Kako se Spodnji Štajar pripravlja za Pruse. (DaJje.) Za časniki nam je pogovoriti nemške časopise. Po kmečkih hišah jih sicer ne bode lahko najti, ali po stanovanjih naših slovenskih odvetnikov, učiteljev, Irgovcev jih je vse polno. Tukaj vidimo n. pr. »Gartenlaube«, »Illustrierte Welt«, »Zur guten Stunde«, tu in tam »Deutscher Hausschatz«, časopisa »Dom in svet« pa ne. »Deutscher Hausschatz« je vendar dober časopis«, jitegne nam kdo odvrniti; dober je, ker ne podkopuje katoliške vere, kakor prvi trije, marveč v popolnem soglasju z njo uči in zabavlja, ali slovenski, avstrijski ni. Nemško časopisje je danes popolnoma v rokah podjetnikov NemCije; niti jeden izmed najnavadniših in najbolje razširjenih ni avstrijski, in kolikokrat se je pri nas v Avstriji tako podjetje osnovalo, tolikokrat ga je bilo kmalu konec, ker so ga pruski nemški časopisi in menda tudi denarci izpodrinili. Ti nemški časopisi, in če so tudi katoliški, pač le snov izbirajo in vse presojajo z nemškega stališča, in potemtakem čitatelje seznanjajo pred vsem z nemškimi umetniki, z nemškimi uraetninami, z nemškimi kraji i. t. d.; in to se razume samo ob sebi, ker izhajajo v prvi vrsti za Nemčijo, in v drugi vrsti, da bi Avstrijo ponemčili. Tudi katoliški časopisi z ozirom na zadnjo svrho menda niso popolnoma nedolžni; saj vidimo pri naših avstrijskib katoliskih Nemoih, da jim stoji narodnost više od krščanske pravice; ali ni po vseslovenskem shodu, ki je v svojih zahtevah bil vendar lako skromen, da ni mogel biti bolje, rekel največji avstrijski nemški konservativni časnik, da so naše zahteve tako brezmerne, da smo si vsled njih iz dotedanjih prijateliev naredili sovražnike? Kaj naj rečemo o nekatoliških časopisih, ki so ali protestantski ali brezverski, kar je s!cer skoro jedno in isto! Letošnje poletje razpošiljalo je upravništvo časopisa »Zur guten Slunde« po kmetih vabila k naročevanju, na katerih se je videlo v veliki sliki, kako so naši avstrijski prusaški poslancl letos v Hebu s tremi prsti zaprisegli, da ostanejo Nemčiji zvesti do smrti. In taka roba naj jo hrana našemu Ijudstvu! Časopis, ki se čita po našib hišah, ima biti v soglasju z našo vero, ima biti avstrijski in slovenski, in tak časopis je »Dom in svet«; izbire nam ni treba, ker je tako dober, da smo lahko z njim zadovoljni. Kar se tiče časopisov za posebne stroke ali za mladino, smo ludi tako preskrbljeni, da nam ni treba nemških; za kmelijstvo n. pr. imamo več listov, izmed katerib »Kmetovalca« nnben nemški ne presega; za glasbo izhaja »Cerkveni glasbenik«, raladini uztrezata »Vrtec» in «Angeljček« i. t. d.; le za obrtnijski stan naj se še kaj izvrslnega začenja izdajati. Prusaki dobro vedo, da naše Ijudstvo rado čila, vedo pa tudi, da je ubogo. Zato so osnovali po Spodnjem Štajarju lu in tam, kakor n. pr. pri Sv. Ilju v Slov. gor. ljudske knjižnice ali »Volksbuebereien«, kakor je imenujejo, iz katerih Slovenci nemške knjige lahko dobavIjajo na posodo zastonj. V teh knjižnicab je zbran najhuji strup. Svrha jim je, Slovence poprusiti. Tu je torej vse protislovensko, protiavstrijsko, pa tudi protiversko, ker sovražniki naši dobro vedo, da Slovenca najlaglje za se pridobe, ako mu podkopljejo vero. Da našemu Ijudstvu po nemških knjigah ni mnogo dobrega pridobiti, spoznamo lahko iz besed nemškega protestantskega učenjaka Gervina, ki je poznal nemške knjige kakor malokteri, in utnrl 1. 1871; rekel je: »V naši književnosti ga ni imenitnega moža, ki bi ne bil okov veroizpovedovanja se otresel«. Izogibajte se torej nemških knjižnic, kakor okužene hiše, pustite pa tudi nemške časopise in nemške časnike pri miru, zato pa snujte slovenska bralna društva s knjižnicami, kjer vam pride zdravo berilo najceneje, in pristopajte »Družbi sv. Mohorja« oziroma k »Matici«! Naj nam je dovoljeno, da pri tej priliki semkaj postavimo par besedic za naše pisatelje, ki nas zalagajo s povestmi, pa tudi za one, ki imajo dar božji, da bi take lahko pisali. Prvič, povesti je v nas Slovencih vse preraalo, namreč povesti za Ijudstvo. Ce bo naš narod mnogo čital, ne bo izgubljen; kaj pa čita raji od povesti? Drugič, naj se naši pisatelji lotijo snovi iz slovenske zgodovine. To je dandanes že mogoče, ker je naše zgodovine za največjo silo izkopane, pa tudi prepotrebno, ker nam z ozirom na nevarni politični položaj več ne zadošča, ako se nam podajajo vedno in vedno, in to le na navadnih dogodkih nravni nauki kakor »Ne kradi», »Ne bodi prepirljiv* i. dr.; ampak iz lastne zgodovine ven naj se narod ogreva za razne idejale, bodisi narodne, bodisi nravne, bodisi verske. Ko bi se nam oglasil kak Šenoa ali Trebizsky! To bi naše ljudstvo čitalo, to bi ga dramilo, to bi ga navduševalo! Mnogo talentov je med Slovenci, ali ta spi, drugi pa se obrablja za prazno in eelo škodljivo stvar, kakor nam kaže ničvredna knjiga, ki je pred kratkim zagledala beli dan pod naslovom: »0 te ženske!« Ali ni škoda časa in moči! Ali bi naj narod slovenski izgubil še te vrline, katere ima? Položaj naš je takšen, da ima vse, kar se v nas piSe leposlovnega, imeti namen, da narod vzgaja. Zatorej delajrao resno in marljivo; izgubiti moremo narod le jedenkrat.