Anton Ocvirk 
MISCELLANEA
DZS, Ljubljana 1984
Knjiga je bila napovedana že v 
programu Državne založbe za leto 
1980, ker pa je avtor med priprava­
mi zanjo v začetku januarja 1980 
umrl in ker je prišlo še do drugih 
zaviralnih okoliščin v založništvu 
nasploh, je izšla šele po štirih letih. 
Kljub tolikšnemu zastoju v dotlej 
tekočem izhajanju tematsko in 
zvrstno zaokroženih izborov Oc­
virkovih spisov (Evropski roman, 
1977; Literarna umetnina med zgo­
dovino in teorijo 1 ,1978; II, 1979) pa 
gre založbi, ki je vztrajala pri ures­
ničitvi avtorjeve zamisli, vse pri­
znanje: brez Miscellanea bi Ocvir­
kovo izbrano delo, ki v glavnem za­
jema težko dostopne spise iz perio­
dičnih in drugih publikacij od za­
četka 30. do konca 70. let, ostalo 
torzo. Tudi za to knjigo je namreč 
enako kakor za prejšnje tri Anton 
Ocvirk ne samo prispeval svoje 
spise, ampak jih je tudi izbral, u re ­
dil in jim določil zbirni naslov. 
Prav njegov uredniški delež, ki si­
cer niti v prvih treh knjigah niti v 
četrti, postumni, ni nikjer izrecno 
naveden, pa je za celotno podobo 
njegovega izbranega dela bistvene­
ga pomena, saj opozarja na marsi­
katero problemsko povezavo in te­
matsko linijo, ki bi pri drugačnem 
izboru in razvrstitvi ostala teže raz­
vidna, če ne sploh skrita. Za Miscel­
lanea velja to še posebej, ker na­
sprotno od prejšnjih, zvrstno enot­
nih knjig esejev (Evropski roman) 
in razprav (Literarna umetnina med 
Zgodovino in teorijo) zajema različ­
ne spise, razvrščene v štiri zvrstno 
označene skupine: v prvi so pogo­
vori -  zapisi avtorjevih informativ- 
no-analitičnih dialogov s francos­
kimi, ruskimi in slovenskimi pisa­
telji, filozofi in literarnimi zgodovi­
narji o njihovem umetniškem in 
znanstvenem delu; v drugi so član­
ki in študije, v tretji literarne in gle­
dališke kritike, v četrti polemike.
V Miscellanea so torej zbrani spi­
si, ki jih povečini ne m oremo imeti 
za osrednje v Ocvirkovem opusu,
kot celota pa so vendarle njegov KNJIŽNI 
bistveni sestavni del in v marsičem pi cv-¥ 
tudi dragoceno dopolnilo ali pojas- A A r l S M  
nilo. Ob avtorjevem primerjalnem IN OCENE 
literarnozgodovinskem in literar­
noteoretičnem, tj. strogo znanstve­
nem delu, so nastajali sprva pogo­
vori, nato kritike in končno pole­
mike. Polemike so sicer stvar zase, 
pripomniti pa je treba, da te zvrsti 
Ocvirk ni gojil kot izzivalec, ampak 
jo je uporabljal sorazmerno red ­
kokdaj in vedno kot odgovor na 
napadalne kritike, zlasti še na neu­
temeljene obdolžitve. Pogovori in 
kritike kažejo Ocvirkovo široko, 
vsestransko zanimanje za literatu­
ro, tudi tisto, ki šele sproti nastaja, 
in za aktualne miselne tokove, po­
leg tega pa pričajo o zanesljivosti in 
pretehtanosti njegovih estetskih 
sodb in vrednotenja nasploh: av­
torji, s katerimi se je pogovarjal, so 
še danes močno upoštevani, dela, 
kijih  je ocenjeval v sprotni sloven­
ski literarni produkciji in jih ozna­
čeval kot pomembna, je priznala 
kot kvalitetna tudi poznejša lite­
rarnozgodovinska perspektiva. V 
obeh omenjenih zvrsteh je posegel 
deloma prek območja literature -  
v Pogovorih v sodobna filozofska 
iskanja, v Kritikah v gledališko ust­
varjalnost ljubljanske Drame. Nje­
gov gledališko-kritični opus je ob­
sežnejši kakor filozofski pogovori, 
pa tudi bolj neposredno povezan z 
literaturo -  z dramatiko, ki je Oc­
virka privlačila tudi pri predava­
teljskem in seminarskem delu. Ni 
pa se omejeval na razčlembo lite­
rarnega besedila, temveč je vedno 
ocenjeval gledališko predstavo in 
upošteval pri tem vse sodelujoče.
Pomen tega njegovega dela bo v ce­
loti lahko razviden šele v okviru 
širšega analitičnega pretresa gle­
dališke kritike in posebej še njene­
ga zgodovinskega razvoja na Slo­
venskem, že na prvi pogled pa je 
mogoče reči vsaj to, da je Ocvirk 
tudi to zvrst gojil z očitno vnemo in 
resnobo, kakršna je značilna za vse 
njegovo pisanje.
Vsebinska dopolnila in pojasnila 
njegovega osrednjega opusa so iz­
razita celo v polemikah, zlasti v tis­
ti ob Cankarjevem Zbranem delu, v
kateri razlaga svoj znanstveni na­
zor in uredniška načela in postop­
ke pri celotni zbirki Zbranih del slo­
venskih pesnikov in pisateljev. Po­
sebno zanimiv pa je pogled, ki ga 
odpira na Ocvirkov samostojni, od 
prevladujočega francoskega bist­
veno drugačni komparativistični 
nazor, njegov zgodnji pogovor s 
profesoijem Hazardom: zavrnil je 
absolutiziranje bogatih, razčlenje­
nih literatur z velikim jezikovnim 
zaledjem in se potegnil za upošte­
vanje deleža, ki ga imajo v celot­
nem literarnem dogajanju tudi 
manjše, nepopolno razvite nacio­
nalne literature. Drugače rečeno, 
Ocvirkovo pojmovanje primerjal­
ne književnosti ne postavlja v o- 
spredje vplivov, am pak stike, m ed­
narodne tokove in seveda neizo­
gibne transformacije idej, tem, sti­
lov, postopkov itd.
Pogovori, kritike in polemike ka­
žejo torej Ocvirkovo izrazito na­
gnjenje k analitičnemu, kritično 
razmišljajočemu, zahtevnemu ob­
ravnavanju literature, za kakršno 
je dejansko najprikladnejša zvrst 
razprava. Težnje k razpravi lahko 
opazimo tako v kritikah, ki se od 
obravnavanja posameznih del ali 
predstav vzpenjajo k širšim pano­
ramskim pregledom večjih časov­
nih izsekov, kakor v pogovorih, ki 
so bližji esejistično študijskim pri­
kazom dela in idej sogovornikov 
kakor živahni izmenjavi mnenj, pri 
kateri je oblika dialoga funkcional­
no uporabljena. Na drugi strani pa 
so Ocvirkovi razpravi močno so­
rodni tudi njegova študija, članek 
in esej. Te zvrstne oznake je celo 
avtor sam za nekatere svoje spise 
rabil izmenično: spise, ki so nastali 
kot uvodne študije za zbirko Sto 
romanov in so bili tam tudi tako 
imenovani, je ob ponatisu v knjigi 
Evropski roman preimenoval v ese­
je. Spisa Srečko Kosovel: življenje -  
osebnost -  delo in Paul Hazard in 
primerjalna književnost sta v Ocvir­
kovi Bibliografiji, dodani drugi 
knjigi Literarne umetnine med zgo­
dovino in teorijo, upravičeno nave­
dena med razpravami, medtem ko 
sta v Miscellanea, ki oddelka 'raz­
prave' nima, uvrščena med 'članke
in študije’; Janko Kos v svoji p re ­
gledni razpravi Anton Ocvirk in slo­
venska literarna veda utemeljeno 
označuje kot razpravi spisa Ev­
ropska misel od 16. do 18. stoletja in 
slovenska književnost in Formalis­
tična šola v literarni vedi, ki sta v 
Miscellanea prav tako uvrščeni 
med 'članke in študije’, medtem ko 
sta v omenjeni Bibliografiji, ki jo je 
sestavila Majda Clemenz, a jo je 
pregledal in odobril tudi Anton 
Ocvirk, uvrščena v razdelek z ne- 
pretencioznim, a tudi nediferenci­
ranim naslovom 'objave v časnikih 
in časopisih’.
Ta terminološka nihanja pri 
zvrstnih oznakah svojih del kažejo 
avtorjevo samokritičnost in stroga 
merila za znanstveno pisanje, zra­
ven pa tudi njegovo vztrajno priza­
devanje, da bi bili vsi njegovi spisi 
slogovno in jezikovno izpiljeni, jas­
ni in dostopni širši kulturni javnos­
ti, ne le ozkim krogom strokovnja­
kov in bralcev specializiranih stro­
kovnih revij.
Knjiga ima dva dodatka -  imen­
sko kazalo, ki ga je  sestavila Majda 
Clemenz, in sprem no besedo pod­
pisane, nima pa pojasnila o tem, 
kaj je pravzaprav storil za obsežni 
zbornik 54 različnih in različno sta­
rih besedil še avtor sam, koliko in 
katerega dela pa so za njim opravili 
drugi.
Izbor, razvrstitev (kompozicija) 
in vsebinska redakcija (krajšave 
Pogovorov v primeri z Razgovori) 
so Ocvirkovo delo, vsaj deloma je 
njegova tudi jezikovna redakcija -  
pravopisna, tu in tam tudi leksikal­
na posodobitev. Zahtevno in ob­
sežno preverjanje navedb in po­
datkov te r uskladitev citatov je op­
ravila Majda Clemenz. Razprava 
Evropska misel od 16. do 18. stoletja 
in slovenska književnost je objavlje­
na v prevodu Radojke Vrančič, na­
rejenem prav za zbornik Miscella­
nea, ker avtorjev morebitni sloven­
ski original ni bil ohranjen -  raz­
prava je obstajala samo v francoski 
verziji, objavljeni v Revue de litte­
rature com paree z naslovom La 
pensee europeene du XVIe au 
X V IIle siecle et la litterature slove- 
ne■ Majda Stanovnik