—    14    —
Peter Petrovič II. Njeguš,
vladika Cernogorski.
Pričujoči obraz *) nam kaže moža, ki se po pravici sme nar slavnišim možem našiga veka prištevati. Kot vladar še malo omikaniga ljudstva si je celi čas svojiga življenja nevtrudljivo in na vso moč prizadeval ga omikati, in take nove naprave v ti scer majhni pa po njeni legi važni deželici vpeljati , po kterih narod od dne do dne bolj slekuje prirojeno sirovost in se povzdiguje po malim na višji stan omike in pravedniga stana. Škoda le, da je taci g a moža nemila smrt veliko prezgodaj svo-jimu ljudstvu vzela in globoko rano tudi slovan-skimu narodu vsekala, ki je po njem zgubil eniga svojih nar slavniših pesnikov.
Peter Petro vi č Nje guš (po kerstnim imenu Radoje)je bil rojen mesca listopada 1813 v JVje-gušu, neki vasi med Kotoram in Cetinjem. Po smrti svojiga bratrovca vladikaPetraPetrovičal. 30. oktobra 1830 (po novim številu 18. oktobra) je nastopil po oporoci svojiga sprednika vla-darstvo v Černogori. Je namreč v Cernogori (gorati in skalnati deželi proti iztoku jadranskiga morja in krajini Turškiga, ktere srbski stanovavci se k pravoslavni slovanski cerkvi spoznajo) že skozi 150 let oblast vladarjev v rodovini slavnih Petrovičev iz Njeguša, in vladajoči vladika si vselej izvoli svojiga naslednika in skerbi za njegovo izo-braženje.
Ljudstvo je mladimu nasledniku rado zvestobo priseglo, čeravno je še komaj 17 let star bil, in ga, kakor smo gori rekli, 30. oktobra 1830 pod imenam Petra Petro viča II. za svojiga vladika izvolilo. Vladika je v Černogori nar višji deželski in cerkovni vladar, in beseda „vla-dika" pomeni   v  slavenski cerkvi toliko,   kakor v
*) Prejeli smo pričujoči obraz vladika Cernogorskiga po prijaznim sporočilu castitiga založništva D u n ajskiga nemškima časopisa »Oesterre ich ische illustrirte Zei-tung«, kteriga bravcam nemškima jezika zavolj mnogoterih lepih in znaminivih podob živo priporočimo. Velja za cetert leta 3 fl. 15 kr.                                            Vred.
latinski „škof". V letu 1832 se je podal v Pe-trograd na Rusko, kjer je bil 6. (18.) augu-sta 1833 vladika posvečen, in je svoje poprejšnje kerstno ime Rado je (Rafael) z imenamsvo-jiga prednika Petra spremenil.
Pervi čas njegoviga vladarstva je bil zlo ne-mirin; Turški car si je veliko prizadeval, Černo-gorce pod svojo oblast spraviti z mnogimi vabili in tudi z \ojsko — vladika se je vsim pogumno vbra-nil in svojo deželico samosvojno ohranil, ki stoji pod varstvam Ruskiga čara.
Med nar imenitniši naprave, ki jih je rajnki vladika v Černogori vpeljal, je vstanovljenje sta-rašinstva (senata), po ktefim Černogora postave redovne deržave dobiva, in vpeljanje tistih stražnikov, ki čujejo nad varnostjo po deželi, in se Perjanci imenujejo *). Tudi ker v no osveto (kervno maševanje **") — znamnje divjih narodov — je čeravno ne popolnama zaterl, vunder zlo odpravil, ker vsaciga taciga maševavca brez milosti smrt čaka, ali, če pobegne, se mu hiša požge,— ostra kazin je scer to, ali pri divjih narodih se ne morejo dru^ač hudobne šege vničiti.
V mladih letih mu je bil preslavni srbski pesnik Milutinovic učitelj; ta je i zbudil v njem duh pesništva, v kterim je mnogo krasnih del slovan-skimu svetu zapustil,' ki so pravo ogledalo življenja Černogorskih Srbov, in živa zastava slovanskiga rodoljubja rajniga vladika. Med nar slavniši njegove dela seštejejo: „Ogledalo srbsko", zbirka srbskih junaških spevov, — „Luča Mikroko-zma«, „KulaGjuričiča", ČurdakAlekšiča% ;,Gorski Vienac", „Pustinjak Cevtinjski", „Lekjarosti Turške", „Molitva Cernogo-racah k Rogu", Lažni car Sčepan mali".
Govoril je rajnki vladika razun materniga jezika tudi francoski, laški in nekoliko nemški jezik. ^Faust" Goethe-ta, ki ga je v francoskim prevodu mnogokrat bral, mu je bil jako drag. V Benetkah, kjer je večkrat bil, je pridno preiskoval in prebiral arkiv v „Piazza dei Frari", kjer je iz staro-mletčanskih pism nabiral priprave za zgodovino Srbskiga naroda. —
—    15    —
*)    Vse to je bilo  obširniši popisano v lanjskih  Novicah v listih 49, 50, 51 pod naslovam »Pogled v Cernogoro.
Vred. **)    Kervna osveta ali kervno maševanje je šega divjih narodov še zdaj v Azii, Afriki itd., pred malo leti še
Bil je rajni vladika tako visoke postave, in tako korenjaškiga telesa, da so ga sami Černogorci za nar lepšiga in nar večiga moža svojiga naroda imeli. Sicer je bil tako prijazin in ljubeznjiv proti vsacimu, ki ga je v njegovih černih gorah obiskal, da se je bilo le s teškim sercam od njega ločiti.
Ruski   car mu je  podelil  veliki križ ruskiga reda sv. Ane   za  njegove  zasluge;   nosil je  tudi sreberno svetinjo junaštva na rudečim traku, ki jo je za poslavljenje pogumnih del osnoval.
Umeri je 31. oktobra 1851 v 38. letu svoje starosti v svojim stolnim mestu Cetinji, ko je že dolgo poprej bolehal *}•
Smrt slavniga rodoljuba obžaluje ne le Černogora, temuč ves slovanski svet. Lahka mu žemljica bila!
clo v Korsiki, po kteri mora kervna žlahta tistiga umoriti, ki je kteriga iz nje žlahte umoril j če ne more morivca zasačiti, mora pa kakiga bližnjiga žlahtnika morivca. Večidel je to kervno maševanje dolžnost h ar bližnjiga žlahtnika, in tako se mašuje sin nad smertjo očeta, oče nad smertjo sina, brat nad smertjo brata itd. Včasih zasleduje maševavce morivca več let, in iz tega izvirajo hude sovraštva med družinami in celo med narodi, in skoraj nemogoče je jih drugač potolažiti in spraviti. *) Malo tednov pred smertjo je vladika, potovaje iz Dunaja donni, v Ljubljani čez noč ostal, in da je imel zvečer kaj brati, je prosil za »Novice«, ktere je seboj v Cetinje vzel. I  ^                ! "---------------------                                          Vred.