tJanez Levec prvi upravitelj pomožne šole v Ljubljani. 10. marca 1937. Danes popoldne bomo spremili na pokopališče k Sv. Križu Janeza Levca. Njegova življenjska pot je zlasti starejšim tovarišem znana, mlajša generacija pa ga je seveda poznala manj, saj je ob svoji smrti izpolnil že 82. leto. Zdi se mi, da te poti ne gre opisovati, saj je bila to običajna pot slovenskega učitelja: romanje iz kraja v kraj, na poti pa malo cvetja in dosti trnja. Nazadnje se je ustavil kot šolski upravitelj na Prulah. Ko pa je bil pred 25 leti v Ljubljani osnovan prvi pomožni razred za slabo nadarjene otroke, je mestni svet določil prostor temu razredu na osnovni šoli na Prulah, a Janez Levec je postal tudi upravitelj pomožnega razreda, ki sc je postopoma razširil v samostojno pomožno šolo. Ko je Janez Levec prevzel vodstvo pomožne šole, gotovo že ni bil več v letih. ko se običajni človek, tudi učitelj, z veseljem ali vsaj z voljo poglobi v novo stroko, v novo delo. Toda Janez Levec jc tedaj pokazal, koliko je v njem dispozicije za znanstvenika in raziskovalca, in vsi, ki smo ga s te strani bolje poznali, smo prepričani, da je zgrešil poklic. Saj ne mislim to dokazovati s tem, da je prevzel vodstvo pomožne šole. Toda z vodstvom je bilo zvezano mesto člana v strokovni izpraševalni komisiji za učiteljc, ki so se hoteli posvetiti tej stroki specialnega šolstva. In tu, pri tem delu je pokazal Janez Levec za čuda veliko smisla za znarastveno poglabljanje v teoretična vprašanja. Kot član izpraševalne komisije je prevzel predmet: psihofiziologija govora in pisanja. Vse motnje in ovire govora in psianja (afazije in agrafije) je do potankosti znanstveno proučil in sam izdelal k temu študiju potrcbne skice. Večkrat je izjavil: »To me v resnici zanima.« Isti dar poglobitve v predmet je pokazal tudi v svojem »Lepopisu«, knjigi, ki sicer da- nes več ne ustreza duhu in zahtevam sodobne šole, a ne glede na to moramo priznati dosledno zamisel osnove, ki je vodila avtorja pri njeni izgradnji. Še eno zanimivost naj omenim, ki je karakteristična za Janeza Lcvca: to je njegov šolski vrt. Ta vrt je bil prava podoba njegove originalnosti. Seveda, odlikovanja z njegovo ureditvijo ni dosegel, saj to je bil vse prej kot vzoren šolski vrt. Toda kot rečeno: bil je priča njegove svojskosti. Tu si našel na primer vse vrste naših strupenih rastlin — vsake po en eksemplar —, vse redke cvetice in rastline naših logov in planin, ki so bile Levčeve najboljše prijateljice. Prepričana sem, da ko bi imel pokojnik drugo podlago in drugačne razvojne možnosti, bi zapustil lepo strnjeno delo, tako pa je stopala njegova darovitost na dan le v odlomkih in je vse ostalo le v prvih klicah. Deležen je bil pač usode toliko naših ljudi: nadarjen človek mora ostati diletant, oni pa, ki imajo zveze ali denar, se lahko posvete študiju in se pririjejo v ospredje, kljub često prazni glavi in topemu srcu. Kot človek je imel Janez Levec tako redke in dragocene lastnosti, da je ostal vsem, ki smo ga poznali, do konca v spominu kot svetel zgled, zlasti zato, kcr takc lastnosti danes naglo ginejo. Bil je vseskozi odkrit človek, ki v borbi s svojim nasprotnikom prav gotovo ni zakrivil nikdar niti cnega zahrbtnega dejanja, ker tega njegov značaj ne bi zmogel, dasi je bil sam deležen marsikaterega sunka, ki je prišel od zadaj, da ga ni mogel prestreči. Prav glede te poteze ni ppznal kompromisa: v celoti je odklanjal vsakega, ki se mu je zdel zahrbtnež ali klečeplazec. Zato ni imel veliko prijateljev, a v srcu ga je moral vsakdo spoštovati. Resnica je: z Levcem lega v grob eden naših najmarkantnejših, a tudi najpoštenejših tovarišev. A. V.