Stmnski
‘Učitelj
Pedagoška revija in glasilo Slomškove družbe v Ljubljani
8
Leto XLI
1940
»Slovenski Učitelj* Izhaja mesnino. Uredništvo Je v Ljubljani, Aleksandrova cesta II. UpravnIStvo je v Ljubljani, Jenkova ulica C. Naročnina letno 50 din. Članke ln dopise sprejema uredništvo; reklamacije, naročnino ln članarino pa upravntftvo. Izdajatelj In lastnik Je »Slomfikova družba« v Ljubljani. — — Odgovorni urednik: Štrukelj Ivan. Tiska Jugoslovanska tiskarna v Ljubljani
(Jože Kramarli).
Vsebina 8. štev.: Govoril je mož, minister prosvete dr, Korošec. Občni zbor Slomškove družbe na Brezjah. Novo življenje — nova šola (Rudolf Pečjak). *—• Don Boskova vzgojna metoda (Jože Kostanjevec). — O pouku slovenščine v meščanski šoli (L. Rus). — Nauk o duši (E. Bojc). — Psiha slovenskega naroda (Prof. E. Deisinger). — Nekaj snovi za pouk v višji ljudski šoli (Rafael Zazula).— Telesna vzgoja, mladina in šola (Pavle Kveder). — Književne vesti,
Naznanilo in vabilo.
V dneh 16., 17. in 18. avgusta bo priredila KA tečaj za moško inteligenco, in sicer v Kranju. To naznanjamo z željo, da bi se tečaja udeležili tudi člani Slomškove družbe. Za ceneno bivanje in prehrano bo preskrbljeno. Prijave sprejema KA v Ljubljani in tudi Slomškova družba.
Knjižne izdaje »Slomškove družbe«
1. A. Lebar: »Oskrba manjnadarjencev.« Cena 10 dinarjev.
2. France Bevk: »Pastirčki pri kresu in plesu.« Cena 5 dinarjev.
3. Rudolf Wagner: »Gremo v Korotan.« Cena 10 din.*
4. Rudolf Wagner: »Poglejmo v beneško Slovenijo.« Cena 10 din.
5. Ivan Čampa: »Štirje zvonarčki.« Cena 6 din, vez. 10 din.
6. France Bevk: »Grivarjevi otroci.« Cena 8 din, vez. 12 din.
7. Marija Jezernik: »Vesele uganke.«? Cena 8 din, vez. 12 din.
8. Krista Hafner: »Kako naj se otrok uči.« Mala brošurica za starše. 2 din.
9. Franc Ločniškar: »Vrtec« za leto 1938/39, vezan 25 din.
10. »Slovenski učitelj« za leto 1938/39, vezan 55 din.
11. Jan. Plestenjak: »Bajtarska kri«. Cena 15 din, vez. 18 din.
12. Rud. Pečjak: »Japonske pravljice«. Cena 10 din, vez. 12 din.
Naročila sprejema »Slomškova družba« v Ljubljani, Aleksandrova c. št. 10, dvorišče, I. nadstropje.
V	oceno smo prejeli:
1. Knjigo o VI, mednarodnem kongresu Kristusa Kralja v Ljubljani 1939.
Cena: vezana 55 din, broš. 40 din.
2. Zdravilne rastline, o njih nabiranju, gojenju in uporabi. Spisal profesor Franc Mihelčič. Založila Jugoslovanska knjigarna v Ljubljani, 1940. Cena: vezana 95 din, kartonirana 85 din.
3. Hlevski gnoj in gnojnica, ureditev gnojišč in gnojničnih jam. Spisal inž. Suhadolc Jože, Založila Kmetijska zbornica.
4. Ptujska gora. Opisal France Stele. Izdal župni urad na Ptujski gori. Cena: vezana 20 din, broširana 12 in 2 din poštnina.
»Slovenski Učitelj« izhaja prve dni vsakega meseca. Vsak društveni član mora biti naročnik lista. Sklep uredništva je 5. vsakega meseca. Naročnina za list znaša 50 din, članarina »Slomškove družbe« 5 din, prispevek za vzdrževanje lokala 12 din = skupaj 67 din letno.
Slovenski ‘Učitelj
Pedagoška revija in glasilo Slomškove družbe
Leto XXXXI V Ljubljani 5. avgusta 1940 Štev. 8
Govoril je mož minister prosvete dr. Korošec
»Prevzemam prosvetno ministrstvo v resnem času. Naši državi so sicer res prihranjene vojne strahote, vendar jo dosegajo valovi borbe, v kateri se odločuje usoda sveta. Danes gre za vse kulturne in moralne vrednote človečanstva in celo za najvišje človeške dobrine: vero, družino, domovino. Zato moramo biti pripravljeni, da se uspešno upremo vsem eventualnostim, ki bi utegnile nastopiti v vrtincu dogodkov.
Prosveta je temelj zdrave državne politike. Prosvetljeno ljudstvo hodi po varni poti bodočnosti. Prizadevati si moramo, da bomo dali našemu narodu najboljšo prosveto, ki bo odgovarjala sedanjim razmeram na svetu ter pogojem in potrebam današnjega družabnega reda in napredka. Odstranjevati je treba s pripravljenimi pedagoškimi metodami vse škodljive vplive vidnih in nevidnih sil in v prosveti morajo priti do izraza samo pozitivne rtorme današnjega kulturnega stremljenja. V prosveti ne more in ne sme biti neodločnosti, omahovanja in blodenja. Vse mora biti jasno, precizno, odločno. Prosvetni in kulturni ukrepi morajo biti smeli in energični. Samo tako se da izvesti kulturni in moralni preporod.
V	prosvetnem pogledu je naša država precej zaostala za mnogimi drugimi državami. Moramo pohiteti, da jih dosežemo in po možnosti nekatere tudi prehitimo. Zato je potrebno sodelovanje vseh prosvetnih faktorjev, v prvi vrsti prosvetnih delavcev, ljudskih učiteljev in profesorjev. Na njihovo iskreno sodelovanje računamo z gotovostjo. Vemo, da je njihov
današnji položaj težak, storili pa bomo vse, da se popravi do skrajnih mej možnosti. Preskrbljeni in zadovoljni prosvetni delavec, o tem smo prepričani, se bo ves posvetil z gorečnostjo in ljubeznijo svoji visoki in pomembni vlogi kulturnega delavca in vzgojitelja mladine. Na mladini sloni bodočnost države in naroda. Vsa naša pozornost se mora obrniti njeni narodni in moralni vzgoji. To so osnovne smernice naše prosvetne politike. Varovali, negovali in razvijali bomo jezikovne in narodne tradicije Srbov, Hrvatov in Slovencev, svetinje in običaje vseh priznanih veroizpovedi ter bomo s tem skrbeli, da bodo vse šole in vsi prosvetni zavodi sploh postali čebelnjaki reda in dela in sejalci prosvete in morale resnične narodne kulture in rodoljubja.
Mladino moramo pripraviti, da bo potem prosvetljenosti duhovno in moralno oborožena za ono veliko dobo, ki prihaja na svet. Mora biti vzgojena v žrtvovanju za narodne ideale, v goreči ljubezni do domovine in iskreni vdanosti vzvišenemu prestolu in domu Karadjordjevičev. Vse kulturne ustanove, vsi vzgojni faktorji, vsi prosvetni delavci se morajo mobilizirati za veliko akcijo prosvetnega in moralnega preporoda. Pričakujemo od vseh največjih žrtev in naporov v korist domovine in naroda, pripravljeni pa smo vedno ustreči vsem njihovim upravičenim željam in potrebam. S složnim in požrtvovalnim delom bomo obvarovali mladino zablod in krivih potov in jo napotili na pravo moralno in narodno pot. Dobra in smiselna prosvetna politika bo zanesljivo jamstvo in temelj za kulturni in gospodarski razvoj ter napredovanje našega naroda.«
Občni zbor Slomškove družbe na Brezjah
Dne 8. julija je imela Slomškova družba svoj redni letni občni zbor. Kakor že tolikokrat, tudi to pot na Brezjah. Kljub temu, da je večje število članov pri orožnih vajah in nekaj tudi v raznih počitniških kolonijah, je bila udeležba pri tem občnem zboru kar lepa; saj je bila frančiškanska dvorana kar natrpano polna in hodnik pred njo prav tako. Člani in članice so porabili to priliko tudi za to, da so opravili svojo vsakoletno božjo pot pri Mariji Pomagaj. Imeli so tudi svojo sveto mašo, ki jo je daroval član glavnega odbora g. duh. svetnik Čadež. Med sveto mašo so prepevali učitelji in učiteljice. Svete maše se je udeležil tudi g. ban dr. Marko Natlačen z gospo soprogo, ki je potem tudi počastil zborovalce s svojo navzočnostjo na občnem zboru.
Po sveti maši se je pričel občni zbor. Predsednik Štrukelj je v uvodu opozoril na to, da je ta občni zbor začetek jubilejne proslave, ki jo bo v jeseni nadaljevala Slomškova družba z večjo prireditvijo v Ljubljani. Pozdravil je g. bana kot najvišjega prosvetnega šefa v dravski banovini. Poudarjal je njegovo veliko zanimanje za prosveto sploh in za šolstvo še posebe; tudi je omenjal njegovo skrb za šolstvo vseh vrst.
Pozdravi
Nato je predlagal brzojavni pozdrav Nj. Vel. kralju Petru II., Nj. Vis. knezu-namestniku Pavlu, ki letuje v soseščini; obe brzojavki so navzoči sprejeli z burnim odobravanjem. Tudi najvišjemu prosvetnemu šefu v državi dr. Korošcu so zborovalci nato poslali brzojavni pozdrav, ki so ga spremljale dolgotrajne ovacije voditelju Slovencev. Nato je prebral predsednik pozdravni pismi gradbenega ministra dr. Kreka in lavantinskega škofa dr. Tomažiča, ki sta polni resničnih simpatij slovenskemu učiteljstvu; zborovalci so dr. Kreku poslali prisrčno brzojavko. Kakor zvesti sinovi in hčere katoliške Cerkve pa so poslali vdane brzojavne pozdrave tudi obema slovenskima škofoma dr. Rožmanu in dr. Tomažiču. V kratkih, a prisrčnih besedah je pozdravil potem tudi navzoče zastopnike: referenta Wagnerja, ki je zastopal zadržanega načelnika prosvetnega oddelka banske uprave, nato zastopnika Katoliškega akademskega starešinstva prof. Malnarja, zastopnika Katehetskega društva prof, Pavlina, zastopnika Krščanske šole duh. svet. Žerjava, zastopnika Kmečke zveze prof. Puša, zvestega prijatelja Slomškarjev dekana Faturja iz Radovljice in hišnega gospodarja g. gvardijana dr. p. Hadrijana.
Nagovor bana <lr. Natlačena
Takoj nato se je oglasil, burno pozdravljen od zborovalcev, g. ban.
V	daljšem govoru, ki je pokazal živo zanimanje njegovo za šolo in šolska vprašanja, je g. ban povedal, kaj mu je na srcu, kar naj bi šola, slovenska šola posredovala slovenski mladini. Uvodoma je ugotovil, da je že izza svojih dijaških let budno zasledoval učiteljsko življenje, zlasti pa Slomškove družbe, katere zborovanja je kot dijak obiskoval. Zato se čuti z njo še vedno povezanega in ji izreka k štiridesetletnici prisrčne čestitke in je hotel s svojim prihodom dokazati, kako visoko ceni katoliško učiteljstvo. Program Slomškove družbe obsega one tri temeljne točke, na katerih je postavljen vsakršen dobrobit Slovencev: Bog, narod, država. To troje pa tudi odgovarja mišljenju in hotenju slovenskega naroda sploh. Vrednost Slomškove družbe obstoji prav v tem, ko dela, da se šola ne odtujuje narodu, ampak se mu približuje, za kar je ta organzacija vedno delala in je prav zato tudi čustvom naroda tako blizu. Pomudil se je potem dalj časa pri drugi in tretji točki programa, četudi je o njih že večkrat in ob raznih prilikah govoril, pa bi te svoje misli rad poudaril zlasti pred učiteljstvom, ki mu je naloga, da oblikuje mladi rod in ga pripravlja za bodoče delo in življenje. Kot dejstvo je postavil pred zborovalce trditev, da v 22 letih slovenska šola ni dala tega, kar bi bila morala dati. Nikakor ni obdolžil šole, ampak je naložil težko odgovornost onim, ki so dajali smernice šoli, pa so hoteli iz slovarja izbrisati slovensko, hrvatsko in srbsko ime in ustvariti nov narod, ki ga ni. Za slovenstvo so hoteli postaviti nekaj, česar ni nihče poznal; zato so hoteli vzeti iz slovenskih src vse tisto, kar je tiho lebdelo v njih v dobi prevrata. Kako je bila takrat narodna zavest živa,
kako je vezala vse do skrajnih meja severa in juga, vzhoda in zahoda. Vsi smo bili edini v zahtevi po osvoboditvi in ustanovitvi nove narodne države. Če pomislimo, da so vsi ti — in tudi mi — šli skozi šolo, ki ni bila naklonjena slovenski miselnosti, pa če jo primerjamo z današnjo, moramo ugotoviti, da današnja šola vzgaja brez odločnosti, brez navdušenja, brez volje za žrtve. Ta primerjava pa sili k zaključku, da je treba današnjo šolo preokreniti in omogočiti, da bo storila več, kakor stori, Vsak posameznik se mora tega zavedati! Ne samo brati in pisati in računati, tudi v narodnostnem oziru mora v bodoče šola storiti več kakor doslej! — Kar pa se tiče tretje točke, moramo mladini vcepiti v srce živo zavest, da Slovenija ne more obstajati brez Jugoslavije. Le v skupnosti s Hrvati in Srbi nas bodo respektirali sosedje. — Z željo, da bi Slomškova družba kakor doslej tudi nadalje ta program izvrševala, je g. ban svoj nagovor zaključil.
Predsednik Štrukelj bi se bil rad zahvalil, pa mu zborovalci niso dali do besede s svojim dolgotrajnim in navdušenim ploskanjem. Saj je tudi umljivo, ko ti nekdo, ki ni iz tvojih vrst, pokaže tvoj poklic v tako lepi sliki, da se zaveš, kako je od tebe in prav od tebe odvisna vsa srečna in lepa bodočnost tvojega naroda in tvoje domovine, da te to vsega prevzame in se ne čutiš samo počaščenega, ampak rad in z vso resnostjo že na tihem delaš načrte za svoje bodoče delo in nato daš duška svojemu resničnemu navdušenju. Ko se je pritrjevanje poleglo, je naslovil predsednik Štrukelj nekaj toplih besed v zahvalo za navdušujočo spodbudo g. banu, ki ga že peto leto vidimo na čelu banovine. Prosil ga je, naj v prid slovenske šole in slovenske kulture stori vse, kar se storiti da, in naj bo prepričan, da bo Slomškova družba s svojim članstvom vedno verna vršilka njegovih pobud. Posebno tople besede je spregovoril v pozdrav in zahvalo navzočni gospe banovi soprogi, ki jo poznamo kot plemenito ženo, vzorno mater in marljivo delavko v katoliških ženskih organizacijah.
Poročilo tajnika in blagajnika
Zborovanje so zdaj pozdravili zastopniki sorodnih organizacij. Po odhodu g. bana in njegove ge. soproge se je pričel občni zbor. Iz tajniškega poročila se je videlo, da ima Slomškova družba 14 podružnic, ki po svojih podružničnih pravilih poleg šolskega vzgojnega dela vrše tudi prosvetno-vzgojno delo med ljudstvom, prirejajo predavanja, izlete, vzgojne tedne. Število članstva se dviga; vendar je za sprejem potrebno še kaj drugega kot samo prijava: zahteva se verno katoliško življenje, uveljavljanje programa Slomškove družbe v šoli in izven šole, kakor tudi to, da priglašeni ni član nobene organizacije, ki bi nasprotovala programu Slomškove družbe. Zato se večkrat dogaja, da je celo po sprejemu treba izvajati konsekvence, če se izkaže, da prijavljeni ne odgovarja vsem tem pogojem. Iz tega poročila je tudi posneti, da Slomškova družba v dosego svojih ciljev izdaja pedagoški list »Slovenski Učitelj«, vzgojno-pomožne knjižice za starše, mladinski list »Vrtec«, ki je najstarejši slovenski mladinski list, in kot
Vrtčevo knjižnico vsako leto po tri mladinske knjižice. Slomškova družba je v preteklem letu izgubila urednika »Slovenskega Učitelja«, ban. šol. nadzornika v p. g. Fortunata Lužarja in še večje število članov, ki so umrli. Na drugi strani pa prihajajo iz mladih in najmlajših učiteljskih krogov novi člani. — Slomškova družba stoji pred lepim jubilejem. V jeseni praznuje štiridesetletnico svojega obstoja. Takrat bo možen celoten pregled njenega dela.
Blagajniško poročilo g. upr. Wagnerja je pokazalo pregled o denarnem poslovanju glede članarine in naročnine na »Slovenskega Učitelja« in raznih prihodkov in izdatkov v društvene namene. Posebno poročilo o blagajniškem stanju »Vrtca« je podala ga. Sadarjeva, ki z izredno skrbjo in vestnostjo, pa tudi z lepimi uspehi upravlja Vrtčevo blagajno.
Urednik »Vrtca« nadz. Ločniškar je v šegavi besedi, a v pesniški obliki podal poročilo o uredniškem delu.
O delu kulturnega odseka je podala poročilo ga. upr. Hafnerjeva. Gdč. Ivanka Cegnarjeva je podala poročilo nadzorstva, ki je izzvenelo v splošno pohvalo odborovega dela.
H kratki debati o poročilih odbora so se oglasili: Slapar, Vider, Grad, Rusova i. dr.
Predsednik pojasni še glede plačevanja društvenih obveznosti in pojasni program za praznovanje štiridesetletnice. Ponovno povabi na duhovne vaje v začetku avgusta in opozori na tečaj KA, ki bo 16., 17. in 18. avgusta v Kranju. Nato se zahvali vsem zborovalcem s prošnjo, da se za jubilejno proslavo vsi odzovejo, ter konča občni zbor.
Po obedu se je nekaj zborovalcev že vračalo na oddaljenejše domove, nekaj na krajše izlete, ker se je vreme izboljšalo, v dveh velikih avtobusih pa v Vrbo na Prešernov dom, Tam so se vpisali s posebno, v ta namen pripravljeno pesmijo Fr. Ločniškarja v spominsko knjigo.
Od tam so se odpeljali v Radovljico, kjer so na tovariškem sestanku posedeli do odhoda večernega vlaka.
Pismeni pozdravi zborovalcem Slomškove družbe
Iz kabineta prosvetnega ministrstva smo dobili pismo nastopne vsebine: »G. predsednik senata in minister prosvete dr. Korošec se Vam za pozdrave, ki ste mu jih poslali z letnega občnega zbora, iskreno zahvaljuje ter Vas prosi, da izročite vsem članom Slomškove družbe njegove najlepše pozdrave.«
Gradbeni minister g. dr. Krek je pisal, da želi Slomškovi družbi božji blagoslov ter njene člane in zborovalce najlepše pozdravlja in obžaluje, da se mu ni mogoče osebno udeležiti občnega zbora.
Prevzvišeni škof lavantinski nam je poslal pismo, v katerem pravi: »Blagovolite, gospod predsednik, sporočiti spoštovanemu članstvu m velecenjenim gostom moje prisrčne čestitke k štiridesetletnemu plodo-nosnemu delovanju Slomškove družbe, ki ji niso bile prihranjene preizkušnje. V duhu bom 8. julija z Vami pri Mariji Pomagaj na Brezjah ter
se združil z Vašimi prošnjami in molitvami, naj Bog na priprošnjo Kraljice miru in služabnika božjega škofa Antona Martina slej ko prej podpira delo in trude Slomškove družbe s svojim blagoslovom, da bo vedno popolneje dosegala cilje, za katere se trudi in bori, nam vsem pa naj ohrani dragoceni mir.
Z izrazi posebnega spoštovanja
Ivan J. Tomažič, škof lavantinski.«
Velečastiti g. prelat, vseučiliški profesor in predsednik Prosvetne zveze dr. F. K. Lukman nam je pisal: »Za prijazno vabilo se najtopleje zahvaljujem. Občnega zbora na Brezjah se ne bom mogel udeležiti. Zategadelj mi dovolite, da po tej poti izrazim Slomškovi družbi prisrčne čestitke ob začetku štiridesetletnega njenega jubileja z željo, da bi občni zbor srečno inavguriral plodovito peto desetletje. V Slomškovem duhu, ki je Kristusov duh, iščimo poti v svet, ki se v grozovitih bolečinah poraja!«
Pismene pozdrave so poslali tudi nastopni tovariši in tovarišice: Alfonz Kopriva iz Maribora, ki hkrati vabi članstvo Slomškove družbe, da bi pohitelo dne 22. septembra na Slomškov grob, dalje so pozdravili: Pleničar, Arhova, Berglez, Slapšakova, Jerhova, s. Bogomila, vsi s počitniške kolonije v Mokronogu, Štefe s Pristave, Lavrič iz Škocijana.
Odbor se vsem, ki ste kakor koli poveličali naš občni zbor, iskreno zahvaljuje.
Rudolf Pečjak
Novo življenje — nova šola
1.	Nastopila je Velika kriza
Živimo na veliki prelomnici, ko v večnem krogotoku časa odmirajo že okorele oblike življenja in si nesmrtni človeški duh išče novih svežih vrelcev. V bolih in krčih, v krvi in solzah se poraja nov svet, novo življenje. Ob grmenju topov tone doba, ki jo imenujemo v zgodovini novi vek in od katere je moderni evropski nadčlovek pričakoval svojega končnega odrešenja, pa je bil bridko, bridko razočaran.
Ta individualistična doba evropskega nadčloveka, ki se je pričela s humanizmom in renesanso, to je z delno obnovo poganstva ali z odkritjem tuzemskega človečanstva, je zorela preko razsvetljenstva v splošni omiki, racionalizma v znanstvu in liberalizma v političnem življenju ter je dozorela v materialistični nazor. Razbila je okorelo fevdalno občestvo, osvobodila v človeku individualne sile, da je ustvaril velikanska dela. Ustvaril je svojo veliko znanost, posebno v tehniki, veliko umetnost, odkril doslej neslutene prirodne sile. Česar niso zmogla tisočletja, se je zdaj zgodilo v enem samem stoletju. Moderni nadčlovek si je zgradil milijonska mesta z nebotičniki in tovarnami. Osvobodil je človeka s svojimi stroji najtežjih
mehaničnih del in ustvaril neslutene kupe bogastva in razkošja. Premagal je s svojimi brzojavi in telefoni, z železnicami, parniki, aeroplani in radiom čas in prostor. Ustvaril je svetovna gospostva, svetovno gospodarstvo, svetovno znanost in umetnost. Resnično. Mogočna dela, mogočno carstvo človeške znanosti.
Vendar pa moderni tehnični človek ni rešil najvažnejšega v nas: človeških duš. Ob zvokih radia, ki gre preko vsega sveta, smo bolj nesrečni in žalostni, ob kupih blaga bolj lačni in nagi in živčno razrvani. Zakaj vse to ob kupih zemeljskih dobrin? Moderni nadčlovek je zagrešil v svojem mogočnem carstvu usodno napako: Nad človekom in vsemi njegovimi narodnimi, socialnimi in družabnimi občestvi je zmagala brezdušna snov in nesmrtni človek, edino višje duhovno bitje, je njen suženj. Veliko moderno Zlato tele, ki ga vsi molimo in ob njem — umiramo. Eni v razkošju in brezmejnem uživanju, drugi lačni, nagi in bosi, vsi pa notranje okuženi, razrvani, izhirani. S poudarkom človečanstva se je pričela pred več sto leti v humanizmu ta doba, danes pa vsi vpijemo po odrešitvi človeka. Bratstvo, svoboda in enakost je bilo njeno geslo v francoski revoluciji, danes pa smo tako žejni vsega tega. Znanost, ki je prevzela vodstvo človeških duš namesto Cerkve, je razočarala. In kakor v posmeh se je zarežala iz obeh modernih vojsk namesto rešitve — človeška bestija z vsemi najmodernejšimi morilnimi sredstvi. Strašna pesem stroja nad bednim nadčlovekom, ki si je, individualno sproščen, zbudil v sebi bestijo in pokleknil pred Zlatim teletom. Razmerje med človekom in snovjo je docela zrušeno, zato je nastopila Velika kriza: kriza duha, kriza gospodarstva, kriza svobode, kriza narodov, kriza človečanstva, kriza vsepovsod. Iz te velike bolečine in tesnobe današnjih dni pa pelje samo ena pot: skozi potoke krvi in solza v novo življenje. Je že tako. Samo kri in solze imajo to moč, da človeka očistijo do dna duše in mu pokažejo nova obzorja. Samo velik vihar razčisti ozračje. Velike zgodovinske krize so redke, zato pa toliko hujše, kajti vihar uničuje, kar se je slabega in gnilega nabralo in vzdrževalo v — stoletjih.
Kje je bistvo slabega v nas, da je nastopila redka Velika zgodovinska kriza?
Moderni tehnični človek je silno razvil v sebi razumsko tehnično znanje, okrnil pa je istočasno v sebi najbolj božji del svojega jaza, to je nravstveno večnostno čustvovanje, odnos do višjih etičnih zakonov, ki vladajo v vesoljstvu, ali kakor pravi nesmrtni antični kralj Edip: »do višnjih moči, ki vladajo svet«. Človek brez te večnostne nravstvene luči v sebi, brez tega kompasa, postaja enodnevnež, človek časa. Njegovo geslo je: Lahek in hiter zaslužek, hitra obogatitev, uživanje, brezobziren boj s pestmi, da se prerineš navzgor, kajti danes v življenju velja: pomagaj si sam ali utoni. Božanstveni človek, edino duhovno bitje na zemlji, ki samostojno misli, sklepa, dela, se čuti za svoja dela vedno manj odgovornega. Zato se vezi do sočloveka, naroda, države, človeštva v nas strahotno trgajo. Vsak je samemu sebi bog: zagrabi s polno pestjo, če ne, bo drugi.
Čim več nagrabiš, več življenjske sile in zmožnosti pokažeš. Idealisti so znak degeneracije rodu, ki ne razumejo več stvarnega življenja. Tak je nauk dobe, ki nima več večnostne luči etičnega življenja v sebi, tak je temelj in sistem gnile demokratične družbe, ki je zavozila s pravega tira resničnega bratstva pred Zlato tele. Namesto žrtev za bližnjega je v ogromnem bogatem carstvu snovnega človeka razprostrla svoja krila nad narodi in državami strahotna pošast, korupcija, ki pije narodom mozeg in kri. Vsak jo čuti, a nihče je ne vidi, povsod je in nikjer je ni. V dobi iztirjene demokracije se odeva z najlepšimi gesli za narod, državo in človeštvo, skriva se za zakoni, ki jih po svoje preobrača, če jo zagrabiš, pa se ti spremeni v najčlovekoljubnejše bitje in celo zahteva, da poklekneš prednjo. Nikomur odgovorna uničuje narodom največje vrednote: žre jim zdravje, čast in ponos, uničuje narodne ideale, smisel za poštenost in pravičnost, ruši bratska občestva, izpodjeda sok življenja. Kaos snovi brez večnostne luči etičnega življenja.
Ni čudno, da je v takem ozračju, ki ga vsi vdihavamo, zgubilo delo svoj etični poudarek in postaja le sredstvo za kopičenje bogastva na eni strani, na drugi pa sredstvo za izrabljanje in izmozgavanje. Zato delo več ne osrečuje, ker se iz njega reži bestija pohlepa, uživanja, maščevanja, bogastva in revščine. Snov nad duhom, bestija nad človekom. Nihče ni zadovoljen; delo samo kot sredstvo za obogatitev je breme; ni višjih ciljev kot lastni trebuh. Ni luči višjega občestvenega in božjega življenja, ki daje vsakemu, tudi najnižjemu delu višji pomen. V tem mrzličnem prerivanju, lovu za bogastvom ali v kruti borbi z revščino niti časa ni več za plemenitejše medsebojne odnose. Kdo bi o tem premišljal, kdo skušal gledati v človeku tudi človeka. Otroci dobe smo. Padamo v moderno barbarstvo, zato je prišla Velika zgodovinska kriza življenja, ki jo oznanja že drugič grmenje topov. Velik elementaren vihar, ki bo razčistil duše za stoletja. Zato tudi velike žrtve. Ne tone stoletje, tone doba.	(Dalje.)
Jože Kostanjevec
Don BosLova vzgojna metoda
(Dalje.)
Če bi skrbeli samo za red in disciplino, bi gojencem tako trdo nadzorstvo kmalu postalo pretežko in neznosno. Toda po don Boskovem načelu mora biti nadzorstvo prijetno in ljubo.
»Vsakdo naj skrbi, da ga bodo podložni ljubili, ako hoče, da se ga bodo bali,« je zapisal v Pravilniku. »Za tiste, ki imajo po naravi dober značaj, zadostuje splošno nadzorstvo. Tistim, ki so povprečnega značaja, nekoliko nestalni in lahkomiselni, so potrebne kratke, a pogostne izpod-bude, opomini in nasveti. Treba jih je spodbujati k delu tudi z majhnimi darili ter jim kazati, da imamo veliko zaupanje vanje, dasi ne smemo zanemarjati njihovega nadzorstva.
Posebno prizadevanje in skrb pa je treba posvečati gojencem, ki se le s težavo uklonijo ali so celo hudobni. Vsak predstojnik naj si prizadeva,
da jih spozna in se seznani z njihovo preteklostjo. Nikdar naj jih ne izgubi izpred oči* toda pri tem naj ravna tako, da gojenci ne opazijo nezaupanja.«
Polna očetovske skrbljivosti in duha vere je tudi ona stran, ki je namenjena učiteljem. Priporoča jim, da naj pridejo pravočasno v razred, da naj se dobro pripravijo za pouk, naj bodo pravični in nepristranski, zlasti pa naj skrbijo za tiste, ki so manj nadarjeni ali pa zanikrni,
To so osnovne smernice preventivnega sistema. Glavni pripomočki, ki se jih je svetnik posluževal in jih tudi drugim priporočal, so naznačeni v znanem njegovem stavku: »Moja vzgoja sloni na razumu, veri in ljubezni.«
1. Kaj pravi pamet?
»Dečkom je treba stokrat povedati, pa še ni dosti; in ravno odtod izvira nujnost preventivne vzgoje.« Preprečiti se po don Boskovem pravi, gojencem prestopek kratkomalo onemogočiti s tem, da jih neprestano in ljubeznivo opozarjamo na dolžnost. Še bolj kot skupne je pa svetnik priporočal zasebne opomine.
Svetnik poudarja na drugem mestu, da se je treba vživeti v mladino. Le tako bomo razumeli, da mladina potrebuje razmaha in prostosti. »Gojencem naj se da prostost, da skačejo, tekajo in se razgibljejo, kolikor jim drago. Telovadba, glasba, deklamacije, gledališke predstave in izleti so najuspešnejša sredstva, da se med gojenci doseže redoljubnost ter se pospešuje nravnost in zdravje.«
Svetemu Janezu Bosku je bilo veselje neobhodno potrebni činitelj za dosego uspeha pri vzgoji. Gojil je veselost vse svoje življenje. Začel je kot dijak, ko je z nekaterimi tovariši ustanovil »Društvo veselja«, in vse do tedaj, ko je pred smrtjo objavil rezultate svojih mnogih izkušenj. Napisal je besede, ki se jih je naučil pri sv. Filipu Neriju: »Dovolite otrokom, da svobodno skačejo, tekajo in razgrajajo, kolikor jim drago, meni zadostuje, da ne delajo greha.« Čemu vse to? Ker je po svojem globokem umevanju vzgoje prišel do spoznanja, kako žalost in dolgočasje povzročita, da se duša otroka zapre sama vase ali se nagne na pot pregrehe. Nasprotno pa veselost, prava veselost, ki izvira iz najčistejših globin srca, širi dušo, da se razvije in odpre. Veselost je vzgojitelju pomočnica in zaveznica, ker mu pomaga, približati se otroku in si ga pridobiti, da ga more vzgajati in oblikovati. Vse to se godi tako preprosto in naravno, da otrok tega skoraj niti ne opazi.
Veselost, ki o nji govorimo, se lepo ujema s preventivnim vzgojnim sistemom, ker ta sistem po svojem bistvu stremi za tem, da si pridobi otrokovo zaupanje. Gotovo pa je, da takoj za ljubeznijo, ki naj obdaja otroka tako, da jo res čuti, nič drugega mladih src ne odpira bolj nego označene veselosti.
2.	Kako pomaga vera?
Vera je v don Boskovi vzgoji najbogatejša zakladnica vzgojnih pripomočkov. Pobožnost, ki jo svetnik priporoča, naj se drži prave meje, naj
bo razumna, obenem pa trdna in živa. Štiri so njene lastnosti, ki jo odlikujejo: Sloni na trdni podlagi verske izobrazbe; poskuša si osvojiti vsega otroka, vendar spoštuje prostost njegove volje; v praksi pa hoče doseči kot svoj-1 najvišji cilj to, da bi se vedno ohranil v otroku izvor vse moči, to je milost božja.
Mehanične ali samo čustvene pobožnosti se je don Boško vedno bal. Hotel je, da naj bosta v vsem vzgojiteljici in učiteljici pamet in vera. Položiti kot temelj in kot vodilo za življenje trdna načela, tista namreč, ki jih je Kristus razodel in učil, to je najvišja naloga vzgojiteljeva. Potrebna je pobožnost brezdvomno, toda ta pobožnost mora biti oprta na dovolj globoko versko izobrazbo, ki edina more obvarovati mladega in tudi starega človeka — in še to ne vselej — pred brodolomom v veri.
Verska izobrazba pa ne zajame vsega otroka. V otroku je treba zbuditi ljubezen do verskih vaj in do hiše božje. Namen vsega prizadevanja pa je, da otrok začne zgodaj črpati iz zakladov in iz virov pravega življenja, ki so: sv. spoved, sv. obhajilo in pobožnost do Marije. (Dalje.)
L. Rus
0 pouku slovenščine v meščanski šoli
O narodoznanstvu	(Konec.)
»V jeziku in pregovorih se zrcali način narodovega mišljenja«, pravi Herder. Končni cilj narodoznanstva je študij ljudske duše in nje psihičnih zakonov. Narodoznanstvo ni predmet zase in lahko prepleta pouk v vseh strokah. Kerschensteiner zato želi, da se šolski duh preusmeri v praktično mnogostranost.
Spoznajmo in doživimo z učenci najprej slovensko bistvo in vzgojimo učence v zavedne Slovence in dobre Jugoslovane. — To doživljanje bomo začeli z narodno poezijo. Z ozirom na to bomo obravnavali pesništvo, vero, običaje, letne slavnosti, hišo, dvor, vas in nošo. Junaških narodnih pesmi imamo malo, pač pa veliko lirskih, zlasti nabožnih, ki jih je narod pel. — Kako se izraža trdna vera našega naroda tudi na zunaj, nam pričajo neštevilne cerkvice na naših gričih, kapelice in križi ob naših potih. — Kako lepi so narodni običaji o božiču, veliki noči, ob setvi, žetvi, ženitovanju i. dr. — Tudi razne družinske slavnosti so še v navadi. Poglejmo v pravo kmetsko hišo. V kotu je križ, tu opravlja gospodar s svojo družino vsak dan družinske molitve. Okrog križa na levo in desno so obešene božje podobe. O božiču so v tem kotu jaslice, ki so največkrat domačega izdelka. — Na podstrešju so še mnogokrat lepo poslikane skrinje, ki so se morale umakniti modernim omaram. — Za hišo je čebelnjak s poslikanimi panji. — Koliko poezije je v pravem kmetskem domu, kjer pogosto žive trije rodovi. Ded in babica sta na prevžitku, prej ali slej se preselita na božjo njivo. Drugi rod so njihovi otroci — starši, ki delajo zopet za blagor in korist svojih otrok. — Rojstni kraj je vsakemu izmed nas drag in spominjamo se nanj, na dom, na sosede,
na šolo, na cerkev in pokopališče. — Naš narod je imel tudi prekrasno narodno nošo. Ohranjena je še na Belokranjskem.
Mnogo vasi je imelo včasih skupen vodnjak, skupno terišče lanu, skupne sušilnice sadja. Morda to še kje obstoja. V vasi je bil en sam pastir. Vaške reveže je prehranjevala vsa vas. Za stražo pri mrličih se je vsa vas zvrstila. Ob času košnje in žetve so kmetje pomagali drug drugemu pri delu.
Zanimiv je tudi kmetov govor. Vsako stvar preudari, preden jo izreče. Ker ni navezan na čas, ne nosi ure s seboj. Poleti vstane, ko se zdani, ali še prej; ko zazvoni poldne, gre domov h kosilu, zvečer gre po končanem delu spat. Trdo je njegovo delo, trd je izraz v njegovem licu. Kakor je kmet sicer redkobeseden, vendar se zrcali njegov izraz v pregovorih in rekih in vremenskih prerokbah. Narodova duša se zrcali tudi iz imen mesecev, priimkov, v nagrobnih napisih itd.
Naša naloga je, da pri pouku materinega jezika vzamemo to panogo v pretres, kadar koli je mogoče. Pri ročnih delih pa posvetimo vso skrb narodni vezenini in okraskom na les, na pirhe ali belokranjske pisanke. — V narodoznanstvu se zrcali življenje našega naroda, čeprav ne vedno v kristalni jasnosti, vendar dovolj pozorno, da spoznamo jedro in orise. Mnogo zakladov pa počiva še zakopanih, ki jih pa moramo dvigniti. S tem se približamo svojemu narodu in razumemo tudi narodoznanstvene težnje vseh drugih narodov.
O pesništvu
Pri tem pouku vodimo mladino k zdravi, pristni in resnični umetnosti kot simbolu resničnega življenja, da občuti globoko in lepo resnost svoje naloge. Rauh pravi, da ni umetniška vzgoja zato, da vzgaja umetnike, niti kritike umetnin, temveč častilce umetnosti.
Vzgoja za razumevanje narodne umetnosti pomeni, vpeljati mladega človeka v duševnost svojega naroda, sprejeti ga v skupino onih, ki jih gane zvok njihove besede, ki izražajo v ritmu materinega jezika svoje čustvovanje, mišljenje in hotenje. Vzgojiti hočemo mladino k razumevanju narodnih pesnitev in s tem vzgojimo narodnega duha.
V	narodnih legendah bo mladina poiskala njih bistvo in zdrav narodov humor v njih. Odtod preidemo k pravljicam, ki naj bi jih učenci čitali zdržema. Prav tu lahko gojimo lepo in smiselno čitanje. V pravljicah poiščemo v jedru skrito mitologijo. Zelo zanimajo učence tudi narodne pesmi.
Čitajmo z mladino tudi sestavke in odlomke del naših pisateljev, ker na ta način spoznamo, katera vsebina in oblika ji nekaj nudi. Iz tega znanja bomo poglabljali in razširili učenčeve pojme o dotični vrednoti. Učitelj mora v različnih razredih najti različna pota za razumevanje in mora pustiti fantaziji in metodi dovolj živahnosti. Za dela pisateljev lahko uredimo nekak pregled podobnih del po snovi, motivih, mislih, značajih junakov. Važne so primerjave med podobnimi deli.
Na višji stopnji, kjer jemljemo slovstvo v sistematičnem redu, lahko vzporedimo pesniško umetnost s slikarstvom in kiparstvom dotične dobe. Doba gotike v slikarstvu in kiparstvu ustreza globoki vernosti narodov, ki se odraža tudi v literaturi. Renesansa je dala obnovo antičnega stavbarstva, v literaturi pa dramo, ki so jo antični narodi že gojili. Barok s svojimi obilnimi okraski ustreza v literaturi zgodnji romantiki.
Drame čitajmo z razdeljenimi vlogami. Primerjajmo več dram med seboj in določimo jim notranji sestav na psihološki osnovi. Žal, da imamo Slovenci malo dramatikov in zato tudi malo dram.
Lirično pesem bo najprej pravilno podal učitelj sam ali pa najboljši recitator. Nato pesem obravnavamo, če je potrebno. Umetniška razčlenitev naj pokaže morebitne slike, ki jih pesem vsebuje, občutke, ki jo napolnjujejo, razjasni misli in določi umetniško obliko. Goethe pravi v svoji knjigi »Dichtung und Wahrheit«, da ima mladina raje pobude, kakor pouk in da noben razum ne more prodreti skozi poslednjo kopreno do pesnitve same, kar ji daje ravno tajinstveni čar. Metriko obravnavamo tudi z umetniškim duhom.
Ako je pesem pravilno podana, razložena, prečitana, tedaj se je mladina rada nauči na pamet. Ce torej razdelimo štiriletno dobo šolanja na meščanski šoli, tedaj bomo v 1. razredu obravnavali narodno pesništvo: pravljice, basni, legende in lažje pesmi — poleg prigodnih sestavkov.
V	2. razredu učenci radi čitajo potopise, opise iznajdb in odkritij. V pubertetni dobi v 3. in 4. razredu je doba balad, dram in povesti. Ce zna učitelj prav usmeriti učence in njih vedoželjnost v tej dobi, mu bodo vedno hvaležni. Mladina upravičeno zahteva, da je učitelj slovenščine strokovnjak, pa tudi osebnost, ki ga vodi pri vsem pouku prava ljubezen do jezika in do mladine svojega naroda.
E. Bojc
Nauk o duši
• .. • • ‘ . . ' ! :• : • • ' ; . ‘ • ... . • . .....
Natančne pa nenatančne predstave. Splošno in posamično predstavljanje Avtonomnost (heteronomnost) predstavljanja	(Dalje.)
Predmet ali pojav si lahko predstavljamo v vseh njegovih podrobnostih, kar se najčešče dogaja pri pristnem predstavljanju, ali pa si na njem nekaterih znakov, nekaterih njegovih lastnosti ne predstavljamo. V prvem primeru pravimo, da je predstava natančna (adekvatna), v drugem pa, da ni natančna (inadekvatna). Ta razlika je kajpak vsebinskega značaja, saj je natančno gledani predmet drugačen od nenatančnega, pa naj je pristnega ali nepristnega značaja.
Te razlike pa ne smemo zamenjati z razliko med splošno in posamično predstavo. Imamo namreč pristno ali nepristno predstavo določenega (individualnega) predmeta ali pojava ter na drugi strani pristno ali nepristno
predstavo istega predmeta ali pojava sploh. Vsako splošno predstavljanje ima tudi drugačno vsebino kakor pristojno posamično predstavljanje in ima zaradi tega tudi nekaj drugačnega za svoj neposredni predmet. Tudi splošne (generalne) in posamične (individualne) predstave so še lahko v danem primeru več ali manj natančne ali nenatančne, dočim so načelno te predstave po naravi svoje vsebine vedno in neobhodno natančne (adekvatne).
Pristne predstave, ki načelno kažejo istinite predmete in pojave, imenujemo tudi zaznavne predstave; predstave pa, ki sicer tudi na pristen način kažejo predmete ali pojave, ki jih v resnici ni, imenujemo haluci-natorične predstave. Pristnost teh zadnjih predstav načelno ne izvira iz istosti njih predmetov, temveč iz drugih činiteljev, ki gredo na račun biološke posebnosti pristojnega subjekta. Ako imenujemo zaznavne predstave avtonomne (pristnost ne izvira iz drugotnih činiteljev, ampak iz istinitosti njih lastnih predmetov), halucinatorične predstave pa hetero-nomne (pristnost izvira iz drugih činiteljev), smo pred posebno funkcijsko razliko v predstavljanju, ki je utemeljena v drugačnem izvoru pristnosti obojnega zaznavanja. Ta razlika je kajpak dejna. Tudi zaznavno predstavljanje je lahko v vsebinskem pogledu še nenatančno, halucinatorično predstavljanje pa natančno.
Prvotno pa drugotno predstavljanje
Doslej smo upoštevali samo predstave neduševnih (nepsihičnih) pojavov. Neštetokrat pa si predstavljamo tudi duševne pojave, n. pr, lastno ali tuje predstavljanje samo, lastno ali tuje mišljenje, čustvovanje ali stremljenje, sploh kakršno koli lastno ali tuje doživljanje ali svoj ali tuj subjekt sam. To se dogaja, ko se spomnimo na lastno doživljanje v preteklosti, sedanjosti ali bodočnosti, odnosno na svojo lastno duševno in duhovno osebnost. Seveda je na primer prepričanje, veselje ali žalost, stremljenje ali odpor samo predmet našega predstavljanja, ki si ga ob takih prilikah le predstavljam. Tudi ta razlika med predstavljanjem neduševnih in duševnih pojavov je le vsebinska razlika med prvotnimi, prirodnimi, neduševnimi pojavi ter med drugotnimi, duševnimi predstavami. Vsakdo pa si more n. pr. predstavljati le ona svoja doživljanja, ki jih sam ima ali jih je kdaj imel. Zato je drugotno predstavljanje proti prvotnemu kakor proti vsemu ostalemu doživljanju res drugotnega značaja, ker more nastajati in se razvijati izključno le na temelju vsega ostalega doživljanja. Ta razvojno-drugotni značaj predstavljanja nam razlaga n. pr. tudi dejstvo, da moremo o tuji duševnosti vedeti kaj samo preko lastne duševnosti in po analogiji lastnega osebnega doživljanja, in da si nobena oseba more predstavljati tujega doživljanja, ki bi ji bilo po lastni izkušnji tuje.
Vezanje predstav
Kakor zaznave (občutki) tako so tudi pristne (zaznavne) kakor nepristne predstave na različne načine med seboj povezane. To so vezane predstave (asociacije), ki so velike važnosti za celotni potek našega
predstavljanja in mišljenja. 2e Aristotel je navedel štiri osnovne oblike take zveze, ki ji je Locke vzdel ime »asociacija«: 1. podobnost, 2. nasprotje (kontrast), 3. prostorna bližina (koeksistenca) in 4. časovna zaporednost (sukcesivnost). Sočasni ali neposredno si sledeči doživljaji tvorijo asociacije v sledeh, ki jih store, odnosno doživljali, ki skupno nastopijo enkrat, se obnove. Nagnjenja k obnovitvi predstav moremo tudi zavirati. Potekanje naših predstav preusmerja zlasti osebni interes in pažnja.
Vezanje predstav ni samo namerno in zavestno, ampak nastopa tudi samo od sebe, spontano, brez naše volje, avtomatsko (slično kakor v snu, v naučenih deklamacijah, arijah, molitvah, pravilih, ki jih znamo na pamet i. p.). Doživljaji, ki spremljajo drug drugega, stvarjajo dispozicije, da se kasneje znova javljajo v spominu (reprodukciji) v istem redu, in čim češče se te zveze obnavljajo in utrjujejo, tem bolj se dispozicije za ta red jačijo. Tako se glasi asociacijski zakon dotikanja (kontigvitete), ki ne velja le za predstave, ampak za vsa doživljanja sploh. To je prevažna zakonitost za življenjsko premagovanje duševnih naporov in osvajanje ter utrjanje sprejetih izobraževalnih dobrin. Sicer pa tudi pregovor pravi, da »vaja uči mojstra«, in vemo tudi iz izkustva, da je težak in trd navadno le začetek, kjer je treba premagovati osnovne napore znova, kakor bi orali ledino, brez pomoči kakih že zmehaniziranih in uglajenih doživljajskih tirov. Zlasti pa bi brez teh asociacijskih zakonitosti ne mogli pomniti in se spominjati.
Pomnenje in spominjanje
Pomnenje je eno najvažnejših duševnih sposobnosti sploh. Na ta način stvarja naša zavest vezi s preteklostjo. Pod pomnenjem razumemo duševno sposobnost za podoživljanje naknadnih vtiskov od prej doživljenih. Pod vtiski pa ne razumevamo le čutnih vtiskov, ampak v najširšem smislu celokupne zavestne vsebine, vsako doživljanje sploh. Pomnenje se javlja dvostransko: v funkciji sprejemanja, osvajanja in zadrževanja osvojenih vtiskov ter v funkciji njihovega naknadnega oživljanja in vračanja v zavest. Prvo bi bilo pomnenje v ožjem smislu, drugo obnavljanje (reprodukcija).
Pomnenje zavisi predvsem od anatomske zgradbe možganskega tkiva in možganskih celic ter od fizioloških pogojev možganskega delovanja samega. Živejše kroženje krvi povoljno vpliva na zadrževanje vtiskov ter na njihovo obnavljanje. Zato se n. pr. v groznici spomnimo zelo oddaljenih in skritih podrobnosti, ki se jih sicer ne bi spominjali. Tudi ostrina čutil, s pomočjo katerih vtiske sprejemamo, je važen činitelj pomnenja. Najdlje si zapomnimo tiste vtiske, ki smo jih sprejeli z največjo ostrino čutila. Zato slikar najbolj pomni vidne vtiske, a glasbenik slušne. Tudi jasnost vtiskov je važna za pomnenje.
V	posamičnosti je osnovna zmožnost pomnenja odvisna od dednostnih podlag. Tako poznamo različne čutne ali predstavne tipe. Imamo ljudi, ki obnavljajo najlaže in najživeje zaznavne in predstavne vsebine, ki jih posreduje vid. To je vidni (vizualni), optični, odnosno ejdetski tip, ki si vse predstavlja v živih slikah. Vsako besedo mora videti zapisano, da si
jo zapomni. — Drugi spet si najlaže zapomni, kar sliši. To je slušni (akustični) tip, kakor je bil n. pr. Mozart, ki je osemglasni Miserere po dvakratnem slišanju napisal na pamet. — Tretji morajo nekaj delati, vršiti, stvarjati, da si tako laže kaj zapomnijo (n. pr. Napoleon!); bodisi da napišejo ime, posnamejo risbo ali taktirajo melodijo, obiščejo, obhodijo kraj
i.	p. To so gibni (motorični) tipi. Končno imamo tudi ljudi, ki bolj dojemajo in pomnijo, če vonjajo (zlasti pes!). To so vonjavi (olfaktorični) tipi. Tem tipom ustreza tudi reklama mestnih izložb (barvni trakovi, zvenenje ali trkanje, pregibanje figur, razne dišave i. p.). Vendar je za spomin odločilen tisti čut, ki je najslabši, a najbolj napet (prim. na pol gluhi Beethoven, dalje Demosten, i. p.!), zaradi močne volje. To nam lahko največ obrazloži psihologija duševnih celot s pogledom na značaj oblikujoče sile. Ti tipični predstavni načini ne učinkujejo samo na spomin, ampak sploh na apercepcijo, učenje in poklicno dejavnost, domišljijo, značaj in s tem tudi na življenjski in svetovni nazor človeka. Seveda nastopajo redko čisti, saj imamo večinoma opravka z mešanimi oblikami. Težko je zato v šoli in poklicnem življenju psihotehnično raziskovati.
Ponavljanje vtiskov, spremljanih s pažnjo, pomenja vajo pomneža. Ponavljanje je mati učenosti, vaja izuči mojstra. Seveda morajo biti ti vtiski tesno povezani. Nepovezane vtiske moramo češče ponavljati, dočim igra pri povezanih vlogo smisel celote. Seveda zavisi nazadnje vsako uspešno pomnenje od telesnega in duševnega stanja osebe. Starejši ljudje, bolni, trudni, lačni, žejni, nenaspani, razdraženi, kot tudi nezainteresirani in apatični slabše pomnijo kot mladi, zdravi, spočiti, nasičeni in napojeni, naspani, duševno uravnovešeni, zainteresirani in ambiciozni. To pač zavisi od načina in jakosti pažnje, pa tudi od fizioloških činiteljev možganskega dela, ki varirajo v pogledu na živost krvotoka i. p. Najvažnejšo vlogo pri pomnenju pa igra interes (zanimanje). Iz izkustva namreč vemo, da si bolj zapomnimo stvari, ki našo pozornost privlačujejo, kot one, ki nas puščajo ravnodušne ali nas celo kot neprijetne odbijajo.
Razlikujemo bogat, širok, ozek, obsežen (mnogostranski in enostranski tipi pomneža), trajen, lahek, zvest spomin, ki je lahko še jasen in zanesljiv. Da se doživljaji podajo več ali manj tako, kakor so bili doživeti, zavisi od jakosti reprodukcijskih podlag, ki spet zavise od jakosti reprodukcijskih zvez. Posebno je zato merodajen predstavi tip in posredno končno vse, kar pospešuje ali manjša pažnjo, ki stvarja asociacije. Ebbinghaus je določneje preizkušal te pogoje in dognal: 1. Cim pogosteje sta bili dve zaznavi, odn. predstavi med seboj zvezani, tem jačja je asociacija in tem bolj sili do obnovitve (važnost ponavljanja za učenje!), 2. čim večje je število novih asociacij, tem težje je obnavljanje, ker je potrebno več dela za dojemanje,
3.	čim večje je število asociacijskih možnosti za novo predstavo, tem laže se obdrži v spominu (celo nesmiselno vsebino si laže zapomnimo kot tujejezični tekst). Dejansko se spominjanje oslanja na oblikovano snov (prostorni lik, melodija, besede, stavki i. p.) in le malo na neoblikovano (mehanične vrste). Na teh pravilih temelji vsa tehnika učenja.
Razlikujemo še hotno pomnenje (n. pr. učenje), ki ga spremlja hotna pažnja in se deli na: mehanično »guljenje«, verbalizem, ki je kratkotrajen, ali asociativno, logično ali judiciozno, smiselno ter mnemotehnično (inge-niozno), ki prihaja v poštev zlasti pri pravilih (slovničnih in dr.}, a tudi drugače (če si hočem zapomniti n. pr. mesece, ki imajo po 30 dni, si zapomnim začetnice: »apjunseno« i. p.).
Sčasoma se še tako močne zveze zrahljajo, a popolnega pozabljenja ni. Mladostni vtiski se v poznejših dobah vedno znova obnavljajo in ostanejo živi še v starosti. Vse naše predstavljanje je izpostavljeno pozabljanju. Popoln spomin izkazujemo v hipnozi. Moremo tudi hotoma kaj pozabiti, če svojo pažnjo usmerimo hitro drugam in ne mislimo več na tisto, da tako skrajšamo trajanje spomina. Tudi čustvo vpliva na voljo, da si kaj več ali manj zapomnimo. Pomnež je podvržen razvoju. Raste počasi, šele s polno zrelostjo hitreje, s 25 leti približno pa doseže svoj višek. Po 40. letih prične upadati na splošno, lahko pa še raste v določenem okolju, ki pomnež in spomin lahko pospešuje. S starostjo pa se ta rast odločno zaokrene. Četudi doživljaji puščajo dispozicijo, da se obnove, vendarle se ščasoma sled do-življenih vtiskov v možganskih celicah toliko zabriše, da se izgubi Vsaka možnost obnove.
Nekaj drugega je zastranjevanje duševnih vtiskov in doživljajev v naši podzavesti, o čemer govori in piše nedavno umrli dunajski psihiater Sigmund Freud. Zastranjeni doživljaji prihajajo ponovno v zavest. (Dalje.)
N-a\oxi*ia kudtu\a
Prof. Ema Deisinger Psiha slovenskega naroda	(Nadaljevanje)
Nesporno najbolj bleščeči razcvet slovenske narodne kulture je v pripovedkah in pesmih, a tudi v umetnosti so dosegli Slovenci visoko stopnjo. Gorenjci so še posebno posvečali svojo pozornost lesovom in borštom okrog sebe ter to ljubkovanje kot narodno blago zapustili potomstvu. Zaradi tega je slovenska narodna umetnost v lesu trdno vezana na snov, pa tudi na simbole, od katerih je sprejemala svojo duhovno podlago. Ni zatorej v slovenski narodni umetnosti v lesu glavna funkcija estetska, ampak pripovedna. Prav v tej umetnosti je slovensko ljudstvo v stobarvju svoje fantazije izpelo lepoto in pomembnost svojega kraja ter izpričalo, kako zna tudi ob drobnih stvareh svoje okolice krepko in polno živeti. Prenežno je ljubila slovenska duša svojo zemljo in lesove, zato jih je obžarila z resničnim in svečanim doživljanjem.
Bolj kakor drugi narodi so bili Slovenci prisiljeni odkrivati tudi v majhnem svetu veličast in polnost življenja, zato imajo mnogo več odtenkov doživljanj, mnogo več pestrobarvnih drobnih lepot in vrednot kot drugi veliki narodi, mnogo več čuta za skromne in drobne stvari ter važnosti, ki se zde drugim narodom morda nevažne. Tako je tudi v umetnosti z
globoko intuicijo objela slovenska duša predmete svoje okolice, začrtala v les svoje simbole in jih stopnjevala v podobe duhovnega življenja.
Samo nekaj primerov naj navedem!
Bukev je veljala Slovencem kot simbol tihega, spokojnega in blagodejnega življenja.
Pod tihim in mirnim domačim krovom je slovenski kmet v tisti dobi, ko še ni bilo šol kakor danes ter zato ni znal čitati in pisati, vrezoval posebna znamenja za besede in črke v bukov les, da bi tako svoje izražene misli sporočil potomstvu. Bukova palica s temi vrezanimi znamenji se je dedovala iz roda v rod. Razne važne dogodke v družini, rojstvo in smrt kakega člana i. dr., pomembnosti, kakor nakup hiše, njive itd. je vrezoval v bukovo ploščico; to je bila potem zanj trajnejša knjiga kakor papir. Tudi ob drugih prilikah, kadar je bilo treba šteti glasove na rovaš, so se ti glasovi vrezovali v bukovo palico. Ta način ljudske pisave v bukov les je bil več stoletij v rabi, a še potem, ko je začela te bukve izpodrivati pisana in tiskana knjiga, so se ljudje na deželi oprijemali tega preprostega načina zapisovanja. To so bile za našega kmeta bukve, iz katerih je čital vrezana znamenja za gotove dogodke. Še danes pravi ljudstvo knjigam bukve.
Tako je bila bukev kot drevo znanosti zvesta predhodnica knjige, a tudi v umetnosti je njen les služil nabožnim svrham, kajti platnice molitvenikov in mašnih knjig so bile sprva lesene, napravljene iz bukovega lesa, lepo izrezljane, obite z ukrasnim železjem in okrašene s križcem. Čeprav marsikateri ni znal čitati, je zvesto nosil ob nedeljah v cerkev molitvenik v taki opremi, silno so cenili te bukve, se postavljali ž njimi v roki in jih hranili kot veliko rodbinsko dragocenost.
Iz globoke povezanosti slovenskega kmeta z naravo se je rodila tudi lista hotena preprostost, ki jo poznajo le modreci. Kakor zlat žarek, ki posije iznad oblakov, taka je bila nekoč ta preprostost slovenskega kmeta, s katero je napovedoval vreme in z genialnim sluhom zajemal svet svojih gozdov, travnikov, pašnikov in njiv. Kakor iz odprtih bukev je čital iz knjige narave, a njegov pogled mu ni uhajal samo v ceno in materialno vrednost njegovih gozdov in posestva, ampak je razumel tudi nemo veličino dreves. Njegov nasmejani, zdaj resnobni, zdaj prešerni in zdaj uporni obraz je pričal o njegovem duševnem razpoloženju pri motrenju in opazovanju svojega drevja, ki mu je bilo zdaj predmet duševnega ugodja, zdaj simbol miru, nad in upov.
Tak simbol upapolnega življenja mu je bila zlasti breza. Čim bolj je njene lase stresal vihar, tem bolj se je v svojem zdravem deblu borila z viharjem za svoj obstoj; ob še tako hudem mrazu je notranje cvetela in ni zmrznila. Zato je bila breza slovenskemu kmetu simbol notranjega veselega življenja. Še tako oster mraz gorenjskih zim, ki je glodal na njenem deblu, da je stala gola v svoji srebrnočisti beloti, ni mogel omajati njene zdrave sile in je oropati plodnosti. Ob prvih nežnih sončnih žarkih se je okinčala s svežim svilenim zelenjem. Kakor metuljčki veselo frfotajo vedno njeni nežnosvileni zeleni listi v pomladanskem vetru.
Zato so se mladi in stari zbirali ob njenih deblih, kadar je ozelenela. Ovenčali so si glave z njenim svilenim zelenjem in praznovali praznik pomladi, prepevajoč stare slovenske pesmi. Še danes je običaj, da 1. maja ovenčajo ljudje svoje izbe z brezovim zelenjem, da pohite v gozd in se vračajo okiteni z njenim zelenjem domov. Z duševnim Žitkom Slovencev je breza tesno spojena. Pri svečanih procesijah na Telovo njene zelene veje venčajo hiše, mimo katerih gre procesija s sv. Rešnjim Telesom. Že na predvečer praznika nalomijo v gozdu najlepše, najbolj široko razraščene brezove veje. Na praznik pa so stene hiš vse ovite in zakrite od brezovega zelenja, njene blagoslovljene veje trga po procesiji ljudstvo za svoje domove, da bo v njihovih izbah to zelenje razlivalo dobroto božjega blagoslova in miru.
Razen te visoke časti na Telovo uživa breza v slovenski starožitnosti še druge časti. Pri svečanih prilikah so postavili fantje na vasi brezov mlaj, okrašen na vrhu s pisanobarvnimi papirnatimi trakovi. Tudi sicer je breza veljala slovenskemu ljudstvu kot drevo nežne vedrosti in upapolnega življenja. Pod brezovimi mlaji je mladina ukala, se veselila, prepevala in poslušala tudi resne govore.
Slovenski kmet ni cenil samo golo vrednost njenega lesa, ampak tudi ljubil njeno svežo zeleno lepoto, se na sv. Jurija poklonil tej lepoti, okitil z njenim zelenjem svojo hišo in hlev, poznal pa tudi še njene zdravilne moči, kajti tudi brezova voda, ki se uporablja za rast las, je danes splošno priznano zdravilno sredstvo.
Simbol vztrajnega upanja je bila tudi smreka. Nanjo je gledal slovenski kmet kot na simbol, ki spominja na večno ljubezen nebeškega Očeta do človeškega rodu in na večno upanje, ki sveti v temini smrti. Temu je vzrok njena vedno zelena barva, ki vztraja tudi v ostri zimi. Vse drevje izgubi svoje zelene liste, le smreka ohrani svoje igličje. Zaradi tega simbola so uporabljali njen les za krste. Še danes je običaj, da delajo krste iz smrekovega lesa.
Smreka ljubi družbo. Smreke se družijo skupaj v velike smrekove gozdove, kjer deblo ob deblu stremi kvišku. To spominja na človeško družbo, ki naj bo družna med seboj, edina in složna ter stremi kvišku, od koder dobiva luč in svetlobo, to je k nebeškemu Očetu.
Njen les igra važno vlogo v stavbarstvu, njeno mlado vršičje pomladi pa služi kot lek zoper pljučne bolezni, Slovenski kmet je že zgodaj vedel ceniti tudi njen sok, ki se cedi iz debla. Navrtal je v deblo malo špranjo, iz te rane je kapljala smola v drobnih zlatih kapljicah. V najrazličnejše svrhe danes rabijo to smolo, celo v zdravilstvu.
Javor pa je imel nekoč v slovenski hišni obrti vse višji pomen kot danes.
V	preprostosti in skromnosti je živel nekoč slovenski človek s predmeti in rečmi svoje okolice. Danes smo pa izgubili pogled zanje in ne razumemo več njihovega jezika, nekoč pa so bile te reči vse drugačnega pomena
kot danes, ker so ustrezale življenjskim zahtevam in načrtom ter polnile s svojimi simboli in svojo nemo govorico človekovo dušo. Svečano čuvstvo je prevevalo slovenskega kmeta in gospodarja, ko je ob nedeljah lahko ure in ure preslonel ob drevju v svojem gozdu in razmišljal ter koval načrte. Presojal je tudi, katera debla naj bi posekal, da bi oskrbel svoje otroke, ko si bodo hoteli postaviti svoje domove. — Javorov les je bil kakor nalašč ustvarjen za izdelovanje pohištva, močnega, trdnega in trajnega, kakor si ga je želel. Skrbno je gojil javorov les in pustil le tedaj sekati, kadar je trebalo napraviti pohištvo. Javorova miza s stoli in klopmi je bila v slovenski kmečki hiši najvažnejši predmet. Kadar se je rod pomnožil, je moral gospodar prizidati in sobe opremiti z javorovim pohištvom.
Tudi jesen je igral isto vlogo v slovenski hišni obrti kakor javor. Jesen pa so sadili v razliko od javora tik hiše, kajti jesen je bil simbol časovnosti, pripisovali pa so mu tudi skrivnostne moči. Kakor glodajo jesen razne sovražne moči, tako glodajo tudi drevo našega življenja, ali kakor to drevo kljubuje sovražnim silam, mrazu, vetru, vročini, viharju in vzdrži vse te vremenske neprilike, poganja svoje lističe in popje, tako se bode tudi rod tiste hiše, kjer raste jesen, množil in bo domačija imela vsekdar gospodarja njegove krvi. Zato so sadili jesen tik hiše.
Naj omenim še jablano. Kakor lipa tako je bila tudi jablana vklenjena v žitje Slovencev. Jablana, ki s svojimi sadeži splošno koristi človeškemu rodu, daje lep zaslužek svojim gospodarjem, a je pomembna tudi po svojem lesu, še bolj pa po čudoviti skrivni moči, ki so ji jo pripisovali. Iz njenega lesa so namreč rezali bajanico, ki je bila sestavljena poleg drugih vrst lesa še iz jablane ter iz enoletne leskove šibice, ki je bila zaradi svoje mladosti zelo občutljiva. Konice bajanice so bile iz leskovega lesa, držaj pa iz jablane. Ta bajanica, pravilno držana pred koleni, je kakor magnetna igla sever točno pokazala mesto, kjer se je nahajala voda ali kjer je bil skrit in zakopan kak zaklad (kovina). Slovenski kmet nikdar ni poprej stavil vodnjaka, ne da bi povprašal bajanico za svet.
Tudi srečonosno in varovalno moč je ljudstvo pripisovalo jablani, zato so jo radi sadili tik hiše, da so se njene veje raztezale preko strehe hiše. Njen sad - jabolko pa so smatrali kralji in cesarji kot simbol slave in moči, zato so tudi na svoja žezla stavili zlata jabolka.
Številne hišne potrebščine so bile sestavljene iz domačega lesa, veliko vrst lesa je zastopanih v slovenski obrti in umetnosti, a vsepovsod lahko v izdelkih vaškega umetnika odkrivamo nežno čutenje slovenske duše, ki hoče s svojimi simboli in motivi zaščititi sebe in svojce pred zlohotnimi silami. Ta poteza je ostro začrtana v slovenski narodni umetnosti, namreč obvarovati dom pred strelo, hišo in domače pred uroki in drugim zlom, ali drugače rečeno: S snovjo lesa in motivi so predvsem želeli sebi in svojcem zdravja, ljubezni, sreče, miru in božjega blagoslova. Zato ima vsak kos pohištva in vsak predmet za hišno porabo še posebno zgodovino, rabi posebno vrsto lesa in ima svojo naravno, mitološko in kulturno narodno pomembnost.	(Dalje.)
Nekaj snovi za pouk v višji ljudski šoli
Železo (Fe)	(Dalje.)
Železo je najvažnejša kovina. Letno ga porabimo čez 100 milijonov ton. Pridobiva se iz železnih rud, najvažnejše so: rdeči železovec ali hematit, rjavi železovec ali limonit, dalje siderit in magnetit. Znana železna rudišča so na Kopaoniku, Rudniku, Suvem Rudištu, Fojnici, okoli Ljubije in Prijedora, pri Va-resu, na Somoborski, Petrovi in Trgovski gori in na Jablanici. Dolbiva se v Boru, Majdanpeku, Kratovu, pri nas pa so ležišča pri Litiji, Železni Kapli, Železnikih, Kropi, Begunjščici, Bohinju.
Način pridobivanja železa iz železnih rud v plavžih je splošno znan in se pouk o tem toliko ponavlja, da postaja nezanimiv in dolgočasen. S poglobitvijo in kmetijsko usmeritvijo moremo učno delo izdatno izboljšati. V plavžu se poleg železa talijo razne kamenine, n. pr. kremenjak, apnenec, granit in se žge glina, vse pa z železom kot žlindra odteka iz plavža. Natopljeno železo je onečiščeno z mnogimi primesmi: ogljikom, fosforom, manganom in žveplom in je zaradi tega krhko. Pravimo mu surovo ali lito železo ali grodelj. Navedene snovi se grodlju odvzamejo pri ponovnem taljenju v posebnih pečeh. Pri tem taljenju se grodlju doda apno, ki vsrka (absorbira) nezaželene snovi. Pretopljeno železo ima le nekaj desetin odstotkov ogljika in se po množini slednjega imenuje ali kovno železo, ali varilno železo, ali jeklo. Žlindra, ki pri tem nastane, visebuje od 15 do 20% fosforne kisline in do 50% apna. Postopek sta iznašla leta 1878 inženirja Thomas in Gilchirst. Spoznala sta tudi pomen žlindre kot rudninskega gnojila; pri nas je znano pod imenom Tomaževa žlindra (pravilno bi bilo Thomasova). Thomasova žlindra spada torej med apnena in fosforna gnojila, ker pa nastaja pri produkciji žleza, jo moramo omeniti pri pouku o železu.
Kako dokazujemo železo?
V	epruveti kuhajmo v solni kislini železne opilke, na to raztopimo filtrirajmo in vanjo vlijmo nekoliko rumene krvolužne soli (kalijevega ferocianida). Izloči se modra usedlina (berlinsko modrilo), nastala usedlina dokazuje prisotnost železa. To je rumena krvolužna sol reagent ali izkušalo za železo.
Enake poizkuse napravimo še z rjo, železno galico in Thomasovo žlindro. Ako dopušča čas, napravimo tudi nekaj poizkusov, ki izpadejo negativno in tako dokazovanje železa v spojinah bolje utrdimo. Nato pristopimo k drugi skupini poizkusov, ki naj pokažejo kroženje železa v prirodi, in preizkusimo nekaj vrst ilovice in lesni pepel. Spoznamo, da je železo v ilovicah in tudi v pepelu, da torej tudi prehaja iz nežive v živo prirodo. V pepelu se nahaja železo v obliki železovega oksida in ga je le Vi do l'A%. Četudi je ta količina prav majhna, je za uspevanje rastline prav tako potrebna, kot so potrebne druge, v izdatno večjih količinah zastopane rudnine, Ako rastlini povsem zmanjka železa (kar se spričo splošne razširjenosti železa ne dogaja), potem rastlina zgubi zdravo zeleno barvo, bledi in peša ter končno usahne. Pri tej priliki pojasnimo otrokom zakon minima, ki pravi, da se pridelek ravna vedno po količini tiste hranilne snovi, ki je je najmanj (minimalno) na razpolago.
Zakon minima ponazorimo z Dobeneckovim škafom. Škaf drži tem več, čim daljše doge ima. Dobeneckov škaf ima različno dolge doge, posamezne ponazo-rujejo količine hranil in drugih pogojev, ki so rastlinam v danem primeru na razpolago. Narišimo tak škaf in doge označimo z: voda, svetloba, toplota, zrak, kalij, fosfor, apno, natrij, žveplo, dušik, bakterije, alge. Na risbi izpreminjamo dolžine dog in tolmačimo smisel zakona minima, železo iz risbe izpustimo, ker ga je povsod v zemlji dovolj. O tem priča rjava, rumena in rdeča barva ilovic (posebno rdeča in zato posebno bogata na železu je kraška jerovica, terra rossa), ki tudi v drugih kameninah dokazuje prisotnost rdečega železovca Fe203 ali
rjavega železovca 2Fe2Oa. 3H20. Obe rudnini se v prirodi nahajata pomešani z apnenci, kremenjakom in drugimi kameninami ter preperevata in se mešata z glino. Tako nastaja glinasti rdeči in glinasti rjavi železovec, ki se rabita za izdelovanje rdečih, rumenih, rjavih in siena barv.
Vse železne rude so železovi oksidi. Železo se rado spaja s kisikom, posebno na vlažnem zraku. Nastaja rja, ki nevzdržno razjeda in uničuje kovino. Nastajanje rje pokažimo otrokom z naslednjimi poskusi:
1. železni opilki, ki jih razžarimo nad plamenom, zgorijo v rjo,
2. opilke položimo na mrežico nad praznim kozarcem, druge na mrežico nad kozarcem, napolnjenim z vodo, čez vsak kozarec poveznimo večji kozarec. Nato tekom nekaj dni opazujmo rjavenje in spoznamo, da je treba železo čuvati pred vlago in mokroto. To dosežemo tudi tako, da železo pobarvamo, pocinkamo, pocinimo ali ponikljamo.
Železo in dihanje
Omenili smo in izkušnja nas uči, da se železo rado spaja s kisikom; v zelo veliki meri ima to lastnost hemoglobin, ki se nahaja v rdečih krvnih telescih in daje krvi barvo. Ta železo-beljakovinasta spojina se odlikuje s sposobnostjo, da se zelo lahko in prav rahlo veže s kisikom in tudi z ogljikovim dvokisom ter da enako lahko oba plina tudi oddaja in izmenjuje. Hemoglobin se v pljučih navzame kisika in ga v krvnem obtoku raznese do vseh delov telesa, kjer ga odda staničevju in tako ohranja notranje idihanje in življenje. Ko hemoglobin odda kisik, se takoj otovori z ogljikovim dvokisom in ga v venah donaša v pljuča in oddaja v zrak. Hemoglobin ima tudi to lastnost, da se lahko, obenem pa tudi močno in trajno spaja z ogljikovim monoksidom CO, ki nastaja pri nepopolnem izgorevanju (premoga, drv). Ako človek vdihava CO, s hemoglobin nasiti s tem plinom in se ne more več spajati ne s kisikom, ne z ogljikovim dvokisom. Človek torej ne more več dihati, zastrupil se je s plinom. Pouk o dihanju je tesno povezan z naukom o pljučih. Pri pouku o slednjih vedno pozabljamo poudariti, kako drobno in nežno je zgrajen ta organ.
Pljučno tkivo je po svoji zgradnji podobno pajčevinasti gmoti, sestoječi iz mikroskopično majhnih mehurčkov, ki jih opletajo prav tako tanke žilice, kapilare. Ako slikam pljuč, ki jih rabimo pri pouku, ne dodamo gornjega tolmačenja, nismo otrokom ustvarili pravilnega pojma o pljučih. Le ako otrok pojmuje nežnost pljučnega ustroja in se zaveda nujnosti, da so v neprestanem stiku z zunanjim zrakom, bo razumel tudi, kako zelo so pljuča izpostavljena raznim obolenjem ter bo vedel upoštevati higienska navodila, ki mu jih daje učitelj. Vsako minuto enkrat se vsa naša kri pretoči skozi labirint kapilarij in mehurčkov z namenom, da se prečisti, pa je torej za zdravje človeka silne važnosti, kakšen zrak vdihava.
V	učnih načrtih kakor tudi v učnem delu se prikazuje precejšna okostenelost. Nekatera snov je za učitelja lažja, jo je že večkrat obravnaval, ali je taka, da jo otroci lažje umejo in tudi lažje ponavljajo, pa se zato leto za letom in na isti šoli v istem letu v več oddelkih obravnava. Taka priljubljena snov je pouk o krvnem obtoku. Pouk o krvnem obtoku je potreben, gotovo pa je, da je prav tako in še bolj važen pouk o krvi sami, ta pa se splošno opušča. Šolski upravitelji morajo paziti, da se učna snov iz posameznih predmetov tako porazdeli na razrede, da se znanje otrok nenehoma širi, poglablja in dopolnjuje. Ako se v enem oddelku obravnava krvni obtok, naj se v višjem isto ne ponavlja, ampak dopolni z naukom o krvi. Pravilno pa je, da se otroci najprej poučijo o krvi, nato pa o krvnem obtoku. Oskrbimo si steklenico krvi; čez nekaj ur se kri razdeli v vodeno sirotko (serum) in rdeč zgruzek. Odlijmo sirotko in izperimo zgruzek, pa nam ostane vlaknata gmota (vlaknina, fibrin) in rdeči del krvi, rdeča krvna telesca. Rdeča krvna telesca vsebujejo hemoglobin, železno spojino.
Pri pouku o krvnih telescih moramo nazornost nadomestiti z računanjem.
(Dalje.)
Pavle Kveder
Telesna vzgoja, mladina in šola
Telesne vaje (razdelitev telesnih vaj, razčiščenje pojmov)
V	svetu vladajo različna mnenja glede obsega in razdelitve pojmov pri telesnih vajah. Predvsem so Nemci, Američani, Čehi, Švedi in drugi mnogo prispevali k znanstvenemu raziskovanju in obdelovanju telesnih vaj.
Tudi pri nas je ministrstvo za telesno vzgojo ljudstva (MFVN = ministarstvo fizičkog vaspitanja naroda) zavzelo točno odrejeno stališče do telesnih vaj in razdelitvi teh. V svojih načrtih in programih uporablja naslednjo razdelitev:
Telesne vaje  1---------------
Oblikovalne vaje Učinkovalne vaje	Estetske	vaje
(Gimnastika) (Telovadba, Šport [igre]) (Plesi, narodna kola,
ritmične vaje)
Oglejmo si zdaj namen teh vaj:
Oblikovalne vaje odstranjujejo napake v telesni drži in vzpostavljajo v telesu ravnotežje moči oziroma sil. Delujejo predvsem na kosti in mišice (n. pr. proste vaje, vaje s težko žogo, medicinko, vaje s kroglo in z drugimi pripomočki, vaje na švedski lestvi itd.).
Učinkovalne vaje razvijajo in povečavajo delovno sposobnost organizma. Tu deluje največkrat tudi obilica volje. Vaje delujejo v glavnem na notranje organe, n. pr. teki, meti, skoki, igre, plavanje, veslanje, drsanje, smučanje itd.
Estetske vaje razvijajo smisel za lepo gibanje (lepe kretnje) in so izraz človekovega notranjega razpoloženja. (Plesi, narodna kola in ritmične vaje požive gibanje, ki je izraz naše notranjosti.)
Za razumevanje različnih pojmov ne bo odveč, če se pomenimo o raznih izrazih, ki jih uporabljamo pri telesnih vajah, ker še pred nedavnim časom nismo bili na čistem glede obsega teh pojmov.
Gimnastika je sprva pomenila vadbo z golim telesom (n. pr. pri Grkih). Ta pojem pa je sčasoma izpreminjal svoj pomen. Tako je pri Grkih beseda gimnastika obsegala celo področje telesnih vaj, dočim uvrščamo danes pod ta pojem samo del telesnih vaj — oblikovalne vaje.
Pri nordijskih narodih je gimnastika glavna vsebina sistematske telesne vzgoje (šport pa služi kot dopolnilo in razvedrilo). Severnjaki postavljajo gimnastiki cilj: »S pomočjo točno odrejenih gibov mora oblikovati človekovo telo.« (Ling.)
Namesto izraza »gimnastika« pa je zdaj pričel zmagovati tudi izraz »šola telesa« (zlasti pri Nemcih). Izraz je dober, ker naravnost pove, za kaj gre. Za »gimnastiko« imamo še več definicij: »Gimnastika je telesna vadba, katere cilj je harmonično oblikovanje telesa« (Westerhaus). Gotovo pa je postavil najboljšo definicijo znani nemški telesnovzgojni strokovnjak Carl Diem, ki pravi: »Gimnastika so izmišljene oblike telesnih vaj, ki imajo točno odrejen in določen cilj.«
Telovadba (Tumen) je nekoč isto tako kot pojem gimnastika obsegala celo področje telesnih vaj. No, danes je ta pojem izgubil na svoji obsežnosti, med ljudstvom se uporablja ta izraz za vaje na orodju. V društvenem življenju pa vendar še obsega večji del telesnih vaj.
Šport so vse tiste vrste telesnih vaj, ki imajo namen, doseči neki rezultat, in katerih izvedba je osnovana na ideji borbe z n e -
kim elementom. Tak element je lahko: daljina, trajanje (čas), zapreke, nasprotnik in pa seve borba s samim seboj, t. j. s svojimi slabostmi. Taki športi so:
Lahka atletika, težka atletika.
Športne igre: odbojka, košarka, nogomet, rokomet, hazena, tenis, hokej, golf, polo.
Zimski športi: sankanje, drsanje, smučanje, hokej na ledu, bob.
Vodni športi: jadranje, veslanje, plavanje, skoki v vodo, water-polo.
Drugi športi, kot: jahanje, biciklizem, motociklizem, avtomobilizem, avia-tika itd.
Mnogokrat slišimo tudi izraz življenjske oblike (Carl Diem). To so tiste telesne vaje, ki jih gojimo predvsem zaradi notranjega zadovoljstva. Pri tem se ne oziramo na to, če so oblike vaj izmišljene (vaje na orodju, plesi, igre) in če služijo v praktičnem življenju (tek, plavanje, jahanje, smučanje itd.).
Nova začetnica »Preljubo veselje, oj kje si doma«. V minulem šolskem letu se je lepo število elementarcev z velikim zanimanjem oprijelo Bobičeve začetnice, ki jo mora biti vesel vsak ljubitelj šolske knjige.
2e prvi pogled v to lično knjigo pokaže, kako se je avtor trudil, da bi ustregel zahtevam moderne pedagogike in didaktike. Knjiga ima v začetku risalne in fonetične predvaje. Risalne predvaje imajo vse temeljne oblike črk, ki jih morajo učenci pozneje risati in pisati; fonetične predvaje pa služijo pravilni tvorbi samoglasnikov in soglasnikov.
Nova začetnica je torej risalnega tipa. Učenci precej časa samo rišejo črke, pisane črke pridejo na vrsto šele pozneje. Za to risanje spoznavajo črke tako imenovane mešane antikve. Če spozna otrok malo črko, ima obenem tudi že obliko dotične velike črke, ki je z malimi izjemami le povečana mala črka. Znake in glasove črk si pridobe na priroden, šaljiv način, z vsemi čuti, nekako igraje, skoraj nevede. Tiskanice sestavljajo iz paličk, vrvic, žice, polkrožkov, lahko jih modelirajo in kakor koli ponazo-rujejo. Ko se seznanijo z novo črko, jo začno ■skati na raznih čitalnih zbirkah, nato pa se vrši vaja v knjigi na sklenjenem besedilu. Obravnavati je treba istočasno velike in male črke, kar otrokom ne dela posebnih težkoč, zlasti tedaj, če se obravnava veže na razmerje med starši in deco v družini:
Ata (mama) je velik(a), otrok je majhen. Tako ima tudi vsaka velika črka svojo majhno ali malo črko. Glavno je, da je to tolmačenje kratko in jedrnato, še prav posebno pri črkah, kjer ni nobenih večjih
razlik.
Po dosedanjih izkušnjah se učenci v normalnih razmerah kar mimogrede navadijo nS razliko v veliki in mali črki in na rabo Pike. Tu in tam je v začetnici postavljena v stavek slika predmeta za besedo. Tak na-
čin močno olajša čitanje. Še znaki so uporabljeni, n. pr, = za besedico »je«. Čitanje po zlogih in besednih delih, ki nič ne pomenijo, je brezsmiselno in življenju popolnoma tuje, zato je prav, da že začetni čitalni pouk izvira iz besednih tvorb in celotnih stavkov. Taka učna tehnika izpreminja vse šolsko gibanje, daje mu novo življenje in novega duha.
Bobičeva knjiga ima tudi globalne tendence. Neznane črke so vstavljene v posebnih kvadratih. Učenec sklepa iz situacije, iz slike itd. na celo besedo in čita tudi tiste črke, ki jih podrobno še ne pozna. To mu olajša poznejše delo, predstavlja mu ves čas besedo kot optično in miselno celoto. Če smiselno čita, obvlada jezik, pozna čitalne znake (črke, ločila) in ve, da spojeni znaki nekaj pomenijo.
Na straneh 62, 63, 64 in 65 so v začetnici primeri za prehod od risanih (tiskanih) črk k pisanim. Če je elementarni učitelj doumel načelo enopoteznosti že pri tiskanih črkah, nima s prehodom na pisanje nikakih težav. Potek je čisto naraven. Posamezne črke more zvezati učenec med seboj z nekaj črtami in tako dobi na najbolj preprost način obliko pisane črke. Ko otroci sami uvidijo, da je napisovanje besedila z risanimi črkami prepočasno in da vezanje črk zelo pospešuje pisalno spretnost, potem je pravi čas za postopni prehod od tiskank na pisane črke. Najprej torej rišemo velike in male črke, nato jih vežemo in pišemo.
Začetnica obravnava glas za glasom, črko za črko na fonetični in normalno besedni podlagi in ima poleg tega še dovolj čtiva. Ker je treba ločiti glas od črke, se je pisatelj trudil, da bi podal za vsako črko fonetičen izraz, obliko črke pa iz začetka normalne besede, torej tako, kakor je prav in primerno za otrokovo dojemanje. Da se ponazoritev črkinih oblik iz predmeta ni povsod posrečila enako dobro, bo razumel vsak metodik in učitelj prvega razreda.
Zaznava glasnika na podlagi sličice je zelo prisiljena in možna le po krepki pomoči učiteljevi, n. pr.:
a str. 7,	E	str. 9,	R	str.	26,
C str. 28,	K	str. 32,	G	str.	34,
in S	str. 36.
Nastanek črk U in Z je okoren, istotako a iz angelske glave. To so za otroka večje neznanke, kakor če se mu oblika črke U, Z, a pokaže naravnost. Tudi je oblika črke a pretežka za prve tedne pouka. Zakaj ne bi ostala preprosta oblika A? Ali pa naj bo podlaga črki »O« z malim dostavkom L“ Vrstni red obeh tiskank naj bi bil v tem primeru zamenjan.
Nepraktično je ponazorovanje tiskank s striženjem iz papirja. To je zamuda časa. Zaznava, pridobivanje glasu ne povzroča po nekaj dnevih vaje nobenih težav, pač pa spajanje z znanimi glasniki, dokler se ne navadi uho na spoj in zlasti na vrstni red novega glasnika. Tudi za praktično vajo natiskovanja črk je treba mnogo časa. Prav zato je zelo važno, da je postopek pri pridobivanju in zaznavi novega glasnika čim lažji. Isti zahtevi naj ustrezajo v 1. razredu tudi oblike tiskank in pisanih črk.
Bobič ima v svoji abecedi mešane oblike. Med tiskanke je uvrstil A, M, N za velike in male črke, razlika je le v velikosti. G prinaša v težji obliki.
Cemu tudi toliko oblik za isto črko? Veliki a, g, m jih imajo po sedem, mali d, g, f, k po pet, mali a tudi sedem. Za pismenke pa sploh ni nobene vaje.
1. razred imej stalno le eno obliko pri vseh črkah, velikih in malih, in sicer tisto, ki je najpreprostejša. Elementarni pouk v čitanju in pisanju ima že po svoji potrebi štiri abecede: velike + male tiskanke in velike + male pismenke. Treba je zastaviti vse sile, da se obravnava, utrdi in navadi bistveno. Za razne poskuse 1. razred nima časa in ne zmožnosti.
Besedila je pri črkah mnogo. Zelo posrečene so abecedne uganke. Kratek, zanimiv tekst s sliko je posebno privlačna vaja v čitanju. Tudi berilca v drugem delu knjige so izbrana dobro. Upoštevajo naše praznik?, družinske godove in doživljaje, letne čase, prinašajo mično in raznovrstno gradivo za stvarni pouk, Večji in manjši tisk, pestre in ljubke slike pri mnogih sestavkih — vse to poživi veselje za čitanje. Otrok zlahka utrjuje svojo bralno spretnost.
Splošen vtis je: Prvi del knjige je nekoliko pretežek in zapleten; združen z drugim ■delom pa je v veselje in prijeten, pouk našim otrokom.
Z novo začetnico naj se seznanijo vsi vzgojitelji slovenske mladine, ki čutijo toplo ljubezen do svojega poklica, do šole in naroda.	Jeglič	Marija.
Japonske pravljice. — Priredil Rudolf Pečjak. Vrtčeva knjižnica, zvezek 5. Str. 64.
Te pravljice so izšle kot tretja knjiga za naročnike »Vrtca«. Orientalske pravljice vzbujajo po svojem fantastičnem okolju veliko zanimanje mladine in tudi odraslih. Pa ne samo to: v teh pravljicah je mnogo zdravega jedra, pravih naukov za življenje, podanih v neprisiljeni obliki. Tendence so tako lepo povezane z dogajanji, da prav nikjer ne čutimo vsiljivega moralizujočega tona.
Prireditelj je zelo dobro izbiral in nanizal v knjižico res prave bisere te vrste literature.
Takoj prva pravljica nam prav nazorno dopove, da je alkohol velik zapeljivec in vodi v propast. Druge pravljice pripovedujejo o najrazličnejših človeških lastnostih, dobrih in slabih ter o njih posledicah. Vse pa je navezano na živahna dejanja in izpeljano prav zanimivo do končne razrešitve, ki nas navadno preseneti.
Zanimivo je, da so nekateri motivi teh pravljic znani tudi pri nas, le v drugačni obliki.
Čujemo, da mladina prav z veseljem prebira knjižico, kar je pač najboljše priporočilo, in da zanima tudi odrasle. Zelo primerne bodo pravljice za razredno čtivo. V lepi pravljici ponazorjen nauk zaleže več kot sto opominov.
Knjižico je prav lepo ilustriral Francč Godec in so slike v pravem soglasju z vsebino.	N.	J.
Aleš Ušeničnik. Izbrani spisi. III. zvezek. Ljubljana 1940. Založila Jugoslovanska knjigarna. Cena 90 din, v subskripciji 50 din. Ta zvezek vsebuje probleme filozofije in razvoj človeške misli. Prvi članek razpravlja o Platonu in njegovem idealizmu. Vrednoti ga z raznih stališč, posebno z etične plati. Tudi drugi članek je o Platonu: Platon o nesmrtnosti duše. V tem članku navaja Platonove dokaze o nesmrtnosti človeške duše. Preide h krščanskim filozofom, najprej k sv. Avguštinu, nato k sv. Tomažu Akvin-skemu, h kateremu nas vabi. Sledi članek o Danteju kot filozofu in teologu, ki mu je bila vera resnica, dvigajoča človeka. Ob 300-letnici očeta moderne filozofije Descartesa govori v posebnem članku o njegovi metodi, ki jo kritično premotri. V članku dr. Anton Mahnič kot filozof analitično razglablja Mahničeve filozofske ideje, ki jih priporoča tudi za sedanji čas.
V II. delu knjige so članki filozofskih problemov: O zadnji osnovi naše izvestnosti, Realizem in skepticizem, Hipoteza in veda, O spoznanju vnanjega sveta, O bistvu življenja, O monizmu, Evolucionizem, O descen-denci, O pračloveku. Zanimivi so posebno članki, ki pobijajo darvinizem. V III. delu knjige so obdelani domači filozofi, kakor £mavc, Seidl, Vidmar, dr, Derganc in dr-Veber. Članki so kritike sistemov navedenih filozofov, ki jih dr. Ušeničnik razbistruje in razjasnjuje na vse plati. Knjigo zelo prl' poročamo, ker je pisana tako, da jo lahko razume vsak izobraženec.	H.
V	bližnji bodočnosti se bo — kakor upamo — v Ljubljani gradil Jegličev akademski dom, spomenik pokojnega slovenskega vladike. Pridobljen je že zelo primeren svet ob Aškerčevi in Gorupovi ulici v neposredni bližini univerze, nove univerzitetne knjižnice, tehnike, akademske menze, ki jo bodo v kratkem začeli graditi, ter drugih univerzitetnih poslopij, ki že stoje ali pa so tam projektirana. V kratkem bo več inženirjev in arhitektov začelo delati načrte. Društvena imovina znaša danes že blizu enega milijona dinarjev. Treba je torej samo čimprej zbrati kapital, ki je potreben za začetek gradnje.
Slovenski javnosti je socialni položaj slovenskih akademikov, zlasti kmečkih in delavskih sinov, že dobro znan. Tradicionalna revščina in prepuščenost samemu sebi marsikoga žene v obup ter ga že v akademskih letih uniči duševno in telesno. Škoda, ki jo s tem utrpimo Slovenci na svojem narodnem telesu, je velikanska in nepopravljiva. Tega ne smemo več dalje trpeti. Zgradimo čimprej naši akademski mladini mogočen dom, nadškofu Jegliču pa spomenik, ki ga je zaslužil kakor ne zlepa kdo med Slovenci.
Odbcr se obrača na vso slovensko javnost, posameznike in društva, naj po svojih močeh prispevajo.
Ustanovni član društva »Jegličev akademski dom« postane, kdor daruje enkrat vsaj 5000 din (lahko v več obrokih);
dobrotni član, kdor daruje enkrat (tudi v več obrokih) 2000 din; podporni član, kdor daruje letno najmanj 100 din (ali mesečno po 10 din); redni člani morejo postati katol. akad. starešine, ki plačajo letno vsaj 25 din, in katol. akademiki, ki plačajo 10 din.
Prepričani smo, da naše prošnje ne boste zavrgli, za kar Vam bodi izrečena topla zahvala!
Za Jegličev akademski dom v Ljubljani:
F. S. Finžgar, predsednik.	J.	Šolar, tajnik.
Razpis književne nagrade
»Slomškova družba« v Ljubljani razpisuje za »Vrtčevo knjižnico« nagrado 2000 din za najboljšo mladinsko povest, namenjeno otrokom od 10. do 14. leta. Poleg častne nagrade dobi pisatelj še običajen honorar. '
Snov je lahko poljubna. Delo mora biti izvirno, literarno dovršeno in vzgojno, a brez vsiljive tendencioznosti, v obsegu okrog 5 tiskovnih pol, t. j. 80 strani »Vrtčeve knjižnice«.
Dva pretipkana izvoda naj se pošljeta do 1. januarja 1941 »Slomškovi družbi« v Ljubljani, Aleksandrova cesta 10. Ime in naslov avtorja z navedbo povesti je treba priložiti v posebni zaprti kuverti.
ji;,V-is . .J -	-	'	i	'	'	»	.. »c f	1	■’	\
»SLOMŠKOVA DRUŽBA« V LJUBLJANI, 18. julija 1940.
JUGOSLOVANSKA TISKARNA V LJUBLJANI
NAJMODERNEJE UREJEN GRAFIČNI ZAVOD KAMNOTISK / OFFSETTISK / BAKROTISK / KLIŠARNA KVALITATIVNI IZDELKI V TISKARNI IN KNJIGOVEZNICI
JUGOSLOVANSKA KNJIGARNA V LJUBLJANI
ZALOŽBA ŠOLSKIH IN DRUGIH KNJIG
ZALOGA DOMAČEGA IN TUJEZEMSKEGA DOBREGA TISKA
PODRUŽNICA „NIČMAN“ V LJUBLJANI: BOGATA' ZALOGA DEVOCIJO-NALIJ, KNJIG, ŠOLSKIH IN PISARNIŠKIH STVARI
HRANILNICA DRAVSKE BANOVINE
LJUBLJANA
KOČEVJE
MARIBOR
CELJE
VLOGE OBRESTUJE PO NAJVIŠJI OBRESTNI MERI CENENA POSOJILA DAJE NA REDNO ODPLAČEVANJE
/Z A NJENE VLOGE JAMČI DRAVSKA BANOVINA
Tovariši! Zbirajte oglase, ker s tem podpirate svoje strokovno glasilo! Upravništvo.
Največji slovenski pupilarnovami zavod
Mestna hranilnica ljubljanska
Stanje vlog Din 420,000.000	'
Lastne rezerve „	28,650.000
Dovoljuje posojila proti vknjižbi	i
Za vse obveze hranilnice jamči
~	MESTNA	OBČINA	LJUBLJANSKA