58 Didakta september 2015 KAKO VZPOSTAVLJAMO SODELOVALNO KULTURO NA ŠOLI / Tina Plahutnik, univ.dipl.socialna delavka, svetovalna delavka, in Monika Šimenc, prof. razrednega pouka, učiteljica v 1. triadi / OŠ Frana Albrehta Kamnik Nekajletno načrtno delo na področju medsebojnega sodelovanja na šoli je pozitivno vplivalo na različne vidike šole. Premike smo opazili v komunikaciji, odnosih in pristopih k reševanju težav. Sodelovalno kulturo spodbujamo med vsemi deležniki pedagoškega trikotnika. Pri delu z učenci je uporaba participatornih metod ena od poti do večje vključenosti učencev. V letih spodbujanja sodelovanja med starši in šolo so ti postali naši partnerji. Na vzdušje na šoli najbolj vpliva sodelovanje med sodelavci. Usmerjevalec in spodbujevalec različnih dejavnosti na šoli je ravnatelj, ki podpira in v praksi izvaja razdeljeno vodenje. V prispevku predstavljava proces, ki v zadnjih letih poteka na šoli. PREDSTAVITEV ŠOLE Šola spada med večje slovenske osnov- ne šole: več kot sto zaposlenih (od tega osemdeset strokovnih delavcev) in se- demsto osemdeset učencev v petintri- desetih oddelkih. Delujemo na petih lokacija: matična šola je mestna in šti- ri podružnice, ki so vaške. Strokovni delavci se povezujemo v štirinajstih aktivih. Če želimo biti na tako veliki šoli uspešni na področju medseboj- nega sodelovanja, moramo izvajati načrtne dejavnosti. Na vtis, ki ga dobi obiskovalec o šoli, ko vstopi v šolski prostor, najbolj vpliva- jo odnosi med zaposlenimi, tako med strokovnimi delavci kot tudi med preo- stalimi delavci šole in učenci. Pozitiven vtis o vzdušju in klimi na šoli je posle- dica negovanja odnosov in strokovnosti na šoli. Izvajamo različne dejavnosti na tem področju, pri tem se strokovni delavci povezujemo in sodelujemo s tehničnimi delavci, starši in učenci. Za vzpostavljanje in ohranjanje sode- lovalne kulture na tako veliko šoli je potreben čas, gre za proces, in skrbno načrtovanje. Take spremembe zahteva- jo na področju sodelovanja kakovosten strokovni razvoj in močno vodstvo (Wal- dron in McLeskey 2010, 70). SPODBUJANJE SODELOVANJA MED STROKOVNIMI DELAVCI Nekateri strokovni delavci na šoli so skoraj pred desetletjem od ravnate- lja nemudoma zahtevali nova šolska pravila in spremembe na vzgojnem področju. Ravnateljeva reakcija je bila ustanovitev delovne skupine za šolska pravila, rešitve smo iskali s pomočjo konsenza in sodelovanja vseh vplete- nih v življenje na šoli s konkretnimi aktivnostmi. Ravnatelj ni sam sprejel takojšnje odločitve, ampak je odgo- vornost prenesel na celoten kolektiv. Kot usmerjevalec in spodbujevalec raz- ličnih dejavnosti na šoli je s svojim razumevanjem teorije razpršenega vo- denja odgovornost prenesel na celoten kolektiv. S tem je prvi na šoli pričel s prakso deljenega vodenja. Vodenje kot kolektivni pojav naj bi tako bilo razporejeno po celotni organizaciji po načelu strokovnosti, tak način pa naj bi bil v podporo uspešnejšemu in celovitejšemu spreminjanju pedagoške prakse (Sentočnik 2011, 5). Premik v miselnosti, da je vodenje stvar ene osebe k pojmovanju vodenja kot razporejene lastnosti, smo sprva skušali razumeti, šele nato smo se učili tudi sami porazdeliti odgovornost in naloge v manjših enotah, ki so nam bile dodeljene. Demokratičnosti vo- denja seveda ne razumemo tako, da bi lahko vsi hkrati vodili ali da bi bile vloge enakomerno razporejene. Oviro razporejenemu vodenju predstavlja tudi dejstvo, da zunanje institucije in nekateri deležniki ravnatelju še vedno pripisujejo izključno odgovornost za neoporečno delovanje šole in za učne rezultate (Sentočnik 2011, 5). Strokovni delavci smo začeli prevzemali vodstve- ne funkcije v manjših skupinah zaradi določenih potreb, ki smo jih zazna- li sami, še večkrat je šlo za pobude ali zahteve dane »od zgoraj« s strani zunanjih deležnikov ali nadrejenih institucij (npr. ministrstvo, pristojno za šolstvo, Zavod za šolstvo Republi- ke Slovenije, starši …). Zaradi proce- sov reorganizacije načinov reševanja problemov, načrtovanja dejavnosti in medsebojne komunikacije poteka več formalnega povezovanja in zaradi načrtnih aktivnosti na tem področju posledično tudi sodelovanja. Okrepila se je vloga strokovnih aktivov, ki na svojih sestankih ne obravnavajo samo problematike predmeta oziroma predmetnega področja, ne usklajujejo le meril za ocenjevanje, temveč da- jejo učiteljskemu zboru predloge za izboljšanje vzgojno-izobraževalnega oziroma študijskega dela, obravnavajo pripombe staršev, učencev, vajencev, dijakov in študentov višjih šol ter opra- vljajo druge strokovne naloge, dolo- čene z letnim delovnim načrtom (vir 1). Poudarjeno je sistematično delo v aktivu za prevzemanje odgovornosti za odločitve na ravni šole. Funkcija vodje aktiva je pomembna vez spo- ročanja med vodstvom šole, drugimi aktivi in med člani aktiva. V procesu oblikovanja nalog in komunikacije v aktivu ter med vodstvom in drugimi aktivi poudarjamo način komunikaci- je, vzpostavljanje oblik in postopnost sporočanja (npr. vodstvo šole organizi- ra sestanek z vodji strokovnih aktivov, vodje v določenem roku izvedejo se- stanek aktiva in posredujejo povratno informacijo ali opravijo nalogo) ter dogovarjanje in načrtovanje v aktivu (triletni načrt v okviru samoevalvacije, evalvacija vzgojnega načrta, dejavno- sti bralne pismenosti …). Ta srečanja nas povezujejo in tudi strokovno in osebnostno rastemo. Namesto takojšnje odločitve je ravna- telj začel uveljavljati pogled na vode- nje kot proces in posledico kolektivnih prizadevanj (Elmore 2000 po Sentoč- nik 2011, 5). Na tem mestu seveda ne moremo mimo stalnega strokovnega spopolnjevanja Didakta september 2015 59 strokovnih delavcev. Izobraževanja za celoten kolektiv potekajo v formalniho- blikah v okviru pedagoških konferenc, delovnih sobot, popoldanskih aktivno- sti, povezovanj z drugimi šolami (ho- spitacije, druženje celotnega kolektiva, izmenjava dobrih praks), občasno tudi manj formalnih oblikah, kjer se pridru- žijo tudi preostali delavci šole. Pedagoške konferencese izvajajo skoraj vsak mesecza vse strokovne delavce hkrati. Dejavnosti osrednje teme več- krat ustvarjamo in vodimo strokovni delavci. Tudi druge vsebine se po- gosto izvajajo na predlog aktivov ali posameznikov. Po potrebi se tedensko izvajajo jutranji sestanki, ki so namenjeni izmenjavi informacij, seznanjanju in lažjemu usklajevanju. Razporejanje vodenja pomeni pre- mik v kulturi od modela »od zgoraj navzdol« k bolj organskim, spontanim in teže obvladljivim oblikam vodenja. Izziv za šolnike je, da gledajo na vo- denje kot na organizacijski vir, ki se maksimira v interakcijah med posame- zniki ter timi in vodi v reševanje pro- blemov in nov razvoj (Harris 2011, 16). Ob pomoči delovnih skupin spreminja- mo prakso, spodbujamo medpredme- tno sodelovanje, vertikalno povezova- nje, načrtujemo večje projekte, prire- ditve, pedagoške konferenc. Delovne skupine spremljajo in ovrednotijo določene aktivnosti, ki omogočajo izvajanje zadane naloge. Vodenje se razprši na člane delovne skupine in tudi odgovornost za izvedbo se prene- se na več oseb.Na šoli je aktivnih kar veliko delovnih skupin, ki usmerjajo nalogo na danem področju. V našem konkretnem primeru je delovna skupina, omenjena v pr- vem delu, dejavna še danes. Prvotna naloga(oblikovanje novega dokumen- ta) je prerasla svoje okvirje z odločitvijo o evalvaciji in načrtovanih dejavnostih za vsako novo šolsko leto. Funkcija de- lovne skupine je bila sprva predvsem usmerjevalna in usklajevalna, pozneje- je povečala svoj obseg koordinacije in je delovala tudi motivacijsko, z aktiv- nostmi smo želeli navdušiti sodelavce. Sestava delovne skupine ni naključna. Pestrost smo dosegli zaradi vključitve predstavnikov strokovnih delavcev s predmetne in razredne stopnje, po- družničnih šol, svetovalne službe, ob- časno še staršev in učencev. Število članov se je gibalo med šest in deset strokovnih delavcev, spreminjalo se je glede na zahtevnost nalog. Način in dinamika dela spominjata na akcijsko raziskovanje, ki ga izvajamo s pomo- čjo kvalitativnega in kvantitativnega raziskovanja. Srečanja članov delovne skupine so pogostejši in intenzivnejši v času pred izvajanjem načrtovanih aktivnosti. Aktivnosti so namenjene 60 Didakta september 2015 celotnemu kolektivu, včasih najprej potekajo v manjših skupinah v obliki diskusij, anket ali delavnic, nato v ve- čjih kot npr. frontalne predstavitve in obogatene z delavnicami. Pomembna je rutina pri vsakoletnem načrtovanju. Aktivnosti, ki se uresničujejo v vsakem šolskem letu, se razlikujejo vsebinsko in glede na način izvajanja. Pozitivno in sodelovalno vzdušje si prizadevamo ves čas ohranjati. Poleg strokovnih delavcev spodbujamo pri aktivnostih tudi aktivno udeležbo star- šev in učencev. UPORABA PARTICIPATORNIH METOD PRI DELU UČENCI Participatorne metodologije so okvir za zasnovo in izvedbo izobraževanja, ki spodbuja skupno refleksijo, kritično analizo, poglobljeno spraševanje in skupinsko reševanje problemov. Par- ticipatorne metodologije obravnavajo udeležence kot aktivne subjekte, cenje- ne, ker so ustvarjalna in inteligentna bitja, s še ne izkoriščenimi potenciali, da postanejo nosilci sprememb (AI Slo- venije 2011, 12). Uporaba participatornih metod pri delu z učenci je ena od poti do večje vključenosti učencev v soustvarjanje šolske realnosti. Zbiranje idej za izbolj- šave, kontinuirana evalvacija izvede- nih aktivnosti in skupno načrtovanje dejavnosti in projektov so načini, ki pripomorejo k temu, da so učenci bolj motivirani in da razvijajo odgovornost in samostojnost. ŠOLSKI PARLAMENT Uporaba participatorne metodologije je primerna za delo šolskega parla- menta, katerega namen je spodbuja- nje solidarnosti, medsebojne pomo- či, soustvarjanje aktivnosti na šoli in skupnostnih akcij. Mentor šolskega parlamenta ima vlogo spodbujevalca idej med samimi parlamentarci in po njih v oddelčnih skupnostih. Mentor je svetovalec, ki učencem pomaga izraziti cilje, ter usmerjevalec pri načrtovanju in izvajanju aktivnosti. Distribuiranje odgovornosti med člane parlamenta in druge učence lahko bistveno dopri- nese k širitvi in uresničevanju dobrih idej. Vzgoja in izobraževanje morata omo- gočiti vsakemu človeku, da sam rešuje svoje težave, oblikuje svoje odločitve in nosi svoje odgovornosti (vir 2). Razvoj socialne in državljanske kom- petence, samoiniciativnosti in podje- tnosti, nekaterih ključnih kompetenc za vseživljenjsko učenje po Priporočilu Evropskega parlamenta in Sveta Evro- pe (vir 3), je mogoč z vzpostavitvijo sodelovalne kulture v šoli. POKLICNA ORIENTACIJA Sodelovanje učencev pri načrtovanju in izvajanju aktivnosti uveljavljamo tudi pri pouku. Učenci vstopajo v šol- sko okolje s svojimi lastnimi izkušnja- mi, vedenji, s katerimi lahko doprine- sejo k pestrejšemu in kvalitetnejšemu pouku. Sodelujejo pri načrtovanju, pripravi ter pri evalvaciji tehniškega Didakta september 2015 61 dneva Ogledi poklicev. V prvi fazi pri- dobimo poklicne interese učencev in skupaj z njimi iščemo delodajalce, ki bi nam predstavili poklic. Učenci na ta način krepijo občutek lastne vre- dnosti in se zavedajo pomena lastne socialne mreže. HUMANITARNE, SOLIDARNOSTNE AKCIJE, PROSTOVOLJNO DELO Oblika dela, kjer spodbujamo iniciativ- nost in ustvarjalnost učencev, je tudi prostovoljno delo, od učne pomoči, družabništva do humanitarnih akcij. V okviru šolskega parlamenta so učenci izpostavili, da se jim zdi pomembna medsebojna pomoč. Izrazili so željo po pomoči vrstnikom, starejšim, odraslim s težavami v duševnem zdravju. Na šoli vsako leto izvedemo solidar- nostno akcijo Dobri mož za vse otroke, akcijo zbiranja igrač, iger, knjig, ki jih podarimo otrokom iz socialno-eko- nomsko prikrajšanih družin občine Ka- mnik in Komenda. Učenci ob pomoči mentorja načrtujejo projekt. Razdelijo se v projektne skupine, v skupinahna- črtujejo in izvedejo aktivnosti, pripra- vijo prireditev z obdarovanjem. Ob tem se učijo sodelovanja, prilagajanja, organizacije, samostojnosti, odgovor- nosti, sočutja, načrtovanja in izvedbe projekta. Njihovo željo po novih socialnih izku- šnjah smo vključili v pouk. Učenci, ki so izkazali zanimanje za to področje, so pustne maske namesto v šoliizde- lovali v dnevnem centru za odrasle s težavami v duševnem zdravju in na osnovni šoli z nižjim izobrazbenim standardom. SODELOVANJE S STARŠI Sodelovanje staršev s šolo pomaga pri zbliževanju otrok in staršev, po- membno vpliva na učenčev uspeh v šoli, osebnostni razvoj in vedenje. Učenci dosegajo boljše ocene, redno opravljajo domače naloge, pogosteje prevzemajo odgovornost, imajo boljšo samopodobo, samodisciplino, kažejo večjo motivacijo za delo. Če učitelj in starš dobro sodelujeta, čutijo poveza- nost in skladno s tem ravnajo, čutijo, da je staršem mar za to, kar se dogaja v šoli. Formalne oblike komuniciranja so do- ločene z zakoni in pravilniki, staršem zagotavljajo dostop do informacij o otrokovem delu v šoli. Značilnost teh oblik je, da se z njimi vzpostavlja for- malna kultura komuniciranja, katere namen ni zbliževanje staršev in učite- ljev. Sodelovanje med šolo in domom pa ima večjo moč, če ni zamejeno samo v formalne oblike vzpostavljanja komunikacij in formalizirane odnose. Odnos med učiteljem in starši se »indi- vidualizira«, če se med njimi ne dogaja le enosmerno izmenjavanje informacij o delu učenca. Manj formalne oblike sodelovanja odpirajo vrata zbliževanja in tesnejšega sodelovanja in so edini način za razvijanje zaupljivosti med učitelji in starši. Šele takrat se starši počutijo, da so na svojem terenu, in so pripravljeni bolj odkrito govoriti o otroku. Ne glede na zakonodajo vendarle v naj- večji meri na sodelovanje med starši in šolo vplivajo subjektivni dejavniki, kot so stališča učiteljev in staršev, vrednote in kultura šole in družine, motivacija učiteljev in staršev ter osebnostne zna- čilnosti, bolj pozitivno ali negativno razpoloženje, tradicija, izkušnje in am- bicije obojih (Kalin in drugi 2009, 11). Na naši šoli je na kvaliteto in konti- nuiteto sodelovanja s starši bistveno 62 Didakta september 2015 vplival ravnatelj, ki je do tega pozitiv- no naravnan, sodelovanje stalno spod- buja in v njem vidi vrednost, pomen za izboljšanje delovanja šole.Aktivno udeležbo staršev v organih šole in de- lovnih skupinah v šoli dojemamo kot dobrodošlo. S svetom staršev sodelujemo pri na- črtovanju in izvajanju dogovorjenih dejavnosti. Predstavniki v svetu staršev so aktivni pri analiziranju vzgojne pro- blematike na šoli, odnosa med starši in učitelji. Starše spodbujamo h kritič- nem mišljenju in iskanju predlogov za izboljšave ter jih povabimo k sodelova- nju pri uresničevanju le-teh. Svet star- šev je pogosto pobudnik sprememb na šoli. Seje so dobrodošel dogodek na šoli, na katerem starši iščejo reši- tve za nastale težave in opozarjajo na pomanjkljivosti. Starše na svetu staršev strokovni delavci redno obveščamo o posebnih dogodkih, dejavnostih in akcijah, ki potekajo na šoli. Na ta način jim predstavimo, kaj se na šoli dogaja, starši pa po predstavitvah pogosto dajo nove predloge za delo, izboljšave ali sodelovanje. Predstavniki v svetu staršev imajo ak- tivno vlogo pri organizaciji in izvedbi aktivnosti, ki so dogovorjene na šolski ravni. V oddelčnih skupnostih redno izvajajo evalvacijo vzgojnega načrta, v letošnjem šolskem letu pa so v od- delkih preverili tudi, kako poteka ko- munikacija med šolo in starši. Starši so člani različnih delovnih sku- pin, skupine za vzgojni načrt, eko odbora, skupine za šolsko prehrano, šolskega sklada. V letih spodbujanja sodelovanja med starši in šolo, so ti pogosto postali naši partnerji. Izvajajo dejavnosti za učence in zaposlene, sodelujejo pri pouku, nudijo pomoč pri učenju slovenske- ga jezika, sodelujejo pri poklicnem usmerjanju. Njihova vključenost za šolo pomeni velik doprinos, s svoji- mi osebnimi izkušnjami in znanjem doprinesejo tudi h kvaliteti pouka in tudi k profesionalni rasti strokovnih delavcev. SODELOVANJE STROKOVNIH DELAVCEV Če sodelovanje učencev in staršev pri ustvarjanju šolske klime na to vpliva ugodno in »šolo dela bolj našo«, pa rav- no sodelovanje med sodelavci najbolj vpliva na vzdušje na šoli. Spodbujanje medpredmetnega sodelovanja, verti- kalnega povezovanja, povezovanja ak- tivov se uresničuje v okviru razrednih ur, dnevov dejavnosti, akcij, projektov, prireditev in na pedagoških konferen- cah. Pri pouku s svojim znanjem sode- lujejo tudi tehnični delavci. Pozitivno in sodelovalno vzdušje si pri- zadevamo ves čas ohranjati, in sicer s samoevalvacijo in zunanjo evalvacijo, ki sta povezani z akcijskim načrtova- njem, udeležbo strokovnih delavcev pri načrtovanju izobraževanj, s spod- bujanjem izobraževanja in usposa- bljanja zaposlenih in organiziranjem aktivnosti za negovanje odnosov med strokovnimi delavci in med sodelavci nasploh. ZAKLJUČEK Vsi zaposleni oz. udeleženi v proces niso enako angažirani za spreminjanje skupnosti, značilnost posameznika je skrb za učence, ki so mu »dodeljeni« – LASTNI VRTIČEK –, prioriteta je vo- denje oddelka, poučevanje, poslanstvo je delo z učenci in v učilnicah. Z upoštevanjem predlogov sodelavcev in transparentnim umeščanjem le-teh v delovanje na vzgojnem področju Didakta september 2015 63 vplivamo na nenehno motiviranost sodelavcev za delo na vzgojnem po- dročju in tudi stalno dobrovzdušjev kolektivu. Zavedamo se, da je potreb- na stalna pozornost, da po eni strani vlagamo energijo v tiste sodelavce, ki imajo voljo, ideje za delo in so pozi- tivno naravnani do sprememb, ter v tiste, ki so povprečno angažirani, in ne posvetimo največ časa in energije negativno naravnanim sodelavcem, ki iščejo napake, sami pa niso pripravlje- ni dovolj doprinesti k uvajanju spre- memb na šoli. Pa vendarle lahko prav ti posamezniki pomembno vplivajo na poslabšanje klime, zato se na njihove pripombe ves čas odzivamo in o njih transparentno spregovorimo. Pozitivno in delovno vzdušje vzdržu- jemo s skupnimi prioritetnimi cilji in evalvacijo akcijskega načrta, ki ga pripravimo in izvedemo po aktivih. K povezanosti kolektiva in s tem večji motiviranosti za delo in sodelovanje pripomorejo tudi redne predstavitve primerov dobrih praks, medsebojne hospitacije, skupne pedagoške konfe- rence. Zaključna konferenca, predno- voletno srečanje, strokovne ekskurzije in nekatera izobraževanja potekajo za vse zaposlene. Ali smo pri vzpostavljanju sodelovalne kulture uspešni? Ali so naša opažanja, samoevalvacija realni? Odgovor na to smo dobili od zunanjih evalvatorjev. V poročilu sta zapisala: »Šola je živa, in čeprav imajo pro- storsko stisko, ni občutka utesnjenosti. Hodniki so dodatno funkcionalno izko- riščeni, učitelji se trudijo, da vse poteka varno. Velik poudarek je na negovanju vrednot, kot so spoštljivost, varnost in prijaznost. Skrb za dobro počutje učencev, zaposlenih in staršev je opaziti na vsakem koraku. Morda bi izpostavila samo prija- zno opremljeno sobo svetovalne delavke, v kateri je sedežni kot podoben tistemu doma, ali pa živobarvno sedežno gar- nituro v jedilnici, kjer se učenci lahko zadržujejo v prostem času. Splošni vtis ob obisku na šoli je zelo po- zitiven. Učitelji so prijazni, ustrežljivi, komunikacija med njimi in ravnateljem je pristna in strokovna. Tim za samoeval- vacijo je delo v projektu zelo ambiciozno zastavil. Potrebno je bilo veliko energije in naporov, da ste vzdržali odpore do novosti in delovali tvorno. Ponosni ste lahko na sodelovalno kulturo kolektiva in jo negujte še naprej.« (Poročilo o zunanji evalvaciji 2014). Literatura Ažman Tatjana (2012) Sodobni razre- dnik: priročnik za usposabljanje uči- teljev za vodenje oddelčnih skupnosti. Ljubljana: ZRSŠ. Harris Alma(2011) Razporejeno vode- nje: glede na dokaze. Vzgoja in izo- braževanje, let. 42 (št. 5): str. 10–20. Kalin Jana, Resman Metod, Šteh Barba- ra, Mrvar Petra, Govekar Okoliš Mo- nika in Mažgon Jasna (2009) Izzivi in smernice kakovostnega sodelovanja med šolo in starši. Ljubljana: Znan- stvena založba Filozofske fakultete. Markič Peter, Brejc Mateja in Gradi- šnik Sanja (2012) Motiviranje stro- kovnih delavcev za uvajanje izbolj- šav in samoevalvacijo. Kranj: Šola za ravnatelje. Priročnik o uporabi participatornih metod pri učenju človekovih pravic (2011) Izobraževalno gradivo, Iz- obraževanje za človekovo dosto- janstvo, Velika Britanija: Amnesty International; 12. Sentočnik Sonja (2011) Izzivi vodenja šol 21. stoletja. Vzgoja in izobraže- vanje, let. 42 (št. 5): str. 2–9. Vrabič Andreja in Kotnik Krajnc Ana (2014) Poročilo o zunanji evalvaciji za OŠ Frana Albrehta. Waldron Nancy L. in McLeskey James (2010) Establishing a Collaborative School Culture Through Compre- hensive School Reform. V: Journal of Educatinal and Psychological Con- sultation, let. 20 (št.1): str. 58–74. Viri Vir 1: Zakon o organizaciji in financira- nju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI). 64. člen. Dostopno na http://www. mizs.gov.si/si/zakonodaja_in_do- kumenti/veljavni_predpisi_s_po- drocja_izobrazevanja/, 1. 4. 2015. Vir 2: Ministrstvo za šolstvo, znanost in šport (2006) Koncept dela na vzgojnem področju – vzgojni načrt v osnovni šoli, izhodišča za javno razprav. Dostopno na http://www. mizs.gov.si/fileadmin/mizs.gov.si/ pageuploads/okroznice/posvet_Ko- losej_12_10_06.doc, 1. 4. 2015. Vir 3: Priporočilo Evropskega parlamenta in Sveta Evrope z dne 18. december 2006 o ključnih kompetencah za vse- življenjsko učenje (2006/962/EUeu) (2006). Dostopno na http://eurlex. europa.eu/LexUriServ/LexUriServ. do?uri=OJ:L:2006:394:0010:0018:s l:PDF, 1. 4. 2015.