214
POMLADNI  VETER
A n t o n   V o d n i k
Veter mi dišave nosi in venomer trosi cvetje prebelo na prag.
Zdaj je larmeje zavel ... Plaho prisluhnem — zrak z ah r ni od čebel.
Vse nekoga pričah nje. Mar tvoja stopinja hiti v moj  hram. ki le mrak ga obiskuje, ko sem najbolj  sam?
Na bregove višnjevo sneži. Nenadoma še huje mi v temno vežo zadehti prosojnih cvetlic kadilo.
Ko stopim skozi vrata, me kot senco presvetli jutranja svetloba zlata.