1102
SPREHOD PO JUGOSLOVANSKIH IN TUJIH REVIJAH
V dvojni številki (7-8) zagrebškega Foruma je njegov glavni in odgovorni urednik pesnik Slavko Mihalič prevedel dvajset pesmi Marka Kravosa s skupnim naslovom po eni izmed njih Po porazu, po zmagi. Slavko Mihalič, ki je izkušen prevajalec slovenske poezije, se je pri izboru Kravosovih pesmi odločil za nekoliko širši časovni razpon. Sicer pa je ta številka tudi v znamenju osemdesetletnice Petra Segedina, ki ima v uvodu objavljeno zgodbo z naslovom Ničnost, gnezdo svetov, posvečeno Radoslavu Tasovcu; ta je pisal v prvi polovici stoletja. »A pokojna Pavulina« - s tem naslovom, ki označuje značilne začetke Šegedinovih novel, se oglaša Ivo Frangeš, ki je tako kot Tomislav Sabljak svojo v nadaljevanju objavljeno Epifanijo nedeljskega popoldneva Petra Segedina prebral na posvetovanju v Društvu hrvaških književnikov. To društvo objavlja tudi svojo izjavo ob napetih mednacionalnih odnosih v Jugoslaviji, političnih procesih in zlorabah pooblastil.
Ob dvestopetdesetletnici rojstva Dosi-teja Obradoviča prinaša dvojna številka (7-8) sarajevskega Izraza prispevek Voji-slava Maksimoviča o Obradovičevih pismih v literarni obliki. Kosta Milunovič v svojem prispevku razčlenja medsebojna razmerja in spopade med Dositejem Obradovičem in Vukom Karadžičem. O Dositeju Obradoviču in ruskih basno-piscih njegovega časa piše Milica Mili-dragovič, Vladeta Vukovič pa je napisal prispevek o Dositeju Obradoviču kot prosvetitelju. Fatima Muminovič razmišlja o kritiško esejističnih meditacijah Josipa Vidmarja, pri čemer posebej razčlenja njegove oblike nastopanja, kot so esej, meditacija in polemika. Fatima Muminovič je med drugih zapisala: »Vidmar, na eni strani svobodnjak po naravi, na drugi moralist, si prizadeva za estetsko načelo, da se začenja prava poezija pri naravi, da pa je razumsko razlaganje poezije malone jalovo opravilo. S tem v zvezi je širina njegove estetike, da se nadarjenost pojavlja na prostranstvu duha, kjer in kadar mu je drago, kar je izzvalo nesporazum na strani številnih estetikov in ideologov, ki vidijo edini namen umetniškega ustvarjanja v uporabni vlogi težnje. Dejstvo, da je Vidmar
*
1103
predstavil več kot sto petdeset del svetovne književnosti, kaže, koliko je kritik, ki se s svojim delom odpira svetu. Končno, če je smisel umetnosti, da odkriva pota prihodnosti, kritika pa je od nje neločljiva, potem sta umetnost in kritika v istem razmerju do prihodnosti. Paradoks je pa v tem, da je kritika brez umetniške predloge nemogoča, ta pa brez nastanka; iz česar sledi, da je kritika vedno odprta tistemu, kar je bilo, drugače kot umetnost, ki teži k tistemu, kar bo. V tem se razpoznava pritajeni spopad med umetnostjo in njeno kritiko, in sicer tako, da pokaže, kako nemogoče je, da bi bila kritika vodnik umetnosti,« piše med drugim Fatima Muminovič v sarajevskem Izrazu.
*
Tristodevetinštirideseta. številka Književne reči, ki izhaja v Beogradu, je posvečena arabski književnosti, uredila pa sta jo Vladimir Pištalp in Dejan Simono-vič. V uvodu je objavljenih deset vprašanj kritikov egiptovskemu nobelovcu Nagibu Mahfuzu, ki odgovarja nanja. Srpko Leštarič, ki je eden izmed prevajalcev teh besedil iz arabščine, predvsem ljudskih pripovedk, pojasnjuje v svoji razpravi vprašanja jezika in prevajanja arabskega ljudskega blaga. O prevajanju umetne literature pa govori Jovan Kuz-minac, ki je s svojim prevodom dodal še nekaj najnujnejših zapisov o arabskih književnikih, ki nastopajo v tej številki.
V 183. številki beograjskega časopisa Književne novine se Jovan Deretič v članku Kosovske analogije oglaša v zvezi s položajem Srbov na Hrvaškem, o čemer je natisnjeno tudi sporočilo Združenja književnikov Srbije in srbskega centra PEN. V uvodu pa Milovan Djilas objavlja daljši zapis z naslovom Dve usodi. V njem predstavlja portreta prota Miloša Popoviča iz Črne gore in Sloven-
Sprehod po jugoslovanskih in tujih revijah
ca Borisa Vojniloviča, mitrovškega zapornika, ki je po Djilasovih besedah sodeloval v boju za oblast v Centralnem komiteju KP, med vojno pa so ga ustrelili četniki. Milovan Djilas je med drugim zapisal: »Ko sem med bivanjem v Užicu novembra 1941 od nekega tudi pobeglega zapornika ali srbskega funkcionarja zvedel za Vojnilovičev konec, sem to povedal Kardelju, ki je Vojniloviča dobro poznal iz partijskega dela v Sloveniji. Kardelj je z grajalno jedkostjo pripomnil: »To je Vojnilovič!« Kakor da mi je bila takrat Kardeljeva pripomba jasnejša kot danes: hotel je reči, da je bil Vojnilovič brezciljno doktrinaren in nesmiselno tr-doglav. »Vojnilovič je v nasprotovanju razrednemu sovražniku in tovarišem s svojo smrtjo nedvomno potrjeval svojo vero,« je med drugim zapisal Milovan Djilas. Sicer pa se v tej številki oglaša tudi urednik Miodrag Perišič s člankom Srečno pot, Veneti! »Prav zaradi tega,« piše med drugim Miodrag Peršič, »so videti naivni pa tudi nesmiselno zvenijo trenutna moralistična zgražanja, protesti, mitingi, sestanki na izredna stanja, da bi nekako preprečili sprejeta dopolnila k slovenski ustavi. Vsa ta ideološka ner-voza se žal oddaja iz Srbije in Črne gore, medtem ko v partijskih organizacijah v JLA potekajo sestanki, ki jih imajo civilisti za prikrito grožnjo. Drugi modro molčijo,« je med drugim zapisal Miodrag Perišič v Književni reči.
*
V deveti številki beograjske Književnosti objavlja Tomaž Šalamun šest pesmi v prevodu Josipa Ostija. Milorad Pavič je napisal Kratko zgodovino Beograda, v kateri je popisal tudi kulturno življenje. Miroslav Toholj je napisal kratko novelo z naslovom Noč velikega psa, Anton Ko-lendič pa začenja v Pričevanjih objavljati svoje prispevke o Mošu Pijadeju kot pesniku in navaja nekaj zgledov njegove zaporniške poezije.
*
*
ri«jiv9t (11(1
1104
A. A.
i V dvojni številki (1-2) novosadskega Letopisa Matice srpske je Gojko Janjuše-vič prevedel sedem pesmi Edvarda Kocbeka. Naš pesnik pa se pojavlja tudi v eni izmed osmih pesmi, ki jih s skupnim naslovom Slovo od evropskega humanističnega idealizma objavlja Izet Sarajlič. Judita Salgo je napisala esej z naslovom Irena ali o Marini ali o življenjepisu, v katerem obravnava predstavitev Marine Cvetajeve spod peresa Irene Vrkljan.
Tristopetinšestdeseta številka novo-sadskih Polj je posvečena filmski ustvarjalnosti Ingmarja Bergmana. Med prevedenimi osvetlitvami dela tega švedskega scenarista in režiserja so tudi tri izvirne. Tako Nikola Stojanovič v prispevku Bergmanov obračun s samim sabo obravnava njegov film Persona. O motivu potovanja v filmih Ingmarja Bergmana piše Miro ljub Stojanovič v sestavku Zvezde in druga telesa. Milan Pribišič pa se v članku Bergman, igralke ustavlja ob petih glavnih igralkah v njegovih filmih.
V 13. številki skopskega Spektra piše Mihajlo Georgievski o potopisni in leto-pisni literaturi v Makedoniji in pri tem še posebej obravnava najstarejša makedonska potopisca, Arsenija Solunskega iz XIV. stoletja in Mihaila Kratovskega iz
XVII. stoletja. Olivera Markovič piše o pesniškem svetu Radovana Pavlovske-ga. Nada Petkovska razčlenja Partituro za Mirona, ki jo je Kole Čašule napisal kot tragično farso o razosebljenem človeku v totalitarni družbi.
V osmi številki bratislavskega časopisa Slovenske pohl'ady je objavljen pogovor, ki sta ga imela Valer Mikula in Jan Štras-ser s književnikom Vit'azoslavom Hron-cem, urednikom novosadske slovaške revije Novy život. Iz tega časopisa pa je ponatisnjen tudi skrajšani zapis Michala Harpana o romanu v predvojni literaturi jugoslovanskih Slovakov. O noveli Večnost je zelena, ki je izšla spod peresa Pavla Vilikovskega, pišeta Valer Mikula (S skrajnostjo k zmernosti, z obscenostjo k lepši prihodnosti) in Vladimir Macura (Prigode in izkušnje agenta Munchhau-sna).
Osma številka vzhodnoberlinskega ča--sopisa Neue Deutsche Literatur prinaša literaturo na temo Ko se je začela vojna. Klaus Beuchler objavlja pripoved z naslovom Rojstni dan. Berta Waterstradt je napisala črtico Prvi dan vojne. Joachim Nowotny je prispeval zapis z naslovom Zamenjani čas.