V Silvestrovi noči
^.amišljen na prestolu zlatem
V  globoko spanje pada starec -  kralj, Pusto mu v hramu je bogatem, Nazaj želi trenotja daljnjih dalj . . .
Prehitro sreča je vbcgnila
In za seboj pustila pusto sled,
Pa kralju čelo je stemnila,
Da se za njo ozira plašen, bled.
Z tninistri dvorstvo zapustilo Izdajsko mu polagoma je hram, In ko je v stolpu polnoč bilo,
V  dvorani širni kralj ostal je   - sam.
Zdaj kralj iz mučnih sanj in spanja Otožen s težkim vzdihom se zbudi . . . ,,Kaj li ta hrum, ropot naznanja, Ki pred kraljevim dvorom mi vrši ?"
A hrutn, ropot, žvenket se veča, Za hip se duri na stežaj odpro, Pri durih pa nastane gnječa Od prišlecev, kizdaj v dvorano vro.
Z ministri dvorstvo zdaj razvnetp Z veselim klicem burno zahrumi: ,,Oj živi, živi, novo leto, Naš mesccev in dnevov kralj si ti!"
A starcu - kralju črna tema Nenadoma zastr^, zapre oči — Ušesa čuti mrtva, nema, Spreroškim glasom dvorstvu govori:
,,Drhal nezvesta, i v bodoče, lzdajska boš do koncev konca ti, Ob letu se naslednik joče . . .!" Omahne — in se v polnoč izgubi.