Jožko Vombergar:
Gora razgleda.
S  sestrico sva sedela na vrtu in zrla na gore Veličastno so se vzpenjali    vrhovi pod obok sinjega neba. Njih snežena temena so se lesketala      v jutranjem solncu, in kakor mehke gobice so jim brisale bele meglice siva, razorana lica. Sestrici se je zdelo, kakor da poletavajo krog njih beli golobčki.
»Kaj meniš, Rezika, kako daleč je na ono goro ?  Ali bi prišel v enem
dnevu ?«
Pokazal sem sestrici na najvišjo go-
go, ki se je dvigala pred najinimi očmi. Rezika me je začudeno pogledala, pre-merila najprej mene s skrbnim očesom, nato pa se plaho ozrla v sivega velikana.
»Ne prideš! Ti ne! Samo divja koza pride tja gor, neli? Na konec sveta se mora videti tam gori?«
Nekoliko pomislila je sestrica, potem pa pritrdila modro:
»Gotovo.«
»In v Sveto deželo, o kateri so nam govorili gospod kaplan, tudi — in v Jeruzalem ?«
Sestrica je podvomila, premerila z očesom še enkrat višino gore ter previdno odvrnila:
«Morda-----------«
»Kaj pa ona zlata dežela in oni kristalni grad, kamor zahaja solnce ob večeru in zlate zvezdice ob jutru?«
»O — tja se pa ne vidi! To je pa za devetimi gorami-----------«
Zamislila sva se. Sestrica je zna-biti razmišljala, bi se li morda vendar — kljub devetim goram — videla ona bajna dežela, o kateri je nama tolikrat pripovedovala sosedova teta; jaz pa sem stal v duhu že vrh gore in zrl svet pred seboj — svet poln čudes, prav tja do konca, kjer se ne more več dalje. Videl sem mesta in palače, ki so večje od domače cerkve, in cerkve z zvoniki, segajočimi do neba. Videl sem kraljevo mesto, vladarja na zlatem prestolu, s krono na glavi in žezlom v roki, in krog njega viteze, vse v železni opravi; gledal sem večni Rim in papeža samega, ki nosi zlato obleko, kakor so rekli
139
sosedova teta, in Jeruzalem, prav takšen, kakor je naslikan v domači cerkvi na stropu, videl v globoko Turčijo in v zlato deželo, in v njej oni solnčni grad iz samih kristalov. Hipoma pa se mi je zabliskalo v glavi.
»Joj, Rezika, pa se vendar more priti na tiste gore!«
»Kako?«
»Stric Šimen je rekel nekoč, da je bil gori — prav na vrhu! Res.«
Neverjetno me je pogledala.
»Šimen-------mogoče, ker je lovec. Pa kaj je videl —?«
»Ne vem.« —
•
Ko sem prvič srečal strica, sem ga napadel z vprašanji:                      -1}
»Kaj ne, striček, da ste bili vi že na vrhu — tam gori, glejte?«
»Seveda sem bil.«                                                                                -
»Pa se daleč vidi?«
»Oj, daleč!«
»Na konec sveta, jelite?«
»O — še dalje!«
»Striček, ali bi me ne vzeli enkrat s seboj, če bi šli še kdaj — —?«
»Premajhen si še. Kadar boŠ velik.«
»Kadar bom velik!«------------
Koliko bi dal, ko bi zrastel čez noč! — Kadar boš velik-----------kadar
boš velik —-------Šele tedaj boš mogel zreti vsa ona čuda sveta!-----------
O kdaj bom še velik!-----------
Potem sem se meril vsako jutro, koliko sem zrastel. Toda na meri ni hotelo kaj znatno višje! Če sem stopil na prste, sem vedel, da varam samega
sebe. Na meri ni hotelo znatno višje. Pač, po dolgem času vendar malo--------
' Včasih se mi je sanjalo, da plezam kot mož, prav tak kot Šimen, s puško na rami, po sivih gorskih grebenih in gledam one prečudne in prekrasne rtvari, o katerih mi ni pravila niti sosedova teta. Vid< sem prelepe solnčne pokrajine, koder se cedi med in mleko, koder cvete večna pomlad. In vsako jutro sem doživljal nova razočaranja — bile so le sanje! — — Vsak dan sem hodil gledat na sivi skalnati vrh belolasega starca, ki v svojih skalnatih
očeh hrani skrivnosti sveta-------Obhajala me je ob tem pogledu sveta groza
— saj se dviga ta vrh tako predrzno v nebo, kot bi hotel prodreti modri nebes in pogledati celo v nebeško skrivnost-------
Potožil sem svoja hrepenenja sosedovi stari teti-------Ta me je oplašila
pa z gorskimi duhovi, ki zapeljujejo ljudi v prepade, da jih tamkaj požro. Pravila mi je stara žena tudi o povodnjem možu, o zlodeju in škratih, ki čuvajo zaklade pod zemljo, takole na križpotjih ali pod razvalinami starih gradov; o kralju Matjažu in drugih junakih, o dolgolasih razpletenih gorskih vilah, ki sadijo planinske rože in jim zalivajo, da jih pripravljajo ljudem v zdravilo; o prevzetnih graščakih in poganih s pasjimi glavami, o zakleti kraljični mi je pravila in o gradu, ki se je pogreznil. Razmišljal sem te povesti in jokal nad usodo nesrečnih junakov. Pripovedovala mi je stara žena tudi še,.
140
da je bil nekdaj pevec, ki je hotel rešiti zakleto kraljično, pa se mu ni posrečilo. Spremenil se je v nevidnega — v jutranjo roso — in da poje na griču, kjer se je pogreznil grad ob svitu zore in igra na strune, ki jih napne iz samih žarkov jutranje zarje, prelepo pesem hrepenenja. Vstajal sem zgodaj v jutro in zahajal na polje, slušal nevidnega pevca — in zdelo se mi je, da čujem nežno, čudnoskrivnostno melodijo zarjinih stran — —
Stari kovač mi je pa polnil dušo z nemirom in grozo. Pripovedoval mi je, da v Jerajevem straši, ker je tam pred časom nekdo ubil neznanega popotnika; pa da se pri Borštnikovem znamenju prikazuje luč in da nekdo vsako noč bridko vzdihuje, da v Reki tulijo duhovi-------
Potem si nisem upal skozi Jerajevo, nisem šel mimo opega znamenja, da se ne bi dvakrat prekrižal, in če me je pot zanesla v Reko, sem na tihem molil.
*
Ko se je oglasila jesen v deželi in smo obrali jabolka, me je peljal oče v šolo.
»Kako rau je ime?« je vprašal učitelj.
»Jožko.«
In potem sem hodil v šolo in se učil brati in pisati. Ko sem znal toliko, da sem mogel brati iz drobno tiskane knjige, sem dobival knjige s prečudnimi povestmi. Bilo je v njih branje o očetu in treh sinovih, o mačehi in siroti Jerici, in bilo je v njih še marsikaj lepega. Svet je rastel pred fantom.
Prinesli so v šolo zemljevid. Učitelj je hotel pokazati učencem na-slikani svet.
»Gospod učitelj, kje pa je »Zlata dežela«?« sem vprašal.
»Te ni nikjer.«
Kako razočaranje!-------Toda nekje le mora vendar biti, sicer bi teta
ne bila pripovedovala o njej!
»Katera dežela pa je za onole goro, gospod učitelj?«
»Za Grintovcem? — Koroška?«
»In naprej — za Koroško?«
»Solnograška, Bavarska — — — in tako dalje.«
»A kako se pravi tam — za deveto goro?«
»Ljubček moj! Gora je tisoče na svetu — in za deveto goro bo še
vedno — Koroška ali recimo Solnograška ali Štajerska, kakor hočeš-------
Deveta gora je lahko deveta ali tretja ali prva — če hočeš.«
»Za katero deželo je pa konec sveta?«-------
»Nikjer. Svet je okrogel, in če greš v eno smer dalje in dalje, prideš lahko spet nazaj — kakor če zaznamuješ na jabolku piko ter greš s prstom naokrog, prideš spet nazaj na ono piko. Tak je svet-------«
Neverjetno sem gledal učitelja. Pa me je prijazno potrepljal po rami in rekel:
»Dečko, kar so ti povedali teta, so pravljice. V šoli se bomo pa učili resnice.«-----------
141
Odpirale so se mi oči, in želel sem videti več in več. Šel sem na goro razgleda — v šolo — in sem videl ranogo, mnogo, česar dotlej nisem videl. Ali mnogo tega, kar sem videl dotlej, nisera videl več — — — Umaknile so se bajne pravljične dežele, umaknili so se skrivnostni duhovi gozdov in starih gradov in še dalje, izginile so razpletene gorske vile in je utihnil nevidni pevec — — Kakor da je potegnila mrzla burja preko cvetočih pomladnih dobrav in poljan ter odnesla s seboj vse, vse — v daljne neznane
kraje, tu pa se naselila zima in pokrila tla z belim, mrzlim snegom!-------—
Mesto tajnih, skrivnostnih duhov so stopile naravne sile. Poznam zdaj druge skrivnosti in moč računov v zakonih narave, v človeški volji in odločnosti in one, speče v človeški duši. Nekdaj sem jokal nad žalobno usodo pravljičnih junakov, danes tožim nad voljo Človeško, ki je, dasi tako silna, da ruši in gradi železne zidove, vendar tako slaba.-----------
Zdaj me ne plaši več v Jerajevem ali pri onem znamenju, pa tudi ne v Reki in ne prosim več starega Šimna, da bi me peljal na goro. Pogledal sem dalje, kot sega njeno obzorje. Ne tožim več svojega hrepenenja sosedovi teti; že zdavnaj spi v tihem grobu. 2elim si pa vendarle nazaj onih srečnih dni, ko sem v mladem jutru poslušal tajnoskrivnostno pesem nevidnega pevca, pesem iz strun, napetih iz rosnih žarkov zlate zarje — pesem mladosti!-------