Avgust šenoa1 Povest iz vaškega življenja Tiho teče Sava, Ob njej brsti vrbje. Voda pljuska ob nizke brege, zajeda se v zemljo, šumi med grmovjem, struže čez beli prod. Na oni strani se razprostira nizko, šopasto brinje, vmes se dviga kaka leska ali vrsta okresanili vrb, pod katerimi so cigani razpeli svoje šotore. Na tej strani kuka iz vrbja tu in tam kaka siva koča pod okajenim, slamnatim klobukom. Vas je to, Jelenje se imenuje, raztresena kakor jata divjih golobov po polju. Ali vas zanemarjena, da se je Bog usmili! Tu stoji pod razmršeno strehico na štirih stebrih krušna ilova peč; trup ji je počez razklan. Tam se je sredi dvorišča zlilo blatno jezerce, po katerem prhutajo goske in race. Ob močvirnih jarkih se vlečejo plotovi; na sto krajih iih je živina z rogovi razdrla. Okoli hiš se je redko kje stegnilo kako krmežljavo sadno drevo, kjer se na leto gostijo gosenice. Travniki so glenasti, celina od živine pornancana, od krtov razrovana, polje redko, suho, prešteješ mu lahko strnovje. Jelenje je blizu mesta, Jelenčani gredo pogosto v mesto. Tain jim je gosposka, tam sodnija. Toda iz mesta ne prinašajo dobrot, temveč sramoto. Za dobro so slepi, za hudo so bistrovidni. Tožarijo se, nemirne, hude krvi so, za brazdico bi se bratje utegnili med seboj poklati. Leni so, da se Bog usmili; vsaka clruga hiša kupuje kruh v mestu; kar pridelajo, zapijejo; ne.vem, če je v vsej vasi pet tkalskih statev, rajši si za drag denar kupujejo nievredne kramarske cunje; Teče Sava, čas mineva, svet gre svojo pot; Jelenje pa stoji in stoji, kakor je stalo pred sto leti, ko so Jeknčani še delali bridko tlako grajski gospodi. Toliko, da životariš; kaj se boš gnal! Ali vse to je le zaradi tega, ker je Jelenje vas brez duše. Niti se iznad vrbovja ne dviga zvonik cerkve, niti se izza grmovja ne sveti šola. Imajo pa v Jelenju krčmo, imajo tri krčme, in kadar zmanjka vina, je dobro tudi žganje, četudi ni slivovka. Imajo tu resda nekakega župana, Janko mu pravijo, da bi ga Bog ktreznil, jaz ga še nisem videl treznega! Gosposka ga pusti, da županuje, morda zaradi tega, ker boljega ne najdejo, morda zaradi tega, ker poštenjak nobeden tega posla ne mara. Janka lahko spoznaš po leskovki in po rdečem nosu. Najbolj ga poznajo cigani izpod vrbja, ker Janko ve mižati, kadar je treba, in groš mu je časti vreden, najsi pride iz zamazane ciganske cunje. To je torej glava naši vasi, Bog pomagaj! Ali kaj hočeš, ko riba pri glavi smrdi, Janko pa zmeraj po žganju smrdi. Zaradi tega Jelenje tudi nima veljave. Če kje kaj ukradejo, menijo gospodje na sodniji: »Ali ni bil kak Jelenčan?« Na proščenje ne bo kdo vl sosednih vasi sedel za mizo, kjer Jelenčani pijejo, a dekle se za nič ne bo šlo v Jelenje možit. Zdaj je jesen, pozna jesen. Nebo je sivo od vzhoda do zapada. Po malem dežuje, dežuje ves dan. Za Savo se vlači bela megla po grmovju. Dalee se razprostira polje rdečkasto črno. Koče, grmovje, \rrbje — vse se meša v somraku kakor klopčič, iz katerega štrli tu in tam kaka tenka šiba vaškega vodnjaka. Počasi copljaje se vrača živina z občinskega pašnika, čudno zvonklja vodnikov zvonec po ravnini, bosonogi pastirji se stiskajo pod mokrimi plahtami. Mrak raste, raste. Ne vidiš več koč ne drevja, vse tone, gine bolj in bolj v temo. Zdaj zdaj bo legla na zemljo mrka, tiha noč. Listje drhti pod kapljicami, včasih zalaja kak pes, Sava pa šumi enakomemo. Zdaj se je daleč pod goro vžgalo skozi temo sto in sto žarkih iskric; to ti je mesto, kjer si ljudje iz noči napravijo dan. (Dalje sledi) 'Avgust Senoa (1838—1881) je najpriljubljenejši hrvaški pripovednlk. zivel je tiatl čaa kakor naS Jurčič in je Hrvatom to, kar je nam Slovencem Jurčič.