92
k Zali in ji pove, kakšne namene goji njen obože-vatelj, namreč da hoče njenega moža izdati Francozom. Dobri Slavogoj bi storil gotovo bolje, ako bi to povedal naravnost Lazariču, najmanj bi si prihranil mnogo potov. Tako morata potem oba, Slavogoj in Zala, odriniti v avstrijski vojaški tabor, kjer se je nahajal kot vrhovni poveljnik sam Lazarič in je imel pod sabo 54 mož brez korporala (v slučaju, da ni nobeden izmed njih marodiral). Da bi se povest prehitro ne končala, je moral med tem Lazarič  že odriniti proti  sovražniku  in   se
DEKLICA IZ ZILJSKE DOLINE
spustiti v junaški boj brez pomoči svojega korporala. Sovražniki ga ujamejo in vržejo v ječo. Žena pride in prosi dovoljenja, da bi ga smela obiskati še pred smrtjo. Galantni Francoz je to dovolil. V ječi pa zamenja z možem obleko in mož odide čez nekaj časa v ženski obleki in z otrokom, katerega mu je prinesla v ječo, iz ječe, žena pa ostane v njej v moški obleki. Galantni Francozje so imeli tak respekt pred žensko, da so stali najmanj nekaj streljajev daleč, ko je Lazarič odhajal, tako da ga niso mogli spoznati po obrazu in po postavi.   Ko zjutraj zapazijo,  da  imajo
namesto moškega v ječi žensko, so se vsi Francozi smejali tej anekdoti, da so se jim trebuhi tresli, ter so jo seveda z največjo vljudnostjo spustili na svobodo. Ker pa niso imeli v Istri nobenega opravka več, so šli rajši nazaj domov na Francosko, in naša povest se je končala. Za zaključek ubije še Lazarič zapeljivca Ljubomira, Slavogoja pa da ustreliti general Nugent, ker je poprej govoril čez Avstrijce, dasiravno je potem ves čas zvesto pomagal in največ pripomogel do zmage. Vse dejanje ]e nemogoče in neutemeljeno. Lju-bomir in Slavogoj sta nam popolnoma nerazumljiva. Zakaj ne prestopi poslednji k Francozom, ako jih z besedami vedno zagovarja? Pravljica o ženi, ki v ječi zamenja z možem obleko ter mu tako pomore uiti, je že silno izrabljena.                         Dr. L. L.
Ivan Cankar: Hlapci. Drama v petih dejanjih, Ljubljana 1910. Str. 79. — O Cankarju   tudi   njegovi   najožji   somišljeniki   ne trde,  da bi  bil   dramaturg.   Dramo, ki jo je ravnokar  izdal,   bomo  težko videli kdaj   na odru;   kvečjemu   bi  se  to   znalo zgoditi kje iz političnih   povodov.   Kar   primanjkuje   na umetnosti,  je   izkušal nadomestiti  z  reklamo politične  tendence   in   z  ocvirki   oštarijskega robantenja. Kakor pri Cankarju v navadi, se pričenja   dejanje  v   oštariji.   Vsa  vsebina   je persiflaža   učiteljstva,   kakršne   bi   ne  smelo mirno   prenesti,   ako   bi   imelo   splošno   več časti   v  sebi.   Radovedni  smo,  kako   bo   reagiralo učiteljstvo na tako psovanje? Nastopa nadučitelj,   troje   učiteljev   in   troje   učiteljic, pijejo   in   robantijo,   da bi   bilo  žalostno   za bodočnost naše mladine, ako bi imela v resnici take vzgojitelje.  K sreči je pa tudi to videl naš pisatelj skozi steklo svojih očal, ki je motno od oštarijskega dima.   Vrše se   ravno volitve in vsi pričakujejo, da zmaga „ napredek", ter   robantijo   čez   „črne".   Ko   se   pa  zgodi obratno,   prično   drug  za   drugim   lezti   pod klop ter se dobrikati župniku. Saj se pa tudi ne zahteva   od   njih   drugega,  kakor da priznajo župnika za svojega poglavarja, žive in verujejo pa lahko, kakor hočejo. Samo eden se ne mara ukloniti, ki je zaraditega kazensko premeščen v hribe.   Slednjič pa omahne tudi on, ter   ostane v občini   samo še kovač Ka-lander   neupogljiv.   Ta   Cankarjev vzor- mož je grd preklinjevalec in pijanec, ki ravna grdo s svojo ženo ter zboruje s tremi enakovrednimi pristaši po oštarijah. Delo kaže vse slabosti Cankarjevih spisov brez njegovih vrlin. Skrajno robati ton vpliva odurno na čitatelja, neizmerno pretiravanje dela tako kričeče nasilje objektivni   resnici,   da  pokvari vsak   estetičen užitek. Med   objektivno   resnico   in   med   njeno   sliko v tej drami  je približno tak razloček,   kakor med treznim, mirnim človekom in med zanikarnim pijancem, ki razgraja v gostilni. Najgrje je pa blatenje učiteljstva, ki brez  dvoma   ni tako podlo in neznačajno,   kakor se tukaj   predstavlja.   Tudi   se   ne   more   reči,   da  velja to blatenje samo posameznim osebam, ker je v Cankarjevi drami predstavljeno vse učiteljstvo enako. Ali ni nobene oblasti, ki bi branila učiteljstvo proti takim napadom?
Kakor pri drugih Cankarjevih spisih, se opazi tudi pri tej drami precejšnja razlika v slogu in izpeljavi med začetkom in koncem. Začne se z lepimi stavki, dejanje se pričenja razumljivo, osebe stopajo pred nas jasno; kolikor dalje pa čitamo, toliko bolj meglene postajajo osebe, njihovi govori dolgi in ne-zmiselni, dejanje se izgublja in izgubi slednjič, nihče ne ve, kam. Tudi jezik in slog pešata; ni več onih plastičnih stavkov in izbranih primer. Očividno se pisatelju mudi za honorar ali za kaj drugega. Pozna se, da Ise steguje po odeji.
C69653
Češka.
Dr. An t. Frinta: Novočeska Vvslovnost. Pokus o soustavnou,; fonetiku jazuka českeho. V Praze 1990. Nakladem češke akad. cis. Fr. Jos. pro vedu slovesnost a umeni, 175 str. V 29. štev. III. oddelka svojih „Rozprav" je izdala Češka akademija zopet prav hvaležno in za slovansko jezikoslovje dosti-pomembno delo. O slovanski fonetiki se je doslej še zelo, zelo malo pisalo. Prvi, ki se je med Slovani intenzivneje bavil s to vedo, je bil Čeh J. Purkune, dalje treba imenovati tukaj študije J. Baudouina de Courtenau, Bo-gorodickega, Kruševskega in Rozwa-dovvskega. Pri Jugoslovanih pa doslej še nikjer ne nahajamo sličnega spisa, dasi je svojčas že V. Oblak opazarjal na preveliko važnost fonetike za razvijajoče se slovansko jezikoslovje in za študij modernih jezikov sploh. Zato pa nam je dr. Frintova knjiga tembolj dobrodošla, zlasti ker je osnovana na popolnoma modernem temelju tudi, drugod še mlade fonetične vede. Pisatelju se vidi, da se je dodobra seznanil z vsemi, v to stroko spadajočimi deli, zlasti pa, da natančno pozna dotične spise slavnega francoskega fonetika P. Passuja, kojega učenec je sam bil svoje dni. Hvale vredno je zlasti tudi to, da si dr. Frinta za to delo ni ustvaril svojega lastnega fonetičnega alfabeta, kakor so to dolgo časa prakticirali vsi večji fonetiki, temveč je porabil v to svrho mednarodne znake, za katere se je odločila 1. 1888. »Association phonetique internationale" v Parizu. Ker smo se doslej Slovani morali učiti fonetike le iz tujih del francoskih, nemških ali angleških pisateljev, ki se seveda bore malo ozirajo na slovanske jezike, kar je povsem umevno, ker jih iz žive govorice ne poznajo, je to knjigo slovenskim filologom toplo priporočati, zlasti onim, ki se bavijo z zapisovanjem slovenskih narečij. Narodno govorico je treba zapisavati ne samo slovnično, ampak tudi fonetično, to je kolikor mogoče natančno z vsemi niansami izgovarjave.
Fil. J. Kotnik. CS965D
Poljska.
Šwiat Slowiariski: V Krakovu izhaja že šesto leto slovanoznanstvu posvečeni mesečnik ,,Šwiat SIo-vviariski". To je sedaj brez dvoma najvažnejši list te vrste in edini, ki razpravlja vsa slovanska vprašanja načelno in programatično. Urejuje ga vseučiliški profesor dr. Feliks Konecznu, ter je glasilo slovanskega kluba v Krakovu, čigar predsednik je znani profesor
SEDMOGRAŠKH NOŠfl
dr. Marian Zdziechowski, podpredsednik pa Frančišek grof Potočki. Izhaja mesečno na štirih do petih polah velike 8°, prinaša članke, slovstveni pregled in ocene, pregled slovanskih časnikov in kroniko vseh slovanskih narodov; sotrudniki so mu najboljši učenjaki in veščaki v slovanskih zadevah, Poljaki in drugih slovanskih narodov.
Mnogo je že izhajalo slovanskih časopisov in revij. Tudi sedaj jih izhaja več. Imamo češki „Slo-vansku prehled", srbski ,.Slovanski jug" ter več ruskih. Toda  navadno vsak tak časnik kmalu pozebe ali pa