PRO SVETNI
S ter. 8
Ljubljana, 26. aprila 1956
LETO va
Urejuje uredniški odbor. Odgovarja Jote Zorn. Uredništvo in oprava Nazorjeva S/L Telefon številka 21-397. — Letna naročnina din 300—. Štev. ček. računa 60-BB-1-2-140 — Tisk Časopisno založniškega podjetja Slovenski poročevalec.
DELAVEC
GLASILO ZDRUŽENJ PROSVETNIH DELAVCEM
Prosvetni delavci in mladinska problematika v Inči družbenopolitičnega razvoja in sprememb
Pred dobrim mesecem sta dve pomembni razpravi obravnavali problematiko mladine. Na seji Glavnega odbora Socialistične gveze delovnega ljudstva Slovenije je dno 7. marca ocenil tov. Stane Kavčič mladinsko problematiko z vidika družbeno-poli- ■ ličnega razvoja in sprememb. Komaj nekaj dni pozneje pa je , VI. plenum CK ZKJ, na katerem sita problematiko mladine obravnavala zlasti tov. E. Kardelj in P. Stambolič, poudaril, da je »vključevanje mladine v družbeno dogajanje najvažnejše za socialistično vzgojo mlade generacije«.
Prosvetni delavci, ki delamo i mladino sorazmerno največ in smo si vzgojo mladine izbrali za svojo poklicno in življenjsko nalogo in dolžnost, smo obe razpravi spremljali s posebnim ' zanimanjem. Več — tudi z zadovoljstvom, ker smo ob njih začutili moralno moč in oporo, ki nam jo daje družba pri naši odgovorni nalogi:	oblikovati
mladega človeka, njegova čustva in voljo, njegov značaj in mišljenje, klesati novega človeka in z njim novo družbo. Saj se vsi dobro zavedamo, da brez te opore in pomoči lahko tudi s skrbnim in požrtvovalnim delom dosežemo samo delne uspehe, in še te prvenstveno enostranske, na področju intelektualne vzgoje, v mnogo manjši meri pa na področju emocionalne, moralne, estetske in tudi fizične vzgoje otroka. Obe raizpravi pa istočasno postavljata pred nas tudi:
1.	probleme, o katerih bomo morali temeljito razmišljati ter tudi v naši miselnosti razčistiti nejasne pojme in gledanja na mladino ter vzgojno problematiko, ki je sestavni del problematike rasti mladega človeka in
2.	naloge, ki bodo zrasle iz teh spoznanj in ki jih moramo vškiaiditi z našim celotnim druž-beno-poHiitičnim razvojem. Poglejmo si nekatere.
V svojem referatu je tovariš Kavčič poudaril, da vzgoja mladine ni mladinsko, marveč predvsem družbeno vprašanje. Ko danes odrasli ljudje — in tudi prosvetni delavci, pedagogi ocenjujemo mladino, se v svojih mnenjih navadno močno razhajamo. Nekdo jo ocenjuje z družbeno-političnega, drugi zopet z moralno-etičnega (kar bi moralo biti v bistvu pravzaprav isto), mi prosvetni delavci pa navadno 2 ozko pedagoško-šol-skega aspekta. Z drugimi besedami - vsakdo gleda s svojega stališča, zaradi tega dobiva napačne pojme in tudi ne more dobiti z mladino pravega stika, kar je v vzgojnem pogledu vse prej kakor koristno. Kajti v svojem gledanju na mladino in seveda tudi v svojem delu z njo premalo upoštevamo družbeno dogajanje im procese, ki s svojo elementarno silo pogosto odločilno vplivajo na duševno rast in razvoj otroka. Zgodovina pa nas uči, da nova družbena dogajanja, napredne ideje dobivajo nadvečjo in najmočnejšo podporo vedno v mladem pokole-nju. Za nas, ki simo pedagoški delavci, poklicni vzgojitelji mladega rodu, je ta ugotovitev izredno važna. Sodobno mladinsko problematiko moramo gledati in ocenjevati v prvi vrsti s stališča naše družbemo-politič-ne rasti in dobro moramo spoznati činitelje, kd vplivajo na mladino. Tov. Kavčič in Stambolič sta glavne činitelje nakapala — navajam samo na kratko povzete in strnjene — ker So važne za našo pedagoško prakso nekako takole:
1.	Naš otrok dorašča danes v dobi, ko je oborožena revolucija /e za nami. Zaradi tega gleda na mnoge probleme drugače kakor hti, ki smo živeli in rasli v bližnji preteklosti. Pač pa imajo družbena zavest in mo-ralno-politični kapital naše revolucije ter pridobitve naše narodnoosvobodilne vojne velik in močan vzgojni vpliv in pomen »a rast mladega človeka.
2.	Enako močan, upal bi si trditi še močnejši vpliv ima na rast otroka in mladinca naša današnja stvarnost, naša druž-beno-politična in gospodarska
rast in razvoj. Celotna družbena aktivnost, razvoj družbenega upravljanja, družbeni in delovni odnosi v podjetjih in ustanovah, vrednotenje človekove osebnosti in dostojanstva, vse to vpliva na mladega človeka. Postopoma. včasih skoraj neopazno, toda vztrajno se lomijo gledanja in nazori pretekle in polpretekle dobe, v mladih ljudeh rastejo nove moralne norme, novi pogledi in odnosi do sočloveka, družbe, prirode.
3.	Socialne in ekonomiške spremembe, ki so sad naše zmagovite revolucije in povojnih prizadevanj, postavljajo mladino v docela drugačen položaj, kakor smo ga doživljali mi v svoji mladosti. Šoianje, služba, štipendija, delo — zaposlitev itd. ni več privilegij srečnežev in izbrancev alj »pobožna želja« pretežne večine mladih ljudi. Za njih je to nekaj, kar »se razume samo po sebi«. Je potem čudno, da ima mlad človek, ki so mu odprte tako . rekoč vse možnosti, drugačne poglede na življenje in svet, pa tudi drugačne zahteve in želje, kakor smo jih imeli nekoč mi?
4.	Četudi trdimo, da smo napredni pedagogi, pa vendar ocenjujemo znanje in nivo mladine običajno z merili, ki sodijo v preteklost, t. j. ocenjujemo, koliko se je naučil zgodovine, biologije, geografije itd., koliko si je pridobil suhega knjižnega znanja. Tudi to je kriterij za ocenjevanje kulturnega nivoja. Vendar pa ni edini kriterij. Pozabljamo namreč, da je človekovo, pa tudi otrokovo obzorje v veliki meri odvisno od tehnične in kulturne ravni dobe, v kateri raste. Prav ta nivo pa je danes neprimerno višji, kakor je bil v prejšnjih časih, mi pa pozabljamo, da bi morali v svoji vzgojno-učni praksi to bogastvo temeljito izkoristiti in razvijati.
5.	Nazadnje tudi ne smemo pozabiti, da se v prehodnem obdobju družbene rasti in razvoja, ki ga doživljamo, v času graditve in rasti novih družbenih odnosov porajajo številni problemi, ki vplivajo na rast mladega človeka včasih ugodno, včasih pa tudi neugodno. Staro se spopada z novim, ostanki iz preteklosti skušajo vplivati zlasti na mladino, da b{ ji zameglili svetle cilje prihodnosti.
To so ugotovitve, ki so izredno pomembne za vsakega, ki se je odločil za poklic vzgojitelja. Sodoben vzgojitelj bi moral imeti poleg vsega ostalega zlasti močan občutek za čas in pogoje, v katerih živi in raste mladina, ki jo vzgaja. Napredni del prosvetnih delavcev je bil med prvimi, ki so dvignili svoj glas za reformo naše sedanje šole. Kakor vse drugo, tako nosi tudi šola pečat svojega časa in je slabo stanje na šolah v večji ali manjši meri tudi odraz razmer, v katerih smo morali vse svoje sile in sredstva usmeriti v gospodarstvo, da smo se otresli ' gospodarske zaostalosti. Biti moramo objektivni in povedati, da jo del krivde v tem, da za potrebe šole pogosto nismo mogli dati sredstev, priznati pa tudi to, da pogosto šole nismo vrednotili družbeno, kakor bi jo napredna družba morala vrednotiti.
Ko danes razpravljamo o reformi obvezne šole, se mi zdi, da je osnovna .ideja In misel reformnega gibanja v poudarku na vzgoji mladega človeka. Toda ne samo na Intelektualni in morda še do neke mere fizični vzgoji, gre za več — za vsestransko vzgojo mladega človeka, ki naj raste v socialistično osebnost. Seveda obvezna šola ne bo mogla sama vzgojiti človekove osebnosti, ker vzgaja otroka le v razdobju med 7. in 15. starostnim letom. V tem času pa lahko damo otroku samo čvrste temelje, na katerih bo lahko gradil svoje čustvovanje, mišljenje, značaj, pogled na svet in družbeno dogajanje. Zaradi tega bi bilo seveda zgrešeno, če bi razmišljanje o problematiki mladine zajelo samo vzgojitelje; ki bodo delali v obvezni šoli. To je naše skupno
vprašanje in vsak od nas bo moral dajati odgovor, kaj in koliko je storil in pomagal sam.
Na mladino moramo gledati kot na eno 'izmed glavnih sil nadaljnjega socialističnega razvoja. Ob njem pa je seveda naša odgovornost toliko večja in družbeno odgovornejša. Bekli smo, da ne gre samo šoli in prosvetnim delavcem, toda dobršen del te odgovornosti vendarle pripada na šolo. Z besedami, ki so nam razumljive, bo moral zajeti tudi šolo, ki je naše torišče, da bo v njej otrok pridobival elemente za svoje bodoče življenje v družbi med ljudmi, na delovnem mestu med delovnimi tovariši, v svetu, ki ga obdaja, za življenje, kj ga bo živel in sam oblikoval po svojih močeh in idealih. Skratka, šola bo morala pomagati graditi v mladem človeku socialistično mišljenje in čustvovanje, socialistični pogled na svet in celotno življenje, ki ga bo živel kot državljan nove družbe.
Tudi doslej je naša šola v tem pogledu precej storila. Vendar pa 'so bila ta prizadevanja doslej še premalo učinkovita in tudi niso zajela vseh prosvetnih delavcev in šol, kakor je res, da krivde za to ne moremo pripisati samo šoli in prosvetnim delavcem. Marsikateri učitelj ali profesor bi želel dati svojim učencem sodoben pouk, če bi imel za to vsaj najosnovnejše materialne pogoje. Prav gotovo je naša krivda, da smo pogosto v. svoji strokovni ali kakšni drugi zavzetosti skušali šolo in mladino izolirati od življenja in stvarnosti, da smo svoje vzgoj-no-učno poslanstvo usmerjali preveč enostransko na pretežno Intelektualno vzgojo mladega človeka in da smo se sami vse premalo poglabljali in spoznavali z nalogami in zakonitostmi, ki uravnavajo in poganjajo naše družbeno in gospodarsko življenje in rast. To spoznanje in priznanje pa je obenem tudi že velika naloga, ki stoji pred nami, ko smo pred reformo naše obvezne šole in se poglabljamo v problematiko naše mladine.
Se eno vprašanje moramo rešiti, bolje povedano: zdi se mi
zelo važno, da se o njem pogovorimo. Mislim na vprašanje naše družine in sodelovanje šole in doma oziroma družine. Ko govorimo o družini, pogosto poudarjamo, da nam družina cesto sproti ruši, kar smo zgradili v šoli. Se več je res — družina sorazmerno lahko ruši mnogo tistega, kar sta z združenimi močmi zgradili šola in družba. Ne samo vzgojnih, tudi učnih neuspehov je v mnogih primerih lahko kriva družina. Zaradi teh ugotovitev ni čudno, če govorimo tudi o tem, da bi morali našo družino sanirati. Prosvetni delavci smo ali bi vsaj morali biti močno zainteresirani na tem, da bi bile naše družme zdrave, čvrste in tople osnovne celice naše napredne družbe. Napak bi bilo misliti, da v naših družinah še ni ničesar novega, da so konservativne, zaostale. Kdor ima lastne otroke, prav dobro ve, da ne vzgajajo samo starši otrok, temveč tudi otroci starše. Ker pa otroci ne morejo rasti mimo ali pa izven življenja In stvarnosti, prinašajo to živo življenje tudi v svoje družine. Tako lahko rečemo, da danes tudi naše družine živijo in rastejo v nov čas, bijejo v sebi boj, kakor ga bije vse okrog nas.
Prosvetni delavci bi morali ta boj podpreti, morda že razvneti, da bi ga družina izbojevala hitreje, ker bi nam bilo to v našem delu v veliko pomoč. Kako? Za delo v tej smeri imamo pač v rokah najmočnejši adut: otroka. Otroka, ki je za velikansko večino očetov in mater njihov naijvečji zaklad. Otroka, ki mu hočeta dobro in sta za to pripravljena žrtvovati vse, tudi zastarele predsodke in ideje, pa čeprav so še tako ukoreninjeni in tradicionalni. Vprašanje je samo, če in kako se bom,0 znali tega problema lotiti. Dosedanja praksa številnlu roditeljskih sestankov, na katerih smo v glavnem obravnavali samo uspehe ali neuspehe učencev oz. dijakov, nam v tem gotovo ne bo koristila, prej škodovala. Tu bomo morali poseči globlje in širje. V prvi vrsti bomo morali zaostriti in povečati odgovor-
Srečko Kosovel:
Godba pomladi
Moje srce je gnano od godbe, ki nas čaka na rdeči obali, človek, o človek, v svetli godbi se slutnja (bodoči človek) zrcali.
Ko na otokih, na polotokih in na celinah rdeči mostovi, bratje iz Indije, Perzije, Afrike, bratje nam bodo, bodo drugovi.
O, izpustite v morje vse ladje! Naj izletijo vsi aeroplani!
O, naj zapojejo zlate sirene V srce človeka: »Človek, vstani!«
K prvemu maju Vam čestita
»Prosvetni delavec«
nost družine za rast in razvoj mladega človeka, obenem, pa se upamo trditi in boriti, da bomo harmonično vskladili vzgojni vpliv in prizadevanje šole, družbe in družine. Prepričan sem, da bo od uspeha v tem vprašanju v veliki meri odvisno vse naše pedagoško delo že v sedanji. še v večji meri pa v novi, reformirani šoli.	V. C.
Počitniški tečaji za učno in vzgojno osebje
0 čem je razpravlja! plenam 1
Centralni odbor Združenja učiteljev, predmetnih učiteljev profesorjev Jugoslavije je imel svoj prvi plenarni sestanek 21. in 22, aprila t. 1. v Beogradu.
Na dnevnem redu plenuma je bilo vprašanje tiska naših združenj, poročilo o delu predsedstva in sekretariata od ustanovnega kongresa v Opatiji pa do danes in načrt bodočega dela.
K prvi točki dnevnega reda je pripravil uvodni referat RADE VUKOVIČ, glavni urednik glasila združenj prosvetnih delavcev Srbije »Prosvetni pregled«. Ker je delo na šolski reformi osnovno družbeno-politič-na naloga prosvetnih delavcev, je v prvi vrsti ugotovil vlogo strokovnega tiska pri obravnavanju šolskoreformnih vprašanj in delež tega tiska pri pristopanju k šobiki reformi. Ta delež je izredno velik, kar je dokazal i aelo konkretnimi podatki; moremo pa v njem zaslediti tudi vrsto slabosti. Te so v glavnem tele: nesistematičnost pri obdelavi najvažnejših vprašanj s področja šolske reforme, premajhna skrb za zbiranje in objavljanje praktičnih izkušenj, šibko reagiranje na nekatera nesodobna stališča, skoraj popolno pomanjkanje diskusije in polemike.
Zatem se je tov. Vukovič zadržal pri organizacijsko materialnih vprašanjih vseh šestih glasil, ki jih izdajajo združenja. Iz poročila smo razbrali, da je stanje težko prav pri vseh »Izsilili. Vsa imajo le tri profesionalce, sicer pa «o navezana na bolj ali man? slučajne dopisnike, kajti dopisniška služba ne
funkcionira tako kot bi bilo že-leti, niti v eni republijri. V takih prilikah seveda tisk ne moro biti ogledalo našega dela na terenu. Velika slabost tega tiska je tudi v tem, da ima svoje vplivno področje le v tisti republiki, v kateri Izhaja. Tako se pozitivne izkušnje iz prakse ne izmenjavajo.
V diskusiji so glavni uredniki drugih glasil združenja prosvetnih delavcev izvajanja tov. Vukoviča še dopolnili. Poudarili pa so tudi, da je bil zadnji čas, da se je naš osrednji forum začel baviti s strokovnim tiskom, brez katerega bi bila danes nemogoča kakršna koli širša akci ja med prosvetnimi delavci. Prav tako bi bila naloga republiškega organa in vseh društvenih vodstev, da postavljajo vprašanje tiska na dnevni red.
Poročilo o delu predsedništva in-sekretariata Centralnega odbora je bila informacija o tem, kako so se doslej izvajali sklepi ustanovnega kongresa in to predvsem glede organizacijskih vprašanj, ki so marala zaradi uvedbe komunalnega sistema biti prvenstveno rešena.
Tudi izvajanju sklepov v zvezi s šolsko reformo sta predsedstvo in sekretariat posvetila vso poznrnost. Ti sklepi bodo seveda tudi v naprej ostali v središču pozornosti Centralnega odbora.
Predsedstvo in sekretariat sta se v smislu sklepov kongresa mnogo baviia tudi z materialnim stanjem prosvetnih delavcev. Ker je bil izražen dvom, da H je predsedstvo storilo vse, kar so člani združenj od njega
pričakovali, v pogledu ureditve dopolnilnih plač za nazive vzgojitelj, učitelj, predmetni učitelj in profesor srednje šele, je poročilo zajelo ves potek razprav dodatna pojasnila pa so dali še predsednik CO tov. čroševič, tajnik tov. Savič in tov. Nikolič, Plenum je ugotovil, da sta predsedstvo oziroma sekretariat storila, kar se je objektivno moglo storiti, da bi bili pristojni forumi o težkem materialnem stanju prosvetnih delavcev informirani.
Predsedstvo in sekretariat sta se baviia tudi še z drugimi vprašanji. V tej zvezi je treba pred vsem omeniti načrte za poživitev založniške dejavnosti združenja, načrte za utrditev mednarodnih zvez, sprejem sklepnega računa za leto 1955 in sprejem proračuna za leto 1956.
Po tem načrtu bo naslednji plenauni sestanek v oktobru. Glavna tema tega sestanka bo posvečena nadaljnjemu strokovnemu usposabljanju šolskih delavcev.
Predsedstvo Pa bo na svojih sejah obravnavalo vprašanja o materialnem stanju, za kar bo potrebovalo solidneje obdelano gradivo od dosedanjega, vprašanja v zvezi z novim zakonom o državnih uslužbencih, vprašanja v zvezi z novim zakonom o državnih uslužbencih, vnrašanja v zvezi z edicijo »Biblioteka prosvetnih delavcev« in knjige o padlih rosvetnih delavcih — narodnih herojih, vprašanja šolske reforme, družbenega upravljanja na področju šolstva, vpraša-zvez in podobno.
Mra.
Pedagoški cehter In inšpektorat pri Svetu za prosveto in kulturo LRS pripravljata naslednje tečaje za učno osebje na nižjih in popolnih gimnazijah ter za vzgojno osebje v dijaških domovih:
1.	za profesorje in predmetne učitelje ANGLEŠČINE v Poljčah pri Begunjah na Gorenjskem ofl 2. do 20. julija 1956. Število udeležencev 30;
2.	za profesorje in predmetne učitelje FRANCOŠČINE v Poljčah pri Begunjah na Gorenjskem od 2. do 20. julija 1956. Število udeležencev 20;
3.	za profesorje in predmetne učitelje SLOVENŠČINE v Poljčah od 21. do 31. julija 1956. Število udeležencev 50;
4.	za profesorje in predmetne Učitelje BIOLOGIJE v inštitutu v Rovinju od 2. do 12. julija 1956, število udeležencev 20;
5.	za profesorje in predmetne Učitelje ZGODOVINE v Ljubljani od 2. do 12. julija 1956. število udeležencev 40;
6.	za profesorje, kj poučujejo MATEMATIKO v višjih razredih gimnazij — tečaj iz OPISNE GEOMETRIJE v Ljubljani od 27. 6. do 14. 7. 1956. Število udeležencev 40;
7.	za profesorje in predmetne učitelje FIZIKE v Ljubljani od 27. 6. do 14. 7. 1956; število udeležencev 40;
8.	za profesorje in predmetne učitelje ZEMLJEPISA priredi Geografsko društvo študijsko in seminarsko delo v Pomurju od 20. do 26. avgusta 1956, udeležencev 50;
9.	ZA VZGOJITELJE V DIJAŠKIH DOMOVIH bo tečaj v Ljubljani od 2. do 12. julija 1956, število udeležencev 40;
10.	za učitelje STROKOVNIH PREDMETOV PRAKTIČNEGA DELA NA VAJENSKIH šolah bo tečaj v Mariboru od 2. do 10. julija 1956; število udeležencev 70;
11.	za predavatelje KMETIJSKIH STROKOVNIH PREDMETOV v gospodarskih kmetijskih in gospodinjskih šolah in ostalih kmetijskih šolah bo tečaj v Mariboru na SKŠ od 20. do 30. ma. ja 1956. Prostor je zagotovljen za 40 udeležencev.
Za tečaje, ki so navedeni pod točkami 1. do 10., naj pošijejo učne osebe, ki si žele izpopolniti svoje znanje, takoj prijave po službeni poti preko občinskih, odnosno okrajnih SPK, tako da pridejo na SPK LRS Pedagoški center najpozneje do 15. maja t. 1. Istočasno naj vsak prijav-Ijenec sporoči po dopisnici ali E dopisom NEPOSREDNO SPK LRS Pedagoškemu centru, za kateri tečaj se prijavlja.
Vozne stroške za prihod na tečaj in odhod s tečaja naj bt povrnili udeležencem občinski odnosno okrajni SPK.
Republiški SPK prevzamo stroške za prehrano in stanovanje za tečaje v Poljčah in v Ljubljani; za tečaje biologov in zemljepiscev pa prispeva za dnevno oskrbo do 460 din za udeleženca.
Stroške za udeležence tečaja za kmetijske strokovnjake V Mariboru bodo krile okrajne zadružne zveze.

Živel
1. maf -
praznik delovnega ljudstva!
POTOVANJE V INOZEMSTVO
V zvezi z dosedanjimi razpisi potovanj prosvetnih delavcev Jugoslavije v inozemstvo sporočamo naslednje:
1.	Iz Slovenije bo potovalo v inozemstvo:
a) V TURČIJO 16 naših članov (vsi v III. skupini — od 15. do 25. julija 1956)
h) V FRANCIJO — Pariz — v vsaki skupini po 4 naši člani — skupno v vseh skupinah 20 prosvetnih delavcev — Menton 2 naša člana
c) V ANGLIJO 4 naši člani
2.	Po obvestilu Komisije prosvetnih delavcev Jugoslavije za zveze s tujino so se cene potovanj zvišale zaradi 33*/i zvišanja vozni h tarif v inozemstvu, in sicer:
a) TURČIJA — ostane nespremenjeno 20.000 din
h) FRANCIJA — od 33.000 na 35.000 din
c) ANGLIJA — od 48.000 na 50.000 din
3.	Vse člane obvešča mo, da poleg že navedenih razpisov potovanj v inozemstvo (Turčija, Francija, Anglija), naša Komisija ne bo organizirala letos potovanj v druge države.
RO — Združenja učiteljev in profesorjev
Priroda -
najboljši učbenik
HZ CELJA
— kot im je pravila tovarišica — TikIi življenje kuncev, godofoov, Tajo po oknu, želež si svetlobe, pripovedovati povesti in ponoviti rac, gosi, pavov vzbuja pozornost učno snov je znal bolje kot ostali otrok.
Pa&nija je bogato podredje **
učenci
Ker je tovariSSica tudi pri diru- opazovanje, razmišljanje in izra-gii otrocih opazila siromaščino ^an|je v sp^}, ;n risbah; učitelj misli in pomanjkljivo ^ sposobnost naj jj,}, tem navaja, vzpodbuja
in svetuje in daje pogum. V stpii-sih čitamo o navadah in lastnostih živali, o delu, igranju 'm
jim je dajala take
svatbe im zelja. Vrtnarju je to znano, zato hodi med zeljem, lovi metulje im zmečka med prsta jajčeca ali goseničice.
Šolski sprehodi, ki naj se ravnajo po stopnji izobrazbe otrok, so zelo koristni, če so skrbno pripravljeni in imajo določen namen; pomenijo lepo pomoč pri pouku, krepijo mladimi telo im duha im jo
značaju pastirjev; vidimo tudi. da	T**"*". leV'	m f
J;.. ,	povezujejo s prirodo, učiteljico nas
vseh.
Vse to pa je le nekaj umskega. Saj je to tudii veselje im je tudi
otroci opazujejo z deviškimi očmi in s čutom naravne navezanosti na prirodo in da se izražajo brez literarnih primesi.
opazovanja, naioge:
Napišite, kako delajo krava, konj, kunec, ko žro travo, Napišite, kako pijejo vodo pes, konj, mačka, kokoš. Opazujte, kaj delajo kokoši ko jim mama vrže zrnje,
potem pa napišite, kaj delajo. 0- izumetničenih ______________ r_______
pazujte, kaj delajo kokoši, ko se	od začetka so nam te reč; skrom-	"amem	da	to vKeljedo spoznava-
,im bliža pes, in če mo delajo, ko	ne ^ nepomemi>ne; kmalu pa ob-	«?.	Prmxle vd>“|amo
se m pribkzujeu konj m krava.	&5;mo v n;fr nekai	poe-
Napisite, kako podkuje kovač ko- .ja,,-;, nia, in če na isti način podkuje
vola. Danes dežuje; opazujte ljudi Pestri in^ raznoliki so pašniki, na cesti; to napišite, potem pa še	la2*i, travniki, gozdovi; za naše
narišite. Opazujte nebo, ko zaide	življenje so še posebno važna ob-
sonce, zjutraj, ko vstanete, pa to	delana polja, vinogradi, sadovnja-
-J-“ r*--'-*-------------------- ki; tu opazujemo ipoljedelske rast-
line, vinsko trto, sadna drevesa, cvetove vseh barv, liste vseh oblik, človeku koristne plodove.
Od zadnjih novic Iz Celja ee je nabralo nekaj novih. Vse ostale — če bo zanje še kaj prostora — pa daleč zaostajajo za veselo novico, novico namreč, da je v Celju ne samo v krogu svojih ožjih prijateljev in poklicnih tovarišev obhajal redek jubilej tridesetletnega kultumo-prosvetnega dela, dela, ki zanj prečesto zaman Iščemo sposobnih in delavoljnih ljudi. In vendar dela, ki ga povsod tako visoko cenimo in bi brez njega gotovo ne zaslužili prilastka, da sm0 Slovenci kulturen narod.
popišite. Poslušajte v trgovini razgovor med tistim, ki prodaja, in tistim, ki kupuje, ter tudi to napišite.
Tovarišica je postopala polagoma: opazovanja so bila vedno podrobnejša, opisovanja pa tudi popolnejša. Misli otrok so se množile, izrazi so postajali stvarni; učenci so opazili na stvareh in pojavih vedno več; v njih so se vzbujal;, interesi za reči, za katere jim poprej še ma,r ni bilo. Je pa v tem pogledu drugače pri kmečkih otrocih kot pri mestnih.
Opazovalne naloge si lahko sami izmislimo. Polno lepih nalog najdemo v knjigah o skavtih.
Opazujemo svežost lesa in sok, k; se cedi iz načetega debla ali zlomljene vejice. Kjer je cvet odvrgel svoj venec, je ostala plodnl-ca, ki se bo razvila v sad. Nekateri cvetovi so popolnoma zveneli; na njih ni ostalo nič, kar bi se moglo spremeniti v plod. Opazujemo cvetove: prašniki so potreseni z rumenim ali belim prahom; to je pelod, cvetni prah. Pa prileti čebela, raziskuje cvet, zleze med prašnike in se obloži s cvetnim prahom. Otrokom obrazloži-
mo ta pojav: povemo jim, kako Zvezek opazovanj je velikega koristna ie čebela; pa ne samo za-ipomena; iz njega spoznamo, kaj radi medu, ki nam ga daje, a,rasi je otrok v zunanjem svetu pri- pak tudi zaradi prenašanja pelo-doiml. Gre za to, kako deček ali da s cveta na cvet. če ni opraše-deklica sprejemata realnost in ka- vanja, ki ga opravljajo žuželke in
veter, ovenejo in odpadejo bela
Ali sončen pomladanski dan v zeleneči prirodi daja otrokom v zadovoljni družbi — poleg učenja — še nekaj drugega: občutek sreče, radosti in blaženosti'; tega v razredu ni. Tak dan dahne tudi na bled, bolehen in otožen obraz smeh m rdečico; človek si misli: da bi le temu otroku za vedno ostala na obrazu — u smeh in ta rdečica! Spomnim se na Spencerja, ki pravi, da je smoter vzgoje tudi otrokova sreča — namreč med vzgajanjem samim.
To je samo nekaj primerov. Našteli bi jih lahko na tisoče. Saj j’ih je samo v Botaničnih opazovanjih in eksperimentih, ki sta jih napisala Tomšič in Uratarič, nič manj kot semed sto; to je dragocena knjiga. Primerov je vse polno; bistvena pr;, tem pa sta dva pedagoška temelja: vzgoja opazovanja in neposredno spoznavanje prirode. Načeli nista novi; toda njih izvajanje v praksi v vseh šolah spada vendar med zahteve naše reforme.
Josip Dolgan
Jurce Vreže
Ta naš priljubljeni slavljenec je učitelj petja na II. gimnaziji v Celju, naš tovariš JURCE VREŽE. Svoje tridesetletno pe-vovodsko delovanje je praznoval s prelepim uspehom — koncertoma mladinskega in mešanega zbora II. gimnazije v Celju v soboto in nedeljo dne 21. in 22. aprila 1.1. v Celju in Šoštanju. Nabito polna dvorana
ko izražata v govoru, spisu in risbi. Zunanji predmeti ustvarjalo v učencu notranje življenje; učenec jih zaznava in doživlja, osvoji si jih in predela v iskren izraz; predmet! postanejo snov njegovih misli, vsebina in pomen njegovih besed.
V priirodi so predmeti opazova-
cverovi in tisto leto ni sadja. Kaj se zgodi že dežuje, ko sadno drevje cvete?
Učence opozorimo, da žive barve in prijeten duh cvetov ter nektar v njih privabljajo čebele, čmrlje in metulje; rastline, ki pri opra-
Delo DUP v Rogaški Slatini
nja rastline, živali in kmetijsko Sevanju ne potrebujejo teh žuželk, delo. Opazovanje teh predmetov nimajo tako pisanih in dišečih ima še poseben namen: pridobivati cvetov'; rastline, ki jim opraševati z in tile: 'o in učiteljevo pomoč- nje ni potrebno, pa niti cvetov jo konkretne začetne naravodov- nimajo. Potem so še cvetice, ki ne pojme.	imajo čez dan cvetove zaprte,
Šolski vrt je najbližje področje ponoči jih pa odprejo; pa tudi ta-takega, v prvih početkih poraja- ke so, ki zadišijo šele po sončnem jočega se znanstvenega opazova- zahodu; to so cvenice, ki jih opra-mja. Tukaj prirodo prav lahko šujejo ponočnj metulji. Učence
Kot ostala društva v Sloveniji s« je tudi DUP v Rog. Slanlti lotilo nalog, ki so bile jasno opredeljene na ustanovnem občnem zboru. Pripomniti moramo, da se članstvo uspešno bori za Sik prosvetnega delavca, kot ga terja naša družba. Razume se, da je področje dela prosvetnega delavca predvsem šola in da ga tudi po
celjskega Narodnega doma je zopet prisluhnila milim in vabečim glasovom naše mladine, kj je tako pazljivo in skrbno sledila dirigentovim migljajem, izvabljajočim najlepše narodne in umetne melodije. 14 pesmi mladinskega in 10 mešanega pevskega zbora je želo prisrčno pritrjevanje in odobravanje. Delegacije pevskih zborov, mladine, profesorskega zbora II.. gimnazije in iskrene čestitke predstavnikov ljudske oblasti in političnih organizacij so izrazile jubilantu odkritosrčno priznanje in zahvalo. S cvetjem obdan in z lepimi darili obdarovan je bil naš dragi Jurče predmet velikega spoštovanja. Njegova pevska zbora sta se izredno potrudila in dala od sebe vso privzgojeno ljubezen do lepega petja.
Naš jubilant je doma iz Šmarja pr} Celju. Materino petje, učitelj iSka vzgoja in naraven dar so ga že na učiteljišču vzgojile za pevovodjo. Bivši pevci in njegovi učenci prvega mladinskega zbora »Zvonček« so mu na dan jubilejnega koncerta v Šoštanju poklonili umetniško izdelano plaketo njegovega pevca Karla Destovnika — Kajuha. Tu je začetek njegovega bogatega in plodonosnega dela. Komaj sl je ogledal svojo prvo službeno mesto v Šoštanju, že je bil krog njega zbran mešan zbor delavskega gibanja »Ivan Cankar« in ko je bil iz političnih razlogov ta likvidiran, že je nastal drugi pri delavski »Vzajemnosti«, dokler se Jurčetovo pevsko delovanje ni končalo s službeno premestitvijo.
Po osvoboditvi ga najdemo pri Sv. Emi na Kozjanskem in že ga Je ljudska oblast poklicala k tečajnikom za učiteljske pripravnike, kjer je nadaljeval svoji delo. Leta 1948 je organiziral veliki pevski festival. Nad 3000 mladih pevcev je hkrati pod njegovim vodstvom zapelo na trgu blizu Narodnega doma v Celju. (Glej sliko na 1. strani!)
Težko je našteti vrsto pevskih koncertov, ki jih je vodila nje-
stopili tudi člani gim. kolektiva.
Prav bj. bilo, da bi k zbiranju gradiva za pouk domoznanstva pri- gova vešča roka in plemenit čut stopila vsa diruštva ~	~	"	*-
priročnik, ki bi ga
za lepo glasbo. Značilno je to, kako zna vzgojiti dobrega pevca in ga za petje tudi navdušiti. Značilni so tudi njegovi koncertni programi. Nekaj umetnih, nekaj narodnih in nekaj partizanskih. Rad posega tudi v
raziskujemo, proučujemo in spoznavamo. Kjer ni v«a, *i poiščemo v bližini, kako njivo, gozd ali travnik.
Tudi v šoli stvari opazujemo.
V posodice — zabojčke, cvetlične .	,•
aili lekaimiške lončke — naložimo zemljo, vanjo vsujemo ali vsadimo seme: v eno pšenico, v druge oves, koruzo, grah, fižol. Učenci potem opazujejo, zabeležijo vsako novost in jo še z risbo dopolnijo.
Otroke zajame tako zanimanje, da se ni bari, da ne bi skočili k posodicam, ko stopijo v razred.
opozarjamo na take zakone v prirodi, po katerih se ohranjajo vrste rastlin in živali, in na prirod-ne zakone sploh.
Naljprej opaziijo otroci preproste pojave: kaljeni je v različni globini zemlje, nato rast in razvoj rastlinic. Ko si pridobijo večjo sposobnost opazovanja, si pod učitelj-! je v,im vodstvom zapisujejo tud! bolj zapletene joojave:	podrobne
spremembe pri kaljenju, geotropi-heliotropizem, vjpW vserio-
Nekodiko kasneje si bomo ogfle-na vrtu ali jelljnliku. Okrog zelja letajo bedi metulja; sem ter tja sede kateri na spodnjo stran lista. Če pogledamo pod list, ko je metulj odletel, zapazimo kupčke rumenih ali belkastih jajčec; to so jajčeca kapusovega belina. Odtrgamo tri, štiri liste, prinesemo jih v razred in položimo na senčnat, vendar ne hladen prostor. Čez nekaj dni se -iz jajčec zlažejo gosenice, ki liste požrejo, potem pa poginejo; če jim še nadalje prinašamo sveže zeljnate liste, ostanejo žive in rastejo, nekega dne pa splezajo na steno in se zapredejo in zabubijo. Čez
be na rastlin«, varovalki* sred-	dni se bube na hrbtu odpre-
stva in podobno.	jo, iz njih prilezejo metulji in le-
v Sloveniji, na ta način dobili, seveda primemo povezan, pa bi bil neprecenljiv za učitelje pri njihovem delu. Neopazno tekoče delo bo vsekakor rodilu u-speh. Morda bi kazalo to vpra-tem cenimo, vendar je veliko šte- sanje razvijati v posebnem razgo- glasbo naših bratskih narodov, vilo takih članov, ki so v svojem voru v našem glasilu. Naše dru- Svojemu tovarišu jubilantu kraju res učitelji in vzgojitelji po- štvo je pripravljeno' na sodelova-vsod tam, kjer pričakujejo ljudje nje.
njihovo pomoč. Posebno mesto Vsi vemo, da se praktično učl-zavzema v tekočem delu štu- taljevo delo nadaljuje tudi po dftj, ki s« vrši v aktivih, kjer šolskem delu,. ko učitelj ali pro-člamstvo študira strokovno in fesor izdeluje učne pripomočke, pollirično snov. Odločilnega po- slike, zbira gradivo ... To tiho mena je v tem času prouče- delo prosvetnega delavca želimo vanje elaboratov o osemletni prikazati na razstavi učil, ki bo obvezni enotni šoli in Manja uč- ob koncu šolskega leta. n,ih kadrov. Navzven se kaže to Z veseljem smo sprejeli vest, da delo tudi na roditeljskih sestankih nas bo obiskal stanovski pevski in sejah šol. odborov ter na obč. zbor, kar bo za naš kraj vsekakor zborih vaških aktivov SZDL, kar poseben dogodek, na drugi strani dalje slutiti resnost, s katero je pa bo dana možnost za zbliižanje članstvo pristopilo k temu vpra- prosvetnih delavcev, šauju. Razprav;, o tem vprašanju Ob koncu leta nameravamo prirediti fiizkvdtumii dan vseh šol našega sektorja s prostimi vajami in tekmovanjem v lahki atletiki.
Istočasno nameravamo izvesti sektorsko prvenstvo v šahu.
Naša zborovanja bomo izkoristili za predavanja vidnih pedagoških in političnih delavcev; tako bomo lahko uspešno reševali načelna vprašanja, ki nas žanima-
^	č.
tudi mi iskreno čestitamo ih1 želimo, da bi še dolga leta osrečeval naše ljudstvo z lepo domačo in umetno slovensko tte-smijo.
*	I
Pred kratkim Je bil v Celju sklican sestanek ljudskih knjižničarjev, na katerem sta predaval upravnik ljubljanska Pionirske knjižnice tov. irančeli Bohanec o organizaciji in delu mladinskih in pionirskih knjižnic. Prerisednk sekciie za ljudske knjižnice pri Društvu bibliotekarjev Slovenije Jože Fcn-, g.al je zajel vprašanje ljudskih knjižnic in razčlenil njihove probleme. Ljudske knjižnice naj dobijo kvalificiran kader knjižničarjev, ,po možnosti iz vrst učiteljstva. Zato je Ml sprejet sklep, naj se že na učiteljiščih posveti temu vprašanju več pozornosti. Knjižnice naj bodo pri. merno opremljene in zadostno podpirane.
*	’ O
Lep zaključek Kmetijske
gospodarske šole v Celju *
Trditev, da take šole v mesta nih občinah ne uspevajo, je postala dejansko neutemeljena. V Celju smo imeli v II. letniku 24, v prvem pa 35 učencev. Ob zaključnem izpitu je šol dovršilo 11 z odličnim in 11 s prav dobrim uspehom. Dva učenca bosta opravljala izpit v jeseni. Pole kmetijskih drokovniakov agronomov in tehnikov sodelujejo tudi trije učitelji. Ob zaključku je bil na šoli, oziroma pri Kmetijski zadrug) Zbor mladih zadružnikov. Tako bodo absolventi IX. letnika še nadalje izpopolnjievali svoje strokovno znanje. K sodelovanju so povabili tudi učitelje In profesorja. Lep uspeh!
Okrajno pionirsko šahovsko t tekmovanje za prvenstvo '
v počastitev rojstnega dri« maršala Tita. Pod vodstvom svojih, učiteljev so v nedeljo dne 22. aprila t. 1. tekmovali pionirski odredi. Zastopale so bile- r;Jt’e gimnazije iz Celja, Prebolda* Vranskega , Šoštanja in Slov. Konjic od osnovnih šol pa I. osnovna šola v Celju in Braslovče. V nižji kategoriji (7—11 let) j« zmagala I. osnovna šola, v višji kategoriji od 12—15 let p? T. gimnazij’ v Celju. pet dokaz, da tudi tej panogi posvečajo prosvetni del-avc; "o-jo pozornost.	—nlk. j

Strokovne izpite so opravili
bo posvečeno posebno zborovanje. Vidno mesto zavzema delo z mladino, posebno s pionirji, saj so učitelji na vasi tisti, ki bdijo nad organizacijo naših naijmlajših.
Učiteljstvo zbira gradivo za pouk domoznanstva, ki bo v obliki skript dostopno vsakemu mlademu učitelju, ki bo prišel na službeno mesto v našem sektorju. Gradivo zbirajo predvsem razredniki 3. razredov, k delu so p.ri-
Pred Izpitno komisijo za strokovne učiteljske Izpite v Ljubljani so v času od 3. — 11. februarja 1956 opravili strokovni učiteljski izpit sledeči učiteljski pripravniki:
Kovačič-Coklin Slava, Dobr-na-Celje;
Bregant-Grabnar Matilda, Lipoglav, Ljubljana;
Mumik-Japelj Erna, Kranj, Kranj;
Rolih-Birsa Erna, Vanganel-Koper;
Bradač Emilija, Krka, Ljubljana;
Marušič Milan, Krkavče, Koper;
Marušič Almira, Krkavče, Koper;
Umer-Racman Milojka, Ko-stabond, Koper;
Zavrl-Lekše Frančiška, Dole pri Liitdji, Trbovlje;
Mihelčič Marija, Kojsko, Gorica;
Krapež-Zagožan Jožica, Kojsko, Gorica;
Hudomal Marija, Ravne, Šoštanj;
Petkovšek Marija, Krško, Trbovlje;
Novšak Marjeta, Stopiče, Novo mesto;
Iskra Frančiška, Breze, Celje;
Jelovšek-Rovtar Marija, Bukovica, Kranj;
Novak Marija, Preska, Ljubljena;
Papež Bernarda, Polhov Gradec. Ljubljana;
Hlačer Franja, Dobrepolje, Kočevje;
Mezgec Ana, Lakenc, Novo mesita;
Kopinič Cirila, Volčja draga;
Ključevšek Berta, Loke pri Zagorju.
0 ocenjevanju
(Prispevek k reformi naše šole)
Pomlad je; v maju smo. Za pouk o prirodi je to najlepši Čas. Priroda je zanimiva; toda čkataje ni lahko. Odraslemu pomaga pri tem čitaaju knjiga, žolarčku učitelj, predšolskemu otroku vrtnarica. To so pa le pripomočki, posredniki; pravo jedro ostane seveda se osebno spoznavanje prirode. Naj dodamo še to:	poznavanje
brez besed je nekaj; beseda—ver-bum — brez poznavanja pa je ništrc.
Prirodo so že od vselej spoznavali z opazovanjem. Tudi otroci naj jo spoznavajo z opazovanjem. Opazovanje je vir idej. Ljudje, ki mnogo opazujejo, se izražajo nazorno, pristno, duhovito; njih sodbe so prodirljive, njih premišljevanje ustvarja misli; . odvratni so jim šablonski izrazi, za katere so površne duše tako vnete. Mailemu Maupassantu je njegov boter Flaubert dal tole nalogo: mora! se je vsak dan postaviti pred hišo, opazovati ljudi in dogodke, potem tpa vse to napisati.
Gre torej za spoznavanje skrivnostnih zakonov prirode in za vzgojo opazovanja. Naj navedemo samo nekaj primerov.
Iz skušnje vemo tole: tudi ljudje, ki neprestano živijo ▼ prirodi. je ne poznajo; kmečk otroci vedo prav majo povedati o gozdu, pašniku ali travniku; njih pogledi ostanejo topi, če v t« reči ne poseže učna dejavnost šole; še bolj velja to za mestne otroke, ko jih prilika pripelje v prirodo. Pri pouku pa delamo veliko napako, če vsiljujemo malim svoje misli in svoje besede, namesto da bi jih navajali, da bi sami opazovali stvari, sredi katerih se odvija njihovo življenje.
Vzgajati moramo otrok« v opazovanju, da se bo v njih nabralo čimveč pristnega spoznanja; šele potem bo tudi 'njihov govor zanimiv, njihov opis — ki še bolj izraža notranjost — pa sočen in konkreten. Brez take vzgoje bodo otroci prirodo gledali, toda videli je ne bodo; š« manj jo bodo odkrivali in o njej bodo redkih besed.
Bila je tovarišica, ki je v šoli z razumevanjem in po načrtu izvajala načelo o vzgoji v opazovanju. Učenci so pisali dnevnik; pri tem so ji bile opazovalne vaj« prav tako važne kot apisje samo. V njen razred pride učenec k drugega kraja; tovarišica ga ni mogla pripraviti, da bi tudi on ipisai dnevnik; vedno se je izgovarjal:	»Ne
vem kaj napisati«. Tovarišica: »Pa včeraj, ko ni bilo šole, ali si ves dan spal?« On: »Ne, bil sem z očetom v gozdu«. Tovarišica: »In v gozdu, namesto da bi delal, al; Sli bil skrit v kaki jami«? Fantek: »Ne, delal sem.« Tovarišica: »Pa ko si šri v gozd in potem, ko si se vračal, ali si hodil z zaprtimi očmi in zamašenimi ušesi? Ati nisi na poti nič videl ati slišal?« Fantek: »Sem«. Tovarišica: »Dobro, sinko, zdaj pa napiši, kar »i v.idefl, slišal in delal, pa bo tvoj dnevnik prav dober«. Deček je napisal: »Včeraj sva šla z očetom v gozd. Napravljala sva drva«. Tu se je pero ustavilo. Alj. ni nič drugega videl, slišal ali delal? Ali je bila to topost ali površnost njegovega duševnega življenja, ali je bili navajen pisanj le o rečeh, ki jih ni ne videi ne slišal, in kot mu je billo ukazano? Mogoče je prvo ali drugo. Bilo je drugo; zakaj
Ernest Tiran:
Mislim, da j« zdaj ravno pravi čas nekoliko ocemiM tudi naše ocenjevanje. Pogledati, ali dosedanji način še ustreza, še hodi v korak z našimi sedanjimi potrebami?
Če se zedinimo, da ne, bomo morali tudi tu prevrednotiti stare vrednot« in jih zamenjati v zdravo valuto.
Pretipajmo torej tp našo ljubo, od stoletij posvečeno tradicijo.
Kako je z njo?
Predvsem ji je zameriti, da kljub vsej svoji častitljivi črvivosti še danes ne ve ali pa ravno zaradi svoje starosti ne ve več prav zatrdno, čemu j« na svetu jn kaj bj pravzaprav rada:
Vprašanje ocenjevanja je eno Izmed manj raziskanih in najmanj razrešenih poglavij pedagogike, čeprav tako kočljivo in rahlo, kakor malokatero drugo. Pravzaprav smo si glede oce-r. j e vanj® edini samo v .tem, d« j« to naše tako važno delo precej problematično tako po svoji vsebinski plati kakor tudi po učinkovitosti. Če pa v svoji sedanji obliki svojega namena ne dosega ali Sa ne dosega tako, kakor bi bilo naši stvarnosti in njenim potrebam in zahtevam prav. — potem ga bomo morali pač čimprej zavreči: in nadomestiti z boljšim in bolj ustrezajočim!
Vs) vemo, da je naše ocenjevanje zelo podobno razdobju slabega vremena v šoli, ki se začne takole nekako štirinajst
dni pred koncem polletja ali šefl-
skega jeta jn .traja potem natanko do razdelitve »pričeval. Od osmih do ene žeblji v očeh ... Blisk, grmenje, krvava *rihta. Potem se neurje hitro spet unese; še dan, dva, pa so se solz® posušile, protesti umirili,, mame potolažile, izza oblakov po-stje spet to ljubo, zlato sončece in svet je spet lep. Do prihodnje pooblačitve in prihodnje nevihte, prihodnjih solz, zamer, protestov, pozabe, — dvakrat na leto, odhar šola stoji, dvakrat na leto...
Ocenjevanje zaradi ocenjevanja? L’art pour l’art? Smo s tem kaj pridobili, smo s tem kaj dvignili kakovost otrokovega ali pa — svojega dela? Niti za troho.
Pa bi bili morali. Tako ocenjevanje je zgrešeno v svojem bistvu in torej zanič. Prav malo je važno, koliko odstotkov imamo v razredu »odličnih« (redov, ne učencev!), koliko »prav dobrih«, »dobrih« itd. do »nezadostnih«. Spomnimo se, da j« Šaljapin padel pri skušnji iz petja, da se Napoleon svoj živ dan ni naučil pravopisja, da je Churchill dobival slabe reda' Sola in življenje sta že od nekdaj redovala vsak po svoje ,.. Važno je edino, da sem vse otroke, vsakega toliko, kolikor je pač bilo največ mogoče, nekaj naučil, ga dvignil, zbudil v njem nove interese, mu dal osnove za kulturne in delovne navade, ga pripravil za njegovo bodočo vlogo in sodelovanje v občestvu.
Se ni tako zelo dolgo tega, kar so zahtevali od nas povprečno oceno šole ob koncu polletja in jo potem razglasiti: ta šola je najboljša, ona najslabša, razpon je toliko in toliko odstotkov in toliko desetin. In temeljit namig na dobre in slabe učitelje. Ali je povprečna ocena šole res objektivno merilo za kvaliteto učiteljivega dela? Če bj bilj učitelji avtomati in vsi enako ocenjevali, še prej pa vsa enako zahtevali, potem že. Ampak so učitelji tudi ljudje, morda še bolj kakor drugi.
O takih statistikah in njihovi vrednosti imam svoje mnenje, ki najbrž ni popolnoma v skladu in soglasju z uradnim.' Poznal sem tovariša, k; je bila njegova šola v takem statističnem pregledu navedena kot najslabša v okraju. Mož, zelo vesten to še bolj občutljiv, je planil in — reagiral. Ne vem, kaj je storil, ali je znižal kriterij ali pa prihodnjič poslal lepše številke, ob koncu leta je bil spet med prvimi to rehabilitiran.
To Je birokratizem. Bogme, čas je, da priznamo še sami, kar že vsi vrabci po strehah čivkajo, da je namreč naša šola še telo birokrati ena.
Da bi me kdo ne razumel napačno. Statistika je koristna to potrebna to dragocena za diagnozo najrazličnejših pojavov, k) bi razmetani jn neurejeni ostali nespoznami. Hotel sem povedati le to, da za šibo ni primerna. »
Naše ocenjevanje se prav nič ne dotakne, nikar da bi zajelo zelo važen odsek našega vsakodnevnega šol. dela. Tistega, ki sem ga v drugi zvezi že omenil; da sem se trudil s prav vsakim otrokom, tudi s tistimi, kj so bili intelektualno morda »nezadostni«. Imam občutek, da to moje delo le ni bilo čisto zaman, da sem le vsakemu nekaj
dal, čeprav je uspeh ostal neviden in neocenJgiv. Nikakor ni nujno, da bi bil tak otrok docela »nezadosten«. Ze če sem samo nekoliko usmeril njegov odnos do skupnosti. Tudi to j« nekaj. Celo precej.
Seveda — ocenjujemo znanj©.
Res? Kdo si upa sam pred svojo vestjo In brez vsakršnih pridržkov potrditi, da je njegova tehtnica vedno to vselej občutljiva, natančna, pravična?!
Dijak je vprašan. Ni treba, da ravno zadnjih štirinajst dni pred polletjem, da se mudi, da sva oba nervozna. Lahko kadar koli. Vprašan je bil in je znal ali ni znal in dobi red, kakršen že. Če je treba to če je čas, je vprašan potem še enkrat; morda tudi n«. Vse to ni bistveno. Rad bi samo odgovor, koliko je verjetnosti, niti ne rečem gotovosti, da smo ga pravilno to pravično ocenili? Ne pozabimo. Vsaka nezaslužena ocena je dijaku škodljiva, predobra ga kvari, preslaba zagreni. In zdaj pojdimo po vrsti, preglejmo momente, ki lahko popačijo tudi našo najboljšo voljo in jo spremenijo v njeno karikaturo. Predpostavljam še to, da je ocenjevalec pedagoško in moralno na neoporečni višini, da se ne bo dal zavestno zapeljati nobenim stranskim nagibom, da mu torej ta učenec ni prav nič bolj alj manj simpatičen kakor vsj drugi, da ne bo pustil odločati svojemu že od prej ustvarjenemu osebnemu mnenju o učencu, da ne bo podlegel nikakršnim sugestijam svojih tovarišev, niti popustil pritisku staršev, razreda, niti nekritično vzel za merilo prejšnji učenčev red iz tega predmeta ali Iz drugih, in kar je še podobnega. (Vemo na primer, da ženske strože redujejo kakor moški, začetniki spet streže kakor izkušenejši Itd.)
Prvič:
Ali Je Pri izpraševanju pokazano dijakovo znanje res vedno natančen odraz njegovega resničnega znanja? AJ,i je prezenč-no znanje res vedno enako pre-zenčno?
Tisti, ki se sami sehi zdijo najobjektivnejši, ki bi radi izločili vse postranske napake, ki ocenjujejo, kakor pravijo »samo znanje in nič drugega kakor samo znanje«, tisti najteže grešijo. Zakaj le potem toliko tožimo, kako manjka učiteljem psihološke izkušenosti. Čemu bi mi pa bila, če bi je ne uporabljal tudi Pri izpraševanju to prav pri izpraševanju, ki je vendar eden izmed najpomembnejših aktov vzgojnega procesa?!
Sšmo znanje bi za silo registrirali in lahko tudi robot, mehanični avtomati Mar otrok ni tudi človek? Mar nima pravice biti kdaj nerazpoložen, lačen, utrujen, bolan, žalosten, raztresen? In če smo ga slučajno zalotili! v takem razpoloženju to nam ni znal ali je znal slabše kakor bi bil sicer?
In — ali ni človek tudi učitelj, ki je tudi lahko kdaj slab« volje, čeprav uradno ne sme biti nikdar slabe volje? Nataknjen, živčen, truden, poln skrbi, naveličan, z eno besedo, siten? Slab red je hitro napisan, krivica Pa bo dolgo bolela, koga morda vse življenje____
K sreči naši dijaki teh deževnih period! in podobnih nevšečnosti ne jemljejo — vsaj povprečno ne — preveč tragično. Saj imajo prav. Kje je še konec leta! In življenje je lepo in vseh prečudovitih možnosti polno. Samo eno je pri tem narobe, da se namreč pri tem počasi ali hitro navadijo dvojk kakor cigan bolh in da se na koncu utrdi v njih prepričanje, da drugače sploh biti ne more in ne sme. da študent brez čveka ni prida študent. Ce si ne damo miru (miru sd namreč
nikdar ne smeano dati), bomo dognali, da je vzgojitelj z nepravilno oceno napravil pravzaprav sam sebi večjo škodo kakor dijaku, ker si je z njo za-žagal vejo, na kateri sedi, svojo avtoriteto 1 Zgubil, sam zapravil in zavrgel tisto absolutno za-upanje, ki ga dijak v našo pravičnost mora imeti, če ga hočemo uspešno vzgajati. Kako vse preradi pozabljamo, da ne ocenjujemo samo mi svojih dijakov, temveč tudi dijaki nas. In to zelo in ne morem dovolj poudariti, kako zelo natančno!
Tak nepravično — nepravilno ocenjeni dijak se bo čutil, čeprav se tega ne bi niti zavedel, oslepari enega in zato moralno upravičenega, da se brani z enakim orožjem. Drugi, tretji za njim in — razredna skupnost je šla k vragu, z njo pa naše najučinkovitejše vzgojno sredstvo. »Profesor me ne mara...«
Drugič:
Ta »strogo objektivni« ocenjevalec naj samo enkrat napravi preizkus in naj pusti,- da izpraša učence drug, enako strogo objektiven tovariš.
Potem pa naj primerjata oceni. Uspeh bo dostikrat precej porazen za njuno objektivnost. Takih poizkusov so po svetu že precej napravili, pri rokah mi je en sam:
Osem starejših pedagogov je redovalo takole: Enakih redov je bilo 38,5 ostotkov, za pol reda razlike je bilo pri 2,6 odstotkih, za cel red pri 37,4 odstotkih, za red in pol pri 2,6 odstotkih, za dva reda 18.3 odstotkov, za dva reda to pol še pri 2.6 odstotkih!
Torej lahko raste na Isti objektivni veji prav različno sadje.
Tretjič:
Vemo, da se otrok ne telesno ne duševno ne razvija v enakomernem vzponu, temveč v sunkih, zdaj duh, zdaj telo. Vedno
pa je pasivno vzporedno prizadet tudi drugi del bitja, to otrok je v takih razdobjih vznemirjen, razburkan, abnormalen.
Vzgojitelj, ki bi tega ne upošteval, ki bi si predstavljal otroka statično, ki bi njegov vsakokratni razvojni stadij preprosto enačil z njegovo šolsko stopnjo (s katero pa se ne krije!), ga bo nujno tudi ocenjeval napačno, čeprav se mu pri tem niti sanjalo ne bo, da mu dela krivico. Te procese otrokove fiziološke rasti bi morali vestno opazovati, pa jih dotikrat niti ne poznamo in sploh ne zapazimo.
V tem nam je dom skoro naprej;
»Nič ne vem, kaj je naenkrat z našim. Prej je bil tak, zdaj zadnje čase se j,e pa čisto spremenil. Ne zlepa ne zgrda na opravim nič več pri njem. Prosim vas, povejte mi, kaj naj z njim naredim?«
To je formula, ki jo tolikokrat slišimo pri roditeljskih sestankih.
»Nič hudega ni, kar potolažita se. To mora tako biti, otrok pastel Malo potrpljenja, pa bo spet bolje —«
Ampak prosim, malo potrpljenja tudi pri sebi, v šoli, to prav posebno še pri redovanjul Ker se ti nihaji, ti potresni sunki nujno odražajo tudi v kvaliteti otrokovih odgovorov in bi bil ravno tu ius summa toduria.
Četrtič:
Prav nič vseeno ni, kako j« bilo pokazano znanje pridobljeno. Vzemimo dva dijaka. Prvi ®e z lahkoto uči, pa je len, kep se zanaša na svojo inteligenco, na svoj gladko tekoči jeziček, na dobro srečo, ki mu je že tolikokrat poslužila, n« lepe oči. In se snovi na hitrico nadirgme to res »odlično« oddrdra, 6ea teden dni ali še prej pa je vs®
Usmerjanje mladine v poklice
Martina Marinča ni več
^druženje učiteljev in profesorjev strokovnih šol v Sloveniji je pred dvema letoma začelo akcijo za načrtno poklicno vzgojo med mladino, ki zapu-žča obvezno šolanje. Letos pa so predavanja o poklicih organizirale posredovalnice za delo pri okrajih sporazumno s SP OLO in s podporo društev učiteljev in profesorjev strokovnih šol. Predavanja so imela namen seznaniti mladino in starše s številnimi poklici in različnimi strokovnimi šolami, ki jih starši in otroci niti po Imenu ne poznajo. Predavanja naj bi mladini in staršem prikazala pomen pravilne izbire poklica. Odločali naj bi notranji nagibi (značaj, veselje, volja, nagnjenje do poklica), sposobnost (umska in telesna) ter . predizobrazba učenca,
Ker mladina, ki se odloča za poklic v svojem 14 ali 15 letu, že ni dovolj zrela, da bi si mo-Sla vedno pravilno izbrati svojo življenjsko pot, potrebuje pomoč staršev in celotne družbe, predvsem pa podporo prosvetnih delavcev. Družbena dolžnost prosvetnih delavcev bj bila, da mladinca načrtno opazujejo, ugotavljajo njegova notranja nagnjenja, njegov značaj, njegove prirojene umske sposobnosti in ročne spretnosti, da bi na Podlagi teh ugotovitev mogli mlademu človeku svetovati pravilen pofclic, ga napotiti v to ali ono srednjo strokovno, vajeniško ali industrijsko šolo. Prosvetni delavci bi pri načrtnem opazovanju celotne sebhosti mladinca mogli dajati poklicnim svetovalnicam pri okrajih dragocene podatke, s pomočjo katerih bi te potem mladince usmerile v pravilen poklic. Poklicno svetovanje in psihoteh-nični preizkus vsakega posameznika pred vpisom na strokovno šolo ali pred vstopom v vajeniško šolo razmerje sta postala naša nujnost, ki jo bo treba čimprej uzakoniti. Koliko življenjskih razočaranj in koliko zgrešenih poklicev bi si s tem prihranili! Koristi od tega bi he imeli samo ti srečni posamezniki, marveč celotna družba.
2e ta skromna informativna predavanja o poklicih in o po-tnenu pravilne izbire poklica, ki Bo bila v mesecu aprilu po vseh večjih osnovnih šolah in nižjih gimnazijah, so pokazala nujnost poklicne vzgoje. Človek je ime! Užitek gledati starše in učence, s kakšnim zanimanjem in s kakšno hvaležnostjo so spremljali izvajanja predavateljev.
Res je, da se je letos odločilo ža določen poklic precejšnje število otrok iz pravilnih notranjih • nagnjenj, vendar je še vedno ogromno mladine, pri kateri odločajo pri izbiri poklica zunanji vplivi: volja in želja staršev, vpliv okolice, želja za lahkotnim življenjem, želja po hitrem in lahkem zaslužku. Predavanja so imela namen rešiti tudi mlada življenja in jih usmeriti na pravilno življenjsko pot. Prosvetni delavec, zlasti učitelj na vasi, bi mogel pri tem uveljaviti vso svojo družbeno vlogo, ki mu pripada že po njegovem poklicu. To mnogi med njimi tudi delajo. To se je pokazalo tudi na teh predavanjih. Večina direktorjev gimnazij in upraviteljev osnovnih šol ‘ je pravilno razumela potrebo teh sestankov, zato jih je skrbno
pripravila, povabila nanje vse starše in dijake — učence, ki bodo letos končali obvezno šolanje. Nekateri upravitelji šol in nekateri direktorji gimnazij pa na žalost kljub opozorilu SP OLO tega niso hoteli razumeti, zato je bil obisk staršev pri predavanjih na takih šolah skrajno nezadovoljiv oz. staršev sploh ni bilo. Ti tovariši se oči-gledno ne zavedajo družbene vloge prosvetnega delavca med množicami, zato je potrebno njihov odnos do tega grajati. Vso kritiko pa seveda zaslužijo tisti direktorji in upravitelji šol (res so redki), ki na sestanek niso povabili niti učencev niti učiteljstva, to se pravi, da predavatelj iz Ljubljane sploh ni mogel imeti predavanja.
Na teh sestankih s0 mogli predavatelji ugotoviti tudi močne objektivne ovire, ki onemogočajo pravilno izbiro poklica. Prva taka ovira je nezadostna šolska predizobrazba. Veliko osnovnih šol je še vedno štiri, pet, šestrazrednih. za poklic za vajeniško al; industrijsko šolo pa se zahteva šest ali osem dovršenih razredov obvezne šole oz. dve ali štiri nižje gimnazije. Težko je bilo odgovarjati na vprašanja otrok, ki so se odločili za neko strokovno šolo Iz dotranjih nagnjenj, pa nimajo zanje zadostne šolske predizo-brazbe. vendar ne po lastni krivdi.
Druga taka ovira pa je pomanjkanje materialnih sredstev za vzdrževanje otroka v strokovni šoli. ki ni v kraju stalnega bivališča staršev. Otrok je priden, šolo v domačem kraju je dobro končal, rad bi se šel sedaj učit obrti, rad bi šel v industrijsko šolo, v srednjo strokovno šolo, čuti veselje do določenega poklica, vendar starši nimajo denarja, da bi ga vzdr-
ževali. Taki problemi, ki so se pojavili skoraj na vseh sestankih, so bili najbolj boleči. Mnogi krajevni činitelji (občinski ljudski odbori, zadruge, gospodarska podjetja) ne kažejo ni-kake volje, da b; podprli vzgojo strokovnih kadrov, čeprav bi te kadre potrebovali za svoje zadruge in podjetja. Ljudski odbori in gospodarske organizacije se bodo pač morale čimprej dokopati do prepričanja, da bodo strokovnjake imeli in dobili le, če si jih bodo vzgojili, oz. omogočili njihovo vzgojo. Zakaj ne bi mogla kmečka zadruga ali tovarna štipendirati po nekaj mladincev, da se usposobijo za kvalificirane delavce tiste stroke, ki jih to podjetje oz. ta zadruga tako krvavo porebuje. Tudi to je naloga prosvetnih delavcev, da preko množičnih organizacij odpre krajevnim čini-teljem oči in jim naravnost Pove, da si bodo zagotovili potrebne strokovnjake (zdravnike, inženirje, mojstre, kvalificirane ročne delavce, tehnike, učitelje, profesorje); s tem, da bodo kaj prispevali k njihovi strokovni izobrazbi.
In še eno vprašnje se nam pri tem odpira in to je socialni sestav šolske mladine. Ta se ne bo spremnil, če bomo šli po tej poti naprej. Kdo pa ima danes največje možnosti študiranja? Mestni otroci, otroci uradnikov in inteligentov, ki imajo šolo doma, s podeželja pa le otroci trdnejših kmetov. Delavske družine in mali kmetje pa danes skoraj ne zmorejo tolikšnih stroškov niti za enega otroka, kaj šele za dva, tri, štiri, pet, šest otrok. Te proletarske družine imajo namreč po navadi neprimerno več otrok kot meščanske družine. Kaj pa s temi otroci? Ali se bodo morali ti še vedno gnesti v borni kmečki bajti ali predmestni baraki in
čakati na priložnostno delo oz. na nekvalificirano delo v tovarni?
Posredovalnice za delo, ki so te sestanke organizirale, in društva učiteljev in profesorjev strokvnih šol, ki so dala predavatelje, so s to akcijo opravila važno družbeno politčno delo. Potrebno bi bilo, da taka predavanja organiziramo tudi v bodoče, vse dokler ne bomo imel1, dovolj goste mreže poklicnih svetovalnic in vse dokler ne bo za vsakega mladinca obvezen psihotehnični preizkus.
Pavle Urahkar
Dne U. apr. 1956 .le zatisnil oči v internem oddelku novomeške bolnišnice morda eden najbolj' tipičnih in jako delavnih starci, šifa dolenjskih učiteljev Martin Marinč. Pred mrliško vežo se te od pokojnika poslovil z govorom v imenu Sindikata prosvetnih delavcev ton upravitelj Lojze Nečimer, novomeški pevski! zboc Prosvetnega društva Dušan Aereb pa, ga je počastil z žalostinkama. Avto novomeških gasilcev je prepeljal krsto v Brusnice, kjer so pokopali truplo 14. apr. ob precejšnji ude. ležbi domačih, ljudstva, pokojnikovih znance in prijateljev.
Marinč se i/e rodil 4. apr. 1893 v Fari pri Kočevju in dovršil
Razpis
za sprejem slušateljev na Višjo pedagoško šolo v Ljubljani za šolsko leto 1956-57.
Višja pedagoška šola bo v š°l. letu 1956/57 sprejela slušatelje za tele predmetne skupine:
I.	Slovenščina — srbohrvaščina.
2., Angleščina — slovenščina
3.	Nemščina — slovenščina
4.	Zgodovina — zemljepis
5.	Biologija — kemija
6.	Kemija — fizika
7.	Matematika — fizika ali fizika — matematika
8.	Risanje — nočna dela
9.	Defektologija : ortopeda-gogika.
10.	Defektologija • logopedija,
II.	Predvojaška vzgoja — zem. Ijeois (oziroma kemija ali fizika).
Šolanje ■traja dve leti. Kandidati ne smejo biti stari več kot 30 det 'n morajo .hnieti ali diplomo učiteljišča z vsaj dvoletno uspešno prakso ali gimnazijsko maturo ali diplomo srednje strokovne Sole s Prav dobrim ali odil!čnim uspehom. Dfplomanti srednjih strokovnih šol se morejo vpisati le na tiste predmetne skupine, ki ustrezajo nji-
Diaprojehtor —
sodobno učilo
Predavatelji geografije smo z . veseljem sprejeli in pozdravili nov učni pripomoček — diaprojektor za 25 mm diafikn, izdelek ljubljanske tovarne optičnih in steklopihaških izdelkov. Tudi na nižji gimnaziji v Sostrem smo dobili diaprojektor in se tovarišu ravnatelju Jošku Košo-roku za njegovo razumevanje pametnosti nazornega pouka zahvaljujemo.
Z diaprojektorjem so razen predavateljev najbolj zadovoljni dijaki. Reforma šolstva zahteva predavatelja, človeka z obsežnim znanjem,pedagoškim čutom, predvsem pa človeka, ki naj nauči bodočo generacijo čimveč. Te zahteve pa bodo uresničene s postopnim uvajanjem sodobnejših učil.
Prikazovanje posameznih regionalnih enot FLRJ z diaprojektorjem (Istra, Slovensko Primorje, Orna gora) kakor tudi kontinentov omogoča dijakom boljšo predstavo o posameznih geografskih pojmih in ga seznanja v besedi in sliki s svetom, ki mu je zaradi tega ali onega vzroka nepoznan. Obenem jim na neprisiljen način vzbuja ljubezen do domačega kraja in do pokrajinskih lepot izven njihovega življenjskega okoliša.
Spominjamo se, koliko lažja in prijetnejša je bila ura zemljepisa, ki jo je predavatelj poživel s slikanim gradivom! Kaj pa danes? Marsikje na deželi nima predavatelj geografije na razpolago ničesar več razen dveh, treh zemljevidov ali globusa, kar pišem iz lastne izkušnje.. Tu si pomaga predavatelj, da si izposoja knjige na drugih gimnazijah ald v Ljubljani in jih prinaša na šolo ter skuša podeželskemu dijaku prikazati vsaj nekaj, kar imajo na razpolago dijaki na šolah, ki imajo zadosti učil.
S tem pa nastane po metodičnih načelih vprašanje, na kakšen način naj predavatelj seznani razred s slikami, ki so
tudi tu daljša elkskurzija nemogoča. Če bi jo kljub temu hoteli izvesti s prispevki samih dijakov, je v revnejših predelih doprinos 100 din ali 200 din za dijaka že precejšen znesek. Morda bi ne bilo napačno, če bi v okviru denarnih možnosti okrajev ali občin osnovali sklad za ekskurzije, za katere vemo, da so najlepše dopolnilo k predelani snovi.
Rešilna bilka v materialnih in finančnih težavah pa je ravno diaprojektor, ki smo ga na zavodih sprejeli z veseljem kot nepogrešljivega zaveznika in malo zakasnelega gosta.
Predavatelji si želimo, da nam sodelavci podjetja Zora film v Zagrebu pripravijo še več dia-
knjigah. Neradi se odločimo,, filmov, v katerih bi ne bila pri-
da prepustimo knjigo dijakom na ogled, ker se vrne često raztrgana in zamazana, cena geografskih knjig pa je precej visoka. A ko hodimo po razredu, se dijaki aproste in navdušeno posežejo v pogovor in živahno sodelujejo. Pri tem pa poteče nekaj časa, predno se umirijo, da lahko začnemo z razlago.
Še teže pa je z denarjem, ki je namenjen za ekskurzije. Denar je na razpolago, vendar v tako minimalnem znesku, da je
kazana le regionalna snov, tem več tudi glavne značilnosti fizične geografije: orografija, ab-razija in erozija tal. Dosedanji filmi so prirejeni predvsem za potrebe geografije 2., 3. in 4. razreda nižje gimnazije. Mislim pa, naj po diaprojektorju posega vsak predavatelj čimvečkrat, ker bo tako izpolnil želje njegovih konstruktorjev, dijakom pa bo postal diaprojektor nepogrešljivo učilo.
Olga Vončina
hovi predizobrazbi ter morajo
opraviti sprejemni izpit iz glavnega predmeta. Kandidati za predvojaško vzgojo morajo imeti dovršeno šolo za rezervne 'Oficirje in ne opravljajo sprejemnega izpita. Sprejemne izpite opravljajo tud! kandidati za marnski ta angleški jezik ter risanje. Sprejemni izpit za nemški jezik (angleški jezik) obsega rvevod iz npmvkpffa (p - al .-.1 _
kega) jezika s pomočjo slovarja, branje krajšega odlomka in razgovor o tekstu v nemščini (angleščini). Kandidati za risanje pri sprejemnem izpitu senčijo glavo Po mavčevem odlitku in izdelajo eno ornamentalno risbo; prošnji za sprejem pa priložijo nekaj svojih dose-daniih del iz risanja.
Vsak kandidat naj poleg izbrane predmetne skupine nave-do še drugo skupino, kj bi jo bil pripravljen študirati.
Učitelji se lahko vpišejo tudi kot izredni slušatelji na prve štiri zgoraj navedene predmetno skupine in na defektologijo. Za izredni študij morajo imeti kandidati opravljen praktčni strokovni Izpit, odpade pa starostna omejitev, Z,a izredni študij na defektologi j' (ortopeda-g ogiba, surdopedagogika) se
lahko prijavijo le učitelji in vzgojitelji, ki na področju de-fektologiije že delajo, imajo vsaj štiriletno učno prakso, a od tega najmanj enoletno prakso na šolah za defektno mladino.
Kandidati — učitelji naj vlagajo svoje prošnje na VPS preko svojih občin oziroma okrajev, ki naj jih opremijo s strokovno in moralno politično oceno kandidata ter predlogom za sprejem ali odklonitev. Isto velja todj za ablturiente gimnazij oziroma diplomante srednjih strokovnih šol. ki naj vlagajo prošnje preko ravnateljstev svojih šol. Prošnje oprem-ijiene z vsemi potrebnimi prilogami morajo biti vložene na Višji pedagoški šoli (Stari trg 34) do 15.. julija 1958.
Prošnji (kolek 30,- din) je treba priložiti:
1.	spričevalo p opravljenem diplomskem ‘n event. strokovnem izpitu, oziroma maturitetno sprečevalo.
2.	življenjepis (kolek 25.. din).
3.	dopisnico z natančnim naslovom, na katerega bo kandidat obveščen o .sprejemu in o dnevu sprejemnega izpita. Sprejemni izpiti bodo v septembru.
Ljubljana, 24. aprila 1956.
Ravnateljstvo
učiteljišče na Dunaju. Tu je ooii skoval tudi glasbeno šolo. Po prvi svetovni vojni je začel poučevati v rojstnem kraju in prišel 1. 1929 kot učitelj v Brusnice. Od tuj,e bil premeščen i. 1946 v St. Jernej, sept. 1955 pa od tamkaj v Treonje in je U:1 devcembra istega leta upokojen. Pokoja pa hi dolgo užival, saj Sa je dobre tri mesece kasneje in dva dni po rojstvu prvorojenca, ki ga je. spoznal le po opisu, pokosila bela zena. Mnogo učencev je izobrazil in vzgojil svojega otroka pa ni niti osebno spoznal.
Marinča sem prvič videi v novomeških zaporih julija 1. 1942. kamor so nas bili stlačili Italijani. preden co nas odvedi; v internacijo. Podrobneje pa sem ga spoznal kot človeka v Mo-nigu pri Trevisu in v Gonarsu, kjer si je pogosto pritirgal pri pičil hrani in dragocenih cigaretah, da je razveselil kogar koli. Kolikokrat je kot »capo camera« miril do smrti sestradane internirance, ko so se ruvali okoli kotla za žlico topla vode z redkimi zrni riža' Kadar koli je ipridrdral reven mrliški voz v taborišče po izsesano in-
ternirančevo truplo, je Marinč brž zbral pevce, da se je oglasila iz slovenskih grl na tuji zemlji naša žalostinka. Čeprav sam potrt in nervozen, )e vedno rad privoščil tolažilno besedo s trpkim nasmeškom na ustih ne samo rianovslri-v, rišem, ampak komur koli. 'rio ni čuda, da so ga spremi: zadnji poti ■ nekateri dolenjski interniranci, ki ga niso videli ne prej iVe pozneje.
Po osvoboditvi sem spet srečal Martina v novomeškem Pe-
dagoškem aktivu, za katerega ja nabiral člane in v njem pridno delal. Pri-maturi na šentjemej-ški nižji gimnaziji sem videl, da je kot ravnatelj skrbel za slehernega dijaka, kako se bo obnesel pred komisijo. Kakor v internaciji s starejšimi. 1» občeval prisrčno tudi z dijaki.
V vsem tem sem videl v Martinu plemenitega človeka, polnega humanizma, prizadevnega šolnika in dobrega stanočdkega tovariša.
Ko se vsako spomlad obelijo brusnlški grički s češoie-dm cvetjem, oznajajo, da je bil Marinč deber sadjar ter je preskrbel Brusničanom nekaj zaslužka. Številni pevci dobro vedo, da je bil Martin pevovodja in tudi priložnosten skladatelj, kot takega pa ga pozna tudi mladina, ki je pod njegovim' vodstvom prepevala slovenske pesmi. Zato ni čuda, če je šent-jemeiški pevski zbor izpolnil Ma rinču zednio želi o in se "d njega poslovil z njegovo »Majsko pesmijo«.
Odrski delavci vedo povedati, da je bil Martin tudi vnet :a neutrudljiv igralec in režiser.
Četudi bolan je bil Marinč obložen z najrazličnejšimi posli in funkcijami: ravnatelj nižja gimnazije, predsednik sindikat!}, SZDL, SKUD-a Brata Pirkovič v Št Jerneju, tajnik ZB ?1an PD Novo mesto in dopisnik Dolenjskega lista.
Marinč počiva v vznožju zelenih Gorjancev in upajmo, da njegovo gomilo ne bo obraščal mah, ampak bele vejice brusnl-ških češenj ter bodo odražale hvaležnost njegovih učencev Ut ljudstva za večletno delo v šoli in izven nje.
Založba OBZORJA
CICIBAN BERE. Pred dnevi smo razposlali to berilo vsem naročnikom, ki so ga do določenega roka naročili. Tudi druga naklada je razprodana, zato nadaljnjih naročil ne moremo več upoštevati. Jeseni bo izšla druga številka, ki jo že pripravljamo-
»BILO JE NEK O C«. V kratkem izide 4. zvezek. Napovedanih rokov se nismo mogli držati, ker so nastale ovire, ki so izven območja naše dejavnosti. Po prvih treh zvezkih pridno sega mladina, saj so napisani res v primerni in zanimivi obliki in tudi cena 40 din za broširan iz od in 70 din za kartoniran izvod ni visoka.
Mato Lovrak: »DEČEK KONZUL«. Pisatelj te mladinske povesti je brez dvoma med najbolj znanimi in najbolj priljubljenimi mladinskimi pisatelji v Jugoslaviji. Njegova redka posebnost je še v tem, da piše izključno za mlade bralce. »Deček konzul« je povest, v kateri je pisatelj zajel obdobje tik po drugi svetovni vojni, ko so tudi slovenski pionirji sodelovali pri obnovi porušene domovine. Iz povesti veje patriotizem mladih pionirjev ter skrb in ljubezen do. domovine. Povest pa še prav posebno sovpada z obletnico pionirskih akcij in je prav, da se naš mladi rod vedno znova spominja tistih tako lepih, a tudi težkih časov, v katerih se je znašla osvobojena mladina. Knjiga je pravkar izšla v okusni opremi in vezavi. Ilustriral jo je Tihec.
Branko Hofman: »ZA OBLAKI SO ZVEZDE«, polplatno 250, polusnje 350 din. Pisatelj sodi v mladi slovstveni rod, ki suvereno in plodovito oblikuje slovensko besedo. Je vsestransko nadarjen in razgiban pisatelj in pesnik, ki se je v nekaj letih uveljavil na vseh slovstvenih področjih. Ta zbirka, ki je razdeljena v tri poglavja (Brez lirike, Vse poti s6 večno stare in Vezi sveta) zveni polno in opravičuje vse obete.
PRIROČNE SLIKE ZA POUK V OSNOVNI ŠOLI. Kakor smo napovedali, izdeluje založba skupno s kolektivi prosvetnih delavcev predloge za izdajo priročnih slik za poživitev stvarnega pouka na osnovni šoli. Predpriprave so končane in osnutke za natis že izdelujejo. Slike h'do gumirane, da jih bodo mogli učenci lepiti v svoje beležke.
•e
.'znjapelo. Drugi, ki ni posebno nadarjen, zato pa priden, se s težavo, zato pa vztrajno uči in pri re-dovanju tudi uspe, le ne tako elegantno, ne »odlično«, morda zaradi prevelike vestnosti, morda tudi iz občut-ka manjvrednosti ne gladko, čeprav je njegovo znanje od ponavljanja trdno in zanesljivo. Kateri od obeh je zaslužil »odlično«?
Petič:
Trdim, da ni toliko važno, koliko dijak zna, kakor pa je važno, kako to zna. Dva enaka odlična še dolgo nista enako odlična, hočem reči, ni nujno, da bi bila. Ni dovolj, da so znana dejstva, znanj morajo biti tudi njihovi vzroki, posledice, zveze, vrednost, njihova časovna zaporednost, uporabnost itd. Šele povezanost z življenjem daje znanju ceno, in če potipamo dijaka za ta zob, bo marsikatera odlična ocena skopnela kakor aprilski sneg, marsikatera zadostna pa s,e izkazala za prav dobro. Tud; jezikovno izrazna plat je važna, seveda, vendar ms ne sme oslepiti. Gre za solidno znanje, ki ga samo z lepim izrazom ne morem pričarati.
Šestič:
Lepo ali ne, tako je, da je namreč v vsakem od nas nekoliko oportunista V enem več, v meni manj, to že. Ampak zdi se mi, da ga je v tistih, ki ocenjujejo »strogo samo znanje«, le največ. Ker ee boje odgovornosti, ki je z redovanjem vedno tako tesno povezana, da je od njega sploh ne moremo ločiti. Podobni se mi.zde, — še davno ne svetemu Juriju, ki se v lesketajočem se jeklenem oklepu in na iskrem belcu bojuje z zmajem Zmote, ne njemu, čeprav mislijo, da so kakor on! —, ibemveč samo revnim zidarjem.
ki jz dneva v dan, jz leta v leto polagajo opeko na opeko in jim ni mar, kaj zidajo, samo da svinčnica vertikalno kaže. Umetnik' gleda v svoji duši stavbo, ne opeke ... Učitelj je kipar, ki kleše obraz Prihodnosti...
In zato še sedmič:
Vsako (n še tako odlično znanje je prazno jn nič vredno, če v meni ni volje, da ga bom uporabljal skupnosti v prid.
Ali se oziramo na to pri ocenjevanju svojih .učencev? To bi namreč morala biti prva komponenta naše ocene...
Poznal sem dijaka, kil je bil zelo inteligenten, izredno nadarjen in tudi res priden, ki je imel torej vse dobre lastnosti, kakor jih le redkokdaj najdemo skupaj. Odličen? NE! Mladi mož je zavestno in še glasno povrh ocenjeval vrednost šolskih predmetov izključno samo s tega vidika, koliko mu bodo materialno nesli. S čim bi mogel koristiti drugim, ga ni niti najmanj zanimalo. Niti to ne, kaj bi ga samega duhovno obogatilo. Sošolcem razen za denar ni nikdar pomagal, za denar pa vsak čs.s, čeprav mu ni bilo nobene sile. Motiv njegovega učenja je bil izrazito egoističen, profltarski.
Ko sem ga opomnil, da ne ravna lepo in prav, da ima do družbe dolžnosti, ker. od nje prejema, mj je cinično odgovoril, zakaj bi zastonj delal, če je socializem, on da se ne pusti izkoriščati, vsak naj skrbi zase. drugače se nikamor ne pride. Odličen?!
»
Kako torej?
Kritemijie, ki jih moramo pri ocenjevanju upoštevati, če hočemo biti vsaj približno pravični — popolnoma Itak ne bomo mogli nikoli biti, ker smo pač ljudje — momente torej, ki jdh moramo samemu znanju pri-
števati ali od njega odštevati, sem naštel, čeprav verjetno ne vseh. Ni pa še dovolj, da bi zdaj začeli v zboru spregati glagol »grešiti«. Treba je korak naprej, treba je najti boljši način.
Ker izpraševanja opustiti seveda ne moremo, ker nam je takorekoč edina pot, po kateri se lahko prepričamo, kako učenec dela, s: prizadeva in napreduje, ga lahko samo zboljšamo. Koliko let si n-a primer že ponavljamo, da moramo odpraviti sezonski način učenja. O joj, — to je že ravno tako obrabljena molitvica kakor Usti om mani padme hum, k,i ga drdrajo tibe-, tonski meni hi. Ali pa tista o napakah, kj se učimo ob njih. Vraga se učimo! Ali pa smo tako zelo zabiti, da ni prav nobenega'upanja. — Kako bi mogel dru,gače človek razumeti, da še kar naprej prepuščamo oceno tombolski sreči, čeprav zatrdno vemo,, da ne sme biti red nič drugega kakor pobotnica za vsoto, vložene pridnosti, prizadevnosti, discipline, katerih skupek se je potem izkazal v količini In kakovosti in moralni vrednosti znanja.
Bomo res še kar naprej prepuščali ocenjevanje stihiji? Še kar naprej sami korumpiralj naše dijake? Saj je njihov napor, kako ’bi obšlj učenje in nas »okrog prinesli« in za čim manjši vloženi trud dobili čim boljše rede, že itak dovolj ganljiv. — Kako jim preprečiti »srečo?«
To ni lahka stvar, res ne.
Ra.d se spominjam svojih nekdanjih profesorjev. Same izrazite osebnosti so bili. — Dobri ljudje in diobr,i psihologi. Včasih jih primerjam ...
Dva sta mi posebno ostala v spominu. Kako sta vsak drugače Izpraševala.
Prvii je vstopil v razred, počakal, da smo se umirili, nas z
nemim priklonom pozdravil, položil ključe na mizo, počasi segel v suknjič po ročni katalog, ga položil poleg ključev, pogledal po razredu, ki je kamene! v pričakovanju in strahu. — Odprl katalog, — dolgo nič, niti besedice, in potem: vprašanje, ime, sufficit, sedeas, drugi, vprašanje, ime, sufficit, sedeas, celo neskončno dolgo uro nič drugega kakor vprašnje, ime, sufficit, se-de?,s. Se danes me spreleti rahel srh. t-o se ga spomnim. Pa. vem, da me je imel rad. Tudi! ml smo ga imeli radi. Ampak smo se učili, dragi moj! In znali tudi.. Kako je razlagal!
Drug; j« bil dušica. Dober kot kruh. Samo smejal se je.
»No, pa mi povejte pesem! Kako se pišete? No, vi! Kahr začnite, no! — Lepa Vida Je —«
Mi za njim: »— Lepa Vida je —« Ko se je on ustavil, smo se m.) tudi.
On: »— je phri mohrju stala, —«
Mj za njim: »— J® pri morju stala —«
On: »Dalje vi! Kako se vi pišete? No, — tam phri mohrju je —«
»— plenice prala.« Spet konec. Pa se Je kar smehljal:
»Dalje vi! No, — Chrn za-mohre po sivem mohrju phride
—	No? Se niste naučili?« In tako je šlo naprej, dokler ni zdeklamira’ cele pesmi to nas vse izprašal. Pa nobene besede graje ali nevolje,
»No, če se Je niste do danes naučili, se je bdste pa do ju-thri.«
Jutri »o jo že trije zna.lt, pojutrišnjem osem. nazadnje pa vsi. Temeljito! 2e 42 let drži! In smo se mu potem uč;>. ker
—	sam ne vem, zakaj. Morda nas je bilo sram. ali pa nas je jezilo, da se ni jezili. Ali pa Je bilo preveč dolgočasno. Kaj vem. Najbrž je bilo vse skup.
Dve skrajnosti, isti učinek. — Pri enem smo trepetali vedno, pri drugem nikoli.
Trepetanje je torej za uspeh brez pomena. Kvečjemu bi ga moglo poslabšati. Zakaj bi ga torej ne izločili? Zakaj bi dijaku ne dovolili, naj si sam določi, kdaj bi rad bil vprašan. Poskusil sem to dobro se je obneslo. Dijak pride miren, ker je pripravljen in ker je natančno vedel, kaj bo vprašan. Spraševanje je kratko, obrisno, brez podrobnosti, samo kontrola. Pa ne samo kontrola za dijaka, temveč tudi zame: V odgovarjanju se mi namreč pokažejo vse praznine v dijakovem znanju, v povezavi novega s starim, vse pomanjkljivosti v dojetju snovi, skratka, vse šibke strani moje razlage. In ko z njim to snov. ponavljam, jo dopolnjujem z novimi vidiki in — kvaliteta mojega pouka raste. Razen tega sem mobiliziral še njegovo aktivno voljo do učenja, kar mu bo prešlo sčasoma v navado in je tudi to zeto važno. Povrh vsega ps so — všaj starejšim — zdi zelo imenitno, da mu zaupamo. če kdo ostane zakrknjen, morajo biti že tehtni vzroki. Im tudj to je dobiček: s tem me je opozoril nase, na svoje domače razmere, na razne oko In os ti. ki bi se mi sicer ali soleh ne pokazale ali pa mogoče šele prepozno. Učitelj mora svoje učence poznati bolj kakor samo po imenih in hišnih številkah, ne?
Tako bo šola zgubila veliko svojega plesnivega duha in učenje ne bo več pusta nadlega, temveč veselo tekmovanje. Mislim, da je aktivnost važna postavka v proračunu . .. Seveda sc zavedam, da v razredu vse to ne bo šilo na pol strani, kakor tuka.jle; ampak začeti bi se le izplačalo, mar ne? In če bo skraja tudj samo 50 °/o, — saj
jc vse življenje en sam dolg
komipromis...
Dvanajst- do štirinajstletnemu fantu, ki je še bolj podoben moštu kakor človeku, seveda ne bom smel prisojati tolikšne moralne sile, da bi se kar na samo mojo lepo besedo naenkrat od-trgal od vsega, kar ga moti to odvrača od učenja, ta da bi se zdaj začel' kar naenkrat učiti enako vestno pred redom kakor za njim. Taka kontrolna spraševanja morajo bit; zato bolj pogosta kakor pa so konference. Samo da bo taka kontrola manj vidna, prijaznejša, psihološko sprejemljivejša. — Kulturno postrežbo tudi v šolo! Morda bo kdo ugovarjal: »Kje pa naj vzamem čas?! Saj moramo itak ponavljati! In vse iizpraiše-riirie pred konferencami tudi'odpade, ker itak vem, koliko kdo zna.
Ra še to. Ocena mora biti javna. Učencu je treba natanko povedati, česa ni znal. kaj se mora še naučiti, predvsem pa to. kako naj se ekonomično uči. — Učenci so zelo nerodni, o tem sem imel priliko, da sem se od blizu prepričal.
Najbolj porazna po Je za učenca kategorična obsodba: Nič ne znaš! Takih, ki bi nič ne znali, je zelo malo, če jih je sploh kaj. In sloves klavca zelo žalosten to pedagoga docela nevreden.
Socialistično humanistični odnos do otroka Je osnovni noeoj za pridobitev njegovega zaupanja.
In končno sloni vsa vzgoja samo na zaupanju.
*
NEKAJ VPRAŠANJ
Ali je šola sama sebi namen, ali pa Je namenjena življenju, njegovim zahtevam in potrebam? Ali je za življenje zelo važno, če je otrok dobil, v kakšnem predmetu oceno »zadostno* ald »dobro« ali »prav dobro«?
Ako ni zelo važno — čemu ti redi?
*
Alj bi ne bilo — za obvezno šolo vsaj — pravičneje, de odpravimo rede s številkami in uvedemo namesto njih opisno redovanje, ob koncu leta strnjeno v komisijsko določeni red: »za prestop sposoben« ali »nesposoben«?
*
Ali je prav, da mora učenec, ki je " nekem predmetu dobil »nezadostno«, ponavljati ves razred, torej tudi vse teste predmete, ki jih po uradni ugotovitvi v izpričevatu že v zadostni meri obvlada?
Ce ni prav — kako preprečiti zaprav^anje časa, kako od-—-ir.lti psihološko škodo. '~s jo ponavljanj* dokazano ima. tako za ponavlja!ca kakor za ves razred?
*
Ali kakšno tehtno didaktično ali pedagoško ali drugačno načelo brani, da bi se tak učenec ne udeleževal pouka v tistem razredu, kamor po devetih desetim ah svojega lanskega uspeha spada, in h; samo v predmetu, kjer je zaostal, hod1;! k uram v lanski razred? Tehnično je to izvedljivo. Ali je ali ni zelo veliko verjetnosti, da se bo prav zato. ker smo mu dali to možnost.. bolj potrudil doseči svoja vrstnike?.
*
Ali je. birokratizem aB nt, da mora učenec, ki je padel recimo iz angleščine, samo iz nje, najprej napravit; popravno
košnjo iz tega predmeta, preden sme vstopiti jn nadaljevati svoj-e obvezno šolanje v ustreznem razredu osemletke, kjer angleščine sploh ni v programu?
*
Zelo prev bi bilo, da bi se o vsem tem kjerkoli še podrobneje razgovorili...
Stran 4
' Na seminarjti, 3d ga je organiziral Pedagoški ceinter v Ljubljani v dneh od 23. do- 28. januarja za inšpektorje osnovnih šol Slovenije, so udeleženci obravnavali tudi probleme učnih pripomočkov, šolskih dia - in klnoprojefccij ter radijskih oddaj za šolo. Smatramo, da bo koristno, če tudi tovariše na šolah seznanimo s poročilom, ki ga je podal tov. Jože Rupnik!
Tisti, ki zasledujejo delo pionirske redakcije oziroma radijsko šole Radia Ljubljane, so lahko že doslej ugotavljali stalno prifadevnioist in napredek pa tudi že lepo raven teh oddaj. Poslušalec pred zvočnikom seveda ni vedno z vsem zadovoljen, vendar si dostikrat niti ne predstavlja, kako težko je zadovoljiti na vse strani.
Opažamo, da je precejšnja neenotnost že v samem dojemanju funkcije, ki naj jo imajo oddaje radijske šole. V teoriji se naši tovariši učitelji na terenu že strinjajo z mislijo, da naj bodo oddaje po vsej vsebini nekaj, kar sicer spada k učenčevi izobrazbi in vzgoji, kar pa ni vedno obseženo v učnem načrtu; v praksi pa odklanjajo poslušanje v razredu večkrat zato, ker jim te oddaje po njihovem mnenju krčijo že itak skopo odmerjeni čas., To pomeni, da bi jim bili predvsem dobrodošli taki programi, ki bi se na uro ujemali z njihovim razrednim delom. Zanje seveda današnje oddaje niso kaj prikladne; bojim se pa, da jih bo v kratkem tudi šolska reforma postavljala pred podoben problem: kako naj vključijo širino družbene problematike, razvoj civilizacije in mnogostranost življenjskih dogajanj v delo po nekem učnem načrtu.
K stalnemu izboljševanju oddaj je že doslej, čeprav še ne v zaželenem obsegu, prispevalo sodelovanje mladega avditorija pa tudj -učiteljstva z uredništvom radijske šole. Spričo zelo raznolikih pogojev in okoliščin v dosegu ljubljanske oddajne antene, skupno z njenima po-sestrimama v Mariboru in sedaj še v Kopni, se uredništvo ne more dovolj uspešno naslanjati samo na sodelovanje Ljubljane in njene okolice. Lanska anketa s šolami je dala vsega komaj enajst odgovorov, poleg štirinajstih iz litijske občine, ki smo jih dobili preko tamkajšnjega, šolskega odseka SPK. če upoštevamo, da jie med cca 1400 šolami Slovenije nad 700 radijskih naročnic, je ta stik zelo skromen. Kontakt šolske mladine s programskim vodstvom postaje pa naj bi dosegal poleg orientacije vodstvu še drug namen: navajali naj bi mladino na aktiven, kritičen odnos do družbenega dogajanja sploh. V pojasnilo, kako daleč smo še od tega, naj navedem pravilno ugotovitev neke vaške šole, da učenci poslušajo radio bolj kot tehničen kuriozum kakor pa zaradi vsebine. To pomeni, da je pri nas pot do radia kot kulturnega faktorja za široke ljudske plasti še vedno kar dolga, nekako tako. kot je bila pred sto leti za časopis. Vzrok, da so tekli napor: Radia Ljubljane za kvalitetne šolske oddaje dolgo časa nekako stihijsko ali vsaj premalo izkoriščeni nekje ob strani našega šolskega sistema, je bil do nedavno tudi v tem, da je manjkala ožja povezava
Leta 1954. je psihološki oddelek Zavoda za proučevanje organizacije dela in varnosti pri delu prevzel nallogo, da ustvari temelje za mrežo poklicnih svetovalnic na področju LRS. V prvi polovici 1955 so kot jedro bodočih poklicnih svetovalnic, začeli z dedom prj okrajnih posredovalnicah za delo referenti za mladino, v začetku 1956 pa so začele delovati prve poklicne svetovalnice pri okrajnih posredovalnicah; ob koncu šolskega leta, t. j. v začetku junija, bodo poslovale poklicne svetovalnice pri devetih okrajih.
Izbira poklica je . važen življenjski korak s. pomembnimi socialnimi in ekonomskimi, posled.-cami. Od primerne izbire zavisi namreč v največji meri poedinče-va storilnost, zadovoljstvo in telesno ter duševno zdravje, s tem gospodarski uspeh, delovno vzdušje in vnsra drugih činkeljev.
Poklicno svetovan je opravlja s svojo pomočjo mladini pri. poklicni izbiri nadvse važno ekonom-sko-socialno funkcijo. Uspeh dela svetovalne službe pa zavi-si v največji meri od pomoči družbeno političnih organizacij, pod j«j, šbl im ustanov, ki deluiejo na področju poklicne problematike. Šole lahko nudijo poklicnim svetovalnicam dragoceno podporo.
— s seznamjaniiem staršev m u-o duševnih svojstviih uČen-
med prosvetnimi forumi in Radiom, čeprav sta se čutili obe strani enako prizadeti pa tudi odgovorni za isto stvar. Zato so pri republiškem SPK ustanovili posebno komisijo z organizacij-škimi referati za radijsko šolo in sorodne probleme, pri Radiu pa prilogo »Prosvetnega delavca« — Radijske šole. Ze dosedanje, razmeroma kratko skupno delo obeh instanc, ki sta povezani z »ožjim sosvetom za radijsko šolo«, je. dalo bolj trdno zodlago za bodoče sodelovanje.
Navedem naj nekatere zamisli, perspektive in dosedanje sklepe.
1. Vsebina oddaj. Opustili smo misel, naj bi bile oddaje predvsem nekake vzorne učne ure; časovno naj sicer upoštevajo učni načrt, v kolikor dopolnjujejo njegovo učno gradivo, vendar lahko tudi v tem primeru zajemo širši okvir in izrazna sredstva, ki so učitelju v razredu dobrodošla, vendar teže ali sploh nedostopna. Programi pa bodo tudi preko tega okvira od-
Konec vsakega polletja razburja šolnike, ki ugotavljajo uspehe svojih varovancev. Vsi so želeli, da bi njihovi razredi le pokazali dobre uspehe. Tiho so se pri tem jezili na vse tiste kolege, ki so neusmiljeno pisali enojke. Ne zamerijo jim tega pri »rekorderjih«, ki imajo že več nezadostnih ocen. Toda smola! Prav tak dijak, bi bi zvozil in pridobil nekaj odstotkov več, Je za celo polletje zapisan med »cvekarje«. Redi so že zapisani, naj bo!
Toda razprava o njih pri konferenci! Zakaj toliko nezadostnih pri posameznih predmetih? Tedaj se začne šele debata. Prvi začne: »Ni prav, da se nekateri zadovoljijo z minimalnimi odgovori dijaka!« Drugi zopet: »Se manj je prav, da profesor obsodi dijaka, če mu ne zdrdra vsega na pamet!« In tretji: »Upoštevajmo otrokovo pridnost vse polletje in se ne ozirajmo na enkratni spodrsljaj!« Kdo ve, kako dolgo bi še razpravljal!, če ne bi ravnatelj nemirnih duhov pomiril.
Vroča polemika je kljub izgubljanju časa bila več kot zdrava in je pokazala, da šolniki le iščejo neki skupni kriterij.
Učenčev uspeh je nedvomno odvisen od več činiteljev. Najmočnejši je njegova pridnost. Levji delež pri njej imajo vsekakor starši, ki lahko omogočijo pozitiven uspeh otroka, če se dovolj zanimajo za njegovo delo in so prav zato v stalnih stikih s šolo. To vsekakor velja za Velenje, kjer je zanimanje staršev za šolo iz leta v leto večje in so zato tudi uspehi vedno boljši.
Drugi zelo pomemben činitelj je šolnik, ki je pri ocenjevanju subjektiven ali objektiven.
Vendar pa nastaja vprašanje, kaj pomeni učitelju pozitivna in kaj negativna ocena!
V uvodu sem govoril o različnih mnenjih. Govoril s»m o tistih, ki so preveč blagi. Absolutno zveličavno in v nek: meri tudi efektivno geslo učitelja naj bi še vedno bilo: »Od kvalitete tvojega dela je odvisen uspehi«
cev, kii kažejo na usmerjenost u-čenca v ta ali oni poklic;
—	z informiranj jem učencev in staršev o coklicifa, njih zahtevah, pogojih in možnostih, o poklicnem usposabljanju in vključevanju ter o možnostih poklicnega svetovanja;
—	s pravilnim tolmačenjem vloge posameznih poklicev in panog, razbijanjem predsodkov o »boljših« poklicih, »modnih« poklicih, donosnejših poklicih in pod.;
—1 s posredovanjem informacij o opažanjih o učencu med šolanjem;
—	s praktičnim in konkretnim izobraževanjem mladine.
Tako S ve* za .zdravstvo in socialno politiko, kakor tudi Svet
pirali razglede, primerne starostni stopnji, skladnost s perspektivami, kot jih predvideva tudi šolska reforma. Redakcija oddaj je delala že doslej v tej smeri, potrebno pa je, da se tudi pedagoški delavci v razredu orientirajo na korist in potrebo takih oddaj.
2.	Poslušanje radijske šole. Tovariši, ki poslušajo v razredih, soglašajo v sodbi, da priloga Prosvetnega delavca odlično izpolnjuje svoj namen, ker z njeno pomočjo lahko oddajo pripravijo tako kakor vsako drugo razredno delo. Učence bo uredništvo poslej opozarjalo na oddaje še posebej v Pionirskem listu. Nekatere oddaje bodo prirejene tako, da bodo navajale učence k pismenim stikom z redakcijo, ob vsaki priliki pa bodo dobrodošla kritična mnenja in pripombe učitelju in učencu. (Učenci naj pišejo preko upra-viteljstva šole). Dobro bo, da se tudi tovariši inšpektorji ob svojih obiskih na šolah zanimajo za odnos učencev do posameznih oddaj in za delež, ki ga
Ne zanikam, da zelo močno stimulira otrokov uspeh kvaliteta dela v šoli. Da, zelo! Toda takoj ob tem si mislim: če sem snov dijaku res približal in jo tudi utrjeval, moram terjati od dijaka solidno znanje. Znanja pa ni in ni, če se dijak doma ne uči. Upam si trditi, da so nekateri dijaki veliko boljši špekulanti in računarji, kot smo mi.
Navadno računajo na zanesljiv »finiš«, nekateri pa kar na črno, češ saj bo spregledal in me pustil. Marsikateremu taka dobra tolažba uspe in če je lenaril v prvem polletju, bo v drugem še bolj brez skrbi. Pri jezikovnem pouku sem imel dva taka dijaka, ki pa sta bila povrhu vsega še zelo nadarjena. Jezik pa jima ni in ni šel.
Toda škarje so bile ostre in nekdo se je moral vdati. Starši so se zanju brigali in večkrat prihajali v šolo. Skupno smo uspeli. Otroka sta lepega dne dobro znala in se učila tudi naprej. Ob polletju sta uspela.
Kaj bi bilo z njima, če bi profesor bil milosten in si mislil: »Bo pa drugo polletje boljše.«
Blago in popustljivo ocenjevanje profesorja v veliki meri podpira lenobo. Zato mora šolnik vztrajati, zahtevati znanje in ga večkrat preveriti. Za preverjanje znanja je dosti oblik: pismene naloge, tihe zaposlitve, večkratno skupno ponavljanje, od katerega imajo dijaki največ — in posamično spraševanje.
Popolnoma prav je, da sta pismena in ustna ocena enakovredni. Mogoče bi tega ne smeli trditi pri maternem jeziku. Sicer je pa to poglavje zase.
Enako nepravilno ravna tisti profesor, ki ocenjuje preveč strogo. Nemogoče je danes, da pri nekem predmetu padeta dve tretjini dijakov. Na naši šoli takih primerov ni! Ob njih se je treba resno zamisliti! Razred kot celota občuti,'kako je kljub prizadevanju mnogih nemočen. Zato je nevarno, da jim šolnik tak predmet odtuji. In posledica?
za prosveto In kulturo Slovenije sta temu vprašanju posvetila vso pozornost.
Sve*. za prosveto in kulturo LRS je na svoji 18. seji sklenil, da bo opozorili vodstva osnovnih šol in nižjih gimnazij, naj nudijo poklicnim posvetovalnicam potrebno podporo s tem, da jim bodo posredovale svoja zapažanja o učencih.
Za katera vprašanja gre? Menimo, da bj. moratla dajati odgovor na tale vprašanja: kakšna je splošna nadarjenost, v katerih predmetih kaže učenec posebne u-spehe in v katerih slabe, kakšna sta njegova prizadevnost in discipliniranost, njegova posd»na zanimanja. Ugotoviti bi bilo treba tudi to, če kaže učenec že kaka poklicna nagnenia.	M.
oddaje prispevajo k učnemu oz. vzgojnemu procesu.
3.	Organizacijski referat. Za stalno povezavo s šolami je bilo pri SPK LRS formirano mesto organizacijskega referenta za radijsko šolo. Prosimo tovariše inšpektorje, da bodo referentu na roko glede potrebnih podatkov in nasvetov v zvezi z obiski na šolah in drugimi morebitnimi informacijami - oddajami, bodisi sami bodisi preko odsekov SPK pri občinah.
4.	Pedagoški center. Tudi Pedagoškemu centru bi bile namenjene določene naloge v zvezi z radijsko šolo. Umestno bi bilo, da tovariši na učiteljskih tečajih poslušajo v razredih oddaje in jih potem obravnavajo. Tudi bi se seznanili o tem, kako je treba za radio pisati; to bi brez dvoma plodovito razširilo krog sodelavcev radijske šole. Končno bi bila preko Pedagoškega centra mogoča tudi teoretična in praktična analiza vloge ter oblik, s kakršnimi se bo radijska šola uveljavljala-v bodočem šolskem sistemu.
Dijaki se učijo le, ker se morajo. Kakšno vrednost potem tak predmet sploh še ima. Verjetno nobene!
Rad se spominjam 3. šole in profesorja, ki je kot novinec učil prvo uro. Pomislite, kar 13 »Cvekov« je nasul za »dober« začetek. Njegovega predmeta se nikoli nismo radi učili. Enak primer poznam iz nekega razreda učiteljišča, kjer so dijaki matematiko enostavno bojkotirali.
V takih primerih se lahko zaskrbljeno sprašujemo, kaka je kvaliteta šolnikovega dela.
Ob prvem polletju so uspehi na naši gimnaziji zadovoljivi. Procent je 59.5. V primerjavi z lanskim je boljši za 4. Uspeh je zelo realen. Barantanja za rede ni bilo. Zanimanje staršev za delo otrok v šoli raste. Mogoče ne bo napak Izreči željo, da bi razredniki četrtih razredov osnovnih šol kriterij še bolj zaostrili.
Med najvažnejša poglavja reforme naše šole naj pride misel, kako bomo dosegli 100-odstotno sodelovanje s starši. Kakor hitro bomo to dosegli, bodo uspehi tudi na nižjih gimnazijah zrasli na 80 odstotkov.
Ne prestrog, vendar zahteven in objektiven način ocenjevanja ter popolno sodelovanje staršev s šolo bosta vedno bolj in bolj dvigala uspehe na naših šolah.
V. Smajs
Strokovne izpite so opravili
Pred Izpitno komisijo za strokovne učiteljske izpite v Ljubljani so v času od 2. do 12. aprila 1956 opravili učiteljski strokovni izpit naslednji učiteljski pripravniki:
Kebe Marica, Bežigrad, Ljubljana;
Štritof Draga, Šentvid pri Stični;
Majer Marija, Bukovje . Postojna, Koper;
Senica Berta, Hrastnik, Trbovlje;
Fister Rozalija, Babiči, Koper;
Veble Franc, Sromlje, Krško, Trbovlje;
Rožič Mavra, Herpelje, Koper;
Terpin Miran, Tabor, Celje;
Terpln Anica, Tabor, Celje;
Mestnik Rozalija, Sušje, Kočevje;
šega Anton, Novo mesto;
Sever Matilda, Dutovlje, Koper;
Jordan Valerija, Semič, Novo mesto;
Zoran Ivana, Semič, Novo mesto;
Kovačič Maks, Dobrine, Celje;
Prebil . Drnovšek Frančiška, Dol, Ljubljana;
Slamnik-Tisoveo Iva, Zagradec, Ljubljana;
Zakrajšek Marija, Domžale, Ljubljana;
Štern Angela, Otočec ob Krki, Novo mesto;
Jančar Zvonka, Ilova gora, Ljubljana;
Mikuš Valentina, Čatež, Novo mesto;
Tomažin Zdravko, Lom nad Tržičem, Kranj;
Mogavac-Badovinac Dragica, Beograd;
Močnik Zalka, Hrušica, Ljubljana;
Pirnat Marija, Koprivnica — Trbovlje;
Baskovič-Ogrinc Mara, Otočec ob Krki, Novo mesto.
!	i
| ZIL02ES OBZORJA MARIBOR	|
J	Vsem svojim odjemalcem, posebno prosvetnim delav- «
J	cem sporočamo, da smo se v Mariboru preselili s	5
J	knjigarno in antikvariatom iz Gosposke ulive štev 28	I
t	v lokale predstavništva »SINGE R«, G o -	%
J	sposka ulica 24. — Novi in večji lokali nam bodo	t
J	omogočili izdatno izpopolniti naše zaloge vseh vrst sodob-	S
1	nih in antikvarnih knjig, revij in časopisov. — Na ta	•
J način bomo odjemalcem lahko z vsem postregli.
s	i
»♦»♦♦♦♦♦♦♦♦»♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦»♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦e
Sodelovanje šol s poklicnimi posvetovalnicami
V Velenju
ne barantajo za rede
Šolske novice
od vsepovsod
Argentina
Vsa otroci ž organsko napako ali s katoo telesno pomanjkljivostjo, zaradi katere ne morejo redno obiskovati šole imajo odslej pravico na brezplačni pouk doma. V tem smislu bodo v večjih mestih organizirane skupine specializiranih učiteljev.
AVSTRIJA
Prosvetno ministrstvo je organiziralo za učno osebje, knjižničarje In socialne delavce poseben tečaj o 'otroških knjigah in o vprašanjih v zvezi s tem. Pr! tečaju sodelujejo strokovnjaki ta mladinsko literaturo, profesorji in založnik;.
BELGIJA
Srednješolski dijaki bodto imeli v prihodnje možnost, da s® odločilo tudi zp i ta11'» n i1,7 - o ali španščino kot četrti tuji jezik.
BRAZILIJA
V petnajstih letih se je število srednješolskih dijakov potrojilo. L. 1940 jih je bilo 170.057, lani pa že 535.775. Število srednjih šol je med tem poraslo od 821 na 2485.
Predsednik republike je naslovil poziv na socialne razrede v državi, na politične stranke, oborožene sile, kulturne organizacije, sindikate in vsakega pc-esmieznifca ter jih povabil, naj vsak po svoje pomaga pri odpravi nepismenosti. Razpisana so •odlikovanja za vse, ki bodo aktivno pomagali pri tem naporu, Kdor bo v enem letu naučil brati najmanj pet oseb, dobi diplomo.
DANSKA
Danskemu parlamentu je predloižen zakon o podaljšanju obveznega pouka od sedem na osem let. Otroci pričnejo hoditi v šolo s sedmim letom.
FRANCIJA
L. 1953 so izvedli prvi ptoskus s »snežnimi razredi«: 32 učencev med 12 in 13 letom »o odpeljali v savojske hribe. Naslednje lete je 2.000,pariških dijakov prebilo en mesec na zimskih smučiščih. Z nimi gredo učitelji telovadbe in profesorji. Dnevni urnik je takle: dopoldan je posvečen šolskim uram, popoldan smučanju, zvečer pa sprehodom ali študiju. Opaztovanja so pokazala, da je učni uspeh še enkrat boljši celo pri najbolj lenih. Za ta poskus je dala država na razpolago 6 milijonov trarfkov.
FINSKA
Ze več let ®o učni načrti isti za dečke in deklice. Zaradi tega so praktično vs; poklici odprti tudi ženam. Pokazalo se te.
OBJAVA
Predmetni učitelj, biolog, usluž-ben na nižji gimnaziji Rogaška Slatina, zamenja službeno mesto z učiteljem ustrezne kvalifikacije iz Kamnika, Kranja. Ljubljane.
Na razpolago je lepa opremljena soba v centru Rog. Slatine (vila). Isto je tudi pogoj prj zamenjavi.
Z zamenjavo službenih mest soglaša SPK LRS Ljubljana.
Naslov v uredništvu.
da so nekateri poklici zasedem skoraj izključno le z ženskami, tako n. pr. poučevanju jezikov in zobozdravstvo.
INDIJA
Univerza Gujerat v Ahmada-badu ( država Bombay) je z letošnjim šolskim letom uvedla namesto angleščine svoj pokrajinski jezik »gujerati«.
V državi Mysore ne bo mogel na univerzi nihče diplomirati, če ne bo prej opravil pol leta socialnega dela: poučevanja odraslih, pobijanje nepismenosti, dela v delovnih taboriščih ipd.
IRSKA
Prosvetna združenja razpravljajo s prosvetnim ministrstvom o pomanjkanju učiteljev in predlagajo, da bi se omilila u-
redba, ki poročenim ženam prepoveduje poučevanje.
KITAJSKA
Prosvetno ministrstvo je odločilo, da uvede kot uradni jez']! za vse kitajsko ozemlje pekinško narečje, ki ga tujci imenujejo »mandarinščino«, domačini pa »kuan hua«. Pouk v tem jeziku se bo takoj pričel in bo obvezen.
MADŽARSKA
Ministrski svet se je odteči! za izboljšanje plač učiteljem in profesorjem. Hkrati je tudi za 20 % povišal prispevek učnemu osebju na verskih šolah.
Vsak učitelj na podeželju bo na zahtevo lahko dobil od države jutrio zemlje ali dva, da bo na njem gojil zelenjavo.
(Izvlečki iz publikacije Bulle-tin du Bureau International)
Mirko Hrovat

ZALOŽBA MLADINSKA KNJIGA
LISTI:
Ciciban: št. 8 izide 10. maja, št, 9 pa 20. maja. Pionir: št. 9 izide 15. maja.
Pionirski list: št. 29 in 30 izide 25. aprila in 4. maja.
Čebelica:
(broširan izvod stane 90 din, vezan 110 din)
Semič Stanko-Daki: Partizanček — zgodbica o partizančku.
Ruska naroda: Prelepa Vaslljica — pravljico , krase barvne ilustracije T. Kralja.
Vuk Karadžič: Laž ima kratke noge — zadnja knjižica v letošnjem letu.
Vse ilustracije so štiri,barvne.
SINJI GALEB:
(broš. 90 din, vezana 15 din)
E.	Bass: Nepremagljiva enajsterica z original-
nimi risbami — je že izšla.
H.	R. Haggard: Salomonovi rudniki — zadnja
knjiga v letošnjem šolskem letu izide v začetku meseca maja.
KNJIŽNICA PIONIRSKEGA LISTA:
I.	štev. B. Magajna:	Brkonja Celjustnik —
cena 90 din.
CICIBANOVA KNJIŽNICA:
Matej Bor: Ropotalo in ptice — ilustrator M. Sedej. Cena broš. 160 din, kart 260 din.
KNJIŽNICA ZA SOLARJE:
F.	S. Finžgar: Pod svobodnim soncem — polplat-
no 370 din.
Richard Wright: Otroci strica Toma, polplatno 360 din.
I. Tavčar: Cvetje v jeseni — ppl. 180 din.
Vse tovarišice in tovariše poverjenike obveščamo, da je vrstni red naših knjig pri knjižnici Sinji galeb in Čebelica pravilen ta, katerega smo navedli zgoraj, in ne oni, kateri je bil objavljen na naročilnicah. V tiskarni so pomotoma zamenjali knjigi Prosimo Vas, da nam to neljubo pomoto oprostite.
ZALOŽBA ČESTITA K PRAZNIKU DELA VSEM SVOJIM POVERJENIKOM IN VSEM PROSVETNIM DELAVCEM
OIOiOlOBOBOBOiOlOiOiCDBCDBOiOiOiOBOiOBOiOiOl
o
o
■
o
■
o
o
■
o
■
o
■
o
■
o
■
o
o
■
o
■
o
■
o
o
■
u
■
o
■
o
'%žjl
trgovsko izvozno podjetje za domačo in umetno obrt LJUBLJANA, Mestni trg 24
Telefon: 21-407, 20-308
Telegr. adresa: D0MEXP0RT, Ljubljana
0
■
o
■
o
■
■
o
■
o
o
■
o
■
o
■
o
■
o
■
o
■
o
■
o
■
o
■
o
■
o
■
o
■
o
■ OflOlOlOBCOlOBOlOlOlOlOlOaOJiOlOlOlOlOlOlOlO