B. Bernard Tomšič. Težko, prijatli! je, ob enim lačen biti, In s šolskim ukam glavo si beliti I J6k novic od pokrajne. Dolgo so razgled dajale U jeziku nam sestrice, De bi v lastnim vunder brale Se od ljudstva tud' novice. Družba kmetijska v Ljubljani Jih dajati je sklenila, In nadvojvodu Joani Pervi list blagcslovila. Hvalijo nameu v novicah, Kmeta tudi podučiti; Pri slovenskih jim sestricah Sklenejo podpornja biti. In komu v oči ne sije Vredno to prizadevanje ? Kdo, kter' je iz domačije, Teh novic V opušal branje? Kaj lunctin človek vstvari, Kakšno rokodelstvo bodi, Kdaj na žito cena vdari, Kdaj voznik po njega hodi; Poročila v domačijo; Kakšnje jo drugje orožje, Skušnje lastne za kmetijo, Kak' se kruh pridela ložje. - Vse to iz gotov'ga virja,Torej radovednost vnčle In več taciga boi zvcdil,So ne le samo v rojakih, Do no bodeš brez oštirjaAl' per ptujcih zaslovele Toljkrat rajtinge naredil. —U jeziku nam enakih. Zato so nam zadoneleKakor nas učijo rade, V čelo vtisnjene njim lajne,Tako radi jih berimo, Kmalo tudi so dcžcleIn zastarane navade Jih zaslišalc pokrajne.V novih znajdkih pozabimol Saj se bodo povračvale Dane dvakrat pet petice, K' so v kmetije prid se dale Družbe kmčtijske novice. To je pesmica, ktera je nekako jek (odmev, oglas Echo) prejšnji, ki jo je zložil verli J. Žemlja, podpisan sicer Krajničan, a tedaj uže župnik v Ovsišču nad Kranjem, natisnjena v nNovicah" 1843 v listu, v kterem je naznanjena smert dobrega Krajničana, ktero je zložil v Gajici temu prijatelj od dežele pokrajne premalo poznani, torej premalo čislani blagi učitelj — Bernard Tomšič. Rodil se je Tomšič Bernard 26. aprila 1811. 1. v Dobrepolji, kjer mu je oče Matija bil učitelj, preselil se zgodej v Trebnje, hodil v šolo nekaj v Novomestu, nekaj v Ljubljani, po šesti latinski šoli bil malo časa v samostaau Tersatskem, nato pisar v okraju Černomeljskenj, potem učitelj v Mirni Peči, naposled na Vinici, kjer je umerl 26. maja 1856. V smislu tedanjega šolstva je ranjki pisariti in pevariti jel najprej po nemški, tajno ali sam za-se vže 1. 1829, javno pak 1. 1839, vendar koj o domačih, kranjskih stvareh, v pesmih tudi po narodnih slovenskih. Perve spiske njegove je v vezani in nevezani besedi priobčevala nemška Carniolia na pr. II. 1. 1839 — 40: Abschied von der Jugend; Am Vorabend des Johannisfestes zu Weiniz in Unterkrain; Gebrauche der Weii)izer bei Hochzeiten, — bei Begrabnissen; Ueber die Verwechselung des Buchstaben W mit _ in Krain. Carn. III. 1. 1840 — 41: Weiniz in Unterkrain und seine Bewohner. Carn. IV. 1. 1841—42: Treue Liebe; Trost inLeiden; Miidchenrache; Die menschlichen Wiinsche; Das Grabmahl; Vertrauen; Der Selbstmorder; Die Liebesanger; Recrutenlied; Die Kaffehgesellschaft itd. Kedar pa se prikažejo »Novice", pozdravi jih koj Bernard Tomšič vesel od dežele pokrajne — z Vinice, in kakor v tej, tako se je tudi v naslednji pesmici oziral na prej opisanega pesnika slični dve v Kr. Čbelici III. 1832 (Gorenec - Dolenec) in nekoliko na priljubljeno Potočnikovo (Dolenska v Kr. Čbelici I. 1830), ter poje v nNovic." 1845 1. 8 na pr.: Gorenci-Dolenci (Gorenc. 0 svetim Mihelu — Vesel si Dolenc, — Rad bi te pri delu — Podperal Gorenc! . . . Al men' za mošnico, — Za vino teb' mar — Na, vinsko slaščico! — Daj meni denarl —sklepa Dolenec).