MLADINSKI LIST MESEČNIK ZA SLOVENSKO MLADINO V AMERIKI JUVENILE Monthly Magazine for the Young Slovenes in America. Published by Slov. Nat’l Benefit Society, 2657 S. Lawndale Ave., Chicago, 111. Rates: Per year: $1.20, half year 60c; foreign countries per year $1.50 LETO X.—Št. 3. CHICAGO, ILL, MARC, 1931 VOL. X.—No. 3. Mile Klopčič: □ POMLADANSKA (Prigodnica s pripisom) JZ zemlje prvi zvonček je pognal, se ves vzravnal in zacingljal: “Bim — br — bom — bom — br — bim — mogoče še drevje iz sna prebudim.” Pa se je jablana vsa razcvetela, v solnce žarela in zaželela: “O—da bi s cvetovi dišala do panja, da bi čebele zbudila iz spanja.” Iz panjev čebele so v rojih planile, medu se napile in se bodrile: “Nabirajmo med, da se založimo, da bomo imeli sladkobe za zimo.” Še človek je sredi livade obstal, —solnce je toplo sijalo z neba— oziral se je in pri sebi dejal: “Zdaj je pa res že pomlad spet prišla.” □ PRIPIS: Ta človek bil je učitelj. Iz mesta. Ko se je vrnil domov, je šolarjem nalogo dal: Napišite kaj o veseli in solnčni pomladi. V zadnji klopi je šolarček premišljeval: Kaj naj napišem? Do farme predolga je cesta. V mestu pa ne poznamo pomladi. Pa bi jo radi. Katka Zupančič: KO SE ZDRAVJE VRAČA jyjAMICA, glej, na oknu je solnce, ki vabi me ven! Ven, da naj grem? Solncu povej, da ven še ne morem, ne smem. Mamica, čuj, na veji je ptiček, ki kliče me ven Ven, da naj grem? Ptiček miruj, ker ven še ne morem, ne smem. Mamica, veš, v sobi je dolgčas, ki sili me ven! Ven, da naj grem? Kaj si pa češ, ko ven še ne morem, ne smem. Mama, kaj ne, pred hišo je deca, ki hoče me ven! Ven, da naj grem? Deca naj ve: jaz ven še ne morem, ne smem. Mamica, daj, ko solnce me božaj, ko ptiček mi poj; sedi tu sem, z menoj se igraj,— pa ven še ne maram, ne grem. MILE KLOPČIČ Sotrudnika Mladinskega lišta Mile Klopčič je 'proletarski pesnik in pisatelj v stari domovini. Zdaj živi v Ljubljani. Rodil se je v Zagorju, kjer je \ njegov oče še vedno rudar. Star je okrog 25 let. Ker je še mlad, je pričakovati, da pokloni slovenskemu delavstvu še veliko dobrega in lepega. Ivan Jontez je delavec. Zd-aj živi v Clevelandu. Star je 29 let in rojen je bil na Gorenjskem. V Združene države je prišel pred nekaj leti in takoj je začel pisati povesti in druge stvari. IVAN JONTEZ Putka je šla v mesto (Srbska narodna pripovedka.) ^LA je putka v mesto, pa si je umazala nožiče, stopila h grmu ter rekla: “Grm, obriši mi nogo!” “Nočem,” je odgovoril grm. “Nočeš? Le čakaj, grm zanikarni! Kozo pokličem, da te obgrizne. Hajd, koza, pogrizi ta grm!” “Nočem,” je rekla koza. “Nočeš? Le čakaj, koza zanikarna! Volka naščujem nate, da te požre. Hajd, volk, požri kozo!” “Nočem,” je rekel volk. “Kaj, nočeš? Le čakaj, volk zanikarni! Vaščane pokličem, da te-pretepejo. Halo, kmetje, preštejte volku kosti, pobijte ga!” “Nočemo,” so rekli kmetje. “Nočete? Čakajte, kmetje zanikarni! Ogenj pokličem, da vam uniči vso vas. Alo, ogenj, požri vso vas!”-“Nočem,” je rekel ogenj. “Nočeš? Le čakaj, ogenj zanikarni! Vodo pokličem, da te pogasi in zatre. Hajd, voda, pogasi ogenj!” “Nočem,” je rekla voda. “Nočeš? Le čakaj, voda zanikarna! Konja pokličem, da te popije. Halo, konj, popij vodo!” “Nočem,” je rekel konj. “Nočeš? Le čakaj, konj zanikarni! Sedlo pokličem, da te bo ožuljilo. Alo, sedlo, skoči na konja in ga žulji!” “Nočem,” je reklo sedlo. “Nočeš? Le čakaj, sedlo zanikamo! Miško pokličem, da te ogloda. Miška, zglodaj sedlo!” “Nočem,” je rekla miška. “Nočeš? Le čakaj, miška zanikarna! Mačko pokličem, da te požre. Halo, mačka, požri miško!” “Nočem,” je rekla mačka. “Nočeš? Le čakaj, mačka zanikarna! Psa pokličem, da te pograbi! Alo, Pazi, ugrizni mačko!” Pes Pazi pa je rekel: “Bom! Jaz bom!” In je pes ugriznil mačko. In je mačka ugriznila miško. In je miška začela glodati sedlo. In je sedlo začelo žulj iti konja. In je konj začel vodo piti. In je voda začela gasiti ogenj. In je ogenj zažgal vas. In so kmetje zamahnili po volku. In je volk planil na kozo. In je koza začela muliti grm. In je grm z vejico obrisal putki nožiče, da je putka lahko šla v mesto. Anna P. Krasna: SOLARČKI □ □ ^SAK dan mimo okna mali šolarčki hitijo, v dežju, v mrazu, v vihri, v snegu, razigrani in glasni po strmem potu brzijo. Gredoč med seboj brezskrbno kramljajo o psičku, o muci, o šoli in igri; očetih, ki pod zemljo črno bogastvo kopajo -------- Pa jih včasih ob oknu stoje opazujem, se jim smejem veselo, si obraze njih sveže v spominu vtisujem. In vsak dan, ko se vračajo iz hrama učenja— nove črte na slike že snete zaznamujem— Ker, vsak dan, ko se vračajo, so njih obrazi resnejši, njih glasi srebrni—za spoznanje modrejši. □ □ Katka Zupančič: DŽUNGLA QKROG ognja kanibali plešejo svoj ples; vmes cviljenje, krič in ropotanje, da odmeva se v džunglin les. Daleč v globokem lesu se podi zverjad; rjove, tuli: moč grozi nemoči. Za bežečim plenom dere glad. Prav do rajajočih sega divji glas zveri; nagci ropotajo, cepetajo, le še bolj kriče, da strah jih ne mori. Okrog ognja kanibali plešejo svoj ples; nič strahu več, le strasti gorijo: zmago nosi--------------jazz. Turgenjev: Vrabec ^RAČAL sem se z lova in stopal po vrtni stezi. Pes je tekel pred menoj. Nenadoma je zaustavil korake ter se začel plaziti, kakor bi bil začutil divjačino pred seboj. Pogledal sem po stezi in opazil majhnega vrabca. Še rumen je bil krog kljuna in puh je imel na glavi. Padel je bil iz gnezda (veter je na moč stresal breze ob stezi) in je stal nepremično. Slabotno je otepal s krili, ki so se mu šele začela razvijati. Moj pes se mu je počasi bližal. Nenadoma je zletel z bližnjega grma star črnogrudi vrabec in padel kot kamen tik pred njegov gobec. Ves nasršen, hud, z obupnim in žalostnim živžavanjem je dvakrat skočil proti psu, ki je zarežal s svojim zobatim gobcem. Prihitel je reševat, prihitel je obvarovat svojega mladiča, a po vsem svojem telescu je ves trepetal od strahu, glas mu je bil ves slaboten in tih. Zamrl je, sebe samega je žrtvoval! Kakšna velika pošast mu je bil videti moj pes! In vendar ni mogel ostati na visoki varni vejici . . . Sila, močnejša od njegove volje, ga je pognala z veje. Moj pes se je ustavil, odrevenel . . . Jasno mu je bilo, da je tudi on razumel in ocenil to silo. Hitro sem poklical svojega zmedenega psa—in sem odšel s spoštovanjem. Da, ne smejte se! Čutil sem spoštovanje do te junaške, neznatne ptičice, do njenega ljubezenskega izliva. Ljubezen, sem mislil, je močnejša od smrti in smrtnega strahu. Samo z ljubeznijo se vzdržuje in suče življenje. • Mile Klopčič: POLŽ (Po Schonlanku) JZ svoje hiše polž strmi, Le suša voljo mu kali. tipalke svoje v svet moli, Zato želi, da bi vse dni kot prosil bi—ubog. dež curkom lil z neba. Ker predse spušča svoje sline, Na svetu lepe so navade, po slinah svojo hišo rine, da tudi ta up v vodo pade mu pač ni treba nog. Bilo bi res preveč dežja! Ivan Jontez: Andrejčkova laž J^ILO je na starega leta dan. Sedemletni Andrejček je bil sam doma nekaj minut. Oče je bil še na delu, mati je šla po opravku k sosedu. Andrejček, ki je bil silno sladkosneden, je brž izrabil priložnost ter se spravil iskat čokoladnih bonbonov, ki jih je prinesla iz mesta sestra Tilka. Kdor išče, najde, pravi pregovor, ki se je uresničil do pičice tudi v tem slučaju. Dasiravno dobro spravljeni, so bonboni kmalu prišli v dečkove roke, ki so jih marljivo nosile v sladkosnedčkova usta. Ko je prišla mati domov, je bil Andrejček že gotov. Zvečer pa je prišla domov tudi sestra ter začela iskati bonbonov, ki jih je bila namenila prijateljici za novoletno darilo. Lična skatulja, v kateri so bili bomboni, je bila malone prazna. Tilka je zazijala in rdečica ji je zaplula v obraz. “Mama, ali si mi ti vzela bonbone?” se je obrnila k materi ter mimogrede ošinila bratca z nič dobrega obetajočim pogledom. “Kakšne bonbone?” se je čudila mati. “Kdaj si jih pa prinesla? In kje si jih imela?” “Sinoči sem jih prinesla iz mesta ter jih spravila pod blazino na svoji postelji,” je pojasnila Tilka, že rdeča od jeze. “Zdaj jih je jedva še pet v škatulji!” Materine oči so poiskale Andrej čka. Sladkosnedček je čepel na stolu pri mizi ter na videz marljivo prebiral pisano knjigo, v kateri so bile napisane čarobne pravljice. Strogost je legla na materin obraz. “Andrejček!” “Kaj bi rada, mamica?” ji je Andrejček nedolžno pogledal v oči. “Kje so bonboni?” Zdaj je bila dečka sama pravcata nedolžnost. “Kaj jaz vem! Jaz jih nisem videl.” Tako predrzno se je zlagal, da si mati ni mogla kaj, da bi se ne nasmehnila. Nu nasmešek je spet izginil in obraz je postal še strožji. “Lažeš! Na nosu se ti pozna, da si jih jedel!” Pa Andrjček ni bil tako neumen, da bi se dal kar hitro ujeti. Saj se je malo popreje pogledal v zrcalu in videl, da na nosu ni nikakšnih znamenj. “Mamica, jaz ne lažem,” se je dalje lagal. “Jaz ne vem nič o bonbonih.” Mater je grabila jeza. “Nameči mu jih, mama, po zadku, boš videla, da bo rad priznal,” je svetovala Tilka. A mati se je modro premagala ter se prijazno nasmehijala. “Kaj bi ga tepla, če je pa nedolžen? Kdo ve, če niso miši pojedle bonbonov. Nekaj jih je v hiši?” “Saj res, mama,” se je brž domislil Andrejček. “Miši so jih snedle. Saj sem jih slišal, ko so škrebljale v Tilkini sobi.” Tilka je skočila proti bratcu, da ga zlasa radi njegove nesramne laži, a mati jo je zadržala. “Pusti ga, na ta način ne opraviš nič,” ji je dejala ter jo pomenljivo pogledala v oči. Tilka se je vdala, Andrejček pa se je zmagoslavno nasmehnil, češ, pa sem jih le speljal na led. Bonboni, ki so se nahajali v Andrej-čkovem želodčku, pa so medtem oživeli in se začeli pomenkovati med seboj. “Ali ste slišali, bratci, kako nas je zatajil ta nepridiprav sladkosnedni?” se je oglasil prvi. “Gotovo,” so v zboru potrdili ostali bonbončki. “Dobro smo slišali, kako se je lagal, da se nahajamo že v prostaških mišjih želodcih! Mi, plemeniti čokoladni bonboni, pa v mišjih želodcih! Fuj, kako nesramen laž-nik je Andrejček! In mi—ali bomo mir- no prenesli to grdo žalitev? Neš to se ne sme zgoditi! Maščujmo se!” je odmevalo po Andrejčkovem želodcu. “Ven iz tega nehvaležnega želodca, katerega lastnik nas tako grdo zataji ter nas sra~ moti!” se je oglasilo nekaj ogorčenih glasov in vsa množica bonbonov se je zagnala proti izhodu, ki pa je bil dobro zadelan, da bonbončki niso mogli na prosto. Tako se je zgodilo, da so raz-žaljeni bonbončki rogovilili po želodčku našega Andrejčka, da se je začel zvijati in se potiti kakor v naj večji vročini. Bolečine so postajale hujše in hujše Andrej ček je končno milo zastokal. “Mama!” “Kaj je, sinek?” “Oh, mamica, tako me tišči v želodcu, da mi je umreti,” je ječal in solze so mu lile po obrazu. Mati se je nasmehnila. “Aha, bon-boni ti rogovilijo v želodčku! Prav, za' kaj si jih pa toliko pojedel. Malo prej bi bil nehal, pa bi bil zdrav. Ali ti nisem vedno zabičevala, da sladkarije niso dobre za želodec? Naj te le trpinči!” “Mamica, saj nisem bonbonov,” se je še v mukah lagal Andrejček. “Miši . .” “Kakopak ... in zdaj te miši razsajajo v tvojem želodcu!” ga je zavrnila mati, Tilka pa se mu je škodoželjno posmehovala, češ, prav mu je, lažnjivcu sladkosnednemu. Deček je spet milo zastokal. “Mamica, pomagaj mi, če ne, bom umrl!” “Kako ti bom pomagala, če ne vem, kaj je vzrok tvoji bolezni?” je resno dejala mati, nakar ji je sinček s težavo priznal. “Če me ne boš natepla, ti povem. Niso bile miši . . . jaz sem snedeJ bonbone . . .” In mati ga ni tepla, še pomagala je bonbončkom na prosto in Andrejček je spet lažje dihal. Mati pa mu je povedala nekaj resnih in podučnih in končala z besedami: “Zdaj si videl, kako ima laž kratke noge in da vsako slabo dejanje pride gotovo na dan, zato le glej, da se v bodoče ne boš več lagal, kajti ni gršega, kot lagati. Lažnivce vsi zaničujejo. In tudi za tvojo sladko -snednost bo to dober nauk . Zdaj vsaj veš, da je res, kar sem ti že tolikokrat rekla, namreč da bonboni in druge sladkarije niso dobre za želodec in da ga samo kvarijo.” In Andrejček je tedaj obljubil materi, da se ne bo več lagal in da tudi ne bo več jedel bonbonov, ki povzročajo same težave. In pravijo, da Andrejček drži svojo obljubo, več ne laže in tudi za bonbone več ne mara. Tilki jih ni treba več skrivati, kajti Andrejčku zdaj smrde in se jih ne mara več dotakniti. Preveč trpljenja povzročajo, pravi. In domači ga imajo prav radi in Tilki ga ni treba več lasati, če hoče zvedeti od njega resnico. Tako pravijo in jaz rad verjamem. Veverica in volk EVERICA je veselo skakala z veje na vejo. Nekega dne, ko je tako veselo skakala po drevju z veje na vejo, je padla naravnost na volka, ki je sipal pod drevesom. Volk je planil pokonci, pograbil veverico ter jo hotel pojesti. Veverica pa ga je prosila in moledovala, naj jo izpusti. “Dobro,” je rekel volk, “izpustim te, a najprej mi povej: zakaj ste veverice vedno tako vesele? Glej, jaz sem vedno nevesel, žalosten, ve pa ste poskočne, vesele in se neprestano igrate.” “Izpusti me,” je rekla veverica, “pa ti bom povedala; zakaj tako-Je v tvojih šapah me je strah in ne morem govoriti.” “Ti si nesrečen, ker si zloben—a me smo vesele zato, ker ne storimo nikomur nič žalega.” Po Tolstem. Mile Klopčič: FABRIKA ^EKOČ sem naprosil očeta, da me v tovarno je vzel. Hotel sem videti, kam hodi moj oče vsak dan. Vedno ponavlja mi mati: “Tudi ti boš trpel, tudi ti boš kot oče tvoj nosil žuljavo dlan.” In ker nisem razumel teh materinih besed, sem šel z očetom in sva obiskala fabriko. Bilo mi je, ko da odkril sem nov svet, svet, kjer doma je trpljenje veliko. Počez in navzgor so hiteli široki in ozki jermeni, gonili so silna in majhna kolesa, ki se vrte neprestano, pomladi, jeseni, pozimi, poleti—večno živa železna telesa. Iz strojev, železnih teles je črno olje kapljalo, to stroj se znoji od vročine vrvenja; iz strojev je sikalo, pelo in glasno kričalo— o to je dom krika, to je hiša hitenja. “Vidiš, moj sinko,”—je oče dejal in se vame zagledal— “tu v tem vrvenju vsak dan stojim. Ce bi govoril ti dneve, nikoli ti ne bi povedal, kako neizmerno vsak dan trpim. Stroji hitijo, jaz hitim ž njimi osem ur, dolgih ur dan za dnem. Sleherna ura hrbet ukrivi mi, a odpočiti se v delu ne smem. Tisoč nas je, ki ob strojih stojimo, tisoč nas je, ki imamo žuljave dlani, tisoč nas je, ki le v stroje strmimo— a zunaj nekje je pomlad in solnce žari . . .” Ko sem se vrnil domov, sem materi svoji velel: “Zdaj razumem, kaj mi ponavljaš vsak dan: jaz sem očetov sin, zato tudi jaz bom trpel, tudi jaz bom kot oče moj nosil žuljavo dlan.” Jože Kovač: Zgodba o malem Jonu g RAL SEM nekje zgodbo, ki vam jo bom povedal, kakor se je resnično dogodila v mestu, manjšem od Chicaga in večjem od Ljubljane. Zgodba pripoveduje o bednem fantiču Jonu, ki ni imel nikogar na svetu, ki bi ga ljubil in negoval. Sam zase je živel, se klatil po mestu in iskal hrane. Največ se je zadrževal blizu mestnega tržišča. Tamkaj je nekega dne padel pod avto, ki mu je šel čez roko. Prepeljali so ga v bolnico, ker se je zdelo, da mu je roka na dveh mestih zlomljena. In tu se začne naša zgodba. Glavni zdravnik bolnice je hotel baš oditi domov, ko so na umazanih nosilih prinesli v bolnico ranjenega dečka. Zdravnik je bil močan, visok človek, velikan spričo otrok; za otroško trpljenje pa je imel posebno dobro srce. Takega bednega otroka ni prepustil nikomur od svojih pomočnikov, marveč jih je vse zdravil sam. Ko so prinesli otroka v bolnico, je zdravnik takoj zahteval, da mu nosilci povedo, kako se je zgodila nesreča in čigav je otrok. Povedali so. A na zadnje vprašanje ni vedel nihče odgovoriti. Rekli so le, da živi in prebiva otrok večinoma med stojnicami na trgu. Otrok sam je molčal; tudi zastokal ni niti enkrat. Celo ko ga je zdravnik preiskoval in je fanta vsekakor zelo bolelo, je dečko molčal in tiho trpel. Le iz oči so mu tekle solze. Zdravnik _se je čudil temu potrpljenju ter je vprašal otroka, kako mu je ime. Otrok mu ni odgovoril, le plaho ga je pogledal. Zdravnik je mislil, da je otrok poleg sirotnega življenja še gluh in nem . . . Oprezno in rahlo so ga okopali, pristrigli njegove kodre na kratko, mu iz-mili glavo, roko pa povezali. Zdravnik ga je med tem pazno ogledoval: gluh in nem ne more biti, a zapuščen in zanemarjen, kakor zdravnik še ni videl no- benega otroka. In skozi njegove roke je šlo že sto in sto otrok. Otrok je bil zmeden od samega strahu pred ljudmi. “Ti je mogoče Jon ime?” je vprašal zdravnik ter nežno pogladil otroka po kodrih. Veliko začudenje se je razlilo po otrokovem obrazu, potem pa je s hripavim glasom dejal: “Jon.” “Te zelo boli?” je dalje vpraševal zdravnik, da bi izkoristil svoj prvi u-speh. Otrok ni razumel vprašanja; gotovo se še nikoli nihče ni zmenil za njegove bolečine, nikoli ni nihče še skrbel zanj. Tudi pojmi oče, mati in dom mu niso bili znani. Ko pa so ga vprašali, kam je hodil ponoči spat, je pokazal z roko na trg, kjer stoje stojnice in prodajajo slanino in sadje, zelenjavo in rože. Ko je zdravnik odhajal, je naročil u-smiljenki: “Pazite skrbno na malega Jona, dajajte mu krepkih jedi in ustre-zite mu z vsem. Videti je, da je ves sestradan. Pazite torej nanj!” In je odšel. Mali Jon pa je bil ves nemiren v svoji postelji. Ni strpel v njej. Ko mu je strežajka prinesla jedil, jih je zavrnil in tiščal usta; nikoli ni jedel takih stvari, teh ljudi krog sebe ne pozna in jim ne zaupa. In postelja—na takem še nikoli ni ležal. Neudobno mu je bilo. Splazil se je iz postelje ter se zavlekel na dvorišče. Usmiljenka ga je prinesla nazaj v posteljo. Pobegnil je vdrugič. Ko je popoldne prišel zdravnik, ga je našel pod stopnicami na 'honiku; sključen je bil ter ležal na kamnitih tleh. Zdravnik ga je dvigni ter odnesel v posteljo. “Tukaj-le bo ležal Jon,” je dejal odločno in vendar prijazno. Zdravnik je vprašal usmiljenko, kaj je jedel fant. Usmiljenka je rekla: “Nič. Vse odklanja, ničesar ne mara zavžiti.” “Bržkone še nikoli ni jedel kaj toplega in kuhanih jedi sploh ne pozna. Prinesite eno jabolko in krožnik juhe.” Med tem je stopil zdravnik k drugi postelji, k tretji, in pregledoval otroke, ki jih je bila vsa sobana polna. Pogosto se je zdravnik ozrl v Jona in zaklical: “Da mi boš čisto tiho ležal in se nikamor ne ganil!” Resno je dejal, dvignil je prst ter požugal. In se nasmeh-ljal. Usmiljenka je prinesla jabolko in krožnik juhe. Kakor hitro je Jon zagledal jabolko, je stegnil svojo zdravo roko po njem. Juhe pa ni maral. Vlili so mu v usta nekaj žlic j uhe, pa ni maral več. Ko pa je dobil jabolko, ga je pojedel s pecljem in muho. Zdravnik je pristopil k Jonu in mu dejal: “Ce bo Jon v eni uri pojedel tri žlice juhe, bo dobil to-le,”—in potegnil je iz žepa krajcar. Fantek je takoj stegnil roke po krajcarju, ga strastno vzel ter skril nekam v robove svoje obleke. Zdravnik pa je potegnil iz žepa še drugi novčič ter dejal: “Če bo ostal Jon vso noč v posteljici, ddbi zjutraj še to-le.” Na tablico nad Jonovo posteljico niso mogli zapisati ne njegovega imena in priimka ne starosti ne odkod je. Nihče ni vprašal po otroku, ne oče ne mati se nista javila, da bi vprašala po svojem otroku. Zakaj Jon ni imel ne matere ne očeta. Ni ju poznal nikoli. Zvečer se je zdravnik znova pripeljal v bolnico, sam ni vedel zakaj prav za prav. Že pred bolnico je našel gručo ljudi, ki so stali krog nekega otroka. Bil je Jon, ki se je kradoma splazil iz bolnice ter kupil za podarjeni mu krajcar pese in repe, da bi se najedel, kakor je bil vajen. Zdravnik ga je odvedel v bolnico, popravil mu je obvezo, ki jo je bil strgal z roke, ter posadil k njegovi postelji usmiljenko, ki naj pazi samo nanj vso noč. Jon je ležal v postelji, a zaspati ni mogel. V postelji mu je bilo tako neprijetno, kakor bi bilo neprijetno nam, če bi legli na gredo samih cvetočih nageljev. Jon je bil vajen, da je spal na goli zemlji za zaboji in stojnicami. Naslednjega dne so mu dali pomirjevalno zdravilo in Jon je spal—prvič, odkar je bil v bolnici—celih štiri in dvajset ur. Ko se je prebudil, je takoj uprl svoje oči v vrata. Ali je pričakoval prijaznega zdravnika, ali drugega krajcarja? Zdravnik je prišel in imel v rokah dve svetli petici. Fant se je razočaran obrnil v stran. Svetlega denarja ni poznal, poznal je le zamazane rujave krajcarje, le s takimi je kupoval pražene bučne rezine. A mali bolnik se je vendarle nekako sprijaznil z zdravnikom. Iz bolnikovih pripovedi in povpraševanja pri branjevcih na trgu, je zdravnik zvedel, da ta otrok nikoli v svojem življenju ni poznal prenočišča. Pozimi se je zavil v cunje ter zalezel pod stojnice na trgu, poleti pa je spal na cestah. S psi je tekmoval za hrano, ki je ležala po cestah, da si je tolažil svojo lakoto. Včasi je pomagal komu izmed branjevcev, ki so mu dajali krajcarje, za mazane rjave krajcarje. Tako je živel mali Jon. Kdo mu je bil oče in kdo mu je bila mati— ni vedel nihče v vsem mestu. Njegova prva sreča je bil prav za prav tovorni avto, ki ga je povozil. Prišel je v bolnico, kjer bi si s svojo bolno roko pozdravil lahko tudi svojo bolno, razrvano dušo. To je zdravnik tudi upal in nameraval. Zato se je tako trudil z njim in skrbel zanj kakor za nobenega svojih bolnikov. Kako to, da fant ob takem pasjem življenju ni podivjal in postal zloben, marveč je bil potrpežljiv in mehak, to je bil prav za prav čudež. V črnih očeh je tičala samo bojazen, ki bi genila slehernega. Le čega se je tako bal? Zdaj je imel pod svojo blazino že cel kup krajcarjev in petič. Zakaj za sleherno steklenico mleka, ki ga je bil izpil, za sleherno izmenjano dbvezo je bil dobro nagrajen od doktorja. Pazljivo je poslušal na glasove avtomobilov pod oknom. Imel je tenak sluh in je točno razločeval avto svojega zdravnika od drugih. Vzljubil je zdravnika. Bil je to prvi človek, ki se je brigal zanj, ki je negoval izgubi j enčka, potepinčka. Toda nekega dne je do večera zaman pričakoval zdravnika. Ni ga bilo od nikoder. Prišla je noč, zdravnika še ni bilo. Fant ni mogel zaspati, dasi se je bil že navadil, a skrb za zdravnika ga je budila stalno in mu ni dala zapreti oči. Kje je moj zdravnik—je ihtel pod odejo in malone pozabil na svoje krajcarje. Vso noč je čakal, vso noč je ihtel, ves dopoldan je poslušal ropotanje voz na cesti—pričakal zdravnika pa ni. In opoldne je prišel tuj človek ter ga obvezal. Usmiljenka je rekla temu go- sodu “gospod doktor.” In Jon je slišal, kako je doktor dejal usmiljenki: “Tega bomo pa kmalu odpustili iz bolnice. V nekaj dneh bo okreval popolnoma. Kaj bi se valjal tod po postelji.” Jon je trepetal. Kaj je z mojim starim doktorjem? Zakaj mi nihče ne pove? In potem je ujel besedo “umrl,” ki jo je prav dobro razumel. Videl je nekoč, kako je na trgu neki starec padel na tla, vzdihnil in utihnil. Tedaj so govorili, da je starec “umrl.” In zdaj je umrl njegov dragi zdravnik. Nikoli več ga ne bo videl. Božal je svoje krajcarje, ki mu jih je bil daroval zdravnik, vzel jih v roke ter se splazil iz bolnice. Poslej ne bo nihče več pazil nanj. Šel je in nihče ni vprašal po njem. Prihodnjega dne zjutraj so našli v parku v svežem snegu otroško truplo. Roke zmrzlega otroka so krčevito stiskale krajcarje. Bil je naš mali Jon . . . Mile Klopčič: JOJ, KAR CEZ NOC . . . J OJ, kar čez noč je prišel sneg in mraz je dahnil po doleh. Ves bel je travnik, bel je breg in sveče iz ledu visijo s streh. Dokler je oče bil rudar, bilo pri nas je kar toplo. Z zdaj ni več toplo, odkar ne hodi oče pod zemljo. Čez noč je oče službo izgubil, čez noč je v sobo prišel mraz. Ta hudi mraz nas bo pogubil, če bo še dolgo mučil nas. In če nas vržejo na cesto, če da gospod nam tak ukaz? Tako veliko je to mesto, pa nima nič srca za nas! In kar čez noč je prišel sneg in mraz prišel je z zimo. Kdaj bo pomlad prišla čez breg? Tako zelo si jo želimo! Dragi čitatelji! Zelo me veseli, ker so se slovenski dopisi tako pomnožili, da jih človek z zanimanjem čita. Njih vsebina je raznolična in zabavna. Vidi se, da so naši mladi dopisniki z novim letom dobili precej nove gonilne sile in so postali pridni. V največje veselje mi bo, ako boste vsi dopisniki ostali zvesti in redno dopisovali v “Naš kotiček” ter povedali marsikaj zanimivega iz vašega mladega življenja. Najprej za vedno zanimivejši “Kotiček”! —UREDNIK. VESEL POJAV V DOPISOVANJU Dragi urednik! Kakor vidim, so se v tem letu dopisi precej pomnožili. Čedalje več jih je. Slovenskih je bilo v februarski številki 20, angleških pa celo toliko, da jih nisem mogla prešteti, če bodo naši dopisovalci tako pridno vsaki mesec dopisovali v “Naš kotiček,” bomo imeli tudi kaj čitati v njem. Tako je prav. Le vspodbujajmo eden drugega, da se bomo kaj naučili. Začnimo zgodaj, v mladih letih, vsako delo, da bo dober tek imelo. Saj pravi pregovor, da kar se človek v mladosti nauči, to tudi v starosti zna. Zimo imamo brez snega, tako da se niti sankati ne moremo niti ne kepati. Vse tako izgleda, kot da bi nastopila kmalu spomlad, če se kaj ne izpremeni. V šoli se precej dobro učimo, ker imamo dobrega učitelja. Za sedaj naj to zadostuje se bom pa prihodnjič še kaj oglasila, obenem pa pozdravljam vse mlade čitatelje M. L. in urednika! Anna Matos, Box 181, Blaine, O. * * UPA NA REGRAT IN POMLAD Cenjeni urednik M. L.! Takoj v pričetku tega kratkega dopisa moram priznati, da se mi M. L. zelo dopade, pa tudi Prosveto rad čitam.—Imam eno sestro in brata. Jaz pohajaim sedmi razred ljudske šole. Delavske razmere so tudi pri na» zelo slabe; tukajšnji premogorov obratuje lf> po dva dni v tednu. Upam, da bo kmalu regrat ozelenel in vso drugo, ker potem bom vedel, da se je spet vrnila ljuba spomlad, ki se je otroci take. veselimo. Pozdrav vsem skupaj! Joe Dremly Box 152, St. Michael, Pa. * * STRAŠNE DELAVSKE RAZMERE Cenjeni urednik! Delavske razmere v Clintonu so strašne Rove so skoraj vse pozaprli. Ljudje stradajo. Osnovali so krušno vrsto (breadline), ki pa j« bolj podobna vodni vrsti. Neki Italijan, po imenu Frank Ferrara, ki lastuje klavnico, je pričel kuhati neke vrste juho z raznimi mesnimi poberki, po dvakrat na teden. Ni ta juha bogve kaj, pa gladni ljudje so jo primorani uživati. Zopet pošiljam eno pesmico, ki sem jo prestavila iz angleške, priobčene v januarski številki M. L. Drugo kitico sem dostavila sam». Ime ji je “Olika pri čaju.” 1- 2. Karkoli piješ že Ko piješ pa, da veš, iz lepe skledice, pozabiti ne smeš:— iz posode kjerkol, Ne srkaj preglasno, ne smeš za hipec le ker glasno srkanje pustiti žlico v njej, olikani ljudje sicer ti pade dol. obsojajo hudo. Mnogo pozdravov vsem!—Josephine Mestek, 638 N. 9th st. Clinton, Ind. VKTNE GREDICE V FEBRUARJU Cenjeni urednik! Ker sem v mojem zadnjem dopisu obljubila, da bom še pisala v M. L., zato sem se spet pripravila, da napišem par vrstic. Na tem mestu pa se zahvaljujem uredniku, ker je popravil moj dopis in ga priobčil; bil je to moj prvi dopis. Kar veselo čudno se mi je zdelo, ko sem ga zagledala v Maldinskem listu. Pri nas je že skoro pomlad. Jaz ne pohajam več šole, ker sem ljudske razrede dokončala lani, pa tudi v “high-school” ne hcr-dim. Sedaj bomo kmalu prekopali vrtne gredice, da, moj ata je že prvi teden v februarju rahljal grede. Pa tudi mene zelo veseli delati na vrtu. Listi poročajo, da je groundhog videl svojo senco, zato da bo še zima. Temu pač ni verjeti, ker to je samo praznoverno prerokovanje, ki je brez vsakega pomena. Pozdrav vsem čitateljem, enako uredniku! Julia M. Hudaj, Box 94, Gross, Kans. * * PREVIDNA ŠTORKLJA Dragi urdnik! Iz Smithfielda, Pa., mi je pisala Anna Marolt, da je bil njen dopis priobčen v M. L., pa som se odločila da tudi jaz pošljem kratek prispevek. Sicer mi gre slabo, ba upam, da mi bo urednik popravil. Pri nas imamo štiri delavce na hrani, ki so pred kratkim začeli delati s polno paro. Včasih se vrnejo z dela tako beli, kot bi bili v mlinu, pa jim pomagam očediti obleko.—Prešlo leto se je pri sosedovih ustavila ga. Štorklja in jim pustila malo hčerko, a pri nas pa se ni hotela ustaviti. Jaz bi rada, da bi nam prinesla srčkanega fantka, ker sedaj smo v družini le tri deklice. Moj ata in mama sta me že naučila plesati. Naj se povrnem k ge. Štorklji: gotovo bi bila bolj radodarna z dečki in deklicami, pa se ta gospa menda zaveda, da so sedaj povsod skrajno slabi časi. Moj ata in mama sta pridna in lepo skrbita za nas. Napisala bi še kaj pa rajše odložim, da bo ostalo za prihodnjič. Ob koncu pa pozdravljam vse skupaj! Angela Marolt, Box 146, So. Cannelsville, Pa. * * VESELJE RADI JOŠKOVEGA DOPISA Dragi mi urednik M. L.! Predno prestopim v odrasli oddelek, bi rada videla moj dopis v M. L. V februarski številki sem opazila, da ste priobčili dopis od mojega brata Joškota, pa ni nihče doma vedel, da je pisal. Zato pa smo vsi bili toliko bolj veseli, ker nas je veselo iznenadil. Ko smo prišli iz šole domov, nam je mama vsa vesela prečitala Jožetov dopis. To smo se smejali in bili veseli! Umeli smo, da mu je gotovo napake popravil urednik zakar smo mu v.<