Pervi sneg
Že zjutraj pri zajuterku so se pogovarjali otroci, ter so dejali, da ne bode vec treba dolgo čakati na sneg.
,,Ko sem sel denes iz šole, dišalo je vse nekako po snegu," rekel je Jožek, ,,dobro vem, da ne bomo dolgo brez njega."
,,čas je tudi, da bi že šel," reče Katica, ,,v pratiki je bil sneg
^^iŽ ^e Pre<^ Martinjem  namalan,  pa ^š?*D ga ge zdaj nij."
,,Meni se je pa nocoj o snegu sanjalo, videli boste, da ga bomo kmalu dobili," reče Maruška.
,,Da bi le že skorej tukaj bil," oglasi se Barica, ,,vse nekako bolj veselo se mi zdi, ako je sneg o Božiču."
,,In oče nam letos mora narediti sani, kakor nam je obljubil" reče Jožek. ,.Tam pod ,,Vešenikom" se bomo sanjkali, da nas bode le veselje gledati."
Tako so se pogovarjali otroci zjutraj pri zajuterku in bili so jako radovedni, kedd bode pervi prinesel veselo novico o pervem letošnjem snegu.
In glej! še isti dan kmalu po kosilu prisopiha Jožek kakor bi bil obnorel v sobo ter zavpije na vsa usta: ,,Sneg! sneg!"
Naglo skočijo otroci iz sobe v vežo, iz veže na trato, ter love bele snežin-ke, ki se veselo verte in plešejo po zraku. — Barica ne ujame nobene; kajti jedva jej pade na roko, že je nij nikjer, naj gleda in je isče kakor koli hoče. Le po obleki vidijo se bele muhe in po tleh bode kmalu lepa bela odeja.
Drugi dan je bilo že vse na okolu pokrito se snegoua. Tri dni neprene-homa je snežilo in snega je bilo kmalu dosti za Jožkove sani, ki mu jih je oče obljubil. In res so se otroci sanjkali tam ,,pod Vešenikom," da jih je bilo le veselo gledati, kakor je že naprej prorokoval Jožek.
V šoli pa so se otroci morali na pamet učiti pesnico, ki se glasi ovako:
Snežec beli \se pobčli,
Cez dolino in gord, Čista njega je bftlina
Še čistejža kot srebrd.
Kakor snežec čistobeli
Tud' bodimo zmiraj ini, V djanji in na duši celi
Polni lepih čednosti. —