84
Politične stvari.
Iz obravnav cerkvenih postav
v zbornici poslancev. Govor grofa Hohenwarta. *)
Načrt postave ima namen, vnanje pravne razmere katoliške cerkve uravnati. Najprvo je tedaj vprašanje: kaj je notranja in kaj je v nanj a zadeva cerkvena? V tem vprašanji je jedro vse postave. To vprašanje tedaj, kje prav za prav je postaviti meja, katere od ene strani cerkveno samozakonstvo, od druge pa državno postavodajstvo ne sme prestopiti, se je štelo vselej med naj teža in spodbijanju najbolj podvržena vprašanja očitnega prava, in visoka vlada sama spoznava v njem vir vseh prepirov med državo in cerkvijo, ki nam jih zgodovina naznanja. Pa kar je bilo težavno v tistem času, v katerem so se še smele žaliti tuje pravice, zlasti pa še cerkvene, to se ve da nima nič več težave dandanes, ko se neprijetne pravice le spoštujejo, dokler ni moči jih odpraviti. (Dobro! na desnici, oho! na levici.) ,,Notranja in vnanja cerkvena zadeva je to, kar država za tako spoznava." Tak je odgovor, ki ga je dala vlada in ki ga je sprejela večina verskega odbora. Tak odgovor pa ni pripraven nam dati toliko zaželenega mini med državo in cerkvijo.
Vlada opira ta svoj izrek na trditev, da to tirja novo Evropejsko državno pravo, po katerem država tudi cerkev prišteva le k društvom oseb, katerim sicer pripoznava prostost in samoodsebno delanje v posebnem lastnem okrožji, ne pa od države neodvisne oblasti. Tukaj bi pač smel vprašati: kje in kdo je to novo Evropsko državno pravo spravil v zakonik, kateri učenjak je tolike veljave, da bi mogli na njegovo besedo že na mesto samostalne cerkvene oblasti, ki traja že veke in veke, kar naenkrat postaviti društvo oseb? Cerkev ne tirja samooblastnosti v državi, ona tirja le prostost in samoodsebno delanje v lastni oblasti, in to jej pripoznava še celo to — novo Evropejsko državno pravo. Cerkvi pa prostost in samostalnost v lastni oblasti pripoznavati, ob enem pa državi pri poznavati nepogojno pravico, omejiti cerkvi to lastno oblast le po svojem razsojevanji in po svoji vselej spremenljivi pri-ličnosti, to je tako očitno nasprotje, da je razvidno vsakemu, kateri le oba stavka primerja. (Dobro! dobro! na desnici.) O cerkveni samosvojnosti v uredovanji in oskrbovanji notranjih svojih zadev, katera jej je po državnih temeljnih postavah zagotovljena, se ne more več govoriti, ako stoji na milosti drža vini, če jej sploh notranje zadeve še ostanejo (dobro! na desnici); ako se mora cerkev od dn6 do dne bati, da jutri ne bode več njena oblast, kar danes še svojo oblast imenuje; ako jo država sme vsaki hip ustaviti, ker se jej ravno poljubi, si zopet prilastiti nekaj njene oblasti, ki je bila doslej njeno gotovo posestvo. Ako se sprejme načelo, da ima država sama razlagati, kaj je notranja, kaj vnanja zadeva cerkvena, ali bolj prav, kako daleč sega njena oblast v cerkvene zadeve, je s tem vničena prostost in samostalnost cerkvena, in ko bi država svoje
*) Cele velike, po celo uro trajajoče govore prinesti ni našemu listu mogoče; skušali bomo tedaj le jedro govorov priobčiti.
Vred.
85
pravice še tako prizanašljivo se posluževala, cerkev zato vendar ne bo prosta in samostalna, kakor mladoleten ne, če tudi se njegov varh svoje pravice prizanašljivo poslužuje.    (Dobro! Prav dobro! na desnici.)
Ne more pa tudi drugač biti, kakor da tako neresnično pravilo, ki ima samo v sebi toliko nasprotja, mora tudi v svoji izpeljavi visoko vlado neogibno zamotati v mnoga nasprotja. Tako je na primer vlada, ki na 30. strani svojega z razlogi podpiranega sporočila pripoznava državi nepogojno pravico določevati cerkveno oblast, gotovo pozabila, kar pravi na 29. strani ravno tistega sporočila, ker tam berem besede: „Ako si država prisvo-juje neomejeno prostost, določevati cerkveno oblast, cerkev pri vsi svoji po imenu pripoznani prostosti lahko pride v največo odvisnost od države."
Tukaj naj mi nikdo ne ugovarja, da vlada tirja le oblično (formalno) pravico , določevati cerkveno oblast, njeni izpeljavi pa sama v svojem sporočilu postavlja gotove tvarinske (materialne) meje. Tak ugovor bi vendar preveč priprost razum razodeval; kajti meja, ki si jo mejivec sam sme staviti po svojem lastnem mnenji, ni meja, in, na primer, še nikomur ni v misel prišlo, da bi oblast samovladarjevo zato imenoval omejeno, ker sam spozna, da je njegova oblast omejena z ozirom na blagost njegove dežele, njegovega ljudstva. (Živahno pritrjevanje na desnici.)
Vlada zametuje na dalje pravila jožefinizma, a vendar ima ta osnovana postava ravno tisto stališče. Ce vlada danes cerkvi Še večo prostost dovoljuje, Če noče ž njo kar naravnost kakor z državno napravo ravnati, bo sicer milostneje razodevala svojo moč, kakor se je to godilo v preteklem veku ; al načelo jožefinizma je ravno tisto, na katero se tudi ta postava opira: „država sama določuje, kako daleč sega njena oblast v cerkvene zadeve!" Ko bi pa kdo še dvomil, kaj cerkev o tem misli, naj se ozre na sedanje prigodke na Pruskem in naj ima pred očmi to, da katoliška cerkev je le ena , da toraj na Avstrijskem ne more druga biti, ne more druzega prepričanja imeti, kakor katoliška cerkev na Pruskem. (Dobro! na desnici.) Ker je to popolnoma gotovo, ali hočemo, gospfida moja! tudi še boj zoper katoliško cerkev preseliti v naše kraje, ki so že tolikanj razriti zavolj državopravnih in narodnih bojev? Taka poskušnja bi bila silo nevarna; naše ljudstvo, kije v večini katoliško, bi se ne vpokojilo s tem, da bi jim rekli: to tirja novo Evropej-sko državno pravo; komaj bi razumeli, ko bi jim rekli: katoliška cerkev je največe in najimenitnejše društvo v državi, zato mora biti zadovoljna z najmanjšo pravico! (Dobro! dobro! na desnici), ona je tista, h kateri se šteje ogromna večina ljudstva, zato mora proti drugim cerkvam in družbam nositi predpra-vico.   (Dobro! dobro!  na desnici.)
Gospoda! Zgodovina spoznava tiste dobe za naj-žalostneje, v katerih je bilo versko prepričanje ljudstva zaničevano ali cel6 žaljeno. S to postavo pa in zlasti z načeli, na katera se ta postava opira, z načeli, katera vladino osnovo ravno tako neprejemljivo delajo, kakor še bistveno poostreno osnovo odborovo, bi prav gotovo storili to veliko pomoto.
Že po splošnih pravnih pravilih moram tedaj zavreči postavo, ki se opira na tako napačno podlago, kakor sem dokazal, in ki ima ta&o nerazrešljiva nasprotja v sebi; zavreči moram postavo, ki bi neprenehano vojskovanje med cerkvijo in državo napravila, in bi tedaj njena izpeljava državo  spravljala v največe nevarnosti.
Rad bi to poslednjo stvar nekoliko obširnejše razložil in Vam iz ne predaljne preteklosti pokazal, kam pelje vladanje, ki z vedno večo policijsko silo zatira vsako gibanje, ki je vladi neprijetno. (Dobro! dobro!
na desnici.) ra moj govor bi s tem dobil tako dolgost, ki si jo z ozirom na veliko število vpisanih govornikov toliko mani smem dovoliti, ker imam še drugo nalogo, namreč nalogo, prevdarjati ob kratkem ta načrt postav tudi iz stališča že danih Avstrijskih postav.
Gospoda moja! tudi iz tega stališča moram ta načrt postav naravnost zavreči, ker postava členu 15. državne temeljne postave o splošnih pravicah državljanov naravnost nasprotuje. Na prvi pogled se ta trditev dozdeva morda predrzna, ker se vlada ravno na ta in le na ta Člen opira v opraviČenje svojega načrta in ker ta svoj načrt imenuje dosledek in izpeljavo tega 15. člena.
Al, gospSda moja! —- pa prosim , to dobro pomislite! — da bi se to zgodilo, bi morala vlada najprej državno temeljno postavo malo popraviti. (Dobro! na desnici.) 15. člen državne temeljne postave o splošni! pravicah državljanov se drugač glasi, kakor ga je vlada v svojem izdelku povedala. (Čujte, Čujte! na desnici.) Res daje le ena beseda, ki jo je vlada izpustila, pa pra\ ta beseda je odločilna.   (Čujte! na desnici.) 15.  člen naj
{>rvo nšteva cerkvene pravice ter jej samostalnost v njeni astni oblasti naravnost zagotavlja, to samostalnost v sklepu le s tem omejuje, da bodi cerkev, kakor vsaks družba, splošnim državnim postavam podvržena. Pra\ lahko je umeti, da z besedo „splošen" določneje nazna njenje državnih postav, katerim je cerkev podvržena je moglo vladi silo neprijetno biti, v trenutku, v katerenc skuša po izjemi katoliško cerkev s posebnimi postavam; omejiti v njeni samostalnosti, ki jej je po temeljni po stavi zagotovljena. — Tako je bila ta razloČilna besed« zavolj namena, za katerega se vlada poganja, izpu ščena, in namesto splošnih državnih postav ac bile v popravljeni vladni obliki državne postave splol postavljene. Gospoda! ni treba ravno komu biti slove-čemu pravoslovcu, da spozna^ visi pomen nalašč za trte besede na tem mestu, da razume, da so posebne postave naravnostno nasprotje splošnih postav. Da je vlada to prav dobro spoznala, je najtrdniši dokaz v tem, da v več mestih, v katerih tako skrbno izdelane in z razlogi podpirano sporočilo 15. člen navoduje, posebej na 28. strani tega sporočila, kjer vlada s pristav kom ušesec, torej od besede do besede ponavlja, je te neprijetna besedapovsodz enako skrbjo zatrta, (čujte, čujte! na desnici.) Tega početja ne bom krstil po pravem imenu, pa to mi bodete pritrdili, gospoda! da je res nično, kar sem v začetku svojega govora rekel o tem, kako se dandanes ravnd z neprijetnimi pravicami
Pa mi bodete morebiti ugovarjali: državne temeljne postave niso nespremenljive, temuč bi se lahko prena redile po potu, ki smo ga sami zaznamovali. To poje polnoma resnično. Državne temeljne postave morete prenarediti, tudi popolnoma odpraviti, pa, gospoda, do kler te postave veljajo, ne morete z nobeno še tako veliko večino veljavno skleniti po stave, ki je v nasprotji z državno temeljne postavo. Taka bi bila pričujoča postava. Cerkev bi tedaj imela popolno pravico zavreči t< postavo tudi iz stališča dejavnega Avstrij skega prava.    (Oho! na levici.)
Jaz tedaj ne bom le zavolj splošnih pravnih načelj ampak tudi iz stališča dejavnega Avstrijskega pravs določno nasproti glasoval, da naj se ta načrt po stave v z>a m e v podlago posebnih razgovorov in pričakujem s toliko večo svestjo enacega glasovanji od tiste strani, ki se prav posebno in zmirom imenuj« ustavoverno.   (Živahna pohvala na desni.)
Okrajšano po prevodu „Slov."