Grofov Jagar. Povest iz domačih hribov. 11 Ogledala se je in ko je videla, da ji ne more kaj in da mu lahko uide, če bi bilo treba, jfe ostala in ga mirno pogledala: * »Anza, pravkar sem zate molila, ker so ljudje povedali, da si mrtev.« »Za mene si molila?« se je začudil in šele čez čas je našel zopet besedo in je nadaljeval: »Hm, ljudje mnogo govorijo, ker jim je dan dolg. Kakor vidiš, sem živ in zdrav ... In ti?« »Tudi jaz,« je odvrnila; »roka bo kmalu spet cela.« »Coprati znaš.« »Kaj praviš?« »Pravim, ko* bi coprati ne znala, bi ne bila ostala živa, ko si čez žmarske peči padla.« »Marija mi je pomagala, prav očitno mi je.« »Kdo ti je pomagal?« je vprašal neumno. »Marija, Mati božja. Ona me je varovala.« »Nak! Coprati znaš. Kar priznaj, da sta si z zlodejem na roko!« »Kaj ti ne pride na misel! Sam Bog me obvari!« »Kdor čez Šmarske peči pade in se ne ubije, temu je moral zlodej pomagati. Coprati znaš, pa je!« »Ali si še pameten? Saj nisem čez Šmarske peči skočila, arnpak le dve klaftri v stran dol na Polico.« »Kaj se lažeš! Čul sem, ko si treščila na dno in pečevje je hruščalo za teboj.« »Ruša se mi je udrla, in ko sem skočila, sena jo brcnila v globel.« Nekaj časa je strmel v njo, potem je dejal: »Ko pa sem te spodaj na dnu videl — v bell obleki — mrtvo — še zganila se nisi.« »Mene nisi videl,« je odvrnila, »ampak mojo belo ruto, ki mi je padla dol in je spodaj obležala.. »Ne morem verjeti.« »Ko je pa res!« »Če je zares tako, tedaj si mi vražje dekle, ki ima korajžo za sto drugih,« je rekel in se je čudil. »Kadar dekle svojo čast in nedolžnost brani, tedaj tvega vse.« »Vsaka že ne. Taka bo malokatera ali pa nobena ne.« Nekoliko sta pomolčala, potem je vprašal: »Kako pa si potem domov prišla?« »Po stezi sem zlezla dol,« je odgovorila. »Ko sem si šla po ruto, mi je spodrsnilo, da sem padla io si zlomila roko.« »Ali te ni tvoj ujec mežnar prišel iskat?« »Da, in še dva sta bila z njim. V Kapli me je našel; tam sem mislila prenočiti. Potem sem šla z njimi domov.« »Seveda si jim vse obesila na nos, kako sem te jaz nagnal čez peči dol.« »Ne besede nisem črbnila. Rekla sem le to, da se mi je Polica udrla in da sem zaradi tega padla.« »Kaj? Mene nisi izdala?« »Ne... Ujec je bil hud name, da sem se tako dolgo zamudila v Kapli in da sem potem kar čez peči hotela po stezi.« »Kaj, ali nikomur nisi povedala, kaj je bilo?« »Živi duši ne.« »Salamensko dekle, povej po resnici! Nikar se ne laži!« »Lagala se še nikoli nisem... Ko bi bila kaj povedala, bi bilo že vse pokonci. Saj na ljudeh vidiš, da ni nič.« »Torej je le res? Nisi me izdala?« »Ne.« Tedaj Je vzrastel in se dvignil poleg bezga. »Veronika!« je vzkliknil in hotel čez zid. »Ostanl, kjer si!« je ukazala. »Drugače zbežim.« Zdrknil je nazaj za zid, tako da mu je le glava molela čez. Ž glasom je silil vanjo: >ZakaJ si molčala o vsem? Zakaj me nlsi zafe_ila?f »Tako sem pri sebi sklenila. Zakaj — to ti ni mar.« »Pa mi je! Povej, zakaj! Hočem, da mi poveš.« »Če že hočeš, naj bo,« je dejala počasi. »Bala sem se, da se boš nad ujcem znesel, če te gre tožit; ujec pa bi te bil gotovo šel.« »Ko bi me bil pred sodišče spravil, bi pač ne bil mogel ne njemu ne komurkoli več kaj hudega storiti.« »Tudi na to sem mislila — da bi — da bi te bili strašno kaznovali; prav zaradi tega sem bila tiho. — Smilil bi se mi bil.« »Smilil? Jaz tebi? Jaz bi se bil tebi smilil?« je zavpil. »Posvetnemu sodniku si ušel,« je dejala resno. »Glej, da ti bo tudi nebeški sodnik milostljiv.« Obrnila se je, da bi šla. »Počakaj še, Veronika,« jo je zadrževal, »govoriti moram še s teboj.« »Nimava kaj govoriti.« »Le besedico še! Jaz ti dolžnik ne morem ostati.« »Saj mi nisi nič dolžen.« »Jaz sem te silil in sem te čez peči dol gnal, da si se hudo pobila. Za škodo sem ti dolžen.« »Škode ni veliko; sama se bo zacelila.« »Rešila si me hude kazni. To ti moram povrniti. Reci, kaj ti naj storim, kako ti nai povrnem!« »Dobrota ni dobrota, če sprejmemo plačilo zanjo.« »Dobroto naj ti z dobroto povrnem. Reci, kaj hočeš!« »Na miru me pusti, nič drugega ne!« »To tako ali tako! Reci še kaj drugega, kaj posebnega!« »Ne, nič mi ni treba.« »Hudirja, ali sem ti preboren, da od mene nočeš ničesar, kar bi te veselilo? Ali si tako prevzetna?« se je hudoval. Tedaj se ji je zabliskalo v očeh. Malo je preudarila, potem pa je uprla oči v njegove in rekla: »Če že na vsak način. hočeš, pa naj bo po tvoji volji! Ali to, kar terjam, ni kar tako.« »Več, ko terjaš, ljubše mi je,« je zatrdil. »Ne boš mi hotel izpolniti.« »Vse, kar morem! Vse, kar morem! Besedo ti daro.« »Obljubiti je lahko — toda držati, to je druga reč.« »Jaz, kar obljubim, tudi držim. To bi ti lahko vedela.« »Dobro! Poslušaj! O Sinsvetih pridejo misijonarji v Šmarje; bo ves teden misijon. Hočem, da se tega misijona udeležiš in da prideš k vsem pridigam.« Zdrznil se je in zaškrtal z zobmi. Nekoliko je pomolčal, nato pa trmasto zagodrnjal: »Kaj _ briga misijon! Ne inaram črnuhov.« »Besedo si mi dal,« ga je držala Veronika. »Ali 1 ko nisem rnislil. Tebi, tebi, sem rekel, scm voljen karkoli storiti, ne pa farjem; tem nisem nič dolžen.« »Jaz bi bila vesela, ko bi ti hotel k misijonu. In veselje, i rekel, bi mi rad napravil.« »Kaj .maš ti od tega, če grem tisti larifari poslušat? Zahtevaj kaj drugega, za sebe kaj!« »Jaz s^" h ne zahtevam nič več od tebe, ki nisi mc:_. Mož svojo besedo drži,« je menila zaničljivo in se je jela spravljati. »Hudirja, počakaj! Tega ne dam, da bi ti mogla reči, da je grofov jagar svojo besedo kdaj snedel... Prišel bom na misijon in bom tebi na ljubo poslušal tvoje pridigarje. To bom storil — nič več — ne, več ti ne obljubim. Tega si nikar ne misli, da me bodo premotili in po svoje zvili, da bi rajal, kakor bi farji žvižgali, nak!« »Zadovoljna sem, če prideš k pridigam.« »To bom. Obljubil sem ti.« »Če boš besedo držal, se ne boš kesal... Zdaj moram pa res iti, če ne, me pride njec spet iskat. Lahko noč — Bog daj!« »Lahko noč!« je odvrnil mrko. Premagala je bolečino v nogi in je z drobnimi koraki odšla. Grofov jagar pa je obsedel za zidom, stisnil je zobe in premišljeval. Ali to ni vražje dekle? Kar tako mimogrede ga je dobila pod se. Najprej je mislil, da jo bo s sladkimi besedami zvabil na Fužino; zdaj pa ga je ona ujela na limanice, da bo moral dol v cerkev farje poslušat. To se mu bo ona banda na Fužini smejala!... Ha, naj se le smejijo, toda ne njemu, temveč onhn misijonarskim črnuhom! To mu bodo vsi verjeli, da ga je le gola radovednost gnala v cerkev. Potem pa se bo norčeval in bo farje oponašal, da se jim bodo vse krave na Fužini smejale. Tako se bo zviti Veroniki maščeval. Toda Veronika ga bo zaradi takega početja zaničevala. Pa ga naj! Mar mu je za to neumno dekle; da je le onim na Fužini po volji! Neumno? Ne, neumna Veronika ni. še nikoli ni vldel takega dekleta. Hvala Bogu, da se ni ubila! Toda: da ga je tako ujela, tega ji ne more odpustiti. Prekleta Veronika! Klel bi jo in sovražil — In ljubil obenem. Ljubil? Pah —! Nikoli ni Ijubi. in nikoli ne bo. Ne, njega ne dobi nobeno dekle. Naj le skoprnevajo po njem, bojijo se ga naj, dekleta in vsi ljudje, občudujejo ga naj, drznega jagra, kralja planin, ki ge z gamsi pogovarja in mu je divji Ojstrc kakor oče!... Ko se je somrak umaknil noči, se je pobral in šel proti planini k svojim garasom. # # # Nesrečna verska razprtija, ki jo je začel nemški menih Martin Luter, in Tridesetletna vojska, ki je pustošila po Evropi, se je tudi v naših krajih poznala. Župnije so bile velike, pravih dušnih pastirjev je bilo malo. Zaradi tega ni bilo čudno, da je ljudstvo podivjalo. Le majhen del faranov je še živel s Cerkvijo in še ti so bili kristjani bolj na videz. Večina pa je živela zunaj Cerkve, otroci so doraščali brez krščanskega nauka, odrasli niso znali niti poglavitnih verskih resnic, da, celo taki so bili, ki se niti pokrižati niso znali. Z božjimi in cerkvenimi zapovedmi je bilo še slabše. Umor ali požig — to je Ijudem še veljalo za greh. Grehe zoper pravičnost, zoper ljubezen do bližnjega ali zoper čistost — te pa so smatrali le za male nerodnosti in za vsakdanje človeške slabosti. Kaj čuda tedaj, da so se fantje in dekleta družili kar v društva, da so se v teh vdajali pijančevanju in nečistovanju! Posebno v pustu, na sejmih in cerkvenih žegnanjih so se dogajale reči, da jih ni mogoče popisati, Starši in predstojniki so gledali nemarno na vse to, še celo potuho so dajali mladini. Tolpe razuzdanih pajdašev in lahkomiselnih deklin so jo udrle včasih kar po deželi iz kraja v kraj, češ da so brez dela in jela, in so kradle in plenile in strahovale sa- motne vasi. (Dalje sledl.)