svetnikov in svetnic Božjih. ! \ P o i| a j boljši h virih spisal Matija Torkar, duhoven ljubljansko škofijo. Izdala družba sv. Mohora v Celovcu. Z dovoljenjem visokočast. kerškoga knezoškofijstva, VII. snopič. 1873 . Natisnila tiskarnica družbo sv. Mohora v Celovcu. 'a/rčm- \ svetnikov in svetnic Božjih, Po najboljših virih spisal Matija Torkar, duhoven ljubljanske škofije. Izdala dfužba sv. Mohora v Celovcu. Z dovoljenjem visokočast. kerškega knezoškofijstva. IX. in poslednji snopič. V CELOVCU 1874. Natisnila tiskarnica družhe sv. Mohora. * s ' UAIlu O < ( IN-Q3Qvd Ib l<\ \ KAZALO. X. Mesec vinotok ali oktober. Stran 1. Sv. Remigij, škof. 1 2. Praznik sv. rožnega venca . . 9 3. Sv. Dionizij Atenski in Pariški, škofa in mučenca ... 14 4. Sv. Frančišek Asiški, red. ustan. 19 5. Sv. Placid in tov., mučenci . 37 6. Sv. Brunon, ustan. kartuzijansk. reda.41 7. Sv. Tajda, spokornica ... 46 8. Sv. Brigita, vdova in redovnica . 51 9. Sv. Ludovik Berti - ., spoznov. . 57 10. Sv. Frančišek Borž., spoznov. . 61 11. Sv. Tarak, Prob in Andronik, sp. 71 12. Sv. Maksimilijan, škof in muč. . 79 13. Sv. Eduard, Angl. kralj, spoznov. 82 14. Sv. Kalist I., papež in muč. . 87 15. Sv. Terezija, dev. in redovnica . 91 Stran 16. Sv. Gol ali Gal, opat . . . 105 17. Zvel. Marjeta Marija Alakok . 110 18. Sv. Lukež, evang. . . . 118 19. Sv. Peter Alkant., spoznov. . 123 20. Sv. Vendelin, opat . . . 130 21. Sv. Uršula in tov., dev. in muč. 134 22. Sv. Janez Kapistr., redovnik . 140 23. Sv. Ignacij, carigr. patrijarh . 147 24. Zvel. Armela, dekla . . . 154 25. Sv. Krispin in Krispinijan, muč. 161 26. ' Sv. Evarist, papež in muč. . . 165 27. Sv. Frumencij, oznan. sv. vere . 168 28. Sv. apost. Simon pa Juda Tadej 172 29. Sv. Narcis, Jeruzal. škof . . 175 30. Sv. Marcel in Kasijan, muč. . 178 31. Sv. Volbenk ali Volfgang, škof . 181 XI. Mesec listopad ali november. Stran 1. Praznik vseh svetnikov . . 187 2- Spomin vernih duš v vicah . 198 3- Sv. Malahija, škof . . . 200 4- Sv. Karol Bor., Milanski nadškof 204 ”■ Sv. Ita ali Judita, grofiuja, pušč. 215 b. Sv. Leonard, puščavnik . . 222 o c ^'hbrord, škof in ozn. sv. vere 126 “• ® 1 11 * * V- ®°gomir ali Gotfrid, škof . 228 9. Sv. Teodor ali Božidar, muč. . 232 10. Sv. Andrej Avel., redovnik . . 235 11. Sv. Martin, šk of _ _ _ .241 12. Sv. Martin I., pap, in muč. . 250 13. Sv. Stanislav Kostka, redovnik . 257 14. Sv. Brikcij, škof .... 263 15. Sv. Leopold, mejni grof, varuh Avstrijski . 268 16. Sv. Adalbert, škof . . .273 Stran 17. Sv. Gregorij čudodelnik, škof . 280 18. Posveč. cerkev sv. apost. Petra in -Pavla v Rimu . . . 287 19. Sv. Elizabeta z Ogersk., dež. grof. 294 20. Sv. Edmund, kralj iu muč. . 313 21. Sv. darovanje dev. Marije . . 317 22. Sv. Cecilija, dev. in muč. . . 323 23. Sv. Klemen, pap. in muč. . . 340 24. Sv. Janez od križa, karmelit . 345 25. Sv. Katarina, dev. in muč. . . 356 26. Sv. Konrad, škof . . . 363 27. Sv. Virgilij, škof Solnograški . 369 28. Sv. Štefan ml., pušč. in muč. . 375 29. Sv. Saturnin, muč. in Saturnin, škof in muč. .... 382 30. Sv. Andrej, apost. , . .387 XII. Mesec gruden ali december, Stran 1. Sv. Eligij, zlatar, škof. . . 394 2. Sv. Bibijana, dev. in muč. . 402 3. Sv. Frančišek Ksav., apost. indij. 406 4. Sv. Barbara, dev. in muč. . . 437 5. Sv. Saba, opat .... 444 6. Sv. Nikolaj, škof .... 452 7. Sv. Ambrozij, nadškof, cerkv učen. 463 8. Brezmad. spočetje dev. Marije . 479 9. Sv. Peter Kanizij iz Jez. družbe 486 10. Cest. Janez vel. „grešnik" imenov. 500 11. Sv. Marija, dekla, in zv. Germana Kožen, pastarica .... 507 12. Sv. Otilija, opatinja . . . 510 13. Sv. Lucija, dev. in muč. . . 517 14. Sv. Spiridijon, pastir, škof . . 523 15. Sv. Kristina, dekla . . . 530 16. Sv. Adelajda, cesarica . . . 538 Stran 17. Sv. Pelagija, spokornica . . 545 18. Sv. Vunebald, oznauov. sv. vere 552 19. Sv. Timotej in Mavra, muč. . 558 20. Sv. Peter Klaver, redovn. Jez. . 561 21. Sv. Tomaž, apost. . . . 573 22. Sv. Servul, berač . . . 578 23. Sv. Tarzila in Emilijana, dev. . 580 24. Sv. Adam pa Eva . . . 583 25. Sv. Kristusovo rojstvo . . 591 26. Sv. Štefan, I. muč. . -. . 596 27. Sv. Janez, apost. in evangel. . 600 28. Sv. nedolžni otroci . . . 606 29. Sv. Tomaž Beket, nadškof . . 610 30. Sv. Kolumba, dev. in muč. . 619 31. Sv. Silvester, papež . . . 623 Sklep .. 628 IHesec vinotok ali oktober. 1. vinotok ali oktober. Sv. Remigij, Remski škof. (1. 533.) '6lika po vsem Francoskem je cest sv. Ilemigija. Nje¬ govo dolgo, sveto in čudopolno življenje je v tesni zvezi s spreobernjenjem mogočnega Iranskega naroda in njiliovega velikega kralja Klodovika. Izvolila si ga je Božja previdnost za velika početja in Njena roka je bila ž njim od zibeli do groba. — Njegovi stariši so bili iz ple¬ menite romanske rodovine, visokega stanb, bogati, in kar je nad vse, pobožni kristijani. Nek puščavnik, vgostivši se v lavnskem gradu, prerokuje materi, da bode porodila sina, ki bo od Boga poklican s svetlobo svojih čednosti in svojih del franško ljudstvo razsvetloval. Vsled tega ga imajo sta¬ riši za Božji dar. Skerbno ga izrejajo, in pobožna njegova dojnica Balzamina, ki je tudi svetnicam prišteta, jim v tem zvesto pomaga. Tako Bemigij, ki povsod le kaj lepega vidi in sliši, čist kot lilija dorašča. Ni ga treba svariti, ker njegovo serce* je Bogu vse vdano in le Božje stvari so njegovo veselje. V malo letih pridobi si potrebnih ved, in vzlasti. v govorništvu kmalu prekosi vse druge svoje dobe. Sv. Duh sam mu je učenik; kajti, ako ima le količkaj časa, Kapre se v stransko stanico, da ondi moli in premišljuje. več sto let so kazali po njegovi smerti to stanico, kjer je toliko milost od Boga bil prejel. Ali ta domača zaper- tija mu §e ni zadosti. Po izgledu vseh velikih svetih mož, ki so se v tihi samoti na svoj visoki poklic pripravljali, zapusti očetovsko hišo in se umakne v neko pustinjo, kjer se ostro zatajuje in nebeške stvari premišljuje. Pa — skrita vijolica izda se po prijetni vonjavi; tako Bemigijevo po¬ božno življenje in njegova učenost deleč na okoli zasluje. Dosle je imel le 4 manjše blagoslove, ki so tako rekoč sto¬ pinje do visoke mašniške čestl. Za te dobe umerje Bernski Življenje svetnikov in svetnic božjih. IV. del. 1 2 1. vinotok: Sv. Remigij, Remski škof. škof, in nova volitev zadene še le 22 let starega Remigija. Zastonj se izgovarja, da je premlad, premalo izkušen in mu manjka vseli čednosti, ki morajo zaljšati škofa kot du¬ hovnega očeta občine. Med tem ponižnim izgovarjanjem pade solnčni žarek na njegovo glavo, razsvetlivši jo v ne¬ beški luči. To je duhovstvu in ljudstvu znamenje Božje volje, in Remigij se sili in prošnjam ne more dalje zoper¬ stavljati, ter sprejme volitev. Dasiravno mlad, je vendar svojim dolžnostim popolnoma kos. Ognjene ljubezni do Boga in do bližnjega ves goreč si na vso moč prizadeva, tedaj med vernimi posebno gospodovalne hudobije nečistosti za¬ treti in čisto, nedolžno življenje vpeljati. Zato hodi po svoji škofiji od kraja do kraja, oznanovaje z gromovito besedo večne resnice, ki najterdovratniša serca pretresajo in dolgo zastarele grešnike spreobračajo. Najizdatniša pridiga pa je njegov lastni izgled. Vse čednosti, ki jih priporoča, se naj¬ lepše nad njim samim izrazujejo. Verh tega mu Bog do¬ deli dar čudeže delati. Tako ne more biti drugače, nego da se kmalu novo katoliško življenje jame razvijati ravno za časov, da se ima na Francoskem veliko stvari premeniti. 2. Francoska dežela se je poprej Galija zvala in so jo Rimljani v vojski zmagali. Stari prebivalci Galije, ki so bili ajdje, z Rimljani pomeseni, postali so skup eno ljudstvo. Za časov, ko se je kerščanstvo po vseh okrajinah razširilo, prišlo je tudi v Galijo in se kmalu tako terdno ukoreninilo, da se ni ne z ognjem ne z mečem več dalo pregnati. V tej dobi prihrumijo Franki, („svobodnjaki“, tako imenovani, ker niso spadali pod rimljansko oblast, nemci po rodu), od Polabskih, Menskih in dolenje-PorenškiR okrajin v Galijo in jo z vojsko premagajo. Klodovik je bil njih vojvoda, ter on in njegovo ljudstvo še ajdje. Postavljen za kralja novofrancoske dežele, s kristijani in vzlasti s škofi in s lcer- šanskimi cerkvami prav milo in prizanesljivo ravna, ter po¬ božne može močno čisla, med njimi posebno Remskega škofa Remigija. Slišal je namreč o svetosti njegovega življenja in njegovih čudopolnih delih, in ga zarad tega jako spoštoval. Velika so bila pa tudi čuda, po Remigiji storjena. Slepim je dajal spregledovati, iz obsedenih je hudobne duhove iz¬ ganjal, nek velik požar je z znamenjem sv. križa pogasil, in neko mertvo deklico po kratki molitvi oživil. Po Božjem razodenji je spoznal, da bo v deželi velika lakota nastala. Zato nakupi veliko žita, in ga shrani za uboge v svoje kašče; a nek$ori hudobneži, ki imajo to njegovo skerb za lakom¬ no«. mu kašče zažgč. To zvedcvši leti na pristave, da bi 1. vinotok : Sv. Remigij, Remski škof. 3 ogenj pogasil; pa vse je bilo vže v plamenu, da rešitev več ni bila mogoča. Do ognja prišedši mirno in poterpežljivo reče: „Kruh je zgubljen; tako se vsaj ogrejmo pri ognji, ker noč je liladna“. Pove jim pa tudi, da Bog ne bode pu¬ stil onih brez kazni, ki so ubogim živež požgali. Kakor zažuga, tako se tudi zgodi. Hudobneži ogerbave, živež se po shrambah spridi, in vse njihovo polje je z nerodovit- nostjo udarjeno. — Glas teh Remigijevih čudov pride tudi do kralja Klodovika in ga s spoštovanjem napolni do ker- ščanske vere. Pa bil je še ajd in vse njegovo veselje bila je vojna. K sreči in gotovo ne brez Božje previdnosti se je bil s pobožno Klotildo zaročil, ki je bila sv. katoliški veri iz vsega serca vdana in mu je svojo roko le proti temu podala, da je v spolnovanji kerščanskih dolžnost nikjer ne bode oviral. To jej Ivlodovik obljubi, in Klotilda nobene prilike ne zamuja, da ne bi še njega h kerščanski veri na¬ govarjala. Klodovik jo sicer rad posluša, vendar pa mali¬ kov ne mara zapustiti. Dovoli jej celo, da sme svojega pervo- rojenega sina kerstiti; ali ker dete kmalu po sv. kerstu umerje, se nad njo jezi, rekši: ,,Da bi bili nad mojim sinom klicali ime malikov, ostal bi bil pri življenji, ker si ga pa v imenu svojega Boga kerstila, odvzela mi ga je smert.“ Kraljica ga s tem utolaži, da je dete v nebesih. Ravno tako drugi sin kmalu po sv. kerstu oboli. Razkačen reži kralj nad Klotildo: „Glej, to storja tvoja terdovratnost; sin mi bode umeri, kakor je njegov brat, ker je kerščen v imenu tvojega Kristusa." Pa Bog pobožno Klotildino molitev usliši, da se kraljiček zopet ozdravi. — Tako je bilo Klotildino pri- zadetje, kralja spreoberniti, dosle zastonj. Najbolj ga je v tem zaderževal strah, da ne bi se svojim podložnim zameril, ki so bili malikovalci z dušo in s telesom. Toda tudi njemu se približa ura Božje milosti. 3. Klodovik se zaplete z Alemani v vojsko, ker se ho¬ čejo gospostva nad Galijo polastiti. Ko odhaja v boj, reče sopruga: ,,Moj gospod, ti greš na vojsko; ako pa hočeš zma¬ gati, kliči Boga kristijanov na pomoč. On edini je zemlje gospodovalec, ki se zove Gospod vojnih trum. Da se zaup¬ ljivo k Njemu oberneš, nič ti ne bode moglo zoperstati. Zmagal boš svoje sovražnike, naj bi jih bilo sto zoper enega." Kralj odide. Pri Cilpihu, blizu Kolina ob Renu, se vname boj. Zaderč se sovražniki s toliko silo nanj, da se njegova armada vsa zbegana jame umikati, malo, da njega samega sovražniki ne zajemč. Klicaje svoje malike ga ne slišijo. V tej sili se spomni besed Klotildinih, vzdigne svoje oči 1 * 4 1. vinotok : Sv. Remigij, Remski škof. proti nebu in s solzami oblit kliče: ,,0 Kriste, ki te Klo- tilda ko simi živega Boga čestl, prosim te tvoje pomoči! Zastonj sem se k svojim malikom zatekel; zvedel sem, kako nezmožni da so. Zato kličem k tebi, v te tudi verujem. Otmi me iz rok mojih, sovražnikov, in dal se bodem kerstiti v tvojem imenu. 44 Po tej molitvi se nenadoma vojskina sreča zasuče. Njegovi jaderni konjiki se nazaj v sovražne verste zapode, se serčno vojskujejo in naposled zmagajo. Berž po dobljeni zmagi pošlje Klodovik poslancev h Klotildi, da jej sporoči o srečnem izidu. Z veseljem mu hiti pobožna sopruga v Rems naproti, kjer je imel jej vže dolgo znani škof sv. Remigij svoj sedež. Med tem se odpravi Klodovik proti domu, gredoč skoz mesto Tul, da bi ondi sv. škofa Vedasta seboj vzel, ki bi ga v kerščanski veri podučeval, kajti željno hrepeni, prejeti sv. kerst. V Šampanji se snide s Klotildo, naproti mu prišedšo s sv. Remigij em. Ugledavši jo veselo zakliče: ,,Klodovik je Nemce podjal, ti pa si Klodovika zmagala. Cesar ti je bilo tolikanj pri sercu, iz¬ polnilo se je; moj kerst se ne sme več odlašati. 44 ,,Go¬ spodu vojnih trum gre čest te dvojne zmage 44 , reče Klotilda, opominovaje ga, da naj v tem sklepu stanoviten^ostane. Tudi sv. Remigij ga odslč ne sme več zapustiti, da bi ga za sv. kerst pripravljal. Ravno tako skliče Klodovik pervake svo¬ jega kraljestva, da jih nagovarja, naj bi še oni kerščansko vero sprejeli. Hipoma jih je veliko število pripravljenih, umerljivim malikom se odpovedati, in neumerljivega Boga moliti, kterega Remigij moli. Tako se pričnejo priprave za sv. kerst. S skušeno modrostjo Remigij vse oskerbuje, kar bi na domišljijo še surovega ljudstva moglo več vtisa imeti, da bi jim čest in visokost kerščanske vere toliko sijajniše dokazal. Divji vojni duh Klodovikov in njegovega ljudstva se razvidi iz malo besed, ki jih je Klodovik o priliki, ko mu je Remigij terpljenje Kristusovo razlagal in hudobijo farizejev popisoval, spregovoril, rekši: ,,0 da bi bil jez s svojimi franki ondi pričujoč, jez bi jim bil vže povernil 44 ! — Za tako surovo ljudstvo je bilo toraj potreba zunanjega bleska in tega pripraviti, Remigij ne zamudi. 4. Bilo je še tistega leta 496 o božičinem prazniku; kajti nesterpnost veselja na velikonočne praznike, kot tedaj za delitev sv. kersta navadne, ni mogla učakati, da so po¬ trebne priprave doveršene. Remsko mesto je kakor za sprejem rimljanskih cesarjev s slavoloki ozaljšano, hiše z dragimi perti in preprogami preprežene, ceste z zelenim kleščevjem nastlano, cerkev z bogato vdelanimi opnami preobešena, z 1. vinotok: Sv. Remigij, Remski škof. 5 neštevilnimi svečami razsvetljena, z dišavami dragega kadila napolnjena, z vbranim petjem razglasovana, in ves ta mik in blesk ob sen Suj e v skrivnostnem veličestvu znamenje križa. Kralj, peljan od Remigija in več drugih škofov in spremljan od kraljice, od svetlih služabnikov in nezmerne ljudske trume, stopivši v cerkev z občudenjem vpraša: „Sv. oče, je li to ne¬ beško kraljestvo, o kterem si pravil?“ In Remigij de: „Ni, je pa začetek pota, ki tje peljh!“ Škof, mož velike postave in zalega lica, z veliko brado in čestitljivim ponosom, ima slovesen ogovor. Izpregovorivši besede Kristusove: ,,Kjer sta dva, ali kjer so trije v mojem imenu zbrani, ondi sem jez med njimi“, napolni na enkrat čudovita svetloba verhino obočje veličanske cerkve, in glas se zasliši: „Mir bodi z vami!“ Na to pelj& kralja v kerstno kopel, mu veli ondi poklekniti in mu z apostolsko čestitostjo reče: „V ponižnosti ukloni sedaj, zmagovalec, svojo ošabno glavo; moli, kar si dosihmal sežigal, in sežgi, kar si dosle molil.“ Potem ga trikrat v vodo potopivši kersti po kerščanskem obredu. Z njim vred prejme tisti božični praznik še nad tri tisoč fran- ških vojnikov ta sv. zakrament. — Ta prigodba je bila za prihodnost tolikanj tehtna, da bi se nam bilo skoraj čuditi, ako ne bi je v poznejših časih s čudežnimi pripovedkami bili poveličali. Kmalu po sv. kerstu se je kedaj delil za¬ krament sv. birme, pokladanje škofovih rok in maziljenje s sv. oljem. Zato se novokerščenci še den danes, potem, ko so z vodo obliti, verh glave s sv. križmo mazilijo, kar ne¬ koliko tako rekoč zakrament sv. birme namestuje. — Tu pravljica pripoveduje, da o priliki Klodovikovega kersta cerkveni služabnik skoz terdo nagnječeno množico s pušico sv. križme ni mogel predreti, in glej! pri tej priči priferčl snežnobel golobček s sklenčico najprijetniše dišečega olja. Ta flašica z oljem vred je bila v Remsu ko svetinja več sto¬ letij shranjena, in s tem oljem so bili vsi francoski kralji do Ludovika XVI. maziljeni, dokler jo je za časov ondot- nih prekucij nek sanjarslci jakobinec potrupil. — Pa ošabni zmagovalec Klodovik je sicer uklonil svojo glavo, ne pa svo¬ jega serca in svojih divjih strasti. Ni mu bilo videti, da je prerojen v sv. Duhu; ostal je, kakoršen je bil poprej: poln gospostva, zvijač in grozovitosti. Mogoče, da je sv. kerst le bolj iz previdnosti zarad deržavnih reči sprejel, da bi si namreč katoliške prebivalce ne le po svojem kraljestvu, am¬ pak tudi po Burgundu in Laškem pridobil; mogoče pa tudi, da ravno vere ni hlinil, da je pa vendar pri njem ostala mertva. Vsaj gotovo je, da se je Božja previdnost te pri- 6 1. vinotok: Sv. Remigij, Reniski škof. godbe pos lužila, naj se je po njej nova kerščan sko- n eniška doba začela. Sploh je Klodovik sv. cerkvi ostal zvest varuli in brambovec, in je bil edini katoliški vladar med tedanjimi vojvodi v zapadnih deželab. Zato so poznejši francoski kralji od papežev prejeli čestni naslov: ,,najbolj kerščanski“. 5. Spreobernjenje in kerst franškega kralja Klodovika je za kerščansko cerkev posebno za tega del zanimiv, ker se je tedaj Arijeva krivovera, ki je tajila, da bi bil Kristus Sin Božji, delež po svetu raztrosila. Remigij se je imel mnogo zoper njo vojskovati. S tem pa, da se je franški narod h katoliški cerkvi spreobernil, je Remigij nad njim našel krepko podporo, in ravno Franki so bili zoper to kri- vovero močan j6z v zapadnih pokrajinah. — Klodovik in drugi velikaši njegovega kraljestva so Remiglja za podelitev sv. kersta bogato obdarili v denarjih in posestvih; a za-se je le za neobhodne potrebe prihranil, vse drugo pa je cerkvam in za ubožne ustanove izdal. Kralj, ki je v Soasonu svoj sedež postavil, je želel ško'fa vežlcrat in dalje pri sebi obderžati. Vsled tega mu je ondi mal gradiček s posestvom vred podaril. Milo škofovo vladarstvo ga ondotnim kralje¬ vim služabnikom tako priljubi, da ga hot6 vsi za svojega gospoda imeti. Zato Klotilda kralja pregovori, da škofu ondi toliko zemlje odstopi, kolikor je škof med kraljevim popoldanjim spanjem more obhoditi in s paličicami obtak- niti. Od tod se je tisti kraj več stoletij imenoval: Remigi- jeva okrajina. Kakor je pa Klodovik polagoma tudi druge bodi si ajdovske ali arijanske prebivalce svojemu gospostvu podvračal, tako se je tudi. za Remigija čedalje bolj širilo polje njegove apostolske delavnosti, vendar bolj natančnih popisov o tem nimamo. Bere se sploh, da je malikovalske podobe vse povsod drobil, in sv. vero z oznanovanjem, s ču¬ deži in znamenji širil. Se v veliki starosti je dajal dokaze svoje gorečnosti, moči in ljubezni. Na IOodovikovo silno željo je nekega Klavdija mašnika posvetil, ki se je pa tako močno pregrešil, da je bil po cerkvenih postavah od duhovske česti in službe odstavljen. Remigij, poln dobrotljivosti in usmiljenja, zanj svoje podložne škofe prosi, naj od te ostrosti odjenjajo. Vsi drugi mu prošnjo uslišijo; le trije se mu terdo upr6. Tem. trem piše tako-le: ,,Prosil sem vas za greš¬ nega mašnika, pa tako z menoj delate? Daši nimam nobene zasluge, bi vam vže moja starost nekoliko prizanašanja ve¬ levala; vže 53 let opravljam škofovsko službo, a tako mi še nihče ni odgovoril. Kakovo krivico sem vendar storil? Kaj je za škofa bolj spodobno, serd ali miloba? Ali nas je Bog 1. vinotok : Sv. Remigij, Reinski škof. 7 neusmiljene strahovalee, ali ljubeznjive očete v svoji cerkvi postavil ?“ Tako je celili 74 let z milo, pa krepko roko vo¬ dil pastirsko palico, in se 96 let star preselil iz tega sveta v boljšo domovino 13. januarija okoli 1. 533. Njegov spo¬ min pa se vže več stoletij 1. oktobra obhaja, ker so bili na ta den njegovi telesni ostanki vzdignjeni in preneseni. Nje¬ govi spisi, od verstnikov jako čislani, so se razen 4 pisem vsi pogubili. Obrazuje se v škofovski obleki, in nad njim golob s sklenčico olja v kljunu. Kaj pomenjajo nektere znamenitniše cerkvene šege pri sv. kerstu. V življenji sv. Remigija se bere, daje on bil začetnik spreobernjenj a franškega naroda, in da je en sam den kralja, njegovo sestro in nad 3000 velikašev kerstil. Tudi mi vsi smo kmalu po rojstvu milost sv. kersta in s tem pravico do cerkvenih dobrot in do nebeške dedščine prejeli. Marsikdo iz med nas pa je bil potem vže sam komu pri sv. kerstu za botra ali botro, ter videl šege tega sv. opravila, nevedoč, kaj da pomenjajo. Glej toraj poglavit- niše izmed njih ob kratkem tu razložene! Razdele se v take, 'ki sejopravljajo 1. pred, 2. med sv. kerstom in 3. po sv. kerstu. 1. Pervo mašnilsovo opravilo pred sv. kerstom je to, da se poda pred cerkvena vrata, kjer ga s kerščencem čakajo. Ondi mu da ime kakega svet¬ nika, trikrat vanj dahne in med pokladanjem rok nad njim moli. — To ča¬ kanje kerščenca pred cerkvenimi vratmi pomenja, da nekerščen človek ni v občestvu niti z vojskovalno cerkvijo na zemlji, niti z zmagovalno v nebesih ; zakaj „k d o r ni prerojen v vodi in sv. Duhu, ne more iti v nebeško kralj e s t vo.“ Tojčakanje je ob enem znamenje ponižnosti, v kteri se brez dovoljenja ne sme prederzniti, v hišo Božjo stopiti. Ime ka- kovega svetnika pa kerščenca spominja, da mu je ta svetnik še poseben pri- prošnik pri Bogu, ter da naj se vse svoje dni v njegovem življenji kakor v zerkalu ogleduje, po njegovih stopinjah hodi in tako med število izvoljenih dospe. Trikratno dihanje mašnikovo v kerščenca daje na znanje, da, kakor je Bog Adamu s tem, da je vanj dihnil, dal natorno življenje, ravno tako maš¬ nih njemu po sv. kerstu dodeli nadnatorno življenje gnade Božje, in kakor je Kristus apostolom s tem, daje v nje dihnil, dodelil sv. Duha, tako ga kerščen¬ cem dodeluje sv. cerkev. Pokladanje mašnikovih rok nad kerščencem nas lepo spominja na Zveličarja, kije tudi svoje roke na otroke pokladal, jih bla- goslovljal in učence zavernil: „P ustite male k meni priti in nikar jim ne branite, ker njih je nebeško kraljestvo.“ Med pokladanjem rok mašnik Boga prosi, da naj s svojo milostjo v kerščenca pride m v njem ostane, ter s svojo apostolsko oblastjo peklensko hudobo zaroti, da naj se za vselej iz njega pobere in svojo mesto sv. Duhu prepusti. — Na to položi mašnik nekoliko blagoslovljene soh na jezik. Kakor namreč sol meso gnjilobe varuje, tako naj milost Božja kerščenca varuje pogube greha. Ta sol pa vzlasti pomenja modrost, po besedah sv. Pavla : „V a š e govor¬ jenje bodi vsikdar prijazno in s soljo osoljeno.“ (Kol. 4, 6.) Mestu pozemeljskega nečimurnega veselja naj mladenič odšle čisto sol nebeške modrosti okuša; vse njegove želje, misli in dela naj bodo s soljo kerščanske razumnosti potrošene; naj bode v besedah in v dejanji to, kar je 8 1. vinotok: Sv. Remigij, Remski Škot. sol zemlji. — Med molitvami mašnik kerščenca večkrat s sv. križem zazna- mova. S tem daje na znanje, da sv. kerst po neskončnem zasluženji Zve- ličarjeve na sv. križi prelite kex-vi madeže greha umiva, da naj se pa tudi ker- ščenec brez strahu h kervavi zastavi sv. križa spoznava, se viteško pod njo vojskuje, in se po izgledu sv. Pavla v ničemur drugem ne hvali, nego v križi Jezusa Kristusa, po kterem je svet njemu in on svetu križan. Po dokončanih teh šegah pelja mašnik kerščenca v cerkev blizu kerst- nega kamena. Proti velikemu oltarju obernjen moli z botri stoje apostolsko vero in potem kleče „oče naš“. Z apostolsko vero se tako rekoč pod zastavo Kristusovo prisega, in vsled tega tudi stoje moli. „Oče naš“ nasproti skupno klečč molijo, in s tem svoje poniževanje in svojo popolno nezmožnost pred Bogom na znanje dado. S to verstjo nas cerkev opominja, da tisti, ki hoče v Boga klicati, mora poprej vanj verovati, ter da po veri k Bogu gremo, po molitvi pa svoje zaupanje vanj razodevamo. — Po zopetni zarotitvi peklenske hudobe se dotakne mašnik s svojo slino kerščencevih ušes in nosa, Zveličarja posne¬ maje, ki je pri ozdravljenji gluhonemega v evangeliji ravno tako storil. Tudi kerščenec je na duhovno vižo za dobro gluh, nem in slep. Le Kristus mu zamore ušesa do serca odpreti in mu jezik za Božjo čest odvezati. 2. Po Adamovem padci smo postali iz otrok Božjih otroci satanovi, iz dedičev nebeškega veličestva peklenski sužnji; naša telesa so postala iz prebi¬ vališč sv. Duha razbojniške jame peklenskega tolovaj stva. Sv. kerst pa nas ima zopet v otroke Božje preroditi in v prebivališča sv. Duha posvetiti. Ker pa med Kristusom in Belialom ni nikakoršnega občinstva, zato vpraša mašnik kerščenca, preden vodo prerojenja na njegovo glavo izlije, ali se odpove hu¬ diču, vsemu njegovemu dejanju in vsemu njegovemu napuhu. Ta dejanja satanova pa so po besedah sv. Pavla: „N e č i s t o s t, nesramnost, raz¬ uzdanost, malikovanje, zavdajanje, sovraštva, zdražbe, zavid, jeza, boji, kregi, razpertje, nevoščljivosti, uboji, pijančevanje, požrešnost in kar je temu ena¬ kega. (Gal. 5.) Še le po tej odpovedi se kerščenec na persih in med ple- čema s sv. oljem mazili. Z oljem so si kedaj bojevalci ude zarad veče roč¬ nosti, urnosti in gibčnosti mazilili. Tako se tudi kerščenec z oljem mazili in sicer na p e r s i h, da bi se od Božje milosti podpert na borišči tega sveta zoper meso in hudobo hrabro vojskoval; med plečemapa, v spomin, da bi Kri¬ stusovo butaro in njegov jarem poterpežljivo nosil. Maziljenje na obeh stra¬ neh skup pa pomenja, da mora kristijan od vseh strani zoper svoje sovražnike vedno v orožji stati, kajti „nebeško kraljestvo silo terpi, in le silniga na-se potegnej o“. — Po maziljenji se kerščenec vpraša, če veruje v Boga Očeta, Stvarnika nebes in zemlje, v Jezusa Kristusa, v sv. Duha, sv. kerščansko, katoliško cerkev, itn. Še le po tem poterjenji, da sv. vero, kakor j o.uči in razlaga sv. katoliška cerkev, sprejme, ga mašnik v podobi križa z blagoslovljeno kerstno vodo med izgovarjanjem treh Božjih oseb na glavi oblije, v znamenje, da, kakor natorna voda vse madeže izpere, tako to oblivanje s kerstno vodo v imenu presv. Trojice vse madeže na duši umije in prerodi v presrečni stan pervotne nedolžnosti. 3. Po tem duhovnem prerodu mazili mašnik kerščenca verh glave s sv. križmo, pogerne nanj bel pertič in poda botroma prižgnano svečo. — S sv. križmo se mazilijo mašniki, kralji, birmanci, cerkve, oltarji i. d. r. Bila je namreč kedaj v katoliški cerkvi navada, ker so večidel odraščeni bili kerščeni, da se jim je precej po sv. kerstu tudi zakrament sv. birme delil. Ker se pa sedaj pri malih otrocih zakrament sv. birme za poznejša leta odlaga, to mazi¬ ljenje s sv. križmo pri njih tako rekoč do tistihmal zakrament sv. birme nado- meshije, in pomenja, da je sedaj k r i s t i j a n, to je: Kristusov maziljenec in 2. vinotok : Praznik sv. rožnega venca. 9 njegova last. Ob enem daje na znanje, daje novokerščenec v nekakem ob¬ ziru kralj in mašnih. Kot kralj naj bi nad svojimi hudimi strastmi gospodo¬ val, kot mašnik pa sam sebe sleherni den Bogu v živ in prijeten dar prinašal, po povelji apostolskega poglavarja sv. Petra, ki pravi: „V i ste izvoljen rod, kraljevo d u h o v s t v o, svet narod, p r i d o b 1 j e n o 1 j ud- stvo, da oznanujete popolnosti tistega, kteri vas je iz teme poklical k svoji prečudni luči.“ (I. Petr. 2, 9.) — Beli pertič nas spominja na bela oblačila, ld so je novokerščenci kedaj od velike sobote do b e 1 e nedelje po veliki noči nosili. Bela barva pomenja ve¬ selje, nedolžnost, posvečujočo milost Božjo, ki jo po sv. kerstu prerojeni prejmo. Spominja nas kaj lepo na svetlobe poveličanih duhovnih teles, v kakoršnih bodo izvoljeni Božji sodnji den od smerti vstali in na slavo tistih, ld v dolgih, belih oblačilih vedno za nebeškim Jagnjetom hodijo, prepevajo Mu vedno novo pesem, ki je drugi nebeščani ne morejo peti. — Goreča sveča poslednjič na¬ znanja, da je kerščenec iz kraljestva smerti prestavljen v kraljestvo luči, in naj odslč Boga v svetlobi luči poveličuje, ter dela teme zaverže. Ta goreča sveča je tako rekoč ženitovanska baklja sv. kersta za den duhovne zaročitve z nebeškim ženinom. Pomenja pa luč sv. vere, ki naj nam skoz teme seda¬ njega življenja sveti, in še na smertni postelji, spremenjena z mertvaško svečo, v naših rokah spričuje, da smo v tej sv. veri živeli in v njej želimo srečno umreti. To toraj pomenjajo poglavitniše cerkvene šege pri sv. kerstu, ki jih, ljuba kerščanska duša, pogostoma premišljuj, ter nikdar ne pozabi, kaj si po njih vpričo svojih botrov, mašnika in sv. cerkve Bogu obljubil! Molitev. Sv. Remigij, dodeli mi s svojo priprošnjo pri Bogu, da obljube sv. kersta zvesto spolnujem, serčno po potu zveličanja hodim, in otmem svojo dušo, ki jo je Sin Božji s Svojo predrago kervijo odkupil! Amen. 2. vinotok ali oktober. Praznik sv. rožnega venca. (Se obhaja pervo nedeljo v tem mesecu.) /Etkiv)d° ki popisal rajsko veselje nedolžnih otrok, ki po cveteči livadi za pi- j^d-Ssanimi cvetlicami skakljajo, jih v lepe vence spletajo , kakošno poljsko znamenje, ali doma podobo Matere Božje, ali hišini oltarček ž njimi zaljšajo ? Enako delajo čestilci in molilci rožnega venca, ki po Marijinem vertu se sprehajaj e srebernih, škerlatinih in zlatih rožic iz življenja našega Odrešenika tergajo, ter Njega in Njegovo deviško porodnico ko kraljico nebes in zemlje ž njimi venčajo, od koder se to Marijino češčenje prav lepo : „Rožni venec" imenuje. 1. Kako se je rožni venec tako, kakor ga den danes molimo, prižel, bilo je 4. avg. v življenji sv. Dominika po¬ vedano. Prav za prav pa je začetek te molitve ta-le: 10 2. vinotok: Praznik sv. rožnega venca. Sedmeri dnevni Sasi splošne cerkvene molitve, s ktero duhovni ali očitno v koru, ali pa doma s tiho molitvijo iz brevirja za vesoljno katoliško cerkev Boga pomoči, milosti in usmiljenja prosijo, so bili pervi nagib rožnovenske mo¬ litve, ki se zarad posnemanja Davidovih psalmov psaltir za posvetne ljudi imenuje. Nek notranji občutek je namreč po¬ božno ljudstvo spodbadal, da naj vsi udje sv. cerkve, tudi neduhovni, ki niti latinskega ne umejo niti brati ne znajo, vendar sleherni den v raznih časih k Bogu molijo, in pred vsemi drugimi svetniki Marijo posebno čestč. Vže Paladij in Socomen pripovedujeta od opata Pavla v Libiji, živečega za časov sv. Antona puščavnika, da je vsaki den stokrat neko staro molitev ponavljal, in jo navadno na kamenčike štel. Ko so truplo 1. 667. umerle sv. Jederti vzdignili, našli so poleg nje na motozi nabranih jagod, po kterih so tedaj od- moljene ,,očenaše in češčena si Marije“ šteli. L. 847 za pa¬ peža izvoljeni Leon IV. je zapovedal vsem vojščakom, ki so neverne Saracene spred .Rima prepodili, da naj rožen venec s 50 Ceščena si Marija seboj nosijo, pripisovaje to zmago tej pobožnosti. Enako se bere v življenji sv. Alberta, da se je sleherni den 150krat s koleni pripogibal in zraven vselej eno Češčeno Marijo molil. Pri puščavnikih pa je bila vže stara navada, v da so na mestu 150 Davidovih psalmov sleherni den 150 češčena Marij molili, vmes Gospodovo mo¬ litev vpletali in s^počeščenjem presv. Trojice sklepali. Po¬ znejše so tudi 63 Ceščena Marij zapored molili v spomin na leta, ki jih je Marija na svetu doživela, to molitev ,,Marijino krono“ imenovaje. Kakor se pa rožni venec den danes na¬ vadno moli, bil je vpeljan na Marijino prikazen in njeno podučenje po sv. Dominiku. Papež Gregorij XIII. v svojem razglasu 1. 1577 pravijo: „Sv. Dominik, vide premnoge fran¬ coske in laške pokrajine po mnogoterih stiskah, posebno pa od krivovercev Albigenzov in po drugih zmotah obiskane, je pobožnost rožnega venca iz Božjega navdajanja med kri- stijani vpeljal, da bi Božji serd utolažil, in na prošnjo pre¬ svete Device pomoč zadobil.“ — Toliko o začetku molitve sv. rožnega venca. 2. Praznik sv. rožnega venca pa izvira iz čestitih zmag kristijanov nad neverniki na priprošnjo Marijino , h kteri so se bili s to molitvijo zatekli. Pervo zmago so ker- ščanski vojniki pribojevali 1. 1561 pervo nedeljo oktobra meseca pri Lepantu v korintiškem zalivu. Turški Sultan Se¬ lim II. se odpelja z brezštevilnimi ladijami in vojščaki na¬ ravnost na Laško, s tem namenom, podjarmiti vso kerščansko 2 . vinotok: Praznik sv. rožnega venca. 11 Evropo. Sv. Papež Pij V. se v tej silni stiski in zadregi z več kerščanskimi vladarji zedini, da gred6 z ladijami in vojščaki Turkom naproti, naj bi jim zabranili naprej se po¬ mikati. Dobro vedoč pa, da Bog sam dodeljuje zmago, prosi neprenehoma v molitvi, ter sebe in vse kerščanstvo pripo¬ roča Marijinemu varstvu. Vseevropske kerščanske pokrajine ž njim vred molijo, in v velikih trumah romajo verni v Loreto, prosit Marijo njene pomoči. Včlikemu admiralu Jovanu avstrijskemu, vod¬ niku in poveljniku kristi- janskih ladij, pošlje Pij svoj blagoslov in blagoslovljen prapor s podobo deviške po¬ rodnice. Vže je bilo 400 ladij pod vodstvom Alipa- šijevim pri Lepantu odprav¬ ljaj e se ravno dalje po morji, kar jim ladij e kristijanov naproti privihrajo. Pri tej priči se vname kervav boj. Kerščanski vojniki, pičli po številu, Marijo na pomoč klicaje, po več urah grozo¬ vitega klanja Turke tako po¬ bijejo, da jim 200 ladij ali vzemč ali v morje potopč, jih 75.000 pomorč, 20.000 kerščansldh sužnjev rešijo in veliko, veliko praporov odvzamejo. Kavno med trajanjem tega boja so hodili družniki rožnovenskih bratovščin od cerkve do cerkve in prosili nebeške pomoči, kar jim papež Pij po Bož¬ jem razsvetljenji zmago oznani. V spomin na to zmago vpeljd. praznik naše ljube Gospe zmagovalke, ki se je do časov Gregorija XIII. 7. vinotoka obhajal. Ta papež pa, natančniše pozvedevši, koliko da je molitev rožnega venca k tej zmagi pripomogla, je v zahvalo praznik rožnega venca pervo nedeljo v mesecu oktobru za vse cerkve rožnovenskih bratovščin vpeljal. Papež Klemen X. je razširil ta praznik po vseh tedanjih španskih pokrajinah; papež Klemen XII. pa ga je 1. 1716 za splošen praznik v katoliški cerkvi zapove¬ dal obhajati. Tega leta je namreč Princ Evžen ko povelj¬ nik cesarske armade na Ogerskem pri Temesvaru silno turško vojno 1. oktobra premagal; med osmino Marijinega vnebo¬ vzetja ravno tega leta pa je kerščanska armada 40.000 Tur¬ kov, oblegajočih Kerfski otok, primorala, oblego opustiti. 12 2. vinotok: Praznik sv. rožnega venca. Obe zmagi so pripisovali sploh priprošnji preblažene device Marije, ki so jo tedaj povsod z navadno rožnovensko molit¬ vijo Šestili in pomoči prosili. 3. Molitev rožnega venca pa je od sv. katoliške cerkve poterjena in z obilnimi odpustki obdarovana pobožnost, ki se sme najginljivšim in najlepšim prištevati. S to molitvijo se preblaženi Božji porodnici, „skrivnostna roža“ imenovani zarad lepote in dišave njenega nebeškega življenja, prijetno dišeč venec iz duhovnih rož ljubezni polne otročje pobožnosti in vdanosti spleta in posvečuje, in ta molitev jej je gotovo, ako le iz čistega serca in otročje duše prihaja, na veliko ve¬ selje. Več nego 600 let opravlja to molitev katoliško ljud¬ stvo. Ne sramujejo se je ne cesarji, ne kralji, ne poglavarji, ne vojskovodje; papeži, škofje in mašniki, učeni in neučeni, gospodje in kmetje iščejo ž njo pri Mariji pomoči. Še na mertvaškem odru imajo katoliški kristijani molek (pater- nošter) v rokah, v znamenje, da so z molitvijo sv. rožnega venca svoje žive dni in še ob smertni uri po Mariji brez števila milost prejeli. — Da je Bogu samemu ta molitev do¬ padljiva, spričuje brezi števila milost, ktere je dodeloval in še vedno dodeljuje tistim, ki sv. rožni venec pobožno in zaupljivo opravljajo. Naj bode tu le eno omenjeno. Očitna skušnja nas prepričuje, da se v pobožne hiše, kjer se vsaki den sv. rožni venec moli, obilnost časnega in večnega bla¬ goslova preseli in v njih ostane. Čudijo se, piše nek pobožni duhovnik, zakaj da v tej ali uni hiši tak mir, red in bla¬ goslov prebiva; ako pa se premišlja, se vzrok temu v pridni molitvi sv. rožnega venca nahaja. Zato prav kliče zveličani opat Mihael Wajnmajer: ,,Blagor hiši, kjer Marija, ta skrinja zaveze, prebiva, kjer se namreč Jezus in Marija z molitvijo sv. rožnega venca čestita, slavita in hvalita; zakaj po tej nebeški, Marijini pobožnosti smo bili vsegdar oblagodaro- vani, vživamo vseskozi Božji blagoslov, in ga bomo vživali vekomej.“ — Preimenitnost sv. rožnega venca se vidi tudi iz njegovega zapopadka. Obstaja namreč iz najsvetejših mo¬ litev, ki jih ima sv. katoliška cerkev: iz apostolske vere, iz Oče naša, ki ga nas je Jezus sam učil in ki vse obsega, kar je k Božji česti, nam in bližnjemu na duši in na telesu potreba, iz Čaščena Marij, ali pozdravljenja arhangelja Gabriela, Elizabete in sv. cerkve, ki ob kratkem vse zapo- pada, kar Materi Božji veličestnega reči in kar jo potreb¬ nega prositi zamoremo; iz počeščenja preš v. Trojice: Čest bodi Očetu in Sinu in sv. Duhu, ktero sv. cerkev v svojih molitvinih urah tolikrat ponavlja, ker ž njim sklepa 2. vinotok : Praznik sv. rožnega venca. 13 vse svoje molitve* in poslednjič iz petnajstero skriv¬ nost o najimenitniših dogodbah življenja Jezusovega in Ma¬ rijinega, in sicer v veselem delu premišljujemo spočetje Sinu Božjega od sv. Duha, Marijino obiskanje pri teti Elizabeti, Jezusovo rojstvo, in vse Njegovo daljno, tiho življenje v Nazaretu, v žalostnem bridko Njegovo terpljenje, začenši na Oljski gori do Njegove smerti na križi verhu Kalvarije, in v čestitem delu Njegov poveličani stan po vstajenji, Njegov vnebohod, prihod sv. Duha, vnebovzetje in kronanje Marijino, ktere skrivnosti sv. vere naj bi sleherni kristijan ne le iz hvaležnosti do Boga, ampak tudi sebi na prid in tolažbo pogostoma k sercu jemlje. Marija skrivnostna roža. |z tega vidiš, ljubi bralec, da je sv. rožni venec ena najlepših molitev, in če se prav moli, da Bogu Vsegamočnemu v poveličevanje, Materi Božji Mariji v hvalo , in tvoji duši v prid zalega. Zato naj se ti ta stara, katoliška molitev prav prikupi, imej jo v veliki česti in opravljaj jo, kar največkrat mo¬ reš, in sad Božjega blagoslova ne bo zaostal. Stopi tudi, ako ti je prilika, v bratovščino živega rožnega venca. S tem si prečisto Devico Marijo še po¬ sebno za svojo mater in gospo izvoliš, se vseh očitnih prošinj, molitev in po¬ božnost bratovskih udov še posebno udeležiš, in si veliko dobrih del, zaslug in odpustkov pridobiš. Sv. Alfonz Liguorijan pravi : „Bratovščine Matere Božje so Noetove barke, v kterih ubogi ljudje na tem svetu pred zalivi skušnjav in grehov, ki svet potapljajo, zavetje nahajajo." Ker je ime Marijino, ker jo „mater“ kličemo, tolikanj ljubeznjivo, pri¬ zadevali so si vzlasti v poprej šnjili pobožnih časih slavni pesniki, slikarji in umetniki, Marijo v sv. rožnem venci preslavljati. Naj postavim le-sem dva izgleda: Dominik Campijon, navadno Dominikino zvan, eden najslavniših sli¬ karjev 16. stoletja, je sv. rožni venec za neki oltar v tej le podobi napravil: Nebeška kraljica je od angeljev obdana. Nekteri iz med teh nosijo venec iz cvetlic, drugi križ, tretji pa se z zmagovalnim praporom z nebes spuščajo na zemljo. Na zemlji leži sem ter tje po tleh veliko vže zvenjenih vencev, raz- terganih praporov in križev vsake verste in barve. — Pomisli pomen te krasne podobe ! Ako ne bi nam bile cvetlice iz raja podane, kakovo tolažbo bi za nas imele rože tega sveta, ki se zjutraj razcvetd, zvečer pa zvenejo ? Kaj bi nam na svetu v mnogoterih križih in težavah serčnost dajalo, ako ne sv. križ, na kterem je naš Zveličar terpel in umeri ? Kaj bi nam pomagalo, ako bi bili s svojim bogastvom, ali s silo ali z razumom ves svetjna-se spravili, da bi pa po čestiti Kristusovi zmagi nebes na-se ne potegnili ? Druga podoba se bere v knjigi: „Dete Jezus". Ondi pripoveduj e pisatelj : Marija je z Jezuškom in Janezkom v raj odmaknjena. Tu se Marija v sredi duhtečin rožnih germov s prerokom Elijem pogovarja, in se potem v gledanje nebeških stvari zamakne. Jezušček in Janezek hodita med tem vesela sem ter tje po radosti polnem vertu, se nedolžno kratkočasita in cvetlice tergata. Za njima hodijo Ijubeznjivi angelčki in strežejo Jezusu na sleherni migljej. Na njegovo popelje natergajo rož, položivši jih v zlate cajnice, belih, rodečih 14 3. vinotok : Dionizij Atenski in Dionizij Pariški. pa rumenih, in pa lilij. Zdaj morajo iz 150 rož, bolj belih raemo planinskega snega, venec plesti, tako daje za vsako deseto rožo lilija vpletena. Ravno to storijo z rudečimi rožami, ki so ko škerlat žarele in z rumenimi, ki se vtri- njajo ko čisto zlato. Božje dete in Janezek jim pri pletenji pomagata. Potem gredd vsi polni radosti k nebeški kraljici, sedeči ob bregu neke vode. Naj¬ lepši iz med človeških otrok postavi eno cvetličino krono za drugo svoji pre¬ sveti materi na glavo. — O kaj si tedaj, presveta Devica ! čutila ? Kako ve¬ selje te je sprehajalo ? Obličje ti je zarudelo, ko rudeča roža. Trikrat sname vence s svoje glave, da trikrat ž njimi oplete svoje Božje dete, pa trikrat jih zopet sin nazaj jej poda. Naposled vsa z rožami ovenčano ljubeznjivo dete vzame v naročje, ga z vso materino priserčnostjo objema in joče, govore mu tako blagomile besede, da bi solnce samo, ako bi njene besede razumelo, na nebu postalo, jo poslušati. Mali Janezek klečč povzdiguje v molitvi nježne ročice in angelji plavajo okoli vseh treh po zraku, molče jih premišljevaje. Zato — pravi pisatelj — o prehlažena devica, so ti še sedaj rože najdražji pred vsemi cvetlicami; zato med drugimi imeni tako rada čuješ pozdrav : „Marija, ti skrivnostna roža!“ „ Molitev. Bog, ki nam je tvoj Edinorojeni po Svojem življenji, smerti in vsta¬ jenji večnega zveličanja plačilo pridobil: dodeli, prosimo, da, ki te skrivnosti s svetim rožnim vencem svete Marije device čestimo, tudi spoznamo, kar imajo v sebi, in kar obetajo, dosežemo. Po Jezusu Kristusu. Amen. 3. vinotok ali oktober. Sv. škofa in mučenca Dionizij Atenski in Dio¬ nizij Pariški. (1. 117 pa 286.) apostolskem cljanji (17. pogl.) se bere, da je sv. apo¬ stol Pavel okoli leta 50 po Kr. rojstvu prišel v slavno gerško mesto Atene, ki je bilo sedež učenosti, ved, zna¬ nost in umetnost. Veljala je ondi stara postava, da so se vsi verski prepiri pred najvišo sodnijo na griči, Ares zvanem, od koder se je ta sodnija, ,,areopag“ imenovala, pod milim nebom veršili. Tudi sv. Pavla, 'ko oznanovalea nove vere, pred to sodnijo pokličejo. Dasiravno je bila ostrost teh sodnikov, ki so bili pri ljudstvu v največi česti, obče znana, vendar apostol serčno pred nje stopi in pravi: ,,Možje, Atenci! vidim, da ste v veliko rečeh, rekel bi, preverni; zakaj okoli hodivši in videvši*podobe vaših bogov našel sem tudi oltar, na kterem je bilo zapisano: Neznanemu Bogu. Kar toraj nevedoči čestite, to vam jez oznanujem. Bog, ki je stvari! svet in vse, kar je na njem, ta, ki je Gospod nebes in zem- 3. vinotok: Sv. Dionizij Atenski in Dionizij Pariški, škofa. 15 lje, ne stanuje v tempeljnih z rokami narejenih, tudi si ne da od Sloves kih rok streči, kakor hi česa potreboval, ker sam daja vsem življenje in dih in vse; on je iz enega ves človeški rod vstvaril, da prebiva po vsi zemlji, in je gotova znamenja in meje njihovim stanovališčem postavil, da bi Boga iskali, ako bi ga kje mogli obtipati in najti, akoravno ni deleč od nas slehernega, zakaj v njem živimo in se gib¬ ljemo in smo; kakor so tudi nekteri vaših pesnikov rekli: Mi sami smo njegovega rodh. Ker smo pa Božji rod, ne smemo misliti, da je božestvo enako zlatu ali srebru, ali ka- menu, ali podobam človeške umetnosti in iznajdbe. In Bog je sicer čase te nevednosti pregledal, sedaj pa oznanuje lju¬ dem, da naj vsi povsod pokoro delajo; zato ker je odločil den, v kterem bo sodil svet po pravici, po možu, ki ga je v to postavil, kar jo vsem verjetno storil, ker ga je od mert- vih obudil.” — Pri tem govoru o pokori in vstajenji mertvih ga gerški modrijani ustavijo. Po sladnostih in po vžitku hlepeči so se mu posmehovali, ker jim je bil nauk od zata¬ jevanja nespamet; ošabni in napulinjeni zarad svojih čednosti pa so ga uljudno odpravili z besedami: „S 1 i š a 1 i te bomo od tega drugikrat”. Vendar pa Pavlova pridiga ni bila čisto brez sadu. ,,E ni možje s. o se ga deržali in so verovali, med kterimi je bil Dionizij Areopagit, in žena po imenu Damara, in drugi ž njima.” — Dionizij je bil toraj Atensk mest- njan in eden iz med viših sodnikov v areopagu. Bil je učen mož in pripoveduje se o njem, da je ob času Kristu¬ sove smerti na križi, ko je izvanredno solnce bilo otemnelo in je tema postala po vsi zemlji, zaklical: ,,Ali terpi stvar¬ nik natore, ali pa bo sklada sveta razpadla.” Spoznavši pred apostolom, da hoče biti učenec križanega, prejme od njega samega potrebni poduk in potem sv. kerst, ter sv. Pavel ga postavi za pervega škofa v Atenah okoli leta 52 , kjer je veliko let kot viši pastir pasel kerščansko čedo in jih ve¬ liko Kristusu pridobil. Popotoval je tudi v Jeruzalem, da bi devico Marijo, mater Jezusovo, in apostole videl in ž njimi, govoril, ter ondotne sv. kraje obiskal. Bere se, da ga je pnserčnost i n ljubeznjivost Marijina tako prevzela, da je rekel, bila je tako lepa in veličestna, da, ako ne bi bil ve¬ del, da je Jezus Bog, bi bil njo za Boga imel. Naznanila iz starih časov, kedaj in kako je umeri, so si navskriž. Ver¬ jetno je, da so ga za voljo njegove gorečnosti v veri ajdje na vso moč čertili in preganjali in ga na posled v nekem hrupu ubili, ali, kakor drugi sporočajo, nad sto let starega 16 3. vinotok: Sv. Dionizij Atenski in Dionizij Pariški, škofa. 1. 117 očitno na germadi sežgali. Njegova glava je shranjena v mestu Soason, in njegovi spepeljeni ostanki bojda počivajo v Šent Deniški cerkvi pri Parizu v raki francosko-kraljeve rodovine. Pripisovalo se mu je do 16. stoletja več čudolepih bukev od ,,nebeške in cerkvene duhovske vlade“, od ,,skriv¬ nostnega bogoslovja” in druge. Temeljite preiskave novejših časov pa so pokazale, da so vsi ti spisi sad poznejše dobe in cerkvenim učenikom pervih štirih stoletij popolnoma neznani . 2. Kakor so apostoli, ki so na Gospodovo povelje kri¬ žem sveta se razšli, posebno v poglavitnih mestih mnogoterim ljudstvom sv. evangelije oznanovali, previdevši, da se bode sv. vera od tod tem lagljej po deželnih okrajinah razširila; tako so se tudi njihovi učenci in nasledniki, ko so bili svoje poslanstvo od poglavarja sv. cerkve prejeli, najpervo v ime- nitniše kraje in mesta naselovali, in iz teh središč potem druge terge in vasi zapored spreobračali. Tako se je sredi tretjega stoletja sedem škofov ko apostolov podalo iz Rima v Galijo, ali sedanje Francosko, in so po večih mestih ostali. Med temi je bil Dionizij, kterega je duh Božji v Lutecijo ali poznejši Pariz napotil, in ki je še sedaj na Francoskem v veliki česti, pa tudi ob enem poseben varuh Ratisbonske škofije. Njegov rod in njegova domovina nam nista znana, kakor se o številu in o imenih njegovih tovarišev nič zanes¬ ljivega ne sporoča. S svojo gorečnostjo v pridigah in po¬ duku pridobil je sv. veri veliko ajdov in malikovalcev, in v Luteciji sezidal pervo kerščansko cerkev na čest preš v. Trojici. Nad 30 let je deloval neutrudljivo v svojem poklicu, ter sadil in zalival seme Božje besede, Bog pa je dajal rast in vspeh, da so mlade sadike krepko dorastle in prišlemu viharju terdno zoperstale. Cesar Maksimijan Herkulij, ki je od 1. 286 do 1. 292 skoraj vedno v Galiji bival, jame mlado cerkev kruto in neusmiljeno preganjati. Te prilike se ma¬ likovalski popje poprimejo, da Dionizija iz nevoščljivosti pri deželnem oblastniku Fesceuiji ko kerščanskega škofa zatožijo. Berž ga ukaže oblastnik z njegovima tovaršema, mašnikom Rustikom in dijakonom Elevterijem vred pred sodbo pri¬ peljati; a njegove prizadeve, da bi malikom darovali, so za¬ stonj. Zato jih ukaže s šibami pretepsti, potem na razbeljeni roš deti in počasu peči. V tem terpljenji pa jih Bog, kakor kedaj tri mladeniče v razbeljeni peči, nepoškodovane ohrani. Na to jih veli oblastnik v svoji togoti v smradljivo klet, in čez nekaj dni divjim zverinam vreči. Dionizij stori čez nje znamenje sv. križa, in takoj se mirno vležojo k njegovim nogam. Fescenij, videti, da pri njih nič ne opravi, jim 3. vinotok: Sv. Dionizij Atenski in Dionizij Pariški, škofa. 17 ukaže vsem trem s sekiro glave odsekati. Poleg starega ust¬ nega sporočila se je to zgodilo 1. 286 na višini, ki se sedaj „Montmartre“ imenuje. Neka stara povedka, ali prav za prav prazna pravljica, pripoveduje, da se je Dionizij, potem ko muje bila vže glava odsekana, kvišku sklonil, svojo glavo pobral in jo 2.000 korakov deleč v naročji nesel. Tu mu priteče neka po njem spreobernjeria pobožna gospa, Katula po imenu, naproti, vzame glavo, in jo s truplom vred čestito pokopa. Na njegovem grobu so verni najprej leseno kapelico postavili; 1. 469 pa so na prizadetje sv. Genovefe krasno cerkev sezidali, in sedaj je ondi sloveča Benediktinska opa¬ tija, šent Deni zvana, z velicestno gotiško cerkvijo, kjer tudi ostanki sv. Dionizija počivajo. Poleg te basni se Dionizij obrazuje v škofovski obleki z odsekano glavo v rokah, od ktere podobe pa sv. Krizostom pravi: „Mučenci, na ta način boj dokončavši, nosijo svoje glave po znamenjih v rokah, Kristusu jih darovaje.“ Od vstajenja mertvih. Pridiga sv. apostola Pavla v Atenah od vstajenja mertvih je imela na malikovalce in še posebno na Dionizija tolik vtis, da je po njej kerščansko vero sprejel. Ti ajdje so sicer verovali na neumerljivost duše, pa ne na vsta¬ jenje in zopetno oživljenje telesa. Kristus pa nam je tudi to zaterdil: „U r a pride, ob kteri bodo vsi, ki so v g robe h, slišali glas Sinu Božjega. In bodo prišli, kteri so dobro delali, v vstajenje življenja, kteri so pa hudo delali, v vsta¬ jenje o b s o j e n j a.“ (Jan. 5, 28. 29.) Ravno to so učili apostoli. Med drugimi govori sv. Pavel: „G 1 e j t e, skrivnost vam povem: Vsi bomo sicer vstali, toda spremenjeni nebo m o v s i. N aglo, ko bi z očmi trenil, na poslednjo trobento (ker zapela bo trobenta), in m e r t v i bodo vstali nestrohljivi, in mi se bomo spremenili.“ (I. Kor. 15, 51. 52.) Tu besede Kristu¬ sove in apostolove se spričujejo in poterjujejo v vstajenji Zveličarjevem. Kri¬ stus je namreč glava odrešenega, kakor je Adam glava propadlega človeštva, in kakor je po Adamu smert na vse ljudi prešla, tako gre po Kristusu živ- ljen je na vse ljudi. Kristus je po svoji smerti in po svojem vstajenji smert premagal, in pričelo se je življenje. Za tega del pravi: „ J e z sem v s t a- j e ■) j c ; in živ 1 j e n j e.“ A ko je Kristus, kije glava, od smerti vstal, bomo tudi mi vstali, ki smo udje. Ravno to sv. Pavel uče naravnost pravi; „A k o m er t vi ne vstanejo, tudi Kristus ni vsta l.“ (I. Kor. 15, 16.) Kakor gotovo je toraj Kristus iz groba vstal, tako gotovo bomo tudi mi vstali. Ako ne bi se to zgodilo, pravi ravno ta apostol, je prazna naša vera. Zato so apostoli in vsi oznanovalci sv. vere nauk od Kristusovega kakor od vstajenja vseh mertvih na čelo svojih pridig postavljali, in ravno ta nauk je bil eden poglavitnih vzrokov, da seje kerščanstvo na vse strani razširilo in da so mučenci kljubu tolikega terpljcnja stanovitni ostali. Z veseljem so podajali svoje telo in svoje ude pod mučilno orodje, pod meče, tezalnice, ognju in zo¬ bem divjih zverin, vedoči, da to tako terpinčeno truplo bode enkrat zopet če- stitljivo vstalo. Vslcd tega so kristijani smert imeli za spanje, in so pokopa- Ži vijenje svetnikov in svetnic božjih. IV. dol. 2 18 3. vinotok: Sv. Dionizij Atenski in Dionizij Pariški, škofa. lišča imenovali spalnice. In v resnici naša trupla v grobih le počivajo do dne, da jih bode Božji vsegamogočni klic zopet prebudil. Tisti namreč, ki naš je iz nič v življenje poklical, bo tudi leliko razprašeno telo zopet sestavil in z nje¬ govo dušo oživel. Kaj lepo uči vstajenje mertvih sv. Ciril, rekoč : Žito, ali kakošno seme si bodi, se uscje. Seme umerje in sčgnjije ; pa sčgnjito se zo¬ pet ozeleni, in iz posajenega malega priraste veliko. Žita pa in druga semena so za voljo nas in v našo porabo vstvarjena. Ako se pa stvari, za voljo nas vstvaijenc, dasiravno vže segnjijo, zopet ožive, mar mi, za kterili voljo so stvari tukaj, po svoji smerti ne bomo obujeni ¥ Mladike od vinske torte in veje od drugih dreves, odrezane in drugam presajene, se ožive in sad prina¬ šajo. Človek pa, za čigar voljo so tukaj, kedar v zemljo zapade, zakaj da ne bi vstal ¥ Po zimi, kakor vidiš, so zelišča in drevesa kakor v mertvaško spanje zazibana. Ali kedar poči novo spomladim leto, jim je zopet znovič vdihnjen dih življenja. „Bog toraj, videvši tvojo nejevero, pravi sv. Ciril, ti je na teh vidnih stvareh dal vsako leto podobo vstajenja, da pri živih stvareh toliko bolj veruješ, kar nad mertvimi vidiš.“ — Drugi cerkveni učeniki, o vstajenji mert¬ vih. govore, pravijo: Truplo je duši za tovarša dano in iz zedinenja obeh je postal človek; duša toraj ne more za vselej od tega svojega tovarša ločena ostati. Tudi zahteva Božja pravičnost, da se mora telo kedaj zopet z dušo ze¬ diniti, ker duša in telo skup ali dobro ali hudo storita, in morata za tega del tudi oba skup ali plačilo ali kazen prejeti. Razen tega je človeško telo potem, daje Sin Božji sam človek postal, nekaj posebnega in visokega ker je ud Kri¬ stusove glave, poživljan z nebeško jedjo in napajan s kcrvijo Božjo; telo člove¬ kovo je prebivališče sv. Duha. S to telesno čestjo se toraj njegovo vselejšne kon¬ čanje ne strinja. Poslednjič bi bilo pa tudi delo našega odrešenja nepopol- noma, ako ne bi se spolnile besede sv. Pavla, ki pravi: „P o s 1 e d n j i sovražnik, ki bo pokončan, je smert.“ (I. Kor. 15, 21.) In ker je bil po besedah ravno tega apostola Kristus v vsem naša podoba, nam je bil po tem takem tudi podoba v svojem čestitem vstajenji od smerti. Vprašal bi me morebiti, kako da bode vstajenje mertvih mogoče, ker bo do tistega časa naše truplo vže Bog ve, kolikrat prekopano, perišče našili telesnih, perstenih ostankov križem po pokopališči razneseno, od vetrov more¬ biti na vse štiri kraje sveta razpihano, ali v vodi od Bog ve, koliko ribic in drugih golazin oglodano in pogoltano ¥ Vže učeni Tertulijan na to bistro¬ umno opomni: „Ta svet, kako je postal ¥ In vi, kaj ste bili, predno ste ljudje postali ¥ — Nič. Bo li sodnji den bolj težko, to postati, kar ste vže bili, ka¬ kor pa poprej postati, kar še nikoli niste bili ¥ Gotovo je kaj večjega, z novega kaj narediti, kakor vže narejeno popraviti. Ako je pa Bog vaša telesa leliko z novega vstvaril, je bode k sodnjemu dnevu toliko lagljej popravil. Začel je s težavnišim, da to, kar je lažjega, tem bolj verujete.^ — Na dalje se pa tudi v natori povsod lehko prepričamo, da velikrat iz male, nevidezne, ja vže stroh- neno kali zelišča in drevesa priraščajo, na priliko iz reženega ali pšeničnega zorna. Toraj je vže v natorne postave vloženo, da tudi iz človekovega stroh- nenja zamore priti čestitljivo vstajenje. Še več ! Natora nam pred oči stavi ravno si nasprotne spremembe. Tako iz červov in gosenec postajajo lepo pi¬ sani, lehkoporutni metulji; iz tekočega jajčnega beljaka prihaja mnogotera perutnina. Ako se nam pa pri bolj natančnem premišljevanji vse te spremembe popolnoma natorne vidijo, kteri pametni človek bi potem ne mogel umeti, kako bo iz njegovih telesnih ostankov Božja vsegamogočnost obudila novo življenje?! Ali to vstajenje poslednji den bo silno razločno. Trupla hudobnih bodo po nauku apostolovem nagnjusna, peklenskim pošastim podobna; telesa pra¬ vičnih nasproti bodo sijajna in čestitljiva, podobna Kristusovemu spremenje- 19 4. vinotok : Sv. Frančišek Asiški, ustanovnik reda. nemu telesu na gori Tabor. Toraj, kerščanska duša! postavi si seda,] pred oči, kako strahotno da bo to vstajenje pri takem, ki svoje telo le v hudo po¬ rablja, ki svoje ude in počutke le v to obrača, da svoji poželjivosti streže, grehu služi, svojega telesa in svojih hudih strast ne berzda, ne kroti in ne zatajuje, temuč jim vse dovoljuje in pripušča, karkoli poželujejo. Z grozo in strahom se bo duša s tem nagnjusnim, z grehi omadežanim telesom zedinila! Nasproti pa,, s.kolikim nebeškim veseljem, s koliko radostjo bo duša sprejela svoje truplo, * y a .l°j j e le v to služilo, da je Boga poveličevala, ga krotila in v berzdah der- žala ter ga slehernega omadeževanj a varovala. O kako se bo tako čisto telo sodnji den pri vstajenji svetilo v nebeški svetlobi! To premišljaje terdno skleni, da svojega telesa, tega prebivališča sv. Duha, in njegovih udov ne boš nikdar za nobeno hudobijo porabil, temuč je vseskozi čisto in neomadeževano ohranil, da še ti čestito vstajenje dosežeš ! Moli v ta namen večkrat to-le Molitev: Zveličar Božji, Jezus Kristus, ki si mi po Svoji smerti tolažbo in upanje mojega vstajenja zaslužil; pomagaj mi, te prosim, da nikdar svojega telesa s čukovim grehom ne omadežujem, temuč ga čisto in brezmadežno obvarujem do smerti, da bom enkrat med število tistih sprejet, ki smejo Tvoje Božje ob- lh je gledati in vživati vekomej ! Amen. 4. vinotok ali oktober. Sv. Frančišek Asiški, ustanovnik reda. S fi ( 1 . 1226 .) rinajsto stoletje je v letopisih kerščanske cerkve eno naj rodovitni sili kakor v žalostnih, tako v veselih dogodivščinah. S tužmm sercem be¬ remo o brez tolažbinem stanu one dobe posebno na h rancoskem in 1 jaškem. V veliko ondotnih pokrajinah je pobožno življenje skoraj popolnoma zamerlo; ljudstva so oglušela za glas Božji in za križano ljubezen neobčutljiva postala. Med knezi in poglavarji so divjale pogubilne vojske m keivav >oji, po mestih gospodovali krogi in prepiri, po gradovih vladala sila m pohlepnost, 'med prostim ljudstvom pa je bila reva, nevednost in surovost. Skotje in višji c ] u ,l 10 . vn ^ so 80 popolnoma po svetovih šegah spačili, nižja duhovščina na < e želi je nravno in duševno globoko propadla — čedalje bolj temno je berlela luč v Gospodovem svetišči. Na tako opustoteni zemlji prikazovale so se znnraj bolj veše krivoverstva in praznih vraž, ter pomešane z malikovalstvom m prostomiseljnostjo prave klatoviteške blojde postalo. V taki nesrečni dom obudi Bog moža, gorečega ko Elija, polnega žive vere, ko sv. Pavla in seicne ljubezni vnetega ko »v. Janeza. Navdušen za Božjo čest se enako preroku v Izraelu vzdigne, da tlečo iskro vere in ljubezni med ljudstvom zopet oživi in Vsplamti. Ta mož je bil sv. F r a n č i š e k. Preobširen pa je popis njegovega življenja, da bi ga mogli svojim bralcem vsega podajati; zato naj sle le tu .e najimenitniše čertice. ' 1. Rodil se je L 1182 v nekdanjih papeževih deželah v mestu Asisi. Peter Bernardone, bogat tergovec, mu je bil 2 * 20 4. vinotok : Sv. Frančišek Asiški, ustanovnik reda. oče, njegova mati se je zvala Pika. Leže pred porodom v velikih bolečinah jej nek pobožni romar razodene, da le v hlevu more poviti, in da mora njeno dete na slami rojeno biti. Tako je bil toraj Frančišek, kakor kedaj Zveličar, v hlevu rojen in slama je bila njegova perva postelja. Pri sv. kerstu so ga Janeza evangelista imenovali; pa njegov oče, ki je bil za časa njegovega rojstva po kupčijskih opravkih na Francoskem, mu je domu prišedši berž ko ne zarad on- dotne srečne kupčije, ime dal Frančišek (Frančesko.) Kaj dobrega mu je mati vže v pervih letih v serce usadila, in vže zgodaj se je nad njim videla ljubezen in sečutnost do ubogih, ravno nasprotno, kakor nad njegovim očetom, ki je bil terdega in dobička lakomnega serca. Ko postane mla¬ denič, jame se s tergovstvom pečati, pa dopadajo mu lepa oblačila in posvetne nečimurne veselice. Vedno je vesel in dobre volje, in kar prikupčuje, kakor pride, tako prejde pri veseli tovaršiji, pri vinu in pojedinjah, pri petji in igrah. Posebno veselje mu je, da s svojimi vinskimi prijatlji po noči po tihih in mirnih mestnih ulicah prepeva in vriska. Vendar ostane vedno prav uljuden in prijazen in studi se mu vse poniževalno, nesramo govorjenje in dejanje. Njegovi stariši mu v tem nič ne ugovarjajo, ker so bili bogati in so ga preradi imeli. Dasiravno pa s premoženjem varčno ne ravna, vendar ubogih ne prezira; šteje si marveč v dolžnost, da nikedar nobenega potrebnega ne sme brez miloščine od¬ praviti , ki ga v Božjem imenu za-njo prosi. Nekega dne se mu vendar le primeri, da zarad mnogih opravil reveža v naglosti brez daru odpravi; pa berž, da se tega domisli, skoči za njim in ga obdari. S tako uljudnostjo, krotkostjo in ljubeznijo pridobi si serca vseh prebivalcev, da ga sploh le: ,,cvetlica mladosti“ imenujejo. Ali njegovo nagnenje do veselosti in do mladeniških burk bi ga bilo kaj lehko na napačna pota zavodilo, ako ne bi ga bila Božja previdnost obvarovala; kajti stal je tako rekoč na razpotji med čednostjo in posvetnostjo. Kar ga v 24. letu njegove starosti nevarna bolezen položi na posteljo, ki dela pot k njegovi popolni spremembi. "V bolečinah in terpljenji stopi mu smert pred oči, njegova lehkomiselnost se jame resnobnosti umikati, in čedalje bolj mu odpada mrena, da so njegova dosedanja dela in početja nespamet in nečimurnost. Ko po ozdravljenji zo¬ pet pride pod mili nebez, so zanj vse vonjave po pisanih travnikih, ves spremen lepotij po krasni okrajini, vsa toplota milega obnebja z rožno jutranjo žarijo in žarečim večernim mrakom, vse tovaršije in njihove radostne zabave — zgub- 4. vinotok: Sv. Frančišek Asiški, ustanovnik reda. 21 ljene. Neka njemu samemu nerazumljiva otožnost se ga po¬ lasti. Vsa privajena veselja, vsi vžitki se mu vidijo nekako jalovi in neslastni; po nekem boljšem in višjem hrepeni, če¬ sar pa še ne more spoznati. Z odperto roko mu svet ponuja svoje dobrote. Očetova obertnija mu obeta bogastva in za¬ kladov, kajti križarske vojske so kupčijstvu od- perle nova pota in nove sejme. Pesništvo gamika s slave venci, ker na- tora ga je z globokimi misli, s sočutnim ser¬ cem in živo domišljijo, kakor ne kmalu kte- rega, obdarila, in na dvoru cesarja Miroslava II. je bilo bistri glavi vse mogoče doseči. Voj¬ na ga vabi s čestnimi lavorikami, novo la¬ tinsko cesarstvo v Ca¬ rigradu in papež, kije Neapolitansko in Sici¬ lijo s silo proti Nem¬ cem branil, sta hrabre vojnike dobro plače¬ vala in spretnim vod¬ jem viteške in knežke Sesti delila. Njegovo natorno nagnjenje ga k temu vojniškemu stanu najbolj vleče, in v tem še neke sanje poterdijo, v kte- r ih vidi veliko palačo, polno orožja in po stenah vse na °koli svitle škite razobešene; na vprašanje namreč, čigavo da je to orožje in ta grad, se mu odgovori: ,,Tvoj in tvojih y itezov.“ Prebudivši se iz spanja, premišlja, kaj da te sanje pomenjajo. Misleč, da mu je namen, slaven vitez postati, Napravi si svitlo orodje in se poda v Neapolitansko, da bi endi svoj cilj dosegel. Ali na potu do mesta Spoleto pri- sedši oboli. Neka prikazen, ki jo ima po noči, ga jaderno, ko le okreva, zopet domu napoti, razodevši mu, da ni v boj 1 mečem in sulico proti sovražniku, ampak v boj proti sa- tfiemu sebi z zatajevanjem in spokornim rasovnikom pokli- ( ' a n■ Njegov prihod nazaj domu je vsem prijatlom vesela prigodba. Praznujejo jo s pojedinjo, pri kteri je zopet Fran¬ ček krona veselice. Toda vse šale in burke prijatlov mu 22 4. vinotok: Sv. Frančišek Asiški, ustanovnih reda. resnobe ne morejo pregnati in duha tužnoSti odpoditi. Ja- mejo ga dražiti, da se je berž ko ne kje na potu v ktero zagledal, in ta mu je sedaj naredila, da je tako ves drugačen. Na to nekako čudno vzbujen odgovori: ,,B,es je, imam jo ljubo in nevesto, lepšo in priserčnišo memo vas vseb! To- varši ga nadlegujejo: „Ne lovi muli, pusti prazne skerbi, bodi zopet naš; tergaj rože veselja, pij iz kozarca radosti; ko pa cvetlice mladosti odcvetč in potihne življenja šum, potem misli na srečen konec.“ Tako govorjenje ga žali, in mu kaže globočino splošne pogube, velikost lehkomiselnosti in malomarnosti za Boga in za Božje stvari. 2. Po takih ostudnostih v njem sklep dozori, da se s svetom za vselej spre in od njega odkrehne. Odšle je go¬ reča molitev in postrežba bolnikov njegov najljubši posel. Ljuba pa in nevesta, ktero si je izvolil, bilo je uboštvo, in tolika je njegova radodarnost in ljubezen do ubogih, da je pripravljen, vse, kar ima, in celo svoje življenje za-nje dati. Nekega dne se globoko v premišljevanje zamisli. Med tem premišljevanjem sliši glas: ,,Ako hočeš k meni priti, zataji sam sebe, vzemi svoj križ in hodi za menoj.“ Odsehmal hoče popolnoma ubog za ubožnim Jezusom hoditi. Odpravi se v IIim obiskat groba sv. apostolov Petra in Pavla. Iz cerkve grede se med tropo beračev pomeša, ki tu milošine prosijo. Ko najpotrebnišega izmed njih ugleda, sleče svojo obleko in mu jo poda; on nasproti obesi na-se njegove cape in stoji celi deri pod cerkvenim stebrovjem in memogredoče milošine prosi. Tu hoče tako rekoč pervi uk v uboštvu pričeti in v nespameti Kristusovega križa se vaditi. V Asisi se vernivsi ima, kakor vsi, ki hočejo pobožno živeti v Kristusu Jezusu, veliko terdih poskušinj preterpeti. Živo pred oči mu po¬ stavlja hudoba mladostino veselje, lepa oblačila, okusne po- jedinje, radostno petje, burke in norosti, prašaje ga, bo li mogel vse to zapustiti, ter si ubožno, zaničevano življenje izvoliti. Tudi njegovi vinski bratje se njegovi resnobi po¬ smehujejo, njegovo početje grajajo in ga zaničljivo vprašujejo, če si je vže nevesto izvolil. Vse te in enake poskušinje pre¬ maga Frančišek z vročimi solzami in z molitvijo za stano¬ vitnost; Bog pa mu vse to z notranjim veseljem, z mirom in tolažbo povračuje. Nekega dne gre ves v žalost vtopljen čez loke proti stari cerkvi sv. Damijana, da bi ondi svojo pobožnost opravil. V molitvi kleče pri nogah križanega Zveličarja sliši trikrat zapored besede: „Frančišek, idi in popravi mojo hišo, ki jo tako v grobljah razpadlo vidiš.“ Frančišek, mislč, da mu je naročeno, naj jako razpadlo cer- 4. vinotok: Sv. Frančišek Asiški, ustanovnik reda. 23 kev sv. Damijana zopet sezida, vstane in duhovnu te cerkve, ki ga ravno sreča, d& nekoliko denarjev, da naj preskerhi olja za svetilo pred britko martro, in hiti domu. Doma vzame iz očetovega predala več kosov sukna, jezdi ž njim v Folinjo, proda ondi konja in sukno, in pride z denarji k šent-Damijanskemu duhovnu, ter mu jih za popravo- cerkve ponudi, prose ga, da sme pri njem ostati. A duhoven, dasi- ravno reven, denarjev ne sprejme^ dovoli pa mu, da zamore pri njem stanovati; denar pa verže Frančišek na cerkveno okno. Med tem oče od njegovega početja izve. Ves togoten gre z več prijati ji v Sent-Damijan, postaviti sina na odgovor. Frančišek se iz strahii pred njim v neko luknjo skrije, in s solzami Boga prosi pomoči. V molitvi pokrepčan se poda v Asisi. Ko gre pa tak ves medel in prepaden po mestnih ulicah, imajo ga prebivalci za norega, ter kamenje in blato za njim mečejo, ga zasmehujejo in zmirjajo. Boga za to sramoto v serci hvali vši gre mirno in tiho svojo pot. Ne¬ nadoma prihrumi oče čez njega, ga potegne v hišo, ga psuje, zmirja in pretepa in potem v neko temnico zapre, da bi ga od njegovega sklepa odvernil. Tudi to Frančišek z veseljem preterpi. Kmalu potem mora oče iti po opravilih od doma; mati pa ga iz temnice spusti in z lepim nagovarja, da naj drugačen v postane; ker pa pri njem nič ne opravi, ga pusti zopet v Sent-Damijan oditi. Ko se pa oče domu verne, začne se nov krik in vik nad materjo in sinom. Sin mora zopet domu priti, in le s tem, da na okno verženi denar za konja in sukno prejme, se da oče nekoliko utolažiti. Vendar pa si misli, da mu je sin berž ko ne še drugih denarjev pobral in za svoje norosti zapravil. Vsled tega ga zatoži pri sod¬ niji in po tedanji navadi tudi pri škofu: Predenj prišedši ga škof nagovarja, da naj očetu denarje nazaj da. „Gospod, odgovori Frančišek, dal mu bom vse, kar je njegovega, Še celo svoja oblačila. 44 Na to se sleče in pravi dalje: ,,Poslu¬ šajte in dobro me razumejte! — do sedaj sem Petra Bernar- dona imenoval svojega očeta, odšle pa lehko in prosto smem reči: Oče naš, kteri si v nebesih, pri kterem sem vse svoje premoženje, ves svoj up, svoje zaupanje in vso tolažbo svoje dedšine založil. 44 — Pri teh besedah vse pričujoče solze po- rij6, škof pa ga objame in s svojim plaščem ogerne, dokler mu oblačila enega škofovih služabnikov prinesč. Tako se je Frančišek sedaj po Božji volji svetu popolnoma odpovedal; °n ni imel nič več od sveta, in svet ne pri njem več deleža. Prosto in brez zaderžka je odsehmal lehko svoj visoki poklic izverševal: svet s ponižnostjo in ljubeznijo Gospodu priboriti, 24 4. vinotok: Sv. Frančišek Asiški, ustanovnik reda. in sicer s tem, da on sam med vsemi najmanjši postane. Star je bil tedaj 25 let. 3. Poln tolažbe v serci, da se rešenega čuti vseh zvez, se poda v neko samijo, da bi ondi Boga hvalil, prepevaje vže po potu hvalo Božjo. Ko pride v nek les, mu ro¬ parji pot zapr6, vprašaje ga terdo, kdo da je. „Jez sem, pravi, oznanovalec velikega kralja.“ Roparji ga pretep6, in v neko z ledom in snegom napolnjeno jamo veržejo. Od tod pride do vrat nekega samostana, kjer miloščine poprosi in nekaj dni ostane. Od tukaj se poda v Gubijo, !oga, da je ne bo zapustil, moli k Njemu za zdravje svo¬ jega moža. Po noči se jej sv. Dionizij prikaže, oznanivši Jej, da je od Boga poslan, njenega moža ozdravit, in zgine, klf se res kmalu ozdravi. V zahvalo za to milost storita s edaj oba obljubo, odslč se Bogu popolnoma posvetiti. Vže v eČ let poprej sta stopila v tretji red; sedaj pa skleneta, k>°gu za ljubo in svojim dušam na zveličanje, se ločiti in v kakovem samostanu svoje življenje skleniti. Ulf postane ^nih, živi še nekoliko let v zatajevanji in drugih čednostih, k'r umerje v visoki starosti smerti pravičnega. Brigita raz¬ deli svoja posestva med otroke in uboge, se odpovd vsi knežji 54 8. vinotok : Sv. Brigita, vdova. Sesti in stopi v nek ženski samostan, vesela, da more svo¬ jemu Božjemu Zveličarju po potu uboštva in križa nasledo- vati. Nosila je debelo volnato obleko; samo pertič čez glavo in obraz je bil platnen; na golem životu je imela vozljat motoz za pas, štiri dni v tednu se je postila, o petkih pre¬ bila ob samem kruhu in vodi; po noči je počivala malo ur na odeji, ki jo je na tla pogernila. V molitvi je tako po- gostoma klečala, da je imela kakor podplat debelo kožo na kolenih. Da bi se bolečin terpečega Kristusa udeleževala, je svoj život čez mero krotila in terpinčila. Tako si je v petkih vroč vosek na golo kožo kapala, in si s tem vedne rane ponavljala. V usta je jemala grenka zelišča, in pozimi, ki je na Švedskem jako ostra, je bila le lehko oblečena in se ni nikedar pri ognji grela. Vprašana, kako more tak grozovit mraz prestajati, odgovori: „Lehko, ker tolik ogenj ljubezni v sebi čutim, da od mraza kar nič ne vem.“ Vest je imela tako tanko, da se je najmanjše prenaglosti ustra¬ šila; za tega del se je sleherni den spovedovala, in vsakih osem dni z največo gorečnostjo sv. Rešnje Telo prejemala, ter po cele ure, kakor okamnela, pred tem zakramentom klečala. 3. Ljubezen Božja, goreča v njenem serci, dajala jej je pogled v skrivno prihodnost. Gledala je nebeške prikazni in prejemala čudovita razodenja zlasti o rojstvu in terp- ljenji Gospodovem. Tudi jej je bilo terpljenje in veselje sv. cerkve z nebes pojasnjeno, zvedela je o sreči in nesreči kra¬ ljestev in dežel, kakor o njih preuredbi in poginu. Določno je prerokovala, da gerško cesarstvo, ki se je od rimsko-ka- toliške cerkve odtergalo, ne bo nikoli umirjeno, ter tako dolgo od sovražnikov napadovano, dokler se bo s sv. kato¬ liško cerkvijo zopet spravilo in zedinilo. Njena razodenja so bila poznejše preiskana, od papežev Gregorija XI. in Urbana VI. ter od Bazeijskega zbirališča poterjena. Per- vemu teh dveh papežev, prebivajočemu tedaj v Avinijonu na Francoskem, je pisala pismo, v kterem ga je pozvala, da naj se v Rim poverne, in papež je tudi njeni svet slušal. Neka nepremagljiva moč jo je priganjala, pisma visokega in navdušenega zapopadka vladarjem in škofom pisati, v kterih jih, po Božjem navdajanji, ali svari, ali spodbada, ali tolaži, ali jim z Božjimi šibami žuga, ako se ne pobolj¬ šajo. Pri tej obširni, vsestranski delalnosti pa ostane vse¬ skozi ponižna dekla Gospodova, pokorna kakor otrok svo¬ jemu spovedniku, brez čegar dovoljenja nič ne stori. Ta ponižna pokorščina tudi njene čudovite prikazni poterjuje, 8. vinotok: Sv. Brigita, vdova. 55 in je bila varuhinja pred satanovimi zvijačami. — Po smerti svojega sopruge 1. 1344 jej kralj Magen Erihson pristavo podari, s ktero v Vadsteni samostan ustanovi in s 60 nunami zastavi. Ustanovi pa še drug samostan. V tega sprejme 13 redovnik duhovnov, v spomin na 12 apostolov in sv. Pavla, 4 dijakone na Sest čveterim največim cerkvenim uče¬ nikom, in osem svetnih bratov, kteri imajo za časne potrebe skerbeti. To ustanovo imenuje: „red Zveličarja sveta“, ker jej je Kristus sam v neki prikazni pravila tega reda razodel. Njegovi družniki naj bi posebno Kristusovo bridko terpljenje in devico Marijo čestili. Brigita sama prebiva dve leti v lem samostanu. Vže jako postarna roma na Božji opomin v Rim, kamor jo njen spovednik in njena hči Katarina spremljata. V Rimu celo v najgeršem vremenu vse cerkve zapored peš obiskuje. Tu je pred oltarji njena pobožnost večkrat tako goreča, da jo kar od tal vzdiguje in je vsa z nebeško svetlobo obdana. Enako obiskuje bolnišnice in streže bolnikom ljubeznjivo in priserčno. Spomin njenega usmi¬ ljenja se še den danes v Rimu nahaja, namreč ustav ali spre¬ jemnica za švedske učence in romarje. Enako roma iz lju¬ bezni do križanega Zveličarja in na opomin Božji vže vsa slabotna in hramotna v sveto deželo. Ondi obišče vse kraje ^veličarjevega terpljenja, moli in joka obilno, vernivši se potem nazaj v Rim, kjer se je huda merzlica loti. Ta jo trpinči celo leto; pa čudovito poterpežljivo in vedno brihtno vse te bolečine prenaša. Na posled, ko je dospela cilj svo- j®ga pozemeljskega romanja, naznani jej Gospod njeno smertno u yo. Ko se jej ta približa, prejme sv. zakramente, in iz¬ dihne med sv. mašo, ki se je v njeni stanici brala, svojo dušo 23. julija 1. 1373 v roke nebeškega Očeta. Zarad mno¬ gih in velikih čudežev, ki so se po njeni smerti godili, jo čez ^0 l et papež Bonifacij IX. za svetnico okličejo in preložijo E) e ni spomin na 8. oktobra. Obrazuje se v černi nunski obleki z ognjenim žarom krog glave in s se rcem v roki, ki je z rudečim križcem zaznamovano. Ali se zlagajo redovni stanovi z duhom kerščanstva? Veliko se sliši den danes zoper redovne stanove ali kloštre ugovarjati. Y' ; manjka takih, kijih na vse mogoče načine obrekujejo, j ina mnogotere hu- dobije podtikajo ter bi jih najrajše vse na žlici vode utopili, jih iz človeške družbe izpahnili in s sveta pregnali. Zato naj bo tu ob kratkem pojasnjeno, Se li zlagajo redovni stanovi z duhom kerščanstva, ali ne; drugod pa bom Pokazal, s čim so redovni stanovi kerščanstvu in vsemu človeštvu bili in e sedaj na blagor. so 56 8. vinotok : Sv. Brigita, vdova. Kdor redovne stanove in njihovo življenje le količkaj premišljuje, ta se lehko prepriča, da niso nič drugega, nego spolnovanje tistih svetov, ki jih Kristus v sv. evangeliji pogostoma in sicer posebno tistim priporoča, ki čutijo v sebi dar po veči popolnosti hrepeneti in se obilnišega plačila v nebesih ude¬ ležiti. Vže zarad tega se toraj z duhom kerščanstva popolnoma zlagajo, in so tako rekoč najlepši cvet svete katoliške cerkve. Redovno življenje, piše učeni dr. Heinrich, je eden najimenitniših in poglavitniših opravnikov v celoti cerkvenega življenja. Ono bistevno k temu pripomore, da cerkvi tisto notranjo polnost življenja in tisto nadnatorno svetlobo daje, po kteri se kot Kristusovo kraljestvo na zemlji, kot cerkev Božja izrazuje in poterjuje. V njih se evan¬ geljski svetje, kerščanska popolnost, ob kratkem : zaverženje in vničenje sa¬ mega sebe in darovalno življenje Kristusovo v velikanskih, vsemu svetu za¬ pomljivih ustavili nadaljuje. Redovi so tako rekoč gore, ki se nad rodovit¬ nimi planjavami navadnega kerščanskega življenja vzdigujejo, s kterih reke višega življenja vedno in vedno v planjave pritakajo, gore, na ktere so vselej najčistejše, najsvetejše in najpopolniše duše pribeževale, da bi se ondi še bolj posvetile in potem z združeno in še desetkrat pomnoženo močjo svetost svo¬ jega veka in prihodnjih rodov pospeševale. V samotah govori sv. Duh k čistemu sercu, kjer ga posvetni hrup in šunder ne more prevpiti. V samotah se spočenjajo velikanske misli, veliko¬ dušni sklepi. To spričuje zgodovina vseh časov. V samotni puščavi Horebske gore je Bog iz gorečega germa z Mojzesom govoril, in ga izvolil za rešenika in vodnika svojemu zatiranemu ljudstvu. V samotni puščavi seje Sin Božji sam pripravljal za najviši svoj poklic. Zato je Sin Božji sam hvalil samotno, spokorno in zatajevalno življenje svojega predhodnika, sv. Janeza Kerstnika. (Mat. 14.) Redovno življenje se toraj s Kristusovim duhom, z duhom kerščan¬ stva popolnoma zlaga. Ta duh kerščanstva pač ni drugega, nego odpoved svetu in njegovemu vžitku, kakor svet po besedah sv. Janeza ni drugega, nego s „poželjivost mesa, poželjivost oči in napuh življenja." Redovniki pa to pože- ljivost mesa z obljubo devištva, sklenjeno s terdimi vajami zatajevanja, ostro krotč. Oni zatirajo poželjivost oči ali želje po bogastvu z obljubo uboštva, in ponižujejo napuh življenja z obljubo vedne pokorščine pod duhovnim po¬ glavarjem in pokorščine pod postavami svojega reda. Od druge plati duh kerščanstva zahteva, da se človek za blagor svojega bližnjega daruje, in se vsem dušnim in telesnim delom usmiljenja posvečuje, spominjajoč sc sodbe, ki jo bo Kristus sodnji den nad slehernim izrekel, ter one Njegove želje, ki jo je razodel z besedami: „Ogenj sem prišel na zemljo prinest, in kaj hočem, kakor da se vname ?“ (Luk. 12, 49.) Redovni stanovi pa so ravno s svojimi obilnimi molitvami, z delom, učenjem, pospeševanjem ved in znanost, s kme¬ tijstvom in obertništvom, z izrejo in oznanovanjem Božje besede, z deli goreč¬ nosti in velikanske bratovske ljubezni v pastirovanji, s prijazno sprejemo ubo¬ gih in ptujih, z vsem mogočim darovanjem svojemu bližnjemu, sv. veri in vsi človeški družbi dobrot brez mere in konca skazovali in jih še vedno skazujejo. Le slepota sedanjih brezbožnih časov, in pa zagrizeno sovraštvo do sv. kato¬ liške cerkve tega noče spoznati; zato se pa tudi s svojimi lastnimi ustmi ob- sojujejo, pa tudi lehko od vsakega po svojem malopridnem, červivem sadu spoznavajo. Molitev sv. cerkve: Gospod naš Bog, ki si zveličani Brigiti po Svojem edinorojenem Sinu nebeške skrivnosti razodel; dodeli nam Svojim služabnikom na njeno pobožno 9. vinotok : Sv. Ludovik Bertrandski, spoznovalec. 57 Priprošnjo, da se v razodenji Tvoje večne cesti veselimo. Po Gospodu našem Jezusu Kristusu. Amen. 1 svetniki, ki so v 16. stoletji, za časov Lutrovih blodinj in krivo- irstev na Nemškem, v španskem kraljestvu delovali in z lučjo svojih naukov svet razsvetlovali, odlikuje se zlasti sv. Ludovik Bertrandski. Živeli so za njegove dobe v ravno tej deželi sv. Ignacij Loj danski, sv. Peter Alkantarski, sv. Terezija, sv. Frančišek Boržijanski, sv. Janez od Boga, sv. Frančišek Ksaverijanski, sv. Tomaž Viljanovljan, vsi zgoli svetle luči svetosti, ki so spričevali, daje katoliška cerkev v resnici rodovitna nevesta Kristusova in vsegdar zmožna, da svojemu nebeškemu ženinu svete otroke rodi, in ž njimi nebeško kraljestvo polni. 1. Ludovik je bil sin mestnega pisarja v Valenciji, Janeza Bertranda, njegova mati se je zvala Angela. Vže otrok, ako je jokal, je bil utolažen, Se so ga v cerkev nesli, ali, kedar je bila cerkev zaperta, obmolčal je pri pogledu na podobe apostolov, ki so bile na cerkvenem zidu nasli¬ kane. Nekoliko k pameti prišedši je s posebnim veseljem r ad molil, po noči pa zunaj postelje na kakovi klopi ali pa n a tleb spal; da mati tega ne zapazijo, gre in vselej po¬ steljo nekoliko potlači, kakor da bi bil v njej ležal. Jedel je le malo, največ dni se je postil. Iz njegovih ust nikedar ni bilo slišati nobene nespodobne besede. Jeznega ga ni nihče nikoli videl, in vže težko mu je delo, ako je nad dru¬ gim jezo zapazil. Kedar so bili mati nad kterim hišnim kaj nejevoljni, vzel je duhovne bukve in jim iz njih kaj bral, Jokler se jim je jeza polegla. V 15. letu je prejel pervo sv - obhajilo. Odslč napeljevan od svojega spovednika sklene, si kje kakovega samotnega kraja poiskati, da bi laglje Bogu služil. Skriv6 in preoblečen zapusti Valencijo; v pismu pa, ki ga pusti doma, starišem razodene, zakaj je pobegnil. Toda stariši gredo za njim, in ga primorajo, nazaj se verniti. Oče se vendar čedalje bolj od njegovega nagnjenja do samostan¬ skega življenja prepriča in mu naposled dovoli v red sv. Dominika stopiti. Iz rok slavnega Jovana Mikona prejeme redovno obleko in sedaj mu je izpolnjena njegova serčna ^elja. V mašnika posvečen sleherni den z največo pobož¬ nostjo in gorečo ljubeznijo daritev sv. maše opravlja. Nje- 9. vinotok ali oktober. Sv. Ludovik Bertrandski, spoznovalec. 58 9. vinotok : Sv. Ludovik, Bertrandski, spoznovalec. gov pregovor je: „S tem sv. zakramentom jadrajo Božji slu¬ žabniki kakor z najugodnišo sapo po morji tega sveta.“ 25 let star je novincem za. vodja izvoljen. Ljubi jih kakor oče, in je jim sam najlepša podoba. Posebno jih opominja k vsakdanjemu premišljevanju Kristusovega terpljenja, ter zahteva od njih, da mora vsak v svoji celici bridko martro vedno pred očmi imeti. ,,Tu najdeš, je rekel enemu, podavši mu to podobo, česarkoli tvoja duša poželuje. V Kristusu križanem nahajaš pomoč zoper vse terpljenje, zmago v skuš¬ njavah, v žalosti tolažbo, z eno besedo: v Njem nahajaš vse.“ 2. Ludovikovo največe delovanje pa je bilo v zapadni Indiji, kamor se 1. 1562 preseli, da bi ondi ubogim divja¬ kom sv. evangelije oznanoval. V hodnični obleki in z ne¬ koliko bukvami v bisagi na herbtu pride v mesto Karta- geno. Komaj da Indijanom perve nauke v kerščanstvu začne razlagati, stopi nek malikovalec k njemu z detetom v na¬ ročji, prosč ga, da naj je kersti. Začuden ga svetnik vpraša, zakaj da hoče otroka kerščenega imeti, pa malikovalec od¬ govori: „Moje dete umira; pa dobri duh na gori mi je rekel, da bo, kakor hitro prideš in ga kerstiš, izveličano.“ Ludo- vik ga kersti, in dete res kmalu po kerstu umerje, ko per- venec izmed angeljev, ki ga pošlje v nebesa. Odsl6 se z oznanovanjem Božje besede tolikanj trudi, da na enkrat 15.000 Indijanov pride, ki hočejo kerščeni biti. V mestu Tubara jih sam nad tri tisoč kersti. Da bi Indijane tem¬ bolj gotovo od malikovalstva odvernil, sežigal jim je malike ali jih od otrok dajal podirati. Tako so se, videvši nezmož¬ nost svojih malikov, v celih trumah spreobračali. V enem mestu pa tudi le enega ni mogel spreoberniti. Krivo tega je bilo, ker so ondi v nekem grobu imeli shranjene kosti nekega malikovalskega duhovnika, ki je bil pri njih v naj- veči česti. Svetnik, to izvedevši, vzame skrivč kosti iz groba in jih da daleč proč odnesti. Ko pa ajdje od tega slišijo, namešajo mu strupa med jedi, da zarad tega na smert ne¬ varno oboli. Vendar pa ga Božja roka obvaruje; čez pet dni verže gada iz sebe in je zdrav. Zdihovaje, da ni vreden za sv. vero umreti, začne znovič Božje kraljestvo na zemlji razširjati. Ne da se popisati, koliko mora pri tem terpeti. Pogostoma mu je lakote umreti, pogostoma vročine poginiti, obleka se mu z života razterga, noge ima od robastih potov vse v ranah, plohe, nevihte in hudourniki mu žugajo s po¬ ginom, puščice divjakov pogostoma v njegove persi merijo, in strahotna obrekovanja se o ujem spletajo. Ali ne da se ukloniti. Vesel in serčen, svoj pogled na križ vpert, vse 9. vinotok: Sv. Lndovik Bertrandski, spoznovalec. 59 trpi, in Božja roka ga skoz vse te nevarnosti celo po Čude¬ žih vodi. Sv. rožni venec, ki ga vedno moli, mu je pomo- Sek, s kterim večkrat bolnike ozdravlja in celo mertve oživlja. Nekega dne se snide s služabniki Španskega kralja, pod če- gar oblastjo je bila tedaj zapadna Indija. Ti služabniki, z goli lakomniki in razuzdanci, so uboge Indijane neusmi¬ ljeno zatirali, in akoravno kristijani, jim najgerši izglede bajali. Ti so Ludoviku dajali veliko opraviti; oni so mu v se mogoče zapreke na pot stavili in mu preganjanje pri¬ pravljali. Taki brezbožneži ga enkrat k mizi povabijo, ka¬ kor farizeji nekedaj Kristusa. Večkrat jih je vže poprej svaril, da naj jih nehajo zatirati, ker se sicer Indijani ne dajo poboljšati; a zastonj. Sede pri njihovi mizi vzame v pričo njih pred seboj ležeči kruh v roke, ga stisne, in pri tj priči se kri iz njega pocedi. Pokazavši jim ga reče: iTHejte, kaj jeste! S kervijo ubogih se nasitujete.“ — Poleg c, idežev mu je Bog dodelil dar jezikov. On sam je sicer t Španski in latinski govoril; pa vendar ga je v pridigah v sa množica divjakov, vsak v svojem jeziku, razumela. Se¬ dem let je tako neprenehoma Indijanom in celo divjim člo- ^ekožercem, karajbom, sv. evangelije oznanoval in jih brez "levila kerščanski veri pridobil. Vide, kako španski kristi- J a ni s svojim življenjem Jezusove nauke zasramujejo, verne 8e s kervavim sercem nad to nadlogo 1. 1569 nazaj na špansko. 3. Vernivši se v domačo deželo dela še enajst let z Božjim blagoslovom in najboljšim vspehom kot prijor in P r idigar za blagor in zveličanje duš. Iz samostana zmiraj pes hodi v bližnja mesta in vasi, da ondi besedo Božjo ozna¬ čuje. Vže od otročjih let je sveto živel, vendar se vedno pogubljenja bal, in zato bil silno žalosten. Od mladih let le tudi svojo čistost in nedolžnost neomadežano ohranil. Z ženskim spolom se je le malo, in še kedar mu je bilo treba, le kratko pečal. Ko so ga hotle ženske kaj dalej zaderže- Va ti, odpravil jih je z besedami: ,,Idite v miru, spominjal ®e vas bom vže v molitvah. 44 Njegove najserčniše želje so 'Ne, za Jezusa in na blagor bližnjega mučensko smert pre¬ trpeti. Kolikorkrat je pri sv. maši sv. hostijo povzdigoval, vdihoval je: ,,Daj mi, o Grospod! da za-te umerjem, kakor l’ 1 Ti umeri za-me.“ Za tega del ni nikedar odjenjal, zoper hudobije, bodi si še tako velikih gospodov, pridigati, ako- '" ~ je vedel, da mu smert žuga. Tako je nekedaj v Al- z ostrimi besedami očitno pohujšanje grajal. Te besede n ek imenitni gospod na-se oberne, in pošlje k njemu svojega s luŽabnika, sporočivši mu, da naj vse to, kar je pridigal, 60 9. vinotok: Sv. Ludovik Bertrandski, spoznovalec. ali prekliče v ali se pa smerti nadeja. Ali svetnik mu da za odgovor: ,,Štejem si v veliko srečo, ako morem umreti in s svojo kervijo zapečatiti, kar sem govoril. 44 Precej drugi den se srečata, Ludovik spremljan od brata Frančiška de Mora. Razžaljeni razuzdanec približa se mu s samokresom v roki. Na persi ga mu nastavi in serdito nad njim zareži: „Kako se moreč prederzniti, moža, kakor sem jez, grajati? 44 Mirno ! Ludovik stori križ čez pištolo, in pri tej priči se pištola v ; sovražnikovi roki v podobo britke martre spremeni. Pre¬ strašen od tega pogleda pade morilec k svetnikovim nogam, prosi odpuščenja, se odsibdob resnično spreoberne in vse- I skozi pobožno živi. — V poslednjih dveh letih ga je Bog s hudimi boleznimi in strahotno zapuščenostjo obiskal. Vse pa je poterpežljivo preterpel, zdihovaje večkrat z besedami sv. Avguština: „Reži, žgi, o Gospod, ne prizanašaj mi na svetu, da mi le v večnosti usmiljenje dodeliš. 44 Dasiravno po vsem životu boleliavast, polaga si vendar terdo desko v posteljo, da na njej počiva, ali marveč, da se na njej ter- pinči. Nad začudenjem nekega brata, ki mu posteljo porav- naje to desko najde, odgovori: ,,0 brat! ura mojega odhoda se bliža, in veliko se zahteva na pot v nebesa. 44 Njegovo edino in najboljše okrepčilo na bolniški postelji mu je mo¬ litev in sv. obhajilo. Štiri dni pred smertjo hoče na mestu perta, na kterem je po zdravnikovem povelji do sedaj ležal, volnato redovno obleko. Veliki škof iz Valencije, stoje pri njegovi smertni postelji, ga na njegovo prošnjo blagoslovi. Potem si da sv. evangelije in molitve za umirajoče brati. Med njimi izdihne svojo dušo 9. oktobra 1. 1580. Pričujoči pri njegovi smerti so videli bliščečo svetlobo iz njegovih ust se valiti, ki je vso izbo razdanila. Papež Pavel V. ga je med zveličane, Klement X. pa 1. 1671 med svetnike prištel. Obrazuje se v dominikanski obleki s križem v roki, pa z Indijanom poleg sebe. Nekteri njegovih jadernih izrekov. Da damo veliko doma na hišinem pragu, nam Bog še več d d v cerkvi. Uboštvo, ki je Bogu posebno ljubo, vtem obstaja, da se človek svoji lastni termi odpove. Kdor hoče popolnoma biti, mora te čvetere lastnosti imeti: On mora sam sebe zaničevati, ne nobenega človeka zaničevati, svet zaničevati in zani¬ čevati, zaničevanemu biti. Služimo Bogu, kajti imamo dobrega Gospoda. Sami sebe moramo vedno za ubožne in slabotne imeti; ako smo prav danes dobri, smo jutri lehko ravno narobe. 10. vinotok: Sv. Frančišek Boržiški, spoznovalec. 61 Ne vem, sem li pri Bogu v milosti ali v sovraštvu ; to pa vem, da bom Pogubljen, ako mi Bog ne bode milostljiv. Glede na večkratno sv. obhajilo sem jako radodaren, ter svetujem ose¬ bam, ki hote Bogu služiti, posebno rad, da hodijo pogostoma k mizi Gospodovi. Molitev sv. cerkve: Bog, ki si zveličanega Ludovika Svojega spoznovalca po telesnem kro¬ tenji in oznanovanji sv. vere v cesti svetnikom enakega storil: dodeli, da, kar v veri spoznavamo, z deli pobožnosti vedno izpolnujemo. Po Gospodu Jezusu Kristusu! Amen. 10. vinotok ali oktober. Sv. Frančišek Boržiški, spoznovalec iz Jezusovega reda. (1. 1573.) 31|K®:orebiti se nihče ne bo našel, ki bi bil skoz in skoz vse blage stanove s svojim vzornim vedenjem tolikanj k posebni pobožnosti navedel, ka- V- u# k or gv _ ]r r a n čišek B. On je mladeničem, zakonskim, vdovcem, tem, te so na kraljevih dvorih, vladarjem samim, in vsem duhovnom redovnikom e nako nebeški podobi pot svetosti odkazal. — Tako se je glasilo papeževo prsino, v kterem je bil vpričo kardinalov za svetnika razglašen. Resnico teh besed naj spriča njegovo življenje. 1. Da se FranCiškova ponižnost in njegovo zaničevanje s veta in vsega posvetnega v veči svetlobi pokaže, naj povem, ( la je bil naj starejši sin Janeza Boržiškega, vojvode kandij- s kega, in njegova mati Jovana je bila kraljevega rodu. Pred tejegovim porodom v smertni nevarnosti, se v molitvi zateče k sv. Frančišku Asiškemu, in si d 6 pas sv. Klare okoli ži- v °ta. Z Božjo pomočjo se ž njo in z detetom srečno izide; v a ,t° ga iz hvaležnosti na Frančiškovo ime kersti. Otrok pri “Kril, letih je vže vse navadne molitve znal, in pri. petih Otih ves katekizem na pamet vedel. Bila je v tej blagi družini navada, da je vsak sleherno leto kalcovega svetnika 8 Posebno pobožnostjo čestil. Frančišku je bil sv. ap. Jakop tearejši po vadiji odkazan. Napravi mu toraj mal oltarček, do nanj njegovo podobo, primerno ozališano, in pred ta ol- arček hodi pogostoma s toliko gorečnostjo molit, da ga več- tr at vidijo solze pred njim pretakati. Na god sv. apostola povabi, dva berača, ki ju pogosti in jima sam postreže. Deset tet star je imel posebno veselje, pridigarje poslušati, doma P a njihovo ponašo posnemati, in kar mu je v spominu ostalo, T ' a pamet pripovedovati. L. 1520 zgubi mater. Po materni 62 10. vinotok: Sv. Frančišek Boržiški, spoznovalee. srnerti ga izroči očo a ker bi njegovega strica, saragoškega v6- likega škofa. Tu sliši v postu dve pridigi, eno od poslednje sodbe, eno pa od Kristusovega terpljenja, ki ga tako pre¬ vzamete, da je odsehmal vedno v velikem straliu pred Božjo pravičnostjo, in zb ude se mu želje, Zanj darovati svoje živ¬ ljenje, ki je tolikanj terpel za njegovo odrešenje. Premišlje- vaje te resnice se mu ves svet čedalje bolj studi in zmiraj bolj hrepeni, da bi kje v družbi pobožnih redovnikov po potu popolnosti hodil. Tako se hoče 17. let star svetu, kroni in vladarstvu odtegniti. Ali oče, da ga od teh misli odverne, ga pošlje na dvor kralja Karola V., ki je bil ob enem špan¬ ski kralj in nemški cesar. Cesarica Izabela mu je bila v rodu. Frančišek je bil mladenič zale postave, poln ljubez¬ nivosti in viteškega obnašanja, učen in moder. Na cesar¬ skem dvoru, kjer je bila tedaj naj veča potratljivost v navadi in mogoče vse veselice vživati, živel je ravno tako pobožno. Po očetovi in cesarjevi, posebno pa cesaričini želji se mora 19 let star z eno njenih kamornic, z deviško Leonoro s Kastre, zaročiti. Bila je vže od otročjih let ž njim vred odgojevana, zato mu kakor sestra udana. Tako čista in ne¬ dolžna bila sta oba, da so ju za posebno oblagodarjena otroka Božja imeli. Cesar in cesarica, da slovesnost njune poroke povekšata, ga povzdigneta k največi česti — Frančišek po¬ stane cesaričini viši konjušnik in Lombajski mejni grof. Da bi mu pa veselice na cesarskem dvoru serca od Boga ne od- vcrnile, izvoli si za kratkočasovanje muziko in lov. Izuri se za izverstnega pevca; tudi več svetih pesem, večernice in svetih maš je v muziki zložil, ki so-se v velicih praznikih v cerkvi pele. Enako se mu je lovsko veselje jako dopadalo, a ne tolikanj, da bi bil zver pobijal, marveč da je v tihoti gozdov proč od dvorskega hrupa Božjo vsemogočnost, mo¬ drost in dobrotljivost v krasni prosti naravi premišljal. Po¬ vod k takemu resnobnemu premišljevanju mu tem bolj dajo hude bolezni, s kterimi ga Božja previdnost zapored obišče. Yeliko visokih gospodov, celo cesar sam, ga hodijo obiskat, a pomagati mu s praznim omilovanjem nihče nič ne more. Iz tega svetovo nezmožnost in revščino čedalje bolj spoznava in vedno bolj studi; naslednja prigodba pa ga popolnoma spremeni. 2. L. 1539 napravi cesar svojim stanovom v mestu Toledo preslovesne zabave. Osnujejo se neznanske, nezasli¬ šane potrate; veselica za veselico, slovesnost za slovesnostjo se verstl. Ali ravno na verhunci teh radosti Bog očitno pokaže, kako kratko in nečimurno je vse posvetno veselje. 10. vinotok : Sv. Frančišek Borziški, spoznovalec. 63 p Cesarico Izabelo na nagloma nevarna merzlica strese in v ^alo dnevih urnerje. Bila je najlepša gospa svoje dobe, še e 36 let stara, obče ljubljena za voljo svojih čednosti in Sv °je dobrotljivosti. Pri tej nenadni smerti sred veselic se strah in bojazen polasti mnogih sere, in največa radost se ^ enkrat spremeni v največo žalost. Frančišek ko cesaričini v eliki konjušnik mora sijajni pogrebni sprevod v Granado v kraljevo rako spremljevati. Bil je vže sedmi den po ce- Maričini smerti, in po njeni lastni volji truplo z dišečimi kazili ne maziljeno. Ko toraj pokrov pri svinčenem zaboji, 64 10. vinotok : Sv. Frančišek Boržiški, spoznovalec. v kterem je bilo truplo prepeljano, pridvignejo, in Franči¬ šek tančico z njenega obličja odgerne v prepričanje, da je truplo v resnici Izabelino, vidi to obličje vse spremenjeno, vse skremženo, in nesterpljiv sopuh in smrad mu dije na¬ sproti, da vsi pričujoči nazaj odstopijo. Le Frančišek ostane, šerpo ogledovaje mertvo truplo. Sklonivši se bridko jame zdihovati: ,,Kam je sedaj zginilo ono veličestvo? kam njena priserčnost in ljubeznjivost ? Je to tisti prelepi, za natorno čudo spoznavani obraz? So to tista usta, iz kterih je bilo ene besedice dovolj, siromaka osrečiti, ali srečnega pogubiti ? Glej! sedaj je vsega konec; od nje ni nič več upati, nič več se bati; vse je ž njo zgubljeno, ž njo pokopano.“ Sam pri sebi pa govori: ,,Tako vladarja ravno tako červi snedč, ka¬ kor berača, unega v zlati tkanini, tega v razterganili capah. O prazna tolažba! O žalostni razloček! Nič več nočem s sve¬ tom imeti opraviti.“ S pogledom proti nebesom zapusti rako, in sklene, zanaprej edino le Njemu služiti, čegar veli¬ čestvo in zveličanje je brez konca in kraja. Še tisto noč dozorita v njem ta sklepa, odslč nobenemu gospodu več služiti, ki mu zamore umreti, in pa, ako sopruga pred njim umerje, da hoče svet popolnoma zapustiti in mašnik postati. Drugi den gre v cerkev k mertvaškim molit¬ vam za rajno cesarico. Pridigar, govoreč o minljivosti in perhljivosti vse človeške visokosti in lepote, ga v teh skle¬ pih še bolj poterdi. Ko pa cesarju svoje želje razodene, dvor zapustiti in v svojo vojvodino se umakniti, ter ondi za zveličanje svoje duše skerbeti, izvoli ga cesar za kraljevega namestnika v Kataloniji, rekši, da ga potrebuje in bolj spret¬ nega memo njega za to čestno službo ne najde. Bil je tedaj še le okoli 28 let star. Frančišek sluša in Bogu se zročivši are na odkazano mesto. O 8. Ko kraljevi namestnik, živi Frančišek v Barceloni visoko češčen od ljudstva in cesarja samega, do dne, ko mu do j de sporočilo, da so mu oče umerli, in mu je treba nasto¬ piti vojvodstvo v Gandiji. Med glasnim ihtenjem in jokom obilne množice zapusti Barcelono, kjer je dosihmal ko kra¬ ljevi namestnik prebival, seboj vzemši frančiškanskega svet¬ nega brata, pobožnega Jovana Taksedo. Ne da se popisati, kar je ko vojvoda in vladar za svoje podložne storil; le iz njegove skerbi za uboge se more tudi na drugo sklepati. Postavi si nalašč moža skušene in uterjene pobožnosti, ki za uboge, pa presramožljive družine pozveda, da jim skrivč mi¬ loščino pošilja. Razen tega skrivnega ima tudi drugega očitnega oskerbnika za uboge, do kterega se sleherni v vsaki 10. vinotok : Sv. Frančišek Boržiški, spoznovalec. 65 potrebi sme oberniti. K njegovi mizi je vsaki den mestni zdravnik povabljen, da mu pove število ubogih, za ktere se nalašč na njegovem ognjišči potrebna jedila kuhajo. Dobro vedoč, da so le pobožni podložni tudi zvesti svoji predpo¬ stavljeni oblasti , mu je največa skerb za povzdigo sv. vere. Za cerkve celo srebro in dragocene posode lastne hiše daruje, da se more Božja služba tem slovesniše opravljati. Največ pa mu je na tem, da se češčenje presv. Rešnjega Telesa če¬ dalje bolj razširja. Celo tako daleč pripravi, da med vsemi prebivalci v Gandiji le enega ni bilo, ki ne bi vsaj na vsake Štiri tedne šel k sv. obhajilu. Kolikorkrat se sv. popotnica h kakemu bolniku nese, bodi si po noči ali po dnevi, je Frančišek s svojimi otroci pervi, ki na znamenje zvona v cerkev pribiti, da sv. Rešnje Telo spremlja. Tu v Gandiji se primeri, da mu vojvodinja, njegova blaga gospa, za smert nevarno zboli. Frančiškanski brat Jovan mu tudi prerokuje, da s te bolezni ne bo več vstala, in da bo po njeni smerti ttiašnik postal. Dasiravno pa je to poslednje njegova serčna Želja, vendar se k nogam križanega Zveličarja na kolena verže, pros6 iz globočine svojega serca za zdravje in živ¬ ljenje svoje sopruge. Med molitvijo pa sliši glas, ki mu go¬ vori, da bi to zanj ne bila največa dobrota. Zato zdihne k Fogu, rekoč: „Nič več ne bodi moja volja kaka druga, ka¬ kor Tvoja. K Tvojim nogam polagam življenje svoje so- pruge, svoj ib otrok, sebe in vse, kar imam. Stori s tem, kakor se Tebi dopade!“ Sad te molitve je bil, da vojvo¬ dinja še le 35 let stara umerje, zapustivši mu osmero otrok. Tako ga smert oprosti tudi te zaveze, da sedaj leblco svetu 8 Wo d& in mašnik postane. Vže je kmalu po svojem pri¬ hodu v Gandijo ondi očetom iz Jezusovega reda zbirališče Ustanovil, ki je pod vodstvom sv. Ignacija Lojolanskega v Vsi ondotni pokrajini najlepši sad rodilo. Za Boga in sv. cerkev tolikanj vneto življenje jezuitov je na Frančiška sa¬ mega najmočnejši vtis imelo, dokler na sovet svojega spo¬ vednika in z Ignacijevim dovoljenjem s pervega še skrivši v njihovo družbo pristopi, dokler da otroke preskerbi in v °jvodstvo uredi. 1. februarija 1. 1548 pa, 38 let star ravno v tem jozuitiškem samostanu, ki ga je v Gandiji sam sezidal, s lovesno obljubo stori, ter jo z lastno roko pisano v Rim ®v. Ignaciju pošlje. To se je godilo za časov, ko je Martin Butor na Nemškem samostansko življenje najgerše zmirjal 111 psoval, svete obljube zaničeval in s svojimi krivimi nauki Ve s svet vznemirjal. Zabvalivši se Bogu za to milost, da se 8 ttie ii(hi tako svetega reda imenovati, sezida tik njihovega Življenje svetnikov in svetnic božjih. IV. del. 5 66 10. vinotok : Sv. Frančišek Boržiški, spoznovalec. samostana zase in za svoje mlajše otroke liišo, ter skoraj vse ure po noči in po dnevi molitvi, učenju in svojim opra¬ vilom posvečuje ; ako pa ne moli ali ne študira, skerbi za Blagor podložnih in za izrejo svojih otrok. Vodi jih seboj v bolnišnice, da bolnikom strežejo, in kedar jih seboj pelje, da jim denarjev, da jih med uboge razdelč; vodi jih v cer¬ kev k pridigam in doma izprašuje ter uči. Po takem oče¬ tovem izgledu in po taki izreji ni moglo drugače biti, nego da so otroci pobožni in nedolžni, angelom enaki, doraščali. 4. Tako sv. vojvoda in služabnik Božji tri leta skrive ko ud Jezusovega reda, od sveta še za vojvodo spoznovan, preživi, kar ga sv. Ignacij v Rim pokliče ravno ob petde¬ setletni slovesnosti svetega leta. Zročivši najstarejšemu sinu Karolu očetovo dedščino mu reče: „Morebiti, ljubi moj sin, poslednjikrat s teboj govorim, ker mislim v Rim popotovati. Iz proste volje sem stopil v Jezusovo družbo, ter odložim sedaj vse pristave in čestne naslove v tvoje roke, da tem bolj gotovo večno zveličanje dosežem. Zaupam ti tvoje brate in vojvodstvo; skerbi za-nje in za deželo, da jim za voljo te obdaje ne bo treba žalovati. Bodi varuh pravici, voli si zanesljive svetovalce, ki ti bodo odkritoserčni, in ti ne bodo k vsemu priliznjeno kimali. Skerbi bolj za blagor svojih podložnih, nego za svojo zložnost, in skušaj si ljubezen tudi hudobnih pridobiti. Priporočam ti tudi tako rekoč ko spo¬ mine tvojih prededov tri samostane, dominikanskega v Lom- baji, jezuitiškega v Gandiji in pa sv. Klare, v kterem so dve tvoji teti in tvoja sestra. S pomočjo molitve in sovetom pobožnih mož se dežele srečno vladajo. Kar je pa pogla¬ vitna reč: Boj se Boga, česti in ljubi Ga, imej Ga vedno pred očmi, On vidi vsa tvoja dela in bo enkrat tvoj sodnik. Tako toraj ostani zdrav in z Bogom ! £< Na to objame za verstjo vse svoje otroke, in poslovivši se od njih, vzame drugo- rojenega sina Janeza seboj, in spremljan od devetih jezuitov in nelcterih dvornih služabnikov odide iz Gandije proti Rimu. Zunaj mesta prišedši se veselja zjoka in obernivši se nazaj reče: ,,Tako so enkrat moje zaveze raztergane, da sem prost; naša pomoč je v Gospodovem imenu!“ Ko dospd v Rim, gre naravnost v jezuitiški samostan, na čegar vratih ga sv. Igna¬ cij sprejme. Frančišek mu pade k' nogam, in ga prosi za sv. blagoslov. Od tod, da se le odpočije, je njegova druga pot k sv. Očetu, ki ga z vsem spoštovanjem sprejmč. Kedar pa še draga potrebna obiskovanja opravi, pripravlja se z ve- liko spovedjo, da hi. zadobil odpustke sv. leta. Včliko de¬ narja, ki ga je seboj s Španskega prinesel, potrosi za zidanje 10. vinotok : Sv. Frančišek Boržiški, spoznovalec. 67 rimskega ustava in druge dobrotne naprave. Sv. Oče ga hote kardinala rimske cerkve storiti; tega pa se tako pre¬ straši, da se z Ignacijevim dovoljenjem na tihem nazaj na Špansko umakne. Ondi ostane v Ignacijevem rojstnem kraji. Iz Lojole gre v jezuitišld ustav v Ognate, kjer se da ostriči in preobleči. Kmalu potem je v mašnika posvečen, in opravi pervo sv. mašo 31. julija L 1551 v Lojolskem gradu. Sedaj so spolnjene njegove serčne želje na svetu; ud je svetega reda in mašnik. Odsehmal posveti svoje življenje zgoli v Božjo službo in zveličanje duš. bv. Ignacij, prepričan, da je Frančišek poklican, sv. cerkvi Božji biti na največo po¬ moč, mu veli, da se očitno pokaže. Novarska pokrajina je toraj perva, kjer prične Frančišek svoja apostolska dela. Ni mi treba praviti, s koliko gorečnostjo se pridigarskega posla loti; vže glas njegovega imena cele trume ljudstva k njego¬ vim ogovorom vabi. Celo več velikih mest ga po svojih poslancih prosi, da pa jih pride s svojimi pridigami podu- Čevat, spodbadat in k pobožnemu življenju napeljevat. Kako 80 bili njegovih pridig željni, vidi se iz tega, da so mu mo¬ rali vselej, predno mu je bilo moč na prižnico priti, nekteri krepki možaki skoz gnječo ljudstva prostor predirati. Vsak Se je srečnega štel, da ga je mogel slišati, ali da je od njega Sv - blagoslov prejel, se roba njegovega oblačila dotaknil ali mu je mogel poljubiti. Tako pa tudi dobri sad njegovega delovanja ni mogel zaostati. Kmalu se je videlo po mestih yse drugačno obnašanje; hudobni so se poboljševali, dobri po veči popolnosti hrepeneli, vladajoče hudobije so zgi- pjale in čedalje lepše se je razcvitalo v resnici kerščansko življenje. 5. Po preteklih treh letih njegovega trudapolnega dela ga izvoli sv. Ignacij za vesoljnega sprednika ali provincijala cez vse redovne ustave na Španskem, Portugalskem in v iz¬ gini Indiji. Ko provincijal mora sedaj vedno okoli poto¬ ki i n največe težave prenašati. Bog pa tudi njegovo po- tU/ mo in poterpežljivo prenašanje vseh težav s tem poplača, a se v vseh samostanih najpobožniše življenje razcvete, tem- ker je Frančišek vsem bratom živa podoba vsega tega, ar on od njih zahteva. L. 1565 umerje o. Lajnec, drugi general v jezuitiškem redu. Precej 2. julija po njegovi smerti mu j e Frančišek enoglasno za naslednika izvoljen. Vse nje¬ govo ugovarjanje in upiranje mu nič ne pomaga. Ko se ne ^ore ubraniti, reče zbranim očetom: „Vedno sem si želel ?merti na križi, a tako težkega križa se nisem nadejal, kakor tu. Da je pa Jezus Kristus najslabejše in najnezmožniše- 68 10. vinotok: Sv. Frančišek Boržiški, spoznovalec. orodje redu za vodnika dal izvoliti, spoznavam iz tega, da hoče družbino vodstvo sam prevzeti. Sedaj sem vaša tovorna živina postal; ako pa osel tovora ne more nesti, mu ga od- vzem6; storite z menoj ravno talco.“ Ko redovni general mora sedaj svoj sedež v Rimu imeti. Perva skerb mu je, da redovnim novincem posebno hišo sezida. V tej pod nje¬ govim nadzorništvom novinci ko angelji cisto in sveto žive. V dokaz tega naj bodo iz tega ustava vzhajajoči mladeniči, kakor, postavim: Sv. Stanislaj Kostka, Janez Berhman z Nizozemskega in Anton Rakvaj iz Ogerskega. Posebno se Frančišek za vnanje misijone poteza. Na vse strani pošilja očete iz svojega reda, da nevtrudljivo Božje kraljestvo raz¬ širjajo, med tem, ko on sam doma svet s svetlobo svojih čednost razsvetljuje. Kakor njegov patron sv. Frančišek Asiški ljubi ponižnost in zaničevanje samega sebe v toliki meri, da nam je za Jezusom in Marijo pervi izgled. Ni mu dovolj, da v samostanu najzaničljiviša opravila v kuhinji in v hlevu opravlja in hratom kakor hlapec streže, temuč išče prilik, ravno ondi in vpričo teh se poniževati, kjer je bil poprej v največi česti. V Barceloni, kjer je poprej bil kraljevi namestnik, hodi bos v beraški podobi po najzname- nitniših mestnih ulicah. V Alkali nese očitno lonec jedi k zapuščenim bolnikom. Tu sreča morskega vojvodo iz Kasti- lije, ki čudč se s konja stopi in nekemu svojih služabnikov veli, da naj mu lonec vzame in ga on nese. Pa Frančišek tega ne dopusti, rekši admiralu: ,,Prosim vas, zasedite konja, meni pa pustite moj lonec; tako je najbolje za oba. u V prestolnem mestu Madrid nese pod plaščem skledo jedi k sramožljivim ubogim. Ko ga njegov sin Karol, vojvoda iz Gandije, sreča, de Frančišek skledo na glavo, nesoč jo voj¬ vodi naproti. Spoznavši svojega očeta, skoči vojvoda pri tej priči s konja, ga čestitljivo pozdravi, ter mu hoče skledo vzeti in jo sam nesti. Pa Frančišek mu je ne d;i, temuč gre mirno dalje svojo pot. 6. Bil je od natore tolstega života, pa z vednim postom je vso debelost odpravil. Protin ali podgrom ga je žive dni terpinčil; vendar pa si je na potu še večidel drobnih ka¬ men čekov v čevlje deval, da si pri hoji še veče bolečine napravlja. Izmišlja si vsa mogoča sredstva, da se zatajuje ter imenuje bolezni, lcterim je bil vže od mladosti podveržen, Božje milosti. Tako daleč v zatajevanji dospč, in tako goreč je ogenj ljubezni do Jezusa v njegovem serci, da mu vse te bolečine polajša. Kakor ga pa ponižnost k vsakteri pokori priganja, enako ga vodi k najzvestejši pokorščini. Vsak 10. vinotok : Sv. Frančišek Boržiški, spoznovalec. 69 migi jej njegovih viših mu je Božje povelje. Pisma sv. Igna¬ cija in redovnega generala Jakopa Lajneca je vsegdar kleče bral. Ko redovni komisar kuharja ravno tako sluša, kakor hi bil njegov predpostavljeni. Sv. Ignacij mu da brata Marka na stran, da ga v spokornosti miri, naj bi se ne kon¬ čal. Temu je še ko redovni general vedno pokoren. Naj¬ ljubše bi mu bilo, da bi bil vse žive dni male otroke ker- Ščanskega nauka in jezikoslovja učil. I)a ga od tega odver- nejo, morajo mu reči, da za ta poduk ni sposoben. L. 1570 mora po volji papeža Pija V., ki ga je jako čislal in ljubil, z Aleksandrijskim kardinalom na Francosko, Špansko in Por¬ tugalsko popotovati, da kerščanske vladarje pomoči zoper Turke prosi. Bil je vže poprej nekaj časa sem jako bolehen; na potu nazaj gredč pa so ga mogli nositi. Napol mertev pride v Rim. Pred cerkvenimi vratmi naše ljube Grospe ukaže nosačem postati. Proti cerkvi obernjen pol ure moli, darovaje se Bogu ko žertev pokorščine. V samostan prišed prejme sveto popotnico. Ko pa nek slikar k njemu v izbo pride, ki bi na prošnjo njegovih bratov njegovo podobo po¬ snel, oberne se z obrazom v zid, in zaspi mirno v Grospodu 30. sept. 1. 1572. Klemen X. ga je 1. 1671 za svetnika raz¬ glasil. Obrazuje se v jezuitiški obleki s knežjim klobukom inžeslom pri nogah. Redovni stanovi so bili in so človeštvu na blagor. Neizrečeni vik in krik, ki ga v naši dobi tako imenovani lučnjaki, (prav z a prav pa temnjaki, ker so otroci teme, zoper redovnike ženč, me mora, da vsaj prav ob kratkem nektere iz med tistih dobrot navedem, ktere ima človeštvo sploh, posebno pa še keršČanstvo redovnim stanovom zahvaliti. Med temi so: 1. misijoni. Ako so besede Kristusove: „Pojdite in učite v s o narod e“, cerkvi poglavitna dolžnost, ako jej je sveta naloga, sv. evan¬ gelije razširjati do poslednjih zemeljskih pokrajin, in tako vse pripeljati v ovčjak nebeškega Očeta, da postane e n hlev, kakor je le en pastir, je tudi ueoveržljiva resnica, da so bila skoz vse čase misijonska dela med ajdi in ne¬ verniki sosebno opravilo redovnikov, in bodo vseskozi ostala. Le cele verske družbe, toraj le redovni stanovi zamorejo to silno težavno in veličestno delo z uiočjo in vspehom, kakor kedaj apostoli, oskerbovati. Ako bi se redovni sta¬ novi v kerščanskih deželah zaterli, vsi misijoni med neverniki bi razpadli, ka¬ ko* 1 se je to v resnici v preteklem stoletji zgodilo, ko so rovarji .Jezusovojdružbo lu tudi drugo redovnike skoraj zaterli in spodili. 2. V kerščanskih deželah samih pa so redovni stanovi ka¬ kor bistri studenci, ki zemljo pobožnega življenja namakajo in rodovitno store, vid redovnikov dobiva svetna duhovščina vun in vun obnovljenje duha. Pri 70 10. vinotok : Sv. Frančišek Boržiški, spoznovalec. njih nahajajo duhovni spovednike, vodnike, izglede in podpore za svoje du- hovsko življenje in delovanje. Iz redovnikov si tudi drugi posvetni ljudje najrajši spovednikov iščejo. Misijone med ljudstvom, kakor duhovne vaje na¬ vadno redovniki z najboljšim vspehom in vtisom vodijo. Pri njih nahaja go¬ reči dušni pastir izdatno pomoč v vsem, kar je k pospeševanju bogoslužnega življenja hasnovitega, in kar pri obilo drugih opravilih z lastno močjo ne more doseči. Prepode naj se redovniki, in bogoslužno življenje ho jelo dremati, na to rovarji s svojim preganjanjem tolikanj tišče, ker jim je vse bogoslužno živ¬ ljenje tern v peti. 3. Druga služba redovnikov je skerb za vede. Ko so se kralji in glavarji med seboj v kervavih vojnah klali in pobijali, se v orožji in borenji vadili, ko je gospoda po gradovih igrala, žerla in pijančevala, ko se vladarji in njihovi služabniki niti za svoj, niti za ljudski poduk niso pečali, bili so redov¬ niki, ki so v tihomirnem ozidji pri berlečih lučih dolge noči preštudirali; pri njih so vsaktere vede, umetnosti in obertništva zavetje našle, oni so bili edini odgojitelji in učitelji mladine iz boljših stanov in otrok blažejih starišev. Za to skerb je pa tudi ravno redovno življenje najpripravniše, kajti v njem je duh lehko vedno zbran in nikedar moten in began od tisoč posvetnih opravkov. 4. Po redovnikih se na dalje duh ljubezni in kerščanskega usmiljenja v katoliški cerkvi najlepše razodeva. Res, da posamezne dela ljubezni lehko vsak kristjan opravlja; veliko dobrega lehko usmiljen in do¬ brotljiv bogatin stori, in dober duhovnik veliko tolažbe in dušne pomoči bol¬ niku zamore prinesti. A niti ta, niti uni ne more noč in den pri bolniški po¬ stelji stati, ubogih zanemarjenih otrok varovati, in odgojevati, jim streči, ali bolnike snažiti, jih preoblačiti, jim za živež skerbeti, itn. Kar pa vsi ti ne mo¬ rejo, to opravljajo redovniki, usmiljeni bratje in sestre, šolski bratje in šolske sestre, sestre ubogega deteta Jezusa, gospe od dobrega Pastirja, ubožne sestre sv. Frančiška, in kakor se družbe te raznotere kerščanske ljubezni vse zovejo. Prepodite in razkropite jih, in tisoč studencev ljubezni in dobrotljivosti bote zamašili, tisoč studencev rev in hudobij pa odperli. 5. Najimenitniše opravilo redovnikov je poslednjič molitev, in sicer ne le čestilna, ampak tudi prosilna. Tisti Benediktinski red, čegar velikanska delalnost čez ves svet sega, bilje najprej in posebno red za premišljevanje in molitev. Brez nehanja pri slovesnih Božjih službah Bogu hvalo peti, še sedaj spoznava za svojo najpoglavitnišo nalogo. Od neprenehanega premišljevanja Božjih stvari živeča gorečnost v molitvi sv. Terezije in njenih sester k prero- 2 'u kerščanstva po verskih prekucijah ni nič manj pripomogla, nego apo- ska dela sv. Ignacija ali sv. Frančiška Ksaverskega, ali delalna ljubezen sv. Vincencija Pavlana. Iz tega se toraj vidi, kaj si je od poveršnega zaumena tistih misliti, ki sicer zoper delalne redove nimajo toliko grenkih ugovorov, od premišljevalnih, notranjemu življenju in molitvi udanih redov pa kar slišati ne morejo. Enaki so tistemu, ki bi za prazno pečkanje skerbno roko za imenitniši ud človeškega telesa imel, nego skrito in na tihem delajoče serce, ki vsem udom moč in živ¬ ljenje dovaža. Ne Marta, kije skerbna in si daje veliko opraviti, dasiravno je njeno delo hvale vredno, ampak pri Gospodovih nogah sedeča Marija sije najboljši del izvolila, kteri jej ne bo odvzet. Iz tega se pa tudi slednjič lehko spozna, kteri da kričč in rogovilijo zoper redovne stanove, kakor jih je vže pred 300 leti sv. Frančišek Boržiski zaznamoval, rekši o jezuitiškem tolikanj preganjanem redu pomenljive besede: „Red Bog varuje; nihče ga ne sovraži in ne preganja, nego pervič krivo¬ verci in neverniki, drugič tisti, ki brezbožno žive, in tretjič tisti, ki o njegovem cilj in konci, njegovem dejanji in nehanji niso dovolj podučeni." 11. vinotok: Sv. Tarak, Prob in Andronik, spričevalci. 71 To, kerščanski bralec ! sodi tudi ti o gobczdačih sedanjega časa, prose k Bogu za-njo, da jim dd luč pravega spoznanja. Moli pa tudi zase in zdihni Molitev: O Gospod Jezus ! Ti izgled in plačilo prave ponižnosti, prosimo Te, daj, da, kakor si sv. Frančišku milost dodelil, Te v zaničevanji posvetne viso¬ kosti posnemati, še mi ravno tako njegov izgled posnemaje se njegove česti udeležimo. Amen. II. vinotok ali oktober. Sv. Tarak, Prob in Andronik, spričevalci. (L 304.) 'ifrt . fti eta 304 pod cesarjem Dioklecijanom je bil nek Nume- Arijan Maksim njegov namestnilc v Tarzu v Ciciliji. K temu pride enega dne stotnik Demetrij in mu spor oži: »Nek častnik je vaši visokosti s Pompejopola tri najhudob- diŠe in najbrezbožniše kristijane zarad njihovega klubovanja proti cesarju lesem pripeljal; zunaj so na dvorišči.“ Nume- Djan veli najstarejšega pred-se pripeljati, in ga vpraša: »Kako se ti pravi?“ Tarak: ,,Jez sem kristijan. u Numerijan: »Molči mi o tem malopridnem imenu, pa povej, kako se ti pravi.“ Tarak: ,,Kristijan sem.“ Numerijan: ,,Bite ga po Čeljustih!“ To se zgodi. Na to pravi Tarak: ,,Svoje pravo x ttie sem ti povedal; ako pa ono hočeš vedeti, ki so mi je Nariši dali, zovem se Tarak, pri vojščakih pa so me Vik¬ torja imenovali.“ Numerijan: ,,Kterega rodu si? u Tarak: »Vojščak sem in Rimljan, rojen v mestu Klavdiopol v Izav- ri ji, in ker sem kristijan, odpovedal sem se vojaščini.“ Nu- duerijan: ,,Z ozirom na svojo starost stopi lčsem in daruj jdalikom, potem te bom visoko počestil.“ Tarak: ,,Jez služim 111 darujem svojemu Bogu; kamenja pa in lesa ne molim.“ ^dmerijan: ,,Razbite mu čeljusti 1“ Rabeljni storž. Numeri- l an : ,,Ali še ne boš od svoje norosti odnehal?“ Tarak: »Te norosti ne bom nikedar opustil, ker me srečnega stori, ^tori, kar hočeš, ti imaš le čez moje truplo oblastA Na to § a veli sodnik sleči in s šibami pretepsti. Ko se rabeljni topenja utrudijo, reče Tarak Numerijanu: „Sedaj si me v pesnici spametoval, ker si me po šibah okrepčal; tem bolj le sedaj želim za Božje ime in za ime Njegovega maži- 72 11. vinotok : Sv. Tarak, Prob in Andronik, spričevalci. ljenca terpeti. 44 Numerijan: „Nehaj mi besedovati in daruj!“ Tarak: „Jez niž ne besedujem, temuž le resnico pravim, od ktere ne bom nikoli odstopil.“ Numerijan: „I)enite ga v težko železje in verzite v ježo!“ — Za njim pride versta na Proba. Numerijan: „Kterega rodil si ?“ Prob: ,,Prav imenitnega, ker sem kristijan, sicer pa nizkega stan u. 44 Nu¬ merijan: ,,Ime kristijan ti bo v pogubo; poslušaj mo in da¬ ruj, da te bodo cesarji žestili in boš naš prijatelj.“ Prob: „Meni ni mar niti za žest cesarjev, niti za tvojo prijaznost; jez imam živega Boga za pri j atija. “ Numerijan: „Slecite ga, zvežite in pretepite z volovskimi žilami!“ Ko mu kri po životu teže, d6 sodnik: ,,Vendar sesam sebi smili; glej kako ti kri na tla teže!“ Prob: ,,Vaši udarci so mi mazilo. 44 Nu¬ merijan: ,,Ali si že vedno terdovraten, ti ubogi nabore ?“ Prob: „Jez hudižu ne darujem. 44 Sedaj ga veli sodnik znak na kolo privezati in po trebuhu biti. Med tem terpljenjem mu kliže: ,,Kdo je sedaj tvoj pomožnik? u Prob: ,,Gospod je in bo zanaprej moja pomož; za tvoje udarce mi je tako malo mar, da ti kar kratko in malo odjenjam. 44 Numerijan: ,,Po¬ glej svoj život, uboga para, tla so vže s tvojo kervijo napo¬ jena!“ Prob: ,,Vedi, da žem vež moje truplo za Kristusa terpi, tem bolj se moja duša pokrepžuje in poživlja.“ Na to ga ukaže sodnik v železje deti in na rokah in nogah saksebi raztegniti, pa ran mu ne obezati. — Na zadnje po- kliže Andronika. Vpraša ga po imenu in kakošnega rodu da je. Andronik odgovori: ,,Jez sem plemenitega rodu ter sin ene pervih družin iz Efeza; moje pravo plemstvo pa je, da sem kristijan.“ Numerijan: „Pusti sedaj vse nespametno be¬ sedovanje in poslušaj mo kakor dobrega ožeta. Una dva sta hotla bebca ostati, pa jima ni niž pomagalo. Ti pa žesti cesarje, naše ožete, ter daruj ! u Andronik: ,,Prav jih ime¬ nujete ožete, ker imate satana za ožeta; vi ste otroci hudiŽa in doprinašate njegova dela. u Numerijan: „Tvoja mladost se mi smili; ali pomisli, da te veliko gorjž žaka!“ Andro¬ nik: ,,Zdim se ti še mlad v letih, a po duhu sem dovolj star. Ali me imaš tako za nespametnega, da misliš, da bom za svojima sprednikoma zaostal. Vedi, da sem na vse ter- pljenje pripravljen. 44 Sodnik ga da sleŽi in na tezalnico razpeti. Med terpljenjem mu zakliže: „Premisli si in daruj, predno režem, s teboj konec storiti! 44 Andronik: ,,Bolje je, da gre telo, nego da bi šla duša v pogubo; nikedar nisem daroval, pa tudi sedaj nožem, ker vaši bogovi so hudiži.“ Sodnik ga ukaže bižati. Med muženjem ga vpraša: „Ali ne žutiŠ boležin? Imej usmiljenje s seboj in opusti svojo sle- 11. vinotok: Sv. Tarak, Prob in Audronik, »pričevalci. 7 1 > potijo; to edino te more oteti. 44 Andronik: „Ta slepotija je dobra tem, ki v Gospoda zaupajo; modrost tega sveta pa pelje v vežno pogubo.“ Na to mu zapove stegna z želez¬ nimi grebeni razmesariti. Andronik mu reže: ,,Zakaj z me¬ noj ravnaš kakor z ubijalcem in me tako terpinžiš? 44 Nu¬ merijan: ,,Ker tako brezbožno zoper bogove in cesarje go¬ voriš in moja povelja zanižuješ. 44 Andronik: „Jez zaupam v Božje usmiljenje in v pravico. Brezbožnost pa je, pravega Boga zapustiti in hudižem darovati. 44 Numerijan: „0 ti za- kerknjeni hudobnež, ki cesarjem hudobije očitaš! Obernite ga, razhodite mu obožje, dergnite s žepinjami in potrosite soli v rane! 44 Po spolnjenih teh poveljih ga v železje ulclc- nejo in v ježo odtirajo. 2. Opravila pokližejo cesarskega namestnika v Mop- svestijo, kamor tudi te tri spriževalce ukaže pripeljati, da jih ondi drugiž zasliši. Zopet je Tarak pervi na versti. Numerijan mu reže: ,,Vem, da je starost žestitljiva, pri njej J® previdnost in preudarek. Zato si se vže vendar premislil; daruj toraj, dati cesarji tvojo pokoršžino poplažajo. 44 Tarak: „0 da bi cesarji in vsi, ki so ž njimi enakih misli, svojo slepoto in nespamet prevideli in od nje stopili, da bi po boljšem spoznanji in po veri v resnižnega Boga vežno živ¬ ljenje dosegli! 44 Numerijan: ,,Bite ga s kamenjem po ustih, da od svoje norosti odstopi! 44 Na to mu zobe izbijejo. Ta- f ak: ,,Ne boš me pregovoril; da mi prav vse ude stareš, bom vendar stanovitno spoznaval Njega, ki me pokrepžuje. 44 Numerijan : ,,Prinesite žerjavice in denite mu jo na dlani! 44 barak: „Časnega ognja se ne bojim, pa tebi priterditi in tako vežnemu ognju zapasti, tega se bojim. 44 Ko ima roke v ^e vse opežene, reže mu trinog: „Kaj pa sedaj? ali še ne boš daroval? 44 Tarak: ,,Ali Še nisi dovolj preprižan, da me Gospod dosti možnega stori, premagati vse tvoje muke? 44 Numerijan: ,,Obesite ga kvišku, in napravite velik dim pod n jim! 4£ Tarak: ,,Zaniževal sem tvoj ogenj; pa se bom sedaj dima bal? 44 Ko je še to konžano, reže sodnik: „Za danes Vla j' bode dosti! Predno te zopet zaslišim, izmislil si bom n °vih muk, da te od tvoje nespameti odvernem. 44 — Taraka °dpeljajo v ježo, pa pripeljajo Proba. Numerijan prižne: »Brob," si se kaj bolje premislil? 44 Prob: „Derzovit stojim P re d teboj, kajti tvoje muke so me okrepile, le poskusi z povirni. Pogin malikom, ki niso niti zemlje niti nebes stva- r di! In ta cela tema bogov! jez le enega pravega Boga poznavam, in le tega molim. 44 Numerijan: „Bite ga po gobci, da dalje ne preklinja 44 , in ga ukaže na razbeljeno plošžo 74 11. vinotok: Sv. Tarak, Prob in Andronik, spričevalci. postaviti. Prob: „Tvoj bgenj nima nič vročine., vsaj jez je ne čutim.“ Numerijan: „Razbelite jo še hujše, in postavite ga gori!“ Prob: „Sedaj je še le prav hladno, tvoji služab- • niki te imajo za norca.“ Numerijan: „Zvežlte ga, popnite na konjiča in udrihajte z žilami, da se mu koža lušči!“ Prob: „Bal se nisem tvojega ognja, in tudi to muko zaniču¬ jem; da še ktere druge veš, poskusi jih in prepričaj se, kako močan je Bog v meni.“ Na to mu lase odstrižejo in žerja¬ vice na glavo denejo.“ Po prestani ti muki reče Prob: „Slepec, ali še ne vidiš, kaj moj Bog zamore? Vaši maliki pa ne morejo nič, nego svoje čestilce v večni pogin pogrez¬ niti.“ Osramoten ga veli trinog odpeljati, in Andronika pred-se poklicati. Sodnik: ,,Una dva pred teboj zaslišana sta veliko preterpela. Naposled smo ju vendar pripravili, da sta bogovom darovala; prejela bota zato od cesarja ve¬ liko čest. Toraj bodi pameten, prihrani si terpljenje, pa daruj ! u Andronik: „Hudobni lažnik! zakaj bi me rad pre¬ kanil?. Ona dva nista mogla Boga zatajiti in tvoji nespameti priterditi, in jez sem ravno teh misli. Pokrepčan z močjo svojega Boga se vsega terpljenja, ki si je izmislil, nič ne bojim.“ Sodnik ga ukaže k verejam privezati in z volov¬ skimi žilami pretepati. Andronik mu d6: ,,Nisi si nič no¬ vega in velikega izmislil, to je pač borno žuganje.“ Tu reče eden rabeljnov: „Kaj ? po vsem životu si razmesarjen, pa praviš, da je to malenkost?“ Andronik: ,,Kteri živega Boga ljubijo, jim vse to ni nič. u Numerijan: „Dergajte mu her- bet s solijo 1 Položite ga na herbet in tepite po trebuhu, da se mu poprejšnje rane zopet ponovč! Andronik: ,,Pri pervem zaslišanji si me razmesaril in sedaj sem popolnoma zaceljen pred-t6 prišel; tisti, ki me je ozdravil, mi to milost zopet lehko skaže.“ Namestnik se oberne k jetničarju in zareži: „Ti li nisem ukazal, nobenega k njemu spustiti? Ako bi se bilo tako zgodilo, morale bi rane vse gnojne biti. 44 Jetničar mu odgovori: „Visokost! nihče ga ni ozdravil, ker nihče pri njem v ječi ni bil. če me na laži najdeš, smeš mi glavo odsekati.“ Andronik reče sodniku: ,,0 ti nespametnež, moj zdravnik je mogočen in ljubeznjiv; On ne potrebuje ne ma¬ zila ne zdravila, ter vse, ki vanj zaupajo, z eno besedo ozdravlja. Njegovo stanovanje je v nebesih in povsod, pa ti ga ne poznaš. u Na to ukaže Maksim, da naj za tretje zaslišanje novega mučeniškega orodja pripravijo, Andronika pa med tem v najglobokejšo ječo zaprč. 3. Tretje zaslišanje se godi v Anacarbu. Deželni na¬ mestnik zaroti Taraka znovič, da naj bogovom, ki vse vzder- 11. vinotok: Sv. Tarak, Prob in Andronik, spričevalci. 75 Žujej°, daruje. Tarak ga zaverne: ,,Za tvoje bogove in za y se njihove Žestilce je vežen ogenj pripravljen/ 1 Numerijan : :)Mar še sedaj ne nehaš preklinjati ? Storil te bom za glavo krajšega, Se v svoji nesramnosti ostaneš/ 4 Tarak: „Če bi kil tako hitro umorjen, ne bi bil to velik boj; daj mi vež trpeti, da bode moje zasluženje veSe.“ Numerijan: „Nikar Be misli, da te bom na enkrat dal umoriti*, konžaval te bom kosec za koscem, in ostanke ukazal divjim zverinam vreži.“ Tarak: ,,Kar misliš storiti, berž stori, in nikar samo z be¬ sedo ne obetaj!“ Numerijan: ,,Razpnite ga na tezalnico, raz¬ praskajte mu obraz in odrežite mu ustne!“ Po dolgem terp- Ijenji se zadere nad njim: ,,Daruj, da se terpljenja rešiš!“ Tarak: „Kaj mar misliš, da tudi jez hožem svojo dušo za v so vežnost pogubiti, kakor ti ?“ Numerijan: ,,Razbelite raž¬ njev, in bodite ga ž njimi na persih, v nohte in lica! 44 Ta- r _ a k: „Se bolj neusmiljeno smeš divjati; nikedar in nikoli P vendar ne bom pokoren, ter ne molil hudiževih podob. 44 Numerijan: ,,Odrežite mu ušesa, obrite glavo in denite živega °glja na-njo!“ Ko se to zgodi, reže Tarak: ,,Ušesa si mi 0 drezal; a moje serce je z Bogom mojim Zveližarjem tako ^ e rdno sklenjeno, da je ne moreš nikakor od Njega odter- gati.“ Numerijan: „Ogarajte mu glavo in potem denite oglja lla -njo!“ Tarak: ,,Da me tudi po vsem životu odereš, ven- Ya r svojega Boga ne zapustim, ki mi pomaga vso tvojo kru- *°st premagovati/ 4 Numerijan: ,,Razbelite žeblje še hujše 111 zaderite mu jih pod pazduho 1“ Ko se še to spolni, od¬ bijajo ga v ježo, prihranivši ga za gledišžine igre drugega mie. — Zopet je versta na Probu. Numerijan: ,,Ali se hožeš Tkli ti spametovati, kakor tvoja sprednika, ki sta bila sicer ?°lgo terdovratna, naposled pa sta vendar spoznala in se /^sala? u Prob: ,,Ti sleparski gerdun! vže drugiž lažeš; ka- ?.° r moja terpinska tovarša zaupam tudi jez po Božjem usmi- vV n ji do konca žestitljivo se vojskovati/ 4 Numerijan: ,,Zve- 1 ^ e ga in obesite ga na glavo, razbelite žebljev in zaderite 11111 jih v bedra; potem ga verzite na obraz, in denite mu f^Teljenih plošž na herbet/ 4 V teh grozovitnih mukah za- Pce: , ? Ozri se, o Bog, milostno na mojo revšžino! 44 Na to '°anik zopet veli: „ Vlite mu darilnega vina v goltanec, v ,® ta pa vtaknite daritvenega mesa! 44 Prob: ,,Glej, o Gospod, . ? ki mi jo storijo in sodi me! 44 Numerijan: ,,Hotel si ^ a pe tisož muk terpeti, nego darovati; sedaj pa si se vendar fsih darov udeležil/ 4 Prob: ,,Ne bahaj se s tem; vedi, da, j 0 Ti mi vse darove vaših oltarjev v usta posilil; me ven- ar le ne omadežvajo; kajti Bog je priža mi storjene sile. 44 76 11. vinotok: Sv. Tarak, Prob in Andronik, spričcvalci. Numerijan: ,,Zasadite mu razbeljenih žebljev v meče, in ž njimi prebodite tudi roke!“ Prob: ,,Hvaljen bodi, o Bog, da si moje roke vredne spoznal za Svojega imena voljo prebo¬ denim biti!“ Numerijan : ,,Kakor se vidi, je tvoja norost po vseh teh mukah še večja. u Prob: „Velika oblast, ki jo v rokah imaš, te je oslepila, da ne veš, kaj delaš.“ Numeri¬ jan: „Tako se prederzneš govoriti, ker sem ti oči še pustil, lzruvajte mu jih, pa počasu, dokler nič več ne vidi!“ Prob vse poterpi, ter reče potem: „Telesne oči si mi vzel; nikoli pa mi dušnih ne boš mogel vzeti. Ha bi pa ti spoznal svojo dušno slepoto, blagroval bi me telesno slepega.“ Numerijan: „Vže si napol mertev, pa le še blebetaš? Zvežite ga, nesite proč in v ječo ž njim; pa pripeljite mi Andronika, najve- čega terdovratneža med njimi !‘ £ — Na zopetno zahtevanje, da naj malikom daruje, odgovarja s poprejšnjo določnostjo. Numerijan mu de: „Kaj te je hudič obsedel?“ Andronik: ,,Da bi bilo to, moral bi ti priterditi; ali tebe je hudič ob¬ sedel, ker to delaš, kar on hoče.“ Na to ukaže sodnik pa¬ pirja v šopke povezati, in mu jih na trebuhu sežgati. An¬ dronik: „Dokler diham, ne boš me užugal.“ Sedaj da gro- zovitnež železnih paličic razbeliti in mu jih med perste deti- Andronik: ,,0 ti nespametni zaničevalec Božji! ti nimaš dru¬ gih misli več, nego hudičevih. Da bi vendar videl, kako je Kristus v meni, in kako da jez po njem vse tvoje hudi¬ čeve naklepe zaničujem!“ Numerijan: ,,Izderite mu zobe h' odrežite mu brezbožni jezik, da ne bo mogel več preklinjati, potem ga odpeljite v ječo!“ Na to ukaže višemu maliko¬ valskemu popu Ferencijanu, da naj za jutrašnji den preskerbi ljudske glediščine igre. Ta zopet da povelje čuvajem, d» divjim zverem nič jesti ne dajo. 4. Drugi den zjutraj der6 stari in mladi, moški in žensk 0 proti gledišču. Pri prihodu cesarskega namestnika se igr 0 pričnč. Bojujejo se ljudje (sužnji) z ljudmi in zverinami- „Mi kristijani, pravi pisec tega životopisa, pazili smo N jam bližnjih hribov, kedaj da bodo sv. mučenci pripeljani- Kar zapove namestnik svojim vojakom, jih iz ječe pripeljati- Po veliko in hudih ranah bili so tako slabotni, da nis 0 mogli več iti, le nesti so jih morali. Pri tem pogledu za¬ čnemo jokati in moliti. Ko jih veržejo na sredo gledišča; nastane velik hrup in zabavljanje zarad krivične obsodb 0 ! več zapusti jih gledišče. Sedaj spustč zverine na-nje, ki s 0 pa trupel svetnikov ne dotaknejo. Nad tem razserjen uka* 0 oblastnik, da naj zverinski oskerbnik k njemu pride, ter n 1 ' 1 zažuga, da naj najbolj grozovitne pošasti, ki jih ima, v nj 0 11. vinotok: Sv. Tarak, Prob in Andronik, spričevalci. 77 spusti. Od strahu odklene divjega medveda, ki je ta den vŽe tri možke raztergal. Ta gre pri pervih dveh mirno tuemo, k tretjemu pa, k Androniku se na tla vleže, lizaje Diu njegove rane. Andronik ga skuša dražiti, pol oži vsi nanj svojo glavo; on pa ostane miren in krotak. Za njim spuste strahovito levinjo, ki se tako neusmiljeno zadere, da vsi gle¬ dalci strepetajo. Ta pa gre naravno k Taraku in se mu k nogam vleže tako, kakor bi ga hotla moliti. Tarak jo Za ušesa in dlako cuka, da bi jo razdražil; pa levinja leži ttdrno kakor jagnje. Oblastnik jo ukaže z razbeljenimi dro¬ govi dregati, da bi jo podščoval. Ko jo pa razdražijo, plane kvišku, strahotno zakruli in ograjo z zobmi predere, da ljustvo strahu klice, naj jej klet odpro. Naposled ukaže Numerijan, da pridejo rabeljni s sekirami, in jim glave odsekajo. Dva¬ najst vojakov pa ostane na straži, kterim je ukazano, da trupla mučenčev med druge mertve sužnje pomešajo, naj ki jih kristijani ne mogli spoznati. Kristijani na tihem tj e pritapamo, in vidimo čuvaje pri ognji sedeti in večerjati. Tu prosimo Boga, naj bi nam dal v posest svetih ostankov priti. In glej! na enkrat nastane potres, začne se bliskati *u grometi in ploha se vlije ko iz lijakov. Mi molimo zopet, klevihta se uleže, in prišedši v gledišče najdemo ogenj uga¬ šen, čuvaji pa so strahu pobegnili. Zopet molimo k Bogu, kaj bi nam sveta trupla po kakovem znamenji razodel, in 8e daj vleže se neka prečudna luč na truplo slehernega. Za¬ denemo jih na ramo, ter odnesemo, kamor nam je luč pot kazala. Prišedši do gore, izgine luč; mi pa, videvši ondi dupljo, položimo trupla vanjo. Vhod v dupljo skerbno za- gradivši, da ne bi jih oblastnik ondi našel, se vernemo na- Za j v mesto, in se zahvalimo Bogu, da se nam je tako po¬ učilo. Mi pa, (bili smo trije, jez Marcij, potem Feliks in pa Ver), sklenemo o tistem kraji, kjer smo ta sveta trupla Pokopali, do svoje smerti živeti, da bi še naša trupla poleg Pjihovih enkrat mir in pokoj našla. Zapisnike o zaslišanji P a > kjer je bilo spričevanje svetnikov založeno, in za kterc Sl ko pisarju 200 denarjev plačali, smo skerbno prepisali.“ — učen i so bili 11. oktobra v pervem letu preganjanja pod Ces arj em J) i o kleči jan om. Verska poterpnost sv. katoliške cerkve. Terde in grenke so bile besede, ki so jih trije mučenci cesarskemu na- ril ostniku pravili. Enake in še zoperniše so morali ajdovski cesarji zavoljo hbh vnebovpijočili krivic od kerščanskih »pričevalcev za časov preganjanja 78 11. vinotok: Sv. Tarak, Prob in Andronik, spričevalci. požirati. Dasiravno pa kristijani s tem drugega nič niso nameravali, razen oslepljene malikovalce k spoznanju pravega Boga pripeljati, vendar so jim njihovo nesterpnost jeli očitati, in vsi sovražniki sv. katoliške cerkve nam to očitanje še den danes mečejo v obraz. Zato se mi vidi potrebno, da pri tej priliki nekoliko o verski poterpnosti sv. katoliške cerkve spregovorim. Očitanje nasprotnikov glede nepoterpnosti sv. katoliške cerkve se opira na to, da sv. cerkev vsake druge vere za dobro in resnično ne spoznava. Toda tega sv. cerkev spoznavati nikedar in nikakor ne more; njena poterpnost v tem bila bi pregreha, njena nepoterpnost pa jej je sveta dolžnost in tudi njena bistevna pravica, najlepši biser njene krone. Prave poterpnosti ni ni¬ kjer več, kakor ravno v sv. katoliški cerkvi najti; zakaj prava in edino dopu¬ ščena poterpnost je ta, ki vsegdar sovraži zmoto in pregreho, a vedno ljubi zmoteno ali zagrešeno osebo. Osebe pa, naj so bile kterekoli vere, so bile in so jej še zmirom nad vse pri serci. Sv. cerkev jih ko njihova žalostna mati za nehvaležne, uporne, nevedne, ali za nesrečne in oslepljene otroke spoznava. Nikedar pa nobenega od sebe ne peha, marveč z odpertimi rokami vsakega čaka, ga v svoje naročje sprejet. Kakor njeni nebeški Učenik blagoslovlja te, ki jo kolnejo in moli za-nje, ki jo preganjajo. Enako sv. cerkev nikedar ne odneha, svojim otrokom ravno te čednosti nasproti njihovim sovražnikom pri- poročevati. Nihče pa od sv. cerkve ne more pričakovati, da bi nauke in na¬ vade poterjevala ali celo čestila, ki so naukom in zapovedim njenega Božjega ustanovnika nasproti. To bi bile zdravi pameti nasprotne misli. Da toraj cerkvi nasproti kdo terdi: „Jez verujem, daje tvoj ustanovnik navaden člo¬ vek, da so Njegovi čudeži prazne pravljice, daje devištvo Njegove matere slepotija" ; ali zopet drug reče : „Jez verujem, da je sv. kerst prazna ceremo¬ nija, sv. maša brezbožno opravilo, spoved iznajdba duhovnov in tezalnica vesti in vice prazna marnja"; ali zopet še drug terdi: „Jez verujem, da vera sama človeka zveliča, da ropanja, bogokletstva, upori, obrekovanja itn. kratko in malo niso zaderžki zveličanja" ; tega vendar cerkev, naj je še tako krotka, dobra, usmiljena in poterpežljiva mati, kakor njeni nasprotniki od nje zahte¬ vajo, nikoli ne more odobriti in poterditi. Jezus Kristus namreč, čegar serce je brezno krotkosti, usmiljenja in poterpežljivosti, takega izgleda poterpnosti gledč na verske resnice svoji cerkvi nikedar ni dal. Kot najviši in nezmot¬ ljivi postavodajalec naravnost prepoveduje, le ene čerke ali pičice Njegove postave ne premeniti. (Mat. 5, 18.) V Kafarnavmu, od ve¬ like množice, obdan, govori: „Jez sem živi kruh, ki sem z ne¬ bes prišel. Če kdo j č o d tega kruha, živel bo veko¬ maj." (Jan. 6, 51. 52.) Njegovi poslušalci se nad tem govorjenjem pohuj- šajo, rekoč, da je terdo in kdo je more poslušati? Ali kaj je na t e m? To govorjenje je resnično, in ima ena poglavitnih resnic sv. vere biti. Zato je petkrat zaporedoma ponovi, in vselej žvečim vtisom poudari- Tudi Njegovi učenci se pohujšajo in ga zapustč. Zveličar vendar se od resnice ne gane, temuč svoje besede še znovič poterdi. Ko pa s svojimi dvanajsterimi samoč ostane, jih vpraša : „H o č e t e tudi vi proč iti?" S tem jim na voljo da, ali verovati, ali ga zapustiti. „P o j di t e, govori Gospod pastir¬ jem in učenikom svoje cerkve, in učite vse narode; učite jih spolnovati vse, karkoli sem vam zapovedal. Kdor ve¬ ruje, bo zveličan; kdor pa ne veruje, bo pogubljen." Enako terdno nevpogljivost v verskih resnicah so apostoli kazali. Tepč, pre¬ ganjajo, v ječe mečejo in morijo jih; krotki so kakor jagnjeta. Ako pa kdo resnice sv. vere napade, se pri tej priči njihova gorečnost vname. Učenike novih naukov imenujejo hudičeve služabnike, in iz cerkve izobčijo ter prekolnejo vsakega, ako bi jim kaj oznanoval razen tega, kar so od njih prejeli. (Gal. 12. vinotok: Sv. Maksimilijan, škof in mučenec. 79 1, 9.) Neprenehoma priporočajo vernim največe spoštovanje do naukov in za¬ poved Kristusovih. „0 Timotej ! piše sv. Pavel svojemu učencu, kar ti je zročeno, ohrani, in se ogibaj posvetnih novih besedi." (I. 6, 20.) In sv. Janez piše : „Če kdo k vam pride, in ne prinese tega nauka, ne sprejmite ga nikar v hišo, in ne pozdravljajte ga nikar." (II. 10.) Če se toraj sv. katoliška cerkev gledč naukov nepoterpno kaže, je zarad te nepoterpnosti nihče ne more gra¬ jati ne obsojevati, da nebi zdravi pameti oči in ušes zapiral. Iz tega je spoz¬ nati, daje sveti cerkvi nesterpnost v naukih, v nravi in veri, potrebna, in da ni mogoče pripuščati, da vsa verstva so enaka. Spoznavši to resnico vzdihni in moli: Hvala Ti, dobrotljivi Bog, da sem otrok tiste sv. cerkve, brez kterega ni zveličanja ! S Tvojima apostoloma sem prepričan, da si Ti po Svojem Sinu h) sv. cerkev „postavil, daje v svetlobo narodom in v zveličanje do pokrajin zemlje." (Ap. dj. 13, 47.) Amen. 12. vinotok ali oktober. Sv. Maksimilijan, škof in mučenec. '( 1 . 308 .) W tarodavno mesto Lavreak (Lorch), na stoku Aniže in Donave, bilo je pod rimljansko oblastjo eno najlepših in najvažniših tako imenovanega obrežnega Norika, bojišče in sidroš proti bavarskim ljudstvom unkraj (eke. Razlegalo se je v njem rožljanje orožja in zvenčanje bojnih priprav, kajti drugo rimljansko kerdelo je ondi imelo stajališče, ob s stolpi in nasipi z avarovanem bregovji pa je imelo Donavsko brodovje svoje shajališče. Ošabni Malikovalski tempeljni in oltarji, visoki stebri in podobe na čest cesarjem so °d znotraj in zunaj zidovja se kazali v veliki lepoti; pa tudi Zveličarjev po- Mžni križ se je jel čestiti. Med rimljanskimi vojniki so bili tudi kerščanski, v ere vneti možje, Id so seme Božje besede v dovzetna serca zasejali. Blagor petega evangelija seje iz zagrajenega mesta po hišah in kočah deželnih pre¬ bivalcev razširil. Tako je postala cerkev v Lavreaku mati vseh drugih v se¬ danji Avstriji in je vže v tretjem stoletji svoje mašnike, ali še celo svoje škofe lrtl ela. Med temi najstarejši zapisniki imenujejo Maksim ilij a n a. 1. Njegov pa ne prav iz čistih virov posneti životopis Je ta-le: Rodil se je v pervi polovici tretjega stoletja v Iji, tedaj slavnem mestu s posebnimi svoboščinami v sred¬ njem Noriku, ali sedanjem Celji na spodnjem Štajarskem. Njegovi stariši so bili pobožni in premožni. Dečka pri sed- huh lotili ga dajo učenemu in bogoslužnemu mašniku Ora¬ nju v odgojo, ki njegovo serce s strahom Božjim napolni, te r v ponižnosti, krotkosti, čistosti in v drugih čednostih ‘diri. Ko v zalega mladeniča doraste, odmerjč mu stariši, ‘'Mpustivši mu veliko premoženje. Pa Maksimilijan vse ,to 80 12. vinotok: Sv. Maksimilijan, škof in mučenec. premoženje med uboge razdeli, in tudi sužnje, ki so pri nje¬ govih stariših služili, oprosti. Sedaj se poda v Lavreak ali sedanji Lorch na zgornjem Avstrijskem, kjer ko mašnik, sv. evangelije oznanuje. Obče ljubljen in spoštovan zarad svojega svetega življenja, zarad svoje gorečnosti in poniž¬ nosti ga ljudstvo in duhovščina po škofovi smerti v Lavreaku okoli leta 257 za škofa izvoli. Predno pa Maksimilijan to težavno apostolsko breme prevzame, popotuje v Eim, da od tedanjega papeža Siksta II. poterdilo v tej službi, ter njegov blagoslov in njegovo poslanstvo prejme. Vže tedaj kakor v poznejših stoletjih so oznanovalci sv. evangelija in pastirji kerščanskega ljudstva vedeli, da, naj bi blagonosno mogli delovati, morajo se z naslednikom sv. Petra, z rimskim pa¬ pežem, kot središčem verske edinosti, terdno združiti. Sikst i ga sprejme z vso ljubeznjivostjo in posveti v škofa. 2. Poln gorečnosti se verne iz Kima v svojo škofijo, in prične z oznanovanjem Božje besede svojo višepastirsko i službo. Bila je tedaj v Lavreaku kerščanska čeda še maj- hina. Okoli in okoli prebivali so ajdje in malikovalci, tudi v bližnji Bavarski je luč kerščanstva še le jela svitati. Ve¬ liko teh ajdov je bilo na gorečo besedo svetega škofa ginje¬ nih, da se dajo spreoberniti in kerstiti. Uboge in vzlasti od ajdov hudo preganjane kristijane, ki so v Lavreak pribe- ževali, sprejemal z največo ljubeznijo in jim, kar je največ mogel, pomagal. Ni pa še njegovi gorečnosti dovolj, da seme Božje besede le v bližnji okolici seje; poda se tudi kot eden pervih evangeljskih oznanovalcev na Bavarsko in pride do krajev sedanjega frižinskega mesta, kjer na čest materi Božji malo cerkvico sčzida. Zato je na gornjem Bavarskem še den danes v svetem spominu in kot poseben varuh Bavarske v česti. Iz Bavarske ga žene v domače pokrajine, v očetnje mesto Celje, da bi še ondi ajdom Kristusa oznano val. Imele pa so za one dobe kerščanske občine, od dne do dne se mno- živši, od rimljanskih cesarjev in njihovih krutih namestnikov veliko preganjanja terpeti; posebno je bil nek Numerijan, ki je z vso grozovitostjo zoper kristijane divjal. Njegov pooblastenec Evilazij je iz Celja ostro zapoved razglasil, ma¬ likom darovati. Veliko kristijanov se iz strah h pred smer tj o tej zapovedi uda in daruje. Ko pa sveti škof o tem izvč, zateče se k Bogu za pomoč, ter gre k oblastniku in mu res¬ nobno očita njegovo hudobijo rekoč: „Ali nisi bil v te kraj® poslan, da jih sovražnikov varuješ ? Toda ti grovitniše gospo¬ dariš, nego sovražnik, pogrezovaje jih v večno pogubo !‘ 4 Eazserjen nad tem očitanjem ga ukaže oblastnik zgrabiti, v 12. vinotok: Sv. Maksimilijan, škof in mučenec. 81 ajdovski tempelj bojnega malika Marta vleci in mu darovati, ali pa umreti. Zarad njegove stanovitnosti v veri mu ukaže z mečem glavo odsekati 12. oktobra 1. 283, ali, kar je bolj gotovo 1. 308 pod cesarjem Dio¬ klecijanom, ker oni za¬ pisniki pravijo, da je bila Lavreaška cerkev od 1. 308 do 400 osi- roščena; tudi se pod cesarjem Numerijanom preganjanje kristijanov ne dd dokazati. Kri¬ stijani njegovo truplo zanesč po noči na svoje pokopališče blizu Celja, od koder ga sv. škof Rupert v Lavreak da prenesti. Pod cesarjem Henrikom II. so prišli njegovi ostanki v Pa¬ sov, kjer se še sedaj čestč. Kaže se pa še . , den danes v Celji mesto, v 6 ** je njegova kri tekla, in studenec, ki je oni den po ču- ( i jel iz zemlje izvirati. Obraz uje se navadno kot škof s palmo in z mečem. % Otmi svojo dušo! d vij enj e vsili svetnikov in svetnic Božjih kaže dosti razločno, da je y Se njihovo prizadevanje na to merilo, svojo edino, neumerljivo dušo oteti. so pred svetom bežali, se ostro pokorili, neprenehoma molili, se do kervi . °Jevali, ali celo mučeniško smert za sv. vero storili. Tudi sv. Maksimilijan j e k rešitev svoje duše pred očmi imel, in za to rešitev svoje življenje dal. d?hko bi sije bil ohranil; bil bi češčen in z zakladi obdarovan, da bi bil ho- nialikom darovati; a besede Kristusove : „K a j pomaga človeku, i. !F 0 ves svet pridobi, na svoji duši pa škodo terpi?“ j. , (i so mu pred očmi. Imej tudi ti te besede vedno v serci in v spominu, ko- korkrat se ti kaka skušnjava v greh približuje, in ti veselje, čest in plačilo nta. Le pomisli, kaj je Jezus, Sin Božji, vse storil in preterpel, daje tvojo °tel! Za tega voljo je podobo hlapca na-se vzel, je neizrekljive bolečine ^ celo smert preterpel, sv. zakramente postavil; za tega del se prinaša vsaki °g°m se zediniti, zadostuje, se vsa poterta pogostoma ^°Veduje in s sveto radostjo sv. Rešnje Telo prejema. Pri v 1 * 1 pa ima zopet najhujše notranje terpljenje. Najmanjši j e . esto pek jej prizadeva največo bolest, in bridke solze se ^jejo nad njim iz oči. Ali te solze se jej zde le gola ^.^ba, misleča, da se nič ne poboljša, in večkrat jo obhaja 1S( d, svoje molitvene vaje zopet opustiti! jp 5. Tako je bila Terezija od znotraj in zunaj križana. Ot do šolo je morala precej z začetka poskusiti; pa ljubi 96 15. vinotok: Sv. Terezija, devica in redovna ustanovnica. Bog jo je vodil, da bi kedaj še ona drugim na tem potu bila zanesljiva vodnica. — Naposled vsaj na telesu ozdravi, in kakor sama pripoveduje, na prošnjo sv. Jožefa, kterega si je poleg Device Marije za svojega posebnega varuha bila izvolila. Ona pravi: ,,Vsakemu bi rada svetovala, da naj tega svetnika za voljo mojih poskušinj s posebno pobožnostjo Cesti, ker on pri Bogu veliko premore.“ — Po telesu neko¬ liko ozdravljeni pa hudoba zopet novih zank poišče. V sa¬ mostanu namreč, kjer je bila, ni bilo navadne zapertije, da so posvetni ljudje smeli čez den v samostan hoditi, in se z nunami v govorilnici razgovarjati. Sprednica to tudi Tere¬ ziji dovoli. Še le 25 let stara, zraven pa zala, sramežljiva, modra in pobožna, se mnogim, ki jo obiščejo, jako prikupi. Sprednica, zanašajoča se na njeno pobožnost, jej celo več prostosti, nego drugim nunam, dovoli. Najslabše pa je za Terezijo, da nima previdnega spovednika, ki bi jo pred zanjkami hudobe zavaroval. Nič hudega misle se Terezija o posvetnih stvar6h razgovarja, pa vsegdar s terdnim sklepom, zarad ljudi Boga nikedar ne razžaliti. S pervega še veliko moli, išče samote, bere duhovne bukve in rada od duhovnih stvari govori. Sčasoma pa jo tudi nepotrebni pogovori ja- mejo veseliti. Tako zajde v nektere male pregreške, in vže moliti si več tako ne upa, kakor poprej. Po tej meri, v kteri rastejo pregreški, raste tudi gnjusoba nad duhovnimi stvarmi, dokler se na posled, vaje premišljevalne molitve opustivši, s posvetnimi nečimurnostmi peča. Terezija, lju¬ bljena nevesta Kristusova, obdarovana s tolikimi milostmi, znajde se zdajci v največi nevarnosti. Tu jej gospod oči odpre. Nekega dne gre v molilnico. Tu zagleda v češčenje izpostavljeno podobo terpečega, z ranami obdanega Zveli¬ čarja. Pogled na to podobo jo grozno presune. Nad svojo dosedanjo nehvaležnostjo občuti toliko bolečino, kakor bi jej bilo serce v persili počilo. Zgrudi se pred Zveličarja na kolena, joka in Ga prosi, naj jo vendar pokrepča, da Ga, ne bo nikoli več razžalila. Enake pomoči prosi sv. Magda¬ leno, ter v Boga zaupajoča sklene: „Gospod, sedaj ne vsta¬ nem spred Tebe, dokler me ne uslišiš. Ti si tisti, ki moreš pomagati, Tvoja volja je vsemogočna.” Tako še' v daljni molitvi ko največa grešnica prosi usmiljenja. Tu se nameri, da jej Avguštinove bukve spoznavanja pridejo v roke. Bera jih z gorečnostjo in je do živega od njih ginjena, pa tudi v serci vsa spremenjena. Svet se jej jame studiti, in kakor po orlovih perutih odslč leti proti nebesom, ondi z Bogom se zediniti. To spremenjenje se je imela, kakor jej je Jezus 15. vinotok: Sv. Terezija, devica in redovna ustanovnica. 97 sam potem bil razodel, devici Mariji in sv. Jožefu zahva¬ liti. Bila je sedaj 38 let stara; in od poslednjih pravi: »Dosedanje življenje je bilo moje življenje; posihmalno pa je bilo Božje delo.“ 6. Do Terezino življenje v Bogu se pa ob kratkem ne da popisati. Dosti naj bo tu navedenega, da jo je zvestoba v notranji molitvi in duhovnem branji do najviše stopinje popolnosti pripeljala, da se je z Bogom, kakor otrok s svo¬ jim očetom, kakor prijatelj s prijatlom, ali čista nevesta s svojim čistim ženinom pečala. To spričujejo njena lepa, podučna pisma, ki jih je na povelje svojih spovednikov spi¬ sala. Veliko pa ima celo v tem bogoslužnem življenji pre¬ stajati, nekaj od pobožnih mož, pri kterih so veta išče, kteri pa njenega notranjega življenja v Bogu ne spoznajo, nekaj od svojih sosester, ki jo imajo za hinavko, ker se pred sve¬ tom popolnoma zapira, nekaj od peklenske hudobe, nekaj pa Še od spovednikov, ki sicer dobro ž njo mislijo, pa ne po¬ znajo duha, ki jo vodi. To jo navd& z največo žalostjo in trepetom, misle, da je prevarana. Tu Čuje glas: „Ne boj se, hči! kajti jez sem, ki te ne bom zapustil.“ Razodetih Jej je tudi več prihodnjih stvari, ki se v resnici prigode. -Med drugim dobi povelje, svoj red zboljšati, kar jo grozno prestraši. Pa Gospod jo zopet umiri, obljubivši jej svojo pomoč. Takih pogovorov in razodenj dobiva od dne do dne v eČ, in znamenito pri njih je to, da jih mora spovednikom v se zvesto odkrivati. Pri tem mora veliko nasprotja poter- peti, njeno notranje samo se zoper to ustavlja, spovedniki terdo ž njo ravnajo, jej nočejo verjeti, in jej večkrat ravno kaj nasprotnega velevajo, kakor pa Bog od nje hoče. Bog Pa jej vedno ukazuje, spovednikom pokorni biti. Nekedaj J e j govori: ,,To ni prava pokorščina, ako nisi vedno pri¬ pravljena terpeti. Le premišljuj, kaj sem jez terpel, in vse ri bo polajšano.“ V tem boji ljubezni in pokorščine do Je- ^Usa s pokorščino do spovednikov neprenehoma moli, da bi J° Gospod po drugem potu vodil, ali pa resnico njenega skrivnostnega, notranjega življenja razodel. V praznik sv. apostolov Petra in Pavla se zgodi, da se jej Zveličar sam Prikaže. Terezija čuti, da je pri njej na desni strani, ven- dar Njegove podobe ne spozna. Zdi se jej, kakor bi Jezus kotel priča biti vsega njenega dejanja in nehanja. To traja v eČ dni. Pokaže jej svoje roke in naposled svoj obraz. Pri s v. maši vidi Njegovo spremenjeno človeško podobo ter se Vanjo zamakne. Ravno tako Ga večkrat vidi v Njegovem Vsemogočnem veličestvu, spoznavši potem v najglobokejši Življenje svetnikov in svetnic božjih. IV. del. 7 98 15. vinotok : Sv. Terezija, devica in redovna ustanovnica. ponižnosti svojo revo in pregrešnost. Out6 se v velikih stiskah Gra vidi na križi, ali na Oljski gori, ali s ternjevo krono, kar jo prečudno utolaži. Po teh prikaznih, molitvah in premišljevanjih, sklenjenih s postom in kervavimi poko¬ rili, unema se njeno serce od dne do dne hujše ognja Božje ljubezni, dokler doseže najvišo stopinjo, ko se nekega dne seraf v vidni podobi prikaže, in jej ognjeno puščico ene- krati v serce zasadi. Neizrekljive so njene bolečine, in zdi se jej, da jej je angelj kosec za koscem od serca iz- tergal, pa tudi ljubezen sedaj vse njeno notranje prešine. Stori odšle slo¬ vesno obljubo, da hoče vselej le to storiti ali opustiti, kar bo za boljše, bolj popolnoma in Bogu dopadljiviše spoznala. To obljubo stori v 45. letu, in jo do smerti zvesto spol- nuje. 7. Podloga vsej popolnosti in svetosti je ponižnost. Bog hoče, da se ta sveta služabnica sama sebe popolnoma zaverže, ne le svetu, ampak tudi sama sebi odmerje, spoznavši, kako da čisto nič ni, naj bi posoda milosti, orodje velikanskih del na hvalo Njegovega veličestva in veliko tisoč dušam bila na blagor. Zato jej Grospod nekega dne pokaže pekel in pa tisti kraj, v kterega bi bila prišla, da ne bi bila glasb Njegove milosti poslušala. O tem sama tako le piše: „Nevtegoma sem se videla med molitvijo, ne vedoč, kako, prestavljeno v pekel. Vhod vanj se mi je zdel kakor dolge, tesne ulice, enak prav nizki, tesni in temni peči za peko. Po tleh so bile nagnjusne mlakužine polne kužnega smradu, červov in golazin, na konci je bilo v steni nekaj, kakor kaka globoka luknja, enaka kakovi omari, da bi jih v njej stiskali. Na tem nagnjusnem kraji se ne more ne sedeti, ne ležati, ker za to ni tukaj prostora, dasiravno sem bila tudi 15. vinotok : Sv. Terezija, devica in redovna ustanovnica. 99 jez v to luknjo vtaknjena. Stene so strahotne pogledati, in vse, kar je td, Slo veka stiska ter mu žuga, ga zadaviti; tudi nobena luč tir ni svetila, temuč vse povsod je strašanska tema, pa vendar se vse vidi, kar more očem grozovito biti. Premišljevala sem Sasih terpljenje zaverženih, kako jih hu¬ dobni duhovi s klešSami tergajo, in druge njihove muke, od kterih sem brala, pa proti temu terpljenju vse ni nič.“ — Terpljenja, ki ga je Terezija tu Sutila, ne more popisati, le strah in groza pred njim jej ne prejdeta veS. Pa tudi želje, vse storiti in terpeti, kar bi Gospod od nje hotel, se jej odšle globoko v serce vtisnejo, ter vse boleSine in muke na tem svetu se jej odsihmal zde kakor niS, v primeri s tem, kar je tedaj tferpela. Sedaj je spretna za delo, za ktero jo je Bog bil izvolil, namreS od karmelitov, ki je tedaj od stare ostrosti in krotitve jako odnehal in bil blizu propada, pre¬ noviti in k nekdanji slavi povzdigniti. Kljubu vseli zaprek, ki so jej od svetnih in duhovnih oseb kljubovale, kljubu vsega zaničevanja, preganjanja, terpljenja in obrekovanja, ki jo v preobilni meri zadeva, kljubu revščine, pomanjkanja m zapuščenosti, s kterimi se mora vseskozi boriti, in kljubu vsega prizadetja peklenskih duhov, bodi si z zvijačo ali s silo, da bi njeno delo pokončali, ustanovi Terezija, zaupa¬ joča edino na Božjo pomoč in priprošnjo svojih varuhov, 32 samostanov za moške in ženske, vpeljavši v vse najlepši r ed, najmodrejšo ostrost in krotitev. Ne da se v kratkem Popisati, kaj da je v tej zadevi velikanskega doveršila; a v Že te edine ustanove dovolj spričujejo, kaj da človeška sla¬ bost, podpirana od Božje pomoči, zmore in zmaga. Enako Nemogoče je, v mal okvir vso podobo njenih čednost deti. Sv. katoliška vera jej je bila najdražja, neprecenljiva sve¬ žnja. Neprenehoma je Boga hvalila, da je bila v sv. kato¬ liški cerkvi rojena. Sama pripoveduje, da je bila priprav¬ ljena, za vsako resnico sv. vere, za najmanjšo šego sv. cerkve ^‘sočkrat umreti. Njene serčne želje so bile, sv. vero po ysem svetu razširiti; zavidila je možake, ki so se po misi¬ jonih med neverniki trudili. Zato je ustanovila samostane Za obojni spol, ki so imeli dolžnost, z molitvijo, s posti in spokornimi deli zlasti misijonska dela podpirati in Božjega blagoslova za-nje prositi. Največe verske skrivnosti je ravno fta jterdniše verovala. Ne vprašaje: zakaj? — bilo jej je dovolj, da je Bog tako razodel, in da sv. cerkev tako vero- ^yti zapoveduje. — Enako terdno, razsvetljeno in živo je bilo njeno zaupanje v Boga. Njena vsa in edina podpora J e bil Bog, vse njeno zaželjenje, hrepenenje in pričakovanje 7 * 100 15. vinotok: Sv. Terezija, devica in redovna ustanovnica. bilo je zveličanje v Njem. V sleherni zadevi se je najprej k Gospodu zatekla. Pri stoternih težavah, ki jih je imela z ustanovami, zdihovala je: „Vsi učeni in izverstni možje mi nasprotujejo, vse stvari me preganjajo, hudobni duhovi terpinčijo; vendar, da si le Ti, o Gospod, pri meni, potem mi ničesar ne manjka. Iz skušnje jasno spoznavam, kako tiste bogatiš, ki v Tebe samega zaupajo.“ Zadosti jej je bilo, da je mogla v novo ustanovljenem samostanu kakovo molilnico ali kapelico postaviti, ter ondi sv. Rešnje Telo shraniti. Če se jej enkrat to posreči, da je sv. Rešnje Telo v hiši, potem si je svesta, da delo ne more propasti. 8. Ne manj živa, nego njeno zaupanje, bila je njena ljubezen. Zarad te čednosti, angelom enaka, imenuje se ,,serafska devica.“ Vidi v se, kakor da bi bila na mestu serca ogenj v persih imela. Zelja, Božjo čest razširjati, jo je sko¬ raj povžila, in le poveličevanje Božje je bil pri zboljšanji njenega reda pervi njeni namen. NiČ je ni bolj bolelo, razen, kedar je morala videti ali slišati, da se Bog z grehi in krivoverami žali. Bala se je najmanjših nepopolnost, objokovaje vedno grehe svoje mladosti. Iz te goreče lju¬ bezni je izvirala njena obljuba, vedno to storiti, kar bo za bolj popolnoma spoznala. Večkrat je imela navado reči: „To pač lehko poterpim, da bodo drugi v cesti pred menoj, ali tega ne morem sterpeti, da bi kdo drug bolj Boga lju¬ bil od mene.“ V tej priserčni ljubezni do Boga se je po- gostoma zamikala, in več časa v zamaknjenem stanu ostajala. Povedano je vže bilo, da je seraf njeno serce s puščicami ranil in prebodel. Drug pot se je nebeški ženin s svojimi kervavimi žeblji ž njo zaročil, unemši v njej tolik ogenj lju¬ bezni, da so še drugi, ž njo v dotiko prišedši, bili od njega pregreti. Sleherni vnanji zaderžek, jed, pijača, spanje in druga opravila bila so jej preglavica, kjerkoli se ni mogla s svojim Bogom ljubeznjivo pečati; a ravno ta ljubezen Božja, ki jej je ta opravila grenila, jo je od druge plati zopet spodbadala,, da je vsa svoja dela veselo oprav¬ ljala. Ako zarad bolezni ni mogla kaj velikega Bogu za ljubo storiti, bila je z malimi deli zadovoljna, postavim, da je v molilnici pometala, kako bridko martro ali Marijino podobo s cvetlicami ovenčala. Iz ljubezni do Boga jej ni bilo nobeno pokorilo preostro, nobeno terpljenje preveliko, in celo njena smert ni bila nič drugega, nego delo ljubezni, kajti Božje ljubezni jej je počilo serce. — Znamenje prave ljubezni Božje je ljubezen do bližnjega. Enako je imela Terezija nezmerno željo po zveličanji duš. Za njo je 15. vinotok : Sv. Terezija, devica in redovna ustanovnica. 101 Žertovala svoj pokoj, najbridkejše solze, najostrejša pokorila, najgorečniše molitve. S tem je iztergala veliko oseb svet¬ nega in duhovskega stanu iz krempljev peklenske hudobe. Najpriserčnišo ljubezen je zlasti bolnikom in pa dušam v vicah skazovala. Noč in den je bila pri posteljah bolnih sester, da jih je razveselovala, čedila in jim ljubeznjivo stregla. Prav tako je bila polna ljubezni do žalostnih in obupnih. Storila si je za sklep, da jej noben den ne sme preiti, da ne bi bližnjemu kakovega dobrega dela na duši ali na telesu storila. Oe celi den k temu ni imela prilike, nesla je iz kora gredoč zvečer luč pred sestrami. Najlepše pa se je njena ljubezen do bližnjega razodevala v obnašanji proti njenimi sovražniki. Večkrat so jo hudo preganjali in obrekovali ; a ravno svoje preganjalce in obrekovalce je naj¬ bolj ljubila. Nikedar ni terpela, da bi bil kdo vpričo nje o njih kaj hudega govoril in jih pod nič deval, marveč je njihove slabosti izgovarjala in za-nje molila. Zato je imel Škof v Avili od nje navado reči: „Kdor hoče Tereziji klju¬ bovati, jej mora kakovo sramoto ali škodo storiti.“ Kakor pa v teh čednostih, tako je Zveličarja posnemala v uboštvu. Zlato, srebro in druge dragocenosti jej niso bile mar. Živila se je ob delu svojih rok. Njena obleka je bila sicer vedno Čista in snažna, toda vedno najslabejša. Večkrat je šla na pot brez denarja. Od nje ustanovljeni samostani niso smeli drugih prihodkov imeti, nego mile darove. Pohištva so mo¬ rala biti majhina, oprava v njih pičla. Po samostanskih molilnicah ni terpela drugačne bridke martre, nego iz tersta a li golega lesa. „Naj Bog, je rekla enkrat, nikar ne pri¬ pusti, da bi bile naše hiše z milimi darovi ubogih krasno sezidane. Naša hiša bodi skozi in skozi majhina in borna. S tem bomo svojemu kralju vsaj nekoliko enake, ki tudi ni imel druge hiše, kakor Betlehemski hlev, kjer je bil rojen, m križ, na kterem je umeri.“ Uboštvo povzdiguje nad vse, ] menovaje ga Skit in vojno opravo svojega reda. Za tega del jej je bilo tudi nad drugimi uboštvo tako ljubo, da je poslednji grižljej ž njimi delila. Ker se je Terezija popolnoma Gospodu darovala, ni se Čuditi, da jo je bila tudi zgoli poterpežljivost in krot¬ ko st. Njeni izrek, ki jej je bil veliko velikokrat na jeziku, kil je: „Gospod, terpeti, ali umreti!“ Kristus jo usliši ter Jej to željo spolni. Skozi 40 let njenega življenja ga ni bilo dneva, da ne bi je bila merzlica tresla, ali ne bi bila iz sebe bruhala, ali se po vsem životu tresla, ali je ne v strani kodlo, ali jej kak ud ne bi bil zameri. S takimi boleznimi 102 15. vinotok: Sv. Terezija, devica in redovna ustanovnica. in bolečinami pa je v revščini in v slehernem vremenu po vsej Španiji popotovala. Se hujše pa so bile njene bolečine, da je bila po cela leta njena duša brez tolažbe, vsa prazna, pusta, suha, zapuščena, polna žalosti in trepeta. Ali vse te bolečine je prenašala vesela in nebeško poterpežljiva. Spo¬ min na njene grehe in premišljevanje Kristusovega terpljenja jo je učil vse prenašati, in jej je celo želje navdihal, le še več in več terpeti. Od tod lepa spomenica, ki jo je svojim duhovnim hčeram zapustila: „Imej vsigdar veliko hrepenenje, v vseh stvarčh in pri vsaki priliki za Kristusa voljo terpeti.“ Enako velika, kakor njena poterpežljivost, bila je njena krotkost. Zlobe, jeze in togote ni poznala. Pri ljudeh je bila od nje govorica, da je od hudobe obsedena, da je golju- fivka, in da jo bodo za voljo vere poklicali k sodbi v pre¬ iskavo. Vse jo zapusti, še celo noben duhoven je noče več spovedovati. Vendar pa zmiraj vsa mirna in vesela ostane, in se ne jezi nad nobenim. V govorilnici mora pogostoma veliko grenkih požirati, veliko krivic poterpeti. Kadar so jo toraj sestre videle veselo iz stanice iti, vže so vedele, da se jej je kakovo zasramovanje pripetilo; alco je šla pa ža¬ lostna, mislile so si, da jo je kakova čest doletela, kajti to jo je vselej užalilo. 9. V Burgos ustanovi, 67 let stara, poslednji samostan. Od tod hoče domu v Avilo iti, da bi ondi umerla, kajti čuti, da se jej smert približuje. Ali Gospodova volja ni, da bi ondi tek svojega življenja končala. S patrom provincijalom mora iti v Albo, kamor ju neka imenitna gospa povabi. Kakor rada bi v Avili v svojem ljubem samostanu umerla, vendar tudi ta dar Bogu z veseljem prinese. Na potu tje jo napadejo v neki vasi hude bolečine in omedlevica. V vsi vasi ni drugega dobiti, da bi jo nekoliko poživili, kakor eno jajce in nekoliko smokev (fig); pa Terezija je s tem serčno zadovoljna. ,,Saj še, pravi, marsikteri ubožec teh nimaš V Albi ostane 8 dni sedaj v postelji, sedaj po konci, dokler se na sv. Mihela den po sv. maši in po sv. obhajilu za terdno vleže, in nič več ne vstane. Vže 8 let poprej jej je bilo oznanjeno leto njene smerti, tri dni pred njo pa tudi ura njene ločitve. Vesele se, da je blizu smerti, pokliče očeta Antona, da se spove. Na prošnjo sester, naj k Bogu moli, da jej na prid reda še življenje podaljša, odgovori: ,,Od Boga odločeni čas je sedaj prišel in svet me več ne potre¬ buješ Takoj jo napade tolik strah, da je videti, kakor bi jej hotla persi razgnati. Odšle s sestrami ne govori o dru¬ gem, nego o ljubezni Božji. Pri tem pozabi na svoje bole- 15. vinotok: Sv. Terezija, devica in redovna ustanovnica. 103 Sine. Ob petih zjutraj 3. oktobra prosi za sv. popotnico, v strahu, da ne bi je drugi den zavoljo slabosti mogla zavžiti. Ko pa sv. Kešnje telo v njeno celico prinesč, skoči brez vse pomoči s postelje; prečudna lepota se jej razlije po obličji, Žarečem nebeške svetlobe. Ob enem jo obda neko veličestvo, ki vse pričujoče z največim spoštovanjem napolni, in videti je vsa premlajena. Na to začne s sklenjenimi rokami in z radostnim glasom peti. Med tem jej uhajajo mili, zaupljivi izreki, kakor: „0 Gospod in ženin moj! tak’ sedaj prišla je doba, da se vidiva, prišla doba, da grem! Gospod, blago¬ slovi odhod, Tvoja volja se zgodi!“ Iz globočine svojega serca se Bogu zah valuj e, da je bila v sv. katoliški cerkvi rojena in v njej sme umreti. Večkrat ponavlja besede: ^Gospod, hči sem sv. cerkve!“ Prose odpuščenja svojih gre¬ hov moli z besedami spokornega kralja Davida: „Gospodu dopadljiv dar je potert duh; potertega in ponižanega serca, 0 Bog, ne boš zavergel.“ Zvečer ob 9. uri prosi za sv. po¬ slednje olje. Vso noč potem terpi najhujše bolečine, ponav¬ ljaje vmes vedno one Davidove besede. Zjutraj ob sedmih se vleže po strani z bridko martro v rokah. Prikaže se jej Kristus in se ž njo pogovarja. Zvečer med deveto in de¬ seto uro pridejo vse nune skupaj, da bi videle svojo mater Umirati. Tu vidi sestra Katarina veliko procesijo belo oble¬ čenih oseb po prehodu priti in v celico iti, in sestra Ana v idi v znožji njene smertne postelje sv. družino, obdano od Veliko angelov in svetnikov, stati, vpričo kterih svetnica v Uaročji sestre Ane svojo čisto dušo v podobi goloba svojemu Nebeškemu ženinu v roke izroči. Umerla je 4. oktobra 1. 1582. Kavno tedaj pa je bil po papeži Gregoriji XIII. Uovi, popravljeni koledar vpeljan, poleg kterega je bilo pri štetji let 10 dni izpuščenih, tako da se je smert sv. Terezije po sedanjem štetji 15. oktobra primerila, se toraj tudi njeni §°d ta den obhaja. V njenem razglasu za svetnico je sv. eerkev izrekla, da je Terezija za voljo prevelikega ognja božje ljubezni umerla. Na njenem serci, shranjenem v Albi v kristalnati posodi, vidi se rana, ki jo je serafska puščica ljubezni bila storila. Njeno truplo razen serca in nekterih udov, ki so bili v razne cerkve razposlani, je shranjeno v krasni sreberni posodi v samostanski, karmeliški cerkvi v Klbi. Bila je z Ignacijem Lojolanskim, Frančiškom Ksave- Kjanskim, Filipom Nerijškim in Izidorom 12. marca 1. 1622 °d papeža Gregorija XV. za svetnico razglašena. Obrazuje se v karmeliški, nunski opravi z gorečim, od puščice pre¬ bodenim sercem v roki. 104 15. vinotok : Sv. Terezija, devica in redovna ustanovnica. Nekteri opomini pobožnim dušam. Tu vam podajam nekoliko daljši popis življenja sv. Terezije, kakor sev dosedanjem Viritijevem in Slomšekovem slovenskem „življenji svetnikov*' nahaja, in sicer iz tega namena, da se v vsem svojem dejanji in nehanji po njenem vzvišenem izgledu ravnate. Zavračevaje vas nazaj, da še enkrat pa le še zopet njeno življenje in njene čednosti premišljujete, vam zlasti to le na serce polagam: 1. Berite in premišljujte rade po njenem izgledu življenje in terpljenje svetnikov, ter za njimi hodite, kakor so oni za Kristusom hodili. Kakor sv. Pavelj, tako nam vsi ti govore: „Prosim vas, hodite moji posnemalci, kakor sem jez Kristusov.** (I. Kor. 4, 16.) Če se zdrave, okusne in tečne jedi želodcu ne prilegajo, znamenje je to spridenega želodca. Kakor toraj spri- deni ljudje po sprideni pismeni hrani hrepene, ki telo omehkuži in dušo ostrupi ter oboje pogubi, tako ve hrepenite po duhovnih bukvah, ki dušo in telo po- krepčujejo in močno in zdravo ohranujejo. 2. Izgledujte se nad sv. Terezijo, kako hitro jame najpobožniša duša v gorečnosti pešati, ako se s posvetnimi prijatljicami v tovaršije podaja. To naj vas opominja, tudi pripuščenih kratkočasov, kar je največ moč, se ogi¬ bati; ogibati se ne le drugega spola, pred kterim te sramežljivost in rudečica sama svarite, ampak enako umikati se posvetnim hčeram svojega spola; za¬ kaj s tem, da ti taka prijatljica svoje ali drugih ljudi slabosti pripoveduje, spodkopava ti počasi tvojo čednost in te pripravlja v ravno tako brezbožno življenje. Nikoli nikar ne reci: To ni nič napačnega, nič hudega. Tudi Te¬ reziji so druge nune tako prigovarjale, in celo pri njej je vže malo manjkalo, da ni čisto s pravega pota spodersnila. Le posebna milost Božja jo je še za pravega časa vzderžala, na ktero se pa nihče ne more zanašati, nevedoč, ke- daj je za tega ali unega izpraznjena mera Božjih milost. 3. Ne hrepeni po nenavadnih darovih, po zamaknjenji, po prikaznih, po čudežih, po posebnih sladkostih v molitvi, ki niso niti čednosti, niti zasluge. To je znamenje prevzetnega serca, ki se nad izvanredne, le posebnim dušam dodeljene darove, ter v višine pospenja, s ktere se stermoglavi v tem globo- kejša brezna pogrezvajo, čem viši se hočejo povzdigniti. Bogu in ljudem ljuba ponižnost, živa vera brez hinavščine in praznih presoj, ferdno zaupanje v Božjo previdnost, ter goreča dejanska ljubezen do Boga in do bližnjega naj ti bodo vodnice! 4. Bodi poterpežljiva v nesrečah in boleznih. Imej jih za poskušnje, ki ti enako, kakor sreča in zdravje, od Boga gotovo iz najboljšega, dasiravno tebi neznanega namena prihajajo. Kakor ti v nesreči spoznavaš svoje pri- jatlje, tako se dajaš sama po udarcih spoznavati za Božjo prijatljico. Zlato se v plavži, človek pa v bridkosti čisti. 5. Poišči si modrega, skušenega dušnega vodnika. Ne misli pa, dati je tisti najboljši spovednik in vodnik, ki tvojemu nagnjenju prijetno govori, marveč tisti je, ki tvoje slabosti najbolje spoznava, in po tem spoznavanji tvojemu hudemu nagnjenju in tvoji pregrešni termi z razumnimi zdravili nasproti ravna. Ce takega najdeš, ne izbiraj si drugih brez posebno potrebe, pa tudi ne za pičico nikedar ne prestopi njegovih povelj. Spovednik bo za-te, ti pa zanj ne boš odgovora dajala. 16. vinotok: Sv. Gol ali Gal, opat v Švajci. 105 Molitev. Sv. Terezija, ki je sedaj pred sedežem svojega Božjega ženina, Jezusa Kristusa, stojiš, prosi za-me, da bo še moje serce z željami, Ga ljubiti in Mu zvesto služiti, napolnjeno, ter še jez doseženi plačilo večnega življenja! Amen. 16 . vinotok ali oktober. Sv. Gol ali Gal, opat v Švajci. (1. 627 ali 628.) v. Gol se je rodil v Irlandiji sredi 6. stoletja od ime¬ nitnih starišev. Zgodovina imenuje njegovega očeta Keternah, rekši o njem, da je bil podpora vdovam in sirotam ter oče ubogim. Bog mu podari dva sina, kterih mlajši je sv. Gol. Oče ga pošlje v Lenhorsld samostan v pdgojo, kjer mu je sv. Kolumban učenik. Ondotni sv. opat 111 samostana ustanovnik, po imenu Komogel, mu zarad nje¬ gove pobožnosti podeli manjše blagoslove, in ko do postavne starosti doraste, ga da posvetiti v mašnika. Čez nekaj let Se poda s Kolumbanom in z drugimi enajsterimi tovarši v Anglijo in od tod na Francosko sv. evangelije oznanovat. j o večletnem blagonosnem delovanji pridejo do Ciriškega Jezera v Tugenske pokrajine pri Rapersvili, kjer so bili ajdje Naseljeni. Oznanovaje sv. evangelije jim Gol v svoji goreč¬ nosti malikovalske podobe razdrobi in njihove tempeljne P°%e. Nad tem razjezeni sklenejo ajdje Gala pobiti, Ko- Konbana pa sramotno iz dežele pregnati. Vsled te zarote gnesta dalje proti Arbonu ob Konstanskem jezeru, kjer ju Pašnik Vilimar gostoljubno sprejame. Ondi Gal zbrani ^nožiči z včlikim vspehom pridiguje. Čez en teden se po¬ rasta na Vilimarjevi sovet čez jezero blizu razpadlega mesta regenca, in še neki dijakon se jima pridruži. Unkraj je- ^na na suho prišedši pokleknejo, prosč Boga blagoslova k ^Preobernjenju prebivalcev, ki so bili sicer večidel že ker- Sc cni, pa so vendar še troje bronastih in pozlačenih malikov v neki sv. Avreliji posvečeni kapelici molili. Na Kolumba- n °vo povelje jim Gal v njihovem jeziku pridiguje, da naj ~ e . k pravemu Bogu in Stvarniku vseh reči in k Njegovemu ‘ ] nu, Jezusu Kristusu, ki je vsem ljudem nebesa odperl, 8 Preobernejo. Po pridigi pa vzame podobe malikov, jih PGČo vseh razdrobi in v jezero verže. Nekaj iz med njih 106 16, vinotok; Sv. Gol ali Gal, opat v Švajci. se jih spreoberne, drugi pa se serditi razidejo. Na to Ko- lumban kapelico zopet posveti, oltar s sv. oljem mazili in daritev sv. maše na njem opravi. Blizu dveh let ostane v tej okolici. Gal, kot rožen ribič, jih pogostoma z ribami preskerbuje. Tako se jih od dne do dne vež k sv. veri spreobrača. Nekteri terdovratneži pa gredž iz maščevanja k Guncotu, poglavarju tistega kraja, zoper te ptujce mnogo laži na den spravijo, in ga prosijo, naj jim ukaže, od tod se pobrati. Gunco stori po njih volji. Da pa te služabnike Božje še bolj užalijo, ukradejo jim njihovo edino kravo, jo deleč v les odpeljajo, in umorč dva brata, ki sta je šla iskat. Kolumban, jako žalosten nad tem umorom in vednim sovrašt¬ vom in maščevanjem, se odpravi proti Italiji. Gal pa, ravno merzličen, verže se odhajajočemu Kolumbanu k nogam, re¬ koč, da se ne upa nikakor na tako daljno pot podati. Terda poskušnja je to za obe ljubljeni serci; toda Božja previdnost hoče Gala na blagor ljudstva v teh pokrajinah prideržati. 2. Po odhodu svojih tovaršev gre Gal nazaj k mašniku Vilimaru, in ostane pri njem, dokler se do dobrega ozdravi. Potem pa se z dijakonom Ilildeboldom dogovori, da mu sa¬ motni, vodenčini in rodovitni kraj, prijetno planjavo ob izviru reke Stajnah, pokaže. Ondi postavi križ iz leščevega protja, obesi nanj svoje svetinje, ki jih vedno na vratu v škatljici nosi, posvetivši potem z molitvijo ta kraj za svoje prihodnje prebivališče. Tu je bilo, da po noči pride medved, pobirat ostanke njene pičle večerje. Gal mu reče: „V imenu Jezusa Kristusa ti zapovem, da derv prineseš in na žerja¬ vico veržeš.“ Medved gre in privleče velik hlod; Gal pa mu da zato kos kruha rekoč: „V imenu mojega Gospoda Jezusa Kristusa zapusti ta dol; na gorah smeš ostati, pa ne smeš ne ljudi ne njihovih čed napadati.“ Medved odide. (Vsled te prigodbe se Gol obrazuje z medvedom, ki hlod nese.) Drugi deU obhodita bližnji hrib. Prišedši do velike planjave med vo¬ dama Stajnah in Irhoče hoče si Gal tu svojo celico postaviti- Kraj je poln. kač, ki pa od dne njegovega prihoda tje zgi' nejo. Tu se Hildebold od njega poslovi, on pa ostane tri dni tukaj brez vsega živeža in moli. Četerti den gre nazaj k Vilimaru se od njega poslovit. Dokler pa še pri nje# 1 prebiva, pride pismo od prej imenovanega vojvode Guncota na Vilimara, da je njegova hči Fridburga vže več dni od hudobe obsedena, ki jo neusmiljeno terpinči, da nič ne j 0 ; se vsa penasta po tleh meče in jo štirje močni možje komaj uderŽujejo. Vilimar Gala prosi, naj gre ž njim. Pa Gaj z izgovorom, da on ni pozvan in da s posvetnim vladarje# 1 16. vinotok: Sv. Gol ali Gal, opat v Švajci. 107 nima nič opraviti, poda se s svojimi prejšnjimi tovarši v v najdeno samoto. Drugo jutro reče svojim učencem, da gre z a nekaj časa od njih, da naj pa nikomur ne povedo, po kterem potu je odšel. Tako gre z dvema učencema čez goro, in pride do pustine Senvald, kjer se snide z bogoslužnim dijakonom Jovanom, ki njega in njegova učenca prijazno m gostoljubno sprejame. Med tem pride Vilimar k Gun- ootu. Ondi zve, da hudobni duh, ki je s pervega bil nem, sedaj iz deklice govori, in da je Avstrazijski kralj, ker je njegovemu sinu bila zaročena, vže dva škofa k njej poslal, ki pa zoper hudobo nista mogla nič opraviti, ter da je hu¬ dobni duh sam rekel, da nihče drug nego oni, ki ga je s Tugena in Bregenca pregnal, ga tudi tukaj ne bo odpravil. Vsled tega vojvoda Vilimarju naroči, naj Gala poišče in k njegovi hčeri pripelja; plačilo za to mu bo obilno darov in Konstanska škofija. Vilimar ga po Božji previdnosti najde v neki duplji pri branji. Po dolgem prigovarjanji gre Gal z Vilimarom v Iberlingen k vojvodi. Po noči tje dospevši, pelje ju vojvoda precej drugo jutro v izbo, kjer derži mati s ^ojo hčer v naročji. Merliču enako ima oči zatisnjene in žveplen sopuh jej gre iz ust. Gal moli, in po molitvi za- r oti hudobo, da naj se v imenu Jezusa Kristusa iz deklice pobere v prepad, kamor ga je Bog obsodil. Takoj se pobere satan v podobi nagnjusnega černega ptiča iz deklice, in Gal J° pelje zdravo v naročje oveseljenih starišev. Iz hvalež¬ nosti mu sedaj oče posili obilno darov, ki jih je Avstrazijski kralj svoji snahi bil poslal; županu Arbonskega mesta pa P°Šlje ukaz, da mora s svojimi ljudmi Galu pri njegovem namenjenem zidanji pomagati. To je bil začetek (1. 614.) rjovečega Sent-Galskega ustava, dve uri od Konstanskega ali bodenskega jezera, in sedem od mesta Konstanc. Blizu tega nstava se je poznejše sčzidalo lepo mesto Sent Galen. — Ko Pa Gal v Arbon pride, veli vse prejete Guncotove darove P° svojem učencu Maginoldu med uboge razdeliti. Vernivši od tod zopet nazaj v svojo ljubo samoto, spreobrača v °kolici naseljene ajde s svojimi pridigami, s čudeži in last- Vm izgledom, za česar voljo se še den danes ko apostol tega Cr aja česti. 3. Med tem pošlje kralj Sigbert k vojvodu Guncotu P° svojo nevesto. Gunco sam jo spremlja do Rena, potem jo odpravi v spremstvu svojih grofov na kraljevi dvor, .J e r je slovesno sprejeta. Pervo, česar prosi svojega ženina, •p da naj zarad nje sv. Galu svojo kraljevo milost nakloni. ^ r alj naredi pismo, s kterim določi, da je Galovo prebiva- 108 16. vinotok: Sv. Gol ali Gal, opat v Švajei. Iis6e pod kraljevim varstvom, ter mu ga takoj odpošlje in pridene po dve libri zlata in srebra. Po opravljeni poroki in po doveršenem ženitovanji pa se z mlado kraljico nena¬ doma čudno presuče. Sedmi den zjutraj potem gre Frid- burga v cerkev sv. Štefana, poleg ktere je bil nunsk samo- mostan, veli vrata za seboj zapreti, odloži kraljevo obleko in se obleče v nunsko. Pred oltar pokleknivši moli k sv. Stefanu, naj bode njeni priprošnik, da se kraljevo serce njeni volji uda, in jej samostanska obleka ne bo nič veČ vzeta. Osupnjen to prigodbo kralj posluša. V posoveto- vanji, kaj mu je storiti, reče mu škof (Jiprijan: ,,Devica, od hudobe rešena, zavezala se je z obljubo, deviško živeti; varuj se, jej to braniti, da ne bo še hujše terpljenje čez-njo prišlo in se ne pregrešiš. 44 Pobožni kralj škofovi sovet po¬ sluša, jo veli pred-se pripeljati, po kraljevo obleči in jej krono na glavo deti. Potem pa jo sam pelje v cerkev pred oltar, in svojo desnico nanj položivši reče: „V tem lepotičji, v kterem bi te bili k meni pripeljali, oddam te svojemu Gospodu Jezusu Kristusu za nevesto.“ Tako jo z bogatimi darovi odpošlje v samostan. Poznejše jo povzdigne za opa- tico v Sen-Petru v Meči. To pa, kar je Fridburga storila, zgodilo se je na sovet sv. Gala, ki jo je s svojimi besedami za devištvo bil vnel. — 4. Galova perva misel je sedaj obdelovanje njegove samote, ki je bila poleg kraljevega pisma njegova lastnina. Ker se je število njegovih učencev na 12 narastlo, in sta mu Arbonski župan in Konstanski škof Jovan s delalci poma¬ gala, šlo je delo hitro spod rok. Kmalu so videti lepe njive, ena cerkev in več prebivališč, in iz več krajev peljajo pota do Arbona. — Neko nedeljo po polnoči, komaj, da se jutro zazna, pokliče Gal svojega dijakona Maginolda, da naj hitro vstane in za sv. mašo pripravi. Maginold, čude se nad te# 1 poveljem, ki je bilo v tako nenavadnem času, vpraša ga, zakaj tako za rana. Gal mu odgovori: ,,Po opravljenih molitvah v polnoči mi je bilo razodeto, da je moj učenik Kolumban umeri; za mir in pokoj njegove duše bom sv- dar opravil. 44 Po opravljeni sv. maši ga pošlje na Laško v Bobijski samostan, da ondi kaj več o njegovi smerti poz^o in mu njegovo čudodelno palico prinese. In res je Kolum¬ ban ravno tisto noč in tisto uro umeri, ko je bilo Galu p ki si jih privošži za oddihljej, ne obraža za po- 124 19. vinotok: Sv. Peter Alkantarski, spoznovalec. stopanje in zabave, ampak da obiskuje uboge in se peča 9 pobožnimi redovniki. S svojimi očmi stori zavezo, da n J ' koli nič nespodobnega ne pogledajo, in s svojimi ustmi, da nič nečednega ne govore. Njegovo modro obnašanje, njegovi* krotkost in ljuba čistost mu pridobi spoštovanje in ljubezen vseli. V šolskih počitnicah v Alkantaro prišedši sicer misl’ pravedne študije nadaljevati, a njegov pobožni duh prevag a ’ da se, 16 let star, za samostan odloči, in se poda v Mank sarete ob Kastilijanski meji. S Frančiškovo obleko prej® 6 tudi Frančiškovega duha uboštva, ponižnosti, zatajevan ja F pokore. Njegovo pobožno, modro in razumno življenje g il tolikanj priporoča, da ga še le 20 let starega za superijorj a ali sprednika v novem Badajoškem samostanu izvolijo. Iv° doseže postavno starost, prejme na povelje viših sv. mašn J ' kovo posvečevanje, in je potem v raznih samostanih zapore* 1 za guardijana ali za definitorja postavljen. V teh službi je posebno čuječ in zvest. Njegovi priserčni nauki in op°' mini, v sredi med ostrostjo in mehkobo, njegova gorečno^ in najbolj njegov lastni izgled spodbadajo brate k vedneoF prizadevanju po evangeljski popolnosti. Njegovo priljudn 0, priprosto obnašanje do zunanjih mu odpira serca in roke, d a več milih darov dobiva, nego jih njegova ljubezen do uboštF more sprejemati. Med tem in poleg tega pa tudi dušno pf' stirstvo opravlja, obiskuje bolnike, posluša njihove tožbe j 1 ’ spovedi, jih v dušnem in telesnem terpljenji tolaži in jF 1 serčnost in zaupanje daje. Mladino uči kerščanslcega naulFt odraščenim ima verske ogovore, ter vpelje mnogo lepih, p°' božnih vaj; ob cestah in potih, po hribih in po gričih pf stavi visokih križev, da ljudstvo s spominom na terpljerjj 3 in smert Zveličarjevo k pobožnosti vnema. Z veliko goreli nostjo in najboljšim vspehom oznanuje na prižnici besed 0 Božjo. Pridigar je bil za ljudstvo, priprost v izrekih, F poln resnice in prepričanja, kakor je vže njegova zunaFP podoba pridigala; kajti njegova plešasta, z ranami in pr 0 " gami obdana glava, njegovo bledo in medlo obličje, votl°’ zaperte oči, njegova velika, merliču en&ka postava, zmeiF 0 in slovesno ponašanje z rokami, ki so bile medle in suh 6 ’ kakor usušene veje na drevesu, — vse to je z nemim glasoP govorilo na serca poslušalcev. 2. L. 1538 je bil Peter enoglasno za provincijala v Estr^ maduri izvoljen. Na svojo žalost je vže pred več letmi pazil nektere napake, ki so se v to sicer pobožno pokrajin 0 priklatile. Da jim pride v okom, zbere očete v Placenci 1 jim predloži svoje nasvete. Na njegovo veliko veselje 3 19. vinotok: Sv. Peter Alkantarski, spoznovalec. 125 Soglasno vsi sprejeti, in tudi takoj v življenje vpeljani. Kot provincijal preišče dvakrat vse podložne samostane. L. 1541 se poda na Portugalsko. Ondi ustanovi v nerodovitnem 4rabidskem kraji novo samotijo, tako zvani bosonoški red, kjer so menihi čisto bosi hodili, v malih celicah na deskah ležali, nikedar mesa jedli, le vodo pili, molili in se od dela s yojih rok živili. — Peter vendar še dalej poseže, izprosivši k v Rimu od papeža Julija III. dovoljenja za še večo ostrost. K sled tega sezida ob Lomrijski cerkvi dve celici, štiri čevlje jk>lgi, tri široki, in tako nizki, da se ni blo moč v njih kvišku skloniti. Ta ostrost se jim tako dopada, da vže 1. 1&55 v Pedrozi pervi samostan sezidajo, čegar cele so bile ?°lj grobovom, nego človeškim stanovališčem podobne. Zlasti ll &a Peter za-se stanico, kjer ne more niti stati, niti ležati, a ^pak ali klečati ali pa se sklonjen deržati. V šestih letih Ae 11 takih samostanov obstaja, med tem, ko na Nemškem in sto malopridnih menihov in nun iz samostanov uhaja. Vegova navadna jed je skorjica terdega ali vže plesnjivega kruha, redko, lcedar si kaj več privošči, nekoliko napol ku- lf *nih zelišč ali sočivja. Da jim natorni okus odvzame, po¬ kosi jih s perstijo ali s pepelom. Ako mu bratje kako boljšo Kd ponudijo, pomakne jo od sebe, in reče smeje: ,,Pustite, !Aj zob čas nad menoj gloda; vaši pomočki pridejo prekasno 111 ne bi 'bili za drugo, nego, da bi čas mojega pregnanstva ^koliko zdaljševali. u Iz ljubezni do uboštva si tudi malo 'dna ne privošči, dasiravno mu ga zdravniki za voljo sla- ® e ga želodca svetujejo. „Vino pa meso, pravi, je terdemu Moštvu in popolnemu zatajevanju najbolj nasproti." Veliko Aselje je imel Peter do molitve. Molil je navadno po šest v t ' na dan; a lehko se reče, da je molil zmiraj in povsod. Vikrat je z razprostrenimi rokami cele ure v molitev zamak- kKn proti nebesom zerl. V enaki staji je večkrat v korii ^kovske ure opravljal, in videli so ga, da je bil v molitvi jKgostoma od tal kvišku dvigovan. Sv. mašo je s toliko po¬ lnostjo služil, da se je reklo, da nobena pridiga od drugih imela tolikega vtisa, nego pogled na Petra pri daritvi maše. — Vže svoje žive dni je po molitvi čudeže delal, °lnike ozdravljal, terdovratne grešnike spreobračal i. dr. >, er e se tudi o njem, kakor od sv. Antona Paduanskega, sv. . ^nčiška Ksaverija, sv. Alfonza Liguorija, da je bil v enem T 'avno istem času na dveh oddaljenih krajih ob enem po °Ksu pričujoč, kakor se je bilo to za časa sv. leta pod pa¬ lcem Pavlom IV. zgodilo, da je namreč neko plemenito g0s po, Elviro po imenu, v Pedrozi za sv. leto spovedoval, 126 19. vinotok: Sv. Peter Alkautarski, spoznovalec. ob enem pa v Madridu v svoji celici bival. Enako je s svo¬ jimi spremljevalci čez dereče reke, kakor po suhem, šel, ah da v plohi njega in njegovega spremljevalca deževne kapi/ niso zadele, ali da je v samostanu vstali požar, stopivši sre? plamena, s svojo besedo pogasil. Gredoč po nekem samot¬ nem kraji prehiti ga noč in vjame grozna nevihta ter sne** in kocnjd, da mu ni moč dalje iti. Ozerši se vidi podert" kočo, v ktero se zateče, ki je pa brez strehe in toraj Petef v nevarnosti, da ne bi ga sneg zakidal. Na kolenih pros' Boga pomoči ; kar se pri tej priči sneg krog njega raztopi da postane gorko, kakor spomladi. Sneg pa, ki. ga le s? nanaša, obvisi prosto v zraku, kakor strop, nad kočo, d» Peter lehko brez zaderžka celo noč v molitvi prebije. N* jutro Boga hvalivši iz koče stopi, raztegne svojo roko ,n sneg se mu ugane s pota, da zopet brez vseh ovir lehk° dalje popotuje. — Med veliko drugimi čudi mično je zlast* to le: V Pedrozi se nekega dne on in o. guardian po sad¬ nem vertu sprehajata. Tu mu reče o. guardijan: „Pač h 1 bilo dobro, oče, da bi med temi drevesi tudi kaka smoleč stala; da bi bratje po zimi suhe lehko za večerjo imeli’ To se zdi Petru kakor povelje. Ozre se proti nebu, kako'' bi hotel od ondod soveta prositi. Potem pa svojo popotn 0 palico v zemljo vtakne, in, blagoslovivši jo, de: ,,Gospod" bode skerb, da vam smokev nikoli več ne bo manjkalo- Palica jame zeleneti, perje in popke odganjati, in še tisto leto dozori na nji najslajši sad. Veliko jih je hodilo to drevo gledat in njegov sad poskušat, od kterega je celo ve* bolnih ozdravelo. To čudesno drevo še dan danes stoji "" samostanskem vertu, prinašaje še vedno sladek sad. — 3. Pri vseh teh darovih pa je bil Peter izgled pord^' nosti in poterpežljivosti ter pravo ogledalo čistosti. — lv‘ lf starejši med drugimi brati je najmanjšemu iz med njih pod¬ ložen in v večo čest si šteje, da more komu teh noge p°' ljubiti, nego bi se mu uklanjal ves svet. Ko mu hoče lcd° kakovo čest skazati, pravi: „Jez nisem postal redovnik, d" bi česti prejemal, temuč da bi kot manjši brat Božjim sl"' žabnikom služil, svoje grehe objokoval in se za-nje pokoril- 1 Če se česti ne more umakniti, zabrani se pred napuhom * mislijo: „Kaj še nisi svetu odmeri? Pusti, naj s teboj del"! kakor z merličem. Čest mine, kakor sapa, in ti ničesar da, kar še nimaš.“ Njegovi tovarši spričujejo, da ni bil 0 nikedar nobene graje iz njegovih ust čez bližnjega slišat 1 ! zato se pa tudi nihče ni prederznil, vpričo njega kaj slabeg" čez svojega bližnjega govoriti. Ta ponižnost mu je pa tud 1 19. vinotok : Sv. Peter Alkantarski, spoznovalec. 127 belila prečudno, poterpežljivost. Pri obnovljenji reda je imel sitnost, preglavic in nasprotja čez mero; prestati je moral gerda obrekovanja in celo tepeže. Zoper vse svoje nasprot¬ nike in nagajivce pa se s tem brani, da se z molitvami za¬ nje nad njimi maščuje. Njegov navadni izrek pri obreko¬ vanji je: ,,Veseli me, bodi Bog zahvaljen! da ljudje vendar enkrat spoznajo, kdo da sem, in z menoj tako ravnajo, ka¬ kor sem vreden.“ Poseben izgled njegove poterpežljivosti pa je ta le prigodba: Ležeč v Arenskem samostanu bolan, veli mu Gospod iti v A vilo, da bi bil sv. Tereziji na pomoč. Za peš hojo nezmožen zasede osla in potuje tje z nekim to- Varšem. Na potu grede se pri gostilnici ustavi, da bi od¬ počil. Vleže se na tla, de kamen pod glavo, in tovarš raz- gerne čez-nj njegov plašč. Med tem pride osel, ker ga je tovarš pozabil privezati, na kerčmaričini vert v škodo, da ttekaj sočivja pomnii. Kerčmarica, to videvši, se grozno raz¬ togoti, vzame osla v zastavo in ga zapre v svoj hlev, Petra Pa in njegovega tovarša neusmiljeno ozmirja. Ko pa oba golčita, togoti se nad njima še hujše, ter potegne Petru plašč lz P 0f l glave, da ž njo ob kamen telebi in kervavi. Peter, ki se komaj kvišku na kolena skloni, prosi jo odpuščen j a, ter da naj jezo utolaži; a ženska se le še hujše nad njima v saja in dere, da naj se spred njene hiše pobereta. Med tem prijezdi nek plemenitaš in Petrov spovedenec. Zvedevši, kar se je bilo zgodilo, hoče jo gerdunko pobiti; pa Peter Mu pade k nogam, prose ga, naj jej nič žalega ne stori; a ko pa hoče njemu kako ljubavo skazati, naj ženi škodo poverne, kar blagi plemenitaš tudi stori. 4. Bil je vže 60 let star, in življenje njegovo, vseskoz Božji službi posvečevano, nagibalo se je proti koncu. Sv. kerezija, ki je nad njim najboljšega prijatlja, najmodrejšega hodnika in naj zvestejšega varuha bila našla, prejme od Boga ^azodenje, da bo kmalu umeri. Takoj mu o tem sporoči, ^ar se Peter silno razveseli. Dasiravno pripravljen, sle¬ herno trenotje pred Božje obličje stopiti, pripravlja se ven¬ dar marljivo na ta odhod. Bližej mu je, bolj se ponižuje. Mlorje mi, mal o pridu emu hlapcu, zdihuje, ki nisem nikedar Ml človek!“ Hude bolezni so mu napovedovale bližajočo Se smert; vendar pa še obiskuje samostane svojega reda in ®podbada svoje brate k veči gorečnosti. V samostanu ^'cijoza loti se ga merzlica. Grof Oropeza pokliče ga ne¬ mudoma na svoj grad, da mu z vsem potrebnim pomaga. Jo to ga v mehko posteljo doti; a Peter se tega brani, za- htevaje, da naj leži na golih tleh med dvema diljama. Ker 128 19. vinotok : Sv. Peter Alkantarski, spoznovalec. se pa častne postrežbe pri grofu ne more ubraniti, in slutč, da se mu zadnja ura približuje, da se v Arenski samostan prenesti, da bi v naročji svojih bratov sklenil. Nekaj dni potem ga obišče zdravnik, videti, če bi ga bilo moč ozdra¬ viti. Peter ga vpraša: ,,Povejte mi, ljubi moj gospod, bom li kmalu odpopotoval?“ Zdravnik mu odgovori: ,,Kmalu se bo zgodilo, kajti zoper to bolezen ne vem pomočka.“ Tega se služabnik Božji jako razveseli in vsklikne s psalmistovimi besedami: „0veselil sem se tega, česar mi je bilo rečeno, da pojdemo v hišo Gospodovo 1 *. (121, 1-) Na to si da sv. zakramente podeliti, pripravljaje se tako popolnoma za odhod na uni svet. Pred poslednjim tre- notjem pa mu je še hud boj prestati. V neizrekljivih bole¬ činah hoče ga satan v nepoterpežljivost zapeljati. Vendar ne mara za tolažbo od nobenega, temuč reče: „Ako nevar¬ nost traja do smerti, traja naj tudi zatajevanje do smerti/ 1 — bore se še naprej serčno, zaupajoč na Gospodovo brambo- Žalostne in za voljo njegove smerti jokajoče brate tolaži s priserčnimi besedami, zročivši jim za drago dedščino sveto uboštvo, rekši: „To je edini delež, kterega mi je Kristus zapustil* ubog se je v jaslicah rodil, ubog je na križi umeri, hodite toraj kot ubogi popotniki še vi za Njim!“ Še po¬ slednjo uro razodeva svojo ljubezen do uboštva. Nosil j 0 svoje žive dni neko tesno rasovno haljo. To si da sleči h’ jo o. guardijanu nesti. Kako pa se sedaj bratje zavzemajo, videti ga skoraj do golega slečenega, bolj koščeni smerti nego človeku podobnega, polnega prog in ran, ki so bil 0 sledi tepenja in ostrega oblačila. Na to odpuščenja pros 1 vse brate, ter da mu naj kako slabo oblačilice dajo, v kte- rem bi bilo njegovo truplo pokopano. Ko se mu volja iZ' polni, d4 o. guardijan po vsem samostanu kakovega takeg a oblačila iskati; ali nobeno se ni našlo slabejše memo njego- vega prejšnjega. Zato mu ga o. guardijan d4 za vbogajm 0 nazaj, za česar se Peter lepo zahvali. Za voljo slabe odej 0 še naposled mraza dergetA Vendar, ko mu eden bratov hoČ 0 noge odeti, reče: „Pusti, moj sin, kajti moje telo še ni brez nevarnosti!“ Ko se mu pa ura ločitve približa, vidi v pri' kazni Dev. Marijo s sv. Janezom in veliko trumo angelov- Z molitvijo sv. cerkve in s petjem psalmov sklene miru 0 19. okt. 1. 1562 zjutraj ob šesti uri svoje življenje. Ravno tisti trenotek, ko je sklenil, prikaže se ves Z nebeško svetlobo obdan, sv. Tereziji, ki je deleč proč od Arenskega samostana prebivala, da še o njegovi smerti ni^ ni mogla videti. Z občudenja ga vpraša: „Kaj je to, oČe? lt 19. vinotok : Sv. Peter Alkantarski, spoznovalec. 129 ,,Grem k pokoju‘ £ , odgovori jej. Pri po vedo vaj e jej potem o fiesti in zveličanj i, ki je vže vživa, pristavi besede: ,,0 zve- liSanska pokora, ki mi je toliko zveličanje zaslužila 1“ — Po smerti spremeni se na enkrat vsa njegova telesna podoba. Ofil, poprej vedno pobešene in zaperte, odpro se mu in se svetijo, kakor zvezdi, in njegovo obličje, vse bledo in medlo, postane ljubeznjivo, kakor angeljsko. Pri njegovem pogrebu so se godila velika čuda. Klicaje ga na pomoč so bolniki shajali; dolgo deževno vreme preneha, dokler je njegovo truplo položeno k počitku. Luči, s kterimi so mu pri spre¬ vodu svetili, pri tolikem viharji, da je drevesa vpogibal, niso ugasnile, ne se sveče nič povžile, dasiravno so več časa gorele. Tako je Bog poveličal Svojega služabnika, ki je vse dni svojega življenja le Njega in Njegove česti v vsem svojem dejanji in nehanji iskal. *— Papež Gregorij XV. ga je 1. 1622 med zveličane, papež Klemen IX. pa 1. 1669 med svetn i ke pri štel. Obrazuje se v svoji redovni obleki s plešasto glavo in polno brado, ter s križem v naročji. * Nekteri njegovi spomina vredni nauki. Bratje! posnemajte ribe v morji, ki v viharjih in pri šumu valov ne 'ščejo zunaj vode zavetja, temuč se še bolj nazaj v globočino pomikajo. Tako s e še vi pri hrupu in šundru tega sveta v premišljevanje Božjih stvari zami¬ kajte ; zatekajte se v presvete rane našega Božjega Zveličarja, ki nam ko naj- Varniša barkostaja našega zveličanja odperte stojč. V njih smo varni pred slehernim viharjem, ki ga satan po nevarnem pečanji s posvetnimi ljudmi v las skuša vzdigniti; v njih zamoremo brez zaderžka mir svojega serca vživati. Vse hudo izvira od tod, da nihče noče sam sebe in vsak le druge hoče Pobolj Sevati. Tako ostaja ves svet brez zdravila. Kdor Boga v svojem sercu gleda, ta se za vse vidne stvari ne zmeni. Le tisto uboštvo jez hvalim, ki ga iz ljubezni do svojega križanega Zveličarja terpimo, in še bolj tisto zaželjeno uboštvo, ki ga iz ljubezni do Je- z,1 sa radovoljno sprejmemo. Iz vsega serca si voščimo, v ljudskih očeh zaničevanim biti in nikedar s Voje volje ne storiti. Vse naše želje naj bodo v Bogu; Njega prosimo, naj zgodi Njegova volja, da On sam v nas gospoduje. Kdor nas od ponižnosti odverne, naj ima ktero pretvezo si bodi, ta je kriv prerok, dereč volk, ki se Vriva v ovčjo obleko, da bi nam s trudom priboreno oropal. „0 zveličanska pokora, ki mi je toliko zveličanje zaslužila!“ — Pomisli, krščanska duša! je li bolje po izgledu sv. Petra Alkantarskega na svetu kratek čas žalovati, se pokoriti in solziti, ter po smerti se vekomaj veseliti; ;i L pa po izgledu posvetnjakov kratke dni življenja se smejati in rajati, po pa vekomaj peklensko gorje terpeti? Življenje svetnikov in svetnic božjih. JV. del. 9 130 20. vinotok: Sv. Vendelin, opat. Molitev. Sveti služabnik Božji, prosi za nas pred sedežem nebeškega Očeta, da po Svojem sv. Duhu še v naših sercih ljubezen do pokore obudi in vsplarnti, da tudi mi tvoje česti deležni postanemo! Amen. 20. vinotok ali oktober. Sv. Vendelin, opat. (L 1015.) fv. apostelj Pavel piše sam od sebe Korinčanom: Mi smo nespa¬ metni za voljo Kristusa“, to je: ljubezen do Jezusa Kristusa, želje, zaNjim hoditi, so nas storile pred svetom za nespametne; a ravno ta ne¬ spamet stori nas modre pred Bogom in Mu dopadljive. To nespamet je po¬ snemal sv. Vendelin, navadno Šent Vendel imenovan. 1. Rojen s kraljeve škotske hiše bil je svojemu visokemu stanu primerno izrejen. Bil je ne le učen, ampak, kar je še več, vže mladenič ves ponižen, pobožen in bogoslužen, ter vse veselje in naj slajša nada svojim starišem. Razgrinjala se je pred fejim najlepša prihodnost. Ali tu ga ogenj Božje ljubezni tolikanj pregreje, da v njem sklep dozori, svojo dušo oteti, in Bogu največ, kar mu je bilo mogoče, v dar prinesti, naj ga stane, kolikor hoče. Zapustivši očeta in mater, kra¬ ljevo poslopje in domovino, zaverže krono in kraljevo palico in gre v borni romarski obleki skoz Angleško ter čez morje na Francosko. V pokrajini Trierskega mesta ob Renu se ustavi. Ondi najde veliko temno dobovje in ondi mirno me¬ stice pod košatimi hrasti, oddaljeno od drugih ljudskih pre¬ bivališč. Tukaj postavi si malo celico, da bi ko menih Bogu služil. Kolikorkrat mu je mogoče, hodi v Triersko mesto k sv. maši, da ondi svojo pobožnost opravlja in sv. zakramente prejema. Nihče ne ve, kdo da je in od kod je prišel, vse pa se čudi njegovi pobožnosti in gorečnosti. Radi mu dajejo miloščine, da se preživi. Nekega dne pa prosi ob potu v Trier vbogajme nekega plemenitaša. Plemenitaš, misle, da je kak postopač, ozmirja ga rekoč: „Lehko mi greš moje pre- šiče past, da ne boš zastonj jedel . u Vendelin to zmirjanje ponižno poterpl, ponudivši se gospodu za svinjskega pastirja. Ker pa dobrovoljno in zvesto to službo opravlja, postavi ga gospod za čednika svojim govedam, in poznejše za ovčarja, česar si je Vendelin tem bolj želel, da je pri krotkih in po¬ hlevnih ovčicah lagljej molil in premišljal. Daleč v lesovje, v samotne dole in laze vodi Vendelin svojo čedo. Ko pa ovce 20. vinotok: Sv. Vendelin, opat. 131 počivajo ali se mirno pasejo, verže se na ko¬ lena in moli, ali pa premišljuje Božjo lju¬ bezen, dobrotljivost in modrost, nadnajmanjšo biljko se razodevajočo. Tiki gozd, temna senca pod velikanskim drev¬ jem, ptičje petje in žvergolenje vzdiguje njegovo serce k Bogu in odpira njegova usta k česti in hvali Naj- višjega. Ali ni mu moč vedno mirno mo¬ liti in Božjo hvalo prepevati, kajti pogo- stoma ga v tem bega spomin na očeta in mater, na ljubi dom, na kraljevo poslopje. Hudobni duh, ta ljuti s °Vražnik molitve in v Bogu skritega življenja, slepi in °aami ga z žalostjo, ki jo je napravil svojim starišem, te r z lepim in do voljnim življenjem, ki bi ga lehko na Sv etu vžival. Toda Vendelin obrača svoje oči na križ, ki si §a je z lesa naredil, premišljavši reve in zapuščenost ljubega ^ e zusa, spominjajoč se nebeškega gospodstva in zveličanja v '^zusovem naročji. S tem kroti svoj život, da zmaguje pe¬ klenske skušnjave. To krotitev in zatajevanje povračuje mu k*°g z najslajšimi tolažili. Bazen teh terdih notranjih po- s kušinj ima tudi zunanja terpljenja. Plemenitaševim poslom Vendelinova pobožnost tern v peti in zgoli hinavščina in klimba, kajti je le pritepenec v njihovih očeh. Žge in peče ■j l h plemenitaševa dobrovoljnost proti Vendelin u, in pa sreča, Cl jo ima pri čedi, ki se od dne do dne vidno množi. Bog blagoslovlja, kakor nekedaj očaka Jakopa pri Labanu. ^ nevoščljivosti ga toraj skušajo ob gospodovo prijaznost in dobrovoljnost pripraviti. Devajo ga v nič, ogovarjajo in °hrekujejo pri gospodu, da mu za čedo ni nič mar, da jo Prerano na pašo in prekasno s paše domu vodi, in so uboge Galice, tako rekoč, celi dan brez pastirja. Res ga neki večer &°spod sam vže precej v mraku s čedo dobi na paši, on ga 9 * 132 20. vinotok: Sv. Vendelin, opat. zavoljo njegove zanikernosti hudo ozmirja. .Vendelin pa mu krotko in pohlevno odgovori, da bode Seda Se ob pravem času v hlevu. Ko pa gospod komaj domu prijezdi, vidi vže tudi ovce veselo proti hlevu hiteti. Tej prigodbi se gospod ne more dosti čuditi, ker se mu je nemogoče zdelo, da bi se bilo to moglo po natornem potu zgoditi. Odšle je Ven¬ delin vse kaj drugega v njegovih očeh. Česti ga kot Božjega prijatelja prosi odpuščenja, mu odvzame nizko ovčarsko službo, ter mu ponudi zlata in srebra, da bi brez ovir tem lagljej po želji svojega serca Bogu služil. Ali za vso to ponudbo se mu Vendelin lepo zahvali. Prosi ga pa dovo¬ ljenja, da bi smel blizu Tolejskega samostana, ki ga je kralj Dagobert 1. 627 ustanovil, malo celico postaviti. Plemenitaš mu to z veseljem dovoli. Ko je pa celica dodelana, preseli se Vendelin z večo radostjo v njo, nego kralj v svojo palačo- 2. V tej celici si sedaj z vso gorečnostjo prizadeva po evangeljski popolnosti, podobi Kristusovi hoče popolnoma enak postati in vse lepe čednosti, ki jih Jezus s svojim iz- gledom kaže, zlasti Njegovo ponižnost, krotkost, pokorščino in nebeško čistost posnemati. Iz te celice obiskuje pogostoma samostansko cerkev, ki jo je veliki škof Trierski, Madoald, v benediktinsko opatijo bil povzdignil. Vido pobožnost ondotnih redovnih bratov prosi Vendelin opata, da ga oble' čejo v halo tega reda, vendar pa zunaj samostana v priljub¬ ljeni svoji celi prebiva. Daleč na okoli zasluje njegova po¬ božnost, le on sam se ima za malopridnega hlapca, ki m drugega vreden, nego zasramovanja. Pa tem bolj ga čestijo, in po opatovi smerti ga samostanski bratje celo za njegovega naslednika izvolijo. O tej volitvi se silno prestraši, in le pokorščina ga primora, da svojo ljubo celico zapusti in to službo prevzame. Kot opat svojega dosedanjega življenja nie ne spremeni, temuč ostane poprejšnji ponižni in pohlevn 1 menih, edino si le prizadevaje, da bi s svetim življenjem svoje brate spodbadal. Hude bolečine, s kterimi ga ljubi Bog obišče, potarejo ga ščasoma, da ves obnemore; pa s serČ- nimi željami zdihuje po uri, ki bi ga razvezala in s Kri¬ stusom na vekomaj zedinila. Na smertni postelji še le ra¬ zodene svojemu spovedniku, kdo in kakovega rodil da je i* 1 kako je do sedaj živel. Z ginljivo pobožnostjo sv. zakra¬ mente prejemši zaspi med braterno molitvijo mirno v GrO' spodu 1. 1015, objokovan in obžalovan od vseh. Bratje g a hote po smerti v samostanski raki pokopati; a tri dni zapo' redoma najdejo njegovo truplo zopet zunaj rake. PoloživŠi ga na voz, zapeljajo ga vpreženi mladi voliči naravnost v 20. vinotok: Sv. Vendelin, opat. 133 gozd, kjer je celica ranjega še stala in kjer se je njegovo pervo sveto življenje pričelo. Ondi toraj, v tej ubogi meniški celici najde njegovo truplo svoj pozemeljski mir. Grlas o njegovem pobožnem življenju in njegovi čudo¬ viti smerti poči kmalu na daljavo in širjavo, posebno ko še spovednik razglasi, kar mu je bil ranjki še pred smertjo raz¬ odel. Tako od vseb strani romajo dušni in telesni bolniki ha njegov grob, ter ondi eni tolažbo, drugi zdravje, tretji zopet drugo pomoč dobivajo. Zlasti se je bil kmečkemu ljudstvu, ker je bil ubog pastir, posebno priljubil, da so ga jeli kot pomočnika v živinskih boleznih čestiti. Tako se je zgodilo, da so z milimi darovi, ki so jih njegovi čestilci na njegov grob polagali, kmalu lep spominek in malo kapelico postavili. L. 1320 v ondotni pokrajini kuga veliko ljudi in ži¬ vine pomori. Prebivalci zatekč se v tej sili k sv. Vendelinu, in po čudeži kuga odneha. V zahvalo kupi izborni knez Trierski, Balduin, oni kraj, kjer je kapelica stala, ter sezida ondi malo mestice, Šent Vendel zvano, in nad svetnikovim grobom zalo cerkev. L. 1699 so bili njegovi ostanki še ne¬ poškodovani vzdignjeni. Mnogi čudeži, ki so se po njem godili, storili so njegovo ime pri katoliških kmetih zlasti po Francoskem in Nemškem sloveče. Dvoje lepih naukov iz njegovega življenja. 1. Neprijazno se zdi marsikteremu kmečko življenje, ker se mora od Jutra do večera s težkim delom ukvarjati in v potu svojega obraza vsak- danjega kruha pridelovati. Vendar pa je ravno kmečki stan najsrečniši stan, 11 e le da je vsem drugim stanovom podpora, temuč tudi zato, ker se v njem največ nedolžnega in najslajšega veselja vživa. O kolikrat kmeta, ki sedaj po vertih, sedaj po polji, sedaj po travnikih, sedaj po nogradih, sedaj po gozdih, sedaj po planinah dela, orje, seka ali kopa, vse, kar ga obdaja, k hvali gospodovi opominja! Vsak ptiček, ki svojo jutranjico žvergoleva, vsaka cvet¬ lica, ki pri solnčnem vzhodu svojo krono odpira, sleherno drevo, ki svoje veje proti nebu razprostira, zibajoče se žito na polji z dozorelim klasjem, šumeči Potoki in žuboreči studenci, — vse, vse ga spominja ljubezni in hvale Njega, kije vse to za človeka pripravil, in ki čez vse to neprenehoma Svoj nebeški blagoslov razliva. Gotovo je sv. Vendelin v samotnem gozdu, po lokah in tratah, kjer je svoje ovčice vodil, iz teh bukev veličanskega stvarjenja učil se božje vsemogočnosti, Njegove neskončne dobrotljivosti in ljubezni, Njegove jUodrosti in neizvedljive previdnosti, od kterih lastnost najmanjša stvarica božja daje živo spričevanje. — Take misli, ljubi moj ! naj tudi tebe povsod v tvojem kmečkem stanu navdajajo, in spoznal boš, kako resnične so besede la¬ tenskega pesnika: „Blagor mu, ki proč od mestnih homatij očetovsko polje z nornačimi voliči obdeluje!" — in tako spoznanje bo ti vir vedne zadovoljnosti 8 tvojim stanom. 134 21. vinotok: Sv. Uršula, dev. in muč. s tovaršicami. 2. Sv. Vendelin se je pa tudi serčno zoper peklenskega skušnjavca bo¬ jeval, oziraje se na križ, v kterem znamenji boš tudi ti hudobo premagal in v beg zapodil, kakor ti bode spomin na plačilo v nebesih serčna spodbuda, še tako vabljivemu prilizovanju po nobeni ceni se ne vdati. Pekel namreč nektere ljudi, zlasti te, ki hočejo v resnici bolj pobožno živeti, s posebnimi skušnja¬ vami vznemiruje. Za voljo tega nekteri maloserčni prihajajo, domišljevaje si, da jim nikakor ni moč, do zmage dospeti. V tem pa se jako motijo; kajti prav govori sv. Bernard: „Satan more rjoveti, a nobenega ne končati. Pustite ga, naj rjove, dokler hoče. Ne bodite kakor nespametne živali v puščavi, ki se vže po samem levovem rjovenji dajo ob tla vreči. 11 To se pravi: Hudoba z vsemi svojimi skušnjavami ne more nič opraviti, ako ti sam nočeš. S pomočjo gnade Božje jo lehko vselej vžugaš. Toraj nikoli ne bodi maloserčen, temuč s terdno in stanovitno voljo se v bran postavi. Če te vidi ostrašenega, na tihem vže zmaguje, in bati seje, da te kmalu podere na tla. Vide pa, da jo bolj zani¬ čuješ, nego seje bojiš, da se jej prederzno v bran postaviš, posebno koj z za¬ četka skušnjave, navadno joj serčnost vpade, da zbeži, kakor pri Kristusu, po¬ tem, ko gaje trikrat zastonj bila skušala. To poterjuje sv. Krizostom rckši: „Satan poskusi z Velikim viharjem; če se mu pa močnodušne in neostrašene pokažemo, počasu odjenja in zbeži. 11 Molitev. Ljubi, sv. Vendelin! prosi za vse verne, posebno pa za kmečke ljudi, da se vsegdar spominjajo Zveličar)evih besed: „Iščite najprej Božjega kralje¬ stva in Njegove pravice, in vse drugo Vam bo priverženo.“ Amen. 21. vinotok ali oktober. Sv. Uršula, devica in mucenka s svojimi i|g||f tovaršicami. (1, 451.) ; |jfj|j||ed pobožnimi povedkami, ki so se iz dobe hunskih viher pod Božjo AMljjCŠibo, Atilo, ohranile, je povest od sv. Uršule in njenih 11 tisoč devic najlepša in globokomiseljna. Njeni životopis, izvirajoč iz 10. ali lb stoletja, glasi se tako-le: Uršulo, prežalo hčer britiškega kralja, snubil je nek ajdovski kraljevi sin; pa njeno nebeškemu ženinu posvečeno serce je bilo posvetni ljubezni zaperto. Vendar pa njeni oče v strahu pred mogočnim snubačem z Uršulo vred pod temi pogojami v zakon dovoli: Kraljevič se mora malikovalstvu od¬ povedati in jej tri leta obroko dati. K temu zahteva deset najžlahtniših in naj' lepših tovaršic iz domače dežele, kterih vsaka bi tisoč služabnic imela, in p a brodovja enajstero triveslenih bark — „potem, pravi, zgodi naj se, kar Go¬ spodu dopade. 11 Kar zahteva, dovoli se jej z veseljem. Vse povsod nabere bla¬ gorodnih devic, bogato oblečenih in ozaljšanih. Med njimi se odlikuje voj¬ vodska hči Pinoza s svojo krepostjo in ljubeznjivostjo. Tešejo, pripravljajo i® oborožujejo se ladije. Ko je pa vse pripravljeno, urijo se device na ladijevišG v ženskih igrah, tekaje sedaj sternjene v tesnih verstah, pa zopet saksebi, sedaj napadajoče, pa zopet begajoče na veliko radost gledajočemu ljudstvu- 21. vinotok: Sv. Uršula, dev. in muč. s tovaršicami. 135 Ona tri leta se približajo h koncu in obrok zaročitve pride; kar nekega jutra nasproten vikar na globini plavajoče, z razpetimi jadri in vihrajočimi prapori prevideno brodovje zgrabi in na gališko (ali francosko) bregovje v Tilsko luko zanese. Drugi dan proti izlivu renske reke se obernivši prijadrajo do Kolina. Tujih prijazno sprejmejo, in angelj v ponočni prikazni Uršuli oznani, da bo z deviško trumo potovala v Kirn in se zopet mimo le-sem vernila; tu jim bode večni mir dodeljen, ko bodo v terdem boji zveste ostale in ko mučenice pre¬ jele nevenljivo krono. Od tod jadrajo naprej proti Bazelu; dalje pa gredo peš Čez planine v Rim k groboma sv. apostolov. Po opravljeni pobožnosti se ver- nejo v Bazel, gredo na svoje ladij e in nazaj proti Kolinu. Bilo pa je ravno tedaj ono mesto, kjer so sicer Rimljani v doljni nemčiji svojo vojsko imeli zbrano, od divjih hunskih kardel oblegano. S strastno sladnostjo planejo div¬ jaki čez nežne device, da bi jim premoženje in čest oropali. S proti nebu po¬ vzdignjenimi rokami pripravljene so device rajše umreti, nego belo lilijo ne¬ dolžnosti onečastiti. Ker se jim pa tako v bran postavijo, zgrabijo ti gerduni za orožje in strašansko koljejo in morč. Sredi med tovaršicami, ki jih ali pu¬ ščice prebodejo ali meči posekajo, stoji Uršula, kraljeva devica. Prestrašeni se klavci umaknejo. V tem trenotku pridirja hunski vladar s pohotnosti iskre¬ nimi očmi in z mogočnim lokom v roki; pa Uršulinina v nadnatofni svetlobi se leskeča krasota ga izoroži. Grozeča roka mu upade, in sirova usta jamejo govoriti besede ljubezni: »Prisegam pri svojih bogovih, da bi se bila ti poprej name obernila, ne bi se bilo tvojim tovaršicam nič žalega zgodilo; pa utolaži in oveseli se, kajti jaz, zmagovalec vse Evrope in strah rimskemu kraljestvu, hočem te za ženo vzeti." Ker pa Uršula njegovo ponudbo zasramuje, sproži lnorilno puščico v njene persi. Na kervavih tleh so ležala, enaka belim in ru- dečim rožam, kijih je vihra polomila, trupla blagih britanskih hčer, lepša in ljubeznjiviša še po smerti, nego žive dni, ker spremenjena v svetlobi nebeških kron. Grozovitneže pa? zadene šiba Božja, ter nad prikaznijo nebeških vojnih trum pobegnejo. Oprosteni mestjani s Kolina pokopajo potem svete mučenice na onem mestu, kjer so bile smert preterpele, sezidavši na njenih grobih cerkev svete Uršule in njenih tovaršic. V 12. stoletji kopali so na tej Uršu- linski njivi in našli tudi veliko moških trupel, ter poleg njih imena rajnih, kakor papeža Cirijaka, več kardinalov in škofov. Te najdbe in pa pri¬ kazni sv. nune Elizabete Šenauske so bile krive, da se je iz njih spletla po¬ vedka: Papež Cirijak se je v Rimu svoji službi odpovedal, ter Uršulo in njene tovaršice z več kardinali vred do Kolina spremil in da se jim je med potom več škofov in duhovnov pridružilo. Ni ga životopisa od nobenega svetnika, kteremu bi se bili nasprotniki bolj ustavljali, nasproti pa ga pobožni pisalci Joolj branili, nego je ta od svete Uršule in njenih tovaršic. Da je pa vendar životopis v tej navedeni podobi več ali manj domišljija, vidi se vže iz tega, ker papeža, Cirijak po imenu, no¬ benega ni bilo, ravno tako Tilska luka do 9. stoletja ni bila znana. Brez Vsega pomeua je tudi zbirališče devic in njihove igre i. t. n. Da ima pa živo¬ topis gotovo zgodovinsko podlago, porok nam je ustno izročilo in druga pri¬ čevanja, dasiravno je težko, iz vseh povedek resnico najti. Najstarejše pismeno spričevanje je posneto iz neke pridige iz 8. ali 9. stoletja, ki pa nič ne ve niti od Uršulinine domovine, niti njenega pota v Rim, in poleg tega spričevanja hi bila Uršula vže pod cesarjem Dioklecijanom smert terpela. Naprej od 9. stoletja so si koledarji, mučeniški zapisniki in ceh) mašniške bukve drug dru¬ gemu v sporeki. Nekteri imajo Uršulinino ime in imena enajsterih devic povedana, drugi jo imenujejo: »sveta devica", ali »Uršula in njene tovaršice", drugi zopet imajo naravno število „11 tisoč devic". Enako je sedaj Uršula, sedaj Pinoza, sedaj zopet Marta ali Savla na čelu imenovana. Kako je temu, 136 21. vinotok: Sv. Uršula, dev. in muč. s tovaršicami. še dozdevati se nam ne more. Najverjetniša resnica, posneta iz „Danice“ leta 1871. v 42. in 43. listu, je po popisu bolandista V. Buka ta-le: 1. Vže v pervem stoletji. kerščanstva je bila Kristusova vera v veliki Britaniji (sedanji Angleški deželi) ozna- novana, in se je s ča¬ som tako razširila, da so se začetka četertega stoletja v Londonu, Lin- kolnu, Jorku in dru¬ god škofovski sedeži na¬ hajali. V začetku pe¬ tega stoletja so bili angleški kristijani od severnih ajdovskih File¬ tov in Škotov neprene¬ homa napadani in od 1. 449 so še s suhega prihajali neverski An- gelsaksoni, kteri so An¬ gleško tako nadlego¬ vali,*da pišejo rimskemu vojskovodji: „ Divjaki nas pritiskajo proti morju, morje pa nas nazaj k divjakom pritiska; od obeh strani smo v smertni nevarnosti, ali podavljenim ali po¬ topljenim biti.“ Vsled te stiske obilno število angleških kristijanov domačijo zapusti in se podd na ptuje. Ve¬ liko preseli se jih na Nemško okoli reke Bene, kjer so Še Rimljani nekoliko gospodovali. Velika preselovanska mno¬ žica večidel pobožnega ženskega spola iz Angleškega privre do iztoka reke Rene v severno morje, potem po tej reki vprek vesla in pride v mesto Kolin. Tedaj, ko ti Angleški beguni v Kolinu zavetje iščejo, Huni, divja, roparska derhal, prišedši iz pustot severne Azije, velik del Evrope obspe in neusmiljeno stiska ter prihruje do večernih evropejskih okrajin, bližajoča se nemškim deželam poleg Rene. Angleški beguni, spoznavši, da jim tukaj ni ostanka, posebno da obilna ženska množica nima od gerdo poželjivih hunov nič dobrega se na¬ dejati, sklenejo iti v Rim na Božjo pot, in verjetno je, da so se jim pobožni kristijani iz Kolina in okolice pridružili, naj bi v Rimu na grobih sv. ap. Petra in Pavla Boga pro- 21. vinotok: Sv. Uršula, dev. in muč. s tovaršicami. 137 s tli, da jih oskrunljivih gnjusob divjih hunov milostno ob¬ varuje. Po opravljeni pobožnosti se vernejo na Nemško proti Kolinu in s potoma se jim pobožni iz obojega spola pridru¬ žujejo. Ali Uršula, s svojim velikim društvom do Kolina pridšeši, najde ondi vse še hujše, nego je bilo pred odhodom. Huni so bili med tem Galijo, današnjo Francijo napadli; Hi bili so od Rimljanov in njih zaveznikov^ večernih Gotov Ua planjavah današnjega francoskega mesta Salona tepeni in premagani. Tedaj se urno vernejo, der6 kakor vihar proti spodnjim obrenskim pokrajinam in obležejo mesto Kolin, ki se, slabo uterjeno, njihovi sili mora udati. Ali je sv. Uršula s svojim društvom pred hunskim napadom ali kmalu za njim, ^iČ ved6 o njem, do Kolina prišla, ni prav znano; le to je' gotovo, da je bila z vsemi skupaj od grozovitih hunskih tri¬ nogov za sv. vero in ohranjen j e devištva umorjena. Spo- Vina vredno je, da sv. Uršula v svojem društvu, ki je bilo po spričevanji naj starejih izročil 21. okt. 1.451 za Jezusovo Y ero usmerteno, ni imela le samih nedolžnih deklic, ampak tadi več škofov, mašnikov, kraljev in kraljic, knezov in voj- Y odov, vojakov in drugih obojega spola, česar je priča ime¬ nik svetinj uršulinskega društva. Kako grozovito so divji nuni uršulinsko društvo mesarili, vidi se v sv. shrambici cerkve sv. Uršule, kjer se nahajajo razklane glave, razterte kosti in še v njih tičeče puščice. 2. Okraj ob severu poleg Kolina se od starodavnih časov imenuje ,,njiva sv. UršuleV Nekedaj je ondi več cerkev ^alo, izmed kterih se je do sedaj le cerkev sv. Uršule ohranila, la kraj, velik in prostoren, je bil 1. 451. zunaj mestnega nbzidja, in tukaj na tej njivi se je godilo mučenstvo sv. ^rŠule in društva. Ondi so imeli huni svoje vozove in šo- ^re, ter so hranili svoj rop, blago in živino, vjete ljudi, Posebno mlado ženstvo. Verjetno jo, da so ti paganski div- jaki, potem ko so bili Kolin premagali, vse ženske, kar jih bilo moč naloviti, pograbili in lAsem pritirali, da bi ondi '•ftiago obhajali, se gostili in pili in poslednjič po svoji hu¬ dobni volji meseno poželenje pasli. Tej ostudnosti se sv. u pšula s svojim društvom ustavi, ter goreče vse opominja, [ a jŠi vse preterpeti, nego temu osramotenju se udati. Nad so se huni, videvši, da svojega gerdega namena ne mo- doseči, grozovito razserdili, čez celo društvo planili in z baltami pobili, ali z mečmi posekali, ali s puščicami Postrelili, Po tej strašni hudobiji divje hune neka skrivna ^ r °za in tolik strah napade, da kar nevtegoma od Kolina Pobegnejo. Tedaj so Kolinčani, kteri so še živi ostali, nji- 138 21. vinotok: Sv. Uršula, dev. inmuč. s tovaršicami. hova trupla na ravno istem polji zagrebli, kjer so svoje živ¬ ljenje za sv. vero dali. Sv. katoliška cerkev je številu svet¬ nikov prištela sv. Uršulo z vsem njenim društvom, in njih spomin obhaja vsako leto 21. okt. z duhovnimi molitvam 1 sv. mašo, ter jih tako Sesti od starodavnih Sasov do danešnjega dne. Njih najimenitniši ostanki so še dan danes shranjen 1 v zlati hrambi cerkve sv. Uršule v Kolinu. Polovica njene roke je v zlati Pragi; en del njenega trupla na muSeniŠld gori v Parizu; manjši ostanki v Sigburgu, Glasbahu in ^ ženskem samostanu pri sv. Jlajnoldu v Kolinu. Obrazuje se sv. Uršula s krono na glavi in z belim golobom ob nogah; s trumo devic obdana, ali pa tudi, da jih s svojim plaščem pokriva. Zakon in devištvo v katoliški cerkvi. Kar je sv. Uršula Gospodu obljubila, poterdila je s svojo kervijo, tako dosegla dvojno zmago in dvojno krono, devištva in mučenstva. To ob; našanje kraljeve hčere, se ve, da je onim nerazumljivo, ki po mesu hlepU ne poznajo duhovnega, zlasti pa tem, ki niso v katoliški cerkvi. Ti od visok 6 cene devištva nimajo nikakoršnega zapopadka. Oni nočejo, pa tudi ne mo¬ rejo umeti, da bi se mladenič ali deklica Jezusu za ljubo zakonu odpovedal' in prostovoljno vsega dopuščenega oveseljenja v tem stanu se anala. P X e ' derznejo se, zakon nad deviško življenje povzdigovati, in nesreča se jim i°' zdeva, ako po njihovem zaumenu kakova devica na svetu ni preskerbljeip To nespametno, nauku Jezusovemu in apostolov nasprotno misel zametuj 6 sv. katoliška cerkev. Ona uči, da je zakon zakrament, od Kristusa postavljeni ona po besedah sv. Pavla zakon česti ko veliko skrivnost, in zahteva na vS° moč, da se ohranuje v svetosti. Ona uči, da je zakon nebešk pomoček $ pravedno množenje človeštva, za krotenje mesene poželjivosti tem, ki za zdeU nost nimajo poklica, ter za odrejo otrok za sveta nebesa. Sv. cerkvi je zak° J ' skrivnostna podoba nevidne zaročitve Kristusove z Njegovo ljubo nevest 0 ’ toraj zakon spoznava za sveto napravo svojega Božjega mojstra, ter je obs°' dila krivoverski nauk onih, ki so zakon zavergli. Ali sv. katoliška cerk® v tudi uči, da je vedno devištvo še dokaj više od zakona, ki se ne ®° r f nikedar dosti proslavljati in priporočevati. Ta nauk opira sv. cerkev na K 1 ' 1 ' stusove besede same, ki je neoženjeni ali neomoženi stan priporočal in sU' toval vsem, ki si za popolnamost prizadevajo. v Slovesno namreč spoznaj’ da je zakon nerazvezljiv, zakličejo apostoli: „Če je pa moževa reč* ženo taka, ni dobro ženiti s e.“ On pa jim reče: „Tebes 6 ^ ne razumevajo vsi, ampak kterim je dano. So nami'® 1 skopljenci, kteri so iz maternega telesa tako rojeni, J, j so skopljenci, kteri so od ljudi skopljeni, kteri so sa 1 * 1 sebe skopili za voljo nebeškega kraljestva. Kdor ffl 6 /! umeti, naj umč“! (Mat. 19.) Poslednje Jezusove besede po menjuj 0 , K tereni u je od Boga dodeljena milost zderžnosti. Dodeljena pa je po besed 1 sv. Hieronima tistim, ki za-njo prosijo in kterim je za-njo mar, kakor je bp sv. Uršula storila. _ Kar Kristus z malo besedami, ravno to uči sv. Pavelj v I. listu do b® rinčanov v 7. poglavji. Ondi pravi naravno: ,,Želim, da bi bili vsi, kakor 21. vinotok: Sv. Uršula, dev. in muč. s tovaršicami. 139 (to je: neoženjeni.) Dobro je za-nje, če tako ostanejo, in kdor svoje device ne omoži, bolje stori." Njemu ta zderžnost ni zapoved, ampak sovet onim, ki hočejo bolj popolnoma biti, in ravno za tega delj deviško čistost povzdiguje nad zakon. Ž njim v soglasji so vsi cerkveni učeniki, ki devištvo na vse mo¬ goče načine hvalijo. Sv. Ciprijan imenuje device cvet med sadeži sv. cerkve, lišp in krasota milosti, najblažniši in najlepši del Kristusove čede. Apostolski učenec, sv. Ignacij, pa zahteva, da naj se v deviškem stanu živeči česte kakor Kristusovi duhovni. Sv. Avguštin in Hieronim imenujeta zderžne device — posvetne angelje; sv. Krizostom in pa sv. Bernard jih celo nad angelje po¬ vzdigujeta. „Devištvo, govori sv. Krizostom, zakonski stan tolikanj prekosi, kolikor nebesa zemljo, kolikor angelji ljudi. Tudi še več moram reči. Angelji so jako čisti, to je gotovo; a ta čistost je njih natori lastna. Angelji niso iz mesa in kervi; tudi ne žive na svetu in nimajo skušnjav, med tem ko deviška duša svojo čistost sama ohranuje, dasiravno j o sovražniki stiskajo in napadajo. Zato so device čestitljiviše in bogatejše na zaslugah, vredniše hvale in obču¬ dovanja/ 1 Ce pa hočeš preimenitnost devištva še bolj spoznati, ozri se na podobo vseh deviških duš, na Marijo, prečisto devico in porodnico Božjo, na sv. Jožefa, na sv. Janeza Kerstnika, ki ga Kristus angelja imenuje, na sv. Janeza apo¬ stola. Bilo je sicer več apostolov oženjenih; pa oženili so se, ker še sv. evan¬ gelija niso poznali. Ali sprejeti v apostoljsko službo odpovedali so se zakonskim dolžnostim in zderžno živeli. Po teh velikih in vzvišenihizgledih se jena tisoče >n tisoče obojega spola, večkrat celo v zakonu, Bogu posvetilo v vednem de- vištvu, in od tega sklepa jih ni moglo nobeno prigovarjanje, nobeno zasramo¬ vanje in nobeno žuganje in terpljenje odverniti. Da! na tisoče jih je, kakor Uršula in njene tovaršico, oblačilo 'devištva s krasnimi rožami kervavega mu- čenstva ozaljšalo, pridobivši si s tem večno čest in hvalo pri Bogu in pri ljudeh. Toraj ljubi bralec! bodi si stanu kterega hočeš, imej tudi ti devištvo T veliki česti. Gorje ljudstvu, pri kterem je čut devištva zginil; to ljudstvo Je za pogin dozorelo. Zato je pa tudi dan danes toliko rev med ljudstvom, toliko pogube med mladino, toliko žalostnih prikazen med zakonskimi, ker se devištvo nič več ne spoštuje. Sedaj se hoče vsak mladenič oženiti in vsako dekle omožiti, in stariši mislijo, da je največa sreča za njihove otroke, če mo- r ejo sina ali hčer oddati, in kakor pravijo, jih preskerbeti. Vendar pa vsak¬ danja skušnja spričuje, da se ni mogoče vsem ljudem omožiti in oženiti, temuč jih je veliko primoranih, neoženjenim in neomoženim ostati. Toda kaj s e navadno godi ? Na mestu v Božjo voljo se udati, Gospoda za dar zderž- ttosti prositi in Božji klic poslušati, udaja se mladost obojega spola nečistim s htdnostim, z nogami teptaje drago oblačilo nedolžnosti. Tega te Bog varuj ! temuč, če si mladenič ali devica, svetujem ti z apostolom, da devica ostaneš, a ko le v sebi čutiš poklic. Nikar ne verjemi, da ti bode težavniše samcu ali Sa mici živeti, kajti nisi samec, nisi samica, na tisoče jih hodi po tem potu; s teboj gredo Jezus, Marija in sv. .Jožef, ki te ne bodo nikoli zapustili. In kako V'asna bo enkrat tvoja krona v nebesih, da ostaneš stanoviten do konca! — U; si pa oženjen, si oče ali mati, svetujem ti, skerbi za čisto, deviško življenje P J 'i otrocih , navdihni jih s pravo priserčno ljubeznijo do čistosti, z visokim gostovanjem do devištva, ter veseli se in hvali Boga, ako kdo tvojih otrok ? v °je devištvo Gospodu posveti. Če ti je mogoče, prizadevaj si, da tvoji otroci, kedar odrastejo, stopijo v eno ali drugo bratovščino; zlasti ti priporočam bra- erno sv. Uršule in njenih sv. tovaršic, ktere poglavitni namen je, med seboj 'kug drugega kerščansko podučevati, se v sv. veri, za ktere je uršulinsko dru- a tvo ki'i prelilo, poterjevati, in tako doseči nestrohljivo krono večnega zveli- ail ja v nebesih. Vse to je obširniše popisano in razloženo v braternih bu- 140 22. vinotok: Sv. Janez Kapistran, redovnik. kvicah sv. Uršule, po kterih sezite vsi Slovenci, in ki jih prav po nizki ceni dobite pri g. M. Gerberju, bukvovezu v Ljubljani. Blagor vam, ako se po vodilih te bratovščine ravnate, ter zadobivate pogosto velike milosti, ki so ž njo sklenjene, pa stanovitni v dobrem ostanete do konca! Molitev: Sv. Uršula, ti prijateljica angeljskcga devištva! prosi pri Božjem se¬ deži za vso katoliško mladino, naj da spoznava, kakor dragoceni zaklad je vedno devištvo, ter si jo Jezusu za ljubo izvoli na tolažbo sv. cerkve in na veselje angelom v nebesih. Amen. 22. vinotok ali oktober. Sv. Janez Kapi stran, redovnik sv. Frančiška. (L 1456.) razdivjanih in razburjenih časov vzbuja Bog pogostoma velikanske .fAffvJijunake, ki ne le cerkve podpirajo, ampak tudi deržavo branijo in ljud- \ s ] co svobodo, kteri so od Boga poslani, da kot hrabri vitezi za vero po¬ vzdigujejo škit sv. križa, pa tudi kot nevstrašeni vojvodi meč vedo sukati. Tak velikan nam je borni frančiškan sv. Janez Kapistran. 1. Rodil se je 1. 1385 v Kapistranu blizo A k vile na Napolitanskem, od koder ima svoj priimek. Njegov oče je bil nemšk plemenitaš, ki je v napolitanski armadi služil, pa j e kmalu po rojstvu svojega sina umeri. Zato si je njegova mati tem več prizadevala, tudi očeta mu v izreji namestovati- Pošlje ga v Peružijo, da se ondi svetnega in cerkvenega prava izuči. V tem uku se mladenič tako verlo sponesG da doseže doktorsko čest in mu je kmalu potem služba pr 1 sodniji podeljena. Ne le njegovo dokajšnje premoženje, am¬ pak še bolj njegova spretnost in bistra glava ga tolikanj pri¬ kupi, da mu eden najbogatejših in in najimenitniših mest- janov svojo hčer dd, v zakon. Tako ga vže mladeniča vsa posvetna sreča objame v svoje naročje. Ali kako je vsa po¬ svetna sreča opotočna, poskusi z veliko drugimi tudi on. K 1413 skušajo namreč Peružijanci napolitanski jarem otresti iT se zopet papeževi oblasti podvreči. Pri tem uporu ga zaden e posel, da kot zvest služabnik svojega kralja med njim i 11 mestjani za mir in spravo posreduje. Ker se mu pa ta p°j godba noče posrečiti, vzamejo ga mestjani na sum, da skrivi ž njihovimi sovražniki vleče, ter ga zapr6 v uterjen grad, kjo r več mesecev v tugi in revi zdihuje. Zastonj upa in čaka, da 22. vinotoka: Sv. Janez Kapi stran, redovnik. 141 ga bo kralj ali zamenil ali odkupil, dokler iz obupnosti iz ježe predere in pobegne, pa ker železja z nog ne more sneti, vjame ga nek kmet in zopet nazaj pritira. Strahujejo ga s 40 liber težkim železjem ter s postom ob sami vodi in pičlim suhim kruhom, da mora večkrat celo lakoto terpeti. Samota m reva v ječi pripelje ga k treznim mislim in k zveličan- sltim sklepom za prihodnost; on spozna, da je bolje v Boga zaupati, nego na posvetne' vladarje se zanašati, ter da so vsi svetni upi in obeti le prazne sanje, vse dobrote in vsi da¬ rovi tega življenja nečimurni, ker jih je treba s trudom pri¬ dobivati , jih s strahom v posesti imeti in s serčnimi bole¬ činami se od njih enkrat posloviti. Zbud6 se mu želje po Boljših dobrotah, in čedalje jasniše mu prihaja, da je za drugo, nego za kraljevo službo poklican. V tem ga poterdite zapored dve nočni prikazni. V pervi teh vidi frančiškan¬ skega brata, ki mu resnobno govori: ,,Kaj se obotavljaš? Kaj čakaš? Kam se prevzetnež zamišljaš? Slušaj mirno glas božjega prigovarjanja!“ S strahom odgovori: „ Gospod, kaj hočeš, da naj storim ?“ Reče se mu: „Zapusti svet, ki je poln goljufije, in pod to ostro halijo živi pobožno.“ Po drugi enaki prikazni čuti, da je po frančiškansko ostrižen. In na lo reče: ,,Težko je, zel6 se ustavljati; Gospod je Bog; On Je storil, kakor je bila Njegova volja; jaz od sveta nimam nič več upati.“ Odšle daruje vse svoje premoženje, da ga iz Ječe izpuste, ter otrese z jetniškim železjem vred tudi vse posvetne zaveze, in verže ves posvetni blesk od sebe, da obleče orožje Božje, česar mu je tem lagljej, ker mu je bila nied tem časom sopruga umerla. 2. Bil je 30 let star, ko prosi za sprejemo v red sv. Frančiška. Ko ga o. guardijan v ponižnosti dobro poskusi, sprejme ga 1. 1416. Odsihmal se ves v samostansko življenje Zamisli, preiskuje in študira sv. pismo, ter živi ostreje in hujše se zatajevaje kakor vsi drugi samostanski bratje. Na¬ posled prejme sv. mašni kovo posvečevanje, in se daruje odšle z dušo in s telesom pridigarski službi. Tako hodi več let prav, hakor apostol, bos, brez bisage in palice, kot postni pridigar, Pokoro oznanovaje po vseh laških mestih. Na teh potih mu O mar niti za vročino, niti za zimo, niti za dež ali sneg, Mti za lakoto in žejo, ali nadlogo in preganjanje. Njegove Pridige imajo na ljudstvo velik vtis; ne le, da se jih na ti¬ soče in tisoče spreobrača, temuč se tudi vse povsod jamejo bolnišnice in drugi ustanovi za uboge zidati. Papeža Martin * ■ in Evgenij IV. porabljata njegovo gorečnost in modrost ^ zatertje tedanjih krivover in razkolništev po Laškem, po- 142 22. vinotok: Sv. Janez Kapistran, redovnik. šiljaje ga tudi na francoski, savojski in burgundski dvor. Na prošnjo cesarja Miroslava III. 1. 1451 pošlje ga papež Nikolaj V. za svojega sporočevalca in preiskovalca na Nem¬ ško, da bi s svojo mogočno in tehtno besedo taborske in horebske sanjarske brate — krivoverce husite — spreobernil in propadlo Sest sv. cerkve povzdignil. Ko pride v Brešijo na Lombarškem, privre okoli sto tisoč ljudi z Verone, Mantue in Bergamo in od drugih krajev skupaj, in mu ne dajo po¬ prej naprej iti, dokler jim ne pridiguje in sv. blagoslova ne podeli. Gre toraj zunaj mestnih vrat na planjavi pod milim nebom na oder, oznanovaje jim tako ginljivo besedo Božjo, da se vse zbrano ljudstvo na glas ihti in zdihuje, in vsi se srečno štejejo, tega čudovitega moža le videti. Bil je maj- hine, šibke postave, bledega in medlega obličja, redkih sivih las, shiran in meršav, zgoli kost in koža, kakor bi bil mer- lič iz groba vstal. Oči je imel večidel pobešene, bil je bolj temnega in mertvega obraza, njegov glas je bil mil in gibčen, ko srebernega zvona, in lcedar mu je na prižnici jel govor teči, bil je ta glas kakor bobneča tromba, pobešena glava se mu je povzdignila, obraz poživel in iz velikih temnih oči žaril se jo ognjen duh, nadnatorno življenje. Ne čerh- nivši so ga poslušali, dokler so posamezni, naposled pa v vsi trumi zdihovati in jokati jeli, da je moral pogostoma v go¬ vorjenji prenehovati. Govoril je po cele ure; potem pa ves obnemogel na duši in na telesu omahoval proti samostanu, da se je, ne pri obilni naloženi mizi , ampak pri skledici sočivja, ■ (kajti vina in mesa nikoli ni vžival) in potem v svoji samotni celici na otepu slame odpočil. Iz Benetk, kjer je imel postne pridige, šel je s 6 duhovni in 6 brati skoz Go- rotan in Štajersko na Avstrijsko. Pridigal je tudi v Beljaku, in po vseh večih mestih mu je šlo ljudstvo in duhovstvo s križi, prapori in svetinjami naproti, prepevaje gredoč psalme in svete pesmi. Dasiravno je latinsko govoril in kak drugi duhoven njegove govore prestavljal, poslušali so ga vendar po cele ure, da se nihče ni ganil. Z Novega mesta poleg Dunaja pridejo ga Dunajski mestni poslanci iskat, da ne bi se na Ogersko podal. Na Dunaji, ker še v prostrani stolni cerkvi sv. Štefana poslušalci niso imeli prostora, pridigal j 6 na pokopališči na kameneni prižnici, ki jo še sedaj hranijo, in od 20 — 30.000 ljudi ga je vsak dan poslušalo. Proti koncu leta 1451 gre dalje po svojem apostolskem potu n» Moravsko, zlasti v Berno in . Olomuc, pridigat zoper husit¬ sko krivoverstvo. Njegovi dokazi so tako jasni in polni pre¬ pričanja , da se v malo dnevih več tisoč moravskih gospodov 22. vinotok: Sv. Janez Kapistran, redovnik. 143 in mestjanov zmotam odreže. Ti nasledki njegovih pridig pa so husitskemu nadškofu Rokičani velika preglavica. Zato Janeza pozove v mesto Krumavo na dogovor zastran verskih r pči. Kapistranu je to veliko veselje. Berž ko berž se, sprem¬ ljan od mnoge deželske gospode, z Moravije napoti na Cesko. Med tem pa nadškofa v Pragi nek strah pred tem Nasprotnikom obide. Vsled tega tedanjega deželnega namest¬ nika Podiebrada podšunta, da Kapistrana v Krumavi ne prejmd. Janez toraj , ker mu ni dovoljeno priti do gnjezda t n ognjišča husitskih zmot, oberne se v Saksonijo, Turingijo, 'ležijo in Polomijo, povsod pridiguje, ter z zdravim ukom 'e s sv. življenjem spodbada. 3. Za te dobe, 1. 1453, strese padec Carigrada in pogin gerškega cesarstva vse kerščanstvo, zlasti pa še sose¬ dine dežele z največim strahom napolni. Papež Nikolaj raz¬ pošlje slovesen oklic na pripravo za križarsko vojsko zoper Jurke; a nekedanja navdušenost za sveto vojsko bila je zdavnej Ngasnila pri vladarjih in ljudstvih. Cesar Miroslav sicer der- ^avni zbor skliče v Ratisbono v posvetovanje, kaj da bi bilo ž °per tega zakletega kerščanskega sovražnika storiti. Vla¬ darjem pa se nič kaj noče tje muditi in snidejo se tudi v Prav malem številu, izrekši, da hočejo to zadevo v drugem deržavnem zboru v Frankobrodu resnobniše pretresti. Tudi Nap i stran hiti v Frankobrod; a vsi njegovi goreči govori ^°per pomišljenost in znemarnost vladarjev nič ne zmorejo, .alej se posvetujejo, manj se sklene, še manj pa stori. Sedaj •Prne Kapistran po Nemškem in Poljskem pridigati in ljud¬ je za vojsko zoper Turke vnemati. Cesar pri cesarji in Pri vladarjih ni mogel dognati, izpolni se mu tem izdatniše PN ljudstvu. Kmalu se zbere truma vojnikov, s kterimi Ka- Ptstran kot rešilni angelj prihiti na Ogersko. V deželnem / horu v Budi 1. 1456 iz rok papeževega poslanca križ slo- Ve sno sprejemši, leta od kraja do kraja po vsej deželi, vse P°vsod z mogočno besedo vnemajoč prebivalce za boj zoper Nohamedane. Vsa dežela se jame gibati in pripravljati za krvavi tresk. V petih mesecih da se jih 60.000 s križem Nznamovati. Kapistran je duša vsemu temu početju. Na vse ' s N&ni odpravlja pisma in poslance, skerbi, da se med vod- ^tlci mir in edinost ohrani, odkazuje vojnikom , kje da naj ^ zbirajo, pomaga za vojsko čertež osnovati, in je kot sve- V^alec pri volitvi vojskovodje pričujoč. Tako dela noč in Nu. Kar poči glas: Sultan Mohamed II. prihaja z neznan¬ ko armado po suhem ter z mogočnim, brodovjem po Donavi, N bi Belgrada se polastil in ključ do vse Ogerske imel v 144 22. vinotok: Sv. Janez Kapistran, redovnik. pesteh. Deželni namestnik, Janez Tvorvin, navadno le Hu- nijadi imenovan, s kterim se Kapistran v prijateljstvu zedini, oskerbuje terdnjavo s potrebnim živežem in jo varuje z D' brano vojno in mogočnim strelivom. Mesto jamejo oblegati- Korvin in Kapistran spremljata dve sto vojnih ladij vsak na enem bregu Donave sovražnemu brodovju nasproti. Z začetko# 1 i boja razdele se v dva krila: Korvin vodi desnega z mecen 3 ? Kapistran zapoveduje levemu s križem, dokler je sovraŽn 0 brodovje razkropljeno in do malega pokončano. Prihod p° vodi v Bel igr ad jo dobljen, z radostjo gredo zmagovalci ^ 22. vinotok: Sv. Janez Kapistran, redovnik. 145 Uaesto. Poveljnika pa postavita šotor na višini pred Semli- I >om, pričakovaje ondi križarske armade, obstajoče iz duhov¬ nov in menihov, puščavnikov, učencev, mestjanov in kmetov, gospodov in hlapcev, bogatinov, beračev, oboroženih s pu¬ škami in meči, loki in puščicami, sulicami in drogmi, se¬ kirami, vilami in kosami, buti in gorjačami; najboljše orožje pa jim je bilo pred njimi vihrajoče znamenje sv. križa, ttunijadi postavi te nepravilne trume nekoliko v verste, va- *llvŠi jih v naglici v najpotrebniših vojaških vajah. Ka¬ pistran pa jih uči paziti na pomene s križnim praporom in Y ojnih klicev. Kervavi boji verstč se potem zaporedoma, in tudi sreča sedaj na to, sedaj na drugo stran omahuje, dokler s ° Turčini popolnoma potolčeni in prepodeni. Nemogoče je Uatančniše popisati, kaj je Kapistran v tem boji prestal in Preterpel in tako k večno slavni zmagi pri Belemgradu nad kerščanskimi sovražniki največ pripomogel. Še jesti in spati ki utegnil, ne se briti ali umivati, ali svojo obleko izprašiti. * najhujšem naskoku na notranje mesto je šel na najviso- °eji kraj, in vihraje z zmagonosnim praporom neprenehoma klical: Jezus! Z dušo in telesom mu udane trume se z zi¬ dovja po nobeni ceni ne umaknejo, vedno po njegovem po¬ šlji metaje na sovražne čete gorečo, v žveplu napojeno suš- kiad, hosto, dračje in slamo, dokler so primorane, zaradi ^irua in ognja unstran Save se umakniti. Hunijadi se jih ko upa ondi napasti; zato prepove, se ne za njimi spuščati, loda mala tropa križarjev se kljubu te prepovedi za njimi Napodi, s terdnim sklepom, za sv. vero zmagati ali pa za kebesa umreti. Kapistran, to videvši, skoči jim z drugo na Pomoč, in po terdem kervavem boji popolnoma zmago do¬ loči. Strašanskega strahu omamljeni zaženč se Turčini v beg, Pustivši šotore, živež in strelivo zmagovalcem 21. julija 1. 1456. — Tako je bil Belgrad otet, Ogerska in vse sosedine keŽele pa polumeseca in strahovitnih morij obvarovane. 4. Delo, Korvinu in Kapistranu naloženo, bilo je do¬ končano; prejeti imata le še nevenljivo krono večne zmage Y nebesih. — Zarad nakupičenih merličev napravi pekoče poletno s °lnce strašno, smradljivo kugo. Tudi Korvina, zmamljenega 0( 1 vojskinih trudov in težav, se loti. Kapistran, akoravno s am ves slaboten, spremi verlega poveljnika v Semlin in se umakne od njegove postelje, kajti bil mu je priserčen Prijatelj. Opominja ga, naj v oporoki svoje posvetno pre¬ moženje vredi in potem skerbi za svojo dušo. Kapistran mu tU( li podeli sv. zakramente za umirajoče in stoji kot zvest Življenje svetnikov in svetnic božjih. IV. del. 10 146 22. vinotok : Sv. Janez Kapistran, redovnik. prijatelj do poslednjega zdihljeja pri njegovi smertni postelji- Ta zguba gre mu jako k sercu. Stara pisma pravijo, da veo noči ni kotel spati in je za tega delj še sebi telesno bolezen nakopal. Veče nego človeško napenjanje mu njegove mo& popolnoma podere, in kužni smrad bojišča mu nakloni leno, počasno merzlico. Da bi boljši zrak in ,več miru vžival, ga papeževi poslanec v mesto Salankemen prepeljati; a tudi tukaj bolnik ne najde potrebne postrežbe. Ni ga ne zdrav¬ nika, ne zdravil, Madjarom tedaj navadno pokrepčilo pa, nam¬ reč „krepko juho in tolstega kopuna“, je zaničeval. Vendar pa se še enkrat s postelje poda in gre v Ilok v sirmijskem komitatu, da bi ondi Turkom nasproti postavljeno ljudstvo oserčeval. Njegovi prijatlji mu sicer ta pot odsvetujejo; on pa jim odgovori: „Kaj govorite o nevarnosti? Če umerjena? umerjeni v svojem delu in poklicu; o naj bi bil padel ah pod mečem ali zadet od krogle kot vojnik Gospodov!“ Ja !;0 bolehav dojde v ondotni od njega ustanovljeni samostan- Mladi kralj Ladislav pride iz Dunaja, bolnega, enako v ver J kakor v vojski gorečega junaka obiskat, da bi mu na vso moč njegovo bolezen polajšal. Ali iztekle so se ure, da svoj pozemeljski tek dokonča. Gospod ga pokliče na plačil 0 23. oktobra 1. 1456. Vsepovsod so žalovali zarad njegov 0 smerti. Po vseh mestih na Nemškem in Laškem, kjer j° pridigal, napravljajo za njim slovesne sv. maše in vigilij 0 ? na Ogerskem pa ga jamejo za svetnika čestiti in na njego Y grob romati. Na njegove telesne ostanke se je poznejše p°' polnoma pozabilo. Prihruli so namreč Turki v Ilok, D prebivalci, da bi jih oteli, zakopajo jih v naglici v nek vodnjak. Dan danes pa so bojda v Bistrici ob levem breg u Donave v Valahiji shranjeni; njegovo ime pa slovi v zapi s ' nikih zgodovine in od 1. 1690 tudi med številom svetnikov- Njemu na čest po njem imenovana frančiškanska okraji^ se razprostira čez Slavonsko, Hervaško in en del spodnj 0 Ogerske. Obrazuje se kot frančiškan z rodečim križem na persih in s prapor« 111 v roki, na kterem je zapisano ime „Jezus.“ — Njegova pismena dela, izdan 9 v petih zvezkih, so raznega zapopadka. Besede sv, Janeza Kapistrana. Ljubezen, najlepša med čednostmi, h kteri nas sv. vera posebO 0 spodbada, naj med nami kraljuje; enako mir, ki ga oznanuje vsa naravi sprava, ki je v kerščanskem imenu tako lepo izražena ; resnica, ki oph' a .« se na svojo moč vselej zmaguje, in poslednjič edinost, ki je otrok cerk' ® in dar Kristusove milosti. 23. vinotok: Sv. Ignacij, caiigradslti p atrij arh. 147 Bog zamore poleg svoje vsemogočnosti najtežje prav lchko storiti. -— Povzdiguj svoje oči proti nebesom, obračaj svojo dušo na Boga, ter bodi čuje- loč in goreč v pokorščini do Njegovih zapoved. — Kdor vero ima, ljubi Boga B ad vse in spolnuje Njegove zapovedi. — Bolje je, da se zlega poprej ogne, n ego še le od njega zadet zdravila išče. Kratki so dnevi našega življenja in kmalu nas bo smert dohitela, ko bomo morali vse pod nebom zapustiti. Le čednosti in hudobije, dobro ali bodo, kar smo storili, vzeli bomo seboj. Kristus se za nas vojskuje, zmaguje in za nas slavice obhaja! — Molitev. Dodeli nam, o Gospod ! na prošnjo Tvojega zvestega vojskovalca sv. Janeza Kapistrana, da skerbi in nepokoj posvetnih homatij našega serca toli¬ kanj ne obtežč, da ne bi se večkrat k Tebi, ki si naš poslednji cilj in konec, 'ftoglo povzdigovati. Amen. 23. vinotok ali oktober. Sv. Ignacij, carigradski patrijarh. (L 778.) L^ar je Kristus Gospod prerokoval, rekoč: ,,Pohujšanje bdeer mora priti ; ali vendar gorje tistemu človeku, po kterem pohujšanje pride!“ (Mat. 18, 7.) — in pred Grnur so apostoli svarili, da se bodo po hudobnih ljudeh (azkolništva in odpadi v Kristusovi cerkvi godili, to se je, bodi Bogu potoženo! uresničilo. Posebno se je to v 9. in U. stoletji godilo. Sv. Ignacij, veliki škof in patrijarh v Carigradu, bil je, ki je začetek tega omilovalnega razkol- jbŠtva doživel, na lastne oči videl in za voljo njega neizrek¬ ljivo veliko preterpel. Mihael, njegov oče je vladal cari- fTadsko ali gerško cesarstvo eno leto in devet mesecev. Rad bi bil oče in osrečevalec svojim podložnim. Ko se pa voj- s kovod Leon z armado zoper njega vzdigne, odloži, naj bi Carstvo pred kervavo bratovsko vojsko obvaroval, prosto- v °ljno svojo cesarsko krono, umaknivši se s svojimi otroci lla nek bližnji otok pri Carigradu. Tu stori ž njimi vred ^tnostanske obljube, in se odpovč svetu in njegovemu blesku, ^ed njegovimi otroci je bil Niketa, še le 14 let star, posebno i^božen in moder deček. Ta stori samostanske obljube in . a si ime Ignacij, ker hoče tega apostolskega učenca, škofa 1(1 marternika posnemati. Z velikim terpljenjem prične se ^že njegova mladeniška doba. Novi cesar Leon dži ga ž 10 * 148 23. vinotok : Sv. Ignacij, carigradski patrijarh. njegovim bratom vred od očeta odpeljati in v postransk sa¬ mostan zapreti. Tu ima veliko prestati od opata, ki je bil silno jeznarit in zagrizen sovražnik svetili podob, enak ce¬ sarju Leonu, ki je vse podobe Kristusove, Matere Božje i» svetnikov dal iz cerkev odpraviti, podrobiti in sežgati. Ig' nacija ta opatova zmota jako boli*, opat nasproti si prizadeva, Ignacija na svojo plat pridobiti, nastavljaje zarad tega mnog 0 zaprek njegovi veri. Ignacij vendar stanoviten ostane, ako- ravno ga zato neusmiljeno terpinčijo. To mu je šola, v kterj se čedalje bolj ponižnosti in ljubezni uči. Njegov notranji vže na licu izraženi mir, njegova veselost, spodbudno nje¬ govo življenje in njegova gorečnost za resnico ima na samo¬ stanske brate velik vtis, tako da si ga po opatovi smerti z® svojega sprednika izvolijo. V tej novi službi ostane zvest Bogu, in ustanovi še 4 druge samostane, v kterih prava sv. ver® Kristusova najde najterdniše podpore. Cesar Leon umerje p°' silne smerti. Njegova naslednika, Mibael II. in Teofil, sta enak 0 sovražnika sv. podob, in brezbožno, kakor živita, tudi brež' božno umerjeta. Tako prevzame sopruga Teofilova, Teodor®) v imenu mladoletnega cesareviča Mihaela III. vladarstv°> vpelje zopet češčenje sv. podob, prepodi carigradskega p®' trijarha, ki je bil tudi sovražnik sv. podob, in postavi s Y ' Metodija na velikoškofijski sedež. Ko pa Metodij čez 4 let& umerje, spomni se pobožnega opata Ignacija, ter želi njeg® videti na carigradskem velikoškofijskem sedežu. V resni 01 se jej ta želja izpolni; pa le s silo primorajo Ignacija, d® svojo ljubeznjivo samoto zapusti in prevzame velikoduhovsk 0 čest. 2. Ignacij se nadeja nesreče, ki ga čaka in pohujšanj®) ki bo v sv. cerkvi navstalo, prose za tega del Boga za raž' svetljenje in moč. Pobožna cesarjeva mati Teodora ga soko česti, a njeni brat Barda, nevernež in pohotneš, zrav 0 * 1 pa lisijak in zvit, čerti ga do smerti. Barda pa izreja ml®' dega careviča, in tako mu lehko vso svojo hudobijo v mehk 0 serce vcepi. Ko mladi carevič sam vladarstvo prevzam 0 ’ izvoli si Bardo za svojega pervega ministra. Barda pa, p° e ' podivši svojo soprugo, vlači se s svojo sneho v kervoskrunstvk očitno in brez sramote. Patrijarh Ignacij k temu ne m°N molčati. Kakor kedaj Janez Kerstnik pred Herodeža, stoj 1 on pred Bardo resnobno ga posvarivši. Na sv. treh kralj° v praznik, v cerkev prišedši, zahteva Barda iz rok sv. Igu 11 ' cija sv. obhajilo. Kot očitnemu grešniku mu Ignacij sv. ž®' krament tudi očitno odreče. Barda v svoji togoti in >0 ljubezen moja, ako bi vsaka duša s Teboj ravno tako smela storiti, kako nitro bi se ljubezni do Tebe užgala!" — Ko zrežem meso zaklanih žival in Pripravim za kuho, zdi se mi, kakor bi čula Jezusa, ki mi pravi, da je smert Za-me terpel, naj bi živil mojo dušo. — Kedar jem ali pijem, zdi se mi, nn je vsak griži j ej, ki ga vžijem, v Jezusovi najsvetejši kervi napojen, in On Sa ni mi jo v živež daje. Nobena stvarica ni tako majhina in zaničljiva, na ne bi me k Bogu napeljevala. „0 moja ljubezen in moje vse! — moram v ' e čkrat vzdihniti, ako ne bi bilo nobenega človeka na svetu, ki bi mi povedal, da Te moramo ljubiti, živali in druge stvari me podučujejo dovolj." če toraj jndim ubogega psičeka, ki svojega gospoda ne zapusti, ki za voljo drobljenca Cl ’ u ba zvesto za njim hodi in se mu prilizuje, o kako živo me to uči, da naj ''"ako proti svojemu Bogu storim, ki me je po toliko dobrotah na-se navezal!" > Vidč na polji mala jagnjiča, tako krotka in mirna, ki se 'faz beketanja dajo striči in klati, postavim si Jezusa pred oči, ki se v mes- *"fo križa dal peljati in ni odperl svojih ust, uče: me, za Njim hoditi, in vsako ežavo, vsako.terpljenje sprejeti, kakor On. 160 24. vinotok : Zveličana dekla Armela. Vide mala piščeta pod peruti svoje starke pribe¬ žati, pride mi na misel, da se Jezus s kokljo primerja, naj bi mi zaupanje dal in me učil, pod peruti Njegove Božje previdnosti pribežati, da bi hudiče¬ vim krempljem ušla. Opazovaje, kako se drevesca dajo šibiti in pripogib ati in veljko morje nikoli ne prestopi svojih bregov, kličem: „0 moj Bog! zakaj vendar še jez nisem tako voljna in pripravljena, od vsakega majanja in navdihovanja sv. Duha se da voditi; o dodeli, da mej Tvoje svete volje nike- dar ne prestopim!" Ribe, ki plavajo po vodi, radovaje se v nji, uče me, da naj se še jez tako v Božjo ljubezen pogreznem in v Njej razveseljujem. Ko vidim polje obdelovati in posevati, spominjam se, da vidim Zveličarja, ki se je ves čas Svojega življenja toliko trudil in potil, naj bi seme Svojih nebeških naukov in Božje ljubezni v naša serca vsejal, in kako malo jih je, ki dober sad obrodč. To mi napravlja neizrekljivo bolečino. Ko ob času žetve vidim pšenico od lulike odbirati, spominjam se sodbe Gospodove in ločitve pravičnih od grešnikov. Tako me vsaka stvarica kaj dobrega uči, in večkrat vzdihnem: „0 moja ljubezen! kako dobro si moji nevednosti pomogel; kajti ker ne znani ne brati ne pisati, postavil si velike čerke v poduk pred-me. Da jih le po¬ gledam, učim se, kako ljubeznjiv da si." Tako mini ves dan in ni ga trenotka, da ne bi bilo novega vzroka, Bog’ a ljubiti. Vse, kar vidim ali storim, vodi me k Njemu. Če čez dan pri vednem delu moje telo kako težavo občuti, ter bi se rado odpočilo ali čmerno postalo; takoj me opominja moja Božja ljubezen, te zavrele kervi zadušiti. In če D imela hipoma se raztogotiti ali nevoljna biti, rečem sama pri sebi: „Kako D to pred očmi in vpričo Svojega ljubega mogla storiti, ki te vedno gleda? O tega se ti je varovati!" Če se pa vendar le sem ter tj e kaj pregrešim, ni mi živeti, dokler » e zadobim odpuščenja in je zopet mir med menoj in mojim Bogom sklenjen- Pri Njegovih nogah jokam, dopovedovaje Mu svoje pregreške, kakor da n e bi jih bil videl. Spoznavam Mu svojo slabost in se ne ganem poprej z mesta? dokler mi ne odpusti in se prijaznost zopet uterdi. To pa se po Njegove 111 usmiljenji vselej zgodi, kolikorkrat v kako napako zajdem." To neskončno milost Božjo bi bila Armela rada vsem boječim dušam v sere® vtisnila. Zato je z začudenja nad to Gospodovo milostjo večkrat klicala: ,fl zaupanje, o neskončno zaupanje na neskončno dobrotljivost, ktera teh, ki v njo zaupajo, nikoli ne zapusti!" Če jej je sem ter tje v naglici kaka nepotrebna beseda ušla, berž j e J je dal notranj glas spoznati: „Tvoj jezik je posvečen in v Gospodovo služb? namenjen"; ali pa je slišala besede : „Bo'lje je ljubiti, nego govoriti." Zid 0 je tudi malo govorila, pa rada molčala. Vse ljudi je imenovala brate in sestre. Njene edine želje so bile, d» bi bili vsi zveličani. Nobenemu ni mogla biti sovražna. Najrajše je tč imel»? ki so jej kaj žalega storili. Sama je obstala, da so tisti, ki jej kaj hud«# 1 store, njene ljubezni in njenih molitev najbolj deležni. Najbolj je hvalila čednost zvestobe. Na vprašanje, kako je treb a Bogu služiti, odgovarjala je: ,,K temu ga ni drugega pota, nego zvestoba, k 1 se mora čez vse stvari, velike in majhine, tudi čez najmanjše raztezati. Z^ e ' stemu biti pa se pravi: Vse, male in velike reči popolnoma storiti, to je: k a ' kor, za kar in ker Bog hoče. Večkrat se namreč zgodi, pravi dalje, da se n 11 ' lost, kije s pervega na ponudbo, potem odreče. Če se pa kaj na drug D 11 odloži, je to znamenje slabe ljubezni. Zakaj, ako je ljubezen prava in velika 25. vinotok : Sv. Krispin in Krispinijan, mučenca. 161 sterpeti ne more, dokler ne stori, kar koče ljubi storjenega imeti. Zato jih tako malo do popolnosti dospe, ker se bojč, si malo sile prizadeti. Tako vedno odlašajo na „jutri! jutri!" pa ta „jutri!“ nikoli ne pride; kajti dalej ostanejo v svojih navadah, manj imajo moči, zoperstaviti se jim; Bog pa, vidč njih ne¬ zvestobo, jih zapusti in se popolnoma od njih umakne." „Tako, pravi Armela, sem doprinašala svoje dni, delalnike in praznike. Nikedar nisem gledala na to, kar sem imela storiti, ampak na tega, za kterega voljo sem storila. Ako Je toraj prišel večer, ko se vse k počitku poda, moj počitek ni bil nikjer drugod, nego v naročji Božje ljubezni; na njenih svetih persih sem spala, kakor dete v materinem naročji. In zaspala sem, pa vendar tako, da sem svo¬ jega Gospoda najprej ljubila in hvalila, dokler me je spanec premagal. Voči- del pa mi spomin na mojega ljubega Jezusa in ljubezen do Njega ni dala spati, in tako sem prečula največji del noči, vedno Jezusa pred očmi, vedno v Njegovi ljubezni, česti in hvali. Glejte! to je življenje uboge dekle, odkar je Božji ljubezni dopadlo, da me je vodila. In če me vprašate: „Kaj delaš ob vsakem trenotku dneva in s čim se pečaš ?“ drugega ne morem odgovo¬ riti, kakor to-le: „Ljubim, priserčno ljubim." To je vse, kar morem storiti. 6 malo temi besedami pripovedujem vse svoje življenje, ker ni bilo nič dru¬ gega, kakor vedna ljubezen in vedna hvaležnost za vso dobrotljivost in milost Božjo do mene. Glejte, to je moja molitev, moje delo in moje življenje!" — Moja prošnja in Molitev t pa je: „Bog daj po vsem svetu, zlasti pa med slovenskim ljudstvom mnogo, ttinogo Armel! Amen. 25. v i n o t o k ali o k t o b e r. Sv. Krispin in Krispinijan, mučenca. (V 3. stoletji.) ''%?X£r'že poltretje stoletje nosijo braterne čevljarskega rokodelstva na svojih 'Jffl društvenih praporih in palicah podobo čestitljivili mučencev Krispina v " in Krispinijana, priporočevaje se jima kot svojima posebnima varu¬ homa. Od kod to, izvedel boš iz naslednjega. 1. Sv. Krispin in Krispinijan sta bila brata in ime¬ nitnega rodu; kraj njunega rojstva pa nam ni znan. Prišla 8 ta sredi tretjega stoletja z Rima s škofom Dionizijem, sv. Kvintinom in z več drugimi pobožnimi in razsvetljenimi hiožml v Galijo, sedanjo Francosko, razširjat tu luž sv. vere. Med tem, da se škof Dionizij oberne proti sedanjemu Parizu, nazkropž se drugi njegovi tovarši križem po deželi. Krispin in Krispinijan se vselita v lepem mestu Soasonu, posluževajž s e sleherne prilike za razširjatev Božjega kraljestva. Videvši pa, da bode njihovo pridiganje med ošabnimi mestnimi pre- Življenje svetnikov in svetnic božjih. IV. del. 11 162 25. vinotok: Sv. Krispin in Krispinijan, mučenca. bivalci malo vspeha imelo, skleneta, skrive in na tihem de¬ lovati. Duh gorečnosti in ljubezni, ki vedno v6 novih potov in pripomočkov najti, da svoj namen doseže, nakloni ju, da se, ne glede na svoj imenitni stan in svojo omiko, med pri- prostim ljudstvom čevljarskega rokodelstva lotita. Kmalu dobro izučena in pridna dobita veliko znanja pri ljudeh, zlasti ker vidijo, da sta prav dovoljna in mirna človeka, in da ubogim veliko dobrega storita. Radi ju obiskujejo in naročajo pri njima dela moški in ženske, željno poslušaje njune lepe govore. To je bratoma tudi prilika, te uboge malikovalce z Jezusom in Njegovim nebeškim naukom se¬ znaniti ter jim ostudnost in hudobijo malikovalstva dokazati. V malem času se jima posreči, da jih veliko za Jezusa in Njegovo sv. vero, visokih in nizkih, pridobita, in po sv. kerstu v cerkev Kristusovo vpeljata. Ko se pa tako čedalje bolj z ljudmi seznanjata in jih čedalje več Kristusu prido¬ bivata, zgodi se, da malikovalski duhovniki za nju zved6, videvši, kako se število kristijanov od dne do dne pomno- žuje, njihovi tempeljni nasproti pa izpraznujejo. Posvetujejo se med seboj, kako se nad njima zmaŠčevati. 2. L. 286 pride cesar Maksimijan Herkulij, ta kruti preganjalec kristijanov, v Galijo in tudi v Soason. Berž malikovalci ta kerščanska brata pri njem zatožijo. Pri tej priči ju da cesar zapreti, ter z obljubami in žuganjem po¬ skuša, da bi ju preveril. Ali odgovorita mu: ,,Tvoje žuganje, car, naju ne ostraši; kajti Kristus je najino življenje in smert najini dobiček. Tvoje obljube zaničujeva, ker sva se vže zdavnej vsemu posvetnemu odpovedala, in si Kr istusov križ izvolila. On Svoje zveste služabnike bogati z dobro¬ tami, v kterih primeri niso nič vsi posvetni zakladi, če bi jih ti poznal, krono svojo bi dal, da bi jih pridobil.” Toda te besede cesarja kratkimalo ne ginejo, marveč ga'razdražijo, da ju izda deželnemu oblastniku Rikciju Varu, najgrozovit- nišemu sovražniku kristijanov, da naj po vsi ostrosti postave ž njima ravna. Tudi ta najprej skuša z obljubami in žu¬ ganjem. Ko se mu pa to ne pospeši, zapovč rabeljnom, da ju pretepč, potem pa jima veli za nohte čevljarskih šil za¬ biti in s herbta jermena rezati. V vseh teh grozovitih bo¬ lečinah hvalita Boga in prosita, naj jima dodeli moč in sta¬ novitnost do konca. Zopet ju da oblastnik pretepsti, in potem z zvezanimi rokami in nogami v kotel raztopljenega Svinca vreči. V tem terpljenji pojeta svetnika prelepe be¬ sede psalmistove: „Gospod, moj Bog, v Tebe upam; otmi me od vseli, ki me preganjajo, in reši me.“ 25. vinotok: Sv. Krispin in Krispinijan, mučenca. 163 Ko pa do konca psalma prideta: „Jamo je kopal in jo izkopal, in je v jamo padel, ki jo je bil naredil. Njegova žalost se bo vernila na njegovo glavo, in na njegovo teme bo prišla njegova krivica 14 , (ps. 7.) pade kaplja raztopljenega svinca oblastniku v oko in mu napravi liudo bolečino. Sedaj njegova divjost nima meje. Videvši brata nepoškodovana in svoje namere neiz¬ polnjene, verže se, kakor besen, v ogenj, ki ga je bratoma zažgati ukazal. 3. Krispin in Krispinijan prideta zdrava iz kotla za- vrelega svinca, znovič oznanovaje začudeni ljudski množici Jezusa križanega, ki je tako očitno svojo moč nad njima skazal. Njune besede in pogled na nju imajo na množice ljudstva tolik vpliv, da se veliko nejevernikov spreoberne in zahteva, da hot6 za Kristusa, Sinil Božjega, spričevanje dati. Ko pa cesar Maksimijan izv6, kaj se je bilo z oblast¬ nikom in bratoma zgodilo, d& ju ob glavo deti in njuna trupla divjim zverinam vreči, da bi ju požerle. Po noči pa se splazi nek pobožen kristijan na morišče, najde ondi trupli Še nepoškodovani in ju odnese v svojo kočo, kjer ju za se¬ daj zagrebe, dokler je bila poznejše ta koča v cerkev spre¬ menjena. V 6. stoletji so namreč v Soasonu tema mučencema krasno cerkev sčzidali, in njune ostanke tje prenesli. — Po vsi Francoski se sv. mučenca Krispin in Krispinijan jako Čestita, in družba čevljarska si je ju izvolila za svoja posebna varuha in priprošnika, k čemur je nek pobožni čevljarski pomočnik Henrik Buh v začetku 16. stoletja največ pri¬ pomogel. (Od teh dveh bratov je med ljudstvom pregovor, da je „sv. Krispin usnje kradel 44 ; kar se tolikanj hoče reči, kakor: komu škodo delati in drugemu dobrote skazovath Vsak lehko iz tega popisa vidi, da oni pregovor od tod izhaja, ker sta ta dva brata ubogim ljudem ali zastonj, ali pa za prav malo plačilo čevlje delala.) Obrazujeta se ko čevljarja z orodjem svojega stanu poleg sebe. Moli pa delaj! Sv. Krispin in Krispinijan sta sedaj zlasti priprošnika rokodelcev, ka¬ kor sta si tudi ona dva z rokodelstvom vsakdanjega kruha služila, zraven pa ne pozabila in zanemarila imenitnišega opravila, ki je zveličanje svoje duše. Tega nauka dan danes ljudje ne vedo zediniti. Ako nam Jezus v sv. evange¬ liji priporoča, da naj vedno molimo, mislijo nekteri, jedro vse pobožnosti in bogoslužnosti v tem obstaja, da človek neprenehoma moli, sv. reči in resnice premišljuje, Božjo besedo posluša i. dr., blagrovaje take, ki od jutra do ve¬ li* 164 25. vinotok: Sv. Krispin in Krispinijan, mučenca. čera v cerkvi molijo, zvečer pa in za ranega jutra, ali pa še skoz noč s pater- noštrom rožljajo. Drugi zopet mislijo : „Kdor ne dela, naj pa strada — čič ne da nič!“ ter se s težkim delom in skerbmi ubijajo noč in dan, še čelo ob nedeljah in praznikih, da v tem vednem delu nimajo časa ne za molitev, ne za Božjo službo. Tako bi eni radi o sami molitvi, drugi o samem delu živeli. To oboje je velika napaka. Molitev mora biti z delom, delo pa z molitvijo sklenjeno. Zato pravim : Moli pa delaj ; moli tako, kakor bi danes umeri, delaj pa, kakor bi večno živel! Zjutraj, prebudivši se, zahvali se Bogu v mo¬ litvi, ki te je čez noč varoval, prosi Ga čez dan zopet Njegove pomoči, daruj Mu svoja dela in opravila, težave in sitnosti svojega stanu, začni z Bogom vsako delo, da imaš pri Njem svoje serce, pri delu svoje roke. Ako imaš čas in priliko, idi k sv. maši, ako pa ne, obudi, ko slišiš k sv. maši zvoniti, serčne želje, daritve sv. maše se udeležiti, in skleni svoje misli z mašniko- vimi. Obljubi Bogu, vsakega greha se varovati in v vsem Njegovo sveto voljo izpolnovati. Tako Bogu vsa svoja dela in vse svoje nadležnosti in terpljenje posvečevaje boš vedno molil, zraven pa tudi dolžnosti svojega stanu na tanjko opravljal; skerbel boš za dušo in telo. Nikar ne ravnaj tako, kakor je dan danes zelo navada; kajti sedaj so navadno oči in serce bodi si delalca, kmeta ali hlapca, mojstra ali njegovega pomočnika, štacunarja ali posestnika le na zaslužek, na dobiček in denar obernjene. Posvetno imajo za svojega malika in Boga, na Boga pa, ki je v nebesih, pozabijo. Tako si hudobija hudobiji, razujzdanost razujzdanosti roko podajajo. Mojstri in njihove družine žive v prevzetnosti, gizdavosti, nečimurnosti in lehkomiselnosti, pomočniki pa in hlapci pijančevajo, žro in zapravljajo, se od nesramnosti do nesramnosti vla¬ čijo, ponočujejo in tako dušo in telo pogubljajo. Veliko se dela, celo nedelje in prazniki se v to porabljajo; vendar pa Božje prekletstvo vidno nad vsemi temi deli leži. Revščina in pomanjkanje je čedalje večje, uboštvo se če¬ dalje bolj razprostira, in kar se danes z rokami prisluži, jutri se skoz gerlo požene, ali zaigra, ali za nečimurnost ali pa za mesene slasti potrosi. Im nekteri na videz obogatel; ali tudi to bogastvo ne gre čez tretji rod, ker Bož¬ jega blagoslova pri njem ni. Zato pravim : Delaj, pridno delaj, pa tudi moli zraven. Posvečuj svoje vsakdanje delo z dobrim namenom; začenjaj in kon¬ čuj vse z Bogom ; ne pozabi na uboge in potrebne ! Spominjaj se, da moraš svet in vse, kar si pridobiš, zapustiti, in da te bo Bog pri sodbi sicer vprašal, ali si čas dobro obračal, ali si delal in svoje dolžnosti spolnoval, vprašal te bo pa tudi, ali si Njemu za ljubo kaj storil, ali si Njemu služil, Njega poveliče¬ val, Nanj ne pozabil! Sklep in molitev. Moj Gospod Jezus Kristus, ki si Svoje dni v hiši Svojega rednika, sv. Jožefa, delal in tako delo posvetil, obljubim Ti, da hočem odšle vsako delo v Tvojem najsvetejšem imenu k poveličevanju Tvojega nebeškega Očeta začeti in končati; daj mi milost, da ta sklep izpolnim in ne pozabim, kaj sem Tebi, kaj svoji duši dolžan ! Amen. 26. vinotok : Sv. Evarist, papež in mučenec. 165 26 . vinotok ali oktober. Sv. Evarist, papež in mučenec. ( 1 . 121 .) u||fv. Evarist je bil hebrejskega rodil; Betlehem je bil boje njegov rojstni kraj. Na Gerškem, kjer so tedaj vede in umetnosti cvetele, pridobil si je veliko učenost; največo dobroto pa je s tem dosegel, da se je s kerščansko vero seznanil in jo po sv. kerstu prijel. Od tod gre v Rim, kjer je pod tedanjim škofom in papežem Anakletom vže precej obilna kerščanska občina sredi med malikovalskimi neverniki obstala. Tu ga zarad njegove učenosti in pobožnosti med duhovnike sprejmč, po mučeniški smerti sv. Anakleta pa za njegova naslednika, za škofa v Rimu in očeta vsega kerš- Čanstva izvolijo. Veliko mu je bilo naloženega in znašel se je v silnih zadregah. Od strani nevernikov bilo je njegovo Življenje v vedni smertni nevarnosti, kajti imena „kristijan“ kar slišati niso mogli; od Boga pa je bil poklican, tudi njim Jezusovo ime oznanovati in jih v ovčjak nebeškega Očeta pripeljati. Največ preglavice pa so mu krivoverci prizadeli, zoper ktere je vže sv. evangelist Janez svoje sv. evangelije pisal, ki so Jezusovo Božjo natoro tajili, sv. vero grozovito pačili, silno razujzdano živeli, pa se vendar ,,kristijane“ imenovali. Da bi se pravi kristijani od teh zaverženih ljudi razločili, sprejme sv. Evarist zdse in za svojo občino pri¬ devek ,,katolišk“, ki ga še sedaj pravoverni kristijani imamo in se od drugih krivovercev in razkolnikov po njem razlo¬ čujemo. Kerščanska občina je bila tedaj v primeri s številom drugih prebivalcev v Rimu sicer majhina, vendar pa vže tolika, da se jih je po vsem mestu nekoliko nahajalo. Zato razdeli vse mesto v sedem far in postavi na vsako poseb¬ nega duhovna, da jim Božjo službo opravlja in sv. zakra¬ mente deli. Določil je, da mora škofu pri oznanovanji Božje besede in pri daritvi sv. maše sedem dijakonov na strani biti in mu streči, ter skerb za uboge imeti. Pazljivo je čul nad lepim vedenjem katoliških kristijanov, in jim sam s svo¬ jim izgledom najlepše kerščansko življenje razodeval. Posebno mu je bilo mar, da so katoličani po svojem stanu čisto in ^deržno živeli, tudi od zakonskih zahtevaje, po besedah sv. Pavla, zakonske postelje z nespodobnim življenjem ne oma- JeŽati. Zato je vse skrivne zakone prepovedal in dal za¬ poved, da mora vsak zakon v cerkvi od mašnika blagoslov¬ ljen biti. Verni so tudi radi njegov izgled in njegove nauke 166 26. vinotok : Sv. Evarist, papež in mučenec. poslušali in tako pobožno živeli, da jih sv. Ignacij v Anti- johiji vsem drugim keršžanskim občinam v izgled postavil. — Vladal je 9 let sv. cerkev Božjo, ter kakor njegovi spred- niki, svoje življenje sklenil z mučeniško smertjo 1. 121- Njegove koščice počivajo poleg pervaka apostolov, sv. Petra, v Iiimu. Od razkolniske gerške in ruske cerkve. Kakor je Kristus le eden, tako zamore tudi resnica le ena biti. Ne¬ mogoče je toraj, da bi bil Kristus več, kakor eno cerkev postavil, zlasti takih, ki si v naukih nasprotujejo. „Ti si Peter to je: skala, je rekel Si¬ monu, in na to skalo bom zidal svojo cerkev — ne „bom zidal svoje cerkve", ter proti judom obernivši se pravi: „Imam še druge ovce, ktere niso iz tega hleva; tudi tiste moram pripeljati, in bodo moj glas poslušale, in bo en hlev in en pastir." (Jan. 10., 16.) Zarad te edinosti, ki je znamenje prave cerkve Kristusove, je bilo potreba, da so se vže pervi njeni poglavarji zoper krivoverce potezah. Tako vidimo, daje vže papež Eva- rist onim vernim, ki so se prave cerkve Kristusove zvesto deržali, dal pri¬ devek „katolišk“, naj bi se po njem od vseh drugih kolen, ki so poznejše nav- stala in pravo vero popačila, razločili. Kaj velja toraj od vzhodnje ali gerške in kaj od ruske cerkve ? Ste li ohranile znamenje katoliške edinosti ? Ne govore od onih (Jerkov, ki so z rimsko cerkvijo zedinjeni, in se le po jeziku in po nekterih vnanjih obredih, ki pa na vero nimajo nikakoršnega vpliva, od nje ločijo, večina njih edinosti v sv. veri ni ohranila. Duhovščina in ljudstvo so polni brezumnih vraž, nimajo nikjer središča edinosti, so med seboj v brezštevilne stranke razpadli, in si vsaka po svoje vero in nauke strojijo. Ravno tako si niso edini v poglavarji. Eni imajo carigradskega, drugi antijohijskega, tretji aleksandrijskega, četerti jeruzalemskega patri- jarha za svojega poglavarja. Gerška, pod turskim vladarstvom zdihujoča cerkev, je prava sužnja dekla vladajočih sultanov. Dasiravno si sme svoje škofe in patrijarhe sama voliti, vendar se še le s sultanovim poveljem v svojo službo vpeljujejo. Toda od kod imajo svojo oblast ? Po kteri zvezi so med seboj zedinjeni ? Pred kterim sodnjim stolom se njihova verska vprašanja kot veljavna rešujejo ? Ako ne bi carigradski patrijarh pri najmanjšem zna¬ menji nezadovoljnosti upornih škofov in duhovnikov na Atoško goro pošiljal; in jih ondi v železje deval in s palico krotil, bile bi pač duhovne razpertij e na dnevnem redu. Sicer pa nezedinjena gerška cerkev obstoji večidel iz kristijanoV; ki so carigradskemu patrijarhu podložni, in od rimskega občestva ločeni. T° gerško razkolništro je Focijevo delo, ki se je 1. 857 od papeža odkrehnil naslov ekumeničnega (ali vesoljnega) patrijarha si prilastil; dognano pa je bil° sredi enajstega stoletja po Mihaelu Cerulariji, tedanjem carigradskem p°' trijarhu. Ti (Jerki so ob onem razkolniki in krivoverci, ker papeževo najviš 0 poglavarstvo nad vso cerkvijo taje in tudi to resnico sv. vere zametujejo, d<‘ l sv. Duh od Očeta in Sina ob enem izhaja. L. 1098 zavergli so svojo zmot 0 in se z Rimom sopet zedinili; a to zedinjenje ni dolgo terpelo. Poznejše,- 1. 1439, podpisali so v Florentinskem cerkvenem zbirališči z Latinci enak 0 spoznavanje ali spričevanje sv. vere; a kmalu so sopet v razkolništvo p 1 zmote zašli, v kterih se še dan danes nahajajo. O njih pravi nek sloveč f' 1 ' 26. vinotok: Sv. Evarist, papež in mučenec. 167 salec: „Podkupljivost gospoduje med visoko, nevednost med nižjo duhovščino, sramota in ponižanje povsod. Človečeta, ki so bili pred malo dnevi še kot mornarji, kmetje, kupci znani, vidijo se nenadoma na prižnici ali pred oltar¬ jem. Prelatje povzdignjeni na stolico sv. Krizostoma, se, sramotnih kupčij in ostudnih nerodnost previžani, s stolice pehajo in na galeje ali morišče tirajo . . . Uboga gerška cerkev! Vse je zgubila: svojo moč, svoje velike glave, svoje svetnike, vse, razen svojega cesarja, kteremu je vse žertvovala.“ Kako oskrunjenje! To je pač očitna kazen zarad njenega upora proti rimski cerkvi. In kaj je z rusko cerkvijo, je tudi ona prišla ob katoliško edinost? O vže zdavnej! — Ko so se Kusi sredi 10. stoletja po prizadevanji Niko¬ laja II., carigradskega patrijarha, h kerščanski veri bili spreobernili, bili so s pervega pokorni otroci rimske cerkve; še celo več svetnikov in mučencev je bilo med njimi; kajti za dobe njihovega spreobernjenja je bila vzhodna cerkev, njihova mati, še v zvezi z rimskim stolom. Še celo, ko je bilo 1. 1053 gerško razkolništvo po Cerulariji doveršeno, Rusija ni še čisto od¬ nehala, katoliška biti. Za časov Florentinskega zbirališča, 1. 1439, bilo je v ruskem carstvu skoraj ravno toliko razkolnikov, kakor katoličanov. Sploh in popolnoma je bila ta ločitev sredi 15. stoletja doveršena. Koncem 16. stoletja je bil Moskovski škof za patrijarha čez vso Rusijo izvoljen, in njegovi nasledniki se niso kar nič obotavljali, od Carigrada se nezavisne in samooblastne spoznati. Peter Veliki pa je to patrijarhalsko čest popol¬ noma odpravil in je storil samega sebe za edinega poglavarja ruske cerkve. K. 1720 je sicer za vladarstvo cerkve poseben konzistorij iz nadškofov in škofov sestavil, prideržal vendar sam sebi pravico predsedništva in imeno¬ vanja vseh družabnikov. To se je imenovalo: „Sveto zbirališče. 1 ' Predsed- nik jej je bil navadno kak posvetni gospod, ki ga je car po lastni volji odstavil, kajti v resnici je bil in je še sedaj car sam poglavar ruske cer¬ kve. Nevedni popje se mu morajo vklanjati in škofje, od njega popolnoma z avisni, molčati. Ta samovladar ima vso duhovsko vlado v svojih rokah. K njemu zahaja uklonjeno ljudstvo soveta iskat v svojih dušnih zadevah. Pod tem jarmom samovolje in sužnosti mora duhovščina in ljudstvo to ve¬ rovati, kar car verovati zapoveduje. Njegovi „ukazi“ so verska določila; kdor se jim ustavi, pregnan je v Sibirijo. To videti, kdo ne bi žaloval nad Nesrečo, ločenemu biti od prave cerkve in rimskega stola, tega večnega iz- v ira luči, modrosti, reda in sreče?! Zato: Molitev: Oče luči, bodi Ti večna čest in hvala, da smo udje Tvoje svete, e dinoprave katoliške cerkve; dodeli nam milost, da se ne le imenujemo, a ttipak smo tudi v dejanji in resnici njeni zvesti in pokorni otroci! Amen. 168 27. vinotok: Sv. Frumencij, oznanovalec sv. vere. 27. vinotok ali oktober. Sv. Frumencij, oznanovalec sv. vere v Etijopiji. * (Y 4. stoletji.) L velikim številom oznanovalcev sv. vere se posebno odlikuje: sv. rumencij ali Fremonat, rojen v starem mestu Tir. K temu poslu ^ i je Božja predvidnost po čudnem potu poklicala. 1. Za Sasov vladarstva cesarja Konstantina Velikega poda se modrijan Metrodor v mnogo ptujih dežel, nekoliko iz. radovednosti, nekoliko da bi si novih znanosti pridobil- Na enem svojih potov pride v Perzijo in celo v oddaljeno Indijo, ki so jo stari Etijopijo zvali. Po svojem prihodu domu predloži cesarju popis od tega, kar je videl, z velikim zakladom dragih kamenov in biserov, zagotovivši cesarja, da bi mu bil še veliko dražjih zakladov seboj prinesel, da ne bi mu jih Perzijski kralj Sapor večidel bil vzel. Po tej dozdevni sreči spodbadan poda se drug modrijan, Meropij po imenu, na to potovanje, seboj vzemši dva brata vnučica, Edezija in Frumencija, ki ju je po očetovi smerti v izrejo iu poduk vzel. Vže se hoče po srečno dokončanem potu domu verniti, stopivši iz tega namena na barko , ki jadra proti njegovi domovini. Gredč pa jim živeža zmanjka. Da ga na¬ kupijo, primorani so, z ladijo v morsko luko zakreniti. Med tem, ko mornarji in Meropij gredč hrane kupovat, vsedeta se fantiča Edezij in Frumencij v senco pod košato drevo, da se ondi učita, kar jima je bil stric učiti se naložil. Kar prihrumč ondotni prebivalci, razdivjani ljudje, ki so se ravno tedaj z Rimljani vojskovali, oropajo ladijo in pomorč vse popotnike, med njimi tudi Meropija; z dečkoma vendar imajo zarad njune lepote in nedolžnosti usmiljenje , da jima pri' zanesč in ju peljajo v mesto Avksumo pred svojega kralja- Njihov vladar, ne tako divji in surov, kakor njegovi pod¬ ložni, vidi pri otrocih brihtne glave in velike dušne zmož¬ nosti in ju za tega del sprejme v svojo izrejo. Kmalu se ©u fantiča prikupita. Ko nekoliko odrasteta, stori Edezija z 3 svojega točaja, Frumencija pa za svojega skrivnega pisarja- Slutč, da se mu smert približuje, pokliče ju k svoji smertni postelji. Zahvalivši se jima za njihovo službo, dodeli jim 3 za plačilo prostost. Ali kraljica ju po smerti svojega so- pruge nagovarja, naj pri njej ostaneta, podpirajo jo s svoji# 1 sovetom v vladarstvu, ki ga v imenu svojega mlado letneg 3 sina Abrehe prevzame. Tako ostaneta pri kraljici vdovi, i® Frumencij odgojeva mladega kraljiča ter postane pervi mi' 27. vinotok: Sv. Frumencij, oznanovalec sv. vere. 169 bister. Največ opravil gre skoz njegove roke \ povsod ga Čislajo in ljubijo; le enega mu manjka, da bi bil popolnoma srečen, in to je bilo: sv. katoliška vera, kije ljudstvo ni po¬ znalo, ali je marveč med njim od one dobe popolnoma za- 1'erla, ko je dijakon Filip kamornika kraljice Kandace v sv. Y eri bil podučil in kerstil, ali ko je poznejše sv. Matevž °ndi sv. evangelije oznanoval. 3. Frumenciju ni dovolj, da ljudstvo blagoslove miru Hi blagostanja vživa; še večja skerb mu je, prebivalcev višjib dobrot udeležiti. Kerščanski vtisi in nauki, ki jih je v svo¬ jih otročjih letih prejel, bili so po poznejši ajdovski izreji Zadušeni, a vendar ne popolnoma vničeni. Ravno sedaj v nje¬ govih možatih letih, prišedši k zavednosti, razcveto se naj- iopše. Vpraševaje nalašč, če se med rimljanskimi kupci, v te kraje zahajočimi, tudi kaj kristijanov nahaja, izvč, da jih Jo dosti kristijanov. Ljubeznjivo in prijazno jih sprejema, garajo in brani, delč jim kraje in prostore za njihova bož- Jeslužbena zbirališča. Tako ustanove se male kerščanske ob¬ čine, ki po vednem spreobračanji od dne do dne večje pri¬ hajajo. — Ko kraljevič Abreha dostoleten postane, položi frumencij račun in odgovor od svojega oskerbništva. Enako Edezij odloži svojo službo, in oba zapustila Etijopijo. Edezij hiti proti domovini v Tir, se ondi oveselit pri snidenji 8 svojimi; Frumencij pa z višimi in svetejšimi namerami v sercu poda se naravno v Aleksandrijo k velikemu škofu A-tanaziju, oznanit mu „dela Božja. “ Dopoveduje mu pri- godbe v Etijopiji, kako da se ondi sv. evangelije poprijemlje čedalje bolj raste in se razširja, prosč ga, naj kakovega Razsvetljenega škofa tje pošlje, da za mlado setev skerbl, jo Z apostolskimi pridigami razširi in z milostjo sv. Duha do¬ vrši. Atanazij , poln veselja nad tem sporočilom, skliče c erkven zbor, v kterem Frumencij v daljnem govoru stan ®tijopišldh katoličanov zbranim škofom priporoči. Ko pa Jame z ginljivimi besedami prositi ondotnim krajem za duš¬ nega pastirja, reče Atanazij, kakor kedaj Faraon Jožefu: ijlCoga bi le mogli najti, nad kterem bi duh Božji počival, hakor nad teboj ? kdo bi bil za to delo sposobniši memo tebe ?“ Tako se da Frumencij v škofa posvetiti , ter gre z apostolsko oblastjo in močjo okoli 1. 330 nazaj v Avksumo. hu pridobi kralja za sv. vero, dela s posebnim blagoslovom ■poŽjim, razširi sv. vero po vsi deželi in ustanovi tako eti- J°piško cerkev, ki se je sredi vroče Afrike med neverniki lr * mohamedani, dasiravno zamorjena, enako zelenici v puš¬ čavi, do današnjih časov ohranila. 170 27. vinotok: Sv. Frumencij, oznanovalec sv. vere. Protestanstvo (luteranstvo) pa anglikanstvo. V poprejšnjem nauku si videl pogreznjenost in razpadlost gerške 111 ruske cerkve. Ozrimo se tu še na protestanstvo ali luteranstvo in pa na tako imenovano anglikansko cerkev. Ali imajo ti kako edinost v veri in pogl a ' varstvu ? — Nikakor ne. Luteranstvo d& vsakemu svojih priveržencev st; pismo v roke, rekši: „Tc bukve beri in sodi po svoji pameti; tvoj um ti bodi edini sodnik in edino vodilo, po kterem se ti je v veri ravnati. V njib boš lebko spoznavanje svoje vere, vodilo svojega zaderžanja, in postave svoj ib dolžnosti našel.“ Luter, ki je zarad svojega nezmernega napuha in iz nez a ' dovoljnosti s svojim meniškim stanom vse te zmote in razpertije na dan spi' a ' vil, ter podpiran od posvetnih poglavarjev iz samostana pobegnivši z znano nezvesto nuno Katerco se zaročil, napovedal je papežu, vsem škofom in dok' Čilom cerkvenih zbirališč ter vsem učenikom po visokih šolah večno vojsko; Sv. pismo toraj, razloženo po vsakega lastni pameti, je vera protestantov ak luteranov. To se pravi: Veljava sv. pisma je enaka veljavi lastnega urna,- ali z drugimi besedami: Vsak mora verovati, kar njegov um za resnico sp°' znava ; kar je tudi poglavitno vodilo takih, ki iz golega uma v Boga veruje] 0 in teh, ki ga taje. Protestantje se toraj Božji besedi podvračajo, toda ne tak°i kakor je Bog govoril, temuč kakor oni sami umejo ; Bog ne govori k nji« 1 ] temuč oni pustč Boga govoriti, kakor sami hočejo; ne Bog njih, ampak oni sami se podučujejo. Nebo pa ni tako deleč od zemlje, kakor je to prosto, ufflU na voljo pripuščeno preiskavanje, daleč od edinosti, Id je sv. veri bistn° potrebna. Tako prosto preiskavanje v verskih zadevah še dandanes stvari n a tisoče si ravno nasprotnih misel in naukov. Tak poglavitni nauk zamore k zmoto verh zmote, pogubo na pogubo kupičiti. Zato se je Luter vže sam v nekem pismu na kristijane v Antverpnu pritožil, rekši: „Skoraj je vže tolik 0 ver, kolikor glav. Ni ga bebca, ki ne bi se, po kakovih sanjah, za od Bog' 0 razsvetljenega imel in se za preroka ne bi oglasil." Prav tako je tudi pre° nekoliko leti protestanstvo nek angleški škof popisal. V Genfu se nahajajo dr°' žine, v kterih je vsak druge vere, kajti vsak po svoje pismo razlaga. Prot°' stant Dudith sam pravi : „Naše ljudstvo se da od vsake nagle nevihte uč°' nikov zapeljati. Če veš, h kteri veri se danes spoznavajo, reči ne moreš, 0 kteri se bodo vže jutri spoznali. Enako je glede edinosti v poglavarstvu! tudi ta je nemogoča. Čemu bi jim pa tudi bila, ker jim ni skerbeti za edino 0 * vere, ker nimajo zakramentov, ne Božje službe, ne cerkve vladati ? V lut°' ranskih pokrajinah imajo deželni poglavarji tudi gospodstvo nad vestjo. Pod; vergli so verske zadeve svoji všečnosti ali nevšečnosti („Placet“) in prideržau si veselje, svoje podložne od luteranstva h kalvinizmu, od kalvinizma pa zop e * nazaj k luteranstvu voditi. Angleška, ki je po prevredbi glede duhovneg 3 višjega vladarstva kralju ali kraljici podložna, morala je v manj nego petd®' setih letih 8krat svojo vero premeniti. Znano je, kako je nek nemšk vladat od 1. 1817 do 1834 z verskimi zadevami ravnal, dokler je evangeljsko versk 0 spoznavanje v svojih pokrajinah na kol obesil. Nek kalvinski svetec, KraU' mer po imenu, živel je 67 let, in se je med tem časom samo sedemkrat (■) preveril. Umeri je naposled ko luteran, z zaslugo večnega prekletstva. 1846 izrekla je vlada Watlandskega kantona, ker je po odstavljenji upornik pastorjev dokaj dobička imela, da so vsi ti izgubili svojo duhovsko čest 13 značajnost in potaknila jih vse, ki še niso bili 45 let stari, v kantonsko vojn 0, — Vse to so doslednosti in blagoslovi luteranstva. Vse pa, kar sem o luteranstvu pravil, prilega se enako anglikansk 1 cerkvi. Tako je vže s tem dokazano, da se po reformaciji ali novoverstvu j 3, dvojna edinost v njej pogreša. Priliko k temu novoverstvu dalo je upiranj 0 27. vinotok: Sv. Frumeneij, oznanovalec sv. vere. 171 Papeža Klemena VII., ki angleškemu kralju Henriku VIII. nikakor ni mogel dovoliti, da bi se bil njegov zakon s Katarino iz Aragonije razderl, ter bi se 1 kil z neko Ano Bolenjsko zaročil. To je bilo mesenemu kralju dovolj, daje 1 1' 1533 vso veliko Britanijo od Rimske cerkve odkrehnil. Kljubu tega glo- ' bokega padca pa se Angličani ponašajo s svojo slepoto, da le oni imajo pravo ; Kristusovo cerkev, in le njih kralj ali kraljica je pravi papež. Njihove postave 1 °d 1. 1699 določujejo, angleški kralj se ne more v naročje katoliške cerkve 1 Poverniti, ne z Rimom občevati, ne se pod zgubo kraljevega sedeža s katoliško princesinjo zaročiti. Ta anglikanska cerkev pa obstaja iz več kakor tisoč ob¬ čin, ki so sicer vse enega imena, ali v naukih bolj omahljive, kakor valovi Mikega morja, ki ob bregovih njihove dežele pluskajo. Anglikansko cerkev »Revue britannique“ 1. 1838 imenuje: „mumijo ali merliško suhal, blago mer¬ sko truplo, ki ne more niti stati, niti sopsti, niti živeti. “ Opomniti je še, kar zadeva edinost anglikanske cerkve glede pogla¬ varstva, daje angleški kralj ali tudi kraljica kot najvišji poglavar ob enem Papež ali papeževka dveh cerkev, ki se druga drugo preklinjate, namreč vi¬ soke ali anglikanske cerkve, ktere podlaga je škofijstvo, in pa šotske ali prez- kiterijanske cerkve, ki to podlago ometuje. V Londonu je toraj kraljica Vik¬ torija škofijanka, v Edinborgu pa prezbiterijanka. Tako je edinost cerkve ^zrušena. Zato zapusti dandanes vsakdo, kdor začetek te anglikanske cerkve količkaj premišlja, vero, v kteri je rojen, kajti v njej veden spremen verskih resnic, cerkveno vladarstvo brez pravice in veljavnosti in nikjer nič Božjega ^ nezmotljivega ne nahaja, — nikjer miru in tolažbe v nezgodah sedanjega življenja, nikjer upanja ob smertni uri; — tako, pravim, zapusti to cerkev in se verne k veri svojih prededov. Da so pa eni kakor drugi od te edinosti sv. vere odpadli, kriva je naj¬ več njih prevzetnost. Oni kriče, da je vera brezumna, zato ker ima nauke, kakoršnih človek s svojim plitvim in na vse strani omejenim razumom ne ^ore čisto zapopasti. Na mestu, da bi se vklonili in rekli: moj um je Premalo razsvitljen, zato tega ne urnem, pa pravijo v svoji prevzetnosti: Hauk je brezumen! Po tem pravilu smeš tudi ti, ki vidiš telegraf napeljan °d mesta do mesta in čuješ, da se po njem vsaka novica v malo sekundah Prenese v najdalje kraje, da se danes vže to pri nas bere, kar se je včeraj ^ Ameriki govorilo, pa te naprave ne umeš, po tem pravilu, pravim, smeš tudi h reči, da je telegrafija brezumna umetnija. Vendar pa tega ne rečeš, ker si Pameten in spoznaš slabost svojega razuma, občuduješ pa razum učenjakov, ki so kaj takega napravili. Ako bi pa ti tem učenjakom, kedar ti razkladajo > to napravo, djal, da jim ne veruješ, zato ker ne umeš, to bi se ti smejali ju te imeli za norca ! Ali glej ! taki norci so sami, ker zametujejo vero zato, ker vseh naukov s svojim slabim umom ne zapopadejo. Oni ne verujejo Bogu v sevedočemu resnic, ki nam jih je razodel in poterdil s čudeži! Sami s svojo pametjo so se sperli, da pameti večnega in neskončno modrega Boga ne veru¬ jmo, ter hočejo razumeti, potlej še le verovati. Slepci! naj gredd poprej s koz neskončne prostore in preiščejo milijone in milijone milj oddaljene zvezde, 11 aj povedo, kam se stezajo, kaj obsegajo nemerljivi prostori, ali pa naj vsaj e fio samo gobico ali travico stvarijo; potlej naj se prederznejo v skrivnosti v ečnega Boga segati in odkriti zagrinjalo, ki gaje Njegova neizvedljiva mo¬ drost pred svojim svetiščem razpela. Ti pa, katoliški vernik, nikar luciferje- v ih napihnjenih učencev ne poslušaj ; temuč zdihni in reci v svoji MolitTi: „0 Bog, verujem ; pomagaj moji slahi veri!“ Amen. 172 28. vinotok : Sv. Simon, gorečnik, pa Juda Tadej, apostola. 28 . vinotok ali oktober. Sv. Simon, gorečnik, pa Juda Tadej, apostola. otovo si vže sem ter tje na podobah apostolov videl krepkega moža z veliko rezalnico (ali žago) v roki. T° je sv. Simon, ki pa ni imeti za Simona ali Simeona) drugega jeruzalemskega škofa, ki je bil iz rodovine Kristu¬ sove, in ga sv. pismo imenuje „brata Gospodovega / 4 Tega Simona sv. evangelista Matevž in Marka s hebrejskim pri' devkom: „Kananit“, sv. Lukež pa z gerškim: „zelot“, to je : „gorečnik u , imenujeta, ker se je za postavo, za Božji nauk in Božjo Sest goreče po¬ tezah Izročilo o njeiu pripoveduje, da je on bil ženin v Kani gali¬ lejski, in ga je ondi storjeni pervi Jezus(N čudež tako prevzel, da je z nevestinim dovO' ljenjem za Jezusom Šef da ga je Jezus za svo' jega apostola izvolil j ter je po prihodu s^> Duha najprej v Judeji) potem pa s sv. aposto' lom Judo Tadejem v Mezopotamiji in Per¬ ziji ajdom sv. evange¬ lije oznanoval, velik 0 malikovalcev spreober- nil, naposled pa k° mučenec umeri, kajh so ga z žago čez sred 0 prežagali. Njegov zvesti spremljevalec v oznanovanji sv. evang 0 ' lija ter njegov tovarš v smerti je bil sv. Juda, s pridevkom- „Tadej ali Lebej“, kar pomenja: „serčni“, brat sv. Jakop a mlajšega in Simeona jeruzalemskega, toraj sorodnik Kristu¬ sov. Priimek „Tadej“ mu je bil dan, da se je razločil 00 izdajalca Judeža Iškarijota. Bil je sin Kleofe, enega izmed bratov sv. Jožefa, in pa Marije, ene izmed tet Marije de¬ vice. Predno ga je Gospod v apostolstvo poklical, bil J 0 173 28." vinotok : Sv. Simon, gorečnih, pa Juda Tadej, apostola. kmetovalec, da je sebe in svojo družino, (kajti je bil oženjen), Preživil. Ko ga pa Jezus pokliče, zapusti vse in bodi za vjim, za česar mu Jezus večnih dobrot dodeli. V zgodbah 8Y - evangelija pa se le enkrat očitno prikaže, namreč pri mzusovem poslovilnem govoru pri zadnji večerji. Jezus jim °ttdi govori, da se le tem hoče razodeti, ki ga ljubijo, ne P a svetu. Tu ga Juda vpraša, zakaj se tudi pred svetom ilQ Če očitno ko kralja pokazati. Prezerši to vprašanje Jezus ^govori: „Ako me kdo ljubi, deržal bode mojo “esedo, in moj Oče ga bo ljubil, ter bova k njemu Prišla in pri njem prebivala.^ S temi besedami je lo tel Jezus reči: ,,Jez se razodevam duši ljubijočega, ki ^°je nauke izpolnuje. Napolnil jo bom s svitlobo, ljubez¬ nijo in življenjem, ter jej okusiti dal zveličalno moč Božje Milosti. “ Po prihodu sv. Duha je nekaj časa v Jeruzalemu ostal, Potem pa šel v Mezopotamijo in Perzijo. Pred odhodom je pisal judom in vsem vernim list, v kterem jih svari pred Dvoverami, ki so se sem ter tje po kerščanskih občinah ^trosile, odvernivši jih mnogo od zdravega uka. V Perziji P, a je bil po ščuvanji malikovalskih duhovnikov boje ravno rj s ti dan, kakor sv. Simon prežagan, s sekiro ob glavo det. j a to tudi sv. cerkev njuni spomin skup na današnji dan Altaja. ... Ob raz ujeta se sv. Simon z žago, sv. Juda pa z balto v roči. Več nju- 1,1 koščic počiva v Kirnu, kamor so bile iz Babilona prinesene. “tč Dragocena svetinja. Iz zapuščine sv. apostola Judeža Tadeja je njegov list na kerščanske j '-Ule, ki ga še imamo. Kratki njegov zapopadek, kakor je bilo vže rečeno, s . a krivoverce onih časov, svari pred odpadom od sv. vere in opominja k Hovitnosti v njej. — Ako se smemo na mnogotera znamenja v sedanji dobi L ?Vati, grozi tudi nam sedaj velik odpad od sv. vere. Veliko jih je vže po ž v 'h naukih, ki se v brezštevilnih časopisih in knjižurah po svetu trosijo, °tenih, in njihovo število je od dne do dne veče. Poslušaj toraj, kako tiste popisuje, ki so njega dni ljudi k odpadu od sv. vere zapeljevali. .55 a —— I r J / J-. I- ~ ~ v • a sklenil; kakovi so oni ? ki dandanes to peklensko delo dopri- Y _ Jo. Imenuje jih „hudobne, kteri milost našega Boga prevračajo v , a zuzdanost (to je: kteri v Božjo milost grešč), in edinega Gospodo- » Ca in Gospoda našega Jezusa Kristusa t a j e (namreč s svojim pre- ^»nun življenjem); ti svoje meso skrunijo (z nečistostjo), gosposko 5 ai iičujejo (zlasti duhovsko gosposko), in veličestvo (Božje) prekli- , . a Jo.“ Potem pripoveduje od angelja, ki je Mojzesovo telo v moabski deželi L>1, da ne bi Izraelci za-njo zvedeli in mu Božje česti skazovali. To pa t,-■ 'N ni bilo všeč, ter bi bil truplo rad v svojo oblast spravil, da bi bil ž lu Izraelce zapeljeval. Mihael arhangelj pa to sodbo Bogu pripustivši še 174 28. vinotok: Sv. Simon, gorečnik, pa Juda Tadej, apostola. hudiča ni preklel, ki gaje vendar sama hudobija, kolike kazni vredni so krh 1 učeniki, kteri gosposko preklinjajo, ki jo je Bog postavil! „Ti pa p rek! 1 ' njajo, pravi dalje, karkoli ne vedo (ker jim namreč mesene sladnosti boljŠ e spoznanje zaderžujejo); karkoli pa po natori vedb, kakor neumna ž 1 ' vina, v tem se končujejo. Gorjč jim, ker po Kajnovem potu hodij 0 ; (ki je iz nevoščljivosti svojega brata Abeljna umoril) in so Balaamo^ 1 zmoti, (ki se je dal z darovi od moabskega kralja preslepiti, daje Izraelce 1 nečistosti in malikovanju zapeljeval) za voljo dobička udani in ko puB' tarji enako koretu poginjajo. — Pri svojih pojedinah so nagnjusfl) se goste in pasejo brez strahu; so oblaki brez vode, kteri so 0(1 vetrov sem ter tj e gonjeni (krivi učeniki so grozno goljufni. Obetajo r8" snico, modrost, omiko, luč, idr. pa vsega tega nič ne dajo, kakor suh vodnjak ki žejnega k sebi vabi, pa ga napojiti ne more), jesenska dreves 9 brez sadu, dvakrat usahnjena, (ker sadu ne obrodč, in k 0, sama v sebi konec jemljejo), i z k o r e n i n j ena, (kajti so podlago, cerkev s pustili;) valovi divjega mo rj a, kteri svoj o sramoto iz seb 8 p e n i j o, (enako morskim valovom slabe nauke na svetlo dajejo); n e s t a n °' vitne zvezde, kterim je temni vihar prihranjen n a v e ' komaj; (to je: nestanovitni so v svojih zmotljivih naukih in ljudi zapelj®' jejo, zato jim je prihranjena večna tema; so veše, ki sebe in druge v pog a ’ ) ’ Ijenj e vodijo.) Oni so, ki godernjajo in tožijo; po svoje 1 ® poželenji žive, in njih usta govorč prevzetne reči, 1 J! povzdigujejo ljudi za voljo dobičk a.“ — Bolje ne bi k* apostol teh ljudi mogel zaznamovati. Oni godernjajo in grajajo, psujejo j® obrekujejo vse, papeža, škofe in duhovne, kralje in poglavarje, duhovsko 111 deželsko gosposko ; nič jim ni prav, oni hočejo vse bolje razumeti, zato ^ staro, naj bo še tako dobro, zametujejo, pri vsem pa le na svoj dobiček g! e ' dajo, le sami bi se radi kvišku pospeli, le svoje žepe radi napolnili. Bl» Sf, človeštva jim je sicer vedno na jeziku, v resnici pa ga le spodkopavajo. Ve,® se ljudem prilizovati, da jim pripovedujejo, kar njih ušesa šegetd in se VK strastim prilega ; pri vsem dejanji in nehanji pa jim je le lastni dobiček pB e ® očmi. „V i pa, preljubi! piše apostol dalje, spominjajte se b e ' sed, ktere so bile poprej govorjene od apostolov s p o d a našega Jezusa Kristusa, kteri so vam pravi! 1 ' da bodo prišli poslednji čas zasmehovale i, kteri b od® po svojem poželenji živeli v hudobijah. Ti so, k te® se ločijo (od cerkve), kteri so živinski in nimajo duk 11 (Kristusove vere.) Vi pa, preljubi, vzidajte se na svojo p® 0 ' sveto vero in molite v sv. Duhu; ohranite se v lj ir bežni Božji, čakajoči usmiljenja Gospoda našega J e ' z u s a Kristusa v večno življenj e.“ To stori, kerščanska d^f’ tudi ti! Derži se zvesto Jezusa Kristusa, Njegove sv. cerkve in teh, ki jih J C sv. Duh postavil, da jo vladajo, papeža, škofov in svojih dušnih pastirj ef ’ ter bodi si svest, da nikedar ne zajdeš. Molitev sv. cerkve. O Bog! kteri si nam po Svojih svetih apostolih Simonu in Judi * spoznanje Tvojega imena priti dodelil; daj nam njune večne česti spo®® 1 ^ vedno rastjo v dobrem posvečevati in s posvečevanjem v dobrem rasti- Gospodu Jezusu Kristusu ! Amen. 29. vinotok: Sv. Narcis, Jeruzalemski škof. 175 29. v i n o t o k ali oktober. Sv. 'Narcis, Jeruzalemski škof. že za apostolskih časov je obstala v Jeruzalemu znamenita kerščanska občina iz spreobernjenih j udov. Sv. apostol Jakop starejši je bil njeni pervi škof. Tega so judje znad verh tempeljna vergli in umorili. Na **J e govo mesto izvolijo apostoli in učenci Jezusovi sv. Simeona, Kleofovega ® lj ia in sorodnika Kristusovega. Taje bil 120 let star za dobe cesarja Tra¬ jna, kakor njegov mojster in učenik, križan. Po njegovi smerti izvoli Je- ^zaiemska občina Justa za svojega škofa, za kterim seje še 12 škofov do ^dejanja Jeruzalemskega mesta pod cesarjem Hadrijanom verstilo. Ko je .J- namreč 1. 72 po Kr. rojstvu po cesarjevem sinu Titu Jeruzalem premagan 1,1 tempelj razvaljen, sezidajo judje mesto še enkrat; tudi izseljeni kristijani Se zopet zberd in ustanovijo svojo občino. L. 182 pa se judje zopet znovič 'Puntajo zoper rimljane. Tako je bilo mesto znovič razsuto, in noben vnanji •M se ni smel več ondi naseliti. Na mestu, kjer je Jeruzalem stal, sezida 'ladrijan Elo Kapitolinsko, kajti tudi ime: Jeruzalem naj bi izginilo iz spo¬ jina. Vendar pod pervim kerščanskim cesarjem, Konštantinom Velikim, je 1(1 e sto znovič svoje staro ime prejelo. V tem novem od Hadrijana sezidanem mestu so smeli Kristijani ostati, in so se po spreobernjenji ajdov od dne do 'Ve množili. Trinajsti v v versti njihovih Škofov je bil mno- §°zaslužni sv. Narcis. Se le 24 let je bil star, ko mu ško- l °vsko posvečevanje podelč, a uterjen v vsaki čednosti in Poln goreče ljubezni do Boga in do bližnjega. Njegovo živ- Henje je bilo tako spodbudno, da so ga vže kot mašnika T 8 ! „svetnika“ imenovali. Kakor pa vsi svetniki, tako bil •j® tudi on s serca ponižen. Le zoper njegovo voljo so mu 8 Kofovsko čest in breme posilili, ki ga je pa po sprejemi z ** a jvečo zvestobo prenašal. L. 195 snide se več škofov zarad Posvetovanja, kedaj bi se velikonočni prazniki obhajali, ?a jti kristijani si v tem niso bili edini. Pri tem posveto- Va nji je sv. Narcis s Cezarejskim škofom Teofilom predsedo- Sklenilo se je, da se je velika noč vselej na nedeljo, Jikedar pa ne na tak dan, kakor pri judih, obhajala. — Njodo vinar Evzebij pripoveduje več čudežev, ki jih je sv. ’ a rcis storil. Med drugimi'tega-le: Ko verni v Jeruzalemu P° pobožni šegi veliko soboto po noči v molitvi bude, za¬ sedajo dijakoni, da je v svetilnicah olje pošlo. Ljudstvo j 6 zarad tega jako vznemirjeno. Narcis pa ves miren dija- 5°Tom veli iz bližnjega vodnjaka vode prinesti. Ko neko- ,!| c ° nad njo pomoli, ukaže jo tem, ki so jo prinesli, v sve¬ čice naliti in prižgati. In glej! voda se je v olje spre- ^ftila, in še za Evzebijevega časa, 140 let po Narcisovi ?*herti, so verni v Jeruzalemu nekoliko tega olja shranjenega 176 29. vinotok : Sv. Narcis, Jeruzalemski škof. 2. Kakor imajo pa pobožni ljudje navadno nad hudob¬ nimi dosti sovražnikov, tako se jih tudi sv. Nareisu ni manj¬ kalo; zlasti so g a trije brezbožneži, ktere je večkrat, p a zastonj grajal, vedno zalezovali. Zatožijo ga neke nesramni pregrehe, in ker se jim ne verjame, jamejo svoje laži s pri¬ segami in grozo vitnim preklino vanjem in rotenjem poterj 6 ' vati. Eden pravi, da hoče na germadi poginiti, drugi, da naj po vsem životu gobov postane, tretji pa, da naj nikob več belega dneva ne vidi, Če ni res, kar terdi. Dasiravn 0 se ta kriva obtožba večidel ni verjela, Narcis vendar n® tihem iz mesta pobegne, skrivši se v odločeno samijo, da b[ ondi tem lagljej Bogu služil, misle, da te svete službe n 1 vreden, ako le senca tega suma nanj leti. Ali Bog, vseve- doči in pravični sodnik, potegne se sam za nedolžnost svo¬ jega služabnika. Kotenja hudobnežev se izpolnijo, da slg hernega zadene gorjč, ki ga je nad-se klical. Pervi zgoi 1 pri navstalem požaru s svojo družino vred v svoji hiši. Dru¬ gega napadejo gnojni turovi in ulesa po vsem životu; tretjh prestrašen po teh šibah Božjih, razodene in prekliče svoj 6 obrekovanje, ter tako dolgo nad njim joka, da mu oči izk a ' pajo. Kje pa Narcis prebiva, vedela ni živa duša, dasiravn 0 so ga po vseh krajih iskali. Izvolijo mu toraj naslednika Diona po imenu, ki pa kmalu umerje. Tudi še dva drug a škofa, Germanij on in Gordij, ne živita dolgo. Tako min e osem let in jeruzalemska škofija je zopet vdova. Tu pa se Narcis, kakor iz groba prišedši, znovič prikaže. Nezmer»° je bilo veselje vernih, videti svojega starega višjega pastirja čegar čest in nedolžnost je Bog sam branil, prose ga, n a J vodstvo škofije zopet prevzame. Narcis se sicer uda njih 0 ' vim prošnjam; a zarad starosti skuša si kakovega pomo^j' nika poiskati, kterega mu Božja previdnost kmalu naklon 1 ' Sv. Aleksander, Flavijski škof, ima po noči neko prikažeš ki ga opominja, da naj gre v Jeruzalem obiskat svete kraj 6 ' V Jeruzalemu ga verni ljubeznjivo sprejmč, in ko se h na svoj dom verniti, nič več ga od sebe ne izpustč, in \ sl z enim glasom v zboru zahtevajo, da naj pri njih ostane 111 bo pomočnik njihovemu staremu, onemoglemu višjemu pa¬ stirju. Tako paseta dva svetnika, oba enega serca in e»p misli, Jeruzalemsko Kristusovo čedo; Narcis s svojo molj*' vijo, Aleksander pa, podpiran od modrih sovetov Narcisovib’ s svojimi pridigami in z delitvijo sv. zakramentov, Beg u Očetu v nebesih na čest, služabnikoma Božjima pa na 'A selje, dokler Narcis, 116 let star, svojo trudno glavo pol o/1 177 29. vinotok: Sv. Narcis, Jeruzalemski škof. k večnemu počitku. Leto njegove smerti ni znano; bodi bam dovolj, da je gotovo naš priprošnik pri Bogu. Od prisege. Zgodovinopisec Evzebij nam jev svarilen izgled zapisal strašno pri¬ redbo onih treh hudobnežev, ki so sv. Narcisa obrekovali in svoje obreko¬ vanje celo s prisego in rotenjem poterdili. Toda vsemogočni Bog se ne da Zasramovati in svojega imena ne zaničevati. Ako je vže najmanjša laž gnju- s °ba v njegovih očeh, kakova strašanska hudobija je še le, ako se Bog sam pričo laži pokliče in se krivo priseže ! Prisega je tako rekoč Božja služba. *kerok Jeremija pravi: „Prisegajte v resnici, v sodbi in pravičnosti.' 1 p 2.) v resnici, da jo s prisego poterdite, kajti je resnica Bogu in ljudem 'juha, pri sodbi, kjer je potreba in se resnica drugače dokazati ne more, v P^vičnosti pa, da se pravo poterdi. Tisti, kdor pravično priseže, spričuje s j 6 m, da v pravičnost, vsevedočnost, zvestobo in resničnost Božjo veruje in te lastnosti Božje moli in poveličuje. Zato je tudi prisega v potrebi, za važne r ®ši in pred sodnijo dopuščena. Kristus je sicer svojim učencem zapovedal: 'pečem vam, celo ne prisegati; vaše govorjenje bodi: j! e > j e; ni, ni; vse, kar je vež, j e o d h u d e g a.“ S tem je ven- lar le lehkomiselno in krivo prisegati prepovedal. Hotel je svoje Vence na to zaverniti, da naj bodo v svojem govorjenji vsegdar tako resnični ? odkritoserčni, da še prisegati med njimi ne bo treba. Ali bodi Bogu poto- ® a o, da se to med kristijani vselej ne godi! Ne manjka se med njimi laži, ZVl jač, goljufij in prekanjenosti, samoprida, dobičkaželjnosti, odertij in zati¬ kaj a. Tem hudobijam na vso moč v okom priti, dovoljeno je prisegati. Da 1 se vendar prisege ne godile iz lehkomiselnosti ali celo po krivici, zažugala j e cerkev, onega iz svoje družbe izločiti, ki po krivem priseže ali prisego pre¬ jmi. v resnici je pa tudi kriva prisega ali prelomljenje prisege grozovita i fobija, strašansko bogokletstvo. S tem namreč se hoče tolikanj reči, ka- v 01 ; da Bog vsega ne ve, ali da glede na resnico ni tako natančen, ali pa, da j? pžnikom in hudobnežem sam iz zadreg pomaga. Zato Bog sam človeka, ^ krivo priseže, neusmiljeno prekolne, rekoč : „Prekletstvo bo prišlo hišo, ki krivo priseže v imenu Gospodo- njej ostalo, dokler se bo s kamenjem in (Cah. 5, 4.) Tak človek v svoji vesti nima nič a.‘ njegovo | 6 ®, in bo v ^om vred poderl ( j ^ miru in pokoja, pa tudi vsak se ga boji in ogiba, ker je hudobi izdal svojo . On nosi, tako rekoč, kakor bratomorec Kajn, vžgano znamenje na v ?jem temnem obličji, da je slehernega groza blizu njega biti, in ne misli ^prosto ljudstvo o njem zastonj, da še trava pod njegovimi nogami zvene, ; Jb Božji blagoslov zbeži od njega in njegove hiše. Hudič, lažnik od začetka, *\) e gov gospod in pekel njegovo plačilo. . Varuj se toraj, kerščanska duša, te neznanske pregrehe! Bodi vselej s mčen in odkritoserčen v svojem govorjenji, govori sploh malo, nikoli lehko- st//v ne P r i se g a j> č e P a moraš pred sodnijo to storiti, premisli dobro, kaj ^oriš. Ozri i‘i se na bridko martro, poglej prižgani sveči, ki ju imaš pred se- t^-.Ako se zlažeš in krivo prisežeš, vedi, da je Kristusovo zasluženj e nad k °J z gubljeno, in Jezus Kristus bo tvoj oster sodnik, peklenski ogenj tvoja r a Povej in razodeni resnico brez ovira, da bi se komu prikupil ali koga zalil, enemu koristil, drugemu škodoval. Nikar naj te ne zmoti niti kakov Življenje svetnikov in svetnic božjih. IV. del. 12 178 30. vinotok: Sv. Marcel in Kasijan, mučenca. dobiček, ki te čaka, niti škoda, ki te utegne zadeti, ako resnico odkriješ. Po¬ misli, daje zveličanje tvoje uboge duše na vagi in da ti Božje oko v tvojo serce vidi. Ljudi moreš, a Boga vsevedočega nikedar ne moreš goljfati! Molitev. O moj Jezus, Ti večna resnica, vodi moj jezik, da vselej govori, kai' je res in Tebi dopadljivo, in nikedar ne daj, da bi ga kterikrat s kakovo lažjo ali celo s krivo prisego oskrunil! Amen. 30. vinotok ali oktober. Sv. Marcel in Kasijan, mučenca. (L 298.) rimljanski vojni je bila sega, cesarske rojstne dni 0 ;»%$! velikimi slovesnostmi obhajati. Njih poglavitni del so bili darovi, ki so jih svojim malikom prinašali- Kaj takega primeri se 1. 298 na Sest cesarja Maksimijana Herkuleja v trajanskem, tedaj na Španskem bivajočem ker- delu. Ko se imajo pa darovi pričeti, stopi Marcel, stotnik tega kerdela, iz svoje verste, verže orožje in znamenja svoj e česti od sebe, in pravi: ,,Jez sem vojščak večnega kralj 3, Kristusa. Odslč se odpovem službi vaših cesarjev in vaših nagnjusnih bogov, ki niso drugega, nego les in kamen, gluhi in nemi maliki. Ako je to pogodba vojne službe, da se mor 3 takim malikom in cesarjem darovati, vzemite potem moj 6 prevezi in mojo palico. Nič več ne bom zanaprej pod rini' ljanskimi zastavami hodil.“ Čude se tem besedam sporoči se Marcelovo početje Anastaziju Fortunatu, obristu od ker¬ dela, ki ga pri tej priči da prijeti in v ječo vreči. Po do' končanih slovesnostih pa si ukaže jetnika pred-se pripeljati; Vpričo zbranega vojnega svetovalstva ga vpraša: „Zakaj si zoper postave svoje prevezi, znamenja svoje česti in oroŽj 6 od sebe vergel?“ Odgovori mu: „Vže pred nekaj dnemi sed pred zastavami tega kerdela očitno izrekel, da sem kristijam vojščak Kristusov, Sinu vsegamogočnega Očeta; ni mi toraj mogoče, cesarju pokornemu biti.“ „Tvoje početje, pra^ 1, Fortunat, je preveč prederzno, nego da bi mogel o njem molčati. Jez moram o tem cesarjem sporočiti. Poslal l 0 bom toraj pod varstvom k Avreliju Agrikolaju, deželnem 11 oblastniku.“ 30. vinotok: Sv. Marcel in Kasijan, mučenca. 179 2. V mestu Tingi, (sedaj Tanger v Afriki) ga zaslišijo. Agrikolaj sedi na sodnjem stolu; zapisnikar Kasijan pa začne 7> besedami: ,,Obrist Fortunat je poslal stotnika Marcela, da (e prikaže pred tvojim gospodstvom. Tu je pisanje, ki ga Je o njegovi zadevi zložil. Glasi se tako-le: S tem, da je vojščak svoj pas in svoja častna znamenja proč vergel, spoznal se je kristijana; vpričo vsega ljudstva je bogove in cesarja zaničeval; zato ti ga pošljemo, da ž njim storiš, kar hočeš.“ Agrikolaj ga vpraša: ,,Ali si tako pred obristom govoril?“ Marcel mu priterdi. Agrikolaj: „Kaka togota ^e je napeljala, da si svoja častna znamenja proč vergel in tako govoril?“ Marcel: ,,Nič togote ni v onih, ki se Gospoda oj6. Res, ne spodobi se kristijanu, ki je služabnik Gospoda ezusa Kristusa, da bi ob enem temu svetu služil. “ ,,Kar je J, htarcel storil, reče Agrikolaj dalje, mora se po vojnih po¬ stavah ostro strahovati.“ Zato sklene sledečo sodbo : „Stotnik Atarcel naj bo po mojem povelji z mečem ob glavo dejan, ker je očitno svojo prisego prelomil in pred keidelskim po- v eljnikom tako zlobno govoril/ 1 — V tem trenotku plane čredni zapisnikar Kasijan razdražen kvišku, glasno izgovo- r >vŠi nad sodbo svojo nejevoljo in verže pisalo in desko ob tla. Ta primerljej vse pričujoče nekako zbega, le Marcel Se smeji. Agrikolaj, vzdignivši se s svojega prestola, razto- goten vpraša zapisnikarja, kaj da ga je k temu jeznaritemu Početju naklonilo. Kasijan mu de: ,,Krivično sodbo si skle- ^lA Agrikolaj se čuti zadetega, ter še Kasijana ukaže za¬ greti. Marcel pa se pri tem zopet nasmeji, slutč, da mu oode Kasijan v terpljenji tovarš. Marcela še tisti dan pe¬ ljejo na morišče, kjer mu po molitvi za Agrikolaja, da naj Bog zato obilno z dobrotami obsipa, z mečem glavo od- ekajo. Nekaj dni potem Kasijana zopet pred sodbo pokli- e jo, ki se brez ovinkov za kristijana spozna, in je k enaki Shierti, kakor Marcel obsojen. Bilo je 1. 298. Cerkev ju P r aznuje skupaj na današnji dan. Obrazujeta se vsak v svoji službeni opravi z mečem v roki. Boga je treba bolj slusati, nego ljudi. Deželni oblastnik Agrikolaj je sv. Marcelu štel za pregreho, da je svoje opasje in častna znamenja kot stotnik od sebe vergel in cesarju storjeno Prisego prelomil. Ni pa pomislil, da ima tudi pokorščina svoje meje in da Disege ne gre izpolnovati, ako ga veže kaj hudobnega storiti, kar bi bilo zo- | ,r;r (Božje zapovedi. Marcel je bil hraber in zvest vojnik cesarjev ; a bil je U( li kristijan. Dokler so cesarji zahtevali, da naj se z mečem v roki zoper 12 * Č 180 30. vinotok: Sv. Marcelin Kasijan, mučenca. sovražnike vojskuje, storil je to z veseljem, in sicer vže iz kerščanske pokor¬ ščine, in ne le zarad prisege. Ko mu je bilo pa velevano, malikom darovati, branil se je, še stotnik ostati, ako ga od tega nagnjusnega dela ne odve¬ žejo. Veljale so mu besede sv. apostola Petra, daje treba „Boga bolj slu- šati, kakor pa ljudi". (Dj. ap. 4, 19.) Malikovanje je Bogu gnjusoba in On tistib ne spoznava za svoje, ki malikom služijo. Marcel pa je bil goreč slu¬ žabnik pravega Boga in Njegovega Sina Jezusa Kristusa. Toraj mu ni bilo treba noben trenotek premišljevati, kaj da mu je storiti, ali cesarje slušati in malikom darovati, ali pa Božjo zapoved izpolniti in se rajše svoji vojni službi odpovedati, nego svojo dušo pogubiti. Da mu ni bilo treba darovati, anal se je rajše svoje česti in sam sebe izdal v gotovo smert. Ljubi bralec! zapomni si to, ako enaka skušnjava pride nad-te. Sicer te ne bodo silili malikom darovati; vendar pa se ti v sedanjih časih lehko primeri, da ti od posvetne gosposke dojde postava, ki ti kaj takega ukazuje, kar je zoper Božjo voljo in Njegove zapovedi. Res si kot kristijan zmiraj dolžan, postavni gosposki pokornemu biti; ali da bi ti gosposka rekla: Nedelja ni več dan Gospodov; na mestu k Božji službi idi na delo; ali bi te sodnik med Božjo službo v praznik ali v nedeljo poklical k zaslišanju; ali bi novo- šolska postava kerščanski poduk iz šole spodrinila, bi neversk učenik po tej postavi tvoje otroke v šoli iznejeveroval in pohujševal i. dr.; reci kar narav¬ nost: Boga je treba bolj, nego ljudi slušati. Da, v naših časih pravicam ka¬ toliške cerkve ne dajo veljati, škofom ne prosto cerkev Božjo vladati; deželska gosposka ovira, celo zatira njihove pravice in njenim zvestim borilcem žuga z odtegovanjem prihodkov ali jih potiska v ječe in zapore. Kot katoliškemu kristijanu ti ni treba premišljevati, na ktero stran se ti je postaviti, komu zve¬ stobo ohraniti. Otrok si katoliške cerkve; zato ti gre vsegdar glas sv. Očeta in tvojega višjega pastirja poslušati. Zakaj, ako papež in škofje nič več n® morejo prosto in brez zaderžkov svoje od Boga jim dodeljene službe po volji Kristusovi spolnovati, mora kmalu sv. vera iti pod zgubo. Tako bi postal iz¬ dajalec sv. cerkve, ako bi se papeževim in škofovskim naredbam in določilom zoperstavil, in njihovim nasprotnikom pomagal. Saj je Kristus apostolom in njih naslednikom, škofom, rekel: „Kdor vas posluša, mene posluša; kdor vas zaničuje, mene zaničuje." Ako toraj papež in škofje zahte¬ vajo, da bi svoje Božje pravice brez zaderžkov smeli spolnovati, slušajos tem le Božjo voljo, in ti kot kristijan si dolžan, da jim s sercem in z ustmi, z deh in darovi priterduješ. felušaj toraj vselej deželsko gosposko z veseljem, z zvestobo in brez godernjanja ; da bi pa tvoja sv. vera ali pravice sv. cerkve škodo terpele, nič ne premišljaj, na ktero stran se ti je podati. Pravica vsegdar pelje k zmagi, dasiravno večkrat skoz terde poskušnje. Molitev. Sv. Marcel, ti čestitljivi spričevalec Jezusov ! prosi Boga za-me te milosti, da mu bom vedno pokoren in Njegovi sv. cerkvi, ki je moja duhovna mati, nikedar nezvest ne postanem ! Amen. 31. vinotok: Sv. Volbenk ali Volfgang-, Ratisbonski škof. 181 31. vinotok ali oktober. Sv. Volbenk ali Volfgang, Ratisbonski škof. ( 1 . 994 .) ed svetimi Škofi, ki so na Bavarskem od 5. stoletja sem neizrekljivo veliko dobrega storili, je sv. Volbenk ali Volfgang eden najimenitniših. Rodil se je 1. 920 iz Švabske rodovine, sicer plemenite, a ne posebno z bogastvom obdarjene. Vže deček je bil enak cvetlici, ki se iz zemlje izvije in svojo glavico proti solncu oberne, ali ptičici, ki tomaj da iz gnjezda izleti, se le v zračnik višavah ovese- Ijuje. Sedem let starega dajo ga stariši nekemu pobožnemu 'luhovnu v pervi poduk, potem pa, da se višej izobraži, na slovečo samostansko Solo v Rihnov. Tti se z nekim blagim, hladim možem, Henrikom, serčno spoprijazni, gre ž njim v ^ircburg, da bi ondi nekega iz Italije priSlega učenika po- sluSal, ko ga cesar Oton veliki za nadSkofa izvoli, spremlja ga v Trevir. Ta tako visoko povzdignjeni prijatelj ponuja Vu mnogotere častne službe, fare in proštije; pa Volfgang 8e jih brani. Izmed vseh mu je najljubSe, da prevzame Vdstvo stolniSke Sole, posvetivSi se vsega poduku mladine, Vda brez vsega plačila. Le ljubezen ga žene, da predava Vugi m zaklade svoje učenosti, kakor solnce brez hvaležnosti V plače podeluje svojo svetlobo in toploto. Njegovo čisto, krščansko življenje, njegova žertovalna ljubezen do mladine, Veri je ne le kruh poduka delil, temuč tudi marsikteremu v telesnih potrebah pomagal, pridobi mu veliko spoštovanje, jjko, da mu izročč službo dekana čez mlade duhovnike, jjgjegovi gorečnosti se pospeši, da vpelje med njimi družbinsko f lv ljenje, da razpadli red in pametno krotitev zopet povzdigne, V da se branja in uka poprimejo, kar doslč ni bilo v navadi, v 2. Po zgodnji smerti svojega visokega prijatlja, nad- °fa Henrika, 1. 964, poda se Volfgang zopet na svoj dom. .Vriši in sorodniki sprejmč ga z velikim veseljem, ki se pa kmalu v žalost spremeni. Volfgang jim namreč raz¬ pne svoje misli, da ga tiho, samostansko življenje edino na Vetu najbolj veseli in na-se vleče; uni pa mu na vso moč &°varjajo, kazaje mu posvetno čest in slavo, do ktere se s ^jo bistrostjo in učenostjo zamore pospeti. Spominjajo ga .^Žnosti, da ima propadli blagostan in zatemnelo svetlobo °je hiše in svojega imena zopet na svečnik postaviti; a 0 njihovo vgovarjanje in prošnje so zastonj. Zaverne jih a besede Gospodove: „Kdor očeta ali mater bolj 182 31. vinotok: Sv. Volbenk ali Volfgang', Ratisbonski škof. ljubi od mene, mene ni vreden. 11 Prosi jih, da naj njemu namenjeno doto drugim bratom in sestram razdeli njemu pa le toliko dajo, kolikor za popotnico potrebuje) kajti Bog ga v svojo službo kliče, in Božjemu poklicu se morajo vse človeške pravice vkloniti. S teškim sercem se od njega poslovč, on pa gre naravno v Mniški (Einsiedeln) samostan, kjer je prijazno sprejet. Po dokončani skušnji se zaveže z obljubami, in ostane nekoliko časa predstojnik samo- stanske šole. Glas njegove učenosti privabi veliko mladenk čev in možakov iz bližnjih samostanov, da se pod njegovi# 1 vodstvom uč6 bogoslovja in cerkvenega prava. Se celo p° vsi Evropi slavno znani Avgsburški škof Udalrik pride več' krat v Mnišek pobožne brate obiskat. Spoznavši pa Volf' gangove čednosti in njegovo visoko učenost podeli mu maš' nikovo posvečevanje. Za samostanskega prijorja izvolje# uterdi potrebno krotitev in povzdigne bogoslužno življenja da se v najlepše cvetje razvije. Njegovi silni gorečnosti p a je bilo v tesnem samostanskem zidovji premalo prilike delovanje; njegov duh hrepeni po obširnišem polji. K* 5 - jame 1. 970 goreči Pasovski. škof Pilgrim za Ogerske pokra' jine izverstnih misijonarjev nabirati, ker so se deržavi# 0 razmere za oznanovanje sv. evangelija tedaj ondi ugod# 0 pokazale. Volfgang se te prilike poprime, ter gre z dovO' ljenjem svojega opata, prejemši njegov blagoslov, skoz Al 0 ' manijo in južno Nemčijo, oznanovaje sv. evangelije, prot* Ogerski meji; a surovo obnašanje in terdovratne presoje teg a ljudstva so mu nezmagljivi zaderžki. Pilgrim čuje o bre#' vspešnem trudu Volfgangovem, in omilovaje njegovo goreč' nost in njegov znoj, pokliče ga k sebi, kmalu spoznavši nj 0 ' gove visoke darove in čednosti. 3. L. 972 umerje Ratisbonski škof; Pilgrim pa si #^ tihem z vsem svojim vplivom pri cesarji prizadeva, da svojega novega, ljubega prijatlja na ta sedež pripravil. P 0 ' sreči se mu, da je po cesarjevi volji Volfgang na to čast# 0 stolico povzdignjen. Po prejetem posvečevanji vpeljajo g* v Ratisbono; a tudi ko škof svoje redovne halje in redo v ' nega duha ni odložil. Precej njegova perva dela so sprič 0 ' vala o njegovi nesebičnosti in veliki skerbi na blagor sV ' cerkvi in zveličanje vernih. Po svoji škofiji je pogosto*#* 1 popotoval, preiskoval cerkve, njihove posode in bukve, V°' izvedal zastran življenja in uka svojih duhovnov, so li ty u dem v spodbudo, li oznanujejo pravo in čisto besedo BoŽJ 0 ’ li dele vredno sv. zakramente. Njegove pridige so bp polne priprostosti in priserčnosti, vendar tako jedernate 31. vinotok : Sv. Volbenk ali Volfgang, Eatisbonski škof. 183 doveršene, da je sleherna beseda poslušalcem do serca predi¬ rala. Sv. evangelija pa ni oznanoval le po mertvih Serkah, ttiarveč je vže njegovo lastno življenje sv. evangelija v de¬ janji oznanovalo, da je ljudstvo sad sv. vere lehko z last¬ nimi očmi na njem videlo. Pri njegovi pičli navadi, vedno po samostansko živeti, mu tudi nikoli pomočkov ni manj¬ kalo, dela lterščanske ljubezni spolnovati. Ubožcem, bolni¬ kom, zapuščenim sirotam in vdovam je bil skerben rednik, njih varuh in prijatelj. S tako gorečnostjo v veri in po taki polnosti kerščanske ljubezni pridobil si je ime, da ga je de¬ leč po širokem svetu vse ljudstvo hvalilo in blagodarilo. 4. Dasiravno je pa Volfgank s tako gorečnostjo za koŽjo čest, za blagor sv. cerkve, za dostojnost duhovščine bi za zveličanje svojih vernih skerbel, vendar svoje posvetne stopinje, ko gospod svoje škofije, ni znemar puščal, česti- lakomni vojvoda Henrik II., sklenivši se s Čehi, spre se z oper cesarja Otona II. Z njim potegnejo Bavarski pleme¬ nitaši, ter veliko škofov in deržavnih knezov ga podpira, krizinški škof Abraham krona ga celo 1. 976 za nemškega kralja. Oton nasproti prihrumi s svojo vojsko in sovraštva 8e pričnč, ki jih dolgo časa ni konca in kraja. Volfgang ostane cesarju zvest. Ha bi pa v teh zmedah in vihrah svo- UB podložnih s tem, da bi se za cesarjevo stranko odločil, Y gnjusobe in nevarnosti kervave vojske ne zamotal, pobegne k 982 z enim posvetnim bratom na svoja posestva blizu ^olnograda. Tu na samotni planini Falkenštajnski v kam- kiti duplji si poišče stanovanja, si napravi mal oltarček brez Ys ega lepotičja, najde ondi po dolgem iskanji bister studenec, t«r živi kot puščavnik nelcedanjih časov od suhega kruha in 2e lišč. Nekega dne po silni nevihti brata spremljevalca ni Ye Č nazaj. Tako je Volfgang primoran bližej ljudi se pre¬ biti. Vzemši sekiro naredi si pot skoz temni gojzd proti ^kljudenemu dolu. Nevedoč, kje bi se naselil, moli, da naj mu Bog kak kraj za stanovanje pokazal. Po molitvi pa | r e in verže sekiro na vso moč s hriba doli proti jezeru, pondsee imenovanemu; kjer bo sekiro našel, ondi si hoče kočico postaviti, toekiro najde deleč od tod na nekem ska- Bvji ob obalih jezera, kjer s pomočjo ondotnih prebivalcev s ®zida malo celico in molilnico. Tu preživi 5 let v pobož- !','k vajah in duhovnih delih kerščanskega usmiljenja, dele Bk svojim okoličanom, priprostim kmetovalcem, dokler ga lovec ondi najde, ki ga spozna, in ker med tem časom t * Ur nastane, poslom, ki so ga vse povsod iskali, izda. Tako ?°slanci pridejo p6nj, in ga slovesno z največo radostjo na- 184 31. vinotok : Sv. Volbenk ali Volfgang, Ratisbonski škof. zaj v Ratisbono pripeljejo. (Tako pripoveduje sveta povest.) Blagonosno potem še več let deluje v višjepastirski službi, pridobivši si velike zasluge za svoje ustanove in vso Bava- rijo, zlasti tudi za vojvodo Henrika II., pri izreji njego- vib čveterih otrok, kterih dva, Henrik in Gizela, se za svetnika čestita, dva pa, Brunon in Brigita, sta enako na slubu svetosti umerla. Tem čveterim je tudi kot njihov odgojitelj, vsakemu njegov prihodnji stan naprej povedal. R e ' kel jim je: „Ti, Henrik, boš kralj, ti, Brunon, škof, ti, G*' žela, kraljica, in ti, Brigita, opatinja. In res je bil Hen¬ rik nemški kralj in potem rimljanski cesar, Gizela ogersk 3. 31. vinotok: Sv. Volbenk ali Volfgang, Ratisbonski škof. 185 kraljica, Brunon škof v Avgsburgu in Brigita opatinja v Hatisboni v Šent-Pavelskem samostanu. L. 994 popotuje po opravkih v Pehlarn v doljni Avstriji. Na ladiji po Donavi za smert nevarno zboli. Zato se da v vas Pupingen pre¬ nesti, da v ondotni cerkvici sv. zakramente prejme. Od vseh strani so ljudje skup vreli, da bi ga videli, toda njegovi služabniki jih odvračujejo. Zavernivši jih jim rege Volf¬ gang: „Le pustite jih noter, saj se umreti ne smemo sramo¬ vati. Škofu se spodobi očitno se posloviti, da si iz tega lehko vsakteri nauk posname, česa se mu je žive dni bati in ogibati. Bog bodi meni ubogemu grešniku sedaj, in vsem v njihovem času milostljiv!“ Na to zatisne svoje oči in izroči svojo dušo v roke Zveličarjeve. Njegovo truplo se je potem slovesno v Ratisbono preneslo in v škofovski obleki ter s Škofovskimi znamenji v Sent Emeranskem Božjem hramu pokopalo. Pobožni čestilci nepozabljivega škofa so romali vŽe tedaj, posebno pa še potem, ko je bil 1. 1052 za svet¬ nika razglašen, na Falkenštanj in Ubersko jezero, k spomin¬ kom njegovega puščavniškega življenja, da so se na teh kra¬ jih njegovim priprošnjam pri Bogu priporočevali. Okoli njegove nekdanje celice pa in kapelice se jih čedalje več naseli, in Mondseški opatje so sezidali ondi večo cerkev, ki jo še dan danes pobožni romarji od Ratisbone obiskujejo. Obrazuje se v škofovskem ornatu, v eni roki s cerkvijo, v dragi s sekiro. Čudovita, jako podučljiva prikazen. V življenji sv. Volbenka je še veliko prigodb brati, kterih ti pa tukaj, ljubi bralec! ne morem preobširno popisovati. Povem pa naj ti to-le v po- 'kik: Kralj in poznejši cesar Henrik imel je tega sv. škofa kot svojega ne¬ kdanjega odgojevalca v veliki česti. Pa — zakaj tudi ne, ker mu je bil seme nelepših čednosti vže v mlado serce zasejal in ga k svetemu življenju navodil? bo čestilec sv. Volbenka je zahajal pogostoma na njegov grob, serčno pripo- roČevaje se njegovim priprošnjam. Še sedaj se kaže pri prihodu v Šent Eme- ransko cerkev kamenena klop, na ktero je pobožni cesar sedal, kedar je za ranega jutra k cerkvi prišel, pa jo zaperto našel. Ko je še vojvoda bil, vidi v spanji neko prikazen. Dozdeva se mu, da gre na svetnikov grob molit. Kar Nenadoma vidi svetega škofa pred seboj stati, ki mu te-le besede govori: »Dobro poglej besede, ki stojč zad za mojim grobom na steni zapisane." Te besede so bile: „Post sex“ — „čez šest." Prebudivši se Henrik dolgo časa Premišljuje, kaj da te besede pomenjajo. Na posled pa mu ne gre misel iz SWe, da bo čez 6 dni umeri. IJ d d se popolnoma v Božjo voljo, pripravljaje 8e z molitvijo, postom, pokoro in miloščino na svojo bližnjo smert. Ko je pa P° preteklih teh dnevih še vedno zdrav in se dobro počuti, misli si, one be- sede pomenjajo šest tednov, ter se še dalje ves ta čas s spokornimi deli pri¬ pravlja za srečno zadnjo uro. Pa tudi v tej misli prevarjen nič več ne more uvomiti, da one besede pomenjajo šest mesecev. Ali tudi šest let zopet mine, 186 31. vinotok: Sv. Volbenk ali Volfgang, Ratisbonski škof. ko se neprenehoma vadi v delili bogoslužnega življenja, poleg tega zvesto spolnovaje vse svoje vladarske dolžnosti, vendar je še zmiraj terdnega zdravja. Sedaj pa se razjasni skrivnostni pomen onih besed. Sedmo leto po tej pri' kazni bil je 6. junija 1. 1002 v 30. letu svoje starosti od zbranih stanov v Mo' gunciji za nemškega cesarja izvoljen in od Mogunskega nadškofa kronan- Ves ta čas pa, ki se je ta sv. vojvoda na smert pripravljal, zanj nikakor m bil zgubljen, kajti ta priprava na smert bila mu je terdna podloga k njegO' vemu poznejšemu svetemu življenju. Uči se iz te prigodbe, kerščanska duša, daje resnoben spomin na smeri) in zlasti ta misel: „vsak trenotek lehko umerjem", za zveličanje tvoje duše jako koristna. Toraj nikedar ne pozabi, sleherni dan vsaj zjutraj , kedar se prebudiš, in zvečer, preden se leč podaš, sam sebi to-le vprašanje postavljati: „Če sedaj to uro, če danes, če necojšnjo noč umerjem, kaj bo z mojo dušo? <( — ter živi tako, da se ti noben trenotek smerti ne bo treba bati! Molitev. O Gospod Jezus Kristus, dodeli še meni to milost, da imam, kakor Tvoj zvesti služabnik, sv. Volbenk, vsegdar Tvojo čest in zveličanje svoje duše, vedno Tvojo, in nikedar svoje volje pred očmi, ter daj mi tudi po Tvoji sveti volji vseskozi ravnati! Amen. 1. listopad : Praznik vseh svetnikov in svetnic Božjih. 187 Mesec listopad ali november. I. listopad ali november. Praznik vseli svetnikov in svetnic f Božjih. tem svetu ga ni za nas obstoječega mesta, temuč pri- iidnjega iščemo.“ Popotniki smo, kakor so bili vsi naši očetje, ki romamo iz ptuje dežele v domačo, v sveta nebesa. Dolg je ta pot in težaven, in veliko zapelji¬ vosti nas odvračuje od namenjenega cilja. Treba nam je zvestih kažipotov, ki nas po pravi cesti vodijo, in počiva¬ lišč, kjer se trudni za daljni pot okrepčujemo. Ta počiva¬ lišča so nedelje in prazniki, kjer se sklonjeni pod butaro vsakdanjih skerbi in težav svoje uboge duše spominjamo, okrepčevaje jo z Božjo besedo, z molitvijo in s sv. zakra¬ menti. Svetniki pa so nam za vsaki dan kažipoti, kje in kako naj hodimo. Zato tudi vsaki dan god in praznik ka¬ kega svetnika ali kake svetnice, ali tudi njih več ob enem obhajamo, ki nam, kakor roke ob cestah pravi pot do kako- vega kraja, tako oni pravi pot do mesta Božjega, v nebeški Jeruzalem kažejo, kjer naš Bog v svoji večni česti in slavi kraljuje, in kjer naj še mi večni mir najdemo svojim dušam. Slehern svetnik nam kliče: „Hodite za menoj, kakor sem jez šel pred vami, da pridete tje, kjer sem jez sedaj!“ Vsak dan ima svoje težave, vsak svoja dela in svoje skerbi, vsak oas zapleta v svoje mreže in s svojimi opravili vleče na grudo zemlje. Tu nam svetnik slehernega dneva kliče: „Kri- stijan, na tem svetu svojega cilja ne najdeš in hrepenenja svoje duše ne napolniš; gori, gori proti nebesom gre tvoj pot; svet imaš postati in zveličan, svet tu, zveličan tam!“ Blagor ti, ako ta klic razumeš in po njihovih stopinjah ho¬ diš! Ali veliko jih tega klica ne čuje, in veliko jih pravi pot zgreša, da nikedar ne dospejo do cilja. Kaj pa tu stori fv. katoliška cerkev? H koncu svojega leta, ko pride jesen io kmetič pospravi sad in pridelke svojega truda, kliče sv. eerkev svojim otrokom: Pridite, da vam drugačega sadja, lepših pridelkov, ki so vzrastli in dozoreli na mojem vertu, 188 1. listopad: Praznik vseh svetnikov in svetnic Božjih. pokažem. Tako odpre našim očem nebeška vrata, kazaje nam neštevilno trumo svetnikov, stoječih ob Božjem sedeži. Kaže nam Svetega svetih, Sinu Božjega, sedečega na desnici 1. listopad : Praznik vseh svetnikov in svetnic Božjih. 189 Očetovi, in ob Njegovi strani kraljico vseh svetnikov, Ma¬ rijo, našo ljubeznjivo mater, svete apostole z nebeško čestjo °bdane, očake in preroke, v gledanje trojedinega Boga za¬ maknjene, mučence ž njihovimi palmami in kronami, spoz- ftovalce, leskeče se v svetlobi neizrekljivega zveličanja, in¬ gote device z nevenljivimi venci na glavi in oblečene v belo oblačilo nedolžnosti. Poglejte, pravi, to so sadeži Božje milosti, ki jih je nebeški Oče v svoje večne žitnice shranil; Poslušajte, kako pojo vedno novo pesem; glejte, kako se sve- hjo, enako zvezdam, kako se napajajo v rekah radosti in ^eličanja! Kvišku toraj svoje oči in serca! V njih družbo J e tudi vam priti; večni Oče vas vabi, Sin vas vodi, sv. t>uh vas pokrepčuje, in vsi svetniki in svetnice Božje pro- s \jo za vas. Kvišku toraj in podvizajte se, da dospete v Pripravljeni, zveličanski mir! Tako toraj obhaja sv. katoliška cerkev praznik vseh letnikov in svetnic Božjih. S tem pa nič drugega ne na¬ merava, nego naša serca, ki je vsakdanje življenje na zemljo vleče, na njihovi večni poklic opomniti in je s svetimi že¬ nami po nebesih napolniti. Ker se pa tako radi s svojimi plahostmi izgovarjamo, misle, da tega poklica ne moremo 'loseči, veli nam ta dan list iz skrivnega razodenja sv. Ja- 'mza brati in nam pokaže, da so nebesa z ljudmi obojega 'Pola, vseh jezikov in narodov napolnjena, da so svetniki to kedaj bili, kar smo mi sedaj, slabotni, skušani, celo grešniki, z malo besedami, da so bili, kakor smo mi, Ada¬ movi in Evini otroci, da je toraj le na nas ležeče, da še mi eile ga dne to postanemo, kar so oni. Ce pa vprašamo: Kaj je storiti, da v njih druščino pridemo, pov6 nam da¬ ruje sv. evangelije one pogodbe, pod kterimi zamoremo 'voj namen doseči. To so one čednosti, ki jih je Kristus 'mm izpolnoval, jih v svoji prelepi pridigi na gori svojim Aencem priporočal in jih zveličanske čednosti imenoval, ker . °Vekovo serce vže na tem svetu mirno, srečno, zadovoljno Zveličano store, ako je ž njimi napolnjeno, v Praznik vseh svetnikov pa se je začel za časov papeža °mifacija IV., ki je 1. 608 nek ajdovski tempelj v Rimu, pmteon imenovan, na čest deviške porodnice in matere Božje, na hvalo vsem svetim mučencem posvetil. Ta krasni pmpelj ? sezidan od Marka Agripa, nekega ljubljenca cesarja /'Vgusta, in panteon imenovan, ker so se v njem vsi ajdovski , ^liki ob enem čestili, pri vpeljavi kerščanstva ni bil raz- ^j&n. Cesar Honorij je namreč zapovedal, da naj ostane spomin nekedanje slave cesarstva, vendar pa je njegova 190 1. listopad: Praznik vseh svetnikov in svetnic Božjih. vrata ukazal zapreti. To je pravo mojstersko zidarsko delo, okrogel, brez podpor, stebrov in oken; svetloba vanj le verh kuplje skoz široko lino prihaja. Nasproti vrat je stal ol¬ tar velikega malika Jupitra, in okoli in okoli njega podobe drugih malikov, ki so jih Rimljani od vseh podjarmljenih narodov privzeli in čestili. V tem ajdovskem tempeljnu je bila toraj gnjusoba malikovalstva z vsega sveta nakupičena. Tu obide papeža Bonifacija misel, ta občemalikovalski tem¬ pelj odpreti, in ga malikovalskih ostudnosti očistiti. Dan posvečevanja tega tempeljna je bil eden najslovesniših v zgo¬ dovini rimskega mesta. Na delapust pred tem dnevom so iz pozemeljskih pokopališč, katakomb imenovanih, na 18 bogato ozališanih vozovih svetinj in ostankov svetih mučen¬ cev naložili. Drugi dan pa se prikaže papež sam z vsemi znamenji svoje velikomašniške česti, spremljan od sto in sto duhovnov in od tisoč in tisoč zbranega ljudstva. V najslaV' nišem obhodu peljejo potem te ostanke svetnikov pred tem¬ pelj, položivši jih v zato pripravljene posode. Sedaj začne papež tempelj slovesno posvečevati, darovaje ga na čest ma¬ teri Božji in vsem svetim mučencem. Odsihmal se je v tej cerkvi vsako leto praznik vseh svetnikov obhajal. Papež Gregorij IV. pa ga je okoli 1. 840 po vsi katoliški cerkvi razširil, in ga 1. novembra obhajati zapovedal. Razen tega namena pa je sv. cerkev ta praznik še k teh-le treh vzrokov vpeljala: Pervič je število svetnikov in svetnic, kraljujejočih s Kristusom v nebesih, brez dvombe neizrekljivo veliko. Sv. Janez pravi: „Videl sem veliko trumo, ktere nihče ni mogel prešteti, iz vseh narodov, in rodov, i 11 ljudstev in jezikov, stati pred sedežem in pred Jagnjetom. 44 (Skr. raz. 7.) Samo v Rimu štejejo po gro¬ bovih nad 6 milijonov mučencev, ki so za Kristusovo ver° svojo kri prelili, in po vsem svetu 17 milijonov. Kdo p a more še le tiste zveste služabnike Božje prešteti, ki so v teko vseh stoletij v Božji milosti iz tega sveta se ločili, in ki s o edino le v bukvah večnega življenja zaznamovani? Ker se pa od ene plati nič bolj ne spodobi, nego da te poveliča^ prijatelje Božje, s kterimi smo kot udje katoliške cerkve skD' njeni, čestimo, ker jih je Bog sam tako visoko poveličak in ker so nam od druge strani njihova imena po večem Št©' vilu neznana in nam ni mogoče, vsakega posebej se spoffd' njati, zato je sv. cerkev prav modro uravnala, da jih vS0 skup na en odločeni dan čestimo. 1. listopad: Praznik vseh svetnikov in svetnic Božjih. 191 Dragic katoliški kristijani kar niš ne dvomimo, da svetniki i* 1 svetnice s svojimi priprošnjami pri Bogu veliko ^morejo. Saj so izvoljene posode Njegove milosti in Nje¬ govi prijatelji, kterim je dal oblast, da ž Njim kraljujejo. Gotovo nam toraj morejo s svojimi prošnjami milost izpro¬ siti, kakoršnih bi mi za voljo svoj ib grehov ne bili vredni Prejeti. Da toraj tem bolj gotovo dosežemo, kar nam je v Zveličanje potrebnega, zapovedala je sv. cerkev, vse svetnike lj t svetnice ob enem na pomoč klicati, v zaupanji, da Bog ProŠinj svojih ljubih prijatlov in prijatljic ne bo zavergel. tega del tudi sv. cerkev ta dan pri sv. maši tako-le moli: ))V s e m o g o ž n i večni Bog, kteri si nam dodelil v s e h Tvojih svetnikov zasluženje z enim godom čestiti, prosimo, da namzaželjeno °bilnost Svojega usmiljenja po veliko pri- poročnilcih dodeli! Po Gospodu, našem Jezusu Kri¬ stusu i. t. d.“ Tretjič nas današnji dan sv. cerkev hoče posebno opo¬ minjati in spodbadati, da naj za svetniki po njihovem potu v nebesa hodimo, in njih lepe čednosti, po kterih so se iz- Y ®ličali, posnemamo. Da sveti postanemo, v to smo od Boga Poklicani. Kdor se ne posveti, se tudi izveličal ne bo. Zato, ^jubi bralec! naj ti ob kratkem še nauk podam, kaj ti je po izgledu svetnikov in svetnic Božjih storiti, da se posvetiš m zveličaš: 1. Najprej so svetniki imeli prav serčno želje, sveto hrepenenje, doseči r,a jvišjo stopinjo kerščanske popolnosti, ali z drugimi besedami, Kristusu na v so moč enaki postati. To živo hrepenenje po popolnosti imenujejo sveti uče- znamenje izvoljenja. To hrepenenje pa se v sercu obudi in oživi, ako se prav resnobno premišlja, kaj je Bog tem pripravil, ki Ga ljubijo, kakošno ne- ' Zl 'ekljivo zveličanje, kako neprecenljivo plačilo je tem obljubljeno, ki doverha Popolnosti dospejo. Zato so svetniki neprenehoma svoj pogled na večne, ne¬ minljive dobrote obračali, in se od goljufivega bleska minljivega veselja in Posvetnih dobrot niso dali prekaniti, ne na-nje svojega serca navezovali. . 2. Ravno za tega voljo so svetniki svet in vse njegove nečimurnosti 2 Vsega serca zaničevali, in pred vsem njegovim videznim razveseljevanjem opžali. Oziraje se na posvetnega veselja sramotni in bridki konec napol¬ njeni so bili s studom in gnjusobo do njega. Le še ti se okoli sebe ozri in P°glej, kako svet svoje ljubljence plačuje, s skerbmi in bridkostmi, s trudom m težavami, s prepiri, razdori in pretepi, z revami in nadlogami, z boleznimi n s smertjo. Nikoli nikjer ga ne boš našel ljubljenca sveta zadovoljnega, ^Urnega in srečnega, naj tudi s sreberno žljico je ali iz zlatega kozarca pije, m smert, oh, kako bridka, kako strašna mu je! 3. Svetniki in svetnice Božje pa niso le praznih želj po popolnosti in * V( fiičanji v sebi gojili, temuč so si posebno z d e 1 i za nebesa poganjali, vedoč, , a nebeško kraljestvo silo terpi, in da ga le silni nase potegnejo. Oni so svoja Uda nagnjenja vedno premagovali, skušnjav ne poslušali, vabljenju sveta 192 1. listopad: Praznik vseh svetnikov in svetnic Božjih. se zoperstavljali in njegove napade na vso moč odbijali. Skerbno so čuli nad svojimi počutki, jih zatajevali in krotili, ter vedoč za svojo slabost, sami sebi ne zaupali. Kaj pa, da je bil ta boj za-nje hud, da so bili tudi večkrat užu- gani in ranjeni; a za tega del jim serce ni vpadlo. Oni so spoznali, da ga med nebesom in peklom, med večnim zveličanjem in večnim pogubljenjem ni nobenega srednjega pota, vedoč, da Kristus le od tesnega in širokega pota govori. Zato so se na vso moč borili, enako vojščaku, ki okoli in okoli od so¬ vražnikov obdan ne ve druge pomoči, nego boriti se, ter ali zmagati ali um¬ reti. Če so tudi po grehu padli, vzdignili so se zopet v ponižnosti in pokori. Tako so jim še celo pregreški pomagali, da so v dobrem rastli. 4. Svetniki so bili jako zvesti v malih rečeh. S tem so milost dosegli, tudi velike in težavne stvari izpolnovati. Ako bereš od nadčloveških spokornih del, od silno terdega in ostrega življenja, od bolečin in terpljenja nekterih svetnikov, prestrašiš se, mislč, da ti ni mogoče, posvetiti se, ker kaj takega ne moreš doprinašati, kajti se ti vsa natora pred tem zagrozi. Toda vedi, da svetost v vseh teh grozovitih spokornih delih še nikakor ne obstaja, in da tudi svetniki niso na enkrat do te visokosti zatajevanja prišli. Začeli so pi' 1 malem, v tem ostali zvesti, in se s pomočjo Božje milosti do čedalje večega pospeli. Tako tudi malenkosti nikar ne zaničuj in ne misli, ta ali uni majhini pogrešek nič ne šteje; temuč varuj se celo najmanjšega, kajti Kristus pravi: „Kdor je zvest v najmanjšem, zvest je tudi v večem; in kdor je v malem krivičen, krivičen je tudi v večem.“ (Luk. 16, 10.) 5. Na dalje so svetniki vedno na svojo podobo, na Kristusa se ozirali, „kteri nam je po besedah sv. Petra izgled zapustil, da hodimo p° Njegovih stopinjah". V svoji pridigi na gori zaznamoval je Jezus stopinje, po kterih se v zveličanje pride. On sam je šel pervi po njih, svetniki pa so zvesto za Njim hodili. Posnemali so Njegovo ponižnost, Njegovo krotkost in pohlevnost, Njegovo usmiljenost, pokorščino, uboštvo, čistost, poterpežlji' vost i. t. n., spodbudovaje se k temu z vednim premišljevanjem Njegovega življenja, terpljenja in Njegove smerti. Vedoč pa, da iz lastne moči ne mo¬ rejo Kristusu podobni postati, spoznavši svoje slabosti in jim proteče nevar¬ nosti, zaupali so 6. na pomoč Gospodovo, so vedno molili in prosili, posluževaje se vseh pripomočkov, ki jih je Kristus v zveličanje postavil. Z molitvijo so zadobih potrebno razsvetljenje in moč, dobro spoznati in storiti, in ker so večkrat sv- zakramente prejemali, sam Kristus je v njih in ž njimi zoper sovražnike njih zveličanja se vojskoval in jim k zmagi pripomagal. 7. Svetniki so pa tudi vsi pravo otročjo pobožnost in ljubezen do pre- čiste device in matere Božje Marije v svojem sercu hranili. Česar po svoj] molitvi niso dosegli, to jim je Marija od Boga sprosila. Zato se po pravic 1 Marija imenuje „kraljica vseh svetnikov 1 ', ne le zaradtega, ker je vse svetosti prekosila, temuč tudi za tega del, ker so jo vsi svetniki in svetnic® Božje svoje dni na zemlji čestili. — Da z malo besedami vse povzamem : „Svetnikiso prišli iz velike stiske, in so oprali svoja oblačila v Jagnjetovi ker vi. Izvoljeni Božji tam gori nad zvezdami, v belih oblačilih in s kronami na glavi, z zmagovalnimi palmovimi vejicami v rokah in peva- joči radostno aleluja niso prišli iz duhtečih hramov mesenih slasti, ne iz svet¬ lih dvoran zibajočega se plesa, ne od glediščinih iger, ne od omotičnih obedov žertja in pijančevanja, ne iz bogato prepreženih palač razšopirjenega napuha in nečimurnega, lastnega dopadenja, ne iz dvoran praznega znašanja, ne od oltarjev, kjer se malikom tega sveta kadilo hinavščine in laži zažiga. Friši 1 so iz velike stiske, iz golih hramov revščine in pomanjkanja, iz tesnih c®' 2. listopad : Spomin vseh vernih duš v vicah. 193 ponižnosti in krotkosti, iz tihih koč priprostosti in zmernosti; prišli so z °d solnca pekočega polja, kjer so se s skušnjavami na življenje in smert boje¬ vali, iz nečislanih in zapuščenih krajev, kjer so se s trudom in potom svojega °braza za blagor človeštva ukvarjali, z bolniških postelj in ležišč bolečin, kjer s ° z udanostjo terpeli, ter od oltarjev, na ktere so sami sebe v žgavne in &ogu dopadljive darove pokladali. To, kerščanska duša, si še ti k sercu jemlji, in še ti tako ravnaj ! Tako Se boš tudi ti posvetil in zveličal. K sklepu naj ti danes še razložim, kaj pomenjajo cerkveni izrazi: sl u- ^abnik Božji, čestitljiv, zveličan, svet. Služabnik Božji se imenuje, kdor v sluhu svetosti umerje. Čestitljiv se zove, čegar svetost je po postavni preiskavi dokazana, a H, da seje preiskava zanj pričela, daje med številom zveličanih. Z v e 1 ič a n se imenuje, čegar svetost je slovesno izrečena, in ga s Papeževim dovoljenjem v kaki posamezni deželi ali v kakem pobožnem redu °čitno čestč. Svet poslednjič se imenuje, kdor je slovesno za takega razglašen ali kanoniziran, to je : da ga vsa katoliška cerkev očitno za svetnika česti. 2. listopad ali november. Spomin vseh vernih duš v vicah. i a vseh svetnikov dan obrača sv. cerkev pogled svojih otrok proti ne- f besom, kazaje jim gori nad zvezdami veličestvo in zveličanje njihovih spremenjenih bratov in sester. Danes pa nam žalostna pravi: „Imam druge, drage ude, ki brez tolažbe in veselja, brez ohlajenja in počitka v kraji bolečin in terpljenja neprenehoma po rešitvi zdihujejo, ki hrepeneči po ? e dinjenji z Bogom še nevredne se čutijo, gledati Njegovo presveto obličje, 111 morajo poprej v ognji očiščeni biti, preden te milosti deležni postanejo, d* ni so udje mojega telesa, pa revni in ubožni, brez pomoči in vsakteremu trpljenju izpostavljeni. Vi pa, otroci moji, ki še živite, jim zamorete poma¬ di, okrajšati, da, celo skončati dni njih terpljenja in umiriti njih hrepenenje Po Božjem vžitku. Vaši bratje in sestre, vaši prijatlji, znanci, sorodniki in dobrotniki so; jih bote mar zastonj pustili klicati na pomoč ?“ — Kdo so ti bratje in sestre brez pomoči, pove ti tvoje verno, katoliško serce ; uboge verne duše v vicah so. Mislim, ljubi bralec ! da ti bom najbolj danes s tem ustre¬ li, Če ti popišem 1. t e r pl j e n j e ubogih duš v vicah, 2. nagibe, zakaj 11 a j jim po m a gam o, in 3. kako in s č im j im pomagati za¬ iti o r e m o. 1. Poslušajmo o velikosti terpljenja vernik duš v vicah l2 reke sv. učenikov. Sveti Bonaventura pravi: ,,To je glas y vicah: O vi vsi, ki ste še romarji na svetu, pogledite 111 glejte, ali je bolečina enaka naši“. Sv. Avguštin: „Uni °genj v vicah veče bolečine prizadeva, kakor vse, kar 8e more na svetu terpljenja izmisliti in čutiti.“ Sv. Grego- Življenje svetnikov in svetnic Božjih. IV. del. 13 194 2. listopad ; Spomin vseh vernih duš v vicah. rij: „Peklenski ogenj in pa ogenj v vicah se ie po terpe^ razločita. Z ravno tem ognjem se pogubljeni žgč>, s katerih 2. listopad: Spomin vseh vernih duš v vicah. 195 se izvoljeni terpinčijo." Sv. Kristusom: „Izmisli si terpljenje, ktero hočeš na svetu; v primeri s terpljenjem v vicah je sleherno za majhino imeti." Sv. Magdalena Paciška, vide v zamaknjenji terpljenje v vicah, groze in stermenja sprego¬ vori besede: „Vse terpljenje sv. mučencev, vse nadloge in tauke vseh drugih terpincev so kakor prijeten vert veselja v primeri s terpljenjem, ki ga moramo v vicah prestati.“ K sklepu še besede zveličanega Ludovika Blozija: „ Noben jezik ne more izreči in noben um zapopasti peze, obilnosti in mnogoterosti terpljenj v vicah, kakor sem ga jez na lastne °M videl. Bog mi bodi priča, kar govorim. Da bi celo naj- Večega hudodelnika na svetu iz terpljenja vic otel, dal bi z veseljem tisočkrat svoje življenje v najgrozovitniših mu¬ kah. a Zlasti pa obstajajo ta terpljenja a. v ognji. Ta ogenj po nauku sv. Tomaža Akvin- skega ne gori po natorni moči, temuč kakor peklenski ogenj s povišano nadnatorno silovitostjo kot za kazen in šibo Božjo. 0 tem ognji piše sv. Katarina Genovanska: „ Poglejte srebro; ^©m bolj ga topite, tem boljše je, in topite ga tako dolgo, dokler je vsa žlindra požgana. Ravno tako Bog dušo v ognji prideržuje, dokler je vsa nepopolnost povžita." b. Drugo terpljenje v vicah je j e t n i š t v o. Ako je Jetništvo vže na tem svetu s tolikim terpljenjem in z revami sklenjeno, tem bolj so še le duše v vicah milovanja vredne! ^ tej ječi, v kteri morajo duše tako dolgo biti, dokler svoje dolgove popolnoma izplačajo, smejo se reči besede kraljevega preroka: „Ki sede v temi in v smertni senci, in leže ukle- hjeni v uboštvu in železnih sponah." Zato nas kličejo duše T vicah z apostolovimi besedami: „Spominjajte se jetnikov m terpincev!" Kakor se je toraj Mojzes na vso moč trudil, sužnje in hudo stiskane Izraelce iz Egipta oteti in v obljub¬ ljeno deželo peljati, tako se še mi goreče trudimo, te uboge duše iz njih jetništva oteti in jih v nebeško domovino peljati. c. Daljno terpljenje obstaja v temi. Navadno pravimoj: .tep človek je revež. To je skušal stari Tobija. Njegov f*u, prišedši s ptujega, pozdravi ga z besedami: „Veselje ©odi vedno s teboj!" Oče pa mu odgovori: „Kakovo veselje ^j bi bilo z menoj, ker sedim v temi in nebeške luči ne v idim?" Ravno tako kličejo uboge duše, sedeče v temah in ^Uertnih sencah: „Oh kakošno veselje naj bi bilo z nami, ^ er nebeške luči ne vidimo!" Če bi bila tema v Egiptu e nekaj dni trajala, strahu in groze bi bili vsi poginili; Veliko bolečino in bridkost mora še le tema v ječi vic pri¬ zadevati ubogim dušam! Zato nas kličejo z Davidovimi be- 13 * 196 2. listopad : Spomin vseh vernih duš v vicah. sedami: ,,Strah in trepet sta prišla nad nas, ker teme so nas obdale. 11 d. Najhujše terpljenje v vicah pa je začasna zguba Božja. Sv. Avguštin pravi: „Ako bi se mogli pogubljeni nad Božjim obličjem razveseljevati, nobenega terpljenja ne bi čutili in še celo pekel bi se jim v raj spremenil.“ Enako je tudi za duše v vicah to najgrozovitniše terpljenje, da so, čeravno le za nekaj časa, ločene od Boga. Njih silno hre¬ penenje, Boga z obličja v obličje gledati in vživati, jim Še tako kratek čas neizrečeno zdaljšuje. Zato tarnjajo z mnogo poskušanim Jobom: „Zakaj skrivaš svoje obličje?“ Ako si je vže Absalom, sin Davidov, rajše želel umreti, nego da bi še dalej ne smel očetovega obličja videti; ako so verni v Mi' letu na besede sv. Pavla, da odslč ne bodo več videli nje¬ govega obličja, bridke solze pretakali, kako silno bridko še le dč dušam v vicah, ločenim biti od obličja Božjega, kajti „tako sladak je Gospod, pravi sv. Bernard, da je Nje' gova še tako kratka nepričujoČnost vzrok največim boleči' nam.“ Noben jastreb se tako s silo ne zažene na svoj plen, nego hrepenč uboge duše po posesti živega Boga; njihove želje po Njem se ne dajo izreči. Sv. Karilij, hrepeneč Boga gledati, ima neko prikazen, v kteri mu je razodeto, da bo po preteklem enem letu umeri. Na to se mu udere potok solz iz oči in globoko zdihovaje pravi: ,,Kako bom mogej tako dolgo brez svojega življenja živeti? Od kod bo moji duši zarad tako dolgega odlašanja tolažba dohajala? Oh, kako dolgo je to mučenstvo za-me!“ Ako so bili pa vže svetniki v tem življenji od tolikega hrepenenja po Božjem vžitku napolnjeni, kako silne morajo še le želje ubogih duš po Njem biti, ki ljubezni Božje vse gor6, in Božje popolnosti ter Nj e ' govo ljubeznjivost veliko bolje spoznavajo, nego mi v S0' danjem življenji?! Kaj naj nas toraj 2. spodbada, da jim hitimo na po' moč? Pomagajmo jim a. zato, ker je njihovo terpljenje, kakor smo ravn° kar slišali, neizrekljivo veliko, b. ker si same pomagati ne morejo. Duše v vicah si ne morejo nič več zasluženja pridobiti, ne morejo nič več r»' dovoljno za grehe zadostovati, ne se odpustkov udeleževati, kajb za-nje je nastopila tista noč, od ktere pravi Kristus, da nih^ 6 več delati ne more. Sicer so tudi one en del sv. cerkve, toz pa psalm pomenja. f. Pomagaj j im z miloščino, kolikor uterpiš. Sv. Pismo pravi: „Kakor voda ogenj ugasi, tako se miloščina grehom zoperstavlja." K tem besedam sv. Duha pristavlja sv. Bonaventura: „Hladila ubogih duš so miloščine, v kterih 8 e v vročini od kazen za svoje grehe hladč." Zato je vže Pobožni Tobija svojemu sinu med drugimi tudi ta-le nauk dal: „Svoj kruh in svoje vino postavljaj na grob pravičnega". ^ tem mu je hotel reči, da naj na tolažbo pravičnih mertvili hboge nasituje in druga dela usmiljenja opravlja. Sv. To- UaŽ pa si upa terditi, da ima miloščina večo moč za grehe Zadostovati, nego molitev; posebno so duhovna dela kerščan- 8 kega usmiljenja dobri pripomočki, pomagati dušam v vicah. 9. Udeležuj se odpustkov, in obračaj jih njim v prid. Sv. katoliška cerkev uči, da se zamorejo odpustki tudi dušam v vicah v prid darovati, kteri se s tem pristavkom P°dele. Samo ob sebi se ume, da duše v vicah papeževi s °dbi niso podveržene, da jih toraj on od časnih kazen ne ^°re odvezati, kakor nas verne na zemlji, temuč odpre za¬ pade sv. cerkve, zasluženje Jezusovo, Marijino, sv. Janeza Krstnika in drugih svetnikov, s prošnjo, da bi jih Bog. po te *n zasluženji iz njihovega terpljenja otel. Kar toraj ti °dpustkov zadobiš, oberni jih svojemu rajnemu očetu, ali fT?ji ra j n i materi, bratu ali sestri, dobrotniku ali prijatlju, v 1 kakovi drugi duši, toda z določnim namenom, v prid. si se ti udeležil odpustka od 100 ali še več dni, od enega 200 2. listopad : Spomin vseh vernih duš v vicah. ali več let, pa ga tej ali uni duši v prid Bogu daruješ, pri¬ krajšano je tej duši, ako se res v vicah znajde, po enaki meri njeno terpljenje; ako si pa na enaki način popolnoma odpustka deležen, in ga tej ali uni določni osebi posvetiš, rešil si jo, ako je v vicah, iz njenega terpljenja. — „U s mi¬ lite se me, usmilite se me, vsajviprijatlji moji, ker roka Gospodova me je zadela 1“ S temi Jobovimi besedami nas kliče morebiti ta ali uni v terp' Ijenji vic. Ne dajmo toraj, da bi se mogel kdo iz med njih pritožiti: „Zapustili so me moji prijati ji, in moji znanci so na-me pozabil i.“ Pojdi toraj m stori, kakor ti je tu povedano, sebi in dušam vicah na bla¬ gor in zveličanje! Začetek tega spomina vernih duš izvira iz 1. 998. Sv. opat Odilo je bil pervi, ki gaje po samostanih svojega reda vpeljal, in si s tem neumerljiv 0 ime pridobil. Vse cvetlice, ki včerajšnji popoldan in danes kerščanske grobe rajnih zaljšajo, ovijajo se tudi okoli Odilovega imena v krasen venec. Molitev. O Bog, iz čegar usmiljenja duše vernih počivajo, dodeli svojim slu¬ žabnikom in služabnicam, kteri v Kristusu počivajo, milostljivo odpuščenj e grehov, da od vseh pregreh odvezani se brez konca s Teboj veseliti zamorejo 1 Po Jezusu itn. Amen. 3. listopad ali november. Sv. Malahija, Armaški veliki škof. ( 1 . 1148 .) mož, kteremu so se uboge verne duše v vicah jako smilile, in kterj, ravno je bil od svoje perve mladosti in vse skozi v posvečujoči u® 1 ' ,i Božji, se je vendar le bal, da ne bi v vice prišel, hrepeneč za teg 3 del, da bi na vernih duš dan umeri, ker se ta dan za mertve toliko sv. opravlja, bilje sv. Malahija, čegar življenje je njegov preljubi prijatelj, A- Bernard, sam popisal. 1. Rodil se je v Armagu od po rodu in mogočnost odličnih starišev. Svoja otročja leta je preživel pod čuječim/ očmi svoje pobožne in bogoslužne matere v vsi nedolžnosti- Sv. Duh je prebival v njegovem čistem sercu, piše sv. Be r ' nard; On sam je vodil njegove stopinje in ga navdihoval da naj vedno kakor vpričo svojega Boga živi, si čas spanj 3, krajša, ter mole in premišljevaje samoto ljubi. Pobožni uČ®' niki so skerbeli za njegov poduk. Komaj pa malo odrast®) 3. listopad : Sv. Malahija, Armaški veliki škof. 201 Umakne se rad posvetnemu hrupu, zročivši se vodstvu pu- s Čavnika Imara, ki je Idizu Armaga v svoji celici na sluhu 8 vet osti živel. Od tega se uči Malahija Bogu služiti in si zveličanje svoje duše zagotoviti. Svetu se je to čudno zdelo od mladeniča, kteremu je njegovo rojstvo, njegovo bogastvo 111 njegova osebna ljubeznjivost najlepšo prihodnost obetala, ^tnogo jih je bilo, ki so ga zasramovali, nekteri pa so si po njegovem izgledu Imarja za svojega duhovnega vodnika ha potu zveličanja izvolili. Tako se sčasoma ustanovi mala družbica, ki se Bogu za ljubo samoti in premišljevanju po¬ sveti. Tedanji Armaški veliki škof Celz nad tem mladeni¬ čem spozna, da je pod polovnikom skrita luč, ki se mora na svetlobo prikazati, da razsvetli teme, ležeče tedaj čez Irsko eerkev. Zato se z Imarjem posvetuje, ga v mašnika posveti l n stori pridigarja svoje cerkve. Z apostolsko gorečnostjo °znanuje Malahija besedo Božjo, ki enako ognju z nebes serca grešnikov unema in meči. Največ mu je na tem, da Božjo službo in delitev sv. zakramentov starih razvad očisti. 2. Med tem je bila Konorska škofija osiroščena, in Lija je moral na prošnjo ljudstva, ktero sta Imar in ^elz podpirala, njeno vodstvo prevzeti. Pa koliko dela in truda ga je tu čakalo! Se nikjer ni našel tako razujzdanega z &deržanja, nikjer tako surovih, hudobnih, brezbožnih neote- ^nih ljudi v njihovih šegah in postavah. Le po imenu so Ali kristijani, ajdje pa v resnici. Dajali niso ne desetine, Ae darov, ne živeli v postavnih zakonih, ne hodili k spo¬ vedi, ne v nič vedeli od pokore. Vendar pa Malahija ne °Wpa. Se le 30 let je bil star, ko svojo težavno službo Uastopi; toda razsvetljenja Božja, kterih se z najgorečnišimi Molitvami vrednega stori, namestujejo mu izkušnje visoke Aarosti. Tudi tukaj se po njegovih pridigah čuda gode; J® Škoda, da je bilo njegovo blagodarno delovanje po navsta- l h vojskinih prekucijah zaderžano. Ulsterski glavar pre¬ laga in razspe Konorsko mesto, in Malahija je primoran, ^voj sedež zapustiti. Poda se, spremljan od 120 svojih učen- c ev, v Mounster, in sezida v ondotni okrajini Ibraški samo¬ ta«. Med tem, ko Malahija v tem zavetji svoje pobožne vaje opravlja, umerje veliki škof Celz, sporočivši v svoji °poroki Malahija za svojega naslednika; kajti nihče se mu zdel vredniši, ki bi bil na pervi Irlandski prestol povzdig¬ njen. Duhovstvo in ljudstvo je bilo tega imenovanja veselo. ^°da bile so velike težave premagati, dokler je Malahija v posest tega častnega prestola dospel. Vže nad 200 let je Aanireč rodovina, iz ktere je bil tudi Celz, zoper vse cer- 202 3. listopad : Sv. Malahija, Armaški veliki škof. Itvene postave nadškofijstva kakor dedine lastnine se polasto- vala, in zato tudi sedaj svoje stare pravice zahtevala. S silo postavi enega iz svojega rodu na spraznjeni sedež. Mala- kija je prisiljen, vrinjencu se umakniti, da ne užge krvave bratomorske vojske. Tako mine več let. Naposled se zb er 6 škofje in deželni velikaši, to pohujšanje odpravit in Mala¬ hija primorat, da prevzame svojo višjepastirsko službo. Ma- laliija se podverže določilom zbirališča, toda proti temu, da se sme v svoj samostan verniti, kakor hitro razvade odpravi in škofijo vredi, česar mu je bilo tudi dovoljeno, čakala so ga nova dela, nove težave, kajti ona rodovina s svojim mo¬ gočnim vplivom, ki se je bila nadškofijskega prestola pola¬ stila, preganjala ga je z zakletim sovraštvom. Vse hudobijo? laži in obrekljivosti so poskušali; ko pa vse to nič ne po¬ maga, zarotč se zoper njegovo življenje. Pa Bog sam g 3, prečudno obvaruje. Ne¬ kega dne, ko v odstra¬ njeni kapelici v gozdu moli, skrijejo se zad na¬ jeti tolovaji, ki bi g 3 napadli in ubili. Kar prihrumi neka vihra, in strela ubije štiri teh mo¬ rilcev. Iz tega Božjega varstva njegovi nasprot¬ niki spoznajo, da je od Boga samega k tej službi poklican. Tako, akoravn 0 ga ne nehajo sovražiti? nehajo ga vsaj preganjati- L. 1133 umerje oni vrinje' nec. Po njegovi smerti še le se Malahija poda v Armag, kterega se je doslč ogibal? da ne bi zarad njega kak nepokoj vstal. Tri leta mu j e bilo dovolj, da je vse nerodnosti v škofiji odpravil in zop et pravo kerščansko življenje vpeljal. Spolnivši tako svojo b 0 ' sedo, posveti pobožnega mašnika Gelazija za svojega namest¬ nika, on pa se umakne v Doven v ustav redovnih korarje v v samoto. 3. L. 1139 prisilijo ga nujne zadeve, da potuje v Bim; Na potu tje pride v Klervč, kjer se s sv. Bernardom seznan 1 in ž njim priserčno spoprijazni. Papež Inocencij II. ga mi' lostno sprejme in zasliši; a njegova prošnja, da bi se svo' jemu škofijstvu smel odpovedati in ostale dni v Klervč p re ' 3. listopad : Sv. Malahija, Armaški veliki Škof. 203 živeti, mu ni dovoljena; marveč ga sv. oče izvolijo za svo- J e ga poslanca na Irskem. Z navadno ponižnostjo skaže Ma- tahija svojo pokorščino, spolnovavši svoje nove dolžnosti z ®nako gorečnostjo, kakor je doslč opravljal dolžnosti nad- s kofijstva. Njegovo pobožno delovanje je Bog po mnogih, in Melikih čudežih poveličal. Sv. Bernard več teh čudežev pripo vedo vaje pristavlja: „Največi čudež je bil Malahija zarad svojih visokih čednost, za voljo svojega prav apo¬ stolskega življenja. “ — Blagor Irske cerkve žene pobožnega ‘ s kofa drugič v Rim, in tudi sedaj zopet obišče svoj ljubi Nlervč. Tii ga huda merzlica strese, ki ga od dne do dne hližej groba pomika; 2. novembra 1. 1148 zaspi v naročji Sv - Bernarda v 54. letu svoje starosti. Njegove poslednje be- Se de so bile: „Bratje, veselite se z menoj in molite za-me, kedar umerjem. Tudi jez bom pri Gospodu za vas prosil, ^eroval sem v Boga in Ga ljubil, pa tudi vas sem ljubil; ljubezen pa vekomaj ne umerje. i( — Papež Klemen III. ga >) e 6. jul. 1. 1189 slovesno za svetnika razglasil, in njegov god na 3. novembra postavil. Ob faz njo se v škofovski obleki z evangeljskimi bukvami v rokah. Ne odlašaj sv. poslednjega olja! V življenji tega sv. škofa se bere, daje bil nekedaj, stan ujejoč v Ban¬ jškem samostanu, k bolni ženi poklican. Ko jej pa hoče sv. poslednje olje Podeliti, ugovarjajo mu njegovi prijatlji, rekli, daje bolje, če s sv. oljem še P°Čaka, naj se bolj pripravi in ga tako z večini pridom prejme. Škof jih sluša, Pokriža bolnico in odide. Zvečer pa se zasliši glasen jok. Malahija ves pre- s hašen prileti k bolnici, a najde jo vže mertvo. Z v nebesa povzdignjenima to kama se obtožuje tega odkladanja sv. maziljenja, moli k Bogu in tudi vsem kugim pričujočim priporoča, da naj molijo. Ko celo noč v molitvi za rajno Skujejo, kar proti jutru oči odpre in škofa spozna. Berž jej sv. škof sv. po- ■'divje olje podeli; žena pa se potem zopet še ozdravi, ter živi več let v vsi Hbožnosti, dokler umerje smerti pravičnih. Zelo je toraj škofa Malahija bolelo, da je po sovetu svojih prijatlov I^iljenjeV sv. oljem odložil, in ta njegova žalost in bolečina ni bila prazna. , a kaj, dasiravno sv. poslednje olje ni v zveličanje za vsakega neobhodno po- re bno, vendar bi se tak, ki ga iz strahu pred smertjo odklada in brez njega 'Uiierje, mnogih in velikih milost oropal; tisti celo, ki bi iz graje vredne za- j! l Wnosti ali iz zaničevanja to storil, postavi se v nevarnost večnega pogub¬ lja. Tridentinsko zbirališče namreč uči : „Zaničevanje tako velikega za- jT^iUenta ne more brez smertnega greha in brez žaljenja sv. Duha samega • Kako zveličavno je, sv. olje o pravem času, ter s hvaležnostjo do Boga ^danostjo v Njegovo sv. voljo prejeti, lahko razvidiš iz milost, ktere je Kri- Us z vredno prejemo tega sv. zakramenta sklenil. 1. pomnoži milost Božjo ; to je: stori dušo Bogu še bolj dopadljivo; 204 4. listopad : Sv. Karol Boromej, veliki škof v Milanu. 2. odpusti male, in tudi tiste smertne grehe, kterih se bolnik ali iz n 6 ' zadolžene pozabljivosti ali pa iz nezmožnosti ne more spovedati. Zato cer' kveni učeniki ta zakrament „dopolnjenje pokore" imenujejo; 3. otme hudih nasledkov in ostankov greha. Pod tem se razumeva nagnjenje do hudega, nadležnost in odvernjenje od dobrega, težave, svojo dušo k Bogu povzdigovati, nepokoj vesti, vse pomanjkljivosti, nepopolnosti k stiske, ki duši tudi po odpuščenji grehov še ostanejo. Zato je duša po pr 6 ' jemi tega zakramenta bolj mirna in udana, in serce bolj v svete reči zamak njeno; 4. dodeli moč, zoperstati hudičevemu zapeljevanju in njegovim skuš' njavam; 5. dodeli moč zoper prevelik strah in trepet za voljo smerti, ki se i» tl bliža, in za voljo sodbe, ki ga čaka; 6. večkrat tudi k telesnemu zdravju pripomore, ako je duši v zveličanj 6, Ako sv. olje velikrat telesnega zdravja ne dodeli, krivo je temu, ker manj k 1 bolniku terdne vere, ali ni dosti za ta sv. zakrament pripravljen, ali njegov** zanikernost, da ga je do zadnjega odlašal, ali pa je gotovo, da bi mu daljo 6 življ enje ne bilo v prid in zveličanje, kar je le Bogu samemu znano. Iz vsega tega pa izhaja, kako koristno da je, sv. olja v nevarni bo' lezni ne odkladati. Molitev. Dodeli nam, o dobrotljivi Bog! da na priprošnjo Tvojega služabnika, sV- Malahija, na smertni postelji s tolažbami in krepčili sv. zakramentov napd' njeni s terdnim zaupanjem na Tvojo milost srečno v smerti zaspimo, in s<3 pri Tebi v nebeškem veselji zopet prebudimo. Amen. 4. listopad ali november. Sv. Karol Boromej, veliki škof v Milanu. ( 1 . 1584 .) (jegov oče je bil grof Grilbert, sprimkom Boromej. |sokega stanu, bogat in čislan odlikoval se je s svoj 0 nehlinjeno pobožnostjo. Bil je oče ubogim, vdovam sirotam, varuh zapuščene mladine. Nikedar se ni vsedel f mizi, da ne bi bil poprej kakega reveža utolažil. Bil J e tako radodaren, da so mu njegovi prijatlji zarad tega o&' tali, naj skerbi bolj za svojo veliko družino. On pa jim odgovarjal: ,,Jez skerbim za uboge, Bog bo pa skerbel 55 moje otroke.“ S svojo soprugo, Marjeto Mediči, s sest 1,0 papeža Pija IV., živel je v Aronskem gradu poleg všlik^ jezera v največi zadovoljnosti. L. 1538, dne 2. meseca vembra rodi se mu sin Karol, ki se vže v pervi mladosti , neko možato resnobo in otročjo bogaboječnostjo pred drugi 1111 4. listopad: Sv. Karol Boromej, veliki škof v Milanu. 205 odlikuje. Za otročje igre mu ni mar; marveč napravlja ol~ tarje, pri kterih mašuje in psalme poje, bratje in sestre pa ga morajo poslušati. Oče, to videvši, odmenijo ga za du- hovski stan, in tako vže ko deček hodi v duhovniški suknji. 16 let star pride na visoko šolo v Pavijo. Bilo je to mesto pravo gnjezdo in zalšga vseh mladeniških razujzdanosti. Brez Posebne previdnosti se celo najpobožniši ni čistega mogel ohraniti. Karol vendar kljubu vseh slabih izgledov in vsega Speljevanja od strani svojih součencev čist in nedolžen ° 8 tane. Med tem časom mu umerjč oče, in Karol mora domti k pogrebu, in pa da žalostno mater utolaži ter potrebne dru¬ žinske zadeve uravna. Trupla svojega rajnega očeta pa ne da v družinsko rako pokopati, marveč želi, da na pokopa¬ lišči počiva med svojimi podložnimi, kterim je bil vseskozi dober oče. Kmalu potem gre nazaj v Pavijo, dokonča ondi »voj poduk in postane, še le 22 let star, doktor sv. pisma. te dobe je njegov ujec, Jovan Angel Mediči, brat nje- |pve matere, z imenom Pij IV. za papeža v Kirnu izvoljen, parol vendar sklene, ne iti v Rim, razen, da ga pokorščina \ temu primora. Res ga še le papeževo povelje k temu pri- Sl li. Papež namreč spozna njegove čednosti in njegovo uče¬ nost in ga povzdiguje od stopinje do stopinje; 8. februarija • 1560 pa ga stori kardinala in nadškofa Milanskega. Vse Se tem papeževim činom čudi, in Karolovi nevoščljivci in ^sramovale! imenujejo ga mladega, nebradatega škofa in kardinala. Prihodnost pa je pokazala, da je Bog sam to vo¬ litev vodil na slavo svoje cerkve in na blagor veliko tisoč Ye mih. . 2. L. 1562 umerje njegov starejši brat Miroslav, ki se P Še le pred kratkim oženil. Karolovi sorodniki in prijatelji ^1 celo papež sam ga sedaj silijo, naj duhovski stan popusti ^ se oženi, ker tedaj ni bil še rnašnik. Da tem nadležno- 8 littt v okom pridi, d& se na tihem v mašnika posvetiti, in j a ko tudi papeža primora, da mu pusti njegovo veljati. Tem P°lj pa se sedaj prizadeva, tega stanu vrednega se skazovati. :r°sl6 je le tri ure po noči spal, odšle pa še te prikrajša, ^ tem več moli in premišljuje. Vže doslč je pičlo jedel, pa je njegov živež, kakor najostrejšega puščavnika. Sleherni dan se tepe do kervi; po noči vstaja s svoje terde Postelje in hodi po mestnih cerkvah, da ondi pred oltarji ^li na grobeh mučencev milosti Božje za-se in za svojo čedo P, r °si. Da od tega si zaznamovanega pota ne zajde, izvoli Sl učenega Jovana Ribero iz Jezusovega reda za svojega 8 povednika, kterega po otročje slusa. Vže mladenič na vi- 206 4. listopad: Sv. Karol Boromej, veliki škof v Milanu. šoki šoli v Paviji si je želel, napraviti ustav za uboge učencej kjer bi se brez plačila podučevali in k bogoslužnemu živ' ljenju napeljevali. Sedaj ima pripomočke, to željo izveršiti- Najprej eno svojih hiš, ki jo je imel v Paviji, v ta name 11 odloči; ob enem pa jame zidati krasno poslopje, ki je 60.000 zlatov stalo. Ta ustav poznejše njegov stric, grof Miroslav potem kardinal, tako povzdigne, da je še dan danes en 8, najbolj velikanskih naprav v Italiji. S to ustanovo odpr e Karol versto tistih velikanskih del, ki še dan danes njegov spomin blagrujejo, še dan danes njegovo hvalo svetu razgla' sujejo in v čemur je še vedno vsem škofom in mašnikom J izgled. Po duhu in sovetu sv. Tridentinskega zbirališča bil je on pervi, ki je na lastne stroške semenišče (alumnat) S0' zidal in ga z vsem potrebnim oskerbel, da so se mladenič brez plačila sprejemali in za duhovski stan pripravljali- Bil je oče tem mladeničem in vse mu je bilo na tem, da so se za pobožne duhovne odgojevali; nobenega pa ni sprejeli čegar zaderžanje je bilo količkaj spodtakljivo. Enako usta¬ novi tri mala semenišča za dečke od 9 do 10 let, kakorŠn a so dan danes v Ljubljani Alojzijevišče ali v Celovcu Mari' janišče, v kterih se učenci iz latinskih šol pobožnega žiy' ljenja vadijo in za duhovski stan izrejajo. — Na dalje J 6 Trid. zbirališče sklenilo, sestaviti katekizem za vso katoliŠk 0 cerkev, po kterem naj bi duhovni pastirji ljudstvo poduče- vali. Sv. Karol je to delo prevzel, in ga s pomočjo najbolj učenih mož v kratkem času doveršil. Sv. Duh govori ^ vsake verste teh bukev, in so še sedaj pod imenom: „Rimski katekizem" po vsi katoliški cerkvi slavno znane. Tudi J e Trid. zbirališče določilo, da naj se imajo ob gotovih časik okrajni in škofijski zbori, da se na blagor vernih posveto^ 8 in prevdarja, kar spada v dušno pastirstvo. Karol, kom 8 J nastopivši svojo škofijo, skliče vse škofe svoje okrajine v posvetovanje, ki se s slovesno procesijo odpre. On sam J 0 duša zbora, iz vseh njegovih besed sije preserčna pobožnost plamteča ljubezen, največa gorečnost za Božjo čest in z veli' Čanje vernih. Izdajo se najbolj zveličanska določila, po k* 6 ' rih se v vseh škofijah novo življenje obudi, in ki so še s®' daj pod imenom „delovanja Milandske cerkve" katolišketo 11 svetu znana. 3. Njegova velika škofija, ki je štela 2,200 cerk®T> 50 kolegijatnih ustavov, 800 farh, 50 ženskih, 100 moškm samostanov, 3,200 duhovnov in 600.000 duš, vže 80 let P 1 imela nič pravega višjega pastirja in vodnika. Škofijski P a mestniki so moževali bolj na lastni prid, nego delali na bl a 4. listopad : Sv. Karol Boromej, veliki škof v Milanu. 207 gor vernim. Kuga, lakota in vojska so ljudstvo vse razdiv¬ jale. Razuzdanost je gospodovala povsod. Duhovni, brez nadzorništva, so bili v nevednost in mlačnost pogreznjeni, samostani brez strah d; vse povsod ni bilo drugega, nego spridenost. Najstarejši ljudje so od Kristusa in sv. vere komaj toliko vedeli, kakor kakov otrok pri sedmih letih. Sv. škofu je nad takim ljudskim stanom serce kervavelo. Ha bi mogel novega duha v zasuhnele ude vdihniti, razdeli Y 8o škofijo v šest zborov ali kapiteljnov, in predstavi vsa¬ kemu enega dekana. Ti se morajo vsaki teden pri njem zbirati, da mu sporočajo, kar so čez teden važnega zvedeli, ll * potem se ž njimi posvetuje, kako bi se ta ali una razvada dala odpraviti. Vsako tretje leto potem skliče občno zbira¬ lišče. K temu morajo vsi fajmoštri priti. Za čas zbirališča mora po vseh cerkvah v škofiji za pomoč sv. Duha prositi. Ce so pa fajmoštri okoli njega zbrani, ni moč popisati, s koliko navdušenostjo jih svari, opominja, uči in k svetemu 8 polnovanju njihovih dolžnost spodbada. Nasledek tega je, da se duhovni z novo gorečnostjo in s terdnim sklepom na 8v oje fare povračujejo, da se hotč iz vsih svojih moči po ^zgledu pobožnega nadškofa za dušno pastirstvo darovati. IriŠedši čez šest let iz Rima v svojo škofijo, hoče se precej z lastnimi očmi o stanu svojega ljudstva prepričali. Po vsi pjegovi škofiji do znožja šent Gothardske gore na Švicarskem J e ni bilo kapelice, ki ne bi je bil obiskal. Naj je bilo v ^ak kraj še tako brez gazi, ali neuhojeno, stermo ali polzko, z gerjačo v roki in s sulico na rami je vse premagal. Več- ^rat je v takih krajih s kmetij kostanj in mleko jedel, miza mu je bila za posteljo. Ce je pa kako boljšo jed ali ^eČjo blazino našel, prepustil jo je svojim spremljevalcem, P . 11 pa je bil z najslabejšem zadovoljen. Koder je hodil, de- .1 je tolažbo in blagoslov. Uboge je obdaroval, bolnike terpine tolažil, pomanjkljivosti in slabosti boljšal, tožbe Za sluševal, prepire umiroval. Tako se je vse povsod po so- 8e skah k boljšemu spreminjalo. 4. Najlepši biser v slavni kroni sv. Karola Boro¬ vja, pa, čegar svetloba ne bo nikedar otemnela, ampak bo ^seskozi sv. katoliško cerkev poveličevala, bilo je njegovo ponašanje za časov lakote in kuge v Milanu in okolici. — ^sledek slabe letine 1. 1570 je bila neznanska lakota. Cele ^nine ubogih, da bi jej doma ubežali, der6 v Milan in hote r kha. V Milanu samem je dragina tako velika, da se še ? a gotovi denar ni moč nasititi. Ob vseh cerkvenih vratih lri hišah stojš ubogi in prosijo pomoči. Karol, serčno gi- 208 4. listopad : Sv. Karol Boromej, veliki škof v Milanu. njen. ukaže dvakrat večo miloščino, kot po navadi, deliti; potem nakupi žita in drugih pridelkov, da izstradane mno¬ žice beračev pred svojim stanovanjem s krukom nasiti. Več¬ krat po 3.000 ubogih, na en dan nasiti. Ker pa lakota veČ mesecev traja, izpraznijo se vse njegove blagajnice, da jam 0 dolgove delati in premožniše mestjane na pomoč klicati- Uslišavši ga pošiljajo mu skrivši veliko denarja na dom, s kterim uboge izdatno podpira. Ko je pa mesto vsaj za po' trebo z živežem preskerbljeno, poda se na deželo v one kraj 0 ) kjer je sila in reva največa. Debel sneg ono zimo zapade da leži več hiš pod njim zakopanih, in po nobeni cesti m moč naprej gaziti. Ta nova nezgoda navda kmetovalce 0 žalostjo in strahom, kajti zopet se kaže slaba letina in po- vodinj. Sv. Karolu ni mar ne za sneg ne za hudi mraz, k* v lica reže. Z gerjačo v roki in ostro podkovanimi čevlj 1 gre čez sren do ubogih koč, da jim tolažbe in pomoči pri' nese. Vide pa, da je tu človeška pomoč zastonj, zateče se k molitvi in postu. V ginljivem pastirskem listu pa tud 1 ljudstvo opominja, da naj ž njim vred molijo za odvernjenj 0 te šibe Božje. Res Bog to molitev usliši; sneg se polagoma brez škode raztaja in na polji se pokaže zopet dobra letini ki stori konec hudi lakoti. — Tako lepo se razodeva Karo' lova velika ljubezen do bližnjega za časov lakote, zabliŠči pa se v vsi svoii sijajnosti pri navstali kugi v Milanu k 1576 ravno, ko od papeža Gregorija XIII. dodeljeno sveto leto mini. Koncem meseca julija popotuje Karol v Lodi, da je ondi umirajočemu škofu na smertni postelji v pomoč- Ravno pri slovesnosti njegovega sprevoda dojde Karolu nuj 110 sporočilo, da je v Milanu kuga navstala, da je deželni na¬ mestnik in več plemenitih rodovin iz strahu iz mesta pobeg' nilo, in da si nihče ne ve ondi niti soveta, niti pomoč 1 - Berž, ko mu je mogoče, hiti v Milan. Tje prišedši, derč mu ljudje iz vseh ulic naproti stegovaje k njemu roke, naj jim pomaga, in prose ga, naj se nikar iz mesta ne umakn 0 ? ker vsi, kterim bi imela biti skerb za odvernjenje tega zleg a > so ali pobegnili, ali pa so zarad strahu vsi ob pamet, da tako nihče ne ve ne soveta ne pomoči. Karol gre nara^n 0 v cerkev, da tu pred oltarjem Bogu to nadlogo potoži. P°' tem pa se poda po nekterih posameznih hišah, in res vže t^ in tam marsikterega pogreši, ki ga je kuga zadavila. Sam 0 , na svojem domu pa jame premišljevati, da se je po tej Čik 1 serd Gospodov nad ljudstvom unel, da je toraj pred vs 01 * 1 drugim potreba, s spokornimi deli Boga utolažiti. Ysem v izgled jame on sam pervi se pokoriti. Ob vodi in suh 0lJl 209 4. listopad : Sv. Karol Boromej, veliki škof v Milanu. kruhu se vsaki dan posti, po noči budi v molitvi, svoj život tepe do kervi, in na mestu na slamnici, kakor dosl6, odpo¬ jva se nekoliko na golih deskah. Potem napove tri prošnje dni in procesije, pri kterih sam pridiguje in z najginljivišimi besedami ljudstvo k pokori nagovarja. 5. Dasiravno mu njegovi sorodniki in prijatelji odsve¬ tujejo, pripravljen je vendar za svojo čedo dar svojega živ¬ ljenja prinesti. Zato stori oporoko, v kteri nekoliko svojim kišnim, vse drugo pa, kar ni da bi moral svojim sorodnikom odstopiti, ubogim voli, sam sebe pa vsega posveti v službo kužnim. Čedalje bolj se širi ta smertna bolezen ne le po kožah ubožnih, ampak enako po poslopjih gospode. Karol v »e obhodi; a kamor pride, vidi reve in nadloge, da se mu 8 erce nad njimi terga. Najhujše je v Šent-Gregorijanskem lazaretu zunaj mesta. Lazaret je bilo veliko, čveterovogel- nato poslopje, ki je imelo 360 izbic. Mal potok je tekel okoli zidovja; sredi dvorišča pa je stala sv. Grego¬ riju posvečena odperta kapelica, v lctero se je iz vseh izbic lehko vi¬ delo. To poslopje je bilo sicer za bolnike namenjeno; a bilo je brez vse notranje opra¬ ve. Ni je bilo niti po¬ stelje , niti založenega živeža, niti zdravnika, niti zdravil, niti po¬ strežbe. Cele trope kuž¬ nih so sem vlačili; ali kdor je bil lč-sem za¬ nesen, bil je, tako re¬ koč, izmed živih izbri¬ san, kajti če mu je kuga prizanesla, umoril ga je glad in obupnost. t-Hroci so medleli pred očmi svojih starišev, možje umerli ^naročji svojih žen, ki jim pomagati niso mogle, in kar je bUo še najhujše, morali so za voljo pomanjkanja pogrebcev bolniki sami merliče pokopavati, ali pa jih je kužni smrad trohnobe zadušil. Boromej od te nadloge zvedevši hiti tje. Življenje svetniltov in svetnic božjih. IV. dol 1 ' 210 4. listopad: Sv. Karol Boromej, veliki škof v Milanu. Če mu pa ubranijo noter iti, hodi krog zidovja okoli, kjer se mu nesrečni skozi okna prikazujejo in svojo revo tožijo- Pri tem pogledu uder6 se mu prebridke solze. Hitro leti nazaj v mesto pomoči iskat. Vso srebernino, ki jo najde v svoji palači, d& v denar preliti, vse postelje, vse perilo, se svojo slamnico z vsemi denarji do zadnjega beliča pošlje tje v ona stanovanja tuge in reve. Tako se mu posreči, da telesnim potrebam ubogih po mestu in v lazaretu za silo pride v o kom. Toda nič manjše niso bile dušne potrebe, ker za voljo strahb pred kugo se skoraj vsi mestni duhovni po svojih hišah pozaprč. Za tega del pokliče kardinal več iskrenih duhovnov iz Svajce, da vsaj bolnike v lazaret 11 oskerbujejo. Enako redovne duhovne privzame na pomoč- Toda kuga čedalje hujše razsaja; denarjev za podporo ubogih pa vedno bolj zmanjkuje, vsa tergovina z delom vred zastaja, in zato tudi uboštvo zmiraj veče prihaja. Bogatejši meščani in tergovci pobegnejo iz mesta, ceste so puste in prazne, p° delavnicah vse tiho in mirno. K temu pritisne še zima- Ubogi nimajo tople obleke, ne postelj, ne perila. Nadloga in revščina je strahotna. Vendar sv. škofu serce ne vpade- IzpraznivŠi vso svojo palačo jame denar na posodo jemati- Celo svojo lastno obleko, svoje plašče, talarje, kardinalske klobuke, koretlje, svoje lastne srajce, svitice, odeje, ruhe, — vse razda med uboge. Prihrani si le najpotrebniše stvari, in stanuje skoraj v popolnoma praznih izbah. Ta ginljivi izgled več nego človeškega usmiljenja pa tudi druge pre¬ možne omeči, da mu jamejo pošiljati denar, dragocene por- stane, uhane, zapestnice, zavratnice, platna, oblačil, obuval^ in živeža; sveti mož pa vse to z veseljem med uboge i' 1 bolnike deli. 6. Meseca oktobra kuga le še hujše divja, da gre p° 100 ljudi na dan v jamo. Kakor z začetka kuge, napove Karol tudi sedaj slovesne molitve v cerkvah in pri proce¬ sijah. Potresa jih, kakor na pepelnično sredo, s pepelom na glavi, v znamenje pokore in notranjega kesanja. Vce tisoč ljudi iz vseh stanov hodijo bosi in s povzdignjenim 1 rokami po dva pa dva od cerkve do cerkve; sredi med nji n 11 pa kardinal in nadškof, z vervjo okoli vratu, bos in s teško bridko martro v rokah, z vročimi solzami polit, kakor bi bil največi grešnik in klavni dar za svojo čedo. Pa za¬ stonj jo bilo do sedaj vse klicanje po usmiljenji. Kuga raz¬ saja naprej, da so vse bolnišnice prenapolnjene; po mesta vlada grozovita, smertna tihota. Hiše so zaperte, ker se ljudj 0 boje nelezljivosti, in nikogar ni, ki bi prebivalcem živeža 4. listopad : Sv. Karol Boromej, veliki škof v Milanu. 211 Prinašal. Ako se kdo z živežem prikaže, spopadejo se zanj P r i vratih. 70.000 ljudi se mora vsak dan na občinske stroške živiti, ker ni ne živeža ne zaslužka. Se celo nad¬ škof sam je večkrat v toliki potrebi, da se mora na dobre prijatelje obračati, da more svojim vsakdanjim hišinim po¬ trebam zadostiti. Nekega večera pa pride ves spehan in riuden, ter žejen in lačen domu od dela, pa ga ni niti be- tiČa denarjev ne ltoščeka kruha pri hiši. Žalostno se drug drugega pogledujejo; kar prinese nekdo nenadoma 1000 zla- to v v dar, da jim je zopet pomagano. Ali vsak novi dan prinaša nove reve. Celo trumo siromašnih otrok najde Bo- romej po posameznih hišah zapuščenih in brez pomoči, mar- siktere izmed njih celo na merzlih persih zamerlih mater. ^ te zopet preskerbi posebnih krajev, da jih najete dojnice •m-ejajo; ker pa za toliko otrok ni moč dosti dojnic dobiti, ^•v6 jih o kozjem mleku, dokler morejo močnejše jedi vži¬ gati. — Enako v prenapolnjenih bolnišnicah ni bilo dosti strežajev. Tu se zopet Karol s svojimi prošnjami oberne na Pobožne duše, in posreči se mu, da jih pridobi veliko šte- rilo. Tako mu je skerb za vsako potrebo. On sam hiti od kraja do kraja, da se o vsem prepriča, če ne bi kdo njegove Pomoči potreboval. Cez polovico noči mudi se pri bolnikih P° hišah in v lazaretu; večkrat po kakovi lestvi v naj višje Nadstropje k bolnikom zleze, ako najde hišina vrata zaperta. Tudi na tiste uboge, ki so se prositi sramovali, ne po- ^abi. Razen denarja, ki ga sam deli, pošilja dva svoja slu¬ žabnika na konji po mestu okoli z lažjimi jedili za tiste, Cl težjih ne morejo prebavljati. Ko pa kuga v mestu ne- jjdiko jenja, zahaja tudi na deželo, in kar je storil me- ::, ' a nom, ravno to stori kmetovalcem. Kamor pride, spreje¬ majo ga ko rešilnega angelja. Vsakdo se srečnega čuti, da £a le vidi in od njegove roke blagoslov prejme. Vže nje- ?°v prihod je čudovita tolažba za serca nesrečnih. Sedaj 'ri v cerkvi, sedaj pri bolnikih, sedaj pri umirajočih. Bla- S°slov, tolažbo in pomoč deli, koder hodi, opominovaje vse K Pokori in udanosti v Božjo voljo. 7. Kakor pa ima sv. nadškof veliko skerb za telesne jmtrebe svoje čede, skerbi vendar še bolj za neumerljive duše, 1 se jih na sto sleherni dan tje v večnost preseli. Nadškof m-in umirajoče spoveduje, jim sv. popotnico deli in duše v P° s lednjih izdihljejih blagoslovlja ter Bogu priporoča; še Ž^o zakrament sv. birme podeluje, da ne bi verni brez njega rierli. Na razpotjih in očitnih mestnih tergih veli oltarje P°staviti, in sleherni dan pri njih daritev sv. maše opravljati, 14 * 212 4. listopad: Sv. Karol Boromej, veliki škof v Milanu. da vsi po hišah zaperti to vidijo in se spodbadajo. Z za¬ četkom 1. 1577 po Karolovem prerokovanji kuga vendar en¬ krat poneha. V zahvalo rešitve od te strahotne šibe Božje, ki je 25.000 ljudi iz drugih, in 150 iz duhovskega stani! podavila, napravi kardinal tri slovesne procesije, pri kterih je vsa duhovščina pričujoča. Poslednja gre po vseh cestah in se vije okoli in okoli mesta. Na več očitnih tergih s 6 ustavi, in sv. nadškof pridiguje obilno zbrani množici z go¬ rečo zgovornostjo, da bi jih vse k serčni hvaležnosti do Bog a unel. Enake hvalne procesije obhajajo na njegovo povelj e po vsi škofiji. Kakor je pa ljudstvo polno hvale do Bog a i nič manj ni hvaležno svetemu nadškofu. Glasno ga imenu' jejo očeta domovine, rešenika in osvobodilca mesta. 8. Vsa ta ljudska hvala in vsa ta velikanska dela Ka¬ ro love ljubezni za časov lakote in kuge pa vendar njegovih sovražnikov niso ukrotila, da bi bili mirovali in svoj serij odložili. Posebno mu nasprotuje deželni namestnik, ki hi rad njegovo sodnjo oblast prikrajšal. Ta gospod je za časo^ kuge, pozabivši na svojo dolžnost, v babji strahopetljivosti iz mesta pobegnil, za česar voljo ga nadškof očitno v sove' tovalstvu pograja. To ga jako razkači, in vedno išče pr’' like, nad sv. kardinalom se zmaščevati. Pridružita se ® u še dva kraljeva ministra, ki ju Karol za voljo hudobij n a odgovor poldiče. Ti ga zatožijo pri papeži, da nevarne nove spremembe vpeljuje, ob praznikih ples in smešne igre pr®' poveduje, nove praznike postavlja, ljudi v cerkvi po spol 11 saksebi loči, nove poste zapoveduje in ženam veleva, da m°' rajo v cerkvi pokrite biti. Tako in enako tožbo podpišejo v imenu vsega mesta in cele škofije, odpravivši ž njo v Bil* 1 posebnega poslanca. Toda papež berž previdi hudobne nf' klepe teh tožnikov, zaverne poslanca z nejevoljo od sebe, 111 pošlje vso to tožbo svetemu nadškofu. Dasiravno to peklensk 0 dejanje škofa silno peče, vendar o vsem tem molči, ne ” e ' haje delati naprej na blagor in zveličanje ljudstva, dokN’ ga smert ne loči od svoje ljube čede. Slute, da se mu koščena žena s koso približuje, poda se na Veralsko gor°t samotno in odstranjeno v tako imenovanem Sezijaškem doh 1 blizu Švajcarske meje, da se na-njo pripravi. Tu je stajB sredi visokih hribov na griči sčzidana cerkvica Matere BoŽj°i in okoli nje majhine kapelice s podobami iz življenja, tepP' Ijenja in smerti našega Odrešenika. Posebno lepo in po tori posnet je bil le-tu grob Izveličarja, znan pod imeno®' sv. Veralski grob. — Le-sem se umakne sv. kardinal, da f v premišljevanji Kristusovega terpljenja na srečno zadn,) 0 4. listopad: Sv. Karol Boromej, veliki škof v Milanu. 213 uro pripravlja. Stanoval je v malem hramčeku in ležal ne¬ koliko ur po noči na golih deskah, ogernjen s slabotno pa- Volnato odejo. Njegov živež je bil čern kruh in voda; bičal se je vsak dan do kervi, kajti so bile proge tega bi¬ čanja še po smerti znati. Dolgo v noč je v kapelicah Kri¬ stusovo terpljenje premišljal in si vest izpraševal, da bi dobro veliko spoved od preteklega leta opravil. Poslednjo noč pred to včliko spovedjo je osem ur neprenehoma kleč6 mo¬ lil, ter se o. Adornu s tolikim kesanjem in z bridkimi sol¬ zami svojih slabost obtožil, da je spovednik sam, nad to obtožbo ginjen, milo jokal. Njegova spoved je bila, kakor bi v duhu pred sodnjim stolom Božjim stal. Po kapelicah Ua tej gori ste se mu zlasti dve podobi dopadle, Oljska gora namreč in Kristusov grob. Pri eni je premišljeval Kristusovo neizrekljivo smertno borenje, pri drugi pa se je daroval za zveličanje svoje čede. 9. Kmalu usliši Bog prošnje svojega zvestega služab¬ nika po rešitvi iz te solzne doline. 24. oktobra strese ga lahna merzlica, ki jo pa tako ve prikrivati, da ga nihče ne zapazi. Kmalu pa se merzlica v navadno tridnevno spre¬ meni, da je ne more več zatajevati; a vse, kar si privošči, je malo kruha v juhi in pa, da na slami spl. Med tem sicer merzlica čedalje bolj nevarna prihaja, da je primoran svoje duhovne vaje opustiti, vendar pa se še v Askono poda, da ondotno ustanovo in zidavo velikega duhovskega seme¬ nišča dožene. Njegovi prijatelji mu hočejo ta pot odsveto- v ati; odgovori jim pa: ,,Ako sedaj ne opravim, ne bode mi nikoli več mogoče. u Ko pa ondi svoja dela opravi, hoče takoj v Milan potovati, da bi god vseh svetnikov ondi praz¬ noval. Gre v ladijo in čez veliko jezero v Kanebijo. Ondi se v farovži pripravi na sv. mašo, akoravno vže tako ob moč, da se brez pomoči svojih služabnikov niti pripogniti, niti skloniti ne more. Zvečer onega dne pride v svoje očet- nje mesto Arono, ter gre od tod v Milan, akoravno vže tako slab, da ga morajo v nosilnici v njegovo palačo zanesti, čreden gre leč, pomoli še v svoji hišini kapelici, priporoči hišnikovi skerbi nekega njegovih domačih bolnih tovarišev, 1 n potem se še le poda v posteljo, iz ktere nič več ne vstane. b|rugi dan pokličejo zdravnike, ki pa nad njegovim daljnim življenjem obupajo. Karol, ki je od nekedaj imel smert za e dini pot, kteri pelje k združenju z Bogom, to sporočilo z v eseljem sprejame. Z največo pobožnostjo prejme sv. zakra¬ mente iz rok stolnega prošta Fontane, na to malo zadremlje, Prebudivši se tolaži svoje jokajoče prijatelje in jim podeli z 214 4. listopad: Sv. Karol Boromej, veliki škof v Milanu. omahljivo roko svoj blagoslov. Potem pa ima vedno svoje oči v bridko martro uperte, dokler prijazno se smehljaje 3. novembra 1. 1584, še le 46 let in 23 dni star, svojo dušo izdihne v naročje nebeškega Očeta. Komaj žalostni glasovi zvonov ljudem oznanijo smert njih višjega pastirja, vže j e po mestu vse zbegano, kakor bi bil kak sovražnik noter pri' deri. Vsakdo misli, da je svojega očeta, svojega varuha ali dobrotnika izgubil. Vse povsod se čuje bridek jok, zdiho- vanje in tarnjanje. Vzlasti se brez števila ubogih ne da utolažiti, lcterim je bil vedno najljubeznjiviši oče. Ko ga polož6 na mertvaški oder, nastane okoli njega tolika gnječa ljudstva, ki želi njegovo milo obličje še enkrat videti, da morajo nek zid predreti, da morejo ljudje vun priti. V stolni cerkvi pred velikim oltarjem ga z največimi sloves¬ nostmi pokopljejo. Prostor za grob in napis oskerbel si j e bil že sam. Vže precej po smerti so ga čestili za svetnika; ko se pa poverne obletnica njegove smerti, obhajali so ta dan za največi praznik. To češčenje pa je od leta do leta zmiraj bilo večje, posebno, ker so se na njegovem grobu vedno čudeži godili. Zato ga papež Pavel V. 1. 1610 z® svetnika razglasi in njegov praznik na 4. novembra postavi* V tem razglasu imenuje ga papež ,,mučenca ljubezni, svitel izgled pastirjem in ovčicam, angelja v človeški podobi.“ Nektere besede sv. Karola Boromeja: Kdor večkrat sv. zakramente prejema, pa ima v persih sovraštvo do svojih bratov, ta ne prinaša sadu, ampak listje. Nič ni lagjjej, nego kerščansko živeti. Otroci! ne po krivici se naši grehi, akoravno so kratki in tako rekoč le trenotek terpe, vendar le z večnim ognjem kaznujejo; kajti kratki so grehi hudobnih, ker je njih življenje kratko; a da hi vekomaj tu živeli, nikedar n® hi nehali grešiti. Znamenja, po kterih spoznavamo, da Boga ljubimo, so ta-le: 1. če radi na Boga mislimo ; 2. radi v Božji hiši ostajamo ; 3. radi od Boga ali z Bogom govorimo ; 4. radi od njega govoriti slišimo; 5. radi za Božjega imena voljo svoje premoženje damo ; 6. radi za voljo Boga zopernosti prenašamo j 7. radi Božje zapovedi spolnujemo; 8. ljubimo, kar Bogu dopada, in sovra¬ žimo, kar mu ne dopada; 9. če se nam začne svet studiti; 10. če tiste lju¬ bimo, ki so Božji namestniki, ter jim spodobno čast skazujemo. O blagor jim, kteri zainorejo Jezusovo terpljenje vedno premišljevat^ in ki so se tega oživljajočega terpljenja vedno spominjali. Upam si reči nekako nemogoče bi bilo, da bi taki mogli grešiti. Dobrih serčnih želj, kise pa nikoli v dejanji niso spolnile, je pekel poln- Kaj ne bi stanovitna molitev mogla doseči ? Najterše kamene izdolb 6 večkrat padajoča deževna kaplja; Kristusa pa, najljubeznjivšega in najbolj¬ šega, ne bi večkratna molitev izprosila ? Na dvakratni udarec na skalo v 5. listopad: Sv. Ita ali Judita, Togenburška grofinja, puŠčavnica. 215 Puščavi je voda pritekla, in ponavljane prošnje do Kristusa ne bi usmiljenja posegle ? Ni še dosti, eno ali drugo puščico molitve na središče milosti spro¬ žiti ; čem več jih tje meri, tem več darov bote prejeli. Mladost se mora iznoreti, pravi pregovor; ali: Mladost je norost; kraj se morajo mladi ljudje raniti, da se ozdravijo, morajo poprej strupa piti, 'k potem okrevajo ; cvetlice svoje mladosti naj bi satanu dali, kar pa ostane, bogu prepustiti ? O pogubljive besede! o hudičeva iznajdba! Ali morda mlada h’evesca puščate pripogibati, da bi potem dorastla po koncu ravnali ? Vse sedanje življenje je šolska vaja, kjer se nič drugega ni učiti, nego Sl 'ečno umreti. Kako bodo toraj tisti to zamogli, ki se nikedar učili niso ? Molitev. O moj Bog in Gospod, dodeli mi milost, da po izgledu Tvojega slu¬ žabnika Karola revščino tega sveta, lepoto kreposti in veličastvo Tvojega kra¬ ljestva spoznavši vedno si prizadevam, svetu odmirati in Tebi živeti! Amen. 5. listopad ali november. $v. Ita ali Judita, Togenburška grofinja, puščav- nica. (V 12. stoletji.) ota, po kterih Božja previdnost k sebi vodi svoje iz¬ voljene, so Čudna. Nova priča tega so nam dogodiv¬ ščine iz življenja sv. Ite, Togenburške grofinje. Njeni °Se,^grof Hartmann, je bil posestnik Kirchberške graščine Švabskem, ki je na lastne stroške v Božjo čest benedik¬ tinski samostan Viblingen ustanovil. Kakor imajo pobožni Nariši večidel pobožne otroke, tako sta grof Hartmann in Njegova sopruga imela ne le prežalo, temuč, kar je čez vse, ^°bro izrejeno, pobožno hčerko Ito. Ta je sicer serčno f e \jo v sebi gojila, da bi v deviškem stanu v kakovi samoti bogu služila, vendar pa se uda volji svojih starišev, ki jo z j^ogočnim in silno bogatim grofom Henrikom lastnikom Togen- .hrške graščine v bvajci zaroče. Nadejaje se terpljenja, ki tifia v najobilniši meri čez njo priti, zateče se Ita v molitvi c Žalostni Materi Božji, ter gre, blagoslovljena od svojih Frišev, s Henrikom. Poleg silnega bogastva je bil Henrik ža ie postave in hraber v boji; a v svojem sercu je redil ^ e ko strupeno kačo, ki je njemu in drugim veliko žalega Opravila, namreč: strašno hudo, naglo jezo. Kedar je iz- r°jil, bil je kakor razdivjan, da sam sebe ni mogel ukrotiti; ^str mu j e prišlo pod roke, vse je razdrobil; na nobeno pri¬ govarjanje se ni dal unesti. Ko ga je pa jeza minila, bil 216 5. listopad: Sv. Ita ali Judita, Togenburška grofinja, puščavnica. je zopet najboljši človek, serčno obžalovaje svojo poprejšnjo razposajenost in divjost. To njegovo strast Ita zapazi i® ravna ž njim, kar najlepše in najprijazniše more, ter vsak dan zanj moli h križanemu Zveličarju, naj bi mu dodelil milost spoznanja in spreobernjenja. Kolikorkrat jej gospo' dinstvo pripusti, gre k Božji službi v Fišinski samostan, ali b kapelici Matere Božje na trati, da bi z Marijino pomočjo svojo žalost lagljej prenašala. Grofu tudi to ni po všeči, da je njuni zakon brez otrok. Ita nasproti Boga hvalh rekši: „Bog bi nama jih gotovo dal, če bi bilo meni in tebi na blagor.“ In res, kako bi bil jeznariti Henrik svoje otrok® odredil? koliko pohujšanja jim dal? v koliko nesrečo jih pogreznil? Zato pa si Ita uboge izvoli za svoje otroke, i® jim je v polnem pomenu te besede po vseh bližnjih selih i® vaseh ljubeznjiva mati, tolažilen angelj. Enako dobra i® ljubeznjiva je z družino, opominovaje jih zlasti h keršča®' skemu življenju, k delu, pridnosti, varčnosti, k molitvi i® udanosti v voljo Božjo. Nad vsemi čuje, kakor angelj varuh) in najmanjše razuzdanosti nad njimi ne terpi. Je kdo bola®) postrežnica in tolažnica mu je; ima kdo kaj potožiti, v6 i®® svetovati, nobeden ne gre od nje brez pomoči. Za tega d e | jo pa tudi po vseh njenih graščinah, po vsi okolici nje®i podložni serčno ljubijo; le nek grofov strežaj, Dominik, j®J vedno na pete bije. Ta hinavec, prekanjen kot lisica, zavit kot gerča in kozji rog, ve se pri svojem gospodu tako p® 1 ' lizovati, da kmalu njegov ljubček postane, da mu grof vS0 verjame in zaupa. Pobožna Ita, dobro mislč od slehernega ni ga poznala; vidč pa, da mu je grof jako dober, rav» a tudi ona ž njim lepo in prijazno. Hudobnež nasproti si 1° prijaznost tako razlaga, da se jej jame čedalje bolj bližati) in proti njej prederzen postajati. Spozabi se celo, da jo e®' krat na potu v cerkev skrive zaleze, memogredočo v sen®' nem logu napade in jej hoče, kakor nesramna starca v s v ' pismu Suzani, silo storiti. V tej nevarnosti kliče Ita na v ® 0 gerlo na pomoč. Oproda Kunon, ki je ravno blizu o®® 1 bil na lovu in je glas grofinje slišal, prihiti jej urno pomoč, da jo iz Dominikovih pohlepnih rok izterga. Ku® 0 * 1 hoče sicer to peklensko hudobijo grofu naznaniti; Ita pozna naglo jezo svojega gospoda; zato ga prosi, naj v vs eI ® tem molči, odpusti Dominiku strahotno prederznost in posvari, naj Boga odpuščenja prosi in se poboljša. 2. Odsl6 je Ita na vso moč previdna, da Domini ne da, pri kteri bi se mogel le količkaj ljubezni domišljevati. Derži ga daleč 0 najmanjše prilike o svoji pregrešni 5. listopad : Sv. Ita ali Judita, Togenburška grofinja, puščavnica. 217 s ebe, in dasiravno ž njim uljudna, vendar je proti njemu y sa resnobna. Nasproti pa Kunona, svojega rešitelja, jako spoštuje. To je hudobnežu povod, da jame grofinjo skrivne Z aveze s Kunonom pri gospodu tožiti. S svojim šunta- fijem in podpihovanjem pripravi tako daleč, da Henrik, °fi strašne ljubosumnosti mučen, nedolžno Ito jame na vso fiioČ čertiti, jej bridko očitati in najbolj surovo ž njo rav¬ nati. Tega obnašanja nič hudega si svesta sopruga ne more 'rraeti, ne si domišljati, da vse to od Dominika prihaja; Do¬ minik nasproti išče na vso moč prilike, da bi svoj serd ohla¬ dil in svoje maščevanje dopolnil. Med tem se Ita v svoji bolečini vedno bolj v samoto umika. V svoji tihi izbici Joka kervave solze, v molitvi iskaje moči in tolažbe, kajti jo eno serce je, kteremu zamore svoje bridkosti tožiti, in to J e : sočutno serce žalostne Matere pod križem svojega Sina. Večkrat tekč jej bridke solze pri šivanji na delo. Žalostno 8e ozira čez temni gozd proti gradu svojih ljubih starišev, ki imajo svojo hčer za srečno, ktera pa v tolikem terpljenji ^ilo zdihuje. Nekega spomladanskega jutra si domisli, lepo¬ te, s kterim je ko nevesta šla k oltarju, in dragocena, ^©nitovanska oblačila vzeti iz omare, da je opraši in po od- pertem oknu razobesi. Z zdihljejem vzame svitli poroški Perstan v roko, ter ga, milo ogledovaje, z v nebesa vper- bmi očmi položi na okno. Potem gre po domačih opravilih, 111 še le zvečer ženitovanska oblačila in dragocena lepotičja z °pet hoče v predala shraniti. Grozen strah pa jo spreleti, 5° poročnega perstana nikoli nikjer ne more najti; vse iskanje 111 prašanje je zastonj. Neka vrana v bližnjem gozdu ga fiamreč na oknu ugleda, in kakor imajo ti ptiči navado, svetle ?®&i pobirati, v svoje gnjezdo odnese, čez malo dni pa gre ^finon na lov, in ker mu tisti dan nobene divjačine naproti 116 pride, spleza na neko visoko drevo, kajti vidi na njem koliko gnjezdo. Izvzemši mlade, zapazi na dnu gnjezda Sv itel perstan. Z mladiči vred to gnjezdo vzame, nataknivši P e rstan, ne vedoč, čigav je, na roko. V grad prišedši, po- ^aŽe ga hišnim, in jim vso prigodbo povč, kako da je do perstana prišel; tudi Dominik sliši vso to prigodbo. To je r^°ttuniku povod, da izkuje peklensko hudobijo. Hitro leti grofu, pripovedovaje mu z žalostnim obrazom, kako ga ^ore sedaj do terdnega prepričati o pregrešnem pajdaštvu grofinje s Kunonom. Grof, serda se peneč, takoj veli Ku- ^ona poklicati in ga vpraša, kje ima perstan. Kunon, svest ^ svoje nedolžnosti, mu ga na perstu nataknjenega pokaže, ^rof pa, ne da bi ga vprašal, kje in kako ga je našel, ukaže 218 5. listopad : Sv. Ita ali Judita, Togenburška grofinja, puščavnica. nesrečnega Kimona v svoji togoti divjemu konju na rep pri' vezati in ga po kamenji od grada doli do smerti derviti. ^ tej divjosti dere grof v Itino izbo, jo neusmiljeno ozmirja, zgrabi in skozi okno čez robasto pečevje v neznansko, verto- glavo brezno trešči. Tako se mu serd ohladi, misle, da s e je Kunonova črepinja na drobne kosce razbila, grofinja p 8 ob pečinah gotovo smert našla. Strah, groza in žalost spre¬ haja o tej novici ves grad; vsi zdihujejo na tihem po dobri grofinji, po verlem Kunonu; le hudoba Dominik se po p e ' klensko raduje nad doveršenim maščevanjem. Da bi pa gla s o tej grozovitnosti potihnil, in bi hudoba svojo in grofovo vest v spanje zazibal, pregovori grofa, naj okliče, da živa duša o tem nikedar ne sme čerhniti. 3. Toda angelj Gospodov čuje nad temi, ki jih hoče Njegova roka obvarovati. V 400 čevljev, to raj skoraj 6 7 sežnjev globok prepad padši Ita celo nepoškodovana ostane- Pervo je, da se Bogu priserčno zahvali, potem pa Ga pri' hodnje pomoči prosi. Po dolgem premišljevanji, kaj bi sto¬ rila, sklene odšle v skritem, samotnem gozdu edino Bog u živeti. Bil je ta gozd več ur dolg, in le malokterikrat J e človeška noga skozi njega prederla. Neznanske smreke, jelke in hrasti so v njem rastli, jagode in borovnice tla pokrivale) v zraku mnogotere ptice veršele in mnogotera divjačina sen 1 ter tje po gozdu šumela. V tem gozdu poišče si Ita poleg visoke jelke in blizu bistrega vrelca svojega prihodnjega prebivališča. Tu napravi si najbornišo kočo iz odlomljenega kleščevja, zamašivši jo z mahom. Borovnice, jagode in mno¬ gotere koreninice so jej živež, bistra studenčnica jej najbolj^ 8 pijača. Pred prihodom v kočo napravi si iz oklestkov lesen križ, kteri je njeni oltar. Za zimo preskerbl se z enaki# gozdnim živežem, ki ga na solncu posuši; za posteljo nanosi si mahovja; v poznejših letih, ko se jej razterga vsa obleka-) plete si jo iz protja in bičevja, ali omaji smrekove kože, ki jih z ostrimi kameni odergne, v jermena poreže, ter za odej 0 in obleko posplete, kajti nima nikakoršnega orodja, tudi n° luči, ne ognja. V takem stanu brez vsega drugega živež 8 in oblačila, v najhujših zimah in največem mrazu, v pomanj' kanji vsega preživi celih sedemnajst let v molitvi, \ premišljevanji in najostrejšem pokorjenji, ki ga še puščavniki nekdanjih časov niso prebili. Ali vsa Bogu udana terpk da je ni najmanjše nevolje niti čez ljutega in okrutneg 8 grofa, niti čez druge sovražnike iz njenih ust; marveč m# 1 za vse za njihovo spoznanje in spreobernjenje, najbolj 559 svojega Henrika. Najhujše jej dč, da ves ta čas ne more k 5. listopad : Sv. Ita ali Judita, Togenburška grofinja, puščavnica. 219 ^°Žji službi, ne sliši Božje besede, ne more k spovedi, ne k Sv - obhajilu. — Ves ta čas živi Henrik na svojem gradu v žalost vtopljen in grizen od svoje hude vesti. Vže bnaalu po maščevanji nad soprugo in Kunonom zbudi se mu Ve st, da je krivično nad njima ravnal, ker ju ni pred ob- s °dbo nič zaslišal. Jamejo mu sumi nad njunim zadolžen jem Prihajati, ki ga grozovito terpinčijo. Dominik si sicer na v§ o moč prizadeva ga utolažiti, a vse zastonj. Kamor se v §radu poda, povsod gredč strahovi za njim. Na posled 8 klene, grad zapustiti in kje drugod zgubljenega dušnega jbirfi si poiskati. Predno pa to stori, d& po Dominiku gro- ' n jinim starišem v Kirchberk vedeti, da se je grofinja, nje- £°va sopruga, z malovrednim hlapcem pregrešno spečala, in •j e zato oba v smert obsodil. Grroza sicer stariše prevzame, Hjti si od svoje hčere kaj takega po nobeni ceni ne morejo Misliti; pa vidč, da mogočnega Togenburškega grofa ne mo- na odgovor pozvati, prepuste maščevanje pravici Božji, to odide Henrik s svojim prilizunom Dominikom križem s ^t, da bi pri veselicah razdraženo vest zamamil. Vendar ^koli nikjer zaželjenega miru ne najde, kajti povsod H°di ž njim oni červ, ki neprenehoma grize in dolbe oserčje hudobneža. Na posled se verne nazaj na svoj grad in Do¬ bnik ž njim, ker tudi ta stari grešnik je enako pikan od u de vesti. Kakor grof, enako se on plazi vselej s strahom h°li gospinih stanic, in groza ga obhaja, kolikorkrat se od Šfada doli ozira, kjer je verli in nedolžni Kunon našel svojo ^bert. V vsem gradu vlada neka nema žalost, in v taki tihi ,°lesti preživlja mogočiii grof svoje dni; k večemu, če ne¬ tilko na lovu pozabi svoje reve. Po tem nepokojnem stanu £°če g a B 0 g k pokori pripraviti in njegovo ošabnost poni- Ita pa noč in dan ne neha, Boga usmiljenja zanj pro- dokler poslednjič Bog njeno molitev usliši. 4. Nekega dne gre eden hlapcev v Rabenštanjski gozd j a lov. Psi lete zmiraj dalej in dalej v goščo za sledom, in ° v ec za njimi. Kar zapazi rudokop človeške stopinje in *?d visoko jelko silno borno kočico. Misle, da kak puščav- ondi stanuje, pogleda pri špranji in vidi v čudne lesene .Pletenine in v cunje povito človeško podobo. Ogledovaje 1 dozdeva se mu, dajeta obraz že nekje videl. Ko pa bli- J stopi, spozna svojo nekedanjo grofinjo Ito. Pri tem po- ?* e du polijč ga mile solze, da mu kar govorica zastane. Ita u toraj razodene, da je v resnici ona tista Togenburška i n j. a , ktero imajo vže zdavnej za mertvo. Rudokop jame J pripovedovati, kako da se Henrik svoje naglosti kesa in Ž, ^0 5. listopad : Sv. Ita ali Judita, Togenburška grofinja, puščavnica. ves zbegan sem ter tje sedaj po gradovih, sedaj po svetu trapa. To slišavši, dovoli mu Ita, da sme grofu o njenem živ' Ijenji i * 1 prebivališči sporočiti. Le v eni sapi leti oproda v grad z novico: ,,Dobra grofinja še žive, videl sem jih 2 lastnimi očmi ter ž njimi govoril.” Henrika to sporočil 0 čudno pretrese; sramota in kesanje, strah in groza, sum i® natolcevanje — vsi taki in enaki občutki se v njegove ® 1 sercu bojujejo. Zavedevši se kakor iz strašnih sanj, velj oprodi, naj mu pokaže pot do koče. Med tem pa Ita mol 1 k Bogu, in še kleči, ko zasliši človeške stopinje. Slutč, da bi utegnil grof iti, gre mu naproti. Komaj pa jo grof ugledat pade jej ob enem k njenim nogam, in jo s potokom soh oblit prosi odpuščenja, ne nehaje jo prositi, dokler mu B a roko poda in ga k sebi potegne. Več časa si na persih sl°' nita in jokata. Ita mu vse iz serca odpusti in ga prosi, ®®J se nad Dominikom ne maščuje, mu marveč njegovo zločinstv 0 odpusti. Grof jej obljubi in je tudi mož beseda; vendar p a zahteva od nje, da se mora po vsaki ceni ž njim v Toge®' burk podati. Toda Ita mu razodene, da je Bogu storila ob' ljubo, do konca svojega življenja v tej samoti ostati. Zastonj so vse Henrikove prošnje, vsa prigovarjanja dvorskega d®' hovna. Dovoli le v to, da se hoče v malo stanovanje poM kapelice Matere Božje na trati, blizu Fišinskega samosta® a preseliti. Dokler pa še to stanovanje ni pripravljeno, osta ® 0 v svoji dosedanji koči, le da gozdno obleko z drugo, Čis*° priprosto zamenja. Ko je pa novo stanovanje za-njo p 10 ’ pravljeno, nemogoče je popisati, kako težka jej je ločitev o® kraja, kjer je Božjo dobrotljivost še le prav spoznala, kak 0 goreče se Bogu zahvaljuje, in kako ginjena se poslovlja ® svoje koče, kjer je prebivala in tolikanj preterpela, 0 bistrega studenca, iz kterega je pila in od ljubih ptic, ki s ° tako zaupljivo jo kratkočasile, ter gre s križem v roki svojo novo puščavnico. Njeni stariši, ki so še živeli, veseli 1 so se najbolj, da je njena nedolžnost prišla na beli da®' Obiščejo jo v njeni novi puščavniški celici, prelivaje soh 0 veselja okoli njenega vratfi. Grof Henrik prosi jih odp 0 ščenja, in ga tudi zadobi. Ita razodene vsem prigodbo ® perstanom, Henrika prose, naj se spominja duše zvestega K®, nona. Henrik odšle postane -ves drug človek vsem izigl 6 ^ premagovanja, molitve in pokore. Dominik nasproti, ne v0 doč, da mu je vse njegovo peklensko početje odpusče® 0 ’ vzame si, enak Judi Iškarijotu, iz obupnosti življenje. K®®® 1 ,, poči glas o svetom življenji blage grofinje daleč na oko®' Iz vseh krajev prihajajo ljudje, da bi jo videli in se jej P rJ 5. listopad : Sv. Ita ali Judita, Togenburška grofinja, puščavnica. 221 ponočevali. Ker jo pa čedalje v večih trumali obiskujejo, prosi Fišinske nune, da jej v svojem samostanu malo celico v stanovanje odločijo. V tej pri mali linici daje sovete in tolažbo, ter tudi potrebno hrano skozi njo sprejema, in če V ®Č let vsem nunam v izgled pobožnosti živi, dokler jo ljubi Hog pokliče k sebi v svoja sveta stanovališča. Pokopajo jo ^ FiČinski samostanski cerkvi pred oltarjem sv. Nikolaja. — ^vel. Peter Kanizij je popisal prav priserčno prigodbe nje¬ nega življenja na tolažbo vsem terpečim. Obrazuje se kot nuna s palico in molitvenimi bukvami v rokah, z V| 'ano, ki nese perstan v kljunu ali pa z berhkim jelenom poleg sebe, ki ima 'j; 1 rožičkih 12 užganih sveč. Basen namreč pripoveduje, ko je po noči ho- . P iz svoje celice v Fišingen kor molit, da jej je jelen z lučmi na rogeh tj e 111 nazaj na potu svetil. Dvoje strupenih kač v človeškem sercu. Kakor je sicer človeško serce majhino, vendar domujejo in razsajajo v njem mnogotere pošasti, ktere, ako človeka premagajo, največo nesrečo Opravijo. Enake so kačam, ktere onega, kijih v nedriji greje, s svojim stru- P°m do smerti pičijo. Več izmed njih našteva Kristus v sv. evangeliji, re- „Iz serca izhajajo hude misli, uboji, prešestva,nečistost,tat- Vl ne, kriva pričevanja, preklinjevanja.“ (Mat. 15, 19.) Dvoje najne- p^nišili kač pa, ki v marsikterega človeka sercu gospodujete, ste nagla jeza j) 1 mesena poželjivost. Perva, namreč nagla jeza, domovala je v grof Henri¬ kovem, druga pa to je : mesena poželjivost v Dominikovem sercu. Koliko fte srečo sta ta dva sebi, dobri Iti in zvestemu oprodi Kunonu nakopala, kaže Da m poprejšnji življenjepis. Nagla jeza storila je Henrika ubijalca, mesena Poželjivost pa Dominika prešestnika, obrekovalca, podpihovalca, ubijalca in niorilca samega sebe. V eni reči ste si ti dvojni kači enaki, namreč v slepoti, s ktero človeka udarite. Zlobna divjost pripravila je grofa Henrika ob vso ? a Vest, da samega sebe ne več poznavši vedel ni, niti kaj dela niti kaj bode lz njegovih del prišlo. Ravno tako je mesena poželjivost Dominika popolnoma ° s lepii a . Prederznil se je krepost svoje visoke gospe napasti, in ker svojega grozovitega namena ni mogel doseči, polasti se sovraštvo njegovega serca, ki žene k umoru. In kaj sta imela grof kakor Dominik od tega, da sta se od strasti dala gospodovati? Zadolženo, pekočo vest, — pekel vže na tem Sv etu. Preišči, kerščanska duša, če ktera teh kač morebiti tudi v tvojem sercu J 10 domuje in ne daj ni eni ni drugi do gospostva priti, sicer ti gorje! Več- K, ’ a t ste majhini, ali počasu čedalje veči narastete. Ne daj jima dorasti, temuč 'l 1 flori ju poprej. Zoperstavljaj se jima z molitvijo, s čuječnostjo, zborenjem. Y Se začne nepoterpežljivost, jeza v tebi buditi, kliči Jezusa na pomoč, za- . e °i se v Njegovo najsvetejše Serce, in spomnivši se, kako je Ono polno mi- in krotlsosti, nikar ne začni v togoti razsajati, psovke in preklinjevanja puhati, se z bodečimi besedami v bližnjega zadirati. Ozri se na Kristusov r 'ž in poslušaj umirajočega Zveličarja, ki za svoje morilce in križalce prosi: odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo!“ In da se po- i Ifivost jame v tebi vzbujevati, kliči Marijo, prečisto Devico, prosi jo njene 1 a mbc in pomoči ; zateci se k delu, misli na Božjo pričujočnost, 'pribeži k ^01 222 6. listopad: Sv. Leonard, puščavnik. angelju varuhu, pobegni proč iz priložnosti. Ako se teh pripomočkov pop 1 ’ 1 ' jemaš, te kači ne hote mogli v tebi gospodovati, temuč, če se večkrat pr ed Bogom ponižuješ, mu svojo revščino in nadlogo v molitvi večkrat potužujvorni pristav frankovskih kraljev, Pipin Heristalskb ge imel s friženskim knezom Radbodom vbliko kerva- vih bojev. Previdel je, da divjakov z mečem ne bode ukrotil, zato prosi pobožnega angleškega kralja Ino, da naj mu pošlje misijonarjev, ki bi med Frizi sv. vero oznanovab in te divjake spreobernili. Kralj mu jih pošlje 12, na Čeh 1 sv. Vilibrorda. Vže mladenič je bil sprejet v pobožno sa¬ mostansko družbo v Riponu, kjer se je poleg sv. Egberta h 1 Vigberta na Irskem 12 let za blagor duš goreče trudil- 30 let star in v mašnika posvečen razodene željo, v Frizij 0 se prepeljati in ondi sv. evangelije oznanovati. Od svoji!' viših v to izvoljen poda se z 11 tovarši, enako vnetimi 0* 1 Božjo čest, 1. 692 proti iztoku Renske reke. Od Katvik a pridejo v Viltaburg, sedanji Utrebt v Holandiji. Vede, da mu je kot misijonarju potreba apostolskega poslanstva, gr 6 v Rim k tedanjemu papežu Sergiju, ki ga ljubeznjivo sprejme? mu ime Klemen da, ter veliko pooblastenj in svetinj zročb ki naj bi jih pri zidavi novih cerkev rabil. Pomoli na gr°' b6h sv. apostola Petra in Pavla in se verne nazaj v Frizij 0 ter prične svoja misijonska dela. Najprej hodi po onih okra- jinah, ktere so jim bili vže Franki odvzeli. S pomočjo svo' jih tovaršev čez 6 let spreobernjene občine v škofijo združb in papež ravno njega imenuje za pervega velikega škofa v Utrehtu. Ondi sezida Zveličarju na čest lepo cerkev, odl°' čivši si jo za svojo stolnico. Potem se oberne proti onb® prebivalcem, ki so bili s svojim knezom Radbodom zaklep sovražniki Frankov in v ostudno malikovanje pogreznjeni- Seboj mora vzeti s svojimi tovarši vse, kar se za Božjo služb 0 potrebuje, nosni oltar, kelih, mašno obleko, kruh in vin°- Tako gredč med divjake brez drugega varstva in kake f>°' moči. Knez Radbod, dasiravno terdovraten nevernik, 11(3 stavi jim nikakoršnih ovir. Tako se jim posreči, da kmal u več ajdom oči odprč. Med drugim se poda tudi v Danij°> ali deželni poglavar ga prepodi, in zadovoljen mora biti ® tem, da 40 otrok odkupi, jih kersti in seboj vzame. Nazaj grede vstane silen vihar, ki ga na otok Amelant zanese, kj° r so malika Fosita čestili. Nihče se ni smel prederzniti, & bi bil na tem otoku kako žival umoril, ali iz studenca ali kak drevesni sad in pozemeljski pridelek okusil, kaj tJ 7. listopad: Sv. Vilibrord, škof in oznanovalec sv. vere. 227 Frizi bili so te Vere, da je vse to malikovo in njemu po¬ svečeno. Vilibrord jib koče te vraže prepričati. Zato ne¬ kaj žival pokolje in s svojimi tovariši od tega mesa j6, ter troje otrok v studencu kersti. Ajdje pa so mislili, Vilibrord kode pri tej priči mertev na tla padel. Ker se pa to ne z godi, zapove Radbod, da so tri dni zapored vadljali, in kterega je vadija zadela, ga umorili. Božja volja pa je bila, da na Vilibrorda vadija nobenkrat ni padla. 2. L. 719 umerje knez Radbod. Sedaj zamore Vilibrord ^6 prostejše Božjo besedo oznanovati. Na veliko njegovo Veselje se sv. Bonifacij ž njim združi, in cele tri leta pri ujem ostane, predno gre na Nemško. Oba si prizadevata ^a vso moč, malikovalce k pravemu spoznanju pripeljati. Fepi izgledi sv. Vilibrorda in dar čudežev, ki mu ga je ■kog dodelil, veliko pripomorejo k srečnemu vspehu. Celo “Unerti se ne boji, kjer pride na to, da bi kako dušo otel. k*a otokih Valhern najde malika, kteremu je ljudstvo daro- v alo. S sveto jezo ga pahne, da se v kosce razdrobi. V tem trenotku pa ga nek vojščak s sabljo udari, vendar da & a ne rani. Pri tej priči vojščaka hudoba obsede in ne¬ usmiljeno terpinči. — Vse to je ž njegovo in njegovih to- v aršev gorečnostjo vred pripomoglo, da se je malikovalstvo P° sedanjem Nizkozemlji potrebilo, in česar je Pipin Heri- ®talski pričakoval, to se je zgodilo, namreč da je divje Frize, .V se z mečem niso dali premagati, kerščanstvo ukrotilo. Kakor povsod, tako je tudi pri teh divjakih kerščanstvo >jo Božjo moč razodelo. V vednem delu in trudu se po- s tara, ter si, dokončavši svoje delo, želi pokoja. Butara po¬ dane za njegova ramena pretežka. Zato posveti enega svo- Jlh pomočnikov za škofa, ki naj bi njegovo delo nadaljeval; ° ri pa se umakne v samoto, da bi se tem lagljej za pot v večnost pripravljal. V tej samoti živi poslednje dni v Vdnem pokorjenji, v molitvi in premišljevanji, dokler ga J ' novembra 1. 738 smert preseli v boljše življenje. V sa¬ mostanu Ehternah bilo je po njegovi volji njegovo truplo P°kopano. Ob Renu v Trieru je bil shranjen njegov nosni p ar, pri kterem je na misijonih daritev sv. maše opravljal. °leg sv. Bonifacija bode njegov spomin na Nemškem v e Oiem blagru. Obrazuje se ko škof, z otrokom v naročji. Zveličavna moč kerščanstva. Hrabri in modri Pipin je dobro spoznal, kako da ima edino le ker- a nstvo to moč v sebi, serca divjih Frizov ukrotiti; pa tudi ajdje sami so 15* 228 8. listopad : Sv. Bogomir ali Gotfrid, škof. spoznali, da bo njihovim ropom in modrijam odklenkalo, kakor hitro se ker- ščanstvo v njihovih pokrajinah ukorenini. Blagonosnemu vtisu kerščanske vere nobeno ljudstvo ne more na dolgo zoperstati, naj bo še tako razdivjano in nravno propadlo. Malikovanje je svojim priveržencem vse pripuščalo; česar človeške strasti v svoji hudobiji poželjujejo; učilo jih je naravnost mo¬ riti, pobijati, goljufati in nesramnosti počenjati. Zahtevalo je kervavih darov; klicalo jih v vojsko s sosednjimi narodi, posvečevalo najostudniše hudobije! vendar so ostri nauki kerščanstva človeškim strastim tolikanj priljubljen« malikovalstvo premagali in pogubili. Oltarji malikov so bili razdrobljeni i» popuščeni, kakor hitro je ljudstvo svojo slepoto spoznalo in se h Kristusu križanemu obernilo; kervavi darovi so ponehali, kakor hitro seje nekervava, kerščanska daritev na oltarji začela ; kervavi meč je bil v nožnico vtaknjen, kjer se je Kristusov mir oznanoval. Pa tudi še dan danes se tako godi, ka¬ morkoli žarki kerščanstva predero in se beseda od križa sprejme. Toda ker- ščanstvo je storilo in stori še več. Ne le, da surovost, divjost in ljutost ukroti, temuč tudi vsega človeka spremeni in stori dovzetnega za vse lepo in dobro- V kerščanstvu se razcvitajo vede in umetnosti in serca napeljujejo k najlep¬ šim čednostim. Mesta jeze in razdora, nevoščljivosti in lakomnosti posede bratovska ljubezen in usmiljenje ; mesto divjosti kraljuje krotkost in potei'- pežljivost, mesto nepokorščine pokorščina, in mesto nesramnosti zderžnos* in čistost. Frizi so po Vilibrordovih besedah vsi drugačni ljudje postali, i® še dan danes spričujejo misijoni pri divjakih v Afriki in Ameriki o zveličana!' 1 moči kerščanstva. Ondi, kjer je pred malo časom človeška kri se prelival* 1 in človeško meso se jedlo, kjer so divjaki brez vse sramežljivosti po mlaku- žinah nečistosti se valjali in v vednih vojskah se mesarili, vlada sedaj ljube¬ zen, mir, čistost in red. In ondi, kjer je poprej divjak rajše lakote poginil; nego delal, kjer od ved in umetnosti ni bilo znati, kjer se je divjak malo od neumne živine razločil, tu vidiš sedaj največo pridnost in marljivost, polj e ' delstvo, obertnijo, celo vede in umetnosti. Glej, kakova zveličanska moč je v kerščanstvu ! Ali te ne veseli, da si tudi ti ud sv. katoliške cerkve? Ali ne boš Bogu hvaležen, da je JeZ uS tvoj Odrešenik, da si po sv. kerstu Njegov učenec, Njegov brat in dedič Nj e ' govega kraljestva postal? Zato vzdihni in reci: Molitev: Tisočerna hvala Ti bodi, večni in usmiljeni Bog, da sem otrok Tvoj e sv. cerkve ; dodeli mi pomoč, da tej svoji materi vedno zvest in pokore® otrok ostanem, in da boš tudi Ti vseskozi moj ljubeznjivi Oče! Amen. 8. listopad ali november. Sv, Bogomir ali Gotfrid, škof. ( 1 . 1118 ). ogomir se je rodil okoli 1. 1066 na pristavi Moli 11 ' kort poleg Šoasona na Francoskem od plemenitih st* 1 ' rišev. Bil je edini sin pobožnega Fulkona, ki ga r/> * nebeški dar spozna in v tudi za nebesa izreja. Zato ga kofl^-j 5 let starega odda v Šent Kentinski samostan, kjer jo 1*J 8. listopad: Sv. Bogomir ali Gotfrid, škof. 229 bogoslužni Miroslav za opata, kteri je bil malemu Bogomiru kerstni boter. Samostansko življenje se mu sploh tolikanj Popada, da, ko v mladeniča doraste, ne mara več nazaj k s vojim starišem se verniti, temuč želi v samostanu ostati. Ko mu mati zamerje, poda se tudi njegov oče v nek samo¬ stan in srečno dokonča v njem svoje življenje. Pobožni opat lr aa nad svojim rejencem največe veselje, ter ga preobleče v teniško haljo; ko menih pa ima povelje bolnikom streči. Kavno to pa mu je prav ljubo delo. Noč in dan je pri nji¬ hovih posteljah, da jim prestilja, jih preoblači, snaži, jim zdra¬ vila ali jedila daje, tolaži ali k poterpežljivosti opominja; kedar mu pa čas pripušča, gre v kak samotni kraj, da moli a li svoje grehe objokuje. Spoznavši njegove čednosti posveti §a Nojonski Škof v mašnika, in mu še le 25 let staremu na¬ loži težavno delo, propadlo Rožansko opatijo v Kampaniji Zo pet povzdigniti. V zaupanji na Boga se poprime težkega posla. Njegovim ljubeznjivim besedam in lepim izgledom 8e pospeši, stari red in poprejšnjo krotitev med menihi zopet Westi. 2. L. 1103 je bilo v mestu Troa cerkveno zbirališče, kamor tudi Bogomir pride. Tu zahtevajo Amienski poslanci, ker je bil njihov škof umeri, ravno njega za njegovega na¬ rednika. Kakor vsi sveti možje prestraši se tudi on te česti, 111 le s silo ga primorajo, da jo prevzame. Bos, ter s sol- ^ami in molitvijo pride po prejetem posvečevanji v mesto, 111 ima v Sent Firminski cerkvi ginljiv nagovor na obilno Obrano ljudstvo. Njegovo stanovanje je, kakor ubožnega s luŽabnika Jezusovega. Nič noče za-se prihraniti, ubogim P a vse dati. Večkrat zdihuje: ,,Joj mene najnesrečnišega ^d ljudmi! Jez imam služabnike in več od vsega, nego 1111 je treba; koliko pa je ubogih, ki nimajo obleke, in mo- r fjo toliko zime in nezgode terpeti!“ Pri njegovi mizi je sleherni dan 13 ubogih jedlo, kterim je on sam stregel in ll pge umival. Vsakemu potrebnemu so bila vrata njegove ^ise odperta. Nekedaj pride gobov siromak, ko ravno škof P r l kosilu sedi, prosč ga jedi, da bi si lakoto utolažil. Berž 11111 ukaže ribo prinesti. Nad tem ključar godernja; škof pa 11111 d6: ,,Se mar spodobi, da imam jez prepolno mizo, Kri- stus p a v ubogih lakoto terpi? Ali niso ubogi z ravno to 6110 odrešeni, kakor jez; ali niso deležni mesa in kervi Kri- stusove ter večnega zveličanja v nebesih? In jez, najzanič- PVŠi rned ljudmi, naj bi draga jedila vžival, ubogi pa naj glad terpeli?“ Drugikrat ga sreča na potu na pol nag er ač, prosč ga miloščine. Ker pa Bogomir nima nič de- 230 8. listopad: Sv. Bogomir ali Grotfrid, škof. narjev pri sebi, sleče takoj svojo suknjo in mu jo da. Po¬ leg te ljubezni do ubogib imel je enako gorečo ljubezen do neumerljivih duš. Bilo je v njegovi škofiji veliko gerdih razvad, razuzdanosti in preširnosti. Teb se loti brez odla¬ šanja z mečem Božje besede, in dasiravno mu velikaši na vso moč nasprotujejo in nagajajo, vendar s svojo serčnostjo ne odneba, jib svariti. Zarotč se celo nekteri hudobneži, da ga bočejo nadležneža s pota spraviti. Pošljejo mu pod pretvezo, da mu bot6 s spoštovanja darilo pokloniti, ostrte¬ penega vina. Pa Božja roka ga varuje. Primeri se, da nek pes od njega najprej pije, ki pri tej priči pogine, kar škofe na sled hudobije pripelje. Ta hudobija ga grozno boli; po- gostoma moli in zdihuje k Bogu za pomoč, in noč in dan se trudi, terdovratneže spreoberniti. Vid6 pa, da ni nfe sadu, ima se za nevrednega, da bi še dalej škofovo službo opravljal. Popustivši jo umakne se v Grenobeljski samostan, da bi tu v ostri pokori in v ljubem miru tem lagljej za zve¬ ličanje svoje duše skerbel. Ondotni prijor si sicer ne upa, ga brez papeževega dovoljenja med brate sprejeti, odkaŽ® mu vendar za sedaj malo celico. 3. Med tem se pritožijo Amienski poslanci pri Rom¬ skem nadškofu zarad njegovega odhoda. Vsled tega se zber 6 nekoliko škofov v posvetovanje, ki mu po pismu to-le sp°' roče: Po cerkveni postavi mu ne gre svoje škofije popu¬ stiti ; tudi ni pred Bogom zaslužljivo, akoravno bi v puščavi še tako sveto živel, poleg tega pa zročene verne pogubi pr°j puščal. — Zdihujoč se verne nazaj v svojo škofijo, znovm prijemši s krepko roko za pastirsko palico. Toda serca osta¬ nejo terdovratna, kakoršna so bila. Tu oznani nekega dn 6 s kervavim sercem neznabožnim prebivalcem Amienskega mesta grozovite sodbe Božje. Dasiravno ga ne poslušaj 0 ) vendar se njegovo prerokovanje še tisto leto izpolni, Jfe sv. Jerneja večer so videti nad mestom černi oblaki. Stra¬ hotna nevihta nastane, in bliski in strele švigajo sem te r tje, da je v malo trenotkih vse mesto v ognji. Razen cerkvi škofovega stanovanja in nekoliko hiš ubogih pogori ys 0 mesto do tal. Sedaj začn6 zdihovati in jokati; škof pa jm tolaži, ter k pokori in poboljšanju opominja, rekši: „Otr° 01 ! vi terpite pod strahovalno roko Božjo. Vklonite se vsaj sedaj njegovim grozovitim sodbam, in poboljšajte vsaj sedaj) dasiravno vže kasno dovolj, svoje življenje! če to storit 0 ) obljubujem vam, Kristus vam bo zopet usmiljenje skazal, i° vaš stan bo prihodnjič veselejši, nego je bil do sedaj!“ y in enako svarjenje ima sicer pri nekterih, toda le za ® a t 8. listopad: Sv. Bogomir ali Gotfrid, škof. 231 '-asa, nekoliko vpliva. Kmalu pa se poprejšnja mlačnost in razuzdanost zopet vgnjezdi. Grozno to svetega škofa koli, m njegovo serce ne najde nikjer več ne miru ne tolažbe, bridko toži svojim prijatlom: „<3esa se kočem še veseliti? Jez sem kakor vladar na ladiji, ki je kermilo zgubil in mora ladij o vetrovom prepustiti, če jo tudi ob skalovje treščijo. Jloja duša, vsa v vihrah in stiskat, nima več moči in nik¬ jer več miru, ki je vže dalej časa od nje zbežal.“ Njegove e dine želje in prošnje k Bogu so bile, da ne bi v tem vi¬ harnem Amienu umeri. Te želje se mu izpolnijo. Na potu X Bems tako oboli in oslabi, da mora na neki pristavi ostati, ^ent Krispinski in Krispinijanski opat ga da od tod po 'lolnu v svoj samostan blizu Soasona prepeljati, in tu zaspi stuerti pravičnih 8. novembra 1 . 1118. Obrazuje se kot škof z mertvim kužekom pri nogah. Božje usmiljenje v Njegovih šibah. O kervavelim sercem je sv. Bogomir razuzdanemu in v hudobije po¬ veznjenemu Amienskemu mestu oznanoval šibe Božje. Bridko mu je bilo bn sercu, daje tolike nesreče videl nad prebivalce priti; todaBožjeodla- Sa uje m prizanašanje dospelo je do verhunca, in Njegova pravičnost jela je s h’ahovati, pa le, daje poleg kaznovanja tudi svoje usmiljenje pokazala. Kaj P a da so na videz šibe Božje, če pošilja nad ljudstva splošne nadloge, kakor ku go, lakoto, vojsko, povodnji in potrese, sušo, dragino, točo, uimo na polji, Vsrečo v hlevih i. t. n. Toda v teh grozovitih šibah Božjih je tudi Njegovo Movito usmiljenje skrito. Zato da take kazni večidel naprej oznaniti. V Njegovem imenu žugajo pridigarji, spovedniki in drugi pobožni možje. To j )a iz tega namena, da bi se ljudje poboljšali, svoja hudobna pota zapustili in z °Pet z ravnim sercem Bogu služili. Da pa te šibe v resnici pridejo, ker nihče Z; ->-žuganje ne mara in se k svarjenju hudobneži le posmehujejo, Bog to stori, ? a j bi ljudem pokazal, daje On Gospod, Vsemogočni, Gospod vojnih trum ; Ke r Njegova sta nebo in zemlja. Odpre jim oči, ki so jih nalašč stisnili, od- k' e ušesa, htera so nalašč zamašili, in ljudje, spoznavši svojo nezmožnost, j. sij o milosti, gredd v se in se poboljšajo. Splošni vik, jok in krik tepenega Judstva tudi tiste strezni in snarnetva. ki ■ ?Osti h •va tudi tiste strezni in spametva, ki v svojem napuhu in svoji prevzet- vero v Božje vladarstvo sveta taje in se prederznejo, splošne nadloge, s uruni Bog terdovratna in nespokorna ljudstva kroti, za primerljeje ali na- Ane dogodbe spoznavati. Prisiljeni so spoznati, da viharji in nevihte, grom .. strela, deževje in vročina, bolezni, vojske, požigi, nerodovitnost i. t. n. so j, e v Božji roki, po kterih nehotč spoznavajo mogočnost Najvišega. Tako z eno roko udarja, da z drugo ozdravlja, z eno rani, da z drugo celi. Kaj 1 pa tudi bilo s človeštvom, da bi ga Bog v njegovi slepoti dal tje v en dan a prej tavati, da bi se mu zmiraj po njegovi volji godilo, da ne bi njegovim . 1 a stim verzeli zagradil, temuč bi mirno gledal in čakal do dne vesoljnega P°Vra6ila ? Koliko bi jih bilo pač izveličanih ? Tako pa Bog pogostoma vže n 'jp življenji tepe in strahuje, da tem, ki se poboljšajo, v prihodnjem živ- prizanese. Tako pošilja nespokornikom svoje šibe, da oteva njih duše. 232 9. listopad : Sv. Teodor ali Božidar, mučenec. Spoznavaj toraj tudi ti resnico prerokovih besed : „Tvoje usmiljenje, o Gospod, gre nad vsa Tvoja dela“ — in „usmiljenje Božje povzdiguje pri sodbi.“ (Jak. 2, 13.) Moli to neskončno usmiljenje Božje in reci: Molitev. Moj Bog in Oče! ne odtegni mi Svoje usmiljene roke in ne daj, da hi se klicu Tvoje milosti zoperstavljal in v svoji slepoti zameri. Tepi me, ako sem vreden, v tem življenji, le v večnosti mi prizanesi! Amen. 9. listopad ali november. Sv. Teodor ali Božidar, mučenec. ( 1 . 306 .) v. Gregorij Nisenski, ki je imel pohvalen govor na grobu tega svetnika pripoveduje o njem to-le : 1. Rodil se je v deželi Hus, rojstni pokrajini Jobovb od plemenitili starišev, ki pa niso bili niti imenitni, uit 1 bogati. Ko v mladeniča doraste, vverstijo ga v vojaščin 6 ter ga odpeljejo z drugim lcerdelom vred v Pont k četi, k 1 je v glavnem mestu Amazeja stala, ali prav za prav po zim 1 ondi stanovala. Tistega leta, 306, jameta cesar Maksimij a ® Galerij in Maksimin Daja kristijane grozovito preganjaj Teodor je bil sicer ko vojnik novinec, a ne ko kristijan. 25 možato stanovitnostjo spoznava očitno svojo vero. Od p 0 }' kovnika vprašan, zakaj da se prederzne cesarski ukaz zan 1 ' čevati, odgovori mirno: ,,Jez ne poznam nobenih bog<* v > kajti tisti, ki jih vi za take imate, niso bogovi, ampak ha' diši; moj Bog je Kristus, edinorojeni sin Božji. Sedaj m e pa reži, tepi, mesari ali žgi; vse mi je prav, ker vsi udj 6 mojega telesa so svojemu Stvarniku to počeščenje dolžni- Rolkovnik, nad to neboječnostjo mladega novinca se zavzel* 16 in se posvetva z drugimi častniki ali oficirji, kaj ž nj* 1 ^ storiti, bklenejo, dati mu nekoliko odloga, da se premi®* 1 in se spametuje. IzpustivŠi ga žugajo mu, da naj preudari potem pa pride in daruje. Med tem časom Teodor moh; se na mučenstvo pripravlja in sam sebe Bogu daruje. Sr e(l1 mesta ob bregu reke Iris stal je ajdovski tempelj, posvečm 1 materi njihovih malikov, Cibeli. Teodor gre in ta temp^ po noči zažg6, da s podobo vred do tal zgori. To je ^ njegov odgovor na dani mu premislek. Tudi se nič ne skri v ^ 9. listopad : Sv. Teodor ali Božidar, mučenec. 233 nič ne taji, da ne bi ga bil on zažgal, marveč se tega ( tela očitno veseli. Zarad tega požiga pri gosposki zatožen deželni oblastnik Publij njegovo hudobijo polkovniku na¬ gnani, vprašaje ga, če mu je morda on sam k temu dal po¬ šlje. Polkovnik razodene, da je marveč Teodora vže več¬ krat posvaril, naj bogovom daruje, in mu je ravno sedaj o tem dal odloga za premislek. Ko je toraj sedaj še celo tem¬ pelj požgal, dvojin je hudodelnik, ki naj ga deželni oblastnik Po vsi ostrosti postave kaznuje. 2. Pripeljejo ga pred deželno sodnijo tako neostraše- ^ega, kakor da bi bil sodnik, ne pa zatoženec. Na oblast¬ nikovo vprašanje, zakaj da je boginjo sežgal, mesto jo mo¬ liti, reče: „Zaž'gal sem les, da bi moč vaše boginje poskusil; P a glej, njeno božanstvo te poskušnje v ognji ni prestalo. u Oblastnik ga da pretepsti in mu še s hujšim terpljenjem žuga, ako cesarskih ukazov noče slušati. Ali Teodor mu odgovori: n V zaupanji na nebeške dobrote in krono zveličanja se celo najgrozovitniših muk ne bojim. Moj Gospod in moj Kralj J e vedno pri meni, On me bode rešil, kedar bo moja moč Pni kraji.“ — Za žuganjem jame se mu oblastnik prilizovati ln mu zlate gradove obetati, na to pa ga zopet neusmiljeno terpinčiti. Teodor terpi vse z nezmagljivo serčnostjo, Ica- koršno le živa vera in goreča ljubezen more dati. Najhujše tedečine ga ne zmorejo, da bi le enkrat zaječal ali vzdihnil, jko se mu udje raztezajo, ko sklepi in členi pokajo in že¬ lezni grebeni njegovo meso v kosce tergajo, poje iz psalma Y ersto: ,,Hvalil bom Gospoda vsaki čas, Njegova hvala bo Vs eskozi v mojih ustih.“ Tako na telesu poškodovanega in Razmesarjenega, na duši pa z nebeško tolažbo pokrepčanega Otirajo ga zopet v ječo, kjer Bog čuda svoje mogočnosti ^ad njim ponovi. Vidi se namreč po noči v njegovi ječi Rajska svetloba in čuje mnogoglasno, lepo ubrano petje. Z ^.Čudenja stopi čuvaj v ječo; a ni ne svetlobe ne pesmi več; t-eodor mirno počiva med spijočimi jetniki. — Tako ga še 2 nekterimi mukami skušajo od vere odverniti, ki so pa vse aptonj. Naposled ga oblastnik vpraša: „Kaj toraj hočeš, f. .P r i nas živih ostati, ali pri svojem mertvem Kristusu iti?u Poln veselja zakliče Teodor: „Jez sem bil, sem in °dem s Kristusom. 44 Sodba je sklenjena; glasi se: ,,Na ger- IJl ado ž njim! 44 Do nje pripeljan, se pokriža, in ozerši se za- Pazi svojega preljubeznjivega prijatelja Kleonika, ki milo J°ka; reče mu: ,,Bratec, jez te čakam, pridi kmalu za menoj ; Razločljiva tu, hočeva še tam skupaj biti. 44 — Plameni švig¬ al 0 po njem, njegova duša pa iz njih v nebesa po zaslu- 234 9. listopad : Sv. Teodor ali Božidar, mučenec. ženo krono mueenstva 17. februarija 1. 306; vendar latinska cerkev vže od nekedaj njegov spomin 9. novembra obhaja. Neka pobožna gospa, po imenu Evzebija, kupi njegove ostanke; jih z dišavami namaže, v lepe tančice povije in na svoji posesti v mestu Evhaja pokoplje. Obrazuje se ko mladenič v rimljansko-vojniški opravi z gorečo skb' dalnico derv poleg sebe. Nektere verste iz hvalnega govora sv. Gregorija Nisenskega o tem svetniku. loščenje sv. Teodora se je kmalu po vseh jutrovih deželah pričelo- Njemu na čest sezidali so mnogo cerkev in romali v procesijah v Evhajo h njegovim ostankom. Vsako leto so obhajali slovesen praznik na njegove« 1 grobu, ob kteri priliki je sv. Gregorij Nisenski v 4. stoletji o njem sledeh govoril: „Kdo vam je, ki ste iz vseh krajev iz mest in z dežele privreli, z« a ' menje dal k popotovanju, da ste se sedaj v terdi in merzli zimi v tako obil' nem številu na tem svetem kraji sešli ? Ali ni očitno, da je sveti mučenec & vojaškega stanu tako rekoč s trombo dal bojno znamenje in jih tako velik 0 iz mnogo dežel priklical na kraj svojega počitka, ne da bi jih za vojsko ob°' rožil, temuč jih k sladkemu, za kristijana tolikanj spodobnemu miru pripelji' Njegova duša živi sedaj z zveličanimi v nebesih; njegovo truplo pa, to čestd 0 in čisto orožje njegove duše, ki ga ni nikedar z notranjimi strastmi in poželj 1 ' vostmi omadežal, leži tu na posvečenem kraji, visoko češčeno in kakor drag a svetinja shranjeno za dan vstajenja. Druga merliška trupla so večidel vse 1 ® v gnjusobo, in nihče ne gre rad memo groba. Kdor po naključji najde od' pertega, oberne s studom in merzenjem svoje obličje strani, in globok 0 vzdihne nad skurnostj o, ki j o trohnoba pri človeku rodi. Drugače je tuk a J na svetem kraji našega zbirališča. Tu vsak želi mertvaški raki se približaj da bi dotaknivši seje posvečenje in blagoslov prejel. Ce se mu potem dovoh nekoliko pepela iz rake sv. mučenca seboj vzeti, shrani ga kakor dragocen 0 darilo. Kako srečnega pa se še le tisti čuti, kteremu se dovoli, da se sveti* 1 ostankov samih sme dotekniti! Objemši in poljubivši koščice svetega muče« c& toči solze milovanja in ljubezni, kakor da bi bil še živ, prosč ga v serčni n® 0 ' litvi njegove priprošnje. Iz vsega tega se uči, o bogaboječe ljudstvo, kak 0 draga pred Bogom je smert Njegovih svetnikov. Kteremu kralju ali po0 e ' meljskemu velikanu še skazuje tolika čest, kakor temu enkrat ubogemu 111 malo čislanemu vojnemu novincu, kterega so angelji za boj mazilili, in g a J 6 Kristus ko zmagovalca kronal ?“ K sklepu pa kliče Gregorij sv. mučenca 11 £l pomoč z besedami: <$ Molitev. „0 ti čudoviti in med spričevalci odlični možak, prosi ponižno, ^ dežela kristijanov postane žitno polje, ki v veri na Kristusa do konca čaS° v bogat sad prinaša za večno življenje, ki nam ga je zaslužil Jezus Kristus, kt e ' remu bodi z Očetom in svetim Duhom slava, gospostvo in čest sedaj in vek 0 ' maj ! Amen. 10. listopad: Sv. Andrej Avelinski, iz reda Teatincev. 235 10. listopad ali november. Sv. Andrej Avelinski, iz reda Teatincev. ' (L 1608.) O eta 1521 rodilo se je v Kastronuovi (Novem mestu) na lljtNeapolitanskem dete, ki je pri sv. kerstu ime Lancelot prejelo. Komaj mu pobožna mati znamenje sv. križa ^a Selo vtisne, posnema jo deček še nevedoč, kaj stori, po- Sostoma sam. Ko jame govoriti, moli sam od sebe brez Materinega priganjanja sv. rožni venec. Kedar drugi otroci Po cestah in ulicah igrajo, videti je pri molitvi, ali male °ltarčike staviti in po otroški šegi sv. mašo brati. Pervi dolski poduk prejme od svojega ujca, ki je bil veliki duhoven °5®ga mestica. Potem pa ga pošljejo v Neapolj v višje šole. * Že učenec pa ima za voljo svoje telesne lepote veliko zale- z °vanja prestati od nesramnih žensk, ki mu strežejo po nje¬ govi nedolžnosti. Tako si ga hoče neka mlada vdova naj- P r ej z darili, ktera mu na njegov dom pošilja, potem pa po *Mki drugi ženski, ktero k njemu pošlje in mu svoje želje Razodene, pridobiti. Sramežljivi mladenič, to slišavši, zarudi M s sveto nejevoljo reče: ,,Poprej si bom z lastnimi rokami ^1 izruval, nego v greh dovolil, ki Boga tako močno raz¬ žali.“ Prišedši na očetov dom zalezuje ga njegova dojnica, r ga je kedaj izrejevala in mu veliko lepih naukov delila. Zvečer, ko ravno v svoji spalnici klečč vest izprašuje, pride ^esramnica k njemu, nagovorivši ga v greh. Premišljaje, kako bi jo brez hrupa odpravil, reče jej, da ima še nekaj P°sebnega opraviti, naj poznejše pride. Ko pa odide, za¬ pahne in zaklene duri, ter znovič poklekne, da se v molitvi ‘°gu za to rešitev zahvali, in Ga prosi, naj ga v enakih ^Mšnjavah obvaruje, zaročivši se mu z obljubo vedne čistosti. k*dsle se še bolj varuje in sklene, ostudnemu svetu se odpo¬ vedati in se po mašnikovem posvečevanji Gospodu posvetiti. . a ta stan pripravlja se z molitvijo, z ukom, s pobožnostjo P) premišljevanjem, ter prejme štiri manjša posvečevanja. , a more za blagor bližnjega delati, zbira vsako jutro dečke M deklice svojega rojstnega kraja in jih v verskih resnicah P°duČuje. Potem jih pelje v cerkev k sv. maši, kjer jih ° c oli oltarja postavi in ž njimi vred moli. Zvečer pa jih "Mpet okoli sebe zbira, da ž njimi ponavlja, kar jih je zjutraj Mij naposled pa lavretanske litanije ž njimi opravlja.. B,az- PpstivŠi jih podari jim sv. podobic, molekov ali drugih ena- d* reči. Sad njegovega prizadetja se kmalu- pokaže; kajti 236 10. listopad: Sv. Andrej Avelinski, iz reda Teatincev. otroci so prihajali pobožni, ubogljivi, sramežljivi in pokom 1 v spodbudo odraščenim. Tako slavno doverši višje šole in se kot doktor sv. pisma in svetnih pravic v 26. letu svoje starost! da v mašnika posvetiti. Tu ga jame hudoba napihovati, da h 1 se za voljo svoje učenosti po imenitnih in častnih službah spenjal. Toda nek pobožen redovnik mu posvetne česti tako ognjusi, da je z neko pravedniško, duhovsko službo zado' voljen. Tu se primeri, da ko pravednik enega svojih pr 1 ' jateljev pred sodbo z neko lažjo izgovori, kar ga potem, ko tisti večer v sv. pismu bere besede: „Usta, ki laž govor®) umorč dušo“, tolikanj peče, da se zarad tega malega greha bridko joka in svojo službo odloži. 2. Odšle obrača ves čas za cerkveno službo dušam ^ blagor; nikoli ni videti brez dela. Sem ter tje po cele noč 1 čuje, navadno pa si komaj štiri ure za spanec privošči. C 0 pa v teh odločehih urah ne more spati in pride ura, ko p 0 navadi vstane, dč svojemu životu: „Ko sem jez hotel spath ti nisi maral; sedaj pa, ko ti hočeš, jez ne maram; zato vstani.“ Ob pasu nosi seboj peščeno uro, da se vedno sp°' minja, kako hitro beži čas, in da ga spodbada k vedni d 0 ' lavnosti. Njegova navada je, reči, da človek nima veČeg a sovražnika, nego je lenoba in pohajkovanje. Ako bo treb a od vsake nepotrebne besede odgovor dati, kaj še le od tolik 0 zgubljenega časa, ko je vendar vsak trenotek neskončne cen 0 ’ Večkrat s solznimi očmi zdihuje: „Oh, kolikerim je čas pr 0 ' dolg, da bi komaj bilo, ako bi jim ga kdo preganjal; ve 11 ' dar pa je tako kratek in se ne da prideržati.“ Za volj 0 njegove pobožnosti in kreposti stori ga nadškof za prednik^ v nekem ženskem, dušno jako propadlem samostanu, kjer f na vso moč prizadeva, potrebno samostansko krotitev, ind 1 ' tev, in premišljevanje zopet vpeljati. Za tega del pa se » e ' kemu imenitnemu gospodu, ki je bil tega propada naj veC kriv, grozno zameri. V zvezi z nekterimi spridenimi 11 ir nami se zaroti, s pota ga spraviti. To potoži Andrej sv 0 ' jemu spovedniku, opatu Jovanu Marijoniju, ki ga k škof 11 pošlje. Škof pa mu veleva, da naj odsihmal v samostan 11 stanuje, da bo nerodnosti tem lagljej videl in oviral. y se preselivši prigovarja jim z ljubeznjivimi besedami, j 1IlJ nebesa in pekel pred oči stavi, da bi jih na pravi pot vernil; a vse zastonj. Te nesramnice celo sklenejo, ga 0 življenje pripraviti. Res se zgodi, da ena izmed njih pomočjo unega brezbožneža dva zavratna morilca naj^ 6 ’ ki ga v cerkvi zalezeta, ter ga na obrazu močno ra« 1 ^ in mu nos prekoljeta. Na to vendar zbežita, Lancd 0 10. listopad : Sv. Andrej Avelinski, iz reda Teatincev. 237 P a gre naravnost k Marijoniju, mu o tem napadu povedat. Marijonij berž pokliče ranocelnika, ki mu rane kmalu ozdravi, jih ni bilo skoraj čisto nič znati. Bog sam pa tudi to ^dobijo ostro strahuje. Mladenič, ki je ona morilca najel, )e bil na pragu tiste cerkve, kjer je bil Lancelot ranjen, Preboden; nuna, ki je bila ž njim v zvezi, bila je od mer- Mda zadeta, ravno ko je hotla zdravila piti; — ves samo- s tan je bil do tal razdejan, neznabožne ženske pa za pokoro P° drugih samostanih potaknjene. — Dokler se mu rane ce¬ lo, ostane Lancelot v samostanu Teatincev pri svojem spo- Ve dniku in ondotnem opatu Marijoniji. Pobožno življenje Menihov, lepa edinost, mir in tihota v samostanu se mu med te or časom tako priljubi, da opata poprosi, naj ga sprejme | njihovo družbo. Bil je 30 let star, ko ga opat na praznik Marijinega vnebovzetja v meniško haljo preobleče. Izvoli 81 ime ,, Andrej “, da bi se po izgledu tega apostola temveč opominjal, po potu Kristusovega križa hoditi. Za časa, ko D bil novinec, zroče mu v skerb človeka zmešane pameti, ki ga za vse mu skazane dobrote le zmirja in graja in še eelo pretepa. Vse to Andrej tiho poterpi, mu daje jesti in Piti, ga snaži, pere in umiva, ter mu celih 20 mesecev streže, Mdcor mati svojemu otroku, dokler ne umerje. Po storjenih Meniških obljubah gre v Rim k groboma svetih apostolov, c Jer cel mesec ostane ter noč in dan od cerkve do cerkve h°di in moli. Po prihodu nazaj v Neapolj zroči se mu s JuŽba učenika novincem, ki jo 10 let z najboljim vspehom °pravlja. Potem je bil prednik v več samostanih svojega Fe( la, kjer se je posebno s spovedovanjem, podukom in obisko¬ vanjem bolnikov trudil. Pri njegovi spovednici je bila to- l ka gnječa, da je do malega vse prebivalce velikega Nea- P°litanskega mesta sam oskerbel. Za ranega jutra bil v je Pervi v spovednici, in je zvečer šel poslednji iz nje. Ce I 9, kak bolnik na dom pokliče, nobena ploha, noben zader- 6 k ga na potu ne ustavi. Kedar koga z Bogom spravi, lla jveča skerb mu je, v Božji milosti ga ohraniti, „kajti pravi, jPieobernjenje je enako novorojenemu detetu, ki je brez ve- 'he skerbljivosti v nevarnosti, kmalu zopet umreti.“ 3. Dasiravno pa celi dan za druge dela, vendar pa SV( >je duše nikakor ne pozabi. Rajše si pri spanji odter- da mu za molitev, premišljevanje in pokorjenje časa Mtaja. Pri polnočnicah je vselej pervi v cerkvi, in če prav °lan, vendar se v kor potrudi. Kot poseben častilec De- Ace Marije moli vsak dan njene dnevne ure in več rožnih Ve ftcev. Če je čez dan po drugih opravilih v tem zaderžan, 238 10. listopad: Sv. Andrej Avelinski, iz reda Teatincev. prikrajša si obed ali večerjo. Kako dopadljiva je bila De v ' Mariji ta pobožnost njenega služabnika, pokazalo se je med drugim iz tega-le: Štiri leta pred svojo smertjo posadi j a ' belčno peško na vertu. Iz te priraste lepo drevo, ki j 0 ravno 15 lepo rudečib jabelk rodilo kot podoba petnajsteric skrivnost sv. rožnega venca. Čudno pa je bilo, da se 1° število jabelk ni zmanjšalo, če je prav kdo kterega utergalj in da so od perja, cvetja in sadu tega drevesa bolniki cel° ozdraveli, JŠploh je bila molitev njegova tolažba, njego^ 0 krepčilo. Še, ako je s kterim govoril, videlo se mu je, k.ak° da se njegovo serce le z Bogom peča. Nadškof Pavel Tol 0 ' zanski imenoval ga je ,,čudež molitve. “ V njegovem živo' topisu bere se več takib čudežev, ki so se po njegovi m°' litvi bili godili. Največi čudež pa je bil silni blagoslov ki se je nad vsemi njegovimi deli razodeval. Neštevil° a bila so spreobernjenja terdovratnib grešnikov. Posebno &i' dovit bil je sad, ki po njegovi neutrudljivosti v Pijačend dozorel. Ondotni škof si ga namreč naprosi, da bi ž nj e ' govo pomočjo razdivjano škofijsko o krajino v kerščanski r e . spravil. V malo časa Andrej s svojim izgledom, s svoji*#* pridigami in z molitvijo neskončno veliko doseže. Popr e J uporna duhovščina sprejme zakone Tridentinskega zbirališč’ Poprejšnja gizdavost in nesramnost v obleki se umakne p°i nižnosti in sramežljivosti. Hiše očitnih hudobij in ostudnost 1 zginejo; razuzdane ženske ali odidejo ali se v pokorilnica} 1 združijo, kjer po Andrejevem vodilu ostro in pobožno živ 0. Poleg njegove milobe, priserčnosti in modrosti mu pri spr 0 obernjenji grešnikov dokaj pomore dar, da ljudem v nj notranje vidi. Nekega dne, pozvan k bolniku, na potu n 0 ' nadoma obstoji, ter reče temu, ki je ponj prišel: „Ti kličeš, da naj grem drugega spovedat, ni ti pa skerb, da C* svojo lastno dušo od te hudobije, (povč mu jo tiho na ub°i očistil, in nespametno veruješ, da je Bogu neznana, ki ve* 1 ' dar' vse skrivnosti prezira. Le dobro premisli, ker maŠč 0 ' vanje Božje ni deleč. “ Kakor od strele zadet prosi ga ubog 1 grešnik, da ga z Bogom spravi. 4. Kar zadeva telesno mertvičenje, poslednjih 18 l e ni niti mesa, niti jajec, niti rib vžival. Vsa njegova hr aIja ' je bil bob, kterega si je za 4 dni popred skuhal. Kaka p c ' resca solate ali sočivja so mu bila sladčica. Ko 74 let sta 1 oboli, vendar boba noče opustiti, in le pokorščina ga p 11 mora nekoliko drugih jedil vživati. Ko ga starčeka nag 0 varjajo, naj od svoje ostrosti nekoliko odneha, reče jim: rr sem za voljo 83 let od postne zapovedi izgovorjen, čutim s ° ib 10. listopad: Sv. Andrej Avelinski, iz reda Teatincev. 239 v endar, misle na svoje grehe in na svojo veliko lenobo v s lužbi Božji, k postu primoranega, da ž njim razžaljenega Hoga utolažim.“ — Tako je govoril oni, ki je po spričevanji svoj ib spovednikov pervo nedolžnost vseskozi neomadežano 0 hranil! — Njegova postelja je bila slamniea na dveh diljah. Vsak dan se je do kervi bičal, in sleherno jutro Gospoda P r osil, da naj mu čez dan kakovo terpljenje pošlje. Zato je 1*11 pa tudi pri največih krivicah ves krotak, v bridkostih Ves poterpežljiv, proti svojim sovražnikom zgoli milost in kerŠčanska ljubezen. — V terpljenji so ga slišali zdiho¬ vati : „0 kaj je vse to, kar terpim, proti temu, kar je moj Jezus zame zaničljivega terpel. Kdo bi mi pomogel, da bi Vjemu na čest z biči razmesarjen in z žeblji preboden ž ■Njim na enem križi svojo dušo izdihnil! Terpljenja so splošna 2 a vse; razloček je le ta, da hoče kdo poterpežljiv ali ne- poterpezljiv, kot desni ali kot levi razbojnik s Kristusom križan biti. Nadloge so le tedaj zlegi, kedar se z nevoljo prenašajo.“ Daši ravno sedaj merzličen, sedaj od kake druge Sramote, vzlasti pa od velike starosti ves razhreban, hodi Ve udar od hiše do hiše, da bolnike tolaži in uči, kako naj 8 voje bolečine v dušni prid porabljajo. L. 1608 poda se h), novembra ob palici Še maševat. Prišedši k spodnji stop¬ ici stori križ in jame per ve besede: „Stopil bom k Božjemu °ltarju“, kar ga mertud zadene, da se zgrudi v cerkvenceve f °ke. Zanes6 ga v njegovo celo in pokličejo zdravnike, ki P a spoznajo, da ni več zanj pomoči. Prejemši sv. zakra¬ site za umirajoče izdihne po hudem boji s peklensko po¬ lstjo okoli polnoči svojo dušo. Njegove telesne ostanke Pokopljejo v ondotni samostanski cerkvi, kjer se še dan da- 1108 Česte. Vže 16 let po njegovi smerti je bil za zveliČa- tl0 ga, 1. 1712 pa od papeža Klemena XI. za svetnika raz¬ glašen. Obrazu j e se v čer nem talarji z molekom za pasom. Najbolj gotova pomoč v poslednjem boji. . K° j e sv. Andrej na smertni postelji v poslednjih zdihljejih poje- a b jame se na enkrat mirno in ljubeznjivo obličje pobožnega starčeka P r eminjati, otekati in černo prihajati. Hudobni duh, kterega je tolikrat pre- ^ a &al in mu na tisoče duš iz krempljev iztergal, poskusi zadnji napad na t 0 ° v e & a služabnika. Jakob Torni, redoven brat, sloveč za voljo svoje sve- jj videl je v cunje zavitega moža ostudne podobe, ki seje k svetnikovim L ^' an > vstopil in njegovo dušo nadlegoval. Jakob, spoznavši, daje peklenska a , za P ove mu odstopiti, a zastonj ; zaroti ga, pa se le ne pobere. Tu mu lc *° nemudoma pomoč od nebes. Prikaže se čudolep mladenič, zgrabi sa- 240 10. listopad: Sv. Andrej Avelinski, iz reda Teatincev. tana in ga pahne v brezno, iz kterega je prišel. V tem trenotku mu otok ° a obrazu in začernelost zgine, in njegovo obličje je zopet jasno, mirno in lj u ' beznjivo, ter zamaknjeno v podobo Device in Božje porodnice Marije. Mislil si boš, ljubi bralec ! če je bil ta sveti mož pred svojo smer tj o od hudobe tako skušan, kaj bode še le z menoj ? Vsi cerkveni učeniki ter- dijo, da si hudoba v poslednjih trenotkih še posebno prizadeva, dušo umira" jočega v svojo oblast dobiti, in manj časa ima, več si prizadeva. Bog' to pripušča, da od ene strani pobožne še bolj poskusi in očisti, od drug 0 plati pa hudobnim vže naprej okušati daje, kaj jih v večnosti čaka. Zoper t° veliko nevarnost ima sv. katoliška cerkev za svoje umirajoče otroke najmoč" nejše pripomočke. Pošilja jim svoje mašnike k smertni postelji, da jih P° dobri spovedi z Bogom spravijo, jim sv. popotnico podelč, jih s sv. poslednje* 11 oljem pomazilijo, jih z blagoslovljeno vodo krope, jim prigovarjajo, za-nj 6 molijo, jim apostolski blagoslov podele in njih duše angelom priporočajo, jih neso v Abrahomovo naročje. Vendar pa hudobni duh le poskuša, ali ° e bi mogel duše od Boga odverniti. Najbolj gotovi pomoček toraj, tej nevai’" nosti ubežati, je pobožno, Bogu dopadljivo življenje. Ako si po izgledu s?- Andreja Av. svoje serce z besedo in dejanjem, z vsem mišljenjem in nag' njenjem Bogu popolnoma v last zročil, si ga od sveta odtergal in posvetil J® se v sveti ljubezni z Bogom zedinil, svest si bodi, da te hudoba od Boga od' tergati nebo mogla. Sam Jezus , dobri Pastir, te tega zagotovlja, rekoč ■ „M oj e ovce moj glas poslušajo, in j ez jih poznam, in hodijo za rn°' noj. In jez jim dam večno življenje, in ne bodo pogubljene vek 0 ' maj, in nihče jih ne bo iztergal iz moje roke.“ (Jan. 10, 27. 28.) Ak° si toraj Kristusova ovca, ako Njegov glas poslušaš in po Njegovih stopinj 0 ’ 1 hodiš, satan potem čez-te nima nič oblasti. Povem ti pa še en pomoček, ki ie v smertnem boji varuje, namreč otročje, stanovitno češčenje preblažene V e ' vice Marije. Sv. cerkev nas uči moliti: „Sveta Marija, Mati Božja, prosi ž ‘ l nas grešnike sedaj in ob naši smertni uri.“ Marijina priprošnja pri Bog 11 največ zamore. „Vsi sovražniki zbeže, pravi sv. Antoniu, spred smertne p°' stelje, Če se nebeška kraljica prikaže. Ako je Marija z nami, kdo je z°p 01 nas ?“ „Marija, pravi sv. Bonaventura, pošlje svojim umirajočim služabnik 011 ! arhangelja Mihaela in vse druge angelje na obrambo, da jih pred hudičevk 11 ! skušnjavami varujejo, in duše tistih sprejemajo, ki so se na svetu Mat 01 ’ Božji posebno priporočevali.“ Te besede ti poterjuje življenje sv. Andrej.! Avelinskega. Po otročje je vedno čestil Marijo, in Ona ga v poslednjem M ni zapustila. Poslala mu je arhangelja Mihaela, kije hudobo v brezno pah® 1 : Stori toraj, kerščanska duša, kar je ta služabnik Božji storil, in ne bo s® umirajočemu treba hudobe bati! Sklep. Obljubim Ti, o Jezus, da hočem Tvoja zvesta ovčica biti, se Ti v H 11 bežni podvreči, za Teboj hoditi in Tvojo sveto mater vseskozi po otročje č e stiti, naj bi mi sedaj, zlasti pa ob moji smertni uri na strani stala! Amen- Sv. Martin Turski škof (1. 400.) den najbolj narodnih in najslavniših svetnikov, svetloba Gn dika galske cerkve, čegar spomin vse kerščanstvo vi¬ soko časti, je sv. Martin, sin ajdovskega vojniškega polkov¬ nika, rojen L 316 ali 317 v Ogerski Sobotici, (Steinamanger,) Urejen pa v Paviji. Že v pervi mladosti je imel priliko, ® kristijani se pečati, kterih. ljubeznjivost ga tako prevzame, aa se v 10. letu skrivč dd med število katehumenov (učen- za sv. kerst) sprejeti. Pobožne kerščanske vaje in pre- ^iŠljevalno življenje ga že tedaj tako navdušijo, da ga le Mladost zaderžuje, po izgledu egiptovskih puščavnikov v kako Slj° pobegniti. Toda sužnost, čez vse stanove rimljanskega ^sarstva se raztezajoča, pokliče ga kot oficirskega sina pod Ajaški prapor. Se le 15 let star odpeljan je v Galijo in med n°ojike vversten. S hrepenečo željo po samoti v sercu zadegan ■I 6 med hrup in rožljanje vojniško. Mirno se vda v Božjo £>ij° , je zvest cesarju in svoji službi, pa tudi Bogu in ker- * a nskim dolžnostim. V vojnišlci obleki živi ostro ko puščav- ni k, ne oziraje se na razujzdanosti in gerde izglede svojih j°Var.šev. Dasiravno še ne kerščen, vendar je poln usmiljenja, v prščanske ponižnosti in poterpežljivosti. S svojim služab¬ nikom ravna kakor z bratom; slači ga, snaži mu Čevlje, pere & a in sili, da ž njim j6 pri eni mizi. Še posebno se mu pa lilijo ubogi; obiskuje in tolaži jih ter ž njimi deli svojo ^ 8a kdanjo plačo. Nekega dne jezdi s tovarši na sprehod. x lo je silno merzlo zimsko jutro. Pri vratih Amienskega ^esta vidi na pol golega, mraza trepetajočega berača, ki ^ernogredoče za miloščino prosi. Martin, ker nima denarjev ^ sebi, potegne meč iz nožnice, vzame svoj plašč, ga čez j re do prereže in d& polovico beraču, zagernivši z drugo po¬ lico sam sebe. Za voljo tega se mu nekteri njegovih tovar- ev posmehujejo , drugi pa se sramujejo svoje terdoserčnosti Življenje svetnikov in svetnic Božjih, IV. del. 16 242 11. listopad: Sv. Martin, Turski škof. in občudujejo blago dejanje. Po noči v spanji se mu prikaže Kristus s polovico tega plašča odet, rekši mu: „Poglej m 0 dobro in spoznaj svoje oblačilo, ki si ga ubogajme dal.“ P°' tem pa se Kristus oberne k trumi angelov, ki ga obdajajo? in jim d6: „S tem plaščem me je še nekerščenec Martin odel- Po tej prikazni oveseljen in v svojem sklepu poterjen 80 v 18. letu kerstiti in ob enem namerava, od vojaščine od¬ stopiti. Vendar pa ga vojniški oblastnik, njegov prijatelj? pregovori, da še dve leti ostane. Po zadobljenem odpustu ži v ’ nekaj let v neznani samiji, prej ko ne, v kakovem- samostan 11 11. listopad: Sv. Martin, Turski škof. 243 Sa m zase, pripravljajo se na službo Gospodovo. Okoli 1. 355 °klene se poznejše tako slovečega Poatierskega škofa Hilarija, ki ga z veseljem za svojega učenca sprejme, v potrebnih Jaukih poduči, in spoznavši njegovo gorečnost, pobožnost in 8v etost, mu manjša posvečenja podeli. Od tod ga žene želja, bi svoje stariše še videl, in ako mogoče, jih h kerščanstvu s preobernil, v Panonijo , kamor so se bili nazaj povernili. Ali le svojo mater in nekoliko drugih mu je mogoče spre- °berniti; oče ostane terdovaten. Ker pa grede povsod ka- Oliški uk, da je Kristus pravi Bog, očitno spoznava in Ogovarja, čertijo ga priverženci neznabožnega krivoverca Arija, kakoršni so bili tedaj škofje v Iliriji, do smerti, ga Zaničujejo, pretepč in iz dežele prepode. Sedaj se hoče sopet k Hilariju v Poatije podati. Zvedevši pa, da so ga v pre¬ gnanstvo odpeljali, oberne se v Italijo, živi nekoliko časa v j^ilanu v samostanski tihoti, pa tudi od tod se mora zvijačam 111 preganjanju krivovercev umakniti. Poda se na skalnati otok bialinaria (Isola d’ Albenga) ob Genuanskem obrežji, živ6 ob zeliščih in koreninah, dokler 1. 360 pozve, da se je Bilarij k svoji cerkvi povernil. Berž se odpravi nazaj k njemu, Janovi vsi z njegovo pomočjo ne deleč od mesta samostan kiguge (Ligtizč), pervi v Galiji. 2. Sedaj se Čuti srečnega. Vse sanje njegove mladosti, V;S e želje njegovih moških let so izpolnjene, vse težave so P r emagane, vse poskušnje se vidijo dokončane; serce in usta s ° mu polna hvale Božje. Toda ta zveličanski mir nima dolgo tfi *jati. L. 372 izvoli ga Turska duhovščina in ljudstvo za A°jega višjega pastirja, le nekteri k volitvi povabljeni škofje, Merim njegovo priprosto obnašanje, njegova borna zunanja °prava in njegovi nezravnani lasje niso po godu, zoper to Ogovarjajo. Da ga pa iz samostana privabijo, gre nek me- at jan k njemu, s pretvezo, da bi šel njegovo bolno hčer pre- Vl dit. Blizu mesta prišedši pa ga truma ljudstva obspe in s njami primora, da je v škofa posvečen. Ko škof živi am- ProŠ lartin revno in ubožno, kakor doslč, in neče v palači, Pak v mali celici poleg cerkve stanovati. Ker ga pa vedno Pohajajoče gnječe preveč nadlegujejo, ustanovi v pustoti med Oko Loaro in stermim pečevjem sloveči samostan Marmutijč, 1 jo bil do prekucijske dobe eden največih in naj bogatejših Sa mostanov na Francoskem. Sv. Atanazij iz Aleksandrije je 8 8v ojim lepim životopisom sv. puščavnika Antonija menihom P ot v zapadne okrajine pokazal; kajti njegovi spremljevalci, 8 kterimi je nekoliko časa v Rimu, v Milanu in Treviru v Pognanstvu živel, bili so pervi menihi, ki so jih zapadne 16 * 244 11. listopad: Sv. Martin, Turski škof. dežele videle. Tako se zbere v malo Sasa okoli Martina družba 80 rednikov. Med njimi jib je mnogo jako učenih in iz ple- menitib rodovin. Njihova stanovanja so lesene kolibe ali m skalovja izdolbene duplje. Nihče nima nič svojega, nihče ne sme ne kupovati ne prodajati, nihče ne gre iz svoje celice, razen k splošni molitvi. Starejši nimajo drugega posla, nege molitev in premišljevanje, mlajši pa prepisujejo knjige, P® enkrat na dan, in sicer še le zvečer, obedvajo. Vino vživati smejo le bolniki. Njihova oblačila so iz debele velblodne dlake tkana, njih postelja so gola tla in kamen pod glavo. Vsem v izgled je Martin sam; njegove besede in dela vne¬ majo jih k največi gorečnosti. Skerbno jih poprej podučevaje jemlje potem vselej nektere seboj, kedar obiskuje svojo škofijo- Kamor pa na jobiskovanji pride, pridiguje, obiskuje bolnike) tolaži uboge. Sola molitve in premišljevanja, šola treznosti in uboštva v Marmutiješkem tihomirnem skalovji stori g a škofa v pravem pomenu, vrednega naslednika Kristusovih apostolov. 3. Že pred začetkom drugega stoletja se je seme keršČan- stva v Galiji ukoreninilo, in za dobe cesarja Konštantina število kerščanskih občin od dne do dne množilo, toda veči¬ del le po mestih; na deželi pa je sploh še paganstvo in ma¬ likovalstvo vladalo. Slovesni darovi bili so sicer v prepovedi) a tempeljni, oltarji in stebri starih malikov stali so se povsod, z malikovalskimi podobami so še celo procesije ob¬ hajali. Tu je bil sv. Martin prav za prav apostol ljudstva) kmetov in pastirjev, prebivajočih po šumah in pustinah- Spremljan od trume svojih menihov hodi po deželi, enake vojniškemu poveljniku, ki s svojo četo razkropljenih sovraž¬ nikov išče, da tempeljne malikov, njim posvečene stavbe, ste' bre, smreke in tisočletne hraste ruši in podira. Pogostoin a je v smertni nevarnosti, ker prebivalci svoja svetišča serdite branijo; a vselej je po čudeži obvarovan in rešen. V izgle (i naj postavim le-sem to-le prigodbo: Poleg ajdovskega tem' peljna stala je velikanska hoja, tudi nekemu maliku posve¬ čena. Ajdje, videvši, kako se Martin pripravlja, da bi jo p°' sekal, rek6 mu: „Mi jo hočemo sami posekati, ako jo v za¬ upanji na svojega Boga v naročje vjameš in nam moč svojeg a Kristusa pokažeš." Svetnik, to obljubivši, d& se na nogm J zvezati, da ne bi mogel uiti. Drevo se poseka, in Martim poprej se pokrižavši, vjame ga v svoje naročje brez najmanj' šega poškodovanja. Ta in enaka čuda dela sv. škof s postom in z molitvijo, na ktera se ajdje v celih trumah k pravem 11 Bogu spreobračajo. Da pa ne bi se nazaj v svoje zmote p°' 11. listopad: Sv. Martin, Turski škof. 245 v račevali, sezida na malikovalskih razvalinah povsod cer¬ kve in samostane, po kterih naj bi se zasajeno seme Božjih Uaukov ohranilo in sad rodilo. Tako prežene Martin maliko¬ valstvo po deželi in deleč na okoli čast Božjo razširi. Pa hidi Bog podpira in poveličuje svojega služabnika po naj- veČih čudežih. Hudobe bežč pred njim, merliči vstajajo na njegovo molitev, sovražniki Jezusovega imena pred njim tre¬ petajo. Deželni oblastnik Tetradij je imel od hudobe obse- ^enega služabnika. Dasiravno malikovalec prosi vendar Mar- Bua , da naj pride in ga prežene. Ali Martin mu sporoči, da čez prag paganske hiše ne stopi. Tetradij, prestrašen ob¬ ljubi, da se hoče dati kerstiti, če Martin hudobo izžene. To 8 e zgodi, in Tetradij postane kristijan in njegov zvest učenec. ' Na poti v Sarter pride v vas, kjer zgoli malikovalci prebivajo, ter radovedni, ga videti, skup vrč. Precej jim z ačne oznanovati Kristusa križanega. Med tem pa prinese Ueka žena svojega mertvega sina predinj, prose ga, ker pri Bogu veliko zamore, naj jej ga oživi. Materine solze in misel, da bi ta čudež k preverjenju ajdov veliko pomogel, naklo- n jj° ga, da moli in od Boga oživljenje sina sprosi. Ta čudež Videvši padejo vaščani na kolena in ga prosijo poduka v kerščanski veri. Kedar pa take čudeže doprinaša, ne godi Se s povelji, z žuganjem ali rotenjem, temuč obleče se v de¬ belo rasovno spokorno haljo, potrese svojo glavo s pepelom, kakor ubog grešnik, ter poklekne in moli in duhovi zbeže. Bavno to poniževanje pa mu daje posebno moč čeznje in s poznanje njihovega zalezovanja. Tako se mu doma v celici pri molitvi prikaže satan ves s svetlobo obdan, okoli čela z z lato krono, leskečo se dragih kameno v, čez ramo s šlcerla- tastim plaščem, z veselim in smehljajočim obličjem. Reče mu: »Jaz sem Kristus, prikazavši se tebi za ljubo.“ Svetnik, ogle- dovaje ga nekoliko časa, mu odgovori: „Jezus ni rekel, da Pride v škerlatu in blišči zlata. Nikedar ne bom verjel, da se ^i Kristus prikazuje, ako ne v podobi, kakoršni je terpel, z znamenji svojih ran.“ Pri teh besedah lažnjivi duh zgine. 4. S ponižnostjo, to zmagovalko hudobe, sklepa Martin čudovito krotkost in poterpežljivost. Potovavši po škofiji sreča voz z vojaki , ko samoč spredaj pred svojimi spremlje- v Mei moli. Primeri se pa, da se konji pred njim splašijo. Rojaki, za tega del razjezeni, padejo nad škofa, in ga ne¬ usmiljeno pretepč. Med tem pridejo njegovi spremljevalci za hi im, in vid6 ga na pol mertvega, posadč ga na svojo to¬ vorno živino. Vojaki pa se usedejo sopet na voz; a konji Se po nobeni ceni ne premaknejo z mesta. Prestrašeni do- 246 11. listopad: Sv. Martin, Turski škof. mislijo si, da mož, kterega so pretepli, mora .sv. Martin biti; čegar čudeži so bili bolj znani , nego on sam. Pri tej priči se vernejo nazaj, prosč ga na kolenih odpuščenja, česar ji® 1 Škof brez Žale besede dodeli. — Eden njegovih duhovnikovi Bricij po imenu , bil je od njega za voljo njegovih nespo- dobnosti že večkrat posvarjen. Na mestu poboljšanja pa raz- naša najnesramniše laži čez Martina, in ga celo očitno za- sramuje in s silo žuga napasti. Martin pa ves krotak poterp 1 to surovo bruhanje, in ne odgovori ne besede. Ravno ta krotkost pa Bricij a premaga, da mu k nogam pade in g a odpuščenja prosi. Martin ga mirno pogleda, pomoli in m u odpusti. Ko se pričujoči nad tem čudijo, ker so mislili, da ga bo iz samostana pahnil, odgovori jim: „Ako je Gospod Judeža Iškarijota prenašal, kaj jez ne bi Bricija mogel pr 6 ' nesti?“ Na to prerokuje, da se bo Bricij spokoril, da bo sveto živel in njegov naslednik na škofijskem sedeži. In res Bricij postane Škof in svetnik, ki ga še sedaj sv. cerkev časti- — Daši ravno pa je bil sv. Martin tako krotak in poterpežljD? bil je vendar enako močnega serca. Cesarju Maksimu , kte¬ rega so vojaki na ta sedež postavili, očital je kar naravnost in odkritoserčno njegovo izdajalstvo nad pravednim cesarjem? ter ga ni hotel poprej v cerkveno občestvo sprejeti, dokler se ni od svoje krivice očistil. Vendar pa ga cesar večkrat k svoji mizi povabi. Pri eni teh priložnost povabljenih j e tudi več pervih služabnikov. Točaj ponudi natočeno zlato kupico cesarju; ta pa, brez da iz nje pije, pokloni jo škofa? ki zraven njega sedi, pričakovaje, da mu jo škof sopet nazaj postavi. Martin pije, toda kupice ne da cesarju, ampak ne¬ kemu duhovnu, kot najvrednišemu pri mizi. Cesar in nje¬ govi velikaši se nad tem spogledujejo , in s svetim spošto¬ vanjem premišljajo škofovo dejanje, ki duhovniško čast tako v6 Čislati. Da še nekoliko o njegovi ljubezni do čistosti le-sem p°' stavim, omenim naj te le prigodbe: Na enem svojih pope' tovanj izve, da blizu ondi neka pobožna devica v svoji hP 1 na kmetih že več let zaperta posebno sveto živi. Martin J° misli v tem njenem sklepu poterditi in za tega del jo s svoj 0 pričujočnostjo počastiti. Ko pa do njene hiše pride, pove m 11 neka ženska, da je ta devica terden sklep storila, nikoli z nobenim moškim ne izpregovoriti, naj jej toraj nikar ne za¬ meri , če se tudi sedaj tega sklepa zvesto deržl, ker se bo potem lagljej slehernemu obiskanju odpovedala. Martin j e J tega ne le ne zameri , temuč njeno stanovitnost očitno p°' hvali. Svoje veliko spoštovanje do devištva razodene svoji 10 11. listopad: Sv. Martin, Turski škof. 247 spremljevalcem s temi besedami: Pokaže jim travnik, kterega eri del so voli in krave popasle, drugi del svinje razrile, tretji p a je s pomladanskimi cvetlicami ozališan cvetel. „ Glejte, pravi, ta del, akoravno so cvetlice popasene, pa je vendar zelen, pomenja zakonski stan; od prešičev razriti del je Podoba nečistosti; prijetni, cvetličnati del pa je podoba de- v ditva. O kako krasen pogled! — nič se ne da ž njo meriti. ■Med. tem, ko nečistost, ako se s pokoro ne izbriše, v večni Pogin pahne, pripuščen je zakon, devištvo pa je zasluga Časti.« 5. Posebno znamenje, njegovo blago serce razodevajoče, P^ je od mladosti in skozi vse njegove žive dni bilo usmi¬ ljenje do ubogih in stiskanih. Kjerkoli mora tolažiti, sove- tovati, pomagati ali oteti, stori gotovo, naj ga še tako težko s tane. Jetniki, s kterimi se je tedaj posebno terdo in neusmi¬ ljeno ravnalo , bili so mu čez vse pri sercu. Da jih oteva, Popotuje pogostoma od Tura v Trevir ob Renu, kjer je cesar Maksim s svojim dvorom prebival. Okoli 1. 383 izleže se na španskem ostudna krivovera. Nek Priscilijan jo zatrosi in eelo dva škofa zapelje. Itacij, eden španskih škofov, pa za¬ toži njega in njegove priveržence pri cesarji Maksimu, ter Zahteva njih smertno kazen. Res Priscilijana in njegove učence v jamejo in zaprč in na Itacijevo prizadevanje v smert ob¬ sodijo. Martin , vedoč , da sv. kat. cerkev prelivanje kervi studi in v svojih postavah prepoveduje, da se duhovnik smertne sodbe udeležuje, Itacija pogostoma prosi, naj s svojo tožbo z oper Priscilijana odstopi; enako prosi cesarja, naj zadol¬ ženim življenje prizanese, kajti je dovolj , da cerkev njih ^auke zaverže in pogubi: toda njegove prošnje so pri Itaciji Zastonj. Zato pa Martin ž njim vse cerkveno občevanje pre- terga. Cesar pa ga posluša, ter Priscilijanovo smertno sodbo °dloži. Komaj pa Martin domu pride, že cesar smertno sodbo Priscilijanovo sopet poterdi. On in več njegovih učen- c ev je ob glavo detih, drugi so pregnani, še drugi po ječah Potaknjeni. Celo vojaki so odposlani na Špansko, zasle¬ dovat krivoverce. Martin, to slišati, se podviza v Trevir, da bi nesrečne rešil. Itacij nasproti cesarja podšunta, da je 'dj svojo čast, če Martinu odjenja. V tej zadergi ne ve si Martin drugače pomagati, nego cesarju dati besedo, da hoče ž Itacijem in njegovo stranko sopet v občestvo stopiti, ako se v smert ^obsojenim prizanese in se odposlani vojaki nazaj Pokličejo. Cesar zahteva, doseže, čez dva dni pa zapusti mesto, Poln kesanja, da je z Itacijem občestvo ponovil. Dasiravno prejme v molitvi od angelja tolažbo, da se ta njegova sprav- 248 11. listopad: Sv. Martin, Turski škof. ljivost z ljubeznijo do bližnjega dfi izgovarjati, vendar odšli večkrat svojim učencem potoži, da mora veliko več si pr 1 ' zadevati in več moliti, da more hudobe preganjati. Iz tega se vidi, kako ostro Bog celo male slabosti svojih izvoljenih kaznuje. — Vernivši se v svojo škofijo svoja poprejšnja dela in pokorila nadaljuje, ter svojo čedo na najboljše pašnike Božje besede vodi. Od vseh krajev dohajajo zveličanja željne duše, da ga vidijo , slišijo , da tolažbo , sovet in pomoč p rl njem najdejo. Med drugimi tudi popisovalec njegovega živ' ljenja, pobožni Sulpicij Sever, bogat in čislan mož iz Akvi' tanije, iz ljubezni do Boga svet zapusti in sezida si blD u Tura, kjer je Martin stanoval, malo hišico. Od tod obiskuje pogostoma sv. škofa, posluša njegove nauke in je priča nje' govih čudežev, kar vse shrani v životopisu, ki se še dan danes nahaja, in po kterem so tudi pričujoče čertice povzete- Ta pobožni mož tudi pripoveduje, da sv. Martina nikoli niso videli jeznega, nikoli od kake strasti ali nagnjenja razbur¬ jenega. Vedno je bil poln miru in veselosti, vedno mu je bil Jezus na jeziku. 6. Že čez 80 let star ve , da smert ni več daleč in j° tudi svojim učencem naprej prerokuje. Slišati pa, da se je 'V Kondu , na najdaljši meji njegove škofije , nek prepir med duhovni vnel, gre, spremljan od svojih učencev, tje , da bi jih med seboj pomiril. Ko to doseže, verne se nazaj v svoj samostan. Toda že na potu ga napade bolezen, in vidno zginja njegova moč. Bogu se darovaje, reče učencem: „Ura moje smerti je blizu." Vsi se milo zjokajo in kličejo: „Oče, zakaj nas zapustiš ? komu nas boš netolažljive izročil ? Pe¬ reči volkovi bodo tvojo čedo napadli, in kdo nas bo, ako j e pastir mertev, pred njihovimi popadi varoval? Poznamo sicer tvoje hrepenjenje po Kristusu, toda tvoje plačilo je zagotov¬ ljeno , in če prav odloženo , za tega del ne bo pomanjšano- Daj se po naši revi pregovoriti, misleč na nevarnosti, v kte- rih nas zapustiš." On pa jim odgovori v molitvi k Bogu : „ Gospod, ako sem Tvojemu ljudstvu še potreben, ne branim se dela; Tvoja sveta volja se zgodi!" — Tako je še v po¬ slednjem trenotku volja Božja njegovo edino vodilo. Dasiravno merzlična vročina čedalje hujša prihaja, vendar ne neha mo¬ liti. Leže na s pepelom potresenih tleh, ogernjen s spokornim oblačilom in s sklenjenimi rokami, videti je kakor vojak, k 1 z orožjem v rokah umira. Njegovi učenci hote nekoliko slana® pod njega deti, pa on jim tega ne pusti rekoč: „ Kristijan mora na pepelu umreti; gorje mi, ako bi drugačen izgle® dal!" Da bi mu pa vendar nekoliko polajšali, hote ga na 11. listopad: Sv. Martin, Turski škof. 249 s fran oberniti; on pa jim odgovori: »Ljubi bratje! pustite rajše nebo gledati, kakor zemljo, da gre moja duša pri 0( 3hodu po ravnem potu k svojemu Gospodu.“ Na to zagleda hudobo ob svoji strani, in jej de: »Kaj delaš tukaj, neusmi¬ ljena zver? Pri meni ne boš nič svojega našel! sprejelo me bo ^hrahamovo naročje." Po tek besedah izdihne svojo blago 1,1 Čisto dušo 8. novembra 1. 400 ali poleg drugih 1. 397. Njegovo truplo bilo je potem 11. novembra v Tur preneseno ll j zunaj mesta v nekem gozdiči pokopano. Nad 2000 puščav- ttikov in menihov in brezštevilna množica ljudstva spremili s ° ga k pogrebu. Njegov naslednik Bricij d& njegove telesne ° s tanke vzdigniti, in jih v krasno rako v cerkev sv. Štefana Prenesti; škof Perpetuus pa sčzida njemu na čast posebno °erkev, ter njegove ostanke v njo prenese. Kralj Ludovik XI. ^ z darovi , ki so se na njegovem grobu nabrali , bogato, grebemo omrežje okoli njega postaviti; kajti romarska pot c njegovemu grobu za voljo veliko čudežev kmalu ravno tako P° svetu zaslovi, kakor v Jeruzalem ali v Rim. Francoski v Warji imeli so ga vseskozi za posebnega varuha ali pa- *rona svojega kraljestva. Se ve, da so bili pa krivoverci Kal¬ eči drugačnih misli , kajti so Šent-Martinsko cerkev vseh skladov obropali in svetnikove ostanke sčžgali. Obrazuje se mladenišk vojnik na konji, ki svoj vojaški plašč z Čečeni čez sredo reže, poleg njega pa mraza dergetajoč, na pol nag berač. Od 5. in 6. stoletja sem začela se je v več kerščanskih pokrajinah po S°du sv. Martina s postom sklenjena priprava na božične praznike, tako a .je bil sv. Martina večer nekak pustni večer, kjer so bile gosi, —tedaj r * a jbolj tolste — posebna sladčica. Od tod prej kot ne izvira „ Martinova Navada, pri martinovanji gos na mizo dati, pa tudi lehko od tod Pohaja, da so po več krajih okoli sv. Martina cerkvam, samostanom in ru gim zemljiškim gosposkam gosi odrajtovali. Ko Iz njegovega življenja. j . - «u je cesar Julijan odpadnik Martina z darovi pregovarjal, naj še , ; . l( j v vojaški službi ostane, odgovori mu Martin: „ Do sle sem tebi služil, pa me pusti, da svojemu Bogu služim, in daj svoje darove drugemu, 'P°jde v boj; jaz sem vojnik Kristusov, kteremu se vojaška služba ne Postaja." — Pomisli, kerščanska duša, da si tudi ti pri sv. kerstu pod J\o oblačilo posvečujoče milosti Božje, in si ogernjen s plaščem kerščan- 11 čednost. Ravno tako imaš od Njega vso orožno opravo , živo vero, 11 o zaupanje, gorečo ljubezen ; od Njega dobivaš vsakdanjo hrano, Nje- meso in Njegovo kri. Vsi boji, v kterih se ti je vojskovati, so na¬ deni, da se razširja Njegovo kraljestvo, in zatira kraljestvo Njegovih Ustusov prapor prisegel, da nosiš obleko svojega nebeškega kralja, namreč terj &ov 0 Ule] »o-v p j ra žnikov. Plačo za tvoje zvesto službovanje ti je pripravil v nebesih, la 8br ti, če si tudi ti tak vojnik Kristusov' 250 11. listopad: Sv. Martin, Turski škof. „Ljubi bratje! pustite me rajše nebo gledati, kakor zemljo," rekel je Martin na smertni postelji, kajti le po nebesih je hrepenela njegov® duša. Zato se je že poprej vse svoje življenje trudil, svoje serce od sveta odtergati, spominjajoč se besed apostolovih: „Ne ljubite ne sveta: ne tega, kar je v njem. Ako kdo svet ljubi, ni Očetove lj u ' bežni v n jem; zakaj vse, k a rje na svetu, je poželenje mesa; in poželenje oči, in napuh življenja; kar ni iz Očeta, a 111 ' pak iz sveta. In svet prej de in njegovo poželenje. Kdor P 8 stori voljo Božjo, ostane vekomaj." (I. Jan. 2, 12.—17.) Boži 8 volja bila je ravnilo njegovega življenja, zveličanje v Bogu edine želi 8 njegovega serca. Od tod je prihajalo, da je tako rad v molitvi svoje o® proti nebesom povzdigoval, ker le gori je vleklo njegovo dušo. Vse veflb ki so ga na svet privezovale, je razderl; posvetne dobrote so mu bile blat®’ minljivo veselje cenil je pod nič. Z ostro pokoro krotil je svoje telo, t° r po molitvi in premišljevanji povzdigal se k Bogu. Tako se je zgodilo, ^ je bilo vse njegovo življenje bolj nebeško, kakor svetovno, in da je še v poslednjem trenotku v nebo hotel gledati, kjer je njegova duša že dol? 0 prebivala. — Kerščanska duša! tudi ti hočeš v nebesa priti in moraš tl° priti, ako nočeš nezmerno nesrečen biti. Vprašaj se , li tvoje serce tu® 1 tako po nebesih hrepeni, so li tvoje misli tudi vedno gori v kralj estv® luči, kjer ima Oče svoj večni sedež, kjer Jezus kraljuje, kjer sv. svoje zveličanje razliva, kjer te Marija, blagoslovljena Mati Božja čaka' Da pa tvoje serce le pozemeljskega želi, pozemeljskega išče, in po p°' svetnem bogastvu , po veselji in vžitku zeva ter Boga in nebes pozabi.] 8 ; kako se moreš potem do te nezmerne visočine povzdigniti? Razderi tort po izgledu sv. Martina tudi ti vse vezi, ki te na svet in njegov vžit® 8 navezujejo; moli, premišljuj, zatajuj, premaguj se; razdaj vse, ker nebes 8 so vsega vredna, da še ti ob smertni uri lahko porečeš: „ Abrahamov® naročje me bode sprejelo," to je: „moj Oče, ki je v nebesih in mo Ijubt sprejel me bo v svoja večna stanovališča." Molitev. Ljubi sveti Martin, sprosi mi pri Bogu tistega nebeškega duha, 6 kterim je bilo tvoje serce napolnjeno, da dospem tj e gori v tvojo druščin 0 ’ ter s teboj vred Boga, to neskončno dobroto, vživam in hvalim vekonrt' Amen. 12. listopad ali november. Sv. Martin I., papež in mučenec. ( 1 . 655 .) ričujoči životopis ima zlasti v molitvi, v skerbi za čistoto sv. nauk 0 ’ v poterpežljivosti, v preganjanji in stanovitnosti s sedanjim očetom Pijem IX. veliko si podobnega. Zato ga tem pazljiviše b e >. v lastno prepričanje, kako da so Kristusovi namestniki na zemlji vsesk 0 preganjanje terpeli; da pa ti sveti možje, s posebno milostjo ;m in močj 0 12. listopad: Sv. Martin I., papež in mučenec. 251 Podperti, poleg Kristusove obljube zmiraj „ skali" enako vsem viharjem in Valovom hudournih časov nepremagljivi v bran stoje. 1. Bodil se je v Todi na Toskanskem, in med rimsko 'Ikhovščino bil sloveč za voljo svoje modrosti in pobožnosti. je bil še dijakon, pošlje ga papež Teodor I. v Carigrad, °udi zadušit krivoverstvo Monotelicev, ki je za one dobe ' sv - cerkev vznemirovalo. Ti krivoverci pripisovali so Kristusu ‘ e eno voljo, in tako zametavali vse zasluženje Njegovega °drešenja. Po Teodorovi smerti postane 1. 649 Martin njegov Zastopnik na rimski prestolici. Berž po prejetem posveče¬ vanji in kronanji skliče cerkveno zbirališče, in snide se 105 škofov. Kakor so pa krivoverni vseh časov znali, zatekč se tu di sedaj k posvetni oblasti, da cesarje in vladarje pokličejo ^a pomoč, akoravno jim nikakor ne gre pravica, v verskih cerkvenih zadevah kaj določevati. Cesarja Heraklij in Nonštant, ki ju krivoverci na svojo plat pridobe , oznanita Vsak svoj razglas, in zahtevata, da se ima tema razglasoma Povsod pokorščina skazovati. Pervi teh razglasov je bil kratek zapopadek krivoverskih naukov, drugi pa je veleval Vsem strankam molčati, in je bil posebno zoper katoličane ^toenjen. Zoper to se vzdigne papež v cerkvenem zbirališči. ,° živega popiše zbranim očetom početje krivovercev, in po kjih v katoliški cerkvi nastale zmešnjave, ter sklene svoj Ogovor z besedami: „Preudarimo toraj, častitljivi bratje, korani v Gospodu in pod Njegovimi očmi kot tisti, kterim ^Postol zapoveduje, paziti na-se in na vso nam zročeno čedo k Suječim biti zoper volkove in izdajalce. Neboječe in brez 8 ^rahu naj z Božjo pomočjo vsak svojo misel razodene, kakor je sv. Duh navdal." Kes sta papeževa predloga sprejeta, ^krivoverstvo s cesarskima ukazoma vred obsojeno. K sklepu mrališča so glave krivoverstva, Sergij in Pir, carigradska k°fa, in Pavel, ondotni patrijarh, iz cerkvenega občestva Pahnjeni, in ravno to se tudi onim zažuga, ki bi cesarska ^za sprejeli. To sodbo izobčenja podpiše papež z besedami: £ az Martin , po Božji milosti svete, katoliške , apostolske ^rkve škof, sem kot sodnik ta, pravo vero poterjujejoči sklep sodbo izobčenja krivoverskih Škofov ž njihovimi pismi in ez Qab°žnima ukazoma vred podpisal." Potem te sklepe zbi- . a hŠča vsem kerščanskim cerkvam oznani in zahteva, da se ^ a jo na tanko izpolnovati. Toda ni še zbor dokončan, kar g, Uresniči, česar se je bilo papežu dozdevalo. Cesar Kon- s a ut ne mara poslušati njegovega glasu, temuč hoče svoj ukaz Sl ^ 0 dognati. Vsled tega odpošlje kamornika Olimpija kot °J e ga namestnika na Laško s poveljem, da naj papeža vje- 252 12. listopad: Sv. Martin L, papež in mučenec. tega pripelje v Carigrad. Tako poskuša Olimpij pri svojem prihodu v Rim škofe med seboj razdvojiti; da se mu pa t° ne pogodi, premišlja, kako bi se papeža polastil. Toda obČn a ljubezen ljudstva varuje sv. očeta. Vsa vrata njegove palače so noč in dan pod stražo , in kolikorkrat se sv. oče očitn° prikažejo, spremlja jih silna truma ljudstva, vedno priprav' ljena, sili s silo se zoperstaviti. Olimpij, vide, da po tem pob’ nič ne opravi, osnuje si strašansk naklep , da hoče namreč ob nekem velikem prazniku iz papeževih rok sv. obhajil 0 prejeti, med tem pa papeža po svojem orožjenoseu umori* 1 ) kar je bilo tedaj tem lagljej mogoče, ker za one dobe obha' janci niso k oltarju hodili, temuč so vsak na svojem mest u po cerkvi sv. obhajilo prejemali. Ali orožjenosec, kakor J e potem sam s prisego poterdil, med tem svetim opravilom oslepi,’da še za obhajilo ni vedel. Zarad tega čudežnega oslep' ljenja Olimpij spozna, da Božja roka sv. očeta varuje , kat ga tolikanj presune, da gre k papežu, se mu k nogam verČ°t svojo krivico spozna , se ž njim spravi in mu vse cesarje v0 naklepe razodene. Zapustivši potem Rim gre s svojo vojno v Sicilijo, kjer je premagan, in ne dolgo čez to umerje. 2. Cesar, ki ne more pozabiti, da mu papež brani, v vet' ske zadeve se vtikati, sklene, papeža velike izdaje obdolži * 1 in ga kot takega hudodelnika kaznovati. Ker Olimpij nič 111 opravil, pošlje Teodora Kalijopo za deželnega namestnika v Raveno s poveljem, papeža kakor si bodi vjeti in po kam° r ' niku Peluru v Carigrad pripeljati. Kalijopa gre z vojaŠk 0 trumo Rim in hoče precej na dan svojega prihoda tj e j ^ soboto 15. junija, papeža zajeti; slišavši pa, da se je velik a množica zbrala, ki hoče pri papeževi sv. maši biti, prelom na pondeljek. Ta dan pa mu sporoči, da je izvedel, sv. Of ima v svoji palači veliko orožja poskritega ter ima povelj e ) silo pregnati. Sv. oče , čud6 se nad tem obrekovanjem, ved pa za hudobne namere Kalijopove, pošljejo mu odgovor, d sme vso palačo preiskati, in celo poslancem ukažejo, vse P° palači prestakniti, da se tega krivega obdolženja prepričaj 0 ' Ko pa poslanci nikjer nič orožja ne najdejo, rek6 jim sV ' oče: „ Glejte, tako vselej z natolcevanjem in obrekovanj 01 ! 1 zoper nas ravnajo . u Vid6, se nič več varnega v lastni pala°’ poda se Martin s svojo duhovščino v cerkev sv. Janeza lateran. Bil je že osem mesecev bolan in je terpel po kos* 0 , grozne bolečine. D& si poleg oltarja posteljo napraviti, da ondi počival. Ni pa temu dolgo, kar pride Kalijopa z vojak ’ ki cerkvena vrata iz zapahov vzdignejo ter nad duhovščino P^ dejo. Kalijopa pokaže cesarjevo povelje, poleg kterega J 12. listopad: Sv. Martin I v papež in mučenec. 253 Papež odstavljen, duhovščini pa zapovedano, da novega volijo. ^°per to silo duhovščina enoglasno vgovarja, in vsi so pri¬ pravljeni, papeža z zgubo lastnega življenja braniti. Toda Martin do sedaj tiho gleda svetoskrunstvo, vzdigne se s svoje bolniške postelje, in prepove duhovnom se zoperstav¬ il Mi ter se prostovoljno vda rokam deželnega namestnika, rri tem z enim glasom zavpije duhovščina: „Prekleti naj Zviti Kalijopa odgovori jim: „Od nego ^°do sovražniki sv. vere!" pp'e sedaj ni govorica —■ jaz sam nimam drugačne, ■Rimljani." Na to papež namestnika prosi, da bi ga nekteri duhovni smeli spremiti. Ko pa Kalijopa odgovori, vsakemu l e na voljo dano , za papežem iti , takoj je več škofov pri¬ pravljenih, vsaktero nezgodo s svojim višjim pastirjem deliti, p-li že precej po noči Martina lcamorniku Peluru izroče, 111 nihče ne sme ž njim v ladij o , v kteri se ima odpeljati, Uego nekteri njegovih služabnikov. Se papež ne sme drugega 8 eboj vzeti, kakor obleko , ki jo ima na sebi in pa lonček piti; ob enem so vsa mestna vrata okoli Rima zaperta. huel je pa Pelur od cesarja povelja, papeževi pot, kar ^ore podaljšati, s terdim in surovim ravnanjem njegovo droČ in poterpežljivost užugati, in tako njegovo stanovitnost 0l najati. In ta prihuljeni dvorni prilizovalec to zvito in kruto Povelje na tanko zveršuje. Blizu štiri mesece vozari za grižo 111 protinom bolnega papeža sem ter tje po morji, sedaj tu Se< Paj tam k kraju priŠedsi, nobenkrat pa ne dovoli papežu P a suho stopiti. Vendar, kamor ladija prijadra, hite duhovni i* 1 ljudstvo sv. očetu se poklanjat in mile darove prinašat. 1 drovi vojščaki pa jih nazaj pehajo in darove za-se pobirajo; P a pež pa mora s slabo in pičlo hrano brodniških hlapcev .^dovoljen biti. Naposled, skoraj čez poldrugo leto, prijadra a< Aija ž njim v Carigrad. Grozovito pa je, popisovati, kaj $i 0r a tu vse preterpeti. Kakor njegov mojster in učenik, Jezus Nristus, je tudi on z zasramovanjem in največimi bridkostmi spolnjen. Ko ladija pride h kraju, pustč ga na obrežji morja jj a razcapani odeji ležati, izpostavljenega zasramovanju brez- I derhali. Zvečer pa ga verŽejo v merzlo , temno ječo, l® 1 * ga celih 93 dni puste ječati. V nekem pismu svoje ter- * J e nje popisovaje pravi: „Ze 47 dni ne dobivam ne merzle ® hlačne vode, da bi se umil. Mraza ves trepečem in sem ^ r °zno slaboten. Griža mi ne da mirovati. Nič več se ne °rem prav kvišku vzderžavati. Vsaka jed, ki mi jo dajo, s e ttu studi. Bog vsevedoči vendar, tako upam, me bode kmalu i te ga sveta poklical; da bile tudi mojim preganjalcem spo- c °rneg a duha vdihnil." Obdolžč ga, da je Saracene z novci 254 12. listopad: Sv. Martin I., papež in mučenec. podpiral in. materi Božji nespodobne Časti skazoval. Ali nad vsem ni bilo ne ene resnične besede. Vendar ga tirajo pred sodbo , in ondi zarad velike izdaje tožijo. Vse priče pa in sodniki njegovim dokazom niso kos; jasno jim dokaže, da je vse zgoli obrekovanje, gola laž. Kakor kedaj Kristus pred Pilatom, tako stoji sedaj Martin pred sodniki. Je pa tako oslabljen, da ne more stati in ga morata dva spremljalca p° koncu deržati. Po zaslišanji biti sodnik k cesarju, mu o pre¬ iskavi naznanjat. 3. Na cesarjevo povelje vlečejo sedaj papeža v predvoi' palač, kjer so bili njegovi blevi. Neštevilna truma ljudstva je zbrana, in cesar sloni na oknu, da od deleč gleda, kar se ima zgoditi. Papeža prinesč na visok oder. Opert na rainab dveh rabeljnov stoji tu posvečeni glavar katoliškega kerščaft' stva, prepuščen najgeršemu zasramovanju ljudstva. Kamornik pa mu kliče: „Glej, kako te je Bog izdal v naše roke. Tisi Boga zapustil, zato je tudi On tebe.“ Martin molče terpi to preklinovanje. Sedaj pristopijo na sodnikovi miglej rabeljnb snamejo s papeža plašč in štolo, ga slečejo in pustč v sam 1 srajci, pa še to mu saksebi razparajo , tako da na pol gok bolj koščeni smerti, kakor živemu človeku podoben, pred njimi stoji. Ko se ga gilasta derhal in kervoželjni cesar na¬ gledajo , izda ga sodnik mestnemu oblastniku z besedami; „Daj ga v kosce razsekati 1“ in proti ljudstvu se obernivŠi zahteva, da naj čez papeža prekletstvo izrekč. Toda oglasi se le nekoliko podkupljenih prilizunov; drugi pa pobesij 0 svoje oči in jokajo. Z železjem na vratu, v težkih veriga^ in od beričev, da se na-nje naslanjajo , obdanega vlečejo g a po mestnih ulicah v ječo; pred njim stopa rabelj z golin 1 mečem. To neusmiljeno početje z očetom vsega kerŠčanstva gine celo serce ajdov in krivovercev, da ga obče omilujej 0, Le papež sam je ves miren in vesel, da za Jezusa voljo mot 0 zaničevanje, železje in preganjanje terpeti. Ko ga do sodil' niče privlečejo, derč ž njim po kamenonih stopnjicah s tak 0 naglico in silo , da papež enekrati na tla telebi, si kole' 01 in piščali hudo rani in vse stopnjice okervavi. V žele#] 0 zakovanega, na pol nagega in od zime dergetajočega veržejo g a na terdo klop, ki mu je v ječi za posteljo odločena, in ter- pljenja mu še povečati, privežejo ga na jetničarskega hlap° a ' Ko pa mestni oblastnik to vidi, smili se mu vendar, da hlap° a odklene in mu ukaže oditi. Na to mu prinesč neke gosp 0 posteljo in toplih odej , da se ogreje; a tako je obnemog°k da do večera ne more nič govoriti. Zvečer pa tudi mest 111 oblastnik svojega hišnika s pokrepčili v ječo k njemu poŠlj e » 12. listopad: Sv. Martin I., papež in mučenec. 255 s P°ročivši mu svojo tolažbo , naj skerbi, da žalosti in tuge j 10 pogine, kajti sme zaupati, da se bode njegov stan vendar * a j zboljšal. Papež se mu za to milovanje in njegove darove ^hvali, zagotovivši ga pa, da ničesar bolj ne želi, nego kttralu mučeniške smerti umreti. Med tem, ko papež v ječi : e *i, obišče cesar že nekaj tednov bolnega patrijarha Pavla, c °jega je papež izobčil. Da bi ga potolažil, pripoveduje mu Vs ° zgodovino Martinovega mučenstva. Pavel, že na pragu v tečnost, oberne se z zavzetnim pogledom strani od njega } 8 teno in izpregovori z obupnim glasom besede: „Oh, to . 0 mojo pogubo zvišalo!" Na cesarjevo vprašanje, zakaj se tako prestrašil in obupen postal, odgovori mu: „Kaj ? gre ^ ar s pervim škofom kerščanstva tako ravnati ?“ Na to prosi Usarja, naj stori konec papeževemu terpljenju, ved6, da ni ll °bene krivice storil; a cesar ostane terdovraten, vendar se 110 prederzne, papeža v smert obsoditi. Pošlje jja, potem ko £ a ima 80 dni zapertega v ječi, v Taverski Cres , pust in ^rodoviten kraj, kamor so največe budodelnike preganjali in Dr so večidel še malikovalci prebivali. Predno ga tje od- ^jaj°, bilo je prijatlom dovoljeno , da ga smejo obiskati. Sx žalujejo in jokajo , le Martin sam ostane pri svoji na- ^ a dni veselosti. Enemu, ki se ne da utolažiti, reče: „Ljubi ^°j '• vse, kar se godi, godi se nam na dobro, ker se ne godi rez Božjega dopuščenja. Ti bi se imel mojega stanja bolj Preliti, nego za voljo njega tarnati." Prijatelj mu odgovori: v i pa da, zvesti služabnik Kristusov , veselim se tebe in e bČastva, ktero ti je Grospod pripravil; a tudi obžalujem f°gubo mnogib, ki te preganjajo." Veselega serca zapusti l a pež svojo ječo. Odpeljajo ga veliki četertek 26. marca 1. 655 ^ rive na ladijo , ter dospč ž njim 15. maja na kraj njego- s a pregnanstva. Ondi mora v največib revah svoje življenje Pobiti; nastala lakota odtegne mu skoraj vsakteri živež; a nikedar ne dobi na spregled. Vendar se še do 16. kruh j.ptembra z lakoto prebori, dokler Bog vendar njegovo mo- e v usliši, sprejemŠi ga k sebi, da mu dodeli zasluženo krono l0 6nstva. Pokopajo ga s pervega v ondotni, Mariji Devici 8y eČeni kapelici, poznejše pa prenesč v Ifim. Gbrazuje se v papeževem ornatu z mečem v roki. Papež postavni naslednik sv. Petra. n d r j. ,^erški razkolniki spoznavajo nekteri Carigradskega, drugi Aleksan- buaj ’ 8e drugi Jeruzalemskega patrijarha za glavarja svoje cerkve. 1 Ddanjajo se svojemu čaru; Angličani svoji kraljici itn. Gotovo je 256 12. listopad: Sv. Martin I., papež in mučenec. pa, da je prava cerkev Kristusova edina, in da zato more le enega p®' glavarja imeti. Ta pravi poglavar cerkve Kristusove pa ne more niW e drugi biti, nego postavni naslednik sv. Petra, kteri je Rimski papež. r f° spričati, ni drugega treba, nego zaverniti na zgodovinsko resnico, ki j® nibče ne more utajiti, in nad ktero ves katoliški svet že skozi 19 stole^J kar nič ne dvomi. Ta resnica je, da je sv. Peter, potem ko je okoli 1 l et od Pavla in Barnaba vstanovljeno antijoliijsko cerkev vladal, prišel v glavno mesto Rim. Ondi postavivši svoj sedež vstanovi lterščansko občin 0 ’ ktero celo do svoje smerti skozi 25 let vlada. Z glavo proti tlam obet' njen križan je bil za Neronovih časov na griči „janikul“ imenovane# 1. Na tem mestu stoji sedaj mala, lepa, okroglo zidana cerkev z dvema k*' pelicama, ena nad, druga pod zemljo. V tej podzemeljski kapelici videt' je še dan danes globina, v kteri je križ sv. Petra stal. — NeoveržljN 0 je toraj, da je sv. Peter Rimsko stolico vstanovil, da je bil pervi in sk° zl 25 let edini ondotni škof. Da je pa temu tako, potem so pač tudi šlcofj®; ki so za sv. Petrom Rimsko cerkev vladali, njegovi postavni naslednik'; ter, kakor je bil on, glavarji prave Kristusove cerkve. Kjer je toraj Rij#' ski papež, tu je Kristusova cerkev; kajti Kristusova cerkev je ondi, kj el ' je Peter. Zato se vsak pravi katoličan zvesto in z vso dušo papeža okle" 0 in živo terdi, da ga nobena sila, nobena moč od te vzvišene, častitljiv in večne skale ne bo ločila, vedoč, da, ako se od papeža ali od Peti -9 loči, v laži, zmote in pogubo zabrede. Za tega del tudi za Martinove dob 6 vidimo, kako mu je bila vsa zvesta duhovščina in vse katoliško ljudstV vdano. Pa tudi Martin svojega naj višjega posla na zemlji dobro se za V' devši od prejetih resnic in naukov ne za en las ni odstopil, ak°' ravno je vse terpljenje, ki je čez njega prišlo, naprej slutil. Rekel j e ' »Pripravljen sem , rajše najgrozovitnišemu preganjanju nasproti iti, kako' pa nad svojo sveto službo izdajalec postati.“ — Pač si lehko srečo vošči# 10 in Boga hvalimo , da imamo nad papežem Pijem IX. ravno tistega m 0 ' žaka, kakor je bil sv. Martin mučenec. Tudi Pij je precej , ko je bil # a Petrov prestol povzdignjen, z bistrim dušnim očesom spoznal, da je #J e l gova sveta dolžnost, v sedanjih časih, ko peklenske moči od vseh stra# 1 Kristusovo kraljestvo napadajo , le še terdnejše kermilo Petrovega čol# 1 ^ 9 v rokah deržati v nikedar omahljivem zaupanji na Njega, ki Svoje cerk|® še v nobenem času ni zapustil. Mnogo in hudega preganjanja je juna^ starček že prestal; vsega oropan je sedaj jetnik v svoji lastni hiši, vernjen na Božjo pomoč in na pomoč svojih zvestih vernikov, in le vč, kaj ga še vse čaka. Ali kakor Martin, tudi on je na vse pripravlj eI1 ; l ~ 1,- I * ~4-—_ : _ _j... m„ _•_ xl _ • _ . r> pet samovoljo in silo, kerščansko nravnost zoper reko sedanje brezbožnosti 1 ■ 7 —j o -- — -* —— —;-- j ~ 1 tr r le ne k izdajstvu svoje svete službe. Ta njegova služba je : Resnico z°P 6 laž, čisto, katoliško vero zoper zmote in krivoverstvo, sveto pravico zopf razujzdanosti varovati, braniti in vzderžavati, ter sedanjemu brez podsta^ nih vodil vedno sem ter tje žaganjanemu svetu nasproti neminljN' 1 ’ Božjih podlag z nepremagljivo zvestobo krepko se deržati, naj pride, koli hoče. — Slušajmo ga, molimo zanj, hitimo mu na pomoč z milo A 11 ' 1 ’ živimo in umrimo ž njim! Molitev. Sv. Martin, ti veliki Božji prijatelj, ozri se na svojega vrednega slednika Pija IX., in prosi pri Bogu, da sv. kat. cerkev k častiti z 257 13. listopad: Sv. Stanislav Kostka, iz Jezusove družbe. Pripelja in vso mu izročeno čedo pred deročimi volkovi sedanjih časov ob' varuje! Amen! 13. listopad ali november. Sv. Stanislav Kostka, iz Jezusove družbe. ( 1 . 1558 .) akor je nekedaj Zveličar male k sebi vabil, roko na nje pokladal in jih blagoslovljal, česar odraščenim in še celo svojim učencem ni storil, tako večkrat Bog svoje darove in milosti malim v obil¬ ni meri deli, kakor onim , ki so v letih in čednostih že dorastli. Med " a kinri:i angeljskimi mladeniči na zemlji odlikuje se sv. Stanislav. 1. Rodil se je 28. oktobra 1. 1550 iz plemenite Kostkove Rodovine na Poljskem v Mazoviški pokrajini. Dasiravno se j 6 za onik Sasov Lutrova krivovera tudi ondi modno razšir¬ ja, ostali so vendar njegovi stariši, Janez Kostka in Mar¬ ica Kriška, stari, katoliški veri zvesti. Trinajst let so ga P° domačem učeniku šolali in odgojevali. Ze v teh. letih je jzal prečudno sramežljivost, da ga je kar rudečica polivala j je celo v omedlevico padal, kolikorkrat je kako nespo¬ dobno besedo slišal, tako , da je oče svojim gostom večkrat re kel: „Tiho o tem, če ne se bo Stanislav tako v nebesa za¬ maknil 5 d a ga bo treba od tal vzdigniti." To sramežljivost vseskozi ohranil, in svoje kerstne nedolžnostmi z nobenim Bellom ne omadežal. Imeli so tedaj jezuiti na Dunaji vstav, ^hterem so mladeniči iz plemenitih rodovin se odgojevali. .1® pošljejo stariši tudi 14 let starega Stanislava z njegovim jrejšim bratom Pavlom vred. Moliti in učiti se bilo je sedaj Njegovo največe veselje. Vsi njegovi tovariši v vstavu so ga l^ko ljubili , ter zavoljo njegove priprostosti , tihote in ne¬ dolžnosti spoštovali. Njegovi pogovori so v spodbudo vsem Vdrio na Boga in Božje stvari merili. Ali čez leto in dan '1 je ta Ferdinandov vstav od cesarja Maksimilijana za voljo P°ttianjkanja pripravnega prostora odpravljen , in učenci se Poidejo po posameznih staniščih. Stanislav, njegov brat Pavel JP njuni domači učenik najdejo stanovanje v neki protestanski lS5 i- To je Stanislavu silna preglavica. RajŠe bi bil v naj- u ojšem samostanskem kotiči, nego v luteranski palači, tatu nasproti za vse to ni nič mar; ni bil sicer hudoben, fi ndar pa lahkomiseln , rad dobre volje in prijatelj dobro- °ljcev. Stanislav pa je bil rad samoten in tih; njegovi pri- Življeuje svetnikov in svetnic Božjih. IV. del. 17 258 13. listopad: Sv. Stanislav Kostka, iz Jezusove družbe. jatelji so bili post, molitev in šolske knjige. Daširavno mlaj J i vendar se ne da od slabih izgledov svojega brata zapeljati; Ta bratova svetost pa je Pavlu tern v očeh, ker ga v vesti vedno vznemiruje. Zato mu dan na dan njegovo pobožnost očita, ga graja in še celo pretepa. Toda Stanislav vse to 2 največo krotkostjo poterpi, in za voljo bratove graje svojeg 3 pobožnega življenja čisto nič ne spremeni. Služi mu, kakor hlapec, je vedno ves ljubeznjiv proti njemu, in da ne bi g a dražil, prikriva na vso moč svoja dobra dela. Da se mor 0 postiti, izgovori se tako ali tako, da more brez razgledovanj 3, od mize poprej vstati. Da more po dnevi moliti, obiskuj 0 to ali uno cerkev; po noči pa, ko vse tiho pospi, vstane s postelje in moli. Vsaki dan je pri dveh ali treh sv. mašah ter pred šolo in po šoli sv. Rešnje telo obiskuje. Ker pa teh pobožnosti ne more vselej pred bratom prikriti, mora za teg a del veliko pred njim terpeti; še celo domači učenik se 2 bratom sklene , in prizadevata si oba na vse kriplje , da k 1 ga po posvetni šegi vravnala. Ali Stanislav ostane neomab' Ijiv, pokrepčevaje se s prejemanjem sv. zakramentov in pr*' beževaje k Devici Mariji, ktero kot svojo mater ljubi in čast 1, 2. Dve leti terpi to psovanje. Kar ga jame misel spr e ' bajati , svetu, očetu in materi popolnoma se odreči in v r 0 ' doven stan stopiti. Vendar ga otročji strah zaderžuje, svojem 11 spovedniku to misel razodeti. Ko pa po šestmesečnem notr 3 ' njem boji o. Jovanu Nikolaju iz Jezusovega reda svoje ser 00 odkrije, zgubi se vsa ta plašnost in presladek mir se razlij^ po njegovi duši. S solzami in prošnjami nadleguje častd 0 očete, naj ga sprejmč v svojo družbo , a zastonj. ObljubiJ 0 mu le proti temu, da njegovi stariši v to dovolijo; od rišev pa je bilo znano, da mu tega priterdili ne bodo. Ve* 1 ' dar Stanislav ne obupa. Da se zoper vse peklenske skušnja^ 0 tem bolj zavaruje, stori celo z obljubo terden sklep , v J 0 ' zusovo družbo vstopiti. Med tem ga, morebiti za voljo br a ' tovega terpinčenja, napade huda bolezen, v kteri se ima &0 s hudobo terdo vojskovati, ki jo pa z molitvijo in s sv. kriiV’ 111 srečno premaga. Ko pa bolezen le še nevarniša prihaja, P°' želi sv. popotnico. Toda hišni gospodar, ko protestant, db' hovna s sv. Rešnjim Telesom v svojo hišo ne pusti, ter t u , brata in domačega njegovega učenika na svojo stran pregovor 1 ' Stanislav, silno užaljen , zateče se k sv. Barbari, prosč J, njene priprošnje, naj mu milost tega sv. zakramenta oskerb 1 ^ Prošnja se mu usliši. O polnoči vidi sv. Barbaro, ki m 11 % druščini dveh angelov prinese sv. popotnico. Po prejemi svetejšega Zakramenta se mu bolezen tako pohujša, da zdr^ 13. listopad: Sv. Stanislav Ko s tka, iz Jezusove družbe. 259 niki nad njim obupajo , Stanislav pa se jame na smert pri¬ pravljati. Tu ima drugo prikazen. Vidi namreč Marijo z ■Božjim detetom v naročji, kterega se celo sme dotakniti in je v svoje naročje vzeti. Odšle ne misli na drugega, nego na Jezusa, da bi Ga mogel kmalu v nebesih vekomaj vživati. Marija pa mu razodene, da njegova bolezen ni na smert, in Ja je volja njenega sina, naj v Jezusovo družbo vstopi. — ®oba, kjer je te prikazni imel, je sedaj v kapelico spre¬ menjena , ter ima še dan danes po njem ime in se mnogo °kiskuje. — Pobožni mladenič v resnici kmalu okreva in nima druge želje, nego povelje Marijino izpolniti. Toda pro- Rncijal si ga brez dovoljenja starišev nikakor ne upa sprejeti. Rateče se k portugalskemu duhovnu , Frančišku Antoniju, tedaj pridigarju na cesarskem dvoru, in jako slovečemu zarad njegove pobožnosti in učenosti. Ta mu sovetuje , naj gre v -^vgsburg k o. Petru Kaniziju, tedaj provincijalu čez gornje Nemške okrajine, ali pa v Rim k Frančišku Boržijskemu, Mšjemu vodniku tega reda, in mu svoje zadeve odkrije. Sta¬ nislavu je ta sovet Božji perst; čaka le prilike, da bi mogel Za njim iti. Ta se mu kmalu pripeti. Njegov brat Pavel s °pet nekega dne ž njim po stari navadi gerdo ravna. Mirno mu Stanislav na to odgovori: „ V resnici, ako boš še dalej tako gerdo z menoj počenjal, primoral me boš, da ti po¬ begnem; ti pa se potem pri stariših za voljo mene odgo- y arjaj.“ Brat, le Še po teh besedah hujše razdražen, reče mu, naj gre, kamor hoče. Stanislav si v naglici preskerbi borno °kleko, in vse na tihem pripravi, kar se mu za beg dozdeva P°trebnega. Ko po noči k molitvi prečuje, gre zjutraj k po¬ pelji g e spijočega brata, ga pokliče in vpraša, če je še nje¬ gova resnična volja, da sme pobegniti. Ko ga brat sopet jezno °J sebe pahne, urno se prebleče za revnega kmečkega fanta, gne k sv. maši, prejme sv. Rešnje Telo , in prosi potem o. nanČiška , naj mu da priporočilna pisma na Kanizija in ‘rŽijo. S temi odpravi se na pot, z obljubo in s terdnim i, j“- ~ * ~~ 7" r--.» ~ , "‘Repom v sercu, da ne odloži romarske palice poprej iz rok, Jokler ga kje v jezuitiški red ne sprejmč. Z Božjo pomočjo m Kristusom v sercu gre pod varstvom blažene device Ma- ri je proti Avgsburgu. _ . . 3. Ko ga čez nekaj ur potem brat povsod išče, pa nikjer najde, silno se prestraši. Izvedevši iz njegovih zapuščenih Pisem, da je pobegnil, gredč brat, hišni gospodar in domači u Jeni k za njim po potu , kakor jim je bilo povedano, da so ga videli iti. Ko ga pa dojdejo , ga ne spoznajo ter gredo njega, kakor memo ptujca. Na potu gredoč pride Sta- 260 13. listopad: Sv. Stanislav Kostka, iz Jezusove družbe. nislav do neke cerkve. Misleč, da je katoliška, gre notri i n želi sv. obhajilo prejeti. Pove se mu pa, da je krivoverska, in silno ga peče, da mora brez sv. obhajila ostati. Pa sop 6 * se mu angelj prikaže, podelivši mu presv. Rešnje telo. P°' krepčan s to nebeško hrano pride srečno v Avgsburg. K er pa Petra Kanizija ondi ne najde, napoti se v Dilingen, kje r je ravno bival. Kanizij ga sicer vzame v poslcušnjo in se prepriča, da mladeniča duh Božji vodi; boji se vendar, d a ne bi njegovi stariši in sorodniki zoper njegovo sprejemb 0 vgovarjali. Zato ga v druščini dveh redovnikov s priporo' čilnim pisanjem pošlje k redovnemu vodniku Frančišku Bot' 13. listopad: Sv. Stanislav Ko s tka, iz Jezusove družbe. 261 ^ijskemu v Rim. Ves ta daljni pot stori Stanislav peš. L. 1567 pončem oktobra dobi dovoljenje, za novinca v red vstopiti. ” tem je njegovo veselje dopolnjeno. Nobena stvar ne bi ga Pripravila, da bi iz te družbe še kterikrat izstopil. Njegov °Če, izvedevši o njegovem begu in sedanjem bivanji, graja za tega del v svojih pismih na vso mož, očitaj e mu nje¬ govo nehvaležnost; Stanislav pa mu jih z največim spošto¬ vanjem ter s prečudno poterpežljivostjo in modrostjo odgo- Vrja, da mora namreč Božjo voljo pred vsem drugim naj- Prej izpolnovati. Že ko novinec živi enako svetniku. Vedno J 0 videti vesel. Ze na obrazu mu sije notranji nebeški mir, l* 1 angeljska nedolžnost iz njegovih oči. Največa radost zanj tj 6 ? obiskovati presveto Rešnje Telo; kedar pa prejme sv. ob¬ hajilo , njegovo serce nezmerne ljubezni in veselja ne more °hsegati. Pri sv. maši je s toliko pobožnostjo, da je angelju Pred Božjim sedežem bolj, nego človeku, podoben. Posebno l 0 Devico Marijo častil, ker je sam od nje toliko dokazov PJene materne ljubezni prejel. Njegova ljubezen do nje bila ^ tako goreča in njegovo zaupanje v njo tako terdno, da so PJegovi tovarši rekli: Kdor hoče od Marije kakove milosti ^prositi, mora s Stanislavom njej na čast moliti. Zato je pa hdi vedno ali paternošter (molek) ali kake bukvice Marijinih Pesem imel v rokah. Iz gorečnosti za slavo Marije je zapi¬ hal v posebno knjigo vse, kar so cerkveni učeniki in drugi Pobožni možje lepega in častitljivega od nje pisali. Marijo On en o val je zmiraj svojo mater. Pri zvonjenji angeljskega 0 ^Čenja ali pri molitvi sv. rožnega venca svetil se mu je ° 0 raz v nebeški svetlobi. . 4. To njegovo preserčno ljubezen povračevala mu je Ma- bja s svojo velemogočno priprošnjo, da je v najlepših 'čedno- ' rastei ter sladko in častitljivo svoje življenje sklenil. /?akor lilija bil je čist na duši in na telesu. Ostro se poko- ^\ v si vendar nič ni storil zoper voljo svojih predpostavljenih. je iz serca ponižen, ogibavši se pa vsake prilike, za po- Jžnega veljati. Vse njegovo življenje je bila vedra molitev. Jjegovi spovedniki so rekli, da med molitvijo še raztresen 1 bil. Po nebesih je vedno hrepenel, naj bi ondi s svojo ,, a Vrjo Marijo združen Boga gledal in vžival vekomaj. Res h ^ojo otročjo molitvijo sprosi milosti, kmalu umreti in z ,)%> ljubeznijo zedinjenemu biti. Ni še deset mesecev novic, n 8 © z začetka avgusta z očetom Emanuelom o prazniku j, Aljinega vnebovzetja razgovarja in pri tem pogovoru ves ^aknjen vzkliče: „Oh, oče, kako srečen dan bil je za svet¬ le , ko je preblažena devica prišla v raj! Preverjen sem, 262 13. listopad: Sv. Stanislav Ko s tka, iz Jezusove družbe. da vsako leto, kakor mi, s posebno slovesnostjo ta sporni« obhajajo, in za terdno upam, da bom tudi jaz pri pervi sve¬ čanosti, ki jo bodo praznovali, pričujoč.“ Za voljo njegove mladosti in terdnega zdravja na spolnjenje teh njegovih besed) nihče ni mislil. Vendar zapazijo nad njim, da se na pot v večnost pripravlja, kakor bi za gotovo za svojo smertno ur° vedel. Na sv. Lavrencija dan položi si pri sv. obhajilu pisni« na svoje persi, ki ga je v otročji priprostosti svoji materi Mariji pisal, proseč jo, naj ga kmalu iz te doline solz vzam 0 > da bo veselja nad njenim poveličevanjem v nebesih deležen- Bil je dosld popolnoma zdrav; a ni še dan minil, ko obob- Sprednik mu veli se vleči. Stopivši v bolniško sobo, prekriža posteljo, rekoč: „S te postelje ne bom več vstal." PovedalJ e tudi spovedniku, da bo praznik Marijinega vnebovzetja v v nebesih obhajal. Toda njegova bolezen na videz ni bila nevarna; še na jutro 14. avgusta zdravniki nič nevarnega nad njim ne spoznajo. Kmalu popoldne pa pade v omedl 0 ' vico, in merzel pot ga oblije. Zavedevši se prosi za sv. p°' potnico in poslednje olje, ki ju po lastni želji na tleh leže« prejme. S sv. zakramenti previden nekoliko časa moli; , v roki ima podobo matere Božje , ki jo pogostoma z vso p rl ' serčnostjo poljubuje; okoli roke pa si ovije molek. Ko ga 201 tega del nekdo vpraša, čemu mu je molek, ker rožnega veu 0Žl ne more več moliti, odgovori: „Res ga ne morem mold 1 ’ vendar pa mi je velika tolažba, da ga vidim, ker moje lj u ' beznjive matere me spominja." Na to prosi bridke martre. Terd« 6 jo v roki deržeč ogleduje jo s priserčno ljubeznijo, zahvali v f se Bogu za vse dobrote in milosti , za stvarjenje , odrešenj 6 in posvečenje, ter za poklic v redovni stan, sladko med teS® poljubovaje Kristusove petere rane. Na vprašanje, če je p 1 ' 1 ' pravljen , umreti , reče s psalmistovimi besedami: „Pripr a ^ ljeno je moje serce, o Bog, pripravljeno je moje serce . u najslajšima imenoma Jezus in Marija na jeziku izdihne v družbi Marijini in trumi angelov svojo čisto dušo. Bilo je jutro 15. avgusta 1. 1568, ko se iz tega sveta preseli, Še 110 popolnoma 18 let star. Zavoljo mnogih čudežev, ki so se po njem godili, ga papež Kle« 10 ® VIII. za zveličanega , Benedikt XIII. pa za svetnika spozna, in njegV spomin na 13. novembra postavi. — Obrazuje se vjezuitiški redovni obl e ’ J1 ' z angelom poleg sebe. Nektere besede sv. Stanislava. „Ne čutim se za ta svet, ampak za visočeje reči namenjenega, me je za-se vstvaril. 14. listopad: Sv. Brikcij, Turski škof. 263 Gospod je naš, in mi smo Gospodovi, Bog- je vse za nas, kakor za 8v etnike v nebesih. Ako so svetniki za tega del na boljšem , da Božjo v °ljo z manjšim trudom izpolnujejo, smo pa mi s tem na boljšem, da si J^oremo svoje zasluženje vedno množiti, in vsak dan novih cvetlic v svoje krone vpletati. Karkoli posvetnjaki dajo Gospodu , vendar je vselej silno malo, ker Sa mi sebe prideržč; in večkrat imajo vzrok, dvomiti, če mu to, kar mu dar prineso, v resnici dopada; ali niso morebiti njihova dela bolj lastne [jiibezni, nego za voljo Boga storjena. Naj bi pa tudi vsegdar v resnici ’"di krepostni, imajo li tudi zmiraj gorečnost in stanovitnost? Ali se ne s Pridijo pogostoma najboljši po gerdih izgledih, ki jih je vsepovsod polno j' a svetu ? Kako marsikteri pobožni otroci so hudobneži postali, ter v od Udobij in popačenost poterti starosti poginili. V čast si štejem, Bogu pokornemu biti in Kristusov križ objemati. ■ ri tem okušam tolikošno veselje, da ga za vse posvetne krone ne za¬ menjam. Nič nas ne stori bogatih, razen kar se nam vzeti ne more. živeti hočem, kakor je Bogu dopadljivo; ali drugim všeč, ali ne, !11 č mi n ; na tem ležeče." Molitev. Dodeli mi, o moj Bog in Oče, tako serčnost in stanovitnost v Tvoji 8lu žbi, kakor si jo Svojemu služabniku Stanislavu dodelil; odvzemi mi Ves strah pred ljudmi in pomagaj mi, da v ponižnosti in čistosti vpričo ^ebe hodim do konca! Amen. 10. listopad ali november. >8v. Brikcij, Turski škof. (okoli 1. 450.) Irikcij je bil že v svojih otročjih letih sv. Martinu, te¬ danjemu Turskemu škofu, v izrejo zročen, in je tako pod njegovim varstvom svojo mladost preživel. Ni moglo btti drugače, da je pri takem svetem učeniku v kreposti in uče¬ nosti hitro napredoval. Nič toraj ni bilo zaderžka, da ga Martin v utašnika posveti. Brikcij tudi perva leta svojega mašništva 'Azodeva nenavadno gorečnost v vseh svojih opravilih. Sčasoma tj a jame omerzovati in čedalje prostejši in posvetniši prihajati. Samuje se svoje poprejšnje tihosti, si dobrih jedil privošči, J hed vesele družbe zahaja, si hlev s čilimi konji napolni, s y°je stanovanje nečimurno olepotiči, sam sebe gizdavo opravi, J- sužnjev, ki so bili najlepše telesne postave, za svoje slu- ^hnike in služabnice izvoli , in je v vsi svoji obnaši bolj £ lz dalinskemu posvetnjaku, kakor duhovnu podoben. Sv. Mar- 264 14. liatopad: Sv. Brikcij, Turski škof. tin ga graja in svari; ali Brikeiju za to ni mar; temveč škofovo delovanje očitno pod nič devlje in še druge zoper njega podpihuje: To zasramovanje Brikcijevo Martin poter- pežljivo prenaša in veliko za njegovo spreobernjenje moli- — Nekega dne, (tako pripoveduje Sulpicij Sever,) sedi sv. Martin na dvorišči na lesenem stolčeku. Tu vidi na skali nad samostanom dve hudobi, ki ste s posmehom prišlemu Brikeiju klicale: „Prav tako, Brikcij, prav; le tako naprej ! a Precej po tej prikazni loputi Brikcij, kakor besen, na dvo¬ rišče, in celo splav zasramovanja in preklinovanja nad Mar¬ tinom izbruha; malo da ga v svoji togoti ne udari. Martin ga mirno posluša. Ko se Brikcij dosti nad njim znosi, hitro sopet odide. Martin še gorečniše zanj moli; in glej! kmalu se Brikcij verne in na kolena padši Martina odpuščenja prosi« Toda vsled tega ni nič manj, nego spokorjen, temuč se Še v večih pregrehah zadolži. Vendar ga Martin od duhovsko službe ne odstavi, naj bi se ne moglo reči, da je iz mašče¬ vanja to storil. Za tega del vprašan, odgovori: „ Ako je Kristus z Judežom Iškarijotom poterpel, zakaj jez ne bi z Brikcijem! — Pri drugi priliki nek ptujec Brikcija na tergu vpraša, če ne bi mu mogel povedati, kje bi sv. Martina našel, ker upa po njegovi molitvi zdravje zadobiti. Brikcij, ime Mar¬ tinovo slišati, se z grenkimi besedami vanj zadere: „Če hočeš videti starega norca, ozri se tje; ali ga ne vidiš, kako oči proti nebesom razpenja, kakor bi bil ob pamet?" Ptujec se nad tem ne da zbegati; gre k sv. Martinu, vernivši se zdrav od njega. Na to gre Martin k Brikeiju in mu z milo resnobo de: „Tak tako, moj Brikcij, moram poleg tvojega prederzneg a jezika pri ljudeh celo za norca veljati?" Brikcij obledi io taji, da bi bil kaj takega izbleknil. Martin mu reče: r K a J pa da; saj sem na lastna ušesa slišal lep priimek, ki si in 1 ga za herbtom dal. Zagotavljam te, da bo Bog mojo molite^ uslišal. Ti boš po moji smerti moj naslednik na škofijske # 1 sedeži; a pripravi naprej svoj herbet, kajti boš dosti križe^ imel prenašati." Brikcij se na vse gerlo zakrohota in reČe ; „Ali nisem resnice govoril, da si norec? oh! zblede# e domišljije? Jaz — pa škof?! V resnici, jaz mislim, ^ ti je še od vojaščine nekoliko norosti ostalo; vse tvoj 0 početje je zgoli sleparija." Vendar pa je Martin resnico g°' voril. Po njegovi smerti mu je Brikcij enoglasno za nasled¬ nika izvoljen. Spomnivši se Martinovega prerokovanja pr®' budi se kakor iz terdnega spanja, dušne oči se mu odprč; da vse sv. Martinu storjene krivice serčno obžaluje, se ve ' selju in nečimernosti sveta odpove, jame moliti in premiŠlj e ' 14. listopad: Sv. Brikcij, Turski škof. 265 YiX ti, svoje telo krotiti in pokoriti, v resnici sveto živeti in v škofijski službi tako goreč biti, da mu vsi spričevanje dajejo, da je vreden nastop nik sv. Martina. 2. Pa tudi drugi del Martinovega prerokovanja glede križev se ima nad Brikcijem spolniti. Skoraj 30 let opravlja Srikeij svoja apostolska dela, da ni najmanjše tožbe zoper ttjega slišati, ali bi nanj le najmanjši sum kakove pregrehe letel. Vse ga ljubi in spoštuje; kar ga nenadoma neko gerdo lxx nesramno obrekovanje ne le ob vso ljubezen in spošto- v anje pri ljudstvu pripravi, temuč vse ljudstvo v največi meri z °per njega razdraži. Neka ženska, Bogu posvečena oseba, ki se od dela svojih rok živi in je že več let škofova pe- rx ca, d& se po nekem prilizunu zapeljati, da svojo nedolžnost z gubivši, v očitno sramoto zabrede. Pohujšanje je splošno, a Zapeljivec ostane prikrit. Kar na enkrat navstane šepetanje, da se je Brikcij ž njo bil spečal. Kar si pa danes na ušesa ® e petajo in natolcujejo, to gre jutri po obrekovalskih jezikih P° vsem mestu od ust do ust. Vse je zoper Brikcija in le 6xx glas gre, da naj se zunaj mestnih vrat iztira in ondi kamnja. Škof ta križ poterpežljivo zadene in molče Bogu Prepusti dokaze svoje nedolžnosti. Ko pa prihodnjo ne¬ deljo v cerkev pride, sprejme ga ljudstvo z zasramovanjem 1X1 psovanjem. Brikcij se mirno in spodobno zagovarja, ter spričo Boga in ljudstva trdi, da je nedolžen. Toda ljudstvo §a ne mara poslušati; krik navstane znovič. Da bi ga utolažil, ^ e ce, naj dete v cerkev prinesč. Ko se to zgodi, vpraša škof še le teden staro otroče, če mu je on oče. Vpričo vsega Ijud- stv a odgovori dete razumljivo , da vsi slišijo: „Ne , ti nisi j 110 j oče.“ Nad tem čudežem se vsi zavzamejo. Potem pa za¬ htevajo od njega, naj ga še dalje vpraša, kdo da bi bil. ^kof pa jim de: „Jaz sem smel le to vprašati, kar mene s amega zadeva; več pa izvedeti bila bi prederznost in se mi 116 spodobi. Hočete po vsaki ceni vedeti, kdo mu je oče, vprašajte ga sami.“ Ta odgovor zbudi znovič le nevoljo, in P°prej storjeni čudež pripisujejo čarobnim sleparjem. Zato bolj na to tišče, da Brikcij ne more nič več njihov škof . *ti. Zader6 se: „Proč ž njim, mi te nočemo več“, ter ga spehajo iz cerkve. Zunaj cerkve ukaže Brikcij nekemu di¬ akonu živega oglja prinesti. To oglje zavije v svojo obleko, t^kši ljudstvu, da gre ž njim na grob sv. Martina in bo ondi ^Pričal svojo nedolžnost. Na grob prišedši razgerne svojo °}go obleko , raztrese oglje iz nje, in pokaže obleko vsem k^čujočim, in glej! — kar čisto nič ni ožgana. Na to jim z močnim glasom in v zavesti svoje nedolžnosti: „Kakor 266 14. listopad: Sv. Brikcij, Turski škof. je to oblačilo od živega oglja nepoškodovano ostalo, tako čista in neomadežana je moja vest od vsaktere take pregrehe. 4 * Ali kljubu tema dvema čudtjma ostanejo Turski prebivalci terdovratni v svojih presojah, da ga ne le več v cerkev ne puste, temuč ga še celo iz škofijskega stanovanja prepodč- Sedaj spozna Brikcij s solzami, da je ta poskušnja pravična šiba Božja zarad zasramovanja rajnega njegovega častitega sprednika. V Bim, pravi, hočem popotovati, da papežu svojo grehe spoznam, in se ob enem zoper to mi sedaj storjeno, vnebovpijočo krivico pritožim. 3. Na Brikcijevo mesto izvolijo sedaj nekega Justinijana za škofa. Ta, zvedevši, da je pregnani škof na potu proti Rimu, sklene, za njim iti, in pred papežem zoper njega go¬ voriti. Komaj pa na Laško zemljo stopi, že ga zadene Božja roka, da nagloma zboli in v Verčelu umerje. Vendar se Še zmiraj Turščanom oči ne odprč. Na njegovo mesto izvolijo nekega ptujca, Armencija po imenu, za svojega Škofa. K° Brikcij v Rim pride , bil je še papež Celestin na Petrovem prestolu. Ali Celestin zarad svoje bolehnosti njegove pritožbe ne razreši. Med tem ostane Brikcij v Rimu, ter po cele d« 1 in noči po cerkvah pred stopnjicami oltarjev moli in z naj- ostrejšo pokoro za svoje nekedanje nepremišljenosti zadostuje- Za Celestinom nastopi Sikst III. Ta precej pervo leto svojega vladarstva Brikcijeve zadeve na tanko preišče, ga za ne¬ dolžnega spozna in veli , ga nazaj na njegovo častno mesto postaviti. S temi papeževimi pismi gre sopet čez sedem le* nazaj v Tur. V Lavdiakum, malo mestice blizo Tura , pri' šedši, odmeni se, ondi ostati, dokler bo Armencij živel, da ne bi v cerkvi kakega razpora in nereda napravil. Še tisto noč pa mu je razodeto, da je Armencij ravno prejšnji da* 1 umeri, da toraj lahko brez ovir škofijski prestol zasede- Takoj pokliče Brikcij svoje spremljevalce, rekši, da se m u mudi, ker bi bil rad pri pogrebu včeraj umerlega škofa. K° Brikcij skozi mestna vrata pride, nesli so pri nasprotnih vratih rajnega Armencija k pogrebu. Po pogrebu Brikcij brez vgovarjanja škofijski prestol zasede, razznanivši ob enem papeževa pisma in določila. Potem je še sedem let z navadn 0 pobožnostjo, gorečnostjo in modrostjo svojo čedo vodil. Ae 8 ta čas pa . ni bilo nikoli slišati Žale besede zarad prestani h krivic iz njegovih ust; enako nikedar najmanjše nejevolje 111 razodel nad onimi, ki so ga tako gerdo psovali in zasramm vali; kajti vse spoznava za pravično kazen zarad svoj’c grehov. Tako kerščansko obnašanje pridobi mu kmalu lj u ' bežen vseh podložnih, da ga sopet enako, kakor poprej, čislaj 0 14. listopad: Sv. Brikcij, Turski škof. 267 'n spoštujejo, in njegove nauke še rajše memo poprej slušajo. šinilo je 47 let, odkar je škofijstvo prevzel, ko zboli , in svojo spokorno življenje sredi 5. stoletja s srečno smertjo dokonča. Duh tega sveta pa duh Božji. Duh tega sveta pa duh Božji sta si drug drugemu nasproti, kakor 11 oč dnevu, ali pa kakor voda ognju. — Duh tega. sveta je duh napuha, Prevzetnosti, ošabnosti, zaničevanja, preširnosti, gizdavosti; duh lakomnosti, krivic in zatiranja; duh zavida, duh nečistosti, žertja in pijančevanja, duh Jeze in maščevanja. Njegova modrost, pravi sv. Gregorij papež, je v tem, da serce z zvijačami prikriva, pomen z besedami odeva, kar je goljufivega, za resnično razkazuje, kar je resničnega, za krivo spričuje. Po tem duhu Se snujejo videzne prijateljske zveze in društva; po njem se ravnajo in spreminjajo vladajoče šege in navade; pri njem se v dvomih išče soveta, * n po tem duhu bi se celo rado Bogu služilo. Ker je pa duh tega sveta ( ' ,l h laži, zmot in hinavščine, zato na svetu ni drugega, nego hinavstvo, 0 Arama, sleparija in prevara, — hinavsko veselje, hinavsko češčenje, hinav- s ka hvala, hinavska krepost, pravičnost, velikodušnost in poštenost; še °elo hinavske pobožnosti, hinavska ponižnost, hinavska pokora, hinavska go¬ rečnost, hinavska ljubezen do bližnjega. Duh tega sveta hoče celo nad Bogom gospodovati, se za bolj razsvetljenega imeti, kakor je On sam ali kakor bili od Njega poslani sveti možje. Zato si dela vero in pravila živ¬ ljenja po svoji glavi, hoče več vedeti, kakor so se papeži, škofje, duhovni ltl vsa cerkev od sv. Duha v 18 stoletjih naučili. Ta duh hoče pa tudi pobožnega veljati, češ, da on je iznašel pravi pot v nebesa, po kterem ne ternja, ne težav, in kjer ni treba ne krotenja počutkov, ne berzda- |*J a svojih strasti. Njegov strah Božji pa obstaja v tem, da se sme le od Njegovega očetovskega usmiljenja in prizanašanja, od Njegove očetovske dobrotljivosti in ljubezni, a ne daj o Njegovi pravičnosti kaj govoriti. Po "jegovih mislih stoje krivovercem, ajdom in nevernikom, judom in moha- jftedanom nebesa na stežaj odperta. Kar je pa od Boga razodetega, kar J e Jezus Kristus sam učil, kar so apostoli oznanovali in kar sv. kat. cerkev yerovati zapoveduje, naj je po tisoč in tisoč čudežih spričano, vse to mu J e priprostost in norost, prazne sanje, prazen strah. Duh Božji nasproti je duh ravnosti in odkritosti, duh resnice in Pravice, duh ponižnosti, ljubezni, kerščanskega usmiljenja, prizanesljivosti, “dpuščenja, miru, krotkosti, pohlevnosti in sprave; duh ponižnosti, čistosti, le znosti, zderžnosti, zatajevanja, krotenja in berzdanja strasti in počutkov; .. 1 poterpežljivosti, pokorščine, pametnega zaničevanja posvetnih, ne- ^ttiurnih dobrot, duh pobožnosti in gorečnosti, duh otročjega strahu Božjega. J e r ta duh vlada, ondi so, kakor pri pervih kristijanih, vsi med seboj 6110 serce in ena duša, vsi bratje in sestre, ter otroci enega očeta. Ali že f V ' Brikcij je spoznal, in nam v svarilen izgled sam nad seboj poskusil, a ko hitro da se ta duh Božji v posvetnegaa duha spreoberne. Dovolj je femu le tega dvojnega: da se polagoma zveza z Bogom preterga, od ^Uge plati pa, da se dalje več in več — brez potrebe — s svetom peča. , e rvo se ravno toliko pravi, kakor v svetilnico nič več olja ne dolivati; l Ugo pa, tleči sten (toht) popolnoma upihniti. Ako se slabi človek nič e c ne oklepa drevesa, ki vsakemu viharju v bran stoji, to je: jame mo- 268 15. listopad: Sv. Leopold, mejni grof in varuh Avstrijski. litev opuščati, sv. zakramente, Božjo besedo, premagovanje in zatajevanje samega sebe i. dr. zanemarjati; potem ni treba posebnih viharjev odstrani lastnega poželenja in sveta, ki br ubogega Evinega otroka na tla poderli; dovolj je male, navadne sape, ki k hudemu že tako nagnjenega človeka pod-se povije. Zato nas ne opominja zastonj Gospod, rekoč: „C u j t e in molite, da v skušnjavo ne padete!" Molitev. Dobri Pastir Jezus Kristus, ki zgubljenih ovčic tako rad iščeš in nazaj k čedi nosiš, kakor si Brikciju storil; prosim Te po njegovem za- služenji, bodi še meni ravno tisti dobri Pastir, zavračuj me od vseh krivih potov, in ne daj, da bi šel v pogubo! Amen. 15. listopad ali november. Sv. Leopold, mejni grof in varuh Avstrijski. (L 1136.) I ve uri od cesarskega mesta Dunaja stoji na enem najlepših krajev "Avstrijske ob desnem bregu Donave na griči krasni korarski ustav „ KI o stern e uburg “. V blagajnici nad 700 let starega samostana nahaja se med drugimi znamenitnostmi košček pajčolana in bezgova ve¬ jica. To dvoje, na sebi sicer brez pomembe, spominja na enega najpo- božnišib vladarjev, ki so kedaj Avstrijski prestol zaljšali, na sv. mej¬ nega grofa Leopolda, čegar spomin se še dan danes v Avstriji, zlasti n» Dunaji, slavi. 1. Bilo je 8. maja 1. 1106, ko Leopold s svojo pobožno soprugo Nežo, s ktero se je bil malo dni poprej poročil, 0 balkona svojega novega gradu, ki ga je na Ga lovcu poleg Dunaja dal sezidati, krasno okolico razgleduje. Ravno se po' menkvata, kje bi Bogu na čast in svojim podložnim na dušni blagor cerkev postavila, ko nagloma navstali piš mejni grofinji čez glavo rablo obešeni pajčolan deleč v gozd odnese. Za' stonj ga iščejo; nihče ga ne more najti. Čez 23 dni potem pa gre Leopold na lov, ter najde po naključji pajčolan na bezgovem germu viseti. To mu je znamenje, da je to oni kraj, kjer naj cerkev in samostan sezida. Povedavši o tem svoji soprugi tudi ona v to dovoli. Še tisto leto se zidanje prične, in že 1. 1107 zroči ustav in cerkev 12 korarjem 8 proštom na čelu. Poznejše pa še cerkev poveča, kalcoršna j® še dan danes. Tako nastane slavni ustav Klosterneuburg, ki tudi telesne ostanke svojega sv. ustanovnika v krasni kapel 1 med drugimi dragocenostmi hrani. Ta pobožna ustanova do- 15. listopad: Sv. Leopold, mejni grof in varuh Avstrijski. 269 ^olj spričuje o Leopoldovi živi veri in goreči Božji ljubezni. Bodil se je v Melku, kjer dan danes tudi po vsem svetu sloveč Omotan stoji, 1. 1073, iz gospostvene Babenbergarske rodovine, °d pobožne Ite in Leopolda III., s priimkom „lepega“. Škof Aitman v Pasovu mu je bil pervi in mojsterski odrejevalec. ^otem obiskuje korarske Sole v Melku, in že tedaj je bilo njegovo veselje, sv. pismo prebirati, s kanoniki v kor boditi lXl nad njihovimi pobožnimi pogovori se spodbadati. V tej cerkvi je bil tudi med viteze povzdignjen, in je pred ondot- j^m oltarjem pervikrat stal na straži. Bil je zal mladenič, plizo sedem čevljev velik, v viteških umetnostih verlo izurjen, kar je še več, ponižen, moder in bogaboječ. Nikoli ni .Bo nečedne besede od njega slišati, laž in rotenje se mu J e studilo, in sredi veselice na vladarskem dvoru ohranil se J 6 čistega in neomadežanega. Bil je vseskozi prijatelj zderž- ?osti, treznosti in zmernosti, sovražnik pa vse nečimernosti. v dorastlih letih je rad sv. pismo bral, premišljevaje nje- g°ve izreke s pobožnostjo. Se sedaj se kaže v Klosterneu- oiirgu dragoceno sv. pismo in psalmske bukve, ktere je svoje rabil in jih samostanu podaril. 2. Po očetovi smerti 1. 1096 , nastopi še le 23 let star, k. lo mejni grof vladarstvo Avstrije. Kakor kedaj kralj Sa¬ moo prosi tudi on Boga ne mogočnosti in bogastva, am- Palt modrosti, da bi svoje ljudstvo v pravičnosti in v miru Bjemu najvišemu na čast zamogel vladati, in Gospod mu llf li dodeli, česar prosi. Dasiravno še mlad spoznava vendar, . a je sreča in nesreča ljudstva od spolno vanj a verskih resnic ltl naukov zavisna. Najmočnejša in najpremožniša ljudstva Morajo brez vere poginiti. Zato je njegovo pervo in največe P^izadetje, da pravega kerščanskega duha in pravo kerščan- Življenje med podložnimi vvede. V ta namen mu je skerb f a pobožne mašnike, po kterih bi se propadlo spoznanje ® r ŠČ a nstva vseh vraž očistilo in razširilo. Potem da veliko 110 vi h cerkev sčzidati, stare pa prenoviti in popraviti, da bi Se mogla Božja služba dostojno opravljati. Razen Kloster- J^uburškega ustava sčzida Cistercienski samostan pri sv. Križi. 0 reče duhovne jako časti in ljubi, podpirajo jih z vsemi P°trebnimi dohodki, da se jim za vsakdanji živež in obleko v Mvež ni treba boriti. Samostane povzdigne za prave sadne Y 6 ) iz kterih mnogo učenih in gorečih duhovnov pride. ®B°č pa, da lepi izgled več pomaga, kakor besede in po- i n enako ga je zahteval od svojih redovnih bratov. Ko eden 10 med njih umerje in se je nekoliko denarjev pri njem nasl°i veli ga izkopati in na neposvečen kraj zagrebsti, da bi izgled drugim bil v svarilo. Za one dobe mu tudi od apostol; skega sedeža dojde povelje , na Poljsko iti v misijon, da b 1 neke od poganstva ohranjene razvade, kakor pogibanje sp a ' čeno rojenih otrok in sivih starčekov , odpravil. Vendar se o tem poslanstvu nič bolj natančnega ne v6. 3. Ko nek Viljelm, učen doktor v Parizu, jame ondj svoje zmote in krive nauke trositi, pozovejo Adalberta tud 1 tj e. Dasiravno ga že sv. Tomaž in sv. Bonaventura dobr° zaverneta, vendar mu je Adalbert najbolj fcos. Zarad teg a glasa, ki gre o njem, pokliče ga papež Aleksander IV. v Rim , da še v Rimu neke zmotene na pravi pot zaveru e ' Papež ga za tega del izvoli za učenika svoje palače. S ie,JJX priimkom počeščen razlaga vpričo obilne množice poslušale 0 ^ evangelije sv. Janeza in druge svetopisemske liste z obd* 10 dopadljivostjo. Tako prihaja njegova slava od dne do dp 0 veča, in manj išče časti in hvale, više ga povzdigni 0 Bog, ki je po Svojem sinu zagotovil: „Kdor se P°' 277 16. listopad: Sv. Adalbert, Ratisbonski Škot. težuje , bo povišan.“ Še veča čast pa ga doleti, ko je L 1260 °d duhovščine in ljudstva za Ratisbonskega škofa izvoljen od sv. očeta poterjen. Adalbert se sicer te volitve silno prestraši in brani, ali vsi vgovori, vse prošnje so zastonj. Sv. oče ostanejo pri svoji besedi, in Adalbert mora škofov¬ sko butaro zadeti. Nepopisljivo je veselje v Ratisboni med duhovščino in ljudstvom. Vse si prizadevajo , da bi ga pri Prihodu najslovesniše sprejeli. Toda Adalbert, ker se mu vse kastne priprave studijo, zapusti na tihem Kolonijo in pride z veČer nepoznan v Ratisbono. Ondi prenoči v Dominikan¬ cem samostanu pri sv. Blaži; drugo jutro pa gre k Navadni samostanski sv. maši. Komaj ga ljudstvo in duhovščina s pozna, zapeljajo ga z veselim vikom in vriskom v škofovo Palačo. Ko škof je zvest, čuječ in goreč pastir svojih ovec, Popolna podoba višjega pastirja, kakor ga sv. Pavel v listu do svojega učenca Timoteja popisuje. Noč in dan mu je skerb, da zanemarjeno škofijo vredeva; v prostih urah pa na svoj gradič Tumstavf, pičlo uro od Ratisbone, zahaja, in svoj uk Nadaljuje. Za te dobe spise lastnoročno razlaganje evangelija s v. Lukeža. Kakor pa se je ljudstvo radovalo, imeti takega v tejega pastirja, tako žalostno se je spominjal Adalbert na >jo tihomirno samostansko celico, in pogostoma je hrepenel 111 zdihoval po njej. Zato se čez dve leti svoje višjepastirske ^uŽbe oberne na papeža Urbana IV. s prošnjo, naj mu do- sme nazaj v samostan se verniti. Prošnja se mu usliši, jetnik iz svoje ječe, tako z veseljem hiti Albert v Ko- nazaj v svojo cčlo. Tu se še na stara leta ukvarja z lla jobširnišimi študijami; le na željo Kolonijskega nadškofa °pravlja sem ter tje kakove škofovske službe, da cerkve ali tetarje posvečuje. Nekteri životopisci pripovedujejo o njem , da je za te dobe na papeževo povelje po Nemškem in Češkem za kri¬ žarsko vojsko pridigal, 1.1274 pada je s cesar Rudolfovimi poslanci šel v Lijonsko zbirališče, in je ondi v pripoznanje .ga novega vladarja iz Habsburške hiše slovesen ogovor l teel, kjer g a j e spomin tako zapustil, da je med govorjenjem JtetiČal. To se vendar iz zgodovinskih ostankov ne da spri- Ati; ravno tako tudi to ne, da je bil v mladeniških letih 81 W slabega spomina in nenavadno kasnega uma, da je pa ftejo visoko učenost po Marijini pomoči dosegel. Te marnje, . 1 »e sem ter tje od njega ber6, razlagajo se iz tega, da se 'te toliko obširno znanje tega svetnika ljudstvu one dobe brez V tej e ga nadnatornega vpliva nerazumljivo zdelo. Sedem in ° 8 eiudeset let star jame od dne do dne bolj pešati. Spoznavši, 278 16. listopad: Sv. Adalbert, Ratisbonski škof. da se mu smert približuje , si jamo izkopati , kjer želi najti počitek, in jo pogostoma obiskuje. Poleg nje uči se po¬ slednje dni največe modrosti, ki obstaja v premišljevanji zadnje ure. Po prijetih sv. zakramentih umerje sede v svoji celi , obdan od ožalostenih redovnih bratov, 15. novembri 1. 1280. Pokopajo ga v Kolonijski samostanski cerkvi ot> velikem oltarji. Njegovih pismenih del je 21 velikih in debelih knjig, ki se še sedaj hranijo in so raznega zapopadka. Največe zasluge pa si je pridobil s svo¬ jimi prirodoslovnimi deli v zeinljopisji, rudo-, rastlino-, in živaloznanstvu, kterih še celo največi učenjak najnovejše dobe, A. Humboldt, z velik 0 pohvalo omenja. To njegovo globoko in jedernato naravino spoznavanje; razna orodja in mnogoteri čudoviti stroji, ki jih je za svoja opazovanj® iznašel, videli so se tedanjemu ljudstvu — nadčloveški, čarobni. Tak°/ postavim, se bere, da je v najterši zimi, ko je vse škripalo, Holandskega grofa Viljelma na začaranem samostanskem vertu med cveticami in dre¬ vesi v pomladanskem cvetji sprejel in pogostil. Razlaga pa se tako-le- Napravil je, kakor še sedaj vertnarji po mestih in graščinah imajo, tako ime¬ novane vertnaiske toplice, ki se dajo kuriti, in tako tudi po zimi v njih cvetlice cveto in drevesa zelene; itn. Obrazuje se ali ko škof, ali pa tudi v svoji redovni obleki, s peresom in z bukvami in pa s škofovskimi znamenji ob strani. Kako koristno je, dobre bukve brati. Sv. Adalbert si je s spisovanjem dobrih bukev neumerljive zaslug' 6 piidobil. Enako si oni, ki dobre bukve bere, lehko pridobi veliko korist¬ nega za dušo in telo. V čem toraj obstaja ta korist? 1. Marsikteri se je po branji spodbudnih bukev resnično spr 6 ' obernil in vse svoje življenje poboljšal. Obilno takih izgledov imamo ' r vsakdanjem življenji. Komu, postavim, se ima sv. Avguštin, ta steb° J ' in dika sv. katoliške cerkve, zahvaliti, da se je iz Manihejskih zmot 111 svojega pregrešnega življenja izkopal, da je svoje globoko vkoreninjeU 6 strasti izruval in se po sv. kerstu podal v naročje sv. cerkve? Glej, br®* je nekega dne v listu sv. Pavla do Rimljanov besede; „Kakor p.° dnevu pošteno hodimo, ne v požrešnosti in pijanost 1 ; ne v nečistosti in nesramnosti, ne v kregu innevo Ša¬ ljivosti; temuč oblecite Gospoda Jezusa Kristusa, 1 * ne strezite mesu v poželenji." (13, 13. 14.) Pri tej priči ga m 1 ' lost Božja v sercu gine, da za vselej dd svojemu pregrešnemu življenj* slovo in prejme sv. kerst. — Kaj je spreobernilo sv. Andrej* Avelinskega? Branje sv. pisma. Imel je v Neapolji enega svojo 1 prijatljov pred sodnijo zagovarjati, in uide mu neprevidoma neka 1®*' Domu prišedši po naključji bere v sv. pismu besede; „U s t a, k i 1 * ž govorč, umorijo dušo." (Modr. 1.) Kot od strele zadet P 1 ' 6 ' mišlja, kaj mu storiti, dokler v njem sklep dozori, svet zapustiti in samostanskem življenji zveličanja iskati, kajti je med posvetnimi oprav 1 , preveč v nevarnosti. Tako v nekem Teatinskem samostanu doseže n®J visokejšo stopinjo svetosti. — Enako je bilo s sv. Evgenijo. Komod izvoli njenega očeta za oblastnika v Egiptu. Tako pride Evgenij v Aleksandrijsko mesto, se v modroslovji izverstno izuri, in kot ajdinj 1 16. listopad: Sv. Adalbert, Ratisbonski škof. 279 * a govarja z besedo in v pismib malikovalske šege. Dobi pa tudi liste sv. “avla v roke. Iz njih se prepriča o resnici sv. kerščanske vere, se spre- °Wne in umerje ko mučenica.—Ravno tako se je sv. Ignacij Lojo- a nski spreobernil po branji sv. bukev. Služil je za dobe Ferdinanda s pridevkom: katoliškega v Španski armadi. Pri oblegovanji Pampelonskega fiesta hudo ranjen zanesč ga domu na očetov grad. Iz dolgega časa, ker j“avno drugih kratkočasnih knjig ni bilo pri roči, vzame in prebira živ¬ ljenje svetnikov. Njihove čednosti in junaška dela pa ga tako unemč, da Se vojaški službi odpove, in drugo Kristusovo vojaško službo, družbo Je- trsovega reda ustanovi. Tako se je Bog dobrih bukev vseskozi posluževal * a spreobernjenje grešnikov. Zato so sv. možje, kakor sv. Ignacij, Karol boromejski, Frančišek Šaleški branje dobrih knjig kerščanskemu ljudstvu ° a vso moč priporočevali. 2. Branje dobrih bukev pa ni le grešnikom , ampak tudi pravičnim koristno, da v čednostih rastejo. VI. psalmu David blagruje onega, kdor Boga ljubi in se Njegovih zapoved derži, ter pristavi lepe besede: »Enak je drevesu, ki je zasajeno ob potocihindaje ® a d ob svojem času.“ (1, 3.) Sv. Janez Damaščan razlaga te be- oesede tako le: Potoki so branje sv. pisma in drugih spodbudnih bukev, bnkor ima namreč drevo ob potoku vedno dovolj mokrote in vlage, da Cy eti in sad obrodi , tako prejema duša iz branja dobrih bukev zmiraj °ovo spodbudo za čednost in krepost. Tako rodovitno, oljkovo drevo v Puščavi je bil sv. Anton, oče puščavnikov. Bravšibesede v sv. evangeliji: »Idi in prodaj vse, kar imaš*, zapusti vse, se umakne v samoto 1(1 ondi najpobožniše živi. Tak ob potoku zasajen ternov germ pobožne °strosti je bil Guerik. Prebiraje življenje starih očakov čudi se njihovi Vl soki starosti, čudi se pa tudi temu, da nobenemu iz med njih smert ni Prizanesla, kajti pri vsakem stojč naposled besede: „In je umeri.* Iz tega spozna nečimurnost sveta, zapusti visoko Pariško šolo in stopi v red ? v - Dominika. Zato hodi še ti pogostoma k takim potokom zajemat, to J e: Beri tudi ti pogostoma dobre bukve in jemlji si k sercu brane nauke, P°tem boš še ti v čednosti in kreposti od dne do dne rastel in ob svojem ® a su obrodil najlepši sad za sveta nebesa! . 3. Ktere bukve pa gre pred vsemi drugimi brati? — Človek je j z duše in iz telesa; za oboje mu je treba skerbeti, oboje likati, oboje k mogočemu blagostanu povzdigniti, in to do poslednje, smertne ure. jmrva skerb pa gre tistemu, ki je imenitniše, in to je duša. Zveli- Can je tvoje duše ti bodi toraj pervo in najpoglavitniše opravilo. Vsled te ga beri naji-ajše duhovne, svete bukve o življenji in terpljenji Kristu¬ sovem , o Devici Mariji in drugih svetnikih, o nečimurnosti posvetnega, 0 begu pred grehom in druge enakega zapopadka, ki so semtertje po »Danici* naznanjene, ali vprašaj svojega spovednika za sovet. Da pa u di za telo skerbiš, beri bukve o umnem kmetijstvu, o vino-, sadjo-, “ e beloreji itn. kar se pogostoma v „Novicah* nahaja, in kjer se udi druge knjige te verste priporočajo. Skozi in skozi dobre knjige za in telesno hrano prinaša že leto za letom za en sam goldinar »družba sv. Mohora* v Celovcu, h kteri naj bi vsaka slovenska hiša Potopila, ker te krajca:je si lehko na leto vsak posel prihrani, da, Cel o vsak berač lehko od hiše do hiše izprosi in od svojih ust priterga. "7 Varujte se pa, ljubi rojaki, slabih, ne v kerščanskem duhu pisa- 111 b bukev, ker so strup za dušo in telo in ne za drugega, nego za °Senj. Od slabih knjig ali časopisov velja, kakor od slabih tovaršij , da 280 17. listopad: Sv. Gregorij, čudodelnik, škof. kdor se s hudobnimi pajdaši, bo sam hudoben postal. Greh , ki ga p® takem branji stori, dela ga sv. obhajila nevrednega, dokler takih knjig a *' časopisov ne opusti brati, ali če so njegove, dokler jih v ogenj ne pomeče. — O da bi pač Slovenci pred to dušno kugo zavarovani ostali, in naši mladi pisatelji spoznab, v čem obstaja pravi napredek, prava olika, ter n e trosili nemškega potuhnjenega liberalizma v slovenskih knjigah po bog®' služnih njihovih okrajinah! Molitev. Varuj me, o Bog, na priprošnjo sv. Adalberta tistega strupa, ki s® se s sladkimi in priliznjenimi besedami v nekerščanskih spisih dan dane® čez svet razliva; varuj me pa tudi tiste smerti, ki jo ta struj) svojim ljub' Ijencem na duši v njih večno pogubo zadaja; daj mi marveč piti iz stu¬ denca žive vode, ki se izteka v večno življenje! Amen. 17. listopad ali november. Sv. Gregorij, čudodelnik, škof. (Med 1. 265—270.) regorij , za čudov in znamenj voljo, ki jih je Bog J 0 njem delal, „čudodelnik“ zvan , je znamenita pr 1 ' kazen v stari kerščanski cerkvi. V njem so darovi sv- Duha, dar modrosti, učenosti in govorništva, dar čudežev id prerokovanja v nenavadni meri zedinjeni. Rodil se je v Novo- Cezareji v Pontu od imenitnih in bogatih , toda ajdovski) 1 starišev in se je Teodor (Božidar) imenoval. Pervo odgojo j 0 vžil v očetovi hiši. Smert njegovega očeta, ki ga 14 let star zgubi, ima nanj velik vtis, ki mu za nauke kerščanstva p°* pripravlja. Učil se je s svojim bratom Atenodorom govor' ništva in pravedništva, kajti oba naj bi kedaj ko sodnik® slovela. Že se odmenita v Fenicijo za slovečo Beritiško pr®' vedniško šolo, kar Božja previdnost drugače zaverne. Njun 1 svak (sesterni mož) je za deželnega svetovalca v Palestiu 1 izvoljen, in ona dva imata svojo sestro k njemu spremit 1, V Cezareji je prebival tedaj veliki učenik Origen, zarad Šk 0 ' fovih zdrah iz Aleksandrije pregnan. Gresta ga poslušat- Njegova visoka, vsestranska učenost, njegovo leporečje 10 ostra nravnost ju tolikanj na-se vleče, da skleneta pri nj 0111 ostati, in se ne v Beritiško šolo podati. V pervem pogovor 11 ž njima zapazi Origen njune posebne duševne zmožnosti 111 krepostna nagnjenja, ter si skerbno prizadeva, ju za najvisj 0 ? 17. listopad: Sv. Gregorij, čudodelnik, škof. 281 spoznanje vežne resnice odgojevati. Živo jima na serce govori, da je umnega človeka perva in naj višja dolžnost, samega sebe, prave dobrote in prava zla spoznavati se užiti, ter po tem svoje življenje ravnati, da brez nravnega spoznanja zaderžanske doveršenosti nima življenje nikakorŠne vred¬ nosti. Tem naukom se Gregorij s pervega upira, kajti mu težko dž, ložiti se od svojih prevzetnih nad; vendar pa se tehtnim Origenovim dokazom in njegovi ljubezni ne more dolgo zoperstavljati. Origen ga namrež vzame v svojo kro- titev, napeljevaje ga, kako naj svoje pregreške boljša, nad svojimi strastmi žuje in sam nad seboj gospoduje. Sprejemši ga Y svojo šolo vodi ga zapored skozi vse oddelke in razrede ^nodroslovja, mu je pomočnik pri razlaganji starih modrijanov 111 pesnikov, da ga pazljivega stori na resnico in lepoto, pa tudi na zmote in zahoje njihovih naukov, pripravljajo ga polagoma za nauke sv. pisma in posveževaje ga s tem v skrivnostih keršžanstva. Oba ta mladeniča primerjata sedaj nauke, navzete iz ajdovskih knjig, s kerščanskimi nauki, ki Pnaa jih Origen razlaga. Kmalu spoznata, kako plitva in ^zadostilna je njuna vednost gledč na Boga, človekov namen itn. “da. Prepričata se o navskrižnosti ajdovskih učenikov in o yisokosti keršžanstva. To ju vname k sklepu, vse zapustiti ! n se edino le z velikim Bogom pečati, kterega spoznati ju sreča došla. — L. 235—237 mora Origen za voljo pre¬ ganjanja pod cesarjem Maksimom s Cezareje v Kapadocijo Pobegniti; Teodor pa in njegov brat gresta med tem v "|leksandrijo svoj poduk nadaljevat, kjer sv. Dionizija po¬ kušata in se poleg tega še z drugimi vedami pečata. — Po P r eteklih treh letih, ko preganjanje poneha, verne se Teodor s svojim prijatlom Firmilijanom iz Aleksandrije nazaj v j ezarejo , da pri Origenu svoj uk nadaljuje in še čez tisto oto p r i njem ostane. Za te dobe prejme sv. kerst in pri njem p e: Gregorij. Poslovivši se v očitnem ogovoru od svojega ^oenika Origana poda se na prošnjo svojih sorodnikov v °nt na svoj dom, da neke družinske zadeve vredi. Tu mu P°nujajo njegovi rojaki mnogotera častna mesta in visoke „ u ^be, kterih pa v svoji ponižnosti ne mara sprejeti. Kmalu P°tem mu piše Origen spodbadajoč ga , da naj na začetem potu bogoslužnosti stanoviten ostane, skerbno sv. pismo pre- s ® c uje, in to preiskavanje z molitvijo sklepa, kajti brez molitve te Božje bukve ne dajo prav razumeti. To spodbadanje p nakloni, da se mestnemu hrupu in šundru odtegne , svo¬ ji premoženju odpove , iskaje v samoti blagra in zveli- ai \ja svoje duše. 282 18. listopad: Sv. Gregorij, čudodelnik, škof. 2. Naj se pa Gregorij svetu že tako odteza, vendar ga Amazejski škof v Pontu, Fedim po imenu, mož poln milosti in modrosti Božje , ne izpusti spred oži. Zdi se mu, da ne bi se mogel pred Bogom odgovarjati, ako bi tak mož, kakor je Gregorij, za cerkev bil zgubljen. Le to želi, naj bi mogel to luž na svečnik postaviti, da bi svetila vsi božji občini- Gregorij, to zvedevši, umika se v svoji ponižnosti s kraja v kraj, da bi se Škofovemu zasledovanju skril. Ker ga škof res ne more najti, goreče moli k Bogu, naj se nanj in na Gre¬ gorija milostno blagovoli ozreti in storiti, da bi bil Gre¬ gorij za službo Novocezarejske cerkve posvečen. Gregoriju, tedaj tri dni deleč od škofa, bilo je to od Boga razodeto- Vsled tega si misli, da se mu poklicu ne sme dalej ustavljati- Prišedši k sv. škofu prejme 1. 240 mašnikovo in škofovo po¬ svečevanje , prosč ga vendar, naj sme še nekoliko časa \ samoti ostati , da se na svoj poklic še bolj pripravi. V tej samoti prosi Boga razsvetljenja, ki ga tudi v obilni meri prejme. Premišljevaje neko noč na postelji visoke skrivnosti sv. vere prikaže se mu častitljiv starček ves s vitlobo obdati, — sv. apostol Janez — govore ž njim o verskili skrivnostih, zlasti o presveti Trojici. Po tej nebeški prikazni poterjen za¬ pusti svojo samijo in gre, da nastopi škofovo službo. Grede prehiti ga noč in vjame ploha. Ubeži toraj v nek ajdovski tempelj, kjer vso noč v molitvi in hvali Božji prebudi. Na to molitev pobegnejo hudobni duhovi iz tempelj na, naznani^ 1 malikovalskemu duhovniku, zakaj da so zbežali. Duhovnik gr® za škofom in mu žuga, da ga hoče pri gosposki tožiti. Gregorij mu poda listek, kjer satanu sopet dovoli, v tempelj se p°' verniti. To stori popa pazljivega na moč Gregorijevega Boga- Hitro teče za čudodelnikom in ga prosi poduka. Ko se p a pop nad naukom od včlovečenja Sinu Božjega spodtika, re& 0 mu Gregorij: „Ako te pametni sklepi ne prepričajo , p re " pričajo naj te čuda Božje mogočnosti; reci kar hočeš, da # a J se zgodi!" Malikovalec hoče, naj veleva kamenu, ki je pr ed njim, da se sam od sebe premakne na oni kraj, kterega »A bode on odločil. Gregorij d6: „Premakni se tje!" in kam® 11 se tje prevali. Ta čuda videvši popusti pop svojo službo i 11 vse kar ima, postane Gregorijev učenec, poznejše njeg° v dijakon in po njegovi smerti celo njegov naslednik na šk°^ fijskem sedeži. Sloves tega čudeža gre pred Gregorije# 1 Novo-Cezarejo. Zato mu razen malega števila kristija#°V (bilo jih je le 17) celo ajdovski prebivalci v trumah iz m eS - naproti hitč. Več iz med njih mu storč ponudbo, da bi P r njih stanoval; vendar sprejme povabilo nekega imenit# e » 283 17. listopad: Sv. Gregorij, čudodelnik, škof. kristjana, Mavtonija po imenu, da v njegovi hiši ostane. Ze drugo jutro pride množica betežnih , prose ga ozdravljenja. Gregorij kliče v ime Jezusovo, in bolniki se zdravi vračajo. V eliko iz med njih se jih pokristijani, in po skladu toliko kber6, da se namenijo pravemu Bogu cerkev sezidati. Ko pa Gregorij prostor za zidanje cerkve ogleda, vidi ga pretesnega, °d ene strani od morja , od druge pa od hriba omenjenega, koda se po noči na ta prostor in spominja kleče Gospoda na °hljubo , da se zamorejo z vero , toliko , kakor je ženofovo z erno, hribje prestavljati. Naj toraj hrib toliko odmakne, kolikor je prostora za cerkev potreba. Po daljši molitvi gre ( iomu; zjutraj pa je hrib toliko odmaknjen, kolikor so zi¬ darji prostora potrebovali. Zidanje se kmalu dokonča in Gre¬ gorij posveti novo cerkev za opravljanje službe Božje. Med ko so bila poznejše po nekem potresu vsa mestna po- J°pja bolj ali manj poškodovana, ni bilo na tej cerkvi naj¬ manjšega sledu kake razpoke znati. Glas o tem čudeži, ki se Jo razšel po vsi deželi, in še druga čuda store, da ga vsi ■ieŽelani ko angelja čestč in v svojih potrebščinah pri njem ‘ s čejo pomoči. Nobeneg inskega nauka; če mu HoŽja ne izostane. 3. Prepirala sta se dva brata za voljo nekega ribnika, 1,1 prišlo je na to, da naj bi meč med njima pravico storil. Gregorij to slišati poda se k njima. Popiše jima strahotno Pregreho bratomorstva zarad ene pesti rib in ju utolaži, da v roko sežeta in spoprijaznita. Toda za voljo samoprida r \ a storjeno obljubo kmalu pozabita, stari serd ponovita in s ' drug drugemu s smertjo žugata. Gregorij gre k bajarju in V8 o noč moli. Drugo jutro ni nikjer več vode viditi, pač na ^estu nje zelen travnik. Tako je bilo prepira in sovraštva ^ e d njima konec. — Dereča Liška reka nekedaj tako naraste, se čez strugo razlije in vse za seboj podira in naprej po¬ plavlja. Prebivalci ob reki se jokajoči zatekč k Gregoriju. Gregorij gre k reki in jej v imenu Jezusovem zapovč , da Daj se verne nazaj v svoje bregove. Ko se to zgodi, zasadi Sv °j° palico ob bregu v zemljo in prosi Boga, da naj nikedar pČ vodam ne pripusti stopiti čez bregove. Suha njegova pa- l °a kmalu ozeleni in vzraste v košato drevo. Kolikorkrat /j °pet valovi priderč, pa se debla tega drevesa dotaknejo, P°leŽejo se nazaj v svojo strugo. — Za tolikih čudežev in Sv °je svetosti voljo vživa Gregorij ne le v Novo-Cezareji, a >ak po vsi deželi ljubezen in zaupanje vernih. Mnogotera e sta ga prosijo za škofe; med drugimi tudi Kamanski a ne odpravi brez tolažbe in zveli- pa kdo nalašč nasproti ravna, šiba 284 17. listopad: Sv. Gregorij, čudodelnik, škof. meščani v tej zadevi odpravijo k njemu svoje poslance. Sveti mož pride tje; vid6 pa, da za škofovsko službo volijo že po rojstvu, ali zarad učenosti in dušnih darov sloveče , spom« 1 jih , da naj tudi može iz nižjih stanov volijo in pred vsem drugim na bogoslužnost gledajo. Vsled tega se nekdo priču¬ jočih pošali, rekoč: „Ako je temu tako, sovetujem vam, da naj se ogljar Aleksander voli; tej volitvi bomo vsi priterdiliJ Gregorij vpraša, kdo da je ta Aleksander. „Tu je“, odgovori eden iz med zbirališča, pokazaje mu človeka na pol nagega, na pol pa v Černe cape povitega; roke in obraz je od oglja imel Černe. Aleksander stoji mirno in neboječe pred .škofom- Med posmehovanjem pričujočih misli Gregorij nad tem ogljar- jem nekaj posebnega iznajti. Pokliče ga na stran in vpraša, kdo da je. Aleksander se mu z zaupanjem razodene in pove, da si ni iz potrebe tega dela izvolil, temuč da bi se tem lagljej nepoznan v kreposti vadil. „Ta le ogljarski prah, reče, mi je šema čez obraz, ki me svetu prikriva. Jaz sem mlad in izobražen , in to bi mi bilo lehko v spodtiko , ker se želim popolni zderžnosti posvetiti." Gregorij se še neko¬ liko časa ž njim razgovarja in spozna, da je pod tem černim krilom čista, sveta duša, in pod temi capami modrosten duh skrit. Veli ga umiti in spodobno obleči. Med tem se ver n 0 nazaj v zbor in govori nekaj časa o lastnostih, ki jih mora škof imeti. Sedaj se prikaže Aleksander ko ves drugačen človek. „Ne čudite se, pravi Gregorij , da ste se nad tem možem motili, kajti ste ga le po vnanjem sodili." Tako J e Aleksander za Kanaanskega škofa izvoljen in posvečen, oprav¬ lja vredno in sveto svojo apostolsko službo, in je bil za čascA preganjanja pod Decijem ko mučenec živ sežgan. Njego v praznik obhaja sv. cerkev 12. avgusta. 4. Ze je Gregorij po čudežih , pridigah in lastnem i 0 ' gledu večino prebivalcev v Novo-Cezareji in okolici h ker' ščanski veri spreobernil, ko v sedmem letu njegovega p a ' stirovanja pod cesarjem Decijem navstane strašansko pr 0 ' ganjanje kristijanov. Kljubu goreče želje po mučeniški krom se da pregovoriti, da na prošnjo mnogih iz mesta pobegu 0 in svoje življenje otme. Preganjalci, zvedevši, da prebiva u^ neki gori , pošljejo trumo beričev za njim, da bi ga vlovi' 1 in k sodbi pritirali. Ti obhodijo in stikajo po gori povsod vendar Gregorija in njegovega dijakona ne najdejo, akoravn 0 sta oba na prosti planjavi klečala in molila. Gospod j 1 * 1 oslepi , da, ko memo nju gredč , ju imajo za drevesi. Eci 00 teh ogleduhov se verne še enkrat nazaj na goro , da bi s bolj na tanko preiskal in res svetnika najde. Začuden g® 17. listopad: Sv. Gregorij, čudodelnik, škof. 285 v praša, kako se je zgodilo, da ju poprej ni videl, ko je. bil s tovariši ravno na tem mestu. Gregorij mu očitno razodene, da ju je Božja vsemogočnost varovala ter da so ju za drevesi lDl eli. Na to pade malikovalec škofu k nogam, prosi sv. Wsta in obljubi, da koče odslč rajše s pobožnimi kristijani trpeti, nego jih še dalej z neznabožnimi ajdi preganjati. — V svojem skrivališči moli Gregorij neprenehoma za svojo Čedo, da bi jim Bog vsem milost, serčnost in stanovitnost v. njihovih mukah dodelil. Tu vidi enkrat v prikazni nekega ■Troadija, ki so ga ajdje ravno tedaj neusmiljeno razmesarili, la prikazen traja nekaj časa, strah se mu vidi na obličji, obledi pot se cedi po njem. Na enkrat reče ves vesel svojemu dijakonu: „Hvala bodi Gospodu, ki ga je iz njihovih zob J^tergal." Potem pripoveduje, kaj in koliko strašnega je imel droadij preterpeti, na posled pa je vendar z Božjo pomočjo 111 junaško smertjo trinoga užugal. — Večkrat so Gregorija tudi hudobni duhovi nadlegovali; metali so kamenje vanj, p 1 bili, strašansk plamen vanj bljevali itn. Z znamenjem sv. križa pa jih je vselej premagal. — Ko preganjanje poneha, y e rne se v Novo-Cezarejo nazaj , zbere razkropljene ovčice j 11 obhaja ž njimi spomin tistih , ki so za dobe preganjanja krono mučenstva dosegli. Za tistega časa napravijo ajdje v Sodišči praznik veselja svojim malikom na čast. Neštevilna tr Uma se gnjete po glediščinih prostorih , kjer so drug dru- pnau na potu, in kričč: „Jupiter , naredi prostor!“ O tem piku Gregorij izve in reče: „Kmalu bo več prostora, kakor P ga radi." In glej! kuga pride in podavi jih na tisoče, p pridejo ajdje k škofu in ga prosijo , naj zanje svojega pga na pomoč kliče. Odgovori jim: „.To hočem storiti, ako ^°Čete tudi vi Jezusa Kristusa moliti.“ In vsi, ki to storč, ^tanejo zdravi ali pa od kuge že napadeni ozdravijo. — Y 265 bil je še s svojim bratom Atenodorom v Antijohij- zbirališči, kjer so bile obsojene zmote Pavla iz Samosate. ba sta še na ondotnih listinah podpisana kot spričevalca Pravega nauka o Jezusovi Božji natori. Po mnogoletnem trudu, V* veliko skerbeh in težavah jamejo pešati njegove moči. k |ut6, (j a se mu bliža poslednja ura, veli po mestu in po V 0 lici preiskati , če se še kaj malikovalcev nahaja. Ko se ^ sporoči, da bi jih še kacih sedemnajst utegnilo biti, »Bogu bodi večna hvala! ravno toliko sem pri nastopu r°je službe kristijanov našel, kolikor sedaj svojemu na- i pniku ajdov zapustim;" — gotovo najboljše spričevanje ^tagonosnega delovanja. Pri vsi svoji velikosti pa je bil te gorij ves priprost in ponižen. Še na smertni postelji je 286 17. listopad: Sv. Gregorij, čudodelnik, škof. priporočil: »Nobenega posebnega prostora za moje pokopa- lišče ne izvolite; položite me tje, kjer se navadno pokopava. Ko ptujec sem na svetu živel, ko ptujec naj bom tudi po¬ kopan. “ — Umeri je okoli 1. 265 do 270 blizu 70 let star. — Atenodor, njegov brat, umeri je kot Škof kerščanske ob¬ čine v Pontu mueeniške smerti. Na podobah se vidi Gregorij ko škof, kako hudobe iz malikovalski podob izganja. V čem da obstaja prava svetost. Neverjetna bi bila čudežna dela sv. Gregorija, ako ne bi nam j e dva sveta moža, namreč sv. Bazilij in sv. Gregorij Nisenski pripovedovala- ‘dišala sta je od njegove pobožne stare matere, sv. Makrine, ki jih je sam 8, videla in njegove pridige čula. Kakor pa je sv. Gregorij mnogotere in ve¬ like čudeže delal, vendar se za voljo njih ni imel pravičnega, temuč ) e bil po njih le še ponižniši in skerbnejši za zveličanje svoje duše. Vedel je, da mu je Bog dar čudežev le za tega del dodelil, da bi satanovo kra¬ ljestvo med malikovalci in neverniki zatiral, Božje kraljestvo pa razširjal in Njegovo presveto ime na zemlji poveličeval. Zato, če so ga za volj 0 čudežev hvalili ali nad njim stermeli j bil je silno žalosten in osramoteO' Nosil je vedno ostanke svetnikov seboj , da je njim moč čudežev mog' 6 * pripisovati. Kako deleč proč je bil od te misli, da bi se bil za čudeže^ voljo za svetega imel, vidi se iz strahu, s kterim je bil vedno pred Božji 11 ' 1 sodbami napolnjen. „Bojite se Boga, bojite se Njegovih sodeb!“ bile besede, ki jih je vernim pri vsaki priliki v spomin skliceval. Pač mu a' bilo neznano, da je bil Juda Iškarijot, akoravno je kot apostelj hudob 0 izganjal, kljubu tem čudežem pogubljen in je sam hudobi v oblast iz¬ padel. Svetosti toraj, po kteri je hrepenel in za ktero si moramo vsi pP' zadevati, ni stavil v čudežna dela, ampak v ponižnost, bogoslužnost ^ bogaboječnost, v odmaknjenost od sveta, v pametno zaničevanje pozemelj' skih dobrot, v čednosti in dobra dela, v ljubezen do Boga in do bližnjega Zato je večkrat klical svojim ovčicam: „To je naj veča dobrota, Boga 8 ° deržati, v Njem ostati in se greha zderžati. Sveti strah Božji pa je n fltl vse najpoglavitniša dobrota. Bečem vam odkritoserčno in z malo bes 6 ' dami: Bojite se Boga, Gospoda vseh stvari in spolnujte Njegove zapo¬ vedi, ter bodite preverjeni, da bode kedaj vse pred sodbo poklicano, ,n bo vsak od Njega prejel plačilo ali kazen , kakor si je z dobrimi ali h«' dobnimi deli zaslužil." Ako toraj , ljubi moj , v popisih inarsikterih svetnikov slišiš velik 0 čuda pripovedovati, nikar ne misli, da moraš še ti od Boga dar čudeŽ° v imeti, če se hočeš zveličati, temuč občuduj in hvali Božjo vsemogočno 8 ' v čegar imenu so svetniki čudeže delali. Sicer pa niso čudeži, ampak ®J J j pobožno življenje, njih čednosti in dobra dela tisti kamen, na ktere® s6 prava svetost poskuša. Te njihove čednosti posnemaj in tudi ti boš s^ e .| dasiravno od tvojih čudežev ne ho nihče nikoli nič slišal, in se tudi tvp.1 telesni ostanki ne bodo kot svetinje v oltarjih shranovali, ne se od verU'^ slovesno čestili. Gotovo je v nebesih brezštevilna truma svetnikov, 11,6 ^ njimi tudi Marija, od kterih ni nobenega Čudeža znanega in ki tudi 3° benega niso storili, pa so bili ponižni, kot krotki, bogabčječi, ubogi v d 11 ® ’ čistega serca, usmiljeni in polni goreče ljubezni do Boga in do bližoj°» 19. list.: Posvečevanje cerkev sv. ap. Petra in Pavla v Rimu. 287 Za te čednosti si prizadevaj še ti iz vseh svojih moči, in tudi ti boš svet brez čudežev ter enkrat med številom Božjih izvoljencev. Po teh je kedaj sv. Gregorij svoje žive dni hrepenel, in čudeže, ki jih je z Božjo po¬ močjo delal, tako malo čislal, da je hotel po svoji smerti celo kot ptujee Pozabljen hiti, edino s tem zadovoljen, da je bilo njegovo ime zapisano v nebesih. — Ne misli pa od druge plati, da si že svet in ti nebesa ne morejo oditi, ako sem ter tje kako molitvico opraviš, se v kako bratov¬ ščino daš zapisati, kak košček kruha ali kak krajcar ubogajme pomoliš, oh nedeljah in v praznikih k sv. maši greš in Božjo besedo poslušaš, postne in zderžne dni spolnuješ, velikonočno spoved in obhajilo opraviš itn. bfe misli, da si svet, če nisi nobenemu nič krivice storil, nobenega ob- bradel ali ogoljufal nobenega ubil in poškodoval. Vse to in enako še le Po vnanjem pred deželno postavo ali pred cerkveno zapovedjo, ne pa po notranjem in pred Bogom opravičuje, ki serce in ledja človekova preiskuje. Molitve, posti, miloščine, obiskanje Božje službe, prejemanje sv. zakra¬ mentov itn. so le pripomočki k svetosti; svetost sama pa obstaja v tem, bar si ravno prej nad sv. Gregorijem videl. Molitev. Ljubi sv. Gregorij, prosi zame pri Bogu, da mi dodeli prav veliko hrepenenje po svetem življenji ter milost in pomoč , one čednosti goreče s Polnovati, ki k svetosti in v zveličanje peljajo! Amen. 18 . listopad ali november. Posvečevanje cerkev sv. apostolov Petra in Pavla • ^ v Rimu. blastniki in velikaši, gospodovalci in zmagovalci tega sveta, kojih AMij^pota so pogostoma s kervijo oškropljena, trudili so se večkrat, da , - y bi po umetnih stavbah , grobnih kamenih in slavilnih napisih nji- tl °v spomin pri potomcih se ohranil; toda v groblje ali štibre razpadli in Pozabljeni so njih spomeniki, da se komaj njihov sled še nahaja; le zgo¬ dovina , večkrat celo s kervavimi čerkami, hrani njihova imena in dela. Uprosta groba sv. mučencev nasproti, ki sta tako rekoč s svojo kervijo ? v ®t Kristusu priborila, nista pozabljena. Le kak kamen ali malo persti je po¬ livalo telesne ostanke teh verskih junakov, pa češčenje vernih je njuni ?Ppmin ohranilo in ga poznejšim rodovom izročilo. Ako je namreč kak ri stijan mučeniške smerti umeri za Jezusa, skerbeli so njegovi bratje po 6r i na vso moč, da jim je njegovo truplo v roke prišlo, in so jih posve¬ tni zemlji bili zročili. Nad takovimi trupli so zidali oltarje in na njih jjTavljali najsvetejšo daritev. Tudi so se okoli teh grobov svojih rajnih 1'atov zbirali, da bi po njih priprošnjah od Boga milosti prejemali, zlasti ,°č in serčnost v boji za sv. vero. V mučeniških zapisnikih , ki so se j^erbno zbirali, shranovali in v shodnicah prebirali, je navadno povedan a J »jih pokopališča, kje da počivajo kosti sv. mučencev. Tako se je 288 18. list.: Posvečevanje cerkev sv. ap. Petra in Pavla v Rimu. spomin na pokopališča teh Kristusovih vojnikov, ki jih je svet zaničeval) Bog pak jih hotel poveličati, skozi vsa stoletja do dan danes zvesto ohranil. 1. Med pokopališči, ki so se vseskozi najbolj Šestila, skoraj neprenehoma obiskovala, poljubovala in s solzami na¬ makala, je bil od nekedaj v pervi versti tako zvani Vati¬ kanski holmec v Rimu, kjer je bil sv. Peter s proti tlam ober- njeno glavo križan in pokopan, in pa kraj ob cesti proti Ostiji, kjer je bil sv. Pavel obglavljen in zagreben. Sv. papež Anaklet (100—112) je na vsakem teh grobov malo kapelico sčzidal, in noben dan ni prešel, nobena noč ne minila , da ne bi bili pobožni verni tu klečali in molili. Pogostoma se je primerilo , da so jih med molitvijo ajdje na teh svetih krajih zgrabili, pred sodnike vlekli in v smert obsodili. K° po 300 letnem kervavem preganjanji naposled cesar Kon¬ stantin kristjan postane in cerkev jame mir vživati, bila j e gnječa pobožnih vernih okoli teh grobov od dne do dne večja. Konstantin toraj sklene, mali grobni kapelici v krasni cerkvi spremeniti. Oni dan, ko se je imel temeljni kamen za zidanje nove cerkve nad grobom sv. Petra na Vatikan' skem holmcu vložiti, odloži cesar škerlat in krono , vzam e sam motiko in lopato v roke, in nakopa 12 košev persti na čest 12 apostolom. Iz groba vzdignjeno truplo sv. apostola položč v srebern zaboj in ga denejo v drugo svinčeno in po' zlačeno shrambo, z zlatim 150 liber teškim križem ozaljšano- Ko je krasna hiša Božja dozidana, posveti jo papež Silvester I- 18. novembra 1. 324. Spomin na to posvečenje, se toraj jp° vsi kerščanski cerkvi današnji dan obhaja. V teku stoletij j e bil grob sv. Petra in cerkev z najdražjimi zakladi obdarovan- Že cesar Konštantin je podaril na njegovem grobu nezmerno dragocenosti v zlatu in dragih kamenih; ravno tako so sto¬ rili njegova mati Helena in njegovi nasledniki. Skoraj vsi katoliški cesarji, kralji in knezi so na ta grob najbogatejša darila pokladali, s tem spričevaje svojo vero in veliko sp°' štovanje do Rimskega sedeža, ki ga je sv. Peter postavil- Lepo cerkev od Konštantina postavljeno pa je bilo v teko časov treba popravljati. Ze papež Nikolaj V. jo je mislil na¬ novo zidati; pa še le za časov papeža Julija II. 1. 1506, k° je bila že skoraj da propadla, jela se je od dna popravljat 1 ) in je bila še le 1. 1626 za dobe papeža Urbana VIII. p°' polnoma dodelana. Ta cerkev je največa in najlepša na vsem svetu. Najimenitniši zidarski mojstri, najslavniši malarji 115 podobarji so jo izdelovali in si pri njej neumerljive zaslug 6 pridobili. Samo zidanje je nad 100 miljonov goldinarjev stal°> 18. list.: Posvečevanje cerkev sv. ap. Petra in Pavla v Rimu. 289 111 ves katoliški svet je k temu pripomogel. Dne 18. meseca Novembra, kterega je Silvester staro cerkev posvetil, posvetil je L 1626 papež Urban VIII. novo. Njegovi nasledniki šteli so 81 v gest, ta veličastni Božji hram z zakladi mnogoterih prelepih umetnih izdelkov obdariti in ozaljšati; njegov naj dražji zaklad pa so ostanki in svetinje sv. apostolov Petra ^ Pavla. Ti počivajo v prekrasni kapeli pod oltarjem, na kterem le sv. Oče papež sami smejo maševati. Pred tem oltarjem gori 120 svetilnic noč in dan. Do njega se gre po bojnih stopnicah iz belega marmelja. Podzemeljska grobna kapela imenuje se: spoznavanje sv. Petra. Lčsem zahaja leto z a letom tisoč in tisoč romarjev iz najdaljnih krajev sveta poživljat svojo vero, objokovat svoje grehe, zadobivat njihovo Opuščeni e in udeleževat se svetih od papežev dodeljenih odpustkov. 2. Ne tako krasna in veličanska, kakor cerkev sv. Petra, P& v enako čestitem spominu je cerkev sv. Pavla, ki jo je Cesar Konstantin ravno na tem mestu sezidal in papež Sil¬ vester I. posvetil, kjer je bil sv. Pavel ob glavo dejan in je papež Anaklet malo kapelico postavil. Za čedalje obilniše Unožice prihajalcev voljo treba jo je bilo kmalu povečati razširiti. Zato jo cesar Teodozij in njegov sin na novo Vzidata. Grozoviti vandalski poglavar Genzerik se je ni pre- derznil dotakniti. Tako je stala krasno ozaljšana do časov Papeža Leona III. Tedaj pa jo je potres jako poškodoval, j- cesar Karol pripomogel je papežu iz lastne blagajnice, da se je na novo in še lepša sezidala. Kakor v Šent-Peterski Ce rkvi tako so se tukaj v teku časov največi in najdražji Za kladi nakupičili. Natančne podobe vseh papežev so bile P° stenah , osemdeset stebrov iz najdražjih kamenin nosilo vsa bruna v poslopji podstrešja, najlepše malarije in stebri ® podobami so kinčali notranje prostore , in povsod ni bilo drugega videti, nego marmelj in zlato. L. 1823 dne 17. julija je ta prekrasni hram Božji po neprevidnosti nekterih de¬ dičev, ravno ko je papež Pij VII. umiral, pogorel. Že berž Pjegov naslednik papež Leon XII. se s pomočjo vernih novega janja loti. Papež Gregorij XVI. doživi veselje, da 5. oktobra ■ 1840 vprečino ladijo cerkve zamore posvetiti in sv. mašo Ljej obhajati. Tudi sedanji sv. Oče, papež Pij IX. so zi ** a vso moč in z gorečnostjo podpirali in nadaljevali. Na¬ jstnik egiptovskega kralja, Mehmed, Ali, podaril jim je v a namen čvetero najlepših stebrov iz alabastra v enem kosu, jb Ruski car jim je poslal dragega marmelja v lepotičje. Na jslavniši umetniki ozaljšali so jo s svojimi neumerljivimi Življenje svetnikov in svetnic Božjih. IV. del. 19 290 18. list.: Posvečevanje cerkev sv. ap. Petra in Pavla v Rimu. deli. Na dan 10. decembra 1. 1854 pa, ravno, ko so poprej sv. Oče Pij IX. versko resnico o Marijinem neomadežaneB 1 spočetji slovesno bili razglasili, so ta veličanski tempelj BoŽJb ki oklepa grob sv. Pavla , vpričo skoraj 200 škofov iz vseh delov sveta z naj večjo prazničnostjo posvetili. 4. Če pride katoliški romar v te veličastni hiši BoŽjb ki hranite kosti sv. apostolov Petra in Pavla, čuti se nehot° primoranega , občudovati vladarstvo Božje previdnosti, k 1 tukaj tako živo pred oči stopa. Sv. Peter je bil ubog rib 1 *’ sv. Pavel tkalec (preprogar) , pa oba sta bila v Božji roN orodje, vesoljni svet sv. križu podvreči. Poganstvo zoperstavil 0 se jima je z ognjem in mečem; Peter je bil kakor razbojnik križan, Pavel ob glavo dejan. Mislili so, da je z njuno smertj 0 tudi njuno ime in njuni spomin zatert. Pa tega še ne dosti) skušali so rimski cesarji 300 let, seme, po teh apostolih z a ' sejano, iz sere kristijanov izruvati in s potoki prelite ker_ v ' z zemlje potrobiti. Ali glej! sveta apostola živita v svoji 0 naslednikih, papežih in škofih, njuni sv. ostanki so v velike 01 češčenji, še celo verige, ki sta jih za Jezusovega imena volj 0 nosila, so v zlatih oklepih in v večni spomin prihranjen 6 ' Nad njunima grobama vzdigujeta se najlepša tempeljna n 11 svetu in potomci onih, ki so jih rimski cesarji hoteli s svetj 1 potrebiti, — katoliški kristijani — prihajajo v nešteviln 1 , trumah ubogemu ribču in tkalcu se poklanjat, da, kerščansk 1 cesarji, kralji in knezi polagajo svoje krone k njunim no g^ 1 štejejo si v čest, kakor sv. Krizostom pravi, da morejo rib 6 in tkalca za svoja varuha imeti, prosč ju te milosti s serčm 01 zaželenjem. Poganstvo pa je v obzidji večnega Rima zatert 0 ; maliki so v prah zdrobljeni, njih tempelj ni razsuti, njih olt^rj prekucnjeni in kosti ajdovskih cesarjev na vse štiri vetrojj 0 razperšene. Križ, od teh apostolov zasajen in z njuno kervij 0 zalit, je zmagal in zmaguje še sedaj visoko v zraku na zy°, nikih teh cerkvh, s kterima so ju hvaležni potomci poČestd 1 ' Kako čudovita so Božja pota, kako čudovito poveličuje svoje zveste služabnike! Neminljivost sv. katoliške cerkve. Med prednostmi, po kterih se katoliška cerkev odlikuje in ki ° a j zamorejo v sedanjih bučečih viharjih s tolažbo, z veseljem iti zaupaj) e { navdajati, je njeni večni obstanek, njena neminljivost. „Ti si P®* (to je skala) in na to skalo bom zidal svojo cerkev in p e kj e ska vrata je ne bodo premagala. “ (Mat. 16, 18.) Po teh K 1 ' 13 - e sovih besedah je Peter (Rimski papež) podloga temu poslopju , posl°lt _ samo je sv. cerkev , in zoper to cerkev je zastonj vse zaletavanje > n 18. list.: Posvečevanje cerkev sv. ap. Petra in Pavla v Rimu. 291 penčenje pekla, kajti ima neumerljiva , neminljiva , večna ostati. Na tej skali stoji sv. cerkev že blizu 19 stoletij. Koliko prekucij je v teku teli stoletij obličje zemlje predrugačilo! Koliko kraljevih palic se je zlomilo, koliko kron razdrobilo! Koliko vladarskih rodov, koliko deržav je poginilo! Koliko slavnih narodov s sveta zginilo! Le Rimska cerkev še stoji. Sicer je na videz sem ter tj e pod udarci sovražnikov omahovala, a nikedar ni bila premagana, in ne bode, ker poginiti ne more. Na osramotenje never¬ nikov in vernim na tolažbo naj to resnico kratko pojasnim. Neminljivost sv. kat. cerkve spričuje sv. pismo. Že prerok Izaija je napovedoval: ,,Det,e nam je rojeno... in njegovo ime je Čudoviti, Svetovalec, Bog, Močni, Oče prihodnosti, Poglavar miru. Njegovo gospostvo se bo množilo. N a- Sedeži Davidovem in v svojem kraljestvu bo sedel, da ga u te rdi in podpre s pravicami in pravičnostjo o ds 14 in na večno." (9, 6. 7.) In prerok Daniel govori: ,,B o g nebeški bo kraljestvo ustanovil, ki ne bo nikedar razdejano; • . . ter pelo bo vekomaj." (2, 44.) Tedanja obstoječa kraljestva pa so bila: babilonsko, gerško in rimsko: a kje so sedaj? Ti preroški izreki ne bi se dali razumeti brez večnega obstanka sv. cerkve. Se bolj jasna in določna je obljuba Kristusova. Prišedši v kraje Cezareje Filipove vpraša Jezus svoje učence: „K d o , pravijo ljudje, da je Sin člo¬ vekov? Oni pa so rekli: Nekteri, daje Janez Kerstnik, nekteri pa, da Elija, nekteri pa, da Jeremija ali pre¬ rokov kdo. Jezus jim reče: Vi pa, kdo pravite, da sem? Odgovoril j e Simon Peter in rekel: Ti si Kristus, Sin ž i v e g a B o g a. I n J e z u s je odgovoril in mu r e k e 1: B 1 a- gor ti, Simon, Jonov sin! ker meso in kri ti nista tega razodela, ampak moj Oče, ki je v nebesih; (to je: Tega ne veš po svoji pameti, temuč si po Božjem razodenji podučen.) Pa tudi jaz povem tebi: Ti si Peter, in na to skalo bom zidal svojo cerkev, in peklenska vrata je ne bodo zmagala." (Mat. 16, 13—18.) Te poslednje besede so z zlatimi čerkami v oboku veličanske kuplje v Šent-Pe,terski cerkvi v Rimu brati. To vedo odpadniki in neverniki ravno tako dobro, kakor katoličani. In naj bi se kedaj divjakom in prekucunom posrečilo, to veličestno stolico, ki je na zemlji nima enake, podreti in raz¬ galiti, vendar bo ta v kluplji zapisani izrek večne Resnice še na grobljah in razvalinah spričeval, da je katoliška cerkev neminljiva, kajti obljuba Sinu Božjega ne more goljufati. Da ni beseda Zveličarjeva za cerkev škit njenega večnega obstanka, poginiti bi bila morala že tisoč in tisočkrat za Voljo nezaslišanega preganjanja po poganskih cesarjih in oblastnikih, in od druge strani po prizadetji krivovercev in razkolnikov, od tretje po hu¬ dobijah in pohujšanji, ki so jo vseskozi žalile in jej kervave rane zada¬ jale, in poslednjič posebno v boji preteklega stoletja zoper tako imenovane enciklopediste, kteri boj se dan danes zopet z vso silo ponavlja. Ni mi mogoče popisati, kar je cerkev nad 300 let od ajdovskih cesarjev morala preterpeti. Vse zvijače in sleparstva ter vsaktere muke so se poskušale, da bi se bilo kerščanstvo že v zibelki zadušilo. Po vsem svetu je tekla kri papežev, škofov, duhovnov in drugih vernih, celo otrok K vsake starosti, vsakega stanu iz obojega spola. Eden rimskih cesarjev se je že bahal, da je kerščanstvo pokopal. Toda cerkev ni propadla pod oboroženimi rokami kronanih zatiralcev, temuč se je le še krepkejša raz¬ odela, enaka vinski terti, ki se mora obrezovati, da še več sadu rodi, ali 19 * 292 18. list.: Posvečevanje cerkev sv. ap. Petra in Pavla v Rimu. njivi, ki tem več zlatega klasja prinaša, čem bolj jo plug razporja in zrahlja. Kri mučencev je bila vedno rodovitno seme novih kristijanov, in ravno ta doba krutega preganjanja je bila za sv. cerkev zlata doba. P°' ganstvo je spoznalo svojo nezmožnost ter premagano odložilo je kervavo orodje iz rok. Rabeljni so se moritev naveličali in se spreobernili. Trinogi) ki so cerkev preganjali, Neron, Domicijan, Galerij, Julijan odpadnik i. dr; poginili so pod strašnimi udarci Božje pravičnosti drug za drugim. Mladi Konštantin pak ponižno vklone svojo glavo pod jarem sv. Križa, ki je odsld največi kras rimskega kapitola in cesarskih kron. Tako zvani „panteon“; tempelj, ki je bil vsem poganskim malikom in nesnagam posvečen, olepoti& se s podobami in kipi Jezusa, neomadežano spočete Device Marije, ap°' stolov, mučencev, cerkvenih učenikov, spoznovalcev in devic, in kmalu prebivajo vse čednosti ondi, kjer so poprej vse hudobije gospodovale. Drugi boj je imela sv. cerkev s svojimi lastnimi otroci, to je z od¬ padniki, ki so jo veliko hujše napadali, kakor pogani, tudi so bili bolj samopašni in terdovratni, ker niso nikoli odnehali. Krivoverci, kterih orožje je bilo: laž, obrekovanje, zasramovanje in zaničevanje, večkrat združen 0 s kervavo silo, so vse katoliške resnice sprevergli, onečestili, drugo 2 » drugo tajili. S peklensko terdovratnostjo so nastavili svoje podiralno kladv° na sleherni kamen Božjega poslopja. Toda vse poskušnje, terdnjavo S?; cerkve užugati in podreti, bile so zastonj. Njeni učeniki, luči učenosti n 1 svetosti, njeni višji pastirji in občna zbirališča z največjo oblastjo in n°' zmotljivostjo obdarjeni, zadeli so vsako krivovero v serce ter njih na- > pačne sklepe užugali, kakor so kedaj mučenci terpljenje in trinoge pr e ' magali. Tudi zoper te odpadnike je vzdignil Bog svojo maščevalno roko- i Arija ravno v slovesnem spremstvu nagla, grozovitna smert zadene. Evtih vlači svojo sramoto in bolečino živ seboj. Nestoriju jezik sčgnije in živem 0 mu ga červi razjedo, itn. Gorje prederzni in božjeropni roki, ki se up 9 Gospodove skrinje zaveze dotakniti! Od pohujšanja pa in hudobij, ki so sv. cerkev vseskozi žalile inj e J kervave rane sekale, smem terditi, da so ravno one iz med tistih čudo’?; ki so nam porok njenega večnega obstanka in naj sijaj niši dokazi za njep 1 Božji izvir, da se je kljubu pregreham in razujzdanostim njenih nevrednih otrok spoštovanje njenih pastirjev vselej spoznavalo, da so njene nravn 6 (zaderžanske) postave zmiraj se čiste, njena krotitev se sveto ohranila 10 njeni nauki vseskozi nepopačeni ostali ter je vedno in vselej brez števil 9 izgledov vsaktere čednosti nad njo bilo občudovati. Zato se nam za' cer¬ kev ni bati; Duh resnice in moči ostane vekomaj pri njej. Najhujši boj za cerkev pa se je koncem preteklega stoletja vnel m se žuga v naših Časih zopet ponoviti. Za teh žalostnih časov bil je p 1 ' 6 ' govor nejeverstva in razberzdanosti, Rimski sedež in vesoljno cerkev, cel° Njenega Božjega začetnika samega pogubiti, — s črevesi poslednjega duhovna zadnjega kralja zadaviti. Pod enim in istim praporom vzdig 110 in zedini se cela armada prederznih pisačev, bogatejcev, materijalisto?) dvomljivcev, sanjačev, brezbožnežev, romanopiscev, trinogov in rabeljn° v? kteri vsi so se zarotili, Rimsko cerkev pogubiti. Na Francoskem, kjer 80 je poprej ko stoletij sv. vera visoko spoštovala, so brezbožne derhali cerkv 0 podirali, križe lomili, oltarje prekucavali, sv. daritev odpravili, duhov 110 pa podavili ali iz dežele pregnali. To razdejanje je seglo celo do sveteg 9 mesta. V Rimu in Vatikanu (v papeževi palači) se je razlegalo bogokl et ' stvo, sedež sv. Petra je bil onečesten, namestnik Kristusov vklenjen. Br eZ " božnost je zmago obhajala, nihče več se jej ni upal ustaviti; cerk eV 18. list.: Posvečevanje cerkev sv. ap. Petra in Pavla v Rimu. 293 Božja je bila na videz zgubljena. Toda Kristus, spijoč na videz, se pro- oudi. Dih Njegove pravičnosti vpogne in pogubi začetnike tega brezbož- ae ga upora. Kmalu se razvaline po Evropi zopet omlade; cerkve se odprč znovič zidajo, zopet se začne Božja služba, zopet ima Rim svoje papeže, la iz te poskušnje se cerkev na novo čista, mogočna in nezmagljiva po¬ kaže. Na tem Božjem naklu, pravi učen pisalec, se je vsako kladivo raz¬ drobilo , in se bode tudi v prihodnjih časih, kajti Kristus sam je cerkvi °bljubil, da bo pri njej ostal do konca sveta. Vendar pa po mnenji naših prostomiselcev, modrijanov, nekterih zgodovinarjev, romanopiscev in časnikarjev sedanji napredovalni časi po¬ trebujejo nove vere, novega Boga in nove službe Božje. Iz tega na videz s ledi, da je katoliška cerkev ostarela in je blizu pogina. Toda vse te in ea ake misli so brezbožne, ves ta krik zaničljiv. Taki izneverci tega sami v resnici ne verjamejo. Še celo nadejati se kaj takega ne morejo ; zakaj, a ko bi se hotli prepričati, da more katoliška cerkev propasti, morali bi se Poprej prepričati, da je človeškega začetka. Kako pa je mogoče do tega Prepričanja priti, ki najjasniši in neovergljivi dokazi spričevanje dajajo, j e katoliško cerkev Kristus sam ustanovil, da je čudež Njegove mo¬ gočnosti in da jo je Sin človekov s krono neumerljivosti ozaljšal? Propad 111 pogin sv. cerkve prerokovati, pravi se toliko, kakor med krivo- Ve rce pobegniti, pravi se, besede Kristusove, Njegovo vsemogočnost, zve¬ stobo in tako Njegovo Božjo natoro tajiti. Le zagrizeno sovraštvo, besnost ‘o hudobija more padec sv. cerkve prerokovati ali želeti. Nikakor se nam t°raj za obstanek sv. cerkve ni bati. Vojskovalna cerkev bo obstala, do¬ kler bodo vsi izvoljeni v nebesih združeni s tistimi, iz kterih zmagovalna c erkev Kristusova obstaja. Bati se imajo le sovražniki in preganjalci sv. Cerkve sami zase. Volt er, oznanujejoč zmago neverstva, je pisal: „V 20 letih bo Bog in vera prazna norčija !* To brezbožno prerokovanje je pisala njegova roka 25. februarja 1. 1758. Ravno na ta dan čez 20 let bruhne kri iz njega, da kmalu potem v obupnosti izdihne svojo pregrešno dušo. Mogoče pa je, da cerkev v eni ali drugi posamezni deželi pogine, nikedar pa ne povsod. Ako pa luč sv. vere pri kakem nevrednem ljud¬ stvu ugasne, zgodi se navadno le, da pri drugem zvestejšem narodu zopet J a me svetiti. Ta skrivnost prehoda sv. vere od ljudstva do ljudstva je prašna. Judje zavergli so sv. vero, ajdje so jo sprejeli z veseljem. Jutrove ae žele so se od cerkve odtergale, in na novo iznajden del zemlje se je t lož j emu kraljestvu pridobil. Ko je žalostno novoverstvo ali reformacija j°liko lepih okrajin sv. cerkvi odtergala, pridobila si je cerkev v Ameriki i Indiji novih otrok. Prosimo toraj Boga in Marijo, da nam ta luč edino zveličanske sv. vere nikedar ne ugasne, marveč 8e našim ločenim bratom po kervi v vsi svoji nebeški luči in krasoti Prisije. vzhodnj Slovencem Molitev. Ohrani nas, o Bog, na prošnjo Device Marije in sv. apostolov Petra 111 Pavla v edinosti sv. vere; dodeli, da po njenih naukih živimo in po 11 j°j k Tebi dospemo! Amen. 294 19. listopad: Sv. Elizabeta z Ogerskega. 19. listo p ad ali november. Sv. Elizabeta z Ogerskega, deželna grofinja Turingijska in Hesijska. (1. 1231.) stoletji vladal je na Ogerskem jako pobožen in ve- likodušen kralj , Andrej II. po imenu, ki je od Boga mu dodeljena bogastva v to obračal, da je cerkve zidal, samostane ustanovljal in ubogim pomagal. Njegova sopruga je bila Jedert Meranska s Tirolskega, iz rodu Karola Ve¬ likega , enako pobožna in usmiljena, kakor njeni zakonski mož. Njuni mirni zakon blagoslovi Bog 1. 1207 z ljubeznji- vim detetom, ki pri sv. kerstu prejme ime v „Elizabeta" to je: Bogu posvečena, ali v Boga zaupajoča. Ze za otročjih let razodeva se nad njo milost Božja. Berž , ko jame govoriti, glasi se pogostoma presladko ime Jezusovo iz njenih ust, j 11 vsaka beseda, ki jo sliši od Boga, jej je priserčna radost. Se le tri leta stara razodeva Elizabeta ono ljubezen do ubogih, ki jo svoje žive dni ohrani. Že tedaj jo veseli, da more solze ubogih z miloščino otirati. S tem detetom miru se tudi mir v deželo poverne. Komaj se rodi, nehajo vojske in razpertije, Božje zapovedi se manj prelomljajo in njenemu očetu gi' e vse po volji. Povsod gre glas: „Lepa zvezda se je na Oger¬ skem prikazala, ki se bo po vsem svetu svetila." — Za one dobe je živel na Nemškem mogočen in slaven vladar, Herman po imenu. Bil je deželni grof Turingijski in Hesijsld, ki j e s svojo soprugo Sofijo in čvetero otroci na Wartburgskem gradu pri Izenaku živel, od koder je bil krasen razgled ^ daljavo čez lepe gozde in rodovitne loke. Njegov najstarejši sin in dedič njegovega vladarstva je bil Ludovik, deček 0 11 leti, lep in čist na duši in na telesu. Temu hoče poiskati pobožne sopruge, kajti tedaj je bila pri vladarskih hišah šega, že otroke v zakon zaroČevati, kakor so se že lcneŽe- vičem bogate škofije in opatije podelovale. To premišljevaj 6 obišče ga sloveči mojster Klingsor, pobožen in učen mož vJj Sedmograškega, ki je na dvoru kralja Andreja živel, na nje¬ govem gradu pri Izenaku. Veliko grofovih dvornih služab¬ nikov je bilo na večer tje povabljenih, ki mojstra Klingsora prosijo , naj jim , ker je veliko mest in dežel obhodil, kaj novic pove. Pripoveduje jim, da se je Ogerskemu kralju kaj ljubeznjiva deklica porodila, ki enako zvezdi po svetu sveti- Z veseljem poslušajo vsi pričujoči to novico , sporočivši J° 19. listopad: Sv. Elizabeta z Ogerskega. 295 takoj deželnemu grofu. Herman o deklici dalje poizveda, ter tudi od nekega Ogerskega mn ih a sliši, kako da se vsa dežela te ga ljubeznjivega deteta veseli, ker se je mir in blagoslov Božji ž njo v deželo povernil. Poleg tega deželni grof sklene, to kraljičino za svojega sina Ludovika snubiti, ter odpošlje bogato poslanstvo imenitnih gospodov in go sp d k Ogerskemu kralju, ki naj bi njegovo hčer Elizabeto za Ludovika izpro- prosili, in če mogoče, jo precej seboj v Turingijo pripeljali, ko dolgem potovanji pridejo srečno v Požun, tedanje glavno mesto Ogerskega, sporočivši kralju prošnjo svojega gospoda. ■Kralj skliče svoje svetovalce, in mojstir Klingsor, ki se je kil med tem zopet na Ogersko vernil, pripoveduje jim o mo¬ gočnosti deželnega grofa, o njegovih blagih lastnostih in o bogastvu njegove dežele; enako od njegovega sina Ludovika v 6 veliko lepega in dobrega povedati, dokler kralj in kraljica v to zaročitev dovolita in celo pripustita, da mlada kraljičina 8 poslanci odpotuje. Zavij6 jo v z zlatom, tkano obleko, po- JoŽivši jo v sreberno zibel. Bila je še le štiri leta stara, ko ’ma očeta in mater zapustiti in podati se v daljno deželo. Ka dan odhoda poljubita jo oče in mati, s solzami zročivši J° poslancem, ki bogato obdarovani z najdražjim zakladom, z malo Elizabeto v Turingijo odidejo. Trinajst ogerskih ple¬ menitih gospodičin ž njo odpotuje, ki naj bi bile ljubi Eli- z abeti tovarŠice in prijatljice. Tudi nazaj gred6 ne pripeti se mkaka nesreča. Herman in njegova sopruga ko slišita, da se Poslanci s kraljičino bližajo, zahvalita klečč Boga, da jima Je prošnjo uslišal. Potem gresta do Izenaka kerdelu naproti, 8 prejet kraljevo hčerko. Deželni grof, vidc ljubeznjivo in Priserčno deklico , nezmerno je je vesel in vzemši jo v na¬ ročje, še enkrat za ta dar Boga zahvali. Potem pa se verne grad v Wartburg (stražni stolp), stanice za-njo pripravljat. °b enem razpošlje povabila na vse strani vitezom in ime- mtnišim mestjanom, da naj pridejo pogledat dete, ki sta mu g a Bog in ogerski kralj podarila. Deželna grofinja ostane pri ■Elizabeti čez noč vlzenaku; na jutro pa jo prenesč nagrad ^ Wartburg. Tu je veselje brezkonečno; vse občuduje krasno, 'jubeznjivo deklico , ki je bila sedaj po deželni šegi z nič manj zalim mladeničem Ludovikom slovesno zaročena. Ve- ^ke prazničnosti so se obhajale , ki so jih pevci in godbe poveličevali. 2. Odšle ostane Elizabeta v stražnem stolpu in se s svo- |'m zaročencem vred odgojuje. Že zgodaj pa naj bi poskusila, kako minljivo je vse posvetno gospostvo, čez dve leti pride 2 Ogerskega sporočilo, da so nekteri podložni njeno pobožno 296 19. listopad: Sv. Elizabeta z Ogerskega. mater, kraljico Jedert, neusmiljeno umorili. Za tega del pre¬ taka bridke solze, se odsibdob z vsemi svojimi misli in čutili ljubega Boga oklene, položivši s tem podlogo svojej serČm prihodnji pobožnosti. Po spričevanji otročje pobožne Grude, neke dvorne gospodičine , ktero je deželni grof s peterim 1 drugimi Elizabeti dal tovaršico in ki je Elizabeti do njene smerti služila, so bile vse misli mlade prineesinje, vsa čutila njenega serca že na to obernjene, kako bi mogla zvestejše Bogu služiti in si nebesa pridobiti. Kolikorkrat more, skoči v grajsko kapelico, poklekne v znožji oltarja, odpre, ak°' ravno še brati ne zna, velike psalmske bukve, sklene svoje ročice, in obernivši svoje oči proti nebesom goreče moli m premišljuje. Ako najde kapelo zaperto, pobožno poljubi klju¬ čavnico , vrata in zunanjo steno iz ljubezni do Jezusa, ki notri v tabernakeljnu počiva. Če s plemenitimi gospodičinami igra in pri igri kaj dobi , razdeli vse med uboga dekleta, velč jim, da naj nekoliko Očenašev in Ceščena Marij za to molijo. Brez da bi jo tovaršice zapazile, pade pri igri n a kolena, da v naglici kakovo kratko molitvico opravi. Kedar se jej kaka igra posebno dopada, zapusti jo kar nenadoma iz ljubezni do Boga. Sem ter tje s svojimi tovaršicami n 0 ' koliko zaraja; ko pa enkrat na okoli pripleše, ostane in reče dekletom: „Tako, enkrat je dovolj za svet, drugo opustim Kristusu na čest.“ Večkrat pelje svoje tovaršice na pokopa' liŠče in jim reče: ^Spominjajte se, da enkrat ne bomo dr°' gega nego prah in pepel. “ Stopivši potem h koščenici pravi; „Tu so kosti rajnih; ti ljudje so bili živi, kakor mi, in sedaj so mertvi, kakor bomo tudi mi. Toraj ljubimo Boga; p°' kleknimo in rekajte z menoj: Gospod, po svoji grozoviti smerti in po svoji ljubi materi Mariji, po svojih peterih ranah nas izveličaj in te uboge duše reši iz njihovega terp' ljenja!“ Otroci so potem za njo molili in vedeli pripove¬ dovati, kako da se ljubo dete Jezus Elizabeti prikazuje, j° ljubeznjivo pozdravlja in ž njo igra , akoravno jim je Eli' zabeta to ostro prepovedovala. Zunaj teh ur za igrače uči se toliko molitev, kolikor le more, in jih vsaki dan velik 0 število opravi. Če je po dnevu zaderžana, opravi jih zvečer ali po noči. Večkrat mislijo njene služabnice, da je že z a ' spala, ko je med tem tiho molila. Sramežljivost in deviŠk 0 čistost je posebno ljubila. Izvoli si zato sv. apostola Janezu, tega Jezusovega angeljsko čistega mladeniča, za svojega va¬ ruha, in ga s toliko pobožnostjo česti, da nikoli nobenem 0 ne odreče, kdor jo v imenu tega apostola česa poprosi. K°' likorkrat gre vun, poravna si šlar, ki so ga že tedaj gosp 0 ' 19. listopad: Sv. Elizabeta z Ogerskega. 297 diČine nosile, tako, da njenega obličja nihče ne more videti. Lepa oblačila so se jej zdela brez cene. Kedar gre ob ne¬ deljah in v praznikih v cerkev, odloži nekoliko svojega lepotičja; tudi se noče nikedar po tedanjih šegah ravnati. Neomenjena ljubezen do bližnjega, ki jo je poznejše izpol- ftovala, se že sedaj v njeni mladi duši razodeva. Ves denar, ki ga prejme od svojih rejnih starišev, razdeli med uboge. Lo čumnatih in kuhinji pobere ostanke jedi in jih lačnim zanese. Deželni grof, ki ga Elizabeta ljubi in česti, kakor lastnega očeta, ima nad njenim pobožnim življenjem veliko Veselje in jo ljubi, kakor svojo hčer. Tudi Ludovik, njeni Zaročenec, jej je po otročje udan, je rad v njeni tovaršiji, Posluša njene pobožne pogovore in je ne imenuje drugače, aego „ljuba sestra", ona pa njega „ljubi brat." 3. Ko Elizabeta stopi v deveto leto, umerje na njeno v eliko žalost bogoslužni deželni grof Herman. To je za- velika nesreča. Dokler je on živel, nihče se ni smel prederzniti, jo v njenih pobožnostih kaj begati; ko pa umerje, postane drugače. Deželna grofinja posebne Elizabetine bogo- služnosti nič kaj ne more terpeti; tudi Neža, Ludovikova sestra, ki se je ž njo vred odgojevala, jej za tega del bridko °Šita. Ko pa Elizabeta še od dne do dne resnobniša pri¬ haja in se iger drugih gospodičin čedalje bolj izogiba, začnč J° Še te zasmehovati. Celo dvorni služabniki zasmehujejo Pjeno vedenje, da nima namreč nič visokega in plemenitega **ad seboj. Enkrat na praznik Marijinega vnebovzetja reče grofinja Neži in Elizabeti: „Pojdimo v Izenak v cerkev Ma- te re Božje k sv. maši in pridigi! Oblecite se lepo in denite zlate krone na glavo!" Princesinje storite in greste z materjo ^ cerkev. Ondi pokleknete na stol, na kterem stoji podoba pidke martre. Elizabeta na to podobo oči vzdignivši, vzame krono z glave, dč jo na stol in poklekne na tla, brez dru- j? e ga lepotičja na glavi, nego lase. Grofinja, zarad tega raz- j^Čena, zareži nad njo: „Kaj je to , deva Elizabeta ? Li jočete kaj novega početi? Ali naj vas vsak zasramuje?" virno in ponižno odgovori jej Elizabeta: „Ljuba gospa! ll *karte mi tega zameriti. Glejte, tu pred mojim obličjem stoji usmiljeni, sladki in ljubeznjivi Zveličar z bodečim ter- L) 0 na kronan. Moja krona bi ga zasramovala, ako bi mu ^ko ošabna z biseri, zlatom in dragimi kameni nasproti st Ma.“ Na to jame bridko jokati, kajti že je ljubezen Kri- 8 hisova njeno nežno serce bila ranila, in sklonjena do tal a ko serčno moli naprej, da kos plašča, ki ga pred obličjem ^Lži, s solzami vsega premoči. Iz cerkve domu se vernivši 298 19. listopad: Sv. Elizabeta z Ogerskega. mora od grofinje, Neže in dvornih služabnikov slišati grenke zabavljice. Njeno pobožno , v Bogu zbrano življenje , njena priljudnost do nižjih, njena ljubezen do ubogih, njena glo¬ boka ponižnost je vsem v gradu tern v očeh. Zlasti jo prin- cesinja Neža vedno zaničuje in preganja, grofinja pa si na vso moč prizadeva, jo v kak ženski samostan prisiliti. Tudi vse zvijače poskušajo, mladega deželnega grofa Ludovika pre¬ govoriti , da bi svojo zaročenko Elizabeto zopet nazaj na Ogersko poslal, ker je preboječa in presamotna. Elizabeta nasproti vse te zasramovanje in zaničevanje voljno terpi iz ljubezni do Jezusa. Pogostoma se umakne v kak samotni kraj, da se izjoka, ker se vidi od vseh zapuščeno. V molitvi pa nahaja tolažbo. Ljubemu Bogu toži svoje bridkosti, in kakor lilija med ternjem cvete nedolžna Elizabeta v terp' Ijenji bolesti, napolnovaje vse okoli se s prijetnim duhom ponižnosti in poterpežljivosti. Ljubi Bog pa vidi njene solze in sliši njene otročje molitve. Ludovik, ki je sedaj za očetom gospodar v deželi, jej za voljo svoje mladosti in otročjega strahu pred materjo nič prav ne more pomagati; a vstane jej vseskozi zvest in s čisto ljubeznijo udan. Ta ljubezen cele vedno veča in veča prihaja, o čem bolj spregleduje, kake dobra in pobožna da je Elizabeta. Večkrat se jej čudi in 91 na tihem želi, da bi jo mogel posnemati. Bolj se hu¬ dobneži s svojimi šuntarijami krog njega plazijo, bolj Elizabeto drugi zarad njenih čednost sovražijo , tem bolj za-njo poteza in jo skuša skrivč utolažiti. To je Elizabeti največe veselje, njegove besede so hladilno mazilo žalostnem 11 sercu. Med tem Ludovik dvajseto leto izpolni; storil je Eli' zabeti obljubo , da jo bode v zakon vzel in sedaj tudi hoČ« mož beseda ostati. Komaj ta svoj sklep razodene, nihče ve* se ne prederzne, mu vgovarjati in ga v tem namenu ovirati* 4. L. 1220, ko je Elizabeta 13 let stara, obhaja se p°' roka na stražnem stolpu z veliko svečanostjo. Mlada za¬ ročenca sta sedaj drug drugega za vselej. V bogoslužni lj u ' bežni in edinosti živita skupaj, kakor bi angelji pri njim a prebivali. Ludovik je bil zal gospod; lica so mu bila n©' dolžno rudeča, lasje rumenkasti in dolgi, njegovo obliraj usede hči ogerskega kralja, kedaj v sreberni zibelki v bzenak prinesena, na butaro plesnjive slame in zdihuje: „Vse 1111 je vzeto, ne ostaja mi drugega, nego k Bogu moliti." V Molitvi pa se vrača dobrodejni mir v žalostno serce. O pol¬ noči sliši v bližnjem samostanu Beinhardsbrunu k molitvi Zv oniti. Vzemši svoje otročiče gre v cerkev. Po dokončanih ^olitvah prosi mnihe, da zahvalno pesem „Te Deum lau- uarnus" odpojč, da bi se na ta način Bogu za vse stiske in trpljenja, ktera jej je bil poslal, slovesno zahvalila. Tako ° s tane v cerkvi, dokler dan napoči. Potem pa gre z otročiči vrat do vrat beračit, kje bi jo pod streho vzeli, kje bi Jesti in piti sprosila. Dolgd pa zastonj teka sem ter tje, do- c ier se nek ubogi duhovnik usmili in jej svoje lastno stano- ^anje ponudi; a tudi od tod jo njeni sovražniki prepodijo 1)3 zopet mora v svinjaku prenočišča iskati. Najrajše biva v Ce rkvi. „Od tod, pravi, me ne sme nobeden prepoditi; cerkve 8 ° Božja in vseh ljudi stanovališča, tu me Bog sam pod ^reho jemlje." Nekoliko časa to gre, pa kmalu ne more j^očičev s čim preži viti. Malenkosti , ki jih je imela, so Mnalu zastavljene. Nekteri dobri ljudje vzamejo toraj otroke v s obi, skerbno jih skrivaje pred zalezovalci. Elizabeta ostane Življenje svetnikov in svetnic Božjih. IV. del. 20 306 19. listopad: Sv. Elizabeta z Ogerskega. v Izenaku in živi ob preji. — Čez nekoliko Sasa zvedč Eli¬ zabetini sorodniki, kako da je zapuščena in brez pomoči* Bamberški škof Egbert povabi jo z njenimi otroci in slu¬ žabnicami k sebi in jej zroči grad Botenstein v stanovanje- Tu živi v miru in samoti v pobožnih molitvah in bogosluž¬ nih vajah. Škof, v strahu, da ne bi je njeni sovražniki p° njegovi smerti zopet jeli preganjati, svetova jej, ker je še l 0 21 let stara, naj se omoži. Toda Elizabeta odgovori mu 9 terdnim sklepom: „Jaz sem Bogu in svojemu soprugi, ko j 0 še živel, zaobljubila, da za njim ne bom več last kterega drugega moža. Oh, vse veselje tega sveta je nečimurno; moja edina želja je, pri Zveličarji biti. Kar pa zadeva naklep 0 mojih sovražnikov, zaupam na Božjo pomoč. “ 9. V tem času se zgodi, da se vitezi rajnega deželnega grofa po končani križarski vojski nazaj v Otrant vernejo, da ondi poleg svoje obljube grofove telesne ostanke vzdignejo in v Turingijo prenesč. Najdejo jih bele kakor sneg, denej 0 v rako in pokrijejo s škerlatinim suknom. Pred rako nesč velik, sreberni križ. Prišedsi v Bamberg veli škof precej Elizabeto poklicati, med tem pa ostanke v slovesnem obhodu v stolno cerkev zanesti. Ko Elizabeta pride, pelje jo škof v cerkev in pred njenimi očmi d4 rako odpreti. Z nepopisljiv 0 bolečino poljubuje Elizabeta ostanke svojega predragega gospoda, ter sklonivši se kvišku moli: „Zahvaljujem se Tb o Grospod, da si uslišal svojo deklo in mi izpolnil serčn 0 željo , videti kosti svojega največega ljubljenca, kterega si tudi Ti ljubil. Zahvaljujem se Ti, da si mojo neutolaŽen 0 dušo tako milostno potolažil. On sam se Ti je daroval, i n tudi jaz sem Ti ga darovala, da bi Tvojo sveto deželo osvo¬ bodil. Ni mi žal za ta dar, akoravno sem ga iz vseh svojih moči ljubila. Ti veš, o moj Bog , kako močno sem svojega moža ljubila, ki je tudi Tebe tako serčno ljubil. Znano r Jb je, tisočkrat ljubša bila bi mi njegova pričujočnost mern° vsega posvetnega veselja, ako bi mi jo bil milostno naklonil* Znano Ti je, da bi bila rada vse dni svojega življenja re v ° in pomanjkanje ž njim terpela, da bi bila rada ž njim od hi^f do hiše kruha beračila, ako bi bila le ž njim skup mogla bi tJ * Ti si tudi moja priča, da ne bi ga umerlega, če bi prav mogla, z enim lasom zoper Tvojo voljo hotla v življenj 0 obuditi. Njega in tebe zročim Tvoji milosti; zgodi se nam^j kakor Tebi dopada!“ Na to si obriše solze, gre molČ6 cerkve in veli viteze poklicati. Tem pripoveduje, kako n e ' usmiljeno so jo iz stražnega grada pregnali in koliko rev i n nadlog je preterpela, prose jih, naj vendar njene male otročič 0 19. listopad: Sv. Elizabeta z Ogerskega. 307 varujejo. Vitezi jej to obljubijo in svojo obljubo s prisego poterdijo; škofa pa prosijo, da sme Elizabeta z otroci v Tu- ringijo ž njimi iti. Škof dovoli , in drugi dan se vzdigne kerdelo proti Reinhardsbrunu, kjer Ludovikove telesne ostanke k pokoju položč. Slovesnosti pri pogrebu trajajo več dni, in Elizabeta da veliko miloščine med uboge. Berž ko te žalo- s tivne slovesnosti minejo, spomnijo se zvesti vitezi svoje pri¬ žge, gredč k bratoma deželnega grofa, ju obstopijo okoli in °koli in jima z resnobnim besedami krivico, ki sta jo Eliza¬ beti storila, pred oči stavijo. Te besede Henrika v serce za¬ denejo , da svojo vnebovpijočo hudobijo spozna in obljubi, J° poravnati in z Elizabeto se spraviti. Prosč jo odpuščenja, °bjame ga Elizabeta in milo joče. Henrik jej ponudi deželno vladarstvo; a ona je ne mara sprejeti; nič drugega ne za¬ hteva, nego svojo doto in kar jej je rajni sopruga za dosmertni užitek odločil, za svojega sina pa, da bode, kedar doraste, °Četov naslednik. Henrik se popolnoma ž njo spravi, in jej ^e le vse to dovoli, ampak jej še za tišino opravo 2 1 / 2 centa 8 rebra izplača. Elizabeta pa, po Božji milosti in viteški po¬ joči zopet do časti povzdignjena, noče nobenemu svojih sovraž¬ nikov hudega in žalega, kar so jej bili storili, s hudim po- Jračevati. Srečno se čuti, da more zopet brez ovir dela ker- 8 ^anskega usmiljenja opravljati in mati biti ubogim. 10. Umaknivši se pol ure od Marburškega mesta stanuje 0l idi, na mestu v palači, v ilovnati in leseni koči. Tu s luŽi Bogu z molitvijo, s postom in drugim pritergova- njem. Z dovoljenjem svojega spovednika izvoli si tako živ- jjenje, da bi mogla sedaj Jezusu, svojemu Božjemu ženinu, far največ enaka biti. Stori tudi obljube uboštva, devištva pokorščine, ktere je že poprej kot družnica tretjega reda Y sercu storila. K tej očitni slovesnosti pripravlja se z mo- htvijo, s postom in premišljevanjem. Zlasti so bili troji da- r °vi, kterih je med tem časom od Boga goreče prosila, namreč *n°Či, da bi mogla zasramovanje in obrekovanje ljudi voljno trpeti, vse posvetne dobrote popolnoma zaničevati, in se ne¬ izmerne ljubezni do svojih otrok znebiti. Bog usliši njene Prošnje , da čuti v sebi moč in serčnost, za Kristusa voljo ^ 8e terpeti in vsega se anati. Veliki petek pride, 22 let stara ^ Marb urško cerkev oo. minorite v, spremljana od otrok, slu¬ znic in več frančiškanov. Položivši svoje roke na oltarino PloŠo prisega, svoji volji, svojim starišem, otrokom, sorodni- in prijatlom ter vsi lepoti in vsemu posvetnemu veselju s ^°v6 dati. Grvardijan, brat Burkhardt, odstriže jej med slo- Ve sno Konradovo sv. mašo lepe lase, jo obleče v sivo spo- 20 * 308 19. listopad: Sv. Elizabeta z Ogerskega. korno raso vino in z ver vij o p rop ase. Gruda, njena čestna go¬ spodična, stori enako. Otroci so bili od nje ločeni; Herman, najstarejši sin, je prišel v graščino Krajcberg in bil ondi izrejevan, hčere pa so po samostanih našle stanovanje. Tako razdere sv. Elizabeta prijaznost z vsem svetom, ki tega, kar je storila, ni mogel umeti, zakaj svet ne ve nič od nespameti križa, on ne zapopade ljubezni serca, ki vse d&, da Jezusa pridobi, ter si bolečino in terpljenje, zaničevanje in zasra¬ movanje v veselje šteje. Svet jo je grajal, rekoč: „Tako lepa in mlada, pa si takovo terdo življenje izvoli, otroke in pri- jatlje, čast in gospostvo zaverže, li ni to nespamet?" —Eli' zabeta nasproti zamore reči: „Kristus je moje življenje i» smert moj dobiček." Veseli jo, od sveta ločeni biti ter živi še ostreje od poprej. Stanujoča v svoji ilovnati koči rado- voljno si služi vsakdanjega živeža z volnato prejo; vsi dru¬ gotni prihodki pa so za uboge. Njena obleka je iz debelega sukna, čevljev na nogah nikedar ne nosi. Akoravno je več¬ krat bolna, vendar vživa najslabše jedi, kuhane na vodi i 11 neslane. Pripravlja si jih sama, kakor ve in zna, ko med tem neprenehoma moli in premišljuje. Kedar se jej obleka raz- torga, zakerpa si jo z mnogoterimi suknenimi zaplatami, i 11 ni je sram, tako zakerpani med ljudi iti, tako, da jo imajo za noro. Njene gospe in služabnice jo morajo le Elizabeto klicati in od kraja vse jo tikati. Tudi si ne da od njih streči, marveč ona streže vsem, jim pere, jih snaži in za-nje kuha; Kakor so bili poprej, tako so še sedaj ubožci in bolniki njeni naj ljubši prijatlji. V Marburgu da bolnišnico sčzidati, in oprav¬ lja ondi bolnikom naj nižje in najostudniŠe službe. Celo njih grozovite rane poljubuje, in jih objema, kakor ljubeznjiva mati svoje otroke. Pa ne le za telo, tudi za njihovo dušo j e J jo skerb. Kdor hoče v bolnišnico sprejet biti, mora poprej za¬ kramenta sv. pokore in sv. Rešnjega Telesa prejeti. Kakor je sicer dobra in usmiljena, tako ostra in resnobna je v t e J reči. Tako pride nek slepi bolnik prose jo, da bi bil v bol¬ nišnico sprejet. Reče mu: Prav rada, samo poprej se moraš spo¬ vedati. Ali bolnik od spovedi noče nič slišati , temuč pr 0 ' klinja in zasramuje sv. zakramente. Elizabeta ga vsled teg il tako resnobno posvari, da se takoj učeniku Konradu svojih grehov spove. Tudi uboge v svoji okolici obiskuje po nj 1 ' hovih kočah in jim skerbi za živež. Za blagor ubogih p°' proda vse svoje dragocenosti, in najmanjše želje bolnih rad 0, izpolni. Nekedaj prosi eden bolnikov v zimskem času, ko bili vsi bajerji zamerznjeni, za ribo. Elizabeta gre k bi 1 *' njemu studencu in moli: „0 Gospod Jezus Kristus, če J e 19. listopad: Sv. Elizabeta z Ogerskega. 309 Tvoja volja, daj mi rib za Tvojega ubogega bolnika." Kar Kajine z vedereem, ki je bilo za vodo, precej veliko ribo, ki Jo bolniku nese. 11. Kralj Andrej, njeni oče, izve med tem po romarjih, ki so v Marburške kraje hodili, kako njegova hči revno in ubožno živi, ter jo hoče k sebi nazaj privabiti. Vsled tega odpošlje nekega grofa s spremljevalci do nje. Stopivši v njeno r evno kočo in videvši jo volno presti, jame grof bridko jo¬ kati in jej reče: „Je bilo že kterikrat videti kraljevo hčer yolno presti?“ Odgovori mu: „Kdo pa mislite, da sem? Oh, Jaz sem le uboga grešnica, ki nisem Božjih zapoved prav ^polnovala, kakor bi bila imela." Na to grof vpraša: „Kdo v as je v to revo pogreznil?" „Nobeden, mu reče, nego naj- kogatejši Sin nebeškega Očeta, ki me je s svojim izgledom HČil, bogastvo zaničevati in revščino bolj ljubiti memo vseh posvetnih zakladov. Ničesa pa mi pri tem ne manjka in po¬ polnoma sem zadovoljna." Ko jo pa grof le še nadleguje, da ki šla ž njim k očetu, dč mu: „Povejte mojemu očetu, da * 0 m v tem svojem zaničevanem stanu zadovoljniša, kakor J 0 morda on v svoji kraljevi lepoti; naj za voljo mene ne j^luje marveč se veReli, da ima enega svojih otrok v službi ^alja nebes in zemlje. Le eno ga prosim na tem svetu, da z a-me moli in moliti da, tudi jaz hočem zanj vse svoje žive 'jkd moliti." Tako odide poslanec brez doveršenega posla domu, Elizabeta pa, kakor poprej, tako odslč volno prede. Iz lju- ^pzni do nebeškega kraljestva odpove se po vraču v očetovsko a bk>, spoznavši, da so nebesa vsega vredna. 12. Ravno ko izpolni sv. Elizabeta 24. leto, prikaže se ■! 0 j po noči v molitvi Jezus Kristus, s prečudno lučjo obdan 1(1 jej ljubeznjivo reče: „Pridi k meni, izvoljena nevesta, |P°ja sladka ljuba prijatljica , pojdi v stanovališče , priprav¬ ijo ti od vekomaj, jaz sam te hočem tje spremiti." Serčno ^ 0s ela tega oznanila vzdigne se, ko zora poči, da še enkrat ^ v °je ubožce in bolnike obišče, jih blagoslovi in, kar jej je J ostalo, med nje razdeli. Potem gre k svojemu spovedniku ,^°nradu, ki je ravno bolan ležal, mu pove o prikazni, ki i° je imela, in mu naznani dan svoje smerti. Štiri dni potem vleže v posteljo; huda merzlica se je loti in jo štirinajst 111 trese. Enega jutra, ko ravno v steno svojega stanišča ober- ri J 0 na rahlo dremlje, čuje jo ena njenih služabnic lepo in s Ldko peti. Kmalu potem se Elizabeta okoli oberne in pravi: ^Kje si, ljuba moja?" „Tukaj sem, reče služabnica, o kako ■ ' e lepo peli!" Elizabeta jej odgovori : „ Povem ti, med menoj 11 steno sedel je lep ptiček, ki je tako sladko pel, da se mi 310 19. listopad: Sv. Elizabeta z Ogerskega. je duša in serce razveseljevalo in sem morala ž njim petiJ Tudi njena liži , ki je pri njej bila, je to petje slišala. —' Sedaj se Elizabeta od vseh ljubeznjivo poslovi, ki so jo na¬ vadno obiskat hodili, podelivši jim svoj poslednji blago* slov; le svoje gospe, nektere nune, svojega spovednika i® nekega ubogega fantiča, ki ga je k sebi vzela, obderŽi poleg sebe. Rekla je: „Sedaj hočem z Bogom sama biti, ter ostrost poslednje sodbe in svojega vsemogočnega sodnika premišljevati." Potem jame moliti in ves tek svojega živ¬ ljenja premišljevati. V nedeljo pred osmino praznika sv- Martina se o. Konradu spove. Na Konradovo vprašanje) kako hoče svoje premoženje po smerti sporočiti, odgovori 1 „Vse, kar imam, je že dolgo lastnina ubogih. Razdelil® toraj , kar še ostane, med nje, razen moje slabe halje, v kteri me zagrebite. Oporoke ne delam, ker nimam drugeg® dediča, kakor Kristusa." Eni svojih gosp, pobožni Gudij podari ponošeni plašč sv. Frančiška. Tudi izreče željo , da naj jo v bolnišnični cerkvi pokopajo. Potem prejme sv. p°' potnico in poslednje sv. olje ter ostane do večera v premih Ijevanji zamaknjena. Zopet čujejo rahle glase iz njenega gerl®> akoravno ustnic ne premika; poje namreč že z zveličani®® kerdeli izvoljenih. Njeno obličje je čedalje lepše in bolj spremenjeno. Blizu polnoči reče svojim gospam: „Kaj bi sto¬ rile , ako bi se nam sovražnik človeškega rodu, satan, sedaj prikazal?" Precej potem glasno zakliče: „Beži, beži, hudoN nežl ker jaz sem se ti odpovedala." Na to reče: „Zbežal J®> sedaj pa se pogovarjajmo od Boga in Njegovega Sina, nikar naj vam ne merzi, saj ne bode dolgo terpelo. “ Proti poln 0 ® 1 se zasveti njeni obraz, da ni več moč vanj gledati. O perve ® 1 petelinovem petji reče: „ Glejte, sedaj pride ura, ko je D®' vica Gospoda rodila; govorimo od Boga in deteta Jezus®) kajti polnoči je , oni trenutek , ko se je Zveličar rodil i® f jaslih počival, ter je v svoji vsemogočnosti novo zvezd vstvaril, ki je poprej ni bilo videti. To je tista ura, ko J® prišel svet odrešit, in tudi mene hoče rešiti. Tedaj nam bo® tudi čas naznanjen, ko je od smerti vstal, mertve obudil 111 vjete duše oprostil. Sprejme naj tudi mojo dušo s tega nega sveta v svoje roke." Čedalje bolj vesela prihajavši d®- „Slaba sem sicer, vendar pa najmanjše betežnosti in terp tf ljenja ne čutim. Zročujem vas vse Gospodu, svojemu Bog u ' Na posled zakliče: „O Marija, pridi mina pomoč! Trenot® je tukaj, ko Vsemogočni svoje prijatlje na ženitnino vabi • ' ' Približuje se ženin, ki gre po nevesto." Nagnivši glavo, kak bi hotla sladko zadremati, vzdigne se njena duša med v erS 19. listopad: Sv. Elizabeta z Ogerskeg-a. 311 a ngelov, spremljajočih jo v večno veselje. Po stanici nastane pajprijetniŠa vonjava in v zraku se čuje nebeško petje. Bilo je po noči 19. novembra 1. 1231. 13. Nepopisljiva je bila žalost in v zdihovanje ubogih nad s mertjo njihove največe dobrotnice. Štiri dni je bilo njeno fruplo v bolnišnični cerkvi izpostavljeno. Obraz je bil gol ‘j 1 prečudno lep in ljubeznjiv; sled prejšnjega truda in terp- jjcnja je z njega zginil. Lica so bila lepo zarudela in videti Je bilo, kakor bi še živela. Po noči predno jo pokopajo, se Je zunaj cerkve slišalo prečudno petje. Zjutraj potem jo po¬ tepajo med občnim jokom in zdihovanjem obilno zbranega ljudstva. Z velikimi čudeži je potem Bog grob svoje služab¬ nice poveličal. Ze precej pervo noč po njenem pogrebu gre svetni brat Volkmar iz Reinhardsbrunskega samostana, ki si Je roko zlomil, na njeni grob, prosit rajno njene pomoči, tled molitvijo in ihtenjem prikaže se mu Elizabeta v kra¬ ljevem oblačilu in z nebeško svitlobo obdana, prijazno ga v prašaje: „Kaj delaš tukaj, ljubi brat Volkmar, kako se ti godi?“ Brat se prestraši in pravi: „Oh, gospa, kako da imate l^ko draga in svitla oblačila, ker ste se sicer le revno obla¬ čili?" Odgovori mu: „Svoj stan sem spremenila.“ Pri teh besedah se dotakne njegove roke; prečudna bolečina ga pre¬ sne, in kakor iz sanj se prebudivši najde roko ozdravljeno. Petnajst dni potem zadobi od rojstva popolnoma slepi na Venem grobu pogled. Ti in še veliko drugih čudežev in sve- l°st njenega življenja naklonijo papeža Gregorija IX., da jo 1235 za svetnico razglasi. Z največo slovesnostjo vzdignejo bjeno še ne poškodovano truplo iz groba, in cesar Friderik II. J e j vpričo neštevilne trume romarjev iz vseh Nemških pokrajin, li5 Francoskega, Češkega in Ogerskega veliko krono na glavo Postavi. Z obilnimi darovi, ki jih je ljudstvo na njeni grob Polagalo , jej postavijo krasen spomin, kjer je bilo njeno !*?plo shranjeno in sezidajo njej na čast veličastno hišo Božjo. Pišoč in tisoč pobožnih romarjev hodilo je leto za letom le -sem molit, sv. pesmi prepevat, pomoči in tolažbe iskat. — pko pa sedaj, ljubi bralec! v ta lepi hram Božji stopiš, ni- c Jer več ne najdeš sledu teh romarskih trum, ne slišiš več ^olitev k sv. Elizabeti in ne vidiš nobenega mašnika pred Njenim oltarjem. Vse je tiho in osamoteno. V krasni kapelici, Ser so kedaj njene kosti v dragoceni raki počivale, zna se sled romarskih kolen, ki so tu klečali in molili; a za- s k>nj iščeš rake in Elizabetinih telesnih ostankov. Eden nje- zarojencev, deželni grof Filip Hesijski , ki je od kato- l ®ke vere odpadel in se v Lutrove zmote pogreznil, je te 312 19. listopad: Sv. Elizabeta z Ogerskega. kosti svoje svete stare matere zaničevaje iz njihovega počiva¬ lišča izruval; tudi grobni kamen blagega deželnega grofa Ludovika je razvaljen. Tudi na stražnem gradu ne najdeš nikjer več sledu od njenega delovanja; le v globokem dolu še moreš poiskati stez&, po kterih je hodila in videti studenec, kjer je kedaj molila ter ubogim in bolnim oblačila prala- In ako me vprašaš, kako je tako prišlo, odgovorim ti, zato, ker je stara, pobožna , sveta katoliška vera v tistih krajih zginila in so se Lutrove zmote ondi vdomačile. Vendar p a spomin, ljubezen in češčenje sv. Elizabete v sercih katoliškega ljudstva še vedno živi, in njeni lepi izgled tisočere spodbada k milosti in usmiljenju do ubogih in bolnih! Obrazuje se navadno v frančiškanski halji; sicer pa tudi s krono v roki , ali ko bolnike in gobove umiva, ali miloščino deli, ali pa tudi ko knežinja z rožami v plašči. Kratka pravila sv. Elizabete, kako živeti. V Se so se ohranila kratka pravila, ki jih je izskušeni spovednik Konrad sv. Elizabeti predpisal, in so ta-le: 1. Prenašaj poterpežljivo zaničevanje v prostovoljnem uboštvu. 2. Bodi ti pri sercu, ponižni biti. 3. Opuščaj Človeško tolažbo in mesene slasti. 4. Bodi usmiljena do bližnjega. 5. Zahvaljuj se Bogu, da te je po svoji smerti pekla in veča 0 smerti rešil. 6. Ker je Bog veliko za-te terpel, nosi tudi ti poterpežljivo svoj kV' 7. Imej Boga zmiraj v svojem sercu in v svojih mislih. 8. Posveti se popolnoma vsa z dušo in s telesom svojemu Bogu. , 9. Večkrat se spominjaj, da si delo Božjih rok, ter si prizadevaj) da boš mogla na vekomaj z Bogom zedinjena biti. 10. Česar ti hočeš, da bi ti ljudje storili, tudi ti njim stori. 11. Vedno se spominjaj , kako kratko je človeško življenje, in ‘V mladi ravno tako , kakor stari merjč. Zato hrepeni vedno po nebeškem življenji. 12. Obžaluj vseskozi svoje grehe in prosi Boga, da ti jih odpusti- Molitev. Ljuba, sveta Elizabeta, ti mila mati ubogih in nadložnih! dodeli m 1 svojo ljubezni, ki je tvoje serce napolnovala, da imam še jaz serčno usm 1 ' ljenje do v potrebah zdihujočih, in tako izpolnujem voljo Zveličarjevo, k 1 je rekel: „Kar bote najmanjšemu svojih bratov v mojem imenu storili, je meni storjeno." Amen. 20. listopad : Sv. Edmund, kralj in mučenec na Angleškem. 313 20. listopad ali november. Sv. Edrnund, kralj in mučenec na Angleškem. (L 870.) Iv. Edmund je bil po knez Ofovi smerti, še le 15. let star, od sv. škofa Humberta za kralja vzhodnih Angli- kanov maziljen in kronan. Njegova lepa, velika postava, Njegova serčnost in hrabrost, posebno pa njegovo pobožno življenje , njegova živa vera v Kristusa križanega, njegova ravnost in odkritoserčnost so ga te visoke časti pred Bogom 111 ljudmi vrednega storile. Akoravno še mlad bilo je ven¬ dar njegovo obnašanje, kakor dorastlega, modrega moža. To razumnost in modrost si je zlasti z molitvijo pridobil; kajti v es Davidov psalter je na pamet vedel. Njegovo ravno in od¬ krito serce je vsako hlimbo sovražilo. Prilizovalci, ki pogo¬ noma serce najboljših vladarjev spridijo , se ž njim niso s rueli pečati. Sam je hotel vse videti in slišati in se o vsem prepričati , kar se je v njegovem kraljestvu na blagor pod¬ kožnim bilo zgodilo ali se spremenilo , da se nikaka krivič¬ nost ni mogla pripetiti. Ubogim, udovam in sirotam je bil pervi in najboljši prijatelj in varuh, ter je noč in dan pre¬ mišljal, kako bi srečo svojih podložnih pospeševal, in pred y»em drugim mir v svojem kraljestvu ohranil in uterdil. Že J® petnajst let njegovega vladarstva poteklo , ko divji Danci pod svojimi glavarjema Hinguarom in Kubo, hujši kakor v§ i tedanji morski roparji in tolovaji , v Angliji na kopno prihrume, več pokrajin z ognjem in mečem opustotijo in Povsod strah in grozo razširijo. Bili so polni hudičevega so- yraŠtva do kristijanstva, razdevali so cerkve, morili duhovne ltl redovnike in nune sramotili. Na svojem potu na plen in £°p pridejo do Koldinghamskega samostana, kjer je bila bogoslužna Eba prednica in opatinja. Z grozo in zavzetjem 8 bŠi od nečloveške hudobije teh morskih roparjev, in kjer 8e boji, da bi bile njene tovaršice nesramno oskrunjene, pdrežej o si, da bi se jim gnjusile, zgornje ustnice in nosove. Roparji, vlomivši v samostan in videvši device tako skvečene m popačene, padejo kakor besni čez-nje in jih vse posekajo, .obožne device s tem svoje devištvo neomadežano ohranijo m za minljivo življenje nevenljivo krono v nebesih zadobA ^daj se te gerde pošasti tudi kralj Edmundovemu kraljestvu PUbližajo. Edmund, vidč, da tim roparjem in tolovajem no¬ bena reč ni sveta, v naglici zbere svojo vojno, jih pri Fet- 314 20. listopad: Sv Edmund, kralj in mučenec na Angleškem. fortu napade in kerdelo njihove armade premaga. Ali kmalu se zopet z veliko večo močjo povernejo, in Edmunda, ki se jim ne more več braniti, vjamejo. Zakovanega v verige g a tirajo pred svoja poglavarja, Hinguara in Hubo. Ta dva mu zapovesta, da se morajo on in njegovi podložni kerščanski veri odreči. Edmund pa jih z nevoljo zaverne, rekši; „Moja vera mi je dražji, kakor moje življenje; nikedar ne bom v to privolil, da bi tega Boga, kterega molim, razžalil.“ Hin- guar, razdražen po tem odgovoru, ga da neusmiljeno biti) potem na drevo privezati in s šibami razmesariti. Z nezmag' ljivo poterpežljivostjo prenese kralj to muko. Ko ga pa n e morejo v njegovem sklepu omajati, začnč v svoji hudobiji s puščicami vanj streljati. Ves njegov život je bil ž njimi naboden. Naposled ga veli Hinguar ob glavo deti 20. novem' bra 1. 870. Njegovo glavo zanesč neverniki v gozd in j° veržejo v germovje. Ondi jo na prečudno vižo nek volk va¬ ruje , dokler jo kristijani nepoškodovano najdejo. Volk j ib spremlja, dokler truplo z glavo vred pokopajo, potem pa se zopet zgubi v gozd. Po dokončanih teh roparskih vojskah sezidajo na čast sv. Edmundu lepo cerkev, v ktero tudi njegovo truplo, dosihmal še čisto nič razperhnjeno, prenesi Poznejše postavijo poleg te cerkve še dve drugi s krasno opatijo. Od te opatije sedaj ni drugega, nego razvaline in groblje. Obrazuje se sv. Edmund v kraljevem lepotičji, na drevo privezan in s pušicami preboden. Od lastnost prave, žive vere. Sv. Edmund nam je izgled prave, žive vere v Boga. Rekel j e ; „Moja vera mi je dražji, kakor moje življenje; nikedar ne bom v kaj takega privolil, kar bi tega Boga, kterega molim, razžalilo/' Tako ver° je zahteval Kristus od svojih učencev, in jo hvalil nad Kananejsko že»° (Mat. 15.); ravno tako nad ono, ki je 12 let na kervotoku terpela (Luk. 8.J; nad Marto, da jej je brata Lazarja obudil (Jan. 11), nad Magdalen 0 (Luk 7.) in nad stotnikom. (Mat. 8.) Zato cerkveni učeniki sv. vero i® e ' nujejo dušno oko, s kterim nevidne reči vidimo, talent, s kterim moramo kupčevati, dragoceno oblačilo, brez kterega ne bo nihče n a nebeško ženitnino spuščen, korenino, iz ktere cvetje vseh čednost p°' ganja. To pa, kar je kristijanu verovati, mu mora iz serca prihaja* 1 ’ kar v sercu veruje, mora z usti spoznavati, in kar z usti sp 0 ' znava, mora v delih s k az o v ati. 1. Perva dolžnost, ki nam jo vera naklada, je ta, da moramo s s®}' cem verovati, in sicer ne tako lehkoverno, kakor kakošne vsakda»J e novice, temuč s toliko terdnostjo in gotovostjo, ki vsaki dvom, če bi_ n f" sprotno tudi res zamoglo biti, popolnoma izključi. Vzrok te terdnosti 111 20. listopad: Sv. Edmund, kralj in mučenec na Angleškem. 315 gotovosti je Bog sam v svojem razodenji, na čigar resničnost je sv. vera, kakor na skalo zastavljena. Kakor tora j v posvetnih zadevah takemu več verujemo, ki se je več učil in je več izkusil; tako moramo v nadnatornih rečeh Bogu, ker je neskončno resničen, da ne more ne goljufati ne go¬ ljufan hiti, vso vero dati. Rekel sem , da vzrok terdnosti in gotovosti v veri je Bog sam v svojem razodenji. Za tega del imenujemo vero, upa¬ nje in ljubezen Božje čednosti, ker so nagibi, zakaj da verujemo, upamo ju ljubimo, od Boga, kar pa pri zaderžanskih čednostih ni. Zato so tisti kristijani na napačnem potu , ki resnice sv. vere iz drugih vzrokov pri¬ trdijo , postavim , da so katoliški kristijani , ker so v naročji te cerkve r °jeni, ker so njih stariši katoliški, ali so jih pridigarji in kateketje tako jtili itn. Na napačnem potu , pravim, so zato , ker si s temi vzroki ne e°do nikedar zasluženja prave in nadnatorne vere pridobili. Da verujemo, Urora le ta vzrok za nagib in podlago hiti: ker je Bog, ki ne more ne goljufati ne goljufan biti, skrivnosti sv. vere svoji cerkvi, in po' svoji sv. Ce rkvi nam razodel. Tako je ajdovskemu sodniku Asklepijadu mal otrok odgovoril: „Kristus je pravi Bog K Sodnik ga vpraša, kdo mu je to po¬ vedal. Deček odgovori: „Meni so mati povedali, materi pa Bog.“ Boljšega odgovora ne more noben kristjan dati, če ga vprašajo , od kod skrivnosti ® Vi vere pozna. Kdo ti je razodel, da je Kristus Sin Božji, Odrešenik sveta 111 prihodnji sodnik? Odgovori: „Meni je moja mati, sv. cerkev, to po¬ vedala, cerkvi pa Bog. Kratko: Kristus je apostolom skrivnosti sv. vere razodel, apostoli so jih sv. cerkvi zročili in cerkev jih uči nas. Tako pri¬ demo od prič, ki so na ušesa slišala, po veri do priče, ki je z očmi vi¬ dela, to je: do Sinu Božjega, ki nam je to razodel, kar v notranjem na- ^dji Očetovem ugleduje: „Edinorojeni Sin, ki je v naročji Očetovem, ta nam je pravil.** (Jan. 1.) Ta podstava vere pa, Uainreč Bog v svojem razodenji, dodeli razodeti resnici ono gotovost, ui vse natorno znanstvo in celo gotovost tega, kar s svojimi telesnimi po¬ datki vidimo , slišimo , otipljemo, oduhamo , okusimo itn., visoko prekosi, ■'dakaj naši počutki nas lehko v zmoto zapeljajo; tako, postavim, če bi bilo da našem očesu ležeče, bi moralo solnce okoli naše zemlje hoditi, ne pa zemlja okoli solca vertiti, ali pa, v vodo potaknjena palica se na- s ®uiu očesu vidi zlomljena, i. t. n. Le Bog je večna, nezmotljiva res- ? lGa - Za tega voljo moramo od Njega razodete resnice za bolj gotove dueti, kakor vse druge, ki jih iz lastne ali ptuje izkušnje spoznavamo. Od- °d prihaja, da tisti, ki imajo pravo , živo vero, s tolikim dušnim mirom ^'ujejo, in veliko manj nepokoja in boječnosti zarad verskih resnic ob- 'Utijo, kakor za voljo resnic, ki so jih iz lastne pameti ali izkušnje s poznali. 2. Druga dolžnost, ki nam jo sv. vera naklada, je ta, da to, kar v ® e rcu verujemo, tudi z usti spoznavamo. To spoznavanje mora biti a ko, kakor ga Kristus zahteva, ko pravi: „Kdorkoli bo mene spo- ?Ual pred ljudmi, ga bom tudi jaz spoznal pred sv o- jjnv Očetom, ki je v nebesih. Kdor pa mene zataji pred Ju d m i, ga bom tudi jaz zatajil pred svojim Očeto m, ulje v nebesi h.“ (Mat. 10, 32. 33.) Kakor imajo toraj vojščaki svoje Prapore, po kterih se spoznava, kteremu kralju ali cesarjn služijo, tako ' n ° ra tudi kristijan znamenje, da je vojščak Kristusov, vselej , kedar to ‘ast Božjo ali korist sv. cerkve od njega zahteva, imeti na jeziku, in se deboječe kristijana spoznati. Ko je perziški kralj Izdegard sv. Benjamina s uušal zapeljati, da bi bil Kristusa zatajil, odgovori mu Benjamin: »Kaj 316 20. listopad: Sv. Edmund, kralj in mučenec na Angleškem. misliš, kakošno kazen zasluži vojščak, ki iz tvojega šotora k sovražnikom pobegne?* Ko kralj odgovori, da veliko, reče mu Benjamin: „Koliko gro- zovite smerti bi bil po tem takem jaz vreden, ako bi svojemu Bog 11 ; kakovi stvari za ljubo, zvestobo prelomil!* Da molčim od drugih izgledov, omenim od tistih današnjih kristijanov, ki so, v skerbi za svojo kupčijo ali svoj dobiček, med luterani luteranci, med neverniki neverniki, med zaničevalci zaničevalci, ki med volkovi tudi z volkovi tulijo. K tem spa¬ dajo tudi tisti stariši, ki svoje sinove ali hčere v takih hišah v službah puščajo, od kterih vedo, da se vera in čednost zaničuje, čistost z nogam 1 tepta, sv. cerkev, njeni služabniki in zakramentje zasramujejo, cerkvene zapovedi, sv. maša, postni in zderžni dnevi, spoved in sv. obhajilo zasme¬ hujejo. Ni karte se izgovarjati: Moj sin, ali moja hči sta dobro podučena in v sv. veri uterjena, da se ne bosta dala omajati. Ako bi temu tudi res tako bilo, bota vendar sin in hči v dobrem čedalje bolj mlačna, do¬ kler bota popolnoma omerznila. Ko se je Jakop iz Mezopotanije domu vračal, imel se je eno noč z angelom boriti. Vsled te boritve je tako oslabel, da je vse svoje žive dni šepal. Enako ima tisti, kdor se z nežna- božnimi ljudmi peča, vse svoje žive dni slabo, šepasto, omahljivo vero. 3. Tretja dolžnost, ktero nam sv. vera nalaga, je ta, da to, kar z usti spoznavamo, tudi v delih izpolnujemo. Kakor človeško truplo, kedar žila nič več ne bije, se mu oko nič več ne giblje, usta ne govor d, ki niti ne je, niti ne pije, temuč nepremakljivo na tleh leži, ni več člo¬ vek, ampak merlič; tako vera, ki je brez del, ni več živa, ampak mer- tva vera. Ko je Jezus kratko pred svojim terpljenjem šel v Jeruzalem, občuti na potu gredč lakoto. Prišedši do smokvinega drevesa, ki je ob cesti stalo in bilo polno lepo zelenega perja, hoče sadu z njega odtergati- Ker pa nič sadu na njem ne najde, prekolne to nerodovitno drevo rekoč- „Nikedar se ne rfidi na tebi sad vekomaj.* In drevo je precej usahnilo, da so se učenci temu čudili. (Mat. 21, 19.) To smokvino (figovo) drevo z listjem pomenja tiste verne, ki imajo ie perje verskega spoznanja, pravega sadu čednost pa jim manjka. Vprašam toraj: Kakošen kristija 11 je to, ki sicer veruje, da pojdejo pravični v nebesa, hudobni pa v pekel; živi pa, kakor bi po tem življenji ne bilo niti plačila, niti kazni? KakošeO kristijan je to, ki sicer veruje, da je duša neumerljiva, poleg tega pa tako po posvetnih slastih zeva in hlastd, kakor bi njegova duša z živinko vred s smertjo poginila ? Kakošen kristijan je to, ki sicer veruje, da je Božje ime sveto in molitve vredno, pa to najsvetejše ime morebiti v eni m' 1 stokrat s preklin jevanjcm, rotenjem in priduševanjem onečesti? Kakošen kri¬ stijan je to, ki sicer veruje, da se dela usmiljenja, ubogim storjena, Kri¬ stusu samemu skazujejo, ki pa pred beračem ušesa zamaši in vrata z a ' pahne, in mu ne le še vinarja ne da, temuč ga še ošteje in gerdo ozmirja* Kakošen kristijan je to, ki si sicer veruje, da je pot v nebeško kraljestvo tesen in poln križev, vendar pa po širokem potu pleše in vriska in s ) vsega privošči, kar se mesu in počutkom prilega ? In, da z malo besedam 1 rečem: Kakošen kristijan je to, ki sicer vero ima, vendar pa po veri 11(3 ravna? Drevo je z listjem, pa brez sadu, in zadela ga bo strela večB e Resnice: „Vsako drevo, ktero ne stori dobrega sadu, bo p °' sekano in v ogenj ver ženo. “ (Mat. 7, 19.) 21. listopad: Praznik darovanja preč. device in matere Marije. 317 Molitev. Dodeli mi, o Bog, na prošnjo sv. spričevalca Edmunda ono živo Vero , s ktero si Svoje svete mučence napolnil, da so Te kedaj pred s vetom spoznanali z usti in z deli , in jih Ti sedaj v nebesih spoznavaš Za Svoje, ter vredne večnega plačila! Amen. 21. listopad ali november. Praznik darovanja prečiste device in matere Marije. a praznik se je v vzhodni cerkvi z imenom: „Vpelje¬ vanje ali vstop device Marije v tempelj “ že v 4. sto¬ letji po Kristusu obhajal. Iz jutrove dežele se je tudi v večerne pokrajine razširil, kjer se je 1. 1375 na Franco¬ skem in po Nemškem praznoval, dokler ga je naposled papež 1 avel II. po vsi cerkvi obhajati zapovedal. Podlaga temu Plazniku je tista podučna prigodba, ki nam jo ustno zročilo Pripoveduje, poleg ktere se je Devica Marija že v otročjih etih v tempeljnu Gospodu darovala in Mu svoje devištvo po¬ stila, kar pa za versko resnico ni razglašeno, temuč je le Pobožna misel sv. cerkve na večo čast in slavo Marije. Da- n afšnji praznik se toraj ^Marijino darovanje“ imenuje, ker Joakim in Ana svojo hčer Marijo ta dan v Jeruzalem- ®kom tempeljnu Bogu v dar prinesla. Bilo pa je pri judih, §ridč otrok, dvojno darovanje v navadi. Pervo je bilo v po- ■ s tavi zapovedano , poleg ktere je moral vsaki deček 40, de- Ptca pa 80 dni po rojstvu v Jeruzalemskem tempeljnu pred gospoda postavljena biti. Ta šega se je gledč na otroka „da- P>vanje“, gledč na mater pa „očiščevanje“ imenovala. Drugo arovanje pa ni bilo nič drugega, nego prostovoljna zaobljuba, ricteri stariši so namreč ali že pred otrokovim rojstvom, 1 pa po njegovem rojstvu storili obljubo, svoje dete ali za Se lej, ali pa za nektera leta Bogu v službo posvetiti. Enako ? smeli tudi odraščeni darovati. Za tega del je imelo po- _ °Pje tempeljna več pregraj in stanic, kjer so taki po obljubi Rezani dečki in dečki in deklice, moški in ženske, po spolu 'ri seboj ločeni, živeli, dokler je obljuba enega ali drugega e zala. Bili so v porabo in postrežbo pri službi Božji, so ripelj snažili in lepšali ter duhovska in leviška oblačila opravljali. Ta način darovanja je bil starodaven. Tako se 318 21. listopad: Praznik darovanja preč. device in matere Marije. vš iz I. bukev kraljev, da je Ana, Elkanova žena, storila obljubo, dete, ki jej ga bode Bog podaril, Njemu v službo posvetiti. Porodivši Samuela daruje tega svojega sina po du¬ hovnu Heliji Bogu. V II. Makabejskih bukvah je govorica od devic, ki so v tempeljnu, to je: v pristranskih stanicah tempeljna, stanovale in se ondi odgojevale. — Poleg ustnega zročila še le tri leta stara je bila toraj Marija po svojih sta- riših Joakimu in Ani po nadnatornem navdajanji pred Boga v tempelj postavljena in v Njegovo službo posvečena, ter tako sprejeta v število drugih devic, ki so iz enakega namena lč-sern prišle. Dan, ko se je to zgodilo, bil je dan veselja za preblaženo devico, po kterem je vedno hrepenela- Bila je Marija čudovito dete, nad vse razumna, tiha i° resnobna, polna plamteče ljubezni do Boga. Popolnoma ? sa je hotla Božja biti, Njemu vse svoje življenje posvetiti. V s0 to je bilo v njenem sercu skrivno delo sv. Duha. Pač je lj u ' bila svoje priletne stariše, a še vse bolj nebeškega Očeta- Ko toraj pride dan ločitve od očetovske hiše, ni jej ta 1°' čitev težavna. Tudi njeni stariši z veseljem prinesč Bogu da°> ki so Mu ga bili obljubili. Brez težave stori Marija dalj 111 pot v Jeruzalem, kajti ljubezen pospešuje njene stopinJ e ' Polna nebeške radosti hiti v tempelj , da ondi pred Božji 01 obličjem prinese najprijetniši dar, ki se je kedaj v tempelj 011 daroval. — Oberni sedaj , ljubi bralec, svoje oči na oseb°> ki so pri tem darovanji pričujoče! 2. P er v a teh oseb je Bog sam. On si je to devico volil in jo v Svoji modrosti in ljubezni iz posvetnega hrup a v Svojo hišo in v Svojo službo poklical in pripeljal. Ou a » ki ima kedaj postati živa hiša, v kteri se bode Bog vČl° večil, in živi tempelj, v kterem bo stanoval, čula je v svojc 0 ^ sercu psalmistove besede: „Poslušaj hči, in poglej in nag 01 svoje uho , ter pozabi na svoje ljudstvo in na hišo svojci 21. listopad: Praznik darovanja preč. device in matere Marije. 319 °<$eta! Tako bo kralj zaželel tvojo lepoto." In Marija je videla in spoznala velikost Božje milosti, ki jej je bila do¬ bljena; nagnila je svoje uho, da je poslušala Božji klic; pozabila je popolnoma svojega ljudstva, odpovedavši se oče¬ tovi hiši na zemlji, da se svojemu nebeškemu Očetu, ki jo Svojo hčer imenuje , stori dopadljivo. Po tej pokorščini in Ponižnosti njena notranja lepota vedno veča prihaja, da se balj nebes in zemlje sam veseli, da jo je izvolil za Svojo tnater. — Kerščanska duša, kedar te Bog nagiba, kako delo lz ljubezni do Njega storiti, ali vzbuja v tebi svete želje, NeČimurni svet zapustiti in se v Njegovo službo posvetiti, tokar dolgo ne premišljuj in ne odkladaj! Ko te Bog kliče, Poslušaj pri tej priči Njegov klic z veseljem, kakor Marija, tvoj izgled in tvoja mati.' Daruj se Bogu; stotero ti bo po- y®rnil! — Drugi dve osebi pri tem darovanji sta Joakim to Ana. Daleč proč, da bi daru svoje edine in ljube hčere Nasprotovala, veselita se veliko več, da ju Bog vredna spoznava, to dar od nju sprejeti in srečna se cenita, da smeta svojo hčer v Njegovo službo posvetiti. Gotovo pri tem opravilu nič toanjša ni bila gorečnost njune pobožnosti, kakor je bila kedaj Srečnost Ane, Samuelove matere, ko je svojega sina v tem¬ pelj za Božjo službo pripeljala, prepričana, da je Bogu do¬ padljiv dar prinesla. Vsa v Božjo voljo udana položita svoje toke na Marijino glavo in, blagoslovljaje jo, govorita: »Sprejmi, o Gospod naš Bog, ta sad najinega telesa, kterega Sl v Svoji neskončni milosti pred vsakim madežem greha obvaroval. Tvoje delo je, naj bo in ostane tudi Tvoja lastnina to posestvo 1“ — Marija pa, najljubeznjiviša in najlepša iz- toed človeških hčer, stoji tu pred duhovnom v angeljskočisti Nedolžnosti. Obličje jej žari ognja ljubezni, ki gori v nje- ** e to sercu. Ko se belo darovalno jagnjiče počasu na oltarji tozig a? daruje se klečč Gospodu v Njegovo službo, ne kakor toge deklice , za eno ali deset let, ampak za vselej. Njene J toje so, vse svoje žive dni Bogu v tempeljnu služiti. O kako ?toČno je Bogu tak dar dopadel! kako radovoljno ga je sprejel! ( J®ni dar je bil najčistejši, ker z najmanjšim grehom ni bil ^skrunjen; najpopolniši, ker vse brez izjeme je posvetila r ° 8 podu svoje telo, svojo dušo, svojo mladost, vse svoje imetje; jtojradovoljniši, kajti brez odloga, brez ugovora ter z vese- l^to se je Bogu darovala; najdopadljiviši in najprijetniši, kajti ar ija je bila izvoljena posoda milosti Božjih, bila je Njegova Neljuba hči. 3. Ko pobožni stariši Joakim in Ana svoj dar in svojo h°boŽnost opravita, zročita dete duhovnu. Težka jima je lo- 320 21. listopad: Praznik darovanja preč. device in matere Marije. čitev od ljubeznjive hčerke, ali volja Božja in zveličan sla mir, ki sije iz oči njune svete hčere, jima žalost oslajšuje- Ona dva odideta proti domu, Caharija pa — kajti on je bil tisti duhoven, njuni sorodnik , ki je v Božjem imenu ta dar sprejel, — pelja deklico v poslopje, kjer so Bogu posvečene device skupaj živele. Tu raste kakor v letih , tako tudi \ prijetnosti pri Bogu in pri ljudeh. V natančnem spolnovanji Mojzesovih postav in šeg svojega ljudstva vstaja z dnevom vred iz postelje. Z največo sramežljivostjo se obleče in hvali Bogu, da jo je čez noč pred zalezovanjem peklenske hudobe obvaroval. Njena spodnja obleka je bila nebesne barve, poverhina pa bela, sternjena s priprostim pasom, dolgo pre¬ grinjalo čez glavo in obličje in sandalje z motozi na nogah privezane, to je bila vsa njena noša. Zenske krog Nazareta še dan danes tako obleko nosijo. Ko se obleče, gre v molil' nico, kjer z drugimi devicami 18 jutrovih psalmov odpoje- Po dokončani molitvi gre s svojimi mladimi tovaršicami p° vsakdanjih opravilih. Ene gredč k vretenu in preslici, druge k vezenju s svilo in zlatom. Sv. Epifanij pripoveduje, da j e bila Marija mojstrica v vezenji, v preji prediva, in v delih z volno in zlatom. Vretena, ki se jih je poslužila, bila so ve$ časa v Jeruzalemski cerkvi shranjena. Med delom z rokam 1 je bila njena duša pri Bogu. Sv. pismo je popolnoma razumela in iz njenih ust so se vedne molitve kakor svitle iskre pred Božji sedež vzdigovale. Bila je vsa ponižna, krotka, ljube#' njiva in usmiljena, govorila je malo vselej ob pravem časm Njeni glas je bil mil, ginljiv in njene besede prijetne in to' lažljive. Bila je perva v čuvanji, najnatančniša v spolno vanj 1 Božjih zapoved, najponižniša in najpopolniša v vsaki čednost 1, Dasiravno mlada in vzor ženske lepote, sovražila je vendar vsaktero nečimurnost. Sv. Epifanij popisuje njeno telesno p°' dobo tako-le: „Marija ni bila velike postave, vendar pa njeD a rast ni bila ravno majhina. Njeni obraz je bil nekolik 0 černikast, lasje rumenkasti, oči žive in olivozelenkaste, ober vl lepo zboknjene in čisto Černe, nos čisto raven, ustne rožnat 0 ) obličje lepo okroglo, persti in roke dolge.“ Vsi cerkveni uč 0 ' niki se strinjajo v hvali njene posebne krasote. Še vsa lep® 3, pa je bila njena duša, ta razveselilni vert Gospodov, kak°’ jo sv. Zofronij imenuje. Vse čednosti so bile v njej skrd 0 brez najmanjšega madeža kakovega greha. Le eno sovrašt v ° je njeno serce poznalo, namreč sovraštvo do greha. Da s® obvaruje, posti se ostro in pogostom.a, navadno od zore a ^ mraka, ko se na nebu jamejo zvezde prikazovati. Nepr 011 ^ homa se zatajuje, opravlja najteŽavniša dela, spi na g°^ 21. listopad: Praznik darovanja preč. device in matere Marije. 321 tleh in vedno moli. Pri molitvi je njena duša vsa v Boga Umaknjena. Sv. Ambrož pravi: „Nikoli je ni bilo duše, ki bi bila z milostjo Božjega premišljevanja tako obdarovana, kakor ona." Vse njeno življenje ni drugega, nego nepre- aebana vaja v najčistejši Božji ljubezni, in kedar jej spanec ^ez oči pade, čuje njeno serce in moli. To so bile čednosti tn opravila Marijina v tempeljnu. Svetila se je med svojimi tovaršicami kakor demant med žlahtnimi kameni in cenili s ° jo za najkrasnišo diko Božje svete hiše. Ko pa tako v Čednostih raste, prinese Bogu še drug dar, od kterega do sedaj 111 bilo nikoli slišati, namreč obljubo vednega devištva. Njena ljubezen do Boga je tolika, da Mu hoče vse svoje serce dati in si Njega samega za ženina izvoliti. Njene misli me- ri jo edino na to, kako bi zamogla Bogu bolj dopasti in ne biti razdeljena, kakor so omožene. Dobro ve, da ima devištvo Se večo ceno, ako se po obljubi, kakor če se poleg kakega sklepa derži. Zato stori pred obličjem Božjem, to zaobljubo vednega devigtva, in vsled tega zamore angelju pri oznanjenji reči: »liako se more to zgoditi, ker moža ne spoznam?" Tako se bad njo uresniči, kar pravi ženin v visoki pesmi: „Zapert Ye rt je moja sestra in nevesta, zapert vert, zapečaten stu¬ denec." (4, 12.) Dvakrat jo imenuje „vert“, ker je čista v dvojnem oziru, na duši in na telesu, in je to čistost z ob¬ ljubo, kakor z verno ključalnico in zapahom zavarovala, po¬ nižnost , modrost, molčečnost in zderžnost pa za stražnice Postavila. O kako prijeten je bil Bogu ta prečisti vert, na Merem so najlepše čednostne cvetlice rastle in tako zali sad °brodile! — Kerščanska duša, naj bi pač ta lepi izgled, ki tx ga prečista devica Marija daje, tudi v tebi želje obudil, Ys igdar stanu primerjeno čistost ohraniti, in te spodbodel, da se vsega Bogu posvetiš, prečisto devico Marijo pa za svojo Posebno varuhinjo izvoliš, zakaj: „Kdor njo najde, našel bo ovljenje in prejel zveličanje od Gospoda." „Sin, daruj mi svoje serce!“ „ Današnj i praznik nam je izgled, kako sta Joakim in Ana svojo ^ a do hčerko v tempelj pred Boga postavila in Mu jo iz obljube dar prinesla, pa tudi, kakor je Marija sama svoja še otročja leta, A°.jo dušo in telo, svoje ljube stariše, svoj dom in rojstni kraj, vsakemu g? ljub in drag, svoja dela in opravila, svoje misli, želje in počutke, >j spomin, um in voljo Bogu posvetila ter se Mu popolnoma vso kovala. Po tem izgledu, kerščanski stariši, ravnajte še vi! Ko vam j 6 .dete rojeno in se skerbno na tihem vprašajte, kakor kedaj sorodniki Janez-Kerstnikovem rojstvu: „Kaj bo iz tega deteta?" — nam Življenje svetnikov in svetnic Božjih. IV. del. 21 322 21. listopad: Praznik darovanja preč. device in matere Marije. bo li na veselje, ali žalost? Bo li srečno ali nesrečno ? — o darujte g' a oče in mati Bogu, prosite Ga, da dete doseže necenljivost sv. kersta, skli' cujte z molitvijo svoj in Božji blagoslov na-nj. Ko prideš mati z novo¬ rojenim detetom pervikrat na cerkveni prag, ter vaju duhoven z blago¬ slovljeno vodo pokropi, nad vama moli in te z besedami: »Pojdi v tempelj Božji, moli Sinu blažene device Marije, ki ti je dodelil rodovitnost telesa," v cerkev pred oltar pelja, ondi zopet Boga prosč, da „naj se milostno ozre na tebe, Svojo služabnico, ki si prišla se Mu zahvalit, da boš vredna; z detetom vred za voljo zasluženja in priprošnje Marijine po tem življ e ' nji dospeti v veselje večnega zveličanja"; — daruj tudi sebe in sad svo¬ jega telesa Bogu, obljubivši Mu, da hočeš nad detetom kot naj dražji!® zakladom svojega serca noč in dan čuti, ga lepo in kerščansko izrejevati; za njegovo telo, še bolj pa za njegovo nedolžnost, za njegovo neumr¬ ljivo dušo skerbeti, ga pred grehom varovati, k dobremu napeljevati, m 11 z lastnim izgledom pot proti nebesom kazati. Daruj dete Mariji, priporo- čivši se jej, naj te v spolnovanji materinih dolžnost s svojo mogočno rok® podpira. Njene čednosti naj ti bodo ogledalo v vsem čistega, neomade- j žanega življenja, ogledalo ponižnosti, krotkosti, pokorščine, sramežljivosti; poterpežljivosti in vdanosti v sveto voljo Božjo. Kolikorkrat dete v zibelk 0 položiš ali iz zibelke vzdigneš ter ga pokrižaš in z blagoslovljeno vodop 0 ' kropiš, zroči ga tudi angelju varuhu, daruj ga Bogu in Mariji. Ko odr&stleg® , pošlješ z doma v šolo ali ga peljaš k ptujim ljudem učit se kakoveg® rokodelstva, daruj ga pri slovesu, kedar ti serce žalosti vtriplje za volj 0 strahu, da ne bi se med spačenim svetom pohujšal ter prišel ob vero j 0 nedolžnost, daruj ga Bogu in devici Mariji, kajti boljšega očeta, bolp matere mu med svetom ne moreš najti. Blagor starišem in otrokom, kj el j se otroci že z mladega tako Bogu in Mariji sleherni dan v dar prinašaj 0 ' Saj skoraj ni mogoče, da bi se sin, pozabivši materinih in očetovih nauk°^ in lepih, kerščanskih izgledov, na ptujem mogel spriditi, kajti Bog s 0 ® 1 in Marija bota za svoj dar skerbela, da se ne pogubi, marveč se nedolž 0 ® in pobožen na veselje in podporo ostarelim in obnemoglim starišem zop et enkrat verne v očetovsko hišo. Daruj pa, ljubi moj! tudi ti samega sebe Bogu in Mariji, kak° r hitro se pameti zaveš in prideš k spoznanju sv. vere. Bog sam te po b e ' sedah sv. pisma kliče: „Sin, daruj Mi svoje serce!" Daruj Mu toraj kar imaš in premoreš, svoj um in spoznanje, spomin in voljo, teles® 0 zdravje in dušne zmožnosti, svoj poduk, vsa svoja mladeniška l e ® l ‘ Sleherni dan tvojega življenja ne bodi drugega, nego Bogu pos® 0 čena celdanska daritev, Njemu na čast, Mariji na slavo. Zlasti stori ®' vselej , kolikorkrat zakramenta sv. pokore in sv. Rešnjega telesa prej n 10 ’ kolikorkrat greš ob nedeljah in v praznikih ali pri drugih prilikah k s ' r ' maši. Prinesi se mu tedaj pri mašnikovem darovanji ali po zavžitem ohajilu popolnoma vsega, svoje stariše, brate in sestre, dobrotnike in P rI jatlje, svoje premoženje in zdravje, svoje življenje in smert v dar s tern®, obljubo, da Mu hočeš z dušo in s telesom ter z vsemi svojimi moč 1 ®, zvesto služiti, Njegove zapovedi spolnovati, greha se varovati, vsesk° Njegov pokoren otrok ter ljubljenec Marijini ostati. Da, sleherno jutro; se prebudiš in zagledaš zoro novega dne, daruj sc Mariji z 22. listopad: Sv. Cecilija, devica in mučenka. 323 Molitvijo sv. ožeta Pija IX. »O Gospa moja, o Mati moja, Tebi se vsega darujem, in da se Ti danega skažem, posvetim Ti danes svoje oči, svoja ušesa, svoja usta, 8y oje serce, sebe popolnoma vsega. Ker sem toraj Tvoj, o dobra Mati, v aruj me, brani me kakor Svojo lastnino in posest!" Amen. 22. listopad ali november. Sv. Cecilija, devica in mučenka. ( 1 . 230 .) bodila se je z začetkom 3. stoletja v Rimu od visoko- , plemenitih starišev. Njeni prededje so bili najviši deržavni služabniki. V poslopji njenib starišev visele krone in zmagonosna znamenja njibovib sprednikov. — Ppa je že v otročjih letih v kerščanskih skrivnostih podučena. Nako je k temu poduku prišla, ni povedano. Njeni stariši ^»tali so ajdje, vendar se pri hčeri niso spodtikali nad vero, je v Rimu od dne do dne imenitniša prihajala in celo v barski palači spoznovalce imela. Dovolili so jej celo, daje ^ela v kerščanska zbirališča zahajati. Sv. evangelija, popis Kristusovega življenja in našega odrešenja, je bilo njeno Ve dno premišljevanje. Zato jo Kristus napolni z ljubeznijo, Yr edno njegovega učenca sv. Janeza. Devica priseže v svojem da noče nikedar s kakim moškim v zvezo stopiti. Ali hoče v Rimu, tem v vse hudobije pogreznjenem mestu, iti varuh njene deviške nedolžnosti? Toda oni ženin, kteri i 1 Jo je za svojo izvolil, pošlje jej svojega angelja s poveljem, ? j° pred svetom in poželjivostjo varuje. Vendar pa devici \tuisliti, da bi brez boja mogla doseči nevestino krono; jhopravlja se za-njo terda poskušnja. Ozaljšana z vso natorno , e Poto dozori za zakonsko zvezo. Njeni stariši , ponosni na > hčer, in nezmožni zapopasti vzvišeno ljubezen, ktere je J®no serce gorelo, zaroče jo mlademu rimljanu, Valerijan j- 0 inaenu. Plemenitost, lepota in lastnosti njegove duše bile so i 9, videz vredne take neveste. Nesterpljivo pričakuje dneva, a bi njegova bila ona, za ktero mu je toliko plemenitih ladeničev zavidnih. Preserčni ženin imel je brata, Tiburcij v bnenu, ki ga je preserčno ljubil in mu k temu zakonu ^ °čo voščil. Polna spoštovanja do lepih lastnost tega mla- e §a ajda ljubi Cecilija Valerijana ko brata; vendar le kruta 21 * 324 22. listopad: Sv. Cecilija, devica in mučenka. zapoved njenih starišev jo primora , svojo roko mu podati- Bližej je ženitovanski dan, nemirniŠa prihaja nevesta- Edino tolažilo jej je Božje in njenega angelja varstvo- Z molitvijo in zatajevanjem pripravlja se na prihodnji boj- Pod z zlatom tkano obleko nosi bodečo haljo; po dva, tri dni nič ne vživa, le zvečer toliko okusi, da si življenje ohrani. V solzah in zdihljejih kliče na pomoč svetnike Božj°j zročevavši jim svoje devištvo. Naposled pride dan , ko im 3 Valerijan Cecilijino roko dobiti. Vse v očetovem poslopj 1 se giblje, serce ženinovo radosti poskakuje, in serčno se p°' zdravljate družini , ponosni na svoj zarod in polni nade, da bodo njuni potomci vredni svojih slavnih sprednikov. Cecilij 3 se prikaže v ženitovanskem lišpu, kakor gospa iz najžlahk nišega stanu. Ona, ki do sedaj z ajdovskimi šegami nikob nič ni imela opraviti , se mora ta pot tem navadam udab- Prinese se v pričo nje daritev vina in mleka; a ona se obern e na stran. Presnec, znamenja zaveze, se razlomi, in nevestin 3 roka v ženinovo položi. Tako je pred ljudmi vse dokončan 0 ' Po solnčnem zahodu peljajo novozaročeno v stanovanje nj e ' nega prihodnjega moža. Valerijanovo poslopje bilo je unkraj Tibere. Spremljevalci pridejo do praga palače in Valeriji čaka v krasno ozaljšani lopi svoje sopruge. Po stari Šeg 1 vpraša ženin nevesto: „Kdo si?“ Cecilija mu odgovor 1 ' „Ondi, kjer boš ti Kaj, bodem jaz Kaja", to je: v vsaki 2a ' devi dobra in modra gospodinja. Ko Cecilija stopi čez pi' a » v lopo, zapoje zbor neko pesem na čast maliku zakona, 9 flavtami jo spremljevaje. Tudi Cecilija poje v svojem ser 0ll) toda ne ajdovskih veselic, marveč prerokove besede: serce in moji počutiti naj vedno čisti ostanejo , o moj Bog’ in nikedar ne bodi moja sramežljivost omadežana. “ Po % e ' nitovanskem obedu peljajo Cecilijo postarne gospe do vr 3 ženitniške spalnice, olepotičene z vso mogočo krasoto. lerijan jej gre za petami. Ko sta sama, Cecilija z močjo zgoraj napolnjena govori ženinu mile in priserčne besed 0 ' „Blagi ljubi prijatelj! imam ti neko skrivnost razodeti; sezi pa mi, da jo bodeš vseskozi spoštoval." Valerijan p * 1 seže, da mu nobena pozemeljska moč ne bo ust odvzel 3 ' „Tak’ poslušaj , govori devica na dalje, jaz imam Božj°E angelja za prijatlja, ki moje telo skerbno varuje. Ako vlC j da imaš le najmanjše poželjivo hrepenenje do mene, zag r °.j se jeze proti tebi, in pokončal te bo v svojem serdu v cv° J tvojih mladih let. Vidi pa, da me sčistim in neomadeŽar 1 sercem ljubiš ter se mojega devištva ne dotakneš, ljubil bode , kakor mene ljubi, in ti bo vse zaklade svojih w>l° s 22. listopad: Sv. Cecilija, devica in mučenka. 325 dodelil." Y dnu serca pretresen odgovori , od milosti Božje devedoma ginjeni mladenič: „ Cecilija, ako hočeš, da tvojim posedam verjamem, daj mi tega angel j a videti. Ako ga vidim P 1 spoznam, da je angelj Božji, potem storim, česar me prosiš. pa koga drugega ljubiš, vedi, da vaju oba z mečem pre¬ bodem." Devica resnobno dostavi: „Valerijan, ako poslušaš d^oj sovet, in se daš v večno tekočem studencu očistiti, hočeš y edinopravega in živega Boga verovati, ki je vladar nebes j n zemlje, potem naj vidi tvoje oko angelja, ki me varuje brani." Valerijan: „Kdo me bode pa očistil, da bi mogel a dgelja videti?" Cecilija: „Nek starček je, ki ljudi očiščuje, da morejo potem angelja Božjega videti." Valerijan: „Kje pa morem tega služabnika najti?" Cecilija: „Pojdi iz mesta daprej po apiški cesti do tretjega miljnega kamena. Tu boš daŠel uboge, ki memogredočih miloščine prosijo. Jaz za-nje Neprenehoma skerbim in njim je moja skrivnost znana. K djim prišedši sporoči jim pozdrav in reci jim: Cecilija me Pošilja k vam, da bi mi svetega starčeka Urbana dali videti; ponašam mu skrivno sporočilo. Starček te bo potem očistil 111 te v bela oblačila oblekel. Nazaj v to sobo prišedši, kjer 8e daj s teboj govorim, videl boš svetega angelja, ki bo potlej * u di tvoj prijatelj in na čigar priprošnjo boš od živega Boga Vse prejel, kar ga boš za blagor svoje duše prosil." 2. Gnan od Božjega duha zapusti Valerijan svojo nevesto. ivan, On, ki je vedno blagoslovljal., da bi bili mi pre¬ kletstva oterti. Poterpel je, igrača biti hudobnim, da nas je Jjuličevim slepilom odtegnil, kterih igrača smo mi poprej oili. Nosil je na svoji glavi ternjevo krono, da nas je smertne 5 azri i rešil, ktere je ternje naših grehov bilo vredno. Dal si je ž °lca k ustam prinesti, da bi v človeku občutek okusa zopet 330 22. listopad: Sv. Cecilija, devica in mučenfea. pridobil, ki ga je pervi oče ob dnovu spridil, ko je smert na svet prišla. Bil je s kisom napojen, da bi bila vsa ostrost nanj napeljana, s ktero je bila naša kri napojena, ker je sam hotel piti kelih , kterega smo mi bili vredni. Bil je slečen, da je s svitlobelim oblačilom nagoto pokril, ktere je bila kačina nezvestoba pri naših pervih stariših kriva. Bil je na les svojega terpljenja pribit, da je vničil prestopek , ki je prišel po lesu. Dal je smerti do sebe priti, da bi bil tisti, ki je po kači vladal, Kristusov jetnik. Na posled, ko ele- menti svojega stvarnika vidijo na križi povzdignjenega, jamejo stermenja trepetati; zemlja se je tresla, skale so po¬ kale, solnce je strahu otemnelo in černa noč je zemljo po¬ krila. Ječe kakor matere na porodu dala je zemlja trupla več svetnikov nazaj, prišedših iz svojih grobov v spričevanje, da je šel Odrešenik pred pekel, da je hudiču vladarsko pa¬ lico izvil in da je s svojo smertjo smert užugal, ki je sedaj priklenjena in pod noge deta tem, ‘kteri v Kristusa verujejo. Kavno za tega del se mi veselimo , če za voljo Njegovega imena preganjanje terpimo in nahajamo v preganjanji svojo čast. Tako tudi mora biti, ker vemo , da se naše minljivo in revno življenje večnemu življenju umakne, ktero je od smerti vstali Sin Božji svojim apostolom obljubil, ki so ga videli v nebesa iti. Od smerti vstali Kristus se pa ni l 0 svojim dvanajsterim apostolom prikazal; dal se je več ko pel sto učencem videti. Njegovi učenci, od Njega razposlani? da bi vsa ta čuda po svetu oznanovali, so svoje pridige na očevidne čudeže zastavljali. V Njegovem imenu so vse bo¬ lezni ozdravljali, hudobe izganjali in merliče v življenj 0 vzbujevali. — In tako, ljubi moj Tiburcij, mislim, da sem na tvoje vprašanje odgovorila. Sam povej, če nimamo popolnoma prav, sedanje življenje iz vsega serca zaničevati in z vso gorečnostjo in serčnostjo za prihodnje skerbeti. Tisti, ki v Sinu Božjega veruje in Njegove zapovedi spolnuje, bo od svetih angelov sprejet in v zveličana stanovališča raja peljan- — To Cecilijino navdušeno govorjenje prenovi dušo mladega Tiburcija skozi in skozi; obilne solze ga polijejo ter se jam 0 ihtiti. Potem se verže Ceciliji k nogam, rekoč: „Tudi j a ^ sem dosihmal le za ta svet živel, odslč se to ne sme ve 0 goditi," in Valerijami de: „Dragi moj, usmili se mel nikar več ne odlašaj! Vsakega obotavljanja se prestrašim, ker »m več ne morem nositi butare, ki me teži. Pelji me brez p°' mude, prosim te nujno , k možu Božjemu, da me očisti onega življenja deležnega stori, po kterem z vso dušo kop eT ' 22. listopad: Sv. Cecilija, devica in mučenka. 331 mm." _ Tako Cecilija v dveh dneh dve duši pridobi. Oba poslovita, da gresta k papežu Urbanu. 4. Papež ju sprejme z veseljem, Tiburcija poduči in kersti. Valerijan dopolni onih sedem dni , ko je nosil belo oblačilo, vernivši se potem k Ceciliji nazaj. Tiburcij pa hodi Vsakih sedem dni k papežu v poduk, dokler je še v zakra¬ mentu sv. birme v vojščaka Kristusovega posvečen. Tako se popolnoma spremeni in že nekako naprej čuti, da ni več daleč dan, ko bode njegovi in njegovega brata telesni ostanki pod temi merliškimi oboki, kjer sedaj s papežem Urbanom prebiva, pokopani. Dosl6 vidi vsaki dan Božje angelje, ki mu uslišanja vseh njegovih želja pri Bogu izprosijo. Ker ima Cecilija oblast čez veliko premoženja, skazuje ubogim obilo del kerščanskega usmiljenja. Med tem pa hrepeni noč in dan Po trenotku, ko jo bode nebeški ženin k sebi poklical. Se tistega leta spomladi poda se cesar Aleksander Sev6r proti sovražnikom Rimljanov na vojsko. Mestni oblastnik bil je tedaj zarad svojega sovražtva proti kristijanom znani Turcij Almakij, ki se sedaj po cesarjevem odhodu nad kristijani neusmiljeno zmaščuje. Z mukami, kakoršnih si le more izmisliti, kolje m mori brezorožne vernike in jih še po kerščanski šegi ne pusti pokopavati, razen da jih bratje z obilo denarji odku- pavajo. Valerijan in Tiburcij odlikujeta se med vsemi kri¬ stijani v Rimu po svoji gorečnosti, da iščeta pomorjenih trupel svojih bratov, jim sijajne pogrebščine napravljata, je z najdražjimi dišavami mazilita in z denarji podpirata one družine, kterim je bila po smerti podpora odvzeta. Ni toraj moglo biti drugače, da sta bila kmalu oba oblastniku na¬ znanjena. Pred sodbo poklicana jima Almakij očita, da ju mora za družabnike zaničevalne kerščanske občine spoznati, ker si za pogrebe onih tolikanj prizadevata, ki kot hudo- delniki umerjč. Na to mu odgovori Tiburcij: „Naj bi bila Božja volja, da bi bila služabnika onih, ki jih ti hudodel¬ ske imenuješ. Bili so tako srečni, da so to zaničevali, kar lr ua na videz nekaj biti; pa vendar nič ni." Almakij: „Povej mi tisto, kar ima navidez nekaj biti, pa nič ni!" Tiburcij: »To je vse tisto, kar je na tem svetu, kar vleče duše v večno ^mert, in čemur vsa časna sreča zapade." Almakij: „Kaj ni mdnega in je vendar bistveno?" Tiburcij: ^Prihodnje živ- jUnje za pravične in prihodnje kazni za krivične. Oboje se miža, mi pa v žalostni slepoti svoje dušne oči od tega proč °bračamo, da ne bi videli, česar se ogniti ne moremo. Naše dlesne oči se ozirajo po stvareh tega posvetnega življenja, 1511 sami svoji vesti lažemo in se prederzujemo , dobro sra- 332 22. listopad: Sv. Cecilija, devica in mučenka. titi in hudo lepšati." Almakij: „Ti ne govoriš po svojem duhu." Tiburcij: „Prav imaš: jaz govorim po duhu Jezusa Kristusa, kterega sem sprejel v svojo dušo." Almakij: „Ali pa tudi veš, kaj si govoril?" Tiburcij: „Li ti veš kaj vprašaš? Jaz vem, da je resnica vse, kar sem rekel." Almakij: „Jaz vendar ne urnem." Tiburcij: „Ker posveten človek tega ne more umeti, kar je duhovnega." — Almakij, jeze zaničljivo smeje se, veli mu odstopiti. Na to ukaže precej brata Va- lerijana pripeljati ter začne: „Tvoj brat je ob pamet, govori ti razumniše." Valerijan: /Tvoje uho je zabernjeno, in najinega govorjenja ne moreš slišati." Almakij: „Vidva sta v zmoti in sicer nobeden; vidva to, kar je potrebno in koristno, tje v en dan puščata, da nespametno lovita. Vidva zaničujeta oveseljenje, srečo od sebe pehata, kar življenje sladi in le to vama je pri sercu , kar je zdravju nasproti in radosti živ¬ ljenja zopergovarja." Valerijan: „Videl sem ljudi, ki so za časa setve šli na sprehod in se, kakor so se le mogli, oveselovali) med tem, ko sem videl na polji kmete, ki so s trudom zemljo okopavali, terte zasajali, sadno drevje požlahtnovali in se no¬ benega dela ne bali. Pohotni postopači so se težavnim delom teh ljudi posmehovali, rekši: „0 vi bedaki, čemu se tako ubijate? Pustite delo in veselite se z nami! zakaj se hočete s temi žalostnimi stvarmi svoje žive dni terpinčiti?" Za de¬ ževnim vremenom pridejo jasni, topli dnevi, polje je zelenilo, drevje cvelo, terte odganjale mladike. Ne dolgo in tudi po¬ letje je minilo, in polje je bilo polno teškega zlatega klasja, po drevji je viselo polno najžlahtnišega sadja in obilno grozdja se je ob tertji pobešalo. Kmetje, kterih trud se je imel za nespamet, bili so silno veseli; lehkomiselni meščani pa, ki so se ponašali s svojo modrostjo, bili so v revščini in po¬ manjkanji, kesavši se — toda prekasno — zarad svoje meh- kužnosti in pohajkovanja, rekoč: „Oh, poglejte jih, ktere sm° zaničevali! Imeli smo njihova dela za nespamet, njihovo življenje bilo nam je ostudno, njihova družba nečestna; nas same sebe smo imeli za modre, pa smo ravno mi bili ne¬ spametni." Almakij: „Zgovorno znaš besedovati, a na moj® vprašanje nisi odgovoril." Valerijan: „ P usti me končati. 1'i si naju imel za bedaka in nespametna za tega del, ker raz¬ sipava svoje premoženje ubogim v naročje, ker ptujce p°' gostujeva, vdove in sirote podpirava in truplom mučence/ čestita pokopališča pripravljava. Po tvoji misli je na dalj® najina nespamet ta, da se nočeva v sladnosti pogrezniti. Al 1 prišel bo čas, ko bova sad svojega zatajevanja in svojih Žei- tev žela in se veselila, ko bode tisti, ki se sedaj radujej 0 ? 22. listopad: Sv. Cecilija, devica in mučenka. 333 Žalovali. Sedanji Sas nam je za setev dan; kteri v tem živ¬ ljenji z veseljem sejajo, bodo v drugem življenji z žalostjo m zdihljaji želi; kteri pa sedaj v memogredočih solzah sejejo, Želi bodo v prihodnjem življenji neskončno veselje.“ „Tako? zaverne ga oblastnik, mi in pa naši nezmagljivi cesarji bomo na večno morali žalovati, vi pa bote svoje zveličanje vekomaj v živali ? Valerijan: „1 kdo pa ste vi in vaši cesarji? Ljudje s to, ob določenem dnevu rojeni, da, kedar ura pride, umerjete. Poleg tega bodete morali Bogu oster odgovor od svojega vla¬ dar stva , ki je v vaše roke položeno, dati." Almakij : „Do- volj je praznih marinj; prinesita bogovem pitnih darov, in potem smeta iti, kamor hočeta. “ Odgovorita mu oba: „Midva vsaki dan Bogu prinašava svoje darove, a ne bogovom A Almakij: „Kdo je tisti Bog, ki mu vidva darujeta, kako se zove?" Valerijan: „Imena Božjega ne moreš najti, da bi tudi Perute imel in še tako visoko zletel. “ Almakij: „Li ni jupiter mae enega bogov?" Valerijan: „Ti se motiš; jupiter je ime p ek ega pohujšljivca, nekega pohotneža in morilca, in ti ga maenuješ bog? To ime gre le tistemu bitju, ki z grehom nima nič edinega in ima vse popolnosti." Almakij: „Po tem takem bil bi ves svet v zmoti, le vidva z bratom imata spo¬ znanje pravega Boga!" Na te besede obudi se blag ponos v Kalerijanovem sercu, da o razširjenji kerščanstva začne na glas govoriti, rekoč: „Nikar se ne moti; kristijani, ki šoto sveto vero sprejeli, se v tem kraljestvu že sčšteti ne morejo. Kmalu bodete v manjšini; le deske ste še, ki potem, ko barka r azbije, sem ter tje po morji plavajo, ter niso za nič drugega, nego da se v ogenj pomečejo." Almakij, nad to prederznostjo Razkačen, ukaže Valerijana s šibami pretepsti. Med tem, ko ga slačijo, veselja zavpije: „0 ta dan mi je ljubši memo vseh posvetnih praznikov!" Med cverčanjem šib pravi: „Vi Krnski mestjani, ne dajte se pri pogledu na to terpljenje od s poznanja resnice odverniti, temuČ ostanite stanovitni v veri svetega Boga! Razdenite malike iz lesa in kamenja, kte- ri m Almakij kadilo zažiga; upepelite jih, vedoč, da morajo Lsti, ki jih molijo, večne kazni terpeti." 5. Med Valerijanovim terpinčenjem postane hrup v sod- nijski hiši. Tu d6 Tarkvin, eden sodniških svetovalcev, lakom¬ nemu Almakiju: „ Obsodi ju v smert, prilika je pripravna. Ako še dolgo odlašaš, razdelč do zadnjega svoje zaklade med nboge, in če ju naposled vendar le obsodiš, nič ne dobiš." Almakij ume te besede ter veli, da ju v jupitrov tem- Pelj peljajo, in če kadila ne zažgeta, ju ob glavo denejo. Ka potu tje ju sreča na njuno veliko tolažbo Cecilija, ki je 334 22. listopad: Sv. Cecilija, devica in mučenka. ves ta Sas za-nju molila. Maksim, Almakijev pisalec, ki ju v tempelj spremlja , S udi so sveti veselosti , s ktero gresta lehnih nog na morišče, razgovarjaje se med seboj v bratov¬ ski ljubezni. Ne more se solz zderžati ter ju nagovori tako¬ le: „0 blagi in krasni cvet rimljanske mladosti! o brata, ki ju taka serčna ljubezen edini! Vidva toraj stanovitno malike zaničujeta in gresta v smert, kakor na prazniki" Tiburcij: „Ako ne bi vedela, da bo življenje, ki pride za tem, večno terpelo, ne bi bila tako vesela." Maksim: „Ktero pa bode to drugo življenje ?“ Tiburcij: „Kakor je telo z obleko odeto, tako je duša s telesom obdana, in kakor moremo obleko sleči, tako bo tudi duša svoje telo odložila. Truplo, iz zem¬ lje vzeto, se bode zopet v zemljo povernilo in v prah spre¬ menilo; pa bode zopet vstalo in potem nič več ne umerlo. Duša pa, če je čista, bo v veselje raja prenesena, kjer bo v neizrekljivem veselji vstajenja svojega telesa pričakovala." Maksim dč na to: „Ako bi si mogel svest biti prihodnjega življenja , o kterem mi pripoveduješ, preverjen sem , da bi mogel še jaz sedanje zaničevati." Valerijan ves goreč zakliče: „ V spričevanje ti obetam: v trenotku, ko bodeva v spozna¬ vanje Jezusovega imena oblačilo svojega telesa slekla, bode ti Gospod milostiv, da ti oči odpre in veličestvo da gledati, v ktero pojdete najini duši. Toda potem moraš verovati i« in svojih zmot se kesati." Maksim: „Strela me zadeni, ako Enega Boga ne spoznavam, da le vidim, kar mi obetata." ■— Brata se nočeta od sveta ločiti, predno ni Maksim prerojen v sv. Duhu. Rečeta mu: „Pelji naju proč od rabeljnov na svoj dom. Potem veliva tistemu priti, ki te očisti, in Če necoj to noč boš videl, kar sva ti obljubila." Maksim stori* Valerijan pošlje berž Ceciliji sporočilo o vsem, kar se je bilo zgodilo ter da naj še ona, česar manjka, doverši. Med tem podučujeta brata Maksima v kerščansldh resnicah. Vsa njegova družina in vojščaki, ki te nauke poslušajo, so tako ginjeni, da iz vsega serca v Kristusa verujejo. Zvečer pride Cecilija, spremljana od več duhovnov, na Maksimov dom. On_, njegova družina in vojščaki spoznajo se očitno h kerščansk* veri in prejmejo sv. kerst. Tako postane pisarjeva hiša po' svečen tempelj, kjer do jutranje zore enoglasno Boga hvalijo. K° se pa razdani, vzdigne se vsa truma kerščanskih junako^ proti jupitrovemu tempeljnu. Ondi čakajo malikovalski duhov« 1 obeh bratov s kadilom. Ker se pa branita, kadilo zažgati; jima ajdovski vojščaki glavi odsekajo. V tem trenotku odpD’ se nebesa in Maksim vidi, kako so svitli angelji njuni duŠ! v nebesa spremili. Trupli ste bili Ceciliji prineseni, ki ju« 3. 22. listopad: Sv. Cecilija, devica in mučenka. 335 Pokopaližži „pretekstat" imenovanem, žestito da zagrebsti. Almakij izve o Maksimovem spreobernjenji. To ga razkaži tembolj , ker se ne le njegova družina, ampak se jib že ve¬ liko drugih spreoberne. Zato ga nože ob glavo deti, temuž z biži, v ktere so bile svinžene krogle vpletene, do smerti tepsti. To muženstvo prestoji z junaško stanovitnostjo. Tudi ttjega pokopa Cecilija poleg svojega moža in njegovega brata. Vsem trem skupaj da na grob postaviti napis, ki se že dan danes vidi. Cecilija bila je za voljo svojega imenitnega rodu v Rimu prevež znana in njeno spoznavanje keržžanstva pre- eŽitno, da tudi nje oblastnik pred sodbo ne bi bil poklical. Ra bi se pa bolj skrivž godilo, požlje berižev na njeni dom s poveljem, da naj jo primorajo, malikom darovati. Cecilija jih zaverne, rekož: „Mestjani in bratje moji, poslušajte me! Vi ste služabniki svoje gosposke, vendar pa se vam njihova brezbožna dela v dnu serca studijo. Za me je sicer slavno in seržno zaželjeno, vse muke terpeti in Kristusa smeti spoznati, kajti nikedar nisem bila na to življenje le koližkaj navezana. Vas pa omilujem, da ste tako nesrežni, zavisnim biti od po¬ velj tako krivižnega in brezbožnega sodnika." Pri teh bese¬ dah se zažnž Almakijevi služabniki ihtiti, da tako lepa, mlada in razumna gospa smerti tako seržno si želi. Cecilija jih prestreže in d6: „Za Kristusa umreti ne pravi se., svojo mladost žertovati, temuž jo obnoviti, malo prahu dati in zlata zanj prejeti, tesno in niško stanovanje za palažo premeniti, minljivo dati in neminljivo za to dobiti. Ako bi vam kdo sedaj v tem trenotku zlatov ponudil edino proti temu, da mu za-nje kuprega denarja, enako peznega, daste, ali ne bi hoteli te tako dobre menje storiti, ter ali ne bi tistega, ki bi vas od tega hotel odverniti, imeli za bedaka in slabega svetovalca? Vendar pa bi že le posvetno rudo za drugo nižje y ene zamenili. Jezus Kristus pa, naš Bog, daje to, kar se mu v dar prinaša, stotero nazaj , pa že verhu tega vežno živ¬ ljenje." Stopivži na kameneno klop, reže s povzdignjenim glasom: „Ali verujete, kar sem vam ravno sedaj pravila?" Vsi odgovorž: „Da, verujemo, da je Kristus Sin Božji, pravi R°g, ki ima tako služabnico." „Tak’ pojdite, jim reže, in povejte nesrežnemu Almakiju, naj moje muženižtvo že neko¬ liko odloži. Pridite po tem zopet k meni; jaz bodem ta žas P° tistega poslala, ki vas bo vse deležne storil vežnega .živ¬ ljenja." — Almakij ta odlog dovoli. Med tem sporoži Cecilija Papežu Urbanu o novospreobernjencih , kterim se že drugih ^elilco pridruži. Urban pride sam po to bogato žetev, in Wsti nad 400 ajdov. Med njimi je bil nek imenitni mož, 336 22. listopad: Sv. Cecilija, devica in mučenka. Grordijan po imenu, kteremu Cecilija vse svoje hišine pravice odstopi, da naj bi njeno poslopje po njeni smerti bilo sho- dišče kristijanom. 6. Sedaj dobi Cecilija povelje, naj pride pred sodbo- Prišedši v sobo , kjer so nesnažni maliki po stenah viseli) pobesi sramežljivo svoje oži na tla. Vse zagomazi po Alma- kiji, videti krotko, čestitljivo žertev, in kakor da ne bi j e poznal, vpraša jo: „Dete mlado, kako se zoveš?" Ceci¬ lija: „Ljudje me kličejo „ Cecilija", kristijana pa je moje najlepše ime." Almakij: „Kakovega stanu si?“ Cecilija: „Mestjanka sem rimljanska, iz slavne, plemenite rodovine. 1 ’ Almakij: „ Tvoj o vero zadeva vprašanje, plemenitost tvojega rodil nam je že znana.“ Cecilija: „Ali ni bilo toraj tvoje vprašanje nevkretno , ker se lehko dvoje na-njo odgovori? Almakij: „Od kod ti vpričo mene prihaja taka prederznost?’ 1 Cecilija: „Iz čiste vesti in resnične vere." Almakij: „Ah ne veš, kolika je moja oblast?“ Cecilija: „Ali ti ne veš, kdo je moj ženin?" Almakij: „Toraj, kdo pa!" Cecilija: „Giospod Jezus Kristus." Almakij : „Ti si Valerijanova zakonska žena) to vem." Sveta devica ni hotela svinjam biserov metati. Zato o verskih skrivnostih molči in reče Almakiju: „Oblastnik govoril si ravnokar o svoji oblasti, pa je še ne poznaš. Co pa hočeš mene o njej vprašati, lehko ti čisto resnico povem- ’ Almakij: „Dobro, tak’ govori, hočem te poslušati." Cecilija : „Ti pač le kaj takega rad slišiš, kar ti prijetno de: toda vedi: Človeška moč in oblast je enaka s sapo napolnjenem 11 mehu; če ga s šivanko prebodeš, pa se ti skerči." Almakij 1 „Razžaljivo si začela govoriti, in razžaljivo nadaljuješ." Ce¬ cilija: „Razžaljivo je, kar nima nič pomena; dokaži toraj, da sem kaj krivega govorila, sicer je tvoje očitanje obreklj 1 ' vost." Almakij, govorico spreobernivsi, reče: „Li ne veš, d a so naši gospodje, nezmagljivi cesarji, zapovedali, terdovratn 0 kristijane strahovati, poboljšljive pa oprostiti?" Cecilija’ „Vaši cesarji so v zmoti, kakor tvoje gospodstvo. Postavaj na ktero se opiraš, le to edino dokazuje, da ste vi neusmiljeni) mi pa nedolžni; zakaj ako bi bilo ime „kristijan“ hudobija; potem morali bi ga zatajiti, vi pa bi nas le s tezalnico mogh siliti, ga spoznavati, kajti nam kristijanom se sleherna hu¬ dobija studi. Ali se morete proti nedolžnimi nesramniše ob¬ našati, kakor delate? Vsa hudobija obstaja v našem imen 05 in le tega nam bilo treba zatajiti, da bi milost pri vas naši 1 ' Toda mi vso imenitnost tega svetega imena zapopadamo 10 zato je ne moremo zatajevati; rajše umiramo, da smo sreČn 1 ’ nego da bi živeli in bili pogubljeni. Vi bi radi iz naših 22. listopad: Sv. Cecilija, devica in mučenka. 337 Ll8 t kakovo laž slišali; mi pa vas s tem, da resnico govorimo, 1191 grozovitnišo tezalnico devamo , kakor vi nas." Almakij: »^končajmo to stvar; izvoli sieno ali drugo: daruj bogovom, a }i vsaj reci, da nisi kristijana, in potem idi v miru." Ce¬ zija omilovaje in smehljaje se odgovori: „Kako ponižljivo -j® to za cesarskega služabnika, ki hoče, da naj ime zatajim, *i mojo nedolžnost spričuje; prizanašati mi hoče, pa le, da se še grozovitnišega kazal. O zmoteni sodnik! ti hočeš, ® a naj svojo nedolžnost tajim, da bi me krivo mogel spo- Zn ati; ti prizanašaš pa divjaš, potuhuješ se, pa vendar le veš, aa j nameravaš. Če si sodnik, zakaj nočeš te stvari bolj na- ^ a nko preiskati?" Almakij: „Tvojih tožnikov je dosti tukaj; P a le reci, da nisi kristijana, in vsa tožba je končana. Ce pa * e ga ne rečeš, sprevidela boš svojo nespamet, ko razsodbo za¬ dišiš." Cecilija: „Zatožba mi je veselica, smert bo moja Zl naga. Ne imenuj me nespametne, temuč samemu sebi to °kitaj, ker misliš, da bom kedaj Kristusa zatajila." 7. Še vedno jej hoče Almakij življenje prizanesti; zato Nadaljuje: „Nesrečna ženska, ali ne veš, da so nezmagljivi ^ s arji oblast čez življenje in smert v moje roke položili? ^ako se prederzneš tako prevzetno z menoj govoriti?" Ce¬ zija: „Kaj drugega je prevzetnost, kaj drugega stanovit¬ nost ; prevzetnost kristijani sovražimo. Ce ti ni zoperno , še resnico slišati, dokažem ti, da si skozi in skozi napčno govoril." Almakij : „Govori, bomo videli." Cecilija: „Napčno ? l govoril, rekši, da so ti tvoji vladarji oblast čez življenje Č smert zročili. Ti imaš le oblast čez smert; ti moreš tem lv ljenje vzeti, ki ga vživajo, a tem, ki so mertvi, ne ^reš zopet življenja dati. Govori toraj bolj prav, da so te v ®ji cesarji služabnika smerti storili, a ne več." Almakij: Henjaj s svojo silno prederznostjo, in daruj bogovom", (po- ^ a že na podobe malikov.) Cecilija: „Zdi se mi, da si ob oči, . ® r jaz in vsi z zdravimi očmi vidimo, da to, kar ti bogove Osnuješ, ni drugega, nego kamen, les in bron." Al- ^ a kij: „Kot modrijan sem tvoja razžaljenja poterpel, a az Žaljenja bogov ne prenašam." Cecilija: „Odkar si usta ki so tudi nam v poduk in spodbado. Tako le piše: »Opustimo prazne in minljive skerbi. Deržimo se svojega čestitega jnsokega poklica. Glejmo zgolj na to , kar je lepega, dopadljivega in ijetuega pred Gospodom, našim Stvarnikom. Ozirajmo se z vpertimi P 1111 na kri Kristusovo in jemljimo si k sercu, kako drage cene je ta kri pred ds °]S°m, ktera, prelita v naše zveličanje, je vsemu svetu milost sprave do- k , • Nebesna telesa se sučejo po Božji napravi in so mu pokorna. Noč ' ri dan f) . -n tekajo po določenem tiru, brez da bi se med seboj begala. Solnce, ,| ;i in zvezde teko po Njegovem povelji v edinosti krog in krog, brez rki svoje meje prestopile. Rodovitna zemlia prinaša po Niegrovi volji ob J \ - \ -j . “—"j * r- r # “ j o °. °d j' 6111111 dasu obilno živeža za ljudi, živali in vse kar živi, ne odstopivši Pod* 16 na P raye - Neizvedljive globočine in skrivnostno vladarstvo v s v .^meljskem svetu ravna se po Njegovi volji. Valovi morja ne predrč 8 ern nie j > ki jim jih je postavil; pokorni so Njegovemu povelju: „Do d e * . lr, i pridite, in ne dalej !“ Obsvetno morje, od ljudi še ne prejadrano, in Vin. 80 za njim ležeče, vredjeno so po povelji Gospodovem. Letni časi, ’ poletje in zima verstč se mirno drugim. Vetrovi se ne zaderžujejo Vžit V e >°j v svojih opravilih. Nikedar usahljivi studenci, stvarjeni za naš ^ a . e k in naše zdravje, dajaj o vodo v ohranjenje človeškega življenja. Manjše živalice zborujejo v miru in edinosti. Vsem tem stvarem je 344 23. listopad: Sv. Klemen, papež in mučenec. veliki Mojster in Gospod vesoljnosti ukazal, naj obstajajo v miru in edr nosti. On vsem prav stori, posebno pa nam, ki iščemo pribežališča p r | Njegovem usmiljenji po Gospodu našem Jezusu Kristusu, kteremu bo4 čast in slava v vekov veke. Vsa narava obstaja po tem , da se derži Stvarnika jej odkazanega reda, in le po tem more tudi cerkev Jezusi 1 Kristusa obstati, da od svojega ustanovnika določene naprave, krotitev jn ljubezen v edinosti ohrani. Zato bodi drug drugemu podložen. Močni zapusti slabega, slabi spoštuj močnega. Bogati dajaj ubogemu. Ubogi hval} Boga, da mu je koga dal, ki mu v pomanjkovanji pomaga. Modri skazuj svojo modrost ne v besedah, ampak v dobrih delih. Ponižni ne dajaj samemu sebi spričevanja, ampak prepusti spričevanje drugim. Kdor j/ zderžen, za tega del se ne povzdiguj , temuč vedi, da je drug, ki mu j e dar zderžnosti dodelil. Pomislimo, bratje! iz kakove tvarine smo bili stvaf' jeni, in kako smo na ta svet prišli. Naš Stvarnik nas je na ta svet vpelji in nam pripravil svojih dobrot, predno smo bili rojeni. Zato, ker imam 0 vm: od Njega, bodimo Mu tudi za vse hvaležni!" Med temi razkolniki bili so pa tudi v Korintu tedaj taki, ki so dr°' mili nad vstajenjem teles na sodnji dan. Tem sv. papež v svojem lm ttt dokazuje, kako lehko je Božji vsemogočnosti, trupla mertvih zopet v ž/' ljenje obuditi. „0 vi nespamentni, jim piše, poglejte vinsko terto! □ se obleti, potem požene popek, za njim perje, potlej cvet, za cvetoč i, za kislim sladki sad, in na posled se pokaže zreli grozd. Glejte,/ malo časa drevesni sad dozori. V resnici se Gospodova volja kmalu 1,1 hitro izpolni, česar spričuje pismo: „Kmalu bo prišel Gospod v svoj te#' pelj in Sveti, ki ga čakate." Jemljimo si k sercu, ljubeznjivi, kako Gosp 0 ® vedno kaže, da bode vstajenje, čegar pervenca je storil Jezusa Kristusi Gospoda našega, ki ga je od mertvih obudil. Ljubi, premišljujmo vs ta ' jenje, ki se nam vsak čas oznanja. Noč gre k počitku, dan vstane; d** 1 zgine, in noč napoči. Poglejmo zemeljske pridelke. Vsem je znano, ka» se s setvijo godi. Sejavec gre in verže Beme v zemljo, in kar je od P°, sejanega semena suho in golo v zemljo padlo, to čas stare, in čez nel^J časa obudi vse velika moč Gospodove previdnosti, in iz enega jih posta® več ter sad obrodi." Kar Bog s semenom v zemlji stori, to bo stom Njegova moč s koščicami mertvih; oživele bodo in zopet vstale. — tolažljiva je ta vera! Molitev. O moj Bog, večna hvala Ti bodi, da si mi dal upanje prihodnjo#' 1 vstajenja iz groba; dodeli mi milost, da mi bode to vstajenje k večno® 1 ' 1 življenju! Amen. 24. listopad: Sv. Janez od križa, pervi bosi karmelit. 345 24. listopad ali november. Sv. Janez od križa, pervi bosi karmelit. Vrgtf (L 1591.) /jPjlog' je vsigdar čudovit v svojih svetnikih, ne le v spričevalcih sv. jVVvere, ki so z nadnatoi’no veselostjo v terpljenji in smerti Ga po- *'-^veličevali; ne le v junakih zatajevanja v samotah in puščavah, ki s o priprosti kakor otroci in močni, kakor velikani vse posvetno zaničevali; ne le v velikih možakih, ki so s svojimi dušnimi darovi iz ljubezni do bližnjega čudovita dela doprinašali in svojo dobo razsvitlovali; temuč tudi v tihih, priprostih dušah, ki so v skritosti in ponižnosti za Boga delali in terpeli. Eden takih je ubogi mnih Janez od križa. 1. Janez, s priimkom Jepec, rodil se je 1. 1542 v Fon- tiberu, mestu v stari Kastileji blizu Avile na Španskem. Nje¬ govi stariši so bili revnega stanu; oče je bil tkalec, ki mu je pa še za njegovih otročjih let umeri. Po očetovi smerti je njegova pobožna mati, Katarina Al vareč, primorana, domači kraj zapustiti, in v kupčijsko mesto Medino se podati, kjer misli s svojimi trojnimi otroci več zaslužka najti. V svetem strahu Božjem izreja otroke, navdihovaje jim posebno serčno pobožnost do blažene device Marije. Janez, najmlajši izmed °trok , razodeva že z mladega posebno nagnjenje k pobož¬ nosti in je pod vidnim nebeškim varstvom. Nekega dne pade namreč v vodnjak. Vsi mislijo , da je utonil, pa ga najdejo v erh vode sedeti. Tako gre glas, da je Marija svoj plašč pod njim razgernila, da se ni potopil. Drugikrat igra z otroci Poleg nekega bajerja, in spodtaknivši se zderči v globočino. Otroci zbežč; njemu pa se prikaže Marija, pomolivši mu ^oko, da bi ga izlekla. Ker ima pa blatne roke, ne upa si, jih lepi gospi pomoliti. Takoj se prikaže neznan mož, poleg povedke njegov angelj varuh, ki mu drog pomoli, da se zanj Poprime, in iz vode reši. Da bi bil materi na pomoč, dajo ga berž po pervih šolah tesarskega, potem krojaškega, sli¬ karskega in podobarskega rokodelstva učit; pa povsod se je reklo, da je prenevkreten in ne za rabo. Bog ga je namreč z a vse kaj drugega namenil, čez nekaj časa spozna ga nek plemenitnik , ki je iz kerščanske ljubezni neko bolnišnico oskerboval, in se mu je deček za voljo svoje nedolžnosti in pobožnosti jako prikupil. Vzame ga večkrat seboj v bolniš¬ nico, da ondi ubogim in bolnim streže , kjer se prav delal- nega in spretnega kaže. Pri tej bolniški službi ima priliko, °4 oo. jezuitov marsičesa se naučiti. Plemenitnik, vide nje¬ govo bistro glavo, sklene, v bogoslovsldh vednostih ga pod- 346 24. listopad: Sv. Janez od križa, pervi bosi karmelit. učiti dati in ga potem za kaplana v bolnišnici postaviti. Mladenič vendar v svoji ponižnosti se tej ponudbi odreče, ker se mašniške česti nevrednega čisla, prosč neprenehoma devico Marijo , naj mu od Boga izprosi milosti , da bi spo¬ znal , za česa ga je namenil. Kavno tedaj je bil v Medini karmelišk samostan ustanovljen. V ta red stopiti, čuti nag¬ njenje , zlasti za tega del, ker se redovniki češčenju Ma¬ rijinemu posvečujejo. Prosi toraj , da bi ga sprejeli. Z ve¬ seljem se mu prošnja usliši. Eno in dvajset let star nastopi novicijat, in kmalu se vidi iz njegove gorečnosti, s kakim duhom je redovno obleko sprejel. V kreposti od dne do dne rasti, predstavi si za pervo pravilo besede: „Kdor hoče v duhovnem življenji napredovati , mora na Kristusa kot na svojo podobo gledati ter si prizadevati, da je njegovo živ¬ ljenje Kristusovemu življenju enako." Zato je njegovo živ¬ ljenje jako ostro in spokorno. V samostanu, v kterem je bil, živeli so karmeljski mnihi po olajšanih, od papeža Evgenija IV. poterjenih pravilih ; toda on se derži perve od Inoeencija IV. predpisane zapovedi. Zato mesa nikoli ne vživa, in se tudi ob drugih v stari zapovedi zapopadanih postnih dnevih, razen suhega kruha, vsake druge hrane zder- žuje. Spanja privošči si malo, in sicer v izdolbenem, mertva- ški raki podobnem drevesnem deblu, se vsak dan do kervi biča in nosi pod redovno halo tako bodeč spokorni rasovnik, da se mu, kakor se oberne, kar kri po životu pocedi. Ves drugi čas moli, premišljuje in sv. pismo bere. Govori le tedaj, če je potreba ali če je iz pokorščine primoran. svoje cele se ne gane, razen prisiljen. S svojimi sobrati je jako postrežljiv in vedno vesel. Ponižnost mu je videti, kakor prirojena; čednosti le nad drugimi, sam nad seboj nobene ne vidi. Dodeljeni mu dar premišljevanja ga ne stori pohajkljivega, marveč bi najrajše vse sam po samo¬ stanu storil, in najtežavniša dela so mu najljubša. Po dokon¬ čanem novicijatu stori obljubo, in potem ga pošljejo v Sala' manko bogoslovja se učit. Ne odnehavši niti v gorečnosti niti v pokori verlo dobro napreduje. 2. Po preteklih treh letih ga hočejo v mašnika posve¬ titi dati, ali izprosi si pomislika, dokler bode, pravi, to reč z Gospodom razravnal. Da se na to pripravi, posti, moli i n zatajuje se še dvakrat toliko. V Medini obhaja svojo novo mašo s serafsko pobožnostjo. K oltarju prinesel je svojo kerstno nedolžnost, in zato tudi sedaj pred oltarjem prosi Boga milosti, naj ga nikedar ne pusti v kak smertni greh pasti. Tu mu pravi njegov glas v notranjem, da je njegova 24. listopad: Sv. Janez od križa, pervi bosi karmelit. 347 Prošnja uslišana, in njegovo prihodnje življenje je tudi o tem pričevalo. — Njegova gorečnost in spokornost je od dne do dne veča. Vsled tega sklene, v veliko ostrejši red kartuzijanov stopiti. Po Božji previdnosti pride ravno tedaj sv. Terezija v Medino , ondi nov samostan po novi ostrejši uredbi usta¬ novit. Njena želja je bila , to ostrost tudi v moških samo¬ stanih. vpeljati, in ravno sv. Janeza spozna za ono od Boga odločeno orožje, da svoj namen izverši. Zato mu odsvetuje, Y kartuzijski red stopiti, pregovorivši ga, da se obnovljenja tarmeljskega reda poprime. Ni temu tri mesece, ko nek po¬ božni plemenitaš sv. Tereziji neko zapuščeno pristavo poleg Y asi Durvele v dar ponudi. Ta dar sprejemši prenaredi ga Te¬ rezija, kakor ve in more, v samostan. Potem sešije Janezu z lastnimi rokami halo iz debelega sukna. Janez, spoznavši, da sv. Terezijo duh Božji vodi, privzame si enega tovarša ter gresta v poderto pristavo. Bilo je začetka oktobra me- ® e ea 1. 1568, ko sezujeta čevlje in se podveržeta pervi ostrosti karmeljskega reda. Vsa hišina oprava v teh ozkih celicah, ali prav za prav kotičih, sta dva kamena za podglavje, bridka Sartra in mert vaška glava. Za velikega mraza voljo je seno v celah. Živita se ob miloščini, ter hodita po zimi in po letu v bližnje vasi, dobroserčnim kmetom Božjo besedo ozna¬ ko vat in jih spovedovat. Pervo adventno nedeljo ravno tistega d©ta stori Janez s svojim tovaršem Antonijem in še z enim, bi se jima je pridružil, obljubo na pervotna karmeljska pra- v Ba, privzemši si priimek „ od križa “, s tem svoj terdni sklep Zaznamovati, da hoče iz ljubezni do svojega Zveličarja le trpeti, se mertvičiti in zatajevati. Razen tega, da v celah ke morejo ne stati, ne raztegnjeno ležati, da se ostro postijo jk krotč, hodijo bosi v najhujši zimi po snegu in ledu v bližnje vasi, večidel nič drugega vživajoči, nego ltoček suhega kkuha in tega še le zvečer po dokončanem delu. Toda ve- ® 0 lje, ki ga imajo nad vspehom svojega truda, jim vse olaj- Su je. Kolikorkrat Janeza hvaležni kmetiči h kosilu povabijo, 'Mpove se jim z besedami: „Nočem se od ljudi plačevati 5 5 8 Pobožen pa jako reven. Kamor prideta, pravi ljudem: „ta J 0 moj pravi brat,“ da bi ga za voljo nizkega stanu tem klanj spoštovali. , 3. Kakor se pa „ Janez od križa“ časti izogiba, gre ven¬ dar glas o njem in njegovih tovarših po raznih španskih °brajinah. Veliko mož prihaja v Durvele, sprejeti obleko Časti Ije , kar sem za Roga storil. Ravno tako se ogiba vsake ki mu jo hočejo skazati. Da se še bolj ponižuje, jem- boj svojega pravega brata Franceta, ki je bil sicer 348 24. listopad: Sv. Janez od križa, pervi bosi karm elit. bosih karmelitov. Kmalu jim je ondotni samostan pretesen, in prisiljeni so , 1. 1670 prestaviti ga v pet milj oddaljeno Manzero. Ondi je Janez novincem za učenika in vodnika postavljen. Pod njim postajajo novinci pravi dušni velikani- Kavno to službo opravlja v Pastrani, kjer je že sedem m 0 ' secev po ustanovi Durvilskega samostana sv. Terezija enak ustav napravila. Čez leto in dan svojega tukajšnjega blago* nosnega delovanja mora zopet v Alkali učeče se mladenČ 0 za eno leto voditi. Tem priporoča: „Bog od vas tirja, da ne le z besedami, temuč tembolj v svojem življenji 2 močjo in blagoslovom pridigujete. Nebeške modrosti, ki duŠ 0 popolnoma in Bogu enake stori, nam ne more nobeno m O' drijanstvo in nobena šolska učenost dati. Otroci moramo p °' stati in k Bogu priti, kakor nič vedoči. Zato pozabit 0 ) kolikorkrat molite na vso svojo učeno šaro, da vas mor 0 Bog razsvetliti in podučiti. “ Pod njegovim vodstvom se usta"? tako spremeni, da je bolj sadni šoli bogoslužnosti, kakor naučni odgojilnici enak. L. 1572 ga pokličejo za spovednika v Avilo v samostan „včlovečenja“, kjer se je bila velika mlačnost razširila. Kljubu mnogega upora je kmalu vse spr 0 ' menjeno. Na vprašanje, kaj stori, da sestre k vsemu dovoli} 0 ) odgovori: „Bog sam je, ki vse dela in se tega červička l 0 za orodje poslužuje. On stori, da me poslušajo in ubogajo-. Sv. Terezija je o njegovem . tukajšnjem delovanji kralju F 1 ' lipu II. pisala. „Mesto Avila stermi nad veliko dobrim, kar je Janez od križa tu storil. Zato ga imam jaz za svetnika, in po mojem prepričanji bil je svetnik vse svoje žive dni- — Grospod mu je dodelil visokih darov. Pogostoma je b 1 * zamaknjen in pri pogovorih od Boga nekako čudno zamiŠ' Ijen. V svojem notranjem se je z Bogom tako pečal, da s° ga navadno „notrahjega človeka“ imenovali. Tudi je imel p°' seben dar, razločevati duhove, odkrivati zanjke satanove i* 1 ozdravljati dušne bolezni. Njegov pogled je segal skozi serca, in večkrat je bolje vedel, kaj se v duši godi, kakor duša sama. Tudi od nepričujočih je poznal njih dušni stan. Nek 0 nuno terpinčili so mnogoteri dušni dvomi. Mišič, da le Jan 00 jej more pomagati, premišlja, da bi mu od njih pisala. K| r prejme pismo od njega, ki jej vse te dvome razjasni. — se šest let s službo samostanskega spovednika trudi, ko hudoba s svojimi zvijačami zoper njega vzdigne. Bratje, k* so po poprejšnjih, lehnejših pravilih živeli, so mu že časa zavidni, ker njim na osramotenje ostrejše živi, P |ial druge k temu napeljuje in Bog njegova dela s tolikim blag 0 ' slovom spremlja. Zato v svojem zboru sklenejo, bose karm 0 ' 349 24. listopad: Sv. Janez od križa, pervi bosi karmelit. lite ali zatreti ali vsaj njihovo delalnost omejiti. Vsled tega odpošljejo svojega komisarja v Avilo, ki 4. decembra 1.1577 Janeza prav na tihem in skrive zajame in kot jetnika °d vojščakov v frančiškanski samostan starega reda da od¬ peljati , kjer mu obleko z života raztergajo in ga v halo Novega reda oblečejo. Med tem, ko sv. Terezijo v nek samo- s ^an zaprč in jej prepovedč, da ne sme nobenih novih samo¬ stanov več ustanovljati, pritirajo Janeza, od vojnikov dobro zavarovanega, v Toledo. Na potu tje ž njim tako gerdo rav¬ njo, da še voznik solze toči; Janez pa terpi in molči. 4. V Toledu mu poleg velikega zbora dajo vedeti , naj Se k poprejšnjemu redu poverne, pri kterem je obljubo odložil. Nadejali so se namreč, da mora ta obnova sama ob sebi raz¬ pasti , ako se Janez kot glavar k mehkejšemu življenju da pregovoriti. Ali odgovori jim , da je pripravljen , tisočkrat r ajŠe umreti, kakor od ostrosti odstopiti. Ta odgovor jim je ?a svojeglavnost, da ga kot vznemirovalca in puntarja v Ječo veržejo, v kteri ne vživa druge svetlobe, razen kolikor je skozi tri perste široko špranjo na stropu prihaja. Njegova Postelj ste dve deski in dve stari odeji, njegov, živež kruh voda ali kak ostanek, in tako pičel, da misli, da jih je ^olja, ga izstradati. Ker je bila ta ječa pod strešino, skoraj ločine pogine. Da ga še bolj žalijo, pogovarjajo se v celici P°leg njega od razpadlega reda, in pogosto ponavljajo be- sede: ^Puntarska druhal teh obnovljalcev je razpodena, in * tnalu bodo glavarji po zasluženji kaznovanih Največa bo¬ lečina pa mu je, da mu prepovedč, sv. mašo brati. Vendar pa & a to kruto ravnanje ne odverne poterpežljivemu biti, tem- v eČ ga popolnoma udanega stori v Božjo voljo. Da se še bolj očisti, obišče ga Bog z dušno suhoto, vzemši mu vso svetlobo 111 tolažbo; žalosti in dvomi mučijo ga noč in dan. Zato pa Gospod neizmerno ljubezen do terpljenja vdihne. Ko Poznejše enemu potoži, da tako malo za Boga terpi, in se ta o^d tem čudi, odgovori mu: „Ne čudite se temu, da mi je te rplj en je tako ljubo, kajti, ko sem bil v ječi, dal mi je Bog v eliko ceno terpljenja spoznati, ki se iz ljubezni do Njega Pfestoji.“ — Tako mine devet mesecev; nobeden njegovih Ptijateljev ne ve, kje da je in če še živi. Kar mu pride na ^tsel, da bi pobegnil. Po noči zveže odeji in staro srajco s kup ? ter ae spusti skozi okno na dvorišče. Na tleh se mu Ptikaže svetla lučica, in ob enem čuje glas: ,,Idi za menoj !“ in dojde v samostan bosih mnihov. Kmalu po tej re- dvi j e izvoljen za sprednika v samostanu „Kalvarska pu- ®Čava.“ L. 1579 ustanovi samostan Baeca. Dve leti potem je 850 24. listopad: Sv. Janez od križa, pervi bosi karmelit. sprednik samostana v Granadi. Od njegovih nasprotnikov se mu sedaj ni ni o vež bati, tem manj, ker kmalu potem 1. 1581 papež Gregorij XIII. bosim karmelitom dovoli, da smejo lastno okrajino napraviti. To dovoljenje papež Sikst V. Že0 šest let tako razširi, da napravijo veliki zbor in se pod vod¬ stvom svojega glavnega namestnika po vež okrajinah razdeli L. 1585 je Janez okrajni vikarij v Andaluziji in tri leta poznejše pervi redovni voljilec ali definitor. Pri vseb teh težavnih službah pri svoji ostrosti niž ne odjenja. Spi vsako nož dve ali tri ure, sieer ga najdejo v molitvi pred sy- Rešnjim Telesom. Vsa njegova postelj je ena deska in odeja iz arovce. Kamor pride, izvoli si najmanjšo in najslabšo celo- Za to, kar mu dajo jesti, mu žisto niž ni mar; ako mu dajo kaj boljšega, pošlje kakemu bolniku, on sam pa je z mal° kruhom in soživjem zadovoljen. — V samostanu na Kal' variji manjkalo je pogostoma potrebnega živeža. Enkrat pride z brati opoldne h kosilu, pa nimajo kaj jesti. Napravi jim tako tolažljivo pridigo od dragocenosti uboštva, da se kakor nasiteni v svoje cele vernejo. Kmalu potem pri vratih požvenklja in dojde pismo na sprednika. Vratar ga prinese Janezu, ki ravno kleže moli. .Bravši ga jame bridko jokati; Vratar ga vpraša, zakaj jože, ker vendar sam pravi, da nJ treba nad nižemur drugim jokati, nego nad razžaljen j e® Božjim. Odgovori mi: „Ljubi moj brat, zato jokam, ker «a s ima Gospod za tako slabe, da ne moremo nobenega pomanj' kanja prenesti. Se za en dan nam tega ne zaupa, ker na® že jesti pošlje. Pismo naznanja, da je nekaj moke in kruha po peki na potu. u — Se tisti vežer dojde iz Ubede pv e ' eejšnja zaloga. 5. Nekega vežera naznani hišnik iz samostana „pri ® u ' žencih“, da zadrugi dan ni kaj jesti. Janez odgovori: ,,B 0 g ima še žas s potrebnim nas preskerbeti; kteri nas danes Živh nam bode še jutri jesti dal.“ Drugo jutro pride hišnik z rav»° to pritožbo. Janez mu reže, naj gre molit in naj v Bog a zaupa. Kmalu potem pride mož na vrata, prašaje, kakoV a potrebšžina da je v samostanu, ker vso nož ni mogel sp&tb in zmiraj mu je nekaj delo: „Ti imaš vse po zložnostb bratje „pri muŽencih‘* pa pomanjkanje terpe.“ Od tega sli' šavši prinese jim obilno milošžine. Vežkrat pravi Jan© 55 ' „Ker sem se na niž postavil, nižesa mi ne manjka; vse 2 a ' pustivši, imam vsega v obilnosti.“ — Kakor je bilo že o® 0 ' njeno, zahajal ni nikedar iz svoje cele; še celo takih ® obiskoval, ktere bi bil za voljo spodobnost moral obiskovati- Enkrat mu njegov sprednik zapove nekega samostanskega 24. listopad: Sv. Janez od križa, pervi bosi karmelit. 351 dobrotnika, imenitnega gospoda obiskati. To povelje slišati gre ga obiskat, izgovarjajo se, da doslč tej spodobnosti ni Radostil. Na to mu gospod odverne: ,,Oče, mi se bolj spod¬ jedamo, ako vidimo mnihe doma v samostanu, kakor po hišah, 'o bolj nas s tem zavezujejo, da jim miloščino dajamo, nego bi nas obiskovali. Čem manj jih vidimo, tem bolj jih spo¬ štujemo.” Janez, kar najprej more, se od njega odpravi in gre domu. Domu gredč reče svojemu sobratu: „Resnično, ta gospod nas je osramotil. Rad bi videl, da bi ga bili vsi bratje slišali. Prepričali bi se bili, kako malo nam taka obiskova¬ nja koristijo, ki je hudoba na videz, da so potrebna, vpeljuje. Duša, ki rada govori in je rada v družbi, ima do Boga malo pobožnosti; zakaj kdor je pobožen, rad molči in se vsega pečanja z drugimi izogiblje.“ — Treh milost je Janez od Boga vedno prosil : ,,da bi imel vsaki dan veliko dela in trpljenja, da ne bi ga pustil kot sp rednika umreti, in pa, da bi zaničevan in zasramovan mogel živeti in umreti.” Prosil je in dovoljeno mu je bilo, da se sme v samostan, nPenuela, to je: ob mali pečici” imenovan, umakniti. Bil je na samoti in v gorah Siera-Morenskih. Tu je še gorečniši v zatajevanji in spiše več bukev, v kterih pravo, nebeško mo¬ drost razodeva. Tukaj ga nihče ne moti, da se popolnoma v Kristusu skritemu življenju uda. Pogostoma ga najdejo v °kolici med pečevjem. Nekega dne vpraša ga eden bratov, a li vedno med pečinami stanuje. Odgovori mu: „Ne čudi se kuni; kajti manj se imam spovedovati, ako se s skalovjem, nago če se z ljudmi pečam.” — Ko enkrat pred bridko ntartro kleči in moli, čuje glas: „Janez kakošno plačilo hočeš z a vse delo, ki si ga zarad mene storil?” Takemu nenavad¬ nemu razodenju ne lehko zaupajoč nič ne odgovori. Ko pa r avno ta glas še drugič in tretjič sliši, spozna , da prihaja °d Boga. Zato odgovori: „Gospod, nič drugega povračila nočem, nego za voljo tebe terpeti in zaničevanemu biti.” Ko *nu eden njegovih bratov piše, naj bo v svojej gorečnosti bolj pniren, d4 mu odgovor: ,,Kristusa iskaje nahajam Ga lena križi.” Se bolj ga očistiti pripusti Bog gerda obrekovanja rez-nj priti, in ga celo pred kervavo sodbo tirati. Na vse to *nČ ne odgovarja, razen, da bo z veseljem vse kazni pre¬ dal , lctere mu bodo prisojene. Njegovi sovražniki ved6 to tako daleč spraviti, da se vsak sramuje, ž njim kaj obče¬ pi , da ne bi ravno tej sramoti zapadel. Iskaje v molitvi 8v oje tolažbe z veseljem terpi sramoto , dokler se njegova nedolžnost razodene. Vendar pa njegovi spredniki sklenejo, 155 Španskega ga spraviti in kako z lepo v Indijo ga -do- 352 24. listopad: Sv. Janez od križa, pervi bosi karmelit. slati. Dasiravno od mnogoterega dela oslabljen bobe vendar takoj pokoren biti, in se jame na pot odpravljati. Zdi se mu namreč ta nova poskušnja nov dokaz Božje ljubezni. Zato bvali Gospoda, da po njegovi lastni volji ž njim ravna. Bog pak mu je drug pot odločil. 6. Janez dobi pereč ogenj na desni nogi. Ker v od' stranjenem Penuelskem samostanu nima zdravniške pomoči) svetuje mu provincijal, naj se da ali v Baeco ali v IJbedo prenesti. Bolj zložno bi mu bilo v Baeci, ker bi bil ondi 24. listopad: Sv. Janez od križa, pervi bosi karmelit. 353 dobrega prijatelja kot prijorja našel; izvoli pa si Ubedo, ker je bolj pustoten in reven kraj, ter on ondi bolj nepoznan in ker od ondotnega sprednika ve, da mu nikakor ni nagnjen. Tje prišedši, morajo ga berž v postelj zanesti, kajti perečina i na nogi je čedalje hujša. Skoraj štiri mesece leži v postelji 8 toliko ranami in ulesi na nogi, da ga ne more nihče brez najveSega usmiljenja pogledati. Treba se je bolečih pripo¬ močkov poslužiti; a vse te terpi brez najmanjšega glasu kake nejevolje. Pri tem se za voljo merzlične vročine ne more niti z a en trenotek odahniti. Njegov strežnik za časa bolezni pri¬ poveduje: „Vse je poterpežljivo prestaval, njegovo obličje je bilo vedno veselo, svoje terpljenje daroval je vedno združeno 8 terpljenjem Jezusa Kristusa nebeškemu Očetu. Kedar so njegove bolečine največe prihajale, poljuboval je bridko mar¬ ko , pritiskaje jo k svojemu sercu. Za vsako najmanjšo po- 8 trežbo je bil jako hvaležen; če sem mu moral po noči kaj pomagati, ni nehal, odpuščen ja me prositi in raj še je molče poterpel, kakor bi bil koga na pomoč klical, da le nikoga v počitku ni motil.“ Prijor v samostanu je ž njim silno gerdo in nespodobno ravnal. Drugim redovnikom je celo pre¬ povedal , da ga niso smeli obiskati. Še onega strežnika, ki *nu je tako ljubeznjivo služil, je od njega odpravil. Sam ž bjim ni drugače govoril, nego da mu je kaj očital, če mu da je bolnik ne potrebuje, ali pa mu je od nje povedal, Pa mu je ne dal. Janeza vse to kar nič ni žalilo, marveč se Jo veselil v svojem sercu, da se ž njim po zasluženji ravna. temu terpljenju pa Bog še drugo in največe pridruži, da |a nekoliko časa neznanski suhoti in zapuščenosti prepusti. pa provincijal, kteremu je bolniški strežnik Janezove °koliščine v pismu bil naznanil, v Ubedski samostan pride, očita prijorju njegovo terdobo, ter veli, bolnikovo celo, ktero Jo prijor poprej dal zapreti, zopet odpreti, rekoč, da tak iz- £led 'kreposti morajo ne le bratje, ampak ves svet po¬ dati. Prijor, spoznavši svojo dosedanjo krivico, prosi ^ožjega služabnika odpuščenja, in objokuje vse žive dni svoje ^ote. — Zleg od dne do dne veči prihaja, noga grozovito °tcka in napravi se petero velicih ran. Reko mu, da bo treba l) °go rezati, da gnoj odteče. Odgovori jim: „Le režite, k vsemu pripravljen, kar mi Bog odloči." Kakor govori, tako ^°ri; vse to rezanje poterpežljivo prestane. Kmalu potem se ^ napravi na rami nek otok, in zopet je treba rezati in /gati, kar z enako veselostjo proterpi. V njegovi suhoti ga °laŽiti, reče mu provincijal: „Serčnost, moj oče, veseli se, življenje svetnikov in svetnic Božjih. IV. del. 23 354 24. Iistopad: Sv. Janez od križa, pervi bosi karmelit. misle, da si ti bil pervi, ki je z obnovljeno Kaljo tudi sveto zaderžanje in staro ostrost v samostan vpeljal." Poln poniž¬ nosti odgovori sveti mož: „Vaša čestitljivost naj me tega nikar ne spominja, in z menoj ne govori o Sem drugem, nego od mojih grehov in napak, in da v zadostenje teh nima# 1 druzega, kakor kri in zasluženje Jezusa Kristusa." Pred smertjo zahteva sam sv. zakramentov, in prosi vse brate od- puščen j a, da jim ni lepšega izgleda dajal, ravno tako tudi prijorja, da mu je toliko nadležnosti prizadeval, s pristan¬ kom, naj mu še kako mertvaško obleko ubogajmo podeli, ke f bode Bog samostanu to že povernil. Prijor jame bridko jokati« Ko mu zdravnik naznani, da bo kmalu konec, dč s sladki# 1 smehom: „0 kako veselo naznanilo 1“ Na vprašanje eneg_ a bratov, če si morebiti za voljo velikih bolečin vošči umreti) odgovori: „0 ne, ljubi moj, temuč za voljo serčnih želj&j Boga gledati, dozdevajo se mi ure tolikanj dolge." Da si lS? psalmov nekaj brati , blagoslovi na provincijalovo povelj® svoje brate, in potem jame mirno v pobožnem premišljevanj 1 ležati. O polnoči poljubi s serčno gorečnostjo bridko martr ki bi devico užugal in od kerščanske vere odvernil. Že se zbere velika množica, poslušati učeni prepir, ko se cesar J veliki dvorani z modrijani prikaže in veli devico pripeljati- Med tem pa se Katarini prikaže angelj in jo tolaži: „Ne boj se, zakaj k tvoji modrosti ti bode Bog še več modrosti dodelil; premagala boš modrijane in ž njimi veliko drugih k Bogu popelješ, potem pa boš dosegla krono mučenstva. Katarina stori mirno modrijanom nasproti, zaupajoča na Božjo pomoč. Eden najstarejših nagovori jo s temnim obličjem 1 „Najslavniši pesniki govore pač z velikim spoštovanjem od bogov, a nikjer ne od križanega Boga." Katarina: „Dobro vem, kako velika imena pesniki bogovom dajejo, pa tudi vem, kaj ti pesniki od veliko pregreh in hudobij, kakor od nespameti bogov pravijo." Potem jim razloži poglavitno resnice kerščanske vere tako določno in prepričalno , doka' zovaje jim iz pisem ajdovskih pesnikov in modrijanov edi' n ost Boga in ničnost ajdovskih vraž, da se modrijani očitno premagane spoznajo. Vsled tega se cesar tako razto¬ goti, da jih vse skup na germado obsodi. Pred devico p°' kleknivši prosijo jo, naj za-nje k Bogu moli, da zadob6 od- puščenje grehov. Katarina jim odgovori: „Blagor vam, da ste temo zapustivši k luči resnice se obernili. Ogenj, s kt#' rim vam je brezbožnež žugal, vam bo na mestu kersta in lestvo v nebesa služil. Očistil vas bo grehov, da pojdete kakof svitle zvezde k nebeškemu kralju." Veseli in polni zaupanja se dajo na germado odpeljati. Njih duše se vzdignejo v ne¬ besa, njihovih trupel pa se še ogenj ne dotakne. Cesar, do¬ bro previdevši, da se mu ne bode posrečilo , kar je učeni# 1 možem bilo spodletelo , skuša sedaj devico z obljubami in 0 prilizovanjem pridobiti. „Verjemimi, lepa hčerka, jej dd, da ti dobro hočem. Poskusila si sedaj pomoč bogov; bodi toraj hvaležna in daruj merkuriju, kteremu se imaš za svojo učeno^ in zgovornost zahvaliti, in volja me je, da s teboj deli# 1 svoje cesarstvo." Katarina: „Odjenjaj s poskušnjo; povedala sem ti že, da sem kristijana in nevesta Kristusova. Oblačil 0 mučenstva mi je dragocenejše memo vsakega kraljevega ške^j lata." Cesar, sedaj še svojo togoto skrivaje, jej odgovor^ „Nikar me ne sili, tvoj škerlat osramotiti!“ Katarina: „Storb kar hočeš; s terpinčenjem mi boš le neumerljivo veliČestv 0 25. listopad: Sv. Katarina, devica in mučenica. 359 pridobil; in kakor upam, bode jih Se veliko in celo iz tvoje Palače v Kristusa verovalo, ki me bodo v nebeški ženitniški hram spremili. " Pri teh besedah cesar svoje togote ne more v eČ premagati. Ukaže jej obleko z života raztergati in jo z volovskimi žilami tako neusmiljeno pretepati, da okoli stoječi glasno jamejo jokati. Ona pa stoji kakor marmeljni kip in ^aed udrihanjem govori: „ Ne vesta sem Kristusova, On je proja čast in moja ljubezen." Ko že dokaj kervi prelije, veli J° cesar v ječo vreči. 3. Cesarica Serena (poleg drugih: Justina), vse to zve- devŠi, hoče modro in stanovitno devico spoznati. Zato se da skrivč od cesarskega vojvode Porfirija v ječo peljati. Ta vzame 200 vojnikov za stražo seboj. Cesarica, devico ugledavši, verže se jej k nogam, rekoč: „Sedaj sem v resnici srečna in rada se še jaz tvojega Boga primem." Katarinino obličje se Je namreč v prečudni, nebeški svetlobi žarilo. Katarina jej odgovori: „ V resnici si srečna , o cesarica , ker že vidim Rogelje, ki ti krono pripravljajo, s ktero bo tvoja glava čez iri dni ozaljšana. Bodi serčna, kratko je terpljenje, večno je gospostvo; Kristus Giospod stoji terpečim na strani in stori, da lehko preterpč." Porfirij, to slišati, postane v sercu ves Nemiren in vpraša: „Čista devica, kaj mi bo Kristus dal, ako v Njegovo službo stopim?" Katarina: „Ali še nisi slišal od velikega upanja kristijanov ? Nihče ne more izreči, kar Je Gospod svojim služabnikom obljubil in kar boš vžival, a ko se tega Gospoda zvesto poprimeš." Tako tudi Porfirij s Mojimi vojščaki, predno zapustč ječo, v Kristusa veruje. — Enajst dni ostane Katarina v ječi brez jedi in pijače. Njene rane jej Bog po angelju zaceli in golobček prinese jej vsaki dan potrebnega živeža. Prikaže se jej Gospod sam in jo to¬ laži : „Ne boj se, ker sem jaz pri tebi; terpljenje se te bo komaj pritaknilo, in kedar jih veliko k meni pripelješ, bode Goje plačilo dvakrat tolikošno." Čez enajst dni ukaže Ma- ksimin devico zopet pred-se poklicati. Neka posebna svetloba Jej sije z obličja, da se cesar nad njeno lepoto začudi in reče: „Ti, o hči, bi bila vredna, da bi zaljšala cesarsk prestol; idi in daruj bogovom in potem vladaj z menoj ter nikar ne daj tolike lepote po mučenstvu razdetil" Katarina: „Ta le¬ pota je le prah in pepel; sčasom odcvete in po bolezni zvene; Česar pa bolezen ali starost spridi, je li to visoko ceniti?" Ko to izgovori, stopi nek visoki služabnik k cesarju, rekoč: »kri tej priči ti bom devico služnjo storil; le daj napraviti kolo , ki bo s klinami nasajeno in se bo lehko pregibalo, kotem ali bo slušala, ali pa bo v kosce razsekana." Oslep- 360 25. liatopad: Sv. Katarina, devica in mučenica. ljeni trinog takoj ukaže, ta grozoviti morilni stroj napraviti- Ko ga prinesč in že rabeljni stojč pripravljeni, devico po- rajtljati in na kolo privezati , Katarina moli in kakor bi strela udarila razleti se kolo v sto koscev. Pričujoči ajdje> to videti, zaženč glas: „Velik je Bog kristijanov!" Le cesar je oterpnjen, izmišljevaje si novo muko. Kar priteče cesarica in ga prosi, naj se vendar zoper Boga samega ne upira, ki tako vidno svojo služabnico varuje, ter spozna, da tudi ona v Kristusa veruje. Sedaj se oberne cesarjevi serd proti so- prugi. Ukaže jo strani peljati, neusmiljeno mu¬ čiti in ob glavo deti- Odhajavši prosi cesarica Katarino , naj za-njo moli. Katarina jej za¬ kliče: „Pojdi v miru', v večnosti boš kralj®' vala s Kristusom!" ^ nezmagljivo serčnostjo prestoji cesarica grozo¬ vite muke. Njena ju' naška smert sedaj tudi Porfirija in njegove vo¬ jake oserči. Pred cesarja stopivši reče: „ Tudi ja 2 sem kristijan, in vsi P) ki pri meni stoj 6, 80 lepa Bogu pripeljana truma." Zguba tolik 0 junakov cesarja zaboli) toda sramota premaga' nega se videti, ga bolj razkači, in vso trumo da posekati. Se- daj še enkrat z vsemi m°' gočnimi obljubami i® žuganjem poskuša Katarino pridobiti; ker je pa vse zastonj) ukaže jo ob glavo deti. Z veselim obrazom gre na morije- Tje prišedši, prosi odloga, da svojo molitev opravi, ter p°' klekne in s povzdignjenima rokama pravi: „ Gospod Jezu 8 Kristus, moj Bog, zahvaljujem se Ti, da si moje noge u a skalo postavil in moje stopinje vodil. Sedaj raztegni svoje roke, ki so bile na križi za-me prebodene, in sprejmi moj 0 dušo, ki jo za-te darujem. Spomni se, o Gospod, da smo mcs° 25. listopad: Sv. Katarina, devica in mučenica. 36 i m kri, in ne daj, da bi to, kar sem iz nevednosti grešila, pred Tvoj ostri in nepodkupljivi sodnji stol prišlo, temuč zbriši moje madeže s kervjo , ki jo za Te prelijem. Ozri se iz Svojega svetišča doli na to ljudstvo in pripelji ga k luči Svojega spoznanja. Amen. “ —Na to jej rabelj odseka glavo. Na mestu kervi teče, kakor kedaj pri obglavljenji sv. Pavla, mleko iz trupla, in da ne bi brezbožne roke čistega telesa oskrunile, nes6 jo angelji na Sinajsko goro in ondi pokopajo. Poznejše je dal cesar Justin nad njenim grobom krasno cer¬ kev sezidati. Njeno mučenstvo godilo se je okoli 1. 307. Na podobah se vidi s krono na glavi, v znamenje njenega visokega rodu, z bukvami v roki in zaročilnim perstanom, ter z raztertim, z noži nabodenim kolesom ob strani. Od kerstne nedolžnosti. Sveta povest pripoveduje, da je preljubeznjivo dete Jezus svoj obraz od Katarine proč obernilo, predno je bila njena duša s kerstno vodo očiš¬ čena od madežev greha. Ko se je bilo pa to zgodilo, ozerlo se je dete ne le prijazno na-njo, temuč jej je še svitel perstan podalo, v znamenje, da je odšle Katarina njegova nevesta. V tej prigodbi je za nas slehernega imeniten in zveličansk nauk shranjen. V svetem kerstu, kakor Zveličar govori, se človek prerodi v vodi m sv. Duhu; on postane čisto nova stvar, otrok Božji, dedič nebeškega kraljestva. Duša ima sedaj neskončno lepo podobo Božjo na sebi, in po tej postane tako krasna, tako ljubeznjiva in imenitna, da ni mogoče izreči. Sv. Katarina Sienska pravi: ,,Ako bi mogli s telesnimi očmi videti, kako dušo v stanu posvečujoče milosti, toraj v stanu kerstne nedolžnosti, z za¬ čudenjem bi zagledali, dana lepoti vse cvetlice, vse zvezde, ves svet pre¬ kosi, in pač ga ni človeka, ki bi si za toliko lepoto ne želel umreti." Te notranje lepote kakove nedolžne, čiste duše kaj pa da v umerljivem telesu ne moremo videti, vendar pa se sled te lepote že na obrazih svetnikov in Pravičnih večkrat vidi. Njih obraz se sem ter tje sveti, in nek nebeški mir na njem počiva, neko sveto veselje jim sije iz oči in neka prečudna radost se bere iz njih. Ni se toraj čuditi, ako se je Jezus, čigar oko na skrivnem vidi in pred kterim vse dušno mišljenje, dejanje in nehanje, kakor odperte bukve, leži, tako prijazno na Katarino ozerl, ko je njena duša v svetem kerstu brez madeža in čista vsakega greha postala. Nasproti pa se tudi ni čuditi, da se je od nje proč obernil, ko je n jeno dušo z grehom ogerdenorin omadeževano videl. Greh je najgerša zver, Neznanska pošast, ki je Bog ne more pogledati, ki jo sovraži in studi Vselej in na večno. O kako strašno ogerdi in spopakedra dušo en sam smertni greh! Lucifer, najlepši angelj pred Božjim sedežem, je grešil in po grehu postal najostudniši peklenšček. Groze bi moral strepetati, ako bi ojegovo strašansko podobo videl. Kako gerda mora toraj tudi duša biti, ki s smertnim grehom kerstno nedolžnost zgubi, ali se celo z več smert- mmi grehi omadeževal Pač dobro to premišljuj in resnobno se vprašuj: Ali ima moja duša še kerstno nedolžnost; je še v posvečujoči milosti Božji; J e še lepa in ljubeznjiva v Jezusovih očeh, ali mora s gnjusobo svoj obraz 362 25. listopad: Sv. Katarina, devica in mučenica. od nje proč obračati? Oh, če morda najdeš, da se kak smertni greh tvoje duše derži, kako moreš še dle v tem stanu ostati? Če ugledaš, da si na životu kje umazan, berž se umiješ. Če imaš na obrazu kake nagnjusne turove, skerbiš z mnogimi zdravili in mazili, da bi jih odpravil. Zakaj se ne podvizaš ravno to na svoji duši storiti, ter jo s kesanjem in resnično pokoro očistiti? Ali tega ne storiš in v grehu umerješ, in pride potem tvoja duša z grehi obložena pred obličje Jezusovo, tvojega sodnika, kakošen strah te bo moral spreleteti, kedar bo svoj obraz s studom od tebe proč obernil in ti zagromel grozovite beseda: „Poberi se, ti prekleti, od mene v večni ogenj! “ Če pa moreš reči: še imam kerstno nedolžnost, še sem v posvečujoči milosti Božji, o kako srečen si! Vsi posvetni zakladi s svojo lepoto in dragocenostjo se s tvojo dušo ne morejo meriti. Ona sme reči: Jaz sem bolj Božja hči kakor otrok pozemeljskega očeta; jaz sem sestra Kristusova, prebivališče, sedež sv. Duha, dedič raja; nebeško kraljestvo je moje, in v njem bom kraljevala in se radovala na večno, ako se s kakim grehom temu kraljestvu rado voljno ne odrečem. „ Gl e j te, pravi sv. Janez , kakošno ljubezen nam je Oče skazal,dase Božji otroci imenujemo in smo.“ Ohrani toraj to nebeško le¬ poto ; čuj, moli, premišljuj, beži pred grešnimi priložnostmi, imej vseskozi Boga pred očmi, da je ne zgubiš! Jemlji si k sercu prelepe besede sv. Krizostoma: „Veseli in raduj se nad svojo nedolžnostjo; pravim, veseli se! Zakaj kakor je v vsem neoskrunjena, tako je tudi povsod brez skerbi. če si v skušnjavah, napreduješ (v zaslugah); si poniževan, te povzdiguje; se imaš bojevati, zmagovalec boš; zgubiš za voljo nje svoje življenje, do¬ segel boš krono. Ti nedolžni si v sužnosti prost, v nevarnosti varen, V ječi veselega serca. Tebe čestč mogočni, spoštujejo te vladarji, iščejo te velikaši, in pogostoma po tebi hrepenč tisti, ki se zoper tebe vojskujejo. Tebi so dobri pokorni, tebe zavidajo hudobni, za teboj se poganjajo ne¬ voščljivci, pod teboj omagujejo sovražniki" Glej, od Platona se bere, da je vsaki dan Boga zahvalil, ker je bil grek, in ne divjak. Koliko spodobniše je, ako se kristijan sleherni dan svojemu nebeškemu Očetu zahvaljuje, da ni bil med divjaki, med moha- medani, med judi ali neverniki, ampak v občestvu svetnikov, v naročji edino zveličanske cerkve Kristusove rojen. Le pomisli, ravno tisti dan, ob ravno tisti uri in tistem trenotku, kakor ti, jih je bilo v Aziji, Afriki? Avstraliji in Evropi na tisoče rojenih, ki se za voljo pomanjkanja sv. kersta in nespoznanja prave vere pogubljajo. Zakaj je toraj Bog ravno tebe k toliki sreči poklical ? Po tem takem veseli se in raduj! Bodi p a tudi Bogu za to srečo vedno hvaležen, in ohrani neomadežano svojo kerstno nedolžnost; kajti vzrok te sreče ni nič drugega, kakor neskončna, ne- samopridna ljubezen Boga Očeta, ki nas je vredne storil ude¬ ležiti se deviščine svetih v razsvetljenji." (Kološ. 1, 12.) Molitev sv. cerkve. Bog, kteri si verhu Sinajske gore dal Mojzesu zapovedi, in si ravno na tisto mesto po Svojih svetih angeljih telo sv. Katarine, device in m u ' čenke svoje, prečudno položil; dodeli, prosimo, da po nje zaBluženji jn priprošnji na hrib, kteri je Kristus, priti zamoremo. Po Jezusu K rl ' stusu itd. Amen. 26. listopad: Sv. Konrad, škof v KonŠtancu. 363 26 . listopad ali november. Sv. Konrad, škof v KonŠtancu. (L 976.) .onrad je bil iz slavne, starogrofovske rodovine, sin -Henrika, grofa staro veškega, in Beate , grofinje od Hobenvart z Bavarskega. Rodil se je koncem devetega stoletja in je bil izrejen v strahu Božjem. Njegova krotkost in pohlevnost se je strinjala z namenom roditeljev, ki ga za tega del v duhovski stan odložijo. Po prejetih pervih vedno¬ stih na domu pošljejo ga v tedanjo škofovsko šolo v Kon- stanc. Stanoval je pri ondotnem škofu Notingu. Pod skerbjo m varstvom tega svetega moža obrodi njegovo k dobremu nagnjeno serce najlepši sad pobožnosti, ponižnosti, čistosti in lastnega zatajevanja. Posvetno bogastvo zaničevaje uda se z vso gorečnostjo službi Božji in bogoslovskim vedam. Noč in dan bere in preiskuje postavo Gospodovo ne le da bi jo ve¬ del , temuč jo tudi spolno val, prepričan, da je bogoslovska učenost sama na sebi brez notranjega posvečenja duha brez Vsega jedra in vrednosti. Njegova unanja resnobnost razodeva močan utis, ki ga ima pogostno premišljevanje večnih res¬ nic na njegovo dušo, dasiravno pri tem ni otožen in pobit, marveč je njegova resnoba z neko veselostjo združena, ki more le sad notranjega dušnega pokoja biti. Pridobi si lju¬ bezen vseh, zlasti je ljubljenec škofov zarad svoje učenosti, modrosti in čednosti. Sprejme ga med svoje duhovne, in po prejetem mašništvu k sebi vzame. Na vse strani se poterdi Konradova čistost, modrost in zvestoba. V malo časa mu zroči škof vsa svoja opravila, kije z vso gorečnostjo in spret¬ nostjo vodi. Nepremakljiv se derži pravice, z bistrim pogle¬ dom vse prevdarjaje vselej naj pravo zadene, sklepe s terdno voljo izveršuje, vendar povsod z ljubeznijo in prizanesljivo- stjo ravna. To mu serca vseh pridobi , in enoglasno ga iz¬ volijo za stolnega prošta. Čem bolj se polje pred njim raz¬ širi, tem veče je njegovo delovanje. Škofijske pristave vlada s toliko razumnostjo, da pristave in polje kmalu vso novo podobo zadobč; cerkvenim služabnikom je dobrotljiv gospod, stiskanim in ubogim ljubeznjiv varuh in pomočnik. — L. 934 nmerje škofNoting. Sv. Udalrik, škof Avgsburški, se podviza v Konštane, truplo svojega dragega tovarša zročiti materi zemlji. Po pogrebu posvetova se ž njim ondotna duhovščina zastran njegovega naslednika. Udalrik napove skozi tri dni 364 26. listopad: Sv. Konrad, škof v Konštancu. post in očitne molitve, da bi mu vrednega naslednika izvolili- Ko se volitev ima začeti, reče besede: „Vse čednosti, ki jih sv. Pavel od škofa zahteva, ima Konrad." Komaj to ime iz- pregovori, vsi mu priterdijo. Duhovščina in ljudstvo hvali Boga, rekoč: „Da, Konrad je naš škof, dan nam je od Boga.“ Vse je veselo, le Konrada ta volitev silno prestraši. Na vso moč se brani in ustavlja, škofovsko čast in breme prevzeti. Na Udalrikovo prigovarjanje se vendar prošnjam in zahtevam duhovščine in ljudstva uda, in Udalrik ga v škofa posveti- Z vsemi čednostmi apostolskega naslednika ozaljšan sveti Konrad svoji čedi, oskerbovaje svojo službo z gorečnotjo za¬ res dobrega pastirja. Posebno se ubogih zavzame, ter napravi za-nje bolnišnico, v kteri se na čast dvanajsterim apostolom vsaki dan dvanajst ubogih nasiti. Ker je imel gorečo pobož¬ nost do Kristusovega terpljenja, gre trikrat kot romar v sveto deželo. Nazaj prišedši sezida iz lastnega premoženja tri cer¬ kve, pervo na čast sv. Janezu, drugo sv. Pavlu, tretjo pa sv. Mavriciju, preskerbevši vse tri s potrebnimi dohodki. Tudi po deželi sčzida več cerkev. Z bratom zamenja svoja pose¬ stva z drugimi blizu Konštanca, podarivši je potem stolni cerkvi in ubogim. — V enem delu njegove škofije, ki je v dan današnji Svajci, je nekoliko ur nad Ciriškim jezerom na gorah pred sto leti sveti puŠčavnik Majnrad malo hišico po¬ stavil. Polovica mu je bila za stanico, polovica pa za kapelo, ozaljšana s podobo preblažene device Marije. Sredi velikega, temnega gozda je živel Majnrad veliko let v najbližnji družbi z Bogom, ter ločen od vseh ljudi; le dve krotki vrani ste mu delale druščino. L. 861 prideta do njegove cele dva ro¬ parja. Hlepeča po njegovem bogastvu ga ubijeta in zbežita. Ali vrani greste za njima , ferfotaje in krokajo vedno okoli nju. Terpinčena od hude vesti in vraninega krokanja prideta v kraje sedanjega CiriŠkega mesta. Tu ljudje, ki so sv. Majn- rada večkrat obiskali , vrani spoznajo , in hudodelstvo slu tč oba roparja zgrabijo ter pred sodbo tirajo. Ondi hudobij 0 spoznata, in obsodijo ju v smert. 2. Noter do 1. 907 ostane celica in kapelica sv. Majn- rada prazna. Tedaj pa se naseli ondi sv. Beno, postavi za-so in za svoje tovarše še nekoliko koč ter jame zemljo na okoli obdelovati. Kmalu začne ljudstvo v obilnih trumah k novi puščavnici romati, da bi Majnradovo podobo Matere Božjo videli in počastili. Zgodi se več čudežev in mnoge prošnjo so uslišane. Tako se samotija razširi in nastane sloveči ustav Marije v puščavi — Maria Einsiedeln. Eberhard, stolni prošt v Strasburgu in opat d& potem Majnradovo cčlo na novo i 2 26. listopad: Sv. Konrad, škof v Konštancu. 365 kamenja sezidati, in nad kapelico cerkev na čast sv. Mavri- ciju in njegovim tovaršem postaviti. Po dokončanem zidanji prosi Eberhard sv. Konrada, (kajti Mniški ustav je v njegovo Škofijo spadal) da naj bi blagovolil novo cerkev posvetiti. Konrad in ž njim Udalrik prideta, spremljevana od mnogo plemenitašev z Nemškega, ter trume ljudstva iz bližnjih in daljnih krajev skup der6. 14. septembra 1. 948 imela bi ka¬ pelica in cerkev posvečena biti. Na delapust tega dne gre Konrad z nekoliko mnihi o polnoči po svoji navadi v ka¬ pelico molit k svetim ostankom, ki so imeli drugi dan pri posvečevanji v oltar zazidani biti. Kar zasliši nenadoma neko nebeško prepevanje. Povzdignivši svoje oči vidi, kako je Jezus Kristus kapelico Svoje Božje Matere s pričujočnostjo Svojega veličestva posvetil, kako je Marija v najkrasniši si- jajnosti pred oltarjem stala, in kako so angelji po ravno teh Šegah in obredih cerkev posvečevali, po kterih jih škofje posvečujejo. Slišal je angeljske glasove, ki so Boga hvalili m peli: „Sveti Bog v tempeljnu prečestite device, usmili se nas! Češčen bodi Sin Marije, ki je prišel gospodovat na večno." In potem zopet: „Jagnje Božje, usmili se živih, v Tč verujočih! Usmili se nas! Jagnje Božje, usmili se mertvih, ki zveličansko v Tebi spijo! Usmili se nas, Jagnje Božje, daj mir živim in mertvim , ki zveličansko v Tebi gospodu¬ jejo." Nad to prigodbo sv. škof grozovito ostermi; v najglo- bokejšem ponižanji pred Božjim veličestvom moli klečč do jutra. Ko je pa vse k posvečevanju pripravljeno in škofa prosijo, da bi pričel, razodene jim škof vse, kar je po noči videl in slišal. Nočejo mu verjeti, in ga le še s prošnjami nadlegujejo, da naj prične; on pa se stanovitno brani in moli naprej. Že postane poldne; ljudstvo željno čaka in tišči v Škofa, kar se zaslišijo trikrat zaporedoma, da je vsak raz¬ ločno slišal, besede: „Jenjaj, brat! kapela je bila od. zgoraj posvečena." Sveta groza, pa tudi tolažba in veselje spreleti Vse trume zbranega lj udstva. Vse hvali Boga in češčeno mater našega Giospoda Jezusa Kristusa. Na to posveti sv. Konrad oerkev sv. Mavricija in njegovih tovaršev, v kteri je kapela klatere Božje stala. Ta čudež posvečenja po angeljih je bil Preočiten , da ne bi ga bilo treba preiskavati. L. 964 gre c esar Oton od mnogo sovražnikov stiskanemu papežu Leon u VIII. na pomoč. Spremi ga več škofov in vladarjev z Nemškega, (ned njimi tudi Konrad in Udalrik. Pri tej priliki je bil eudež posvečenja kapele v ustavu Marije v puščavi s pri¬ bami poterjen, in vprašanje stavljeno, če sme kapelo še kak ®kof posvetiti. Papež Leon vsled tega razpošlje pismo, v kte- 366 26. listopad: Sv. Konrad, škof v Konštancu. rem govori od poterjenega posvečenja te kapele po angeljib, ter sklepa pismo z besedami: „Mi smo s poterjenjem škofov in opatov kakor veliko drugih , ki smo jih v posvet vzeli, posvečenje te kapele za resnično in veljavno spoznali in pre¬ povemo toraj vsled česti apostolskih pervakov Petra in Pavla ter svoje veljave pod kaznijo cerkvenega izobraženja, da niti sedanji škof niti kdo njegovih naslednikov se posvečevanja znovič ne sme dotakniti. “ Spomin na to angeljsko posveče¬ vanje se še sedaj vsako leto 14. septembra z največo sloves¬ nostjo obhaja, in na tisoče in tisoče pobožnih romarjev tje privabi. To angeljsko posvečevanje je tudi vzrok, da je božji pot v Mnišku ali Einsiedeln eden naj imen itniših na svetu, ki ga kralji in poglavarji obiskujejo, najbogatejše darove prinašajo in zmiraj novih milost prejemajo. L. 1861 so obhajali praznik tisočletnega obstanka te kapele, in ne- številne trume ljudstva so tje vrele. 3. Konrad, ko namen svojega pota v Rim doseže, verne se nazaj v Konštanc. Moči in dostanka v spolnovanji svojih dolžnosti, ki so bile pri velikosti njegove škofije, (obsegal je namreč še en del Virtemberškega in Badenskega), silno težavne , išče si v molitvi pred najsvetejšim zakramentom- Koliko spoštovanje je imel do tega, pokazalo se je pri tej le priložnosti: Velikonočno nedeljo imel je veliko mašo v Konštanski stolni cerkvi. Po povzdigovanji spusti se od zgoraj doli nek strupeni pajek v kelih že posvečenega vina- Prišedši do zavživanja je v največi zadergi. Smel bi sicer pajka vun vzeti, ga na kako posodo deti in potem sčžgatij ali tudi tega mu vest ne pripusti. Iz spoštovanja do presve¬ tega Rešnjega Telesa celo strupenega pajka zavžije. OpoldnO pri kosilu pa položi glavo v obe roki in nekoliko obmolč 1 - Prestrašeni ga služabniki vprašajo , kaj se mu je pripetilo- Tolaži jih rekoč, da pričakuje čudnega gosta. Kar mu potem oni pajek iz ust prileze. — Bog mu je tudi dar čudežev 1° prerokovanja podelil. Od slehernega le en sam izgled. Kom rad pa Udalrik bila sta med seboj najboljša prijatelja. Obisko¬ vala sta se pogostoma, da sta se drug nad drugim spodbadala- Tako pride enkrat Konrad v Avgsburg in obadva škof a ostaneta v pobožnem pogovoru čez polnoč. Bilo je od četertka na petek. Tu pride nek poslanec od Bavarskega vojvode, ki je imel Udalriku neko sporočilo oddati. Udalrik ne misli na to , da je že pol noči proč ter da poslancu kos mesa ž njim na pot. Bil pa je ta poslanec hudoben človek. Berž si izmisli’ da hoče oba dva škofa, ki sta bila kot svetnika na glasu, hinavca razodeti, ker v petek meso jesta in sta ga tudi njem 1 * 26. listopad: Sv. Konrad, škof v Konštancu. 367 dala. Ko pa pred vojvodo v dokaz svojega obrekovanja kos mesa koče iz mavke potegniti, spremenjeno je meso v ribo. — Nekega dne v svojo izbo stopivši , najde Konrad pobož¬ nega mladeniča Gebharda na svojem škofovskem sedeži; v svojej otročnosti si to šalo dovoli. Ko Konrad pride , skoči prestrašen s sedeža in koče uiti. Konrad pa ga nazaj pokliče, rekoč: „Gebhard, ti si se prezgodaj na moj stol vsedel; po- prej ga bo še en drug imel, potlej ga boš še le ti dosegel. “ ~— Tako se je tudi zgodilo. Njegov naslednik je bil Game- nold, in za tem pride Gebkard. Konrad je bil svoje žive dni tudi pri več Cerkvenik, škofijskih zborih na Nemškem, kakor v Avgsburgu, Ingelskaimu in Mogunciji, ter je k zboljšanju cerkvene krotitve veliko pripomogel; toda posameznih teh njegovih del nam njegov životopisec ni zapustil. — Zvesti služabnik Božji umerje 26. novembra 1. 976, utrujen od dela m terpljenja ter z mnogoterimi in velikimi zaslugami potem, ko je 42 let višjepastirsko službo opravljal. Hrepeneč, od sveta pozabljenemu biti, pred smertjo naroči, da ga ne po tedanji šegi v cerkvi, ampak pod milim nebom ob zidu Šent- Mavriške cerkve, od njega postavljene po sliki Jeruzalemske cerkve sv. groba, pokopajo. Papež Kalikst II. ga je v občnem cerkvenem zbirališči v lateranu 1. 1123 za svetnika razglasil. Obrazuje se v škofovskem ornatu in zarad strupenega pajka s ke¬ lihom v roki. Od dobre in hude vesti. IVlaščevalna pravičnost Božja izvolila si je dve vrani, da je izver- šila svojo sodbo nad ubijalcema sv. Majnrada. Bog ima pa še drug pri¬ pomoček, s kterim vse, ki hudo delajo, pri tej priči in tako dolgo kaznuje, dokler Njegovo pravičnost s pokoro zopet utolažijo, in ta pripomoček je — Vest. Vest je glas Božji v našem notranjem, ki nam pove: „To je dobro, uno pa hudo; stori toraj dobro, varuj se hudega." Ako smo dobro storili, ta glas nas hvali; storili smo pa kaj hudega, berž nas obsodi, graja in kaznuje. Ta glas po noči in po dnevu nikedar ne utihne. Huda v est je žerjavica, ki vedno peče, ura, ki nikoli ne poteče, kladivo, ki vedno bije, červ, ki vedno grize in dolbe, in ki še v večnosti ne zamerje, mar¬ več še ondi vsem pogubljenim prizadeva najhujše terpljenje. Dobra vest nasproti je raj že na tem svetu, in že pregovor pravi: „Sladko spi, kogar vest ne teži." Po smerti pa je še v nebesih zveličanim brezimno plačilo. Zato pravi sv. pismo v bukvah pregovorov: „Mirna vestje tedna, vesela gostija." (15, 15.) In sv. Krizostom govori: »Hočeš Vedeti, da ni nič bolj prijetnega, nego dobra vest, vpra¬ šaj umirajočega, tu se boš modrosti učil." Prava, tanka vest }e toraj zanesljiva učenica, ki nam vselej z gotovostjo razodene, kaj je 368 26. listopad: Sv. Konrad, škof v Konštanou. prav, kaj ni prav, kaj smemo in česa ne smemo storiti. Je delo po Božji volji storjeno, vest nas hvali in sladek mir v naše serce vliva; je bilo pa delo zoper Božjo voljo, bridko nam očita, ves mir odjemlje ter kolje noč in dan. Dobra vest je dragocen zaklad človeku, ki je več vreden, kakor vsi drugi posvetni zakladi. Zato pravi sv. Ambrož: „K d o r ima dobro vest, n e s m e s e p o z a n i č e v a n j i z b e g a t i d a t i, i n p t u j e graje ne više ceniti, nego spričevanja svoje vesti." Ali pa, povej mi: kaj je bogastvo brez notranjega miru, brez zadovolj¬ nosti? kaj je veselje, kratkočas, vžitek brez notranjega miru? — Poglej, kako marsikteri ubogi dninar, obdan od obilne družine, ki jo z delom svojih rok borno živi, vendar ves zadovoljen s kervavimi žulji pridobljeni košček ali v potu svojega obraza zasluženo skorjico kruha vživa, ter mirno po noči na svoji slami in terdi klopi počiva. Poglej pa marsikte- rega bogatinca, ki pri svoji obilno naloženi mizi, pri svojih oblizkih in sladkih pijačah, in tudi na svojih mehkih blazinah in pernicah nikjer pravega miru in pokoja, nikjer pravega veselja ne najde. Poglej, kako marsikteri posel ali terpin tako z veseljem gre na svoje delo, in med tem, ko se mu pot po čelu cedi, veselo poje; njegov gospod pa morebiti v za¬ mišljenosti, tugi in žalosti po sencah postopa. Od kod ta zadovoljnost, ta mir in veselost ? Brez dvoma od dobre vesti. In od kod zopet ta otožnost; ta nepokoj in žalost? Gotovo od hude, nemirne, razdražene vesti; kajti „našavest, pravi sv. Krizostom, je knjiga, vkteri se vsi naši prestopki zaznamujejo." In ravno ta učenik govori: „K d o r ima čisto vest, bodi si tudi reven in borno oble¬ čen, veliko bolj je zadovoljen inmirniše živi memo onih, ki v zgolj radostih plavajo." Koliko tolažbo daje dobra vest v nesrečah in terpljenji, koliko sladki mir, kedar se približuje smertna ura! Kaj je dajalo terpečemu Jobu na gnojnem kupu ter vsemu vranah in bolečinah toliki mir, toliko zaupanje in moč? Kaj je tolažilo sv. Pavla sredi njegovih bridkosti? Kaj je serca mučencev pri pogledu na grozo¬ vitim smert z veseljem napolnovalo? Dobra vest in ker so si bili v svesti, da so nedolžni, in da ni nad njimi nobene krivice najti. Nasproti pa ko¬ liko bridkost in peklenost napravlja huda vest krivičnežu in hudobnežu! Huda, razdražena vest je grešniku rabelj, ki zmiraj davi, krokar, ki noč in dan njegovo oserčje kljuje; tisti teški in ostri meč, ki po noči in p° dnevi, v samoti in v druščinah, pri veselicah in kratkočasih, pri mizi in počitku na tankem lascu nad hudobneževo glavo visi. Huda vest ogrenuje človeku vsako veselje in vliva v kozarec njegovih radosti grenkega pelina in žolca. Naj gre hudobnež, kamor hoče, povsod ga spremlja njegova raz¬ dražena vest, kakor senca njegovega telesa; ž njim se vseda k mizi, Ž njim se vlega v postelj , ž njim se podaja na pot in po opravilih. Tega glasu hudobnež ne more ukrotiti, da bi molčal, ne se njegovega pekljenja znebiti, dokler Božji pravičnosti ne zadosti in ž njo sprave ne sklene. Glas vesti je namreč glas svetega in pravičnega Boga, ki vsako krivi« 0 sovraži in strahuje. Ta glas ne govori, kakor bi hotli, ne prilizuje se na¬ šemu nagnjenju, ne vklanja našim strastim, ne molči k našim hudobnim namenom in nakanam. Pač jih je dovolj takih, ki jih vest le bolj slabo k dobremu svari in pred'hudim straši, ali kterim se po njih vesti dobro hudo, in hudo dobro dozdeva, ali kterih vest k njihovim hudobijam vi¬ dez n o molči. Toda taki so svojo vest, ta neprecenljivi dar Božji, po svojih hudobijah, ki so jih drugo verhu druge nakladali, sprevergli, omamili in uterdovratili. Ali prišel bo dan, ko se bode njihova tako prevratena vesb ki jim je sedaj zaspala, s tem večo silo zoper nje vzdignila, čem bolj 8° 27. listopad: Sv. Virgilij, škof in varuh Solnograški. 369 Jo zaničevali in terpinČili. Sodnji dan bo glas vesti zoper nje vstal in od njihovih hudobij spričevanje dajal. Tedaj ta glas ne bo več molčal, temuč oo tisti kljunač, tisti strahotni červ postal, od kterega Zveličar pravi, da n e bode umeri vekomaj ne. Za tega del, ljubi kristijan! poslušaj vselej glas svoje vesti, kajti je oožji glas. Nikoli njemu nasproti ne ravnaj. Ako te že pri naj¬ manjšem prestopku berž svari, opominja, toži in strahuje, slušaj ga. Spo¬ minjaj se besed sv. Ambroža, ki pravi: „Dveh reči ti j e potreba, “obre vesti in dobrega imena, in sicer dobre vesti za v oljoBoga, dobrega imena pa za volj o tvojega bliž¬ nje g a.“ »Kaj pomaga, pravi sv. Gregorij, ako nas ljudje hva¬ lijo, vest pa nas obtožuje? Ali kako bi mogli žalovati, nas vsi obtožujejo, vest pa nas nedolžne spoznava? ^ko imamo za-se eno pričo v nebesih, eno pa v sercu, P Usti blebetače zunaj govoriti, kar hočejo.“ Molitev. Najdobrotljiviši Oče nebeški! že otroku si mi Svoj sveti glas dal v 8e rce, da od njega prejemam Tvojo voljo; odpusti mi, da tega glasu nisem v ®dno poslušal,, in dodeli mi milost, da ga odšle nikedar več ne preslišim a li ga celo zaničujem, in da ne bo sodnjega dne moj tožnik in v peklu moje ^ečno terpljenje. Amen. 27. listopad ali november. Sv. Virgilij, škof in varuh Solnograški. *r a. 784.) olnograška nadškofija, ki je ena najstarejših na nemških tleh, in kjer prebiva pervostolnik nemških škofov, s hvaležnostjo česti sv. Virgilija za svojega varuha ali patrona. Še dan danes kleči po- ljudstvo na njegovem grobu pod velikim oltarjem krasne ondotne Golice, prosč njegove priprošnje pri Bogu. . 1. Virgilij, (tako je polatinčil svoje irsko ime Feargil) bil rojen Irec iz plemenite rodovine. Skerbno izrojen ftejel je berž ko ne v samostanu na otoku Hi (Jona) na ^Verozahodni strani Škocije vso znanstveno omiko one dobe. . jegova vedečnost je bila nenasitijiva, in njegova pridnost bolj potrebovala uzde, nego priganjanja. Tako si nabere ?°gat zaklad učenost, da vse svoje šolske tovariše prekosi. *Tava učenost pa vodi k Bogu. Globoki in resnobni nauki branijo mladeniča pred lahkomiselnostjo življenja, spoznanje ^ViŠenih resnic napolni ga z zaničevanjem nizke sladnosti 111 požiVinjene poželjivosti. V tej meri pa, čem bolj se zu- Življenje svetnikov in svetnic Božjih. IV. del, 24 370 27. listopad: Sv. Virgilij, škof in varuh Solnograški. nanjemu svetu odmike, tem bolj se svetemu in Božjemu pr 1 ' bližuje. Loti se tudi njega tedaj tolikanj priljubljeno veselj 0 do popotovanja. Poda se toraj z več tovarši iz najboljših rodovin v Skočijo in Anglijo, in okoli 1. 742 od tod na Fran' cosko. Na Pipinovem kraljevem dvoru se je učenost visok 0 cenila. Zato si Virgilij kmalu pridobi spoznanje in spošto¬ vanje, kajti znal je mnogotere jezike, in kar je bilo tedaj še manj navadnega, spoznaval se je dokaj v naravoslovja Bila je za one dobe splošna misel, da je zemlja sredi meh nebesnim prostorom ležeča plitva plošča. Virgilij nasproti prederzno jame terditi, da je zemlja okrogla kakor obla, da mora še več od do tistihmal znanih delov sveta biti, da J° zemlja okoli in okoli obljudena , in smo si drug drugim 2 nogami nasproti. Nevedni, ali vsaj te misli ne vajeni verst' niki njegove dobe ga niso razumeli, rekši: Virgilij uči, da je pod to zemljo še druga zemlja z drugačimi ljudmi, ki p° čudnem načinu po glavah hodijo. Ko je bil Virgilij Že ^ v Solnogradu, pridejo nekteri duhovniki s temi njegovih 11 nauki k sv. Bonifaciju, zahtevajoč, kot nadškof in poslane 0 rimske stolice na Nemškem mora od teh novih naukov vedet 1 in njivo Gospodovo lulike varovati; Virgilij je nevaren n°' vinar, ki ajdovske bukve študira, kteremu se prazne preiskal 0 dopadajo in ki reči uči , ktere se niti v svetem pismu , nd 1 pri cerkvenih učenikih ne nahajajo, in tako keršČansko ljuh' stvo bega in v zmote zapeljuje. Bonifacij tem sporočil 0 ^ verjame ter Virgilija v pismu opominja, naj se v vsem p rl ' prosto derži besede Božje in naukov sv. cerkve, in naj svoj 0 za kerščanska ušesa razžaljive misli prekliče. Virgilij, 0 resnici svojega mnenja prepričan mestu preklica pošlje nifaciju pismenih dokazov. Bonifacij in njegovi svetoval 01 jih ne umejo. I)a kak očitni prepir ne nastane, sporoči nifacij v Rim, prepustivši vso reč razsodbi apostolske stoli 00. Papež Caharija odgovori: „če oni Virgilij zmoto trosi, h a je še drug svet z drugimi ljudmi pod zemljo, odstavi ga, 0 je mašnik, od mašniške česti in izobči ga iz cerkve; vend al je treba poprej počakati, če se ne očisti. “ Ob enem piše ^ jr giliju, pozvavši ga v Rim na odgovor. Zakaj tako zapopad 0t j nauk, kakor so Bonifacij in njegovi svetovalci menili, bi zoper versko resnico, da vse človeštvo od Adama in Eve l2 vira, in da odrešenje po Kristusu vsega človeštva ne obs°£ a ' Se je li Virgilij potem ustmeno ali pismeno pri papeži op ržl vičil, ni nikjer zaznamovano; da se je pa vseh zmot, ki s ° se mu podtikale, popolnoma očistil in tudi z Bonifacij ellJ spravil, ni dvomiti. 27. listopad: Sv. Virgilij, škof in varuh Solnograški 371 2. Tedaj je na franškem dvoru kot jetnik živel bavarski Vojvoda Odilo. Virgilij mu gled6 svojega spoštovanja pri Pipinu pripomore, da lepo ž njim ravnajo in da tudi svojo vojvodino nazaj dobi. Zato tudi Odilo, berž ko more, na Pipinovo željo , ki bi bil Jezusovo vero najrajše vsepovsod Razširil, mašnika Virgilija v svojo deželo pokliče, zročivši t&u sv. Petersko opatijo in Solnograško škofijo L 745. Pa Virgilij se ne mara škofa posvetiti dati, bodi si že za tega del ne , naj bi svojim nasprotnikom pokazal, da te česti ne *ŠČe , ali zato ne , ker se iz ponižnosti te česti nevrednega spoznava. Zato dfi škofovska cerkvena opravila po namestnem Škofu, svojem rojaku, Dobda po imenu, oskerbovati; on sam pa vodi kot opat druge škofijske zadeve, serčno potezaje se z a lastnine, pravice in časti svojega samostana. Ker mu oko¬ liščine niso bile znane , odda Odilo svojemu dvornemu ka- pelanu Urzu tako imenovano Maksimilijanovo cčlo v Pon- gavu z vsemi ondi ležečimi posestvi v njegovo stanovitno duhovnijo. Virgilij se temu upre, dokazavši s pismi in pri¬ bami, da sta vojvoda Teodo in njegov sin Teodobert ondotna zemljišča in gozde tri milje na okoli Solnograški cerkvi da¬ rovala. Odilo mu toraj d& na ponudbo , da se ta posestva ali zamenjajo ali odškodvajo; toda Virgilij ostane pri svojih pravicah, popravi in ponovi ondotni od gorotan- skih Slavenov poderti samostan , in postavi ondi lastne du¬ hovne, da svoje pravice za prihodnje čase zavaruje. Ker pa hlrz z Odilovim dovoljenjem na svojo roko neko od Solno- grada nezavisno cerkev v enem kraji sezida, in jo da po hekem popotnem škofu posvetiti, ga Virgilij izobči, v dene cerkev v prepoved, in jej da ime: „cerkev razdora". Še le Čez 22 let se da na prigovarjanje sosednjih škofov in proš¬ nje vernih 1. 767 škofa posvetiti. Njegovo pervo škofovsko opravilo je bilo posvečenje Etinške cerkve pri Vagingu, ki jo je Šiemgavski grof Ginter dal sezidati, in jo je z ondot- samostanom vred Solnograški cerkvi pridružil. — Doslč je bila samostanska št. Peterska cerkev edina v Solnogradu ter ob enem sedež škofijstva. Ker je pa za čedalje veče šte¬ vilo naselnikov pretesna jela postajati, loti se Virgilij V 767. zidanja nove, krasne stolice, ki jo v 12 letih doverši. Na sto sto delalcev se dan na dan ž njo ukvarja; škof sam hodi yedno med njimi, da jih spodbada, jim opravila razdeluje lIX jih poslednji dan vsakega tedna izplačuje. Ko mu pa to fielo pretežavno hodi, pripoveduje se, postavlja vsako saboto posodo z denarji sredi med delalce, da si vsak svoje plačilo lz nje vzame; a nihče ne more več iz posode vzeti, nego je 24* 372 27. listopad: Sv. Virgilij, škof in varuh Solnograški. zaslužil. Ze čez šest let (773) posveti Virgilij veličastno hiŠ° Božjo , in <14 z veliko slovesnostjo ostanke sv. Ruperta ter dveh njegovih učencev iz samostanske št.-Peterske cerkve Y novo stolico prenesti, kjer še sedaj počivajo. V opravljanje službe Božje postavi pri stolici 12 posvetnih duhovnov, da št.-Peterske mnihe tem lagljej po misijonih pošilja. 3. Slaveni v Gorotanu, ponosni na svoj narod in svojo prostost, so se kerščanskih apostolov iz Akvileje in Bavarij 0 na vso moč skušali ubraniti, ker so jim bili nemci, to je: gluhi, kajti njih jezika niso umeli, ter vedno v strahu, da za kerščankimi misijonarji pa kerščanski vojniki pridejo, ki jih bodo pred ptujo postavo podjarmili , za svoje knez® davke in sklade , za duhovne pa desetino pri pozemeljskih pridelkih, in pri čedah tirjali. Akoravno pa jim nič nočejo zaupati, vendar se morajo na posled Kristusovemu jarmu pod¬ vreči. Njihov vojvoda Ketumar ali Ketmar, ki je v svojih mladih letih, kot zastavljenec v Bavariji živel in po kerščan¬ ski bil izrejen, vzame, 1. 753 vladarstvo prevzemši, nekoliko duhovnov seboj, da bi vsaj svojo bližnjo okolico pokristijanib a njihov trud je imel malo vspeha. Nadejajo se, da bo vi¬ soko spoštovanje, učenost in gorečnost krepkodelalnega Solno- graškega škofa obilnišega sadti obrodilo, oberne se s prošnjo na Virgilija. Virgilij , po nujnih opravilih zaderžan, pošlj 0 svojega namestnika Modesta, modrega in delalnega Irca, 2 nekoliko mašnilci in duhovniki v Gorotan. Z gorečnostjo s 0 podverže Modest apostolskemu poslanstvu, sezida ali vsaj p°' novi cerkev v Gospejsveti, izvolivši si ondi tudi svoje sta¬ novanje. Sčasoma ustanovi še druge cerkve , jih postavi 2 mašniki, in tako do svoje zgodnje smerti delo spreobračanj 3, z obilnim blagoslovom nadaljuje. Virgilij , ki vedno ostan 0 duša misijonu, hoče ravno novih delalcev na pomoč poslati; ko nenadoma navstala vihra novi vinograd Gospodov zop et uniči. Priprosto ljudstvo upre se tem ptujim , novim prena- redbam, in noče niti za cerkve, niti za živež duhovnov v 0 , skladati. Tudi novospreobernjencem pridejo njih poprejšnj 1 maliki in prazniki na spomin , ter vzdignivši se novo ver° zopet i zaveržejo, rekši, da jim ni nič prinesla, pa jih velik 0 stala. Pogostoma se vojniki kerščanskega vojvode in ajdo Y ' skih velikašev kervavo bijejo. L. 769 Ketumar umerje. Nj 0 ' gova smert da povod k splošnemu uporu. Duhovni se pr 0 ' žen6 , cerkve poderč , vse se vidi zgubljeno. Vojvodov si° Valtunk pribeži k bavarskemu vojvodi Tasilu. Ta pridere 2 veliko močjo nad gorotanske ajde, in jih. premaga 1. 772- Pravljica pripoveduje od kervave bitve na Turjem (Lurnfel 0 )? 27. listopad: Sv. Virgilij, škof in varuh Solnograški. 373 hted Spitalom in Saksenburgom. Sedaj odpošlje Virgilij z novič kerščanskih učenikov, kterim se z Božjo pomočjo in blagoslovom posreči, serca slavonskih Gorotanov za sv. vero °Daečiti. — Pa ne le z besedo in izgledom je sv. škof neutrud¬ ljivo delal za blagor duš, ne le, da jih je k resnično ker- ^Čanskemu življenju napeljeval in spodbadal, temuč je tudi z a njih telesni prid skerbel. Mašniki, ki jih je poslal v gore, J® premoženje nase vlačili, jih v pregnanstvo pošiljali, pa tudi v smert o sojevali, vedoč, da si s tem ne le svojo jezo hladč, temuč se tudi cesarj prikupujejo. Tako se toraj za dobe njegovega vladarstva brez kakega P°. sebnega cesarskega razglasa vendar le preganjanja kristijanov, p a mučencev po cesarstvu ni manjkalo. 2. gruden: Sv. Bibijana in njena sestra Demetrija. 403 1. Za te dobe živel je v Rimu mož visokega stanu, ljub¬ ljen od slehernega za voljo pravičnosti, modrosti in kerščan- ske ljubezni, po imenu Flavijan. Cesar Konstanci j ga povz¬ digne za oblastnika v Rimu. Kerščanski verniki imajo nad njim močno podporo in svitel izgled. Ker je bil pa cesar Arijevemu krivoverstvu udan, pride Flavijan pri njem v ne¬ milost, ker je prosto in očitno Jezusovi Božji natori spriče- vanje dajal. Odstavi ga od njegove službe in česti. Toda še teriše poskušnje imajo razodeti, kaj prava zvestoba zamore. Za Konštancijem pride Julijan odpadnik na cesarski prestol. Kaj je s kristijani nameraval, povedano je bilo poprej, nam¬ reč jih iz šol in od vseh čestnih služb pregnati, jih v temo nevednosti pogrezniti in sv. vero s psovanjem in posmeho¬ vanjem zaničljivo storiti. Tiste, ki so bili njegovim namenom na potu in na kerščansko ljudstvo velikega vpliva, dal je po ječah potakniti, ali jih pa po mukah in smerti iz pota potrobiti. Tu pokaže Flavijan, kaj da je junašk kristijan. Zagovarja in poteguje se za kristijane, jih k stanovitnosti spodbada, tolaži in podpira jetnike, dokler ga neki prilizuni cesarskemu trinogu naznanijo. Cesar veli svojemu namestniku Apronijanu, Flavijana zapreti, in ga ali primorati malikom darovati, ali ga pa umoriti. Grede v Rim, kamor ga Juli¬ jan 1. 363 za svojega namestnika pokliče, pride Apronijan po neki nesreči ob eno oko, pripisovaje to nesrečo coperni- jam kristijanov. To ga v njegovem sklepu, nad kristijani se zmaščevati, tem bolj poterdi. Zato mu je cesarjevo povelje, Flavijana zapreti, jako po všeči. Flavijan ravno svoji dru¬ žini, ženi in hčerama, pripoveduje življenje sv. Neže, naj bi jih k enaki ljubezni Božji vnel. Kar pridejo beriči, in mu napovedč, daje zajet. Mati strahu obledi, kakor merlič, hčeri jokate, le Flavijan ostane miren. Ozerši se proti nebesom blagoslovi ženo in hčeri, in tolažljivo jim na serce govorivši odide z beriči. Oblastnik Apronijan mu zapove, ali malikom darovati ali se pa za smert pripraviti. Odločno mu Flavijan odgovori, da hoče ko kristijan živeti in umreti, in da ne bo nikedar malikom daroval. Na to mu veli oblastnik čestno znamenje plemstva odvzeti, in mu znamenje sužnjih na čelo vžgati. Vso to sramoto in bolečino terpi Flavijan z veseljem. Ker pa pri svoji pervi besedi stanoviten ostane, ukaže mu Apronijan z razbeljenim železom oči izžgati, ga oropa vsega njegovega premoženja, ter ga pošlje iz strahu pred ljudstvom v Akve Tavrine (sedaj na Florentinskem) v pregnanstvo. Z Božjo tolažbo podverže se Flavijan temu grozovitemu terp- ljenju, in Bogu v varstvo priporočivši svojo družino, po- 26 * 404 2. gruden: Sv. Bibijana in njena sestra Demetrija. tuje v odloženi kraj, kjer ga lakota in reva kmalu spravite v grob. Njegov spomin se obhaja 22. decembra. — Sedaj začne Apronijan zoper Flavijanovo soprugo divjati. Ker nje¬ govo silo, malikom darovati, z gnjusobo odbije, ukaže jo grozoviti trinog s hčerama vred v hišo zapreti in hišo s stražo obdati da bi njih stanovitnost z žejo, z lakotjo in po¬ manjkanjem premagal. Bibijana (prav za prav Vibijana) in Demetrija bili ste tedaj v najlepšem cvetu svojih letih; naj¬ čistejša nedolžnost in najgorečniša ljubezen do Jezusa svetila jima je iz oči. Očetovi lepi izgled ju je oserčil, za Kristusa voljo vse darovati, in pobožna mati ju je v tem sklepu po- terjevala. Vesele terpe vse tri lakoto in žejo, pa mestu hi¬ rati in medleti, so le še bolj krepke in cvetoče. Tu jih veli Apronijan pred svoj sodnji stol pripeljati, delaje jim zlate obljube. Mati in hčeri jih stanovitno zaveržejo. Zarad tega razkačen ukaže Dafrozo v ječo vreči, in nekaj dni potem zu¬ naj mesta ob glavo deti. 2. Z devicami mislil je Apronijan, ker ste sedaj sami ostale, kmalu dognati. V zame jima vse še ostalo imetje in ju posadi na beraško palico. Toda sestri, bogati na milosti in kreposti, hvalite Boga za voljo svojega sedanjega uboštva, ne imajoči druge želje, nego s svojimi stariši v nebesih kmalu zedinjenima biti. Pomoči in tolažbe iskaje, v molitvi ostanete vedno veseli. To pa se oblastniku za malo zdi. Da ju v temno ječo zapreti, kjer naj bi lakota in žeja njuno lepoto razdela in njuno serčnost vpognila. Pet mescev ste v ječi zaperti, a njuna lepota je vedno enaka, njuno obličje zmiraj jasno in veselo. — Sedaj se zateče Apronijan k drugemu pripomočku. Obeta jima cesarjevo milost, povračilo očetovega premoženja in imenitno možitev, — zapeljivosti, ki celo najgorečniše de- vajo na terdo poskušnjo, mlačne pa vsigdar zmagujejo. Ali devici odgovorite, da ste si že zdavnej Jezusa za svojega ženina izvolile, ter ste v Njegovi ljubezni čez vse bogati in srečni. — Sedaj jame sodnik žugati, razkazovaje jima vsa- » mučilna orodja, s kterimi imate, ako se bote zoperstavljali? razmesarjeni biti. Demetrija je bila jako nežne in šibke rasti; tih bol po ljubih stariših glodal je njeno mlado življenje, in plamteče želje po nebeškem ženinu so jo svetu tako re¬ koč odmaknile. Božja volja ni bila, da bi rabeljska roka tako nežno cvetko ugonobila. V terdnem spoznavanji sv. vere pred sodnikom zgrudi se vpričo sestre mertva k njego¬ vim nogam. Tako sedaj Bibijana sama ostane. Spomni se okrutnež nove gerdobije, Bibijani namreč oblačilo nedolž¬ nosti oropati in jo tako po grelni prisiliti, da bi od Boga 2. gruden: Sv. Bibijana in njena sestra Demetrija. 405 odpadla. V ta namen zroči jo neki prekanjeni in v zapelje¬ vanji izkušeni baburi, Bufina po imenu. Lepa, krasna obla¬ čila, spodtakljive podobe, nasladna godba, nesramni plesi, umazani pogovori in gerde povesti, slastne jedi in pijače ter vse mogoče sladkanje — vse to se zaganja noč in den v serce čiste device, ki se kakor ugrabljena golobica znajde v soko¬ lovih krempljih. Pa Božja mogočna roka jo brani in varuje. Vse skušnjave odletavajo od njenega serca, in Jezus s svojo milostjo ohrani jo slehernega omadežanja. Vid6, da s tem nič ne opravi, jame jo peklenska babura zmirjati in pretepati; pa vse zastonj. Osramotena mora sodniku sporočiti, da njene peklenske umetnosti pri Bibijani nič ne izdajo. To slišati surovež popolnoma zdivja, ukaže svetnici obleko z života raztergati, jo z rokami na steber privezati in s svincem na¬ litimi palicami pretepati, dokler svojo dušo izdihne, in tako doseže dvojno krono devištva in mučeništva. Njeno truplo pustč dva dni pod milim nebom ležati, da biga bili psi po- Žerli; a Bog ga obvaruje pred vsim onečeščenjem, dokler nek sveti duhovnik, Janez po imenu, po noči ga skrive od¬ nese in pri Licinovi palači poleg matere in sestre pokopa. L. 465 sčzida papež Simplicijan ondi zalo cerkev. Obrazuje se ko devica in mučenica s palmovo vejico v roki. Kdor se v nevarnost poda, se v nevarnosti konča. Sy. Bibijana je bila v največi nevarnosti, v greh se pogrezniti; ali, ker nevarnosti ni sama radavoljno iskala, temuč jej bila s silo izpo¬ stavljena, obvaroval jo je Bog vsakega omadežanja. To je onim na veliko tolažbo, ki večkrat zoper svojo voljo v skušnjavo zagazijo in jej ubežati ne morejo; postavim: posli, ki pridejo nevedoma v nevarno službo, in je ne morejo takoj zapustiti. Ljubi Bog jim bo gotovo pomagal in jih v boji pokrepčal, če po Bibijaninem izgledu čujejo, molijo in pri vsakem nepra¬ vičnem pričakovanji svoj stud razodenejo. Toda kako pa se bo takim go¬ dilo, kteri iz radovednosti, hudobnih željd ali iz prevelikega lastnega za¬ upanja, radovoljno in lehkomiseljno v pregrešne nevarnosti zahajajo, ali se prostovoljno v njih zamujajo, akoravno bi jim lehko ubežali? Ali bo tudi take Bog varoval? Gotovo ne. Le ponižnim, tem, ki se bojijo in sami sebi ne zaupajo, pravi apostol, daje Bog Svojo milost, napuhnjenim pa se zoperstavlja, jim svojo pomoč odteguje in jih prepušča padcem v greh. Radovoljno v greh se izpostaviti ali v grehu ostati je že greh, in pelje v greb. Sv. Duh “nas opominja: „Beži pred grehom, kakor pred kačo.“(Brid. 21.) Ne bojimo se pa le kačjega pika, temuč bojimo se celo, se je dotakniti. Ravno tako moramo ne le pred grehom bežati, temuč tudi priložnost v greh, toraj hudobnih hiš. kratkočasov, plesa pijančevanja in tovaršij se ogibati, ki so našim dušam nevarne. Ce preroku Izaiju Gospod Bog zapoveduje, re¬ koč : „Oznanuj: vse meso je seno,“ hoče se to tolikanj reči, ka¬ kor, da se človeški počutki ravno tako unamejo, kakor seno; in kakor je nemogoče, da seno ne bi gorelo, če se mu goreča terska podtakne, ravno tako je nemogoče, da ne bi slabi človek v nevarnosti v greh padel. Zato 406 3. gruden: Sv. Frančišek Ksaverij, Indijanski apostol. pravi sv. Izidor: »Stojiš dolgo pri ognji, raztopiš se, da bi bil tudi iz že¬ leza ; ravno tako, kdor je blizu nevarnosti, ne bode dolgo brez greha." „ Kakor bi bil čudež, da ne bi si človek na živem oglji nog opekel, tako, pravi sv. Bernard, bil bi še večji čudež, čistemu ostati, pa se vendar v pregrešno priložnost podati. In sv. Ciprijan govori: „Laž je in hudičevo oslepljenje, ako se misli, daleč proč od greha biti, pa vendar v grešni priložnosti se znajti." Veliko se jih zanaša na svojo moč, in če se po- svare in opomnijo, odgovarjajo: Jez se že varujem, jez že vem, kaj mi je storiti, jez se v greh ne spuščam; a tega ne pomislijo, da je človek povsod od sovražnikov obdan, da je sam v svojem notranjem poln strast in hudega nagnjenja, in da se brez Božje pomoči padca ne more obva¬ rovati, da pa Bog svoje pomoči tem ne daja, ki se s svojo močjo pona¬ šajo. Močnejši vendar ne boš mislil biti, kakor je bil sv. Peter; pa glej! padel je v greh, ker se je bil v nevarnost izpostavil. Sv. Alfonz pravi, da se bo oni teško zveličal, kdor se prederzno in radovoljno v grešno pri¬ ložnost podaja. In sv. Bernard govori: »Bog tiste varuje, ki nevedoma v grešno priložnost pridejo, ali kteri morajo zoper svojo voljo v njej biti, ne pa tistih, ki se samopašno v nje podajajo ali v njih ostajajo." — Zapomni se to, ljubi bralec! in varuj se vsake grešne priložnosti; ogibaj se onih oseb, onih hiš, onih kratkočasov in zabav, iger, potov, kjer veš ali prevideti zamoreš, da ti nevarnost žuga, v kak greh zabresti, ter moli vse dni prav goreče in iz dna svojega serca ono prošnjo v Gospodovi molitvi: »In nas ne vpelji v skušnjavo!" O koliko mladih ljudi oblačila nedolžnosti nikedar ne bi bilo omadežalo, nikedar ne zgubilo, ako ne bi se bili prederzno v pregrešno nevarnost spustili; zakaj: „K d o r sev nevarnost poda, se v nevarnosti konča!" Sklep in molitev. Moj Bog in Gospod! vem, da sem poln revščine in slabost; za tega del terdno sklenem, pred sleherno priložnostjo in nevarnostjo v greh bežati iz ljubezni do Tebe. Dodeli mi toraj milost, da svoj sklep izpol- nujem, in kedar mi nenadoma kaka nevarnost žuga, tedaj reši še mene, kakor si rešil svojo služabnico sv. Bibijano! 3. gruden ali december. Sv. Frančišek Ksaverij iz družbe Jezusove, Indijanski in Japonski apostol. (1. 1552.) f pomladnega večera 1. 1539 sloni mlad možak v priprostem duhov- skem talarji na pomolih neke rimske pristave. Globoko vtopljen v svoje misli in sanje zre tje po duhteči okrajini. Na visokem s temno rujavimi kodri ovenčanem čelu mu počiva svet mir: v sinjih očeh, kijih sedaj na tla pobeša, sedaj kvišku proti nebu povzdiguje, vidi se mu sa- njarska, preserčna ljubezen, in čez obličje razliva neka mila otožnost. P°' slovljajoče se solnce obseva s poslednjimi žarki cvetoče verte in zeleno polje. Kmečki ljud in pastirji vračajo se domu od truda in peze dneva k 407 3. gruden: Sv. Frančišek Ksaverij, Indijanski apostol. sladkemu počitku. Kar zadone zvonovi čez gore in plan, pozdravljaje Ma¬ nj o; povsod nastane mir in tihota, in z odkritimi glavami moli se k božjemu Sinu Device. Poln goreče pobožnosti sklene duhovnik roke, in v očeh mu igrajo bridke solzice. Bolestno loti se zopet ga misel, ki ga ^ dle časa v sercu vznemiruje, da je še nek del sveta, kjer noben zvon 116 poje, se nobena „Zdrava Marij a “ ne glasi, in nobeno koleno pred Je- Zusovim imenom ne pripoguje, temuČ kjer na milijone ubogih poganov v slepi nespameti pred mertvimi maliki poklekuje. V nezmernih Azijatskih Pokrajinah je ime Zveličarjevo popolnoma neznano postalo. Zopet tje ga z anesti, bilo je temu čudopolnemu možaku odločeno, čigar spomin se danes z velikim češčenjem obhaja. Ravno za one nesrečne dobe, ko je Martin- 1-utrovo krivoverstvo veliko gnjilih udov od telesa sv. katoliške cerkve °dcepilo, je Bog namenil, da je deleč od naših krajev na tisoče in tisoče v temah nejeverstva pogreznjenih duš resnici oči odperlo, in po sv. ker- stu v cerkev Kristusovo pristopilo. Izverstno orodje pa, kterega se je Božja previdnost k temu velikemu poslu poslužila, bil je sv. F r a n č i š e k K s a- v erski, iz reda Jezusovega. Njegov nekoliko obširniši životopis naj po¬ kaže, kakovo v nebo vpijočo krivico delajo Jezusovemu redu njegovi den- današnji preganjalci. 1. V Ksaverijanskem gradu, nekoliko ur od mesta Pam- pelune na Španskem, 7. aprila 1. 1506 zagledal je Frančišek luč sveta. Njegov oče, Don Jaso imenovan, bil je mnogoza- služen deržavnik in eden p or vib svetovalcev Navarskega kralja Janeza. Njegova mati je bila iz kraljevega rodu in dedinja dveb imenitnik graščin, Acpilkveta in Ksavijer ime- Uovanib. Bila je mati več sinov*, najmlajši med njimi je bil Frančišek, od gradu, kjer jo bil rojen, Ksaverijan zvan. Božja previdnost podelila mu je vse darove, s kterimi se more apo¬ stol narodov ponašati. Bil je velike in krepke telesne po¬ stave, žive, ognjene kervi, posebno bistrega in previdnega hma, prederznega, neboječega serca, blagega duha, vesele dobro volj e, ljubeznjivega in prijaznega obnašanja, ves udan ljubezni do učenosti in sovražnik vsakemu nečednemu deja- uju. Pervo izrejo dobival je od svojih pobožnih starišev, UČe se od njih ljubezni do Boga in spoštovanja sv. vere. pkaželjen, kakor je bil, posveti se z vso gorečnostjo vedam *u učenosti, med tem, ko si njegovi bratje vojniške službe izvo¬ lijo. Osemnajst let starega pošlje ga oče na tedaj slavno Pariško Vseučilišče. Dasiravno z vsemi natornimi lepotami obdarovan °hrani vendar v zapeljivem mestu neoskrunjeno svojo čistost. To pa mu njegov um še bolj bistri in njegovo serce za vse do¬ bro dela dovzetno. V učenosti tako veselo napreduje, da kmalu Vse svoje součence prekosi. V 24. letu postane doktor modro- 8 lovja in učenik te vede. Pripoznanje, ki ga kot učenik dobiva °d učencev, se njegovi nečimurnosti in čestihlepnosti jako pri- | lega. To ga še bolj spodbada k hrepenenju po slavi, ne da bi se *Uu to v pregreho štelo, marveč ker v tem spoznava pomo- 408 3. gruden; Sv. Frančišek Ksaverij, Indijanski apostol. ček, na svetu srečnemu biti. Leta 1528 pride sv. Ignacij Lojolanski v Pariz, da bi tu svoje študije tako rekoč z no¬ vega pričel, vstanovivši se v vstavu sv. Barbare, kjer se z mladim Ksaverijem seznani. Že tedaj je Ignacija želja ob¬ hajala, vstanoviti učeno družbo, ki bi se popolnoma zveli¬ čanju duš posvetila. Pečaje se s Petrom le Fevre, nekim Sa- vojcem, ki se je tudi v tem vstavu šolal, in s Ksaverijem, spozna Ignacij obadva kot moža, ki bi bila zmožna njegovo željo izveršiti, iskaje za tega del njune prijaznosti. Lehko mu je bilo, Petra si pridobiti, ker že tako od sveta nič ni hotel vedeti; težavniše pa je bilo s Ksaverijem, ki v svoji čestilakomnosti od zaničevanja sveta in serčnega zedinjenja z Bogom nič ni hotel slišati, zaničevaje uboštvo, v kterem je Ignacij živel in imevši ga za znamenje niške, zaveržene duše. To zaničevanje vendar Ignacija ne ostraši. Kjer koli mu je prilika, pošepeta mlademu, čestilakomnemu, pa izver- stno obdarovanemu učeniku besede Zveličarjeve na ušesa: „Kaj pomaga človeku, ako ves svet pridobi, na svoji duši pa škodo terpi?“ Ksaverij se dle časa za te besede ne zmeni, hot6 posvetno ljubezen s kerŠčanstvom zediniti. Sedaj poskusi Ignacij po drugem potu; hvali nje¬ govo učenost in prednašanje naukov, skuša mu še več učen¬ cev pridobiti in ko ga enkrat vidi v denarni zadregi, ponudi mu podpore. Ksaverij jame premišljevati, da Ignacij to iz višjih nagibov proti njemu dela, mu je odšle vedno bolj naklonjen in tem pazljivši na njegove besede. Poskušalo je tedaj veČ mladih, bistroumnih mož Lutrove zmote med učence na visokih šolah skrive zatrositi. Tudi Ksaverij se jih poprime in njih ogovore rad posluša. Tu pristopi Ignacij kot rešilni angelj, pregovorivši ga, da se s temi krivoverci kratkimalo več ne peča. 2. Nekega dne dobi Ignacij Ksaverija nenavadno žarnih' ljenega in resnobnega. Ponovi mu s posebnim navtisom zo¬ pet Zveličarjeve besede: „Kaj pomaga itd.“ Pokaže mu, da v resnici blaga duša ne sme po nečimurni česti zevati, temu<5’ mora edino le po nebeški modrosti hrepeneti, ker je nespa¬ metno, prazne sanjarije memo večnih resnic bolj čislati. Ksa¬ verij razume ničnost posvetne velikosti, in se uda, se ve, da po terdem notranjem boji, glasu milosti. Svojemu prijatlu k nogam padši kliče s Savlom: „Kaj hočeš, da naj storim; Tvoj sem ves, vodi me po svoji volji!“ Sedaj ga Ignacij uči, kako ima svojo poglavitno strast, čestilakomnost, pre¬ magovati. Kot za dobre nauke dovzeten skuša se Ksaverij pri vsaki priliki poniževati. Razen tega kroti svoje meso s 3. gruden: Sv. Frančišek Ksaverij, Indijanski apostol. 409 postom in Suvanjem, ter nosi spokoren rasovnik. Ivo pridejo Šolske počitnice, napravi po Ignacijevem vodilu duhovne vaje, pri kterih je njegova gorečnost tolika, da Štiri dni nobene jedi ne okusi. Živega kesanja presunjen stori veliko spoved od vsega svojega življenja, storivši najterdniši sklep, da koče vse svoje prihodnje življenje blagru in zveličanju duš darovati, čez polčeterto leto, odkar je bil učenik mo- droslovja, poprime se po nasvetu svojega spovednika bogo- slovskih naukov. L. 1534 na praznik Marijinega vnebovzetja stori z Ignacijem in peterimi drugimi tovarši obljubo, v sveto deželo romati in nevernike spreobračati, ali, če se to ne bode dalo izpeljati, sv. očetu se v službo ponuditi in iti, kamor jih bodo poslali. V prihodnjem letu dokončajo še s tremi drugimi tovarši, kteri se jim med tem pridružijo, bo- goslovske nauke. L. 1536 meseca novembra zapusti jih de¬ vetero Pariz, da bi šli v Benetke, kjer jih Ignacij, po svetu zdravnikov že poprej Pariz zapustivši, pričakuje. V najhuj¬ šem mrazu gredč skozi nemške pokrajine bosi. Ksaverij, do- mišljajoč si veliko pred svojim spreobernjenjem na svojo moč in gibčnost, hoče sedaj svojo nečimurnost s tem strahovati, da se okoli ledja in nog z vozlato vervijo tako terdo pre¬ veže , da nobenkrat brez bolečin še prestopiti ne more. Noge mu zatekč in vervi se v meso tako globoko vdero, da jih ni nič več videti, kajti so z gnojem prevlečene. Bolečina tolika postane, da se omedlevši skup zgrudi, in svojega za¬ tajevanja ne more več prikriti. Ranocelniki spoznajo, da se motozi le z največo nevarnostjo dajo izrezati, sicer pa, da so rane neozdravljive. V tej sili vsi njegovi tovarši goreče vso noč k Bogu molijo, in glej! — drugo jutro motozi odpadejo in rane so popolnoma zaceljene. Poln hvaležnosti do Boga gredč kljubu terde zime in grudastih, gerdih potov naprej proti Benetkam. Ondi najdejo na svojo tolažbo sv. Ignacija, kjer po njegovem svetu do odhoda v Kirn ostanejo, in sicer razdeljeni po dveh bolnišnicah, opravljajoči dela usmiljenja. Ksaverij biva v bolnišnici neozdravljivih, ter opravlja noč in den najnižje službe. Tolaži jih s tem, da, ako so že telesne bolečine neozdravljive, vendar pregreški na duši neozdrav¬ ljivi niso, in da smejo od Božjega usmiljenja odpuščenja naj- večih hudobij upati, ako se le resnično spreobernejo. Tu se privadi, da mu najnagnjusniše, gnojne rane nič več teže ne prizadenejo. — čez dva meseca odpošlje Ignacij svoje to- varše v Rim. Ondi prejmejo še ne mašniki zakrament po¬ svečevanja, razen Ksaverija. Potem se vernejo nazaj v Be¬ netke, in tu je Ksaverij 1. 1537 o Kresovem v mašnika po- 410 3. gruden: Sv. Frančišek Ksaverij, Indijanski apostol. svečen. Po 40 danski samotni pripravi ima v AGčenci ves v solzah vtopljen novo mašo, nad čimur se tudi množica pri¬ čuj očih solziti jame. 3. Zarad med Turki in Benečani navstale vojske mora se pot v Jeruzalem na Ksaverijevo veliko bolečino odložiti. Zato pa ga vidimo po mnogoterih italijanskih mestih bla- gonosno delovati. Postrežba bolnikom, otročji nauk in spo¬ korne pridige store ga velikega dobrotnika italijanskih po¬ krajin, pripravljajo ga za veča dela. Stanoval je po bolniš¬ nicah, živil se od miloščine in krotil z najostrejšimi spo¬ kornimi vajami. Delajoč v Balonji z blagovitim vspehom, pokliče ga Ignacij v Rim, kjer po prestali merzlici zopet z novo gorečnostjo pridiguje. Smert, sodba in pekel bili so na¬ vadni predmeti njegovih ogovorov. Te grozovite resnice je pri vsi priprostosti tako živo in ginljivo prednašal, da je v trumah skup vrelo ljudstvo resnobno jelo na spreobernenje misliti. — Med tem Portugalski poslanec, prepričavši se o blagovitem delovanji sv. Ignacija in njegovih tovaršev, spo¬ roči svojemu pobožnemu vladarju Jovanu III., zaznamovaje mu te može za najpripravniše, v Indiji sv. vero oznanovati. Berž mu kralj pošlje povelje, naj si vsaj šest teh apostolskih mož od sv. očeta izprosi. Ksaverij ima med tem zapored prečudne sanje in prikazni. Večkrat zdi se mu v sanjah, da nese velikega zamorca na ramah in se tako trudnega čuti, da na glas jame zdihovati. Drugbart vidi nezmerno morje s stermim skalovjem, opustotene otoke, kopne okrajine oblju¬ dene z divjaki; povsod terpi lakoto in žejo, vidi neizrečeno veliko dela pred seboj nakupičenega, se povsod preganjanega in v smertnih nevarnostih. Pri tem pogledu glasno kliče: „Se več, Gospod, še več!" Simon Rodriguec, te besede slišati, tišči vanj, da naj mu njih pomen razloži; a zastonj. — Ig¬ nacij Portugalskemu poslancu naznani da zarad potrebščin, navstalih po krivoverstvu v Evropi, samo dva svojih učencev zamore izpustiti. Papež temu naznanilu priterdi. Tako izvoli Ignacij Simona Rodrigueca in pa Nikolaja Bobanilo, posled¬ njega pozvavši iz Neapola, kjer je po povelji sv. očeta pri¬ digal. Komaj pa Bobadila v Rim pride, napade ga merzlica, da mu ni moč, na pot v Indijo se podati; Bog je namreč nekega drugega v to izvolil. Ignacij v molitvi razsvetljen spozna, daje Frančišek Ksaverij od Boga v to izvoljeno orodje. K sebi ga pokliče in mu de: „Ksaverij, jaz sem Bobadilo za v Indijo izvolil; a danes nebesa volijo tebe, in to ti na¬ znanjam v imenu Kristusovega namestnika." S solznimi očm 1 mu Ksaverij odgovori, da se čudi, kako se mora tako sla- 411 3. gruden: Sv. Frančišek Ksaverij, Indijanski apostol. I jminu in boječemu človeku, kakor je on, služba zaupati, ktere m apostol more vreden biti; vendar pa se hoče nebeški volji ddati in z Božjo pomočjo vse storiti, kar bode izveličanje mdijanov zahtevalo. Potem zaupljivo Ignaciju razodene, da s ° sedaj vse njegove želje, že zdavnej hrepeneče v Indijo °bernjene, izpolnjene, ter da upa ondi najti, kar bi se mu v obljubljeni deželi ne bilo zgodilo, srečo namreč, za Kri¬ stusa umreti. Sedaj mu je tudi v vse jasno, kar mu je Bog Večkrat v prikaznih razodeval. Že drugi den ima Ksaverij 8 poslancem v Lizbono oditi, in komaj ima še toliko časa, da se gre k sv. očetu k nogam poklonit in prosit papeže¬ vega blagoslova. Drugo jutro 15. sušca 1. 1540 Ksaverij s poslancem odrine, s križem na persih, z brevirjem pod pasho m s palico v roki brez vse druge popotne robe čez Loreto, kjer se, da svoje sveto delo varstvu Božje porodnice priproči, osem dni pomudi, v Lizbono. Na tem potu daje konja, ki ga je od poslanca prejel, vsakemu na ponudbo, kdor hoče Jezditi, prepušča po kerčmah ljudem, ki so bili brez sobe in postelje, svojo spalnico in postelj, ter spi večidel ali na golih tleh ali pa v kakem hlevu na slami. Koncem junija priro¬ majo v Lizbono, kjer Ksaverij svojega sobrata Bodrigue^a v bolnišnici merzličnega najde. Objemši ga ozdravi. Ker je bulijevje še le drugo spomlad odjadralo, mora Ksaverij osem mesecev v Lizboni ostati. 4. Za časa odhoda dojde Rodriguecu povelje, na Portu¬ galskem ostati, Frančišek pa naj se poda na pot. Malo pred odhodom poda kralj oveseljenemu Ksaveriju štiri pisma iz Birna, poleg kterih ga je papež za apostolskega poslanca iz¬ volil, mu dodelil popolno oblast, sv. vero po vseh jutrovih pokrajinah oznanovati, in v kterih ga je etijopskemu cesarju Davidu in vsem poglavarjem priporočil, kteri so otoke ali kopno zemljo od nosa dobrega upanja do reke Ganges imeli Pod oblastjo. — Na den odhoda spremi Rodriguec svetnika m njegova tovariša, duhovna Peter-Pavla Kamerina in kle¬ tka Franceta Mansilo, do ladije. K slovesu dč mu Ksaverij: »Na tem svetu se ne bova več videla; poterpežljivo prena¬ šajva ločitev, ker ostaneva v Kristusu med seboj zvezana. Povem naj ti sedaj, česar sem ti dosle zamolčal. Večkrat si me vprašal, kaj pomenjajo one besede, ki sem jih v Rimu govoril: „Še več, o Gospod, še več! u Vedi, da sem. tedaj vse v idel, kar bom v Indiji za Jezusove česti voljo imel terpeti. Nospod me je navdal s toliko ljubeznijo do terpljenja, da mi tega ni bilo dovolj, kar mi je bilo pokazanega, zato sem klical: Še več!“ Bog mi bode to željo izpolnil, ktero mi je 412 1. gruden: Sv. Frančišek Ksaverij, Indijanski apostol. v serce vložil." — L. 1541 sedmega aprila, ravno na Ksa- verijevi 36. rojstni den, odjadra ladijevje pod vodstvom Don Alfonza s Soze, indijanskega kraljevega namestnika, prav poštenega in pobožnega moža, ki je kotel očeta Ksaverija na glavni ladiji sv. Jakopa pri sebi imeti. Vožnja je trajala blizu 13 mesecev. Ta dolgi čas ve Ksaverij dobro porabljati za dušno zveličanje mornarjev in drugik popotnikov; vsem skuša vse postati, da bi vse Kristusu pridobil. Z vsakim se pomenkova o tem, kar ga najbolj zadeva; z mornarji govori o mornarstvu, s kupci od kupčije, z vojniki od vojske, 2 uradniki od deržavnik zadev. S svojo prijaznostjo in uljud- nostjo pridobi si kmalu serca vsek; celo najbolj surovi in sprideni ljudje imajo veselje, ž njim se pečati. Kolikor- krat jim govori od Boga in nebeških, stvari, radi ga vsi po' slušajo. Ob nedeljah in v praznikih pridiguje jim v znoŽJi jambore. Kmalu na ladivjevji ni slišati besedice zoper Božjo čest, ljubezen do bližnjega ali nravno poštenost. Sedaj ne' znanska vročina pod ravnikom, sedaj zmerzlina pri zelenem nosu prizadeva to ali uno hudo bolezen. Navadna nadlog a pa je bila neka nalezljiva merzlica, pri kteri so se na če¬ ljustnem mesu raku enaka ulesa napravljala in se gnojila- Zarad strahu pred nalezljivostjo bi bili bolniki popolnoma zapuščeni, da se jih Ksaverij ne zavzame. Stori jim vse mo¬ goče postrežbe, vendar posebno za njih dušno zveličanj 0 skerbi, pripravljajo jih na srečno smert. Noč in den se jim žertvuje, akoravno on sam cela dva meseca bruha in je gro¬ zno oslabljen. Mu za tega del na ponudbo dano boljšo sta- nico in od kraljevega namestnika mu pošiljane jedi hvaležno sprejema, prepušča pa jih bolnikom, in spi vse noči na p a ' lubi (na. petrah ali na stropu) ladije, z vervmi pod glavo- Za voljo teh in enakih del kerščanske ljubezni imenovali 80 ga že tedaj: „sveti oče,“ ktero ime mu poznejše vseskozi ostane. Po petmesečni vožnji prijadrajo ladije do vzhodno- afrikanskega obrežja v mesto Mosambik, kjer so Portugalci imeli nektere naselbine. Zarad ostrega letnega časa, — j 0 namreč ondi zima, kedar je pri nas poletje, — in zarad obil° bolnikov morajo čez zimo z ladijami tu ostati. Bolnike pr 0 ' nes6 v bolnišnice; Ksaverij gre za njimi in pri njih ves čas ostane, izpolnovaje jim dela ljubezni dokler še on pod bu¬ taro terpljenja omaga in ga nevarna merzlica položi na bol¬ niško postelj. V tej vročini mu morajo sedemkrat puščati) in tri dni leži v omedlevici. Komaj pa toliko okreva, d® more zopet na nogah stati, vlači se že zopet okoli ležm svojih ljubih bolnikov. Zdravnik mu veli, naj si nekolik 0 3. gruden: Sv. Frančišek Ksaverij, Indijanski apostol. 413 Časa privošči počitka; a odgovori mu: „ Gotovo vas hočem aa tanko slušaL, toda poprej moram svojo dolžnost izpolniti; zveličanje neumerjoče duše je na vagi, in najkrajši trenotek Časa ne gre zamuditi." Ležal je namreč nek lehkomiseljni ^lad mornar v najhujši merzlični vročini v nezavednosti na otepu slame; Ksaverij ga reče v svojo postelj prenesti, in kmalu pride k zavesti. Potem zraven njega se usedši prigo- yarja mu celo noč, in dočaka tolažbe, da ga vidi skesanega *n udanega umreti. Na to še le si privošči nekoliko počitka. 5. Predno še Ksaverij do dobrega okreva, hoče kraljevi Namestnik nezdravi otok zapustiti, ter ga vzame seboj. Po dvakratnem malem zaderžku — v saracenskem mestu Melinde 1» Skoteri — pride Frančišek 6. maja 1. 1542 v Goo, glavno indijansko mesto. Bilo je tu neko imenitno prerokovanje du¬ hovna Petra Kavilanskega iz reda sv. Trojice, ki je bil 1. 1497 za voljo vere s puščicami ustreljen, še v dobrem spo¬ minu. Govoril je namreč, predno je izdihnil, te-le besede : „ V *nalo letih navstal bo v cerkvi Božji nov duhovni red, ki se ho po Jezusu imenoval. Eden njegovih pervih očetov, vojen Po sv. Duhu, bo vso Indijo do poslednjih pokrajin prehodil, J n večidel prebivalcev se bo na njegovo besedo k pravi veri 8 preobernilo.“ —Ksaverij se poda v bolnišnico, kjer si tudi 8 voje stanovanje izvoli. Drugi den gre k mestnemu škofu, Jovanu Albukerškemu, iz reda sv. Frančiška, ki ga z vso ljubeznjivostjo sprejme, in mu od svoje plati vso mogočo podporo obljubi. Z vero bilo je v Indiji silno žalostno. Ker- s Čanstvo ni sicer popolnoma ugasnilo, ali sploh se je zaniče¬ valo, in spridenost kristijanov je bila grozovita; podkuplji¬ vost, odertija in skrivni umori bili so na dnevnem redu. To Jo delalo silno slab navtis na novo kerščene, tako da so se hmalu zopet v poganstvo povračevali. Manjkalo je tudi de- jalcev. Zunaj Goe so bili po vsi Indiji samo štirje duhovni, ^ato po veliko krajih vse leto niso imeli ne sv. maše ne j Pjidige. Pogani so se popolnoma poživinili. Prinašali so svo¬ jina malikom večidel kervave darove, celo lastne otroke so Jina očetje klali. Te ostudnosti napolnijo Ksaverijevo serce s plam- tečo gorečnostjo, in tudi nemogočega bi se bil lotil, do bi le tem Zlegom v okom prišel. Modro prične svoje delo s kristijani, Posebno s portugalskimi, kterih izgled je imel na novokerš- čene Indijane največ vpliva. Po opravljeni sv. maši se mudi zjutraj po bolnišnicah, dele bolnikom darove, ki jih od hiše do hiše izprosi. Potem obišče jetnike. Nazaj gredč hodi z zvon¬ ikom v roki, klicaje družinske očete, naj vendar za voljo rioga svojim otrokom in sužnjim puščajo h kerščanskemu pod- 414 3. gruden: Sv. Frančišek Ksaverij, Indijanski apostol. uku hoditi. V celih trumah se zbirajo otroci okoli duhov¬ nega očeta, nekoliko iz radovednosti, ali pa tudi na povelj 0 svojih starišev, ki kljubu svoje spridenosti vendar le pobož¬ nega duhovna spoštujejo. Kmalu se otroci bogaboječnosti m lepega vedenja tako v privadijo, da se odraŠčeni jamejo nad njimi razgledovati. (Jez nekaj časa začne Ksaverij očitno pri' digati. Od vseh strani dere ljudstvo skup, ter se pokaže, ko- liko da od Božjega duha navzet pridigar premore. Očitn 1 grešniki so najpervi, ki se strahu pred peklom presunjeni svojih grehov obtožujejo. Njihov izgled odvzame drugim na¬ pačno sramežljivost, tako da se sčasoma drug za drugim ske¬ sano svojih grehov izpovedujejo. Ni se manjkalo gotoveg a spričevanja, da je njihovo spreobernjenje resnično; goljufa 0 pogodbe so se razdirale, odertije ponebovale, krivično pri' dobljeno blago se je vračevalo itn. Tako so bili prebi¬ valci v Groi v petih mesecih ravno tako bogoslužni, kakor so poprej bili brezbožni. — Sedaj izve Ksaverij, da ob ^Z' hodnem morskem obrežji živi ljudstvo, Paravas ali ribič 1 zvani, ki so Portugalcem na ljubo sicer sv. kerst prejeli, p a ker brez poduka v kerščanstvu, se od paganov nič niso 1°' čili; pokrajina pa da je silno nerodovitna, ter jo kupci l 0 zarad branja biserov za kratek čas obiskujejo. To mu je do¬ volj, da se kmalu tje odpravi. Z dvema malabarskega j 6 ' zika zmožnima maŠnikoma se sredi oktobra meseca 1. 1542 tje podviza. 6. Na Komorinskem nosu, 600 milj proč od Goe, najd e Ksaverij pogansko ves. Ne da mu iti naprej, da ne bi J 0 ' zusovega imena oznanoval; a odpravijo ga z odgovorom, d a se brez dovoljenja deželnega gospoda vera ne sme sprem 0 ' niti. Tu se mu sporoči, da je neka gospa že tri dni na p°' rodu, da jej pa niti molitve poganskih popov, niti n atom 1 pripomočki velikih bolečin ne polajšajo. Svetnik gre z ne ' kim tolmačem k njej, jej razlaga poglavitne verske resni 00 ) in jo k zaupanju opominja v Boga kristijanov. Na nj 0110 prošnjo podeli jej sv. kerst, in po srečnem porodu popolnom a ozdravi. Na to ga vsa družina prosi na kolenih poduk a in vse vre skupaj , tega čudodelnega moža videti. Božji naredbi pride tudi ravno tedaj nek kraljevi s lužah n 1 k v ves. Frančišek hiti k njemu, in mu s toliko ljubeznj 1 ' vostjo Jezusov nauk razlaga, da ga kmalu pridobi. To vid 0 h spreobernejo se vsi ondotni prebivalci h kerščanski veri. Sv 0t ' nik se podviza dalje, da pride do ribičev. Najde jih, kak 01 * so mu jih bili popisovali. Trudi se, da se priuči njihoveg a jezika, in, prestavivši ves katekizen v njihov jezik, prehod 3. gruden: Sv. Frančišek Ksaverij, Indijanski apostol. 415 potem vso ondotno naselbino, obstoječo iz 30 vesi. Otroke, ki so se verskih resnic in molitev najlaglej naučili, porablja v to, da odraščenim nauke tako dolgo ponavljajo, dokler jih še oni na pamet ved6. Po poduku Čez mesec dni skliče naj- razumniše iz vesi skupaj, jim poda kratek pisan katekizem in jim naroči, naj ob nedeljah in v praznikih v svojih zbi¬ rališčih vse to ponavljajo, kar jih je učil; potem odide zo¬ pet v drugo ves. Kjer najde veče število prebivalcev, da jim cerkve postaviti, priporoČevaje jim, da naj skerbč za lepoto Gospodovih hiš. Število kersta željnih je bilo sem ter tje toliko, da Ksaverij večkrat truda roke ni mogel več vzdi¬ govati. Le število po sv. kerstu umerlih otrok je bilo nad tisoč. K pameti prišli otroci bili so tako goreči, v resnicah sv. vere podučenim biti, da ni imel pokoja pred njimi, ter, če je za potrebo hotel jesti, se je v kak kotiček pred njimi moral skriti. — Je kteri poganov obolel, iskali so pomoči pri očetu Ksaveriju. Ker pa povsod ni mogel sam biti, pošiljal je najizverstniše mlade svoje učence k bolnikom. Ti pa so vsigdar, kedar so šli po takem poslu, kak molek, bridko martro, ali svetinsko pušico očeta Ivsaverija seboj vzeli. (Je je bolnik svoje želje po kerščanski veri in sv. kerstu slo¬ vesno razodel, dotaknili so se ga s temi svetimi rečmi, in pri tej priči je bolnik ozdravel. Nekega dne pridejo med Ksaverijevo pridigo ljudje iz vesi Manapar, prosč ga, naj bi enemu njihovih najveljavniših mož, ki ga je hudobni duh obsedel, prišel na pomoč. Da s pričetim podukom ni treba prene¬ hati, pokliče nektere mlade kristijane, jim da svoj persni križ, in jih odpošlje v Manapar hudobo izganjat. Tje prišedši obse¬ deni grozovito kriči in divja. Neboječe poj6 mladeniči pred njim cerkvene molitve, ter ga prisilijo, da križ poljubi. Križa se dotaknivši, hudobni duh zbeži. Veliko pričujočih spozna zmagovalno moč sv. križa, se pri tej priliki spreoberne, ter ostanejo dobri kristijani. 7. Ker je število kristijanov od dne do dne rastlo, nje¬ gova tovarša, Pavel Kamerin in France Mašila, pa nista za njim prišla, primoran je svetnik sodelalcev si poiskati, vzemši v ta namen sposobnih mladeničev lepega vedenja seboj v Goo, da se ondi izšolajo, in potem nazaj se vernivŠi svoje rojake podučujejo. V mlaoeniškem odgojišči v Goi, kamor te učence pripelja, najde svoja prejšnja tovarša, ki so ju po dovoljenji kraljevega namestnika ondi bili prideržali. Ksaverij pusti o. Pavla v odgojišči, Mansilo pa z dvema duhovnoma in nekim bratom vzame seboj in jim odkaže pokrajino ob morskih obalih. On sam obhodi Travankorsko kraljestvo, spreoberne 416 8. gruden: Sv. Frančišek Ksaverij, indijanski apostol. v enem mesecu 10 tisoč malikovalcev, postavi 45 cerkev, in pridigva, ker so zarad skup vrelih trum vse cerkev premaj- hine, pod milim nebom. Sedaj mu Bog dodeli dar jezikov, da govori z divjaki brez učenja njihovih narečij. — Brah- man, malikovalski duhovni, vid6, da se vse od malikovalstva proč obrača, najem.6 zavratnih morilcev, ki naj bi ga s puš¬ čicami usmertili; pa le ena odstreljenih puščic ga na roki lehko rani 1 Kavno tako Bog še več drugega zalezovanja brez vse škode od njega odverne. Kar zažuga deželi in posebno kristijanom nova nevarnost. Badagje, divje ajdovsko ljudstvo, prihrumč v kraljestvo Travankor. Trepetaje beži vse ljud¬ stvo v središče dežele. Ksaverij moli k Bogu, da naj ne izda svoje čede volkovom. Potem zbere v naglici trumo gorečih kristijanov, in hiti s križem v roki njim na čelu sovražniku nasproti, približajočemu se z vredjeno vojno. Blizu njih Ksa¬ verij obstoji in jim zakliče z gromovitim glasom: „Y imenu živega Boga vam velevam obstati in v domovino se pover- niti!“ Sovražnike napade nek nerazumljivi strah, in spustč se v največem neredu v beg. Kralj, ki je bil s svojo armado že na potu, ga pokliče k sebi. Objeme ga kot rešitelja kra¬ ljestva in mu reče: „Kakor mene imenujejo velikega kralja, tako se ti odšle imenuj velikega očeta? Ksaverij kralja pod¬ uči, da gre vsa zahvala le Bogu kristijanov, in da je bil on le orodje v roki tega Boga. Toda kralj pomena teh besed m razumel, ker napuh in nasladnost njegove duše za luč sv. vere nista storila dovzetne. Vladar pa svetniku dovoli, da sme povsod pridigati, in da smejo njegovi podložni kerščan- sko vero sprejeti; d& celo veliko denarja v podporo za uboge. 8. V Kulanu, mestu ob morji tega kraljestva, jih Ksa¬ verij le malo spreoberne; večina mestjanov ostane neverna, akoravno ga vsi radi poslušajo. Nad tem silno žalosten moli k Bogu, naj bi terdovratneže omečil, in ime svojega Sina p° kakem čudeži poveličal. Na to zakliče poslušalcem: „Vi mo¬ jim besedam nočete verjeti, pa sedaj poglejte, da se smete na-nje zanesti 1“ Po teh besedah veli jamo prejšnji den za¬ kopanega merliča odgrebsti. Berž pristopijo neverniki, raer- liča izkopajo ter ga zanesč in polože svetniku k nogam. P° kratki molitvi oberne se Ksaverij k njemu rekoč: „V imenu živega Boga ti zapovem vstati, da daš spričevanje resnici sv. vere, ktero oznanujem.“ V tem trenotku se sklone merlič zO' pet zdrav po koncu. Na to vsi kličejo: „Bog kristijanov J 0 vsemogočen; podeli nam sv. kerst!“ —Po teh in enakih Ču¬ dežih se razširi Ksaverijova slava po vsi daljni Indiji, da g a 417 3. gruden: Sv. Frančišek Ksaverij, Indijanski apostol. najbolj oddaljena ljudstva po svojih poslancih hodijo prosit, naj pride k njim in jih kersti. Pri pogledu na veliko žetev J n na pomanjkanje sodelalcev v vinogradu Gospodovem piše tedaj v Evropo med drugim te-le besede: „Vse visoke šole po Evropi bi prehodil, in vsem, ki imajo več učenosti, nego ljubezni, na vso moč klical: Oh, koliko duš se za voljo vaše krivde pogublja! Na milijon ajdov bi se dalo za kerščanstvo Pridobiti, ako bi bolj na Jezusovo stvar, kakor na lastni do¬ biček ozir imeli!“ — Med poprej omenjenimi ljudstvi so bili prebivalci na otoku Manar pervi, ki prosijo svetnika, da bi jim kerščansko vero oznanoval. Pošlje jim duhovna, Čigar delovanje Bog s tolikim vspehom oblagodari, da vsi kerščansko vero sprejmč. Edini kralj v mestu Cejlon stanu¬ joči ostane zaprisežen sovražnik sv. vere, ter pošlje vojšča¬ kov na otok, kristijane pomoriti. Ko jih 700 mučeniško s mert z veseljem preterpi, sprejmo čestniki, kraljevi služab¬ niki in celo njegov sin kerščansko vero. Ko grozovitnež tudi 8v °jega sina d& umoriti, najdejo drugo jutro na njegovem grobu prelep križ, ki ga ajdje berž ko berž razdrobč; a drugo Jutro se zopet prikaže, in ko ga hočejo zopet potrupiti, pri¬ kaže se v zraku svitlo znamenje križa, ktero čudo vse na- Zoče preveri. Tudi kraljeva sestra skrive kristijanka postane, podučuje svojega sina in vnuka v kerščanski veri, ter ubeži £ njima v Goo. — Ksaverij gre med tem v Kohin, ondi se z velikim namestnikom Mihelom Vacem dogovorit, kako bi nekerščansko življenje uradnikov in njihove denarne oder- tije dale zatreti, ker to je bil velik zaderžek razširjanju kristijanstva. Potem piše dolgo pismo Portugalskemu kra¬ lju, v kterem mu z evangeljsko odkritoserčnostjo na vest po¬ laga, da naj razujzdanosti svojih uradnikov strahuje in pri Melikih dohodkih iz Indije tudi verske zadeve gorečniše pod¬ pira. Med drugim v tem pismu pravi: „Zdi se mi, kakor bi slišal glas Indije v nebo klicati in tožiti, da se od za¬ kladov, ki tvoje shrambe napolnujejo, tako malo na njene ^ajsilniše dušne potrebščine potrosi. “ 9. Meseca septembra 1. 1545 poda se Ksaverij na pot v klalako, da bi od tod naprej do otokov Gorškega morja pre¬ beri. V Malaki so bili Portugalci in ajdje v največe hudo¬ bije pogreznjeni; spoved je skorej popolnoma ponehala. Tudi tukaj pridobi si kmalu serca prebivalcev. Velika množica grešnikov se zopet k Bogu oberne, ter veliko ajdov in mo- bamedanov se pokristijani. Toda v nobenem mestu ni toliko Čudežev storil, kakor le-tu. Kdor se je le njegovega oblačila dotaknil, mu roko poljubil ali bil od njega blagoslovljen, je Življenje svetnikov in svetnic Božjih. IV. del. 2? 418 3. gruden: Sv. Frančišek Ksaverij, Indijanski apostol. ozdravel. Neka deklica, že tri dni v grobu, je na njegovo molitev zopet oživela. Vendar pa kljubu teh čudežev veliko spreobernjencev kmalu zopet v stare hudobije zagazi. Ksa- veriju se pripeti prilika, odpeljati se v Makasar. Zato ter- dovratnim Malalanom prerokuje strašno šibo Božjo po kugi in vojski, ter se odpelja proti Ambijonskemu otoku, kjer ve¬ liko trumo otrok kersti in veliko duš Jezusovemu kraljestvu pridobi. Vojniki nekega španskega ladijevja so ravno ondi za kugo hudo merli. Vsak se jih je ogibal, le Ksaverij bil je terpečim na pomoč, in jim je neverjetno veliko dobrega storil. Nek Portugalec, Aravs po imenu, pomagal mu je z dovaževanjem zdravil in živeža. Nekega dne ga Ksaverij da vina za bolnika prositi, in Aravs reče, ker je vino nerad dal, da je to zadnje, ki ga ima od njega upati, Svetnik, to zvedeti, reče v sveti gorečnosti: „Kako more Aravs vino za¬ se obderžati in ga udom Jezusa Kristusa odreči, on, ki bo kmalu umeri in čigar vse premoženje bode potem med ubog 0 razdeljeno?!" V malo dneh se prerokba izpolni. — Po od¬ hodu tega brodovja poda se Ksaverij na Moluške otoke- Gredč mu pade persni križ v morje. Prišedši na enega teh otokov priplava rak z njegovim križem v škarijah, in polo* živši ga na suho zgine zopet v globino. Med tem ko Fran' čišek na otoku Rosalao enega .samega pogana spreoberne, kteri po njegovi prerokbi čez 40 let kot svetnik umerje, pri' meri se mu na otoku Ulate bogata žetev. Otočani namreč stali so oboroženi, in kralj v glavnem mestu je bil od so¬ vražnikov zajet. Vže se mislijo za voljo pomanjkanje vode udati, ker so jim sovražniki vse vodotoče in studence za- perli. Ksaveriju se posreči, da pride v mesto. Postavi se pred kralja, in pravi: „Dovoli mi, križ tukaj postaviti, in zaupaj v Boga, kterega sem ti jez prišel oznanovat. Njemu je vf>0 pokorno, in On da dežja, kedar se mu dopade. Obljubi mh ako nas usliši, da boš Njegovo vsemogočnost spoznal, in s0 s svojimi podložnimi Njegovi sveti postavi podvergel." Kralj obljubi. Ksaverij da križ postaviti, se verže vpričo nešteviln 0 trume ljudstva na tla, in prosi za Kristusove kervi volj 0 dežja, ljudstvu na blagor. Komaj molitev dokonča, prevleč 0 se nebo z oblaki, in kmalo pade toliko dežja, da so zop et za dle časa z vodo preskerbljeni. Sovražniki vsled tega ne¬ hajo mesto oblegati; kralj pa in vse njegovo ljudstvo prejn° sv. kerst. Na kraljevo prošnjo Ksaverij še drugim njegovi 03 ljudstvom cele tri mesece sv. vero oznanuje. Med veliko spr 0 ' obernjenci v mestu Fernate bila je saracenska kneginja Poca- raga, ki je bila Indijanom in Portugalcem izgled pobožnosti- 3. gruden: Sv. Frančišek Ksaverij, Indijanski apostol. 419 10. V Ternatu svetnik izve, da se kakih 60 milj od tod nahajajo otoki, kjer je bilo že poprej kerščanstvo vpeljano, pa je bilo sedaj že skoraj ugasnilo. Dasiravno mu prijatelji pripovedujejo, kako so otoki nerodovitni, sape silno nezdrave, vedni potresi in nevarnosti za voljo ogenj bljuvajočih gorh, da so naselniki silni divjaki, s ur o vej ši memo vseh barbar¬ skih ljudstev, ki celo svoje postarane starine pri pojedinjah žr6, vendar Ksaverij po vsi sili hoče tje, da bi njih duše otel. Namestnik toraj okliče prepoved, da ga nobena ladija ne sme na te otoke prepeljati. Nad to posilnostjo se Fran¬ čišek očitno pritoži, rekoč: „Kdo so ti ljudje, da hote Božji vsemogočnosti meje staviti, in milost našega Izveličarja s tako malo mero meriti ? So li tako terda serca, ki bi se mo¬ gla moči Najvišjega zoperstaviti, ako se mu dopade, je ome¬ čiti, tisti moči, ki suho drevo ozeleni in iz kamenov more storiti Abrahamovih otrok? Ali naj bi bila ta ljudstva od naj svetejše daritve izključena, ktero hoče Kristus v vseh na¬ rodih Svojemu nebeškemu Očetu prinašati ? Da, ako bi ti otoki imeli lepo dišečega lesa ali zlatih rudnikov, s serč- nostjo bi se kristijani tje upali; ker so pa le duše ondi pri¬ dobiti, zato so take mevže in strahopezljivci. Ali naj pa ljubezen manj vaga, kakor skopost in lakomnost?" Ksaverij vč se na ladijo spraviti, in pride na otok More, kjer pre¬ bivalce v pervi vesi s svojim ljubeznjivim obnašanjem kmalu pridobi. Večina izmed njih so bili že kerščeni, pa se jim je o tem le še malo sanjalo; njih vera je bila zmes iz moha- medanstva in poganstva. Po spreobernjenji perve vesi hodi od kraja do kraja in velika množica nevernikov se spreo¬ brača, križi se postavljajo in cerkve zidajo. Tolo, glavno mesto na tem otoku s 25,000 prebivalci, in pa mesto Mo- moja ste se popolnoma pokristijanili. En sam rod, Javari imenovani, divje ter v dupljah in gozdih prebivajoče ljud¬ stvo, ga noče poslušati, in ga hotč še celo kamnjati; a Bog ga po čudeži otme. Ksaverij namreč urno nek hlod ob bregu reke v vodo potisne, in ta ga kakor blisk unkraj splavi, kjer ga kamenje nič več ne doseže. Čez tri trudopolne pa bla- govite mesece se verne nazaj v Goo, da bi sodelalcev poiskal in nektere redovne zadeve vredil. V Malaki je že na odhod v Goo pripravljen, ko ravno nektere ladije iz Kine v luko prijadrajo. Na eni teh ladij je bil nek Japonec, Anger po imenu, bogat in plemenitega rodti, ki je bil pa v svoji mla¬ dosti razujzdanec, in je poznejše v nekem prepiru enega svo¬ jih rojakov ubil, in sorodniki tega pobitega so mu bili vedno za petami, da bi se nad njim zmaščevali. Ta Anger razo- 27* 420 3. gruden: Sv. Frančišek Ksaverij, Indijanski apostol. dene gredoč med vožnjo po morji kupcu Alvarecu te griz- Ijeje svoje vesti, in Alvarec ga tolaži, da bode v Malaki ne¬ kega svetega in učenega duhovna, in po njem popoln mir svoje duše našel. Anger dobi Ksaverij a v Malaki, ravno ko v cerkvi Matere Božje moli. .Odkrije mu vse svoje serce. Svetnik ga poln prijaznosti sprejme, v kerščanstvu poduči, in odpošlje, naj bi njegovo spreobernjenje uterdil, z dvema služabnikoma v Goo, kamor je sam mislil kmalu priti. Ksa¬ verij odjadra v Kohin. V Cejlonski morski ožini zajme la- dijo silna vihra, ki tri dni zapored buči in razsaja. Ksaverij vse, ki so bili na ladiji, spovč, opominovaje jih k molitvi. V trenotku pa, ko vihar ladijo proti morskim pečinam dervi, in že vsi mislijo, da pojde v drobne kosce in oni v propad, stopi Ksaverij naprej, in, globinomerni svinec na dno spu- stivši, zakliče: „ Veliki Bog, Oče, Sin in sv. Duh, usmili se nasl“ in — ladija obstoji, vihar se poleže, in vsi so rešeni. 11. Sv. Neže den 1. 1548 dospe svetnik v Kohin, odko¬ der po sodelalcev v Evropo piše. Potem obišče ribiško ob¬ režje, kjer ga Paravi, njegovi pervi spreobernjenci z neiz¬ rekljivim veseljem sprejmejo. Na Cejlonskem otoku spreo- berne Kandskega kralja, in pride 20. sušca v Goo. Tu poleg drugih apostolskih del Angerja naprej podučuje, in ga bin- koštni praznik z njegovima služabnikoma vred kersti. Anger prejme po svoji želji ime „Pavelod sv. vere,* ker seje ustav v Goi tako imenoval. Razodeval je Anger toliko pobožnost, da se v Ksaveriji želja obudi, luč sv. evangelija tudi na Ja¬ ponsko zanesti, ker je že pri pervem Japoncu tak lepi sad obrodilo. Tudi ne prezrč, da mu je previdnost Angerja za kažipota poslala. Za voljo neugodnega letnega časa mora vendar čez poletje v Goi ostati. Med tem, da se za apostol¬ ska dela zopet okrepča, uda se notranjemu življenju. Odtegne se v svojo na nekem vertu postavljeno samijo, kjer ga Bog s toliko tolažbo navdaja, da mora večkrat obleko na sebi razgaliti, da mu ljubezni plamteče serce ne poči. Za te dobe pride pet jezuitov, med njimi o. Kaspar Barceja, iz Ev¬ rope v Goo. Ksaverij jim odkaže pokrajine njih delovanja, jim poda v 30 točkah zapopadene potrebne nauke, in odide potem v Malako, da bi od tod na Japonsko odrinil. Tukaj izvč, da je eden japonskih kraljev odpravil poslancev v In¬ dijo, ki naj bi kerščanskih učenikov pridobili. Napeljalo k temu ga je namreč to-le: Bila je v onih pokrajinah neka tako imenovana „opuščena hiša,“ ker so zarad razsajanja hudobnih duhov morali ljudje iz nje pobegniti. Ko Portu¬ galski kupci tje pridejo, odda se jim ta hiša za prebivališče; 421 3. gruden: Sv. Frančišek Ksaverij, Indijanski apostol. da pa hudobne duhove preženč, zaznamovajo po vseh ste¬ nah podobo sv. križa. Kralj, to zvedeti, da znamenje križa ne le v svoji palači in ob cestah postaviti, temuč odpravi iz radovednosti, kakošna more ta vera biti, one poslance v Indijo po mož, ki bi bili v njej dobro podučeni. Vsled tega se Ksaverij z odhodom podviza, ter se 24. junija 1. 1549 s Pavlom od sv. vere in njegovima služabnikoma, Janezom in Antonom, na kitajski ladiji v Japonijo odpelja. Ta dospč 13. avgusta 1. 1549 v Kangoksimo, Pavlov rojstni kraj. Gredoč med vožnjo učil se je Ksaverij od Pavla začetnih vodil ja¬ ponskega jezika. Ta nauk nadaljuje na Pavlovem domu še 40 dni, ter med tem vso njegovo družino spreoberne in kersti. Berž po prihodu v Kangoksimo pa odpravi se Pavel do kra¬ lja, šest milj od tod oddaljenega. Kralj ga prijazno sprejme, in radoveden, kakor vsi Japonci, postavi mu sto in sto vpra¬ šanj, kakova je dežela, od koder pride, kako se ljudje ondi obnašajo, kako vero, kakove šege in navade imajo. Pavel go¬ vori posebno o kerščanski veri, in videti, da ga radi poslu¬ šajo, pokaže jim lepo podobo Marije z detetom Jezusom v naročji, ktero mu je Ksaverij bil podaril. Kralj s svojimi dvorniki pade pred to podobo na kolena, in jo potem ukaže njegovi materi nesti. Pavel pripoveduje materi kraljici vse prigodbe iz Jezusovega življenja, ki se jej tolikanj dopadajo, da, ko Pavel na svoj dom odide, nekega dvornika za njim pošlje s prošnjo, da bi še njej eno takih podob oskerbel. Ksaverij, te ugodne volje na kraljevem dvoru jako vesel, tem več hiti, deželnega jezika se naučit. V praznik sv. Mi¬ hela poda se v kraljevo dvorano, kjer ga po Pavlovem pri¬ poročilu z veliko čestjo sprejmč. Kralj in kraljica kratko¬ časita se ž njim dolgo v terdo noč. Ne moreta se dosti na¬ čuditi, da so Ksaverij in njegovi tovarši samo za tega del svojo domovinov zapustili in v tolikih težavah in nevarnostih v Japonijo prišli, da bi jim pravi pot v zveličanje pokazali. Pri tej priliki izreče kralj znamenite besede: „Le dobro shra¬ nite svoja sv. pisma in bukve, zakaj če je vaša postava prava, uperli se bodo vsi hudobni duhovi zoper njo, in od njihove zlobnosti se vam je vsega bati. “ Na to da svetniku dovoljenje, da sme po vseh njegovih deželah pridigati, očitno nazna- nivši tudi svojim podložnim, da smejo brez strahu kerščan- sko vero sprejeti. 12. Neutegoma jame Ksaverij v Kangoksimi pridigati, začenši z razlaganjem pervega člena apostolske vere. Nauk od trojedinega Boga in vsemogočnega Stvarnika nebes in zemlje napravi strašansk hrup, kajti Japonci so bili v naj- 422 3. gruden: Sv. Frančišek Ksaverij, Indijanski apostol. ostudniše malikovanje pogreznjeni. V sami Meaki, glavnem mestu največega japonskega otoka, (vsa Japonija je kedaj 66 malik kraljestev po skoraj neštevilnih otokik obsegala), je bilo 3,893 mir ali tempeljnov ptujik malikov, in 2.117 mir, ali tempeljnov starik japonskih božanstev. S pervega so se tej novi veri posmekovali; umniši vendar so sklepali, da je skoraj neverjetno, da bi kak ptujec brez lastnega dobička tako dolg pot storil, naj bi jim pravljice dopovedoval. Za tega del ravno ti svoje dvome svetniku razodenejo, in Ksa¬ verij jim jik tako jasno razloži, da jik že v malo dneh mnogo sv. kersta prosi. Ksaverij je vendar te misli, da bi se evan¬ gelije še le tedaj kitro razširjalo, ako bi se „bonci“, (mali¬ kovalski dukovni, kterik je bilo 50.000), dali pridobiti. Zato se loti njihovega glavarja, 80 let starega moža, ki je bil za voljo svoje učenosti in rednega življenja tako spoštovan, da mu je kralj najvažnejša opravila zročeval. Prepriča ga, da je kerščanska vera resnična; a ne more ga pripraviti, da bi svoj napuk pod evangeljski jarem ponižnosti vklonil. Kavno tako tudi drugi „bonci“ sicer radi njegove pridige poslu¬ šajo; pa čutijo se preslabe, da bi svoje nerodno življenje po naukik sv. evangelija vravnali in se časnemu dobičku odpo¬ vedali, ki jim ga je njikova služba prinašala. Samo dva, manj spačena od drugik, sprejmeta kerščansko vero; vsi drugi pa stavijo Ksaveriju mnogo ovir, videti, kako se ljudstvo v obilnih trumah k kerŠčanstvu spreobrača. K spreobračanju pa Ksaverijevo ostro življenje in čudeži, ki jik Bog po njem dela, največ pripomorejo. Največ hrupa vzdigne ta-le čudež: Hči nekega plemenitaša umerje v najlepšik mladih letih. Že tisoč obljub stori oče svojim malikom, pa le ni uslišan, in to ga pripravi v divjost in obupnost. Dva novospreober- njenca ga skušata utolažiti, sveto vaj e mu, naj se na Ksaverija oberne in ga prosi, da mertvo hčer zopet oživi. Žalostni oče hiti k svetniku, mu pade k nogam in ga roti s solzami v očeh, naj njegovo hčer zopet oživi, in potem koče rad ker¬ ščansko vero sprejeti. Ksaverij, ginjen po očetovih prošnjah, še bolj pa po nesreči ajdovskega ljudstva, moli s svojim to- varšem Fernandecem za mertvo hčer. Spoznavši po Božjem razsvetljenji, da je uslišan, vstane od molitve, rekoč: „Idi, tvoja hči živi.“ Japoncu se zde te besede nespodobna šala, ter ves nejevoljen pravi: „Kako je to, jez sem svojo hčer mertvo zapustil, on pa pravi, da živi?“ Ves skernoben gre domu; na potu pa mu pride eden služabnik naproti in mu vesel zakliče, da njegova hči živi in je popolnoma zdrava. Veselja in stermenja kiti, kar le more, domu. Ko pa v hišo 423 3. gruden: Sv. Frančišek Ksaverij, Indijanski apostol. stopi, steče mu hči v naročje, in na vprašanje, kdo jo je smerti odvzel, pripoveduje, da sta po njeni smerti dva če- stitljiva moža prišla, in sta njeno dušo hudobnim duhovom iztergala, ki se je zopet v truplo povernila, ter da je sedaj popolnoma zdrava. Berž se verne oče s hčerjo vred nazaj h Ksaveriju, se mu zahvalit. Hči, komaj da svetnika ugleda za¬ kliče: „Oče, to sta tista moža, ki sta me peklu iztergala," in jima pade k nogam, kakor tudi oče. Oba prejmeta po¬ duk, in potem sv. kerst. Vsa hiša in mnogo drugih posnema njuni izgled. Velik hrup nastane po vsem kraljestvu in ja- derno se sv. evangelije razširja. 13. Nad tem vspehom sv. evangelija se „bonci“ prestra¬ šijo ; bojč se za svojo čest in živež. Zato sklenejo, evrop¬ skega bonca, kakor so Ksaverija zvali, pogubiti. Zmirjajo ga in mečejo s kameni, ter gredč poslednjič h kralju naj bi ga naklonili, da tega Evropejca izžene. V tem jih ta okolščina Še bolj podpira, da kralj ni bil dobre volje, ker so Portu¬ galci, ki so poprej zmiraj v Kangoksimo zahajali, letos v Firandski luki, ki je bila last njegovih sovražnikov, ostali. Kralj je namreč mislil, da bode po tem načinu kupčija škodo terpela, in bi bili misijonarji to lehko odvernili. Vendar pa zvit in precejen, toda ne mož beseda, boncem odgovori, da ni nikedar mislil vere kaj spreminjati, in je le zato Evro¬ pejcem se naklonjenega skazal, da bi portugalske kupce v svoje kraljestvo privabil in tako svojim podložnim koristil; ker pa niso mož beseda ostali, vedel se bode že nad njimi maščevati. Nektere dni potem izide kraljev razglas, kteri misijonarjem pridiganje, podložnim pa kerščansko vero pod smertno kaznijo prepove. Ksaverij hiti h kralju in ga zago- tovlja, da od odhoda svojih rojakov nič ni vedel, in da si kode vse prizadel, drugo leto jih zopet le-sem potegniti; toda kralj po boncih prestrašen, ostane pri svojem sklepu. Ksaverij toraj vredi malo kerščansko občino, in zapustivši Jej Pavla z lastnoročno mu spisanim katekizmom, poda se na prej v kraljestvo Firando. Kerščanska občina Kangoksin- ska pa ostane, akoravno so bonci Pavla pregnali, tako zve¬ sta in terdna v veri, da je bilo v 13 letih po njihovem pri- zadetji 500 malikovalcev spreobernjenih, in je kralj, željen, da hi bili vsi njegovi podložni tako zvesti, Jezuitskemu pro- vincijalu v Indijo po misijonarjev pisal. — V Firandu, kamor se Ksaverij po velikem terpljenji in po mnogih nevarnostih 8 svojimi tovarši pripelja, sprejmč ga Portugalci z največim v eseljem in strelanjem. To poklanjanje pridobi mu toliko Šest, da mu kralj — tudi na kljubovanje Kangoksimskemu 424 3. gruden: Sv. Frančišek Ksaverij, Indijanski apostol. kralju — precej neomejeno oblast podeli, da sme v vsem kraljestvu kerščanstvo oznanovati. V dvajsetih dneh je že veČ ajdov kerščenih, kakor v Kangoksimi leto in den. Spodbujen po tem izverstnem vspehu sklene Ksaverij, v glavnem mestu vsega japonskega kraljestva, v Meaku, sv. evangelije oznano¬ vati. Pot tje ga pelja najprej v glavno mesto Nangatskega kra¬ ljestva, 120 milj od Firando. Tu biva mesec dni, pa brez sadu. Od tod gre še 100 milj naprej v Meako, da bi od Daira, (glavarja čez vso Japonijo) dobil dovoljenje, po vsem kraljestvu pridigati. Cele tri mesece do tje bodi, ker večkrat zajde, mora čez sterme gore, velike reke in morske ožine, in poleg tega še po nekterih vaseb in tergib pridiguje, kar ga sem ter tje v smertne nevarnosti pripravi. V nekem me¬ stu ga že iz mesta tirajo, da bi ga kamnjali, kar straho¬ vita nevihta njegove ubijalce razkropi. Februarija 1. 1551 pride na posled v Meako. Kubo (pervi cesarjev minister) se je ravno zoper daira spuntal, in tako ni bilo mogoče svet¬ niku, zaslišanemu biti. Za njegove pridige skoz 14 dni v teh zmešnjavah nihče ni porajtal. Vsled tega se verne nazaj v Amanguhi, glavno mesto Nangatskega kraljestva. 14. V Amanguhi Ksaverij kralju sporoči, da mu je od namestnika iz Indije in od škofa' iz Goe pisem in daril pri¬ nesel. Kralj ga prijazno sprejme, občudovaje nenavadna, v Japoniji neznana darila, ter ponudi svetniku veliko zlata in srebra. Ker pa Ksaverij tega ne vzame, marveč pove, da ni za voljo denarjev v Japonijo prišel, začudi se kralj, rekoč: „Kako, naši bonci zlata in srebra nikoli niso siti, ti pa no¬ češ niti tega niti unega?l“ Še bolj se kralj zavzame, ko Ksa¬ verij na njegovo vprašanje, kaj da bi mu bilo všeč, nič dru¬ gega ne zahteva, nego dovoljenja, v njegovem kraljestvu po¬ stavo pravega Boga oznanovati. Kralj prepričan, da mora Ksaverij velikodušen možak biti, ukaže dovoljenje očitno razglasiti, ter ob enem prepovedati, da nihče ne sme misi¬ jonarjem kaj žalega storiti. Podari jim tudi nek star bon- covski samostan za stanovanje in lep prostor za cerkev. Urno se lotijo sedaj misijonarji svojega apostolskega dela; a nihče ne prosi kersta, ker noče noben pervi biti. Nekega dne pridi¬ guje Fernandec na enem velikih tergov, od velike trume ve- dečnih obdan. In stopi nekdo iz med množice, zaničuje nove nauke in pljune očetu v obraz. Vsa množica postane neje¬ voljna, le Fernandec je miren, da še z ustmi ne zmerdne, temuč se obriše in pridiguje naprej. Iz tega nek japonski plemenitaš, ki je sicer le vgovarjat prišel, sklene: „Vera, ki moč daje človeku, tako krivico poterpeti, mora biti Božja* 425 3. gruden: Sv. Frančišek Ksaverij, Indijanski apostol. in ti evropejski bonci, ki tolike žertve prinašajo, svet in smert zaničevaje, si morajo večnega zveličanja, ki ga upajo in večnega terpljenja, s kterim hudobnim žugajo, svesti in prepričani biti. Razumnost zahteva, da se toliki darovi in toliki zlegi lehkomi- seljno ne zaigrajo.“ Po pridigi gre h Ksaveriju, in hoče kri- stijan postati. Po prejetem nauku je ta pervi, ki je v Aman- guhi slovesno kerščen. Njega kmalu posnema čez 500 ajdov, med njimi nek učeni imenitni in možak, ki je bil za Lavren- cija kerščen in je potem 30 let v Japoniji kerŠčansko vero oznanoval, veliko imenitne gospode spreobernil, ter veliko množico mladeničev v sv. cerkev pripeljal. Od njega poizv6 Ksaverij nesramno živ¬ ljenje malikovalskih boncev, ter njihove sle¬ parije in goljufije, s kte- rimi so iz ljudi denar izžemali, in jih zato v zmoti priderževali. Te njih gerdobije sedaj Ksaverij očitno razo¬ dene, ter s svojimi pri¬ digami in razgovori tako deleč pripravi, da se bonci za užugane spoznavši preoblečejo, svoje peklensko roko¬ delstvo opustč in za¬ pored h Kristusovi veri se spreobračajo. Spo¬ štovanje malikov jame zginjati, mestu njih pa se pravi Bog moli in Njegov zvesti služabnik Ksaverij česti. Sploh velja za moža, kteremu ga v kreposti in učenosti ni enakega. Bog sam povzdigne njegovo spoštovanje po velikih čudežih. Nek mertudni, sključeni nemec se ozdravi in jame govoriti, drug glušec presliši, Ksaverij sam prejme dar jezikov. Tako nanese, da se tega leta, ko Ksaverij v Amanguhi biva, nad 3.000 ajdov da kerstiti, iz kterih potem ravno toliko, apo¬ stolov sv. vere postane. Med tem, ko ima svetnik . najboga¬ tejšo žetev od svoje apostolske setve, dojde mu iz Indije nujno povelje, neutegoma tj e iti. Ob enem dobi pismo od Bungiškega kralja, v kterem ga prosi, naj nazaj gredoč skozi 426 3. gruden: Sv. Frančišek Ksaverij, Indijanski apostol. Funaj, glavno mesto njegovega kraljestva, popotuje, ker tako silno želi, ž njim se pogovoriti. Vsled tega pokliče dva pa¬ tra iz Firanda, in zročivši jima skerb za kerščansko občino v Amangubi, popotuje z Lavrencijem in še 4 drugimi ker- ščanskimi gospodi sredi meseca septembra 1. 1551 v Funaj. 15. Kakor po navadi, bodi Ksaverij peš, in nosi oltarni kamen s svetinjami, kelih in druge cerkvene posode v vreči na herbtu. Komaj pa se na pot odpravi, mu silno noge za- tek6; a to ga na potu ne zaderžuje, dokler mu naposled to¬ like bolečine v glavo stopijo, da mora v neki vesi 3 milje od mesta zaostati; njegovi spremljevalci pak gredč naprej. Od njih izv6 Portugalski ladijevodja Edvard Gama, vstavivši se eno miljo pred Funajem, od Ksaverijevega prihoda. Pri tej priči veli vsem Portugalskim kupcem, da gredč svetniku, kteremuje med tem zopet toliko odleglo, da se je na pot podal, ž njim na čelu in na konji naproti. Ugledavši ga, stopi ka¬ pitan s konja, se mu verže k nogam in poljubi roko, poln zavzeme, da vidi poslanca apostolskega sedeža v taki borni opravi in z vrečo obloženega. Ksaverij slehernega objame in se veselja joče, vendar pa ga ne morejo pripraviti, da bi konja zasedel. Prišedši na krasno olepotičeno ladijo štirikrat vse kanone sprožijo in oznanujejo bližnjemu mestu neko po¬ sebno prigodbo. Kralj pošlje enega svojih dvornikov gledat kaj da je. Gama odgovori, da se praznuje Ksaverijev prihod, kterega, ker je velik in izversten možak, tudi Portugalski kralj visoko spoštuje. Dvornik se nad tem bolj zavzame, čem hudobniša so bila obrekovanja, ktera so bonci z Amanguhe v Funaji raztrosili, da je Ksaverij s hudiči v zvezi, česar so bili sami videli in je tak malopridnež, da se že golazni nad njim studi, ktere je ves živ itn. Na dalje pripoveduje dvornik, da je njegov poglavar silno umen mož, ki se v sodbi ne prenagli in če ga Portugalci zagotovijo, da je Ksaverij brez graje, gotovo jim bode več verjel, kakor boncem, od kterih pač dobro ve, da so nevoščljivi hudobci. Sedaj začne Gama za Ksaverijevo čest se potezati, našteva njegova dela, zasluge in čudeže ter sklene s tem, da vse povedano še ni senca proti temu, kar je doprinesel. Dvornik, vesel tolike hvale, vse to sporoči svojemu kralju, kteri Ksaveriju slo¬ vesno spremstvo in z lastno roko pisan list dopošlje, prosč ga, da naj k njemu pride in ga uči pravega Boga spozna¬ vati. Ksaverij odgovori ustmeno, da bode povabilo izpolnil- 15. Na Gamovo silno prigovarjanje svetnik dovoli, da ga v najslovesnišem obhodu h kralju peljajo. Kralj, stojč g» pričakovaje, mu gre sam na proti, poklonivši se mu na za- 427 3. gruden: Sv. Frančišek Ksaverij, Indijanski apostol. Čudenje vsem trikrat do tal. Ravno tako nasproti stori Ksa- v erij, ter kože kralju roko poljubiti; a kralj se vzdigne in ^u veli poleg njega se vsesti. Po kratkem pogovoru Ksa- yerij s svojo ljubeznjivostjo kralja tolikanj prevzame, da mu J® ves zaupen, kakor kakemu staremu znancu. Ko se govo- riCa tudi na sv. vero zasuče, razloži Ksaverij ob kratkem poglavitne resnice. Kralj ga z veseljem in začudenjem po- ®luša, rekši potem bratu: „Ali more kaj lepšega in visokej- ega biti, kakor smo ravno slišali ? Ali je kaka reč, ki bi pila bolj po pameti ? Naši bonci nam le basni pripovedujejo, ln ne morejo govoriti, da ne bi sami sebi ugovarjali; njib bednost je le zmešnjava." Odsl 6 zahaja Ksaverij s svojimi k>varši večkrat na kraljevi dvor. Vedoč, da se vera teško v vede, kjer strasti gospodujejo, trudi se pred vsem drugim niladega kralja nakloniti, hudemu nagnjenju moško se zoper¬ staviti in vse netila hudih strast od dvora odpraviti, česar se *Uu z Božjo milostjo tudi posreči. Potem ga nagne k obilnim tuilodarom, da bi po njih milost vere dosegel. Tudi v to uralj dovoli, akoravno so ga bili skopuhi bonci učili, da so Ubogi od bogov zapuščeni ljudje. Zraven tega uči Ksaverij po hišah in mestnih tergih. Pri tem mu kraljeva naklonje¬ nost veliko pomore, da obilna množica sv. kersta prosi. En- krat pridiguje na velikem mestnem tergu, kjer se do malega 3yi prebivalci snidejo. Tu stopi nenadoma najbolj učeni in čislani izmed boncev, po imenu Giran, s kterim se je Ksa- ^erij večkrat na dvoru o veri razgovarjal, pred njega, da bi Japonsko vero očitno branil. Ali Ksaverij ga o resnici sv. ^ere tako določno in jasno prepriča, da Giran, na kolena padši, s povzdignjenimi rokami in ves objokan glasno spoz¬ nava: „Tebi, o Jezus Kristus, edinorojenemu Sinu pravega ,.°g_ a , se udajam: Tebe spoznavam v svojem sercu in s svo- ustmi kot svojega Stvarnika, Gospoda in Odrešenika. Jll j 5 japonsko ljudstvo , čujte , vi bonci , moji bratje! jez 8 poznavam, da vse, kar sem govoril in učil, ni nič drugega, nego laž, in da ni drugega pravega Boga, razen tega, kte- r ega ta sveti mož oznanuje. Prosim vas v vsi ponižnosti od- Puščenja, da sem vas dosihmal goljufal, in vas rotim, vsemu 8 ^etu oznaniti, da sem svoje zmote spoznal, in sedaj nobene Uruge vere za pravo ne spoznavam, kakor kerščansko, ki se v am tu oznanuje." Ta tako nenadejana spreobernitev napravi Jeliko hrupa pa tudi tolik pretres v sercih, da jih še tisti nen nad 500 sv. kersta prosi; a Ksaverij ga le Giranu in nekterim drugim bolj podučenim podeli, odloživši druge v j Prihodnji čas, da jih med tem d& dobro podučiti. 428 3. gruden: Sv. Frančišek Ksaverij, Indijanski apostol. 16. Zarad Giranovega tako očitnega spreobernjenja s® i drugi bonci grozno raztogote, in premišljujejo, kako bi mogb apostolskega moža pogubiti. Vsled tega nameravajo punt ■ vzdigniti in v tej zmotnjavi svetnika s Portugalci vred vbiti- j i Na povelje narvišega bonca zaprč vse tempeljne in na njihovih vratib vkaze nabijejo, da je prepovedano malikom darovati) i dokler Portugalci niso iz dežele pregnani. To ima vspeki razdraženi pogani prihrum6 nad bonce, da naj jim tempeljne odpr6, ker se pa to ne zgodi, hočejo Portugalce napasti. Z® j ib dere na tisoče proti luki. Portugalci, videti nevarnost, s® s čolni umaknejo na morje. Tu se še le Gama domisli, da j® Ksaverij v mestu ostal in je vsem nevarnostim izpostavljen. Vernivši se v mesto najde ga v borni koči, ko ravno nek' tere kristijane k mučenstvu spodbada. Roti ga, naj mesto za' pustivši, otme svoje življenje; pa zastonj. Na to se vern® Gama nazaj k svojim ljudem, nagniti jib, da bi ž njim vred za sv. vero umerli. Med tem vendar kralj s svojimi vojniki upor zaduši. — Sedaj mora svetnik, ker je bilo njegove pri' čujočnosti v Indiji silno potreba, na ladiji proti Goi odri' niti; bilo je 20. novembra 1. 1551, ko je dve leti in štiri mesece v Japanu seme Božje besede sejal, ki je poznejše lep sad obrodilo. Pri kralji se poslovljaje govori mu tako živo na serce, da kralj začne jokati; a preveč je bil še tedaj po' željivosti podverŽen, da bi se bil do dobrega spreobernil- Zgodilo se je to Še le nektera leta poznejše, ko je, sv. kersl prejemši, resnično kerščansko začel živeti in je v tem do smerti stanoviten ostal. L. 1552 začetkom februarija prid® Ksaverij v Goo. Po opravljenih pozdravilib v ustavu Šen' Paveljskem vpraša, če nimajo v hiši nekega bolnika. Imenu¬ jejo mu nekega, kterega so zdravniki že zapustili, in ki ravn® v poslednjih zdihljejih pojemlje. Berž hiti k njemu, bere s v- evangelije nad njim, umirajoči pride zopet k zavednosti, okreva in se popolnoma ozdravi. Misijonarji, ktere je Ksaverij pred svojim odhodom po raznih pokrajinah razposlal, do maleg a vsi pridejo v Goo z naznanili, koliko sadu da je njihov trud obrodil. Na ribiškem obrežji, kjer je bil o. Anton Kriminal ubit, je seme njegove kervi najlepšega sadu prineslo. Bil® je ondi že nad 5000 večidel gorečih kristijanov. Nič manj¬ šega vspeha ni imelo kerščanstvo po Molukih in Morejskik otokih. Goa sama je skoraj popolnoma kerščansko mesto po¬ stala, in razen tega sta se kralja Tanorski in Trihenamal' ski spreobernila. — Sedaj oberne Ksaverij svoje misli \ Kino. Na njegovo prigovarjanje dovoli Indijanski kraljevi namestnik veliko bogatih darov za kineškega cesarja, in $® 429 3. gruden: Sv. Frančišek Ksaverij, Indijanski apostol. Ve S denarja za napravo dragocenih cerkvenih oblačil in po- s °d ter podob svetnikov, da bi Kitajcem visokost kerščanske T. ere za sedaj najprej v podobah pred oči postavil. Škof J 11 !* da z zlatimi čerkami pisan in s krasnimi podobami olep- j a n list na pot, v kterem je bila svetost kerščanske vere raz- °zena. S tremi mašniki in kupcem Jakopom Perejro, svojim I krčnim prijatlom, odrine Ksaverij 14. aprila L 1552 ravno Meliki četertek iz Goe. Med vožnjo opominja svoje tovarše z Žalostnim obrazom za mesto Malaka moliti, ker kuga ondi razsaja. Ksaverij je le preres govoril, kajti huda, nalezljiva ^mrzlica je najterdniše možake v naglici pobirala. Nikedar r>i8o toraj Malačani svetnika tolikanj, kakor ravno sedaj, za- eleli. Komaj stopi na suho, najde priložnost dovolj, mno¬ gotera dela usmiljenja opravljati; vsi hot6 v njegovem na¬ ročji umreti. Ustanovivši svoje tovarše v bolnišnico ukaže uboge, £i jih sem ter tje po mestnem tlaku najde ležati, tje zana- ati. K° je z bolniki napolnjena, da za druge iz desek od razbitih ladij koče postaviti, ter živeža in zdravil oskerbeti. rav čudež je bil, da on in njegovi tovarši pri tej trudo- Polni skerbi in postrežbi bolnikov niso oboleli. Očiten čudež Je bilo oživljenje nekega mladeniča, ki je v zmoti strupeno puščico v usta del. Ksaverij pride tje ko ga ravno mislijo *iesti k pogrebu. Na materni jok in stok prime mladeniča 2a roko, rekši: „France, v imenu gospoda Jezusa Kristusa ^stani!“ Mladenič vstane, in stopi potem v društvo Jezusovo, vo mrenje nekoliko pojenja, misli svetnik na daljno po¬ potovanje, gredoč s svojimi ljudmi na ladijo, ki v Sancijan edrine. Po 14 dnevni vožnji poide jim sladka voda. Zarad ega pomanjkanja jih že nekoliko pomerje, nekoliko jih leži olnih po posteljah. Vsi pridejo k svetniku, rotč ga, naj iz- ^ r . os L VO( ^ e z ne bes. Veli jim moliti in se umakne pred nji- rui. Cez nekaj časa stopi z malim dečkom v ladijico, mu da gorske vode pokusiti in ga vpraša, je li sladka ali slana. eček mu odgovori: „Slana.“ Potem mu jo veli še enkrat Pokusiti, in deček pravi: „Sedaj je pa sladka." Na to ukaže vsaverij vse posode z vodo napolniti, jih pokriža, in bila Je najboljša studenčina, ki je ne le zdrave poživila, ampak t( idi bolnike ozdravila. Med to vožnjo pade tudi nek otrok ^ morje, čigar oče je bil mohamedan. Čez tri dni obljubi Ksaveriju kristijan postati, če mu Bog njegovega sina zo- Pet podari. Predno četerti den solnce vzhaja, stoji otrok zdrav ^a palubi. Vedel je le, da je v morje padel, ne pa, kaj se Je potem ž njim godilo. Ves vesel d& se oče z ženo in otro¬ kom vred kerstiti. 430 3. gruden: Sv. Frančišek Ksaverij, Indijanski apostol. 17. Čez 23 d ni prijadrajo v Sancijan, kjer so Portugalci s Kitajci kupčevali, pa vendar brez nevarnosti za prostost ali življenje niso se upali na suho stopiti. Med ondotnimi kupci bil je nek Velijo, dober pa vesel človek, nezmerno bogat in svetniku, kterega je iz Japonije poznal, jako na¬ klonjen. Ksaverij gaje večkrat svaril, naj svojo poželjivost berzda, a tega ni mogel skleniti. Dajal pa je obilno milo' ščine in Ksaverij je za uboge od njega vse dobival. Nekega dne potrebuje denarjev za doto mladi siroti, ki je bila v ne¬ varnosti, svojo nedolžnost zgubiti. Gre k Veliju in ga dobi . ravno pri igri. Velijo se iz šale kaže nejevoljnega, rekoč: „Oče Frančišek, kedar igra slabo teče, ni mogoče veliko dati; razumni, kakoršni ste, niste si izvolili ugodnega časa. Svetnik mu odgovori: „Za dobro storiti je zmiraj ugoden čas, in če se ima denar ravno v rokah, kakor vi sedaj, tedaj je najboljši čas ubogajmo dati." Kupec mu reče: „Tu imate ključ do moje blagajnice, vzemite, kolikor hočete." V bla- gajnici pa je bilo 45 tisoč tolarjev v zlatu. Ksaverij jih vzame 300. Kmalu potem prešteje Velijo svoj denar, ter najde, da jih je ravno toliko, kakor poprej; zato misli, d a Ksaverij ni nič vzel, in mu za tega del pri priložnosti oči¬ ta. V neki zamaknjenosti reče mu svetnik: „Lmel si dobr° voljo, polovico Gospodu podariti, On ti bode povernil. V nje¬ govem imenu ti smem obljubiti, da ti časnega premoženja ne bo nikedar manjkalo, in da ne boš umeri, da ne bi dneva svoje smerti vedel. Kedar ti bo vino grenak okus imelo, pri' pravi se potem, kajti le še en den ti bo živeti." Kupec do¬ živi v sreči in obilnosti visoko starost. Ko pa enega dne pn neki slovesnosti vino pokusi, zdi se mu grenkega okusa. r h u se spomni Ksaverijeve prerokbe. Dasiravno ga strah spreleti? daje si vendar serčnost in veli drugim gostom, naj vino 1 55 njegovega kozarca pokusijo, kterim se pa prav dobro doz¬ deva. Na to ukaže drugega vina prinesti, pa tudi to zdi s 0 mu grenko. Sedaj pove gostom Ksaverijevo prerokovanj 0 ? vstane od mize, razdeli svoje premoženje med svoje otrok 0 in uboge, oskerbi svoj pogreb, prejme jutro drugo sv. zakramen te in se vleže potem, dasiravno ne bolan, v mertvaško skrinj 0. Drugi imajo vse to za bledenje in ga skušajo pregovoriti? a on se ne da zbegati, čez malo časa pride njegov služab¬ nik in najde ga mertvega. —• Portugalci, zvedevši o Ksa- verijevem namenu, da se hoče v Kino podati, skušajo ga na vse mogoče načine v tem uderžati, pripovedovaje mu, da še le pred letom Portugalski mornarji, ki jih je vihar na suho vergel, z biči bili razmesarjeni in v temne ječe pom 0 " 3. gruden: Sv. Frančišek Ksaverij, Indijanski apostol. 431 tani, kjer še sedaj zdihujejo , ako smert njih. revi ni konca storila. Ksaverij ostane stanoviten. Sedaj pošljejo Kitajskih kupcev k njemu, da mu ti povedd , kako ostre so ondotne postave. Toda Kitajci so bili previdni možje, in mu še celo svetujejo, v Kino priti, ker je cesar še le pred malo Sasom učenih mož razposlal, ki naj bi od vseh različnih ver od Kitajske na tanko vse razločke poizvedeli. Svetnik, tega silno vesel, se jame na pot pripravljati; preskerbi si drugega tol¬ mača in se z nekim Kitajskim kupcem pogodi, da bi ga po noči na suho postavil in v svoji hiši prikril, dokler bi ga mogel pred Kantonska vrata postaviti. Nasproti pa mu mora Ksaverij priseči, da, ako ga zaprč, se po nobenem terpin- Čenji ne bo dal omečiti, hišo ali ime tega izdati, ki ga je na suho postavil. Že je bilo vse za odhod pripravljeno, kar Ksaverija nenadoma huda merzlica napade, ki 14 dni traja. Med tem vse Portugalske ladije, razen ene, odjadrajo; Kitajski kupec pa tudi gre za svojimi opravili. Tako zajde Ksaverij v največo stisko, toliko da si še življenje ohrani. Kupca do obljubljenega obroka ni bilo nazaj, in tako Ksaveriju ne ostane drugega, nego hrepeneč pogled v ljubeznjivo mu Ki¬ tajsko, kakor je kedaj Mojzes obljubljeno deželo le od deleč videl, vanjo stopiti pa mu ni bilo dano. Slišal je sicer, da misli Siamski kralj sijajno poslanstvo h Kitajskemu cesarju odpraviti ter sklene, berž v Malako se verniti, da bi s po¬ slanci v Kino prišel; toda 20. novembra ga zopet merzlica strese, in Bog mu razodene den in uro njegove ločitve. Odšle je le v nebeško domačijo zamišljen. 18. Merzlice ves obnemogel umakne se Ksaverij v za bolne mornarje odločeno ladijo, ondi kot ubožec umreti. Ali vedno guganje ladije prizadeva mu tolike bolečine v glavi, da že drugi den poprosi, naj ga na suho zanesč. Popuste ga na bregu izpostavljenega vsem nezgodam ostrega letnega časa in merzlim severnim sapam brez podstrešja ležati. Grotovo bi bil le-tu umeri, ako ne bi ga Portugalec, Juri Alvarec, v svojo borno kočo sprejel. Pridružijo se k bolezni bodljaji in močne tesnobe na sapi. Zato pokliče Alvarec ladijskega zdravnika, ki mu pri puščanji neko čutnico poškoduje, česar bolniku omedlevice in božjasti nakloni. Ko mu drugič pušča, studi se bolniku, ki je dosle nekoliko mandeljnov iz usmi¬ ljenja mu podarjenih vžival, nad vsaktero jedjo. Tako pri¬ haja obnemoglost od dne do dne veča; a njegovo obličje je vedno enako veselo. Sedaj pogleduje v nebo, sedaj na bridko martro, in ljubeznjivo z Bogom se pogovarjajo pretaka obilne solze. V takem stanu je do 28. novembra, ko mu bolezen 432 3. gruden: Sv. Frančišek Ksaverij, Indijanski apostol. tudi v glavo stopi. Med to blaznostjo govori z najpriserčnišo ljubeznijo o Bogu in Kitajskem. Na to mu skozi tri dni za¬ pre govorico in slabosti so tolike, da v slehernem trenotku mislijo, sedaj sedaj mora izdihniti. Ko zopet jame govoriti, slišijo se kratke, serčne molitve. V petek 2. decembra 1. 1552 popoldne ob dveh upre oči zopet v bridko martro, in lju- beznjivo izpregovori besede: „V Tebe, o Gospod, sem zau¬ pal, na vekomej ne bom osramoten!“ Zveličansk mir in ve¬ selje mu sije z obraza, in njegova duša preseli se tj e v ne¬ beško domačijo. Živel je le 46 let, poslednjih deset in pol v Indiji. V nedeljo položč ga po mašniško oblečenega brez vseh slovesnost v z neugašenim apnom, napolnjen zaboj, da bi truplo poprej sperhnelo. Med tem razodene Bog v Na¬ varskem kraljestvu svetost Svojega služabnika po tem-le ču¬ dovitem potu: Dosle se je videla na podobi britke martre iz mavca v Ksaverijanski grajski kapeli vsaki petek kri teči; ko pa Frančišek umerje, se kri ni več prikazala. Še den da¬ nes se vidi ta.podoba na ranah z usterjeno kervijo. Ko pa to čudo bolj natanko preiskujejo, najde se, da je vselej, kedarje Ksaverij v misijonu veliko terpel, ali je bilo njegovo življenje v ne¬ varnosti, iz podobe na vseh straneh kri tekla, kakor bi bil Jezus ž njim vred hotel terpeti, kedar je Njegov služabnik iz ljubezni do Njega težak križ nosil. — Predno zaboj z nje¬ govimi ostanki na ladijo zanesč, da bi ga v Goo prepeljali, odprč ga 17. februarija 1. 1553, in vidijo, da truplo še se¬ daj ni jelo perhneti. Vzemši apno z obraza prepričajo se, da je še ves presen in lepo rudeč, kakor kakovega zdravega človeka v sladkem spanji. Se od nesperhnelosti do dobrega prepričati, odrežejo od noge kosec mesa, in pri tej priči se kri iz njega pocedi. Na ta glas privre velika množica sku¬ paj, da bi svetnikovo od apna ne razjedeno ter lepo dišeče truplo videli. Od tod ga prepeljajo v Malako, kjer kuga, kije že nekaj tednov poprej po Ksaverijevi napovedbi ljudi mo¬ rila, na enkrat poneha. Gez nekaj mesecev denejo truplo v dra¬ goceno rakev, prepeljavši je v Goo, med ktero vožnjo je bila ladija dvakrat po čudeži pogube rešena. Enkrat se celo neka skala razpoči, da more ladija skozi. L. 1554 meseca marca dospč v Goo, kjer je bilo truplo po velikih čudežih nad bolniki z največo slovesnostjo v cerkvi Šen-Paveljskega ustava k počitku položeno. Indijani in Japonci čestili so Ksaverij a že precej po smerti za svetnika. L. 1619 ga papež Pavel V. zveličanim, Gregorij XV. pa 1. 1621 svetnikom prišteje. L. 1744 preišče nadškof v Goi na povelje Portu¬ galskega kralja njegove ostanke, in najde truplo še vedno 3. gruden: Sv. Frančišek Ksaverij, Indijanski apostol. 433 brez slehernega sledu kake trohnobe. Ksaverij je svoje žive dni 700.000 ajdov podučil in kerstil, veliko veliko hudob¬ nih kristijanov spreobernil in 25 mertvih v življenje obudil. — Sedaj je njegova roka v cerkvi oo. Jezusove družbe v Rimu. L. 1680 prenesli so nekoliko njegovih svetinj v Je- zuiško cerkev v Lucern, kjer so ga mestni prebivalci za svojega in za varuha svoje pokrajine izvolili. Na obletnico bilo je v tej cerkvi čez 104.000 obhajanih, in čez 500 opravilo jih je ondi veliko spoved. Iz tega se lehko vidi, kolikošno je bilo čeSčenje tega svetnika. Obrazuje se v Jezuiški ali v mašniški obleki, s podobo bridke martre v levi roki, ko Indijana kerščuje, ali pa tudi kot umirajoč v odperti koči, ležeč na pustem, morskem obrežji. Bil je krepak mož, dokaj visoke po¬ stave, z visokim čelom, plavimi očmi, prijaznega obraza, temnorujavka- stih — toda za časa sivih las in brade. Poduk iz njegovega življenja. V spodbudo, v poduk in posnemo naj postavim pobožnim bralcem nektere njegovih lepih čednost pred oči, ktere so ga Bogu tolikanj do¬ padljivega in tako velikega svetnika storile. Ksaverij je pred vsem drugim izgled molitve. Molitev je bila hrana njegove duše, njegova moč in tolažba. Na svojih vožnjah po morji je navadno od polnoči do solnčnega vzhoda molil. Vsled tega so mornarji rekli, da se med tem časom ni nič bati, ker oče Frančišek ladij o varuje, in mu noben vihar ne sme nič storiti, dokler z Bogom govori. V mestih, kjer je kako cerkev našel, je skoraj vso noč pred sv. Rešnjim telesom, kjer pa cerkve ni bilo, pod milim nebom v molitvi prečul. Med molitvijo je bilo njegovo obličje vse razsvetljeno in še telo seje od tal vzdigovalo. Vsaki den je z gorečo pobožnostjo opravil daritev sv. maše, in te pobož¬ nosti so se vsi pričujoči navzemali. Vedno je živel v Božji pričujočnosti, in še celo v zadregi posvetnih opravil je bil z dušo ves v Boga zamak¬ njen. Skoraj vedno so mu sedaj tihi, sedaj glasni vzdihljeji iz pers uha¬ jali, ki o njegovi goreči ljubezni Božji spričevanje dajejo. „0 presveta 1 Trojica! o moj Stvarnik! o moj Jezus! o Jezus, Ti moja serčna ljube¬ zen!" tako so ga veliko velikokrat slišali klicati, in te ljubezni Božje je ; tako gorel, da je moral obleko razgaliti, naj si je polajšal. Da se mu je notranji ogenj ljubezni hladil, morali so ga celo z vodo večkrat škropiti. Še v spanji ni prenehal k Bogu zdihovati, kajti večkrat so ga čuli klicati: »O Jezus, Ti moja serčna ljubezen!" Tej njegovi ljubezni pa občutki in besede še niso zadostovale, ra¬ zodeval jih je tudi v d ej an j i. Veselje mu je bilo, če je mogel za voljo Boga prav veliko terpeti in njegova edina želja je bila, da bi smel mu- čeniške smerti umreti. Delo, vročina, mraz, lakota in žeja, trudnost, za¬ ničevanje in zasramovanje so mu bili dobrodošli darovi Božji. Serčno je Boga za-nje hvalil, in jih še več poželel. Ljubezen do Boga razodeval je nad bližnjim. Bil je, kakor za tega del rojen, da bi nesrečnim pomagal, *n je imel toliko posebno ljubezen do vseh bolnikov, da mu je bilo naj- Veče veselje, jim streči. Ni ga bilo sram, za-nje z bisago na herbtu po c estah in ulicah beračiti. Je našel na cesti beračev, lakote ali bolezni ob- Življenje svetnikov in svetnic božjih. IV. del. 9, snopič. 28 434 3. gruden: Sv. Frančišek Ksaverij, Indijanski apostol. nem oglih, zanesel jih je v bolnišnico, ter jim sam zdravil in jedil pri¬ pravil. Ubogi imenovali so ga svojega očeta; vsak dar, ki ga je prejel, je med-nje razdelil, sam pa je pogostoma največe pomanjkanje terpel. Za svoje prijatle in dobrotnike ni nikedar nehal moliti; najbolj pa je prosil za svoje preganjalce, in tedaj, ko je deželni namestnik v Malaki ž njim nevredno ravnal, daroval je vsaki den zanj daritev sv. maše. Njegova ljubezen do bližnjega pa se je najsijajniše razodevala na misijon - skih potih, ki jih je v spreobernjenje nevernikov večidel vse peš prehodil. Ni mogoče popisativelikosti truda,nevarnostin terpljenja,ki jihje po teh dolgih po¬ tih prestal. Kjer je le iskrica upanja posvetila, da bi se seme sv. vere v novem poganskem kraljestvu dalo zasejati, tjeso ga nesli vkljub vsem oviram perutilju- bezni. Vsak den je pri sv. maši opravljal posebno molitev za spreobernjenje nevernikov, ktero sem tudi jez h koncu tega životopisa postavil, da bi jo še moji bralci iz tega namena večkrat opravljali. Njegova razumnost in modrost, s ktero je pri spreobernjenji nevernikov ravnal, se ne da prekositi, kajti le z nebes si ju je izprosil. Ravno tako je za spreobernjenje hudobnih kristijanov noč in den delal, za-nje molil, se postil, do kervi bičal in me¬ stu njih se najostrejše pokoril. Kakor pa je bil z grešniki usmiljen, tako je bil zopet oster, kedar je potreba nanesla. Enkrat se mu pri spoved' neka gospa obtoži, da je p tujega moža s pregrešnim dopadenjem ogledo¬ vala. Reče jej: „Vi niste vredni, da vas Bog pogleda, ker se, ko moškega ogledujete, v nevarnost postavite, svojo dušo pogubiti." Te besede gospo tolikanj pretresejo, da se odsihdob nikoli več ni prederznila, kakega mo¬ škega v obraz pogledati. Po teh mnogoterih in različnih potih pridobil j e Ksaverij Bogu brez števila duš. Ali vse, kar je storil, zdelo se mu je l e poskušnja in mali začetki, mi sle, da kljubu čudovitih vspehov svojega truda še vedno ni dovolj storil za Božjo čest in zveličanje duš. Ksaverij je izgled spoznanja svoje nevrednosti in najglo- bokejšega ponižanja. Le o njem je šel glas po novem svetu; kristijam in pogani so ga enako spoštovali in čestili. Čez natoro razodeval je tolik 0 moč, da so ljudi rekli, da se jim čudež zdi, kedar kakega čudeža ne stori- Ali ravno to spoštovanje ga je nagibalo k spoznanju svoje nevrednosti- Mislil je sam od sebe, da ni nihče, čude se, kakor da mu morejo ljudje najmanjšo čest skazati. Ves sad svojega dela je imel za očitne čudeže Božje vsemogočnosti, ki se je njega le kot orodja poslužila, naj bi nihče ne dvomil, da je Božje delo. Mišič, da ni čisto za nobeno rabo, prosil j° večkrat svoje redovne brate, naj ga o najboljšem načinu podučč, kako bi mogel evangelije s pridom oznanovati. Njihovim zaslugam in molitvam pripisoval je ves vspeh svojih del, nevspeh pa svojim grehom. Pred od¬ hodom v Indijo pisal je enemu svojih prijatlov: »Spoznanje samega sebe je velika milost Božja, in jez sem po Božjem usmiljenji sprevidel, da za vse dobro nisem čisto za nič." Višje službe, ki so mu jih ponujali, je z a ' vergel in se jih za nevrednega cenil. Napuh in prevzetnost sta mu bil a največa gnjusoba. Svojim redovnim bratom priporoča v nekem pismu to-l e: „ Skerbite pred vsem drugim za ponižnost posebno v takih stvareh, ki natori najbolj zoperne; skušajte se s pomočjo milosti. Božje sami sebe d° dobrega spoznavati učiti; kajti spoznanje samega sebe je mati kerščanšk 0 ponižnosti. Ne zaupajte svoji lastni moči, in ne stavite niti na človeško modrost, niti na ljudsko hvalo kake vrednosti. Vse bo nebesom dopad' ljivo, česar se polotite, če se le globoka ponižnost v vašem vedenji raz°' deva in Bogu skerb pripuščate za svoje dobro ime. On vam bo namre, ravno toliko spoštovanja in česti pridobil, kolikor vam je je med ljuduj 1 potreba. . . Veliko služabnikov evangelija, ki so s svojimi pridigami veh' 435 3. gruden: Sv. Frančišek Ksaverij, Indijanski apostol. kemu številu duš nebesa odperli, terpi velike muke v peklu, ker so bili brez prave ponižnosti, in so se nečimurni lastni dopadljivosti dali zape- peljati. Nasproti pa nikoli nobena duša ni bila v pekel pahnjena, ki je bila prav iz serca ponižna." Iz te globoke ponižnosti, s ktero je bilo Ksaverijevo serce napolnjeno, izvirala je njegova velika pokorščina. Na svojega redovnega predpo¬ stavljenega, sv. Ignacija je pisma večidel kleče pisal. Imenoval se je po¬ vsod njegovega sina in na enem teh pisem se bere podpis: „Najmanjši tvojih otrok, pri tem pa med vsemi najbolj oddaljeni Frančišek Ksave¬ rij/ 1 Kolikor mu je daljina pripustila, obračal se je Ksaverij v vseh za¬ devah na Ignacija, in njegova sporočila so mu bila neprelomljiva povelja. Naslednji nauki kažejo, kake ostre zapopadke je imel od pokorščine. „Najgotovejši pot, po kterem moremo hoditi, j e pot pokorščine, in na nobenem nismo zmotam manj izpostavljeni. Se dobro, ktero storimo, neha dobro delo biti, če se le količkaj od tega odvernemo, kar je zapo¬ vedanega/ 1 Iz ljubezni do evangeljskega uboštva živel je od miloščine, prosč si kruha gredoč od hiše do hiše. Bil je vedno prav revno oblečen in suknja od njegovih rok tako zakerpana, da so ga otroci malikovalcev zasmehovali. Večkrat so ga prosili, naj novo suknjo obleče, pa zastonj. Podložč mu enkrat v spanji redovni bratje novo suknjo, vzemši mu nje¬ govo zakerpano. Zbudivši se, bil je v Boga zamaknjen, da te nedolžne prevare ni zapazil. Še le pri večerji ugleda z začudenjem spremenjeno obleko. Zvedevši, kako se je to bilo zgodilo, reče smejč se, „da se ni ču¬ diti, ker je ta lepa suknja po noči gospoda iskala, da ni videla, kako malo je je ta vreden." V Indiji je bila neka plahta, mala mizica in pa bridka martra vsa njegova hišna oprava. Na vožnji po morji spal je na ladijskih verveh ali pa na golih deskah. Malo na vodi kuhanega rajža in nasoljenih rib je bil njegov navadni živež. Vedno sam seboj se borč zadušil je v sebi želo pož el j i vo s t i. Od tod njegovo neomajljivo enakodušje v največih zopernostih, njegova ne- zmagljiva krotkost in poterpežljivost v vseh sovražnih primerljejih, in mir njegove duše, ki ga do poslednjega izdihljeja ni zapustil. Iz njegovega obličja sijal mu je vedno tolikošen sveti mir in ljubeznjiva veselost, da se mu je vsak kakor po Čudeži rad približal. Posebno pa se je svetila nad njim angeljska čistost in nedolžnost. Preživel je svoja mlada leta v neomadežani čistosti, in še celo v Parizu na visokih šolah sredi razujzda- nih tovaršev je oblačilo nedolžnosti neomadežano ohranil. Bil je lepe in postavne rasti. Zato nek v hudobijah zastarani učenik nanj verže svoje oči, da bi ga zapeljal. Ali Ksaverij ga s studom odpravi. Najbolj pa nje¬ govo ljubezen do čistosti razodeva naslednja prigodba iz Rima. Spal je enkrat ob znožji pri bolniški postelji enega redovnih bratov, kteremu je stregel. Ponoči vidi bolni brat, kako Ksaverij v sanjah z rokami vije, ka¬ kor kdo, ki s hudo silo nadležnega človeka od sebe peha. Velikega truda začne mu kri iz ust in nosa teči. Prebudivši se v tem trenotku vpraša ga Rodriguec, od kod to kervavljenje prihaja; pa Ksaverij mu noče povedati. Še le pri svojem odhodu mu pod obljubo molčanja razodene, da se mu je ono noč sanjalo, kakor bi bil v neki kerčmi in bi se mu neka prepro¬ sta ženska bližala. Skušal jo je od sebe odpraviti, česar mu je toliko truda prizadelo, da mu je kri iz ust in nosa bruhnila. Božja usmiljenost mu je pomagala, da je svojo čistost neoskrunjeno ohranil, kakor jo je pri sv. kerstu prejel. Kakor velik je bil Ksaverijev stud nad senco slehernega greha, in kakor zelč je vso poželjivost v sebi zadušil, vendar sam sebi nikoli nič ni zaupal. Le kjer so ga drugi videli, govoril je z ženskami: 28 * 436 3. gruden: Sv. Frančišek Ksaverij, Indijanski apostol. pri tem pa je svoje oči tako berzdal, da si ni upal kvišku pogledati. Večkrat na den si je vest izpraševal, in, če je mogel kakega duhovna dobiti, se vsak den spovedoval. Po tem si je toliko čistost na duši in na telesu pridobil, da so vsi, ki so se ž njim pečali, spričevali, da najmanjše stvari nad njim niso videli, ki ne bi se z najostrejšo nravnostjo strinjala. Tolika čistost na duši in na telesu stori ga posebno zvestega služab¬ nika rožne device Marije, ter čestil in ljubil jo je tudi vse svoje žive dni s tolikim pobožnim zaupanjem, da je vse, kar je Boga v molitvi prosil, po priprošnji device Marije doseči skušal. Pred slehernim podukom, ki ga je dal, zdihoval je k Mariji za živo vero, in vsak poduk je sklepal s: „Češčena bodi kraljica!" Da se je tudi očitno za zvestega služabnika device Marije kazal, nosil je navadno molek na vratu, in s tem je največ svojih čudežev storil. Ta molek je dajal ajdovskim otrokom, ktere je bil kerstil, da so se ž njim bolnikov dotikali; mnogo bolehnih je pri tej priči ozdravelo. Kolikorkrat je Ksaverij pred svetim Rešnjim Telesom molil, po¬ kleknil je tudi pred podobo blažene device Marije, klicaje jo posebno za spreobernjenje grešnikov in za odpuščenje svojih lastnih grehov. Zlasti je čestil njeno neomadežaoo spočetje, storivši slovesno zaobljubo, gotovost te njene previsoke prednosti na vso moč braniti. Pri vseh svojih pogovorih govoril je gotovo tudi o visokosti in vzvišenosti deviške porodnice Sinu Božjega, in Še umirajoč jo je prosil, naj sedaj pokaže, da je v resnici njegova mati. Te male, poverhnje čertice iz življenja sv. Ksaverija naj bodo do¬ volj v spričevanje, da se sme največim apostolskim možem prištevati, pa tudi v spričevanje, kakor blagonosno je društvo Jezusovega reda bilo in je še den danes za povzdigo sv. katoliške cerkve ; od tod tudi njegovo sovraštvo in preganjanje po peklenskih hudobah in njihovih na¬ mestnikih. — Vprašanja vredno je: Li imajo dendanašnji laži — libe¬ ralci le enega takih mož, kakoršne šteje Jezusovo društvo??? „P o njih sadu, pravi Kristus, jih bote spoznali." Molitev sv. Ksaverija za spreobernjenje nevernikov. Vsemogočni, večni Bog, Stvarnik vseh reči, spominjaj se, da so duše nevernikov delo Tvojih rok, in da si jih po svoji podobi vstvaril; sedaj pa poglej, o Gospod, kako se pekel na osramotenje Tvojega svetega imena ž njimi napolnuje. Spominjaj se, da je Jezus Kristus, Tvoj Božji Sin, naj- grozovitniše smerti za njih izveličanje umeri, in ne daj dalje, prosim Te, da bi Ga malikovalci zaničevali! Daj se na prošnjo Svoje svete neveste, cerkve, omečiti, in spominjaj se svojega usmiljenja! Pozabi na njih ne¬ zvestobo, o Gospod! in dodeli, da poslednjič našega Gospoda Jezusa Kri¬ stusa za svojega Boga spoznajo, kterega si Ti na svet poslal, ki je naš Odrešenik, naše življenje, naše vstajenje, po kterem smo pekla oteti, kteremu bodi čest in gospostvo na vekov veke!Amen. 4. gruden: Sv. Barbara, devica in mučenica. 437 4. gruden ali december. Sv. Barbara, devica in mučenica. ( 1 . 237 .) skozi stoletja v vzbodnji in zapadni cerkvi visoko češčena de- vica in mučenica Barbara bila je starim celo po imenu neznana. Ker toraj o njej ni nič pismenega spričevanja iz one ali vsaj iz bližnje dobe najti, mora njeni životopis'jako negotov in nezanesljiv biti. Imamo sicer o njenem življenji in terpljenji več tiskanih in rokopisnih listin, ki se pa že v glavnih točkah zastran kraja in časa križajo. Nek- tere stavijo njeno mučeništvo v Nikomedijo v Bitiniji za dobe krutnega cesarja Maksima I., ki je od 1. 235—238 vladal, in je iz sovraštva do svojega kristijanom prijaznega sprednika Aleksandra Severa viharno pre¬ ganjanje kristijanov sprožil. Druge pa, zlasti gerške, stavijo njeno muče¬ ništvo v Heliopole v Egiptu ter v začetek 4. stoletja za cesarja Galerija Maksimijana ali njegovega naslednika Maksimina Daje ; med tem, ko druga pisma tako si nasprotne okoliščine pripovedujejo, ali tako čudne na ajdov¬ sko basnoslovje spominjajoče dogodbe popisujejo, da je jako težavno, iz vsega tega pravo resnico izpoznjeti. Jez se deržim v svojem popisu perve sprejeme, ker se tudi v rimskem mučeniškem zapisniku nahaja. 1. Rodila se je Barbara začetkom tretjega stoletja v Ni- komediji v Bitinski pokrajini, in je bila edina hči nekega imenitnega in bogatega Greka, Dioskora po imenu, ki je ravno tako goreče malike molil, kakor je kerščanstvo so¬ vražil. Mati morala jej je kmalu zamreti, ker je životopisi nikjer ne omenjajo. Barbara, kot edino dete serčno ljubljena, doraste v cvetečo deklico. Poleg telesne krasote imela je iz- verstne dušne darove, vzvišeno razumnost in za vse dobre vtise dovzetno, občutljivo serce. Oče, ponosen na te predno¬ sti svoje hčere, jo je z vso skerbljivostjo noč in den varoval, da jo pred onimi hudobijami zabrani, s kterimise je ajdovska mladina madežala. Ravno tako mu je bila pa tudi skerb, da ne bi bila h kerščanstvu zapeljana. Najme jej najboljših učeni¬ kov, da jo v mnogih vedah podučujejo, in z ajdovskim bas- noslovjem seznanjajo. Ker je v svojej hiši ni mislil dosti zavarovane, dJ za-njo poseben stolp sezidati, ki je bil z vsemi zložnostmi preskerbljen in v krasno stanovanje pri¬ pravljen. Razen njega samega in neke dekle nihče ni mogel do nje. —— (Dioskor s tem stolpom spominja na basnoslovskega Akri- zija, ki je svojo hčer, Danae po imenu, da bi jo vsake dotike z moškim spolom obvaroval, zastonj v bronasto izbo zaperl. Horacij Carm. Lib. III. Ode 16. pravi: „Zaperto Danao bi bili bronasti stolp, močna vrata in čuječih psov žalostno varstvo dovolj zabranili, da ne bi bila Jupiter in Venera boječega čuvaja zasmehovala, vedoč: bogu bode prost in od- pert vsaki pot.“) Tako tudi Dioskor svojega namena ni dose¬ ge ; kajti ključi in ključalnice Božje milosti ne zader- 438 4. gruden: Sv. Barbara, devica in mučenica. žujejo. Ta odločenost od sveta jej je v zveličanje. Tu ima pri¬ liko in časa dovolj, premišljevati reči, ktere bi jej bile med posvetnim brupom teško kedaj na mar prišle. Opazovaje ne¬ besni strop z utrinjajočimi se zvezdami, žarno solnce in svitlo luno , zaporedni spremen letnih časov, rodovitnost zemlje, krasoto stvari Božjih ter lepo uravnavo v vsi natori, jame jo temna slutnja obhajati, da vse to ne more niti od lesenih ali kamenih malikov, niti od ljudi ali po slepem naključji biti storjeno, temuč mora kako višje bitje biti, ki je vse to stvarilo, vse ohranuje in vlada. Tako začne do malikovalstva od dne do dne bolj nemarna postajati, dokler se jej popol¬ noma pristudi, da ga jame zaničevati. Njena nepokvarjena duša, hrepeneča po resnici in boječa se pred vsako nesram¬ nostjo, se je nad hudobnim dejanjem zgrozila, ki so ga ma¬ likovalci brez straha počenjali. Bog, ki vsaki duši, ktera Ga odkritoserčno išče, s svojo milostjo pride naproti, po Svojem usmiljenji nakloni, da nek skrivni spoznovalec pravega Boga, (nekteri pripovedujejo , da učeni Origen sam, drugi da nek mašnik Valentin od Origena poslan,) do nje pride, in jej od vsemogočnega Stvarnika nebes in zemlje, Njegovega Sinu in Odrešenika sveta, ter od Njegovih nebeških naukov pripo¬ veduje. Poslč živi Barbara po teh naukih. Oče to znemar- nost malikovalstva sicer nad njo zapazi, a misli si, da je to le mladeniška lehkoživnost. Ko Barbara doseže dostojno starost, misli jo Dioskor njenemu stanu primerno omožiti. Snubačev se ne manjka; enemu izmed teh že oče njeno roko obljubi. Tembolj pa se zavzame, ko ga deklica prosi, naj jej zakonske zaveze ne sili, ker za ta stan nima čisto niČ nagnjenja. To odpoved pripisuje oče rahločutnosti nje¬ nega spola in pa plahosti, ktera se je nje v samoti polastila. Zato jej da nekoliko odloga v prevdarek. On pa se poda od doma, mislč, hčeri se bode zarad daljše ločitve po njem milo zdehalo, si bo za voljo dolgega časa v stolpu premislila, po tovaršiji zaželela in tako v zakon dovolila. Toda Barbari se je iz vse duše studila zaveza z možem, ki je, nespametnemu malikovalstvu udan, svojemu spačenemu poželenju stregel. Predno oče odpotuje prosi ga, naj jej v stolpu da kopalnico napraviti, zakaj? — o tem mu nič ne omeni. Dioskor sam jej naredi čertež, in zapovč dve okni v njej napraviti in po stenah podob malikov razobesiti. Barbara pri pogledu na te malike objokuje očetovo slepoto, jih opljuje in pravi: „Kdor vas za bogove česti in se na vašo pomoč zanaša, zasluži da se tudi v les ali kamen spremeni. “ Stopivši potem k mar- meljnemu stebru vtisne vanj, kakor bi imela vosek pred se- 4. gruden: Sv. Barbara, devica in mučenica. 439 boj s perstom znamenje sv. križa, ki bi jo vedno spominjal na dobroto odrešenja. To znamenje še po njeni smerti dle Sasa ondi ostane na ozdravljenje mnogim bolnikom, ki so ga pobožno poljubovali. 2. Med očetovim odhodom Barbara brez zaderžka lehko moli, in se v kerščanstvu daje podučevati. Med tem časom prejme v kopalnici sv. kerst. Bila je nad vse srečna, ker v posesti dragocenega bi¬ sera sv. vere, ktere je dolgo iskala, ter pre¬ živi v molitvi in pre¬ mišljevanji, v nebeškem razsvitljenji in tolažbah najsrečniše dni, oblju- bivši zveličarju vedno devištvo. — Po dolgem oddaljenji verne se oče zopet domu. Vzemši hčer v svoje stanovanje jo boža in poljubuje ter tišči v njo, da se mora sedaj omožiti. Barbara odgovarja mu s spodobnim spoštova¬ njem in z otročjo lju¬ beznijo, brani pa se stanovitno v zakon do¬ voliti , temuč želi, pri očetu ostati in mu biti podpora v njegovih sta¬ rih letih. — Kmalo pa ugleda, Dioskor da ima kopalnica zoper njegovo voljo tri okna; ravno tako zapazi križ na marmeljnem stebru. Nemudoma vpraša, od kod in zakaj ta prememba. Barbara mu mirno odgovori, da je ona tako na¬ pravila, naj jo tri okna spominjajo na sv. Trojico , križ pa na milost odrešenja po smerti Sinu Božjega. Potem mu brez strahu razodene, da je kristijana, govorivši mu z navduše¬ nostjo od zveličanske kerščanske vere in nespameti mali¬ kovalstva. Kakor od strele zadet stoji Dioskor nekoliko časa molčd pred njo; potem pa se jame grozovito nad njo togo- titi in dreti: „Ali se boš pri tej priči Kristusu odpovedala, ali pa se na najgrozovitnišo smert pripravi!" Hujše oče divja in razsaja, mirniše in stanovitniše mu devica od¬ govarja, nad čimur ga še hujše jeza zgrabi, da seže po meči 440 4. gruden: Sv. Barbara, devic,a in mučenica. in jo hoče z lastno roko predreti. Barbara ubeži, pa ne iz strahu pred smertjo, temuč da ne bi si o Se tolike sramote nakopal. Z golim mečem dere za njo skozi mestne ulice. Ko pa Barbara do nekega pečevja pride, se po čudeži skalovje razpoči, da more skozi. Dioskor leti v slepi besnosti na okoli čez hrib za njo, kakor lovsk pes za divjačino, kedar sled zgubi. Zateče se v neko dupljo, in ne bi je bil načel, ako je nek pastir, ki jo je bil videl, ne izda. (Pisalec pripove¬ duje, da so se ovce tega pastirja v kobilice ali hrošče ali v kamenje spremenile.) Berzih korakov skoči v dupljo, jo zgrabi, ravno ko klečč moli, kakor volk nedolžno jagnje, verže na tla, z nogami suje in s pestjo po njej udriha, ter jo vso po¬ bito v bližnjo kmečko hišo vleče in ondi zaprč. Na to pa jo da po vojakih domu pripeljati, jo najgerše zmirja in prekli¬ nja in zapre v temno ječo. Tje jo hodi noč in den terpinčit, naj bi jo primoral malike moliti; a svetnica ostane stano¬ vitna v spoznavanji Jezusa Kristusa. Ker nič pri njej ne opravi, vleče jo čez nekaj dni zvezano pred sodnji stol cesarjevega namestnika Marcijana, jo toži, da je kristijana in bogove zaničuje, ter zahteva, ne poprej odjenjati, dokler malikom ne daruje. 3. Marcijan se zavzame pri pogledu na krasno devico, kteri so se udarci še povsod znali, in jo ukaže odkleniti. Potem se jej sladka in prilizuje, da bi jo pregovoril. Krotko pa z resnobo mu Barbara razodene, da vse posvetno kot min¬ ljivo in nečimurno zaničuje; vse svoje zaupanje pa stavi na nevidne dobrote, ki jih je Jezus Kristus vernim s svojo smertjo na križi pridobil. Krive in lažnjive, od človeških rok storjene bogove, ki ne morejo ne čutiti, ne glasu od sebe dati, studi in pogublja. „Ako bi ti, o sodnik, vedel, pravi dalje, kaj se pravi, Jezusa poznati, Ga ljubiti in Njegovemu biti, ne bi poskušal, me od Njega, ki je ženin moje duše, ločiti. Jez ljubim svojega očeta, ali bolj ga ne smem ljubiti, nego svojega nebeškega Očeta. Prekletstva malikov se ne bo¬ jim, ker meje Jezus blagoslovil, in za cesarjevo jezo mi ni mar, ker mi je Jezus milosten." Cesarjev namestnik, ne pri- čakovaje takega odgovora, spremeni sedaj svojo dobroto v resnobo, in ukaže mnogotera mučilna orodja pred devico po¬ ložiti, mislč, da že videti jih jo bode z grozo napolnilo. Ko mu pa Barbara smeje reče: „ Vi mi s svojimi mukami le do¬ broto skažete, ker me še poprej k Jezusu pripeljete," ukaže jo oblastnik sleči, z volovskimi žilami pretepati, dokler je ves život razmesarjen, in potem rane z ostrimi čepinami dergniti. Vse to preterpi svetnica s kerščansko močnoduŠ- 4. gruden: Sv. Barbara, devica in mučenica. 441 kostjo. Na to jo veli v ječo vreči, kjer naj bi tako dolgo zdihovala, dokler si premisli. V ječi pozabi sveta terpinka na vse bolečine, v čislih jej je le nebeško zveličanje, kterega upa kmalu deležna postati. Kar na enkrat je temna ječa od nebeške luči razsvitljena; Jezus Kristus stoji pred oveseljeno, spodbudovaje jo k serčnosti in stanovitnosti v boji, in ža¬ go tovljaje jej krono večnega življenja. Ko prikazen zgine, Čuti se telesnih bolečin ozdravljeno, rane so zaceljene in njeno telo cvete v mladostni lepoti. Drugi den jo zopet pred oblastnika peljajo. Silno se čudi, da je tako hitro ozdravljena in zopet tako cvetoča. „Poglej, jej reče, kako so ti bogovi dobri, prinesi jim za tega del zahvalen dar!" „0 ne, odgo¬ vori devica, les pa kamenje ne more ran celiti; to je delo Tistega, kterega kot edino pravega Boga molim in za čigar Čest sem pripravljena umreti, ki ga pa ti v svoji slepoti ne spoznavaš." Marcijana zopet togota zgrabi; znovič ukaže de¬ vico sleči, po životu jo z železnimi grebeni razmesariti, jo v boku z baklami žgati, jej glavo razbiti in persi odrezati. V tem terpljenji moli v nebesa obernjena: „ Gospod, Ti preiskuješ serca in obisti, Ti veš kako močno po Tebi hre¬ penim; prosim Te, ne zapusti me in stoj mi na strani do konca! Ne zaverzi me spred Svojega obličja, in ne odvzemi mi Svojega svetega duha!" 4. Te grozovitne muke sv. Barbare videla je neka po¬ božna gospa, Julijana po imenu. Občudovaje toliko stano¬ vitnost in nebeško poterpežljivost, uname se jej v sercu želja, za Jezusa terpeti in umreti. Stopivši pred oblastnika na glas spoznava, da je tudi ona kristijana in hoče z Barbaro Umreti. Na to jo ukaže trinog pretepati, jej persi odrezati, ter jo z Barbaro vred nagi po mestnih ulicah sem ter tje prepeljavati. Vse druge muke bila bi Barbara rajše preter- pela memo te. Zato se v molitvi zateče k Bogu, rekoč: „0 Gospod, ki nebesa z oblaki pokrivaš in zemljo v meglo po¬ vijaš ter temo čez njo razgrinjaš, pokri tudi najino nagoto pred poželjevimi očmi poganov." V tem trenotku ste obe s prečudno svitlobe kakor z obleko obdani, ki njuno nagoto ajdom prikrije. Obe hvalite Boga. Ko ju od tega sprevoda uazaj pripeljajo, in Marcijan vidi, da je vse zastonj, ju užu- gati in pregovoriti, ukaže obe ob glavo deti. Veseli greste ua morišče. Nečloveški oče, ki je vse muke svoje hčere od začetka do konca z veseljem gledal, izprosi si od oblastnika dovoljenja, da sme sodbo nad svojo hčerjo sam izveršiti. Pri- Šedši na hrib, kjer ste imele obglavljeni biti, pokleknete in molite. Med molitvijo zasliši se glas z nebes, ki pokliče obe 442 4. gruden: Sv. Barbara, devica in mučenica. v večno plačilo. Dioskor zgrabi za meč in stegne roko, da zavihti po smertnem mahljeji. Z brezimno bolečino v sercu vidi Barbara moroželjnosti trepetajočo roko svojega očeta, zdihne še enkrat za njegovo dušo v nebo, in njena glava se zataklja k nogam grozovitnega nedušnika, ki ponosno, kakor bi bil najslavniše junaško delo doprinesel, okervavljeni meč v nožnico vtakne. Ko gre domu, prevleče se nebo, kakor bi botlo nad tem hudodelstvom gnjusobo pokazati, s černimi oblaki; strela udari ter ubije in čisto požge nečloveškega očeta. Ne dolgo po tem zadene Marcijana enaka nesreča. Tudi Julijano so ob glavo deli. Njeno truplo bilo je poleg sv. Barbare položeno, okoli 1. 237. Obrazuje se sv. Barbara kot devica s krono na glavi, s kelihom in hostijo v roki, s stolpom poleg sebe in z mečem v znožji. Kelih s hostijo pomenja, da je patrona ali varuhinja umirajočih, ker je bojda v smert peljana, pa s sv. zakramenti ne previdena k Bogu molila, da naj nobe- nemu, ki bode njeni spomin čestil, na smertno uro milosti sv. zakramen¬ tov ne odtegne. Enako so jo verni poleg tega životopisa za varuhinjo v viharjih in nevihtah izvolili, ter zvonove zoper hudo uro na njeno ime kerščevali. Ko so smodnik iznašli, čestili so jo dosledno kot patrono tega umetnega bliska in topov groma. Posvetivši jej to smertonosno orodje sta¬ vili so njeno podobo na smodnišnice, orožnice ali arsenale. Sicer se sv- Barbara tudi 14 pomočnikom v sili prišteva. Pomoč sv. Barbare v poslednji url. V eliko kristijanov ima lepo, pobožno navado, zvečer pri molitvi sv- roženkranca in pri drugih priložnostih sv. Barbari se priporočati v priproš¬ njo za srečno zadnjo uro, za prejemo sv. zakramentov, kakor tudi v li¬ tanijah Boga prosimo, da bi nas rešil nagle in neprevidene smerti. Da to češčenje sv. Barbare pri vernih ni zastonj, vidi se iz tega-le poterjeneg 8 čudeža. L. 1448 živel je v Gorkumu v Holandiji pošten mesar, Henrik Kok po imenu, ki je sv. Barbaro posebno čestil, priporočevaje se jej vsak den za srečno zadnjo uro. Nekega dne, bilo je 29. avgusta, pride sedem¬ desetletni starček s svojim sinom od poljskega dela domu, se vleže truden na slamo in zaspi. Pozabivši luč upihniti, uname se od nje slama njegov® postelje in pri tej priči je vsa hiša v plamenu. Henrik se prebudi in 0 sinom vred ognju ubeži. Kar si domisli, da je ves svoj denar v hiši P°' zabil. Prekrižavši se skoči v gorišče nazsj. Ali predno do denarjev pride? vdere se ožgano nadstropje nanj in ga pod seboj pokopa. Gotova smer* mu je pred očmi, pa najbolj žali ga to, da se mora brez sv. zakramentov iz tega sveta ločiti, ter prosi sv. Barbaro, naj mu zadobi milost, za ktero se jej je sleherni den priporočal. Med molitvijo so prikaže blažena devici ob njegovi strani, ki s plaščem ogenj pogasi in ga za roko iz hiše p° d mili nebes izpelja, rekši mu : »Ker si me svoje žive dni tolikrat in P°' božno klical, živel boš po Božjem usmiljenji še do jutrašnjega dne, d 8 zamoreš sv. zakramente prejeti." Po teh besedah devica zgine. Starček 8, pa, po vsem životu silno ožganega, zanesč v hčerino hišo, kjer jim o tem čudeži pripoveduje. „Da pa nad tem čudom ne bote dvomili, pravi, P rl ' 443 4. gruden: Sv. Barbara devica, in mučenica. ^ite lesem k moji postelji, ter glejte in potipajte moje ude. Nič me ne boli, če se me kdo dotakne, tudi ne, ako s sekiro na sežgane ude bijete. Oznanujejo vam Božjo vsemogočnost, kajti brez Njegove čudodelne moči tte bi mogel dle živeti." Na to se ljudje v resnici tega prepričajo, zakaj njegovo truplo je bilo bolj zogljeneli leseni kladi, kakor človeškemu truplu podobno. V trebušji so mu celo črevesa zgorela; bedra, persi, vratin pleča so bila tako posušena, kakor pogorelo oglje. Duhovnik, ki ga je previdel Teodorik Pavli iz Gorkuma, spričuje o njem: „Pri vsem tem sem bil pri¬ čujoč, sem ga štirikrat spovedal, mu sv. zakramente za umirajoče podelil, njegove ude potipal in jih drugim dal potipati ter ne morem opustiti, to¬ likemu čudežu spričevanje dajati in ga Bogu na čest razglase vati." Drugi den starček mirno in veselo v Gospodu zaspi. — Tako se bere o več enako poterjenih čudežih sv. Barbare. Skerbi toraj tudi ti, da se z vrednim češčenjem njene pomoči ob SHiertni uri vrednega storiš, to je: nikar ne zamudi, kar si od svoje plati storiti dolžan. Pripravljaj se za časa na smert, in za tega del pre¬ jemaj pogostoma zakramenta sv. pokore in presv. Rešnjega Telesa. Spo¬ veduj se svojih grehov vselej tako skesano, čisto in na tanko, kakor bi se jih poslednjibart spovedoval, ter prejemaj sv. obhajilo s toliko živo vero, ® terdnim zaupanjem, gorečo ljubeznijo in globokim ponižanjem, kakor si Je želiš ob smertni uri za popotnico v večnost prejeti; to pa za tega voljo, da, ako bi te kje nagla smert zasačila, ne umerješ nesrečne smerti greš¬ nika. Zakaj Bog nikjer ni obljubil, da nihče tistih, ki sv. Barbaro čestč, Ue bi mogel nagle, neprevidene in nesrečne smerti poginiti. Zapovedal pa je, da bodimo na smert vedno pripravljeni, ker neverno ne ure ne dneva, kedaj da bo Gospod prišel zjutraj ali zvečer, po noči ali ob petelinovem petji. Zato je največa nespamet, če se priprava na srečno smert, to je: pokora, poboljšanje življenja, ali celo obtožba gotovih grehov od dne do dne, od mladosti do starosti, od zdravja na bolezen in še v bolezni do poslednjega trenotka odklada, mislč, da še celo tedaj odpuščenje ne more oditi. O človeku, ki tako ravna, pravi sv. Avguštin: „On sam sebe za- P e \juje, sam sebe goljufa, in se s smertjo le igra. Zelč je nevarno, ne¬ spametno in Gospodu velika gnjusoba, da se stvar, od ktere je vsa več¬ nost zavisna, na najnevgodniši skrajni čas odklada." Sv. Krizostom pak piše: „Ako mi praviš, Bog je veliko grešnikom dal časa, da so se na j Posled spreobernili, vprašam te: Ga bo li tebi tudi dodelil ? Kje imaš za- gotovost?" Od kolikih se pa tudi za gotovo ve, da so še poslednjo uro od¬ puščenje zadobili? Sv. Bernard pravi: „V vsem svetem pismu jih nisem v eč kakor enega samega našel, namreč s Kristusom križanega razbojnika. Eden je, da ne obupaš; pa en sam je, da se ne prederzneš." In ako se ®a tega edinega domišljaš, spominjaj se enako na drugega, ki je bil tudi 8 _Kristusom vred križan, pa vendar odpuščenja ni dosegel. Resje, da ga ui iskal; a kdo ve, če ga boš ti iskati mogel ali hotel? Nagla smert lehko stori, da odpuščenja iskati ne boš mogel. Besnost ali obupnost zopet za- I Ui or e storiti, da ne boš hotel, kakor nespokorni razbojnik ni maral. Ako toraj hočeš varno hoditi, pripravljaj se na smert, dokler še imaš čas, za¬ kaj kesanje po smerti pride — prekasno! Molitev. O dobrotljivi Bog, dodeli mi na priprošnjo svete device in »priče¬ ske Barbare to milost, da sv. zakramente vselej pobožno in vredno pre- 444 5. gruden: Sv. Saba, opat. jemam, zlasti da jih poslednjo uro prejmem v zastavo večnega življenja' Amen. 5. gruden ali december. Sv. Saba, opat. (1. 532.) eka posebna ljubeznjivost veje po životopisih »očetov puščave", teh neumerljivih podob notranje in zunanje življenje presunljivega kerš- ščanstva. Njihovo prav evangeljsko uboštvo in njihova priprostost, njih terdi boji s skušnjavami in poleg tega njih vedna veselost nas prečudno nase vleče. Veselo nas gine slišati povesti od teh mož, ki so z otročjo priprostostjo pa z orjaško močnodušnostjo po lastnih tirih hodili, s popol¬ nim ukrotenjem poželjivosti popolno duhovno prostost dosegli, vedno delo z rokami z delovanjem svoje duše strinjali, in sami po sebi toliko mo¬ drost in moč zadobili, da je svet, videti jih prišle iz samote, nad njim* stermel. Raduj emo se nad živostjo, nad bogastvom in vo¬ njavo teh cvetek in cvetlic s samotnih g o r d. Radi se zami¬ kamo iz hrupapolnih homatij in zmešnjav sedanjosti v oni starodavni svet nravne čistosti, miru in veselosti, in na tihem vzbuja se nam v v sercu želja: O da bi bili mi v svojih okoliščinah le na pol taki, ka¬ kor so oni bili v svojih razmerah! — Danes nam zopet sv. cerkev pred¬ stavlja eno tistih velikanskih podob, nekega moža, ki sicer že v ono dobo spada, ko se je živna moč mništva v propad pogrezovala, ki je pa ven¬ dar na visočini poprejšnje dobe se obderžal, nekdanjega duha ohranil; in v mnogo svojih učencih zopet ga poživil. 1. Rodil se je Saba 1. 439 v mesticu Mutala ali Muta- laska v Kapodociji od plemenitih in premožnih starišev. Ko je bil okoli pet let star, pozvan je bil njegov oče kot vojni stotnik zarad vstalega nepokoja v Aleksandrijo v Egiptu- Vzemši svojo soprugo seboj, zroči dečeka Sabo svojemo svaku Hermiji v varstvo. Hermijeva žena pa ž njim tako terdo ravna, da deček od tod k svojemu stricu Gregoriju pobegne- Za voljo tega se oba strica med seboj začneta hudo prepi' rati in sovražiti. Nobenemu ni sicer na dečeku Sabi, temuČ le na njegovem premoženji ležeče. Oba bi rada njegova po' sestva oskerbovala in se pri tem bogatila. Saba, vide njuno gerdo lakomnost ter prepir in sovraštvo med njima, odpove se svojemu imetju, ki toliko hudega med ljudmi napravlja; in gre v ne deleč od ondi oddaljeni samostan Flavijane. Ne¬ kaj časa potem sramujeta se oba strica svojega gerdega djanj a > hočeta Sabi njegova posestva poverniti in ga dobro presker- beti, če samostan zapusti. Ali okusil je že sladkost Gospo¬ dovega jarma in mir serca v obhoji z Bogom. Zato jima sporoči, da je že za drevo Gospodovo poprijel in ne sme 4. gruden: Sv. Saba, opat. 445 v ©č nazaj se ozirati, ter da hoče rajše nizek in ubog v Božji hiši ostati, nego visok in premožen med svetovimi zapelji¬ vostmi živeti. Tako gre na tihem naprej po potu zveličanja, hi ga je nastopil, se vadi v vseh dobrih delih, posebno pa v čednosti zatajevanja. Nekega dne, ko truden na vertu teško dela, pride mu sla, z leporudečim jabolkom se poživiti. Uterga ga in dopadljivo ogleduje; spomni pa se, da je ta tolikanj Vabljivi sad podoba poželjivosti, ki je bila kriva pervega greha v raji. Pri tej priči verže jabelko proč, in stori ob¬ ljubo , da svoje žive dni noče nobenega okusiti. Osemnajst let star dobi od sprednika dovoljenje, v sveto deželo popoto¬ vati in ondi v kaki samoti kot puščavnik živeti. Prišedši v Jeruzalem obišče svete kraje, in ostane ta čas v nekem sa¬ mostanu. Slišati od modrosti in svetosti postarnega opata Ev- timija, ki je po Palestini več samostanov in puščavnih pre¬ bivališč ustanovil, poda se k njemu, prebivajočemu v svoji celici na opustoteni gori, nekoliko ur od Jeruzalema, ob potu proti Jerihu. Pade mu k nogam in ga lepo prosi, naj ga sprejme v število svojih puščavnikov. Toda Evtimij mu po¬ prej nek drugi samostan v poskušnjo odkaže, ker se mu nje¬ gova mladost še ne dozdeva dovolj pripravna, vse težave in nevarnosti popolno odločenega življenja premagovati. Saba ponižno sluša sovet svojega mojstra, gre v odkazani samo¬ stan, in opravlja v duhu pokore in ljubezni najtežavniša sa¬ mostanska dala. Krepak in močan nosi teške butare derv in Vodo, pomaga bolj slabotnim bratom pri njih delih, oskerbuje bolnike in je povsod nazoč, kjer je ročnosti in moči potreba, po pezi dneva pa se krepča v ponočni molitvi. Tako si pri¬ dobi spoštovanje pri vseh, celo pri najstarejših očetih, ktero | spoštovanje se kmalu v občudovanje spremeni. Izprosi si ga eden bratov za spremljevalca na potu v Aleksandrijo, kjer se snide s svojimi stariši. Spoznavši ga tišče vanj s prošnjami, uaj pri njih ostane in mesto mniške kute lepo vojno suknjo obleče; a odgovarja jim, da je že v drugem vojnem stanu, in mora praporu svojega Gospoda, kralja vseh kraljev, do poslednjega izdihljeja zvest ostati. Ker z vsemi svojimi proš¬ njami pri njem nič ne opravijo, puste ga v Božjem imenu 1 iti. Dajo mu pri ločitvi 20 zlatov na pot, od kterih pa le tri seboj vzame, in še te tri nazaj prišedši opatu zroči. 2. Zopet mine 12 let; a zdi se mu odločenost in zderž- nost samostanskega življenja preveč raztresljiva in premehka zoper poželjive sladnosti. Da njegovim željam po veči samot¬ nosti in ostrosti pogodijo, dovolijo mu spredniki, da se sme pet dni v tednu v neko od samostana oddaljeno dupljo umak- 446 5. gruden: Sv. Saba, opat. uiti. Tako kodi celili pet let vsako nedeljo večer s poves- mom palmovih šibic v svojo dupljo, vračevaje se ob sabotab zjutraj s 50 jerbasčeki nazaj k družtvu, da molitve in Božjo službo skupaj opravljajo. Opat Evtimij stanovitnost „ mlad ega s tar čeka" — tako je imenoval Sabo — spoznavši, vzame njega in še enega svojih učencev v postnem času 1. 472 seboj v Rubansko puščavo. Tu pase pokaže, da je Saba za ostro, vso poželjivost zatajljivo življenje popolnih puščavnikov še pre- mladenišk in preslab. Na potu nazaj gredb po pusti, suhi okrajini ga žeja tako premaga, da se v omedlevici na tla zgrudi. Opatu se nad to silo milo stori, ter gre na stran, po¬ klekne in moli, kakor nekedaj Hagar v puščavi: „Grospod, pravi, daj vode, ne morem ga gledati umirati." Na to vstane, jame z rovnico suho zemljo kopati, in glej! bister studenec pricuri iz tal, s kterim se Saba zopet poživi. — Po Evtimi- jevi smerti 1. 473 odneha v samostanu dosedanja krotitev. Zato se Saba odpravi in gre v drugo puščavo ob Jordanu. Tukaj v popolni samoti prizadeva si na vso moč verhunec zatajevanja doseči; a peklenske prikazni in skušnjave nadle¬ gujejo ga brez prenehanja. Štiri leta ostane v tej puščavi ^ grozovitih dušnih bojih. Po neki prikazni opominjan poda se od tod na neko goro, v ktere znožji je po skalnati strugi po zimi in deževnem vremenu hudournik šumel, ter se ondi v neki razpoki naseli. Njegov živež so korenine in zelišča', po vodo si mora, ker je hudournik bil blatnast ali pa usu- šen, celo uro deleč hoditi, jarek pa je bil tako sterm, da si je verv spletel, jo pri vratih privezal, se po njej v globino spuščal in zopet ob njej nazaj si pomagal. Po tej napravi kmečko ljudstvo zanj izve, ter jim dovoli, da ga smejo ob gotovih dnevih obiskati. Deli jim poduk, oni pa mu prina¬ šajo kruha, sira, dateljnov i. dr. Tako zopet pet let preživi- Naposled pa sklene, meč, s kterim se je do sedaj zoper so¬ vražnika vojskoval, v hasnovit plug prekovati, in nekoliko mož, kteri bi hotli po njegovih pravilih živeti, si privzeti; Tako se jih kmalu 70 nabere. Vsacemu posebej odkaže okoli griča posebno kočico za stanovanje, poišče dovoljnega stu¬ denca in prostorno podzemeljsko jamo napravi za molilnico novi občini, kteri glavar in vodnik je postal. 3. Število puščavnikov se je od dne do dne množilo i n na 150 narastlo; toda samija ni bila vsem šola čednosti. Nek' teri so morebiti lesem prišli, ker so se sveta preobjedli naveličali, s praznim sercem, ali pa svojo termo in občutij*' vost seboj prinesli. Drugi zopet posvetnih občutkov še nis° premagali, poželjivosti in strast ne ukrotili. Nekteri talcih 5. gruden: Sv. Saba, opat. 447 nezadovoljcev se toraj zoper Sabo vzdignejo, in gred6 k Je¬ ruzalemskemu patrijarhu Salustiju s pritožbo, da Saba zarad svoje priprostosti ni zmožen, skupščino 150terih mož vladati, verbu tega nima nobenega cerkvenega posvečenja, pa tudi drugim ne pripusti, da bi posvečenje kdo prejel. Ta druga okoliščina dozdeva se velikemu škofu ozira vredna. Za tega del veli Sabi, naj k njemu pride! podelivši mu vpričo njih tnašnikovo posvečevanje postavi ga za opata, ga vpelja slo¬ vesno v mnišnico in posveti njeno cerkev. Tako si Saba na novo z vso gorečnostjo prizadeva, za bratovske dušne in te¬ lesne potrebe skerbeti. Sloves njegove samije gre deleč na okoli, in vredni možje iz vseli pokrajin prihajajo v njo. Nek- teri tudi svoje časno premoženje seboj prinesč in ga opatu poklonijo. Naj veča dobrotnica samiji pa je njegova mati, ki po smerti svojega moža z vsem svojim imetjem k njemu pride. S temi darovi si Saba opomore, da ne le stanice in verte v samiji doverši, ampak tudi še dva samostana, enega za no¬ vince enega pa za postarne redovnike, in dve prenočilnici za sprejem.6 popotnikov in ptujih mnihov sčzida. Njegove zasluge se tako visoko čislajo, da ga na občno željo za veli¬ kega nadzornika čez vsa mniŠtva in samije v Jeruzalemski okolici izvolijo. Zarad vednih verskih prepirov, ki so jih ce¬ sarji, dvorniki in imenitne ženske s strastno togoto unemali, so ti škodljivi vtisi dvornikov in škofovstva tudi v mništvo segli, in v njem prepire in upore obudili. Tako se vzdig¬ nejo po Salustijevi smerti 1. 493 nekedanji opatovi nasprot¬ niki zopet zoper njega, obernivši se s svojimi pritožbami do novega patrijarha Elija. Saba, to zvedeti, zapusti iz ljubezni do miru samijo in zbeži v neko daljno puščavo. Verne se sicer na patrijarhovo prizadevanje čez nekaj let zopet nazaj, toda termoglavci — njih 60 — odkrušijo se od njega, samijo oropajo in kar morejo pokončajo, in ustanovijo lastno mniš¬ nico. Med temi, kar mu jih zvestih ostane, ponovi Saba pravo puščavniško življenje, vezano na krotitev pa vendar prosto v duhu, podverženo pokorščini pa vendar v popolnem gospostvu, samotno pa vendar v vedni obhoji in dotiki z Bo¬ gom; toda s teškim sercem se vseskozi spominja odpadlih bratov. Obiskuje jih pogostoma, in ker jih vidi v veliki po¬ trebi, pridobi jim izdatne pomoči za potrebni živež in za stavo nove cerkvice. S tem naposled njih nagajivost in upor¬ nost premaga, nagnivši jih k kesanju in pokori. 4. V vzhodnji cerkvi bila je tedaj žalostna zmešnjava. Cesar Anastazij je podpiral krivoverce Evtihijane, ki so ter- dili, da je v Kristusu le ena natora, in preganjal katoliške 448 5. gruden: Sv. Saba, opat. škofe, ki so poleg Kalcedonskega zbirališča dve natori v eni Božji osebi zagovarjali. Patrijarh Elija pošlje 1. 512 že 73 let starega Sabo na čelu najslavniših opatov v Carigrad k ce¬ sarju, da bi ga k boljšemu naklonili. Poslanci se spustč pred ce¬ sarja k zaslišanju, le Sabo straža zarad revne obleke odverne, da ga morajo potem poiskati. Opati pozabivši na občni blagor pripovedujejo cesarju o zadevah svojih samostanov; le Saba molči, dokler ga cesar vpraša, čemu je tako deleč prišel, ako nima ničesa prositi. Potem pa mu ponižno odgovori: „Gospod, prišel sem ti, predno umerjem, svoje spoštovanje razodet, in te v imenu svetega mesta in njenega škofa prosit, nju in njuno cerkev v miru in prostosti pustiti." Ker vožnja po morji čez zimo ni bila mogoča, ostane ta čas v nekem sa¬ mostanu pri Carigradu, in zagovarja z dobrim vspehom svo¬ jega škofa, kterega je hotel cesar z njegovega sedeža pre¬ gnati: „Naš nadškof, pravi, ne loči v Kristusu dveh oseb, kakor Nestorij, pa tudi ne meša dveh nator, kakor Evtih; on hodi v sredi v katoliški resnici, ne nagibaje se niti na desno niti na levo." — Dasiravno pa se je Saba svoje žive dni zatajeval, krotil, šibal in mertvičil, vendar sočutja in usmiljenja do bližnjega v njegovem terpljenji v svojem sercu ni zadušil. To lastno zatajevanje ga je temveč spodbadalo, da se je zoper krivico in zatiranje bližnjega tem krepkejše ponesel. Kuga in lakota razdevali ste za one dobe vzhodnje pokrajine, praznili cele kraje in v puščo spremenili deželo. Vsled tega ukaže cesar, da ne bi deržavne blagajnice škodo terpele, davke nezmožnih na premožniše meščane navaliti* Saba gre k cesarju, postavljajo mu pred oči, kako samosilsko in neusmiljeno da je, naj bi se posamezni premožni za tega voljo pokorili in po preoblaganji še oni berači postali; nje¬ gov trud vendar je zastonj, dvorska samogoltnost prevaga vse zahteve človečnosti. Spomladi hiti iz teh homatij nazaj v svojo mirno in tiho samijo, iz ktere ga pa njegova goreč¬ nost v veri kmalu zopet prikliče. Patrijarh Elija je bil od cesarja v pregnanstvo poslan, njegov naslednik pa je oma¬ hoval v veri o Zveličarjevi natori. Tu pride Saba s svojimi v veri najzvestejšimi mnihi in puščavniki v Jeruzalem, in pripravi nadškofa v to, da slovesno vpričo vsega ljudstva Evtihovo in Nestorijevo krivoverstvo obsodi in pogubi. L. 518 po cesar Anastazijevi smerti mu je pravoverni Justin naslednik, ki precej pri nastopu vladarstva razglasi ukaz, da se imajo po vsem cesarstvu nauki Nicejskega in Kalce¬ donskega zbirališča sprejeti. Saba, 80 let star, ves medel i n obnemogel, a krepkega duha in poln mladeniške moči, po- 3. gruden: Sv. Saba, opat. 449 tuje po Palestini od cerkve do cerkve, uterjevaje ljudstvo v naukih, cerkvenih zbirališč. Kot starček 91 let gre še drugič za poslanca v Carigrad, zagovarjat kristijane v sveti deželi, ktere so po krivici kervavega upora in požiga Samarijanov obdolžili, in prosit za-nje, da bi se jim po opustotenih in razdejanih krajih davki odpustili. Cesar Justin sprej¬ me ga z veliko čestjo, in posreči se mu, da ne le na¬ men svojega poslanstva popolnoma doseže, temuč tudi, da se Samarijani po zasluženji strahujejo, požgane cerkve na novo postavijo, velika bolnišnica za romarje v Jeruzalemu sčzida, pa tudi njegova samija zoper napade roparskih Sa¬ racenov s terdnim zidovjem obgradi. Tu se prigodi, ravno ko mu cesar te naklonjenosti in priboljške podpisuje, da pride ura njegovih duhovnih molitev. Tiho iz dvorane odstopivši gre svoje molitve opravljat. Eden njegovih spremljevalcev ga pokara, da se to pred cesarjem ne spodobi. On pa mu odgo¬ vori: „Cesar stori svojo dolžnost, mi moramo pa svojo opra¬ viti." S temi cesarskimi ukazi severne nazaj v Palestino, jih odda sam gosposkam dotičnih mest, ter gre po opravljenem delu v svojo samoto. Kmalu potem nevarno zboli, in osker- bivši si naslednika zveličansko in v sluhu svetosti umerje 5. decembra 1. 532, že 94 let star, iz med kterih je celih 60 let v puščavi preživel. Obrazuje se kot puščavnik z jabelkom v roki. „Bogastvo in sladnost življenja je ternje.“ (Luk. 8, 14.*) Svetemu Sabi se je že v otročjih letih gabilo in studilo, videti, kako se strica za njegovo premoženje, za prazno in nečimurno bogastvo med seboj sovražita, ravsata in koljeta. Zato je že tedaj v ujem sklep dozorel, vsemu slovo dati, in rajše v zatajevanji, v revščini in pomanjkanji kje v samoti živeti, kakor v obilnosti in bogastvu ter v sladnostih življenja po izgledu neznabožnega sveta svojo dušo in svoje zveličanje na vago postaviti, vedoč, da bogastvo in sladnosti življenja je po Jezusovih bese¬ dah tisto ternje, ki seme Božje besede v človeškem sercu zaduši, da sadu ne obrodi za večno življenje. Kako resnične so te besede Jezusove, vidi se iz tega, ako bogastvo in sladnost življenja nekoliko natančnise med se¬ boj primerjamo. 1. Ternje, ako se v roko ali v nogo zasadi, zbada in bolečine pri¬ zadeva. Enako tudi nerodne želje po bogastvu in po sladnostih Človeka terpinčijo s skerbmi, z žalostjo in strahom, in to že a) precej, ko si bogastva pridobiva ali sladnost išče. Tako si je nekedaj kralj Ahab hotel Nabotov vinograd prikupiti; toda Nabot ga po postavi ni smel oddati, ker je bil dedinski delež njegovih očetov. Ali za *) Glej sv. evang. na 2. predpelnično nedeljo. Življenje svetnikov in svetnic Božjih. IV. del. 29 450 5. gruden: Sv. Saba, opat. tega voljo, pravi sv. pismo, prišel je kralj ves pobit, čmeren in klavern domu, se na postelj vergel, z obrazom v steno obernil, ter ni mogel ni jesti ni piti. — Enakih prikazen je pa še den danes dosti videti nad kupčevalci, prodajalci, oderuhi in podvzetniki, kedar se jim pri njih dobičkarijah račun njih lakomnosti zmeša. Tako ja toraj bogastvo ternje, ker enako temu zbada, rani in bolečine prizadeva. — Od Davidovega sina Amnona nam sv. pismo pripoveduje, da se je od nečiste sladnostido lastne sestre Tamare tako dal prevzeti, da je od tega zbolel in zmedlel, ker ni mogel nič nesramnega od nje pričakovati, kajti sv. pismo pravi, bila je devica. Ali pa ne vidimo še zmiraj dosti takih primerljejev, da nečista sladnost marsikteremu serce in glavo zmeša, ga ob vse veselje ne' dolžnosti pripravi in s pregrešno strastjo napolni, ki mu jo bodeče ternje na duši in na telesu? — Bogastvo in sladnost življenja je bodeče ternje, b) kedar je človek želi ohraniti ali pomnožiti. — Sv. evan¬ gelist Luka nam pripoveduje o moži, čigar njive so bogato rodile. „T u premišlja sam pr i s e bi, r ekoč: Kaj mi j e sto riti, k er ni¬ mam prostora, kjer bi mogel svoje pridelke ohraniti?" S tem je dovolj očitno povedano, da je premoženje in obilnost temu bo¬ gatinu veliko dalo opraviti in mu dokaj skerbi prizadelo. Toda še den danes lehko vidimo, kako so tisti, ki imajo vsega na zagrebe, v vednih skerbeh in v vednem strahu, kako bi mogli svoje zaklade ohraniti, al| kako bi jih obernili, da bi jim več dobička prinesli. 8 takimi lakomnim; misli se trudijo in ubijajo noč in den. Ali ni toraj bogastvo v resnici ternje, ki zbada in rani, kedar je želiš ohraniti ali pomnožiti ? — Amnon, sin Davidov, o kterem sem poprej omenil , je po lažeh in zvijačah Ta¬ maro k sebi privabil in jo potem s silo osramotil. Po storjeni hudobij 1 pa pravi sv. pismo, bilo je njegovo sovraštvo do nje veče, kakor je bila poprej njegova ljubezen. Ali pa mar ni še sedaj zopernost, merznost, na- veličje, stud in gnjusoba strahovalna šiba zarad pregrešnih sladnost? Ah ne zbada po doprinesem pregrehi človeške duše bridko očitanje: Kaj s 1 storil? G-lej, nad seboj in nad bližnjim si podobo Božjo osramotil, sebe in njega si ob otroštvo Božje pripravil in v blato živinskega nagona po¬ tegnil, sebe in njega v sužnost peklenske hudobe izdal! Ali ni toraj pre¬ grešna sladnost bodeče ternje, ki zbada in rani po storjenem vžitku? -- Bogastvo in sladnost življenja je poslednjič bodeče ternje tudi tedaj, c) kedar se pogubi ali se mora zapustiti. — V Jobovih bu¬ kvah beremo besedo: „Bogastvo, ki ga je človek pogoltnil, b° izbruhnil, in i z nj ego v eg a dr ob o vj a g a bode Bog izruval-" S to podobo je zaznamovano, da se človek od svojega bogastva, ako mu je s strastjo udan, poprej ne loči nego da ga Bog po sili od njega odterga. To vidimo pri slehernem skopuhu, kako terdo mu gre za vsaki krajcar, ki ga ima za svojo družino, za hišine potrebščine, za kako do¬ brotno napravo, za uboge ali kako drugo dobro delo izdati. Ako ga pa š® Bog po smerti k sebi kliče, oh! tedaj mu je, kakor bi inu kdo njego^ zaklad iz oserčja tergal. — Od sladnostnikov pravi sv. pismo: „Nj e ' gove kosti bodo napolnjene s hudobijami njegove m 1*7 dosti, in bodo ž njim spale v prahu;" to se pravi po razlaganj 1 sv. Gregorija: Hudobije ga spremijo v starost, gredo ž njim v smert, v mertvaško skrinjo in v grob. Zato izkušnja uči, da sladnostnik, ko se postara in greha v dejanji storiti ni več zmožen, ga doprinaša v svoje 1 ; 1 sercu, v mislih in željah, da ne on greha, ampak greh njega zapusti Ali pa ni ta prisiljena ločitev od sladnost življenja bodeče ternje, ki ran 1 5. gruden: Sv. Saba, opat. 451 in bolečine prizadeva, že predno je človek ima, potem ko je vživa in zo¬ pet, ko je zgubi ali je more zapustiti. 2. V ternjevem germovji se pa rade tudi mnogotere golazni in červi derže, med drugimi tudi strupene živali. Tako prihaja iz nerodnih želja po bogastvu in sladnostih življenja mnogotero grehov in hudobij. — Sv. apostol Pavel piše: „K teri hrepenč obogateti, padejo v skušnjavo in v zaderge hudičeve in vveliko nečim ur¬ nih in škodljivih želja, ki človeka potopčv pogub¬ ljenje: zakaj korenina vsega hudega je lakomnost." Strupena kača je skrita v germovji. Ako se bodečega ternja bojiš, deleč proč od njega ostaneš, tudi kača ti ne more nič žalega storiti. Če se ti pa ternje dopada, greš blizu njega in ga hočeš odlomiti, približa se ti tudi kača, ter te piči in svoj strup ti zavda. Ravno tako dela peklenska kača. Si lakomen denarja in bogastva, hodi hudoba s svojimi skušnja¬ vami za teboj in zavdaja ti na mnogotere načine strup smertnega greha. Saj pač ni nič nenavadnega slišati, da človek po lakomnosti pride k iz- dajalstvu, goljufijam, lažem, krivim prisegam, krivičnim pogodbam, in pravdam, k odertijam, tatvinam in ropom, da pozabi na Boga, zanemari Božjo službo, sv. mašo, pridige in kerščanske nauke, se ne zmeni niti za prejemo sv. zakramentov, da postane preširen in gizdav v obleki, izbirčen in kočljiv v hrani in vsem življenji, da postane surovin terd do bližnjega, ter poln neusmiljenja in odiranja do ubogih. Tudi ni nič nenavadnega sli¬ šati, da lakomniki in skopuhi na posled obupajo. Izdajalec Juda Iškarijot ni v tem edini, svarilni izgled. Tako je bogastvo v resnici ternjevo ger- movje za tega, ki pregrešno z vso svojo dušo po njem zeva. — hlad¬ nosti življenja pa, vprašuje sv. Ambrozij, li niso, kakor s p 1 a- šen divji konj, ki vse vervi razterga, ter svojega jez¬ dec a raz sebe verže in na tlatelebi?" Tako je sladnostnik na¬ vadno mehkužen, ošaben, gizdav in poln nečimurnost, na eni plati sko¬ puh, na drugi strani raznašalec in zapravljivec; je nevoščljiv, jeznorit, maščevanja željin, celo za poboje in morije pripravljen. Tako je v nerod¬ nih željah po bogastvu in sladnosti življenja cela truma pregreh in hu¬ dobij skrita, kakor se v ternji mnogotere strupene golazni lehko nahajajo. 3. Ternje poslednjič na-se poteguje, kar blizu njega pride. Tako več¬ krat vidimo na ternji povesma slame, sena, ali cape, ali živinsko dlako viseti. Ravno to storja krivično bogastvo; ono premoženje ubogih na-se vleče. Kolikrat imamo priliko videti, kako lakomni bogatini pri kupčiji in pi’odaji le na lastni največi dobiček gledajo brez ozira na škodo, ki jo revnišemu sobratu storijo, ali kako mu s kervami žulji zaslužene kraj¬ carje iz žepa pulijo. Kolikokrat lehko vidimo, kako lakomni bogatini svo¬ jega bližnjega pritiskajo in izžemajo, kjer in kolikor ga le morejo, kako svoje dolžnike rotč in davijo, svojih dolgov pa se jim nič ne mudi po¬ plačati. Kolikrat nam je prilika videti, kako neusmiljeni bogatini reveže ob njihov zaslužek pripravijo, jim ves mozeg in vso moč, vsaktero pri¬ ložnost odtegnejo, da si po nobeni ceni ne morejo opomoči, ravno tako, kakor ternje ves sok in vso vlago iz zemlje na-se vleče, da se mora po¬ leg njega rastoče drevo usušiti. Ali ni torej bogastvo pravo ternje, na lcterem pogostoma premoženje in kri bližnjega visi? — In sladnosti živ¬ ljenja, o kaj pač te vsega na-se ne potegnejo. Koliko jih je, ki si morajo v svoji vesti obstati: »Na sladnostih življenja obvisela je moja nedolžnost, mir in veselje mojega serca, moje zdravje, moja čest, moja sreča, moj blagostan, moja zadovoljnost, moje vse!" Koliko starišev lehko toži in zdi¬ huje: »Sladnosti življenja so serca otrok od nas odtergale, in s tem našo 452 6. gruden: Sv. Nikolaj, Mirski škof. palico, naše veselje, našo brambo in podporo poderle!“ Kako marsiktera hiša sme klicati in tarnjati: „Hladnosti življenja so pokopale srečo naše družine!" Tako pač tudi te sladnosti niso drugega, nego bodeče ternje, na kterem marsiktero blago, marsiktera dragocenost visi. Ker je pa bogastvo in sladnost življenja ternje, ki vse skozi zbada, rani in skeleče bolečine duši prizadeva, ker je v njem toliko strupene go¬ lazni hudobij in pregreh skrite, in se tega ternja toliko kervi in drago¬ cenega blaga derži, o kdo ne bi po izgledu sv. Sabe od tega ternja svo¬ jih rok, svojega serca in svoje duše nazaj ne odtegoval, in če že po nje¬ govem izgledu vsega ne zapusti, ter v samotah in puščavah svojega iz- veličanja ne išče, vsaj z minljivim bogastvom za tiste prijatle skerbi, ki ga bodo po smerti sprejeli v večna stanovališča, da v krotenji, in berz- danji svojih nasladnih želja tako skuša iti skozi časno, da večnega ne zgreši! Molitev. Prosim Te, o Bog, dodeli mi na prošnjo svetega Saba to milost, da sladnost življenja premagujem in po pozemeljskem bogastvu le tolikanj hrepenim, kolikor mi v večno zveličanje in obilniše plačilo v nebesih po¬ maga ! Amen. 6. gruden ali december. Nikolaj ali Miklavž, Mirski škof. (V 4. stoletji.) jA^K^ed svetniki, ki jih sv. katoliška cerkev s pridevkom: spoznovalec ali spričevalec česti, je sv. Miklavž iz Mire eden najslavniših. Na tisoč Božjih hiš je na njegovo ime posvečenih, brez števila oltar¬ jev, zastav in praporov je z njegovo podobo olepotičenih, na kopnem in na morji priporočajo se mu v njegovo priprošnjo in mu hvalo dajejo za uslišano molitev, v vseh jezikih glasi se njegova slava, vsa kerščanska ljudstva ga čestč, po francoskih, španskih in italijanskih cvetočih pokra¬ jinah, po nemških oblagodarjenih deželah, po ruskem velikem carstvu in po daljnih jutrovih okrajih. To tolikošno in tako razširjeno češčenje s® pač kristijanu kot povračilo dozdeva za posebno mero čednost in zaslug; „da Gospod daje tem, ki so stanovitni v dobrem, slavo, čest in neminljk vost,“ da se »svetijo ko »solnce." In ta misel se našega serca tem bolj poprijema, ker smo bili že v otročjih letih vajeni, sv. Miklavža kot lju- beznjivega prijatla mladine, kot nebeškega darovalca spoznavati. Zakaj kje je kristijan izmed katoliškega ljudstva, ki ne bi sv. Miklavža poznal z zlatimi jabelki in orehi, ki jih dobrim, pridnim otrokom deli, in 0 šibo, s ktero porednim in samopašnim grozi? Oem bolj pa si voščimo in želimo, od njega prav veliko lepega, velikega in nenavadnega slišati, tena bolj moramo omilovati, da nam o njegovem življenji in dejanji prav nič gotovega ni sporočenega. Iz med trojnih starih životopisov, ki so si sena ter tje navskriž in ne čisto zgodovinsko resnični, podajem tu svojim bral¬ cem, kar se v njih bolj verjetnega in spodbudljivega nahaja. 6. gruden: Sv. Nikolaj, Mirski Škof. 453 1. Rodil se je sredi tretjega stoletja v Patari v Liciji, pokrajini male Azije. Njegovi stariši so bili goreči, bo¬ goslužni katoličani, plemenitega rodu in bogati na čas¬ nem premoženji: pa ostali so dolgo brez tolažbe zaroda, dokler se Bog že v njihovi starosti na njih molitve, poste in miloščine ozre, in jim podari sinu, ki je bil edini dedič njih bogastva pa tudi njihovih čednost. Dajo mu ime Niko¬ laj in že pri njegovem rojstvu store sklep, edino za Boga ga odrediti in v Njegovo sveto službo posvetiti. Da jih je Bog s posebno izvoljenim detetom oblagodaril, spoznali so lehko iz tega, ker se je dete ob sredah in petkih, tedanjih postnih dnevih, celo do solnčnega zahoda materinih pers zderževalo, naj ga je mati še tako božala in ljubkovala, čem starejši prihaja, tem bolj razodeva svojo pobožnost in podučnost. Zato ga stariši kmalu v šolo pošljejo, kjer v malo časa vse svoje součence prekosi. Poleg uka pa tudi na svojo dušo ne po¬ zabi, skerbno se ogiba razujzdanih paglavcev, in se le s takimi peča, ktere dobro pozna, da so pobožni, tihi in sramežljivi. Da čistost serca ohrani, nobeni ženski si ne upa v obraz po¬ gledati, ter derži svoje telo s postom in pokoro v ostri kro- titvi; »posnemal je, pravi nek životopisec, v umerljivem te¬ lesu življenje neumerljivih. “ — Po minnlih šolskih letih da njegov stric Nikolaj, škof v Miri, njegovim starišem sovet, da naj svojega dorastlega sinu cerkvi v službo posvetč. Po¬ božni stariši, spominjajoč se svoje obljube, tem rajše ta sovet slušajo, vid6, da se njihovemu sinu vse posvetno studi, in da ima sam nagnjenje do duhovskega stanu. V mašnika posve¬ čen prerokuje o njem njegov stric: »Bratje, jez vidim svetu novo solnce vzhajati in človeškemu rodu veliko tolažbo do¬ tekati. Blagor čedi, ki ga kedaj za pastirja prejme 1“ V du- hovskem stanu Nikolaj svoje ostrosti še pomnoži, je silno zmeren v jedi in pijači, se čisto priprosto oblači, dolgo moli, je v govorjenji še bolj premišljen, v svojem obnašanji še mo- drejši, ob kratkem: izgled pobožnega duhovna. Med tem mu oče in mati umerjeta za kugo, ki je tedaj v Liciji hudo raz¬ sajala. Tako podeduje Nikolaj njih dokajšne premoženje, ktero na blagor človeštvu in za dobre namene obrača. Tu se prigodi, do nek plemenitaš z verhunca sreče v toliko rev¬ ščino propade, da je komaj še potrebni živež imel, svojih treh hčer pa, ki so bile posebno zale, že nikakor preživiti ni mogel. V tej sili mu pride nesrečna misel, nedolžnost svojih hčer izpostaviti, vel6 jim, naj si preskerbe denarjev po po¬ štenih ali nepoštenih potih, kajti sila ne poznava postave. Dobre hčere bridko jokajo, da je ž njimi tako daleč prišlo, 454 6. gruden: Sv. Nikolaj, Mirski škof. naj bi za kosec kruha ali potrebno obleko svojo dušo in zve¬ ličanje na prodaj morale postaviti; Bog pa se na njih solze milostno ozre. Nikolaj izve o tej revščini, kakor tudi od oče¬ tovega namena, in kmalu je sklep storjen. Vzemši v tihi noči, kajti noče, da bi kdo o njegovi dobrotljivosti vedel, izdaten znesek zlata, pritapa skrivč do plemenitaševe hiše, zagleda neko odperto okno, verže mošnjo z zlatom notri in zbeži. Oče, po tem ropotu se prebudivši, vstane in najde ne¬ nadejani podarek. Poln hvaležnosti do Boga pade na kolena, se Mu serčno zahvali in Ga prosi odpuščenja zarad svojega poprejšnjega brezbožnega namena. Po tem zlatu privabljen oglasi se kmalu nek snubač za starejšo hčer, ki je odšle spo¬ dobno oskerbljena. Svetnik zvedevši, da se je njegova skrivna miloščina ravno v ta namen obernila, za kterega jo je bil podaril, verže še drugič, in tretjič ravno tolikanj zlata skozi okno, da bi še une dve hčeri otel. Presrečni oče, ki je že drugo hčer omožil, bi bil rad svojega dobrotnika spoznal. Zato prebudi nektere noči, da bi, če še tretjič pride, za njim hitel in se mu zahvalil. Res se to zgodi, in dohitevši ga, pade svetemu možu k nogam, se mu jih oklene in z vročimi solzami hvaležnosti moči, rekoč: „Ti si moj in mojih hčer rešenik, kterih si omadežanja in večne pogube obvaroval . u Nikolaj, v zadregi, da se je o tem poizvedelo, de mu, da je s tem ie svojo dolžnost izpolnil in prosi plemenitaša, naj paČ o tem nobeni živi duši nič ne razodene. — V ta spomin je po kerščanskih hišah navada, da se „Miklavžu nastavlja." 2. Za one dobe se¬ zida njegov stric, po¬ prej imenovani škof Nikolaj, nek samostan, čegar vodstvo njegov stričnik prevzame. Ni¬ kolaj , ubežati hvali mestjanov in zadostiti svoji želji po samotno¬ sti, poda se v samostan. Brani se s pervega, kakor vč in zna, a na posled se uda stričevi volji, prevzemši sprednikovo mesto, kajti rad bi bil iz ponižnosti najmanjši v samostanu. Ko dle časa z veliko modrostjo in z vso pohvalo svojih višjih to službo opravlja, obide ga želja po samoti, kjer bi edino nebeške reči premiš¬ ljevati zamogel. Zapusti toraj samostan, da bi se v kako egip¬ tovsko puščavo umaknil. Poprej pa še obišče svete kraje, 6. gruden: Sv. Nikolaj, Mirski škof. 455 kteri ljubezen do Zveličarja v njem še bolj vnamejo. Tu mu je po neki prikazni razodeto , da naj ne gre v puščavo, te- m.uč se v samostan verne. Rad sluša to povelje in se verne pri najlepšem jasnem vremenu zopet nazaj po morji; vendar pa mornarje opomni, naj bodo pazljivi, kajti ima vihra na- vstati. Mornarji se mu posmehujejo; a poprej, ko si mislijo, nastane tolika strašanska nevihta, da nihče več nad poginom barke ne dvomi. Vsi pribeže k Nikolaju, prosč ga na kole¬ nih, naj k Bogu moli, da se otmejo. Nikolaj moli in kmalu se vihar poleže, oblaki se razdele, in zopet sije solnce na pomirjene valove. Od tod prihaja, da ga mornarji in brod¬ niki za svojega varuha čestč in v silah na pomoč kličejo. Kmalu potem pade nek mornar, ko jadra zvija, na ladijske petre, in mertev obleži. Nikolaj nad njim pomoli in zopet oživi. Odšle zopet prevzame vodstvo samostana, terdne volje, na tem kraji, kamor ga je Bog nazaj poklical, svoje živ¬ ljenje dokončati. Kleč6 pa nekega dne v svoji celici, dozdeva se mu, kakor bi slišal glas, ki mu pravi: „Nikolaj, tu ni njiva, ki sem jo za-te odločil; vstani in pojdi tje, kjer je močno naseljeno, da se moje ime po tebi poveličuje . a Na to gre Nikolaj naravnost v Miro, glavno mesto v .deželi. Ondi je bil ravno škof zameri, in Licijski škofje so se bili zbrali k novi volitvi. Enemu teh čestitljivih starčekov sv. Duh vdihne misel, tistega izvoliti, ki bode drugo jutro pervi pri¬ šel v cerkev in se Nikolaj zove. Nikolaj vidi prejšnjo noč v prikazni devico Marijo, približujočo se mu s plaščekom, kakoršnega nadškofje nosijo. Te prikazni, ki se ima kmalu nad njim izpolniti, se svetnik jako prestraši. Ko namreč drugi den po svoji navadi pervi v cerkev pride maševat, vprašajo ga škofje, kako se imenuje. Odgovori jim: »Ubog greš¬ nik sem po imenu Nikolaj.“ Razodenejo mu, da je poleg včerajšnjega sklepa on novoizvoljeni Mirski škof. Nikolaj jame jokati in toževati, da to ni mogoče ker se za toliko butaro veliko preslabega spoznava. Škofje pa mu razlože, da je to Božja volja, ki jo je po njih molitvah na znanje dal. S tem utolažen da se v škofa posvetiti. Dasiravno je bilo že njegovo dosedanje življenje ogledalo svetosti, dozdeva se mu vendar, da mora sedaj kot škof še na višjo stopinjo popol¬ nosti dospeti; čem višje je svojim ovčicam na česti, tem bolj spredaj jim mora biti na svetosti. „0 Nikolaj, klical je sam sebi, sedaj boš moral za druge čednosti skerbeti; škofova palica vse kaj drugega zahteva. Dosle si le za-se živel, sedaj pa moraš tako živeti, da tudi druge k zveličanju vodiš. Ako hočejo tvoje besede kaj opraviti, treba je, da tvoje čednosti 456 6. gruden: Sv. Nikolaj, Mirski škof. pred njimi svetijo." Za tega del se še ostrejše pokori, le en¬ krat na den, in še tedaj nikoli mesa ne je, moli in premiš¬ ljuje v pozno noč, se le malo ur, in še tedaj na golili tleh k počitku vlega, da se zopet, ko vstane, k molitvi podaja. V njegovi hiši nič ni bilo najti, niti denarja niti drugega kaj vrednega. Ako mu je pa za uboge česa potreba, dovolj je, da le omeni, in premožniši mestjani mu vse pripustijo na voljo, česar želi. 3. Dasiravno poln nebeške modrosti vendar Nikolaj svoji previdnosti ne zaupa. Zato si izvoli dva svetovalca, s kte- rima se v vseh imenitnih opravilih dogovarja. Razen tega ima vsako leto škofijsko zbirališče, v kterem so se vse cerk¬ vene naprave od zbranih mašnikov pretresovale. Vendar pa je za voljo kedanjega teškega odgovora pred sodnikom v to¬ likem strahu, da mu o spominu nanj merzel pot iz udov stopa in mu vroče solze oči zalivajo. Ko toraj zopet enkrat teh skerbi poln k Bogu moli, naj mu zarad njegove slabosti to teško butaro odvzame, sliši glas z nebes: „Ne boj se, Ni¬ kolaj, da bi kedaj tvojo zvesto službo z nehvaležnostjo po- vračeval. “ Odšle se za vselej tega strahu znebi. Za časov po¬ slednjega Dioklecijanovega preganjanja poterjeval je z apo¬ stolsko gorečnostjo svoje ovčice v sv. veri, spodbadovaje jih za terdi boj. V vseh nevarnostih je on sam brez strahu na čelu, za česar voljo ga tudi zgrabijo in v ječo veržejo. Brez dvoma bi se mu bila njegova želja po mučenstvu izpolnila, da si pogani ne pomišljujejo zarad njegovega občnega spo¬ štovanja ga umoriti. Da vendar ne bi mogel kristijanov za- derževati od vere odpadati, preženč ga z nekterimi drugimi prebivalci vred iz Mire v pregnanstvo. Toda po povzdigi Konštantina velikega na cesarski prestol, preganjanje kristi¬ janov poneha, Nikolaj se more zopet k svoji ljubljeni čedi poverniti. Vernivši se razdene med tem postavljene malikoval¬ ske tempeljne, ob kteri priliki je bilo tuljenje in kričanje hudob¬ nih duhov, pregnanih iz svojih stanovališč, v zraku slišati. Iz- trebivši vso pogansko gnjusobo bilo je kmalu kerščanstvo v Miri v najlepšem cvetu. — A sedaj imajo zopet nove po- skušnje čez njega priti. Brezbožni krivoverec Arij preklinjal je Jezusa in Njegovo deviško mater Marijo. Z vso skerblji- vostjo je bilo Nikolaju treba čuvati, da se to Arijevo krivo¬ verstvo v njegovo čedo ni priteplo. V velikem cerkvenem Nicejskem zbirališči je bil tudi on med onimi 318 škofi, ki so Arijevo krivovero obsodili. Od vseh zarad svetosti vi¬ soko češčen bil je tem veči strah krivovercem. Poln goreč¬ nosti za brambo Marijine česti udari nekega Arijanskega 6. gruden: Sv. Nikolaj, Mirski Škof. 457 škofa, ki je več bogokletstev o Materi Božji blebetal, za ubo. Zbrani očetje pograjajo to njegovo naglost obsodivŠi ga, da za nekaj časa zgubi škofovi plašček in kapo. Ko pa potem na čest device Marije nekega dne slovesno opravlja daritev sv. maše, prikaže se Marija in mu v družbi angelov kapo na glavo postavi ter ga s škofovim plaščekom ogerne. Tako prihaja njegov sloves od dne do dne veči, k čemur tudi drugi njegovi čudeži veliko pripomorejo. Tako, na priliko, nastane nekega leta v Liciji velika lakota, da jih mnoge zarad nje pomerje. Nikolaj deli med svoje ovčice, dokler le kej ima; a kmalu mu ne ostane drugega, nego njegovo usmiljeno serce in terdno zaupanje v Boga. Ko ravno neko noč zopet Boga pomoči prosi, naloži nek kupec v Siciliji svojo ladijo z ži¬ tom, da bi je na bpansko peljal in ondi prodal; že drugo jutro misli tje odriniti. Tu vidi po noči prikazen sv. Niko¬ laja, vel6 mu, naj ne pelja žita v Španijo, ampak v Miro, kjer ga bo drago prodal, in mu bodo vsi prebivalci jako hva¬ ležni. Prepričati ga, da to niso prazne sanje, potisne mu Ni¬ kolaj tri zlate v roko. Kupec, zbudivši se najde, ta denar v roki, kterega mu nihče ni mogel tje položiti, kajti je imel duri v spalnico terdno zaklenjene. Po tej prikazni gre ku¬ pec z žitom v Miro kjer ga v hitrici in po dragi ceni raz¬ proda. Pripovedovaje kupovalcem, kaj da ga je z žitom v Miro napotilo, hvalijo vsi na glas Boga in Nikolaja. 4. V Frigiji nastane ljudsk punt. Cesar Konštantin od¬ pošlje tje tri stotnike z vojniki, ga zadušit. Njih vlak gre skozi Ličijo, ter pleni in ropa v nekem mesticu ne deleč od Mire. Po tem razdraženi zgrabijo prebivalci za orožje, in žuga se nezmerno veliko kervi preliti. Komaj se Nikolaju to spo- , roči, že hiti tje, da s svojim prigovarjanjem razdraženi stranki ' pomiri. Sprejemši stotnike v svoje stanovanje streže jim z vso mogočo gostoljubnostjo. Po njih izve, da je mestni gla¬ var Evstahij, z denarji podkupljen, tri imenitne meščane v smert obsodil, nad čemur so vsi pravicoljubni silno žalovali. Nemudoma hiti Nikolaj na morišče, kjer nedolžne žertve že smertnega mahljeja pričakujejo. Prerine se skozi ljudsko gnječo, potegne rabeljnu meč iz rok, veli obsojencem železje 1 sneti in reče mestnemu glavarju: „Ti si poln zvijač in ho¬ tel si te tri mladeniče zarad njih posestva pogubiti; gorj6 ti!“ Krivice si svesti Evstahij ves v strahu, da ne bi ga ce¬ sar v smert obsodil, na kolena padši prosi Nikolaja, naj mu nikar o tem ničesa ne sporoči, on se gotovo odšle ne bode več kaj takega prederznil storiti. — Oni trije stotniki gredč dalje v Frigijo, in punt srečno zaduši vši vernejo se nazaj na 458 6. grudo n: Sv. Nikolaj, Mirski škof. cesarski dvor, ker so milostno sprejeti in njih zasluge bo¬ gato obdarovane. To uname nevošljivost drugih dvornikov, ki jih pri cesarju veleizdaje obrekujejo. Konstantin, podšuntan od nekega Ablavija, skopega poveljnika njegove telesne straže, kterega so bili obrekovalci z denarji na svojo plat pridobili, brez vse daljne preiskave nad stotniki smertno sodbo izreže, in Ablavij se podviza, kar se le da, to smertno sodbo izveršiti. Nedolžni obsojeni molijo k Bogu, naj bi še njim, kak v er unim trem Mirskim meščanom, sv. Nikolaja rešenika poslal. Še tisto nož se svetnik prikaže cesarju in Ablaviju, rekoč cesarju: „Ti si tri ne¬ dolžne može zaperl: izpusti jih, da velika nesreča nad-te ne pride." Cesar ga vpraša, kdo da je. Odgovori mu: „Jez sem Nikolaj, Mirski škof," ter spred njega zgine. Ablaviju pa zapove: „Stori, da se ti trije možje izpuste, sicer te bodo ži¬ vega červi snedli." Tudi Ablavij ga vpraša, kdo da je. Reče mu: „Jez sem Nikolaj, in če hočeš mir imeti, stori, kar sem ti velel." Že za ranega jutra ukaže cesar Ablavija k sebi pozvati, ki trepetaje predinj stopi. Oba si pripovedujeta o prikazni, ki sta jo po noči videla. Cesar pokliče stotnike pred-se, vprašaje jih, li poznajo nekega škofa, Nikolaja po imenu? Priterdivši pripovedujejo mu o njegovi svetosti. Na to jim d6 cesar: „ Zahvalite se Bogu in njemu, zakaj za- rad njega vas izpustim. Vzemite te darove in nesite mu jih 1 “ — in da jim dragoceno evangeljsko knjigo, drago kadilnico in dva zlata svečnika. Silno oveseljeni hite stotniki z darovi k svetniku, pripovedovaje mu polni hvaležnosti, kako se imajo njemu zahvaliti, da so rešeni. Nikolaj nasproti vso čest in hvalo na Boga zvrača. — Po takih čudežih ga jamejo tako visoko čestiti, da se sleherni, kdor je bil v kaki potrebi ali nevarnosti, k njemu zateka. — Tako neki mornarji z drugim ljudstvom vred, ki je bilo na barki, v silnem viharji i» smertni nevarnosti začnč klicati: „Sv. Nikolaj, slišali smo, da Bog veliko zarad tebe storja; je toraj temu tako, stoj nam na strani in pomagaj nam v tej sili." Komaj ga pokli¬ čejo, stoji nek mož sredi med njimi, ki za kermilo zgrabi in barko srečno skozi valove pelja. Vihar se poleže, mož pak zgine. Prišedši na suho gredo v cerkev Bogu se zahvalit, ter vidijo ondi v koru onega moža psalme petf, ki ga za svojega rešenika spoznajo, in gredč k njemu, in pred njim na kole¬ nih pripovedujejo vpričo vse množice, kako da jih je v smertni nevarnosti na morji otel. Nikolaj pa jim reče: „ Otroci moji- Bogu dajajte čest, jez sem ubog grešnik in malopriden hla¬ pec." Na to jih pelja na stran, razodevši jim, da je ta vihar 6. gruden: Sv. Nikolaj, Mirski škof. 459 nad-nje prišel za voljo njih grehov, ktere jim jame naštevati, kakor hi jih bil videl grešiti. Posvarivši jih po očetovsko spusti jih od sebe poboljšane. 5. Dasiravno je v svojem poklicu veliko delal in terpel, doživel je vendar visoko starost. Na posled pa od dne do dne slabeji prihaja, v znamenje, da se mu bliža poslednja ura, po kteri je že dolgo hrepenel. Pripravlja se toraj z vso gorečnostjo na smert. Po prejetih sv. zakramentih moli psalm: »V Te, o Gospod, sem zaupal, daj da ne bom osramoten!" Pri besedah pa: „V Tvoje roke zročim svojo dušo! Ti sime odrešil, o Gospod Bog resnice," zastane mu govorica in pre¬ seli se 6. decembra okoli 1. 342 v boljše življenje, spremljan od angelov pred Božji sedež. — Njegovo truplo, od kterega so nebeške vonjave vzhajale, položili so v marmeljno rako v Mirski stolni cerkvi. Iz te marmeljne rake se je dle časa neko zdravilno olje cedilo. Ko je bil pa poznejše eden Miških Škofov po krivici s svojega sedeža pregnan, nehalo je zdravilno olje tako dolgo se cediti, dokler niso škofa zopet na njegov sedež postavili. L. 1087 so neki kupci njegovo truplo v Bari, v v Napolitanskem kraljestvu, prepeljali in je bilo v ondotni Sent-Stefanski cerkvi pokopano. — K sklepu naj še neke znamenite prigodbe omenim, ki jo eden najstarejših nje¬ govih životopiscev pripoveduje. Bil je namreč nekdo v veliki denarni zadregi, ter prosi nekega Žida, naj mu zlata posodi. 2id mu reče: »Daj mi poroštvo ali zastavo." Odgovori mu: »Ne morem ti dati ne tega ne unega: f pa prisego ti hočem storiti pri sv. Nikolaju, da te bom plačal!" kajti sv. Niko¬ laj je bil že tedaj na tolikem glasu, da je prisega pri nje¬ govem imenu pri kristijanih in nekristijanih za gotovo po- , roštvo veljala. Zid to prisego sprejemši posodi mu zlata, s ' kterim si dolžnik dokaj pridobi. Po preteklem obroku tirja Žid svoje zlato nazaj. Kristijan pa mu de: „Si mar pozabil, da sem te že plačal? Prestrašen odgovori žid, da od plačila nič ne ve, ter ga sili na prisego. Tu si veli kristijan neko palico izvotliti, in jo z zlati napolni. Ko pride do prisege, di, to palico Židu v roke, rekši: „Vzemi palico, dokler ti prisežem." S to zvijačo ie hotel svojo vest upokojiti, misle, 1 da sedaj že sme priseči, ker je zlato v palici in palica v Ži¬ dovih rokah. Po storjeni prisegi mu d& žid palico zopet na¬ zaj, gre žalosten od tod in pravi sam pri sebi: »Pa Nikolaj, kako ti morem zaupati? Ta kristijan je pri tvojem imenu prisegel, jez sem pa vendar le ob svoje premoženje prišel!" Kristijan gre po ravno tistem potu, toda precej spredej pred ujim, proti svojemu domu. Gredoč počiva v neki senci ob 460 6. gruden: Sv. Nikolaj, Mirski škof. cesti in zaspi. V spanji pa se s palico vred na cesto zataklja, kjer nek voznik njega in palico povozi, on obleži mertev, in poleg njega leži sterta palica in zlati. Zid do njega prišedši pobere zlato, in pravi: „Nikolaj ti si pošteno delal', da pa še eno čudo storiš in tega mertvega oživiš, dam se pri tej priči kerstiti." Tudi to se po Božji vsemogočnosti na pri¬ prošnjo sv. Nikolaja zgodi; žid se spreoberne in da kerstiti, ter postane goreč kristijan. — Tako starodavna povedka. Meni pa naj se dovoli, da poleg te povedke drugo tej enako in zanesljivo verjetno prigodbo iz poslednjih najnovejših ča¬ sov navedem. V mestu J. na Tirolskem vzel je nek gospod tisoč goldinarjev na posodo. V dogovorjenem obroku od po- sojilca opomnjen na povračilo terdi, da je teh tisoč rajniš Že povernil. Pravda pride pred sodnijo. Za voljo pomanjkanja vsakterih prič in dokazov dejan je dolžnik na prisego. V sod- njo hišo šlo se je od zunaj po velikih kamenitih stopni¬ cah. Pred prisego poprosi dolžnik posojilca, naj ta čas vzame njegovo palico, dokler med prisego roko kvišku derži. V gumb palice pa je skril bankovec za 1000 goldinarjev. Pe krivi prisegi vzame osupnjenemu posojilcu svojo palico i 'i> role in gre iz sodnijske dvorane. Verhu kamenitih stopnic prišedši zaplete in zamede se mu palica med noge, ter telebi na kamenje in mertev obleži*, poleg njega pa leži bankovec za tisoč rajniš, ki je iz razklanega gumba pri palici vun pa¬ del. — „Božje sodbe so pravične!" Obrazuje se sv. Nikolaj ko škof, na ploščeku ali na bukvah s trem) zlatimi jabelki. Brodniki in mornarji ga imajo za svojega varuha; tudi cela ljubljanska škofija česti ga za svojega posebnega patrona, in njegova podoba je shranjena v velikem oltarji veličestne ljubljanske stolice, prej ko ne že od one dobe, ko so pervi kerščanski brodniki po Savi in Ljub¬ ljanici v nekedanjo Emono priveslali, akoravno je perva stolica verjetno bila sedanja šen-Peterska cerkev. Kako koristna in potrebna so nam dobra dela. Sv. Nikolaj nam je pred vsem drugim izgled dobrih del, ktera naj po Jezusovem povelji na skrivnem opravljamo, da ne zgubimo svojega plačila v nebesih. Tako nam priporoča Jezus v svoji pridigi na gori, reko<5 : »Glejte da svojih dobrih del ne delate pred ljudmi, da bivaš videli; sicer ne bote imeli plačila pri svojem Očetu, kteri je v nebesih. — Kedar vbogajme d a j e levica tvoja naj ne ve, kaj dela tvoja desnica, dab° tvoja miloščina na skrivnem, in tvoj Oče, kteri ® 9 skrivnem vidi, ti bo povernil." (Mat. 7. 1. 3. 4.) Dobra dela so pa zlasti potrebna: 1. K veri, da se overže ona kriva misel, ki terdi, da zamore vera 6. gruden: Sv. Nikolaj, Mirski škof. 461 sama brez del Bogu dopasti. Sv. evang. Lukež (13. pogl.) nam pripove¬ duje : „N ekdoje imel figovo drevo zasajeno v svojem vinogradu, in je prišel sadu na njem iskat, in ga ni na¬ šel. Rekel je pa gorniku: Glej, tri leta j e, kar hodim is¬ kat sadu na tem figovem drevesu, pa ga ne najdem; po¬ sekaj ga tedaj! čemu še prostor jemlje?" Kar je to drevo v vinogradu, to je vsaki kristijan v cerkvi. Korenina tega drevesa je zveli- čanska vera, deblo je v Boga zastavljeno upanje, razprostrene veje s svo¬ jim sadjem je ljubezen do Boga in do bližnjega, ki se po sadu, to je: po dobrih delih spoznava. Če pa Gospod leto za letom od tega drevesa sadu pričakuje, pa ga ne najde, veli v svoji pravični jezi, ga posekati in v ogenj pometati. Glej, kako more vera brez dobrih del Bogu dopasti! Morebiti mi pa porečeš: Če tudi drevo ni bilo rodovitno, vsaj tudi ni bilo škodljivo, in tak sem jez; dasiravno dobrih del ne doprinašam, ven¬ dar nisem preklinovalec, ropar, tat, ubijalec, požigalec ali prešestnik. Toda vse to, ljubi moj! ni še dovolj, da bi mogel Bogu dopasti. Postavim, ti najdeš na potu na pol nagega in zmerznjenega ubožca ležati, se ozreš nanj, pa greš memo njega ter mu nič žalega ne storiš. Je li to dovolj ? O kaj še! Dovolj mu še le storiš, ako usmiljenega Sama¬ rijana posnemaš. V poganskem Rimu dajali so mladim Vojnikom belo prevlečene, sicer pa čisto prazne škite, da so mogli na-nje zapisovati svoja velikanska v bojih storjena dela. Enako vidimo na podobah svetni¬ kov znamenja njih zmag na zemlji, postavim : na podobi sv. Petra križ, na podobi sv. Pavla meč, pri sv. Štefanu kamenje, pri sv. Lavrenciji raz¬ beljen roš, pri sv. Katarini s klinami nadeto kolo, pri sv. Miklavži zlata jabelka i. t. n. Vse to nas opominja, da le po taki veri, ki je z deli skle¬ njena, zamoremo Bogu dopasti. —Ako mi ugovarjaš: „Pravični živi po veri," toraj dela k veri niso potrebna, odgovarjam ti, da je ta sklep skozi in skozi napčen. Ce greva, na priliko, po potu ob njivi, pa ti rečem, od te njive živi ta in ta kmet, popolnoma resnično je, kar pravim. Ali iz tega vendar nikakor ne sledi, da onemu kmetu njive ni treba orati, ob¬ sevati in povlačevati, ter ga sama ob sebi brez dela živi, marveč s tem hočem reči, da oni kmet od pridelkov dobro oskerbljene njive živi. Ravno tako se ume oni izrek sv. pisma. Dobra dela se potrebna. 2. da si ž njimi pridobivamo in pomnožujemo milost Božjo. Potrebna so, da si ž njimi pridobivamo milost Božjo, ker v smertnem stanu doprinesena dela, dasiravno za večno življenje nimajo nič zasluženja, vendar k milosti pot pripravljajo, kolikor Bog, glede na taka dela, grešnika razsvetljuje, mu njegovo voljo meči in ga spodbada, dok¬ ler mu na posled milost spreobernenja dodeli. Dobra dela so potrebna, da ž njimi milost Božjo pomnož ujemo, kajti je gotovo, da v stanu posvečujoče milosti Božje doprinesena dela po Kristusovem zaslu- ženji na vrednosti tolikanj pridobe, da to milost čedalje bolj pomnožujejo. Svetopisemske izglede o tej resnici imamo nad Abrahamom v njegovi po¬ korščini, poleg ktere je opravičenje dosegel in postal oče vernih; nad očakom Jakopom, nad Nabuhodonozorjem, nad zgubljenim sinom in Ca- hejem. Toda marsikteri si misli: Če sem tudi bolj mlačen kristijan, da¬ jem vendar, da se za-me moli, v moj namen sv. maša in druga dobra dela opravljajo. Ali poslušaj, kaj nam zgodovina pripoveduje. Nek mla¬ denič, sin hrabrega vojnika, ki je po očetovi smerti za voljo znemarnosti in zapravljivosti ob vse svoje premoženje prišel ter v pomanjkanje za¬ bredel, pride k kralju Antigonu, se verže predinj na tla in toži: „Pre- 462 6. gruden: Sv. Nikolaj, Mirski škof. mogočni gospod, jez sem v največi revščini, da skoraj lakote poginjam- Zato preponižno prosim tvoje veličestvo, da se me blagovoliš usmiliti. K temu naj te naklonijo zasluge mojega očeta, ki je v vojski velika dela doprinesel in na posled v brambi za tvoje kraljestvo kri prelil." Modri kralj mu odgovori: Mladenič, jez plačilo in dobrote za lastne, ne da za očetove zasluge delim.' 1 Ravno tako, pravi sv. Hieronim, bo Bog odgo¬ voril kristijanu, ki misli, da ga bodo molitve in dobra dela drugih izveličale. Dobra dela so poslednjič potrebna. 3. da zveličanje dosežemo. Stopimo v duhu na ono goro, kjer Jezus zbrane množice uči, kteri smejo večno zveličanje pričakovati. Pri' diguje jim: „Blagor ubogim v duhu, ker njih je nebeško kraljestvo. Blagor jim, kteri so čistega serca, ker Boga bodo gledali. Blagor mirnim, ker otroci Božji bodo imenovani. Blagor za voljo pravice preganjanim, ker njih je nebeško k r a 1 j e s t v o." In drugod govori : „N e vsak, kteri pravi: Gospod, Gospod, pojde v nebeško kraljestvo, te- muč kdor stori voljo mojega Očeta;" — „Kdor moje za¬ povedi ima in jih i z p o 1 n u j e, t a j e, ki me ljubi." Iz tega jo dovolj očitno, da denar, s kterim se zamore nebeško kraljestvo kupiti, s° dobra dela in voljno terpljenje v križih in nadlogah. Preglejmo vse ver- ste svetnikov; nobenega ne bomo našli, ki bi bil po sami veri tje gon dospel, ali po samem imenu, da je bil kristijan, se izveličal. To resnic 0 bo Kristus še očitniše pokazal oni den , ko se bomo vsi pred njegovi® sodnjim stolom prikazali, da vsak prejme, kakor je v svojem življenji de¬ lal, dobro ali hudo. Tedaj poreče izvoljenim: »Pridite blagodar- jeni mojega Očeta, poseditekraljestvo, ktero vam j e pri' pravlj eno od začetka sveta." (Mat. 25. 34.) Da se jim pa to pl a ' čilo ne bo zdelo zastonj in brez zasluženja podeljeno, pristavil bode be- sede: »Zakaj lačen sem bil, in ste mi dali jesti; žejen se® bil, in ste mi dali piti; ptujec sem bil, in ste me po^ streho vzeli; nag sem bil, in ste me oblekli; bolan se® bil, in ste me obiskali; vječi sem bil, in ste k meni pri' šli." (Mat. 25, 35. 36.) Poglej, kerščanska duša, zgoli dobra dela zazna- mova Kristus kot večnega plačila in zveličanja vredna. Nasproti pa tudi pogubljenje zaverženih pripisuje njihovemu pomanjkanju na dobrih delih- Zatoraj bodi tvoja skerb, da si z dobrimi deli Božjo milost pomn°' žuješ, in si od dne do dne tem bolj svojo krono v nebesih zaljšaš. P°' snemaj onega puščavnika, od kterega se bere, da je iz svoje koče sl e ' herni den deleč k nekemu studencu po vodo hodil. Nekega dne postal® nejevoljen nad tem dolgim potom, ter premišlja, svojo kočo bližej studenca postaviti. To premišljevavši sliši nekoga seboj , ki na glas vse njegove stopinje šteje. Ozerši se nazaj vidi lepega mladeniča. Vpraša ga, kdo da je in kaj da dela. Reče mu: da je angelj Božji, ki je poslan, da vse nje' go ve stopinje prešteje, za ktere bo v nebesih prejel večno plačilo. Po teh besedah mladenič zgine, osupnjeni puščavnik pa ne le svoje hišice bližej studenca, ampak je še dalje od. njega proč prestavi, da bi zarad dalj' šoga pota tem veče plačilo prejel. — Pojdi in še ti tako stori! > Molitev sv. cerkve. Bog, ki si svetega Nikolaja škola z veliko čudeži počestil; dodeli; prosimo, da bomo po njega zasluženji in prošnjah od peklenskega ognja oteti. Amen. 7. gruden: Sv. Ambrozij, Milanski nadškof. 463 7. gruden ali december. Sv. Ambrozij, Milanski nadškof in cerkveni učenik. (1. 397.) obožnost, modrost in učenost so lepe čednosti. Posebna dika in dragotina so zlasti duhovna; ali ne zadostujejo še vselej škofu, kterega „je sv. Duh postavil, vladati cerkev Božjo." Ako namreč hoče po zakonih svoje dolžnosti in svoje službe spoštovanje, strah in red sv. cerkve ne le zoper napake in pregrehe niških in slabotnih vzderžati; ako hoče od ene plati nauk čist in vedenje brezmadežno zoper vse na¬ pade krivoverstva ohraniti, od druge strani pa se zoper moč hudobnih »zgledov, od višjih prihajajočih zavarovati, mora se mini in pokoja tve¬ gati, nevarnost in preganjanja se ne bati, z neomahljivo stanovitnostjo in nezmagljivo serčnostjo vsemu nasprotju zoperstaviti, ter vedno na boj pripravljen biti. Izversten izgled te vzvišene kreposti je Ambrozij, (navadno Ambrož imenovan), ta razsvitljeni cerkveni učenik, čigar življenje globoko sega v cerkveno zgodovino njegove dobe, in kteremu gre venec zmage gledč škofovske serčnosti. Njegov životopis nam je na prošnjo sv. Avguština zapustil nek duhovnik Milanske cerkve, Pavlin po imenu, ki je bil njegov verstnik in tajnik; kar je o njem pisal, priča je bil sam, ali je pa od zanesljivih prič, posebno od njegove sestre Marce¬ line poizvedel. 1. Rodil se je od plemenitih starišev berž ko ne v mestu Trevir okoli 1. 340. Njegov oče je bil Rimljan in cesarski namestnik v Galiji, tudi Ambrozij imenovan. Nje¬ gov starejši brat se je imenoval Uran ali Satir, njegova se¬ stra Marcelina. Bila je pobožna kerščanska družina, mati bogoslužna; vsi njeni otroci so med številom svetnikov. Marcelina se je posvetila vednemu devištvu; papež Liberij jo je vpeljal v samostan. „Njeno življenje, pravi sv. Am¬ brozij, je bilo vseskozi nedolžno, pobožno in ostroA Silno Žuježa nad svojo nedolžnostjo in notranjo dušno lepoto varo¬ vala se je vseh nepotrebnih pogovorov in vsega nepotreb¬ nega pečanja z ljudmi, še celo s temi svojega spola. Svoja domača jedila je Še le na večer povživala, za žejo le vodo pila, njena postelja je bila terda, spanje kratko, da se je tem dle z Jezusom rado vala. Imela se je z notranjim in zunanjim terpljenjem vojskovati, na zasramovanje in obre¬ kovanje je navadno odgovorjala: „če smo tudi pred ljudskimi očmi čisti, vendar nismo čisti pred Bogom.“ Umerla je v tovaršiji svetih devic, s kterimi je v pobožnih vajah živela vse Svoje dni, koncem 4. stoletja. Imel je Ambrozij še eno teto, Sotejra zvano, pobožno devico, ki za časov Dioklecija¬ novega preganjanja ni ne ene solze potočila, ko so jej njeno 464 7. gruden: Sv. Ambrozij, Milanski nadškof. lepo obličje s šibami razmesarili in jo potem v kervavo smert obsodili. — Ko Ambrozij še v otročjih letih v zibeli leži in sladko spi, spusti se mu čebelin roj na obraz, in mu ferči v usta notri in vun brez najmanjšega poškodovanja. To je bilo nebeško znamenje njegovega govorništva, zarad kterega je poznejše tolikanj slovel. Oče, to videvši, se s pervega silno prestraši, ter varuhinji prepovč čebele odpo- diti, da ne bi jih razdražila. Ali kmalu se roj sam od sebe vzdigne in kvišku zleti. Na to reče oče: „Ako bode dete živelo, mora iz njega kaj posebnega biti." Toda te posebnosti oče nad njim ne doživi, temuč zamerje se v Am¬ brozijevih otročjih letih. Po očetovi smerti se poda pobožna mati z otroci vred v Kirn, jih zroči ondi najboljšim učeni¬ kom v poduk, sama pa jim sveti z najlepšim izgledom v vseh kerščanskih čednostih. Ker pogostoma duhovni in celo škofje v hišo zahajajo ter Ambrozij vidi, da jim mati, sestre in drugi hišni roke poljubujejo, poda enkrat v šali eni poslednjih svojo roko, da naj mu jo poljubi, rekši: „Tu-le še meni roko poljubi, kajti bom jez tudi enkrat škof." Za one dobe se mladost v Rimu ni kaj posebno odgojevala. Starši so iz slepe, napčne ljubezni otrokom preveč priza¬ našali in veliko nedostojnost skozi perste pregledovali. Od tod je prihajalo, da je bil med stoterimi komaj eden, ki ne bi bil prederznosti in razuzdanosti vajen. Materino paz¬ ljivo oko je vendar Ambrozija teh napčnost in samopašnost obvarovalo, ga pred hudim in pred slabimi tovaršijami ohra¬ nilo , in na potu čednosti, poduka in modrosti uderžalo- Ambrozij, ko doraste, uči se s svojim bratom Satirom vred pravdništva, v kterem si že v mladosti slavno ime in prijateljstvo najboljših možakov pridobi. Posebno naklonjen mu je bil Anicij Prob, cesarjev veliki dvornik, ki ga za sodnijskega namestnika čez več italijanskih pokrajin, den danes nadškofijo Milansko, Turinsko, Genovansko, Ravensko in Bolonjsko obsegajočih, izvoli. Reče mu pri ločitvi po' menljive besede : „Idi in opravljaj ondi svojo službo ne to¬ likanj kot sodnik, temveč kakor škof"; to je: ne z ostrostjo, temuč z usmiljenjem. 2. Ambrozij, prišedši v Milan, najde vse mesta v naj' hujši razpertiji. Vgnjezdilo se je bilo ondi Arijevo kri' voverstvo, prizadevajo si, zmiraj dle se razširiti. Katoličan 1 so se temu ustavljali, potezaje se za pravo vero in star© pravice; zarad tega vedni i*i vsakdanji prepiri. Krivover¬ cem je bil tedanji škof Avksenaj, skozi in skozi Arijanec, glavna podpora. S pretvezo pravovernosti zapeljeval J e 7. gruden: Sv. Ambrozij, Milanski nadškof. 465 mnogo katoličanov, dokler ga Bog pred svoj sodnji stol po¬ kliče. Sedaj pa se uname cel hrup in upor. Pravoverni tiščč, da mora višji pastir biti katoličan; Arijanci nasproti si na vso moč prizadevajo , enega svojih na škofijski sedež vriniti. Cesar Valentinijan prosi zbrane škofe, naj kakega vrednega moža za pervostolnika izvolijo; škofje nasproti hotč vso volitev cesarju prepustiti, dokler jim cesar to po¬ nudbo odbije, rekši, da gre njim pravica voliti, ker jim je Bog posebno milost in pomoč dodelil. Tako pride do vo¬ litve. Pravoverni in krivoverci se snidejo v cerkvi, oboji s terdnim sklepom , rajše umreti, kakor koga drugega nego svojega priverženca za škofa voliti. Ker je bila navada, in tedaj tudi potreba, pride tudi Ambrozij kot deželni sod¬ nik z veliko spremljevalci k volitvi, opominjajoč vse pri¬ čujoče , da morajo pri tolikanj važnem opravilu vse strasti opustiti, ter mirno in spodobno volitev izverševati. Med tem, ko ga vsi pazljivo poslušajo , zasliši se nenadoma iz med množice glas malega dečeka: „ Ambrozij je naš škof." Vsi se jamejo pogledovati; Bog pak v tem trenotku gine serca vseh , ter katoličani in Arijanci enoglasno kličejo : „Ambrozij je naš škof!" S strahom mu zadoni ta glas po ušesih, ter jim veli mirnim biti in ga poslušati. Razodene jim z vso resnobo, da te česti nikedar ne more sprejeti, ker še niti ni kerščen. (Bila je namreč tedaj navada, da so se po več let na sv. kerst pripravljali, in med temi je bil tudi Ambrozij.) Ali vsi njegovi vgovori so zastonj. Ljudstvo tišči vanj, dokler jim s sedeža zbeži, se skozi množico zrine in iz cerkve pobegne. V tem strahu, da ne bi ljudski glas obveljal, loti se nekterih ne hvale vrednih pripomočkov, ki naj bi ljudstvo od njihovega sklepa odver- nili. Na, očitnem tergu veli dva zatoženca zaslišati, ravnaje ž njima zoper svojo navado silno ostro, naj bi množico prepričal, da tak mož ni za škofa. Enako veli pri belem dnevu slabo razglašene ženske v njegovo stanovanje priti, naj bi ljudstvo in duhovne preveril, da se ž njimi peča. Ali njegova poštenost in sramežljivost ste bile po vsem mestu znane, in zato množica, vidč njegov namen, še bolj vpije: „Ambrozij bodi naš škof; mi prevzamemo njegove grehe!" Ker mu vse te poskušnje, znebiti se težavnega ško¬ fovskega jarma, izpodletč, pobegne po noči skrivč iz mesta proti Paviji. Ko pa jutro napoči in misli, da je že blizu Pavijskega zidovja, znajde se pred Milanskimi mestnimi vratmi; tako je vso noč ves zmeden sem ter tje begal. Ljud¬ stvo ga prime, v slovesnem obhodu v mesto nazaj pelja, pred Življenje svetnikov in svetnic Božjih. IV. del. 30 466 7 gruden: Sv. Ambrozij, Milanski nadškof. njegovim stanovanjem stražo postavi, da zopet ne pobegne ter odpravi ob enem poslancev do cesarja s prošnjo , da ga njegove dosedanje službe odveže in volitev poterdi. Cesar, ker so mu bile njegove velike zasluge znane, volitev nemu¬ doma poterdi, pričakovaje od nje konca vednih razpertij. Med tem Ambrozij stražnike prekani, in zopet drugič na pristavo svojega prijatla Leoncija pobegne. Ker so bile pa v cesarskem ukazu ostre kazni zažugane tistemu, ki bi Am¬ brozija prikrival, je Leoncij primoran, Ambrozija izdati. Ker se ne more dle časa ljudski volji ustavljati in iz nje tudi Božjo previdnost spozna, dž se 30. novembra L 374 od katoliškega škofa kerstiti, in za voljo nadležnosti ljudstva že 7. decembra tistega leta za škofa posvetiti. Sam cesar je bil pri njegovem posvečevanji pričujoč, in poln veselja po dokončanem opravilu vsklikne: „Bogu vsemogočnemu bodi čest in hvala 1 Jez sem temu možu le trupla svojih podložnih zročil, Ti pa mu sedaj njih duše dajaš. Sedaj vidim, da se nad njim nisem motil . a V jutrovih in večer¬ nih deželah bila je zarad njegove izvolitve velika radost, kajti so vsi bili preverjeni, da bode Milanski cerkvi po Ambroziji zveličanje došlo. Več škofov, med njimi sv. Ba- zilij, mu je pismeno srečo voščilo. Ze tedaj so Ambrozija za voljo njegovih čednost tako visoko čestili. 3. Ambrozij popolnoma izpolni nade, ki jih je ljudstvo od njega imelo. Precej pri nastopu škofovske službe zroči svojemu bratu Satiriju oskerbništvo svojih pristav in nepre¬ makljivih posestev Milanske cerkve, da bi tem ložej svojo duhovsko službo opravljal. Vse zlato in srebro od¬ pravi iz svoje hiše, razdelivši je cerkvam in ubogim. Od svojih pristav ohrani le toliko davščine, kolikor mu je je za lastni in pa za sesterni živež potreba. Vsako nedeljo pridiguje in je • neutrudljiv v delitvi sv. zakramentov. Po spričevanji Pavlinovem imelo bi jih bilo pet s tem dosti opraviti, česar je on sam storil. Naj lepši sad njegovega truda in njegove gorečnosti za neumerljive v duše je po njem doveršeno spreobernjenje sv. Avguština. Štiri leta po na¬ stopu njegove škofovske službe umerje njegov brat Satirij, volivši v svoji oporoki njemu vse svoje premoženje s tem namenom, da se polovica v med uboge razdeli; Ambrozij nasproti jim razdeli vse. Živel je jako priprosto in ostro. Pri kaki ptuji mizi nikedar ni jedel; razen sobote in ne¬ delje se je ves teden do večera postil. S pretvezo, da se bo prerano pokopal, očitali so mu njegovo ostrost v postu. On pa jim je odgovarjal: „Veliko jih je smert našlo v tem, 7 gruden: Sv. Ambrozij, Milanski nadškof. 467 da so preveč jedli, nihče pa Se ne za voljo postal Po dnevu pečal se je s svojimi službenimi opravili, večji del noči pa je prečul v molitvi , ali pri branji sv. pisma in pisanji. Vsako versto svojih dušnih izdelkov dajal je drugim v pre¬ gled in popravek, kakor je rekal, za tega del, ker se v tem Človek jako lehko ogoljufa, kar iz svoje pameti izdela. Tu je, kakor pri otrocih. Lastni otroci, naj bodo še tako ostudni vidijo se vender le zmiraj, kakor angeljčeki, in tako se pi- salcu njegova še tako sfofljana packarija naj lepše dopada. S posebno skerbjo in marljivostjo zasajal je prav za prav kerščansko cvetlico devištva in nedolžnosti na vertu svojega Škofijstva. Pogostoma je o njej pridigal, in vselej se je tako rekoč iz njegove duše nebeška vonjava te cvetlice s tolikim vtisom v serca nežnega spola razlivala, da so matere svojim hčeram iz strahu, da ne bi devištva obljubile, k pridigam hoditi prepovedovale, čudno pa, da so v Milanu njegove pridige manj sadu rodile, kakor drugod. Veliko deklic pri¬ hajalo je iz Piačence, Bolonje, celo iz daljne Afrike, ki so se hotele ponuniti in v kak samostan sprejete biti. Bilo je tudi tedaj v Milanu več nespodobnih ajdovskih šeg in raz¬ vad ; med njimi ta, da so na novega leta den nezmerno žerli in pijančevali, kakor bi moralo vse v enem dnevu po¬ goltnjeno biti. To razvado odpraviti postavi na tisti den v čest Kristusovega obrezovanja zapovedan post. Enako je bila za pervih kerščanskih časov hvale vredna navada, uboge kristjane ob praznicih svetih mučencev v cerkvi z jedjo in pijačo gostovati. Sčasoma pa so se te navade sprevergle. Mestu ubožcev jeli so se bogatini po cerkvah gostiti, da je bilo med ajdovskimi pojedinami po tempeljnih in pa med požreševanjem po cerkvah Božjih malo razločka. Te poje¬ dine je Ambrozij prepovedal, in mestu njih tisti čas pobožne vaje v cerkvi imel. Največa skerb pa je bila Ambroziju, da se je njegova duhovščina z vsemi čednostmi, zlasti s Čistostjo, učenostjo in radodarnostjo do ubogih odlikovala, naj bi vsi iz tega spoznavali, da se katoliški duhoven ne le po naukih, ampak tudi po zaderžanji od krivoverskih po¬ pov razloči in je zarad tega večega spoštovanja vreden. Ke- dar je bil kakov škofijski sedež izpraznjen, izpraševal je skerbljivo po možeh, ki so bili s svojimi čednostmi in po učenosti te čestne stopinje vredni. Tako je po njegovem pri¬ zadevanji sv. Gavdencij postal škof v Brešiji in sv. Vigilij Škof v Tridentu. — L. 378 so divja ljudstva, Gotje, Huni in Alani vso Ilirijo razdejali in opustotili. Brez števila be¬ guncev pribeži v Italijo. Ambrozij, ves v skerbi, da ne bi 468 7. gruden: Sv. Ambrozij, Milanski škof. se po njih Arijeve zmote raztroševale, zapove škofom, be¬ guncem vso mogočo ljubeznjivost naklanjati, da si jih pri¬ dobivajo, verne pak svariti, da se ž njimi ne pečajo. Pri tej priliki potrosi silno veliko denarja v odkupljenje vjetih kri- stijanov, ki so jih ob italijanskih mejah na prodaj postav¬ ljali. Pri tem žertvuje vse svoje premoženje, in ko mu tega ni dosti, opominja svoje ovčice k pomoči, ter celo cerkvene zlate in sreberne posode v ta namen obrača. Arijancem, ki ga zarad tega grajajo, odgovarja: „Cerkev nima zlata, da bi ga shranovala, temuč da ga Bogu k česti in za dela ljubezni obrača." 4. L. 383 je bil cesar Grracijan pri nekem puntu, ki ga je njegov vojskovodja Maksim sprožil, v Lionu umorjen. Justina, cesarjeva mati, boje se, da ne bi Maksim še nje¬ nega drugega sina Valentinijana s sedeža pregnal, se oberne na Ambrozija, akoravno ga je kot krivoverka iz dna svo¬ jega serca čertila. Ambrozij potuje v Trevir, prizadevajo si ondi na vso moč, da se Maksim in Valentinijan med se¬ boj pomirita. Sedaj pa Justina jame ves svoj želč nad katoličani razlivati, zlasti se nehvaležnica nad Ambrozijem maščuje. L. 385. zahteva od njega, da naj pred mestom stoječo cerkev Porcijansko Arijancem zroči. Sporoči jej, da hiše Božje sovraž¬ nikom nikedar ne bo dal v roke. Cvetno nedeljo pak natak¬ nejo cesarski služabniki banderce verhu cerkve, v znamenje, daje cerkev cesarska last. To očitno posilje katoličane tako hudo razdraži, da nekega arianskega duhovna, Kastula, zgra¬ bijo. Ambrozij odpošlje svojih duhovnov, ga oprostit. Cesar¬ ski dvor pak naloži Milancem kot upornikom 200 liber zla¬ ta za globo. Milanci nasproti odgovore, da hot6 še več pla¬ čati, če se jim njihovo premoženje in njihova vera pnsti. Sedaj odpošljejo pervih dvorskih služabnikov k Ambroziju, ki naj bi ga k izdaji Porcijanske cerkve posilili, kajti je ce¬ sarjeva. On pa jim reče: „Ako cesar zahteva, kar je mojega, zamorete vzeti. Vzemite mojo pristavo, moj denar, tudi svoje telo sem pripravljen dati. Me hočete vkleniti? me v smert peljati? To mi bode največe veselje. Nočem se oltarjev po¬ prijeti, da bi rešil svoje življenje; rajše se hočem samega sebe za oltarje darovati. Kar je pa Božjega, ne bom nike¬ dar in nikoli sovražnikom v roke dal." Zvečer v tej cerkvi pridiguje, na česar mu nek skrivni pisar očita, da je trinog. Odgovori mu: „bkofje se ne postavljajo za trinoge, pač pa so že veliko od trinogov terpeli." Sedaj je bila cerkev od vojščakov obdana. Katoličani so v veliki skerbi; Ambrozij pa ostane vso noč v cerkvi od vojščakov obdan. Drugi den 7. gruden: Sv. Ambrozij, Milanski škof. 469 cesar zarad škbfove stanovitnosti vojščakom veli oditi in tudi globo Milancem prizanesti. Udanost vernik svojemu vikšemu pastirju je cesarici Justini čedalje kujši tern. Zopet drugo leto zakteva Porcijansko cerkev. Ambrozij odgovori: „Nabot ni kotel deleža svojik očetov (vinograda Izabeli) dati; jez pa naj bi delež Jezusa Kristusa izdal? Tega pri Bogu ne! a Na to pride cesarjev poslanec s poveljem, nadškof naj si izvoli sodnikov, ki bodo zadevo prepira preiskali, če tega ne stori, mora mesto zapustiti. Ambrozij odpošlje cesarju odgovor: „Komu je neznano, da so v verskih stvareh škofje sodniki kerščanskih cesarjev? Kako bi toraj smeli cesarji škofe soditi itn.?" Škof vedevši, ako mesto zapusti, da je cerkev zgubljena, ostane in se sam v cerkev poda, kjer ga ljudstvo več dni in noči varuje, da ne bi jim bil pastir od¬ vzet. Pa tudi cesar pošlje vojščakov, ki cerkev okoli in okoli obdajo ter slehernega notri, nobenega pa vun ne izpuste. Cerkve so bile namreč za one dobe okoli in okoli z zidov¬ jem obdane; znotraj so bila stanovanja za duhovne in cerk¬ vene služabnike, hrani za cerkveno posodo in obleko in zaklad¬ nice za uboge. Za tega del so bile cerkve večidel zunaj mesta. Med tem časom je imel Ambrozij v cerkvi več pridig, ki se še sedaj pod imenom: „ Cerkva ne smemo izdati" nahajajo. V eni teh pridig je rekel: „Mi dajamo cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega. Cerkvene pristave nosijo svoja bremena. Davš¬ čina gre cesarju, cerkev Bogu. Nihče ne more reči, da se v tem pomanjkanje cesarju spodobne česti razodeva; se limore cesar bolj čestiti, nego da se sin cerkve imenuje ? Cesar je v cerkvi, ne nad cerkvijo." Da ljudstvo v teh dnevih terde poskušnje še bolj tolaži in bogoslužno kratkočasi, zlaga pobožne pesmi, da jih prepevajo, ktere še den danes duhovni v brevirji molijo. Pri tej priliki je bila tudi veličestna hval¬ nica: Te Deum laudamus — (Tebe Bog hvalimo) zložena in se je pervikrat pela. Tako ostane škof s svojimi vernimi več dni v cerkvi, dokler se vojščaki naveličajo ob zidovji pohajkovati in odidejo. Po njih odhodu se tudi ljndstvo s Škofom vred mirno razide vsak na svoj dom. — Sedaj pa naj bi lisičje zvijače pomogle cerkve se polastiti. Nek Ev- timij, cesarici se prilizniti, kupi blizu one cerkve hišo ter si voz napravi, da bi ob ugodni priložnosti kakega dne Am¬ brozija skrivč zagrabil in odpeljal. Ko pa čez leto in den na to priložnost preži, primeri se, da Evtimija samega na neki hudobiji zasačijo, in na tistem vozu v kaznovalnico odpeljajo, ki je Ambroziju namenjen. Ambrozij pa ga je kot svojega savražnika tolažil in še z denarji podpiral. 470 3. gruden: Sv. Ambrozij, Milanski škof. 5. Krivoverci vendar še ne mirujejo, temveč so v Am¬ brozija tako zagrizeni, da mu celo po življenji strežejo. Tako pripoveduje Pavlin, da enega dne nek Zavratnik v ško¬ fovo stanico pride, ga umorit. Ko pa po njem poseže, mu roka pri makljeji odreveni, in še le, ko izpove, da ga je Justina podščevala, ter se resnično skesa, moli škof zanj in roka mu zopet ozdravi. — Zopet si Arijanei zmislijo druge zvijače in potuhnjenosti, ako bi namreč kteri škofov umeri, da bi koga svojih priveržencev na njegovo mesto potisnili, mislč, da jim bode že cesarica k temu pomagala. Tu umerje v Sirmiji na Slavonskem ondotni škof. Berž se Arijanei vmes vtaknejo, da bi z obljubami in zvijačami koga svojih na ško¬ fijski sedež vrinili. Toda čuječi Ambrozij se podviza v Sir- mij, razdene njihove hudobne namene, predloži pobožnega Anemija za škofa, in ne miruje poprej, dokler mu ni ško¬ fovska kapa in palica zročena. Tukaj se primeri, ko Am¬ brozij na prižnici poslušalce opominja, le kakovega pobož¬ nega, katoliškega in učenega mašnika za škofa voliti, da neka krivoverska nuna, na prižnico predere, in ga hoče za obleko s prižnice potegniti. Mirno je Ambrozij posvari re¬ koč : „Akoravna nevredno tako visoko čest opravljam, ven¬ dar se za tvoj spol in tvoj stan kratko in malo ne spodobi, da mašnika s silo napadeš. Odstopi in glej, da se ti po pravični sodbi Božji kaj hudega ne primeri!“ Komaj te besede izpregovori, pade ženska, ki le še ne neha za obleko ga vleči, vpričo vse množice mertva na tla. V teh stiskah prigodi se pa ne¬ haj, česar mu je na veliko tolažbo. Hotel je namreč 1. 386 neko cerkev posvetiti, pa ni imel svetih svetinj. Tu mu je v sanjah razodeto, da koščice obglavljenih mučencev Grerva- zija in Protazija pred omrežjem cerkve sv. Feliksa in Nabora zakopane ležč. Precej veli ondi kopati. Najde jih z odseka¬ nima glavama in prenese v novo posvečevalno cerkev. Pri tej slovesnosti se nek slepec teh nosilnic dotakne in takoj spregleda. Tudi več drugih bolnikov ozdravi in iz obsede¬ nih hudobni duhovi zbežč. Nek Arijanec nasproti, ki je sv. mučenca preklinjal, je bil v tistem trenotku od hudobe ob¬ seden, na glas pričevaje, da se vsi, ki zoper ta sv. mučenca govorč in sv. Trojico tajč, kakor jo Ambrozij uči, enako, kakor on, terpinčijo. Arijanei tega nesrečnika potopč, vendar po teh čudežih o resnici katoliške vere prepričani nehajo Ambrozija preganjati. Ambrozij porabi ta čas miru v to, da spiše razlago evangelija sv. Lukeža, ter doživi veselje, da 25. aprila 1. 386 sv. Avguština in njegovega prijatla Ali- pija po sv. kerstu katoliški cerkvi pridobi. Približa pa se 3. gruden: Sv. Ambrozij, Milanski Škof. 471 med tem tudi cesariei Justini in njenemu sinu Valentinijanu zaslužena šiba. L. 387 pride v Milan sporočilo, da se cesar Maksim, ki je v Treviru imel svoj sedež, pod krinko, pre¬ ganjane kristijane varovati, oborožuje zoper Italijo. Valen- tinijan, preslab s tako mogočnim sovražnikom se poskusiti, s priterdilom svoje matere v tej zadergi sklene, Ambrozija drugi pot k Maksimu poslati, zarad miru se pogajat. Am¬ brozij, pozabivši vse njune zvijače, hudobne naklepe in skrivna zalezovanja, gre zopet v Trevir, a sedaj brez vspeha. Zato cesarju in materi svetuje, naj zbežita v Tesalonik, in od tod Carigradskega cesarja Teodozija pomoči prosita. Teodozij Veliki pošlje Valentinijanu lastnoročno pismo, očitaje mu, da si je sam to nesrečo nakopal; pravična kazen Božja mu je, ker je pravo vero zapustivši katoličane zatiral. Ne po¬ vabi ga sicer v Carigrad, vendar Maksimu, ki je že med tem do Rima prederl, vojsko napove. Akoravno pervi voj¬ voda za one dobe se Teodozij ne zanaša na svojo moč in modrost, temuč zapovč očitne molitve, da bi svojemu orožju Božjega blagoslova sprosil in tudi puščavnike po Egiptu prosi, naj za časa vojske svoje roke k Bogu povzdigujejo. Sv. puščavnika Jovana pri Likopolih, ki je imel dar pre¬ rokovanja, veli vprašati, kako se bode vojska izšla. Sporoči mu, da ga lehka zmaga stane. V armadi vpelja najostrejšo krotitev, da ne bi vojščaki z razujzdanostjo Božjega blago¬ slova nevredni postali. Že pri Siseku na Hervaškem zadene na oddelek sovražne vojne, splava s konjiki čez Savo in jih potolče. Drugi dan naleti na Maksimovega brata, ga v Ptuji premaga in hiti v Akvilejo, kjer je Maksim svoji armadi ravno na očitnem tergu njihovo plačo dajal. PotegnivŠi mu krono z glave peljajo ga vklenjenega v šotor k Teodoziju. Njegova nesreča Teodozija kot zmagovalca hipoma gine. Nje¬ govi vojščaki pa, to nad Teodozijem zapazivši, v strahu, da ne bi Maksimu življenja prizanesel, ga s silo od njega odter- gajo, in mu glavo odsekajo. Teodozij se poda v Milan, kjer sedem mesecev prebiva, se ondi s sv. Ambrozijem sčznani in njegov poseben občudovalec in čestilec postane. 6. Teodozij je imel poleg svoje pobožnosti in veliko drugih lepih lastnost neko slabo stran, namreč hudo, naglo jezo. Tako, na priliko, je dal judom na korist prenagljen ukaz, da naj se kristijani v nekem mezopotanskem mestu s škofom vred kaznujejo in jim poderto shodnico zopet sezi¬ dajo, ktero so jim bili kristijani, od judov pri procesiji očit¬ no zasramovani, v svoji jezi razrušili. Na prošnjo nekterih škofov jutro ve dežele Ambrozij cesarju pismo predloži, da bi 472 7. gruden: Sv. Ambrozij, Milanski škof. ukaz nazaj vzel, pa zastonj. Vsled tega Ambrozij cesarju njegovo krivico s prižnice ožita, reko6: „Če me cesar ne mara po¬ slušati, ne opravim vpričo njega daritve." Na to Teodozij svoj ukaz prekliče. Kmalu potem v Tesaloniku nek upor nastane, pri kterem je bilo vež cesarskih služabnikov s ka¬ menjem pobitih. Cesar, že tako hudo jeznarit, je bil po ne¬ kem hudobnem dvorniku še bolj podšuntan, nad prebivalci ostro se zmašževati. Ambrozij, od tega zvedevši, hiti k cesarju, in prosi milosti za nesrečne mešžanje, in jo tudi prejme. Ker pa dvorni kancelar Rufin cesarja le še ščuje in draži, pre¬ lomi cesar škofu dano besedo, ter veli na skrivnem, prebi¬ valce po vsi ostrosti strahovati. Vsled tega povelja je bilo 7000 brez zaslišanja, krivih in nedolžnih, od vojščakov po¬ morjenih. Med tem se cesar sicer jame kesati; a prepozno odpošlje poslancev, ki bi povelje preklicali; kri je bila pre¬ lita. Ko to strahotno sporočilo v Milan dospe, pošlje Am¬ brozij cesarju pismo, v kterem ga prosi in roti, zarad te očitne pregrehe očitni pokori se podvreči. Ambrozij čez ne¬ koliko dni v cerkvi zvedevši, da pride cesar k Božji službi, gre mu do cerkvene lope naproti, in mu pravi: „Dozdeva se mi, da velikosti storjene pregrehe še sedaj, ko se ti je jeza polegla, ne spoznaš; tvoja visoka stopinja te zaderžuje, da bi spoznal svoj greh. Ozri se v prah matere zemlje, iz ktere smo prišli in v ktero se bomo povernili. Ne daj se od svetlobe škerlata preslepiti, ki telo pokriva, v spoznanji nje¬ gove revščine. Eden je nas vseh Gospod in Kralj, stvarnik in Bog sveta. Hočeš s svojimi nogami na sveta tla Njegovega tempeljna stopiti? Se hočeš prederzniti, tukaj roke k mo¬ litvi povzdigniti, od kterih še kri kaplja? Ali hočeš svoja usta predragi kervi odpreti, či si v svoji togoti toliko ne¬ dolžne kervi prelil? Idi proč in ne prederzni se hudobijo verhu hodobije nakladati, podverzi se cerkvenemu izobčenju!" Cesar v svoj izgovor ne vč drugega reči, nego da se skliče na izgled kralja Davida, ki je z umorom in prešestvom se pregrešil. Ambrozij nasproti ga zaverne: „Ako si Davida v grehu posnemal, posnemaj ga še v pokori!“ Ta beseda za¬ dene serce cesarja. Ponižno se podverže cerkveni pokori ter ostane osem mesecev iz hiše Gospodove izpahnjen, delajoč v svoji palači spokorne vaje. Na Božičini praznik pa mu dvakrat bridko d6, da je celo ta veliki in veseli praznik od Božje veže odločen, in polij6 ga mile solze. Rufin, njegov dvorni kancelar in prejšnji največi šuntavec, da je dal toliko nedolžne kervi preliti, vpraša ga, zakaj to¬ liko tarnja in zdihuje, ter ga skuša pogovoriti, naj si tega 7. gruden: Sv. Ambrozij, Milanski škof. 473 nikar tolikanj k sercu ne jemlje. Teodozij mu reče: „0h, ilufin, ti n9 urneš moje bolečine! Beračem in sužnjim stoji cerkev odperta, meni pa so cerkvena in nebeška vrata za¬ klenjena, kajti Gospod pravi: Kar bote na zemlji zavezali, zavezano bo v nebesih." Ko se mu Rufin ponudi, da hoče Škofa nakloniti, ga od cerkvenega prekletstva odvezati, odgovori mu cesar: „0h, zastonj boš prosil, jaz spozna¬ vam pravičnost njegove sodbe. Oziri na posvetno velikost Ambrozija ne bodo zapeljali, postavo Božjo prelomiti. (Po tedanjih cerkvenih postavah so izobčeni še le o veliki noči bili rešeni.) Rufi no ve prošnje so res zastonj. Zato odpošlje cesarju, ki je bil že na potu v cerkev, sporočilo, da naj se nazaj verne. Ker je bil pa Teodozij že sredi velikega terga, reče: Vendar le hočem tje iti in na-se vzeti sramoto, ktere sem vreden." Ne gre pa v cerkev, ampak v neko stransko poslopje, kjer je nadškof navadno ljudi zasliševal. Na prošnjo, naj mu odveze ne odreče, reče Ambrozij: „Kaj, ti prideš lšsem kljubovat svetim postavam Božjim?" Teodozij : „Ne pridem s terdovratnim sercem, temuč s prošnjo; spominjaj se Božjega usmiljenja in ne zapiraj mi vrat, ki je vsem ske¬ sanim spokornikom odperl." Ambrozij : „Kako si se za toliko hu¬ dobije pokoril, kterih zdravil v zaceljenje tako hudih ran se poslužii ?“ Teodozij: „Na tebi je, zdravila predpisati, na meni, se jih posluževati." Ambrozij videvši, kako resnično je kesanje spokornega cesarja in s koliko prav kerščansko ponižnostjo se ta kronani sin cerkve sveti materi podverže, veli mu v cerkev na prostor očitnih grešnikov iti. Na cerk¬ venih vratih pade cesar na kolena, leži dle časa med spo¬ korniki na obrazu in moli: „Moja duša leži v prahu, poživi me po Svoji besedi!" (ps. 118.) Tako ponižan se terka po- gostoma na persi, se očitno izpoveduje svojih grehov, in s solzami prosi Boga odpuščenja. Od tega pogleda globoko ginjeni vsi ž njim vred jokajo in molijo. Predno mu Am¬ brozij odvezo podeli, stavi mu pogoj o, postavo dati, poleg ktere so vse cesarjeve smertne sodbe še le po preteklih tri¬ desetih dneh in po zopetnem cesarjevem poterjenji veljavne, naj bi se odslč nič več ne prenaglil, čas svojega življenja se je cesar te hudobije kesal. 7. Ko Teodozij zopet v Carigrad se poverne in ondi v cerkvi med proste ljudi gre, vpraša ga ondotni patrijarh Nektarij, zakaj da ni v koru ostal, kjer ima svoj sedež. Zdi- hovaje mu odgovori: ,, Prepozno sem se naučil spoznavati razloček med škofom in cesarjem; zmiraj so bili prilizovalci okoli mene, in še le pred kratkim sem našel moža, ki mi 474 7. gruden: Sv. Ambrozij, Milanski škof. je resnico povedal. Le enega poznam, ki je vreden škof biti in ta je Ambrozij." —Valentinijan pa je odšle vse škofove sovete slušal ter Ambrozija ravno tako ljubil in Šestil, kakor ga je popfej njegova mati cer tila in preganjala. V Yieni, kjer je ravno premišljal kermilo vladarstva nasproti svojemu ošabnemu poveljniku Arbogastu v roke vzeti, piše Ambro¬ ziju naj bi k njemu prišel, sv. kerst mu podelit in Arbo- gasta mu pridobit. Ambrozij potuje v Viene, zve pa na potu grede, daje Valentinijan umeri. Zato se nazaj v Milan verne, da mu pri pogrebu pridiguje. Na to se poda v Bolonjo, da se ogne cesarju Evgeniju, kteremu je Arbogast krono na glavo postavil, kteri se je pač kristijana štulil, ali kerščan- skih dolžnost ne spolnoval, marveč ajdovske vraže podpiral. Ambrozij mu med drugim piše: „Ako hočete, da se vam dolžna čest skazuje, dovolite, da jo skazujemo najprej tiste¬ mu, od kterega hočete, da naj ga začetnika vašega veličestva spoznavamo." Od tod se poda Ambrozij v Florenco, kjer eno cerkev posveti. Stanoval je ondi pri nekem imenitnem gospodu, Decent po imenu, čigar mladi sin je bil od hudobe obseden, pa po škofovi molitvi in pokladanji njegovih rok te pošasti rešen. Nektere dni potem deček umerje. Njegova mati, pobožna gospa, nese mertvo njegovo truplo na svet¬ nikovo posteljo, ki je ravno s hiše odšel, Vernivši se najde merliča na svoji postelji. Ginjen žalovanja pobožne matere vleže se, kakor kedaj Elija na sina Sidonske žene, na mer- ličevo truplo, moli ter ga zopet oživljenega materi nazaj dd. Posilni vladar Evgenij je med tem poganstvo na vso moČ podpiral, in že je bilo videti, kakor bi ostudno nejeverstvo v gornji Italijo kerščanstvo popolnoma hotelo zatreti. Zarad tega užaljene kristijane sveti škof tolaži, prerokovavši jim gotovo zmago sv. Križa, česar se je tudi izpolnilo. Cesar Teo¬ dozij se za stiskano cerkev zavzame, hiti s svojo armado čez planine in zadene v Goriški grofovini na vladarskega roparja, ki je imel na svojem praporu Herkulovo podobo, na Teodo¬ zij evi zastavi nasproti se je lesketalo znamenje sv. Križa. Že je Teodozijeva armada bežala, ko zakliče: „Ne, nikedar ne sme Križ pred Herkulovo podobo bežati 1“ Kose stamni, pade cesar na kolena in moli, dokler ga spanec posili. V sanjah vidi dva moža na belih konjih, sv. apostola Janeza in Filipa, spodbadajoča ga k novemu boju. Oserčen gre drugi den zopet v boj, pridobivši slavno zmago, h kteri mu je tudi to pripomoglo, da je silen vihar s planin doli sovra¬ žnikom prah v oči nosil. — Kmalu potem Teodozij v Mi- 7. gruden: Sv. Ambrozij, Milanski škof. 475 lanu na vodenici oboli. Ravno ob obletnici svoje zmage prejme sv. zakramente. Zveličalno posvari vši svoje otroke oberne se k Ambroziju, rekoč: „To so resnice, ktere si me učil, in ktere izpolnovati sem si prizadeval. Na tebi je, da jit na mojo družino presadiš in mlada eesariča (Arka¬ dija in Honorija) v njib podučuješ.“ Teodozij umerje v na¬ ročji sv. nadškofa 17. januarja 1. 395. V mertvaški pridigi je Ambrozij prepričanje o njem izrekel, da ga je Bog že v nebeško veselje vzel. — Ne dolgo po smerti tega cesar¬ skega prijatla mu Bog razodene, da ste trupli sv. mučen¬ cev Nazarija in .Celza na nekem vertu poleg mesta poko- ani. Vzdignivši prenese ju z veliko slovesnostjo v apostol¬ sko cerkev poleg rimskih vrat, kjer se jamete po čudežih odlikovati. Zlasti je bilo po njih veliko hudobnih duhov pregnanih. Eden iz med teh je kričal: „ Ambrozij meterpinči!“ Tega pa Ambrozij v svoji ponižnosti ni maral slišati, ter reče: „Molči, lažnjivi duh, ne Ambrozij, temuč vera teh svetnikov in tvoja zavidnost te terpinčite." 8. S smertjo cesarja Teodozija tudi Ambrozij pričakuje konca svojih dni; vendar do poslednje ure ostane zvest delavec in čuvaj v Gospodovem vinogradu. Pri vsaki pri¬ ložnosti se poteza za pravice sv. cerkve. L. 396 napravi ce¬ sar Honorij, Teodozijev sin in naslednik, ljudsko igro v gle¬ dališči, pri kteri bi se imel nek hudodelnik, Kreskonij po imenu, z divjimi zverinami bojevati. Hudodelnik pa se za¬ teče v neko cerkev, ter ondi oltarja oklene. Vojaki der6 za njim, ga odtergajo kljubu postave, ki je to ostro prepove¬ dovala, od oltarja in tirajo seboj. Ambrozij, to zvedevši, prihiti in se ustavi med vojake in hudodelnika, da bi od ene strani cerkvene pravice, od druge plati pa nesrečnika branil in mu življenje otel. Vojniki nasproti ga s silo vpričo Škofa v gledališče odpeljajo in leoparde nanj spuste. Divje zveri pak mu prizanesč, ter čez vojake planejo in jih raz- tergajo. Tako je kaznoval Bog njihovo nepokorščino proti svetemu škofu. Njegova svetost in modrost je zaslovela v najdaljše kraje. Tako prideta dva v svoji deželi sloveča Per- zijana v Milan o njegovi modrosti se prepričat. Stavita mu mnogotera vprašanja, se od ene popoldne do treh zjutraj po tolmači ž njim razgovarjata ter se polna začudenja v svojo domovino verneta. Enako pridejo poslanci Markomanske kra¬ ljice, Fritigil zvane, z bogatimi darovi za Milansko cerkev in s prošnjo k njemu, naj bi jej dal pismen poduk o pravi veri, česar je Ambrozij tudi storil. Drugo leto pride kraljica sama v Milan; a prepozno, bil je že pokopan. Mnoga apo- 476 7. gruden: Sv. Ambrozij, Milanski škof. stolska pota in trudna dela so ga oslabela, da prosi Boga, naj porušeno krilo njegovega trupla popolnoma razdere. Ra¬ zodeto mu je bilo, da bo še do velike noči živel. Bilo je spomladi, ko nevarno oboli. Zvedevši o njegovi bolezni vsi verni v trumab v cerkev der6 in molijo, da bi izprosili po¬ daljšanja jim toliko dragega življenja. Svoje poslednje dni loti se še novega dela, namreč razlaganja 43. Davidovega psalma, ki ga svojemu tajniku Pavlinu narekuje, med pisanjem vidi Pavlin nek plamen v podobi škita nad njegovo glavo, ki mu polagoma v usta pride. Na to postane njegovo obličje belo ko sneg, in še le čez nekoliko časa se verne navadna barva. Lodijski škof Basijan, ki je pri njena molil, videl je Zveličarja k njegovi postelji priti in ga prijazno tolažiti. Upa¬ nje, da bi ozdravel, čedalje bolj zginja. Zato je žalost vernih še večja, vse mesto, vsa Italija po njem zdihuje. Stiliko, pervi služabnik cesarja Honorija, nalašč mož k njemu odpošlje, ki naj bi ga prosili, da naj od Boga podaljšanja svojega življenja izmoli. Ambrozij jim odgovori: „Živel sem med vami tako, da ne bi se mi bilo sramovati, še nekaj časa živeti; vendar pa se tudi smerti ne bojim, ker imamo dobrega Gospoda." Približa se veliki petek 1. 397. Verčelski škof, sv. Hono- rat, kterega je bil Ambrozij posvetil, je že več noči pri njem čul. Truden in zaspan poda se v hramček nad škofovim sta¬ novanjem, da bi se nekoliko odpočil. Komaj pa oči zatisne, sliši nenadoma glas: „Vstani, in hiti sedaj preči gre od todl Vstane in mu prinese, potem, ko je veliki petek proti večeru več ur zaporedoma s sklenjenimi rokami tiho molil, sveto po¬ potnico. V noči na veliko saboto 4. aprila 1. 397 pa ga Bog pokliče v Svoja večna stanovališča v 57. letu njegove starosti. Po njegovi smerti se je več čudnih prikazen videlo. Bila je navada, da se je katehumenom o veliki noči sv. kerst delil. (Zato se še sedaj veliko soboto kerstna voda blago- slovlja.) Ti novokerščenci so ga videli v škofovski podobi z znamenji njegove česti, nekteri z zvezdo nad glavo, drugi na škofovskem sedeži, s perstom svojim botrom nanj kazaje, vendar pa tega pogleda razen kerščancev drugi pričujoči niso bili vredni spoznani. K njegovemu pogrebu so celo judje in ajdje vreli, mu poslednjo čest skazat; jutrove in ve¬ černe pokrajine so obžalovale zgubo tega velikega škofa. Njegovo truplo se je najprej poleg ostankov sv. Gervazija in Protazija položilo, poznejše pa pod velikim oltarjem pre¬ krasne Milanske stolnice sv. Ambrozija pokopalo. Cerkev ga kot učenika visoko česti in cerkveno' zbirališče pod Gelazi- jem 1. 494 prišteva njegove pismene zapuščine onim, ki jih 477 7. gruden: Sv. Ambrozij, Milanski škof. je cerkev za pravila sv. vere sprejela. Milanci ga geste za svojega posebnega varuha in v prejšnjih stoletjih so celo zlati in sreberni denar z njegovo podobo kovali. Sv. Am¬ brozij je za one dobe tudi najlepše, najglobokejše in najpri- sergniše svete pesmi skladal; enako je vpeljal pri Božji službi novo petje psalmov, od kterega nam pa sedaj ni nig natang- nišega znano. Kot drugi med gveterimi latinskimi cerkve¬ nimi ugeniki se obrazuje v škofovskem ornatu in z bukva¬ mi v roči; navadno ima bugelen ulj poleg sebe (v spomin na njegove otrogja leta); tudi se sem ter tje obrazuje z bigem v roči — v spomin njegove gorečnosti za cerkev Božjo. Sklenem njegov životopis z besedami: „Bog nam daj den danes na Škofijskih sedežih same Ambrože, in kmalu bode obnovljeno obličje Evrope!“ Kerščanska serčnost. Pastirska služba v sv. cerkvi je iztok odrešenja po Jezusu Kristusu, sinu Božjem, in popolnoma neodvisna ter povzdignjena nad vse posvetne ve¬ likosti in oblasti. V njej se strinja duhovska, sodniška in učeniška služba za verne, ki ima svet greha, sodbe in Božjega usmiljenja v Jezusu Kri¬ stusu prepričati. Zato je vsem pastirjem resnobno na serce položeno: „Od tebe bom tirjal grešnikovo dušo!* — pa tudi vernim zagro¬ ženo : „Kdor cerkev ne posluša, bodi ti, kakor nejever- nik in očiten grešnik.* Velikoserčnost, s kakeršno je sv. Ambrož Božjo stvar in sv. cerkev branil, je bila vsakemu in mu je še den danes v veliko začudenje. Od kod drugod pa je ta njegova serčnost in odkri¬ tost izvirala, kakor od tod, ker mu za svet ni bilo mar, in se je edino le Boga bal? „Hočete, je rekel, da se ima strah pred vami, in da vas kralji in mogočnjaki tega sveta čestč? Zaničujte vse stvari na svetu in ljubše vam bodi zasramovanje Kristusovega terpljenja, kakor posvetne česti in bogastva.* Resje, da se jih malo nahaja v priložnostih kakor Ambrozij, v kterih bi jih vezala dolžnost, da naj se celo največim posvetnim gospo¬ dom nasproti neboječe skazujejo. Ravno tako je pa tudi resnično, da one dvojne vrati, skozi ktere gre greh v serce človekovo, ste po besedah sv. Avguština strah in ljubezen časnih stvari. Le popolno zaničevanje vsega posvetnega in popolna ljubezen Božja te vrati zapira; kajti Jezus Kristus sam je učil, da nihče ne more biti njegov učenec, ako se ne odpove vsemu, kar ima, to je: ako svojega serca od vseh posvetnih dobrot ne odlušči, in po večnih, nebeških dobrotah ne hrepeni. Zato naj tu navedem kratek poduk, 1. kaj, 2. kako potrebna, in 3. kako sije prido¬ biti kerščanska serčnost? 1. Serčnost imenujemo tisto čednost, s ktero člo¬ vek stanovitno in vedno spolnuje Božjo volj o in po¬ gumno pregmaguje vsakoršne napotljeje in zoperno- s t i. V tem pomenu serčnost ni kaka posebna, ampak splošna čednost, ktere je pri spolnovanji vseh dobrih del potreba. Ona zmaguje zlasti tiste težave, ki se čednosti v zunanjem nasproti stavijo, kakor: v telesnih stis¬ kah, težavah in nadlogah, v boleznih, preganjanji, v ječah, terpljenji in 8 merti. Toraj obstaja kerščanska serčnost v tem, da se od spolnovanja dobrega po nikakoršnih vnanjih težavah, po nikakoršnem preganjanji in 478 7. gruden: Sv. Ambrozij, Milanski škof. groženji ne damo odverniti. Velikoserčni prenaša vse križe, ki ga zade¬ nejo, s stanovitno poterpežljivostjo, enak Jobu, ki je po zgubi vsega svo¬ jega imetja in svojih otrok na gnojnem kupu ves v Božjo voljo udan klical: „G o a p o d j e dal, Gospodje vzel. Kakorje Gospodu dopadlo, tabo seje zgodilo. Ime Gospodovo bodi češ- č e n o !“ (1, 21.) Velikoserčni je zvest svojemu poklicu. Naj se mu še toliko zaderžkov v napotje stavi, ne odstopi od svoje dolžnosti, in česar za prav in dobro ter po volji Božji spozna, kljubu vsem oviram izpelja. Velikoserčnemu ni mar za svet, ki ga sedaj s sladkanjem in ljubkovanjem) sedaj z zaničevanjem in žuganjem na svojo plat skuša pridobiti; zvest Bogu in svoji dolžnosti ne omaja ga nobena stvar v dobrem. Velikoserčni; kedar se gre za sv. vero, za spolnovanje kerščanskih in stanskih dolž¬ nost, ne boji ne ječe, ne terpljenja, ne smerti; pripravljen je, da reši svojo dušo, vse kar ima, denar in premoženje, prostost in življenje v dar prinesti. S sv. Pavlom govori: „Kdo nas bo ločil od ljubezni Kristusove? Ali nadloga? ali stiska? ali lakota? ali nagota? ali nevarnost? ali preganjanje? ali meč?“ (Rimlj. 8, 35.) Prelepi izgledi tega so nam vsi sv. mučenci in drugi svet¬ niki, med njimi v pervi versti sv. Ambrož. 2. Kerščanske serčnosti je vsakemu kristijanu silno potreba, ako hoče zvesto Bogu služiti in v dobrem stanoviten ostati. Zakaj kako bi mogli težave, ki jih pobožnost seboj vodi, prenašati, ako bi nam serčno¬ sti manjkalo? Kmalu bi nas svet s svojim pohujšanjem in preganjanjem v dobrem omajal in na svojo stran privabil. Kako bi mogli zlasti pred¬ postavljeni, stariši, gospodarji in gospodinje brez serčnosti svoje dolž¬ nosti spolnovati, ker na brez števila zaderžkov naletavajo, kedar je treba podložne, otroke in posle po kerščansko krotiti? Kako hitro bi hudoben zakonski mož svojo ženo, ali hudobna zakonska žena svo¬ jega moža v največe smertne grehe zapeljala, ako ne bi s serčnostjo hudobiji zoperstavila! Kako bi mogli poterpežljivo, zadovoljno in ve¬ selo živeti, ako bi serčnosti nam manjkalo? Koliko jih zdihuje v revš¬ čini in pomanjkanji, nevedoč kje bi skorjico kruha sebi in svojim prido¬ bili ! Kako terdo je to, zlasti za posle, kedar jim starost in bolehavost ves prislužek povžije! Kako terdo je to za vse tiste, ki so čas svojega živ¬ ljenja z boleznimi obiskovani! Tu nam je pač serčnosti neobhodno po¬ treba, da se pod butaro terpljenja in pod jarmom zopernost in grenkost ne zgrudimo. Nad vse pa nam je kerščanske srečnosti den danes potreba, ko se pekel in njegovi služabniki s čednostjo in resnico, z Božjimi zapo¬ vedi in zaderžanskim redom, z vsem kerščanstvom bojujejo. Posebno se¬ daj nam veljajo besede apostolove: „Bratje! odkupljuj te čas, ker so dnevi hudi. — Za voljo tega primite za Božje orožje, da se zamorete braniti ob hudem dnevu, in v vseh rečeh popolni obstati." (Efež. 6. 13.) Ker nam je pa serčnosti k stano¬ vitnosti v dobrem in v dosego večnega življenja tolikanj potreba, kako si jo pridobiti? 3. Najprej je treba po tej čednosti iz vsega serca hrepeneti. Sv. Liguorij pravi: „Ni ga še nikoli bilo svetnika, ki bi bil kakovo čednost dosegel, da ne bi bil velikih želja po njej imel." In sv. Lavrencij Justinijan piše: „Velik del zmage storijo željepozmagi; kajtihrepenenjepomnožujemoči, povzdiguje serce, slabi nasprotnike, pomanjšuje trud, razjasnuje duha, dodeluje milost inprikupuje Bogu." — S tem hrepenjem je treba strinjati molitev. Človek sam iz sebe ne 8. gruden: Brezmadežno spočetje Device Marije. 479 more nič. On še dobrega ne more pričeti/ tem manj v dobrem stanoviten ostati. „Ysak dobri dar pa nam dohaja od zgoraj, od Očeta luči." To so skušali sveti mučenci v trenotku svojega grozovitega terp- Ijenja. Pogledovali so v nebo, prosili pomoči in stanovitnosti Gospoda, in niti ogenj niti meč jih ni ločil od ljubezni Kristusove. — Z molitvijo je treba ediniti strah Božji, Sv. Gregorij Veliki pravi: »V strahu Bož¬ jem je gotova serčnost, ker se naš duh tem močnejše nad to povzdiguje, s čemur nas svet hoče strašiti, čem bolj se stvarniku vseh reči po strahu podvračuje." Strah Božji { e napolnoval Svetnike s serčnostjo. Tako je rekla čista Suzana: „R a j š e 'očem brez zločinstva v vajine roke pasti, kakor gre¬ šiti pred obličjem Gospodovim," (Dan. 13, 23.) Tako je rekel sv. Krizostom, ko mu cesaričina žuganja sporočijo: »Recite cesarici, da se Krizostomnič drugega n e b oj i, n e g o B o ga i n greha." Izženi toraj ves strah pred ljudmi iz svojega serca, in živi v strahu Bož¬ jem, da po zgledu svetnikov tisto serčnost zadobiš, ki te bode priprav¬ nega storila, Gospodu zvesto služiti v vseh razmerah življenja. Najmoč¬ nejši pripomoček, velikoserčnemu biti, pa se poslednjič nahaja v lju¬ bezni Božji. »Ljubezen, beremo v visoki pesmi (8, 6.), je močna kakor smert." Kakor se smerti nič ne ustavi, tako v tudi ljubezen ne pozna nikakoršnega zaderžka, kterega ne bi zmagala. Čem veča je toraj tvoja ljubezen, tem močnejša bo tvoja serčnost, »Ljubezen, pravi sv. Tomaž Kempčan, je veliko dobro; kajti ona vse nadložnosti polajšuje in vse grenkosti slajšuje; ona sleherno hre¬ na e z veseljem prenaša, nas spodbada k velikim delom, ne straši se nobenega truda in jej ni mar za terpež; ona ne spoznava nobene nemogočnosti, je dobraza vse: — vse prenese, vse veruje, vse upa, vse preterpi." (I. Kor. 13, 7.) Molitev. Bog! kteri si svojemu ljudstvu svetega Ambrozija dal služabnika Večnega zveličanja; dodeli, prosimo, da, ki smo ga učenika življenja imeli na zemlji, ga zaslužimo imeti besednika v nebesih. Po Gospodu Jezusu Kristusu. Amen. 8. gruden ali december. God brezmadežnega spočetja Device Marije. ulv. Anzelm, ki je preblaženo devico in mater Marijo JsPjf priserčno Šestil, pripisuje vpeljavo tega praznika v za- padnih deželah, in sicer naprej na Angleškem, sledeči prigodbi: 480 8. gruden: Brezmadežno spočetje Dev. Marije. Sv. opat Celzin se je znašel na morji v veliki nevar¬ nosti, da ne bi ga od vikarja sem ter tje zaganjani valovi požerli. V tej nevarnosti se zateče k „morski zvezdi" Mariji in jo v serčni molitvi prosi pomoči. Veli se mu, naj, da nevarnosti' uide, vpelja praznik na čest spočetja device Marije 8. grudna, in ž njim strinja dukovna opravila od njenega rojstva. To obljubivši bil je otet. To se je godilo v de¬ setem stoletji. Praznik se vpelja in kmalu po vsek večernih pokrajinah razširi; v jutrovik deželah pa se je že od pe¬ tega stoletja obhajal. Opira se slovesnost tega praznika na dvojno veselje ka¬ toliškega ljudstva. Pervič se veselimo trenotka, ko je sv. mati Ana iz posebne Božje milosti vže v svoji veliki sta¬ rosti preblaženo devico in mater našega Gospoda Jezusa Kristusa spočela; drugič, da je sv. mati Ana prečisto devico ne le spočela, temuč je tudi brezmadežno, to je: brez ma¬ deža ali prosto od izvirnega greha spočela. Že za časov pervih kristijanov, ki so Marijo s posebno ljubeznjivostjo čestili, izcimila se je pobožna misel, da ona nikdar, kakor drugi ljudje, po izvirnem grehu ni bila omadežana. Niso si mogli misliti, da bi bilo spočetje tiste, ki je imela mati Sinu Božjega postati, kedaj z grehom onečejeno, da bi bila preobilno oblagodarjena devica, ki je bila izvoljena, kači glavo streti, kedaj le en trenotek pod oblastjo peklenske hudobe. Te misli so bili naj bolj učeni in najpobožniŠi možje že v pervih kerščanskih časih. Cerkveni učeniki in očetje jej dajajo gledč na njeno brezmadežno spočetje najlepša naslovna imena ingovorč o njej v najbolj vzvišenih izrekih. Imenujejo jo: „Cisto neomadežano in brez pege, čisto nedotaknjeno, popolnoma neoskrunjeno, čisto nepoško¬ dovano, kar nič pokvarjeno; najčistejšo devico, sveto, ne- madežno in neoskrunjeno Marijo; brez graje, nedolžno, čisto, lepo; lepoto nedolžnosti, najnedolžniše prebivališče nedolž¬ nosti, podlogo svetosti, vso hvalo, vso slavo, vse čudovito presezajočo." Primerjajo jo z drugimi svetniki pravijo: „Ona je svetejša memo svetnikov, očakov, prerokov in apo¬ stolov, najperva med svetniki; višja, lepša, svetlejša in sve¬ tejša od angelov, čistejša od Kerubimov in Serafimov; iz- verstniša, čistejša, svetejša, nedolžniša, čestitljivša, kakor vse stvarjene reči." Imenujejo jo: „svetost samo, čistost samo, zgolj lepoto , čistejšo od čistosti, lepšo od lepote, svetejšo od svetosti, tako čisto, da se njena nedolžnost niti z umom zapopasti, niti z besedami vredno ne da izreči." Na dalje jej dajajo pridevke: ^Polnost luči, prebivališče svetlosti, 8. gruden: Brezmadežno spočetje Dev. Marije. 481 svetla dvorana, najsvitlejša svetilniea, brez sence, neskončno čistejša memo svitlega solnca, rožna vejica brez ternja, lilija, nedotaknjena cvetlica, najnedolžniša, najsvetejša, brezma¬ dežna golobica, tempelj devištva, šotor milost, prebivališče sv. Duha, nespridena posoda, škerlatni, od Boga samega tkani plašč.“ — Tako govore očetje in cerkveni učeniki o Mariji, brez madeža izvirnega greba spočeti devici. Ni toraj Čudo, da verno ljudstvo kar nič ni dvomilo nad to pred¬ nostjo Marijino, in se je god brezmadežnega spočetja precej z začetka z največim veseljem in z ginljivo pobožnostjo ob¬ hajal. — Vendar se jih v teku časa ni manjkalo, ki so zoper neomadežano spočetje Marijino vgovarjali, terdivši, da je bila Marija le pred svojim rojstvom v materinem telesu po¬ svečena, kakor Janez Kerstnik, ne pa že precej v pervem trenotku brez madeža spočeta. Komaj pa jamejo to terditi, vzdignejo se od vseh strani najpobožniši in naj bolj učeni možaki, ki so se za pobožno misel neomadežanega spočetja preblažene device Marije z največo bistrostjo duha potezali. Učeniki po višjih šolah so si s prisego v dolžnost šteli, to prevzvišeno prednost obilno oblagodarovane deviške matere učiti in v varstvo jemati. Slavni redovi sv. Frančiška, Je¬ zuiti in redemtoristi so povsod z največo gorečnostjo ker- Ščanskemu ljudstvu pridigali, da je Marija, češčena mati Gospodova, od pervega trenotka svojega spočetja popolnoma nedotaknjena od izvirnega in vsakega druzega greha ostala, da nikdar in nikoli od najmanjšega madeža greha ni bila oskrunjena. Tako je prišlo, da se je vera v to visoko pred¬ nost Marijino v ljudskih sercih čedalje globokejše ukoreni¬ nila in čedalje bolj razširila. Celo najmogočniši vladarji so si šteli v čest, neomadežano spočetje nebeške kraljice po¬ veličevati , tako cesar Ferdinand III., Karol VII., Španska kralja Ferdinand in Filip. — Dosle pa vera v brezmadežno spočetje Marijino od sv. katoliške cerkve še ni bila določena to je: neomadežano spočetje še ni bila verska zapoved. Pa¬ peži in škofje so to pobožno misel vernim samim prepustili; oni sami so Marijo priserčno čestili in z dopadenjem gledali, kako ljubezen in Češčenje do Marije pri vernem ljudstvu od dne do dne veče prihaja. Pospeševali in podpirali so po svoji moči ljudsko pobožno misel, goreče si prizadevajo, praznik neomadežanega spočetja povsod razširiti. Vendar pa še niso slovesno izrekli, da ima Marija kot mati Božja med vsemi Človeškimi otroci edina to prednost, brezmadežna spočeta biti, da bi bil vsled kakovega izreka sleherni kato¬ liški kristjan zavezan, brezmadežno spočetje za versko res- Življenje svetnikov in svetnic Božjih. IV. del 31 482 8. gruden: Brezmadežno spočetje Dev. Marije. nico sprejeti. Sicer so v teku Sasov papeži, od Jezusa Kristusa za više pastirje sv. cerkve, za Suvaj e in oznanovalce sv. vere postavljeni, pogostoma moledovali in s prošnjami nadlegovali, dosedanjo pobožno misel v versko resnico po¬ vzdigniti. Kralji in cesarji, Škofje in opati, celi redovi so zarad tega Rimskemu prestolu svoje prošnje odpošiljali; ali papeži so se vendar le dolgo Sasa obotavljali, tem prošnjam j priterditi. Akoravno jih je njihova otroSja ljubezen in lastno SešSenje device Marije priganjalo, poslednji svitli in dra¬ goceni kamen v njeno sijajno zvezdnato krono postaviti, vendar se v tako važni in imenitni stvari niso hotli pre¬ nagliti , marveS z vso modrostjo in previdnostjo postopati. Sami so molili, pa tudi vernim vedno moliti priporoSevali 8. gruden: Brezmadežno spočetje Dev. Marije. 483 k Očetu luči za potrebno razsvitljenje; ukazovali so vseskozi preiskovati spričala, ki sem od apostolskih Sasov za neoma- dežano spočetje govorijo , skerbno je pretehtava je, da bi si gotovost pridobili, kaj je gledč na to Božja volja. — Na posled, ko je sedaj vladajoči papež Pij IX. vse nadškofe in Škofe vesoljnega katoliškega sveta za njihove sovete in misli vprašal, se z največimi učenjaki o tej zadevi dogovoril in najbolj gotova pričevanja iz vseh stoletij na tanko preiskal potem, ko se je po vsi katoliški cerkvi z molitvijo razsvet¬ ljenja prosilo, povzdignejo sv. oče na praznik brezmadežnega spočetja, 8. decembra!. 1854, vpričo 150 škofov in neštevilne množice, v ben-Peterski cerkvi, stoje na svojem prestolu, svoj glas in slovesno okličejo: „Nauk, ki terdi, daje kila preblažena devica v pervem trenotku svojega spočetja poleg posebne milosti in prednosti od Boga vsemogočnega gledč na Zasluženje Jezusa, Odrešenika človeškega rodu, od slehernega madeža izvirnega greha prosta ohranjena, je od Boga razodet nauk, 1 n se mora od vseh vernih terdno in stano¬ vitno verovati." Sv. oče pa s tem slovesnim oklicem brezmadežnega spočetja Marijinega niso kako ve nove verske resnice oglasili temuč so le starodavni nauk in vedno vero sv. cerkve kot res od Boga razodet nauk slovesno izrekli. Kar je pa Bog, v ečna resnica, razodel, mora katoliški kristjan verovati, ako se noče pregrešiti in Božji sodbi zapasti. Nepopisljivo je kilo veselje katoliškega ljudstva po vseh deželah nad tem Že zdavnej zaželjenim izrekom najvišega pastirja sv. cerkve. Vse povsod so Boga v nebesih hvalili, in iz tisoč in tisoč gerl se je razlegala slava najčistejše, brezmadežne nebeške kraljice Marije. Eden bistevnih razločkov med katoliško in razkolniško, rusko cer¬ kvijo je tudi verska resnica gledč Marijinega neomadežanega spočetja. Vendar pa v reči ni razločka, ampak le v obliki, ktero bi pa Dreki j^vno tako, kakor katoličani, morali z veseljem s prejeti, ako bi le hotli dosledni “iti, kajti prič za to versko resnico je na Jutrovem če ne več, vsaj go- t°vo ravno toliko, kakor na zahodu, in tudi praznik brezmadežnega spo- “ e tja je iz jutrovih dežel v zahodnje kraje, na Špansko in Neapolitansko Prišel. To je tudi čisto naravno, ako pomislimo, da je prečista Devica na utr o vem živela, in se je ondi najprej njeno češčenje začelo. Ondi je bilo v Efeškem zboru najprej slovesno izrečeno, da je Marija mati Božja; “Jidi v n. Konšt. zboru razglašeno, da je vselej Devica; ondi, kjer je hvela in umerla, so tudi sv. očetje že v pervih časih njeno čisto spočetje s Wili. Tako ste v bistvu obe cerkvi edini. Da pa posameznih prič iz & r eške cerkve, kakor: sv. Krizostoma, Prokla, Sofronija, Efrema, Origena, 31 * 484 8. gruden: Brezmadežno spočetje Dev. Marije. Amfilohija, Epifanija, Andreja Kretenskega, Janeza Dam., cerkvenih ah liturgičnih bukev iz pervih časov itn. ne bom navajal, dovolj naj bode, kar nepristranski ruski pisatelj Kirejevski gledč od papeža razglašeni verski resnici o Marijinem neomadežanem spočetji svojim razkolniškiffl bratom očita, rekoč: „Ako bi bil papež nasprotno misel z® versko resnico oklical, dokazali bi bilipravoslavni uče* nikiiz cerkvenih bukev (katekizmov in litanij), da J° krivoverec, in daje nauk od čistega spočetja že za dob 0 sv. Krizostoma sem. Papež so se toraj po tej verski reS' niči Grekom le Se bolj približali; da je pa tudi oni*® versko resnico ne spoznajo, kaže, kakor drugi njihovi verski razločki, znovič, da v greški cerkvi ni gibanja J® življenja, temuč tudi v tem ozir.u vse oterpnjeno i® mertvo ostane, česar ni čudo, kajti so mladike odre' zane od t e r t e! “ Veselje kristjanovo o Marijinem brezmadežnem spočetji. Glede slovesnega papeževega izreka, da je Marija brez madeža i*' virnega greha spočeta, je sedaj naša vera v to resnico uterjena in služljiva. Vsak dvom odpade in slehern more reči: Sveto mater imam * nebesih, ki v nedolžnosti in čistosti vse angele prekosi, in ki ima dovolj mi pomagati, da še jez pred Božjim obličjem čisto in nedolžo 0 živim. Vprašal bi me pa morda rad: Ali je Marijino brezmadežno sp 0 ' četje mar res kaj tako velikega in vzvišenega, da naj se nad tem neb° in zemlja veseli, in zarad tega še poseben praznik v katoliški cerkvi ob' haja ? Na to ti odgovarjam : Te li ne veseli, da se presveta Trojica * novič poveličuje? Neomadežano spočetje Marijino pa je poveličevanje ® e ' beškega Očeta, ki je Marijo stvaril, jo od vekomaj mater svojemu Si® u odmenil, in jo za tega voljo po svoji neskončni milosti vsakega mane* greha obvaroval. — Neomadežano spočetje je poveličevanje Sinu BoŽjegf’ čegar preblažena mati je Marija, in po čegar neskončnem zasluženji r Marija edina prejela predstvo, da je od slehernega madeža izvirnega greha nedotaknjena ostala. Neomadežano spočetje je poveličevanje _ 8 f‘ Duha, čegar nevesta in prebivališče je presveta devica Marija in ki J 1 je že v pervem trenotji njega bitja posvetil, ter s polnostjo svojih m h j. obogatil, za česar voljo jo je tudi veliki angelj Gabriel pozdravil: » ■ losti polna!" — Na dalje, kaj te mar ne veseli, ako se tvoji ktero serčno ljubiš, velika čest skazuje? Marija pak je ne le Zveličarje^ ampak po Njem tudi tvoja mati. Na križi ti jo je za mater dal. _ tvoja češčena mati je po tem, da je Sinu Božjega rodila, postala ki® ljica nebes in zemlje; njena čest presega vso čest angelov in svetnik 0 ' Ali v njeni kroni je bil dosle svitel dragoceni kamen zatemnjen, D 1 . mogel svoje žarne svitlobe v vsi svoji krasoti razodevati, kajti vera, je bila Marija že v trenotku svojega spočetja vsa čista in brezmadeŽ®* ’ vsa lepa in sveta, še ni bila kot od Boga razodeta od cerkve spoznovan®: ni bilo še slovesno izrečeno, da se mora ta vera s sercem in z jezik 0 spoznavati. Sedaj pa mora vsak katoliški kristijan, ako hoče otrok 9 ' cerkve ostati in zveličan biti, terdno verovati, da Marija ni bila nike ® od izvirnega greha omadežana, nikoli ne en trenotek pod satanovo ° lastijo. Sedaj stoji Marija, naša češčena mati, v najkrasniši svitiobi v 8. gruden: Brezmadežno spočetje Dev. Marije. 485 svetosti, neoskrunjene čistosti, kot neomadežano, svitlo zerkalo najčistejše nedolžnosti, ki se je najmanjša senca greha ni dotaknila. Te mar ne Veseli, da je vsaj ena duša od splošnega omadežanja po izvirnem grehu za voljo zasluženja Jezusa Kristusa izvzeta, med tem ko je ves človeški r od po izvirnem grehu stvar jeze Božje, in da je ta čista brezmadežna duša, duša tvoje češčene, ljubeznjive matere? Tako je vendar na ze¬ meljski planjavi en zelen grič, ki ga valovi vesoljnega potopa greha niso oplahnili; tako sije v pozemeljski temini vsaj ena zvezda z neskaljeno nebeško svitlobo; tako cvetč med ternjem in osatom, ki ga je prekletstvo greha po zemlji zasejalo, vendar ena roža brez ternja, ena lilija brez pege; tako je med človeškimi otroci vsaj eno bitje, ki ga dih greha ni oplaznil, eno serce, ki ga grešni zrak ni opihnil, ena vest, ki ni zgubila oljke miru z Bogom, ena duša, ki je bila čista in sveta, ter je čista in sveta ostala od pervega tripanja do poslednjega vzdihljeja. Zato se z veseljem zlagamo s sv. Bernardom rekoč: ,,Komu te hočemo primerjati, o mati lepe ljubezni? O svetla svetilnica, koliko sere ti oveseljuješ!“ O kako lepa stoji sedaj Marija pred nami kot kraljica nebes in zemlje, ogernjena s snežnobelim oblačilom nedolžnosti, v roki z lilijo brezma¬ dežnega devištva, okoli glave s krono iz dvanajsterih zvezd, z obličjem proti nebesom obernjena, luno in zemljo pod nogami, stoječa na kačini glavi! Tako obrazujejo podobarji neomadežano Marijino spočetje. O le prav si oglej to nebeško lepo podobo, kako podučljiva in tolažljiva je za-te! Na zemeljski obli in mesecu stoječa, s pogledom v nebo uperta, ti razodeva, da je nad vse minljivo in pozemeljsko povzdignjena, in ujeno hrepenjenje, njene misli in želje so le pri Bogu v nebesih. Tje gori dospeti bodi tudi tvoje hrepenjenje in prizadevanje. Tudi ti nikar tte ljubi sveta, ne tega, kar je na svetu, njegovega veselja, njegovih slad- nost, kajti vse to je minljivo in zapeljivo, vredno, da se z nogami tapta. Pač tudi arij a svoje oči na zemljo obrača in jo blagoslovljaje čez njo svoje roke razteza, kajti ima usmiljenje s svojimi otroci, ki so na svetu, in se s svetom borijo in vojskujejo, na svetu ter p 6 in umirajo. Vsem je blagovoljna pomočnica, vsem mati milosti. Zato se vsi k njej zate¬ kajmo v svojih stiskah, revah in nadlogah! Belo lilijo ima v roki in s snežnobelim oblačilom je ogernjeno njeno Čisto truplo. Tako je izgled vsem, ki dragoceni zaklad nedolžnosti in devištva ljubijo. Redko cveti sedaj na svetu lilija devištva, in le malo jih je, ki ne bi bili oblačila ne¬ dolžnosti omadežali! Vendar pa je lilija devištva tako prečudno lepa, oblačilo nedolžnosti tako drago in krasno, da enkrat zgubljeno se ne po- verne nobeno, enkrat zapravljeno se po nobeni ceni kupiti ne da. Zato, ako to oblačilo še imaš, varuj in hrani ga, kot največo dragocenost. Zateci se pod varovalni plašč Marijini in ne odnehaj prositi jo pomoči. Marija te ne pusti pasti, dokler sam nevarnost ne iščeš, dokler pred grešnimi priložnostmi bežiš in dokler v ponižnosti hodiš pred Božjim obličjem. — Svetla krona dvanajstero zvezd se utrinja krog glave nebeške kraljice. To so njene lepe čednosti, ktere je spolnovala, visoki darovi s kterimi jo je Bog obogatil. O posnemaj še ti njene lepe čednosti, njeno ponižnost, pokorščino, poterpežljivost, miroljubnost, njeno serčno usmilje¬ nost, čistost, pobožnost, samotnost, njeno ljubezen do uboštva, njeno zau¬ panje v Boga, njeno ljubezen do Boga. Hodi po njenih stopinjah; Marija gre pred teboj, ti pot razsvitljuje, te vodi, te pelja proti nebesom! 486 8. gruden: Brezmadežno spočetje Dev. Marije. Molitev sv. Alfonza Liguorija na praznik brezmadežnega spočetja. O moja brezmadežna kraljica Marija! s teboj se veselim, da te je Bog s toliko čistostjo blagoslovil. Zahvaljujem se svojemu^EStvarniku, ter sklepam, to vsigdar storiti, da te je od slehernega madeža greha oprostil. Terdno sem o tej resnici prepričan in pripravljen, za njo svojo kri preliti. Moje želje bi bile, naj bi te ves svet spoznaval in hvalil kot tisto lepo jutranjo zoro, ki je vseskozi z Božjo lučjo ozališana, kot tisto popolnoma neomadežano golobico, za ktero te je tvoj Božji ženin sam oglasil, kot tisto belo lilijo, ki med ternjem, namreč med Adamovimi otroci raste, ki vsi z grehom omadežani v sovraštvu Božjem se rodč, med tem ko si ti edina vsa čista, vsa sveta, od svojega Stvarnika pri- serčno ljubljena. O moja presladka, moja preljubeznjiva, moja brezma¬ dežna devica Marija, o kako lepa se vidiš Bogu samemu, oh, ozri se s svojimi usmiljenimi očmi na grozovite rane moje uboge duše! O Marija, ki si se od pervega trenotka svojega življenja sem vsa čista in lepa pred Božjimi očmi prikazala, usmili se me, ki sem ne le v grehu rojen, temuč sem še celo po sv. kerstu svojo dušo z grehi omadežal. O brezmadežna devica Marija! ti moraš storiti, da bom zveličan. Stori, da vedno na te mislim, te nikedar ne pozabim, in tudi ti na-me ne pozabiš ? Čas mi je takp dolg in dozdeva se mi, kakor bi bile še tisoč let, predno bom tvojo lepoto v nebesih gledal, kjer te bom še vse bolj hvalil in ljubil, o moja mati, moja kraljica, moja ljubeznjiva, moja prelepa, moja preslad¬ ka, moja prečista in brezmadežna devica Marija! 9. gruden ali december. Sv. Peter Kanizij iz družbe Jezusove. ( 1 . 1597 .) reblaženo devico Marijo je posebno čestil in goreče branil njeno brezmadežno spočetje sv. Peter Kanizij. Za tega del naj pre¬ cej za tem praznikom sledi njegov životopis, akoravno njegov smertni, in toraj njegov rojstni den za nebesa pade na 21. decembra. 1. Nimvegen, mesto v Holandiji, je rojstni kraj sv. Ka- nizija. Njegov oče, slaven pravednik, je bil zvest in pošten kristijan • njegova mati se je odlikovala s svojo pobožnostjo, pa mu jo je smert prerano pokosila. Vendar je ljubi Bog skerbel, da je dobil dobro mačeho, ki ga je prav kerščansko odgojevala. Njena sestra, posebno pobožna duša, jej je pri odgoji pridno pomagala, tako, da je Kanizij, še nežen deček, 9. gruden; Sv. Peter Kanizij. 487 Že kot svetnik živel. Molil je pogostoma in obilno, nosil spokoren pas, se postil in Suval, ter rad zahajal v cerkve, kjer je bilo presv. Reš nje telo shranjeno. Kaj je ondi Jezusa prosil, kakove pobožne sklepe delal, spričujejo njegove sle¬ deče besede, ki jih je poznejše sam bil zapisal: „Bil sem Že otrok, o moj Bog, pa po posebnem vtisu Tvoje milosti nad svojo starost dorastel. Neka luč, ki mi je svetila, dajala mi je spoznavati, da se moram k Tebi zatekati v vsem, kar moje zveličanje zadeva. Nikedar toraj ne morem pozabiti milosti, ki si mi jo tedaj skazoval, ko sem v znožji Tvojih oltarjev v cerkvi v Nimvegnu Tvoje Božje veličestvo v za¬ kramentu Tvoje ljubezni molil. Ginjen in vznemirjen v svo¬ jem sercu sem klical Tvoje naj svetejše ime, predstavljajo Ti pri pogledu na strašne nevarnosti, kterim je moja mladost fteogibljivo izpostavljena, svoje želje in svoja terpljenja. V tem stanu sem Te prosil, o moj Bog, da se blagovoliš ozreti *ia mojo slabost, govorivši besede Tvojega preroka: „Pokaži mi svoja pota, o Gospod, in stezo, po kteri naj hodim, da k Tebi pridem, ker Ti si moj Bog in moj Odrešenik \ a — Bog usliši prošnje pobožnega dečka in vodi njegove stopinje v letih poduka v Nimvegnu in Koloniji. Ohrani ga brezma¬ dežnega do njegovega dvajsetega leta, kjer v Mogunciji slo¬ večega Peter Fabra, pervega učenca sv. Ignacija, posluša, pod njegovim vodstvom svete vaje opravi in potem v Je¬ zuitski red stopi. Bil je pervi izmed Nemcev, ki je v ta red stopil, ter število Božjih brambovcev za cerkev in čednost zoper hudobijo, laž in zmoto povečal. Ko je dokončal svoj po¬ duk v Koloniji, bil je v mašnika posvečen, oznanovaje po¬ tem Kolanskim prebivalcem Božjo besedo z najboljšim vspe- hom. Za te dobe uda se že skoraj osemdesetletni starček Herman, Kalonski jjadškof, Lutrovemn krivoverstvu. Volk mu v ovčji obleki hlini udanost katoliški veri, skrivč pa lute¬ ranske pridigarje podpira. Vsi pobožni katoličani se tega prestrašijo. Jezuiti, od Boga namenjeni, zmote povsod zati¬ rati, se z vso gorečnostjo za sveto vero zavzamejo; a za tega del jih obrekujejo, zaničujejo in iz njihove hiše zapodijo. Razidejo se po mestu in tem blagonosniše delujejo. Kanizij, I kterega je ljudstvo najrajše imelo, storil je vse mogoče, verne pred strupom krivoverstva obvarovat. Na njegovo prizade¬ vanje je bil krivoverski nadškof iz Kolonije odpravljen, in da je večje število Kolonijskih prebivalcev katoliški veri zvestih ostalo, bila je najbolj zasluga Kanizijeve gorečnosti ift čuječnosti. 2. L. 1547 ga pošljejo k Tridentinskemu cerkveemu zbi- 488 9. gruden: Sv. Peter Kanizij. rališču, in potem ga sv. Ignacij v Rim pokliče, da bi ga čez dve leti na Nemško, in sicer najprej v Bavarijo poslal. Ta nemška dežela je bila tedaj le vojvodstvo, obsegajoče se¬ danji okrajini gornje in dolenje Bavarsko. Ko se je Lutrovo krivoverstvo razširjalo, vladal je vojvoda Viljem IV., ki je bil katoliški veri z vso ljubeznijo udan, prizadevajo si na vso moč, luteranskim zmotam pot v svoje pokrajine zapreti. Vendar pa se mu popolnoma po volji ne ponese. Luteranski pridigarji se ved6 na tibem vtepsti in si posebno iz med plemenitašev več priveržencev pridobiti. Posvetni dubovni so tedaj vsi mlačni postali, in šolski učeniki so že luteran¬ ske katekizme v šole vvedli. Vojvoda Viljem, slišati od uče¬ nosti in gorečnosti Jezuitov, se oberne na sv. Ignacija, in ta mu pošlje tri svojib učencev, med njimi sv. Kanizija. Od¬ pravi j ib na visoko šolo v Ingoldstadt, ktera mu je bila najbolj pri sercu, da so ondi mladino podučevali in jo za katoliško vero unemali. Kanizij toraj pridno svoje nauke razlaga in pridobi si s svojo ljubeznjivostjo in modrostjo kmalu serca mladine. Zapustivši šolske leče bodi na cerk¬ vene prižnice, oznanovaje Božjo besedo toliko živo, da cerkve množic niso mogle sprejemati, kajti vse je skup vrelo, slo¬ večega pridigarja poslušat, bem ter tje je pridigal po ulicab gnječam ljudstva. To pa je nekega duhovna jako togotilo, ker se mu je zdelo zaničevanje Božje besede. Zato je na priž¬ nici in pri drugih prilikah Kanizija grajal. Kanizij pak vse zabavljice mirno poterpi, in ga izgovarja, kjer in kolikor more. In ko se ljudstvo nad obnašanjem tega moža jako hu¬ duje, vzame ga Kanizij v svoje varstvo, pomiri serdita serca in ga obvaruje pred surovim preganjanjem. Da, poišče ga celo v njegovem stanovanji in mu tako ljubeznjivo na serce govori, da svojo krivico spozna in njegov priserčen prijatelj postane. Med tem pa Kanizij omike serca pri mladini ni- kedar spred oči ne spusti. Kot ravnatelj visoke šole, za ko- jega ga zoper njegovo voljo izberč, se noč in den trudi, do¬ brega semena v serce učeče mladosti zasejati 5 skerb mu je celo za mlajše učence v latinskih šolah. Zloži jim latinsko slovnico, kteri mal katekizemček pridene, da bi se otroci z jezikom vred nevedoma malo po malem poglavitnih kerščanskih ' resnic učili. Na dalje obhaja z učenci mnogotere duhovne vaje in pobožnosti, jim ima govore v latinskem jeziku, da stud nad grehom in ljubezen do kreposti v njihova serca za- saja, ničesar ne opušča da bi le red, lepo vedenje in pobož¬ nost vpeljal in popravil, česar je krivoverstvo spridilo. Božji blagoslov je bil nad njegovim delom. V malo časa se In- 9. gruden: Sv. Peter Kanizij. 489 goldstadtsko vseučilišče vse spremeni, in učeniki, ondi biva¬ joči, so v nekem pismu enoglasno spoznali, da povernitev ne- kedanje slave teh šol kakor ohranitev čistega katoliškega na¬ uka je pred vsem delo in zaslužen j e Kanizijevo. 3. Tri leta je Kanizij v Ingoldstadtu za Božjo reč neu¬ trudljivo delal, kar se mora na želje rimskega kralja Fer¬ dinanda in na papeževo povelje z nekterimi tovarši svojega reda na Dunaj podati. V tem glavnem mestu Avstrije so nove Lutrove zmote strašanska razdevanja napravile. Njihov strup se je v vse stanove zagrizel. Veliko samostanov je bilo praz¬ nih, več far brez pastirjev ali pa s slabimi duhovniki po¬ stavljene, in katoličani, ki so jih zasramljivo le „s papeževci u psovali, so se sramovali, svojo vero očitno spoznavati. Tu se pri¬ kaže Kanizij. Najprej prosi v molitvi pomoči z nebes, potem se loti od goje in omike mladosti in naposled s prižnice svoj glas povzdigne. Z nebeškim navdušenjem oznanuje staro in vedno novo resnico, in brez števila spreobernjenje je sad njegovih pridig. S tem še ne zadovoljen obiskuje bolnišnice in ječe, zapuščajo povsod sledi blagoslova. Na to se poda na deželo, kjer je bilo nad 300 župnij svojih dušnih pastirjev oropanih. Grredč od vasi do vasi ima misijonske pridige in spoveduje dolgo v terde noči. Čudež je moral biti, da pod tolikim terpežem ni obnemogel. Kako rado ga je ljudstvo poslušalo, koliko sadu je njegovo delo prinašalo, od tega spričujejo besede nekega 90 letnega starčeka, ki je ob priliki nekega misijona rekel: „Bodi ga Bog zahvaljen, da si mi to milost skazal, telo in kri mojega Zveličarja iz roke tega svetega moža prejeti. Sedaj me smeš k sebi poklicati, ke- dar se ti dopade!“ — Od misijonov prišedši stopi na lečo cesarskega dvora. Visoki in niški derč skupaj poslušat nje¬ gove izverstne ogovore. Veliko od krivovere nalezenih in v stari veri zmotenih ga iščejo, da se ž njim dogovarjajo. S svojimi ljubeznjivimi besedami, z razločnim prednaša- njem, temeljito znanostjo pridobi njihova serca za resnico. Zmaga pa, ki si jo nad luteranskimi oznanovalci priboruje, razdraži priveržence te nove vere, da ga zalezujejo in po¬ gubiti skušajo. A on ne razodeva niti najmanjšega strahu ter ne odneha vsem dobrote skazovati. Neko gospč, zarad njenih razujzdanost od Boga oblasti peklenske hudobe pri- puščeno, po svoji modrosti in dobroti nakloni, da pred njim veliko spoved opravi, čisto ozdravi in prav spokorno živi. Kar ga pa na Dunaju posebno znamenitega stori, da, njegovo ime vekomej slavi, to je njegov veliki in mali katekizem, ki ga je tedaj izdelal. Ta krasna knjiga, v kteri iz vsake 490 9. gruden: Sv. Peter Kanizij. verstice sv. Duh govori, se je skoraj po vseh krajih v Sole vpe¬ ljala, in je bila skozi dve sto let v rokah vseh katoličanov,po Nemčiji. Priprosto ljudstvo je ta katekizem navadno le „naš Kanizij" imenovalo. Stari in mladi so se iz njega učili svete vere, učili se čednosti izpolnovati in po kerščansko živeti. Ne da se popisati prelepi sad, ki ga je Kanizij s tem ka¬ tekizmom, posebno po Nemškem, med ljudstvom pridobil. 4. Z veseljem gleda cesar Ferdinand na toliko dobrega, ki se po prizadevi tega moža Božjega vse povsod jame pri¬ kazovati, in ga hoče za tega voljo za velikega Škofa na Du- naji povzdigniti. Toda Kanizij se te česti stanovitno brani, in gre poleg cesarjeve želje z dvanajsterimi tovarSi svojega reda v Prago, ondi Jezuitsk ustav ustanovit. V tem mestu se je krivovera že dobro vgnjezdila, tako da Kanizij pri svojem prihodu povsod za zasramovanje in zaničevanje naleti. Po cestah in ulicah so blato in kamenje vanj lučali, da, s kameni cerkve zasipali, kjer so redovniki službo Božjo obhajali, jih zmirjali in jim gerde priimke dajali, kjer koli so jih ugledali; poskuSali so celo Kanizija umoriti. Pa Ka¬ nizij, kakor povsod, tako je tudi tukaj poln dobrotljivosti, krotkosti in poterpežljivosti, pripravljen, za resnico svoje življenje dati. Njegova nepremagljiva prijaznost ima celo na terda serca najboljSi vpliv. Če dalej več luteranovhodi njegove pridige posluSat, in veliko izmed njih, med drugimi dva ime¬ nitna pridigarja, se zopet poverne v naročje sv. katoliške cerkve. Večkrat vzdignejo poslušalci, kedar jim kaj posebno lepega pripoveduje in tehtno povdarja, na glas svoje začu¬ denje, in ko je šel z prižnice, hvalili so na glas Boga, da je zmedenemu svetu tolikega moža poslal. — Dve leti deluje Kanizij v Pragi z obilnim blagoslovom, potem gre v Ratis- bono, Vorms, Kolonijo, Strasburg, Norimberk, kjer povsod pridiguje, zmote razdeva in resnici pričevanje daje. L. 1559 je postavljen v Avgsburgu za pridigarja v stolni cerkvi, kjer ima katoliško vero dvanajsterim luteranskim pridigar¬ jem nasproti braniti. To pa mu gre tako jasno in s tolikim prepričanjem, da enega dne nek luteran zakliče: „Resnici, ki jo ta mož oznanuje, se ne more nihče zoper staviti," ter se z veliko drugimi tovarši zmoti odpovč. — Soproga grofa Marka Fuger bila je v zmoti izrejena in je v njej dorastla. Sovražila je katoliško vero, nad vse najbolj pa Jezuite, ki so bili njeni brambovci, in vendar je bil ravno eden Jezui¬ tov, kterega se Bog v njeno spreobernjenje posluži, in sicer Kanizij. Nekedaj mirno na postelji spijoča misli tega straš¬ nega moža videti, ki jo resnobno svari, na zveličanje svoje 9. gruden: Sv. Peter Kanizij. 491 duše misliti, in k veri očetov se poverniti. Prebudivši se, čuti svoje serce vse spremenjeno in zapov6 svoj'emu slugi, ožeta Varu zija poiskati. Brez odloga se Kanizij' k nj'ej poda, pa gredoč pri njpnem grofu nekoliko pomudi; nj'egov spremlje¬ valec nasproti gre na ravnost v grofino stanico. Zagledavši ga reže grofinja: „To ni tisti mož, ki se mi je prikazal; z ožetom Kanizijem želim govoriti." Med tem stopi Kanizij v sobo. Komaj ga grofinja vidi, dž: „Ba, ta je, ki sem ga v sanjah videla." Poltem oberne govorico proti njemu rekši: 492 9. gruden: Sv. Peter Kanizij. „Vas, oče moj! mi je naš Gospod zapovedal poslušati; vime imate podučevati." Kanizij jej izpolni njeno željo, in v krat¬ kem je grofinja spreobernjenka in katoličanka. Bogu pa in očetu Kaniziju se skaže hvaležno s tem, da svojega grofa tako daleč nakloni, da v Avgsburgu Jezuitišk ustav napravi, na blagor in zveličanje po daljni okolici. Ne da se dopo¬ vedati, koliko dobrega je oče Kanizij s svojimi pridigami, pogovori, s svojim prelepim izgledom v pobožnosti in spi- sovanjem svojih izverstnih knjig v tem mestu in po vsi okra- jini deleč na okoli storil. Celo iz Saksonije so prihajali lu- terani in se kot katoličani domu vračali. Novo pobožno živ¬ ljenje se začne med ljudstvom; sv. zakramentje se pogostoma prejemajo, zaničevana postna zapoved se zopet natančniše iz- polnuje in lepo vedenje se jame med mladino razcvitati, k čemur so Kanizij eve pobožne bukve dokaj pripomogle. To vsestransko blagonosno delovanje najde pri papeži, cesarji in vsem ljudstvu veliko priznanje in čislanje. Ko ima oče Ka¬ nizij k Tridentinskemu zbirališču oditi, skuša ljudstvo mu to zabraniti. Y Tridentu ozdravi bolnega kardinala Hosija s tem, da ga objemši na svoje serce pritisne. Čest, ki se mu v Tridentinskem zbirališču od naj višjih cerkvenih poglavar¬ jev skazuje, mu je silno zoperna. Kako malo je sam sebe čislal, vidi se iz besed, ki jih je v šali izgovarjal, kolikor- krat je hvalo prejemal, namreč: „Da, da, jez sem gos med milo popevajočimi labudi." 5. L. 1522 se zopet nazaj v Avgsburg verne, ter ima misijone v okolici, naj bi ž njimi krivoverstvu močan jšz postavil. Mesto Elvangen, v sedanjem Virtemberškem, in k temu spadajoče pokrajine se imajo njemu zahvaliti, da se jim je ohranila vera njihovih očetov. Ko v Švabskem mestu Dilin- gen napravi ustav svojega reda, pokliče ga v Avgsburgu na- vstala kuga tje nazaj. Brez strahu obiskuje kužne bolnike, jim skerbi za postrežbo in hrano ter jim po noči in po dnevu prinaša tolažila svete vere. V bran, da ne bi kuge nalezel, odvračujejo ga od tega. On pa jim reče: ^Služabniki smo dobrega Gospoda. Ako mu je k njegovi veči česti, bode mi za to žetev, ktere ne smem zamuditi, zdravje ohranil; če pa ne, blagor mi, ako s ceno svojega življenja k zveličanju tega dobrega ljudstva zamorem kaj pripomoči." In v resnici, njegova žetev bila je obilna; veliko duš je pridobil nebesom; celo luterani so njegovo darežljivo gorečnost občudovali. Ko kuga potihne, mora k volitvi novega redovnega gene¬ rala v Kirn popotovati. Ondi ga papež izvoli za poslanca nemških pokrajin. Kot papežev poslanec pride v Vircburg, 9. gruden: Sv. Peter Kanizij. 493 Moguncijo, Trevir, celo v Osnabrik, kjer povsod izglede svoje modrosti in pobožnosti za seboj pusti. L. 1565 ga povabi Vircburški Škof, da ima ondi postne pridige, ter dožene, da se tudi ondi napravi ustav njegovega reda. Vedni trud in neslišano napenjanje položi ga na bolniško postelj. Že se je bilo bati za njegovo življenje; vendar pase skerbni postrežbi njegovih redovnih bratov v ustavu Dilingskem posreči, da zo¬ pet ozdravi. Že 1. 1568 zopet potuje v Rim, da ondi pa¬ pežu Gregoriju XIII., s svojim sovetom, kako katoliško vero v Nemčiji ohraniti, na strani stoji. Kanizijev sovet namreč je bil, da je nad vse mnogo in dobrih seminišč mladini za poduk potreba. Tako znovič nastane nemški ustav v Rimu, in to zlasti s papeževo velikansko pripomočjo, na blagor veliko nemškim mladeničem, iz kterega še sedaj v čednosti in učenosti uterjeni prihajajo, da kot mašniki in škofje v cerkvi Božji delajo. — Sedaj je 60 let star in želi si počitka, da bi svoje poslednje dni v tihi samoti v Diling¬ skem ustavu preživel; a še ga cerkev potrebuje.Papežev posla¬ nec ga pokliče v Švajco, da bi se ondi Kalvinovi in Ovin- glijevi krivoveri zoperstavil, ktera je hudobni duh laži pod¬ kuril, da sta na tisoče duš s strupom svojih zmot zavdala. Nem¬ čija ga nima več videti, celo njegovih telesnih ostankov ne imeti. Bil je dosle Nemčiji duhovni oče. Reki Ren in Men ste slišali njegov glas, Tirolske gore čule njegove besede, Oesko ga je videlo na prižnici, po Svabskem se je glasila njegova hvala. Lepa Bavarija je po njem in njegovih re¬ dovnih tovarših sv. cerkvi zvesta ostala; v Avstriji je zase¬ jal veliko dobrega semena. Dunaj in zlata Praga, Moguncija in Ingolstadt, Ratisbona in Vircburg, Avgsburg, Trevir, Kolonija, Moguncija, Strasburg, Osnabrik so ga videle na svojih prižnicah in slišale njegove navdušene ogovore. Na tisoče in tisoče se jih ima njegovi besedi in njegovim spi¬ som za ohranjenje sv. vere in za zveličanje svoje duše za¬ hvaliti. Eden njegovih životopiscev pravi: „Nemčija mu dosle ni postavila spomina, a njegov naj lepši spomin in nerazrušljiv čestni tempelj je še cve¬ toča vera po vseh onih pokrajnah, kjer je delo¬ val; so njegovi tiskani spisi, ki so še čez 300 let v največem spoštovanji; so od ust do ust razšir¬ jene molitve, ki se jih je ljudstvo od njega učilo in ki se še sedaj po gradovih in slamnatih kočah slišijo. V resnici, Nemčija je imela malo mož, ki bi se poleg njega smeli staviti. Doklerbodo ka¬ toličani v Nemčiji, mora v blagru ostati njegov 594 9. gruden: Sv. Peter Kanizij. spomin! “ Šestdeset let stari oče Kanizij sluša klic svojih višjih in potuje v Švajco v Freiburški kanton, kjer se je kri¬ voverstvo že vrinilo. V merzli zimi, ves terd, pride v Lucern, kjer ga papežev poslanec Saka in seboj v Freiburg vzame. Pot ju pelja skozi Bernsko mesto, kjer so se prebi¬ valci Kalvinovi krivoveri bili udali. Ko prideta v mesto, peljajo ravno nekega hudodelnika v smert; za njim gre ve¬ lika množica. Po njuni obleki ju spoznajo za katoliška du¬ hovna. Pri tej priči ju jamejo zasramovati in zmirjati. Eden iz med druhali hoče poslanca z mule potegniti, rekoč: „On in njegov spremljevalec še bolj zaslužita na vislice priti ka¬ kor ta hudodelnik.“ Ta vekaČ bil je poznejše zarad neke velike hudobije na vislice obsojen, ktere je bil poprej tema velikima svetnikoma prisodil; kajti Bog je pravičen povrač- nik. — V Freiburgu katoliški mestnjani Kanizija priserčno sprejamejo. Ondi ima ob nedeljah in v praznikih pridige, uči mlade ljudi katekizma ter mestne svetovalce pripravi, da se s prisego zavežejo, katoliško vero v deželi ohraniti in mu pri napravi JezuiŠkega ustava pomagati. Ko je v mestu ohranitev sv. vere zagotovljena, poda se Kanizij na deželo. S palico v roki obhodi terge in vasi, pridiguje, otroke podu- čuje, uboge po njih kočah obiskuje, žalostne tolaži, neved¬ nim sv. evangelije oznanuje, zmotene spreobrača grešnike z Bogom spravlja. V dveh letih ga v vsem kantonu ni nobe¬ nega krivoverca več. 6. Tako je svetnik med vednim delovanjem 69. leto do¬ segel, ko je bil od mertuda napaden. Ozdravi se sicer zopet, a pridigati več ne more. Sedaj spisuje pridige, jih daje v tisk in sestavlja životopise več svetnikov. Ko tudi. pisati več ne more, narekuje enemu redovnih tovaršev, med drugim mnogotera ginljiva pisma na svoje redovne brate ali druge dobre prijatlje. Posebno lepo je pismo, ki ga je jezuitom v Inomost pisal, v kterem hčer cesarja Ferdinanda, ki jih je kedaj bil podučeval, z veliko pohvalo omenja. V molitvi in študiranji, mislč le na večo čest Božjo, na zmago resnice, na zveličanje duš, doseže 77. leto, ko stopi poslednjikrat na priž¬ nico v kapelici, jezuitom odkazani. Bil je že preslab, da bi se mogel razumeti; a ljudstvu bilo je dovolj, ga videti. Odšle pa vedno le boleha; vse njegovo življenje je zgoli sla¬ bost in bolečina. Ali vsa terpljenja so mu le pripomočki, z Bogom tem priserčniše se zediniti. Kljubu svoje slabosti in svojih bolečin spokornega pasa ne odloži in derži postne dni z drugimi redovnimi brati vred. Svoj jezik je doslo vedno berzdal; sedaj pak pogostoma in veliko govori, in sicer 9. gruden: Sv. Peter Kanizij. 595 le od Boga, smerti in vežnega zveličanja. Meseca septembra 1. 1597 preide bolezen v vodenico, ki cele štiri mesece traja. V tej bolezni ne more niti ležati niti sedeti, in ako se ga kdo le količkaj dotakne, prizadene mu grozovite bolečine. To pa ga ne stori nejevoljnega, temuč navadno odgovarja: „Kako velik dolžnik sem ljubemu Bogu, ki me križanemu Jezusu podobnega dela!" Ko se ga eden njegovih bratov v tej bolezni nekoliko terdodotakne, uidejo mu besede: „Ali mar nikjer ne moreš prostora najti, kjer bi mogel lagljej poči¬ vati?" Berž se teh besed pokesa, ter pristavi: „Vendar pa svojega trupla ne smemo tako mehkužiti. Ko njegov bolni¬ ški strežnik nekega dne zopet zapazi, da silne bolečine terpi, reče mu: „Ljubi oče! ali ne bi mogli od Boga polajšanja svojih bolečin prositi?" Kanizij mu odgovori: „Pustimo skerb za to Očetu; On ve bolje, nego mi, kaj je potreba. Služim Mu že toliko let; zmiraj sem si dal njegovi ljubeznjivi previd¬ nosti voditi in sem se dobro počutil; se mu' mar hočem za ta kratki čas odtegovati?" Ko pa pride mesec december in vidi, da se mu konec življenja bliža, prosi svojega spoved¬ nika enega dne prav ginljivo, naj ga v resnobnem trenotku njegovega odhoda v večnost nikar ne zapusti, in ga dotle na smert prav pripravlja; tudi odšle prav pogostoma govori od smerti in sodbe. V god sv. Tomaža apostola opravi posled¬ njo spoved, si da spokorne psalme in molitve za umirajoče brati, ter prejme na to z ginljivo pobožnostjo presveto po¬ potnico. Sedaj nima več druge želje, nego kmalu razvezan in s Kristusom biti. Vidoma obnemagajoč želi, da se mu zakrament sv. poslednjega olja podeli. Na enkrat vpre svoje oči v steno svoje izbe, in s perstom tje pokazaje izprego- vori: „Ali ne vidite? ali ne vidite tam?" Potem moli: „Ceš- čena si Marija!" Nihče drugih sicer ničesa ni videl; a brez dvombe se mu je Marija prikazala, ktero je vse skozi po otročje čestil. Po prejemi sv. poslednjega olja nič več ne preneha, preserčno moliti. Naposled s podobo križanega Zve¬ ličarja v eni roči, vedno jo poljubovaje, v drugi pa z bla¬ goslovljeno užgano svečo kot znamenjem žive vere izdihne mirno in skoraj nevedoma svojo dušo 21. decembra, 1. 1597 v 77. letu’ svoje starosti. — Po smerti bilo je njegovo obličje dokaj lepše videti, nego poprej v življenji; še celo po ro¬ kah se mu razlije neka natorna rudečina. Prijetna vonjava je šla po kapeli, kjer je njegovo truplo ležalo na mertvaš- kem odru, in nepopisljiva bila je žalost ljudstva nad njegovo smertjo. Položili so njegovo truplo v šent Nikolajsko cerkev 496 9. gruden: Sv. Peter Kanizij. v Freiburgu, poznejše pa je v Jezuiško cerkev prenesli. 21. novembra 1. 1843 je bil za zveličanega spoznan, in vsaki den je pričakovati, da bode za svetnika proglašen. Izgledujte se nad Jezuiti! Den danes, ko ves liberalni svet zoper mašnike Jezusovega reda divja in rohni, in se ti učeni pobožni možje po več deželah ne le iz šol, cerkev, spovednic in iz pred oltarjev pehajo, ampak brez vsega zadolže- nja, brez zaslišanja, so li kaj zakrivili, se kaj pregrešili ali ne, (če¬ sar se največim tolovajem in razbojnikom nikoli ne odreče!), iz svojih ustavov, od lastnega ognjišča in ozidja in zoper vse natorne, Božje in svetne postave celo iz svoje domovine preganjajo; den danes ko vsak, dasi ne zna še prav za pero prijeti, v tem česti in slave išče, da laži, obrekovanja, zvijačnosti in natolcevanja zoper nje otrobe veže, in se slehern čuti poklicanega, zoper nje na vse gerlo se dreti in čvekati, akoravuo mu je o tem redu toliko znanega, kakor slepcu o barvah; den danes, ko se jih že celo med Slovenci ne manjka, ki tem in njim sorod¬ nim redovnikom, v nemško-liberalni rog trobeči, berce in zaušnice dajejo, ter smo na Kranjskem in v Gorotanu sami slišali in doživeli, kako se po njih maha in udriha, akoravno jim škofje in vsi pravi katoličani njiho¬ vega okraja najlepša spričevanja njih bogoslužnega delovanja in pobož¬ nega življenja dajejo, — z ozirom na vse to, pravim, ne bode odveč, ako svojim vernim bralcem podam sliko Jezusovega redovnika iz življenja sv. Petra Kanizija, kajti je vzor vsakemu Jezuiškemu družabniku, ter opu- stivši vse druge politične pretveze in ne lč-sem spadajoče homatije, jim zakli¬ čem : „Beritein prepriča j tesesami, izgledujtesenadJezuiti! Komur Bog to posebno milost dodeli, da vzbudi v njem sklep, očeta, in mater, brate, sestre in prijatle, posvetno premoženje, ljubi dom in vse zapustiti, karkoli ga nanj veže; komur je od Boga ta posebna milost dana, da se more svetu, njegovim nečimurnostim odpovedati, ter v tihem samo¬ stanskem zidovji svoje telo in svojo dušo, sebe popolnoma vsega Bogu, zveličanju svoie in duše svojega bližnjega v žgavni in klavni dar posve¬ titi, ta gotovo ne prinese malega daru, temuč je zarad tega svojega sklepa vsega našega spoštovanja, da, našega občudovanja vreden, kajti za voljo tega visokega poklica in v mniški hali gotovo ne more niti česti in hvale, niti bogastva in plačila, pač pa zaničevanja, zasramovanja, nehvaležnosti in preganjanja iskati. To pa je sklep vsakega redovnika, in še zlasti iz Jezusove družbe, to je bil sklep sv. Kanizij a. Sveta gorečnost za Božjo čest, za slavo in povzdigo šv. katoliške vere, ki mu je v serca gorela, bil je posebni dar, kterega mu je Bog prod drugimi svetniki bil dodelil. Ta gorečnost je bila, tako rekoč, glavna poteza v njegovem značaji, ki se vleče skozi vse njegovo življenje. To spričuje izpoved njegove vere, ktero je predstavil neki zoper luteranske pridigarje spisani knjigi. V tej, ko najprej Boga hvali in česti, da ga je sprejel v hišo svoje cerkve ga v njej izredil in podučil, pravi na dalje tako le: „Jez spoznavam z ustmi h zve¬ ličanju, karkoli pravoverni in katoličani s sercem spoznavajo k pravič¬ nosti. Nič nočem vedeti o Lutru, Kalvina zametujem, vse krivoverce iz- občujem. Nič se nočem družiti s tistimi, ki ravno tega ne govore in ne mislijo, ki z eno, sveto, apostolsko, rimsko cerkvijo ravno tiste edinosti v veri ne spoznavajo. Naj drugi rimsko cerkev preklinjajo, zaničujejo, preganjajo, jez spoznavam na glas, da hočem družnik te cerkve biti-, od 9. gruden: Sv. Peter Kanizij- 497 njenih nagledov ne odstopim niti za las; za tega spričevanja voljo sem pripravljen, kri in življenja darovati. Jaz ostajem pri tisti veri in ti¬ stem nauku, ki sem se jih že deček navzel, jih mladenič ohranil, in dosle po svoji slabi moči še vedno zagovarjal. Od tega spoznavanja me na svetu nič ne pripravi, nego ozir na Tvoje ime in Tvojo cest, o Bog, nič, nego moč spoznane resnice. Da bi bil zarad takega spoznavanja zaničevan, razglašen, preganjen, spoznavam in hvalo dajem v tem Tvoji posebni milosti, da vedno tisto odkritoserčnost in ono stanovitnost, ktero sem Tebi, cerkvi in resnici dolžan, kakor v življenji, tako tudi v smerti vpričo vsega sveta razodevam, in nikedar ne odstopim od Tvoje ljubezni.“ (Glejte! z enačim spoznavanjem sv. vere gredo den danes jezuiti v pre¬ gnanstvo, v smert.) Ta ljubezen pa seje že od otročjih let na njem svetila, razodevaje se v nedolžnosti njegovega vedenja, v neprelomljivem, zvestem spolnovanji dolžnost in v skerbnem odvračanji vsega tega, Gospodovim očem ni dopadljivo, ter v vednem prizadevanji po tem, česar mu zamore dopasti. Da se je mogel popolnoma vsega Bogu v dar prinesti, odpovedal se je mladenič z dvajsetimi leti bogati ženitvi, in je storil obljubo vednega de- vištva. Ostal je čist, ko angelj, do smerti. Razdelivši vse svoje obilno pre¬ moženje med uboge^, radoptno vsklikne: „Česa hočem sedaj še več zahtevati? Česa mi zamore manjkati, ko sem z Jezu¬ som Kristusom križanim z a do volj en ? !“ (Ali mar niso ti čini, te besede — čini in govorjenje onih, ki jih liberalni svoboduhi iz samo¬ stanov čez meje njihove domovine pehajo? Kakov sad pa pri njih zori? — kajti „po njih sadu, pravi Kristus, jih bo te spoznali." Vidite toraj, da ternje smokev ne rodi?) Večkrat so mu bile visoke česti na po¬ nudbo. Med tem pa, ko sedanji svet z dušo in telesom po njih zeva, se drug pred drugim za-nje puli, in drug drugega spodlezuje, odbijal jih je Kanizij stanovitno od sebe. Njegova navada pri tacih prilikah bila je, reči: „Naj bi za voljo našega zveličanja križani Gospod Jezus Kristus svojih ubogih služabnikov tacih česti za vselej obvaroval!" (Tako Jezuiti še den danes; njihovi preganjalci pa se spenjajo od špritle do špritle do čedalje veče visočine, kjer si s čestjo vred svoje žepe polnijo, in celo po nepoštenih potih milijone grabijo!) Hvaležnost je eden najlepših dokazov ljubezni. Kako v visoki sto¬ pinji je bila ta čednost Kaniziju lastna, vidi se iz njegove knjige, „opo¬ roka" imenovani, kjer se bero te ginljive besede: „ Naj bi te o moj Bog. vsi svetniki hvalili za skerbi voljo, ki si jo vseskozi za moje zveličanje imel! Bo kerstu sem bil prerojen v Kristusu; po zakramentu sv. birme poterjen v veri; po oblasti ključev, ki si jih Svoji cerkvi zročil, zopet postavljen v stan milosti, itn. To so skazovanja milosti, o Gospod! ki jih ne bom nikoli pozabil. Blagovoli sprejeti mojo najponižnišo zahvalo, ktero Ti prinašam za vse tiste dobrote, ki sem jih iz Tvojih rok prejel, za vse, kar si dobrega na meni, po meni in iz ljubezni do mene storil.“ Njegovo življenje je bila vedna molitev. Za ranega jutra že je bil na kolenih, roke sklenjene, oči v solzah. Njegov pogled je bil vedno v Boga obernjen, celo pri mizi ni spustil Boga spred oči; tudi med jedjo je povzdigoval svoje serce k Bogu. Sem ter tje je tako dolgo molil, da so bili prisiljeni, ustaviti ga, in večkrat so ga morali tresti, da se ie zopet zavedel. Je bil na potu, našel je po travnikih, po gričih in po gojzdih zmiraj česa, ki mu je duha k Bogu povzdigovalo. So ga nujni opravki v molitvi zaderževali, vabil je devico Marijo, svete angelj e, patrone onih kra- Življenje svetnikov in svetnic božjih, IV, del, 9, snopič. 32 498 9. gruden: Sv. Peter Kanizij. jev, kjer se je mudil, da naj mu potrebne pomoči od Boga sprosijo. Po- j sebno veliko in goreče je molil za spreobernjenje grešnikov in krivover¬ cev. Nekedaj ga najde eden njegovih sobratov v celici na glas zdihovati in klicati. Ta odpre na tihem celičine duri, ter ga vidi na kolenih, v obrazu vsega plamtečega, in sliši na glas usmiljenja za severna ljudstva prositi. Posebno ljubi so mu bili kratki, jedernati vzdihljeji, ktere je tudi drugim priporočal. Sredi med deli so ga večkrat slišali k Bogu klicati: J „Dobrotljivi Bog, dodeli nam le malo one najviše modrosti, one goreče ljubezni, ki nas uči pri vsem, kar storimo, le Tvoje veče česti iskati!“ Kanizij pa ni ostal pri sami molitvi; šel je tudi brez strahu, s plam¬ tečo gorečnostjo, z nepremakljivim zaupanjem v Boga v bučeče viharje tedanjega življenja. Otrokom katekizem razlagati, odraščene podučevati, i ljudstvu pridigati, bukve spisavati, s katoličani se razgovarjati, zoper kri¬ voverce se bojevati, raznoterim ljudem, ki so se zarad svojega zveličanja nanj obračali, odgovor in sovete dajati, ob enem delovati na knežjih dvo¬ rih kot poslanec in uboge po deželi obiskovati, v ječah in bolnišnicah zdi¬ hujoče tolažiti in njihova terpljenja polajševati, od kraja do kraja popoto¬ vati, misijone imeti, po dnevu in v pozno noč spovedovati, — to je bilo celih 55 let opravilo, življenje sv. Kanizija brez vpehanja v gorečnosti, — in na čast Jezuiškemu redu smemo reči,.da ima Kanizij v vsem tem veliko število zvestih posnemalcev, in od tod toliko sovraštva do njega od pekla in vseh njegovih najemnikov, kajti „kteri hočejo pobožno živeti v Kristusu Jezusu, preganjanje bodo terpeli", veli apostol. Nič ne spričuje bolj posebne ljubezni in žive gorečnosti tega Bož¬ jega služabnika za zveličanje duš, kakor njegove vedne prošnje in molitve za vse ljudi, posebno pa krivoverce in tiste, ki so Jezuiški red zaničevali in preganjali. Po njegovi smerti so se našle od njega samega spisane buk- vice, in v njih 50 nagibov zaznamovanih, ki so ga k molitvi za vse ljudi slehernega stanu in poklica priganjali, zlasti so bila v njih zapisana imena tistih, ki so bili njegovi preganjalci, sovražniki njegove družbe, krivoverci in neverniki. Njegova gorečnost mu je bila pa tudi z najboljšim vspehom pover- njena, ki mu je spoštovanje in češčenje kerščanskega sveta pridobil. Vse spoštovanje, pa in češčenje ga ni moglo od te misli odverniti, da ni nič drugega, nego „m a 1 o p r i d e n hlapec." Nič drugega ni hotel na sebi videti, nego pomanjkljivosti in greh. Od tod tudi nje¬ govo ostro pokorjenje, akoravno je svojo kerstno nedolžnost neomadežano ohranil. Od tod njegovo vedno upiranje zoper višje službe, od tod nje¬ gove vedne prošnje, mu jih zopet odvzeti, od tod njegova notranja ra¬ dost, če je smel najnižja dela opravljati, hišo pometati ali kuhinjsko po¬ sodo pomivati. Od tod pa tudi njegovo prijazno obnašanje proti najubož- nišim. Je koga takih srečal, pozdravil ga je z najprijaznišim obrazom; celo male otroke je pozdravljal, in svojim tovaršem ničesar ne bolj pri¬ poročal, nego to prijaznost. Sestra ponižnosti je pokorščina, in to čednost je imel Kanizij v polni j meri. Njegovo veselje je bilo, pokornemu biti. Ker ni nič važnega storil, da ne bi bil poprej svojih višjih za to vprašal, zahvaliti se imamo tej njegovi pokorščini, da toliko lepega in spodbudljivega iz njegovega živ¬ ljenja vemo. Še v največi starosti, ko je že ves obnemogel, imel bi bil po volji svojih predpostavljenih iz Frajburga v drug ustav se preseliti. Brez najmanjše oporeke se starček nevtegoma odpravi na pot. Toda bo¬ lezen ga zaderži na daljnem potu, da je prisiljen nazaj v Frajburg | 499 9. gruden : Sv. Peter Kanizij. se verniti in ondi — umreti. Čednosti pa, ki so mu v sercu živele, živil je Kanizij s priserčno pobožnostjo do device Marije. Njegovo serce je bilo vseskozi z največo čestitljivostjo in ljubeznjivostjo do te oblagodarjene med ženami napolnjeno, in ravno te občutke je po svojih pogovorih, pridigah in knji¬ gah vsem vernim vdihniti si prizadeval; cerkvam pa in kapelam, ki so bile na njeno ime posvečene, zadobil je odpustkov in drugih prednost. Zlasti je to storil za slovečo romarsko kapelo matere Božje v starem Etingu na Bavarskem, kjer je ena najstarejših božjih potov na Nemškem. Tu je tudi v Marijinem svetem imenu peklensko hudobo primoral iz neke osebe se pobrati, ki je bila po vsi deželi za obsedeno znana. (To pri- godbo ti kaže priložena podoba.) Na čest materi Božji je navadno vsaki den rožnikranc molil, in v svojih poslednjih letih paternoštra skoraj nič več ni iz rok položil. Tudi svete angelje je s posebno pobožnostjo čestil, mislč, da nebeškega blagoslova svojim apostolskim delom pridobiti bolj¬ šega pripomočka ni najti, kakor angele prositi, naj spreobernjenja tistih duš od Boga sprosijo, ktere jim je bila Božja previdnost v skerb zročila. Ravno tako in iz enakega namena je čestil patrona mest, far in oseb, kterih spreobernjenje mu je bilo pri sercu. Tista ljubezen, ki ga je z zve¬ ličanimi duhovi v nebesih vezala, edinila ga je tudi z vsemi tistimi ver¬ nimi na zemlji, ki so mogli Božjo čest pospeševati. Njegovo dobro, po¬ hlevno serce, ter njegova dela in čednosti pridobile so mu spoštovanje in ljubezen vseh ljudi. Papeži Julij III., Pij IV., Gregorij XIII. so mu bili jako udani. Bil Je vedež vsem katoliškim dvorom po Nemškem. Bavarija mu je ohranitev prave vere prisodila, in pobožni Adalbert, vojvoda te dežele, ljubil in spo¬ štoval ga je na vso moč. Sv. Karol Boromej, sv. Ignacij, Filip Narejski ‘n sv. Frančišek Boržijanski so mu bili serčni prijatli. Tako so se nanj i dale oberniti besede, ki se v sv. pismu od Mojzesa ber6: „Ljub je bil Bogu in ljudem!" — se ve da ljudem, kterim je sv. vera po be¬ sedah Kristusovih zaklad skrit v njivi, nad kterim človek odveselja gre, in vseproda, kar ima, in kupi tisto njivo, vkterije predragoceni zaklad skrit, in tisti biser, za kterega človek vse proda, kar ima, da ga kupi. (Mat. 13.) Tega dragocenega zaklada pa in bisera sedanji neznabožni svet ne Ve ceniti. In glej, od tod sovraštvo, od tod preganjanje sv. cerkve! ' / Molitev. Zato, o usmiljeni Bog, prikrajšaj na prošnjo Svojega služabnika sv. Ranizija in vseh pravičnih terde poskušnje Svojega obiskanja, in dodeli z tt)ago preganjeni cerkvi, da Ti po zatertih notranjih in zunanjih sovraž¬ nikih v miru in edinosti služi! Amen. 32 * 500 10. gruden: Čest. Janez veliki. 10 gruden ali december. Cestitljivi Janez veliki, „grešnik“ imenovan, (L 1600 .) erkev zarad praznika tega Božjega služabnika, čigar posvečevanje se ravno doganja, še ni nič določila; zato njegov spodbudni živo- 'topiš le-sem postavim. 1. L. 1526 se prikaže v tiki samotiji pri sv. Evlaliji poleg Marcenskega mestica na Španskem puščavnik, ki kmalu po vsi okolici za svoje pobožnosti voljo oči prebivalcev na se oberne. Hodi razoglav in bos, nosi debelo volnato obleko, oči obrača vedno v tla, na obrazu mu je prijaznost in res¬ noba ob enem. Star je kacik 20 let; nihče ne v6, niti kdo, niti od kod da je. Bil je Jovan Grande, to je: Janez všliki, 15-sem prišedši od lepih Andaluzijskik pokrajin, da bi le-tu v tihi samoti Gospod Bogu služil, kakor mu je sv. Duh bil k sercu govoril. Bil je poštenih kupcev sin iz mesta Kre- mone. V najčistejši nedolžnosti doseže petnajsto leto, ko ga neki močni nagon vsako noč iz spanja k molitvi vzbuja, sli' šavši neki očitalni glas, zakaj da v miru spi, ko je Jezus na Oljski gori ta čas molil in kervavi pot potil. Jovan spozna, da ga Bog k sebi vleče; ne ve pa, po kako vem načinu bi ta klic Božji slušal. Prose vsled tega razsvitljenja, reče s 0 mu, naj opusti ves časni zaslužek, ter po izgledu Kristuso' vem in sv. apostolov v največem uboštvu Bogu služi. N 0 lehko in brez notranjega boja sluša Jovan ta klic, da svoja opravila zapusti vsi vse svoje premoženje razdd, in se kot ubog romar v samotijo poleg Marcene poda. Pod varstvom devic 0 Marije, kteri je bil z najpriserčnišo ljubeznijo udan, in jo J 0 z vso notranjo pobožnostjo čestil, je Jovan doslč čisto kako! angelj živel. Marija mu je tolik stud nad vsakim grehoC 1 vdihnila, da se je že sence slehernega bal. Nič manj neg 0 to imel je samega sebe za grešnika, vide polno madežev i° pomanjkljivosti nad. seboj, za kterih voljo sam sebe tolikanj zaničuje, da pred begom iz sveta svoje ime spremeni, ne ve° I „Jovana včlikega", ampak „Jovana grešnika" se imenovaj 0 ) [ ktero ime mu tudi vse žive dni ostane. Od tega občutka grešnosti močno presunjen začne v svoji samotiji resniČn 0 življenje spokornika. Njegovo vedno molitev spremljajo m 0 neprenehani potoki solz bridkega kesanja. Pod rasovno oblek 0 nosi bodeče pasove, spi le na golih tleh ali deskah nekolik 0 j 10. gruden: Čest. Janez veliki. 501 ur, posti se neprenehoma in ob gotovih Sasih le trikrat na teden kaj malega zavživa. Spovednik mora njegovo nezmerno gorečnost krotiti, da si svojih telesnih moči popolnoma ne konča. Pri tem pa ima terd boj sam s seboj prestati. Oglaša se v njem čutstvo lastne ljubezni, mislč si, da ga imajo ljudje za hinavca in ga zarad tega zaničujejo. Kolikorkrat gre v Marceno k sv. maši ali k sv. zakramentom, dozdeva se mu, kakor da bi vseh ljudi oči nanj bile obernjene, zaničevaje ga kot sanjalca in svetohlinca, ibe le po dolgi, serčni molitvi to skušnjavo premaga. — Nekega dne, gredoč zopet v mesto, vidi dva bolna berača na potu ležati. Iz usmiljenja zadene ju na ramo in zanese v svojo kočo. Potem hiti v mesto, prosi ondi milih darov za nju in jima skerbno streže. Kmalu pride več drugih ubogih bolnikov, ki ga pomoči prosijo. Toda s skerbjo in postrežbo ubogih ne da se njegovo dosedanje tiho Življenje v samiji prav strinjati. Ves nemiren zarad tega prosi Boga razsvitljenja, kaj mu je storiti. Kazsvitljenje mu pride, po kterem spozna, da je poklican, naj pomaga polaj- Ševati človeške reve, ter ubožcem in bolnikom žertovati svoje Življenje. Odstopivši za tega del od svojega poprejšnjega sklepa, Še dle v kako puščavo se podati, poda se v mesto Kserec ob morji, da bi ondi pričel svoja dela ljubezni. Neki frančiš¬ kanski pater, kteremu vse svoje serce odkrije, svetuje mu, mestu bolnikov jetnike v svojo skerb vzeti. Poda se toraj v ječe, in kmalu med jetniki toliko dobrega stori, da mu čuvaji dovolijo, celo v jetnišnici stanovati, naj bi nesrečnežem lehko noč in den bil na pomoč. Najprej skuša z ljubeznijo in so¬ čutjem njihovo zaupanje si pridobiti. Nosi jim mnogoterih okrepčav, ki jih za-nje ubogajme izprosi, da jim ž njimi po- gostoma njih žalostni stan polajŠuje. Potem jim daje tolaž- ljivih in spodbudnih naukov, opravljajo jim tudi z vso po¬ zornostjo najmanjše službe. Pri mnogih se mu posreči, nji¬ hova terdovratna serca omečiti in Bogu pridobiti; a bilo je tudi dosti terdovratnih, ki so njegovo ljubezen v zelo rabili, s prederznostjo od njega podpore zahtevali in ga psovali, celo s pestmi bili in blato vanj lučali. Toda Jovan prenaša ves smrad po ječah ter vso surovost in hudobijo njih prebi¬ valcev z nezmagljivo poterpežljivostjo. Pogled na križ Kri¬ stusov ga tolaži, okrepčuje in oserčuje, da tri leta v jetniš¬ nici deluje in sleherno zaničevanje in psovanje prenaša. 2. Neka nebeška prikazen ga sedaj pokliče, naj jetniš- nico zapusti in svoje moči bolnikom posveti. Vsled te prikazni se odpravi v bolnišnico. Dle čase streže z materno ljubeznijo 502 10. gruden: Čest. Janez vdliki. in skerbljivostjo bolnikom noč in den, večkrat od hudobne¬ žev neusmiljeno preganjen. Njegova nebeška poterpežljivost in krotkost; njegova plamteča ljubezen in njegovo bogoslužno življenje ima na dva bogata plemenitaša tolik vtis, da njemu za ljubo posebno bolnišnico sezidata ter jo njemu odkažeta. Ginljivo je bilo videti, kako so od vseh strani bolnike no- 1 sili in s koliko ljubeznjivo hitrostjo jih je Jovan sprejemal. Hit6 od enega do drugega izprašuje jih po njihovih potre¬ bah, tolaži in oserčuje, ter si poprej ne daje pokoja, dokler vsakemu potrebne postrežbe na duši in na telesu ne pre- skerbi. Ker pa sam s svojo močjo toliko bolnikom ni kos, poišče si tovaršev, ki po njegovem izgledu napeljani mu iz ljubezni do Kristusa ne odrečejo pomoči. — Tako Jovan svoje blagonosno delo nekoliko let nadaljuje, ko med tem sklep v njem dozori, v red usmiljenih bratov, ustanovljen po Janezu od Boga, stopiti. Z veseljem ga sprejamejo, in odslb se ne¬ razdeljen z nepopisljivo ljubeznijo in poterpežljivostjo po¬ strežbi bolnikov vda. Tekaje od postelje do postelje pogle¬ duje, česa njegovi otroci, (kajti tako je imenoval bolnike), potrebujejo. Nosi jim jedila, jih snaži in omiva, jim pre- stilja, njihove nagnjusne rane preobvezuje in jim kot suženj služi. Z nebeško poterpežljivostjo prenaša njih čudne terme, in se nikedar ne utrudi, zopet in zopet na migljej jim sto¬ riti, česar zahtevajo. Ko pa se more malo odpočiti, hiti v cerkev pred sv. Rešnje telo molit. Ondi ga najdejo večkrat temu svetu vsega odmaknjenega; tako se je v premišljevanje neskončne ljubezni Jezusove pogrezoval. Večkrat so ga mo¬ rali z malo silo od tod odpraviti, tako ga je moč ljubezni pred oltarjem uklepala. Od molitve biti k posteljam svojih ljubih otrok ali v koče ubožcev, da jim prinaša milih darov, ki jih pri bogatinih izberači. To pa njegovi ljubezni ni še dovolj. Vsak den v celih trumah prihajajo ubogi v bolniš¬ nico, kjer jih hrani in oblači. Veliko hišinih revežev, sra- movaje se pomoči, prejema od njega skrivne podpore. De¬ vice, kterih nedolžnost je bila v nevarnosti, grešnice, ktere so se hotele spreoberniti, otroci, ki so zapuščeni sem ter tje begali, bili so od njega preskerbljevani. Enega dne prijadra barka s tremi sto vojaki v Kserec, ki so pred Angličani be¬ žali, ko so bili Kadiks z naskokom vzeli. Nobene stvarice niso imeli; veliko je bilo bolnih in ranjenih. Vse te Jovan sprejme in najde pomoči, jih preskerbeti. V neki splošni dragini preživi skozi več mesecev več tisoč ljudi po čudeži, da nihče ne more izvedeti, od kot žito in kruh dobiva. — Se veliko veča pa, kakor za telesno ohranjenje, mu je skerb 10. gruden: čest. Janez vdliki. 503 za dušno zveličanje bližnjega. Komaj kak bolnik v bolniš¬ nico pride in pervo postrežbo prejme, Jovan mu je že na strani, da ga z ljubeznjivimi besedami na sv. zakramente pripravlja. Navadno je pri taki priliki rekel, da še le potem ( zdravila telesu dobro teknejo, ako poprej nebeški zdravnik dušo ozdravi. Če se primeri, da se kak bolnik njegovemu opominovanju ustavlja, prigovarjanje samo ni mu dovolj. Za¬ teče se potem k molitvi in pokori. Z očmi v križanega Zve¬ ličarja obernjen daruje po njegovem izgledu s svojimi sol¬ zami tudi svoje bolečine in svojo kri, ki si jo s šibanjem iz Života izžema, za zveličanje grešnikov. Vernivši se na to k bolnikom zgodi se večidel, da, pred kratkim še vsi terdo- vratni, sedaj z vidnim kesanjem svetib zakramentov prosijo. -— Z veliko ljubeznijo je Jovan tudi za zapuščene otroke skerbel. Okoli sebe jib zbiraje deli jim s telesnim krubom vred tudi dušnega, ker jih podučuje. Nesramne ženske ga večkrat poskušajo v greh privabiti; a pod Božjim in Mari¬ jinim varstvom, kteremu se je priserčno priporočal, se mu vsegdar pogodi, te nesramnice ne le odgnati, temuč marsi- ktero spreoberniti. Po neki dogovorjeni navadi hodile so te gerdobinke ob posebnih prilikah v določeno cerkev k pri¬ digi na nesramno oprezovanje. Njih slepota in v hudobiji uterdovrateno serce se je le redkoma luči milosti odperlo. naj se je pridigar še tako trudil, z močjo svoje besede nji¬ hova serca omečiti. Tu pa se je po pridigi tem nesramnicam večkrat Jovan približal, ter jim od večnega zveličanja, ki ga s svojimi pregrehami zapravljajo, in od Božjega usmiljenja, ki jih k pokori vabi, tako živo govoril, da njegovo opomi- novanje ni bilo nikoli brez sadu spreobernjenja. 3. Poleg vseh teh del Jovan jetnikov ni pozabil; še vedno jih obiskuje in tolaži. S posebno skerbjo se vseskozi trudi, obsojence k smerti na odhod v večnost pripravljati, in skoraj vselej ima njegov trud najboljši vspeh. Spremlja jih na morišča, sprejemajo ondi z mašnikom vred njihove poslednje izdihljeje. — Tem delom ljubezni dajal je Bog po- gostoma čudovito pomoč. Sploh se je stermelo, kje Jovan pripomočkov dobiva, toliko bolnikov in ubožcev podpirati; ali studenec, iz kterega je zajemal, bilo je nikedar izpoza- jeto neskončno usmiljenje Božje, v ktero je Jovan ne¬ premakljivo zaupal in se v vseh stiskah k njemu zatekal. Večkrat ga je Bog sam spodbadal, naj hišo z bolniki napolni, in hrana za-nje bila je vselej pri roki. Božičini praznik je imel navado veče darove kruha in mesa med mestne uboge deliti. Tu se en pot primeri, da od vse zaloge 504 10. gruden: Čest. Jane* veliki. le še tolikanj ostane, da se nekterih hišinih siromakov spomni. Toda Sedle več ubogih prihaja, ki zahtevajo svoj delež. Do¬ poveduje se jim, da je vse razdano; a ubogi od svojega za¬ htevanja ne odnehajo, eni z jokom, eni z godernjanjem. Jo¬ van sam gre k njim, da bi jih utolažil; a zastonj. Tu vzdigne pobožni mož oči v nebesa, pros6 Očeta vseh ubogih iz dna svojega serca pomoči. Kar na enkrat pa ukaže redov¬ nim bratom od zaloge, kolikor je je še bilo, deliti. Bratje po- del6 vse, ki so prišli, in sicer bogato, toda zaloga se nič ne pomanjša. To ljubezen pa Bog svojemu služabniku še obil- niše, poverne. Dodeli mu čudovit pogled v nebeške stvari, v ktere je po več ur kakor brez življenja zamaknjen. To se mu sem ter tje sredi ceste primeri. Nespametni in nevedneži se potem iz njega norčujejo, imajo ga za pijanca in bebca, ter ga zasramujejo. On pa, k zavesti prišedši, jih prosi po¬ nižno odpuščenja in gre s pobešenimi očmi dalje. Ko se pa prigodi, da se tudi s telesom vred kvišku vzdiguje, in je med tem ves z nebeško svetlobo obdan, ponehajo ta zasramovanja in jamejo ga visoko spoštovati. — Med tem se je približe¬ val čas, ko je hotel Bog svojega služabnika s tega sveta po¬ klicati. Bilo je nekega dne, ko pride od procesije, ki so jo zarad suše imeli, da bi dežja sprosili, nazaj v bolnišnico. Ondi se zamakne v molitev, ter brez nehanja dva dni in dve noči v tem zamaknjenji ostane. Prebudivši se in vernivŠi v svojo stanico gre eden redovnih bratov za njim in mu pri¬ poveduje, da je med tem obilen dež zemljo porosil. „Vem, mu odgovori Jovan, Bog mi je to razodel; kruha bomo imeli v obilnosti; a ne vem, koliko iz med teh, ki sedaj žive, ga bode jedlo.“ Redovni tovarš zapazi, da Jovan s temi bese¬ dami kugo prerokuje, in — ni se zmotil. Komaj bogato že¬ tev pospravijo, nastane kužna bolezen, ki jih na tisoče po- davi. Še enkrat ima Jovan priliko, svojo ljubezen v najlepši svetlobi pokazati, kakor luč še enkrat zavahla in kvišku švigne, predno ugasne. Za te dobe napove tudi svojo bližnjo smert, pristavivši, da si je od Boga milosti izprosil, brez vse česti, da, celo sramotno pokopanemu biti. Ko mu re¬ dovni tovarš Peter ugovarja, naj moli, kolikor hoče, vendar ga bodo čestitljivo zagrebli, odgovori mu: „Jez ti pa povem, da boš ti pervi, ki boš pred mojim mertvim truplom pobeg¬ nil. “ Kakor je rekel, tako se je tudi izpolnilo. Kuga ga po¬ grabi pri postrežbi bolnikov. Darovaje svoje življenje Bogu za milost, da bi kuga potihnila, umerje kot spraven dar za grehe ljudstva po piniji vi prejemi svetih zakramentov sladko v Gospodu 3. junija 1. 1600. — Sporočilo o njegovi smerti 10. gruden: Čest. Janez včliki. 505 je vsemu mestu na največo žalost; ali njegovi redovni to¬ variši, bodi si, da jih je bolečina ali žalost omamila, ali iz strahu pred nalezljivo boleznijo, pervi iz med vseh Peter, umaknejo se v svoje stanice, in nobenemu ni na mar, njegovo truplo s čestjo pokopati, btirje delalci pridejo na posled v njegovo izbico in vlečejo, kakor je poprej bil naprej pove¬ dal, njegovo mertvo truplo z ver vrni iz bolnišnice na vert, položivši ga ondi jaderno v neko jamo in z nogami potep- tavši nad njim grudo persti. Nihče, še ko kuga mine, ne misli več na to, da bi Božjega služabnika čestitljivo poko¬ pali. Bratom zdi se dovolj, da njegovo truplo izkopajo, ga vsaj v mertvaško skrinjo položč in zopet ravno ondi zaspo. oe le, ko na njegovo priprošnjo več čudovitih ozdravljenj se primeri, je bilo njegovo truplo čez leto in den zopet vzdignjeno, in v bolnišniški cerkvi pri sv. Sebastijanu pok- pano. Odšle pak ostane grob tistega, ki se je „grešnik“ ime¬ noval, pribežališče vseh nadložnih. Trideset let po njegovi smerti se začno preiskave, da se med zveličane prišteje, česar se je den danes doveršilo. O strežbi bolnikov. M e d vsemi deli kerščanskega usmiljenja najbolj zaslužljiva 1 je'skerb za bolnike. Sv. Gregorij Nicenski pravi: „K e r j e zapoved, za vse uboge skerbeti in jim pomagati, je gotovo na bolnike še poseben ozir jemati." In sv. Filip Nerijski je imel navado reči: »Bolnišnice in hiše bolnikov so zlate jame, v kte- rihsi za more kristijan nezmernih zakladov za 'več¬ nost pridobiti." — Zakaj pa tako? Glej, pred durmi evangeljskega bogatina in požrešnika je ležal Lazar, ubog, lačen, slaboten, poln ran in ules. Na tlaku se zvijaj e prosi pomoči: a ni ga, ki bi se z milostnim oče¬ som nanj ozerl. Jed za jedjo se prinaša na mize in zopet z mize odnaša. Milo zeva po grižljeji, pa nihče mu ga ne pomoli; celo z drobtinicami, padajočimi od mize bogatina rad bi si lakoto utolažil, ali nihče mu jih ne podeli. Še psi bogatinovi imajo ž njim več usmiljenja, lizaje mu nje¬ gove rane. (Luk. 16.) Ta prilika se še den danes ponavlja. Tu leži v bol¬ nišnici ali v steljnici na otepu slame ubog bolnik, od sveta zapuščen in znan le Bogu v nebesih. Drugi se vesele in radujejo pri pojedinah in po- pivkah, po plesiščih in sprehodih; natakajo si smeje in norčevaje vina do verh gerla in pijanosti; uni pa nima kapljice, da bi se ž njo okrepčal, nobenega prijatla, ki bi mu tolažljivo besedo izpregovoril. Ta nesreča za¬ dene večidel delalce, dninarje, posle, rokodelske pomočnike in druge. Ne govorim tukaj o tem, da si ti ljudje den danes velikrat sami to nesrečo zakrivijo z lehkomiseljnim in razuzdanim življenjem; vem pa tudi, da se z delom, kakor tovorna živina, preobkladajo; Če jih pa količkaj kaka bo¬ lezen podere in potrebujejo počitka in postrežbe, zapode se iz službe ali izženo v bolnišnico. Godi se ž njimi, kakor z limonami; kedar se teko¬ čina iz njih izžme, veržejo se na gnoj. Taki ubogi Lazarji se toraj vsega našega usmiljenja vredni, kajti so od vseh zapuščeni, brez potrebne hrane, 506 19. gruden: Čest. Janez veliki. brez postrežbe, brez postelje, brez zdravnika in zdravil, na terdi slami, v kakem merzlem, mokrem in nezdravem kotu ležeči in vsem nesnagam in nečednostim pripuščeni. Videti take bolnike, kdo se ne bi spominjal besed Kristusovih: »Resnično vam povem, kar ste storili kteremu teh mojih najmanjših bratov, storili ste meni"? (Mat. 25, 40) in kdo, če le more, ne bi jim njihovega bridkega stanu polajšal? Kako srečne se čutijo, ako jih kdo obišče, jih tolaži in oserčuje, jim po¬ žirek hladne vode prinese, postelj prestelje, ali jih osnaži in opere, in kaj še le, če jim kdo še kakovo veče delo usmiljenja skaže, ker jim že sočutje, ki se jim skazuje, serce povzdiguje, da križ, kterega jim je Bog naložil, zopet poterpežljivo prenašajo! Toda napačno je, pri bolnikih jo¬ kati ali žalovati, ker taka mehkužnost bolnika maloserčnega ali celo obup¬ nega storja. Tudi ni prav, ga z upanjem daljšega življenja preveč tolažiti, ker bolnik po tem upanji zapeljan, pokoro in prejemo sv. zakramentov od dne do dne odklada, in se lehko primeri, da celo brez sv. zakramentov in stor¬ jene pokore, na neizrekljivo škodo svoje duše, umerje. Toraj, ko si bol¬ nika prijazno pozdravil in ti je o svoji bolezni potožil, slušaj po opomi- novanji sv. Gregorija Nacijancenskega, ki pravi: „Daj mu jesti, poskusi kako zdravilo, obeži mu rano, govori ž njim o njegovi nesreči," ta-le po¬ duk : Oberni pogovor na Božje in večne resnice. Reci mu, da mu bole¬ zen iz najčistejše ljubezni Božje prihaja, pred vsem pa da se mu je treba v Božjo voljo udati. Pokaži mu ničnost in minljivost vseh posvetnih reči, in kako hitro da beži čas sedanjega življenja, kjer ne hodimo kot doma¬ čini, temuč popotujemo kot romarji proti tisti srečni očetni deželi, za ktero so sv. mučenci brez vse primere več terpeli, nego bolečine njegove bolezni. Stavi mu pred oči izgled terpečega Zveličarja in drugih svetni¬ kov in svetnic Božjih. Opominjaj ga, naj nikar ne opusti, vse dušne ma¬ deže z resnično pokoro zbrisati ter dejanja kerščanskih čednosti, namreč vere, upanja in ljubezni, kolikorkrat le more, obujevati. Spominjaj ga, le kratko traja boj in terpljenje, večnost pa, za ktero se borimo, je brez konca in kraja. Ako to storiš spodobno in ljubeznjivo, iz ljubezni do Boga in do bližnjega, dosegel boš ono veliko zasluženjein plačilo, ki ga je Bog temu delu usmiljenja obljubil, rekoč: »Naj se ti ne toži, bolnika obiskati; zakaj s tem se boš v ljubezni uterdil." (Sir. 7, 39.) V ljubezni uterjenemu biti pa se pravi, z Bogom tako rekoč se skupaj zrasti, da od njega niti živ, niti mertev ne bodeš ločen. Pomisli, ljubi kristijan; ta kratki nauk, ter ob nedeljah in o praz¬ nikih mestu praznega postopanja in pohajkovanja, ali celo pregrešnega opravljanja in obiranja obišči bolnega soseda, ali kterega drugega v svoji vasi, da se tudi ti v ljubezni do Boga uterdiš, in na bolniški postelji ne- čimurnost vsega posvetnega spoznavši tem zvestejše Bogu služiš in za zveličanje svoje neumerjoče duše skerbiš. Molitev. Dodeli mi, o Bog! na priprošnjo svojega zvestega služabnika zveli¬ čanega Jovana, vseskozi za grešnika se spoznavati, in s kerščanskimi deli usmiljenja pri Tebi kedaj usmiljenje doseči. Amen. 11. gruden: Sv. Marija dekla in Germana Kožen. 507 II. gruden ali december. Sv. Marija, dekla, in pa zvel. Germana Kožen, pastirica. ^|||||arija je prišla kot sužnja v hišo starašine in sovetnika Tertula, oslepljenega ajda in malikovalca; pa ni se s pervega od nje vedelo, da je kristijana. Ker je pa zla¬ sti one dni, ktere so pogani s svojimi brezbožnimi prazniki oskrunovali, veliko molila in se postila, spoznali so jo, ter je morala za tega del veliko zaničevanja in preganjanja, še celo šibanja od svoje neusmiljene gospe preterpeti, kedar jej je pomagala, se oblačiti in slačiti. Marija pa je vedno vsa krotka in mirna ostala, s kerščansko poterpežljivostjo pre- magovaje njeno pogansko grozovitost in divjost. Spolnovaje svoje dolžnosti z največo natančnostjo in zvestobo pridobi si, če ne ljubezni, vsaj spoštovanje svoje gospode. Pač na tihem nad njihovo slepoto zdihuje in v dnu serca jo boli, videti, kako se hišinim malikom kadilo siplje. Zato goreče moli, naj bi Bog slepcem milostno oči odperl; s svetim stra¬ hom se umika, ako si le količkaj domišljajo, Gospoda Jezusa, njenega Božjega ženina, zatajiti. Kar se nenadoma okličejo ukazi cesarja Dioklecijana, ki so nameravali vse kerščanstvo popolnoma zatreti. Tertul si toraj vsled teh ukazov na vso moč in z vsemi pripomočki prizadeva, svojo kerščansko sužnjo nakloniti, da bi malikom darovala. Toda k vsemu prigovar¬ janju odgovarja vedno, da ne. Za strahu voljo, da ne bi svoje sužnje zgubil, ako bi bila za kristijano zatožena, loti se sile. Da jo s šibami pretepsti, da bi jo k drugim mislim zavernil, in jo, kakor se njemu dozdeva, otel; zakaj zarad njene zvestobe in hišnosti ne bi je rad iz svoje hiše izpustil in gotovi smerti izdal. Ta neusmiljeni tepež Marija stanovitno prestoji brez najmanjše omahljivosti. Na to jo veli Tertul v temno ječo vreči in jej 30 dni le toliko hrane dajati, da živa ostane. Marija pa tudi v ječi polna tolažbe ostane, v molitvi iskaje okrep- Čila y in veselč se, da zamore za voljo Jezusa vklepe nositi. — Cez nekoliko časa izvč deželni oblastnik od vsega tega, kar se je v Tertulovi hiši z Marijo godilo. Pri tej priči mu jo morajo izročiti in pred njegov sodnji stol^pripeljati. Na vsa njegova vprašanja daje mu sužnja tako modre in od¬ ločne odgovore, da se jim sodnik le čudi. Ko pa ljudstvo 508 11. gruden: Sv. Marija, dekla, in zvel. Germana Koz6n. sliši, da je Marija kristijana, z divjim krikom zahteva, da naj se živa verže v germado. Marija se tega kar nič ne pre¬ straši. Serčna in vesela reže sodniku: „Bog, čigar služabnica sem, je z menoj. Ne bojim se tvojega terpinčenja, ki mi k večemu zamore življenje vzeti, pa me bode zato z mojim Jezusom zedinilo." — Razkačen ukaže jo sodnik na tezalnico razpeti, jej vse ude razpotegniti in jo po vsem životu razmesariti. Tako grozovito je bilo terpinčenje, da se je še celo obdiv- jano ljudstvo nad njim prestrašilo, in strašnega pogleda ni moglo dle prenašati. Zaslišijo se kriki, naj s tezanjem neba. Sodnik odjenja ter jo ukaže po vojakih odpeljati. Grozovit strah pak spreleti Marijo, ko se vidi v vojaških rokah. Boji se, da ne bi je ta razuzdana derhal ob njeno deviško čistost pripravila. Priserčno moli k Bogu, da bi jo iz rok teh po- hotnežev otel. Res se jej ponudi prilika, da jim pobegne in se med skalovjem v neko skrivališče pred njimi zateče. Ondi živi še dle časa; nje hrana so divja zelišča in korenine, dok¬ ler zveličansko umerje. 2. Germana Kozšn, 7. maja 1. 1854 od Papeža Pija IX. za zveličano spoznana, je bila uboga pastirica v neki vasi na Francoskem, Pibrak po imenu. — Nič onih lastnost ni imela nad seboj, ktere navadno svet občuduje. Ni bila niti imenitna, niti lepa, niti bogata; ali sv. Duh je njeno čisto dušo s svojimi darovi ozališal in s tistimi čednostmi olepo- tičil, ktere edine imajo vrednost pri Bogu. Vse svoje dni preživi na planini pri svoji čedi. Ako pride zvečer, premo¬ čena od dežja, ali mraza vsa oterpnjena, lačna in trudna domu v borno kočo, kjer je bila rojena, najde terdoserčno zen in veliko bolečin, ki je skoraj nikedar ne zapuste. V teh velikih revah, zapuščena od vseh ljudi, nahaja svojo to¬ lažbo v Jezusu križanem. V planinski samoti vpelje jo sv. Duh v šolo molitve in premišljevanja. Tu jo uči skrivnosti Kristusovega terpljenja spoznavati; tu jo navaja, v vsi po- terpežljivosti za križanim Jezusom hoditi. Videli so jo po cele ure v tem samotnem pogorji, kamor je svojo čedo vo¬ dila, na tleh, večkrat celo v snegu klečati, zamaknjeno v molitev. Dasiravno je na paši ne malokrat deleč proč od cerkve, vendar je nobeno vreme in noben težavni pot ne za- deržuje, k sveti maši hoditi in svete zakramente vsaj enkrat v tednu prejemati. — Njeno življenje je bilo skrito v Kri¬ stusu. Ljudje nad njo niso nič posebno znamenitega videli; le tolikanj so zapazili, da je bila izgled pobožne čiste, sra- mačeho, ki jo sovraži in slabotnega života ja. Že tako šibkega log: mnogoterih bole- 11. gruden: Sv. Marija, dekla, in zvel. Germana Kožen. 509 mežljive, molčeče, poterpežljive, ponižne, kerščanske device. Ko pa okoli 40 let po smerti njeni grob odkopajo, prepri¬ čajo se, da je njeno deviško truplo še čisto nepoškodovano in po njem še kar nič ne zvenele cvetlice potrošene, kakor bi jih bila ravno sedaj vertnarjeva roka utergala. Odslč začne pa tudi Bog to dušo, ki mu je v tihi in skriti ponižnosti služila, poveličevati. Veliko čudežev se zgodi na njenem grobu in na njeno priprošnjo, ki jih višji cerkveni oblast¬ niki skerbno preiščejo, in svetemu očetu v Rim sporočč. Ven¬ dar pa je v Rimu ta natančna preiskava do 1. 1848 zastala, dokler so se na prošnje mnogih velikih škofov in škofov, farskih in samostanskih občin sedanji papež Pij IX. za to preiskavo zavzeli, in jo na novo čest in slavo sv. katoliške cerkve dognali. V vsakem stanu se zamoremo posvetiti. Premišljuj, kerščanska duša! življenje obeh teh devic. Ena je sužnja, zaničevana in za volje svoje vere preganjena in sovražena. Ona služi terdi gospi, ktera Boga ne spozna in s svojimi termami nesrečno deklico terpinči. Ali sužnja Marija služi z vso zvestobo svoji poganski gospodi; vsak njeni migljej že natanko spolnuje in neprenehoma za njeni blagor moli. Vestno spolnuje opominovanje sv. Pavla, „da naj v vsem dobro zvestobo skazujejo, da bodo uku Boga, našega Zveli¬ čarja, čest delali v vseh rečeh." (Tit. 2,. 10.) Obdana od dru¬ gih sužinj, hlapcev in dekel, ki so malikovanju in njegovim ostudnim še¬ gam udani, ohrani svojo sveto vero in deviško nedolžnost neomadežano. Zadovoljna je s svojim stanom, terpi pohlevno vse psovanje, spolni vsako še tako terdo povelje radovoljno in brez ugovorov, ter celo najkrutniše terpinčenje z nadčloveško poterpežljivostjo prenese. Ko svojo nedolžnost, — ta njen edini in največi zaklad, — v nevarnosti vidi, ubeži rokam vojakov. — Toda Marija je še celo — sužnja! Ali čem bolj jo ljudje za¬ ničujejo, tem veča je njena čest pri Bogu. Z njegovo milostjo se bori in vojskuje s skušnjavam sveta, in ona, ta slaba deklica, zadobi zmago, se posveti in zveliča. Krona neumerljivosti se utrinja v nebesih na njeni glavi; Božje obličje sedaj gleda, in vživa večno veselje! Druga je uboga, čisto nepoznana 'pastirica. Pri svoji čedi služi pri- prosto svojemu Očetu v nebesih. Poterpežljivo prenaša vse nezgode vre¬ mena, psovanje in sovraštvo svoje mačohe, nahajaje svoje največe veselje, svojo tolažbo v molitvi, v pričujočnosti pri daritvi sv. maše, v prejemi sv. zakramentov. Popolnoma tiho je njeno življenje, nič posebnega in Ču¬ dovitega se nad njo ne vidi, vendar pa se posveti in zveliča. Nedolžna doraste, nedolžna umerje. Venec devištva spremeni jej Bog v nebesih s krono večnega veličestva! Vidiš, kerščanska duša! da se tudi v ubožnem, nizkem stanu vsakdo zamore posvetiti in zveličati. Ležeče je le na tem, da v tem stanu, v kte rega te je Bog postavil, Njegovo sveto voljo spolnuješ, in vse dolžnosti opravljaš, ktere ti tvoj stan naklada. Boga in bližnjega ljubiti zamoreš 510 12. gruden: Sv. Otilija, opatinja. povsod in v vsakem stanu. Sam sebe premagovati, svoje hudo nagnjenje krotiti, od posvetnih slasti se zderževati mora in zamore vsak človek, bodi si kterega koli stanu. Poterpežljivo svoj križ nositi, brez kterega ni noben spol, nobena starost in noben stan, morata in moreta cesar in berač. Da se kdo posveti, ni mu treba k temu čudovitih velikanskih del. Zarad tega ni potreba, da bi bil škof, kralj, opat, puščavnik, ali da bi moral v samo¬ stanu prebivati, prikazni videti, se zamikati, čudeže delati in prihodnje reči napovedovati. Treba je le, da se edinega in največega zlega, to je: greha zderžiš, in edino dobro, to je: čednosti in dobra dela po zmožno¬ sti svojih darov in zunanjih okolščin doprinašaš. Ta pot tika že Zveličar, ki vsakemu iz med nas kliče: „Kdor hoče za menoj priti, zataji naj sam sebe, zadene svoj križ na svoje rame in hodi za me¬ noj." To je toraj edini, pot po kterem morajo vsi, papeži in škofje, kralji in poglavarji, mašniki in cesarski služabniki, rokodelci in kmetje, hlapci in dekle, revni in bogati hoditi, in kteri edini gotovo v nebesa pelja. Po tem potu ste devici Marija in Germana hodile; obe ste se posvetile in zveličale. Kerščanska duša, hodi še ti serčno za njima! Molitev. Gospod Jezus Kristus, Ti si pot resnica in življenje; za Teboj ho¬ čem hoditi, in v tej hoji za Teboj se posvetiti in zveličati. Podaj mi svojo močno roko in pomagaj mi, da ta pot srečno dokončavši k Tebi v nebe¬ sa pridem! Amen. 12. gruden ali december. Sv. Otilija, opatinja Višegradska. f - ( 1 . 720 .) di 7. stoletja je živel v gornjem Renhajmu v Alzaciji sedanji StrasburŠki škofiji) mogočen vojvoda, Adalrik po imenu, pervi zarodnik mnogih Porenskih in Argav- skih grofov. Poleg več drugih gradov imel je tudi staro, že Rimljanom dobro znano terdnjavo Altitono ali Višegrad, ktero je dal zopet iz razvalin vzdigniti. Njegova zakonska žena je bila Berzvinda, sestričina sv. Leodegarja, škofa ter mučenca, in Bilihilde, soproge francoskega kralja Hil- derika II. K polnosti časne sreče jima ni drugega manj¬ kalo, kakor zaroda, kteremu bi svoja posestva mogla zapu¬ stiti. V ta namen se zaobljubujeta, postita, ubogajmo dajeta in molita k Bogu, naj bi njuni zakon blagoslovil. Gospod usliši njune prošnje, in že se vojvoda veseli, da se mu hode sin rodil, rodi pa se mu hčerka, in še ta — slepa, okoli 1. 662. Adalrik dasiravno kristijan, bil je vendar surovega serca. Togote kriči pri hčerinem rojstvu: „Jez moram velik greš- 12. gruden: Sv. Otilija, opatinja Višegradska. 511 nik pred Bogom znajden biti, da mi pošlje nesrečo, kakoršna se nobenega mojih rodov ni zadela!“ V svoji togoti še otroka noče videti, da, celo zapovč, s sveta ga spraviti. Pobožna mati, za voljo tega v silnem strahu, skuša vojvoda pomiriti; a vse zastonj; divje se nad njo zadere: „ProČ z otrokom iz pred mojih oči! a Berzvinda, ki svoje slepo dete vendar le priserčno ljubi, ne ve si drugega so veta, nego da je pošlje \ vas Servajler k eni svojih poprejšnjih služabnic, ki naj bi jo dojila in skrive za-njo skerbela. Ali kmalu poči med ljudstvom glas, da je bila vojvodinja nesrečna pri porodu. Akoravno si prizadevajo vso to dogodbo prikriti , raznese se vendar govorica, da biva v Servajlerji slepo dete prav ime¬ nitnih starišev, in ki ne more biti drugega, nego Adalri- kovo. Mati, da ne bi ta glas do vojvode prišel, piše svoji sestri opatinji Palmskega samostana v Burgundiji, in jo prosi, naj se ona uboge reve zavzame. Sestra jej sporoči, da naj bo le brez skerbi, ker Bog, ki je dete s slepoto udaril, za- more tudi storiti, da bode spregledalo. V samostanu se le-ta hčerka prav z materino skerbljivostjo odgojuje, in že precej z mladega s krepostjo in pobožnostjo navdaja. Komaj zamore nekoliko besed izjecljati, ne govori o drugem, nego o Bogu in svetih rečeh. Bila je dobrega spomina in briht¬ nega uma, in že v petem letu v kerščanskem uku bolje pod¬ učena, kakor navadno še enkrat toliko stari otroci, akoravno pa sv. kersta ni prejela. — Ta čas je bilo sv. Erhardu, Škofu v Batisboni, v nekem zamaknjenji razodeto, da je v Palmskem samostanu slepa deklica, naj gre tje, jo kersti in bo spregledala. Brez odloga se poda Erkard na pot, gredoč skozi. Lotringijo, kjer je njegov brat. sv. Hidulf, z nekterimi mašniki v samoti v sluhu svetosti živel. Prosi ga, da gre ž njim v Palmo. Ondi najdeta slepo deklico v resnicah sv. vere prav dobro podučeno. Na to jej podeli Erhard sv. kerst. Po sv. kerstu jej pomazili oči s sv. oljem, rekoč: „V imenu Je¬ zusa Kristusa bodi odšle razsvitljena na telesnih in dušnih očeh. a Otiliji se odprete očesi, in njeni pervi pogled zre v nebo, da s tem tako rekoč svoj pervi vid nebesom posveti. Pred odhodom podari jej sv. škof blagoslovljeno tančico ali Šlar in s svetinjami napolnjeno skrinjico, prerokovaje jej, da 80 j e j velike milosti pripravljene, ako sedaj prejeti zaklad kerstne nedolžnosti ohrani. Pri slovesu pa, ko mu Otilija milo v oči zre, jej reče: „Tako, ljuba moja hčerka, me en¬ krat poglej, kedar se po Božjem usmiljenji v nebesih zopet vidiva. “ 2. Sedaj raste Otilija v samostanu enaka krasni roži na 512 12. gruden: Sv. Otilija, opatinja. Božjem vertu. Akoravno po nobeni obljubi ne zavezana spol- nuje vendar na tanko vsa redovna pravila, občuduje z Božjim duhom tako bogato oblagodarovane nune ter si šteje v ve¬ liko-čest/ da jim sme najnižje službe opravljati. Nihče, ki se v stiski v samostan zateče, ne gre od nje brez tolažbe in pokrepčila. Bolnikom streči bila je tako rekoč : njena strast. Mirno in veselo teko jej dnevi; le eno jej vedno hudo de pri sercu, namreč, da je ločena od starišev in zaveržena od očeta. Veliko in serčno moli k Bogu, naj bi očetovo serce omečil, in kolikor le prihraniti zamore, siplje ubogim v na¬ ročje, da bi dela usmiljenja njenemu očetu tem obilnišo mero Božje milosti naklonila. Njeni dobri brat Hugon piše jej pogostoma, sporočevaje jej od očeta in matere in pošiljaje jej obilnih darov, ki jih pa , vse med uboge razdaja. Po tem bratu pa tudi poskuša, svoj serčno zaželjeni cilj doseči, nam¬ reč videti očeta in vživati njegovo ljubezen. Dobromisleči brat poskuša pri terdoserčnem očetu vse pripomočke, njegovo serce utolažiti in ga nakloniti, da bi svojo hčer iz pregnanstva poklical. Toda kruti, ošabni mož, mislč, da njegova prava hči ni več živa, se nad sinovimi prošnjami le togoti ter sta¬ novitno brani, da je ne mara videti. Hugon vendar si misli, da bi se očetovo serce dalo omečiti, ako bi svojo hčer z last¬ nimi očmi videl. Za tega del piše Otiliji, naj sama v Više- grad pride in se očetu k nogam verže, ter pošlje z vozom po-njo. Peljaje se navkreber proti gradu, vpraša Adalik svo¬ jega sina, kdo da bi ondi utegnil biti. Reče mu; „To je Otilija, tvoja prava hči, ki hrepeni po tvoji ljubezni." Ta odgovor vojvodo tako razkači, da po meč seže in svojega sina smertno rani. Pri pogledu na kervavečega sina pa ga na enkrat nek čudni strah, kesanje in bolečina spreleti, da se jame svoje togote in divjosti sramovati. Ko kmalu potem Otilija k njemu v sobo stopi in pred njega na kolena pade, ne more se njegovo terdo serce natornemu nagonu očetovske ljubezni nič več ustavljati. Objokano Otilijo od tal vzdig- nivši pritisne jo na svoje persi, jo poljubi in potem pelja k materi in drugim njenim bratom in sestram. Kdo bi mo¬ gel popisati radost, ki je tolikanj užaljeno materino serce JBerzvinde prevzela, videti otroka tolikih bolečin in terplje- nja kot krasno devico pred seboj? In kdo bi popisal slad¬ kost in tolažbo, ki jo je Otilija občutila, počivaje v naročji ljube matere? Njeno življenje na vojvodskem dvoru je bilo ogledalo čednosti, nad kterimi so se vsi spodbadali. Zaniče- vaje vse, pred čemur se svet uklanja, posveti se le Go¬ spodu v last in službo. Njeni bratje se za-njo vsi vnemč, in 12. gruden: Sv. Otilija, opatinja. 513 njenji sestra Rozvinda odpove se po njenem izgledu vsem posvetnim nečimurnostim, ter sveto in spokorno živi. 4. Otilija osnuje združeno s svojimi tovarišicami pravila, po kterih naj bi odšle svoje življenje ravnale. Sama pa misli, da mora več storiti, kakor sme od svojih tovarišic zahte¬ vati. Zato stori obljubo, da vse svoje žive dni ne bo dru¬ gega vživala, kakor ječmenove kruhe in nekoliko sočivja, razen v praznikih nič drugega pila, kakor vodo, vse noči tako dolgo čula in molila, dokler je ne bo spanec premagal, nektere ure k počitku se podati, in poslednjič nikakoršne druge postelje ne imela nego medvedovo kožo in kamen za zglavje. Zato pa da bo ubogim pogače, mesa in vina dajala in jih z mehkimi blazinami preskerbovala. Sladkosti pre- mi§]j ovalnega življenja sklepa s trudom in delovanjem, vse¬ skozi v skerbeh, da dušne bolezni bližnjega v ljubezni ozdrav¬ lja. Ker se je na Višegrad le s trudom moglo priti, in zato veliko ubogim in bolehnim ni bilo mogoče gori hoditi, sezida Otilija v znožji hriba veliko bolnišnico s kapelo, kjer se ubogi bolniki v slcerb jemljč. Njena dobrotljiva mati odstopi v ta namen vse prihodke Beškega terga. Po tej rebri doli hodi Otilija sleherni den, dele bolnikom razne okrep- čave z materino ljubeznijo. Poznejše sezida Otilija na pla¬ nem dokaj lepo cerkev in še drugi samostan za gospe, ki so se zlasti delom kerščanske ljubezni posvetile. Ta samostan naj bi bil ob enem bolnišnica za ptujce in romarje. Daje pa jej to zidanje veliko skerbi in opravkov. Tu pride nek romar, jo potolaži in jej poda tri lipove vejice rekoč, da naj jih pred samostanska vrata kot podobe treh Božjih čednosti, vere, upanja in ljubezni posadi. Otilija to stori, in kakor se vejice ukoreninijo in kvišku rast6, tako se tudi samostan če¬ dalje bolj visoko povzdiguje in poslednjič z Božjo pomočjo doverši. Več stoletij se razširja od tod Božji blagoslov po vsi okolici, dokler strahotni francoski punt v preteklem sto¬ letji vse vniči. — Tudi njeni stariši, Adalrik in Berzvinda se v starih letih k njej v samostan zatečeta, da se po jijenem napeljevanju tem bolje na smertno uro pripravljata. Ze malo mesecev po Adalrikovem prihodu v Višegradski samostan na¬ pade ga nevarna bolezen. Otilija mu napovč njegov bližnji konec in mu stori vse, kar mu le od Boga razsvitljena duša storiti zamore, dokler mirno umerje vnjenem naročji. Čez devet dni po očetovi smerti tudi svoji materi oči zatisne, ko jo ravno v molitvi pred oltarjem v kapelici mertud zadene. Serčno ob¬ jokuje Otilija smert svojih stariŠev; posebno, kolikorkrat se na očetovo krutost in neusmiljenost spominja, seka jej ta Življenje svetnikov in svetnic božjih. IV. del. 33 514 12. gruden: Sv. Otilija, opatinja. spomin kervave rane in nehotč jej prihajajo dvomi, je li očetova duša pri Božji sodbi usmiljenje dosegla, li počiva v miru, ali ne ? Zato noč in den moli in joka, da bi mu iz¬ prosila večni mir in pokoj. Te njene solze in molitve Bog usliši in jej v neki prikazni razodene, da so oče usmiljenje dosegli in počivajo v miru Gospodovem. To jej zopet serce o veseli, za česar je Bogu serčno hvaležna. 5. Božja obljuba, da bodo češčeni, kteri Njega česte, iz¬ polni se tudi nad Otilijo, ker Bog že njene žive dni po njej čudeže dela. Tako leži enega dne pred samostanskimi vratmi neki gobovi mož, ki z milim glasom ubogajmo prosi. To po¬ vedo opatinji, ki mu pri tej priči nekaj jesti prinese. Njegov pogled pa je tako stražan, da se Otilija nad njim vsa strese. Hitro pa ae zopet ojunači, da ta natorni upor v sebi premaga. Pade mu okoli vratu objemši ga, kakor mati svoje dete, da se vsi, ki to vidijo, zavzamejo. Nato mu daje kosec za koscem od jedi v usta, iz usmi¬ ljenja joka in moli z očmi v nebesa obernjena: „ O Gospod, dodeli mu zopet zdravje, ali mu daj poterpežljivost 1“ Še gobovi jedi in pijače ne povžlje, že bolezen zgine, in mestu smradu se raz¬ širi naj prijetniši dišava, da vsi skup hitč, to čudo videti. — Drug pot, ko gre že priletna k dolenji bolnišnici, ondotne bolnike poživljat, nazaj gredč ugleda, na palici operta, žeje obnemoglega na potu ležati. Slabotna, kakoršna je, mu ne more precej pomoči prinesti. Oberne se toraj z zaupanjem na neskončno dobrot¬ ljivost Božjo, in udari kakor kedaj Mojzes, s svojo palico na bližnjo skalo, in pri tej priči priteče iz nje vrelec bistre vode. Ta studenec še den danes izvira, in je za voljo zdravilne moči deleč v okolici po imenu: „Otilijin studenec" znan. — Drugbart zopet se primeri, da nenavadno velika množica bol¬ nih in ubogih pred samostanska vrata pride. Ker je bila prepoved, koga brez daru odgnati, dele jim mesa, kruha in vina. Predno so pa še vsi podeljeni, poteče jim vino. Tovar- šica, ki je delila, teče k Otiliji. Ta pa jej smeje reče: „Le idi, ljuba sestra, boš vže našla, kolikor potrebuješ; je že Bog oskerbel." Sestra v gre ter najde vso posodo z žlahtnim vinom napolnjeno. — Stirdeset let opravlja Otilija ta dela keršanskega usmiljenja; vseskozi je svojim tovaršicam ogle¬ dalo bogoslužnosti. Kedar bolnišnico zapusti, uboge nasiti in obleče, žalostne utolaži, popotnike in ptujce sprejme in oskerbi, hiti potem v svojo samotno celico ali pa v samo¬ stansko kapelo molit. Ko pa od molitve vstane, bere sv. pismo ali bukve sv. očetov, sv. evangelje in cerkveno zgodovino. V latinskem jeziku je bila popolnoma znajdena in je latinski tudi lepo pisala. Z veliko modrostjo je vodila svoje tovar- 12. gruden: Sv. Otilija, opatinja. 515 šice po potu popolnosti! ona sama jim ja šla po tem potu naprej z neutrudljivo gorečnostjo. Dosegla je že veliko sta¬ rost, in svetilnico bogato napolnila z oljem naj ljubeznjiviših del, da bi dolgo zaželjenega ženina sprejela. Naposled se pri¬ bliža ura, ko Jezus pride po svojo nevesto, da jo odpelja v Očetovo hišo. Po neki nebeški prikazni bila jej je ta ura razodeta. Vse svoje žive dni je sv. Janeza Kerstnika s po¬ sebno pobožnostjo čestila. Njemu na čest je tudi neko kape¬ lico sezidala in poleg nje si svojo celico pristavila, kjer je veliko ur v molitvi prebila. Slutč se blizu smerti, zbere vse nune v tej cerkvici, delivši jim potem zveličanska opominova- nja. Vse začnč glasno jokati, ona pa jim d6: „Ljube moje hčere, vaš jok mojega življenja ne bo podaljšal; idite rajše in molite psalme med seboj, da mi sprosite milost srečne smerti, med tem se bom jez , kar bom naj bolje mogla, na¬ njo pripravljala." Na to se zamakne. Sestre, nazaj prišedši, ne najdejo nobenega znamenja več nad njo, da je še živa. Zato jamejo bridko jokati. Vsled tega se iz zamaknjenja prebudi in reče: „Hčere moje, zakaj ste tako kmalu prišle me v mojem zveličanskem miru begat? Bila sem v tovaršiji s sv. Lucijo vživaje neizrekljivo veselje, ki je nobeno člo¬ veško serce ne more zapopasti." Nato serčno zaželi sv. po¬ potnice, in glej! z nebeško čestjo obdan angelj prinese jej vpričo vse množice kelih s presvetim Bešnjim Telesom. Po prejeti sv. popotnici se od svojih sester milo poslovi, in po¬ tem za vselej zatisne oči v god sv. Lucije 13. decembra 1. 720. Ta kelih se je do 1. 1546 na Višegradu ohranoval. Njeno truplo je bilo v bent Janževi kapeli pokopano, in poznejše po mnogih čudežih poveličevano. L. 1354 je bila vpričo ce¬ sarja Karola IV. krasna raka odveznjena, in našli so njeno sveto truplo še čisto nestrohnjeno. Na to so vzeli njeno desno roko in grob zopet zavesnili. Se sedaj med katoliškim ljud¬ stvom njeni spomin ni zginil. O tem spričuje veliko cerkev in kapelic, ki so se njej na čest zidale in se od pobožnih vernih obiskujejo. Obrazuje se v nunski obleki z bukvami, in na bukvah z dvema očesoma v rokah. Najlepši spomin pa, ki si ga je sv. Otilija postavila, je njena nad vso hvalo povzdignjena ljubezen do bolnih in betežnih. Izpolnovala je v dejanji povelje sv. pisma: »Ne daj nikomu v stiski brez tolažbe spred tebe iti!“ — in njej veljajo besede v bukvah pregovorov, ki hvalijo modro in serčno Ženo, rekoč: „Svojo roko odpre ubogemu, in svoje dlani 33* 516 12. gruden: Sv. Otilija, opatinja. pr ostre potrebnemu." (31.) Koliko tisoč in tisoč stopinj je storila Otilija z Višegrada navzdol v bolnišnico, ki jo je dala zidati in z vsemi potrebščinami preskerbeti, da so pribežališče našli vsi nesrečni, kteri koli so bili s kakovo telesno revo in nadlogo obteženi! Veliko let do svoje visoke starosti je stala, enaka usmiljeni sestri, pri njihovih bolniških po¬ steljah, kakor angelj rešitve, miru in tolažbe. Z materinsko ljubeznijo je stregla ubogim bolnikom, sama sebi grižljeje od ust pritergovala, z resnatim ječmenovim kruhom in sočivjem se zadovolila, da je le svojim ljubim bolnikom imela kaj podeliti. In kedar se je kakovemu bolniku smert približevala, kako skerbna je bila še le tedaj za zveličanje njegove duše! Pripravljala ga je na vredno prejemo zakramentov sv. pokore, presv. Rešnjega Telesa in poslednjega olja; je zanj in ž njim molila, ga tolažila, mu v poslednjih trenotkih prigovarjala in vse storila, da bi rešila njegovo dušo. Vse to pa je delala za voljo ljubezni do Jezusa Kristusa. Nek životopisec pripoveduje od nje, da je vsa svoja dobra dela s plaščom ponižnosti pokrivala, to se pravi: vse je skrivši delala, nič naj bi od vsega tega med ljudi ne prišlo, nič se ne nikjer ne izvedelo , no¬ bene hvale naj bi za to ne prejela. Ta dela ljubezni pa je celih 40 let opravljala! V resnici kolike moči in serčnosti, kolike vsterpnosti je po¬ treba , taka nadčloveška dela spolnovati. Izgleduj se, ljuba duša, kako vzvišena je kerščanska ljubezen! Z drevesom križa verhu Kalvarije zasajena poganja najkrepkejše korenine skozi vsa stoletja, in sad, ki ga prinaša, ostane vekomej, kakor ona sama. Ljubi bralec! tudi ti se imenuješ otroka katoliške cerkve; ali kako moreš otrok katoliške cerkve biti, ako se ne udeležuješ njene ljubezni, ako ogenj, ki na oltarji sv. cerkve vedno plamti, tudi tvojega serca ne vname, ako ves terd in merzel mnogotere reve in terpljenja svojega bliž¬ njega moreš gledati, pa jim po svoji moči nočeš pomagati? Premišljuj slabotno devico Otilijo poleg postelj ubogih bolnikov, in postavi si vpra¬ šanje, li prebiva v tvojem sercu tolika ljubezen ? Grozovite rane, zarad kterih sedaj človeški rod kervavi, se le z ljubeznijo zamorejo zaceliti in ozdraviti, s tisto ljubeznijo, ki iz nebes izvira in v nebesa pelja. To lju¬ bezen v delih skazovaje postavil si boš najlepši, večni spomin pri Bogu! Molitev O Gospod, prosim Te po obilnosti zasluženja Tvoje služabnice Oti- lije, vleci tudi mene po skrivnostnem vezilu Svoje milosti čedalje bolj k Sebi, da njej enako čedalje večo gnjusobo nad hrumečim posvetnim življenjem in čedalje močnejše želje po tihem duhovnem življenji v Tebi občutim ! Amen. 13. gruden: Sv. Lucija, devica. 517 13. gruden ali december. Sv. Lucija, devica in mučenica. (L 303—305.) 'dvJLm.e sv. Lucije se v katoliški cerkvi že veliko stoletij "mejivisoko Sesti. Imenuje se sleherni den pri daritvi sv. maše, in v resnici ta sveta devica za svojih čednosti vo¬ ljo, kakor zarad vojskovanja, ki ga je za Kristusa preterpela, to visoko češčenje zasluži. Njeni rojstni kraj je bilo kedaj po vsem svetu sloveče glavno mesto Sicilije, Sirakuz po imenu. Njeni stariši, plemenitaši in bogati, dajali so jej naj¬ boljšo izrejo. Treba je bilo tedaj, da se je otrokom vera v Jezusa in ljubezen do Njega globoko v serca vcepala; kajti noben kristijan, naj si je bil stanu ali starosti kterekoli, ni si bil svest pred smertjo po rabeljnih, ktero sta cesarja Dio¬ klecijan in Maksimi jan vsem tistim zažugala, ki so kerščansko ime nosili. Za tega del večkrat pelja pobožna Evtihija, (tako se je namreč zvala Lucijina mati,) svojo mlado hčerko na grobe sv. mučencev, pripovedovaje jej od njihove zvestobe do Jezusa, od njihovega čestnega vojskovanja in slavnih zmag. Večkrat jej mora Lucijika dela svetih mučencev, posebno terp- Ijenje sv. Agate prebirati, ki je v mestu Kataneja dvojno krono mučeništva in devištva priborila. Ako potem Lucijika solze sočutja nad grozovitim terpljenjem svetnikov pojoče, pri¬ poveduje jej na to pobožna mati o zveličanji in veličestvu, ki ga ti junaki sv. vere in ljubezni pri Jezusu vživajo. Tako uname serce svoje hčere k enaki ljubezni in k svetemu hre¬ penenju, ravno tako, kakor ti mučenci, za Jezusa umreti. Od tod pride, da se Lucija že z mladega s poti, po kterih Bog svoje svetnike vodi, seznani, si njih lepe izglede posnemati prizadeva in Božjemu zveličarju vedno devištvo zaobljubi. Vendar pa to obljubo prikriva in na tihem upanje goji, z ljubo Agato enkrat v nebesih za Božjim Jagnjetom Jezusom hoditi. Njena mati pa, nevedoč za to obljubo, misli med tem na njeno možitev, ter jej ponudi zavezo z nekim ime¬ nitnim mladeničem, ki je bil pa še ajdovske vere. Gledala je pri tem bolj na časni dobiček, pač se tudi zanašala, mla¬ deniča po svoji hčeri Jezusu pridobiti. Lucija, od tega sli¬ šati, se silno prestraši, in skuša materini namen po vsaki ceni ovreti; toda Bog sam pristopi za posredovalca. Evtihija oboli na vodotoku. Štiri leta terpi za to boleznijo, pa najmodrejši 518 13. gruden: Sv. Lucija, devica. zdravniki jej ne ved6 nič pomagati. Lucija, užaljena zarad tega materinega terpljenja, prosi Boga za njeno ozdravljenje; a zastonj. Tu sliši enkrat pri daritvi sv. maše od kervotočne žene sv. evangelije brati, ki se je roba Kristusovega oblačila dotaknila in bila zdrava. To jej vdihne misel, z materjo na grob sv. Agate v Katanejo, kakih 15 ur hodd od Sirakuza romati, kjer je bilo že veliko betežnih ozdravljenih, s terdnim zaupanjem, da bo tudi mati ozdravela, ako se svetinj sv. Agate dotakne. Podaste se toraj na ta romarski pot. Tje prišedši molite mati in hči s serčno pobožnostjo k Bogu, naj bi se mu dopadlo, za voljo zasluženja sv. Agate zdravje jej dodeliti. Božja služba se dokonča, in verni se razidejo. Evtihija pa in Lucija še ostanete poleg groba svete Agate, molite in jokate. Truda in žalosti Lucijo dremotec posili. V lehkih sanjah pa vidi sv. Agato v svetlem oblačilu, obdano od an- geljev, pred seboj stati in jo sliši govoriti besede: „Sestra moja, ti Bogu udana devica 1 kaj zahtevaš od mene, česar zamoreš sama storiti; kajti tvoja vera je tvoji materi poma¬ gala; že je ozdravela. Vedi pa tudi, da kakor je Katanejsko mesto od Kristusa po meni bilo poveličano, tako bode Sira- kusko po tebi počeščeno, ti si namreč Gospodu Jezusu z ob¬ ljubo devištva ženitovansko prebivališče v svojem sercu pri¬ pravila." Lucija, prebudivši se iz teh sanj, sliši iz materinih ust radostne besede: „Hčerka moja, jez sem zdrava." Obe hva¬ lite Boga in veselja ne veste, kako bi se mu mogle dovolj hvaležne skazati. 2. Sedaj se pa tudi Lucija oserči, da odkrije materi svojo obljubo. Reče jej: „Prosim te, da mi za voljo pri¬ prošnje one, po kteri se imaš zahvaliti, da si ozdravela, od nobenega umerljivega ženina več v misli ne jemlješ, kajti sem se že Kristusu zaročila. Daj mi balo kakoršno bi mi bila dala, ako bi bila svojo roko kakovemu umerljivemu ženinu obljubila." Mati se nad temi besedami zavzame, in pravi: „Vse, kar ti je rajni oče delščine zapustil, sem ne le ohranila, temuč še pomnožila. Znano ti je, kaj da imam. Počakaj še do moje smerti; potem stori, kakor te je volja." Lucija pa jej odverne: „Ne govori tako, ljuba mati, temuč poslušaj moj sovet: Ta ni Bogu dopadljiv, ki mu tisto da, česar po smerti ne more seboj vzeti in vživati. Zato daj Gospodu, česar je tvojega, in sicer dokler še živiš; daj Mu to, česar si meni dati namenila." Mati se da pregovoriti in usliši hčerino prošnjo. Kmalu začnete dragotine in posestva prodajati in med uboge deliti. Prihranite si le toliko, kolikor za življenje potrebujete. S polnimi rokami siplje Lucija 13. gruden: Sv. Lucija, devica. 519 ubogim kakor sv. dijakon Lavrencij. To radodarnost pa zapazi oni mladenič, kteremu je bila Lucija obljubljena. Ne vedoč kaj to pomenja, vpraša neko deklo, zakaj Evtihija svoja posestva prodaja. Dekla mu modro odgovori: »Našla je priliko, s svojim premoženjem kupčevati; pri tej kupčiji kaže velik dobiček, ker si s tem veliko dražjega posestva pridobi." Mislila je namreč plačilo v nebesih, obljubljeno tem, ki so usmiljenega serca. Mladenič tega govorjenja ne razume. Misli si, da gre za časen dobiček. Ves zadovoljen ziblje se v sladki nadi, da mu ob svojem času z nevesto vred še veče premoženje dojde. Kmalu pa zopet po dru¬ gih izvč, kako Lucija den na den svoje premoženje raztroša. Podh se k Evtihiji in se bridko zarad tega pritoži. Vidč se v svoji nadi prevarjenega, ker mu Lucija naravnost povč, da ne bode niti ž njim, niti s kterim drugim nikedar v zakonsko zavezo stopila , hoče se mladenič nad njo zma- ščevati. Pri tej priči gre k deželnemu oblastniku Paskaziju in zatoži Lucijo, da je kristijana in zaničevalka bogov. Pa- skazij veli devico pred svoj sodnji stol pripeljati in jej ukaže, malikom darovati. Devica mu serčno odgovori z bese¬ dami sv. Jakopa: »čista in pred Bogom neomade- žana pobožnost je ta: obiskovati sirote in vdove v njih nadlogi, inneomadežanega se ohraniti pred tem svetom. (1, 27.) Ta tri leta ni¬ sem nič drugega delala, kakor živemu Bogu darovala. Ker pa sedaj nič več nimam, česar bi mu darovati zamogla, dam se Bogu samo sebe v klaven dar. Stori naj s svojim darom, kar mu dopade." Paskazij odverne: »Bodi pokorna cesarjema in daruj 1“ Lucija: „Ti gledaš na cesarsko povelje, jez pa na Božjo zapoved. Ti se cesarjev bojiš, jez pa Boga; ti cesar¬ jev nočeš razžaliti, jez pa Boga ne; ti hočeš cesarjem biti po všeči, jez pa hočem samo svojemu Bogu dopasti. Stori toraj, česar ti je ljubo, jez pa hočem storiti, česar mi je v zveličanje." Paskazij: »Svojo delščino si s pohotneži pognala, zato tudi govoriš, kakor razujzdanka." Mirno mu odgovori Lucija: »Svojo delščino sem na dobrem mestu založila; s takimi pa, ki dušo in telo skrunijo, nimam nič opraviti 1“ Paskazij: »Kteri so tisti, od kterih govoriš ?“ Lucija: »Vi ste tisti; vi zapeljujete duše, da svojemu Stvarniku zvestobo prelom- Ijajo in hudiču služijo. Tisti so, ki nične slasti bolj cenijo, nego neminljiva nebeška veselja!" Paskazij: »Tvojih marinj bode konec, kedar začno šibe vdrihati." Lucija: »Gospodove besede nimajo konca." Paskazij: »Si mar ti Bog?" Lucija: »Služabnica Božja sem, zato Božjo besedo govorim; kajti re- 520 13. gruden: Sv. Lucija, devica. kel je: Niste vi, ki bote pred sodniki govorili, temuč sv. Duh govori v vas." Paskazij: „Ali sv. Duh iz tebe govori ?“ Lucija: „Apostol pravi, da so tisti, ki čisto žive, Božji tem¬ pelj in sv. Duh v njih prebiva." Paskazij: „Ukazal te bom gnati v nesramnišnico; ko boš osramotena, te bo sv. Duh že zapu¬ stil. “ Lucija: „Telo ne greši, ako duša v greh ne dovoli, sila zoper mojo voljo storjena, mi bode zasluženje či¬ stosti povišala." Pa¬ skazij : „Da ne daru¬ ješ, umreti moraš pod rokami nečistnikov." Lucija: „Povedala sem ti že, da me nikakor ne moreš v greh pri¬ morati. Ako storiš po svoji oblasti, Kristu¬ sovi služabnici ne bo nikedar škodilo." 3. Sodnik se togote peni in jo ukaže v hišo nesramnosti vleči in ondi tako dolgo ž njo hudobijo zganjati, dok¬ ler bi izdihnila. Pohotno padejo rabeljski hlapci čez njo; a Bog, ki svojih nikedar ne zapusti, jo prečudno varuje. Vsa hlap¬ čevska moč je zastonj, da bi jo mogli z mesta premakniti. Navežejo jej vervi okoli rok in nog, da bi jo proč vlekli; a ne premaknejo je ne za en las. Sedaj naprežejo konj in volov in z biči vdrihajo po njih, da bi jo pretegnili, pa vse poskušnje so prazne. Ajdje, to videti, zaženo glas: ^Čaranje! čaranje 1“ Kristijani nasproti kličejo: „To je moč Božja!" Paskazij divja in kriči na vse gerlo: „ Pokličite čarovnike, potem bo njenih peklenskih sleparij konec!" Čarovniki pri¬ dejo, godernjajo sami seboj in zaznamujejo svoje čirečare po tleh; toda ravno tako nič ne opravijo, kakor poprej rabeljni in vprežena živina. Lucija se jim posmehuje in jih poživlja, naj svojo moč nasproti edino pravemu 'Bogu pokažejo; Pas- kaziju pa dč: „Kaj se trudiš? Cernu si ves bled? Ali ti že nisem povedala, da vse tvoje izmišljevanje proti tempeljnu 13. gruden: Sv. Lucija, devica. 521 sv. Duha nič ne zmore? Sedaj pač lehko z rokami zagrabiš, da sem prebivališče sv. Duha. Oslepljeni ajd se togote trese, in ko vidi, da ga je slaba deklica tako osramotila in prema¬ gala, ukaže okoli nje derv in sušmadi nakopičiti, s smoljo in oljem politi in zažgati, da bi se z germado vred vpepelila. Okoli in okoli nje švigajo plameni na kvišku, Lucija pa stoji sredi med njimi čisto nepoškodovana, žarečega obraza kakor sredi rožnega verta, in veselega obličja kliče : „Poglej vendar nespametni sodnik, kako tvoj ogenj gori! Izprosila sem od svojega Grospoda Jezusa Kristusa, da mi ogenj ne škodi, da se vsi vanji verujejoči pri pogledu Njegove nebeške moči ojunačijo in vaše prazno terpinčenje zaničujejo; neverni pa, spoznavši vašo obnemoglost, naj bi se vsi spreobernili ali z vami vred bili osramoteni." Ljudstvo pa je klicalo na vse gerlo: „Velik je Bog kristijanov!“ — Paskazij v strahu, da kak upor ne navstane, jo ukaže ob glavo djati. Na to po¬ velje jej eden rabeljnov meč skozi vrat zadere. S curkoma jej teče kri, po koncu stoji in kakor ne bi za rano vedela, opominja ljudstvo k stanovitnosti v sv. Kristusovi veri. Po¬ tem izpregovori še to le prerokovanje: „ Kmalu bo cerkev Božja mir dosegla, cesarja Dioklecijan in Maksimijan pa bota ob krono in življenje prišla. Mene je izvolil, da sem vam in vašemu mestu priprošnica, kakor je mojo sestro Agato odločil, da je vedna varuhinja Katanejskega mesta." Po teh besedah se zgrudi in izdihne svojo čisto dušo v roke svojega nebeškega ženina. Njena smert spada od 1. 303 do 305, česar se ne da gotovo določiti. Njeno sveto truplo pokopljejo v Sirakuzu, in ko preganjanje kristijanov neha, sezidajo na nje¬ nem morišči lepo cerkev. Poznejše je njeno truplo prišlo v Carigrad in od tod v Benetke, kjer je v veliki česti. Nje¬ nega sodnika Paskazija zadene kmalu po njeni smerti Božja sodba. Sicilijanci ga zgrabijo, v Rim peljajo, ga zarad krivic in odiranja tožijo, za česar voljo je v ječo veržen in v smert obsojen. Obrazuje se prav za prav z mečem in palmovo vejico. Vidi se pa tudi sem ter tje s skledico, in na skledici z dvema očesoma v roki. To v zgodbah njega življenja neopravičeno obrazovanje prihaja prej kot ne od tod, da jo z drugo osebo zmenjujejo, ali pa, ker se njeno ime ,,Lucija“ od latinske besede „lux“ (luč) izpeljuje, da so jej menda zato oči v roke dali, in jo sedaj kot varuhinjo očes česte. Bog je varuh čistih in ponižnih duš. Sv. Bazilij zagotovlja v svoji razpravi „o resničnem devištvu", da je Jezus Kristus vselej, kolikorkrat so preganjalci device poživinjenim željam 522 13. gruden: Sv. Lucija, devica. prederznih in brezbožnih potepuhov v očitnih hišah izdali, po čudežih njih devištvo varoval. O tem se prepričaš v življenji sv. Neže, sv. Lucije, sv. Doroteje in veliko drugih. Ravno to nam poterjuje sv. pismo. Beri 13. poglavje v preroku Danielu. Ono pripoveduje prigodbo z nedolžno in bogaboječo Suzano, ženo Joakimovo, ktero so njeni pravični Btariši že z mladega podučili po Mojzesovi postavi. Bil je pa Joakim sitno bogat in je imel saden vert blizu svoje hiše. Pri njem so Be shajali Judje, kjer sta dva stara sodnika iz med ljudstva njihove pravde reševala. Ta dva starca se vnameta v poželjenji do Suzane, pa se drug pred drugim sramujeta, med seboj svoje poželenje si razodeti, da bi rada ž njo grešila. Tako pazita vsaki den na priliko, da bi jo zalezla. Zalezovavši jo vsak po svojem potu primeri se, da se snideta in si svojo poželjivost razode¬ neta , potem pa skupaj čas določita, kedaj da bi jo mogla samo dobiti. Prigodi se, ko na priličen den čakata, da Suzana po svoji navadi pride z dvema deklama na vert in se hoče kopati. Žive duše ni bilo blizu, razen onih dveh skritih starcev. Reče toraj deklama: »Prinesite mi olja in mjila, in vrata na vert zaprite, da se skopljem." Dekli storite, kakor jima ukaže; zaklenete vrata vun na cesto in greste skozi zadnje duri proti Joakimovi hiši, da prinesete, kar je bila ukazala, ne vedoč, da sta starca notri skrita. Ko pa dekli odidete, pritečeta starca k njej , jej ra¬ zodevata svoje poželenje do nje, in jo silita, da naj se jima vda in V greh devoli; ako ne, žugata jej, da bota zoper njo pričala, da sta mlade¬ niča pri njej našla, ki jo je oskrunil, in da je ravno iz tega namena dekli od sebe poslala. V tej nevarnosti zdihuje Suzana: „V stiskah sem od vseh strani; če namreč to storim, je m oj a smert; če pa ne storim, ubežala ne bom vajinim rokam. Pa bolje mije brez dejanja vama pasti v roke, kakor grešiti pred obličjem Gospodovim." Na vpitje Suzanino in nesramnih starcev, kterih eden berž k vratom teče, da jih odprč, priteko hišini hlapci, in starca pripovedujeta, kako da sta Suzano pri grehu za¬ sačila, mladenič pa, da jima je skozi vrata na cesto ušel. Drugi den se snide ljudstvo v Jaokimovi hiši. V sredi med ljudstvom vstaneta starca, in krivo pričujeta zoper Suzano. Množica jima ko starima in sodnikoma verjame, in obsodijo jo po Mojzesovi postavi zarad prešestovanja v smert. Suzana v zavesti svoje nedolžnosti zdihuje k Bogu: »V e č n i Bo g j kteri skrito poznaš, in veš vse, predno se zgodi. Ti veš, da sta krivično pričala zoper mene; in glej, umerjem, akoravno nisem nič storila tega, karstauna hudob¬ neža zoper mene spletla." Sedaj pa, ko sila do verha prikipi, se pomoč Božja oglasi. Grede na potu v smert obudi Gospod sv. Duha v mladeniči Danielu. Z velikim glasom zavpije; »Jez sem nedolžen nad njeno ker vij o!" Vse ljudstvo se vanj oberne, in vpraša, kaj je to, kar je govoril. Reče jim: »Ste litako nespametni, Izraelovi otroci! da nič ne presodite, in ne spoznate res¬ nice, ker ste pogubili hčer Izraelovo? Vernite se k sodbi, ker krivo sta pričala zoper njo!" Ljudstvo se verne in postavi Daniela za voljo njegovega preroškega duha za sodnika. Ta odloči starca deleč narazen in iu zasliši. Sedaj pa se očitno razodene, kako sta sama sebi v pogubo lagala, ker se njuno govorjenje, kje da sta Suzano grešiti videla, ni vjemalo. Tako pa sta bila, kot krivi priči, v tisto kazen obsojena, ki je bila odločena za hudodelstvo, ki ste ga Su¬ zani podtaknila. Bila sta po Mojzesovi postavi kamnjana; nedolžna kri pa je bila oteta. Bog se je očitno skazal varuha čiste in vanj zaupajoče 13. gruden: Sv. Lucija, devica. 523 Suzane. Tako toraj ljubi Bog nikedar ne pripusti, da bi se Čiste duše, ki so se Njemu vdale in Vanj zaupajo, v nevarnosti pogubile. Jezus si svojih nedolžnih ovčic ne da iz rok iztergati, dokler Ga ljubijo, Mu zveste ostanejo in se v vsi ponižnosti Njegovemu naročju zaupajo. Le tisti, ki se v neČimurnem zaupanji na se skušnjavi sami izpostavijo, priložnosti ne ubeže, temuč je še celo iščejo, se bodo pogreznili in pogubili. Kdor ne¬ varnost ljubi, v nevarnosti pogine, in napuh hodi pred padcem. Za take Bog ne dela čudežev, taki Njegovega varstva ne smejo upati. Zato so se pa tudi vse čiste in nedolžne duše od nekedaj bale, same v sč ne zau¬ pale, priložnosti se ogibale, pred nevarnostjo bežale, in tako neomadežane ostale. Če so pa brez lastnega zadolženja v nevarnost zašle, Bog sam se je za-nje zavzel. Izgled ti je Suzana v stari zavezi; sv. Neža pa, ali sv. Lucija ste sodniku, ki ji je v osramotenje obsodil, v oči povedale, da Bog tega ne bo pripustil, in njuno zaupanje ni bilo ogoljufano. O da bi pač vse dekleta, vsi mladeniči, kterih duše so še z oblačilom nedolž¬ nosti ozališane, to si k sercu jemali in vedno v ponižnosti hodili pred Gospodovim obličjem ! Veliko mladih ljudi mora den danes vun med svet ter na ptujem iskati si kruha. Tu pomalja hudobni svet svoje zapeljive roke po njih, iskaje jih v svoje zaderge vjeti. Skušnjavci se jim pribli¬ žujejo, hudo nagnjenje se vzdiguje, hudobni izgledje so jim pred očmi, priložnost vabi, kako bodo nevarnosti ubežali ? Ako ponižno hodijo pred Bogom, ako so v vednem strahu, če sebi in svetu nič ne zaupajo , če skušnjavcem in zapeljivcem ušeš ne nastavljajo, če čujejo, molijo, beže, Božja roka je potem čez nje razprostrena, angelj varuh jim stoji na strani, in celo sredi v ognji skušnjave bodo čisti in nedotaknjeni ostali, kakor trije mladeniči v razbeljeni peči, kakor sv. Lucija sredi plamena! Molitev. Ljuba sv. Lucija, prosi pred Božjim sedežem za vse device in mla¬ deniče, da bi prav spoznavali, kako potreba je, pred vsem priložnostim bežati in v vsi ponižnosti pred Bogom hoditi, da oblačilo svoje nedolž¬ nosti neomadežano prineso pred sodnji stol Gospodov! Amen. 14. gruden ali december. Sv. Špiridijon, pastir, potem škof. ( 1 . 348 .) lični Ciperski otok, ki se kakor krasno ozališana nevesta v največem f lepotičji s svojo zeleno mirtovo krono in svojim belim cvetličjem 1 iz sinjih morskih valov vzdiguje, — v basnoslovski starodavnosti domovina iz pen izvstale boginje in lepega Adonisa, — je že za pervih kerščanskih časov po potovanji in pridigah, sv. apostolov Pavla in Barnaba zaslovel. Bil je v 4. stoletji sedež metropolita Epifanija, čigar ime se je zarad terdih borenj za vero pri verstnikih deleč na okoli gla¬ silo, po pismih pa pri potomcih stanoviten spomin si pridobilo; kraj miru 524 14. gruden: Sv. Špiridijon, pastir. in večnega počitka velikega duhovadca Hilariona, ki je tukaj, bežeč pred ljudsko hvalo, miru iskal in ga našel. Bil je pa tudi očetnji dom nekega moža, ki ni niti po stanu niti po pisemskih zaslugah velike svetlosti raz¬ širjal , niti po tisočih svojih učencev v versko gibanje svoje dobe segal, temuč je v čisto neznatnih okoliščinah živel, in se edino s čistostjo in svetostjo svojega serca, s ponižnostjo in priprostostjo odlikoval, moža, ki je bil v pravem in priličnem pomenu besede pastir; ta je: Š p i r i d i j o n. 1. Bil je sin ubožnih kmečkih Staričev na Ciperskem otoku. Kot priprosti bogaboječi kristijani vdihnejo mu že z mladega prav serčno ljubezen do Jezusa; uče ga Boga se bati in resnico ljubiti, napeljevaje ga k natančni pokorščini, k dovoljnosti, pridnosti in delavnosti. Kot deček mora ovce pasti, ter živi pri svojih ovcah nedolžno in bogoslužno. Ovce so bile edino bogastvo njegovih Staričev; pasti jih, bilo je njegovo veselje, ker tu lehko po samotnih pašnikih proč od svetnega hrupa po nagonu svojega serca prav ljubeznjivo k Bogu moli. Oče ga naučč sveto pismo brati. Bere ga tako pridno, da skoraj vse sv. evangelije ve na pamet. Ob ne¬ deljah in v praznikih hiti z veseljem v hišo Božjo. Z go¬ rečo pobožnostjo biva pri daritvi sv. maše, poslušaje z naj- večo pazljivostjo razlaganje sv. pisma. Tako raste nedotak¬ njen od svetovnega strupa, bogat na lepih čednostih in v kerščanskem spoznanji, čist in nedolžen kakor* angelj, dokler se kot mladenič po volji svojih Staričev s pobožno kmečko hčerjo zaroči. Bog blagoslovi njegov zakon s hčerjo, po ktere rojstvu s svojo ženo iz ljubezni do Jezusa v ostri zderžnosti živi. Nerazdeljen hoče Gospodu služiti in evangeljski popol¬ nosti se posvetiti. Po noči, ko žena in hči spite, vstane s postelje in moli in premišljuje do ranega jutra. Zjutraj gre s pobožnimi misli na delo. Vsak ptujec, ki na njegova vrata poterka, sme prenočiti in prejme potrebno hrano in postrežbo; noben ubožni ne gre brez tolažbe od njega. Posebno ljub mu je bil mir. Nikoli nihče ga ne sliši se prepirati; kri¬ vice terpi z največo krotkostjo , in ako vidi kakov razdor med sosedi, mirovati ne more poprej, dokler jih med seboj spravi in spoprijazni. Za sv. vero zastavi svoje premoženje in življenje. Za dobe krutega preganjalca kristjanov cesarja Malcsimijana dal je očitno pred sodbo pričevanje za Kristusa. Iztaknejo mu eno oko, mu odrežejo jabelko na levem ko¬ lenu, obsodivši ga potem k delu v rudnikih. Ondi terpi z nezmagljivo serčnostjo revščino in lakoto, trud in nadloge, s lcterimi so kristijane obkladali, vsem na izgled poterpež- Ijivosti in udanosti. Po smerti grozovitega Maksimijana se verne domu v svojo kočo, in jame še z večo gorečnostjo dela usmiljenja opravljati. Njegova vera in zaupanje bilo je 525 14. gruden: Sv. Špiridijon, pastir. poskušeno, njegova ljubezen se je v dolgem terpljenji uter- dila; krotkost in poterpežljivost si je po dolgih vajah po¬ polnoma prilastil, in Bog mu je povračeval z marsikterimi milostmi, zarad kterih je že tedaj njegovo ime bilo na sluhu. Neko noč pridejo tatje, da bi mu ovac ukradli, pa se z ukradenimi ovcami ne morejo ne stopinje z mesta ganiti. Ko jih Spiridijon zjutraj v tem stanu najde, ostro jih po¬ svari, potem za-nje moli, da jih Božja roka zopet izpusti, in jim podari jagnjiče s šaljivimi besedami: „da jim je d4 za plačilo, ker so mu čedo čez noč tako dobro varovali.“ — Drugbart kupi nekdo sto koz od njega, pa mu jih le 99 plača. Ko po-nje pride, da jih odžene, gredč vse, razen ene, rade ž njim, ta pa se ne da po nobeni ceni iz hleva spra¬ viti. Na to stopi Spiridijon h kupcu rekoč : „Bratec moj 1 koza dobro v6, da je nisi plačal, zato noče s teboj iti. “ — Enega leta nastane na otoku zarad v suše hudo pomanjkanje vode; ljudje in živina žeje zevajo. Spiridijonove čede skoraj poginejo. Tu vzdigne, kakor drug Elija, roke proti nebesom in prosi dežja. Takoj se prikažejo oblaki, pa le zopet zgi¬ nejo. Špiridijon moli in joče, in glej! nenadoma pripodi sapa oblake skupaj, in rodoviten dež namoči razpokano zemljo. 2. Ta in še druga čuda, s kterimi je Bog svojega zve¬ stega služabnika oblagodaril, ravno tako, kakor njegovo po¬ božno življenje in njegova dobra dela do potrebnih ne ostanejo prikrita. Ko toraj škof v Trinitu umerje, izvolijo duhovščina in ljudstvo pobožnega ovčarskega pastirja za pastirja svojih neumerjočih duš. Zastonj se brani, zastonj s svojo nevednostjo izgovarja; mora se dati posvetiti in visoko Čest sprejeti. Gospod Bog, ki malim in nizkim razodeva, kar je modrim in visokim tega sveta prikril, novega dušnega pastirja, ki se z visoko učenostjo ni nikedar pečal, s toliko nebeško modrostjo obdaruje, da se je vse nad njo čudilo. Z največo previdnostjo oskerbljuje svojo službo. Tudi kot Škofa ga ne zapusti serčna priprostost, njegova ne¬ beška krotkost in ponižnost, akoravno mu Bog še v veči meri dar čudežev podeli. Posebno se odlikuje s terdno, od nebes razsvetljeno vero. V luči te sv. vere spoznava globo¬ čino Božjih skrivnosti, in kedar pridiguje, resnice in skriv¬ nosti sv. vere poslušalcem tako jasne postanejo, da se vsi nad tem zavzamejo. V Nicejskem zbirališči 1. 325, ki je bilo za cesarja KonŠtantina velikega zoper krivoverca Arija, se več zavihanih krivovercev in celo ajdovskih modrijanov podstopi, svoje zmote braniti in zakone sv. katoliške vere na laž sta¬ viti. Eden teh modrijanov se s svojo premetenostjo in zvi¬ jačnostjo najtehtnišim dokazom preučenih škofov terdovratno 526 14. gruden: Sv. Spiridijon, pastir. v bran stavi. Tudi Spiridijon se vzdigne, da bi mu njegove zmote overgel. bkofje, poznavši gerškega ajda zvijačnost, pa tudi Spiridijonovo neučenost v modrijanskib vedah, ga hot6 v tem uderžati. A Špiridijon se ne da motiti, temuč z raz¬ svetljenimi očmi in povzdignjenim glasom govori ajdu: „V imenu Jezusa Kristusa, poslušaj me in sprejmi moje besede! Le en Bog je, Stvarnik nebes in zemlje, in ki je človeku, storjenemu iz persti, neumerjočo dušo dal. Taje, kije vse vidno in nevidno storil. Po Njegovi besedi in Njegovem duhu so postala nebesa in zemlja, se je razprosterlo morje in zrak, so živali bile stvarjene. Od te besede Božje vemo, da je Sin Božji, in verujemo, da je bil za voljo nas iz device rojen. Po svoji smerti nas je smerti rešil in po svojem vstajenji nam večno življenje dodelil. In mi spoznavamo, da bode zo¬ pet prišel kot nepodkupljiv sodnik naših misli, besedi in de¬ janj 1 Li veruješ, da je temu tako?" Modrijan obmolči in kar besedice ne zine. Tu govori Spiridijon dalje: „Ako toraj ve¬ ruješ, pojdi z menoj v cerkev, da prejmeš pečat vere." Mo¬ drijan, k svojim priveržencem sedaj se obernivši, de: „Za- slišite me vi vsi, ki si na svojo učenost tolikanj domišljujete 1 Dokler se je z besedami z menoj bojevalo, ustavljal sem se z enakim orožjem. Ko pa niso več z besedami, temuč z Božjo močjo zoper me govorili in je ta mož v svojih besedah pol¬ nih priprostosti toliko nebeško moč razodel, sramujem se spo¬ znati, da sem užugan. Sovčtujem vam, da greste z menoj za tem čestitljivim starčekom, ki ima sicer človešk jezik, toda Božjo be¬ sedo na njem." To izgovorivši gre v cerkev in se da kerstiti. 3. Več let potem Konštancij, sin cesarja Konštantina ve¬ likega , ki je v Antijohiji imel svoj sedež, nevarno oboli. Zdravniki mu ne morejo kaj. Zato se oberne cesar k Bogu za pomoč. Po noči, ko serčno moli, prikaže se mu angelj, pokazavši mu sijajno zbirališče škofov, in med njimi dva, ki se med vsemi drugimi odlikujeta. „Ta dva, mu reče an¬ gelj, te bota ozdravila." Cesar se prebudi, a ne more se do¬ misliti, da bi bil ta dva škofa kteribart videl. Vsled tega veli najpobožniše škofe svojega cesarstva k sebi poklicati, misl6, da bode med njimi že tudi ona dva od angel ja zazna¬ movana našel. Med tem po Božjem razodenji tudi Špiridijon od cesarjeve bolezni izvč, ter gre na ta poziv s svojim po¬ božnim učencem Trifilijem, ki še sicer ni bil posvečen, pač od Boga že v škofa odločen, v Antijohijo. Sv. mož je bil borno oblečen, imel je palmovo palico, navadno priprosto pokrivalo, in na vratu steklenico sv. olja. V tej opravi hoče v cesarjevo palačo stopiti. Nek služabnik, ki ga 14. gruden: Sv. Spiridijon, pastir. 527 ne pozna, ga zaničuje, in ko koče naprej itj in se za zani¬ čevanje še ne zmeni, udari ga celo za uho. Spiridijon na to ne besedice ne odgovori, temuč mu podeli poterpežljivo Še drugo lice. Služabnik, zvedeti, da je škofa udaril, zarudi, pade pred-nj na kolena in prosi zarad svoje prederznosti od- puščenja. Špiridijon ga od tal vzdigne, potolaži in mu vse iz serca odpusti. Peljejo ga z vso Čestjo v sobano, kjer cesar, od svojih d vernikov obdan, na krasni postelji počiva. Tri- filij, kaj takega nikoli ne videvši, se zavzame, in nikoli ne more dovolj nagledati. Spiridijon pa se ga dotakne in vpraša, kje da je cesar. Trifilij pokaže mu ga s perstom, rekši: p Ta- le je.“ Odgovori mu: „Kaj se temu nečimurnemu blišču tako močno čudiš? Glej, tudi ta gospod bo umeri in bo pokopan, kakor vsak sirotin, in prešla bo vsa njegova svetloba! čemu se tolikanj minljivemu čudiš in po zabij uješ neminljivo ?“ Med tem cesar svetega služabnika Božjega ugleda, in se silno za¬ vzame, ko njega in njegovega spremljevalca za ona moža spozna, ktera mu je bil angelj pokazal. Prosi ga čestitljivo, naj bližej stopi, mu v pov<§, kaj je v prikazni videl, in zahteva, da naj ga ozdravi. Spiridijon se ozre proti nebu, serčno po¬ moli, potem se cesarjeve glave dotakne in cesar je pri tej priči zopet zdrav. V zahvalo odprč cesar svoje zakladnice in mu ponuja velike kupe zlata in srebra. Spiridijon pa ga resnobno pogleda, rekši: „ Gospod! ne povračujte vendar pri¬ jaznosti s sovraštvom. Kar sem vam storil, delo je prijatelj¬ stva ; kaj naj bi sedaj še denar za to jemal, ki je vzrok vsega hudega in navadno vse spridi, kar je prav in dobro ?“ Kijubu temu mu cesar nekaj denarja vrine, ki ga pa Spiridijon pre¬ cej, smeje se, med dvorske služabnike razdeli. Ta nesamoprid- nost svetega moža ima na cesarja tolik vpliv, da pričujočim reče: „V resnici, ne čudim se več, da ta mož čudeže delal" — ter odslč ubogim in potrebnim največe usmiljenje skazuje. 4. Sv. mož pa tudi denarjev ni potreboval. Že od mla¬ dosti z malim zadovoljen, prihranil je to zadovolinost tudi v Škofovskem stanu. Svoje pičle prihodke namenil je v tri dele, enega in največega ubogim, drugega za brezplačna po¬ sojila mestjanom v kakovih silah in zadergah, tretjega in najmanjšega pa za svoj živež, ki je bil mleko in kruh. Se kot škof, kedar je dolžnosti svoje službe opravil, je delal kot kmetovalec in si po izgledu sv. Pavla z lastnimi rokami kruha služil; njegova hči pa, Irene po imenu mu je gospodinila. — Enega dne pride k njemu nek tergovec, prosi ga za svojo kupčijo malega posojila. Špiridijon mu odšteje zahtevani znesek, s kterim tergovec dokaj pridobi. Potem 528 14. gruden: Sv. Spiridijon, pastir. prinese najeti denar svetniku nazaj; ta pa mu veli, naj ga le na ono mesto položi, kjer ga je prejel. Tergovec res misli denar ondi položiti, pa v tistem trenotku ga lakomnost zgrabi, da denar, mestu ga odložiti, brez škofovega dovoljenja skrivč seboj odnese, naj bi ž njim še več prikupčeval. Ali mestu dobička še drugo premoženje zakupČuje, in v toliko potrebo zajde, da se zopet vidi primoranega, k ljubeznjivemu škofu se zateči in ga pomoči prositi. Svetnik kojemu ni bilo ne¬ znano, kako nesramno ga je tergovec prevaril, mu prijazno odgovori, naj le zopet denar ondi vzame, kamor ga je po¬ ložil, kajti se ga še nihče ni dotaknil. Tergovec se dela, kakor bi denarja iskal, pa se ve da ničesar ne najde, ter k svet¬ niku prišedši reče, da denarja ni več ondi. Resnobno, vendar s krotkimi besedami mu Špiridijon odgovori: „Ako si res¬ nično denar ondi odložil, našel ga bodeš; da pa pri meni iščeš, česar je pri tebi ostalo, vedi potem, da si sebe, ne pa mene ogoljufal. “ Mož, to slišati, grizljejem vesti ne more dle zoperstati; K svetnikovim nogam padši spozna svojo pre¬ greho. Spiridijon mu iz serca odpusti in reče: „Zapomni si, kar se z goljufijo pridobi, ni dobiček, ampak vselej gotova škoda; kajti krivično blago nima teka." — Ta njegova ve¬ lika krotkost in usmiljena ljubezen celo do tistih, ki so ga žalili, mu vseh serca pridobi. Kristijani in pogani se ne morejo njegovim besedam ustavljati. Sv. vera, ki jo oznanuje, se pa povsod radovoljno sprejema, maliki na njegovo molitev prodajo, mertvi vstajajo. Neka žena, Grekinja po jeziku, ne¬ kega dne k njemu prišedši položi mu mertvega sina k no¬ gam. Svetnik njenega jezika ne ume; ali njene solze in zdi- hovanje razodevajo dovolj, česa da bi rada. Spiridijon, serč- nega sočutja prevzet, že roke vzdigne k molitvi, pa se pre¬ misli in odneha, ker se mu to početje v njegovi ponižnosti dozdeva napuh in ošabnost. Njegov dijakon Artemidor pa, poznavši njegovo ponižnost, mu modro reče: „Le pokliči Kristusa, Gospoda čez življenje in smeri;; On je tvojo moli¬ tev vselej uslišal. Ako tega ne storiš, poreko, visoke in mo¬ gočne ozdravljaš, nizke pa zaničuješ." Svetnik se da prego¬ voriti, da nad mertvim sinom moli, in deček zopet oživi. Ko pa mati sina zopet živega vidi, prevzame jo to veselje tako močno, da se mertva na tla zgrudi. Žalost in strah spreleti Artemidora, in šerpo pogleduje svetnika, kterega nič manjši strah ne obide. Zopet povzdigne roke in moli z živim zau¬ panjem, potem pa reče k mertvi materi: „V imenu Jezuso¬ vem vstani v in hodi!" In glej! mertva se prebudi, vstane in hodi. Pač Špiridijon ženi in dijakonu ostro prepovč, da žive 529 14. gruden: Sv. Špiridijon, pastir. dni o tej prigodbi ne smeta nič opomniti; a komaj svetnik oči zatisne, Artemidor o tem čudeži povsod očitno priče¬ vanje daje. — Ze si je opiridijon bogatit zakladov na do¬ brih delih nabral in za nebesa dozorel. Lepega poletnega dne bil je na polji, in je po svoji navadi težko obloženo Žitje žel. Med delom mu padejo svitle rosne kaplje na glavo. Pokazavši jih pričujočim, napoveduje jim, da njegova smert ni več deleč. Bere se, da je bil 1. 374 pri cerkvenem zboru v Sardiki, da je ondi z vso gorečnostjo sv. Atanazija zago¬ varjal, in se kmalu potem nad 100 let star preselil v večni počitek. Obrazuje se v škofovski obleki, z bodalom v roki, s kterim so mu eno oko izruvali. Zakaj molitev pravičnih veliko premore. Kakor zemlja rodovitnosti nima iz sebe, ampak od rose z nebes, od dežja iz blakov, od vpliva solnca, lune, zvezd in drugih življev, ravno tako tudi človek sicer dela in priliva, a sam iz sebe ne more nič; pomagati mu mora Oni, ki rast daje, Bog. Vsega, česar potrebuje, mora toraj od Boga z molitvijo sprositi. Kralji in vladarji morajo moliti, da sreče in blagoslova svojim doželam in ljudstvom in mirnih časov izpro¬ sijo. Vojvoda v boji moli, da sovražnike zmaguje. Duhovnik moli, da zročeno čedo po potu zveličanja vodi. Predpostavljeni molijo da pod¬ ložnim s svojimi povelji, soveti in z lepim izgledom svetijo. Zakonski molijo, da v ljubezni in edinosti med seboj žive, in jim Bog srečo in dober vspeh pri njegovih opravilih daje. Neoženjeni morajo moliti, da bi bili slabih tovaršij in grešnih priložnosti obvarovani. Kmetovalec moli, da bi mu posejano seme obilnega sadu rodilo. Rokodelec moli, da bi z delom svojih rok sebi in svojo družino pošteno preskerbel. Z malo besedami, ni ga stanu in opravka, da ne bi človek Božje pomoči potre¬ boval. In v resnici se še po vseh stanovih nahajajo, ki molijo; ali kako različen je sad njihovih molitev! Kralj Ecehijeva molitev je pri Bogu uslišana, Antijohova ne. Ravno tako v življenji svetnikov vidimo, kaka Čudovita dela so z y molitvijo doprinašali, in je Bog njih prošnje vselej uslišal. Tudi sv. Špiridijon je imel od Boga ta dar. »Kristus tvojo mo¬ litev vselej usliši," mu je rekel njegov dijakon, ko se iz ponižnosti pro¬ siti ni upal. Od kod toraj prihaja, da je molitev svetnikov tolikanj pre¬ mogla? — To prihaja od tod, ker so svetniki vselej Božjo voljo spolnovali. Kakor pri Kristusu, njihovi podobi, bila je tudi pri njih Volja nebeškega Očeta njih jed; to se pravi: oni niso drugega zahtevali nego da naj se Božja sveta volja ž njimi, po njih in nad njimi vselej izpolnuje. Ker so toraj z največo zvestobo vselej Božjo sveto voljoizpolnovali,zato jetudiBognjihovo voljo izpolnoval. Njih vol ja j e bila tako rekoč vsemogočna, ker jebilavselejzBožjovoljo zedinjena. Nadalje šobili svetniki iz serca ponižni; Cisto nič si niso od sebe domišljevali. Ako je Bog njih molitev uslišal, Če je na njihove prošnje čudeže delal, sami so nad tem stermeli, in niso Lotil umeti, kako da se jih more Bog kot orožja posluževati. Sv. Špiridijon So ni upal za mertvega otroka moliti; to se mu je dozdevalo napuh in Življenje svetnikov in svetnic Božjih. IV. del. 34 530 15. gruden : Sv. Kristina, dekla. ošabnost, in še le njegov dijakon ga je moral k temu prigovoriti. — S ponižnostjo so sklepali svetniki nepremakljivo živo vero in terdno zaupanje. Zvesto so se deržali besed Jezusovih: »Karkoli bote Odeta prosili v mojem imenu, dal vam bode, — Karkoli bote v molitvi prosili, verujte da bote prejeli in zgo¬ dilo se vam bo." (Jan. 16. Mark., 11.) Terdno zaupanje na Božje obljube pa se ne da nikedar osramotiti. — Poslednjič so svetniki molili s čistim sercem. Po vednem bojevanji zoper sami sebe, po begu pred svetom in njegovim oveseljenjem, po zatajevanji in obrekovanji so grešnega človeka v sebi umorili; greh s svojo gnjusobo ni več v njih živel, temuč sv. Duh s svojimi darovi. Za tega del se je Božje oko do¬ padljivo na-nje oziralo, in njih molitve so milost in uslišanje pred njim nahajale. Kdor z omadežanimi usti, rokami in sercem moli, usli- šanja ne najde, kakor govori evangelije: »Vemo, da grešnikov Bog ne usliši, temuč če kdo Bogu služi iuNjegovo voljo stori, njega usliši; 1 ' (Jan. 9. 31.) in v bukvah pregovorov se glasi: »Go¬ sp o d j e deleč od hudobnih, molitve pravičnih pa usliši." (15, 29.) Da toraj Bog tvojo molitev usliši, živi, kakor so svetniki ži¬ veli in moli, kakor so oni molili; molitev pravičnih pri Bogu veliko premore! Molitev. Gospod Jezus Kristus, pomagaj mi, da vselej voljo Tvojega nebeš¬ kega Očeta izpolnujem in tudi vselej v duhu in resnici molim , da usli¬ šanje, milost in usmiljenje pri Tebi najdem ! Amen. 15. gruden ali december. Sv. Kristina, dekla. « (V 4. stoletji.) az umljive soBožje sodbe in n e i z ve d 1 j i v a N j e g o v a ota." (Rimlj. 11. 33.) »Kar je nespametno pred svetom avi zopet sv. ap. Pavel Korinčanom, (I. 1, 27 — 29.) je Bog izvolil, da bi osramotil modre; in kar j e slabopred svetom, je izvolil Bog, da bi osramotil, kar je mogočnega; in kar je neimenitno in zaničljivo pred svetom, je izvolil Bog, in kar nič ni, da bi razdjal, kar j e, da se noben človek ne hvali pred Njegovim obličjem." Kakor si je namreč Gospod kedaj 12 revnih in neučenih ribčev izvolil, pa je cele pokrajine in na¬ rode k sv. katoliški veri spreobernil, tako je izvolil ubogo, priprosto deklo, Kristino ali Kristijano po imenu, da je po njej divje, v temah ne- verstva in malikovalstva pokopano Iberijsko ljudstvo, unkraj černega morja v sedanji pokrajini Gurgistan prebivajoče, edino zveličanski resnici pri¬ dobil. Pokazalo naj bi se očitno, da je razširjenje in ustanovljenje sv- cerkve na zemlji Njegovo delo, ter da človeška moč in modrost pri tem nič niste imele opraviti. 15. gruden: Sv. Kristina, dekla. 531 1. Verjetno so sv. Kristino roparska kerdela, ki so greške okrajine pogostoma napadala, požigala in plenila, bila za¬ jela in v Iberijo kot sužnjo predala. Njeni gospod je bil po¬ glavar enega plemena ondotnih naseljencev, kije bil z vsem svojim ljudstvom vred malikovalstvu udan in zarad svoje divjosti in grozovitnosti na glasu. Nje stan je bil jako ža¬ losten in težaven. Deleč od svojega doma, od ljubit starišev in sorodnikov mora med poldivjaki terdo delati. Nikomu ne more svoje reve tožiti, nikjer tolažbe najti. Le v molitvi do¬ biva moč, vse surovosti s kerščansko poterpežljivostjo pre¬ našati. Z voljo se podvrača Božji volji, ki jo je lesem pri¬ peljala, in z vestno zvestobo izpolnuje povelja svoje gospode. S strahom beži pred malikovalskimi šegami, in ne da se v najmanjšo nezvestobo do svojega Zveličarja Jezusa zapeljati. Posebno skerbi, da ko angelj čista ostane, česar morajo celo surovi in razujzdani Iberci nad njo spoštovati. Polagoma pridobi si s svojimi lepimi čednostmi, ki so bile vsem tem, ki so bili blizu nje, neznane, spoštovanje in zaupanje svoje gospode, ki ne more umeti, kako da je uboga sužnja takih blagih misli. Če jo pogani z začudenjem vprašajo, zakaj tako ne živi, kakor drugi, in odkod prejemlje moč, da svoj terdi stan tako poterpežljivo prenaša, odgovarja: „Jez sem kri- stijana, (od tod so jo tudi tako imenovali) in kot kristi- jana imam dolžnost, pravemu Bogu po tem načinu služiti.“ Potem take prilike vporablja, radovednim malikovalcem mar¬ sikaj o Jezusu, njegovem življenji, terpljenji in smerti, o njegovih svetih naukih pripovedati. Tako se večkrat primeri, da te njene besede poslušalcem do živega sežejo, se nad tem čudijo in doma premišljajo. — V Iberiji bila je tedaj Sega, da so matere svoje bolne otročiče od hiše do hiše nosile in izpraševale, če jim ve kdo za kakovo zdravilo. Vsled tega so se toraj mnogoteri, večkrat od hudobe izmišljeni pomočki poskušali, da bi se bolezen pregnala. Tako prinese enega dne neka mati svoje bolno dete tudi v ono hišo, kjer je bila Kristina, ter celo nje poprosi pomoči. Reče jej: „Jez ne vem nobenega zdravila za tvoje dete; a moj Gospod in Zveličar Jezus Kristus, kteremu služim, ga zamore ozdraviti." Na to vzame dete, ga položi na svoje spokorno iz velbljodove dlake tkano obleko, na kteri je spala, moli k Bogu, in dd materi otroka popolnoma zdravega nazaj. Kmalu poči glas o tem čudeži po vsi deželi, in pride celo do kraljice, ki je s svo¬ jim sinom vred bolna ležala. Kraljica ukaže Kristino k sebi poklicati; pa Kristina si ne upa iti v kraljevo dvorano. Kraljica se toraj s sinom vred d d v hišo peljati, kjer je 34 * 532 15. gruden: Sv. Kristina, dekla. Kristina služila prosč jo, naj k svojemu Bogu moli , da oz¬ dravi. Kristina je v veliki zadregi, ker od ene plati glo¬ boko spoznava svojo nevrednost, takib čudov od Boga pro¬ siti, od druge strani pa bi nerada videla, da bi bilo kralji¬ čino zaupanje, ki ga je v Boga kristijanov stavila, zastonj. Po nekolikem premisleku položi njenega sina na svoj spo- I korni rasovnik, in predenj pokleknivši moli. In glej I če ne neba moliti, ko pri sinu in pri materi vse bolečine zginejo. S serčno hvaležnostjo do uboge sužnje se verne kraljica s sinom domu in pripoveduje kralju o čudovitem ozdravljenji. Pri tej priči jej veli kralj od veselja bogatih darov poslati. Toda Božja služabnica se brani, jih sprejeti. Pošlje jih vse kralju nazaj in mu sporoči: „ Recite svojemu gospodu in po¬ glavarju, da sem v Jezusu Kristusu dosti bogata in še večih zakladov od Njega v nebesih pričakujem. Vendar pa bi mi ne mogla kralj in kraljica nobenega večega veselja storiti, nego da v tega Boga verujeta, v čigar svetem imenu sta mati in sin ozdravela.“ Kraljica res kmalu razodene velike želje, kristijana postati, in tudi kralja sili, naj bi se pokristijanil, toda kralj se zarad tega boji kakovega punta svojih pogan¬ skih podložnih, in se ne da poprej k temu prenagniti dokler mu Bog po drugem potu serca ne omeči. 2. Prigodi se da kralj nekega dne v gorah lov napravi. Po poprejšnjem dežji pa nastane gosta megla, da se kralj na lovu v goščavah zgubi, in zapuščen od svojih tovaršev ne v6 ne naprej ne nazaj. Strah in groza ga spreleta, ko v temnih tokavah divje zveri okoli in okoli njega tulijo, da ne bi ga osledile in raztergale. Zastonj kliče svoje služabnike; ti so deleč od njega, da ga ne čujejo; zastonj prosi svoje malike; les in kamenje mu ne moro pomagati. Sedaj se mu nena¬ doma užge lučica upanja. „K Bogu sužnje Kristine hočem klicati, misli si, in da mi On pomaga, samega Njega hočem zanaprej moliti!“ Komaj to obljubo stori, kar se hipoma gosta megla razpraši in zopet solnce na jasnem ne¬ bu posije. Iskaje pravega pota najde ga kmalu, in pride srečno domu. Tu pripoveduje čudoviti primerljej svoji so¬ progi, veli Kristino k sebi pozvati, jej razodene svojo voljo kristijan postati, in jo prosi, naj ga v kerščanstvu podučuje. Pobožna dekla stori, kolikor more. Posebno jej je pri sercu, da bi kralja nagnila, naj bi pravemu Bogu na čest cerkev sezidal, kajti najbolj jej je v sužnosti življenje grenilo, najbolj jo v sercu bolelo, ker se nikjer v okolici ni sv. maša služila, nikjer se sv. zakramenti delili, po kterih je njena duša vedno in vedno hrepenela. — Kralj tudi svojim podlož- 15. gruden: Sv. Kristina, dekla. 533 tlim oznani čuda, ki so se do sedaj prigodila, in jih najde voljne, Boga kristijanov moliti. Kralj na to sam po svoji zmož¬ nosti jame moške, kraljica pa ženske v kerščanski veri pod- učevati. Z vso gorečnostjo se tudi lotijo dela in stavbe cerkve. Že je stransko zidovje dokončano, in ravno se pri¬ pravljajo, da bi tretji steber po koncu postavili; a kljubu vsega truda ga ne morejo v višavo spraviti. Zidarji in ljud¬ stvo naposled popustč vse delo; razne misli jim rojijo po glavi in že jamejo v veri omahovati, kajti se jim dozdeva, kakor da se zapuščeni maliki hočejo nad njimi maščevati. Ze se zmrači in žive duše ni več na zidališči, razun Kristine, ki s terdnim zaupanjem na Božjo pomoč z gorečo pobožnostjo in priserčnostjo moli. Kar na enkrat se steber po nevidnih rokah kvišku vzdigne in na svoje mesto postavi. Ko zjutraj kralj z zidarji zopet pride, vidi z največim začudenjem mo¬ gočni steber po koncu stati. Sedaj se zidanje srečno verši in od dne do dne bolj bliža svojemu koncu. Med tem Kri¬ stina kralju nasvetuje, naj odpravi poslancev k cesarju Kon- Štantinu v Bizancijo, da pošlje škofov in mašnikov za novo spreobernjeno ljudstvo v Iberiji. Z večim veseljem, nego bi celo deželo z orožjem pridobil, odpošlje Konštantin, ta pervi kerščanski cesar, mašnikov v Iberijo, da se nemu¬ doma spravijo na delo, ki ga je Kristina pričela. Kralj in kraljica, vsi njihovi dvorni služabniki in neštevilna truma ljudstva prejmejo sv. kerst in se v sv. cerkev sprejmč. No¬ benemu pa ni to na večo radost, kakor Kristini. S tem jej je poplačan ves trud, vse terpljenje, ki ga je prestala, ter še več let živi v tihi samotnosti med novo spreobernjenim ljud¬ stvom, dokler sveto umerje, kakor je sveto živela, čas in kraj njene smerti nista za gotovo znana. Praznuje se v katoliški cerkvi 15. decembra, in obrazuje se ko imenitna, po¬ starana ženska z razdrobljenimi pododami malikov pri nogah. Neskončna cena daritve sv. maše. Najbolj je Kristino v sužnosti v serce žalilo, da ni mogla k da¬ ritvi sv. male hoditi in sv. zakramentov prejemati. Zato se je z vso gorečnostjo trudila, da se je po spreobernjenji Ibercev cerkev zidala, naj bi se v njej daritev nove zaveze ponavljala. O kolika radost je morala njeno serce napolnovati, ko je pervikrat videla mašnika pri oltarjiI Kako goreča jo morala biti njena pobožnost pri povzdigovanji presv. Rešnjega telesa in presv. kervi, s kolikim serčnim zaželenjem, s koliko ljubeznijo je prejela telo Gospodovo ! Le oni, ki v luči sv. vere spoznava, kolik ne¬ skončni zaklad milost sv. maša v sebi hrani, zamore to veselje sv. device zapopasti. 534 15. gruden: Sv. Kristina, dekla. Daritev sv. maše v katoliški cerkvi je enaka solncu , ki ves svet s svojo svetlobo napolnuje. Kakor solnee vse oživlja in rodovitno storja, kakor brez solnčne svetlobe in toplote vsa natora omerzne, oterpne in zamerje, tako deli daritev sv. maše svojim vernim otrokom življenje , in jih k spolnovanju zaslužljivih del rodovitne storja. Brez daritve sv. maše bi vse duhovno življenje v cerkvi oterpnilo in serca bi duhovni smerti zapadla. Sv. maša je središče vsega bogočestja, edino vredna služba Božja; ona je studenec vsega lepega, visokega, svetega , tolažljivegn in ove.seljivnega, kar se hedaj v cerkvi nahaja. To, ljubi bralec , boš ne¬ koliko spoznal, ako ti ob kratkem razložim , kaj da je prav za prav da¬ ritev sv. maše. Sv. maša je vedna daritev nove zaveze, v kteri se Jezus Kristus pod podobami kruha in vina svojemu nebeškemu Očetu po mašnikovib rokah nekervavo daruje, kakor se je kedaj na križi kervavo daroval. Jezus, Sin. Božji sam , je veliki mašnik, ki daritev opravlja ; od Njega toraj prejema sv. maša največo čest. Ne mašnik pred oltarjem, ampak Kristus sam je darovalec. Mašnik je le Njegov služabnik, Nje- gev° orodje, po kterem Svoj dar opravlja. Zato govori sv. Ivrizostom• „Ce toraj vidiš mašnika darovati, ne misli, da mašnik to storja, ampak nevidna, stegnjena roka Kristusova to opravlja." Kristus ko Bog in človek je na dalje dar, ki se nebeškemu Očetu prinaša. On daruje svoj 6 telo, tisto. plemenito, prelepo in popolno telo, ki gaje Bog iz najčistej¬ šega mesa in kervi preblažene device vstvaril, tisto telo, v kterem in 8 kterim je Jezus tolikanj storil in terpel. On daruje svojo dušo, one preblago, stvar, ki z lepoto, veličestvom in popolnostjo vse stvarjeno, celo angelje in zveličane duhove neskončno prekosi, in s to svojo najčistejšo, najsvetejšo. dušo daruje Jezus vso svojo ljubezen, s ktero je svojeg 9 Očeta in ljudi ljubil. — On daruje na dalje z zedinjenjem svoje človeške natore tudi svojo Božjo, ki je ona Beseda, ki je bila v začetku pri Bogu in po kteri je bilo vse stvarjeno. S tem, da Jezus s Svojo s telesom bistveno zedinjeno Božjo natoro nebeškemu Očetu v dar pri' naša, zamore daritev sv. maše največemu grešniku milost izprositi i® pridobiti. Daritev sv. maše je ponavljanje Jezusovega življenj 9 in terpljenja. Sv. Bonaventura piše: „Sv. maša je tako polna skriV' nost, kakor, je morje polno kapljic, zrak poln solnčnega prahu, nebes poln zvezd in nebesa polna angeljev. Še nikedar ni vsemogočna rok 9 kaj bolj izbranega storila, kakor se v sv. maši nahaja." — V njej se ne izpolnujejo le vse podobe starega zakona: dar Melkizedekov, ki je kruh in vino prinesel; dar Abrahamov, ki je svojega preljubega sina Izak 9 Bogu v dar hotel zaklati; dar Aronov, ki je leto in den zjutraj in zvečer neomade.žano jagnje daroval; temuč, česar je še brez vse primere veče, ponavljajo se v sv. maši vse skrivnosti Jezusovega življenja in terpljenj 9- Ponavlja se Njegovo včlovečenje; zakaj kakor je Marija, da se je včlo' večenje zgodilo, svoje telo in svojo dušo Bogu darovala in jo je sv. Duh obsenčil, ter je tako svoje božanstvo s človeštvom zedinil, tako daruje muš- nik kruh in vino vsemogočnemu Bogu, po kterem sv. Duh z močjo sve¬ tih spreminovalnih besed kruh in vino v pravo telo in pravo kri Kri¬ stusovo spremeni. In mašnik ima sedaj Jezusa v rokah, kakor ga j e imela Marija pod svojim deviškim sercem. Kristus se je iz Marijineg 9 telesa rodil nebu in zemlji na veselje. Tako se pri sv. maši Kristus skrivnostno iz mašnikovih ust rodi, kedar izpregovori besede posvečevanj 9- »T oje moje telo; — toje kelih moje kervi." In kakor se j e 15. gruden: Sv. Kristina, dekla. 535 Kristus pri svojem pervem rojstvu v Betlehemskem hlevu ponižal, da bi naš napuh pokoril, tako se poniža pri sv. maši, kjer je v malenkostnih podobah kruha in vina pred našimi očmi pričujoč. Na enaki način se ponavlja pri sv. maši vse drugo Jezusovo življenje; še zlasti pa Njegovo bridko terpljenje in Njegova smert. Njegovo terpljenje in Njegova smert je bila še posebno, po kteri nas je odrešil. To je bil popolni in doveršeni dar ; ki ga je za nas prinesel; to je bilo prelijanje tiste kervi, ki nas je grehov očistila. Vse drugo je bilo le priprava na to. Zato govori apostol: „Kolikorkrat bote od tega kruha jedli in iz tega keliha pili, bote smert Gospodovo oznanovali." Med daritvijo na križi in daritvijo sv. maše ni drugega razločka, nego da je bila na križi kervava daritev, pri sv. maši pa se nekervavo ponavlja. „Na križi, pravi tridentinsko zbirališče, se je sam daroval, ko se je dal od rabeljskih rok zaklati; na oltarji pa se daruje po rokah in po službi mašnikov, po čimur je toraj na duhovni način zaklan." Dasiravno Kristus ne umerje , pravi sv. papež Gregorij , vendar terpi v skrivnosti sv. maše po duhovnem načinu za nas. Mi ne darujemo, pravi neki učenik, nobe¬ nega drugega daru, kakor tistega, ki se je na križi daroval. Kristus sicer pri tej daritvi nič več bolečin ne terpi, vendar kaže svojemu ne¬ beškemu Očetu pri vsaki sv. maši vse tisto terpljenje, ki ga je nekedaj pred in med križanjem prestal. On tu pred očmi svojega nebeškega Očeta vse svoje bridko terpljenje, svojo sramotno smert ponavlja. Koli- korkrat si toraj pri sv. maši, postavi si terpljenje svojega Zveličarja živo pred oči. Stopi z Marijo pod križ , ali verzi se z Magdaleno k znožju križa, in prosi milosti in usmiljenja! Daritev sv. maše nam vse zasluženje Jezusovo na- klanja. S svojim terpljenjem in svojo smertjo na križi Kristus ni le dolga vseh kedaj storjenih grehov izbrisal, temuč nam je tudi neskončen zaklad milosti in zaslug pridobil, iz čigar obilnosti vsi zajemamo, brez da bi ga kedaj izpozajeli. V sedmerih rekah, namreč v svetih zakramentih nam ta zasluženja dotekajo. Brez studencev pa ni reke , tako brez naj¬ svetejše daritve ni zakramentov. Zato luterani nobenega zakramenta več nimajo, ker nimajo daritve. Le sv. kerst in poslednjo večerjo še pu¬ stijo veljati; pa tudi Gospodova večerja jim je bolj le nekak spomin in sv. kerst mnogim nič drugega, nego prazna šega. Daritev na križi pravi neki učenik, je bila daritev odrešenja; daritev sv. maše je pa daritev prilastitve, po kteri se cena in moč Kristusove smerti na križi vsakemu posebej dodeluje. Vse sv. maše rastejo iz rodoslovnega drevesa svetega križa, in so ravno tisti dar , kakor dar križa. To drevo je zmiraj enako rodovitno , in z vsako daritvijo se ti kak dar neskončne cene v naročje siplje. Vsaka sv. maša je tako rekoč razkropljenje na križi prelite Je¬ zusove kervi čez ves svet, posebno pa čez tiste, ki so pri sv. daritvi pri¬ čujoči, in čez tiste, za lctere se opravlja. Jemlji si toraj k sercu velikost te milosti, s Kristusovo kervjo oškropljenemu biti, in če le moreš, nikoli ne zamudi, da se z gorečo pobožnostjo te daritve udeležiš ! Daritev sv. maše je naj veča bogohvalna in bogo- čestna daritev. Že kot človek, še bolj pa kot kristjan si dolžan, svojega Boga in Stvarnika moliti, hvaliti in čestiti. Kar delajo angelji v nebesih, to moraš ti na zemlji storiti, kajti ukazano je: „V s e stvari naj Ga molijo!" Tudi tebe je Bog v svoje poveličevanje stvaril. Gorje ti, ako v svojem notranjem ne čutiš nagona, vverstiti se v hvalno petje, ki je vsa narava, ki je nebo in zemlja trojedinemu Bogu prinaša. Ali kako moreš to kot grešen človek z omadežanimi usti storiti ? Kako za- 536 15. gruden: Sv. Kristina, dekla. moreš Boga dovolj hvaliti in čestiti ? Glej, to zamoreš po daritvi sv. maše. »Gotovo je , pravi sv. Lavrenrij Justinijan, Bog se ne more z nobeno drugo stvarjo bolj hvaliti, kakor z brezmadežno daritvijo oltarja, ktero je Kristus za tega del postavil, da cerkev Božjo hvalo spolnuje." Vse hvalne pesmi nebes in zemlje je kakor otročje jecljanje proti hvalni pesmi, ki jo je Jezus svojemu nebeškemu Očetu od trenotka svojega včlo- večenja noter do zadnjega izdihljeja na križi daroval. In ker se pri sv. maši vse to znovič Bogu prinaša, zamore se po pravici reči: le ena hvala je, ki je Boga vredna, in ta je najsvetejša daritev sv. maše. Spominjaj se toraj, kolikorkrat si pri sv. maši, da stojiš sredi nebeških korov in Ž njimi vred poješ hvalno pesem: „Svet, svet, svet je Gospod voj¬ nih trum, nebo in zemlja sta polna Njegove hvale!" Sv. maša je največa zahvalna daritev. Kako tisočere so milosti in dobrote, ki jih nebeški Oče človeku neprenehoma od dne nje¬ govega rojstva noter do njegove smerti skazuje! In kako nepopisljivo velike in neštevilne so milosti, ki jih kristjan iz Božje roke prejema! V resnici, mi se tako rekoč v morji milosti in dobrot Božjih vtapljamo; mi celo nikakor nismo v stanu, jih vse in po njihovi velikosti spoznati, če jih pa ne poznamo, kako se moramo za-nje dovolj zahvalovati! — Oče nam je svojega sina in ž njim vse podaril. Kaj mu hočemu dati, da se mu za to edino in največo milost zahvalimo ? V resnici, vsaka zahvala je premala, kakor da mu njegovega sina pri sv. maši darujemo. Ta da¬ ritev vse nadomestuje, kar nam Bog daja, ker mu v njej največe, kar nam je dal, zopet nazaj dajamo. — Zedini toraj pri sv. maši svoje revno serce z najsvetejšim sercem Jezusovim, in daruj mu je v zahvalo nebeš¬ kemu Očetu ! Sv. maša je najmogočniša spravna daritev. Kristus je na križi umeri, in s to svojo smertjo svet z Bogom spravil. Na križi je naše dolžno pismo raztergal, nebesa odperl, in večni pravičnosti zadostil. Toda sprave po Kristusa nam pridobljene, se le oni vdeležujejo, ki vanj verujejo, ki so kerščeni in se pokorijo. Ali vsi nočejo verovati, ne se dati kerstiti, ne se pokoriti. Če njih veliko, ki jih veruje in so kerščeni, zapoved ne izpolnuje, ne žive kot novorojeni v Kristusu, ne storč pokore in se pogubč. Za to je spravna daritev na križi brez sadu. Vendar za uboge grešnike je daritev sv. maše mogočen klic sprave , da, resnična sprava, ako verujejo, in so s pobožnostjo pri njej pričujoči, kajti jim pri Bogu pridobi milost kesanja in pokore. „Sv. maša, pravi neki učenik, sicer grehov ne zbrisuje, ali pridobiva nam žalost nad njimi." V sv. maši daje Bog grešnikom milost, to storiti, česar potrebujejo, da odpuščanje velikih grehov dosežejo. Zato pravi Tridentinsko zbirališče: »Kristus je hotel svoji cerkvi viden dar zapustiti, po kterem se njegov kervavi dar na križi prestavlja in se nam njegova moč naklanja v odpuščenje onih grehov, ki jih vsaki den storimo." Ko naši storjeni grehi na maščevanje kličejo, kliče kri Kristusova na oltarji na milost in tolaži jezo Božjo. Pa — ali se tudi nespokorni grešniki z Bogom spravijo , če so pri sv. maši pričujoči, ali jo dajo zase opraviti ? Kaj še! Brez kesanja, brez pover- nitve k Bogu, brez pokore grešnik ne more sprave doseči; vendar pa mu sv. maša pridobi spoznanje njegovih grehov, žalost nad njimi, od- kritoserčno spoved in resnično pokoro, in toraj tudi odpuščenje največih grehov — sv. maša ga pokori nagiba. Mali, odpustljivi grehi pa, ki jih skoraj vsaki den doprinašamo, se po nauku cerkvenih učenikov nikjer ne morejo bolj gotovo odpuščati, nego po daritvi sv. maše. »Odpustljivi grehi, pravi nek pobožni učenik, se topijo pri sv. maši, kakor vosek pri 15. gruden: Sv. Kristina, dekla. 5B7 ognji. “ Kako tolaživna ta misel! Ako si toraj s spokornim sercem pri sv. maši, zamoreš svojo dušo malih grehov očistiti; te mar to ne bo spod- badalo, da rad k sv. maši hodiš ? Sv. maša je na dalje najvredniša zadostilna daritev. Z grehom smo si dvojno neizrekljivo hudo nakopali; najprej dolg, ki ga na večno ne moremo izplačati, potem pa časne in večne kazni. Jezus je na križi večni dolg in večne kazni za grešnike, ki se spokore, izbrisal; za časne kazni pa mora grešnik sam terpeti. Kako veliko pa je pri mar- sikterem grešniku število let za časne kazni! Tudi če od spovednika na¬ loženo pokoro opravi, mu še zmiraj velik dolg ostane, zlasti v sedanjih časih, ko spovedniki le čisto malo pokore nakladajo. — Vendar, kako tolaživna je tu zopet daritev sv. maše. Vsi bogoslovci enoglasno učč, da se po vsaki sv. maši časne kazni odpuščajo, bodi si pri sv. maši pričujoč, ali če si mašnik, da jo sam opravljaš. Toraj , ako te misel nadleguje: Sem se li za svoje grehe zadosti spokoril ? teci k sv. maši! Ondi za¬ moreš svoje dolgove z ranami in kervijo Kristusovo poplačati. Sv. maša je poslednjič najmočnejša prosilna daritev. Prosilna molitev je silno važna. Reči se sme, da je na njej vse ležeče. Kdor ne moli, v tem vse milosti zamerjč; kdor pa prav moli, temu je vse mogoče. Zato so vsi svetniki in vse svetnice tako radi, tako veliko molili. Kdor lepo moli, tudi lepo živi. Nemogoče je človeku se pogubiti, kdor pobožno, goreče in stanovitno moli. Vse naše prošnje pa po Jezusu Kristusu pred sedež Božji prihajajo, in v naj svetejši daritvi sv. maše je ravno Kristus tukaj , da z nami in za nas prosi. Pri daritvi sv. maše je Kristus kakor naš jetnik, tako, da za njegovo rešitev od Očeta vsega moremo zahtevati, česar si želimo. Sv. maša je kupna cena, s ktero za- moremo milost, zveličanje, celo Boga samega kupiti. Da bi pač, ljubi bralec, prosilno moč svete maše prav spoznal, in pri njej svoje serčne želje, prošnje, izdihljeje, stiske, skerbi in nadloge na oltar polagal, da bi jih dobrotljivi Jezus svojemu Očetu prinašal, in te uslišati blagovolil. O da bi si pač prav k sercu jemal, kako neskončne cene in vrednosti je daritev sv. maše; zakaj kdorkoli je le z nekoliko pobožnostjo in goreč¬ nostjo pri sv. maši, že sedaj neko zveličanje v svojem sercu okuša! Zato slišiš pogostoma kako pobožno dušo reči: Če sem pri sv. maši, tako dobro mi je, da ves den nič ne pogrešam; da mi pa sv. maše manjka, nobena reč mi ni po volji, nobeno delo mi ne gre prav izpod rok. Hodi toraj, če le moreš, vsaki den k sv. maši. Jezus sam po milem zvonenji te kliče, da se udeležiš Njegovega zasluženja in Njegovih milosti! Molitev. Sprejmi, o Bog, po zasluženji Svojega Sina Jezusa Kristusa vse daritve sv. maše, ki se sleherni den križem svet opravljajo, v Svojo čest in hvalo, v zahvalo za vse na duši in na telesu nam skazane milosti in dobrote, v odpuščenje naših grehov in zadostenje časnih kazen, ter nam po tej naj svetejši daritvi dodeli, česar potrebujemo, da Tvojo sveto voljo na zemlji vselej na tanko spolnujemo in po smerti k vžitku one pre- Čestite daritve pridemo, ktero Ti Tvoj ljubeznjivi Sin v nebesih pred Tvojim sedežem vekomej ponavlja! Amen. 538 16. gruden: Sv. Adelajda, cesarica. 16 . g r u d e n ali december. Sv. Adelajda, nemška cesarica. 4 (L 999.) delajda se je rodila L 931. Bila je hči Burgundskega kralja "'.do^Rudolfa II. in žara,d njenih lepih lastnosti sloveče voj¬ vodinje Berte, hčere Konrada Svabskega. Bila je še le šest let stara, ko jej oče umerje. Po njegovi smerti jo oblagodarjeno z dušnimi in telesnimi darovi njena mati naj¬ lepše izrejuje. Spoznanje Boga in Zveličarja vname v njenem notranjem živ ogenj, ki sleherno hudo nagnjenje v njenem sercu požge in vse žive dni v njej ne ugasne. Njena lepa duša po¬ deli lepemu telesu neko priserčnost in milino, ktera dobrega človeka tako močno na-se vleče in ktero je še celo hudob¬ než prisiljen spoštovati. — Šestnajst let stara se 1. 947 zaroči z italijanskim kraljem, tudi še le 17 let starim, pobožnim Lotarjem, ter prejme od njega zdatno zaročnino: polpet ti- suč kmetij zemlje; ona nasproti mu prinese še dražji zaklad, še večo doto, namreč izbrano lepoto, otročjo nedolžnost in vzvišeno ljubeznjivost. Doba njenega skupnega življenja bila je kratka in nikakor srečna imenovati, zakaj Berengar’, Iv- rejski vojvoda v Piemontu je v svoji čestilakomnosti Lotarju komaj kraljevi priimek pripoznal in ga tako omejil, da j® moral v vseh važniših zadevah po njegovi volji ravnati. "V tej zadergi pokliče Lotar svojega sorodnika, gerškega cesarja Konštantina VII. na pomoč, ki Berengarja posvari, postav¬ nemu kralju v vsem zvesto udanost skazovati. To pa po kra¬ ljevem naslovu zevajočemu Berengarju nič manj kot prijetno ni bilo, in vsled tega je verjeti, da je bila Lotarjeva zav- daja in smert Berengarjevo delo, temveč, ker si je berž p° njegovi smerti kraljevi naslov prilastil. Čez polčeterto leto ostane Adelajda vdova z malo hčerko Emo. Po soprogovi smerti umakne se v Pavijo, ktero mesto je bilo en del njenega posestva v vdovskem stanu. Toda Berengar, ki se med tein da za kralja vse Italije oklicati, gre tje za njo. Njegovem^ bistroumnemu pogledu nevarnost ne uide, ktero mu kraljeva vdova lehko napravi, ako si morda kak zunanji poglavaf njeno roko z njenimi pravicami do sedeža pridobi. Za teg a voljo skuša to nevarnost s tem odverniti, da zahteva Adel' hajdo za ženo svojemu ž njim vred kronanemu sinu AdaP bertu. Adelajda nasproti te njegove ponudbe ne sprejme, 6 čemur je Berengarjev napuh najhujše razžaljen. Nič več & 6 sedaj ne boji, jo s hčerjo vred v Gardskem gradu, poleg j e ' 16. gruden: Sv. Adelajda, cesarica. 539 zera ravno tega imena, zapreti. Le eno samo deklo jej pusti, s ktero more svoje terpljenje deliti. Berengarjeva žena pa, hudo voljna Vila (zgodovinopisci one dobe jo imenujejo „po- sodo vseb hudobij") skerbi, da jej zaničevanja v ječi ne manjka. Sveti Odilon, Kluniški opat, ki je življenje naše svetnice popisal, pravi, da so jej vse lepotičje pobrali, lase zmeršili in porezali, jo s pestmi bili in z nogami suvali. Na posled jo celo v temnico zaprč in jej toliko brane dajaj o, da živi. Več mesecev prenaša Adelajda to grozovito ravnanje, dokler se njenemu zvestemu kaplanu Martinu posreči, da jej pomaga ubežati. Skopa namreč pod zemljo skriven pot, prinese njej in njeni dekli moška oblačila, in tako uidete v neki tamni noči srečno iz grada. Zjutraj na vse zgodaj pa že zapazijo, da je kraljica pobegnila. Nevtegoma sledč za njo, da bi jo zopet zasačili. Adelajda, kije bila v ribčevem čolnu unstran jezera prepeljana, se v strabu pred zasledova¬ njem v bičji skrije, ter več dni mraz in lakoto terpi, dokler nek ribič pride in jo vpraša, kaj da le-tu dela. Adelajda mu odgovori: „Pač vidiš, da smo vse človeške pomoči zapuščene in v tej samoti v nevarnosti, lakote poginiti. Ako ti je mo¬ goče, bodi tako dober, da nama daš kaj jesti." Bibič reče: „Eno ribo imam, in to vama dam; tudi imate tukaj derv, da jo skuhate." Tako ju ta ribič več dni živi, dokler se se¬ daj po luknjah in germovji, sedaj zopet v bičji in v žitu skrivate. Zvedevši, da so osleduhi jezersko okolico zapustili, odidete dalje. 2. Sedaj se Adelajda oberne na Bežijskega škofa Adel- barda, zvestega prijatla njenega rajnega moža, s prošnjo, naj jej dovoli pribežališče zoper njene preganjalce. Takoj jej škof po grofu Acotu preskerbi varen kraj v Kanoškem gradu. — Sv. Odilo omenja: „Te stiske in krivična preganjanja so pripomogla, serce kraljice pomanjkljivost njenega preteklega življenja očistiti, in jo minljivost človeške visokosti in neči- murnost posvetnih jdobrot spoznavati učiti. Povzdignila je svojo dušo v nebesa in hrepenela ’po pravi velikosti in po takih dobrotah, ki jih nobena sila in hudobija človeška več odvzeti ne more. Toraj se sme terditi, da je bila njena ne¬ sreča začetek tiste svetosti, do ktere je poznejše dospela." — Se proti silovitemu Berengarju za vselej zavarovati, zateče se Adelajda k nemškemu kralju Otonu I. z nujno prošnjo, naj se njej in njenega kraljestva zavzame. Oton, ki je malo časa poprej svojo soprogo Edito pokopal, dobi tudi od pa¬ peža Agapita II. pismo, v lcterem ga prosi, naj polastenemu gospostvu Berengarjevemu konec stori. Adelajdina lepota in 540 16. gruden: Sv. Adelajda, cesarica. njena krepost ter upanje, kot nemški cesar tudi v Italiji naj¬ više vladarstvo doseči, je za Otona navoda dovolj, oboje si pridobiti. Vsled tega pošlje Adelajdi ponudbo v zakonsko zvezo, in ker je sam zarad prekueij na Češkem zaderžan, gre njegov sin Landulf z mogočno vojsko zoper Berengarja, ter tudi on sam kmalu za njim pride. Berengar zbeži, Pavija odprč vrata Otonu?, in meseca oktobra 1. 951 se na veselje vsemu ljudstvu Oton z Adelajdo poroči. Kakov spremen! Adelajda je sedaj iz največe reve do verba največe posvetne sreče povzdignjena; malo poprej še v temni ječi sramotena in psovana je sedaj visoko hvaljena soproga najmogočnišega vladarja za one dobe! Vendar ta hitri in neznanski spremen na svetnico nima najmanjšega škodljivega vpliva, ker ostane ponižna pred Bogom in enakomarna za vse češčenje, ki se jej skazuje. — Oton odpošlje škofa iz Moguncije in Kura v Bi m, naj bi mu od papeža Agapita II. izprosila pravice, da se sme za casarja kronati dati. Ali predno more papež to željo osebno izpolniti, mora se Oton s soprogo na Nemško verniti. Na Nemškem, kamor je glas njenih posebnih čednosti že naprej šel, je Adelajda z največo radostjo sprejeta. Njena pobožnost in bogaboječnost jej pridobi visoko čest, njena miloba in priljudnost splošno ljubezen. Njena dobrotljivost do ubogih, vdov in sirot ne pozna nobene meje. Blesk in lepotičje jej je tako malo mar, da dragih kamenov in drugih dragocenosti niti na glavi niti na obleki ne nosi. Največe veselje jej je, da se more v molitvi in premišljevanji z Bo¬ gom pečati. Večkrat se zapre v svojo molilnico, se verže na svoje obličje in se ponižuje kot slaba stvar, ki pomoči z nebes temveč potrebuje, čem večim nevarnostim je v svojem visokem stanu izpostavljena. Veliko spoštovanje skazuje cerkvam in duhovnom; tudi ustanovi več samostanov za moške in ženske, naj bi Božjega blagoslova kraljevi družini in kra¬ ljestvu prosili. — Iz tega zakona umerjeta jej dva sina za¬ pored, tretji pa, Oton po imenu, ostane dedič očetovega se¬ deža in imena. Ta prejema najskerbnišo izrejo najprej doma, potem pa pri svojem stricu, Kolinskem škofu, sv. Brunonu. L. 962 papež Jovan XII. Otona za cesarja krona, in tudi njegova soproga prejme krono iz papeževih 'rok. Oton se jej da pri vladarstvu kraljestva udeleževati, ker je imela v res¬ nici glavarskega duha in umela najvažniša opravila voditi. Sedaj, ko najimenitnišo krono na zemlji nosi, pokaže se svet¬ loba njenih čednosti tem lepše. Njena modrost in razumnost, krotkost njenega serca, njena gorečnost za sv. vero, njeno zatajevanje in vplivanje, ki je ima na Otona, vse ima naj- 16. gruden: Sv. Adelajda, cesarica. 541 blagodarniši vspeh. Adelajda je, ki dožene, da je Sent Mak- siminski opat v Treviru za velikega kancelarja izvoljen, po njej prejme Modenski Škof posestva Berengarjevih sinov, ona obogati opatijo na Lasinski gori z veliko predpravicami. Brez Števila ustanov in dobrotnik naprav se ima Nemčija in Ita¬ lija tej vzvišeni cesarici zahvaliti. NajslavniSe pa, česar zgo¬ dovina o njej sporoča, je delo največega lastnega zatajevanja, ko po padcu Berengarjeve hiSe dve hčeri tega svojega zagri¬ zenega sovražnika k sebi na svoj cesarski dvor vzame, in jima je priserčna ljubeznjiva, najboljša mati. 3. S svojim zakonskim možem živi Adelajda v najlepši edinosti; po nauku apostolovem mu je pokorna v vsem, ga visoko spoStuje, in priserčno ljubi; oba si prizadevata, drug drugemu na strani biti, se v dobrem okrepčevati in svoje duSe zveličati. L. 973 zadene Adelajdo največa žalost zarad smerti njenega moža. Bil je tedaj 7. maja Se pri sv. maSi in pri večernicah, kjer mu nenadoma tako slabo pride, da se njegove smerti nadejajo; le toliko se mu Se na bolje oberne, da more sv. zakramente za umirajoče prejeti, in potem Se tisti den mirno in zveličansko umerje. Oton II., njeni sin, mu je v vladarstvu naslednik, kojega je oče v svoji previd¬ nosti že L 967 dal za cesarja kronati. Ker je bil Se jako mlad, prosi svojo mater, da mu s svojim sovetom in dejanjem pripomaga. Dokler se d& od nje voditi, zadovoljna so ljud¬ stva in Božji blagoslov je nad vsem. Ko se pa s Teofanijo, neko greSko princesin jo, poroči, skuSa ta po vladi hlepeča ženska cesarjevo serce od matere odverniti. Teofanija svojo pobožno taščo iz serca sovraži, in ni jej obstati, da v ce¬ sarstvu toliko čest in pri sinu toliko veljavo vživa. Ne manjka se tudi prilizunov in drugih potuljenih. hudobnežev na dvoru, ki cesarju vgovarjajo, da njegova mati nezmerno denarja za samostane in uboge trati. Cesar v svoji slabosti se da pot- šuntati, in tako deleč pride, da Adelajdo od vladarstva od¬ stranijo, jo psujejo in celo s cesarskega dvora preženč. Vsa ta razžaljenja terpi Adelajda s čudovito poterpežljivostjo. Pač jej jo huda serčna rana, da se je njeni ljubi sin od hu¬ dih strast in zlovoljnih sovetovalcev tako deleč dal zapeljati, ter stori, kar more mati v takih okoliščinah storiti, da nam¬ reč neprenehoma k Bogu zanj moli. Zapustivši nemške po¬ krajine gre najprej v Italijo in potem v Burgundijo k svo¬ jemu bratu Konradu, ki jo s svojo blago zakonsko ženo Matildo ljubeznjivo sprejme. Ondi živi nekoliko časa v sa¬ moti; čuti, moliti, premišljevati, se postiti in dela kerščan- ske ljubezni opravljati je njeno edino veselje. Med tem ko 542 16. gruden: Sv. Adelajda, cesarica. se Lugdunski in Vienski prebivalci vesele sreče, da je po¬ božna in modra Adelajda sredi med njimi, žaluje vsa Nem¬ čija, ker je po njenem odhodu tudi sreča nemškega ljudstva prešla. Celo Otona so žalostne izkušnje podučile, kako na¬ pako in pregreho je storil, da je svojo mater tako z gerdo in sramotno odpodil. Nobena reč se mu več po sreči ne obnese, razdori in krivice spravijo vse v kolebar in od dne do dne prihajajo homatije veče. Čez dve leti, ker nihče na dvoru nima serčnosti, pride Kluniški opat Majol in odkritoserčno reče cesarju, da on kot vladar najmanj sme Gospodove za¬ povedi skruniti; tisti, ki ga je na verhunec človeške viso¬ kosti povzdignil, ga lehko z enim migljejem na nižjo sto¬ pinjo verže. Najvišega volja in zapoved je, da se starišem spodobna čest skazuje. Te besede iz ust moža, kterega so vsi velikaši visoko spoštovali, omeče serce cesarjevo. Kesa se svoje pregrehe in prosi opata, naj gre z njegovimi poslanci, ktere hoče takoj k svojemu ujcu v Burgundijo odpraviti, da ondi pri materi zanj govori in mu odpuščenja izprosi, ter naj mu ujec in mati do Pavije naproti prideta. Opat mu voljo spolni in ob določenem dnevu se snideta mati in sin v Paviji. Drug drugega videti, padeta jokajoča na tla in se priserčno pozdravljata, sin skesan, mati pripravljena odpu¬ stiti. Sprava je odkritoserčna in nobenkrat več se mir med njima ne razdere. Po Adelajdi se na Otonovem dvoru zopet boljši duh prebudi; a ne dolgo, pa že le znovič pridejo za¬ njo terdi dnevi. Oton od Teofanije ščuvan poda se v vojsko zoper Grelce, akoravno mu mati nesrečo prerokuje. V tej vojski premagan umerje v Rimu 1. 983. Po njegovi smerti prevzame Teofanija, ker je njeni sin Oton III. še le 9 lot star, vladarstvo. Nezaupljiva in gospodovalna proti Adelajdi, kakor poprej, in podpihovana od dvornikov, skuša Adelajdo zopet od dvora odriniti in jej napravi velike bridkosti. Vse to pa je svetnici Božji naklon in navadno pravi: „Božja roka me udarja, da bi me ozdravela od mojih mnogih slabosti, posebno od moje lastne ljubezni in nečimurnega domišljevanja." 4. Adelajdina hči Ema, ki je bila s Francoskim kraljem zaročena, zgubi svojega moža. Nje sin posluša obrekljive jezike, ki so raznesli, da se je njegova .mati z Leonskim ško¬ fom sramotno spečala. V tej stiski prosi Ema svojo mater, naj jej hiti na pomoč. Adelajda napravi, da se z mladim kraljem Ludovikom snide in posreči se jej, da ga z materjo zopet spravi. Toda kmalu zadenejo Emo nova terpljenja in Adelajda mora smert svoje od žalosti in tuge podejane hčere doživeti. — Na Nemškem Teofanija in njeni dvorniki z A de- 16. gruden: Sv. Adelajda, cesarica. 543 lajdo po stari navadi kar največ morejo gerdo ravnajo; Ade¬ lajda nasproti voljno terpi povračevaje jim s krotkostjo, po¬ hlevnostjo in ponižnostjo. Sneha pa se tako delec spozabi, da vpričo svojih prilizu.no v na sveto cesarico pokazaje reče: „Vedela bom tako deleč pripraviti, da, če še eno leto živim, Adelajda po vsem svetu ne bo imela čez več zapovedovati, nego se s pedjo obsežeA Tem hudobnim besedam je pa tudi šiba Božja za petami. Se predno štirije tedni minejo, je Teo- fanija pokopana; Adelajda nasproti zopet vladarica, kajti gla¬ varji cesarstva in celo nje vnuk Oton III. jo nadlegujejo, da lcermilo vladarstva zopet v roke vzame. Akoravno bi se se¬ daj v svoji mogočnosti nad sovražniki lahko zmaščevala, stori vendar ravno nasprotno, skazovaje jim vso svojo prijaznost in ljubezen. Kot vladarici jej je pred vsem drugim najbolj pri sercu, da se Bogu po vsem cesarstvu prava in spodobna čest ska- zuje. V Peterlingen na Svajcarskem sezida samostan, drugega po¬ leg Pavije in tretjega v Alzaciji , ktere je tudi z vsemi po¬ trebščinami oskerbela. Zraven tega je bila neutrudljiva v vladarskih opravilih, ki je je z možato močjo in modrostjo vodila, da si obče zadovoljnost, ljubezen in spoštovanje pri¬ dobi. — Adelajda, ki je že toliko svojih rodovincev videla umreti, naj bi še smert svojega brata Konrada v Burgundiji in svoje hčere Matilde doživela, ki je kot opatinja v Kved- linburgu bogata na Čednostih in dobrih delih v Gospodu za¬ spala. Preživi jo pa le deset mesecev. To svoje poslednje leto se zgoli le na smert pripravlja. Kot vedna prijatljica miru, podd se, ko Oton III. dostoletčn postane in vladarstvo pre¬ vzame, v svojo domovino, da bi med njenim vnukom Ru¬ dolfom in upornimi v podložniki posredovala. Toda samo do Selca, šest milj pod Strasburgom, more priti. Tu jo strese merzlica in pripravi na kraj groba. Po prejetih sv. zakra¬ mentih preseli se njena duša 16. decembra 1. 999 v sveta nebesa. Sv. Odilon sklepa njeni životopis z besedami: „Ka- zala je proti svojim domačim resnobno prijaznost, do ubo¬ gih neutrudljivo usmiljenje, za veličestvo Božjih hiš čez¬ merno radodarnost, proti dobrim vztrajno nagnjenost, proti hudobnim neodjenljivo ostrost, v sreči pravo ponižnost, v nesreči krotkost in poterpežljivost, v vsakdanji hrani veliko zmernost, v svoji obleki skoraj ubožno priprostost, v branji, molitvah, v postih in ponočnem čuvanji neutrudljivost. Ko¬ maj se nahaja življenje kakove gospe, v kterem se največe stiske z najvišo čestjo spreminjajo; a ravno v teh spremenih je svetnica postala.“ Obrazuje se kot cesarica s krono na glavi. 544 16. gruden: Sv. Adelajda, cesarica. Pot križa — pot v nebesa. Sv. Tomaž Kempčan pravi: „Glej, v križi obstaja vse, in nobenega drugega pota ni v življenje, kakor pot sv. križa in vsakdanjega zataje¬ vanja. Pojdi, kamor hočeš, križ boš zmiraj našel. Ne moreš mu ube¬ žati, idi, kamorkoli; zakaj kamor greš, neseš ga seboj in ga boš zmiraj pri sebi našel. Če ga rad nosiš, te on ponese; nosiš ga nerad, peza nje¬ gova ti bo še težja. Terpljenje se ti toraj vidi, če hočeš Jezusa ljubiti in Njemu služiti. Nič ni Bogu dopadljivšega, nič na tem svetu za — te ne bolj zveličanskega, nego radovoljno terpljenje za Kristusa." Te besede so se spolnovale nad Adelajdo in se je tudi vedno po nijh ravnala. Našla je do svoje smerti vse povsod križev; a nosila jih je radovoljno in po- terpežljivo za Jezusom in prejčla večno življenje. Dasiravno visokega stanu vendar jej noben drugi pot v nebesa ni bil odkazan, kakor pot križa; kajti le ta, in noben drugi ne pelja v nebesa. Tudi Jezus, Sin Božji, je po tem potu hodil. Le nanj se ozri! Vže otroka Ga vidiš na podobah, ko križ v rokah derži ali na križi spi, in kjer koli Ga kot Zve¬ ličarja in Odrešenika predstavljajo, povsod je križ poleg Njega, On in križ sta nerazločljiva. Te li to kaj drugega uči, kakor Njegove besede: „Kdor hoče moj učenec biti, zataji naj sam sebe, zadene svoj križ na svoje rame in hodi za menoj?" In sv. Pavel go¬ vori: »Kteri hočejo pobožno živeti v Kristusu Jezusu, pre¬ ganjanj e bodo terpeli." In zakaj to? Kristus sam pove učencema na potu v Emavs: „Li ni moral Kristus to terpeti, in tako iti v svojo čest?" Hočeš toraj v Njegovo in Njegovega Očeta čest priti, treba ti je poprej terpeti — križ ti je vodnik k česti. Zato naš opominja pervak apostolov: „Kristus jeza nas terpel, vam izgled zapustivši da hodite po Njegovih stopinjah." K temu križu nas spodbada sv. Pavel, ko pravi: „Dano vam je zavoljo Kristusa, da ne samo Vanj verujete, ampak da tudi Zanj terpite." (Filiplj. 1, 29.) S temi besedami sv. Pavel vero in terpljenje tako rekoč za enake darove Božje ceni; toraj kakor brez vere, tako brez križa ne moremu Bogu dopasti. Križi so v enakem pomenu še veči darovi Božji, kakor vera, ker vero Bog vsem, svojim prijatlom in sovražnikom, križe zasproti le svojim prijatlom daje. Križi so znamenja, da smo izvoljeni in prijatli Božji, da smo med številom zveličanih. Križi so gobe, s kte- rimi dolgove svojih grehov izbrisujemo, kakor je Kristus sam na križ pribil naše dolžno pismo”, ki je pri Očetu zoper nas spričevalo. Križ je toraj zastava večnega zveličanja, po besedah sv. Gregorja Nacijancenskega »kraljevi pot v nebesa." Zato se nam ni čuditi, če je Gospod vse svoje izvoljene, ki so krog Njegovega sedeža v nebesih zbrani, po potu križa do tje pripeljal, in ni se nam čuditi, da je Larija kraljica vseh svetnikov, ker je tudi največ peze in bridkosti Njegovega križa okusila. Nosi toraj križ, ki ga Bog tudi tebi, tvojemu stanu, spolu, tvoji moči in starosti primernega naklada, z ljubeznijo in poterpežljivostjo za Jezusom in Njegovimi svetniki. Nikar se mu ne skušaj ogniti, nikar mu ubežati, če se Sedanjega odkrižaš, naložiš si morebiti še težjega. Ne bodi Si¬ monu iz Cirene enak, da bi te h križu morali; ne bodi nopoterpežljiv, čmerin, jeznarit; ne godernjaj zoper Božjo voljo. Glej na vladarje tega sveta — nihče ni brez križa! Glej sv. Očeta v Rimu, ki so naj veči Go¬ spod na tem svetu; a ravno zato jim je Oni, čigar namestnik so na zemlji tudi najbridkejši kelih terpljenja, največi križ noložil. Vsa nejevolja, 545 17. gruden: Sv. Pelagija, spokorni ca. vse godernjanje , vsa zavidnost ti n id ne pomaga, temuč te le ob zaslu- ženje v nebesih pripravlja; z nejevoljo terpiš tu in boš terpel še po smerti. Edino zdravilo v križih je to-le: Nosi ga iz ljubezni do Jezusa poterpež- ljivo in z udanostjo v voljo Božjo v duhu pokore ; potem ti je križ — pot v nebesa, pelja te tje, kjer ga boš za vselej odložil in kjer bo naše veselje popolno ! Molitev. Preljubeznjivi moj Odrešenik in Zveličar! dodeli mi milost, da svoj križ iz ljubezni do Tebe nosim. Odvzemi mi vso čmernost, nepoterpež- ljivost in maloserčnost, in daj mi mestu tega moč in serčnost, da stano¬ vitno za Teboj hodim in za Teboj v Tvojo čest pridem. Amen. 17. gruden ali december. Sv. Pelagija, grešnica, potem velika spokornica. (okoli L 457.) redi petega stoletja je živela v Antijohiji sloveča gledi- sčina igralka in plesalka, Pelagija zvana. Bila je tako * krasna in zala, žarečega bleska in bliščeče belote, da so jo za voljo njene preizbrane lepote sploh le „biser“ imeno¬ vali. Bila je pa tudi tako lehkomiselna in posvetnega duba, da je v tem vse druge svoje gotovo nič manj nego pobožne tovaršice prekosila. Kjer se je prikazala, oči vseb je na-se obernila, vsa serca opanala. Vsi so jo občudovali, poveličevali in jej hvalo dajali; če se je vstavila, vsi so v njo zerli, če je Sla naprej, zopet za njo hiteli ali pred njo tekli, da bi, ke- dar postane, zopet njeno obličje videli. Očitna poklanjanja jo storč nečimurno, silno prevzetno in polno napuha, sama sebe ima za malika; skrivna prilizovanja in vabljenja mla¬ dih posvetnjakov pa dragoceni od njenih čestileev jej poklo¬ njeni darovi, neizmerne in zapravljive ponudbe bogatih na- sladnežev jo vodijo stopinjo za stopinjo do ženske razujzda- nosti, potrati in gizdavosti v slaboglasno ime „ očitne grešnice." L. 453 ali 454 ima Antijohijski patrijarh Maksim s sosed¬ njimi Škofi zborovanje, med kterimi se posebno Non, Škof iz Edese, poprejSnji puSčavnik, s v svojo modrostjo in svetostjo odlikuje. Nekega dne, ko v lopi Sent Julijanske cerkve zbo¬ rujejo, prosijo Nona, naj nazočim vernim nektere kratke na¬ uke in opomine podeli. Med govorjenjem se zasliSi hrup, glave vseh se obernejo na cesto in tiho Šepetanje gre od Življenje svetnikov in svetnic Božjih. 9. snopič, 35 546 17. gruden: Sv. Pelagija, spokornica. ušes do ušes. Pelagija prihaja v spremstvu krasno oblečenih služabnikov in služabnic na čili muli, pregernjeni s škerla- tino bogato tkano odejo, na razkriti glavi se jej bliska dra¬ gocen zlati venec, rumenkasti z zlatimi nitkami prepleteni kodri se jej vijejo po razgaljenih persih, težka zlata verižica je okoli labudjega vratu povita, roke in zapestje se jej zlata in biserov utrinjajo, celo čevlje na nogah ima z zlatom in bi¬ seri nadelane; lasje in oblačila pa so polna najdražih vonjav in dišav, — kakor da bi mula vso srečno Arabijo ž njenimi dragimi kameni in mazili na herbtu nosila. Tako jezdi tik ob cerkvi, se prederzno in zasramljivo ozre na zbrane škofe, in zopet ošabno spremljevana od trume občudovalcev naprej odhaja. Resnobnim očetom se njena samopašnost in razujzda- nost gnjusi ter na tla pobesijo oči, le Non jo šerpo in sta¬ novitno ogleduje in njeno opravo pazljivo preiskuje. Ko mu izpred oči zgine, oberne se k škofom, rekoč: „Kako, ali vas tolika lepota ni v serce razveselila ?“ Ker mu nihče ne od¬ govori, temuč se na tihem sami pri sebi čudijo, te besede iz Nonovih ust slišati, nasloni svojo glavo na bukve, ki jih ima pred seboj, in jame bridko jokati. Potem se zopet vzdigne in še enkrat škofe vpraša: „Odkritoserčno mi povejte, vam li ni tudi ta tako lepa oseba dopadla?" Ker mu le še nihče ne odgovori; pravi na dalje: „Jez sem se nad njenim pogledom čez mero radoval. Povem vam pa, vsemogočni Bog nam bo ravno to osebo na den ostre sodbe pred oči posta¬ vil; kaj pač mislite ljubi moji, koliko ur je ta ženska potratila, da se je umivala, gladila, lišpala, likala in ogle¬ dovala, dokler se je tako krasno olepotičila? In vendar z vsem svojim lepotičenjem in zališanjem le umerljivim lju¬ dem in vlačugarjem skuša dopasti. Mi pa imamo vsemogoč¬ nega Boga in Očeta, neumerljivega ženina v nebesih, ki nam je neskončno lepe darove obljubil, tolike da jih člo veško serce ne more zapopasti, in ki nam jih bode gotovo dal, ako Ga le ljubimo. Da, kaj naj bi rekel? Obljubljeno nam je, brez vse primere ljubeznjivo in najlepše obličje našega večnega ženina in Boga, v ktero gledati Kerubini želijo, skozi vso večnost uživati, in vendar svojih duš k temu ne pripravljamo in ne zališamo, temuč jih puščamo v spačenosti in nečedno¬ sti poginjati." To izgovorivši gre zamišljen v svoje stanišče. Ondi se verže na obraz, terka na persi in v solzah moli: „ Gospod in Zveličar Jezus Kristus, odpusti mi po Svojem usmiljenji 1 Zakaj glej, ta grešnica sleherni den svoje telo veliko skerbniše lepotiči, kakor jez svojo ubogo dušo. Kako se bom mogel pred Teboj odgovarjati? Gorje mi, ker si upam 17. gruden: Sv. Pelagija, spokornica. 547 pred Tvoj sveti oltar stopiti, in vendar redko kterikrat tako čisto, lepo ozališano dušo tje prinesem, kakoršno Ti od mene hočeš! Ta grešnica je prostovoljno sklenila, ljudem dopasti, in to storja zvesto in goreče; jez pa sem obljubil Tebi do¬ pasti, in do sedaj, do te ure, tega iz nemarnosti nisem storil. Zato sem ves ubog in nag pred Bogom in pred ljudmi, ker Tvojih zapovedi nisem spolnoval. Zato ne morem čisto nič zaupati na svoja dobra dela, temuč edino le v Tebe, o moj Bog, zaupam." Tako ves den doma toži, premišlja in zdihuje. 2. Ko pa pride nedelja in polnočne molitve dokončava, (tako pripoveduje njegov dijakon Rufin), reče mi sv. Non: „Moj ljubi brat in dijakon! imel sem prav čudne sanje, ki me silno nadlegujejo, ker si jih ne vem razložiti." In tu mi pripoveduje, kako je v sanjah na vogalu oltarja stoječ kakor ogel černega, ostudnega goloba videl, ki je okoli njega fer- čaje grozovit smrad napravljal. Ta je letal krog mene, dok¬ ler je bila maša katekumenov (to je: na sv. kerst se pri¬ pravljajočih, ki so le do darovanja smeli pri sveti maši biti), dokončana. Ko pa dijakon nekerščenim zapove, vun iti, zgine tudi golob ž njimi. Ko je bila pa daritev dokončana in ho¬ čem po blagoslovu iz cerkve iti, ostudni golob zopet pride in krog mene leta. Naposled ga z roko vjamem in veržem v posodo vode, ki je v cerkveni lopi; in glej 1 pri tej priči zgubi vso ostudnost in gerdobijo in pride bel ko sneg iz vode, zleti kvišku in se tako visoko vzdigne, da ga poslednjič ni¬ sem mogel več videti." Te sanje mi dopovedavši, (pravi Rufin na dalje) vzame me seboj v stolno cerkev. Ondi mu poda Antijohijski škof evangeljske bukve, in ga prosi, med Božjo službo zbranemu ljudstvu pridigati. Tu odpre rajni škof svoja usta in s toliko ognjenostjo o prihodnji sodbi; o večnih kaz¬ nih hudobnežev in nebeškem zveličanji govori, kakor bi Duh Božji sam iz njega govoril, tako, da je bilo vse ljudstvo globoko v serce ginjeno, se na persi terkalo in s solzami cerkvena tla močilo. Med ljudstvom znajde se tudi ona leh- komiseljna, pregrešna ženska, od ktere je bil Non govoril. Milost Gospodova jo je v cerkev pripeljala. Nonova živa pridiga jej vse serce pretrese. Na glas od joka pojema in potoki solz jej iz oči dero. Po dokončani Božji službi za- pov6 dvema služabnikoma, naj gresta za svetim škofom in pogledata, kje da v mestu stanuje. Služabnika storita, kakor jima veli in jej pokažeta najino stanovanje. Nevtegoma piše Ženska svetemu škofu pismo, ki ga mu po nekem služabniku pošlje. Pismo se je glasilo tako-le: „Svetemu učencu Jezu¬ sovemu Nonu vošči grešnica Pelagia ves blagor! —- Slišala 548 17. gruden: Sv. Pelagija, spokornica. sem od tvojega Boga, da je z nebes na svet prišel, ne za voljo pravičnik, ampak da bi grešnike zveličal, in se je tako globoko ponižal, da celo cestninarjev in očitnih grešnikov ni zaničeval, celo da je On, čigar obličje Kerubini trepe¬ tajoči gledajo, z ubogimi grešniki se pečal. Dasiravno pa tudi ti, moj Gospod, ki z veliko svetostjo svetiš, Jezusa Kristusa, ki se je samarijanki pri vodnjaku razodel, nisi s telesnimi očmi videl, vendar si, kakor sem od kristijanov zvedela, prh v služabnik Jezusa Kristusa. Da si pa njegovi pravi služabnik in učenec, nikar me ne zasramuj, ker zaupam, da bom po tebi Zveličarja spoznala in tam vredna po¬ stala, gledati Njegovo presveto obličje." Sv. Non jej na to pismo sledeče odgovori; „Bodi si ktera koli, Gospod Bogu si znana, ti in vsa tvoja dela, kakor tudi tvoja volja. Vedi pa, da se nimaš prederzniti, mojo slabost skušati; zakaj ako- ravno služabnik Božji sem vendar grešen človek. (Je imaš pa resnične in resnobne želje po Bogu, po zveličanji in po naši veri, in me hočeš osebno videti in obiskati, tudi drugi škofje so pri meni, in vpričo teh se sme to zgoditi, zakaj tebe same ne pustim pred —se priti. Z Bogom 1“ — 3. Ta odgovor prejemši hiti Pelagija vsa vesela v sta¬ novanje sv. Nona in se da oglasiti. Veli se jej, da se poda v cerkev sv. Julijana, kamor tudi sv. Non z drugimi škofi vred pride. Ugledavši ga, pade Pelagija na kolena, se oklene nje¬ govih nog in prosi, s solzami pokore oči zalite, rekši: „Moj gospod, posnemaj svojega Gospoda in Mojstra, bodi dobrot¬ ljiv in milostljiv, stori me kristijano; brezno sem hudobije, očisti me z vodo sv. kersta!" Škof jej reče vstati in jej pri¬ zanesljivo govori , da je v cerkvenih zakonih prepovedano, gotovim osebam sv. kerst podeliti brez gotovega poroštva, da bodo svoje poprejšnje pregrešno življenje zapustili. Te be¬ sede zadenejo Pelagijo, kakor na obe strani brušen meč, ker nima drugega poroštva kakor svojo serčno žalost in kesanje in pa želje po zveličanji. Zopet pade k njegovim nogam in prah njogovib čevljev poljubivši iz globočine serca kliče: „Dajaj toraj ti odgovor za mojo dušo, za moje pogubljenje, ker zatajuješ usmiljenega Boga in se terdih človeških postav deržiš, ako se braniš, me po svetem kerstu očistiti in k sve¬ temu življenje posvetiti. Nikakor nimaš imeti deleža pri Bogu, ako mi pri tej priči iz mojih hudobij ne pomoreš in po sv. kerstu storiš, da bom nevesta Kristusova in da svojo dušo Bogu vsemogočnemu darujem." — Vsi škofje in maš- niki, ki so bili pričujoči, so bili nad njenim serčnim kesa¬ njem do solz ginjeni. Iz usmiljenja do nje pošlje Antijohij- 17. gruden: Sv. Pelagija, spokornica. 549 ski škof in patrijarh po prednico dijakonis; (tako so se imenovale žene, ktere so pri delitvi sv. kersta ženskam stregle in so bile za to službo blagoslovljene). Dijakonisa Romana, neka pobožna vdova, najde grešnico Pelagijo pri škofovih nogab ležati, in jej serčnost začne dajati, rekoč: „ Vstani, moja hči, daj cerkvene zarotitve zoper hudega duha nad seboj mo¬ liti in spoznaj svoje grehe!“ Pelagija jej odgovori: „Ako tudi vse svoje serce preiščem, najmanjšega dobrega v sebi ne najdem. Nasproti pa vem, da je število mojih grehov obil- niše, kakor pesek ob morji. Zaupam vendar v tvojega Boga, da se bode milostno na-me ozerl in mi butaro mojih grehov odvzel. “ Na to jo škof vpraša po imenu in jo kersti. Tudi zakrament sv. birme in presv. Rešnjega telesa jej podeli. Ve¬ liko je bilo veselje sv. škofa nad spreobernjenjem te uboge grešnice; a še veča bila je radost, v kteri je serce srečne Pelagije vtripalo. Toda peklenska hudoba jej je tri dni hudo prigreval in jo po tisočerih skušnjavah zopet skušal v svoje mreže privabiti. Ali Pelagija jih z znamenjem sv. križa vse srečno premaga, čez tri dni veli novospreobernjenka vse svoje zaklade zlata, srebra, lepotičja, vsakterih drago¬ cenosti in oblačil zaznamovati, k škofu zanesti, in mu da na voljo, ž njimi storiti, česar mu drago. Škof pošlje po oskerbnika Šent-Julijanske cerkve, in mu ta izdatna boga¬ stva zroči s poveljem, nič od njih ne za cerkvene namene porabiti, temuč vse sirotam, vdovam in drugim ubogim raz¬ deliti, „da se pregrešno pridobljeno bogastvo po rokah ubo¬ gih v blagajnici pravice naloži.“ Na to izpusti vse svoje služabnike in služabnice iz sužnosti, razdelivši med nje še dokaj velik ostanek svojega drugega premoženja. Cez osem dni po sv. kerstu pak hipoma zgine, in nič večje ni bilo videti. 4. Med pobožnimi romarji, ki so za one dobe svete kraje v Jeruzalemu in v okolici obiskovali, so se nekemu mlade¬ niču nežnega obličja in vitke postave zarad njegove goreče pobožnosti in nezmernega kesanja silno čudili. Imenoval se je „Pelagij“; pa nihče ne ve, niti kdo daje, niti od kod da pride. Tudi se nič več domu ne verne, temuč zgradi si na Oljski gori, kjer je Zveličar svoje terpljenje pričel in svoje zmage dokončal, malo celico z eno samo malo linico in se v njo zaprč, da se pokori. Ne kak memogredoči pretres serca, ne kak nedoločeni nagon v samoto, ne kako otopljenje in prenasitenost po sladnostnem vžitku ga k temu pomanjka polnemu življenju pripelja, ampak višje razodenje sv. vere, živo prepričanje o nečimurnosti vsega posvetnega, v ognji vesti poostreno premišljevanje Božje pravičnosti, to mu daje 550 17. gruden: Sv. Pelagija, spokornica. mo C, vsega se znebiti, vse žertovati, vsakemu trudu in boju se zoperstaviti. Pač se je ptuji puščavnik slišal zjutraj in zvečer s čudnomilim glasom psalme prepevati; a prav redko- ma so ga videli; še prosti zrak, nebeški dib, ki blagoslov- ljajoč zemlje krog obdaja, si za pokore voljo odrekuje. Le tedaj prihaja iz celice, kedar zelišč za svojo hrano nabira ali po požirek hladne vode hodi. Tako minejo tri ali štiri leta. — Tudi Rufina jame pobožnost priganjati, da bi kot romar obiskal sveto deželo. Škof Non mu pobožno prošnjo rad usliši, rekši: „V Jeruzalem prišedši vprašaj ondi po ne¬ kem puščavniku Pelagiji. On že nekaj let ondi v samoti za- pert živi; poišči ga, zakaj on ti bo z dobrim sovetom po¬ magal, in sporoči mu moj pozdrav v Gospodu!" Dijakon Rufin gre toraj v Jeruzalem, opravi ondi svojo pobožnost in potem Še Božjega služabnika Pelagija poišče. Povč se mu namreč, da prebiva na Oljski gori v celici z eno samo li¬ nico. Tje prišedši poterka na to okence. Puščavnik — medlo, vpadeno, bledo obličje z globoko vdertimi očmi, — je odpre in vpraša: „Brat od kod prideš in kaj bi rad?" Rufin od¬ govori: „Škof Non ti pošilja svoj pozdrav v Gospodu!" Po¬ nižno se priklonivši puščavnik odgovori: „Priporočam se mu v njegovo molitev: on je v resnici svet mož." Potem nazaj se umaknivši linico pripre, in moli dnevne ure. Rufin gre nazaj v Jeruzalem, in obiskuje druge brate po samostanih. Kamor pride, povsod mu vedo od puščavnika Pelagija veliko lepega in dobrega pripovedati. Zato ga sklene pred svojim odhodom še enkrat obiskati, da bi kak lepi nauk v spod¬ budo od njega v slišal. Prišedši zopet k celici terka, pa nihče se ne oglasi. Čaka in čaka, pa le še zopet poterka; toda vse je tiho. Na posled sam linico nekoliko odmakne, in tu vidi — merliča na tleh ležati. Rufin hiti nazaj v mesto in sporoči to prigodbo po nekterih samostanih. Bratje se podajo v ce¬ lico, in hočejo po šegi tistih krajev mertvo truplo pred po¬ grebom maziliti, in pri tej priliki se razodene, da je bil dozdevni Pelagij — ženska. Sedaj se Rufinu razjasni vsa prigodba. Ime „ Pelagij", ostra pokora, pozdravljenje škofa Nona mu rešijo skrivnost, in tu spozna zopet nekedanje zale čerte v obrazu „bisera“ iz Antijohije. Jaderno se razširi ta čudovita prigodba povsod. Bogu posvečene matrone in device iz Jeruzalema, Jeriha in Jordanskega dola pri¬ dejo z baklami in voščenimi svečami, in spremijo s petjem telesne ostanke sv. spokornice Pelagije do groba. To se je godilo okoli 1. 457. Cerkev obhaja ta god 8. oktobra. Obrazuje so kot puščavnica, ki v tesni celici moli. 17. gruden: Sv. Pelagija, spokornica. 551 Oblačilo nedolžnosti in oblačilo pokore. Za pervih časov kerščanstva in močno do 13. stoletja se je zakra¬ ment sv. kersta v posebnih kapelah, sezidanih poleg farnih cerkev, delil. (Ena takih kapel se še den danes v Velkovški predmestni fari sv. Ru¬ perta nahaja.) V te kapele je bila po studencih voda napeljana, in do vode se je šlo po stopnjicah. Na spodnji stopnji sta škof in boter ker- ščenca trikrat v vodo potopila. Vtapljanje se je godilo v imenu Očeta in Sina in sv. Duhu. Berž po delitvi sv. kersta, iz kapele prišedši, bil je kerščenec s sv. križmo maziljen; potem so mu botri prinesli otiračo, da se je obrisal, in belo oblačilo, ktero je v znamenje duhovnega veselja skozi osem dni nosil, ga potem zopet slekel in skerbno hranil. Tudi ta poslednja šega, bela oblačila slačiti, se je slovesno v cerkvi obhajala. Od te šege ima pri nas perva nedelja po veliki noči, namreč „bela nedelja" svoje ime. Ker se je navadno sv. kerst veliko in pa binkoštno soboto delil. V spomin tega se še den danes kerstna voda veliko in pa binkoštno soboto blagoslovlja. Od tega kerstnega oblačila pravi sv. Ciril z Jeruza¬ lema: „ Slekli ste stara oblačila, in novo po duhu oblekli 1 , sedaj morate zmiraj v belem oblačilu (nedolžnosti) hoditi." Belo oblačilo nas toraj spo¬ minja na veliko milost sv. kersta, v kterem smo bili vsakega grešnega madeža očiščeni in posvečeni; spominja nas pa tudi na dolžnost, Bogu za to milost vse življenje hvaležnim biti in za tega voljo kerstno nedolž¬ nost skerbno ohraniti. Spominja nas na ženitovansko oblačilo posvečujoče milosti Božje, po kteri je paša duša postala hči nebeškega Očeta, sestra Kristusova, nevesta sv. Duha, živi tempelj in sedež Božji, deležnica sv. raja. S tem oblačilom nedolžnosti moramo priti pred sodnji stol Gospo¬ dov, ako hočemo na svatovščino nebeškega Jagnjeta spuščeni biti. To belo oblačilo nedolžnosti nas poslednjič spominja na lepoto in svetlobo po¬ veličanih teles, v kakoršni bodo izvoljeni poslednji den iz grobov vstali. Ako si toraj to oblačilo nedolžnosti dosle neomadežano ohranil, blagor ti; pa skerbi tudi, da ta neprecenljivi zaklad do groba zvesto varuješ; kajti v primeri s tem zakladom so vsa druga posvetna bogastva prazen nič. Neprecenljiv je ta zaklad, ker je s Kristusovo predrago kervjo pridobljen, in ker enkrat zgubljen se ne da nikoli več kupiti. Tudi sv. Pelagija je to oblačilo nosila. Sv. kerst jo je umil vseh grehov in storil njeno dušo ljubljeno nevesto Kristusovo, prebivališče sv. Duha. To kerstno nedolžnost je ohranila do smerti. Ali kako? — Z ostro pokoro. Molitev, post in sa¬ motnost, zatajevanje in krotenje, berzdanje počutkov in križanje mesa in njegovega poželjenja bilo je orodje, s kterim je hudobnega duha prema¬ govala, kedar jo je na poprejšnja pregrešna pota nazaj vabil. In tako je prinesla obojno oblačilo, oblačilo kerstne nedolžnosti in pokore pred sodnji stol Gospodov, ter se sedaj veseli v nebesih med številom izvoljenih! Ako te svetnice ne moreš posnemati, da bi obojno oblačilo prinesel pred sodbo, temuč si po nesreči belo oblačilo nedolžnosti omadežal, ga celo po velikem grehu zgubil in zapravil, velika, neizrekljivo velika je sicer ta zguba; ali vendar ti ni še obupati; saj je Kristus ravno grešnikov prišel iskat, poslan je bil k zgubljenim Izraelovim ovcam. Še je eno oblačilo, s kterim zamoreš svojo dušo ozališati, da bo Sodniku dopadla, in to je; višnjevo oblačilo pokore. To oblačilo se v solzah žalosti in serčnega ke¬ sanja izpira, z dobrimi deli lepša, z vednim zatajevanjem in križanjem svojega mesa iz ljubezni do Boga, kterega si razžalil, pridobi. Ako do 552 18. gruden: Sv. Vunebald, oznanovalec sv. vere. smerti v pokorjenji stanoviten ostaneš, in v iAu oblačilu pred Gospodov sodnji stol prideš, našel boš milost, kakor Pelagija. V tolažbo so spokor¬ nikom pisane besede: „Veče veselje je v nebesih nad grešni¬ kom, ki se spokori, kakor nad 99 pravičnimi. Molitev. Prosi za-me, o sveta spokornica Pelagija, pri Božjem sedeži, da mi pravo, serčno kesanje nad mojimi grehi in resničnega duha pokore do¬ deli ! Amen. 18 . gruden ali december. Sv. Vunebald, oznanovalec vere. C (1. 763.) oncem 7. in začetkom 8. stoletja prišlo je na Angli¬ kanskem pri knezih, vladarjih, plemenitaših, pri du¬ hovnih in pri ljudstvu močno v navado, da so v celih trumah v Galijo in Italijo, zlasti v Rim k groboma sv. apo¬ stolov Petra in Pavla romali. Med plemenitaši, ki so L 721 znamenite kraje po teh deželah obiskali, bil je tudi Anglo¬ saksonski kralj Rihard, sorodnik sv. Bonifacija, s svojima sinovoma, z devetnajstletnim Vunebaldom in nekoliko sta¬ rejšim Vilibaldom. Prišedši. v Luko Rihard zboli in zveli- čansko umerje. Ljubezen do Jezusa, ktere je njegovo serce gorelo, vdihne tudi svojima sino vama in svoji hčeri Valburgi. Vse tri šteje sv. cerkev med svetnike. Tudi njegova zakon¬ ska žena je bila jako pobožna; bila je sestra sv. Bonifacija. Po opravljenem očetovem sprevodu romata Vilibald in Vu¬ nebald dalje proti Rimu. Opravivši svojo molitev na gro¬ bovih apostolov ostane Vunebald zarad bolehnosti v Rimu, Vilibald pa roma dalje v Jutrove kraje, v sveto deželo. V Rimu pride Vunebaldu veselje, duhovni stan si izvoliti, ter se po prejetih manjših blagoslovih Jezusu posveti. Čez ne¬ kaj časa se verne nazaj na Angleško. Veliko veselje napravi svoji materi in sestri Valburgi, da ga zopet vidite; toda ne ostane dolgo pri njima. Zopet ga jame nazaj v Rimu gnati, da se v tem mestu mučencev samostanskemu življenju žert- vuje. Več sorodnikov in prijatlov ga tje spremi. Že je bil sladkost samostanskega življenja okusil, ko njegov ujec, sv. Bonifacij, v Rim pride, ga poišče in pregovori, da gre ž njim na Nemško, v Turingijo, ondotnemu ajdovskemu ljudstvu 18. gruden: Sv. Vunebald, oznanovalec sv. vere. 553 sv. evangelije oznanovat. Se le v Turingiji prejme sv. maš- nikovo posvečevanje, in precej ga kot čuječega pastirja Bo¬ nifacij postavi čez sedmero kerščanskih občin. Neutrudljivo oznanuje besedo Božjo, poterjevaje jo z najlepšim lastnim iz- gledom. Novo življenje se prebudi v vseb teb občinah, in v serci b prebivalcev požene sv. vera globoke korenine. Po nek- terih letib njegovega tukajšnjega vspešnega delovanja izv6, da je njegov brat Vilibald v Ajbstetu za škofa povzdignjen. Vsled tega se poda v bratovo škofijo in sicer na njegov so- vet v Hajdenbajmske gozde, kjer so le divje zveri tulile in so še lovci malokterikrat vanje prišli. Več pobožnih od enake ljubezni do samote in za razširjanje sv. evangelija vnetih mož ga tje spremlja. Ondi posekajo nekoliko dreves, zgra- divši si iz njih male celice in cerkvico. V okolici zemljo z motikami okopajo in z žitom posejejo, da se imajo s čim preživiti. Kmalu nastane samostan, polagoma obljuden s po¬ božnimi možmi. Izgled teb mož ima na vso okolico največi vpliv. Radi poslušajo stanovalci njihove pridige, obiskujejo njihovo cerkvico, se odpovedujejo poganskim vražam in postajajo po¬ božni kristijani. Vunibaldu in njegovim tovaršem se sicer s pervega terdo godi in marsiktero pomanjkanje morajo ter- peti. S časoma pa jamejo prihajati bogatejša darila, ki je pa Vunibald ima za Božjo zakladnico in za delež ubogih, za kteri namen jih tudi zvesto porablja. Tako nastane Hajden- hajmska opatija, ktere pervi opat je bil sv. Vunebald. Med tem pokliče sv. škof Vilibald po materini smerti svojo se¬ stro Valburgo k sebi, da bi mu še ona pomagala, sv. vero razširjati in uterjevati. S 30 devicami pride Valburga srečno k svojemu bratu Vilibaldu. Po dogovoru, kaj da je eden kakor drugi v tem času doživel, želi Valburga tudi svojega drugega brata Vunebalda videti. Bil je tedaj še v Turingiji. Gre toraj k njemu, razodevši mu svoj sklep, da bi rada proč od sveta v samostanski tihoti s svojimi tovaršicami Go¬ spodu služila. Vunebald jej to željo izpolni in samostan po¬ stavi, ki je bil blago vit vsi okolici. Ko se pa Vunebald v Hajdenhajmu naseli, gre Valburga ž njim, da bi še v tisti pokrajini devicam, ki hotč> nevarnostim sveta ubežati in v neomadežani čistosti Gospodu služiti, pribežališče pripravila: Na njeno prošnjo postavi Vunebald drug samostan, kteremu je bila njegova sestra vodnica. 2. Dušne in telesne dobrote, od obeh Hajdenhajmskih samostanov tedaj ali v vraže ali neverstvo pogreznjenemu ljud¬ stvu izhajajoče, zamorejo se prav pripoznavati, ako se po¬ misli, da so bili samostani za one dobe prava sadišča ker- 554 18. gruden: Sv. Vunebald, oznanovalec sv. vere. ščanske vere, delalnice ved in umetnosti, zatišja in zavetja Čednosti in nedolžnosti, prebivališča usmiljenja za uboge in bolnike. -— Iz samostanov so prihajali oznanovalci sv. vere, da so Kristusov križ v onih krajih zasadili, kjer je duh teme in laži serca v sponah ostudnega malikovalstva uklo¬ njena deržal. Izgledje, ki so jih tedaj menihi po samostanih dajali, in njih plamteče besede so prestrojevale vse vedenje in obnašanje v mnogotere hudobije vtopljene pogane. Me¬ nihi so bili, ki so surove, še čisto neotesane ajde po nem¬ ških pokrajinah v potrebnih vednostih in znanostih poduče- vali. Menihi so ohranili in se urili v mnogoterih umetnostih obrazarstva, malarstva in stavništva. Menihi so v pokrajinah, kjer so se bili naselili, celino kopali, oni zemljo obdelovali, in le za lov in vojsko vajena ljudstva učili kmetijstva. Pod samostanskim podstrešjem je dobival popotnik varstvo, hrano in prenočišče; bolnik tolažbo, postrežbo in zdravje; grešnik, od Božje milosti zadet, spravo z Bogom in mir serca. Brez samostanov ne bi bili sv. oznanovalci Bonifacij, Vilibrord in Vilibald mogli za tedanjih časov za Božje kraljestvo in sv. cerkev tako blagonosno delovati, nego so. Menihi so bili njih zvesti pomočniki, in oni sami so iz samostanskih redov izhajali. — Tako je toraj tudi sv. Vunebald s svojo sestro Valburgo po ustanovljenih teh samostanih v Hajdenhajmu neizrekljivo veliko dobrega storil. Neutrudljivo so on in nje¬ govi tovarši delali za spreobernjenje nevernikov; večkrat je bilo celo njegovo življenje v nevarnosti. Neka pobožna nuna iz samostana sv. Valburge, ki ga je poznala in njegovo živ¬ ljenje popisala, pravi o njem: „Mož Božji se niti od žuganja hudobnih, niti od sladkih besed prilizunov ni dal moliti in odverniti od pota, po kterem je hodil. Vedno nepremakljiv v veri na Gospoda ni odnehal, ljudstvo po svojih pridigah od nespameti malikovalstva odvračati. Deleč na okoli je se¬ jal svete nauke med ljudstva, in veliko število iz med njih k službi pravega Boga pripeljal. S kačjo razumnostjo je stri¬ njal golobjo priprostost, z živimi in ostrimi besedami bičal zapeljivce, ter v svojih posvaritvah na krotkost ni nikedar pozabljal. Zoper, serdite napade hudobnega duha oboroževal se je po apostolovih besedah s škitom vere, z oklepom pra¬ vičnosti, s sulico Božje besede, z mečem zatajevanja, in zo¬ per satanove zvijačnosti s puščicami kerščanskih čednosti se noč in den bojeval. Noč in den je premišljal sv. pismo in je vedel svojo ogovore tako uravnavati, da so ga mogli po¬ slušalci s svojim umom doseči. Vsem je bil vse; sočutljiv proti stiskanim, poln serčnega usmiljenja do ubozih, in poln 18. gruden: Sv. Vunebald, oznanovalec sv. vere. 555 milobe in pohlevnosti proti vsem, ki so njegov glas poslu¬ šali. S svojo ljubeznijo je serca na-se vlekel; kajti je pisano, da le oni, ki ljubi, blagovoljno uho in pripravljena serca najde. 3. Po mnogih težavnih misijonskih potih v Bavarske okrajine in po svojem ostrem pokorjenji si je Vunebald svoje rahlo zdravje spodkopal. Slaboten, kakoršen je bil še od mnogoterih bolezen obiskovan, ki jih je z največo poterpež- ljivostjo in udanostjo prenašal. Dasiravno ves oslabljen poda se na pot v Fuldsko opatijo, da bi se ondi v občevanji s 8v. Bonifacijem in njegovimi tovarši tolažil. Tri tedne pa v tem samostanu nevarno bolan leži. Ljubeznjiva postrežba, ki jo ondi vživa, ga vendar zopet toliko na noge spravi, da more domu iti; obupajo pa, da bi mogel še kterikrat ozdra¬ veti. Tudi sam čuti, da je njegovo zdravje vse razhrebano, in njegova edina želja je, da bi smel na grobu ustanovnika svojega reda, sv. Benedikta, na Kasinski gori svoje dni do¬ končati. Toda njegovi samostanski bratje se tej želji ustavijo, in ga tako dolgo s solzami prosijo, dokler sklene, pri njih ostati. Vendar odsihdob ne more več v cerkvi maševati; am¬ pak v kapelici poleg svoje cele to pobožnost opravlja. Na smertni postelji obišče ga še njegov ljubi brat Vilibald. Ra- dujeta se med seboj celi den v molitvah in pobožnih pogo¬ vorih. Drugi den hoče še enkrat vse svoje tovarše videti. Ihtijoče se krog njegove postelje nagovori jih tako-le: „Sinovi in bratje mojil ravnajte svoje življenje in vse svoje dejanje vedno po Božji volji. Ohranite vse skozi ljubezen med seboj, in pravo katoliško vero. Ne prelo¬ mite nikedar samostanske krotitve, kakor smo jo vam predpisali in učili in kakor ste Bogu obljubili. Vsako člo¬ veško slabost, ki ste jo po zanemarjenji v besedi ali dejanji, ali za voljo pozabljivosti pod mojo pokorščino zadolžili, vam odpustim. Kar sem pa jez v besedah in dejanji ali v čem drugem se pregrešil, odpustite mi vi. Tako ostanite Bogu priporočeni; ohranite mir med seboj, in pustite me z Gospo¬ dom spravljenega določeni pot iz tega sveta nastopiti. Bliža se ura moje ločitve, ko bo moja duša ječo tega življenja za¬ pustila, da hiti tje po plačilo za boj in k počitku od težav po dobrotljivi pomoči nebeškega Očeta, kakor nam je obljubil po lastni besedi. “ Na to oberne svoje vderte oči proti nebesom in z zdihljejem: „Oče, v Tvoje roke zročim svojo dušo!“ zaspi sladko v Gospodu 18. decembra 1. 763, obžalovan od svojih menihov in objokovan od svojega brata Vilibalda in sestre Valburge. — Tako umerje knezovič Vunebald kot ubog me- 556 18. gruden: Sv. Vunebald, oznanovalec sv. vere. nih, zamenivši posvetno krono za krono nebeško; njegov spomin je v blagru, akoravno so verski novinarji samostan razdejali, kjer je kedaj živel in toliko dobrega storil. Okoli 16 let po njegovi smerti da sv. Vilibald njegovo še popol¬ noma nepoškodovano truplo vzdigniti in je v bogato oza- lišano rako položiti, kjer je veliko bolnikov ozdravljenje našlo. Obrazuje ae v Benediktinski kuti s škofovo palico v roki. „Zunaj cerkve ni zveličanja!" Da so se apostoli in vsi njihovi nasledniki tolikanj trudili, sv. vero v Kristusa po vsem svetu razširiti, k temu trudapolnemu poklicu jih je gotovo gnalo terdno prepričanje, da se brez vere Bogu ne more dopasti, da zunaj cerkve ni zveličanja. To pravilo ni le resnično, ampak je še celo uk naše sv. vere. Vem, da sovražniki sv. cerkve, te besede slišati, kričč, kako daje cerkev nepotrebna in neusmiljena. Vem pa tudi, da to kričanje pravo katoliško cerkev najmanj zadeva, ker kričč brez pravega spoznanja tega, česar spodbijajo, kakor je neki pridigar (o. Ravinjan) Parižanom prav očital rekši: »Naši verski nauki se sploh tako malo in slabo študirajo, tako napčno umevajo in so po napadih tako skaženi; v resnici je v verskih zadevah in v kerščanstvu tolika nevednost celo med takimi, ki se na svojo vednost in na svoje študije domišljajo, da je stara, priprosta, ka¬ toliška resnica mnogim — razodetje, nova iznajdba." Tako se tudi v verski uk, da zunaj cerkve ni zveličanja, le za voljo nevednosti zadirajo. Jasen pa je ta nauk, ako naslednje brez strasti premišljamo: Človekov cilj in konec je večno zveličanje. Te resnice smo se v materi¬ nem naročji naučili. Ta svoj cilj in konec pa zamoremo le po enem potu doseči, po tistem namreč, kterega nam je Božja najvišja volja odka- zala. Ako bi kdo hotel ta svoj namen po drugem potu doseči, reklo bi se to, da hoče modrejši biti, kakor Bog sam, reklo bi se to zaiti in se pogubiti hoteti. Ta verska resnica se opera na sveto pismo, na ustno iz¬ ročilo in na našo zdravo pamet. a) Tako je rekel sv. Peter poglavarjem ljudstva in starašinam: „V nikomurdrugem ni zveličanja. Zakaj nobeno drugo ime pod nebom ni dano ljudem, v kterem bi mi mogli zveli- čanibiti." (Ap. dej. 4, 12.) Ni ga toraj zveličanja, razen v tisti veri, ki Kristusovo ime nosi, Njegovega duha, Njegove nauke in Njegove zapovedi hrani. Ta vera pa je kerščanstvo, ali sv. cerkev, ki so jo apostoli ustano¬ vili poleg povelja Kristusovega: »Pojdite in učite vse narode . . . Kdor veruje in se dakerstiti, bo zveličan; kdor pa ne veruje, bo pogubljen." Zveličanje je toraj v Kristusovi cerkvi in le v njej edini. Razen tega sv. apostol Pavel primerja sv. cerkev s hišo, mestom, kraljestvom, ovčjakom, čleveškim telesom. Kdor se pa niti k tej hiši, niti k temu kraljestvu, niti k temu ovčjaku ne šteje, zamore le ktero teh pravic zahtevati, ktere imajo domačini? Ali more ločen ud še imeti delež pri življenji telesa? In vendar je taka z vsemi tistimi, ki so zunaj cerkve; oni nimajo nikakoršnega deleža pri njenih dobrotah. S temi be¬ sedami sv. pisma se vjema b) nauk ustnega zročil a. Tu navedem le nektere izreke iz spriče- vanja sv. očetov, ktere novoverci 16. stoletja sami dovzemajo in čestč —■ 18. gruden: Sv. Vunebald, oznanovalec sv. vere. 557 Sv. Ignacij, učenec sv. Petra in sv. Janeza, piše občini v Filadelfiji: „Kdor- koli gre s stranko krivovercev z o p er c e r k e v, ne bo imel deleža pri nebeškem kraljestvu." Sv. Irenej veliki škof Lion- ski pravi: »Gospod bo vse tiste sodil, ki so zunaj cerkve." Sv. Ciprijan pa se izreka tako-le : „Oni, ki cerkev Jezusa Kristu¬ sa zapusti, tudi od Kristusa obljubljenega plačila ne bo dosegel. Ptujecje, neposvečenec, sovražnik. Nika¬ kor ne more imeti Boga za Očeta, kdor cerkve nima za mater." In v pismu na Antonijana pravi: „da r a z ko 1 n i k o in še mučeništvo nič ne more hasniti." Ravno te misli je sv. Avgu¬ štin. »Samo katoliškacerkev, pravi, je telo J ezusa Kristusa. Kristus nasproti je njena glava in zveličar. Razen tega telesa ne oživlja nikoga sv. Duh; in kdor je zunaj cer¬ kve, to raj sv. Duha nima." In zopet drugod piše: »Kdor zu¬ naj cerkve živi, ne gre k številu njenih otrok in ker se brani cerkev zamater imeti, Bogane bode imel za Očeta? Najdoločniše pa govori sv. Fulgencij, namreč: „Verujte zagotovo, inkarnične dvomite, ne le ajd j e, ampak tudijudje, kri¬ voverci in razkolniki, ki zunaj katoliške cerkve ume rjo, bodo večnem ognju izdani." Nauk teh cerkvenih učenikov je pa tudi naš nauk, ko pravimo: „Zunaj cerkve ni zveličanja." Da pa naši nasprotniki to versko resnico zametujejo, prihaja od tod, ker zveličanje vsaki veri ali vsaj vsem kerščanskim razcepljencem pripisujejo, kakor da so nebeška vrata vsem na stežaj odperta, da le v Kristusa ve¬ rujejo in so kerščeni. Zoper to se c) poslednjič ustavlja zdrava pamet. Sv. Pavel vpraša Korinčane: „Je li razdeljen Kristus?" On, kije hotel, da naj bo edinost v vsem posebno znamenj e Njegove cerkve, da naj bi bile Njegove ovce le ena čeda pod enim pastirjem, On naj bi bil resnični, če tudi nevidni poglavar vseh teh tisoč družb, verskih resnic, Božjih služb in vodnikov ? On naj bi v nebesih vse verske postave po enaki meri odobraval, naj pridejo s Pruskega, ali An¬ gleškega, od Rimskega papeža ali od Ruskega čara, ali naj jih je lute- ransk konzistorij ali kalvinsko zbirališče izdalo? Jezus Kristus, večna pra¬ vičnost, naj bi tistim dal enako krono česti, ki učč, da je On Bog, ka¬ kor tistim, ki ga taje in preklinjajo ? — tistim ki Njegovo vpričnost v presv. zakramentu molijo in onim ki jo zaničujejo ? — tistim, ki verujejo da so sv. zakramenti od Njega postavljeni, in tistim, ki jih zametujejo ? Z malo besedami: Jezusu Kristusu, sami resnici in svetosti, naj bi se do- padlo, da Ga z vsemi nevednostmi, brezbožnostmi, razujzdanostmi in sa¬ njarijami zedinijo, ki so jih pod krilom pravoveratva na den spravili. On naj bi njihovim začetnikom in priveržencem mesta ob Svoji desnici v nebesih pripravil, v ktera nič nečistega ne more priti! Kako se ti in enaki sklepi z zdravo pametjo vjemajo? Temveč zdrava pamet govori: Res¬ nica zamore le ena biti, vse drugo je laž in zmota. Ravno tako zamore prava cerkev Kristusova na zemlji le ena biti, vse druge učč laži in zmote, toraj je zveličanje tudi le v pravi cerkvi Kristusovi, drugod pa ga ni nikoli nikjer. Zato je dolžnost vsakega, v pravo cerkev Kristusovo, ki je rimska katoliška cerkev pristopiti, da se večnega pogubljenja otme. Molitev. Dodeli mi, o Bog, na priprošnjo vseh zveličanih oznanovalcev sv. vere, da, kakor si me po Svojem neskončnem usmiljenji v sv. kerstu v 558 19. gruden: Sv. Timotej in sv. Mavra. Svojo pravo cerkev sprejel, me po Svoji nezmerni milosti v njej k zve¬ ličanju pripelješ! Amen. 19. gruden ali december. Sv. Timotej in njegova zakonska žena sv. Mavra, mučenica. (1. 305.) imotej, kar se pravi: „bogaboječi,“ rodil se je v tergu Perape v Egiptovski Tebajdi. Po pravici je imel ime „bogaboječi,“ ker strab Božji, kterega so mu pobožni stariši že z mladega v serce vcepili, ga je vse njegove žive dni vodil. Pod brambo te lepe čednosti preživi svoja mlada leta v čistosti in nedolžnosti. Vera v Jezusa in ljubezen do Njega, ktere se je že na materinih persih navzel, je njegov največi zaklad, ter sv. pismo brati in premišljevati njegovo največe veselje. Za tega voljo ga škof izvoli za bralca, kteri so imeli opravilo in dolžnost, ljudstvu v cerkvi liste in de¬ janja mučencev brati, in te sv. knjige zvesto shranovati. Kot bralec je vsem vernim s svojim spodbudnim življenjem v najlepši izgled, in njegova gorečnost za razširjanje sv. evan¬ gelija ga tudi pri ajdih seznani. Še le tri tedne s 17 let staro pobožno devico, Mavro po imenu, poročen, pokliče ga cesarjev namestnik pred-se. Cesar Dioklecijan je sprožil kruto preganjanje kristijanov; v vsem Rimskem cesarstvu se ima kerščansko ime zatreti. Timotej je bil kot zvest kristijan za- tega del od deželnega oblastnika pozvan, da naj bi Jezusa zatajil. S serčnostjo mu Timotej odgovori, da tega ne bo ni¬ koli storil. Na to mu oblastnik zapovč, sv. bukve izdati. Timo¬ tej mu lepo odgovori: „Kerščanske bukve so moji ljubi otroci. Ali ne bi bil divjak, ako bi svoje otroke morilcem v roke dal? u Razkačen po tem odgovoru trinog veli, svetemu spri- čevalcu razbeljenega železa v ušesa vtakniti. Neizrekljive so bile bolečine, a Timotej ne omahuje, temuč začne na glas Boga hvaliti. Nad tem še bolj raztogoten ga veli oblastnik na steber obesiti, mu kamen na vrat navezati in klin v usta vtakniti, da ne bi mogel Boga kristijanov več hvaliti. Med tem terpljenjem sporoči oblastniku, da je Timotej še le tri tedne z neko mlado žensko, ki jo serčno ljubi, poročen. Kmalu pride trinogu na misel, to mlado ženo k sebi pokli¬ cati, da bi po njej njenega moža k izdaji pregovoril. Mavra pride. Oblastnik jo vzame na stran, ter sedaj z žuganjem v 19. gruden: Sv. Timotej in sv. Mavra. 559 njo tišči, njenega moža na to pripraviti, da naj vsaj na videz malikom daruje. Če ga k temu pregovori, zadobil bo prostost, sicer pa ga najgrozovitniša smert čaka. Mavra, vsa v trepetu nad tem, česar je slišala; za voljo terpljenja svojega moža, kterega priserčno ljubi, od najbujše bolečine prevzeta, ter od strahu, po taki grozoviti smerti ga zgubiti, vsa omam¬ ljena, d& se pregovoriti. Timoteja odvežejo od stebra in mu klin iz ust potegnejo, da more s svojo ženo govoriti. Ta pa ga v resnici skuša nakloniti, da bi po oblastnikovi volji storil. 2. Kako zelo pa se prestraši Timotej nad tem obnašanjem svoje ženel Ljubi jo sicer čez vse in odkritoserčno, še bolj vendar, kakor njo in vse, ljubi svojega zveličarja Jezusa Kristusa. Poln svete jeze jej reče: „Kako, Mavra! ali si kri- stijana in kerščanska žena, ali poganka? Je to govorjenje človeka, ki je bil v kerščanski veri izrejen? Veliko več imela bi mi prigovarjati, da naj serčno terpim in stanoviten ostanem do konca, sedaj pa me hočeš k izdaji nad Kristusom nakloniti ? Ali naj mar za kratko zveličanje na tem svetu večno zveličanje v nebesih zaigram? ali da bi se zarad terpljenja, ki hitro mine, lehkomiseljno v večno peklensko terpljenje pogreznil?" Od moči teh s sveto resnobo izgovorjenih besed v sercu pretresena, pade Mavra svojemu možu pred noge in polna kesanja zarad svoje nezvestobe proti Zveličarju de: „0 moj Timotej, kaj naj storim, da se spokorim za storjeno pregreho?" „Idi k oblastniku, jej reče, in povej mu, da si, mestu svojega moža k zatajenju vere pripraviti, marveč sama pripravljena, ž njim za tega voljo vse muke terpeti." Mavra omahuje, niše ljubezni do moža premagala. Zavzemši se nad moževim zah¬ tevanjem pravi: „0h, jez sem še mlada, še le 27 let stara, slaba že po natori. Ne upam si trinogu pred oči stopiti, še veliko manj hude muke preterpeti." Timotej pa, pripravljen Zveličarju vse v dar prinesti, reče jej: „Mavra, spominjaj se na Felicito in njene sedmere sinove, od kterih si slišala, spominjaj se nežnih devic Neže in Cecilije, od kterih si brala! So bile te močnejše od tebe? In vendar so svojo kri za Je¬ zusa dale; ti pa se bojiš, ravno to storiti? Glej, krona miga; te li Kristus ne bo v boji pokrepčal? Kmalo bova ž Njim na večno sklenjena." Po teh besedah poklekne in moli, in med molitvijo čuti Mavra ves strah zginjati. Da, vzbude se jej celo v sercu goreče želje, za Kristusa s svojim možem umreti. Brez odloga gre k oblastniku s serčnostjo mu razo- devši, da svojega moža noče izdajalca storiti, ter da je tudi ona pripravljena, za svojo sveto vero kri in življenje dati. 560 19. gruden: Sv. Timotej in sv. Mavra. Deželski oblastnik se vidi v svojih namerah goljufanega. Jeze" peneč, se ukaže mladi ženi glavo in obličje razkriti in jej vse lase populiti. S tem če ne zadovoljen ukaže jej perste odrezati in jo v kotel z vrelim kropom napolnjeni vreči. Pa Bog jo po Čudeži živo ohrani. Zopet jo da z gorečo smolo in žveplojn mučiti. Na posled da trinog povelje, moža in njo na križ pribiti, in sicer tako, da se na križi viseča drug drugega k povečanju terpljenja gledata. Ali ravno ta zadeva jima je v največo tolažbo. Sodba je izpolnjena, oba visita na križi. Grozovito je njuno terpljenje; a oba se spodbadata najprej z besedami, ko pa od slabosti in bolečin nič več go¬ voriti ne moreta, z nasprotnimi pogledi k stanovitnosti in zaupanju v Jezusa. Tako visita na križi, dokler kakor Jezus z nagnjenima glavama svoji duši izdihneta. Bilo je 19. decem¬ bra 1. 305, ko gresta Timotej in Mavra zedinjena v večni ljubezni na žemtnino nebeškega Jezusa. Obrazujeta se pod pasho se deržeča, križ objemajo. V greh nikoli ne svetovaj! IVIavra je svojemu možu v velik greh svetovala, ker mu je prigovarjala, da naj vsaj na videz malikom daruje. Ni previdela, da moramo svojo vero odkritoserčno in očitno spoznati in se celo videznega zatajenja bati. Timotej je pa tudi na ta sovet prav odgovoril. — Enake skušnjave v greh po hubobnih sovetih pa tudi sedaj niso nič nenavadnega. Bodi Bogu poto- ženo, da nekterim kristijanom ni nič za to, svojemu bližnjemu, če je v kakovi zadregi, ali če se more kakovi nesreči ogniti, kako škodo odver- niti, si kak dobiček pridobiti, na njegovo dušno škodo hudoben sovet dati. Ne manjka goljufov, ki raznih nepripuščenih pripomočkov sovetvajo, ka- kovo bolezen ozdraviti, zakopane zaklade vzdigniti itn. Drugi sovetovajo h krivičnim pravdam in tožbam, k okupu svojega bližnjega pri kupčijah in menjavah. Matere sovetovajo svojim hčeram k neznabožnemu znanju, da bi jih od hiše oddale. Posli med seboj si dajajo hudobne sovete k ne¬ zvestobi, lenobi, k lastnemu plačilu zarad terpeža; brezvestne ženske sove¬ tovajo dekletom kako po grehu sramoti uiti, in jih storjajo morilke. Tako prijatel prijatla, sosed soseda po hudobnem sovetu v greh zapelja, mislč, ker sami te hudobije ne storč, da so brez greha, pa ne preudarijo, da se tudi ptujih grehov zamorejo udeležiti, če priložnost k njim dajo, in daje Jezus strašno gorje zažugal tistim, ki svojemu bližnjemu pohujšanje dajo, ga kakor si bodi v greh zapeljajo. Sicer pa se ta greh hudobnega soveta pogostoma nad tem kaznuje, ki ga da, kakor sv. pismo pravi: »Sovet h u- dobnega bo njega samega v er gel.* (Job. 18, 7.) »K d or kr i vi c o govori,ne more biti skrit, insodba kaznovanja ga ne bo zgrešila." (Modr. 1,8.) »Hudobni sovet pade na tega nazaj, ki ga da, in ne bo vedel, od kod to pride." (Sir. 27, 30.) Ahi- tofel, ki je Absalonu h kervoskrunski pregrehi vetoval, je kmalu potem v neko otožnost propadel, in se obesil. Jezabel, na ktere sovet je Ahab ne¬ dolžnega Nabota velel kamnjati, je bila skozi okno palače veržena, konji 20. gruden: Sv. Peter Klaver. 561 »o jo poteptali in psi požerli. Kajf, ki je sovetoval, da naj bo Jezus križan, je bil poznejše od velikega duhovstva odstavljen in od hudobe tako terpin- čen, da si je sam svoje življenje vzel. Neki Kalvinec na Angleškem, Perin po imenu, je s svojim sovetom pri gosposki dognal, da so kamen z oltarja, na kterem so katoliški duhovni sv. mašo opravljali, za očitno morišče porabili. Ali glej! ravno on je bil pervi, ki je bil zavoljo svojih hudobij na tem kamenu ob glavo dejan. Tako je po posebni kazni Božji hudobni sovet, ki ga je dal, na njega samega nazaj padel. — Varuj se toraj, v greh sovete dajati. Dobro prevdari, predno komu kaj sovetuješ, če ni tvoj sovet bližnjemu v pogubo, in da tvoje duše seboj ne potegne. Ne slušaj pa tudi nikedar hudobnega soveta, spominjajoč se besed sv. pisma: „Moj sin! ako te grešniki vabijo, ne vdaj se jim. Ne hodi ž nji¬ mi, zderži svojo nogo od njih potov; zakaj njih noge v hudo tek6 in oni hitč kri prelivat." (Preg. 1, 10. 15. 16.) Molitev. Dobrotljivi Gospod Jezus Kristus! pomagaj mi jezik berzdati, da ga nikedar za kak hudobni sovet ne rabim, ki bi bil meni in mojemu bliž¬ njemu v pogubo. Amen. 20. gruden ali december. Sv. Peter Klaver, iz Jezusove družbe, oznano- valec sv. vere v zahodu ji Indiji. (1. 1654.) 4j4ffkden največih junakov kerščanske ljubezni do bližnjega, • ' >rki jib more katoliška cerkev roditi in pokazati, je: Peter Klaver. Od njega se zamore reži, da je bil mučenec ljubezni. Rodil se je 1. 1581 v Verdu, tergu na Španskem, od plemenitih in poleg tega resnično pobož¬ nih starišev, ter že z mladega nastopil pot kreposti, in je vse svoje žive dni ni zapustil. Njegovi stari ši ga za duhov- ski stan odločijo, ker je imel veliko nagnjenja do njega. Zato ga dajo v Barcelono k oo. jezuitom v šolo. Odlikovaje se med drugimi učenci z učenostjo in čednostmi, stopi potem v Jezusov red. Stanovitno moliti, rad delati, nalašč najnižih in najtežavniših opravil iskati, svoje telo in počutke v berz- dah imeti, proti vsem prijaznemu biti, svoje predpostavljene na miglej slušati, tovaršem goreče streči, to je bil njegov sklep, ki ga jc že kot novinec za prihodnost storil, si ga z neizbrisljivimi čerkami v serce zapisal in ga do poslednjega Življenje svetnikov in svetnic božjih. IV. del. 9. snopič. 36 562 20. gruden: Sv. Peter Klaver. izdihljeja zvesto spolnoval. Opustivši popis njegovega živ¬ ljenja kot novinca v Taragoni, na otoku Majorki in v Bar¬ celoni omenjam naj precej njegovih serčnih želja, po izgledu sv. Frančiška Ksav. v Indijo priti, tam ubogim divjakom Jezusovo ime oznanovati in njih duše pogubljenja reševati. Vselej ga je serce bolelo, kedar si domisli, da največi del sveta ljubega Boga ne spoznava, ker jim manjka duhovnov, ki bi Njegovo ime oznanovali. Misel, da se v Indiji to¬ liko duš za voljo pomanjkanja pomoči pogublja, mu ne da pokoja. SLute da je od Boga v to poklican, za-nje svoje življenje darovati, pri predpostavljenih ne jenja moledovati, dokler se mu dovoli, da sme v Indijo za misijonarja iti. Pismo svojega višjega, ki mu je to dovoljenje dal, je nepre¬ nehoma poljuboval in je vse Bvoje žive dni hranil. V goreč¬ nosti svoje zahvale za to milost daruje Bogu vsa dela, terp- ljenja, svojo kri in sebe vsega za zveličanje duš, ki mu imajo kedaj zročene biti, in Bog ta dar svojega služabnika dopad¬ ljivo sprejme ter mu pomaga, je dokončati. Brez pomude gre v Sevili na ladijo, da se še od svojih starišev ne poslovi, naj bi tudi s tem, da si to otročje veselje odreče, Bogu mal dar opravil. Pred odhodom bi imel mašnikovo posvečevanje prejeti; a čuti se te česti še nevrednega, ter prosi, naj se na drug čas o lloži. Na ladiji med dolgo vožnjo bolnikom streže, mornarje in druge popotnike kerščanskega nauka uči in sv. rožnjikranc ž njimi moli. Nobeden se vpričo njega ne pre- derzne kako nespodobno besedo reči, vsi ga imajo za svojega varuha. Po srečni vožnji se Klaver pripelja v Kartageno. Veselja poljubi zemljo, ki jo ima kmalu s svojim potom mo¬ čiti, in s solzami zahvaljuje Boga, da ga je pripeljal v kraj, kjer bo zamogel Njemu na čest prav veliko delati in ter- peti. Kartagena je eno največih mest v južnji Ameriki; a tolika je vročina, tako pogosten dež, tako nezdrav zrak, pi¬ kanje nekih muh, moskvitos imenovanih, tako zbadljivo in toliko druge golazni, da le lakota po zlatu ptujce more tje vabiti. Vendar je bilo tedaj to mesto shajališče mnogih na¬ rodov; zlato in srebro je ondi skupaj letelo in množice za¬ morcev se tje dovaževale, da so ž njimi, kakor z blagom, kupčevali. Te uboge zamorce so po Afriki ali vgrabljevali ali prikupčavali, jih v ladije nalagali in v Ameriko odpe- ljavali, kjer so jih za sužnje prodajali. Bili so ajdje, surovi, brez vse omike in grozno zaničevani. Njih stan je bil naj- žalostniši na tem svetu. Pri najslabši hrani so morali naj¬ težja dela opravljati; za najmanjši pregrešek so bili. z biči tepeni, v bolezni skoraj čisto zapuščeni. Njih kruti gospodarji 20. gruden: Sv. Peter Klaver. 563 so se za njihove duše malo brigali, in ž njimi gerše rav¬ nali, kakor z živino. Vse, kar so za-nje storili, bilo je, da so jim ukazovali kristijani postati. Prejeli so sv. kerst, pa ostali brez vsega poduka, so bili toraj le po imenu kri¬ stijani. Bilo jih. je mnogo izmed njih v železji; spali so na golih tleh ali k veČemu na otepu slame; njih stanovališča so bila po zagradiščih in po noži zaklenjena, da niso mogli pobegniti. Njihovi nadzorovalci so bili ob enem njih trinogi, ki so jih po nečloveško terpinčili. 2. Tem ubogim zamorcem na blagor je bil Peter Klaver od Boga namenjen. V hiši oo. jezuitov, ki so zgolj o milo¬ ščini živeli, se revno vseli, pripravi na mašnikovo posvečenje, in previden z darovi sv. Duha in ves goreč za Božjo česjfc prične z Božjo pomočjo svoja velika dela kerščanskega usmi¬ ljenja. Perva skerb mu je, tolmačev si dobiti, da bi mogel z zamorci, ki so bili iz vseh vetrov in jezikov skup stepeni, občevati. Potem preskerbi opazovalcev, ki so mu takoj o prihodu kake ladije z zamorci sporočili. Kolikorkrat kako tako sporočilo prejme, veselja se mu oči bliskajo, njegovo bledo in vpadeno ' obličje zarudi in kleče zahvali Boga za to milost. Na to hiti na pristajališče, pozve, kakov jezik govore, poišče tolmačev in gre s prepečenimi kruhi, sladkari¬ jami, žganjem, duhanom, lemonami in z drugimi stvarmi obložen, proti obrežji, kjer stopijo iz ladij na suho. Ker so zamorci večidel mislili, da so jih zato v Ameriko odpe¬ ljali, da bi z njih kožami in maščobo ladije zamazali in opa- žili, prizadeva si na vso moč, ta strah jim odvzeti in si njih zaupanje pridobiti. Potem razdeli mnogotera okrepčila med nje in s tem si jih popolnoma nakloni. Ta krepčila je dobival pri nekem dobrem, pobožnem prijatlu po navadi z besedami: „Zopet je prišla ladija z zamorci; treba nam je terneka, da jih vjamemo.“ Storivši si zamorce nagnjene dela na to, da jih Bogu pridobi. Najprej kersti med vožnjo rojene otroke, potem obišče bolne, jih očedi, jim rane izpere in obeže, jim z lastno roko daje jesti, slehernega objame in na to na sv. kerst pripravi. Vsi sterme, ki toliko ljubezen vidijo. Na den ko zamorce na suho denejo, je on pervi pri njih. Iz la¬ dije gredoč pomalja jim roke in bolnike nosi iz ladije na svojih ramah. Vsem je na postrežbo in ne zapusti jih po¬ prej dokler jih v stanovališča ne zapelje. Največo težavo mu prizadene, dobrih tolmačev dobiti. Ne gre drugače, da jih mora plačevati in nalašč za ta posel uriti. Zato od hiše do hiše miloščine prosi in je toliko nabere, da zamore nekterim tol¬ mačem stanovitno plačo dajati, ž njo uboge podpirati in še celo 36 * 564 20. gruden: Sv. Peter Klaver. sužnje odkupovati. Za tem jame zamorce podučevati. Spremljan od tolmačev gre v njihova zagradišča ali ječe, kjer je po sto teh siromakov skup natlačenih, ki s smradom ves zrak ku- žijo. Predno se na pot poda, pred sv. Rešnjim telesom goreče pomoli, da bi zase in za zamorce pri Bogu usmiljenja iz¬ prosil. Potem vzame palico, ktere ročnik ima podobo križa, dene bronast križec okoli vrata, obesi vreči čez ramo in v njej s koretljem, štolo, prepečenim kruhom in drugimi okrep¬ čili poda se na pot. Razen tega nosi vse seboj, česar mu je potreba, da more oltar postaviti, daritev sv. maše opraviti, in bolnike na duši in na telesu poživiti. Dasiravno pa z vsem tem obložen, gre tako urnih korakov, da ga njegov tovarš ko¬ maj dohaja. Na mesto prišedši gre najprej v stanovanje bolnikov, jih z dišečo vodo umije, jim da nekoliko vina, da jih okrepča, jim deli prepečenih kruhov in sladkarij, in jih na posled s sv. zakramenti previdi, ktere so zmožni prejeti. Ne zapusti jih poprej, dokler jih vidi vse utolažene in zado¬ voljne. Od tod gre v stanovališča zdravih. Pusti jih vse na nekem velikem dvorišči skupaj priti, napravi oltar in na sredi podobo križanega Zveličarja. Moške postavi na desno, ženske na levo. Vidi med množico zamorca, ki je bil za voljo smradu ali ules drugim v preglavico , odene ga s svojim plaščem. Večkrat da plašč kakovemu bolniku, da bolj na mehkem sedi. Večkrat ga dobi vsega nesnažnega nazaj, da ga mora izpirati. Predno kerščanski poduk prične, vsakega zamorca posebej izprašuje, da izve, ali je že sv. kerst prejel. Tem, kteri so bili že kerščeni, obesi svinčeno svetinjo na vrat z imenoma Jezus in Marija, nekerščene zopet drugače zaznamova, da jih spozna. Po teh pripravah začne še le podučevati. 3. S palico v roki poklekne in nekoliko časa z gorečo pobožnostjo moli. Na to vsem skup večkrat zaporedoma pokaže, kako se morajo pokrižati. Po tem jim po tolmači razlaga poglavitne resnice sv. vere, kakor malim otrokom tako umevno, da ga najbolj topoglavi lehlco zapopadejo. Z živimi besedami jim govori o neskončni Jezusovi ljubezni, o neprecenljivem daru sv. vere in o strašnih nasledkih nevere, tako da se v vseh obude serčne želje po sv. lcerstu. Da jim moč in vtis tega zakramenta pokaže, govori jim: „Storiti morate, otroci moji! kakor kača, ki staro kožo sleče, se olevi, da zopet novo bolj svitlo obleče." Med tem podukom Klaver sredi med njimi stoji ali ves čas kleči, ko poslušalci zložno po klopeh sede, ktere jim je Klaver sam pripravil. To delo, pri kterem bi bilo moči večih misijonarjev treba, 20. gruden: Sv. Peter Klaver. 565 opravlja ne samo enkrat ali nekteribart v letu, ampak vsaki teden, večkrat den za dnevom. Kolikorkrat zamorce pripeljajo, mora ravno to delo ponavljati; a vse storja vedno z enako gorečnostjo , z enako skerbnostjo. S tem še ne zadovoljen, daje celo zamorcev, ki so jib skrive v Kartageno privaževali, poiskati, da jih podučuje in potem kersti. — Pri kerščenih mu je daljna skerb, da bi kerstno nedolžnost ohranili in pobožni kristijani postali. Njih zau¬ panja se čedalje bolj zagotoviti, da jih za uk bolj navzetne stori, nič mu ni preveč, nič pretežavno. Obiskuje jih vsaki den v njih kočah, kjer skupej prebivajo. Jih najde ža¬ lostne, tolaži jih; jih stiska pomanjkanje, podpira jih; so bolni, streže jim; noč in den se ž njimi peča. Za svoje ljube zamorce pobira miloščino, si priterguje poslednji griž- Ijej od svojih ust, in jim te darove v jerbasu prinaša. Predno pa te darove med nje razdeli, daje jim najlepše nauke, da jim ljubezen do Jezusa in stud nad grehom globoko v serce vtisne. Vse nedelje in praznike jih vodi k sv. maši, jih spoveduje in k sv. obhajilu pripravlja. Nalašč zahaja vse povsod, kjer se nadeja zamorcev najti, in berž ko zapazi, da je kdo od ker- ščanskih zapoved prestopil, daje jim primerna posvarila. ^Poglejte, govori mladim, da se na svojo mladost preveč ne zanašate. Večkrat se žito še v travmi spridi in vse cvetje ne prinaša sadu." „Pomislite, pravi starejšim, da je hiša že stara in se od dne do dne podira. Spovejte se svojih grehov in spravite z Bogom, dokler imate čas in priliko.“ Lehkomišljenim žuga: „Bog je tvoje grehe seštel, in pervi, kterega še storiš, bode morebiti tvoj poslednji." Taka sva¬ rila večidel niso bila brez sadu. Posebno je rad zahajal na mesta, kjer so rajali; kajti zamorci so strastni plesalci. Do¬ kler so se spodobno in kerščansko vedli, nič ni pregovarjal. Kakor hitro pa kako nespodobnost zapazi, priskoči z žarečim obličjem, v eni roki križ, v drugi s pokorilnim bičem, s kte- rim plesalce in igralce prepodi. Če nektere vjame, zroči jih kot hudobi odvzeti plen kakemu pobožnemu kristijanu v varstvo s poveljem, ne poprej jih izpustiti, dokler niso ubo¬ gim nekoliko miloščine dali. Nobenega ne more videti, da bi na cesti ali na ulicah s kako žensko skupaj stal. Da ga le od deleč vidijo, gredo že narazen. Posebno goreč je bil zoper pijance in preklinjevalce. Preklinjevalci morajo v kazen z jezikom zemljo lizati. Pri tem mu de nogo lehno na herbet in pravi: „Kdo si ti, nesrečnež, ki se prederzneš zoper ne¬ besa se vzdigovati in Božje veličestvo preklinjati?" Kolikoršna pa je njegova gorečnost in ostrost, da bi nered in nerodnosti 566 20. gruden: Sv. Peter Klaver. odpravil, tolikošna je njegova dobrotljivost, priserčnost in ljubeznjivost, kedar se je treba za uboge zamorce zavzeti. Varuje jib pred terdim ravnanjem zoper njihove gospodarje, ker se za-nje ali za poroka postavi ali storjeno škodo poverne. Jetnike obiskovaje otme jib veliko pred obupom. Se veža je njegova gorečnost, kedar se kakov veči praznik ali sv. postni čas približuje. Gredoč sem ter tje po mestu pripoveduje vsem, ki ga srečavajo: ^Prihodnjič se bode ta in ta praznik Gos¬ podov ali device Marije obhajal; zamorajo se odpustki za- dobiti. Ne pozabite hišo osnažiti in vest očistiti." Na den praznika je že zjutraj ob treh v spovednici, dokler ga k sv. maši pokličejo, da svoje zamorce, ubožne po mestu in otroke očitnih šol spoveduje. V postu spoveduje vsaki den v mokri, majhini jezuiški cerkvi. Naj je vročina še tako zagatna, pi¬ kanje nadležnih muh še tako zbadljivo, ali smrad zamorcev še tako nadležen, sedi vendar od jutra do večera v spovednici. Večkrat v spovednici omedli, pa vendar vse stanovitno in poterpežljivo prestaja. Po veliki noči hodi k bolnikom, is- kaje jih po hlevih, svislih in vsakoršnih kotih, da jih s sv. zakramenti previdi. 4. Kedar Klaver ne hodi po zunanjih misijonih, porablja drugi čas pri postrežbi bolnikov, ne glede na dež, vročino, mraz, daljavo pota ali vstrajnost bolezni. Nekemu ubogemu staremu zamorcu, ki je v borni koči blizu mestnega zidovja ležal, prinaša skozi 14 let vsaki - teden zalogo hrane, ki jo od hiše do hiše zanj izprosi. Ne bom na dolgo in široko popisoval, kake posebne milosti in razsvetljenja mu je Bog za tega voljo dodelil; dovolj bodi, vedeti, da so na njegovo molitev najostudniše bolezni se umikale in je celo čez smert mu bila dana oblast. Kakor čudesna pa je bila njegova molitev, še veča je bila njegova ljubezen do zamorcev. Te prevelike žertv© njegove ljubezni le nekoliko zapopasti, vedeti je treba, da imajo zamorci nek posebni nepreterpljiv pot, tudi če so zdravi. Njihova stanišča, ki so prav za prav umazane revne luknje, se malo¬ kdaj prevetrijo. Razne bolezni, posebno griža, merzlice, rakaste ugnjide, Černe, najostudniše koze se skoraj zmiraj med njimi nahajajo, k čemur velika vročina v deželi marsikaj pripo¬ more. Celo najserčniši duhovni, ki se k takim bolnikom kličejo, morajo ali od njih iti ali pa obnemagati. Pri Klaveru pa je ravno nasprotno. Te besnice polne smradu in blatnost, so nje¬ gova najljubša prebivališča, rane inulesaz nesterpljivim duhom so mu lepodišeča mazila. Njegova ljubezen je tolikošna, da ne le bolnike čedi, jim prestilja, jesti daje, jih sem ter tje pre¬ naša in v svoj čudopolni plašč povija, temuč da še celo, in to 20. gruden: Sv. Peter Klaver. 567 ne enkrat kakor Frančišek Ksav. ali sv. Katarina Sienska, am¬ pak tisočkrat svoja usta na ulesa deva. Le čudež ga zamore pri tek nečloveških delik živega ohraniti. Klaver pa tudi vse stori, da zopernost, ki jo natora pri tem čuti, z vso silo nad seboj premaga. Enkrat ima nekega zamorca spovedovati, ki je v kot veržen po vsem životu ves poln ules in gnoja. Stra- Šansk smrad puhti od njega, pogled nanj je kakor kakovega gnjilega mertvega trupla. Klaver, približevaje se mu, se nad njim zavzame in za korak od njega odstopi. V tem trenotku pa se svoje boječnosti jame sramovati. Na stran stopivši se neusmiljeno biča in sam sebi očita, da nima serca svojemu bratu služiti, ki ga je Jezus s svojo kervijo odkupil. Na to gre po kolenih do bolnika, poljubi z vso pobožnostjo nje¬ gove rane in ne ie da ga spove, ostane še potlej nekoliko časa pri njem in gre tako miren od njega, kakor bi se mu ne bilo nič posebnega pripetilo. Drug pot pride nekoliko ladij z zamorci v Kartageno, ki so bili otročjih koz vsi živi. Berž je Klaver pri njih in jih spoveduje. Njegova lju¬ bezen se zlasti pri kužnih, nalezljivih boleznih razodeva. Sko¬ raj nobeden duhovnov si ne upa blizu bolnikov iti; najserč- niši po nekterih poskušnjah znak popadajo. Edini oče Klaver se ne gane. Najnagnjusniše bolnike objema, jim rane snaži in jesti daje. Še celo po smerti jih ne zapusti. Kedar kdo umerje, objokuje ga kakor oče svoje dete, prosi miloš¬ čine, da ga spoštljivo pokopa, opravi zanj daritev sv. maše in v svojih molitvah nikedar nanj ne pozabi. Tolika ljubezen pridobi mu zaupanje teh siromakov v polni meri. Poslušajo ga kakor učenika, pokorni so mu kakor svojemu očetu in ga imajo kakor za angelja od ljubega Boga z nebes jim posla¬ nega. — Pa ne le telesne, ampak še bolj dušne rane skuša celiti. Od zagradišč ubogih sužnjev in od bolnišnic hiti vun na deželo, da v okolici sem ter tje raztrešenih zamorcev po¬ išče in pri njih misijonark Stokrat in stokrat mora čez sterme gore, sedaj na skalovje s ternjem go3to obraščeno plezati, sedaj skozi glinaste potoke in močvirje do kolen gaziti, sedaj se skozi germovje plaziti, da mu od rok in nog in z obličja kri curlja; a vse to terpljenje ga le še bolj oserči. Z apostolsko gorečnostjo oznanuje besedo Božjo, in nje¬ govi odgovori se tako globoko v serca zadirajo, da se najter- dovrafcniši omehčavajo. Nad sto in sto zamorcev kersti, ki so za kristijane veljali, pa niso bili, razdere stara in zagrizena sovraštva, loči pregrešna znanja, odpravi navadne pregrehe, in kjer se prikaže, zboljša obnašo in vedenje. Loti se celo spreobernjenja mohamedanov, kterih je vsako leto veliko v 568 20. gruden: Sv. Peter Klaver. Kartageno se pripeljalo. Išče jih na ladijah, po hišah in ulicah in jih s svojo krotkostjo, poterpežljivostjo in ljubez¬ nijo veliko pridobi. Trideset let se z največim prizanašanjem zoper terdovratnost nekega turčina bori, ki kratko in malo od keršČanstva nič noče vedeti. Oče Klaver neprenehoma zanj moli. Tu se prigodi, da gre ta človek v bližnje hribe derva sekat. Ondi vidi v spanji nebeško kraljico polno milobe in veličesti, ki muz vso resnobo govori: „Zakajtegane storiš, česar uni mož ti pravi? Zakaj se ne spreoberneš?“ Prebu¬ di viši se gre turčin pretresen domu. Pervi, ki ga sreča, je oče Klaver, ki mu, kakor po navadi, tudi sedaj prigovarja, da naj se spreoberne. Dasiravno na videz ginjen gre vendar turčin naprej brez daljnega pomisleka na spreobernjenje. Za one dobe ima nek hudodelnik obglavljen biti, in ker se nikjer kak rabelj ne najde, hočejo tega turčina k temu delu pri¬ siliti. Oče Klaver, ki hudodelnika na morišče spremlja, ravna ž njim na potu z vso mogočo ljubeznijo. Kavno ta lju¬ bezen pa ima na mohamedana največi vtis. Tudi ž njim ima Klaver največe usmiljenje. Pomoči prepečenega kruha v vino in mu ga poda, da ga okrepča, naj bi ne omedlel. Ko je obešanje pri kraji, gre turčin še tisti večer k svetemu služab¬ niku Božjemu, zročivši se mu popolnoma in se da kerstiti. 5. V Kartageni je gospodovalo mnogo in velikih pregreh. Noč in den se oče Klaver trudi jih zatreti. Na očitne terge zahajavši ima ondi žive, globoko v serce segajoče ogovore, iz tega namena, da bi ljudstvo z gnjusobo pred pregrehami in z zveliČanskim strahom pred kaznijo navdal. Igralcev poišče, da bi jih njihove pogubne navade ozdravil. Sliši nespodobne pogovore in kletvine, priteče pri tej priči ter jih z lepo, pa resnobno posvari. Grizdavosti ^ preširne in le na pol-obleke ne terpi. Take bolj ostrašiti, nosi neko podobo seboj, pred¬ stavljajočo več peklenskih pošast, ki nečimurno, posvetno hčer terpinčijo. To podobo kaže nališpanim ženskam in posreči se mu, da veliko gizdavosti odpravi in nesramne nagote pokrije. Zlasti gori zoper pregrešna znanja in nečistost. Večkrat je pri njem malo besed zadosti, da tej pregrehi udane iz peklenskih vezi reši. Nekedaj sreča Španca, ki iz mesta jezdi in ima zad na konji svojo priležnico seboj. „Kako žal mi je, mu reče poln ljubezni, kako žal mi je, da te vidim, kako si odzad od hudiča otovorjen!“ Te besede Spanca tako pretresejo, da sko¬ raj s konja pade in odšle nima poprej miru, dokler se s svojo priležnico ne poroči. — Omejeni prostor mi ne dopušča, da bi ti ljubi bralec , Klaverova čudovita dela ljubezni še na dalje popisoval. Z malo besedami reči: Vsi, ki so ga poznali, 20. gruden: Sv. Peter Klaver. 569 so mu najveše spoštovanje skazovali in ga že živega kot svetnika Šestili. Preglejmo še ob kratkem, od kod je ošo Klaver to moš dobival, da je mogel tako neutrudljivo, kakor suženj, za zamorce delati in za-nje vse darovati? Ta moč je izvirala: iz ljubezni doBoga, kijev njegovem sercu gorela in ga popolnoma povžila. Ljubezen hoče delati, stvar - jati, terpeti, hoše za stvar, za ktero se uname, umreti. Kla¬ ver naj je še toliko delal in terpel, mislil je vendar, da vse to delo in terpljenje ni niš. Troje presladkih stvari je bilo, ki so ogenj ljubezni v njem šedalje bolj unemale: Jezus kri¬ žani in pa Jezus skrit na oltarji v podobah kruha ter goreša pobožnost k preblaženi devici Mariji. Slehern den je premiš¬ ljeval Zvelišarjevo terpljenje. Da si ga je bolj živo pred oŠi postavljal, napravi si malih podobic, na kterih so bile skrivnosti iz Gospodovega terpljenja zaznamovane. Našli so jih po njegovi smerti, toda od poljubljejev in solz skoraj vse izbrisane. Vsak den, kedar ni bil zaderžan, je i-omal k veliki bridki martri, ki je na stranskem kraji v samostanu visela. In kolikorkrat misli, da ga nihše ne sliši, kliše poln ljubeznjivosti: „Oh moj za me križani Bog in šlovek, ljubim Te mošno, da, prav mošno, iz vsega serca Te ljubim!“ — Vsak petek po noši gre na skrivnem z vervijo okoli vrata, s ternjevo krono na glavi in s križem na ramah po vseh postranskih hišinih kotih, da tako rekoš Kristusa na Njegovem križevem potu posnema. — Blizu sv. Rešnjega te¬ lesa opravlja vse svoje molitve. Obiskuje je veškrat po dnevu, in v svoji poslednji bolezni, ko je niš veš obiskovati ne more, si je daje v stanico prinašati. Če po mestu gredoš kako cerkev odperto vidi, nikoli ne opusti, v njo stopiti in najsv. za¬ krament pošestiti. Vselej ga v serce boli, kedar cerkev prazno najde, ko po tergih ljudi vse mergoli. — Na daritev sv. maše se je vselej skerbno pripravljal; navadno se pred sv. mašo s solzami spovedoval. Med pripravljanjem in zahvalo ni nikoli nobene besede izpregovoril, tako je bil v pobož¬ nost vtopljen. Pri sv. maši je bil ves zamaknjen, in veliko pri njegovi daritvi prišujoših jih je bilo prešudno potolaže¬ nih. Po sv. maši se je popolnoma nezmožnega šutil, za ve¬ liko milost se zahvaliti. Vsled tega se k Mariji zateka, p rose jo, naj mu ona pomaga, Jezusu, njenemu Sinu, spodobno hvalo dati. — Pobožnost do device Marije se je že na ma¬ terinih persih navzel. Imel jo je za vodotok, po kterem nam Jezus hoše svoje milosti napeljevati. Vedno je nosil bukvice seboj, v kterih je bilo njeno življenje popisano. Navadno jo je imenoval „mater lepe ljubezni^, in pogostoma so ga sli- 570 20. gruden: Sv. Peter Klaver. žali klicati: „Oh ljuba moja mati! uči me, te rotim, uči me ljubiti Tvojega Božjega sina. Izprosi mi le iskro tiste čiste ljubezni, ktere je tvoje serce vedno do Njega gorelo, ali po¬ sodi mi svoje, da Gla vsaj vredno zamorem v se sprejeti." Molil je pogostoma sv. rožnikranc, sam jagode na motoze nabiral in jih zamorcem dajal, k tej molitvi jih spodbujevaje. — Ti studenci so bili toraj, iz kterih je oče Klaver svojo moč pri delib kerščanske ljubezni zajemal. Ta ljubezen ga je gnala iz domovine v Ameriko, ga skozi 40 let terpinčila v deželi, kjer se je bilo na videz vse zarotilo, človeku živ¬ ljenje greniti. Ta ljubezen ga je storila sužnja sužnjih, in ta ljubezen mu je ves trud , vse terpljenje, vse bridkosti tako sladila, da je čedalje po večih hrepenel. 6. Najbolj plamteči ogčnj vendar le ugasne, ako derv ne prikladaš; tudi najgorečniša ljubezen neha, ako Človek ne moli in ne premišljuje. Zato je oče Klaver neprenehoma molil; njegovo serce je bilo vedno v molitvi z Bogom skle¬ njeno. Ravnatelj jezuiškega samostana v Kartageni je imel navado roči, da nikoli ne ve, kedaj oče Klaver svojo mo¬ litev skonča, ker kolikorkrat v njegovo izbo pride, vidi ga moliti, časih prav na tihem njegova vrata odpre ter ga najde ali s krono na glavi ali z vervijo okoli vratu, in se, da ga ne moti, na tihem zopet proč poda. Le dve ali tri ure je spal, sicer vso noč v molitvi prečul. Nikoli niso mogli prav za prav zvedeti, kakove milosti mu Bog med molitvijo ska- zovati blagovoluje. Njegova globoka ponižnost je kriva, da vse zatajuje, česar bi ga moglo pred ljudmi povzdigovati.— V njegovih očeh ni bila nobena stvar tako majhina, zanič¬ ljiva in slaba, kakor on sam. Dasiravno je zarad svojih zmož¬ nosti pervih čestnih služb v svojem redu vreden, vendar noče nobene sprejeti. Njegova ponižnost ga nekloni, da vse svoje talente v teme po bolnišnicah, ječah in revnih kočah pokopa. Ni mu ga večega veselja merno tega, da na samostanskem mostovži pred durmi z ubogimi na poslednjem mestu sedi, in z žnjimi vred iz ene sklede jč. Najmanjše znamenje spo¬ štovanja ga užali; zato se visokih in bogatih vedno ogiba, in mestu ž njimi tem rajše z ubogimi peča. — S svojim te¬ lesom je ravnal, kakor s svojim največim sovražnikom. Vo¬ lova koža, slamnata štorja in skozi več let sama gola tla so bila njegova postelj, hlod njegovo podglavje. Trikrat se je po noči do kervi bičal. Na ranjenem telesu je nosil spokorno oblačilo. Razen tega je nosil dva križa iz neobtesanega lesa enega na persih, drugega na herbtu, ki sta bila polna že¬ leznih bodečin. Perste na nogah si je z zavozlanimi kitami, 20. gruden: Sv. Peter Klaver. 571 nogi pa in stegna z debelimi motozi povijal. V stanici je nosil ternjevo krono na glavi in na rokah neke žimnate ro¬ ko vice. Tako je bil ves život v vednem terpljenji, pa je kljubu tega vendar le lehko hodil in dalal, kakor drugi. Ko enkrat nevarno oboli, zapazi brat, ki mu streže, njegovo spo¬ korno srajco, in zavzemši se nad njo reče: „Pa, ljubi moj oče! kaj pa je to tukej? Kako dolgo pa naj bo osel tako vklenjen?" — „Dokler umerje," mu služabnik mirno odgo¬ vori. Da je v tolikem zatajevanji izurjen mož moral poter- pežljivost in krotkost imeti, ki je vsako poskuSnjo prebila, zapopasti je lehko. Tako so njegovo ravnanje z zamorci nek- teri sobratje grajali, njegovo gorečnost in ljubezen natolce¬ vali, ga celo zmirjali in kregali. On pak je molčal in po- terpel. Eden svetnih bratov, ki ga je moral spremljati, ga je na vse mogoče načine terpinčil, ga žalil in psoval, kakor je le vedel in znal. Oče Klaver pak je molčal, mislč si, da je to Šiba, s ktero ga Bog za voljo njegovih grehov tepe. Kekli so mu večkrat v obraz, da je nevednež. Mirno poterpi zabavljico, in reče nekterim čudečim se nad njegovo poter- pežljivostjo: „ Ali nas imajo za učene ali nevedne, malo je na tem ležeče; da smo pa pokorni in ponižni, na tem je ve¬ liko zavisno." — Toda ni mi mogoče, vse lepe čednosti po¬ pisati, ktere je oče Klaver spolnoval in z njimi pred ljudmi svetil. Skoraj 36. let je že Kartageno in vso okolico z njimi spodbadal, in jo s svojim blago vitim delovanjem v sveto mesto prestvaril. Imenovali so ga „svetnika," in ga tudi kot takega čestili. Ali Bog ge hoče Se bolj očistiti in mu Se lepSo krono pripraviti. L. 1650 jame v Ameriki kuga ljudi moriti. Klaver, akoravno ves slaboten, dela noč in den za blagor duS, streže bolnikom, moli in se pokori, da bi Božjo Šibo odvernil, dokler Se njega kuga napade in na kraj groba pripravi. Vendar pa Bog Kartagenskemu mestu na tolažbo njegovega varuha Se nekoliko časa ohrani. Zopet okreva; a k poprejšnji moči nič več ne pride. Od slabosti se zrni raj ves trese, da mu niso niti roke niti noge več za rabo. Nek zamorec ga mora oblačiti, slačiti, mu jesti dajati in ga v cerkev voditi. V se te dni se v solzah spoveduje in z dru¬ gimi vernimi sv. obhalilo prejema. V sv. obhajilu pa zo¬ pet toliko moči dobiva, da zamore druge spovedovati; tudi v bolniSnico se daje nositi, da bi, kakor je rekel, ne bil či¬ sto za nič na svetu. Kakor pa na moči vedno slabejSi pri¬ haja, tako mu Bog njegovo terpljenje množi. Stari, bolehni mož je namreč na zadnje od vseh zapuSčen in pozabljen. Nje¬ govi sobratje, kterim je kuga le v malem številu prizanesla, 572 20. gruden: Sv. Peter Klaver. morajo po svojih opravkih hoditi, in mu ne morejo streči, akoravno bi mu serčno radi. Prepuščen je surovosti nekterih zamorcev, ki ga po cele dni brez jedi in pijače puščajo. Ven¬ dar mu tudi za tega del nikoli nobena žal beseda iz ust ne uide. „Moji grehi, pravi, še veliko več zaslužijo." Poslednji čas pred smertjo ga tudi spanec popolnoma zapusti. Tako cele dni in noči neprenehoma moli. 6 . septembra 1. 1654 ga dva zamorca še enkrat v cerkev peljata. Prejemši ondi s po¬ sebno pobožnostjo najsvetejši zakrament, reče zakristanu me- mo njega gredoč: „Jez bom sedaj ta svet zapustil 5 kaj mi naročite za na uni svet?" — „Da to mesto in to hišo ljubemu Bogu priporočite". — mu zakristan odgovori. Zvečer potem ga huda merzlica strese. Na glas, da ,,svetnik umira," dero ljudje od vseh strani v njegovo izbo, in jo tako rekoč oro¬ pajo, kajti hoče vsakdo kakov spominček od njega imeti. V praznik Marijnega rojstva pade v popolno obnemoglost, do¬ kler med molitvami za umirajoče pri najsv. imenih Jezus in Marija mirno svojo dušo izdihne. Njegovo truplo je bilo z vso mogočo slovesnostjo zemlji zročeno, in Bog je je po ve¬ liko čudežih poveličal, zarad kterih so ga sv. oče papež Pij IX. 30. sept. 1. 1851 med svetnike prišteli. Obrazuje se v jezuiški halji, s palico in križevim ročnikom v rokah, zamorce poleg sebe, ki jih kerščuje. Nekteri izgledi in nauki iz njegovega življenja. Ključ, kteri ti odpira skrivnost, zakaj da so se svetniki za največe grešnike imeli, podaja ti oče Klaver z besedami: „V resnici ponižna duša se iz vseh moči k Bogu povzdiguje. Tu se uči Nje¬ govo svetost in Njegovo neskončno ljubezen do ljudi spoznavati. Vernivši se potem zopet sama k sebi, spre¬ vidi, kako neskončno dalečše za temi stoji, in s pomočjo Bož j e luči, ki jo razsvitljuje, naj de svoje lastne pr e gr e- ške, kakor se pri svitu solnčnih žarkov, ki skozi okna pre¬ del- o, po z r aku plavajočisolnčni prahovi pokažejo." Zato je o. Klaveru vse, kar je videl, v to služilo, da je sam sebe osramotoval in se v svoj nič zakopoval. Ozerši se v nebo z zvezdami obsejano, vsklikne: „Poglej lesem gori, toliko in tako krasnih stvari spolnuje Božjo voljo brez ovire; červ prahu pa, kakor jez, se jej brez nehanja zoperstavlja!" Videti pisane cvetlice na travniku, reče: ,,Joj mene nehvaležnega! po toliko vtisih z nebes ne prinašam drugega nego osat in ternje." Gre¬ doč po kalni in blatni vodi v močvirji očita sam sebi: „Tako je čista voda Božje milosti v tvojem nečistem sercu umazana." Vidi kos železa v ogenj deti, spominja se večnega ognja in si misli: „Tako se moram tudi jez v ognji čistiti, da unemu večnemu ognju ubežim." In tako se je v res¬ nici čistil v ognji najostrejše pokore, ali bolj prav, obranil je čistost svoje duše po najostrejših spokornih delih. Vseh 40 let, odkar je v redu živel, si ni ne enega radovednega pogleda dovolil. Okno v njegovi celi je bilo 21. gruden: Sv. Tomaž, apostol. 578 proti mestni luki obernjeno. Sinje morje s sto in sto ladijami, ki priha¬ jajo in odhajajo, daje prekrasen pogled, posebno kedar ladijevje proti Španski odjadra. Ali Klaver vendar skozi 40 let ne enkrat ni okna odperl, da bi ta pogled, ki je vse mesto na noge vzdignil, vžival. Nobena lepota, nobena še tako vbrana godba ga ne more oveseliti. Rane in zdiheljeji njegovih zamorcev, njih temne, mokrotne ježe so bile radost njegovim očem, godba za njegova ušesa. Nikoli ga niso videli kako cvetlico duhati, nikoli zoper smrad zamorcev se zavarovati. Ostanki kruha, ki jih je po mizi pobral in nektere pečene pozemljice (krompirji) so bile njegova navadna jed skozi 40 let, zunaj navadne južine nihče nikjer ni videl ne kosčeka jesti, ne kozarca vode piti; sadja se ni nikedar dotaknil. — To se pravi sam sebe zatajevati, svoje meso z vsemi pregrešnimi slastmi vred križati. Kdor to hoče doseči, mora pa tudi po Klaverovih pravilih svoje življenje vravnavati. Ta so bila: 1. Ako me preganjajo in hudo o meni govore, vreden sem tega, ali pa nevreden. Sem vreden, zakaj se bom čez to pritožil? Temveč se mo¬ ram poboljšati in Njega odpuščenja svojega pregreška prositi. Da pa tega ne zaslužim, veseliti se moram in Boga zahvaliti, da mi priložnost daje, iz ljubezni do Njega terpeti, sicer pa k stvari molčati. 2. Če mi sitnosti in neprijetnosti napravljajo, zakaj bi v takih zadevah ne storil, kar osel stori ? Naj hudo od njega govore ali ga tepo; on molči. Naj nanj pozabijo, mu kermo odtegnejo, naj ga puste iti, ga zaničujejo ali preoblagajo : on molči. Z malo besedami: Reci od njega kar hočeš, stori ž njim, česar ti ljubo; on ne izpregovori nobene besede, ne da nobene pritožbe slišati. Tako mora vsak pravi služabnik Božji storiti in z Davidom k Bogu reči: „Kakor žival sem bil pred Teboj !“ (Ps. 72, 23.) Molitev. Dodeli mi, o Bog, na priprošnjo sv. Petra, junaka kerščanske lju¬ bezni in zatajevanja samega sebe, da še jez bližnjega za voljo Tebe kakor sebe ljubim, z zatajevanjem pa sebe in svoje meso krotim, da Tebi dopadem in k Tebi pridem ! Amen. 21. gruden ali december. Sv. Tomaž, apostol. f '. Tomaž, tudi Didim, to je: dvojčič imenovan, je bil ud iz Galileje in uboge družine, ki se je z delom svo¬ jih rok, z ribštvom živil. L. 31. je imel milost, da ga Zveličar med Število svojih apostolov privzame. Kakor drugi apostoli, tudi on visoke učenosti ni imel, nadomestoval pa jo je s svojo dobroserčnostjo, sveto priprostostjo in gorečnostjo. 574 21. gruden: Sv. Tomaž, apostol. Ko je hotel Jezui malo dni pred svojo smertjo v Judejo iti in inertvega Lazarja v življenje obuditi , hote Ga Njegovi učenci v tem zaderžati, rekši : „ Učenik ! sedaj so judje iskali Te kamnjati, in greš zopet tje ?“ In ko jim Jezus odgovori: „Vender pojdimo k njemu!“ — tudi Tomaž svoje součence spodbode z besedami : „Pojdimo še mi, da z Njim umerjemo!" Toliko ljubezen do Jezusa je toraj že poprej razodeval, še predno je sv. Dub nad apostole prišel, daje bil z Njim pri¬ pravljen umreti. Pri zadnji večerji napove Jezus svojim apostolom, da jib bode kmalu zapustil. V njihovo tolažbo pa jim pristavi, da gre tje, naj jim v hiši svojega Očeta stanovališč pripravi. To¬ maž, ki bi bil rad za Njim šel, mu reče : „Gospod, mi ne ve¬ mo kam Ti greš, kako bi mogli pot vedeti!" Jezus mu tolaž- ljive besede odgovori: „Jez sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu kakor po Meni." Tomaž je s tem odgovorom zadovoljen, in ostane zvesto pri Jezusu do trenot- ka, ko Jezusa na Oljski gori vjamejo, kjer ga tudi on z dru¬ gimi apostoli vred zapusti. Za tega del vendar njegova lju¬ bezen do Jezusa ne ugasne. V največo žalost se vtopi za- rad smerti svojega Božjega mojstra. Ko toraj Zveličar od smerti vstane, prikaže se tudi svojim apostolom; pa Tomaža tedaj ni bilo pri njih. Ko mu poznejše apostoli, kteri so Gospoda videli, od Njegovega vstajenja pripovedujejo, noče jim verjeti, temuč pravi : „Ako ne vidim na Njegovih rokah zna¬ menj žebljev, in dem svojega persta v rane žebljev, in ne položim svoje roke v Njegovo stran, ne bom veroval." Oez osem dni so bili Njegovi učenci zopet v tisti hiši in tudi Tomaž z njimi, Jezus pride, akoravno so bile duri zakle¬ njene in stoji na sredi med njimi in reče : „Mir vam bodi !" Potlej reče Tomažu: „Vloži svoj perst semkaj, in poglej moje roke in podaj semkaj svojo roko in položi jo v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren." Tomaž, v sercu ginjen po toliki dobrotljivosti in ljubezni, ne more drugega izpregovoriti, nego da zakliče: „Moj Gospod in moj Bog!“ S tem da Tomaž lepo spričevanje, da Jezusa za tega spoznava, ki je v resnici, namreč za našega Boga in Gospoda. In Jezus mu reče: „Ker sime videl, Tomaž, vero¬ val si ; blagor jim, kteri niso videli, pa so verovali!" (Jan. 20, 24—-29.) S poslednjimi besedami pravi sv. Gregorij, smo zlasti mi zaznamovani, ki Njega, kterega v mesu nismo videli, v duhu terdno deržimo. — V obnaši sv. apostola, kakor v odgovoru, ki mu ga je Jezus dal, nahajamo za-se veliko tolažbo. Cerkveni učeniki pravijo, da njegora nevera pre- 21. gruden: Sv. Tomaž, apostol. 575 čudno uterjuje našo vero v vstajenje Kristusovo. Sv. Gregorij pravi: „Ni se po pnmerljeji zgodilo, da Tomaž ni veroval in se je Jezus svojih ran mu dal dotaknici, ampak po Božji na¬ redili. .Dvomeči učenec se je dotaknil ran na telesu svojega mojstra, ozdravivši s tem rane naše nejevere. Tomaževa ne¬ vera je naši veri več koristila, kakor vera drugih apostolov; zakaj ko je uni po dotikanji veren postal, odvzel nam je vsa¬ ki dvom in našo vero uterdii." Sv. Avguštin pa pravi: „Tomaž, ki je svet, zvest in pravičen, je vse to tako natančno zahte¬ val, ne da bi bil dvomil, temuč da bi slehern sum nejevere izključil. Saj mu je bilo dovolj, da je veroval, Njega vi¬ deti, ki ga je poznal; ali za nas je bilo potreba, da se je Njega, kterega je videl, tudi dotaknil, da, ako bi hotli reči, njegove oči so ga prevarile, ne moremo reči, njegove roke so ga ogoljufale. Videti od smerti vstalega, nad tem se leh- ko dvomi, da se ga je pa dotaknil, po tem ni nobenega dvo¬ ma več." Besede Jezusove pa: „Blagor jim, kteri niso videli in so verovali," — so tolažljive za nas, ker naša vera v Je¬ zusa, ako je živa in terdna, nam pridobiva veliko zasluženja v nebesih in večno zveličanje. 2. Sv. Tomaž odsihmal ni več dvomil, ampak le zgoli resnico je govoril v svojih pridigah, ko je rekel: „Kar smo 576 21. gruden: Sv. Tomaž, apostol. videli in slišali, Cesar smo se z lastnimi rokami dotaknili od besede življenja, to vam oznanujemo." Lehko je ajdom po¬ kazal roko, s ktero je Kristusovo rano potipal, in perste, ki jih je v Njegovo stran položil. — Od 3. stoletja sem je bilo v cerkvi ustno sporočilo, da Tomaž, potem ko so se bili apo¬ stoli križem svet razkropili, Partijanom sv. evangelije oznano- val, ki so tedaj vso Perzijo v lasti imeli in za Rimljani bili najmogočniše ljudstvo. Poleg poznejšega sporočila iz 5. stoletja je morda tudi v Kaldejo prišel, na česar se opira povedka, da je modre iz jutrove dežele na ime „sv. otroka z Betlehema" kerstil. Zopet drugi učeniki pripovedujejo, da je v Etijopiji in Indiji pridigal. Pod tema imenoma pa so kedaj vse one dežele zapopadali, ki so bile zunaj Rimskega cesarstva daleč proti jugu in vzhodu. Kakor pa od pokrajin, tako tudi od vspeha njegovega delovanja, ne kje, kedaj in kako je umeri, nič gotovega ne vemo. V novejših Časih so za¬ sledili, da je utegnil celo v Japonijo priti in je ondi muče- niške smerti za Jezusa umeri. V življenji sv. Frančiška Ksa- verijskega, ki je v Japoniji brez števila ajdov kerstil, se pri¬ poveduje, da je ta svetnik tudi grob sv. Tomaža apostola obis¬ kal, ki je bil tedaj v mestu Meliapor, kteremu se sedaj Sen- Tomaž pravi. Blizu mesta je griček, mala gora imenovan, in v tej gori neka podzemeljska jama. V to jamo je bojda sv. apostel pred preganjalci ubežal. Pri vhodu v to jamo je križ v skalo vsekan, in v znožji križa izvira studenec bi¬ stre vode, ki skoraj vsake bolezni ozdravlja. Z male gore se gre na višjo, ki je za puščavniško življenje kakor nalašč vstvarjena. Lesem se je sv. Tomaž s svojimi učenci k molitvi umikal, in tu ga je eden divjih brahmanov s sulico prebodel. Ko so Portugalci Meliapor z vojsko bili vzeli, našli so verhu gore propadlo, kamenito kapelo. Hoteli so jo v spomin na sv. apostola popraviti. Do podzidja prikopavši zadenejo na ploščo z belega marmelja, na lcteri je bil križ. Okoli tega križa je bilo z vsekanimi čerkami brati, da je Jezus, rojen iz Marije device, Bog od vekomej, in je 12 apostolov Njegovo postavo oznanovalo, da je eden teh mož z romarsko palico v roki v Maliapor prišel in ondi cerkev sezidal. Na napisu je bilo tudi njegovo ime „Tomaž,“ ter da je bil svet mož in pobožen spokornik, ki je z močjo svojih besed kralje v Koromandiji, Pandi in Malabaru in več narodov sv. po¬ stavi, ktero je oznanoval, podvergel. Ker je ta plošča s ker- vijo oškropljena, mislili so, da je sv. Tomaž na njej muče- niško smert preterpel. Položili so jo, ko kapelo dozidajo, na oltar, in ko se je pervikrat daritev sv. maše opravljala, sto- 21. gruden: Sv. Tomaž, apostol. 577 pil je vpričo vseli na ta križ kervav pot. To se je več let zaporedoma na tisti den ponavljalo, kedar so mučeniško smert sv. Tomaža obhajali. Obrazuje se s sulico sem ter tje tudi s kotno mero v roki, kot po¬ dobo dvomečega premišljajočega duha. „Jezu$ je pot, resnica in življenje". Tedaj, ko je Jezus Tomažu govoril besede: »Jez sem pot, res¬ nica in življenje," pač še Tomaž pomena teh tolažljivih, globoko- mislečih in podučnih besed ni razumel. Kedar je bil pa binkoštno ne¬ deljo sv. Duh tudi njega napolnil, razumel jih je v vsi polnosti, povsod jih oznanoval ter njih blažnost in zveličanje sam nad seboj izkusil. Sveti očetje, ti razlagovalci sv. Duha, so te besede kaj lepo in spodbudno pojas- novali. Zato naj nektera ta njihova pojasnila v spodbudo in poduk vsem bral¬ cem te knjige lesem postavim , da bi še oni zveličansko moč teh besed sami nad seboj okusili. Sv. Ciril pravi: »Treh reči je potreba, da pridemo v nebeška pre¬ bivališča: spolnovanja kreposti, prave vere, upanja po življenji. Zato tudi Gospod pravi: Jez sem pot, ker nam je postavo dal in nas z besedo in izgledom učil, svet zaničevati in sveto delati. Resnica je On, ker je naj- gotovejše vodilo naše vere in nas je Božjih resnic učil. Življenje je On, ker nam nihče življenja, ki ga upamo, ne more dati, kakor On. Nihče ne pride k Očetu, razen da hodi v ljubezni do Mene, ki sem pot, in da zvesto veruje v Mč, ki sem Resnica, in svoje zaupanje stavi na-me, ki sem večno življenje." Sv. Bernard moli: »O Gospod, po Tebi k Tebi, ki si pot resnica in življenje, pot v izgledu, resnica v obljubi, življenje v plačilu." In zopet drugod govori: »Jez sem pot, pravi Kristus, po kterem moramo hoditi, in resnica h kteri moramo priti, in življenje, v kterem moramo ostati. Jez sem pot brez zmote, resnica brez goljufije, življenje brez smerti. Jez sem pot, ki je najpriležniši, resnica, ki se ne da preklicati, življenje, ki je neskončno. Jez sem veliki in prostorni pot, mogočna in bogata resnica, zveličano, čestito življenje." Sv. Avguštin piše: »Kam hočeš iti? Jez sem pot, govori Kristus, kam hočeš iti? Jez sem resnica. Kje hočeš ostati? Jez sem življenje. Resnico in življenje hoče vsak človek. Tudi modrijani tega sveta so videli, da je življenje in resnica, a ni vsak pota našel. Tu je beseda Božja, ki je pri Očetu življenje in resnica, meso na-se vzela, in pot postala. Hodi za bo- gočlovekom, in prišel boš k Bogu." Sv. Hilarij se izrazuje: »Kristus nas ne zapelja, ker je pot, tudi nas ne moti, kajti je resnica, ne zapusti nas v smertnem strahu, ker je življenje. AkojeOn pot, potem ti drugega vod¬ nika ni treba; če je On resnica, nič krivega ne govori; če je življenje, prišel boš k Njemu po smerti." Sv. Ambrozij zdihuje: »Za Teboj gremo, o Jezus; ali da za Teboj hodimo, kliči nas, ker nihče brez Tebe gori ne more; ker Ti si pot res¬ nica in življenje. V potu je moč, v resnici vera, v življenji plačilo. Sprejmi nas, ker si pot, poterdi nas, ker si resnica, oživi nas ker si življenje!" Pa le Še kaj lepo govori sv. Bernard v neki pridigi na veliki četer- tek: »Kristus pvavi: Jez sem pot začetnikov (v popolnosti) resnica za na- predovalce, življenje popolnih. Jez sem očitna pot svetlobe, oživljajoča reB- Življenje svetnikov in svetnic božjih. IV. del, 37 578 22. gruden: Sv. Servul, berač. niča, zveličan ako življenje polno ljubeznjivosti. Jez sem pot na križi, res¬ nica v peklu, življenje v veselji vstajenja. Jez sem pot brez ternja in osata; resnica brez zvijačnosti; življenje, ki mertve oživlja. Jez sem ravni pot, popolna resnica, življenje brez mere. Jez sem pot sprave, resnica povračila, življenje večnega oblaženja. Nihče ne pride k Očetu razen po Meni; nihče ne pride k Meni, ki sem resnica in življenje, razen po Meni, ki sem pot!“ Molitev. O Jezus, Tvoji izgledi in nauki ter živa vera v Tvoje resnice naj mi bodo na priprošnjo sv. Tomaža pot k Tebi v večno življenje! Amen. 22. gruden ali december. Sv. Servul, berač, (1. 590.) dobe, ko je sv. papež Gregorij I., z priimkom Ve- liki, od 1. 590 do 604 na prestolu sv. Petra Rimsko cerkev vladal, živel je v tem mestu berač, Servul ime¬ novan. O njem ta višji pastir v neki pridigi sam to-le pri¬ poveduje : „Na pokritem potu, ki k cerkvi sv. Klemena pelja, je živel mož, Servul zvan, kterega sem jez sam in ga je ve¬ liko izmed vas poznalo. Bil je reven na časnem bogastvu, ali bogat na zasluženji. Njegovemu dolgotrajnemu telesne¬ mu terpljenju je naposled smert konec storila. Vse svoje žive dni od zibeli do groba je bil mertvuden. Kako bi terpljenje tega moža popisoval, ki ni mogel niti stati, niti se v postelji skloniti ali sedeti, niti roke k ustom nesti ali se na drugo stran oberniti 1 Njegova mati in sestra ste mu stregli. Tema je dajal mile darove, ki jih je od dobrih ljudi dobival; to pa, kar mu je čez največe potrebščine ostajalo, je veleval med druge ubožne deliti. Brati ni znal, pa vendar si je kupil sv. pismo. Ko- likorkrat se mu je kaka prilika primerila, prosil je merno- gredoče pobožne ljudi, da so mu iz sv. pisma brali. Po tem potu si je popolno znanje Božjih bukev pridobil. V svojih bolečinah in terpljenji ni nikedar nehal, Boga s hvalnimi pesmami noč in den čestiti. Ko pride čas, da bi bila nje¬ gova velika, stanovitna poterpežljivost poplačana, prešel 6 se bolečine od zunanjih udov na blagejša dela života, in ko je smert že prav blizu čutil, veli romarjem, ki jih je postrež- ljivo v svojem stanovanji prenočeval, vstati, in za srečen iz- 22. gruden: Sv. Servul, berač. 579 hod iz tega življenja psalme ž njim peti. Še umirajoč se petju pridružuje, kar je na enkrat ustavi in z veliko težavo zakliče: „Tiho bodite! ali ne slišite hvalnih pesem, ki z ne¬ bes doli donč? tf V to nebeško petje ves zamaknjen izdihne svojo dušo. Mahoma je stanica s toliko dišavo napolnjena, da so bili nazoči prečudno pokrepčani in s tolažljivim zau¬ panjem navdani, da je ločena duša šla v zveličanje. Med nazočimi je bil eden naših bratov, ki še sedaj živi, in nike- dar drugače, kakor s solzami veselja spričuje, da so se nad ono vonjavo tako dolgo radovali, dokler je bilo truplo po¬ kopano." K sklepu te povesti pristavlja sv. Gregorij opombo, da je Servulovo življenje pogubna sodba za tiste, ki terdno zdravje vživajo in z velikim premoženjem del kerščanskega usmiljenja iy3 opravljajo, ter niso zmožni, najmanjši križ prenašati. Kaj nas uči uboštvo? Uboštvo je pri nekterih delo previdnosti in izreje Božje za večno živ¬ ljenje; pri nekterih prostovoljno dobro sv. ljubezni Božje, sam sebe poni¬ ževati in zatajevati; pri nekterih kazen za storjene grehe v pretečenem življenji, in toraj vabilo ter prilika k pokori. Ubožnost je toraj za vsa¬ kega in slehernega bližen pot v nebeško kraljestvo, če eden s poterpežlji- vostjo in zadovoljnostjo, drugi v ponižnosti in krotitvi, tretji s spokornim sercem in potertim duhom, vsi pa z vero, zaupanjem in ljubeznijo za na¬ šim ubogim Zveličarjem hodijo. V resnici, prav čudež Božji je, kako tudi najubožniši živež, odejo in prenočišče najde. Uboštvo je živa, nikedar pre- nehljiva pridiga zoper napuh, ki v navadi bogastvo najeda, zoper pohlepo po nasladnostih, ki z nobeno rečjo ni zadovoljna, zoper nezmerno delalnost v pridobitvi in prideržatvi, ki se v vse vtika, vse poskuša, vsega tvega in vse svoje žile napenja. O kako Bog po ponižnem ubožcu ošabnost, vžitek in prazno modrost otrok tega sveta osramotuje! Kaj imamo pri polnih shrambah časnega bogastva, če je duša vsa prazna na Božjem bo¬ gastvu, uboga pred Bogom in Njegovimi angelji? Kaj imamo, če vse veselje in slasti tega sveta povžijemo, dušo pa pustimo lakote poginiti?. Kaj nam pomaga vse stikanje in šarenje, če pa naposled od vseh svojih trudov in skerbi nimamo kaj na Božjo vago položiti? Bogatin je v pekel pokopan, ubogega Lazarja pa angelji neso v Abrahamovo naročje. Kako bogato je torej uboštvo pred Bogom, ako se Bogu za ljubo terpi! „B 1 a g o r ub o g im v duhu, ker njih j e nebeško kraljestvo." Ubogi berač Servul, po vsem životu mertvuden, si kruha ni mogel služiti; vendar pa mu nikoli ni manjkalo. Od dobrih ljudi je celo toliko milodarov do¬ bival, da je ž njimi uboge romarje, ki so tedaj pogostoma v Rim k groboma sv. ap. Petra in Pavla na božjo pot hodili, sprejemal in jim ž njimi stregel. Ni mu bilo pa tudi za njegov obstanek tolikanj mar, kajti je bil preverjen, da ljubi Bog vedno skerbi za tiste, ki Mu služijo. — O da bi pač ubogi v denaš- njih časih, ki večkrat tako skerbno v prihodnost pogledujejo in premišljajo: Bog ve kako se mi bo še godilo ? od tega ubogega, bolnega berača se učili, kaj je treba storiti, da ljubi Bog zmiraj za nas skerbi! Servul je 37 * 580 23. gruden: Sv. Tarzila in Emilijana, devici. Bogu zvesto služil vse dni svojega življenja. S poterpežljivostjo in uda- nostjo je prenašal revščino in terpljenje, je molil in dobro delal, kjer in kakor je zamogel. Kteri pa Bogu, najboljšemu Gospodu in Očetu v nebe¬ sih, zvesto in odkritoserčno služijo, teh gotovo da ne more zapustiti. Je li slišati, da Gospod, ki ima zvestega, pridnega hlapca, zvesto dobro deklo, nebi jima potrebne hrane in plačila dal ? Ali ne bi bilo to silno krivično? Bog pa, najboljši in najpravičniši Gospod, ako Mu zvesto služiš in Nje¬ govo voljo vselej natanko spolnuješ, ne bi ti dal, česar potrebuješ? Beri v življenji sv. Pavla puščavnika, kako ga je Bog 60 let po krokarji živil, ki mu je vsak den pol hleba kruha prinesel in ko ga sv. Anton obišče, donesel mu celega, tako da je sv. Pavel iz hvaležnosti zaklical: »Glej, kako dobrotljiv je Bog! . . . kako skerbi za tiste, kteri Mu služijo!* Da, Bog skerbi za-te, Nanj se zanesi, če mu služiš, in da bi imel za tega voljo celo čudež storiti. Predober je, da bi svoje služabnike zapustil, prezvest, da ne bi svojih obljub spolnil, prepravičen, da ne bi zvestobe poplačal, premogočen in prebogat, da ne bi nam mogel dati česar potrebujemo! * Molitev. Bog, ki si sv. Servula po potu uboštva in terpljenja v stanovališča večnega zveličanja pripeljal, dodeli nam poterpežljivost v vseh naših revah in križah, da po njej ravno te česti vredni postanemo! Amen. 23. gruden ali december. Sv. Tarzila in Emilijana, devici. (V 5. stoletji.) K. papež Gregorij Veliki je v neki pridigi, ki jo je v Rimu imel, prigodbe iz življenja tek devic tako-le pra¬ vil : „Moj oče so imeli tri sestre, ki so bile Bogu po¬ svečene device. Imenovale so se Tarzila, Gordijana pa Emili¬ jana. Vse tri so, od enake gorečnosti navdušene, ob v enem času Bogu obljubo storile, v deviškem stanu živeti. Živele so skup v eni hiši, kakor v kakem samostanu. Po tem iz¬ branem stanu je bila pri Tarzili in Emilijani ljubezen do Boga od dne do dne priserčniša. Le še s telesom ste pre¬ bivale na zemlji, njuna duša pa je bila skoraj v enomer v premišljevanje večnih resnic zamaknjena. Ravno nasprotno se je pri Gordijani godilo. Njeno serce jame v ljubezni do Boga omerzovati in se k dopadenju do posvetnosti nagibati. Večkrat Tarzila proti sestri Emilijani zdihuje: „Vidim, da najina sestra nebo stanovitna ostala; kajti zapazujem, da se rada z zunajnostmi raztresa, in svojega serca premalo varuje, 28. gruden: Sv. Tarzila in Emilijana, devici. 581 da bi obljubo spolnovala.“ Obe sestri si prizadevate in jej sleherni den prigovarjate, da bi jo od raztresenosti in lehko- mišljenosti uderževale in k gorečnosti, kakorŠno stan zahteva, spodbadale. Gordijana, kedar jej sestri prigovarjate, hlini veliko resnobo, ki pa tisto uro zopet zgine, ko se v poprej¬ šnjo lehkomišljenost poda. Speča se s posvetno mislečimi dekleti, in tako jej čedalje večo preglavico prizadeva, pečati se s tema, ki ste svetu dale slovo. Neko noč se moji teti Tarzili, ki je v stanovitni molitvi, v ostrem zatajevanji, v neomadežani čistosti, v gorečnosti in svetosti življenja, svojo sestro prekosila, kakor sama pripoveduje, v neki prikazni njenih preddedov brat, sv. Feliks, ki je bil škof Eimske cer¬ kve, d4 videti, in pokazavši jej stanovališča večnega veličestva reče jej : »Pojdi, vzemem te v ta stanovališča !“ Kmalu nato jo merzlica strese, ki z bližnjo, smertno nevarnostjo žuga. Po navadni šegi, da se pri umirajočih, zlasti če so imenit¬ nega stanu, veliko ljudi shaja, njihove sorodnike tolažiti, stoje možje in žene okoli Tarziline smertne postelje, med kte- rimi so bili tudi moja mati. Na enkrat Tarzila oči odpre, ozerši se kvišku. Tu vidi od ondod Jezusa priti, postane silno nemirna ter okoli stoječim zakliče: „Nazaj stopite, nazaj, Jezus gre!" S terdo vpertim pogledom v svojega Zveličarja sklene. Mesto je bilo z najprijetnišo dišavo napolnjeno, v dokaz, da je bil Oni nazoč, ki je izvir vse ljubeznjivosti. Ko truplo, kakor je bila šega, umivajo, najdejo na kolenih in laktih žulje, velike in terde, kakor kameline. Prihajali so od njene stanovitne molitve, v kteri je pred Bogom na kolenih ležala. Tako je mertvo meso kazalo sledi tega, s čemur se je bil duh v življenji vedno pečal. — Tarzila je kratko pred godom Gospodovega rojstva umerla. Malo dni po tem prazniku se prikaže po noči svoji sestri Emilijani, rekoč : „Pridi, da, ker sem bila ob godu Gospodovega rojstva od tebe ločena, moreve praznik Njegovega razglašenja sku¬ paj obhajati !“ Emilijana, v skerbeh za voljo sestre Gordi- jane jej odgovori: „Če sama k tebi pridem, komu naj našo Gordijano oddam ?“ Tarzilini obraz se zmrači, in reče jej: r Pridi ti, zakaj naša sestra Gordijana je last posvetnih otrok." Kmalu po tej prikazni se Emilijana bolno čuti. Bolezen prihaja hujša in hujša in še pred praznikom svetih treh kra¬ ljev umerje. Gordijana sesternega varstva oprostena, d& se od dne do dne od posvetnih misli bolj gospodovati, zaničuje strah Božji, ni jej mar niti za čast niti za sramoto, prelomi svojo obljubo in se zaroči z najemnikom njenih posestev." Sv. Gregorij, to povedavši, nadaljuje v svoji pridigi, re- 582 23. gruden: Sv. Tarzila in Emilijana, devici. koč: „Glej vse tri so se s pervega z enako gorečnostjo k Bogu obernile; a niso vse tri v enaki gorečnosti stanovitne ostale ; ker kakor pravi Gospod je veliko poklicanih, pa malo izvoljenih. To prigodbo sem vam povedal, da si kteri, ki se je k dobremu obernil, sam sebi moči k dobremu ne pripisuje ali na svoje moči ne zaupa. Vsak pač morda ve, kaj je danes; kaj pa jutri bode, tega ne ve nihče. Nihče se toraj nad dobrim ne veseli, kakor da bi si bil tega že gotov; dokler v tem slabem mesu popotuje, konca ne ve.“ Kako se zapeljivci spoznajo. Pervo in gotovo znamenje, da je kdo zapeljivec, ki na pogubo tvoje duše preži, nam pove Kristus v sv. evangelji, rekoč: „P o njih sadu jih bote spoznali, se li bere grozdje s ternja, ali smokve (fige) z osata? (Mat. 7, 16.) Ako toraj vidite, da kdo hudobna dela doprinaša, da mu je za kerščanske dolžnosti malo mar, daje gotovim pre¬ greham udan, da svojim očem in rokam več dovoljuje, kakor Božje zapo¬ vedi in spoštljivost pripuščajo; ako ga slišite, da mu čistost ni več sveta, da so grehi zoper njo le človeške slabosti, da cerkve in njenih služab¬ nikov ne le ne posluša, temuč jih gerdo natolcuje, obrekuje in zaničuje; ako greh in grešnike izgovarja, hudobije brani in jim lepa imena daje, potem vedite, da je zapeljivec, gerd lažnik in goljuf, ter satanov namest¬ nik, ki bi vas rad z besedo in izgledom v pekel potegnil. Gorje vam, ako ga poslušate! Zgodilo se vam bo, kakor Gordijani, ki se je tem bolj v posvetnost pogrezovala, čem bolj se je z nesramnimi posvetnjaki pečala, in jo je duh Božji tem bolj zapuščal, čem bolj seje nje posvetni prijemal, dokler je svoji obljubi celo nezvesta postala. Drugo znamenje zapeljivcev se posnema iz kraja, kjer se navadno nahajajo. Obnašajo se po volčje. Volk, kedar hoče ovco ugrabiti, ne gre med čedo, kjer bi bil v nevarnosti, da bi ga pastir ne potolkel, ampak v kakem skrivnem kotu na-njo preži. Ravno tako si zapeljivci ne upajo v take kraje, kjer te pastirji, to je: tvoji stariši in drugi pošteni in pobožni ljudje varujejo; marveč te skrivč zalezujejo. Kakov zmenjeni sprehod, ali kako skrivno obiskanje, kedar očeta ali matere ni doma, mora poprej za¬ peljevanju pot pripravljati. Se jim to posreči, kmalu je tudi tvoja duša ugrabljena. Ko hočeta nesramna starca Suzano zapeljati, skrijeta se tiho na vert, in videti jo samo, planeta iz skrivališča čez-njo. Ko hoče Pu- tifarjeva žena egiptovskega Jožefa v zanjke vjeti, razodene mu svoje ne¬ sramne misli in želje, ne vpričo svojega moža in drugih hišinih ljudi, ampak kedar ga samega zasači. Ako toraj zapazite, da vas kdo po samotnih kra¬ jih zalezuje, vas hoče iz poštene tovaršije na stran zavleči, z vami skrivne pogovore imeti, se po kakih skrivnih kotih z vami pečati, bodi vam njegova prijaznost vselej na sumu, kajti skrivni kraji in skrivno pečanje z drugim spolom so duši vselej nevarni, večidel grobovi nedolžnosti. To svarjenje ne velja le dekletom ampak tudi mladeničem, ker tudi den danes se Putifarc po svetu ne manjka; velja celo zakonskim, zakaj tudi pri nas nahajajo Jezabele, ki hočejo pobožnega Jehua s svojim lepo- tičjem na-se navezati. 24. gruden: Adam pa Eva. 583 Poslednje znamenje zapeljivcev se spoznava na času, ob kterem se navadno videti dajajo. Zapeljivci, ki so otroci teme, izvolijo si tak čas, v kterem svoje nesramne namere najlagljej prikrijejo. „Slehern namreč, pravi Kristus, kteri hudo dela, sovraži luč, in ne pride k luči, da niso svarjena njegova d e 1 a.“ (Jan. 3, 20.) Oni so, kakor tatje, ki za svoje tatvine večidel ponočne ure volijo. Tako tudi zapeljivci navadno po noči hodijo, ker tudi oni so tatje. Če ne kradejo denarja in blaga, kradejo pa Bogu neumerjoče duše. Če prav tema njihove hudobije Božjim očem ne prikrije, prikrije jo vsaj pred ljudmi. Hoče kakov potepin osebo, ki ga je v serce ranila, polagoma do padca pripraviti, noč se mu za to najpripravniša dozdeva. Kakor hitro se stemni, po- terka se lehko na duri ali na okno, da nihče ne vidi. Po več ur se imajo lehko spodtakljivi pogovori in nespodobno nesramno obnašanje, kakor da bi tudi Vsevedoči nad nami v temi nesramnost in razujzdanost ne videl in jih enkrat po svoji pravičnosti ne kaznoval. Varuj se toraj ponoč¬ njakov, če ti je mar za tvojo deviško čest in za zveličanje tvoje duše! Nikar ne misli, to ali uno spodtakljivo govorjenje, ta ali uni kraj, ta in ta čas za-te nima nič nevarnosti. Po govorjenji se spoznavaš, po tovaršijah predavaš; noč pa ima svojo moč. Ravno ondi, kjer se najbolj varnega misliš, si lehko v največi nevarnosti. Lehkomišljenost jih je že veliko pogubila, ker so dobre sovete in svarila zametavali po izgledu nesrečne Gordijane. Ne ravnaj se po izgledu tistih mladih ljudi, ki svarjenja svo¬ jih starišev, opominovanja pridigarjev in spovednikov ne poslušajo; nas¬ proti pa zapeljivemu vabljenju prekanjenih prilizovalcev, sladkim besedam nesramnih zapeljivcev ušesa nastavljajo, ker se tako govorjenje s človeko¬ vimi hudimi strastmi zlaga in tako padejo v zanjke ter se pogube. Za¬ pomni si, mladina! ne tisti, kise mi prilizuje, vse moje dejanje in nehanje poterjuje, me hvali in izgovarja, ampak tisti je moj resnični prijatelj, ki mi vselej odkritoserčno, po pravici pove in svoj svarilni glas po¬ vzdigne, kedar me hočejo strasti k hudemu za seboj potegniti, ki me graja, kedar se pregrešim, kajti iz tega vidim, da mu je skerb za zveličanje moje duše! Molitev. Dobrotljivi Zveličar, dodeli mi milost, da si Tvoje besede: „čujte in molite“ globoko v serce vtisnem in jih nikedar ne pozabim ter jih tudi vselej in povsod v dejanji spolnujem! Amen. 24. gruden ali december. Naši pervi stariši Adam pa Eva. fršMv. katoliška cerkev ne obhaja brez velikega pomena spomina naših fpervih starišev pred dnevom Kristusovega rojstva. — Adam pa Eva sta greh na svet prinesla; Kristus, drugi Adam, ga je zopet od¬ vzel. Adam je začetnik po grehu popačenega človeškega rodu; Kri¬ stus, drugi Adam, je začetnik v njegovi kervi očiščenega in posvečenega človeka, Adam pa Eva sta nam po grehu nebesa zaklenila; Kristus je je zopet odperl. Adam je zasejal seme smerti v neumerljivo telo; Kristus 584 24. gruden: Adam pa Eva. pa je po svojem vstajenji zasadil kal večnega življenja vumerljiva trupla. Od posvetnega očeta in posvetne matere se je smert spočela, od Božjega Sinu neomadežane device življenje se rodilo. Adam pa Kristus sta toraj po pravici skup postavljena. Vsi ljudje, od Adama do poslednje rojenega deteta, le od Kristusa zveličanje prejmejo. Beri sedaj zgodbo pervih dveh človekov, kakor jo Mojzes, od Bož¬ jega duha razsvetljen v najstarejši knjigi sveta pripoveduje: 1. Ko je bil Bog nebo in zemljo vstvaril, reče: „Na- redimo človeka po svoji podobi in podobnosti, in naj gospoduje čez ribe v morji in ptice pod nebom, in čez zverine in vso zemljo, in čez vso laznino, ki se giblje po zemlji." Ke- dar je svet stvaril, rekel je: „Bodi,“ in vse se je zgodilo. Ko je pa človeka stvaril, posavetoval se je tako rekoč tro- jedini Bog, (zakaj „ naredimo" kaže vse tri Božje osebe) sam seboj, kako bi mojstersko delo svojega stvarjenja nare¬ dil. Naredil je toraj Gospod Bog človeka iz ila zemlje, Ada¬ ma (iz rudeče persti) ali „zemljana" imenovanega. Ta iz persti narejena podoba pa je bila že mertva in brez gibanja, ni imela že duže. Sedaj vdihne Bog mertvemu truplu v nje¬ govo obličje duha življenja, neumerljivo dužo, jin bil je člo¬ vek živa stvar. Pervi človek je po Božji podobi in podob¬ nosti stvarjen, in ta podobo je popolnoma v njegovo dužo vtisnjena. Neumerljiva človekova duža je podoba Božja po umu in prosti volji, zlasti pa po pravičnosti in svetosti. Bog po natori nima sebi enakega, naža duža ne. V Bogu so tri osebe; naža duža ima troje različnih zmočnost, spomin, spo¬ znanje, voljo. Bog je zgoli duh; naža duža tudi. Bog je ve¬ čen; naža duža neumerljiva. Bog je prostj, naža duža tudi. Bog je vsepričujoč; naža duža je po vseh delih telesa. Bog je pravičen, resničen, svet, dobrotljiv in usmiljen; taka je bila Adamova duža pred padcem, in tudi naža duža nosi ob¬ čutek resnice, pravičnosti, svetosti, dobrotljivosti in usmilje¬ nosti v sebi. Bog je najbolj popolnoma bitje; človek je naj¬ bolj popolnoma, vidna stvar. Bog ni od nobenega zavisen; človek edino le od Boga. Bog je Gospod nebes in zemlje; človek kralj vsega tega, kar ga obdaja. Vse se povračuje na človeka, človek pa na Boga. Tako nosi človek Božjo podobo na svoji duži. Glej, koliko vrednost, koliko plemenitost je Bog tvoji duži dodelil! 2. Ko je bil Bog pervega človeka vstvaril, postavil ga je v raj ali paradiž, nebežko lep vert veselja, poln mnogega drevja in žlahnega sadu, in reka je tekla iz dežele Edena, daje vert močila, in od tod seje razdelila v žtiri velike reke. 24. gruden: Adam pa Eva. 585 Od teh. čveterih rek v raji ste nam le dve poslednji Evfrat in Tiger Se znani na sedanjem poverSji zemlje. Rek Tison in Giihon pa ni nikjer več najti, ker je bilo obličje zemlje po vesoljnem potopu mnogo spremenjeno. Postavil pa je Bog Adama v vert veselja, da bi ga obdeloval in varo¬ val. Toraj je bil človek že v pervotnem, nedolžnem stanu za delo stvarjen, kakor ptice za letanje, toda ne v potu obraza, ampak lehko in z veseljem. Zato se člo¬ vek dela ne sme nikoli braniti ali celo sramovati! marveč pravi apostol, da, kdor ne dela, naj tudi ne jč. Tudi je Bog živali in ptice pred Adama peljal, da bi videl, kako jih bo imenoval, zakaj, kakor je Adam sleherno žival ime¬ noval, tako jej je bilo ime; ker človek je imel njihov go¬ spod in kralj biti, morale so mu biti pokorne. Iz tega se vidi, da je Bog sam človeku dar jezika dodelil, da naj ga toraj vsigdar le v Božjo čest, ne pa v pregreSne marnje obrača. Bil je pa Se Adam edini človek na zemlji; ni ga imel nobenega, s kterim bi se mogel razgovarjati, ter ž njim svoje veselje in svojo srečo deliti. Vse živali je videl spa- rane, sebi pa nič podobnega, nobene pomočnice. Zato reče Bog: „ človeku ni dobro samemu biti; naredimo mu pomoč¬ nico, njemu podobno." Gospod. Bog je toraj Adamu poslal terdo spanje, (po mislih nekterih sv. očakov zamaknjenje, v kterem je Adam videl, kaj se ž njim godi.) In ko je bil zaspal, mu je vzel eno od njegovih reber, in je napolnil z mesom njega mesto, ter iz rebresa naredil ženo Evo in jo peljal k Adamu. Adam, prebudivSi se reče: To je sedaj kost iz mojih kosti in meso iz mojega mesa; toraj bo imenovana možina, zakaj iz moža je vzeta. Za tega voljo bo zapustil človek svojega očeta in. svojo mater, in se deržal svoje žene, in bota dva v enem mesu. In Bog ju je blagoslovil in je rekel: „Naraščajta in množita se in polnita zemljo, in pod- verzita si jo, in gospodujta čez ribe v morji in ptice pod nebom in čez vse živali, ki se gibljejo po zemlji.“ S temi besedami je Bog skupnost zakona postavil, ter Adama pa Evo storil začetnika vsega človeškega rodu. 3. Adam pa Eva sta sedaj v raji neskončno srečna in zadovoljna živela v veselji in nedolžnosti. Obdelovala sta vert brez vsega truda in znoja sebi na kratkočasenje in ra- dovanje; njune moči niso pešale in slabile, bila sta tudi po telesu neumerljiva. Božja ljubezen je imela njuni serci popol¬ noma v lasti. Bog se je ž njima pečal, kakor oče s svojimi ljubimi otroci; živela sta srečno in veselo, kakor nedolžni otroci, brez skerbi, brez tug in terpljenja, v vednem miru. 586 24. gruden: Adam pa Eva. Poznala nista nobene žalosti, nobene bolečine, nobenega strabu. O blagor j ima v z velikanskem raji! Ali sedaj naj bi pa tudi dnevi posk usnje čez n ju prišli, da svojo zvestobo do Boga, svojega ljubega Očeta, poterdita, in ta zvestoba naj bi bila zveza, ktera naj bi Adama in ves njegov zarod na večno z Bogom zedinila. Adam je bil kralj zemlje; a ni mu bilo po¬ zabiti, da je tudi Božji služabnik, da je od Boga ves zavi- sen, in da naj Bogu, svojemu Gospodu, dolžno ičest skazuje. Za to zvestobo proti Bogu, za to podložnost pod Njim se imata perva človeka sama in prostovoljno odločiti. Zato je bilo njuni prosti volji potreba poskus nje ali zapovedi. Sredi pozemeljskega raja je rastlo dvoje memo drugih, raz¬ ličnih dreves; eno drevo življenja, drugo drevo spoznanja dobrega in hudega. Drevo življenja je imelo ime od živne moči svojega sadu. Po vžitku tega sadu sta mogla svojo moč ohraniti in nadomestiti. Bilo je podoba Boga in človeka Je¬ zusa, čigar življenje deleče meso življenje duše ohranuje in neumerljivost dodeljuje. Drugo drevo pa je bilo v to name¬ njeno, da se ž njim Adamova in Evina pokorščina in zve¬ stoba poskusi. Zato reče Bog Adamu: „Od vsega drevja po vertu jej; od drevesa spoznanja dobrega in hudega pa nikar ne jej; zakaj kteri den koli od njega ješ, boš moral umreti. “ Ta zapoved je bila gotovo lehka in pravična; toda Adam in Eva pozabita na ljubezen svojega stvarnika, kljubu žuganja: „Umreti boš moral! prelomivši to tako lehko in pravično zapoved. 4. Eva želji, drevo ogledati, ne more zoperstati; pri¬ bliža se mu. Ta trenotek porabi hudoba svoje peklenske na¬ mere, perva dva človeka in z njima vse njune potomce v pogubljenje pripraviti, izpeljati. K temu cilju in koncu se mu kača zdi najpripravniša. Na-se vzemši podobo te ži¬ vali, ki je najročniša in najgibčniša, kolikor jih je Gospod vstvaril. V podobi kače skrit spravi se nad ženo, ktere sla¬ bost in lehko vernost je dobro poznal. S hinavskim sočutjem reče Evi: „Zakaj vama je Bog zapoval, da ne bi jedla od vsega drevja v raji?“ Eva, mestu ta zapeljivi glas zaver- niti in ga še poslušati ne, da bi Bogu svojo popolno zve¬ stobo pokazala, odgovori: „Sad dreves, ki so v raji, jeva; sadu drevesa pa, ktero je v sredi raja, nama je Bog zapove¬ dal, ne jesti, in se ga ne dotakniti, da kje ne umerjava." Tako se Eva v skušnjavo poda, s čemur satan že na pol zmaga, in nič več ga ne stane težko, nesrečnico v svoje zanjke vloviti. Gre toraj z govorico dalje, rokoč: „Ne bota umerla ne; zakaj Bog ve, kteri den koli bota jedla od njega, se 24. gruden: Adam pa Eva. 587 vama bodo vajine oči odperle , in bota,, kakor bogova, in spoznala dobro in hudo." In žena vidi, da je drevo dobro za jed, in lepo očem in prijetno ga gledati. Sedaj se oglasi ne- čimurnost, izbudi se čestilakomnost, in ta porodi pozablji¬ vost na Boga in prežene Božji strah iz Evinega serca. Tako stegne roko, vzame od prepovedanega sadu, je in tudi svo¬ jemu možu d&, ki iz dopadljivosti do nje prepovedani sad okusi. Pervi greh je storjen, satan se veselja krohota, angelji pa žalujejo. Velik in v svojih nasledkih strašansk greh Adam pa Eva doprineseta. Kako lehko bi se ga bila ognila; ali kdor nevarnost ljubi, od nevarnosti pogine. Da Adam in Eva ne gresta k drevesu, da zviti kači ušes ne nastavljata, drevesa in nje¬ govega sadu ne ogledujeta, nikedar ne bi bila mogla pasti. Toda prevzetje in lehkomišljenost, svojeglavnost in napuh ju pelja v nevarnost, pozabita na Boga in Njegovo besedo, verjameta priliznjenemu glasu zapeljivca bolj, kakor besedam svojega stvarnika in — padeta. Ta njuni padec pa bil bi enak padcu angeljev, da se jih Bog ne usmili. Komaj od prepovedanega sadu okusita, že se res obema oči odpro, toda le za tega del, da vidita svojo sramoto in gerdobijo. Dosihmal sta bila Adam pa Eva naga, kakor ju je bil Bog vstvaril. Oblačilo nedolžnosti ju je zakrivalo, ter dobra in priprosta kakor otroci se svoje nagote ne sramujeta. Toda sedaj te priprosto- sti in nedolžnosti oropana, se jima oči odpro, da svojo na¬ goto vidita in se drug pred drugim silno sramujeta. Sple¬ teta si figovo listje in si naredita krila. Strah in trepet ju terpinči, in ne več vedoč, kaj delata, skrijeta se nesrečneža pred obličjem vse vidijočega in vsevedočega Boga med drevje raja. 5. Iznenadoma slišita glas Gospodov, ki je hodil ob hladu popoldne po raji. „Adam, kje si? 14 jima zadoni na ušesa. S strahom in trepetom odgovori Adam: „blišal sem tvoj glas v raji, in sem se zbal zato, ker sem nag, ter se skril.“ Bog mu reče: „Kdo ti je neki povedal, da si nag, razen ker si jedel od drevesa, od kterega sem ti jesti pre¬ povedal?" In Adam se jame izgovarjati: „Zena, ktero si mi dal v tovaršico, mi je dala od drevesa, in sem jedel." In Gospod je rekel ženi: „Zakaj si to storila?" In je odgovo¬ rila: „Kača me je zapeljala in sem jedla." Oba uboga greš¬ nika iščete izgovorov; ali kdo hoče vsevedočega Boga ogo¬ ljufati? Zadolženega zadene pravična kazen. Najprej se Bog oberne k zapeljivcu. Ta se ne sme braniti, in ker je že ob¬ sojen in k večnemu terpljenju namenjen, obsodi Bog kačo, ktere podobo je hudoba v zelo rabil. „Ker si to storila, reče 588 24. gruden: Adam pa Eva. jej Gospod, prekleta si med vsemi živalmi in zvermi na zemlji; po svojih persih se boš plazila in perst jedla vse dni svojega življenja. Sovraštvo bom naredil med teboj in med tvojim zarodomin njenim zaro¬ dom; ona ti bo glavo sterla, in ti boš nje peto zalezovala." Kačo zadene strašno prekletstvo, ki prav za prav satanu velja. S prekletstvom kaše pa Bog v svojem neskončnem usmiljenji zedini čudovito tolažbo za perva človeka. Vedela sta, da bota morala na večno umreti, ako bota od prepovedanega sadu jedla. V trepetu toraj pričakujeta smertne sodbe, ki ju ima za vselej od Boga ločiti. Toda Bog se ju usmili. Umreti morata, a ne na večno. Zato pristavi Bog k prekletstvu nad kačo za Adama in Evo tolažljive besede: „Sovraštvo bom naredil med teboj in med ženo in med tvo¬ jim in njenim zarodom; ona ti bo glavo sterla, in ti boš nje peto zalezovala." Bog je hotel reči: Prišla bo žena, ki seje tvoj strup ne bo dotaknil, ona bo tvoja sovražnica, ti pa boš njeni zopernik; ravno tako bo med njenim zarodom, nje¬ nim detetom, in med tvojim zarodom večno sovraštvo. Toda žena bo po svojem detetu ti glavo sterla, tvojo in tvojih pri- veržencev moč popolnoma vničila, ko boš sicer ti ženo za¬ lezovala, ali pri njej nič zmogla. Žena pa, ki ima priti, je Marija, brezmadežna devica in mati Sinu Božjega, našega Odrešenika, čigar prihod je bil toraj Bog že pervima člove¬ koma obljubil. 6. Ko jima ta tolažljiva obljuba še po ušesih zvoni, od¬ pre Bog svoja usta, nadaljevaje svojo sodbo, rekoč k Evi: „N amnožil bom težave tvoje nosečnosti; v bolečinah boš rodila svoje otroke, in pod oblastjo moža boš, in on bo čez te gospodo- v a L" Adamu pa reče: „K er si poslušal glas svoje žene, in si jedel od drevesa, od kterega sem ti jesti prepovedal: bodi prekleta zemlja v tvo¬ jem delu, v trudu se boš od nje živil vse dni svojega življenja. Ternjein osat ti bo rodila in zelišče polja boš jedel. V potu svojega obraza boš kruh jedel, dokler se ne poverneš v zemljo, iz ktere si vzet; zakaj prah si, in v prah se boš povernil." — Ta žalostna prigodba perve Božje sodbe veršila se je v ravno tistem vertu, kjer je bil greh storjen. Ta sodba se ima sedaj tudi spolnovati začeti. Gospod reče ter Adam in Eva, poprej tako srečna, morata raj za vselej zapustiti. Predno pa gresta v svoje žalostno pregnanstvo, naredi jima Bog suknji iz kož in ju obleče, 24. gruden: Adam pa Eva. 589 Na to zapustita prelepi vert in stopita na opustoteno zemljo, ktere stvari in življi so bili njuni sovražniki. Kerubin z go¬ rečim in Švigajočim mečem varuje pota k drevesu življenja. To so je zgodilo, kakor je Bog sam rekel, da kje Adam ne stegne svoje roke, in da ne je in živi vekomaj; kajti Adam in vsi njegovi mlajSi imajo umreti. Toda srnert ne pride precej; Adam je Se 930 let živel, in tudi Eva je dosegla ve¬ liko starost. Dal jima je Bog tako dolgo živeti, da sta svoj ve¬ liki dolg objokovala in pokorila. Ta pokora pervih člove¬ kov bila je tako polna ponižnosti in udanosti, da sta si glede na obljubljenega zveličarja Božjo milost zopet pridobila, in v njej urnerla. Adam je bil bojda na Kalvariji pokopan, na onem mestu, kjer je bil 4000 let poznejše Kristusov križ po¬ stavljen. Kristus je za Adamov in vsega njegovega zaroda grehe zadostil. Adamu je bilo rečeno: „Prah si in v prah se boS povernil.“ Kraj, kjer se je ta sodba zverSila nad Ada¬ mom, izvolil je drugi Adam, Kristus, za kraj svoje spravne smerti na križi, da je to sodbo zopet vzdignil, in mestu: „Prah si in v prah se boš spremenil“ k njemu rekel: „Zbudi se, kteri spiš, in vstani od mertvih!“ (Efež. 5, 14.) Od izvirnega greha . 1 Adam in Eva ata se za greh pokorila, toda ta greh z vsemi svo¬ jimi žalostnimi nasledki se je čez vse človeštvo razprosterl. To strahotno skrivnost nam spričuje 1) sv. pismo. „Kdoje namreč čist iz nečistega? vprašuje Job: gotovo nihče, ko bi bilo njegovo življenje tudi le en den na zemlji." (14, 4.) In kraljevi prerok David toži v svojem spokornem psalmu: „V hudobiji sem spočet, in v grehih me je spočela moja mati." (50, 7.) Sv. apostol Pavel pa piše Rimlja¬ nom : „K a k o r j e po enem človeku greh na svet prišel in po grehu smert, inje tako nad vse ljudi smert prišla, ker so vsi v njem grešili. Kakor je po pregrešenji enega nad vse ljudi obsojenje (prišlo), tako (pride) tudi po pravič¬ nosti enega nad vse ljudi opravičenj e življenja. Kakor je namreč po nepokorščini enega človeka veliko greš¬ nikov postalo; tako botudi popokorščinienega veliko opravičenih." (5, 12, 18, 19.) Izvirni greh uči 2) ustno zročilo. Tako sv. Justin, mučenec, v 2. stoletji v pogovoru s Trifonom pravi: ,,Človeški rod je z Adamom smerti zapadel"; in Irenej piše, da je „Eva s svojo nepokorščino sebi in vsemu človeškemu zarodu smert nakopala." Učeni Tertulijan piše: „IIudič je s pervega prekanil človeka, da je zapoved Božjo prelomil, ker je pa ves zarod iz njegovega semena, prišlo je tudi njegovo pogubljenje nanj." Zato je tudi sv. cerkev v več zbirališčih, zlasti pa 1. 529 v Orangi določila: „Kdor terdi, da je Adamov greh le njemu samemu, ne pa tudi njegovim mlajšim škodoval; ali pa, da je telesna smert, ki je kazen za greh, ne pa tudi greh, ki je 590 24. gruden: Adam pa Eva. smert za dušo, po enem človeku na ves človeški rod prišel, ta bode Bogu v roke padel, ker aposteljnu zopergovarja.“ — Z izvirnim grehom se 3) zlaga naša pamet. Na priliko: Kakor vladar koga svojih podložnih iz revnega stanu povzdigne nad vse druge in ga stori silno bogatega. Ta pa se v svoji nehvaležnosti zoper njega spre, in še celo punte zoper njega snuje. Vladar od te nezvestobe zvedevši ukaže ga vkleniti in čez meje svojega cesarstva pregnati — in to ne le njega, ampak vso njegovo dru¬ žino. Je li ta sodba krivična? Ravno tako smo pa tudi mi otroci nezve¬ stega in v nemilost padlega očeta Adama, ter nosimo ž njim, v njem in po njem dolg njegove hudobije, ne, da bi bili to hudobijo sami storili, temuč za tega voljo, ker smo iz njegovega zaroda. — Tej resnici priterjuje 4) poslednjič vsakdanja skušnja v nas in zunaj nas. Ni se mi treba sklicevati na spačenost sveta, ne praviti od strahovitih zlegov, ki od Boga prekleto zemljo že blizu šest tisoč let morč in tlačijo, ne kazati potokov kervi, prelite z čestilakomnosti, nevoščljivosti in maščevanja. Ne jemljem v misel na milijone nakupičenih merličev, ktere sta grom in meč v voj¬ skah pomorila, ne v pustote spremenjenih cvetečih pokrajin, ne okajenih grobelj razsutih mest, ne .zdihovanja in ječanja brez števila nesrečnih, ne toliko prelitih solz, ki delajo zemljo v prebivališče rev, ne bolnišnic, in jetnišnic, v kterih se na slehernem obrazu bolečina in terpljenje bere, iz vsakih ust oh! in gorjč ! glasi. Vso te pač dovolj spričuje, da človeška natora ni več v tistem redu, v kterem bi imela biti in v kterem jo je Bog vstvaril. Na dalje —• li ne čuti vsak sam v sebi, kako je njegov um na vse strani omejen, spomin oslabljen, volja bolj k hudemu kakor do¬ bremu nagnjena, kako se meso zoper duha, duh zoper meso vojskuje? Od kod toraj te reve in stiske? od kod ti notranji boji? Nam li ne spri- čujejo dovolj, da smo se pred Bogom vsi zadolžili — in sicer po izvir¬ nem grehu? Da — greh je človeka spridil in ga z njegove velikosti tako globoko pogreznil. Vendar Bog, ki je pravičen in usmiljen ob enem, se je propadlega človeštva usmilil. Poslal nam je že v raji pervim Starišem obljubljenega Odrešenika. Ta je po svojem včlovečenji, terpljenji in smerti na križi za greh zadostil, smert premagal, sodbo pogubljenja odvzel. Vsi, ki so v stari zavezi vanj, kot obljubljenega Odrešenika verovali in Božje zapovedi spolnovali, bili so rešeni, in vsi, ki v prišlega verujejo, sv. kerst prejmejo, zapovedi spolnujejo in sv. zakramente prejemajo, bodo rešeni in zveličani. Jezus Kristus je zopet vse poravnal. Veseli se toraj, keršanska duša, danes pred praznikom blagodarnega rojstva Božjega Zveličarja nad neizrekljivo milostjo in dobroto Božjo, ktera se je prikazala v Kristusu Jezusu; priserčno se zahvali Bogu za Zveličarjevo rojstvo, in prosi Ga, da Njegovo neskončno zasluženje nad tvojo ubogo dušo ne bi bilo zgubljeno. Molitev. O Bog, ki si zgoli ljubezen, jez molim Tvojo pravičnost in blago¬ slovim Tvoje usmiljenje, ki si jo v kazni in spravi izvirnega greha po¬ kazal. Zahvaljujem se Ti iz vsega serca za obljubo in poslanstvo Odre¬ šenika. Daj mi le milost, da se Njegovega zasluženja prav posluževaje večnega zveličanja deležnega storim! Amen. 25. gruden : God rojstva Jezusa Kristusa. 591 25. gruden ali december. God blagodarnega rojstva našega ljubega Gospoda ličarja Jezusa Kristusa. je že 4000 let ves človeški rod težila. Ali to strašno kletev, ki jo je pravičnost izrekla, spremljevala je skozi vsa stoletja usmiljenost z obljubo, da pride enkrat odrešenik, ki bode to kletev od Adamovega zaroda zopet odvzel. Po dolgem in željnem pričakovanji, ko so ljudje pogubne nasledke in vso velikost Adamovega greta in zadolženja sami nad seboj poskusili, in globoke rane, ki so si jih po svojih hudobijah zadali, spoznali, pa jih ne mogli ozdraviti, potem še le se je obljuba spolnila. Klic po odrešenji je šel od vseh pokrajin od zemlje do nebes, in glej! nebesa se odprč in oblaki de- veno enaki večni Sin na užaljeno zemljo, ter postane po moči sv. Duha človek v Marijinem deviškem in neomadeŽa- nem telesu. Le Marija, blagoslovljena med vsemi ženami, ki je Odrešenika sveta pod svojim sercem nosila, le sv. Jožef, kteremu je angelj razodel, le pobožna zakonska Caharija in Elizabeta, kterima je Marija pri obiskanji povedala, vedeli so za veselo in čudopolno skrivnost včlovečenja Božjega zve¬ ličarja. V judovskih svetih knjigah pa je bilo že zdavnej pisano, da bo obljubljeni Mesija, ali Gospodov Maziljenec, prišel, kedar bo kraljeva palica od Judovega rodu odvzeta in se izteko Danielovi letni tedni. Lehko se je v teh knjigah bralo, da bode Betlehem v deželi Juda presrečni kraj Nje¬ govega prihoda. Celo ajdje so slutili to skrivnost in govorili od kralja, ki ima iz Judeje priti. Skoraj devet mesecev je bilo preteklo, kar časa je Marija Božje dete pod sercem no¬ sila, ko rimski cesar Avgust, kteremu je bila tudi Judovska dežela podložna, dd povelje, da se morajo vsi njegovi pod¬ ložni na odločenih krajih, po rodovinah in družinah, dati popisati, da bi število prebivalcev po svojih pokrajinah spo¬ znal. To popisovanje se je tudi v Judeji godilo, in sicer po rodovih in rodovinah. Zato se je moral vsaki tje iti popi¬ sat, kjer je bil rojstni kraj njegove rodovine. Marija in Jo¬ žef sta bila iz kraljeve hiše Davidove, in za tega del morata iti v Betlehem, ker je bil ondi rojstni kraj kraljeve Davi¬ dove rodovine. Pot je bil težaven, ker zima se je bližala in v, ki jo je neskončno sveti in pravični Bog nad ,mom in vsemi njegovimi mlajšimi v raji govoril, žijo Pravičnega. Iz naročja večnegn Očeta pride Njegov bist- 592 25. gruden: God rojstva Jezusa Kristusa. Betlehem več dni hoda od Nazareta. Vendar Jožef stori vse, kar mu skerb in ljubezen za mater Zveličarjevo navdihne, jej težave tega pota polajŠati. Ustno izročilo pripoveduje, da je Jožef po Šegi jutrovih krajev osla za ujzdo peljal, Marija pa ga je jezdila, in ob sedlu sta imela v pletenici nekoliko brašna za na pot. V eni roki ujzdo, v drugi palico pride Jožef z Marijo čez pet dni v Betlehem. 2. To mesto, za voljo svoje lege v najrodovitniši pokrajini dežele „Evfrata," to je: »rodovitna" imenovano, bilo je rojstni kraj kralja in preroka Davida, za tega del tudi Davidovo mesto zvano. Tu je pasel ovce svojega očeta, tu ga je Sa¬ muel kralja mazilil, tu si je tudi grad sezidal, ki je pa tedaj, ko sta Jožef in Marija tje prišla, že ves v razvalinah ležal. Popotniki so sem ter tje v njem prenočevali, in pa pastirji pri nezgodnem vremenu svoje čede vanj vganjali. V mestu, ki je tedaj kakih tisoč prebivalcev štelo, so bile že vse hiše in prenočišča s ptujci napolnjene. Solnce je že zašlo in večer se bližal. Kjer koli Jožef na vrata poterka in prenočišča prosi, odpravijo ga naprej. Nihče noče ženske sprejeti, ki je blizu poroda, da ne bi imel v hiši nadležnost. Odpravili so ju pa tudi zato, ker njuna oprava ni razodevala bogastva. Tako se je že sedaj spolnovalo, česar sv. Janez v začetku svojega evangelija pravi: „P r i š e 1 j e v svojo lastnino, panjegoviganiso sprejeli." Jožef bi bil z najmanjšim kotičkom za ljubo vzel; ali kaj hoče z materjo Gospodovo? Tu se domisli na propadli Davidov grad zunaj mesta. Ondi je bil hlev iz skale izsekan. Tje gre Jožef z Marijo, ker poslednji čas je, da kje kakovo, če še tako slabo ležišče za Marijo najde. Bilo je o polnoči, ko v tem hlevu v svetem zamaknjenji brez kakih bolečin ali kake pomoči (svoje Božje dete na svet porodi. Visoko oblagodarjena Katarina Emerih o tej veseli skrivnosti Kristusovega rojstva pravi, da je Ma¬ rija v nadzemeljskem zamaknjenji od nebeške svetlobe in od angeljev obdana Božje dete porodila. Kdo bi mogel zveličan- sko radost in sočutje popisati, ki je Marija občutila, stvar¬ nika sveta v svojem naročji videti, ki je iz ljubezni do nas mal otrok postal, in ki ga sedaj v plenice povije in v jasli položi? Tudi sveti Jožef je preblago dete po besedah sv. Bernarda jemal v svoje naročje, objemaje Je s priserčno lju- beznjivostjo. Angelji so prišli z nebes svojega Boga in kralja molit, ter s hvalnimi pesmami Njegovo čest prepevat. In nekoliko izmed njih se jih potem zopet dvigne v višave tje nad tiho dolino, kjer ubogi pastirji pri svojih čedah čujejo. In glejl eden teh angeljev stoji pri njih, svetloba Božja jih God rojstva Jezusa Kristusa. 593 obsveti in so v silnem strahu. Angelj pa jim reče: „Ne bojte se; zakaj, glejte! oznanujem veliko ve¬ selje, ktero bo vsemu ljudstvu; ker danesvam je rojen Zveličar, kteri je Kristus Gospod, v mestu Davidovem. In to vam bodi znamenje: Našli bote dete, v plenice povito in v jaslih položeno. In zdajci jih jebilopri angelju mno- žica nebeške vojske, kteri so Boga hvalili in rekli: Cest Bogu na visokosti, in mir na zemlji ljudem prave volje!“ (Luk, 2, 9—14.) Tako se je hotel Sin Božji ubogim, ponižnim in priprostim pastirjem najprej razodeti, prevzetne in napuhnjene modrijane tega sveta pa je zaver- gel, s tem pokazavši, kako ljubi so mu ubožni v duhu, pri- prosti in iz serca ponižni. 3. Ko angelji od pastirjev v nebesa odidejo, njihove ve¬ sele pesmi potihnejo in se pastirji od svoje plahote oserčijo, reko med^seboj :„Pojdimo doBetlehema, inpoglej- motoreč, ktera se je zgodila, ki nam joje Gospod na znanje dal. In so hitč prišli, in našli Marijo in Jožefa, in dete v jasli polo- Ženo. a Vera jih uči, da je to ubogo dete v plenicah Oni, čigar sedež so nebesa in zemlja podnožje njegovih nog, kte- Življftnj« svntnibov in svetni« božjih. IV. dol. 38 594 25. gruden: God rojstva Jezusa Kristusa. rega preroki „čudesnega, svetega, Boga" imenujejo. Zato po¬ kleknejo pred dete, da je Šeste in molijo, ter Mu svoje da¬ rove — sadja, medu in mleka, ali vsaj gotovo svoja serca, kot Božjemu detetu naj ljubez nji viši dar — poklonijo. Ovese- livši se nad. pogledom Božjega deteta vernejo se pa¬ stirji zopet k svojim Sedam, ter č e s t e in hva¬ lijo Boga za vse, kar so slišali in videli, ka¬ kor jim je bilo povedano. Vsi kteri so slišali, so se čudili temu, kar so jim pastirji pravili. Marija pa je obranila vse te besede, in premiš¬ ljevala v svojem sercu." (Luk. 2, 16—21.) — Sv. ka¬ toliška cerkev obhaja v spomin na blagodarno Gospodovo rojstvo vsako leto 25. decembra, božični praznik. Sveti večer se imenuje oni delapust, ker je po rojstvu Sinu Bož- jega posvečen. Ta den opravlja vsak mašnik tri sv. maše v spomin trojnega Kristusovega rojstva. Perva sv. maša o pol¬ noči pomenja rojstvo Kristusovo po mesu od device Marije; druga ob jutranji zori pomenja Zveličarjevo rojstvo v sercu pravičnih, in tretja pri belem dnevu pomenja Njegovo večno rojstvo od Boga Očeta. Ako ti je le mogoče, bodi z gorečo pobožnostjo pri vseh teh sv. mašah; moli z angelji v najglo- bokejši ponižnosti Sinu Božjega v Očetovem naročji, moli Ga s pastirji v revnih jaslih, in pripravi mu s serčnim ke¬ sanjem nad svojimi grehi in z gorečo ljubeznijo v svojem sercu vredno stanovališče! Kako Jezus že v jaslicah zatira troje naših najhujših sovražnikov. Sv. Janez evangelist piše v 1. listu vernim: „N e ljubite ne sveta, ne tega, karje v nje in; zakaj vse, kar j e na svetu, je poželjenje oči, in napuh življenja." (2, 15, 16.) to je: poželjivost, lakomnost in čestiželjnost. Te sovražnike naše duše zatira Jezus že pri svojem rojstvu. a) Poželjivost, to je ono napčno nagnjenje, nagonom mesa za¬ dostovati, svoje telo pregrešnim slastim darovati. Vžitek teh pregrešnih slasti pogubiti in splačati krivico, ker ljudje Božjo podobo v sebi z na- sladnostmi izbrisujejo, začne Jezus že pri prihodu na ta svet terpeti. Rodi se v hudi zimi, terda slama je njegova postelja, mleko ubožne device njegov živež. O koliko je moralo dete Jezus terpeti, česar celo najubož- nišemu otroku ne manjka! Kerščanska duša! kako moraš to ostro pokoro deteta Jezusa videti, pa mehkužno živeti? Zastonj se trudiš, po kakovem drugem potu, kakor po potu pokore, zatajevanja in odrekovanja v nebesa priti. Pot, po kterem je Jezus bodil, ni bil z rožicami postlan, ampak s križem in fcernjem nadelan. Se ve da svet po drugem potu hodi, po potu slasti in ovesaljenja. „Toda, pravi sv. Bernard, ali je Kristus, ali pa je 25. gruden: God rojstva Jezusa Kristusa. 595 svet v zmoti." Se pa li more Kristus, večna Resnica, zmotiti? Kdor bi kaj takega le mislil, Boga bi preklinjal. Ali si moreš toraj zveličanje obe¬ tati, ako v mehkužnosti, v nezmernosti, v obilnosti, v omotici mesenega oveseljenja tje v en den živiš? Te mar ne bode ubogo, jokajoče dete Jezus na svoji terdi slami pogubilo? O kroti svoje telo, berzdaj svoje pregrešne slasti, zatiraj svoje hudo nagnjenje, ne bodi suženj svojega mesa! Kri¬ stus ti pomaga premagovati, in te bo zmagovalca kronal. b) Drugi sovražnik naše duše je lakomnost, ali ljubezen do bo¬ gastva, napčne želje po premoženji. Po Božji naredbi je denar in po¬ svetno bogastvo našim rokam le zročeno, naj bi si ž njim po delih kerščan- skega usmiljenja nebesa prikupčevali. Ali koliko se jih po tej naredbi ravnd ? Večidel vsi obešajo na denar in posvetno bogastvo vse svoje serce. Le še bolj in bolj obogateti edino je njihovo prizadetje. Dobičkaželj- nost in lakomnost, gerda skopost ima njihova serca v posesti; denar in premoženje je njihov bog, ki ga molijo in kteremu svojo čest, svoj mir, svoje življenje in celo svojo dušo žertvujejo. To lakomnost, te pregrešne želje po denarji, to sramotno mamonovo hlapčevanje pogublja dete Jezus v revnem hlevu v lesenih jaslih. Sin Božji, čigar so vse krone, vsi zakladi tega sveta, hotel je v naj večem uboštvu, v kakoršnem se dete posled¬ njega berača ne porodi, rojen biti, da bi nam minljivo bogastvo tega sveta pristudil in naše serce od njega odtergal. — Ako si toraj premožen in ubogo dušo v hlevu premišljaš, pomisli, da bo ravno to ubogo dete nekedaj tvoj sodnik, ki te bo na odgovor poklical, ako svoje serce sočutju in us¬ miljenju do ubogega sobrata zapiraš. Za ubogega deteta Jezusa voljo toraj rad ubogim njihove reve polajšuj ! Ako si pa sam ubog, tolaži se z ubogim detetom v hlevu; bodi s tem zadovoljen, kar ti Bogumčrja; nidar ne godernjaj, temveč zaupaj v Gospoda , ki te nikoli ne zapusti. Ravno v ubožnem stanu najlagljej svojo dušo rešiš, ko je bogastvo mno¬ gim ona zanka, v kteri se za pekel vjamejo. c) Tretji naš sovražnik je napuh ali č e s t i ž elj n o st. Napuh je poglavitni vir naših grehov, najnevarniša bolezen naše duše. Prevzetnost, ošabnost, termoglavost, napuh, gizdavost je tisti sovražnik, kterega veliko ljudi še ne spozna, in kteri brez števila duš v večno pogubljenje pahne. Prevzetija se povsod nahaja; ona tiči v beraškem plašči, in v kraljevi opravi; šopiri se na cesarskih sedežih in v kmečkih hišah; skriva se v duhovsko obleko in stanuje celo med menihi. Ona je rodovitna mati hli¬ njenja, bahanje, domišljije, prepirljivosti,čestiželjnosti, zaničevanja bližnjega, jeze in maščevanja. Da bi toraj ta napuh in njegove nasledke pokoril, skrije Sin Božji svoje večno veličestvo, podobo hlapčevo na-se vzemši. Prikaže se v najglobokejšem ponižanji. Vun pahnjen od ljudi, je hlev njegovo stanovanje; ubogi, zaničevani pastirji se mu najprej poklanjajo. To pa stori, da bi naš napuh ponižal in nas učil, iz serca ponižnim biti. Le ponižnim, tem, ki se ponižajo in ponižati dajo, brez misli, da so po¬ nižani, je Jezus nebeško kraljestvo obljubil. Poglej, kako božje dete vse veli¬ čestvo zaničuje, kako ga pa nebeški Oče za voljo tega poniževanja povzdigne, da Mu dd ime nad vsa imena, v kterem se pripogujejo kolena vseh, teh, ki so v nebesih, na zemlji in pod zemljo. Uči se od tega otroka, otrok biti; uči se od Njega lepe čednosti ponižnosti, brez ktere v nebeško kra¬ ljestvo nikedar ne moreš priti! Pridi in verzi se k nogam. Božjega deteta in zdihuj z besedami nekega bogoslužnega moža; 38 * 596 26. gruden: Sv. Štefan, pervi mučenec. Molitev. »Pridi o Jezus! in preženi vse spotike iz svojega kraljestva, to je iz moje duše, da ti sam v njem gospoduješ, kakor se Ti spodobi. Napuh, neči¬ stost, lakomnost, nevoščljivost in še veliko drugih strasti se vojskuje z mojo dušo, kterih vsaka si hoče kak del pridobiti. Dodeli mi milost, da čujem, in se jim na vso moč upiram. Le edino Tvoj želim biti, v Tebi samemu živeti. Pridi o Jezus, razkropi moje sovražnike in gospoduj sam v meni, ki si moj kralj in moj Bog!“ Amen. 26 . gruden ali december. Sv. Štefan, pervi mučenec. 4W,čeraj smo obhajali god rojstva našega Gospoda in Zveličarja, danes pa praznujemo smert pervega služabnika, ki je za Njega voljo kri prelil. Včeraj je Kristus na svet prišel, da je slabost in umerljivost našega mesa na-se vzel; danes pa se je Štefan po smerti ločil na uni svet, da venec zmage in krono življenja prejme; včeraj je bilo telesno rojstvo Mojstra in Učenika, danes duhovno rojstvo učenca: zakaj den smerti je za pravičnega njegov rojstni den za večno življenje. v Sv. Stefan je bil dijakon kerččanske občine v Jeruzalemu, eden tistih sedmerih brezmadežnih mož, ktere so bili apostoli izvolili za vdove in sirote skerbeti in skupno cerkveno pre¬ moženje vravnavati. Bil je mlad, goreč in učen mož, poln žive vere in sv. Duha, ob enem velik čudodelnik med ljud¬ stvom, ki je Gospodu veliko spričevalcev pridobil. Vzel si je serčnost, terdovratnim judom povedati, da bo stara od Mojzesa vpeljana služba Božja nehala in se od Kristusa usta¬ novljenim zveličanskim napravam umaknila. S tem pa si jih stori zagrizene sovražnike. Za tega del zbero razne tedanje stranke med judi, kakor jih apostolsko dejanje našteva, Li- bertince, Cirence, Aleksandrijce in te iz Gilicije in Azije, da se s Štefanom v prepir spuste. Ker pa ne morejo zoperstati modrosti in duhu, ki iz njega govori, najemo m6ž, ki ter- dijo, da so ga bili slišali Mojzesa in Boga preklinjati, in tako spravijo ljudstvo, starašine in v učenike postave v nemir. Naraste jih velika množica, ki Štefana zgrabijo in pred veliki zbor peljajo, ondi najemiši krivih prič, ki pripovedu¬ jejo, da ta človek vedno zoper sveti kraj in postavo govori. In vsi, ki sed6 v svetovalstvu, gledajo v Štefana, čigar 597 26. gruden: Sv. Štefan, pervi mučenec. obraz se sveti, kakor angeljsk. Vpraša ga veliki duhoven, če je temu res tako, kakor zoper njega pričajo. Štefan pa, poln duha Božjega, jame judom z gorečimi besedami njih nespokornost, terdovratnost in nehvaležnost očitati, ktere so se od Abrahamovih časov sem zoper Boga svojih očetov in Njegovo sveto postavo zadolžili, zagovarja svojo nedolžnost, in daje večkratno spričevanje Jezusovemu imenu. Na posled sklene svoj ogovor s presunljivimi besedami: „Terdovratni in neobrezani na sercih in ušesih, vi se vedno svetemuDuhu ustavljate, kakor vaši očetje, 598 26. gruden: Sv. Štefan, pervi mučenec. tako tudi vi! Kterega prerokov niso prega¬ njali vaši očetje? In so morili nje, kteri so prerokovali prihod Pravičnega, kterega iz¬ dajalci in ubijalci ste sedaj vi bili; kte¬ ri ste postavo, prejeli po angelskih roka h, pa je niste nikedar s p o 1 n o v a 1 i. a (Dj. ap. 7, 51—53.) To slišati, togote se v svojih sercih, in z zobmi škripljejo zoper njega. Stefan pa, poln sv. Duha, se ozre v nebo in vidi Božje veličestvo in Jezusa stati na desnici Božji, ter reče: „Grlejte! vidim nebesa odperta, inSinu človekovega stati na desnici B o ž j i. “ Tu se za- dero judje z divjim krikom, zatisnejo svoja ušesa, vsi kmalu nanj planejo, ter ga pahnejo iz mesta in s kamnjem pobi¬ jejo. — Kazen kamnovanja je po judovski postavi tiste za¬ dela, kteri so Boga preklinjevali in priče same so je morale izveršiti. btefan po krivici te pregrehe obdolžen, mora to sramotno in strahotno kazen preterpeti. Prišedši na po- bijališče slečejo priče, da bi tem močnejše lučali, svoja ob¬ lačila, položivši je k nogam mladeniča, kteremu je bilo ime Savel, da je varuje. Tako kamnjajo Stefana; on pa kliče re¬ koč: „Gr ospod Jezus, sprejmi mojo dušo! 8 — in pokleknivši. z velikim glasom vpije: „Gfospod! ne p r i- števaj jim tega greha. 8 In ko je to izrekel, zaspal je v Grospodu. Tako je tekla perva kri za Jezusa. Sv. Štefan vodi ver- sto tistih brezštevilnih spričevalcev, kterih prelita kri je bila rodovito seme, iz kterega so sv. cerkvi vedno novi spo- znovalci rastli. Pervi ki je bil po moči te nedolžno prelite kervi v novega človeka spremenjen, bil je oni mladenič Pavel, k čigar nogam so pobijalci svoja oblačila položili, in kteri je tako tudi v Stefanovo smert privolil. Ta pa je oni poznejše tako goreči in veleslavni apostol sv. Pavel, steber sv. cerkve. — Truplo tega pervega sv. mučenca so pobožni možje po noči blizu Jeruzalema pokopali, kjer se je 1. 415 po pri¬ kazni nekega duhovna našlo in v Jeruzalem preneslo. Ta praznik obhaja sv. cerkev 3. avgusta. Obrazuj e se v levitovski obleki z mučeniško palmovo vejico v roki in s kameni poleg sebe. Svojim sovražnikom moramo in zamoremo odpustiti. Sv. Štefan je bil pervi, ki je šel za svojega Zveličarja na boj in v smert. Visoko ga toraj sv. cerkev česti; a ravno tako visoko česti njegovega blagoserčnega duha do sovražnikov. Med tem, ko se je nje- 599 20. gruden: Sv. Štefan, pervi mučenec. govo telo pod kameni zgrudilo, obhajala je njegova duša najslavnišo zmago. Njegove kosti so zamogli kamenjalci razdrobiti, a njegove lju¬ bezni ne premagati. Kdo ne občuduje junaka kerščanske ljubezni, ki s smertjo v sercu za svoje zdivjane sovražnike v nebesa kliče: „6 o s p od! ne prištevaj jim tega greha." Toda ni ti le občudovati, kako je sv. Štefan svojim sovražnikom odpustil, temuč tudi ti imaš svojim razžalnikom, in vsem, kteri ti kako krivico store, iz serca odpustiti. Da, kerščanska duša! to celo moraš storiti, ako hočeš zveličan biti. Moli, posti se, dajaj ubogajme, ali stori še tolikanj dobrega, če pa jezo, serd, togoto, skernobo in maščevanje zoper bližnjega v sercu paseš, pa mu ne odpustiš iz serca, zgubljen si na večno. Sovražnike ljubiti je zapoved Kristusova, in še celo za-nje moliti in jim dobro storiti nam veleva Kristus. Da svojega sovražnika čertiš, prelomiš očitno zapoved Gospodovo, in si tako dolgo sovražnik Kristusov, dokler si sovražnik svojega bližnjega. Dokler se v svojem sercu nad bližnjim jeziš, niti še kristjan nisi. Kristijan je tega svojega imena še-le tedaj v resnici vreden, ako svoje strasti, toraj tudi jezo, sovraštvo, zamerzo, maščevanje zatira, in ljubezni dd v svojem sercu gospodovati, ktera ravno je znamenje kristijana. Kako pa hočeš zveličan biti, če nisi prdv kristijan? Dokler v sovraštvu živiš, najposebniše molitve kerščanske, namreč „0 č e naša" ne moreš nikedar prav moliti; taka molitev ti ni v prid, ampak v pogubo. Koli- korkrat moliš : „In odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom," si lažnik. Celo, kar je še strahotniše, še ubijalec si; zakaj sv. Janez piše: „Vsak, kdor sovraži Bvojega brata, je ubijalec." Ali pa ubijalec zamore zveličan biti ? Zato nas pa tudi Jezus tako silno svari, da naj solnce nad našo jezo ne zajde, temuč naj pri tej priči roko k spravi podamo, da nas mahoma smert ne pograbi, in se na večno ne pogubimo. Svojim sovražnikom pa tudi zamoremo odpustiti. Radi se sicer izgovarjamo, da smo vže po natori k jezi nagnjeni, in da nam ni mogoče jeze iz serca pregnati. To je res, da marsikterega kri le prerada zavre, večkrat pri najmanjšem razžaljenji; vendar kaj da ne bi bilo mogoče, nad tem nagnjenjem gospodovati? Bog kot naš Stvarnik gotovo pozna našo natoro; ali naj bi nam potem kaj nemogočega zapovedal ? Sodnji den popelje Kristus tiste, ki so v sovraštvu umerli, pred svoje svetnike, in jim poreče: Poznate te-le ? Ali niso bili tudi ljudje, kakor vi, k jezi, k maščevanju nagnjeni? Ali jih razžaljenje, krivice, jim stor¬ jene, niso, kakor vas bolele? Ste bili morda bolj razžaljeni in hujše udelovani, kakor oni ? Ste bili kamnjani, kakor Štefan? Celo Jezus sam jim bo pokazal svoje rane rekoč: Poglejte te rane, ktere so mi moji sovražniki na križi zadali! O kolike bolečine so mi prizadele, in vendar sem s smertjo se boreč na križi za-nje molil: „0 č e, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo!" Moj izgled naj bi vas bil podučil storiti, k čemur sem vam milost pridobil. Z mojo milostjo, ktere vam nikedar nisem priderževal, bi bili zamogli maščevanje premagati, jezo v svojem sercu ukrotiti; a vi sami niste hoteli. Glej, kerščanska duša! tako bo Jezus tudi tebi govoril, ako ne odpustiš in se popolnoma ne spraviš s svojim sovražnikom, ter kakošna sodba te bo zadela ? „Hočeš toraj sodbi ubežati, pravi sv. Krizostom, bodi pripravljen, odpustiti v sercu, z ustmi in v dejanji. Te kdo sovraži, ljubi ga iz serca; ti je kdo z ustmi škodoval, odpri svoja usta in pobožno za-nj moli; te je kdo v dejanji razžalil, skazuj mu za to dobroto in dela ljubezni. Le po tem potu spolnuješ v pravem pomenu besede zapoved ljubezni do sovražnikov, 600 27. gruden: Sv. Janez, apostol in evangelist. in nič manj svojemu nasprotniku pota k spravi ne nadeluješ. O blago- darno maščevanje, ki mir prinaša bližnjemu in je Gospodu Bogu dopadljivo : Molitev sv. cerkve. Daj nam, prosimo, Gospod! posnemati, karčestimo, da se učimo tudi sovražnike ljubiti, ker tistega god obhajamo, kteri je vedel tudi za preganjalce prositi Gospoda našega Jezusa Kristusa. Amen. 27. gruden ali december. Sv. Janez, apostol in evangelist. t akor včerašnji, tako se tudi današnji praznik božičnemu godu prav lepo pridružuje. Iz ljubezni je Jezus na svet prišel; ljubezen je bilo Njegovo življenje in Njegova smert; ljubezen je vsadil v serca svojih učencev. To ljubezen je sv. Štefan s silno smertjo, sv. Janez pa v svojem dolgem zvestem življenji pokazal. 1. Sv. Janez, sin ribiča Cebedeja in Salome, rodil se je v Betzajdi na Galilejskem. Njegovi stariši, kakor sv. evangelije razodeva, bo bili dokaj premožni. Imel je brata Jakopa, s priimkom „starejši“. Pobožno izrejen hrepenel je z vsemi bogoljubnimi dušami po Mesijevem prihodu. Poslušal je naj¬ prej spokorne pridige sv. Janeza Kerstnika ob Jordanski reki. Ginjen od njegovih besed postane njegov učenec. Ko pa tudi Jezus k Janezu K. v puščavo pride, pokaže ga Ja¬ nez K. svojim učencem kot Jagnje Božje, ki grehe sveta od- jemlje. Učenec Janez gre takoj za njim in ostane do večera tistega dne pri njem; najdete se dve serci Božje in človeško, ki se po najgorečniši ljubezni za vselej zedinite. Janez se sicer še nazaj v Galilejo k ribštvu verne, pa ga kmalu potem Zveličar za apostola pokliče. Odslej zapusti očetovsko hišo, mreže in čolne ter hodi stanovitno za Jezusom, in je Njegov posebni ljubljenec, ki je za voljo svoje čistosti in vednega devištva pri zadnji večerji na Gospodovih deviških persih smel sloneti, in kteremu je Kristus na križi viseč svojo deviško mater v varstvo zročil. Kdo bi potem še dvo¬ mil, da je čistost Jezusa najljubeznjiviša čednost? Od nje je rekel, da se med lilijami pase, in kdor čistost ljubi, bo pri¬ jatelj nebeškega kralja. Njega je vzel Jezus s Petrom in Jako¬ pom za pričo svojega spreobrazenja na Taborski gori, njemu je razodel pri zadnji večerji Juda-Iškarijotovo izdajstvo ; on je bil med učenci, ki so na Oljski gori videli njegov ker- vavi pot in njegove bridkosti. On je šel za vklenjenim Moj- 27. gruden: Sv. Janez, apostol in evangelist. 601 strom v preddvor velikega duhovna Kajfa, on je bil edini med učenci, ki je Se na Kalvariji pod Učenikovem križem stal, slišal zasramovanje Njegovih križalcev in Njegove po¬ slednje besede na križi. On je bil priča čudovitih prigodb ob Kristusovi smerti, on ga je pomagal Jožefu iz Arimateje in Nikodemu s križa sneti in mertvega v Marijino naročje položiti; on edini ga je med učenci k pogrebu spremil. On je na sporočilo žen, da je Kristus od smerti vstal velikono- nočno jutro s Petrom tekel k grobu, in ga Se pretekel, da je pervi do groba pričel. Nektere dni potem je bil z drugimi 602 27. gruden: Sv. Janez, apostol in evangelist. učenci ob bregu Tiberijaškega jezera, kjer se jim Jezus pri¬ kaže. Sv. Janez ga pri tej priči spozna in Petru pove. 2. Ko gresta po Kristusovem vnebohodu in prihodu sv. Duha Peter in Janez v tempelj molit, ozdravita ondi pri vratih od rojstva hromega, kiju miloščine prosi, v Jezusovem imenu, oznanovaje ljudstvu Gospoda Jezusa. Zato ju zgra¬ bijo in pred veliki zbor pokličejo, pa kmalu zopet s tem po¬ veljem izpuste, odsihmal Jezusovega imena ne več oznanovati. Na to zahtevanje serčno odgovorita, da je treba Bogu bolj, kakor ljudem pokornim biti, in oznanujeta sveto evangelije, kakor poprej. Za tega voljo sta znovič v ječo veržena, pa po angelju iz uje rešena, drugo jutro že zopet v tempeljnu učita. Sedaj ju bičajo, ona pa se veselita, ker sta vredna spoznana, za Jezusovega imena voljo zaničevanje terpeti in ne nehata v tempeljnu in po hišah pridigati. Nekaj časa potem pošlje zbor apostolov Petra in Janeza v Samarijo, da ondi na te, ki jih je dijakon Filip kerstil, roke pokladata, nad njimi molita, in jim tako zakrament sv. birme delita, vernivši se potem opravilu nazaj v Jeruzalem. V tem mestu Janez več let ostane, in od tod zahaja v razne pokrajine, ljudstvom veselo oznanilo zveličanja prinašat. Marija je pri njem sta¬ novala. čestil in oskerboval jo je s sinovsko ljubeznijo in jo tudi seboj v Efez vzel, kjer je svoj škofijski sedež postavil, da je od tod kerščanske občine po mali Aziji vladal. Slutč konec svojega življenja gre po njeni želji ž njo v Jeruzalem in stoji pri njeni smertni postelji. Velika je bila njegova serčna bolečina, ko se mora od svoje ljube matere, kije bila njegovo največe veselje, ločiti. Toda gotovi up, jo v nebeški česti pri njenem Božjem sinu zopet videti, mu tolažbo daje. Z obljubo, da ondi pri svojem Božjem sinu ne bo nanj pozabila, verne se zopet nazaj v Efez Božje kraljestvo še dalje razširjat in uterjevat. Poglavitna skerb mu je, verlih mašnikov in škofov pridobiti, ki jih posameznim cerkvam za predstojnike da, in sem ter tje obiskat hodi, da jih čuječe ohrani in k gorečnosti spodbada. Kakor je Kristus prerokoval, da bode v Njegovi cerkvi pohujšanje nastalo, tako se je tudi zgodilo. Že za apostolskih časov se izmed judovskih kri- stijanov vzdignejo krivoverci, med njimi Epijon in Cerint, ki sta tajila, da je Jezus sin Božji in Gospodov Maziljenec. Kavno v kerščanskih občinah, za ktere je bila Janezu naj- veča skerb, imeli so ti krivoverci dokaj priveržencev. Ja¬ nez je svoje ovčice z očetovsko ljubeznijo pred temi nevar¬ nimi zmotami svaril in jim prepovedal, ž njimi kar nič se ne pečati. On sam jim je v tem najlepši izgled dajal. Ko 27. gruden: Sv. Janez, apostol in evangelist. 603 koče nekega dne po svoji navadi v kopelj iti, reko mu, da je Cerint v njej. Pri tej priči se oberne in reče svojim sprem¬ ljevalcem : „Pojdimo proč, bratje moji! da nam kopelj, v ktero se je ta sovražnik resnice podal, ne bo na škodo!“ Kakor je bil sv. Janez poln ljubezni do vseh ljudi, bila mu je vendar resnica nad vse, brez ktere tudi prave ljubezni ni. 3. Resnici, ktero je sam v Kristusu videl in slišal, pri¬ čevanje dati in krivovere ovreči spiše na prošnje vernik sveto evangelije. Predno za pero poprime, napove post in ukaže očitno moliti ter začne svoje evangelije z besedami: V začetku je bila Beseda, (namreč: Sin Božji je od vekomaj) in Beseda je bila pri Bogu, in Bog je bila Beseda;” to je: Beseda, ki je bila od veko¬ maj pri Bogu, je Božje natore in Božjega bistva. Bil je te¬ daj starček pri 85 letih, ko je svoje evangelije pisal, Čigar zapopadek je tako vzvišen, da ga po besedah cerkvenih uče¬ nikov noben človeški duh prevzeti ne more. Kakor se orel do solnčnih žarkov povzdigne, da ga nobeno človeško oko več ugledati ne more, tako se vzdigne sv. Janez gori do razsvit- Ijenega Božjega se VII II VI I VI IX IV v VII I 263 41 323 409 210 348 127 144 14 188 277 168 412 313 82 207 134 341 394 113 294 39 420 436 102 165 382 426 233 74 52 234 262 304 156 340 290 286 220 176 22 19 61 406 5 119 364 322 168 439 307 11 443 507 396 25 105 1 Imena in stanovi Sv. Gospodovi godovi: Razglašenje (sv. 3 kralji) Darovanje (svečn.) Včlovečenje Rešnje telo Spremenjenje Rojstvo „ Gregorij Vel., pap. „ Gregorij Nacij., škof in učen. . „ Gregorij VII., pap. „ Gregorij čudodeln. „ Gvidon, berač. „ Helena, cesarica . Henrik II., cesar BI. Herman. Sv. Hermenegild, muč. „ Hieronim, cerkv. uč. ,, Hijacint, spoznov. „ Hilarij, škof. „ Hildegarda, opatinja . „ Honorat, škof. „ Hugon, škof. „ Ignacij, škof in muč. „ Ignacij Lojol., ustan. Jez. reda „ Ignacij, carigradski patrijarh . „ Irene], škof in muč. „ Irenej, škof in muč. „ Ita (Judita), grofinja, pušč. „ Ivon, spoznov. „ Izidor, škof. „ Izidor, kmet. „ Jakob mlajši, apost. „ Jakob starši, apost. „ Janez, apost. in evang. „ Janez Krizostom, škof in cerkv. uč. . „ Janez miloščinar, škof „ Janez Matajski,. „ Janez od Boga. „ Janez puščavnik . „ Janez Nepom., muč. „ Janez Fakundski, spozn. . „ Janez Frančišek Regis, spozn. „ Janez Kerstnikovo rojstvo „ Janez Kerstnikovo obglavljenje „ Janez in Pa!vel, mučenca . „ Janez Kolumbin . „ Janez Kapistran, redovnik „ Janez od križa, karmelit . „ Janez veliki, grešnik zvan „ Januarij, škof. „ Jedert, de v.. „ Jernej, apostol. „ Jona, muč. Zv. Jordan. Sv. Jožef, ženin dev. Marije . „ Jožef Kalas, spozn. „ Jovana Franč. Fremiot „ Juda Tadej, apost. „ Julija, dev. in muč. „ Julija, dev. in muč. Imena in stanovi Sv. Marije dev. prazniki: Snežnice Vnebovzetje Rojstvo Rožnivenec Darovanje Brezm. spočetje „ Dev. M. 7 začetniki reda služabnikov „ Marija Egiptovska, spok. „ Marija, spokorn. . . . . „ Marija Magdalena, spok. . „ Marija, dekla. „ Marjeta Kortonska, spok. . „ Marjeta, kraljica . . . . „ Marjeta, devica in muč. Zv. Marjeta Marija Alakok. Sv. Mark in Marcelijan .... „ Marka, evang. „ Marta, devica. „ Martin, škof. „ Martin, papež, muč. „ Matevž, apostel in evangelist . „ Matija, apostel . . . „ Matilda, kraljica .... „ Maver, opat. „ Medard, škof. „ Mehtilda, devica .... „ Melecij, škof ..... „ Metod, apostel slov. .... „ Mihael, arhangelj .... BI. Modest, škof. Sv. Mohor in Fortunat, muč. . „ Monika, vdova. „ 40 mučenci. „ Mučenci brezimni keršč. ljubezni „ Marcis, škof in Afra, muč. „ Narcis, škof. „ Nedolžni otroci, muč. „ Neža, dev. in muč. „ Neža Montepul. Zv. Nikolaj Flijan. Sv. Nikolaj Tol. „ Nikolaj, škof. „ Norbert, škof. „ Notburga, dekla .... „ Otilija, opatinja . „ Oton, škof . . . ’ . „ Pacifik, spozn. „ Pankracij, muč. „ Paškal Bajl., spozn. „ Patricij, škof. „ Pavel, puščavnik .... „ Pavla vdova in njena hči Evstahija dev. „ Pavla spomin, apostel „ Pavla apost. spreobernjenje „ Pavlin, škof. „ Pelagija, spokorn. „ Peregrin. „ Perpetua in Felicita, muč. „ Peter in Pavel, apostelna „ Petra stol v Rimu .... Tvarno kazalo k 1 KAZALO svetnikov Božjih po abecednem redu 2 3 4 f 5 6 7 8 Kazalo k ž L vij euj n S vetu ikov. I 9 * 10 11 12 13 14