušo očiščeval za dan
sodbe. Iskrena je bila njegova pobožnost do presv. Device in s
preserčnim veseljem je govoril od njene hvale. Ko pravi učenec
Gospodov je zvesto tudi spolnoval zapovedi ljubezni do bližnjega,
in je od svojih pičlih dohodkov radodarno ubogim delil. Njegovo
radodarnost so poskušale celd živali. Ko gre enkrat o hudi
zimi v mlin in vidi, kako ptički lačni po snegu kljujejo in ven¬
dar nobenega zerna ne najdejo, razreže vrečo in kopičico žita na
tla usuje. Kmet, ki zraven pride, smeje se tej, kakor misli, pri-
prosti radodarnosti Izidorjevi. Ali glej ! zmleto žito je danes več
moke dalo, kakor sicer iz polne vreče. Občudljiva je bila tudi
poterpežljivost in pohlevnost svetnikova. V stanu, v kterem truda-
polno delo, nagajljivost in nevrednost vožne živine in na tisoče
inacih zopernosti človeka tako lehko v nejevoljo in jezo pripravi,
deržal se je on vedno opomina aposteljnovega: „Nobena zla be¬
seda ne pridi iz vaših ust.“ In res se nikdar ni videlo nad njim
kako znamenje razdraženosti, še manj pa je kaka kletev iz nje¬
govih ust izbruhnila.

5. Svetu neznano je teklo tako njegovo in njegove enako
pobožne žene tihotno in v Kristusu skrito življenje in je bil
blizo šestdeseto leto svoje starosti dosegel, kar ga huda merzlica
napade, ktera naglo vse njegove moči popije. Z radostjo smerti
pričakuje in dan in uro njenega prihoda napovč. Zaspal je v
Gospodu 15. majnika 1170 in v trenutku ločenja je njegovo ob¬
ličje nebeška svetloba obžarčvala, tako da so pri njegovi smertni
postelji zbrani zaklicali: „Svetnik je to zemljo zapustil! u  Truplo
so zagrebli na navadnem pokopališču sv. Andreja v Madridu. Štiri¬
deset let je tukaj počivalo, dokler niso bile nektere pobožne
osebe v prikaznih spominjane, vzdigniti je dati. V ostermenje
najdejo vkljub mokrotnemu prostoru, ne samo truplo nestrohnelo,
ampak tudi obleko čisto nepohabljeno in torej sv. truplo v
cerkvi v rakev položč. Mnogo čudežev se je zgodilo na pri¬
prošnjo Izidorjevo —• čudeži, dovolj poterjeni, da tudi dvomljive
prepričajo. Filip III., kralj španski, zboh na nekem popotvanji
tako hudo, da zdravniki kar obupajo nad njegovim ozdravljenjem.
Tedaj sklenejo nesti ostanke Izidorjeve v procesiji iz Madrida
tje, kjer je kralj bolan ležal, ali komaj so ostanki iz cerkve pri¬
neseni, že merzlica bolnika pusti. Iz hvaležnosti izvoli Filip svet¬
nika za varha in patrona mesta Madrida in pa kraljeve hiše.
Tudi Toribija, njegova žena, se na Španskem ko svetnica časti;
urnerla je 1175, pet let za možem.

232

15. majnik: Sv. Izidor,  kmet.

Obrazuje se ko kunetovavec in zraven njega dva angela, ki
s plugom orjeta.

Kmečki stan — vsega spoštovanja vreden,

dflmečki poklic in stan spoštuj, dragi bralec; on nam skerbi za
vsakdanji kruh. Kmečki stan se marsikterim mestnim prebivavcem zdi
tolikanj srečen, in vendar je on med vsemi stanovi najtežavniši. Natorna
nesreča kmetu časi ves trud in obrod celega leta v trenutku pokonča;
kuga pomori vso živino; silni davki se mu komaj oddahniti puste; nje¬
govi sinovi, komaj izrejeni in odraščeni, ko bi mu na starost pomagati
imeli, morajo na vojsko — v boj za dom in cesarja. — Mestni prebivavci
nahajajo mnogo pripomočkov v obrambo zoper neprijetnosti letnih časov:
rokodelec, tergovec, umetnik izveršuje svoje delo v suhem stanišču in za-
gernjena okna ga varujejo pekočih solnčnih žarkov; svoje sprehode od¬
laga do hladnega večera — kmečki ljud za vse te zložnosti nič ne ve.
On dela po zimi in po leti, po noči in po dnevi, na mrazu in v vročini,
mnogokrat tudi, ko dež lije in se toča usiplje, pod milim nebom, da bi
sebi in mestnim prebivavcem živeža preskerbel. Tam mergoli vinograd
zagorelih kopačev in plevic; tam je travnik poln koscev, grabačev in
delavcev; tukaj oratar na njivi orje in seje; tam pastir čedo pase, čez
malo časa bodo tudi ženjci potni in oprašeni omedlevali v poletni soparici.
Pridite mehkužni meščani, in glejte, kako težak je kmečki stan, ki vam
vsakdanjega kruha prideluje! Kmetje so tisti ljudje, kterih trud in delo
vas živi; ta kruh, ta zel, to sadje, to meso, ktero vas nasituje, dobivate
le iz žuljavih kmečkih rok! — Kakova nehvaležnost torej bi bila , ko bi
vi tega, sploh najpotrebnišega stanu visoko ne spoštovali, ko bi morda
sami sebe za ljudi boljšega plemena imeli in kmeta zaničevaje čez ramo
gledali!

Od francoskega kralja Ludovika II. se pripoveduje, da je nekemu
panožu na svojem dvoru za dle časa prepovedal mesa, kruha in vina kaj
dati, ker seje  ta plemeniti mladeneč proti nekemu kmetu gerdo obnašal. Ko
se potem pri kralji pritoži, da kruha ne dobiva, odgovori mu kralj: „Zana-
prej ne zaničuj kmeta, razun če misliš kruh zaničevati. “ — Vsaki stan pa
ima za dušo posebne skušnjave in nevarnosti, ali zraven tega tudi mnogo
pripomočkov za pospeševanje pobožnega življenja. Kmet je rad lakomen;
ker namreč ve, s kakošnim trudom, s kakovimi težavami si mora svoj
kruhek pridelovati, zatorej se pogostoma zgodi, da preveliko ceno stavi v
denar in blago; odtod tudi največ prepira prihaja med kmečkimi ljudmi
stran časnega blaga. Kako pa bogatega kmeta rad mam o n v zaderge
lovi, revnega pa stiska skerb in strah, kako bo sebe in svoje preživil in
mu vse serce in vse misli zavzema, s tem se lehko prepričamo, če po¬
slušamo, kaj se na ulicah in na tergu kmetje med seboj pogovarjajo. In
vendar v tem stanu v primeri več pobožnih ljudi najdemo, kakor po vseh
drugih stanovih. Svet nima za kmeta takih in toliko zapeljivih mikov, da
bi mogel čisto na Boga pozabiti. Zatorej najdemo po mnogih kmečkih
občinah še veliko lepih znamenj resnične bogaboječnosti in vidimo, da jim
je pobožnost se zmeraj poglavitna reč. Kakor hitro pa začne mestna
gospoda v kako selo zahajati ,  tam hitro odklenka kerščanskemu duhu in
Življenju, ker ju omami kužni puh meščanske verske znimarnosti.

16. majnik: Sv. Janez He pomučan, mučenec.

233

Molitev.

Obudi, o Gospod! v nas Duha, kterega si sv. Izidora podelil, da
Te bomo poleg svojega stanu z delom svojim častili, tvoj blagoslov pre¬
jemali in se za nebeško kraljestvo vedno bolj in bolj posvečevali. Po
Kristusu Jezusu, Gospodu našem. Amen.


16. Majnik ali veliki traven.

Sv. Janez Nepomučan, mučenec.

o v prijetnem pomladanskem času, v lepem milem mescu
- fli^majniku zale cvetke češko zemljo pokrivajo, in svojo kra¬
soto razvijaje ter ljubo vonjavo okoli razširjaj e poveliču¬
jejo in slavijo svojega Stvarnika na nebu: vsklije tudi iz boga¬
tega naročja cerkve Božje prelepa košata cvetica, zasajena v
naši ljubi českoslovanski domovini, ki se sveti v krasu svetega
življenja in puhti iz sebe vonj raznoterih bogoljubnih čednosti.
Ta cvetica je po imenu „sv. Janez Nepomučan“ po vesoljnem
katoliškem svetu ko spričevavec neprelomljivosti spovedne pe¬
čati visoko češčeni svetnik, kterega je bil Gospod izvolil, da je
njegovo cerkev z novo mučensko krono ovenčal in ga je bil zato
s tistimi izverstnimi darovi duha in serca obdaril, kteri naj bi
ga sposobnega storili, v hudem času in nasproti tako brezzna-
čajnemu in za slednje zločinstvo pripravljenemu vladarju palmo
mučensko si zbojevati. Janez je bil rojen okoli 1. 1330 v Nepo-
muku, mesticu na Češkem, deset milj od Prage. Njegovi starši
so bili priprostega meščanskega rodii, in so bili dolgo brez otrok;

le na stare dni se jim serčna želja spolni, in mali Janezek
jnn veljd za sad njihove zaupljive pobožnosti do ljubeznjive Ma¬
tere Božje. Pri njegovem rojstvu se nad hišo čudne lučice pri¬
kažejo, ki so ljudem njegovo prihodnjo svetost pomenile. Tedanji
časi so bili žalostni za cerkev: hudi razpori, navadni roditelji
krivoverskih homatij , so se bili vneli in treba je bilo moža,
kteri naj bi svetost postave zopet v veljavo pripravil, hudobije
tll di na prestolu sedeče se lotil in se kakor jeklen ščit strupe-
n ®rau puhu okuženega časa nasproti postavljal. In nebo je zo-
P e t kakor nekdaj sv. Kerstnika, tako zdaj pozno rojenega Ne-
P°mučana za to poslanstvo izvolilo. Janez pa je bil prav slabo¬
ten , in že so skor obupali nad njegovim življenjem; tedaj ga
*tesč starši v cerkev bližnjega cistercijanskega samostana na

10. majnik: Sv. Janez Nepomučan,  mučenec.

2H

2. Ni še kmalo kteri
otrok lepših nad budil.
Janez namreč je zraven
visocih dušnih zmož¬
nosti in neutrudljive
pridnosti posedel tudi
posebno pohlevnost , učljivost, odkritoserčnost in pobožnost.
Vsako jutro je šel v cerkev cistercijanov, da je mašnikom pn
oltarji stregel in to njegovo opravilo je terpelo časi vse dopoldne,
da so ljudje že zdaj rekali: „Kaj bode li še iz tega otroka, za¬
kaj roka Gospodova je ž njim?“ Ko si v domači hiši potrebne
začetne znanosti pridobi, pošljejo ga starši v latinske šole v
Zatce, kjer se starih jezikov nauči, pa tudi s pridnim učenjem
govorniške umetnosti podlago vloži svoji pozneji, tolikanj sado-
nosni pridigarski delavnosti. Svojo učenostno izoliko izverši p°'
tem na visocih šolah v Pragi, ki je je bil pred kratkim Karol
IV., rimski cesar in kralj pemski, po zgledu vseučilišč v Parizu
in Padovi vstanovil ter je z najboljimi učeniki oskerbel. Janez
ostane med gnječo šest do sedem tisučev živih rojevitih mladen-
čev, ki so zavoljo ukov iz vseh dežel v Prago prihajali, vedno
otroški, verni, čisti služabnik Božji in od prave poti ne za las
ne odstopi. Že z mladega obljubljen, pa tudi vnet za duhovski
stan, se z vso gorečnostjo uči bogoslovja, in doseže čast dohtarja
sv. Pisma, kakor tudi cerkvenega prava. Ko se približa čas p°'
svečenja, pripravlja se za nje z večkratnim prejemanjem sv. zakra¬
mentov in se za en mesec umakne v samoto, da**' bi z molitvijo
postom in mertvenjem svojo dušo popolnoma očistil. Kmalo p°

„Zeleni gori“, ki je
bila pozneje v husiških
borbah razrušena, ta¬
krat pa je bila v po¬
sestvu visokočeščene po¬
dobe Matere Božje. Bog
usliši njih prošnjo in
da otroku ozdraveti in
krepko rasti, in iz iš¬
ki ■ene hvaležnosti po¬
svete svojega ljubljen-
čeka Tistemu, kteri jim
ga je zopet dal. Poleg
tega so tudi vse njegovo
izrejevanje naravnali ter
je snovali na podlagi
ljubezni in strahu Bož¬
jega. —

10. majnik: Sv. Janez Nepomučan,  mučenec. 235

mašnikovem posvečenji ga postavi nadškof za pridigarja v farni
cerkvi M. B. na Tinu v Pragi. .Njegova zgovornost je globoko
zasegla v serca poslušavcev in je rodila čudapolen sad. Kmalo
namreč se je vse gnjetlo v cerkev, da bi iz njegovih ust slišalo
Božjo besedo. Visoke in nizke, učene in neučene, pobožne in
grešnike je njegova beseda prešinjala s čudovito silo in očitno
se je po glavnem mestu boljšalo nravno življenje. Nadškof in
stolni kanoniki so hoteli od sv. Duha tolikanj napolnjenega moža
ože na se nakleniti, zatorej mu podelč ravno izpraznjeno korarsko
mesto. Janez se prav natanko vdeležuje molitev v koru , ali
zavoljo tega ne opeša njegova delavnost za blagor duš, in trume
zdaj še obilniše prihajajo v stolnico k njegovim pridigam. In
Praga je takrat bolj ko kedaj v svoji glavni cerkvi potrebovala
učenika, kakoršen je bil naš svetnik ; zakaj na prestolu je trino-
žil vladar, ves spriden po prilizunih in vsem slabim nagnjenjem
vdan — namreč zloglasni kralj Venceslav, in znano je, kako
radi da podložni svojega zapovednika po slabih potih nasledvajo.
Moč, s ktero je Janez resnice Božje oznanoval, je pretresnila
cel6 serce tega terdokožnega grešnika , da je res za nekaj časa
zajezil dor svojih pogubljivih strasti. In Janez se mu tako pri¬
ljubi , da mu ponudi najprej škofijo Litomeriško, in potem bo¬
gato proštijo na Višehradu. Ali svetnik, ki mu ni bilo mar za
časti' in bogate dohodke, nobene ne prevzame, ker je ko pridi¬
gar več koristiti upal. Nasproti pa z veseljem postane milošči-
nar kraljeve hiše. Ker mu je to opravilo dajalo vse pripomočke,
biti oče revežem in bolnikom, kterih nadloge je z največo milo-
serčnostjo olajševal. Njegova soba je bila pribežališče vseh ne¬
srečnikov. Bil je on njih priporočnik, njih oče. Njegova ljube¬
zen do bližnjega ga je tudi nagibala poravnavati vse znane mu
prepire, bodi si ali na dvoru, ali po mestu, in tako je odvernil
mnogo tožbd in potrošnih pravd. Se zdaj se hranijo po spisih
take poravnave in razsodbe njemu prepuščene, ktere ravno tako
njegovo bistroumnost in pravno znanost, kakor njegovo ljubezen
m poterpežljivost spričujejo. In vtegnil je vsa ta trudapolna dela
opravljati, ker svetniki, ne oziraje se na lastno osebo, več časa
v  postrežbo bližnjega obračajo, ko drugi ljudje, ktere vodijo in
tirajo le samoljubni nameni.

3. Venceslavovo spreobernjenje je bilo piškavo. Kmalo
se poverne v prejšnje gerdobije in pase še bolj svojo spohotnost
in pijanost. Zraven tega pa se tudi navzema on čedalje bolj
groznega nagnjenja do okrutnosti; njegove zdivjanosti je bilo
strah vso okolico, da se mu nikdo ni upal kaj ugovarjati, nikdo
ne resnice mu povedati. Ravno narobe prikazen pa je bila nje¬
gova žena, bogoljubna kraljica Jovana, hči vojvoda bavarskega.
V grenkih bolečinah se je videla ona zakonsko vjarmljena z

236

16. majnik: Sv. Janez Ifepomučan,  mučenec.

možem, ki je vse sovražil, kar je ona ljubila, vse ljubil, kar se
je njej studilo — kteremu so le lastne čmernosti za postavo
veljale, ki je zmeraj lastno pamet v zel<5 obračal ali pa zavaljal
po lajnu pregrešne toposti, ki je dobro le spregledaval, daje je
razdjal, in je vse navore hudobije nategal, da bi čednost zaterl.
Nesrečna kraljica, kteri je nad samopašnim moževim življenjem
serce pokalo, izvoli si našega svetnika za spovednika; kajti ona
je potrebovala tacega duhovnega vodnika, da bi svojo pobožnost
ohranila in pri toliko žalih britkostih kaj tolažbe zajemala iz
njegovega okrepčevavnega vodstva, pod kterim res kmalo postane
zgled kerščanske terpinke in veliko napredva na potu popolno-
mosti. Vsaki teden pristopi k mizi Gospodovi, po cele ure v
cerkvah na kolenih premoli, in dvigne se le, da kterega bolnika
obišče, ali ktero drugo usmiljeno delo stori. Bogu kaj se zame¬
riti se tolikanj boji, da se tudi najmanje napake, iz nepremis-
leka storjene, berž na spovedi obtoži. Pražani gledajo stermeči,
toda v veliko spodbudo pobožnost, poterpežljivost in dobrotlji¬
vost svoje kraljice. Ne tako pa sirovi Venceslav. Za njegovo
serce se je vse v strup in žolč spremenilo. On ne more spreumeti,
zakaj se njegova žena tolikrat spoveduje. Ljubosumnost, ta kužna
strast, ki v največih malenkostih pregreho ovaduha, in jej čed¬
nost za hlimbo velja, — ona je glodala njegovo černo dušo in
je najsvetejše djanje na napak plat izlagala. Sproži se mu misel,
da mora kraljica skrivaj velika grešniča biti in kakor on po
prepovedanih potih hoditi, in vsled te pošastne sumnosti se za-
grezne on v to bogokletno zahtevanje, da bi mu spovednik vse
razodel, česarkoli se je ona obtožila pred sodnjim stolom sv. po¬
kore. Iz tega namena veh Janeza poklicati, mu postavi začet¬
koma le nekaj bolj znimarnih vprašanj , v kterih je svojo pek¬
lensko namero še napol prikrival, naposled pa s trinoško samo¬
voljnostjo, ki ne terpi nobenega ugovora, naravnost hoče, da naj
mu razodene spovedno obtožbo njegove žene. Svetnika groza
spreleti o tem strašnem povelji in povd kralju spoštljivo sicer,
toda apostoljsko prostodušno, da njegovo zahtevanje zoperva
vsem Božjim in človeškim postavam ter namerava, uničiti pripo¬
močke, od večnega usmiljenja grešnikom dane, da z nebom spravo
storč. Sklene torej rekoč, da nobena moč na zemlji ne more pre¬
lomiti pečati, s ktero je dolžnost njegova usta zaklenila. Kralj
molči in potuhnjeno gnjev v sebi zakrije, da bi ga pri bližnji
priložnosti toliko huje nad Janezom izkuhal. Janez , ki dobro
pozna hudobno natoro kraljevo, sije odsehmal terdno svesthudega
terpljenja.

4. Kmalo po tem osodepolnem pogovoru se prigodi, da
prinesb na kraljevo mizo slabo pečenega kopuna, ki se razvajeni
dobrosnednosti Venceslavovi ni hotel prilegati. Kraljeva zmij a
se nad tako malenkastim pregreškom tolikanj raztogoti, da v

16. majnik: Sv. Janez Nepomučan,  mučenec.

237

svoji grozovitosti zapove, kuharja živega na ražnji pražiti. No¬
beden se ne upa besniku ugovarjati in že bi bil moral nesrečnik
strašno kazen terpeti, kar Janez prihiti' in pred kralja na kolena
pade, da bi ga z najmilejšimi prošnjami povelje preklicati nag¬
nil. Ali tedaj se Venceslavov serd zoper priprošnika samega
oberne, kterega je že tak<5 od zadnjega dogodka čertil iz dna
serca, in berž zaukaže svetnika v ječo pahniti. Pač je temu bil
le predobro znan vzrok tega krutega ravnanja in Venceslav sam
ga ni dolgo prikrival, ker mu je dal sporočiti, da ne bo prej
oproščen, preden ne razodene kraljičine spovedi. Ali zopet in še
stanovitneje se svetnik tega brani. Zdaj se kralj hlini, da je od¬
stopil od svoje bogokletne tirjatve, in pošlje v ječo plemenitaša,
kteri naj Janezu oproščenje napovč, in ga v imenu kralja prosi,
storjeno pozabiti, in v znamenje zopet podeljene milosti za drugi
dan h kralju na kosilo povabi. Janez je v palači po vnanjem
prav prijazno sprejet. Po kosilu pa veli Venceslav vsem priču¬
jočim odstopiti in sam ž njim ostane. In zopet jame ponavljati
svoje hudobne želje in spovednika najprej z velikimi obljubami,
potem pa z grozovitnim pertenjem premotiti poskuša. Janez pa
le stanovitno odgovarja: ,,Jaz moram molčati — jaz moram mol¬
čati!“ O tem se ljutost kraljeva čez vse jezove razlije; pokliče
svojega strica — tako je rabelj na imenoval — in mu izroči Ja¬
neza, da naj ga na trapilu raztegne. Poslušni rabeljni berž svet¬
nikove ude raztegnejo in mu najbolj občutljive dele z baklami
žg<5. Serčni mučenec pa med tolikim terpljenjem le oči proti
nebu povzdiguje in presveti imeni Jezusa in Marije pogostoma
izrekuje. Naposled rabeljni s terpinčenjem odnehajo, Gospod sam
pa ga v ječi obišče ter napolni njegovo dušo z najsladkejšimi to¬
lažbami. Kraljica slišavši, da je njen spovednik v ječo pahnjen,
hiti k Venceslavu in ne neha s prošnjo in solzo, dokler ga ne
izpusti. Sv. mučenec nobenemu človeku preterpljenih muk ne
pove, temuč ko se mu rane zacelijo, kakor poprej svojo službo
°skerbuje, in se zopet prikaže na dvoru, ne prikriva si pa ne,
da mu je kraljeva maščevavnost zaprisegla gotovo smert. Ved<5č
torej po Božjem razodenji, da je ona že blizo, razlaga v svoji
poslednji pridigi v nedeljo pred vnebohodom Gospodovem rek:
»Se malo, in me več ne boste videli“ (Jan. 16) in te besede to-
likrat ponovi, da so vsi poslušavci lehko spoznali, da je sam
tla se obrača in da hoče ž njimi svojo bližnjo smert naznaniti.
Napovč jim tudi vse nadloge, ktere imajo zavoljo krivoverstva
nad Češko priti in še vse k pravi pokori in k stanovitnosti v
katoliški veri opominja. In to prerokovanje so res potem Husiti
dopolnili, ker so deželo grozno bili opustošili. Kmalo potem
roma k čudoviti podobi M. B. v. Boleslavo in priporoči tam
pvesv. Devici v goreči molitvi svoj nastoječi smertni boj. Zvečer
s e zopet v Prago verne. V kralji, ki ga zagleda skozi okno na

238 16 . majnik: Sv: Janez Nepomufian, mučenec.

ulicah, berž zakipi stari serd. Veli ga poklicati in nad došlim
zakriči: ,,Cuj, far! umeri mi boš, kakor resnično živim, ako mi
spotoma ne poveš vsega, česar se ti je kraljica izpovedala. Za¬
priseženi, da boš vodo pil!“ Janez trinogu nobene besede ne od¬
govori, ampak le molčč z glavd odmajuje. To Venceslava še bolj
razkači, in ga veli v bližnjo sobo vleči ter ga do večera stražiti.
Ko se zmrači, peljejo ga rabelj ni na most, ki staro in novo mesto
loči, in ga zvezanega na rokah in nogah veržejo v reko Veitavo
(Moldavo). To se je zgodilo 16. maj. 1383.

5. Akoravno po noči storjena vendar ni skrita ostala ta
strašna hudobija. Komaj namreč sv. mučenca voda zaduši,
že njegovo po reki plavajoče truplo obsije nebeški lesk, ki daleč
tje po nočnih talinah žari. Mnogo ljudstva ogleduje to čuda-
polno prikazen, pa si njenega vzroka ne more pojasniti. Tudi
kraljica jo zapazi iz svoje sobe in gre h kralju poprašat ga, kaj
bi pač utegnila pomeniti. Venceslav, preplašen, jej ničesa ne
odgovori, ampak beži bičan od hudih duhov, iz mesta, ter se na
nekem svojih gradov skrije. Drugo jutro se skrivnost razodene.
Truplo namreč umorjenega najdejo na pesku pri bregu in tudi
morivec ne ostane dolgo neznan, ker njegovi lastni rabeljni so
ga bili izdali. Vsa Praga skup vre, in se plakaje gnjete, da bi
svetnikove roke in noge poljubovala in se njegovi molitvi pn-
poročevala. In priprošnja svetnikova je že takrat, kakor do da¬
našnjega dne, svojo čudapolno moč razodevala. Sv. Janeza časte
na Češkem ko deželnega patrona in vse katoliško kerščanstvo
kliče v njegovo varstvo zoper obrekovanje in v njegovo pomoč
ob vodnih nevarnostih, zatorej se njegov kip navadno na mostove
ali pa bregove postavlja.

Truplo svetnikovo je bilo najprej v bližnjo cerkev sv. Križa
neseno. Med tem pa mu postavijo v stolni cerkvi sv. Vita krasen
grobni spominek, in stolniki telesne ostanke svetega brata z vso
mogočo slovesnostjo v novo počivališče prenesd. Husftje in za
njimi Kalvinci so je hoteli v svojem besnem sovraštvu do kato¬
liškega svetišča pokončati, ali skruneže je Božja vsegamogočnpst
preplašila in mnogo njih je to poskušnjo s smertjo plačalo. Cez
tri sto let rakvo odprd , in najdejo kosti brez vsega mesa,
jezik pa še tako dobro ohranjen, kakor kterega živega. Leta
1729 povzdigne Benedikt XII. Janeza med število svetnikov
ko mučenca molčečnosti. Sto let po tem od 15. majnika do
15. junija 1829 se je v Pragi z redko sijajnostjo in spodbud-
nostjo obhajala perva stoletna slovesnost njegovega vversteuj a
med svetnike.

H koncu še nekoliko od njegovega grobnega spominki
kakor je še zdaj v Pragi videti. Delan je iz srebra in obstoji >z
rakve, v kteri njegovi sv. ostanki počivajo, ki jo nosijo štirj 6
veliki angelji, zraven kterih drugi štirje manjši s svetilniki sede-

16. majnik: Sv. Janez Nepomučan,  mučenec.

239

Včliko nebo iz damaška, prav bogato z zlatom prevezeno in ob¬
šito, nosijo štirje sreberni angelji, ki so veljali 18,954 gold. Razim
tega pa se vidi še veliko zlatih in srebernih darov.

Obrazuje se v korarski opravi s križem v levi roki, s ka-
zavcem desne na ustih, okoli glave pa s petemi zvezdami.

Spovedna zamolčljivost.

2$|učenska smert našega svetnika nam daje priliko za nekoliko
opomb o postavi zamolčljivosti stran vseh na spovedi slišanih reči. V tej
zadevi se more na slednjega spovednika oberniti, kar sv. Avguštin pravi:
„Kar vem iz spovedi, vem manj, kakor to, česar ne vem." Sv. Janez Kli-
mak opomni, da Bog posebno v tej reči nad svojo cerkvijo čuje : „Nesli-
šano je", pravi on , „da bi bili še kterikrat grehi iz sodnije zakramenta
sv. pokore razodeti. To je Božja naredba, da se grešniki od spovedi ne
odvračajo, in da niso edinega upanja večnega zveličanja oropani." In res¬
nično! brez tega neprelomljivega molčanja, v ktero so služabniki Jezusa
Kristusa terdno zavezani, ktero morajo prav natanko spolnovati, in je pod
smertnim grehom in druzimi ostrimi kaznimi ne smejo prelomiti — brez
te postave bi tudi zapoved in dolžnost, svojih grehov na spovedi natanko
se spovedovati, nič več ne obstala. Zraven duhovnih koristi, ki je po¬
stava zamolčljivosti stran spovedi rodi, je ona tudi za deržavo kaj hasno-
vita. — Ona namrač spovednika zmoži, da derečini največih nerodnosti
jezove stavi, ki bi jih sicer ne poznal in mu daje priložnost, čutila ske¬
sanosti in terdnega sklepa poboljsanja v grešnikih tolikanj živeje buditi.

Spovedna molčljivost je neprelomljiva. Karkoli se pri prejemanji
zakramenta sv. pokore mašniku, na Božjem mestu izpovč, je kakor poko¬
pano. Ko tudi bi nam Bog zapovedal, svoje grehe očitno  razodeti, da
bi zgubljeno milost njegovo in večno življenje dosegli, ali bi naj ne spol¬
nili tega njegovega povelja? Koliko bolj torej naj se zdaj grešnik skrivaj
mašniku spove, ki je pod najhujimi kaznimi zavezan, zvesto in zvesto o
njih molčati in prej tudi po zgledu sv. Janeza smert preterpeti, kakor iz
kterega koli nagiba ali namena komu in bodi kdor hoče, le najmanjšo
reč tega kaj razodeti, kar mu je bilo na sv. spovedi povedano. Ne bojmo
se in ne anajmo se vseh svojih grehov obtožiti se. Sicer bi se v nevar¬
nost podajali, da bi bili na sodnji dan pred vsem svetom osramoteni in bi
morali zato vekomaj terpeti. Mar se sramujmo grešiti; bežimo pred gre¬
hom, kakor pred kačo, kakor nas sv. Pismo opominja. Ako smo pa grešili,
prenašajmo voljno malo osramotenje v zakramentu sv. pokore, da po po¬
nižni, skesani, odkritoserčni spovedi odpuščenje grehov, milost Božjo in
mir vesti zadobimo: „Ne sramuj se, za svojo dušo resnico govoriti. Zakaj
je osramotenje „ktero čast in milost donese". Tako pravi sveto pismo,
blagor torej grešniku, kteri s premaganjem samega sebe in svoje napačne
Sr atnožljivosti se svojih grehov odkritoserčno spove, in se tako pred maš-
nikom z obtoženjem samega sebe osramoti , ker to mu je pred Bogom
v  čast.

Molitev.

O Bog! kteri si po nespremagljivi spovedni molčečnosti sv. Janeza
^ojo cerkev z novo krono mučenstva olepšal: daj, Te prosimo, da po

240

17. majnik: Sv. Paskal Bajlon,  spoznovavec.

njegovem zgledu in po njegovi priprošnji skerbno čujemo nad svojimi
ustmi, da bomo enkrat prišteti zveličanim, ki se z jezikom niso pregrešili.
Po Kristusu Jezusu, Gospodu našem. Amen.

17. Majnik ali všliki traven.

Sv. Paskal Bajlon, spoznovavec.

/ioLristus je stan ubožnosti, ker si ga je sam za svoje poze-
J^^meljsko življenje izvolil, poblažil in posebno pomilostil.

Blagor ljudem, kteri ta stan dobro v svoj prid obračajo!
V tem življenji okušajo oni — rešeni nevarnih skušnjav, kterim
so bogati izpostavljeni, sladkosti nerazdirljivega mirti, za uno-
krajni svet pa si zagotavljajo posestvo vekomaj nezvenljive krone.
Med te srečne se šteje sv. Paš kal Bajlon.  Bil je rojen na
Aragonskem v malem mestecu Tore-Hermozi 1. 1540. Njegovi
starši, ki so si z obdelovanjem polja vsakdanjega kruha služili,
so bili sicer ubožni, toda prav kerščanski ljudje, ki so svojega
sina v strahu Božjem in za vse dobro izredili. V šolo ga niso
mogli pošiljati, ali deček temu pomanjkanju rednega nauka prav
umno v okom pride. Vselej, kedar ovce očetove na pašo žene,
vzame knjigo seboj in prosi mimogredoče za Božjo voljo, da bi
ga vsaj čerke poznati naučili. In tako se pri svojih prirojenih
zmožnostih in pri svoji neumorni pridnosti res branja dobro
nauči. To znanje tedaj pa je edino obračal v to, da bi od Boga
in od svojega Zveličarja kaj več pozvedel; imel je torej vedno
le duhovne bukve v roki; take, s kterimi se človek zgolj le
kratkočasuje, ga kratkimal niso mikale. Bivaje pri čedi, je brano
resno premišljeval in neprenehoma v otroški priprostosti molil
za gnado, da bi prav pobožno živeti mogel.

2. Ko bolj v leta odraste, stopi v ovčarsko službo pri bo¬
gatem posestniku. Bil je tudi tukaj pravo zerkalo kerščanskih
čednosti pod priprosto obleko. Nad njim se ni zapazila nobena
taka napaka, s kterimi se večidel ljudje njegovega stanu orna;
dežvajo. Nikdar ga niso slišali prepirati se ali kleti, nikdar 111
prišla laž iz njegovih ust, nikdar se ni vdeleževal norčij ali p^ e '
šernega vgajanja mladostnih svojih tovaršev; marveč je družin 1
resno odgovarjal od tacib nepriličnih nerodnosti. Čutilo za pravico
je bilo tako globoko vkoreninjeno v njegovem sercu, daje vsako
škodo, ktero je njegova čeda, Če tudi brez njegovega zadolženj&t
na polji ali po travnikih storila, sam iz lastne pičle, težko za '
služene plače poravnal. Enkrat mu veli viši ovčar, kije  bil hudo

1?. majnik: Sv. Paskal  B a j lo  n,  spoznovavec. 241

žejen, da naj mu gre na ptuj vert po grozdja. Paskal se brani,
uni pa zmerja in žuga. Naravnost pa mu reče vestni mladeneČ:
„ Grozdje je ptuja lastnina in raji se dam na kosce raztergati,
kakor pa najmanjšega kaj ukrasti, ker je to zoper Božjo zapo¬
ved." Silo visoko je cenil čednost čistosti, in da bi jo ohranil,
skerbel je z največo gorečnostjo. Zvesto se je ogibal pajdašfje
z družim spolom in kolikor mogoče tudi sence nevarnosti. Ko
ga enkrat sosed povabi na nekako veselico ter mu reče, da hoče
v radovanje gostov kako živahno deklino povabiti, dvigne se
čisti mladeneč in govori resno: ,,Resnično, če to storite, hočem
žensko tako s kamenjem naderviti, da jo bo pač malo mikalo
približati se mi.“ Nad vse pa je bila Paskalu molitev mar. Ker
ni mogel tolikrat in tako dolgo, kakor je želel, v cerkvi biti, zato
si je izrezljal na paličini roči podobo Matere Božje in križ nad
njo. Kedar je bil na polji, zasadil je palico v zemljo, in je pred
njo tako goreče svojo pobožnost opravljal, kakor bi pred oltarjem
klečal. V teh tihih pogovorih z Bogom, in po vednih vajah po¬
nižnosti, po stanovitnem prizadevanji, vsa dušna nagnjenja če¬
dalje bolj očiščevati, zadobil si je doveršeno znanost in skuše-
nost na potih duhovnega življenja. Zamogel je z Davidom reči:
„Blagor tistemu, kterega ti sam, o G-ospod, podučuješ!" Od Boga
in od čednosti je govoril s tisto spodbudnostjo, razsvetljenostjo
in dušno iskrenostjo, ktero sv. Duh le od pozemeljskega čisto
odločenim in ognja Božje ljubezni gorečim dušam delt. Večkrat
se je med molitvijo zamaknil in tedaj je občutil, kar občutijo
seznanjeni z bogomiselnim življenjem, da so tolažila, ki je nebesa
na pobožne duše rosč, neskončno veča in neizrekljivo milejša,
kakor vse radosti sveta, ko bi je Človek tudi vse na enkrat
okusiti mogel. Ali njegova ljubezen do Boga ne bi bila prava,
ko se ne bi bila družila z ljubeznijo do bližnjega. Paskal je po
bratovsko delil z ubozimi pičlo hrano, ki so mu jo na pašo
prinesli, in sam je večkrat lakoto terpel, samb da je druge
okrepčal.

3. Pobožnega mladenča so začetkoma verstniki in tovarši
njegovi zavoljo njegovega, od navadnega življenja vsakodanjih
ljudi res različnega obnašanja Čudnega, cel<5 norega Človeka na¬
hvali. Ali ne dolgo, in že so ga vsi boljši visoko spoštovali in
g n sploh le imenovali ,,svetega ovčarja". Tudi gospodarju se
klikanj priljubi, da ga hoče za sina vzeti, in ga za deleža storiti
vsega svojega obilnega premoženja. Toda Paškal, po nebeški
Prikazni podučen o posebni vrednosti meniškega stanii, si je bil
Poklic že odločil. Noče torej te blagovoljne ponudbe sprejeti,
ampak gre, ko štiriindvajseto leto doseže, v samostan frančiš¬
kanov pri Montfortu. Na mladem menihu so se spolnovale be¬
sede Davidove: „Blagor njim , kteri v tvoji hiši prebivajo, o

Gospod! vekomaj te bodo hvalili. Blagor možu, ki ima od tebe

Življenje svetnikov in svetnic božjih. II. del. 16

242

17. majnik: Sv. Paskal Bajlon,  spoznovavec.

svojo pomoč. 11  Ponižnost, pokorščina, mertvenje, čistost, usmilje¬
nost, pobožnost, zatajevanje, tihotnost, ljubezen do uboštva, po-
terpežljivost, živost vere , terdnost upanja , gorečnost ljubezni,
stanovitnost v molitvi — vse te čednosti je on spolnoval na
tako visoki stopinji , da je težko razločiti, ktera bi se bila pri
njem najbolj izrazovala. Njegova gorečnost pa ni nehala , —
kakor se tako rado prigodi, — ko je čas poskušnje minul, rastla
je marveč od dne do dne. Brez ugovora je po povelji viših tudi
najbolj težavna dela opravljal. Enkrat ga pošlje njegov pro-
vincijal z listom do redovnega generala v Pariz. Paskal je pač
vedel, da bo na tem potu veliko nevarnostim izpostavljen od
plati Hugenotov, ki so imeli skor vsa mesta, skozi ktera mu je
bilo iti, v svoji oblasti. Ali brez najmanje opombice gre bos
in v frančiškanski hali na daljno pot skozi okrajine, po kterih
so ti sovražniki sv. cerkve prebivali. Na več krajih so ga pre¬
ganjali s kamenjem in s krepelci in eden najhujih gavdaritako
po rami, da mu kar roka oderveni. Bog pa ga je kakor po
čudu rešil iz rok krivovercev in ga zdravega v njegov samostan
nazaj pripeljal. Nikdar pa ni ponižni mož govoril od težavnosti
tega pota, tudi se ni slišala ktera beseda nejevolje nad tistimi,
ki so ga terpinČili. Enkrat samb je pokorščino odrekel nečemu višemu
med vsem življenjem v samstanu in to se je tako zgodilo: Neka
ženska želi necega očeta v spovednico. Frančiškan, ki je imel
ravno nekaj družili opravil, reče Paškalu, kteremu je bila ženska
spovednika poklicati naročila: „Povej jej, da me ni doma.“ Pas¬
kal zaverne: „Raji hočem reči, da imate, častivredni! opraviti."
Menih mu še enkrat ukaže: „Stori, kakor sem rekel; že vem,
zakaj. 11  Ali svetnik ne more tako storiti, ampak odgovori:
„Castivredni! tega ne smem in tudi ne bom storil; laž bi bila,
ktere me Bog obvaruj. 11

4. Večkrat pobožnega brata nagovarjajo, da bi se dal za
mašnika posvetiti, ali iz ponižnosti se stanovitno te časti brani-
Čeravno tedaj nikdar mašnik ni postal, bil je vendar redovnim
tovaršem povsod za zgled postavljen, in pošiljali so ga od samo¬
stana do samostana, da bi brate pravila natanko spolnovati učil;
tudi so mu vikši, kedar so za dalje časa z doma odšli, večkrat
nadzorništvo v samostanu izročili. Njegov zgled je več zdal, ko
najbolja pridiga. Vsi so se nad njim vnemali, ki je bil s tako
nenavadnimi darovi od Boga pomiloščen. On je posedel v p°'
polni meri, kar se sicer imenuje vednost svetnikov,  tako da
so najbolj učeni nad njegovimi izreki stermeli, zlasti ker so ve¬
deli, da nikdar v šolo ni hodil. Njegovo oko je prediralo temno
prihodnost; za gotovo je mogel temu bolniku zdravje, unemu
smert napovedati, in njegova beseda se je vselej poterdila. K® 1
se pa pripoveduje od čudežev, ki je je Gospod po njem štorij,
je zares neznansko. — Najljubša prislovica našega svetnika J e

243

17. majmk: Sv. Paškal Bajlon,  spoznovavec.

bila: „Clovek mora imeti do Boga serce pokornega otroka, do
bližnjega serce ljubeznjive matere, do samega sebe serce ostrega
sodnika. 41  Vsaj njegovo serce je bilo takovo. Z neugasljivo goreč¬
nostjo je dušni blagor bližnjega pospeševal. Z ljubeznjivimi be¬
sedami je tovarše in druge opominjal k spolnovanju Božjih in
cerkvenih zapoved, k poboljšanju življenja, k poterpežljivosti in
k vsem družim keršanskim čednostim. In njegove besede so
imele čudovito moč. Neki menih njegovega samostana si je vse
prizadeval, moža, hudo razžaljenega , za odpuščenje nagniti. Ali
razžaljeni noče nič tega slišati in menihu celč s tepežem perti.
Nato ga Paskal, ki je meniha spremljal, prijazno nagovori rekoč:
„Ljubi brat! odpusti za Božjo voljo razžaljenje!“ In glej, kar
mnogo prigovarjanje menihovo ni premoglo, storilo je teh malo
besed; presunjeni mož namreč odgovori: „Naj bo, za Božjo voljo
mu pa odpustim 41 . Enako je Paskal tudi terdovratnega grešnika
spreobernil, in ženo, ki je straha pred bližnjo smertjo obupati
hotela, za voljno vdanost v voljo Božjo pridobil.

5. Poslednja leta je Paskal skoraj vse noči v cerkvi pre-
čul, vedno klicaje v priprošnjo presv. Device, da bi milost do¬
segel, do konca brez greha ostati. 52 let starega huda bolezen
poprime. Ko mu zdravnik kmalno smert napovč, zahvali se mu
za to sporočilo ter pristavi, da mu nič prijetnišega povedati ne
more. Ko noč pred binkoštnim praznikom v molitvi na postelji
prečuje, vpraša zjutraj, ali se je včlika maša že začela, in ko mu
poterdijo, prime križ in rožni venec in med molitvijo iz smehlja¬
jočega obličja izdihne svojo dušo ravno v tem trenutku, ko zvona
glas povzdigovanje naznani. v  Umeri je v samostanu Vila-reale
pri Valenciji 17. maja 1592. Cudapolno je bilo, kako je njegovo
huplo pregibljivo in voljno ostalo; še čez osem mescev, ko se
je dvignilo, so je najdli še nestrohnelo, čeravno je bilo z ap¬
nom posuto. Za svetnika je bil razglašen 1. 1690.

Obrazuje se ko frančiškan.

Samostanske obljube — svetje, ne zapovedi.

Ko  bi si kristijani slednjega stanu vedno le prizadevali, popolnomost
doseči, bila bi cerkev svetnikov polna. Sv. Paskal je vedno v sebi gojil
to živo hrepenenje in zatorej mu je Bog v prikazni razodel posebno vred¬
nost samostanskega življenja, to je natancega spolnovanja storjenih meniš¬
kih zaobljub. Ali kakor je vseh dolžnost, čedalje bolj popolnoma prihajati
to je, v ljubezni rasti, vendar niso vsi zavezani, teh izverstnih treh pri¬
pomočkov res se poprijemati. Za to namreč je treba posebne veleduš-
posti, posebnega poklica Božjega. „Te besede ne umejo vsi, ampak kterim
je dano.“ (Mat. 19, 11.) Resnično uboštvo, devištvo in pokorščina se. šte-
) e jo med evangeljske svete pa ne med Božje, ne cerkvene zapovedi; in
tedaj se po njihovem spolnovanji snuje, ne sploh vsem brez razločka
khstijanom lastna, ampak tako zvana meniška popolnomost. Po sv. pismu

16 *

244 17. majnik: Sv. Paškal  B a j 1 o n,  spoznovaveo.

se nahajajo jasni izreki, poleg kterih se uboštvo in devištvo nekterim pri¬
poroča sicer, pa vsem ne zapoveduje. Ko bogat mladeneč k Jezusu pristopi
in ga vpraša: „Dobri učenik, kaj naj storim dobrega, da večno življenje
zadobim ?" odgovori mu Jezus : „Ako hočeš v življenje iti, spolnuj zapovedi."

Ko mu mladeneč reče, da je vse to spolnoval od mladosti, priverže mu
Jezus rekoč: „Ako hočeš popolnoma biti, idi, prodaj, kar imaš, in daj
ubogim, in boš zaklad imel v nebesih." (Mat. 19.) Doseže se torej zveli¬
čanje ali večno življenje s spolnovanjem zapovedi, ktere za vse ljudi ve¬
ljajo; viša popolnomost pa se zadobi z radovoljnim uboštvom, ktero se
veledušnim, čez zapoved miloserčnim ljudem priporoča. Ravno tako govori i
Kristus tudi od vednega devištva, ker ga vsem ne zapoveduje, ampak le
tistim nasvetuje, ki so v višo popolnomost poklicani: „Te besede ne raz¬
umejo vsi, ampak kterimje dano. So namreč skopljenci, kteriso iz mater¬
nega telesa tako rojeni; in so skopljenci, kteriso od ljudi skopljeni; in so
skopljenci, kteri so sami sebe skopili zavoljo nebeškega kraljestva. Kdor
more umeti, naj umč." (Mat. 19.) Te Kristusove besede izverstno tolmači
sv. Pavel, ko piše Korinčanom (71): „Zelim namreč, da bi bili vsi kakor
jaz (zderžni). Ali vsak ima lastni dar od Boga, eden sicer tako, eden pa
tak6. — Od devic pa nimam Gospodovega povelja; svet pa dam." Ravno
to gotovo tudi od pokorščine velja, kakoršna naj se spolnuj e po meniških
redovih. Ako je namreč uboštvo in pa popolnoma zderžnost tolikanje po¬
sebnosti in visokosti, da se ne more sploh vsem zapovedati, ampak le
nekterim izvoljenim nasvetovati; toliko bolj je daritev naj veča, tveganje
najtežavniše, in najcenitejše — popolnoma pokorščina ali popolnoma zataje¬
vanje lastne volje, ne prištevati med zapovedi, ampak le med svete. Skli¬
čimo si tu v spomin besede sv. Gregorija že zgorej navedene: „Morda ni
težavno človeku, zapustiti svoje, ali silo težavno je, zapustiti samega sebe.
Manje namreč je, tvegati se tega, kar ima; aji silo veliko je, tvegati se
tega, kar je." Naj človek torej sam sebe pridno in dobro poskuša, in
potem naj še-le po višem zahrepeneva, ako se čuti od Očeta luči, od kte-
rega prihaja vsaki popolni dar, pozivanega in vlečenega. Nikdo namreč
ne more dospeti do meniške popolnomosti, ako mu s posebno milostjo Oče
do nje ne pomaga. Na poklic namreč Božji se opira vsa stavba samo¬
stanske popolnomosti, in iz njega, kakor pervega studenca izvirajo vse
gnade tako vzvišenemu stanu primerne in potrebne. „Ktere je namreč
poklical, te je tudi opravičil; ktere pa je opravičil, te je tudi poveličal.”
(Rim 8.) Nesrečni torej tisti, kteri si nepoklicani od Boga jemljejo čast
evangeljsko-svetne popolnomosti! „Gorje vam, otroci! ki ste me zapustili”
govori Gospod po preroku, „da naklepe delate, pa brez mene, in narejate
osnovo, pa ne po mojem duhu, da greh na greh nakladate." (Iz. 30, !•)
„Ktere si bo Gospod izbral, ti se mu bodo bližali" (IV. Mojz. 16, 5.)

Molitev.

Bog! kteri si po sv. pastirji Paskalu očitno pokazal, da se človek
v všacem stanu lehko zveliča, ako se le greha zvesto varuje in za čed¬
nost in dobra dela skerbi: dodeli tudi nam svojo pomoč, po njegovem sv.
zgledu hudega skerbno se varovati in dobrega obilo storiti, da tako za
njim v tvojo večno čast dojdemo. Amen.

18. majnik: Sv. Teodot,  mučenec.

245

18. Majnik ali veliki traven.

Sv. Teodot, mučenec,

zveličanju smo vsi poklicani. Nobena obertnija, ki ni
'prepovedana po Božji postavi, nas ne bo ovirala na potu
kerščanske popolnomosti, ako jo v duhu kerščanske vere
opravljamo. Mar nam slednji stan še posebne priložnosti in pri¬
pomočke daje, spolnovati najlepše čednosti, ako imamo le po¬
glavitni svoj konec, namreč svojo večno namembo vedno pred
očmi. Ni sicer tajiti, da se med raznotere okoliščine življenja tudi
posebne nevarnosti vpletajo, ali one se rodč le iz spridenosti
našega serca, ktero poželjivosti služno povsod le njenega potola-
ženja išče. Torej naj se poskusi vsaki sam, in ako se čuti pre¬
slabega za krepŽk upor, je njegova sveta dolžnost, protečim ne¬
varnostim po vsaki ceni umakniti se in dušo svojo rešiti. Ne¬
varnega vsakdanjega kruha si je služil današnji svetnik, pa kako
mu je vendar teknil v večno življenje? — Teodot je bil iz An-
cire, glavnega mesta Galacije, in od pobožne device Tekuze v
kerščanski veri prav skerbno izrejen. Ko stopi v zakonski stan,
napravi kerčmo. Ali pri vseh nevarnostih tega opravila on ostane
zmeraj trezen in goreč v spolnovanji kerščanskih dolžnosti. Mo
litev, post in miloščina je bila njegova največa radost; s svojimi
serčnimi opomini pa je tudi grešnike spreobračal in je več ver¬
nikov ohrabril, da so mučenško smert radovoljno terpeli. Tako
je živel v spolnovanji dobrih del, dokler 1. 303 znano grozovito
preganjanje kristijanov pod cesarjema Dioklecijanom in Maksi-
minijanom ne zahrumi. Komaj se kruti ukaz v Anciri razglasi,
že večidel kristijanov pobegne in po puščavah in gorskih toka-
vah zavetja išče. Pogani pa obhajajo veselice, lomastijo v
hiše kristijanov in tolovajsko po njih ropajo. Najbolj imenitne
vernike, ktere ugrabijo, pehdjo v ječe, njih žene in hčere skru¬
nijo ter po ulicah vlačijo in ne prizanašajo še malim detetom ne,
kterih edino hudodelstvo je bilo, da so je kerščanski starši rodili,
Teodot, zmeraj pripravljen za Kristusa kri preliti, se med tem
divjanjem ne umakne iz mesta, ampak oserčuje jetnike in poko-
puje trupla mučencev, čeravno je bilo to usmiljeno delo s smertjo
kaznovano. Cesarski oblastnik Teokten ukaže ves živež, predno
se na tergu prodaja, malikom darovati in tako so morali kristi-
jani ali glada umirati ali pa malikovanja se vdeleževati. Teodot
se je bil po sreči preskerbel z veliko zalogo živeža in vina, ki
nista bila oskrunjena od bogokletnih poganskih obredov; pro¬
dajal ju je tedaj vernikom brez vsega dobička in tak<5 so za-
niogli vživati čisto hrano in čiste dari na oltar Gospodov pokladati.

246

18. majnik: Sv. Teodot,  mučenec.

2. Nekaj ur hoda od Ancire je stala terdnjava Mal. Teodot
pride tje po posebnem navodu previdnosti Božje ravno v tem
trenutku, ko hočejo ostanke na germadi sežganega sv. mučenca
Valenta v reko Hal pometati. Posreči se mu, da si te dragocene
svetinje prilasti in je na varnem kraji shrani. Grredč nazaj v
Anciro sreča na potu več kristijanov. Serčno se razvesele videti
splošnega dobrotnika vseh stiskanih. Povabi je, nekoliko se okrep¬
čati, predno dalje popotvajo in v ta namen pozove iz Mala du¬
hovna, da bi pred jedjo navadne molitve za popotne opravil.
Po dokončani malici na zeleni tratini reče Teodot duhovnu,
Frontonu po imenu: „Ta kraj se mi zdi kaj pripraven za obra-
njenje sv. ostankov, zakaj ne zidaš tu kapelice ?“ ,,Ali poprej
moramo ostanke imeti 11 , zaverne Fronton. „Bog nam je bodal' 1 )
odgovori Teodot, „le poskerbi za poslopje 11 . In v zastavo, da se
bo to zgodilo, da mu perstan z roke. Med tem pa v Anciri pre¬
ganjanje razgraja ko silen potres. Med ugrabljenimi je bilo tudi
sedem devic, in med njimi rednica Teodotova Tekuza. Oblastnik
je izroči mladim spohotnikom v oskrumbo. Njih orožje so le
mile prošnje in solze. In ginljive besede Tekuzine, govorjene do
teh nesramnih šterkolinov, pogasd nečisti ogenj v mladih slast-

nikih, da jamejo celd sami rotiti nečloveško ravnanje sodnikovo-

Ko Teokten zvč, da so čistost ohranile, sklene z druzimi pri;
pomočki njih stanovitnost premagati — hoče je namreč vverstiti
med duhovnice Dijane in Minerve. Pogani so namreč vsako leto
kipa teh boginj v bližnjem ribnjaku umivali, tudi našim sedm e '

18. majnik: Sv. Teo dot,  mučenec.

247

rim devicam naj se to zgodi. Pripeljane tje stoje vse razgaljene,
izpostavljene nesramnemu zijanju pričujoče derhali. Ko Teodot
po svoji povernitvi od tega zvč, z nekoliko tovarši v hiši blizo
cerkve sv. očakov nenehoma na kolenih milo Boga prosi, da bi
jim dal zmagovito vse te skušnje prestati. Okoli poldne se jim
sporoči, da so mučenke stanovitno terpele in bile naposled v
ribnjak potopljene.

3. Teodot prevdarja zdaj s Polihronijem, hišnim gospodar¬
jem, kako bi se trupla sv. mučenk iz vode potegnila. Ali ko
zve, da je oblastnik stražo pri ribnjaku postavil, ga velika žalost
obide, in zopet se potopi v iskreno molitev. Ko prenoči' v hiši
Polihronijevi, sliši v spanji Tekuzino očitanje, zakaj da je ndnje
pozabil: „Hiti torej k ribnjaku, ker v dveh dneh te čaka hud
boj. Vstani in idi tje, pa varuj se izdajavca 11 . Teodot vstane, ali
ker se straža še ni bila umaknila, ne se upa s tovarši k rib¬
njaku, ampak še le zvečer, ko se celi dan postijo in molijo, gre
Teodot z dvema tovaršema ven na morišče. Noč je bila gosto
temna, in strašen vihar je razgrajal. Ko pridejo na morišče, je
groza silo sprehaja, videti toliko sežganih trupel in odsekanih
na kole nataknjenih glav. Pa okrepčani z znamenjem sv. križa
in z molitvijo med bučečo nevihto pogumno dalje korakajo, kar
se jim prikažeta dva moža v leskeči obleki in rečeta: „Le ser-
Čno, Teodot! Gospod je tvoje ime med mučence zapisal. Pri
ribnjaku boste dobili oboroženega sv. Sosandra, ki bo stražo
v beg zapodil. Ali izdajavca ne bi bil imel seboj jemati“. In
res se tako zgodi. Straža pobegne, verniki pa trupla iz globo¬
čine potegnejo in čedno pokopljejo.

4. Drugi dan po vsem mestu razbobni glas, da so trupla
sv. devic unesena. Kjerkoli se kristijan prikaže, berž ga zaprd
in na trapilo raztegnejo. Ko Teodot sliši, da je že mnogo ne¬
dolžnih zavoljo tega djanja mučenih, hoče se sam sodniku izro¬
čiti, ali bratje mu tega ne dopustč. Med tem pa gre Polihronij
v kmečki obleki na javni terg bolj natanko pozvedet, kaj se po
mestu godi. Ali tudi preoblečenega pogani spoznajo in ga spo¬
toma pred sodnika tirajo, ki ga preč ukaže trapiti. Začetkoma
terpi poterpežljivo, ali bleda smert ga preplaši, da obstoji, da
je Teodot trupla unesel, ter pokaže kraj, kjer je je pokopal. Ko
Teodot zve izdajstvo nesrečnega Polihronija, spozna, da je nje¬
gova ura prišla in ne misli na nič druzega kot na pripravljanje
za boj. Po goreči molitvi z brati gre neomajljivega poguma proti
bojišču. Na potu ga srečata dva prijatla, ki mu bežati prigovar¬
jata. Ali on njima odgovori: „Ako me še ljubita, nikar ne oma¬
jajta mojega sklepa, ampak pojdita raji k oblastniku in mu po¬
vejta, da tisti, ki ga dolže brezbožnosti, že stoji pred durmi.‘‘
Po teh besedah naglo odide in kmalo stoji pred svojimi tožniki.
Smehljaje ogleduje okoli sebe ogenj, kolesa, natezila in draga

248

18. majnik: Sv. Teo dot,  mučenec.


mudila. Teokten mu ponuja svoje prijateljstvo, ga zagotavlja ce¬
sarske milosti, mu obeta postaviti ga za mestnega poveljnika in
za duhovna Apolinovega, ako hoče z njim vred kristijane od
njihove slepe zmote odpeljevati in je nagibati odreči se tisti
službi, ki jo pod Pilatom križanemu Jezusu skazujejo. Teodot
pa popisuje v odgovoru velikost, svetost in čudeže Jezusove in
dokazuje ob enem brezbožnost, neslanost in ostudnost maliko¬
vanja, zlasti z natancim naštevanjem gerdobnih hudodelstev, ktera
pesniki in zgodovinarji poganski sami malikom prikladajo. Nje¬
gov govor pogane grozno raztogoti in hrupno kričč, da naj se
sovražnik bogov pravici izroči. Teodota tedaj na trapilu razteg¬
nejo. Rabeljni mu život z železnimi grebeni tergajo, v rane pa
mu jesiha vlivajo ter je z baklami žg<5. Ko se enkrat mučenec
od sopara svojega praženega mesa nekoliko proč oberne, meni
oblastnik, da omaguje o grozoti bolečin. „0j motiš se,“ mu od¬
govori Teodot, ,,ako misliš, da je ta zgib z glavo znamenje
strahopetnosti. Pritožim se le, da imajo spolnovavci tvojih povelj
tako malo serčnosti. Stori je pokorniše. Izmisli si nove muke,
da boš videl, kako krepost Jezus tistim deli, ki za-nj terpe.“
Serditi oblastnik mu veli čeljusti s kamenjem podrobiti. Rabeljni
so že vsi trudni in Teodot se zdi za vse terpljenje neobčutljiv.
Oblastnik ga veli v ječo nazaj peljati in za nove muke prihraniti.

5. Pet dni potem ga zopet raztegnejo na trapilu, da mu
vse rane regnejo; potem ga valjajo po tleh, posutih z razbeljenim
drobljejem. Ko tudi ta strašna muka njegove stanovitnosti ne
omaje, ga naposled oblastnik obsodi v obglavljenje, njegovo
truplo pa ukaže sežgati, da bi ga kristijani nikjer ne mogli po¬
kopati. Ko pride na morišče, spregovori po zahvali do Zveli¬
čarja, da ga je v toliko mukali milostno vzderžal, še nekoliko
besed do kristijanov in z veseljem sprejme smertni mah. Ali
germado, na ktero njegovo truplo položi;, bliskoma obsveti taka
žarna luč, da se nikdor blizo ne upa. Oblastnik pošlje torej vo¬
jake tje, da bi stražili pri glavi in truplu svetnikovem. Ravno
ta dan pride Fronton iz Mala vAnciro po sv. ostanke, ki mu je
je bil Teodot obljubil; tudi perstan ima seboj, ki mu gaje bil
mučenec v zastavo gotovega spolnjenja obljube zapustil. Oslico
je imel otovorjeno z vinom pridelanim v lastnem vinogradu. Nož
ravno razgrinja svoja temna krila, Oslica, vsa trudna, se blizo
germade vleže. Straža Frontona povabi, pri njej ostati, on pa jej
postreže s svojim močnim vinom. Zdaj mu zgovornih jezikov
pripovedujejo, kaj so terpeli zavoljo unih sedmerih devic, ktere
je bil ravno ta „jekleni“ mož iz ribnjaka unesel. Po prošnji
Frontonovi eden stražnikov vse te dogodbe obširno razloži. P°
večerji stražniki od vina omamljeni kmalo terdo pospe. Fronton
pa tedaj oslico s sv. truplom Teodotovim otovori in se verne v
Mal, kjer so kasneje cerkev temu mučencu na čast sezidali.


18. majnik: Sv. T e o d o t, mučenec.

249

Kerčma in kerščanska zdravila zoper njo.

Ipač si oblastnik temotnega kraljestva ni mogel utreti gladkeje
in širokeje ceste, po kteri bi speljeval trumama dragoceno odkupljene duše
v svoje peklenske prostore, kakor da je zasejal po svetu neznansko kugo
smerdljivih beznic, teh sleparsko prekritih jam, v ktere se love ubogi
ljudje kakor omotične muhe nasladkostrupeno pijačo.

Predaleč bi segali, ko bi hoteli vse te njegove peklenske zvijače
bolj natanko razkrivati, bolj obširno popisovati prežalostno osodo teh zgu¬
bljenih človeških stvari, ktere z neozdravljivo slepoto vdarjene druzega ne
znajo , kakor po navajeni že udelani poti le tavati proti tem peklenskim
zakotjem. Le mimogredč naj nekoliko omenimo tistih pripomočkov, s
kterimi zviti sovražnik človeškega rodit ravno po beznicah duše v svoje
večne spone kuje. Najprej si je on za ta bogati lov izvolil ravno Gospo¬
dov dan in njegove svete praznike; tedaj namreč se slastna nesrečna der-
hal najrajše da dervlti poteh ljuknjah, da po njih se potikaje preširno tepta
Božje in cerkvene zapovedi, da očitno taji otroški klic: ,,Oče naš! kteri
si v nebesih"; da očitno zasmehuje prošnjo: „Posvečeno bodi tvoje ime";
da očitno zasramuje željo po prihodu Božjega kraljestva, da se očitno nor¬
čuje iz Boga, kteremu veli, da naj se zgodi njegova volja, pa vpričo svo¬
jemu Stvarniku in Gospodu pokorščino odrekuje. In ko terdo zasluženi
denar preširno meče v nenasitljivi brezen, čedalje bolj vpijete žeje, tedaj
rugavno poklekva pred svojega nebeškega Hranitelja zapovedovaje mu,
da „daj nam danes naš vsakdanji kruh!“ Tukaj hudič vse pogubljive
strasti v človeku vnema in če pravi sv. pismo, da v vinu je nečistost, se
ta prežalostna resnica ravno po teh krajih najbolj pogostoma spolnuje,
kajti posebna limanica, na ktero satan tukaj duše lovi, je nesramno žen-
stvo, ktero z zapeljivim vedenjem, s priliznjenimi besedami, s spohotnimi
objemljeji omotene moške reve v omotljivo pijačo čedalje bolj potaplja,
ogenj nečistosti v njih čedalje bolj neti in tako ko zvest pomagač v ne¬
izrekljivo satanovo radost čedalje bolj uboge zadergnjene duše v njegove
peklenske globočine pogrezva. Tako se godi po kmetih in po mestih,
zlasti po poslednjih. Zavoljo tega pa smemo po pravici marsikteri „gorje!“
na to in uno plat zaklicati ter reči: Gorje tebi, bezničar! ki take šotore
hudiču pleteš in iz kakovega namena? da nekoliko umazanega dobička
izmolzeš iz nesrečnikov, ki se po lajnu, po tvoji beznici nagomiljenem,
slastno valjajo. Gorje tebi, kdorsikoli, ki si v navado si privzel, le proti
tem mlakužam svoje vehrave korake pomikati, zlasti gorje tebi, hišni go¬
spodar! ki svoje od Boga ti v oskerbovanje izročeno imetje le v to po-
gostljivo shrambo spravljat vlačiš. Glej , streha se ti podirastena ruši,
vrata vegajo, okna so že z ajdovico zatlačena, hlevi so prazni, repovi že
davno v vedno prazni kozarec poklani, žena tarna, deca plakajo glada in
nagote, pušča gospodari okoli tvojega domovja, kos za kosom polja seti
poprodava, dolžniki pritiskajo in naposled si potiran izpod lastne strehe
Po širocem svetu z milovanja vredno družino vred beračit si kruha od
hiše do hiše , dokler te naposled žalosten konec ne postavi pred strašni
sodnji stol. Oj odgovora, ki te čaka! Ali tudi gorje taeim hišnim gospo¬
darjem, kteri, 'čeravno sami ne popivajo, vendar domačim znimarno berzde
hlapč, in ne skerbe, da bi strah Božji med družino vladal. Pri tako žalostnih
prikaznih, ki je ta kužna nesnaga med svetom rodi, je jela sv. cerkev
pozorno svoje materne oči obračati, kako bi tem nadlogam v okom prišla
in časno in večno nesrečo, po tej poti njenim otrokom protečo, kolikor

250

19 . majnik: Sv. Ivo n, spoznovavec.

mogoče odvračala. Zatorej so zlasti po večih mestih od duha kerščanske
ljubezni vneti možje vpeljali tako zvane rokodelske družbe, v ktere se
sicer sami sebi prepuščeni rokodelski družeji zbirajo, se v marsikterih
vedah podučujejo zraven pa tudi s poštenimi veselicami radujejo ter tako
od obiskovanja kerčem odpeljujejo. Koliko blagonosnega sadu te ker¬
ščanske družbe obrode, ni treba razlagati, in možje, kteri svoj trud v
dušno in telesno korist družejev darujejo, si s tem usmiljenim delom lep
venec v nebesih pleto. Pa tudi po kmetih se že marsikake tovarštva v
ta namen sklepajo, in menim, da bi obilo razširjene koristne bukve veliko
v njegovo dosego pripomogle, kar Bog daj!

Molitev.

Oslepljeni od pogubljive samoljubnosti se hočejo marsikteri v svoji
mlačnosti in v svojem napačnem prizadevanji izgovarjati in vpokojevati z
dolžnostimi svojega stanu. Reši je, o dobrotljivi Bog, te nevarne zmote.
Ti si vse po svojem Sinu, našem Odrešeniku, v svoje otroštvo poklical,
vsem si namenil, v popolnomosti podobnim Ti postati. O razsvetli je vse,
ki so Tvoji, s svojo nebeško lučjo in okrepčaj nas s svojo močno milostjo,
da bomo v vseh okoliščinah življenja svoje večno zveličanje ko svojo naj-
višo, najpotrebnišo namembo pred očmi imeli in v eno mer za njo tekaje
srečno dosegli. Amen.

--

19. Majnik ali veliki traven.

Sv. Ivon, spoznovavec.

■^VpLvon, rojen 1. 1253 v Ker-Martinu v spodnji Bretdniji, je bil
'®J.sin blazih , čednosti bogatih staršev. Mati njegova, Ancona,
je bila preč po porodu od Boga obljubo prejela, da bode
Ivon Njemu prijeten služabnik, zatorej ga je tolikanj skerbneje
izrejevala. Komaj se je jel razvijati um malega Ivona, že mu
je tekala: „Ivon! ti moraš svetnik biti“; in ko potem deček ra¬
doveden poprašuje, kakd da more svetnik postati, mu pripove¬
duje od Jezusa križanega, kako ga mora nasledovati, po njego¬
vih zveličanskih naukih se ravnati in zlasti križ za njim voljno
nositi. Z največo pozornostjo posluša Ivonček pobožno mater,
in serčice se mu vnema goreče ljubezni do Jezusa. In ko tako
mati seme svetega življenja v otrokovo serce vklada, jej oče
Helorij zvesto pomaga; on v sinku posebno budi ljubezen do
ubozih in zatorej ga že zgodaj dela usmiljenja spolnovati uči.
Božja previdnost je nadalje poskerbela, da je, ker je serčno
hrepenel po učenji, najdel dobrotljivega podpornika. In tako je
šel, še le štirinajstleten mladeneč, na visoke šole v Pariz učit se

19. majnik : Sv. 1 v o n ,  spoznovaveo.

251

modroslovja, bogoslovja in cerkvenega prava. Tukaj med splavjo
do dvajset tisuč učencev, ki je veliko več blata ko zlata seboj
valila, za tako mladega in neskušenega človeka kakor Ivona pač
ni bila majhna naloga, po koncu se vzderžati, da bi ga nravna
spridenost seboj ne zvertinila. Ali beseda materna: „Ti moraš
svetnik postati 41 , ga je vedno spremljala ko angelj-varh; in ne¬
dolžen in čist, kakor je bil prišel, zapusti čez deset let Pariz in
gre v Orleans, da bi se pri slovečih učenikih tudi rimskega prava
izučil. —

2. Terdnega sklepa v duhovski stan stopiti, začne zgodaj
samotarno ostro živeti. Njegovo edino opravilo je molitev in
učenje , njegov opočitek obiskovanje bolnišnic. Ko se v prav¬
niških vednostih dovolj izuri, verne se v domovino, v ktere glav¬
nem mestu Renu (Rennes) se da za mašnika posvetiti. Ko duho¬
ven ne spolnuje samo natanko dolžnosti svojega visocega po¬
klica, ampak tudi ostre spokorne vaje in mertvenja so obilna
njegova vsakdanja zveličanska hrana: odpovč se namreč zavži-
vanju mesa in vina, se posti na teden trikrat ob kruhu in vodi,
spi na golem ličji, in nosi priprosto robato obleko ter sandale
na nogah. Njegovo ostro življenje, njegova milodarna ljubezen
in njegova temeljita pravniška znanost, ki jo je pri mnogo pri¬
likah razodeval, nagne arhidiakona v Renu, da si ga izvoli za
predsednika duhovne sodnije v škofiji.

3. Ivon se temu trudapolnemu vradu posveti z vsemi močmi.
Cerkvena sodnija je bila takrat silo obširna in obsežna; pod njo
so spadali vsi prepiri med duhovni, vse tožbe zoper duhovne in
redovnike, kolikor so njih osebe zadevale, vse zadeve ubozih,
vdov in sirot, ki sicer niso imele druzega zastopnika, vsi pre¬
piri o patronatih in desetinah, vse zakonske zadeve, oporoke in
prisežne zaveze, naposled razsojevanje v vseh rečeh, če so je
stranke prostovoljno pozvale. Škofijski oficial tedaj je bil sodnik,
zavetnik, varh, jerob, srednik v najbolj različnih zadevah in za¬
motavali družinskega življenja: njegova delavnost se je torej
stezala po širocem polji. Ivon je bil nevtrudljiv delavec: on se
je prava učil, ne da bi je znal , temuč da bi je varoval, kjer
seje  rušilo, je vzdignil, kjer je bilo pogaženo. Pred njim ni
veljala nobena imenitnost osebe, nobeni pozemeljski oziri, noben
razloček stanfi. Ponujana darila je zametal z molčečim zaniče¬
vanjem, zlato ni imelo za-nj nobenega leska, srebro nobenega
ž veri k a — on ni hotel druzega razun pravico. Ljudje vseh sta¬
nov in versta so se gnjetli okoli njegovega sodnjega stola, ter
izločevali svoje pravdniške reči njegovi razsodbi, zakaj ona je
bila vselej pravična. Posebno pa je skerbel za zapuščene vdove
m sirote, nizke in priproste, sploh za vse, ki so bili brez po¬
dočnika, in je po pravici zaslužil častno ime „odvetnik ubozih 44 .
Večkrat so razdonevali po sodnji sobani njegovi krepki govori

252

19 .  raajnik: Sv. Ivo n, spoznovaveo.

v branjenje tudi največih siromakov izmed ljudstva, večkrat so
pretresale njegove doneče besede, njegovi živi popisi tudi terde
persi, mečili tudi kamenita serca, ter privabili solze milovanja in
usmiljenja v očf; bojeval se je sicer z orožjem postave za pra¬
vico , ali kedar s tem ni izhajal, kedar je terda čerka postave
zopervala rahli ljubezni, povdarjal je nagibe dostojne odjenljivosti.
Ali njegova ljubezen do ubozih mu ni kalila pravniškega raz¬
gleda in ni ovirala njegove pravičnosti; in če so reveži o pre¬
varanem upanji tugovali, tolažil je njih žalovanje s prijazno be¬
sedo in z radodarno roko. Kedar je imel ko sodnik kako sodbo
skleniti, storil je to z visoko resnobo, z globocim premislekom;
vsaka beseda je bila pretehtana, vsaki zlog odmerjen, kajti on
se je spomnil tiste ostre sodbe, ki se bode enkrat nad njim
sklepala, in spomnil se je je tako živo, da so mu večkrat solze
v oččh zaigrale.

4. Svetnika sloves je šel po vsem Francoskem, in škofje
so si dokaj prizadeli slednji za svojo škofijo ga pridobiti. Škof
Tregnierski, v čegar škofiji je bil Ivon rojen, je menil, največ
pravice do njega imeti in tak<5 ga naposled nagne, dakooficijal
v njegovo službo stopi. Ko tudi tukaj nekaj let v blagor vseh
neumorno dela, obide ga serčna želja, izmed hrumečega sveta se
umakniti in rešen javnih opravil, v pobožnih vajah in v dušnem
pastirovanji živeti. In tedaj mu škof poleg prošnje faro da na
kmetih, ktero osem let kasneje z drugo zamenf, in tam do svoje
blažene smerti ostane. Ko župnik je bil v duhu evangeljskem
dobri pastir izročene čede in njen najsvetleji zgled. Pri oltarji
mu je plameneča pobožnost po obličji žarela. Kedar se je dvig-
nil od pripravljanja, bile so navadno njegove očf s solzami za¬
lite, ktere so mu ves čas skrivnostnega djanja obilo po licih se
cedile. Iz njegovih zgovornih ust so doneli zveličanski nauki
s čudapolno spodbudnostjo. Ne zadovoljen, samo lastno občino
podučevati, je pogostoma tudi po vnanjih cerkvah besedo Božjo
oznanoval, in tako časi po štiri — ali petkrat na dan pridigovai
Nepičlih svojih dohodkov veči del je obračal le v potrebe svoje
fare, zakaj on zam za-se, ki je imel poleg pregovora le enega
Boga in eno suknjo, in se je hranil le s kruhom in s sočivjem,
je pač malo potreboval. Ko je bila žetev dokončana, razdelil je
vse odvečno žito ali pa skupi ček za-nje med reveže. O času lakote
je bil še en sam hleb pri hiši in še tega veli svetnik ubozih
dati. Enega dne sedf svetnik, kakor legenda pripoveduje, ptj
mizi; tedaj pride berač in prosi vbogajme. Berž mu Ivon lastni
krožnik ponudi in ga prijazno povabi jesti. Berač zavžije ne¬
koliko , — kar se nagloma spremeni, takd da je vsa soba s
čudno svetlobo napolnjena , in zgine s pozdravilom: „Mir bodi
s teboj! 11

19. majnik: Sv. Ivon,  spoznovavec.

253

5. V postu 1. 1003 spozna Ivon, da njegove moči dan na
dan bolj pešajo. Vendar pa ne odneha od navadnega ostrega
življenja prepričan, da kolikor bolj se večnosti bliža, toliko bolj
mora z gorečo delavnostjo za-njo se pripravljati. Dan pred Kri¬
stusovim vnebohodom se čuti prav slabega. Z verno udanostjo
v voljo Gospodovo položi trudno glavo in se veselo preseli tje
v rajsko počivališče, zakaj po trudapolno prehojenem potu nje¬
govega življenja je plavala večerna zora prijetnih spominov, pred
njim pa je žarela zjutranja zarija sladkih upov. Truplo je bilo
v stolni cerkvi Tregnierski slovesno v rakvo položeno; med gla¬
sove cerkvenega žalnega petja se je mešalo glasno ihtenje in pla-
kanje ubozih, njegovi verni otroci pa so pretakali solze najbrit-
keje žalosti za njim, ker bil je njih oče v popolnem pomenu te
besede. Bil je vsled mnogo čudežev, ktere je Gospod po tem
svojem služabniku storil, vversten med svetnike že 1. 1347.

Ivona pravniki ko svojega priprošnika in varha častč,
pa tudi dušnim pastirjem , zlasti župnikom po kmetih bi bil v
zgled priporočevati.

Obrazuje se ko mašnik v černem talarji, z zvitkom papirja
v roki in obdan od trume ubozih varvancev.

Pravica in dobičkarija.

Š)v. Ivon je ljubezen do bližnjega posebno s tem spolnoval, da je
bil odvetnik ubozih, vdov in sirot in ne najmanjšega plačila za svoj trud
od njih zahteval ali sprejemal. Dandanašnji jih je mnogo, kteri si svojega
dela od tacih usmiljenja vrednih ljudi ne dajo samo silo preplačevati, te-
ffluč v njihovo zatiranje še na mnogo plat pripomorejo in tako delajo greh,
ki se zavoljo svoje hudobnosti — v nebo vpijoč imenuje. Ali kaj pravi
sv. pismo od tacih zatiravcev? „Gorje jim, kteri krivične postave delajo
in pisarjem, kteri krivične ukaze pišejo, da bi zatirali v sodbi reveže, in
zvijali pravde nizkih izmed mojega ljudstva, da bi jim bile vdove v rop
in da bi sirote oropali. Kaj bote počeli ob dnevu obiskanja in stiske? K
begavi pomoči se boste zatekli?" (Iz. 10.) In kteri se smejo medtoversto
ljudi šteti? „Tvoji poglavarji so pajdaši tatov, vsi ljubijo darove in hodijo
za plačilom, siroti ne prisodijo pravice in vdčvina pravda ne pride pred-nje,"
toži Izaija (1.). Oni namreč po dobičkarnih nasvetih dvorjanov in veli-
kašev premoteni, svoje podložne s presilnimi davki obkladajo in ,,menč,
da so kralji in vikši, so le roparji in tolovaji".

So nadalje veliki krivičniki vikši, zlasti uradni opravniki, kteri pod¬
ložnih tatinstva le z denarno globo kaznujejo; kteri v pogodbe vpletene
krivice in zvijače in druge kovare zlahkoma potlačevajo, da nje nekaj
dobička doleti; kteri pripuste, da se cena blaga in živeža samovoljno po-
vikšuje in se tako ubogi, vdove in sirote stiskajo; kteri terpe jude, te
Pijavke kristijanov, ali pa je v škodo domačih vpeljejo v mesta in srenje,
kteri imajo pravico na prodaj, in za kaj darila, za en zlat, za eno teie,
za verč^vina nedolžnega zatirajo.

Če tudi se kterikrat bogatin zasači v tatinstvih, v odiranji, ali mar
s e zato skozi šibe žene ali sramoto terpi? Kaj še! Kteri vedo za njegovo

254 20. majnik: Sv. Bernardin  Sienski,spoznovavee.

krivico in bi je morali poleg dolžnosti kaznovati, sodijo sicer, da se mora
pravica zgoditi, da morajo svoji vesti zadostiti; ali ko se pokažejo zape¬
ljivi zlati, obetajo kaka slepivna darila, o tedaj se berž pero drugače ukrene,
in ki je bil poprej vislic vreden, se zdaj izgovarja, in ta lepa kupčija
kmalo zagerne očitno hudodelstvo s plaščem nedolžnosti. In tako se zme¬
raj svinja brez cviljenja kolje, eden dobi noge, eden ušesa, eden glavo in
t. d. in pajdaši tatinstva ostanejo pošteni možje. — Kaj pa je vendar
vzrok, da ljudje svojo zvestobo, pravičnost, vest tako kvarijo, da naposled
čednost preganjajo, pregreho branijo?

Vzrok je dvojen. Pervo,  kar krivici, nesramnosti, ubijanju, božje-
ropnemu djanju in hudiču samemu zavetje gradi, je časni dobiček;
kjer se zlato lesketa, se zlahkoma hudobija z zagrinjalom čednosti za¬
kriva; kar je grajljivo, se hvalisa, in tožnik je kmalo bolj vreden šibe,
kakor pa zatoženi hudodelnik. Drugi  pokrov za pregreho je enaka
hudobnost.

Sv. Gregorij pravi: „kakor človek vslednatorne smerti poleg telesa,
tako vsled duhovne smerti, to je vsled greha po duši umerje in kakor se
telesno mertvi, da kužnega smradu ne razširjajo, v zemljo zagrebejo, tak6
se tudi duhovno mertvi nekako zakopljejo, ker se njih pregrehe zakrivajo,
lepšajo, hranijo, s krinko nedolžnosti šemijo in tako mertvi mertvega za¬
kopavajo, ko grešniki grešniku blagovoljno obrambo skazujejo.“ In ti so
tisti, ki so med mertvimi mertvi, to je, v enacih pregrehah zapopadeni,
kar res skušnja poterjuje; prevzetnež ne bo karal druzega častilakom-
nosti, ampak jo hvalil ko možato dostojnost. Gizdež slastnika ne bo gra¬
jal, ampak ga hvalil ko veselega človeka, ki med svetom družbe ne kali.
Krivični sodnik, ki praved ne razsoja poleg postave in pravice, ampak
poleg tehte mazil in daril, sebi podobnega ne bo lovil, ampak njegovo be¬
sedo in djanja poterdil, i. t. d. Pa zakaj vse to ? Ker dobro vedo , ako
svoja lastna zlodelstva nad druzimi v kazen obsojujejo, da se sami sebe ob-
sojujejo, se sami sebe obtožujejo. Glej, ljubi moj! da časna dobičkarija
in pa enakost nravov ste skoraj edina škita, s kterima se ptuja zločinstva
branijo: volk tuli z volkovi.

Molitev.

Sv. Ivon! glej na naše uboge duše; one so krive razžaljenja veli¬
čanstva Božjega in silno breme odgovora je teži: Oh prosimo te, sprejmi
je v svoje varstvo! Da boš pa s srečnim vspehom za-nje kaj storiti mogel,
izprosi jim tisto ljubezen do ubozih, ktera je v tebi gorela, da bomo po
mnogo dobrotah njim skazovanih veliko priprošnikov pri Bogu si prido¬
bili, ko se bomo enkrat pred njegovo sodbo prikazali. Amen.

20. majnik: Sv. Bernardin Sienski,  spoznovavec.

255

20 .  Majnik ali veliki traven.

Sv. Bernardin Sienski, spoznovavec.

pij, in ne jenjaj, kakor tromba povzdigni svoj glas in
oznanuj mojemu ljudstvu njegove hudobije in Jakobovi hiši
njene pregrehe. 11  Tako je velel Gospod svojemu preroku
Izaiju (58.) in enak glas je pred ved ko štiri sto leti došel iz
neba možu , o kterem rimski martirologij (zapisnik svetnikov)
spričuje, da je vso Italijo razsvetil s svojim naukom in sve¬
tim zgledom. Bernardin, rodovine Albičeskov, ene izmed
najimenitniših republike Sienske, je bil rojen L 1380 v mestu
Mari, kjer je njegov oče najvišo mestno službo opravljal. Po
zgodnji smerti staršev je bil izrejevan od pobožne stare tete,
ktera je vse storila, karkoli zamore blaga skušena ženska
z besedo in z zgledom v požlahnjenje otroškega serca storiti.
Zraven pa ni zamudila, mu po razumnih učenikih vso priložnost
flo spodobnega olikanja poskerbevati. Deček je bil jako bistre
glave, ukaželjen, priden, pokoren, pohleven, pobožen —ni torej
Čuda, ako jev vednostih in čednostih vidoma rastel. O delo-
pustnih urah ne pohaja po igrališčih ampak obiskuje cerkve,
streže mašniku pri oltarji, ali pa podobo Matere Božje s cveti¬
cami venča. Zgodaj tudi se v njegovem blazem sercu budč ču¬
tila usmiljenja in ljubezni do bližnjega, in večkrat deli' malico
z revnišimi dečki. Enajst let starega vzemd strici v Sieno, ter
ga izročč najboljim učenikom , da bi se njegove bogate zmož¬
nosti krepko razcvitale in njegova učenostna olika na vse plati
pospeševala; in povračeval jim je njih blago skerbnost s prid¬
nostjo, natanko rednostjo in z lepim napredovanjem, zlasti pa s
pobožno nravnostjo , zakaj že v teh nježnih letih se je zraven
druzih lepih lastnosti ljubezen do čistosti ko poseben znam nje¬
govega značaja razodevala. Da bi svojo nedolžnost med zapelje¬
vanjem svetd do smerti ohranil, moral je hude boje terpeti, zlasti
ker je bil pri svoji telesni žalosti veliko nevarnostim izpostavljen.
V zmago mu ni malo pripomogla njegova ljubezen do Matere
Čistosti. Njej na čast se je postil vsako soboto in je slednji dan
romal k kapelici zunaj mesta, v kteri je bila lepa Marijina po¬
doba. V Sieni je imel sorodnico, hčer svoje rednice, ktero je
zvečer večkrat obiskal; pri odhodu jej je časi rekel: „Bodi z
Kogom, tetka, zdaj grem k — svoji ljubi. 11  Njej se je to šala
zdela, ali enkrat ga vendar vpraša, kdo da je ta ljuba. On pa
) e j odgovori: „Jaz obiskujem prežalo in preljubeznjivo devico, ki
je draža kakor življenje, brez ktere vsakdanjega pogleda bi

256

20. majnik: Sv. Bernardin Sienski,  spoznovavee.

I

ne najdel miru!“ Tetka prestrašena, gre skrivaj za Bernardinom.
Ali njena velika skerb se spremeni v ravno tako veselje, ko iz*
pazi, da je hvaljena ljuba njegova deviška Mati sama. Vpričo
Bernardina se ni smela nobena nespodobna beseda spregovoriti;
že ob eni sami nesramni besedi mu je rudecica lica zalila in g a
je pri vsi njegovi pohlevnosti huda nejevolja obšla. Necega, m
sicer blagorodnega moža, ki je take spotikljivosti jezikaril, J e
tako osorno zavernil, da se nikdar več ni prederznil, tako n a '
gnjusno blato iz ust kidati. Necega samopašnika, ki je hotel
dečka v nesramno djanje zapeljati, je s pomočjo součencev tako
s kamenjem navil, da se nikdar več ni v mesto prikazal. Ber-

20. majnik: Sv. Bernardin Sienski,  spoznovavec. 257

nardinova sramožljivost je bila močna berzda, ki je tudi najbolj
razuzdane obderževala. O njegovem prikazanji je berž nehalo
vse napčno govorjenje: „Tiho“ je vse reklo, „Bernardin gre“;
v spričevanje, s kako močjo čista duša tudi nad derznimi ob-
lastuje. In vendar ni bil čmeren, ampak odkritoserčen, prijazen,
in poln mladenške berkkote: saj ravno na vertu nedolžnosti
rast<5 najlepše cvetice veselja in v čistih persih bije najljubez-
njiviše serce.

2. Po doveršenih navadnih ukih stopi v 17. letu kakor v
predvajo za duhovsko življenje v bratovščino „rejencev Marijinih 11 ,
ki je bila v bolnišnici sv. Marije della Skala v postrežbo bolni¬
kov vstanovljena. Leta 140 je bila po romarjih, ki so k sv. letu
v Rim popotovali, kuga na Laško zanesena, ki je tudi v Sieni
hudo jela razgrajati. Prostorne sobane po bolnišnici so bile do¬
mačih in tujih bolnikov vse polne in kuga jih je po dvajset na
dan pomorila; ude te bratovščine, duhovne, zdravnike, služabnike
je ta grozna morivka skor vse pokosila. Strah je bil silen; no¬
ben zdrav več ni hotel iti v to hišo smerti, takd da so bolniki
najpotrebniše postrežbe pogrešali. Bernardin je bil neutrudljiv,
ali število služabnikov se je manjšalo od dne do dne in red, ta
najpotrebniši življej take hiše, se je ves razderl; tedaj prevzame
Bernardin sam vodstvo te naprave, pregovori s svojo navdušeno
besedo dvanajst čverstih mladenčev, da se mu z vso serčnostjo
pridružijo.

Božje varstvo in njegov blagoslov sta bila ž njimi, da so
v tem okužnim zraku zdravi in terdni ostali in so marsikteri
plen smertnemu žrelu ugrabili. Po štirimesečnem razsajanji kuga
poneha, ali Bernardina strese vsled silnih naporov huda merzlica.

Če je bolnikom ko svetnik stregel, terpel je tudi zdaj ko
svetnik. Pa komaj okreva, berž se mu prilika ponudi, delo usmi¬
ljenja pri bolniku zopet spolnovati. Stregel je namreč skozi štiri¬
najst mescev svoji slepi devetdesetletni teti, kakor lastni materi.
Umerla je v njegovem naročji in terdno menjenje je , da mu je
ravno ta pobožna žena vžgala tisto plamečo pobožnost do pre¬
sladkega imena Jezusovega, ki jo je potem tako mnogotero
razodeval.

3. Tčtina smert preterga poslednjo vez s svetom. Boji,
ktere mora še zdaj v ohranjenje njemu tolikanj drage Čistosti
terpeti, mu občevanje s svetom popolnoma vžalijo. Posvetuje se
torej z Bogom v ostrem postu in goreči molitvi, kteri stan naj
bi si izvolil. Ko enega dne pred podobo Križanega serčno prosi,
da bi mu preusmiljeni Bog svojo voljo razodeti hotel, čuje v sebi
kakor iz neba glas : „Sin moj! ti me vidiš nazega. in na križ
pribitega, če me ljubiš in iščeš, ne najdeš-me tukaj. Pa hiti,
da boš tudi sebe nazega križal, in tedaj se boš lože mene ve-
selil“, Bernardin spremne pomen teh besed in stopi v ostrejši

Življenje svetnikov in svetnic božjih. U. del. *7

258

20. majnik: Sv. Bernardin  Sienski,spoznovavec.

red frančiškanov v samostanu Kolimbierskem pri Sieni. Mladi
redovnik se je zdel poln duha sv. vstanovitelja. Razun zapove¬
danih spokornih vaj si še slednji dan druge naklada. Nič ni
za-nj pretežavno in z veseljem terpi zaničevanje in zasramovanje.
Ko pervikrat po Sienskih ulicah miloščino pobira, otroci za njim
der<5 in ga zmerjaje s kamenjem lnčajo. Brata tovarša obide ne¬
jevolja. Bernardin pa ga tolaži rekoč: „Ne kali jim, brate, ve¬
selja, saj nam pomagajo do večne slave, ker nas vadijo v poter-
pežljivosti, po kteri edini posedemo svoje duše“. Vikši ga od¬
ločijo za pridigarstvo. Ali eni redovniki niso bili s tem zadovoljni,
češ, da se pridigarstvo ne zlaga z uboštvom , ker prizadevlje
stroške za bukve; ne s pobožnostjo, ker se je treba mnogo učiti;
ne s samostanskim redom, ker dela izjeme. Bernardin torej, da
bi teh slabotnikov ne pohujševal, rabi le izposojene bukve, je
pervi in zadnji pri skupnih molitvah in opravlja vsa dela po
samostanu, ali abote bratov vendar ne more premagati. Verk
tega je bil njegov glas slab in hripav, da njegovi govori niso
bili ne za uho prijetni, ni so se zdeli za serca koristni. Po na¬
vadi tedaj se zateče k presv. Devici in po njeni priprošnji je vseh
teh ovir rešen — hripavost zgine, glas je močan, čist, doneč.
Pa tudi njegov duh je bil čudapolno razsvetljen. Zatorej se z
vso gorečnostjo poprime oznanovanja Božje besede. Italija je
bila zagreznjena takrat v silno spridenost: v veri ni bilo nobene
žive moči, v delih nobene ljubezni, v nravih nobene spodobnosti;
lehkomiselne, krive, lomljene prisege so spodkopavale javno za¬
upanje; sovraštva in prepiri med mesti in plemenitimi rodovi¬
nami so redili razdivjanja vojaška kerdela; vsa varnost je bila
zginila, rop in mor sta oprčzvala po cestah in potih; grozna ser-
ditost med Gvelfi in Gibelini je zadušila vso občinsko družnost,
vso ljubezen do ljudstva in domovine; izreja sinov je bila v
tem, da so se učili nasprotno stranko čertiti, postave niso imele
nobene veljave; najbolj strahovita hudodelstva so utekala vsej
kazni; goljufija, odertija, samosilnost je bila vsled navadnosti že
opravičena; ostudne gerdobije, nesramne, živinske gostarije, po¬
gubne srečkarske igre se niso več skrivale po ponočnih teminah
za debelo zidovje; cerkve so bile prazne, spovednice zaprašene,
mize Gospodove zapuščene, polna pa kazališča , glumišča, vsa
zakotja čarovnikov in družili sleparjev! Za gorečega pridigai’J a
pač dovelj dela!

4. Pervih deset do petnajst let je pridigoval večidel le
priprostemu ljudstvu po tergih in vaseh okoli Siene. Spomladi
1. 1418 pride v Milan, pridiguje po več cerkvah in obudi z mili 110
in krepkostjo svojih govorov pozornost meščanov takd, da g a
poprosijo slovesne postne pridige prevzeti; on to stori in s tsiko
glasno in splošno pohvalo, da je njegov sloves kot izverstnega
pridigarja za zmeraj vterjen. Vojvoda milanskega, Filipa, sicer

w . -:; r

20. majnik: Sv. Bernardin Sienski,  spoznovavec. 259

i razkači njegova mogočna beseda, s ktero je dvorske gnjusobe
karal, tako, da mu s smertjo žuga, ali Bernardin odgovori, da
i za resnico umreti, bi bila za-nj naj veča sreča. Prehodil je tedaj
. vso zgornjo in srednjo Italijo; pridigoval je v Bergamu, Brešiji,

i Veroni, Benetkah, Vičenci, Florenciji, Sieni, Peružiji in po dru-

zih mestih — njegov sloves se je razlegal po vsej deželi; pov¬
sod so ga hoteli slišati; knezi in republike so ga vabili s čast¬
nimi poslanstvi ; povsod so se nadjali po njem zboljšanja žalost¬
nega stami. Kjerkoli je povzdignil besedo, na tisoče jo je na-
, sopno serkalo in ogrevala ter razsvetljevala je serca ko žar

) inplam. Nad vspehom njegovih pridig je bilo res stenneti: skle-

; pal je mir med vojevavnimi deržavami in mesti, poravnaval je ker-

i vava sovraštva med visocimi rodbinami in delal spravo med

s serditimi nasprotniki; napeljaval je razuzdane mladenče in lehko-

> miselne hčere k spodobnemu rednemu življenju , spreobračal je

i zanikerne postopače, igravce, zapravljivce, pijance v pridne,

i varčne, zmerne možake, ničemure, slastne ženske v tihotne, marne

gospodinje; terdno je spletal pretergano složnosti vez med loče-
i nimi zakonskimi, bogatine je nagibal berzdati potrošno gizdavost

. in s prihranjenim ubozim deklinam v poštene zakone pomagati;

i povdarjal je potrebno povernjenje krivičnega blaga, opomin-

s jal vikše k blagoserčnemu ravnanju, podložne pa k voljni po-

* korščini in poterpežljivosti. V Sieni si je posebno prizadeval za-

; treti nesrečno igranje razkazovaje, kako da napravlja zgubo pre¬

moženja, koliko rodi kletve, pohujšanja, goljufije, prepira in so¬
vraštva, kako da metana kostka, takaljana dblica, spremenljiva
' kvarta mir in veselje življenja spreobrača v žalost in sramoto, v

revščino in obupanje-; žalostne nasledke te strasti tako

i živo in resnično popisuje, da je vse presunjeno. Od vseh plati
mu nosijo kvarte in kostke in deske in drugo igralno pripravo,
ki vse verže na kup in sežgč na javnem tergu med prepeva¬
njem psalmov. Neki strugar mu toži, da, ker svet več ne igrd,
nima zaslužka več — narisa mu solnce z imenom Jezusovim na
sredi in mu svetuje, zanaprej le taka znamenja izdelavah. — Od
Bernardinovega ostrega življenja, njegovega posta, bedenja in
mertvenja ko meniha nočemo nič govoriti, ker so to le pri¬
stranske reči, ki se v njegovi sijajni pridigarski delavnosti
kar potopč.

5. Bernardin pri svojem globocem poznanji človeške na-
h>re, priklene mnogokrat pridigam svojim tudi vnanje osupeve
in porabi simbolična znamenja, da bi povikšal moč in zdatnost
svoje besede. V Peružiji, po sovražnih strankah vsej razcepljeni,
na koncu pridige poslušavce slovesno pozove, da kteri ljubijo
*nir, naj se vstopijo na desno, kteri pa hočejo v sovraštvu terdo-
vratno ostati, na levo plat — tako namreč bo tudi na sodnji
dan. Noben ne ostane na levi, razun mladega plemenitaša, kte-

iT

260

20. majnik: Sv. Bernardin Sienski,  spoznovavec.

rega zavoljo sklenjenega miril očitna nejevolja stare. Svetnik ga
ostro zaverne in mu napovd, da bo žalosten konec storil. Prero¬
kovanje se kmalo dopolni. — Na druzem kraji, v Arezu, zavoljo
vraž, čarovnij in enacih sleparskih umetnij zeld razvpite, prego¬
vori prebivavce, da mu prinesd vse Čarovniške knjige, zercalain
zarotivne priprave; nakupiči je okoli visocega bandera, na kte-
rem je bil hudič naslikan in vse skup sežgč. — On je posebno
častil presv. ime Jezusovo, večkrat je pridigoval od njegove
vzvišenosti in moči, in kazal med tem na leči okroglo tablico,
na kteri je bilo z zlatimi žarki obdano. — Luč, v kteri se je
svetil sloviti pridigar, ni mogla se ve da biti brez sence zavid-
nosti. Zlovoljni ljudje so ga preganjali ustmeno in pismeno z
raznim ogerdovanjem; ker pa na njegovo brez madeža življenje
niso mogli svoje hudobnosti naklepati, zato so jeli posebnosti njego¬
vega pridigovanja v njegov podor dlakocepiti. Zatožijo ga pri
papežu, da vpleta med svoje pridige čudne, grozno nevarne no-
varije, in posebno, da nevedno ljudstvo zapeljuje v malikovanje,
ker je uči in poživlja, „zlato ime Jezusovo 41  moliti. In res mu
papež Martin V. pridigovati in učiti prepovč. Pa Bernardin stori
svojo versko izpoved, izroči svoje pisane pridige in sestavke v
pretres in vseh krivičenj je odvezan. Kmalo potem ga zahtevata
duhovščina in ljudstvo Siensko za škofa in papež privoli, ali
Bernardin se te časti stanovitno brani, kakor tudi kasneje kratki-
mal ne mara ne za škofijo Ferarsko, ne za Urbinsko. Ker mu
prijatli to ,,termoglavo“ ponižnost dokaj zamerijo, zato jim smehljaje
reče: „Vi pač nimate prav; ne ponižnost, ampak napuh je tega
kriv; ali me ne sprejemajo v vsacem mestu kakor škofa, s križem
in banderom, ali ne spolnujem škofovega pridigarskega opravila,
ali ni vsa Italija moja škofija? 44  Ko pa ga bratje 1438 za ge-
neralvikarja (velicega namestnika) izvolijo, to službo z veseljem
prevzame, ne zavoljo časti, ampak zavoljo obširnega delokroga'
Ker se je nadjal, nekdanjo redovno ostrost zopet oživiti. Uez
pet let pa je bil po silni svoji prošnji tega trudapolnega opra¬
vila prevzdignjen in tako zopet pridigarskemu poklicu povernjen.
V teku let je bil vso Italijo prehodil razun neapolitanskega
kraljestva; tudi tje se hoče zdaj podati. Ali na potu ga strese
huda merzlica, da mora v Akvili ostati; smehljaje, o predčutji
rajskega veselja, izdihne tam svojo dušo 20. majnika 1444 v
svojem štiri in šestdesetem letu.

_ Bernardin je sestavljal svoje pridige med molitvijo in pr®;
livanjem solz pred podobo Križanega. Tam je spisoval tu ® 1
svoje pobožne bukve. Gospod mu je zraven moči govora podela
tudi dar čudežev. O tem se prečudne dogodbe sporočujejo. Z e
šest let po smerti ga je papež Nikolaj V. za svetnika razglasu-
Obrazuje se v redovniški obleki s solnčno kroglo, sredi ktere
stoji ime: Jezus.

20. majnik;  Sv. Bernardin Sionski,  spoznovavec.

261

Ime Jezus.

jin dano mu je bilo ime Jezus. Čudovito ime, ki lastnosti v sebi
obsega dozdevno čisto nasprotne. Navadno se imenuje to ime „presladko
ime“, in resnično! je tudi, ker je ime Odrešenikovo,  ki nas je prišel
rešit, vse nadloge. Pa sv. Pismo je imenuje tudi „strašno“ ime, in je tudi,
ker je ime Sodnika  vseh angeljev in ljudi. Obstani, kristijan, nekoliko
pri tem dvojnem.premišljevanji, da se boš učil Jezusovo ime ljubiti in
se ga bati,  oboje v svoje zveličanje.

.Mnogo bridkosti ima to življenje, ki je mora tudi najsrečneji Ada¬
mov. sin okušati. Vse grenkosti tega življenja pa zamoremo v tri spo-
tegniti, namreč v nepokojnost slabe vesti, v razna telesna in dušna ter-
pljenja in naposled v smert. To trojno bridkost mora vsaki človek oku¬
šati, berač ko kralj; kdo namreč je brez greha? kdo brez terpljenja? kdo
uteče smerti? In kakovo zdravilo je zoper te britkosti ? Nobenega dru-
zega ne, kakor sladko ime ,,Jezus"'.

Vedi in glej, kako britko je, ker si zapustil Gospoda svojega Boga,
kliče prerok grešniku. In ali more grešnik tajiti, da občuti veliko brid¬
kost v sercu po očitanji vesti, po razdraženih strastih, po strahu pred sodbo?
Resnično! grešniki nimajo mini, dokler jim greh vest teži; čutijo se ne¬
srečne tudi v največi pozemeljski sreči in njihova notranja muka se jim
na obrazu zaznava; ona je časi tako krepka, da jim kar ni živeti. Kaj
more grešniku pomagati? Kdo mu more grehe odvzeti, kdo mu mir po-
verniti? Le vera v Jezusa. O presladko ime, ki grenkost slabe vesti v
nebešk mir spremeni! Kako nespametni so grešniki, kteri se k Jezusu
ne obernejo. — Sicer je še mnogo nadlog, ktere tudi pravičnega tarejo.
So dušna terpljenja in telesne bolečine, bolezni, zgube, preganjanja —
dovolj tedaj križev dan na dan. Grenjak kelih, ki ga morajo Adamovi
otroci piti v deželi prognanstva! Ali ga ni s čira osladiti? Izraelci so
enkrat v puščavi žeje koperneli; prišli so do vode ., pa bila je grenka in
godernjali so zoper Mojzesa. Tedaj verze on va-njo les in voda postane
pitna. Kteri pa je tisti čudoviti les, ki osladi grenko vodo bridkosti, ako
ne sv. križ, v kterega ozir že kristijana k poterpežljivosti opominja? Od¬
kar je Kristus terpel, postalo je terpljenje sladko vsem, kteri Jezusa lju¬
bijo. To je moč presladkega imena Jezusovega. —- In kakovo moč raz-
oaevlje to ime še le v smertni uri! O smert, kako grenjak je tvoj spo-
jnin za človeka, ki sreče svoje le v časnih vžitkih išče! Za umirajočega
je vse, kar vidi in sliši, kar je v njem in zunaj njega, boleče .in grenko,
— grenka je postelja, grenka jed in pijača, grenka brez.spanja noč., ki
ne d& dneva pričakati, grenek je terpljenja polni dan, ki napoveduje še
kuj o noč, grenek je ozir na svet, ki nima nič tolažila za bolnika, grenka
je pričujočnost prijatlov, od kterih se mora ločiti; le ena sladčica še ver¬
niku ostane: križ Jezusov, ime Jezusovo, ker je ime.Odrešenikovo, ki
dušo grehov očisti in bo tudi truplo obudil na dan vstajenja. O ko bi se
pač že zdaj navadili, v Jezusovo ime z zaupanjem in ljubeznijo klicati, da bodo
enkrat tudi naše umirajoče ustnice še izgovarjale sladko besedo: Jezus.

Pa to presladko ime je tudi strašno  ime za brezbožnike, ker je
nae Sodnikovo.

Ali nam ne pripoveduje evangelij, kako so se hudobni duhovi v
pbsedenih bali pričujočnosti Zveličarjeve in kako so že od daleč vpili:
^akaj nas prideš mučit? Saj vemo, da si Kristus, Sin Božji. Ali nam

262 21. raajnik: Sv. Feliks Kantaličijan,  spoznovavec.

ne sporočuje cerkvena zgodovina, kako je ime Jezusovo, v ktero so pervi
kristijani nad obsedenimi klicali, kakor ogenj prepekal, da so zavoljo ne-
sterpljive muke morali bežati? To strašno moč imena Jezusovega bodo
enkrat vsi brezbožniki občutili, ko bo sladki Odrešnik, ki je pervikrat

£ rišel, vse zveličat, drugič prišel sodit živih in mertvih. Ko gre Savel proti
>amasku, serda kipeč zoper kristijane, pade na nagloma, kakor od strele
udarjen, na tla, oslepi in se ves trese, ko mu Zveličar zakliče: Jaz sem
Jezus, ki ga ti preganjaš. In vendar ni bil prišel Jezus ko Sodnik, da bi
Savla obsodil, ampak ko odrešenik, da bi ga zmote in zlobe ozdravil. Kaj
še le bo, ko bo prišel ta Jezus enkrat poln moči in veličastva, obdan od
milijonov angeljev, z banderom križa, ki je še zdaj toliko ljudem zasram-
ljivo znamenje — kakošen strah bo obšel brezbožnike, nevernike, ko bodo
zagledali tistega, kterega so s svojimi grehi in s puščicami zasramovanja
prebadali, ko bodo zaslišali gromoviti glas: Jaz sem Jezus!

Kdor torej sladkega imena Odrešenikovega ne ljubi, moral se bo
enkrat bati strašnega imena Sodnikovega. O zapišimo si zdaj v serce
sladko ime Jezusovo in kličimo s sv. Bernardom:

Spokornim Jezus upanje — usmiljen pa prosečim te;

Kak dober tem, k' te iščejo! Oh, kaj še tem, k’ te najdejo.

Veselje bodi, Jezus, nam, ki boš plačilo naše tam;

Ti bodi naše slave vir, zveličanje, nebeški mir!

Molitev.

O Bog! kteri si svojega edinorojenega Sina za Rešnika človeškega
rodu odločil in ga Jezus  imenovati zapovedal, dodeli milostivo, da mi,
ki njegovo sv. ime na zemlji častimo, svoja imena v bukvah izvoljenih v
nebesih zapisana najdemo in gledanje Jezusovo vekomaj vživamo. Po
ravno tistem Jezusu Kristusu, Gospodu našem. Amen.

21. Majnik ali včliki traven.

f jjj| Sv, Feliks Kantaličijan, spoznovavec.

toletje, ki je najhujo vseh krivover rodilo, ki je sv. cerkvi
najglobokejo rano zasekalo in jej vernih otrok na milijone
uropalo, bilo je pa na drugi plati obilo blagoslovljeno s po¬
božnimi in svetimi služabniki Gospodovimi. — V njihovo sijajno
versto se vredno postavlja naš Feliks Kantalicijan.

Bil je ta svetnik rojen 1.1515 v Kantaliciji, tergu na spod¬
njem Laškem. Bil je ubožnih staršev in je ko deček čedo pasel.
Ko se za bolj težka dela včversti, stopi v službo pri nečem pl e '
menitašu in obdeluje njegove vertove. Že v zgodnji mladosti se
je bil navadil, delo z Bogom začeti in že ko pastirček si je bil
v hrast križ vrezal in je tisti čas, ki so ga drugi dečki z igra-

21. majnik: Sv. Feliks Kantaiidijan,  spoznovavec,

263

čarni zatratili, pred tem sv. znamenjem pobožne vaje opravljal.
Dokler njegova mladoletnost še ni bila zmožna, dolgo premišlje¬
vati, je bila njegova molitev v tem, da je s serčno gorečnostjo
očenaš, češčenamarijo, apostoljsko vero in čast bodi itd. večkrat
ponovil. Polagoma pa zadobi dar bogomiselnosti, ktera že z eno
samo pobožno mislijo Čutila vname.

Nič ga pa ni globeje ganilo ko spomin terpljenja Jezuso¬
vega in premišljevanje skrivnosti našega odrešenja, ktero je vedno
v njem vžigalo žarke plameče ljubezni in hvaležnosti. Pač so ga
večkrat zasramljivo pitali s „pobožnjakom“ in ,,svetnikom“, pa
on je mirno odgovarjal: ,,Pustite me, vsaki naj dela za-se, kar
hoče, samo da je prav.' 1  Njegovi gorečnosti v molitvi je bila

264 21. majnik: Sv. .Feliks Kantaličijan,  spoznovaveo.

prikladna tovaršica njegova tikotnost v življenji in njegova lju¬
bezen do bližnjega; bilje zmeraj prijazen in postrežen, zmeraj
pripravljen komu kaj dobrega storiti. Zatorej je bil vsem ljub
in čeravno so se mu posmehovali, vendar so se le k njemu za¬
tekali , kedar so svčta ali pomoči potrebovali. Ob nedeljah in
praznikih je prosil kterega znanca ali domačina, da mu je iz
kacih duhovnih bukev kaj bral; tako tedaj sliši tudi od življenja
puščavnikov. Te ljubomile podobe kerščanske popolnomosti so
vnemale živo hrepenenje v njem, v puščavo se podati in življenje
nekdanjih puščavnikov posnemati. Ali — silni dvomi se v njem
vzdigavajo. Kako bi on nevedni, ki še brati ne zna, psalme
pel in visoke reči premišljeval; kako bi on, slabi, v samoti mo¬
ral pogrešati vsega spodbudovanja, vsega pobožnega zgleda, vsega
napeljevanja in vodstva? Sedaj sklene po otroškem posveto¬
vanji z Bogom in po njegovem navdihnjenji, star 28 ali 29 let,
stopiti v ponižni red kapucinski.

2. Oberne se s prošnjo do samostana v svojem rojstnem
kraji, pa gvardijan ga noče sprejeti: da je še mlad in čverst,
da naj le gre in svoje terdne roke pridno giblje; da se zeli
moti, če misli v samostanu pri obilnem kruhu zložno živeti; oni
■— kapucini so se posvetili nasledovanju ubozega in terpečega
Zveličarja. Feliks pade pred njim na kolena, solzč se mu
uder<5, in Boga na pričo pokliče, da druzega nič ne želi, kakor
le Kristusa križanega nasledovati. Ginjeni gvardijan ne dvomi
več nad poklicem mladenčevim, ki tako serČno po križi hrepeni;
pošlje ga torej s priporočivnim listom do provincijala, kteri ga
v Antikolskem samostanu med redovnike sprejme. Feliks se
kmalo priuči samostanskemu življenju in redstvu in razodevlje
tako gorečnost v pobožnih vajah, tako pridnost v domačih opra¬
vilih, tako poterpežljivost in veselost v pomanjkanji, in takd
voljno pokorščino , da mu po minulem poskušnjem letu očetje
enoglasno dovolijo slovesne obljube storiti. Novi brat tedaj oprav¬
lja tukaj kakor potem v Tivolih najteža in najmanjša dela v po¬
polno zadovoljnost vikših, tak<5 da ga zavoljo njegove pobožnosti
in zanesljivosti postavijo za pobiravca miloščine v rimskem sa¬
mostanu sv. Bonaventura. Feliks se veseli tega trudapolnega,
res ne zavidljivega opravila, ker mu je veliko priložnost dajalo,
ponižnosti in poterpežljivosti se vaditi, ker ne malokrat mu je
namesto daril v vrečo padla psovka v zobe. Takd tedaj hodi v
globoki zbranosti duha in v vedni združenosti z Gospodom,
ktere najglasneji hrum ne moti, nobena še tako zanimiva vnanja
reč ne kali, z gorečo ljubeznijo in z neutrudljivo skerbnostjo z
roncem čez ramo dan na dan po rimskih ulicah od hiše do hiše-
Velikrat je imel doka] nositi in vleči, da so se mu rame spogi-
bale in mu je. znoj čelo oblival, pa imel je breme za križ Go¬
spodov in si je pridjal častni naslov „kapucinski osel“.

21. majnik: Sv. Feliks Kantaličijan, spoznovaveo. 265

Njegovo geslo je bilo: Deo gratias (hvala Bogti)! Niso pa
bile prazne te besede brez duha in pomena, ampak bile so glo¬
boko v njegovo serce zarisane, bile so jedro in sidro, zaklad nje¬
govega življenja; služile so mu za vse: za pozdravilo, za prošnjo,
za hvalo in slovo.

3. Štirideset let roma in koraka majhne, pa čverste po¬
stave mož — po mestnih ulicah. Pa če težavniše je za-nj to opra¬
vilo, toliko ljubše mu je bilo. Enkrat ga že starega popraša kar¬
dinal, zakaj da se k počitku ne poda? Feliks mu odgovori: „Vo-
jak mora z orožjem v roči umreti in osel pod svojim tovorom
poginiti. Varuj Bog, da bi pokoj dovolil svojemu životu, ki ni
za druzega, kakor za delo in terpljenje“.

Pobiral je tedaj miloščino za samostan, pa delil jo je tudi
družim; vikši namreč, ker so poznali njegovo razsvetljeno po¬
božnost, dovolili so mu, nekoliko nabi-ane miloščine revežem raz¬
deliti in to je bila nebeška sladčica za ljubeče svetnikovo serce.
Za vsacega lačnega je imel prigrizljej kruha, košček sira ali kaj
sadja v vreči; če je našel sramožljive reveže, ki so najbolj po¬
trebnega pomanjkanje terpeli, beračil je za-nje pri premožnih in
bogatinih, beračil tako serčno milo , ginljivo, pa tudi časi tako
smešno, da je obudil jok in smeh, in ni skor nikdar svojega na¬
mena zgrešil. Ce pa tudi so se mu sem ter tje ko sitnemu be¬
raču duri pokazale, vendar je rekel svoj (Deo gratias) in je kli¬
cal blagoslov na klet in hram. Posebno ljubezen pa je gojil do
otrok in malih učencev; kjerkoli so ga zagledali, že so mu na¬
proti klicali: ,,Deo gratias, brat Feliks! “; trumoma so se okoli
njega gnjetli, poljubovali mu roke , prijemali ga za halo, in se
obešali za njegov pas, on pa je je ljubkoval, in popraševal, ali
se pridno učd in radi ubogajo, molil je ali pel ž njimi kako
kratko pesmico , ki jo je sam zložil, in če so lepo peli, je je
pohvalil in je odšel smehljaje se rajskega veselja, pa tudi miio
jokaje ter ponavljaje svoj Deo gratias. Serce prave ljubezni do
bližnjega polnega moža je goreče bilo za druzih dušnih blagor.
S svojim vnetim pridigovanjem jih je mnogo odvernil od greha,
ali pa zmotene pripeljal na pot pokore, razkazovaje jim dvojno
grozno nevarnost, ali še v več grehov pasti, ali pa v grehu
umreti in vekomaj se pogubiti.

Večkrat je rekel: „Moj uk obsega le šest čerk, pet rude-
cih pa eno belo“; rudeče so mu bile petere rane Gospodove,
bela pa deviška Mati.

4. Njegova blaga priprostost, njegovo odkritoserčno govor¬
jenje, njegova otroško-natorna obnaša proti visocim in nizkim,
kakor bi nobenega razločka stami ne poznal — največe gos¬
pode in najimenitniše gospd je imenoval brate in sestre -— nje¬
gove bistroumne, kaj priležne opombice, napol latinski napol
laški reki sv. Pisma, prav prilično vpletani njegovi primeri, ne-

266 21. majnik: Sv. Feliks Kantaličijan,  spoznovavec.

zmankljivi pregovori, lepe zgodbice po domače pripovedovane;
blagoserčnost in dobrovoljnost, ki mu je posčvala iz sivih oči,
— vse to ga je Rimljanom sploh prikupovalo, da so ga mali in
veliki, duhovni in svetni ljubili, spoštovali, ga cel<5 visoki go¬
spodje, papeži in kardinali častili. Poseben prijatel pa mu je bil
sv. Filip Nerij (gl. 26. majn.); ta dva po duhu enaka moža sta
se jako cenila in ljubila, pa sta tudi marsikaj počela, kar je ljud
in mladež silo v smeh pripravljalo.

Čeravno večidel na ndboru po vseh krajih in koncih mno-
goljudnega mesta, vendar je zmeraj tako v sč zamišljen in zdru¬
žen z Bogom, da ga tudi najglasnejši hrum, najbolj mikavna
vnanja reč ne more zmotiti in od pobožnih misli odverniti. Za¬
torej se on čisto nič ni menil za vsakdanje dogodke, pripetljeje
in novice in ni mogel spreumeti, da more celd nekterim redovni¬
kom kaj tacega mar biti! In nekoliko tudi zavoljo tega je z
brati le malo tovaršije sklepal; če je bil doma, delal je na vertu,
pletel rožne vence ali pa rezljal lesene križce, da je je dobrot¬
nikom daroval. Ob nedeljah in praznikih je obiskoval bolnišnice,
šel od postelje do postelje, prijel slednjega prijazno zaroko, ga
poprašal po bolezni, ga tolažil in vnemal za poterpežljivost in
zaupanje v Bogd, ga pripravljal za sv. zakramente in mu kakor
je mogel, postregel. Posebno pa je znal umirajoče za večnost
pripravljati in okrepčane z nebeško tolažbo je rahlo tje prepe-
ljavati pred sodnji stol Božji. Ta njegova miloserčnost do bliž¬
njega pa je izvirala iz plameče njegove ljubezni do Zveličarja,
ktere je tolikanj gorel, da, če je le izgovoril ali slišal presladko
ime Jezusovo, se mu je preč svetla solza utrenila in mu je ob¬
ličje radosti zažarelo. Prejel ga je poslednjih petnajst let vsaki
dan s prekipečo ginljivostjo. Ničbledeje ni švigal plam ljubezni
do Matere Božje.

Sploh so ga zvali „ljubljenca presv. Device 14  zavoljo toliko
po njej prejetih gnad. Ko je enkrat poleg navade v cerkvi v
molitev potopljen, občuti v sercu tolikanje prekipenje ljubezni do
Kristusa Gospoda, da skor nezaveden proti velicemu oltarju steče,
kjer je bila podoba Matere Božje z njenim nebeškim Detetom-
Tukaj je preserčno prosil, da bi mu pač svoje ljubo Dete le z a
en trenutek, kakor nekdaj duhovnu Simeonu, v naročje podala-
In glej! Mati Božja se mu res prikaže ter svojega Sinka v na¬
ročje položi!

Pa ne sam<5 te milosti je bil on deležen. Ko plačilo za
svoje čednosti je prejel od Boga tudi dar čudežev. Njegova mo¬
litev je ozdravila raznotere bolnike in tudi prihodnje reči je 011
prerokoval. Pa pri vsem tem je ostal on zmeraj ponižen brat
brat Feliks in se je za nevrednega imel med redovnike štet biti-
Nenavadne od Boga podeljene milosti je kolikor mogoče zakri¬
val, in ni mogel terpeti ne hvale ne časti.

21. majnik: Sv. Feliks Kantaličijan,  spoznovaveo. 267

5. Ali hočemo od njegove ostrosti do samega sebe kaj go¬
voriti? Hodil je v slednjem vremenu razoglav in bos in če mu je
zimski čas koža na poplatih popokala, zašil jo je z — dreto;
še le v pozni starosti se je dal pregovoriti, kakor drugi bratje,
usnjate podplate nositi. Njegova zderžnost v jedi in pijači je bila
neznanska; zadovoljen z najmanjo mero je bil zel<5 vesten zastran
redovno zapovedanih postov in je večkrat šaljivo rekel, da seje na¬
sitil z duhom hrane, ki jo vedno znaša. Enkrat prinese lepo
pleče domii in reče kuharju: „0 kako rad bi je pokusil 11 , in ta
mu ga molčč košček odreže; Feliks je zavžije, toda preč se britko
pokesd in se v kazen za to sladkosnednost tri dni posta naloži.
Ko ga huda bolezen napade in za smert bolan leži, reče smeh¬
ljaje obiskovavcem, ki mu ozdravljenje voščijo: „0 nikakor ne;
videli boste, da samostanski osel več ne shodi“. Hude bolečine
terpf z angeljsko poterpežljivostjo in ko ga vprašajo, zakaj da
Gospoda olajšanja ne prosi, odgovori jim: „Ali naj svojemu Je¬
zusu rečem, da naj mi olajša bolečine in me ozdravi ? Resnično,
ko bi tudi gotovo vedel, da bi zdravje takd zadobil, vendar bi
tega ne storil. Ako me moj Bog z bolečinami obišče, zakaj bi
jih jaz voljno in veselo ne terpel?“ Njegova edina želja je bila
da bi mu Grospod kmalo dal umreti, in ginljive so bile njegove
prošnje in pritožbe, s kterimi se je zavoljo tega v otroški pri-
prostosti do Zveličarja in njegove deviške Matere obračal. Nje¬
gove mile prošnje so bile uslišane; štiri in sedemdesetletni star¬
ček zaspi 18. majnika 1587; Deo gratias je bila njegova po¬
slednja beseda. Ceščenje mertvega je bilo tolikanje, da so
Rimljani, da bi kaj spomina od njega imeli, obropali njegovo
izbico in mu obleko koscema porezali, tako, da so morali truplo
trikrat na novo obleči in mnogo stražo postaviti, da soje mogli
pokopati. Vsled veliko čudežev ga je papež Klemen XI. 1. 1712
za svetnika razglasil.

Obrazuje se navadno z roncem čez ramo, napisanim z Deo
gratias, pa tudi z Detetom Jezusom v naročji, v ktero mu je je
bila presv. Devica položila.

Hvaležnost in nehvaležnost,

ILep zgled te Bogu in ljudem ljudem ljube čednosti, pa tudi ostudno
prikazen njej nasprotne nečednosti nam opisuje sv. evaDgelij (Luk. 17.)
v  priliki ozdravljenja deseterih gobovih. „Eden izmed njih, ko je videl,
da je očiščen, se'je vernil in je z velicim glasom Boga hvalil in je padel
na obraz pred Jezusove noge in se mu je zahvalil". Njegovo veselje je
bilo veliko in sicer sveto veselje, ker spoznal je, da se je čudo nad njim
zgodilo, da mu je Bog sam pomagal. On ne misli tolikanj na-se, kakor na
boga, ki mu je toliko milost skazal. On ne gleda toliko na svoje očiščeno

268 2h  majnik: Sv. Feliks  K a n ta  1 i č ij  a n,  spoznovaveo,

telo, kakor v nebo, kjer tisti kraljuje, ki se mu ima za to dobroto zahva¬
liti. On ne pravi: o kako vesel sem, da sem te ostudne bolezni rešen,
ampak: o kako dober je Bog, ki se je moje reve usmilil in me ozdravil!
On ne pravi: Tedaj, ker sem zdrav, smem zopet domu iti, teh in unih
opravil se lotiti, v tej ali uni druščini se razveseljevati. On marveč reče:
Neutegoma moram k ljubemu Jezusu hiteti, in ga serčno zahvaliti za nje¬
govo čudapolno usmiljenje.

In kako ljuba je bila ta hvaležnost Božjemu Zveličarju, ki je go¬
tovo z novimi gnadami dobrega Samarijana obogatil, in ko mu je telo
ozdravil, mu tudi dušo vse gnjusobe greha očistil in z nebeškimi darovi
napolnil. Takov svetel zgled iskrene hvaležnosti nam je tudi naš svetnik,
priprosti Feliks, kteri je vedno ponavljal svoj Deo gratias! in je tudi
druge opominjal to storiti.

Nič ni bolj spodobno, kakor Boga velikrat zahvaliti za prejete do¬
brote, kterih velikost in število je Bogu samemu znano.

Štej zvezde, če moreš! Ni ga bilo dneva ne noči, ne ure od tistih-
mal,  kar si se na svet rodil, da bi ne bil kake dobrote od Boga prejel,
ali bi z njegovo pomočjo kterega dušnega ali telesnega zlega rešen ne bil.
Ni tedaj kaj bolj spodobnega, kakor da svojemu tolikanj dobrotljivemu
Bogu vsaki dan pogostoma najponižnejšo hvalo izrekuješ in mu prego-
reče služiš.

„V vseh rečeh se zahvalite^, nas opominja sv. ap. Pavel, „zakaj to
je volja Božja v Kristusu Jezusu do vas vseh“. (1. Tes. 5, 18.) In res,
Kristus sam, kralj nebes in zemlje, je vselej, kolikorkrat je jed vzel, ozerl
se proti nebeškemu Očetu in ga je zahvalil. Listi sv. Pavla so polni za¬
hvale do Boga. Skerbna mati cerkev nas uči, pri daritvi svete maše in
pri druzih molitvah večkrat reči: Deo gratias. Resnično, če Bog tudi ne-
hvaležniku veliko dobrot podeli, koliko več jih bo hvaležnemu, ker zahvala
je nova prošnja, ktero Bog tako rad sliši. Ali kako redka je hvaležnost!
Kako pogosta pa nehvaležnost! „Ali jih ni bilo deset očiščenih? Kje pa
je unih devet? Nobeden se ni znašel, da bi se vernil, in Bogu čast dal,
kakor ta tujec.

Te besede ne razodevljejo sam6 žalosti, s ktero je ljubeznjivo serce
Jezusovo ogrenila nehvaležnost devet gobovih, ampak tudi vir, iz kterega
ona izhaja. „Oni niso Bogu časti dali“. Očiščeni so se sicer veselili, ka¬
kor Samarijan, toda ne v Bogu, ampak sami v sebi, ker so bili ozdravljeni,'
zatorej tudi berž sklenejo domu iti, domačim se pokazati, tega ali unega
dela se poprijeti, tudi se razveseljevati ter za dolgo bolezen se odškodo¬
vati. O kolikrat ljudje ravno tako store, kedar je Bog nevarne bolezni
ali ktere druge hude sile reši; za molitev, zahvalo in čast Božjo se ne
zmenijo ne. ■—

Tudi to je krivo, da se zahvala tako rada opušča, ker marsikten
misli, da sreča in blagostanje, ki je oživa, mu gre po pravici in da
mora  tako biti, kakor bi se mu ne moglo in ne smelo slabeje goditi,
zraven pa pozabi, da bi se mu pač utegnilo tudi drugače goditi, in se mn
bo morda kmalo.

Še le, ko jame tega ali unega pogrešati, ko pride v druge razmere
in stanja, ko mu tega ali unega primanjkuje, kar je poprej brez premislek 3
vžival, takrat še le začne ceniti in spoznavati, kako nehvaležen da je bil-
Kdor se spozna za nevrednega milosti Božjih in za grešnika, ta bo vsako,
tudi najmanjo prejeto dobroto imel za posebno gnado in bo za-njo Boga
hvalil. — Da! vse naše življenje naj bi bilo neprenehana zahvala, ker j e
nepretergana versta Božjih milosti in dobrot. O zgodnjem jutru začnimo
dan z zahvalo do Boga, da nas je minulo noč okrepčal in varoval, noc,

22. majnik: Sv. Julija,  devica in mudenka.

269

ktero je toliko druzih moralo prečuti brez pokoja, v žalosti in bolečini,
ktero se je. toliko naših bratov s smertjo bojevalo, tudi umerlo, morda v
pekel pahnjenih, v vice obsojenih bilo. Končajmo dan z zopetno zahvalo
za vse dobro, kterokoli smo od Boga prejeli po duši in telesu.

„Res je spodobno in dolžnost, da ti vedno in povsod hvalo dajemo,
sveti Gospod, vsegamogočni Oče, večni Bog, po Kristusu Gospodu
našem. Amen."

Molitev.

O Gospod Jezus! ki si se ponižal v čisto naročje sv. Feliksa po¬
ložen biti, dodeli nam po njegovi priprošnji milostljivo pomoč, s ponižnim
in čistim sercem Ti služiti, da bi tako vredni bili, enkrat po Tebi v Tvoje
večno kraljestvo sprejeti biti. Amen.

22. Majnik ali vGliki traven.

Sv. Julija, devica in mučenka.

J*sj|||ed grozovitniki, ki so po dopuščenji Božjem kervavo pre-
ganjali sv * cerkev, bil je tudi vandaljski kralj Genezerih,
arijanec, ki je z divjaško sirovostjo sklepal hudovoljno
zvijačnost in afrikansko okrutnost. v

Ko je bil o ljudskem preseljevanji na Špansko udaril, to
lepo zemljo vso pokončal, pravoverne kristijane nemilo prega¬
njal, cerkve podiral, domovja požigal, potem je čez morje v Afriko
prebrodil, ter mesto Kartagino oblegel. Ko je leta 439 prevlada,
in oropa, njegovih največih dragocenosti in zakladov, prepusti
bogato , krasno mesto razdjavni sili in pa besnemu čertu svojih
arijanskih trop do katoliških meščanov. Palače, tempelj ni in
cerkve so bile zapožarjene; škofje in duhovni so bili s peklensko
grozovitostjo mučeni, da bi skrite cerkvene zaklade izročili; sta-
rašine, tergovci in najbolj imenitni možje so bili oropani blaga
in posestva in pregnani, ali pa v sužnost obsojeni, najhuje ter-
pinčeni, k najgerjim opravilom siljeni, ko tovorna živina obkla¬
dam, z železnimi želi priganjam ; mlaje žene in visokorodne hčere
so bile vojakom prepuščene in v sužnost prodane. Med temi ne¬
srečnimi devicami je bila tudi Julija.

2. Julija, imenitne Kartaginske rodovine, je prejela od po¬
božnih staršev njenemu rodu primerno izrejo , ktere podlaga in
namen je bil strah Božji. O strahovitih stiskah, ki so njeno
rojstno mesto verižile, bila je ugrabljena iz svetišča očetovskega
doma, prodana kupčevavcem s sužnjimi in v Sirijo odpeljana,
kjer jo kupi pogansk tergovec, Evzebij. Osode nagli spremen,

270

22. majnik: Sv. Julija,  devica in mučenka.

berzi prestop iz bogastva v revščino, iz gospodovanja v pokor¬
ščino , iz prostosti v snžnost, —• to je moralo plemenito devo,
izrejevano v sijajni zložnosti življenja in njegovano v prepazni
postrežbi, začetkoma pač hudo peči; ali bila je ona kristijana iz
vsega serca in se je s terdnim škitom zveličanskih naukov branila
zoper nemile udarce nesreče. Vse je torej opravljala voljno s
tiho poterpežljivostjo, z otroško udanostjo v prečudne sklepe
Božje; in ravno ta udanost v njegovo presveto voljo po zgledu
Jezusovem je bilo njeno krepčalo, njeno tolažilo ob urah britke
žali. Ce jo je trudnost premagovala; če so jo roke in noge in
vsi udje boleli; če jo je obhajala grenka misel zapuščenosti, je
žalost jej serce stiskala, z obupnostjo skušala; če jej je terpka suž-
nost z rudečico lica oblivala, jej sirovo ravnanje, krivično žalje¬
nje solze iz oči stiskalo: tedaj je na persih skriti križec goreče
poljubila , v nebo se ozerla, pri Zveličarji na križu visečem po¬
moči iskala.

In poterdila se je nad njo sladka njegova obljuba, da,
kdor je truden in obložen in pride k njemu, on ga bode okrepčal,
ker došlo jej je v tacih trenutkih notranje molitve čudovito okrep-
čanje in vpokojenje od zgorej — iz dežele, v kteri se nobeden
plak ne glasi, nobena solza ne teče; tolikanj jo je pregrevalo
čutilo otroštva Božjega, da je zopet veselega serca in obraza —^
ponižna dekla bila. S svojo pridnostjo in zvestobo v službi si
nakloni spoštovanje in prijaznost gospodarjevo, da zanaprej rah-
leje ž njo ravna ter jej dovoli, po dokončanem delu v samotni
izbici moliti in pobožne bukve brati, ktere je od Sirijanov na
posodo dobivala. Čeravno je imela dovolj jesti in piti, vendar
se je večkrat ob kruhu in vodi postila in svoje telo sicer mnogo
pokorila. Gospodar jej pogostoma prigovarja, da bi si kaj bolje
postregla, ali nič je od spokornega življenja ne more odverniti.
Tako je s pomočjo angeljev Božjih tudi sredi med nevernimi ne¬
čistniki neomadežana devica ostala.

3. Tako mine nekaj let. Zgodi se pa, da Evzebij po
kupčijskih opravilih z otovorjeno ladijo v Galijo vesld in tudi
ljubljeno Julijo seboj vzame. Na otoku Korzika, na severnem
bregu sidra pripne in gre na suho. Ravno ta dan so Korzikani
malikom na čast veliko slovesnost obhajali, zakaj večina njih J®
takrat, in še sto let pozneje, tavala v abotnem poganstvu. Tud 1
Evzebij, še terd nevernik, se s svojimi ravno tacimi brodniki te
slovesnosti vdeleži. Julija pa naladiji ostane in objokuje ostudno
malikovanje ter slepoto poganov. Med tem pa pridejo uradnik 1
Feliksa, otočnega poglavarja, na ladijo je poleg postave preisko¬
vat, in ko zagledajo Julijo, vprašajo jo, zakaj tudi ona ni šla z
gospodarjem v tempelj ? Julija jim serčno odgovori: „Kristijana
sem in le pravemu Bogu darujem, ne pa vašim krivim bogovom •
Uradniki berž to poglavaiju sporoče, kteri veli neutrudoma ter-

22. majnik: Sv. Julija,  devica in mučenka.

271

govca na odgovor poklicati, kako da on goreč častivec bogov,
more terpeti, da njegovi ljudje „neumerljive“ zaničujejo in pre¬
klinjajo — to mu mora biti v kvar in pogubo; on mora derzno
sužnjo za tako skrunjenje ostro kaznovati, in jo ali k žertovanju
prisiliti ali pa od sebe spoditi. Evzebij mu reče: „Kristijanaje,
ktero sem že večkrat skušal od njene vere odverniti, pa zastonj;
sicer pa je ne morem pogrešati, kajti ona je dobra in zvesta in
razumna, ljubeznjiva in zala, zgolj milina in blagota, njemu naj-
draža med vsemi — biser njegovih suženj 14 . To pohvalno spri-
čevanje razdraži radovednost Feliksovo, razvname njegovo po¬
željivo ljubezen; silno torej nagovarja Evzebija, da naj mu jo
prepusti, ponuja mu za-njo visoko ceno, ali pa v zamenjo štiri
najlepše sužnice — vse zastonj; biser ni na prodaj. „V nič ne
privolim 44 , reče mu Evzebij; „ Julije vse tvoje bogastvo ne odvaga,
ona mi je ljubša, ko vsi tvoji sužnji 44 .

4. Ta nepričakovani odrek še bolj razburi Feliksovo strast;
sklene torej z gerdobno zvijačo doseči, česar ne more z vsem
prigovarjanjem in obetanjem, in se ana z očitno silo. Iz tega
namena povabi Sirijana na slasten obed, in veli gostu kozarec
za kozarcem natakati, dokler se od vina premagan nezaveden ne
zgrudi. Zdaj veli Feliks v imenu Evzebija, Julijo in če tudi s
silo z ladije pripeljati.

S priliznostjo, si misli, je kerhka ženska najlože premotiti;
ko jo tedaj pred-nj pripeljejo, jame hinavsko milovati njeno ne¬
vredno sužnjo osodo, hvalisati pa njeno lepoto, njeno razumnost,
in sploh potratno meče prčd-njo vado najbolj zapeljivih besed,
da bi pač bogovom, ki so jo ozališali z vsemi darovi ljubeznji-
vosti, tudi nasprotno prinesla zahvale daritev; da jej hoče po¬
deliti prostost, jej biti mogočenvarh, ljubeč brat, zvest prijatelj,
njen iskren častivec.

Julija sluteča z deviškim trepetom njegove skrivne, ne¬
sramne namene, junaško zataji prihajočo stisko serca in mu od-
kritoserčno zaverne: „Ti mi hočeš prostost podeliti! Jaz sem
prosta, dokler služim Kristusu, svojemu Gospodu; delaj mi silo,
kakoršnokoli hočeš, jaz pa nikdar nikoli svoje vere ne zatajim 44 .
Ta neodnehljiv upor prevaranega še bolj razljuti, in kar se je
zdelo prej plamen ljubezni, spremeni se zdaj v žarjavico gnjeva
jn okrute: s sirovo pestjo jo bije po obrazu, da se jej kri ceclf
iz ust in nosd; ona pa poterpežljivo moli: „Zveličar moj! tudi
ti si iz ljubezni do mene berljuzge prestal; veselim se časti, da
te smem nekoliko posnemati 44 .

5. Grozovitega poglavarja to še bolj razkači; ukažejo na
tezavnico razpeti in neusmiljeno tepsti. Ona pa misli med tem
fla terpljenje Jezusovo in pravi: „Moj Jezus je bil tudi bičan in
i*e s ternjem kronan. Čast in hvala tebi, Gospod in Zveličar
moj! da si me vredno spoznal, tebi vedno bolj podobna postati 44 ,

272

22. majnik: Sv. Julija,  devica in mučenka.

Med tolikim terpinčenjem jej poglavar vedno kriči: „Odpovej se
Kristusovi veri, in nehali te bodo mučiti 11 . Julija pa neprestra-
šeno odgovori: „Tega nikakor ne storim, in ko bi me tudi kakor
Kristusa križali 41 . In res! Feliks, bojč se, da bi se Evzebij iz
vinske omotice ne prebudil in mu ne overi njegovega mašče¬
vanja nad zaničevavko bogov, urno zapovč križati jo. Devico
prešine o zgledu tega kristijanom tolikanj častljivega mučnega
orodja sveto veselje. Noben zaplaka glas ne uide iz njenih
ust, ko jej žeblji prebodejo nježne roke in noge, in na križ po¬
vzdignjena glasno hvali Grospod-Boga za milost take smerti, in
mu po kratki muki svojo dušo izdihne, ktera je v trenutku lo¬
čitve , kakor legenda pripoveduje, v podobi svetlobele golobice
proti nebu se dvignila.

Bila pa je smert mučenke nekim menihom samostana na
bližnjem otoku Gorgonskem ravno tisti čas razodeta, kteri se
hitro v Korziko prepeljejo , truplo s križa snamejo , je v čoln
položč in med psalmovim petjem častito v svoji cerkvi pokop¬
ljejo. Kasneje (1. 763) je je dal kralj longobardski, Deziderij, v
Brešijo prenesti.

Obrazuje se sv. Julija s križem, orodjem svojega mučenstva.

v

Zelja, edino le Bogu dopasti,

vse druge dobre želje verdeva in obsega. Beseda in zgled sv. Julije, ki
je želela le „Bogu dopasti, le njemu služiti in si tako njegovo milost pri¬
dobiti , da bi enkrat na dan sodbe ne bila zaveržena 44 , nam to resnico
tehtno na serce pokladata: In nje nas opominja tudi sv. Pavel pisaje do
Filipijanov (4, 8. 9.): „Sicer pa, bratje! karkoli je resnično, karkoli sra-
možljivo, karkoli pravično, karkoli sveto, karkoli ljubeznjivo, karkoli je
dobrega imena, če je kaka čednost, če je kako hvale vredno obnašanje,
to mislite ... In Bog miru bo z vami 4 '.

Glejte obseg edino prave želje ; ona tedaj sama rčda pravo ker-
sčansko življenje. „Eno je potrebno 44  (Luk. 10, 12.), to je, da si edino le
prizadevaš Bogu dopasti, le njemu služiti s povikševanjem njegove časti.
Pod to željo ko glavarico se morajo vse tvoje druge želje verstiti, to je,
ničesar ti ni dovoljeno poželeti, razun kar in kolikor ono pospešuje slavo
Božjo, razun kar in kolikor tebe samega Bogu bolj dopadljivega in p>’ a ;
vičnega dela. V tem torej naj se vse tvoje nagnjenje do kterihkoli reži
— rodi in verti, ker so one pripomočki, od Boga ti dani v tvoje po;
svečevanje; in edino to jim daje pravo ceno, zavoljo ktere je smeš in. tudi
moraš poželevati. Ali pri tem presojevanji se moraš s k erbno varovati, da
te ne prevara lastna kalna dozdeva, ne preslepi Uspava prikazen marsiktere
reči. Zakaj le prevečkrat se žalibog! zgodi, da nam marsikako reč n®'
kako natorno, pa skrivno nagnenje do nje, ko preizverstno in za z veh'
Čanje ko preprilično opisuje. Ne kteri želi več premoženja si pridobiti, da
bi bolj podpiral uboge in sicer več usmiljenih del storil; ali komaj je v
njegovi posesti, doleti najpičleji del uboge in se oberne v usmiljena del 3 ’
veči pa se zatrati v radovanja in zložnosti življenja. Drugi želi dobro
službo in visoko oblast doseči, češ, da bi lože branil naprave sv. cerkve;

23.  majnik: Zv.  Andrej Bobola,  mučenec.

273

ali komaj jo doseže, že pozabi berž obrambe cerkvene in mu je le mar
čast svojo čedaljo bolj povikševati in slavohlepnosti pridno lonce pristav¬
ljati. In tako v stotero druzih rečeh, prav kakor toži prerok, da so spri-
dena serca vseh in nepretuhtljiva. Kakor pa iz nekacega natornega nag¬
njenja nekterih reči poželimo kot za naše duhovno napredovanje priličnih
in_pospesnih,_ tako narobe nekterih ne maramo kot za naš dušni blagor ne-
pripravnih ali celo škodljivih, ko nas pa vendar, ako se natanko prevda-
rimo, le nekako natorno merzenje do njih trapi, ne pa vodi ozir na čast
Božjo ali dušno zveličanje. Da se pa ogneš teh prevar lastne ljubezni in
je premagaš, bodi terdno prepričan, da so v roki Božji vse stvari enako
pripravne za svoje namembe. „Vemo, da tistim, kteri Boga ljubijo, vse k
dobremu pomaga". (Iiim. 8, 28.) Zakaj modrost Božja ni nikjer prikraj¬
šana in povsod vse prijetno razravna. In kako to? Ker Bogu večkrat
dopade, vsemogčnost svojo v tem razodevati, da se ko orodja za svoje na¬
mene tacih reči poslužuje, ki se poleg svoje natore nikakor za to pripravne
ne zde. „Karjenespametno pred svetom, to je Bog izvolil, da bi osramotil
modre; in kar je slabo pred svetom, to je izvolil Bog, da bi osramotil, kar
je mogočnega; in kar je neimenitno in zaničljivo pred svetom, izvolil je
Bog, in kar nič ni, da bi razdjal, kar je, da se noben človek ne hvali
pred njegovim obličjem". (1. Kor. 1.) Zatorej ne pomišljuj tolikanj, kteri
pripomočki so sami na sebi boljši in pripravniši v tvoje posvečevanje, ka¬
kor mar to, kaj Bog od tebe zahteva, da storiš. Le tiste reči ti bodo res

E ridile v blagor, ktere ti bo Božja neskočna in premodra volja odločila.

e tisti dopade Bogu, kteri lastno voljo v vsem uklanja Božji volji. — Tako
nenasitljivo hrepeneč, čedalje bolj Bogu dopasti, vse poželiš, kar je res
dobro; nič namreč ni za-te dobro, s čemur Bogu ne dopadeš, vse pa je
dobro, karkoli njemu prijetnišega delaš. In tako se vse dobre želje sta-
kajo v to poglavitno, blagoserčno, edino pravo željo, Bogu dopasti.

Molitev.

O Bog! ki si svoji zvesti služabnici sv. Juliji moč dodelil, vse skuš¬
njave serčno premagati in vse terpljenje zavoljo Tvojega svetega imena
voljno prestati: daj, Te prosimo ponižno, tudi nam svojo pomoč, po njenem
sv. zgledu raji vse terpeti, kakor Tebe razžaliti, da bomo tako vredni
med izvoljene v Tvoje kraljestvo priti. Po Jezusu Kristusu, Gospodu
našem. Amen.

——-

23. Majnik ali včliki traven.

Zv. Andrej Bobola, mučenec.

^iLnclrej Bobola se je rodil 1.1592 na Poljskem v okraju San-
"^gj^domirsfeem. Rodovina Bobolska je staročeška in visoko ime¬
nitna; proti koncu 12. stoletja pa zapusti predniki zv.
Andreja svojo domovino, in se preselijo na sosednje sorodno
Poljsko. Hrabrost v vojski in vzorita pobožnost ste bili ravno

Življenje svetnikov in svetnic božjih. II. del. 18

274

23. majnik: Zv. Andrej Bobola,  mučenec.

ko dedovanski lastnosti in čednosti te rodovine, in zala odrast-
lika tega žlahnega plemena je bil naš blaženi mučenec Andrej.
Bil je izverstno izrejevan zlasti od pobožne matere, in ker je bil
obdarjen z lepimi dušnimi zmožnostmi, bil je poslan na Sando-
mirsko učilišče. Um in serce sta se pri našem Andreji razvijala
ko dve prežali cvetici, in zavoljo svoje pridnosti ter lepega ob¬
našanja je bil od učiteljev vsem drugim učencem v zgled po¬
stavljam Tako okinčan z dvojno plemenitostjo — rodd in uče¬
nosti , doraste do tistih let, v kterih je človeku stan izvoliti.
Andrej sklene vsega Bogu posvetiti se. Čeravno je za starše lo-
čenje bridko, vendar mu ne nasprotvajo, in tako pristopi devet¬
najstletni mladeneč ko novinec k Jezuitom v Vilni. Tukaj si
marno 'prizadevlje, vse napačne nagnjenja serca zatreti, vso lastno-
voljnost premagati, nasproti pa vse čednosti si pridobiti, zlasti
natanke pokorščine navaditi se. Učil se je v Vilni modroslovja
in bogoslovja in sicer s tacim vspehom, da so ga še dolgo časa
v spominu ohranili. Ko je bil potem dve leti za učenika v Kra-
ljevci in Pultavi, je bil za mašnika posvečen. Postavljen za pri¬
digarja pri cerkvi sv. Kazimira v Vilni se je obnašal ko pravi
apostelj na leči, v spovednici in pri obiskovanji bolnikov. Nje¬
gova beseda in njegov zgled sta se tolikanjo močjo vtiskovala v
serca vseh, sta tolikanj va-nje vplivala, da ga je slednji natihoma
svetnika imenoval. Enako gorečo ljubezen je razodeval do do¬
brih ali hudobnih, zlasti pa do mladenčev, ktere je vsled svoje
apostoljske skerbnosti za-nje v marsikake bratovščine združeval.

2. V teh bratovščinah, od cerkve poteijenih in pod varstvo
Device Marije postavljenih, nahajali so mladenči obrambo zoper
spridenost in zapeljivost sveta. Izvoljen za predstojnika v mestu
Bebrojskem se je tako malo tega poslavljenja posluževal v lastno
složnost, da je serčno rad pri delu pomagal vsem bratom, ktere
je ali bolehnost ali pa obloženost z druzimi deli v spolnovanji
njihovih dolžnosti ovirala. In čeravno je moral kterikrat po ostri
šibi kakove kazni posegati, zgodilo se je to vselej s tako oče¬
tovsko ljubeznjivostjo, da so njegovi podložni zmeraj se ga okle¬
pali s pravo otroško zaupnostjo, in vsaki si je v čast štel, kdor
se je moral uklanjati njegovemu poveljstvu. Iz dalečine so pri¬
hajali ter iskali pri njem varnega zavetja redovniki pregnani po
navalu Turkov, da bi vživali tolažbo njegovega občevanja. Nje¬
gova ljubezen do bratov pa ni bila slepa, prirojena, ampak nad¬
zemeljska. Pa čeravno je imel toliko vsakterega opravila, njegova
misel je bila le vendar zmeraj pri Bogu. Vedno je molil inpr e '
mišljeval. Velike čudapolne reči, ktere je Bog po njem storil)
so ga tako malo storile lastnoljubnega in napuhnjenega, da seje
marveč sam sebe imel za najmanšega med brati.

3. Tudi ko predstojnik ni nehal skerbeti za rešenje Jfl
zveličanje duš. Takrat je po Evropi razgrajala černa kug»; s

23. majnik: Žv. Andrej  Bo  bo  la,  mučenec. 275

kterim groznim bičem je bil Bog narode udaril zavoljo sploh
razgrajoče spridenosti. Trikrat (1. 1628, 1630 in 1633) se je bila
povernila in je vabila njegovo apostoljsko gorečnost na delo na
široko polje. Oborožen z duhom prave kerščanske darovavnosti
se podaja nestrahoma z druzimi brati na pozorišča grozne nad¬
loge in neskerbčč za lastno življenje hiti nesrečnikom na pomoč,
samo da bi otel svetne brate svoje. Osem njegovih redovnih
bratov je doseglo to milost od Boga, da so padli smerti v na¬
ročje ko žertve v spolnovanji svojih dolžnosti. In čeravno je
tudi Andrej to serčno želel, vendar se mu nič ni zgodilo, zakaj
Bog mu je bil prihranil drugo slavno krono — krono mučen-'
stva, da bi namreč resnico kat. vere s svojo kervijo zapečatil.
Povsod je razodeval tisto poterpežljivost in ljubezen, ki jo ob¬
čudujemo tudi nad sv. patronom njegovim, aposteljnom Andrejem.
Pozneje je bil goreči služabnik Božji prestavljen v kolegij Finski,
kjer je skorej neprenehoma po misijonih krog hodil. Blagoslova
Božjega za te misijone si je izproševal z molitvijo in ostrim po¬
stom, storil je vse z natanko pokorščino, ^karkoli so mu njegovi
vikši velevali, imaje vse za voljo Božjo. Že eno leto pred je bil
napovedal svojo mučensko smert v listu do necega prijatla.

4. Trume razkolniških kozakov so napadale sosednje, si¬
cer tako cvetoče poljsko kraljestvo. Andreja so ti razkolniki
najbolj čertili, ker on je bil najhuje kladvo za-nje. Povsod, ka¬
morkoli je on prišel, zmagala je resnica katoliška (knez Stanislav
Radzivil, veliki kancelar litvanski, je bil tamošnji samostan po¬
stavil , da bi bil v obrambo zoper navale razkolnikov). Andrej
je razkolniške duhovne zmagovito prepričeval katoliške resnice,
in je zmotene na pravo pot s krepko besedo napeljeval. Zatorej
so ga razkolniki očitno po ulicah psovali, kar je pa Andrej tiho
terpel. Naposled pa se njih čert silo razljuti. Kozači prihrumč
do kolegija Pinskega in zgrabijo gorečega misijonarja v vasi
Paradilni, ga veržejo na tla in zvežejo; on pa je rekel: „ Gospod,
zgodi se tvoja volja!“ Privežejo ga potem k bližnjemu drevesu
in ga bičajo, kakor nekdaj Judje Jezusa. Odvezanega zopet vle¬
čejo dalje z vervjo okoli vratu in med dvema konjema. Ta grozna
pot je terpela dve uri notri do Janova, kjer Kozači hetmanu nje¬
gov plen izročA Ta ga hoče najprej od katoliške vere odver-
niti, ali Andrej serčno izreče, da je katoličan in mašnik in da ni
samo pripravljen, ampak da tudi želi umreti. Po drugi poskušnji,
da bi od vere odpadel, zv. Andrej z apostoljsko odkritoserčnostjo
hetmana opomni, da je mar on dolžan svoji zmoti se odpove¬
dati. Ta beseda razkači popolnoma gnjevhetmanov; izsname meč
in tako dolgo po služabniku Božjem maha, da na tla pade. In
ko se tam v lastni kervi koplje, ter oko proti nebu povzdigne,
je eden izmed teh okrustnikov s sulico izhode!

18 *

276

28. majnik: Zv. Andrej Bobola,  mučenec.

5. To se je na javni cesti zgodilo. Potem ga vlečejo v
jarek, slečejo in počasi žg<5 po persih in po ledjih; z vitim prot-
jem pa glavo mučenčevo neusmiljeno zvežejo. Tiho je nosil
mučenec tudi to prečudno krono. Ko mu rjovejo, naj se
veri odpovč, on pa nasproti opominja, naj oni to storč, mu
besniki kožo z glave potegnejo, kjer je imel duhovno striž (ton-
zuro), eni ga zad, eni po perstih , ki so bili pri posvečenji po-
maziljeni, eni pa po obrazu tako kruto bijejo, da mu zobje iz
ust izpadejo. V teh strašnih mukah je stanovitni vojak Kristu¬
sov izročeval svojo dušo Bogu nenehoma klicaje: „Oče v tvoje
roke izročim svojo dušo!“ Tako razmesarjenega veržejo na cesto,
kjer hetman z mečem njegovemu mučenju konec stori. To se je
zgodilo 16. majnika 1657. Ljudstvo ga je preč ko svetnika
častilo. Čez 60 let je bilo njegovo truplo najdeno nestrohnjeno,
kar je Papež Gregorij XIII. razglasil za čudo. Pij IX. ga je po¬
stavil 24. junija 1853 med zveličane. Njegov praznik se obhaja
23. majnika.

Branitelji kat. vere slovanskega rodu.

jjlaša sv. vera je imela od svojega začetka do današnjega dne
mnogo mnogo nasprotnikov in zatiralcev; dva najsilniša sta jo tlačila na
vzhodu, in eden nju jo stiska še dandanes. Od zdolej je boroval zoper n;o
z mečem in požarom grozoviti Turek, od zgorejjej še sehdob žuleče mo-
rivne spone kuje kovarni razkolnik ali šizmatik. Ali to smemo naravnost
in z radostjo priznati in derzno izreči, da se noben narod ni tolikanj sta¬
novitno in junaško zoper ta sovražnika, zlasti zoper kervolačnega Turčina
vojskoval, toliko za sv. vero terpel, toliko kervi za njo prelil, kakor ravno
naši slovanski narodi. Oni so izredili ne samo celi Evropi ampak svetu
vesoljnemu može, ki se z jekleno pestjo branili kerščansko vero in kato¬
liško cerkev zoper najbesnejega sovražnika in so bili pravo orodje v mo¬
gočni in usmiljeni roki Božji v ohranjenje kraljestva Božjega in kerščanske
olike po Evropi.

Kolikor pičleje pa so bile njihove velevite zasluge cenjene med
svetom noter dosehmal, in kolikor manj se je njihova slava oznanovah
med kerščanskimi ljudstvi, ker še dandanašnji se slepa hvalisana nemšk a
olika, ki se je grela in oživljala v solnčnih žarkih miru, ošabno prederzuje
kamenje lučati v slovansko sirovost, ki je morala ravno za-njo po kerva-
vih bojiščih svoje moči truditi in kerhati: tolikanj veča je naša dolžnost,
imena teh junaških boriteljev med svetom razznanovati in njih slavite za¬
sluge popevati. Nečemo pa tukaj obširno besedovati o teh kerščanskm
junacih, ki so vero in cerkev katoliško z ostrim mečem po kervavih bo¬
jiščih branili, ter so in ostanejo v vekovito slavo slovanskemu na¬
rodu, kakor je bil n. pr. ^Jaroslav Sternberški, ki se je vojskoval zopor
Tatare, ali Nikolaj Zrini (Šubič), ki je s svojimi hrabrimi tovarši krip r f'
lil v vojski zoper Turka, ali Janez Sobieski, kralj Poljski, ki je 8.svojo
od Boga navdihovano serčnostjo oblegani in grozno stiskani Dunaj resi
mohamedanskih kerdel: ampak mi hočemo le sploh opomniti svet ter g a
zaverniti na cele verste kerščanskih junakov in boriteljev za sv. vero,
kteri so ali s križem za Janezom Kapistranom nad te sovražnike jo vd a

24.majnik: Sv. Donacijan in Rogacijan, mučenca.

277

rili, ali kakor zveličani Andrej Bobola, ali pa so z mogočno besedo zmoto
podirali, kakor Peter Skarga. Imamo pa tudi dokaj zgledov, da je tudi
nježni ženski spol slovanskega naroda mnogo deležen zaslug v branjenji
sv. vere; zraven namreč toliko bratov, imamo tudi veliko slovanskih sester,
ktere so kakor s svetimi venci opletale svoje glave kot izverstne goreče
razširjavke vere katoliške (Dobrevka, Hedvika itd.), kot hrabre njene bra¬
niteljice zoper njene pokončevalce, kakor žene Sigetskih junakov pod
Zrinijem, ktere so s svojimi otroci in dojenčki v naročji, da bi v turško
sužnost ne padli, kakor s ščiti in oklepi zoper Turčina z možmi vred se
vojskovale in padle, kot goreče opominjavke in oserčevavke kerščanskih
vojakov, kakor gospa Marula Slovakinja, ki je grad Lenino Turkov rešila,
ali Hrzanovska Polakinja, ktera je pred svojega moža, ki je bil že pri¬
pravljen k Turkom prestopiti, serčno stopila in mu zagrozila njemu in sebi
smert, ko bi to storil; nektere naposled, ki so iz lastnih las in kit pletle
potrebne vervi pri kteri polomeščanski oblegi, ker so raje svoje življenje
darovale, kakor da bi Kristusa in kerščansko čednost zatajile „ker lepša
je kerščanska smert, kakor življenje pogansko^.

Molitev.

O Bog! kteri si izmed našega slovanskega naroda tako slavne bra¬
nitelje sv. katoliške vere si izvolil: dodeli tudi nam, njihovim naslednikom
in bratom, da po njihovem lepem zgledu in junaškem obnašanji z be¬
sedo, z mečem in s kervjo, z molitvijo in pobožnim življenjem vero in
cerkev branimo. Po Kristusu Jezusu, Grospodu našem. Amen.

24. Majnik ali veliki traven.

* v? Sv. Donacijan in Rogacijan, mučenca.

onacijan in Rogacijan sta bila brata in sinova prav ime¬
nitnih poganskih staršev v Nantu (Nantes) na Francoskem.
Donacijan se je zgodaj učil spoznovati resnico kerščanske
vere in je prejel sv, kerst. Da bi se prejete visoke milosti vred¬
nega skazoval, živel je prav pobožno in si je z veliko goreč¬
nostjo prizadeval, kolikor mogoče malikovavce od njih pogubne
zblode in slepote odvračati. Njegov lepi zgled in pa večkratni
sveti pogovori s starejim bratom Rogacijanom so globoko na
tega vtiskovali, kteri ginjen naposled od njegove preserčne be¬
sede in razsvetljen od gnade Božje res tudi zahrepeni po zakra¬
mentu prerojenja. Tisti čas pa je bil škof, da bi se mučenški
snaerti utegnil, na begu in tudi sicer ni bilo na dolgo in široko
nobenega duhovna najti, da bi mu bil zakrament sv. kersta po¬
delil. Rogacijan bojč se , da bi ga morda pogani nekerščenega

278 24. majnik: Sv. Donacij an in Rogaeijan, mučenca.

ne ugrabili in umorili, je silo žalosten tega odloga tolikanj za¬
želenega kersta, ali brat ga tolaži s temi besedami: „Po svoji
veri in svoji ljubezni si že Gospodov otrok in sv. cerkve sin;
le poterpi nekoliko časa in tvoja želja se ti bo v toliki meri do¬
polnila , da boš obilo odškodovan za ta odlog 41 . In tako se je
tudi zgodilo; Rogaeijan, ker ni- mogel z vodo kerščen biti, naj
bode kmalo z lastno kervijo.

2. Bila je pač tistihmal nevarna reč, kristijan biti; in to
ime jih je veliko število spravilo na germado in pod meč. Cesar
Maksimijan Herkulij je dal povelje po vsem cesarstvu, da se
morajo vsi, kteri se branijo Jova in Apolina moliti, s smertjo
kaznovati in v izverševanje tega krutnega ukaza je dobil voljno
orodje nad grozovitim Rikcijem Verom, namestnikom v belgijski
Galiji. On pride v Nant in spotoma zaukaže, kristijane, kolikor
jih je pri njem zatoženih, zapreti in pred njegov sodnji stol pri¬
peljati. To se zgodi tudi s tema bratoma. Njima tedaj govori
namestnik: „Bilo mi je sporočeno, da bogovom, kterim se imamo
hvaliti za dar življenja in za njegovo ohranjenje, ne samo ter-
dovratno spodobne časti ne odrekujeta, ampak je celo prederzno
in raznotero preklinjata in ljudstvo pregovarjata križanega Juda
moliti 11 . —

3. Donacijan poprime za besedo ter odgovori: „Zoper

lastno voljo govoriš rekoč, da studimo gerdobno malikovanje,
da verujemo v Kristusa ko pravega Boga in le njega molimo,
nasproti pa vse, ki so v zmoto zapleteni, k njegovi službi na¬
peljujemo 11 . Sodnik: „Ali nehaj tako govoriti, ali dam te brez
milosti umoriti 11 . Donacijan: „To nespametno žuganje bo tebe
samega zadelo ; ti sam se boš zapletel v zadergo, ki jo meni nastav¬
ljaš, ker oslepljen od abote in vraže bolj ljubiš temo ko svetlobo
in pred solncem pravice, ki je Kristus Jezus, oči zatiskaš 11 . Na
to veledušno izpoznanje ga veli namestnik v verige vkovati in v
ječo odpeljati. Potem se oberne do Rogacijana, kterega je upal
zavoljo njegove veče vnanje pohlevnosti pridobiti in ne skopuje
z nobenim tistih prilizovanj in obetovanj , s kterimi se navadm
ljudje na ternke lovč. Posebno pa mu obeta popolno milost ce¬
sarjev in bogov, ako Jezusa zataji. Ali Rogaeijan je tako sta¬
noviten , kakor njegov brat. „Obetaš mi“, reče nestrahoina,
„Čisto napdčne reči, ker si sam ves napačen — najprej prijaz¬
nost cesarjev, in po tem še le milost bogov. Kako hočeš, da bi
tiste za bogove častil, kteri se poleg tvoje lastne besede zdč, da
so v Častivrednosti zad za ljudmi? Vendar pa vi s svojimi bo¬
govi vred nekako skupno revo tolčete; uni so iz kamena in medi
in gluhi tako ste tudi vi gluhi za boljše spoznanje, vaši bogovi
nimajo duše in tudi vi pogrešate duha in čutila. Kdor kamen«
božjo čast skazuje, postane sam kamen 11 . Namestnik zlobe škriplj®
ter kriči: „Čakaj , pozvedel boš, kako morejo ti gluhi bogovi

24. majnik: Sv. Donacijan in Rogacijan, mučenca. 279

in kameneni ljudje preklinjavce kaznovati 4 *. Tedaj veli spozno-
vavca med tepenjem in psovanjem v ječo odpeljati.

4. V ječi se v Rogacijanu spet bridka žalost obudi, da
ni kerščen, zatorej prosi brata, naj mu da saj polj ubijej miru,
upaje, da mu bo ta nadomestil kerst in njegovo gnado. Tedaj
poklekne Donacijan in goreče prosi za brata: „Gospod Jezus
Kristus, pri kterem imata krepka volja in resnično djanje enako
ceno, ker poleg vere hotenje samo zadostuje, kedar se ne more
v djanji dopolniti — daj svojemu služabniku Rogacijanu čisto
vero za gnado kersta veljati in če naju dtl namestnik jutri umo¬
riti, sprejmi prelito njegovo kri namesti zakramenta sv. krizme“.
Po tej molitvi da Rogacijanu poljubljej miru in brata prečujeta
celo noč v pobožnih pogovorih ter se presrečna štejeta, da
moreta svoje življenje za vero darovati.

5. Drugi dan sta spet peljana pred sodnika in ta njima
reče: ,,Poslednjikrat vaju pozivljem , da volita med smertjo ali
pa med zatajenjem križanega Juda“. Kakor z enim glasom za¬
kličeta brata: „Izvoliva si smert, ker smert za Kristusa je pravo
življenje 11 . Na to pomigne namestnik rabeljnom, kteri njima s
sulicami glave prebodejo in potem s sekirami odsekajo. Tako
sta brata po častitem mučenstvu dospela do slave Kristusove
1. 257. Trupli njuni ste bili zakopani na tistem mestu, kjer
sta terpela, in kristijani so njima spominek pozneje postavili,
pred kterim so si Nanški škofje svoje grobno počivališče izvolili.
Proti koncu petega stoletja so sezidali na tistem mestu cerkev,
pri kteri so najprej redovniki, potem pa korarji služili, zdaj pa
je farna cerkev. Leta 1145 je Albert, škof Ostijski, trupli mu¬
čencev prenesel v veliko cerkev Nanško, kjer se še zdaj z vi¬
soko častjo hranite.

Obrazujeta se s sulico in s sekiro v roki.

Kakova naj bo tvoja vera?

§!v. brata in mučenca Donacijan in Rogacijan sta se presrečna
štela, da smeta svoje življenje za vero Jezusovo darovati. Ti se hvališ,
da imaš ravno tisto vero, pa vendar še nikdar nisi prav pomislil, kaj da
je vera in kaj ona od tebe zahteva. Vera je prekrasen, neprecenljiv d.ar
božji, najlepša vaja človekova in naša največa sreča za to in uno življenje,
brez posebne gnade Božje moremo ravno tako malo do zveličanske vere
dospeti, kakor se more hrom brez berglje ali podpore kterega druzega
dalje pomikati. Zatorej moramo Očeta v nebesih te gnade prositi. —
Ali gnada Božja še ne'stori v nas vsega, tudi sami si moramo zraven nje
kaj in sicer poleg moči prizadevati. Zatorej je vera tudi imenitna vaja člo¬
vekova. Dolžnost naša je, o gotovosti razodenja Božjega pazno premišlje¬
vati; moramo lastnosti' Božje, posebno njegovo vsegavednost in resnič¬
nost, natanko si zapominjati; moramo visoko dolžnost svojo, poleg ktere
naj um in serce pod besedo Božjo uklanjamo, mnogokrat sami pri sebi

280  24. majnik: Sv. Donacijan in Rogacijan', mučenca.

povdarjati, to je, terdno in neomajljivo moramo verovati, kar je on raz¬
odel, zraven pa tudi svoje življenje prenatanko po tem naravnati. Naša
vera mora biti djanska.  — Vera je naša največa sreča na zemlji.
Brez vere ne moremo Bogu dopasti in bre^ popolnoma vere mu ne mo¬
remo nikdar popolnoma dopasti. Brez vere pogrešamo potrebne terdne
vednosti, zakaj da smo na zemlji — in pa tudi pripomočkov, da bi na¬
membo svojega tukajšnjega bivanja dosegli in moči, te pripomočke spo¬
dobno in zdatno obračati. Brez vere manjka našemu očesu luči, da bi
videli, kaj je nebeškega, in našemu sercu dostojne gorkote, da bi ljubili,
kar je nebeškega.

Brez vere nimamo nobenega varnega vodila po krivtidinah tega
življenja, nobenega gotovega svetila v temni prihodnosti, nobenega ne¬
zmotljivega vodnika po nevarnostih greha, nobenega spodbudnega prigo-
vornika v lenobi do dobrega, nobenega milo krepkega tolažnika v brid¬
kostih tega življenja, nobenega zdatnega okrepila v trudnosti in vpehanosti,
nobenega stanovitnega vpokojila v življenji, nobenega veselega zaupanja
v smerti, nobenega terdnega upanja do večnega zveličanja, nobene žive
ljubezni do tega, kar nas more zveličati. —■ Torej je naše poglavitno
opravilo — skerb za posest prave vere. — Je pa velika zmota prav mnogo
ljudi, ki si domišljujejo, da že imajo zveličansko vero, če le nobenega
verskega člena ne taje ali nad nobenim ne dvomijo: kajti to kratkikmal ni
zadosti, to je le mertvo hrodje. Sv. Pavel, ki je pač vedel, kaj se pravi vero¬
vati, piše o tem visokopomenljivo (Hebr. ll, 1.); „Vera pa je terdno
čakanje upanih reči, prepričanje od reči, ktere se ne vidijo“. Poglavitna
reč vere tedaj obstoji v tem, da si po veri nevid^ivo storimo vidljivo, pri¬
hodnje pričujoče. V tem obstoji poglavitna reč, da vera v nas dela, živi,
to je, da nam ona Boga, Jezusa Kristusa, lepoto čednosti, vstajenje, večno
življenje tako predobrazuje, kakor da bi z očmi videli, česar ne vidimo,
in z ušesi slišali, česar ne slišimo. V tem obstoji poglavitna reč, da se s
pomočjo vere iz vidljivega sveta pospnemo v nevidljivega k svojemu Stvar¬
niku in Odrešeniku in tukaj na zemlji zmeraj za nebesa delamo; da imamo
s pomočjo vere nebeško, večno, nevidljivo, zmeraj pred očmi in pozemelj-
sko, minljivo, vidljivo, voljno za-nje damo; da vedno pred obličjem Bož¬
jim hodimo, se vedno le Vsegamogočnega deržimo kakor bi vidno pred
nami stal; da se vedno le na Večnega opiramo, kakor bi vidno zraven
nas hodil in naše korake vidno s svojo vsegamogočnostjo podpiral; da se
vedno zvestega očesa na svojega Gospoda Jezusa Kristusa oziramo, kakor
bi nam pot v nebesa kazal in nas ko svoje brate za roko peljal v svojo
nebeško slavo. V tem naposled obstoji poglavitna reč, da nam veravčlike
resnice nikdar, v nobeni bridkosti, v nobenem zapeljevanji v greh, pri
nobeni priložnosti dobro storiti, ne da pozabiti — resnice namreč: Bog je
naš Oče v nebesih, mi pa njegovi otroci na zemlji; Jezus Kristus je naš
Gospod, naš brat, mi njegovi odkupljenci, njegovi bratje. Tako tedaj se
bojujmo, delajmo, terpimo molimo, upajmo, pričakujmo kakor dobri otroci
najboljega Očeta, kakor deleži kraljestva Božjega in sodeleži Jezusa Kri¬
stusa Gospoda našega.

Molitev.

Ohrani v nas, o Duh resnice, od nebes nam podeljeni dar vere.
Podučeni od cerkve, na skalo zidane, sprejmemo s ponižnim duhom vse
razodete verske resnice, ker je je večna Resnica razodela. Dodeli nam,
nebeški Oče, prosimo Te po neskončnem zasluženji svojega Božjega Sina,
v terdnosti te sv. vere živeti in umreti. Amen.

25. majnik: Sv. Magdalena Paciška,  devica. 281

25 .  Majnik ali veliki traven. -

Sv. Magdalena Paciška, devica.

'<|Jk,eliko je poklicanih, malo pa izvoljenih' 4 . Ta tehtna beseda
Jljrje pač pisana v resnobo, pa ne v trepet j zakaj poleg

Božjega namena naj bodo vsi ljudje zveličani; vse on kliče
in ljubeče k sebi poteguje; kakor solnce na nebu razliva on
razsvetljevaje in ogrevaje žarke svoje gnade, da bi vsi v luči
hodili in večno življenje imeli. Ali vsi ne gredd za vabljenjem
in klicanjem ljubezni, serca svojega ne odpirajo vsi luči gnade,
vsi ne dopuščajo v s4 njene storivne moči. Zatorej on svoje
gnade v posebni meri deli tistim, kterili sprejemnost in posluš¬
nost pozna, te obsiplješ svojimi darovi in stopi z njimi vtesnejo
zvezo , v više zedinjenje: ti so izvoljeni, posebno pomiloščeni.

Rodovina Paciška je bila izmed najimenitnejših v Florenciji,
ali vsa dolga versta junakov in druzih mož, iz nje prošlih, jej ni
toliko slave pridobila, kakor svetnica, ktere življenje tu ob krat¬
kem popišemo. Bila je rojena v Florenciji 1. 1566, o času tedaj,
ko je njen sloviti rojak Filip Nerij, še v polni moči živel in de¬
lal, in je dobila pri sv. kerstu ime Katarina. Že o pervem
brihtanji njene pameti so se zaznavala nad-njo srečna predpom-
nila včlike svetosti, v ktero jo je Bog odmenil in hodila je, ka¬
kor brevir pravi, noter od zibeli po poti popolnomosti. Se predno
je znala brati, premolila je po cele ure in nobena godba jej ni
bila mileja, kakor glas zvonov, ki so v cerkev klicali. Zdela se
je čisto neopuhnjena od napak in slabosti otroških let in raz¬
odevala je tolikanjo milobo, pohlevnost in udanost, da je bila od
vseh, ki so jo poznali, ljubljena in občudovana; obnašala se je
s tako ljubeznjivo dostojnostjo, da so jej celo njene verstnice ne¬
kako bojazno spoštovanje skazovale; ljubila je samoto, in se je
rada podajala na skrite kraje v molitev, ktere se nikdar ni mogla
naveličati; neznatoma si je pritergovala, da je uboge in potrebne
okrepčevala in njeno največe veselje je bilo otroke okoli sebe
zbirati, da je ž njimi od Boga govorila, jim naprej molila in je
k pobožnemu življenju napeljevala. Večkrat se je ponoči vlegla
na gola tla in enkrat si je naredila krono iz ločka prepleteno s
ternjem, si jo na glavo pritisnila in se ž njo vlegla. Lehko si
je misliti, kakove bolečine jej je moralo to prizadeti. Ko se je
naučila gladko brati, berž je segla po duhovnih bukvah, posebno
po tacih, ki so obravnavale terpljenje Gospodovo in pa prevzvi-
seno skrivnost sv. Rešnjega Telesa, in odtod je izvirala njena
čudovita ljubezen do Zveličarja, ki se je kakor rudeča nit vila
skozi njeno življenje.


282

25. majnik; Sv. Magdalena Paciška,  devica.

Silo hrepeneča s Kristusom zediniti se, je komaj ure pri¬
čakovala , o kteri bi jej bilo dopuščeno, kruh angeljev zavžiti-
Zatorej jej je bilo že v desetem letu dovoljeno iti k sv. obhajilu
in ko je enkrat sladko nebeško mano okusila, ni jenjala prositi,
dokler jej ni spovednik privolil vsak teden pristopiti k mizi Go¬
spodovi. V dvanajstem letu je že nosila raševnico in kmalo potem
se je zavezala z obljubo vednega devištva.

2. Deržavna opravila preselijo za dlč časa njenega očeta
iz Florencije v Kortono, zatorej izroči štirnajstletno hčerko p 11 '
nam pri sv. Janezu v varstvo in uk. Med tihim samostanskim

25. majnik:  Sv. Magdalena Paciška, devica. 283

zidovjem se njena ljubezen do Jezusa vedno krasneje razcveta,
in mirno, nemoteno, le v en konec namerjeno ondašnje življenje
se njeni bogoljubnosti tolikanj prilega, da je serčno zaželi zmeraj
vživati. _ AH čez petnajst mescev jo starši zopet iz samostana
vzemd in jej hočejo ženina poiskati, vrednega roke njihove edine
hčere. Katarina jim zastonj dopoveduje, da je deviško čistost
zaobljubila in Kristusu vedno ljubezen ter neprelomljivo zvestobo
zaprisegla; hudi boji nasledvajo, veliko vročih solz se pretoči,
dokler se ne omeči terdoserčnost staršev. In tedaj stopi sedem¬
najst let stara 14. avgusta 1582 v karmelitarski samostan sv.
Frigidijana v rojstnem mestu, ker gredo nune tega reda skoraj
vsaki dan k sv. Obhajilu. Da bi jo z minulostjo čisto razderla,
pretergala je vse svetne razmere, zaterla vse spomine, spremeni z
obleko tudi dozdanje ime — v opomin, da je starega človeka z
njegovim mišljenjem in hotenjem slekla in novega po Bogu vstvar-
jenega oblekla. S privzetim imenom se je ravno ko tudi vsa
plameneča ljubezen te svetnice va-njo razlila. Vsled natanke po¬
korščine in popolnoma uklombe pod redovna pravila je novica
hitro rastla v gnadah in čednostih in je kar gorela želje svoj
duhovni poklic s slovesnimi obljubami zaterditi. Ali napade jo
huda bolezen; silen kerčevit kašelj in davivno bljevanje jej per-
tita vse žile pretergati in persi polomiti; komaj more kaj vživati
in vidoma medleva v suho hrodje , da je smert že terkala na
duri. Sklenejo torej jej njeno serčno — poslednjo — željo do¬
polniti; nes<5 jo v kor in 27. majnika 1584 stori tam sv. obljube.
V bolniščino sobo nazaj prinesena želi nekoliko počivati; ura za
uro preteče; sestre stopijo skerbeče k njeni postelji in jo najdejo
zamaknjeno: ne blede in bolečin popačene, ampak zalega, zaru-
delega obličja, žarečega očesa v križ obernjenega leži ona brez
vsega premika, brez dihanja v milem pokoji.

3. To je bilo njeno pervo zamaknjenje; odtistihmal je
bila skor vsaki dan iz počutnega življenja zavzdignjena,. zlasti
zjutraj po prejetem sv. obhajilu. To stanje, v kterem je bila
njena duša tak<5 v Boga potopljena, da so telesni počutki zgu¬
bili vso delavnost in čutnost, trajalo je po cele ure in velikrat
s komaj znatnim prenehom po cele dni; tedaj se je večidel v
dvogovoru pomenkovala, zdaj z nebeškim Očetom, zdaj z Zve¬
ličarjem in s presv. Devico ter z druzimi svetniki in je zraven
vselej čudovito primerno glas spreminjala.

Vsa goreča ljubezni je objemala križ in rekala: „0 ljube¬
zen, o ljubezen, nikdar te ne bom nehala ljubiti!“ Na praznik
najdenja sv. križa je hodila po vsem samostanu in na glas kli¬
cala: „0 ljubezen, kako malo si spoznana! kako malo si ljub¬
ljena! Oh! pridite ve duše in ljubite svojega Boga“. Večkrat si
je želela tako močnega glasu, da bi jo po vsem svetu slišali in
ničesa druzega ne bi hotela klicati, kakor: „Ljubite Boga lju-

284 26. majnik: Sv. Magdalena Paciška,  devica.

bite Boga! Nič je ni huje zabolelo, kakor slišati, da ljudje s
smertnim grehom Boga žalijo. Vsaki dan je Gospodu kake molitve in
spokorna dela darovala v spreobernjenje nevernikov in grešni¬
kov in je tudi druge sestre opominjala tako storiti. Tolikanja je
bila njena gorečnost za blagor duš, da se je pred Bogom ponu¬
dila, v njihovo zveličanje vsa terpljenja in bolezni, cel(5 peklenske
muke na-se vzeti, ko bi se to brez zgube ljubezni Božje moglo
zgoditi. Enkrat je rekla: ,,Ko bi me Bog vprašal, kakor nekdaj
sv. Tomaža Akvinskega, kakovo plačilo zahteva za malo, kar
sem ž njegovo gnado storila, bi prosila: ničesa druzega ne, ka¬
kor le blagor duš“. O pustni noči, v kteri se največe razuz¬
danosti godč, so njene solze za spreobernjenje grešnikov naj-
obilneje tekle in podvojila je svoja pokorila, da bi vsaj nekoliko
prištev izbrisala iz ogromnih bukev človeštva.

4. Vendar v tem skrivnostnem življenji preserČnega zedin¬
jenja z Jezusom, kterega sladkosti noben jezik popisati ne more,
se je rado vala le eno leto in za tem čeznatomim razsvetljevan¬
jem in razveseljevanjem so prišli dnovi najhuje bridkosti. Mag-
dalenina domišljija je bila motena z najgerjimi podobami, njeno
serce draženo v nezmernost in nečistost, v jezo in cel<5 v pre-
klinjevanje Božje. Bila je v duhu tako zatemnjena, da je misel
na Boga ni več veselila; čutila se je tako revno, slepo in topo,
tako zapuščeno in osiročeno , kakor bi bil Bog čisto od nje se
umaknil; ogenj mesene poželjivosti je silno plameče v njej buhtel
in grozne prikazni so jo naravnost tirale v obupanje. Tu niso
nič pomagale goreče molitve, ne kerčevito objemanje križa, ne
post in kervavo bičanje — satan se ni hotel umakniti. Večkrat
je nesrečnica padla pred sestre in vpila: „0 molite za-me, dane
bom Gospoda preklinjala 44 . Pet celih let je trajal ta strašni boj
in nune so že mislile, da so njene prejšnje gnade bile le zgolj
prevare. Edino, kar je tako bridko skušano v tem hudem boru
še vzderževalo, bilo je premišljevanje terpljenja Kristusovega; po
njem se je vselej čutila okrepčano in je z novega zahrepenela,
možu bolečin še bolj podobna biti.

Naposled na binkoštni praznik 1590 se je povernil duh
mirii v njeno serce; obličje jej je zažarelo nebeškega veselja in
oznanila je sestram: „Vihar je potihnil, hvalimo in slavimo pre-
usmiljenega Gospoda! 44  Odsehmal ni imela več teh mučnih brid¬
kosti terpeti, njena duša je bila očiščena in dan na dan z novimi
gnadami obdarovana, z novimi radostmi prelivana. Kedar se je
pri molitvi serce ljubezni jelo gibati, tolikanj se je razvnelo in
razplamenilo, da je morala zavoljo prevročine roke v merzlo
vodo potakniti in persi močiti. Bog jej je podelil tudi dar pi" e '
rokovanja. Prerokovala je Leonu XI. njegovo povišanje na
rimski prestol, pa da bo kmalo potem umeri, kar se je res
dopolnilo.

285

25. majnik: Sv. Magdalena Faciška,  devica.

5 . '  Sicer je pa ljubezen do premišljevanja in pogosto za¬
maknjenje ni vezalo na samotno izbico, ampak razne službe je
v samostanu prav marno opravljala; razodevala je povsod nena¬
vadno sprevidenost in skerbnost. Tako je hodila v ponižnosti,
poterpežljivosti in ljubezni jdo svoji tihi poti, ktere konec je huda
bolehavost zaznamovala. Strašne bolečine v glavi in persih,
združene z merzlico in s kervavim bljevanjem so jej prizadele
neznansko terpljenje. Tudi zobe jej nekakov rak vse poruši, da
jej zapored vsi izpadejo Dve leti leži na postelji kakor na križ
pribita, vendar pa prejme vsaki dan presv. Telo, brez kterega,
kakor je sama rekla, bi kratkimal ne bila mogla groznih bolečin
preterpevati. Njen navadni rek pa je bil: „Terpeti in ne umreti! 14
s tem je hotela dopovedati, da iz ljubezni do Zveličarja želi še
dalje terpeti. Končala je 25. majnika 1607. Krasno so angeli
nevesto svojega Gospoda še o smerti ovenčali kakor za svatov-
ščino. Magdalenino truplo, vsled posta in bolezni vse medlo in
spdčeno , zadobi nanagloma polnoto in lepoto najbolj cvetoče
mladosti, in trumama ljudstvo vre nagledat se tega čudovitega
prizora. Zraven tega je puhtel iz mertve najprijetniši vonj, ki se
je še 60 let kasneje zadišal, ko se je godila sodnijska preiskava
ž njenim nestrohnelim truplom. Neovergljivi čudeži, ki je je sto¬
ril Bog na priprošnjo svoje dekle, zadobili so jej 1. 1690 vver-
stenje med svetnike.

Obrazuje se v rujavi karmelitarski hali s plamečim ser¬
cem v roki.

Častitost človeškega telesa.

lepota neumerljive duše odsvita tudi na njeno posodo — umerljivo
telo. To resnico najdemo poterjeno, kakor v posebni meri nad sv. Mag¬
daleno, tak6 tudi pri družin svetnikih. Ona nam jasno dokazuje častitost
človeškega telesa in sicer iz mnogo ozirov. Velika je po stvarjenji.
Med vsemi vidnimi stvarmi, ki je je Božja vsegamogočnost iz nič poklicala,
je človeško telo najbolj popolnoma delo Stvarnikovo. Cudapoln, preume-
ten je njegov zlog, razne in velike njegove moči, njegovi počutki, dolgo
njegovo življenje, čeravno je greh mnogo v njem porušil, lepoto njegovo
marsikako pokvaril. Vendar pa še zmeraj ostane bivališče in orodje ne¬
umerljive duše, ki je poleg volje Stvarnikove s telesom v eno osebo tako
tesno zvezana, da duša s telesom vred enega človeka stori. V sled te tesne
zveze je telo vsega deležno, kar duša dela, ktera mora telo pri svojem
vnanjem delovanji in občevanji ko orodje rabiti. Po tem je telo, ki je
samo na sebi le prah, v više kroge duhov povzdigovano in ravno to raz¬
ločuje človeško telo od živalskih teles, ki so zgolj natore last, le za na-
toro živč. človeško telo živi za dušo in po duši za Boga; zatorej apostelj
prav pravi, da telo ni za nečistost, ampak za Gospoda (1. Kor. 6, 13.)
ker telo z dušo vred stori enega človeka, ki je pa za Boga vstvarjen.
Telesno častitost, že po stvarjenji veliko , povišuje včlovečenje Sinu Bož¬
jega. Kaj namreč more človeško telo bolj poblažiti, kakor to, daje Bog sam
naše meso na-se vzel in si iz naročja prečiste Device naredil našemu čisto

286

28 . majnik: Sv. Filip  N eri  j,  spoznovaveč.

enako telo? To včlovečenje Sinu Božjega je kaj tako čudapolnega in ve-
licega, da bi se te resnice še misliti ne smeli, ko bi nam je nezmotljiva
vera ne zagotavljala. Zatorej so se nad tem naukom o včlovečenji Božjem
pogani tolikanj spotikali, da ga kar niso hoteli verovati. Tudi več krivo¬
vercev je bilo v pervih stoletjih, ki so terdili, da je Sin Božji le na videz
človeško telo na-se vzel. Tolikanj bolj častno pa je za nas in toliko viša
je vrednost človeškega telesa, ker je Bog sam postal naš brat, meso od
našega mesa, kost od naše kosti. Da! sv. očetje terdijo, da, kakor je
Bog od vekomaj sklenil in gledal včlovečenje druge Božje osebe, tako je
bilo presv. telo včlovečenega Boga izvirna podoba, poleg ktere je Bog
naša telesa v času vstvaril. O kakova častitost človeškega telesa poleg
vere kerščanske!

Po telesu smo postali sorodniki Kristusovi; po telesnem posredo¬
vanji zadobivamo gnade deljene pri sv. zakramentih, ker so namreč oni
vidna znamenja, in se ž njimi najprej dotakne telo. Da ! ravno telo je po¬
polno in v pravem pomenu tempelj Božji, ker v zakramentu sv. rešnjega
Telesa bistevno in resnično Boga prejmemo v podobi jedi, ki jo naše telo
vživa, da se duša hrani za večno življenje. Pač skrivnosten sklep duše s
telesom, ktero postane bivališče živega Boga! Zatorej opominja apostelj:
„Castite in nosite Boga v svojem telesu". (1 Kor. 6, 20.). Kaj se to
pravi? Obračajte svoje telo z vsem njegovim djanjem in nehanjem v službo
Božjo in po Božji volji.

O ko bi bila perva človeka svoji telesi tako rabila, greh ju ne bi
bil tako nadložna in umerljiva storil. Če hočemo videti gerdobo greha,
poglejmo jo v njegovih storitvah — v smerti: poglejmo merliča. In vendar
cerkev temu merliču tako čast skazuje, in vendar se z veliko sijajnostjo
nese v grob; in vendar toliko živih mertvega spremlja, kakor bi on vse
to videl in slišal. Kdo nam pojasni to čudno šego? Verovanje vstajenja.
Torej pač malo mar, če se to telo zavoljo službe Božje, po spolnovanji
dožnosti, po postu, bdenji, po bolezni in terpljenji tukaj spači, izstrada,
oslabi, razruši, ker bo v tolikanji veči lepoti vstalo in vekomaj živelo?

Molitev.

O Bog! kteri si serce svoje služabnice Magdalene s posebno lju¬
beznijo do Tebe in do sv. čistosti čudno napolnil, dodeli, Te ponižno pro¬
simo, tudi nam, ki se njenega spomina veselimo, svojo pomoč po njenem
sv. zgledu s čistim in ljubezni polnim sercem Tebi služiti, da se tako ne¬
beškega veselja deležne storimo. Po Kristusu Jezusu, Gospodu na¬
šem. Amen.

2G.  Majnik ali včliki traven.

Sv. Filip Nerij, spoznovavec.

a zmed najbolj redkih in nenavadnih prikazni v cerkvi je
jprečudni mož, kterega spomin dans obhajamo. Filip Nerij
je bil 1. 1515 rojen od imenitnih, pobožnih staršev, ka¬
kor rahla jutranja zarija naznanja veder, jasen dan, tako na-

26. majnik: Sv. Filip N'erij, spoznovavee,

28 ?

poveduje večkrat tudi Čisto otroštvo lepo, sveto življenje. Filip
je že ko deček obračal na-se pozornost domačih krogov in budil
občudovanj'e vseh, ki so ga na očetovskem domu. spoznavali.
Njegov govor je razodeval bister razum, njegovo djanje blago,
ljubeče serce; iz njegovih oči je žarel tih mir, iz njegovega ob¬
ličja mil pokoj in zala cvetka otroške nedolžnosti; vse njegovo
bitje je opuhovala taka veselost in ljubeznjivost, da jejvsem bil
drag in so ga vsi le „dobrega Filipa" zvali. Požar je bil
staršem hišo razdjal in velik del premoženja pokončal v , zatorej
ga oče pošlje k bogatemu, pa brez otrok sorodniku v Sent-Ger-
Uianu, mestecu v znožji gore Kasinske na Neapolitanskem. V

288

26. majnik: Sy. JEPilip N eri j, spoznovavec.

možu se serčna ljubezen vname do cvetočega, razumnega, blazega
mladenča; nameni ga za svojega dediča in ga hoče za verlega
tergovca izučiti ter mu zložno življenje poskerbeti; ali Filipu ni
bilo mar za bogastvo; on ni imel za terg in obert nobenega
nagnjenja, nobene pripravnosti; tedaj pa se mu misel obudi,
tem skušnjavam z begom uteči. Na visoki razpoklinasti gori med
Šent-Grermanom in Gaeto se je svetila na ogromni pečini zala
cerkvica z imenitno Kristusovo podobo ; tam je Filip večkrat bival
globoko zamišljen stermeč zdaj po sinjem morji, zdaj doli po
prelepi deželi; potem pa povzdigne oko in še lepše neizmerno
nebo nad njim, nebo s svojim vzvišnim pokojem, s svojim pre-
blaženim mirom, s svojimi žarnimi čudi: in v njem dozori sklep,
svetu se odpovedati in se vsega službi nebes posvetiti.

2. Dvajsetletni mladeneč zapusti svojo drugo domovino ž
njenimi bogatimi ponudbami vred in roma v Rim, da bi se za
duhovski stan pripravil. Neki Florencijan ga vzame ko učenika
svojih sinov v hišo, odkaže mu ozko izbico in dd na leto gotovo
mero žita, ktero pa Filip peku prepusti za hlebček kruha na dan,
h kteremu kaj zelišča ali oliv pri dene; ne občuje z nikomur;
dan mu mine med učenjem samega sebe in druzih, noč ga za¬
grinja po cerkvenih vežah ali pa v katakombah sv. Boštjana.
Učil se je več let modroslovja in bogoslovja, ali le prerade so
se mu oči obračale od učenika in knjige proč k podobi Zveli-
čarjevi na križu, in se tako zvesto in iskreno va-njo uperle, da
so se mu mnogokrat kar solze uderle. Tako mu s časom nag¬
njenje do visocega učenja Čisto zgine in živo je prepričan, da je
Boga ljubiti bolje ko vsa učenost, poproda torej svoje bukve in
skupiček med uboge razdeli: ker ne po učenosti; ampak po lju¬
bezni naj bode on svetilka cerkve. Molil je cele noči in se po
cele dnove potopil v sveto premišljevanje; ljubezen Božja ga je
napolnila s tako presrečnostjo, kakoršne njegovo serce ni moglo
obsegati, da se je večkrat na tla vergel, persi razgalil in klical:
,,Zadosti, o Gospod, nehaj s svojimi tolažbami, jaz sem slab
človek in take preobilne radosti ne morem prenašati — oh, moje
serce je tako majhno in ozko“. To se je zopet zgodilo, ko je
bil 29 let star na binkoštni praznik, ko je prav goreče prosil
darov sv. Duha. Ko se dvigne, občuti nenavadno veselje in dolgo
tresenje po- vsem životu. Ko v njedro poseže, najde persi nad
sercem za pest povikšana in pokazalo se je po njegovi smerti,
da ste bili na levi strani zlomljeni dve rebri , da je ljubezni
goreče serce več prostora dobilo za svoje silno gibanje. Zdaj p a
zapusti svojo samoto, kajti njegova goreča ljubezen do Boga se
je razgorela v djansko ljubezen do ljudi ter ga gnala ven med
hrumno življenje. Sel je ven na ulice in ceste, na javne terg e >
v bolnišnice, delavnice in hiše, povsod se seznanja, se prikupuj®
vsem s svojo priljudnostjo ter si pridobiva zaupanje ljudi; p rl '

20 . majnik: Sv. Filip Nerij, spoznovavee. 289

zadeva si vsem potrebnim, domačim in ptujim, v vseh dušnih in
telesnih potrebah svčt in pomoč poskerbeti: žalostne in tarna¬
joče posluša, da jim s prijaznim sočutjem lajša bridkost, zapu¬
ščenim bolnikom nosi zdravila in krepčala, poiskuje ubozim
vdovam varhov in dobrotnikov, pripravlja revne deklice v dobre
hiše, da se obvarujejo greha in sramote, podučuje zanemarjene
otroke, spremlja romarje in tujce v poštena gostišča; tolaži, po¬
maga in rešuje, kjerkoli je bilo mogoče. Kjerkoli je on molil,
zbirali so se ljudje terdno prepričani, da bode njihova prošnja,
združena s Filipovim klicanjem Bogu veliko prijetnejša. Tega
se svetnik poprime, da s spovednikovo pripomočjo ustanovi ime¬
nitno bratovščino presv. Trojice. Obstala je v začetku le iz pet¬
najst revnih oseb v opravljanje štirideseturne molitve. Kmalo pa
so tudi bogati in plemeniti pristopili in že dve leti kasneje (1550)
je postavil on neminljiv spominek svoje ljubezni s sezidanjem
gostišča zraven cerkve presv. Trojice za sprejemanje romarjev in
bolnikov, v kterem je sveto leto 1600 dvakrat sto in sedemdeset
tisoč tujcev dobilo streho in hrano, v kterem se o tem ginlji-
vem prizoru more stermeti, da kardinali in knezi naj niža dela
z res kerščansko udanostjo opravljajo. V njem je bil Filip vse
v vsem: služabnik, oskerbnik, učenik in zdravnik; njegova ne¬
omejena ljubezen do ljudi je tukaj imela tudi neomejeno polje.

3. Po silnem prigovarjanji spovednikovem se naposled dd,
star 36 let, za mašnika posvetiti, pridruži se duhovnom sv. Hie¬
ronima, ki so sicer skupaj živeli toda brez skupnih pravil, in
tukaj svojo usmiljeno delavnost s povikšano gorečnostjo nadaljuje.
S černim plaščem čez ramo in opreznega očesa hiteva dan na
dan po ulicah in cestah in po okrožnih vaseh, hodi po razbe¬
ljenih tergih in zaprašenih potih , da bi pomagal žalostnim in
stiskanim dušam. Noči mu dajejo malo počitka, zakaj tu je sedel
po javnih bolnišnicah ali po samotnih izbah pri posteljah bol¬
nikov in umirajočih in je lastne oči imel odperte, da bi je oni
niogli zatisniti. On je tuhtal in delal le za druge, nikdar ne
za-se: ubozim učencem kruha in bukev poskerbeti, raznim potre¬
bam revežev v okom priti, bolnikom terpljenje olajševati in s
prijaznim pomenkom dolge ure krajšati, nevedne podučevati, nd-
pačne svariti, grešnike spovedovati, krivoverce spreobračati —
to je bila njegova misel po noči in po dnevi. Pri tem usmiljenem
djanji je bil neutrudljiv od zgodnjega jutra do pozne noči, po
teh usmiljenih opravkih je bil povsod, na papeževem dvoru, po
palačah knezov, po sobanah prelatov, po hišah meščanov. Znal
je ko malokdo občevati in s prijaznim smehljanjem, milim oče¬
som in všečno besedo in obnašo slednjega pridobiti; po viših
krogih, pri gostijah velikašev, pri veselicah in slovesnostih njiho¬
vih je razodeval olikan vdd, po navadnih druščinah pa je bil
priserčen, priljuden, berhko zgovoren. Začinjal je pomenek z

Življenje svetnikov in svetnic božjih. II. del.

290

26. majnik: Sv. Filip Nerij,  spoznovavec.

nezmanjkljivo šalo in njegove primerne opombe in smešne pri¬
povedke so budile povsod poslušnost in veselost pa dajale tudi
obilo tvarine za resnoben pomislek. Pozemeljske dobrine niso
imele za-nj nobene cene; srebro in zlato, kterega žvenk in lesk
ljudi tako omamno očaruje, mu je bilo navadna medenina, le
porabljiva v podporo ubozih ; očetovi dedšini se je vsej odpo¬
vedal in ni maral za ponujana darila svojih častivcev, ali pa je
je spotoma prodal; zapuščin njemu odločenih ni hotel sprejemati,
ali pa je vzel oporočne listine, da je ž njimi — sklenice mašil.
Časti in službe, za kterimi sicer svet tako bega, bile so mu le
prazna senca in ničemurnija; spričano je, da se je dobrih sluz eh,
imenitnih škofij, celo kardinalstva zopet in zopet ubranil. On je
vse to tako zaničeval, da je v polni ubožnosti le beraški kruh
jedel in nosil le od drugih že ponošene čevlje. — Vpeljal je Fi¬
lip v svojem stanovanji duhovne zbore — branje iz cerkvene
zgodovine in iz življenja svetnikov, podučne govore in pomenke
o verskih rečeh — ki so bili polagoma jako obiskovani tudi od oseb,
po rodu, učenosti in službi imenitnih. Posebno se mu je pridru¬
žilo in njegovemu vodstvu izročilo nekaj mladenčev, ki so se
za duhovski stan pripravljali — med njimi tudi zgodovinar kar¬
dinal Barony.

In ker so ti zbori vkljub ugovorom in natolcvam, ki
so njihovega vodnika zadevale , vedno veči in imenitniši priha¬
jali , dobi Filip 1. 1575 staro cerkvico „sv. Marija v Valičeli“ v
last, da bi pobožne vaje nikogar ne motile in njih nikdo ne.
Ali ta cerkev je bila premajhna; Filip jo da podreti in novo
krasno sezidati, tudi njegovi učenci se preselijo v prizidano hišo,
izvolijo ga za predstojnika za vse žive dni, in se ravnajo po pra¬
vilih od njega zloženih, od Gregorija XIII. pa poterjenih. To je
bil začetek družbe oratorijanske. Udje, duhovni in svetni, se za¬
vežejo v spolnovanje vseh čednosti in vzajemno spodbudovanje,
v vedno podučevanje ljndstva v vseh rečeh kerščanskega življenja
in zraven tudi v obiskovanje vseh ubožnic in bolnišnic. Nobena
obljuba, le ljubezen je veže in tudi posebne obleke ne nosijo.
Še zdaj se oratorjani sem ter tje po laških mestih nahajajo m
na Angleškem so bili 1847 vpeljani.

4. Čudni mož! Da bi zaničevan in nizek ostal, da bi ga
ne ganila ne hvala ne graja, da bi vso slavohlepnost in prevzetnost
človeške natore v sebi zadušil, zato se naš Filip dela norega in sta¬
rosti topega, dela vse, da bi le dobro mnenje o sebi pri ljudeh
ukončal,, nakopal pa si ime prenapetega posebneža in smešnega
norca. Šel je z napol obrito brado ali čudno oblečen — v p re '
drageni kožuhu ali v svilnatem plašču — moško resnobno p°
ulicah in se skerbno ozira, ali ga ljud gleda; nosil je časi velik®
rožne šope, peljal pse na konopci, pil na javnem tergu, ustavljaj
ljudi na cesti, pripovedoval jim basni, smešnice in pravljice, poziva

28. majnik: Sv. Filip  N e r i j,  spoznovavee. 291

na skok, tek in ples; povabljen v gostije prinese seboj lončen
pisker,. poln leče in iz njega je, zahaja v zloglasne druščine, v
gostilnice in kerčme in se vseda med pivce in igravce. In ven¬
dar se je njegova bistra razumnost, sveta blagost, preserčna lju¬
bezen in kerščanska modrost povsod posvitala izpod te obleke
norosti, tako da so njegovi najbolj prebrisani verstniki očitno
terdili, da je Filip pri vseh svojih čudnostih šteti med najbolj
bistroumne in blage ljudi, in da so ga najbolj imenitni možje
in žene za spovednika si izvolili, da jih je celd veliko njegovo
podobo med podobe svetnikov devalo. Njegovo čutilo za Sveto
seje  bilo s časoma tako razvnelo, da ni mogel poslednja leta
ne več pridigovati, ne presvete daritve očitno obhajati; zakaj če
je stopil na lečo, da bi govoril od Božjega usmiljenja in njegove
ljubezni, od Kristusovega terpljenja in njegove smerti, uderle so
se mu solze tako, da mu je glas zastal; pri oltarji stoječ pa se
je zdel, kakor bi bil vso zavednost zgubil — pri povzdigovanji
ni mogel rok več ponižati, kakor bi ga nekaka nevidna moč
kviško potegovala in pri zavživanji je večkrat po dve, tri ure se
zamaknil, tudi je bil časi ves kviško dvignjen in njegovo obličje
je v angeljski lepoti žarelo. Zatorej so mu zraven celice posebej
kapelico pripravili, ki jo še dandanašnji pobožni romarji radi
obiskujejo.

5. Pokojnost in dobrovoljnost, ki je Filipa skozi življenje
vedno spremljala, ni ga tudi v smerti zapustila. Jel je tako
sile kri bruhati, da se je zdelo po njem; njegovi učenci so
mu podelili poslednje olje; ko je imel presv. Popotnico prejeti
(iz rok kardinala Friderika Boromeja), rekel je prelivam od ne¬
izrekljivih radosti: „ Glej te mojo ljubezen, moje zveličanje; Go¬
spod nisem vreden, nisem bil še nikdar vreden, ali pridi vendar,
pridi 11 , in se je tako milo, rajskoveselo zjokal, da so se vsi pri¬
čujoči pobožnega ginjenja topili. Kervobruhi so se ponovili in
zdravniki so zastonj rabili vse pripomočke, bolnik pa seje  šalil:
»Pojdite vendar s svojimi zdravili, jaz sem že bolje zdravilo za-
vžil“. In res kmalo tolikanj okreva, da vstane, svoja duhovna
opravila oskerbuje in še celo na dan svoje smerti še prevzvišeno
skrivnost obhaja. Vendar pa z ljubečo nepoterpežljivostjo šteje
Ure, dokler se njegov duh za zmeraj ne povzdigne v deželo svete
ljubezni. Umeri je 26. maja, na sv. rešnjega Telesa dan 1.1595,
star osemdeset let. Bil je med svetnike prištet 1. 1622. Njegovo
truplo počiva v dragoceni, od Čudežev oslavljeni shrambi v cerkvi,
oratorij ano v.

Obrazuje se kakor se je nosil: z gosto brado in v černem
talarji z belim vratnikom in z biretom na glavi, zraven njega
an gelj, deržeč goreče serce.

19 *

292

28. majnik: Sv. Filip Norij,  spoznovavee.

Kerščanska popolnomost.

gotovo se, ljubi bralec, čudiš visoki stopinji kerščanske popolnomosti,
do ktere se je sv. Filip povzdignil. On je bil doveršen zgled vseh čed¬
nosti. Kaj pa ti? Kako daleč si že prišel s svojo popolnomostjo? Praviš,
jaz živim med svetom, imam ženo in otroke in težavno gospodarstvo, ni¬
sem torej dolžen, za popolnomost prizadevati si. To bodi mar le škofom,
mašnikom in redovnikom. Ali zel6 se motiš. Slednjemu kristijanu mora
to mar biti. Bog sam je vsem zapovedal: „Ljubi Gospoda svojega Boga
iz vsega svojega serca itd." To ni noben svet; to je najsplošnejša, perva
in največa zapoved. Boga tedaj moraš ljubiti, kolikor moreš ; si moraš pri¬
zadevati, s poblaževanjem svojih misli indjanj v ljubezni do Boga čedalje
bolj rasti. Kristus je vsem zapovedal: „Bodite popolnoma, kakor je vaš
Oče v nebesih popolnoma". Kako pa moremo popolnomost nebeškega
Očeta posnemati brez vednega neutrudljivega prizadevanja, zmeraj boljši
prihajati? Tako so pisali aposteljni, tako učili cerkveni očetje. Sv. Av¬
guštin piše: „Resnično verovati, ne pravi se nič druzega, kamor Boga lju¬
biti in se mu zmeraj bolj približevati. Na tej poti ne sme nobeden lenobe
pasti. Kdor je ž nje zašel, ta se mora verniti, in kdor je na njej, ta mora na¬
predovati , da do konca dospe". Praviš: to je pretežavno. Kaj, ali naj
se kristijanu, z najčistejo radostjo z Bogom občevati, zdi nenosljivo
breme? Se v6, da ni nikdo pod zgubo zveličanja zavezan, za kolikor
le mogoče visoko popolnomost prizadevati si. Bog nas ne zavezuje čez
naše moči; on pozna našo slabost, ki se na potu čednosti le prerada spo¬
tika in pada.

Tudi niso vsi za enako popolnomost zavezani, ker mera vere in
gnade je razno razdeljena. Eden je prejel pet talentov, drugi dva, zopet
drugi enega samega. Ali kolikor in kakoršne je kdo prejel, s tolikimi in s
takovimi mora dobro gospodariti in jih ne zakopavati, ker morajo obresti
nesti. V čem pa obstoji vendar popolnomost ? Dolžnosti stanu, v kterega
nas je Bog poklical, moramo zmeraj bolj popolnoma spolnovati si priza;
devati, in zatorej postave Božje dan na dan premišljevati. Ako ti tedaj
ni vsaki dan mar, z duhom Jezusove vere se čedalje bolj seznanjati, j°
serčneje ljubiti, njene zapovedi zvesteje spolnovati, — ako ti ni mar, v
veri do Boga, v zaupanji v njega, v ljubezni do njega, v duhu preponiž-
nega češčenja, in otroškega strahu zmeraj napredovati; — ako tvoja želja,
ga hvaliti, slaviti, zahvaliti, mu dopasti in se njegovim sklepom s popolni®
zatajevanjem ukloniti, ni dan na dan bolj goreča indjanska; ako ti ni maj

{ »ostave podložnosti do vikših, pravičnosti in poštenosti do verstnikov, n* 1 '
oserčnosti in blagovoljnosti do nižih, in sploh ljubezni do vseh čedalje
bolj natanko spolnovati; ako v ponižnosti, prijaznosti, pohlevnosti, mn -0 '
ljubnosti, poterpežljivosti, čistosti, zmernosti, gorečnosti za svoj dušni blag° r
in v zaničevanji svetd ne rasteš in sicer iz tega namena, da bi Boga po P®'
snemanji Kristusa poveličeval: — vedi, da nisi vreden imena „kristijan •

Molitev.

O Bog, ki si sv. Filipu tolikanje spoznanje revnega stanu grešnik®
podelil, daj tudi nam gerdobnost greha prav spoznati, da se ga bomo naj-
skerbneje varovali. Po Kristusu Jezusu, Gospodu našem. Amen.

27. majnik: Sv. papež Gregorij  VII.

293

27. Majnik ali veliki traven.

Sv. papež Gregorij VII.

' 11. in 12. stoletji se je pohlep svetnih knezov po neome¬
jenem oblastovanji šopiril po vseh evropejskih deržavah

zlasti pa na Nemškem. Oblast škofov je bila spodkopana,
prelati so bili služabniki mogočnjakov, ljudstva so ječala pod
njihovo samovoljnostjo, in ko bi svoboda in moč duha ne bili
v papeštvu našli nerazrušljivega zavetja in rešivnega sidra, bila
bi Evropa v grozno trinoštvo vkovana; ako naj pa cerkev, ki
se v papeštvu verši, ta boj za svobodo ljudstev in za oblast duha
zmagovito dokonča, morala je ona v vseh razredih in udih re¬
šena, duhovno prenovljena in z izvirno lepoto obdana biti. To
je bila velevita misel, založena od Boga v cerkev m zgodovino
sveta in v orodje njenega izpeljanja je bil Hildebrand odločen.

Njegovo rojstno mesto je v Saona na Toškanskem, kjer je
bil njegov oče priprost tesar. Že zibel velicih, od Boga samega
zaznamvanih mož navadno osvita čudapoln žar. Poleg legende
so zapazili časi na dečkovi obleki čeznatoren blesk. Njegove ne¬
navadne zmožnosti nagnejo očeta, višo oliko mu poskerbeti. Nje¬
gov učenik je bil včliki duhoven Janez Gracijan, kteri, ko po¬
stane papež po imenu Gregorij VI., berhkega obdarjenega mla-
denča pri sebi priderži. Ali novi papež se kmalo tej prevzvi-
šeni časti odpovč in gre za meniha v Klunjaški samostan, Hil¬
debrand pa spremi svojega dobrotnika na ta sedež učenosti in
ostrega samostanskega življenja. Tukaj mladi služabnik Božji
pod vodstvom sv. opata Odilona visoko napredva v bogomisel-
nem življenji in bilo je od njega prerokovano, da bode velik
pred Gospodom. Božja previdnost napelje, da Brunon škof Tulski,
od cesarja Henrika III. na rimski prestol postavljen, v Rim čez
Klunijak popotva in se tam s priorjem Hildebrandom seznani.
Papež spozna nad njim moža polnega terdne volje in bistrega
vida in ga seboj v Rim povabi. In perva stopinja Hildebran-
dova, da reši cerkev silne podložnosti pod cesarja, bila je ta, da pa¬
peža nagne, izvolitev cesarjevo za zdaj imeti le za nasvet, po¬
čakati pa poleg stare navade izvolitev rimske duhovščine in pa
priterjenje ljudstva. Papež tedaj gre v romarski obleki s Hilde¬
brandom v Rim, kjer ga vsi z veseljem ko papeža pozdravijo in
°n ko Leon IX. prestol zasede. Hildebranda postavi za kardi-
naldijakona in bil je ta odsihmal duša vseh velikanskih početij,
ktera so se v Rimu od srede enajstega stoleija v prenovljenje
kerščanskih ljudstev veršila.

294

27. majnik: Sv. papež Gregorij  VII.

2. Po smerti slavnega sv.
Leona je po njegovih prizade¬
vali izvoljen za papeža škof Gfeb-
hard iz Ajhštata ko Viktor II.
Ta pošlje Hildebranda ko po¬
slanca v Rheims, da bi se od
tamošnjega cerkvenega zbora
storjeni sklepi zoper simonijo,
to je, prodajanje in kupovanje
duhovnih dobrin krepko izver-
šili. Da! treba je bilo Hilde-
brandovega duha in njegove
verske kreposti, da se ni bilo
ustrašiti boja zoper to vkoreni-
njeno pošast. In res, ko neki
simonije zatožen nadškof to pre¬
greho taji, pa vprašan , če ve¬
ruje v presv. Trojico, poterdi,
da veruje, pa kratkimal ne more
izgovoriti besedi: ,,in sv. Duha“, ta očitna sodba Božja simonije
krive po vsej deželi tako presune, da se 45 škofov in 27 prela¬
tov svojim službam odpove. Tudi tisto leto more v Turu kri¬
voverca Berengarja k preklicanju svoje zmote o presv. rešnjem
Telesu, ravno tako kralja Ferdinanda iz Kastilije, da se privze¬
temu naslovu „cesar“ odpovč, ker cerkev le enega samega pri-
pozna. Zopet se po Hildebrandovim posredovanji izvoli pobožni in
blagi škof Gferhard iz Florencije za papeža ko Nikolaj II., ki s
krepostjo in modrostjo cerkev vlada. On po posvetovanji s Hil-
debrandom, da bi silnost in vpliv cesarjev in vetravega ljudstva
v najimenitniši zadevi kerščanskega sveta kolikor mogoče zaterl,
skliče zbor škofov (113) v Rim, kteri denejo v red papeževo vo¬
litev, in storč takd podlago za kasneji svobodno volivni konklav
(zbor kardinalov). Ko se tako notranja moč apostoljskega sedeža
okrepčuje, podeli mu Božja previdnost še vnanjega mogočnega
varha in zvestega branitelja normanskega vojvoda Roberta. Zdaj
se je vzdignila vojska zoper najkvarniši zleg v cerkvi. Tedanja
sirovost in zdivjanost je bila tudi duhovščino okužila in najlepši
cvet kerščanskega duha, neoženjenost duhovnov grozno opalila-
O tej prikazni je častitost službe Božje hudo terpela; duhovni so
bili zaničevani, in nravi ljudstva, kteremu ni svetil zgled čistega
življenja duhovnov, so osiroveli. Ko tedaj v Milanu med neza¬
dovoljnim ljudstvom zoper oženjene duhovne zavre, zdi se Bil'
debrandu ugoden čas, tej strupeni kači za vrat stopiti, kar s po¬
močjo učenega sv. Petra Damijanovega tudi uspešno stori. V
enakem duhu je deloval tudi pod vlado Aleksandra II. v težav¬
nih bridkih Časih za blagor kerščanstva.

27. majnik: Sv. papež Gregorij VIL

295

Ne vežni prepiri na Laškem, nepolitiškehomatije po Evropi,
ne potresi po vzhodnjem , tudi presila spridenosti med škofi in
duhovni niso kerhali njegove pogumnosti. Velika, jasna misel,
kije  vse blaže moči zedinovala, plavala mu je in svetila nad vsemi
temi neskončnimi zamotavami.

3. In napočil je čas, da najneutrudljiviši, vseobsežni poma-
gavec papežev sam poprime za cerkveno kormilo. Aleksander
umerje in kardinali in ljudstvo njega enoglasno za naslednika iz¬
volijo. Vse prošnje in solze mu nič ne pomagajo. Tedaj pri¬
vzame ime Gregorij, s posvečenjem pa še čaka, dokler ne dojde
dovoljenje cesarja Henrika IV. kteri ga vkljub vsemu ugovar¬
janju v simonijo in druge pregrehe vpletenih, torej prestrašenih
škofov poterdi 1. 1074. Kot papež s pomnoženimi naponi izver-
šuje cerkveno prenovljenje in duhovno oživljenje čeravno ne brez
hudih bojev in obupnih uporov od vseh plati. Kerščanski svet
mu je največo zahvalo dolžan, da je celibat — neoženjenstvo
duhovnov — v vsej njegovi stari ostrosti in Čistosti zopet vpe¬
ljal in tako duhovne iztergal razmeram, poleg kterih so, ople¬
tem s pozemeljskimi vezmi, večidel nebeške reči zanemarjali.
Sprideni duhovni so povsod silen hrup zaganjali. Od več ko
štirideset nemških škofov sta se upala samo dva, Mogunški in
Pasavski, papeževe ukaze razglasiti, poslednji cel6 z nevarnostjo
lastnega življenja. Cel<5 Gregorija napade druhal in ga vjame, dokler
ga ljudstvo ne reši. — Enako je simonijo vedno krepkeje zatiral.
Ona je imela poglavitno podporo v investituri, ali podeljevanji
fevda s perstanom in palico. To izročevanje svetnega posestva
škofom in prelatom pa je kmalo jelo veljati tudi za podeljene
duhovne časti in oblasti in tak<5 ni samo cerkev zašla v mnogo¬
tero odvisnost od deržave, ampak tudi škofije in opatije so pre¬
jele nevredne roke, bile so oddajane dvorjanom in vojakom ali
pa na dražbi prodajane. Ves cerkveni in nravni red je moral
giniti. Gregorij se toliko serčneje zoper to gerdobno razvado
dvigne kolikor več upornosti mu je bilo ne samo od cesarja,
ampak tudi od druzih evropejskih knezov pričakovati. Čeravno
se mu ni pospešilo, ta boj srečno dokončati, vendar je priza-
deve apostoljskega sedeža v tako določene tire zaredil, da se
je s časoma ta zadeva za obč plati všeč rešila.

4. Nič ni Gregoriju vladanja bolj oteževalo, kakor njegovi
prepiri s svetnimi knezi, zlasti z nemškim cesarjem Henrikom IV.,
kterega, čeravno visoko obdarjenega, je bila napačna izreja vsega
spridila. Pogrezoval se je v vse pregrehe, očitno uganjal simo¬
nijo, sprejemal na svoj dvor s prokletstvom obložene škofe, za¬
tiral kneze, tlačil prosto saksonsko ljudstvo, pognal od sebe po¬
božno kraljico Berto. Vse očetovsko opominjanje papeževo pri
njem nič ne zda. S tacim tedaj vladarjem se je moral Oče ker-

296

27.majnik: Sv. papež Gregorij  VII.

ščanskega sveta v najhuje boje zapletati. Saksonci se obernejo
do papeža. Gregorij zažuga. Henrik pa v derzoviti prenapetosti
po podkupljivih in hlapčunskih škofih v Vormsu zbranih Gre¬
gorija odstavi. Cerkvenega glavarja, po svetosti znanega, zovejo
tam simonijca, krivoverca, prešeštnika, kervopija, in pošljejo mu
v Rim list z napisom: „Henrik, ne po sili, ampak po Božji na-
redbi kralj, do Hildebranda, ne papeža, ampak krivega meniha. 11
Gregorij ga izobči. Iz cerkve pahnjen ne more več cesar biti.
V Triburu zbrani deržavni knezi (1076) mu zaprete zgubo krone,
ako se čez leto in dan prokletstva ne reši. V tej stiski vidi Hen¬
rik le v spravi s papežem svoje rešenje. V terdnjavi Kanosi
prosi kralj papeža odveze, ktero tudi toda po tridnevni ostri po¬
kori s pogoji s prisego poterjenimi dobi. Ali ta sprava je bila
le prisiljena, vnanja, kajti berž se zoper papeža spre. Med tem
pa Gregorij, vedno skerben za blagor cerkve, misli na njeno
širjenje po severnih deržavah, doverši prenove po Francoskem
in Angleškem in navdušuje špansko ljudstvo zaboj zoper never¬
nike , za vzhodnje kraje pa pripravlja velikanske namere, ktere
so kmalo potem vse zahodnje dežele sklicale v sveto vojsko kri-
žansko. L. 1081 gre Henrik z veliko vojsko na Laško in po
več premaganih mestih prihrumi tudi pred Rim. Se le v tretjem
letu se mu s pomočjo zlata pogodi, v en del mesta predere in
sicer le toliko, da zamore od vsiljenega papeža Klemena za ce¬
sarja kronan biti. Gregorij je bil oblegan v angeljski terdnjavi.
Tedaj pa mu pride na pomoč normanski vojvoda Robert, in pred
njim se Henrik na za-nj že zgubljeno Nemško umakne, kjer ža¬
losten konec stori.

5. Gregorij se dvigne z novo močjo in obhaja zbor, v
kterem prejšnje cerkveno-nravne naredbe še ostreje zaterdi. Hen¬
rika in njegove pajdaše izobči v tretje ter obloži s cerkvenimi
kaznimi simonijca in prešeštnika kralja Filipa I. na Francoskem,
kakor tudi grozovitega poljskega kralja Boleslava, morivca sv.
Stanislava. Potem pa zapusti omahljiv Rim, ki se je puntal zo¬
per svoje rešitelje Normance in gre najprej na goro Kasinsko,
potem pa v Salem, kjer nadalje skerbi za cerkev, za lastno dušo
pa tolažbo zajema iz premišljevanja sv. Pisma in iz starodavne
zgodovine. Ali vedno bolj prihajoča slabost napoveduje konec
njegovega življenja. Ko okoli postelje stoječi prijatli od svoje
zapuščenosti po njegovi smerti govorč, sprostre proti njim svoje
roke, povzdigne proti nebu oči ter reče: „Jaz grem tje gori in
vas s preserčnimi prošnjami izročim milostivemu Bogu“. Vprašan
zastran izobčenih odgovori tri dni pred smertjo: „Razun Henrika,
ki ga kralja zovejo, in vseh tistih, ki s svetom ali djanjem nje¬
govo hudobnost in brezbožnost podpirajo,’ odvežem in blagoslo¬
vim vse ljudi, kteri terdno verujejo, da imam posebno moč na
mestu sv. Petra in Pavla“, Njegove poslednje besede so bile:

27. majnik: Sv. papež Gregorij  VII.

297

„Ljubil sem pravičnost, čertil pa brezbožnost, zatorej umerjeni v
prognanstvu“. Izdihnil je svojo veliko dušo 25. maja 1085. Nje¬
govi sv. ostanki počivajo v Salernski stolni cerkvi pod pripro-
stim grobnim kamenom.

Komaj je kteri mož v zgodovini tako raznotero presojevan
bil, kakor Gregorij VII. Eni ga ne morejo dosti hvaliti, eni ne
dosti gerditi. Njegovim gerdivcem se žalibog pridružuje več ka¬
toliških pisateljev, ki so pa le po imenu katoličani, ko celo pro-
testanski zgodovinarji, kteri imajo kaj razuma za pravo velikost,
njegovega svetobsežnega duha in visokost njegovih namer spo¬
štujejo. Tako piše Janez pl. Miiller, „da je posedal pogumnost ju¬
naka, premetenost starašine, gorečnost preroka 14 . On je politiško
in cerkveno svobodo ljudstev trinoštvu sirove kneške samosilnosti
iz rok izvil.

Benedikt XIII. je 1728.1. češčenje Gregorijevo ko svetnika ve¬
soljni cerkvi zapovedal.

Obrazuje se ko papež brez posebnih znamenj.

Celibat duhovnov.

se za duhovski stan po pravici spodobi. Ta stan je že sam
po sebi visi stan, ker je vsled posvečenja nad ljudstvo povikšan, ali naj
ne bode tudi stan popolnomosti ? — Ako naj si kdo za popolnomost pri-
zadevlje, ako naj kdo ne samo zapoved Božjih, ampak tudi evangeljske
svete spolnuje, kdo naj to poprej stori, kakor duhoven ? Kako bi mogel
družim kaj priporočati, česar sam ne stori? Ali nima ravno duhoven že
poleg imena v duhu hoditi in ne v mesu ? — Ako popolna čistost človeka
angeljem enacega dela, ali naj ne oliči ona duhovna, ki je poleg sv. Pisma
poslanec Gospoda vojskinih trum in ima angeljska opravila? Ako je du¬
hoven stare zaveze tisti teden, ko je službo svetišča opravljal, odločen od
doma in žene živel, ako David in njegovi tovarši niso smeli prej zavžiti
posvečenih kruhov, dokler niso izrekli, da so tisti dan še čisti ostali; ko¬
liko bolj se spodobi za duhovna nove zaveze, v popolni vedni čistosti ži¬
veti , ker vsaki dan Kristusa, Sinu prečiste Device, v svojih posvečenih
rokah derži in daruje!

Že Origen naravnost pravi: „Zdi šemi, da se tistemu spodobi vedno
daritev opravljati, ki se je vedni čistosti posvetil". — Ce deviški stan stori,
da se zamore nerazdeljivo Bogu služiti, ali ni ravno duhovnik, mož Božji,
kakor ga sv. Pavel imenuje, dolžen, nerazdeljivo Bogu služiti? In ravno
tisti apostelj pravi, da zakon veliko časnih skerbi in ovir v službi Božji
rodi, in želi, da bi bili tudi svetni ljudje njih oproščeni, ali so potem ravno
duhovnu te skerbi privoščiti? Ali ne bo on, ki se naj ves za duše da¬
ruje, tudi življenje za-nje da, lože tega storil, če ni v zakonu? Primerimo
veledušnost in darovavnost katoliških duhovnov o morivnih kugah s straho¬
petnostjo in samoljubnostjo drugovercev. Zatorej je prava cerkev Kristu¬
sova oa njega dni želela, da bi njeni služabniki v popolni zderžnosti ži¬
veli in že v pervem stoletji so veči del tako živeli in cerkev je kasneje
le s postavami zaterdila, kar je bilo že prej v navadi in kar iz natore in
častitosti duhoskega stanu že samo po sebi izvira. Dandanašnji jih je pač

298

28. majnik: Sv. Viljem Akvitanski.

mnogo, ki se jim prehudo zdi, da so duhovnom radosti zakonskega stani!
zarečene, kterim se celo ta zderžnost škodljiva zdi, ker, kakor modrujejo,
nježnih očetovskih čutil duhoven ne pozna. Duhovni se zahvalijo za to
zasramljivo milovanje, ktero s skrito zlobo le podor cerkve in zaničevanje
duhovskega stanu namerja, kteri bi gotovo vse zaupanje vernikov in zadnji
ostanek spoštovanja zgubil, ko bi se mu mogla krona čistosti uropati.
Katoliški duhoven ne mara druge neveste, kakor le za sv. cerkev, kije
neomadežana devica in ob enem rodovitna mati brez števila otrok. Vsi
verniki so njeni otroci, duhovni njihovi očetje. Zakaj tedaj duhovne verni
ljud. očete imenuje? Ker je više očetovstvo, od kterega piše sv. Pavel do
Korinčanov (I, 4, 15). Kolikorkrat duhoven kerščuje, nevernika ali greš¬
nika spreoberne, rodi otroke za nebesa. O sladko očetovstvo! Kakošno
veselje bo za pobožnega duhovna, ko se bo enkrat v nebesih, od stotero
svojih otrok v duhu obdan, slišal nazivanega s častnim imenom: Oče! Ne
torej žuleč jarem, ne trinoška cerkvena postava bodi duhovnu celibat, am¬
pak naj si ga šteje v čast, v dobroto njegovega stanu — v kaj tacega,
kar ga čez svet povišuje, veliko skerbi prevzdiguje, Bogu prijetnišega,
svetu častitljivišega, angelom za brata dela.

Molitev.

O Bog, kteri tistim, ki te ljubijo, vse k dobremu obračaš, daj na¬
šim sercem moč in ogenj svoje ljubezni, da svetega hrepenenja, od Tebe
v nas vnemanega, nobena skušnjava ne bo gasila. Po Kristusu Jezusu,
Gospodu našem. Amen.

28. Majnik ali veliki traven.

* Sv. Viljem

1 vladarji, ktere zgodovina „V41ike“ nazivlja, jih pač malo
Dsi ta priimek tako po pravici, kakor Karol Veliki. Nje¬
gov duh je enako obsegal in oživljal cerkev in deržavo;
vredil je postavno vse razmere, kjer je pred njim oblastovala le ne-
ukretna samovoljnost. Med njegove največe zasluge se šteje
skerb za izoliko ljudstva po učiliščih in šolah, ki je je po stol¬
nicah ali na novo vstanovil ali pa zboljšal. V ta namen pokliče
najbolj učene in pripravne može iz Italije in Anglije v svojo der¬
žavo, je je obdaril bogato s častmi in dobrinami ter je postavil
po najimenitniših mestih za učenike. Tudi je napravil očitno šolo
za podučevanje sinov plemenitih rodovin, da bi se vpričo njega
v vednostih in bojnih vajah izurili. Med njimi je bil tudi svet¬
nik, čegar spomin cerkev danes obhaja.

2. Viljem je bil sin necega grofa Theodorika. Ko do-
raste v čverstega mladenča, bil je peljan na kraljevi dvor, da

Akvitanski.

28. majnik: Sv. Viljem Akvitanski.

299

bi svojo izoliko doveršil in se pripravil za javno življenje. S
svojo odkritoserčnostjo, z nenavadnim napredovanjem v znano¬
stih s svojo gibčnostjo v sukanji orožja in v vseh telesnih vajah
obudi pozornost kraljevo in pridobi kmalo njegovo milost in pri¬
jaznost. Krepke postave mož se tedaj vversti med vojake in se
kakor po telesni lepoti in berhkem vedenji, tako tudi po pošte¬
nem značaji, terdni volji, bistri sprevidnosti in pametni pogum¬
nosti skor med vsemi verstniki odlikuje; ali s temi prednostmi
združuje tudi tako natorno skromnost in ljubeznjivo vedenje, da
si pridobi spoštovanje vseh blazih, potepta pa nevoščljivost malo¬
vrednih. Kralj ga počasti in poplača s službo grofovsko, ga po¬
stavi na visoko stopinjo med vojaki in ga čez nekaj let pokliče
med svoj svčt, v kterem so bile vse imenitne zadeve vojske in
miru obravnovane.

Karol Včliki je bil goreč kristijan in skerbdn za čast in
blagor cerkve; on ni hotel sam6 njen varh po vnanji, ampak
tudi njen podpornik po znotranji plati biti, zatorej je dal tudi več
postav, ki so cerkveni red zadevale. Viljem , ki se je kerščan-
skega življenja z gorečim sercem oklenil, je imel tukaj obilo
prilike, svojo pobožno miselnost razodevati; pokazal se je ko
zvestega pomočnika z dobrim svetom in djanjem ter se poter-
doval v vseh opravilih ko moža terdne vere in serčne ljubezni:
goreč in vendar terpežljiv, krepkovoljen in vendar zmeren — z
modrim ozirom na okoliščine in razmere. v

3. Leta 786 prihrumč Saraceni iz Španskega čez Pireneje
in preplovč akvitansko kraljestvo, ktero je bil Karol svojemu
sinu Ludoviku pobožnemu podelil; male trume , ki se jim na¬
sproti postavijo, razkropč, ropajo inmorč, premagajo več mest in
se v njih uterdijo. Ko se Karolu to sporoči, neutegoma oddelek
vojske tje pošlje s poveljnikom Viljemom; ta sovražnika zopet
natepe ter ga prisili deželo zapustiti in mirti prositi. V poplačilo
za ta junaška djanja je bil Viljem imenovan za grofa Oranškega
in Tuluškega z naslovom ,,vojvoda akvitanski“. Z veliko mar-
nostjo se on zdaj poprime dela, da se vpelje red in pravica, da
se zacelijo rane od sovražnika deželi vsekane, da se pride v okom
revščini in sili, da se kolikor moč zaravna škoda storjena
cerkvam, samostanom in bolnišnicam. On se ni obnašal .ko go¬
spod in sodnik, ampak ko oče in prijatel, vodnik in učenik svo¬
jih podložnikov, da bi kakor le moč blagor in srečo svojega
ljudstva pospeševal. Sredi med temi časnimi skerbmi in trudi
pa ni svoje duše pozabil; po zgledu kr dlje vem in druzih pobož¬
nih knezov tistega časa je tudi on hotel nov samostan postaviti,
da bi novo daritev hvale Gfospodu pripravil in po molitvi bra¬
tov v svojem občekoristnem delovanji podpiran bil. V to izvoli
najstrašnejo puščavo v svoji okrajini, malo, gorsko, od stermih
pečin obdano, le komaj dohodljivo dolino Gfelonsko.

300

28. majnik: Sv. Viljem Akvitanski.

Samostan preskerbi bogato s posestvom in tlačanstvom,
pozove va-nj pobožne menihe iz druzih samostanov in ga iz¬
roči vodstvu sv. Benedikta Anijanskega, kterega je visoko
spoštoval.

4. Viljem je imel dve mladi in zali, pa še bolj pobožni
sestri; po njenih prošnjah in željah njima dd blizo samostana
celice postaviti. Ta pobožni zgled poterdi in pospeši njegov sklep
svetu se odpovedati in le najvišemu Gospodu, Kralju vseh kra¬
ljev, v tihi ponižnosti in zvesti ljubezni služiti. Podd se nazaj v
Orange; preobširno gospodarstvo, tekavno služabništvo, postrežno
množno spremstvo — vse to gnetenje in gonjenje okoli njega
mu prihaja čedalje bolj zoperno; dežela je vživala tih mir, ob-
lastovala sta red in pravica, družno življenje je bilo napeljano
po gotovih strugah, blagostanje podložnih zaterjeno, njegovi
otroci — izrejeni v strahu božjem ■— so bili že samostojni; no¬
bena sveta dolžnost, nobena nepretergljiva vez ga ni več vezala
na svet, le moč navade ga je še zaderževala. L. 806 ga pelje neko
opravilo na cesarski dvor; Karol ga sprejme z veliko častjo;
tukaj med leskom in bleskom pozemeljske velikosti in visokosti,
med vednimi lovi, igrami in radovanji — ravno tedaj med do¬
polnim vživanjem pozemeljskega veselja dozori Viljemov sklep.
Cesar obtožuje njegovo zgubo, ali svojemu zvestemu služabniku
ne more privoljenja odreči; žalosten ga poslovi z dragoce¬
nim podarilom, namreč s koščkom sv. Križa, ki ga je bil od
očaka v Jeruzalemu prejel. Imel je prestati še hude boje s pri-
jatli in sorodniki, ki so z vsem orožjem prijatelstva in ljubezni
njegov sveti namen podbijali. Po razdeljenem premoženji se poda
v Gelone.

5. Na potu obišče cerkev necega mučenca, odloži tam pred
oltarjem svoje orožje, in popotva nadalje ko ubog romar bos,
stopi 26. jun. 806 v samostan in sprejme redovno oblačilo. V
globoki ponižnosti se podverže vsem skušnjam in vajam, ktere
veleva pravilo sv. Benedikta; s samostanskimi durmi se svet za
njim zapre in se ni zdel več spomniti se, kar je prej bil; oprav¬
ljal je najteža, najniža dela, nosil vodo in derva, sekal in kopal
po vertu in jedel svoj kruh v potu obraza. Cez tri ali štiri leta
ga bratje dela prevzdignejo , mu sezidajo posebno celico zraven
cerkve, kjer naj bi pri svojih oslabljenih močeh počival in se pe¬
čal s premišljevanjem in druzimi duhovnimi opravili. Tam je
čez dve ali tri leta veselo v Gospodu zaspal 1. 812.

Obrazuje se v meniški obleki, zraven sebe ima viteško
bojno opravo.

29. majnik: Sv. Maksimin,  škof.

301

Samostansko življenje,

§>v. Viljem ni bil edini knez, bi se je svetu odpovedal in stopil v
samostan in kteremu se je samostansko življenje bolj prijetno zdelo, ka¬
kor vse radosti in časti sveta. Tudi eden najmogočnejih cesarjev na zemlji,
Karol V., o čegar deržavi se je pripovedovalo, da solnce nikdar v njej
ne zajde, tudi ta se je umaknil v samostan, ker se mu je bila pristudila
vsa mogočnost, vse cesarovanje. In tako je že od začetka kerščanstva no¬
ter do današnjega dne na milijone ljudi po raznih deželah v kloštre se
umaknilo, tam so mir našli in natihoma Bogu služili. Kakor je človek
tisti čas, kedar v cerkvi moli, bolj zbran in pobožen, kakor če biva doma
in med svetnim hrumom, tako more človek tudi v samostanu, kakor v
nekaki cerkvi ves čas svojega življenja lože in nerazdeljeno pobožen biti,
kakor pa zunaj med svetom. Rešen skerbi o premoženji, o rodovini,
rešen pomišljevanja, kaj bi delal in počel — pokorščina namreč ga veže
na pravilo in veleve predstojnikov—je njegovo življenje enomerno, ravno-
potno. Človek more za Boga, vednosti in umetnosti živeti in to brez skerbi,
brez razmišljenosti.

Zatorej občuti resnično pobožen človek velikrat nekako tolažno po-
kojnost v samostanu, čeravno ne more va-nj pristopiti, in zatorej je velika
korist za slednjega, komur se pogodi, da se more samostanskega življenja
poprijeti. Posvetnjaki pač očitajo menihom, da so lenuhi, nasproti pa hva¬
lijo življenje po mestih, kjer obertnija in radovija cvete. Ali to je ravno
narobe. Pravi lenuhi so ravno svetnjaki, kteri tekajo sem ter tje in si
noč in dan glavo ubijajo, ker imajo roke polne opravkov, pri tem pa ni¬
kakor ne utegnejo Bogu služiti in za dušo skerbeti. Takovo življenje, v
kterem se vse suče okoli denarja in dobička, je ternjeva pot, na kteri se
dobro seme zaduši.

Namesto teh natolcevanih in psovanih kloštrov imamo zdaj toliko več
kosaren in tovaren; ali kteri pametni človek bo rekel, da se ti tisoči mu¬
čenih vojakov in fabriških delavcev bolje imajo, kakor pa se imajo in so
se imeli redovniki? Nikdar ne bolje po telesu, kolikor slabeje pa po duši!

Molitev.

O Bog! ki si svojega sv. služabnika Viljema s tolikanjim hrepe¬
nenjem navdihnil po samostanskem življenji, dodeli tudi nam to milost, da
bi se od spridenega sveti zmeraj bolj odvračevali in duše svoje za nebeško
domovino ohranili. Amen.

29. Majnik ali včliki traven.

Sv. Maksimin, škof.

v. Maksimin se vverstuje med tiste pastirje, ktere Bog o vi¬
harnih časih obudi, da njegovo cerkev hranijo. Bil je ple¬
menite rodovine iz Piktavija (Poitiers) na Francoskem in še
prav mlad izročen vodstvu sv. Apricija, škofa v Trevirih (Trier)

S02

29. majnik: Sv. Maksimin,  škof.

ki je zavoljo svojih izverstnih čednosti naj¬
večo veljavo vžival. On je dečka kar naj¬
bolje izrejeval in ko je dorastel, sprejel
ga je med svoje cerkvene služabnike in
nevedoma si je izolikal nad Maksiminom
vrednega sebi naslednika, ki je bil 1. 332
na škofijski sedež Trevirski povzdignjen.

2. Bili so takrat hudi časi, ker so
Arijanci cerkev Božjo presilno razvihravali
in spoznovavce prave vere na vse mogoče
načine stiskavali. Maksimin skerbi za svojo
čedo s sveto skalnato resnobo in Čuje ko
pravi čuvaj Sionski nad njenim blagrom.
Zlasti pa mu je mar ohraniti v svoji čedi
dragoceni zaklad pravovernosti, odverniti
pa od nje strupeno zblodo krivoverstva.
Sv. Hieronim ga zatorej slavi ko najpo-
gumnišega branitelja prave Božje natore
Jezusove in ga v tej zadevi stavi v eno
versto z največimaboriteljema za-njo, sv.
Atanazijem in sv. Hilarijem.

3. Ko je bil Atanazij 1. 336 v Trevire (Trier) pognan,
sprejme ga Maksimin ne kot nemilosti cesarjevi zapadlega, am¬
pak ko slovitega spoznovavca Kristusovega. Ravnal je ž njim s
preserčno ljubeznijo in prijaznostjo in štel si je v največo srečo,
vživati druščino tega izverstnega svetnika. Skor poltretje leto ga
je njegovi visoki časti spodobno živil iz dohodkov Trevirske ško¬
fije. Atanazij v svojih listih z največo pohvalo govori od junaške
terdnosti in zglednega življenja svojega gostnika, ki je bil že
tisti čas prejel od Boga dar čudežev. Komaj pa je ta očak v
domovino nazaj poklican, ko že drug prognanec v Trevire pride,
sv. Pavel, škof carigrajski, kterega je bil arijanski cesar Kon-
štancij odstavil. Tudi za-nj je Maksimin zavetnik, varh in
tolažnik. —

4. Ker so krivoverci vedeli, da dobivajo od njih prega¬
njani pravoverni škofje nad cesarjem Konštantom, ki je zahodnjo
plat rimske deržave vladal, najterdnejo podporo, zato so hoteli
njega omrežiti in mu pošljejo po poslancih novo versko izpo¬
ved, v ktero so pa zvijačno znali strup krivoverstva skrito za¬
mešati. Ali Maksimin razodene cesarju, ki je takrat ravno v
Trevirih bival, njihove prekanjene namene in ga nagne, da
Arijane odpravi in se toliko bolj katoliške vere derži.

Leta 345 se vdeleži sv. škof Milanskega zbora in mu dojde
to veselje, z Atanazijem se tukaj sniti. Slavna pastirja se s prav
skerbno marljivostjo pogovarjata o cerkvenem razdoru in spo¬
znata, da se ne more drugače, kakor le po splošnem zboru po-

29. majnik: Sv. Maksim  in,  škof.

303

ravnati. Svoje misli razodeneta cesarju Konštantu, ki je bil za
blagor cerkve voljan vse storiti. Po dogovorjenji z bratom Kon-
štancijem je bila za namenjeni zbor odločena Sardika, mesto v
Iliriji na meji obeh cesarstev. Ali vojske so njegov sklic dve
leti ovirale.

Med tem pa se je Maksimin vseh priložnosti krepko popri-
jemal, da bi zvijače krivovercev razkrival in je v vspehu oviral.
Ko se naposled 1. 347 škofje v Sardiki zb er 6, se Maksimin ju¬
naško bojuje za Božjo natoro večnega Simi in za versko izpo¬
ved nicejsko, ktero so hoteli Arijanci na vsako plat ovreči. Zato
pa so ti njega kakor tudi Atanazija in več druzih katoliških
škofov iz cerkve izobčili — kazen, ktero so pač lehko terpeli,
ker s krivoverci kratkimal niso marali občevati.

5. Maksimin je stal že blizo na meji svojega svetega in
po Čudežih oslavljenega življenja, ko se podd v svoje rojstno
mesto Piktavij (Poitiers), da bi svoje domače še enkrat videl.
In tam, ker je bil za pozemeljsko luč pervikrat svoje oči odperl,
je je za-njo tudi zatisnil, da bi v nebeški svetlobi vekomaj gle¬
dal svojega Gospoda in Boga, za kterega je tukaj delal, se za-nj
bojeval. Njegovo smert stavijo zgodovinarji v 1. 349. Njegovo
truplo je bilo kasneje preneseno v Trevire, kjer še zdaj počiva.

Obrazuje se ko škof z osedlanim medvedom zraven sebe.
Legenda namreč pripoveduje, da ko enkrat s sv. Martinom roma
v Rim, njima medved osla razterga. Tedaj mu ukaže namesto
osla tovor nesti, kar tudi stori.

O gostoljubnosti,

Ulrasna čednost naših prednikov v veri je bila ta, da so tujce,
zlasti verne serčno pod streho jemali in je pogostovali. Ce so ubogi na
duri terkali, niso jih odganjali, ker so se bali, da bi Jezusa samega ne
odgnali, ki je rekel, karkoli se bo najmanjšemu v njegovem imenu storilo,
bode on tako sprejel, kakor bi se njemu samemu zgodilo.

Tako je sv. Maksimin to krasno kerščansko čednost spolnoval, ker
je ta dva preganjana brata škofa s priserčno prijaznostjo pod svojo streho
sprejel in njima s sveto ljubeznijo stregel. Res je sicer, da je bilo o časih
pervih kristijanov bolj potrebno, dolžnost gostoljubnosti do tujih in po¬
potnih spolnovati, kakor sedanje čase, ker so za-rije povsod napravljena
razna gostišča, ali vendar zato nisi kakor kristijan oproščen dobrega
dela ,,popotne sprejemati".  Pravi kristijan tako že ne zanemari no¬
bene priložnosti, kaj dobrega storiti, saj dobra dela ga napolnujejo s to¬
lažbo za večnost. Pomisli, kako grozno bi se prestrašil, ko bi Jezus na
sodnji dan rekel: „Terkal sem ko tujec na tvoje duri,  pa me nisi spre¬
jel". Zatorej bodi po moči gostoljuben, deli z lačnim poslednji košček in
ne odganjaj ga, da tudi ti ne boš enkrat od nebeških vrat odgnan. Spol-
nuj to čednost zlasti proti tistim, kteri čistost katoliške vere in nravov
ljubijo in branijo, ali zavoljo pravice preganjanje terpč ali, ki so po ne-

304

30. majnik:  Sv.  Ferdinand,  kralj.

sreči, po revščini, po visoki starosti v nadložen stan prišli in zdaj roko
po tvoji miloserčnosti stegujejo.

Kolikokrat pride ubog, od vseh zapuščen starček zlasti o zimskem
času, pred tvoje duri in te milo prosi, da bi mu dovolil v kacem revnem
kotiču pod tvojo streho prenočiti, ali pa premraznjene ude pri gorki peči
nekoliko okrepčati! Kaj pa ti storiš? Terji ko skala se ne daš od nje¬
gove siromašnosti in mile prošnje ne samb ne ganiti, temuč ga še z ne¬
jevoljo in zmerjanjem poženeš, kar ga morda prisili, pod milim nebom v
hudem mrazu svoje življenje v smertno nevarnost postavljati. Ali ne bo
njegovo ječanje, njegovo poslednje gergranje glasno ko kri Abeljnova v
nebesa vpila? Gorje tebi! Kaj te čaka? „Sodba brez usmiljenja tistemu,
ki ne dela usmiljenja' 1 . (Jak. 2, 13.)

Molitev.

Sveti škof Maksimin! izprosi mi pri Gospodu Jezusu usmiljeno
serce do vseh nesrečnih, da bom tudi jaz spolnoval dela bratovske lju¬
bezni in da zavoljo terdoserčnosti zaveržen ne bom. Amen.


50. Majnik ali všliki traven.

Hip Sv. Ferdinand, kralj.

Ferdinand je bil rojen okoli 1. 1199. Njegovi starši, kralj
Alfonz Leonski in Berengarija iz Kastilije, morali so se lo¬
čiti po povelji papeža Inocencija III., ker so bili poleg
cekvenih postav neveljaven zakon sklenili; njihovi otroci pa, dva
sina in dve hčeri, so bili za postavno rojene spoznani. Beren¬
garija grč k svojemu očetu kralju Alfonzu in je po njegovi
smerti dednica njegovega kraljestva. Ali terdila je svoje pra¬
vice le, da je je svojemu sinu Ferdinandu izročila, ki je bil ta¬
krat 18 let star. Ali ne vlada še dolgo, ko njegov lastni oče,
sam hlepeč po Kastiliji in našuntan od nekoliko velikašev, vojsko
zoper njega vzdigne. Pobožni sin vse poskuša, da bi očeta po¬
tolažil , ker grozno ga prestraši ta misel, zoper lastnega očeta
meč sukati. Odpravi torej poslance v tabor očetov z listom, v
kterem piše: „Zakaj se nad menoj jeziš in zakaj pripravljaš voj-
skino nadlogo nad moje ljudstvo; kako je mogoče, da te moja
sreča žali; ali ni tudi tebi na čast, da tvoj sin žezlo Kastiljsko
derži? Jaz se ne bojim nobenega sovražnika na vojski, ali tebe
si ne morem sovražnika misliti, jaz te ljubim in spoštujem ko
svojega očeta in gospoda in hočem vse poterpeti, dokler sam
svoje krivice ne spoznaš. 11  Naposled sta se mirno pogodila in
Ferdinand stopi v zakon z Beatrico, prežalo in preblago hčerjo
nemškega kralja Filipa Svabskega.

2. Zdaj skerbf mladi kralj za najbolje naprave, da bi iz¬
ročeno ljudstvo res osrečeval. Izvoli si za svetovavce res p re '

30. majnik:  Sv.  Ferdinand,  kralj.

305

nietene in poštene može, kterim predseduje Eodrigvez, včliki
škof Toletanski. Z njegovo pomočjo snuje modre postave, po¬
nižuje prevzetne velikaše, potrebi deželo tolovajev in vstanovi v
boljše obravnavanje pravice kasneje tolikanj imenitno sodnijo
„kraljevi svčt kastilijski.“ On sam je po deželi popotoval in
sodil. Nikdar ni podložnih z nenavadnimi davki obkladal. Ko
se je pripravljal na vojsko zoper Mavre, svetuje mu nek dvor¬
jan, za potroške veče davke razpisati; ali Ferdinand ga z blago
nejevoljo zaverne: „Varuj me Bog tacili ponudeb! Božja pre*

Življenje svetnikov in svetnic božjih. II. del. 20

306

30. majnik:  Sv.  Ferdinand,  kralj.

vidnost mi leliko po družili potih pomaga. Bolj se bojim za-
kletve uboge žene, kakor vse mavriske vojske 11 . Sme se reči,
da je kraljevo serce le eno čutilo pregrevalo — ljubezen do
Boga in do podložnikov. V svoji ljubezni do Boga je storil vse
za čast Najvišega, v oživljanje in vterjevanje sv. vere. Njegovo
največe delo je bilo, da je velik del Španije rešil žuleče suž-
nosti Mavrov (moliamedanov), in ko so nebesa njegovo orožje
blagoslovila, on pridobljenega plena ni obračal v povikševanje
dvorske sijajnosti, ampak v vstanovljanje škofij in samostanov,
v zidanje krasnih stolnic, druzih cerkva in enake namene. On
je pervi frančiškanski in dominikanski red na Španskem vpeljal
in tako cerkvi novo podporo podelil.

3. Pervo zmago nad neverniki je zadobil 1. 1225. Ali še
strašneji prihaja on Mavrom, ko 1. 1230 po smerti očetovi še
krono Leonsko podedva. Njegove zmage so bile res čudapolne,
ali v boj ga ni gnala slavohlepnost in lakomnost. Cistoto svojih
namenov in lotitev je zaterdil s temi besedami: ,,Bog! ki serca
preiskuješ, ti veš, da iščem tvoje in ne svoje Častf. Jaz si ne
maram minljivih kraljestev pridobivati, ampak hočem le spo¬
znanje tvojega sv. imena razširjati* 1 . Med vojaki si je prizadeval
strah Božji in pa resnično pobožnost ohraniti, ker le ona dva
budita in vnemata pravo pogumnost. Sveti kralj sam jim je
vedno svetil z izgledom vseh čednosti. Poste je na tanko ob¬
hajal, nosil je spokorno obleko v podobi križa in je prečul po
cele noči v molitvi, zlasti kedar se je na boj pripravljal. Med
vojnimi trumami je bila vselej nesena podoba Matere Božje, po¬
močnice kristijanov in Ferdinand sam je imel na vratu obešeno
njeno podobico. Njegovo goreče češčenje presv. Device pa se
je opiralo na čutilo hvaležnosti, ker je bil po priprošnji nebeške
Kraljice ko enajstleten kraljevič za smert bolan čudapolno ozdrav¬
ljen. Včliki škof Rodrigvez ni nikdar zapustil svojega kralje¬
vega gospoda; on in njegovi duhovni so opravljali v taboru
službo Božjo in oskerbovali dušni blagor vojakov, ker so jim
delili duhovno in telesno pomoč.

4. Pod vodstvom tako bogaboječega vojvoda so bili španski
vojaki nepremagljivi in večkrat se je zgodilo, da so jim bila ne¬
besa sama čudapolno na pomoč. Vjeti neverniki sami so pravih,
kako so videli sv. aposteljna Jakoba, patrona španske dežele,
po viteško oboroženega pred armado jezditi. Prevladal je terdno
mesto Kordovo, ki je bilo že petsto let v oblasti mohamedanov.
Prišedši v mesto dd spotoma velikansko veliko mošejo v kerščan-
sko cerkev spremeniti ter ondi zopet prejšnjo škofijo vstanovi;
zaukaže tudi Mavrom velike zvonove Kompostelske, ktere so
morali premagani kristijani na ramah sem prinesti, da so je
imeli uni za — svetilnike, v povračilo tudi na ramah nazaj
nesti. Ko se strahovitemu zmagovavcu več mest in terdnjav

307

31. majnik:  Sv.  Ferdinand,  kralj.

radovoljno pod A, pade mu naposled po neznanskili naporih in
skor dveletni oblegi v oblast tudi Sevila, najterdneje, najobljud-
niše mesto obdano z dvojnim zidom, s sto-"in šestdesetimi boj¬
nimi stolpi in branjeno od več ko sto tisoč Mavrov. Sovražni
vojvoda je rekel jokaje se pri odhodu: „Le svetnik je mogel s
tako malo vojaki tako terdnjavo premagati 41 .

5. Tri mavriška kraljestva so bila razrušena pod mečem
Ferdinandovim, le Granada je še nekoliko visela. Tedaj sklene
Arabljane v Afriki poiskati in njih omajano oblast do tal po¬
dreti. Že se mu sporoči zmaga njegovega brodovja nad sovraž¬
nim, ali berž pridejo tudi sporočniki, kteri ga opomnijo, da
treba bo iti v — večnost. Po toliko trudili že davno bolehavi
kralj čuti, da se bliža njegov konec in se pripravlja na-nj ko
veren kristijan. Z vervjo okoli vrata in globoko pripognjen moli
on presv. Rešuje Telo, moli versko izpoved, prosi vse pričujoče
odpuščenja za kake krivice in sprejme potem Telo Gospodovo.
Na to veli odnesti vsa znamenja kraljeve časti, pozove ženo in
otroke in po ginljivem pošlovljenji od njih jim podeli blagoslov
umirajočega očeta. Potem ostane sam z duhovni; in ko mu po¬
slednje olje podelč, vzame svečo v roko, moli z njimi litanije in
veli „Te Deum“ zapeti, kterega pa on ni tukaj doli dokončal.
Umeri je v Sevili 30. maja 1. 1252. O sijajnem pogrebu je ne-
popisljiva množica ljudi z glasnim jokom in ihtom obžalovala
zgubo svojega včlicega in svetega kralja, zakaj preč po smerti
ga je glas ljudstva slavil s priimkom „svetnika“. — Cez več ko
400 let mu je tudi papež Klemen X. prisodil cerkveno češčenje.

Obrazuje se s kraljevimi znamenji in s križem na persih,
ali pa tudi z Marijinim kipom v rokah.

O vojski,

B^ad sv. Ferdinandom vidimo, da je v nekterih okoliščinah Bogu
ljubo, dobro delo, v vojsko iti. Posebno je vojska sveta reč, kedar se je
bojevati zoper sovražnike, ki hočejo s kruto silo zatreti katoliško cerkev
in sv. vero njeno; kdor v taki vojski kri preliva, zasluži naravnost med
mučence štet biti. Ali tudi takrat, kedar tuji sovražniki po krivičnem
načinu domovino napadajo, ni samo dopuščeno, silo s silo odbijati, kakor
sme zoper tolovaje v bran postavljati, temuč tudi to je zaslužno delo.
Zakaj kdor sovražnika zapodi ali mu v deželo prihrumeti brani, obvaruje
brez števila rodovin plenjenja, mučenja in vsega druzega nasilstva, mor¬
jenja, glada in vsakoverstne nesreče. Vojak spolnuje zapoved, sv. Janeza,
4a „tudi mi moramo dati svoje življenje za brate". Pravi vojak ima ču-
tilo za čast,  ktero ne terpi zbadnega žaljenja in preširnega lomljenja
šibkega tersta: serčnost,  ktera s svetim ognjem navdihnjena ne trcpetd
pred spolnovanjem dolžnosti tudi v najhujih nevarnostih; pogumnost,
utera si ve berž pomagati, kedar ni moč dolgo prevdarjati in premiš¬
ljevati; čuječnost,  ktera sovražnika premalo ne ceni in v lastno moč
preveč ne zaupa; zmernost,  ktera si znd, tudi kaj odreči in poinanj-

308

81. majnik: Sv. Angela Meriška,  devica.

kanje terpeti; delavnost in sterpežnost, ktera gotovo junaštvo rodi.
S tacim duhom se bojevati, nazivali so stari „vojsko z Bogom  za¬
četi". Pa tudi kdor sam ne gre v hoj, ima vendar dolžnost, pravično
reč podpirati z molitvijo, z denarjem, z oskerbovanjem ranjencev itd.

Molitev.

O Bog! kteri si svojemu sv. spoznovavcu Ferdinandu dal, da je
vojsko začel zoper sovražnike Tvoje vere in je premagal: dodeli, da bi
po njegovi priprošnji tudi mi se stanovitno bojevali zoper dušnega in te¬
lesnega sovražnika, po Kristusu Jezusu Gospodu našem. Amen.


31. Majnik ali veliki traven.

Sv. Angela Meriška, devica.

ač je med največa duda Božje previdnosti šteti, da ona z na
videz najšibkejini orodjem velikanske reči doverši. Slednji
poznd velike dobrote, za ktere se imate cerkev in deržava
hvaliti redovnicam Uršulinkam, ki se pečajo z izrejo ženske mla¬
dosti in so skor po vseh katoliških deželah naseljene. Temu
imenitnemu redu začetnica je uborna devica, ki je pa bila polna
Božjega Duha in največe gorečnosti za blagor duš. ImA jej je
Angela Meriška. Bila je rojena 1. 1470 v Desenzanu, tergu med
Verono in Brešijo. Njeni stariši — oče je bil Janez Meriči, ime
materno je neznano — so bili s časnim bogastvom malo obda¬
rovani , ali bili so sploh na glasu pobožnosti, zatorej so tudi
hčerki zgodaj strah Božji vcepili. Že v otročjih letih je bila
Angela (Angelika) resnobna in tihotna. Radosti mladih let je
niso nikoli in razun pobožnih reči je nič ni zanimivalo. Starši
so z dopadenjem gledali na to pobožno otroštvo, samo niso bila
očetu všeč mertvenja, ktera si je v tako nježnih letih nakladala.
Odrekuje si namreč marsiktero jed, spi na golih tleh in večkrat
sredi noči vstane k molitvi in zjutranje solnce jo še posije v tej
pobožnosti. Na Laškem veljajo belkasti lasje za veliko lepoto,
zatorej si je ona pobarva, ker so jej zavoljo njih kmalno omo-
žitev obetali.

2. Starši jej zgodaj umerjd, ali Bog, oče sirot, poskertd
za-njo in njeno starejo sestro. Neki ujec njima postane oče in
ju vzame k sebi v Sal. Pobožni sestrici tam po cele dni po*
božne: vaje opravljate, majhne oltarčke napravljate in zaljšate tei
pri njih hvalo Božjo prepevate. Ali Angela le hrepeni, v popol'
noma ločenji od sveta, kakor pobožne device pervih časov, Gr o-
spodu služiti. Tudi sestro pregovori, ž njo v samoto podati sej

31. majnik: Sv. Angela Meriška,  devica.

309

in ne da bi bili komu ta namen razodeli, umaknete se v vot¬
lino nekoliko ur od Sala. Tam ju ujec najde ter pokarane za¬
voljo tega nespametnega in nevarnega počenjanja na dom nazaj
pripelje. Zopet živite ločeni od druzega sveta v tolikanji lju¬
bezni med seboj, da so ju sploh gerlici Salski imenovali. Ali
kmalo preterga smert to lepo vez; Angelo sesterna zguba tako
presune, da joka noč in dan; ali skozi solze se ozira v nebo in
zajema tolažbo: saj ima še Boga in pa — serce, da ga ljubi.

3. Se le, ko je bila trinajst let stara, bilo je Angeli dovo¬
ljeno, pristopiti k mizi Gospodovi, ker takrat je grozna neved¬
nost v kerščanskih dolžnostih, velika zanikernost v duhovskih
reččh, torej tudi enaka spridenost sploh oblastovala. Ko je pa
enkrat okusila angeljski kruh, obide jo serčna želja, slednji dan
zavžiti ga. Da bi se pa ognila opravljivih jezikov zavoljo po-
gostoma obhajila, stopi v tretji red sv. Frančiška. Z redovno
obleko pa obleče tudi duha ponižnega vstanovitelja, posebno
oziroma popolnoma odločenja od vseh pozemeljskih reči. Po
smerti ujčevi se verne nazaj v Desenzan, kjer so tudi sestre tret¬
jega reda stanovale. Večkrat govori ž njimi od svoje želje, žen¬
sko mladost podučevati. Prikazen o ponočnem zamaknjenji v
molitvi jo poterdi v tem sklepu. Vidi namreč skrivnostno od
zemlje do neba segajočo lestvo, po kteri so divno ozaljšane in
kronane od angeljev na desni in levi spremljane device proti
nebu šle in sliši glas: „Angela, zemlje ne boš zapustila, dokler
ne vstanoviš tej podobne družbe devic“. Od tega trenutka začne
v svojem stanovanji male deklice zbirati in je posebno v ker-
ščanski veri podučevati. Bog blagoslovi njeno početje in njen
sloves se kmalo razširi. Pokličejo jo v Brešijo, kjer se visoko
poterdi njena modrost, pobožnost in pokažejo njeni Čeznatorni
darovi. Njena obnaša je bila ponižna, priljudna, polna ljubezni
in kedar je govorila, je berž vseh serca pridobila. Posebno je
imela dar, spravo med sovražniki skleniti, zatorej so visokipn
nizki pri njej sveta iskali in se jej v molitev priporočevali. Če¬
ravno se ni nikdar v vednostih urila, se z učenimi pečala,. je
vedela vendar najbolj temne verste sv. pisma jasno razložiti v
stermenje tudi najbolj učenih. Njeno ok<5 je spregledovalo naj¬
bolj skrite gube serca in je videlo v minulost, kakor v prihod¬
nost. To vse je delal v njej bivajoči Božji Duh.

4. Ali nepremagljivo hrepenenje se jame v njej vnemati, da
bi romala v sv. deželo ter obiskala kraje po bivanji Zveličar-
jevem na zemlji za večne čase posvečene. Stopivši v Benetkah
na ladijo pač dospč, kamor je hrepenela, ali — videla ni, kar
je zaželela, ker reva je bila na potu tje — oslepela. Peljana
torej postavi stopinjo na sv. tla Betlehemska in Jeruzalemska j
ona sicer častitljivih mest ni mogla gledati s telesnimi očmi, ali
v njeni duši je bilo jasno, njen duhovni pogled je bil bister,

310

31. majnik: Sv. Angola Meriška,  devica.

videla je vse s sercem — in uklonila se je z otroško udanostjo
v neizvedljivo voljo Gospodovo. O povernitvi je bila ladija za¬
nesena na otok Ivandijo in je morala tam sidra pripeti; blizo
tam je bila cerkev z visoko Češčeno podobo Križanega, mnogo
obiskovana od vernikov, ki so pred njo svoje dušne in telesne
potrebe tožili; tudi Angela se d;i tje peljati, in čeravno se po¬
prej ni upala prositi, da bi slepote rešena bila, vendar tukaj za¬
upljivo moli k tistemu, ki je luč sveta; njena iskrena prošnja je
uslišana, zakaj ona naj še z vnanjo delavnostjo veliko stori v
povikšanje Božje in v zveličanje duš. Prišedši v Italijo roma v
Rim, vdeležit se svetoletenskih odpustkov. Ker so bili njeni po¬
potni tovarši velik glas zagnali o njenih čednostih in darovih, zato
so jo hiteli gospodje in gospč obiskati. Tudi papež Klemen YII.
jej dovoli se mu pokloniti; on spozna njeno bogomiselno modrost
in želi, da bi v Rimu ostala in nadzomištvo prevzela čez nekaj
bolnišnic; ali prespoštljivo tej ponudbi tako tehtno in umno ugo¬
varja, da jo s svojim blagoslovom poslovi, kamorkoli jo previd¬
nost pelje.

5. Ko je še po več krajih pobožnosti opravljala in neko¬
liko let v Kremoni bivala, vernila se je zopet v Brešijo in je
tukaj vložila vogeljni kamen za zaslužni red, ki jo še zdaj ko
svojo vstanoviteljico časti. 25. novembra 1535 prejme z dva¬
najstimi devicami, ki so se ž njo v nekako duhovsko družbo
sklenile, slovesno sv. Obhajilo v poterjenje svoje obljube, se po¬
polno službi Gospodovi posvetiti; še tisti dan se jim pridruži
petnajst druzih iz enacega namena. Angela postavi to družbo
pod varstvo sv. Uršule, ktero je posebno častila, in jo tudi po
njej imenuje. Godilo se je to perva leta verskega razpora, ko
je po ljudčh najbolj vrelo in so se največe razuzdanosti vga-
njale. Verna udanost do cerkve je bila pri ljudstvu spodkopana,
brezmerna prepirljivost v verskih naukih je po mestih razsajala
ter podirala ljubezen in mir; marsikteri stariši, sami od dvomov
sfem ter tjč premetavam, niso vedeli, v kteri veri — stari ali
novi — bi dali svoje otroke podučevati: v tacih okoliščinah ni
mogla očitna pridiga \eliko hasniti, le posebej podučevanje po¬
sameznih ljudi in rodovin je moglo kaj koristiti. Z modrini
ozirom na te okoliščine sestavi Angela pravila za sestre: one
naj bi živele pri domačih in z izgledom in ukom na-nje vpli¬
vale; naj bi nesrečnih po hišah poiskavale in je tolažile, revnim
pomagale, bolnikom stregle, posebno pa žensko mladost podu-
čevale in izrejevale; ona torej jim ni naložila storiti tri samo¬
stanske obljube, ampak priporočila jim le evangeljske svete;
stran obleke in občevanja s svetom jim ni napisala nobenih do¬
ločnih velev; samo vezane so bile k vsakomesečnemu skup¬
nemu sv. Obhajilu. Kasneje so se device radovoljno zavezale k
samostanskim obljubam in Angela je bila enoglasno od njih —

31. majnik: Sv. Angela Me riška,  devica.

311

bilo jih je že 72 — za vodnico izvoljena. Papež Pavel III. je
to družbo, v  duhoven red povzdignjeno, poterdil, Česar pa An¬
gela ni doživela, kajti končala je svoje sveto življenje z ravno
tako sveto smertjo 27. januarja 1540. Papež Pij VII. jo je 1807
za svetnico razglasil.

Krasota telesna mine, čednost ostane.

„,<i»akor bogastvo, tako tudi lepota človeka v velike nevarnosti za¬
peljuje; krasna oseba ima večidel rada, da se jej drugi čudijo, da jim do-
pade, da jo hvalijo, da za njo pohajkvajo, zatorej navadno postane niče-
murna; ona hoče dopasti, zatorej nosi krasno obleko, si lase kolikor more
napačno razčesuje in s smerdljivimi mazili napaja, ima derzno hojo in se
spušča v znanja, ki se končajo z nesrečo in sramoto. Sv. Angela je bila
tudi lepa in je imela posebno krasne lase; kaj pa je ž njimi storila, to
smo slišali. Vendar pa utegne tudi telesna krasota k dobremu napeljevati.
Ona je namreč cvetica, ktera lepo diši, pa kmalo ovene, je kaplja, ki
pade v kad, v kteri se le malokrat žarek solnca odsvita. Pa ravno zato
zamore biti ona podpora dušne lepote, ker njena minljivost mora človeka
opominjati, da naj bi si prizadeval imeti v tem krasnem telesu tudi
krasno dušo,  čistost, ponižnost, pobožnost, pravičnost, posebno pa lju¬
bezen. Imaš li od rojstva sem zalo obličje, lepo rast života, pomisli,
da vse hitro mine in da tudi tisti, kterim dopadaš, minejo; ti in uni —■
vsi morate umreti. Ako je pa tvoja duša lepa po resničnih čednostih in
blazih delih, to ostane in se bo pokazalo v večnosti, s tem dopadaš
ljudem in Bogu. Sv. Angela je davno umerla, in njeno krasno telo ni
več poznati, ali njen blagi duh še zmiraj živi v redu njenem za poduče-
vanje in izrejevanje ženske mladosti ustanovljenem. Kolikor krasneja jo
duša, toliko krasneje bo tudi telo ob vstajenji; ali gerda duša se že tukaj
na zemlji kaže v gerdem obličji. Zlasti sedanji čas ženske lo preveč za
lišpanje svoje skerbe; ali reve ne pomislijo, da s tem sebe in druge,
kterim hočejo dopasti, grozno goljufajo in v pogubljenje tirajo. Kako
dolgo pa terpi ta občudovana, zapeljiva lepota? Moj Bog! majhna bole¬
zen jo utegne pokvariti, smert jo gotovo vso pokonča. ,,Lažnjiva je
lepota in prazna je berhkota; žena, ktera se Gospoda boji,
ona bo h valj  en  a“. (Sal. pripor. 31.)

Molitev.

O Bog! kteri si po sv. Angeli novo družbo sv. devic v svoji cerkvi
vpeljati blagovolil: dodeli nam,  da bi se po njeni priprošnji vseh poze-
meljskih reči odrekli in po angelskem življenji nebeške radosti enkrat
okušati zaslužili. Po Kristusu Jezusu Gospodu našem. Amen.

Mesec junij ali rožnik.

1. Junij ali rožnik.

0 začetku praznika presv. Rešnjega
Telesa.

2-pOnaš li dan, o kterem se v slednji katoliški občini otroci
najbolj veselč in z otroci vsako pobožno kerščansko sercč?

^ Ko mora vse, kar najlepšega cerkev premore, iti na dan
in ko se služba Božja ne samo v cerkvi obhaja, ampak tudi
zunaj po ulicah in se milo podnebje s svojim ogromnim obokom
v cerkev spremeni? To je praznik presv. Rešnjega Telesa, po¬
stavljen v spomin te najviše skrivnosti. Ta spomin se je sicer
zmeraj obhajal pri vsaki sv. maši in posebno na veliki četertek.
Ali ta dan je žalosten dan , ker takrat se je pričelo terpljenje
Gospodovo in se drugi dan z bridko smertjo končalo. In zatd
se ne moremo na ta dan tolikanj z vsem sercem udati tej ra¬
dosti, da nam je Gospod zapustil veči dar, kakor sta nebo in
zemlja,, namreč sebe samega. In zato se je sčasoma vpeljala
posebna slovesnost, namreč praznik presv. Rešnjega Telesa, kar
se je tako-le zgodilo:

2. V nečem samostanu v Litihu na Nizozemskem je živela
pred 600 leti pobožna nuna Julijana. Posebno gorečnost je ob¬
čutila do presv. oltarne skrivnosti in vsled tega tudi iskreno
željo, vsaki dan vdeležiti se daritve sv. maše. Ali to takrat ni
bila navada v njenem samostanu. Iz ponižnosti tedaj in lju¬
bezni do mirti si je odrekala to radost, da bi se bolj mlačne
sestre nad njo ne spotikale, bolj pobožne pa je zato ne hvalile.
Kedar je pa prejela sv. Obhajilo, bila je vsa potopljena v glo¬
bočine milosti Božje in se jej je serce ljubezni topilo, kakor vosek
na ognji. O premišljevanji terpljenja Gospodovega pa je bila
tolikanj ginjena, da so bila tla, kjer je klečala, časi vsa s sol¬
zami polita, in enkrat v cerkvi zgolj sočutnosti tako preplivana,
da je na glas vskliknila, in so jo morali iz cerkve izpeljati. „0
ko bi mogla“, je rekla, „pred vsem svetom smert na križu za
Kristusa preterpeti, da bi mu vsaj nekoliko povernila ljubezen,
ktero nam je Križani Jezus skazal“.

3. Do sama sebe je bila kaj ostra. Zadovoljna z enim
samim jedilom na dan je prav malo spala, tako da se je prav
Čudno zdelo, da se more o tacem mertvenji ohraniti. Tako je
prihajalo vse njeno bitje čedalje bolj duhovno in pripravno, da
se je mogel Duh Božji toliko bistreje v v njej izrazovati, kakor se
v Čisti rosni kaplji solnce odsvita. Ze od mladosti je imela Ju¬
lijana navadno pri molitvi prikazen, videla je namreč na sinjem
nebu priplavati polno luno, ali vselej je bil kos v njenem krogu
teman, kakor bi bil iz nje ulomljen. Ko dolgo in goreče moli,
da bi jej Bog razodel, kaj pač ta prikazen pomeni, jej Jezus reče :
„Ta luna pomeni sedanji stan sv. Cerkve, temni del v njej pa
povč, da manjka v cerkvi še ene slovesnosti, ktero naj bi ka¬
toličani obhajali. Ima se namreč obhajati spomin prestavljanja
presv. Rešnjega Telesa in sicer slavneje, kakor se more včliki
teden, ko se obhaja spomin mojega terpljenja“. Ona — Juli¬
jana — naj začne to sama za-se, potem z nekoliko druzimi ose¬
bami in naposled naj to obznani vsemu svetu.

4. Julijana se prestraši te veleve in milo prosi Gospoda,
da bi pač to zaukazal učenim in veljavnim duhovnom. Ali Go¬
spod obstane pri tem, da se mora po njej to vpeljanje zgoditi.
Ko pa iz novega prosi, da bi jej Bog prizanesel s to nedoverš-
ljivo nalogo, sliši glas: „Zakvalim te, Oče, Gospod nebes in
zemlje, da si to skril modrim in razumnim in malim razodel 41 .
Tako se je godilo dvajset let. Julijana je bila večkrat v
notranjem opominjana, da svet vnema za obhajanje praznika

314 L junij: O zadetku praznika presv. Bes njega  Telesa.

presv. Rešnjega Telesa; ali-ona se je tega branila s prošnjami,
vzdihi in s solzami, in tolikanj je plakala, da je večkrat s sol¬
zami tudi kri točila. Ali to je ona storila iz zgolj ponižnosti,
menč se kratkimal za sposobno, tako imenitno slovesnost vsta-
noviti. S plaho skerbnostjo pa razodene vendar naposled to za¬
devo prav pobožnemu duhovnu s prošnjo, da bi govoril o tem
z druzimi veljavnimi bogoslovci in škofi, kaj da o tem sodijo.
I 11  misli vseh so se v tem strinjale, da bi to bilo kaj izverstnega.

5. Ali na drugi plati se je godilo mnogo upora in po¬
smeha, kajti tudi učeni duhovni so se hudovali zoper to novino,
nazivaje Julijano grozno sanjarico. Ali zdaj se ona več ne di
odstrašiti. Naposled se d d tudi škof v Litihu nagniti k vpeljanji
te slovesnosti po njegovi škofiji, ali mož prezgodaj umerje. Pride
pa tem kardinal Hugon, ki je bil poprej prijor v dominikan¬
skem samostanu; in ko mu je bilo povedano od tistega razo-
denja blažene Julijane, berž je to slovesnost napravil, ktero je
vpervič obhajal sam 1. 1252 v cerkvi sv. Martina v Litihu pred
veliko množico ljudstva; tudi je zapovedal, naj se praznuje po
vseh cerkvah, ktere so bile njemu ko papeževemu poslancu
podložne. Julijana je morala mnogo nezgode zavoljo tega ter-
peti. Ljud se je nad njo grozil, da je ona ko prednica samo¬
stanska za to slovesnost skor vse premoženje zatratila. Zavali
se torej proti samostanu, potolče, kar dobi, ali nje ne more ugra¬
biti, ker se je z begom rešila. Ko se poverne, prične se pre¬
ganjanje iz novega; naderve jo s kamenjem in kapelo, v kteri
je molila, razrušijo. V Litihu ne more dalje ostati, ali tudi od
družili samostanov, v ktere se je zatekla, je bila ko zvita so¬
vražnica vseh odgnana. Naposled ubeži z nekoliko nunami, ki
niso hotele svoje predstojnice zapustiti, v mesto Namur. Hudo
hudo se jim je tam godilo, in čeravno so s sveto poterpežlji-
vostjo vse nadloge prenašale, vendar so se ušibile pod silo težav
in tako je na zadnje že pdstarna pod streho bila sprejeta od ne-
cega duhovna v Fosu. Tam je dolgo bolehala. Na veliko noč
se je dala dovesti v cerkev, kjer je z največo pobožnostjo pre¬
jela sv. Rešnje Telo in potem je en petek ravno čez tri leta on-
dašnjega bivanja zaspala v Gospodu stara 66 let. Kakor nam
je zamogel Gospod Jezus le s svojim bridkim terpljenjem zapu¬
stiti največi dar — zakrament sv. Rešnjega Telesa, tako je tudi
njegova služabnica, pobožna Julijana, le po mnozem trudu in
hudem preganjanji dognala, da se praznik sv. Rešnjega Telesa
obhaja po vesoljni cerkvi. Po njeni smerti je papež Urban IV.
1. 1264 to prekrasno slovesnost po vsej katoliški cerkvi vpeljal,
in se obhaja ter se bode obhajala do konca svetd v četertek po
prazniku presv. Trojice,

L junij: O začetku praznika presv. Reš njega Telesa.

315

Slovesnost tega praznika.

Me obhaja se kmalo kteri praznik v katoliški cerkvi z večo si-
jajnostjo. Ze pred ta dan se vse priprave gode. Oltarji se postavljajo
po mestu, pp vasijn zunaj po polji, le njihovo ovenčanje se odloži na
drugo ^s veto jutro. Čudno je ta večer življenje, gibanje in delovanje. Eni
pletd šotore in postavljajo odre za oltarje, eni zabijajo mlaje; eni se spre¬
hajajo ko veseli gledavci. Vsi pa se strinjajo v živem hrepenenji po
prihodnjem dnevu in se s tolažnim upanjem na sveto jutro podajo v na¬
ročje sladkega počitka. Komaj napoči jutro, se postavljeni oltarji praz¬
nično okinčajo, ceste in ulice s cveticami potrosijo, po oknih razne lepo-
tije razobesijo, zvonovi verne v cerkev pokličejo. Tudi tukaj se je vse
spremenilo; vsa cerkev je s travo in s cveticami natrošena, miade košate
breze so po njej postavljene, oltarji ovenčani; vsa natora se zdi, da se je
v cerkev preselila, da bi z ljudmi vred praznik Zveličarjev obhajala,
kakor bi vedela in čutila, daje  On tudi njen  Odrešenik iz sužnosti, v
kteri še zdaj stoka. In če se resnično spodobi, da se za Najsvetejše vse,
cel6 potratno obrača, kar je umetnost iz svojega bogatega krila rodila;
tedaj ga ni v pomenljivi in lepi versti svetih dni skor nobenega, o kterem
bi umetnost raje privolila, s Svetim v tesno zvezo stopiti, mu vse poklo¬
niti, tako rekoč pred vero vse razsuti, karkoli ona po svojih bogatih
hramih posede velicega, vzvišenega, sijajnega, častitega, nježnega, ginlji-
vega, spodbudnega, čistega in soglasnega. Kaj pa nagiblje umetnost na
ta praznik k tolikanj prijazni postrežnosti? Neumerljivi duh člove¬
kov sam, ki na ta dan najviše obhaja, karkoli zamore ob¬
hajati.  In kaj obhaja? 1) Svoje zedinjenje z Bogom po Kri¬
stusu!  Ta praznik namreč je praznik včlicega zakramenta ze¬
dinjenja,  zedinjenja s Kristusom pri sv. Obhajilu, ktero je že samo po
sebi tudi zedinjenje z Bogom. „Ako bi mene poznali, gotovo bi tudi mo¬
jega Očeta poznali, in odsehmal ga boste poznali, in ste ga videli. Kdor
mene vidi, vidi tudi Očeta. Ali ne verujete, da sem jaz v Očetu in Oče
v meni?" (Jan. 14, 7. 9. 10.) „Pa ne prosim samo za-nje, ampak tudi za
tiste, kteri bodo po njih (aposteljnov) besedi v mene verovali, da bodo
vsi eno, kakor ti, Oče! v meni in jaz v tebi; da bodo tudi oni v nas
eno, da svet veruje, da si me ti poslal. In veličastvo, ktero si meni dal,
sem jaz njim dal, da bodo eno, kakor smo tudi mi eno: jaz v njih, in ti
v meni". (Jan. XVII. 20—23.) ,,In mi smo videli in pričujemo, da je
Oče poslal svojega Sina Odrešenika sveta. Kdorkoli bo pričal, da je
Jezus Sin Božji, ostane Bog v njem in on v Bogu". (I. Jan. 4, 14. 15.)

Kdor je moje meso in pije mojo kri, ostane v meni in jaz v njem".
(Jan. 6, 57.) Kdor se pa s Kristusom zedini, ima v tem zedinjenji tudi
večno neumerljivo življenje: zakaj Kristus je življenje.  Zatorej je 2)
praznik presv. Rešnjega Telesa tudi praznik ve čnega  ži  vij en  j a.
»Jaz sem kruh življenja; kdor k meni pride, ne bo lačen, in kdor v me
veruje, ne" bo nikoli žejen. Jaz sem živi kruh,  ki sem z nebes prišel.
Ako kdo je od tega kruha, živel bo vekomaj, in kruh, kterega bom jaz
dal, je moje meso za življenje sveta. Kdor je moje mes6 in pije mojo
kri, ima večno življenje in jaz ga bom obudil poslednji dan. Kakor je
mene poslal živi Oče, in jaz živim zavoljo Očeta, tako bo tudi tisti, ki
mene je, živel zavoljo mene". (Jan. VI. 35. 51. 52. 55. 58.) „Kdor ve¬
ruje v Sina Božjega, ima pričevanje Božje v sebi. In to je pričevanje,
da nam je Bog večno življenje dal: in to življenje je v njegovem Sinu.
Kdor ima Sinu, ima življenje; kdor nima Sinu, nima življenja. To Vam
pišem, da veste, da imate večno življenje, kteri verujete v ime Sinil Bož-

316

2. junij: Sv. B lan din a in njeni tovarši, mučenci.

jega“. (I. Jan. 5, 10—13). Praznik tedaj zedinjenja z Bogom je tudi praz¬
nik večnega življenja! To je globoki pomen tega visocega, svetega dneva.
V njegovem obhajanji se vresniČi prevzvišeni namen včlovečenja Bož¬
jega;  božični praznik doseže svoje dopolnjenje v prazniku presv. rešnjega
Telesa. Saj zato se je Bog včlovečil, da bi od Boga ločeni svet zopet z
Bogom zedinil in mu tako poveličano večno življenje podelil. Iz tega je
pa tudi jasno, zakaj se na ta dan poje pri sv. maši božična prefacija
ali predglasje.

Cerkvena molitev.

O Bog! kteri si nam v prečudnem zakramentu spomin svojega ter-
pljenja zapustil, daj, te prosimo, skrivnosti tvojega telesa in tvoje kervi
tako častiti, da sad tvojega odrešenja vedno v sebi čutimo. Kteri živiš
in kraljuješ z Bogom Očetom v edinosti svetega Duha Bog vekomaj. Amen.

2. Junij ali rožnik.

Sv. Blandina in njeni tovarši, mučenci.

uč sv. evangelija je bila zgodaj prisvetila v južno Galijo;
že sredi druzega stoletja je prišel tje Folin, berž ko ne od
sv. Polikarpa, učenca sv. aposteljna Janeza, iz Smirne
poslan, z Irenejem in druzimi učeniki Božje besede, in je bil
pervi škof Lijonski. Ali mlada cerkev je morala kmalo, pod ces.
Markom Avrelijem kervav kerst prestati. Občini, Lijonska in
Vienska, ste v obširnem , še ohranjenem listu do vernikov po
okrajinah Azijski in Frigijski, s kterimi so po Ireneji in njego¬
vih naslednikih v posebni zvezi stali, stiske tega strašnega pre¬
ganjanja popisali, da bi je po velevitem zgledu mučencev, ki so
med njimi za Kristusa kervaveli, v veri in ljubezni vneli in v
hvalo Božjo poživeli. Iz tega častitljivega zgodovinskega spo¬
minka posnamemo poglavitne reči, zlasti tiste, ki zadevajo sv.
devico in mučenko, ktere ime smo zgoraj napisali.

2. Iz starega verskega sovraštva se dvigne 1 . 177  Lijonska
druhal z gerdovanjem in psovanjem zoper kristijane, podi je od
kopel, sodnij in vseh javnih mest, luča je s kameni, pretepa in
ropa. Njih mnogo jih je bilo ugrabljenih in pred mestno gospo¬
sko peljanih; ker so poterdili, da so kristijani, bili so v ječo pah¬
njeni in grozno terpinčeni. Ko pride cesarski namestnik, bili so
zopet zaslišani in tako nečloveško mučeni, da Egapad, mlad mož,
kteremu list spričevanje daje svetega življenja ter prekipeče ljn
bežni do Boga in do bližnjega, izmed množice stopi in v pra¬
vičnem serdu zahteva privoljenje kristijane zagovarjati in njih ne-

317

2. junij:  Sv.  Blandina  in njeni tovarši, mučenci.

dolžnost dokazati. Ali divji krik zakruli nad njim in namestnik
zaheršči^ ali je tudi on kristijan ? Blagi mož poterdi to z jasnim
glasom, in pridružen je družim jetnikom. Odsehmal je vsaki
dan po več kristjanov ugrabljenih in mučenih; ali ne vsi so
imeli serčnost piti kervavi kelih, kterega je pil njih Gospod in
Zveličar — okoli deset novospreobernjenih omaja strahota muke
in smerti, da Kristusa zatajč in zopet malikom darujejo. Nepo-
pisljiva je bila žalost druzih; jetniki so trepetali pred lastno sla¬
bostjo: ali jim bo pač Bog dal moč stanovitnim in zvestim
biti do konca; kteri so bili pa še prosti, zgubili so veselje in
gorečnost, s ktero so do zdaj jetnikom stregli, ker se niso mogli
te trapilne skerbečnosti ubraniti, ali pač teh visoko nevarnih
postrežeb po ječah ne tratijo za nevredne slabotnike. Vendar pa
se vzajemno tolažijo in spodbujajo ter z iskreno molitvijo pro¬
sijo gnade stanovitnosti, ko tudi bi stiska bila še strašneja, sila
še grozneja; izgovarjajo zatajivce, ne obsojujejo nikogar, ampak
preserčno zdihujejo k Bogu za usmiljenje, kteri noče smerti greš¬
nika, ampak da se spokori in — živi.

S kerščanskimi gospodarji vred so bili tudi njih poganski
sužnji vpotegnjeni, da bi zoper nje pričevali; v smertnem strahu
v mukali na trapilu so zoper nje vse izpovedali, karkoli se je
hotelo, tudi najgerja zločinstva: da o svojih shodih otroke ko¬
ljejo , njihovo kri in meso zavživajo, da kervno sramoto in
druge gerdobije uganjajo. Ko pridejo te izpovedbe med slepo-
verni ljud v glas, razdražijo ga v divjo zlobo, da tudi bolj zmerne
pogane, ki so dozdaj še s kristijani občevali, hudourna splav seboj
potegne. Slednji se je imel za opravičenega „prokletim sovraž¬
nikom bogov in ljudi“ vso žal, sramoto in krivico delati; prične
se strašno divjanje zoper može in žene, mladenče in starce,
nježne device in hrome gospč —• brez vsega ozira na starost in
spol; vse ječe so napolnjene, vse mučilno orodje se brusi, beli
in suče — vse peklenske pošasti so planile nad čedo Gospodovo.

3. Izmed vernikov so bili posebno štirje, zoper ktere se
je derečina kervoločne ljudske strasti pogubno valila: Sankt,
dijakon cerkve Vienske; Matur, malo pred spreobernjen paterdo-
veren mož; Altal, steber kerščanske občine in pa Blandina, mlada
sužnja , nad ktero se je pokazalo, da kteri so pred svetom za¬
ničljivi, so od Boga z najvišimi častmi oslavljeni, ako so polni
ljubezni, ki se ne ponaša z ničemurnim bleskom, ampak se spri-
Čuje v kreposti. —

Blandina je bila miloljuba stvar, zale sicer postave pa
rahlo vzraščenih udov; njena gospa in drugi spoznovavci so se
grozno bali, da bode v pervi muki telesno ali dušno omagala;
ali kakd so stermeli, kako povikševali Božjo čudapolno milost,
ker je slabotna deva od zgodnjega jutra do poznega večera vse
mogoče muke terpela, tako, da so rabeljni opešali, ona pa je

318 2. junij: Sv. Blandina  in njeni tovarši, mučenci.

ostala berhkega duha in vedrega lica in ne da bi bila poterdila gerdo-
bije, kterih so bili kristijani toženi, mar je na vse vprašanja odgovar¬
jala: „Jaz semkristijana — pri nas senič hudobnega negodi“. Enake
muke in z enako nepremagljivo poterpežljivostjo so terpeli tudi
uni trije možje; njihovi životi so bili raztergani in zvinjeni, da
človeška podoba ni bila nad njimi več zaznati, ali njihov duh ni
bil omajati, bili so kakor apostelj pravi „ko umirajoči in vendar
živi, ko tepeni in ne umorjeni 11 . Kakor Blandina, odgovoril je
tudi Sankt na vsa vprašanja po domovini, rodu, stanu in imenu
le: ,,Kristijan sem“. Mučenci so bili zopet v ječo peljani in za
nove muke prihranjeni. Sankt je bil na trapilu stezan in z raz¬
beljenim železom žgan; pogani so mislili, da mora umreti —
kristijanom v strah, ali prestrašili so se sami, ko je nanagloma
ozdravel, in po koncu stal s popolnim gibanjem udov, kakor bi bile
nove muke in rane le v to služile, da so nasledke in proge starih
zacelile. Atal se je bojeval z divjimi zverinami in potem je bil
pražen na razbeljenem železnem stolu. Tedaj reče ljudstvu:
„Grlejte me vi — to se pravi človeško meso žreti 11 . Blandina se
pri druzem mučenji prebudi kakor iz terdnega spanja govori z
jasno zavednostjo , — in je zopet k družim v ječo odpeljana.
Sveti spoznovavci so po tacih mukah tudi tukaj terpljenja pre-
obilo vživali: v ozki temni ječi brez zraka in svetlobe, brez po¬
čitka in spanja , v nekako klado vveriženi z vratom, rokami in
nogami —- o koliko jih je umerlo v tem groznem oklepu!

4. Škof Fetin, častitljiv devetdesetletni stai-ček, je bil tudi
pred sodnika tiran, po zaslišanji od besne derhali zgrabljen , s
pestmi bit, z nogami teptan, da ga na pol mertvega v ječo nes<5,
kjer čez malo dni dušo izdihne. Drugi so bili v gledišču mesar¬
jenju zverin izpostavljeni in potem z mečem umorjeni. Tudi
Blandino je enaka osoda zadela: k kolu privezana je z razpetima
rokama v obliki križa naglas molila ter napolnila verne z živim
prepričanjem, „da bode slednji, kteri terpi za čast Kristusovo,
tudi deležen veličastva Kristusovega, živega Boga“; nobena zver
se je ne dotakne, torej jo nazaj v ječo peljejo. Med tem pa se
je skazalo, da so Atal in več druzih rimski meščani; namestnik
torej sporoči do cesarja in popraša, kaj je z jetniki storiti; od¬
govor veleva, naj se v kerščanskem spoznanji stanovitni s smertjo
kaznujejo, kteri je zatajč, pa izpustč.

Ker se je ravno pričel čas sejma in javnih iger, ko je
veliko ljudstva skup privrelo, obsodi jetnike in sicer rimske me¬
ščane v obglavljenje, sužnje pa v zverinski boj v gledišču. Ali
tudi iznejeverniki so bili v ječi prideržani, ker so vsled svojih iz-
povedeb veljali za hudodelnike; tudi nje tedaj pritirajo. V pekoči
zavesti svojega zadolženja, pobešenih oči, vsi pobiti, s sramoto
pokriti in celo od poganov ko strahopetneži psovani, se prikažejo,
pred sodnikom, da bi še enkrat zaslišani in potem — odvezani

2. junij:  Sv.  Blandina  in njeni tovarši, mučenci.

319

bili. Ali nezmerno stermenje, in potem divje razgrajanje nastane
med ljudstvom, ko večidel svoje prejšnje izpovedbe prekličejo,
Kristusa spoznajo in se vernoveselo ponudijo, da bi s smertjo
življenje zadobili.

,,Razno so terpeli mučensko smert in se preselili tje k Bogu
z venci iz marsikterih cvetic spletenimi, ker spodobilo se je, da so
hrabri bojevavci slavno krono neumerljivosti prejeli 1 *.

5. To raznotero mučenje in morjenje je terpelo več dni,
in vsaki dan je bila Blandina s Pontikom, petnajstletnim mla-
denčem v gledišče peljana, da bi ju kervavi prizori pretresnili,
vedne muke vendar že zmagale. Ali oba sta stanovitna. Če se je
Pontiku v presilnih bolečinah jelo mešati, klicala mu je Blandina
besede nebeške potolažbe, dokler ni junaško svoje duše izdihnil.
Blandina je sama še ostala, vsi tovarši njeni so bili že oven¬
čani sprejeti v slavo Gospodovo. Tedaj pa tudi ona povezana
v mrežo je nastavljena divjemu biku, kteri jo nasadi, kviskoverže,
potem po tleh premetava in z nogami tepta — meč jej vplete
poslednjo cvetko v mučenski venec. Celo pogani so občudovali
njeno junaštvo, ter spoznali, da ni še ženska toliko in tako terpela.

Trupla spoznovavcev, ki so v ječi tunerli, so vselej psom
pometali in skerbno varovali, da jih niso kristijani predobili;
trupla mučencev pa, kar je njih razmesarjenih udov še ostalo,
bila so skup zložena, in šest dni pod milim nebom na ogled iz¬
postavljena, potem pa sežgana in pepel v Rodan potresen. Zdaj
še le je bila besnost poganov potolažena; menili so, da so kri-
stijane vsega  oropali: zveličanskega upanja namreč vstajenja in
večnega življenja!

Obrazuje se z mečem v roki, z bikom na strani.

Preganjanje kristijanov.

{Cje premislimo grozovita preganjanja, ki so zoper cerkev Jezusovo
od njene zibeli skor nenehoma skozi tristo let bučala, kmalo bi se nam
dozdevati utegnilo, da Bog po pripuščenji in naravnanji tacih stisk ni svo¬
jim namenom primerne poti izvolil. Njegov namen je bil, kerščanstvo po
vesoljnem svetu razširiti in iz najsamopašniših poganov dostojne učenec
sv. evangelija storiti; in vendar je dovolil, da so bili kristijani povsod za¬
sledovani, preganjani, časti, dobrin, složnosti in podzemeljskega vživanja,
tudi življenja na marsikak in grozovit način oropani. Ali bi se bili pač
mogli drugi pripomočki izvoliti da bi se kerščanska vera popolnoma za-
terla? Ali kako različna je previdnost in moč človeška, od. previdnosti
in moči Božje! Ravno ta grozovita preganjanja so bila najpripravniši pri¬
pomočki , pogane v dobre kristijane prestvariti in vero Jezusovo čedalje
bolj razširiti.

Zakaj po vednih stiskah, po vedni nevarnosti, zgubiti vse, karkoli
se na svetu ceni, bili so kristijani prav dovtipno podučeni, da dobrine tega
življenja v primeri z večnimi blagotami nikakor niso vredne njihovega

320

3. junij: Sv. KI o til da, kraljica.

čislanja, ljubezni in hrepenenja in da se torej namemba človeška in nje¬
gova prava sreča ne more veršiti v posestvu časnega blaga. Mislili so,
ko bi najviša sreča človeška obstala v vživanji pozemeljskih dobrot, kako
bi vendar mogel Bog, najboljši Oče, ki nas ko svoje otroke preserčno ljubi
in je pripravljen, nas neskončno srečne storiti, — kako bi nas mogel on
tukaj največo siroščino terpeti pustiti in nam našo zvestobo z zgubo vseh
tistifi dobrin, v ktere svet največo srečo stavi, poplačevati ? Kako bi mo¬
gel brezbožnikom, najgerjim hudodelnikom, najgroznejim trinogom njih v
vsej obilnosti podeliti? Res, te časne dobrote morajo v Božjih očeh kaj
malenkaste biti, ker jih celo svojim najhujim sovražnikom obilo deli, hoče
pa, da naj se za milost sprejme, ako jih svojim naj ljubšim otrokom vzame,
da jim kaj boljšega prihrani. Njihovo serce tedaj je bilo po preganjanji
od vsega pozemeljskega odluščeno in k nebeškemu obernjeno. Zaničevali
so časno in goreče po večnem hrepeneli. Ljubezni do nebeških blagot
vsi plameneči so smerti veseli naproti šli, da bi bili kmalo večne sreče
deležni. In ravno tacega duha je hotel Kristus od svojih učencev imeti.
Tako pa je bila ob enem kri mučencev seme kristijanov. Pogani, vsi
osupnjeni in prevzemam od svetega življenja kristijanov, njihovega nauka
in njihove serčnosti so morali nazadnje sprevideti, da ta vera ni človeška
iznajdba, ampak Božje delo; da nadvišuje človeške moči tako živeti in
umreti. Pripomogli so tudi brezštevilni čudeži, ktere je Bog vpričo njih
po svojih mučencih storil. Trumama torej so zametovali pogansko aboto
in Jezusovo vero sprejemali.

Molitev.

O Bog, predobrotljivi Oče! od kterega pride vsaki dobri dar, izlij,
prosimo Te, svojo milost na nas, ktera naj bi nam um razsvetila, pa še
bolj serce ogrela, da bi vrednost pravega kristijana spoznali in njegove
dolžnosti z vso močjo spolnovali. To nam dodeli na priprošnjo sv. mu¬
čencev po Kristusu Jezusu Gospodu našem. Amen.

--

3. Junij ali rožnik.

Sv. Klotilda, kraljica.

Tll^eta 481 umerje Kilderih, kralj saliških Frankov in njegov
^?P|ftsin Klodvik zasede prestol — bojaželjen mladeneč, sirovo-
močan kot barbar, pa zvijačen kot Rimljan. Premagal je
rimskega namestnika Siagrija, poterl tak<5 poslednji ostanek rimske
oblasti v Galiji in vstanovil mogočno frankovsko kraljestvo. On
in njegovi Franki so se deržali svojega narodnega poganstva,
prejšnji prebivavci po deželi pa so bili kerščanske vere.

Na arijanskem dvoru Burgundskem je živela takrat kato¬
liška kneginja Klotilda , ki je že v nježni mladosti pila grenki
kelih terpljenja. Gundobald namreč, njen stric, hlepeč po kra¬
ljevanji umori njene starše in brate, pripre starejo sestro Sede-

321

3. junij:  Sv.  Klotilda,  kraljica.

lindo v samostan, njo samo pa ko jetnico na dvora priderži. V
tacih okoliščinah more le Bog hladivnega mazila za režeče rane
poskerbeti. K njemu torej se oberne zapuščena kraljeva hči in
nahaja tolažbe le v pobožnih vajah posebno pa v molitvi. Ubo-
zim je z lastno roko delila miloščino in v slednji nesreči je bila
ona rešivna pomočnica. In zato jo je Bog posebno v svoje varstvo
vzel. Glas o pobožni, ljubeznjivi, visoko obdarjeni, pa tudi prežali
kneginji pride tudi do Klodovika, in berž in nenadoma jo snubi
po_ poslancih pri Gundobaldu. Klotilda se prestraši, zlasti ker
naj bi z možem poganom nerazvezljivo zavezo sklenila. Ali mi¬
sel, da je morda ona od Boga izvoljeno orodje v spreobernjenje
Klodovikovo in njegovih Frankov, nagne jo, da privoli v zakon
toda s pogojem popolnoma prostosti v spolnovanji svojih ver¬
skih dolžnosti. Po dovoljenji tega pogoja je bila slovesna po¬
roka v Svesijonu (Soissons) 493.

2. Klotilda si napravi v palači kapelo, v kteri veliko časa
premoli. Tudi skrivaj je pobožne spokorne vaje na-se jemala. Ali
pri vsem svojem djanji je sprevidno ravnala, in se ni pregrešila
zoper nobeno dolžnost svojega stanu. Cula je skerbno nad žen¬
skami svojega dvora, ž njimi vred predla ali vezla in je v vsem
razodevala tolikanjo častitost, modrost in bogoljubnost, da se je
ves dvor nad njo radoval in spodbudoval. Kralju, svojemu možu,
je skazovala vse. mogoče spoštovanje in izbruhom njegovega buro-
vitega značaja je postavljala nasproti le kerščansko pohlevnost.
Brezštevilna dobra dela, svojo molitev in svoje poste je vse da¬
rovala Bogu za spreobernjenje svojega moža. Mlada kraljica pri¬
dobi Klodovikovo zaupanje in ljubezen v polni meri, in tedaj v
posesti njegovega serca ne zamudi nobene priložnosti, da bi ga
odvernila od poganske slepote, pripeljala pa do spoznanja pra¬
vega Boga. Ali ves njen blagoserčni trud nima vspeha. Njenemu
živemu razlaganju o praznoti in gerdobnosti malikovanja vč on
vselej kake ugovore nasproti postavljati in ko mu govori o le¬
poti kerščanske vere, zaverne on naravnost, da „Križanega“ mo¬
liti pač nikdo pameten ne more od njega zahtevati. Vendar pa
kraljico rad posluša in njenim prošnjam cel<5 obljube dela, ali
njihovo spolnjenje odlaša dan na dan, tako da ubogi Klotildi že
koče serce upadati, ko bi je sv. škof Remigij ne bil k vedno
kolj neutrudljivemu in zaupljivemu prizadevanju vnemal. Klodo¬
vikovo serce namreč je bilo vse prepreženo s pohlepom po slavi
in po deželah in zatorej mu je poganstvo, kteremu se je večina
njegovih podložnih uklanjala, več dobička obetalo ko Jezu¬
sova vera. —

3. Ura njegovega spreobernjenja še ni bila prišla. Njega,
ki mu je berž ko ne obnemoglost Rimljanov veljala za nezmož¬
nost njihovega Boga, vse Klotildine prošnje naposled le ne ga¬
nejo. Klotilda porodi sinka in Klodovik ga dovoli kerstiti, ah

Življenje svetnikov in svetnic božjih, II. del.

322

3. junij:  Sv.  Klotilda,  kraljica.

dete kmalo potem umerje. Kralj se liudo togoti in v svoji abotni
misli, da je kerst te smerti kriv, ter kraljici osorno očita: „Moj
sin bi še živel, ko bi ga bil izročil varstvu svojih bogov, ali tvoja
kopel  ga je umorila 41 . Klotilda mu odgovori: „Jaz nad smertjo
sinka ne morem tako žalovati, kakor ti; mar hvalim Boga, da
ga je tak6 hitro sprejel v svoje kraljestvo 44 . Gospod njima zopet
da, kar je vzel. Klotilda porodi druzega sinka ali le stežkoma
pregovori kralja, da ga pusti kerstiti v imenu presv. Trojice.
Kdo pa popiše materno skerb, ko tudi ta nevarno zboli! Oče to
zopet prisoja serdu bogov, in strastni izbruhi njegove jezovitosti
obsipljejo prežalostno mater noč in dan; ona se joka, in tarna
in iskreno moli, da bi Bog pač otroku zdravje povernil v po-
vikšanje svojega imena med pogani — saj na življenji otroko¬
vem je obviselo zdaj vse njeno upanje, kralja in njegovo ljudstvo
Kristusu pridobiti. Njena molitev je uslišana: otrok kakor po
čudu nenadoma ozdravi in čversto vzrašča. Klodovika to močno
zgane, ali vendar ostane še pogan, zakaj kristijan postati — te
imenitne stopinje se ni upal storiti brez priterjenja frankovskih
velikašev — dokler ga naslednja dogodba k temu ne pripravi.

4. Leta 496 se sorodni kralj Zigibert sprč z divjimi,
bojevitimi Alemani  in Klodovik mu poprošen hiti z ve¬
liko vojsko na pomoč. Ko se od Klotilde poslovi, reče mu ona:
„Glej, da boš sovražnika premagal, ali ne zanašaj se na svoje
bogove, ampak na Boga kristijanov. Ako z vero in zaupanjem
v njega kličeš, ne bodo se ti sovražniki mogli ustavljati, in ko bi
jih bilo, ko peska pri morji. V sili se spomni mojih besed 44 . Vn
Zolbiaku (Ziilpichu blizo Kolina) se vname boj, in čeravno se
Franki z navadno hrabrostjo vojskujejo, vendar se zmaga na
Alemansko plat nagiblje in Klodovik sam je v nevarnosti vjet
biti. V tej sili se spomni Klotildinih besed in kakor vnet od
višega duha povzdigne oči in roke proti nebii ter zakliče: „Bog
kristijanov, pomagaj mi, ako moreš; moji bogovi me zapuščajo;
ako izidem zmagaven iz boja, hočem v tibe verovati in tvoje ce-
ščenje po vsem kraljestvu razširiti 44 . Tedaj silovito udari nad so¬
vražnika, kteri se v divji plahoti spusti v beg. Berž se ta zmaga
in storjena obljuba sporoči kraljici, ktera vsa vesela berž p°'
kliče sv. Remigija, Rejmskega škofa, ki je pri Klodoviku veliko
veljal, sama pa gre kralju naproti, kteri jo sprejme s temi be¬
sedami: „Klodovik je Alemane premagal, ti pa Klodovika 44 . Ona
pa odgovori: „Gospod vojskinih trum je to storil, njemu bodi
zahvala za tc dvojno zmago 44 . Po vseh cerkvah in samostanih na¬
roči zdaj ona očitne zahvalnice, razdeli obilo miloščine, ter pr®'
čuje več noči v prekipeči hvalni in zahvalni molitvi. Klodovik
oznani svoj sklep v ljudskem zboru in vse mu ga poterdi; tedaj
prejme na božični praznik on, njegova sestra in okoli 3000 Fram
kov zakrament sv. kersta. Ta dan je bil za Klotildo najsrečneji

3. junij:  Sv.  Klotilda,  kraljica.

323

njenega življenja. Kakor pa si je Klotilda vse prizadela za pravo
vero pridobiti ga, tako ga zdaj skerbno nagiblje k djanju, ka-
koršno ta vera zahteva.

5. Klodovik je bil pač zakrament sv. kersta prejel; prero-
jenje pa iz sv. Duha se ni poterdilo v njegovem naslednjem živ¬
ljenji , ker bilo je le versta sirovega lomljenja vseh kerščanskih
dolžnosti; on ni iskal Božjega kraljestva in njegove pravice, am¬
pak hlepel je le po svetni oblasti; vodila ga je le ena želja: raz¬
širiti svoje kraljestvo, povikšati svojo mogočnost; njej za ljubo
je dušil v sebi vsa čutila hvaležnosti in blagoserčnosti. Kakova
torej bolečina za blago kraljico! Klodovik, še v čverstih letih, na-
nagloma umerje (511).

Klotilda zapusti dvor, dene s sebe vse kraljevo lepotičje,
in si izvoli stanovališče v Turonih blizo groba sv. Martina, kjer
z nekoliko tovaršicami prav po samostansko živi. Menila je ko
prava vdova svoje dni v tihem miru preživeti, ali čakale so jo
še žalostne dogodbe, grenka bolečina, bridka žal. Njeni trije si¬
novi si razdelč očetovo kraljestvo; naj star eji pade v vojski zo¬
per Burgundijo in zapusti tri dečke, ktere ona z materno lju¬
beznijo izreja. Ali mlajša brata, oba enako deželo — in vlado-
željna, skleneta dečkov iznebiti se ali z ostriženjem las, „da
zgubč kraljevsko plemenitost, in bodo kakor priprosto ljudstvo 44 ,
ali pa z umorjenjem. Izmamita je torej materi s tem izgovorom,
da je že čas vojakom je pokazati in v njihovo dedščino vpeljati;
ali potem jej pošljeta sla s — škarjami in z mečem ter jej ne¬
usmiljeno zasramljivo dasta na zbčr; ona se tega tolikanj pre¬
straši, da vsa zmešana zavpije: „Ne — ne — raje mertvi ko
ostriženi! 44  To se kraljema sporoči! Dva kraljeviča sta bila brez
milosti umorjena, tretji pa se ne vč kako otet, si je sam lase
postrigel; v neizmerni žalosti ju pokoplje Klotilda v cerkvi sv.
ap. Petra in Pavla v Parizu.

Terpljenja vsa trudna, življenja naveličana se popolnoma
odloči od svetd, in ostanek svojih dni daruje edinemu Bogu v
ponižnosti, milodamosti in ostri spokornosti. Umerla je okoli
leta 540 ali 545; truplo je bilo v slovesnem sprevodu v Pariz
preneseno in tam v cerkvi aposteljnov — zdaj sv. Genovefe
zraven Klodovika položeno.

Obrazuje se v kraljevi obleki s krono na glavi, zraven nje
pa angelj s francoskim gerbom.

O mešanih zakonih.

§>v. Klotilda ne bi bila nikdar roke svoje podala nevernemu Klodo-
y iku, ko jej ne bi bil obljubil, kristijan postati, in ona se je potem po-
Prijemala vseh pripomočkov, da bi svojega moža Jezusu pridobila in ga
Posvetila. Sv. kraljica je bila verno udana katoliški cerkvi in njena vera

21 *

324

3. junij:  Sv.  Klotilda,  kraljica.

jej je veljala čez vse; ona ni bila, kakor toliko mladih ljudi nase dobe,
kteri s krivovernimi osebami zgolj zavoljo časnega dobička zakonsko zvezo
sklepajo in v svoji znimarnosti do drazega bisera sv. vere tako globoko
zabredajo, da tudi svoje otroke potem v zmoti izrejati dajo. Kako pač
bogokletno ravnajo take osebe; kako nesrečne delajo sebe in svoje otroke!
Zakon v katoliški cerkvi je vidna podoba skrivnosti polne zveze Jezusa ž
njegovo milo nevesto, sv. cerkvijo; zatorej se katoliški zakoni, postavno
sklenjeni, ne morejo nikdar ločiti. Katoliški zakonski se morajo zvesto
ljubiti noter do smerti, kakor se ljubita Kristus in cerkev. Kako pa more
zakon katoličana z drugovernikom biti takova podoba, kako se moreta mož
in žena serčno in zvesto ljubiti, ki nimata v veri istega stala, ko eden za¬
metuje, kar drugi terdi! Kako morejo taki zakonski svoje otroke res po
kerščansko izrejati, ko v poglavitni reči, v veri, niso edini! In dalje, kake
nevarnosti nastajajo v tacih zakonih za katoliško plat! Koliko jih je zavoljo
tega že ob vero prišlo! Katoliška plat mora vedeti in verovati, da je njena
sv. vera edino zveličavna, ker je edino prava, kakova žalost torej jo mora
obhajati, ko mora gledati, kako se inoverna plat s svojo terdovratno kri-
vovernostjo sama sebe v pogubljenje pogrezva! Naposled ako krivoverec
hoče, se more dati ločiti in potem berž nov zakon skleniti; katoliški so-
drug tega ne sme storiti, ker poleg nauka katoliške cerkve more postavno
sklenjen zakon edina smert razločiti. Kako nesrečen tedaj je katoličan v
zakonu, kterega more druga plat kedar jej ljubo in drago, razdreti. —-
Katoliški cerkvi se torej po pravici gnjusijo taki zmešani zakoni, in ona
jim ne more podeliti svojega blagoslova; za smerten greh pa ima ona,
kedar katoliška plat privoli, da bodo otroci v zblodi izrejeni, in tacemu
znimarnemu udu ona naravnost dorekuje svoj blagoslov, svoje zakramente.
Starši tedaj nimajo nikdar tacih zakonov nasvetovati in podpirati, in ka¬
toliške osebe nikdar ne jih sklepati, ako si nočejo časne in večne nesreče
nakopati. Vendar pa, ako so kteri to nesrečno stopinjo že storili, ne smejo
nobenega pripomočka zanemariti, da bi inovernega sodruga v naročje ka¬
toliške cerkve nazaj pripeljali. Morajo tedaj ravnati, kakor sv. Klotilda,
ki je s pohlevnostjo, z dobrim zgledom, z molitvijo in spokornimi deli svo¬
jega moža Jezusu pridobivala.

Kavno tako naj ravnajo tudi žene, ki imajo može sicer katoličane,
poleg djanja pa nejevernike; one je morejo nazadnje z molitvijo in serč-
nim prigovarjanjem vendar na dobro pot privesti, ali kakor pravi apo-
stelj, posvetiti.

Taki zmešani zakoni, kakor je bil med sv. Klotildo in Klodvikom,
to je, med kristijanko in poganom, so zdaj v katoliški cerkvi čisto
prepovedani.

Molitev.

Poterdi o Gospod! svoje vernike, da se pri sklepanji zakonskih
zvez ne bodo mesu in kervi, ampak tvoji sveti volji dali voditi in tako
vredni postanejo tvojega dopadajenja in blagoslova. Po Kristusu Jezusu,
Gospodu našem. Amen.

4. junij: Sv. Kvirin,  škof in mudenec.

325

4. Junij ali rožnik.

S 4  Sv. Kvirin, škof in mučenec.

'imska okrajina Panonija (Ogersko, Slavonsko, Kranjsko)
je obsegala mnogo cvetočih mest z oliko: Karnunt, Ara-
bona, Sabarija, Siscija, Tavrin, Sirmij in druga. Lehko
tedaj je razumeti, da so se v podonavskih in posavskih pokrajinah,
ki so mnogo občevale z Italijo in Ilirijo, zgodaj osnovale ker-
ščanske občine. Da bi pa bili že aposteljni, tedaj posebno sv.
Pavel, ali vsaj njihovi učenci, n. pr. sv. Tit, seme kerščanstva
tukaj sejali, to se ne more zgodovinsko spričati, gotovo pa je, da
so bile proti koncu tretjega stoletja po Panoniji že kerščanske
občine in škofijski sedeži. Te resnice preterden dokaz nam je
mučenstvo sv. škofa Kvirina iz Siscije, nekdaj velicega in moč¬
nega mesta v Panoniji, zdaj pa le majhnega na Hrovaškem,
ktero stoječe ob izlivu Kope v Savo se Sisek imenuje. Perva
sporočnika tega sta nam zgodopisje sv. Hieronima, in pa himen
sv. Prudencija (v začetku petega stoletja); ohranjeni so nam pa
tudi mučenški spisi z vsemi znamenji visoke starodavnosti.

2. Leta 305 se Dioklecijan v Nikomediji in Maksimijan
odpovesta cesarovanju; ali kervavo preganjanje kristijanov s tem
ne poneha, ker je naslednik Galerij po vzhodu in po Iliriku še
zmeraj in sicer še huje nadaljuje.

Izmed brezbojnih in najslavniših mučencev te dobe je Kvi¬
rin iz Siscije. Mestni oblastnik Maksim zapove vsled cesarskega
zaukaza škofa kristijanov poiskati in v ječo pripeljati. Ko Kvi¬
rin to pozvč, po najedovanji prijatlov mesto zapusti — poleg
besede Gospodove: „Ce vas bodo preganjali v enem mestu, be¬
žite v drugo. 11  Bil je on častitljiv mož visoke starosti, ki je svojo
cerkev že mnogo let z ljubeznijo in zvesto skerbnostjo vladal in
nauk evangelija očitno oznanjal ne samo vernikom, ampak tudi
poganom pri vsaki priložnosti, zatorej pa je bil na begu zasačen
in od vojakov naravnost pred sodnika peljan.

3. Ta ga vpraša, zakaj da se je hotel z begom postavi
umakniti; Kvirin pa mu odgovori: „Jaz nisem bežal strahopetno
in v zavesti krivice, ampak storil sem le, kar je Kristus, naš Go¬
spod in Učenik svojim učencem zapovedal* 1 . —- „Zdaj vidiš,. da
te povelja naših mogočnih cesarjev povsod dohite, in da te tisti,
ki ga imenuješ svojega Boga, nikdar varovati ne more**. —- „Naš
Bog je zmeraj in povsod pri nas, in nam vselej pomagati more;
bil je pri meni, ko sem bil vjet in je zdaj v tem trenutku, ker
mi daje govor in moč“. — „Blebetaš pač, da bi si z jezikom kaj

326

4. junij: Sv. K vir in, škof in mučenec.

odloga pridobil, pa nd! in beri sveto povelje včlicih cesarjev in
stori, kar ti velevajo 11 . „Jaz volje cesarske ne morem spolniti in
bogovom ne darovati, ker je to zoper mojo vest in zapoved
Božjo; tvoji bogovi so le prazne šemarije, moj Bog pa, kteremu
jaz služim, je Gospod nebes in zemlje; po njem so vse stvari
vstvarjene, v njem živi in se giblje vse, on je čez vse, po vsem
in vsem — začetek in konec“. — „V svojem dolzem življenji si
se pač veliko basnarije naučil, uči se zdaj tudi neumerljive bo¬
gove častiti; tu je kadilo potresi ga na žerjavico; bodi pokoren,
ako ne, čaka te muka in smert“. — „Hudo, ktero mi žugaš, si
štejem v čast, in smert, s ktero me strašiš, pridobi mi večno
življenje; zatorej sem pokoren svojemu Bogu in ne tvojim ce¬
sarjem: jaz opravljam le na oltarju živega Boga čisto, njemu do¬
padljivo daritev 14 . Sodnik:  „Mislim, da te tvoja nespametna terma
tira v smert; daruj torej bogovom in reši svoje življenje 44 . Ker
se pa častitljivi škof tega stanovitno brani, zato ga hudo s palicami
bijejo, Maksim pa mu med to sramotno in bolečo kaznijo po
svoje prigovarja: ,,Bodi vendar pameten, počasti varhe-bogove in
postavil te bom za duhovna Jupiterjevega; sicer pa te moram
izročiti namestniku Amanciju, da ti poslednjo sodbo sklene 44 .
„Mene za duhovna postaviti? to sem že in sicer to uro dvakrat,
ker se mu sam morem darovati 44 .

4. Tedaj ga veli Maksim v ječo odpeljati in v verige vko¬
vati, da bi ga počasne muke zapora omečile in pokornega storile.
Ali škof se čuti tolikanj srečnega za Kristusa terpeti, da se v
iskreno zahvalno molitev raztopi; prosi pa tudi z gorečo preserč-
nostjo za preganjavce in sojetnike: da bi je milost Božja raz-
svetila z lučjo vere, da bi njega spoznali, edino pravega Boga in
kterega je poslal — Jezusa Kristusa — ki bodi hvaljen na veke!
O polnoči se dvigne od molitve, in glej, čudapoln žar se razlije
čez njegovo glavo in po vsej ječi; jetničarja Marcela ta prikazen
tolikanj osupne, da kar pade pred sv. škofa in ves solzan reče:
„Gospod, moli za-me k svojemu Bogu, saj verujem, da je on
edini in pravi 44 . Veselega serca objame Kvirin novega brata, ga
poduči v sv. skrivnostih vere in zaznamva v imenu Gospodovem-
Tri dni potem je peljan pred namestnika zgornje Panonije v
Sabarijo. Po vseh prekdonavskih mestih ga s častjo sprejemajo
in s jedjo in pijačo postrezajo , on pa jim deli duhovno hrano
nauka in blagoslova. Dospelega tje postavijo v gledišču pred na¬
mestnika; ta pregleda poslano Maksimovo tožbo in ga vpraša,
ali je res vse tako. Kvirin odgovori: „V Sisciji sem pričal svojo
vero v Boga in v Kristusa, kterega v sercu nosim in od kterega
me nič na svetu ločiti ne more 44 . Amancij mu reče: „Smili se
mi tvoja starost in le nerad bi ti kaj kazni odločil; zatorej p°'
slušaj pametno besedo: spreverzi svojo misel, bodi pokoren zau-
kazu cesarjev, ukloni se bogovom rimske deržave in živi v mir* 1

4. junij: Sv. K vir in, škof in mučenec.

327

in pokoji — sladko je življenje, bridka je smert“. Kvirin mirno
odgovori: „Res, tvoje besede so lepe in zapeljive in bi lebko
pregibljiva serca, ki se z mladostno radostjo tega življenja okle¬
pajo, pač utegnile premamiti; jaz pa hrepenim po višem življenji,
ki se iz smerti rodi, pa smerti več ne pozna; to življenje sem
jaz dosehmal vernikom oznanoval, in za-nje rad pozemeljsko za-
stavim“. Na to razsodi Amancij rekoč: „Z 14po sem te hotel k
pokorščini nagniti; ali ker tvoje termoglavosti ne morem ulomiti,
bodi tvoja smert družim kristijanom v posvar in strah“.

5. Kvirin je obsojen s kamenom na vratu v vodi potopljen
biti. Ko ga na most peljejo, zbere se velika množica ljudstva k
nenavadnemu prizoru: en pah, en pad; razdelč se valovi, pa zo¬
pet razpljusknejo: sv. škof plava po verhu in na glas kliče pri¬
čujočim kristijanom, naj stanovitni in zvesti ostanejo v veri in
naj se ne dajo plašiti le memogredočim smertnim strahotam! —
Božja roka ga je deržala nad vodo, da je še o smerti Kristusu
pričevanje dajal, Božja roka ga je spustila v globočino, da bi
bil deležen krone, ki je obljubljena vsem zvestim spričevavcem.

Zgodilo se je to 1. 309. Truplo je bilo blizo potopa naj¬
deno in v cerkvi vernikov pokopano; ko so pa konec četertega
stoletja veČi del kristijani tiste okrajine pred pridorom barbarov
v Italijo bežali, vzeli so seboj njegove kosti, in je nesli v Rim.

Obrazuje se ko škof, z mlinskim kamenom zraven sebe.

„Verujem večno življenje”.

JfTaj vendar je delalo sv. Kvirina v njegovih mukah tako junaškega
in veselega? Zakaj je tolikanj po smerti hrepenel? Ker je veroval
neumerljivost, vstajenje in večno življenje.  Ravno to vero
hoče Bog tudi v nas po raznih poslanih bridkostih buditi in oživljati. Ni
je prave tolažbe v bridkosti, razun v verovanji večnega življenja; ona nam
priložnosti dovolj daje to resnico sami nad seboj poskusiti. Človeška po¬
moč nikakor ne da stanovitne tolažbe; lastne naše moči so tudi preslabe,
da bi nas vseh stisk rešile. Upanje daljšega življenja tudi rado ogoljufa,
če dle živimo, utegne se nam še huje goditi. Ako se tedaj s. tem življe¬
njem vse konča, kaj vendar hladi preparjeno dušo ob pekoči uri terpljenja ?
Nič, nič ne na zemlji. Nasproti pa, ako je sedanje življenje le priprav¬
ljanje za večno življenje, če je smert le prelaz va-nje; ako večno zveli¬
čanje gotovo pride za terpljenjem in poterpežljivostjoj ako bo to telo,
ktero zdaj gloje delo straja, bolezen, na dan sodbe častito vstalo; ako se
neumerljivi duh preč po smerti k svojemu stvarniku poverne; — oh kaj
nas more druzega tolažiti, ako nas te gotove resnice ne potolažijo ? _„Me-
nim", piše Pavel, „da se terpljenje sedanjega časa ne da primeriti pri¬
hodnji časti, ktera bo nad nami razodeta". (Rim. 8, 18.) „Ako ž njim
terpimo, bomo tudi ž njim kraljevali". (II. Tim. 2, 12.) ,,Vemo, da bo on,
ki je Jezusa obudil, tudi nas z Jezusom obudil". (II. Kor. 4, 14.) „Mi
čakamo Zveličarja, Gospoda našega Jezusa Kristusa, kteri bo spremenil
naše revno telo, ker ga bo vpodobil svojemu častitljivemu telesu", (ril.

328

6. junij:  Sv.  Bonifacij,  škof in mučenec.

3, 12.) „Mi bomo vedno z Gospodom". (I. Tes. 4, 16.) „Oko ni videlo,
uho ni slišalo in v serce človekovo ni prišlo, kar je Bog pripravil tem,
ki ga ljubijo". (I. Kor. 2, 9.) »Služabniki Božji in Jagnjetovi bodo kra¬
ljevali vse vekomaj". (Razod. 22, 5.)

Če  z živo vero te izreke premišljujemo, morajo nam vse pozemelj-
ske težave lahkotne postati. Gotovo vedeti, da čaka večno veselje po
kratkem terpljenji; gotovo vedeti, da večna častitljivost telesa pride po
kratkih bolečinah; gotovo vedeti, da, ako s Kristusom terpimo, bomo ve¬
komaj pri njem in ž njim kraljevali —• to vse dobro vedeti in resno pre¬
misliti, in potem še nad bolečinami, terpljenjem, revami tarnati — skor
ni mogoče. —

Ce tedaj vstajenje in večno življenje terdno verujemo, tolažbe in
veselja v najhujih bolečinah ne moremo pogrešati, in ravno to živo vero
naj nam bridkost poleg namena Božjega potrebno dela. Kakor namreč jedi
in pijače, da življenje ohranimo, res potrebujemo, tako nam je tudi verovanje
večnega življenja za stanovitno poterpežljivost v terpljenji resnična potreba.
In kakor nas lakota in žeja že sama po sebi k vživanji naganja, tako naj
nas tudi nadloga k veri večnega življenja napeljuje, ker le v tej veri
moremo nahajati olajšanje bolečine in moč stanovitnega poterpljenja.

Molitev.

Dodeli nam, o Gospod! te prosimo, poterpežljivost v terpljenji, da
Ti ko posnemavci tvoje poterpežljivosti dopademo in enkrat s sv. Kvi-
rinom Tvojega veselja deležni postanemo. Ki živiš in kraljuješ Bog od
vekomaj do vekomaj. Amen.

5. Junij ali rožnik.

&$£¥  Sv. Bonifacij, škof in mučenec.

v druzem in tretjem stoletji je bil po več nemških okra-
iMr^jinah evangelij oznanovan in je sem ter tje lepo cvetel;

ali splav ljudskega preseljevanja je derla čez stare ker-
ščanske občine in je le slabe sledi kerščanstva zapustila. Po tem
pridejo irski misijonarji in zveličanski nauk zopet vsajajo, ali
njihove pobožne prizadeve niso imele stalnega vspeha. Posa¬
mezne občine niso bile med seboj v nobeni živi zvezi; obstoječe
torej cerkve okleniti z vezjo edinosti, je po tesnem naklenjenji
na Rim oživiti in med več germanskimi rodovi nove škofije in
samostane vstanoviti — to delo je bilo doveršeno po možu, kterega
vse Nemško iz hvaležnosti visoko časti.

Domovina svetnikova je Angleško. Bil je tam med 1. 670-80
rojen iz plemenite rodovine v Kirtonu in je pri sv. kerstu dobil
ime Vinfrid. Že v zgodnji mladosti je bil menihom Ekseterskega
samostana v podučevanje izročen. Tukaj ne napreduje samo V

6. junij:  Sv.  Bonifacij,  škof in mučenec.

329

vednostih, ampak obudi se v njem tudi posebno nagnenje do
duhovskega stanti, kteremu pa njegov oče začetkoma zoperva.
Le nevarna bolezen, v kteri spozna kaznujočo roko Božjo , ga
omeči, da privoli sinu samostanskemu življenju se posvetiti v
Nuittcellu, kterega menihi so bili na glasu posebne učenosti in
pobožnosti. Vinfrid doseže visoko stopinjo v svetopisemskih in
zgodovinskih znanostih, kakor tudi v pesništvu in govorništvu.
Za mašnika je še le v tridesetem letu posvečen. Od tistihmal
zdihuje svetnik noč in dan nad nesrečo ljudstev, ki so še po¬
greznjena v temoto poganstva, in močno se čuti gnanega, luč sv.
vere med nejeverniki prižigat. Ko se svojega poklica jasno zav4,
prosi opata dovoljenja iti v Frizijo sv. evangelija oznanovat. Z
dvema tovaršema prevesla tje 1. 716 in po posredovanji rojaka
Vilibrorda, škofa v Utrebtu, ima pogovor s frizijskim kraljem
Ratbotom, ali zavoljo vojske, ki jo je imel ta s Karolom Marte-
lom, frankoderžavnim oskerbnikom, nič ne opravi, in se nazaj na
Angleško verne. Tam za opata izvoljen, pa po škofu iz Vinčestra
te časti zopet odvezan, popotva Vinfrid v Rim, kjer ga papež
Gregorij pooblasti, evangelij poganskim narodom po Nemškem
oznanovati. Papež mu podari veliko sv. ostankov ter mu po
podeljenem blagoslovu izroči tudi priporočilne liste do vseh ker-
ščanskih knezov, skozi kterih dežele bi ga pot peljala.

2. Svetnik prične svoje apostoljsko delovanje 719 na Ba¬
varskem , kjer mu trudapolno misijonstvo pervi sad obrodi, ker
veliko nevernikov kersti in duhovne, ktere po deželi najde, k
stanu spodobnemu življenju napelje. Potem gre v Turingijo,
kjer je bil že sv. Kilijan seme kerščanstva zasejal in tudi tukaj
enako blagovito dela. Med tem pa zvč, da je Karol Martel Fri¬
zijo po Ratbotovi smerti sklonil pod svojo oblast, da se tedaj
sme evangelij zdaj neoviroma oznanovati. Berž se oberne tje in
z Vilibrordom neutrudljivo dela za spreobernjenje Frizov. Ko pa
izpazi, da ga misli Vilibrord za svojega naslednika postaviti, ^se
iz ponižne boječnosti pred škofovo častjo umakne nazaj v Hasijo,
kjer v Amanaburgu sezida cerkev in samostan in veliko poga¬
nov kersti. Vsled sporočila o tako vspešnem napredovanji ga
drugo leto papež pokliče v Rim, ga posveti za škofa in kakor
v preroškem duhu njegovo ime spremeni v ,,Bonifacij“ dobro¬
delnik. In po vsi pravici, zakaj od tistihmal niso imeli Nemci
večega dobrotnika, kakor tega sv. aposteljna, ki je je rešil po¬
ganstva spon in storil za vernike Jezusove. Potem popotva naj¬
prej k Karolu Martelu, da bi se pri svojem započetji njegovega
varstva zagotovil. Kmalo pa se verne v Hasijo, kjer pa od njega
zasajene kali kerščanstva skor popolnoma zateptane najde. Tedaj
sklene, z derznim djanjem pokazati poganom nezmožnost njiho¬
vih bogov.

330 S. junij:  Sv.  Bonifacij,  Škof in mučenec.

Blizo Gajtmara je velikanski hrast, posvečen Toru, bogu
groma. Malikovavci so ga ko narodno svetinjo visoko častili.
Bonifacij ga poseka in iz debla postavi kapelo sv. Petru in Pavlu
na čast. Pogani so mislili, da bo strela udarila va-nj, kteri bi
se prederznil, s sekiro se svetega drevesa dotakniti, ali vsi osup¬
njeni so je videli že po pervih mahljejih pasti in spoznali so
ničnost svojih malikov. Bonifacij najde zdaj voljna serca, zidu
cerkve po deželi in postavi samostan v Ordrufu. Ko je pa žetev
dan na dan veča, piše na Angleško po novih delavcev. Izmed
moških, ki so prišli čez morje iz tega svetega namena, bili so
Lul, brata Vilibald in Vunibald, Vita in Vigbert. Tudi mnogo

5. junij:  Sv.  Bonifacij,  škof in mučenec.

331

bogoljiibnih žen in devic je prišlo z misijonarji, da bi ž njmi
delile trude in zasluge, tako Valburga, Lioba, Tekla, Beratgita
in Kunitruda. Vsi ti imenovani se svetijo ko sveti škofje, opati
in opatinje v cerkveni zgodovini.

3. Leta 732 zasede Gregorij III. rimski prestol. K njemu
napoti Bonifacij poslance poprašat za svet o raznih zvitih, težav¬
nih rečeh. Papež je častno sprejme ter jim izroči palij za svet¬
nika, kterega naj nosi med službo Božjo in pa pri posvečevanji
škofov. Postavi ga tudi za nadškofa in primata po vsem Nem¬
škem z oblastjo, kjerkoli bi se mu potrebno zdelo, škofijske se¬
deže vstanoviti ter ga opominja, s toliko vspehom začeto delo z
enako gorečnostjo nadaljevati. Ali Bonifaciju ni bilo treba tega
opomina: ves goreč za čast Božjo in blagor duš je bil neutrud¬
ljiv v službi Gospodovi. L. 738 roma spremljan od mnogo po¬
božnih kristijanov iz raznih deželd, tretjič v Rim, da bi na grobu
aposteljnov Petra in Pavla svojo pobožnost opravil, pa tudi z
namestnikom Kristusovim o raznih zadevah nemškega misijona
se pogovoril. Bil je slavno sprejet, obdarovan z veliko sveti¬
njami in postavljen v čast apostoljskega legata (poslanca) za
nemške dežele.

O vernitvi mu pridejo poslanci bavarskega vojvoda Odilona
naproti, kteri ga v svojo deželo prijazno povabi, da bitamošnje
cerkvene zadeve vredil. Prišedši tje, razdeli vojvodino v štiri škofije:
Solnograško, Frizensko, Rezensko in Pasavsko. Postavljenim
škofom zapovč, vsako leto zbore sklicati, službo Božjo po rim¬
skem obredu opravljati, krivo vero in vraže zatirati in pred pa¬
peževega poslanca, kamorkoli bi je pozval, priti. Neki krivo¬
verci ljudstvu vero jamejo kaliti. Bonifacij zaverže njihove nauke,
papež poterdi njegovo sodbo in krivoverci se v ječi pokorč. Ko
je bil tak<5 cerkvi na Bavarskem z njenim združenjem z vesoljno
kerščansko občino zaterdil obstan in nadaljni razvoj , poda se
zopet na srednje Nemško v Hasijo in Turingijo, da bi tudi tam
cerkvi živo in obstatno podlago vložil z vstanovljenjem škofij in
vpeljanjem cerkvenih zborov. Postavi pa štiri škofijske sedeže:
v Vircburgu, Buraburgu, Erfurtu in Ajhštetu. Ko so bile tedaj
cerkve po Bavarskem, po Hasiji in Turingiji oskerbljene, potem mu je
bilo poselbno mar spreobernjenje Saksonov. Pošlje torej tje iz-
verstnega Sturmija s sedmimi druzimi menihi; na meji med Turingijo
in Saksonijo postavijo samostan Fuldo, ki je bil s svojo slavno
učilnico skozi stoletja najterdneji steber cerkve na Nemškem.

4. Na Frankovskem se je ta čas veliko spremenjenje zgo¬
dilo , ker je moral slabotni Kilderik HI., poslednji kralj rodil
Merovingov, palačo s samostanom zamenjati in je bil Pipin mali,
sin Karola Martela enoglasno od ljudstva za kralja izvoljen.
Bonifacij ga s papeževem privoljenjem v Soasonu pomazili in mu

332

5. junij:  Sv.  Bonifacij,  škof in mučenec.

dene kraljevo krono na glavo, ter se ž njim v cerkvenem zboru
posvetva o cerkvenih zadevah.

Leta 745 je bil Gevilib, Mogunški škof zavoljo svojega ne-
duhovnega življenja odstavljen in frankovski velikaši Bonifacija
zoper njegovo voljo ko metropolita na mogunški prestol povzdig¬
nejo — kar sta poterdila Pipin in papež, ker se njima ni spo¬
dobno zdelo, da bi včliki škof še dalje bil brez gotovega sedeža.
Svetnik, čeravno že v sivi starosti, dela vendar ko mladeneč
čversto v svojem visocem poklicu. Zopet in zopet obiskuje cerkve
po Bavarskem, po Turingiji in po Frankih. Pa na vseh teh truda-
polnih potih ne neha v ukih uriti se. Poleg spričevanja starih
je sestavil več spisov, ki se pa niso ohranili, ali prav zanimivi
so njegovi po častitosti, jasnoti, priprostosti, spodbudnosti in apo-
stoljski gorečnosti izverstni listi, imenitni za politiško, cerkveno
in izobraženo zgodovino tiste dobe; zgodovinar jih torej ni¬
kakor ne more pogrešati. — Njegova delavnost je bila velika in
obširna, ali vladarska opravila in občevanje z dvorom se mu ni
prilegalo in ni moglo v njem zatreti hrepenenja po delavnosti svoje
mladosti. —

Pri Frizih je kerščanstvo po smerti Vilibrordovi močno za-
padalo, tedaj sklene, spreobračanju poganov, ktero ga je ko mla¬
dega duhovna navduševalo, tudi poslednje svoje moči posvetiti.
Da bi to neoviroma storil, postavi s papeževim privoljenjem na
zboru v Mogunciji svojega izverstnega učenca Lula in zvestega
pomočnika za svojega naslednika v nadškofijstvu (753). Sluteč
svojo smert mu reče pri slovesu: „Dan mojega odhoda se bliža.
To pot sem si želel in nič me ne more zaderževati. Ti, moj

ljubi sin, doverši začeto delo evangelija na Nemškem;-

pripravi tedaj, česar mi je za na pot treba, pa nikar ne pozabi,
d j ati med moje bukve platnen pert, v kterem bom pokopan“.
Potem se z nekoliko gorečimi tovarši odpelje proti Fi-iziji doli
po Renu. Tudi zdaj ga je spremljal blagoslov Gospodov. Ve¬
liko poganov sprejme sv. kerst in veliko poganskih tempeljnov
se spremeni v katoliške cerkve.

5. Naposled pride do vodice Bordne in tam, kjer stoji se¬
danje mesto Dokum, postavi svoje šotore, ker misli dalje časa
tam ostati. Tje pozove kerščene na odločen dan po binkoštih,
da bi jim pod milim nebom podelil zakrament sv. birme. Ko
napoči jutranja zarija tistega dnč, jame se gibati v daljavi in
goste trume ljudi prihajajo; škofu veselja bije serce, ker misli,
da pridejo poslušat blagovesti mini in se že kerščenim po pre¬
jetji tega zakramenta pridružit. Ali kmalu zgine sladka vara:
niso bili pobožni verniki, ampak divji, serditi pogani, ki zavzdig-
nejo svoj bojni krik in privihrajo s sulico in z mečem — deloma
iz narodnega čerta do kerščanstva, deloma iz ropaželjnosti. To¬
varši škofovi zgrabijo za orožje, ali on jim prepove vso brambo

333

5. junij;  Sv.  Bonifacij,  škof in mučenec.

ter klice: Pustite boj, bodite močni v Gospodu, va-nj zaupajte,
on bo vaše duše rešil“; on sam divjakom le evangeljske bukve
ko zveličansk škit nastavi — mah na mah pada, in pet in se¬
demdesetletni starček se zgrudi preboden mertev na tla, okoli
njega leži še družili 52 umorjenih kristijanov. Tako je bil 5. junij
755 žalosten dan za mlado cerkev na Nemškem. Roparski mo-
rivci iščejo zdaj po šotorih zlata in druzih dragocenosti, ali po za¬
bojih najdejo le bukve in svetinje, ktere besni raztrosijo po rovih
in močvirjih.

Truplo svetnikovo so verni prenesli v Utreht, kasneje pa
v Moguncijo, zdaj pa počiva v Fuldi. Ta samostan hrani tudi
dragocene bukve oškropljene z njegovo kervijo in od morivca
prek roba presekane.

Obrazuje se navadno v nadškofovi opravi, deržeč v roki
bukve z mečem prebodene.

Češčenje sv. Bonifacija na Nemškem.

a posest trupla sv. Bonifacija so se pravdala mesta Utreht, Mo-
guncija in Fulda. Ali zmagal je naposled samostan Fulda, in po vsej
pravici hrani zdaj sv. ostanke Bonifacijeve, ker v tem svojem najljubšem
ustavu je želel on počivati. Tukaj tedaj, kamor so bili v slovesnem spre¬
vodu preneseni iz Moguncije, je zdaj grob slavnega aposteljna nem¬
škega ndroda.

Neumerljivo slovi ime sv. Bonifacija v zgodovini nemške deržave;
njemu namreč se ima ona in njeni narodi zahvaliti za dar kerščanske vere,
ker on je vložil podlago njeni zgodovinski slavi in velikosti. Brez delo¬
vanja sv. Bonifacija bi se morda komaj kedaj bilo obudilo nemško cesar¬
stvo ; brez Bonifacija bi bila komaj kedaj, ali pa še le pozneje posvetila
olika po temnih nemških logih. Vse, kar je pozneje v cerkvenem, po¬
litičnem in izobražnem oziru vzrastlo na Nemškem velicega, opira se na
podlago, postavljeno od sv. Bonifacija. Zatorej je bil. njegov spomin od
njega dni visoko častitan pri naših nemških sosedih, in ostane drag tudi
sedanjim rodovom. On je in ostane „Dobrodelnik“ nemške deržave in
zavoljo tega je bil zmeraj češčen po vesoljni cerkvi, zlasti pa med nem¬
škimi narodi.

Leta 1805 je načertal takratni vojvoda Avgust Sakso-Gotajski obris,
poleg kterega naj bi se sv. Bonifaciju slaven spominek naredil v gozdu
Durinjskem na tistem mestu, kjer je poleg sporočila pervo kerščansko
cerkev bil postavil. Ta spominek je bil razgernjen 1. 1811; v znamenje,
da visoko češčenje in serčna dolžna zahvala do sv. aposteljna na zemlji
Durinskej še niste zamerli.

V Monakovem je sezidal umetni kralj Ludovik I. na čast sv. Bo¬
nifacija in v slavo benediktinskega reda, kterega ud on je bil, prekrasno
baziliko, v kteri bi se popotnik po cele ure rad kakor zamaknjen pomu¬
dil , in se ne more nikdar dovolj načuditi prekrasnim obrazom, predstav¬
ljajočim dogodbe iz življenja sv. Bonifacija. Ta cerkev spričuje, kolikanj
pač vč nemški knez ceniti zasluge velicega aposteljna za blagor in velikost
nemške deržave.

334

6. junij:  Sv.  Norbert,  Škof.

Tudi mesto Fulda je postavilo spominek aposteljnu nemških naro¬
dov in sicer 1. 1843; je pa velikansk kip tega svetnika, ki derži križ v
roki z napisom: „Verbum Domini manet in aeternum“ (beseda Gospodova
ostane vekomaj) — zares obsežno in pomena polno geslo! Enajst sto let
je že minulo, kar je Bonifacij nemškim poganom besedo Božjo oznanoval,
od tistihmal se je mnogo spremenilo; kar so ljudje takrat naredili, sezi¬
dali, večidel se je razrušilo; — ali kar je Bonifaciji postavil, oznanoval
— katoliško cerkev in besedo Božjo, — stoji in živi še zdaj. Žalibog!
edinost v veri, ta predragi zaklad, razcepila se je po nemških deželah,
presekane evangeljske bukve Bonifacijeve so še zmeraj presekane: vera,
ki jo je on učil, je raznotero pretergana, cerkev, ki jo je on zidal, je raz¬
kopana; z edinostjo v veri pa se je poderla tudi zveza velike nemške
deržave in zares žalosten je pogled v marsikterem oziru na te dežele se¬
danjo dobo; ali kakor je sv. Bonifacij vse ovire krepko premagal, tako
upa tudi nemški katoličan, da njegova mila domovina bode po leku kato¬
liške vere sčasoma srečno prenovljena. V ta namen se je obhajala stoletna
slovesnost v Fuldi in Mogunciji, kjer se je pri grobu sv. aposteljna sešlo
brezštevilno ljudstva in duhovstva iz vseh nemških pokrajin, — v ta na¬
men se je vstanovila družba sv. Bonifacija, ktera naj zraven molitve
in prošnje za zedinjenje v veri tudi nabira darove, s kterimi bi se nemškim
katoličanom, živečim po protestanških krajih, oskerbovala služba Božja in
pa druge cerkvene potrebe.

Ker mi Slovani s svojo imenitno bratovščino sv. Cirila in Metoda
enake vspehe pri svojih razkolniških bratih doseči namerjamo, zatorej
kličemo svojim nemškim katoliškim bratom iz dna serca: „Bog blagoslovi
vaše bogoljubno delo“.

Molitev.

Dodeli nam, o Gospod! da po gorečnosti sv. Bonifacija spodbudo-
vani, vere, ktere je on oznanoval, ne bomo samo z ustmi spoznavali, am¬
pak po njegovem zgledu tudi v djanji spolnovali. Po Kristusu Jezusu,
Gospodu našem. Amen.

6. Junij ali rožnik.

Sv. Norbert, škof.

]? r  e ob er nj enj e in spokorjenje je delo usmiljene ljubezni Božje.
,3^? Ali kakor umetniki svoja dela raznotero izdelujejo; kakor
eni s penzeljnom ali z dletom v roki, ris za risom, vdar za
vdarom — počasno napredujejo in skerbno ogledovaje, poprav¬
ljale in zboljševaje svoje delo izveršujejo; eni pa hitro, z urno,
vajeno roko, s krepkimi risi in varnimi nastavami svojo nalogo
skončavajo, tako je tudi delanje in izverševanje milosti Božje v
ljudeh raznotero. Ene le rahlo, tiho poprijemlje, je le polagoma

6. junij: Sv. Norbert, škof. 335

rešuje spon pregrešnih navad, drobi greha verige le ud za udom,
je popeljuje le počasnega koraka na pot čednosti in je le po
stopinjah proti nebesom povzdiguje; ene pa zgrabi z močno roko,
je premaje in pretresne tako silno, da ves prah in nesnaga po-
zemeljska odpade, se vse mesene vezi pretergajo, in je kar na¬
ravnost postavi na pot, ktera k Bogu peljd; — ona berž nad
njimi doverši vpodobnost Kristusovo in njihova imena z enim
zarisom začerka v bukve življenja.

Norbert, iz visokoplemenite rodovine Genepske, je bil rojen
v Ksantenu v Klevejski vojvodini. Izolikan je bil poleg teda¬
njega časa na dvoru Kolinskega nadškofa in si je pridobil vse
lastnosti, ktere svet ljubeznjive imenuje. Kakor navadno mlajši

336

6. junij:  Sv.  Norbert,  škof.

sinovi plemenitih rodbin, bil je tudi on za duhovski stan odlo¬
čen, postane subdijakon in dobi korarijo v Ksantenu, ktero krnalo
s Kolinsko zameni; ali duhovsko posvečevanje ne posveti nje¬
govega življenja. Mladi kanonik zavživa v popolni meri vsa
posvetna veselja; ali ona mu ne potolažijo njegovega serca, ker
dve strastni lakomnosti — po radovanji in časti — ste se bo¬
jevali v njegovih persih, dokler perva ne zmaga. Pogrezne se
torej ves v vertinec vsakterih veselic. Pač je občutilo časi nje¬
govo serce čudno praznoto in mučno nemirnost, pač ga je časi
dramila slavohlepnost, da bi se nekoliko berzdal in se dal
za mašnika posvetiti, da bi si pot pripravil do visocih cerkve¬
nih služeb, ali bil je tako omamljen in zasukan v vertoglavi ko¬
lobar, da se posvetnih zaderg ni mogel več rešiti, dokler ga
mogočna roka milosti Božje nanagloma ne zgrabi.

2. Tako dirjanje po samopašni kolovoznici doseže tride¬
seto leto. Enega dne jezdari o jasnem dnevu v veselo družbo.
Ko je sredi zelenega travnika, nanagloma zaverši silen vihar;
uimen oblak se pridervi, grom bobni, blisk šviga, in s strašnim
treskom strela ravno pred-enj vdari. Preplašeni konj ga verže
na tla, kjer celo uro nezaveden leži. Ko se predrami, sprehajajo
se mu slastno preživljena leta v pošastni podobi pred očmi
in ves presunjen kliče kakor nekdaj Savel na tleh: „Gospod!
kaj hočeš da storim ?“ — Norbert je presunjen, življenje na dvoru
se mu pristudi; zatorej se umakne v Ksanten v pokorjenje in
zatajevanje; namesto svilnate obleke nosi zdaj raševino; namesto
sladčic se posti ob kruhu in vodi. Viri solz so mu derli iz oči,
kedar je pomislil, da mu je Bog prizanesel med toliko druzimi,
ktere smert v pregrehah njihovih prehiti. Da bi svoje spreober-
njenje doveršil, poda se v samostan sv. Sigberta v Kolin, da bi
se tam pod opatovim vodstvom učil mertvenja in se v tihi samoti
za mašnikovo posvečenje pripravljal.

Na dan svoje perve daritve v Ksantenu stopi na lečo, in
presunljiv, živo prepričaven je bil njegov govor o ničemurnosti
pozemeljskih reči. Tri leta živi v svojem dozdanjem stanu, pri-
diguje in uči in skuša marsikaj zboljšati nad seboj in nad dru¬
zimi, nad svetnimi in duhovni; ali žel je le zasramovanje in pre¬
ganjanje , zlasti od mlajših kanonikov, ktere je hotel k spodob¬
nemu duhovnemu življenju napeljati.

Zatožijo ga na zboru v Ericlaru 1118 pri papeževem po¬
slancu, da je nepokojnež, novotar, in ne poklican pridigar, da
spotikljivo zoper svoj stan nosi obleko iz ovčjih šavb in sepre-
pasuje z vervijo, da hoče menih biti in vendar bogate dobrin®
posede. Norbert se sicer opraviči ali vendar spozna, da v svoji
domovini ni prerok; izroči torej vse svoje korarske dobrine Ko-
linskemu nadškofu, po očetu podedvane pa in vse drugo blago

8. junij:  Sv.  Norbert,  škof.

337

poproda in ubozim razdeli, ter priderži za-se samo mašno opravo,
deset mark srebra, in mezga za potrebno rabo.

3. Norbert rešen vseh vezi zapusti' domovino in popotova
na Langvedoško, kjer je ravno takrat bival papež Gelazij II.
Pred namestnikom Kristusovim opravi vesoljno spoved in po¬
nižno, skesano prosi odveze, prosi pa tudi dovoljenja, da sme sv.
evangelj povsod oznanovati. Tedaj prehaja Francosko in Nemško
ko pridigar in oznanuje povsod posebno djanske nauke ker-
ščanske vere. Zatorej se gnjetijo povsod poduka željne trume
okoli njega; veliko se jih spreoberne ter obrodi svet sad po-
boljšanja. Nekoliko pobožnih mož, ki so se kakor on, svetu od¬
povedali , pridruži se mu in ga spremlja na njegovih apostolj-
skih potih. L. 1119 ga prosi škof Laonski, v njegovi škofiji sta¬
novitno bivališče si izvoliti in zatorej ga postavi spridenim ka¬
nonikom pri sv. Martinu za prošta, ker je upal, da bo po ostrem
spokorniku milost Božja storila to, česar on pri vsem prizade¬
vanji doseči ni mogel — ali zmehkuženi kanoniki so bili topi
in gluhi za pridige o ubožnosti in zaničevanji sveta. Norbert je
torej zapusti, da bi si s tovarši poiskal priležnega bivališča za
res duhovno življenje.

Dve uri od Laona najde v temni sddolini na pol poderto
cerkvico ; tu vidi po noči v sanjah trumo belo oblečenih mož s
križi in svečami psalme prepevaje okoli cerkvice iti; to mu je
bilo znamenje, da je Bog to mesto izvolil, zatorej je je imenoval
„premonstrat“ to je, ,,predpokazan kraj“. Kmalo se zbere mnogo
učencev okoli njega; Norbert jim napiše ostra pravila, ki so v
poglavitnih rečeh povzeta po Avguštinovih; na ta so storili 1.1121
slovesne obljube in je spolnovali s toliko gorečnostjo, da je bilo
bolj treba berzdanja kakor pa vnemanja. Gladko olikani ple¬
menitaš, ki je le v veselicah se zibal, se v svilo in baržun obla¬
čil, pri bogatih pojedinah posedal — kdo ga zdaj spozna v
bledem, izstradanem redovniku v robato volnatihali, ki vživa le
kruh in bob in na terdih tleh spi? In vendar je ubogi, spokorni
menih v svoji celici bolj vesel in zadovoljen, kakor je bil ne¬
kdaj na cesarskem dvoru.

4. Ali Norbertova namemba ni bila zmeraj v samoti ži¬
veti. Po Božji naredbi popotva grof Šampanjski na Nemško in
prosi pobožnega opata, kije bil njegov duhovni vodnik, da ga
spremi. Tako prideta v Špire, ko je ravno cesar Lotar II. s
knezi tam zboroval (1126). Cesar spoznava Norbertovo preme¬
tenost in pobožnost, se večkrat ž njim posvetuje in ga postavi za
nadškofa v Magdeburgu, ker se tamošnji kanoniki, v stranke raz¬
cepljeni, niso mogli v postavno volitev zediniti. Osupnjenemu
ne pustč nič časa za pomislek, ugovor in upor; od pričujočega
papeževega poslanca poterjen in posvečen je bil berž od cesar¬
skih poslancev v Magdeburg peljan. Duhovni in meščani prav

Življenje svetnikov in svetnic božjih. II. del. 22

338

8. junij:  Sv.  Horbert,  škof.

sijajno svojega novega pastirja sprejmejo, in ga peljejo v stol¬
nico ; ko pa slovesni sprevod do škofove palače pride, noče vra¬
tar bosega, slabo oblečenega meniha notri pustiti rekoč: ,,Nazaj
— beračev imamo že dovolj tukaj 41 . Spremljevavci se mu za-
grozč: ,,Kaj počenjaš, saj to so naš gospod škof samf“. Vratar
pade na kolena; Norbert pa mu smehljaje se reče: „Ne boj se,
prijatelj, ti me bolj poznaš , kakor vsi tisti, ki so me v to neza¬
služeno čast povzdignili 44 .

Nadškof se je zvesto ravnal po ostrih pravilih svojega reda;
ali njegovo ponižno vedenje, njegovo uborno pohišje se je silo
odlikovalo od sijajnega okoljstva, od gizdavosti plemenitašev in
višega duhovstva tistega časa, in to ga je v očeh više in niže
derhali delalo neljubega in zaničljivega.

5. Ko od oskerbnikov škofovih posestev zahteva račun in
razložbo o stanji premoženja, pokazalo se je, da so škofijska po¬
sestva in dohodki od sprednikov bili zapravljeni, razmetani, ali
pa so se jih velikaši samosilno polastili, tako da je komaj za-nj
najpotrebniše ostalo, za cerkev in uboge pa nič ne. Zapov4 to¬
rej, da mora slednji, kterikolije v posesti kake cerkvene dobrine,
pravico do nje spričati; ti posestniki torej zavzdignejo silen krik,
da se ta ptuji menih, ki je na oslu v mesto prijezdaril, upa v
njihove pravice posegati. Morali so sicer podati se in krivično
blago poverniti, ali kuhali so serd in gnjev. Z enako serčnostjo
hoče tudi posvetno življenje svojih kanonikov in duhovnov zbolj¬
šati. Ali s tem si tudi sovraštvo duhovščine nakoplje, da ga te¬
daj eni kolnejo, eni z gerdijami obsipljejo in tudi morivce najm<5,
da bi se ga znebili. Ali vse te sklepe skerha varhinja roka
Božja. Sovražniki našuntajo meščane zoper njega. On zbeži v
neki stolp, ali ker ga jamejo resno oblegati, stopi neprestrašeno
pred-nje, sicer je v ramo ranjen ali ravno ta pogumnost oberzda
razdraženi ljud; drugi dan pa se zopet privalč derhaline trope,
poropajo Marijino cerkev, Premonstraščanom v last dano in se
derv4 proti škofovi palači. Da bi serd zdivjanega ljudstva po
njegovem prikazanji še bolj ne skipeval, zato se umakne v bližnji
samostan na Petrovi gori. Vihar potihne in njegova neuspogljiva
terdnost zmaga — po poslancih se zopet slovesno v Magdeburg
vpelje in vživa nadalje mir.

Posvečen za škofa je bil Premonstraščanom postavil za ve-
licega opata svojega učenca Hugona. Od cesarja postavljen v
čast nadkanclerja za Italijo ga spremi v Rim in je pričujoč p rl
njegovem kronanji; ali o vernitvi ga napade bolezen, ktera leta
1134 v Magdeburgu njegovemu viharnemu življenju konec stori.
Gregorij XIII. ga je razglasil za svetnika.

Naslikuje se v škofovi opravi s kelihom v roki — zavoljo
svoje posebne pobožnosti do presv. Zakramenta.

6. junij:  Sv.  Norbert,  škof.

339

Red Norbertinov ali Premonstraščanov, poterjen od papeža
Honorija II. se je hitro razširjal ter vzraščal tako krepko, da je
sto let po vstanovljenji štel že čez tisoč opatij in proštij. Po
cerkveni prekuciji v osemnajstem stoletji pa jih je le še malo
ostalo; ena največih in imenitniših je zdaj opatija Strahovska pri
Pragi, kjer tudi truplo svetnikovo, o tridesetletni vojski iz Magde¬
burga prineseno, počiva.

Potrebnost duhovnega vodnika.

Strela je bila izvoljeno orodje, s kterim je Bog Norberta s široke

£ oti pogubljenja nazaj pripeljal na ozko pot zveličanja. Tako se tudi od
utra pripoveduje, da je tudi zraven njega strela blizo vdarila, ko je bil
še mladeneč, in da je na mestu mu tovarša in prijatla ubila. To je Lutra
tako presunilo, da je preč obljubo storil, iti v samostan in menih postati.
Ali to spreobernjenje se je pri Lutru vse drugači, kakor pri sv. Norbertu,
končalo. Luter je bil navor za tisti velikanski odpad od katoliške cerkve,
kteri se v gorostasni nerazumnosti „reformacija“ — preobraženje, prenov-
ljenje imenuje; razun verskih nezgod se je izvalila iz njega pošast tri¬
desetletne vojske, verh tega tudi, da je nemška deržava čedalje bolj sla¬
bela in se rušila, da ne omenjamo še druzih nesreč; on sam pa je bil
tako daleč zabredel, da se je on — prej katoliški mašnik, ravno ko v za¬
kon zasnubil z uskočno nuno, znano Katrico.

Kako tedaj je prišlo, da je Luter v duhu začel, pa v mesu končal,
ko je Norbert od časa svojega spreobernjenja neprenehoma v popolno-
mosti napredoval?

Eden vzrokov je ta: Ko je Savel veržen s konja potertega duha
klical: „Gospod! kaj hočeš da storim ?“  — mu Gospod veli iti k pobož¬
nemu kristijanu v Damasku, Ananiju — on ga bo podučil. Ravno tako,
ko je bil Norbert padel s konja od strele preplašenega in je po celourni ne¬
zavednosti se sopet predramil, je tudi on klical: „Gospod! kaj hočeš, da
storim?" — in zdelo se mu je, kakor bi slišal notranji glas: „Varuj se
hudega in stori dobro, išči miru in tekaj za njim". In berž si poišče on
opata, kteri bi mu bil vodnik po potu rešenja in zveličanja. Luter pa po
svojem predramljenji ni iskal nobenega vodnika, on je hotel sam sebe
peljati in tako je zašel v razne mučne dvome, zabredel v ogromne
zmote, postal sovražnik in preganjavec katoliške cerkve, in je tako
umeri, ko je bil zapožaril zelene katoliške poljane s strupom krive vere in
je za seboj zapustil neizmerno puščavo. Kdor hoče na potu popolnomosti
napredovati, mora preč o začetku izvoliti si koga za vodnika, ki je v
kerščanskem življenji že izurjen in uterjen, mora zvesto in natanko nje¬
govemu vodstvu pokoren biti,‘kakor tudi mlado debelce potrebuje zraven
sebe kola za podporo, dokler krepko ne vzraste. Sam sebe pa hoteti vo¬
diti — je duhovna prevzetnost in začetek notranjega odpada.

Molitev.

O Bog! kteri si sv. Norberta storil častitega oznanovavca Tvoje sv.
besede, dodeli nam,  Te prosimo, po njegovem zasluženji in njegovi pri¬
prošnji, da bomo v djanji spolnovali, kar je on učil in storil. Po Kristusu
Jezusu, Gospodu našem. Amen.

22 *

340

7. junij: Sv. Filip,  dijakon.

7. Junij ali rožnik.

Sv. Filip, dijakon.

erva občina v Jeruzalemu je bila živa podoba, vresničen
vzor kerščanske enakosti in bratovske ljubezni. Verni so
bili enega serca in enega duha,  ki je bil edino le
obernjen v Kristusa, glavarja občine; zedinjenje ž njim je bil po¬
glavitni namen njihovega življenja. Oni so hoteli le njegovi
učenci biti, bratje in sestre med seboj; vse druge razmere, svetne
časti in službe, razne stopinje, različno premoženje, so se temu miš¬
ljenju umaknile; kar je eden bil in je imel, bili in imeli so vsi
drugi „vse je bilo med njimi vseh, ker kolikor jih je bilo, kteri
so imeli hišo ali njive, prodali ter prinesli so ceno tega, kar so
prodali in položili k nogam aposteljnov. Delilo pa se je vsacemu,
kakor je bilo komu potreba 11 . Ko pa je prihajala občina vedno
veča in številniša, ko je morda pri nekterih pervotni Švig nav¬
dušenosti in darovitnosti ponehaval, prihajalo je razdeljevanje
miloščine Čedalje težavniše; delavnost aposteljnov je bila razpo-
tegovana na zgolj vnajnosti, ki se nikakor niso vjemale z nji¬
hovim pravim poklicem, z oznanovanjem evangelija, zakaj: kra¬
ljestvo Božje ni jed in pijača, ampak pravica in mir in veselje
v sv. Duhu 11 .

Vstalo je godernjanje helenskih — med pogani rojenih —
judokristijanov zoper Hebrejce, ker so bile pri vsakdanji delitvi
njih vdove v nemar puščane; živa potreba torej se je pokazala,
red v izverševanji tega delitvenega opravila vstanoviti. Zatorej
pokličejo aposteljni množico učencev in rek<5: „To ne gre, da bi
mi besedo Božjo opuščali in mize oskerbovali; ozrite se tedaj,
bratje! po sedmih možeh izmed sebe, ki imajo dobro spričevanje
— resnične zvestobe in poštenosti, — ki so polni svetega Duha
in modrosti, da je postavimo za to opravilo 11 . In to govorjenje
je dopadlo vsej množici. In so izvolili Stefana in Filipa; in
aposteljni so molili in roke na-nje položili.

2. Filip tedaj je bil drugi med temi sedmimi možmi, ki so
bili v dobrem imenu pri ljudstvu, in so popolno zaupanje mno¬
žice vživali. Bil je iz Cezareje v Palestini, živel je v zakonskem
stanu in je imel štiri hčere, ktere so vse device ostale in so bile
dar prerokovanja prejele. Ti možje, kasneje „dijakoni“ imeno¬
vani, se vč, so bili začetkoma postavljeni le za „oskerbovanje miz“,
to je, da so skerbeli za uboge in udove, da so spregledovali
njihove potrebe in jim na pomoč hiteli, in da so tudi v zborih
posvečeni kruh in vino delili, nepričujočim ga donašali in pri

7. junij; Sv. Filip,  dijabon.

341

tako zvanih obedih ljubezni kolikor je bilo treba, stregli: ali pri
teh svojih opravilih so z občinskimi udi zahajali v tak<5 mnogo¬
tero dotiko, da je bilo pač velikrat treba krepko besedo pod-
učenja, posvarjenja in potolaženja spregovoriti. In ker so apo-
steljni sami že zahtevali, da morajo izvoljeni možje biti polni sv.
Duha in modrosti in so je sami s položenjem rok posvetili, zato
ni dvomiti, da dijakoni niso bili samo občinski služabniki, ampak
tudi deležniki in oskerbniki svetišča in da so imeli oblast pridi¬
go vati in kerstiti. In Filip se je tolikanj goreče in vspešno pri
oznanovanji Besede obnašal, da je dobil častni pridevek „evan-
gelist“. —

2. Po kervavi smerti pervega mučenca Stefana zloba Judov
še ni bila potolažena, ampak je le še huje kipela; veliko kri-
stijanov je bežalo iz Jeruzalema in se na vse kraje razšlo; apo-
steljni so ostali; njihova pričujočnost je bila za poterjenje ver¬
nikov naravnost potrebna in besnost farizejska je puhala za zdaj
bolj zoper gerškojudovske kristijane. Filip se podd v sosednjo
Samarijo. Samarijani so hrepeneli po prihodu Mesijevem in so
bili pripravljeni njegov nauk sprejeti. Filipa tedaj je priprosto,
od nobenih jugovskih predsoj ne oslepljeno ljudstvo prijazno
sprejelo in množice so poslušale z enim duhom, kar je on govo¬
ril; in ker je on v poterjenje svojega oznanovanja še znamenja
delal, iz obsedenih nečiste duhove z močjo Jezusovo izganjal,
mertvoudne in kraljeve ozdravljal, bilo je veliko veselje v mestu;
vsi, možje in žene, so verovali besedam o kraljestvu Božjem in
so se dali kerstiti v imenu Jezusa Kristusa. — Tisti čas pa je
neki vražar, Simon, svoje gerdobije po Samariji vganjal; zape¬
ljeval je ljudstvo s svojimi čarnimi sleparijami, z rotenjem, vede¬
ževanjem in z vražami, delal je čudeže in se je izdaval za kaj
velicega ter se v zgolj skrivnosti zagrinjal. Ko tedaj pride Filip
z besedo in z deli Božjimi, pokažejo se Simonove sleparije v vsi
svoji goloti in ničnosti, in on sam tolikanj stermf nad Filipovimi
j deli, da sklene vse si prizadeti, da bi tudi on bil deležen mo¬
gočnega duha, ki takova čuda dela. Deržf se torej Filipa, hlini
željo po zveličanji po Kristusu deljenem, da se podučiti v veri,
in prejme sv. kerst.

4. Ko nenadoma dospč v Jeruzalem sporočilo, da se je
velik del Samarije k veri spreobernil in kerst prejel, bili so apo-
steljni veseli in berž najimenitniša, Petra in Janeza, v Samarijo
pošljejo, da bi začeto delo doveršila, cerkev vredila, posebno pa,
da bi kerščenim s pokladanjem rok gnado sv. Duha podelila,
ker s svojimi vzvišenimi darovi ni bil še v njih nobenega prišel,
ker je bil Filip le dijakon in ni imel popolne apostoljske oblasti.
Peter in Janez zbereta verne ter molita, da bi je Bog s čuda-
polnimi svojimi darovi napolniti hotel, „potem sta roke na-nje
pokladala in prejeli so sv. Duha“. Aposteljna sta po mnozih sa-

342

7. junij: Sv. Filip,  dijakon

marijskih krajih evangelij oznanovala, in se potem v Jeruzalem
vernila. „Filipu pa je govoril angelj Gospodov, rekoč: „Vstani
in pojdi proti jugu na cesto, ki pelje v Gazo, in dalje proti
Egiptu in Etijopiji.

5. Pokoren povelju vstane in gre po samotni cesti; in glej,
mož iz Etijopije, dvornih, mogočen služabnik Kandace, etijopske
kraljice, ki je bil čez vse njene zaklade, se vrača iz Jeruzalema.
Ta blagajnik, kteremu oskerbovanje pozemeljskih zakladov ni
zmanjšalo hrepenenja po nebeških, romal je iz daljne dežele v
Jeruzalem, da bi tam Boga v njegovem tempeljnu molil in svoje
serčne želje potolažil, vračal se je zdaj v domovino. Sede na
vozu bere preroka Izaija in sicer njegovo prerokovanje o terp-
ljenji in oslavljenji Mesijevem. Gnan od sv. Duha pristopi Filip
h njemu, mu da pozdrav mini ter reče: „Meniš li, da razumeš,
kar bereš?“ Blagajnik mu skromno odgovori: „Kako bi mogel,
ako me kdo ne poduči?“, in prosi Filipa, da na voz stopi in
k njemu sede. Versta pisma pa, ki jo je bral, je bila ta: „Ka-
kor ovca je bil v zaklanje peljan; in kakor je jagnje brez glasii
pred njim, ki ga striže, tako tudi on ni odperl svojih ust. V po¬
nižanji je bila njegova sodba preklicana 41 . Vpraša tedaj dvornik:
„Prosim te, od koga govori prerok to, od sebe ali od koga dru-
zega ?“ Filip mu razloži pomen preroške besede, mu oznanuje
Jezusa, in govori od odrešenja in prerojenja s tolikanjo krepostjo
in priserčnostjo, da se v duhu ptujčevem vžge svetla luč in
vname njegovo svetega hrepenenja polno serce. Ko gresta po
potu in do vode prideta, reče razsvetljeni veselja kipeč: „Glej,
voda! kaj zaderžuje, kerstiti me?“ Aposteljni so tiste, ki so na¬
ravnost vero v Kristusa spoznali, preč kerstili in tako gnado
Božjo v njih s sprejetjem v kerščansko družbo zaterdili; zatorej
reče tudi Filip: „Ako veruješ iz vsega serca, sme se zgoditi 44 .
Dvornik odgovori: „Verujem, da je Jezus Kristus Sin Božji 44 . In
ukaže voz ustaviti, in oba stopita v vodo in ga je kerstil. In
Duh Gospodov je vzel Filipa in dvornik ga ni več videl, ki je
šel vesel svojo pot. Filip pa se je znašel v starem filiščanskem
mestu Azotu in je skozi gredč evangelij oznanoval vsem mestom,
dokler ni prišel v Cezarejo.

Toliko pripoveduje djanje aposteljnov, več ne vemo; kas-
neja sporočila, da se je bil v Trale v mali Aziji podal, cerkev
tam vstanovil in ko njen Škot umeri, se na nič ne opirajo. Berž
ko ne je končal življenje v Cezareji okoli 1. 60.

Gerki ga praznujejo 11. oktobra, latinci pa 6. tega mesca.

7. junij: Sv. Filip, dijakom

343

O sv. Pismu.

popisana v djanji sv. aposteljnov, ko je dvornik tako
zvesto bral njemu nerazumljivo sv. Pismo, nam daje povod, tukaj o ujem
nekoliko spregovoriti. So pa oziroma sv. Pisma zapomniti naslednja
pravila:

1. Treba je vedeti, da sv. Pismo ne obsega v popolni meri
nauka Kristusovega in sv. aposteljnov.  Kristus nikakor ni apo-
steljnom zapovedal pisati, ampak le oznanovati. Ker tedaj veči del ljudi
na svetu ne zna brati in vendar hočejo po oznanovanji besede Božje zve¬
ličani biti, zatorej se suče vse okoli tega, da poslušajo ustno učenje. Naj¬
več tedaj aposteljnov ni nič pisalo; in kteriso pisali, tiso to storili še le
dolgo po Kristusovem rojstvu in sicer Matevž čez 50, Janez čez 70 let.

2. K temu so posamezni deli sv. Pisma pisani le o posebni kaki
priložnosti, tako n. pr. je pisal sv. Matevž svoj evangelij poprošen od spre-
obernjenih Judov, Janez pa zoper krivovere, ki so se jele trositi. Ali
noben sv. evangelist ni imel pri spisovanji namena, verske nauke v po¬
polni meri v svojem evangeliji zapisati, da bi potem nič druzega kristijanu
vedeti treba ne bilo. Velika tedaj in grozno nespametna zmota je, ko si
protestantje domišljujejo, da sv. Pismo vse obseže, kar je Jezus učil in kar
so aposteljni oznanovali.

3. Sicer pa je vse, kar je v sv. Pismu zapisano, zgolj nezmotljiva
resnica, beseda Božja sama, ker so bili evangelisti in aposteljni , kteri so
kaj pisali, od sv. Duha razsvetljevani invojeni. Zatorej pravi sv. Avguštin:
„Branje sv. Pisma moramo tako spoštljivo poslušati, kakor bi Jezus Kri¬
stus sam med nami bival in nas učil. — Iz spoštovanja torej vstanemo,
kedar se bere ali poje evangelij, v zahodnji cerkvi pa tudi sveče zažgo.
Blod pa je velik, ako si hoče vsakdo sam iz sv. Pisma svojo vero iztesati,
ne pa deržati se žive besede sv. Cerkve. Ali n. pr. gotovo veš, da je vse,
kar je iz tujih jezikov v kteri slovanski prestavljeno, tudi prav prestavljeno?
Zatorej zamore marsiktere verste in plati sv. Pisma le tisti dobro raz¬
umeti, kdor ima primerne in potrebne znanosti o zemlji, o ljudstvu, o
običajih, o jeziku in razmerah tistega veka, kar pa more le učen  člo¬
vek imeti. —

Ali tudi najbolj učeni ljudje niso zmožni, da bi vselej vse resnično
in nezmotljivo raztolmačili. Zatorej se nahaja pri nekatoličanih po tisočero
nasprotnih razlag, in n. pr. v Ameriki, kolikor sto ločin je tam, si vendar
vsaka domišljuje, da je resnica na njeni strani in da je ona v posesti
prave razlage sv. Pisma. Zatorej je vstanovil Gospod cerkev in njej po¬
delil sv. Duha; in edina Cerkev ima določiti o pravem pomenu izrek sv.
Pisma. Kdor tedaj bere sv. Pismo, mora se deržati razlage sv. Cerkve:
kdor pa si je sam po svoji glavi tolmači, temu zamore tudi sv. Pismo v

E bljenje služiti, kakor presv. rešnje Telo v pogubljenje, namesto v živ-
^ pomaga tistemu, ki je po nevrednem prejema.

Molitev.

Prosimo Te, vsegamogočni Bog! da bi spomin sv. Filipa, ki ga ob¬
hajamo, budil v nas duha pobožnosti, pa tudi hrepenenje po večnem zve¬
ličanji. Po Kristusu Jezusu, Gospodu našem. Amen.

344

8. junij: Sv. Me dar d, škof.

8. Junij ali rožnik.

f rjf Sv. Medard, škof.

versti najslavniših škofov, s kterimi se sme francoska
zemlja ponašati, stoji sv. Medard. Rojen je bil okoli 457 1.
v Salenciji, gradu v Pikardiji. Njegov oče, Rekdard, je bil
plemenit Frank, njegova mati, Protagija pa potomka stare jim-
ljanske rodovine. Oba sta ga prav skerbno izrejevala. Ze v
otroških letih je razodeval blagoserčno usmiljenje do ubozih in
nesrečnih, in posebno veselje je občutil, ako je zamogel potreb¬
nim kako dobroto skazati. Enkrat podari slepemu revežu, ki je
na pol nag mraza dergetal, svojo novo zgornjo obleko. Vprašan,
zakaj je to storil, odgovori on: „Ali sem mogel gledati revo tega
slepca, in ne bi me ganila bila? Saj je on ud Kristusov, ki je
rekel: karkoli ste najmanjšemu izmed vas storili, to ste meni sto-
rili“. Kedar je konje očetove pasel — v tistih očaških časih so
tudi otroci bogatih posestnikov pastirji bili — mnogokrat je svojo
hrano revežem podaril in namesto njih lakoto terpel. Oče mu
naposled čisto na voljo dd, ubožce podpirati, prepričan, da pre¬
moženja taka miloščina ne manjša, ampak je le množi.

2. Ko dovolj v leta doraste, pošljejo ga starši v šolo v
Tornak (Tournaj) tedanji sedež frankovskih kraljev, da bi se v
vedah izuril. Cez vse nade so se razvijali pod skerbnim vodstvom
verlih učenikov njegovi izverstni dušni darovi in njegovo blago
serce se je razvnemalo za vse dobro, lepo in sveto, tako daješ
svojo pridnostjo, rednostjo, pokorščino, tihotnostjo in bogaboječ¬
nostjo kmalo postal zgled vsem svojim šolskim tovaršem. Pre¬
viden v občevanji in iskaje le pobožne tovaršije sklene serčno
prijatelstvo s pohlevnim, ljubeznjivo skromnim součencem, Elev-
terijem po imenu, kteremu v preroškem duhu napovč, da bo v
tridesetem letu iz visoke svetne službe povzdignjen na škofijsk
sedež, kar se res tudi zgodi. Elevterij postane škof v Tornaku
in se sveti v cerkvi med svetniki. V tako lepem in svetem živ¬
ljenji je minulo več let njegove mladosti. Kasneje pride on na
dvor poganskega kralja Kilderika I. Ali ker je bila njegova iz-
olikabolj vmerjenanaduhovskoplat, zato je on zaničeval ničemurna
radovanja svojih verstnikov, njega niso zanimivali ne konji iu
psi, ne lov in orožna igra, ne kar se imenuje viteška vaja in kar
je sploh pri sirovih Frankih za edino ponosno in za svobodnega
moža spodobno veljalo. Serčno torej zahvali Boga, ko ga starši
v Vermand nazaj pokličejo in ga vodstvu tamošnjega škofa iz-
ročč. Kmalo je mladeneč veselje učenikovo. V posesti bogatih
zakladov znanosti, posebno zveiičanske vednosti, stopi v moška

8- junij: Sv. Medard,  škof.

345

leta. Odpovd se radostim
in upom svetd, poda se v
duhovski stan, v kterem
niže cerkvene službe tako
zvesto opravlja, daje maš-
nikovega posvečenja vre¬
den spoznan, in to prejme v
svoj em tri in tridesetem letu.
Ko mašnik je bil Medard
olika v svetišču Gospodo¬
vem. Velik blagoslov je
on med vernimi širil s
svojo gorečnostjo v ozna-
novanji Božje besede in
z lučjo svojega svetega
življenja ter si je pridobil
splošno občudovanje za¬
voljo svojih ostrih mertvenj in djanske ljubezni, ktero je sled¬
njemu skazoval, posebno pa s svojo globoko ponižnostjo, ki je
bila najlepša cvetka v vencu njegovih čednosti.

3. Že o tem času se je videlo, kako Bog posebno skerbi
za svoje služabnike in za vse, kar nje zadevlje. Bil je po star¬
ših podedval nekaj posestev na deželi, kterih dohodke pa je ubo-
zim v prid obračal. Kako mu je Bog sam ta posestva čudapolno
varoval, marsikaj nam legenda pripoveduje. Eno viharno noč
tat prilomasti v njegov vinograd, ali ko hoče z bogatim ropom
obložen oditi, ne more nikjer izhoda iz vinograda najti, in tam
ga delavci drugo jutro zasačijo in zgrabijo. Medard ga spusti z
rahlim pokregom in mu še nakradeno grozdje podari. Drug tat
hoče svetniku upeljati mladega vola, kteremu prekanjeno zvonec
na vratu zamaši. Ali zvonec vendar le poje in tatii prisili, plen
zapustiti. Nekdo mu sterd in vosek iz bučelnjaka pokrade, ali
bučele ga tako dolgo pikajo in preganjajo, da se verne in svet¬
nika odpuščenja prosi. Venancij Fortunat in tudi drugi zgodo¬
vinarji sporoČujejo, da, ko je bil frankovski kralj Klotar s svo¬
jimi trumami čez reko Somo prebrodil, so vojaki daleč na okoli
vse vasi oropali, v ali po čudni naredbi Božji bili so ovirani, plen
dalje spraviti. Živina in vozovi se niso mogli cele tri dni z
mesta premekniti. Vojaki spoznajo kaznujočo roko Božjo, gredo
k Medardu in ga prosijo pomoči. Svetnik jim prigovarja , naj
rop povernejo, in tedaj morejo neoviroma dalje iti.

4. Okoli 1. 530 umerje Alomir, škof Vermandski, in du¬
hovščina in ljudstvo enoglasno zahtevata že sedemdesetletnega
mašnika Medarda za višega pastirja osiročeni škofiji. Sveti Re-
migij, nadškof Rejmski, mu veselorad podeli škofovo posvečenje.
Nova čast je pač njegove zasluge z vnanjim svitom obdala, ali

346

8. junij: St.  Medard,  škof.

njegove ponižnosti ni mogla zmanjšati; ona ni nič spremenila v
ostrem življenji svetnikovem, ampak le povikšala je njegovo mi-
loserčnost do ubozih in stiskanih, njegovo gorečnost za spreober-
njenje grešnikov, njegovo zaupanje in ljubezen do Boga. Nika¬
kor ne, da bi si bil mislil škofijski prestol kakov zložen poči¬
valnik ali škofovo čast kot plačilo za njegovo štiridesetletno
službo v hiši Gospodovi, mar je menil, da mora svojo delavnost
podvojiti; nosil je težo in vročino dolzega dneva in je hotel še
kratke ure večera zvesto in s pridom porabiti do pozne noči:
smert naj ga dohiti sredi med deli ljubezni! Da bi svoji cerkvi
večo varnost, svojim navedbam pa večo terdnoto poskerbel, pre¬
seli škofijski sedež iz Vermanda, ki je, od Vandalov razdjan, še
na pol bil v razvalinah , v mesto Nojon , ki je bilo z močnim
zidovjem obdano. Leta 532 umerje njegov od mladosti prijatel
Elevterij ko škof Tornaški; Medard hiti tje, da bi mu poslednjo
čast skazal, njegovo truplo blagoslovno hladni zemlji izročil in
za njegovo dušo presveto daritev opravil. Verniki tiste cerkve
se postijo in zbirajo tri dni v molitev, da bi od Boga dobrega
pastirja prejeli. Kar na enkrat pa, kakor bi jim bila od nebes
navdihnjena, se obudi v njih enoglasna želja, Medarda za škofa
dobiti. Svetnik se prestraši, ker so cerkveni zakoni že v starih
Časih dani in na poznejih zborih ponovljeni, prepovedovali enemu
škofu oskerbovanje dveh škofij. Ali visoka imenitnost in sve¬
tost Medardova, ktere glas je šel po celi deželi, ste škofe nag¬
nili , tukaj častno izjemo v  storiti, zlasti ker sta tudi kralj in sv.
Remigij v to privolila. Škofiji — Nojonska in Tornaška — ste
bili od apostoljskega sedeža združeni, in to združenje pod enim
škofom je obstalo skozi pet sto let. Sicer pa je vsaka obderžala
svojo stolnico in svoje posebne pravice.

5. Nekoliko krajev Tornaške škofije je še zmeraj bilo za-
gernjenih v temine poganstva, posebno po Flandrijskem. Tam je
bilo ljudstvo bolj sirovo in divje, kakor po vsi drugi frankovski
deželi. Čeravno že visoko v letih gre Medard vendar sam k po¬
ganom svoje škofije, z apostoljsko gorečnostjo jim Križanega
oznanuje in Bog poterjuje njegov nauk z raznimi čudeži. Vkljub
temu pa vidi pobožni škof le malo sadu svojega truda; nasproti
pa mora hudo preganjanje in bridke stiske od malikovavcev ter-
peti, celo smertna nevarnost mu večkrat pertf. Še le čez leta
trudapolnega dela doživi veselje, videti svoje prizadevanje blago¬
slovljeno in poganstvo zaterto. Flandrija tedaj je spreobernjena
in Medard se v Nojon verne. Tam ga čaka sv. Radegunda,
ktera, zaveržena od svojega moža, kralja Klotarja, svetnika prosi,
da bi jo za samostansko življenje blagoslovil, in on jej podeli
nunsko ogrinjalo.

To je bilo menda njegovo poslednje očitno djanje, kajti
kmalo potem ga napade nevarna bolezen, vsled ktere je po za-

8. junij: Sv. M e dar d, Škof.

847

slug polnem, dolzem, ter blizo osem in osemdesetletnem življenji
okoli 545 sladko v Gospodu zaspal. Bil je pokopan v stolnici
Nojonski ali truplo je bilo kmalo poleg želje kralja Klotarja pre¬
neseno v Soason, njegov kraljevi sedež, in tam z veliko sloves¬
nostjo vpričo brezštevilnega ljudstva v rakvo položeno.

Podobe ga kažejo ko škofa, ki miloščino deli, ali pa s tremi
golobi nad glavo, kterih dva od nebes doli plavata, eden pa
gori, kar se je neki zgodilo o njegovem pogrebu.

Rožna slovesnost.

Bloter do francoske prekucije se je v Salenciji, verjetno rojstnem
kraji sv. Medarda obhajala ravno tako posebna, ko ginljiva slovesnost.
Bila je imenovana „rožna slovesnost". Njeno vpeljanje se pripisuje sv.
Medardu. On neki je bil poleg legende razun gradu tudi posestnik enako
nazivane pol milje od Nojona oddaljene vasi.

Sklenil je bil namreč, na vsaka tri leta tisti devici na njegovem
posestvu, ktera bi zavoljo pobožnosti in lepe obnaše najbolj slovela, 25
liver in pa venec iz rož spleten podariti. Pravijo, da je to častno nagrado
celč eni svojih sester dal, ktero je občni glas zaznamoval, da naj bode
„rožna deklica". Se v najnovejšem času se je videla v kapeli sv. Medarda,
ki stoji konec vasi, slika, na kteri sveti pastir v škofovi opravi lastni
sestri, ki na kolenih pred njim kleči, rožni venec na glavo poklada.

To venčanje je bilo Salencijskim dekletom močan nagib v lepo ob¬
našanje, ker je rožno dekle zraven časti doseglo tudi upanje, še tisto leto
v zakon stopiti. Ker se je Medardu to podeljevanje hasnovito zdelo, zato je
oporočil dvanajst oralov svojega zemljišča v izplačevanje tistih 25 liver in
pa za druge potroške o tej slovesnosti. Poleg vstanovnega lista mora ne
samo vedenje rožnega dekleta negrajljivo biti, ampak tudi njen oče in
mati in bratje in sestre in drugi sorodniki morajo noter v četerti rod na¬
zaj brez madeža biti. Najmanjša nravna hiba, najmanji sum, najmanjša
senca kakove nepoštenosti bi bil vzrok izključenja. Gospod Salencijski
je imel vselej pravico, izmed treh tri tedne prej zaznamovanih dev rožno
dekle izvoliti. Ime izvoljene je bilo v farni cerkvi z leče oznanjeno, da
bi druga dekleta imela priložnost in čas izvolitev preiskovati in jo o naj¬
manjši pegi ovreči. Se le po tej ostri preiskavi je bila izvolitev grajšča-
kova poterjena. Osmega junija, ko na dan praznika sv. Medarda se je
podalo rožno dekle v beli obleki, z lasmi v velicih kodrih čez rame vise¬
čimi, spremljano od svoje rodovine in obdano od dvanajst druzih tudi belo
oblečenih deklic v Salencijski grad. Grajščak ali njegov namestnik jeje
sprejel, ono ga je pozdravilo s kratkim ogovorom ter se mu zahvalilo za
podeljeno prednost. Potem je je peljal grajščak za roko v farno cerkev.
Po večernicah je šla duhovščina z ljudstvom v procesiji v kapelo sv.
Medarda. Tukaj je blagoslovil fajmošter iz rož spleten venec ter ga po
primernem nagovoru klečečemu dekletu na glavo djal, zraven pa mu tudi
izročil tistih 25 liver. Po tem opravilu je je peljal grajščak z vsem svo¬
jim spremstvom v farno cerkev, kjer se je zahvalna in pa kaka pesem
na čast sv. Medarda odpela in je mladi vaški ljud s streljanjem sloves¬
nost povikševal. Potem je bila v gradu pojedina in raznotero nedolžno
rado vanj e. —

348

9. junij: Sv. Primož in Felicijan, mučenca.

Komaj je verjeti, koliko je ta vstav v Salenciji koristil, koliko
vnemal za nravno obnašanje! Koliko tedaj dobrega zamore ena sama
modra naprava obroditi! Kaj vse bi se lehko iz človeka naredilo, ko bi
se z zaslugo in čednostjo sklepala tudi čast in slava. Vendar, pravi kri-
stijan se ne ozira na pozemeljsko čast, ni mu mar za puhlo slavo, — do-
padenje njegovega Boga mu velja za največo čast in slavo. „Kdor se
hvali, naj se hvali v Gospodu". „Daleč bodi od mene, da bi se v kom
druzem hvalil, kakor v križu Gospoda našega Jezusa Kristusa, po kterem
je svet meni križan in jaz svetu".

Molitev.

O Bog! kteri si sv. Medarda tudi do zlodelnikov s tako čudovitno
krotkostjo obdaril; dodeli mi, da se o poškodovanji svojega premoženja ne
bom togotil, ne maščevanja pertil, ampak sovražnikom in poškodovavcem
iz serca odpustil. Amen.

9. Junij ali rožnik.

Sv. Primož in Felicijan, mučenca.

pervih stoletjih kerščanske cerkve niso imeli po zahodu
nobenega gotovega časovega obročja, poleg kterega bi bili
nasledovanje zgodovinskih dogodeb določevali; večidel so
čas zaznamovali po rimskih konzulih ali pa po vladnih letih ce¬
sarjev. Se le proti koncu tretjega stoletja se prične deržeče
letno številjenje, doba Dioklecijanova, in so se leta od začetka
njegovega vladarstva (284) nadalje zapored jela šteti. Kerščanski
zgodovinarji pa so jo imenovali dobo mučencev,  v spomin
na tisoče in tisoče mučencev, ki so pod tem cesarjem za vero
kervaveli.

Sicer se je pričelo pravo, veliko preganjanje, ki je razsa¬
jalo, kakor bi bil Antikrist sam prišel, še le 1. 303, ali tudi pred
tem časom ni minulo leto in je ni bilo pokrajine po vsem širo-
cem cesarstvu, da bi ne bili pogani svojemu čertu do kerščanske
vere žertev klali. Prejšnje zoper kristijane dane postave niso bile
nikdar naravnost preklicane , zamogle so torej po samovoljnosti
iz maščevanja ali lakomnosti ali druzih gerdobnih strasti kjerkoli
v veljavo djane biti. Pri vražnem poganskem ljudstvu je bilo
navadno , vse javne nezgode in nesrečne dogodjaje kristijanom
ko brezbožnim hudobnežem in zlovoljnim čarovnikom v krivdo
metati; če je tedaj derhal zavzdignila krik in roj, gosposka jo je
brezvestno s poklanjem nekoliko kristijanov potolažiti skušala.
Fanatiški šuntarji, tako zvani modrijani in govorniki, so v očit-

0. junij: Sv. Primož in Felicijan,  mučenca.. 349

nih govorih tožili o vedno veči nejeveri, o zanemarjenji bogov in
opustošenji tempeljnov, trikrat gorje so klicali čez ljudstvo, ter
so dražili ljud v besno čertenje kristijanov; če je torej vrelo kervo-
željno gibanje ter kričalo po sodnijskem preganjanji, gosposke,
večkrat enakomiselne, same šoto ljuto verščanje podpirale. Der-
žavne vredbe so bile z rimskim malikovavstvom vse prepletene;
ni se pričelo očitno obravnovanje ali posvetovanje brez pokli-
canja bogov; noben sklep o miru ali vojski se ni storil brez ve¬
deževanja; ako tedaj duhovni v težavnih okoliščinah znamenj
niso mogli brez nevarnosti in v zadovoljnost tolmačiti, ne iz ora-
keljna priležnega odgovora izleči, izgovarjali so se, da bogovi

350

9. junij: Sv. Primož in Felicijan, mučenca.

zavoljo kristijanov serdč in — moleč. To nam spričujejo tudi
akti sv. dveh mučencev, kterih spomin cerkev vsako leto
današnji dan ponavlja.

2. Okoli 1. 286, ko sta bila Dioklecijan in njegov deržavni
pomočnik Maksimilijan v Rimu, bila sta dva rimska meščana,
brata Primož in Felicijan, že oba visoko v letih, od ajdovskih
duhovnikov zatožena brezbožnosti in čarovnije, vendar pa nam
pravi nagibi te obtožbe niso znani. Bila sta plemenite rodovine;
pa še bolj imenitna ko po rodu sta bila zavoljo svojega neoma-
dežanega življenja, zavoljo lepe bratovske edinosti, v kteri sta
živela, in zavoljo stanovitnosti v pravi veri, v ktero sta bila ko
pogana od Božje milosti poklicana. Brat je bratu s svetimi čed¬
nostmi v zgled bil, in drug je druzega k vsemu dobremu oser-
čeval. Takrat je bilo veliko kristijanov v ječe pahnjenih, veliko
grozovito pomorjenih. Brata tedaj sta imela obilo priložnosti za
usmiljena dela. Noč in dan sta po ječah obiskovala spoznovavce
in mučence Jezusove, kterim sta z besedo in z djanjem donašala
veliko tolažbe. Njuna gorečnost je bila tolikanja, da se nista
anala, tudi nje, ki so bili peljani v muke ali v smert, oserčevati.
Če se je tam pa tam muk kteri ostrašil, in je bil v nevarnosti zneje-
veriti se, zopet sta ga brata stanovitnemu biti opominjala, ne¬
srečne odpadnike pa sta z vso ljubeznjivostjo k sv. veri nazaj
klicala. Čudo torej veliko, da brata že davno prej nista terpela
krutega mučenja in grozovite smerti.

3. Ali zdaj bije tudi njima davno zaželena ura mučenstva.
Po cesarskem povelji zgrabljena od vojakov na dvoru in v verige
vkovana sta pahnjena v ječo, ker ju pa ponoči angelj Gospodov
tolaži in verig reši, da polna zahvale, ker sta vredna zavoljo
imena Jezusovega preganjanje terpeti, slavo Božjo prepevata in
se njegovi pripomoči za nastoječi boj priporočata.

čez nekaj dni sta pred cesarja peljana in zapovč se njima,
Jupitru in Herkulu darovati; onadva pa veleserčno odgovorita:
„Mi darujemo živemu Bogu dopadljiv dar sprave in hvale, v vaše
lesene in kamenene bogove pa nikdar ne kličemo ne; kako bi
nam oni v naših silah pomagali, ko še iti ne morejo; kako naj
bi nas oni podpirali, ker bi še sami stati  ne mogli, ko bi z
železnimi kambami priterjeni ne bili“. Dioklecijan serdito za¬
ukaže, peljati ju v Herkulov tempelj, da naj tam berž darujeta,
ali pa hudega kaznovanja pričakujeta. Nobeno prigovarjanje,
opominjanjem žuganje ju ne more do Kristusa zatajivnega djanja
navzeti; ko terdovratna uporneža tedaj sta bila bičana in potem
v Noment, okoli trinajst milj od Rima oddaljeno mesto peljana.
Vzroka tega prepeljanja nam akti ne povedb; morda se je zgo¬
dilo, ker je bil eden cesarjev tam.

4. Ko sta že dalje časa v zaporu, peljana sta naposled
pred predsednika Promota v zopetno zaslišanje in veselo pono-

9. junij: Sv. Primož in Felicijan, mučenca. 351

vita izpoved svoje vere in svojih na Kristusa stavljenih upov;
na vsa vprašanja odgovarjata z možatim ponosom, z naravnost
pa spodobno besedo; v svojem govorjenji in obnašanji razodevljeta
tolikanj priserčno iskreno ljubezen drugi do druzega, da so se
celo pogani temu čudili; natorna, ker iz ene kervi izvirajoča
bratovska ljubezen je bila po eni veri, po kervi, ki stajo že za
Kristusa prelila, po verigah, ki sta je zavoljo njega nosila, po-
vikšana, poblažena, posvečena. Predsednik veli brata ločiti, da
bi se ne mogla vzajemno spodbudovati, oserčevati in okrepče-
vati z besedo, z roko, z očesom. Oropal ju je velike tolažbe in
njima napravil globoko serčno žalost, ali njegovo upanje, da
bode ločena lože posamezno v nejevero premamil, sramotno je
splavalo po vodi. Loti se torej najprej starejega, skor osemdeset¬
letnega Felicijana in mu beseduje: „Usmili se vendar svoje sive
starosti, zadnjega ostanka svojih dni in bodi pokoren poveljem
naših gospodov in cesarjev 11 . — „Ti me opominjaš moje sive
glavč? Bog jo bo varoval, Če je njegova sveta volja, ali pa jo
ovenčal s krono častite neumerljivosti v svojem kraljestvu, nehaj
torej s svojim žuganjem; smert— za-te najstrašneji strahov — je
zame le ljuba poslanka, ki me kliče k mojemu Gospodu 11 . Sod¬
nik zaukaže brez milosti starčeka na trapilo nategniti in mučiti;
ali ta terpi in premaguje vse z junaštvom svetega navdušenja:
krepost duha je namestovala pomanjkanje telesne moči. Potertih
in razmesarjenih udov ga v ječo nazaj potirajo in tam k stebra
kviško potegnjenega privežejo, da bi ga počasno morivna muka
v obupanje pripravila; in v tem groznem stanji tri dni in tri noči
v vedni molitvi terpi.

5. Zdaj pride versta na Primoža; sodnik ga hoče z lažmi
preslepiti in ga nagovori s temi besedami: ,,Tvoj brat se je ome¬
čil in spametval; on je volji cesarjevi pokorščino in neumerljivim
bogom čast skazal; posnemaj torej njegov zgled in daruj; potem
bosta popolno prijaznost in milost cesarjev vživala in prevzvišeni
bodo vajino bratovsko ljubezen poplačali z vso obilnostjo svojega
blagoslova 11 . Svetnik, kteremu je bilo po višem razsvetljenji znano
junaško bratovo spoznanje, odgovori mu: „Sram te bodi, kerla-
žeš; Felicijan ne more zdaj na koncu svojega življenja, Zveličarju
nikdar nezvest postati, kteremu že več ko petdeset let z najgo-
rečnišo ljubeznijo služi; po telesu si naju ločil, po duši pa ne;
duh mojega brata me obdaja in me svari verjeti laži hudobnega
duha; brata mi ne moreš uropati; umori ga, ali pri Kristusu ga
bom zopet našel in se bom ž njim pri Gospodu vekomaj veselil 11 .
Ves serdit zaukaže sodnik mučenca tepsti, da mu koža vsa raz¬
cefrana z života visi, in potem rane z baklami žgati. Da bi bil
Felicijan priča bratovih muk, veli ga iz ječe pripeljati in gledati
je moral, kako so Primožu raztopljen svinec v usta vlivali. Ali
po čudu Božjem se svinec sterdi in se mučencu hladno olje zdi,

352 9. junij: Sv. Primož in Felicijan, mučenca.

Vesel torej zakliče: „Glej, brat! mogočnost našega Boga, ki
ognju jemlje moč in vrelo tekočino v okrepčalo spremeni!“ Ali
sodnik shrambe svojih grozovitosti še ni bil izpraznil. Dva strašna
leva, kterih že samo rjovenje je serca gledavcev pretresalo, spusti
zdaj nad mučenca; ali kervoločne zveri se vležete kakor pohlevni
ovci pred njune noge; enako storita tudi dva divja medveda.
Tedaj sveta brata z močnim glasom ljutemu sodniku kličeta:
„Nesrečni, ali še zdaj ne spoznaš mogočnosti našega Boga? Glej!
zverine mu dajejo spričevanje in so pokorne njegovim služabni¬
kom. Ali hočeš še dalje terdovratnega serca ostati ?“ Ti čuda-
polni prizori pa so ljudstvo tako presunili, da se jih veliko spre-
oberne. Promot pa, bolj divji ko zverine, ostane terdovraten in
zaukaže verla brata z mečem ob glavo djati 6. junija 286.

Verniki iz Nomenta pridejo ponoči po trupli mučencev, ju
zavijejo v čisto tančico, skrivej pokopljejo, in skozi trideset noči
pri grobu stražijo z molitvijo in hvalnim popevanjem; kasneje
so bili njuni ostanki v Rim preneseni v cerkev sv. Stefana; v
devetem stoletji pa je je neki nemšk škof prinesel na Koroško,
in od tam so pred več stoletji prišli na K ran j sko v samotno cer¬
kev sv. Primoža, ki eno uro nad Kamnikom visoko v gorski
rebri stoji; ob turški vojski pa so bili shranjeni v frančiškansko
cerkev v Kamniku,  kjer se še zdaj visoko častč.

Svetnika se obrazujeta z mečem in palmovo vejo v roči,
dva leva zraven nju.

O peklu in kako mu uteči.

1 a dva sv. mučenca sta pogane vedno opominjala resnice, da bodo
brezbožniki po smerti večne muke terpeli; bila sta tedaj prepričana, da
je pekel. Ali tudi pogani so morali o njem vedeti, sicer bi jim svet¬
nika ne bila mogla o njem govoriti. Vsaki narod na zemlji je imel vero
v večno življenje, in nekako povračilo na unem svetu, in jo ima še zdaj.
Kamorkoli se oberneš k divjakom ali v Ameriko ali v Afriko, povsod
na-njo zadeneš. Odkod pa to ved6 divji narodi, ki od sv. evangelija še
nikdar nič slišali niso? To imajo iz starih izročil svojih očetov, ki šobili
to resnico sprejeli od pervih ljudi. Bog sam je to resnico bil razodel
našim pervim staršem; od njih so jo sprejeli njihovi mlajši, in po njih so
jo podedovali vsi ljudje; sicer ne bi bilo mogoče, da bi jo verovali vsi
narodi na zemlji.

Pekel je nekaj strašnega, in vendar ga verujejo vsi narodi, tedaj
je resnica, da je pekel; brez vere v sodbo in povračilo na unem svetu ne
more obstati človeška družba. Svetna sodba in kazen ne doseže vselej
zločinca; in krivičniki, brezbožniki in vsakoverStni grešniki se je zmeraj
ne bojč; ali bodo tedaj zasluženi kazni utekli? In ko bi se zločinec,
brezbožnik nobene kazni po smerti ne imel bati, kako bi mogla se
obstati pravica, kako bi se ukrotila brezbožna derhal? Svet bi se spre¬
menil v berlog tolovajev. Na tisoče ljudi se varuje hudega le zato, ker
se boje pekla; kdo bi je krotil, ko ga ne bi biio. Zatorej so že stari,

i

10. junij: Sv. Marjeta,  kraljica.

353


poganski Gerki in Rimljani verovali v pravično poplačilo in kazen na unem
svetu in ž njimi vsi narodi sveta. To resnico nam naravnost tudi beseda
Božja sama poterjuje. Kristus določno govori o červu, ki ne umerje, o
ognji, ki ne ugasne, v kterem hudobni vekomaj gorč; on govori določno
o večnem terpljergi, o temninah, o večnem pogubljenji, v ktero bodo ter-
dovratni pahnjeni. To nam oznanujejo tudi aposteljni, to nas uči sv. Cer¬
kev, in to moramo verovati, ako hočemo še kristijani ostati.

Ali od kod prihaja to, da nekteri ljudje in zlasti taki, ki se med
olikane štejejo, se s svojo domišljeno bistroumnostjo bahajo in v svoji
puhli modrosti nos visoko višejo, pekel taje? Ozri se okoli sebe, ljubi bra¬
lec! in kmalo boš spoznal. To prihaja iz njihovega pregrešnega življenja.
Pravi kristijan ga ne taji, in vendar se ga ne boji: za-nj namreč ga ni,
ker on zvesto hodi po potu zapoved Božjih. Samo brezbožniki se ga imajo
bati, in ravno zavoljo tega ga taje, da bi svojo pekočo vest sto goljufivo
tolažbo zazibati: toda nesrečniki s tem peklenskega ognja še ne pogase.
— Kaj sodiš o tem, kerščanska duša ? Ali ga hočeš tudi ti tajiti ? O to
bi bilo žalostno znamenje; zakaj pekel zameta le tisti, kteremu že tukaj
v njegovi slabi vesti gori! Hočeš pa peklu uteči, večkrat se zdaj v duhu
va-nj pogrezni, to je, pogostoma premišljuj muke zaverženih, večni ogenj,
večno zapuščenost, večno temoto, večno od Boga odločenost; to si živo
pred oči postavljaj in tako boš greh sovražil in se ga varoval in tako tudi
peklu utekel. Oj stori tako!

Molitev.

O Jezus! Gospod življenja in smerti, kteri zamoreš dušo in tel6 v
večno pogubljenje in terpljenje obsoditi; usmili se me in dodeli mi gnado,
da bo vera v resničnost pekla zmeraj živa v meni ostala, da bom njego¬
vemu večnemu ognju srečno utekel. Amen.

lO. Junij ali rožnik.

jgg|f Sv. Marjeta, kraljica.

Jllparjeta je bila rodbinka kraljeve hiše Angleške. Njen oče
53§|f Edvard, pregnan v  od silovitega danskega kneza Kanuta,
bii j e ^ z p eža i na  Švedsko in potem na Ogersko, kjer ga
je kralj sv. Štefan prijazno sprejel ter ga zaročil s svojo svakinjo
Agato. Ona mu je rodila enega sina Edgarja in dve hčeri,
Kristino, ki je šla v samostan, in pa našo Marjeto. Po smerti
Kanutovi si Edvard, spoznovavec, očetovsko dedščino od Dancev
zopet privojskuje in očeta naše svetnice nazaj na Angleško po¬
kliče (1054). Marjeta je bila takrat osem let stara. Kmalo
potem zgubi očeta, in novi samosilneži segajo po kroni an¬
gleški, najpred mogočni grof Harald, in potem Vilijem, voj¬
voda Normanski, ki unega s prestola pahne. Mladi Edgar, ki

Življenje svetnikov in svetnic božjih. II. del. 23

354

10. junij: Sv. Marjeta,  kraljica.

je imel največ pravice do vlade, mora, da bi se umaknil trinoštvu
Viljemovemu, Angleško zapustiti in se na majhni ladji s v sestro
Marjeto po morji odpelje. Silen vihar ju zapljuskne na Skocij-
ske bregove. Malkolm III. kralj v tej deželi, begune miloserčno
sprejme, ker je on sam poprej enako nezgodo terpel in je po¬
skusil, kako bridko je, od domovine in prijatlov ločiti se.
Margareta se je lesketala v Skociji ko žarna zvezda v vseh Čed¬
nostih. Ona se je že v zgodnjih letih učila, goljufivi blesk svetne
sijajnosti in ničemurnosti zaničevati in pozemeljsko radovanje imeti
za strup, kteri je tolikanj nevarniši, kolikor bolj nevidoma
pod sterdno sladkostjo najstrašnejo dušno smert zakriva. Ne to¬
rej tolikanj zavoljo svoje telesne prelepote, kakor bolj zavoljo
blagovitega združenja vseh lastnosti duha in serca je bila vsemu
dvoru v občudovanje. Njej skazovana čast pa ni mogla njeni po¬
nižnosti nevarna biti; ker vse njeno prizadevanje je segalo le po
Božjem dopadanji. Radovala se je le v posesti ljubezni Božje;
to ljubezen je gojila in netila z vedno molitvijo in premišljeva¬
njem , in v teh vajah se je mudila časi po cele dni. Ker je v
ubozih videla le Zveličarja, porabila je vsako priložnost, da
jim je stregla, je tolažila in za njihove razne potrebe skerbela.

2. Zavoljo teh krasnih Čednosti z visocim spoštovanjem do
Marjete napolnjen, jej Malkolm ponudbo stori, zakonsko zavezo
ž njim skleniti. Marjeta privoli in po poroki v l. 1070, v štiri in
dvajsetem letu svoje starosti je bila za kraljico Skocijsko kronana.
Malkolmovi nravi niso bili ravno gladki in olikani, ali vendar
hudovoljnosti ni bilo v njem. Pobožna kraljica pridobi torej s
svojim spoštljivim in postrežnim vedenjem kmalo njegovo serce.
Tega vpliva se je ona posluževala v pospeševanje vere in pra¬
vice, v osrečevanje ljudstva in da je možu vsajala in zalivala
tiste lastnosti, ki so ga vverstile med najbolje Skocijske kralje.
Ona je krotila njegovo viharnost, likala njegovega duha, gladila
njegove nravi in budila v njem spoštovanje do evangeljskih nau¬
kov. Kralja je njena modrost in pobožnost tolikanj prevzemala,
da jej ni prepustil samo vsega oskerbovanja domačih reči, am¬
pak je tudi v deržavnih zadevah po njenem svetu ravnal, česar
se nikdar ni pokesal, zakaj Marjetine misli so izhajale iz Boga,
iz vira vsega dobrega, v kterega je bila tudi med dvorskim šu¬
mom vedno potopljena. Bog je njun zakon blagoslovil s šestimi
sinovi in dvema hčerama, ki so se vredno skazali svojih pobož¬
nih staršev. Ko so bili sinovi za poduk sposobni, izroči je skerbna
mati posebno po bogaboječnosti izverstnim učiteljem in gojiteljem.
Poznanje človeškega serca jo je učilo, da se pri otrocih skoi'
nikdar več ne pogubi, kar jim je vtisnil zgled njihovih učenikov
in vseh, s kterimi so občevali v svojih zgodnjih letih. Od njiho¬
vega napredovanja si je dala natanko sporočevati in tudi sama
je je v kerščanskih dolžnostih podučevala. Tak<5 se jej je po-

10. junij: Sv. Marjeta,  kraljica.

355

spešilo, da je za Škocijski prestol ved kraljev izolikala, ki so z
veliko slavo hrabrosti, modrosti in pobožnosti vladali. Z enako
skerbnostjo je izrejevala tudi hčeri, kteri ste jo bolj dorastli ko
tovaršice spremljevali pri vseh njenih pobožnih vajah in usmi¬
ljenih delih. Ena, Matilda, pozneje kraljica angleška, kakor tudi
njen sin, Škocijski kralj David, se ko svetnika Častita. Malopridne
osebe so se ravno tako malo njima kakor tudi kraljevičem bli¬
žati upale; celo na dvor se niso smele prikazati, kjer je edina
čednost priporočevala, pomanjkanje pobožnosti pa do vseh služeb
vrata zakllpalo.

3. Marjeta je imela Škocijsko kraljestvo za veliko družino,
ktere mati je ona. Spoznala je torej za svojo dolžnost, čast, do
ktere jo je previdnost povzdignila, in oblast, ki jej jo je kralj iz¬
ročil, vedno obračati v osrečevanje tega ljudstva. Ker je pa dobro
vedela, da se sreča ljudstva od natancega spolnovanja verskih
zapoved ne more ločiti, zato sije pred vsem prizadevala, poganske
ostanke zatreti ter pregnati nevednost, v kteri je še večidel Ško-
cijanov stran kerščanskih naukov zagreben bil. Njena perva
skerb tedaj je bila, povsod postaviti pobožne duhovne in goreče
oznanovavce sv. evangelija. Cerkve in samostani so se blago-
nosno dvigali. Pospeševati rast sv. vere po častitljivem obhajanji
službe Božje in po spodobnem lepšanji cerkvd je naročevala
umetnikom napravljati cerkvene posode in orodja, kakor keli¬
hov , križev in kipov iz drage medenine; zbirala je na dvom
nravne gospe in gospodičine, da so šivale in vezle sveta obla¬
čila in oltarne perte; ona sama je pri tem bogoljubnem delu pre-
čula po cele noči in njene sobe so bile prave zakladnice cerkvene
oprave. S svojo veljavnostjo je podpirala duhovsko in deželsko
gosposko, da so se nerodnosti toliko zdatneje odpravljale, skrun¬
jenje nedelj in v praznikov ter lomljenje postne zapovedi čedalje
bolj zatiralo. Skocijanom do izobraže pripomoči, je tudi umet¬
nosti in vednosti krepko podpirala. Tako je sirovost ginila z
nevednostjo, in s kerščansko čednostjo se je razsvitalo deržav-
ljansko blagostanje.

4. Med vsemi čednostmi pa se je najbolj svetila ljubezen
do bližnjega. Kolikokrat je za lastne potroške potrebni denar
razdelila v podporo revežev! Kedar se je očitno prikazala, bila
je obdana od trume vdov, sirot in vsakoverstnih nesrečnikov,
ki so k njej kakor k skupni materi hiteli. Nikdar niso šli pomoči
iskajoči brez potolažbe, brez podpore od nje; o povernitvi v pa¬
lačo je tudi to napolnjeno najdla z ubozimi, kterim je noge umi¬
vala, jim sama pri mizi stregla. Bila je njena navada, ne poprej
k mizi sesti, predno ni devet sirot in štirideset ubozih okrepčala.

Kraljicajetudi bolnišnice obiskovala, kjersebolnikinjeniponižnostiin

preserčni ljubeznjivosti niso mogli dovolj načuditi. Tudi nesrečne
dolžnike je reševala iz ječe ter obožanim rodovinam zopet kviško

23*

356

10. junij: Sv. Marjeta,  kraljica,

pomagala. Malkolm sam je svojo ženo pri vseh teh dobrih delih
radodarno podpiral in njeno kerščansko miloserčnost lepo po¬
snemal. Ker je le malo spala in se odrekovala vsem radostim,
ktere svetni otroci tako radi vživajo, zato jej je za njene bogoljubne
vaje mnogo časa ostajalo. V adventu in postu je o polnoči
vstajala in hodila v cerkev k službi Božji. Prišedši nazaj je eno
ali dve uri počivala, potem pa zopet šla v kapelo k slovesni sv.
maši, in se vdeležila še štirih ali petih tihih. Razun tega obisko¬
vanja službe Božje je še v sobi svojo molitev o določenih urah
z iskreno pobožnostjo in pretakaje obilne solze opravljala. V
svoji globoki ponižnosti je želela od spovednika tudi tistih opo¬
minov, ktere drugi tako neradi slišijo. Vsako leto je obhajala
dvakrat štiridesetdanski post, pred božičem namreč in pa pred
veliko nočjo in sicer vselej z ostro spokornimi deli.

5. Tako je Marjeta tri in dvajset let z natanko zvestobo
in serčno udanostjo ko kristijanka, kraljica, žena in mati svoje
dolžnosti spolnovala, ko jo Gospod z bridkimi skušnjami obišče,
da bi jo za slavo nebeško pripravil. Kakor začetek njenega
življenja, bil je tudi njegov konec napajan z zgolj grenkostjo.
Viljem rudeči, kralj angleški, v Skočijo prihrumi in Malkolm,
kakor je bil miroljuben, mora v obrambo kraljestva za orožje
prijeti. Bridko je bilo za Marjeto ločenje od moža, zlasti ker je
že šestmesečna bolezen njene moči kerhala. Enega dne jo vidijo
v globoko otožnost potopljeno, kar na enkrat zakliče: „0j, danes
seje  Škociji nesreča pripetila, kakor že dolgo ne!“ Bila je
resnica. Kralj je bil zavratno umorjen in kmalo potem tudi
njegov sin. Mlajši sin hiti k materi, vendar, ko jo vidi smerti
blizo, jej noče nesrečne smerti sporočiti. Marjeta pa reče: „Vem
dobro, ljubi moj sin, kaj se je zgodilo 41 . In kerščanska terpinka
povzdigne roke ter moli: ,,Vsegamogočni Bog! zahvalim te, da
si mi tako bridkost še poslednji trenutek mojega življenja poslal.
Upam, da me bo ona po svojem usmiljenji mojih grehov očistila 44 .
In kmalo vzdihne z živim hrepenenjem: „0 moj Jezus! ki si mi s
svojo smertjo življenje pridobil, reši me vsega zlega! 44  Po teh
besedah je bila njena duša rešena telesnih vezi — 16. novembra
1093. Od papeža Inocencija IV. med svetnice vverstena — j e
Inocencij XII. njen spomin na današnji dan postavil.

Podobe jo kažejo ko kraljico s čemim križem v roki, ali
pa ko miloščino deli.

Moč kerščanske žene in matere.

H z  povedanega si vse verste ljudi lehko kaj v poduk in posnemo povza¬
mejo. Visoko postavljene osebe naj se uče, kako naj v svojem stanu bogo-
ljubno živč, in posebno, kako naj svoj čas dobro obračajo in se proti

10. junij: Sv. Marjeta,  kraljica.

357

ubozim obnašajo; zakonski, kako naj se vzajemno za čednost spodbujajo,
od greha odvračujejo in v vedni ljubezni ter miloščini žive; starši, kako
naj svoje otroke izrejajo in kakova načela va-nje zasajajo. Vsi se zamorejo
učiti in naj se res tudi od sv. kraljice uče spoštljivega vedenja v cerkvi, go¬
rečnosti v poslušanji Božje besede in v branji pobožnih bukev, junaške
poterpežljvosti, natancega obhajanja zapovedanih postov in druzih enacih
čednosti. Posebno pa se nam v njenem življenji svetlo kaže moč ker-
ščanske žene in matere. Sv. Marjeta je bila slaba žena ali vendar polna
Kristusovega duha; ona namreč je svoje življenje natanko poleg nauka
Jezusovega vravnavala, vse svoje zaupanje le va-nj stavila, in je posveče¬
vala tako svojega moža, svoje otroke in vso deželo. Moremo torej reči,
da je bila vsaka njena stopinja blagoslovljena, da je vsaka njena beseda
rodila sad večnega življenja. Prebivavci Škocijskega kraljestva so bili po
njej v vse druge ljudi spremenjeni in njen mož po njej za čednost pri¬
dobljen; njeni otroci so bili vzori pobožnih kraljevičev in kraljevičin in
cel6 njen spovednik je po njej v popolnomosti rasteh O koliko zamore
pobožna žena in mati dobrega storiti! Bes kerščanslta mati ima v oblasti
svoji serca otrok, moža in podložnih, ker ž njo je Bog sam. Zgled in be¬
sedo kerščanske matere morajo otroci poslušati, in ko bi tudi od druzih
bili zapeljani, vendar se sčasoma povernejo. Ker nikdar ne morejo čisto
pozabiti in v sebi zatreti, kar jim je pobožna mati bila lepega v serca vcepila.
Pobožna mati je pravi angelj varh svoje družine. Ce so njeni podložni malo¬
pridni, ne morejo pri njej ostati, morajo tedaj oditi ali pa se poboljšati; če so pa
pobožni, jim je dobra gospodinja prava mati, prijatlica in tolažnica. Mož se
resnično kerščanski ženi in materi ne more ustavljati; on^jo mora tudi
nehote spoštovati in ljubiti in njen lepi zgled posnemati. Če tudi je mož
sirov, za čednost znimaren, merzel, če tudi od pobožnosti še slišati ne
mara, vendar ga polagoma zgled blage žene predrami in omeči, da se
oživi za kerščansko misel in djanje, za čednost vname. To se očitno vidi
nad kraljem Malkolmom. O moli, kerščanska duša! da bi milostivi Bog
zlasti sedanji čas budil tacega duha v vseh kerščanskih ženah in materah,
in kmalo bo se videlo, kako se oživljajo stari, lepi občaji po rodovinah;
iz rodovin pa obstoje občine in ravno kerščanskega duha polne občine
so edino prava, edino blagotna podlaga za kerščansko svobodno deržavo.
Ali, mil i Bog! da sedanje puhlo, vere prazno modrijanstvo to pre-
imenitno resnico z brezbožnim jezikom skruni, po njej z bogokletnimi po¬
stavami tepta.

Molitev.

Sveta Marjeta! prosi Boga za vse žene in matere, da bodo vse svoje
dolžnost natanko spolnovale in spoznale, koliko zamorejo dobrega v
krogu svojih rodovin storiti. O Marija, Mati Božja! pomagaj vsem
ženam in materam pri tem preblagem delu posvečevanja njenih mož in
otrok. Amen.

-x3S» -

358

11. junij: Sv. Barnaba,  apostelj.

11. Junij ali rožnik.

^premetavanja nepokojne sedajnosti, iz merzlote in puščobe
nepriležnega občevanja se tolikanj radi zatekamo k ogledo¬
vanju in premišljevanju vzorit-ih podob, da se nad njihovim sve¬
tim mirom, nad njihovo sveto pokojnostjo, nad njihovim nebe¬
škim presvitom potolažimo, razveselimo, okrepčamo. Tdko pri¬
jetno, velečastno milo podobo nam razkazuje perva kerščanska
občina v Jeruzalemu. Verni so bili ena družina, eno telo, eno
serce, ena duša; edinost vere v Tistega, ki je svoje življenje
za-nje dal, je rodila v njih tudi edinost ljubezni, je povzdigovala
čez vso samoljubnost, vse zasebne ozire samopridne namene;
živeli in delali so v popolni sloščini, vsi za vse, in so kakor
svoje dušne moči, tako tudi časno premoženje radovoljno v občni
prid darovali. Pri tem lepem prizoru keršČanske enakosti in bra
tovske ljubezni danes posebno ena podoba naše oči zanimiva,
podoba moža, kteremu sv. Pismo samo imenitno spričevanje daje,
da je bil poln vere in sv. Duha.

2. Jože-Jožef, kteremu so aposteljni sami ali pa pervi
kristijani zavoljo njegove mile prijaznosti, zgovornosti in tolaživne
zmožnosti dali ime Barnaba — sin tolažbe, je bil z otoka Cipra
in iz Levijevega rodii. Cerkveni očetje z evangelistom Lukom vred
ga imenujejo aposteljna, ne zato, kakor bi bil izmed dvanajste¬
rih, od Jezusa samega v apostoljstvo izvoljenih, ampak ker je
bil po določnem Božjem povelji od antijohijske cerkve z apostelj-
nom Pavlom vred v apostoljski poklic odbran, in ker se je
evangeljskega oznanovanja mnogo vdeleževal. Poieg gerških zgo¬
dovinarjev v mladosti v Jeruzalem poslan je obiskoval ondi s
Pavlom vred šolo imenitnega učenika judovskega zakonstva Ga-
maliela. Visoke torej časti so mu med judi sijale, ali v Jezusu
in njegovem nauku je nahajal veči blagor, kterega z nobeno po-
zemeljsko srečo zamenjati ni maral. Pridružil se je torej učen¬
cem Gospodovim in je tudi po njegovem vnebohodu ostal pri
Jeruzalemski občini. Iz ljubezni polne radodarnosti je tudi on,
kakor mnogo druzih, prodal svoje posestvo, lepo pristavo blizo
Jeruzalema, in položil denar k nogam aposeljnov, to je, v skupno
blagajnico vernikov. In ako je bil on pervi, ki je to storil, ka¬
kor se sploh misli, lehko se razumč, zakaj se njegovo ime za¬
voljo tega spodbudnega zgleda posebno pohvali. (Djan. ap. 4, 36.)
Ko Pavel tri leta po svojem spreobernjenji v Jeruzalem pride, in
se verniki anajo v svojo družbo ga sprejeti, „pelje ga Barnaba k

11. junij: Sv. Barnaba,  apostelj.

359

aposteljnom in jim pripove¬
duje, kako da je na potu
videl Gospoda in da je ž
njim govoril, in kako da se
je v Damasku serčno obna¬
šal v imenu Jezusovem 1 '.
(Dj. ap. 7, 27.) In njegovo
priporočenje ima toliko ve¬
ljavo, da ga pervak apostelj-
novpodlastno streho sprejme,
kjer petnajst dni ostane. (Grah
1, 18.)

3. Okoli pet let potem
se je nekoliko učencev po
kamnanji sv. Stefana zavoljo preganjanja razkropilo po Siriji in
eni izmed njih, možje s Cipra in Cirene, so prišli tudi v Antio¬
hijo , kjer so judom in poganom Jezusa oznanovali in svoj nauk
s čudeži poterjevali, da se jih je veliko spreobernilo. Ko pride
tega glas do Jeruzalemske cerkve, pošljejo Barnaba v Antiohijo,
da bi spreobernjene v veri poterdil, in mladi cerkvi potrebno
vredbo osnoval. Obveself se tam čudežev milosti Božje v sercili
Cerkov, ktere je opominjal s serčnim sklepom v Gospodu ostati.
Njegova veljavna, častitljiva osebnost je občino poterdila in trumo
vernikov veliko pomnožila; bil je namreč on dober mož, polu
vere in sv. Duha“, poln ljubezni in navdušenosti za vse sveto,
poln gorečnosti za vero, zmeraj pripravljen za-njo kri preliti.
Bistrega očesa spozna on pomenljivost Antiohije, stran velikosti
tretjega mesta v rimski deržavi, za razširjanje sv. vere, kako da
bi ona za poganski svet to zamogla postati, kar je bil Jeruzalem
za judovskega, namreč cerkev rodnica in glavarica. Zavoljo
vedno večega števila vernikov tedaj pomočnika potreben se poda
v Tarz, iskat Savla , kterega je bil Gospod sam za aposteljna
poganov poklical, in ga pripelje seboj v Antiohijo. Celo leto tam
pri cerkvi ostaneta in po bratovsko skup delata: cerkev se vedno
bolj narašča in krepkeje razvija, in verniki so se že tako na¬
tanko od judov odločevali, da so bili „Kristijani“ imenovani,
ktero ime so potem ko častno prideržali. Pod rimskim cesarjem
Klavdijem je nastala huda lakota po vsem jutrovem, zlasti po
Palestini. Antiohijski kristijani, vsi goreči bratovske ljubezni, na¬
birajo mile darove v podporo vernikov po Judovskem, ter je
pošljejo po Barnabu in Savlu jeruzalemskim cerkvenim stara-
šinom. Ko se verneta, vzameta’seboj Janeza, s primkom Marka.
Cvetoča cerkev v Antiohiji pa je imela razun Barnaba in Savla
več učenikov, ki so vsi imeli dar prerokovanja. Ko so oni enega
dne sveto službo opravljali Gospodu in se postili, rekel jim je
sv. Duh: „Odločite mi Savla in Barnaba v opravilo, za ktero

360

11. junij: Sv. Barnaba,  apostelj.

sem ju izvolil“ — v oznanovanje namreč evangelija med pogani.
Tedaj so se starašini za to slovesno djanje pripravljali s postom
in z molitvijo, položili na-nju roke in ju poslali, kamor bi Duh
Božji ju peljal.

4. In ona, obdarovana s popolno škofovo oblastjo ter
spremljana od Janeza Marka se peljeta doli po Orontu do bre¬
gov sredozemskega morja, in prideta v Selevcijo, od kodar pre-
veslata na bližnji otok Ciper, kjer v Salamini svojo apostoljsko
delavnost z oznanovanjem besede Božje po judovskih shodnicah
pričneta in v Pafu s spreobernjenjem deželnega poglavarja Ser¬
gija Pavla ovenčata. Od Pafa se peljata po morji v Perge v Pam-
filiji, pokrajini ob srednjem morji in prideta naposled v Ikonijo.
Tukaj oznanujeta dle časa, spreoberneta veliko Judov in (Jerkov,
in besedo Gospodovo po vsi okrajini širita; pa kakor željno so
eni oznanovane nauke sprejemali, tako terdovratno so je drugi
psovaje in preklinjevaje zametali; mesto se razcepi v dve stranki,
huda vihra zoper nju završi in hočejo ju zgrabiti in kamnjati.
Ko to zvesta, pobegneta v likaonska mesta, proti Listri in Der-
bam. V Listri ni bilo nobene shodnice, govorila sta torej apo-
steljna na javnem tergu čisto poganskemu ljudstvu, pa brez po¬
sebnega vspeha. Bil pa je med poslušavci mož, bolan na nogah
in hrom iz maternega telesa, kteri je besede Pavlove prav pazno
poslušal in veliko veroželjnost razodeval; Pavel tedaj mu zakliče
z velicim glasom: ,,Stopi po konci na svoje noge!“ In je skočil
in hodil. Stermeče množice na glas kličejo: ,,Bogova sta v člo¬
veški podobi doli k nam prišla!“ In v svoji razburjeni domišljiji
imenujejo Barnaba, menda zavoljo njegove lepe, visoke postave,
Jupiterja, glavarja bogov , bolj majhnega, pa gibčnega Pavla,
ker je bil on vodja besede, Merkurija, poslanca bogov; in du¬
hovni berž pripeljejo ovenčanih juncev, — da bi je njima slo¬
vesno darovali. Aposteljna, to slišavša, pretergata svoje suknje v
znamenje svojega studa nad tako gerdobnim malikovavskim po¬
četjem in komaj množicam ubranita, da njima ne darujejo. Po¬
tem se po ravno tistem potu in skozi ravno tista mesta, občine
opominjevaje, vterjevaje in razveseljevaje v Antiohijo verneta.
Leta 51 gresta Pavel in Barnaba ko poslanca antijohijske cerkve
v Jeruzalem, da bi se z aposteljni posvetovala zavoljo znanega
prepira, ki je bil vstal o vprašanji, ali so kristijani, iz poganstva
spreobernjeni, dolžni v svoje zveličanje po Mojzesovi šegi obre¬
zati se dati. Od tamošnje občine preprijazno sprejeta in ko apo¬
steljna poganov priznana, z razsodbo aposteljnov, sklenjeno v
občnem zboru, da se spreobernjenim nevernikom ne sme nakla¬
dati jarem Mojzesove postave, v Antiohijo verneta.

5. Sveta aposteljna je sklepala preserčna ljubezen, in ta
ljubezen tudi ni omerznila po razporu, ki je bil med njima vstal.
„Cez nekoliko časa namreč reče Pavel Barnabu: Obiščiva brate

11. junij: Sv. Barnaba,  apostelj.

361

po vseh mestih, v kterih sva oznanovala besedo Gospodovo. Bar¬
naba pa je hotel seboj vzeti tudi sorodnika Janeza Marka. Ali
Pavel ga prosi, da bi ga ne jemala seboj, ker se je bil ločil od
nju iz Pamfilije in ni hotel ž njima iti na delo 14 . (Dj. ap. 15.)
Vzrok menda tega locenja je bil, ker so ga ostrašile težave dol-
zega in trudapolnega popotovanja in pa nevarnosti, ktere so
aposteljnoma od nejevernikov dan na dan pertile. Pavel tedaj,
ki mu je bila gnjusoba vsa strašljivost in maloserčnost v službi
Gospodovi, kratkimal ne mara tacega plašnega tovarša, in tako
se aposteljna ločita. Na čast Marka pa moramo reči, da je svoj
pregrešek popravil s kasnejo gorečnostjo in stanovitnostjo v vseh
hudih skušnjavah in sv. Pavel sam mu daje v svojih listih naj-
lepše spričevanje. Po ločenji od prijatla Pavla, ktero se je zgo¬
dilo po Božji naredbi, da se je po raznih krajih poganom zveli-
čanski nauk oznanoval, prepelje se Barnaba s tovaršem Markom
na Ciper, in tukaj nehajo sporočila sv. Pisma o njegovem na-
daljnem življenji. Dorotej piše sicer, da je bil v Rim popotoval,
Milanci pa terdijo, opiraje se na stara izročila, ktera pa nimajo
zgodovinske podlage, da je v njihovem mestu evangelij oznano¬
val in tamošnjo cerkev vstanovil, in zavoljo tega ga še dandanes
ko svojega patrona častč. V sedmem letu neki Neronove vlade
je Barnaba mučensko smert terpel. Tak<5 namreč piše Alaksan-
der Ciperski v 6. stoletji: „Ko se je bila vera po Cipru po ozna-
novauji, zgledih in čudežih aposteljnovih močno razširila, se pri¬
godi , da pridejo judje, ki so ga že v Siriji preganjali, tudi v
Salamino in velikaše tega mesta zoper njega nadražijo. Svetnika
pahnejo v ječo, in po mnozem mučenji ga naposled kamnjajo 44 .
Res so bile njegove kosti pod cesarjem Zenonom 1. 485 blizo
Salamine najdene, v rakvi pa je ležal Barnabov lastnoročni pre¬
pis evangelija sv. Matevža v hebrejskem jeziku.

Obrazuje se ko visok, postaren in častitljiv mož z nekoliko
kamni v roki.

O skromnosti kerščanski.

Po imenu sv. Barnaba se je iz kerščanske starodavnosti ohranil
geršk, do vseh vernikov pisan list, ki je nekdaj posedel veliko imenitnost
in je bil pri očitni službi Božji bran. Res je pisan v apostoljskem duhu
in 'se sme po pravici njemu prilastovati; ali vendar ga cerkev ni vverstila
med apostoljske spise, ker je bil Barnaba prav za prav le učenec apo-
steljnov. V'njegovem tedaj 19. poglavji se bere: „Ljubi svojega stvarnika
in časti njega, ki te je smerti odrešil. Hodi v priprostosti serca, bogat
dobrih misli. Ne druži se ž njimi, ki hodijo po potu pogubljenja. Ne za¬
pusti nikdar potov Gospodovih. Ne povzdiguj se, ampak hodi v poniž¬
nosti. Ne hlepi po slavi in ne daj hudobni misli zoper bližnjega v tvojo
dušo priti 44  i. t. d. Res, aposteljna prav vredni nauki, ktere je sam djansko
spolnoval. Nad sv. Barnabom namreč, dragi kristijan! vidiš v čudovitem

362

11, junij: Sv. Barnaba,  apostelj.

svitu milo čednost kerščanske skromnosti, ktero nam posebno njegovo ob¬
našanje proti Pavlu spričuje. Čeravno pred njim k spoznanju Kristuso¬
vemu poklican, čeravno je veljal za pervega učenika antiohijske cerkve;
čeravno je on Pavla pred aposteljne pripeljal, in za-nj govoril, mu je ven¬
dar pri slednji priložnosti prepustil čast, besedo voditi in sicer, čeravno
mlajemu, vsaktero predstvo. On resnično blag mož brez vse zvijače in
hlimbe, pa poln ljubeznjivosti in miloserčnosti, ni maral čez druge se pov¬
zdigovati, ne visoko nad druzimi modrovati, ampak je tihotno pa neu¬
trudno delal za kraljestvo Božje na strani Pavlovi. On je bil „poln sv.
Duha", in verh tega je bil od Boga tudi prejel dar čudežev; ali on se s
tem darom nikdar ni ponašal in hvalil, nikdar ni svojih velevitih del pred
svetom razkladal, ampak je iz ponižnosti raje zakrivati skušal. On je
s silnimi naponi delal v svojem apostoljstvu; in vendar je bila njegova
tolikanja gorečnost le pohleven plamen, kteri pa toliko zdatneje vnema,
kolikor mirneje šviga. S to skromnostjo si je pridobil serca vseh vernih,
da so ga sploh nazivali le „dobrega moža". — Nasleduj torej tudi ti,
kristijan! to krasno čednost skromnosti, ktera kristijana tolikanj zaljša.
O vsem svojem djanji in nehanji nikar nenapolnuj svojih ust s hvalisav-
nimi besedami, ne govori precej razsodno o vsaki reči, in ko tudi bi veliko
vedel, in govoriti mogel in smel. Ne vrivaj se pred druge in ne zasedaj
pervih mest pri gostijah in slovesnostih, ampak se z vsem spoštovanjem
družim umikaj. Ako pa hočeš povsod pervo besedo govoriti, pervo mesto
zasesti, povsod na dan tovoriti in razkladati svojo razumnost in modrost,
razodevlješ le svojo notranjo prevzetno visokomiselnost in goljufivo goreč¬
nost. Gospod sicer je rekel, „da naj tvoja luč sveti", ali še le takrat,
ko te on sam na svečnik postavi in za imenitna dela odloči, pa tudi tedaj
ne smeš lastne časti iskati, ampak le časti svojega nebeškega Očeta. Svet¬
niki so zmeraj radi svoje darove zatajevali, le zadnja mesta si poiskavali
in se za nevredne imeli, da bi Bog velike reči po njih dopolnoval. Zato
pa je je Bog ljubil in poveličeval in tudi bližnji jim niso mogli zarekati
svojega spoštovanja. Prav lepo torej opominja sv. Pismo: „Sin moj!
opravljaj^svoja dela s skromnostjo, s tem si pridobiš ljubezen in čast pri
ljudeh. Čemveči si, tembolj se ponižuj, in tedaj dosežeš milost pri Bogu".
O kolikrat se ravno vsled pomanjkanja te skromnosti zavoljo različnih
mnjenj o prav malenkastih rečeh vnamejo prepiri in sovraštva! Zatorej
si zapomni, kristijan! rek sv. Barnaba: „V pregrešnem prepiru je zma-
gavec bolj nesrečen, ko premaganec, ker z večim grehom iz prepira izide".

Molitev.

Zveličar nebeški, kteri si rekel: Ako ne bodete, kakor ti-le mali,
ne pojdete v nebeško kraljestvo: milostno nam dodeli skromno otroško
mišljenje, da se pri svojih delih ne bomo prevzetovali, ampak tvojega slu¬
žabnika sv. Barnaba nasledovali in v vsem svojem djanji in nehanji čed¬
nost skromnosti razodevali. Pomagaj nam, o Jezus! Amen.

-

12. junij: Sv. Janez Fakundski,  spoznovaveo.

m

12. Junij ali rožnik.

Sv. Janez Fakundski, spoznovavec.

.JpSadravi ne potrebujejo zdravnika, ampak bolni. Nisem prišel

klicat pravičnih, ampak grešnike k pokori 11  Te besede,

ktere je nebeški „dobri Pastir“ govoril sam o sebi, veljajo
tudi od vseh njegovih namestnikov, duhovnih pastirjev, razpo-
šiljanih po vesoljnem krogu sveta, da bi klicali, vabili Adamove
otroke tukaj ko pohlevne ovčice v edino zveličavni hlev — v
naročje katoliške cerkve in je srečno pripeljali v nebeški raj.
Med temi glasnimi čuvaji gore Sionske je bil tudi naš današnji
svetnik. —

Sv. Janez je bil 1. 1419 rojen v San-Fangonu ali sv. Fa-
kuftdu v Leonskem kraljestvu na Španskem od plemenitih, pre¬
možnih staršev. Oče ga izroči benediktinom istega mesta v iz-
rejo, kjer izverstno napredva v vednostih in v pobožnosti. Že
takrat je razodeval svoj prihodnji poklic, pridigovaje večkrat
tovaršem, kakor z leče, očitaj e njihove napake in k dobremu
spodbudovaje. Oče, v drugo oženjen in blagoslovljen z mnogo
otroci, želi se ga znebiti, zatorej mu pridobi duhovnijo, ktero pa
mora zavoljo mladoletnosti Janezove namestnik oskerbovati. Svet¬
nik kmalo sprevidi to nerednost, in zatorej se, če tudi zoper voljo
očetovo duhovniji odpovd. Ali komaj rešen te zaderge bi bil
kmalo v drugo zapleten. Sorodniki namreč ga pošljejo na dvor
škofa v Burgosu, kteremu se tihotni, znanosti bogati mladeneč
tolikanj priljubi, da ga, za mašnika posvečenega, obdari s ko-
rarstvom in z več druzimi beneficiji. Toda razsvetljen od mi¬
losti Božje tudi zdaj spozna nepostavnost posesti več duhovnij.
Da bi tedaj odložil breme njegovo vest tolikanj težeče, se od-
pov4 korarstvu in vsem beneficijem in obderži le kaplanijo pri
sv. Agati, v kteri besedo Božjo blagonosno oznanuje, zakaj za
pridigovanje je bil prejel od Boga poseben dar, in njegovi go¬
vori so bili tolikanj zdatniši, ker je je podpiralo njegovo sveto
življenje. —

2. Cez nekoliko časa ga nagne hrepenenje po viši zna¬
nosti verskih naukov iti v Salamanko na slavito vseučilišče, kjer
se z bogoslovskimi uki štiri leta z vso marljivostjo peča. Nato
je poklican v dušno pastirovanje k farni cerkvi sv. Boštjana.
Dan je bil razdeljen med molitev, učenje, in opravljanje svete
službe ter spolnovanje miloserčnih del. Veliko skerbi so mu pri¬
zadeli sovražni razpori, ki so takrat po Salamanki, zlasti med
plemenitaši, razgrajali, ki so tudi meščane v svoje prepirke za-
ruetavali, takfi, da je bilo mesto na dva, grozdn serd kuhajoča

364

12, junij: Janez Fakundski s  spoznovavee.

kampa razcepljeno. Pretepi po javnih ulicah in dvoboji, pri kte-
rih je vselej eden za smert obležal, so bili navadna prikazen.
Goreči pridigar tedaj vedno in priserčno opominja k sklenjenji
miru dokazovaje, kakd da je sovražnost in maščevavnost za kri-
stijana nespodobna in pregrešna in jeklena zaporica nebeških
vrat, ker nikdo odpuščenja ne zadobi, kteri sam iz serca ne od¬
pusti. Večkrat plane, svoje življenje zastavljaje, med gole meče
in bojujoče potolaži. Po mnogoletnem prizadevanji se mu na¬
posled pogodi, da plamen čerta in prepira pogasi in razdražene
v pravo pripelje. Sploh so ga častili ko angelja miru in mestnega
rešitelja. Ali njegovo neprenehoma trujenje za zveličanje duš in
ostro življenje mu je zdravje vidoma spodkopavalo; zlasti je za
kamenom hude bolečine terpel, tako da se je po nasvetu zdrav¬
nikov moral nevarni operaciji podvreči. Pri tej priložnosti serčno
pi’Osi Boga pomoči in stori obljubo, o serčnem izidu v redovni
stan stopiti. Po čudapolnem skor ozdravljenji Janez nemudoma
obljubo spolni, ves svoj imetek med uboge razdeli, najlepše svoje
oblačilo napol nazemu beraču podari ter gre v avguštinski samo¬
stan v Salamanki. Po slovesnih obljubah 1464.1. ga vikši kmalo
postavijo za vodnika novincev in ko ga s časoma za priorja iz¬
volijo, zaslovi samostan zavolio pobožnega duha in natanke re-
dovnosti, ki sta v njem vladala.

3. Kar je Janeza v španski cerkvi posebno imenitnega
delalo, in je njegovo svetost najsvetleje razkazovalo, bila je nje¬
gova neutrudljiva gorečnost v deljenji zakramenta sv. pokore in
pa v oznanovanji besede Božje. Grešnike je sprejemal z najveco
ljubeznijo ali opominjal tudi k resničnemu spreobernjenju in po-
boljšanju. S praznim obetanjem sveto odvezo od njega dobiti,
ni bilo mogoče, ker imel je dar, tudi najbolj skrite misli izpa-
ziti, brati po najbolj skritih globočinah serca. Ko mu hoče neka
gospa roko poljubiti, šiloma jej jo izterga rekoč: „Taka se ne
sm4 moja roke dotakniti, ki hudiča v sercu nosi 44 . In ko ga
osupnjena vpraša, zakaj tako govori, zaverne jej on: „Vem, da
sklep v sercu nosiš, hčer svojo umoriti, ker je, čeravno še ne-
omožena, vendar že rodila 14 . In enacih zgledov se bere v nje¬
govem življenji. In on, ki je neprenehoma druge k pokori opo¬
minjal, k spovedi priganjal, bil je sam tako poln spokornega
duha , da se je skor slednji dan grehov svojih obtožil. Ko mu
nekdo pogostoma spovedanje očita, resno mu odgovori: „Noben
dan, nobeno uro nisem gotov, da ne bom pred sodnji stol po¬
klican. Vidim, da zdaj kdo v bolezni zavednost zgubi; zatorej
si prizadevam zmeraj pripravljen biti. Spovedujem se pa večkrat,
ker večkrat tudi grešim 44 .

4. Na leči ni poznal Janez nobenih Človeških ozirov, ne
strahd. On je popisoval pregreho v vsej njeni gerdobnosti in
pred njegovo kerščansko prostodušnostjo ni obveljala nobena

12. junij: Janez Fakundski,  spoznovavee.

365

osebna imenitnost. — Mnogo njih so njegovi blagi opomini
presunili, ali ni se jih tudi manjkalo, ki so ga ko prenapetega,
preostrega pridigarja sovražno razvpijali. Enkrat z ostro besedo
kara nesramno obleko in pohujšljivo obnašo žensk. S tem pa
nekaj samopašnic tako razdraži, da se zaroti s kamenjem ga po¬
biti. Ali prijatli mu razodenejo ta hudobni naklep, ter ga ne¬
varnosti rešijo. Enkrat ga povabijo v Albo, terg blizo Salamanke,
da bi na praznik sv. rožnega venca tam pridigoval. On govori
z navadno odkritoserčnostjo in vojvodu, Garciju, kteremu je bil
terg podložen, naravnost reče, da naj vprihodnje s svojimi kmeti
lepše ravna. Vojvoda to tako razkači, da svetnika z vsemi, mo¬
gočnimi gerdijami obsiplje. On pa mu mirno odgovori: „Cemu
pač stopam na lečo, ako ne, da bi poslušavcem resnico povedal,
ne pa gladil njihovih pregreh ter zagrinjalo čez-nje potegoval?
Pridigar mora nestrahoma resnico oznanovati in ko tudi bi mo¬
ral za-njo kri preliti 11 . Ko je pa na potu nazaj v svoj samostan,
pošlje vojvoda dva služabnika za njim, da bi ga dobro pretepla;
ali ko blizo njega prijezdita, se konja ne ze korak ne dasta dalje
premekniti, da služabnika prestrašena s konj skočita in vsa ske¬
sana svetnika zavoljo svojega hudobnega namena odpuščenja pro¬
sita. Ljubeznjivo posvarjena se verneta domu, ali njun gospod
je bil nanagloma hudo zbolel. Ko mu povesta, kaj se njima je
bilo pripetilo, spozna vojvoda kazen Božjo , ter pošlje berž k
Avguštincem v Salamanko po očeta Janeza. Svetnik, ki je bil
razžaljenje že davno pozabil, brez zamude hiti k bolniku, moli
nad njim in mn od Boga zopet zdravje zadobi.

5. Janez je umeri, kakor predhodnik Gospodov Kerstnik,
ko žertva ženske maščevavnosti. Živela je namreč v Salamanki
ženska, ki je s svojim razuzdanim in pohujšljivim življenjem ve¬
liko duš v kvar in pogubljenje zapeljala; Janez jo ostro posvari
in jej prostodušno njeno hudobnost očita. Verh tega se mu po¬
godi, da nekega plemenitega mladenča, v njene mreže zadergnje-
nega, srečno reši in ga celd nagne, v samostan iti. To pa spo-
hotnico tolikanj razljuti, da svetemu možu zavdd. Janez počasi
hira, ne obžalovaje svoje smerti, ampak hudodelstvo nesrečne
slastnice. Ko napovč uro svojega ločenja, prejme s preiskreno
pobožnostjo sv. zakramente in zaspi v Gospodu 12. junija 1497.
Njegovo obličje seje  po smerti svetilo v angelskem blišču in ču¬
deži , ki so se pri njegovem grobu godili, pričevali so njegovo
svetost, zatorej so ga kmalo po vsem španskem častili. Med svet¬
nike ga je vverstil papež Aleksander VIII. 1. 1690.

Obrazuje se v avguštinsko-meniški opravi brez posebnih
znamenj.

366

12. junij: Sv. Janez Fakundski,  spoznovavec.

„Ne veste ne ure , ne dneva“.

§>v. Janez je videl, da marsikteri nanagloma umerjd, eni pa v bo¬
lezni ob zavednost pridejo, in da se ne uni ne ti niso mogli pred smertjo
spovedati; zatorej se je pogostoma spovedoval, da bi bil zmeraj pripravljen
umreti. O kako sveta, hvale vredna, blagovita skerbnost! Ali nisi tudi ti
doživel tacib naglih smerti, ali saj slišal od njih? Gotovo da! Zakaj tedaj
tudi ti ne skerbiš, da bi se po večkratnem spovedovanji vedno za smert
pripravljenega ohranil? Ali ne utegne tudi tebe nagla smert v grehih
tvojih v večnost ugrabiti? Ali ne utegne tudi tebi nenadoma huda bole¬
zen pamet zmešati, še preden se moreš spovedati? Skerbni kristijani gredo
vsaki mesec vsaj enkrat k spovedi, ako imajo priložnost. Tako se kmalo
očistijo storjenih grehov in se potem tolikanj lože druzih varujejo. Kdor
se le redkokrat spovč, je podoben sobi malokrat pometeni. .Nesnaga je
dan na dan veča. In vest človeka, ki jo le redkokrat v zakramentu sv.
pokore grehov bremena olajšuje, se dan na dan z novimi grehi obtežuje.
Kdor se dolgo ne spovč, dolgo v svojih grehih živi, in po pravici se ima
bati, da bo v grehih tudi umeri. Ali si pa moremo bolj nesrečne smerti
misliti? „Kdor noče v grehu umreti", pravi sv. Avguštin, „naj v grehu
ne živi". Mi pristavimo: Kdor noče v grehu živeti, naj ga nikar ne dela,
in če ga je storil, naj spovedi ne odlaša, in tako bo smel srečne smerti
pričakovati. „Blagor tistim hlapcem, ktere Gospod, kedar pride, čuječe
najde" (Luk. 12, 37.) Vse nam kliče, da smert je gotova, ura pa nego¬
tova; grozna torej nespamet je, na smert ne misliti. To nepomišljenje je
greha vir, človeka zazibava v znimarnost do Božjega, večnega, ga zapleta
v pozemeljske zaderge, čedalje bolj sklanja pod oblast peklensko in je
tako vseh druzih zlegov nasvetu krivo. Podoba smerti, podoba poslednjega
boja je strašna. Že to je grozno, kako se človek zvija kerčevito v svojih
bolečinah, ko se mu vezi življenja tergajo, kri zastaja, oko bledi, in mu
noben človek ne more pomagati, in se mu je le proti visocim nebesom k
usmiljenemu Bogu po olajšanje ozirati! Ali kaj? če se to strašno uro tudi
Bog od človeka oberne? Ko se mu pekoča vest viharno jame po persih
gibati, mu namesto tolažbe pregrehe bridko očitati in ga brez milosti ob-
sojevati, še preden ga blisk sodbe Božje treši v pekel? Zatorej pravi sv.
Hiei-onim: „Nosite podobo smerti v sercu, in gotovo boste zveličanje do¬
segli". — In ta smertni boj, ta odhod s sveta, kterega pa ne maramo po¬
misliti, pride prej, kakor ga pričakujemo. Dnovi naši minejo ko senca, in
ko bi naše življenje še tako dolgo bilo, enkrat ga bo vendar konec. Ali
kako rada se nenadoma prestriže nit življenja! Končal je krasni Absalon
ravno med puntanjem zoper očeta; zadela je smert Holoferna vsega pija¬
nega in v nečiste misli zatelebanega; sredi radovanja so bili Jobovi otroci
zasuti pod razvalinami. Od evangeljskega bogatina je Bog ravno tisto noč
dušo tirjal, ko je najbolj glavo si belil in prevdarjal, kaj bi z bogastvom
začel. (Luk. 12).

Molitev.

Usmiljeni Bog! neskončna ljubezen! vtisni mi v spomin kratkost
mojih dni in okrepčaj me, da bi po zgledu Tvojega sv. služabnika Janeza
tako živel, kakor bi bil vsaki dan poslednji mojega življenja; dodeli mi,
da živim in umerjem v Tvoji ljubezni in tako večno zveličanje dosežem.
Po Kristusu Jezusu, Gospodu našem. Amen.

13. junij: Sv*. Anton Padovanski.

367

Padovanski.

jjolgo svetlo versto slavnih mož iz reda sv. Frančiška prične
J čudodelni Anton Padovanski, najžarniši limbar v serafiškem
vencu. Rojen leta 1195 v Lizboni na Portugalskem od
plemenitih, pobožnih staršev je bil zgodaj že stolnikom v izrejo
izročen, ktera je bolj nameravala na tihotno jmbožno življenje,
kakor na velikansko delovanje med svetom. Cista njegova lju¬
bezen do Boga ga nagne, da se odpovč vsem svetnim nadam in
si izvoli ponižni meniški stan. Petnajst let star stopi v samostan
redovnih korarjev blizo Lizbone, ali ker ga pogostoma obisko¬
vanja sorodnikov in znancev motijo pri učenji in pobožnih vajah,
preseli se z dovoljenjem v odstranski samostan sv. Križa v Ko-
imbri, kjer biva devet let prebiraje in premišljevaje sv. Pismo
ter redovne postave tako natanko spolnovaje, da je bil kmalo v
zgled vsem svojim duhovnim bratom. Leta 1220 pripelje kralje¬
vič Dom Pedro ostanke petih Frančiškanskih misijonarjev, ki so
v Maroku zavoljo vere smert terpeli, ter je shrani v cerkvi sv.
Križa. Tedaj tudi Anton goreče skrepeni, nevernikom evangelij
oznanovati in ako Bogu ljubo, tudi
s svojo kei’vijo resnico poterditi. Da
bi zamogel to izveršiti, sklene v red
manjših bratov prestopiti, ker njihova
naloga je bila, po nevernih krajih mi¬
sijone opravljati.

2. Storjeni sklep po mnogo ovi¬
rah, stavljenih mu od njegovih dose¬
danjih tovaršev korarjev, naposled
spolni in stopi v mali samostan sv.

Antona v Koimbri ter privzame ime
tega svetnika; poprej namreč se je
imenoval Ferdinand. 'Tolikanj je go¬
rel redovnega duha, da so se stareji
bratje kar čudili njegovi ljubezni do
ubožnosti, ponižnosti, pokorščine in
spokornosti. Zatorej kmalo dobi pri¬
voljenje v Afriko iti ; v ali berž ga huda
bolezen primora na Špansko se ver-
niti; nasprotni vetrovi pa ladijo na
Sieilijske bregove zanesd. Pokojno se
uda svetnik v voljo Gospodovo, kteri
ga je v blagor cerkve po Evropi skle-

368

13. junij: Sv. Anton Padoyanski.

nil ohraniti. Ko pa zvč, da je Frančišek na binkošti 1.1221 glavni
zbor sklical v Asisij, se pri vsej svoji slabosti tje napravi. Videl
je tam v svojo pretolažbo sv. redovnega očeta, in pogbvori ž
nj im  ga tolikanj prevzamejo, da zaželi zmeraj na Laškem ostati,
da bi se vedno vnemal nad tem svetlim zgledom previsocih čed¬
nosti; ali, mili Bog! noben gvardijan noče bolehnega, na videz
za nobeno reč porabljivega Antona ko nadležno breme v svoj
samostan sprejeti, dokler se naposled njegovih ponižnih prošenj
ne usmili provincijal v Romaniji, ki ga pošlje v samostanček pri
Boloniji. Tukaj mu odkažejo samotno celico, v kteri ko puščav-
nik v taki ostrosti živi, da časi komaj pride k skupnemu obedu.
Ali tedaj je prišel čas, da naj se ta skrita luč pred svetom za¬
sveti. Anton je bil z več brati poslan v Forlij, da bimašnikovo
posvečenje prejeli. Predstojnik tamošnjega samostana, v kterem
je takrat iz enacega namena bivalo tudi nekaj mladih domini-
kanov, stori predlog, da naj ima kteri duhoven ogovor do bra¬
tov. Ali vsi se izgovarjajo, da niso pripravljeni. Tedaj pozove
neznanega Antona spregovoriti, kar mu bode sv. Duh narekval.
Anton ugovarja, da pri njem ni zmožnosti besede iskati, ali ko
vikši svojo voljo terdi, prične on svoj govor iz zgolj pokorščine
se v4 da boječ in priprost, ali okrepčanemu in razsvetljenemu
od zgorej kmalo teče beseda tako redno krepko in spodbudno,
da vsi pričujoči oster m 6 in ne ved6, kaj bi bolj občudovali, iz-
verstne darove govornikove ali njegovo ponižnost.

3. Ko sv. Frančišek to dogodbo pozve, noče moža, zmož¬
nega toliko dobrega v blagor duš storiti, več v nedelavnosti
pustiti in odloči Antona za pridigarstvo, ali poprej naj se bogo¬
slovja dobro izuči. Frančišek je bil sicer začetkoma učenosti terdo
zapahnil duri do njegovega na zgolj ponižnost in ubožnost zi¬
danega reda, ker se je bal, da bi se z umetnostjo in vednostjo
napuh in slavohlepnost v njem ne zaredila in je mislil, daje lože
unema braniti, kakor ta dva dušiti, ali zdaj je prevergel svoje
misli. Pošlje tedaj Antona na takrat imenitno učilišče v Verčelih,
da bi se v bogoslovskih ukih izuril in je potem po raznih fran¬
čiškanskih samostanih razlagal. Po štiriletnem ondašnjem bi¬
vanji je potem sam z veliko slavo učeništvo po raznih mestih
opravljal. Čez nekoliko časa pa se odpove šolstvu in si izvoli
misijonstvo, ker za to je imel izverstne zmožnosti. Z evangelijem
pod pazduho, s križem v roki in z Božjo gorečnostjo v sercu pre-
roma on ko popotni pridigar laško, francosko in špansko deželo
in dela čudeže spreobernjenja. Gnječa okoli njegove leče je bila
tolika, da je moral večkrat pod milim nebom pridigovati. časi
je bilo tudi čez trideset tisuč poslušavcev okoli njega zbranih.
Ljudstvo je po več ur hoda ponoči z baklami prihajalo, da ni
zjutranje pridige zamudilo. Med poslušavci ni bilo nobenega raz¬
ločka stanii, Tergovci so zaperli svoje štacune in vsa obertnija

13. junij: Sv. Anton Padovanski,

369

je počivala na dan, ko je svetnik pridigoval. Noben ni hotel
doma ostati in čversti možaki so morali stražiti, da ga gnječa ni
sterla. Govoril pa je s plamenečo navdušenostjo in prekipečo
krepostjo ; visoke misli, jasni dokazi, primerne podobe so se ver-
stile v tako lepih, priležnih besedah, da so bile za slednjega raz¬
umljive ; popisoval je lepoto in srečo čednosti, revo in pogubo
greha v tako živih obrisih, in je zasegal v razne razmere živ¬
ljenja tako globoko, da je bilo vse ginjeno, presunjeno; njegove
mogočne besede, govorjene z močnim, donečim glasom so se glo¬
boko in rodovitno v serca zasajale, ker je bil zraven natornih
darov Gospod Antonu podelil tudi čeznatorne, zlasti dar čudežev
in prerokovanja. Papež Gregorij IX., ki ga je v Rimu slišal pri-
digovati, ga je imenoval „skrinjo zaveze 41 . Z leče je hitel neu¬
trudljivi delavec v spovednico, kjer je časi do polnoči gi’ešnikom
pomoč in zdravje delil. Potem se je potopil v svoje pobožne
vaje in velikrat ga je zjutranje solnce še v molitvi obsijalo, časi
po več dni ni nič zavžil in malo počitka na golih tleh ga je
okrepčalo za nova trudapolna dela.

S posebno gorečnostjo je častil deviško Mater in njenega
Božjega Simi, od kterih je dosegal tudi čudovite milosti. Znano
je, da se obrazuje z Detetom Jezusom v naročji; zakaj o tihi
polnoči, ko se je globoko molčanje po trudni zemlji razgrinjalo,
bere Anton v evangeljskih bukvah od nebeškega Deteta; bere in
premišljuje in moli v svetem premišljevanji in plameči pobož¬
nosti; glej! tu se razlije po sobi čudapolna svetloba — ljubez-
njivo Dete leži s sladkim pogledom in milim smehljanjem v
njegovem naročji; njemu on zre v žareče obličje in je pre-
iskreno pritiska na svoje v ljubezni in radosti raztopljeno serce.
To se je zgodilo v hiši pobožnega meščana na Francoskem, ki
je to Čudo sam videl in tudi s prisego poterdil.

4. S kako neuplašljivo serčnostjo je Anton, kakor nekdaj
Janez kerstnik, tudi velikaše in mogočnjake z besedo resnice za¬
rotil, in tudi najterdovratniša serca omajal, to se je pokazalo nad
Ecelinom, knezom Padovanskim, kteri je s svojo kervoločno gro¬
zovitostjo po podložnih mestih strahovito trinožil, celo lastne so¬
rodnike s peklensko radostjo davil in klal, oskrunil vse sveto in
zasramoval na njegovo kervavo glavo treščeno prokletstvo. An¬
ton stopi v svetem serdu pred grozovitnika in tej nenasitljivi
zmiji z gromovito besedo njene vnebovpijoče pregrehe očita, ter
za-nje strašne kazni Božje obeta. Stražniki okoli trinogovega pre¬
stola pričakujejo slednji trenutek povelja, derznega kolednika pre¬
bosti. Mesto tega pa pade trinog sam pred-nj bled in trepetdn
in obljubi poboljšati se. — Hotel Bog, da bi nam ptice pod ne¬
bom, živali na zemlji in ribe v vodi še bile zveste prijatlice, bratje
in sestre! Bilo bi veselo znamenje, da imamo še čisto, otroško
serce, sveto nedolžno priprostost. Sv. Frančišk je ptičicam go-

Življenje svetnikov in svetnic božjih. IX. del, 24

370

13. junij: Sv. Anton Padovanski.

voril in je v preljubeznjivi priprostosti opominjal Boga hvaliti,
ker je je tako lepo vstvaril, je s pisanim perjem in lahnimi pe¬
rutmi ozališal; enako je govoril njegov učenec ribicam morja,
V primorskem mestu Riminskim — tako namreč pripoveduje stara,
sv. Antona imenovana legenda — se on enkrat več zdivjanim
ljudem s prijazno besedo nauka približa, ali oni si zasramovaje
ga, ušesa mašč; tedaj pristopi k izlivu Marekije v morje, migne z
roko in kliče naglas: ,,Pridite, ribe in ribice morja in poslušajte
besedo Božjo, ker jo ljudje zaničujejo 44 . Vodno poveršje se zver-
tini, začne se gibanje in gosto mergolenje velicih in majhnih lu-
skinastih živali, gnjetejo se med seboj in pomaljajo iz vode trupla
glavč — prečudno poslušavstvo! Svetnik pa prične: „Hvalite
Gospoda, ve bratovske stvari po bisernem splavji. Bog vas je
vitke in zale izoblikal, da urnega smuka hitite skozi zibno va-
lovje; oblekel vas je v žarne barve nčbezne mavrice, da se krasno
svetite in lesketate, kedar solnce svoje žarke v vaše vodne glo¬
bine vliva; on vam je hladno, mehko, krog zemlje razpeto po-
morje za bivališče oddelil, da se v njegovih neizmernih prosto¬
rih hranite, množite in veselite 44 . Jim popisuje nadalje, kako je
Bog o splošnem potopu njim edinim prizanesel med vsemi stvarmi,
kak<5 je ribo izvolil, da je preroka Jona rešila, slepega Tobija
zlečila, 'za Zveličarja samega tempeljski davek poplačala. Tako
je govoril Anton in nemi zbor z blagoslovom odslovil. — Ve¬
ljala je pridiga ribam, ali segla je v človeška serca: veliko nam¬
reč ljudstva je privabil čudni prizor; osramoteni prosijo pridi¬
garja podučenja, se mu zahvalijo in obljubijo poboljšanje in
pokoro. —

5. Kakor za kerščanstvo sploh, je storil naš svetnik tudi
za svoj red neznansko veliko dobrega. Naslednik sv. Frančiška
v najvišem vodstvu frančiškanskega reda, Elija, ni gorel enacega
duha ubožnosti in ponižnosti: nabiral je namreč denar, zidal lepe
cerkve, gospodaril samovoljno s premoženjem posamnih samo¬
stanov, imel lastne služabnike, pridobil frančiškanom posebne pra¬
vice in sicer marsikaj spremenil, kar se nikakor ni zlagalo s
pervotno redovno vstavo. Vsi pravi učenci sv. očeta Frančiška
so se možato zoper to dvignili, njim vodnika pa sta bila sv. An¬
ton in njegov zvesti tovarš Adam Mariščan. Velike nevarnosti,
zavoljo svojega nasprotovanja v ječo pahnjena biti, se rešita z
begom, in pri papežu Gregorji IX. dosežeta, da se posvetni ge¬
neral Elija odstavi. Da bi pa sv. Anton ves sum od sebe od-
vernil, kakor bi bil le iz častilakomnosti za to reč se poganjal,
poprosi papeža, odvezati ga vsaktere službe samostanske, in te¬
daj se umakne na samotni hrib Alvernski, kamor je tudi sv.
Frančišk večkrat zahajal. Ali Padovanci mu tam ne privoščijo
potrebnega počitka, ker preprosijo ga 1. 1231 postne pridige pri
njih imeti. Ali konec posta njegove moči vsled toliko trudapol-

13. junij: Sv. Anton Padovanski.

371

nega dela in ostrega pokorjenja nanagloma takd oslabi, da gre
na deželo, na Petersko polje, kjer so bratje celice imeli, da bi se
tam v tihotni zbranosti za srečno smert pripravljal. Ali zavoljo
vedno huje bolezni želi v mesto nazaj prenesen biti. Toda za¬
voljo presilne ljudske gnječe ne morejo z bolnikom v mesto do¬
speti, zatorej ga nes<5 v nunsk samostan zunaj mesta v sobo
spovednikovo. Tukaj prejme sv. zakramente, in oči vedno le na
kviško obrača. Ko ga vprašajo, kaj da vidi, odgovori on: „Vi-
dim svojega Gospoda!“ S temi besedami je umeri—31. junija
1231, star še le 36 let. Otroci po ulicah pa so uzklikali: „Umerl
je sv. oče, sv. Anton je mertevD

Že leto potem ga je papež Gregorij IX. vsled brezštevilnih
čudežev med svetnike vverstil. Trideset let po njegovi smerti so
njemu na čast sezidali krasno cerkev, ter ondi njegove ostanke
shranili. Pri tej priložnosti so videli, kako je bilo vse meso nje¬
govega trupla zjedeno, samo jezik je bil še kakor živega. Pri¬
čujoči frančiškanski general sv. Bonaventura ga da v zlato škri-
njico shraniti.

Obrazuje se v frančiškanski obleki, zalega, mladega obličja,
desno roko povzdiguje v blagoslov, v levi pa derži limbar, po¬
dobo devištva; tudi ga slikajo z Detetom Jezusom v naročji.

: Kerščansko, posebno slovensko ljudstvo ga visoko časti in v raz¬

nih zadevah na pomoč kliče, zlasti pri kakovih zgubah, ne samo
časnega blaga, ampak tudi pri še bolj boleči zgubi zakonske lju¬
bezni, ljubezni otrok in vseh druzih našemu sercu posebno drazih.

Kaj se pravi umreti.

v

CSeravno je bilo vse življenje sv. Antona vedno pripravljanje za
smert, vendar se je, ko jo je čutil prihajati, še posebno hotel zan-jo pri¬
pravljati. Ali si ti že kterikrat prav pomislil, kaj se pravi umreti?
Začniva torej to prekoristno premišljevanje.

Umreti se pravi: vse zapustiti, od vsega se ločiti, vse odložiti;
pravi se: prišel bo trenutek, ko ti bo vsega manjkalo, vse bo pred teboj
bežalo, vse te zapustilo. Za-te ne bo solnca ne občevanja več. Svet bo
stran tebe, kakor bi ga nikdar ne bilo. Stanišče, služba, premoženje, čast
vživali je bodo, kteri bodo za teboj ostali; stran tebe vse zgubljeno, raz-
djano, pokončano. Tihota, temota, večna noč groba, strahota, samota
groba — to bo delež tvojega trupla. Kako nespametno tedaj, ravnaš, da
tolikanj hlastno begaš za minljivimi, goljufivimi, pozemeljskimi dobrinami;
da si ta svet, na kterem si nekoliko trenutkov le, toliko skerbi in brid¬
kosti delaš, za večnost pa, kjer boš zmeraj, nič ne storiš? Kaj bo vse
to pomagalo v smertni uri, kakor le v pomnoženje bolečine in žalosti?
Ali bi ne bilo bolje, v lastno zaslužen j e na vse to serca ne navezovati in
vse zapustiti, kakor pa čakati, da te ono zoper tvojo voljo zapusti?

Umreti  se pravi: prišel bo čas, ko bo to tvoje iz persti narejeno
truplo zopet v prah se spremenilo: ko bo to , od tebe malikovano truplo
tudi za najboljše prijatle ostuden pogled; ko bo, v zemljo položeno, se-

24 *

372

13. junij: Sv. Anton Padovanski.

gnjilo, z nogami poteptano, pokončano. O vi, ki se tolikanj zadovoljno
ogledujete, kaj da ste, pomislite vendar, kaj da boste. To telo bo umerlo,
in vi boste le; zakaj on je vaš manji del. Zakaj tedaj skerbiš za telo,
dušo pa zanemarjaš? —

Umreti  se pravi: prišel bo čas, ko boš iz spomina ljudi čisto iz¬
brisan. Poslednje dni kake smertne bolezni se bo morda zavoljo tvoje
osode na videz tugovalo. Ko ne bo nobenega upanja več, ko boš sklenil,
bodo perve ure za tiste, ki so te res ljubili, žalostne in grenke. Tukaj
ne govorimo od hinavskih prijatlov, ki le posiljene solze točijo, da bi svoje
veselje ž njimi zakrili, in ki bolj na pograbljenje zapuščine mislijo, kakor
na obžalovanje rajncega. Tu govorimo od resničnih prijatlov. V začetku
žalujejo; čas je potolaži in solze otere. Nekaj dni pač, pa kmalo se več
ne bo na-te mislilo. Večna pozabljenost! In ko bi tudi na-te mislili, ali
bodo pač tvoje terde in merzle kosti v tihem grobu — videle, slišale solze
in hvalo ljudi? Kakova nespamet tedaj, po časti in slavi tolikanj hlepeti,
po hvalisanji ljudskem tolikanj hlastati in svoje večno zveličanje v žertev
klati pozemeljskim nagnjenjem, človeškim prijaznostim, mehkužnim postrež¬
bam in puhlemu strahu pred ljudmi, ki je moraš zapustiti in ki te bodo
kmalo pozabili? — Umreti  se pravi: prišel bo čas, ko ti nobeno drugo
dobro, noben drug delež, ne bo ostal, kakor le Bog in kar si za Boga
storil. Radosti, časti, bogastvo, prijatli, žena, otroci, sorodniki bodo zate
čisto nevredne, celo teživne dobrine. O kako nesrečen bi bil, ko bi o
smertni uri le one te zanimivale, te poslednje tvoje misli in zdihljeje za¬
se prevzemale! Ali vč, prave čednosti, otroški strah Božji, sveta djanja,
zaničevanje sveta, ljubezen do križa, poterpežljivo prenašanje poniževanj
in bridkosti, o kako tolaživne, koristne, sladke ste ve! — Sv. Duh govori,
da modrost v grobeh prebiva. Idi torej časi tje, kjer kosti tvojih dedov
počivajo. In ko zagledaš te suhe kosti, reči: To je tedaj še na svetu
ostalo unega veljaka, modrijana, une ženske, ki so jej drugi kadilo na-
žigali, in je sama sebe malikovala, une ženske, ki je med svetom tolikanj
slovela zavoljo svoje umetnosti, bistroumnosti; une ženske, ki je bila tako
ljubeznjiva, berhka, zgovorna, od vseh cenjena! Ko bi te kosti na tvoje
pevelje, kakor na prerokovo, oživeti mogle, kaj li bi ti rekle? O mi
nespametniki, da nismo bolje sprevideli, kaj da smo bili in kaj da bomo!
Mi smo le na svet mislili, in svet nič več na nas ne misli. Mi smo za
kraj, kjer nismo več, veliko dobrin zapustili, in za kraj, kjer bomo ve¬
komaj, si nismo nič prihranili. Mi neumneži! — Tako bi govorile. Dobro
si zapomni!

Molitev.

O Bog, kteri si častitega spoznovavca, sv. Antona, z neminljivim
žarom čudežev osvetil, dodeli nam milostno, da bomo, česar Te po nje¬
govi priprošnji zaupljivo prosimo, po njegovem zasluženji resnično dosegli.
Po Kristusu Jezusu, Gospodu našem. Amen.


14. junij: Sv. Bazilij Veliki,  Škof.

373

14. Junij ali rožnik.

f ge Sv. Bazilij Veliki, škof.

v. Bazilij, dika vzliodnje cerkve, se je rodil konec 1. 329 iz
rodovine, po imenitnosti, bogastvu in čednosti bogate v Ce-
zareji v Kapadociji. Komaj je bil zagledal luč sveta, že ga
je napadla nevarna bolezen, ktere je bil le po iskreni molitvi
pobožnih staršev rešen. V najzgodnjejej mladosti izročen stari
materi sv. Makrini, bivajoči pri novi Cezareji v Pontu, je prejel
od nje pervi poduk v kerščanski veri in neizbrisljive vtise otro¬
škega Božjega strahu; v pripravnih znanostih za više šole pa
ga je podučeval oče sam, sv. Bazilij, slaven odvetnik in modro-
slovec. Po njegovi smerti pa ga je odgojevala mati Emilija, ki
je tolikanj bila zvedena v res kerščanskem odrejevanji, da je,
svetnica ona sama, vse svoje otroke za svetnike izolikala. Po do-
veršenih šolah v rojstnem mestu Cezareji gre v Carigrad, kjer je
Libanij , najslavniši govornik iste dobe, očitno učil in s svojo
resnobo, ljubeznijo do vednosti in s svojim čistim življenjem si
njegovo popolno spoštovanje in ljubezen pridobil. Iz Carigrada
se podd v Atene, da bi na tamošnji visoki šoli, ki je veljala za
sedež gerške modrosti in je bila zbirališče najbolj plemenitih
mladenčev iz dveh delov sveta, svojo izoliko doveršil in si pri¬
dobil atiško uglajenost in vzorno krasoto jezika. Tukaj sklene
preserčno prijatelstvo z Gregorijem Nazijančanom, s kterim skup
prav po samostansko živi, ker ,,poznala sta le dvoje ulice v
Atenah, ene, ki so peljale v cerkev, ene, ki so peljale v šolo“.
Bazilij visoko napredva v vseh posamnih vednostih, posebno pa
v govorništvu in modroslovji, vendar ne mara tudi za najsijaj-
niše ponudbe ne, da bi kakovo učiteljstvo tam prevzel. Čez štiri
ali pet let se verne v svoje rojstno mesto. Tedaj stoji na pragu
dozorelega mladenča ali za kakov poklic se ne more določiti; v
sercu se čuti nagibanega za samotnost in bogomiselnost, njegov
visoko leteč duh in njegova vervrajoča moč pa ga silila v obče-
koristno, djansko življenje. Ko odvetnik torej izpeljuje izročene
pravde s slavnim vspehom. Ali kmalo se nepokojne in vihrave
gonbe pri sodnijah naveliča in zlasti po opominu sestre sv.
Makri n e, kako je ploskanje sveta nevarno za.kerščansko po¬
nižnost , zaželi on svoje moči in znanosti v bolj blage namene
obračati. —

2. Prejme torej sv. kerst (ker dozdaj je bil le še kate-
kumen), poproda veči del svojih posestev in skupiček med uboge
razdeli. Tedaj živi kakor puščavnik v zgolj spokornih vajah.
Ali prepričan, da bi mu tako pušČavniško življenje bolj služilo

374

14. junij: Sv. Bazilij Veliki,  Škof.

v pogubljenje , kakor v zveličanje, ko bi njegovih dolžnosti na¬
tanko ne spolnoval, zatorej popotva 1. 357 v Sirijo, Mezopotamijo
in Egipet, da bi obiskal najslavniše cerkvene učenike in naj-
terdnoverniše pušča vnike in bi se od njih po živem ogledovanji
učil modrosti in priprostosti bogoljubnega življenja. Življenje
teh mož: njihovi ostri posti, njihova bdenja in zatajevanja , nji¬
hova gorečnost v molitvi, bratovska ljubezen in otroška veselost
v Bogu so se mu tolikanj vtisnile, da je bil ves presunjen in v
novega Človeka spremenjen. Ko se verne v domovino , ga po¬
stavi njegov škof Dianij za lektorja, ali od njegovega občestva
se kmalo loči, ker škof, Čeravno pravoveren stran Božje natore
Kristusove, je bil vendar zvijačen, krivi veri ugoden sklep zbora
Riminskega podpisal. Umakne se v Pont in stanuje v stare matere
hiši stoječi na bregu Iride. Blizo zraven, unkraj vode ste mati
in sestra z nekoliko devicami po samostansko živeli. Tudi on
vstanovi samostan za moške, ter zbere va-nj po okolici živeče
puščavnike. Pridruži se jim še druzih mnogo uka in zveličanja
željnih mladenčev in mož, da se družba v lepo število naraste.
Kasneje je vstanovil še več tacih pribežališč za moške in ženske,
v kterih podučenje je zložil bogomiselne spise, posebno pa v
vredenje samostanskega življenja svoja manjša in veča pravila,
ki so od tistihmal do današnjega dne skor po vseh vzhodnjih sa¬
mostanih vpeljana. Bazilij med tihim zidovjem je zgled za vse,
kteri hočejo v samostanskem življenji do visoke svetosti dospeti.
Živel je prav ostro. Spal je le na golih tleh, in je prečni po
cele noči. Njegova hrana sta bila kruh in voda in le o prazni¬
kih nekoliko sočivja. Njegova ponižnost in poterpežljivost je
bila prečudovita. Čas je delil med molitev, delo in premišlje¬
vanje sv. Pisma. Hodil je tudi okrog po vaseh, da je kmečko
ljudstvo podučeval in spodbudoval. O lakoti okoli 1. 359 je pro¬
dal zadnji ostanek svojih posestev, da je nesrečne podpiral. Ba¬
zilij se je čutil neznano srečnega, le enega je zraven sebe po¬
grešal — prijatla Gregorija. Povabi ga torej priti v samotnijo
in Gregorij pride. Svetnika živita skupaj v revni koči, obdelu¬
jeta vertič zraven, rujeta kamenje, nosita drva in kopljeta vodo¬
toke. Kakor nekdaj, enega serca in enega duha, skupaj molita,
psalme prepevata ali pa sv. Pismo prebirata ter premišljujeta.

3. Ali njegov duh in njegova čednost naj ne ostaneta ome¬
jena med tihotne samostanske kroge.

Škof Dianij zboli in se serčno želi z Bazilijem spraviti;
po pravovernem izpovedanji potolažen umerje v Bazilijevem na¬
ročji , ki se je bil v Cezarejo vernil. Novi škof Evzebij ga po¬
sveti za mašnika ali le prisiljen prevzame to čast in ostane v
Cezareji, kjer ga ljudstvo kmalo s toliko dokazi ljubezni in uda-
nosti obsiplje, da se nekaka zavidnost poloti škofa, izverstnega
moža. Da bi tej človeški slabosti vikšega nepote ne delal, skri-

14. junij: Sv. Bazilij Veliki,  škof.

375

vej zapusti mesto in se' zopet verne v Pont. Ko pa cesar Valent
s svojimi arijanskimi škofi cesarstvo prehaja, da bi ljudstvo v
krivovero prisilil in se iz tega namena tudi Cezareje poloteva,
berž prihiti Bazilij in se s škofom vred tako pogumno Arijanom
upre, da Valent odjenja boje se gorečega punta meščanov, ki
so raji hoteli kri preliti, kakor pa katoliške cerkve Arijanom pre¬
pustiti. Odsehmal ostane zmeraj na strani škofa ko vodnik in
sovetnik, blagonosno oznanuje besedo Božjo, brani cerkvene pra¬
vice zoper samosilne cesarske namestnike, vedno občuje s svojimi
sinovi v puščavi, z menihi, skerbi za Bogu posvečene device in
posebno uboge v duhovskih in telesnih potrebah podpira. — O
smerti Evzebijevi 1. 370 izvolitev novega škofa ni mogla dvom¬
ljiva biti in vendar je nekaj bolj arijanskih škofov Baziliju na¬
sprotovalo. Ko nje potolaži in pridobi, obrača vso skerbnost v
izoliko verle duhovščine, v popravljanje cerkvenega redstva in
zatiranje razvad in nerednosti, ki so se bile med arijanskimi ho-
matijami vteple. Ali njegova apostoljska gorečnost je segala tudi
čez meje njegove škofije in je delala za blagor vesoljne cerkve.
V ta namen stopi v dogovor z včlicim Atanazijem , po njem s
papežem in vsemi pravoverniki zahodnje cerkve. Sploh so se
čednosti svetnikove v novi časti veliko svetle j e zalesketale, kakor
kedaj. Evangelji oznanuje zjutraj in zvečer in njegovih poslušav-
cev je bilo toliko, da je je v svojih listih „morje“ imenovati mo¬
gel. Vpeljal je v Cezareji več pobožnosti, navadnih po Egiptu,
Siriji in družili krajih, posebno pa lepo šego, zjutraj v cerkvi se
zbrati, da se molitev skup opravi in nekoliko psalmov pred
solnčnim vzhodom odpoje. Ko je okrajino huda suša terla, prosi
Bazilij odvernjenja te nadloge in njegova molitev je bila uslišana.
Neizmerna je bila njegova ljubezen do revežev in terpinov. Ve-
likansk spominek njegove miloserčnosti je bilo gostišče z bol¬
nišnico , ktero je bil postavil v predmestji in je bilo podobno
majhnemu mestu. Popotniki in bolniki zlasti gobovi so bili va-nje
sprejemani in ljubeznjivo postreženi. Da bi premagal stud, kteri
navadno rad take bolnike brez pomoči pusti, zato je Bazilij vsem
dajal zgled, ker je nesrečne obiskoval in ko brate objemal. Zraven
prav po očetovsko skerbi za vse potrebe, za zvedene zdravnike
in ostrežnike, za kažipote in tovorno živino , sezida zraven go¬
stišča prostorno delamo za vse potrebne obertnije in naposled
za-se in za svoje menihe z bolnišnico in delamo združeno sta¬
novanje, da bi vedno prav blizo bil pomoči potrebnih. Po pra¬
vici osmo čudo sveta imenovano!“

4. Posebno se sveti v svetnikovem življenji njegov boj s
cesarjem Valentom — boj nebeške resnice s sirovo pozemeljsko
oblastjo: Cesar, serdit, da škof toliko Arijanov s cerkvijo zdru¬
žuje, sklene s svojo mogočnostjo oplašiti ga, prepričan, da bodo
potem tudi drugi škofje odjenjali. V ta namen pošlje pred seboj

376

14. junij: Sv. Bazilij Vdliki,  škof.

poveljnika Modesta v Kapodocijo. Dvornik ga skuša z vsemi
zvijačami in najsijajnišimi obljubami cesarske milosti pridobiti;
ko se pa ta pripomoček spesne, čelo namergodi ter reče: „Kaj,
Bazilij, ti se upaš, se zoperstavljati tako velicemu cesarju, ki mu
je ves svet pokoren? Ali se ne bojiš naše moči? 11  Bazilij mirno
vpraša, v čem da obstoji ta moč? Modest odgovori: „Premoženje
ti vzeti, iz dežele te pregnati, mučiti, tudi umoriti“. Bazilij: „Za
vse to se ne zmenim in ne bojim. Kdor nič ne posede, temu se
ne moro nič vzeti, vse, kar premorem, je nekaj knjig in pa te-le
cunje na meni. Teh mi menda pač ne boš jemal. V pregnanstvo
obsoditi me, to ti bo težko stalo, ker meni veljajo nebesa za do¬
movino in ne dežela, v kteri zdaj prebivam. Trapila se ne bojim,
ker moje medlo hrodje se bo zrušilo v pervem mahu. Smerti se
pa še manj bojim; ona je za-me dobrota, ker me bo poprej z
mojim Stvarnikom sklenila. 11  Modest: „Tako derzovito ni še
nikdo z Modestom govoril 14 . Bazilij: ,,Morda imaš prvikrat s
škofom opraviti. V navadnih razmerah smo mi škofje najbolj
pohlevni in odjenljivi ljudje; ali kedar gre za vero, imamo le
Boga pred očmi in zaničujemo vse drugo. Ogenj, meč, zverina,
krempelj je potem naša radost 11 . Modest: „Do jutri ti dam od-
loga“. Bazilij: „Ga ni treba; jutro bom ravno tisti ko danes 11 .
— Poveljnik mora nehote neprestrašenost škofovo občudovati.
Drugi dan Valentu ves pogovor sporoči. In kakor pervi, bila sta
nevspešna tudi drugi in tretji. Modest torej reče zlobe škripa¬
jočemu cesarju: „Premagana sva! 11  In svetnik vživa nekoliko
časa mir. Ker pa Arijani le ne nehajo s svojim podpihovanjem,
napiše Valent povelje škofa v pregnanstvo potirati, ali še tisto
noč mu šestletni sinček za smert zboli. Dominika, cesarica, vsled
strašnih sanj cesarju naravnost reče, da je ta nesreča le kazen
nebes za krivično ravnanje z Bazilijem. Prestrašeni cesar veli
poklicati Bazilija, kteri se ravno pripravlja mesto zapustiti. Svet¬
nik obljubi, da bo sin ozdravil, ako se cesar zaveže, v katoliški
veri izrediti ga. Ali omahljivi cesar da sina arijanskemu škofu
kerstiti in glej — čez malo dni umerje. Ali ne, da bi se sam
nad seboj togotil, in nad svojo brezbožno nezvestobo, mar izlije
cesar ves svoj serd zopet nad nedolžnega škofa in ga v pre¬
gnanstvo obsodi. Poskuša in poskuša povelje podpisati ah ne
more ga, in naposled se mu jame roka tako kerčevito tresti, da
groze ves prešinjen povelje preterga in škofa pri miru pusti.
Hvaležniši pa je bil Modest, kteri tudi hude bolezni rešen, po
svetnikovi molitvi, je glasno in hvaležno oznanoval ga kot
svojega dobrotnika in mu je zvesto udan ostal.

5. Bazilij je z veseljem doživel prenehanje preganjanja sv.
cerkve, ker Valent, njen zakleti sovražnik, je bil padel na vojski
zoper Gote. Poglavitna tedaj naloga svetnikova je bila rešena
in Bog ga pokliče k sebi 1. januarja 379, ko se je bilo njegovo

14. junij: Sv. Bazilij Vbliki,  škof.

377

telo že davno po ostrem postu, bedenji, pokorjenji, raznih ali
marveč vednih boleznih, težavnih potih in trudapolnih delih iz¬
glodalo. Njegova smert potopi vso Kapodocijo v grozno žalost,
ktere mili plak je dostojno odmeval iz grobnega govora sv. Gre¬
gorija Nazijančana. Celo judje in ajdje so jokali po Baziliji, ka¬
kor po očetu , posebno pa so bolniki in ubogi, vdove in sirote
bridke solze po njem točili. Grnječa pri pogrebu je bila tolika,
da jih je bilo več v pravem pomenu besede stlačenih — in bili
so blagrovani zavoljo svoje smerti na takov dan. — Občudo¬
vanje njegovih zaslug in čednosti je donel po vsem kerščanskem
svetu, sploh so ga počastili s pridevkom „V41iki“; ker je namreč
samega sebe in vse svoje zmožnosti le časti Božji daroval, zato si je
pridobil prednosti, nad vse svetovne povikšane. Njegov spomin,
ki se bo ohranil do konca dni, se obhaja zdaj 14. junija, ker je
ta dan bil za škofa posvečen. Njegovi mnogoteri spisi so polni
miline, jasnote, lepote in kreposti, zavoljo njihove žive zgovor¬
nosti so je cel<5 pogani hvalili in oni so nam še zmeraj zvesta
slika visokosti njegovega duhovnega življenja in globočine nje¬
govega nravnega čutja. Zatorej je vversten tudi med „včlike uče-
nike“ vzhodnje cerkve.

Obrazuje se v škofovi opravi beroč v knjigi, sv. Duh v po¬
dobi goloba plava pri njegovem ušesu.

Nikdar se ne spuščaj v prepire v veri.

oliko podporo za arijansko krivo vero je vkladala prepirljivost
Gerkov. Ne samo duhovni, kterik dolžnost je, zmoto podirati in zatirati,
resnici pa na dan pomagati, ampak tudi uradniki, rokodelci, celo posli in
najemniki so se vtikali takrat v verske prepire; skorej po vseh javnih
mestih, po ulicah in hišah se je takrat prepiralo o Božji natori Sinu Bož¬
jega, o njegovem večnem rojstvu, o njegovih delih. Tako je enega dne,
ravno ko je poveljnik Modest Bazilija strahovati hotel, tudi cesarskega
kuharja pomeknilo, v versk pogovor s sv. škofom se vrivati. Ali Bazilij
ga ne ravno rahlo zaverne: „Tvoje opravilo je skerbeti v kuhinji, da juha
ne bo preslana; tvoja kuhavnica nima mešati verskih reči“. Zatorej,
dragi moj! ne spuščaj se nikdar z druzimi v verske prepire, ker iz tega
se nič prida neizkuha.

Je pa dandanašnji posebno trojna versta ljudi, ki tolikanj radi o
veri in njenih skrivnostih besedujejo, ali nikdar ne iz dobrega namena.
In ti so :

1. Krivoverci,  ki tedaj niso udje katoliške cerkve in torej tudi
ne spoznavajo njene sv. vere; oni vedno ugovarjajo zoper resnico in si
kolikor mogoče prizadevajo tudi druge na svojo plat potegniti. Kakor bi
čutili, da pogrešajo resnice, nepokojno je njihovo serce in zatorej tako
radi besedo na verske reči napeljujejo. Zdravi nikdar ne govori o svojem
zdravji, nasproti pa bolnik rad o svojej bolezni. Njihovo torej dozdevanje,
da nečesa pogrešajo, goni je v takove prepirne pogovore kakor v nekako
iskanje. Ž njimi tedaj se ne prepiraj, ali svojo vero pred njimi naravnost

378 15. junij: Sv. Vid, Modest in Krescencija, mučenci.

spoznaj, in dostojno poterdi, in če so sprejetni, poduči je. Naj lepše pa sto¬
riš, če za-nje moliš, kakor Bazilij.

2. Druga versta o verskih rečeh tolikanj zgovornih ljudi je tako
zvanih o 1 i k a n c e v ali kulturnikov, ki se sicer štejejo za katoliške kri¬
stjane, ali svojega življenja ne marajo poleg vere vravnavati. Jezusov
nauk obsojuje njihovo lahkomiselno življenje, njih nepokorščino, in pre¬
vzetnost, njihovo posvetnost in nenasitljivo poželjivost; zatorej bi iz serca
radi poderli in zaterli resnico, ktera jim njihovo nekatoliško življenje tako
bridko očita, in bi radi zavergli tiste pobožne vaje, za-nje tako težavne,
kakor post, spoved, molitev, službo Božjo i. t. d. Teh nikar ne poslušaj
in ž njimi se ne pravdaj. Gospod sam te svari pred temi lažnjivimi pre¬
roki rekoč: „Na njihovem sadu je boste spoznali.

3. V tretjo versto se štejejo tisti, ki ne verujejo,  ampak hočejo
sv. skrivnosti z umom  preseči ali prav za prav le tisto zares imeti, kar
morejo videti ali dotipati. O teh pravi Jezus: „Ti so že sojeni, ker ne
verujejo''. —- Tudi ž njimi se ne prepiraj, zakaj s svojo razumnostjo si
visoko domišljujejo in zatorej ti ne bo mogoče prepričati je. Mar se zvesto
derži svoje katoliške cerkve; veruj, kar ti ona verovati zapoveduje in stori
kar ti ona storiti veli. Jezus Kristus je zapovedal cerkev poslušati in kdor
je noče poslušati, naj ti bo kakor pogan in očiten grešnik. Škofje in
mašniki le imajo pravico in dolžnost, sv. vero oznanovati, in če se kje
kaka zmota ali kriva vera budi, jo pojasniti in zatreti. Ako se hoče tedaj
kdo s teboj o veri prepirati, zaverni ga k duhovnu, tebi pa naj da mir.
Prepiranje ne pelje v vero; najboljši pripomoček pa, iz krive vere na pot
resnice koga privesti, je: molitev in pobožno življenje.  Tega bodi
poln in mirno boš živel.

Molitev.

O nebeški Odrešenik! zahvalim Te, da si mi dal roditi se v sv.
katoliški Cerkvi, ktera v svojem krogu šteje toliko velicih mož. Dodeli
mi to milost, da bom zmeraj s pobožnim življenjem resnici spriče-
vanje dajal, in stanovitno terdil vero v Tebe in v nauke Tvoje svete
Cerkve. Amen.

--

15. Junij ali rožnik.

Sv. Vid, Modest in Krescencija,

S # mučenci.

elika je slava in visoko je češčenje, ktero so ti trije mu¬
čenci v latinski cerkvi, posebno pa po nemških in slo¬
vanskih krajih dosegli, in to nam veleva jim v tej legendi
prostor dovoliti, čeravno njihovega življenja v še tako ubornih
obrisih ne moremo popisati. Akti namreč, ktere o njihovem
mučenstvu posedemo, obsegajo toliko očitnih izmišljij in preši-

15. junij: Sv. Vid, Modest in Kresceneijs, mučenci. 379

Ijenih reci, da jim je tudi v
druzem skor le malo verjeti.
Kar je zgodovinskega bi-
stevno in verjetno, bode
menda to-le:

2. Vid (latinsko Vit) je
bil sin imenitnega pogana na
otoku Siciliji, po imenu Hila,
in je bil proti koncu tretjega
stoletja rojen v Macari. Bog
je po svojem nerazumljivem
usmiljenji tako napeljal, da
sta bila dojkinja, kteri je
bilo dete izročeno, kakor tudi
njen mož, goreča kristijana.
Krescencija in Modest —
tako namreč je bilo ime blagi ženi in verlemu možu, — sta kaj
marljivo skerbela, da sta v nježno dušo gojenčka zaklade zveli-
čauskih naukov polagoma vlagala; seme sv. vere je v njegovem
sercu globoke korenine pognalo in prelepo vzhajalo; pobožna
gojitelja sta dečka z ljubeznjivo resnobo napeljevala k strahu
Božjemu in svetemu vedenju ter sta slednje priložnosti se po¬
prijela v poblaževanje njegovega serca; manj pa sta na-nj vpli¬
vala z besedo, kakor z djanjem; zakaj v veri sta ga zamogla le
skrivaj podučevati, zgled pa sta mu smela očitno kazati. In ravno
ta tihi duh miru, ki je prevonjaval vse njuno djanje, je večo moč
razodeval do Vida, ko glasno učenje in opominjevanje. Ko je
dovelj podučen, skrivej sv. kerst prejme. Deček raste krepko
na duši in na telesu in še le dvanajst let star, že svetlo razodevlje
zares sveto življenje, čudovito spreumljenje Božjih reči, in nav¬
dušeno serčnost za spoznanje sv. vere. K tem gnadam mu do¬
deli Gospod še dar čudežev. Pri tacih okoliščinah ne more za
očeta dolgo skrivnost biti, ktero vero njegov sin spoznava.
Hila, ki je iz dna serca čertil kristijane , to silno razkači in na
vso moč Vida nagovarja, zopet malikom klanjati se. Vid odgo¬
vori: „0 ljubi moj oče, ko bi pač tudi ti, kakor jaz, Jezusa
Kristusa, pravega Boga, Simi živega Boga častil in molil. On
je Jagnje Božje, ki grehe sveta odjemlje. Da bi nas odrešil in
zveličal, umeri je na križu. Od njega in njegove ljubezni me ne
bo nobena moč, nobena muka, tudi smert ne ločila 11 . Oče togote
trepeta, grozovito bije dečka in v svoji zdivjanosti ga celo na¬
mestniku Valerijanu izroči, naj terdovratneža ko sovražnika
bogov po postavi kaznuje.

3. Ali namestniku se ni nič bolj kakor očetu pospešilo
ulomiti dečkovo „termoglavnost“. Vid je stanoviten v spoznanji
kerščanske vere. Ker se torej brani bogovom darovati, zato ga veli

380 15. junij: Sv. Vid, Modest in Krescencija, mučenci.

namestnik grozno bičati, menč, da mu bo s tem že odcedil kužno
kerščansko kri, vcepil pa v rane in proge vero v mogočne bo¬
gove; ali prevaran v svoji misli in osramotem od stanovitnosti
tako šibkega mladenča, ga pošlje očetu nazaj, s sporočilom, da
naj ga on spreoberne. Tisti čas se je bilo razglasilo, daje cesar
Dioklecijan sklenil, preprezavni plevel kerščanske brezbožnosti s
kčrena zatreti, da ne bi oviral krepke rasti rimske deržavnosti.
Očeta torej za sina grozno skerbf; kakor le more in zna, ga
pregovarja: govori mu od mogočnosti in veličanstva neumerlji-
vih bogov, od starodavnega njihovega češčenja, od njihove bla-
goslovne ljubezni in maščevavnega serda, od neprelomljivih uka¬
zov cesarskih — vse zastonj. Zdaj se Hila poprime pripomočka,
ki le prerad peklu namene svoje doseči pomaga. Vida namreč
potopi v vse slasti in zavžitke, kterekoli zamore bogastvo na po¬
nudbo dajati, naposled pa, zatajivši vse očetovsko čutilo, tako
deleč zajde, da prežali nečistnici naroči, vse umetnosti zapelje¬
vanja nad sinom poskusiti. Ali Vid podpiran od Boga, se ne
da oplesti od nesramnih prekdn in spohotnica sama spozna, da
pregreha ob dečku zdersne, kakor pušica ob jekleni steni. Ali
oče, ne da bi se čednosti sinove veselil, mar se še bolj razljuti
in sinka v temno klet pripre. Modest in Krescencija, ki sta bila
menda zavoljo svojega nizkega sužnjega stanh malo komu mar,
po navdihnjenji Božjem skleneta, svojega gojenca nadaljnih oče¬
tovskih okrutnosti rešiti; in res, otmeta ga iz ječe in zbežita ž
njim na majhino ladijo, ki je v Italijo veslala.

4. Srečno pribrodijo do bregov Lukanije na Neapolitan-
skem in stopijo na suho pri berdu, ki se še dandanašnji po sv.
Vidu imenuje. Ali tudi tukaj ne najdejo iskanega zavetja. Nji¬
hovo življenje, njihove besede in Čudeži, po kterih jim je Bog
najkrepkeje spričevanje dajal, je kmalo razodenejo ko kristijane in
ugrabljeni so tirani pred sodnji stol cesarja Dioklecijana. Kakor
navadno , tudi pri teh spoznovavcih poskušajo najprej s prilizo¬
vanjem, potem z žuganjem; ali ker vse nič ne zda, pahnejo je,
vkovane v težke verige, v grozno ječo. Zopet pred cesarja peljani, na¬
ravnost izreko, da hočejo za Kristusa terpeti in umreti, ker le
njegova je moč in veličast. Tedaj reče cesar zasramljivo: „Ho-
čemo torej videti, ali je res vaš Bog tako mogočen, da vas bo
otel iz mojih rok“. Vid mu odgovori: „Glospod Jezus je mogo¬
čen dovolj, vse tvoje leve ukrotiti 41 . Sešlo pa se je bilo brez šte¬
vila gledalcev. Tedaj zapovč čez vso mero razkačeni cesar, ve¬
likanskega leva nad mučence spustiti. Ali zver zataji svojo
divjost, in se kakor pohlevno jagnje, z repom migaj e, pred-nje
vleže. Cesar kriči: čarovnija! čarovnija! in berž veli Vida in
njegova gojitelja vreči v kotel poln stopljenega svinca in smole.
Ali kakor so nekdaj trije mladenči v ognjeni peči hvalo Božjo
prepevali, tako so tudi ti trije z navdušenim glasom njegovo presveto

15. junij:  Sv.  Vid, Modest in Krescencija,  mučenci. 181

mogočno ime poveličevali, in vervrajoča vrelica se jim je spre¬
menila v hladno kopel. H koncu pa, ko ni moglo ljudstvo več
te oskrutnosti gledati in je godernjalo, ter se je bilo bati, da ne
bi zahrumelo, nategnjeni na trapilo, in razmesarjeni do čreves
na tej grozni smertni postelji svoje lepe duše izdihnjejo 1. 303.

5. Trupla mučencev kerščanska gospa skrivej z morišča
odnese in s častjo pokoplje; kje pa da se je to zgodilo, ali v
Lukaniji ali v Rimu, ne more se izgotoviti. Truplo sv. Vida je
v 8. stoletji bilo prineseno po nečem opatu sv. Dioniziju v Pariz,
in odtod v Korvejski samostan. Sv. Venceslav je bil dobil od
cesarja Henrika I. v Erfurtu eno roko sv. Vida; cesar Karol IV.
pa 1. 1355 celo truplo tega mučenca, in je postavil njemu na
čast veličastno stolnico v Pragi, v kteri se za velicim oltarjem
na posebnem oltarji hranijo ti dragi sv. ostanki in mnogo častč.

Med brezštevilno rajdo bolezni in telesnih hib je tudi ena,
ki so jo stari imenovali „sveto bolezen 11 ; ona obstoji v nerado-
voljnem zmikanji udov pri popolni zavednosti, v silnem tresenji,
vednem vertenji in sukanji, v nenehoma skakanji in čudnem ger-
dem spakovanji. V štirinajstem stoletji je po nekterih nemških
krajih razgrajala kužna bolezen; na pomoč zoper njo so kli¬
cali v priprošnjo sv. Vida Korvejskega in zatorej so jo zvali
„Vidov ples 11 .

Obrazuje se ko zal deček ali mladeneč žarno-svetlega obličja,
stoječ v kotlu s plamenom obdanim.

Izreja otrok.

IKdo pa je pač nad sv. Vidom bolj svojo dolžnost spolno val, ali
oče Hila ali gojitelja njegova, sv. Modest in sv. Krescencijai* Oj starši!
skerbite vendar, da boste glede izrejevanja otrok bolj podobni tema, kakor
pa brezbožnemu Hilu. Kopljite pridno svojim otrokom zaklade kerščanske
izreje, to je, peljite je zgodaj k Bogu. Kerščanske matere! bodite podobne
tistim evangeljskim očetom in materam, ki so pripeljali svoje otročiče k
Jezusu, da bi rokena-nje položil in nad njimi molil; kteri, čeravno zavoljo
svoje videzne nadležnosti kregani od nejevoljnih učencev, se niso dali
ostrašiti, zakaj ljubeznjivi Jezus je je poklical in rekel: Pustite otrokom
k meni priti, in nikar jim ne branite; zakaj njih je Božje kraljestvo. In
je je objemal in roke na-nje pokladal in je blagoslavljal. Kako ginljiva je
vendar gorečnost teh staršev in kako velika sreča tistih otrok,. ki so take
starše imeli! Kaj bi ti mali od Jezusa vedeli, kaj se za-nj zanimivali, ko
bi jim ne bili starši od njega pripovedovali, jim ga kazali, njihove paz-
nosti na-nj ne obračali? Kako bi ti mali sami k Jezusu prišli, ko bi jih
starši sami ne bili k njemu peljali, sami pred njimi sli, jim sami pota skozi
množico in gnječo ne narejali? — Neprecenljiva je dobrota, imeti verne,
bogaboječe starše, in Bogu in njim se nikdar ne moremo dovoljno zahva¬
liti. Oni vkladajo vogelni kamen za našo pozemeljsko in — večno srečo,
oni nam čertajo pot za naše prihodnje djanje in ravnanje, na ktero , če
tudi po nesreči kterikrat z nje zajdemo, se vendar le zopet vernemo.

382

10. junij : Sv. Benon, škof.

Vtisi, ki je prejmemo v otroških letih v svoj spomin in v svoje serce, se
nikdar ne dajo čisto izbrisati; če bolj je mehak vosek, bolj globoko, čisto
in stanovitno se va-nj vtisne pečat. — Ali so pač tisti otroci, ki so je k
Jezusu bili pripeljali, pozabili kterikrat mogočni, neizrekljivo prijetni vtis
njegovega milega obličja, njegovega ljubezujivega ogovora, njegovega pre-
serčnega objemanja, njegovega slovesnega blagoslova? Nikdar ne! Enako
skušnjo vsakdo lehko stori.

Modrijanske snove in veliko druzega, kar se visoka vednost ime¬
nuje, in se je mora človek z velicim trudom po šolah učiti, se sčasoma
tako pozabijo, da vsaki njihov sled iz spomina zgine; zakaj one serca ne
hranijo, ne krepčajo, tedaj tudi ne zanimivajo, duh pa teh cepidlakarij ne
more obderžati, ker mu kakor menki iz rok ubitavajo. Kar pa zmeraj
ostane, to je modroslovje malega katekizma, je vera in modrost življenja, ki
so nam jo starši v otroških letih vcepili, in tudi sivi, spomina slabi starček
se ve še dobro spomniti dobrih naukov in opominov, ki je je ko otrok od staršev
prejel, in kliče: To so mi oče, mati rekli! — O kako čudno moč in oblast
ima vendar vera do otroških sere 1 Ali, mili Bog! če pa mati sama ne
pozna vonjave te prekrasne cvetice, kako hoče vsajati ljubemu detetu v
rahlo serčice? In tako se navadno zgodi, da, ona sama polna nerodnosti,
zanikernosti, toposti, tudi svojega otroka z enačim škodljivim mlekom
doji; da, še preden najmanjši plam kerščanslce resnice in njene nebeške
moči otrokove persi pregreje, je je že prehobatil merčes in plevel raznih
napčnih nagnjenj, ktera pa matere, ne da bi je skerbno zatirale, časi še
z veseljem netijo in pasejo v svoje in otrokovo gorje. O Gospod, Ijubez-
njivi prijatel otrok ! kolikokrat so zastonj tvoji mili klici, da naj male k
tebi pustč — lastne njihove matere jim k tebi branijo; kolikrat ti zastonj
steguješ roke po njih, da bi je blagoslovil — lastne matere njihove so ti
nedolžna serca uropale, matere same so te ljube stvari, ki so je pod
lastnim sercem nosile, že v zibeli s svojim preklinjevanjem hudiču v ob¬
last izročile 1

Molitev.

Daj svoji cerkvi, prosimo, Gospod! po priprošnjah svojih svetih
mučencev Vida, Modesta in Krescencije ne prevzetno modrovati, temuč
v ponižnosti, ki ti je prijetna, rasti; da, kar je hudobno zaničuje in kar¬
koli je prav, s prosto ljubeznijo dopolnuje. Po Kristusu Jezusu, Gospodu
našem. Amen.

16. Junij ali rožnik.

Sv. Benon, škof.

*ed številom nemških škofov srednjega veka, izverstnih po
svoji apostoljski delavnosti in neskerhljivi zvestobi do
cerkve, kakor tudi po svoji nravni velikosti, kterih
imena so nepozabljiva v cerkveni zgodovini, se sveti v pervi
versti Častitljivi mož, kterega spomin danes obhajamo. Benon,

10. junij: Sv. Benon,  škof.

383

rojen 1. 1010 pod vlado cesarja sv. Hen¬
rika , je bil grofovske rodovine Bulten-
burške, naseljene na zdoljnem Saksonskem,
ter izrejen v strahu Božjem in po pleme¬
niti šegi. Ko otrok se je z najserčnejo
ljubeznijo matere oklepal, in vse njeno
djanje posnemal: če je ona molila, tudi on
je zraven nje klečal in nježne ročice proti
nebu povzdigoval; če je ona v bukvah
brala, tudi on je, čeravno ni znal brati,
kos pergamčna pred seboj deržal, on ni
hotel ne jesti, ne spati, preden ni ona jedi
in postelje s sv. križem blagoslovila. Ko
za uk dostojna leta doseže, izročč ga
starši sorodniku sv. Bernardu, škofu Ilil-
desliajmskemu. Njegov pravi učenik pa
je bil opat Viger v benedektinskem samo¬
stanu sv. Mihaela. Pod vodstvom tega
ravno tako učenega ko pobožnega moža
se je Benon prelepo razcvital. Stari škof
je razumnega in verlega dečka preserčno
ljubil, in ko se po petletni bolezni koncu
bliža, izroči mu ko drago zapuščino modre nauke in opomine,
ki so ga ko zvesti tovarši vse žive dni spremljali. Tukaj pri
smertni postelji dobrotnikovi, je Benon zgodaj in sicer po lastnem
razgledovanji spoznal kerhkoto in ničnost vse pozemeljske
časti in visokosti, da se mora torej človeško serce s čem družim
nasitovati, ako hoče potolaženo biti.

2. Ko v mladenča doraste, naj bi se poleg volje očetove
z enakorodno gospodičino zaročil. Ali on ne čuti nobenega nag¬
njenja do zakonskega stanii, in da bi se ga ognil, zato seje izgo¬
varjal s svojo mladostjo. Med tem pa goreče Boga razsvetljenja prosi,
in notranji glas ga kliče v menišld stan. Ker je bil med tem
oče umeri in mu mati nobenih ovir ni stavila, postane, osemnajst
let star, redovnik pri sv. Mihaelu. Ponižnost je podlaga vsega
duhovnega življenja; Benon se potopi preiskovaje v globine svo¬
jega bistva in spozna svojo ubožnost, slabost in nezmožnost; to
spoznovanje budi v njem hrepenenje po darovih, gnadah in mo¬
čeh, ki pridejo od zgorej. Po natankem spolnovanji ostrih redovnih
pravil zadobi tako popolno oblast čez samega sebe, duhovna zaželenja
in natorna nagnjenja, da je vse njegovo mišljenje, čutenje in djanje
čisto. Božji volji podložno. Eni terdijo, da je bil ta čas od opata
v Pariz poslan, da bi se v bogoslovskih ukih izveršil , in da je
dohtarstva čast ondi dosegel. V tridesetem letu je bil za mašnika
posvečen in prizadeval si je, daritev sv. maše le s solzami lju¬
bezni, hvaležnosti in skesanosti Giospodu opravljati. Se le komaj

384

16 . junij: Sv. Benon,  Škof.

štiri leta za mašnika ga že po smerti opatovi iz spoštovanja in
zaupanja veči del bratov za njegovega naslednika izvoli in pa¬
stirsko palico v roko posili, zakaj zastonj se on izgovarja s svojo
mladostjo in neskušenostjo v domačem oskerbovanji in v svet¬
nih opravilih in da je ravno zato v samostan stopil, da bi vsem
častem in razmotnjavam utekel; in čeravno za čas potolažen,
vendar že Čez tri mesce to častno breme odloži, da bi rešen
časnih skerbi živel mirno v tihotni bogomiselni zbranosti. Ali
čast hiti za begunom. Cesar Henrik III. vstanovi z velicimi
stroški samostan redovnih kanonikov v Goslarih, v kterega po¬
zove najbolj sloveče može z Nemškega, da bi ga povzdignil v
središče učenosti in duhovskega življenja ter v likamo vrednih
škofov. Tudi Benon je med pozvanimi. Sedemnajst let dela on
tukaj ko prošt s sveto gorečnostjo in pod njegovim vodstvom
na visoko stopinjo popolnosti povzdignjeni samostan je za cerkev
obrodil veliko blagovitega sadu. V Goslarih sklene serčno pri-
jatelstvo s Hanonom, kasneje veli cim škofom Kolinskim in po
smerti Henrika III. deržavnim oskerbnikom. In ravno ta je,
ko se je bil škofdv sedež v Mišnu izpraznil, napeljal volitev na
Benona, ki se pa le po dolzem ugovarjanji dd 1.1066 Devinskemu
nadškofu posvetiti.

3. Mišenska škofija je posedla takrat posebno važnost in
treba j e bilo za-njo moža polnega apostoljske modrosti in kreposti, za¬
kaj ob njeni meji so prebivali še poganski narodi, zlasti polabski
Slovani (Serbi), kterim je bilo treba sv. Evangelij oznanovati. In
vspeh je do dobrega poterdil Hanonovo izvolitev. Benon zbere
okoli sebe zares pobožne in učene može, izolika si verlo duhov¬
ščino, in sam vedno prehaja škofijo, da bi ljudstvo podučeval,
ostanke poganstva pokončeval; obhaja misijone, zida cerkve in
samostane, in tudi v svojih duhovnih enacega apostoljskega duha
vnema. Ker se je bilo cerkveno premoženje po neskerbnosti
prednikov in krivičnosti mogočnjakov zelo skerčilo, za to je moral sam
veliko pomanjkanje terpeti, zatorej , da bi se služba Božje bolj
sijajno opravljala, cerkveni služabniki potrebni kruh dobivali, da
bi se šole vstanovljale, ubogi podpirali, živel je sam prav siro¬
mašno, obernil celo ves svoj očetovski delež v zboljšanje cerkve¬
nega premoženja in to je tudi njegova mati storila z vsem svojim
imetkom. Za poglavitno nalogo pa mu je veljalo spreobernjenje
polabskih Slovanov. Mnogo njih je bilo že prej , prisiljenih z
nemškim orožjem, pristopilo v katoliško cerkev, ali ker katoliške
vere niso poznali, zato so se skorej vsi v poganstvo nazaj povemili.
Benon pa se je slovanskega jezika tako gladko bil naučil in jim
je sv. evangelij tako razumljivo razlagal, da so se radovoljno dali
ljubeznjivemu škofu kerstiti.

4. Ko sv. Benon tako blagovito dela med Slovani, vname
se leta 1075 vojska med cesarjem Henrikom IV. in pa med

18. junij: Sv. Ben on, škof.

385

Saksonci. Da bi namreč žuleči jarem , ki so jim ga frankovski
kralji v razširjanje svoje rodovinske oblasti nemilo naklepali, s
sebe otresnili, zato se dvignejo svobodni, pa stiskani Saksonci, ali
premagani le še huje nadloge v deželo prikličejo. Benon ko zvest
sin saksonskega naroda, čegar pravice je tudi papež branil,
tudi ž njim potegne. To pa Henrika silo razkači, zatorej po
zmagi razdervi svoje bojne derhali po Mišenski škofiji, da okrajino
poplenijo in mesto pokončajo. Vjetega škofa veli Henrik ko
hudodelnika v ječo pripreti. Sv. škof voljno terpi, samo to ga
boli, da mora svojo čedo zapustiti. Čez leto in dan izpuščen,
skerbno zazdravlja rane, ki je je vojska škofiji bila vsekala, se¬
zida razdjano stolnico in podpira obožano ljudstvo z obilno mi¬
loščino. Ali kmalu .završi nov vihar — vname se namreč pre¬
pir med papežem Gregorijem VII. in pa Henrikom. Cesar po¬
kliče Benona v Vorms (1076), kjer da papeža od podkupljivih
škofov odstaviti. Ali Benon ne mara tje iti, ampak popotva raji
v Rim, kamor je tudi papež bil sklical zbor, da bi cesarja za¬
voljo raznih zločinstev sodil. Pač je vedel, da mu bo ta korak
ves cesarjev serd nakopal, ali to ga ni moglo omajati v zvestobi
do namestnika Kristusovega. Pred odhodom izroči ključe stolne
cerkve dvema kanonikoma s tem poveljem, raji vreči je v Labo,
kakor pa Henriku, ako bo od zbora obsojen in proklet, ali pa
njegovim tovaršem vhod v cerkev dovoliti. In tako se je tudi
zgodilo. Gredč iz Rima je bil škof zopet vjet, ali 1. 1083 v po-
tolaženje razdraženih Saksoncev zopet oproščen. Kakor legenda
pripoveduje, verne se, da bi ostal nepoznan in bi se sijajnega
sprejema ognil, preoblečen v Misen, ter se ustavi ondi v nekem
gostišči. Tisto uro je bila prinesena tje velika riba, vjeta v Labi,
in ko jo hočejo za gosta pripraviti, najdejo v njenih črevesih
ključe stolne cerkve. Po tej čudapolni dogodbi berž spoznajo
v ptujci škofa in očeta Mišenskega mesta, in z velicim veseljem
ga pelje ljudstvo in duhovščina v njegovo cerkev.

5. Papež je sicer želel, cerkvi zvestega Benona še dalje
čase zraven sebe prideržati, ali skerbni pastir je berž po kon¬
čanem zboru hitel, da bi osirotenim ovčicam zopet lomil kruh
življenja. Poslednjih svojih dvajset let je Benon posebno v to
obračal, da je po homatijah tolikanj pokaženi red med svojo čedo
zopet naravnal in pa ustavljeno spreobernjenje Slovanov dover-
šil. Mnogo njih, ki so bili že kerščeni, se je med njegovo ne-
vpričnostjo v poganstvo povernilo. Nekoliko jih je prišlo k
svetniku in skesano spoznalo svojo pregreho. Sprejel je je s
prizanesljivo ljubeznijo in jim pridobil gnado sprave. To rahlo
ravnanje je privabilo druge , in naposled so pogani trumama v
Mišen prihajali, da so bili sprejeti v naročje katoliške cerkve. In
to mu je pridobilo slavno ime aposteljna Slovanov. Množica
je bila časi tolika, da je moral neko sodolino zunaj mesta za

Življenje svetnikov in svetnic božjih. II. del, 26

386

10. junij: Sv. Ben on, škof.

zbirališče odločiti. Tukaj je besedo Božjo oznanoval in tudi s
čudeži poterdoval. Enega dne o pekoči vročini, ko so poganski
poslušavci žeje skopernevali, udari s palico po zemlji in bister
studenec iz nje priteče. Tista dolina se še zdaj imenuje „sveta
dolina“, studenec pa „sveti vir“. Tako je videl svetnik svoje
štiridesetletne trude bogato blagoslovljene in je šel naposled 16.
junija 1106, star 96 let, poln zasluženj v večno plačilo. Papež
Hadrijan VI. ga je (1523) razglasil za svetnika, in ko je bil
Luter ostuden spis zoper to zmazal, in so bili protestantje lepi
škofov spominek razrušili, dal je Bavarski vojvoda Albert V., da
bi sv. ostanke Benonove nadaljne oskrumbe obvaroval, iz Mišna
v Monakovo prenesti, kjer so bili v stolni cerkvi naše ljube
Matere z največo častjo shranjeni. Bavarsko ljudstvo ga ko de¬
želnega patrona visoko časti.

Obrazuje se v škofovi opravi, imaje knjigo z ribo in ključe
zraven sebe.

Brez papeža ni edinosti v veri,

Sv. Benon se je zvesto deržal središča in skale sv. Cerkve — pa¬
peža; in raji je terpel jezo in preganjanje cesarjevo in je škofijo zapustil,
kakor bi se bil odločil od cerkvenega poglavarja. S tem pa je spolnjeval
le voljo Jezusovo, vstanovitelja sv. Cerkve, kteri, ko je postavil Petra za
pervega papeža, je hotel s tem, da naj bodo vsi škofje, ker so nasledniki
aposteljnov, med seboj in s papežem zedinjeni. Pred svojim terpljenjem
je Jezus v svoji slovesni višeduhovni molitvi goreče prosil za aposteljne,
za njihove naslednike, škofe, in za vse verne, da bi bili zedinjeni.
(Jan. 17, 11.)

Ta tedaj zedinjenost papeža in škofov, kakor tudi vseh vernikov,
je bila Jezusu posebno pri serci. Ali ta edinost se je imela poleg volje
Gospodove posebno opirati na vero v Njega, Sina Božjega, in je imela biti
tako zlita, tako popolna, kakor je zedinjen Jezus, Sin Božji, s svojim
Očetom. To zedinjenost vseh udov sv. Cerkve od papeža do poslednjega
vernika so povdarjali že sv. aposteljni, kakor o tem jasno piše sv. Pavel,
kteri primerja cerkev človeškemu telesu, ktero ima sicer veliko udov, pa
so vendar vsi udje le eno telo (I. Kor. 12). Ali kako more obstati ta
edinost? kdo obderži vse ude v edinosti vere? — Že za časa aposteljnov
so vstali prepiri o verskih rečeh, še bolj pogostoma pa po smerti apostelj¬
nov. Kdo pa ima zdaj te prepire poravnavati, kdo razsojati, kdo zmoto
razkrivati, zatirati, razcepljenje odvračati?

Jezus je za to poskerbel, ko je postavil papeža za cerkvenega po¬
glavarja. On mora nad edinostjo čuti, za čistost vere skerbeti, o prepirih
razsoj evati. On mora pojasnjevati in določevati, kaj je pravi nauk Jezusov
in kaj ne. On mora bdeti nad pastirji sv. Cerkve, je opominjati, spod-
budovati, okrepčevati, v edinosti obderžati. Brez papeža, tedaj brez gla¬
varja cerkvenega ne bi se moglo to storiti; vez miru in edinosti bi se
pretergala in Cerkev bi se razcepila v zgolj ločine, kakor se to godi pri
tistih, ki so v toku časa od Cerkve se odtergali, od katoliške vere odpadli
in v krivoverske zmote se zapleli.

17. junij: Sv. Janez Frančišk Regis,  spoznovavec.

387

Krivoverci sicer terdijo, da edino sv. Pismo razsoja o verskih re¬
čeh; ali pomisli, dragimoj! sam, je li to res mogoče? Sv. Pismo je knjiga,
ki se sama ne more razlagati, ampak mora od druzih razlagana biti. Od
koga pa? od duhovnov? dobro; ali kaj če tudi duhovni niso v razlaganji
edini? Krivoverski pridigarji imajo sv. Pismo in je razlagajo; ali pa so
v tem edini? Nikdar ne! Eni razlagajo tako, eni tako. In zatorej ni
pri krivovercih nobene edinosti v veri, ker imajo eni za resnico, kar dru¬
žim velja za zmoto, in najbolj čudno pri tem je, da se vsi opirajo na sv.
Pismo! — Vidiš tedaj, da mora nekdo biti, ki razsojuje in edinost v veri
vzderžuje, in to dela v katoliški cerkvi papež, kterega je Kristus sam za
to postavil. In zatorej se le v katoliški cerkvi edinost nahaja ; povsod
po vesoljnem svetu se oznanujejo eni in tisti zakramenti, obhaja ena in
tista najsvetejša daritev.

Zahvali torej Boga, da si ud katoliške cerkve, v kteri se ne moreš
motiti, in imaš tisto vero, ktero so aposteljni, ktero je Jezus sam ozna-
noval. Spoštuj, ljubi sv. Očeta v Rimu, kteri čuje nad sv. Cerkvijo, in
jo kakor dober pastir z očetovsko ljubeznijo vlada, govori zmeraj z vi-
socim spoštovanjem od njega in moli za-nj posebno sedanje viharne ne¬
varne čase, da bi Bog vedno bil ž njim in ga vodil s svojim sv. Duhom.
Pravi katoličan je tudi zvesta ovčica najvišega Pastirja.

Molitev.

Zveličar nebeški! nevidni Pastir sv. Cerkve! dodeli mi to milost,
da se bom zmeraj zvesto deržal Tvojega namestnika papeža, kteremu
bodi, ponižno te prosim, zmeraj na pomoč s svojo mogočno roko. Amen.

——-

17. Junij ali rožnik.

^ anez  ^ ranc *^ {  spoznovavec.

VjjS/v. Janez Frančišk, rojen 1597 v Narbonski škofiji, je bil sin
plemenitih staršev, kteri so bili sredi med družim Langve-
doškim plemenstvom, od kalvinstva okuženim, zvesto ohra¬
nili katoliško vero. Njegova blaga mati mu je že zgodaj budila
pobožna čutila, zaničevanje sveta, hrepenenje po nebesih, stud
nad grehom in živo ljubezen do Boga ter posebno veselje do
molitve. Bolj dorastel, poslan v Beziers v šole k Jezuitom, je
tudi tam razodeval nenavadno pobožnost. Ne da bi bil le sam
se ogibal slabe druščine, v čednostih se vadil, pridno se učil, am¬
pak tudi druge souČence je ljubeznjivo nagibal, da so ž njim vred
službo Božjo obiskovali, besedo Božjo poslušali in sv. zakramente
prejemali, kar je že takrat razodevalo njegovo prihodnjo goreč¬
nost in delavnost za zveličanje duš. Se v6, da so se nekteri raz¬
uzdani mladenči posmehovali njegovemu obnašanju, ali sveti

25*

388 17. junij: Sv. Janez Frančišk Begis,  spoznovavec.

2. Bil je on poseben častivee presv. Device in dobro ve-
doč, da se ona najbolje časti s čistim , ponižnim sercem in z
zvestim posnemanjem njenih prevzvišenih čednosti, je torej on ni
samo z ustmi in po vnanjem častil, ampak si tudi prizadeval, jo
razveseljevati s svetim življenjem in z angeljsko čistostjo. Enako
je imel veliko zaupanje do angelja-varha. Osemnajst let star za,
smert zboli; ker zoper vse nade ozdravi, sklene se vsega službi
Božji posvetiti, zatorej stopi v družbo Jezusovo. Njemu ni bilo

17. junij: Sv. Janez Frančišk Eegis,  spoznovavec. 389

treba, nad seboj kaj popravljati, kake napačne navade zatirati,
ali vraščene strasti berzdati; njemu je bilo le začeto delo na¬
daljevati, namreč samega sebe posvečevati in se za posvečevanje
druzih pripravljati. Bil je tovaršem zgled natancega in gorečega
spolnjevanja pravil; z veseljem je stregel pri mizi, pometal po
hiši, rahljal bolnikom postelje. In ta gorečnost ni ponehala, ko
je po dokončanem novicijatu jel pečati se z vednostmi, v kterih
je ravno tako, kakor v pobožnosti napredoval. Obiskoval je po-
gostoma presv. Rešnje Telo in je sicer živel tako, da so ga an-
gelja kolegijskega imenovali. Postavljenemu za učenika je bilo
ravno tako mar učence k pobožnosti napeljevati, kakor v ved¬
nostih podučevati; posebno se je priporočal njihovim angeljem
varhom, da bi oni njegovo prizadevanje podpirali. Ob nedeljah
in praznikih je hodil v bližnje vasi, besedo Božjo oznanovat
ubozemu kmečkemu ljudstvu, do kterega je imel zmeraj po¬
sebno nagnjenje. Zbiral je otročiče z zvončkom okoli sebe in
jim razlagal poglavitne resnice sv. vere. On je tudi začetnik
bratovščine sv. Rešnjega Telesa. Iz pokorščine do vikših prejme
Frančišk 1630 mašnikovo posvečenje in ko pervikrat daritev sv.
maše Bogu opravlja, hoče se v solzah kar potopiti, in vsi pri¬
čujoči mislijo, da vidijo angelja pri oltarju stati. Ves plameč zdaj
ognja sv. Duha sklene, zanaprej sam sebi čisto zamreti in živeti
le za povikševanje časti Božje in za pospeševanje dušnega blagra
svojega bližnjega. Se tisto leto se mu ponudi lepa prilika, po¬
kazati tisto ljubezen, ktere je ves gorel. V Tuluzu kuga hudo
razgraja in on poprosi dovoljenja okužnim streči, zakaj za maš-
nika, je rekel, ki vsaki dan nedolžno Jagnje Božjo daruje, se
spodobi, da je zmeraj' pripravljen, darovati se za svoje brate.
Ali Grospod, ki gaje  za imenitniše reči prihraniti hotel, gaje ob¬
varoval te nevarne bolezni.

3. Ko kuga v Tuluzu poneha, vikši služabnika Božjega
poleg njegove želje odločijo za misijonstvo, v kterem se posled¬
njih deset let svojega življenja trudi. Pričel je je v Montpelliera,
kjer je s podučevanjem v kerščanskem nauku, s pridigovanjem,
in z druzimi duhovnimi pripomočki veliko koristil in vseh verst
ljudi k poboljšanji pripeljal. Začel je svojo pridigo navadno, s
kakim lahko umljivim razlaganjem ktere evangeljske resnice, in
ko jo je spodobno pojasnil, jo je obračal na razne zadeve člo¬
veškega življenja, posebno pa kazal njeno moč v poblaževanje
ljudi, kar je prav krepko prevdarjal; nazadnje je še v sercih po-
slušavcev vnemal čutila in sklepe, in njegovi govori, kakor tudi
so bili priprosti in brez vsega lišpa, so jim globoko zasegli, je
do solz genili in sad pri tijih obrodili. O kako zastonj se ven¬
dar mi trudimo, je rekel enkrat sloveč pridigar, ki ga je slišal,
da bi svoje govore prav lično skovali; pridige tega misijonarja
so občudovane in rodč sad mnogo spreobernjenj, ko mi pri vsem

390

17. junij: Sv. Janez Frančišk Regis,  spoznovavee.

tuhtanji in učenem sestavl janji pridig v svoje osramotenje vidimo,
da le malo komu kaj koristijo. — Ali ni se Čuditi, da je beseda
Božja iz svetnikovih ust razodevala tako moč, zakaj pripravljal
se je za njeno oznanovanje z dolgo gorečo molitvijo, ker je tedaj
pri molitvi bil napolnjen z Duhom Božjim, zato j e tudi druge zaži¬
gal s tistim nebeškim ognjem, kterega je sam gorel. Zraven
pridig, s kterimi je drage k pokori opominjal, je pa tudi sam
sveto in ostro spokorno živel. Od pervega dne, ko je misijon-
stvo pričel, ni zavžil ne mesa, ne jajec, ne rib; njegova hrana
je bila malo kruha, zelišča, sočivja, sadja, časi kaj mleka, pijača
nlu je bila voda; spal je le malo in sicer navadno na deskah;
nosil je robato raševino na golem životu, vedno je ob¬
iskoval bolnišnice in bolnike, pobiral za-nje miloščino, posker-
boval jim zdravnike in stregel, kakor le mogoče. Vse njegovo
življenje je bilo nepretergana versta del bogoljubnosti in ljubezni
do bližnjega.

4. Čeravno je gorečnost Frančiškova vse ljudi brez razločka
objemala, vendar je posebno skerbel za dušno zveličanje ubozih,
in zlasti po deželi; in zatorej je najraji med njimi bival posebno
po zimi, ko se niso tako po svojem delu razhajali. Hodil je od
kraja do kraja, zmeraj peš, in je podučeval z neznanskim tru¬
dom v skrivnostih sv. vere. Večidel ga je truma ubozih obda¬
jala. Vedel se je med njimi ko ljubeznjiv oče, ter je objemal
rekoč: „Pridite moji ljubi otroci! vi ste moj zaklad in veselje
mojega serca u . Okoli njegove spovednice je bilo zmeraj polno
ubozih. „Imenitnim, je rekel, se ne bo nikdar zmanjkalo spo¬
vednikov; ti reveži pa, najbolj zapuščeni v cedi Kristusovi, so
moj delež u . — Imel je tudi posebni dar, zgubljene razuzdane
ženske, orodje hudičevo v zapeljevanje druzih, zlasti nepremišljene
mladosti, na pot pokore pripeljati. Da bi je pa na pravem potu
obderžal in varoval povernjenja v greh, je na več krajih vsta-
novil tako zvane pribežališča. Da mu je pa to bogoslužno delo
prizadelo veliko truda, neprijetnosti, gerdovanja, preganjanja, to se
lahko ume. Posebno veliko pa mu je bilo terpeti v večletnem 1

Vivierskem misijonu, ker ondi mu ni bilo samo zoper pregrehe (

se bojevati, grešnike k pokori klicati, ampak moral se je boriti
tudi s kalvinskimi zmotami, ki so se bile tukaj zagnjezdile. Pri¬
zadeval si je na vso moč, krivoverce v naročje katoliške cerkve
nazaj pripeljati, in po milosti Božji se mu je tudi pospešilo;
kmalo je bilo po njegovih trudih versko, poprej tolikanj ža¬
lostno obličje ondašnje vse spremenjeno; zgubljene duše so se
povernile ha pot zveličanja, služba Božja se je spet spodobno
obhajala in živa, djanska vera v resnice katoliške vere je lepo
cvetela. In enako blagonosna je bila misijonska delavnost Fran¬
čiškova tudi po druzih krajih.

17. jumj: Sv. Janez Frančišk Begis,  spoznovavec, 391

5. Teklo je deseto misijonsko leto njegovo, ko je Bogu
dopadlo , na plačilo poklicati ga. Njegov poslednji misijon je
bil v Lovesku. Preden pa je tje šel, je še za tri dni v tiho
samoto se umaknil, in sluteč bližnjo smert, opravi veliko spoved.
Ko ga pri odhodu vprašajo, ali bo prišel na novega leta dan
nazaj k ponovljenju obljub , je rekel: ,,Moj tovarš pač, jaz ne“.
Bilo je to o Božiči in Frančišk je zašel na potu čez visoko, sne¬
ženo gorovje. Noč ga prehiti in zavetja mora iskati v poderti
gozdni koči. Huda burja brije skozi špranje in svetnik , od .te¬
žavnega pota ves potdn, je kmalo v ledeno skorijo zavit. Če¬
ravno merzlice ves dergetaje, vendar dospe do Loveska. O za¬
gleda tolike množice, ki ga je čakala, pozabi na vse bolečine in
misijon prične. Ali slabost ga premaga in zdravniki izrekd, da
ga ni mogoče rešiti. Terpel je grozne bolečine, ali vedno po-
ljubovanje križanega Jezusa mu je je lajšalo. Zahvalil je Boga,
da ga pusti umreti med ubozimi kmečkimi ljudmi, ktere je tako
priserčno ljubil. In tako se približa zadnji dan grudna. Proti
večeru reče radostnega obličja svojemu tovaršu: „0 ljubi moj;
kakova sreča! Kako vesel umerjeni! Vidim Jezusa in Marijo,
ki sta mi naproti prišla, da bi me spremila v deželo izvoljenih 11 .
Nekoliko trenutkov potem izdihne svojo dušo 1. 1640. Papež
Klemen XII. ga je oslavljenega po čudežih v življenji in po
smerti razglasil za svetnika.

Obrazuje se v černem talarji in plašči s križem in rožnim
vencem v roki.

Nekoliko naukov iz njegovega življenja.

ijjorečnost tega svetnika za duše s kervijo Kristusovo odkup¬
ljene, ne zasluži samo od duhovnov, ampak tudi od druzih vernikov
posnemana biti; zakaj „Gospod je vsacemu zapoved dal za bližnjega*'.
Ta gorečnost je izvirek in gotovo znamenje tiste ljubezni, ki v sercih vseh
pravih učencev Jezusovih gori. Storimo torej bližnjemu vse dobro, lctero-
koli želimo, da bi on nam je storil. Prizadevajmo si, da bomo mi sami
pa tudi drugi največe dobro, gnado namreč v tem življenji, potem pa
večno zveličanje dosegli. Se ve, da gre le dušnim pastirjem in duhovnim
v cerkvi učiti, pridigovati, in druge službe opravljati; ali po besedi sv.
Avguština naj bi bil vsaki hišni gospodar pastir svoje družine, naj bi jo
učil in opominjal; vsaki naj bi svojega zgubljenega brata svaril in na
pravo pot nazaj napeljeval. — Duhovna dela usmiljenja spolnjevati,
bližnjemu dobro svetovati, za-nj moliti, mu, kjer se da, pomagati, da se
spreoberne ali pa v dobrem ne omahuje, je vsacemu dolžnost. Vsi moramo
pohujšanja ogibati se in drugi druzemu dobre zglede dajati, ki so velikrat
zdatniši ko vse pridigovanje in opominjanje. — Tergovcu, ki je le za
denarjem begal, samopašno živel, in svetnika čertil, reče ta enega dne:
„Kaj ti bodo vendar vsi tvoji trudi pomagali ? V enem trenutku te bo
smert vsega oropala. Kaj ti bo pomagalo, da si kopičil blago, ako pa
dušo zgubiš?** Te besede moža tako presunejo, da se resnično poboljša.

392

18. junij: Sv. Mark in Marcelijan,  mučenca.

Storimo enako. — Svetnik sliši eno nedeljo, da v neki kerčmi razuzdani,
vinjeni ljudje bogokletne reči vganjajo. Gre tje in jim dano pohujšanje
zaverne. Eden ga zato po licih udari. Svetnik mu poda še drugo rekoč:
„Lepo te zahvalim, ljubi brat! Ko bi me bolj poznal, videl bi, da še
veliko več zaslužim". Ta poterpežljivost je vse osramotila. Kako terpimo
pa mi, če nas kdo razžali? — V Montfauconu je stregel Frančišk oku¬
ženim; in če je kterega tacega na ulicah dobil, nesel ga je v bolnišnico.
Tamošnji dušni pastir mu zapove iz mesta oditi, da ne pade ko žertva
svoje gorečnosti. Svetnik odide sicer, ali ves solzan reče: „Zakaj se mi
pač zavoljo zasluženja tako drage smerti iz zgolj napačnega milovanja
zavida in se mi jemlje krona v trenutku, ko bi jo imel prejeti?" Koii-
košna ljubezen! Ali bi bili tudi mi pripravljeni, svoje življenje iz ker-
ščanske ljubezni v nevarnost postavljati in je tudi zgubiti? — On ni
ničesar iskal, razun časti Božje. „Ker smo iz nič le za Boga vstvarjeni,
je rekel, tedaj smo tudi edino le njegovi, vse moramo le v njegovo čast
obračati". Ko bi bili vendar tudi naši nameni pri vsem djanji zmeraj
tako čisti! — V terpljenji je navadno klical: „0 ko bi vendar za tvoje
presveto ime, o Bog! mogel še več terpeti!" Ali tudi mi radi terpimo?
— Veselilo ga je, če je moral lakoto, žejo in mraz terpeti. „Povem vam,
reče enkrat svojim tovaršem, da mi ne bi bilo živeti, ko mi ne bi bilo
nič za Kristusa terpeti; terpljenje je moja edina tolažba na svetu". Kako
vse drugače mi mislimo! „Hoti ali ne hoti, pravi sv. Krizostom, vendar
moraš terpeti. Če to voljno storiš, pridobil boš veliko; če pa terpiš
nerad in nepoterpežljivo, bode tvoje terpljenje toliko teže, in nazadnje cel6
pogubno".

Molitev.

O Bog! kteri si svojemu spoznovavcu Frančišku prečudno ljubezen
in nepremagljivo ljubezen podaril, brezštevilne težave za dušno zveličanje
druzih prenašati — dodeli nam, da od njegovega zgleda vnemani in od
njegove priprošnje podpirani, veselje večnega raja dosežemo. Po Kristusu
Jezusu, Gospodu našem. Amen.

18. Junij ali rožnik.

S 4  Sv. Mark in Marcelijan, mučenca.

kti sv. Boštijana nam pripovedujejo, da je bil slaviti vojak
od škofa in pa občine rimske prejel častni naslov bra¬
nitelj cerkve", ker je o preganjanji, ki je bilo zbobnelo pod
cesarjem Karinom in je vriščalo vperva vladna leta Diokleciana, ver¬
nikom vso le mogočo postrežbo skazoval: enim do bega pripo¬
mogel, družim varnega zavetja v mestu poiskaval, jetnikom
marsikako olajšanje oskerboval, je k zvestemu spoznanju in do¬
končni stanovitnosti spodbudoval in vnemal. Med najslavniše
spoznovavce, kterim je bil on orodje kreposti in milosti Božje,

18. junij: Sv. Mark in Marcelijan,  mučenca. 393

se štejeta Mark in Marcelijan, kterih mučenstvo iz imenovanih
aktov tukaj posnamemo.

2. Mark in Marcelijan sta bila dvoj čeka iz bogate, po¬
ganske starešinske rodovine. Iz poganstva so bile takrat skor
čisto zginile vse sledi verstva in pobožnosti: ljubezen do dobrot¬
ljivih bogov, strah pred njihovim serdom, hrepenenje po spravi,
prošnja njihove pripomoči, vera v njihova prikazanja; bogočastje
se je vzderževalo toda le po vnanjem po deržavnikih, da so si
je molzli v svoje politiške namene, po duhovnih, ker jim je pri¬
pomoglo do imenitnosti in odpiralo bogate dohodke, po modro-
slovcih, da so svoje vzore od nevidnega svetovja v nekake okvire
vklepali, in po pesnikih, ker brez njega ne bi bili mogli svojih
domišljij in sanjarij oživljati. Visokorodni Rimljani so bili po¬
greznjeni v tako znimarnost do vsega bogovstva in verstva, da
so vsako še tako abotno versko zblodo in vražo pustili kliti in
se razbohtevati, da le ni motila domačih šeg in javnih naredeb;
očetom čisto nič ni bila mar verska izreja otrok, ktero so po¬
polnoma prepustili svojim sužnjim in oproščencim. Ali iskra
kerščanske vere je i’avno med to verstjo ljudi, med ubozimi in
niz kimi  najživeje tlela in vnemala v novo duhovno življenje,
ktero se je čedalje više povzdigovalo, čedalje širje razpotezalo.
Tako se je prav velikrat pripetilo, da so bili sinovi in hčere
poganskih rodovin od zgodnje mladosti v kerščanskem uku in
nravu podučevani in starši tega niso ne zapazili, ne zato se
menili: tako se je zgodilo tudi z Markom in Marceiijanom. Ko
kristijana dorasteta v mladenča in moža, stopita v javno življenje,
dosežeta službe in časti, poskerbita si lastno pohištvo in gospo¬
darstvo in živita srečno z ženama in otroci, in njihovi domači
nj ima,  stran vere nobenega napotja ne delajo. Ali zdaj, ko
navstane preganjanje, sta zatožena zaničevanja bogov in v ječo
pahnjena; serčno poterdita svoje versko spoznanje, terpita stano¬
vitno sramotenje in bičanje in sta v smert obsojena.

3. To je bil grozen udar za vso rodovino. Stari oče iz¬
prosi s svojo veljavnostjo pri mestnem glavarji Kromaciji trideset
dni odloga, ker je upal, da bo med tem Časom sklep sinov
omajal in ju malikom darovati pregovoril. Bila sta tedaj s
šestnajstimi druzimi poganskimi jetniki višega stanu, iz javne
ječe v hišo sodnjega pisarja Nikostrata odpeljana in tam v do¬
stojnem zaporu obderžana. Oče, Trankvilin, sivolas starček,
ves gerbast teže let, ves polomljen od protina; mati, Marcija,
žena blazega obličja in častitljive postave;_ ljubeznjivi soprugi z
milimi deteti; skerbeči sorodniki in prijatli — vsi dohajajo dan
na dan, in napadajo vojaka Kristusova z orožjem prijateistva in
ljubezni. Bridke tuge tarna oče: „Usmilite se: jaz sem slab in
zrel za smert, vidva  sta v polnoti moči; počakajta vendar, da
se moje oko zatisne; ali naj umirajoči oče vidi kri sinov teči

394

18. junij: Sv. Mark in Marcelijan,  mučenca.

pod rabeljnovo sekiro ? “ Razkodranih lasi in z raztergano
obleko ječi mati pred njima: „Ne morita me — jaz sem vaju
rodila in na teli persih dojila, moje sta meso in kri — ne, nista
ne, vajine persi so jeklene, vajni serci ste kamniti; kakova norija
vaju je obsedla! Upehana starost se željno oklepa življenja,
cversta mladost je zaničljivo zametuje — zametuje življenje, čast,
bogastvo, srečo! Ko bi mi vaju vojska odpeljala, planila bi za
varna v bojno gnječo; ko bi mi vaju briči ugrabili, vse straže in
pahe bi do vaji razrinila; ali to je strahovito: vidva hočeta
umreti, vidva sama kličeta in prosita rabeljna meč zasukati, vi¬
dva sama mu vratova nastavljata 44 . Trepeči soprugi poletite z
vihro obupne ljubezni v naročje mož, je kerčevito objemate, na¬
glas ihtite in kažete na plakajoče otročiče: ,,Kaj bo iz naju, kaj
bo iz teh; nesrečni vdovi, zapuščene sirote — in po va-njem
zadolženji? spomnita se ljubezni, usmilita se! 44  Bile so besede
najhuje dušne razvihte , zaplaki prebolečine, glasovi obupanja;
ko ostri noži so prebadali možema serce.

4. Že sta omahovala; ljubezen do mesa in kervi, do očeta
in matere, do žene in otrok je skor zmagovala čez ljubezen do
Kristusa; tedaj pristopi Boštijan, ki je bil enega dne priča teh
presunljivih prizorov , pred brata in njune sorodnike, in jim s
plamečo besedo prigovarja serčnost in tolažbo, popisuje jim nič¬
nost minljivega, veličanstvo pa večnega življenja v tako ginljivih
podobah, da vsi omolknejo; Marku in Marcelijanu reče: „Blaga
brata; vojaka Kristusova, ne pustita si krone uropati; muke sta
serčno preterpela, ali vaji naj poderd besede in solze ? Že stojita

na pragu raja, o nikar se ne umikajta- 44 ; unim pa je

klical: „Bodite serčni, ljubljena nista za vas zgubljena, saj gresta
le z Božjo milostjo tudi vam lepa bivališča pripravit 44 . Pač je
govoril eno uro in čeznatorna luč ga je obžarevala. Coa, žena
Nikostratova, vsled neke bolezni nema, pade zaupljivo pred
navdušenega govornika in roke proti njemu povzdiguje; Boštijan
pa reče: „Ce sem služabnik Kristusov in je vera moja resnična,
naj ti Gospod usta odpre 44 . In žena na glas zakliče: „Hvaljen
bodi tvoj Bog, vse verujem, kar si govoril 44 . Tudi Nikostrat ves
presunjen od te čudapolne prigodbe z lastno nevarnostjo jetni¬
koma verige razpne in ju milo prosi, z begom rešiti se; ali ona¬
dva mu odgovorita: „Nikakor ne, če tudi ti je Bog podelil milost
in čast vere, vendar ti ne moreva slave mučenstva prepustiti 44 .
Ti ginljivi prizori so vseh serca prevzeli: oče in mati, obe ženi
in vsi pričujoči, 68 oseb, so klicali ime Jezusovo. Prejeli so
poduk in kerst od mašnika Polikarpa v Rimu skritega, stari oče
je pa tudi telesno zdravje zadobil.

5. Dnevi obroka so minuli; predstojnik Trankvilina po¬
kliče, ali kako se zavzame, ko izpazi, da se je on sam in vsa
rodbina k veri sinov spreobernila in nič manj se ne čudi, da

18. junij: Sv. Mark in Marcelijan,  mučenca.

395

hromega moža tako čverstega pred seboj vidi; on sam od enacega
zlega nadlegovan, radovedno poprašuje, kteri zdravnik in s ka-
kovim lekom ga je ozdravil. Trankvilin naravnost odgovori, da
je le po veri v Kristusa ozdravel; na kar ga prosi predstojnik,
tudi njemu zdravnika te vere poslati. Polikarp pride, ali ko mu
uni bogato plačilo obeta, smehljaje mu ta milo odgovori, da tukaj
ne gre za denar, ampak za kaj višega — za vero; če resničnega
serca Gospoda išče, ga bo najdel gotovo —. Kaj da se je zdaj
v duši predstojnikovi godilo, kako so megle malikovavske abote
zginile, in kako se je njegovo serce veri in novemu življenju od-
perlo, tega ne moremo povedati; ali zgodilo se je: Kromacij
prejme sv. kerst, oprosti jetnika, odpove se službi in se umakne
z veliko kristijani na svoja oddaljena posestva. Mark in Mar¬
celijan, ki sta v mestu ostala, sta bila za dijakona posvečena.
Ker po lastnih hišah ni bilo za-nju varno, zato sta se po dnevi sem-
tertje skrivala, le v tihih, temnih nočeh sta se zbirala z verniki
v molitev in daritev. Ali preganjanje je bilo vedno huje, skri¬
vanje težavniše, ker tudi po najbolj zatišnih krajih so ovaduhi
oprezvali; tedaj njima preskerbi cesarski strežaj, pri kterem je bil
tudi papež Kaj, pod streho nad kbpeljnico začasno zavetje. Toda
Zveličar sam njima je pripravljal večno bivališče rajskega miru.
Nek odpadenec ju izda. Mark in Marcelijan preč v grozovito
smert obsojena, sta bila h kolom privezana, noge njima pa z
žeblji pribite, — tako sta stala, prepevaje hvalo Božjo en dan
in eno noč, dokler nista omedlela; drugi dan sta bila s sulicami
prebodena. Pokopana sta bila zunaj mesta tam, kjer je bilo
kasneje po njih imenovano pokopališče.

Obrazujeta se, kakor sta bila mučena.

Kdo je naše ljubezni vreden.

ji erdna v veri sta naša mučenca iz ljubezni do Jezusa vse ljubo
na svetu hotela zapustiti, vse ozire mesi in lcervi premagati.in kervavo
smert terpeti. Ali priserčno prigovarjanje žalostnih domačih je ju že na¬
gibalo v odpad, ko bi ju ne bil sv. Boštijan obvaroval te grozne nesreče
s svojo gorečo razsvetljeno besedo. Za koga tedaj moramo vse darovati,
kdo edini je vse naše zveste ljubezni vreden? „Tedaj glej, koga imaš
ljubiti in pa zakaj “  je rekel Kristus sv. Luitgardi. Oberni tedaj svoje
oči na Križanega, kterega edinega imaš ljubiti, ker te je on popred ljubil
od vekomaj ljubil, in te zdaj ljubi, in te bo zopet ljubil, če boš vreden,
na vekomaj; njega, ki je svojo ljubezen do tebe v djanji pokazal, ker je
zavoljo tebe iz nebes prišel, tri in trideset let v uboštvu, bolečinah živel,
in svoje sveto življenje z najgrenkejo smertjo sklenil. On ti kaže rano
svojega presvetega serca in s tem vzrok, zakaj da ga ljubi. Ktera li stvar
ti zamore tak dokaz svoje ljubezni dati? Ako jo najdeš, idi in ljubi jo
bolj ko Jezusa. Ali ne najdeš je ne v nebesih ne na zemlji. Tedaj za¬
služi Jezus, da ga neskončno bolj ljubiš, kakor vse stvari. Duša! spomni
se te resnice pri ogledovanji podobe ranjenega in križanega svojega Zve-

396

19. junij: Sv. Gervazij in Protazij, mučenca.

ličarja in reci sama pri sebi: Moj ranjeni, moj križani je edino vreden,
od mene čez vse ljubljen biti. — O koliko duš se še le v poznih letih
bridko pokesa, da toliko časa Tistega, ki ga bi bile morale, niso čez vse lju¬
bile. Premišljevanje ljubezni Jezusove do tebe naj ravno to kesanje v tebi
obudi, in če si ničemurni ljubezni do stvari prostor v svojem serci dovolil,
popodi jo še danes iz njega. Danes še vse svoje serce Tistemu v posest iz¬
roči, ki je zadnjo kapljo kervi iz lastnega serca za-te prelil. Deljenje
serca med njim in med svetom bi bila največa krivica za-nj. „Daj mi
svoje serce, sin moj!“ (preg. 23, 16.) To je Kristusovo zahtevanje.
„Ljubi Gospoda svojega Boga iz vsega svojega serca", tako se glasi Božje
povelje. (Mat. 22, 37.) Nobene stvari ne smeš ljubiti, kakor le zavoljo
Boga, nobene ne, kakor Boga, še manj pa bolj, kakor Boga. Obžaluj, da
si toliko časa živel brez ljubezni do Boga iz vsega serca. Začni torej
berž, da boš svoje življenje, ki ga nisi v ljubezni Božji začel, vsaj v tej
ljubezni nadaljeval in srečno končal. „Ljubi Boga iz vse svoje moči.
Ljubi Boga v vsem svojem življenji 4 '. (Sir. 7. in 13. pogl.)

Molitev.

Ne spominjaj se, o Gospod! grehov naše mladosti, in ne naše ne¬
vednosti. Oziraj se, Oče! milostivo na nas poleg svojega neskončnega
usmiljenja, zavoljo svoje neizmerne dobrotljivosti. Amen.

--

19. Junij ali rožnik.

Sv. Gervazij in Protazij, mučenca.

a je prava bratovščina, ktere nikdar ni mogel boj oskruniti;
kteri so po preliti kervi šli za Gospodom, in ker so za¬
ničevali kraljevi dvor, dosegli so nebeško kraljestvo. Glej,
kako je dobro in prijetno, Če bratje složno skupaj bivajo. Tako
sv. Cerkev poje na današnji dan.

Sv. Gervazij a in Protazij a imenuje sv. Ambrož perva Mi¬
lanska mučenca. Zdi se, da sta že pod Neronom, ali najkasneje
pod Domicijanom svojo kri za vero prelila. Bila sta sinova svetih
staršev, sv. Vitala namreč, ki je v Raveni bil mučen, in sv. Va¬
lerije, ki je v Milanu za Kristusa smert terpela. Vredna tacih
staršev sta se tudi Gervazij in Protazij izkazovala s svojo goreč¬
nostjo za nauk Jezusov, s svojo ljubeznijo do njega in s svojo
miloserčnostjo. Svoje bogato po starših podedvano premoženje
razdelita med uboge in se umakneta v majheno bivališče, kjer
deset let v vseh bogoljubnih vajah preživita. Z besedo in z
zgledom jih mnogo spreoberneta h kerščanski veri, druge pa v
njej veri poterdita. To pa je malikovavce silo razgnjevilo.

19 . junij:  Sv.  Gervazij in Protazij, mučenca. 397

2. Ko tedaj vojvoda Astazij, ki je šel z vojsko nad Mar-
komane, v Milan pride, mu gredo nasproti in ga nagovori: „Če
hočeš zmagati, moraš poprej brata Gervazija in Protazija primo¬
rati , našim bogovom darovati; zakaj oni, od nju in njunih to-
varšev zaničevani, so tako serditi, da nočejo nobenega odgovora
več dati“. To slišavši veli neutegoma brata poiskati in oba na
sodbo prignati. Z osorno besedo njima zaverne zaničevanje
bogov ter veli, ž njim vred jim darovati, da bi njegovemu orožju
zmage nad sovražnikom ne odtegnila. „Sreče in blagoslova za
zmago", reče Gervazij, „si moraš le od vsegamogočnega Boga v
nebesih prositi, ne pa ju pričakovati od svojih praznih in mu¬
tastih malikov, ki imajo oči, pa ne vidijo, ušesa, pa ne slišijo,
usta, pa ne govorč, roke in noge, pa se ne gibljejo, in so brez
duha in življenja". Serditi vojvoda d4 odkritoserčnega spozno-
vavca tako dolgo s svinčenimi kiji biti, dokler duše ne izdihne.

3. Potem se oberne k Protaziju rekoč: „Revše! bodi bolj
pameten, ko tvoj brat, ako nisi sovražnik lastnega življenja".
„Kdo je revše?" popraša Protazij, „jaz, ki se te ne bojim, ali‘ti,
ki se mene bojiš, ker tolikanj skerbiš, da bi se ti nesreča ne
pripetila, ko bi jaz tvojim bogovom ne daroval? Jaz se ne bojim
ne tebe ne tvojih bogov, ki so mi toliko mar, ko prah na cesti.
Jaz molim le edino pravega Boga, ki v nebesih gospoduje".
Kamnitega serca, kakor njegovi maliki zaukaže svetnika grozovito
pretepsti in potem ob glavo djati.

4. Trupli mučencev ste na sodnišči, kjer sta življenje za
Kristusa dala, do noči ležali. Goreč kristijan Filip pa ju s sinom
natihoma odnese in s častjo pokoplje. Kristijani milanski so bili
v četertem stoletji svetnika čisto pozabili, kar Gospodu dopade,
prečastito ju oslaviti in po njunih ostankih tamošnjo cerkev re¬
šiti ene izmed najveČih nevarnosti, kterekoli so jej kedaj protile.
Cesarica Justina, ki je takrat vladovala in v Milanu dvorovala,
bila je v arijansko krivoverstvo vsa zanorjena in si je vse mo¬
goče prizadela, da bi sv. škofa Ambroža z njegovega prestola
pahnila. Tedaj v tej hudi sili mu je bil po nebeški prikazni
razodet kraj, kjer sta bila sv. mučenca pokopana. Ambrož veli
kopati in res najdejo tam rakvo, v kteri ste počivali dve moški
nestrohneli trupli, visoke rasti z odsekanima glavama. Iz groba
s kervijo zalitega je puhtela preprijetna dišava. Zraven je ležal
zapisek njunih imen in njunega mučenstva.

5. Silno je verno ljudstvo skup vrelo pri vzdigovanji sv.
trupel in veliko čudežev se je zgodilo zlasti tista dva dni, ko ste
bili izpostavljeni v veliki cerkvi. Mnogo bolnikov je po samem
dotiku pertov, s kterimi so bili sv. ostanki zagernjeni, zdravje
zadobilo. Posebno znamenito pa je čudo, ktero se je med spre¬
vodom k unej cerkvi dogodilo nad prav znanim milanskim pre¬
bivalcem, Severom po imenu. On, po rokodelstvu mesar, je bil

398 19. junij: Sv. Gervazij in Protazij,  mučenca.

pred več leti čisto oslepel. Komaj sliši od slovesnega praznika
vzdignjenja svetnikov, da se k nosilu peljati, se dotakne perto-
vega roba in si ž njim oči dergne. In glej! hitro spregleda. Vsi
ti čudeži so spričevani od sv. Ambroža v listu do sestre, v kte-
rem je pristavljen tudi njegov govor o prihodu sv. ostankov v
cerkev. Tudi sv. Avguštin in sv. Pavlin, ki sta bila tisti čas v
Milanu, enako pripovedujeta. Milanski Arijanci so delali na vse
kriplje, da bi resnico teh, po priprošnji svetnikov storjenih ču¬
dežev utajili. Ali bili so preočitni in preresnični, da bi se bili
mogli s svojim zanikavanjem zmagati. Marveč se je mnogo
njihovih, prepričanih resnice po tako očitnih in glasnih znamenjih,
v naročje prave cerkve vernilo in cesarica sama je zadušila svojo
preganjavsko Jbesnost ter je sv. Ambroža zanaprej v miru pri
čedi pustila. Ceščenje teh sv. mučencev se je po zahodnjih krajih
močno razširilo, takd da je več škofij in farnih cerkev sv. Ger-
vazija in Protazija za patrona izvolilo, kakor se tudi v litanijah
vseh svetnikov častito imenujeta in na pomoč kličeta.

Obrazujeta se ko rimska meščana z mečem v roki.

Ostanki svetnikov v oltarjih ali na oltarjih katoliške

cerkve.

Jlie v pervih časih kerščanske vere so bile kosti mučencev v visoki
časti. Kristijani so si vsemožno prizadevali, da so sv. trupla iz pogan¬
skih rok oteli, ki so je skrunili in kristijanom v častit pokop ne prepustiti
hoteli. Že to jim je služilo v tolažbo, kedar so mogli svoje pertiče v kri
mučenih bratov pomočiti in je potem ko dragocen zaklad shraniti. Tako
so bili kristijani kosti sv. Ignacija, učenca aposteljnov, ko predrage bisere
skerbno zbrali, je v skrinjico vložili in v Antiohijo poslali; tako so zbrali
tudi kosti sv. Polikarpa, učenca sv. Janeza in je shranili na sv. mestu,
to je, v hramu, v kterem so sv. skrivnosti obhajali. Navadno so pokla-
dali kristijani ostanke svetnikovpod oltar, alikmalo je bila dana ostra zapoved,
da morajo v vsacem oltarji, na kterem se presveta daritev opravlja, ostanki
svetnikov vloženi biti. Tedaj so bili oltarji navadno nad grobovi svetnikov
postavljeni ali pa njihova trupla ah kosti v predrage tvarine zavite v ste¬
klenih shrambah na oltar devani. Že za časa sv. Ambroža ni veljala no¬
bena cerkev za posvečeno, ne noben oltar, v kterej ali v kterem ni bilo
nobenih svetinj, in v ta namen se je obračalo do tistih mest, v kterih so
se nahajali grobi svetnikov, da so se od tam dobili sv. ostanki, zlasti pa
do Rima, kjer je bilo na tisoče sv. trupel pokopanih. Vzrok pa in nagib,
da so že pervi kristijani svoje oltarje stavili nad grobovi mučencev in sv.
ostanke va-nje vkladali, je izrečen v besedah sv. Pisma v skrivnem raz-
odenji sv. Janeza: „Videl sem pod oltarjem duše pomorjenih zavoljo be¬
sede Božje in zavoljo pričevanja, ki so ga imeli". (6, 9.)

Cerkev katoliška hoče s tem naznaniti, da je ona zvezana s Svet¬
niki v nebesih po veri in ljubezni, in da ž njimi občuje, kakor piše sv.
Ambrož v omenjenem listu do sestre: „Glej, kervavi dve zmagoviti

daritvi, kedar imajo priti ostanki pod tisto mesto, kjer se velika daritev
Kristusova opravlja. On nad oltarjem, ker je zavseterpel, ti pod oltarjem,

20. junij: Sv. papež Sil v eri j, mučenec.

399

ker so po njegovem terpljenji povišani bili". Svetniki sami so se s Kristusom da¬
rovali in le po njegovem darovanji so dosegli moč daritev svojo srečno dokon¬
čati. Z oltarja tedaj nam svetniki nenehoma kličejo:,, Prinesite sami sebe v dar,
kakor mi; v Kristusu in po Kristusu dobite tolažbo, moč in krepost. Mi,
kterih kosti že počivajo, vojskujemo se za vas. Po Kristusu bodo naša
zasluženja tudi vaša, ker smo mi bratje vaši v Kristusu". — In zatorej
mašnik, kedar se po pristopni molitvi (introitus) poda po stopnicah pred
oltar, poljubi tisto mesto, kjer so sv. ostanki vloženi, v znamenje, da mo¬
ramo Svetniki in mi po veri in ljubezni v Kristusu zedinjeni biti, zedin¬
jeni torej pri obhajanji presv. daritve Jezusove.

Kedar tedaj, kristijan vidiš na oltarji sv. ostanke ali pa vidiš maš-
nika oltar poljubiti, moli tako-le:

Molitev.

O vi ljubi sv. mučenci! pripomagajte s svojo priprošnjo, da bi
Kristusu, vaši glavi in vašemu Kralju v dar prinesel svojo dušo in svoje
telo, da bi enkrat mogel delež imeti v vaši slavi s Kristusom. Amen.

20. Junij ali rožnik.

Sv. papež Silverij, mučenec.

W^ e ršk° in sploh vse zahodnje je bilo od začetka 4. pa do 8.
stoletja terišče, po kterem so se raznoverstni krivoverci
divje semtertje dervili. Med njimi je bil tudi carigrajski
menih Evtih, kteri je bil skoval krivovero enonatorstva ali mo-
nofizitizma. To krivoverstvo, čeravno že obsojeno na zboru
Kalcedonskem 1. 451, je vendar našlo mnogo terdnikov, posebno
pa je Teodora, žena cesarja Justinijana I. na vso moč je pod¬
pirala, in nobenih druzih škofov ni terpela, kakor le s to zmoto
prekvašene.

Silverij je bil sin papeža Hormizda, kteri je, preden se je
cerkveni službi posvetil, v zakonskem stanu živel. L. 546, dva
meseca po smerti sv. papeža Agapeta, bil je, Čeravno še le dija-
kon, po enoglasni izvolitvi na papežev prestol povzdignjen. _ In
kmalo je pokazal tolikanjo krepost v obrambi vere in časti sv.
Cerkve, da ga ni moglo ne pregnanstvo, ne terpinčenje, ne smert
nagniti v predrugačenje tega, kar so njegovi spredniki v ohra-
njenje sv. vere zaterdili. Stanje sv. Cerkve in Rima je bilo v
groznih stiskah; po zahodnjem so moževali Arijanci, po vzhod-
njem so drajnali Evtihijani. Z imenovano Teodoro se je bil že
Agapet zapljel v prepir, ker je bil po njenem posredovanji s pre-
lomljenjem cerkvenih zakonov škof Antim iz Trapezunta na
škofijski sedež v Carigrad prestavljen. Ta njen ljubljenec je le

400

20. junij: Sv. papež Silverij,  mučenec.

prekmalo svojo krivo vernost razodel, ter se branil, dvojno na-
toro v Kristusu naravnost spoznati in terditi; zatorej je Aga-
pet pretergal občevanje ž njim in je cesarja v njegovo pregnanje
nagnil. —

2. Teodora, krivoveri strastno udana, dela na vse moči,
da bi se njen ljubljenec nazaj poklical. Po smerti Agapetovi se
je nadjala, da bo novi papež bolj voljan, zatorej tišči va-nj, da
bi Antima za pravega škofa poterdil, ali pa sam v Carigrad pri¬
šel, da bi to reč tam preiskal. Ali Silverij je ravno tako zvesto,
kakor njegov prednik, varoval pravico Cerkve in nikakor ga ni
mikalo, glavo v žrelo levovo potikati, kar pa bi bil storil s svojo
bojo v Carigrad. Le predobro je čutil, kako nevarno je, naka¬
nam strastne ženske ustavljati se; zatorej je opomnil prijatlom:
„Vidim, kam bo to peljalo, in da me bo morda tudi življenje
stalo“. In res se je imelo tako zgoditi. Zakaj cesarica je tuh¬
tala odtistihmal le na maščevanje in dogodbe jej priliko za to
kmalo naklonijo. Teodorik, kralj vzhodnjih Gfotov, je bil v
Italiji mogočno kraljestvo vstanovil. Ali po njegovi smerti so
razne razpertije in zločinstva med kraljevimi osebami kraljestvo
tako razmajale, da se je Justinijanu ta okoliščina prilična zdela,
Italijo zopet svoji oblasti ukloniti. Iz tega namena pošlje slav¬
nega Belizarja z vojsko zoper to deželo in po prevladanji Sicilije
in po druzih zmagah pride pred Rim. Rimljani mu po nasvetu
papeža Silverija samega vrata odpr<5, kteri pač takrat ni slutil,
da si je s tem lastne rabelj ne priklical.

3. Zdaj se je zdelo Teodori, da je prišel ugodni trenutek
za nadaljno zadergovanje njenih zanjk. Poznala je ona Vigilija,
arhidijakona rimske cerkve in papeževega poslanca v Carigradu,
ko zvijačnega, časti in denarja lakomnega človeka in njega si je
izvolila za poglavitno orodje. S tem pogojem, da sklepe Kalce-
donskega zbora overže, in pregnanega Antima zopet v cerkveno
občestvo sprejme, obljubi mu za papeža ga storiti, in ko on
njenim predlogom priterdi, pošlje ga z denarjem in s potrebnimi
listi v Rim. Belizar bere v cesaričnem listu stermč, da naj Sil¬
verija prežene, da bo mogel Vigilij izvoljen biti. Prepričan pa¬
peževe vrednosti se v njem dolgo časa strah pred sodbo Božjo,
ko bi se dotaknil njegovega maziljenca, bojuje s strahom pred
nemilostjo cesaričino, ko bi se branil njena povelja spolniti. Na¬
posled ga pregovori njegova žena Antonina, zanesljiva prijatlica
cesaričina, to nasilno djanje izveršiti. To gerdobno slabost je
izgovarjal rekoč: ,,Cesarica zapoveduje, jaz moram slušati. Po¬
guba papeževa se meni ne more prištevati; ona naj na sodnji
dan pred Bogom odgovarja”. Antonina, da bi možu sesukala
pretvezo za zapor papežev, veli svojim pokvekam skovati list, v
kterem Silverij gotiškega kralja Vitiga vabi rimskega mesta se
zopet polastiti. Belizar je pač spoznal to sleparsko spletko.

20. junij: Sv.papež Silverij,  mučenec.

401

\ endar pa se je vedel, kakor bi mu to izdajavno pisanje veljalo
za pravo, zatorej pozove papeža na odgovor v svojo palačo.
Silverij ubeži v cerkev sv. Sabine; Belizar ga d4 po sinu k sebi
poklicati, ali on noče cerkve zapustiti, bojč se lokavstva; napo¬
sled pa se priporoči varstvu Božjemu in se poda k Belizarju.
Duhovščina, ki je svojega glavarja tje spremila, morala je pred
durmi ostati, in nikdar več ga ni videla. Vojvoda ga precej
pelje v sobo svoje žene. Antonina, nemarno oblečena in sedeča
na postelji, preobsiplje ga z najgeršim očitanjem, kakor bi bil on
resnično kriv namišljenega hudodelstva in preč veli palij mu od¬
vzeti. Potem ga peljejo V drago sobo, kjer ga še vse drage
papeževe obleke slečejo in naposled v meniško halo vtaknejo,
in natihoma na ladij o odpeljejo. Drugi dan Rim stermeč in
plah začuje, da se je Silverij pomenišil in da je Vigilij njegov
naslednik.

v

4. Svetnik je bil pregnan v Pataro v Liciji. Škof tega
mesta ga sprejme z vso častjo in postane glasen in serčen njegov
zagovornik, popotva celd sam v Carigrad do cesarja, kjer govori
z vso blago prostodušnostjo in mu zažuga z ostro kaznjo Božjo,
ako tega strašnega pohujšanja, te grozne krivice kmalo ne po¬
pravi. „Kraljev“, mu je rekel, „je več na zemlji, pa en sam je
papež čez cerkve vesoljnega sveta 11 . (Te besede iz ust vzhod-
njega škofa pričajo, da se je sploh pripoznalo predstvo rimskega
prestola.) Cesarju niso bile nič prav znane te zločinske homa-
tije. Podučen pa zdaj od pogumnega škofa Patarskega, zaukaže
Silverija neutegoma v Rim nazaj peljati, tožbe zoper njega na¬
tanko preiskati in ako bi bil za nedolžnega spoznan, zopet ga
za papeža pripoznati. Za Teodoro in njene pomagače je bilo to
strela iz jasnega, in vse jim je moralo mar biti, povernitvi svet¬
nikovi vse mogoče ovire nastaviti. Store torej novo hudobijo,
ter daj<5 Silverija na potu vloviti in na mali pusti otok Palmarija
izpostaviti. Tukaj je živel terpin le malo časa v raznoterih nad¬
logah, ktere sam v nečem listu popisuje rekoč: ,,Kruh bridkosti,
in voda stiske je moja hrana noč in dan“. Vendar pa se svoji
časti nikdar ni odpovedal, marveč je na otoku zbral štiri škofe
ter je Vigilija in njegove podpornike udaril s cerkvenim preklet¬
stvom. Liberat zagotovlja, da so ga pustili glada umreti, da bi
se ga znebili; dragi pa terdijo, da je bil po Antonininem na-
šuntanji zavratno umorjen. Njegova smert se je dogodila 20. ju¬
nija 538.

5. Vigilij, dozdaj vsiljenec in razkolnik, postane po smerti
svetnikovi in po poterjenji njegove izvolitve od strani rimske
duhovščine pravni papež. Odpovč se svojim zmotam in s kri¬
voverci nič več ne občuje. Zato ga pa njegova prejšnja podpor¬
nica, cesarica Teodora, ljuto sovraži, in peklensko hudobna
ženska ga naposled tudi v ječo pripravi. Ali tudi za-njo je bila

Življenje svetnikov in svetnic božjih, II. del. 26

402

20. junij: Sv. papež Silverij,  mučenec.

ura povračila in končala je svoje zločesto življenje v revi in
sramoti; Belizarja pa je zadela nemilost cesarjeva, da seje dolgo
moral po pregnanstvu klatiti.

Obrazuje se svetnik v papeževi opravi deržeč verige v roki.

Kristus vedno čuje nad svojo Cerkvijo.

IBog je bil dopustil, da je ravno tisti Vigilij, ki je papeža Silverija
preganjal noter do smerti, povišan bil na sveti prestol. Lahko si je bilo
misliti, da bode ta mož v Cerkvi Božji veliko pohujšanja napravljal posebno
s svojim občevanjem s krivoverci. Sv. Cerkev je bila torej v veliki ne¬
varnosti ; ali Kristus, kakor najviši njen glavar čuje nad svojo Cerkvijo,
od ktere je rekel, „da je vrata peklenske ne bodo premagala**
Sv. Duh jo vlada in jo bo vladal do konca svetd.

Tedaj tudi Vigilij ni mogel škodovati Cerkvi Božji; zakaj Kristus
je v svoji neskončni milosti tak6 obračal serce tega moža, da je postal
eden izmed najterdnejih stebrov katoliške resnice. Komaj namreč pozve,
da je bil nedolžni papež tako okrutno umorjen in sliši, koliko čudežev da
se na njegovem grobu godi: berž se mu oči odpro, in njegovo serce se
napolni najbridkejšega kesanja nad dosedanjimi krivicami. Hotel je neki
zapustiti papeževo čast in oblast in delati pokoro; ali rimska duhovščina
tega ni dopustila pripoznavaje v njem najvišega glavarja Cerkve. Zdaj
se Vigilij spove očitno svojih grehov in po zadobljeni odvezi postane ves
drugi človek. Odpove se slehernemu občevanju s krivoverci, udari s cer¬
kvenim prokletstvom brezbožno cesarico in ostane stanoviten v spoznanji
prave vere tudi takrat, ko ga njega samega v ječo pahnejo. Z blago
krepkodušnostjo reče cesarju Justinijanu: „Ti le Vigilija deržiš v okovah,
nikdar nikoli pa ne glavarja aposteljna Petra". Hotel je s tem reči: „Jaz
sem in ostanem papež tudi v ječi".

Glej, ljubi bralec! kako čuje Jezus nad svojo Cerkvijo; kako zna
on zlo, ktero bi jej utegnilo škodovati, oberniti v njen prospeh. Če tedaj
tudi slišiš, da so kterikrat tudi nenravni papeži zasedali stol sv. Petra, to
te ne sme motiti, ker ravno v tem se razodevlje premogočnain premilostna
roka Gospodova, s ktero vodi in kermi ladij o sv. Cerkve, da je pri vsej
malopridnosti nekterih viših pastirjev Cerkev vendar se ohraniia in čistota
vere ne najmanjšega kvara ni terpela. Ko bi ne bil Kristus pri svoji
Cerkvi, ko bi ne bila ona njegovo delo, njegova stavba, bila bi morala
že davno se pogrezniti v mlakužnem močvirji nečistih nravov marsikterih
njenih glavarjev. Ali Kristus je zvest svoji obljubi, da je vrata peklenske
ne bodo premagala. Ta misel tedaj, da Kristus zmeraj čuje nad svojo
Cerkvijo, mora te tolažiti in oserčevati, kako sovražniki po vsakterem
orodji grabijo, da bi razbili skalo sv. Cerkve. Moraš se pa tudi Bogu
zahvaliti za to, da si ud te Cerkve, ktera te gotovo pripelje k zveličanju,
ako jej boš le zvesto pokorščino skazoval in zvesto poslušal njen glas.

Molitev.

O moj Jezus! J*i večni in zvesti Pastir svoje Cerkve: kako goreče
Te moram zahvaliti za to, da sem ud Tvoje sv. Cerkve, ktero si sezidal
na skalo sv. Petra; edino to milost mi dodeli, da bi jej bil ko dete po¬
koren in bi s tem zveličanje dosegel. Amen.

21. junij: Sv. Alojzij,  spoznovaveo.

403

21. Junij ali rožnik.

Sv. Alojzij, spoznovavec.

ied svetlo množico zgledov posebne nedolžnosti in čistosti,
ki je kerščanstvo po smerti nedolžnega Jagnjeta Božjega
skozi vsa stoletja razkazuje, sveti se posebno zgled sv.
Alojzija Gonzaga. Rojen 1. 1568 je bil on najstareji sin Ferdinanda
Goncage okneženega mejnega grofa Kastilijonskega v nekdanji
vojvodini Mantovanski. Njegova pobožna mati Marta Tana, enako
visokorodna, izrejevala ga je v strahu Božjem, ker je serčno že¬
lela izolikati iz njega posebnega služabnika Božjega. Hitro je
rastel v razumnosti in milosti. Velikrat so ga videli, kako je v
skritem kotiči klečal in goreče molil. Očeta je to zgodnje nje¬
govo razvijanje močno veselilo; ali on je imel ž njim drugačne
namene kakor mati. Oče, vojak skozi in skozi, je želel, da bi

tudi njegov pervorojeni
v vojaškem stanu vence
slave si vil, in zatorej
mu da za igračo starosti
njegovi primerno orožje,
vzame ga tudi ko štiri¬
letnega dečka seboj v
tabor Kazalski na šest
mescev. Ali človek
obrača, Bog pa oberne.
Alojzija je posebno ve¬
selilo gledati, kako so
topničarji streljali, torej
hoče tudi sam enkrat to
umetnost poskusiti in
nekaj smodnika ukrade,
toda tako nerodno streli,
da bi ga bil kmalo top
razdrobil. Zdaj se mu
je ohladila vnetost za
vojaški stan, zlasti ko
prišedši domft ponavlja
tiste malovredne vojaške
govorice, ki je je v taboru slišal, čeravno ni vedel, kaj pomenijo,
pa mu je odgojitelj njegov ostro zaverne. Prestrašen, da je bil
v tako bližnji nevarnosti Boga v razžaliti, preliva bridke solzice in
obljubi resnično poboljšanje. Se v kasnejih letih je obžaloval
te pregreške ter je imenoval največe svojega življenja. Ferdinand

404

21. junij: Sv. Alojzij,  spoznovavec.

gre na vojsko in tri leta ga ni domu. Med tem časom sta mati
in odgojitelj z združeno močjo v mladem serčici budila strah
božji in zasajala va-nje korenine vseh čednosti. Po minuli vojski
se Ferdinand verne ali ne Čudi se malo videti sina vsega spre¬
menjenega. Popustivši torej misel, izolikati iz njega hrabrega
vojaka se tolaži z uno, da bo Alojzij enkrat svojim podložnim
miloserčen gospod. Ali ta je bil že davno sklenil, zavoljo Boga
vsemu se odpovedati.

2. V tem sklepu ga je posebno poterdil popis življenja
Gospodovega, kterega je od tiste dobe, ko so se njegovi starši
preselili v Florencijo, najraje prebiral. Posebno ga je prevze¬
mala neomadežena čistost Device Marije. Njegova iskrena po¬
božnost do nje je rastla od dne do dne; po cele ure je goreče
molil pred njeno podobo, zlasti slovesna ura pa je morala tista
biti, ko je devetletni mladeneč, prostert pred obličjem nebeške
Kraljice, storil obljubo vedne čistosti. In to obljubo je tako na¬
tanko spolnoval, da »se vse žive dni ni pregrešil zoper čistost ne
s pogledom, ne z besedo, ne z djanjem. Cist je bil kakor angelj
in vendar je bila njegova spokornost tako velika, da se je imel
za največega grešnika. Ko je šel pervikrat k spovedi, žalosti je
v omedlevico padel. Odsihmal si je preskerbno prizadeval, tudi
najmanjšo napčnost nad seboj zatreti. Bilo mu je enajst let, ko
se z Očetom v Mantovo verne, imaje v misli, svoje dedinske pra¬
vice bratu Rudolfu odstopiti in se vsega Bogu posvetiti v tihi
skritosti in to tembolj , ker je po hudi bolezni vedno hiral. Od
tistihmal je malo ven zahajal, in če je moral k sorodnikom iti,
vselej se je na to v kapeli z molitvijo pripravljal; potem pa je
govoril tako zborito in skromo, da so ga že takrat malega
svetnika nazivali. Oče ga pošlje v Kastilijon v mileji zrak za¬
voljo pohabljenega zdravja in tudi tam prav tihotno živi. Več¬
krat so ga videli služabniki, kako je ves nad zemljo zamaknjen
in potopljen v pregorečo molitev klečal pred podobo Križanega.
Časi je po vso noč prečul v molitvi in premišljevanji in tako
milo se jokal, da deročih solz še ustaviti ni mogel. Tisti čas
mu dojdejo spisi v roke nekterih jezuitov, ki so bili misijonarji na
jutrovem, in ti so ga tako zanimivali in prevzemali, da tudi on
zaželi misijonar postati in od tistihmal je jel marljivo otroke v
kerščanskem nauku podučevati, in k pobožnemu življenju nape¬
ljevati. Bil je dvanajst let star, ko pervikrat pristopi k mizi
Gospodovi. Sv. Karol Boromej pripotuje 1. 1581 v Brešijo, in
ko se tam seznani s sv. mladenčem , ga poduči, kak<5 naj se
vredno pripravi za pervo sv. Obhajilo in potem mu sam podeli
presv. Skrivnost. Od tiste d6be je pobožni mladenček prejel
presv. Rešnje Telo vsako nedeljo in vsaki praznik in njegova
gorečnost do Njega je rastla od dne do dne.

21. junij: Sv. Alojzij,  spoznovavec.

405

3. _ Ni bil še dopolnil 13. leta in bil je poslan na španski
dvor, ki je bil takrat po vsi Evropi najsijajniši. Dve leti je
Alojzij ondi bival; ali kolikor bolj so si nekteri prizadevali, da
bi ga zvertinili v pogubljivi kolobar posvetnega radovanja, toliko
bolj se mu je pristudovalo dvorsko življenje; po redovnem pa so
čedalje bolj segale njegove serčne želje, ktere so tedaj tudi v
terden sklep dozorele. V kteri red pa da bi stopil, še takrat sam
ne vč, zatorej iskreno prosi Boga, da bi mu svojo voljo milostivo
razodel. Po primerjanji pravil različnih redov sklene naposled,
v Jezusovo družbo stopiti. Ko gre vsled tega sklepa k sv. Ob¬
hajilu, zdi se mu, da sliši glas iz nebes, ki mu ga pohvalno po-
terdi. Radostno on to materi oznani in ona sprejme to sporočilo
v preserčno potolažbo, da bo vsaj enega sina mogla Gospodu
darovati. Vse drugače pa oče: on ko to pozvč se hudo nad njim
zagrozi in mu ostro zapovč, take norije le kar iz glave si izbiti.
Žalostni Alojzij se tolaži z bolj ugodnim časom. L. 1584 se knez
zopet z vso rodovino preseli v Kastilijon. Alojzij ponovi svojo
prošnjo, ali namesti dovoljenja mu dojde povelje, v ptuje kraje
popotvati in tam svojo nespametno molednost pozabiti. Alojzij
tedaj mora iti na ptuje, ali vse krasote neznanih krajev ga ne
morejo na druge misli pripraviti; zatorej ko se verne, milo Boga
prosi, da bi omečil očetovo serce, kteri zdaj še druge veljavne
može nad krepko voljnega sinka pošilja, da bi ga od njegovega
sklepa odvernili ali vsaj v deželsko-duhovni stan stopiti nagnili.
Ko ga pa enkrat opazuje, kako se kleče pred bridko martro
kervavo biča, ga ta prizor tolikanj gine, da mu nobenih ovir več
ne stavi. In v dokaz svojega resničnega privoljenja berž piše so¬
rodniku v Rim, da bi general jezuitov, Akvaviva, Alojzija v
družbo sprejel in mesto novištva odločil. Po odpisu generalovem
in po doseženem cesarskem privoljenji, da sme Alojzij vse pra¬
vice pervorojenstva mlajemu bratu odstopiti zapusti on novembra
1585 Kastilijon in popotova v Rimvnovištvo jezuitov. Samotna
sobica, ki mu je bila odkazana, zdela se mu je rajsko bivališče:
,,Tu je kraj mojega pokoja, tukaj hočem prebivati, ker sem si
ga sam izvolil!“

4. Čudovito natanko je bilo spolnovanje redovnih pravil,
in ker je bil lastno voljo čisto zatajil, storil je le, kar muje bilo
velevano. In ravno ta zgledna pokorščina in preserčna gorečnost,
kakor tudi nenavadna ostrost do samega sebe so vikše nagnile,
novištvo mu okrajšati. Med vsemi čednostmi pa, s kterimi je
bila angeljska duša Alojzijeva oblažena, zasluži njegova pre¬
globoka ponižnost posebno imenovana biti. Že od zgodnje
mladosti sovražnik vsake prednosti, vselej ga je hudo zabo¬
lelo, ako ga je za voljo njegove visokorodnosti kdo kaj
čestitati hotel, in vpričo svojih sorodnikov najmanjša dela
po kuhinji in samostanu opravljati, z vrečo čez ramo od hiše do

406

21. junij: Sv. Alojzij,  spoznovaveo.

hiše po Rimu beračiti, ubozim streči, to je bilo njegovo največe
veselje. Ta ponižnost združena s preiskreno pobožnostjo mu je
ljubezen bratov tolikanj pridobila, da so si ga vsi v zgled sta¬
vili. Sest tednov po vstopu v družbo se mu sporoči očetova
smert in on žalostno mater tolaži s tem, da je umeri ko kristi-
jan. Kmalo pa začne sam bolehati, zakaj njegov šibki život je
moral obnemogovati o tolikanj ostrem mertvenji, in vikši sami
so mu to čezpravilno pokorjenje prepovedali. Da bi se pozdravil,
pošljejo ga v rahljeji zrak Neapolski, kjer ostane, dokler se ne
verne v Rim 20. novembra 1587 , da bi storil slovesne obljube.
Kmalo potem prejme tudi tonzuro in štiri manjše rede. Vversten
zdaj med duhovne in prepričan od dolžnosti, sveto se vesti v
hiši Gospodovi, si tolikanj bolj goreče duhovnu potrebnih čednosti
pridobiva. Ginljivo je videti ga pri molitvi ali v nedeljo pri sv.
Obhajilu. Tri dni je hvalil Zveličarja za neizrekljivo ljubezen in
tri dni se je zopet za njegov sprejem pripravljal. Vsaki dan je
vsaj štirikrat obiskal presv. Rešnje Telo. Enako ljubezen je netil
do bridkega terpljenja Gospodovega, do njegove preblage Matere
in do sv. angeljev. Pa pri vseh teh pobožnih vajah ni nikdar
zamudil ktere druge redovne dolžnosti. Prepir v njegovi rodo¬
vini ga prisili, še enkrat tiho celico zapustiti. Ko ga s svojo
angeljsko prikaznijo berž poravna, verne se v Rim, vikši pa ga
pošljejo v bolj ugodni zrak Milanski. Ali v molitvi mu je bilo
razodeto, da se bliža konec njegovega življenja. L. 1590 v novo
nazaj poklican si izprosi tamno izbo, v kteri se pogostoma za¬
maknjen peča le z molitvijo, z branjem pobožnih bukev in pa z
mislijo, da se bo kmalu preselil k Gospodu.

5. Tedaj pa 1.1591 nastane v Rimu v mnogoljudnem mestu
vsled poprejšnje hude lakote silna kuga in velik je bil po ulicah
in hišah jok in stok. Očetje jezuiti na lastne stroške napravijo
bolnišnico za uboge, zapuščene bolnike; Alojzij prosi tako dolgo,
dokler mu vikši ne dovolijo bolnikom streči, zakaj oni so se po
pravici bali, da njegova telesna slabost in bolehnost ne bode
mogla prenašati trudov bolniške postrežbe. On prevzame z glo¬
boko ponižnostjo in visoko ljubeznijo težavna opravila in stori
vse, kar žalostni stan bolnikov zahteva v dušnih in telesnih za¬
devah. Kuga je bila že več očetov jezuitov pomorila, tudi njega
nevarno zgrabi. Rešen sicer te morivke mu zastane v udih
merzlica, ktera v treh mescih ostanek njegovih telesnih moči do
konca povžije. Serce polno ljubezni, usta polna hvale do Boga
se je preselil bolj nebeški ko pozemeljski mladeneč tje v pre¬
srečno večnost v noči od 20. do 21. junija 1591 v tri in dvajsetem
letu svoje starosti. Tako, kakor je Alojzij umeri, ovene tukaj
limbar, obledi roža, da v rajskem vertu toliko krasneje za vekov
veke zacvete. Dragocena pred obličjem Gospodovim je smert
njegovih svetnikov in celo pri ljudeh je čisti rod visoko v časti,

21. junij: Sv. Alojzij,  spoznovavec.

407

To se je prav očitno pokazalo preč po smerti čistega mladenča.
Ves Rim je vrel k mertvemu truplu. Njegov grob je bil čedalje
bolj pogostoma obiskovan in zavoljo mnogo čudežev so sv. ostanke
že 1605 prenesli v kapelo Matere Božje. Papež Benedikt XIII.
ga je 1. 1726 za svetnika razglasil. Katoliška cerkev očitno spo¬
znava, da je Alojzij angeljsk mladeneč,  da nam je on
zgled nedolžnosti in spokornosti, in zatorej ga je mladosti dala
za varha in patrona.

Obrazuje se v redovni obleki in v belem koretlji ter z lim-
barjem in s križem v roki, ko podobama devištva in zatajevanja.

O pobožnosti do sv. Alojzija.

Zgodaj se je ločil Alojzij od zemlje in vendar je dopolnil veliko
let — mladi in stari se zamorejo od njega mnogo učiti. Zatorej je pre¬
mila prikazen pa tudi prekoristna navada v katoliški cerkvi opravljanje
pobožnosti do sv. Alojzija. Ta pobožnost, ki je posebno mladim ljudem
obojega spola priporočevati, v tem obstoji, da tisti, kteri hočejo sv. Aloj¬
zija nasledovati, in šest zaporedoma nedelj pred njegovim praznikom ali
pa ktere koli v letu prejmejo skesano zakramenta sv. pokore in sv. Reš-
njega Telesa, in na misel sv. Očeta molijo šest očenašev, češčenamarije in
hvala Bogu itd. zadobe popolnoma odpustek.

Ta pobožnost se je začela preč po razglašenji Alojzijevem za svet¬
nika v Rimu,  in se je tako hitro po svetu razširila, da je ni skor ka¬
toliške farne cerkve, v kteri bi se ona ne opravljala. Ako jo hočeš tudi
ti v zveličanje svoje duše, moraš:

1. imeti ta dobri namen,  da bi si prizadeval, sv. Alojzija v
njegovem pobožnem obnašanji, posebno pa v ohranjenji svojemu stanu spo¬
dobne čistosti nasledovati. Zatorej zamore vsaki to pobožnost opravljati,
ker je vsaki, samsk ali zakonsk, visok ali nizek, zavezan bogaboječe in
čisto živeti. Posebno za mladež je ona prekoristna, ker ona nad tem
svetnikom lahko spozna, kako krasna čednost da je čistost in sramožlji-
vost in kako je mogoče to angeljsko lepoto ohraniti. Pa tudi za padle
osebe je ona blagonosna, da bi se več v greh ne povernile, in ker niso sv.
Alojzija posnemale v nedolžnosti, naj bi ga saj v spokornosti.

2. Moraš vsako nedeljo prejeti zakramenta sv. pokore in sv.

Rešnjega Telesa in spovedniku povedati, da to pobožnost opravljaš, da te
bo poleg potrebe podučil. . .

3. Prejmi sv. Rešnje Telo z gorečo pobožnostjo, in stori z Jezusom
terdno zavezo, da boš le Njemu služil, le njega ljubil in ga z nobenim
grehom več ne razžalil. In to obljubo ponavljaj celi teden.

4. Bodi ob nedeljah pobožno pri službi Božji in popoldne obišči
presv. Rešnje Telo; pred podobo sv. Alojzu a pa opravi posebno pobožnost.
Doma beri njegovo življenje ali pa ktere druge duhovne bukve.

5. Vsako nedeljo si izberi ktero čednost sv. Alojzija v premišlje¬
vanje in posnemanje; n. pr., 1. teden: njegovo skerbno. občevanje pred
Božjim obličjem; 2. njegovo sramožljivost, čuječnost in tihotnost; 3. nje¬
govo ljubezen do molitve in premišljevanja; 5. njegovo ljubezen do mer-
tvenja in pokorjenja; 6. njegovo ljubezen do bližnjega, pokorščino itd.

408

22. junij: Sv. Pavlin,  škof.

0 teh čednostih potem slednji dan skozi teden ob kratkem premišljuj s
sklepom, posnemati je. Zakaj to je poglavitna reč.

6. Potem še moli vsako nedeljo šest očenašev itd. v spomin tistih
šest let, ki je je sv. Alojzij v samostanu preživel.

Molitev.

Sv. Alojzij, angeljski mladeneč! jaz si tebe izvolim danes za po¬
sebnega varha v čistosti stanu mojemu potrebne, in terdno sklenem, vse
svoje življenje Tebe vedno častiti in ljubiti. Prosim Te, sprejmi me za
varovanca svojega; bodi zvesti branitelj moje čistosti in ne zapusti me ob
smertni uri. Amen.

22. Junij ali rožnik.

Sv. Pavlin, škof.

oncij Meropij Pavlin je bil mladika slovite stare starašinske
rodovine in rojen okoli 354 v Burdegolih. Pod vodstvom
slavnega pesnika Avzonija je z velicim uspehom se učil
lepih znanosti, zlasti pesništva in govorništva. Po učnih letih
se oženi z ljubeznjivo in bogato španjolko Terazijo, in stopi v
deržavno službo, v kteri zavoljo svojih posebnih zmožnosti od
stopinje do stopinje dosega največe časti, da je 25 let star že
konzul v Rimu in cesarski namestnik v Kampaniji. Njegove
zmožnosti in vednosti, njegovo plemenstvo in bogastvo, njegova
priljudnost in blagoserčnost na taki visoki stopinji mu pridobč
splošno spoštovanje in mnogo prijatlov med najveljavnišimi
možmi tistega veka. In vendar v posestvu vsega, kar zamore
po mislih sveta človeško serce poželeti, on ne najde nobene
prave zadovoljnosti, — čutil je v sebi praznoto, ki je vse časne
dobrine ne morejo izpolniti. Verh tega mu se služba napravlja
marsikaj grenkobe — blagoserčnost se mu izlaga za slabost, in
obudi veliko upornosti; pravičnost njegova mu nakoplje mogočne
sovražnike in sesuka zadrege marsikterih sitnosti; njegova ne¬
umorna delavnost, zlasti mnoga in težavna pota po morji in po
suhem omaje njegovo že tako slabo zdravje: vse to mu greni
srečo in zamrazi javno življenje. Med njegovimi prijatli so bili
tudi sveti škofje Ambrozij Milanski, Martin Turonski in Delfin
Burdegalski, ki so ga z besedo in z zgledom za kerščansko živ¬
ljenje vnemali; posebno pa si je njegova pobožna žena prizadela
od sveta ga odtegniti in s pozemeljsko ljubeznijo za nebeško
pridobiti.

22. junij: Sv. Pavlin,  škof.

409

2. Tedaj zapusti svoje službe in časti in se umakne v
Burdegale v tihi mir domačega ognjišča, v sladki pokoj pre¬
mišljevanja. Tukaj ničemurno posvetnost čedalje bolj spoznava,
da so vse njene časti le goljufiv lišp, njeni vžitki le prevarne
praznote, ki duha ne okrepčajo, serca ne potolažijo; učf se tu
oko od zemlje gori proti nebu povzdigovati ter Boga — Svetega
in Dobrotljivega ljubiti. Od lepote kerščanskih naukov ves pre¬
sunjen prejme v 36. letu sv. kerst, kterega je poleg razvade
tistega časa na starost odlagal in se pripravi za čisteje, le službi
Božji posvečeno življenje. Poproda torej polagoma svoja posestva
po Graliji, razdeli velik del skupiČka med uboge, in hoče deželo
zapustiti, da bi pač od vseh dosedanjih zvez in znanstev v po¬
polno tihotni odločnosti živel. Posvetni prijatli mu pač to norijo
očitajo, ki jo počenja pri vseh svojih sijajnih upih in nadah. Ali
njegov sklep je bil storjen pred Bogom in pred vestjo in takd
se preseli konec 1. 389 na svoja posestva na Španskem. Tukaj
se mu sin rodi, ki pa že čez nekaj dni umerje. Vsled te, za
očetovo serce gotovo boleče zgube, ga je še terdneja volja, za-
naprej le Bogu živeti ter v ta namen v cerkveno službo in sicer
na najniži stopinji, ko vratar namreč stopiti. Dene torej s sebe
svetno, stan in čast njegovo naznanujočo obleko, poproda tudi
tamošnja posestva in oberne skor ves denar za usmiljena dela.

3. Terazija posnema njegov zgled; ona mu hoče zanaprej
le sestra biti, znebi se vsega lišpa, odpovč vsem stanovnim pred¬
pravicam in se vsa uda pobožnim in spokornim delom. To
junaško darovanje ogromnega bogastva, to veleserčno izvoljenje
ubožnosti in nizkosti je bilo od mož, kakor sta bila Ambrozij in
Avguštin, ki sta v njem spoznavala moč kerščanskega duha,
visoko občudovano in ko djanje največe kerščanske popolno-
mosti slavljeno; le Pavlin v svoji ponižnosti ne more tega spre-
umeti: saj on ni nič storil, kakor le težkega bremena se znebil,
ktero bi ga v kerščanskem boji zmago doseči oviralo. Svetnjaki
pa le na pozemeljske reči navezani, so vse drugače mislili ; na-
zivali so njegovo djanje nevredno gerdobno norijo; sorodniki so
se ga sramovali in s serdom se ga ogibali; njegovi imenitni pri¬
jatli so se s kakoršnimi so mogli izgovori njegovemu znanju od¬
povedali in se mu kakor gobovemu in kužnemu umikali, prejšnji
njegovi varvanci ga nočejo več poznati; celd njegovi sužnji m
služabniki se kerčijo pokorščino mu skazovati. Pa vse to ga nič
ne moti in tolaži se z besedami aposteljnovimi: „Ko bi ljudem
dopadel, ne bi bil služabnik Kristusov 11 . Pri mestu Noli v Kam-
paniji je imel še majhno posestvo z vertom zraven groba sv.
mašnika in spoznovavca Feliksa, kterega je posebno častil; tjekaj
sklene iti in tam ko vertnar in cerkven služabnik svoje dni pre¬
živeti. Ali Bog je obernil drugače ter poklical ,,vratarja 11  k
oltarju. Poslednji čas namreč je bival Pavlin v Barceloni; ko

410

22. junij: Sv. Pavlin,  škof.

tedaj na božični dan 393 v cerkvi svojo pobožnost opravlja, se
hipoma ljudstvo dvigne in glasno zahteva, da naj ga škof ne¬
mudoma za mašnika posveti. Zastonj se Pavlin brani in naposled
privoli le s tem pogojem, da vsled posvečenja ne bo na Barce¬
lonsko cerkev navezan.

4. Drugo leto res prijadra v Italijo. V Florenciji se snide
s sv. Ambrozijem, kteri ga z naslovom ,,mašnik Milanske cerkve 11
počasti. Pavlin odide v Rim, kjer ljudstvo nekdanjega konzula
in starašina v sedanji obleki ponižnosti prespoštovaje sprejme in
nad njim, ko nad čudom stermi. Pa Pavlin hitro Rim zapusti
in dospč na mesto svojih želja. Hiša Pavlinova je bila prostorna,
v majhne sobice razdeljena, zraven pa vert, iz kterega se je skozi
ozka vrata v cerkev prišlo. Privabljeni od njegove svetosti se
več pobožnih mož okoli njega zbere, s kterimi nekako samo¬
stansko družbo napravi. Udje so se ostro postili, nosili raševino,
si z delom svojih rok vsakdanji kruh služili in skupaj službo
Božjo obhajali. Povsod se je glasila hvala te družbe. Listi Pav¬
linovi iz tega časa do prijatlov so žive priče vedrega pokojnega
duha in veselega serca, kakor ju more le mir Božji roditi. Grob
sv. Feliksa je bil mnogo obiskovan od kerščanskega ljudstva;
sezidalo se je sčasoma menda pet kapel okoli njega, ali vendar
niso mogle pobožne romarske množice obseči, zatorej Pavlin z
zadnjim ostankom svojega premoženja veličastno cerkev postavi.

5. Ne celih petnajst let živi svetnik v svoji samotnosti,
kar ga 1. 409 izvolijo za škofa Nolanskega. Tudi v tej visoki
službi je ohranil vojo poprejšnjo krotkost in ljubeznjivost: lju¬
bezen je bila vodnica njegove višepastirske delavnosti. On je bil
svetovavec, pomočnik in oskerbnik svoje čede; on ni govoril
vernikom z merzloto Častne visokosti, ampak z očetovsko pri-
serčnostjo; delil je ž njimi radosti in žalosti, nade in skerbi;
celd pri svojih razsodbah je znal strogo razsodno besedo pravice
z očetovskimi opomini in blagoserčnimi prigovori okerhati. Nje¬
govo geslo je bilo: ljubiti in dobro storiti; ali tudi v radodar¬
nosti je z modro mero ravnal; svoje lastno premoženje je bil —
brez zapisa in računa, že davno razdelil; ali cerkvene dohodke
je vestno oskerboval in varoval, le tisti del, ki je njemu iz njih
dohajal, je v prid ubozih, bodi si kerščanskih ali poganskih, in
sicer v taki obilosti obračal, da so njegovo ime vsi z visocim
spoštovanjem izgovarjali, in so ljudje iz najviših stanov, ne samo
iz Italije, ampak celo iz Galije in Afrike prihajali v Nolo videt
slovitega škofa, — druzega aposteljna Janeza. Leta 410 prihrumč
Gotje, ko so bili Rim oplenili, v Kampanijo, prevladajo Nolo,
ter odpeljejo ko jetnike škofa in najimenitniše prebivavce, da bi
s trapljenjem skrite zaklade iz njih iztiščali. Pavlin se voljno uda
v bridko osodo in moli : „Gospod, ne daj me mučiti zavoljo
srebra in zlata, saj veš, da sem je po rokah ubozih v tvojo

411

22. junij: Sv. Pavlin,  Škof.

blagajnico založil." Njegova molitev je uslišana; bil je kmalo
brez vse odkupnine izpuščen, ker pri najbolj natancem preisko¬
vanji po njegovi hiši se nič ni našlo, razun gola revščina. Spo¬
ročilo sv. Gregorija včlikega, da je Pavlin, da bi vjetega sina
neke vdove rešil, sam sebe namesto njega ponudil in bil od Van¬
dalov v Afriko peljan, ne obstoji pred zgodovino (če našega
Pavlina misli), vendar pa nam služi v dokaz, kako visoko je
slovela njegova za vse pripravljena ljubezen.

Bogoljubno življenje svetnikovo je kronala tudi sveta smert.
Dolgo že je hrepenel sedi pastir pri Kristusu biti, kar ga huda
merzlica strese in ga v malo dneh pripelje na kraj njegovih
želja. Gospod ga je potolažil s prikaznijo. Bližala sta se mu
v sanjah sveta škofa Januarij in Martin. Sklenil je 1. 431, 22.
junija in bil pokopan v novi cerkvi, kasneje pa je bilo njegovo
truplo v Rim preneseno.

Njegovih spisov se nam je ohranilo še petdeset prijetnih in
spodbudnih listov ter okoli trideset pesem , v kterih se povsod
njegova čista, bogoljubna duša razodevlje.

Obrazuje se v škofovi opravi z zlomljenimi verigami v roki.

Vsem dopasti ni mogoče.

!£akor hitro se je Pavlin svetu odpovedal, berž njegovi poprejšnji
prijatli in znanci niso hoteli nič od njega vedeti, najbližnji sorodniki so se
mu serdili, in cel6 služabniki so ga zapustili. In tudi tisti, ki so ga do-
sihrnal visoko čislali, so ga zdaj nazivali hinjavca in potuhnjenca.in
kar so mogli slabega, so od njega med svetom trosili. Svet je navajen
soditi le po svojem lastnem osebstvu,  in kdor se temu maliku po¬
nižno ne klanja, ga celo z nasprotnim djanjem tako rekoč skruni, zapade
gotovemu nepotolažljivemu sovraštvu; in če tudi se mu danes kliče Ro¬
sana!" jutri se mu bo kričalo „križaj ga".

Zatorej skor ni mogoče vsem dopasti. Bodi človek v tem ali
unem stanu, naj ravna tako ali tako, zmeraj se zapleta v pravdo z ljud¬
skimi presojami, in kar mu bodo drugi grajali. Dobri duhoven, pravični
sodnik, pridni gospodar, skerbni oče, pošteni sosed bodo le od tistih ob¬
čanov vživali zasluženo spoštovanje in priznavanje, ktere enaki duh na-
polnuje in vodi; družim pa bodo tern v peti in v tarčo obrekovanja. Z
vernostjo in pobožnostjo svojo vsem dopasti je nemogoče in prav so imeli
naši očetje, ki so rekali: „Stori, kar hočeš, vsem ljudem nikdar ne do-
padeš". Zat6 je svet Pavlin, ko mu je njegov učitelj Avzonij zasramo-
vaje ga očital njegovo odpoved od svetnih časti in se norčeval iz njegovega
bogoljubnega samotarnega življenja, pisal mu prelep odgovor v verzih
(Pavlin je bil izversten pesnik) in mu rekel, da za ljudsko sodbo nič ne
mara in da hoče le Bogu služiti. Saj so tudi Judje Jezusu očitali, ,,da
je Samarijan in da ima hudiča". Pustimo torej ljudi govoriti in mislimo
si: Voda teče, ljudje pa govorč. In kakor je sv. Pavlina, ker je bil sta¬
noviten do konca, ves svet potem slavil, in ga je Bog poveličal j tako
se bo tudi nam zgodilo, ako se od dobrega ne bomo dali odvračati od
ljudskih presoj.

412

23. junij:  Sv.  Eberhard,  Škof.

Molitev.

O sv. Pavlin! pomagaj mi s svojo priprošnjo, da bi spoznal, kako
dobro je, skritemu in ubogemu v Kristusu živeti, da bi večno rajsko bo¬
gastvo in slavo nebeško dosegel. Amen.


23. Junij ali rožnik.

Sv. Eberhard, škof.

Jv.  Eberhard, grofovske rodovine Biburške in Hipoltštajnske,
’je zagledal v Norimbergu okoli 1. 1085 luč sveti. Oče in
mati sta prav po kerščansko živela in zlasti poslednja je bila
pravi zgled ženskih čednosti, posebno milodarnosti. Sezidala je
bila cerkev na čast Matere Božje in je sama dva tisoča korakov
deleč in sicer bosa nosila kamenje in drugo zidavo. Njena lju¬
bezen do ubozih v zgodovini močno slovi. Vpričo take matere
in pod njenim vodstvom pač ni mogel mladi grof kakor le v
strahu Božjem živeti in rasti. Ko dostojna leta doseže, starši
skerbe, da bi stanu primerno oliko v vednostih prejel. Izročč ga
torej pobožnim in učenim benediktinom v Bambergu, prepričani,
da o napeljevanji tacih mož ne bo samo um in sicer v škodo in
kvar serca izolikovan. Eberhard je ravno tako urno, kakor
vspešno napredoval, in čislali so ga součenci, ljubili učitelji. Ko
stopi v duhovski stan, postane kanonik pri stolni cerkvi v Bam¬
bergu. Ali njegovo nagnjenje do samotnosti ga ne pusti med
hrumečim svetom in zatorej se umakne v samostan sv. Mihaela
pri Bambergu, da bi tam v sveti tihoti Bogu služil. Ali ker
kanonikov ni bila volja, najboljega izmed svoje srede pogrešati,
mora ga po resnem zahtevanji stolnega prošta opat nazaj poslati.

2. Potem je bil svetnik v Pariz poslan, da bi na tamošnjem
vseučilišči še više se izolikal. Vednosti bogat se verne domii
toda brez zgube svojega hrepenjenja po samostanskem življenji,
in tako dolgo prosi škofa Bamberškega, sv. Otona, dokler mu
ne dovoli vstopa v kteri samostan. Gre torej okoli 1. 1125 v
benedektinsko opatijo Prifeninško pri Reznu, ktero je bil Oton
pred kratkim ustanovil. Tukaj se preč pri vstopu pokaže ko
popolnoma zgled samostanske rednosti, ker on nikakor ni bil
novinec v vajah spokornosti, ubožnosti, pokorščine in ponižnosti.
Da si je svojega opata Erbona, pravega Elija tistega časa, za
zgled postavljal, moralo je njegovo posvečenje le pospeševati.

23. junij:  Sv.  Eberhard,  škof.

413

3. Med tem ustanovi njegova sestra, zvel. Berta, okoli
1. 1127 benedektinsko opatijo v Biburgu, in zahteva svetnika za
predstojnika. Ali pet let ne more njegove ponižnosti premagati
dokler ni naposled prisiljen z Bamberškim škofom v Kini popo¬
tovati, kjer mu papež Inocencij II. sam pod duhovsko pokorščino
zapovč, opatijo prevzeti. Kako polno je bilo Eberhardovo serce
ljubezni do bližnjega, kaže dogodba, ki se je na tem potu pri¬
petila, in je podobna uni sv. Martina Turonskega. Ko dobi na
cesti ubogo, za smert trudno žensko, posadi jo na konja, sam pa
gre peš dolgo in težavno pot čez apeninske snežnike. Drugikrat
se nekaj enacega prigodi. Ko je že za opata v Biburgu, pride
hlapec v samostan in poprosi za svojega viteza, ki zunaj pri
durih čaka, kozarec vina. Kletnik pelje viteza v gostilno sobo,
pozabi pa na hlapca, ki mora žejin dalje iti. Ko Eberhard to
zvč, zapove kletniku, berž s čašo vina za hlapcem hiteti, da se
gostilna pravica in dolžnost ne prelomi. Pač srečni časi očaške
priprostosti in bratovske ljubezni!

4. Ko opat Biburški je svetil podložnim v pobožnosti in
zatajevanji samega sebe. Zraven pa je bil ljubeznjiv oče ubozih
in bolnikov, spreviden dušen pastir in izversten pridigar, kterega
priserčni opomini so marsikterega grešnika oteli. Po vsem Nem¬
škem je slovelo njegovo ime, in komaj je bila cerkev Solnograška
po smerti škofa Konrada osirotena, že so glasovi vse duhovščine
klicali po opatu Biburškem. To se je zgodilo 20. aprila 1147.
Pravijo, da mu je zvel. Erbon to Čast prerokoval, zraven pa tudi
ga opominjal, o viharjih, ki bodo med njegovim pastirovanjem
cerkev pretresovali, neomajljivo stati. Škofova čast ni nič spre¬
menila njegovega navadnega življenja; le čednosti njegove, zlasti
ponižnost, so se še bolj posvetile. Po vednih vojskah so se bile
marsiktere nerodnosti v cerkev vteple, ktere je mogla le neutrud¬
ljiva prizadevnost zatreti. Hromotnost duhovnov se je morala
izlečiti, ljudska nravnost zboljšati. To pa je potrebovalo moža,
krepostnega in poklicu svojemu zvestega, kakoršen je bil Eber¬
hard. In res je bila njegova škofija v kratkem tako spremenjena,
da mu je cesar Konrad III. sam dal to častno pričevanje, da ga
nikjer ni pobožno in zares duhovno vedenje cerkvenih služabni¬
kov tako spodbudilo kakor v Solnogradu. Kakor prej, je tudi
na škofovem sedeži razodeval enako milodarnost in gorečnost do
molitve. Vsaki dan je po več ubozih pogostil, je bolnike sam
obiskoval in jim stregel. Kar ni dohodkov za lastne pičle po¬
trebe potrošil, usipal je v naročje revežev. Do Matere Božje je
gorel tolikanje preserčnosti, da nikdar ničesa ni odrekel, kar se
je v njenem imenu prosilo.

5. Pa delovanje izverstnega pastirja bi bilo še bolj blago-
nosno, ko ne bi bil tisti žalostni prepir med papeži in med
cesarjem Friderikom I. marsikaj dobrega že v kali zadušil, mar-

414

23. junij:  Sv.  Eberhard,  škof.

sikaj pa še vsejati ne pustil. Eberhard je stal za pravim glavar¬
jem sv. Cerkve, Aleksandrom III. in se je stanovitno branil, od
cesarja vrinjenemu papežu se klanjati. S tem si je nakopal
mnogo preganjanja, ktero pa je voljno terpel rekaje: „Raji hočem
cesarja, kakor Boga za sovražnika imeti 11 . v Ze v sedi starosti
in ves hromoten se poda na težavno pot na Štajarsko, poravnat
neke prepire, kar se mu v treh dneh tudi pogodi. Ali o pover-
nitvi ga napade taka slabost, da komaj dospč do cistercijanskega
rajnskega samostana, kjer 22. junija 1164, star 80 let umerje.
29. jun. pa je bilo truplo v Solnograd prepeljano. Ljudstvo je
sprejme z jokom in plakom in vse žaluje nad zgubo tolažnika
žalostnih, pomočnika ubozih.

Malo pred smertjo njegovo je videla pobožna nuna v za¬
maknjenji dragocen prestol v nebesih , zraven kterega sta stala
sv. Peter in sv. Rupert, in slišala je glas: „To je prestol Eber-
hardov; varvajva ga do njegovega prihoda, zakaj blizo je“.

Obrazuje se v škofovi opravi.

Tron v nebesih.

Ifrezal tron je bil za sv. Eberharda v nebesih pripravljen zavoljo
njegovih izverstnih čednosti in dobrih del, ktera je pobožni služabnik
Božji od zgodnjih let pa do konca z neutrudljivo gorečnostjo dopolnoval.
Ali imaš tudi ti takov tron ali vsaj kako bivališče v nebesih pričakovati?
„V hiši mojega Očeta", pravi Kristus, „je veliko prebivališč". (Jan. 14, 2.)
Alije ktero z&-te pripravljeno? Gotovo da, ako le hočeš; ako jele tebi
mar, v ktero priti, Bog ti nikdar nikoli dur njegovih zapahoval ne bo.
Nasleduj sv. Eberharda poleg svojega stanu v spolnovanji dobrih del in
kerščanskih čednosti, in brez dvombe si boš sezidal hišo v presrečni več¬
nosti , nasproti pa si boš z grehi in s hudobnimi deli zgradil le grozno
temnico večnega joka in škripanja z zobmi. In kaj nas posebno v nebesa
podpira? Dobri zgledi. Kaj pa v pekel podira? Slabi zgledi. Blagi
nauki, lepi zgledi staršev so sv. Eberharda najprej k pobožnosti napelje¬
vali. Te je on ohranil, te posnemal in tak6 pozneje sam postal vodnik
družim na potu zveličanja. Kak6 imenitna torej je za nas dolžnost, z
dobrimi zgledi vzajemno se spodbudovati!

To smo vsem dolžni, posebno pa tistim, s kterimi nas vezi vere,
zakona, sorodnosti tesneje sklepajo. Kako strašan greh je, ako zakonski
drugi druzega zapeljujejo, če starši otrokom, učeniki učencem, duhovni
ovčicam pohujšanje dajejo in tako drugi druzega v pogubljenje pogrezvajo.
Slabi zgledi so več ljudi pogubili, kakor so jih mogli dobri rešiti. Ko bi
pogubljene po vzrokih pogubljenja prasali, komaj bi kteri bil med njimi,
da ne bi mogel reči: „Ta in ta me je zapeljal. O koliko nam bo treba
odgovarjati. Bog nam je zapovedal, sovražnike ljubiti, in mi duše tistih
pogubljamo, ki nam niso nikdar nič žalega storili, kterim smo celč vso
ljubezen dolžni, kterih časni in večni blagor oskerbovati je nam izro¬
čeno. Človeka, ki je bil tolikanj nesrečen, da je duše s kervijo Jezusovo od¬
kupljene, s slabimi zgledi zapeljal, mora pač grozen strah in skerb stran
njegovega zveličanja oplahovati. Grozoviti očetje, zverinske matere, ki s

24 . junij: Rojstvo Sv. Janeza kerstnika.  415

svojim življenjem kerščanstvo skrunite! Koliko bolje bi bilo za vaše
otroke, da bi nikdar od vas rojeni ne bili. Po vas so prejeli sicer telesno
življenje, ali gorje! po vas tudi večno dušno smert. Ako bodo tisti strašni
sodnji dan svoje zveličanje od vas tirjali, kaj jim boste odgovorili? In
vsaki nesrečnež, ki je bližnjemu na potu zveličanja nogo spodviral in
morda tudi spodverl, naj se enako vpraša: „Kaj bom sodniku odgovoril,
ako bo od mene zapeljano, po meni nesrečno dušo moje žene, mojega
otroka, mojega brata ali sestre, mojega pri j atla, tovarša, te poprej nedolžne
deklice — od mene tirjal? Gorje mu, po kterem pohujšanje pride!"

Molitev.

Prosimo Te, o Jezus! napolni vse pastirje sv. Cerkve s svojim
Duhom; daj jim vero, ljubezen, modrost in krepko voljnost in podeli
jim enkrat nezvenljivo krono večnega življenja. Ki živiš in kraljuješ Bog
vekomaj. Amen.

--

24. Junij ali rožnik.

fefif Rojstvo Sv. Janeza kerstnika.

Mo je jutranja zarija kerščanstva svoje perve žarke na nebu
■^f^i^prižigala, je Janez se oglasil ko napovedovavec Zveličar¬
jev; prikazal se je ko zgodnja danica pred svetlim dnevom
Kristusovim, ko zjutranji svit pred solnčnim prihodom. Pri pravi
velikosti ni treba doneče trombe, da bi jo svetu oznanoval; ni
treba peruti zgovornosti, da bi jo s slavljenjem povzdigoval čez
hrib in dol; ni treba groma bobnenja, da bi njeno hvalo v glo¬
bine oznanoval; pa vendar tudi ne sme skrita in zamolčena
ostati in zatoraj hočemo s priprostimi besedami povedati, kdo in
kaj je Janez bil.

V nečem mestu Judovskem — poleg splošnega izročila v
Hebronu, poleg novejših dozdev pa v Juti, v tistem kraji Judeje,
ki se je kar ,,gorovje 11  imenovalo, — sta živela dva zakonska,
Caharija in Elizabeta. Bila sta oba pravična pred Bogom in
sta nesvarljivo živela po vseh zapovedih in postavah Gospodovih.
Nista pa imela otrok; ali čeravno že oba priletna, in torej brez
upanja, kterega priroditi, vendar ne nehata s svojimi gorečimi
prošnjami pred Bogom. Bil je Caharija duhoven. Judovski du¬
hovni so bili v 24 redov razdeljeni, ki so se od tedna do tedna
v službi v tempeljnu verstili. Ko tedaj enega dne v svetišči
kadilo zažiga pred Gospodovim oltarjem — in z dimom kadilnim
se je tudi njegovo pobožno serce proti nebu dvigalo — glej!
prikaže se mu angelj Gospodov stoječ na desni strani kadilnega

416

24. junij: Rojstvo Sv. Janeza kerstnika.

oltarja. Ko ga Caharija vidi, prestraši se in ga groza obide.
Angelj pa mn reče: „Ne boj se, Caharija, zakaj tvoja prošnja je
uslišana. Elizabeta tvoja žena ti bo sinil rodila, in njegovo ime
imenuj Janez. In boš vesel in veliko se jib bo njegovega rojstva
veselilo. Zakaj velik bo pred Gospodom; in vina in močne
pijače ne bo pil in bo že v maternem telesu s sv. Duhom na¬
polnjen. Veliko Izraelovih otrok bo k Gospodu spreobernil; in
pojde pred njim (pred mesijem) v duhu in moči Elijevi pripra¬
vit Gospodu popolnoma ljudstvo 14 . Caharija stermč posluša, kar
mu angelj govori in zdi se mu neverjetno, ker je presegalo na-
torne moči, zatorej reče: „Po čem bom to spoznal? Zakaj jaz
sem star in moja žena ježe priletna 44 . Angelj pa odgovori: „Jaz
sem Gabriel, in sem poslan, ti to oznanit. In glej ! mutast boš
do dneva, ko se bo to zgodilo, ker nisi verjel mojim besedam 44 .
Angelj zgine. Caharija pa je od tiste ure mutast in ljudstvu, ki
ga je zunaj čakalo , le z znamenji dopovč, da je imel nebeško
prikazen. Po dopolnjenih dnevih svoje službe se verne na
svoj dom. —•

2. Elizabeta spočne, se zato pet mescev doma prikriva, in
hvali Boga, ki se je tako milostivo na-njo ozerl in jej je odvzel ne-
čast pri ljudeh. V šestem mescu pa, ko je bila Elizabeta spočela,
je ravno tisti angelj Gabriel poslan v Nazaret k presv. Devici
oznanit jej, da je ona izvoljena biti mati pričakovanega Mesija.
Pove jej tudi, da je Elizabeta, njena teta, čeravno stara in do-
zdaj nerodovitna, vendar sirni spočela, ker pri Bogu ni nič ne¬
mogoče. Ko se Marija z najglobokejo ponižnostjo v voljo Božjo
udd in Boga pregoreče zahvali za podeljeno milost, gre jaderno
v gore v mesto na Judovem, v hišo Caharija in Elizabete, ne
kakor bi se hotela prepričati, ali je angelj resnico govoril, ampak
da bi osrečeni teti srečo voščila in jej v njenih potrebah v marsi¬
čem ljubeznjivo postregla. „In zgodilo se je, ko je zaslišala
Elizabeta pozdravljenje Marijino, poskočilo je dete v njenem telesu
in Elizabeta sama je bila napolnjena s sv. Duhom. Zavpila je
z močnim glasom : „Blagoslovljena si med ženami in blagoslov¬
ljen je sad tvojega telesa. In odkod to meni, da pride mati
mojega Gospoda k meni? Zakaj glej! ko je prišel glas tvojega
pozdravljenja v moja ušesa , veselja je dete poskočilo v mojem
telesu 44 . Ta poskok je poleg menjenja očetov znamenje, da je
ne še rojeni Janez po posebni milosti spoznal v deviškem telesu
Marijinem skritega Zveličarja, se njegove vpričnosti veselil in ga
molil. Zatorej učč tudi, da je bil Janez takrat izvirnega greha
očiščen, s šv. Duhom napolnjen in tako po angeljevih besedah v
maternem telesu posvečen.

3. Elizabeta rodi. Ko njeni sosedje in sorodniki slišijo, da
je Bog tako veliko usmiljenje skazal pobožni teti, vsi se z njo
vred veseld Osmi dan pridejo dete obrezovat. Ker je bila na-

24. junij: Eojstvo Sv. Janoaa kerstnika.

417

418

24. junij: Bojstvo Sv. Janeza kerstnika.

vada, pri tem obredu otroku ime dati, so ga hoteli sorodniki po
očetu Cahariji imenovati. Ali njegova mati reče: ,,Janez naj se
imenuje“. Oni pa odgovor6: ,,Saj ni nikogar v tvojem rodu,
kteremu bi bilo tako imč“; in pomignejo očetu, kako hoče, da
bi se imenoval. Caharija si veli' dati tablico, na ktero zapiše:
,,Janez je njegovo ime“. Pri tej priči pa se odpro njegova usta
in razveže jezik ter je napolnjen s sv. Duhom. On poveličuje
Boga in v preroškem navdušenji zapoje tisto prevzvišeno hvalno
pesem, ki se še dandanašnji glasi in se bo glasila do konca svetd vsaki
dan iz brez števila mašniških ust: „Hvaljen Gospod, Izraelov
Bog, ker je obiskal in storil odrešenje svojemu ljudstvu itd.“ Detetu pa
prerokuje: ,,In ti, dete, boš prerok Najvišega imenovano; pojdeš
namreč pred obličjem Gospodovim, njemu pota pripravljat 11 .
Vsi pričujoči se čudijo, hvalijo Gospod-Boga in po vseh judovskih
gorah razglasujejo reči, ki so je videli in slišali. Vsi iz njih
spoznajo, da mora iz novorojenega deteta enkrat kaj velicega
postati. „Kaj neki bo iz tega deteta, zakaj roka Gospodova je
žnjim?“ Toliko pripoveduje sv. Luka o rojstvu sv. Janeza in
pristavi, da je rastel v duhu in da je bil v puščavi do tistega
dne, da se je prikazal Izraelu z oznanovanjem in kerščevanjem.

4. Ta puščava je bila poleg sporočila blizo Betlehema.
Eni cerkveni očetje pripovedujejo, da je Elizabeta z malim Ja¬
nezkom v puščavo bežala, da bi se skrila pred grozovitnostjo
kralja Heroda, in Janezek je bil ondi ali po angelji ali po po¬
sebni previdnosti Božji pri življenji ohranjen. Eni pa pišejo, da
se je v tretjem ali k večemu v petem letu iz želje Bogu popol¬
noma služiti in se na svoje opravilo pripraviti, prostovoljno v
samoto podal; kar je lehko verjetno, ker je že v maternem telesu
pri popolnoma pameti bil in spoznal, za kako visoko opravilo
ga je Bog odločil. To je gotovo, da je že s prav mladega v
puščavi bival. Kak<5 pa je tam živel, sporočujejo nam evange¬
listi in sv. očetje. Njegova jed je bila: Kobilice in divji med in
sicer tako po pičlem, da je Kristus sam od njega rekel, da ni ne
jedel ne pil. Njegova obleka pa je bila hala iz velblodje dlake
in usnjat pas okoli ledja. Terda zemlja je bila njegova postelja.
Noč in dan je molil in premišljeval Božje skrivnosti. S postom
in z druzimi pokorili se je na svoj poklic pripravljal. Sv. Avgu¬
štin opomni, da je njegovo .ostro spokorno življenje bil pervi
zgled, poleg kterega so puščavniki svoje vravnavali, zatorej so
ga častili ko svojega očeta — začetnika. V tridesetem letu svoje
starosti, v kterem so duhovni in leviti navadno svoja opravila
začenjali, zapusti Janez puščavo, da bi svoj visok poklic izver-
ševal in bližnji prihod Mesijev oznanoval. Nadaljne njegove do-
godbe in njegovega življenja konec pa bode brati pod 29.
avgustom, ker cerkev tisti dan spomin njegovega mučenstva
obhaja. —

24. junij: Rojstvo Sv. Janeza kerstnika.

419

5. Visoko namembo sv. Janeza ko predhodnika Mesijevega
so oznanovali že preroki stare zaveze. Izaija kaže na-nj z be¬
sedami: „Glas vpijočega v puščavi: pripravite pot Gospodov,
poravnajte njegove steze“. In Malakija prerokuje: „Glej, jaz
pošljem svojega angelja pred tvojim obličjem, ki naj tvoj pot
pred teboj pripravlja 11 . Pri sv. očetih se bere veliko govorov,
ki so polni najlepše hvale in popisovanja njegovih čednosti. Ime¬
nujejo ga angelja v mesu, aposteljna v pridigah, čudo pokore,
pervega puščavnika, ki jih je ria tisoče k nasledvanju nagnil,
pervega pridigarja pokore in oznanovavca Božjega kraljestva.
Hvalijo njegovo neustrašenost o kaznovanji hudobij visocih, kakor
nizkih oseb; njegovo ponižnost, ker se je za nevrednega štel,
Kristusa kerstiti, in jermene njegovih čevljev odvezati; nje¬
govo angeljsko nedolžnost in deviško čistost; njegovo ostro,
stanovitno spokornost ter njegovo neutrudljivo gorečnost za Čast
Božjo in za zveličanje bližnjega. Kar pa naj bi vse ljudi k
največemu spoštovanju do tega svetnika nagnilo, je to, ker je
Gospod sam visokost in svetost Janezovo večkrat pohvalil in
očitno rekel, da ga ni večega med človeškimi otroci, ko je Janez
Kerstnik. —

Sv. Janez je razun Matere Božje med vsemi svetniki edini,
kterega rojstni dan cerkev ko praznik obhaja in sicer od staro¬
davnih časov. Poleg sv. Avguština so verni to praznovanje že
od aposteljnov prejeli. Nekdaj so se ta dan tudi tri sv. maše
brale, kakor na sv. dan, perva, ker Janez pot Gospodovo pri¬
pravlja, druga, ker jame kerščevati, tretja, ker je bil že v mater-
skem telesu posvečen. Zvečer pred praznikom se navadno zažigajo
kresi. Njih pomen in izvir se razno razlaga. Berž ko ne so oni
nekaka zmes kerščanskih vzorov in pa poganskih ostankov.

Obrazuje se navadno, kako z desnico na Jagnje Božje pred
njim stoječe kaže, v levici pa dolgo križem-palico derži.

Nerodovitnost žen.

I.

d priložnosti čudopolnega rojstva sv. Janeza hočemo posebno z vami
ženami, ki ste brez otrok, govoriti in sicer iz tega namena, da bi vam
muko nerodovitnosti, ktera vam je morda že skozi več let mnogo skrivnih
vzdihljejev iz pers globin sprožila, vsaj nekoliko olajšali. Se ve da bi bilo
za vas veliko veselje, ko bi vas Bog, kakor sv. Elizabeto, po dolzem
zdihovanji s telesnim sadom obdaril. Ali pa veste tudi, da bi vam to
kratko veselje, nosečim biti, ne napravilo veliko terpljenja? Ne ogledujte
si materstva le od prijetne plati. Res je, mati nam mora častitljiva biti,
če pomislimo, da iz njenega naročja človek pride na svet. Ali koliko se
je ravno zavoljo te rodovitnosti za-njo bati! Že ko je na porodu, je v
smertni nevarnosti, in če tudi srečno porodi, koliko truda pač otroci pri¬
zadenejo, predno so izrejeni in preskerbljeni! In pri vsem tem, v kakovi

27 *

420

25. junij: Zv. Ema,  spoznovavka.

nevarnosti so še zmeraj starši, ali imajo od svojega otroka časti ali sramote,
tolažbe ali bridkosti pričakovati. Ko bi marsiktera mati vedela, kaj naj se
enkrat z njenim otrokom zgodi, gotovo bi jo želja, kaj poroditi, kar pretres-
nila. Ko vidi Rahela rodovitnost sestre Lije, svoje telo pa zaperto, vsa
nejevoljna reče Jakobu: „Pripravi mi otrok, ali pa umerjem“. Noseča
tedaj porodi Jožefa, porod Benjaminov pa jo umori. In ko bi ga bila tudi
preživela, kakove vendar bridkosti in grenkosti bi bila morala piti o tistih
žalostnih dogodbah z Jožefom in Benjaminom! Ali bi se torej vam nero¬
dovitnim , ki tolikanj po telesnem sadu hrepenite, ne utegnilo enako pri¬
petiti? Ne zamerimo vam, ako sinji od Boga prosite, da bi vaše ime, ki
že ugasuje, nadalje plodil. Ali se pa ne utegne zgoditi, da bi vaša rodo¬
vina od njega in njegovih naslednikov veliko več sramote doživela, kakor
si je od prednikov slave nažela? Ne zamerimo vam, če otroka želite, da
bi mu svoje veliko premoženje zapustili. Ali morda je ravno vaše veliko
premoženje skrivni vzrok, zakaj da vam Bog, ki vam dobro hoče, nobe¬
nega otroka ne dd. Morda bi mu to veliko premoženje služilo le v nesrečo
in pogubljenje, ker bi (ko bi bil sin) zanašaje se na bogastvo staršev in
prihodnjo dedšino, za nobeno vednost, za noben stan se ne zmenil, v po¬
stopača rastel, in če že ne pred, vsaj potlej zapravljivec postal, kteri bi
obilno zapuščino, ki ste jo morda z lastnim pritergovanjem mnogo let
kopičili, v kratkem zatratil in potem glad in revščino pasti moral; ali pa
(ko bi bila hči) bi utegnila le zavoljo premoženja v zakon snubljena biti
in tako človeku v roke pasti, kteri brez vse ljubezni do nje, bi ž njo vse
žive dni ko s sužnjo ravnal, sam pa bi se obnašal ko edini oblastnik
njenih novcev, s kterimi bi po svojih razuzdanih slastih samovoljno potratno
gospodaril. Ali bi bila v tacih okoliščinah sreča za vas, ko bi si od
nebes telesnega dediča izprosili? In ali ne vidite dan na dan dovelj tacih
žalostnih prikazni na svetu? Nikdar pa se vam vaša prošnja ne more
manj  zameriti, kakor kedar po otroku zdihujete, da bi se vez zakonske
ljubezni tolikanj ože splela. Vemo, da so otroci od Boga samega v njen
pečat odločeni. Ali kolikrat so tudi meč, ki jo nezaceljivo preseka!

Molitev.

O Bog, kteri si nam današnji dan z rojstvom sv. Janeza častit¬
ljiv storil, daj svojim ljudstvom dar duhovskega veselja in vodi misli
vsih vernikov na pot večnega zveličanja. Po Kristusu Jezusu, Gospodu
našem. Amen.

25. Junij ali rožnik.

Zv. Ema, spoznovavka.

erdnoverni in pri vsi robatosti vendar tako blagodušni in
daroviti srednji vek je vstvaril ustanove, ki se jim sedanje
samopridne čase le Čudijo in se na njih vstanovitelje le
s spoštovanjem oziramo. Te ustanove pa niso bile dela mertvih,
ki so svoje zaklade in bogastva, ki so je umiraje morali  zapu-

25. junij j Zv. Ema,  spoznovavka.

421

stiti, po oporokah odločili v usmiljene naprave in pobožne na¬
mene; one so bile vstvaritve živih, ki so z res kerščanskim za-
tajenjem vsa svoja posestva in bogastva na čast Božjo in v
blagor ljudi radovoljno in z lastno roko darovali, da so potem
svoje ubožno in ponižno življenje v uborni celici sklenili. Med
take ustanove, ki so bile potem skozi stoletja podlaga verski
oliki in tedaj tudi nravnosti za cele okrajine, cele dežele , se
šteje tudi vstanovljenje kerškega samostana na Koroškem po zve¬
ličani Emi.

Popisa njenega življenja iz ravno tistega časa, alipakmalo
potem sestavljenega nimamo; najstareji, ki ga posedemo, je prav
kratek in pove le: Emi pobožni, blagi grofinji je njuna dva sina
že v mladih letih, moža pa na neki romarski poti smert ugrabila.
Ona je potem vsa svoja posestva Bogu darovala in cerkev ter
samostan kerški sezidala, ki je bil kmalo potem v škofijsk sedež
povzdignjen. Sporočila tedaj iz starodavnih časov o njenem rodu,
njeni mladosti in njeni osodi se ne naslanjajo na zgodovinsko
podlago, ampak le na ljudska izročila, ali vendar se tako natorno
vjemajo z razmerami Časa in kraja, da so vredne popolne zgodo¬
vinske verjetnosti.

2. Ema, rojena 983, je izhajala iz mogočnega rodu grofov
Pajlštajnskih, ki so bili naseljeni po Avstrijanskem, Bavarskem
in Koroškem. Bila je od pobožnih staršev skerbno izrejevana v
keršČanski nravnosti in plemeniti dostojnosti, dokler ni deviške
starosti dosegla. Tedaj jo pelje njen oče, grof Engelbert, na dvor
vojvoda Henrika Bavarskega, ki je ravno tisti čas, 1. 1002, za
nemškega kralja bil izvoljen. Tukaj dozori plemenita deva pod
nadzorom in vodstvom pobožne kraljice Kunegunde do nenavadne
popolnosti. Glas o njeni lepoti, blagoti in nravnosti razdoneva
na vse kraje in vdari tudi na uho grofa Breško-Celškega na Ko¬
roškem ; pride, bliža se jej v čistoti ljubezni in snubi njeno roko.
Starši prošnjo prijazno prejmd im Ema z voljno pokorščino spolni
njihove želje. Mlada nevesta je .ženinu po radodarnosti staršev
prinesla za doto več grajščin po Stajarskem in Kranjskem  —
dobrin najdragoceneja pa je bila ona sama. Ona je bila pravi
vzor miline, zerkalo čistosti, priljudna v občevanji, rahla v govoru,
premetena v obnaši, skerbna v domačih rečeh, postavna v vedenji
zmerna v vživanji; ona je s svojim ljubeznjivim bistvom vse
napajala in je v vsem razodevala tisto terdnost značaja, ktera,
združena z blagoserčnostjo, ženskam tako visoko vrednost deli.
Njen srečni zakon je bil blagoslovljen z dvema zalima dečkoma,
ktera je čuječa njena materna skerbnost zgodaj že v pobožno
djansko življenje vpeljala — Viljem in Hartvik sta bila materi
radost, očetu ponos. Med grofovimi posestvi so bili tudi zlati in
sreberni rudniki v Gelčah, kterih rudarje on natancemu nadzorstvu
sinov izroči. Zavoljo velicega zaslužka prevzetni delavci se čisto

422

25. junij : Zv. Ema,  spoznovavka.

popačijo, in zato od sinov ostro posvarjeni in kaznovani peklensk
čert začnd zoper nju kuhati. Tedaj pa en rudar ženo imetnega
meščana iz Brež silovito oskruni. Grof to zvedevši, ga neutegoma
zaukaže na vislice pripeti. To pa rudarje tak<5 razljuti, da se v
kervavo maščevanje zarotč. In res, enega dne, ko sina rudnike
pregledujeta, nenadoma nad nju planejo in pobijejo.

3. Nepopisljiva je uboge matere žalost; ali potoki solzil
je ne odplovč, ampak le zvišujejo; noč in dan ne gre od groba,
v kterem je sladkost njenega življenja, tolažba njene starosti
trohnela; le v misli na Boga, le v molitvi zajema moč nositi
neznansko bridkost. Grof pa se v vihri burne strasti zapriseže
v tako grozno maščevanje, „da naj se večne čase od njega go-
vori“. Z veliko trumo vojakov hiti zoper uporne rudarje, ki so
se bili po gozdih vtaborili, predere njihove zaseke in strašna je
njihova pomoritev. Ali kri morivcev mu ne obudi umorjenih
sinov; pusta in prazna mu ostane hiša, zoperna mu je vsaktera
družba, studi se mu vsako delo — oče je brez otrok. Žalosti
po zgubljencih se pridruži pekoča vest, da je v maščevanjski
strastnosti toliko kervi prelil, da je toliko nedolžnih žen in otrok
storil plakajoče vdove in zapuščene sirote, kterih tarni in solze
zdaj v nebesa vpijejo. Nesrečni grof ne najde miru ne pokoja;
žene ga z doma, da bi na trudapolni romarski poti se pokoril in
na grobovih mučencev miru iskal. Roma tedaj v Rim, kjer najde
odpuščenje pred Bogom in odvezo od namestnika Kristusovega
na zemlji; olajšanega serca se verne na dom, ali v pozemeljsko
domovino več ne dospč, ker smert ga na meji dohiti.

4. Ema tedaj je zares vdova, brez moža, brez otrok. Pač
je v posesti preobilnega bogastva, ali vsi pozemeljski zakladi
zgubljene ljubezni ne nadomestijo. Nekaj let še živi prav samotno;
ali kakor sledi v naravi za temno nočjo svetli dan, za merzlo
zimo gorka spomlad, tako vlije Bog v otožna serca novo življenje
in tolažbo, da se zopet stvarjenja veselč, zopet ljubezen čutijo do
ljudi, zopet nagnjenje in moč do dobrih del. Tako je vera nau¬
čila, ljubezen vnela Emo, ki je bila brez telesne rodbine, vsta-
noviti veliko duhovno rodovino: sklene namreč, v Kerški dolini
na čast presv. Device — žalostne Matere Božje, ki je tudi truplo
svojega mertvega Sina močila z bridkimi solzami, sezidati veli¬
častno cerkev in velik žensk samostan, ter sebe in vse svoje Bogu
darovati. Ema sama vodi in nadzoruje zidanje; slednji večer
sedi plemenita gospa na kamenu z denarno skrinjico v naročji in
sama delavcem zaslužek izplačuje. Skrinjica se zopet in zopet
izprazni, ali ona jo vselej z veseljem napolni, dobro vedoča, da
ne zida samo kamenenega tempeljna, ampak tudi duhoven spo¬
minek, ki naj bo še v pozno prihodnost za koroško ljudstvo vir
zveličanskega blagra. Zraven krasne cerkve postavi dva samo¬
stana, večega za 70 žensk, manjšega za dvajset korarjev, da so

25. junij : Zv. Ema,  spoznovavka.

423

vsakdanjo službo Božjo opravljali. 15. avgusta 1042 je bila cerkev
od solnograškega nadškofa posvečena; Ema položi podarivne
listine na oltar, sama pa nuna postane. Svojo ustanovitev ona s
serčno materno ljubeznijo njeguje in jo skuša z vsemi postavnimi
pripomočki prihodnje poškodbe obvarovati; ostanek velikanskega
premoženja pa raznim cerkvam in samostanom razdeli.

5. Blaga ustanoviteljica živi še tri leta v svetem miru tihe
celice, potem pa blaženo v Gospodu zaspi' 29. junija 1045. Poleg
njene želje je bila na navadnem pokopališču pokopana, kasneje
pa je bilo njeno truplo v podcerkveno velikansko rakvo, ktere
obok sloni na sto stebrih, preneseno; na grobnem oltarji stoji
napis: „Prevzvišeni kneginji in gospej Hemi, deželni grofinji
Celški in Breški, rojena gr. Pajlenštanski, preblagi ustanoviteljici
Kerške cerkve 41 .

Leta 1465 je bila za blaženo razglašena.

Obrazuje se brez posebnih znamenj.

Komaj dvajset let po njeni smerti 1071 je bil bogati ustav
od nadškofa Gebharda s papeževim in cesarjevim privoljenjem
povzdignjen v deželno škofijo — v škofijo Kerško s sedežem v
Celovcu.

Nerodovitnost žen.

II.

Blavadno se sliši: ta zakonska imata vse, kar hočeta, samo otrok
njima manjka. Pač nepremišljene besede! Zakaj ravno, ko bi kaj otrok
dobila, nehalo bi njuno mirno življenje. Ali bi bila Ema in njen mož
toliko bridkosti zavžila, ko bi bila brez otrok ostala? Če se marsikaka
rodbina na tihem opazuje, ali se ne zdi, da hči očetu, materi sin nič mar
ni; da nista oba pod pokorščino enih staršev; da sin matere, hči pa očeta
ne spoštuje? Kolikrat se oče jezi nad materno prizanesljivostjo, mati nad
ostrostjo očetovo! Kolikrat nespametno mehka mati otroka odveže, kazni
ktero mu oče prisodi; kolikrat spet lahkomiseln oče njemu dovoli igro,
kratkočasovanje, ktero se materi nevarno, škodljivo zdi! Kolikrat mati
očetu očita, da preveč za sina potrati, oče pa materi, da pusti hčeri tako
lišp&vi, samopašni biti! — Ali take prikazni zakonsko ljubezen netijo?
Ali morete zaterditi, da bi vaša rodovitnost nobenih tacih nasledkov ne
imela? Ali ni torej bolje, to reč Božji previdnosti prepustiti? Vidimo
sicer veliko srečnih očetov in mater, ki nad dobrimi otroci le veselje in
čast doživč, ki so jim na stare dni podpora, pomoč in tolažba; starše, ki
se nad nadepolnimi vnuki kakor nad krepkimi mladikami poživljajo in
vidijo svoje ime s čednostmi vred v pozne rodove se ploditi; ki nazadnje
v krogu svojih poštenih otrok mirno svojo dušo izdihnejo in se v deželo
pravih otrok Božjih preselijo, kamor tudi svojih otrok pričakujejo. Ali
koliko pa tudi nesrečnih staršev vidite, ki v svoji hromotni starosti od
svojih otrok le zaničevanje, zasramovanje in razne stiske vživajo! Kako
marsikteri hudobni in nehvaležni sin, ako ga je kaj veča časna sreča
zadela, se le zaničljivo ozira na svoje revne in proti grobu hiteče starše,
se jih sramuje in je pusti v revščini in nadložnosti kopemeti! Kako
marsikteri nečloveški sin razsaja, kakor mlad ris po hiši svojih obnemoglih

424

26. junij: Sv. Janez in Pavel,  mudenea.

staršev, in je žali s svojim gerdobnim ravnanjem do smerti! Koliko mater
je že okušalo žalostno resnico, ktero je Jezus grede na Kalvarijo, klical
Jeruzalemskim ženam rekoč : „Hčere Jeruzalemske, nikar se ne jokajte nad
menoj, ampak jokajte se same nad seboj in nad svojimi otroci! Zakaj, glejte,
pridejo dnevi, ob kterih poreko: Srečne so nerodovitne in telesa, ktera
niso rodila, in persi, ktere niso dojile! — Zraven tega pa naj ima ker-
ščanska duša še više, ko zgolj pozemeljske ozire. Božja sveta naredba
je, ktera rodove manjša in množi. Njegova, ne naša volja se zgodi.
Kerščanski starši! saj se vam otrok ne manjka. Sprejemajte nesrečne,
zapuščene sirote, ali pa obračajte svoje premoženje v mile ustave za izrejo
in poduk nezmožnih, zanemarjenih otrok, in vaše ime bo bolj zaslovelo,
kakor po še tako množnem potomstvu, ktero vam utegne ravno tako sra¬
moto nakopati, kakor vas v čast pripraviti.

Molitev.

Zveličana Ema! sprosi od Boga kerščanskim, zlasti slovenskim
materam, ktere tvoj spomin še tolikanj časte, to milost, da bodo po tvojem
zgledu otroke izrejale in materne bridkosti voljno prenašale. Po Kristusu
Jezusu, Gospodu našem. Amen.

26. Junij ali rožnik.

Sv. Janez in Pavel, mučenca.

Vjjgp v. Janez in Pavel bi se lehko dvorjanom v zgled postavila,
da bi je podučila, kako se zamore pri vseh skušnjavah in
zapeljivostih dvorskega življenja vendar nepremekljiva zve¬
stoba Gospodu ohraniti. Ko je bil cesar Konstantin svoji hčeri
Konštanciji, ki je bila prav pobožna in po obljubi deviške čistosti
Zveličarju posvečena, poseben dvor v Rimu pripravil, bila sta ta
dva po rodu in čednostih plemenita brata v najviše službe tam
postavljena. Pa pri vseh časteh ostaneta zmeraj ponižna in se
posebno odlikujeta po svoji neutrudljivi milodarnosti do ubozih,
in v ta namen njima tudi cesaričina, ker je imela do nju vse
zaupanje, velike zneske izročuje, prepričana, da po boljših rokah
ne more miloščine deliti.

2. Tudi po smerti Konštancije ostaneta še na dvoru, kjer
zavoljo svojega res kerščanskega življenja spoštovanje vživata.
Ali svoje službe le tako dolgo opravljata, dokler cesar Julijan,
kterega spomin bo zgodovina še v daljne veke obkladala s sra¬
motnim naslovom iznejeverjenca, ker je kerščansko vero zatajil
in tudi ljudstvo v staro malikovavstvo nazaj silil, — prestola ne
zasede. Tedaj se brata neutegoma službam odpovesta in dvor
zapustita. Julijan vse mogoče brata pregovarja, da bi se na dvor

26 . junij: Sv. Janez in Pavel,  mučenca.

425

vernila in prejšnje službe prevzela nadjaje se, da bo najprej nju
in po njih še mnogo druzih v zatajbo vere premotil. Služabnika
Jezusova pa mu odgovorita: „Tvoje kerščanske prednike sva
visoko častila in njim z veseljem služila; odpadnik in malikovavec
pa se nama studi in ž njim nočeva nobenega občevanja imeti,
ker sva prava kristijana“.

3. Razdraženi cesar jame žugati ter njima zagrozi, da, ako
v desetih dneh ne bosta njegovim poveljem pokorna, se bode z
največo ostrostjo ž njima ravnalo. Brata na to pretenje mirno
odgovorita: „Misli si, da je ta nepotrebni odlog že pretekel in
stori preč, kar žugaš, saj veš, da naju nič ne odloči od vere v
živega Boga“. Vendar cesar ostane pri tem odlogu, kterega brata
pridno obračata v razdeljevanje svojega premoženja med uboge. V
družbi mašnika Krišpa, levita Krišpijana in pobožne gospč Be¬
nedikte se z gorečo molitvijo in z daritvijo sv. maše, ki se je v
njuni hiši obhajala, skerbno pripravljata za hudi boj.

4. Ko mine postavljeni obrok , pride Terencijan, stotnik
cesarske telesne straže, na dom bratov, ter postavi na mizo
majhen kip malika, opominjevaje ju v cesarjevem imenu, Jupitru
kadilo nažgati. Svetnika mu odgovorita: „V deržavljanskih za¬
devah rada pripoznava dolžnost pokorščine do cesarja; če pa
nama zaukazuje malikom ali prav za prav hudiču se klanjati,
njegovih povelj nikdar spolnovala ne bova. Mi nimamo druzega
Boga, ko Trojedinega, Očeta, Sina in sv. Duha“. Terencijan
jima zažuga s smertjo, ako svojih terdovratnih misli ne spre-
oberneta in da bi to žuganje več zdalo, velf vpričo nju v skritem
kotu hiše jamo izkopati, v ktero naj se njuni trupli zagrebete.
Ali spoznovavca ostaneta neomajljiva, zatorej ju da Terencijan
natihoma ob glavo d jati, drugi dan pa glas raznesti, da sta v
pregnanstvo odpeljana. To se je godilo okoli 1. 363.

5. Ne dolgo potem edinega sina Terencijanovega hudobni
duh obsede, da kakor nor po mestu semtertje dirja, dokler ga
milost Božja ne pripelje v hišo mučencev in k jami, v ktero ste
bile trupli verženi, in glej hudobni duh ga preč zapusti. Tedaj
se tudi njegovemu očetu oči odpr<5; bridko se pokesa, da se je
podal v spolnjenje groznega smertnega povelja. Luč sv. vere ga
razsvetli in s sinom vred sv. kerst prejme. Kmalo terpita oba
mučensko smert, djana ob glavo in kristijani ju skrivej zakopljejo
v hiši sv. bratov. Ta je bila že ob času papeža Damaza, ki je
vladal od 366 do 384, v cerkev spremenjena in imenovana sv.
Janeza in Pavla. Sv. cerkev se pri vsaki sv. maši nju spo¬
minja, pri litanijah vseh svetnikov pa njunim priprošnjam pri¬
poroča. —

Obrazujeta se v rimljanski opravi z mečem v roki.

426

27. junij:  Sv.  Ladislav,  kralj.

Pravi katoličan in zasmehovavci vere.

©ba plemenita brata Janez in Pavel sta bila pozvana verniti se na
dvor cesarja Julijana. Bila bi tam zopet postavljena v visoke službe in
prejšnje časti; ali onadva sta vedela, da bi bila tam njuna vera v veliki
nevarnosti. Julijan je čertil pravo vero; on je kristijane zasmehoval, za¬
sramoval, kervavo preganjal. Sv. brata torej sta se bala, da bi na dvoru
tacega vladarja ob svojo vero ne prišla, in nepokorna njegovemu povelju
sta raji terpeia mučensko smert.

Kerščanska duša! Tacih ljudi, kteri se kakor cesar Julijan, po¬
smehujejo kerščanski veri, njenim sv. skrivnostim in obredom, je še dan¬
danes dovelj. Teh se ogibaj in varuj; zakaj pri njih nič ne opraviš, če
tudi se ž njimi v pravdo spustiš. Oni imajo spridena serca, polni so na¬
puha in visokomiselnosti, zatorej se jih nobena dobro namenjena beseda
ne prime. Najbolje storiš, če se jih varuješ ali pa je s kratkim odpraviš.
Janez in Pavel sta bila goreča in dobro podučena kristijana, ali vendar
o Julianu nista hotela nič vedeti. Stori tudi ti tak6.

Ako se pa teh posmehačev ne moreš ogniti, če je moraš poslušati,
ne daj se,vsaj od njihovih lažnjivih in oskrunljivih besed premotiti, pre¬
slepiti. Ce je nekoliko opazuješ, njihova djanja premišljuješ, boš spo¬
znal, da njihovo življenje ni ravno najzgledniše. Njim je nauk Jezusov
in njegove sv. Cerkve tern v očeh; oni ne marajo poleg tega nauka
živeti, njegove zapovedi so za-nje pretežavne; ker pa vendar njegove res¬
nice ne morejo utajiti in zatreti, zato ga zasmehujejo, pokvarjenega v razne
pokveke z norčijami zasramujejo in tako vsaj nekoliko svoj čert tolažijo.

človeka pa, kteri količkaj pomisli, vse to gerdovanje ne more
zapeljati. Zasramovati zna tudi norec, ali resnica  ostane zmeraj resnica.

Julijan je zasmehoval Kristusa in njegov nauk; on je njega in
kristijane zasramljivo nazival le ,,Galilejce“; on je že davno grozno ne¬
srečen šel s tega sveta, križ Gospodov pa še zmeraj stoji in ime „Jezus",
ktero je on zasramoval, na milione ljudi povsod častito izgovarja. Julijan
je končal v obupanji. Janez in Pavel pa v nebesih kraljujeta. S kterimi
hočeš del imeti?

Molitev.

O ljuba sv. brata, Janez in Pavel! prosita za-me, da bi se nikdar
ne dal zapeljati od zvestobe dolžne Jezusu in njegovi Cerkvi, da bom
tudi jaz enkrat smel del upati v vajni slavi nebeški. Amen.

27 .  Junij ali rožnik.

Sv. Ladislav, kralj.

o zahodu večernega solnca sledi po kratki noči vzhod
jutranjega. Sveti Stefan I. si je velike zasluge o Ogerskem
pridobil z razširjanjem in vterjevanjem sv. vere. Po nje-

27. junij:  Sv.  Ladislav,  kralj.

427

govi smerti pa se zopet jame gibati ljudstvu prirojena sirovost,
ki se je le nerado svojemu navajenemu življenju, svojim šegam
in posebnijam bilo odpovedalo. Mogočna stranka je na vse
kriplje delala, da bi malikovavstvo oživila, zatorej je po ker-
ščanstvu mahala na vse moči. K temu zopervanju zoper napredek
olike so se pridružili še prestolni prepiri in kervavi boj med
domačini samimi. Kralj Peter, naslednik sv. Štefana in njegove
sestre sin je bil zavoljo svoje v okrutnosti in razuzdanosti od
Ogrov pregnan; njega nasleduje Štefanov stričnik, Andrej, kteri
pa mora, ugnan od upornikov, terpeti razdevanje kerščanskih
cerkev in zopetno vpeljevanje malikovavstva; on da svojega
sedem let starega sina, da bi mu nasledništvo na prestolu pri-
gotovil, slovesno kronati, ali bil je od brata Bela, s tem djanjem
nezadovoljnega, v boji premagan in umorjen. Zdaj tedaj je Bela
kraljeval. Po njegovi smerti pa je bil mladi Salomon od Nem¬
cev na prestol posajen, Belovi sinovi Gej za, Ladislav in Lambert
pa so pobegnili na Poljsko, dokler se po sklenjeni pogodbi zopet na
Ogersko ne vernejo. Ali čez nekoliko časa hudobni jeziki zdrahe
med to spravo zasejejo. V boji je Salomon premagan in Gej za
prime za kraljevo žezlo. Za njim pa nastopi vlado 1077 1. njegov
hrabri brat Ladislav.

2. Ladislav je bil okoli 1040 rojen na Poljskem, kjer se
je bil njegov oče ko begun z eno hčerjo vojvodovo oženil. Kralj
Andrej, brat ga pokliče na Ogersko nazaj. Ladislav tedaj, od
matere izverstno izrejen je leta mladostnega razvitka in možate
izolike preživel v domovini, kjer si je s svojo verlo pa priprosto
obnašo, s svojo možato resnobo in iskreno vnetostjo za pravico
in resnico splošno spoštovanje in ljubezen pridobil. Oče in za
njim brat sta prestolovala; Ladislav, kraljevič, je bil obdan od
zapeljivega prilizunstva, od nevarnosti pozemeljske velikosti, ali
on je ohranil v vsej priprostosti svoje pobožno, čisto serce. Po
smerti Gejzovi se zber<5 stanovi v volitev novega kralja, in če¬
ravno se dvakrat kronani Salomon brani v Požunski in Mošonj-
ski terdnjavi ter terdi svoje kraljeve pravice, vendar vsi volijo
verlega Ladislava govoreči o njegovi zmernosti, pravičnosti,
prevdarnosti in hrabrosti i. t. d., da on ni iskal pozemeljske vele-
Časti, da je bil zmeraj oče ubozih, zavetnik stiskanih — zmeraj
prijatel ljudstva. Celo njegova velikanska postava — bil je
namreč za glavo viši ko drugi človeški otroci, lepa rast udov in
kretnost njegovega telesa so ga zaznamovale, da je za gospodo¬
vanje rojen. Pa čeravno enoglasno izvoljen, vendar noče kronan
biti, dokler še Salomon živi ali pa se prestolu ne odpove.

3. Ladislav krepko poprime vladno kermilo tako nepokojne
deržave. Da bi zatepene nerednosti in razvade odpravil, dene
zopet v veljavo postave, ki so se po smerti Štefanovi skor čisto
zapozabile, slednjemu tudi najmanjemu je pomagal do pravice

428

27. junij:  Sv.  Ladislav,  kralj.

in vsega njegovega djanja namen je bil: povikševati čast Božjo,
sv. vero vterdovati in blagor podložnih pospeševati. Občudovali
so nad njim njegovo ljubezen do čistosti, njegovo prijaznost,
zraven pa tudi častito resnost. Živel je skor po samostansko in
vina nikdar ni pil. Kar mu je od spolnovanja vladnih dolžnosti
časa ostajalo, gaje obračal v molitev in premišljevanje. Zavoljo nje¬
gove neizmerne radodarnosti do ubozih se je takrat rekalo: „Ogerski
kralj ne zna druzega, ko bolnišnice napravljati in miloščino de-
liti“. Škofje pa se med tem trudijo, da bi se kralj in Salomon
kako pogodila. Res nekako spravo storita: ali Salomon, kesaje
se svoje odpovedi do kraljevanja, namerja Ladislava umoriti, ali
zasačenega pri tej hudobni nakani zaprd na Višegrad pri Donavi,
pa vendar ga kmalo iz ječe izpustč. Ker pa ne mara mirovati,
oberne se celo do divjih Kumancev, in z njihovimi tropami več¬
krat na Ogersko prihrumi; ali nazadnje čisto potolčen na ptuje
pobegne, kjer se glas od njega ves razgubi, ako nočemo
pravljici verjeti, da je blizo Pulja v Istri ko puščavnik in svet¬
nik umeri.

4. Zvonomir, kralj hrovaški in dalmatinski umerje brez
dediča; vdova, sestra Ladislavova, njega pokliče, da bi zaterl
prepire raznih strank o nasledniku. Zlahkoma pridobi Slavonijo
in del Hrovaškega; vpelje tam ogersko vstavo in vstanovi
zagrebško škofijo. Pa roparski Kumanci ga zopet kličejo na boj,
in Ladislav jim poglavarja z lastno roko umori. V teh bojih pa
je ogerske vojake vnemala tolika verska navdušenost in toliko
zaupanje v kraljevo modrost in svetost, da so se jim vsa nje¬
gova djanja in ravnanja zgolj čudeži zdela. Terpinčeni od naj¬
huje lakote in žeje pridejo po težavnem potu na bojišče, in
vpijejo po kruhu in vodi. Kralj moli, potem pa se dvigne, da
bi je potolažil; glej, kar se prikaže čeda bivolov in živi studenci
priteko izpod kopit njegovega konja. Bežeči sovražnik trosi
dragocene reči po poti, da bi preganjavca zaderževal, ali molitev
kraljeva srebro v kremen spremeni. — Ko Ladislav meje vpo-
koji, zopet, 1. 1092, skliče duhovske in deželske stanove, da bi
kači poganski glavo, ktero je zopet in zopet dvignila, popolnoma
sterl. Poderte cerkve naj soseske zopet sezidajo, kralj naj je
oskerbi z opravo, škofje pa s knjigami. Nedelje in prazniki naj
se ne skrunijo z lovom, sejmi in javnimi deli (tudi judov ne);
vse ajdovske daritve in molitve pri studencih, skalah in drevesih
so pod ostro kaznijo prepovedane; ptuji duhovni morajo postavna
spričevala o svojem poprejšnjem življenji donesti itd.

5. Tisti čas je pridigoval navdušeni puščavnik Peter Arni-
enski po Laškem, Francoskem in Nemškem križansko vojsko
zoper Turka, ki se je bil sv. dežele polastil. On sam je videl
njeno veličast in ponižanost, njeno svetost in oskrunjenost in
prezgovorno je popisoval gnjusobo na sv. mestih. Zdihleji in

27. junij:  Sv.  Ladislav,  kralj.

429

klici po Palestini so odmevali po vsej Evropi. Papež Urban II.
pozove v velicem zboru v Piačenci 1095 vse pričujoče, da naj
se s slovesno prisego zavežejo , podati se v sveti boj, kedarkoli
je pokliče va-nj Božja volja in klic njegov. Kralj Ladislav po
svojem poslancu izreče, daje v vseh bogoljubnik rečeh za najbolj
gorečo pripomoč pripravljen. O veliki noči t. 1. pridejo poslanci
angleškega, francoskega in španskega kralja k njemu, ter mu po¬
nudijo više poveljstvo čez križansko vojsko. Prevzame ga s
svetim veseljem, stori obljubo željo kraljem dopolniti. Ali njegova
pobožna obljuba naj se ne spolni; sredi med pripravljanjem za
sveto vojsko ga naglo pojemanje moči opominja poti — ne k
grobu Kristusovemu, ampak v lastni grob. Skliče torej stanove
v Nitro, da se od njih po očetovsko poslovi in — v Gospodu
zaspi 28. julija 1095.

Truplo je bilo v včliki Varaždin v prekrasno od njega
zidano cerkev Matere Božje preneseno. Ginljivo je bilo plakanje
in žalovanje Ogrov po njihovem velicem, hrabrem svetem kralji,
niso si mogli misliti, da se je od njih ločil, ampak da je še
zdaj, nevidno, z nebes vlada. Neki plemenitaš v stiski sreberno
čašo, nekdaj od kralja mu podarjeno, nečemu grofu na prodaj
ponudi; ali ta terdi, da je njegova lastnina in njemu ukradena.
Sodnik veli čašo na kraljev grob položiti rekoč: „Zveličani kralj
je pravico sodil na zemlji, gotovo jo bo tudi v nebesih; kteri
izmed vaju brez kazni čašo tu proč vzame, tega je.“ Derzno
stegne grof roko po njej, ali tisti trenutek se zgrudi mertev na
tla. Vse ljudstvo je hvalilo Boga v njegovem svetniku!

Obrazuje se v kraljevi opravi z bojno sekiro v roki.

Zvestoba v poklici.

Eo Ladislav očetovski prestol zasede, pred vsem mu je mar dolž¬
nosti svojega imenitnega poklica kar najbolj natanko spolnovati. Ti sicer
nisi kralj, ali pa ne moreš kraljevih čednosti sv. Ladislava tudi v majhnem
posnemati, zlasti če imaš gospodariti ali gospodinjiti? Ali ne zatratuješ
časa s postopanjem in razveseljevanjem tako, da tvoje hiševanje škodo
terpi, v nič gre. Ali skušaš v svoji hiši nerodnostim, samopašnostim
otrok in družine v okom priti ali je saj odpraviti? Ali pospešuješ pri
svojih domačo pobožnost, čast Božjo, versko rast? Ali ohranuješ pri hiši
mir, ne daješ ženi, otrokom, družini nobene priložnosti za nejevoljo, kreg
in prepir? Ali se znaš proti vsem pohlevno, prijazno, pravično, po oče¬
tovsko obnašati? Ali skerbiš, da tvojih nobeden družim krivice ne dela?
Ali si stiskani nedolžnosti rad v podporo in jej pomdgaš, kolikor moreš,
do pravice? Kako obračaš svoje premoženje? Ali ga deliš, kolikor moreš,
potrebnim, nadložnim, stiskanim, ali mar pred njihovimi zdihljeji iz sko¬
posti ušesa mašiš? Ali podiš od svoje hiše sovražnike nedolžnih duš, za¬
peljive, pohujšljive? Ali si prizadevlješ, dolžnosti stanu, v kterega te je
Bog postavil, natanko in iz namena. Bogu dopasti, spolnovati? Tudi v

430

28. junij: Sv. Irenej,  škof in mučenec.

najniži koči zamoreš svetnik postati, zakaj v kersčanskem spolnovanji
naših stanovnih dolžnost obstoji vsa naša svetost. Zatorej zamore kmet,
ki gre za plugom, v potu obraza svoj kruh jč, pa iz ljubezni do Boga,
svojo težko osodo voljno in rad terpi, veči pred Bogom biti, kakor naj-
mogočneji vladar. Zakaj tisti je resnično velik, ki je v Božjih očeh
velik, takov pa je le tisti, ki spolnuje Božjo voljo, to je, dolžnosti svo¬
jega stanu.

Teh ne poznati, je kazni vredna nevednost; in ž njihovim zamu¬
janjem kaj druzega, če tudi na sebi dobrega, delati, gerdo je postopanje.
Ce tudi po cele ure v cerkvi moliš, ko bi moral doma delati; če namesto
oskerbovanja potrebnih opravil hočeš o odpravljenih praznikih Bogu na
čast postopati, poboževati in romati; ko bi se s presiljeno ostrostjo tako
izpostil in sterpinčil, da bi svojega dela ne mogel več spodobno opravljati;
— vse to je le farizejsko kerščanstvo. Imej zmeraj svoj stan in poklic
(ako se sicer nisi zoper voljo Božjo va-nj vrinil) za najboljšega, naj¬
bolj zveličanskega, in gotovo boš po njem vekomaj srečen. Nezadovoljnost
s stanom ga le še bolj težavnega dela; zraven pa se človek zoper Gospoda
samega spunta in pregreši.

Molitev.

Dodeli nam milostivo, o Gospod! te prosimo, da se po svojem
stanu, naj že v bliščavi ali nizkosti tega sveta živimo, kakor kralj La¬
dislav posvetimo. Po Jezusu Kristusu Gospodu našem. Amen.

28. Junij ali rožnik.

Sv. Irenej, škof in mučenec.

renej, rojen okoli 1. 120 po Kr., je bil po rodu Gerk in
berž ko ne iz Smirne v mali Aziji domd. Že v zgodnji
mladosti pride v šolo sv. Polikarpa, škofa, kteri je vero iz
najbistrejega vira, iz poduka namreč sv. aposteljna Janeza samega
zajemal. Iz naukov tedaj in življenja tega apostoljskega moža
je serkal Irenej, ko pridna bčela sterd, vere in ljubezni tistega
učenca, ki je slonel na persih Gospodovih; in kar je slišal od
učenika, to si je tak<5 globoko v serce vtisnil, da mu je še v sedi
starosti živo bilo v spominu. Ali pri vsej vnetnosti za evan¬
geljske nauke kratkimal velemožni mladeneč druge dušne olike
po svetnih vednostih ne zamudi; pridno namreč prebira gerške
modrijane in pesnike in se seznanja tudi z raznimi verskimi
snovami vzhodnjih narodov. Ali k temu učenju ga ne žene
ničemurna radovednost, ampak viši nameni; zakaj znanja po¬
ganskega bajeslovja in verskega modroslovja takrat branitelji
kerščanske resnice niso smeli pogrešati, ako so se hoteli s pogani

28. junij: Sv. Irene  j,  škof in mučenec, 431

in krivoverci vspešno bojevati in je z njihovim lastnim orožjem
premagati. Zatorej ga sv. Epifanij imenuje prav učenega zgo¬
vornega in vseh darov sv. Duha polnega moža.

2. KeršČanskemu prepričanju je lasten nagon, tudi druge
za-se pridobiti. Kolikor živeja je vera, kolikor serčneja ljubezen,
kolikor bolj osrečavna zavest občevanja z Bogom, toliko bolj
hrepenč razširiti se med raznimi ljudstvi in narodi. K temu
notranjemu nagonu, oznanovati evangelij tudi ptujim ljudstvom,
se je utegnila pridružiti tudi kaka vnanja prilika, morda kako
poslanje sv. Polikarpa. Najdemo namreč Ireneja, poleg gotovih
zgodovinskih sporočil, ko mašnika pri škofu Potinu v Lugdunu
(Lijonu) na Francoskem. Njegova učenost in blagonosna delav¬
nost mu kmalo pridobi veliko veljavnost in posebno zaupanje.
Občina Lugdunska ga pošlje v neki cerkveni zadevi v Rim in
mu v listu do papeža Elevtera da to-le častno sporočilo: „Poslali
smo svojega preljubega brata, mašnika Ireneja, da naj ti donese
ta list in ti ga priporočamo ko vsega gorečega za Kristusov
zakon 41 . Ko Irenej v Rimu, kjer je bil prav prijazno sprejet,
izročeno opravilo srečno izverši, in se seznani z vsemi obredi
tam navadnimi, da bi je potem v Lugdunu vpeljal, in si zapomni
vsa stara sporočila, ki so se od aposteljnov tam ohranila, se
verne na dom.

3. Med tem, ko Irenej v Rimu biva, se vname v Lugdunu
177 (glej 2. jun. Blandina) kervavo preganjanje kristijanov, o
kterem tudi devetdesetletni starček, sv. Jožef Potin, mučensko
krono doseže. Irenej je po svoji vernitvi na njegovo mesto
povzdignjen. On si ne taji, da bo ko glavar tolikanj čertene
občine toliko bolj zlobi nasprotnikov izpostavljen in da bo imel
toliko veČe skerbi, trude in terpljenja prenašati. Ali ljubezen do
Zveličarja in gorečnost za blagor vernikov ga nagnete, nevarno
breme na rame zadeti. Ko po smerti cesarja Marka Avrelija
preganjanje neha, prizadeva si on čedo svojo po rabeljnovem
meči silo zmanjšano, z novimi ovčicami pomnožiti, in Bog podeli
njegovim besedam toliko moč in tak blagoslov, da poleg Gre¬
gorija Turonskega v kratkem skor ves Lugdun k veri spreoberne;
izolikal je s svojo gorečnostjo in vednostjo Božjih reči spo¬
sobne može, ki je je potem v oznanovanje evangelija in v vsta-
novljenje novih cerkva v sosednje kraje poslal, tako, da čeravno
ne edini, bil je vendar on pervi škof v Galiji zavoljo sedeža, in
zavoljo svojih zaslug.

4. Kakov blagoslov pač je Bog širil po možu, v čegar
serce je bila po Polikarpu ljubezen tistega aposteljna zasajena,
ki je smel sloneti na persih Zveličarjevih! To ljubezen je Irenej
tudi razodeval o prepiru zastran časa velikonočnega obhajanja.
Papež Viktor je skušal ta prepir poravnati in edinost vpeljati.
Več cerkvenih zborov priterdi rimski navadi; ali škofje po mali

432

28. Junij: Sv. Ir ene j, škof in mučeneo.

Aziji se terdovratno branijo od stare, od prededov izročene na¬
vade odstopiti. Viktor jim žuga iz cerkve je izobčiti. Ali to
ravnanje se več škofom zdi preostro; zatorej piše Irenej z blago
prostodušnostjo do papeža in ga opominja v duhu miru: da naj
cerkvene edinosti zavoljo zgolj vnajnosti nikar v kvar ne pri¬
pravlja. Ali kakor mirovit in poterpežljiv je bil v vsem, kar ni
bistva sv. Cerkve se dotikalo, tako možato je postopal, kedar je
šlo za bistvene nauke sv. vere. Ko cesar Komod , kakor raz¬
uzdan gerdun je tudi bil, vendar cerkvi miru ni kalil, so pa
krivoverstva gnostikov in Valentinijanov toliko več zlega med
kristijani napravila. Irenej je je podiral z besedo in s pisanjem,
in tako je nastalo njegovih peterih bukev „zoper krivoverstva 14 .
S tem delom se je povzdignil na visoko stopinjo med cerkvenimi
učeniki in vživa, ker so ga učenci aposteljnov sami podučevali,
največo veljavnost.

5. Tisti čas je bil vedno bor in boj za rimski cesarski
prestol in bile so homatije, kterih se pa kristijani niso nič vdele-
ževali. Oni so cesarjem, od starešinstva v imenu rimskega
ljudstva poterjenim, zvesto pokorščino skazovali. To so storili
tudi Severu, kteri bi kristijanom pa tudi zavoljo tega bil moral
hvaležen biti, ker ga je eden njih, Prokat, s svojo molitvijo hude
bolezni bil ozdravil. Ali krik malikovavcev in njegova k okrut¬
nosti nagnjena natora mu zadušita to zavednost in tedaj sproži
on 1. 202 novo preganjanje (peto) zoper kristijane. Poprej po¬
glavar Lugdunski, je sam videl cvetoči stan ondašnje cerkve in
to nam da misliti, da je zaukazal, posebno tam z vso grozovi¬
tostjo kristijane pokončevati.

Pogani so po Lugdunu tako besno morili, da je kri kri-
stijanov kar v potoček po ulicah derla. Mučencev je bilo neki
devetnajst tisoč. Irenej je bil eden izmed pervih ob glavo djan.
Njegovo truplo je pokopal mašnik Caharija zraven groba sv.
mučencev Epipodija in Aleksandra. Kasneje so bili njegovi
ostanki shranjeni v podzemeljsko kapelo po njem imenovane
cerkve, ktero so pa 1. 1562 Hugenoti razdjali. Le Črepinjo so
najdli, ki je še zdaj shranjena v cerkvi sv. Janeza v Lugdunu.
Razun gori imenovanih bukev so vsi drugi njegovi spisi do malega
se pogubili.

Obrazuje se ko škof, z mečem v roki.

Nekoliko iz njegovih bukev.

Sv. Irenej je bil eden najslavniših učiteljev in braniteljev prave
cerkve. Ker je imel priložnost, še s tistimi velicimi možmi občevati, ki so
bili učenci aposteljnov, zato so njegovi spisi silo važni, ker je njih obsežek
iz najčistejših virov apostoljskih naukov zajet. Kakoršna tedaj tolažba
mora za nas katoličane biti ,  da v spisih tega častitljivega cerkvenega

28. Junij: Sv. Ir ene j, Škof in mučenec. 433

očeta ravno tiste nauke nahajamo, ktere nam cerkev še dandanašnji ozna-
nuje. Kako nas more to v veri poterditi! Kako veselje za nas, v tej
veri umreti! Kako čudno pa mora biti za naše zmotene brate, da vsa
kerščanska starodavnost zoper nje priča in njihove nauke dolži, da so
novotarija, popačenost, nezvestoba do resnice? Hočemo ti torej v tvoje
poterjenje ponesti nekoliko stavkov iz imenovanih bukev zoper krivoverce,
da boš toliko bolj goreče našega svetnika v terdnovernosti posnemal. V
pervih bukvah pobija krive nauke Valentinove z izreki sv. Pisma, z apo-
stoljsko vero in z zavernenjem na edinost tako raznih cerkev v eni veri,
ko se nasproti krivoverci v vedni nesloščini in predrugačevanji kolobarijo.
V druzih šestih povdarja, da verniki z močjo presv. imena Jezusovega čudeže
delajo. „Eni hudiče izganjajo; eni imajo nebeške prikazni in prihodnje
reči prerokujejo; eni ozdravljajo bolnike s pokladanjem rok. Mnogo od
smerti obujenih je potem še več let med nami živelo. Naposled je nemo¬
goče, razne čudeže našteti, ktere cerkev vsaki dan po vesolnjem svetu v
Jezusovem imenu dela". Irenej tedaj postavlja dar čudeže delati, med
znamenja prave cerkve. V tretjih bukvah brani sv. učenik ustno izročilo.
To in pa sv. Pismo ste nepremagljivo orožje zoper krivoverce; preiskati
je treba, kaj so aposteljni verskih resnic in skrivnosti naslednikom zapu¬
stili; pred vsem pa se je treba zatekati k veliki, najstareji in po vesoljnem
svetu znani cerkvi v Kirnu, ki je od preslavnih aposteljnov Petra in Pavla
bila vstanovljena. Ta ohranuje ustno izročilo, prejeto od svojih vstanem-
teljev, po nepretergani versti svojih škofov. Zdaj imenuje rimske papeže,
ki so cerkev vladali od sv. Petra do Elevtera; do te cerkve se mora za¬
voljo njene visoke prednosti vsaka druga cerkev, to je, vsak vernik ober-
niti kakor k zvesti ohraniteljici apostoljskega izročila. In ko bi aposteljni
nobenih spisov ne bili zapustili, morali bi iti za vodotokom izročila. To
stori tudi mnogo divjaških ljudstev, ki imajo vero brez černila in papirja.
Prav resno in pogostoma svari pred ločenjem od apostoljsko-katoliške
cerkve. „Kjer je cerkev, tam je Duh Božji, in kjer je Duh Božji, tam
je cerkev in vsaka milost. Duh pa je resnica. Zatorej, kteri ga niso
deležni, ne bodo ne na persih matere v življenje peljani, niti dobe od
Kristusa živega, bistrega studenca, ampak sami si kopljejo razhrebane
vodnjake in pijo gnjilo vodo močvirja. Oni taje vero cerkve, da bi ne
bili posvarjeni, in zametujejo sv. Duha, da niso podučeni". V 4. bukvah
stavi neštevilne mučence ko znamenje prave cerkve — častito znamenje,
s kterim se krivoverci nikakor ne morejo oponašati. V 5. 6. dokazuje, da
je Jezus Kristus, ko je daritev stare zaveze ob veljavo djal, daritev svojega
Telesa in svoje Kervi na njihovo mesto postavil, ktera se zdaj poleg
Malahijevega prerokovanja obhaja po vesoljnem svetu.

Molitev.

Ohrani in poterdi nas, o Bog! v katoliški, edino zveličavni veri,
za ktero se je tvoj služabnik tako slavno bojeval; pa naj ona prevzame
tudi naše serce in vse naše življenje, da bo rodovitno dobrih del in da
bomo neomadežani na duši in na telesu, deležni enkrat tiste slave, ktero
nam je pridobil tvoj edinorojeni sin Jezus Kristus. Amen.

— —

Življenje svetnikov in svetnic božjih. H. del.

28

434

29. junij: Sv. Peter in Pavel.

29. Junij ali rožnik.

Sv. Peter in Pavel.

anes obhajamo skupni praznik pervakov aposteljnov, ki sta
si bila v življenji poleg gnade, zasluženja in slave verstnika,
ob smerti pa v mučenstvu tovarša. Peter in Pavel sta
velikanski svetilki, ki se žarite na obnebji evangeljskem; veda
podnevna luč je sv. Peter, ki je bil poklican Judom, ki so ži¬
veli v zjutranji zariji Postave, popolno solnčno luč evangelija
prižgati, in ko poglavar cerkev, kraljestvo Božje na zemlji vla¬
dati; manjša ponočna luč je Pavel, ki je bil od Boga izvoljen
za aposteljna poganov, ki so tavali še po temni noči nejeverstva.
Njuni žareči imeni ste veliki v nebesih, veliki na zemlji po
vesoljnem kerščanstvu; ali slovesnost enega dneva  se ni zdela
zadostovati slavitosti njunih djanj in visokosti njunih zasluženj,
zatorej je cerkev „spominu“ aposteljna Pavla še posebej naslednji
dan odločila, in poleg tega cerkvenega nakazala tudi tukaj za¬
pored sledi posebej popis življenja sv. Petra in Pavla.

Sv. Peter.

Peter je bil Galilej ec iz Betzajde, ribič, pa naseljen v Ka-
parnavmu ter oženjen tudi ondi, ker je bil Kristus njegovo taščo
ozdravil. Tam je v potu obraza kruh si potegoval iz globočine
morja; ali milost Božja ga je bila za visoke reči izvolila. Po
kerstu Jezusovem v Jordanu, ko mu je Janez spričevanje dajal:
„Glejte Jagnje Božje, ki grehe sveta odjemlje“, pelje Andrej svo¬
jega brata Simona k Jezusu, kteremu je poleg vsegavednosti
znana njegova ognjevitost; zatorej mu reče: ,,Ti si Simon, sin
Jonov, odsihmal boš Peter (skala) imenovan 11 , ter s tem njegovo
prihodnjo namembo naznani. Poverne se Peter k svoji obertniji
s ternkom in mrežo, dokler ni popolnoma v apostoljstvo poklican.
Enega dne namreč stoji Gospod na bregu, stopi v en Petrov
čoln in veli nekoliko od suhega odriniti, in ko neha na bregu
stoječe ljudstvo učiti, reče Simonu: ,,Pelji na globoko in verzite
svoje mreže na lov“. In Simon je odgovoril: „Učenik, vso noč
smo delali in nismo nič vjeli; na tvojo besedo pa bom vergel
mrežo. In mreža se je števila rib tergala. Stermenja o tem
čudopolnem blagoslovu, kakor tudi svete groze o pričujočnosti
čudadelnika ves preplašeni Peter pade Jezusu k kolenom rekoč:
„Ijdi od mene, ker sem grešen človek!' 1  Jezus pa mu reče:
„Ijdi za menoj , odslej boš ljudi lovil 11 . Mreža Božjega ribiča

29. junij: Sv. Petor in Pavel.

435

je bila Petrovo serce za¬
jela: on zapusti vse ne¬
mudoma in sicer takd
popolnoma, da je kas¬
neje zaupljivo reči mo¬
gel : ,,Grlej, Gospod! vse
smo zapustili in smo šli
za teboj 11 .

2. Peter je pervi
očitno in naravnost svojo
vero v Jezusa spoznal.
Na potu v Cezarejo Fili¬
povo vpraša Gospod
učence: „Kdo, pravijo
ljudje, da je Sin člo¬
vekov ?“ Oni odgovore:
,,Eni, daje Janez Kerst-
nik,  itd.“ Jezus jim
reče: „Vi pa, kdo pra¬
vite, da sem?“ Tedaj
odgovori Simon Peter
rekoč: „Ti si Kristus,
Sin živega Boga“. Jezus
odgovori: „Blagor ti, Simon, sin Jonov, ker meso in kri ti nista
tega razodela, ampak moj Oče, ki je v nebesih. Pa tudi jaz
povem tebi: Ti si Peter in na to skalo bom jaz svojo cerkev
zidal, in vrata peklenska je ne bodo premagala 11 . — Po čuda-
polnem nasitenji pet tisoč ljudi gre Grospod sam na goro molit;
drugi dan pa ga poišče množica in on jej govori: „Iščete me,
ker ste od kruhov jedli in nasiteni bili, — delajte ne za jed,
ktera mine, ampak za jed, ktera v večno življenje ostane ....
Jaz sem kruh življenja, kteri je iz nebes prišel, ako kdo j4 od
tega kruha, bo živel vekomaj. In kruh kterega bom jaz dal, je
moje meso za življenje sveta. Kdor j4 moje meso in pije mojo

kri, ima večno življenje-“. Veliko njegovih učencev je

reklo: ,,To govorjenje je terdo in kdo ga more poslušati? 11  Tedaj
reče Jezus dvanajsterim: „Hočete tudi vi pi’oč iti? 11  Simon-Peter
pa mu odgovori: „ Gospod h komu pojdemo? Besede večnega
življenja imaš; mi smo spoznali, da si Kristus, Sin Božji 11 . —
Malo pred terpljenjem vzame Jezus tri najljubše učence, Petra,
Janeza in Jakoba seboj na visoko goro in se pred njimi spre¬
meni v nebeški svetlobi; Mojzes in Elija se mu prikažeta v ču¬
doviti žarnosti; tedaj Peter rajsko zamaknjen govori: ,,Gospod!
dobro nam je tukaj biti; ako hočeš, naredimo tukaj tri šotore! 11
— Ko pride Zveličar pri zadnji večerji umivaje učencem noge

28 *

436

29. junij: Sv. Peter in Pavel.

do Petra, ta preosupnjen ponižnosti Gospodove, reče: ,,Gospod!
ti mi boš noge umival? Ne boš mi umival nog vekomaj ne!“
— „Ako te ne umijem, ne boš imel deleža z menoj 11 . „Gospod!
ne samo nog, ampak tudi roke in glavo!“ — Ko se spet k mizi
vsedejo, in Jezus v duhu prežaljen reče: „Eden izmed vas me
bo izdal — ali kamor jaz grem, vi ne morete priti“, se Peter
ognjevito dvigne vsa serčna čutila v ta klic oklepaje: ,,Jaz grem
s teboj, v ječo, pa tudi v smert“. Jezus ginjen take ljubezni
milo odgovori: ,,Zdaj še ne; potlej pa pojdeš za menoj — in
rečem vam, to noč se bote vsi nad menoj pohujšali“. In Peter
zopet reče: In ko bi se vsi, jaz ne; Jezus mu odgovori: Res¬
nično, resnično ti povem: Petelin ne bo dvakrat zapel in ti me
boš trikrat zatajil 11 . — Na vertu se Jezus rabeljnom voljno da
zgrabiti in zvezati; Peter pa o tem prizoru neutegomaizdere meč
in mahne po hlapcu včlicega duhovna. Učenci pa zbeže in se
skrijejo po nočnih tminah; Peter pa gre trepetaje in omahljivega
koraka za Jezusom: ljubezen do njega ga je gnala, strah pred
nadležnim popraševanjem in zasramljivim besedovanjem ga je
oviral; pride na dvorišče včlicega duhovna — in predno je pete¬
lin dvakrat zapel, je on hudo rotil se in prisegal, da tega člo¬
veka ne pozna. Tedaj peljejo Zveličarja čez dvorišče. Milo se
v Petra ozre in ta pogled ko ostra pušica nezvestemu učencu
serce prebode; gre ven in se bridko zjoka. Iz vsega obnašanja
aposteljnovega do nebeškega Učenika se razodevlje že preč iz
začetka tako plameča ljubezen in navdušenost, tako popolna
udanost, možata krepkovoljnost, vred pa tudi tako otroška, zvesta
odkritoserčnost, da se ginjenja in občudovanja ne moremo ubra¬
niti; celb o trenutkih, ko ga je njegovo prekipeče čutilo premo¬
tilo , celd v njegovih napakah in prenaglicah nam je Peter ne¬
znansko drag, ker se zgolj človeška natornost v njem tako živo
pokaže; ali se nam ne zdi, da bi o marsikteri uri življenja, ko
smo v razvihrani strasti Kristusa zatajili, s Petrom morali ven
iti in — jokati? — Ne dolgo po vstajenji so Peter in šest druzih
učencev eno noč na Tiberiaškem morji ribe lovili, pa nič niso
vjeli. Ko se pa jutro stori, neznanec na bregu stoji; kteri jim
veli še enkrat mrežo vreči; in ko po preobilnem vlaku Janez
Petru opomni, da je Gospod, plane on v morje — zakaj ljubezen
ne pozna nobene ovire. Po zavžitem čudopolno pripravljenem
jedilu vpraša Jezus Petra: ,,Simon, sin Jonov! me ljubiš bolj
kakorti-le? ,,Gospod! ti veš, da te ljubim 14 . In Gospod pomen¬
ljivo praša v drugo in tretje: „Ali me ljubiš ? 44  To trikrat po¬
novljeno vprašanje Petra tolikanj presune, da v globoki poniž¬
nosti in žalosti vzkliče: „Gospod! ti vse veš; ti veš, da te ljubim 44 .
Na to spregovori G ospod znamenito besedo: „Pasi moja jagnjeta,
pasi moje ovce 44 . Tako ga je postavil „dobri Pastir 44  za svojega
namestnika pri vernikih. Na visoko ljubezen je postavil Zveličar

a&. junij: Sv. Peter in Pavel,

437

to visoko čast, in to ljubezen je Peter razodeval vse svoje živ¬
ljenje: če ga je visoki zbor v bičanje obsodil, če ga je Herod v
ječo pehal in v verige koval, Če ga je trudilo evangeljsko delo¬
vanje, če mu je kervava smert žugala, vedno se je spominjal le
vprašanja: „Simon Jonov! ali me ljubiš?“

3. Po vnebohodu Jezusovem ravnd Peter ko glavar apo-
steljnov. On skliče množico in vodi izvoljenje Matija na mesto
Juda izdajavca; on govori pervi po čudapolnem prihodu sv.
Duha na binkoštni praznik, in njegova goreča beseda spreoberne
okoli tri tisoč Judov; on je pervosednik v vseh apostoljskih
zborih in on govori za svoje pred velicimi duhovni in sodniki.

438

29. junij s Sv. Peter in Pavel.

Preobširno bi bilo vsa dela Petrova in storjene čudeže popisati,
zatorej jih bodi le nekaj bolj imenitnih iz „aposteljnov djanja“,
posnetih. Kako je Peter gredč z Janezom v tempelj, Človeka iz
maternega telesa hromega samo z besedami: ,,V imenu Jezusa
Kristusa Nazarenskega vstani in hodi“, čudapolno ozdravil, to
povč list bran na sv. Petra in Pavla dan. Ko Peter stermeče
ljudstvo podučuje, ju zgrabi tempeljnove straže poglavar in pelje
v ječo. Postavljena pred včliki zbor se Peter tako krepko za¬
govarja, da ju po prepovedi nadaljnega učenja v Jezusovem
imenu izpusti. Ali učenci ne nehajo Križanega oznanovati in
verniki so bili obilo deležni darov sv. Duhd, kteri so tudi iz
kerščanske ljubezni prodali svoje njive ali hiše, ter položili ceno
k nogam aposteljnov. Tudi Ananija in Satira tako storita, ali iz
lakomnosti nekaj cene utajita in sta na mestu s smertjo kazno¬
vana. In še z veliko druzimi čudeži so aposteljni svoje poslanstvo
poterjevali, tako da so bolnike na ulice nosili, da je je že sama
senca Petrova ozdravila. Kmalo potem so aposteljni zopet v
ječo pahnjeni ali angelj jim vrata odpre in ko zopet v tempeljnu
učč, so pred sodbo peljani in pretepeni. Oni pa gredo veseli
spred zbora, ker so bili vredni spoznani, zavoljo Jezusovega
imena zasramovanje terpeti. In niso nehali v tempeljnu in po
hišah vsaki dan učiti. — Ker se je pa množilo število učencev,
vstane veliko preganjanje zoper kristijane v Jeruzalemu, o kterem
sv. Stefan krono mučenstva prejme. Verniki se razkropč in tako
dijakon Filip na begu besedo Božjo v Samariji oznanuje in veliko
duš Gospodu pridobi. Ko pa aposteljni, ki so bili v Jeruzalemu,
slišijo , da je Samarija sprejela besedo Božjo, pošljejo Petra in
Janeza tje, da sta na kerščene roke pokladala in so prejeli sv.
Duha. Tukaj je Peter zarotil vražarja Simona, ki je za denar
hotel kupiti darove sv. Duha. Preganjanje kristijanov pa je ter-
pelo do spreobernjenja Savla, najbolj serditega nasprotnika. Tisti
čas pa obiskuje Peter, glavar vernikov, občine kerščanske po
vseh mestih dežele in doprinaša Čuda, kakoršna njegov Gospod
in Učenik, ko je še na zemlji bil. V Lidi ozdravi mertvoudnega
rekoč mu: „Gospod Jezus Kristus te ozdravi; vstani in si postelji 44 .
V Jopah obudi Tabito, miloserčno in polno dobrih del učenko,
ko reče: „Tabita, vstani ! 44  Ona odpre oči, Peter jej roko poda,
vzdigne in plakajočim vdovam živo pokaže. Razglasilo se je to
čudo po vseh Jopah in veliko jih je v Jezusa verovalo. Peter
se še veliko dni mudi v Jopah v hiši necega Simona stroj arja
pri morji. Enkrat opoldne moli on na plošnati hišni strehi pod
milim nebom in velikanske misli o preobsežni moči evangelija
mu preplivajo dušo; potopljen v globoko premišljevanje se za¬
makne in v pomenljivi prikazni pozve on voljo Gospodovo. Vidi
namreč iz odpertega neba doli priti posodo polno vsakterih ne¬
čistih živali in začuje glas: „Vstani, zakolji in jej 44 ; on pa od-

29. junij: Sv. Peter in Pavel.

439

govori: „Ne, Gospod! še nikdar nisem kaj nečistega jedel 11 ; ali
glas mu reče v drugič in tretjič: „Kar je Bog očistil, ti nagnjusno
ne imenuj* 1 . Ko se predrami in premišljuje, kaj bi prikazen
pomenila, glej! pridejo pred hišo trije možje poslani od rimskega
stotnika Kornelija iz Cezareje. On, nezadovoljen s pogansko
basnarijo, se je bil k judovstvu obernil in je živel bogaboječe z
vso svojo hišo. V prikazni tedaj mu angelj Božji veli poslati v
Jope po necega Simona s priimkom Peter, da mu bo on pove¬
dal, kaj mu je storiti. Peter gre s poslanimi možmi; Kornelij
je bil zbral znance in prijatle, sprejme aposteljna z globocim
ponižanjem in mu vse povč. Petru se tedaj razjasni pomen perta
z nečistimi živalimi od neba visečega in reče: „V resnici spo¬
znam, da Bog ne gleda na osebo, ampak da mu je prijeten med
vsacim narodom , kdor dela pravico 11 . Spozna torej, da so se
dozdaj le Judom odperta cerkvena vrata tudi poganom odklenila,
in jim z veseljem oznanuje Jezusa Kristusa. Ali ni bil še govora
končal, „že je sv. Duh padel na vse, ki so poslušali besedo 11 .
Verni Judje pa, ki so bili s Petrom prišli, se zavzemd, da je
gnada sv. Duha tudi na ajde izlita. Peter pa reče: „Sme li kdo
vode braniti, da ne bi bili kerščeni ti, kteri so sv. Duha prejeli,
kakor tudi mi? 11  In je ukaže kerstiti v imenu Gospodovem in
ostane pri njih nekoliko dni. Glas o tej dogodbi kmalo pride
v Jeruzalem in mnogo vernikov Petru zameri, da je neobrezane
kerstil, ž njimi jedel in pod eno streho prebival. Peter tedaj gre
v Jeruzalem, vzame seboj tistih šest judovskih prič, razloži ne¬
jevoljnim po redu, kakor se je bilo zgodilo in konča z besedami:
„Ako je tedaj Bog unim poganskim možem ravno to gnado dal,
kakor nam, kdo sem bil jaz, da bi bil mogel Bogu braniti? 11
In obmolčali so in poveličevali Boga, da je tudi poganom dal
pokoro k življenju.

4. Tisti čas pa začne kralj Herod Agripa kristijane hudo
preganjati. On stegne najprej roko po glavarjih občine in d4
Jakoba, Janezovega brata, ob glavo djati. Petra pa, ko glavarja
aposteljnov v ječo zapreti, da bi ga preč po velikonočnem praz¬
niku, k kteremu se je na tisoče vnanjih Judov v Jeruzalemu
zbralo, farizejski serditosti žertoval. Peter sicer je bil med praz¬
niki hudo obstražen, ali roka Božja je zdrobila pah in verige:
angelj Gospodov ga pelje skozi straže in vrata iz ječe v mesto.
(Glej. 1. avg.) Potem srečno ubeži iz Jeruzalema. Ali v cerkvi
sami se vname za njeno svobodnost nevaren razpor. Za postavo
(Mojz.) vneti, tesnoserčni judokristijani iz Jeruzalema so glasno
terdili poganokristijanom: „Ako se ne daste obrezati po Mojze¬
sovi šegi, ne morete zveličani biti 11 ; in so tak<5 njihov kerst in
vse Petrove storitve ob veljavo devali. Cerkev Antijohijska pa
se je branila jarma obrezovanja in sužnosti Mojzesovega obredstva
in je poslala v tej zadevi Pavla in Barnaba v Jeruzalem. V tem

440

29. junij: Sv. Peter in Pavel.

apostoljskem zboru zopet Peter vstane in jasno dokaže, daje že
Bog sam to vprašanje razrešil, ker je neobrezane pogane po veri
očistil in s sv. Duhom napolnil. — Tukaj se preterga nit nadalj-
nega popisa njegovega življenja; od te dobe imamo le raztresena
omahljiva sporočila o njegovem delovanji. Iz Jeruzalema se je
berž ko ne v ljubljeno Antijohijo podal, kjer je neki že prej od
1. 33—40 vladikoval. Tukaj je živel s pogano-kristijani v po¬
polnem občevanji; ali prenapeti judokristijani, kteri so vkljub
apostoljski razsodbi v Jeruzalemu Mojzesovi postavi tudi med
spreoberjenimi pogani še zmeraj veljavo terdili, gredo za njim
in se tolikanj upirajo zoper ^neobrezane verne u , da Petra napo¬
sled nagnejo, od njih se umakniti. Tedaj pa omahujočega v tej
zadevi terdneji Pavel očitno zavoljo njegovega nasprotnega ob¬
našanja pokara; in Peter sprejme bratovsko opominjevanje z
apostoljsko ponižnostjo. Koliko časa se je v Antijohiji mudil, in
ali je od tam evangelij po Pontu, G-alaciji in po druzih okrajinah
oznanoval, to je negotovo.

5. Peter je bil poleg najstarejih spričevanj dvakrat v Rim
prišel, kjer je vstanovil neminljivo cerkev, ki je mati in glava
vseh cerkva: pervikrat beržkone 1. 42 ali 43, tedaj preč po svo¬
jem čudapolnem rešenji iz ječe in po begu iz Jeruzalema, drugi¬
krat pa po letu 63; v bolj natanko določenje nam manjka zgo¬
dovinsko terdnih deržajev. V tem času je svoja dva lista pisal,
dozdevno kmalo zapored. Pod cesarjem Neronom se razljuti serd
Rimljanov v kervavo preganjanje judov in kristijanov; tudi Peter
je bil zgrabljen in s sv. Pavlom v mamertinski ječi zapert, kjer
sta aposteljna osem mescev ostala in jih mnogo spreobernila.
Pripoveduje se, da je hotel Peter pred vjetjem Rim zapustiti, ali
pri mestnih vratih mu Jezus sam naproti pride. ,,Gospod kam
pa greš?“ „V Rim, da bom z novega križan'‘. Peter preč razum 6
te besede in se nemudoma verne. Obsojen tedaj v smert na
križi želi z glavo navzdol križan biti, ker se je za nevrednega
imel, enako po konci ko Jezus na lesu smert terpeti. Zelja se
mu spolni. Dan njegovega križanja je bil 29. junij 1. 67. Ta
dan je bil tudi sv. Pavel ob glavo djan.

Groba aposteljnov v katakombah sta bila že v pervih sto¬
letjih v visoki časti. Sveti trupli ste bili kasneje večkrat prene¬
seni; zdaj počivate v cerkvi sv. Petra pod vllicem oltarjem v
podzemeljski kapeli, v kteri noč in dan sto in dvajset srebernih
svetilk gori.

Obrazovana sta Peter in Pavel večidel skupaj ko zastopnika
edinosti in vesoljnosti sv. cerkve; eden poleg sporočevanja ko
čverst pleščeglav mož z dvema ključema; drugi manjše postave z
bukvami in mečem v roki.

242

30. junij: Spomin sf. Pavla.

Rimski papeži.

je Jezus Kristus najviše pastirstvo, preastvo v časti in duhovni
oblasti, sv. Petru izročil, to je iz spričevanja sv. Pisma jasno dokazano. Ali
to pervostolstvo naj po njegovi volji tudi zmeraj v cerkvi ostane; zakaj
vstava, ktero je On svoji cerkvi osnoval, se ne more predrugačiti in na¬
memba vstanovljenega prestolstva, namreč ohranjenje edinosti in reda cerkve,
še zmeraj velja. Ce je bilo torej že o času aposteljnov zato poglavarja
treba, bilo ga je kasneje čase, ko je število vernikov leto na leto rastlo
in so bili tudi napadi sovražnikov vedno huji in bolj pogostoma, še bolj
treba. Za naslednika sv. Petra je bil od vernikov zmeraj rimski škof
pripoznan; ker pa naslednik vselej v sprednikove pravice stopi, zato je bil
tudi slednji pravni naslednik sv. Petra vidni poglavar cerkve in je že od
pervih stoletij kerščanstva pri vernikih za tacega veljal. Že ime „papež“,
to je, oče vernikov, pomeni očitno pripoznanje njegove časti in oblasti.
Zahvalimo torej Gospoda, da po skupnem poglavarji, ki je središče edinosti,
cerkev vodi, in svojo zahvalo mu posebno s tem pokažimo, da bomo visoko
spoštovanje, popolno pokorščino, serčno ljubezen in natanko zvestobo do
njegovega namestnika na zemlji razodevali. Nepozabljivo naj nam bo,
kar piše sv. Hieronim do papeža Damaza: „Jaz govorim z naslednikom
ribča in z učencem križa. Jaz ne grem za nikomur, kakor za Kristusom
in se pridružim tvoji svetosti, to je, občestvu Petrovega prestola. Vem, da
je na tej skali cerkev zidana; kdorkoli zunaj te hiše Jagnje jč, je oskrun¬
jen. Kdor ni v tej ladiji, ta se bo pogubil, kedar bo vodni potop valove za¬
gnal. Kdor s teboj ne zbira, ta raztresa. Kdor je sklenjen s Petrovim
prestolom, ta je moj“. — To združenje je posebno današnje dni toliko
bolj potrebno, ker hočejo verski nasprotniki s peklensko zvijačnostjo verne
od Rima odločiti; ali ravno tudi današnje dni se varstvo Gospodovo nad
rimskim stolom prav očitno kaže, ker se po tako silnih viharjih in po¬
tresih sveti v neomadežani lepoti in nepremagljivi kreposti.

Molitev.

O Bog! kteri si sv. Petru, svojemu aposteljnu, z izročenjem ključev
nebeškega kraljestva dal tudi višo oblast zavezovati in razvezovati, dodeli,
da bomo s pomočjo njegove priprošnje rešeni naših grehov vezi. Amen.

—cšzptv -

30. Junij ali rožnik.

Spomin sv. Pavla.

.akor je bil Peter v pervi dobi središče, okoli kterega se
^je vse versko življenje, cerkveno razvijanje in napredo¬
vanje po Judeji in Samariji sukalo, tako nastopi kasneje
Pavel s svojo velevito osebnostjo svojo velikansko delavnost ko
apostelj katoličanstva med poganskimi narodi,

30. juniji Spomin sv. Pavla.

443

Ko hud preganja-
vec kristijanov zapusti
Jeruzalem (glej 25. jan.),
pa ko zvest oznanovavec
Križanega se verne na¬
zaj, kjer ga pa aposteljni
še le po priporocenji
Barnaba sprejme. Jame
tedaj učiti po javnih šo¬
lah Jeruzalemskih in
oznanuje ime Jezusovo
s tolikim vspehom, da
so ga judje zopet, kakor
v Damasku, umoriti na¬
klepali, pa on zbeži v
rojstno mesto Tarz, od
kadar ga Barnaba v An-
tijohijo na obširneje apo-
stoljsko polje odpelje.
Po navdihnjenjisv. Duha
so starašini v imenu vseh
vernikov roke na-nju po¬
ložili (za škofa posvetili)
ter ju poslali poganom
evangelji oznanovat. Iz Selevcije se po morji prepeljata na otok
Ciper in prideta do mesta Pafa, kjer je rimski oblastnik Sergij
Pavel sedoval. Ta rimljan je bil izmed tistih mož, kteri neza¬
dovoljni z gerško modrostjo in nepotolaženi od rimljanske slast¬
nosti, so po čistejem spoznanji Božjem in po viših blagrih hre¬
peneli; on je po čudodelnih in mogočnih besedah aposteljnovih
veroval in je prejel sv. kerst. S Cipra se pelje Pavel — tako
se zanaprej zmeraj imenuje v apostoljskem djanji — po morji v
Pamfilijo, in prišedši skozi Perge v Antijohijo v Pisidiji ima v
shodnici tehten govor do judov, takd, da jih mnogo vernih po¬
stane; pervaki judovski pa so bili s serdom napolnjeni zoper
novi nauk; tedaj jim zakliče Pavel: „Vam se je morala najprej
govoriti Božja beseda, ker jo pa od sebe pehate in se nevredne
štejete večnega življenja, glejte! oberneva se (z Barnabom) k
ajdom“. In sta otresla prah z nog in prišla čez Ikonij v Listro
v Likaoniji. Tam Pavel med govorom ozdravi iz maternega
telesa hromega (glej. 11. jun.) in stermeča množica ju hoče častiti
ko bogova; ko jej pa Pavel to vražo zaverne, kamnja ga in na
pol mertvega iz mesta vleče. Ali vsled ljubeznjive postrežbe
učencev že drugi dan iz mesta odide. Nazaj gredč v Antijohijo
obišče z Barnabom že vstanovljene cerkve, da bi je s ponovljenim
naukom v veri poterdil.

444

30. junij: Spomin sv. Pavla.

2. Ko je pa kerščanstvo po mali Aziji krepke korenine
odganjalo, se je med kristijani v Antijoliiji hud razpor vnel stran
veljave Mojzesovih obrednih postav. Pavel in Barnaba sta po¬
slana v Jeruzalem, kjer aposteljni v zboru razsodijo, da se kri-
stijanom ne more ta jarem (obrezovanje) naklepati. Po vernitvi
se poda na drugo misijonsko pot spremljan od Sila, razsvetlje¬
nega učenika. Oberne se proti Ciliciji, obiskuje in poterjuje
vstanovljene cerkve in pride v Derbe in Listro; tukaj najde
kerščansko izrejenega mladenča, verlega in navdušenega Timo¬
teja, kterega seboj vzame, da bi ga izolikal za službo Gospodovo.
Prehajaje po raznih mestih in deželah v Aziji, se Pavel nagnjen
od ponočne prikazni prepelje po morji v macedonsko mesto
Filipe, kjer mnogo vernikov pridobi, med njimi tudi Lidijo, bo¬
gato škerlatarico, ki ga pod svojo streho sprejme. Pavel ozdravi
tu mlado sužinjo, ktera, obsedena od pitonovega duha, je veliko
dobička gospodarjem privedeževala; deklica neha vedeževati in
gospodar toži Pavla in Sila, da ljudstvo zapeljujeta. Bila sta
tepena, v ječo veržena in v klado djana; ali o polnoči vstane
nanagloma velik potres, železje se oklene, in vsa ječna vrata
odprd. Varh ječe se zbudi in ker misli, da so skozi odperta
vrata vsi jetniki ubežali, hoče se z mečem prebosti, ker namesto
ubežnih jetnikov bi bil moral on sramotno kazen terpeti; tedaj
zavpije Pavel: „Nič žalega si ne stori, zakaj vsi smo tukaj' 4 .
Jetničar, kteremu je bilo to čudo luč sv. vere prižgalo, ju pelje
pod svojo streho, in berž je bil kerščen z vso svojo hišo. Vse
to je nagnilo mestne sodnike k povelju, ptujce izpustiti; ali Pavel
nezadovoljen s tem skrivnim izpustom zahteva z rimljanskim po¬
nosom za očitno sramotenje tudi očitno zadostenje, in tako so
ju morali sodniki po prošnji za zamero sami izpeljati iz mesta.
Popotvata v bogato tergovsko mesto Tesalonik, kjer blagovito
oznanujeta Križanega. Pa kmalo pregnana od sovražnih judov
zbežita v Berejo. Tesaloniški judje pa množico zoper nju pod¬
pihujejo in tako odide Pavel v Atene.

3. Atene so bile veleslavni sedež učenosti in umetnosti,
središče gerške olike, pa tudi gnjezdo vseh malikovavskih vraž.
Atenci so častili malike vseh ljudstev, in da bi se pač kteremu
ne zamerili, so še „neznanemu Bogu 44  oltar postavili. Tega jim
je oznanoval apostelj po shodnicah, po javnih tergih in celo v
areopagu, to je, na mestu najviše gerške sodnije. Dionizij areo-
pagit je postal veren in pervi škof v Atenah; pri druzih učenih
in imenitnih pa je obveljalo, da ne prevzetnim modrim, ampak
priprostim otroškim dušam se lomi kruh življenja, zakaj modri¬
jani so se posmehovali nauku o vstajenji mertvih. Odšel iz Aten
pride v Korint, kjer stanuje pri Judu Akvili, ki je bil tudi, kakor
Pavel, delavec šotorov. Živel je tam eno leto in občina je obilno
rastla. Potem gre v Jeruzalem spolnit neko obljubo in od tam

30. junij: Spomin sv. Pavla.

445

v Antiohijo. Tje pa pride tudi Peter, kteri, zapeljan od judov¬
skih kristijanov, se ogiblje občevanja s poganokristijani. Pavel
ga zaverne in po raznih misijonskih potih pride naposled v Efez,
kjer ostane tri leta. Ondi najde okoli dvanajst Janezovih učen¬
cev , kterim podeli zakrament sv. kersta in sv. birme. Začel je
učiti v shodnici, potem pa v zasebnih hišah. Po njegovem trudu
in po njegovih čudežih se je občina silo množila; zakaj zaupanje
v Čudodelno moč aposteljnov je bilo toliko, da so celo potne
njegove rute in pasove na bolnike pokladali, in bolezni so je
zapustile in hudi duhovi šli iz njih. V Efezu je stal prekrasen
tempelj Dijane. Ker je veliko ptujcev hodilo občudovat to veli¬
kansko stavbo, zato so si srebrarji veliko prislužili z izdelovanjem
srebernih Dijaninih hišic. Kerščanska vera jim je ta zaslužek
kratila. Zlatar Demetrij tedaj skliče delavce in tovarše in jim
beseduje, „kako da ta Pavel po vsi Aziji veliko množico odvrača,
da ni samo njih delo v nevarnosti, ampak da bo tudi tempelj
včlike Dijane v nič štet“. In vsi so bili z jezo napolnjeni in so
vpili: ,,Včlika je Dijana Efežanov!“ In mesto je bilo polno
zmešnjave. Ko je pa Pavel hotel med ljudstvo iti, mu učenci
niso pustili. In ko je bil hrup potolažen, poslovil se je od učen¬
cev in se podal na pot v Macedonijo, odkodar je njegova apo-
stoljska delavnost segala v Dalmacijo. Po Macedoniji in Ahaji
so nabirali mile darove za uboge kristijane v Jeruzalemu; to
znamenje ljubezni jim je hotel Pavel sam za binkoštne praznike
prihodnjega leta izročiti. Pride tedaj v Troado, kjer se sedem
dni mudi. Zvečer pred odhodom — bilo je v nedeljo — se zb er 6
verniki, da bi ž njim sv.daritev obhajali; serčno ginjen jim go¬
vori s sveto navdušenostjo, besede zveličanja in ljubezni mu
rekama tek<5 do pozne noči; na oknu pa sedi mladeneč, kteri
v terdnem spanji omahne in iz tretjega nadstropja pade, da ga
mertvega vzdignejo. Pavel pa gre doli, se čez-nj skloni in reče:
„Ne bodite nepokojni, zakaj njegova duša je še v njem“. In res
po dokončanem sv. opravilu mladenča živega pripeljejo. Na ladji
pride Pavel naposled v Milet. Vso pot so ga spremljale otožne
slutnje in kolikor bliže je do Jeruzalema prihajal, toliko bolj ga
je v dušo zabolevalo, da ga tam nič dobrega ne čaka, ampak
sramotenje, preganjanje, ječa. Poslal je torej v Efez po starašine
cerkve; prišli so in se je od njih poslovil s preljubeznjivim in
preginljivim govorom. In ko je bil izgovoril, je pokleknil in
molil ž njimi. Velik jok pa je vstal med vsemi ter so objemali
Pavla in poljubovali, in so bili najbolj žalostni zavoljo besede,
ki jo je rekel, da ne bodo njegovega obličja več videli. In so ga
spremili do barke.

4. Vožnja je bila hitra. Pavel in njegovi tovarši srečno
dospd v Cezarejo, kjer stanujejo v hiši dijakona Filipa. Prihod¬
nost je čedalje temneja; prerok iz Judeje, Agab pride, vzame

446

30. junij: Spomin sv. Pavla.

pas Pavlov in si zveže roke in noge rekoč; „Tako te bodo zve¬
zali Judje v Jeruzalemu in te izdali nevernikom v roke“. Ali
Pavel gre vendar v Jeruzalem, kjer ga apostelj Jakob in stare¬
šini z velicim veseljem in poveličevanjem Božjim sprejmejo. Ali
mlajši udje cerkve , večidel „gorečniki za postavo 1 ' mu niso bili
prijazni, ker judokristijane od Mojzesa in od šeg očetov odvrača.
Da bi torej z djanjem pokazal, da postave ne zaničuje, sklene
spolniti nazarejsko obljubo, to je, sedemdnevno zderžanje jedi in
pijače, ki se je z očitno daritvijo končala. Ko ga pa proti konci
zagledajo v tempeljnu judje iz Azije, ga zgrabijo in vpijejo:
„Možje Izraelci! pomagajte! To je tisti človek, ki povsod uči
zoper ljudstvo, postavo in svetišče in celo neobrezane ajde v
tempelj vpeljuje 11 . In ga vlečejo iz tempeljna in bijejo in vse
mesto je po konci; Lizija pa, viši vojaške trume, prihiti, ga reši
sicer iz rok besnikov, ali vendar ko vmišljenega hudodelnika veli
vklenjenega na grad peljati, derhal pa za njim kriči, da proč ž
njim, pobite ga! Drugo jutro je postavljen pred viši zbor ali za¬
voljo strastnosti sodnikov se ni moglo spodobno zasliševanje zgo¬
diti; premeteno tedaj oberne Pavel včrski razpor med njimi v
svoj prid ter zakliče Zavoljo upanja vstajenja mertvih sem jaz
sojen!“ V zboru namreč so sedeli saduceji, ki so je tajili, in
farizeji, ki so je terdili. In tak<5 hud razpor nastane med njimi,
da veli stotnik Pavla odpeljati, da bi ga ne raztergali. Štirideset
besnih Judov pa se zapriseže, ne jesti ne piti, dokler Pavla ne
umorč, in ko Lizija ta naklep zvč, zaukaže Pavla z močno stražo
v Cezarejo odpeljati, kamor tudi njegove tožnike zaverne. Njim
tedaj tukaj nasproti stoječ dokaže Pavel jasno od pike do pike
krivičnost njihovih obdolženj: ter reče, da je ravno iz spošto¬
vanja do vere očetov bil v Jeruzalem prišel, da se ni z nikomur
prepiral, ne kacega hrupa napravljal, in da je bil tisti hrum v
zboru le zato nastal, ker se je on sklical na vstajenje mertvih.
Jasne in udarne besede Pavlove so Feliksu, deželnemu oblast¬
niku, všeč, vendar pa odloži sodbo do prihoda Lizijevega, in med
tem pokliče Pavla, da bi kaj pozvedel od njegove vere. Pavel
mu govori od Božje pravice, Čistosti in prihodnje sodbe; ali
Feliks prestrašen, ker je to njega ko prešeštnika osebno zadelo,
znimarno reče: „Za zdaj le pojdi; o priložnem času te bom pa
poklical 11 . Res ga še večkrat pokliče, toda le iz lakomnosti, da
bi Pavlu opomnil, da zlat ključ vsaka vrata odpre. Ali Pavel se
ne mara z denarjem ječe rešiti, zatorej še dve leti v njej ostane.
Feliksov naslednik Fest zopet pravdo nategne; včliki duhovni
in judovski velikaši zopet pridejo v Cezarejo in tožba ter zago¬
vor se ponovi; Fest nasvetuje, da naj bi se ta reč predvisocim
zborom v Jeruzalemu razsodila; ali Pavel spregleda nevarnost
te ponudbe ter zakliče: „Pred cesarjevim sodnjim stolom stojim,
ondi moram sojen biti, judom nisem krivice storil in nočem

30 junij: Spomin sv. Pavla.

447

njim izdan biti. Na cesarja kličem' 4 . Ko je pa tudi kralj Herod
Agripa hotel „tega človeka 14  slišati, zato je bil prišel z imenitnišimi
mestnimi možmi v sodnišnico, in Pavel po Festovem povelji pri¬
peljan, je zopet govoril tako ognevito, živo, serčno, da je vse
sapo na-se vleklo in je Herod naposled zaklical: „Malo manjka,
da me kristijan biti ne pregovoriš 44 , Pavel pa povzdigne vkle¬
njeno roko in spregovori te včlike besede: „Zelim pri Bogu, naj
že manjka malo ali veliko, da bi ne le ti, ampak tudi vsi, kteri
slišijo, danes taki bili, kakoršen sem jaz razun teh vezi 44 . Zbrani
se dvignejo. Fest in Agripa pa se na strani pogovorita in sta
ene misli, „da bi se ta človek lahko izpustil, ko ne bi bil klical
na cesarja 44 .

5. Priljudni stotnik Julij, kteremu je bil Pavel z druzimi
jetniki vred izročen, mu je popolno dovolil med vožnjo na vseh
postajah brate obiskovati in v veri poterjevati. Vožnja je bila
počasna; nasprotni vetrovi so nagajali, solnce in zvezde po cele
dni niso svetile, silni viharji so ladijo kakor pero premetavali;
brodniki, nenehoma truda že vsi upehani, so zgubili moč in serč-
nost; ali Pavel je bil terden v zaupanji v Boga, je je oserčeval
ter rekel: „Življenje nobenega izmed vas ne bo zgubljeno, le
barka 44 . In zgodilo se je takd. Barka se je bila razbila na
klečah otoka Malte, kteri pa so bili na njej, so plavaje ali pa na
deskah in barkinih kosovih na suho se rešili. Po trimesečnem
prezimovanji na otoku, na kterem je Pavel veliko bolnih ozdra¬
vil, so jadrali skozi tirensko morje ter pripeli sidra v Puteolih
na bregu Kampanije. Glas o prihodu aposteljnovem se je bil
zaslišal v Kirnu; bratje so mu z veseljem naproti prišli, in tako
je spomladi 61 1. kakor v slavi dospel v Rim. Pač se je imel
zahvaliti ugodnemu sporočilu oblastnika Festa in pa dobremu
spričevanju stotnika Julija, da mu je bilo j etništvo olajšano; smel
je v zasebni hiši stanovati in le en vojak ga je stražil, na kte-
rega je bil z dolgo verigo za roko priklenjen. Njegovo delo¬
vanje je bilo visoko blagoslovljeno; mnogo imenitnih Rimljanov,
celo vradnikov in cesarskih rodovincev je sv. evangelij sprejelo;
dobival je sporočila o stanu azijatiških cerkev, pisal je podučne
in opominske liste in je z vsemi cerkvami občeval; on je sicer
nosil verige, ali beseda Božja ni bila navezana, ampak je gospo¬
dovala svobodno, vstvarno, olikavno, zveličavno. Jetništvo se je
zavleklo, morda, ker ni bilo nobenega tožnika; naposled je bil
zaslišan; nobenega odvetnika ni imel, ali Gospod je bil ž njim.
Staro cerkveno sporočilo pripoveduje, da je bil po dveletni
ječi izpuščen, in da se je berž ko ne na Špansko podal sv. evan¬
gelij oznanovat. Verjetno je, da je tudi še druge kraje obiskoval.
Leta 65 pa je se bil zopet v vzhodnjo Evropo povernil in se
poleg Evzebija v Korintu s sv. Petrom sošel, od kodar sta se
oba na Laško podala in sta v Rimu štirinajsto leto Neronovega

448

30. junij: Spomin sv. Pavla.

vladanja, t. j,, 67.1. 29. junija za Jezusa svojo kri prelila. Pavel
je bil z mečem ob glavo djan na mestu, kjer zdaj zunaj Rima
prekrasna cerkev stoji.

Legenda pripoveduje, da je iz odsekane glave tekla kri z
mlekom — ,,kaj Čuda“, pravi sv. Ambrož, „ali ni Pavel cerkve
pital z mlekom in redil s kervijo in z mesom, da je dorastla v
Kristusovo popolnost ?“

Sv. Pavel

je najbolj velikanska, prevzvišena podoba, ki se nam kaže v cerkveni
zgodovini starih in novih časov, pravo čudo duha in milosti. S svojo
zgovornostjo, gorečnostjo in ljubeznijo on navadno človeško okrožje darov
tako nadvišuje, da se nam naravnost vsiluje vera o neposrednem Božjem
vplivu na njegove apostoljske trude in vspehe. V velikansk boj se je
podal, in ga je zmagovito izbojeval — boj zoper judovski in poganski
svet. Hebrejcem, ki so se mislili izvoljeno ljudstvo, ljubljence Božje,
cvet in diko narodov, je v mogočno zasežnih, vse presoje skorena po¬
dirajočih govorih dokazal njih baharije in prevzetnosti ničemurnost in
neumnost, da v Kristusu ne velja rod in obreza, ampak ljubezni djanska
vera. Gerkom, ki so se oponašali s svojo oliko, umetnostjo in vednostjo,
je dokazal, daje  njihova svetna modrost pred Bogom komaj več ko norost;
Rimljanom, ošabnim in silovitim zapovednikom ljudstev, da je njihova
mogočnost nesveta samoljubnost in za narode nesrečno hlapčunstvo. Pavel
je bil še le ob enajsti uri v vinograd Gospodov poklican, ali on je več
delal in več terpel, kakor vsi drugi. On je neznanska popotovanja storil

{ >o Aziji in Evropi, od enega dela sveta do druzega, in sicer s čudovito
ahkoto in sterpežnostjo: ne na zložnih vozovih, po železnicah, na paro-
brodih, ampak peš, po grudavih potih, čez visoke gore, globoke doline,
dereče reke ingnjila močvirja, ali pa po morji v razhrebanih ladijab, ki
so je morali o slednjem viharji z verigami in vervmi povezovati. Kolikrat
je bil kakor gobov ali kužen človek metan iz shodnic, preganjan iz mest
in od mirnega ognjišča prijatlov veržen ven na vremske nezgode, v gozde
in puščave med divjo zverino. Stokrat že je bil mučensko krono dose¬
gel, predno je svoje življenje izkervavil! In vendar ga vse težave, brid¬
kosti in terpljenja niso mogle omajati v njegovem poklici. Ljubezen
Kristusova je bila zvezda, ki muje  jasno in nenehom svetila na nebu nje¬
govega serca, ki mu je tudi v najbolj težavnih in osupnih okoliščinah
pravo pot kazala; ona je bila čudodelna moč, s ktero je vse nevarnosti in
ovire premagal. V ljubezni do Kristusa je našel Pavel tudi vse poter-
pečo, vse darujočo ljubezen do bratov, po kteri je bil vsem vse, da bi
vse Kristusu pridobil.

Molitev.

O Bog! kteri si po oznanovanji sv. aposteljna Pavla neverna ljud¬
stva spreobernil, dodeli nam, te prosimo, da, ki njegov spomin obhajamo
tudi moč njegove priprošnje občutimo. Po Kristusu Jezusu, Gospodu
našem. Amen.