Vpliv kakovosti vladanja na gospodarsko rast TJASA REDEK Univerza v Ljubljani, Slovenija UROŠ GODNOV Univerza na Primorskem, Slovenija Vzponi in padci narodov v zgodovini še zmeraj zanimajo številne ekonomiste. Razlicne izkušnje kažejo, da je gospodarski razvoj zapleten proces, ki ga danes moderni neoklasiCni pristop žal ne more celovito pojasniti. Poslovno okolje je kljuCni dejavnik za uspeh podjetij. Podjetja ne morejo rasti, vlagati, zaposlovati, kupovati in razvijati nove tehnologije, ce poslovno okolje ni ustrezno. Poslovno okolje sestavljajo številni dejavniki: pravni sistem in s tem povezana zašcita zasebne lastnine, država oziroma državne institucije, financni in kapitalski trgi, trg dela, mednarodne povezave, korupcija itn. Najpomembnejši dejavnik, ki dejansko vpliva na vse druge vidike institucionalnega okolja, je država, zato sta njeni kakovost in ucinkovitost pomembni za uspešen ekonomski razvoj. Kljucne besede: ekonomska rast, ekonomski razvoj, tranzicija, demokracija Vloga države in njenih institucij »Pravila igre« so bila, so in bodo eden temeljnih dejavnikov, ki vplivajo na proces gospodarske rasti in razvoja. Prav zato so institucije odigrale pomembno vlogo v svetovni razdelitvi moci, ce moc merimo z bogastvom naroda. Obstoj in predvsem spoštovanje pravil igre sta bila kljucna dejavnika, ki sta vplivala na vzorce gospodarskega in tudi institucionalnega razvoja. Obstoj in spoštovanje pravil igre nam-rec mocno zniža transakcijske stroške in s tem olajša gospodarsko dejavnost ter tako pospeši proces gospodarske rasti. Zgodovinska izkušnja pa kaže tudi, da je od nastanka držav na ustroj in kakovost institucij ključno vplivala država oziroma državni aparat. Kakovost poslovnega okolja je torej odvisna od kakovosti države oziroma kakovosti vladanja države (angl. governance quality). Celo v prazgodovinskih casih, ko so ljudje živeli še v plemenskih skupnostih, so obstajale zelo enostavne oblike »institucij«, katerih utelešenje so bili pogosto poglavarji plemen. Vloga poglavarjev je namrec bila voditi pleme, torej vladati. Razvoj institucij se je nadaljeval s prvimi urbanimi naselbinami, oblikovanjem držav ter vzposta- vitvijo sistematičnega mehanizma vladanja v obliki državnega aparata. Vzrokov za takšno združevanje ljudi in posledicno oblikovanje nacionalnih držav je bilo več: • potreba po varnosti je ljudi spodbudila, da so poiskali zaščito v mestnih obzidjih; • potreba po lažjem nadzoru ljudi ter • potreba po specializiranih znanjih (obrtnikih, trgovcih ...). Kljub prvotni odsotnosti prava oziroma obstoja pravnega sistema v takšnih združbah/naselbinah so potekali ekonomski procesi oziroma ekonomska dejavnost, torej bi poenostavljeno lahko sklepali, da institucije (pravo) niso nujne za ekonomsko dejavnost. So pa nujno potrebne za ekonomsko rast (Dam 2006, 1), kar so potrdile številne raziskave. Z nastankom velikih imperijev se je okrepilo tudi trgovanje med razlicnimi narodi. Z izmenjavo dobrin na trgu, ki ji je sledilo takojšnje placilo, sta se istocasno zgodila tudi »Quid« in »Quo«. Kaj pa, ce sta bila »Quid« in »Quo« locena casovno in krajevno? Prodajalec je izrocil blago z odlogom placila brez zagotovila, da bo placilo tudi dobil. Tudi kupec pri predplacilu ni imel zagotovila, da bo blago res prejel (Grief 2004,130). Če je bil ogoljufan, je moral zaupati lokalnim oblastem, da ga bodo zašcitile in ga ne bodo diskriminirale zaradi dejstva, da je tujec. Takšni primeri so bili zelo pogosti v zgodnjem srednjem veku pri »mednarodnem« trgovanju (Grief 2004, 132), saj je imelo vsako mesto svoje »zakone«, ki pa v drugih mestih (državah) niso veljali. Trgovanje je bilo kljub navedenim dejstvom zelo živahno, po navadi je temeljilo na dobrem imenu oziroma predhodnih izkušnjah. Sistem splošne družbene odgovornosti (Dam 2006, 4) je bil ena od prvih formalnih oblik pravnega sistema, ki so bile uvedene z namenom povecati ekonomsko dejavnost. Sistem je v praksi pomenil prevzemanje odgovornosti za dejavnosti pripadnikov te družbe, ceprav so prihajali iz drugih naselbin oziroma mest. Njegova velika pomanjkljivost je bila zmanjšanje trgovanja med mesti, ki so bila v konfliktu zaradi sankcij. Druga razširjena oblika formalnega pravnega sistema je bila trgovska kazen, katere vodilo je bilo bojkotiranje izdelkov obrtnikov iz mest, ki so trgovala nepošteno. Evolucija tega sistema so bili razlicni cehovski tribunali, ki so delovali samo znotraj svojega mesta, pozneje pa so pravila trgovanja zacela veljati na širšem obmocju, kar je pozitivno vplivalo na trgovanje. Pogosto so se upoštevale tudi pretekle izkušnje in dobro ime prodajalca oziroma kupca. Z nastankom držav je bil problem trgovine na daljše razdalje in s tem povezane negotovosti pretežno rešen, čeprav sprva samo, ko so subjekti, vpleteni v trgovski proces, pripadali isti državi. Za razširitev in uveljavitev pravnega sistema na širšem območju so bila potrebna stoletja, vse do vzpona Napoleona ob koncu 18. stoletja (Dam 2006, 19). V Napoleonovem času se je zgodil pomemben preobrat v družbeni ureditvi, začel se je zaton fevdalizma in vzpon kapitalizma. Zaton fevdalizma je neločljivo povezan z redefinicijo pojma zasebna lastnina. In čeprav sta zasebna lastnina in njena varnost ključna za uspešen gospodarski razvoj, je bila pot do institučionalnega ustroja, ki bo takšno okolje zagotavljal enako za vse ekonomske subjekte, še dolga. Kapitalizem je bil v povojih; razvoj tega pa je dodatno otežilo učenje o tem, kaj pravzaprav je demokračija. V Evropi je naveza med fevdalizmom in zasebno lastnino pomenila, da so bili interesi »lastnika« opredeljeni z interesi lastnika na višji hierarhični ravni, poleg tega pa je takratni sistem dedovanja (najstarejši sin je podedoval vso zemljo) omogočal, da se je ohranjala moč aristokračije (Ber-man 2003). S spremembo sistema dedovanja se je zemlja delila med vse dediče, s tem pa se je moč aristokračije močno zmanjšala. »Običajni lastniki« so tako dobili možnost vplivati na svojo prihodnost s sprejemanjem neodvisnih odločitev. V 18. stoletju se je družba po dolgih stoletjih spet srečala s pojmom demokračija, ki je po mnenju idealistov pomenila in še pomeni možnost za razsvetljene ljudi, da popeljejo čelotno družbo v izobilje. Posamezniki, kot sta Adam Smith (1723-1790) in James Madison (1751-1836), kije pozneje postal četrti predsednik zda (1809-1817), so močno verjeli v demokračijo, vendar so kmalu ugotovili, da je demokračija še ena od oblik vladanja, v kateri bogata manjšina prevladuje nad siromašno večino. Adam Smith je opozoril na način vladanja bogate manjšine: vse za nas, nič: za druge, Madison pa je opozarjal na pojav korupčije ter prevlado zasebnih interesov nad družbenimi (Chomsky 1999, 58). Spletni slovar Merriam-Webster definira demokračijo kot (http:// www.m-w.čom/dičtionary/demočračy): • vladavino ljudstva; • vladavino, v kateri je izvršilna moč dana ljudem, izvoljenim na svobodnih volitvah. Winston Churčhill je pred mnogimi leti dejal, da je demokračija najmanj slab družbeni sistem med družbenimi sistemi, ki si jih je izmislil človek (http://jahtruth.net/demočra.htm). V zadnjem času pa je postal izraz demokračija eden od najbolj zlorabljenih pojmov, še posebno v jeziku zahodnih politikov. Demokračija je namenjena vla- danju večine za blaginjo vseh ljudi, vendar v praksi tega namena ne moremo dokazati.1 Demokracija naj bi v praksi omogočila oblikovanje takšne države, ki bi zagotavljala enake pravice za vse. Hkrati pa naj bi seveda omogočila oblikovanje takšnega sistema vladanja, ki bo učinkovit in bo predvsem zagotavljal nastanek učinkovitega in spodbudnega poslovnega okolja. Vendar ima že demokracija sama precej slabosti. Predvsem se v praksi pogosto pokaže, da demokratični proces ni sposoben zagotoviti učinkovitega vladanja, je pa demokracija sposobna zagotoviti samo lobiranje. To seveda ne prispeva nujno k učinkovitosti in razvoju poslovnega okolja, temveč k asimetrični delitvi koristi. Toda kako to, da se ljudje ne uprejo? Ta fenomen je pojasnil filozof Franklin Henry Giddins (Chomsky 1999, 55), ki ga je poimenoval konsenz brez konsenza oziroma soglasje brez soglasja. Po njegovem mnenju se morajo ljudje podrediti vladi, kar storijo s soglasjem brez soglasja. V nedemokratičnih režimih se to po navadi doseže s silo, ko pa je uporaba sile omejena, mora obstoječa vladavina poiskati druge rešitve. In najmočnejše orožje za pridobitev soglasja brez soglasja v demokratičnih režimih je propaganda (Chomsky 1999, 58). V modernih državah imajo institucije in večje organizacije vzpostavljen sistem propagande, ki pomaga dosegati soglasje brez soglasja. Moderne družbe želijo prevladati v svetu (si podrediti svetovne institucije), kar sproža negativne odzive pri ljudeh, zato mora propaganda delovati močneje, agresivneje. Kdaj torej demokracija sploh deluje? Demokracija deluje, ko posameznik lahko sodeluje pri odločitvah, ki vplivajo na družbo kot celoto, in ga pri teh odločitvah trenutna oblast ne ovira. Ljudje se že od vedno borijo za pravico soodločanja, hkrati pa je zasebni kapital vedno želel to pravico omejiti oziroma odločanje usmeriti sebi v prid. Najučinkovitejše omejevanje pravice pri odločanju je prenos odločitvenega procesa na institucije, ki jih ni mogoče nadzorovati oziroma je nadzor slabši (vojska, kralji, korporacije ...). Ceprav so bile institucije mnogokrat zlorabljene za zasebne namene, igrajo pomembno vlogo v naši družbi. Veliko avtorjev, na primer Cre-paz (1996), poudarja pomembno vlogo institucij pri zmanjševanju brezposelnosti brez inflacije, izgubljenih delovnih dni itn. Seveda pa imajo demokracija, državni aparat in politiki predvsem nalogo delovanja v korist tistih, ki so jih volili. Torej nalogo učinkovitega in kakovostnega vladanja in s tem oblikovanja institucij, ki bodo omogočale učinkovito gospodarjenje s čim nižjimi transakcijskimi stroški. To so institucije, ki bodo minimizirale negotovost tam, kjer je za gospodarstvo ključnega pomena: na področju varovanja pravic za- prEgLEdniCA 1 Mogoce interakcije v procesu rasti Dejavnik (1) (2) (3) (4) (5) (6) (7) (8) (9) (10) Kapital in delovna sila (1) ti Tehnologija (2) ti ti Demografski dejavniki (3) ti t ti Geografski dejavniki (4) t t t ti Kulturni dejavniki (5) 1 t ti 1 ti Institucionalni dejavniki (6) t t 1 ti ti Politika vlade (7) * t t 1 ti ti Porazdelitev dohodka (8) t O t O 1 ti ti ti Makroekonomska stabilnost (9) t O O 1 ti ti 1 ti Ekonomska rast (10) ti ti t ti t ti t ti 1 ti opombE f! - obojestranski vpliv; f- šibek vpliv, pušCica nakazuje smer vpliva; moCen vpliv, pušCica nakazuje smer vpliva; O - ni povezave. vir Prirejeno po Dibooglu in Kibritcioglu 2001, 8. sebne lastnine. Poglejmo si najprej, kakšno vlogo imajo institucionalno okolje, država in državni aparat v procesu gospodarske rasti. Vloga države v interdisciplinarnem proučevanju procesa gospodarske rasti Neoklasicna teorija spremenljivk, kot so institucije, zgodovina, geografija in druge t. i. mehke spremenljivke, ne vkljucuje v analizo procesa rasti. Dibooglu in Kibritcioglu (2001, 3-5) poudarjata, da se neoklasicna teorija, ki izhaja iz teorije eksogene rasti R. M. Solowa, osre-dotoca predvsem na spremenljivke, kot so kapital, delo, znanje in tehnologija na ponudbeni strani (Denison 1962; Barro 1991). North (1994, 1) pravi, da se mnogi ekonomisti danes odmikajo od teh trditev in poudarjajo vlogo institucij v družbi, predvsem pri usmerjanju resursov družbe v produktivne zaposlitve. Kompleksen mehanizem procesa rasti in povezav med dejavniki gospodarske rasti prikazuje preglednica 1. Kaj institucije pravzaprav so? Številni avtorji institucije opredeljujejo kot sistem pravil in norm vedenja, ki vplivajo na medsebojne odnose (North 1994,1), drugi pa jih opredeljujejo kot niz omejitev, ki opredeljujejo vedenje posameznikov v skupini in skupin (Aoki 2001, 1). Institucije so torej niz formalnih in neformalnih pravil, ki vodijo posameznike, skupine in njihove medosebne odnose ter vplivajo nanje. Z ekonomskega vidika igrajo formalna in neformalna pravila ter tradicija pomembno vlogo v procesu gospodarskega razvoja, vendar se vecina raziskovalcev osredotoca na formalna pravila, saj se neformalna pravila in tradicija razvijajo pocasneje (vec o tem na pri- mer Aoki 2001, 1-19). Formalna pravila, ki naj bi omogocila stabilen ekonomski razvoj, z zakonodajno in izvršilno vejo oblasti po navadi oblikuje država. Pejovich (1990, 25-34) trdi, da ima kapitalistični sistem tri temeljne institucionalne prvine: zasebno lastnino, pravni sistem in državo, katere vpliv naj bi bil omejen. Izhaja namrec iz prepricanja, da ekonomski subjekti maksimirajo svojo ciljno funkcijo v okolju, ki zagotavlja zašcito pravne lastnine z ucinkovitim pravnim sistemom. Država igra le vlogo opazovalca in »lastnika« ucinkovitih institucij, v dogajanje na trgu pa neposredno ne posega. Dolgorocno naj bi maksi-mizacija lastnih koristi v duhu nevidne roke v kakovostnem poslovnem okolju z nizkimi transakcijskimi stroški vodila k ucinkovitemu in uspešnemu procesu gospodarske rasti. Empiricne raziskave so potrdile vpliv (dobrega) poslovnega okolja na gospodarsko rast. Slabše varovanje pravic zasebne lastnine in s tem povezani transakcijski stroški vodijo do vecjih naložb in po-sledicno pocasnejše gospodarske rasti, kar so dokazali med drugimi tudi Knack in Keefer (1995) ter Mauro (1995). Levine (1997) ter Ra-jan in Zingales (1998) so pokazali, da ucinkoviti financni trgi prispevajo k naložbam in rasti. Številne raziskave (Berkowitz, Pistor in Richard 2002; La Porta in dr. 1998, Acemoglu, Johnson in Robinson 2001) so potrdile tudi vlogo pravnega sistema v procesu gospodarske rasti, vlaganja, za razvoj trga kapitala; tudi vloga države je bila predmet številnih raziskav (Knack in Keefer 1995; Mauro 1995; Easterly in Levine 1997). Slednje so potrdile, naj bi država z ucinkovito fiskalno politiko, brez korupcije in z deregulacijo pozitivno vplivala na ekonomsko rast. Zato ne moremo prezreti dejstva, da institucije vplivajo na ekonomski razvoj. Država ima v procesu oblikovanja institucij izjemno pomembno vlogo. Hkrati pa je tudi sama izjemno velika institucija, ki že zaradi neposrednih in posrednih vplivov mocno ali pa celo najmocneje prispeva h gospodarski rasti. V teoriji se je za ucinkovitost države zacel uporabljati pojem kakovost vladanja (angl. governance quality) (Ahrens in Meurers 2002). Svetovna banka je pojem vladanje definirala med prvimi. Vladanje naj bi bilo nacin uporabe moci v okviru socialnih in ekonomskih zmožnosti države za doseganje razvoja. Pozneje je Svetovna banka to definicijo dopolnjevala in zdaj se opredelitev termina vladanje glasi: vladanje je izvajanje avtoritete s formalnimi in neformalnimi pravili (tradicijo) za skupno blaginjo (Kaufman, Kraay in Mastruzzi 2006). Vladanje naj bi bilo sestavljeno iz osmih delov, ki jih lahko razvrstimo v tri kategorije: • odgovornost in svobodno izražanje, kamor spadajo svoboda tiska in posameznikova svoboda ter politična stabilnost; • učinkovitost, kamor spadajo kakovosten politični pročes in učinkovite javne storitve, ter • pravni sistem, kamor spadajo zaščita zasebne lastnine, neodvisno sodstvo ter preprečevanje korupčije. Definičijo Svetovne banke dopolnijo tudi drugi. Ahrens in Meurers (2002, 40) tako trdita, da je vladanje skupek formalnih in neformalnih institučij, katerih namen je izvajanje politike javnega sektorja ter izboljšanje delovanja zasebnega sektorja. Kakovostno vladanje je tisto, ki zagotavlja kakovostno poslovno okolje, torej okolje, ki bo podjetjem pomagalo, bo spodbudno za naložbe in bo zagotavljalo zmanjševanje negotovosti, in sičer z ustvarjanjem učinkovitega pravnega sistema, učinkovitega državnega aparata in pravnega oziroma zakonodajnega okvira. Predvsem pa bi moralo učinkovito vladanje onemogočiti uresničitev želja močnim skupinam, da si prikrojijo pravila po lastnih željah. In takšno, torej kakovostno, poslovno okolje bo spodbudilo podjetja k vlaganju, zaposlovanju, zato bo prispevalo h gospodarski rasti. Žal je vladanje vse prepogosto tarča upravičenih kritik. Demokra-čija v praksi ne deluje v korist vseh. Nekakovostno vladanje se v praksi najpogosteje povezuje s korupčijo (zloraba javnih sredstev za doseganje zasebnih koristi), ki zmanjšuje učinkovitost vladanja. Poleg zmanjševanja učinkovitosti in kakovosti vladanja ima korupčija še druge negativne poslediče: zmanjševanje domačih in tujih naložb (Mauro 1995; Johnson, MčMillan in Woodruff 2002), povečanje sive ekonomije (Johnson, Kaufmann in Zoido-Lobaton 1998), neekonomično javno porabo ter nastanek elit (Thomas in dr. 2000; Hellman, Jones in Kaufmann 2000). Korupčija je torej neposredno povezana s kakovostjo vladanja in izboljšanje kakovosti vladanja dolgoročno pozitivno vpliva na ekonomsko učinkovitost. Kakovostno vladanje bo dolgoročno zagotovilo kakovosten institu-čionalni okvir (varovanje pravič zasebne lastnine, učinkovit, sodoben in nepristranski pravni sistem, učinkovit državni aparat, razvite kapitalske in finančne trge, sodoben trg dela itn.), ki bo pozitivno vplival na gospodarsko rast, saj bo rast spodbudil v mikrotemeljih gospodarstva, torej v podjetjih. V nadaljevanju smo na temeljih modela, ki ga je predstavil Chakrabarti (b.l.), razvili enostaven model vpliva kakovosti vladanja na naložbe in s tem na gospodarsko rast, ki temelji na teoriji iger. Kljub enostavnosti pa nazorno pokaže na vpliv kakovostnega vladanja na podjetja in s tem na pročes gospodarske rasti. V literaturi takšnega ali podobnega modela, ki bi s teoretičnega vidika na takšen (makroekonomski) način proučeval vpliv kakovosti vladanja na gospodarsko rast, za zdaj še ni zaslediti. Teoretični modeli se ukvarjajo predvsem s pomenom institucionalnega okolja kot celote ali pa pravnega sistema za gospodarsko rast (glej na primer Pistor in Xu 2002; Svensson 1998; Tornell 1997). Model vpliva kakovosti vladanja na gospodarsko rast Glavne značilnosti dobrega, uspešnega vladanja so po navadi povezane s poslovnim okoljem. Te značilnosti so: 1. uspešno vladanje mora zagotoviti izvajanje pravil, kar zmanjšuje negotovost in znižuje transakcijske stroške (North 1981); 2. spremembe pravil morajo maksimirati blaginjo vseh poslovnih subjektov, ne samo pripadnikov elit (Acemoglu, Robinson in Verdier 2003; Shleifer in Vishny 1994; Acemoglu 2005); 3. ključni element v procesu vladanja so politiki, ki močno vplivajo na delovanje institucij in vanj pogosto vnašajo neučinkovitost, nesmiselne spremembe pravil ter korupcijo. S pomočjo Chakrabartijeve ideje (Chakrabarti b.l.) bomo izpeljali dinamičen model vpliva vladanja na poslovne subjekte ter ekonomsko učinkovitost. Avtor proučuje vpliv korupcije v statičnem modelu v enem časovnem obdobju. Njegov model bomo razširili na dve časovni obdobji, namesto korupcije pa se bomo osredotočili na vladanje. Pri izpeljavi modela bomo upoštevali teoretična in empirična dognanja nekaterih avtorjev, kot so Bourguignon (2006), Johnson, McMillan in Woodruff (2002), Acemoglu in Robinson (b.l.). Model bo delno sledil izhodiščnim predpostavkam Chakrabartija (b. l.). Tako bomo predpostavili, da je v gospodarstvu (n) subjektov in vsak od njih ima določen kapital, s katerim dela (k). Cloveški kapital, ki, je definiran zelo široko, in sicer kot celoten prispevek človeka k proizvodnji, gre za skupek človeka, njegovega znanja in kapitala, s katerim dela. Tu pa se bodo že pojavili prvi odkloni od Chakrabartija (bl.).2 Na agregatni ravni gre za produkt dveh spremenljivk, kakovosti vladanja (G) terinputa (K): Ekonomski subjekti so nenaklonjeni tveganju (izraženo z b v njegovi funkciji koristnosti ui = yi - bia, kjer je yi pričakovani dohodek in a2 varianca yi), kar predpostavlja tudi Chakrabarti (b.l., 11). Cha-krabartijev model zajema le eno časovno obdobje, mi pa ga bomo n Y = G ■ K =£ G ■ ki. (1) razširili na dve obdobji z namenom proučevati vpliv kakovosti vladanja na ekonomsko vedenje posameznikov (glej na primer Pistor in Xu 2002; Svensson 1998; Tornell 1997). Na koncu prvega obdobja vsak subjekt proizvede yi (človeškega kapitala), ki ga lahko spet vloži ali pa ne. Njegova odločitev je odvisna od izkušenj iz prvega obdobja (slika 2). Kakovost vladanja je povezana tudi z blagostanjem posamezne države, kar je podrobno proučeval Dawson (2003). Predpostavimo naslednjo povezavo med kakovostjo vladanja in blagostanjem G = aVK, ki pravi, da se kakovost vladanja povečuje s povečevanjem bogastva, vendar vedno počasneje, torej gre za konkaven odnos.3 V skladu z navedenim lahko proizvodno funkčijo zapišemo kot: Y = G • K = aVK • K = aK n n n Y =L y = L G • Ki = £ as/K • ki. (2) i=1 i=1 i=1 Enačba pokaže tudi na odvisnost med kakovostjo vladanja in proizvodno funkčijo posameznih subjektov: posameznikova proizvodna funkčija (yi) je odvisna od čelotne družbe, saj v proizvodno funkčijo posameznika vstopa kakovost vladanja, skozi katero pa vstopa bogastvo družbe (K) oziroma proizvodna funkčija družbe kot čelote. Poenostavljeno rečeno, kakovost vladanja, ki je odvisna od dosežene razvitosti družbe, vpliva na proizvodno funkčijo posameznika. Na podlagi ocene kakovosti vladanja in transakcijskih stroškov, se naredi ocena izgube v »proizvodnji« »Proizvodnja« temelji na oceni kakovosti vladanja na zaCetku obdobja Možne izboljšave kakovosti vladanja ZaCetek prvega obdobja ZaCetek drugega obdobja Konec drugega obdobja slika 2 (Časovni interval Boljša kakovost vladanja, ki je odvisna od bogastva naroda, pomeni nižje transakcijske stroške (kar implicira manjšo negotovost). To pa pomeni, da bodo posamezniki vec vlagali ter ucinkoviteje izrabljali resurse, torej proizvajali vec. Gre za razvojno spiralo transakcijskih stroškov, ki je v našem primeru pozitivna. Izpeljavo modela nadaljujemo s Chakrabartijevo predpostavko, da ima vsak subjekt indeks nepoštenosti, pi, ki lahko zavzame vrednosti med 0 in 1, pri ccemer 0 pomeni popolno poštenost, 1 pa popolno nepoštenost. Po analogiji lahko agregatni indeks nepoštenosti (c) opišemo kot (Chakrabarti b.l., 12): V vsakem casovnem obdobju nepoštenost povišuje transakcijske stroške in povzroca izgube v proizvodnji, zato lahko nepoštenost opredelimo kot davek na neucinkovitost vladanja. Poslovni subjekti ta davek zaznajo; višji kot je, manjša je motivacija za proizvodnjo v naslednjem obdobju. Posledično lahko zapišemo Y = (1 - c) GK, kjer je cGK posledica zmanjšanja dohodka zaradi nepoštenosti. Toda nepoštenost je tvegana, subjekti pa se hoccejo tveganju izogniti. Doloceni subjekti so lahko pri goljufanju ujeti, drugi spet ne, kazen pa je odvisna od kakovosti vladanja; slabša kot je kakovost vladanja, manjša je verjetnost, da bo subjekt kaznovan. Vendar tudi v državah z nekakovostnim vladanjem obstaja možnost, da bo subjekt kaznovan zaradi nepoštenosti. Chakrabarti (b.l., 12) definira c = K £ piki- 1 n (3) K Subjekti se odločijo za obseg naložb in stopnjo goljufanja Rezultat Model ima dinami cne posledice Učinki zaznanega napredka v kakovosti vladanja • Povečanje naložb • Manj goljufanja in individualne nepoštenosti • Znižanje transakcijskih stroškov • Povečanje »proizvodnje« in zato večje naložbe Začetek drugega obdobja slika 3 Drugo in vsa naslednja časovna obdobja Začetek tretjega obdobja yč kot dohodek goljufanja popolnoma nepoštenega subjekta (pi = 1). Kaj vse pravzaprav določa količino goljufanja? Predpostavljamo, da višji kot je dohodek posameznega subjekta, vecji je motiv za goljufanje in korupcijo (Pistor in Xu 2002), saj so potencialni donosi od goljufanja toliko večji, in da se verjetnost, da posameznika ujamejo pri goljufanju, povezuje s povečevanjem bogastva; bogatejši ljudje so po navadi bolj izpostavljeni in imajo večje število sovražnikov. Popolnoma nepošten subjekt ima naslednjo porazdelitev dohodkov (Cha-krabarti (b.l., 12) predpostavlja, da je v tem primeru dohodek naključna spremenljivka, ki se porazdeljuje normalno): yci ~ N(Gki,(1 - č) Gki). (4) Vendar subjekti niso nujno popolnoma nepošteni. Njihov cilj je maksimirati funkcijo koristnosti v danih ekonomskih/institucionalnih okvirih, na kar seveda vpliva kakovost vladanja. In na podlagi tega vsak posameznik izbere raven nepoštenosti či iz intervala [0,1]. Poleg nepoštene dejavnosti pa ima vsak poslovni subjekt tudi pošteno dejavnost, katere prihodek lahko opišemo z yih = (1 - c) Gki, kjer je h donosnost iz poštenih dejavnosti. Dosedanja spoznanja lahko združimo v maksimiranju funkcije koristnosti maxPi [(1 - č) ((1 -č) G) ki + piki((1 - č) G)-bi(G(1 - č)piki)2 ], katere rezultat je: Pi = ■ (5) Nagnjenost posameznika h goljufanju pada (pi) z zmanjševanjem nagnjenja k tveganju (bi) ter z večanjem posameznikovega bogastva (ki). Nagnjenost posameznika h goljufanju je večja v družbi, ki je nagnjena h goljufanju kot celota (č). Višja kakovost vladanja (G) pa zmanjšuje nagnjenost h goljufanju. V naslednjem koraku bomo model razširili še v drugo časovno obdobje, pri čemer upoštevamo, da na koncu prvega obdobja vsak subjekt izbere stopnjo nepoštenosti, hkrati pa prouči stopnjo nepoštenosti v družbi. Naslednja predpostavka je poskus vlade izboljšati svojo kakovost že v prvem obdobju, ki pa je zaznana šele ob koncu prvega časovnega obdobja, kar pomeni, da subjekti ne zaznavajo sprotnega napredka v kakovosti vladanja (slika 3). Višja zaznana stopnja nepoštenosti oziroma goljufanja posameznike odvrne od vlaganja. Predpostavimo, da vsak posameznik lahko zazna stopnjo goljufanja (c), stopnjo kakovosti vladanja (G) ter davek zaradi neučinkovitosti vladanja. Posameznik po koncu prvega obdobja vloži a (1-100%) proizvoda v proizvodnjo drugega časovnega obdobja. Stopnja vnovičnega vlaganja je odvisna od zaslužka poštenih in nepoštenih dejavnosti v predhodnem obdobju (medsebojni vpliv goljufanja in kakovosti vladanja). Vendar če posameznik želi več vlagati in vec: goljufati (zaradi preteklih pozitivnih izkušenj), možnost ujetja pri goljufanju narašča: Aki = a {(1 - c) Gki + piki (1 - c) G}. Prvi del enačbe opisuje njegov dohodek od poštene dejavnosti, kjer en delež pobere »davek na nepoštenost« (1 - c), drugi del pa od goljufanja, kar je odvisno od nagnjenosti h goljufanju posameznika, ki jo opisuje indeks nepoštenosti, pi. Ce ta indeks vnesemo v enačbo, ki smo jo prej izpeljali, dobimo naslednji rezultat: Stopnja rasti kapitala in posledično gospodarske rasti je odvisna od gk = \ki/ki = a {(1 - c) G+ (1/2biki)}. Stopnja vlaganja, gk, je s kakovostjo vladanja, G, povezana pozitivno, s stopnjo goljufanja v družbi, c, negativno in s posameznikovim nesprejemanjem tveganja (angl. risk aversness), bi, negativno. Predpostavimo, da se je povečala kakovost vladanja, G. To bo spodbudilo hitrejšo akumulacijo, torej rast naložb in zato višjo gospodarsko rast: Zaznana izboljšana kakovost vladanja bo vplivala tudi na znižanje stopnje nepoštenosti oziroma goljufanja posameznika, zmanjšanje izgub v proizvodnji ter znižanje transakcijskih stroškov, zato bo končni proizvod večji: (6) (7) n AY = AG ■ K =£ AG ■ ki. i1 Če povzamemo, bo izboljšanje v kakovosti vladanja vplivalo na ekonomsko učinkovitost z dveh vidikov: • poslovni subjekti bodo bolj motivirani za vlaganje in • znižali se bodo transakčijski stroški, zato bodo subjekti v naslednjem obdobju lahko vlagali več. Kakovost poslovnega okolja in posodabljanje tega je v vsakem gospodarstvu eden od ključnih dejavnikov dinamike gospodarstva in s tem gospodarske rasti. Eden od dejavnikov institučionalnega okolja je tudi kakovost vladanja, ki mu literatura v zadnjem času namenja vse več pozornosti. Vladanje lahko preprosto opredelimo kot upravljanje države. Slabo vladanje povzroča slabo varovanje zasebne lastnine, neučinkovit pravni sistem, korupčijo, politično nestabilnost, nezanesljivost, slabo motivačijo poslovnih subjektov itn. Na kratko, slabo vladanje pomeni slabo poslovno okolje, kar dolgoročno pomeni slabšo gospodarsko dinamiko. Razlogov za slabšo gospodarsko dinamiko je več. Teoretični prikaz se je osredotočil na vlogo naložb ter pokazal, da višja kakovost vladanja pomeni večjo motivačijo, saj so transakčijski stroški in davek neučinkovitosti nižji. Kljub preprostosti je model zelo nazoren in opozarja, da sta prevzem oblasti in vodenje države izjemno odgovorna naloga. 1. To trditev lahko podkrepimo z naslednjimi dejstvi: 2% svetovne po-pulačije si lasti več kot polovičo vseh svetovnih dobrin. Na Zahodu je približno 95% dobrin v rokah 5% ljudi, kar lahko oblikujemo v trditev, da na Zahodu 95% populačije poseduje le 5% dobrin. Politiki pa poskušajo to dejstvo interpretirati kot voljo večine (glej http://jahtruth.net/demočra.htm). 2. Produkčijska funkčija pri Čhakrabartiju (b. l.) je vsebovala vpliv ko-rupčije, ki je imela negativen vpliv na gospodarsko rast, mi pa se bomo osredotočili na kakovost vladanja, ki ima pozitiven vpliv. 3. Zakaj prav predpostavka konkavnosti? Kakovost vladanja in bogastvo države sta nedvomno pozitivno povezana, na kar kažejo tudi podatki, ki proučujejo različne vidike institučionalne kakovosti v državah, kamor sodi tudi kakovost vladanja. Bogatejše države imajo boljše institučionalno okolje, vendar se s povečevanjem bogastva razlike v kakovosti vladanja zmanjšujejo vedno počasneje. (Za podatke glej spletne strani www.freedomhouse.org, www .fraserinstitute.ča in www.heritage.org.) Nemogoče pa je predpostaviti, da se kakovost vladanja izboljšuje premosorazmerno s povečevanjem bogastva. Država, ki je dvakrat bogatejša, nima nujno dva- Sklep Opombe krat boljšega vladanja. S povecevanjem bogastva se sicer povecuje kakovost vladanja, a vedno pocasneje. Literatura Acemoglu, D. 2005. Politics and economics in weak and strong states. NbEr Working Paper 11275. Acemoglu, D., S. Johnson in J. A. Robinson. 2001. The colonial origins of comparative development: an empirical investigation. American Economic Review 91 (5): 1369-1401. Acemoglu, D., in J. Robinson. B.l. Lecture notes for political economy of institutions and development; Course mit: 14.773, Gov 2007. Http://econ-www.mit.edu/faculty/download_cn.php?id=147. Acemoglu, D., J. A. Robinson in T. Verdier. 2003. Kleptocracy and divide and rule: a model of personal rule. Http://econ-www.mit.edu/faculty/ download_pdf.php?id=946. Ahrens, J., in M. Meurers. 2002. How governance affects the quality of policy reform and economic performance: new evidence for economies in transition. Journal for Institutional Innovation, Development and Transition 6:35-56. Aoki, M. 2001. Toward a comparative institutional analysis. Cambridge, ma: mit Press. Barro, R. J. 1991. Economic growth in a cross-section of countries. Quarterly Journal of Economics 106 (2): 407-443. Berkowitz, D., K. Pistor in J. F. Richard. 2002. Economic development, legality and the transplant effect. European Economic Review 47 (1): 165-195. Berman, H. 2003. Law and revolution 2: the impact of the Protestant Reformations on the Western legal tradition. Cambridge, ma: Belknap. Bourguignon, F. 2006. Dynamics of institutions, development and the elites. Http://siteresources.worldbank.org/iNTdEcAbc2006/ Resources/f bpetersburg3.pdf. Chakrabarti, R. B. l. An agent based model of corruption. Http://www.ps.usb.ve/archivo_academico/An%20Agent%20Based %20Model%20of%20Corruption.pdf?phpsEssid= 09d795630b980767baf5d653db23c0f6. Chomsky N. 1999. Profit over people. New York: Seven Stories Press. Crepaz, M. 1996. Consensus versus majoritarian democracy: political institutions and their impact on macroeconomic performance and industrial disputes. Comparative Political Studies 29 (1): 4-26. Dam, K. 2006. Institutions, history and economic development. John M. Olin Working Paper 271. Dawson, J. W. 2003. Causality in the freedom-growth relationship. European Journal of Political Economy 19 (3): 479-495. Denison, E. F. 1962. The sources of economic growth in the United States and the alternatives before us. New York: Committee for Economic Development. Dibooglu, S., in A. Kibritcioglu. 2001. Long run economic growth: an interdisciplinary approach. Research Working Paper 01-0121, University of Illinois. Easterly, W., in R. Levine. 1997. Africa's growth tragedy: policies and ethnic divisions. Quarterly Journal of Economics 112 (4): 1203-1250. Grief, A. 2004. Impersonal exchange without impartial law: the community responsible system. Chicago Journal of International Law 5 (1): 109-138. Hellman, J., G. Jones in D. Kaufmann. 2000. Seize the state, seize the day: an empirical analysis of state capture and corruption in transition economies. Policy Research Working Paper 2444, World Bank. Johnson, S., D. Kaufmann in P. Zoido-Lobaton. 1998. Regulatory discretion and the unofficial economy. American Economic Review 88 (2): 387-392. Johnson, S., J. McMillan in C. Woodruff. 2002. Property rights and finance. American Economic Review 92 (5): 1335-1356. Kaufman, D., A. Kraay in M. Mastruzzi. 2006. Governance matters 5: aggregate and individual governance indicators for 1996-2005. Http://siteresources.worldbank.org/i ntwbigovantco R/Resources/ 1740479-1150402582357/2661829-1158008871017/gov_matters_5_no _annex.pdf. Knack, S., in P. Keefer. 1995. Institutions and economic performance: cross-country tests using alternative institutional measures. Economics and Politics 7 (3): 207-227. La Porta, R., F. Lopez-de-Silanes, A. Shleifer in R. W. Vishny. 1998. Law and finance. Journal of Political Economy 106 (6): 1113-1155. Levine, R. 1997. Financial development and economic growth: views and agenda. Journal of Economic Literature 35 (2): 688-726. Mauro, P. 1995. Corruption and growth. Quarterly Journal of Economics 110 (3): 681-712. North, D. 1981. Structure and change in economic history. New York: Norton. -. 1994. Institutions and productivity in history. Httpy/129.3.20 .41/eps/eh/papers/9411/9411003.pdf. Pejovich, S. 1990. The economics of property rights: towards a theory of comparative economic systems. Dordrecht: Kluwer. Pistor, K., in C. Xu. 2002. Law enforcement under incomplete law: theory and evidence from financial market regulation. Discussion Paper TE/02/442, London School of Economics. Rajan, J., in L. Zingales. 1998. Financial dependence and growth. American Economic Review 88 (3): 559-586. Shleifer, A., in R. W. Vishny. 1994. Politicians and firms. The Quarterly Journal of Ečonomičs 109 (4): 995-1025. Svensson, J. 1998. Investment, property rights and political instability: theory and evidence. European Ečonomič Review 42 (7): 1317-1341. Thomas, V, M. Dailami, A. Dhareshwar, D. Kaufmann, N. Kishor, R. Lopez in Y. Wang 2000. The quality of growth. New York: Oxford University Press. Tornell, A. 1997. Economic growth and decline with endogenous property rights. Journal of Ečonomič Growth 2 (3): 219-250.