Kulturne slike s Kranjskega. (Spisal Jos. Ciperle.) 15. Slovenska država. \e le po odhodu Longobardov v Italijo so jeli dihati prosteje Ilirci. Rimsko oblast po naših krajih so vničili polagpra grraanski rpdovi in ti so tudi odhajali drug za drugim. Zppet so jeli voliti Ilirci kneze iz lastnega rodu, zopet so vpeljali svojo lastno upravo in zopet so živeli po svoji stari šegi in navadi. Najprvo je zasijala zlata svoboda deželi Koroški. Iz nje so odšli nararec najprvo oni narodi, ki so med narodnim preseljevanjem prišli v njo. TudipoKproškem, in zraven še pp Goriškem in Furlanskem je stanpval že v predrimski dobi narod istega rodii, kakpr po Panpniji in lliriku. Stari pisatelji so ga imenovali Venete, kakor tudi sem ter tje Ilirce sploh; in dostavljali so tudi, da so ti po Npriku, t. j. po sedanjem Korpškem, Goriškem in Beneškern bivajoči Veneti ilirskega plemena. Lahko tedaj rečemo: Veneti so bili Ilirci, in tedaj Slovani. Še le pozneje osvpbpdila se je Kranjska in sosedne dežele. Bridka izkušnja pa je izučila Ilirce, da je le v slogi raoč, da osaraljen rod ne prerapre nič, in da le združen narpd se more .protiviti z vspehom vsakpršni nevarnpsti. Dan danes smo pa Slovenci zopet čisto pozabili na tp. Saj nesloge ni nikjer veče, nego ravno rned našim narodom. Bog nas potiplji vendar z najdebelejšim prstora! Tem Koroškirn Ilircem pak pridružili so se kmalu rodni bratje panonski in nekaj iz Ilirika, ter osnovali državo z imenpm Karantanija, ali pa tudi, kakor se bere v časih po listinah 9. in 10. stpletja Sklavinija. Na čelu tej deželi stali so pa vpjvodi Koroški ali Korotanski. Pod njih oblast je spadala tedaj cela Koroška; potem Gorenja in Dolenja Karantanska krajina, ki se sedaj Štajarska dežela imenuje; dalje Kranjka rnarka, t. j. sedanja Gorenjska stran; še dalje slpvenska krajina ali »windische Mark", sedanje Dplenjsko; in slednjič Istra in Furlanija, h kojima je pa pripadalo tudi naše Notranjsko. Od tega časa pa tudi ni več slišati iraena Ilircev, ampak prebivalci te dežele imenujejo se Korošane ali Gorošane, t. j. ker prebivajo po goratera svetu. Pozneje še le čitamo irae Slovenci za prebivalce te države. Ilirci, bivajoči po sedanjem Hrvatskera, po Slavoniji, Dalraaciji i. dr., se niso pridružili Korošanom, arapak zasnpvali so si svoje kraljestvp. Pptpraci teh Ilircev so sedanji Hrvati in Srbi. Takp sta nastala iz jednega ilirskega naroda dva: slovenski in hrvatskp-srbski narod. 16. Novi boji. Toda naš mili slovenski narod ni živel dolgo v rairu. Kmalu se je ppkazalo, kako dobra je bila združitev njegova v jedno državo. Na severu jim je bil sovražnik bavarski vojvoda Tesel (Thassilp); —na vshodu t. j. na' Ogrskem Obri, ali kakor se tudi imenujejo Avari; — na jugu Grki; — in na zapadu Lpngobardi. Prvi je planil nanje Tesel. V začetku je imel srečp v boju. Slovenci sp zraagani; a leta 595. se vzdignejo ti, ter preženo Bavarce iz svoje dežele. Za Bavarci priderd G r k i. Toda tem ni usoda tako ugodna. Takoj v prvem boju jih premagajo Slovenci 1. 598. Slednjič zgrabijo Slovence še Longobardi pod vodstvom Gizulfovim; a tudi teh so se otresli srečno. wPa nevarnejši sovražniki kot ti trije" — tako piše Trdina — »so bili Obri, ki so dežele Slovencev napali. Gotovo so se oni branili, pa kaj je to pomagalo proti ljudem, ki jih je kot listja in trave na našo zemljo prišlo. Pa slovenski rod ni sam pod jarraom Obrov omagal, temveč tudi Moravci in Cehi so ob jednem njegovo težo čutili. Ta služnjost, v kateri so Slovenci več kot dvajset let bili, in se dala primerjati goli podložnosti, temvec bila je stiska brez rnere, klanje brez prenehe in vnicavanje ne le posamnih ljudi, ampak celega naroda. Slovenci so bili poljedelno ljudstvo, ki so polne žitnice imeli. Pa ravno žita so potrebovali Obri, kajti z denarjem in drugimi rečmi so jih morali zalagati Grki. Tedaj so v dežele naših prednikov pridrli, mastili se ob njih žuljih in grozovitosti počenjali, da poskus jih popisati še senca tega ni, kar se je v resnici godilo. Zito je bilo našim očetora vzeto, odneseno, ali koncano; njih ženske trpinčene; njih hčere skrunjene; njih otroci psom za živež metani in oni sami primorani, vse to tiho gledati, ali pa, ako se ustavljajo, nesrečen konec storiti. Leto za letom trpi to mučenje, celo pozimi ostanejo Obri na Slovenskem. — Še je omeniti trpljenja odraslih slovenskih sinov. Oni so morali popustiti stariše in dom in hoditi z Obri vred proti Grkorn in drugim narodorn bojevat se. Ko je prišel dan bitve, bili so ti mladenči priraorani, sami na celo vojsko sovražnikov pasti, ako je pa njihov pogum užugal, ni bilo po zmagi za nje olajšanja. Vse dobičke so Obri zase obdržali. Ge so pa bili slovenski raladeniči pri tem napadu nesrečni, potern šele se jim je pridružila truraa njih zatiralcev in z njimi bitvo ponovila. Tako se je slovenska kri pretakala takrat za tujo plenaželjnost, pa usoda je hotela, da ni tekla zastonj. V teh bojih si je mladost naših prednikov nabrusila raeč, kteri je kmalu sukala proti tistim, ki so k tem bojem morali." (Dalje prih.)