S Petrom Vezjakom se je pogovarjal Leon Magdalene
(Kdo'je)
Peter
Človek. Dokazano.
Umetnik. Morali bi definirati pojem umetnosti. Vizionar. Toliko, kolikor se ukvarja z vizijami. Arhitekt. Nima potrdila, ima pa sledi. Režiser. Nedvomno.
Vsekakor pa perfekcionist, prijeten sogovornik, skrivnosten o Številu svojih let ( "saj ni za nikogar zanimivo"), enciklopedija imen in dogodkov, kolekcionar vsega vizualnega, ljubitelj črnih pulijev, voznik volva. Na Korčuli (je pred petnajstimi leti) posnel svoj prvi "izdelek", namensko/propagandno/igrani film za naročnika.
V glavi seje vse skupaj začelo že zdavnaj.
Zadnje desetletje je slovenski prostor množične kulture prostor povezan s tvojim imenom, skratka si del te scene. Kaj ti pomeni pojem
scena

Beseda "scena" mi je zoprna. In ni mi všeč, če me kdo imenuje za scenskega človeka. Počnem stvari, ki me zanimajo in so po mojem prepričanju v redu: arhitektura, oziroma podpodročja znotraj nje ter film in vsa področja, ki so vezana nanj - video, glasbeni spoti in reklamni spoti.
Prav tako me moti beseda "trend". Če je na primer oznaka trend še primerna za modo, je pri designu ta oznaka že problematična, ker govorimo o desetletjih, v arhitekturi pa lahko govorimo le o slogih. Pojmi Zeitgeist, trend in scena so preveč povezani z minljivostjo. Spominjam se, kako je bila oznaka "zeitgeist", mislim, da leta 1980, uporabljena za revijo Wiener. Prevzeli so jo iz "propagande" oziroma, točneje, propagandnega spota za Fiat, ki jc šel približno takole: banktr sc pelje s šoferjem v limuzini, in medtem ko jih prehiteva fiat, šofer na bankirje-vo vprašanje, kdo jih prehiteva, odgovori: ZEITGEIST.
Spominjam se, da smo v prvih letih Studia City, takrat Studia Ljubljana, na vsak način hoteli, da bi tvoji prispevki nosili naslov TRENDI. Ti pa si izbral naslov ETIKA/ ESTETIKA.
Mogoče je TREND simpatična beseda v ekonomiji -trend rasti, na primer. Enostaven odgovor bi bil, da sem svoje izdelke za Studio Ljubljana pozicioniral višje, izbira besed Etika/Estetika pa je Leninova. V teh oddajah sem nekako risal zgodovino pop kulture in po mojem segajo njeni začetki v Rusijo, v čas po zmagi revolucije, ko so se začeti ukvarjati s popularno kulturo, seveda vzporedno z Nemčjio - Eggeling in Fischinger. V Rusiji je to povezano s propagando -Majakovski in Rodčenko, v Franciji pa Duchamp.
Konec osemdesetih je tesno povezan z video spoti kot obliko popularne kulture, ki nekako odslikava "duh časa", in ravno v tem polju bo šel tvoj prispevek v zgodovino.
Priznam, da obstaja duh časa in da se mu ne moreš izogniti. Edina umetniška forma televizije - to govorijo mnogi - naj bi bili propagandni in glasbeni video spoti. Seveda pri naših propagandnih spolih težko govorimo o artizmu, glasbeni video spoti pa so postali avtonomna umetniška oblika.
Zgodovina glasbenih videt) spolov se začne v Nemčiji, saj jc avantgarden oziroma grafični film predhodnik teh spolov. Neki prijatelj je postavil tezo, da je glasbeni spot v bistvu nemi film. Po mojem je nasprotno, saj jc grafični 111 m ideologija totalnega tilma, to je filma ki ne posnema gledališča. Tudi imenoval se je skladno s tem - Augenmusik des Films (film za oči), in zanimivo, da je JVC v kampanji za videorekorderje lansiral slogan MUSIC FOR YOUR EYES.
Filmarji grafičnega filma - Rultman, Eggeling, Oscar Fischinger in Richter - so takrat v bistvu hoteli to, kar zdaj počne MTV: hitra monlaža, totalni film, kratki kadri in popularna oblika.
109
110
Ali je MTV s svojo pojavitvijo spodbudil produkcijo glasbenih spotov ali pa je nova oblika množične kulture vplivala na ustanovitev MTV-ja?
MTV jc zagotovo popularizira! tovrstno produkcijo, vendar je na primer Richard Lester že v 60-ih delal spote za Beatle. Spominjam se, da je bila v sedemdesetih na avstrijski TV oddaja, ki sta jo delala DORO (Dole-zhal/Rosacher - zdaj delata npr. spote za Rolling Stonese); kot novinarja "mladinske" oddaje sta produci-rala glasbene spote - Tom Waits jc prišel na Dunaj, onadva sta ga posnela in tako je nastal glasbeni spot. Korene pa najdemo prav tako v glasbenem filmu. Oscar Fischinger je zbežal pred nacizmom v Ameriko in tam leta 1936 za Walta Disneya posnel glasbeni film Fantazija.
Tvoji začetki so vezani na NSK in skupino Laibach. Je to naključje?
Spoznali smo se po naključju. Mene je ideologija totalitarizma kot umetniške forme in vseh referenc ter pogledov na zgodovino privlačila skladno z mojo naravnanostjo, da me vse zanima. Še posebej zgodovina, politika, mediji in ideologija.
Ko so imeli Laibach koncert v New Yorku - menda leta 1986 - sem tam srečal ljudi iz Mute rec., ki so predlagali, naj naredimo glasbeni spot. Nastal je približno 10-minutni kolaž, in tako se je začelo moje sodelovanje z založbo Mute.
V NSK-ju si bil del Retrovizije. Kako to, da nisi enostavno postal sestavni del "graditeljev"?
Sem zaprisežen antipostmodernist in absolutni sovražnik besede in vseh možnih izpeljank postmodernizma. Že leta 1980 sem bil velik sovražnik postmodernizma in spominjam se, da je takrat Lampugnani (zdajšnji glavni urednik revije Domus) v neki nemški reviji napisal totalni tekst proti postmodernizmu, torej proti Gravesu, Sternu in Venturiju.
Arhitekturo sem spoznaval kot otrok, ko sem prebral, da nekje obstaja neki Bauhaus in prepričan sem bil, da bi sam sodil v tisto obdobje med obema vojnama, ki ga zaznamuje napredek.
Postmodernizem je nasprotje tega, saj gre za skoke v zgodovino skozi kolaže in v "graditeljih" sem prepoznal prave eksponente posmodernizma. Še enkrat: postmodernizem je moj estetski, vizualni in ideološki sovražnik.
V življenju me fanatično zanimata dve stvari -arhitektura in film, in z "graditelji" se nisem nikoli pogovarjal o arhitekturi.
Po drugi strani pa bi težko sodeloval z njimi, saj noben njihov projekt ni bil realiziran.
Glasbeni spot Laibach, Wirtshaftisth», ¡992. Foto: Diego Andres G6mez
Butik Paulus, Ljubljana, 1990 Foto Miha Škerlep
Z arhitekturo si se začel dejavno ukvarjati skupaj z Metodom Prijateljem,
Prvi najin projekt je bila prenova anonimnega lokala v butik Paulus leta 1989. Zadnji pa prenova Turista v klub CENTRAL. Tudi tu se prepletata arhitektura in film. Kot pri vseh mojih projektih v filmu uporabljam arhitekturna imena, v arhitekturi pa filmska. Central je bilo ime prvi ljubljanski kinodvorani.
Ali obstaja tvoj "idealni interier"?
Idealni nc more biti realiziran, saj bi s tem sam pojem izgubil pomen. Če pa govorim o "prostorih", potem to niso designerski lokali. Na primer, v Parizu mi Cafe Costes ni bil nikoli všeč in sem raje zavil v Cafc Bcau-bourg ali za vogal v lokal Pri debeli raci, pa čeprav jc Cafe Costes lokal z vizijo, idejo in v duhu časa. Andrcc Putman, Parižanka, pa nasprotno meni, da je to najbolje narejeni interier vseh časov. Tudi v predesigniranc butike ne hodim rad.
Najverjetneje pa obstaja prostor, ki je povezan s tvojim slogom, kredom, skratka, sprašujem po referencah.
Nimam nobenih vzornikov, obstaja pa ogromno ljudi v arhitekturi, ki so mi všeč.
V dvajsetih letih je to Mies van der Rohe, pa ves Bauhaus, Corbusier, pozabljena arhitektura Mendel-sohna in center Georges Pompidou, ki sta ga naredila Rogers in Piano. V filozofskem in tehnicističnem pomenu je ta center "moderen". Za Pariz jc značilno, da ima dobro arhitekturo v smislu sodobnega in naprednega ter vizionarskega. Mittcrrand in Lang sta "sfurala" Jeana Nouvela, ki je zdaj paradni konj sodobne arhitekturte. Institut Du Monde Arabe je paradni konj za menjavo paradigm v elektronski dobi. Je stavba kot izraz umetne inteligence. Senzorji in mikročipi koordinirajo telekomunikacije kot sestavni del popolno kablirane stavbe. Ta kompleksnostjo značilna za naš čas.
Kateri pa je najbolje oblikovani potrošniški predmet?
Zame so najbolje designirani avtomobili, ladje, letala in orožje. Lahko se sprašujemo o moralnih kriterijih, vendar so pištola, puška in tank briljantno oblikovani predmeti. Beuys je na vprašanje, kaj meni o svojem slikarstvu, odgovoril: "Tank, podmornica ali concorde so večje umetnine od vsega mojega sranja."
Kaj pa slovenska produkcija? Si jo upaš komentirati?
111
Lahko jo komentiram, ker nc pripadam nobenemu klanu. Vprašljiv je, recimo, prizidek arhitekturnega faksa, saj bi moral biti neke vrste vzgled vsem drugim arhitekturnim posegom v tem prostoru, ne pa nek zmazek. Vztrajam, da bi moral biti pri nas za vsak
pomemben poseg mednarodni natečaj, in ne, da se, recimo, povabi Podrecco, pa je stvar rešena. Slovenske arhitekture ni. Imamo Plečnika, modernizem z Ravnikarjem, imamo katastrofalen postmodernizem in res žalostno je, da pri nas nimamo nobene dekon-struktivistične, kaj šele tehno-virtualne arhitekture.
112
Kako se ti znajdeš na teh natečajih, ko nisi arhitekt po izobrazbi?
Zadnji primer je bil natečaj za kavarno in kino dvorano, na katerega sem bil osebno povabljen, in ta projekt tudi dobil. In ni nujno, da so top oziroma razvpiti arhitekti to tudi po izobrazbi. Philip Stark je vsem znan primer, Tadao Ando je bil boksar, kije po koncu kariere leto dni potoval po Evropi in po vrnitvi v Osako odprl svoj biro, letos pa je dobil Pritzkerjevo nagrado za arhitekturo, ki je najbolj prestižna nagrada v svetu arhitekture.
Osebno mislim, da jc idealen mix, če si talent, če te arhitektura zanima in jo tudi študiraš. V Franciji iz tega nastajajo tudi problemi, saj imajo tam arhitekturno zbornico in na srečo Nouvela, ki podpira Starka ter tako sesuva institucijo fosilov. Po mojem mora arhitekt nekaj povedati, in če tega ne naredi, je zame slab arhitekt. Sam oblečem zrak v sub-limno kožo, v kateri je zajeta določena ideja, filozofija. Moja arhitektura se ne začne na mizi, temveč v glavi. Sem pristaš arhitekture, ki je duhovita, kreativna in inteligentna.
Dalo bi se vleči vzporednice z mladim valom predvsem ameriških režiserjev, ki so "vizije" nabirali v zgodovini filma v kinotekah in video-tekah.
Prav tako bi se dalo vleči vzporednice med filmskim režiserjem in arhitektom.
Arhitekturo delam po scenariju, tako kot film. Najprej naredim shemo, potem prideta dramaturgija in atmosfe-
ra. Hočem delati arhitekturo, ki je bolj napeta kot film. Gre za še bolj formalno podobnost. V filmu Državljan Kane imamo antologijski primer kadra - sekvencc, in to želim delati v arhitekturi: da se izgubi razlika znotraj/zunaj.
V proizvodnem procesu arhitekture in filma bi se dalo najti cel kup podobnosti z vsemi izvajalci, ki tvorijo podobno shemo, drugo vprašanje pa je delo "arhitekta" v filmu, da si neke vrste scenograf, to me osebno ne zanima. Kdo, recimo, je že slišal za Shina Takamatsa? Kot arhitekt je posta! znan po tem, da jc naredi! scenografijo za film Black Rain, Enako velja za scenografa filma Blade Runner Syda Meada, Lahko pa je tudi obratno, saj mnogo ljudi Novella pozna le po tem, da je postavil nebotičnik v Wender-sovem filmu Potovanje na konec sveta. Film je pač bolj popularen in komunikativen kot arhitektura.
Katera arhitektura, ki si jo ti podpisal, pa je na vrhu tvojega seznama?
Zadnja, to je turistična agencija Kažipot na Čopovi v Ljubljani. Ta prostor že vsebuje virtualne elemente, ker za video ne uporabljam več tv ekranov, temveč steklene površine.
Projekt v nastajanju je tesno povezan s filmom, in če bi šel po ustaljeni poti, bi prostor, glede na to, da je tudi investitor povezan s filmom, preprosto zapolnil s filmskimi rekviziti in elementi. Šel sem naprej in izbral žanr, to je znanstveno fantastiko, ki v osnovi že implicira nove tehnologije in virtualnost, in s temi elementi skušam zajeti kompleksno celoten prostor.
Skratka, gre za fascinacijo nad novimi tehnologijami?
Ne zanimajo me postopki, torej, kako se z računalniki dela arhitektura, temveč kako "računalnike" vključiš v obstoječo arhitekturo. Zanima me četrta dimenzija, to je dimenzija ČASA - kot pravi Virilio, daje bila druga svetovna vojna vojna v prostoru, zalivska pa v času -
in kako v njo priti v arhitekturi. Če grem naprej, zanima me virtualna arhitektura brez materialne eksistence.
Video art kot umetniška forma te ni nikoli zanimal?
Sredi osemdesetih sem bil v Berlinu med filmskim festivalom in vzporedno jc potekal tudi festival video arta. Na okrogli mizi lega festivala sem postavil tezo, na zgražanje prisotnih, da so za mene najboljši video art reklamni filmi. Ker me v osnovi zanima popularna kultura, jc jasno, da me video art ne zanima, saj mu je kot čisti umetniški formi mesto le v galerijah.
Ponavadi je snemanje reklamnih spotov povezano z denarjem?
Denar mi v življenju ni vse. Frank Lowe je prekinil sodelovanje s Fiatom, pa čeprav je ta prinašal polovico zaslužka njegovi agcnciji, ker sc ni strinjal z naročnikom. Enostavno kot avtoriteta ni dopustil mešanja v svoj posel, kar naši naročniki počnejo še bolj agresivno. V našem prostoru bi težko našli agencijo, ki bi zaradi zavarovanja profesije in strokovnosti posel prepustila drugim. Niki Lauda je enkrat dejal, da bo tisti, ki gre v formulo ena zaradi denarja, takoj mrtev ali pa iz njega ne bo nič.
Je pa logično, da hočeš posneti igrani film?
Če bi si to pred leti zastavil za cilj, sem prepričan, da bi ga že posnel. Scenarij je bil na TVS že sprejet, sem pa tako vpet v druge stvari, da enostavno nimam časa. Vem pa, da ga bom enkrat posnel.
Televizija kot medij je odigrala pomembno vlogo v tvojem življenju. Po eni strani kot oblika in po drugi strani kot polje delovanja. Kaj v devetdesetih diktira televizija in kaj povzema?
Konec osemdesetih seje prvič zgodilo, daje televizija kot masovni medij delno prevzela obliko časopisov, tu mislim na The Face, Globe, Wienerin Aparth ter na prevzemanje principov grafičnega oblikovanja. To se je zgodilo tudi v glasbenih spotih, kjer so za mene na prvem mestu Štirje Parižani: Goude, Mondino, Sedna-oui in Michel Gorny.
Kar je bil časopis štiridesetih, petdesetih let, to je zdaj televizija. MTV je sodoben časopis.
Bunk Cliche, Ljubljana, 1994
Belli; de jour, miza, 1995
Design butika KISILAK v Mariboru, 199!
Design butika KOTO na letališču Brnik, 1992
Design butika CLICHE v Ljubljani , 1994
Oblikovanje razstavnih prostorov za mednarodni kongres
oblikovalcev ICS1D 1992 v Ljubljani
Scena za oddajo POVEČAVA na TVS, 1993
Design za klub CENTRAL v Ljubljani, 1995
PROJEKTI (avtor: PETER VEZJA K)
Oblikovanje razstavnega prostora za Ars Vivendi, 1994
AD interjerjev za revijo Ars Vivendi
Design turistične agencije KAŽIPOT v Ljubljani, 1995
REŽIJE PETRA VEZJAKA
Glasbeni spoti za skupino LAIBACH,(Symphaty for devil -nagrada MTV za inovativnost, 1988, Wirtschaft ist tot - 3. nagrada MTV za režijo), produkcija MUTE FILM. London. 1992
Glasbeni spoti za skupino APRIL NINE (Radio activity -spot leta v Franciji in spot meseca na nemški TV mreži VIVA), produkcija MUTE FILM, London, 1994 Glasbeni spoti P. PARACELSUS (prvič predvajan v Parizu na povabilo Pierra Ponanta na manifestaciji skupaj z J. P. Gaultierom, Philipom Starkom in Larsom von Trierjem.) Glasbeni spot COPTIC RAIN Film BRAVO v produkciji TVS in MUTE FILM Reklamni spoti: Ilirija. Mura, Union, Bayer... Tedenski TV prispevki za Studio CITY, 1990 ■ 1994 Instalacija na razstavi INTERFERANT, Ljubljana - Pariz. 1991