PEVKA
Nevihta je vdrla v nevihtno noč,
poj, pevka, poj svoje ritme, pevka
z rdečilom na obrazu!
Pesem v šumu svetlobe in prah.
Kandelabri v melodijah, poj, pevka,
poj svoje ritme za oceane v očeh!
Na notah ploskve, odtenki večnega ledu,
ki se zareže v zvok violinskega loka,
poj, pevka, zenit je zdrobljen kristal,
curki vina, rdečilo na obrazu, poj
svoje neme besede, poj, harmonika,
svatje so že zdavnaj odšli, pevka,
na licih bledi odtenki spomina, poj
v ognjemetu, ki ga več ni.
Še zadnjo melodijo, pevka, še zadnji akord,
še zadnjo besedo za gosta, ki pod mizo smrči.
NAGLICA
Tudi ta dan se je izmuznil
skozi goščavo dihanja.
Kot lipicanec v galopu
je prešel svoj obod
in padel do sredine zemlje,
kjer spijo vsi podobni dnevi.
Nobene sledi ni pustil v snegu,
nobenega sonca in dežja.
Le liso ohlapne zavesti,
da se tudi morje
nekje konča.
Marij Čuk
KO LASJE DRAMIJO TIŠINO
923
KO LASJE DRAMIJO TIŠINO |
Marij Čuk
AFRODITA
Koža je tiha. Afrodita je zaspala in se ne zmeni več za žile v rokah. Na glavi ji diši venec iz kamnitih isker, pod pasom se ji valja meglen obroč. Afrodita je postala noč, ki mi žejo zaplodi.
POT VEČNOSTI
Kraški kamen
je našel pot do brina.
Iz sivine lesket
krvi, kot da bi ga
zasačil trn ruja
in povil preprogo
trav,
ki sega le
do malvazije
in terana...
PRIHOD
Prišla si v moje votlo mesto tiho, kot privid.
V kovčkih le nasmešek, prgišče sanj in žoga
za igro med oblaki,
na hrbtu topla koža,
prekrita s šopi žita.
Potem pa...
Potem je ob tvojih nogah
skopnel ledeni zid,
nemir je zašumel med boki,
ki merijo času srečo in gorje.
V mestu cvete vrt,
v travi črna orhideja.
924
925
KO  LASJE  DRAMIJO TIŠINO
ODHOD
Čas je le utrinek rdečega madeža na zvezdi, ki je ni. Spomin je zob bolečine, ki sameva brez korenine, a skeli, skeli v praznino kot dotik hrapave roke ali sivine nad čelom, kot dotik belih oči, ki v tišini trpko, trpko kotijo grenko sluz, o čas, čas, ki te ni! Zvok molka drami sled za sključeno rano, za čudno hlipavico nežne brazgotine, ki jo reže votlo tkivo srca. Ni te več. Odšla si v čas, v prostor rdečega madeža na zvezdo, ki je ni...
TIHOŽITJE
Nad mesto padajo skušnjave.
V črnini neonskih luči
in dimu cigaretnih ogorkov,
v pivski peni zavidam moškim,
ki jih v meglici saksofonov
objemajo brezzobe prostitutke,
zavidam ženskam,
ki na pomolu blažijo skrito slo.
Mesto počiva.
Med odpadki se podijo mačke
in brezčasovne starke.
Avtomobili hupajo v daljavi.
Mesto že spi.
Nad njim skušnjava.
Zimska pravljica
je pustila snežinke nad oblaki.
Marij Čuk
TAK ČAS
Krila so nam prilepili, bratje, krila prilepili, da ne letimo in vidimo več. Kot mravlje pred nevihto legamo v skrite krtine, kot listi v vetru gazimo v vrtincih. Obzorje je ovito v žico. Bele vile so brez oči, rože brez goste pene dišav. Le krvava lisa nas lepi na pritlehen čas...
TIŠINA
Tišina govori.
Molčimo!
Da je ne zbudimo,
da je ne ranimo,
da je ne ubijemo.
Preveč je vreščanja in zlogov,
kot perilo iz scalnice
visijo na vejah,
ki jih bo jesen sušila.
Tišina govori.
Pustimo ji presti
nevidne zvoke.
A mi molčimo,
zaboga,
molčimo!
926