sos 
iz 
»Najdi-hojce«
Poročali smo že o številnih otvoritvah no-vih vrtcev in tudi povedali, da imamo letos novinarji resnično dovolj dela: v dveh letih je bilo zgrajenih toliko vrtcev kot prej, pred uvedbo samoprispevka, v petih ali še več letih skupaj. Tega ni moč zanikati, napredek je opa-zen, toda ozko grlo otroškega varstva slejko-prej še vedno ostaja preozko. Denar iz samo-prispevka se steka po programu, nikakor pa bi tega ne mogli zatrditi za samo operativo, torej za gradnjo objektov, ta je še vedno pre-počasna. Ljudje, ki se s tem ukvarjajo, celo pravijo, da je pot do novega otroškega vrtca nenavadno trnava in polna ovir — pa čeprav je denar zagotovljen. To so čudne stvari, pre-prosti človeški logiki skoraj nerazumljive.
Ob propagandni akciji, ko smo povsod le-pili lepake z nasmejanimi otroki, so se ogla-šall vsi: gradbeniki, arhitekti, urbanisti ... »Seveda, podprli bomo akcijo, naredili bomo vse, kar je v naših močeh,« so vzklikali in toplo nam je bilo pri srcu, čeprav so nekateri nejeverno zmajevali z glavami, češ, birokraci-ja bo tudi tokrat pristavila svoj lonček in vse bo šlo po starem. In resnici na ljubo poveda-no, niso se dosti zmotili. Pot od idejnega pro-jekta do lokacije, od vseh soglasij in kaj vem še česa pa do vrtca je tako dolga, da bomo o tem prav gotovo še pisali. Zanimivo branje bo to, zagotavljamo vam.
Pravzaprav nas je k temu pisanju spodbu-dil zapisnik s seje komisije za sprejem otrok v VVZ »Najdihojca«, ki smo ga prelistali ne-davno tega. Tam je sicer s suhimi številkami zapisana resnica, ki pa je za marsikoga pre-cej boleča: odklonili so 221 prošenj za spre-jem v vrtec, ker preprosto ni več prostora. Sprejeli so lahko le 108 otrok. 221 mater se bo torej samo na tem podračju, torej v kra-jevnih skupnostih Hinko Smrekar in Sercerje-vo, še naprej treslo za svoje malčke, ki bodo morali ostajati sami doma ali pa, z obilo sre-če seveda, jih bodo morale pustiti pri sosedih, pri sorodnikih. Casopisi bodo še dolgo polni oglasov, ki iščejo dobre duše za varstvo. Žal so »dobre duše« navadno oderuhi, ki si na ra-čun malčkov brez varstva kujejo lepe denar-ce.
Komisija v omenjenem vrtcu je ugotovila, da so pravzaprav v brezupnem položaju, saj so kljub vsej množici čakajočih vsa mesta za-sedena. Kaj torej storiti? Morda bo kaj zalegel obupani SOS, ki so ga iz tega vrtca poslali na razne naslove, predvsem na občinske družbe-nopolitične organizacije. Ce ne gre drugače, pravijo, je treba poskusiti vsaj s pridobiva-njem začasnih prostorov — torej z nakupom stanovanj v blokih ...
Ne samo zaradi staršev, ki čakajo pri »Naj-dihojci«, tudi zaradi vseh tistih otrok, ki osta-jajo brez varstva po drugih krajevnih skup-nostih, je nekaj treba ukreniti. Ugotoviti je treba. kje se zatika, kdo je kriv, da akcija sa-moprispevka ni zasijala v napovedani luči. Zakaj se kolesja birokracije ne da zavrteti hitreje vsaj v tem primeru, ko gre za naše najmlajše? Bo na to vprašanje kdo odgovoril?